Sodelovanje ljudi v načrtovalskem postopku Author(s): Breda OGORELEC Source: Urbani Izziv, No. 11 (april 1990), pp. 25-30 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179898 Accessed: 31-08-2018 07:47 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:47:36 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV St. 11 /1990 Breda OGORELEC Sodelovanje ljudi v načrtovalskem postopku " Participacija prebivalstva v odločanju je ilūzija. To so lepe s an je, ki pa se nikoli ne bodo poíno lires - ničile." (12) Govoriti o sodelovanju javnosti pri odločanju v času demontáže samoupravljanja se morda zdi nenavadno. V zadnjih desetlct jih srno namreč lahko opazovali prehod od začetnega navduSenja nad samoupravljanjem v vse večjo apatijo. Pokazało se je, da nepos- redno sodelovanje pri urcjanju vseh vidikov javnega življenja - kar je sis- tem formalno omogočal - večine ljudi ne zanima, zlasti ker je bilo to sodelovanje jalovo. Motivācijā je namreč mocno odvisna od pristoj- nosti oz. moči odločanja lokalnega prebivalstva. Ker pa se zdaj ljudje vse bolj zavedajo svojih državljanskih pravic, je potřeba po boljši komunikaciji med náčrt ovalei in lokalnim prebivalstvom vedno večja. Osnovno o participaciji Participacija običajno pomeni, da so v odločanje neposredno vključeni tisti, ki so prizadeti zaradi odločitev. To so sistematične konzultacije kot oblika komunikacije med prebivalstvom in oblastjo (12). V običajni proces odločanja, ki teče preko predstavnikov, izvoljenih na volítvah, se torej vrine drugačna oblika - neposredno sodelovanje prebivalstva. Ljudcm namreč ne zadošča, da vsaka stiri leta na volit- vah oddajo glas za svojega predstav- nika, temveč hocejo osebno vplivati na odločanje. Ljudje lahko v načrtovalskem pos- topku sodelujejo na več načinov. Verjetno ne bo odveč, če na tem mestu povzamem Arnsteinovo lestvico participacije, ki kaže osem stopenj vpliva prebivalcev na planerske odločitve. Najnižji stopnji pomenita nesodclovanje, in sicer sta to manipulacija in terapija. Sledijo tri stopnje: informiranje, svetovanje in strinjanje oz. sprava, ki ljudem omogočajo, da posredujejo svoje mnenje, ni pa zagotovljeno, da bodo ta mnenja uveljavljena - participacija je torej simbolična. Na vrhu lestvice pa so še tri stopnje "državljanske moči": partnerstvo, delegirana moč in državljanski nadzor. To vrsto par- ticipacije poimenujejo tudi in- strumentalna participacija. Pri posameznem načrtovalskem pos- topku se lahko pojavita dve ali pa tudi vse tri oblike. Argumenti za večjo parti- cipacijo in proti njej Vs j t.i. simbolična participacija je pr viloma zagotovljena z urbanis- tičnimi zakoni, saj ti v světu in pri nas predpisujejo "javno razgrnitev" ur- banističnih dokumentov. Ta prebivalstvu omogoča: - da se seznáni z načrtovanimi ureditvami in - da nanje da svoje pripombe, ki jih je oblast dolžna obravnavati (ni pa jih dolžna upoštevati). Pravica do participacije je torej dana. Čemu zahtevati oz. spodbujati še več sodclovanja javnosti? Kateri so motivi stroke, politiķe, uprave in prebivalstva? Motivi tistih, ki načrtujejo oz. odločajo (planerjev, politikov, uprave) so etični ali pragmatični. Politika in úprava npr. želita: - doseči javno podporo, torej legitimnost, ki izhaja neposredno od volilcev, ne pa od izvoljenih, - preskusiti moč lokalne avtonomije, torej neodvisnost lokalne uprave, - spodbujati lokalno samoiniciativo. Načrtovalci želijo na ta náčin: KVALITETE v _ -5^ dírfr Bgjg Ł. ļļļļgjgMgl HiäSälliBS 25 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:47:36 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms St. 11 /1990 - doseči boljšc odnose z javnostjo, ki jc do njih praviloma odklonilno, celo sovražno razpoložena (načrtovalcc igra vlogo dežurnega krivca), - izboljšati lastno dcjavnost (tu gre predvsem za zbiranje informacij). Vsi trije (politika^ úprava in načrtovalci) pa želijo: -povcčati možnosti, da bodo plani izvcdcni in da bo tako planiranjc bolj učinkovito (ta motiv temelji na nas- lcdnji predpostavki: če Ijudje pri iz- dclavi načrta ne sodelujejo, se tudi ne bodo idcntificirali z ukrcpi urejanja; tako obstaja večja nevar- nost, da ukrepov ne bodo sprejcli), Motivi javnosti oz. lokalnega prcbivalstva pa so lahko: - posameznik žcli biti informiran in tudi zahteva priložnost, da izrazi svoje mnenje oz. da ga predstavi (to je ena od njegovih državljanskih pravic, za katero misii, da jo že ima), - želja oz. zahteva ljudi, da sood- ločajo o svojem okolju (za to pravico se šele bori), - lokalna skupnost pred spremem- bami ščiti nekaj, s čimer se iden- tificira *, -lokalna skupnost meri moči z nadrejenim centrom odločanja, -posameznik ¿čiti svoje ozke inter- ese, ki jih ogroža pian kot izraz širših interesov (npr. poseg v lastništvo). A tudi skeptičncga gledanja na par- ticipacijo in argumentov proti njcncmu širjcnju je veliko, ponovno je dcl etičnih in del pragmatičnih. Praviloma so plod praktičnih izkušcnj oz. razočaranj, ki jih přinese sodclovanje z javnostjo: - štcvilčnost je običajno skromna, ne sodeluje večiņa lokalnega prcbivalstva, temveč le del - mnenja vcčine torcj ni slisati (se pa pogosto posamezniki oglašajo "v imenu" vsch, čcprav brcz njihovega pooblas- tila), neposredna demokracija je torej le navidczna - ideje in teorije o demokratični lokalni upravi so namreč ideali, redko ali nikoli doscžcni v praksi, - pravr tako niso zastopane vse sociálně skupině, pasivni ostajajo predvsem ženske, mladina, stari ljudje in tisti z nizko izobrazbo; vpliv sociodemografskih in statusnih raz- lik pa še krepijo slabe ekonomskc in politične razmere (javnih obravnav, ki smo se jih udeležili v zadnjem času - na podeželju -, se ni udelcžila niti ena ženská, přišli so le mošķi, večinoma srednjih let), -tradicionalno planerji skrbijo za "javni interes", a je predpostavka o enem samem javnem interesu dokaj naivna; - načelo demokratičnosti je v nasprotju z načclom učinkovitosti, saj participacija povzroča časovnc in zato materialne izgube - še več, "polna participacija je pogosto recept za ne-odločanje, čim večja je participacija, tem manj verjetno je, da bo přišlo do pozitivně akcije" (12), - prebivalci so pripravljeni sodelovati pri reševanju krat- koročnih in lokalnih težav, manj pa jih zanimajo dolgoročne in krajevno oddaljene spremembe prostora, - ljudje - zaradi pomanjkanja znanja, inercije ali strahu pred novim - nasprotujejo všemu kar je pred- lagano (12), - ljudje reagirajo kratkovidno in egoistično ("ne tukaj - kje drugje" vclja npr. za odlagališča odpadkov ali galvanc). Dodam naj še opažanje, da v zadnjem času razvijajoče se strankarsko življenje uporablja planiranje oz. urbanizem kot orožje v boju za oblast, kar pa - po mojem mnenju - participaciji več škodi kot koristi, saj naj bi bila javnost or- ganizirana nestrankarsko, v državljanskih skupinah. Stranke bodo namreč ta vroči krompir prej kot slej izpustile iz rok. 26 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:47:36 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV O vi re, na katere naletí načrtovalec, ko pospešuje partici pacijo Da lahko sploh pride do par- ticipate, morajobiti izpolnjcni vsaj naslcdnji pogoji: -prcbivalstvo mora imeti vsaj mini- mum moči - imeti mora pravico biti informirano, pa tudi pravico izraziti svoje mnenjc (to pravico imajo posamezniki ali organi/irane skupině); -biti mora sposobno (imeti mora zadostno znanjc), da lahko razume posredovanc informacije ter da svoje zahtcve sporoči načrtovalcem oz. tistim, ki odločajo. Mcnim, da - z vidika strokovnosti - ni dolžnost náčrtová Ica ust var jat i ugodne razmere, temveč je to naloga zakonodajalca, novinarjev, šolc itd. Je pa njcgova dolžnost, da postavlja ovir (npr. da ne zadržuje informacij ali da z ljudmi komunicira v njim nerazumljivcm jeziku). Gantar (8, po Habcrmasu) navaja štiri lastnosti, ki bi jih moral imeti načrtovalec, da bi lahko komuniciral zjavnostjo: - govoriti mora razumljivo, - biti