Panonski
Slovenska krajina.
Zemljo onstran Mure imenujejo od leta 1918. dalje tudi Prekmurje. V času, ko je bila pod tujo oblastjo, so jo domači izobraženci zavedno nazivali »Slovenska okroglina« (že 1780. 1.) in Slovenska krajina. V spomin na njeno krepko borbo za narodnostni obstoj ji pritiče še dandanes ta častni naziv.
Slovensko krajino meji pr<yti Prlekiji in Medmurju reka Mura, proti Avstriji potok Kuenica, proti Madžarski pa gre meja blizu reke Rabe. Tako stoji ta tromejnik v bližini Srebrnega brega (404 m), ki je najvišji vrh vse pokrajine. Skoro tisoč kvadratnih kiloinetrov meri zemlja, ki je na jngu in zapadu ravminska — zato jo nazivajo Dolinsko in Ravensko —, na severu pa gričevnata, zato Goričko. Večji potok je Lendava ali P r e -t o k a. Glavna kraja sta S 6 b at a in Lendava, vsak z okoli 3000 prebivalci.
Do prevrata je bil večji del zemlje lasi veleposestnikov; sedaj jo delijo kmetom. Hriboviti deli so zelo gozdnati in rodijo malo, zato si pre-bivalstvo — okoli 95.000 — išče dela na veleposestvih doma in v Franciji ter Nemčiji. Po veri je okoli 23.000 protestantov; to so ediiu ostanki slovenskah protestanitov.
Po naselitvi Slovencev v sedanji domovini so tod in še dalje po PanOnski ravnini do  Blatnega jezera bivali  panon&ki  Slovenci,  ki sta  jih obiskala tudi sveta brata Ciril  iii Metod.  Imeli so lastno državo.  ki sta ji vladala      i kneza Pribina in Kocelj. Ko so pa v 10. stoletju prišli Madža,ri, so mnogo      j panomskih Slovencev iztrebili, mnogo jih pa potujčili, tako da se je obseg      I nekdanje slovenske zemlje skrčil od 10.000 kvadTatnih kilometrov na sedanji obseg. Tako so bili po ustanovitvi madžarske države Slovenci med Muro in Rabo popolnoma ločeni  od svojih bratov do osvobojenja  dne  12.  avgusta
J
leta 1919. Z velikim trudom se je posrečilo rešiti ta del slovenske zemlje izpod tuje obJasti. Kljub temu pa je še ostalo na Madžarskem v devetih vaseh blizu Monoštra do 6000 Slovencev.
Radi te ločenosti in ker so Madžari prepreeevali vsako zbldžanje prek-murskah Slovencev z ostalimi Slovenci, so prekmurski duhovniki pisali knjige v domačem narečju. Saj v šoli ni bilo čirti slovenske besede, zaio se niso mogli nauoiti skupnega slovenskega knjižnega jezika. Prva prek-murska knjiga je bila natisnjena leta 1715. Marljivo so izdajali nabožne in šolske ter poučne knjige tako protestanti kakor katoličani. Vsi pa »O pisali v 6lovenskem duhu, im«novali so svoj jezdk slovenski, sebe pa Slovence in slovenski narod.
Med evangeličani je najznamenitejši pisatelj pastor Štefan Kiizmie (1725—1779), ki je prevel Novi zakon 1771. leta. Za katoličane je napdsal vrsto knjig: abecednike, molilvenike, prevod evangelijev in svetopisemskih zgodb župnik Mdkloš Kiizmič (1738—1804). V prvi polovici tlevet-najstega stoletja je živel znamenit pisatelj župnik Jožef K o š i č, ki je izdal lepo knjigo o koristi šole in o vzigoji. Marsikaj je posnel iz Slom-škovega spisa »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«.
V začetku dvajsetega stoletja, ko so se protestanti vdali madžarskemu vplivu, se je pričelo med prekmurskimi kaitoličani novo življenje. Kanonik dr. Franc Ivanoci (f 1913) je z nekaterimi mladimi duhovniki pričel izdajati Kalendar Srca Jezušovoga (1904), nabožni mesečnik Marijin list (1904) in tediiik Novine (1913). Ta katoliški tisk je — obenem z Mohor-jevimi knjigami — ohranjal pjekmurskiin Slovencem narodno zavest in se je ohranil do danes. Sploh je zasluga katoLiške duhovščine, da je ostalo ljudstvo slovensko in da je Sloven&ka krajina prišla k Jugoslaviji. To so bili župniki Ivaoi Baša, oba Jožefa Klekla, Štefan Kiihar, Jožef Sakovič, Jožef Borovnjak i. dr.
