Hladnikia
Glasilo Botaničnega društva Slovenije
2 ä S. Ca mp a n ula Ct 'sp 11 os a .	1a h- 1Ž*.
Ljubljana, december 2004		17	ISSN 1318-2293
			
Napotki piscem prispevkov za revijo Hladnikia Splošno
Revija objavlja prispevke, ki obravnavajo floro in vegetacijo. Vse avtorske pravice ostanejo piscem. Prispevki so napisani v slovenskem ali angleškem jeziku, samostojni članki pa morajo vedno imeti izvlečka v angleščini in slovenščini, če je besedilo angleško pa slovenski povzetek. Prispevki naj bodo napisani brez nepotrebne uporabe velikih črk (uporabljajo naj se le tam, kjer jih predpisuje pravopis), znanstvena imena vseh taksonov naj bodo napisana v kurzivi, naslove se natisne odebeljeno, priimki avtorjev pa naj bodo napisani z "malimi kapitalkami" (small caps). Za interpunkcijskimi znaki, razen za decimalno vejico in vezajem (tudi, ko nadomešča besedico "do", npr 5-6 cm) naj bodo presledki. Tuje pisave prečrkujemo po pravilih, ki jih določajo Pravila Slovenskega pravopisa (1990), če pa vključimo v tekst znake, ki jih običajno ne uporabljamo (npr. a, 5, e, B), jih na natisnjenih kopijah obkrožimo in ponovimo na desnem robu. Vsi odstavki in naslovi se pričenjajo brez zamikov na levem robu besedila, pri pisanju pa izključimo avtomatsko deljenje besed ("auto hyphenation off") in prav tako besed ne delimo sami.
V tekstu citiramo avtorje po vzorcu: "Paulin (1917)" ali "(Loser 1863a)", številko strani pa dodamo letnici (npr. "1917: 12", "1917: 23-24") le ob dobesednem navajanju. Predvsem v prispevkih, ki navajajo mnogo znanstvenih imen rastlin ali združb, se držimo nomenklature v nekem standardnem delu (praviloma Martinčič, A. & al., 1999: Mala flora Slovenije - nomenklaturni vir naj bo imenovan v uvodnem delu, za izvlečkoma), da po nepotrebnem ne navajamo imen avtorjev. Tudi sicer se avtorski citati izpisujejo le ob prvi navedbi določenega rastlinskega imena v nekem članku.
Oblikovanje besedil
Samostojni članki (razen poročil, razmišljanj in komentarjev, pri katerih je dopuščeno več svobode) se začno z naslovoma v slovenskem in angleškem jeziku (na natisnjenih kopijah naj bodo vsi naslovi in podnaslovi podčrtani, po možnosti tudi krepko natisnjeni), sledi navedba avtorja(-ev) s polnim(-i) imenom(-i), navedba poštnih in elektronskih naslovov avtorjev ter izvlečka v angleščini in slovenščini. Podnaslovi prvega reda so oštevilčeni z arabskimi številkami, pred in za njimi je izpuščena vrstica, podnaslovi drugega reda so oštevilčeni z dvema številkama ločenima s piko (npr. 1.4) itd. Nadmorsko višino okrajšamo kot "m n.m.". Fitocenološke tabele: na eno stran gre lahko tabela z do 50 vrstami in do 25 popisi (če navajamo tudi sociabilnost z do 15 popisi). Večje tabele se lahko natisne ležeče (do 70 vrst in 45 popisov) ali se jih razdeli v več tabel.
Viri - Pod viri navajamo literaturo, herbarije (z mednarodno priznanimi kraticami ali opisno), zemljevide, podatkovne zbirke, arhive ipd. Literaturo navajamo po vzorcu:
Amarasinghe , V. & L. Watson , 1990: Taxonomic significance of microhair morphology
in the genus Eragrostis Beauv. (Poaceae). Taxon 39 (1): 59-65.
Cvelev, N. N., 1976: Zlaki SSSR. Nauka, Leningrad. 788 pp.
Hansen, A., 1980: Sporobolus. In: T. G. Tutin (ed.): Flora Europaea 5. CUP, Cambridge.
pp. 257-258.
Wraber, T. & P. Skoberne, 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR
Slovenije. Varst. Nar. (Ljubljana) 14-15: 9-428.
Pri štirih ali več avtorjih napišemo le prvega in "& al.", pri manj znanih revijah navedemo v oklepaju še kraj izhajanja. Med viri navajamo vse tiste in le tiste, ki jih navajamo tudi v besedilu.
17 (2004)
Revijo Hladnikia izdaja Botanično društvo Slovenije in jo brezplačno prejemajo njegovi člani. V reviji izhajajo floristični, vegetacijski in drugi botanični prispevki. Revija izhaja v samostojnih, zaporedno oštevilčenih zvezkih.
Uredništvo: I. Dakskobler, B. Frajman (tehnični urednik), A. Čarni, A. Martinčič (glavni in odgovorni urednik), T. Wraber in zunanji člani uredniškega odbora: H. Niklfeld (Wien), L. Poldini (Trieste), I. Trinajstič (Zagreb).
Recenzenti 17. številke: A. Čarni, N. Jogan, A. Martinčič, T. Wraber.
Naslov uredništva: Božo Frajman (Hladnikia), Oddelek za biologijo BF UL, Večna pot 111, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; tel.: +386 (0)1 4233388, email: bozo.frajman@bf.uni-lj.si
Cena posameznega zvezka je določena po izidu. Posamezniki prejemajo revijo z včlanitvijo v Botanično društvo Slovenije (http://bds.biologija.org).
Številka transakcijskega računa pri Novi Ljubljanski banki: 02038-0087674275 Botanično društvo Slovenije Ižanska 15 Ljubljana
davčna številka: 31423671 ISSN: 1318-2293, UDK: 582
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo RS, številka 415-01-100/93 z dne 16. 12. 1993 šteje Hladnikia med proizvode iz 13. točke tarifne številke 3 zakona o prometnem davku, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.
Priprava za tisk in tisk: Tiskarna Schwarz
Naklada: 300 izvodov
Slika na naslovnici: iz priloge dela: Scopoli J. A., Flora Carniolica 1772
Floristične novosti z Notranjskega Snežnika, 2
Floral novelties from the Mt. Notranjski Snežnik (SW-Slovenia), 2
Tone Wraber Polhov Gradec 93 a SI-1355 Polhov Gradec
Izvleček: Floristično-vegetacijske raziskave na ovršju Notranjskega Snežnika (1796 m), najvišjega vrha Slovenije zunaj Alp, so tudi v obdobju po letu 1993 prinesle nekaj omembe vrednih florističnih novosti. Kot novi vrsti slovenske flore sta se izkazali Asperula beckiana in Euphrasia hirtella. Prvič so bile v Sloveniji zunaj svojega alpskega areala odkrite vrste Arabis pumila subsp. stellulata, Omalotheca hoppeana, Potentilla brauniana, Sagina saginoides, Saxifraga exarata subsp. moschata in S. sedoides.; doslej naštete in druge v članku obravnavane vrste (Achillea clavennae var. intercedensf. velebitica, Ar-ctostaphylos uva-ursi, Campanula cespitosa, Carex pilosa, Crocus vernus subsp. albiflorus, Orobanche reticulata, Pleurospermum austriacum, Potentilla caulescens, Rhamnus pumilus, Saxifraga paniculata, Serratula macrocephala, Streptopus amplexifolius) večajo vednost o flornem inventarju tega fitogeo-grafsko in zato tudi naravoohranjevalno zanimivega in pomembnega območja. Vsa nova nahajališča, ki jih navajamo na ovršju Snežnika, leže v kvadrantu srednjeevropskega kartiranja 0452/2.
Abstract: The research of the flora and vegetation of the Mt. Notranjski Snežnik (1796 m), the highest mountain of Slovenija outside the Alps, contributed also in the period after 1993 some floristic novelties worthy of notice. As new for the flora of Slovenia turned out Asperula beckiana and Euphrasia hirtella, which will be full discussed in other place. The finds of Arabis pumila subsp. stellulata, Omalotheca hoppeana, Potentilla brauniana, Sagina saginoides, Saxifraga exarata subsp. moschata and S. sedoides on the Mt. Snežnik are in Slovenia the first known localities discovered outside the Alps. These and others in the article treated taxa (Achillea clavennae var. intercedens f. velebitica, Arctostaphylos uva-ursi, Campanula cespitosa, Carex pilosa, Crocus vernus subsp. albiflorus, Orobanche reticulata, Pleurospermum austriacum, Potentilla caulescens, Rhamnus pumilus, Saxifraga paniculata, Serratula macrocephala, Streptopus amplexifolius) improve the knowledge of the floristic inventory of this phytogeographically and consequently for the conservation of nature interesting and important territory. The new localities, recorded in the upper region of the Mt. Snežnik (from the upper limit of the "subalpine" beech forest to the very top of the mountain), are situated in the quadrant 0452/2 of the Middle-Europe mapping grid.
1 Uvod
Prispevek je nadaljevanje tistega, ki je z istim naslovom v Varstvu narave 4 izšel leta 1966 (Wraber 1966). Načrtno floristično in vegetacijsko raziskovanje na območju ovršja Notranjskega Snežnika je spet steklo v letu 1994, pri čemer je bilo odkritih precej novih, na raziskovanem območju dotlej še neznanih taksonov. O nekaterih teh najdb smo že poročali (T. Wraber 1995: Ce-rastium dinaricum, 1997: Bupleurum exaltatum subsp. cernuum, 1997 b: Alchemilla fissa, Gnap-halium hoppeanum, Potentilla brauniana, 2000 a: Asperula beckiana); o dveh (Asperula beckiana, Euphrasia hirtella) bomo obširneje spregovorili
na drugem mestu, za večji del novosti pa je ta prispevek prva objava, pri čemer naj pripomnimo, da so bile nekatere najdbe že upoštevane v 3. izdaji Male flore Slovenije (Martinčič & al. 1999).
Za podatke o splošni razširjenosti obravnavanih taksonov literaturnih virov ne navajamo, saj so dostopni v večjih flornih delih in tudi splošno znani. Kot izhodišče za doslej obstoječo vednost o raziskovanju snežniške flore jemljemo pregledni prikaz "Botanično raziskovanje na Snežniku" (T. Wraber 2000).
Tudi najdbe v zadnjem desetletju potrjujejo fitogeografsko prehodni značaj Snežnika. Nekatere vrste se kažejo kot zadnji ostanek nekdanjih selitev. Med balkanskimi (dinarskimi) sta takšni
Asperula beckiana in (v največji meri) Cerastium dinaricum, med alpskimi pa Alchemilla cf. fissa, Arabis pumila subsp. stellulata, Omalotheca hoppeana in Potentilla brauniana. Njihov nadaljnji obstoj je povsem odvisen od dinamike neživega in živega okolja, v katerem živijo, pri čemer se bo človekov vpliv kazal le kot škodljiva dejavnost ali pa aktivno prizadevanje za njihovo ohranjanje.
V	članku uporabljamo mikrotoponime, ki smo jih zaradi lažje krajevne določljivosti pojavljanja posameznih taksonov naredili na novo in vsaj nekajkrat tudi že uporabili, popolno pa navedli v članku, objavljenem v Planinskem vestniku (T. Wraber 2003: 31-34). Nadmorske višine posameznih lokalitet so povzete iz Temeljnega topografskega načrta Republike Slovenije v merilu 1:10.000, list Čabar, Geodetska uprava Slovenije, Ljubljana 1975.
2 Obravnavani taksoni
Achillea clavennae L.
Planinski pelin (Achillea clavennae) je razširjen v Alpah in gorovjih zahodnega dela Balkanskega polotoka. Na Snežniku ga je že na svojem prvem vzponu nanj 17. 7. 1827 odkril H. Freyer (rokopisno gradivo v Arhivu Slovenije). Na ovršju Snežnika se kot stalnica pojavlja v združbi Edraiantho graminifolii-Caricetum fir-mae (T. Wraber 1967: fitocenol. tabela), redko pa tudi v združbi predalpskega prstnika.
V	celotnem arealu njegove razširjenosti so pri tej značilno svilnatodlakavi vrsti pojavljajo gole oblike, v Alpah imenovane Achillea clavennae L. var. clavennae f. glaberrima (Ave-Lallemant) Heimerl, v Dinaridih pa kot alpski vzporedni šele 1984 opisani obliki A. clavennae L. var. intercedens f. velebitica Bjelčič & Mayer in A. clavennae L. var. argentea Visiani f. volujakensis Bjelčič & Mayer (Bjelčic & Mayer 1984). Na ekskurziji 16. 7. 1999 smo v predelu, imenovanem Prepad, naleteli na nekaj primerkov planinskega pelina, ki so zaradi svojih golih listov imeli za to vrsto zelo nenavaden videz. Pojavlja se vprašanje o njihovi taksonomski pripadnosti. Po zgoraj navedenih avtorjih je A. clavennae var. intercedens zgoščeno razširjena prav na območju med Notranjskim Snežnikom in
Velebitom (Bjel čič & Mayer 1984) in bi pri snežniških primerkih torej šlo za dinarski različek A. clavennae var. intercedens f. velebitica.
Arabis pumila Jacquin subsp. stellulata (Bertoloni) Nyman
Do konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let 20. stoletja je veljalo, da v se Sloveniji iz sekcije Lomaspora rodu Arabis pojavljajo vrste A. caerulea, A. pumila in A. jacquinii (T. Wraber 1984). V tistem času je bilo ugotovljeno, da ima A. pumila dve rasi, diploidno subsp. stellulata (2n=16) in tetraploidno subsp. pumila (2n=36) (Titz 1973). Iz tedaj objavljene arealne karte za Vzhodne Alpe je bilo razvidno, da obe podvrsti rasteta tudi v Alpah Slovenije (Titz 1973: 233), vendar konkretna nahajališča niso bila objavljena. Pregled herbarijskega gradiva (LJU) je potrdil pojavljanje obeh podvrst v Sloveniji (T. Wraber 1999a), pri čemer je bilo navedeno tudi že pojavljanje podvrste A. pumila subsp. stellulata na Snežniku. Prvo konkretno nahajališče te podvrste v Sloveniji je objavil Dakskobler (1996: 394) iz Julijskih Alp (Na sedli nad dolino Tolminke).
Na Snežniku smo jo prvič videli 27. 7. 1996 na severni strani glavnega vrha, na divjeskalna-tem in površinsko razgibanem območju Prepad, kjer raste na skalnem grebenčku med dvema globokima ugrezninama. Število primerkov je zelo skromno (morda 10), pa še obstoj teh je ogrožen zaradi močnega razpadanja apnenčevega rastišča. Snežniško nahajališče je še en primer za takson z jugozahodno mejo areala na Snežniku, ki se že v Gorskem Kotarju in naprej proti jugovzhodu ne pojavlja več, obenem pa gre za enega tistih taksonov, ki se na Snežniku pojavljajo krajevno zelo omejeno in v številčno zelo skromni populaciji.
Še iz leta 1950 je doslej spregledana, a v her-bariju LJU dokumentirana najdba M. Piskernika, ki je nizki repnjak našel tudi niže na Snežniški planoti, v revirju Leskova Dolina. Točna lokali-teta ni več ugotovljiva. Tudi v tem primeru gre za Arabis pumila subsp. stellulata.
Arctostaphylos uva-ursi (L.) Sprengel
V zmernem in borealnem pasu Severne poloble razširjena vrsta, ki smo jo na ovršju Snežnika našli 2. 8. 1994 na Malem Snežniku na grebenu med
Velikim in Malim Snežnikom (okr. 1700 m). Raste v fragmentarno razviti asociaciji Edraiantho-Ca-ricetum firmae, skupaj z vrstami Achillea claven-nae, Carex firma, Centaurea triumfettii, Galium anisophyllon, Helianthemum alpestre, Laserpitium peucedanoides, Leontopodium alpinum, Scabiosa silenifolia in Silene alpestris. M. Piskernik jo je 13. IX. 1950 videl in nabral (LJU) tudi na območju širšega Snežniškega masiva (revir Leskova dolina, kota 1198 m, zahodno od Lenčajevega vrha).
Campanula cespitosa Scopoli
Rušnata zvončica ima klasično nahajališče v Sloveniji, kjer jo je odkril in 1772 opisal J. A. Scopoli. Na Snežniku še ni bila znana, a raste tudi tam, na severni strani snežniškega ovršja. Najprej smo jo našli 10. 8. 1994 nad Prepadom, na vzhodno eksponiranem vrstnobogatem sestoju ostnatega šaša (Carexmucronata) v višini 1520 m z več drugimi vrstami, ki jim ustreza bolj suho rastišče (npr. Calamagrostis varia, Erica carnea, Leontodon incanus), sicer pa gre za mešanico vrst iz združb Edraiantho-Caricetum firmae in Hyperico richeri subsp. grisebachii-Caricetum ferrugineae. Istega dne smo jo nedaleč od prvega nahajališča našli v skalnih razpokah, ki jih porašča združba Poten-tilletum caulescentis, v nadmorski višini 1530 m. Floristična sestava tega nahajališča je razvidna iz besedila o vrsti Potentilla caulescens (2. popis).
Carex pilosa Scopoli
Vejicati šaš ima klasično nahajališče v gozdovih pri Idriji (1772). Velja za karpinetalno vrsto, zato skoraj preseneča njegovo pojavljanje z najvišjo stopnjo stalnosti (V) v smrečju, kot ga navaja za Snežniško planoto Zupančič (1980: 115, tab. 3) v združbi Piceetum montanum dinaricum, pozneje (Zupan čič 1994: 34) preimenovano v Hacque-tio-Piceetum, pri čemer ni navzočnost tevja, vsaj v ekološkem pogledu, nič manj presenetljiva od navzočnosti vejicatega šaša. Združba se pojavlja v mraziščnih ulekninah Snežniške planote (gozdnogospodarske enote Gomance, Okroglina in Črni Dol) v razmeroma majhnem višinskem razponu 1080-1200 m.
Ta šaš pa smo našli tudi na travišču, ki pokriva del Holarinskega sedla, v nadmorski višini 1520 m. Rastlinska združba je Festucetum bosni-
acae, v kateri dominira Festuca bosniaca (4.4). Verjetno je tam nekoč rasel subalpinski bukov gozd (Ranunculo platanifolii-Fagetum ali tudi Polysticho lonchitis-Fagetum), ki so ga pastirji izkrčili za pašnik. Carex pilosa se tako kaže kot vrsta s široko karpinetalno, fagetalno in piceetal-no fitocenološko pripadnostjo, ki se lahko pojavi tudi na sekundarnem travišču.
Crocus vernus (L.) Hill subsp. albiflorus (Kit.) Ascherson & Graebner
Zgodnje cvetenje je vzrok, da je bil žafran na ovršju Snežnika odkrit šele leta 1997. Liste, ki so nedvomno pripadali žafranu, smo sicer videli že v enem prejšnjih let, na cvetoče primerke pa smo naleteli šele 17. 5. 1997. Dovolj pogosten, a to le kratek čas, je v dolinici zahodno od konca ceste (malo pred Obračališčem, 1562,8 m), in pa v najvišji skledasti vrtači (1668,9 m) na zahodni strani Velikega Snežnika, v kateri spomladi dolgo leži sneg in se to kaže v pojavljanju mezofilne vegetacije, vegetacije visokih steblik ali kar snežnih tal (Ranunculus carinthiacus, R. traunfellneri, Salix waldsteiniana, Trollius europaeus idr.). Cvetovi so relativno majhni, perigonovi listi bodisi beli, mnogokrat s svetlovijoličnima perigonovo cevjo in spodnjim delom perigona, bodisi svetlovijo-lični, brazde pa ne presegajo prašnic, tako da gre nedvomno za nunko, to je največkrat belocvetno podvrsto spomladanskega žafrana. O taksonom-ski pripadnosti in poimenovanju spomladanskega žafrana v Sloveniji in soseščini so mnenja še neenotna. Spomladanski žafran je na Snežnikovem ovršju gotovo razširjen še na drugih krajih.
Euphrasia hirtella Jordan ex Reuter
Na Snežniku na več nahajališčih. Prvič smo to smetliko našli, a tedaj ne spoznali, že leta 1965. Nova vrsta v flori Slovenije, o kateri bomo poročali na drugem mestu.
Omalotheca hoppeana (Koch) Schultz Bip. & F. W. Schultz
(= Gnaphalium hoppeanum Koch)
Vrsta je značilna predstavnica snežnih rastišč v visokogorskem pasu. Razširjena je v Alpah,
Juri, na Krkonoših, v Tatrah, na Apeninskem polotoku, Bosni in Hercegovini, Črni Gori in Albaniji (Prokletije). Kaže, da je med Snežnikom in Bosno, torej na Hrvaškem, ni (prim. Plazibat 2000), morda zaradi relativno nizke nadmorske višine. V Sloveniji je razširjena v vseh Alpah in raste, drugače kot O. supina, ki je razmeroma redka in omejena na bolj kisla rastišča, na manj za-kisanih rastiščih (združbe iz zveze Arabidion ca-eruleae). Na Snežniku raste v najjužnejši vrtačici v Vzhodnem Dolu v majhnem številu primerkov. To nahajališče, odkrito 24. 8. 1997, je že navedeno v Mali flori Sloveniji (T. Wraber 1999: 555).
Na nahajališču smo naredili naslednji popis (1570 m, droben apnenčast grušč, nagib 20o,
4 m2, pokrovnost 70 %), ki je floristično blizu na Snežniku fragmentarno razviti združbi slovenskih Alp Potentillo dubiae-Homogynetum discoloris (Potentilla dubia = P. brauniana).
4.4	Festuca nitida
2.3	Silene pusilla
1.2	Acinos alpinus
1.2	Alchemilla cf. fissa1
1.2	Campanula scheuchzeri
1.2	Gnaphalium hoppeanum
1.2	Homogyne discolor
1.2	Parnassia palustris
1.2	Poa alpina var. vivipara
1.2	Sagina saginoides
1.1	Euphrasia salisburgensis
+.2	Arabis vochinensis
+.2	Galium anisophyllon
+.2	Myosotis alpestris
+.2	Potentilla brauniana
+.2	Potentilla crantzii
+.2	Trifolium pallescens
+.2	Viola biflora
+	Biscutella laevigata
+	Gentianella liburnica
+	Pinguicula alpina
+	Polygonum viviparum
+ Ranunculus carinthiacus + Soldanella alpina + Tephroseris longifolia
Orobanche reticulata Wallroth
Pojavljanje te v Sloveniji očitno prav redke vrste je po mnogih desetletjih potrdil šele Mel-zer (1996: 7), ki jo je našel, a nahajališča pobliže ne navedel, skupaj s K. Tkalcsicsem, na kraju, domačinom znanem pod imenom "Kapetanova bajta, nastalem v času, ko so vojaki JLA gradili zadnji kos snežniške ceste. Na višini 1460-1470 m ta zavija v severovzhodni smeri proti Obračališču. Na obeh straneh se številno pojavlja Cirsium eri-sithales, na katerem Orobanche reticulata zajeda. Pojavljanje se številčno spreminja, saj po naših opazovanjih, nazadnje leta 2003, ni več doseglo stanja iz leta 1994, ko je bilo zelo obilno.
To vrsto smo našli tudi na severni in vzhodni strani snežniškega ovršja. Uspeva v subalpin-skem bukovem gozdu (Ranunculo platanifolii-Fagetum) v okolici Treh Kaličev (1520 m) in na Holarinskem sedlu (1510 m), obakrat zajedajoč Cirsium erisithales.
Pleurospermum austriacum (L.) Hoffm.
To postavno kobulnico smo na Snežniku videli v kamnitem žlebu, po katerem vodi steza iz Grčovca na Grčovsko sedlo, in v subalpinskem bukovem gozdu (Ranunculo platanifolii-Fage-tum) na levi strani ceste malo pred Kapetanovo bajto (1460 m).
Potentilla brauniana Hoppe
Srednjeevropska visokogorska vrsta, ki uspeva v Pirenejih, Juri in Alpah, največkrat v vegetaciji snežnih dolinic. Na Balkanskem polotoku ni znana in manjka tudi že na Hrvaškem (Lukač 1997: 53-54), kjer bi jo, po najdbi na Snežniku, lahko pričakovali v Gorskem Kotarju. V Slove-
1 Vrsto Alchemilla fissa, ki smo jo objavili kot novo za floro Snežnika (T. Wraber 1997: 103), je za to goro navedel že Biasoletto (1846: 55). Le z njegovimi herbarijski primerki, ki so morda ohranjeni v Tomma-
sinijevem herbariju v Trstu (TSM), bi lahko potrdili pravilnost določitve, obenem pa se zavedamo, da je zaradi taksonomske težavnosti rosnikov tudi naša določitev negotova. Snežniški primerki se od vrste Alchemilla fissa ločijo po štrleči dlakavosti mnogih listnih pecljev, od vrste A. gracillima pa po manjšem številu zobcev na listnih krpah in tudi obliki teh krp.
niji je znana v Julijskih in Kamniških Alpah ter Karavankah, kjer uspeva v asociaciji Potentillo dubiae-Homogynetum discoloris. Tukaj obravnavano nahajališče smo sporočili A. Martinčiču, ki ga je upošteval v 3. izdaji Male flore Slovenije (Martinčič 1999: 219).
Na Snežniku smo jo našli 24. 8. 1997 (in ponovno 9. 8. 1998) v Vzhodnem Dolu, v najjužnejši in še prvi od nje na sever ležeči od majhnih, plitvih vrtačic, v kateri uspevata tudi v tem prispevku že obravnavana vrsta Omalotheca hoppeana. Rastlinska združba je, kot pri vrsti Omalotheca hoppeana, fragmentarno razvit Potentillo dubi-ae-Homogynetum discoloris. Potentilla braunia-na je še en primer za alpske vrste, ki na Snežniku dosegajo jugovzhodno mejo svoje razširjenosti in jih naprej v jugovzhodni smeri ni več.
Potentilla caulescens L.
Vrsta je znana graditeljica hazmofitske mon-tansko-subalpinske alpske asociacije Potentille-tum caulescentis s. lat. in se tako kot drugod tudi v Sloveniji večkrat pojavlja tudi zunaj Alp, vendar na Snežniku doslej še ni bila ugotovljena. Njena razširjenost na Snežniku je pičla, kar se ujema z dejstvom, da je naprej proti jugovzhodu na Hrvaškem zelo redka (masiv Obruča v Gorskem Kotarju, praktično edini hazmofit; Poštak nad izvirom Zrmanje) (Horvat 1953: 202), pogostnejša pa postane spet v Bosni, Hercegovini in Črni Gori, ni pa je več v Albaniji.
Na Snežniku smo jo našli na Brinškovih pečeh (koti 1625 m in 1627 m), v Prepadu ter na Malem, Južnem in Vzhodnem Čelu. Njeni sestoji vrstno niso ravno "tipični" ( v smislu floristične sestave združbe Potentilletum caulescentis). Medtem ko se na Brinškovih pečeh pojavlja skoraj brez spremljevalnih vrst, smo jo v vrstno bogatejših sestojih našli le na vseh Čelih in v Prepadu. Z Južnega Čela objavljamo enega od vrstno bogatejših popisov, ki izkazuje poleg dveh za Po-tentilletum caulescentis značilnih vrst (Potentilla caulescens, Rhamnuspumila) za Snežnik tipično mešanico rastlin travišč, melišč in skalnih razpok in še dinarsko florno obarvanost (Arabis scopoli-ana, Seseli malyi): 1620 m, 20 m2, naklon: 80o (delno majhne police); ekspozicija: jugovzhod; pokrovnost: 5%; 7. 8. 1996
2.2	Carex mucronata
2.2	Potentilla caulescens
1.2	Campanula cochleariifolia
1.2	Seseli malyi
+.3	Rhamnus pumilus
+.3	Salix appendiculata
+.3	Trisetum argenteum
+.2	Arabis scopoliana
+.2	Erigeron polymorphus
+.2	Leontopodium alpinum
(+)	Athamanta cretensis
(+)	Ranunculus hybridus
Floristično precej podoben popis smo naredili na južno eksponiranem severnem ostenju zahodne podolgovate globeli v območju Prepad: 1530 m n. m., južna ekspozicija, nagib SO0, površina 12 m2, pokrovnost 5%, 10. S. 1994.
1.3	Carex mucronata 1.2	Potentilla caulescens +.3	Globularia cordifolia +.2	Campanula cespitosa
+.2	Campanula cochleariifolia
+. 2	Crepis kerneri
+.2	Galium anisophyllum
+.2	Leontodon incanus
+.2	Leontopodium alpinum
+.2	Rhododendron hirsutum
+.2	Trisetum argenteum
r	Arabis scopoliana
r	Asplenium ruta-muraria
Navedena floristična sestava govori o za Snežnik značilni netipični hazmofitski vegetaciji, v katero poleg redkih pravih hazmofitov (Potentil-la caulescens, Asplenium ruta-muraria) vstopajo tudi vrste travišč in na rastišče ne preveč specializiranih vrst. Dinarski florni značaj je zelo šibek, v danem primeru ga v silno skromni meri zastopa le Arabis scopoliana.
Potentilla caulescens uspeva tudi v razpokah spodnjega dela Malega Čela, kakor to kaže naslednji popis (2S. 7. 1996, S m2, ekspozicija: zahodna, nagib: 90o, pokrovnost 3%)
1.2-3 Rhamnus pumilus +.2 Athamanta cretensis +.2 Campanula cochleariifolia +.2 Carex mucronata
+.2	Cystopteris fragilis
+.2	Leontopodium alpinum
+.2	Poa nemoralis
+.2	Potentilla caulescens
+.2	Silene pusilla
+.2	Silene saxifraga subsp. hayekiana
+.2	Trisetum argenteum
+	Asplenium ruta-muraria
+°	Adenostyles glabra
(+)	Seseli malyi
Rhamnus pumilus Turra
Značilna montansko-subalpinska hazmofit-ska vrsta asociacije Potentilletum caulescentis s. lat., na Snežniku redka, a tudi tukaj v družbi vrste Potentilla caulescens. Našli smo jo levo (južno) od steze s Holarinskega na Grčovsko sedlo, na skalovju na Južnem Čelu (1620 m) v floristični sestavi, razvidni iz popisa pri vrsti Potentilla caulescens, in na Vzhodnem Čelu. Na zadnjem nahajališču (okr. 1650 m, razčlenjeno skalovje, ekspozi-cija vzhodna, nagib 90o, 50 m2, pokrovnost 50%, 21. 8. 1996) raste skupaj z naslednjimi vrstami:
1.3	Saxifraga paniculata
1.2	Campanula cochleariifolia
1.2	Carex mucronata
1.2	Hieracium spec.
1.2	Silene saxifraga subsp. hayekiana
+.3	Rhamnus pumilus
+.2	Achillea clavennae
+.2	Asplenium ruta-muraria
+.2	Koeleria eriostachya
+.2	Kernera saxatilis
+.2	Potentilla caulescens
+. 2	Scrophularia heterophylla subsp.
laciniata
+.2	Trisetum argenteum
(+.2)	Silene pusilla
Raste tudi na ostenju znanega brezna tik pod vrhom Velikega Snežnika (1790 m) in v sestojih združbe Potentilletum caulescentis na dnu Malega Čela na zahodni strani Malega Snežnika (1640 m). Kot primer pojavljanja na Malem Čelu navajamo naslednji popis:
Spodnji del ostenja Malega Čela, 28. 7. 1996, ekspozicija: zahodna, nagib: 90o, 6 m2, pokrov-nost: 3%
Alchemilla velebitica, Asplenium ruta-muraria, Campanula cochleariifolia, Carex brachystachys, C. mucronata, Edraianthus gra-minifolius, Leontopodium alpinum, Potentilla caulescens, Rhamnus pumilus, Seseli malyi, Tri-setum argenteum.
Abundanca/sociabilnost pri vseh vrstah +.2, le pri Seseli malyi +.
Sagina saginoides (L.) Karst.
Severnoameriško-evrazijsko razširjena rastlina, v zmernem pasu predvsem v višjih legah, v Sloveniji v Alpah in Trnovskem gozdu (Jogan 1996: 18). Na Snežniku smo jo prvič (2. 8. 1994) opazili v vrtači med Severnim Čelom in Brinško-vimi pečmi (1601,2 m), kjer raste skupaj z vrstami Cardaminopsis arenosa, Cerastium holosteoides in Trifolium repens, zatem pa v vrtači (1440 m) na severni strani Smrekove Drage ter v Prepadu, zatem pa 6. 8. 1996 še pri Treh Kaličih.
Saxifraga exarata Vill. subsp. moschata (Wulfen) Cavillier
Saxifraga exarata je izredno variabilen, ev-razijsko razširjeni takson, v katerega v novejšem času smiselno vključujemo tudi vrsto S. moschata. Celovita taksonomija široko pojmovane vrste S. exarata je še zelo nejasna in predstavlja prvovrsten raziskovalni problem. V Sloveniji, krajevno sicer zelo omejenem območju, brez težav razlikujemo 3 podvrste, v Julijskih in Kamniških Alpah razširjeno in tam endemično S. exarata subsp. carniolica, v Krnski skupini endemično S. exarata subsp. atropurpurea, in S. exarata subsp. moschata, ki se v Sloveniji pojavlja na enem samem, že dolgo znanem nahajališču na Peci v vzhodnih Karavankah (Praprotnik 1982: 4-5, T. Wraber 1998:42).
Že pred leti nam je dr. Milan Piskernik izročil herbarijski primerek z nedoločenim kamnokrečem, ki ga je bil leta 1975 nabral v mra-ziščnem ruševju pri Treh Kaličih. Določili smo ga kot takson S. exarata subsp. moschata. Pri lastnem terenskem delu v okolišu Treh Kaličev tega kamnokreča nismo našli, pač pa v Mali in Veliki Kolobarnici ter Smrekovi dragi na severni strani Snežnika. V Mali Kolobarnici raste na dnu,
ki je pokrito s skalnimi bloki in gruščem, skupaj z vrstami Arabis vochinensis, Myosotis alpestris, Poa alpina f. vivípara, Ranunculus traunfellneri in Silenepusilla, v Veliki Kolobarnici na severno eksponiranem pobočju te vrtače, le malo nad njenim dnom, že v območju mraziščnega ruševja, in tudi v grušču vrtačice prav na njenem dnu (1502 m), tukaj skupaj z vrstami Arabis vochinensis, Salix retusa in Saxifraga sedoides. Nahajališče nad dnom Velike Kolobarnice je verjetno tisto, ki ga je z imenom Trije Kaliči označil M. Piskernik, saj tudi nekaj nad njim mezi voda, podobno kot pri Treh Kaličih.
Saxifraga paniculata Miller
Ta kamnokreč je v Severni Ameriki in Evropi zelo razširjen, v Srednji in južni Evropi se pojavlja predvsem v gorovjih. Na Snežniku ga ("Nel versante occidentale dello Schneeberg, all'altezza della perenne neve") omenja že Biasoletto (1846: 57), vendar so poznejše navedbe čisto posamične. Tako Strgar (1963: 36-37) omenja, da "na Velikem Snežniku raste Seseli malyi' v družbi vrst: (...) Saxifraga aizoon Jacq. (...)", vendar kaže, da je obsežni seznam spremljevalnih rastlin prejko-ne seznam flore vrha Velikega Snežnika, narejen po lastnih opazovanjih in literaturnih virih, ne pa popis združbe na konkretnem najdišču vrste Seseli malyi. Zato mislimo, da je vredno sporočiti vednost o razširjenosti grozdastega kamnokreča na podlagi lastnih opazovanj.
Redki kraji, na katerih S. paniculata v našem času uspeva na Snežnikovem ovršju, vsiljujejo predstavo o tem, da se je njen areal na Snežniku od začetka botaničnih raziskav (1827) do danes zmanjšal. To se ujema z opažanjem, da je bilo dosti več skalnatih površin tam, kjer je zdaj razširjeno ruševje (T. Wraber 1997: sliki na str. 374-375). Na omenjenih slikah je v njihovem spodnjem delu, to je tik nad sedlom, ki smo ga imenovali Grčov-sko, dobro vidno skalovje, na katerem še vedno uspeva nekaj skupin grozdastega kamnokreča. Vendar pa njegovo skalno rastišče vse bolj zarašča ruševje, ki ga bo sčasoma popolnoma zasenčilo in zatrlo. 9. 8. 1998 smo odstranili veje rušja, ki je preraščalo eno manjšo in dve veliki blazini grozdastega kreča in tako za nekaj časa zavrli njegovo hiranje. To nahajališče je blizu poti, po kateri so nekoč (iz Klanske Police) dosti hodili na Snežnik.
Drugi dve nahajališči pa zaradi odmaknjenosti in relativno težke dostopnosti nekoč skoraj nista mogli biti opaženi. Prvo je na izraziti skalni skupini, ki se dviga iz okoliškega ruševja, nekoliko odmaknjeno od leve strani steze s Holarinskega na Grčovsko sedlo, drugo pa na Vzhodnem Čelu, v predalpskem prstnikovju, katerega popis je naveden pri vrsti Rhamnus pumilus.
Saxifraga sedoides L.
Homulični kamnokreč (Saxifraga sedoides) je apeninsko-vzhodnoalpsko in tudi v Julijskih Alpah razširjena rastlina, ki jo v Karavankah in Kamniških Alpah skoraj izključno "nadomešča" tamkaj endemična vrsta Saxifraga hohenwartii. Na Snežniku smo jo najprej odkrili 26. 7. 1994 v Veliki Kolobarnici, 9. 8. 1994 pa še v Smrekovi Dragi. V Veliki Kolobarnici uspeva, tako kot S. exarata subsp. moschata, na njenem severno eksponiranem pobočju nedaleč od njenega dna, in na samem dnu. V Smrekovi Dragi se z majhno pokrovnostjo pojavlja na njenem južnem delu, v vrtačah z dnom na višini 1426,9 in 1416,9 m. V prvi uspeva pičlo v združbi snežniškega čvrstega šašja (Edraiantho-Caricetum firmae), ki pa ima v hladnih razmerah severne strani snežniškega ovršja le malo dinarskih rastlin (v danem primeru le vrsto Arabis scopoliana (1.2), medtem ko ima Carex firma pokrovnost/sociabilnost 4.4) in gre očitno za posebno, alpski bližnjo obliko čvrstega šašja. Homulični kamnokreč dosega na Snežniku jugovzhodno mejo areala in spada torej med vrste, ki jih od Snežnika naprej proti jugovzhodu ni več oz. se v Dinaridih od južnega Velebita do albanskih Prokletij pojavlja taksonomsko in ekološko bližnja vrsta Saxifraga prenja.
Serratula macrocephala Bertoloni
Serratula macrocephala, ki jo taksonomi mnogokrat kot podvrsto podrejajo vrsti S. tinctoria (S. tinctoria subsp. montícola, S. tinctoria subsp. macrocephala), se od te morfološko in ekološko toliko razlikuje, da jo lahko imamo za samostojno vrsto, kakršna se pojavlja tudi v slovenskih Alpah. Na Snežniku še ni bila znana, morda tudi zato, ker raste na praktično neobisko-vanem in tudi teže dostopnem vzhodnem območju Velikega Snežnika. Prvič smo na to vrsto nale-
teli 14. 7. 1994 na pobočju Grčovskega vrha proti Vzhodnemu Dolu. Bujno vegetacijo na njenem rastišču (1580 m) sestavlja mnogo visokih steblik (npr. Achillea distans, Aconitum ranunculifolium, Allium victorialis, Cirsium erisithales, Heracle-um elegans, Lilium carniolicum, Polygonatum verticillatum, Thalictrum aquilegiifolium, Trol-lius europaeus, Veratrum album subsp. album). Prav tako uspeva v ruševju (Hyperico richeri subsp. grisebachii-Pinetum mugo) in v rjastem šašju (Hyperico richeri subsp. grisebachii-Caricetum ferrugineae) na samem Grčovskem sedlu (1664 m) in se od tam spušča v Vzhodni Dol, iz katerega sega na vzhodnem pobočju Velikega Snežnika posamič do višine 1680 m (združba Hyperico richeri subsp. grisebachii-Caricetum ferrugineae).
Sodeč po mnogih literaturnih virih bi to vrsto lahko imeli za nadaljnjo vrsto, ki na Snežniku dosega jugovzhodno mejo svoje razširjenosti, vendar jo z enega nahajališča na Velebitu omenja že Rossi (1924: 197). Več nahajališč na Velebitu in bližnjem Gorskem Kotaru (Risnjak, Snježnik) navaja zanesljivi Degen (1938:184-185). Isti avtor pravi, da se na Velebitu pojavlja brez prehodnih oblik k vrsti S. tinctoria. V Gorskem Kotarju (Risnjak) in na Velebitu (Visočica) jo je v asociaciji Festucetum pungentis popisal Horvat (1930: 64, tab. V), v Gorskem Kotarju pa tudi v asociacijah Calama-grosti-Centaureetum pseudophrygiae in Hyperi-co-Caricetum ferrugineae (obe iz zveze Caricion ferrugineae) (Horvat (1962: 100) in to pozneje dokumentiral še v tabelarni obliki (Horvat, Glavač & Ellenberg 1974: 608, tab. 143). Zaradi navedenega preseneča, da ni navedena v zdajšnjem seznamu hrvaške flore (Regula-Bevilacqua 2000).
Streptopus amplexifolius (L.) DC.
Na ovršju Snežnika doslej v enem samem primerku v ruševju (1570 m) na severni strani
4 Literatura
sedelca med Snežno vrtačo in Skrito vrtačo, na vzhodni strani Glavice. M. Piskernik je čepnjek že leta 1950 našel in nabral (LJU) tudi v nižjih legah Snežniške planote, v smrekovem gozdu v vrtači Pekel. Za Snežniško planoto ga v enem popisu (revir Mašun, Pri Peklu, odd. 31, 1200 m) navaja tudi Tregubov (1957: 56) v združbi Piceetum croaticum subalpinum. To nahajališče je s Piskernikovim verjetno identično. Prav tako na Snežniški planoti je nahajališče v mraziščni vrtači Stanišče, kjer jo navaja Martin čič (1977: 244) v združbi Piceo excelsae-Poetum hybri-dae, po zupančiču (1999) Lonicero caeruleae-Piceetum (starejše ime Piceetum subalpinum dinaricum).
3 Zahvala
Dr. Milanu Piskerniku (Lokev pri Divači) se prisrčno zahvaljujem za nekatere v tem članku uporabljene podatke, ki izvirajo še iz njegovega sodelovanja pri fitocenološkem raziskovanju Snežniške planote pred več kot pol stoletja. Dr. Boštjanu Surini se zahvaljujem, ker me je opozoril na objavo vrste Streptopus amplexifolius vSta-nišču na Snežniški planoti, ki sem jo spregledal. Dr. Petru Skobernetu sem hvaležen zaposredova-nje finančnih sredstev za raziskovanje snežniške flore in vegetacije pri Agenciji za varstvo narave RS, enako pa tudi tedanjemu Ministrstvu za znanost in tehnologijo za individualno subvencijo v letih 1996 in 1997 v okviru raziskovalnega projekta "'Flora in vegetacija Notranjskega Snežnika nad gornjo gozdno mejo", kije prispevalo, pozneje kot Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport, tudi sredstva za individualno raziskovalno delo visokošolskih učiteljev. Zakonskemu paru Majdi in Janku Ferlež (Jasen pri Ilirski Bistrici), v letih 1992-1998 oskrbnikoma Koče na Snežniku, se z lepimi spomini zahvaljujem za iskreno in toplo gostoljubnost v koči na vrhu Snežnika.
Biasoletto, B., 1846: Escursioni botaniche sullo Schneeberg (monte nevoso) nella Carniola. Trieste. Bjelčic, Ž. & E. Mayer, 1984: Verkahlung bei Achillea clavennae L. im illyrischen Raum. Acta Bot. Croat. 43: 73-78.
Dakskobler, i., 1996: Rastlinstvo nad dolino Tolminke. Proteus 58: 388-397. Degen, A., 1938. Flora velebitica 3: 184-185.
Freyer, H.: 1827, 1835: Sneshnik, 16-17/7 [18]27, 11-12/8 [18]35. Rokopisni seznam na obeh ekskurzijah opaženih rastlin, Arhiv Slovenije, Freyer A XI, fasc. 14.
Horvat, I., 1930: Vegetacijske studije o hrvatskim planinama I. Zadruge na planinskim goletima. Rad JAZU 238: 1-96.
Horvat, i., 1953: Prilog poznavanju raširenja nekih planinskih biljaka u jugoistočnoj Evropi. Godišnj. Biol. Inst. Sarajevo 5 (1-2): 199-218.
Horvat, I., V. Glavač & H. Ellenberg, 1974: Vegetation Südosteuropas. Gustav Fischer Verlag, Stuttgart, 768 str.
Jogan, N., 1996: Sagina maritima G. Don in S. nodosa (L.) Fenzl, novi vrsti slovenske flore in pregled pitomcev v Sloveniji. Hladnikia 7: 15-19.
Lukač, G., 1997: Rosaceae. In: T. Nikolič, Flora croatica: Index florae croaticae 2: 49-60.
Martinčič, A., 1999: Rosaceae - rožnice. V: A. Martinčič (uredn.), Mala flora Slovenije 210-247, 3. izdaja.
Melzer, H., 1996: Neues zur Flora von Slowenien und Kroatien. Hladnikia 7: 5-10.
Plazibat, M., 2000: Omalotheca Cass. - runolistak. V: T. Nikolič (uredn.), Flora croatica: Index florae croaticae 3: 88-89.
Praprotnik, n., 1982: Saxifraga moschata Wulfen v Sloveniji. Scopolia 4: 1-13.
strgar, v., 1963: Seseli malyi Kerner tudi na ozemlju Slovenije. Biol. vestnik 11: 33-42.
Regula-Bevilacqua, Lj., 2000: Serratula L. - srpac, palamidac, pilica. V: T. Nikolič (uredn.), Flora croatica: Index florae croaticae 3: 93.
Rossi, Lj., 1924: Grada za floru Južne Hrvatske. Prirodoslovna istraživanja 15: 1-217.
Titz, W., 1973: Arabis pumila Jacq. subsp. pumila (4x) und subsp. stellulata (Bertol.) Nyman (2x) als chromosomal und morphologisch verschiedene Taxa. Österr. Botan. Zeitschr. 122:227-235.
Wraber, T., 1966: Floristične novosti z Notranjskega Snežnika. Varstvo narave 4 (1965): 43-49.
Wraber, T., 1967: Das Caricetumfirmae des Notranjski Snežnik. Mitteil. Ostalp-dinar pflanzensoziol. Arbeitsgemeinschaft 7: 167-172 + tabela.
Wraber, T., 1984: Brassicaceae (Cruciferae) - Križnice. In: A. Martinčič & F. sušnik (uredn.), Mala flora Slovenije: praprotnice in semenke. 2. izdaja: 125-155.
Wraber, T., 1995: Cerastium dinaricum G. Beck & Szysz. - a new species in the flora of Slovenia. Hladnikia 4: 11-18.
Wraber, T., 1997: Visoka prerast, Snežnik in - (?) ovce. Proteus 59: 374-377.
Wraber, T., 1997 a: Snežnik - gora (tudi) za botanike. Proteus 59: 408-421.
Wraber, T., 1997 b: Še nekaj rastlinskih novosti s Snežnika. Proteus 60: 103.
Wraber, T., 1998: Notulae ad nomenclaturam editionis Mala flora Slovenije anni 1999 spectantes. Hladnikia 10: 41-43.
Wraber, T., 1999: Asteraceae. V: A. Martin čič (uredn.), Mala flora Slovenije, 3. izdaja: 539-593.
Wraber, T., 1999 a: Brassicaceae (Cruciferae) - Križnice. V: A. Martinčič (uredn.), Mala flora Slovenije: 367-394. 3. izdaja.
Wraber, T., 2000: Botanično raziskovanje na Snežniku. V: v. Čeligoj (uredn.), Knjiga o Snežniku: 1424. Planinsko društvo Snežnik, Ilirska Bistrica.
Wraber, T., 2000 a: Asperula beckiana Degen na Notranjskem Snežniku. - V: N. Jogan (uredn.), Flora Slovenije 2000. Zbornik izvlečkov referatov simpozija 20. in 21. 10. 2000 v Ljubljani: 36.
Wraber, T., 2003: K ledinskemu imenstvu na ovršju Notranjskega Snežnika. Planinski vestnik 103 (11): 31-34.
Zupančič, M., 1980: Smrekovi gozdovi v mraziščih Dinarskega gorstva Slovenije. SAZU, razr. prir. vede, Dela 24.
zupančič, M., 1994: Popravki imen nekaterih rastlinskih združb v luči novega kodeksa. Hladnikia 2: 33-40.
zupančič, M., 1999: Smrekovi gozdovi Slovenije. SAZU, Razr. narav. vede, Dela/Opera 36.
Kritični prispevki za mahovno floro Slovenije, 13-15.
Critical contributions to the bryophyte flora of Slovenia, 13-15.
Andrej Martinčič Zaloška 78a, 1000 Ljubljana
Izvleček: Na podlagi revizije herbarijskega materiala, shranjenega v LJU, obravnava avtor nastopanje vrst iz agregata S. recurvum v Sloveniji. Ugotavlja, da uspevajo na ozemlju Slovenije tri vrste in sicer S. angustifolium, S. fallax in S. flexuosum. Za vsako vrsto daje pregled vseh nahajališč, za katere obstoja herbarijski material v LJU, dodaja pa tudi navedbe v literaturi. Nadalje analizira ekologijo njihovih rastišč, zlasti vodni režim in kemizem ter združbe, v katerih uspevajo. Vrsta S. brevifolium še ni bila zabeležena, obstaja pa velika verjetnost, da je bila doslej prezrta.
Abstract: Based on revision of herbarium material from LJU the author discusses the occurrence of the species from the aggregate S. recurvum in Slovenia. He finds that three species grow in the territory of Slovenia, namely S. angustifolium, S. fallax and S. flexuosum. For each species a survey is given of all the sites for which there is herbarium material in LJU, as well as the literature in which they are mentioned. Ecology of the sites, with emphasis on the water regime and chemism, as well as the communities in which they grow, are analysed. The species S. brevifolium has not been noted before, but there is every possibility that it has been overlooked until now.
Distribution of individual species is presented on the basis of the network of Central-European floristic mapping, and each locality includes an abbreviation of the corresponding phytogeographical region of Slovenia, based on the division according to M. Wraber (1969), supplemented in Martinčič A. (2003).
Nomenklaturni vir/ nomenclature: Martinčič, A., 2003: Seznam listnatih mahov (Musci) Slovenije.
Namen »Kritičnih prispevkov...« je predvsem revizija nekaterih težavnejših rodov, agregatov in vrst pri katerih je v zadnjem času prišlo do novih obdelav oz. novih taksonomskih rešitev, ter seznanjanje z rezultati terenskih raziskav, zlasti ko gre za nove ali redke vrste v mahovni flori Slovenije. Osnova za revizijo je predvsem ponovna obdelava zbranega herbarijskega materiala, lastnega ali pa tistega iz LJU, pa tudi kritično ovrednotenje navedb v literaturi. V zadnjih dvajsetih letih sta taksonomija in nomenklatura mahov izredno napredovali, začenši z delom Corley & al. (1981) ter različnimi monografskimi obdelavami, zato je temu trendu nujno treba slediti tudi pri nas.
Razširjenost posameznih taksonov je prikazana v mreži srednjeevropskega florističnega kartiranja, vsakemu podatku pa je dodana tudi kratica ustreznega fitogeografskega območja Slovenije na podlagi razdelitve po M. Wrabru (1969), s spremembami prikazanimi v Martin čič 2003.
13-15. Sphagnum recurvum agg.
Agregat Sphagnum recurvum je donedavna po prevladujočem mnenju obsegal v Evropi tri taksone. Vendar je bilo in je še danes njihovo taksonomsko vrednotenje pri posameznih avtorjih močno različno. Nekateri so jim priznavali zgolj rang varietete (Nyholm 1969, Smith 1978, Cortini Pedrotti 2001), drugi so jih vrednotili kot podvrste (Huber 1998, Feldmeyer-Christe, Schnyder & Bisang 2001). Danes najbolj pogo-
sto mnenje je, da predstavljajo ti taksoni samostojne vrste, kar je prvi postavil že Warnstorf 1911 (Corley & al. 1982, Flatberg 1992, Bloc-keel & Long 1998, Grims & al. 1999, Dierssen 2001 idr.). Vzporedno s taksonomskim vrednotenjem se je spreminjala tudi nomenklatura in postajala močno zapletena. Danes veljavna imena na nivoju samostojnih vrst so Sphagnum angustifolium, S. fallax in S. flexuosum. S ponovno utemeljitvijo ranga vrste za takson S. brevifolium (Flatberg 1992) in opisom nove
vrste S. isoviitae (Flatberg 1992a) obsega agregat S. recurvum trenutno v Evropi pet samostojnih vrst.
Za ozemlje Slovenije prvi navaja prvotne tri taksone Breidler (1891, manuskript) in sicer kot varietete vrste S. recurvum. Vse tri taksone, vendar z drugačnim taksonomskim vrednotenjem, navaja tudi Glowacki (1908) za Pohorje. Številne podatke za Pohorje, Pokljuko in Jelovico daje Pichler (1928, 1931), ki je obdelal lasten material ter material, ki so ga nabrali drugi, shranjen pa je v Zagrebu. Pri proučevanju barij in močvirij v Sloveniji je avtor nabral razmeroma bogat herbarijski material, ki je bil skupaj z materialom, shranjenim v LJU, osnova za kritično obdelavo agregata S. recurvum v Sloveniji. V pregledu nahajališč so dodani tudi podatki iz literature, čeprav so nekateri zaradi zastarelosti manj zanesljivi. V Sloveniji torej uspevajo na podlagi herbarijskih podatkov vrste Sphagnum angustifolium, S. fallax in S. flexuosum. Vrsta S. brevifolium doslej pri nas še ni bila ugotovljena, vendar smo jo vključili v določevalni ključ, saj se na račun izboljšanih razlikovalnih znakov njena nahajališča množijo tudi v naši soseščini (Grims & al. 1999).
Slika 1: Shema kapitula pri vrstah agregata
Sphagnum recurvum. A - S. angustifolium; B - S. fallax, C - S. brevifolium; D - S. flexuosum (iz Sastad & Flatberg 1994) Figure 1: Shematic survey of capitulum of species in Sphagnum recurvum complex. A - S. angustifolium; B - S. fallax; C - S. brevifolium; D - S. flexuosum (from Sastad & Flatberg 1994)
notranjih vejic (sl. 1A). Stebelca vejic v bazalnem delu često rožnato obarvana. Stebelni lističi v obliki enakostraničnega trikotnika - širina je najmanj enaka višini (sl. 2C), do 0,8 mm dolgi, na vrhu razločno zaokroženi	S. angustifolium
1* Kapitul (glavičasto zgoščen šop vejic na vrhu stebla) v profilu na vrhu razločno ali nerazločno konveksen, zelen ali bledo rumeno-rjav, njegove zunanje vejice razporejene v obliki 5-krake zvezde (sl. 1D) ali ne, močno ali le malo daljše od notranjih vejic. Stebelni lističi v obliki enako-krakega trikotnika - višina razločno večja od širine (sl. 2B, C), nad 0,8 mm dolgi, na vrhu priostreni ali zaokroženi	2
2	Kapitul zelen, njegov notranji del v profilu razločno konveksen; zunanje vejice kapitula razporejene v obliki 5-krake zvezde, 2- do 3-krat daljše od notranjih vejic (sl. 1D). Stebelni lističi na vrhu jasno zaokroženi (sl. 2B), končne celice z resorbiranimi celičnimi stenami	S. flexuosum
2* Kapitul zelen ali bledo rumeno-zelen, v profilu nerazločno konveksen; zunanje vejice kapitula niso razporejene v obliki 5-krake zvezde, le malo daljše od notranjih vejic (sl. 1 B, C). Stebelni lističi na vrhu priostreni (sl. 2A), celične stene končnih celic niso resorbirane, često odebeljene 3
3	Vejice kapitula na koncu razločno priostre-ne, lokasto ukrivljene (sl. 1C). Stebelca vejic z izrazitimi rjavo-rdečimi lisami. Izsušeni lističi štrlečih vejic na steblu razločno upognjeni Na prečnem prerezu lističev vejic klorocite samo na konveksni, spodnji strani lističev proste, na zgornji strani obdane od hialocit (sl. 3B) S. brevifolium
Ključ za razlikovanje vrst je naslednji: 1 Kapitul (glavičasto zgoščen šop vejic na vrhu stebla) v profilu na vrhu razločno konveksen, večinoma temno rumeno-rjav, njegove zunanje vejice niso razporejene v obliki 5-krake zvezde, le malo daljše od
3* Vejice kapitula na koncu zaokrožene, ravne. Stebelca vejic brez rjavo-rdečih lis. Izsušeni lističi štrlečih vejic na steblu ± ravni. Na prečnem prerezu lističev vejic klorocite večinoma na obeh straneh lističa proste (sl. 3A)	S. fallax
A
Slika 2: Oblika stebelnih lističev pri vrstah agregata
Sphagnum recurvum. A - S. fallax; B - S. flexuosum; C - S. angustifolium Figure 2: Stem leaves of species in Sphagnum
recurvum complex. A - S. fallax; B - S. flexuosum; C - S. angustifolium
A	B
Slika 3: Prečni prerez lističa vejice pri vrsti
Sphagnum fallax (A) in pri S. brevifolium
(B)
Figure 3: Transverse section of branch leaf of
Sphagnum fallax (A) and S. brevifolium (B)
13. Sphagnum angustifolium (C. Jens. ex Russ.) C. Jens.
Syn.: S. parvifolium (Sendtn.) Warnst.; S. recurvum P. Beauv. var. tenue Klinggr.; S. am-blyphyllum (Russ.) Zickendr. var. parvifolium (Sendtn.) Warnst.; S. recurvum P. Beauv. var. parvifolium (Sendtn.) Warnst.; S. recurvum P. Beauv. ssp. angustifolium Russ.; S. fallax (Klinggr.) Klinggr. var. angustifolium (C. Jens.) Nyholm
Vrsto S. angustifolium označuje Düll (1984, 1999) kot subborealni element. Če pa upoštevamo, da uspeva v južnoevropskih predelih samo v gorstvih, v montanskem in subalpinskem pasu, je toč-nejša oznaka borealno-montanski element (Hill & Preston 1998). Vrsta ima zelo široko ekološko amplitudo z ozirom na trofični status in vodni režim rastišča, zato uspeva tako v mezotrofnih kakor tudi v oligotrofnih razmerah, na prehodnih in na ekstremno zakisanih visokih barjih. Pojavlja pa se tudi v lesni vegetaciji barij. Čeprav je pogostejša v manj mokrih biotopih, pa uspeva tudi potopljena v barjanskih jezercih in lužicah.
V Sloveniji je bila ugotovljena sicer na večini visokih barij in barij z ombrotrofnim predelom, vendar je povsod razmeroma redka; morda pa tudi prezrta, saj ni bilo sistematičnega ugotavljanja navzočnosti. Le na Skrbinskem borovju (Pohorje) nastopa masovno. Največji del nahajališč je v montanskem pasu, med 1000 in 1500 m nadmorske višine. Najnižji rastišči sta barje Mali Plac na osamelcu Kostanjevica na Ljubljanskem barju (310 m nm.v.) ter barje Jezerc (Prezid-Zaplana) v okolici Logatca. Na slednjem rastišču uspeva v združbi Caricetum limosae, kjer je trajna plitva površinska voda, oligotrofne razmere (el. prevodnost 30-40 ^S) ter kisel pH (5,4-5,8), predstavlja pa najštevilčnejšo sfagnumsko vrsto (Martinčič 2002). V podobnih vlažnostnih razmerah uspeva še na barju Goreljek (Pokljuka) ter na barju Zadnji travnik (Olševa). V obeh primerih uspeva v združbi Carici rostratae-Sphagnetum, v oligo-trofnem okolju z malo mineralnih snovi (Ca2+ <2 mg/l) ter zelo nizkim pH (<5). Na vseh drugih barjih uspeva v najmanj higrofilnih sfagnumskih združbah z rušjem, Pino mugo- Sphagnetum fusci in Pino mugo-Sphagnetum russowii, ki predstavljata najvišjo razvojno stopnjo vegetacije v om-brotrofnih, visokobarjanskih predelih (pH 4-4,5, el. prev. ca. 30 ^S, Ca2+ <2 mg/l). Uspeva tudi v ombrotrofnih predelih nekaterih smrekovih barij, v združbi Piceo-Sphagnetum flexuosi, v ekološko podobnih razmerah.
Nahajališča v Sloveniji:
AL: J-9649/4 Pokljuka: barje Šijec, 1200 m.
LJU: Martinčič, 1970 * barje Go-reljek, 1200 m. LJU: Martinčič, 1974 * Veliko Blejsko barje,1200 m. LJU: Martinčič, 1956 * barje Za Mlako, 1350 m. LIT: Glowacki 1910
AL: J-9750/1 Jelovica: barje Za Blatom, 1050 m.
LJU: Martinčič, 1995 AL: J-9750/2 Jelovica: barje Ledine, 1150 m.
LIT: Pichler 1931 AL: K-9553/4 Karavanke: barje pod Pavličevim sedlom, 1150 m. LJU: Martinčič, 2001
AL: K-9554/1 Karavanke: Olševa - barje Zadnji travnik, 1300 m. LJU: Martinčič, 1968
AL: P-9558/1 Pohorje: Kamenitec, 1300 m. LJU:
Martinčič, 1961 * Maslovnica pri Klopnem vrhu, 1300 m. LIT: Pichler , 1931
AL: P-9558/2 Pohorje: Prednikovo močvirje na Bojtini, 1050 m. LJU: Martinčič, 1991 * pri Črnem jezeru, 1170 m. LJU: Martinčič, 1968 * Oplotnica, 1250 m. LIT: Pichler, 1931 PA-0051/3 barje Jezerc pri Logatcu (Prezid -Zaplana), 600 m. LJU: Martinčič, 1978, 1997; LIT: Martinčič 2002 PA-0052/1 Ljubljansko barje: barje Mali Plac na osamelcu Kostanjevica, 310 m. LJU: Martinčič, 1999
14. Sphagnum fallax (Klinggr.) Klinggr.
Syn.: S. recurvum P. Beauv.; S. recurvum P. Beauv. var, mucronatum (Russ.) Warnst.; S. apiculatum Lindb.; S. recurvum P. Beauv. ssp. mucronatum Russ.; S. recurvum P. Beauv. var. fallax (Klinggr.) Paul; S. flexuosum Dozy & Molk. var. fallax (Klinggr.) Hill & Smith; S. recurvum P. Beauv. var. brevifolium (Lindb. ex Braithw.) Warnst.
Düll (1984, 1999) opredeljuje vrsto S. fallax kot subborealni element in je razširjena po vseh treh kontinentih severne poloble. V Evropi ima težišče razširjenosti v skandinavskih in severno-evropskih barjih ter močvirjih, uspeva pa tudi v gozdnih močvirjih. Na podobnih rastiščih uspeva tudi v srednjeevropskih predelih, zlasti v širšem alpskem območju. Južno od alpskih predelov npr. na Balkanskem polotoku je omejena samo še na nekatera gorstva, kjer uspeva v subalpin-skem in alpinskemi pasu (npr. Prokletije: Starac 2100 m, ob Ridskem jezeru 2000 m). Glede na trofični status kaže vrsta dokaj široko ekološko amplitudo, toda v posameznih predelih je lahko njeno težišče uspevanja ožje. Tako navaja Flat-berg (1992), da je vrsta v severozahodni Evropi "exclusively minerotrophic", da uspeva predvsem v mineralno revnejših nizkih barjih (fens) ter redko v ombrotrofnih barjih. V alpskem prostoru je njena amplituda široka. Feldmeyer-Christe, schnyder & Bisang (2001) navajajo, da uspeva v Švici v oligotrofnih do mezotrofnih barjih, nizkih in visokih, ter celo v minerotrofnih vodah. V celotnem arealu pa je S. fallax najbolj hidrofilna vrsta, pogosto v trajni vodi.
V Sloveniji je S. fallax najbolj razširjena vrsta iz agregata S. recurvum. Uspeva na vseh visokih in prehodnih barjih v montanskem pasu Julijskih Alp, Pohorja in Karavank, do 1500 m n. m., na smrekovih barjih in gozdnih močvirjih, sega pa tudi v nižinske predele predalpskega ter subpa-nonskega fitogeografskega območja na 300 m n. m, kjer uspeva tudi v minerotrofnih močvirjih. Zaradi sprememb rastišča je danes malo verjetno uspevanje v Trnovskem gozdu-Smrečje, ki ga navaja Loitlesberger 1909, navedba za Trnovski gozd-Paradana (Grom 1969) pa je zaradi ekologije rastišča zanesljivo napačna. Boros (1944) navaja vrsto za več lokacij na Goričkem, vendar njegovih navedb nismo mogli potrditi. V družbi z nekaterimi drugimi vrstami šotnih mahov uspeva tod le S. flexuosum. Zaradi sprememb okolja je danes močno dvomljivo uspevanje te vrste tudi na nahajališčih pri Igu in pri Grmezu na Ljubljanskem barju nadalje pri Kosezah (Ljubljana) in pri Brežicah, ki jih navaja Breidler konec 19. stoletja.
Vrsta S. fallax ima v Sloveniji zelo širok trofični razpon. Na visokih barjih uspeva v različnih erozijskih lužicah in jezercih s trajno vodo ali na njihovem obrobju. Lahko tvori več m2 velike čiste sestoje, pogosto pa uspeva skupaj z vrsto S. cuspidatum. Kemizem okolja je izrazito visoko-barjanski, pH znaša 3,5-4,5; el. prevodnost 30-45 ^S; Ca2+ <3 mg/l. Drugi ekstrem glede kemizma predstavljajo mineralno znatno bogatejša rastišča na barju Ledine, na obrobju barja pod Pavličevim sedlom in na minerotrofnem delu Malega Blejskega barja, kjer je pH 5,9-6,8; el. prevodnost 80-120 ^S ter Ca2+ 7-13 mg/l. Podoben kemizem ima tudi večina rastišč v nižinskih predelih, razen tistih na šotnih fragmentih na Ljubljanskem barju. Vodni režim rastišč je dokaj enoten, saj uspeva neposredno v plitvejši vodi jezerc oz. lužic ali v različnih depresijah, kjer je voda blizu površine sfagnumske preproge. Tudi v smrekovih barjih, neglede na kemizem, vedno uspeva v plitvih, mokrih depresijah.
Najbolj zanesljiv znak za prepoznavanje so ste-belni lističi, njihova oblika in priostrenost. Vendar so tu in tam prisotni tudi posamezni primerki, pri katerih so posamezni stebelni lističi, zlasti spodnji, na vrhu zaokroženi, tako kot pri vrsti S. flexuosum. Za zanesljivo določanje je zato pomembno, da s posameznega stebelca poberemo vse lističe ter pregledamo več rastlin iz nabranega vzorca.
Nahajališča v Sloveniji:
AL: J-9649/4 Pokljuka: Mrzli studenec, 1200 m. LJU: Martinčič, 2001; LIT: Piskernik & Martinčič 1970 * Veliko Blejsko barje, 1200 m. LJU: Martinčič, 1977 Malo Blejsko barje, 1200 m. LJU: Martinčič, 1991; LIT: Martinčič & Piskernik 1978 * barje Šijec, 1200 m. LJU: Martinčič, 1972, 1974; LIT: Martinčič 1997; Martinčič & Piskernik 1978, 1985; * barje Goreljek, 1200 m. LJU: Martinčič, 2001; LIT: Piskernik & Martin čič 1970 AL: J-9650/4 ob Lipnici pri vasi Lipnica (Kamna Gorica), 500 m. LJU: Martin-čič,1997
AL: J-9750/1 Jelovica: barje Za Blatom, 1050 m. LJU: Martinčič, 1973; LIT: Martinčič 1997; Martinčič & Piskernik 1978, 1985 AL: J-9750/2 Jelovica: barje Ledine, 1150 m.
LJU: Martinčič, 1978; LIT: Piskernik & Martin čič 1970 AL: K-9553/4 Karavanke: barje pod Pavličevim sedlom, 1150 m. LJU: Martinčič, 2001
AL: K-9554/1 Olševa: barje Zadnji travnik, 1300 m. LJU: Martinčič, 1969; LIT: Piskernik & Martin čič 1970 AL: P-9457/4 Pohorje: Ribniško sedlo. LIT: PichLer, 1931
AL: P-9557/2 Pohorje: Jezerski vrh, 1500 m.
LJU: Dolšak, 1927 * Ribniško barje, 1500 m. LJU: Martinčič, 1977; LIT: Piskernik & Martin čič 1970; Martinčič & Piskernik 1978
*	Planinka, 1440 m. LIT: Pichler , 1928, 1931; Piskernik & Martinčič 1970 * barje Lovrenška jezera, 1530 m. LJU: Martinčič, 1973; LIT: Piskernik & Martinčič 1970; Martinčič & Piskernik 1978, 1985
*	sedlo med Ostruščico in Planin-ko. LJU: Martinčič 1969 * Ostru-hova žaga, 1320 m. LIT: Piskernik & Martinčič 1970 * Ostruščica, 1500 m. LIT: Piskernik & Martinčič 1970
AL: P-9558/1 Pohorje: Kamenitec, 1300 m. LJU: Martinčič, 1969; LIT: Pichler, 1928; Piskernik & Martinčič 1970; Martinčič & Piskernik 1978 * Maslovni-ca pri Klopnem vrhu, 1300 m. LIT: Pichler , 1931 * Zgornja brv, 1320 m. LIT: Piskernik & Martin čič 1970 * Spodnja brv, 1250 m. LIT: Piskernik & Martinčič 1970 AL: P-9558/2 Pohorje: Osankarica, 1200 m.
LJU: Martinčič, 1969; LIT: Piskernik & Martinčič 1970 * Steg-netovo močvirje na Bojtini1150 m. LJU: Martinčič, 1997 * Pred-nikovo močvirje na Bojtini, 1050 m. LJU: Martinčič, 1991 AL: P-9558/4 Pohorje: ob Črnem jezeru, 1200 m. LJU: Martinčič, 1968; LIT: Piskernik & Martin čič 1970 DN-0048/2 Trnovski gozd: Smrečje. LIT: Loi-
tlesberger 1909 DN-0049/1 Trnovski gozd: Paradana. LIT: Grom 1969;
PA-0051/3 barje Jezerc pri Logatcu (Prezid-Zaplana), 600 m. LJU: Martinčič, 1987, 1991; LIT: Martinčič, 1997, 2002
PA-0052/1 Ljubljansko barje: barje Mali Plac na osamelcu Kostanjevica, 310 m. LJU: Martinčič, 1969, 1984, 1999; LIT: Dolšak 1923; Martin čič 1987 * Goriški Mah, 300 m. LIT: Martinčič 1987 PA-0053/1 Ljubljansko barje: Kozlerjeva gošča, 300 m. LJU: Martinčič, 1978 * pri Grmezu, 300 m. LIT: Breidler 1881; Paul in 1915 * pri Igu. LIT: Breidler 1881 PA-9755/4 Motnik (Tuhinjska dolina). LJU:
Dolšak, 1930 PA-9853/2 Prevojska gmajna pri Domžalah, 320 m. LJU: Martinčič, 1990; LIT: Jogan 2002
PA-9952/2 Ljubljana: vznožje Rožnika pri živalskem vrtu, 300 m. LJU: Mar-tinčič,1975 * Rožnik pri Kosezah. LJU: Dolšak, 1931 * Ljubljana: Debeli hrib pri Rožniku. LIT: Paulin 1916 * Ljubljana: Koseze. LIT: Breidler 1881 Glowacki 1913
PD-9953/3 Golovec (nad Bizovikom) pri Ljubljani. LJU: Martinčič, 1975 * Golovec (Dolgi graben) pri Ljubljani. LIT: Breidler 1881 SP-0059/4 pri Brežicah. LIT: Breidler 1891 SP-9162/2 Goričko: Trdkova pri Matjaševcih.
LIT: Boros 1964 SP-9163/1 Goričko: pri Neradnovcih ob Veliki Krki. LIT: Boros 1944 SP-9163/3 Goričko: pri Trdkovem ob potoku Merak. LIT: Boros 1944 * pri Neradnovcih ob Veliki Krki. LIT: Boros 1944
SP-9263/1 Goričko: pri Križevcih pri izviru Male Krke. LIT: Boros 1944
15. Sphagnum flexuosum Dozy & Molk.
Syn.; S. amblyphyllum (Russ.) Zickendr.; S. amblyphyllum (Russ.) Zickendr. var. amblyphyllum Russ.) Warnst.; S. recurvum P. Beauv. ssp. amblyphyllum Russ.; S. recurvum P. Beauv. var. amblyphyllum (Russ.) Warnst.; S. recurvum P. Beauv. var. recurvum v Cortini Pedrotti 2001; S. fallax(Klinggr.) Klinggr. var. flexuosum (Dozy & Molk.) Nyholm
Vrsta S. flexuosum je subborealni element (Düll 1984, 1999), razširjena po vseh treh kontinentih Holarktike. Tako kot drugi dve vrsti agregata je v južni Evropi omejena samo na montanski in subalpinski pas nekaterih gorstev. Najpogosteje uspeva v mezotrofnih do zmerno oligotrofnih barjih, zlasti prehodnih, redkeje v mezotrofnih gozdnih močvirjih in ombrotrofnih ter oligotrofnih visokih barjih. Z ozirom na vodni režim je manj vezana na mokra rastišča kot S. fallax.