mora iskren, - govoriti mora lcgitimno, - govoriti mora resnico. Žal bo tudi načrtovalec, ki bo i/pol- nil vse Stiri pogoje, vcrjctno naletěl na oteženo komunikaci jo, saj - sodim - ni dovolj, da je dejansko tak, temveč ga mora takega vidět i jav- nost. Ta pa vse bolj dvomi v načrtovalčevo resnico (torej v stroko) in ne zaupa se tako iskrenim dobrim nameram urbanista. Ur- banist je verjetno mcd najmanj spoštovanimi javnimi osebami in že vnaprej kr iv. Sredstva za participacijo Načrtovanjc ne razpolaga z medijem, s pomočjo katerega bi uspešno kontaktiralo zjavnostjo, saj so njegovi izdelki praviloma za jav- nost nerazumljivi in jih je třeba prej prevesti v poljudno obliko. Najbolj učinkovit, a tudi najdra/ji in za načrtovalce najbolj naporen je osebni stik z ljudmi (na javnih ses- tankih ali pogovori s posamezniki), saj omogoča takojšnjo izmenjavo in- formacij in tudi diskusijo. Ostali načini, s katerimi načrtovalec komunicira z javnostjo, so še: - razstave, - publikacije, - posredovanje infor- macij prcko javnih medijev (lokalni radio, poročanje o sestankih, predstavitve v tisku), - pisne ankete in raziskave javnega mnenja. Prebivalcem pa so trenutno na voljo naslednji načini posredovanja njihovega mnenja oz. zahtev: - dajanje pripomb ob javni razgrnit- vi - te bodisi vpišejo v knjigo pripomb ali pa jih pošljejo na občino, -pošiljanje protest ov v časopisje, v rubrike pisem bralcev, - pritisk na voljene predstavnike, predvsem predstavnike krajevnih skupnosti. Kot posebno skupino moramo obravnavati strokovno javnost, ki ima za posredovanje svojega mnenja že doslej na voljo več kanalov kot laična javnost, bori pa se predvsem za več javnih natečajev. Možné izboljšave Kot že omenjeno, sta osnovna problema, s katerima se spopade načrtovalec, ki želi izboljšati stanje, predvsem: kako informirati** in motivirati čim več ljudi in kako jim omogočiti, da bodo izrazili svoje mnenje***. Na poljuden náčin je třeba lokalnim prebivalcem najprej pojasniti kako lahko sodclujejo v načrtovalskem postopku, kdaj lahko nanj vplivajo in kateri kanali so jim na voljo. Koristno je, če proces sodelovanja ljudi organizira nevtralna skupina, sestavljena iz ljudi, ki niso niti v upravi niti v strankah. Poleg neor- ganizirane javnosti (posameznih lokalnih prcbivalcev) naj bi v PREDLOG I - ' __ BjĚÍ ^ ES 7 s .*• ^ r ' má 27 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:47:36 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms St. 11 /1990 skupino skušali pritegniti tudi društva in zveze, pa tudi šole. Načrtovalci hi morali neposredne stike s prebivalci vzpostaviti že ob začctku izdelave dokumenta. Rezul- tāti takega zgodnjega sodelovanja (dvosmerna komunikācijā) bodo boljše poznavanje prostora (vcč zbranih informacij, opozorila na probleme, ki jih vidijo domačini). Odziv javnosti bo večji, če bo ponujenih več variant, med katerimi bodo lahko izbirali. Izboljšati se mora kvaliteta javnih razgrnitev****, na katerih naj bo gradivo predstavljeno v čim bolj nazornih tehnikah (čim manj rastrov in tlorisov, čim več aksonometrij in barvanih kart). K temu dodaj mo še: - razstave naj bi ne bile postavljcne le na sedežih uprave, temveč tudi npr. v javnih knjižnicah, na poštah, v bankah, koristna je tudi ustanovitev stalnih informacijskih centrov (tudi v Ljubljani je bila ustanovitev infor- macijskega centra večkrat pred- lagana, a do uresničitve žal še ni přišlo), - publikacijc naj bodo atraktivně (zloženke, plakati, prospekti, lahko s přiložením kuponom za odgovor), - načrtovalci naj javne medije redno informirajo; pripravljeni naj bodo sodelovati v debatah na lokalnem radiu ipd., - organizirajo naj delavnice, tck- movanja idej, simulacijskc igre, vzpostavijo naj stike s Solami. Priložnost, ko načrtovalcc komunicira s prebivalstvom, lahko tudi nadvse koristno uporabi za izobraževanje (npr. prikazi kvalitet in problemov obravnavane pok- rajine ali naselja). Javnost je heterogena (pluralna), a se nanjo načrtovalci