Poleg slovstvenih spomenikov pa hrani Slovenska krajina dragocene spomeiiike lepe umetnosti. To je vrsta starinskii cerkva, izmed katerih je najstarejša ona v Selu iz romanske dobe; v gotskem slogu so bile sezidane v 14. stoletju cerkve v Martjancili, Turnišču, Soboti, ki jih vse krasijo stenske  slike na presno   (freske);   dalje  na Tišini, pri  Sv.  Juriju itd.  Po
osvobojenju   pa je                                                                        ¦¦.„¦.,¦.    •.   ...-j   ¦     _______
bila       postavljena   -AMHttMHHHMH||^H^HH^gBttSMHHIHIMBBIH| prelepa   cerkev   v     l^^^^^^^m^^H|^^^^^^^^^^^|. Bogojini po načrtu .   ^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^H arhitekta       Jožeta     ^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^m PleČDika. (Sl. 1.)         j^^PBj^^^^^^^^^^^^^^^M^B
Mnogo   drago-     gSr            ^^^^^^^^^^^^^^^^^r    ~;'f         :
cenih       posebnosti     E^T*              ^^^^^^^^^^^^^^^^^         ;         r
liraoi   narodopisni     ^^H^^^l                                                  \
zuačaj Slo venske     ^^BBB|^^,, • t**     .                                Ma\
krajine.   Različni     ^^^^^^^^^^^3H|MH|^^BMm>       ***il\       '
praznični    običaji,     ^^^^^^^^^^^^^^^^^HHHHMAgb   ^fm/g/t
n  pr. o božiču, no-    ^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^HMfjj^^^H
vem  letu, ob ženi-   ^HHPHMRHVI^^H^^^^^^^Kt^^^l
tovanju,-  pri krstu   ¦P^^^T                 ^^^^^^^^^B|y|^^H
itd.   kažejo starin-    ^- - -,   _                       ^^^^^^^^^^^^^^^^^B
ske   zaklade   ljud-    ¦BBHHta^^.                           ^^H^^^^I^^^^H
ske duševnosti. Po-    ^HfKK9^fH^^w^rgr^^xrr~-zz        "^^^^^^piBBBIB sebno tudi različne vraže, pregovori in                  (Sl. i.) Bogojina s Plečnikovo cerkvijo.
HHHF*1                        ~    ^HHHR    reki ter pripovedke in pesmi.  Do zad-
P^^Bf                                 j^^p^P    njih časov je bila v rabi domača bela
T^K                                 ^K^a          platnena   obleka,   kar   je   dajalo   va-
\\Ki                               lltflP         sem z ^izkimi, lesenimi,   s slamo  kri-
F vKf                                  ^bflKl-        timi   hišami   poseben   domačnosten   in
IflPi      j                        ^O^Elr        ljudski značaj.
lUHf:        Y                     ^tt^^Bf              Značaj  prekmurskega Slovenca se
Htfj       m                    %^^Hb         razodeva   v  tihi  skromnosti   in  delav-
W^mf      .X.                    1|^^^H        nosti, v  ljubezni do petja in umetnosti
^^Mt    *3o ^.               l^^^^v        ter v vers'cem   čustvovanju  in  mišlje-
^^Ee      mr mŠ          )^^^^Ki        nJn'  ^i prešinja  vse   njegovo   zasebno
^^B     jl|Ur         fl^^^K       in Javn0 življcnje.   Do osvobojenja je
^^K    ^K|aaBl      ^^^^^Kf        ''''  ^° naJbolj zapuščeni del slovenske
^^r      w[H|L   j^H^HP        zemlje. V teh petnajstih letih po osvo-
^B^       ^B ^^^HL .^Hj^^K         bojenju pa se Slovenska krajina vedno
^Bj^« ^JJfj^^B^^^^^^^agli    ')O'i   vključuje   v   kulturno   življenje
^HjHppMH^^^^^^H^^HHH|   Slovenije in vedno bolj  napreduje.
^                   '.^^^^^^^^^^H          Pravkar   je   izšla   poučna   knjiga,
mj^r^'                     ^SHll^^^^B   ^* k'   Je ne smelo manjkati   v   nobeni
^^t^^         ____^^^^^^^^^H   šolski   knjižnici:    »Slovenska   kra-
^H^H^ij^^^^^Hj^^^^^^^^l   jina«. Zbornik ob petnajstletnici osvo-
^|2,^^gmmiH^HH   bojenja. Uredil Vilko Novak.  Beltinci
1935. — Dragi prijateljčki, odprite jo
(Sl. 2.) Drevored jagnedov.            in v teh žalostnih   novembrskih   dneh
v duhu potujte v ravnine preko Mure, kjer šume jagnedi otožno jeseusko pesem ... (Sl. 2.)