Razširjenost vrste S. flexuosum v Sloveniji skoraj ne zaostaja za razširjenostjo vrste S. falax. Uspeva na vseh visokih in prehodnih barjih, v smrekovih barjih in gozdnih močvirjih. Uspeva od nadmorske višine 300 m v subpanonskem in predalpskem fitogeografskem območju do 1500 m na Pohorju. Zaradi sprememb okolja je danes močno dvomljivo uspevanje na nekaterih rastiščih, ki jih navaja Breidler konec 19. stoletja (Štrenarjeva graščina pri Slovenj Gradcu, Dobrova pri Celju, Koseze pri Ljubljani). Navidezno ima vrsta širok trofični razpon, toda mikrolokaci-je govorijo drugače. Na visokih barjih in barjih z jasnim ombrotrofnim delom je vrsta S. flexuosum,
v nasprotju s podatki iz drugih delov Evrope, zelo pogosta. Vendar je omejena na razvojno najvišje, najmanj mokre vegetacijske faze, na združbe šotnih mahov in ruševja: Pino mugo-Sphagne-tum fusci, Pino mugo-Sphagnetum russowii in Pino mugo-Sphagnetum girgensohnii Rastšče je v vseh primerih ombrotrofno, oligotrofno, za-kisano in revno z mineralnimi snovmi (pH <5, el. prevodnost 30-50 ^S, Ca2+ <3 mg/l). Zmerno oligotrofne so razmere v smrekovih barjih, kjer vrsta uspeva v združbah Piceo-Sphagnetum flexuosi, Sphagno-Piceetum in Loreo-Piceetum. Navidezno mezotrofen značaj naj bi imela vrsta v nekaterih mineralno bogatejših nizkih barjih ali obrobju barij, npr. na barjih Ledina, Golemberca, Goreljek. Toda v takem okolju uspeva na dvignjenih mestih okrog smrek, kjer je dvignjena nad nivo mineralno bogatejše vode v tleh in izpostavljena predvsem padavinski vodi. Na splošno lahko opredelimo vrsto S. flexuosum v Sloveniji kot močno do zmerno oligotrofno, močno do zmerno acidofilno in običajno najmanj higrofilno od vseh treh vrst agregata S. recurvum pri nas.
Nahajališča v Sloveniji:
AL: J-9649/4 Pokljuka: Mrzli Studenec. LIT: Kutnar & Martinčič, 2002; * Veliko Blejsko barje. LJU: Martinčič, 1979; LIT: Zupančič 1982 * barje Šijec. LJU: Martinčič, 1970, 1972; LIT: Pichler 1928; Martinčič & Piskernik 1978, 1985 * barje Goreljek. LJU: Martinčič, 2001; LIT: Martinčič & Piskernik 1985; Kutnar & Martinčič 2002 * barje Golemberca. LJU: Martinčič, 2001; LIT: Kutnar & Martinčič 2002 * Malo Blejsko barje. LIT: Kutnar & Martin čič 2002 AL: J-9750/1 Jelovica: barje Za blatom. LJU: Martinčič, 1973; LIT: Martinčič & Piskernik 1985 AL: J-9750/2 Jelovica: barje Ledine. LJU: Martinčič, 1968; LIT: Pichler 1931; Zupančič 1982; Culiberg, Šercelj & Zupančič, 1981 AL: K-9553/4 Karavanke: barje pod Pavličevim sedlom. LJU: Martinčič, 2001; LIT: Kutnar & Martin čič 2002
AL: K-9554/1 Karavanke: Olševa, barje Zadnji travnik. LJU: Martinčič, 1968, 1982
AL: M-9456/3 Vrhe pri Slovenj Gradcu. LJU:
Martinčič, 1985 AL: M-9556/2 Štrenarjeva graščina pri Slovenj
Gradcu. LIT: Breidler 1891 AL: P-9557/2 Pohorje: Lovrenško barje LJU: Martinčič, 1973; LIT: Martinčič 1997; Martinčič & Piskernik 1985
*	ob Jezerski jami pod Mravelj-skim hribom.LJU: Martinčič, 1992
*	Ribniško barje. LJU: Martinčič, 1982; LIT: Pichler 1928; Piskernik & Martin čič 1970 * Planinka. LIT: Pichler 1928 * Ostruščica. LIT: Kutnar & Martin čič 2002
AL: P-9558/1 Pohorje: barje Kamenitec. LJU: Martinčič, 1969. LIT: Pichler 1928, Piskernik & Martin čič 1970
*	barje Gornja Brv. LJU: Martin-čič, 1978 * pod Brvnim vrhom. LIT: zupančič 1982 * Skrbinsko borovje. LIT: zupančič 1982 * Klopni vrh. LIT: Glowacki 1908
*	Maslovnica pri Klopnem vrhu. LIT: Pichler 1931
AL: P-9558/2 Pohorje: Prednikovo močvirje na Bojtini. LJU: Martinčič, 1991 * Stegnetovo močvirje na Bojtini. LJU: Martinčič, 1997 AL: P-9558/3 Pohorje: Ostruhova žaga. LJU:
Martinčič A., 1969 AL: P-9558/4 Pohorje: barje ob Črnem jezeru.
LJU: Martinčič, 1968, 1975. LIT: zupančič 1982 * nad Črnim jezerom. LIT: zupančič 1982 * med Osankarico in Črnim jezerom. LIT: zupan čič 1982 AL: P-9658/2 Pohorje: Oplotnica. LIT: Pichler 1931
DN-0254/1 pri Žlebiču. LJU: Martinčič, 1995 PA-0051/3 barje Jezerc pri Logatcu (Prezid-
Zaplana). LJU Martinčič, 1987 PA-0052/1 Ljubljansko barje: barje Mali Plac na osamelcu Kostanjevica. LJU: Martinčič 1982 PA-9757/2 Dobrova pri Celju. LIT: Breidler 1891
PA-9853/2 Prevojska gmajna pri Domžalah.
PA-9853/3
PA-9952/2
PA-9952/3
PD-9953/3
SP-9263/1
LJU: Martinčič, 1992 Rašica pri Ljubljani. LJU: Martinčič, 1975
Ljubljana: Mali Rakovnik. LJU: Martinčič, 1975 * Ljubljana: Rožnik, vznožje. LJU: Martinčič, 1973 * Ljubljana: Rožnik. LIT: Pichler 1928 * Ljubljana: Koseze. LIT: Breidler 1881; Glowacki 1913 Dobri Dol pri Horjulu. LJU: Martinčič, 1993
Ljubljana: Golovec nad Rudnikom. LJU: Dolšak, 1938 * Ljubljana: Golovec LIT: Breidler 1881; Glo-
wacki 1913
Goričko: pri izviru Male Krke (Križevci). LJU: Martinčič, 2000
Summary
Sphagnum angustifolium
The species is spread in Slovenia on most bogs and mires with an ombrotrophic part, but it is still relatively rare; it may also have been overlooked, as there has not been a systematic investigation of its presence. The largest part of its sites is in the montane belt, between 1000 and 1500 m a.s.l. The lowest sites are mires Mali Plac on the Ljubljansko barje moor (310 m a.s.l.) and Jezerc (Prezid-Zaplana) in the vicinity of Logatec. On the latter site the species grows in the community Caricetum limosae with stagnant surface water, oligotrophic conditions (el. conductivity 30-40 ^S) and acid pH (5,4-5,8). The species grows in similar wetness conditions also on the bogs Gore-ljek (Pokljuka) and Zadnji travnik (Olseva). In both sites it thrives in the community Carici ros-tratae-Sphagnetum, in oligotrophic environment with small amount of calcium (<2 mg/l) and very low pH (<5). On all other bogs it grows in the least hygrophilous peat moos communities with dwarf pine, Pino mugo-Sphagnetum fusci and Pino mugo-Sphagnetum russowii, which represent the highest stage of development of vegetation bogs in Slovenia (pH 4-4,5, el. cond. ca. 30 ^S, Ca2+ <2 mg/l). It grows also in ombrotrophic parts of some spruce mires, in the community Piceo-Sphagne-tum flexuosi, in ecologically similar conditions.
Sphagnum fallax
The most widely distributed species from the aggregate S. recurvum in Slovenia. It grows on all bogs and transitional mires in the montane belt of the Julian Alps, the Pohorje mountain range and the Karavanke mountains, up to 1500 m a.s.l., on spruce fens and forest swamps, but reaches also into the lowland regions of the pre-Alpine and sub-Pannonian phytogeographical region at 300 m a.s.l., where it grows also in the minerotrophic fens.
S. fallax has a very wide trophic range in Slovenia. On bogs it grows in various small erosion pools and hollows with stagnant water or at their edges. It can form several-m2-large stands, but often grows together with the species S. cus-pidatum. There is an explicitly bog environment chemism, pH is 3,5-4,5; el. conductibility 30-45 ^S; Ca2+ <3 mg/l. Another extreme regarding chemism is presented in the sites substantially richer in minerals, where pH is 5,9-6,8; el. conductivity 80-120 ^S and Ca2+ 7-13 mg/l. Most sites in lowland regions, with the exception of those on peat fragments in the Ljubljansko barje moor, have a similar chemism. The water regime of the sites is rather uniform, as the species thrives directly in the shallow water of the hollows or pools, or in different depressions where the water stays close to the surface of the sphagnum carpet. In spruce fens, too, regardless of the chemism, it always grows in shallow, wet depressions.
Sphagnum flexuosum
Distribution of the species S. flexuosum in Slovenia is hardly behind the distribution of the
Literatura
species S. falax. It grows in all bogs, transitional mires, in spruce mires and other forest mires. It grows between 300 m a.s.l. in the sub-Pannonian and pre-Alpine phytogeographical region and 1500 m on the Pohorje mountains. On account of the changes in the environment, some localities in older literature (Breidler 1891) are extremely questionable today. Seemingly, the species has a wide trophic range, but microlocations prove differently. Contrary to the information from other parts of Europe, the species S. flexuosum is very common in bogs and mires with a clear ombrotrophic part. It is, however, limited to the highest (in terms of development), least wet vegetation stages, to the communities of peat mosses and dwarf pine: Pino mugo-Sphagnetum fusci, Pino mugo-Sphagnetum russowii and Pino mugo-Sphagnetumgirgensohnii. In each case, the site is ombrotrophic, oligotrophic, acidic (pH <5, el. conductivity 30-50 ^S, Ca2+ <3 mg/l). Moderately oligotrophic are the conditions in spruce mires, where the species grows in communities Piceo-Sphagnetum flexuosi, Sphagno-Piceetum and Loreo-Piceetum. The species has a seemingly mesotrophic character in certain rich fens or on the margins of fens, such as the fens Ledina, Golemberca, Goreljek. But in such environment it grows on elevated spots around spruce trees, where it is elevated above the level of the more mineral-rich water in the soil and exposed above all to rainfall. In general, the species S. flexuosum in Slovenia can be defined as heavily to moderately oligotrophic, heavily to moderately acidophilous and usually the least hygrophilous of all the three species of the aggregate S. recurvum in Slovenia.
Blockeel, T.L. & D.G.Long , 1998: A check-list and census catalogue of british and irish bryophytes.
Cardiff, British bryological society. 208 pp. Boros, A., 1944: Beiträge zur Kenntnis der Flora Föhrenwälder und der Sphagnum-Moore des
Windischen Gebietes. Bot. közlem. 41 (3-5): 96-101. Boros, a., 1964: A tozegmoha es a tozegmohas lapok magyarorszagon. Különlenyomat a vasi szemle
1964. Evi I. szamabol: 53-68. Breidler., J., 1891: Die Laubmoose Steiermarks u. ihre Verbreitung. Mitt. Naturw. Ver. f. Steierm. Jahrgang 1891.
Breidler, j.,: Moose aus Krain, den Julischen Alpen, Gebiet von Görz und Istrien, gesammelt in den Jahren 1881-1901. Mscr.
Corley, M.F.V. & al., 1982: Mosses of Europe and the Azores; an annotated list of species, with
synonyms from recent literature. J. Bryol. 11: 609-689. Cortini Pedrotti, C., 2001: Flora dei muschi d'Italia. Roma, Antonio Delfino Editore. 817 pp. Culiberg, M., A. Šercelj & M. Zupan čič, 1981: Palynologische und phytozönologische Untersuchungen
auf den Ledine am Hochplateau Jelovica. Razprave SAZU XXIII/6: 175-193. Dierssen, K., 2001: Distribution, ecological amplitude and phytosociological characterization of
European bryophytes. Bryophytorum Bibliotheca 56: 1-289. Dolšak, F., 1923: Orchis palustris Jacq. na ljubljanskem barju in sosednja vegetacija. Glasnik muz.
društv. za Slovenijo 2-3 (1-4): 17-25. Düll, R., 1984: Distribution of the European and Macaronesian Mosses (Bryophytina). Part I.
Bryologische Beiträge. 4: 1-113. Düll, R, Z. Pavleti č & A. Martin čič, 1999: Checklist of the Yugoslavian bryophytes, in
R. Düll, R., A. Ganeva, A. Martinčič & Z. Pavletič: Contributions to the bryoflora of former Yugoslavia and Bulgaria. IDH-Verlag Bad Münstereifel. 110 pp. Feldmeyer-Christe, E., N. Schnyder & I. Bisang, 2001: Distribution and habitats of peat mosses,
Sphagnum, in Switzerland. Lindbergia 26: 8-22. Flatberg, K.I., 2002: The European taxa in the Sphagnum recurvum complex. 2. Amended descriptions
of Sphagnum brevifolium and S. fallax. Lindbergia 17: 96-110. Flatberg, K.I., 1992a: The European taxa in the Sphagnum recurvum complex. 1. Sphagnum isoviitae
sp. nov. J. Bryol. 17: 1-13. Glowacki, J., 1908: Die Moosflora des Bachergebirges. Jahresber. d. Obergymn. Marburg p.1-30. Glowacki, J., 1910: Die Moosflora der Julischen Alpen. Abh. Zool.-Bot. Ges. Wien 5 (2): 1-48. Glowacki, J., 1913: Ein Beitrag zur Kenntnis der Moosflora der Karstländer. Izvestja muz. društva z.
Kranjsko "Carniola" nov. ser. 4: 114-153. Grims, F. & al., 1999: Die Laubmoose Österreichs. Catalogus Florae Austriae, II. Teil, Bryophyten
(Moose), Heft 1, Musci (Laubmoose). Biosystematics and Ecology Series 15: 1-418 Grom, S., 1969: Mahovna flora Trnovskega gozda. Varstvo narave 6: 51-72.
Hill, M.O. & C.D. Preston, 1998: The geographical relationships of British and Irish bryophytes.
Journal of Bryol. 20: 127-226 Huber, H., 1998: Sphagnum in der Schweiz und angrenzenden Gebieten: Bestimmungsschlüssel und
Kommentare. Herzogia 13: 1-36. Jogan, N., 2002: Prehodno barje v Češeniški gmajni pri Domžalah. Varstvo narave 19: 155-162. Kutnar, L. & A. Martin čič, 2002: Inicialna oblika barjanskega smrekovja Piceo- Sphagnetum flexuosi
ass. Nova v Sloveniji. Razprave IV. Razreda SAZU 43 (3): 247- 266. Loitlesberger, K., 1909: Zur Moosflora der österreichischen Küstenlander II. Musci. Verh. Zool.-Bot. Ges. Wien 59: 51-67.
Martin čič, A., 1987: Fragmenti visokega barja na Ljubljanskem barju. Scopolia 14: 1-53. Martin čič, A., 1997: Ekološko-fitocenološke dvoživke. Acta biol. slovenica 41 (2-3): 43-60. Martinčič, A., 2002: Plavajoče barje Jezerc pri Logatcu. Razprave IV. Razreda SAZU 43 (2): 157-175. Martinčič, A. & M. Piskernik, 1978: Vegetacija in ekologija rušja (Pinus mugo Turra) na barjih v
Sloveniji. Poroč. Vzhodnoalp.-dinar. dr. preuč. veget. 14: 237-245. Martinčič, A. & M. Piskernik, 1985: Die Hochmoore Sloweniens. Biol. vestn., vol. extraord. 1: 1-239. Martin čič, A., 2003: Seznam listnatih mahov (Bryopsida) Slovenije. Hacquetia 2/1: 91-166. Nyholm, E., 1969: Illustrates Moss Flora of Fennoscandia II. Musci Fasc. 6. Sphagnaceae. Stockholm,
The Botanical Society of Lund. Paulin, A., 1915: Über einige für Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer Standorte
I.	Izvestja muz. društv. za Kranjsko "Carniola" nov. ser. 6: 117-125.
Paulin, A., 1916: Über einige für Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer Standorte
II.	Izvestja muz. društv. za Kranjsko "Carniola" nov. ser. 7: 61-72; 129-141. Pichler, A., 1928: Mahovi tresetari Hrvatske i Slovenije. Acta bot. Zagreb 3: 41-60.
Pichler, a., 1931: Prilog poznavanju mahova tresetara Jugoslavije. Acta bot. Zagreb 6: 47-55. Piskernik, m. & a. Martin čič, 1970: Vegetacija in ekologija gorskih barij v Sloveniji. Zbornik biotehn. fak. 8: 131-203.
Robič, s., 1893: Kranjski mahovi. Izvestja muz. društv. za Kranjsko 3: 28-33; 67-75; 109-114; 148-152; 201-204.
smith, a.j.e., 1978: The Moss Flora of Britain and Ireland. Cambridge University Press. 708 pp. Warnstorf, c., 1911: Sphagnales-Sphagnaceae (Sphagnologia Universalis) - In: Engler, A. (ed.), Das
Pflanzenreich. Regni vegetabilis conspectus 51: 1-546. zupančič, m., 1982: Sphagno-Piceetum R. Kuoch 1954 v Sloveniji (predhodno obvestilo). Biol. vestn. 30 (2): 137-150.
Gozdna vegetacija Bovškega (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija)
Forest vegetation of the Bovec region (the Julian Alps, northwestern Slovenia)
Igor Dakskobler
Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, Regijska raziskovalna enota Tolmin Brunov drevored 13, SI - 5220 Tolmin, Slovenija; E-naslov: Igor.Dakskobler@guest.arnes.si
Izvleček: V uvodnem delu članka je kratek zgodovinski pregled botaničnih raziskav na Bovškem. Temelji na preglednih objavah T. Wraberja (1969, 2001). Sledi pregled doslej objavljenih strokovnih in znanstvenih del o gozdni vegetaciji Bovškega. Opis te vegetacije temelji deloma na teh objavah, v večjem delu pa na avtorjevih dosedanjih petnajstletnih fitocenoloških raziskavah v tukajšnjih gozdovih. Današnja podoba gozdne vegetacije na Bovškem je predvsem rezultat naravnih dejavnikov (geološke podlage, podnebja, talnih razmer, oblikovanosti površja), zgodovinskega (poledenodobnega) razvoja in človekovih vplivov. Po površini prevladujejo bukovi gozdovi, ki jih uvrščamo v več gozdnih združb. Podrobneje smo podali opis razširjenosti jelovo-bukovih (Homogyno sylvestris-Fagetum) in subalpinskih bukovih gozdov (Polysticho lonchitis-Fagetum). Posebnost gozdne vegetacije Bovškega (v primerjavi z drugimi deli Posočja) so naravni sestoji črnega (in deloma rdečega) bora ter macesnovja (Anemono-Fa-getum laricetosum, Rhodothamno-Pinetum mugo laricetosum in Rhodothamno-Laricetum deciduae). V mozaiku gozdnih združb Bovškega, ki dajejo tej (po)krajini značilno podobo, so tudi smrekovja, logi in združbe sive vrbe.
Abstract: The article begins with a short historical survey of botanical research in the Bovec region (the Upper Soča Valley), based on review publications of T. Wraber (1969, 2001). It is followed by a survey of so far published expert and scientific works on forest vegetation of the Bovec region. The description of this vegetation is partly based on these publications, but mostly on the author's fifteen-year-long phytoso-ciological research in these forests. The actual forest vegetation in the Bovec region is mostly the result of natural factors (geological bedrock, climate, soil conditions, relief), historical (postglacial) development and human impact. Beech forests, which are classified into several communities, predominate on the surface. We provided a detailed description of the distribution of fir-beech (Homogyno sylvestris-Fage-tum) and subalpine beech forests (Polysticho lonchitis-Fagetum). Typical for the forest vegetation in the Bovec region (in comparison with other parts of the Soča Valley) are natural stands of Austrian black pine (and partly Scotch pine) and larch forests (Anemono-Fagetum laricetosum, Rhodothamno-Pinetum mugo laricetosum and Rhodothamno-Laricetum deciduae). Characteristic of the landscape in the Bovec region are also spruce forests, riverine mixed woods (groves) and communities of grey willow.
1 Uvod in raziskovalne metode
Prve, še ljubiteljske fitocenološke raziskave na Bovškem sem opravil na pobudo in s sodelovanjem kolega in takratnega sodelavca Iztoka Mle-kuža poleti 1986 (ko sva popisala nekaj zanimivih gozdnih rastišč v gospodarski enoti Soča-Trenta). Naslednje leto (Dakskobler & Mlekuž 1987) sva fitocenološko kartirala gozdni kompleks Golo-bar. To je bilo tudi leto, ko sem bil že zaposlen kot fitocenolog na Biološkem inštitutu ZRC SAZU in
v naslednjih letih sem kot sodelavec tega inštituta v okviru raziskav gozdnih združb Posočja zahajal tudi na Bovško. Po standardni srednjeevropski fi-tocenološki metodi (Braun-Blanquet 1964) preučujem predvsem tukajšnje jelovo-bukove gozdove, bukovje na zgornji gozdni meji, macesnovja in gozdove črnega gabra in malega jesena. Zanimajo me tudi druge gozdne združbe in v zadnjih letih nekoliko tudi rastlinstvo nad zgornjo gozdno mejo. Tokratni pregledni oris gozdne vegetacije Bovškega sem pripravil na podlagi dosedanjih
več kot petnajstletnih preučevanj, ob upoštevanju dostopne literature. Nomenklaturni vir za imena praprotnic in semenk so Martinčič & al. (1999), za imena sintaksonov pa Robi č & Accetto (2001). Bovško obravnavam v obsegu sedanje občine Bovec, zemljiščna (ledinska) imena pa povzemam v glavnem po Temeljnih topografskih načrtih Republike Slovenije v merilu 1 : 10 000 (Geodetski zavod RS, 1978)
2 Kratek zgodovinski pregled botaničnih raziskovanj na Bovškem
Fitocenologija je botanična veda, zato članek začenjam s kratkim zgodovinskim pregledom botaničnih raziskav na Bovškem. Oris je precej nepopoln, vire zanj sem črpal v glavnem iz preglednih objav T. Wraberja (1969, 2001). Med začetnike raziskav rastlinstva na Bovškem lahko štejemo več kot dvajset let na Slovenskem delujočega vsestranskega raziskovalca (kirurga, naravoslovca, gornika, etnologa idr.) Baltazarja Hacqueta (1739 oz. 1740-1815), ki se je l. 1779 prvič povzpel na Triglav in na njegovi večerni, to je trentarski strani (okoli 1200 m visoko) nabral rožo, ki jo je znanstveno opisal kot novo vrsto Scabiosa trenta (trentarski grintavec). Šele veliko pozneje, l. 1893, je avstrijski botanik Kerner spoznal, da Hacquet takrat ni nabral nove vrste za znanost, temveč značilno predstavnico sredozemske flore, ki jo danes imenujemo bleda obloglavka (Cephalaria leucantha) in npr. raste na kraških gmajnah v Slovenski Istri (Socerb, Movraž, Sočerga), na Tržaškem (okoli Devina in Nabrežine), najbolj severno na ozemlju Republike Slovenije pa na Goriškem Krasu v okolici Lokvice (leg. & det. B. Vreš, I. Dakskobler, V. Babij, T. Čelik in B. Drovenik, 12. 10. 2004). Domnevamo, da so toplejša obdobja po zadnji ledeni dobi omogočala uspevanje nekaterim bolj toplo-ljubnim vrstam tudi v povirnem, najbolj alpskem delu Soče. Nekatere od teh vrst najdemo tu še zdaj, blede obloglavke pa v Trenti po Hacquetu ni našel nihče več (T. Wraber 1984 a, 1988, 1990: 90, Praprotnik 2001). Vsekakor je trentarski grintavec na Bovško in v Trento privabil marsikaterega botanika, med njimi Juliusa Kugyja, ki je kasneje vrline njenih ljudi in lepoto njenih gora opisal v svojih zelo odmevnih knjigah. Podobno znamenit naravoslovec in Hacquetov sodobnik
je bil Franc Ksaver Wulfen (1728-1805). Ta je že v drugi polovici 18. stoletja nabiral rastline na Mangartu (T. Wraber 1984 b: 400). Mangart je kasneje obiskovalo še mnogo rastlinoslovcev in zaradi zanimivih in redkih najdb, omenimo naj plazečo sreteno (Geum reptans), južni grahovec (Astragalus australis), klasnati pelin (Artemisia genipi), nežni sviščevec (Gentianella tenella), skalno črvinko (Minuartia rupestris), mrzli šaš (Carex frigida), bleščeči pelin (Artemisia nitida), beli kosmatinec (Pulsatilla alba), živorodno bilni-co (Festuca vivipara), prilegli grahovec (Astragalus depressus), Thalovo deteljo (Trifolium thalii), islandsko potočarko (Rorippa islandica), klasnati ovsenec (Trisetum spicatum), upognjeni šaš (Carex curvula), je postal botanično znamenita gora. Prvi po Wulfenu (ki vrha verjetno ni osvojil) je bil na njem kranjski plemič Franc Hohenwart, za njim pa leta 1836 (in pozneje še dvakrat) magister farmacije in muzejski kustos Henrik Freyer (1802-1866) - T. Wraber (1984 b, 2002, 2003).
Zelo zaslužen mož za raziskave rastlinstva na Bovškem je bil Tržačan, tudi dobro desetletje tržaški župan, Muzio de Tommasini (1794-1879). Ta je več kot pol stoletja sistematično raziskoval floro tedanjega Avstrijskega Primorja. V ta namen je k sodelovanju povabil mladega bavarskega botanika Otta Sendtnerja (1813-1859). Sendtner je s Tommasinijem sodeloval v letih od 1841 do 1843. V letu 1841 je med drugim opravil tudi vzpone na naslednje bovške gore (Tommasini 1842, T. Wraber 1975: 572): Lemež, Rombon, Svinjak, Morež, Hudi Vršič, Prestreljenik, Mangart, pobočja Triglava nad Trento, Kanjavec, Babo in Kanin. Tommasini, ki je bil na Kaninu že ob koncu tridesetih let 19. stoletja (Tommasini 1840) in ki je nabiral tudi lišaje (Glowacki 1874), se mu je pridružil pri vzponu na Bavški Grintavec in Mangart, sam pa je bil na Golobarju ter na Hudem vrhu in Lipniku. Najbolj odmeven je bil Sendtnerjev vzpon na Morež, kjer je našel črnikasti pelin (Artemisia atrata) - sendtner (1842). To je še zdaj edino znano nahajališče v Julijskih Alpah in eno redkih (ali celo edino zanesljivo) v Vzhodnih Alpah nasploh (T. Wraber 1990: 142, 2001: 65). Na Morežu in njegovi okolici, posebno v povirnati ravnici Lepoč, raste še precej drugih, v slovenski flori redkih vrst, in je ta gora, prav tako kot Mangart, botanično znamenita. Tommasini je za rastlinoslovna raziskovanja navdušil tudi
znamenitega alpinista in planinskega pisatelja, že omenjenega Juliusa Kugyja (1858-1944). Nekaj podatkov o rastlinstvu Bovškega so v drugi polovici 19. stoletja objavili tudi slovaški geolog Di-onizij Stur (1857), pomemben slovenski botanik Franc Krašan (1880) in botanik in arheolog Carlo Marchesetti (1875 - opis vzpona na Morež), oba Tommasinijeva učenca.
V začetku 20. stoletja (1907) je botanik in fitogeograf Günther Beck (1856-1931) objavil temeljito fitogeografsko študijo o razširjenosti mediteranskega, ilirskega (to je severozahodno-dinarskega) in srednjeevropsko-alpskega rastlinstva v dolini Soče. Med drugim v tej študiji (na straneh 1463, 1495-1463 in deloma na straneh 1520-1522) najdemo tudi sezname rastlin, ki jih je popisal na Bovškem. Še posebej podrobno je opisal rastlinstvo travnikov v Bovški kotlini in travnikov in grmišč na vznožjih Kaninskega pogorja. Leta, ki so sledila, botaničnemu delovanju v Posočju niso bila naklonjena. V množici vojakov, ki so v prvi svetovni vojni po sili razmer naselili posoške gore, je bil tudi Johann Hruby (1882-1964), doma z Moravskega. Precej podrobno, po sodbi poznejših botanikov (E. Mayer 1951: 33, T. Wraber 1969: 286, 2001) ne vedno zanesljivo, kar pa je za vojne razmere razumljivo, je med drugim opisal rastlinstvo v okolic Predela (in tam v skalnih razpokah našel Seelosov sršaj - Asplenium seelosii), prav tako najdemo v njegovi objavi iz leta 1916 izčrpen opis rastlinstva Bovške kotline, v objavi iz leta 1917 pa opis rastlinja, ki ga je opazil v Krnskem pogorju, nad dolino Lepene, okoli planine Duplje ter okoli Kaludra. Tam je med drugim opazil rapontiko (Stemmacantha rhapontica) - Hruby (1917: 24) in ta njegova najdba doslej še nima potrditve (T. Wraber & Skoberne 1989: 308), najbrž zato, ker je Kaluder, potem ko je vojna vihra minila, postal precej odmaknjen od uhojenih planinskih poti. V času med prvo in drugo svetovno vojno in še po njej je bil v Posočju zelo dejaven goriški botanik Carlo Zirnich (1885-1978). Občasno je zahajal tudi na Bovško. Seznam vrst njegovega herbarija je izšel v Trstu (Mezzena 1986), precej njegovih podatkov pa je že prej objavil Cohrs (1953, 1954). V medvojno obdobje, v leto 1926, sodi tudi ustanovitev alpskega botaničnega vrta Juliana v Trenti (Bois de Chesne 1977). Zasluga zanj gre gozdarskemu inženirju in tedanjemu gozdne-
mu veleposestniku Albertu Bois de Chesnu (1871-1953). Juliana, njena sedanja strokovna skrbnica je dr. Nada Praprotnik, je gotovo še zdaj, prav tako kot Mangart in Morež, botanična znamenitost Bovškega (Praprotnik 1997). V povojnih letih (predvsem v drugi polovici petdesetih let) je na Bovško s svojimi študenti začel zahajati takratni profesor botanike na Univerzi v Ljubljani, še vedno dejavni Ernest Mayer (r. 1920). Prenočevali so v Čezsoči in od tam peš hodili na izlete, predvsem v Kaninsko pogorje. Nekatere rezultate teh raziskovanj je prof. Mayer objavil v razpravah, ki so izšle v letih 1958-1960 (npr. E. Mayer 1958, 1960 a, b). Tudi Kaninsko pogorje je botanično zelo privlačno in zaradi svoje pro-stranosti najbrž še razmeroma slabo raziskano. Bolj dostopno je to pogorje botanikom postalo po izgradnji kabinske žičnice v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Še prej, v šestdesetih letih, je delu Bovške kotline grozila potopitev zaradi načrtovane hidroelektrarne Trnovo. Med tistimi, ki so temu nerazumnemu načrtu odločno in utemeljeno nasprotovali, sta bila tudi botanika (oče in sin) Maks in Tone Wraber. Tone Wraber (r. 1938) je tako leta 1966 objavil opis nove pionirske (inicial-ne) rastlinske združbe, ki jo je našel na prodiščih pri Čezsoči, to je združbe Berinijevega jajčarja in alpske hrustavke (Leontodonti berinii-Chondril-letum T. Wraber 1966). To zanimivo združbo, ki jo zdaj na močno spremenjenih čezsoških prodiš-čih skoraj ne opazimo več, prerasla jo je združba sive in rdeče vrbe (Salicetum incano-purpureae), so kasneje našli tudi na prodiščih nekaterih rek v severovzhodni Italiji. Pri takratnih raziskavah čezsoških prodišč je T. Wraber popisal tudi nemški strojevec (Myricaria germanica). Ta je v Sloveniji razmeroma redek, še posebej je zelo malo potrjenih nahajališč v zadnjih letih. Na čezsoških prodiščih po zadnjih opažanjih bovških gozdarjev (I. Mlekuž, pisno sporočilo 7. 11. 2001) uspeva še zdaj in sta njegovo tukajšnje pojavljanje in združbene razmere podrobno opisala šiLC & Čusin (2004). Maks Wraber je v (najbrž) neobjavljenem tipkopisu Bovška pokrajina v luči varstva narave in pokrajine (nastal je po naročilu tedanjega Zavoda za spomeniško varstvo leta 1965 - pisno sporočilo T. Wraber, oktober 2004) na str. 6 med drugim zapisal: »Menjajoča se slikovitost prodišč od popolnoma golega proda do bolj ali manj strnjene vegetacijske odeje, raz-
gibana dinamika nasipavanja in odnašanja proda, mrežasto razcepljena struga Soče s stranskimi tokovi in slednjič posebnosti rastlinskega sveta na teh soških prodiščih podeljujejo temu delu Soške doline vrednost naravnega spomenika prve vrste, razen tega pa jih uvrščamo še zlasti zaradi študijske pomembnosti njihove flore in vegetacije vsaj med potencialne naravne rezervate«. Žal je dejstvo, da čezsoška in tudi soška prodišča od Bovca do Tolmina nasploh niso deležna takšnega varstva, kot bi si ga zaradi navedenih posebnosti nedvomno zaslužila. Tone Wraber je bil v letih 1960-1968 kustos za botaniko v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani in je med drugim skrbel tudi za botanični vrt Juliana v Trenti. Na Bovško in v Trento je veliko zahajal, tam občasno tudi bival, pogosto skupaj botaniziral s tedanjim vrtnarjem Antonom Tožbarjem-Špikom in o teh raziskavah in izletih poročal v številnih poljudnih, strokovnih in znanstvenih člankih. Med njimi so dragoceni tudi njegovi poljudni opisi. V njih se podatki o rastlinstvu prepletajo z zgodovinskimi dejstvi, opisi pokrajine, ljudi in njihove dejavnosti, vse to v klenem, izbranem, bogatem jeziku. Tako je v Planinskem vestniku med drugim opisal svojo pot po pastirskih stezah Zadnje Trente (1963), vzpon na Mali Ozebnik (1966 b), kot planinec in botanik predstavil Mangart (1984 b) in slapove pod žagarskim Skutnikom (1985). Pripravil je tudi dva strokovna opisa Trente (1965, 1980 - druga izdaja) itd. Članek Moreš na Morež (Romanje k vrhu na Bovškem), objavil ga je v Planinskem vestniku l. 1975, sodi v izbor (antologijo) najboljših spisov, ki jih je v več kot stoletnem izhajanju objavila ta naša osrednja planinska revija. V novejšem času so rastlinstvo Bovškega raziskovali in jo še raziskujejo številni domači in tuji botaniki in celovitega pregleda nad njihovimi objavami žal nimamo. Opozorimo naj le na podrobno obdelavo subalpinske in alpinske vegetaciji z Bovškim stičnega Krnskega pogorja (surina 2004).
3 Pregled dosedanjih objav o gozdni vegetaciji Bovškega
Pionir raziskav gozdne vegetacije na Bovškem je bil nedvomno Maks Wraber (19051972). Kot sodelavec Biološkega inštituta SAZU je po naročilu Soškega gozdnega gospodarstva iz Tolmina v času med 22. in 29. septembrom 1964
preučil vegetacijo v Zgornjem Posočju in svoje izsledke strnil v gozdarjem (interno) namenjenemu elaboratu (M. Wraber 1966). To je prvi temeljiti opis gozdnih združb na Bovškem, ki sta ga kasneje s svojimi izkušnjami nadgrajevala še gozdarska inženirja mag. Jože Papež in predvsem domačin, v tem času nedvomno najboljši poznavalec bovških gozdov, Iztok Mlekuž. Kasneje je bil v obliki elaborata izdelan tudi opis vegetacije celotne takratne velike občine Tolmin, v katerem je seveda zajeto tudi Bovško. Prav tako so ga izdelali na Biološkem inštitutu SAZU (Marinček et al. 1980). Znanstvenih objav o gozdni vegetaciji Bovškega pa je razmeroma malo. T. Wraber (1979) je opisal gozdove črnega in rdečega bora v dolini Koritnice (zdaj jih uvrščamo v asociacijo Fraxino orni-Pinetum nigrae), že prej (l. 1964 a) pa je črni bor omenjal tudi v Trenti. Fitocenolo-ško je raziskano tudi črno borovje na Treski pri Srpenici (Dakskobler 1998). Macesnove gozdove v Sloveniji je raziskoval Vlado Tregubov in med območji, kjer je napravil svoje popise, omenja tudi pobočja Travnika nad dolino Trente (Tregubov 1962: 82). Marinček, Poldini & zupančič (1989) so objavili fitocenološki opis alpskega bukovega gozda. Obliko, ki uspeva na Bovškem, so obravnavali kot posebno geografsko različico s snežnobelo bekico (Anemono trifoliae-Fagetum var. geogr. Luzula nivea). V svoji obsežni monografiji o smrekovih gozdovih Slovenije zupančič (1999) na nekaj mestih omenja tudi smrekove združbe na Bovškem. Gozd smreke in gozdne bekice, geografsko varianto s snežnobelo bekico (Luzulo sylvaticae-Piceetum var. geogr. Luzula nivea) je opisal nad Trento, na porfiritnem tufu jugozahodno od Vršiča, pod Kranjsko planino. Lokacijo v svoji knjigi imenuje Mlekuževo smre-kovje, saj mu je te sestoje pokazal Iztok Mlekuž. S pobočij nad Trento (Zaprti plaz pod Vršičem) je opis gozda smreke in golega lepena (Adenostylo glabrae-Piceetum). Na Bovškem, v dolini Trente in v dolini Koritnice, je Zupančič opisal združbo smreke in alpskega negnoja, geografsko različico s snežnobelo bekico (Laburno alpini-Piceetum var. geogr. Luzula nivea). Najdemo jo na morenah v dolinskih legah. Pred kratkim sta izšli razpravi o jelovo-bukovih gozdovih na Bovškem (Dakskobler 2002) in o teh gozdovih v dolini Loške Koritnice (Dakskobler 2004) ter razprava o obrečnih združbah sive vrbe in sive jelše (Dakskobler, šilc
& Čusin 2004), za tisk pa je bila oddana tudi raz-	1.1
prava o grmiščih sive in rdeče vrbe ter nemškega	1.1.1 strojevca (Čušin & šilc 2004, v tisku). Po svoji metodi je gozdne združbe v tem območju raziskoval tudi fitocenolog Milan Piskernik (npr. zbirna objava iz l. 1991).
4 Gozdna vegetacija Bovškega
Izhodišče za naš opis nam bo obdobje po za- 1.2 dnji ledeni dobi. Gozd je takrat le postopno osvajal od ledenikov preoblikovano površje, ko je tudi 1.2.1 v dolinah prevladovalo blazinasto rastje, kakršnega poznamo zdaj v visokogorju. Poledenodobni razvoj gozdov na ozemlju zdajšnje Slovenije je podrobno raziskal palinolog šercelj (1996) in na podlagi njegovih raziskav sklepamo, da so tudi na 1.2.2 ozemlju zdajšnjega Bovškega v obdobju približno 7000 let pred sedanjostjo začeli prevladovati mešani gozdovi bukve, jelke in smreke. Združba jelke in bukve (Abieti-Fagetum) naj bi bila po tem 1.2.3 avtorju na ozemlju zdajšnje Slovenije najvišja (t. i. klimaksna) stopnja v razvoju gozda po zadnji ledeni dobi (pred njo so si v časovnem sosledju sledile faze bora in breze, faza mešanega hrastovega 1.2.4 gozda, kratka leskova faza in bukova faza). Kar je sledilo, so bile drugotne razvojne faze, povezane z nenehno dinamiko gozdnega rastja in vedno bolj tudi s človekovimi vplivi. O njih, predvsem za ob- 1.2.5 dobje zadnjih stoletij, med drugim pišejo Rutar (1882: 151), Beran (1959: 17), Mlekuž (2002) in Klavora (2003).
Zdajšnja podoba gozdne vegetacije na Bov- 1.2.6 škem je torej predvsem rezultat naravnih dejavnikov (geološke podlage, podnebja, talnih razmer, oblikovanosti površja), zgodovinskega razvoja in 1.2.7 človekovih vplivov. Pregled združb, ki smo jih ugotovili pri naših raziskavah, z imeni avtorjev, je naslednji (tabela 1):
Tabela 1: Sinsistematski pregled gozdnih združb na 1.2.8 Bovškem
Table 1: Synsystematical survey of forest communities in the Bovec region
1 Bukovi gozdovi, Aremonio-Fagion (Ht. 1938) Borhidi in Torok, Podani & Borhidi
1989 (inc. Luzulo-Fagenion Lohm & Tx.	1.3
1954 iz zveze Fagion sylvaticae Luquet	1.3.1 1926)
Submontanski bukovi gozdovi:
Gozd bukve in pirenejskega ptičjega mleka, Ornithogalo pyrenaici-Fagetum Marin-ček, Papež, Dakskobler & Zupančič 1990, fragmentarno tudi gozd bukve in pravega kostanja, Castaneo-Fagetum sylvaticae Marinček & Zupančič (1979) 1995 var. geogr. Anemone trifolia Dakskobler (1996) 2004
Montanski, altimontanski in subalpinski bukovi gozdovi:
Gozd bukve in velecvetne mrtve koprive, Lamio orvalae-Fagetum (Ht. 1938) Borhi-di 1963 var. geogr. Dentaria pentaphyllos Marinček 1995 subvar. geogr. Luzula nivea (Papež 1987) Dakskobler 2002 mscr. Gozd bukve in trilistne vetrnice, Anemono trifoliae-Fagetum Tregubov 1962 var. geogr. Luzula nivea Marinček, Poldini & Zupančič 1989
Gozd bukve in platanolistne zlatice, Ranunculo platanifolii-Fagetum Marinček et al. 1993 var. geogr. Luzula nivea (Marinček 1980) Dakskobler 2002 mscr. Gozd bukve in gozdnega planinščka, Ho-mogyno sylvestris-Fagetum Marinček et al. 1993 var. geogr. Luzula nivea Marinček ex Dakskobler 2002
Gozd bukve in kopjaste podlesnice, Pol-ysticho lonchitis-Fagetum (I. Horvat 1938) Marinček in Poldini & Nardini 1993 var. geogr. Anemone trifolia Poldini & Nardini 1993
Gozd bukve in kresničja, Arunco-Fagetum Košir 1962 var. geogr. Luzula nivea Dak-skobler 2002 prov.
Gozd bukve in dlakavega sleča, Rhodo-dendro hirsuti-Fagetum Accetto ex Dak-skobler 1998 var. geogr. Anemone trifolia Dakskobler 1998 subvar. geogr. Luzula nivea Dakskobler 2003 Gozd bukve in belkaste bekice, Luzulo-Fagetum Meusel 1937 s. lat. (tudi oblika s snežnobelo bekico: Luzulo-Fagetum Meusel 1937 var. geogr. Anemone trifolia Zukrigl 1989 luzuletosum niveae Daksko-bler 2004 prov.) Toploljubni bukovi gozdovi: Gozd bukve in črnega gabra, Ostryo-Fage-tum M. Wraber ex Trinajstič 1972 var. ge-
ogr. Anemone trifolia (Marinček, Puncer & Zupančič 1980) Poldini 1982 subvar. geogr. Luzula nivea Poldini & Nardini 1993
1.4 Gozdovi plemenitih listavcev, Polysticho setiferi-Acerenion pseudoplatani Borhidi et Kevey 1996 (sin. Lamio orvalae-Acerenion Marinček 1990)
1.4.1 Gozd velikega jesena in gorskega javorja, Lamio orvalae-Aceretum pseudoplatani P. Košir & Marinček 1999.
2	Obrežni gozdovi iz zveze Alnion incanae Pawlowski in Pawlowski & Wallisch 1928
2.1	Gozdovi sive jelše, Alnetum incanae Lüdi 1921 var. geogr. Anemone trifolia Müller & Görs 1958 forma Galanthus nivalis Dakskobler, Šilc & Čušin 2004
2.2	Sestoji sive vrbe in smreke, Lamio orva-lae-Salicetum eleagni Dakskobler, Šilc & Čušin 2004 nom. prov.
3	Vrbovja, Salicetea purpureae Moor 1958
3.1	Grmišča sive in rdeče vrbe, Salicetum inca-no-purpureae Sillinger 1933
3.2	Grmišča strojevca in vrb, Salici-Myricarie -tum Moor 1958
4	Smrekovi gozdovi, Vaccinio-Piceetea Br.-Bl. 1939 emend. Zupančič (1976) 2000
4.1	Gozd smreke in gozdne bekice, Luzulo sylvaticae-Piceetum M. Wraber 1963 corr. Zupančič 1999 var. geogr. Luzula nivea Zupančič 1999
4.2	Gozd smreke in smrečnega resnika, Rhyti-diadelpho lorei-Piceetum Zupančič (1981) 1999
4.3	Gozd smreke in alpskega negnoja, Laburno alpini-Piceetum Zupančič 1999 var. geogr. Luzula nivea Zupančič 1999
4.4	Gozd smreke in kranjske krhlike, Rhamno fallacis-Piceetum Zupančič 1999 (= Rhamno »fallici«-Piceetum Zupančič 1999)
4.5	Gozd smreke in golega lepena, Adenostylo glabrae-Piceetum M. Wraber ex Zukrigl 1973 corr. Zupančič 1993 var. geogr. Cardamine trifolia Zupančič 1999 subvar. geogr. Luzula nivea Zupančič 1999
5	Gozdovi rdečega in črnega bora ter toplo-ljubnih listavcev, Erico-Pinetea Ht. 1959
5.1	Južnoalpski gozd črnega bora in malega jesena, Fraxino orni-Pinetum nigrae Martin-Bosse 1967
5.2	Južnoalpski gozd rdečega bora in malega jesena, Fraxino orni-Pinetum nigrae Martin-Bosse 1967 pinetosum sylvestris T. Wraber 1979 [sin. Pinetum austroalpinum (Aichinger 1933) Br.-Bl. & Sissingh in Br.-Bl. & al. 1939 pinetosum sylvestris (Aichinger 1933) Br.-Bl. & Sissingh in Br.-Bl. & al. 1939]
5.3	Gozd rdečega bora in sive jelše, Alno inca-nae-Pinetum sylvestris Poldini 1984
5.4	Gozd črnega gabra in malega jesena, Ostryo-Fraxinetum orni Aichinger 1933 = Fraxino orni-Ostryetum Aichinger 1933 corr. Franz 2002
5.5	Gozd črnega gabra in žarkaste košeničice, Cytisantho-Ostryetum M. Wraber 1961
5.6	Gozd črnega gabra in dlakavega sleča, Rhododendro hirsuti-Ostryetum Franz (1991) 2002 nom. prov.
6 Ruševja in macesnovja, Erico-Pinion mugo Leibundgut 1948
6.1	Gozd macesna in slečnika, Rhodothamno-Laricetum deciduae (Zukrigl 1973) Willner & Zukrigl 1999 var. geogr. Luzula nivea Dakskobler 2002 prov.
6.2	Gozd rušja in slečnika z macesnom, Rho-dothamno-Pinetum mugo Zupančič & Žagar 1980 mscr. laricetosum deciduae Zupančič 1993 [sin. Rhodothamno-Rhodo-dendretum hirsuti (Aichinger 1933) Br.-Bl. & Sissingh in Br.-Bl. & al. 1939 lariceto-sum Tregubov 1962]
6.3	Alpsko ruševje, Rhodothamno-Pinetum mugo Zupančič & Žagar 1980 mscr. [sin. Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti (Aichinger 1933) Br.-Bl. & Sissingh in Br.-Bl. & al. 1939]
6.4	Ruševje alpskih dolin na hudourniških vršajih, Amelanchiero-Pinetum mugo Minghetti in Pedrotti 1994
Prevladujejo bukovi gozdovi. Uvrščamo jih v ilirsko zvezo Aremonio-Fagion, ki združuje bukove gozdove jugovzhodnoalpsko-severoza-hodnodinarskega prostora. Gozdovi na Bovškem so povsem na severozahodnem robu areala te
zveze in to opazimo predvsem v njihovi floristični sestavi. V njej ni več nekaterih rastlin, ki so npr. pogoste v bukovih gozdovih dinarskega Visokega Krasa, Dolenjske in Notranjske (npr. vrste Scopolia carniolica). Spoznanje, da v tukajšnjih bukovih gozdovih uspeva razmeroma malo t. i. jugovzhodnoalpsko-ilirskih vrst, je zapisal že M. Wraber (1966). Bukev na Bovškem uspeva od podgorskega do subalpinskega pasu. V tem širokem razponu gradi kar nekaj združb, od katerih je še najmanj raziskano in tudi najmanj ohranjeno bukovje podgorskega pasu. To naj bi nekoč po-raščalo v glavnem flišno površje v okolici Bovca, torej vznožje Kanina in deloma vznožje Javorščka in Svinjaka. Zdaj na teh površinah prevladujejo pionirski gozdovi listavcev, precej je velikega jesena, opazili smo tudi beli gaber, lipovec, gorski in poljski javor, dob, črno jelšo, tudi neavtohtoni vrsti robinijo (Robinia pseudacacia) in visoki pa-jesen (Ailanthus altissima = A. glandulosa). Domnevamo, da so bili nekdanji podgorski bukovi gozdovi na Bovškem floristično nekoliko podobni tistim, ki jih najdemo na flišni podlagi južneje v Soški dolini, že na Kobariškem in Tolminskem, in ki jih uvrščamo v asociaciji Castaneo-Fagetum sylvaticae in Ornithogalo-Fagetum. Zmerno kisloljubno bukovje v sledovih najdemo tudi v montanskem pasu, okoli Huma nad Žago in na ro-žencih pod Črnim vrhom nad Bavšico. Te sestoje uvrščamo v asociacijo Luzulo-Fagetum.
Najbolj razširjena gozdna združba na Bovškem je gozd bukve in trilistne vetrnice (Anemono trifoliae-Fagetum). Uspeva v montanskem pasu (od 600 do 1400 m n. m.), na dolomitni, redkeje na čisti apnenčasti geološki podlagi, tudi na pobočnem grušču in morenah, navadno na plitvih tleh, rendzinah. V drevesni plasti je bukvi pogosto primešana smreka, ponekod tudi jelka, in posebno na večji nadmorski višini macesen. Precejšnje površine, ki jih poraščajo sestoji te združbe, so npr. v Gozdecu pod Kaninom, v dolini Možnice, v dnu doline Koritnice, v Strmarici nad Spodnjo Trento, v Zadnjici in Zadnji Trenti. Za nepozna-valca precej podobna, a po ekoloških razmerah in posledično vrstni sestavi nekoliko drugačna je združba bukve in platanolistne zlatice (Ranunculo platanifolii-Fagetum). Uspeva v altimontan-skem pasu, od okoli 900 do 1400 m n. m., predvsem na apnenčasti podlagi, v kateri je ponekod tudi primes laporja, in na nekoliko globljih in bolj
svežih tleh (rendzine, rjava pokarbonatna tla). Obsežni sestoji te bukove združbe so na osojnih pobočjih Stolovega grebena nad dolinama Soče in Učje. Njihova značilnost je, da v njih bukev skoraj nima primesi drugih drevesnih vrst (tu in tam posamezno smreko ali gorski javor), kar je po našem mnenju verjetno tudi posledica močnih sečenj v preteklosti (že v začetku 20. stoletja). To združbo smo ugotovili tudi na osojnih pobočjih Polov-nika, na Golobarju (pod Javorščkom), na Izgori, ponekod nad dolino Bavšice (npr. Črni vrh) in v dolini Loške Koritnice (Mečave nad Koritniško planino). V teh sestojih je krajevno več smreke, posamično v njih uspeva tudi macesen. Nekoliko nižje, v spodnjem delu gorskega pasu (največ do nadmorske višine okoli 1000 m, na prisojnih legah ponekod do 1100 m), a v podobnih ekoloških razmerah uspeva združba bukve in velecvetne mrtve koprive (Lamio orvalae-Fagetum). Sestoje te združbe smo našli na osojnih pobočjih Stolovega grebena in na Golobarju, ponekod na osojnih pobočjih nad dolino Lepene in pod Črnim vrhom nad Bavšico. V območju gorskega bukovja (npr. v žlebovih na vznožju Polovnika, na Golobarju in v dolini Lepene) zasledimo na manjših površinah tudi sestoje gorskega javorja in velikega jesena, ki jih začasno uvrščamo v asociacijo Lamio orvalae-Aceretum pseudoplatani. V enem izmed takšnih sestojev pod Polovnikom smo pred leti našli razmeroma redko praprot Botrychium virginianum (Dakskobler 1993).
Po sestavi drevesnih vrst naj bi bilo nekdanjim naravnim gozdovom najbolj podobno predalpsko jelovo bukovje (gozd bukve in gozdnega planinščka - Homogyno sylvestris-Fagetum). Tudi njegove sestoje na Bovškem najdemo v zgornjem gorskem pasu, od okoli 800 do 1450 m n. m. Uspevajo največkrat na osojnih pobočjih, na dolomitnem apnencu, apnencu in tudi (npr. v dolini Slatenka ali v zgornjem delu doline Učje, pod Krnico) na skrilavih glinavcih in laporju. Tla so plitva, prhninasta rendzina, ponekod tudi globlja in bolj sveža (vlažna). V drevesni plasti prevladujeta bukev in (z nekoliko manjšim deležem) jelka, pogosto je primešana smreka, posamično macesen, gorski javor, jerebika in alpski negnoj. Največje površine sestojev te združbe so na osojnih pobočjih Polovnikovega grebena. Prav tako uspeva jelovo bukovje pod Javorščkom, Kozjim bregom, Črnim vrhom, v dolini Lepene pod
Debeljakom in Škrilom, v Zjabcih nad Vrsnikom, nad Lavantinkom (Laventnikom), na osojah pod Svinjakom, v Osojnici nad Bavšico, posebej lepo ohranjeni so sestoji te združbe pod Loško steno v dolini Koritnice (strma pobočja Izgore nad Grapo, Lesnatec, Planinica, Petričevec, Krnice, Pologova glava, Na glavah, Dolgi plaz, Ruševa glava, Zgornja žila in Zgornja upoka), na osojah nad dolino Predelice - pod Kolovratom (Kosmato brdo) in pod Nemškimi glavami nad Predelom, v dolini Mangartskega potoka (predvsem na osojah pod Planjo in v Ilovcu), ponekod tudi na pobočjih nad Možnico (strmine pod Kanjo nad Zelenim žlebom) in pod Velikim Robom v prigorju Rom-bona. Sestoje predalpskega jelovega bukovja smo našli tudi v Trenti, na pomolih pod Malo in Veliko Tičarico (V sredeh, Osojnik), v kotanji pri planini Lepoč, na pobočjih Velike glave severozahodno od planine Trebiščina (Kladje, Utrce), v Zadnji-škem dolu, na pobočih Kukle nad dolino Mlinarice, v Dolu pod Berebico ter na več krajih v Zadnji Trenti (na osojah nad Zapodnom pod grebenom Ušje-Plešivec, v Starem gozdu na pobočjih pod Špičkom ter pod planino Zapotok).
V	območjih, kjer so razširjeni sestoji prej naštetih montanskih in altimontanskih bukovij, smo našli na zelo skrajnih rastiščih sestoje, ki jih lahko po zgradbi in floristični sestavi uvrščamo v asociacijo Rhododendro hirsuti-Fagetum. Uspevajo na zelo strmih, v glavnem osojnih pobočjih. Geološka podlaga je največkrat triasni dachsteinski apnenec s primesjo dolomita, redkeje čisti apnenec. Tla so plitva randzina, pogosto s prhninasto obliko humusa. Večje površine te združbe smo doslej ugotovili pod Drnohlo v dolini Učje, pod Petričevcem nad Logom pod Mangartom in pod Kanjo in Konjem nad dolino Možnice, na manjši površini pa smo njene sestoje našli tudi nad La-vantinkom (Laventnikom) in pod Strmarico (V melu) v Spodnji Trenti ter v Osojnici nad Bavšico. Domnevamo, da sestoji podobne združbe uspevajo tudi v težko dostopnih območjih ponekod na Polovniku.
V	precejšnjem delu Bovškega tvori zgornjo gozdno mejo bukev. Njene subalpinske sestoje, to je sestoje na sedanji gozdni meji ali blizu nje, na nadmorski višini 1450 m in več, uvrščamo v združbo bukve in kopjaste podlesnice (Polysticho lonchitis-Fagetum). Za te sestoje je navadno značilna nizka in pogosto šopasta ali sabljasta rast
(pri korenovcu ukrivljena debla) in vegetativno razmnoževanje (zakoreninjanje v humus poleglih spodnjih stranskih vej). Uspevajo torej v precej skrajnih rastiščnih razmerah (kratka vegetacijska doba, močni vetrovi, obilne snežne padavine, plazovi). Takšne sestoje smo popisali na Stolovem grebenu nad Učjo (tu gradijo sklenjen pas vse do vrhov grebena, ki so na nadmorski višini od okoli 1500 do 1600 m), pod grebeni Polovnika, Javorš-čka in (na majhni površini) Svinjaka. V dolini Koritnice smo jih našli na nekaj krajih pod Loško steno in pod severozahodnim ostenjem Jalovca (tu na višjih predelih gozd ne uspeva zaradi orograf-skih dejavnikov), na prisojnih pobočjih Mangarta nad Koritniško planino (Mečave, Jački, Turn), pod mejnim grebenom zahodno od Mangarta, med Vršičem in Predelskimi glavami (Stožje, Na skali, pod Skutrnikom, Laštanovec) ter pod Nemškimi glavami. Bukev je gradila zgornjo gozdno mejo tudi na prisojnih pobočjih Kanino-vega pogorja (nekaj takih sestojev smo popisali pod Skutnikom, Malim Babanjskim Skednjem, v Bukovcu pri pl. Krnica, na Robu, Kanji in Za slapi pod Rombonom), Jerebice (Staro utro, Pri robu), skupine Bavškega Grintavca, na prisojnih pobočjih nad Izgoro, Bavšico in Balo (v grebenu od Vrha Krnic do Briceljka in Moreža), pod vrhovi Krnskega pogorja nad dolino Lepene, pod Pihavcem (pri pl. Zajavor) nad Zadnjico in pod prelazomVršič. Njeni subalpinski sestoji so bili v preteklosti pogosto izkrčeni za pašnike in planine (Mlekuž 2002: 208). Naravna gozdna meja je najbrž potekala nekaj sto metrov višje, kot jo ugotavljamo zdaj. Stare debele bukve (in gorski javorji), ki jih tu in tam še najdemo ob nekdanjih planinah in pašnikih, nam kažejo, kakšne razsežnosti lahko bukev doseže še npr. na nadmorski višini 1500 m. Za primer naj navedemo bukev s prsnim premerom 96 cm in drevesno višino okoli 20 m, ki raste na nadmorski višini 1490 m v bukovju v Mečavah nad Koritniško planino. Osamljena bukev nakoliko skromnejših mer (prsni premer okoli 70 cm in drevesna višina okoli 14 m) pa raste še višje na prisojnem pobočju Mangarta, zaščitenem pred plazovi, na nadmorski višini skoraj 1600 m. Zelo star in ohranjen (po videzu pragozdni) sestoj subalpinskega bukovja uspeva nad dolino Bale, pod Vršičem pri Prevali.
Na strmih prisojnih dolomitnih in apnenčastih pobočjih Polovnikovega grebena (Morizna),
na prisojah nad dolino Učje, med Žago in Bovcem, pod Rombonom, nad dolino Bavšice in pod Svinjakom ter njegovim grebenom proti Grintav-cu, torej nad dolino Soče med Kal-Koritnico in vasjo Soča, nad dolino Lepene in še kje so nekoč, tako vsaj domnevamo, prav tako prevladovali bukovi gozdovi. Njihove ostanke uvrščamo v združbo bukve in črnega gabra (Ostryo-Fage-tum). Te gozdove so v preteklosti deloma izkrčili ali požgali, deloma v njih pasli drobnico. Bukev je skoraj izginila, prevladujejo trdi listavci, predvsem črni gaber, mali jesen in mokovec, ki gradijo nizke panjevske sestoje. Obravnavamo jih kot pionirsko oz. degradacijsko stopnjo v razvoju gozdnega rastja in domnevamo, da jih bo, če ne bo razdiralnih vplivov (npr. paše), v progresivni sukcesiji nekoč ponovno nadomestil bukov gozd. To mu najbrž ne bo uspelo na najbolj strmih in skalnatih pobočjih in v pečevju. Tam so domnevno prvobitna rastišča toploljubne združbe črnega gabra in malega jesena (Ostryo-Fraxinetum orni). Uspevanje njenih sestojev na Bovškem (vključno z Bavšico, Lepeno in Trento) lahko povezujemo s toplejšimi poledenodobnimi obdobji, ko naj bi se toploljubne vrste, značilne za submediteranske gozdove, po alpskih dolinah razširile globoko v Alpe in se tam ohranile na najbolj skrajnih rastiščih, kjer jih druge zahtevnejše vrste niso uspele izpodriniti (primerjaj tudi T. Wraber 1964 a, b). Vsekakor je toploljubno rastje s črnim gabrom, malim jesenom in mokovcem tudi ena izmed rastlinskih posebnosti zgornje Soške doline. V njem lahko opazimo nekatere redke ali znamenite vrste naše flore. Omenimo naj le pirenejsko vijolico (Vi-olapyrenaica), doslej v Sloveniji znano le iz okolice Črne prsti (E. Mayer 1954: 10-11, T. Wraber & Skoberne 1989: 336) in Lemeža (Surina 2004: 12-13). To vijolico smo v črnem gabrovju našli na Izgori (9647/2), ob preseki lovske steze Vogal - Okrogla, na grebenu nad Bavšico, 1200 m n. m. (leg. & det. I. Dakskobler 19. 8. 2004). Ponekod se toploljubno rastje pojavlja tudi v grmičastih sestojih črnega gabra in žarkaste košeničice (Cytisantho-Ostryetum). Posamezne grme črnega gabra smo na Bovškem našli še na nadmorski višini 1500 m (Zadnjica, V konteh pod Kanceljni) oz. 1570 m (Izgora-Naklo, travnata, kamnita pobočja nad Bavšico).
Posebnost gozdnega rastja Bovškega so tudi naravni sestoji črnega in deloma rdečega bora, ki
najbolj strnjeno uspevajo na strmih dolomitnih pobočjih v dolini Koritnice (npr. na pobočjih Kolovrata in Ruševe glave - tu je tudi gozdni rezervat Učeva gora, pod Planinico, Frjanovcem in drugje). Te sestoje uvrščamo v južnoalpsko združbo malega jesena in črnega bora (Fraxino orni-Pinetum nigrae), tukajšnje rdeče borovje pa začasno v subasociacijo Fraxino orni-Pinetum nigraepinetosum sylvestris. Uspevajo tudi na podobnih težko dostopnih rastiščih v dolini Trente (predvsem na pobočjih Vogla, rdeče borovje tudi nad Belim potokom in v Rdečem grabnu pod Kuklo) ter na Treski pri Srpenici. Črnega borovja je v obilju v sosednjih dolinah Rezije, Reklanice in Dunje, prav tako ponekod v Jezerski dolini, v Karnijskih in Ziljskih Alpah ter Karavankah, v Kamniško-Savinjskih Alpah pa nad dolino Kokre, medtem ko v Logarski dolini prevladuje rdeče borovje. Zunaj območja Jugovzhodnih Alp smo to združbo ugotovili tudi na severovzhodnem robu Trnovskega gozda, v Govcih nad dolino Trebuše. Najbrž je tudi črni bor v Alpe prodrl v toplejših poledenodobnih razdobjih in se ohranil na najbolj skrajnih rastiščih za uspevanje gozda.
Smrekove združbe smo nekoliko omenili že v poglavju 3. Delimo jih v dve skupini. V glavnem pionirsko smrekovje na morenskem gradivu in na podornih blokih, predvsem v dolinah Trente, Lepene, Bavšice in Loške Koritnice, uvrščamo v asociaciji Laburno alpini-Piceetum in (deloma) Rhamno fallacis-Piceetum (= Rhamno »fal-lici«-Piceetum), smrekovje v subalpinskem pasu, blizu zgornje gozdne meje (npr. okoli pl. Duplje in pod Debeljakom, pod Hudim vrhom nad planino Golobar, na Črnem vrhu, v predelu Skerlavje nad Vasjo na Skali, v predelu Naklo in drugod v južnem ostenju Malega vrha pod Mangartom in na zelo majhni površini pod Turnom v zatrepu Loške Koritnice ter na Kanji nad Možnico) pa v glavnem v asociacijo Adenostylo glabrae-Picee-tum. Ponekod so ti subalpinski smrekovi sestoji najbrž drugotni in je smreka pionir na nekdaj bukovih rastiščih. Posebnost je smrekovje na porfiritskem tufu pod Kranjsko planino (Luzulo sylvaticae-Piceetum) ter smrekovje na ledeniški groblji v gozdnem rezervatu v Zapodnu, ki ga za zdaj uvrščamo v združbo smreke in smrečnega resnika (Rhytidiadelpho lorei-Piceetum).
Ena izmed razmeroma pogostih drevesnih vrst bovških, posebno trentarskih gozdov je
tudi macesen. Navadno je primešan alpskemu bukovemu in jelovo-bukovemu gozdu, ponekod s precejšnjim deležem (npr. v združbi Anemono-Fagetum laricetosum), raste pa tudi nad pasom sklenjenega bukovja, v ruševju (Rhodothamno-Pinetum mugo laricetosum). Lepe macesnove sestoje tako najdemo na Kukli in pod Goličico ter v predelu Apica nad Zapodnom. Macesen na zelo strmih osojnih pobočjih v zgornjem montanskem in subalpinskem pasu (1000 do 1600 m) tvori tudi svojo združbo - to je macesnovje s slečnikom (Rhodothamno-Laricetum deciduae). Prevladujejo svetli macesnovi sestoji s posamično primesjo smreke in jelke ter jerebike, mokovca in alpskega negnoja, redkeje tudi bukve in črnega gabra. To so rastišča, ki jih zaradi velike strmine, osojne lege in skalnatosti bukev najbrž tudi v preteklosti ni mogla osvojiti, v manjši meri so ti sestoji pionirski, nastali morda s posekom nekdanjega jelovo-bukovega gozda. Takšne macesnove sestoje smo popisali npr. pod Pirhovcem in Debeljakom v grebenu Polovnika, pod Kopo, Velikim Robom in Kanjo v Kaninovem pogorju, nad Brdom v istem pogorju (nad dolino Možnice), na severnih pobočjih Javorščka, pod Vrhom Ruš nad Balo, pod Vršičem pri Prevali nad Balo, v Vovenku nad Bavšico, pod Lemežem in Debeljakom nad dolino Lepene, pod Malo Tičarico (V sredeh) in v Osojniku - tu so strnjeni sestoji tega macesnovja, pod Muzci v grebenu Bavškega Grintavca nad Spodnjo Trento, pod Debelo pečjo in Goličico, v Apici, pod Rokavci nad Zadnjo Trento, pod Loško steno in ostenjem Jalovca nad dolino Koritnice, pod grebenom Jerebice nad dolino Možnice in še drugod.
Obsežne sestoje rušja nad gozdno mejo podrobneje nismo preučevali, pač pa nekoliko dolinsko ruševje na hudourniških vršajih (npr. v dolinah Možnice, Loške Koritnice, Zadnjice in Zadnje Trente), ki ga vsaj deloma lahko uvrstimo v asociacijo Amelanchiero ovalis-Pinetum mugo (tipično je ta združba v Zgornjem Posočju razvita npr. v zatrepu doline Tolminke).
V mozaiku gozdnih združb na Bovškem ima svoje mesto tudi sivo vrbovje (Salicetum incano-purpureae s. lat.), ki ga najdemo v sledovih že v Trenti, na večji površini pa pod sotočjem Lepe-nice in Soče, nato pri Čezsoči (tu tudi podobno, a bolj inicialno grmiščno združbo z nemškim strojevcem, Salici-Myricarietum) ter v sestojih
ob Soči med Žago in Srpenico. Starejša prodišča, ki so nekoliko odmaknjena od sedanje struge, porašča pisana zmes drevesnih vrst. Ponekod pri Čezsoči in Bovcu ter med Žago in Srpenico prevladujejo sestoji sive jelše in velikega jesena, ki jih uvrščamo v sintakson Alnetum incanae var. geogr. Anemone trifolia forma Galanthus nivalis, pod sotočjem Lepenice in Soče in fragmentarno v Loški Koritnici pa sestoji sive vrbe s primešano smreko (Lamio orvalae-Salicetum eleagni). Sestoje smreke in rdečega bora s primesjo sive jelše in sive vrbe, posamično lipovca, maklena in črnega gabra na nekoliko bolj sušnih (dvignjenih) rastiščih uvrščamo v asociacijo Alno incanae-Pi-netum sylvestris.
5 Zaključki
Bovški gozdovi so kljub tisočletni zgodovini izkoriščanja med najbolj ohranjenimi in najbolje negovanimi gozdovi v Posočju. Predvsem na strmih, težko dostopnih pobočjih, na pomolih in policah so se ponekod ohranili sestoji bukve, jelke, smreke in macesna, ki imajo bolj ali manj naravno zgradbo. Nanjo pogosto vplivajo skalni podori, vetrolomi, sneg ter snežni plazovi.
Kljub v glavnem naravni sestavi drevesne plasti v ugotovljenih gozdnih združbah moramo v zaključkih opozoriti na nekatere tujerodne drevesne vrste, ki s svojo agresivnostjo lahko v prihodnje, predvsem v nižjih legah, to podobo spremenijo. Robinija (Robinia pseudacacia) je precej pogosta v dolinskih legah okoli Srpenice, Žage in Bovca, prav tako tu in tam raste v dolini Bavšice (9647/2), posamezna drevesa celo pod Črnim vrhom, na nadmorski višini okoli 800 m. Tam robinija skupaj z velikim jesenom zarašča opuščeni pašnik pri bližnji pristaji. Prav tako smo posamične primerke te tujerodne vrste opazili pod cesto Log-Strmec in v Loški Koritnici (9547/4). O vzrokih pojavljanja visokega pajesena (Ailanthus altissima = A. glandulosa) na Bovškem smo že pisali (Brus & Dakskobler 2001) in ugotavljamo, da je ta vrsta celo agresivnejša od robinije. To smo med drugim opazili v Spodnji Trenti, okoli opuščene domačija Koc pod Str-marico, okoli 600 m n. m. (9648/1). Pajesen je tu obrasel skoraj celotno okolico hiše, vse do gozda nad hišo in se širi na bližnje (nekdanje) pašnike. V obrečnih gozdovih pri Srpenici (9747/1) smo
popisali tudi amerikanski javor (Acer negundo), vendar je njegova prisotnost v tukajšnjih gozdnih združbah zanemarljiva.
Bovška pokrajina se tudi po mozaiku gozdnih združb, ki jo sestavljajo, precej razlikuje npr. od pokrajine na Kobariškem in Tolminskem. Določene podobnosti, če kot merilo vzamemo pojavljanje glavnih gozdnih združb, najdemo v sosednjih dolinah Rezije, Reklanice in Dunje, deloma še v Kanalski in Jezerski dolini ter v zatrepu doline Tolminke ter v Bohinju. Vsekakor je to za botanika in fitocenologa privlačna pokrajina s še veliko manj raziskanimi predeli.
6 Summary
Bovško is a region in the Julian Alps in northwestern Slovenia, more than half of which (about 55 %) is overgrown with forests. Despite a thousand-year-long history of exploitation, these forests remain among the best preserved and best kept forests in the Soča Valley. In certain places, especially on steep slopes difficult of access, on prominences and ledges, some stands which have a more or less natural structure have preserved, namely the stands of beech, fir, spruce and larch. This structure is often influenced by rockfalls, windbreakage, snow and snowslides. Applying the standard Central-European method (Braun-Blanquet 1964), the forest communities in the Bovec region have been studied for over fifteen years. So far, in this region almost 30 syntaxa have been determined within the rank of association (see Table 1). Beech and fir-beech communities (above all the stands of the associations Anemono trifoliae-Fagetum, Homogyno sylvestris-Fa-getum and Ranunculo platanifoliae-Fagetum) prevail. At least in the larger part of this region, beech forms the upper forest line (the stands of the association Polysticho lonchitis-Fagetum). In the subalpine belt it is partly (peneplains, rockfalls) replaced by spruce (Adenostylo glabrae-Piceetum). Even larch forests are quite extensive in this landscape. In places, larch is abundant also in the community with beech (Anemono-Fagetum laricetosum), but it also thrives among dwarf pine along and above the upper forest line (Rhodot-hamno-Pinetum mugo laricetosum), as well as in the rather pure stands on very steep, shady slopes of the montane, altimontane and subalpine belt
(Rhodothamno-Laricetum). A special feature of the forest vegetation in the Bovec region are the forests of Austrian black pine and (partly) Scotch pine (Fraxino orni-Pinetum nigrae), which are the most extensive in the Loška Koritnica valley. Just as extensive are the areas overgrown with the thermophilous communities with hop hornbeam and flowering ash (Ostryo-Fraxinetum orni, Cy-tisantho- Ostryetum), which in places grows up to the altitude of 1200 (1300) m, but certain bushy specimens of hop hornbeam can sometimes be found as high as at the altitude of 1500 to 1570 m. Riverine forests, willow stands and riparian stands on gravel sites in the vicinity of Bovec, Čezsoča, Žaga and Srpenica (Alnetum incanae, Lamio orvalae-Salicetum incanae, Salicetum incano-purpureae, Salici-Myricarietum) are ecologically important, but due to various human interventions in places also rather endangered. In some places in the valleys of the Bovec region, the image and the structure of these forest stands are slighlty influenced by two aggressive nonin-digenous tree species, Robinia pseudacacia and Ailanthus altissima (syn. A. glandulosa).
The landscape in the Bovec region is a lot different from the landscape in the Kobarid or Tolmin area for example, also regarding the mosaic of forest communities which constitute it. If we consider the occurence of principal forest communities as the criterion, there are certain similarities which can be detected in the neighbouring valleys of Resia (Rezija), Raccolana (Reklanica) and Dogna (Dunja), in part also in the Val Canale and in the Rio del Lago valley, in the gable end of the Tolminka valley and in Bohinj. In any case, with its many underresearched parts, it is an attractive landscape for botanists and phy-tosociologists.
Zahvala
Pri raziskavah gozdne vegetacije na Bovškem me spremlja in podpira univ. dipl. inž. Iztok Mlekuž (vodja KE Bovec, OE Tolmin, Zavod za gozdove Slovenije), ki se mu za vodenje po terenu in posredovane podatke o zanimivih gozdnih rastiščih in o nastanku ter preteklem gospodarjenju s tukajšnjimi gozdovi prisrčno zahvaljujem. Iskrena hvala tudi njegovim sodelavcem inž. Tonetu Kravanju in gozdarskima
tehnikoma Alojzu Zorniku in Ivanu Jelinčiču ter še nekaterim drugim domačinom, na prvem mestu sodelavcu Triglavskega narodnega parka univ. dipl. inž. Edvinu Kravanju. Pri pripravi tega prispevka so mi z nasveti pomagali še akademik
7 Literatura
prof. dr. Ernest Mayer, prof. dr. Tone Wraber (opravil je tudi strokovni pregled), akademik dr. Mitja Zupančič in dr. Boštjan Surina. Tudi njim najlepša hvala. Besedilo je jezikovno pregledala prof. Cvetana Tavzes.
Beran , J., 1959: Doneski k zgodovini prava na Goriškem. 1. Bovško glavarstvo v 17. stoletju. Zbornik znanstvenih razprav 28: 5-51, Državna založba Slovenije, Ljubljana.
Braun-Blanquet, J., 1964: Pflanzensoziologie. Grundzüge der Vegetationskunde. 3. Auflage. Springer, Wien-New York, 865 pp.
Brus, R., I. Dakskobler, 2001: Neofiti - rastlinske pritepenke: Visoki pajesen. Proteus (Ljubljana) 63 (5): 224-228.
Bois de chesne , A., 1977: Il giardino tra i monti (Juliana). Prevod iz nemščine Rinaldo Derossi. Marino Bollaffio Editore, Trieste, 87 pp.
cohrs, A., 1953: Beiträge zur Flora des nordadriatischen Küstenlandes. Feddes Repert. (Berlin) 56 (1): 66-96.
cohrs, A., 1954: Beiträge zur Flora des nordadriatischen Küstenlandes. Feddes Repert. (Berlin) 56 (2): 97-143.
Čusin, B. & šilc, u., 2004: Vegetation development on gravel sites of the Soča River in the Upper Soča Valley. Sauteria (Salzburg), v tisku.
Dakskobler, I., 1986: Komentar k fitocenološkim popisom in fitocenološki popisi nekaterih gozdov v gozdnogospodarski enoti Soča-Trenta. Elaborat, Tolmin, 22 pp.
Dakskobler, I., 1993: Novo nahajališče vrste Botrychium virginianum (L.) Sw. v Julijskih Alpah. Hladnikia (Ljubljana) 1: 29-34.
Dakskobler, I., 1998: Naravni sestoji črnega bora (Pinus nigra Arnold) na vzpetini Treska pri Srpenici in nad dolino Tolminke (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija). Razprave 4. raz. SAZU (Ljubljana) 39 (7): 255-278.
Dakskobler, I., 2002: Jelovo-bukovi gozdovi na Bovškem (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija). Razprave 4. raz. SAZU (Ljubljana) 43-2: 109-155.
Dakskobler, I., 2003: Asociacija Rhododendro hirsuti-Fagetum Accetto ex Dakskobler 1998 v zahodni Sloveniji. Razprave 4. raz. SAZU (Ljubljana) 44-2: 5-85.
Dakskobler, I., 2004: Jelovo-bukovi gozdovi v dolini Loške Koritnice v Julijskih Alpah (severozahodna Slovenija). Gozdarski vestnik (Ljubljana) 62 (7-8): 299-315.
Dakskobler, I & I. Mlekuž , 1987: Gozdni kompleks Golobar. Fitocenološka karta v merilu 1 : 10.000 in komentar, Bovec,Tolmin, 5 pp. + vegetacijska karta.
Dakskobler, i., u. šilc & B. Čusin , 2004: Riverine forests in the Upper Soča Valley (the Julian Alps, western Slovenia). Hacquetia (Ljubljana) 3 (2): 51-80.
Glowacki, J., 1874: Die Flechten des Tommasini's schen herbars, ein Beitrag zur Flechtenflora des Küstenlandes. Verh. Zool.-Bot. Ges. Wien 24: 539-552.
Hruby, J., 1916: Die Grenzgebiete Kärntens und des NW-Küstenlandes gegen Italien und ihre Pflanzendecke. Österr. Bot. Zeitschr. Bd. 66: 186196, 242-363.
Hruby, J., 1917: Das Krngebiet am Isonzo. Allgem. Bot. Zeitschr. 23: 17-26.
Kl avora, F., 2003: Anpletium, Vliz, Flitsch, Plezzo, Bolec. Kdo dal podobo je Bovškemu. O zgodovini, življenju, cesti in naseljih na Bovškem. Samozaložba, Tolmin, 250 pp.
Krašan, F., 1880: Vergleichende Übersicht der Vegetationsverhältnisse der Grafschaften Görz und Gradisca. Österr. Bot. Zeitschr. 30: 175-182, 209-217, 244-250, 281-286, 314-320, 357-362, 388-393.
Lona, C., 1952: La flora delle Alpi Giulie nell'Orto botanico alpino "Juliana" di Alberto Bois de Chesne. Atti Mus. Civ. Stor. Nat. Trieste 18: 125-264.
Marchesetti, C., 1875: Una Escursione alle Alpi Giulie. Boll. Soc. Adr. Sc. Nat. (Trieste) 1: 1-46.
Marin ček, L., i. Puncer, a. seliškar & M. zupan čič, 1980: Vegetacija Tolminskega območja kot osnova za optimalno ekološko vrednotenje prostora (Občina Tolmin). Elaborat, Biološki inštitut Jovana Hadžija SAZU, Ljubljana, 170 pp.
Marinček, L., L. Poldini & M. zupančič, 1989: Beitrag zur Kenntniss der Gesellschaft Anemono-Fagetum. Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 30 (1): 3-64.
Martinčič, A., T. Wraber, N. Jogan, v. Ravnik, A. Podobnik, B. Türk & B. vreš, 1999: Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 845 pp.
Mayer, E., 1951: Kritični prispevki k flori slovenskega ozemlja. Razprave 4. raz. SAZU (Ljubljana) 1: 25-80 (separat 3-56) + priloge.
Mayer, E., 1954: Kritični prispevki k flori slovenskega ozemlja II. Razprave 4. raz. SAZU (Ljubljana) 2: 5-44.
Mayer, E., 1958: Doprinos k poznavanju flore Zahodnih Julijskih Alp. Razprave IV. raz. SAZU (Ljubljana) 4: 5-37.
Mayer , E., 1960 a: Endemične cvetnice območja jugovzhodnih apneniških Alp, njihovega predgorja in ilirskega prehodnega ozemlja. Zbornik ob 150. letnici botaničnega vrta v Ljubljani, p. 25-45.
Mayer, E., 1960 b: Südöstliches Alpenvorland - pflanzengeographisches Prachtgebiet. Jubiläumsjahrbuch des Ver. z. Schutz. d. Alpenflanzen und -Tiere (München) 25: 1-9.
Mezzena, R., 1986: L' erbario di Carlo Zirnich (Ziri). Atti Mus. Civ. Stor. Nat. Trieste 38 (1): 1-519.
Mlekuž , I., 2002: Gozd v kulturni krajini na Bovškem. Soški razgovori 1 (Bovec), p. 205-214.
Mlekuž, I., 2004: Rastišče ognjice na Golobarju. Proteus (Ljubljana) 66 (5): 218.
Piskernik, M., 1991: Gozdna, travniška in pleveliščna vegetacija Primorske. Strokovna in znanstvena dela 106, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Ljubljana, 241 pp.
Praprotnik , N., 1997: Alpski botanični vrt Juliana v Trenti. Prirodoslovni muzej, Ljubljana, 126 pp.
Praprotnik, N., 2001: Balthasar Hacquet in njegovo botanično delovanje na Kranjskem. Razprave 4. razreda SAZU (Ljubljana) 42-2: 173-185.
Robič, D. & M. Accetto, 2001: Pregled sintaksonomskega sistema gozdnega in obgozdnega rastlinja Slovenije. Študijsko gradivo za pouk iz fitocenologije. Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Ljubljana, 18 pp.
Rutar, S., 1882: Zgodovina Tolminskega. Gorica, 333 pp.
sendtner, O., 1842: Besteigung des Moresch in den julischen Alpen. Flora (Regensburg) 25 (2): 442-448, 449-463, 474-479.
stur, D., 1857: Über den Einfluss des Bodens auf die Verteilung der Pflanzen. Sitzungsber. d. Akad. d. Wiss. Wien, Mathem.- naturw. Kl. 25 (1-2): 349-421, Wien.
surina, B., 2004: Subalpinska in alpinska vegetacija Krnskega pogorja v Julijskih Alpah. Doktorska disertacija. Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 167 pp. + fitocenološke tabele.
šercelj, A., 1996: Začetki in razvoj gozdov v Sloveniji. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za naravoslovne vede, Dela (Opera) 35: 1-142, Ljubljana.
šilc, u. & B. Čušin , 2004: Nemški strojevec ponovno pri Čezsoči. Proteus (Ljubljana) 66 (6): 273-275.
Tommasini, M., 1840: Ausflüge aus die Bergen Sbeunize in Istrien, Matajur und Canin-Alpen in Görzischen und in das Trenta Thal. Flora (Regensburg) 23 (2): 637-640.
Tommasini, M., 1842: Correspondenz (Die Kenntnis der küstenländischen Flora). Flora (Regensburg) 25 (1): 326-335.
Tregubov, V., 1962: Naravni sestoji macesna v Sloveniji in gospodarjenje z njimi. Zbornik Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije 3: 29-143, Ljubljana.
Wraber, M., 1966: Fitocenološka in ekološka analiza gozdne vegetacije v Zgornjem Posočju. Elaborat. Biološki inštitut SAZU, Ljubljana, 32 pp.
Wraber, T., 1963: Po pastirskih stezah Zadnje Trente. Planinski vestnik (Ljubljana) 19 (7): 305-309.
Wraber, T., 1964 a: Črni bor na Kukli. Proteus (Ljubljana) 27 (4-5): 122-124.
Wraber, T., 1964 b: Ein Beispiel der thermophilen Vegetation aus den Julischen Alpen. Acta Bot. Croatica (Zagreb), Vol. extraord: 133-137.
Wraber, T., 1965: Trenta. Varstvo narave (Ljubljana) 2-3 (1963-1964): 103-114.
Wraber, T., 1966 a: Združba Berinijevega jajčarja in alpske hrustavke (Leontodonti berinii-Chondrilletum ass. nova) na soških prodiščih pri Bovcu. Varstvo narave (Ljubljana) 4 (1965): 51-60.
Wraber, T., 1966 b: Vabilo na Mali Ozebnik. Planinski vestnik (Ljubljana) 66 (3): 104-109.
Wraber, T., 1966 c: Henrik Freyer v Julijskih Alpah. Proteus (Ljubljana) 28 (9-10): 250-254.
Wraber, T., 1969: Iz zgodovine ob botaničnih raziskovanjih v Julijskih Alpah in Karavankah. Jeseniški zbornik Jeklo in ljudje 2: 269-293.
Wraber, T., 1970 a: Die Vegetation der subnivalen Stufe in den Julischen Alpen. Mitt. Ostalp.-dinar. Ges. Vegetationsk. 11: 249-256, Obergurgl, Innsbruck.
Wraber, T., 1970 b: Zur Kenntnis der Gesellschaften der Klasse Thlaspietea rotundifolii in den südostlichen Kalkalpen. Akad. Nauk. umjetn. Bosn. Herc., Poseb. izd. XV, odj. Prir. Mat. Nauka 4: 293-301, Sarajevo.
Wraber, T., 1975: Moreš na Morež. Planinski vestnik (Ljubljana) 75 (10): 569-580.
Wraber, T., 1979: Die Schwarzföhrenvegetation des Koritnica Tales (Julische Alpen). Biološki vestnik (Ljubljana) 27 (2): 199-204.
Wraber, T., 1980 a: Trenta. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 61, 2. izd., Ljubljana, 39 pp.
Wraber, T., 1980 b: Über einige neue oder seltene Arten in der Flora der Julischen Alpen (IV). Studia Geobotanica (Trieste) 1 (1): 169-178.
Wraber, T., 1984 a: Scabiosa trenta. Zgodba o trentarskem grintavcu. Proteus (Ljubljana) 47 (4): 138-141.
Wraber, T., 1984 b: Planinec-botanik na Mangartu. Planinski vestnik (Ljubljana) 84 (9): 398-403.
Wraber, T., 1985: Slapovi pod žagarskim Skutnikom in še kaj. Planinski vestnik (Ljubljana) 85 (4): 160-163.
Wraber, T., 1986: Die Felsenmiere (Minuartia rupestris)-Vegetation der Julischen Alpen. Biološki vestnik (Ljubljana) 34 (1): 115-124.
Wraber, T., 1988: Scabiosa trenta se ni vnovič rodila. Planinski vestnik (Ljubljana) 88 (7-8): 297-298.
Wraber, T., 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Prešernova družba, Ljubljana, 239 pp.
Wraber, T., 2001: Rastlinoslovne raziskave v Triglavskem narodnem parku. V: Bizjak, J. & M. Šolar (eds.): Dvajset let pozneje - 1981-2001. 20 let zakona o TNP, p. 63-71, Triglavski narodni park, Bled.
Wraber, T., 2002: Henrik Freyer kot botanik. In: Predin, Š. (ed.): Slovenski farmacevti v naravoslovju: zbornik referatov s simpozija ob 200-letnici rojstva Henrika Freyerja (1802-1866), p. 105-140, Mariborske lekarne, Maribor.
Wraber, T., 2003: Henrik Freyer kot botanik. Idrijski razgledi (Idrija) 48 (1): 104-135.
Wraber, T. & P. Skoberne , 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave (Ljubljana) 14-15: 1-429.
Zupančič, M., 1999: Smrekovi gozdovi Slovenije (Spruce forests in Slovenia). Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za naravoslovne vede, Dela (Opera) 36: 1-212 + tabele, Ljubljana.
Redke združbe z dominatnimi metlikami
Rare plant communities with dominating Chenopodium species
Urban Šilc
Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, SLO- 1001 Ljubljana, Slovenija, e-mail: urban@zrc-sazu.si
Izvleček:.
V članku so predstavljene tri redke ruderalne asociacije v katerih dominirajo vrste rodu Chenopodium (C. ficifolium, C. hybridum, C. vulvaria) v Ljubljani in okolici.
Abstract:
Three rare ruderal associations with dominating Chenopodium (C. ficifolium, C. hybridum, C. vulvaria) species in Ljubljana and surroundings are presented.
1	Uvod
Metlike so pri nas "prezrta" skupina rastlin (cf. Jogan 1994), saj o njih obstajajo le maloštevilni podatki. Prav tako je slabše proučena ruderalna vegetacija, predvsem redkejših vrst. K temu prispeva tudi človekov vpliv (urbanizacija) na ruderalna rastišča, ki so vse redkejša, predvsem v mestih in njihovi okolici. Kljub temu vrste rodu Chenopodium dominirajo v sestojih, kadar nastopijo primerne rastiščne razmere.
2	Metode
Vegetacijo smo popisovali po standardni srednjeevropski metodi (Braun-Blanquet 1964, Westhoff & van der Maarel 1973). Fitocenolo-ška nomenklatura je v skladu z JarolImek et al. (1997), nomenklaturo praprotnic in semenk navajamo po Ehrendorfer et al. (1973).
3	Rezultati
Sintaksonomska uvrstitev obravnavanih sestojev:
Bidentetea tripariti R.Tx. et al. in R.Tx. ex
von Rochow1951
Bidentetalia tripariti Br.-Bl. et R. Tx ex Klika et Hadač 1944
Chenopodion glauci Hejny 1974
Chenopodietum ficifolii Hejny in Hejny et al. 1979
Stellarietea mediae R. Tx., Lohmeyer et Preising in R. Tx. ex von Rochow 1951
Violenea arvensis Hüppe et Hofmeister ex Jarolimek et al. 1997
Atriplici-Chenopodietalia R. Tx. (1937) Nordhagen 1940
Spergulo-Oxalidion Görs in Oberdorfer et al. 1967
Hyosciamo-Chenopodietum hybridi Mucina in Mucina et al. 1993 Sisymbrienea Pott 1992 Sisymbrietalia J. Tx. in Lohmeyer et al. 1962
Malvion neglectae (Gutte 1966) Hejny 1978
Malvo neglectae-Chenopodietum vulvariae Gutte 1966
3.1 Chenopodietum ficifolii
Sestoje smo našli na severnem obrobju Ljubljane, na mlajših prodnih terasah Save, kjer prevladujejo njive. Tla so 20-30 cm globoke rend-zine, dokaj bogate z dušikom, dobro zadržujejo vlago, kjub primesi peska in proda.
Značilna vrsta asociacije je Chenopodium ficifolium, ki je po Geisselbrecht & Mucina (1993) tudi transgresivna značilnica zveze. Značilne vrste razreda Bidentetea tripartiti in nižjih sintaksonov so redke, kar potrjuje, da je asociacija mejna med razredoma Bidentetea tipartiti in Stellarietea mediae (Philippi 1984).
Št. popisa	1	2	3
Chenopodium ficifolium	4	3	4
Bidentetea tripartiti			
Rorippa sylvestris	+	+	
Polygonum lapathifolium	1		+
Rorippa palustris			1
Ostale			
Tripleurospermum inodorum	2	+	1
Capsella bursa-pastoris	2	+	+
Chenopodium album	1	2	1
Calystegia sepium	1	+	+
Polygonum aviculare	+	+	1
Erigeron annuus	+		+
Plantago major	+		+
Plantago lanceolata	+	+	
Senecio vulgaris	+	+	
Taraxacum officinale	+	+	
Arenaria serpyllifolia	+	+	
Solanum nigrum		+	2
Agropyron repens		+	+
Manj pogoste vrste:			
1: Aegopodium podagraria 1	l; Chaenarr-		
hinum minus 1; Leucanthemum ircutianum 1; Stellaria media +; Sinapis arvensis +; Sonchus sp. +; Trifolium repens +; Knautia arvensis +; Holcus lanatus +; Achillea millefolium +; Lysimachia vulgaris +; Poa annua +; Poa trivialis +; Picris hieracioides +; Galium mollugo +; Centaurea sp. +; Rumex obtusifolius +; Ranunculus acris +; Ce-rastium holosteoides +; 2: Polygonum persicaria 1; Tussilago farfara 1; Convolvulus arvensis +; Diplotaxis sp. +; 3: Galeopsis sp. 1; Echinochloa crus-galli 1; Oxalis fontana +; Urtica dioica +; Viola arvensis +; Setaria pumila +; Sonchus asper +; Cirsium arvense +; Chenopodium polyspermum +; Atriplex patula +; Galinsoga ciliata +; Fallopia convolvulus +; Conyza canadensis +.
Lokacije:
1: 21. 5. 2002, 25 m2, 277 m, 60 %, Ljubljana, Jarški prod, preorana, opuščena njiva, X: 466763, 9: 5104787; 2: 21. 5. 2002, 8 m2, 277 m, 70 %, Ljubljana, Jarški prod, kup nakopanega proda, 466928, 5104816; 3: 27. 6. 2002, 15 m2, 272 m, 90 %, Ljubljana, Šmartno ob Savi, splanirana zemlja s primešanim prodom, 466903, 5104166.
3.2	Hyosciamo-Chenopodietum hybridi
Mucina (1987, 1993) v asociacijo uvršča sestoje, v katerih dominirata Chenopodium hybri-dum in Mercurialis annua, kot spremljevalke pa se pojavljajo nitrofilni okopavinski pleveli. Che-nopodium hybridum je značilna vrsta asociacije, razlikovalnice Mercurialis annua, ki nakazuje termofilno rastišče, pa ne najdemo.
Sestoj uspeva na vrtu na rodovitnih tleh in ga redno zalivajo. Podoben sestoj na enakem rastišču smo opazovali tudi v Kranju leta 2004.
Ljubljana, Rimska cesta, cvetlični vrt, 12. 6. 2003, površina popisne ploskve 4 m2, nadmorska višina 300 m, pokrovnost zeliščne plasti 90 %, 461790, 5100438.
Chenopodium hybridum 4, Aegopodium podagraria 1, Cirsium vulgare +, Chenopodium album 2, Euphorbia peplus 1, Oxalis fontana +, Chenopodiumpolyspermum +, Stellaria media +.
3.3	Malvo neglectae-Chenopodietum vulvariae
Uspevanje smrdljive metlike v Ljubljani je potrdil Jogan (1994). Na tem rastišču smo tudi naredili popis. V zadnjih letih sem Chenopodium vulvaria opazil tudi ob koreničniku topola nasproti NUK-a, a je vrsta na obeh rastiščih ogrožena, saj jo vsako leto odstranijo.
Sestoji običajno uspevajo ob robu zidu (cf. Mucina 1993, JarolImek et al. 1997). Rastišče je izrazito nitro- in termofilno, občasno mehansko moteno, kar potrjuje uspevanje vrst odpornih na pohojenost.
Ljubljana, Prule, Žabjak, ob cesti, tlakovano s prodom, 6. 6. 2002, površina popisne ploskve 25 m2, nadmorska višina 290 m, pokrovnost zeliščne plasti 40 %, 460449, 5100165.
Chenopodium vulvaria 3, Capsella bursapastoris +, Poa annua 1, Polygonum arenastrum 1, Diplotaxis muralis +, Solidago canadensis +, Galinsoga parviflora +, Sonchus oleraceus +, Plantago major 1, Taraxacum officinale +.
4 Zaključek
V članku so opisani trije redki sintaksoni iz Ljubljane in okolice in so tudi prvič opisani za Slovenijo. Kljub manj pogostim rastiščem dominantnih metlik pa lahko pričakujemo pojavljanje
teh sestojev tudi drugje po Sloveniji.
5	Summary
Chenopodium species dominated communities were researched in Ljubljana and its surrounding.
Association Chenopodietum ficifolii thrives in agricultural landscape on moist sites rich with nitrogen. Association Hyosciamo-Chenopodi-
6	Literatura
etum hybridi was found on a garden on fertile, regurarly watered soil. Stand of the association Malvo neglectae-Chenopodietum vulvariae was found in the centre of the city, at the base of the wall. Site is nitro- and thermophilous, occasiona-ly trampled.
All three syntaxa are rare and confirmed for the first time for the territory of Slovenia.
Braun-Blanquet, J., 1964: Pflanzensoziologie. Grundzüge der Vegetationskunde. - Springer Verlag, Wien.
Ehrendorfer , F., 1973: Liste der Gefässpflanzen Mitteleuropas. - Gustav Fischer Verlag, Stuttgart. Geisselbrecht-Taferner, L. & Mucina L., 1993: Bidentetea tripartiti.- In: L. Mucina, G. Grabherr & S. Wallnöfer (ed.): Pflanzengesellschaften Österreichs-Wälder und Gebüsche. Gustav Fisher Verlag, Jena, Stuttgart, New York. JarolImek, I., & al., 1997: Rastlinne spoločenstva Slovenska, 2. Synantropna vegetacia. - Veda
vydavatel'stvo slovenskej akademie vied, Bratislava. Jogan, N., 1994: Notulae ad floram Sloveniae. 13. Chenopodium vulvaria. - Hladnikia. 3 : 26. Mucina, L., 1987: The Ruderal Vegetation of the Northwestern Part of the Podunajska nižina Lowland 5.
Malvion neglectae. - Folia geobotanica & Phytotaxonomica. 22 (1) : 1-23. Mucina, L., 1993: Stellarietea mediae.- In: L. Mucina, G. Grabherr & T. Ellmauer (ed.): Pflanzengesellschaften Österreichs, Anthropogene Vegetation. Gustav Fisher Verlag, Jena, Stuttgart, New York.
Philippi, G., 1984: Bidentetea-Gesellschaften aus dem südlichen und mittleren Oberrheingebiet. -Tuexenia. 4 : 49-79.
Westhoff, V. & van der Maarel E., 1973: The Braun-Blanquet approach.- In: R. H. Whittaker (ed.): Ordination and Classification of Communities. Dr. W. Junk Publishers, The Hague.
Notulae ad floram Sloveniae
56. Galium rubioides L.
Novi nahajališči v Srednjem Posočju New localities in the Central Soča Valley
9847/4 (UTM UM90): Slovenija, Kanalski Kolovrat, pod cesto Kambreško-Lig, malo pred odcepom za Kostenjevico (in torej nad to vasjo) okoli 600 m n. m., suho travišče v zaraščanju na flišu (laporju), z naslednjo floristično sestavo: Galium rubioides 4.4, Peucedanum oreoselinum 2.2, Dactylis glomerata 1.2, Arrhenatherum elatius 1.2, Festuca arundinacea 1.2, Ranunculus acris +.2, Clematis vitalba 1.1, Rosa gallica +.2, Salvia pratensis 1.2, Buphthalmum salicifolium +.2, Trifolium montanum +.2, Scorzonera villosa +.2, Helictotrichon pubescens +.2, Koeleria pyramidata +.2, Tragopogon pratensis subsp. orientalis +.2, Bromus erectus agg. +.2, Filipendula vulgaris +.2, Lathyruspratensis +.2, Aristo-lochia lutea +, Cirsium pannonicum +, Knautia drymeia +, Leucanthemum ircutianum +, Calystegia sepium +.2, Knautia arvensis +.2, Vicia sepium +, Crepis sp. r. Leg. & det. I. Dakskobler, 3. 6. 2003, delovni herbarij ZRC SAZU.
9948/1 (UTM UM90): Slovenija, Banjšice, pod cesto Avče-Levpa, nekaj sto metrov pred Levpo, okoli 400 m n. m. Det. G. Seljak, 13. 6. 1999, avtorjev popis.
Broščeva lakota je vzhodnoevropska (Aeschimann & al. 2004: 350) oz. evrazijska vrsta, ki uspeva predvsem v združbah visokih steblik kolinskega in montanskega pasu, ki jih najdemo vzdolž jarkov, potokov in rečnih tokov (zveza Filipendulo-Petasition - Aeschimann & al. 2004: 350 oz. podzveza Filipendulenion - Oberdorfer 1983: 768). V Sloveniji je ta vrsta zelo raztreseno razširjena v dinarskem, preddinarskem in submediteranskem fitogeografskem območju (Martin čič 1999: 450, Jogan & al. 2001: 172). V Srednjem Posočju jo je našel Zirnich pod Sv. Genderco (Korada), ob cesti proti Plavam, okoli 600 m n. m. (9947/1), na vznožju skalnega podora, skupaj z vrsto Medicago pironae in na rastišču bogatem s kukavicami (Cohrs 1954: 126, Mezzena 1986: 363). Martinčič (1999: 450) omenja tudi nahajališče na Sveti Gori. Nahajališče med Ligom in Kambreškim je po rastišču nekoliko podobno nahajališču pod Korado, na lapornati podlagi in torej drugačno od rastišč, ki jih za to vrsto omenjajo v literaturi. Združbo na nahajališču na Banjšicah, pri Levpi, lahko označimo kot nekoliko ruderalno visoko steblikovje na prehodu v gozd (tudi tu je geološka podlaga lapor oz. fliš).
Literatura:
Aeschimann, D., K. Lauber, D. M. Moser & J.-P. Theurillat, 2004: Flora alpina. Bd. 2: Gentianaceae-
Orchidaceae. Haupt Verlag, Bern, Stuttgart, Wien, 1188 pp. Cohrs, A., 1954: Beiträge zur Flora des nordadriatischen Küstenlandes. Feddes Repert. (Berlin) 56 (2): 97-143.
Jogan, N., T. Bačič, B. Frajman, i. Leskovar, D. Naglič, A. Podobnik, B. Rozman, S. Strgulc - Krajšek & B. Trčak , 2001: Gradivo za Atlas flore Slovenije. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, 443 pp. Martin čič, A., 1999: Rubiaceae - broščevke. In: Martinčič, A. et al.: Mala flora Slovenije, p. 445-452,
Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. Mezzena, R., 1986: L'erbario di Carlo Zirnich (Ziri). Atti Mus. civ. Stor. nat. Trieste (Trieste) 38 (1): 1-519.
Oberdorfer, E., 1983: Pflanzensoziologische Exkursionsflora. 5. Aufl. Eugen Ulmer, Stuttgart, 1015 pp.
Igor Dakskobler & Gabrijel Seljak
57. Orchis pallens L.
Nova nahajališča v Zgornjem Posočju New localities in the Upper Soča Valley
9848/1 (UTM VM1): Slovenija, Zgornje Posočje, Tolmin, Kozlov rob, osojna pobočja proti Zatol-minu, 290 m n. m., dolomit z roženci, bukov gozd (Hacquetio-Fagetum). Det. I. Dakskobler, 13. 4. 2001, fotografiral B. Čušin, 17. 4. 2001 (popis št. 1 v fitocenološki tabeli).
9848/2 (UTM VM1): Slovenija, Zgornje Posočje, Podzavrtje nad Poljubinjem (vznožje grebena Tolminskega Triglava), 350 m n. m., pobočni grušč, v gozdu belega gabra (Asperulo-Carpinetum). Det. G. Podgornik, 17. 4. 2003 (fotografski posnetki) - popis št. 3 v fitocenološki tabeli; Poljubinj, rob pašnika na Pesku, okoli 340 m n. m. Det. G. Podgornik, 17. 4. 2003 in I. Dakskobler, 22. 4. 2003; Žabče, nad Sv. Markom, pobočja proti Parobnici, 460 m n. m., apnenec, pobočni grušč, gozdni sestoj lipovca in belega gabra (Asperulo-Carpinetum). Det. I. Dakskobler, 22. 4. 2003 (fotografski posnetki) - popis št. 2 v fitocenološki tabeli.
Bleda kukavica je v Zgornjem Posočju po doslej objavljenih podatkih in našem vedenju zelo redka. To potrjuje tudi karta njene razširjenosti v Sloveniji (Jogan & al. 2001: 262, Ravnik 2002: 66). Podobno za zdaj ni podatkov o njenem pojavljanju v sosednjih dolinah Beneške Slovenije (Poldini 2002: 337). Pogostejša je na Idrijskem, kjer njeno omembo zasledimo že v starejši botanični literaturi, o precej novejših najdbah pa nam je v pismih poročal R. Terpin (8. 9. 2003 in začetek avgusta 2004). Zaradi njene redkosti na Tolminskem tukajšnja nahajališča opisujemo nekoliko bolj podrobno, s prikazom fitocenoz, v katerih uspeva (glej priloženo tabelo). Najprej smo, en sam primerek, opazili v bukovem gozdu na osojah Kozlovega roba pri Tolminu. Nahajališč pri Poljubinju je več in tudi število opaženih cvetočih primerkov je precej večje.
Bleda kukavica je submediteransko-predalpska (oberdorfer 1983: 280) oz. južnoevropska vrsta (Aeschimann & al. 2004: 1132). Pogosto uspeva v bukovih in mešanih listnatih gozdovih, zato jo štejemo med diagnostične vrste reda Fagetalia sylvaticae Pawlowski in Pawlowski & al. 1928. Raste tudi v travniških združbah (predvsem iz zveze Bromion erectiKoch 1926). Splošne ugotovitve o njenih rastiščih in združbenih razmerah veljajo tudi za nova nahajališča v Zgornjem Posočju. Bukov sestoj pod Kozlovim robom uvrščamo v sintakson Hacquetio-Fagetum Košir 1962 var. geogr. Anemone trifolia Košir 1979, mešane gozdne sestoje na pobočnem grušču nad Poljubinjem in Žabčami (prisojna pobočja Tolminskega Triglava v širšem smislu) pa v drugotno združbo belega gabra in dišeče lakote (Asperulo-Carpinetum M. Wraber 1969). Na vznožjih pobočij in na globljih tleh so to potencialno rastišča podgorskega bukovja (Hacquetio-Fagetum), na večjih strminah in plitvejših tleh pa navadno potencialna rastišča toploljubne-ga bukovja (Ostryo-Fagetum M. Wraber ex Trinajstič 1972). Zaradi stalnih človekovih vplivov (predvsem sečnje) je razvoj nazaj v bukov gozd na teh rastiščih zelo počasen. Na Pesku pri Poljubinju bleda kukavica raste na robu pašnika. To je sušno travišče na plitvih tleh (pobočnem grušču), kjer se zaradi pogoste paše vrstna sestava precej spreminja (evtrofikacija). Na njem smo poleg blede kukavice popisali še vrste Potentilla micrantha, Cruciata glabra, Helleborus odorus, Euphorbia cyparissias, Galium mollugo agg., Taraxacum officinale agg., Vinca minor, Carex digitata, C. alba, Fragaria vesca, Primula vulgaris, Allium carinatum, Lathyrus pratensis, Symphytum tuberosum, Carpinus betulus, Ligustrum vulgare, Euonymus europaea idr.
Menimo, da nahajališča blede kukavice v okolici Tolmina zaslužijo ustrezno pozornost, za začetek vsaj vsakoletno spremljanje stanja. V gozdnih sestojih bi ji škodili predvsem koreniti posegi (goloseki ali močna redčenja), na travniku pa verjetno bolj kot zaraščanje intenzivna paša.
Literatura:
Aeschimann, D., K. Lauber, D. M. Moser & J.-P. Theurillat, 2004: Flora alpina. Bd. 2: Gentianaceae-
Orchidaceae. Haupt Verlag, Bern, Stuttgart, Wien, 1188 pp.
Jogan, N., T. Bačič, B. Frajman, I. Leskovar, D. Naglic, A. Podobnik, B. Rozman, s. strgulc - Krajšek & B. Trčak , 2001: Gradivo za Atlas flore Slovenije. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, 443 pp.
Martinčič, A., 2003: Seznam listnatih mahov (Bryopsida) Slovenije. Hacquetia (Ljubljana) 2 (1): 91-166.
Martinčič, A., T. Wraber, n. Jogan, v. Ravnik, A. Podobnik, B. Türk & B. vres, 1999: Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 845 pp.
oberdorfer, E., 1983: Pflanzensoziologische Exkursionsflora. 5. Aufl. Eugen Ulmer, Stuttgart, 1015 pp.
Poldini, L. (s sodelovanjem G. Oriolo & M. Vidali), 2002: Nuovo Atlante corologico delle piante vascolari nel Friuli Venezia Giulia. Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia, Azienda Parchi e Foreste Regionali & Universita degli Studi di Trieste, Dipartimento di Biologia, Udine, 529 pp.
Ravnik, v., 2002: Orhideje Slovenije, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 192 pp.
Tabela 1: Gozdne združbe z vrsto Orchis pallens v Zgornjem Posočju Table 1: Forest communities with Orchis pallens in the Upper Soča Valley (Nomenklatura: Martinčič & al. 1999, Martinčič 2003)
Številka popisa (Number of relevé)		1	2	3	
Nadmorska višina v m (Altitude in m)		290	460	340	
Lega (Aspect)		NE	SW	SW	
Nagib v stopinjah (Slope in degrees)		35	30	25	
Matična podlaga (Parent material)		DR	A	Gr	
Tla (Soil)		Re	Re	Re	
Kamnitost v % (Stoniness in %)		20	60	30	
Zastiranje v % (Cover in %):					
Zgornja drevesna plast (Upper tree layer)	E3b	90	90	80	
Spodnja drevesna plast (Lower tree layer)	E3a	10	10	20	
Grmovna plast (Shrub layer)	E2	10	10	5	
Zeliščna plast (Herb layer)	E1	60	60	70	
Mahovna plast (Moss layer)	E0	20	10	20	
Sestoj (Stand):					
Največji prsni premer (Maximum diameter) - cm		45	35	45	
Največja drevesna višina (Maximum height) - m		26	25	25	
Velikost popisne ploskve (Relevé area) - m2		200	400	400	
Število vrst (Number of species)		87	66	76	
Aremonio-Fagion					Pr.
Geranium nodosum	E1	1	1	1	3
Anemone trifolia	E1	1	+	+	3
Cyclamen purpurascens	E1	+	+	1	3
Hacquetia epipactis	E1	1	. +		2
Cardamine enneaphyllos	E1	+	. 1		2
Cardamine trifolia	E1	+			1
Lamium orvala	E1		+ .		1
Daphne laureola	E2a		. r		1
Erythronio-Carpinion		1	2	3	Pr	
Helleborus odorus	E1	1	1	1	3	
Primula vulgaris	E1	+	1	1	3	
Galanthus nivalis	E1	1			1	
Crocus vernus subsp. vernus	E1	+			1	
Ornithogalum pyrenaicum	E1	+			1	
Tilio-Acerion						
Aconitum lycoctonum agg.	E1	1	2	3	3	
Ulmus glabra	E3b		1 .		1	1
Ulmus glabra	E3a		+ .		1	
Ulmus glabra	E2b		+ .		1	3
Ulmus glabra	E2a	+	. +		2	
Ulmus glabra	E1		1 .		1	
Acer pseudoplatanus	E3b		+ .		1	2
Acer pseudoplatanus	E3a	+			1	
Acer pseudoplatanus	E2b		. +		1	2
Acer pseudoplatanus	E2a	+			1	
Acer pseudoplatanus	E1	+	+ .		2	
Acer platanoides	E3b		r .		1	
Acer platanoides	E2a	+			1	
Acer platanoides	E1		+ .		1	
Aruncus dioicus	E1	+			1	
Geranium robertianum	E1		r .		1	
Arum maculatum	E1		. +		1	
Fagetalia sylvaticae						
Fraxinus excelsior	E3b	+	+	1	3	
Fraxinus excelsior	E2a		+ .		1	
Fraxinus excelsior	E1	1	1	1	3	
Asarum europaeum subsp. caucasicum	E1	+	1	1	3	
Galeobdolon flavidum	E1	+	1	1	3	
Lathyrus vernus	E1	1	+	+	3	
Cardamine bulbifera	E1	1	+	+	3	
Euphorbia dulcis	E1	+	+	+	3	
Orchis pallens	E1	r	+	+	3	
Phyllitis scolopendrium	E1	1	+	+	3	
Tilia cordata	E3b	+	2	+	3	
Tilia cordata	E2b		. +		1	2
Tilia cordata	E2a	+			1	
Tilia cordata	E1		+ .		1	
Pulmonaria officinalis	E1	+	1	+	3	
Salvia glutinosa	E1	+	+	1	3	
Symphytum tuberosum	E1	+	+	+	3	
Dryopteris filix-mas	E1	+	+	+	3	
Carpinus betulus	E3b		3	4	2	2
Carpinus betulus	E3a		r	1	2	
Carpinus betulus	E2a	+			1	
Carpinus betulus	E1	+	+ .		2	
Galium laevigatum	E1	+	+ .		2	
Galium odoratum	E1	+	1 .		2	
Mercurialis perennis	E1	1	. +		2	
Paris quadrifolia	E1	+	. +		2	
Euphorbia amygdaloides	E1		1	1	2	
Brachypodium sylvaticum	E1		+	+	2	
Campanula trachelium	E1		+	+	2	
Mycelis muralis	E1		+	+	2	
Prunus avium	E3b		r	+	2	2
Prunus avium	E3a		r .		1	
Viola reichenbachiana	E1		+	+	2	
Actaea spicata	E1	+			1	
Allium ursinum	E1	1			1	
Daphne mezereum	E2a	+			1	
Fagus sylvatica	E3b	5			1	
Fagus sylvatica	E3a	1			1	
Fagus sylvatica	E2b	+			1	
Fagus sylvatica	E2a	1			1	
Fagus sylvatica	E1	1			1	
Heracleum sphondylium	E1	+			1	
Lilium martagon	E1	+			1	
Milium effusum	E1	+			1	
Petasites albus	E1	+			1	
Polygonatum multiflorum	E1	+			1	
Ranunculus lanuginosus	E1	+			1	
Cardamine impatiens	E1		+ .		1	
Sanicula europaea	E1		+ .		1	
Sambucus nigra	E2a		. r		1	
Melica nutans	E1		. +		1	
Neottia nidus-avis	E1		. +		1	
Quercetalia pubescentis						
Fraxinus ornus	E3a	+	. +		2	
Ruscus aculeatus	E1	r	. 2		2	
Ostrya carpinifolia	E3b		+	+	2	
Tanacetum corymbosum	E1	+			1	
Tamus communis	E1		+ .		1	
Viola alba s. lat.	E1		. +		1	
Asparagus tenuifolius	E1		. +		1	
Prunetalia spinosae						
Euonymus europaea	E1		+	+	2	
Crataegus monogyna	E2a		. +		1	
Crataegus monogyna	E1		r .		1	
Viburnum opulus	E1	r			1	
Ligustrum vulgare	E2a		. +		1	
Quercetalia roboris-petraeae						
Hieracium racemosum	E1	+			1	
Quercus robur	E3b	+			1	
Festuca heterophylla	E1		r .		1	
Quercus petraea	E3a		r .		1	
Quercus petraea	E1		r .		1	
Querco-Fagetea						
Vinca minor	E1	1	3	3	3	
Hedera helix	E3a	1	1	1	3	
Hedera helix	E2a		. +		1	
Hedera helix	E1	1	+	+	3	
Carex digitata	E1	+	+	1	3	
Listera ovata	E1	+	+	+	3	
Acer campestre	E3b		+	+	2	2
Acer campestre	E3a		+	+	2	
Acer campestre	E2b	+	+ .		2	
Acer campestre	E1		+	+	2	
Rosa arvensis	E2a	r	. +		2	
Hepatica nobilis	E1	+	. +		2	
Moehringia trinervia	E1		+	+	2	
Glechoma hederacea	E1		+	+	2	
Anemone nemorosa	E1	+			1	
Lonicera xylosteum	E1	+			1	
Aegopodium podagraria	E1		1 .		1	
Clematis vitalba	E3a		+ .		1	
Clematis vitalba	E2a		. +		1	
Clematis vitalba	E1		+ .		1	
Corylus avellana	E2b		+ .		1	
Corylus avellana	E1		. +		1	
Cruciata glabra	E1		+ .		1	
Stellaria holostea	E1		+ .		1	
Lathraea squamaria	E1		+ .		1	
Geum urbanum	E1		. +		1	
Veratrum nigrum	E1		. r		1	
Vaccinio-Piceetea						
Oxalis acetosella	E1	+	. 1			
Aposeris foetida	E1	+			1	
Hieracium murorum	E1	+			1	
Luzula luzuloides	E1	+			1	
Luzula pilosa	E1	+			1	
Maianthemum bifolium	E1	+			1	
Solidago virgaurea	E1	+			1	
Veronica urticifolia	E1	1			1	
Picea abies	E3b		. +		1	
Larix decidua	E3b		. r		1
Trifolio- Geranietea					
Campanula rapunculoides	E1	+	1	1	3
Dianthus barbatus	E1		+ .		1
Allium carinatum	E1		+ .		1
Vicia sylvatica	E1		+ .		1
Adenostyletalia					
Angelica sylvestris	E1	+			1
Athyrium filix-femina	E1	+			1
Senecio fuchsii	E1		. +		1
Asplenietea trichomanis					
Asplenium trichomanes	E1	+	+	+	3
Polypodium vulgare	E1	+			1
Druge vrste (Other species)					
Veronica chamaedrys	E1		+	+	2
Galeopsis pubescens	E1		. +		1
Juglans regia	E2a		. +		1
Alliaria petiolata	E1		. +		1
Mahovi in lišaji (Mosses and lichens)					
Anomodon attenuatus	EG	+	1	+	3
Isothecium alopecuroides	EG	1	1	2	3
Brachythecium rutabulum	EG	1	. +		2
Mnium sp.	EG	+	. +		2
Anomodon viticulosus	EG		1	+	2
Porella platyphylla	EG		+	+	2
Homalothecium lutescens	EG		+	+	2
Polytrichum formosum	EG	1			1
Thamnobryum alopecurum	EG	1			1
Atrichum undulatum	EG	+			1
Ctenidium molluscum	EG	+			1
Eurhynchium striatum	EG	+			1
Homalothecium sericeum	EG	+			1
Metzgeria sp.	EG	+			1
Neckera crispa	EG	+			1
Plagiochila porelloides	EG	+			1
Plagiothecium denticulatum	EG	+			1
Thuidium tamariscinum	EG	+			1
Grimmia pulvinata	EG		+ .		1
Schistidium apocarpum	EG		. 1		1
					
Igor Dakskobler & Gregor Podgornik
58. Dryopteris remota (A.Braun ex Döll) Druce
Novo nahajališče redke vrste New locality of a rare species
9746/4 Slovenia: upper Nadiža valley, between Napoleonov most and Robidišče, south-western side of Mount Glava, on the S side of the road, 550 m a.s.l. , leg. & det. F. Martini, 3.10.2004, conf. E. Bona (MFU, LJU).
Dryopteris remota is an apogamous, allotriploid hybrid, derivative of D. affinis and D. expansa, though about the last one, unambiguous evidences are yet lacking (Wissckirchen & Heupler , 1998).
From a morphological point of view, D. remota is rather clearly distinguishable for the point of insertion of the secondary rhachis, usually blackish on the lower side (like D. affinis), this character however disappears in dried material. In herbarium material, observable characters are represented by the asimmetric basiscopic pinnae, that distinguish D. remota from D. filix-mas, while from D. carthusiana it differs for the teeth of the basiscopic secondary pinnula of the basal pinna, which are few and minute (indistinguishable) on the axial side in D. remota, while in D. carthusiana the margin is deeply dentate (Peroni & al., 1991).
In Slovenia till now D. remota was known only from Ljubljansko barje and Notranjsko (Snežnik), as reported by Martinčič (1999) and Jogan (2001), while it is not included in the catalogue by Trpin & VreŠ (1995).
In the neighbouring region Friuli-Venezia Giulia the first record of the species is published by Argenti (2000), who reports it from the county of Pordenone (Budoia). More recently, the distribution proposed by Poldini (2002) was updated with new findings, so that actually D. remota seems to be more frequent, especially in the southern part of the mountain region (Danelutto & al. 2003). On the basis of these comments, we think that also the presence of the discussed species in Slovenia is yet little known.
Near Robidišče we have observed this species inside a plantation of Picea abies with an undergrowth rich in ferns, among others Dryopteris affinis (Lowe) Fraser-Jenk. ssp. borreri (Newman) Fraser-Jenk., D. expansa (C. Presl) Fraser-Jenk. & Jermy, D. dilatata (Hoffm.) A. Gray, D. carthusiana (Vill.) H. P. Fuchs, D. filix-mas (L.) Schott, Athyrium filix-femina (L.) Roth, Phyllitis scolopendrium (L.) Newman ssp. scolopendrium, Polystichum aculeatum (L.) Roth and Matteuccia struthiopteris (L.) Tod.
References:
Argenti C., 2000: 165. Dryopteris remota (A.Braun ex Döll) Druce (Aspidiaceae). In: Argenti C., S. Costalonga & R. Pavan, Segnalazioni floristiche dalla regione Friuli-Venezia Giulia. VIII (145165). Gortania, Atti Mus. Friul. St. Nat., 22: 89-90. Danelutto A., G. De Prato, F. Martini & E. Bona, 2004: Dryopteris remota (A.Braun ex Döll) Druce. In: Buccheri M., Martini F. & Sergo P., Segnalazioni floristiche dalla regione Friuli-Venezia Giulia. XIII (196-222). Gortania, Atti Museo Friul. Storia Nat. 25 (2003): 197. Jogan N. (Ed.), 2001: Gradivo za Atlas flore Slovenije. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju..
Martin čič A., 1999: Pteridophyta. In: Martin čič A. Wraber T., Jogan N., Ravnik V., Podobnik A., Turk
B. & Vreš B., Mala Flora Slovenije: 67-90. Ljubljana. Peroni A., G. Peroni, H. Rasbach, K. Rasbach & T. Reichstein, 1991: Dryopteris remota (A. Braun)
Druce in Italien. Farnblätter 23:1-13. Trpin D. & B. Vreš , 1995: Register flore Slovenije. Praprotnice in cvetnice. Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana.
Wisskirchen R. & Heupler H., 1998: Standardliste der Farn- und Blütenpflanzen Deutschlands. Stuttgart.
F. Martini & E. Bona
Nova nahajališča - New records
Semenke (Spermatophyta)
ur./ed. Nejc Jogan
nomenkalturni vir/ nomenclature: Martinčič, A. & al., 1999: Mala flora Slovenije. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
Auriniapetraea: Slovenija, Zgornje Posočje, Drežnica, ob cesti proti Drežniškim Ravnam, tik za vasjo, okoli 560 m n. m., 9747/2 (UTM UM92), en primerek tik ob cesti, en šop pa na suhem travniku nad cesto. Leg. & det. I. Dakskobler, 13. 5. 2001, delovni herbarij ZRC SAZU (najbrž pojavljanje na drugotnem rastišču);
-	Slovenija, Zgornje Posočje, ob kolovozu iz Magozda v Morizno, okoli 500 m n. m., 9747/2 (UTM UM92). Leg. & det. Dakskobler, 17. 7. 2003, delovni herbarij ZRC SAZU.
-	Slovenija, Zgornje Posočje, Tolmin, levi breg Tolminke gorvodno od sotočja s Sočo, okoli 160 m n. m., 9848/1 (UTM VM01), prodišče, večji cvetoči šop. Leg. & det. I. Dakskobler, 4. 5. 2002, delovni herbarij ZRC SAZU (naplavljeno, naravna rastišča so npr. v ostenjih pod Rdečim robom).
Cotoneaster integerrimus: Slovenija, Julijske Alpe, Krnsko pogorje, Polovnikov greben od Krasjega do Velikega vrha, okoli 1620 do 1700 m n. m., 9747/2 in 9747/1 oboje (UTM UM92), na več krajih na robu ruševja (Rhodothamno-Pinetum mugo). Leg. & det. I. Dakskobler, 17. 6. 2003, delovni herbarij ZRC SAZU
Equisetum hyemale: Slovenija, Štajerska, Slovenske Gorice, Zg. Duplek, gozd na nekdanjih prodiščih Drave, 240 m n.m., 9460/3. Det. N. Jogan, 1. 11. 2004.
Gentianellapilosa: Slovenija, Julijske Alpe, Zgornje Posočje, erozijska dolomitna pobočja, deloma tudi breča nad Vrsnim, nad cesto v vas Krn, okoli 650 m n. m., 9747/4 (UTM UM92), kamnito inicialno travišče. Leg & det. I. Dakskobler, 1. 1. 2003 in 15. 10. 2003, delovni herbarij ZRC SAZU.
Gleditsia triacanthos: Slovenija, Primorska, Vipavska dolina, Ajdovščina, Lokavec, pod Paljki, 180 m n. m., 0049/3, ruderalno ob robu ceste, številni nekaj let stari grmi, očitno subspontano. Det. N. Jogan, 23. 10. 2004.
Lathyrus venetus: Slovenija, spodnji del doline Idrijce med Dolenjo Trebušo in Slapom, levi breg, Skopica, ob Skopičniku nad Bukovco, 320 m n. m., 9948/2 (UTM VM00), mešana geološka podlaga, glinavci, apnenec, lapor, Hacquetio-Fagetum. Leg. & det. I. Dakskobler, 14. 5. 2002, delovni herbarij ZRC SAZU.
-	Slovenija, dolina Idrijce, levi breg, pobočja Prvejka pri Dolenji Trebuši, apnenec, 220 do 250 m n. m., 9949/1 (UTM VM00), Lamio orvalae-Fagetum. Leg. & det. I. Dakskobler, 22. 4. in 21. 5. 2002 (razmeroma veliko cvetočih primerkov), delovni herbarij ZRC SAZU.
Loranthus europaeus: Slovenija, Štajerska, Rogaška Slatina, 9759/4, na gradnu. Det. N. Jogan, 20. 3. 2004.
Nepeta pannonica: Slovenija, Srednje Posočje, ob cesti Lig-Korada, na travnikih ob cesti, pod Godernim na nadmorski višini okoli 640 m, 9947/2 (UTM UM90). Leg. & det. I. Dakskobler, 4. 9. 2002, delovni herbarij ZRC SAZU.
-	Slovenija, Srednje Posočje, ob cesti Lig-Korada, na travnikih ob cesti, med Godernim in Sv. Jakobom na nadmorski višini 640 m. 9947/2 (UTM UM90): Leg. & det. I. Dakskobler, 4. 9. 2002, delovni herbarij ZRC SAZU.
Ranunculusparviflorus: Slovenija, Primorska, Istra, Piran-Portorož, na zelenici v Bernardinu, 0447/3. Det. N. Jogan, 11. 4. 2004.
Rhododendron ferrugineum: Slovenija, Julijske Alpe, Krnsko pogorje, Polovnikov greben od Krasjega proti Velikemu vrhu (bližje slednjemu), na osojni strani pod najnižjo točko tega grebena (blizu meje s kvadrantom 9747/2), okoli 1600 m n. m., 9747/1 (UTM UM92), apnenec, surov humus, Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti rhododendretosum ferruginei prov. Leg. & det. I. Dakskobler, 17. 6. 2003, delovni herbarij ZRC SAZU. Saxífraga petraea: Slovenija, Julijske Alpe, Bovško, Strmarica nad Spodnjo Trento, nad potjo iz pristave Na skalah, okoli 1070 m n. m., 9648/1 (UTM UM93), nekoliko večja skala v alpskem bukovju (Anemono-Fagetum). Det. I. Dakskobler, 23. 8. 2002, avtorjev popis. Seseli annuum: Slovenija, okolica Ljubljane, Ig, Dobravice, suhi travniki. 0053/3. Det. N. Jogan, 17. 10. 2004.
Spiranthes spiralis: Slovenija, okolica Ljubljane, Ig, Dobravice, suhi travniki. 0053/3. Det. N. Jogan, 17. 10. 2004.
Symphytum bulbosum: Slovenija, Primorska, Istra, Piran-Portorož, na zelenici v Bernardinu, 0447/3.
Det. N. Jogan, 11. 4. 2004. Viscum abetis: Slovenija, Gorenjska, Brdo pri Kranju, na jelkah na območju parkovnega posestva, 9752/1. Det. N. Jogan, 8. 1. 2005.
Mahovi (Bryophyta)
ur./ed.: Andrej Martinčič
Podatki, kjer je leg. M. Wraber, so iz herbarija S. Groma, ki je vključen v LJU. Pretežno gre za vrste rodu Brachythecium, ki so bile prvotno napačno določene.
Nomenklaturni vir/Nomenclature: Martinčič A., 2003: Seznam listnatih mahov (Musci) Slovenije.
Amblystegium saxatile: Snežnik - Matkove ločice na južnem pobočju Bukovca, 0452/1, vrtačni
piceetum, apnenec, 1970. Leg. & det. A. Martinčič. LJU. Anomodon longifolius: Kočevski rog, Prelesnikova koliševka, 0355/2, piceetum, 500 m, apnenec, 17. 6. 1971. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Kamniško-Savinjske Alpe: dolina Kokra, 9652/4. Leg. S. Robič (sub A. rostratus), det. A. Martin-čič.
Anomodon rostratus: Karavanke - Begunjščica, nad Poljško planino, 9551/3, 1500 m, apnenec, 29. 6. 1966. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Kurjek pri Dobrni, 9657/3, fagetum, 600 m, apnenec, 1987. Leg. & det. A. Martinčič. LJU. Anomodon rugellii: Poslušanje nad Mrzlo Rupo pri Idriji, 9949/3, Abieti-Fagetum dinaricum, 1200 m,
apnenec, julij 1961. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU. Aphanorhegma patens: Cerkniško jezero, pri Gorici, 0252/1, ilovnata jezerska tla, 550 m, 22. 9. 2003. Leg. & det. A. Martinčič
-	Cerkniško jezero, Zadnji kraj, 0252/1, ilovnata jezerska tla, 550 m, 22. 9. 2003
Atrichum undulatum var. gracillisetum: Kočevski rog - ledena jama pri žagi Rog, 0356/1, 7. 7. 2001.
Leg. L. Kutnar, det. A. Martinčič Brachythecium campestre: Rožna dolina pri Novi Gorici, 0047/4, vlažen jarek, 30. 5. 1963. Leg. S. Grom, det. A. Martinčič. LJU.
-	Trnovski gozd - Suho brezno, 0049/1, vlažna zemlja, 23. 5. 1961. Leg. S. Grom, det. A. Martinčič. LJU.
-	Krekovše nad Idrijo, 0049/2, Abieti-Fagetum dinaricum, 760 m, dolomit, junij 1964. Leg. M. Wra-ber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Impolje pri Boštanju, jarek Čagoš, 0057/2, Asperulo-Carpinetum, 200 m, apnenec, Oktober 1965. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Unška koliševka pri Rakeku, 0151/4, Abieti-Fagetum dinaricum, 550 m, apnenec, 14. 7. 1970. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Krakovski pragozd, 0158/1, quercetum, 150 m, april 1976. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Orehek pri Postojni, 0250/2, Asperulo-Carpinetum, 550 m, apnenec, november 1965. Leg. M. Wra-ber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Savinjsko-Kamniške Alpe: Zavodnje pri Šoštanju, 9556/3, Luzulo-Fagetum, 620 m, tonalit, avgust 1960. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe: planina Gozdec nad Bovcem, 9646/4, Anemono-Fagetum, 1010 m, september 1965. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe: nad Savico, 9748/2, Abieti-Fagetum, na jelkinem štoru, 1118 m, 4. 8. 1957. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Dobje pri Celju, 9758/1, Asperulo-Carpinetum, 480 m, apnenec, oktober 1964. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Vrhovlje v Goriških Brdih, 9947/3, Sesleiio-Fagetum, avgust 1968. Leg. S. Grom, det. A. Martinčič. LJU.
-	Ljubljana, grajski hrib, 9953/1, vlažna tla, 4. 3. 1967. Leg. S. Grom, det. A. Martinčič. LJU.
-	Tajna pri Jurkloštru, nad dolino Gračnice, 9957/2, Abieti-Fagetum dinaricum, 400 m, 29. 10. 1965. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
Brachytheciumglareosum: Sovič nad Postojno, 0251/1, na apnenčasti skali, 3. 8. 1956. Leg. S. Grom, det. A. Martinčič. LJU.
-	Gorjanci - Ravna gora, 0258/1, Dentario-Fagetum, 830 m, dolomit, september 1966. Leg. M. Wra-ber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Stojna nad Kočevjem, 0355/3, Abieti-Fagetum dinaricum, apnenec, 13. 7. 1965. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe - Mala Pišnica, 9548/2, Anemono-Fagetum, 1200 m, apnenec, 22. 8. 1979. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe - planina Zapotok v Zadnji Trenti, 9648/1, Rhodothamno-Rhododendretum, na apneni breči, 1380 m, september 1964. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
Brachythecium mildeanum: Panovec pri Novi Gorici, 0048/3, na korenini topola, 11. 7. 1961. Leg. S. Grom, det. A. Martinčič. LJU.
-	Nadrt pod Črnim vrhom pri Idriji, 0050/4, Aceri-Tanacetum, na štorih, 8. 10. 1962.Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Nanos, pod Suhim vrhom, 0150/3, Aceri-Fagetum dinaricum, 1260 m, oktober 1970. Leg. M. Wra-ber, det. A. Martinčič. LJU.
-	nad Bloško Polico, 0252/2, 710 m, 1968. Leg. M. Piskernik, det. A. Martinčič. LJU.
-	Gorjanci - Ravna gora, 0258/1, Dentario-Fagetum, dolomit, junij 1969. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Kočevsko - Stara Cerkev, 0355/1, Querco-Carpinetum, 450 m, apnenec, oktober 1959. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Brič nad dolino Dragonje, 0548/1, Querco-Carpinetum submediterraneum, 280 m, na štoru, junij 1958. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe - nad Savico, 9748/2, Abieti-Fagetum, na jelovem štoru, 1118 m, 24. 8. 1857. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Tajna pri Jurkloštru, nad dolino Gračnice, 9957/2, Abieti-Fagetum dinaricum, 400 m, peščenjaki, 29. 10. 1965. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
Brachythecium oxycladum: Julijske Alpe - dolina Koritnice (desni pritok Bače), 9849/1, Asperulo-
Carpinetum, na apnenčastem grušču, september 1966. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU. Brachytheciumplumosum: Čaven, 0049/3, pinetum, na apnenčasti skali, 1. 7. 1956. Leg. S. Grom, det. A. Martinčič. LJU.
Brachytheciumpopuleum: Savinjsko-Kamniške Alpe - Sv. Miklavž pri Ljubnem, 9655/1, Luzulo-Carpinetum, 550 m, andezit, september 1987. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	nad Hudajužno, 9849/2, Asperulo-Carpinetum, 600 m, apnenec, september 1966. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Pečke nad Sotesko pri Dolenjskih Toplicah, 0255/2, Abieti-Fagetum dinaricum, 700 m, apnenec, avgust 1975. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Brachythecium rivulare: Kolpska dolina, dolina Mirtovičkega potoka, 0454/4, vlažne skale, 350 m, apn., 13. 8. 2003. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Krakovski pragozd, 0158/1, quercetum, na vlažnih tleh, 150 m, april 1976. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Kozjak - Mlake pri Pernicah, 9356/4, fraxinetum, 930 m, 1961. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Kozjak - Čermeniška dolina pri Vurmatu, 9358/4, Aceri-Fraxinetum, 1961. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	v potoku Medija pri vasi Medija (Zagorje ob Savi), 9855/1, 15. 10. 1989. Leg. N. Vidergar, det. A. Martinčič. LJU.
-	Žirovski vrh, 9950/2, v izviru, 600 m, 22. 9. 1975. Leg. & det. A. Martinčič Brachythecium rutabulum: Kamniške Alpe - ob Ljubnici pri Ljubnem, 9655/1, andezit, 450 m,
September 1989. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe - pod Komno proti Savici, 9748/2, 1973. Leg. M. Piskernik, det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe - dolina Bavščice, 9647/2, gozdna tla v Asplenio-Piceetum, 690 m, apn., 1977. Leg. M. Zupančič, det. A. Martinčič. LJU.
-	Snežnik - Matkove Ločice, 0452/1, piceetum, 30. 9. 1970. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Pohorje - pod Straniškimi brdi, 9658/1, Alnetum glutinoso-incanae, na štoru, 550 m, september 1987. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Kostanjevica pri Novi Gorici, 0047/4, na vlažnem zidu, 13. 10. 1955. Leg. S. Grom, det. A. Martin-čič. LJU.
-	Smrečje pri Rovtah, 9951/3, 12. 6. 1970. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Ljubljansko barje - Kostanjevica pri Bevkah, 0052/1, abietetum, na štoru, 300 m, 9. 4. 1975. Leg. & det. A. Martinčič.LJU.
-	Sv. Miklavž nad Dobrno, 9657/3, Luzulo-Fagetum, 450 m, september 1987. Leg. & det. A. Martin-čič. LJU.
-	Gorjanci - Trdinov vrh, 0257/2, fagetum, na štoru, 1200 m, 16. 7. 1979. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Brachythecium salebrosum: Julijske Alpe - soteska Soče pod vasjo Trnovo, 9747/1, Asperulo-Carpinetum, 280 m, apnenec, julij 1970. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe - Strmec pod Predelom, 9547/4, Piceetum austroalpinum fagetosum, 6. 9. 1965. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe - dolina Možnice, 9647/1, Pinetum austroalpinum, 630 m, dolomit, 7. 9. 1965. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe, nad steno Komarče, 9748/1, Adenostylo-Piceetum, 1470 m, apn., avgust 1959. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe - planina Zapotok v Zadnji Trenti, 9648/1, Rhodothamno-Rhododendretum, na apneni breči. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Krekovše pri Idriji, 0049/2, Abieti-Fagetum dinaricum, 670 m, junij 1964. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Savinjska dolina - Gora Oljka, 9656/3, fagetum, 460 m, avgust 1960. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Sv. Lenart nad Laškim, 9857/4, Luzulo-Fagetum, 500 m, peščenjak, oktober 1961. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	dolina Avčke nad Avčami, 9948/1, Querco-Carpinetum submediterraneum, 220 m, fliš, November 1968. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Bohor - Javorjeva dolina, 9958/2, Abieti-Fagetum illyricum, na panju, 930 m, 5. 6. 1964. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Trnovski gozd - Smrekova draga, 0049/1, Acero-Fagetum, 9. 9. 1960. Leg. M. Wraber, det. A. Mar-tinčič. LJU.
-	Trnovski gozd - Suho brezno, 0049/1, na vlažni skali, 28. 8. 1960. Leg. S. Grom, det. A. Martinčič. LJU.
-	Vranja jama, 0151/2, vlažne skale v jami, 24. 5. 1964. Leg. S. Grom, det. A. Martinčič. LJU. Brachythecium starkei: Julijske Alpe - Pokljuka, Na Mlakah, 9649/4, Piceetum subalpinum, zakisana
tla, maj 1956. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe - pri Dvojnem jezeru, 9648/4, Rhodothamno-Rhodoretum, 1725 m, avgust 1959. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Pohorje - pod Straniškimi brdi, 9658/1, 550 m, sept.1987. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Pohorje - pod Črnim vrhom, 9557/1, 1450 m, avgust 1969. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Hudo polje pri Idriji, 0049/1, Abieti-Fagetum dinaricum, 1020 m, 19. 6. 1965. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Rečica pri Laškem, 9857/1, Luzulo-Carpinetum, 350 m, permok. peščenjaki, oktober 1965. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
Brachythecium velutinum: Krumperk pri Domžalah, 9853/4, Abieti-Fagetum, na apnenčastih skalah, oktober 1957. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Smrečje pri Rovtah, 9951/3, dolomit, 12. 6. 1970. Leg. & det. A. Martinčič
-	Rašica pri Ljubljani, 9853/3, 6. 6. 1953. Leg. L. Marinček, det. A. Martinčič
-	Karavanke - dolina Topla, 9554/2, piceetum, 1200 m, 1975. Leg. M. Piskernik, det. A. Martinčič. LJU.
Calliergonella cuspidata: Kosca pri Višnji Gori, 0054/2, močviren travnik, 350 m, 1. 7. 2003. Leg. & det. A. Martinčič.
-	Karavanke: Črni vrh nad Jesenicami, 9550/1, vlažen breg potoka, apnenec, 1400 m, 24. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Cinclidotus aquaticus: Kolpska dolina, v Mirtovičkem potoku, 0454/4, na skalah v vodi, 300 m, apn.,
13. 8. 2003. Leg. & det. A. Martinčič Cinclidotus fontinaloides: v reki Kolpi, pri Kužlju, 0554/2, 240 m, 21. 8. 2003. Leg. & det. A. Martinčič
Cirriphyllum crassinervium: pri Anhovem, na bregu Soče, 9947/4, 100 m, apnenec, oktober 1989. Leg. & det. A. Martinčič.LJU.
Cirriphyllum tommasinii: Boč pri Poljčanah, 9759/2, Tilio cordatae-Ostryetum, 650 m, apn., avgust 1961. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Podčetrtek, grajski hrib, 9859/2, Tilio-Ostryetum, 300 m, apnenec, 1. 10. 1964. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Kočevsko - Mala gora, 0355/2, Ostryo-Fagetum, avgust 1968. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Kamniške Alpe - Podkočna, Mlinarjevo, 9652/2, Abieti-Fagetum, 1200 m, dolomit, oktober 1960. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Julijske Alpe - Bohinj, Ukanc, 9748/2, 13. 8. 1959. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Idrijsko - Kovačev rovt, 0050/1, Dentario-Fagetum, oktober 1960. Leg. M. Wraber, det. A. Martin-čič. LJU.
-	Paški Kozjak, 9657/2, Ostryo-Fagetum, 690 m, apnenec, oktober 1960. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	dolina Velunje pri Šoštanju, 9656/1, 580 m, apnenčasti konglomerat, 3. 9. 1960. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
Climacium dendroides: Karavanke - Potoška planina nad Belščico, 9550/4, pašnik, 1300 m, apnenec, 28. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič. LJU
-	Karavanke: Begunjščica, 9551/3, fagetum, 1300 m, apnenec, 30. 6. 1966. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Cratoneuronfilicinum var. filicinum: Karavanke - Sv. Ana na Ljubelju, 9551/4, vlažen travnik, 900 m, apnenec, 26. 6. 1966. Leg. & det. A. Martinčič.
-	Karavanke: Vajnež, 9550/4, alpinska trata, 2100 m, apnenec, 29. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Cratoneuron filicinum var. atrovirens: Karavanke - dolina Završnica pod Begunjšico, 9551/3, 1000 m,
dolomit, 30. 6. 1966. Leg. & det. A. Martinčič. LJU. Dicranum fulvum Stavešinski graben pri Negovi, 9361/4, v izviru ogljikovega dioksida, 250 m, 12. 9.
2000. Leg. L. Kutnar, det. A. Martinčič Dicranum montanum: Stavešinski graben pri Negovi, 9361/4, v izviru ogljikovega dioksida, 250 m, 12.
9. 2000. Leg. L. Kutnar, det. A. Martinčič. Eurhynchium hians: pri Polhovem Gradcu, 9951/2, vlažne dolomitne skale, 1. 7. 1960. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Eurhynchiumpraelongum: Šalara pod Goržonom, 0448/3, Seslerio-Ostryetum, 140 m, 9. 1. 1967. Leg.
S. Grom, det. A. Martinčič. LJU. Eurhynchium striatulum: Julijske Alpe - planina Gozdec nad Bovcem, 9646/4, Anemone-Fagetum, 1010 m, september 1965. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Rifengozd pri Laškem, 9857/2, Asperulo-Carpinetum, 300 m, dolomit, September 1965 Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
-	Boč pri Poljčanah, 9759/2, Phyllitidi-Aceretum, 620 m, apnenec, avgust 1968. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU.
Fissidens dubius var. mucronatus: Julijske Alpe - Mangart, pod sedlom, 9547/4, vlažne skale, apn., 2.
8. 2003. Leg. & det. A. Martinčič Fissidens taxifolius subsp. taxifolius: Karavanke - Črni vrh nad Jesenicami, 9550/1, fagetum, apn., 26.
8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič Fontinalis antipyretica var. gracilis: v reki Kolpi, pri Kužlju, 0554/2, 240 m, 21. 8. 2003. Leg. & det. A. Martinčič
Hamatocaulis vernicosus: Lancovo pri Radovljici, 9651/3, Caricetum elatae, 430 m, 27. 8. 2001. Leg. & det. A. Martinčič
Hookeria lucens: Veliki Mošenik pri vasi Ajbelj, 0455/3, močirna tla ob izviru, 500 m, kremenov peščenjak. Leg. & det. A. Martinčič
-	Karavanke - med Sv. Križem in Hruško planino, 9550/1, fagetum, apn., 26. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič
-	Karavanke - Strevčev vrh pri Olševi (nad Rogarjem), 9554/3, piceetum, vlažna tla ob potoku, 1400 m, silik., 3. 10. 2002. Leg. & det. A. Martinčič
Leskea polycarpa var. paludosa: Karavanke - Velika Golica, 9550/1, alpinska trata, 1800 m, apn., 25.
8. 1965. Leg. & det. A. Martinčič Leucodon sciuroides var. morensis: Julijske Alpe: vas Trenta, 9548/3, na orehu, 650 m, 24. 4. 2003. Leg. & det. A. Martinčič
Leucodon sciuroides var. sciuroides: Karavanke - Medji dol, fagetum, 1000 m, apn., 27. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Meesia uliginosa: Karavanke - Vajnež, 9550/4, 2100 m, alpinska trata, apn., 29. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Mnium ambiguum: Karavanke - Potoška planina pod Belščico, 9550/4, 1300 m, apn., 28. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Mnium marginatum: Karavanke - Olševa, sev. pobočje, 9554/1, piceetum, apn., 13, 5. 2003. Leg. M. Čas, det. A. Martinčič
-	Karavanke - Begunjščica, 9551/3, alpinska trata, 2000 m, 30. 6. 1960. Leg. & det. A. Martinčič Mnium spinulosum: Karavanke - Dovška baba, 9549/2, alpinska trata, 1800 m, 26. 8. 1960. Leg. &
det. A. Martinčič
-	Karavanke - Stol, 9551/3, alpinska trata, 2000 m, apn., 29. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič Mnium stellare: Kozjak - Javniški graben pri Ožboltu, 9458/1, piceetum, gozdna tla, 350 m, silik., 17.
9. 2003. Leg. & det. A. Martinčič
-	Karavanke - Črni vrh nad Jesenicami, 9550/1, fagetum, 1400 m, apn., 24. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič
Mnium thomsonii: Karavanke - Stol, 9551/3, alpinska trata, 2000 m, apn., 29. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
-	Karavanke - Debelo brdo pod Belščico, 9550/4, gozdna tla, 1200 m, apn., 28. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Myurella julacea var. julacea: Karavanke - Krvavka, 9550/1, alpinska trata, 1750 m, apn., 25. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič
Myurella sibirica: Karavanke - Javorniški rovt, 9550/4, gozdna tla, 1100 m, apn., 27. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Neckera complanata: Karavanke - Javorje pod Malo Peco, 9554/2, na skalah, 1320 m, apnenec, 7. 5.
2003. Leg. M. Čas, det. A. Martinčič. Neckera crispa: Karavanke - Begunjščica, 9551/3, fagetum, na skalah, 1300 m, apnenec, 29. 6. 1966.
Leg. & det. A. Martinčič. LJU. Neckera pennata: Kobilji curek pri Robu, 0153/3, na drevesni skorji, 600 m, 25. 10.1966. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	dolina Kolpe, pri vasi Grivec, 0555/1, fraxinetum, 230 m, 21. 8.2003. Leg. & det. A. Martinčič
-	dolina Kolpe, ob Mirtovičkem potoku, 0454/4, na razpadlem lesu, 350 m, 13. 8. 2003. Leg. & det. A. Martinčič
Oncophorus virens: Karavanke - Stol, 9551/3, alpinska trata, 2000 m, apnenec, 29. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Karavanke - Velika Golica, 9550/1, alpinska trata, 1800 m, apnenec, 25. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Orthothecium intricatum: Karavanke - Struška kočna, 9550/2, 1600 m, apnenec, 27. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Karavanke - Stol, 9551/3, Pinetum mugi, 1800 m, apnenec, 29. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič. LJU. Palustriella commutata var. commutata: Kostelsko - dolina potoka Nežica, 0555/1, vlažna mesta v
gozdu, 350 m, apn., 21. 8. 2003. Leg. & det. A. Martinčič
-	Karavanke: Sv. Križ pri Planini nad Jesenicami, 9550/1, na skalah v potoku, 1000 m, apnenec, 25. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Karavanke: Begunjščca, 9551/3, vlažna gozdna tla, 1000 m, apnenec, 29. 6. 1966. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Palustriella commutata var. falcata: Karavanke - dolina Završnica pod Begunjščico, 9551/3, 1000 m, dolomit, 30. 6. 1966. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	Karavanke: Krvavka, 9550/1, alpinska trata, 1750 m, apnenec, 25. 8. 1966. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Palustriella commutata var. fluctuans: Karavanke - Medji dol, 9550/2, fagetum, 1000 m, apnenec, 27.
8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič. LJU. Paraleucobryum longifolium subsp. longifolium: Karavanke - pri Valvazorjevem domu, 9550/4, 1200 m, apn., 30. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
-	Karavanke - dolina Završnica pod Begunjščico, 9551/3, 1000 m, dolom., 30. 6. 1966. Leg. & det. A. Martinčič
Paraleucobryum sauteri: L Karavanke - Krvavka, 9550/1, na štoru, 1500 m, 25. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič
Philonotis arnelii: Karavanke - Stol, 9551/3, alpska trata, 2000 m, apn., 29. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
-	Polajna pri Stranicah, 9658/1, močvirna tla, 450 m, september 1987. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Philonotis calcarea: Karavanke - dolina Završnica pod Begunjščico, 9551/3, vlažna dolomitna tla, 30. 6. 1966. Leg. & det. A. Martinčič
-	Karavanke: Medji dol, 9550/2, fagetum, ob izviru, apn., 27. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič Philonotis fontana: Karavanke - Črni vrh nad Jesenicami, 9550/1, fagetum, vlažna tla ob potoku, 1400
m, 24. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič Physcomitrium pyriforme: Iška Draga, 0053/3, vlažna peščena mesta, 300 m, apnenec, 23. 4. 1955. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
-	pri studencu Marije Magdalene pri Cerknici, 0252/1, ilovnata travniška tla, apnenec, 1971. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Plagiomnium affine: Karavanke - Potoška planina pod Belščico, 9550/4, 1300 m, apn., 28. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Plagiomnium cuspidatum: Karavanke - Javorniški rovt, 9550/4, 1100 m, apn., 27. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Plagiomnium elatum: Karavanke - Potoška planina pod Belščico, 9550/4, 1300 m, apn., 28. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
-	pri vasi Drenik blizu Pijave Gorice, 0053/2, Caricetum rostratae, 320 m, dolomit, 3. 7. 1999. Leg. & det. A. Martinčič
Plagiomnium ellipticum: Karavanke - Klek, 9550/1, 1600 m, apn., 25. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič
-	Stavešinski graben pri Negovi, 9361/4, v izviru ogljikovega dioksida, 250 m, 12. 9. 2000. Leg. L. Kutnar, det. A. Martinčič
Plagiomnium medium: Karavanke - Javorniški rovt, 9550/4, 1100 m, apn., 27. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Plagiomnium rostratum: Karavanke - planina Pusti rovt pod Korenščico, 9550/2, fagetum, 1500 m,
apn., 27. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič Plagiothecium cavifolium: Pohorje - pod Črnim vrhom, 9557/1, na silikatni skali, 1450 m, avgust 1969.
Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU. Plagiothecium curvifolium: Stavešinski graben pri Negovi, 9361/4, v izviru ogljikovega dioksida, 250
m, 12. 9. 2000. Leg. L. Kutnar, det. A. Martinčič Plagiothecium denticulatum: Julijske Alpe - dolina Možnica, 9647/1, 840 m, 7. 9. 1965. Leg. S. Grom, det. A. Martinčič.
Plagiothecium laetum: Stavešinski graben pri Negovi, 9361/4, v izviru ogljikovega dioksida, 250 m, 12. 9. 2000. Leg. L. Kutnar, det. A. Martinčič
-	Karavanke - Belca, 9549/2, Aposeri-Piceetum, 1350 m, dolom., 1978. Leg. M. Zupančič, det. A. Martinčič
-	Karavanke - Olševa, sev. Pobočje, 9554/1, piceetum, 13. 5. 2003. Leg. M. Čas, det. A. Martinčič Pogonatum aloides: Karavanke - Javorniški rovt, 9551/3, gozdna tla, 1100 m, apn., 27. 8. 1961. Leg. &
det. A. Martinčič
-	Karavanke - Sp. Jezersko, Tisovec, 9552/4, piceetum, 850 m, silik., 6. 9. 2002. Leg. & det. A. Mar-tinčič
Pogonatum urnigerum: Karavanke - Velika Golica, 9550/1, gozdna tla, 1400 m, apn., 25. 8. 1965. Leg. & det. A. Martinčič
Pohlia elongata var. elongata: Karavanke - Javorniški rovt, 9550/2, 800 m, apn., 26. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Polytrichum commune var. commune: Karavanke: Hruška planina pod Rožco, 9550/1, vlažna tla ob potoku, 1200 m, apn., 26. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
-	Julijske Alpe - Jelovica, barje Ledine, 9750/2, Caricetum lasiocarpae, 1100 m, 14. 9. 1968. Leg. & det. A. Martinčič
Polytrichum juniperinum: Velika Golica, 9550/1, gozdna tla, 1400 m, apn., 25. 8. 1965. Leg. & det. A. Martinčič
-	Karavanke: Olševa, barje Zadnji travnik, 9554/1, Pino mugo-Sphagnetum, 1100 m, 14. 9. 1968. Leg. & det. A. Martinčič
Pseudocalliergon lycopodioides: Rob pri Velikih Laščah, 0153/3, močviren travnik, 600 m, 23. 10.
1966. Leg. & det. A. Martinčič. LJU. Pseudoleskea radicosa var. denudata: Karavanke - Stol, 9551/3, alpska trata, 2000 m, apn., 29. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
-	Struška kočna, 9550/2, 1600 m, 27. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Pseudoleskeella catenulata: Karavanke - Sv. Križ pri Planini pod Golico, 9550/1, 1000 m, apn., 25. 8.
1960. Leg. & det. A. Martinčič Pseudoleskeella nervosa var. nervosa: Hudo Polje pri Idriji, 0049/1, Abieti-Fagetum dinaricum, 1030
m, dolomit, 19. 6. 1964. Leg. M. Wraber, det. A. Martinčič. LJU. Pterigynandrum filiforme var. majus: Kočevski rog - ledena jama pri žagi Rog, 0356/1, 7. 7. 2001. Leg. L. Kutnar, det. A. Martinčič
-	Karavanke: Debelo brdo pod Belščico, 9550/4, fagetum, 1200 m, apnenec, 28. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič. LJU.
Ptychodium plicatum: Karavanke: Hruški vrh, 9550/1, alpska trata, 1700 m, 26. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič
-	Karavanke: Dovška Baba, 9549/2, alpska trata, 1800 m, 26. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič Rhodobryum ontariense: Julijske Alpe - nad Plužno pri Bovcu, 9647/3, fagetum, 630 m, apnenec, 1967.
Leg. M. Piskernik, det. A. Martinčič. LJU. Scorpidium scorpioides: pri vasi Drenih blizu Pijave gorice, 0053/2, Caricetum rostratae, 320 m,
dolom., 3. 7. 1999. Leg. & det. A. Martinčič Sphagnum rubellum: Karavanke - Olševa, barje Zadnji travnik, 9554/1, Pino mugo - Sphagnetum,
1100 m, 14. 9. 1968. Leg. & det. A. Martinčič Sphagnum subnitens: Javorniški rovt, 9550/4, vlažna gozdna tla, 1100 m, apn., 27. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Sphagnum teres: Karavanke - med Hruško planino in Sv. Križem, 9550/1, močvirna gozdna tla,
1200 m, 26. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič Taxiphyllum wissgrillii: ob reki Branici pod Štanjelom, 0149/3, 14o m, fliš, 11.10. 1994. Leg. & det. A. Martinčič
Tayloria froelichiana: Karavanke - Stol, 9551/3, alpska trata, 2000 m, apn., 29. 6. 1966. Leg. & det. A. Martinčič
Tayloria serrata: Karavanke - Begunjščica, 9551/3, alpska trata, 2000 m, apn., 30. 6. 1960. Leg. & det. A. Martinčič
Tetraphis pellucida: Karavanke - Črni vrh nad Jesenicami, 9550/1, fagetum, na razpadlem štoru, 1400
m, 24. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič Thuidiumphiliberti: Karavanke - Ljubelj-Sv. Ana, 9551/4, travnik, 800 m, apn., 26. 6. 1966. Leg. & det. A. Martinčič
Thuidium philiberti var. pseudotamarisci: Karavanke - Begunjščica, 9551/3, mešan gozd, 1000 m, 29.
6. 1966. Leg. & det. A. Martinčič Thuidium recognitum: Karavanke - Javorniški rovt, 9550/4, gozdna tla, 1000 m, apn., 27. 8. 1960. Leg. & det. A. Martinčič
Timmia austriaca: Karavanke - Vajnež, 9550/4, alpska trata, 2100 m, apn., 29. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
Timmia norvegica: Karavanke - Struška kočna, 9550/2, alpska trata, 1600 m, apn., 27. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič
- Karavanke - Stol, 9551/3, alpska trata, 2000 m, apn., 29. 8. 1961. Leg. & det. A. Martinčič Tortula muralis: Bled, pri Park hotelu, 9650/2, na kamniti ograji, 480 m, 29. 3. 2004. Leg. &. Det. A. Martinčič. LJU.
Miscellanea
Vlado Ravnik - osemdesetletnik
Jubilantov v slovenski botaniki se razmeroma redko spomnimo, še najmanj takšnih, ki obhajajo življenjsko 80-letnico. Vlado Ravnik, rojen v Kranju, jo je 7. oktobra 2004. Vojno obdobje je povzročilo, da je biologijo v Ljubljani začel študirati šele po končani 2. vojni (1946) in z zoološko diplomsko nalogo, za katero je bil nagrajen s študentsko Prešernovo nagrado, diplomiral leta 1953. Vso delovno dobo (19541994) je izpolnil na isti ustanovi, ki pa se je različno imenovala. Leta 1954 je postal asistent na tedanjem botaničnem inštitutu in vrsto let vodil vaje iz predmeta Taksonomija rastlin, na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo pa vaje iz predmeta Farmacevtska botanika. Pozneje je kot vnaprej habilitirani docent Farmacevtsko botaniko na isti fakulteti tudi predaval. Leta 1981 je bil prvič in leta 1986 še drugič izvoljen v naziv izrednega profesorja za predmeta Taksonomija rastlin in Farmacevtska botanika. V letih 1977-1979 je bil predstojnik Katedre za botaniko na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete. Krajši čas je na Oddelku za biologijo predaval Sistematsko botaniko, v zadnjih letih delovne dobe pa Splošno botaniko, ter na Pedagoški fakulteti Sistematsko botaniko. Upokojen je bil kot sedemdesetletnik, v oktobru 1994.
V. Ravnik je doktoriral leta 1963 z disertacijo, v kateri je obravnaval taksonomsko-horološke razmere vrste Globularia cordifolia v Sloveniji, ki so jih dotlej »motile« navedbe o pojavljanju vrste G. bellidifolia na istem območju. Dokazal je, da na območju od Jugovzhodnih Apneniških Alp do Makedonije uspevajo populacije, ki se sicer razlikujejo v več znakih, a ne toliko, da bi lahko razlikovali omenjeni vrsti. V nadaljnjem je raziskoval še taksonomijo nekaterih drugih taksonov slovenske flore, zlasti kukavičevk. Obravnaval je pomen resupinacije pri rodovih Gymnadenia in Nigritella in opisal do tedaj napačno pojmovani svetlorožnati takson murk iz Kamniških Alp in dela Karavank ter ga imenoval Nigritella lithopolitanica, kar je bilo pozneje splošno sprejeto. Kot novost v slovenski flori je ugotovil pojavljanje kukavičevk Dactylorhiza maculata subsp. transsilvanica in D. fuchsii. Podobno kot pri mra-čicah je ugotovil tudi pri telohih, da se v Sloveniji pojavlja le en takson te vrste, Helleborus niger subsp. niger, medtem ko so navedbe za podvrsto macranthus zmotne.
Na Vrtači v Karavankah je odkril križanec med zvončicama Campanula cohleariifolia in C. zoysii in ga opisal kot vrtaško zvončico (Campanula x vrtacensis). Col na robu Trnovske planote je klasično nahajališče trpotca, ki ga je Ravnik opisal kot Plantago argentea subsp. liburnica. Razširjena je v Italiji v Apuanskih Apeninih in Furlaniji, v submediteranskem območju Slovenije, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in Črni Gore. V vseh treh izdajah Male flore Slovenije je obdelal niz družin, razvidnih iz bibliografskega seznama.
V izdajah Male flore Slovenije je sodeloval tudi kot ilustrator, saj ga je za to nalogo usposabljalo veliko risarsko znanje. Leta 1961 je ilustriral knjigo F. Sušnika in A. Martinčiča »Poznate strupene rastline?«. Po v naravi nabranih rastlinah je v barvah narisal tabele za slovensko alpsko floro, ki pa ni izšla. Del teh ilustracij je pozneje objavil v dveh knjižicah, ki sta izšli v zbirki Čebelica. Že kot upokojenec pa se je posebej izkazal s samostojnim delom »Rastlinstvo naših gora«, ki je leta 1999 izšlo pri Tehniški založbi Slovenije. V njem, podnaslovljenem kot »Ikonografija rastlin Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp ter Karavank«, je v akvarelni tehniki res mojstrsko prikazal 180 vrst slovenske alpske flore, doslej prvi večji in povsem slovenski priročnik za alpsko floro.
Mnogo je tudi fotografiral ter z risbo in s fotografijo opremil svoje številne (79) poljudne prispevke v Proteusu. V njih je posebno pozornost posvečal tujim, pri nas le gojenim rastlinam, nekaterim zdravilnim rastlinam in nenavadnim oblikam rastlin. 28 člankov je posvečenih vsem tedaj znanim slovenskim orhidejam, ki jih je prikazal z lastnimi risbami in fotografijami. Za prvo slovensko rastlinsko serijo znamk (1994) je narisal kranjski jeglič, hladnikovko, Blagayev volčin in Zoisovo zvončico, nato pa še iglavce za podobno serijo.
Ko smo mu ob sedemdesetletnici napisali več dobrih želja, lahko deset let pozneje rečemo, da so se nekatere lepo uresničile. Poleg »Rastlinstva naših gora« je namreč zbral tudi svojo vednost o svojih ljubljenkah, orhidejah Slovenije, in jih skupaj z barvnimi fotografijami in lastnimi risbami predstavil v knjigi »Orhideje Slovenije« (Tehniška založba Slovenije, 2002). Knjiga je sicer doživela nekaj kritičnih pripomb, vseeno pa predstavlja edino slovensko delo o večji rastlinski družini.
Kolega Vlado Ravnik je eden od učencev in sodelavcev prof. Ernesta Mayerja. S svojim delom se je trajno vpisal v zgodovino slovenske botanike. Za to delo smo mu slovenski botaniki hvaležni in mu želimo še mnogo zdravih in zadovoljnih let.
Bibliografija Vlada Ravnika
V njej smo zbrali le Ravnikova znanstvena iz strokovna dela, medtem ko je njegov obsežni prispevek reviji Proteus razviden iz »Kazala šestdesetih letnikov Proteusa« (urednik M. Gogala, Prirodoslovno društvo Slovenije, 1999).
Samostojne izdaje
Cvetje naših gora. Napisal in narisal Vlado Ravnik. Mladinska knjiga, Ljubljana 1966, 20 neoštevil-čenih strani. Knjižnica Čebelica 103.
Cvetje naših gora II. del. Napisal in narisal Vlado Ravnik. Mladinska knjiga, Ljubljana 1969, 20 neoštevilčenih strani. Knjižnica Čebelica 127.
Mala flora Slovenije (obdelava družin Taxaceae, Cupressaceae, Abietaceae, Cistaceae, Tamarica-ceae, Elatinaceae, Droseraceae, Violaceae, Thymelaeaceae, Eleagnaceae, Lythraceae, Myr-taceae, Punicaceae, Trapaceae, Onagraceae, Haloragaceae, Hippuridaceae, Aquifoliaceae, Celastraceae, Staphyleaceae, Rhamnaceae, Vitaceae, Moraceae, Cannabaceae, Ulmaceae, Urticaceae, Santalaceae, Loranthaceae, Orobanchaceae, Globulariaceae, Lentibulariaceae, Verbenaceae, Lamiaceae (razen rodu Thymus), Plantaginacae, Alismataceae, Butomaceae, Hydrocharitaceae, Scheuchzeriacae, Juncaginaceae, Zosteraceae (incl. Potamogetonaceae, Ruppiaceae in Posidoniaceae), Zannichelliaceae, Najadaceae, Orchidaceae, Araceae, Lemna-ceae, Sparganiaceae, Typhaceae). Cankarjeva založba v Ljubljani, 1969 (urednika A. Martinčič in F. Sušnik).
Mala flora Slovenije: praprotnice in semenke (obdelava družin Ginkgoaceae, Pinaceae, Cupressaceae, Taxaceae, Cistaceae, Tamaricaceae, Elatinaceae, Droseraceae, Violaceae, Thymelaeaceae, Eleagnaceae, Lythraceae, Myrtaceae, Punicaceae, Trapaceae, Onagraceae, Halora-gaceae, Hippuridaceae, Aquifoliaceae, Celastraceae, Staphyleaceae, Rhamnaceae, Vitaceae, Moraceae, Cannabaceae, Ulmaceae, Urticaceae, Santalaceae, Loranthaceae, Orobanchaceae, Globulariaceae, Lentibulariaceae, Verbenaceae, Lamiaceae (razen rodu Thymus), Planta-ginacae, Alismataceae, Butomaceae, Hydrocharitaceae, Scheuchzeriaceae, Juncaginaceae, Zosteraceae, Potamogetonaceae, Ruppiaceae, Posidoniaceae, Zannichelliaceae, Najadaceae, Orchidaceae, Araceae, Lemnaceae, Sparganiaceae, Typhaceae). Državna založba Slovenije, Ljubljana 1984 (urednika Andrej Martinčič in Franc Sušnik).
Mala flora Slovenije: Ključ za določanje praprotnic in semenk (obdelava družin Ulmaceae, Moraceae, Cannabaceae, Urticaceae, Droseraceae, Myrtaceae, Punicaceae, Onagraceae, Lyt-hraceae, Haloragaceae, Staphyleaceae, Celastraceae, Rhamnaceae, Vitaceae, Santalaceae, Loranthaceae, Viscaceae, Thymelaeaceae, Elaeagnaceae, Elatinaceae, Violaceae, Cistaceae, Tamaricaceae, Aquifoliaceae, Globulariaceae, Orobanchaceae, Lamiaceae (razen rodu Thymus), Orchidaceae, Araceae, Lemnaceae. Tehniška Založba Slovenije, Ljubljana 1999 (urednik Andrej Martinčič).
Rastlinstvo naših gora: Ikonografija Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp ter Karavank. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 1999, 192 str.
Orhideje Slovenije. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 2002, 192 str.
Članki
Regeneracija plavuti somiča (Raphiurus nebulosus Raf.) - Biol. vestnik 2: 36-39, 1953.
Prispevek k morfologiji in sistematiki genusa Nigritella Rich. - Biol. vestnik 5: 3-10, 1956.
Prispevek k morfologiji in sistematiki genusa Nigritella Rich. II - Biol. vestnik. 8: 9-15, 1961.
Zur morphologischen und taxonomischen Problematik von Globularia cordifolia L. im
Bereiche der südöstlichen Kalkalpen und des illyrischen Übergangsgebietes. - Jahrb. Ver. Schutz. Alpenpfl. u. -Tiere 27: 119-121, 1962, München.
Prispevek k morfologiji in sistematiki genusa Nigritella Rich. III Morfologija vrst genusov Nigritella in Gymnadenia.- Biol. vestnik 12: 65-75, 1964 (skupaj s F. Sušnikom).
Morfološko-sistematska in horološka problematika vrste Globularia cordifolia L. s. lat. - SAZU, Razr. prir. med. vede, Odd. prir. vede, Razprave 8: 5-41, 1965.
Campanula cochleariifolia x C. zoysii = Campanula x vrtacensis Ravnik hybr. nov. - Phyton (Horn) 12: 169-172, 1967.
Nekaj pripomb k morfologiji in sistematiki skupine Helleborus niger L. s.lat. v Sloveniji. - Biol. vestnik 17: 43-58, 1969.
Nekaj o problematiki orhideje Dactylorhiza maculata (L.) Soó s. lat. - Biol. vestnik 20:31-37, 1972.
Dactylorhiza maculata (L.) Soó subsp. transsilvanica (Schur) Soó nova orhideja v flori Slovenije. Biol. vestnik 23: 53-58, 1975.
Beitrag zur Kenntnis der Gattung Nigritella Rich. IV. Nigritella lithopolitanica V. Ravnik, spec. nov. - Acta Bot. Croat. 37: 171-182, 1978, Zagreb.
Plantago argentea Chaix in Vill. subsp. liburnica V. Ravnik subsp. nova. - Biol. vestnik 36, 3: 5356, 1988.
Thladiantha dubia Bunge, v Sloveniji že najdena in spet pozabljena adventivna rastlina. - Proteus 50: 312-313, 1988.
Rod Nigritella L.C.Richard v Jugovzhodnih Apneniških Alpah. - Razprave 4. razr. SAZU 31: 271290, 1990.
Tone Wraber
Nada Praprotnik: Blagajev volčin - naša botanična znamenitost. Fotografija Ciril Mlinar.
Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana 2004. 65 oštevilčenih strani.
V oktobru 2004 je izšla monografija o Blagayevem volčinu, sprva spomeniku kranjske, zdaj pa že dolgo tudi slovenske botanične vede in kulture. Napisala jo je dr. Nada Praprotnik, kustosinja za botaniko Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Knjiga je velikoformatna (21 x 30 cm) in bogato ilustrirana, prva knjiga, v celoti posvečena kaki znameniti rastlini domače flore.
Avtorica že v Uvodu upravičeno ugotavlja, da so o Blagayevem volčinu že mnogo pisali. Zakaj potem knjiga? Dosedanje res številne objave so namreč časovno in prostorsko zelo raztresene in zato večini interesentov komaj dostopne. Tudi se med ljudmi še vedno pojavlja kar precej napačnih predstav, npr. tista, da je edino nahajališče Blagayevega volčina samo na njegovem klasičnem nahajališču na Pol-hograjski Gori.
Bogato vednost o Blagayevem volčinu je avtorica razdelila na smiselno zastavljena poglavja, začenši s pripovedjo o odkritju leta 1837 in botaničnem opisu leta 1838 ter postavitvi še danes stoječega spomenika ob obisku saškega kralja v letu po odkritju. Sledi zanimiva medigra o najdbi in poimenovanju iste vrste, že leta 1780 odkrite od koroškega šolnika J. M. Lerchenfelda, z rojstnim priimkom Raditsch-nig. Imel jo je za alpski volčin in ta napačna vera, ki je trajala kar celo stoletje, je slovenski botaniki rešila
imensko prvenstvo. Iz poglavja o nadaljnjem odkrivanju v Sloveniji izvemo, kako se je večala vednost o volčinovi razširjenosti v naših krajih. Ob seznamu vsakokratnih najditeljev je treba pripomniti, da ga na Igalah ni odkril Borštner, temveč je to bila »gospodična Pavla Borštner«, kot nam njeno ime v shedi k izdaji slečnika v »Kranjski eksikatni flori« sporoča Paulin. V naslednjem poglavju beremo o krčenju volčinovega pojavljanja na klasičnem nahajališču. Kot kustosinja za botaniko avtorica poroča tudi o pojavljanju Blagayevega volčina v eksikatnih zbirkah. Ni pa ji bilo znano, da so primerki Blagayevega vol-čina leta 1901 izšli tudi z nahajališča v Bosni in na Kranjskem v eksikatni zbirki, ki jo je izdajal botanični vrt Jurjevske univerze (rusko Jurjev, nemško Dorpat, zdaj estonsko Tartu, gre pa isto mesto v Estoniji). Primerke s Kranjske je nabral pri nas le po člankih o razširjenosti nekaterih vrst znani Leo Derganc, ki je v glasilu istega vrta 1902 objavil tudi članek o razširjenosti Blagayevega volčina, najbrž z isto vsebino kot v članku v glasilu Allgemeine botanische Zeitschrift istega leta. Kot v Sloveniji, kjer je bilo šele letos (2004) pri Idriji odkrito verjetno že v 2. polovici 19. stoletja tedanjemu idrijskemu zdravniku Dollinerju znano nahajališče, se tudi podatki o odkrivanju volčina zunaj Slovenije berejo kot »nikoli končana zgodba«. Ti podatki bodo prepričali tudi največje vernike v trditev o »samo pri nas rastoči rastlini«.
Sledi morfološki opis Blagayevega volčina, v katerem so najbrž najbolj zanimive fotografije njegovih semen, ki jih je le redko videti. Spomin sicer postaja luknjičav, vendar pisec tega prikaza meni, da je opažanje o semenitvi Blagayevega volčina v Juliani inž. C. Jegliču, zaslužnemu hortikulturniku tudi v tem vrtu, v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja sporočil vrtnar A. Tožbar. Fitogeografska pripadnost igalke, kakor se naš volčin tudi imenuje, je po krivici pod streho ilirskega ali celo vzhodnoalpskega pokrova. V resnici gre za karpatsko-balkansko rastlino, ki pa se seveda močno uveljavlja tudi v ilirskem območju. Ekološko je prebivalka karbonatnih in ofiolitskih območij, pri čemer ekofiziološke lastnosti obeh na videz tako različnih podlag niti niso tako zelo različne. Oboje zahtevajo precejšnjo mero prilagojenosti na rastiščne zahteve. Ko avtorica navaja fitocenološko pripadnost, bi bilo koristno, da bi znanstvena imena rastlinskih združb vsaj nekoliko »razrahljala« z njihovo bolj poljudno razlago in tako te združbe približala povprečnemu bralcu. Blagayev volčin je hortikulturno privlačna rastlina, vendar izkušnje kažejo, da je kljub uspešni gojitvi razmeroma kratkoživa. Pisec se je o tem prepričal v vrtu inž. Jegliča, a izkušnje v Juliani govore tudi o njegovem vztrajanju na istem kraju. Zelo uspešno ga je razmnoževal botanik in vrtnar Vinko Strgar, vodja botaničnega vrta v Ljubljani, vendar je ta koristna dejavnost usahnila, predvsem pa se žal ni razširila med slovenskimi vrtnarji.
Blagayev volčin je po pravici simbol slovenskega naravovarstva. Ne samo, da je bil ob planiki prva rastlina, ki je bila zavarovana na nekdanjem Kranjskem in Štajerskem (1898), ampak je tudi zgodnji, na Slovenskem najbrž najstarejši primer za varstveno misel zaradi povsem etičnih razlogov, izrečeno iz resnično aristokratskih ust (Friderik Avgust II, 1838). Ime rastline se je že pojavilo kot ime gostilne v Črnem Vrhu, trgovine v Polhovem Gradcu, njena shematizirana podoba je v grbu občine Dobrova-Polhov Gradec. Njena dolga zgodovina je ob raznih jubilejih in drugih priložnostih prispevala k več zapisom, priložnostni razstavi, predstavljena pa je tudi na eni prvih rastlinskih znamk v samostojni Sloveniji, kar vse preberemo v knjigi.
Ko se odmika čas, se doma, še bolj pa v tujini, pojavljajo prikazi o delovanju zaslužnih prednikov. Avtentičnost pripovedi najbolj potrjujejo fotografije pomembnih izvirnikov. Nekaj tega, npr. Blagayevo pismo Freyerju kot popotnico za poslane primerke še neznanega volčina, prinaša tudi monografija o Blagayevem volčinu, a bi takšnih dokumentov lahko bilo še več, predvsem pa v ne preveč pomanjšani velikosti.
Res hvalevredno in skrbno pripravljeno publikacijo, ki bo razširjala vednost o eni najbolj znanih rastlin slovenske flore, sklepajo angleški povzetek in seznam obsežne literature in virov. Zgodbo o Blagayevem volčinu ponazarjajo imenitne fotografije Cirila Mlinarja. Ob eni sem se spomnil na črno-beli posnetek Viktorja Petkovška, objavljen leta 1934 v Proteusu, ki ga je Julius Kugy pospremil, po ustnem sporočilu njegovega avtorja, z besedami »und königlich die Daphne blagayana«.
Radoslav V. Žikič, Dorde P. Marinkovič, Aca I. Markovič & Anka Lj. Dinič: Igor Andrejevič Rudski: Život i delo.
Srpsko biološko društvo »Stevan Jakovljevič« u Kragujevcu. Kragujevac 2003, 87 str. + priloge (ponatisi botaničnih razprav Igorja Rudskega).
Igor Rudski (1897, Vinica v Ukrajini-1944, Kragujevac, Srbija) je bil eden mnogih, ki so zapustili po prvi svetovni vojni nastalo boljševiško Sovjetsko zvezo. Gimnazijo je končal v domovini, v Kamenec-Podoljsku, se vpisal na Zgodovinsko-Filozofsko fakulteto v Kijevu, bil mobiliziran in ranjen v bratomorni vojni v Kijevu. Domovino je zapustil 1920. leta in v tedanjo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev prišel čez eno jadranskih pristanišč. Vsekakor se je leta 1921 vpisal na biologijo na univerzi v Beogradu in diplomiral 1925. leta. Prvo službeno mesto je nastopil na gimnaziji v makedonski Strumici, a že na začetku leta 1928 začel poučevati na gimnaziji v Kragujevcu, kjer je deloval do svoje smrti leta 1944.
Njegov profesor botanike v Beogradu je bil pomembni srbski rastlinski sistematik, fitogeograf, rastlinski ekolog in fiziolog Nedeljko Košanin (1874-1934). Še kot študent je Rudski botaniziral v beograjski okolici, po diplomi pa preučeval floro in vegetacijo okolice Strumice ter, po Košaninovem naročilu, floro Šar planine, Prokletij in Kopaonika ter floro in vegetacijo Šumadije. Tesno je sodeloval z beograjskim Naravoslovnim muzejem, med drugimi tudi s slovenskim rojakom Vojtehom Lindtnerjem. Muzeju je zapustil svoj herbarij in neobjavljene rokopise. Po Košaninovi smrti se je Rudski povezal z zagrebškim sistematikom, fitogeografom in fitocenologom Ivom Horvatom (1897-1963), ki je Rudskega uvedel v metodiko Braun-Blanquetove fitocenološke (sigmatistične) šole. V letih 1935-1939 sta skupaj botanično raziskovala gore v Makedoniji. Rudski je bil prvi botanik, ki je po sigmatistični metodi raziskoval vegetacijo v Srbiji. Opisal je več gozdnih združb v Šumadiji, v delu, ki je posmrtno izšlo leta 1949, kar velja tudi za obsežni floristični opis Žljeba in Mokre planine v vzhodnih Prokletijah. Še vedno zbuja pozornost rman Achillea alexandri-regis, ki ga je Rudski odkril na gori Ošljak v Metohiji in opisal skupaj z nemškim botanikom Bornmüllerjem (1934). Bibliografija Igorja Rudskega obsega 9 objavljenih del in 2 neobjavljena rokopisa.
Njegova dela so v glavnem težko dostopna, zaradi česar so se v Kragujevcu odločili, da jih ponatisnejo. Nastala je obsežna knjiga, na katere začetku avtorji izdaje prinašajo Rudskega biografijo, ki je od rojstva do diplome v Beogradu (1897-1925) še vedno precej nedognana, spomine na Rudskega, ki so jih prispevali njegovi dijaki, med njimi tudi Slovencem dobro znani Sergej D. Matvejev (1913-2003), oznako znanstvenega delovanja Rudskega in opis njegovega sodelovanja s sočasnimi botaniki ter povzetke v srbščini, ruščini, francoščini in angleščini. Največji del knjige zavzemajo faksimilirani ponatisi njegovih botaničnih del ter članek I. in M. Horvat o dveh novih perunikah iz Makedonije (1947), od katerih sta eno imenovala Iris rudskyi, in nekrolog I. Horvata Igorju Rudskemu (1947).
Knjiga je obnovljeni prispevek k poznavanju flore in vegetacije na ozemlju južnih predelov nekdanje Jugoslavije, ki bo nedvomno zelo koristil vsem tistim iz mlajšega rodu ali tudi še prihajajočim, ki jih zanima ali šele bo zanimala ta tematika. Obenem je tudi kulturno dejanje, ki oživlja spomin na botanika Igorja Rudskega, sicer avtorja večjega dela knjige, in njegove botanične sodobnike. Obuja tudi spomin na emigrante iz carske Rusije, ki so, zlasti v kraljevini Jugoslaviji, a tudi še po 2. svetovni vojni, imeli pomembno vlogo v akademskem življenju nove domovine. Nekateri takšni so živeli in delovali tudi v Sloveniji. Priznanje pa gre tudi izdajatelju dela, to je društva, ki deluje v okviru Prirodoslovno-matema-tične fakultete v Kragujevcu, in vsem štirim v naslovu imenovanim osebam.
Aeschimann, D., K. Lauber, D. M. Moser, J.-P. Theurillat 2004a: Flora alpina. Bd. 1: Lycopodiaceae-Apiaceae.
Haupt Verlag, Bern, Stuttgart, Wien, 1159 str.
Aeschimann, D., K. Lauber, D. M. Moser, J.-P. Theurillat 2004b: Flora alpina. Bd. 2: Gentianaceae-Orchidaceae.
Haupt Verlag, Bern, Stuttgart, Wien, 1188 str.
Aeschimann, D., K. Lauber, D. M. Moser, J.-P. Theurillat 2004c: Flora alpina. Bd. 3: Register.
Haupt Verlag, Bern, Stuttgart, Wien, 322 str.
Junija 2004 je v Švici (Bern), Franciji (Pariz) in v Italiji (Bologna), torej v treh jezikih, nemškem, francoskem in italijanskem, v treh delih na skupno 2669 straneh izšlo imenitno delo, Flora alpina, atlas skoraj 4500 višjih rastlin (praprotnic in semenk) Alp z barvnimi fotografijami Konrada Lauberja in risbami Andréa Michela. Obsežen projekt, njegov vodja je bil David Aeschimann, so že od leta 1990 koordinirali na »Conservatoire et Jardin botaniques de la Ville de Genève« (CJBG) v Švici. V njem so poleg avtorjev knjige dejavno (v izvedenskem in znanstvenem odboru) sodelovali ugledni botaniki, predvsem iz alpskih dežel, med njimi F. Ehrendorfer, P. Ozenda, E. Landolt, F. Pedrotti, S. Pignatti, C. Favarger, H. Niklfeld, L. Poldini, H. Reisigl, T. Wraber idr. Kako so projekt uspešno pripeljali h želeni publikaciji, izvemo v uvodnem poglavju prve knjige, po kratkem opisu zgodovine botaničnih raziskav v Alpah. Velika spodbuda je bilo večkrat zapisano spoznanje, da ob številnih odličnih delih, ki obravnavajo rastlinstvo in rastje delov Alp, manjka celovit pregled, ki bi zajel celoten alpski lok, od zahoda do vzhoda. Izvajalci projekta so si zamislili delo z zgoščeno vsebino in čim bolj celovito slikovno opremo. Morfološke opise in določevalne ključe, ki jih najdemo že v nacionalnih in regionalnih florah, so zavestno opustili. Želeli so, da postane Flora alpina jezikovno neodvisno mednarodno referenčno delo.
V	uvodnih poglavjih je podroben opis alpskega loka, katerega rastlinstvo to delo obravnava. Upoštevano območje obsega alpske pokrajine Francije, Švice, Lichtensteina, Italije, Avstrije, Nemčije in Slovenije. V Sloveniji so alpski svet od Dinarskega gorstva razmejili s severno širino 46° 6', ob spodnjem teku Idrijce. Dolino Soče dolvodno od Mosta na Soči so tako izločili in mejo postavili na mejni reki Idriji.
V	sistematskem smislu delo razlikuje družine, rodove, agregate, vrste in podvrste (skupno 4491 taksonov) in vsak v delu obravnavani takson je označen s tremi številkami, če gre za podvrsto, s štirimi številkami. Posebno pozornost so posvetili znanstvenemu imenstvu, kjer v splošnem sledijo veljavnemu Kodeksu botanične nomenklature. Ob avtorju (avtorjih) veljavnega imena je navedeno tudi delo, kjer je bilo to ime pravilno objavljeno. Ponekod je ob veljavnem imenu napisan tudi bazionim (ime, s katerim je bila vrsta prvič opisana), prav tako so navedeni sinonimi (če jih je več, jih najdemo v kazalu v tretji knjigi) in imenski ustrezniki (npr. če ima vrsta v kateri od regionalnih ali nacionalnih flor drugačno znanstveno ime). Pomembna so domača, to je ljudska imena - v nemščini, francoščini, italijanščini, slovenščini (vir za slednja: Mala flora Slovenije, izdaja iz leta 1984, posodobila B. Frajman in T. Wraber, upoštevaje izdajo iz leta 1999) in angleščini, kar je nedvomno zelo koristno dopolnilo, npr. tudi za prevajalce. Za vsako vrsto so s simboli označeni podatki o dolgoživosti (enoletnice, dvoletnice, trajnice, grmi, drevesa), življenjski obliki (terofiti, hidrofiti, helofiti, geofiti, hemikriptofiti, hamefiti, fanerofiti, vzpenjalke), o velikosti in obliki rasti, velikosti razmnoževalnih organov, podatki o času cvetenja (fe-nologija). Posebej so označeni endemiti in ksenofiti. Avtorji razlikujejo tri kategorije endemitov: prave
endemite (razširjeni so izključno v obravnavanem območja Alp), subendemite (vrste, ki se na manjšem številu nahajališč pojavljajo tudi v mejnih predelih izven obravnavanega območja) in vprašljive endemite (verjetno endemične taksone, a trenutno o tem še obstaja dvom). Med ksenofite uvrščajo neofite, torej tujke, ki jih je hote ali nehote prinesel človek, ali so se v Alpe naselile spontano. Arheofite, vrste, ki so pred koncem 15. stoletja na območju Alp rasle divje v naravi, obravnavajo med domačimi vrstami.
Bistvene so seveda karte razširjenosti vrst. Osnovna enota kartiranja so upravni okraji, skupno 55. Slovenski del Alp (v bistvu gre za alpsko fitogeografsko območje po M. Wraberju kot ga pozna Mala flora) predstavlja tako en sam okraj. Za ponazoritev razširjenosti so izbrali pet barvnih različic (vrsta v nekem okraju zanesljivo uspeva - modra, vrsta v območju po doslej znanih podatkih ne uspeva - bela, vrsta je v območju izumrla - svetlo modra, pojavljanje v območju je dvomljivo - siva, razširjenost v zadevnem okraju je treba dopolniti oz. raziskati - svetlo siva). To pomeni, da če se vrsta kjerkoli, lahko z enim samim nahajališčem, zanesljivo pojavlja v alpskem fitogeografskem območju Slovenije, je obravnavani del našega ozemlja pobarvan z modro barvo. V sosednji Italiji je tak nam najbližji upravni okraj npr. provinca Udine (Videm), v Avstriji pa dežela Koroška (tudi za njiju in sploh za vsak izbrani oz. omejeni upravni okraj velja enako - če ima vrsta v njem vsaj eno zanesljivo nahajališče, je ta pokrajina v arealni karti pobarvana modro). Pri kartah razširjenosti so upoštevali tudi druge južno- in srednjeevropske gorske skupine, npr. Balkansko gorovje, Dinarsko gorstvo, Karpate, Apenine, Juro, Pireneje, Francoski Centralni masiv in še nekatere - tako da bralec takoj vidi, če je določena vrsta razširjena tudi v katerem od omenjenih gorovij. Pri tem so podrobno za vsak upravni okraj in vsako gorovje našteli vire, po katerih so arealne karte risali in tudi izvedence, pri katerih so podatke preverili. Za alpski svet Slovenije sta to zadnji dve izdaji Male flore (Martin čič & Sušnik 1984, Martin čič & al. 1999), izvedenec pa T. Wraber. Za Dinarsko gorstvo so upoštevali različne vire, a ne omenjajo izvedencev. To se pozna, saj je pri razširjenosti obravnavanih vrst v Dinarskem gorstvu zelo pogosta siva barva (ki pomeni vprašljivo oz. še premalo raziskano pojavljanje) in to tudi pri marsikateri vrsti, za katero z gotovostjo lahko trdimo, da uspeva vsaj v slovenskem delu tega gorstva (naštejmo samo nekaj primerov: Lamium galeobdolon subsp. montanum, Stachys palustris, Prunella grandiflora, Gentiana germanica, Scutellaria galericulata, Aci-nos alpinus, Calamintha grandiflora, Origanum vulgare, Fraxinus oxycarpa, Scrophularia vernalis, Orobanche reticulata, Erigeron glabratus, Antennaria dioica, Pulicaria dysenterica, Artemisia nitida, Homogyne alpina, Doronicum austriacum, Echinops ritro, Arctium nemorosum, Scorzonera austriaca, Carex brachystachys, Sesleria caerulea, Hemerocallis lilio-asphodelus, Listera cordata, L. ovata, Streptopus amplexifolius, Mainthemum bifolium, Polygonatum verticillatum in še veliko drugih). Pri vsaki vrsti je označena tudi celotna razširjenost, s tem da so jo uvrstili v eno izmed 31 možnih horoloških skupin (geoelementov). Za 75 taksonov (1, 67 %) arealne karte niso izdelali. Predvsem so to kulturne rastline, kjer po različnih deželah različno ocenjujejo stopnjo njihove »udomačitve«.
Življenjske prostore, bivališča oz. habitatne tipe v širšem smislu, kjer obravnavane vrste uspevajo, so šifrirali. Vsako vrsto so uvrstili v določeno sintaksonomsko kategorijo fitocenološkega sistema po srednjeevropski metodi. Merilo je bilo, v katerih združbah vrsta uspeva optimalno. Z ekogrami prikazujejo višinsko razširjenost vsake vrste, geološko podlago na kateri uspeva (karbonat, silikat, mešano), vlažnost njenih rastišč, vsebnost hranil in stopnjo kislosti tal na njih (pH) ter (posredno, s pomočjo višinske razširjenosti), temperaturne razmere.
Pomemben del knjige so fotografije rastlin. Večino jih je v naravi posnel Konrad Lauber (prof. Tone Wraber nam je v pismu 31. 10. 2004 sporočil, da je žal ta izvrstni fotograf in botanik zdaj že pokojni). K. Lauber je zaslovel že pri znanem delu Flora Helvetica (Lauber & Wagner 1996, 1998, 2001) in nedvomno je večina posnetkov odličnih. Pri skoraj tretjini vrst so za pomoč pri spoznavanju priložene tudi skice A. Michela, ki opozarjajo na pomembne razlikovalne znake. Okoli 5 % vseh fotografij so prispevali drugi avtorji (našteti so na str. 323 v tretji knjigi, med njimi je tudi T. Wraber). Za nekaj več kot 1 % rastlin niso uspeli dobiti posnetkov v naravi, zato so priložili posnetke herbarijskih primerkov.
Zanimiva je kratka analiza alpske flore - porazdelitev taksonov po sistematskih in florističnih kategorijah. V njej je okoli 10 % endemitov, prav toliko tudi neavtohtonih vrst (ksenofitov). Tudi če upoštevamo le domače vrste (kamor po tem delu sodijo tudi arheofiti), je med njimi delež endemitov
nekaj večji od 10 %. Prikazane so tudi družine in rodovi z najbolj zastopanimi endemiti. Avtorji ugotavljajo, da v Alpah ni endemičnih družin, endemični rodovi pa so Berardia, Physoplexis in Rhizobotrya. Omenjajo tudi rod Hladnikia, z mejnega območja (ki ga obravnava Flora alpina) v Sloveniji. Vsi ti rodovi so monotipični (z eno samo vrsto). Med endemiti je 50 % endemitov Vzhodnih Alp, 36 % endemitov Zahodnih Alp in 14 % jih je razširjenih v celotnih Alpah. Ob upoštevanju vrst, ki poleg v Alpah uspevajo še v katerem od podobnih pogorij - to je v Dinarskem gorstvu, Karpatih, Apeninih in (ali) Pirenejih, avtorji zaključujejo, da je skoraj vsaka tretja vrsta, ki jo kot domačo obravnava Flora alpina, razširjena v glavnem v srednje- in južnoevropskih gorovjih. Na kratko so opisani tudi vzroki za takšno razširjenost rastlin, predvsem endemizem - geološke razmere, podnebje, ledene dobe. Uvodna poglavja se končajo s kratko predstavitvijo štirih avtorjev (in njihovim skupinskim posnetkom) in zahvalo tistim, ki so poleg že prej navedenih izvedencev sodelovali kot svetovalci (nekaj jih je tudi iz Slovenije).
Večji del prve in celotna druga knjiga je namenjena predstavitvi rastlin. Predstavljene so tudi nekatere vrste, ki, strogo vzeto, v Alpah ne uspevajo, pač pa v njihovi neposredni soseščini, npr. Arabis scopoliana, Hladnikia pastinacifolia in Primula carniolica. Na koncu druge knjige je pregled izginulih vrst (torej vrst, ki naj bi se v Alpah zdaj ne pojavljale več). Za vsako je izdelana arealna karta in horolo-ška oznaka. Nikjer v Alpah trenutno ni potrjenih njihovih nahajališč, so pa pri večini teh vrst območja, pobarvana s sivo, torej bi njihovo pojavljanje v teh delih Alp bilo potrebno še preveriti. Nekaj je tudi nedavno opisanih ali v zadnjem času na območju Alp novo odkritih vrst, ki so samo naštete na str. 1185 v drugi knjigi. Med njimi je takson Paeonia officinalis subsp. banatica. Daljši je seznam v horološkem ali taksonomskem oziru vprašljivih taksonov (ki torej v Alpski flori niso podrobno predstavljeni). Med slednje so npr. uvrstili vrsto Valeriana nemorensis, ki jo je opisal slovenski botanik B. Turk (1992) in ki jo najdemo tudi v dopolnjeni izdaji Atlasa furlanske flore (Poldini 2002: 506).
Zelo dobrodošla je tretja knjiga. V njej najdemo pregled družin in rodov, seznam endemitov, kazalo latinskih, nemških, francoskih, italijanskih, slovenskih in angleških imen, fitocenološki sistem (hierarhično urejen pregled sintaksonov z njihovimi avtorji, do ranga podzvez, v katere je eden izmed avtorjev, J. P. Theurillat, uvrščal obravnavane vrste), kazalo teh sintaksonov, seznam uporabljene literature (v njem so samo najpomembnejša dela, med slovenskimi le obe zadnji izdaji Male flore) in popis virov in avtorjev fotografij.
Ob podrobnem branju in pogosti uporabi tega nedvomno tehtnega, zelo uporabnega, v marsičem izjemnega dela bomo najbrž opazili tudi marsikaj, s čemer se morda ne bomo povsem strinjali (npr. že pri nomenklaturi ali taksonomskem statusu, fitocenološki pripadnosti, okoljski oznaki ipd.), verjetno (znani švicarski natančnosti navkljub) tudi kakšno netočnost (temu se še pri veliko manj obsežnih delih skoraj ne moremo izogniti). Že ob prvem, hitrem pregledu vseh treh knjig se je vsaj nekomu, ki ni taksonom, pokazalo veliko novosti v nomenklaturi in sistematiki. V primerjavi z zadnjo izdajo Male flore Slovenije (MFS, Martinčič & al. 1999) ima precej vrst drugačno ime ali drugačen taksonomski rang. Presojo upravičenosti teh novih imen (in drugačnega ranga) prepuščamo ustreznim specialistom.
Drobno opombo imamo v zvezi z omejitvijo alpskega sveta Slovenije. Morda bi vanj lahko priključili tudi Soško dolino med Mostom na Soči in Solkanom, to je pokrajino med reko Sočo in dolino Idrije (Kanalski Kolovrat, Korada), saj gre za južno prigorje Julijskih Alp in je ta pokrajina po geološki zgradbi, podnebju in rastju zelo podobna pokrajini na drugem bregu reke Idrije v sosednji Furlaniji (Beneški Sloveniji), ki pa jo Flora alpina uvršča med alpske pokrajine (kot del province Udine - Videm).
Nekaj opomb smo si zapisali pri predstavitvi posameznih vrst. Macesen (Larixdecidua) se na severnem robu Trnovskega gozda zanesljivo pojavlja spontano in bi lahko sivo barvo Dinarskega gorstva prevedli v modro (prva knjiga, str. 102). Cemprin (Pinus cembra) ima nekaj domnevno naravnih nahajališč tudi v slovenskih Alpah (Kotar & Brus 1999: 46-47) in bi kazalo alpski svet Slovenije pobarvati vsaj z enim od odtenkov sive barve (ibd., str. 106). Zanimiva je členitev vrste Pulsatilla alpina na več podvrst, med katerimi v slovenskih Alpah uspeva tudi podvrsta Pulsatilla alpina subsp. austroalpina (ibd., str. 146). Prav tako lahko omenimo, da imajo naši alpski maki v tem delu rang samostojnih vrst, npr. Papa-ver ernesti-mayeri, P. kerneri in P. victoris (ibd., str. 200, 202). Posnetek vrste Aquilegia nigricans (ibd.,
str. 186) morda ni najbolj tipičen (po barvi bolj spominja na takson A. atrata). Podvrsta Silene vulgaris subsp. antelopum (= S. vulgaris subsp. bosniaca) v tem delu nima tega ranga, temveč jo istovetijo s podvrsto S. vulgaris subsp. vulgaris (ibd., str. 332). Morda je vprašljivo, ali Wulfenov jeglič (Primula wulfeniana) res optimalno uspeva v združbah zveze Potentillion caulescentis (ibd., str. 636). Po našem mnenju so njegova optimalna rastišča v jugovzhodnoalpskem čvrstem šašju (ki po sistemu v tem delu pripada podzvezi Caricenionfirmae). Gotovo je umestno, da avtorji, zaradi različne raziskanosti v različnih delih Alp, pri rodu Rubus niso šli v podrobnosti in so nekatere male vrste obravnavali (omenjali) pri agregatu Rubus fruticosus agg. Podobno so na rangu agregata deloma obravnavali taksone iz rodu Alchemilla. Vrsta Agrimonia procera (ibd., str. 754) uspeva tudi v alpskem svetu Slovenije (Kaligarič & Škornik 1998: 13), prav tako vrsta Potentilla micrantha (ibd., str. 780). Podobno so v alpskem fitogeo-grafskem območju Slovenije znana in objavljena nahajališča taksonov Sorbus mougeotii (str. 780, ker gre v splošnem za zahodnoalpski takson, bi lahko slovenski alpski svet označili vsaj s sivo barvo), Prunus mahaleb (str. 812), Laburnum anagyroides subsp. anagyroides (str. 816), subspontano Acer negundo (str. 1044). Kot ksenofita Flora alpina za alpski svet Slovenije omenja vrsto Prunus serotina (str. 814), ki jo v MFS še ni, pač pa jo najdemo v Gradivu za atlas flore Slovenije (Jogan & al. 2001: 303). Na str. 854 v prvi knjigi pri taksonu Oxytropis campestris subsp. campetris ni pobarvan slovenski alpski svet, čeprav MFS (str. 274) omenja nahajališča v Karavankah. Taksonu Lathyrus ochraceus subsp. ochraceus (= L. laevigatus) istovetijo tudi takson L. occidentalis var. montanus, čeprav so primerki iz naših Alp bolj podobni primerkom taksona L. ochraceus subsp. occidentalis (ibd. str. 880). Pri podvrsti Hedysarum hedysaroides subsp. exaltatum so kot optimalna rastišča izbrali združbe zveze Caricion ferrugineae. Po našem izkustvu je to bolj vrsta skalnih razpok (ibd., str. 950). Takson Laserpitium gaudinii (= L. krapfii subsp. gaudinii) ima poleg srednjega dela alpskega loka v arealni karti z modro pobarvano tudi Dinarsko gorstvo, ni pa pobarvan slovenski alpski svet (str. 1144). Ali to pomeni, da ta takson istovetijo s taksonom Laserpitium krapfii subsp. krapfii, ki po MFS uspeva tako v alpskem (Tolminsko) kot v dinarskem in preddinarskem fitogeografskem območju Slovenije? Pogrešamo (vsaj v opombah) tudi takson Gentiana (= Gentianella) liburnica, ki ga MFS navaja tudi za alpski svet Slovenije.
V drugi knjigi je na strani 36 najbrž pomotoma izpadlo slovensko ime za vrsto Lycium barbarum - navadna kustovnica. Na strani 68 te knjige so pri fotografiji štajerskega pljučnika (Pulmonaria sti-riaca) upodobljeni listi, ki po našem mnenju pripadajo vrsti P. officinalis. Za vrsto Borago officinalis (str. 82) je že nekaj let znano subspontano uspevanje tudi v slovenskem alpskem svetu (Čusin 2001: 6). Vrsti Omphalodes verna (ibd., str. 94) so dali zelo široko fitocenološko oznako (razred Carpino-Fagetea sylvaticae). Po našem mnenju je to vrsta zveze Aremonio-Fagion. Pojavljanje vrste Calamintha menthi-folia (= Calamintha sylvatica) v alpskem svetu Slovenije je najbrž zanesljivo, prav tako pojavljanje vrste Calamintha einseleana (= C. brauneana) - str. 140 in 142. Pri vrsti Campanula zoysii (ibd., str. 304) je treba z modro označiti tudi Dinarsko gorstvo (Trnovski gozd). Vrsta Campanula pyramidalis sodi med značilnice jugovzhodnoalpske podzveze skalnih razpok Physoplexido-Potentillenion caulescentis le pogojno, ker pač to delo ne zajema submediteranskega območja. Po Alpski flori (ibd., str. 326) sta taksona Campanula witasekiana in C. inconcessa istovetna (na možnost takšnega vrednotenja je pred časom opozoril že T. Wraber). Na str. 554 v drugi knjigi je posnetek nenavadnega herbarijskega primerka za vrsto Tephroseris longifolia (= Senecio ovirensis)! Pri taksonu Leontodon hispidus podvrste omenjajo le v sinonimiki (v kazalu), pač pa najdemo precej podrobno obdelan rod Taraxacum, tudi omembo vrste Taraxacum ceratophorum za alpski svet Slovenije (najbrž gre za Melzerjevo najdbo z Mangarta - t. Wraber 2001: 70, ki pa jo MFS ne upošteva). Precej težav je bilo s posnetki nekaterih vrst iz rodu Festuca (kar je seveda razumljivo, pomagali so si s herbarijskimi primerki). Pri taksonu Dactylorhiza lapponica pripominjamo, da so potrjena nahajališča tudi v alpskem svetu Slovenije (glej npr. Ravnik 2002: 94).
Te naše drobne opombe (morda vse tudi niso upravičene) seveda niti malo ne morejo zmanjšati vrednosti in pomembnosti tega obsežnega, s tremi knjigami zaključenega projekta, zato gre avtorjem in vsem svetovalcem naše iskreno in veliko priznanje. Prepričani smo, da bo Flora alpina zelo kmalu našla pot v naše strokovne knjižnice, saj zaradi cene (190 evrov) vsakomur, še posebej študentom, najbrž
za nakup ne bo dostopna. Brez dvoma bo to med botaniki in fitocenologi, ki smo dejavni tudi v Alpah,
splošno uporabljeno in pogosto navedeno delo in se bodo ob tej uporabi pokazale tudi izboljšave, ki jih
bodo avtorji lahko upoštevali pri morebitnem (oz. verjetnem) ponatisu.
Literatura
Čusin, B., 2001: Prispevek k flori Breginjskega kota. Hladnikia (Ljubljana) 11: 5-16.
Jogan, N., T. Bačič, B. Frajman, I. Leskovar, D. Naglič, A. Podobnik, B. Rozman, s. strgulc - Krajšek & B. Trčak, 2001: Gradivo za Atlas flore Slovenije. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, 443 pp.
Kaligarič, M. & s. škornik, 1998: Agrimonia eupatoria L. in Agrimonia procera Wallr. v Sloveniji. Hladnikia (Ljubljana) 10: 11-14.
Kotar, M. & R. Brus , 1999: Naše drevesne vrste. Slovenska matica, Ljubljana, 320 pp.
Lauber, K. & G. Wagner 1998: Flora Helvetica. 2. Aufl. Verlag Haupt Bern - Stuttgart - Wien, 1614 pp. (prva izdaja l. 1996, tretja izdaja leta 2001).
Martinčič, A. & F. sušnik, 1984: Mala flora Slovenije. Praprotnice in semenke. DZS, Ljubljana, 793 pp.
Martinčič, A., T. Wraber, n. Jogan, v. Ravnik, A. Podobnik, B. Türk & B. vres, 1999: Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 845 pp.
Poldini, L. (s sodelovanjem G. Oriolo & M. Vidali), 2002: Nuovo Atlante corologico delle piante vascolari nel Friuli Venezia Giulia. Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia, Azienda Parchi e Foreste Regionali & Universitá degli Studi di Trieste, Dipartimento di Biologia, Udine, 529 pp.
Ravnik, v., 2002: Orhideje Slovenije, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 192 pp.
Türk, B., 1992: Nova vrsta baldrijana, Valeriana nemorensis spec. nova v Sloveniji. In: Jogan, N. & T. Wraber (eds.): Flora in vegetacija Slovenije. Zbornik povzetkov referatov na simpoziju slovenskih botanikov v Krškem 24.-26. 9. 1992, p. 46-47, Ljubljana.
Wraber , T. 2001: Rastlinoslovne raziskave v Triglavskem narodnem parku. In: Bizjak, J. & M. Šolar (eds.): Dvajset let pozneje - 1981-2001. 20 let zakona o TNP, p. 63-71, Triglavski narodni park, Bled.
Igor Dakskobler
Elvica Velikonja: Kako jim rečemo pri nas
Založili Društvo Gora in OŠ Otlica, 2004, 56 str.
22. oktobra 2004 je bila na Osnovni šoli Otlica predstavljena knjiga z naslovom »Kako jim rečemo pri nas« in podnaslovom »prispevek k rastlinskemu imenstvu na Gori«. Poleg zanimivega kulturnega programa, ki so nam ga pripravili učenci, so mi v spominu ostale besede avtorice, Elvice Velikonja, ki najbolje povedo s kakšnim namenom je knjiga napisana: »Rastline v knjigi niso zbrane zato, ker bi rasle samo pri nas. Še zdaleč ne. Večina teh rastlin je celo dokaj pogostih ne samo v Sloveniji, ampak tudi izven. Tudi niso zbrane, ker bile kako drugače znamenite. Te rastline so zbrane v knjigi enostavno zato, ker imajo naša lepa domača imena.« Ali ste vedeli, da dlakavemu sleču na Gori rečejo žižnpajn? Ko boste prebirali knjigo, pa boste izvedeli tudi kaj so lakujni, smukuce, žutene, žvenikelj....
Knjigo je na pot pospremil dr. Tone Wraber, ki je tudi sicer pri njenem nastajanju veliko pomagal. Pomen takšnega dela lepo ponazorijo njegove besede: »Nastala je prikupna, strokovno zanesljiva, nazorno ilustrirana in v več pogledih dragocena zbirka ljudskih rastlinskih imen. Ob tem je treba pripomniti, da obstoječi slovenski rastlinskoimenski zaklad ni do kraja dognan, saj ni popoln niti krajevno niti vrstno vseob-
sežno. So kraji v Sloveniji, kjer tamkajšnja raba še ni bila raziskana in zapisana, predvsem pa je tudi res, da imajo istovrstne rastline na različnih območjih ali celo v najbližji soseščini mnogokrat različna imena.«
Knjigo sta založili Osnovna šola Otlica in Društvo Gora, za zanimivo obliko knjige pa je poskrbela Suzana Ipavec. Po kratkem predgovoru, kjer nam avtorica, sicer učiteljica matematike in fizike in mentorica botaničnega krožka, predstavi sodelavce knjige, sledi Uvod, v katerem preberemo, kako je knjiga nastala. V poglavju Zakaj »Kako jim rečemo pri nas«? se seznanimo z osnovami znanstvenega poimenovanja rastlin, izvemo pa tudi zakaj so nekaterim rastlinam Gorjani (prebivalci Predmeje, Otlice in Kovka) dali prav posebna imena, druge pa so še zmeraj le roža, trava, grm ...
Sledi opis 32 izbranih rastlin. Vsaka rastlina v knjigi je predstavljena s fotografijo in s tremi imeni. Slovenskemu imenu sledi znanstveno ime (oboje povzeto po Mali flori Slovenije 1999) in na koncu še domače, krajevno ime. Zanimiva oblikovna rešitev nam na levih straneh knjige ponuja besedilo, na desnih pa fotografije. Prav je tudi to, da so skupaj predstavljene različne, vendar na videz podobne vrste, ki imajo zato ponekod ista domača imena.
V kratkem opisu vrst so poudarjene njihove krajevne značilnosti, kje rastejo, za kaj so jih ali jih na Gori še uporabljajo. Nekatere so še pred leti nabirali kot zelišča, z drugimi so se otroci igrali ali se z njimi posladkali, tiste lepe za oko pa so si Gorjanke presadile k hišam in si tako polepšale svoje domove. Zvemo pa tudi za kakšno zanimivo zgodbico ali vražo, povezano s temi rastlinami. Kvalitetne fotografije so večinoma prispevali avtorica in ožji člani družine Velikonja. Na zadnjih straneh najdemo še seznam literature, seznam informatorjev, ki so sodelovali v anketi in kazalo.
Vsekakor je ob prizadevanju gospe Elvice Velikonja in gorjanskih osnovnošolcev nastal dragocen prispevek o ljudskem imenoslovju rastlin, ki je zanimiv ne samo za botanike, ampak tudi za strokovnjake z drugih področij. Tovrstne publikacije v Sloveniji zelo pogrešamo, zato avtorica in njeni sodelavci zaslužijo veliko pohvalo za ves vloženi trud in vso podporo ob morebitnih podobnih projektih v prihodnje.
Boško Čušin
Srečanje slovenskih botanikov - Ljubljana, 20. novembra 2004
Vsakoletno srečanje slovenskih botanikov na eno od novembrskih sobot je že ustaljena tradicija. Letos je bil tak dan 20. novembra v Ljubljani na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete. Srečanje je, kot vedno doslej, skrbno organiziral prof. dr. Tone Wraber s sodelavci na katedri za botaniko že omenjenega oddelka in fakultete.
V letu 2004 je dopolnil 80 let prof. dr. Vlado Ravnik. Njegovo pestro pedagoško in znanstveno delo je predstavil prof. dr. Tone Wraber. Prof. Ravnik je opisal nekaj novih rastlinskih taksonov, je eden najboljših poznavalcev družine orhidej pri nas, svoj izostreni čut za opazovanje rastlin pa je združil s slikarskim talentom in ustvaril odlične risbe in slike naših rastlinskih vrst; alpske vrste lahko občudujemo v njegovi ikonografiji Rastlinstvo naših gora (1999).
Minilo je 100 let, kar se je v Sankt Peterburgu rodil prof. dr. Vladimir Tregubov. Raziskoval in služboval je po Evropi (Francija, Bosna, Slovenija), v severni Afriki (Maroko) in v jugozahodni Aziji (Iran). Kar nekaj let je po drugi svetovni vojni preživel tudi v Sloveniji in ga ob G. Tomažiču in M. Wraberju uvrščamo med pionirje pri fitocenoloških raziskavah naših gozdov. Prispeval je tehtne, temeljne študije o macesnovih gozdovih, alpskem bukovju in dinarskem jelovem bukovju. Življenje in delo široko razgledanega strokovnjaka je predstavil njegov sodelavec (v letih 1962/63) na Inštitutu za biologijo SAZU, akademik dr. Mitja Zupančič.
O Andreju Fleischmannu, botaniku, piscu botaničnih pregledov in prvem vrtnarju Botaničnega vrta v Ljubljani je ob 200-letnici rojstva govorila dr. Nada Praprotnik, muzejska svetnica in botanična skrbnica Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani.
Letos je nenadoma in mnogo prezgodaj umrl Zdravko Keglevič (1956-2004), odličen gimnazijski učitelj biologije, navdušen botanik, gornik in popotnik. Njegovo življenje nam je ob fotografijah približal njegov študentski sostanovalec in prijatelj dr. Branko Vreš.
Alenka Mujdrica s Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru je s sodelavci preučevala procese zaraščanje vegetacije v okolici Sv. Lovrenca pri Postojni. Pri določanju velikosti zaraščajočih se površin so primerjali različno stare kartografske podlage (najstarejše iz 18. stoletja), obenem pa jih je posebej zanimala vloga kobulnic, zlasti njihovih alelopatskih snovi pri zaraščanju travnikov v smeri proti gozdu.
O pojavljanju nekaterih redkih in manj znanih vrst v Sloveniji so poročali raziskovalci z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU, in sicer dr. Valerija Babij, mag. Andrej Seliškar in dr. Branko Vreš o vrstah Sisymbrium loeselii, Coronopus didymus in Lycopus exaltatus; o najdbah vrst Violapyrenaica, Scorzonera villosa, Scorzonera humilis, Plantago holosteum, Plantago maritima, Lemna gibba, Iris sibirica subsp. erirrhiza in Galium rubioides iz zahodne Slovenije pa je poročal dr. Igor Dakskobler.
Doc. dr. Nejc Jogan s sodelavci Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete sodeluje pri mednarodnem projektu 6. okvirnega programa Evropske skupnosti - IntraBioDiv. Podrobneje je predstavil botanične ekskurzije v silikatne avstrijske Alpe.
Med odmorom smo si pod vodstvom dr. Jožeta Bavcona, direktorja Botaničnega vrta v Ljubljani, v bližini stavbe Oddelka za biologijo ogledali na novo urejeni rastlinjak, kamor so pred nedavnim iz že premajhnega in dotrajanega objekta v vrtu ob Ižanski cesti preselili sredozemske lesne rastline in so-čnice (kaktuse, debelolistnice in mlečke).
V začetku novembra leta 2004 je izšla monografija »Natura 2000 v Sloveniji - Rastline«, pri kateri je s svojimi prispevki sodelovala večina slovenskih poklicnih botanikov. Knjigo je predstavil mag. Boško Čušin z Biološkega inštituta ZRC SAZU.
Vtise z nekaterih letošnjih mednarodnih botaničnih simpozijev je povzel doc. dr. Nejc Jogan.
Mag. Andrej Seliškar, dr. Valerija Babij, dr. Metka Culiberg, dr. Tatjana Čelik, mag. Boško Čušin, dr. Božo Drovenik, dr. Branko Vreš in Vinko Žagar so v letošnjem letu kartirali habitatne tipe na po-stojnsko-pivškem območju in predstavili njihovo naravovarstveno vrednost.
Branko Bakan s Pedagoške fakultete v Mariboru nas je prepričal, da Prekmurje, čeprav biotsko zaradi intenzivnega kmetijstva navidez ena najbolj osiromašenih slovenskih krajin, še vedno skriva mnogo zanimivih rastlinskih vrst, ki jih tudi botaniki s precej daljšim stažem redko odkrijemo v naravi.
Dr. Boštjan Surina (z Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem v Kopru) in Tinka Bačič (z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete) sta pripravila kronološki pregled naravovarstvene problematike območja Volovje rebri pri Ilirski Bistrici.
Za konec srečanja smo se ob predavanju doc. dr. Roberta Brusa (z Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete) preselili v Kalifornijo med najstarejše in najvišje še živeče rastline - drevesa na svetu.
Vsi predavatelji so bili strokovno skrbno pripravljeni, njihova predavanja pa so bila ob zanimivih fotografijah tudi prijetno estetsko doživetje.
Valerija Babij
Oblikovanje slik in tabel - Slike so črtne, pripravljene z računalniško grafiko in kontrastno natisnjene ali narisane s tušem. Izjemoma pridejo v poštev tudi kontrastne fotografije. Na slikah so narisane tudi dolžinske enote (grafična merila) v obliki "I 5 mm" in brez nadaljnjega razčlenjevanja. Na sestavljeni sliki mora biti jasno, na katere dele se katera dolžinska enota nanaša. Na zemljevidih je poleg grafičnega merila nedvoumno označena tudi smer severa z "N". Če je slik več, so zaporedno oštevilčene z arabskimi številkami, na sestavljenih slikah pa posamezni deli s črkami; tabele prav tako oštevilčimo z arabskimi številkami, a neodvisno od oštevilčenja slik. Pod vsako sliko ali tabelo je pojasnjevalni tekst v slovenščini in angleščini (npr. Sl. 1: ..., Fig. 1: ...), v besedilu pa se slike oz. tabele omenjajo kot sl. 1, sl. 2a, tab. 1... Pojasnjevalno besedilo k slikam in tabelam se doda v besedilu čisto na koncu, na robu natisnjene kopije besedila pa se označi, v katerem delu naj bi bila slika ali tabela. Najbolje je, da so slike pripravljene večje, kot bodo kasneje v reviji. Enostavne tabele lahko oddate kar na disketi, zapletenejše pa poleg tega oddajte tudi tako pripravljene, da jih bo mogoče kot slike vključiti v tekst.
Floristične notice - V tej rubriki objavljamo tako ali drugače zanimive floristične najdbe, predvsem z območja Slovenije, le izjemoma tudi nove vrste za slovensko floro (te je smiselneje podrobneje predstaviti v samostojnem članku, ki vsebuje tudi slike in diagnozo obravnavane vrste). Obseg prispevkov naj ne bo prevelik, načeloma ne več kot eno stran. Popolno znanstveno ime obravnavanega taksona (brez citiranega vira in letnice) predstavlja naslov prispevka. Sledi kratka pisna oznaka pomena najdbe (npr. "Potrditev več desetletij starih navedb za Belo Krajino." ali "Nova nahajališča redke vrste.") v slovenščini in angleščini, tej pa sledi navedba novih nahajališč po vzorcu:
9559/1 (UTM WM44) Slovenija: Štajerska, Pohorje, Frajhajm nad Šmartnim na Pohorju, pri kmetiji Vošnik, 900 m s. m.; suhe košenice. Leg. D. Naglic, 5. 7. 1987, det. M. Ristow, 7. 7. 1987 (LJU XXXXXX). Tem navedbam sledi komentar z obrazloživijo pomena najdb in ostalimi pripombami. Literaturne navedbe se navaja po bibliografiji v Rdečem seznamu (T. Wraber & P. Skoberne , Varstvo Narave 14-15), dodatne literaturne vire pa doda za komentarjem. Na koncu vsake notice je s polnim imenom podpisan njen avtor.
Recenzije - Naslov recenzije je naslov recenziranega dela po vzorcu citiranja literature z dodatnimi podatki o vseh avtorjih (če so trije ali jih je več), prevajalcu, številu strani in ceni. Za razliko od siceršnjega citiranja literature najprej navedemo polni naslov obravnavanega dela. Recenzije naj ne presegajo dveh strani natisnjenega besedila.
Oddaja besedil - Ob predložitvi članka v objavo naj avtor odda dve jasno čitljivi kopiji besedila, natisnjeni enostransko na belem A4 papirju, z dvojnim razmikom, z nepotiskanimi robovi, širokimi vsaj 3 cm, vsaka stran naj ima v glavi napisano ime avtorja in zaporedno številko strani (v zvezi z načinom tiska glej "Oblikovanje besedil"). Po recenziji oddanega članka bo avtor prejel nazaj eno kopijo tipkopisa z morebitnimi pripombami, na podlagi katerih naj v roku 14 dni predela besedilo in predelan članek vrne uredniškemu odboru. V primeru, da je besedilo jezikovno šibko, lahko uredniški odbor od avtorja zahteva, da sam poskrbi za lektoriranje.
Šele po prejeti recenziji in vnešenih popravkih je potrebno besedilo oddati tudi na disketi (3,5") za PC in sicer oblikovana kot ASCII datoteko ali s katerim od bolj uporabljanih urejevalnikov (Word, Wordstar, Word for Windows...), uporaba vrste in verzije urejevalnika pa naj bo posebej navedena. Če besedilo ne bo oddano na disketi, bo pisec moral plačati pretipkavanje.
Revija prispevkov ne honorira. Za vsak članek dobi(jo) avtor(ji) po 50 posebnih odtisov, avtorji notic pa po 10 posebnih odtisov notic.
17 (2004)
VSEBINA:
Tone Wraber:
Floristične novosti z Notranjskega Snežnika, 2.
Andrej Martinčič:
Kritični prispevki za mahovno floro
Slovenije, 13-15.
Igor Dakskobler:
Gozdna vegetacija Bovškega (Julijske
Alpe, severozahodna Slovenija)
Urban Silc:
Redke združbe z dominantnimi metlikami
Notulae ad floram Sloveniae
Nova nahajališča
Miscellanea
CONTENTS:
5 Tone Wraber:
Floral nowelties from the Mt. Notranjski Snežnik (SW-Slovenia), 2.
15 Andrej Martinčič:
Critical contributions to the bryophyte flora of Slovenia, 13-15.
25 Igor Dakskobler:
Forest vegetation of the Bovec region (the Julian Alps, northwestern Slovenia)
39 Urban Silc:
Rare plant communities with dominating Chenopodium species
43 Notulae ad floram Sloveniae
51 New records
61 Miscellanea