« SLOVENSKI Mi m
Odgovorni vrednik: Ant. Janežic.
st. 51.	V četvertek 16. decembra 1852.	III. leto.
Kratko p r e m i š 1 j e 11 j e.
(Ceska narodna.)
I ovej, povej mi zvezdica!
Alj si mi jasna alj temna"?
Al j si temna, razjasni se —
Ti deklica premisli se!
»Jaz sim se že premislila —
Na vselej te pozabila!« —	Stefan.
P o v o d n a vila.
(Povestica horvaška.)
iflalo ur hodä od stare terdnjave Karlovca leži na vhodu široke i zelene Jelačke doline prijazen terg po imenu O g u lin, ki je dandanašnje glavno mesto tretjega graničarskega polka pešcev. Prijazno gleda iz oblakov velikansko igrališče čar Klek na majhno, tiho vas, ki lako zaupljivo v njegovej senci leži, kakor trepečoča i od strahu zabledela deklica, ktera se v hrupnej i kervavej dobi na persi svojega hrabrega i strahovitega vojaka zateče. Tode pač malo iinaš tukaj uzroka se takó zatekati. Po dolinah te majhne pokrajine gospoduje mir, i ako kedaj z bregov mejni-ce Korane puška turškega razbojnika zagroini, ga onemi i oplaši čez malo časa grom polkovniške lumbarde. Potem se zopet mir v te zelene livade vseli i samo z one strani v mračnej gori bulgarskej kakšen za-bledel ranjen Turčin leži, i stoka z nogami i rokami bercaje v brezupu, kopajoč se v potoku ker vi.
To se vé, da prej ni tako mirno bilo, ko je pogostoma po noči na vstajo po gorah ogenj gorel, ki je s plemenitimi besedami nekdanjim stražnikom granice grofom Frankopanovičem oznanoval, da hajduk, da kervižejni Turčin nad nje gre ! Takrat je bila sedanja polkovska tamnica uterjen grad, i za železnimi njenimi vrati, semkaj zavoljo razrušenja Modruše donešenimi, (Modruša je bila grad 300 let pred kristusovim rojstvom sozidana) so ležali divji vojščaki Frankopanovičev, v orožju od pete do glave i tako turške kervi -željni, kakor da bi takratno ime Ogulina, ki se je tistikrat »Volčja jama« zval, z volčjim lastjem opra-
vičiti holli. Marsikter Turek je z ozidja terdnjave v zelene valove Dobre padel (to je potok; okoli Ogulina mu Gjula pravijo), ktera s penjenimi valovi ravno pod terdnjavo v ponor brez dna teče, i se komaj tri ure hodä od tod v slunjskem polku pri vasi Popovo zopet prikaže. Volčja jama je nepremagana oslala i ponosno ime »deviška« dobila.
Bil je lep, poletensk večer; zaupljivo je gledal mesec na dremajoče poljane, kakor bi pazil, če že ni ktera zmed zbranih njegovih svečic svoj lep život zgubila
Tiha rosa je padla na gore i dobrave, od solnca opaljene, ptičice so prepevale svojo večerno pesem i s stare terdnjave je zvon svoje glasove, kakor bi bil v slogi z nastopajočo tiho nočjo, mir božji oznanoval. Pred kerčmo so vojaki i možaki iz hiše sedeli, ko so med tim bližnji vaščani ognjenega Dalmatinca pili i peli i pravili pesmi od hrabrega Kraljeviča, ali pa pohotno v čudno kolo igrajočih lepih deklic gledali. Daleč od druzih pa je v rnehkej travi en šibek deček ležal, sanjarskima očesoma na nebo gledajoč, ki je mehkim glasom z vzdihi pel: Pövej duša, kdo mi je očaral, Da ni moč po noči mi zaspati, Zaspavši tebe v spanji vidim, Kakor da si ti pri meni duša'? Ne verjemi ti, kar pravi ljudstvo, Ker ljudje lastjà so pisanega, Mene čemijo, golj'fajo tebe. Al pri Bogu zarotim se duša! Da te nikdar nočem zapustiti, Dokler serce bije v mojem nedru! Temu sanjavcu se je na licu vidilo, da je inalo znal, i morebiti še malo ne, za svojo okolico, dasiravno je inarskatera ravna deklica svoje poglede na njega oberni a, ktere bi bil kak sedanji pesnik naravnost lju-beznjivim listom priličil. Kar se eden vojakov vzdigne i se s polno čašo v roci k pevcu primakne i mu reče: V tvoje zdravje hrabri Marko! i prihodnje tvoje zaročnice ljubeznjive Mande, da živita obà! Tega se revež lahko spomnim, kar ti je misli tako ogradilo: Katarinino je še daleč, i ženini, ki so se tako v devojko zagledali, kakor si se ti, po nikakor mirno čakati ne morejo.