obračajo kot na eno samo, veliko občinstvo z enot- nim razumevanjem, željami in inter- esi. Ob bolj diferenciranem pristopu bi bilo mogoče zajeti tudi te interese. Potrebno se mi tudi zdi razviti ad- vokativno planiranje. To namreč v planiranje vključi tudi doslej zapos- tavljene (tiste z nizkimi dohodki in manjšine), predvsem jih oskrbi s sredstvi za izražanje njihovih inter- esov (12). Poklicni načrtovalci namreč vstopijo v politične procese, kjer zagovarjajo interese tistih, ki sami nimajo dovolj znanja, da bi nasprotovali urbanističnim nameram ali dali svoje predloge. Kolikor mi je znano, v Sloveniji ad- vokativnega planiranja ni. V zadnjem času se sicer pojavlja pomoč strokovnjakov - planerjev posameznim skupinám prebivalstva, je pa ta pomoč strankarsko obarvana in ni ponujena tistim, ki so najbolj zapostavljeni oz. imajo najmanjši vpliv. Predstavljam nekaj primerov komuniciranja z lokalnim prebivalstvom, ki smo jih izpeljali v zadnjih dveh letih: zgodnji raz- govori, članki, plakati in akcije v šolah. Z njimi smo želeli predvsem ustvariti odzivno javnost ter dvigniti kulturo obnašanja do prostora. Ne gre torej za klasične oblike par- ticipate, temveč za ustvarjanje ugodnih razmer zanjo. S tem torej skušamo zapolniti vrzel, ki jo pušča pomanjkljivo izobraževanje in infor- miranje v javnih medijih. PLAKATI. Najprej predstavljam serijo plakatov, namenjenih bodočim graditeljem (soavtorja sta Saša Dalla Valle in Andrej Erjavec). Plakati opozarjajo na kvalitete in na značilne probleme urejanja vasi v Suhi krajini (občina Trebnje) in predstavljajo nekaj strokovnih pred- logov. Namenjeni so potenciálním investitorjem, zato so razstavljeni na upravni organizaciji, kjer ljudje zaprošajo za lokacijsko dovoljenje, na ogled pa so tudi po uradih krajev- nih skupnosti. Funkcija plakatov je izobraževalna, na nevsiljiv náčin želijo predstaviti tiste značilnosti Suhe krajině, ki so bistvene za urejanje, in predloge ustreznih gradenj oz. preureditev. Sestavljivi so v zakļjučeno ceļoto, saj je vsaka posamezna tematika zas- topana na vseh treh plakatih; predstavljeni so: podoba vasi v pok- rajini, osrednji vaški prostor, kmečki dom, stanovanjska hiša, gospodarska poslopja in arhitektur- ni clementi ter gradbeni materiali in detajli. Poudarek je na grafičnih 28 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:47:36 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZTV št. 11/1990 prcdstavitvah - skicah in fotografijah -, ki jih spremlja kratek pisni komen- tár. CLANKI. Pripravili smo zasnovo in deloma izvcdli serijo člankov, ki naj v lokalnem časopisju načrtovanje približajo prebivalccm. Uvodni článek představí, kaj posamezen načrtovalski dokument sploh je, tj. kaj se z njim ureja, kakšen je pos- topek sprcjcmanja dokumenta in kako lahko v tem postopku sodeluje krajevno prebivalstvo. Eden od člankov je na poljuden náčin (v obliki vprašanj, kakršna bi pos- tavljal někdo, ki namerava graditi) představil vsebino konkretnega dokumenta. Tovrstna pojasnila s članki so se posebej /.a/e le na, kadar gre za "prostorske ureditvene pogoje", ki so za laično javnost še posebej těžko razumljivi. Pripravljamo še poseben sklop člankov, namenjen splošnemu izobraževanju o značilnostih obrav- navane pokrajine - predstavljeni naj bi bili zlasti lipieni primeri problemov (npr. neustrezne preobra/be) in predvsem tisto, kar je po/itivnega (npr. dediščina, dobre rešitve). AKCIJA V OSNOVNI SOLÍ. Na dveh osnovnih šolah v območjih, za k ater e Urban i st i čni institut pripravlja dokumente za načrtovanje pode/clja, smo izvedli akcijo Najlcpša hiša v moji vasi. Z risbami otrok bomo popestrili javno razgrnitev (ki je v primeru "pros- torskih ureditvenih pogojev" nepriv- lačna). Pokazało pa seje, da so lahko otroci tudi ucitclji starcjsih, saj so tisti, ki imajo dobro razvit dar opazovanja, jasno pokazali na mar- sikateri problem današnjih vasi. Posamczne risbe so prava karikatura in zato zelo nazorne, druge spet