« Na to ne ravno bistro šalo, se vsi okoli stoječi na glas zasmejajo. Čitatelju je treba povedali, da je Katarinino v onej okolici dan občnega veselja i pirovanja, ker se takrat veliko število ljubečih po svatovsko opravljenih voziti i jahati vidi, kako v župniško mesto hi té, da od tamkej blagoslov gospodov sabó na dorn prinesó. Marko vojaka s kratko zahvalo od sebe spravi, vstane i po bližnjej cesti zgine. Vaščani so gledali za njim, nekaj čudeči se, i nekoliko serditi, ali kmalo pri vinu i kolu na sanjajočega Marka pozabijo, ki je namesti da bi radostno pel i da bi pil, kakor se srečnemu ljubečemu i ljubljenemu ženinu prispodobi, z žalostnim licem v goščavo šel i tam tužne pesmi prepeval.	(Konec sledi.)
- mi -Boj križancov za Jeruzalem.
(Konec.)
Po noci pred jutrom, ki je bilo za naskok namenjeno, z velicim trudom vse priprave doveršijo. Vojvoda Bogomir Bujlonski in kneza Roberta, Flanderski in Normanški zapazivsi, da je ozidje na tistih krajih, kjer so imeli svoje stolpe napravljene, terdneje in bolj zavarvano, hitro uka-žejo, vse slolpe in druge naprave razdreti, prenesti in bolj proti ^izhodu postaviti, kjer seje lože na zid prilezlo in manj brambovcov bilo. Se pred solncnitn izhodom je bilo neizmerno delo storjeno, da osupnjeni sovražniki nikakor niso mogli umeti, kako se je po noci naenkrat vse prestavilo. Knez Rajmund ukaže precej tla pred svojim stolpom poravnati in ga proti mestnemu ozidju pomakniti; ravno lo stori Tankret. — Stolpi so bili na štiri vogle, na sprednjej strani z dvojnim pažem, da seje pervi dal odbiti in za most na ozidje spustili. Druga stena je bila kaj močna in s kožami obila, da se je ognjene pušice niso prijele.
Kakor hitro se dan zazna, se križanci na vso moč proti mestu zaženo, vsi enega serca in ene misli, zmagati ali umreti. Ženske, starčiki in otroci pomagajo nastroje potiskali — Toda tudi obleženi so se bili pripravili, jih dobro sprejeti; kakor toča lete vsakolere strelice in pušice z zidov. Neprestrašeni koračijo kristjani dolgo kamnje, pušice in sulice z rokami in z drugim orodjem metaje. Toda po zidovih so visele s slamo in nasteljo napolnjene vreče in druge mehke reči, grozno moč strelic slabiti, in ravno tako urno so delali sovražni nastroji, kristjane odpoditi in njih napravo potreti. Tako se vname hud boj, ki od ranega jutra do poznega večera enako serdito na vsih straneh ozidja, zlasti pa pri treh velicih stolpih naskakovavcov divja. Neprenehoma lukaj veliki ogorki, goreče smolnate pušice, polni lonci raztopljenega žvepla in vrelega olja, masti, voska in druge vnetljive reči na slolpe lete, da kristjani komaj proti gasé. Noč se naredi, pa boj še ni v kraji. Nihče očesa ne zatisne ; v meslu in zunaj mesta skerbno čujejo, straže so vedno na nogah, nihče si ne odpočije. O svitu je že vsaki na svojem mestu. Z večjo serditostjo se z novega spopadejo. Grozna je bila morija, število pobitih, ranjenih in potertih neizmerno; pa ne nevarnosti ne rane ne smert niso v stanu, gorečnosti naskakovavcov oplašiti ali vpor brambovcov oslabiti. — Gro-zoviten nastroj silno velike skale v mesto meče; kar zadenejo, je drobno, nobena reč ne pomaga. Turki pripeljejo dve copernici, da bi čudno moč nastroja zagovorile — kar skala prisverči, ju in še tri spremljavki zdro-bivši. Veselo zavriskajo križanci, vender obloženim serce ne vpade. —
Sedem ur neprenehoma vroči boj terpi, zmaga se na nobeno plat ne nagne. Prevelicega truda naskakovavci jamejo omagovati ; nekaj na-strojev je bilo razbitih , nekaj požganili. Že so hotli počiti in drugi dan naskok ponoviti, že so se jeli obleženi veseliti vidivši, da križanci odjen-jujejo : kar se naenkrat na Oljski gori vitez v svetlem oklepu z leskete-cim škitom prikaže, kristjanom migajo, boj ponoviti. Vojvoda Bogomir pervi z verha svojega stolpa prikazen zagleda, jo urno z veselim klicom ostalim knezom in množicam pokazavši. Kot očarani se vojaki naglo spet okoli vodjev zberejo, žene priteko z jedrni in s pijačo in iz novega okrepčani ne misleči na preslane težave, na trudnost in rane boj ponové
z veselo nado zmage. V enej uri je rov pred zidom zasut, pervo ozidje prederto in Bogomirov stolp pred drugim zidom. Osupnjeni in omamljeni stoje neverniki. — Kristjani urno po zidu viseče biazine in vreče zasmodé, veter dim brambovcom v oči zažene ter jih oslepivsi skoraj zaduši in sili z ozidja bežati. Ročno ukaže Bogomir prednji paž svojega stolpa na zid spustiti, ga z močnimi bruni podpreti in ko bi trenul je z bratom Evstahiem in dvema Flanderskima vitezoma na ozidji; za njimi pa se vspó njih kardela, kolikor jih je moglo čez most. Pristavljajo lestvice ter kupoma v mesto vrejo, naprej oba Roberta, Tankret, Hugo, Francozkega kralja brat z kardelom naj plemenitnejih vitezov. Štefanova vrata se odpró in cela kristjanska vojska jo skozi nje vdere. Zdaj se začne grozna morija. Karkoli je bilo živega, mora pod meč; kup na kup je merličev.
V tem pa so se prebivavci Jeruzalema na južnej strani mesta proti Tuluškemu knezu, ki je imel svoj stolp tudi že tikoma pred zidom, še terdo branili. Pa veseli vrisk zinagajočih kristjanov in grozni krič in vpitje begajočih in umirajočih za sabo zaslišali, zbeže z zidov v bližnji Davidov stolp. Zdaj tudi Rajmund s stolpa most na zid spusti, v mesto hiti ler Davidova vrata odpre. Križanci tudi tukaj hitro skozi razbita vrata planejo ter ravno tako neusmiljeno more, kakor njih bratje na se-vernej strani mesta. Ljudstvo je veci del v Omarjevo mošejo in v obzidani dvor zbežalo. Tankret tudi tukaj vrata prebije in r.eizmerne zaklade vpleni. — Pred so se bili že križanci pogovorili, da bo vsaki v last znal obderžati, kar bo naplenil; kdor na kako hišo škit ali drugo orožje obesi, je njegova z vsem, kar je v njej. — Kmalo so tudi drugi vodji v dvoru in spet se začne grozovitno klanje, neusmiljena mesarija. Križanci ne prizaneso ne starim ne mladim, ne moškim ne ženskam; kar je živega v mošeji, do zadnjega posekajo — kri kol polok po marmeljnovem tlaku teče. Pravijo da je bilo okoli 10,000 ljudi lukaj, in ravno ioliko po mestnih ulicah in po hišah pomorjenih. Le tisti, ki so bili v Davidov grad bežali, so si po pogodbi s Tuluškim knezom življenje rešili. Mogli so grad zapustiti in se odkupiti; potem so jih proli Askalonu zapodili. Drugih prebivavcov ni toliko živih ostalo, da bi bili mogli merliče iz mestnih ulic pospraviti.
Po tem grozovilnem delu se podajo križanci spokorno v cerkev Kristusovega vstajenja, kjer jih Jeruzalemski kristjani, ki so sem pribe-žali in s strahom in trepetom odrešenja čakali, z veselimi solzami in hvalnimi pesmami sprejmejo, zlasti Pelra puščavnika, ki jim je bil pred petimi leti odrešenje obljubil in tudi zvesto priskerbel. (Po L a neu.)
Dete brez k e r s t a.
(Narodna povest.)
Dele je umerlo brez sv. kersla, in ko nja duša pred sodni slol pride, mu božja pravičnost u večno veselje ili ne dà. Ali milost božja rnu ne zaklene na vekomaj vrat nebeškega veselja, ampak duši se spet s telesom zjediniti veli in po svetu tako dolgo z neko posodo, klero če na grobu trupla najti, hodili, dokler omenjene posode s tako vodo ne napolni, ktera na breg teče.
Žalosten se podà otrok po svetu; obhodi vse gore in hribe; se muči, trudi, žaluje in joče, ter išče in poprašuje, alj ves svet ne zna otroku povedati kje tiste vode najti. Brez pokoja potuje; lice mu je vpadeno, rokice suhe; ves život oslabljen — le satne težave, in mala posoda „ga spremljajo.
Crez sedem let pride enega dné, ko ravno sonce zahaja, do neke gore. Gre v goščavo. Naskorem mu nevarni oblaki jasno nebó zakrijejo; blisk in grom in za tim strahovita nevihta ga plaši in zapelje daleč daleč v divjo gošavo, da clo koraka dalje storiti ne more. Vsede se taj otrok na golo zemljo, in svoje živlenje preinišljevaje gorke solzice toči in proti nebu zdihovaje prosi skorejšnega konca.—Pa tudi ura prihaja, ko je božja previdnost njegovemu terplenju konec odločila. — Dokler še dete lakó zdihuje, zagleda ne daleč od sebe milo luč v nekej svetilnici slabo plehetali. Zdaj se mu serce pervokrat razveseli.
Urno poskoči proti luči, in najde slaro babelko, ktera je svetilnico v roci deržala in se debelo na vse kraje sveta ozirala. Starka dete viditi na vse gerlo zavpije, ker meni, da se kak duh približuje. Nedolžno dele pa navajeno povsod vsmilenje obudili se razveseli, da spet v takse j planini človečjo dušo najde in tolaži babelko rekoč: »Ne trepeči pred menoj; jas sem le nesrečno slabo dele, in te le prosim toljko prostora, da se čez noč počili zamorein." — „Ljubeznivo dete" mu ginjena starka, odgovori, „ineni se v serce smiliš, in rada bi ti mojo postelj pustila, če bi se hajdukov ne bala, kterim zdaj tu nad njihovim slaniščem svetim, da v temnej noči domii gredoči svoje stanovališče najdejo. Gotovo bi tudi tebe vmoriii, zakaj bali se bodo, da njih ne ovadiš." — Alj dele se smerli ne boji, ampak prosi samo za majhen kotiček. Starka viditi, da se dete odpraviti ne da, postavi svetilnico na tla, in pelje dete po stopnicah globoko pod zemljo, kjer so hajduki prostrane votline imeli. Tu mu pokaže svojo jispico — in trudno dele kmalo zaspi. Pa tudi hajduki pririnejo na skorem domii in pes, kteri je hajduke vedno spremljoval, zavoha hitro ptuj sled po stopnicah in zažene strašen strašen glas. Hajduki sprašujejo in iščejo, kaj da je, zvedò za dete, in ga hočejo kmesli vmoriti. Vonder se njim čudno zdi, kaj tako majhen otrok v tako veliki gori išče. Zbudijo dete, peljejo ga v naj večo sobo, sposedejo se okol mize, in dete se vsede s svojo posodo blizo mize na Ila in začne njim pripovedovali od svoje osode, od božje pravice in od njegovega smilenja in pripoveduje tako milo, da se ko kamen terda serca hajdukov oineče, da njim njihove grozne dela pred oči stopijo in oni sami črez se premišljevati počnejo. „Kaj" so vpili, „bode za nas pravičen Bog perpravil, kteri smo toljki grešniki.« Gorke solze so se njim vlevale čez divje obraze. Solze prave pokore so tekle črez mizo in so napolnile posodo, ktero je dete na tleh polek sebe deržalo. Solze prave pokore so bile voda, ktera na breg teče. Hajduki so od velike žalosti spored vrnirali in angeli so pristopili in so njihove duše z dušoj deteta vred v svetla nebesa odnesli.
Lesena s a b 1 j a.
IVakor je sploh znano, se je rajnki cesar Jožef pogosto spreoblečen pod kakim izmišljenim imenom med ljudstvo podajal, ter se prijateljsko ž njim čez razne reči pomenkval in razgovarjal.
Enkrat se je hotel od zvestobe in vdanosti svojih vojšakov prepričati. Gre torej prosto po mestjansko oblečen v neko kerčmo, se vsede za mizo in se začne z vojšakom, ki je ravno za mizo sedel, prav prijazno čez to in uno pogovarjati» Obàdva sta kaj zidane volje in se skorej pobratita. Povesta si med drugim svoje imena, Jožef da mu je ime Fuchs in vojšak, da se Juri D . . . . zove. Dolgo že sedita in ga serkata, pa kmalo jima dnarja zmanjka. Kaj hočeta storiti? Vojšak misli in misli in jo na zadnje vendar zmisli. »Le ostani še tu« — reče Jožefu, ki je na videz ravno oditi hotel — le še ostaniva. Hočem kerčmarju svojo sabljo zastaviti in mesto jeklene — ker je jutre ne potrebujem — leseno v nožnico vtaknili. Tako je nama obema pomagano."
»»Prav je tako brate! — ga Fuchs pohvali — daj,nam Bog več tacih korenjakov. Zdaj pa le brate! naj te Bog živi!«"—Šele črez dolgo gresta saksebe.
Drugi dan pride naglo od cesarja povelje, da se mora berš cela armada na pregled postaviti. Cesar Jožef sam pride in jame govoriti: Eden zmed vas se je močno pregrešil. Ojstra kazen naj ga zadene.« — Potem zakliče: Ivan S ... .
S smertnim potom na čelu stopi ta pred cesarja in prosi : „Mi-lostljivi--!"
»Sodba je sklenjena" povzame urno cesar. „Moram še enega poklicati, kteri naj leinu hudobnežu glavo odseka." — Pogleda v zapisnik in pokliče: Juri D . . .
Na celem životu trepetaje stopi Jurče zmed verste, se verže na kolena in jame prosili, da bi ga svetli cesar lega kervavega opravila rešili in koga drugega mesto njega poklicali; ker — pravi — da nima serca, prijateljsko kri prelijati. Prosi in prosi; ali vse zastonj. Viditi cesarja serdit pogled in slišali njegov gromeč glas, stopi Jurče k vojša-ku, ki je v slrahu na zemlji klečal, pobesi glavo, tode jo hitro spet kviško povzdigne, in vpre razjokane oči v jasno nebó s Pilatužem rekoč: »Jaz sim nedolžen nad kervjo lega pravičnega« in še pristavi: „Ti o Bog! pa pokaži, da je ti ta vojšak dopadljiv in da ni cesarske poslave prestopil. V pričo tega daj, da mi moja sablja vsa lesena postane.« — S tim zmaknc leseno sabljo iz nožnice in jo visoko nad glavo poderži.
Vse se čudi in ostermi. Cesar pa od smehu ne more besedice zinili. Ivo se spel zavé, posvari ojstro Jurčka, da je včeraj u kerčmi sabljo zastavil; vojšaka pa, ki je v sinerlnem strahu na zemlji kleče komej dihal, pri tej priči častnika (oficirja) postavi. Tako se je po zvijači premedenega Jurčka vse na dobro obernilo. Gotovo se je vprihodnje var-val, svoje sablje kje zastavili.
Z ni e s.
(jofiiia razlaganje cerkvenega leta. Pod tim naslovom je le dni izdalo družtvo sv. Mohora preimenitno knjigo, ktera je v nemškem jeziku že okoli 30 natisov doživela in daleč daleč okoli razširjena. Kakor že nadpis kaže, obseže ta knjiga popolno razlaganje vsih evangelij in
beril celega cerkvenega lela za prosto ljudstvo. Precej prav dobrih ljudskih (popularnih) bukev je med našim narodom že razširjenih, vendar tako domačega in lahkorazumljivo pisanega podučenja še nimamo, kakor ga tu najdemo. Terdno zaupamo, da bo vsakega bravca za sé predobila in kmalo po vsih keršanskih hišah razširjena. Prosimo taj častilo duhov-šino, te prekoristne bukve ljudstvu kakor v resnici zaslužijo priporočili. Drugi del izide v novem lelu.
Slovstvene «Irobtince.
*	Pri našem knjigarju J. Leonu bo ravno v natis prišla nova po-dučna knjiga pod naslovom: Keršanski mladenč, ali prijazen vodnik proti obljub I j en e j deželi. Obseže prav mične izglede in pripovestice.
*	Kakor letašnje leto bo „šolski prijatel" tudi v novem letu vsak torek pod vredništvom g. Einspielerja na svitlo izhajaj. Gré upati, da bo ti prekorislni in prav izverstno vredovan časopis v novem letu veliko dalje razširjen, posebno ker je za družtven časnik izvoljen. Pogovarjal se bode narprej od reči, ki ljudsko šolo zadenejo, bo prinašal pripovestice za mlade ljudi, pesmice, šolske ukaze, slednič novice, ki šolo, družtvo sv. Mohora in enake družtva sploh zadenejo. Za liste, ki niso družtve-niki sv. Mohora, velja na leto 1 gld. 36 kr. in po pošti 2 gld. 12 kr. sr. Tudi naš občno čislan cerkven list »Zgodnja Danica" bo v novem letu kakor doslej izhajal. Velja na leto po pošti prejeman 2 gld. 40 kr sr. Po tem taj imamo tudi v prihodnjem lelu vse štiri dosedajne časnike pri življenju: Novice za kmetiške, rokodelske in druge narodske reči, „šolsk. prijatelja« za naše šole in mladino, »Zgodnjo Danico« za cerkvene zadeve in našo »B če li co" za kratek čas in podučenje, za kar se bo skoz in skoz na vso moč poganjala in svojim čast. bravcem čedalje bolj stregla.
Slovenske «lrohtiiiee.
*	Presvetli cesar so podelili dragocen perstan g. dohtarju Miklošiču za jim posvečene bukve »monumenta lingua; pa Iseo-si ovni cae codice s u p r a s 1 i e n s i", ktere je cesarska akademia na svoje stroške natisnili dala. Za svoj slaroslovenski slovnik je bil slavni pisatelj že popred od njegovega veličanstva zlato svetinjo za vedo in umetnost dobil.
*	V „šolskega prijatelja« se piše: Moram ti to novico dopisali, da se je s časom tudi pri nas slovenska šola naredila, sicer majhina, pa prav lepa.
Precej po vsih Svelili smo se začeli slovenščine učiti. Štejemo pri nas učencov perviga realniga razreda vsih kup 24. Med njimi je terdih nemeov 21, tri pa so slovenci. Vsi neinci, zunaj edniga samiga, so se slovenščine poprijeli, in to prav radi, da se lehko da upali, da bodo tudi pridno se učili.
Je taj šolarjev, nemeov in slovencov , ki se na realnici slovenskiga jezika učijo 23. Potem se je še pridružilo 6 fantinov tretjega razreda nižjih šol, terdih nemeov, ki se prav pazlivo obnašajo. Po tem takim je število vsih slovenskih učencov, realnih in drugih, ki se skupej v realnici učijo, 29.
Da bi pa ludi rojenim slovencom nižjih šol priložnosti ne poman-kato, svojiga malerniga jezika pravilno se vaditi, so gospod učitelj Bihler prostovoljno te trud si naložili, da slovenske fante nižjih razredov po dvakrat na teden slovensko čitati ino pisali vadijo.
Glej tako se mi ludi tukej v nemškim Belaku nekaj po slovensko obnašamo, česar bi se šolski prijatel morde še nadjal ne bil.
*	Na Teržaškem gimnaziu je bila doslej slovenščina prost predmet, kterega je vsak učenec obiskovati mogel ali ne, kakor se mu je poljubilo. - Da v tacih okolnostih slovenski navk ni zaželjenega sadii donašati zamogpl, se samo od sebe zastopi. Tudi temu je vis. ministerstvo uka, ki se pri vsaki priložnosti za napredek našega jezika poganja, v okom prišlo, in je pred nedavnim zavkazalo, da ima tudi na Teržaškem gimnaziu slovenski jezik za vse rojene Slovence zapovedan (obligaten) predmet bili, kakor je to v Celovcu, Ljubljani in druzih slov. mestih. Slava vis. ministerstvu.
*	Iz Zagreba se nam med drugim tudi tole piše: Pri nas so se g.g. učitelji na vso moč sostavljanja za ilirske gimnazie potrebnih knjig po-prijeli. — G. J. K i s e I j a k je prestavil „Naravoslovje od Baum-gartnerja"; g. Torbar je sostavil „Naravoslovje" za doljni gimnazij ing. j. Macun piše prevažno delo: »Pri sp od ab Ij a nj e ilirskih vremena h sa grčkimi vremeni: — Verh tega je naš slavni domorodec g. Zoričič sostavil »čitanko" za 3. razred ter jo je vis. ministerstvu za poterjenje predložil.
*	V Reki se slavjanščina prav veselo razvija, če jej ravno ilalianš-čina mnogo napotkov dela. Pred nedavnim so nekleri domorodci in tlo-morodke v tainošnjej čilavnici sopet dva igrokaza v ilirskem jeziku predstavljali, namreč: „Raztrešeni" in „Nenade." Obé igre ste prav dopadle posebno izverstno ste se gospodični C. B. in J. S. obnesle.
Sinešiiica.
Pijan vojak sreča enkrat svojiga polkovnika na konji, skoči k njemu, mu vstavi konja, in ga vpraša, za koliko da ga da. Polkovnik, viditi, da ima serboritnež merkovico, ga da v neko hišo prinesti, da bi se streznil. Drugi dan pride ponj in ga smejaje se vpraša, koliko da hoče dans za konja dati. »Ne zamerite gospod! odgovori trezvi vojak, listi ki je konja včeraj hotel kupili, je dans zjulrej odšel."
Ilruztvo sv. ifloliora v Celovcu.
Dalej so pristopili sledeči gospodi: 591. g. Gabriel Lex, bogsl. 4. 1. v Celovcu; 592. g. Janez Milar, bogsl. 4. I. v Celovcu; 593. g. Jož. Dulnik, bogsl. 4. 1. v Celovcu; 594 g. Fil. Brezužčik, fajin. v nemških Rovtah; 595. g. Jan. Rogelia, kapi. v Dornbergu; 596. g. BI. Riavic, kapi. v Vilesi; 597. g. Jan Beuk, kapi. na Grahovem; 598. g. Jož. Dolinšek, fajm. pri sv. Jurju v slov. goricah; 599. g. Franc Repa, kapi. pri sv. Barbari blizo Boria; 600. g. Alojz Kazda, kapi. pri sv. Lenartu; 60J. g. Jan. Burger, fajm. na Berdu; 602. g. Pet. Leben, beneficiat v Št. Vidu; 603. g. Jož. Zabukošek, župn. pri sv. Lorencu; 604. g. Juri Kožel, bogsl. v Celovcu; 605. g. Jan. Novak, bogsl. v Celovcu; 606. sl. Slovenska čitavnica v Borovljah; 607. g. Orač Rok, učitelj v Sevnici ; 608. g. Jan. Cibašek, bogsl. v Celovcu.
Izdatel in tiskar : F e r d. ž 1. K1 e i n m a j r v Celovcu.