pa so z veliko veščino upodobile dediščino in taki privlačni izdelki lahko spodbudijo tudi odrasle, da bi bolj cenili kvalitetno stavbno i/ročilo svoje vasi. ZGODNJI RAZGOVORI. S predstavniki obravnavanih vasi smo imcli kmalu po pričetku dela raz- govore, katcrih cilja sta bila (1) in- formirati vaške predstavnike, da se izdeluje nov dokument, ter (2) dobiti informaeije (evidentiranje problemov, kot jih vidijo vaščani in njihov odnoś do vcljavnih pros- torskih dokumentov). Ali so ti poskusi uspěli povečati sodelovanje lokalnega prebivalstva v postopku načrtovanja, ne verno, saj se merjenje ne opravlja. Sodimo pa, da smo oz. bomo na ta náčin uspěli vsaj deloma vzbuditi zanimanje ljudi. Predvsem pa smo želeli dvig- niti raven znanja in sicer táko iz- boljšati kulturo obnašanja v prostoru kot tudi poznavanje inštrumentov, ki jih imajo lokalni prebivalci na voljo, če želijo vplivati na načrtovalske odločitve. Misel na konců naj bo grenka: načrtovalci smo dolžni pospeševati participacijo - če že drugega ne, to od nas zahteva etika -, a na konců poti nas verjetno caka razočaranje nad rezultāti. Literatura: 1. Arnstein S.: A Ladder of Citizen Participation, Journal of the American Institute of Planners 35, 1969. 2.Boadcn N. et al: Public Participa- tion in Local Services, Longmans, 1982, 3.Di Palma, Giuseppe: Apathy and Participation (Mass Politics in Western Societies), 1970. 4.Fagcnce Michael: Citizen Par- ticipation in Planning, Urban and Regional Planning Series, Vol. 19, Pergamon Press, 1977 5.Fujishin Barry S.: Styles of Ad- vocacy: The Roles of voluntary or- ganisations in the Birmingham Planning Process, Research Memorandum No. 43, University of Birmingham. ó.Galaskiewicz, Joseph: Exchange networks and Community Politics, Sage Library of Social Research, Vol. 75, 1979. 7. Cantar Pavel, Drago Kos: Sociološka presoja pripomb in pred- logov občanov ob javni razgrnitvi proj kta prcureditve Prešernovega PROBLEMI ff? ^ t'.^H wmm M SI M 29 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:47:36 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 11 /1990 trga v Ljuhljani, FSPN - Raziskoval- ni institut, Ljubljana, 1988. 8. Gantar Pavel: Sociálně posledice urcjanja prostora, X. Scdlarjevo srečanie, Bled, 1989. 9.Gittell, Marilyn: Limits to Citizen Participation, The Decline of Com- munity Organisations, Sage Library of Social Research, Vol. 109, 1980. 10. Model "Dorfwerkstatt" - Bürgerbcteiligung bei der Dorfer neuerung, Bayerisches Staats- ministcrium für Ernährung, Landwirtschaft und Forsten, München, 1985. ll.Porteous Douglas J.: Environ- ments & Planning and Everyday Urban Life, Addison Wesley Pubi. Comp., 1977. 12.Public Particiaption in Physical Planning - the Role of Cartography and other Visual Means, European Conference of Ministers responsible for Regional Planning, 5th European Seminar, Lillehammer, 1984. mag. Breda Ogorelec, dipi, geogr. * Javnost se je v Ljubljani v zadnjih letih na urbanističnepredloge še posebej množičnoin glasno odzvala, kad ar je menila, da grozi uničenje nečesa, s čimer se prebivalci iden- tifici rajo (npr. Tivoli, Prešernov trg - o slednjem je bila narejena zanimiva raziskava Gantaija in Kosa). ** Za posredovanje informacij je potřebná komunikacijska usposobljenost, ki pa je izobraževanje planeijev ne daje. *** Raziskave participacije při planskih dokumentih (2) so pokazale, da je bilo vloženega mnogo več napora v to, da so jav- nos informirali o tem, da se pripravlja plan in kaj prinaša, kot pa da bi razvili odzivno javnost. * * * * Vendar Boadcn (2) za prostorske piane navaja, da tudi izredno izboljšane tehniķe (predvsem tehniķe posredovanja oz. šiijenja informacij) prinesejo le prav malo povečano participacijo. Na problem participacije bi namreč morali gledati kot na strateško vprašanje, ne pa kot na vprašanje izbora medija. 30 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 07:47:36 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms