156
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik.
Vvod.    Priprave za romanje.    Odhod.
„Oj, blagor Vam, ki pojdete v Rim! Tudi jaz bila sem uže tako srečna, nahajati se tam. Kdor je videl Rim enkrat, boleha tako rekoč hrepenenja, videti ga vnovič !"
Frančiška baronica Pilat.
Dolga dolga leta nosil sem v dnu svojega srca vroče želje, videti v življenji enkrat ono preslavno mesto, ki je bilo v starodavnih časih središče enega izmed najbolj hrabrih, pogumnih, učenih in premedenih narodov vseh vekov in časov, in na čegar razvalinah postavila si je svoj prestol nepremagljiva in večna moč, sv. katoliška cerkev, da bi razširjala od tod luč Kristovo, luč prave sv. vere rodovom vse zemlje. „Roma" bila je ponos starim Rimljanom; ,,sv. Rim" pa je središče vsega katoliškega sveta, in radosti zatriplje vsakemu pravoverniku srce, ako izreče to sloveče ime.
Uže 1. 1871., ko se je bilo šlo lepo število Slovencev poklonit papežu - jetniku Piju IX., mikalo me je močno, pridružiti se njim. Neka nemila okoliščina odvrnila me je bila od tega; kolikorkrat sem se pozneje zmislil na to, zabolelo me je nekako pri srcu , in tudi ta trenutek še mi je žal ter mi dalje bo , da sem bil ostal takrat doma. — Ko je pa „Danica" v svojem 11. listu 1881. leta zaklicala našemu narodu: ,,V Rim! v Rim!" šinil mi je, prebravšemu ta klic, skoz kost in mozeg, in zdajci djal sem sam sebi: „Joža! —zdaj ali pa nikoli!" Sklenil sem bil sicer, želje svoje ne obešati na veliki zvon; al ideja velikega in splošnega slavjan-skega romanja   tje do   prestola   apostoljskega   videla se
mi je tako uzvišena, da je v 14. listu „Danice" tudi moja malenkost, akoravno v to nepoklicana, pod ano-nimom „R. P." vabila naš narod k obilni udeležbi romanja , ter ob enem nasvetovala nekak načrt, po katerem naj bi se vsa stvar vravnala. Skoda, da moje besede niso bile padle na plodovita tla; nasledek tega pa je bil, da smo Slovenci ravno z romanjem našim pokazali , kako malo edini da smo. O tem vendar nobene daljne besede več!
Do malega vse časopisje, slavjansko in neslavjan-sko , romarski ideji in katoliški stvari prijazno in neprijazno obravnavalo je od časa do časa to zadevo; romarjev oglaševalo se je čedalje več, in stvar prihajala je čedalje bolj mikavna, neizrečeno in neskončno vabljiva. Ker se je Slovencev od dne do dne več za romanje oglašalo , jeli so lih bratoljubno vabiti slovanski bratje na severu (Cehi, Poljaci) in na jugu (Hrvatje itd.), naj se jim pridružijo. Prvi izvolili so si bili pot preko Trsta in čez Jadransko morje v Jakin (Ankono) ter naprej naravnost v Rim. Stroški tega potovanja kazali so se v resnici tako zmerni, in zamuda časa tako kratka, da je veČina Slovencev sklenila, pridružiti se njim, a ne Hrvatom, ki so po večem nameravali romati po suhem skoz Notranjsko, čez Gorico, Kormin, Benetke, Bo-lonijo itd. proti Rimu. Za to potovanje (s Hrvati namreč) treba je bilo več časa in kazali so se tudi veči stroški.
Kar zadene priprave moje osebe , vršile so se mi precej srečno. Trdo denarno zadevo poiahkala mi je prijazna prijateljska roka; še dokaj lože mi je šlo za šolskega namestovalca za čas romanja (č. g. kaplan in katehet L. Z. so mi rade volje to obljubili); in tudi si. c. kr. okrajni šolski svet v Kranji brez vsega ugovora dovolil mi je šolskega namestovalca za 14 dni. Kdo je bil tedaj bolj srečen od mene!
Da vravnanje in vladanje tako mnogoštevilnega romanja ni lahka stvar, kdo bi o tem dvomil? Ni bilo čudo toraj, da je bil od strani severnih Slovanov popotni načrt večkrat nekoliko premenjen. Poslednjič prejel sem od prečastnega gosp. prosta dr. Aot. Jarca iz Ljubljane, ki so sprejemali slovenske romarje, listnico naslednjih besed: „Rimski romarji pridejo iz Dunaja uže zjutraj ob devetih 31. min v ponedeljek (27.) v Ljubljano". (Določen je bil namreč poprej čas prihoda še le na popoldan tega dneva.)
Prišla je bila nedelja, 26. rožnika 1881. kot dan ndhod.. Dovršil sem bil še vsa opravila, katera mi naklada moj poklic na tak dan in poslovil se nekako otožnega srca od ljube domače hiše. Temu se tudi ni bilo čuditi; zakaj potovati čez sinje morje v deželo, katere stanovniki nam Avstrijanom od nekdaj niao bili prijazni, o času najhujše poletne vročine in v podnebje, celo za ondotne domačine pogostno nezdravo; poleg tega italijanskega jezika nezmožen itd., — vse take in enake razmere premišljevaje se človeku nekako vzali pri srcu, zapustivšemu ljubi dom. — Ob 5. uri popoiudne odpeljal me je poštni voz. Izmed 7 romarjev iz starolo-škega dekanata odhajal sem menda jaz zadnji z doma. Na poli pota proti Skofji Loki sešla sva se s prvim romarskim tovarišem in starim pobratimom č. gosp. Primožem Peterlin-om, farnim namestnikom pri sv. Lenartu. On je bil uže pred 10 leti v sv. Rimu , in uže takrat me je prav zelo vabil , naj se pridružim tadanjim romarjem. Da sem bil take tovaršije toraj srčno vesel, je več kot gotovo. V Skofji Loki so nama prijazni gg. kapucini postregli z dobro malo južino, in povsod, kamor sva prišla, voščili so nama srečen, zdrav pot, pri-poročevali se v pobožen spomin na svetih krajih in mestih, pa tadi za odpustke (spominke) iz Rima. Ob 8. uri zvečer odpeljala sva se iz Loke, ob poli 9. ure pri-
157
drdral je brzi vlak dol od Zgornje-Gorenjskega, in okoli 10. ure bila sva v Ljubljani, kjer sva našla v gostilni „pri Avstrijskem Cesarju" prav dobro in prijetno prenočišče.                                                         (Dal. prih.)
164
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik.
(DaJje.)
V Ljubljanu
V jutro 27. rožnika bila sva z gosp. tovarišem uže prav zgodaj na nogah. Vreme je bilo deževno, nič kaj prijetno. Po jutranjih opravkih sva šla k preč. gospodu prostu dr. Jarcu in tam dobila ,,sprejemnico", katero je moral imeti vsak romar, ako je hotel deležen biti po-lajšav, romarjem na potovanji zagotovljenih. Tudi z laškim denarjem je kazalo potrebno preskrbeti se koj v v Ljubljani, da bi med potjo zarad tega ne bilo kakih sitnosti. Uže koj pri tem poslu sem se prepričal, kako da se tudi v denarnih zadevah ,;suče svet". O času, ko je bila še naša Avstrija gospodinja v Veneciji in Lombardiji, niso hoteli oholi Italijani od nje sprejemati druzega denara, ko samo srebro in zlato. Zdaj pa? Za lep moj avstrijski bankovec nametal mi je gosp. menje-valec brez vsega ,,cvenka in plenka" same umazane talijanske cunje na kamnito mizico. Kaj sem hotel druzega, kot tiho pobrati te žalostne reprezentante italijanskih financ!
Ob poli desetih dopoldan napovedan je bil prihod posebnega vlaka s severo-siovanskimi romarji. Naročen je bil zd-nje na kolodvoru obed, in reklo se je, da se hočejo ondi muditi okoli ure časa. Zarad gotovosti podali smo se uže okoli 9. ure na kolodvor. V čast Ljubljane naj bo in ostane za vse prihodnje čase zapisano, da ona je hotela dostojno sprejeti in pozdraviti severo-slovanske rimske romarje. Z nami, to je, z romarji slovenskimi hitelo je na kolodvor vse, kar se zaveda v Ljubljani slovanskega rodoljubja: visoko in nizko, omikano in priprosto, staro in mlado. Voditelj slovenskega naroda, zdaj uže v Bogu počivajoči gospod dr. Janez Bleiweis; odbor katoliškega društva s prvomestnikom prostom gosp. dr. Ant. Jarcem na čelu; čitalnični pevci z zastavo; „Sokol" z zastavo, koliko pa se je še naroda primikalo urnih korakov h kolodvoru! Vrt kolodvorske gostilne, kjer so bile vravnane mize za romarski obed, nakitjen je bil z neštevilnimi narodnimi zastavami , z eno besedo: Ljubljana se je hotela ta dan pokazati severo-slovanskim obiskovalcem istinito središče slovensko.
Prišedši na kolodvor zvedeli smo, da so potujoči Slovani telegrafično naročili, da hočejo imeti romarji v ljubljanski stolni cerkvi sv. mašo, potem pa si vsaj po večem ogledajo našo belo Ljubljano.
Na prihod dražih gostov ni nam bilo treba dolgo čakati. Neizrekljivo in nepopisljivo navdušenje prešinilo je srca na tisoče zbranega našega naroda! ko prisopiha
165
hlapon urne drse s severo-slovanskimi brati na postajo. Gromoviti „živio-" in „slava"-klici, ter vbrano petje čitalničnih pevcev pozdravi došle romarje. — Res! do solz ginljiv je bil ta prizor. Ta sloveč pozdrav iznena-dil je vidoma došle severne brate; vse po vagonih dre-njalo se je k oknim in durim, in odzdravljalo nam s „at žije", „slava" itd.
Na to pozdravi prečastni gosp. prost dr. Ant. Jare milostljivega levovškega metropolita Se m brat o vica, kakor tudi voditelja Cehov, gosp. prosta Vacsl. Š tulca, in voditelja Poijakov, gosp. mona. Stojalowski-ja 8 prijaznim ogovorom. Prečastni gosp. prost V. Štule Be je s toplo besedo zahvalil za tako srčni sprejem, in tej zahvali odgovoril je z gioljivimi besedami gospod dr. Jan. Bleiweis. — Med tem so stopili romarji iz vagonov, vredili se v dolgo Četo ter napotili se v mesto proti Senklavžu. Videti so bili tu premožni in revni; plemenitniki in priprosti narod; stari, mladi, možki in nježni ženski spol. Kar ima slovanski sever narodnih noš, vse si mogel ta dan videti v beli Ljubljani; vrh tega so imeli še vsi romarji prsa svoja nakitjena z narodno kokardo. Da je tudi naš narod pospremil romarje v Senklavž, ume se samo po sebi, in le gredć je bila lepa naša katedralna cerkev v vseh svojih obširnih prostorih prenapolnjena. K velikemu altarju je zdajci priatopil voditelj Poljakov, prečastni gosp. mons. Stojalowski; orgije na koru se mogočno oglasijo, in po vsej cerkvi zadoni iz grl navzočih romarjev starodavna češka pesem: „Hospodi pomiluj!" Tudi k stranskim altarjem je pristopilo več gospodov duhovnikov izmed romarstva. Po povzdigovanji začulo se je petje poljsko, po zavživanji po rutensko. Poslednji pevci pokazali so največo izurjenost (kar smo tudi pozneje v Rimu o tridnevnici sv. Cirila in Metoda opazovati priliko imeli). Proti sklepu sv. maše zadonela je zopet vskupno staročesko pesem: „Svaty Vaclave". Po končanem sv. opravilu so prečastiti gosp. stolni prost Jož. Zupan pozdravili milosti, levovskega nadškofa Sembra-soviča, potem so leta podelili vsem nazočim sv. apo-stoljski blagoslov, in v istem sprevodnem redu, kakor to došli, odhajali so severni romarji zopet nazaj na kolodvor.    Se ve, da tudi mi z njimi.
Neprijetni dež ni pustil obedovati tujim gostom na krasno okinčanem vrtu. Nagloma so se bile mize prenesle v podstrešje kolodvorskega koridora. Med obedom prepevali so neprestano čitalnični pevci prekrasne domorodne pesme ter s tem sladili severnim bratom obed. Vse je bilo navdušeno, in gotovo Ljubljana ne bo kmalu pozabila tega dneva; pa ne le ona, pozabil ga gotovo ne bo severo-slovanski svet.
Odhod iz Ljubljane.   Potovanje skoz Notranjsko.
Proti 12. uri dalo se nam je znamenje za odhod. Nepopisljiva in nedopovedljiva čutja prešinjala so nam srca, ko smo zasedali vozove. Misel: „zdaj romamo v sv. Rim", bila je tako sladka, da smo prav radi verjeli besedam „Danice", katere je zapisala po našem odhodu: „da jih je mnogo obžalovalo, da niso v naših vrstah". Med tisočerimi burnimi „živio"-klici, med iskrenimi voščili „srečen pot!" med navdušenim petjem či-talničarjev in „Sokolcev", ter med vihranjem belih robcev v slovo zapustili smo ljubljanski kolodvor, in zavo-zili ven proti Notranjskemu.
Družba v našem vagonu bila je jako prijetna; bili so naši domači gospodje, duhovni in neduhovni, Šta-jarci, Moravci, Poljaki i. dr.
Kako prijeten in nepozabljiv vtis pa je bilo napravilo slovesno ljubljansko sprejetje na severne brate, čutili smo Slovenci ves čas našega daljnega potovanja;
povsod in pri vsaki priliki — in   teh   ni bilo malo ,   in tudi težavnih dosti  — bili so skrbni za nas,   kakor za svoje lastne ljudi.    Nek  gosp. poljski duhoven   djal   mi
Je: „Ljubljana ostane nam nepozabljiva. Prevozili smo »ili uže velik oddelek Slovenije, peljali se preko Maribora in Celja, pa nikjer se ni brigala živa duša za nas. A — Ljubljana! ta nam je sijajno pokazala narodno bratoljubje."
Med potjo skoz Notranjsko imeli smo lepo priliko, opozorovati severne brate na znamenitosti tega čudapol-nega dela naše domovine. Vožnja čez ljubljansko močvirje, velikanski borovniški „viadukt", pogled na Bistro in Vrhniko, v Logatcu opomin na bližino bogatega sre-bernega rudnika v Idriji, na Rakeku bližnja soseščina preimenitnega cirkniškega jezera, v Postojni znamenitost sloveče podzemeljske jame, razgled na Nanos in okolico predjamskega grada (Luegg), vse to dalo je gradiva dovolj za opis in vredno pohvalo notranjske strani. Ker smo se vozili z brzovlakom, nismo v Postojni nič ostali, kar nam je pa bilo zel6 žal. Zapazili smo namreč na kolodvoru več gospode, med drugim tudi preč. gosp. dekana; po trgu pa smo videli vihrati narodne zastave, kar smo tolmačili za prijazen pozdrav sloveče Postojne rimskim romarjem.
Tudi na daljni vožnji proti St. Petru prilika nam je bila opozoriti tuje goste na okolico, kjer se uže več let o jesenskem času vršijo velike vojaške vaje, in kateri kraj smatra —- kar vemo iz popolno zanesljivega vira — slavnoznani naš avstrijski vojskovodja nadvojvoda Albreht kot enega izmed najbolj priložnih in pripravnih za take namene , vojaške vaje namreč. — Prijazni St. Peter pozdravil nas je z vihranjem narodnih zastav, kar je severnim bratom jako dopadlo. Tu imeli smo nekaj trenutkov postanka. Eden izmed poljskih g. duhovnikov, ki je bil šel iz našega vagona in imel razgovor z nekim gospodom voditeljem , naznanil nam je, povrnivši se, da naš vlak šteje 28 vagonov; da je prišlo do Ljubljane od zgornjih krajev 695 romarjev; v Ljubljani pa jih je prirastlo 49 ; tedaj bilo nas je vseh skup 744. Prav drago mi je bilo, to zvedeti in zabeležiti , in ostane naj zapisano v spomin sedanjemu in prihodnjemu rodu.
(Dalje prihodnjič.)
170
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik.
V Ljubljani.
(DaJje.)
Tudi daljna vožnja ni bila brez prijetnosti ia znamenitosti , zlasti ker je bilo ponehalo kislo deževje, megle se vzdignile in razgled neomejen bil na vse strani. V hitri vožnji pridrvili smo notranjske prerove (tunele), prevozili planoto z razgledom na sloveči divje-romantični St. Kocijan, kakor tudi Divačo, kjer se odcepi istrijanska železnica od južne. Nadaljevaje potovanje drknili smo memo prijazne Sežane, prevozili še nekoliko pustega in skalovitega Krasa, ki se pa čedalje bolj umika umni kulturi, in kmalu dospeli smo na Na-brezino, kjer smo imeli zopet kratek postaoek. Ko smo odpeljali se z imenovane postaje in naznanili sopo potnikom, da zdajci se nam bo odprl razgled na sinje Jadransko morje, gnjetli so se le ti k oknim, da bi občudovali ono neizmerno vodeno planoto, po kateri se nam je bilo peljati naslednji dan proti južni Italiji in sv. Rimu.    V hipu dospeli  smo  do ovinka,  kjer se
171
železnica obrne na levo in proti Trstu, ob enem pa vgledali smo prekrasni tržaški morski zaliv. Popoldansko solnce zlatilo je živo-migljajoče valovje, res: prekrasen prizor!
Novi predmet občudovanja bil je romarjem rajsko-ležeČi Miramar, katerega je pač v srečnih dnevih svojega življenja pozidal od Boga s tako lepimi lastnostmi in bistroumnostjo bogato obdarjeni svitli avstrijski nadvojvoda Maksimilijan. Oj! da bi pač nesrečna misel ne bila gnala ga tje v daljno Ameriko, kjer ga je tako zgodaj pokosila 03tra kosa britko-oemile smrti. Vsacemu avstrijskemu patriotu vžali se v srcu, ako se vozi memo te nekdanje Maksimiiijanove lastnine, ki pač glasno oznanuje: ,,vse posvetno mine!" — Ob podnožji vino-bogatih proseških goric urno naprej drdraje dospeli smo okoli 6. ure na večer srečno v  — Trst.
V Trstu.
O prihodu v Trst nas na kolodvoru pač ni pričakala taka ovacija, kakor v Ljubljani, vendar pa moramo častno priznati, da tudi tržaški rodoljubi so storili toliko, kolikor se je pri njihovih razmerah ravno storiti dalo Ko se je ra kolodvoru vlak vstavil, pozdravili so nas zdajci odborniki društva „Edinost" in razdelili nam naslednji tiskani: ,Poziv! — Juter v ponedeljek ob poli 3. uri popoludne *) se pripelje s posebnim vlakom do 700 romarjev iz Poljske, Ceske, Hrvatske in iz slovenskih dežel, kateri potujejo skoz Trst v Rim na alavnost sv. Cirila in Metoda, naših slovanskih apostolov, ki se bo vršila na dan 5. julija. — Prosimo Vas uljudno, da dojdete na postajo, da v lepem številu svoje slovanske brate pozdravimo. Ob 4 uri popoludne bo skupen obed za 1. in 2. red v gostilnici pri „Zelenem bregu" (M on te ve rde); 3. razred bo imel obed po raznih gostilnicah, katere jim odkažejo odborniki. — Na večer ob 8. uri bo na čast romarjem v gostilnici „Monte verde/ koncert z muziko in s sodelovanjem naših pevce v. Drugi dan potujejo romarji v Jakin (Ancona) v jutro rano s parobrodom „Stambul" , kateri bo pripravljen za ukrcanje pri Molo «3. Carlo.
V Trstu 26. junija 1881.                            Odbor."
Ceski in poljski voditelji pretolmačili so ta „poziv" svojim rojakom. Po precej dolgem čakanji odprla so se nam še le kolodvorska vrata. Romarji napotili so se v mesto; mene pa je pri izhodu Čakal uže moj srčni pobratim, sorojak in mladinski tovariš, rojanski visoko-čast. gosp. župnik Tom. Taler, ki je bil mene in dva moja prijatelja uže poprej pismeno povabil, da bi prenočili pri njem. Da človek tako povabilo rajše ko rad sprejme , je več ko gotovo. Rojana kot tržaško predmestje leži jako idilično v mični stranski dolinici prec nad velikim kolodvorom. Tje tedaj smo se napotili, da bi se odpočili, ondi prenočili, in okrepili se za morsko potovanje prihodnjega dneva. Memogrede stopili smo v lepo, v gotičnem zlogu še le zadnja leta pozidano cerkev poklonit se slavnima slovanskima apostoloma sv. Mohoru in Fortunatu, katerima je posvečena. Farovž stoji precej visoko nad cerkvijo; z njegovega balkona je krasen razgled na kolodvor, luko, svetilnik, morje itd. Prijazni goBp. župnik postregel nam je koj po prihodu z dobro malo južino. Ko smo sedeli, prijazno kram-Ijaje, krog mize, pridejo štirje poljski gg. duhovniki ki so se biii tudi vkvartirali menda pri nekem svojemu sorojaku v Rojani. Poklonili so se g. župniku Taler u, ter prosili ga, da bi smeli naslednje jutro ob pol o. uri
*) Zarad bolj dolge zamudbe romarjev v Ljubljani do-epeli smo tudi bolj pozno v Trst, kakor je bilo sprvega določeno,                                                                             Pis.
v rojanski cerkvi maševat. Od teh gg. duhovnikov smo zvedeli dalje, da bo ob 6. uri zjutraj mil. g. metropolit Sembratovič imel v katedralni cerkvi pri sv. Justu sv. mašo, in ob 8. uri da odrinemo po morju proti Jakinu. Zarad oddaljenosti od mesta in gostilne „Monte verde" sklenili smo, ne podati se k večerni veselici, ampak iti kmalu k počitku, zjutraj pa se vdeležiti naj-pre; sv. muš v rojanski cerkvi, potem pa še one mil. g. metropolita pri sv. Justu. Gosp. župnik je pogostil tudi poljske gospode z izvrstno kapljico. Prej pa šli smo v mični vrtec nad farovžem, in od tam pregledovali prijazno okolico. Le prekmalu nastopila je noć. Pri dobri večerji čez navado dolgo sedć mislili smo ravno uže na sladki nočni počitek, kar prinese proti 10. uri nek poslanik listič^ v katerem je naznanjeno, da zarad preve-licega števila romarjev ne more odpeljati vsih en par-nik; vravnano je toraj tako, da se Poljaki odpeljejo uže zjutraj ob 3. uri proti Jakinu, od tam pa precej naprej s posebnim vlakom proti Rimu, kamor dospejo v praznik sv. Petra na jutro. Kaj nam je bilo zdaj početi? Društvo s Poljaki bilo nam je uže od Ljubljane posebno priljubljeno; prihod v Rim na sv. Petra praznik pa jako drag; sklenili smo toraj, potovati s Poljaki naprej. Gospod župnik Peterlin je djal, da ne bo šel nič spat; jaz in posestnik S. pa sva se vlegla nekoliko k počitku. Okoli 2 ure čez polunoči sklicali so nas in postregli nam z dobrim zajuterkom. Poslovili smo se zdaj, v tamni noči zapustili gostoljubni farovž , in napotili se proti mestu
Mrzla juterna sapa brila nam je od morja nasproti in srce moje zagrozilo se nekako nad mislijo , da zaupati nam bo zdaj življenje svoje onemu Jadranskemu morju, ki je zastran svojih viharnih neviht na tako slabem glasu, da je neki morski popotnik o njem zapisal besede: „Kdor hoče vedeti, kako bo na delopust sodnega dneva, ta naj se o viharji poda na jadransko morje; tam bo gotovo to skusil1*. Ko pridemo na Molo San Carlo, vgledamo v sredi mnogih drugih brodov par-nik „Stambul", ki nas je imel odpeljati čez daljno morje. Neizrečeno ponosno zibal se je v sinjih valovih, in ves strah zginil nam je zdajci iz srca. Dan (28. junija) pričel se je bil ravno svitati; na >rMolo" bilo je uže precej živahno, še bolj pa na parniku, ker je bilo precej romarjev uže na njem prenočilo. Iz „Molo" narejen je bil kot vhod na parnik moatič. Koj se podamo tje. Nam trem Slovencem pridružila se je bila zdajci, slišavši nas po domače kramljati, neka prav blaga, uže bolj postarana ženska, od Šempasa na Goriškem doma. Kmalu za to pride na brod uže precej prileten duhoven. „Ta gospod so tudi Slovenec", zašepetd mi žena nati-homa; „prenočili so v ravno tej gostilni, ko jaz". Ker se gospod vsede blizo mene na klop, pozdravim ga po domače; on mi prijazno odzdravi; iz govora spoznal sem zdajci gorotanskega Slovenca in prične se med nama blizo^ naslednji dvogovor:
Jaz: Častiti gospod! Vi ste gotovo iz Gorotana ?
On: Res sem.
Jaz: Ako smem vprašati: od katere strani?
On: Od Celovca; ondi živim vpokojen.
Jaz: Dovolite, da smem prositi za častno imć Vaše.
On: Majar.
Jaz: Pa vendar ne Matija?
On zavzeto: Kaj me poznate?
Jaz: O, gospod Matija Majar, prav dobro Vas poznam še od takrat, ko ste bili župnik v Gorjah v Zilj ski dolini.
On nekako začudeno: Kdo ste pa Vi?
Ko mu povem svoje imć, bil je gospod zel6 ove-seljen, jel mi je praviti, kako dolga leta da ga je gnalo v sv. Rim,   in da zdaj vkljub svojih 72 let ni hotel in
172
mogel strpeti, da bi se ne podal na večer svojega življenja tje k slavljenju slovanskih apostolov Cirila in Metoda. Ime Matija Majar je vsem izobraženim Slovencem in tudi drugim omikanim Slovanom, toraj mi ga ni treba še le predstavljati jim.
Med tem se je bilo uže precej zdanilo , od cerkvenega stolpa novega sv. Antona oglasil se je bil neizrečeno prijetno milo-doneči jutranji zvon, nas še nekako posebno o p orni nje vaj e , priporočiti se „Mariji morski zvezdi". Romarji vreli so čedalje bolj na parnik, in le gredć so nas našteli štiristo.
Odhod iz Trsta.    Prevoznja.
Ker je bilo število dopolnjeno, kar nas je zamogel parnik odpeljati, odtegnili so mostič od njega, sidra potegnila so se iz morske globočine, parni stroj jel je delovati, okoli polu 5. ure da se znamenje za odhod, in velikanski brod zavozi od kraja ter so kolesa pričele si rezati pot skoz valovje. Neizrekljivi in nepopisljivi občutki napolnili in prevzeli so nam duhd; resnoben, do dn& srca segajoč je bil ta trenutek. Na „Molo" bilo je neštevilno gledalcev , gromoviti „živio" in ,,evviva" doneli so za nami v slovo. Vsi smo se prekrižali; Poljaki zapeli so navdušeno ,,0 sanctissima"; jaz pa, ker nisem imel pevskih tovarišev, jel sem sam pri sebi na tihoma šepetati odstavek nase prelepe pesme:
„O  Marija, naša Mati! Cez valove,  od nevihte gnane Tje v dežele, potnikom neznane
V Te zaupajoči gremo" itd.
Ko so se vpokojila nekoliko dušna čutila, jel sem pregledovati natančneje krog sebe. K desni tje kazalo se nam je: Kolodvor, železnična proga, ki pelje proti Na-brežini, Miramar, nad vsem tem pa bregovje tržaške okolice z nestevilnimi poletnimi stanovališči (vilami) premožnih Tržačanov, obdanih z nogradi, ki rodijo preiz-vrstno kapljico. Nad železnično progo visoko gori videla se je črta državne ceste, ki pelje na Kontovelo; naprej proti slovečemu, zaradi izvrstnega vinskega pridelka daleč znanemu Prošeku, na Gorico itd. Tudi razgled proti staroslavnemu Ogleju odpiral se nam je k desni; željno se je oziralo moje oko, da bi vgledalo on-dotne bazilike visoki, črno-rujavi zvonik. Toda jako opešani mi vid je bil preslaboten, da bi bil to zapaziti mogel.                                                          (Dalje prih)
180
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik.
Odhod iz Trsta.    Prevožnja.
(DaJje.)
Kolikor bolj oddaljevali smo se od Trsta in njegove okolice, toliko bolj nam je zginjala k desni suha zemlja spred oči, in to tem bolj, ker se je parnik držal bolj istrijanskega obrežja, kjer so bili videti zapored iz daljave mesta: Koper, Pirano, Novigrad, Poreč itd. Se le kake 3 mesece pozneje sem zvedel, da, kakor smo mi romarji pregledovali istrijansko primorje iz parnika, so zlasti v Kopru isto jutro (28. rožnika) narodnjaki opazovali brod, ki nas je peljal proti Jakinu. Brez dvoma je marsikako rodoljubno srce pošiljalo iskreno voščilo: „Srečen pot!" čez daljno morsko planoto za nami.
Na parniku je bilo gibanje romarjev pač ves čas živahno; pa dokler nam je bilo obrežje blizo, ozirali smo se le bolj na nj. Ko smo pa čedalje bolj zgubili suho zemljo spred oči, jeli smo po parniku iskati svoji svoje. Moja malenkost, g. župnik Peterlin, posestnik Smid, Marija Badalič in čast. g. župnik Majar držali smo se koj s pričetka bolj skup. Kmalu pride g. Peterlin, in pravi: „Tam le pa sedi nekaj Ljubljančanov". Bližam se jim, in prav prijetno sem bil iznenadjen, vgledati dobro znanega gosp. Tom. Pirnata, gosp. viteza stotnika Zitterer-ja, blago gospico Netko Laheiner in še tri druge ljubljanske gospe, katerih poslednje sicer prej osobno nisem poznal; pa na tujem, in to še na morji se prijateljstvo med rojaki hitro sklene. Tudi od Brezovice sta bila dva kmetska možaka na parniku; iz Goriškega orglodelec Jak. Špik in njegov brat, in en Šta-jarec od Maribora.
Do malega smo bili vsi popotniki na površji bro-dovem, in pričeli smo se tudi s Poljaki čedalje bolj spoznavati. Jutro je bilo rajsko-lepo, čisto jasno, solnce jelo je kmalu pripekati, toraj so potegnili mornarji — po rodu Istrijani in Dalmatini — streho iz jader čez ves brod. Okoli 8. ure se nam je javno naznanilo, da je dal zarad zapovedanega posta kot v preddan praznika sv. Petra in Pavla z nami na parniku navzoči milostni gospod metropolit Sembratovič vsem romarjem „dispens", to je, dovoljenje, da sme danes vsak vživati mesne jedi, kdor se tega polajšanja poslužiti hoče. Pozneje so se nam razdelili listki, na katerega je moral vsak zapisati svoje ime zarad sostave zapisnika romarjev in zarad plače voznine; na drugo stran pa se je imelo zapisati, kdo se želi vdeležiti skupnega opoldanskega obeda. Med 9. in 10. uro zgubiii smo tudi istrijansko obrežje spred oči, in na okrog in okrog stiskalo se je v sinji daljavi morsko površje z nebesnim obokom. Res, velikansk pa tudi resen pogled! Srečali smo več ladij jadrnic;   tudi parnik,   ki  je plul iz Jakina v
Trst. Ker zdaj ni bilo druzega videti ko sama morska planota, jeli smo se po parniku sprehajati sem ter tje, ter ga v vseh njegovih delih bolj na drobno ogledovati.
Parnik „Stambul" je eden med največimi „Avstrijskega Llovda". Po korakih njegove daljave nisem premeril; razvideti pa morejo častiti bralci njegovo velikost uže iz tega , če povem, da, akoravno nas je bilo na brodu okoli 400 oseb (nazaj grede cel6 okoli 500) in smo bili do malega skoro ves čas vsi na površji, vendar ni bilo nobene posebne gnječe. Mislim , da so parniki gledć konatrukcije vsi zelo enako narejeni. Najveći razloček med njimi je ta, da imajo starejši parniki ob sredi na vsaki strani veliko kolo, katerega goni parni stroj in ki s svojim urnim sukanjem brod tudi v nevihti in viharnem vremenu naprej žene. Ta kolesa sta vravnana tako, da se vidi le njihovo osredje; spodnja polovica brede po vodi; zgornja pa je zakrita in opažena, ker bi drugače kolesa z vodo preveč krog sebe kropila in jo na površje brodovo metala. Nemci imajo za parnike te vrste tehnični izraz „Raddampfer". Tudi „Stambul" je parnik te vrste. Akonvno ne spada to k stvari, naj vendar memogrede omenim, daje druga, novejša vrsta parnikov narejena na vrtilo (Schrauben-Dampfer Propeller). Le ti imajo le eno kolo, nekako na sveder narejeno, ter na sprednji strani broda tako vrav-nano, da si parnik s pomočjo tega kolesa pot pod morskim površjem reže, bolje: vrta, in to še hitreje in urnejše, kot parniki s kolesi. Omenjeno kolo je namreč popolnoma pod vodo skrito. Zlasti v strategičnem oziru dajejo vojaški izvedenci tej vrsti parnikov za to prednost, ker so pri parnikih ,,na kolesa" ti izpostavljeni (ker je zgornja njihova polovica nad vodo in ob straneh ladije) nevarnosti sovražnikovih krogel, med tem, ko je pri parnikih ,,na vrtilo'" kolo pod vodo skrito, in s tem tedaj tudi zavarovano pred sovražnim strelivom. Povem naj memo grede še tudi to, da te vrste parnike (na^ vrtilo) iznašel je bistroumni tehnikar Ressel, rodom Ceh, ki je po to vaje skoz Ljubljano ondi umrl in pri sv. Krištofu pokopan bil.
S tem sem se nekoliko oddaljil od popisa parnika „Stambul"; naj se povrnem toraj k svojemu predmetu nazaj. Ob sredi broda nahajal se je kakor v kaki podzemeljski kleti parni stroj. Skoz odprte, dobro ograjene line videti smo mogli njegovo delovanje. Vse železje bilo je olikano in oglajeno tako, kakor bi bilo iz samega srebra Naprej od parnega stroja, na sprednji strani, bili so po zdoljnih ladjinih prostorih magazini za blago, ki se prepeljava z ladijo, kamor je namenjeno. Nad parnim strojem in magazini, to je, na sprednji strani parnika, nahaja se tako zvano „spodnjo površje" ali ,,krov". Tu so na levi strani male shrambice za jedila; dalje kuhinja, kjer so bila dobiti na prodaj ves dan jedila vsake vrste. Na desni strani bile so zopet v enakomerji z levo stranjo razne shrambe; zraven tudi štacunica, kjer je mlad Dalmatinec prodajal vino, pivo, sir, kruh, salame itd. Na koncu teh zgrad bil je na vsaki strani zahod (stranišče). Na skrajnem sprednjem koncu broda narejeno je bilo nekako vzvišeno pomolje (mostovži) Ves dan je bila ondi z romarji velika gnječa, tako da se je včasih komaj splezalo gori in gledalo tje naprej, kedaj se bo kaj posebnega vgledalo. Povem naj tudi še, da na ravno opisanem sprednjem krovu sta bila tudi dva vodnjaka. V enem je bila voda za pijačo in je lahko vsakdo pil po prosti volji in potrebi; drugi vodnjak vravnan je bil tako, da je zajemal morsko vodo, na pr. za umivanje, snaženje itd. Zadnja polovica parnikova (tako zvano „zgornje površje") uzvišena je bila memo sprednje okoli sežnja visoko. Dvoje stopnic peljalo je iz spodnjega površja tje gor. Na tega smejo menda drugekrat le oni,   ki se vozijo v 1. redu.    Zdaj
181
se med  romarji   ni delal noben razloček.    Vsak je sel, kamor mu je bilo drago.
V osredji zgornjega površja napravljena je bila kaka dva sežnja dolga lina, s steklenimi prozori dobro ograjena. Skoz le-to dohajala je svitloba v glavni spodoji parnikovi prostor, to je, v obednico (Salćn). Podolgasto-stirioglato zgornje površje je bilo obdano za krajem na vse strani s precej visoko ograjo, ob kateri so bile vravnane lične klopi. Poleg tega je bilo tu na razpolaganje mnogo pregibnih stoliČev (Feldsessel), ki so se, skup stisnjeni dali prenašati, ter zopet za sedež vrav-nati, kamor in kjer je bilo komu drago. Silno pripravni so bili ti stolici za sedeti, tudi za dremanje so bili prav priložni. V ozadji zgornjega površja bil je tudi ^kompas ", toda dobro zadelan in ne lahko vidljiv. Le na prošnjo ga je brodovi načelnik (kapit&n) pokazal. Ako pa je človek prišel po stopnicah, kakor v klet v zgoraj omenjeno obednico (Salon) , moral je Jsar ostrmeti nad tolikim blišem, ki je bil ondi razvit. Človek se kar čudom čudi, da ljudje take iepotije zaupajo nevarnosti polnim morskim silam. Ob sredi obednice stoji dolga miza, obdana s stoli. Stene obedniČne so nakrašene deloma s prelepimi slikami, deloma z zrcali, vdelanimi v široke zlate okvire. Za krajem stene napravljene so blazinaste klopi, prevlečene z rudečim baržunom. V tej sobi se obeduje; ob času deževja in neviht pa tudi prebiva, se ve, da le oni, ki imajo dovolj cveaka, da se zamorejo voziti v I. redu. Svitloba v ta prostor dohaja nekaj skoz prozore, podolgasti kuplji enake, od površja, kakor sem uže zgoraj omenil, nekaj pa skoz podolgasta okna na zadnji strani parnika. Ob obeh straneh obednice napravljene so male spalnice, neizrečeno mično vravnane, vse tako umetno, snažno, okusno in lično priredjeno, da bi človek ne verjel, ko bi z lastnimi očmi vsega tega ne videl. Svitloba v te spalnice dohaja skoz okrogle male prozore od stranskih parnikovih sten. Od obednice proti osredju parnika so kleti za pijače, pisarna, zahod, sploh vse, česar Človek, ako je še tako razvajen, želi in potrebuje. Kdor se o tako lepem in mirnem vremenu vozi, kakor smo se voziti imeli srečo mi, temu še v misel ne pride, da se nahaja sred nevarnega morja; ampak čuti se tako brezskrbnega, kakor nedolžno malo dete v naročji ljubijoče mamice.
Ker   opisujem   uže   nekoliko parnik,  naj omenim tudi še vsaj   po   večem   njegovega osobja.    Načelnik je bil,  če Bem prav razločil,   še mlad.    Kapitdn (kapitain) zovejo  ga   z tehničnim izrazom.    Opravljen je bil jako elegantno   v  tamno-zeleno   obleko.    Bil  je   videti   zel6 omikan;   v ožjo   dotiko  ž njim nisem prišel.    Mornarji (matrozi) bili  so   prav   priprosto   napravljeni ,   imeli so svitlo-visnjeve hlače, pisane srajce, okroglaste kapice na glavi, zagoreli v obraz, rasti čvrste, in jako gibljive in urne obnaše.   Po rodu morali so biti ali Istrijani ali pa Dalmatinci,   ker sem jih poleg italijanščine Čul govoriti tudi hrvatski.    Morske   nevarnosti   so čutiti tem ljudem deseta briga.    Pri   kuhinji   so   bili   po   večem Talijani, eden (Joža po imenu)   bil je Slovenec, iz Krasa doma. Vsi so bili zelo prijaz ii, postrežljivi; vsak se je brigal le za svoj posel, in za nič druzega. Osobje pri parnem Btroju je bilo  po   navadi   umazano ,   kakor sploh,   ker vsled   svojega opravila  tudi drugače biti   ne   more.   — Ker se jih je bilo vpisalo veliko za vskupni obed, niso mogli   priti   vsi    ob enem na vrsto;   razdeleni so bili v dva,   če ne cel6   v tri  oddelke.    Prvi prišli  so uže ob 11. uri na vrsto, za njimi potem drugi. Kar nas je bilo Slovencev — brez lastne hvale naj bo povedano — smo se meada do malega vsi držali domače  šege,   in zadovoljili se eni s kavo ,   drugi  z izvrstnim sirom   in kruhom,  in še z bolj izvrstno vinsko kapljico.    Tudi ribe
in močnate jedi so bile  na  ponudbo,   vse jako okusno priredjeno.                                                      (Dalje prih.)
188
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik.
Odhod iz Trsta.    Prevoznja.
(Dalje.)
Večini čast. gg. bralcev je menda neznano, da razločujejo mornarji tudi tako zvane „morske višine", ako-ravno neskušeno   oko   popotnikovo   tega ne ume lahko. Med 12, in 1. uro popoludne dospeti smo bili tedaj morali na višino med Trstom in Jakinom, ter bili nekako na pol poti.   Solnce je strašansko hudo pripekalo, morje je bilo postalo brez kake sape nekako nepokojno, valovito, ter je hrumelo memo nas, kakor talasi razburjene velike reke.    Ladija jela se je na moč gugati,   da smo postali   kar kakor   omotični.    In kar dozdaj še ni bilo, ter smo uže upali,   da tega zlega   prosti  ostanemo,  to pričelo se je  prikazovati zdaj:   napadla je namreč nekatere morska bolezen.    Kolikor smo razvideli,  je ona jako huda reč. Bolniki so postali bledi, ležali so kakor na pol mrtvi   po  površji   in  zakrivali  si obraze in oči. Tudi brez neprijetnega bljuvanja ni bilo.  Javno pa moram priznati, in ostane naj zapisano v hvaležen spomin, da  je   bilo   z nami   očividno Božje varstvo in Njegova mogočna pomoč.    V Trstu   so nas plašili,   da   bodo le redki odšli morski bolezni; pa — hvala Bogu! — izmed kakih 400 popotnikov jih  je bilo komaj 5,   k   većemu 10 odstotkov od bolezni  napadenih;   vsi drugi,   in tudi moja malenkost, odnesli smo zdravo kožo. Zato smo pa bili tudi z največo skrbjo   in resnično   prijaznostjo bolnim sopopotnikom na službo   z raznimi   zdravili:   brin-jevcem, limonami,   črno kavo, grenkimi kapljicami itd., in v šali je nekdo rekel, da še nikoli toliko „Kranken-wartarjev" ni videl.    K sreči in   na  veselje   zdravih ta sila ni trajala dolgo; tudi napadenim se je kmalu zbolj-
189
salo, shodili so zopet, in nismo pri nobenem videli kakih hudih nasledkov. — Tudi morje se je bilo okoli 2. popoludanske ure zopet umirilo in vpokojilo ter migljalo je v milijardih valčkov, zlatenih od žarkov pri-pekajočega popoludanskega solnca.
Ostali popoludan je bilo na parniku jako prijetno. Z bolj inteligentnimi Poljaki soznanjevali smo se čedalje bolj in imeli z njimi znanstvene razgovore o tem in unem; osobito o naši literaturi. Kazali smo jim svoje slovenske knjige, ooi nam zopet svoje poljske, in tolmačili si eden drugemu njihov obseg. Čast. g. Matija Majar bil je ves v svojem elementu glede svojega obče-slovanskega književnega narečja. Z največjo pazljivostjo so ga Poljaki poslušali in odobravali njegove velikanske ideje. Sploh so bili Poljaki proti Slovencem posebno prijazni; ljubljanskega slovesnega sprejema še na parniku niso mogli pozabiti. V resnici: vsi smo bili „eno", tako, da sem si zapisal v svojo noticno knjižico: ,,Rimsko romanje 1. 1881. je pravo obče slovansko pobratimstvo". Med popotniki, ki so se nahajali na parniku, bilo je poleg Poljakov tudi njih mnogo (okoli 140) iz Prusije, med njimi tudi en mlad učitelj , ki je bil jako Ijubez-njiv in prijeten gospod. Pravil mi je, da jo je čisto „v kotrobant" popihal iz doma, ter dostavil: „Bog ne daj, da bi vlada izvedela, da romam v Rim; — brez milosti bi bil ob službo in kruh." Obnašala se pa ni le samo omikana vrsta Poljakov jako odlično in izgledno; tudi priprosti romarji njihovega rodii so nam kazali s svojo obnašo vsem, kako naj se človek na tacih popotovanjih po krščansko vede. Da do malega znajo vsi brati, zapazil sem bil prec v jutro. In celi božji dan so ali iz bukev brali, ali pa prepevali psalme. Kar vsedii so se po tleh v dve vrsti, ter si odpevali ena stran drugi, kakor se pri nas poj6 večernice. Zlasti obnaša žensk — in teh je bilo prav začudo veliko — bila je tako izgledna, da sem si o njih zapisal med svoje zaznamke besede: „Ako bi jaz smel v Rimu sv. Očeta česa prositi, bilo bi prvo to: naj blagovolijo blagosloviti najprej romarski pobožni ženski spol, ki se ni plašil, podati se na tako daljni pot do podnožja sv. rim* skega prestola". — Neke blage prioroste Rusinje — z Varšave doma — moram tudi še omeniti, ki je romala z nami. Uže iz obraza in vse njene obnaše je bilo brati odlično življenje in pogum kristijanke iz prvih časov krščanstva. Bila je posebno prijazoa, in pravila mi, da je bila uže dvakrat v Jeruzalemu. Pogled na zemljevid kaže, kje je Varšava, in kje Jeruzalem! pač živ dokaz heroične srčnosti! Kazala mi je od obeh popotovanj tiskana spričala z lastnoročnim podpisom jeruzalemskega mig. patrijarhe. Zal mi je, da nisem pozvedel imena te kristijanske junakinje.
Da se je na pazniku mnogo prepevalo, omenil sem uže zgoraj nekoliko. Naj dostavim tu še, da sem sploh zapazil nad Poljaki, da jim je petje posebno priljubljeno. Temu je pritrjeval tudi gosp. stotnik vitez Zit-terer, ki je dalj časa služil v nekem poljskem peš-polku. Pravil mi je, da kedar je bil s svojim krdelom na kakem vojaškem popotovanji (maršu), so vojaki veči del le prepevali. Zlasti je bila na parniku zopet in zopet čuti in mi je med vsem najbolj dopadla nazdravica:
„Mnogaja leta,
Mnogaja leta,
Na mnogaja leta!"
Čast. gosp. Matiju Majar u je bila ta pesem dobro znana; pravil mi je, da je ona najstarejši znani slovanski napev, in da so jo Slovani uže 3100 let pred Kristusom prepevali. Akoravno napev ni težak, si ga vkljub natančnega opazovania nisem zaraogel zapomniti na pamet.    Gosp. Matija Majar, bravši v nekem slovanskem
časniku o starosti in znamenitosti te pesme, je bil poslal nekemu literatu na severu pred nekoliko leti 5 gld., da mu jo je poslal. — In tako bi mogel o naši morski prevožnji še marsikaj povedati; toda ne vem, če se uže tako nisem bil preveč oddaljil od pravega predmeta. Da nam je pa o tacih okoliščinah , kakor sem jih le površno omenjal, čas hitro potekal, kdo bi se temu čudil ?
Proti Jakinu.    Prihod v ondotno luko in izkrcanje.
Večer v Jakinu.
Okoli 4. popoludanske ure zasliši se naenkrat glas : „Suha zemlja!" in res! v sinji daljavi opazili smo tamno črto, obrežje talijansko. Djalo se nam je sicer, da vozili bomo še 2 do 3 ure, vendar je vrelo vse na sprednjo stran parnika, željno oziraje se proti suhi zemlji, kakor nekdaj Izraelci proti obljubljeni deželi. Na visoki jambor potegnila se je zdajci tudi avstrijska zastava po postavah in šegah mornarskih, da se namreč uže v daljavi spozna, katerega naroda in države brod se bliža kakemu obrežju in luki. Apeninsko gorovje, ki loči spodnjo od zgornje Italije, dvigalo se je vedno više in više, kakor bi bilo rastlo iz planote morske. Bliže ko smo bili Jakinu, bolj navdušeno so peli Poljaki , častitljivo odkriti, kakor da bi nevedoma izraževali od dna svoje duše čestitko: Pozdravljeno bodi obrežje, ki kriješ v osrčji svojem sv. Rim! — Vkljub nagle vožnje smo se le počasi bližali koncu našega morskega popotovanja; ko pa poslednjič vgledamo Jakin, vse na brodu nazoče duhovstvo zapoje, stoje proti mestu obrnjeno, ambrozi-janski slavospev: „Te Deum laudamus", ter ga odpoje do zadnje kitice. Zatem stopi gosp. mons. Stojalowski na zvikšano mesto, ter nam najprej pove, da je na Ta-lijanskem gled6 tobaka najstrogejša kontrola. Ako ima ga kdo kaj pri sebi, naj ga kratkomalo nikar ne prikrije, ampak pri preiskavi svoje prtljage pokaže, da ne pride v kako kazen. Dalje nam je naznanil, da zarad preplitve luke parnik ne bo mogel jadrati do kraja, ampak da nas bodo z malimi čolniči prevažali od parnika na suho. Ondi čakali nas bodo uže fijakarji, ki nas odpeljali bodo naravnost na kolodvor. Naročil je pa zraven, da, ako bi kdo zahteval kaj plačati od nas, ni treba nikomur nič dati, ker je uže vse tako vrav-nano, da bodo čolnarji (gondolierji) in fijakarji skupno od romarskega voditelja prejeli plačilo. Med tem približal se je bil parnik barkostaji; jel je pluti polagoma; ko se pa poslednjič vstavi, in se sidra z mogočnim rožljanjem močnih železnih verig spuste v morsko dno, zapoje vse na parniku nekako demonstrativno in z naj-večo navdušenostjo — avstrijsko cesarsko himno! Tega trenutka ne bom pozabil nikdar. Pred nami stal je Jakin , leta 1849. od hrabre avstrijske vojske puntarskim Talijanom iz roke izvit in rajnemu papežu Piju IX. nepozabljivega spomina kot pravemu vladarju privojevan in nazaj v last pridobljen. Tudi naš kranjsko-slovenski peš-polk, takrat imenovan Hohenlohe Langenburg, zdaj pa Kuhn, bojeval se je takrat za pridobitev Jakina, štel sem v taistem več dobrih prijateljev, s katerimi občeval sem po pismih. Pač si takrat nisem domisljeval, da čez 31 let sojeno mi bo , videti z lastnimi očmi to slovečo primorsko trdnjavo. Lega Jakina je neizrečeno mična, da! velikanska. Na dveb gričih (nekoliko enako naši dvo glavni Šmarni gori) pozidan, dviguje se tik od morske obaliam fiteatralično vedno više in više. Navse strani, zlasti pa proti morju varujejo ga močne trdnjave. V luki zibalo se je v valovih mnogo mogočnih brodov, in vse to zlateno je bilo rajsko-lepo od žarkov ravno zahajajočega solnca. V resnici nisem vedel, bi bil li občudoval panoramo mesta, ali pa opazoval solnčni zahod,
190
ki je, kakor je znano, na morji čarovite in nepopisljive lepote.
Komaj je bil dobro obstal parnik, uže je bil zdajci obdan od množine precej velikih čolnov, in izkrcanje se je pričelo. Da je vsak hotel med prvimi biti, lahko se ume; al ker je bila vravnana le ena sama ozka železna lestvica, da se je moglo po njej dol v Čolniče, in ker nas po strogem ukazu ni smelo v čolnič več, ko 6 osob, je umevno, da se je vršilo izkrcanje ze!6 počasno. Posrečilo se mi je bilo, da sem bolj med pr vimi prišel na vrsto, in ravno zvonilo je po jakinskih zvonikih „Ave Marijo", ko me je zibljajoči se čolnič peljal proti kraju. Ondi so stali italijanski financarji od brega do colnijškega poslopja v dveh vrstah, s svojo prtljago je moral vsak romar iti skoz to „g&so" pred dotičnega uradnika, ki nas je vprašal: „imamo li kaj tobaka V" Zakaj da imajo Talijani ravno tak „šnajd" na avstrijski tobak, mi ni znano. V čast jakinskim financarjem naj bo vendar povedano, da sitni ravno niso bili, in da so verjeli koj na besedi: „da" ali „ne". Kdor je djai: „ne", so ga brez vsega daljnega nadlegovanja ali pa preiskovanja prtljage pustili pri druzih vratih zopet vun; ondi pa so stali na prostornem trgu uže fijakarji, okrog njih pa od sile ljudstva, zelć radovednega, nam pa nič kaj prijaznega. Zasedli smo zdaj vozove in peljali se memo močnih trdnjav proti kolodvoru. Na tem potu dobil je bil gosp. župnik Peterlin od nekega falota pozdrav s kamnom v prsi. Ko smo se pripeljali na kolodvor,, moral je vsak zapisati fijakarju na mali listič svoje ime, da je s tem iskal svojo plačo pri romarskem voditelji. Noč je uže bila, ko smo prišli na kolodvor; vkljub temu pa smo kmalu razvideli veliko razliko uravnave in priležnosti med avstrijskimi in italijanskimi železnicami. Pri nas je na večih kolodvorih dobiti vsega na prodaj. Ker smo bili okrepčanja in večerje zel6 potrebni, radi bi bili vstregli svojim želodcem. Pa — s čim ? — o restavraciji ni duha ne sluha. Pa vendar! — Tam le v kotu je prodajal nekdo slabo-glasni italijanski kruh (malo slan, ali pa prav nič; nič vzdignjen; bolj posušen kot zapečen; brez vsega okusa). Prodajal je oni človek tudi vino, ki je bilo še dosti dobro. Edino to dvoje nam je bilo na razpolaganje. Pa, — še Bog, da je bilo. Drugo poglavje! Naši nemškutarji se silno radi bahajo, da z nemščino pride človek križem sveta. Kako daleč se pride z njo proti severu, naj preiskujejo oni; — kdor hoče potovati proti jugu, naj v Trstu svojo nemščino le lepo spravi v svojo popotno torbico. Zlasti pa po Italiji s to „šprabo" ne opravi prav čisto nič, in najbolje stori, da se za Nemca ali nemčona še ne izda ne. Talijan nam-reč gleda pisano Nemca, kakor kužej mačka. Preglavico nam je napravljai dalje koj v Jakinu italijanski denar. Naše za plačilo ponuđene desetice in sploh ves avstrijski denar ni se hotel ne poznati, še manj pa sprejeti. K sreči je bil orglodelec Špik (Goričan) navzoč, ki je poznal italijanski drobiž; on nam je bil v tej zadevi tolmač in učitelj , ter pomagal nam razme njati uže iz Ljubljane prinesene italijanske bankovce v njihov drobiž. Talijani rajtajo le na franke ali lire, kar je oboje eno in isto. Frank (lira) je v primeri z našim denarjem 40 — 45 novih krajcarjev. Bankovce imajo po 20, 10, 5, 2, 1 in f/2 franka; papirja tedaj dovolj. Sre-bernega franka in tudi srebernega drobiža v Rimu in sploh po Laškem nisem videl tudi enega ne, še le nazaj grede mi je na parniku nekdo kazal sreberno liro, in še taista bila je papeževi denar (rajnega Pija IX.). Frank se razdeiuje na 100 centezimov. Najmanjši bakreni drobiž nosi napis: „5 centesimi", pravijo mu pa le „soldo". Prvi čas nam je to veliko zmoto delalo, ker so bili na denarju brati le „centesimi", od nas pa se je zahtevalo
plačilo v soldih. Se le, ko sem tak denar za 5 cen-tezimov rajnega papeža Pija dobil v roke, na katerem je prav stalo „1 soldo", sem to reč umel, da 5 centez-mov je 1 sold. Imajo Talijani tudi bakreni drobiž po „10 centezimi", to je, po 2 solda. Velik je ta denar skoro tako, kot naši goldinarski tolarčki; le malo tanjši je. Ako ima človek za 1 frank tega drobiža v žepu, treba bi ga bilo uže skor dati na obramnice, da bi mu ga teža proč ne odtrgala. Toliko tedaj o talijanskem denarji. — Se neka) tudi o poštenosti — bolje o nepoštenosti jakinskih fijakarjev. Povedal sem uže, da koso nas pripeljali na kolodvor, je moral vsak romar napisati na listič svoje ime in ga izročiti vozniku. Kmalu se pritepe za nami v čakalnico cigan, ki je zahteval od nekaterih še enkrat podpis, češ, da se mu zunaj niso vsi na listič podpisali. Al opravil je bil slabo; vsak je namreč vedel in toraj tudi trdil, da je uže dal svoj podpis. Ker je falot videl, da nič ne opravi, jel je cela kričati tako, da sta se prikazala 2 žandarja. Al ker so vsi romarji določno trdili, da so uže zunaj podpisali, šla sta tudi žandarja tiho naprej. „Kakršni so pa ti možje?" — bi morda kdo vprašal. Odgovorim, da jih nisem veliko gledal razun v glavo. Imela staf kakor so nekdaj pri nys rekli: „klobuke na grebljo", to je, na tri vogle, samo z razliko, da naši vojaki, ki tako pokrivalo nosijo, imajo obrnjene vogla na spredaj in zadej; talijanski žandarmi pa ju imajo obrnjena proti ramama. Stari francoski vojaki imeli so taka pokrivala, in tudi Napoleona I. radi še slikajo tako. — Po 9. uri prišli so bili še le zadnji naši romarji na kolodvor; — tako dolgo trajalo je namreč izbarkanje (izkrcanje).
(Dalje prihodnjič)
196
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik.
(DaJje.)
Prihod Hercegovincev.   Odhod iz Jakina.   Prot Rimu,
Okoli 10. ure prišli so za nami še romarji iz Hercegovine, katere je bil pripeljal parnik iz Dalmacije (iz Zadra). Pravi velikani bili so to, res orjaške postave, v krasni turški opravi. Gospodje oo. Frančiškani kot njihovi dušni pastirji bili so jim voditelji. Z velikim veseljem pozdravili smo te nove so-romarje; tudi oni so se nas Slovencev zaveselili, kajti spoznali so nas po govoru zdajci za so-rojake taistih njim dobro znanih slovenskih vojakov, kateri so pri okupaciji Bosne in Hercegovine tako obilno sodelovali, in se skazovali kot jako hrabri fantje. Določeno je bilo, da se Hercego-vinci z nami vred odpeljejo naprej proti Rimu.
Kak nered je po italijanskih železnicah, spoznali smo koj ta večer. Imeli smo dobiti separatni (svoj na-laščni) vlak. Čakali in čakali smo brez konca in kraja. Poslednjič (uže po 11. uri) se nam odpro duri v dvorišče in veleva se nam, naj zasedemo vozove. Komaj pa smo bili sedli, hajdi, zopet se nam zakliče: „Vsi nazaj vun! ta vlak ni pravi". Zmeda čez zmedo! Cea malo čaaa zaukaže se nam zopet, zasesti ravno taiste vozove. Nekako nevoljni smo ubogali. Vlak je bil vendar le pravi. Čakali smo še nekaj časa, poslednjič — okoli polunoči — odrdral je vlak z nami ven v tamno noč;   zunaj   kolodvora pa je jakinska ponočna plašarija
197
name8tu voščila: „srečen pot!" sramotilno kričala za nami, kar nam je očitno kazalo, kako prijetni gosti da smo nekaterim Talijanom.
Vozeč se v 3. razredu sprevideli smo dalje , kaki reveži so oni popotniki, ki se na Talijanskeni dolgo časa morajo voziti v vozovih tega razreda. Na naših avstrijskih železnicah so sedeži tudi v vozovih 3. razreda zložni; okna so pripravna, da se tudi sede skoz nje more gledati; tudi imajo priredjene police in ka-veljne, na katere se prtljaga pokladati more. Pi talijanskih vagonih 3. reda je vse drugačno, neizrečeno priprosto, nepripravno, neukretno. Vhoda sta v vozove te vrste na vsaki strani le dva, in to na konceh. Sedežev je štiri vrste, po podolgoma vravnanih , tako da je po dve in dve vrsti popotnikov eden proti drugemu obrnjenih. Klopi so tako ozke, da bi popotniki, če bi tudi prostora bilo, le s težavo, ali cel6 nemogoče na njih ležali. Nasproti sedeči popotniki drug druzega s koleni dosežejo. O kaki polici ali kaveljnu, kamer bi se kaka stvar položila ali obesila, ni duha ne sluha. Ako je vagon s popotniki natlačen (kakor je bil nas), ni za prtljago druzega prostora, kakor nesnažna tla pod sedežem, ali pa lastno naročje. Oknica so zel6 taka, kakor pri naših zidanih hlevih , na pr., kake 3 čevlje široka m kakega 1V2 čevlja visoka, vravnana pa tako visoko pod vagonovim vrhom , da popotniki ne morejo gledati skoz nje, če ne vstanejo. Tudi pri svitli noči bi se bilo tedaj komaj videlo , po kakih krajih se vozimo. V gosti tmini, kakor je bila namreč tisto noč (mlaj je bil 26. rožnika, toraj pred 2 duevi), bi se bil človek zastonj ven oziral.
Da pri tako narodnih sedežih na kako spanje ni bilo misliti, je očividno. Le to, da sem prejšnji dve noči le malo spal, zatisnilo mi je od časa do Časa za kak trenutek v truje ne oči.
Pri nas po Avstrijskem na postajah pove kondukter ime kraja in čas postanka.    Po Talijanskem te navade ni.   Ni se povedalo, kje smo, in koliko časa postojimo; le če je kdo zapustil vagon,  jel  je kondukter hripavo kričati: „Partenza" (kar se menda pravi, na pr.: urno nazaj v vozove).    Al malo   se   menijo   popotniki  za  ta klic, tako da jih je bilo skor treba s silo gnati nazaj v vozove.    V misel naj   vzamem   tudi   signalnih   zvoncev. Na naših kolodvorih so tako veliki,   da  se njihovo do-nenje razlega tudi po zelo obširnih kolodvorih.   Po Talijanskem so ti zvonci, bolje:   zvončki,   le kakor kaka otročja igrača,   mali,   drobni,   in prav velikokrat so se romarji šalili, ko so čuli zabingljati slaboglasni zvonČič. Ko je v jutro 29. junija, t. j. v visoki praznik sv. Petra in Pavla,   prvakov apostoljskih,  jel   svitati   zor, bilo je tako občutno mrzlo, da se bi bil gotovo do škode prehladil, ko bi ne bil imel „plaida", to je, velike zimske rute seboj.    Tu sem  previdel   in hvaležno spoznal, kako prav so imeli na ljubljanskem kolodvoru ob našem odhodu milostni prost gosp. dr. Jarec, ko so mi (name-ravajočemu,   da   bi  bil „plaid" ondi kakemu prijatelju izročil,   in  ne   ga  vzel  na daljno pot v vročo spodnjo Italijo) prijazno rekli:   „Boga zahvali,   da ga imaš pri sebi;  v   nočni   vožnji   čez   Apenine   ti   bo jako   dobro služil".
In res bilo je tako. Vozili smo se ravno proti jutru skoz apeninske soteske, ki so mi v potopisih nikoli dosti ne prehvaljeno lepoto doljne Italije kazale ravno v nasprotni meri. Doline ozke, neprijazne; zemlja Črno-rujava, pusta, nerodovitna; stavbe železnične pa vse take, kakor bi jih nikdar ne iskal in pričakoval pri onem narodu, ki se šteje glede zidarske umetnije menda za prvega vse zemlje. Nikjer ni bilo videti nič odveč lepega, pa tudi kaj preveč trdnega ne. Edino, kar je bilo dobro, bila je urna vožnja.    Vozili smo se kot br-
zovlak, in to tako naglo, da sem večkrat mislil: „če šine vlak iz tira, komaj bodo malo naših kosti pobrali skup." Kakor hitro se je bil dobro zaznal dan, opazil sem prav na vsaki postaji deloma srenjsko, deloma državno stražo (žandarje). Glede na jakinske neprijaznosti mislil sem si prec: „vlada gotovo ve, da liberalnim Talijanom naše slavjansko romanje ni po volji, boji se toraj kakih škandalov, in da bi te zabranila, ukazano je povsod straži, naj  bo na to opazna".
In kaj smo še videli po teh goratih krajih? Vkljub visocemu prazniku zapazili smo, da so ljudje delali na poljih, kakor bi bila pratika kazala zadnji delavnik v letu. Kosili, kopali, želi so, kakor paganski divjaki kje tam Afriki ali Avstraliji. Poljaki so se hudo srdili nad temi suroveži in pretili jim s pestmi iz vagonov; oni pa so debelo zijali iz polj na nas. Mislil sem si pač: „Kakoršna vlada, taki podložniki." Ali duhovščina za take nerodnosti na take visoke praznike ve, komaj se zamore misliti. Da bi postavil temu oneČastenju malo nasprotje, odprl sem si okno vagona, in — ne bodi Bogu oponošeno! — jel prepevati sprelepo našo slovensko pesem:
Pridi  vsa kršanaka čeda,
Čast apo8teljnom zapoj !
Sčasoma se je svet vendar jel malo bolj prijazen kazati, okolica se odperati. Prvi veči kraj nam je bilo mesto Polignio, ki stoji blizo železnice v jako prijetni stranski dolinici, in še dokaj bolj lepem položaji. Nekaj mesta je v ravnini, mnogo pa ga je pozidanega na griči, ki se v ozadji precej visoko nad planoto vzdiguje.
Vozečim se naprej po odprtem svetu sredi dobro obdelanih polj bilo nam je naslednje, zopet veče mesto Spoleto, ki ima tudi jako lepo lego in položaj. Iz daljave presoditi mora še nekoliko veče biti, kot Folignio. Zlasti cerkvd je videti mnogo.
Tretji veči kraj, do katerega smo dospeli v hitri vožnji, bilo je mesto Terni. Planota je tu zel6 obširna, prijazna, polja jako dobro kultivirana. Tukaj se železnica cepi na dva oddelka. Levi, po zemljovidu soditi nekoliko daljši, pelje preko mesta Rieti; naš vlak pak je oddrdral po desni, na videz nekoliko krajši progi. Privozili smo iz ravnin zopet v skalnate ožine , peljali se skoz več predorov, in dospeli kmalu zopet na veliko postajo Orte.                                                 (Dalje prih.)
211
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (Dalje.)
Na tej postaji (Orte), kamor dohaja tudi železnična proga od zgornje Italije, Piae, Siene, itd., imeli smo ne koliko daljši postanek. Vse je hitelo iz vozov, da bi dobilo kaj okrepčila; pa z evangeljskiini besedami bi se bilo lahko djaio: „kaj bo to za toliko ljudi?" Romarjev vozilo se nas je 25 vagonov, in gnječa po restavraciji bila je taka, da so le oni, ki so prvi prihiteli, iz vozov, mogli postreženi biti. K sreči je prinesel natakar prodajat po vagonih steklenice s precej dobrim vinom, katere smo kupovali in s tem si nekoliko vtolažili vsaj žejo.
Na tej postaji se pridruži železnici reka Tibera. Ker je bilo njeno valovje rumenkasto-rujavo, mislili smo, da je moralo zadnje dni po apeninskem gorovji močno deževati; toda v Rimu, skoz katero mesto ta reka teče, povedali so nam, da je ona vedno tako kalna.
Naj s svojim popisom posežem tu toliko še enkrat na mesto Folignio nazaj, da povem, da se tam jakinski železnični progi pridruži ona, ki pridrži od Fiorence; o mestu Spoleto pa naj bo dostavljeno, da ondi so bili od 1. 1827. do 1832. za nadškofa poznejši, zdaj že v Bogu počivajoči Papež Pij IX.
Od postaje Orte naprej vozili smo se vedno v bli-žavi reke Tibere po š roko odprti dolini in med nizkimi griči. Kake 3 4 postaje niže združili ste se bili železnični progi, ki ste se v Terni ločili v dvoji, zopet v eno. Zadnja izmed večih postaj je Monte Rotondo. Mestu tega imena je v soseščini vas Montana. Da bi živel se stari „kozar" Garibaldi (slaboglasnega imena in spomina) in da bi hotel govoriti resnico, povedal bi nam, da je bil ondi 1. 1867. s svojim roparskim kardelom po pogumnih papeževih vojakih prav dobro našeškan, t. j. tepen.
Se en čas vozili smo se naprej, kar zadoni naenkrat po vagonu klic: „Rim!" Vse se je drenjalo zdaj k oknim in pozdravljalo v sinji daljavi ponosno proti nebu kipečo kupijo prvega svetišča vesoljne katoliške zemlje, preslavne Št. Peterske bazilike. Mene pa se je polotila srčna otožnost, ker opešanemu mojemu očesu odtod še ni bilo moč videti eno izmed prvih zgradeb celega sveta. Zlasti proti desni ^se nam je planota vedno bolj širila, a čudno! razun St. Peterske kuplje v daljavi nismo mogli zapaziti nič, — vsaj jaz ne, — kar bi nas bilo spominjalo na to, da se peljemo proti enemu izmed prvih mest vse zemlje. Ako se n. pr. vozi popotnik po naših deželah proti večim mestom, vgleda uže dolgo poprej krasna poletna poslopja, gradove ali vsaj gradiče in enake stavbe imenitnih bogatašev, Dunaj, Gradec, Ljubljana, Celovec, Gorica itd. so na daleč okrog opasani od
prelepega venca tacih zgradeb. Rimska okolica nima nič ali vsaj zelo malo tacih lepot; Rim sam prikrit je tako od nizkih gričev, da smo edino le po visoki kuplji in razvalinah starodavnih rimskih vodovodov (aqueduktov) sprevideli, da nam središče katoliškega sveta ne more biti daleč.
In res! nismo se motili. Zdajci namreč nas je za-vozil viak v velikanski rimski kolodvor. Bilo je ravno poldan. Mnogo gospodov duhovnikov prevozilo je bilo od jadranskega morja sem po vsej širjavi doljno Italijo, da se niso odlešćali; želeli so še v Rimu maševati. A za to bilo je uže prepozno in na svoj > otožnost ostali smo bili vsi tako visoki praznik brez sv. maše.
Ko smo jeli vreti iz, vagonov, bila je gnječa silna. S Hercegovinci vred moralo nas je biti okoli 500 romarjev. Ko bi nas bili peljali precej v sprevodu v Št. Pe-tersko baziliko, kako veličasten sprevod bi bil to! A na to se menda ni nihče domislil; morda bi pa to še cel6 dovoljeno ne bilo. Saj se je policija spotikala cel6 nad narodnimi kokardami Poljakov, in še znotraj kolodvora morali so jih sneti raz prs. V drugem pa moram hvaležno priznati, da se je prav lepo skrbelo za nas vse. Poljake Čakali so uže na kolodvoru duhovniki njihove narodnesti in odvedli jih na pripravljena jim stanova lišča. Nas Jugoslovane: Slovence, Dalmatince in Hsr-cegovince pak je pričakal in posebno ljubeznjivo pozdravil in sprejel gospod kanonik dr. Črnčič, ravnatelj jugoslovanskega vstava pri sv. Jeronimu. Povedal nam je, da je vsled dopisa prečastnega gosp. monsignora Je-rana najel stanovanje za Slovence v dveh gostilnah, namreč v ,,Hotel Roma" in ,.Hotel de la Ville". Kar je Slovencev na prvo prišlo, djal je, so dobili prostor v „Hotel Roma"; zdaj pa je ondi uže vse polno, toraj naj gremo mi v „Hotel de ia Ville". Dostavil je, da je lastnik obeh hotelov eden in isti, tedaj v tem ni razlike. Kar zadene mojo osebo, bil mi je pač moj rojak in sorodnik, usmiljeni brat P. Eduard B., ki biva uže četrto leto kot „cbef-zdravnik" v bolnišnici svojega reda v Rimu, obljubil stanovanje v njegovem samostanu. Ker sva se bila pismeno o mojem prihodu natančno dogovorila, nadjal sem se za trdno, da me bo pričakoval na kolodvoru. Bil je tudi res kake trikrat ondi; pa ker se je romarski program večkrat predrugačil, mu tudi niso vedeli na železnici natančno povedati, kdaj da ravno pridemo. Ker mi je gospod kanonik dr. Crnčič rekel, da je samostan, katerega sem mu kot stanovanje svojega sorodnika imenoval, zelč daleč proč in ker tudi ni pristojno, da bi človek ravno opoldne med obedom komu nadležen bil, smo gosp. Peterlin, posestnik Smid in jaz z veseljem sprejeli ponudbo gosp. kanonikovo, da nas rade volje spremi on sam do „Hotel de la Ville '. Za dober četrt ure daljave smo morali plačati fiakerju za vožnjo nas štirih oseb tudi toliko, t. j. 4 franke. Po postavi, ki jo imajo vozniki v Rimu, moral nas bi bil za ta denar peljati uro daleč. Talijan in — vest, no! to je pač dvoje, o čemer smo se zlasti prve dni večkrat prepričali.
Vozeč se od kolodvora proti našemu namenjenemu stanovanju videli smo koj marsikaj znamenitega; — pa tudi brez žalnega bilo ni. Pripeljavšim se v eno bližnjih ulic, djal nam je gosp. kanonik Crnčič: „Ta cesta pridrži od trdnjavskih vrat „Porta Pia", skoz katera so roparske talijanske druhali 1. 1870. šiloma vlomile in oropale sv. Očetu zadnjo njihovo lastnino, sv. Rim. (No! da to ni bilo ravno težavno, še manj pa kak hrabro-vitežki Čin, o tem bom spregovoril o poznejši priliki.) V urnem teku naprej vozeč se, vgledali smo ob desni našega pota velikanski, prekrasni kamniti palači enak vodnjak (menda „Fontana di Trevi" imenovan), ozališan z mnogimi kipi in mističnimi živalimi. Iz mnogo vrelcev
212
bobnela je bistra studenčnina, ter pretakala se^v skalnate medenice. Kmalu naprej dospeli smo na „Spanjski trg" (Piazza di Spagna), ki je eden izmed večib in najlepših celega Rima. Velika zgradba, ki omejuje ta trg proti izhodu, je sloveča „Propaganda", t. j. ustav, v katerem se šolajo misijonarji za vse narode sveta, in v katerem je bival in študiral njega dni tudi nas slavno-znani rojak in poznejši srednje-afrikanski provikar dr. Ignacij Knoblehar. Pred „Propagando" stoji visok kamniten steber, čegar vrh kinča kip Marije brez madeža spočete. Tje naprej k desni roki peljejo iz trga za monumentalnim vodnjakom prezale in široke kamnate stopnice visoko gor do cerkve presvete Trojice, ki je s svojim krasnim sprednjim licem velik kinč vsemu trgu. Grič, na katerem ta cerkev stoji, imenuje se „Monte Pincio". Primaknjen je tedaj tik mestu, na njem je prekrasni perivoj, in od tam ima obiskovalec razgled čez ves Rim
Iz Spanjskega trga zavozili smo v ulico „Via Ba-buino". Tu nas je čakalo še nekaj žalnega; videli smo namreč stavbo ravno v delu, katero protestantje široko-ustno imenujejo ,,hišo molitve*', ki bo pa imela le namen, širiti med stanovnike sv. Rima krive nauke Lu-trovih zmot. Proti koncu te ulice vstavil je voznik: bili 8jno pred gostilno „Hotel de la Ville". Gosp. kanonik Crnčič povedal nam je bil uže prej, da zahteva gostilničar na dan po 3 franke za stanovanje od ene osebe; djal pa je tudi, da v primeri na nazočnost velikega števila tujcev in na odličnost gostilne to ni veliko, ter da bi se cenejše javaljne kje stanovanje dobilo. Bili smo zadovoljni s tem, in prijazni gosp. kanonik se je zdaj od nas poslovil. Prav veselilo nas je, ko smo tu dobili ostale znance iz Ljubljane, s katerimi smo se bili v veliki gnječi na kolodvoru zgrešili; tudi Hrcegovince našli smo uže v tej gostilnL Dali ste se po željah naših č. g. Peterlina, posestniku Smidu in meni dve sobi ena poleg druge, česar smo bili vsi prav veseli.
Ko smo odložili svojo prtljago, podali smo se koj v spodnje gostilnične sobe. Sla je ura uže na eno čez poldan, toplega zavžili še nismo bili nič; ni bilo toraj čudo, da smo vsi želeli dobiti kaj pod zobe. Ker je kazalo, da bomo na skupni obed (table d' hote) morali še dolgo čakati, sem si skušal pri glasoviru (ki je stal v predsobi velike obednice, in na katerega sem namestu zamujene maše ssv. Petru in Pavlu na čast zaigral nekatere njune slovenske pesme) vtolažiti nadležni želodec,
—  pa, ni šlo! Zahtevali smo toraj koj posebej juho (katere je bilo toliko, da se je dobro skrilo dno krožnika,
—  pač dosti za pokusiti) a za najesti se je veliko premalo); dobili smo zraven tudi še pečenko in salato. (Pečenka je veljala za teletnino; a morala je tista žival že precej velik volič biti.) Kruh je bil malo ali pa nič boljši, kot v Jakinu; edino vino, tamno-rudeče barve, bilo je dobro. In račun o vsem ravno popisanem? No! ta nam je pokazal, da nas rimljanske gostilne hočejo dreti s pilo in ne z nožem. Gosp. Peterlin, Smid in jaz plačali smo nekaj soldov čez 17 frankov! Po našem slovenskem pregovoru „kaj tacega ni za večkrat, ampak za nikoli več" — toraj tudi vabila za vsakdanji skupni obed (kar bi bilo pač cenejše stalo) nismo hoteli sprejeti.
Po obedu bi se bilo po tako dolgem in trudapolnem popotvanji pač prileglo malo počitka; ali tega si nismo hoteli privoščiti. Preveč namreč nas je želja gnala na grobe prvakov apostoljskih, katerih god v Rimu obhajati ia praznovati bili smo tako srečni prvikrat, in brž ko ne tudi zadnjikrat v življenji. Od „Hotel de la Ville" imeli smo le malo korakov na druzega izmed glavnih rimskih trgov, imenovanega „Piazza del Popolo". Tje smo se tedaj koj po obedu podali. Rim je velikansko mesto, ppzidano na sedmerih gričih, obdano in ograjeno
krog in krog od močnih, začrnelo-rujavih zidov. Stirnajst vrat je skoz to obzidje, izmed katerih je dvoje zazidanih; skoz druzih dvanajst peljejo vhodi v mesto. „Piazza del Popolo", t. j. ljudski ali narodni trg, z visokim obeliskom ob sredi, je zato posebno znamenit, ker je, ako-ravno je tik mestnih vrat, „Portajdel Popolo" imenovanih, tedaj na kraji mesta, vendar nekako osredek njegov zato, ker se od tod cepijo tri glavne ceste Rima enako trem zvezdnim žarkom ; ali da dam boljšo priliko: enako trem močnim deblom, od katerih se razprostirajo kakor veje od drevja neštevilne ulice celega velikanskega mesta. Leva glavna cesta „Via Babuina" namreč, nam je uže nekoliko zana. Skoz njo pripeljal je pot od kolodvora; dospeti se pa more po njej tudi do dveh izmed najbolj slovečih svetišč rimskega mesta, k baziliki „Marije Snežnice", imenovane tudi „Marija večja" (S. Maria Maggiore), in od nje naprej k baziliki pri „Sv. Janezu v Lateranu". — Druga srednja cesta, imenovana „Via del Corso", je glavna in najbolj znamenita vsega Rima. Ona, bi djal, prereže mesto ravno skoz sredo, in pelje naravnost dol do velikanskih raznovrstnih razvalin starega Rima, tje dol, kjer so stolovali starodavni sloveči, pa tudi slaboglasni rimski cesarji, imeli svoje palače, zbornice, sodišča, gledališča, ječe itd. Tretja glavna ulica „Via di Ripetta" pelje k desni in to proti najznamenitejšemu kraju novega ali sedanjega Rima, proti baziliki sv. Petra. Po tej cesti napotili smo se tudi mi. Šli smo memo jugoslovanskega vstava pri Sv. Jeronimu, prišli kmalu do kraja, kjer se nam je k desni pokazala globoka struga reke Tibere; šli smo po tej poti še nekoliko naprej, potem pa se zavili v novo ulico k desni roki. Konec nje ostali smo strme! Tri glavne stavbe rimskega mesta so se nam pokazale tu skupno : A n-geljskimost, ki pelje čez reko Tibero; njemu nasproti velikanski Angel j s ki grad; čez mestna poslopja ob levi pa se je ^dvigala po vsem svetu sloveča in znana kuplja S t. Peterske bazilike.
(Dalj« prihodnjič.)
220
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881,
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
„Angeljski most"; — „Angeljski grad", kaj je to, utegnil bi marsikdo ^vzlaati izmed bolj priprostih bralcev „Novic" vprašati,    Cujte!
„Angeljski most" je najveći, najlepši, najstarejši, in toraj tudi najznamenitejši zmed šesterih (prav za prav sedmerih) mostov, ki peljejo čez reko Tibero, katera je pri Rimu uže tako velika, da po njejv vozijo z malimi barkami. Stoji on uže nad 1700 let. Cvetere orjaške kamnite stopnje podpirajo njegovih pet obokov. Pozidati ga je dal rimljanski cesar Aelius Hadria-nus, toraj se je dolgo časa imenoval njemu na čast aeliški most. Kdaj je spremenil ime v ,,angeljski most", ni natančno znano; skor gotovo takrat, ko se je postavilo na visoke skalnate postamente ob obeh straneh v semetrični oddaljenosti eden od druzega dvanajstero velikih marmeljnastih kipov. Prva dva predstavljata podobi prvakov apostoljskib, sv. Petra in Pavla; drugi deseteri so angelji, držeči v rokah razno orodje Kristusovega trpljenja. Ostala ograja mostu je železna. Ko bi ta most mogel govoriti, oj! koliko bi vedel on povedati! Na milijone pobožnih romarjev iz vseh delov svetd šlo je uže čez njega; koliko pa druzega ljudstva, Rimu prijaznega, pa tudi do smrti sovražnega! Tudi brez žalostnih prizorov bilo ni; eden izmed najbolj žalostnih pa je bil gotovo oni, ko je lanskega leta kmalu po našem odhodu (v noči 13. julija) pretila rimska pla-šarija mrtvemu truplu rajnega papeža Pija IX., ko so ga prepeljali iz St. Peterske v St. Lorenško baziliko, ter klicala ravno na tem mostu, naj ga čez-nj vržejo v Tibero!
In „angeljski grad?" Ravno taisti Aelius Ha-drianus, ki je dal pozidati most, je dal njemu ravno nasproti unkraj Tibere postaviti sebi in svoji rodbini velikansko grobišče (mausoleum). Iz orjaške, 90 metrov široke in dolge, ter 31 metrov visoke štiriogelne podlage vzdiguje se kvišku orjaška, okrogla zgradba, nekdaj neki z marmeljem in kipi prezalo okinčana in oza-lišana, vredna naslova: cesarsko grobišče. Kinč in olepšave so odnesle pozneje roke, ki niso vedle delati razločka med besedama: „tvoje" in „moje". Ime „angeljski grad" dobila pa je ta zgradba uže 1. 590. Razsajala je tisto leto v Rimu strašanska kuga. Kakor pripoveduje povestnica, je papež Gregor Vćliki, da bi od Boga spro-sil odvrnenje silovite šibe, vodil v lastni osebi bosonćg spokorno procesijo skoz mesto. Ko so šli čez aeliški most, vgleda papež vrh grobišča na svitlih oblakih nad-angelja Mihaela, ki je v zastavo, da je mestu rešenje došlo, preteči meč vtaknil v nožnico. Od takrat nosi ime, ki ga ima še dandanes.
Osemnajst let po tej dogodbi dal je postaviti papež Bonifacij IV, vrhu angeljskega grada kapelico v čast sv. Mihaelu arhaagelju; ko so pa pozneje zarad poprav to kapelico podrli, ukazal je papež Pavel III. postaviti na
njeno mesto velikanski kamniti kip tega nadangelja. Papež Benedikt XIV. nadomestil ga je z novim iz pozlačenega brona, in postaviti ga dal na vrhunec orjaške zgradbe, kjer stoji še vedno do današnjega dne. Angeljski grad služi Rimu uže od 10. stoletja kot trdnjava. Od 1. 1870. šopirijo se v njem vojaki ,,združene Italije". Kaki so ti možiceljni, danes praviti ne vtrpim; upam pa, da pridejo pozneje enkrat na vrsto.
Ako ste nas pa zelo zanimali ravnokar, in sicer le površno opisani dve zgradbi, nas je vendar šiloma vleklo naprej proti cilju naših želja, v Št. Peter. Podali smo se čez angeljski most; ravno nam nasproti vihrala je iz angeljskega gradu močno velika talijanska zastava; unkraj mosta zavili smo se naravnost na levo, prekoračili mali trg in precej dolge ulice, in — Št. Peterski trg; — konec njega na zmernem holmu pa središče vesoljnega sveta, St Peterska bazilika; k desni roki pa vatikan, ječa sv. Očeta, stalo je pred nami. Pero bi se zastonj trudilo, popisati dušna čutila, ki navdajajo pri tem pogledu srca romarjev.
St. Peterski trg loči se prav za prav v dva oddelka. Sprednji, široko-štirioglati, ima podobo navadnih trgov; zadnji, okrogli, polagoma navkreber napet, pa je po obeh straneh obdan z mogočnimi galerijami, skoz katere po obeh straneh pelje med orjaškimi stebri trojni pokriti pot proti baziliki. V teh galerijah so na praznik presv. Rešujega Telesa v onih časih, ko so se za Rim imenovali srečni, to je, takrat, ko je bil on še nekratjena lastnina sv. apostoljskega prestola, imeli sv. Oče, obdani od vsega bliša, ki ga obredi sv. krščanske cerkve in ob enem papeževa svetna čast razviti morejo, procesijo z Najsvetejšim. Koliko tujcev je edino le ta procesija privabila k temu prazniku vsako leto v Rim ! —
Povem naj memogrede še tudi to, da je na sprednji (notranji) strešni obrobek teh galerij postavljenih 162 kamnitih kipov raznih svetnikov, ki na velikost odmerijo vsacega odraščenega možaka; toda človek je tu od množine velikanskih predmetov tako zavzet, in —, bi djal: sam iz sebe, da te svetnike komaj zapazi. — V sredi okroglega trga stoji ponosno kamenit obelisk. Visok je okoli 25 metrov , in izsekan iz enega samega kosa (granita). Star je ta steber uže nad 1800 let. Pripeljan je bil čez morje iz daljnega Egipta, ter je služil ko kinč v jahališči (Rennbahn) okrutnega cesarja Ne-rona. Papeži kot postavni vlastniki Rima so marsika-kemu paganskemu ostanku pritisnili pečat krščanstva, in tako so tudi papež Sikst V. pred kakimi 300 leti dali prepeljati ta obelisk na osredek St. Peterskega trga (ki velja kot najlepši celega sveta), in na njegov vrh postaviti ukazali sv. križ. Okrog obeliska so v beli tlak iz neke črnikaste trdne tvarine enako zvezdnim žarkom vdelane začrnele črte. In kaj so one? Proge solnčne ure; visoki obelisk pa s svojo senco je njeni kazalec. — Vštric obeliska v primerni daljavi mečeta dalje kot prekrasni kinč vsega trga dva umetna vrelca več metrov visoko debel curek bistre studenčnine, katera se v zraku ovijata nazaj ter z mogočnim šumljaa-jem slapu enako razlivata vodo v orjaški kamniti medenici, iz njih pa v spodnji še večji, razširjaje okrog in okrog hladivno vlago in prijetno hladni zrak. In čelo (fasada) St. Peterske bazilike, 117 metrov široko in 50 metrov visoko, s peterimi vhodi, nakitjeno čez in čez z olepšavami zidarske umetnije, na površji pa ozališano z velikanskimi kamnitnimi kipi Izveličarja, Marije in vseh apostolov, — kako veličastno je vse to! Zlasti pa se še oko roma.jevo željno ozira na ono pomolje (balkon) nad srednjim portalom, raz katerega so novi papež prec po izvoljenji, in tudi še o raznih drugih prilikah in slovesnostih  na   Št. Peterskem  trgu  zbranim množi-
221
cam podelovali sv. apostoljaki blagoslov. Vsega tega zdaj ni; in temu se kar nič ni Čuditi. Ako še mrtvemu Piju IX. presiavnega spomina rimska sodrga ni privoščila počitka v hladni zemlji, ampak zahtevala, naj se vrže čez most v derečo Tibero, kaj bi prizadjala ona še le živemu papežu, ko bi se jej javno pokazal! Tega &i še misliti nisem upal.
Ker se je ravno bližal čas slovesnih večernic, je hitelo neštevilne množice ljudstva in romarjev po zmerno napetem griču in po širocih kamnitih stopnicah gor proti peterim vhodim velikanske bazilike. Srednji portal bil je prelepo opleten in ozališan s cvetličnimi venci, kar nam je bilo dokaz, da se vendar tudi v Rimu ne manjka še blagih src in gibčnih rok, ki v dej anji skazujejo vda noat Cerkvi in Izvoljenim njenim. Prestopivši okinčani shod nahajali smo se v prostrani lopi, ki je z baziliko enake širjave. Uže tu vgleda obiskovalec mnogo pre-zalih olepšav; — omenjena naj bota vendar le dva kipa na skrajnih koncih lope: pri desni roki kip Konstantina, prvega krščanskega cesarja; pri levi roki pa kip Karola Velikega. Ona namreč slovita kot posebno odlična, zraven pa tudi nekdanja mogočna branitelja in dobrotnika sv. Cerkve; zato ju je pa tudi ona, to je, prvomestnik njen proslavil s tem, da sta jima menda do konca sveta postavljena spominka na najznamenitejšem prostoru vsega katoliškega sveta.
Iz lope pelje zopet petero vhodov v notranje svetišče, v prvo in največo cerkev vse zemlje. Prestopivši prag srednjega portala vgledali smo pred nami vzdiga-joče se pravo čudo sveta. Morda pričakujejo zdaj častiti bralci „Novic", da jim bom natančno popisal to svetišče. Pa — kako težavna! — da, cel6 neizpeljiva je taka naloga! Le v večih potezah naj poskusim nekoliko o tem povedati.                                 (Dal. prih.)
226
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
v
Ladi je ima St. Peterska bazilika tri. Obok glavne, srednje, 44% metrov visoke in 26 metrov široke, podpira na vsaki strani po pet velikanskih podslomb. V stranski dve ladiji pada svitloba od zgoraj skoz štiri manjše kuplje na vsaki strani; stranskim dvem ladijam prizidane so po obeh straoeh še po štiri kapele. Osredje cerkve, odkjer se razprostirate na strani velikanski dve glavni kapeli, kronano je z ogromno velikansko kupijo, ki je tako visoka, da bi pod njo lahko postavil sloveči dunajski Št. Štefanski zvonik. Velika je ta kupija neki ravno tako, kakor nekdanji, vsem malikam v čast pozidani paganski tempelj „Pantheon", in s tem je slavci
227
arhitekt Mihelangelo , ki je zidal St. Petersko baziliko, rešil ^zadano besedo: „da bo postavil „Pantheon" na vrh Št, Peterske bazilike."
Od glavnih dveh stranskih kapel naprej gor razprostirate se se dve nekoliko manjši in krajši; vendar je pa vsaka še vedno tako velika, kakor marsikaka izmed večih naših cerkva. V desni teh dveh kapel vršil je zadnji cerkveni zbor svoje obravnave.
Naprej gori razteza se velikansko presvetišče. Ravno v osredji pod kupijo je tako zvani „Konfession", to je, oltar, na katerem so nekdaj maševali, ako prav vem, edino le sv. Oče papež sami. Vravnan je ta oltar tako, da je mašnik , sv. mašo opravljaje, proti ljudstvu obrnjen, to je, da po cerkvi doli gleda. „Konfesijon" obdajajo štirje orjaški, polžasto-zaviti, bronasti in bogato pozlačeni stebri, ki so podslomba prekrasnemu, iz enake tvarine izgotovljenemu baldahinu. Za vlivanje vsega tega porabil se je bron iz lope paganskega „Pantheona". Ako še povem, da se je 186.000 rimskih funtov (liber) te kovine vporabilo za vlivanje stebrov in baldahina, in da je vse visoko nad 28 metrov, lahko se vsaj nekoliko presodi velikost vsega tega. In ravno temu ob sredi cerkve stoječemu baldahinu pripisujejo izvedenci vzrok, da se bazilika nobenemu ne vidi tako velika, kakor v resnici je. Povedano naj bo tu še tudi, da kot bližnji kinč „konfesiona" so ob podnožji velikanske kuplje, to je, pri dnu njenih Čveterih orjaških podslomb vravnane vdolbljine (Nischen), v katerih stoje po 5 metrov visoki marmeijnasti kipi sv. Veronike, sv. Helene, sv. Longina in sv. Andreja.
Spredaj pred „konfesionom" je podolgasto-okrogla kamnita ograja, v katere osredku so tla za kake tri metre znižana, in kamor se dospeti more po dvojnih stopnicah doli ravno nad grob kneza aposteljev, sv. Petra, ki počva spod v podzemeljski nizki cerkvi. Nad grobom visi vštric po vrsti sedem zlatih svetilnic (lamp); tla in stene oblečene so z najdragocenejšim raznobarvnim marmeljem, kar je vse tako prelepo, da si človek komaj na tla stopiti upa. Na zadnji strani tega prekrasnega prostorčka nahaja se iz belega marmelja iz-gotovljeni kip papeža Pija VI. v klečečem položaji. Tudi o njegovem času je trpela Cerkev hude stiske; ponoči je neki on hodil pogosto molit na grob sv. Petra; v ta spomin postavljen je toraj kip njegov na isto mesto.
Na notranji strani ograje, ki omejuje prostor, katerega ravno popisujem, napravljeni so okrog in okrog tik eden poleg druzega dragoceni triramni svečniki, na katerih je vravnano 89 lampic, ki noč in dan gorijo. — Vse glavne stene srednje cerkvene ladije s presvetiščem vred bile so o času naše nazočnosti pospete do kapitelov gor z rudečim damaskom, našitim z zlatimi portami, kar je dalo sicer baziliki po eni strani jako svečani obraz; vendar pa nam je bilo s tem prikritih mnogo umetnih kipov in druzih dragocenih stenskih olepšav. One (stene) so namreč oblečene v najžlahtnejši in najlepši marmelj; iz enake robe napravljeni so tudi altarji, stebri, mnogi grobni spominki umrlih papežev itd. Kar je oltarnih slik, olepšav po kupljah in obokih vse cerkve, pa tudi po tleh, je sam mozaik, to je, iz milijard raznobarvnih malih kamniČkov sostavljeno^, in izvedenci trdijo, da v vsej velikansko ogromni St. Peterski baziliki slikarji tudi ene same poteze niso naredili s čopičem.
Neke znamenitosti naj še omenim. Konec glavne srednje cerkvene ladije ob sprednji desni podslombi ogromne kuplje je postavljen na visokem kamnitnem postamentu bronasti kip sv. Petra, sedečega na prestolu, z desnico blagoslovijočega. Nad njim napravljen je prelep baldahin. Ta najčastitlejši, najstarejši in v marsi-kakem oziru najlepši kip vse bazilike, ki je stal nekdaj
v cerkvi sv. Martina poleg stare Št. Peterske bazilike, dal je postaviti papež Pavel V. na sedanje mesto. Po-vestnica pripoveduje, da je bil na ukaz sv. Leona Velikega (440—461) prelit iz brona Jupiterja, ki so ga stari Rimljani častili na kapitolu kot najvišjega izmed svojih malikov. Od starosti je ta kip uže skoro popolnoma začrnel. Pred njim najdeš vedno pobožnih romarjev, ki mu poljubujejo nogi, in zatopljeni v pobožno molitev kleče na okrog. Na sv. Petra praznik je bil kip ogrnjen z dragocenim pluvijalom, in imel prelepo tiaro (papeževo trivrstno krono) na glavi.
Kakor skoraj sploh vse rimske cerkve, tudi Št. Pe-teraka bazilika muzienega kora nima. Namestu njega je narejeno v zadnji strani srednje ladije ravno tako po-molje (balkon), kakor zunaj nad glavnim portalom. Od le tod, to je, iz tega balkona so svoje dni delili papeži v znotranji cerkvi zbranim množicam apostoljski blagoslov. Sedanji sv. Oče blagoslovili so v dan svoje izvolitve tudi le na tem mestu one pobožne trume , ki so želele njihovega blagoslova.
Orgelj sem videl v cerkvi dvoje. Postavljene so na okoli l1/^ sežnja visokem štirioglatem lesenem odru, ki je opet na vse štiri strani z rudečim suknom. V osredji tega odra je mehanična naprava, da se orgije morejo voziti po velikanski baziliki na oni kraj in pred oni oltar, kjer se ravno rabijo.
Omenim naj tudi še kapele (menda tretje) na desni (episteljski) strani cerkvene ladije. Tukaj se shranjuje presv. Rešnje Telo. Kapela ima spredaj železno ograjo. Tu ležijo navadno umrli papeži na mrtvaškem odru, in so njihove noge tako primaknjene železni ograji, da jih ljudstvo more poljubovati.
Kakor se je pri vstopu v to svetišče godilo nam, tako se godi menda marsikomu druzemu tje prišed-šemu. Strmenja, občudovanja, gledanja in dušnega zavzetja je človek ves sam iz sebe, in le prerad pozabi na to, česar naj bi ne opustil noben romar, da bi namreč pri vstopu šinil na kolena, in na svojem obrazu ležeč zahvalil Boga za veliko srečo, ker mu je dal dospeti na ta preblaženi kraj, na to tako zelo posvečeno mesto, na osredje katoliškega sveta. Se zdaj, ko čez leto in dan po svoji vrnitvi iz Rima pišem te vrstice, vse gomazi v mojem notranjem nepopisljivih čutil, in samega sebe kregam, da sem bil vse premalo ginjen, ko sem se nahajal na onem svetem kraji. In če človeka tudi ne bi gnala srčna čutja k pobožni navdušenosti, — saj je bazilika tako velikanska, prelepa, pre-umetna in dragocena, da menim, če bi bila odvzeta ne-hvaležnemu Rimu in nehvaležnemu talijanskemu narodu, za vse premoženje in denar, ki ga premorejo Lahi, ne bi postavili druzega enacega svetišča več.
(Dalje prihodnjič.)
236
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (Dalje.)
Po tem pičlem, slabotnem in pomanjkljivem popisu St. Peterske bazilike naj povem, da smo se, ko so ae nam čutja nekoliko umirila,   z  drugim  ljudstvom vred
237
podali najprej pred častitljivi kip sv. Petra in počastili ga. Potem podali smo se h kamniti ograji spredej „kon-fesiona", in gledali ter občudovali opanljive lepote ne-itevilnih cvetk, lučic, zlatega, sreberaega in drugovrstnega blišča in kinča, ki ga je nanosila in uvrstila bogata darežljivost kristijanska tu nad grob prvaka apo-steljev, sv. Petra.
Da bi človek v pogledu toliko mnogovrstnih lepotij se v globoko pobožnost zamakniti mogel, je skoraj nemogoče. Vendar pa smo srčno obžalovali, da nismo bili tako srečni , da bi se bili mogli iznajti uže pri glavni dopoldanski božji službi na tem svetem kraji. Al slovesnih večernic smo se pa vendar mogli vdele-žiti; ravno ob pravem času dospeli smo bili v baziliko. Zadej za „konfesionom" proti velikemu altarju bili so uže pripravljeni sedeži za duhovstvo; konec sedežev ob obeh straneh poleg cerkvene stene stale so orgije in pevstvo hitelo je ravno skupaj. Zdaj se prične primi-kovati iz zakristije v počasnih korakih veličastni sprevod duhovenstva, poda se do kapele presv. Rešnjega Telesa, počastit ondi presveti zakrament; potem pas: se napoti v sprevodnem redu do pripravljenih sedežev, in pričnejo se zdajci slovesne veČernice. Glasno doneče orgije pospremljevale so na obeh straneh neizrekljivo in neprilično-prelepo petje. Nisem vedel, ali bi bil bolj občudoval in opazoval čarobne glase deških sopranov, ali mogočno doneije izvrstnih tenorov in basov. Razun v cesarski dvorni kapeli na Dunaji nisem še čui enakega petja. Gospoda organista na obeh straneh razodevala sta posebno izurjenost v svoji stroki, in izvabljala orgijam preumetne glasove; ne vem pa, bi li jima dal neki organist naše dežele (F.) v orgljanji „sehr gut". Obilna množica omikanega občinstva mnogih stanov in narodov pazljivo je poslušala prekrasno petje, kakoršno se menda tudi v sv. Rimu ne ču)e ravno vsaki dan.
Omenim naj   zdaj   tudi neke moje male nezgode v dokaz,   da  se  prijetno rado menja in tovariši z neprijetnim.    S čast.   gosp. Peterlinom  in   posestnikom Smi-dom prišli smo bili skupaj v St. Peter.    Ker   so večer-nice trajale dolgo, mene so pa zarad trudnosti, dolzega potovanja in tudi zarad hoje po  velikanski baziliki bo lele uže   noge,   djal   sem  tovarišema:   ,,vsedel  se bom tam-le   pri   onem   altarji  (pokazaje ga)  malo  na  oni-le pripravni prostor, da se nekoliko odpočijem.    Ako poj-deta kam proč, pokiičita me!" — VeČernice so se  bližale  sklepu,   in  ker tovarišev  nisem videl,   grem   na mesto,   kjer   sem ju bil popustil.    Toda,   nikjer ju ni bilo. Misleč, da me bosta po dogovo u gotovo poiskala, grem zopet na kraj,   njima zaznamovan, nazaj, čakam in čakam ju,   a — zastonj!   — nobenega ni hotelo biti blizo.    Ljudstvo   je   po   dovršenih   večernicah   vrelo   iz cerkve.   Kaj  mi je bilo početi druzega, kot iti!   Gledal sem po baziliki in zunaj nje,   da bi bil, kakor pravijo pri nas,   ,,kmalu oči popustil", al znanca ni bilo videti nikjer nobenega.   Kaj mi je bilo storiti, ker si pota do gostilne „Hotel de la Ville" nisem bil zapomnil dobro! Nagovoril sem jih več,   poslužil   se   hrvaščine  in   tudi nemščine;   al   od   vsacega  dobil  sem odgovor „niente" (ne urnem).    Odkritosrčno povem,  da jelo mi je prihajati tesno pri srcu.
Večer se je bližal; po Št. Peterskem trgu bilo je ljudstva vseh stanov od sile, znanca pa nikjer nobenega! V istem jeziku, ki mi je pred nekoliko leti uže dobro služil v talijanski Pontebi, poskusiti sem hotel svojo srečo tudi zdaj. Pred 40 leti obiskoval sem 2. gimnazijalni razred. Hvala tedanjemu temeljitemu poduku v latinščini ostalo mi je še od takrat toliko latinskih besedi v spominu, da sem nagovoril nekega mladega talijanskega duhovnika in prosil ga, naj mi bo tako dober, da mi pokaže pravi pot do naznanjene mu
gostilne.    Brez lastne hvale naj bo povedano, da se se zdaj čudim ,   kako  da sva se mogla z gospodom še toliko porazumeti. Ker kot učitelj tako zvane ,,stare šole" ne nosim brk in sem imel črno obleko, je bilo njegova prvo vprašanje: „Es ne tu sacerdos"? „(ali si duhoven?)*' Na moj odgovor ,,nonu (ne)   zavpraša   dalje :   „Peregri-nus?" (ali si romar?). Na odgovor „sum" (sem) koj zopet zavpraša: ,,Ex qua parte?" (iz katere pokrajine?).   Ko mu povem, da sem „ex Austria" (Avstrijanec), „laicus" (neduhoven) in „magister popularis" (ljudski učitelj), se z največjo postrežljivostjo in z nenavadno   ljubeznjivostjo vzdigne z mano,   in bil je res pravi   moj angelj varuh. Kramljala sva med potjo ves čas, kolikor sva se mogla porazumeti.   Pravil mi je, da se zove Car melo, da je dvorni kaplan pri Njih  eminenci   kardinalu Boromeo-tu (zdaj   uže  v večnosti);   povedal   mi je dalje (kar bodo lanski  rimski  romarji zdaj gotovo prvikrat slišali): d a so sv. Oče uže prejšnji   petek  in menda tudi v so bo t oj24. in 25. rožnika) dali,   to je,   ukazali brati  v S t. Peterski  baziliki  svete  maše   za srečno   potovanje   romarjev.    (Sad   in blagor te papeževe skrbljivosti, to je, zaukazane molitve Njihove za nas smo romarji  očividno ves čas svojega potovanja občutili.    Zlasti,   kar zadene zdravje,   smo   bili vkljub toplemu   dolnje-talijanskemu   podnebju   in   hudi   vročini iste dni vendar razun enega priletnega Hercegovinca, ki je bil nekaj obolel, vsi pri dobrem zdravji).    Pravil mi je dalje   moj   gosp. spremljevalec tudi o večernih znanstvenih akademijah, osnovanih na čast in v zabavo bolj odličnih  romarjev   pri   več prevzvišeaih gg. kardinalih, o avdijenci  pri  sv. Očetu itd.    Ko  sva   bila  dospela z gospodom res angeljske ljubeznjivosti in obnaše do kraja, kjer sem vedel, da zdaj ne morem zgrešiti več pravega pota do mojega prenočišča,   djal sem mu toraj :   „nune scio reetam viam" (zdaj mi je uže  znan pravi pot); al gospod se ni hotel ločiti od mene,   ampak šel noter do „hotela" z menoj. Ko sem mu tu v resnici od dna srca izrekel „maximam gratiam" (največo zahvalo) za njegovo veliko dobroto in prijaznost, mi je zatrjeval, da je storil' to zelo rad, in me je^celć povabil, naj ga obiščem naslednje dni enkrat.    Skoda,   da   mi   čas   tega ni dopuščal;  hvaležnost   moja   pa   naj   ostane izražena in zapisana preblagemu gospodu   s temi vrsticami   tako dolgo, dokler bo  trajal  ta papir.    (Ker  sem  ravno pri stvari, naj tu omenim , da,  ker se sam nisem mogel iti še enkrat zahvalit  čast. gosp. Carmelo-tu za njegovo ljubav, sem bil naprosil   v  to svojega  v Rimu   stanujočega rojaka in sorodnika,   usin. brata gosp. P. Eduarda Bene-dičiča.    Storil je bil to..   Ni davno,   kar sta  se bila ta gospoda zopet sosia.    Čast.   gosp. Carmelo  se  je vedel moje malenkosti še vedno spominjati; zato sem mu poslal ravno   pretekli  teden   po ugodni   priliki   v   dar  in spomin en   iztis svoje zbirke:   „Mali   slovenski pevec". Bodo vsaj v Rimu vedeli, da imamo tudi Slovenci svojo lastno „Papeževo hymno".    Povem naj še tudi, da sem ravno o tej priliki poslal v znamenje hvaležnosti en iztis omenjene   zbirke preč. gosp. kanoniku dr. Crnčiču; zraven pa tudi po  en iztis za knjigarne v Propagandi, v ilirskem in v poljskem vstavu.   In tako se zna glasiti odslej tudi v Rimu včasih naša slovenska himna:
,,Kjer je Petra Cerkev prava; Kjer je Rima večna slava; itd.*')
Povrnem naj se zdaj k svojemu potopisu nazaj! Ko sem prišel v gostilno, našel sem svoja prijatelja uže doma. Okregal sem ju malo, da sta me prepustila toliki skrbi; vendar nevolja ni trajala dolgo in ravnal sem se po evangeljskih besedah: „Vaša jeza naj ne traja do solnčnega zahoda!" Ker smo prejšnje tri večere le malo spali, in bili vsi od dolgega potovanja zelo trudni, smo
238
tako vsi hrepeneli po počitku, kakor riba po vodi. Šli smo toraj kmalu spat in s tem smo končali prvi dan našega bivanja v Rimu ter nepozabljivi praznik sv. Petra in Pavla, 29. dan rožnika 1881.
(Dalje prihodnjič.)
245
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (Dalje.)
Drugo jutro, v četrtek 30. junija, smo bili na vse zgodaj uže zopet na nogah. Ker je imela gostilna v svojem osredji namestu dvorišča mičen perivojček s prijetno senco, v kateri je bilo mnogo sedežev, in je ondi žuborel tudi mal virček, ki je razširjal prijeten hlad, smo se, ker je bilo ponoči v sobah zelo vroče, tu nekoliko ohladili. Prišli so za nami kmalu tudi orjaški flerce^ovinci, njihovi gg. župniki (oo. frančiškan*) in en vojaški gosp. duhovnik. Vsi so namreč stanovali z nami vred v tej gostilni, in tudi njihovi škof Vuičič, še bolj mlad, jako prijazen in ljubeznjiv gospod. Gosp. vojaški duhoven, čuvši nas govoriti slovenski, pridruži se nam zdajci, rekoč, da tudi njegova mati je Slovenka, iz Stajarskega doma; on pa da je rojen na Hrvaškem, da je duhovnik zagrebške nadskofije in služi zdaj v Hercegovini pri naši avstrijski vojaščini kot vojni kaplan.
Ker je imel gosp. Peterlin neko posebno opravilo pri gosp. kanoniku dr. Crnčič-u, jela sta me nagovarjati in vabiti omenjeni gosp. vojaški duhoven in en g. o. frančiškan (Fra Luka Babic), naj grem z njima v cerkev ,,Ara coeli" (po našem: na nebeškem altar ji), katero svetišče hočejo Hercegovinci najprej obiskati. (Omenjeno naj bo, da so imeli ostali romarji za vsaki dan svoj posebni program — Poljaki, Cehi in Hrvatje cel6 natisnjenega — po katerem so dan za dnevom v skupinah obiskovali razne cerkve in druge znamenitosti. Mi Slovenci nismo imeli nič tacega; vsak si je moral narediti svoj program sam, če je hotel, in si ga ravno narediti znal).
Rad sem se toraj vdal povabilu prijaznih dveh gospodov. Najeli smo si fijakarja, peljali se skoz celo dolgo ulico „Corso", kjer so prve, največe in najzna-menitnejse prodajalnice celega Rima. Za milijone in milijone zlata , srebra in druge raznovrstne in dragocene roba je po teh štacunah nakopičene. Konec te ulice vkrenili smo v drugo k desni in kmalu smo bili pred 124 širokimi kamnitnimi stopnicami, ki peljejo gori vrh nekdanjega slovečega „kapitola". Kapitoiski hum bil je eden izmed sedmerih gričev starega Rima; na njem stal je paganski tempelj malika Jupiterja. Kakor sem omenil pri popisu St. Peterske bazilike , prelit je bil ta malik v kip sv. Petra; tempelj njegov pak se je moral umakniti prelepi cerkvi Marije Vnebovzete, imenovane „Ara coeli" (nebeški altar) neki za to, ker je vsled starega poročila imel cesar Avgust prikazen, v kateri je videl na nebu svitel altar, na katerem je stala čudovita lepa Marija z detetom Jezusom. Ob enem slišal je neki besede: „Glej altar Sina Božjega!"
K tej cerkvi tedaj podali smo se z gg. tovarišema in obilnim številom Hercegovincev gori po visocih stopnicah. Od zunaj cerkev lepote nima prav nobene; toliko več pa od znotraj. Ladije ima tri. Stranski ste bolj nizki in loči ji od glavne po obeh straneh dolga vrsta na gosto postavljenih (menda 11) marmeljnastih stebrov, ki so bili nekdaj neki podslombe starih pagan-skih svetišč. Srednja ladija ima namestu oboka strop, ki je z rezljinami tako okinčan in bogato pozlačen, da se g:i ni moč nagledati. To lepotijo so neki dali Rimljani napraviti leta 1571. v hvaležen spomin čudovite kristijanske zmage čez Turke pri Lepantu. Sploh je ta cerkev tako lepa, da bi edino za njeni popis potreboval celo polo papirja. Le ene njene posebnosti naj omenjeno
246
bo, namreč malega okroglega tempeljčka, ki stoji v cerkvenem razkrižji na levi (evangeljski) strani. Postavljen je v spomin na zgoraj omenjeno prikazen cesarja Avgusta; kar je pa še dokaj bolj imenitno, je to, da pod altarjem, ki stoji v osredji te silno mične, prosto stoječe male „rotunde", počiva truplo sv. Helene, prestavne matere prvega krščanskega cesarja Konstantina. Na tem altarji in na velikem, ki ima silno staro sliko Marijno, sta moja gg. spremljevalca maševala. Razun Hercegovincev in moje malenkosti bilo je le malo ljudi v cerkvi nazočih. Rimljani v tej zadevi ne kažejo ravno posebne vneme; vsaj jaz jih nisem v nobeni cerkvi odveč videl (razun v praznik sv. Petra in Pavla v St. Pe-terski baziliki).
Kot neke posebnosti naj tudi o tej in sploh o rimskih cerkvah omenim, da one nimajo stolov (klopi), kakor je to pri nas navadno. Namestu njih je zloženo na določenem kraji mnogo malih in lahkih lesenih stoličev. Vsak si sme svojega vzeti, neati ga na povoljni kraj in sesti tam, ali pa poklekniti poleg njega. Povedano naj bo dalje, da je cerkvi ,,Ara coeli" prizidan velik frančiškanski samostan, v katerem stoluje P. minister general tega reda.
Ko sta bila gospoda odmaševala, smo hodili še nekaj po cerkvi, pregledovaje jo v njenih posamnih le-potijah. Zdaj pride k nam prijazen frančiškanski frater in nas po talijanski vpraša, hočemo li videti „Bam-bino". Ker P. Babic ravno ni bil pri nas, nismo umeli, kaj ta beseda pomeni; vendar smo rekli, „da", češ: bomo videli, kaj nam bo prijazni frančiškan pokazal. Peljal nas je skoz zakristijo v neko zel6 mično malo kapelico z lepim altarcem , odprl tabernakelj in vzel iz njega kip neizrečeno ljubkega malega Jezuška, ki je bil napravljen v dragoceno, z biseri bogato ošito obleko. Ko je postavil Jezuška na oltar , povabil nas je, naj ga gre vsak poljubit. Ko smo to storili, dal nam je gosp. frater vsakemu podobico tega Jezuška na dar. (Podpis te podobice se glasi: Miracolosa Immagine del S. Bambino di Aracoeli). Gosp. stotnik vitez Zit-terer, ki je bil tudi navzoč, pravil mi je pozneje, da o časih kakih posebnih stisk ali potreb tega Jezuška v obhodu okrog nosijo. Ko smo prišli zopet nazaj v cerkev, peljal nas je gosp. P. Babic še do nekega stebra blizo velikega altarja, pokazal nam tu neko vzidano kamnito plošo z napisom ter povedal svojim ljudem (Hercegovincem), da je to grobni spominek bosanske kraljice Katarine, ki je po smrti svojega kraljevega soproga (ime mi je odpadlo) živela v Rimu v prognanstvu, stopila v red sv. Klare, umrla v 54. letu svoje starosti, ter je v svoji oporoki kot postavna dedinja zapustila svoje kraljestvo, svoje zastave in grbe sv. Očetu papežu v last. Sploh je ta cerkev tako lepa in znamenita, da naj je noben rimski romar obiskati ne zamudi. Prvotno krščansko svetišče je neki stalo na tem holmcu uže v 4. stoletji, tedaj kmalu potem, ko je bila dobila katoliška vera svojo prostost.
Iz cerkve šli smo z gosp. P. Babičem in Hercego-vinci na samostanski dvor, bolje: „Belvedere" (lepovi-dek), od kjer smo imeli prelep razgled na mesto. Kakor je bilo čutiti, moral je omenjeni gosp. frančiškan uže prej enkrat biti v Rimu, ker mu je bilo le-todi vse tako dobro znano. Iz „Belvedere" peljal nas je namreč po drugi, to je, zadnji strani z višine navzdol, in zdaj vgle-dali smo pred seboj najglavnejše in najznamenitnejše razvaline starega paganskega Rima. Pri dnu kapitoi-skega griča k desni tik pota vzdigoval se nam je le na pol iz zasipa izkopani slavolok Septima Severa; naprej tje štrlelo nam je iz tal enako razvalinam Herku-lanuma in Pompeja mulasto stebrovje starega „Foro Romano", kjer so njega dni imeli rimski državniki (sena-
torji) svoje zbore.    ,,Oh, svet, in tvoja slava in mogoč* no8t, kako pač to vse mine!" — mislil sem si tu.
Od teh razvalin vkrenili smo na levo in zdajci stali smo na drugem, jako znamenitem kraji iz časov in poslednjih dni  sv. apostolov Petra in Pavla,   pred ječami
mamertinskimi.
(Dalje prihodnjič.)
251
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Prostor, kjer so stale mamertinskeječe, namreč v neposrednji bližini glavnega sodišča rimljanskega, kaže dovolj očitno, da so v nje zapirali najglasovitejše prestopnike njihove postave. Bili ste ječi dve in to pod zemljo, ena pod drugo; pobožnost kristijanska poznejših časov pak ji je spremenila v cerkvici, na površje pa postavila še eno, tako, da stojijo tri ena nad drugo. Zgornja je zel6 nizka, vendar prijetna. Iz nje se gre v spodnjo po stopnicah, kakor v klet. Tukaj je altar, katerega zavoljo slabe osvečave nisem mogel bolj natančno pogledati; menim pa, da predstavlja sv. apostola Petra in Pavla v ječi. Uže ta nekdanja ječa bila je strahovit kraj , ker ni imela nič oken, razen če je od površja  obokovega   dohajala   kaka pičla svitloba v njo.
Se strahovitejša pa je bila spodnja. Vidi se še zdaj v sredi oboka okrogla luknja, skoz katero so nesrečne jetnike spuščali v pravi živi grob brez dnevne svitlobe in čistega zraka. Zdaj se pride v spodnjo, nekdaj ječo, zdaj cerkvico, po moderniziranih stopnicah. Kazal se nam je vrh teh stopnic kamen z všibnjenim mestom, kamor je nek sv. Peter naslanjal svojo glavo. Groza, strah, otožnost in sočutje posili človeka, ko pride v spodnjo, komaj dober seženj visoko ječo. In v tej bila sta prvaka aposteljnov zaprta! Poleg nizkega aitarca stoji ob levi strani pri zidu kamniti steber z debelimi železnimi r6či, na katere so jetnike priklepali. Kjer stoji altar, ondi je nek sv. Pavel podučeval dva jetni-carja in okoli 40 jetnikov v sv. veri, in ker ni bilo vode, da bi jih bil krstil, storil je Bog na prošnjo sv. Petra čudež, da je izvirati začel iz zemlje hladen virček, s čegar vodo so bili vsi krščeni V poveličanje Božje vsemogočnosti daje ta virček še zdaj hladno vodo, katera tiek tudi o največi suši nikoli ne vsahne. Hvala Bogu! tudi mi smo se okrepčali z njo, ker se vsakemu obiskovalcu piti ponudi.
V to strahovito ječo, ali bolj prav reči: v ta živi grob zapirali so, kakor sem uže zgoraj omenil, najbolj glasovite jetnike; in še se kaže v skalnato steno vdolb-ljeno mesto,   kjer   so  bili  zloglasni  puntar Katilina in
252
njegovi  sodrugi   pritisnjeni   ob   steno   in   zadavljeni   z vrvi j o.
V steni altarcu nasprotni nahajajo se velike, močne, železne duri. Odtod so bila napeljana podzemeljska pota v druge mestne ječe, kamor so trinogi uboge jetnike vlačili in to tako , da na kako reš tev razun posebne pomoči Božje ni bilo misliti nikomur, kdor je bil pokopan v ta živi grob. In v tej ječi sta bila zaprta državna prvaka apostolov dolgih devet mesecev; od tod sta bila peljana tudi v smrt. V tihih zdihih sem priporočal na tem žalnem kraji njuni mogočni prošnji sebe in vse moje velike potrebe, dušne in telesne; pa tudi vse moje ljube, žive in mrtve.
Vračajočim se iz teh podzemeljskih nekdanjih ječ dajal nam je pri vhodu sedeči vratar slike vječenih sv. Petra in Pavla v dar, za kar smo mu dajali povoljno denarno vračilo. (Menim, da se je podelitev teh slik opirala na praznik sv. Pavla, ki se obhaja , kakor je znano, 30. dan rožnika. Pospremil sem bil namreč enkrat še poznej nekatere slovenske soromarje na ta sveti kraj; razkazalo se nam je radovoljuo vse, a slike ni dobil nihče v dar.)
Podajmo se v duhu zdaj še naprej po razvalinah najodličnejših krajev starega Rima. Tik slavoloka Maksima Severa, pod katerim je peljal pot na stari kapitol, pelje viadukt čez razvaline starega ,,Foro Romano". Konec viadukta se zasuče cesta k levi. Nadaljevaje svoj pot po njej ima obiskovalec k levi roki še vedno ostanke zgoraj omenjenega ,,Foro Romano"; k desni pa se vzdi-guje grič, na katerem je stala palača starodavnih rimskih vladarjev. Od le-tod tedaj so šla povelja na ves Rimljanom podjarmljeni svet; tu stolovali so grozoviti preganjalci Kristusove vere in njenih spoznovalcev; tu so si Nero, Dioklecijan itd. umišljevali strašanske muke, 8 katerimi bi zatirali in udušili kristijaue in njihovo vero. In kaj je ostalo od vsega tega? Razvalinski grič, kjer le s težavo in velikim trudom zasleduje lopata onim prostorom in dvoranam, koder se je napihoval in šopiril ponos mogočnih vladarjev. Tudi razvaline dru-zih sloveČih starodavnih zgradeb, tempeljev itd. izko-pujejo se tu na okrog in okrog; in kakor sem uže zadnjič omenil, vse to močno spominja na ostanke mest Herkulana in Pompejev, po ognjeni gori Vezuvu zasutih.
Naprej grede postane cesta nekoliko napeta in pelje pod slavolokom cesarja Tita. Kakor je znano, je on zmagal uporne Jude in postal spolnovalec Kristusovega prerokovanja 8 tem, da je razdjal Jeruzalem. V ta spomin postavljen mu je bil ta velikanski slavolok, ki je videti tako trden, da bi utegnil stati do konca sveta. Kakor se sploh pripoveduje, Jude še zdaj nek ta slavolok tako zbada v oči, da nihče izmed njih noče iti ali pa se voziti pod njim. Na pr. vštric Titovega slavoloka, nekoliko vkraj k levi od ceste, stoji na razvalinah dveh paganskih tempelj nov cerkev sv. Frančiške Romanske. (Obiskal in ogledal sem jo bil o drugi priliki.) Na tem mestu je nek hotel o času cesarja Nerona čarovnik Simon vpričo njega, sv. apostolov Petra in Pavla in velike množice ljudstva čudež Jezusovega Vnebohoda posnemati. Uže se je bil povzdignil čarovnik od tal; toda na gorečo molitev sv. apostolov , naj bi Bog zabranit to grdo goljufijo, cepnil je Simon na tla in se ubil. V tej cerkvi, ki je stara uže okoli tisoč let, leži pod glavnim   altarjem   truplo   sv. Frančiške Romanske.
Kmalu naprej od Titovega slavoloka se spusti cesta zopet polagoma navzdol, in dva nova predmeta stopila sta mi pred oči: slavolok prvega krščanskega cesarja Konstantina in ogromne razvaline Kolo sej a. Kar zadene vse tri omenjene slavoloke (Sept. Severovega, Titovega in Konštantinovega), naj bo povedano, da so se-
stavljeni iz velikanskih kosov rezanega marmeljna, oza-lišani z napolzvišanimi (basrelief) kipi, predstavljajoči razne dogodbe vojska, zmag, slavnih Činov itd., zarad katerih so se postavili zmagovalcem slavoloki. Z neko posebno umetnostjo so morali družiti pri teh stavbah kamen kamenu, da se po tolikih preteklih stoletjih tako trdovratno ustavljajo zobu časa. To se vidi zlasti pri slavoloku Konštantinovem, ki je jako dobro ohranjen.
Eoaka trdnost občudovati je tudi pri Koloseju, ki se v ogromni velikosti dviguje prec naprej tje k levi roki. Stopiva, dragi bralec, v duhu tje v njegove zno-tranje prostore, da vidiva , kaj nama kaže osredje te starodavno, začrnelo-rujave razvaline.
(Dalje prihodnjič.)
259
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Prišedši skoz visoko-obokani vhod vgledamo pred seboj velik, podolgasto okrogel dvor. Opasan je bil nekdaj ta prostor pri tleh ob kraji okrog in krog s hlevi, v katerih se je držala in hranila divja krvoločna in krvo-žejna zverjad. Nad temi hlevi so bili v višavi okrog in okrog mostovži, in na njih amfiteatraliČno vravnani sedeži, t. j. uzvišeno postavljeni drug za drugim tako, da so v prvi vrsti sedečim oni, ki so v drugi vrsti sedeli, gledali čez glave; tretja vrsta bila je enako uzvišena za drugo i. t. d. Za 90 tisoč gledalcev bilo je priredjenih sedežev po visocih galerijah, in vsi so dobro videli dol na osredje, kjer so se predstavljale razne igre, ščuvale se razstradane in razkačene divje zverjadi ena nad drugo, borili se predrzneži z divjimi zverinami, neusmiljeni trinogi pa so vlačili le-sem tudi vjete, na smrt obsojene kristjane, ščuvali izstradane zverjadi nad nje; enako neusmiljeni gledalci pak so pasli oči svoje nad mukami, bolečinami, zadnjimi zdihi in smrtjo po zverjadi razstrganih mučenikov. Koliko jih je končalo tu svoje sveto življenje, to ve le edini Bog sam; tla tega prostora, tolikokrat napojena z mučeniško krvijo, pač zaslužijo od vsacega tu sem prišedšega kristjana poljubljena biti.
Iu kakor je krščanstvo rado povsod, koder je zmagalo čez paganstvo, postavilo znamnje sv. križa, tako zgodilo se je tudi tu. Pred malo leti stal je v osredji Roloaejevem še sv. križ; ob kraji razvalinskih zidov pak so bile na okrog postavljene postaje sv. križevega pota, da so pobožni verniki na tem za kristjane tako znamenitem prostoru svojo gorečnost tudi v dejanji kazati mogli. Al s svojo pobožnostjo so bili menda marsika-kemu  novošegnemu   paganu v spotikljej; toraj sedanja
italijanska vlada s svojim humanizmom ni dala le križa iz kolosejskega osredka odpraviti, ampak podreti tudi postaje sv. križevega pota. Če bi bilo moč, postavila bi morda tudi pred vrata vsacega krščanskega srca, ki obišče ta kraj, stražo, da bi zabranjevala obiskovalcem ginjenost in žalna čutila nad smrtjo tu po nedolžnem mučenih.    Dobro,   da   tako   daleč   ne seže njena moči
Kolo8ej se trdno vstavlja zobu časa; vendar pa bi bilo tu uže mnogo več razpadenega, ko bi papeži ne bili z velikimi stroški po poti umetnije skrbeli za ohra-nenje tako teh, kakor tudi mnogo drugih starin, zgodovinskih stavb itd. Sploh bi Rim ne bil nikdar to, kar je, ko bi papeži-vladarji ne bili žrtvovali neizstetih vsot v to, da on ostati more to, kar je, Rim namreč. In plačilo, ki ga sedanja Italija daje papežu za to, kakov je? Odgovoriti na to ni težko; vsaj je predobro znan rek:  „Nehvaležnost je plačilo sveta!"
Iz zgodovine Kol o sej a naj povem še, da sta ga zidala cesarja Vespazijan in Tit od leta 72. do 80. po Kristusu. Dolga bila je zgradba 185, široka pa 156 metrov. Visočine imela je štiri nadstropja. 80 vhodov (vrat) peljalo je v notranje prostore; štirje so bili posebno velikanski. Kdor ogromnost tega največega nekdanjega gledišča vsega vse ta pregleduje tudi še zdaj, ko je uže mnogo razpadenega in raznesenega; kdor vidi kamne, iz katerih je sestavljena ta žalost budeča razvalina, bi djal, da je bilo šest let za zidanje veliko premalo, ako bi se v poštev ne vzelo, da je štirideset tisoč vjetih Judov ves čas pri delu sodelovalo. Oj, toliko ljudi! in gotovo so bili med njimi tudi dobri, nedolžni, po telesu slabotni in šibki, iz daljne očetnjave le-sem pregnani, od svojih dragih ločeni. Uže te žalne okoliščine so brezdvomno uzrokovale, da so bile zidine Koloseja porošene uže v prvotnem njihovem začetku z britkimi solzami. Kak je bil pa neki marmeljnasti lišp, ki je kinčal to velikansko zgradbo od znotraj in zunaj, to preseže neki vsak popis.
Ko je bil Kolosej dodelan, predstavljale so se igre v njem po 100 dni, in uže v teh dneh se je pomorilo v njem okoli 5000 glav zverjadi. Kolikor bolj pa je postajalo rimljansko ljudstvo s svojimi cesarji vred po-živinjeno, obdivjano in krščanstvu sovražno, toliko bolj se je prelivala tudi v teh prostorih kri, živalska in človeška. — V poznejših stoletjih je služila ta zgradba tudi kot trdnjava. Rajni Pij IX. so posebno veliko storili za to, da bi razvaline te žalostne zgradbe še dalje ne razpadale; tega je priča v marmeljnasto tablo vdolb-ljeni napis, ki je vzidan v podrtinske stene ob cesti, ki pelje proti Lateranu.
Opoldne sešel sem se bil zopet s svojimi prijatelji v „Hotel de la Ville", toda ne pri obedu; zakaj včerajšnji račun nam je bil še v predobrem — stoj! — v preslabem spominu. Poskusili smo bili ta dan glede obeda svojo srečo v ,,Hotel Roma" , kjer so stanovali nekateri pred nami v Rim došli Slovenci. Bili smo tako z okusno napravljenimi jedili, kakor tudi z računom dokaj bolj zadovoljni.
Omenjeno naj bo zdaj še, da ta dan (30. rožnika) ravno okoli poldne, tedaj 24 ur za nami, so dospeli v Rim še ostali romarji, ki so se bili 28. rožnika z drugim parnikom (Maksimilijanom) odpejjali okoli 8. ure zjutraj iz Trsta. Bili so po večem Cehi, Moravani in Slovenci. Prišli so bili v Jakin zvečer okoli 11. ure; morali so prenočiti na parniku , na sv. Petra in Pavla jutro bili so izbarkani. Sklenili so bili iti čez dan v Loreto in še le zvečer se naprej odpeljati z železnico proti Rimu. Storili so bili tako , in s tem se zakasnili 24 ur. Nekaj Slovencev (prečastni starološki g. dekan M. Kožuh; ljubljanski bogoslovec g. A. Kalan; ljubljanski trgovec  g. Hren;  oštir  g. J. Gabrielčič   iz
260
Brezi], g. posestnik Zarnik iz Krtine in še nekateri) prišli so bili tudi stanovat v „Hotel de la Ville", kar nam je bilo posebno prijetno, kajti na tujem se soro-jaštvo vć dokaj bolje ceniti ko doma.
Vprašanje: „Kam hočemo iti popoldne?" našlo je zdajci odgovor v sklepu: „Danes je sv. Pavel, toraj je spodobno, da obiščemo njegovo baziliko zunaj mesta". V ta namen zedinilo se nas je mnogo Slovencev s preč. g. dekanom Kožuhom na čelu. Grede memo ilirskega vstava sv. Jeronima sli smo se skupno najprej poklonit prečastnemu gosp. kanoniku dr. Crnčiću in zahvalit se mu na domu za veliki trud, ki ga je imel za priskrb-Ijenje naših stanovanj. Sprejel nas je posebno prijazno, kakor je sploh vsa obnaša njegova vtelesena prijaznost. O tej priliki pokazal nam je tudi cerkev. ki je precej velika, lepo zmalana in zelo snažna. Pozidati so si dali to svetišče v 15. stoletji mnogi jugoslovanski duhovniki, ki so pribežali pred Turki v Rim. Posvetili so ga svojemu slovečemu rojaku sv. Jeronimu, in zraven cerkve postavili tudi hospic (prenočišče) za romarje svojega rodii, ki pridejo na božjo pot v Rim. Ta hospic je ob enem tudi vstav za jugoslovanske gg. bogoslovce, katere njihovi mlgg. škofje pošiljajo v odgojo v Rim.
Naprej gredš našli smo pred „Hotel Roma", katera gostilna je n. pr. ob sredi glavne ceste „Corso* , mnogo fijakarjev, ki so se radi vdali, peljati nas k sv. Pavlu. V urni vožnji prevozili smo mnogo ulic in peljali se med drugim memo še dobro ohranjenega paganskega svetišča „Templo di Vesta". Se od druge latinske šole, ko smo se učili o rimljanski starodavoosti, znano mi je bilo, da so v tem svetišči netile boginji Vesti neoskrunjene device vedno goreči ogenj. Gorje je bilo taki deklici, ako bi se bila pregrešila zoper čistost, živa je bila zazidana! — Da me je mikalo, ogledati si to starinsko svetišče, več je kot gotovo; al mudilo se nam je zel6 naprej, toraj sem se le z zunanjostjo zadovoljiti moral. Naprej gredč peljali smo se nekaj časa blizo reke Tibere, ki nam je tekla ob desni, ob levi pak nam je bil grič „Monte Aventino", kjer ste cerkvi sv. Sabine in sv. Aleša. Voznjač naš je bil silno prijazen ; naprej in naprej je klepetal in vse nam bi bil rad razkazal; le škoda, da ga nihče umel ni!
Kmalu smo se pripeljali do rujavo začrnelega mestnega obzidja, ter do Št. Pavelskih vrat (Porta S. Paoli). Straže, kakor je pri^ trdnjavskih vhodih navadna, tu nismo videli nobene. Čemu bi bila tudi! Vsaj za ta Čas ni   nobene   nevarnosti,   da bi Talijanom kdo vzel Rim.
In tu naj zdaj še to enkrat ponovim (kar sem zapisal koj o prihodu v Rim), da to ni bil noben junaški čin in kratkomalo nobena in nikaka slavna zmaga, da so Talijani oropali sv. Očetu to zadnjo njihovo lastnino, Rim namreč. Pobrali so jim najprej deželo, in vzeli jim s tem prihodke ter sredstva, vzdrževati si lastno vojaščino. Imeli so pač še nekoliko prostovoljcev; al če pogledamo na obširnost in raztegnjenost mestnega obzidja, za kar bi bilo treba osem dobrih ur, ako bi ga kdo ob zunanji strani obhoditi hotel, potem je brez stra-tegičnih ved vsakemu lahko razvidno, koliko vojaščine (na tisoče in tisoče), streljiva in razne zaloge bi bilo moralo biti, ako bi se bilo mesto hotelo izdatno braniti zunanji sili. Tudi dokaj veča moč , kakor je bila peščica papeževih prostovoljcev, bi se na dolgo ustavljati ne bila mogla.
V take misli vtopljen zapazim, da smo pripeljali se do bazilike sv. Pavla, vki je skoraj tako daleč zunaj mesta, kakor na pr. St. Vid od Ljubljane. Z nami vred hitelo je tudi mnogo druzega ljudstva deloma peš, deloma vozeč se proti baziliki. Njena zunanjost ne obeta nič posebnega; al njeno notranje — oh! to so neizrekljive, nepopisljive lepote!    Enako St. Peterski ba-
ziliki se tudi ta mora le z lastnimi očmi videti, ako se njena lepota po vrednosti ceniti hoče. Da! v marsika-kem oziru prekosi ona celo St. Petersko baziliko. Prvikrat bral sem o tej cerkvi pred 39 leti, ko sem se bil pričel zanimati za cerkveno glasbo in petje, in sicer v pesemskih bukvah: „Pesme od farnih pomočnikov ali patronov v ljubljanski škofiji. Zložil Luka Dolinar". Ta neutrudljivi rajni gosp. župnik, ki je toliko lepih cerkvenih pesem zložil našemu narodu (katerega pa naš mladi pevski naraščaj menda še po imenu komaj ali cel6 ne pozna), pisal je v omenjeni knjigi str. 144, da je to cerkev zidal cesar Teodozij, da je 1. 1823. pogorela, in da jo zdaj (1. 1839. — takrat je namreč omenjena knjiga natisnjena bila) popravljajo. In kako je ta cerkev popravljena! kako ozališana! Tako, da bi človek skoraj po Vodniku zaklical:
V  tem prekrasnem svetišču Breztelesin bit* želim;
Vse v lepoti je in blišču,
V  raju menim da živim.
(Dalje prihodnjič.)
268
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Vprašanje, zakaj je pozidano to prekrasno svetišče tako daleč zunaj mesta, najde odgovor v naslednji razpravi: Sv. Pavel obglavljen je bil še dobre pol ure naprej vun ob glavni cesti, ki je peljala iz Rima do starega pomorskega mesta Ost i a. V katakombi Ko m modi 11 e, ki se je nahajala na mesti sedanje bazilike, pokopano je bilo truplo njegovo. Na prošnjo papeža Silvestra pozidal je cesar Konstantin nad grobom kristija-nom toliko priljubljenega sloveeega apostola 1. 324. po Kristusu baziliko, ki je bila enaka Št. Peteraki v Vatikanu. Uže 1. 386. dal je cesar Teodozij, s priimkom „Veliki", združeno z njegovim sovladarjem Va-lentinijanom II. mestnemu prefektu povelje, naj pozida novo svetišče, ki bi bilo glede lepote primerjeno svetosti in imenitnosti kraja; glede velikosti pa zado-stivno obilnemu številu romarjev, ki so v neštevilnih trumah obiskovali sv. Pavla grob. In res! izrastlo je svetišče, prelepo in čudopolno, ki je na krasoti in velikosti prekosilo tadanjo baziliko Vatikansko. Tudi poznejša stoletja dostavljale so se vedno nove elepšave v ta prelepi božji hram, tako, da se krasota njegova nek res ni dala popisati. Blizo poldrugi tisoč let vstavljalo se je to svetišče zobu časa in vkončevalnim življem; dva potresa (1. 801. in 1348.) nista ga vkončala; iz-hodno-rimski vojskovodja Belizar spremenil ga je bil cel6 v trdnjavo, Longobardi in Saraceni ga oropali in onečastili, — pa kar vsi leti niso premogli, pokončati namreč ga, to storila je ne slišana in neodpustljiva zani-krnost in neskrbljivost nekega streh&rja. Popravljaje namreč plehasto obstrešje popustil je na večer 15. julija 1823. leta posodo z žarečim ogljem na vrhu prekrasnega cerkvenega lesenega stropa; zanetil se je iz tega strahovit požar, ki je v petih urah vkončal to, kar vse zgor navedene okoliščine v petnajst stoletjih storiti niso mogle. ^V jutro 16. julija gledal je Rim namestu prekrasne Št. Pavelske bazilike le še razvaline njene.
Papež PJj VIL, ki je bil nekdaj kot opat benediktinskega St. Pavelskega samostana (baziliki je namreč prizidan samostan tega reda, katerega si je pa nek sedanja talijanska vlada šiloma prilastila) za vzdržanje prelepe bazilike posebno goreč in vnet, ležal je o katastrofi St. Pavelskega požara na smrt bolan. Starčku, ki je prestal v življenji toliko britkosti, niso hoteli greniti s to žalostinko smrtne ure njegove; umrl je, ne vedoč za nesrečni ta primerljej.
269
Naslednik njegov, Le o XII. dal je po komisiji kardinalov in strokovnjakov določiti, kako naj bi se bazilika sozidala in postavila na novo. Izrečeno je bilo, naj se posname stara bazilika, to je, dela naj se po poprejšnjih (starih) obrisih in v enaki velikosti, ali z drugimi besedami: staro svetišče naj se enako veliko in enako krasno, toda v pomlajeni podobi vzdigne iz po-gorišnih razvalin.
Kakor je bila žalo3t o požaru St. Pavelske bazilike splošna po vsem katoliškem svetu, tako je tudi vabilo Leona XII. za doneske in podporo k zidanju novega svetišča padlo na plodovita tla. Milodari dohajali so od vseh strani. Cel6 ruski car Nikolaj L, ki, kakor je le predobro znano, katoličanstvu kratkomalo ni bil prijazen, in egipčanski namestni kralj JMehemed Ali hotela sta sodelovati pri zidanji nove St. Pavelske bazilike; oba sta namreč poslala za olepšavo, ki se vzdiguje neposredno nad grobom sv. Pavla, žlahnega kamenja najredkejše vrste in najlepših barv. Se ve, da je rimska vlada, to je, blagajna papeževa, nosila najteža bremena in dajala najveće doneske za pozidanje novega svetišča. Delalo, delalo in le zopet delalo se je, pa vendar je še le 1. 1810. mogel papež Gregor XVI. posvetiti sprednji del (razkrižje in presvetišče) nove bazilike. 14 let pozneje pa so rajni papež Pij IX. zvr-siii zaporedoma dva prešlavna čina, ki ostaneta žlahna bisera v zgodovini njihovih brezštevilnih preslavnih del dotlej, dokler se bodo šteli časi. Dne 8. decembra 1. 1854. razglasili so namreč v St. Peterski baziliki vpričo 185 nadškofov, škofov in prelatov vsega sveta Marijo kot brez madeža izvirnega greha spočeto; dva dni pozneje, to je, 10. decembra (2. nedeljo v adventu) pa sov jih vsi ti cerkveni knezi in načelniki spremili vun v St. Pavel, kjer so v njihovi navzočnosti posvetili prekrasno novo svetišče, ki bi se smelo imenovati z vso pravico „Salamonov tempelj naših časov".
Ce zlasti sprednji del bazilike ne zasluži tega častnega naslova, ga bo javaljne kdaj več dosegla kaka zgradba. Podobo ima cerkev velikanskega podolgastega križa. Dolga je 120, široka 60 in visoka 23 metrov; prostora ima za 25 do 30 tisuč ljudi. Štiri vrste stebrov, v vsaki po 20, tedaj njih 80 loči sprednjo stran bazilike v petero ladij. Debel je vsaki steber tako, da ga dva velika možaka z razprostrtimi rokami nisva mogla obseči. Višava primerjena je debelosti, toraj se lahko ume, kaki orjaki morajo ti stebri biti. O ikani so, da se svetijo kot zrcalo. Ako se pomisli, da so bili vsi ti stebri pripeljani iz zgornje Italije (vsekani v sim-plonskem gorovji v kamnolomih montorfanskih ob jezeru „Lago Maggiore"), potem se pač lahko reče, da se čudeži tudi naše dni še vedno godć. Koliko truda, stroškov in voznine je stal le en sam teh orjakov; koliko pa še le vsi!
Pa ta lepotija še zdavnej ni vsa. Naj govorim še nekoliko o tem, akoravno pripoznam, da je pero moje za natančni popis veliko preokorno.
V stranske štiri ladije dohaja svitloba po primerno visocih oknih, ki v krasno-barvani steklenim predstavljajo slike vseh apostolov in še druzih imenitnih in slo-večih svetnikov. Glavna srednja ladija je dokaj viša od stranskih štirih , in dobiva po svojih lastnih oknih od obeh strani po prozorih iz barvane steklenine prav magično svitlobo. Vrh stebrov v srednji ladiji opasu-jejo baziliko kot prekrasni venec slike vseh papežev (mozaik delo); pa tudi z drugimi slikarskimi umotvori bo stene tako ozališane , da se reči sme: kamnoseški, slikarski in zlatarski umetniki so se poskušali tu, kakor pri nas pravimo: za stavo , kdo bo druzega prekosil. Tla iz najlepšega marmeljna so svi tlo zbrušena in ogla-
jena, da vidi človek v njih kot v zrcalu svojo podobo; gladka pa tako, da bi si še kmalu po njih hoditi ne upal — strahu, da bi mu ne zdrknilo. Tudi strop je iz lesa umetno izrezljan in bogato pozlačen.
Konec ladij, ondi, kjer se prične razkrižje, je prekrasni „konfesion", to je, altar, na katerem mašujejo sv. oče Papež navadno le sami. Dvojnati marmeljnasti baldahin se vzdiguje nad njim, ki enako onemu v St. Peterski baziliki velikost svetišča ogledovalcu nekako zmanjšuje. V podzemeljski rakvi pod tem altar jem počivajo koščice sv. Pavla, pa neki tudi one njegovega priljubljenega učenca Timoteja. Spredaj pred konfe-sionom so enako kot v Št. Peterski baziliki za dober seženj tla znižana, kamor se po stopnicah priti more. Z dragoceno ograjo obdan je ves ta prostor; najlepši marmelj pokriva stene in tla tega znižanega prostora; mnogo lučic miglja in triplje tu noč in dan v čast onemu apostolu, o katerem poje naša narodna pesem, „da je tudi njegova ljubezen gorela kakor ogenj iz srcau.
Pa tudi razkrižje in (v primeri z velikansko baziliko) malo okroglasto presvetišče kaže obiskovalcu toliko mnogovrstnih olepšav, marmeljnastih izdelkov in mozaičnih slik, da se le prerad čuti tu, kakor marsikje v Rimu, namreč preveč kot radoveden človek, premalo pa kot za molitev in sveta čutila zavzet kristjan. V vsako tako svetišče bi moral priti obiskovalec vsaj dvakrat: enkrat kot pobožen romar, enkrat pa kot ogledovalec in občudovalec. In vendar bi si zadnjič moral sam sebi reči: oj ! to je bilo še vse premalo !
(Dalje prihodnjič.)
275
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (Dalje.)
Ko smo slovenski romarji prišli okoli četrte popo-ludanske ure pri stranskih vratih glavne leve kapele v St. Pavelsko baziliko, videli smo okoli altarne obhajilne ograje klečati mnogo ljudstva, neki gosp^ duhoven pa je v roketu hodil od enega do druzega. Ce bi bilo do-poludne, mislili bi bili, da delć sv. obhajilo; ko smo pa prišli bliže, videli smo, da drži gospod nekaj v rokah, kar daje ljudstvu poljubovat Bila je železna veriga, v katero je bil vklenjen veliki apostel narodov, preslavni sv. Pavel. Da smo tudi mi Slovenci tej svetinji skazali svojo čast, ume se. Z besedami: „Per intercessionem St. apostoli Pauli liberat te Deus ab omni malo" (na predprošnjo sv. apostola Pavla reši te Bog vsega zlega) dotaknil se je gospod duhoven najprej z verigo našega čela, in dal nam jo potem poljubit
Kmalu za tem pričele so se slovesne večernice. Izvrstno petje pospremljevano je bilo od vršečih orgelj, ki so stale blizo „konfesiona" enako kakor v St. Petru na odru v to vravnanem (priredjeno za prepeljevanje na povoljno mesto). Radi pomudili bi se bili še dolgo v tem prekrasnem svetišči; al hrepeneli smo obiskati in videti še cerkev „pri treh studencih" (Tre fontane) , to je oni žalni kraj, kjer je bil obglavljen sv. Pavel. Voznik nas je čakal zunaj cerkve, čas je prehajal in priganjal nas k naglici, ako smo hoteli dospeti do večera zopet nazaj v Rim. Daljava od Št. Pavla do nekdanjega morišča (cerkev „Tre fontane") je na pr. tolika, kot od Št, Vida nad Ljubljano do Mednega ali celo do Medvod. Zasedli smo toraj vozove in odpeljali se naprej.
Unkraj St. Pavla se prične zdajci gričnat, samoten, neprijazen svet. Prijetnih bivališč, kakor se navadno nahajajo po okolicah velikih mest, tudi na tej strani Rima videti ni. Sploh je ta kraj baje tudi nezdrav, kakor večina strani proti Napolju. Peljali smo se čez železno tir, ki drži na dolnje kraje nekdaj srečne spodnje Italije; al tudi tu kratkomalo nismo imeli vzroka, občudovati kake umetnosti pri železni cesti, kake varnosti za one, ki se na tem mestu morajo voziti čez železno progo, ali pa kake mične stavbe za stražno osobje. Slabeje  gieštanih  železnic   menda  tudi  Turčija   nima.
Vsa okolica videla se mi je zelo dolgočasna, in ko bi se nas ne bilo vozilo več kočij ena za drugo, vkljub prijaznosti fiakerjeve ne bil bi mu veliko zaupal, da nas ne zapelje v kak nevarni kraj. Talijan je Talijan. Poslednjič dospeli smo vendar na zaželeni, za kristjane pa žalni kraj : na nekdanje rimsko morišče.
Tri cerkve stojijo tu blizo ena pri drugi. Med njimi pa je prijeten vrtič z mičnimi gredicami lepih cvetk« Obiskali smo vse tri cerkve. Prva je postavljena v čast sv. mučenikoma V incenciju in Anastaziju, katerih trupla tu počivata. Posebne lepote v tem svetišči ni videti. Druga cerkev se imenuje: „Sv. Marija, lestvica nebeška", in sicer vsled neke prikazni, ki jo je imel sv. Bernard. Poleg velikega altarja se kaže mesto, kjer je preživel sv. Pavel zadnje trenutke svojega življenja in se pripravljal na smrt.
Zadnja cerkev imenovala se nam je kot kraj ob-glavljenja sv. Pavla, in tje nas je vse najbolj gnalo. Oblika tega svetišča ni taka, kakor se stavijo cerkve sploh po navadi, namreč podolgaste lege s presvetiščem na zadnji strani, ampak ravno nasprotne, napoševne oblike, brez presvetišča. Ob vhodu se prćcej razprostirate k desni in levi roki mični kapeli z altarjema sv. apostolov Petra in Pavla; presvetišče pa namestuje podol-gasta ravna stena.
Tik v desnem kotu ob nji stoji z železno ograjo opasan nizek kamniti steber, ki kaže mesto, kjer je bil sv. Pavel ob glavo djan. To pove na stebru vdolbljeni latinski napis; vrh stebra pa se nahaja iz marmeljna narejena odsekana glava aposteljnova, ležeča na krožniku iz enake tvarine. Od stebra kake 3 metre proč k levi stoji tik ob steni kakor ličen mal altarec mar-meljnasta ograja, pod vrhom ozališana s pol vzvišeno (basrelief) glavo sv. Pavla (ležečo na krožniku). Kak vtis to do nas — kdo bi to popisal! Znotraj te ograje izvira na mestu, kamor je bila po besedah cerkvene zgodovine odskočila odsekana glav;., sv. Pavla, vrelec (prvi) bistre hladne studenčnine. S plehnato posodico, na leseni drog pritrjeno, zajemali smo iz osredka ograje hladno stu-denčnino in okrepčali se z njo. Kake tri metre naprej k levi, dve ali tri stopnice navzdol, izvira za enako ograjo drugi, in ravno tako daleč naprej tudi za enako ograjo tretji vrelec, povsod neki na mesti, kamor je bila odskočila glava aposteljnova. Pili smo tudi iz dveh drugih virov; jaz pa sem si vrh tega poprosil z vodo tudi še svoje opešane oči. Ne bodi Bogu oponošeno: kakor sploh na vseh rimskih svetiščih, priporočal sem tudi na tem sv. kraji sebe in vse svoje ljube, žive in mrtve, kakor sem najbolje vedel in znal, predprošnji vseh svetnikov, ki so bili v Rimu rojeni, so ondi živeli in sklenili svoje blago življenje ali natorne, ali pa posilne smrti. Ce povem, da je bilo samo pod vlado neusmiljenega cesarja Dioklecijana na tem mesti poklanih okoli deset tisuč mučenikov (vojakov), ki so pokopani na bližnjem mirodvoru, potem si lahko mislimo, kako veliko mora biti število vseh, ki so umrli v Rimu in njegovi bližnji okolici mučeniške smrti.
Silno težko smo se ločili od tega znamenitega kraja. Radi bi si bili ogledali pred odhodom tudi še samostan trapistov, pa opustili smo to nekaj zarad nezmožnosti italijanščine, nekaj pa tudi zarad tega, ker tem redovnikom prepoveduje njihova postava govorjenje.
Predno smo zasedli vozove, smo bili vendar še priča nekega žalnega prizora. V neposrednji bližavi trapi-škega samostana je namreč velika državna jetnišnica, kamor zapirajo baje le take hudodelnike, ki so bili obsojeni na smrt, pa dosegli pomiloščenje. RudeČi jopiči spominjajo nesrečnike vedno njihove britke osode. Prignali so bili ravno dolgo rajdo močno vklenjenih tacih siromakov, ne vem, ali s sprehoda, ali od dela na polji.
276
Peljali so jih tik memo nas. Molče smo se gledali eden druzega, dokler se niso zaprla za njimi vrata ječe, ki se v oziru na nezdravi zrak te okolice sme imenovati tudi le: „živi grob".
Zadnji trenutek uže, ko so hoteli vozniki zapoditi konjiče v tek, domislila si je skrbljiva, gospica Netka Laheinerjeva, da nismo vzeli nič studenčnine iz treh virov za sporninj seboj. V hipu šinila je iz voza, odhitela nazaj k cerkvi ,,Tre fontane" in prinesla je precejšnja steklenico, tako, da je je vsaki nekoliko prejel v spominj. Ko smo se mi odpeljali, prišlo je še mnogo odličnih romarjev, svetovaih in duhovskih, izmed Po ljakov, da si tudi ogledajo znamenitosti tega kraja. Ko smo dospeii v Rim nazaj, mračilo se je uže, in s tem bil je dokončan drugi dan našega bivanja v večnem mestu. V jutro 1. julija (petek) bili smo zopet na vse zgodaj na nogah. Ker stojijo na ljudskem trgu (Piazza del Popoio) tri cejrkve, šel je čast. gosp. Peter lin v bližnjo maševat. Sel sem tudi jaz z njim. Prišlo je bilo pa toliko čast. gospodov duhovnikov skupaj, da je pri-manjkaio strežajev in gosp. prijatlu sem hotel koj jaz dokazati, da čez preteklih 40 let znam še vedno opravljati ministrantovsko službo. Le dobro je vedno, če človek kaj zna. Ker so prejšnji večer prečastni gospod dekan Kožuh rekli, da hočejo ta dan maševati v Vatikanski baziliki, podalo se nas je pozneje mnogo Slovencev ž njimi v St. Peter. Ondi smo zvedeli, da hoče ob 8. uri mig. metropolit Sembratovič maševati v podzemeljski rakvi nad grobom sv. Petra, toraj smo po gosp, dekanovi maši najprej hodili še po baziliki, ogle-dovaje zlasti prekrasne grobne spominke mnogih papežev. Poiskali smo tudi začasno počivališče rajnega preslavuega Pij a IX., pokleknili pred tistim na tla, moliti nekoliko za-n]e in priporočili se jim, naj pri Bogu za nas prosijo. Ob 8. uri pričela se je res v podzemeljski rakvi sv. maša nadškofa Sembratoviča po staro* verskem (grškem) obredu. Posrečilo se nam je, priti v podzemeljsko svetišče, in sicer prav blizo altarja, ki zakriva koščice prvaka apostolov, sv. Petra. Prostori so nizki, stene oblečene v najlepši in najdražji marmelj; obilnost gorečih sveč pa je razsvitijevala nekako otožno-svečano podzemeljske prostore. Sv. maša ni bila slovesna (peta),   vendar je  izvrsten Čveterospev (kvartet)
sprelepo poveličeval službo božjo, kije trajala čez 1. uro.
(Dalje prihodnjič.)
283
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisu je Jos. Levičnik. (Dalje.)
Prišedši  iz  podzemeljskih  rakev  pregledovali  smo vnovič velikost  bazilike  in njene razmere z nekaterimi
izmed slovečih in najvećih svetišč vsega katoliškeg sveta. Od glavnega srednjega portala po baziliki gor grede vidi obiskovalec v cerkveni tlak vdelane majhne medeninaste (mesingaste) zvezdice, ki kažejo to razmerje. Kakor sem uže o prvem popisu St. Peterske bazilike omenil, je ona največe svetišče vsega sveta. Prostor , na kateri stoji, šteje v štirivogelniku (Quadrat-Flachenmass) 21.190 metrov. Na dolgost meri 187 metrov. Za njo pride cerkev sv. Pavla v Londonu s 158y2; stolna cerkev v Firenci s 149y2; stolna cerkev v Milanu s 135; cerkev v Boloniji s 133; Št. Pavelska bazilika v Rimu s 128; Ko lin s k a stolica s 132; cerkev v Antwerpenu s 117, in nekdanja cerkev sv. Sofije (zdaj, žalibog, mahomedanska mošeja) v Carigradu s 110 metri.
Ker sem se povrnil še enkrat k nekolikemu popisu St. Peterske bazilike, naj spregovorim o tem malo več. Stoji ona na prostorih, kjer je imel grozoviti cesar Nero, ta prava krvoločna zver in nečlovek, svoje vrte in gledališče. Na vse mogoče načine, ki mu jih je navdihoval menda le sam peklenščak, mučil in moril je kristijane na tem mestu. Oni srečni izmed njih, ki so odšli tri-noštvu njegovemu, pokladali so pa skrivaj mučeniška trupla ravno na tem mestu v podzemeljsko votlino k večnemu počitku, prinašali pa tudi od drugod mrtve mučenike le-aem, med drugimi tudi truplo sv. Petra. Votlina bila je ravno ondi, kjer stoji zdaj podzemeljska rakev sredi bazilike. Ko je po preteklih 300 letih silnega preganjanja zadobila krščvnska vera in cerkev mir, dal je cesar Konstantin pozidati nad zgoraj omenjeno votlino, tedaj ravno nad grobom sv. Petra in poleg njegovih koščic počivajočih druzih mučenikov, velikansko baziliko. Slika njena, ki leži na mizi pred mano, kaže mi, da morala je uže tudi ona biti velike lepote in v svoji opravi jako dragocena. To trdi tudi dotični popis.
Al, kakor ni nič stalnega pod solncem, pričela so se bila tudi pri tej baziliki kazati predznamenja razpada. Prvi jel je misliti na zidanje nove Št. Peterske cerkve papež Nikolaj V., pa vhitela ga je smrt. Papež Julij II. je hotel izpeljati misel svojega sprednika, dal si narediti po strokovnjaku Bramante-u načrte, ki so mu bili tako po volji, da se je zadnja stran bazilike jela koj podirati; v soboto pred belo nedeljo, 18. aprila 1506. pa položen je bil vkljub temu, da so se baje kardinali zidanju nove bazilike upirali, za njo temeljni kamen. Poldrug sto let trajalo je zidanje novega svetišča , lope in galerij ob St. Peterskem tr^u; arhitekt Bramante je bil po osemletnem vodenji zidanja umrl; po njegovi smrti pa je prevzel neki Julijan da Sangallo (pod papežem Leonom X.) vodstvo zidanja. Toda uže po poldrugem letu odložil je prostovoljno to čast Zdaj stopil je vodstvu zidanja na čelo slavni, 31 let stari umetnik Rafael, in to po željah , katere je bil izrazil umirajoči Bramante. Al tudi Rafaela pokosila je kmalu smrt. Za njim vodila sta zidanje še dva arhitekta, Bol-tižar, Peruzzi in Antonio da Sangallo, slednji nek s slabim vspehom. Prenarejal je namreč vsak mojster kolikor toliko načrt, tedaj je uže takrat veljal pregovor: „Vsake oči imajo svojega malarjau.
Zdaj se je, in to še le po dolgih prošnjah papeža, vdal slavni umetnik Mihelangelo« da je prevzel vodstvo zidanja. Bil je takrat uže star 72 let; svojemu truplu in duhu ni več zaupal dovolj moči za vodstvo tako ogromnega dela; izgovarjal se je, „da ni strokovnjak". Prevzel jo jako težavno nalogo določno brez kakega plačila in odškodovanja, po njegovih lastnih besedah „edino le iz ljubezni do Boga in iz spoštovanja do kneza apostolov." Predelal je on po bistrosti svojega uma vkljub sivi starosti stavbeni načrt,  delo je odslej čudo-
w
284
vito hitro napredovalo in akoravno ob njegovi smrti bazilika še ni bila popolnoma dodelana, premagane so bile vse veče težave, in po izgotovljenih načrtih bilo je čisto lahko, delo dokončati, kar je izvršil arhitekt Maderna. Papež Urban VIII. bil je tako srečen, slovesno blagosloviti novo baziliko; zgodilo se je to 18. novembra 1. 1626., tedaj 1300 let pozneje, odkar je bil cesar Konstantin vtemeljil prvo baziliko Št. Petersko. Kaj pa stroški nove prvostolice celega sveta? Znašali so več ko 260 milijonov; nova zakristija pa, ki jo je zidal še le papež Pij VI., stala je še posebej 4 milijone in 800.000 frankov. Vsakoletne poprave pri tej ogromni zgradbi znašajo  160.000 frankov.
Akoravno je vsa Št. Peterska bazilika glede njene ogromnosti v zidovih in glede prekrasnih olepšav delo nedosegljivo, je vendar njena kuplja še nad vse uzvi-šana, in po pravici piše o njej slavni benediktinec P. Albert Kuhn, „da je ona najveći stavbeni Čudež sveta; njena velikost, drzovitost in lepota oblike ji dajejo to prednost. Ako jo gledaš od znotraj, častno varuje njeni visoki obok grob kneza apostolov, nad katerega razliva skoz svoja mnoga okna obilnost blišČeče svitlobe; od zunaj pa se odlikuje po svoji ogromnosti, s katero nad-kriluje velikanske zidine, ki se naslanjajo ob njo na vse strani".
„Kdor pa hoče kupijo poznati po vsi njeni znamenitosti in mogočnosti, poda naj se gor na njo in v njo", pravi dalje zgoraj omenjeni gospod pisalec, in da smo storili to tudi mi, lahko vsak ugane. Drugekrati se nek mora prositi dovoljenja za to v zakristiji. Nas je nek prijazen človek na vprašanje: „kod je vhod na površje bazilike", peljal koj naravnost pred dotične duri, ki so, na pr. ob sredi leve cerkvene ladije. Pozvonivši z zvoncem v to vravnanim se nam duri zdajci odprć, vratar nas vpraša: „Peregrini?" (ali ste romarji?) in ko rečemo : da, veli nam vstopiti, ter pokaže nam pot na baziliko. Rečem: pot, in ne stopnice. Polžasto zavita vije se polagoma napeta ulica vedno više in više. Tudi jahati bi se moglo po njej noter gor na vrh bazilike. V steno ob strani vzidane so belkaste marmeljnate plošče z napisi, kdo izmed cesarjev, kraljev, vojvod, knezov in sploh odličnih oseb hodili so uže po tem potu gor na vrhunec svetišča. En dan ali pa še več bi potreboval človek v to, ko bi samo te napise hotel vse prebrati.
Kako začudeno pa smo gledali krog sebe, ko smo dospeli na vrh! Namestu strehe našli smo veliko planoto, ki je le toliko polagoma nagnjena na več strani, da se dežnica po žlebovih odcejati more. Se ve, da je naš pogled veljal najprej kuplji, ki se kakor ponosna vladarica dviguje čez vrhno planoto in nepregledljiva zidovja proti nebeškemu oboku. Njena obširnost in visokost se pokaže ogledovalcu še le tukaj bolj določno; obseg njen meri v okrožji 192 metrov, visokost od strehe naprej do vrha križa znaša 94 metrov, vrhna svetilnica (Kuppellaterne) sama 15V2 metra. Zraven tega pa kipi iz vrhne planote še mnogo manjših kupelj, po katerih dohaja svetloba v stranske cerkvene ladije. Začudeno smo gledali tu celo nizka poslopja, v katerih bivajo in stanujejo „San Pietrini", to je, čuvaji in razni delavci, zidarji, kovači, mizarji itd., ki imajo pri cerkvi vedno svoja dela, poprave, snaženje in enak posel. Ne verjel bi človek, da preskrbuje te ljudi celo redno tekoč vodnjak s potrebno vodo, ako bi na lastne oči tega ne videl. Posebno umetna moč je potrebna , da žene vodo tako visoko gor.
Predno smo se podali naprej v kupijo in na njeno višavo, pregledovali smo še orjaške kamnite kipe Izve-liČarja in ^apostolov, ki kinčijo sprednje vrhno čelo bazilike. S Št. Peterskega trga videti so ti kipi le navadne človeške velikosti; tu gori pa merijo gotovo blizo po 3
sežnje na visokost. Koliko moči, truda, zraven pa gotovo tudi nevarnosti je bilo le za to, da so te orjaške kipe spravili na tako visočino! Pa tudi razgled je uže od tod na Št. Petrski trg, na Vatikan in čez mesto ve-likansk.
Zdaj podali smo se naprej v kupijo. Stopivši v njeno notranje bili smo na prvem obrobku (Gesims), od od katerega se ona prične pospenjati nad cerkvena zidovja. Ta obrobek je ob enem pot, po katerem se more priti okoli in okoli kuplje. Železna ograja okrog in okrog daje popolno varnost obiskovalcem. Gledajočemu pod sabo v toliki globočini osredek bazilike in kvišku štrleči prekrasni „konfesion" , nad sabo pa zopet tako visoki kupeljni obok, človeku kar plahote trepeče srce, in le v strahu zaupa življenje svoje trdni železni ograji, da kupijo obhodi na okrog. Se ve, da tudi mi nismo hoteli v tem zaostati.                                 (Dalje prih.)
292
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Od prvega obroka pospeli smo se po dobro izpeljanih, v osredji kupeljnih zidin vravnanih stopnicah gor na vrhni obrobek, od kjer se prične polagoma kuplja zavijati v obok. Tudi na tem obrobku narejeno je ho-dišče z železno ograjo enako oni na spodnjem, in vkljub slabotnih čutnic obhodil sem kupijo tudi tu gor na okrog. Pregledovati sem mogel ob enem tu v neposredni bližavi tudi mozaične olepšave, s katerimi je prenapolnjena in bogato ozališana vsa ogromna cerkev, osobito pa še kuplja. Na milijarde še pod centimeter malih raznobarvnih kamenčkov je pridruženih tu drug k drugemu, ki v bližavi kažejo le okorne črte, poteze in slikarije, od dna bazilike ogledovani pa toliko krasoto.
Daljni pot proti vrhu kuplje pelje na okrog in polagoma navkreber med njenim obokom in kositarsko streho. Mnogo v streho vdelanih lin osvetluje ta pot Vrh kuplje, to je ondi, kjer se prične svetilnica (la-terna), narejeno je na njeni zunanji strani zopet hodišče z železno ograjo. Ko smo stopili tu ven, oj! kolika višava! kak razgled! kolik lepo- in dalj no vid! Tudi tukaj naj bi vsak romar padel na kolena, ter zahvalil se Bogu za tako veliko srečo, da mu je dal dospeti le-sem.
Poglejmo zdaj vsaj nekoliko krog sebe! Pod sabo vidimo strmo, polzko kupeljno streho. Mnogo močnih železnih kaveljnov vdelanih je v njo, da se o popravah morejo na nje obešati lestvice;   ob enem pa služijo oni
293
tudi za razsvitljavo kuplje, kar se je nek za časa papeževega vladanja večkrat zgodilo, in kar je privabilo vselej iz daljnih krajev tujcev v Rim. Pod kupijo se razprostira na vse strani ogromno zidov je velikanske bazilike. K levi roki vidijo se vatikanska poslopja, katerih je toliko, da narejajo sama za se malo mestice. Na zadnji vatikanski strani ^razširjajo se prelepi vrtovi in perivoji. In pogled na St. Peterski trg, na angeljski grad, na morje poslopij, cerkva, kupelj, palač, na mestno-trdnjavsko obzidje, na cerkve in svetišča zunaj obzidja, na bližnja mesta v okolici, na apeninsko gorovje, na neizmerno planoto (Campagnia), na sredozemsko morje, — da — ljuba duša, kdo ti bo naštel in popisal vse to! Ni moč, in ni moč. Tudi tukaj si človek breztelesen biti želi.
Se en pot stal nam je zdaj naprej, namreč na vrh svetilnice, in: kdor ima pogum za to, cel6 gor v ja-belko. Svetilnica je (kakor sem uže povedal) od tod še 15Y2 metrov visoka, tedaj še vedno taka, kakor precejšnja okrogla cerkvica. Stopnice peljajo skoz osredje zidu, kar častitim bralcem dokazuje, kolike debelosti mora vkljub silni višini še vedno biti. Ko smo prišli na vrh, to je v podstrešje svetilnice, vgledali smo na sredi navpično stoječo ozko železno lestvico, ki je vrav-nana skoz visoko, ozko in močno bakreno votlino (cev), na katero je nasajeno vrhno jabelko. „Korajža velja", smo djali, in pričeli smo plezati polagoma navkreber. Poleg več možakov imela je tudi neka ljubljanska gospd toliko srčnosti, da se je pospela za nami v jabelko. Ker je ta dan solnce silno pripekalo, bila je v njem poleg teme tudi tako nestrpna vročina, da sem prav živo mislil na vice. Svitlobe namreč ie malo dohaja skoz dolge in ozke špranje, ki so vrezane v jabelko, katero meri na sir javo 2*/2 metra. Prostora je v njem baje za 16 ljudi; samo precej na tesnem bi morali stati drug poleg druzega. Nas je bilo hkrati 6—8 gor, pa smo radi šli kmalu nazaj, kar je bilo še nekako bolj težavno, kot prejšnje plezanje na kvišku. Zadovoljni smo bili vendar vsi z zavestjo, da smo se nahajali na najvišem vrhuncu St. Peterske kuplje.
Iz vsega dozdaj popisanega lahko častiti bralci vsaj nekoliko prevdarijo, kake strašanske teže postavljene so s kupijo na površje St. Peterske bazilike. Stedilo se toraj uže ob zidanji ni z železnimi vezmi; zlasti sta kupijo opasovala dva jako močna obroča okrog in okrog. In vendar jele so se bile kazati v teku časov na njej spoke; toraj so jo 1. 1744. opasali še s šesterimi močnimi železnimi obroči. Od takrat se nek ne pokaže nobena spoka več.
Ko smo prišli iz kuplje in znad cerkve zopet na St. Peterski trg, bilo je blizo poldne. Podali smo se „na korajžo" v gostilno „Trattoria Europea" na sprednji strani trga. Talijanu se tuj človek sploh bliža le z ne« zaupnostjo; vendar smo bili v tej gostilni tembolj zadovoljni , ker smo dobili na ponudbo še dosti dobro pri-redjenih postnih jedi (bil je namreč petek); pijača bila je tudi dobra, račun pa primeroma tako nizek, da smo se pozneje še večkrat ondi sošli k obedu.
Ker sem omenil ravno zgoraj petka, tedaj postnega dne, naj povem, da je v Rimu tudi v soboto zapovedan post in če se prav spominjam , tudi v sredo popoldan. Da se nahajajo tudi ondi ljudje, ki se za take zapovedi malo brigajo, ni nič novega; slišal sem pa, da glede posta dajejo nekateri soboti predstvo. Marsikdo je v petek meso, v soboto pa se ga zdrži; to pa nek najbolj zarad tega, ker je sobota Mariji posvečen dan, „Ma-dono" (kakor Marijo navadno imenujejo) pa Talijani posebno časte; toraj se tudi bolj iz Češčenja do nje, kot iz pokorščine do cerkvene zapovedi v soboto postijo.
Potekla nam je bila tedaj zopet polovica dne. Ker je bil na poldan napovedan shod v ,,Hotel Roma" zarad posvetovanja o adresah, ki so se imele 5. julija pri splošni avdijenci izročiti sv. očetu Leonu XIII., podali smo se vpo obedu tje. Vsak slovanski narod (Poljaki, Rusini, Cehi, Hrvatje in Slovenci) imel je namreč seboj adreso v svojem jeziku in prestavljeno v latinščino; pa — koliko časa bi bila morala trajati avdijenca , ko bi se bile vse adrese sv. očetu brale! Posvetovalo se je toraj , da bi se sostavilo samo eno pismo udanosti (adresa) v imenu vseh Slovanov; pa videlo se je tudi pri tem, da težavno je spraviti mnogo glav pod en klobuk. Poslednjič je vendarle šlo in izmed vsake narodnosti bili so voljeni nekateri zaupniki v to. Podpisali smo pa vendar našo slovensko adreso ta dan vsi v „Hotel Roma" nazoči Slovenci. Morda bi bilo želeti, da bi jo vvrstil po besedi med svoje „Spomine" uže zarad zgodovine; ker mi vendar v to primanjkuje časa, zavrnem častite bralce na 28. list „Danice" leta 1881., str. 224 in 225. Adresa je bila, kakor je znano, kasneje po njihovi eminenci gosp. kardinalu Ledohowskiju sv. Očetu predložena, od Njih ne le milostno sprejeta, ampak odgovorili so na njo v prelepem pismu od dne 15. septembra 1881. Tudi ta odgovor se nahaja v „Danici" in sicer v 41. listu 1881.,   koj na sprednji strani.
Kakor sem bil omenil v 27. listu, mi je bil moj v Rimu bivajoči rojak, sorodnik in bivši učenec P. Eduard Benedičič obljubil stanovanje v samostanu svojega reda (pri usmiljenih bratih). Ker se vendar po dogovoru prvi dan nisva bila našla na kolodvoru in sem se bil vstanovil v „Hotel de ia Ville", mi je naslednje dni tako primanjkovalo časa, da ga nisem vtrpel iti poiskat. Ko je pa po časnikih zvedel za naš prihod, in kje Slovenci stanujemo, prišel me je ta popoldan on iskat v „Hotel Roma", kjer sva se tudi na obojno medsebojno veselje našla. Ker slovenski narod na tega svojega rojaka sme z vso pravico ponosen biti, naj o njem prav na kratko kaj   malega povem.
Rojen je bil v Železnikih 1. 1852. od revnih starišev. Šolal se je doma, v Ljubljani in Gorici. Dovršivši 4. gimn. razred je po nasvetu svojega dobrotnika, preč. kapuc. g. O. Alfonsa Krašovica, stopil v red usmiljenih bratov v Gradcu. Po skončanem novicijatu je bil od svojih^ gg. prednikov poslan v Solnigrad v zdravniško šolo. Študiral je ondi tri leta z izvrstnim vspehom, navzel se pa ob enem v ondotnem benediktinskem samostanu pri Sv. Petru, kjer je vsa leta stanoval, posebno izgledne omike. Po skončanih študijah vrnil se je v Gradec nazaj, kjer je deloval en čas kot zdravnik v bolnišnici svojega reda. Kmalu potem prične se na Spanjskem vnovič vojska. Ker je Karlistom primanjkovalo zdravnikov, bil je na prošnjo Don Karlosove matere poslan v Estello, kjer je služil kot vojaški zdravnik kaki dve leti. Ko je nastal zopet mir, dekoriran je bil P. Benedičič s častnim križcem za zasluge, povrnil se nazaj v Gradec, med potjo pa obiskal tudi Rim. Ondi si je pridobil naklonjenost svojega redovnega generala v toliki meri, da je bil iz Gradca kmalu poklican zopet nazaj v Rim, kjer deluje kot vrhovni zdravnik v samostanu svojega reda; ob enem zdravi tudi papeževe „Švicarje"; klican pa je tudi pogostno v više kroge bolnim na pomoč. Tako je n. pr. imel letošnje leto častno nalogo, spremljati bolnega nemškega učenjaka in kardinala Hergen-rotherja v Švico. Nahaja se Benedičič zdaj v 31. letu svoje starosti, toraj je upati, če mu Bog ohrani zdravje, da se bo pospel s časom še na kako višo stopinjo.
Ta gospod tedaj me ie bil prišel poiskat v , Hotel Roma", z njim pa še neki posebno ljubeznjiv gospod bogoslovec njegovega reda, br. Weremund Bacher , iz koroškega St. Vida doma, ki študira v Rimu. Ker smo
294
Slovenci  ravno  ta popoldan  nameravali obiskati katakombe, pridružila sta se nam tudi ona dva.
(Dalje prihodnjič.)
307
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi čnik.
(DaJje.)
„Katakombe!*' Kateri katolik ni še slišal in ne pozna tega slovečega imena in pomembe njegove? Kristusovo prerokovanje: „Ura celć pride, da bo vsak, kdor vas umori, menil, da Bogu službo stori", spolno-vati jelo se je bilo le prehitro; celih dolgih tri sto let trajala je ta pač britka ura. Kristijanom te žalne d6be bilo je, da se poslužim priložnega izraza, le dvoje na izbiro: mučeniška smrt ali pa skrivanje. Služba božja, prejemanje sv. zakramentov, poduk mladine, shodi, da, celć pokopavanje mrtvih moralo se je vršiti skrivaj. Vse je bilo kristijanom sovražno; tudi celo najskriv-nejši kraji zemeljskega površja niso jim mogli zagotoviti varnega zavetja za spolnovanje kristijanskih dolžnosti, ampak pod zemljo so si morali iskati tega.
Rimska okolica, zlasti proti jugu, je celć gričnata; površje ima le plitvo zemeljsko odejo, spodaj pa je mehki, peščeni, rudečkasto rujavi kamen, ki se lahko da krojiti in obdelati. Cesar tedaj kristijanom niso privoščili pagani, prostora namreč za očitno spoznanje svoje vere, to jim je dala mati zemlja v nedrijah svojih. Tu so si rezali skoz mehki kamen podzemeljska hodišča, ob obeh strančh v skladih vravnavali na enaki način drug nad drugim rakvam (mrtvaškim trugam) podobne prostore, kamor so pokladali svoje ljube mrtve,
votlino pa spredaj zadelali s tankim zidom. Taka podzemeljska hodišča prekriževala so se pod zemljo na vse strani, narejala se celo eden pod ali pa nad drugim, to je, v več nadstropij; veči prostori pa so služili za obhajanje službe božje; sploh za izvrševanje vseh kristijanskih obredov. In ti podzemeljski prostori imenovali so se ter se imenujejo še dan danes „katakombe".
Kolikor bolj je rastlo število kristijanov, toliko več je moralo tacih podzemeljskih prostorov biti. Naše čase je znanih 26 večin, 17 pa manjših katakomb, ki imajo tudi svoja imena; podzemeljska pota v njih, ako se vsa poštejejo , imajo daljave okoli dve sto milj; grobov pa je znanih uže nad pet milijonov. Izvedenci vendar menijo, da te katakombe niso še vse; toraj iščejo še vedno sledu tacih podzemeljskih svetišč. Odkar mi je bilo znano imč „katakombe'*, vedno sem želel, priti enkrat v nje. In 1. dan julija 1881. bil je tisti srečni čas, ki mi jih je dal gledati.
Omenil sem uže , da se nas je bilo več Slovencev zedinilo v to. Ženski spol ima včasih posebno dobre misli. Tako bi bile rade tudi o tej priliki naše ljubljanske soromarice (gospica Lacheinerjeva in gospe Zev-nikova, Herrmanova in Jurmanova) kupile z& se in za nas voščene sveče, katere bi nam bile služile za svitlobo v katakombah, in seboj v spomin domu prinesene morda tudi enkrat vsakemu ob njegovi smrtni uri. Toda v bližini ni bilo nobenega svečarja; za daleč hoditi pa ni bilo več časa, ker so najeti fijakarji uže čakali na nas. (Opazko zarad sveč zapisal sem prihodnjim rimskim romarjem kot „promemoriau, ako bi se ravno po njej ravnati hoteli.) Zasedli smo toraj vozove, v urni vožnji prevozili več ulic, dospeli na nam uže znani trg ,,Foro Romaoo", peljali se memo starodavnih razvalin rimsko-cesarske palače in pod slavolokom Titovim. Kmalu tje naprej kazal mi je prijazoi gosp. br. Weremund, ki je bil tudi v našem vozu, kraj, kjer je stal sv. Sebastijan kot rimski vojak pred cesarsko palačo na straži, ko se je razodel za kristijana, in kar ga je peljalo v muče-niško smrt.
Sivo začrnele razvaline koliseja na levo pustivši peljali smo se pod slavolokom Konštantinovim, in kmalu dospeli v ulico „Via Appia", katero imenujejo „kraljico starih rimskih vojnih cest". Na tej cesti so nek klali kristijanske mučenike kot neumno živino kar v celih trumah, in ravno zgoraj omenjeni gospod br. Weremund pripovedoval mi je, da ga na njej m kamniČka, ki bi ne bil porosen ter posvečen z mučeniško krvijo. Ako kje, na tej cesti nam je drčal voz prehitro naprej in premalo smo se priporočali v predprošnjo onim, ki so na njej kot mučeniki končali blago življenje svoje.
Kmalu se nam je jela zdaj cesta pospenjati v klanec in vrh njega se nahaja „Porta S. Sebastiani", to je, sv. Sebastiana trdnjavska mestna vrata. Tudi tukaj ni bilo o kakem vojaku ali kaki straži ne duha ne sluha, kar kaže, da se italijanska vlada v posestvu Rima popolnoma varno čuti. Sploh se more soditi, da za vzdr-žavanje vojaščine ne šteje nova Italija posebno rada denarja.
Od Št. Sebastijanskih vrat se spusti cesta zopet navzdol in je opasana po obeh straneh z visokimi zidovi, kar je ne dela ravno odveč prijazne. Živo me je to spominjalo na težave in nevarnosti, ki so jih naši avstrijski vojaki imeli svoje dni po Talijanskem, kjer jih je na enacih cestah in za tacimi zidovi pogosto čakal potuhnjeni sovražnik, marsikaterega zavratno napadel ter v tuji zemlji, daleč od mile domovine in dragih svojih izdal ga prezgodnemu grobu.
V tacih žalnih čutih dospeli smo do vrat, ki peljejo k desni   od   ceste   na   zmeren   homec  in proti vhodu v
308
„katakombe sv. Kalista". Vrh griča stoji mala hišica, kjer smo se oglasili za vstop, plačali povoljno nekaj malo soldov, dobili vsak svojo malo voščeno svečico in ko je bila dražba skup, napotili smo se proti vhodu, ki ima veliko enakost s kakim rudnikom. Neka sveta groza, miločutje, ginenje, občudovanje, da! tisoče misli spreleti človeškega duha, ki ga objame tamna noč katakomb , pri svitu slabo brleče lučice pa koraka polagoma po dolgih hodiščih, gledaje po obeh straneh tesne prostore, kjer so našli mučeuiki in umrli kristijani prvih treh stoletij po strašanskih mukah in trpljenja polnem življenji zadnji počitek. Ker se pota pogosto zavijajo na strani k desni in levi, voditelji pa so pač malo prehitro korakali naprej , se na marsikakem znamenitem kraji nismo mogli pomuditi tako dolgo, kakor bi se bili radi. Katakombe sv. Kalista so namreč med vsemi najveće (razširjajo se kakih 9 kilometrov ali okoli 6 milj pod zemljo); pa tudi najznamenitnejše, ker v njih je bilo položenih k večnemu počitku 74 papežev in nad 174 tisoč mučenikov. Veliko znamenitih reči: slik, napisov in posameznih črk na še ne odprtih rakvah videti je; tu in tam leži tudi še kaka mrtvaška koščica, katera se pa pod kaznijo izobčenja ne sme odnesti. Le kaki mali kamniček ali pa peščica prsti sme se vzeti seboj za spomin. Pride se tudi v bolj prostorne dupline , ki so služile v pokopališče celim družinam, kot shajališča za opravljanje službe božje itd. Med vsemi nekako najbolj me je ginila grobna duplina, v kateri je bilo najdeno truplo sv. Cecilije, zavetnice pevstva, katero je bilo sicer preneseno v cerkev, ki stoji na mestu njenega doma v Rimu, a duplina je ostala nespremenjena in pred njo se vsako leto na priprosti kamniti mizi v god sv. Cecilije opravlja daritev sv« maše. Priporočal sem na tem mestu sebe in svoje pevstvo v posebno predprošnjo tej slavni svetnici.
Ko smo prišli iz katakomb zopet na dan, radi bi se bili podali še naprej do bazilike sv. Sebastijana, ker se baje še le od tam naprej vidijo posebno znamenite razvaline slavnih rimljanskih grobišč in katere neki pi-salec imenuje ,,ponosne spominke ponosnih mrtvecev". Znamenita je hoja po tej cesti tudi za to , ker je bila dodelana uže 308 let pred Kristusovim rojstvom. Pelje ona proti spodnji Italiji, Napolju itd. Ker se je pa nekemu izmed družbe mudilo nazaj v mesto, podali smo se tudi vsi drugi z njim. V urni vožnji pa bili bi kmalu prezrli mično cerkvico, ki stoji ob „apiški cesti" pri desni roki in se ji pravi „Gro spod, kam greš?" Gosp. br. Weremund opozoril nas je bil na njo, ko smo se uže memo nje odpeljali; vendar smo se povrnili nazaj in ogledali jo. Povod k zidanju in imenu dala je naslednja dogodba. Malo pred smrtjo sv. Petra je hotel on na nadležno prošnjo kristjanov pobegniti iz Rima. Prišel je bil po „apiški cesti" uže iz mesta. Tu, kjer zdaj cerkev stoji, sreča ga Izveličar. Sv. Peter, spoznaje ga, vpraša ga ves prestrašen: „Gospod, kam greš?" in dobil je odgovor: „V Rim grem, da me bodo še enkrat križali". Sv. Peter je razumel, kaj mu je hotel Jezus s tem reči; Jezus mu zgine izpred oči, on pa se zdajci povrne v Rim, kjer je bil kmalu potem vjet, vječen, k smrti križa obsojen in umorjen. Sredi cerkve je vdelana v tlak bela marmeljnata plošča, v katero je vtisnjena stopinja Jezusove noge. Zavarovana je na vrhni strani z železno rešetko, ki je tako vrav-nana, da obiskovalci stopinjo poljubiti morejo. To čast skazali smo svetinji tudi mi.
(Dalje prihodnjič.)
323
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.) s
Naj k popisu „katakomb" dostavim še toliko, da prve najdene so bile 31. maja 1578., in to na salariški cesti ne daleč od Rima v nekem vinogradu od delavcev, ki so kopali neko prst, katera, z apnom zmesena, da posebno izvrsten cement Prvi učenjaki podajali so se odslej pogosto dol v „podzemeljski Rim*', da bi preiskovali znamenitosti njegove. Največ se je pa s tem vkvarjal in trudil neki AntonioBosio, kije celih 36 let preiskaval katakombe, pa je tudi le malo manjkalo, da ni o neki priliki našel ob grobovih mučenikov tudi svojega lastnega. Sploh je priporočati obiskovalcem katakomb, vzlasti če jih je mnogo skupaj, da nikar ne zaostajajo in nikoli ce zgubijo tovaršije izpred oči. Zgubiti se v katakombah bi se z drugimi besedami reklo: zakopan biti v živi grob.
Ko smo se pripeljali pod Konstantinovim slavolokom do „koloseja" zopet naeaj, plačali smo voznike, in ker še ni bilo prepozno, podali smo se peš po dolgi ulici, ki pelje (proti vzhodu) do preslavne bazilike „pri sv. Janezu v Lateranu". Oj, — beseda „Lateran!" kolikokrat mi je uže od otroških let sem prijetno zado-nela na ušesa! Nekako posebno priljubljeno mi je bilo vedno to ime. Poleg katakomb sem imel toraj ta dan tudi to svetišče videti srečo. In — še več! Na primer ob Bredi ceste, ki nosi ime „Via di S. Giovani in La-terano" stoji ob levi roki svetišče z malim stolpičem, vse skupaj zelć priprosto, nevidno, skoraj za tretjino v tleh tičeče. Na vabilo gosp. P. Benedičiča: „poglejmo za trenutek tudi tukaj-le noter !u vprašam ga, če je mar v tej priprosti cerkvi kaj posebnega videti? Začudeno mi odgovori: „Kaj pa, da! Saj je to bazilika sv. K leni en ta, v kateri boste imeli prihodnje dni slovanski romarji svoje pobožnosti". Sli smo za trenutek noter; ker so vendar še le cerkev zališali in je bil toraj v nji precej velik ropot dekoraterjev, odložim popis vsega svetišča za poznejši čas.
Od cerkve sv. Klementa se cesta polagoma po-spenja vkreber in pridrži kmalu na vrh zelč razpro-stranega holma, na katerem se širi „lateranski trg" (Piazza St. Giovani Laterano), sredi njega pa stoji sloveča bazilika  enacega imena  z veliko palačo,   ki ji
je prizidana ob levi roki. Kdor hoče baziliko občudovati v njeni zunanji krasoti, mora se podati tje okrog omenjene palače. Lega njena je namreč obrnjena od jutra proti zapadu, bazilika ima pa tudi pri prisvetišči vhod, podali smo se koj na tej strani za nekaj trenutkov va-njo. Približal se je bil vendar uže tako večer, da natančno ogledovanje ni bilo več mogoče; toraj smo po kratki pobožnosti zapustili ta sloveči božji hram v nadi, da naslednje dni pridemo zopet le -sem , opravljat namreč napovedano obiskovanje treh svetišč za zadobljenje odpustka sv. leta, med katere je prispadala tudi bazilika Lateranska.
Ker smo imeli precej daleč do našega ,,hotela", se nam je jako prileglo, ker iz lateranskega trga odhaja vsako četrt ure „omnibus*" na benečanski trg (Piazza Venezia). Peljali smo se skoz uže znano ulico lateran-sko, memo bazilike sv. Klementa in proti koliseju, blizo tam pa zavili k desni čez zmerni klanec in dospeli kmalu do slovečega „Foro Trajano". Enako kakor na „Foro Romano" tudi tu štrli iz tal mnogo omuljenih ostankov kamnitih stebrov, ki so bili nekdaj podslomba neprilično lepemu „Forum Trajanum", kateri je opasoval še zdaj stoječi zmago-slavnostni steber (Triumphsaule) Rimljanom priljubljenega cesarja Trajana. Senat in ljudstvo posvetilo mu je ta steber 1. 113. po Kr. v spomin slavne zmage čez Dacije ob spodnji Donavi. Bil je steber ob enem tudi imenovanega cesarja grobni spominek, kajti pepel njegov hranil se je v njegovem zno-tranjem prostoru v zlati posodi (Urne). Višave ima steber 34 metrov (brez kipa), ovija se spiralno, in je od tal do vrha prenapolnjen z reliefnimi slikami, ki pred-očujejo slavne dogodbe iz cesarjevega življenja. Vrh stebra stal je bronasti in pozlačeni kip cesarjev, katerega je pa uže cesar Konstantin da! vzeti iz njegovega visokega stališča. V srednjem veku služil je ta orjaški steber kot zvonik, in bilo je vsako njegovo poškodovanje zažugano s smrtno kaznijo. Toraj je vse na njem tako dobro ohranjeno, kakor enako menda nobena rimska starina. Papež Sikst V. dal je postaviti vrh stebra kip sv. Petra, ki je visok 16 čevljev. Tedaj zopet nov dokaz k uže izustenim mojim besedam, da Rim bi ne bil Rim, ko bi papežev ne bilo.
Kmalu naprej od „Foro Trajano" je „benečanski trg". Za vožnjo od Laterana do sem plačali smo po 3 solde; in ker od tod na „ljudski trg" (Piazza del Po-polo) gredć zopet drugi omnibusi, presedli smo se kar v nje in za enaki denar pripeljali se v neposredno bližino našega začasnega rimskega doma. S tem smo bili pa tudi zvedeli, kako poceni se more voziti po mnogih glavnih cestah rimskega mesta, in dobro si to zapomnili.
Trije dnevi našega bivanja v Rimu so bili tedaj potekli. Naslednje jutro, v soboto 2. julija, kot v lepi praznik Marijinega obiskanja, smo bili zopet s solnčnim vzhodom na nogah. Napovedano nam je bilo namreč romarjem ta dan ob 8. uri zjutraj splošno, to je skupno sv. obhajilo v vatikanski baziliki; toraj si je bilo treba imeti v mislih, da zarad spovedi pridemo do časa tje. Memogrede smo hoteli obiskati še cerkev sv. Neže na „navonskem trgu" (Piazza Navona). Ker nam pa pot ni bil dobro znan (namestu skoz ,,Via Ripeta" šli smo po cesti „Via del Babuino"), hodili smo po ulicah sem ter tje tako, kakor pri nas pravimo, „čez Bohinj v Kranj". Nekaj je bilo pri tej jutranji promenadi ven-dar-le dobrega: prišli smo ponevedoma do avstrijskega hospica „Maria deli' Anima", in tako sem to slovečo zgradbo in cerkev vsaj od zunaj videl. Zarad zgodnjega jutra bilo je še vse zaprto. Se bolj pa sem bil ovese-Ijen, ko smo dospeli poslednjič na navonski trg, ki ni le samo zelo obširen,   ampak   od nekdaj zelo znamenit
324
in jako lep. Na tem trgu bila je za časa cesarja Do-micijana njegova dirjalnica (Rennbahn), v kateri je bilo sedežev za 3000 gledalcev. Trije visoki monumentalni vodnjaki, z mističnimi marmeljnastimi kipi obilno oza-lišani, kinčajo ta trg. Na vsakem razlivajo mnogi viri bistro studenčino malim slapom enako v velike podnožne skalnate medenice, ob enem pa pihljaje in razsirjaje prijetnega hladu krog sebe. Posebno srednji vodnjak je pozornosti vreden. Kaže namreč veliko začrnelo pečino, iz katere votlin priteka osmero virov. Iz osredja pečine dviga se ponosen obelisk; na voglih njegovega podnožja pa so štirje marmeljnasti kipi, predstavljajoči po podobi štiri najveće reke sveta, namreč: Donavo, ki teče v Evropi, Nil v Afriki, Ganges v Aziji, in Laplata v Ameriki.
Največi kinč navonskega trga pa je res prezala in prekrasna dvestolpna, z visoko kupijo kronana cerkev sv. Neže, ki je, po zunanjosti soditi, ena izmed lepših vsega Kima. Ni čudo tedaj, da smo jo tudi znotraj videti in občudovati želeli. Toda ura še ni bila pet in rimski mežnarji niso kar si bodi, ampak „nobel gospodje", ki zjutraj radi malo poležč. Ker se nam je djalo, da se bo ob 5. uri odprla cerkev, smo sklenili počakati, kar je bilo toliko lože, ker sta nas dva mlada priprosta človečeta (menda sta bila Savojarda) z nadležno svojo ponudbo), da bi nam snažila škornje — se vč da, kar sredi trga — kar na tešče prav zel6 kratkočasila. Vdali smo se nadležnima revčkoma in naklonili jima s tem, kakor se je videlo, dobro jutro. Ko je odbila ura pet, pričeli so pri sv. Neži kot za jutranjo zvonenje „Ave Marije" tako neizrečeno lepo in umetno pritrkovati, da se nam je kar radosti in veselja širilo srce v prsih. Ves dan bi bil to zvonenje poslušal. Zvonovi so potihnili, in mislili smo: „no! zdaj bodo gospod mežnar vendar tudi uže cerkev odprli!" A motili smo se; cerkev se le še ni odprla in morali smo se zadovoljiti s tem, da smo jo videli od zunaj, slišali pritrkovati in imeli — osnaženo obuvalo.    Podali smo se naprej.
Ko smo prišli v St. Peter, zvedeli smo , da so romarji tudi tam morali dolgo čakati, predno se je gg. mežnarjem poljubilo, vstati in odpreti jim baziliko. Po ogromnem svetišči bilo je uže vse živo. Romarji hodili so sem ter tje: vsaka narodnost iskala je ^gt spovednikov svojega rodii. Ta okoliščina pripeljala nas je v zakristijo, kjer smo videli zopet toliko lepot in toliko marmorja, da bi se marsikaka stolna cerkev naših krajev smela šteti srečno , ako bi mogla biti opravljena s tolikim kinčem. Kar nas je bilo Slovencev, so nas v zakristiji precej veliko spovedali preč. g. dekan Kožuh.
(Dalje prihodnjič.)
340
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spis uje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Ko smo po opravljeni spovedi prišli zopet v baziliko nazaj, brale so se ravno pri mnogih altarjih svete maše; povsod se je nahajaio mnogo romarjev, in ta dan imel sem priliko, pobožnost Poljakov še posebno opazovati in ob enem tudi občudovati. Kako se ti ljudje zlasti med sv. mašo izgledno vedejo, mora se le videti. Pogosto se prekrižavajo; sicer so pa mirni, ko kamnit kip. Med povzdigovanjem priklonijo se tako nizko, da se s čelom skoraj dotaknejo tal. V kapeli sv. Rešnjega Telesa videl sem to jutro, po obleki soditi, neko zelo odlično gospo tega rodu. Bila je še precej mlada, v črno napravljena. Sodil sem, da je bila morala ravno opraviti spoved; kajti pridša pokleknila je v stran al-tarja, prekrižala roki čez prsi, pripognila se skor do tal,  in  v tem  položaji ostala  kakor  zamaknjena prav
dolgo.    Prava slika molijočega kerubina bila je to;   ob enem pa izvrsten predmet kakemu podobarju.
Proti 8. uri pričeli srno se primikati romarji proti glavnemu velikemu aitarju, kjer je bilo uže vse pripravljeno za sv. mašo. Kardinal Boro meo (slavni potomec iz sorodstva sv. Karola Boromeja) opravljal jo je, od sijajnega dubovskega spremstva obdan; iz njegovih rok prejeli smo tudi sv. obhajilo. (Ta gospod je zdaj uže v večnosti; kmalu po našem odhodu je bil umrl.) Poljaki so med sv. mašo in med obhajanjem ves čas prepevali svoje narodne pobožne, a zelo miloglasne pesmi, in prav iz dna srca pomiloval sem, da med tem sv. opravilom ni zadonela tudi kaka pesem slovenska, ki so — kar je res, je res! — pač dokaj lepše in gin-ijivše meoio poljskih. Najveći vzrok temu je bil, ker nismo Slovenci skup v eni gostilni stanovali, se prema-lokrat shajali in tudi do pravega časa se ne o tem do govorili. Ker je bilo število obhajancev zelo obilno, tedaj gnječa velika, se nisem hotel preveč drenjati v sprednje vrste, in bil toraj bolj pri poslednjih. Po sv. obhajilu podal sem se koj dol pred „konfesijon" in tu ravnal se po nasvetu pl. baronice Pilat-eve, soproge c. k. gospoda avstrijskega general konzula iz Be-nedek, ki je o mojem odhodu v Rim ravno bila na oddihu v našem kraji. Govorila mi je takrat besede, katere sem postavil na čelo svojih „Spominov"; dostavila pa ob enem tudi, da se v Kimu mora za prav veliko moliti in prositi, potem se uže kaj izprosi in doseže. Prosil sem res prav zelč nadležno in za zelo veliko zase in za vse svoje mi drage, žive in mrtve. Koliko sem bil vslišan — Bog ve!
Moji soromarji, s katerimi smo navadno najbolj hodili po Kimu, so se mi bili med obhajanjem zgubili; šel sem toraj po končani pobožnosti sam si poiskat za-jutrka v bližnjo kavarno. Skoda, da sem bil to 8toril! Med Časom namreč, ko mene ni bilo v baziliki, nosili so gg. duhovniki med osredjem romarjev , ki so bili v dve dolgi vrsti nastavljeni, v častnem sprevodu vse svetinje, ki se hranijo v St. Peterski baziliki. Neizrečeno žal mi je bilo, ko sem prišel nazaj v cerkev^in to izvedel od zopet najdenih znancev romarjev. Se ta trenutek iz dna srca in duše obžalujem , da sem bil zamudil ta prelepi sprevod.
Ker smo bili z znanci zdaj zopet skupaj , sklenili smo, koj tudi opraviti obiskovanje prve cerkve za sv. leto. Odločene so nam bile v to bazilike: S t. Peter-ska, Svv Marije Velike in sv. Janeza v Late ranu. Sli smo toraj gor k podolgasto-okrogli ograji, ki se nahaja spredaj pred ,,konfesionom", in ker so bila vratica odprta , podali smo se prav dol nad grob kneza apostolov, sv. Petra. Bili smo tu tedaj v osredku prekrasnih dragocenosti in olepšav, ob enem pa tudi nekako v pravem osredji vsega katoliškega sveta. Pre-častni gosp. dekan Kožuh so nam molili na glas predpisane molitve, ker smo imeli seboj bukvice sv. leta, so-stavljene po mil. gosp. proštu dr. A nt. Jarcu. Obiskati se je morala vsaka bazilika po zaukazu dvakrat; zadostilo je vendar, da se je šlo le vun čez prag dotič-nega svetišča, in potem se je koj smelo iti nazaj, kar je veljalo kot drugo obiskanje. Tega polajšanja poslužili smo se tudi mi.
Ker nismo vedeli, kako bo naslednje dni s prostim časom, sklenili smo bili, koj popoludne še obiskovanje druzih dveh bazilik opraviti. Storili smo tudi po sklepu.
Kmalu po obedu napotili smo se od našega ,,hotel a" po cesti ,,Via del Babuina", čez Španjski trg, memo „Propagande" in naravnost dol proti baziliki „S v. M a-rije Večje". Uže iz daljave vgledali smo sloveče svetišče, ki ponosno stoji na eskvilin skem griču. Prišli smo od zadnje strani proti njej. Nenavadno visok zvonik
341
stoji jej na tej strani; nad vaako glavnih dveh kapel ob strani dvigujete se precej visoki kuplji; presvetišče pa opaaujejo okrog in okrog čez vso višavo griča zale kamnite stopnice. O pričetku tega svetišča pripoveduje povestnica to-le:
„Za čase papeža Liberija (352—366) živel je v Rimu bogato-premožen mož, patricijer Janez. Ker ni imel dedičev za svoje bogastvo, želel ga je obrniti v kako Bogu dopadljivo delo. V noči od 4. na 5. avgusta 1. 352. prikaže se mu v spanji Marija in veleva mu, naj njej v čast pozida cerkev na mesti, kjer bo našel to jutro novo padii sneg. Ravno take sanje in v isti noči imel je tudi papež Libe rij. V jutro 5. avgusta hitelo je ljudstvo vsega Rima na eskvilinski grič, kajti velik prostor ondi bil je obeljen z novim snegom. Papež Libe rij in patricijer Janez sta oba spoznala v tem potrjeno ponočno prikazen; papež sam je zdajci v ta sneg začrtal obris cerkve, ki se je nemudoma tudi zidati začela ter posvečena bila v čast Marije. Glede na Čudež „avgustovega" snega (ko je v Rimu navadno naj-veča vročina) imenovana je bila cerkev „Naša ljuba Gospa Snežnica"; v spomin na papeža Liberija: „Libe-rijeva bazilika"; zarad svetinj Jezusovih jaslic, ki se v tej baziliki hranijo: „Naša ljuba Gospa pri jaslicah"; zarad njene starosti in velikosti kot najznamenitnejša med vsemi osemdesetimi v Rimu Mariji na čast pozidanimi cerkvami nosi pa odlično ime „Sv. Marija Večja" (S. Maria Maggiore)."
(Dalje prihodnjič.)
348
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Iz daljne zgodovine tega svetišča naj sledi se kaj malega. Se predno je bilo preteklo sto let, prezidati in prenoviti ga je dal Sik s t III. (432—440); vendar je skoro gotovo, da je sedanja prekrasna srednja ladija ostanek prvotne bazilike. O tistem času so namreč grški krivoverei, njim na čelu carigradski škof Nestorij, odrekli presveti Devici najvišo čast in preslavno imč „Božja Mati", ,,Božja Porodnica". Papež Sikst se ni vedel bolj potegniti za Marijno slavo, kot z najsijajnejšo olepšavo te njene cerkve, kateri je dodal tudi ob enem naslov: „Bazilika sv. Marije, Božje Matere". — V 12. stoletji dal je prizidati baziliki papež Ev gen III. (1145—1158) novo lopo in olepšati jo s slikarijami, ki so kazale čudopolno utemeljenje cerkve. V 13. stoletji prizidai je papež Nikolaj IV. (1288—1292) okrog-lično presvetišče ter okinčati ga s krasnimi rnozaik-slikami. — Za časa Grego rij a XI. (1370 — 1378) so-zidan je bil na novo zvonik, ki je najviši v Rimu. — Sto let pozneje (okoli 1480) je francoski kardinal De-touteville kot nadmašnik (Erzpriester; te cerkve zopet dal jo znamenito popraviti in predelati. — Obe kuplji, kateri sem uže zgoraj omenil, kronate prekrasni kapeli papežev Pavla V. in Siksta V. — Pavel V. dal je pozidati ob obeh straneh bazilike palači za korarje sv. Marije Večje; papež Benedikt XIV. pak posiednjič sedanje sprednje čelo (fagade), ki je s svojimi visokimi lopami, arhitektnimi olepšavami in kamnitimi kipi cerkvi sicer prezali kinč, vendar pa še senca ne njene notranje lepote.
Predno vstopimo v njene notranje prostore, naj omenim še pomolja (balkona) nad glavnim portalom predcerkve (lope), s katerega so sv. Oče papež navadno delili v prazoik Marijnega vnebohoda (Veliki Šmaren) na obširnem trgu  pred  baziliko  zbranim ljudskim tru-
mam apostoljski blagoslov. Zdaj tega, se ve da, ni. Mnogo jih je, ki so tega žalostni; mnogo pa tudi, ki se ne brigajo za papežev blagoslov. Se pač tudi o tem spolnuje, kar poje naš pesnik: „Vsaka svojo žvrgoli".
Prvi pogled, prvi vtis je omamljiv, ko prestopi človek glavni portal te bazilike. Šestintrideset stebrov iz belega marmelja in najlepše izdelave, ki so v starodav-nosti služili kot podslombe neki prekrasni paganski zgradbi, vrsti se v dveh rajdah gor po dolgem svetišči, ter podpira srednjo ladijo njegovo. Valovi svit-lobe (da se poslužim tega izraza) dohajajo skoz visoka okna, in razlivajo se po prelepih prostorih; bliščava, ki se razširja po baziliki, je nježno-sijajna in jako pospešuje praznično-verska čutja , ki se polastijo vstopivših. In kaj se da od hiše božje lepšega reči? — Tlak je prekrasni mnogobarvni mozaik, v čegar sostavi so bili Talijani uže od nekdaj — ta čast se jim mora pustiti — nedosegljivi mojstri in umetniki. To olepšavo ima bazilika še iz časov papeža Evgena III. Prekrasen strop je  bil  narejen   po  obrisih   Julijana da San Gali o.
V  sijajnem blišči leskeče se zlato , s katerim je strop prebogato nadan in ozališan, je prvi dar novega sveta Amerike, katerega je ona (Amerika) posvetila presveti Devici; prvo zlato namreč bilo je to, ki so ga izkopali v bogatih zlato-rudnikih amerikanskih, pobožni kralj španjski Ferdinand in sopruga njegova Izabela pa sta ga poslala Marijnemu svetišču na Eskvilinu, to je, baziliki, v kateri se v duhu ravno nahajamo. Stranske stene prenapolnjene so z mozaiki, predstavljaje slike iz starega zakona: patrijarhe, preroke, sodnike, voditelje, čudeže in obljube, ki se potezajo na dneve in spolnenjej po Kristusu. Konec triiadijne bazilike je slavolok, okin-čan z mozaiki iz 5. stoletja, ki predstavljajo slavo Marijno kot „Sveto Božjo Porodnico", za katero jo je, kakor sem uže zgoraj omenil, razglasil bil papež Sikst III-
V  spominj njegov brati je v osredji omenjenih slik na, pis: ,,Xystus episcopus plebis Dei" (to je „Sikst škof ljudstva božjega").
Nadaljevaje popis o prekrasnih lepotijah bazilike sv. Marije Veče naj povem, da enako, kakor v Sfe. Pe-terski baziliki, tudi tu stoji veliki altar prost; štirje dragoceni stebri iz porfira so podslomba dragocenemu baldahinu, ki se dviguje nad njim. Kot altarna menza (miza) služi porfirni sarkofag (mrtvaška rakev), v katerega je bilo položeno mrtvo truplo cerkveaega vteme-ljitelja (patricija Janeza). Zdaj so v njem shranjeni telesni ostanki sv. apostola Matije in še nekaterih mu-cenikov. Mozaiki polokroglega pre3vetisča nadaljujejo poveličanje Božje Matere v sličnih podobšinah. Na nebo-višnjevem zvezdnatem oboku predstavljeno je kronanje Marijino. Ob desnici svojega božjega Sina sedeča prejema v ponižnosti iz njegovih rok nebeško krono. Ob obeh straneh so angeli in svetniki, skazovaje jima nebeško češčenje Arabeske vinske trte, v katerih so narejeni počivajoči pavi in druge tiče — vse izdelano v jasno-svitlih barvah — vijo se med ravno omenjenimi slikami; vse skup celota preumetne izpeljave in prekrasne lepote.
Ob straneh presvetišČa ste kot razkrižje: k desni kapela Sikstova, k levi pa Pavlova. Prvo dal je pozidati po svojem odličnem zidarskem mojstru Fontana-tu v obliki grškega križa papež Sikst V. — Pri desni steni je grob njegov, nad katerim stoji grobni spominek, ki kaže podobo njegovo v klečečem položaji. Pri nasprotni levi steni pa počiva papež Pij V., in tudi nad njegovim grobom dviguje se prekrasni spominek s kipom njegovim. Ob sredi te kapele je prelepi tabernakelj iz pozlačenega brona, podoben malemu tem-peljnu.     Pod   tem   altarjem   v   podzemeljskem   svetišči
349
hranile so se nekdaj Jezusove jaslice. Zdaj so v neki drugi kapeli. O Božiču razpostavijo se v očitno česčenje. (Mogoče, da bi jih bili mogli videti tudi mi; a žal, da nam tega ni nihče o pravem času povedal!)
Pavlinova kapela nosi ime svoje po njenem vteme-ljitelju papežu Pavlu V.   —   Tu stoji altar,   katerega
Srekrasnost in dragocenost sega do skoro neverjetnega, fajredkejši in najlepši žlahni kamni raznovrstnih barv družijo se tu drug k drugemu; pozlačen bron sklepa jih skupaj. Starodavna Marijna podoba s sinkom Je-zuškom v naročji, o kateri se pravi, da jo je slikal sv. evangelist Lukež, časti se na tem altarji. Gotovo in dokazano je, da je bila uže 25. aprila 1. 590. ta podoba po papežu sv. Gregonji Velikemu v slovesni procesiji skoz mesto v Vatikan nesena, da bi na Marijno prošnjo prenehala strahovita kuga. Od takrat bila je o časih hudih stisk in nadlog večkrat ta podoba v slovesnih obhodih po rimskih cestah prenašana; zlasti 1. 1860., ko je kolera neusmiljeno davila in morila rimske stanovnike, in pozneje, ko so brezvestni nasilniki protili posestvu sv. Očeta. Vsled visoke starosti so barve na podobi uže popolnoma otemnele.
(Dalje prihodnjič.)
357
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Akoravno je bazilika vsa prenapolnjena nepopis-Ijivih lepotij, blišča in dragocenosti, prekosite vendar kapeli Sikstova in Pavlinova vse drugo, kar je v njej. Zlato, srebro, biseri, dragi in najredkejši marmelj, in kar premore umetniška roka, kinči ji v nedosegljivi popolnosti.
K sklepu naj bo še povedano, da so rajni prešlavni papež Pij IX., kateremu je bila ta bazilika posebno priljubljena, dali pred vćlikim altarjem tla enako v Št. Peterski baziliki znižati, ves prostor ozališati z najlepšim marmeljem, ki si ga oko le zmisliti more, in vrav-nati si ondi svoj grob. Oni, ki so Marijo razglasili za brezmadežno, so imeli pa pravico na to, da bi njihovo truplo počivalo v najlepšem rimskem Marij nem svetišči. Zakaj so v tem pozneje predrugačili svoje misli, ni mi bilo povedano. Ukazali so se, kakor je znano, pokopati v baziliki sv. Lovrenca zunaj mesta; a olepšave pri Sv. Mariji Večji ostanejo vedna priča njihove neizrekljive in nedosegljive darežljivosti.
Kako pa plačuje sedanji Rim vse to, kar so storili pri baziliki sv. Pavla, pri sv. Mariji „in Trastevere", pri Sv. Mariji Večji in pri neštevilnih drugih svetiščih, stavbah, popravah in naredbah? Pij so ljubili zlasti pri cerkvah nenavaden lišp in kinč,  gotovo v pravičnih in
resničnih mislih, da za hiše božje ni nobena reč prelepa. A Rimljani pravijo — komaj je verjetno, vendar pa resnično — da so s tem cerkve le kvarili. Se ve, da je le predobro znano, kdo to pravi in govori: taki, ki za cerkvene olepšave tudi centima ne dad6. Pa, kdo bi take novošegne pagane in neznaboge poslušal! Oni ponavljajo (naši Gorenjci imajo za take čenče-marine dober izraz, ker pravijo: ,,prežvekujejo") ravno tisto besedo, ki se je uže čula o času Kristusovem v Simonovi hiši, namreč: „Cerau ta potrata!" Kakor je znano, izrekel je bil to besedo tat in poznejši izdajalec Judež Iškarijot o priliki , ko je spokorna Magdalena z dragimi dišavami mazilila Izveličarjeve noge.
V tej baziliki opravili smo tedaj molitve, ki so nam bile predpisane za obiskanje druge cerkve. Med časom, ko smo se ondi mudili, prišel je tudi nek kardinal obiskat baziliko v namen sv. leta. — Oh, kako radi bi se bili še mudili nekaj tu! kako radi ogledovali in občudovali še dalje prekrasno svetišče 1 Pa čas je prehajal in morali smo iti naprej.
Zunaj bazilike na prostornem trgu stoji 41 metrov visok kamenit steber, ki je bil postavljen nekdaj ob grobu cesarja Avgusta. Vrh njega stoječi bronasto-po-zlačeni kip Marijin je eden izmed neštevilnih dokazov zmage katoliške cerkve čez paganstvo.
Od bazilike sv. Marije Večje pelje proti desni roki cesta „Via in Merulana" naravnost dol proti Late-ranu. Ves kraj tod okrog videl se mi je zelć prijazen, zračen, al kakor pri nas pravimo: domač. Zlasti proti desni roki videti je veliko vrtov, katerih zelenjava očesu posebno dobro de. Po tej cesti tedaj napotili smo se, kmalu prišli na prostorni lateranski trg, in podali se proti sprednji strani bazilike, da bi od tam vstopili v njene notranje prostore. Al oko obiskovalčevo se vabljeno čuti k občudovanju nad 45 metrov visocega obeliska, ki stoji na prostornem trgu. Po starosti svoji je on najznamenitejši izmed vseh spominkov Rima. Stal je on, po cesarju Konstantinu Velikem iz Egipta pripeljan, v jahališči (cirkusu) njegovem; al napisi njegovi kažejo na čase Faraona Tatmes a IV. nazaj, ki je vladal 1. 1568. pred Kriatusom. Gledati in občudovati ga je toraj mogel pred solnčnim tempeljnom v Teben-u kot pred staro rezidenco Faraonov še Mozes; da, cel6 uže egiptovski Jožef. 3450 let šlo je tedaj memo tega obeliska uže v morje neskončne večnosti! Da bi mogel on govoriti, oj! koliko bi vedel povedati radovednemu ogledovalcu!                                                  (Dalje prih.)
364
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Od tega starodavnega spominka ozre se oko naše na baziliko Lateransko. Prijetna, nedopovedljiva čutja navdajajo srce človeku pregledovajočemu to prelepo zgradbo, prekrasni ta božji hram. Celo bazilike imenovati se sme in zamore prezal slavolok krščanskih časov včastOdrešenikasvetd, ob enem pa tudi sv. Janezu Krstniku, kar nekako potrjuje latinski napis nad dolgo vrstjo visokih stebrov, med katerimi pelje petero vhodov v zalo lopo (pred-cerkvišČe), od tam pa v notranje prostore. Nad omenjenim napisom dviguje se kot nekako nadstropje prelepa galerija, vrh katere so postavljeni kamniti kipi Izveli-čarja sveta, ki stoji v središči in na najvišem mestu; ob straneh pa kipi sv. Janeza Evangelista, sv. Janeza Krstnika in dvanajstero cerkvenih očetov. Nad glavnim srednjim portalom vravnano je prelepo pomolje (balkon), raz katero so sv. Oče papež na Križevo delili na lateranskem trgu zbranim množicam blagoslov , dokler niso postali jetnik v lastni hiši.
Le malo rimskih cerkva je tako velikanskih v svoji zunanjosti, kot je Lateranska bazilika; da pa ona zasluži take krasote, naj pojasni nekoliko njena zgodovina , ki sega nazaj noter v dobo grozovitega Nerona. O taistem času imela je starorimska plemenita rodbina Lateranov (Lateranus) na mestu sedanje bazilike redko lepo palačo. Vsled neke zarotbe zgubila je rodbina lastnino svojo, in Nero prisodil jo je državi v last. Septimus Severus dal je rodbini vendar palačo zopet nazaj. Cesar Konstantin prepustil jo je, ker je bila postala pozneje lastnina njegove soproge Pauste, papežu Silvestru (leta 314—337), postaviti pa dal ob enem v njenih prostorih krščansko cerkev, ki je bila prvina njegovih Bogu posvečenih zgradeb. Od tod izvira tudi njeno prvotno ime: Konstantinova ali Lateranska bazilika.
Ime njeno se je pozneje še mnogokrat premenilo. Zarad prikazni, o kateri govori cerkvena povestnica, da je videl sv. Silvester od angeljev v ozračji letečih neseno podobo IzveliČarja, dobila je pozneje ime: cerkev Najsvetejšega IzveliČarja. Sv. Gregor imenoval jo je „Zlata bazilika", kajti o krasoti in blišči spominskih daril, ki jih je ona prejela od cesarja Konstantina , pripoveduje se toliko, da sega skoro do neverjetnega. — Od devetega stoletja sem kliče se ona zarad bližnjega, sv. Janezu Evangelistu in sv. Janezu Krstniku posvečenega samostana: „Sv. Janez v La-teranu".
Po cerkveni vvrstitvi preseže ta bazilika vse druge cerkve, cel6 ono sv. Petra v Vatikanu, ker ona je pr-vostolica, škofijska cerkev rimska, in kot taka še dandanes, kakor nek napis na njeni sprednji fasadi kaže: „Vseh cerkva mesta (Rima) in celega zemeljskega kroga Mati in glava". Od tod izvirala je tudi navada, da so novoizvoljeni papež po svojem kronanji v slovesnem obhodu šli v Lateran vzet si v posest svojo škofijsko cerkev. (Leo XIII. vsled žalnih, vsem znanih razmer tega dozdaj niso mogli izvršiti; se bo li kdaj godilo, to je znano le Bogu.)
Stara palača rodovine Lateranov, ki je prizidana tik bazilike (na epistelski strani), bila je od papeža Silvestra I. naprej noter do 14. stoletja stanovanje papežev, imenovana je bila „Patrijarhališče" (Patriar-chium).
Lateran ima svojo slovečo in velelepo zgodovino. Znamenitost, katero ima sedanji čas za nas Vatikan, vezala se je svojih tisoč let na cerkev in palačo lateransko; kajti ona sta bila središče Rima in vsega katoliškega sveta. Šestnajst večih cerkvenih shodov, med tem petero splošnih zborov, vršilo se je v lateranski cerkvi ali pa v patrijarhalisči. Pri zboru, ki ga je sklical papež Kal is t II. leta 1123 , bilo je navzočih 300 škofov in 600 opatov. Pod Inocencem II. zbralo se je k zboru cel tisoč cerkvenih knezov. Med prelati, ki so se vdeležili 1. 1179. sinode, po papežu Aleksandru sklicane (ko je bil katoliški svet po svojeglavnosti nekega nemškega cesarja raztrgan v dve stranki), bila sta dva škotska škofa, katerih se je eden pripeljal le z enim konjem, drugi prišel celo peš od doma noter v Rim. Najsijajnejši cerkveni zbor, sklican po slovečem papežu Inocencu III., pričel se je 1. 1215. Vdeležilo se ga je 71 nadškofov, 412 škofov, 800 opatov in priorjev, veliko število namestovalcev nenavzočih cerkvenih knezov, ter poslanci in namestniki skoraj vseh krščanskih vladarjev. Gnječa ljudstva je bila tako silna, da je bil amalfiški nadškof v cerkveni lopi zmečkan.
Zadnja lateranska cerkvena zbora vršila sta se od I. 1512. do 1517. za časa papežev Julija II.  in Leona X.
(Dalje prihodnjič.)
388
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi čnik. (Dalje.)
Patriarh al is če, to je, papeževo stanovanje bila je s pričetka velika, toda nepravilno zidana zgradba, katere posamesni deli bili so zidani v raznih časih in stoletjih. Ko so papeži svoj prestol 1. 1305. prenesli v Avignon in je tri leta potem razdjal palačo silen požar, pričela je ona razpadati. Sicer dalo jo je več papežev popravljati; dostavljale so se cel6 tudi nove zidanje, toda: stanovnikov v njej ni bilo, in postala je razvalina. — V 16. stoletji stalo je le še prazno zidovje z razpadajočimi svetišči in odprtimi dvoranami; toda stene kazale so še vedno dragoceni kinč in zlata bliščeče slike, spominjajoče na slavopolne dogodivščine preteklih časov. Sik s t V. dal je razvaline odpraviti ter zidati v novem zlogu in mogočni obiirnosti sedanjo palačo, določivši jo za stanovanje papežev ter za konzistorijalne in cerkvene zbore. Toda velika oddaljenost od St. Petra, osamljeni, nekako pusti in tudi nezdravi okraj, — vse to ni pri-poročevalo Laterana > nasledniki Siksta V. preselili so se v Vatikan, kot poletno rezidenco pa izvolili si bliže ležeči K vir in al, ki je s svojim jako ugodnim položajem, s prelepimi vrti in perivoji, ter krasnim dalje-vidom pravi biser rimskih bivališč.
Kar zadeva najstarejšo zgodovino lateranske cerkve, je *o njej manj znanega, kot od vsake druge izmed ve-čih rimskih bazilik. Nobena izmed njih tudi pozneje ni imela tako britke osode, kot ona. Leta 896. razdjal jo je hud potres. Papež Sergius III. (904—911) sozidal jo je zopet. Leta 1308. pokončal jo je s palačo vred silen požar. Po prizadevanji papeža Klemena V. vzdignila se je bazilika lepša in krasnejša iz pepela; toda uže 1. 1361. bila je zopet po ognji razdjana. „Lateran leži potrt na tleh; Mati vseh cerkva je brez strehe, ter
389
prepuščena dežju in vetrovom", pisal je Petrarka o tej žalostinki Gregoriju XI. v Avignon. Čast pa-peštva je zahtevala, da se rimska škofijska bazilika tudi ta pot vzdigne v prezali krasoti iz pepela in razvalin. In v resnici: skoraj vsi nasledaiki Gregorija pripomogli so kolikor toliko k njenemu blišču.
Ko so se v teku 17.  stoletja pri baziliki zopet poprave potrebne pokazale, izročil je papež Inocenc X. 1. 1650. delo stavbenemu mojstru Borrominiju, čegar ime pa   ni   na najboljšem   glasu.    Po   njem  je bila notranja stran častitljive bazilike vsa  predrugačena,   pravijo pa,   da  jo je bolj pokvaril, kot olepšal.    In v tem stanu se  nahaja  bazilika  še   dandanes.    Petero vhodov vodi   v petladjino   cerkev.    Od   praga srednjega portala ogledana kaže se ogledovalcu res v velikanski, pa tudi v veličastni lepoti. Glavna (srednja) ladija je nenavadne sirjave in visokosti;   bliščeča svitloba, ki dohaja od visokih oken,   ter  dosega  in   obsija   zrcalu enaki prezali marmeljnati tlak, položen za čase papeža Martina V. (1417—1431);   prelepi pozlačeni strop, čegar obris pripisuje se slavnemu Mih elan gelu,   še   bolj   pa krasni mozaiki presvetišča: vsejto strinja se v velikansko skupino cerkvene brhkote.   Šestero močnih podbojev (Pfei-ler) k desni in levi nosi srednje ladije strop. V vsakem podboji  je  v simetrični višavi nad tlami vravnana prezalo   opasana   duplina (Niache),   v   katerih   stojijo   kipi dvanajsterih   apostolov.    Nič manj   kot 26.500   frankov stal je vsaki kip,  in vendar jih strokovnjaki ne prištevajo med umotvore.   Nad vsako duplino narejene so reliefne podobe, ki predstavljajo dogodbe iz stare in nove zaveze; zopet nad tem pa so enako izgotovljene podobe prerokov.   Najdragocenejši in najumetnejši spominki pa so muziviške slike presvetišča, ki izvirajo iz časov papeža Nikolaja IV. (1288—1292);   ene so ce!6 še starejše.    One predstavljajo nebeški Jeruzalem.   Na najvišem mestu je doprsna  podoba  Izveličarjeva;   spodaj je križ,   ob straneh in pod  njim   pa   so podobe   po križu odrešenih in po sv. Duhu pomilošČenih,   t. j.   dve vrsti izvoljenih,  pri katerih stoji na enem koncu božja Mati, na drugem pa Kristusovi učenci.
Svetinj je Lateran posebno bogat. V tako zvani papeževi veliki altar je vdelana lesena miza, na kateri so po verjetnem sporočilu uže sv. Peter in njegovi nasledniki opravljali v katakombah daritev sv. maše. In ravno zarad tega je ta altar edini vsega sveta, v katerega niso vložene svetinje (ostanki Svetnikov); darilna miza apostoljskega kneza daje altarju to posebno in odlično prednost. V visokem gotičnem baldahinu, ki se dviguje nad altarjem, hranite se glavi apostoljskih prvakov sv. Petra in Pavla ter še mnogo druzih dragocenih svetinj, s čemur ste prednost in dostojanstvo bazilike najdoloČnejše dokazani in potrjeni.
Lateran se dalje more ponašati, da v svoji zakladnici hrani mizo iz cedrovega lesa, na kateri je obhajal Izveličar s svojimi učenci zadnjo večerjo in postavil nekrvavo daritev nove zaveze, sv. m. so. Nekdaj je bila ta presloveČa svetinja vsa vkovana v srebro; pri plenjenji Rima 1. 1527. oropale so surovih vojščakov roke zadnje večerje mizo njenega dragocenega okćva.
Venec drago okinČanih stranskih kapel opasuje la-teransko baziliko. One nosijo do malega imena svojih utemeljiteljev, najbolj slovečih nekdanjih in tudi sedanjih plemenitih rimskih rodbin. V večih nahajajo se tudi dragoceni grobni spominki. Najlepša med vsemi je kapela Corsini. Papež Klemen XII. iz plemenite rodbine Corsini-jev sozidal jo je na čast svojemu rodovniku, sv. Andreju Gor si ni-ju, škofu v Fie-soli (-j-1373), ob enem pa določil jo tudi kot grobno mesto svoje rodbine, kar je še dandanes. Komaj se da kaj lepšega misliti, kot je ta v obliki grškega križa po-
zidana kapela. Stene so čez in čez oblečene v najdragocenejši marmelj. Razun Klemena XII. počivajo tu še štirje kardinali iz plemenske rodbine Corsini-jev.
V to svetišče stopili smo tedaj srečni slovenski romarji, da bi opravili svojo pobožnost kot v tretji nam v namen sv. leta odkazani baziliki. Podali smo se pred veliki altar, zagotoviti pa bi se vendar samega sebe ne mogel, koliko je bila vredna naša molitev, in če je ni preveč mamila ona človeška slabost, ki se jej pravi radovednost. Človek ostane pač vedno le prerad človek, še ^posebno pa pri obiskovanji rimskih cerkva. Kakor v St. Peterski baziliki, našli smo tudi tu stene srednje ladije oblečene v rudeči damask, kar je dajalo svetišču sicer prazničen obraz , nam pa vendar prikrilo marsi-kako dragocenost.
Po skončani svetoletni pobožnosti pregledovali smo baziliko v njenih posamnostih; pred odhodom pak smo se podali še v stransko ladijo na evangeljski strani, konec katere stoji kip križanega Izveličarja, ki izvira nek še iz prvega stoletja krščanstva. Nenavadne milosti so si nek verniki uže pred tem križem sprosili. Tudi mi smo se — ne bodi Bogu oponošeno! — priporočili pred odhodom Križanemu v milost zdaj in o naši smrti. Dolgo bi se bili še radi mudili v baziliki, toda Čas je prehajal, na našem programu stalo pa je za ta dan še obiskanje dvoje znamenitih svetišč. Ločili smo se toraj od bazilike z besedami: „Z Bogom, prekrasni Lateran!"                                                       (Dalje prih.)
396
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Lateranski palači in trgu počez stoji z ogla v ogel velika zgradba. To je samostan čč. gg. oo. Pasaionistov,
397
kateremu je vzidana kapela „Najsvetejšega Iz veli carja pri svetih stopnicah". Bila je ona nekdaj papeževa hišna (domača) kapela v patrijarha lišči, imenovala se je „Najsvetejša kapela" (Sancta Sanctorum) in to zarad množine dragocenih svetinj, ki so se uže od nekdaj ondi shranile. Papež Sikst V. dal je tu sem prenesti „Svete stopnice" (Scala santa), katere so bile po izročilu prepeljane iz Jeruzalema v Rim po cesarici sv. Heleni L 326. po KristU8u. So pa to palačne stopnice iz sodne hiše Pilatove , čez katere je bil Kristus peljan v dan njegovega trpljenja in vrh katerih je bil ljudstvu predstavljen kot „Ecce Homo" (glej človek)! Izročilu daje verjetnost to , da je vseh 28 stopnic vsekaaih iz jutrodežeinega tiriškega mar-melja in da v Pilatovi palači v Jeruzalemu, ki služi zdaj kot vojašnica, teh stopnic manjka. Da bi se te prečastne svetinje preveč ne ogladile, dal jih je papež Klemen XII. pokriti z leseaimi stopnicami; vendar je to pokrivalo na sprednji strani vsake stopnice na dveh okoli metra dolgih in za dlan visokih mestih tako predolbljeno, da se prave marmeljnaste stopnice videti in tudi otipati morejo.
Starodavna pobožna navada zahteva, da se verniki po stopnicah , po katerih je stopal Kristus kot trpeči Izveličar, le kleče" premikajo, in na vsaki opravijo kratko molitev. K temu opominja obiskovalce svetih stopnic tudi pri dnu v steno vdelani napis. Krasnemu marmeljnastemu slavoloku je enaka sprednja stran sv. stopnic; ob obeh podbojih se nahajajo na simetričnih postamentih po umetniku Jacometti-ju mojstersko izdelani kipi, in sicer pri desni roki Kristus, od izdajalca Iškarijota poljubovan; pri levi roki pa kot „Ecce Homo" od Pilata ljudstvu pokazan. Primerna latinska napisa na postamentih razlagata obiskovalcem žalna prizora.
Z ginjenim srcem smo prestopili slovenski romarji prag svetega kraja, v katerem se nahajajo ravno popisane svete stopnice. Njim vštric vravnane so na vsaki strani v enakem položaji še dvoje, po katerih se romarji, potem ko so srednje (svete stopnice) klečć prehodili, v lopo zopet nazaj dol povrnejo. Gotovo je uže na milijone romarjev obiskalo ta kraj, in tudi mi nismo bili edini ondi navzoči. O postnem času pa je včasih nek tu silna gnječa pobožnih obiskovalcev izmed vseh stanov. Opravili smo tedaj tudi mi na tem svetem kraji svojo pobožnost. Bil sem tako radoveden, da sem se skoz eno izmed zgor omenjenih predolbijin dotaknil z roko kamnite stopnice , in v resnici našel vrhno stran po kolenih nekdanjih romarjev tako vglajeno , da bilo bi zdaj uže zelć težavno, po kolenih čez vse priti.
Vrh svetih stopnic je majhna planota, konec katere stoji ob steni veliko razpelo (britka martra) s kipi Marije in sv. Janeza ob straneh. Spodaj teh kipov se vidi skoz železno omrežje v kapelo „Sancta sanctorum", kjer se neki še zdaj nahaja toliko svetinj (ostankov Svetnikov) shranjenih, kot v nobenem drugem svetišči celega sveta ne. Ondi hrani se tudi slika pravega obraza Jezusovega, katerega je po izročilu malal sv. Lukež in so prinesli ga baje uže apostoli v Rim.
Ko smo po opravljeni pobožnosti prišli zopet po stranskih stopnicah nazaj dol v lopo, ogledali smo ondi še v njenem desnem kotu belo-marmeljnasti kip Izveli-čarja k stebru privezanega. Obrnjena sta kipa eden proti drugemu in brž ko ne imata kak zgodovinski pomen. Vse stene in oboki ob svetih stopnicah ozališani so s slikami Kristusovega trpljenja.
Kakor od vsacega rimskega svetišča, ločili smo se tudi od tega zelo težko; pred odhodom pa smo si kupili od g. redovnika (Passionista), ki je sedel pri durih
kot nekaka častna  straža,  fotografijo sv. stopnic.    Dal nam je  gospod vsacemu   tudi malo podobico v spomin.
(Dalje prihodnjič.)
405
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi čnik. (DaJje.)
Akoravno je bilo uže precej pozno na času, obiskati Brno želeli vendar še eno svetišče, ker smo mu bili ravno biizo, in to je bila bazilika „Sv. Križa v Jeruzalemu'* (S Croce in Gerusalemme). Lateran-ska bazilika stoji na skrajni jugo izhodni strani rimskega mesta. Pred njo razširja se proti izhodu velika, polagoma navzdol odsahjoča se ravan, opasana ob desni a trdnjavskim črno-rujavim obzidjem , skoz katero peljejo kmalu od bazilike dol lateranska vrata (Porta Š. Giovani). Svet le~tod je peščen, nerodoviten, spo-minjajoč zelo na ogerske pustinje. Konec te ravani stoji v tihi osamljenosti bazilika sv. Križa Jeruzalemskega, kateri je prizidan samostan redovnikov Cistercijenzov. Tu imel je njega dni mladi rimski cesar in trinog He-iiogabal svoje vrte. Cesar Konstantin pozidal je na tem mestu na prošnjo svoje pobožne matere sv. Helene krščansko cerkev, da bi se v njej hranil in Častil oni kos sv. križa, katerega mu je bila ona podarila. Od prvotne cerkve stojijo zdaj ie še zunanji zidovi; znotranjo svetišče bilo je večkrat, zadnjič za časa papeža Benedikta XIV. predelano. Delijo ga stari kamniti stebri v tri ladije. V* velikem altarji shranjeni ste trupli sv. Gezarija in sv. Anastazija. Pod svetiščem je podzemeljska rake? (kripta), kamor pelje dvoje stopnic. Znamenita je ta rakev zlasti zato , ker so njena tla iz prsti Kalavarske gore poleg Jeruzalema. Sv. Helena je dala nakopati te prsti na onem mestu, kjer je bil zakopan najden Kristusov križ, ter prepeljati jo v to svetišče.
Zarad pomanjkanja Časa nismo mogli obiskati kripte, ampak ogledali v naglici baziliko, ki je po oboku oza-lisana s prelepimi slikami, katere kažeio v podobah zgodbo najdenja in povikšanja sv. Križa. Potem pa smo se podali v zakristijo in prosili ondi nazočega gosp. redovnika, naj  bi nas blagovolil peljati v kapelo, kjer se
hranijo ostanki sv. Križa in druge sloveče svetinje. Cesar smo se prepričati priliko imeli pri vseh gg. rimskih redovnikih, s katerimi smo prišli v kako dotiko, da so namreč nenavadno priljudni in postrežljivi, našli smo tudi tu. Prav rade volje vodil nas je po več ho-diščih, ter pripeljal nas v nadstropji v skrbno zaklenjeno kapelo z mičnim altarjem. Tu je prižgal najprej sveče, potem pa jel nam razkazovati svetinje
Trije kosi sv. Križa vdelani so v veči križ, ki stoji na altarji. Lahko so natančno videti. Koj nad altarno mizo je vdelan skoraj za seženj dolgi kos križa spokorjenega razbojnika (sv. Dizmasa). Eden izmed žeblje v, s katerimi je bil Izveličar pribit na križ, hrani se v zlati posodici tako, da se lahko poljubi in cel6 potiplje. Človeka sprehajajo ne-popisljiva čutila, ko ogleduje to znamenito svetinjo. Tudi velik del napisne table, katero je bil dal Pilat obesiti na Kristusov križ, pokazal se nam je. Le beseda „Nazarenus" (Nazarejec) in prvi dve črki besede ,,Rex" (kralj) poznate se še razločno; zapisani ste v latinskem in grškem jeziku in sicer od desne proti levi. Najden je bil ta napis (vrezan v cedrovi les) v 15. stoletji ob neki popravi bazilike shranjen vrh njene fasade (slavoloka). Pokazal se nam je dalje prst sv. apostola Tomaža, s katerim je bil posegel Kristusu v desno stran. Shranjenih je dalje tu še nekaj trnov iz Kristusove krone, mali del betlehemskih jaslic, kos stebra, pri katerem je bil Kristus bičan, in še več druzih svetinj. Počastili smo vse te znamenitosti , kolikor se je zamoglo, dostojno, ob enem pa priporočevali sebe in svoje drage milosti Najvišega.
Ko smo prišli nazaj v zakristijo, kupili smo si ondi v spomin železni žebelj , ki je natančno ponarejen po onem pravem, s katerim je bil Kristus pribit na križ, kar spričuje tudi tiskano pismo (avtentika), katero se nam je z žebljem vred podalo. Prejeli smo v dar tudi ponatis napisa Pilatovega, ki ga je bil pripeti dal na Kristusov križ. Prav zadovoljnega srca zapustili smo tudi to svetišče in globoko si vtisnili v spomin vse, kar smo ondi videli in počastiti priliko imeli.
Uže se je bližal večer (četrti našega bivanja v „večnem mestu"), ko smo dospeli na svoje prenočišče. Tu čakala me je velika iu zelo mikavna skušnjava. Gosp. stotnik Zitterer me je uže prejšnji dan vabil, da bi šli čez nedeljo (3. dan julija) v Napol j, na ognje-metno goro Vezuv in v Pompeji. Zadnji čas bil je zdaj , odriniti proti železnici , in našel sem več gg. tovarišev za odhod uže pripravljenih. Toda meni je več okoliščin odsvetovalo ta izlet. Voziti se je kazalo vso noč. Kako slabi in nerodni so italijanski železnični vozovi 3. reda, sem popisal uže na drugem kraji. Da bi tedaj dospeli v Napol j naslednje jutro vsi vtrudeni i a nenaspani, kazalo se je kot gotovo. V enem dnevu pa ogledati znamenitosti napoljske, iti na Vezuv, obiskati zraven še Pompeji, zvečer pa odriniti zopet od tam in voziti se ponoči zopet nataj v Rim , tedaj uže drugo noč brez počitka: to razvidi vsakdo, da kratkomalo ni bilo priporočljivo. Ob potu od Rima do Napolja in zopet nazaj videti je vrh tega veliko znamenitega; in če bi tudi druzega ne bilo, saj uže doljno talijanske pokrajine kažejo popotniku dovolj mnogovrstnega in občudovanja vrednega. Vse to pa nam je imela prikrivati dol in nazaj grede temna noč, ker mesec še do polnoči ni svetel. Za zavest tedaj, da videl sera površno Napolj in Vezuv, plačati bi bil moral najprej precej veliko novcev in žrtvovati počitek dveh noči; kar pa je bilo se največ: zamudil bi bil prvi dan sloveča tridnevnice, katero smo imeli po določilu sv. Očeta Leona XIII. obhajati slovanski romarji 3., 4. in 5. dan julij a v častitljivi stari baziliki sv. Klemena.
406
*) V sadjem listu „Novic" vrinil se je pri „Spominih iz Rimau na str. 397. v 9. vrstici od spodaj gor motljiv tiskarni pogrešek. Bere naj se: „ogledali smo ondi še v njenem desnem kotu belo-marmeljnasti kip rajnega sv. Očeta Pij a IX. v klečečem položaji; na nasprotni levi strani pa kip Izveličarja k stebru privezanega.")
Vse to tu na kratko povedano svetovalo mi je, naj oetanem v Rimu, kar sem tudi storil. *)
(Dalje prihodnjič.)
4
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (Dalje.)
Kakor vsaki dan, bili smo Slovenci tudi v jutro 3. julija (v nedeljo) s solnčnim vzhodom zopet na nogah. Cesar nisem še omenil, povem naj tu, da le samo na ljudskem trgu (Piazza del Popolo) stojijo tri prelepe cerkve. Dve ste po zunanjosti čisto enaki, imate zali sprednji lopi in ste kronani vsaka z visoko kupijo. Ena (imenovana: „Santa Maria in Monte Santo") stoji ravno na čelu, to je, spredej glavnih cest „Via del Babuino" in „Via del Corso"; druga njej vštric stoječa (imenovana: „Chiesa del Miracoli^O pa je ob sprednji strani ceste „Via del Corso" in „Via di Ripeta". Ti dve cerkvi služite imenovanim trem glavnim cestam kot poseben kinč. Tretja cerkev (imenovana: „Santa Maria del Popolo") stoji njima nasproti unkraj trga ^^Piazza del Popolo" ter ob levi strani mestnih trdnjavskih vrat „Porta del Popolo".
Čast. g. Peterlin je s pričetka nameraval ta dan maševati v baziliki sv. Klemena; pa bal se je prevelikega drenja, toraj se je podal v cerkev ;;Chiesa del Miracoli", kamor šel sem z njim tudi jaz. Al tudi ondi se je bilo sešlo toliko gg. duhovnikov, da je bilo za maševanje prav težko priti na vrsto. Premalo je bilo altarjev in tudi ministrantov; toraj je morala zopet moja malenkost stopiti v službo.
Kmalu po 7. uri odrinili smo proti sv. Klemenu, kamor bi bili imeli peš dobre pol ure; a „omnibusi", katerih smo se zdaj uže dobro znali posluževati, peljali so nas tje dol za primeroma zelo mali denar (za 6 soldov). Peljali smo se čez „Corso^^, premenili na „Piazza Venezia" vozove, peljali se dalje čez trg „Foro Trajano" , memo „Koloseja" , ter kmalu dospeli do bazilike sv. Klemena. Ondi našli smo zbranih uže zelo veliko romarjev duhovnih in svetovnih, od severa in juga, v svojih raznih narodnih nošah. Mnogo redovnikov videl sem tu, ki so mi bili dozdaj znani le po imenih, ne pa po njihovi opravi. Gospodje bogoslovci raznih vstavov razločevali so se zopet po barvah svoje obleke. Tudi rimska gosposka nas ni pozabila. Poslala je k sv. Klemenu tri vrste svoje straže (dve vrsti policajev in žandarje), kar gotovo ni storila brez vzroka. Vendar nam ni nihče nič prizadjal; straže pa se niso vedle proti nam le popolnoma dostojno, ampak bile nam tudi postrežljive, če je kdo kaj od njih zvedeti želel. Ker se je bilo bati, da bodo silili s slovanskimi romarji tudi drugi v baziliko, izročile so se nam vstopnice,  na ka-
tero je moral vsak zapisati svoje ime.  S temi listi sma se pri vhodu opravičili, da smo istiniti romarji.
Prestopivši vhodna vrata bili smo v zelo prostornem štirivoglatem predcerkvenem dvoru (predcerkvišči), katerega na vse štiri znotranje strani obdajajo odprta hodišča, opasana od spredaj z na gosto postavljenim kamnitim stebrovjem, ki služi za podslombo strešicam, katera pokrivajo ta hoiišča (Saulenhallen). V sredi dvora vgledali smo z zalimi cvetličnimi venci oviti in okinčani precej visoki kamniti postament, na katerem sta bila postavljena kamnita kipa slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Tudi med stebrovjem zgor omenjenih hodišč razpete so bile okrog in okrog cvetlične gvirlande, od katerih osredja viseli so prelepi venci. Na zadnji strani proti cerkvi, to je, ob njeni zunanji steni vštric vhoda vravnanih je bilo šestero začasnih altarjev, in to zarad obilnega števila romarjev izmed duhovskega stanu, ker se je uže naprej sprevidelo , da vkljub obilnemu številu altarjev v baziliki ne bodo mogli lahko vsi za maševanje priti na vrsto. Okinčani so bili ti začasni altarji z lepimi rudečimi preprogami, ki so bile obšite s svitlimi, širokimi, zlatimi (lion-skimi) portami. Čez ves obširni dvor razpeta je bila velika platnena (jadrasta) streha, da bi bili romarji, ki bi se vdeleževali opravljanih sv. maš pri zunanjih al-tarjih, zavarovani hude vročine in o slučaji dežja ne bi stali na mokrem. Ves preddvor je imel zelo prazničen, častitljiv obraz, ter dokazeval veliko skrbljivost za dostojno obhajanje tridnevnice.
(Dalje prihodnjič.)
20
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881
Spisuje Jos. Levičnik. (Dalje.)
Ker se, in to s polno pravico, trdi, da je pri cerkvi sv. Klemena (San Clemeate) najbolj natančno ohranjena oblika in vredba kristijanskih bazilik iz prvih stoletij, naj, predno vpeljem častite bralce v duha v znotranje prostore in povem kaj o naši sloveči tridnev-niči, posnamem po virih, ki so mi na razpolaganje, nekoliko o njeni zgodovini.
Sv. Klemen bil je tretji naslednik sv. Petra na papežkem prestolu (1. 91—lOO). Vse okoliščine in tudi stara pisma spričujejo, da je bil sin ene izmed naj-znamenitnejših rimskih rodbin, katere plemstvo stalo je s cesarsko odličnostjo na enaki stopinji. Zelo verjetno je (kar dokazujejo najstarejša izročila in tudi najnovejše najdbe), da stoji bazilika sv. Klemena na ravno tistem mestu, kjer je ta sloveči svetnik stanoval za časa svojega življenja in v čegar palači ali bolje: v čegar skrivni domači kapeli so se verniki ob času nevarnosti natihoma zbirali k službi božji. Ko pa je cerkev po cesarji Konstantinu zadobila mir in prostost, spremenila in razširila se je ta kapelica v slovečo Klemenovo cerkev. Uže v najprvi cerkveni zgodovini se ona pogosto imenuje. Sv. Jeronim (1. 392)navedejo kot dokaz in v spomin na četrtega papeža (sv. Klemena). Papež Cozimus (Zosimus) je imel (leta 417) v njej sodbo čez krivoverce Pelagijance; sv. Le o imenuje jo med rimskimi farnimi cerkvami; in sv. Gregor Veliki napovedal in peljal je v njo dvakrat prošnji procesiji, obakrat ondi sam pridigoval, katera govora se nahajata še v njegovih, po njem spisanih in izdanih knjigah.
Tudi v vseh naslednjih stoletjih imenujejo se papeži, ki so za ohranitev in olepšavo te bazilike skrbeli.
21
Zlasti častno omeni zgodovina Hadri j a na I. v osmem, in P as k al a 11. v enajstem stoletji, o katerem poslednjem pravi, da jo je vso prenovil. Zadnje veče poprave izgotoviti je  dal Klemen XL v prejšnjem stoletji, in kar je posebne  polivale vredno:   strogo je  pri  tej popravi  ohraniti  veleval  prvotno   starinsko   obliko.    Uže preddvor, katerega sem zgoraj omenil, živo opominja na to.   Imenuje  se   „atrium"   ali   ,,paradiž^^    V njegovem •osredji stal je nekdaj  velik kropilni kamen,  čegar voda   se je  blagoslovila   na   predvečer  sv.   Treh Kraljev.    Predno  so  verniki  stopili v baziliko in se vdeležili sv. skrivnost, bilo je v navadi, da so si vmili z blagoslovljeno vodo roki in obraz. V pokritih hodiščih, katere sem tudi  zgoraj   omenil,  bivali  so  med  božjo službo spokorniki, kateri niso smeli v cerkev; onim pa, ki 80 se še hujše pregrešili, odkazana so bila mesta na nepokritem prostoru  preddvornem.    „Atrium"  služil je dalje za sodnijske seje,   za cerkvena  zbirališča,   za „agape" (nekake pobratimske obede); tudi pokopavali so. letod take,  ki so se  v življenji odlikovali kot izgledni kristijani, ali pa po drugih slovečih delih.   Neposredno pred cerkvenim vhodom stali so  poslušajoči,  to je oni,  ki  so  bili kaznovani le zarad malih prestopkov; dalje katehumeni  (ki  so se pripravljali na sv. krst) in drugoverci, ki so pridigo in petje psalmov smeli poslušati, pri začetku božje službe pa se morali umakniti. Prestopivšemu vhodni prag bazilike sv. Klemena razširja  se  obiskovalcu  pred  očmi  prostorno triladijno svetišče,   ki  ima  glede svoje  stavbe nekoliko enakost (vsaj kar sprednjo stran zadene), s cerkvijo „Ara coeli^S kakor sem omenil o svojem času,  prišteva se  tudi med starejša svetišča rimskega mesta. Dve vrsti na gosto postavljenih marmeljnastih stebrov (na vsaki strani po 8) deli jo v tri ladije. Srednja ima prelep, lesen, z zlatom in umetnimi slikarijami bogato okinčan strop.    V sredi te ladije, bolj gor proti presvetišču, nahaja se (po starodavni šegi krščanskih cerkva) podolgasto štiri-vogelni, z marmeljnasto ograjo omejeni prostor, kor imenovan, ki je služil nekdaj kot prostor za niže duhovenstvo (di-jakone,  poddijakone itd.)  in za pevstvo.   V to ograjo vdolbljene črke dajejo soditi al ime papeža Janeza VIII. (872—882), al, kakor drugi trdijo, papeža Janeza II. (533 — 535), in to kaže na priliko čas (vsaj dolgo se je tako mislilo),  kedaj  se je sezidal ta (sprednji) del bazilike.    Pri desni strani kora vravnana je,  več stopnic visoko,  nekaka prižnica (Ambon),  kjer se je bral med sv. daritvijo list.   —   Subdijakon je bil med tem branjem obrnjen  proti altarju.   Visi in lepši Ambon pri levi roki kora  služil pa je za petje sv. evangelija, za pridigo in cerkvena oznanila.   Brž za korom dviguje  se  za več  stopnic vzvišeno  polokroglo presve-tišče, katero v vsem kaže, da njegovo zidanje spada še v starejši  čas.    Veliki altar  pokriva  na  štirih  stebrih sloneč baldahin ,  ki je  bil  nekdaj  z zagrinjali obdan. Duhoven,   ki je stal  med  sv. mašo proti ljudstvu obrnjen, to je, po cerkvi dol gledajoč (kar se godi tudi še dandanes v tej in v vseh bazilikah), bil je med povzdigovanjem od teh zagrinjal zakrit, kakor je bila namreč v jutrovih in tudi večernih deželah navada.
Ob podboji pri desni roki presvetišča je pozlačen tabernakelj v obliki gotičnega oboka (iz 1. 1229), kjer se je nekdaj shranjevalo presv. R e š nj e Telo, zdaj pa služi kot shramba za sv. Olje. V ozadji presvetišča stoji marmeljnast škofijski prestol; njemu ob obeh straneh pa so sedeži za duhovščino. Sprednja stran presvetišča (slavolok) in tudi vse njegove znotraoje stene prenapolnjene so z lepimi mozaiki iz časov papeža Pa-škala II. (1099—1118). Med lepimi arabeskami nahajajo se slike Kristusa, njej ob straneh pa dvanajsterih iipostolov.   Nad obrobkom (Gesims), ki je vravnan vrh
teh slik, vidi se kot v predpodobah (sinnbildlich) tri-najstero ovac. Na vrhaera osredka presvetiščnega oboka je slika križanega Izveličarja, ob straneh pa sta mu Marija in sv. Janez. Snežno-beli golobi kot predzna-menja odrešenih duš frfetajo okoli debla križevega, in pijo kapljice, ki rosijo iz ran Kristusovih. Vsa druga planota obokova pa je prenapolnjena s slikami svetnikov in raznopisanih tic, katere poslednje posedajo po trsji vinske trte, ki se vije namesti arabesk med vsemi temi podobami.
Slednjič naj omenim še onih prostorov v stranskih ladijah, ki so bili nekdaj tudi omejeni z marmeljnastimi ograjami in kateri zdaj služijo kot kapele. Prostori na levi strani bili so v starokrščanskem času vravnani in odkazani med božjo službo kot sedeži postarelim plemenitim gospem (matronam) in Bogu posvečenim devicam, uni na desni strani pa menihom.
(Dalje prihodnjič.)
?28
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos, Levični k. (Dalje.)
Z dozdaj navedenim vendar popis zgodovine bazilike sv. Klemena še ni dovršen. Dolga stoletja mislilo se je kot neovrženo, da je ravno popisana cerkev prav tista, o kateri sta pisala sv. Avguštin in sv. Le o, in v kateri je pridigo val sv. G-regor. Leta 1858. naleteli pa so po naključji v predcerkvišči na staro, z zemljo pokrito zidovje, kar je dalo povod natančnejšim preiskavanjem. Opat irskega dominikanskega samostana, kateri je prizidan baziliki ob njeni desni strani, dal je, podpiran od sv. očeta Pija IX. in drugih milodarcev, globokejše kopati in preiskovati ta sled. Deset let po prvi najdbi (tedaj 1. 1868.) znašali so res stroški teh preiskav uže 75.000 frankov; toda vspeh ni bil plačan previsoko: najdenje velike in popolne podzemeljske bazilike bil je znameniti sad teh stroškov.
In zdaj lahko se je razvozljala zastavica. Spodnja ta cerkev tedaj je ona bazilika, ki je bila zidana v četrtem krščanskem stoletji; ona, o kateri so govorili v svojih spisih zgor imenovani papeži in cerkveni učeniki. Leta 1084. bil je v bojih nemškega cesarja Henrika IV. proti papežu Gregoriju VIL strahovito razdjan celi mestni oddelek okoli sv. Klemena. Brezdvomno zadela je ta osoda tudi baziliko. Namestu pa, da bi bili odstranili zasipe in izkopali častitljivo svetišče iz raz-valinske plaže, spoznal je papež P a skal II. za bolje, da je bolj znamenitnejši lišp, altar in marmelj nasto ograjo z ambonima vred pobral iz njega, dal njegove prostore noter do vrha s sipo popolnoma zasuti, vrh njega pa zidati v nekoliko manjših razmerah čisto novo baziliko, v katero je dal postaviti zgor omenjeni altar in marmeljnasto ograjo.
Spodnja cerkev, pet metrov pod marmeljnim tlakom na vrhu sedanje stoječa, predstavlja se obiskovalcu kot popolna bazilika starodavnih krščanskih časov. Škoda in škoda, da sem za njo (kakor za marsikaj druzega znamenitega) prepozno izvedel, in toraj mi ni bila sreča, da bi se bil podal v njo, ter jo ogledal. Pravijo,
da so stene čez in čez prenapolnjene s slikarijami. Njihova vrednost je velika za zgodovino cerkve, kakor tudi za umetnijo; se ve, da je različna tudi po starosti. Strokovnjaki menijo, da bi utegnile biti nekatere slikarije za 800 let starejše od drugih. Predstavljajo baje cele dogodbe (legende) , o katerih bolj natančno pisati mi ne dopušča čas. Le to naj še povem, da v tej d olj ni baziliki počiva truplo slovečega slovanskega apostola sv, Cirila.
Zdaj naj prestOi)im še nekoliko k popisu o slovesnostih tridnevnice. Kako je bazilika sv. Klemena lepa uže sama na sebi, povedal sem uže. K temu pridružilo pa se je bilo še mnogo umetnih rok, da bi svetišče za tridnevnico po mogočnosti prekrasno nakitile in okinčale. Od vrhue srede obokov, ki se razpenjajo med gosto postavljenimi stebri (kateri baziliko ločijo v tri ladije), visela so umetno vbrana in vravnaua ter za krajem skoz in skoz s širokimi zlatimi portami obšita (obrobljena) rudeča zagrinjala, kakor se kaj enacega vidi, na pr. pri oknih imenitnih dvoran, kedar so okin-čane za kake posebne slovesnosti ali veselice; ali pa, kakor se vidijo na pr. po katedralnih cerkvah škofovi sedeži obdani s preprogami. Zastala so ta kakih 5—6 metrov dolga zagrinjala med vsakima dvema stebroma na vsaki strani iz dveh oddelkov; spodnja oddelka bila sta pri dnu k stebroma tako pripeta, da je dohajati mogla svitloba tudi iz stranskih ladij. Nemogoče je z besedo povedati natančno, kako svečani obraz so dala ta zagrinjala srednji cerkveni ladiji. Tudi vsi marmelj-nasti stebri so bili po vsi svoji visokosti gosto (spiralno, to je na sveder) oviti s širokimi pozlačenimi portami. Vrh tega je visel še od osredka vsacega zgor omenjenih obokov, t. j. med vsakima dvema stebroma velik svečnik (luster), po vsaki strani bazilike njih 10, skupaj toraj 20. — Na obrobku (Gesimms), ki opasuje nad ste-brovjem bazilike srednjo ladijo njeno okoli in okoli, pa je stala sveča pri sveči. Trudil sem se, da bi jih bil preštel; pričel sem večkrat, pa — ni šlo. Njih število utegnilo je preseči tisoč. Tudi po vrhu starodavne korove ograje sredi bazilike nataknjenih je bilo mnogo sveč, debelih, kakor so navadno velikonočne (krstne) po naših cerkvah. V zadnjem koncu polokroglega presve-tišča, uže gori pod obokom, pa je bila vravnana velika okrogla tabla z zelo širokim zlatim okvirom. V sredi naslikan je bil na prestolu sedeč papež Hadri-jan II., njemu ob podnožji pa sliki klečijočih slovanskih apostolov ssv. Cirila in Metoda; to pa menda v spomin, ker sta bila ta sveta brata po imenovanem papežu posvečena škofoma ter dana za nadpastirja Mo-ravanom in drugim slovenskim narodom. Razprostrti roki Hadrijanovi nad glavama ssv. apostolov dajali ste tej misli gotovost. Omenjeno naj bo tudi še to, da je bila srednja ladija bazilike obdana med stebrovjem s kaka dva metra visoko ograjo tako, da razun slovanskih romarjev ni mogel nihče v njo. Tedaj smo bili na lepem prostoru in nihče nas ni mogel motiti ali pa nadlegovati. Ostalo ljudstvo je moglo priti le v stransko ladijo na evangeljski strani, in vdeleževati se ondi naše tridnevnice.
Ko smo ob 8. uri vstopili v baziliko, vgledali vse zgor opisane olepšave ter videli vžgane vse sveče po svetišči, navdale so mojega duha čiitja, katerih popisati pero ni zmožno. Ko je pa zdajci za tem levo vski metropolit in mil. gospod nadškof Sembratovič pričel opravljati med sijajnim duhovskim spremstvom in v dragocenih cerkvenih opravah slovesno sv. mašo po slovansko-rutenskem obredu ter se je oglasilo pevstvo rutensko, je bilo z mojo pobožnostjo in molitvijo pri kraji; razun če je gospod Bog vzel moje navdušenje in občudovanje za molitev. Lepo, da, prekrasna
je bilo petje na sv. Petra praznik v Vatikanski baziliki; toda nič slabejše ni bilo petje rutensko, in kakor je moja navada, ali morda bolje reči: razvada, da imam o posebnih in nenavadnih prilikah le prerad noticno knjižico v rokah, godilo se je tudi ta dan pri sv. Klemenu, in vpisal sem koj med sv. obredom besede v njo: ^Vse je tu tako prelepo, da sem zadovoljen, če bo v nebesih tako". Sv. obrel, kakor se je opravljal, natančno popisati ne vtrpim; le toliko omenim, da sta se list in sv. evangelij pela na ambonih, pridigoval pa je ta dan sufrag. škof Sembratovič v rusinskem jeziku. Božja služba trajala je, da po pravici povem, precej dolgo, in ne vem, kako bi b/li zadovoljni z njo nekateri, ki koprnijo po vpeljavi slovanskega masnega obreda tudi pri nas. Brž ko ne prepustili bi ;;hojo k sv. maši" drugim. (Prosim za zamero, če imam morda predolg jezik.)
Proti sklepu sv. obreda opravljal je mig. gospod metropolit več slovesnih molitev: za sv. očeta papeža, za svitlega cesarja Franc Jožefa in še za druge veljake , pevstvo pa je odgovarjalo na to s pesmijo v mojih ;,Spominih" uže navedeno : „Mnogaja leta!^ Ob koncu vsake teh molitev ponavljala se je prelepa starodavna pesem.
Kakor po drugih rimskih cerkvah, so tudi v baziliki sv. Klemena namesto pri nas navadnih klopi vernikom le mali stoliči na razpolaganje. Ker sem bil bolj med prvimi prišel v baziliko , dobil sem tudi jaz svojega, in izvolil si prostor vkraj kora. Pevstvo je imelo na epistelski stran|iblizo presvetišča svojo posebno galerijo, bilo mi je nekako ravno nasproti; toraj mogel sem njegove, da! smem reči: čarobne glasove — natančno slišati, opazovati in občudovati. Povem naj pa (kakor po navadi pravimo: memogrede), da kar sem uže 1. 1869. v dunajski pravoslavni cerkvi opazovati priliko imel, to sem vnovič našel v baziliki sv. Klemena v Kimu, namreč: da imajo cerkveni napevi naših severnih bratov — ne narodni, ampak, da se tacega izraza po-služim: modernizirani — zelo veliko enakost z onimi našega slavnega rajnega Gregorja Riharja. Mehki (mol) glasovi vpleteni so le tu in tam vmes, da njim sledeči krepki (dur) glasovi potem toliko bolj povzdignejo in navdušijo čutja in srce.
Ako sem tu memogrede v misel vzel rajnega (od nekaterih neolikancev še po njegovi smrti sramotenega) Gr. Riharja in nekako enakost njegovih cerkvenih kompozicij z onimi naših slovanskih bratov na severu, hotel fiem mu s tem skazati čast kot svojemu nekdanjemu učitelju.   Slab namreč učenec, ki kaj tacega ne stori.
K sklepu naj še povem, da je med sv. obredom hodil med romarji po baziliki čast. gosp. redovnik (Do-minikanec) ter nam delil v spomin podobice, ki so v pomanjšani obliki kazale sliko papeža Hadrijana in ssv. apostolov Cirila in Metoda, ki je kinč^ala, kakor sem zgor omenil, zadnji konec presvetišča. Čast. gg. duhovniki dobivali so v zakristiji še nekoliko veče take podobe v dar in spomin.                                (Dal. prih.)
29
37
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik.
(Daije.)
Ko smo po skončani božji službi prišli iz bazilike, čakalo je ondi maogo prelepih in zelo elegantnih kočij, kar nam je pričalo, kako imenitne osebe izmed romarjev , pa tudi izmed v Rimu stanujočih Slovanov so se vdeleževale svetega obreda. Videti tu v gosti gnječi zbrane množice raznih stanov, narodnost in oprav silila se nam je nehote v spomin nekaka enakost besedi lista iz djanja aposteljnov, ki se bere binkoštno nedeljo.
Ker je bilo uže blizo poldneva , podalo se nas je več znancev v eno izmed bližnjih bolj priprostih gostil-nic, da se nekoliko okrepčamo. Odkazan nam je bil prostor na dvorišči, kjer je stalo mnogo miz v odprtih lopah pod gosto zaraščenim vinskim trsjem, ki je dajalo prijetno senco in delalo ob enem streho. V potopisih o Italiji se pogostno bere o tacih gostilničnih prostorih. Ponujalo se nam je mnogo jedil; pa vsa so bila napravljena po italijanskih okusih, kar se ljudem iz severnih krajev navadno ne prilega posebno. Ker smo bili sami in nas ni nihče motil, ponujali smo si drug drugemu v pokušnjo svoje naročene jedi; posebnega apetita pa ni imel nihče.    Najbolje še bilo je vino.
Za popoldan smo imeli razne programe. Čast. g. Peterlina in mene povabil je bil gosp. rojak P. Be-nedičič k sebi v svoj samostan, in da sva oba hrepenela videti prostore njegovega bivanja (bolnišnico in samostan usmiljenih bratov na Tiberškem otoku, zvanim „Ponte quatuor capi'^), je več kot gotovo. Po posebno dobrem načrtu rimskega mesta, katerega smo si bili kupili do malega vsi slovenski romarji, postala nam je bila hoja po Rimu uže čisto lahka. Vdarila sva jo z gosp. tovarišem po raznih ulicah naravnost proti Tiberškem otoku. Pot peljal naju je med drugim skoz znani „Ghetto", to je, skoz stari mestni oddelek, kjer se je naselil zarod Abrahamov, po domače rečeno: judje. Ozke ulice, neprijeten duh, in le predobro znano nadlegovanje judovskih barantačev s kupčijskimi ponudbami preganja človeka le-tod, naj hiti urno naprej. Tudi midva z gosp. tovarišem storila sva tako, in kmalu dospela do mostu ,,Ponte Fabricio".
Koj prva zgradba ob desni roki na Tiberškem otoku je bolnišnica in samostan usmiljenih bratov, in ko sva z gosp. tovarišem precej krepko potegnila za zvonec (kakor nama je bilo ukazano), stal je uže močno ove-seljeni gosp. rojak P. Benedičič pred nama in vpeljal naju v notranje prostore, kjer bi bil imel jaz (kakor sem o svojem času omenil) za čas svojega bivanja v Rimu prav za prav stanovati.
Memogred^ naj omenim splošne rimske navade, da si zarad silne vročine prve popoldanske ure ondotno prebivalstvo v obče privošči 2 do 3 ure počitka. Ta navada velja tudi po samostanih, in ker naju je gosp. P. Benedičič opozoril na to, podali smo se, da bi z glasno hojo nikogar ne motili, prav natihoma v njegovo prijetno sobico. Tu nama je postregel najprej z izvrstno pijačo (vino, ki se imenuje, če še prav vem: „lacriraae Christi", t. j. solz i ce Kristusove). Posebno prijetnega okusa je to vino, ter ima ob enem tudi dobro lastnost, da ne sili prerad v lase.
Po kratki pomudbi šli smo si ogledat samostansko cerkev, ki pač ni velika, a mična in lepa pa je posebno. Posvečena je sv. Janezu Kalibita (Calibita). Samostan in cerkev stojita na mestu, kjer je bil dom tega svetnika.   Življenje njegovo ima veliko  enakost z onim
38
sv. Aleša, Tudi on (sv. Janez Kalibita) bival je nepoznan na dvorišči domače hiše in še le o smrti so ga stariši spoznali po evangeljskih bukvah, ki jih je imel pri sebi in katere mu je bihi mati podarila na dan njegovega prvega sv. obhajila. V tej cerkvi počivajo trupla sv. Mariusa, sv. Marije, sv. Habakuka in sv. Hip o lit a.
Ker je bil gosp. P. Benedičič ta popoldan prost in nama je želel razkazati kaj rimskih znamenitost, podali smo se kmalu na jako prijetni in zabavni sprehod. Koj unstran samostana usmiljenih bratov je zmeren trg in konec njega cerkev sv. Jerneja (S. Bartoloraae). Prirojena vidoželjnost, še bolj pa to, da je starosta naše rodbine ter moj najstareji brat krščen na ime apostola, čegar telesne ostanke hrani ta cerkev, gnalo me je, ogledati si jo. Pozidati jo je dal okoli 1. 10(X). nemški cesar Oton III. Tu stal je nekdaj baje paganski tempelj. Dve vrsti močnih marmeljnastih stebrov deli cerkev v tri ladije. Kmalu po prihodu v svetišče pridružil se nam je prijazen redovnik (frančiškan), postrežljivo vodil nas po cerkvi, ter razkazoval nam znamenitosti njene. V ^,menzi" (mizi) glavnega altarja hranijo se svetinje sv. apostola Jerneja. Položil sem na-njo molek, da bi ga poslal po svoji vrnitvi na ljubljeni dom svojemu zgor omenjenemu bratu v spomin; ob enem pa sem ga priporočal tudi z vnetimi prošnjami milosti in predprošnji njegovega krstnega patrona.
Dalje počiva v tej cerkvi tudi truplo sv. Adal-berta, škofa češkega in apostola Prusov. Pred stopnicami, ki vodijo v svetišče, vidi se studenec, v katerem so nekdaj pagani vtopljali kristijane. Vseh življev so se res poslužili ti trinogi, da bi pomnožili število mu-čenikov.
Kot učitelja zanimalo me je v tej cerkvi videti, kako se v Rimu mladini (stari od kakih 10 do 12 letj deli poduk v veroznanstvu. Kmalu po našem prihodu v cerkev jelo je bilo zvoniti. Mladina obojega spola pričela je zdajci prihajati noter. Prvo je bilo, da so otroci pokleknili na tla in jeli s polnim glasom, ki je nekako šel skoz ušesa, opravljati po taktu, bi djal: pesemsko molitev. Potem podajali so se na svoja, menda jim od-kazana mesta, ker so kmalu za njimi prišli tudi gg. duhovniki, vsedli se na male stoljče, okrog njih pa se je vstopilo po kakih 6 do 8 otročajev, in pričelo se je izpraševanje iz veroznanstva. Nekako prijetno je bilo gledati ta mala kardelica po cerkvi; otroci pa so se obnašali tako izgledno mirno, ter tako pazljivo sledili ukom in odgovorom svojih tovarišev in tovaršic, da sem si nehote mislil: škoda, da moji učenci doma niso tako pokojni in mirni.
Zapusti vši cerkev sv. Jerneja podali smo se naprej po otoku, ki je precej velik, in se več ulic razkrižuje po njem. Na drugem koncu otoka pelje čez Tibero most „Ponte Castio". Pridši čez-nj bili smo v mestnem oddelku , ki se zove „Trastevere", to je, unkraj Tibere. Lepe široke ceste in visoke stavbe videti so tudi tu. Najprej   napotili smo  se do sloveče cerkve sv. Cecilije.
(Dalje prihodnjič)
52
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Lev i C ni k. (Dajje.)
V katerokoli rimsko svetišče pride človek, povsod najde kaj novega in znamenitega. To mu kaže tudi cerkev sv. Cecilije. Imenovati se more tudi oua starodavna, ker stoji uže 1400 let. Vsled večkratnih poprav in prenovljen] postala je vendar uže zelo pre-drugačena memo prvotne. Pozidana je na mesti, kjer je bil dom sv. Cecilije, ali bolj prav reči: kjer je stala hiša njenega ženina Valerijana. V zunanji cerkveni lopi stoji še nekaj kamnitih lepih stebrov, ki so zali-šali nekdaj palačo Valerijanovo. Cerkev je razdeljena v tri ladije. Pod častitljivim velikim altarjem je videti marmeljnasti kip sv. Cecilije, ležeče ravno tako, kakor je bilo najdeno njeno truplo v katakombah. V podzemeljski rakvi (konfesijon) pod presvetiščem počivajo trupla sv. Cecilije (še nestrohnjeno), dalje njenega ženina sv. Valerijana, ssv. papežev Urbana in Lucija in še devetsto mučenikov, katerih ko-ščice so bile v 9. stoletji iz katakomb sem prenesene.
Na prošnjo našo dovoljeno nam je bilo, podati se v ta sveti podzemeljski prostor, in res srečnega sem se štel, da sem mogel tik ob mrtvem truplu sv. Cecilije sebe in svoje pevske zadeve priporočiti njeni pomoči.
Iz podzemeljske rakve podali smo se tudi v ono kapelo , ki je predelana iz sobe, kjer se je ta sloveča svetnica kopala. Se zdaj so videti ob steni peč, vodotoki in svinčene cevi kot kopeljske naprave; tu je bil napadel svetnico tudi rabelj in odsekal jej glavo. Kamenita plošča, na kateri bila ji je odsekana glava, služi altarju te kapele kot menza (miza). Komu bi žalno zavzetje ne prevzemalo srca in duha, ki hodi po tako znamenitih zgodovinskih prostorih!
Med mnogimi mozaiki te cerkve odlikujete se zlasti sliki deviških zaročencev sv. Cecilije in njeoega ženina sv. Valerijana. Oba sta predstavljena v bogati noši odličnih Rimljanov iz 9. stoletja, v kateri čas spada zgotovljenje teh slik. Sv. Valerijan nosi nad zeleno, z zlatom obrobljeno spodnjo obleko bel, lepobavdast plašč; sv. Cecilija  pa  se blišči  v  zlatotkani,  bogato vezeni
53
obleki, zelo enako tako, kakor je bila opravljena najdena v njenem grobu v katakombah. Cvetlična tla spominjajo na stanovanje v paradiži; palmi, ki ste naslikani ob straneh deviškega para, pomenite slavo muče-ništva; tica (feniks) nad glavo sv. Valerijana pa blaženo neumrljivost Med znamenitosti te cerkve pripada tudi prestol papeža sv. Urbana, ki je v nji shranjen. — Prav težko sem se ločil od tega svetišča in še to uro mi je žal, ker ga nisem mogel obiskati vsaj še enkrat.
Naprej grede stopili smo, ker je bila ravno odprta, v cerkev „St. Maria del Orto" , kjer ni bilo kaj posebnega videti. — Podali smo se toraj naprej k cerkvi sv. Frančiška, imenovani „St. Francesco a Rippa^. Prizidan ji je samostan frančiškanski. O času, ko je bival sv. Frančišek Asiški (Serafinski) v Rimu, je bil v tem samostanu. Podali smo se toraj skoz cerkev koj naravnost v zakristijo, iz katere nas je peljal prijazni redovnik v ono malo, podolgasto-štirivogelno sobico , kjer je stanoval ta slavni svetnik. Predelana je ona pač v kapelo, vendar so stene ostale vse v takem stanu, kot so bile o času njegovega ondotnega bivanja, izvzemši ono, kateri je prislonjen ličen lesen altar.
Ko smo sobico ogledali in poslednjič opravili pred altarcem kratko pobožnost, potegnil je spremljajoči nas redovnik za malo vrvico in po skrivni mehanični vrav-navi zasuknili so se hipomo vsi altarjevi stebriči na okrog. In kaj smo videli vloženega v nje? Koščico tik koščice od nič manj kot 40 000 svetnikov. Zavzeti smo občudovali ta bogati svetinjski zaklad. Oj! koliko neštevilnih znamenitost ima Rim v svojih svetiščih! Le škoda, da šteje med svojimi stanovniki preveč tacih, katerim je vse to še manj kot — prazen nič! Na to mesto bi se dale pač zlasti sedanji čas obrniti evangeljske besede: „Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta tvoj dan, kar je v tvoj mir!^^
Mali darek, ki smo ga redovniku podali za njegovo prijazno pospremljevanje in razkazovanje, je rad sprejel. In kaj bi ne? Osodo, ki je zadela sv. očeta papeža, da so jim namreč pobrali sovražniki njihove dohodke, delijo z njimi tudi mnogi redovniki, in morebiti pretrpijo marsikateri izmed njih več stradanja, kot oni, ki gredo grižljeja kruha prosit od hiše do hiše.
Ko smo dospeli nazaj v cerkev, vgledal sem, kakor prej pri sv. Jerneji, tudi tu mnogo gg. duhovnikov sedečih na malih stoličih sem ter tje, okoli njih pa še nekoliko veče krdelice otrok, in tudi uže bolj odraščenih vernikov. Delil se jim je tudi tu nauk iz veroznanstva, kar menda namestuje pri nas navadni nedeljski popoldanski krščanski nauk.
Od le-tod bil nam je znameniti pot na vrhunec enega izmed sedmerih homcev, na katerih je pozidan Rim, namreč na grič, imenovan: „San Pietro in Mon-torio". Dva vzroka delata ta homec posebno znamenit: prvi je, da obiskovalec vživa od tam slastno radost prelepega razgleda čez ves obširni Rim in njegovo okolico; drugi pa, da vrh te višine končal je prvak aposteljnov, jsv. Peter, kot mučenik življenje svoje. Grič je precej visok in strman. Široka cesta ovija se v prijetni izpeljavi okoli njega, ter pelje polagoma proti vrhu. (Le Žudo je, da novošegna rimska vlada še menda ni zapazila postaj sv. Križevega pota, ki so postavljene ob cesti, ker bi jih bila morda uže doletela osoda onih v Koloseji.) Popotniki — pešci morejo dospeti po stezah bližnjicah še hitreje na vrh. To storili smo tudi mi, da bi si namreč pridobili več časa in bi mogli obhoditi in videti ta popoldan še kaj več.
Predno pa prestopim k popisu,  kaj vse sem imel
srečo videti na višini „Montorio", povabim častite bralca in bralke h kratkemu pogleda nazaj v prvotno zgodovino krščanstva.                                      (Dalje prih.)
—   68   —
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi C ni k. (DaJje.)
O popisa „Mamertiaskih ječ^^ imenoval sem jih „živi grob''. In to po vsej pravici. Kdor je namreč prišel kot jetnik v nje, ni zapustil teh strahovitih, vlažnih in tamnih prostorov navadno drugač ne več živ, razun da nastopil je od tam svoj zadnji pot, — pot na morišče in v posiljeno smrt. V dan 29. rožnika 1. 67. (po našem časoslovji) zapustila sta te ječe tudi dva sloveča možaka iz zgor navedenega vzroka, da bi namreč končala življenje svoje kot mučenika. Sv. Pavel pe-Ijan je bil ven po ostiensiški cesti (proti jugu),  da bi,
kakor je  velevala državna postava  rimljanska,   zunaj mestnih obzidij izdihnil dušo pod mečem rabeljevim.
In sv. Peter? Sporočila so različna, al bolje reči: ne natanko določna. Nekatera pravijo, da je bil peljan proti zapadu, na pr. tje, kjer stoji zdaj čuda-polna Št. Peterska bazilika. Da! nekateri celo menijo, da je križ, na katerem je umrl knez aposteljev, stal na onem mestu, kjer zdaj marmeljni konfesijon zakriva svetinje (telesne ostanke) njegove. Tudi kraj, kjer pobožni romarji poljubujejo nogo bronastega kipa sv. Petra, imajo eni za mesto njego/e smrti. Najbolj splošna misel in najbolj razširjeno izročilo pa trdi, da je bil sv. Peter poleg dirjalnice (Rennbahn) Neronove in ob vrtih Jul. Cezar-a vlečen tje gor na vrhunec griča „Ja-nikulum", ki stoji vatikanskemu homcu nekako vštric. In to je ravno sedanji grič „Montorio". V srednjem veku nazvali so ga kot najvišega izmed homcev, na katerih je pozidan Rim, z odličnim imenom „zlati", in iz tega izcimilo se je sedanje ime. Častni naslov „zlati'^ zasluži homec tudi še dandanes; to pa zarad neprilič-nega in čudolepega razgleda od tam na večno mesto Rim.
V podnožji obiskovalca razširja se „Roma", ta resnična kraljica mest, opasana s krono sedmerih gričev. Na nasprotni strani dviguje se grič „Monte Pincio'' s svojimi belimi stezicami in cestami, ki peljejo na-nj, ter s prelepimi drevoredi, ki se širijo po temenu njegovem. Naprej k desni kaže zalo čelo svoje dvestolpna cerkev sv. Trojice (Santa Trinita); še naprej ponosno stoluje ogromni Kvirinal, nekdaj lastnina sv. apostoljskega Stola, v kateri se pa zdaj šopiri vsiljeni gospodar. Dalje k desni vgleda oko stolpe in kuplji bazilike sv. Marije Večje (Maria Maggiore); še naprej baziliko sv. Janeza v Lateranu; prav blizo tam unkraj Tibere pa aventinskigrič z njegovimi osamljenimi in tihimi samostani in cerkvami. Zunaj mestnega ozidja in unkraj gričev širi se k desni neizmerna planota, imenovana ;,Campagna". Oboki vodovodov, razvaline starih zgradeb in škrbine nekdanjih palač omejujejo razgled na to stran. K levi vgleda oko višine Sabinskega (Sa-biner) gorovja, ravno pred sabo pa lepe gorske vrhove albanske (Albano) z belo-bliščečimi mestici: Frascati, Rocca di Papa, Castel Gandolfo, Marino in daleč tje dol v stran proti Napolju.
Koj v podnožji pa je razgrnjen kot ogromna razno-pisana in mnogobarvna preproga Rim, mesto edino vsega sveta, bodi si, da ogledujemo ali njegovo staro-davnost, ali pa sedanjost njegovo. Stari Rim kaže nam svoje kamnite razvaline, med katerimi „Kolosej", ako-ravno pol razdrt, prekosi okoli njega stoječe nove stavbe kot velikan pritlikovca. In če se ozremo na novi Rim, na njegove neštevilne palače, zvonike in kuplje, oj! kdo bo vse to razštel? Pa vendar se oko tujčevo tako rado ozira zlasti na poslednje (zvonike in kuplje), da bi se po njih orientiral o legi ogromnega mesta, ter vtisnil bi si vse to neizbrisljivo v svoj spomin. Tako vidimo tu prav blizo cerkev Santa Trinita z romarskim hospicem; tam S. Carlo a' Catinari; cerkev Gezu (pri jezuitih), S. Andrea della Vale, Sapienza , S. Carlo (na cesti Corso).
Pa kdo bi mogel prešteti vsa svetišča, ki se, kronana z visokimi kupljami, vidijo od tod! In vendar so te stavbe le pritlikovci proti ogromni vatikanski baziliki , ki j)mejuje naš pogled k levi, pa proti prekrasni baziliki St. Pavelski, ki nam na unostranskem obrežji Tibere daleč tam ven kaže v zlatem blišči mozaike svojega čela (Fagade). Da, resnično je, kar piše učeni benediktinec P, Albert Kuhn v svoji slavni knjigi „Roma^%  namreč:   „Razgled iz „zlatega griča" je tako
69
prelep, tako zamakljiv, da si ogledovalec mora sam sebi nehote reči: Kdor je kdaj stal tu gor, ne more biti nikoli več popolnem nesrečen; zakaj spomin na to, kar je tu videl, posladkava mu v še tako velikih britkostih najgrenkejše pelinove kaplje njegovega življenja^
Vrh griča, na katerem smo v duhu, spolnilo se je, kar je nekdaj prerokoval Kristus sv. Petru, rekoč: „Ko si bil mlad, opasoval (previjal) si se sam; ko boš pa postal star, raztegnil boš svoji roki, drug te bo opasal, ter peljal te, kamor ne boš šel rad". S temi besedami je po evangelistovih besedah Kristus prilično naznanil sv. Petru, s kakošno smrtjo da bo on poveličal Boga. Tu gori tedaj, na horacu Janikulum, raztegnil je sv. Peter roki, in pripasali ter privili so ga na sramotni les rimskih rabeljev hlapčoni. Ogromni Rim razširjal se je uže takrat ob griče vem podnožji, marmeljno mesto cesarja Avgusta, zlati Rim okrutnega Nerona. Videle so se od tod palače, videli tempeljni, videli proti podnebju štrleči stebri, stolpi in kuplje; povsod vgledati so bili spominki slave in zmage; toda noben križ ni se lesketal v jutranjem blišči, nobena najmanjša stvarca ni spominjala na Kristusa.
In zdaj! — Kakor daleč seže oko, vgleda kuplje in zvonike, stolnice in cerkve, vrh vseh pa se ponosno dviguje sv. Križ! Ko bi si bili morilci in gledalci ob križanji sv. Petra mogli z enim samim pogledom^ ozreti na novi sedanji krščanski Rim in osobito na St. Pe-tersko prvostolnico, ki se v vsem veličastvu dviguje na sosednem griču, ter jim bil kdo rekel: ta ogromna stavba, ta čudapolna kuplja je grobni spominek onega, ki pred vašimi očmi umira in pojemlje zadnje zdihe na križu, — oj! brezdvomno bilo bi jih veliko, ki bi se bili spreobrnili k verovanju naukov Kristusovih!
Po tej precej dolgi pomudbi ozrimo se zdaj R svetiščema, ki kronate grič „Montorio". Za trdno se misli, da je bil prvo cerkev na tej višini dal prezidat uže slavni cesar Konstantin in s tem poveličal kraj, kjer je končal življenje svoje prvak aposteljnov. Sedanjo cerkev, ki stoji ravno vrh griča ter se ponaša s sicer priprostim, vendar pa okusa polnim čelom, zidat sta dala plemenita špaojska: kralj Ferdinand in njegova soproga Izabela. Izgotovil jo je 1. 1500. zidarski mojster Baccio Pintelli. Posvečena je sv. Petru. Ogledali smo si jo, kaj pa da! tudi mi. V primeri z drugimi rimskimi cerkvami ni ravno odveč velika, pač pa bogata znamenitih grobnih spominkov, kiparskih izdelkov in slikarij. Med poslednjimi (slikami) je najbolj sloveča ona, ki predstavlja bičanje Kristusovo , in za katero je bil naredil obris preslavni Mihelangelo dikal pa jo jako spretni Benečan Sebastiano de Piombo.                                                 (Dalje prih.)
93
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levicnik, (Dalje.)
Po kratki pomudbi v cerkvi podali smo se skoz stranska vrata pri episteljski strani ven na dvorišče frančiškanskega samostana, ki je prizidan (tudi na stroške zgor imenovanega španjskega kraljevega para) cerkvi. Tu vgledali smo v sredi dvorišča jako mičen tempeljček,
94
ki se vzdiguje nad jamo, v kateri je po izročilu stal sv. Petra križ.^ Slavni Bramante, ki je naredil obris za čudapolno St. Petersko baziliko, sezidal je (tudi na stroške zgor omenjenega španjskega kraljevega para) ta mični spominek knezu in prvaku aposteljnov v čast (dodelan leta 1502.), ki v svojih malih razmerah spominja na krasoto kuplje vatikanske- Obsega pa ta tempeljček dve kapeli, ki stojite ena nad drugo. Spodnja ima za podslombo okrog in okrog zale široke kamnite stopnice, ter je opasana od zunaj s 16 stebri iz granita, vrh katerih je vravnano kamnitno ostrešje tako, da se gre okoli in okoli kapele po pokritem hodišči. V znotra-njem osredji te spodnje kapele je v tlak vravnana votlina ravno nad jamo, v katero je bil postavljen sv. Petra križ. Prijazen redovnik (frančiškan), ki se nam je bil pridružil kot razkazovalec, posegel je dol v jamo z dolgim drogom in dal nam malo peščico prsti, ki se je droga prijela, v prijazen spomin. Da smo radi sprejeli to malenkost in dali za-njo tudi radi malo nagrado, se ume samo ob sebi.
Od le-tod podali smo se tudi še v vrhno kapelo (v nadstropje), kjer stoji v sredi kamenit kip sv. Petra. Počastili smo v kratki molitvi kneza aposteljev in priporočili se mu, naj nam in vsem našim odpre enkrat nebeška vrata!
Zapustivši ta znameniti kraj in pridši zopet na prostor zunaj cerkve ozrli smo se še enkrat na neprilično prelepo okolico. Uže smo se hoteli spustiti navzdol, ko nam prijazni g. P. Benedičič pravi: „Glejte! tu na tem homcu so želeli postaviti rajni preslavni papež Pij IX. v spomin na zadnji cerkveni zbor kamenit spominski steber; al — čudne spremembe! prišli so v Rim drugi gospodarji, katerih dejanja so Pijevim tako nasprotna, kot najsvitlejšemu poldnevu najtemnejša polnoč. Na-mestu kamenitega spominka dali so ti usiljenci izkopat kosti najglasovitejših puntarskih rogoviležev, ki so bili v letih 1848. in 1859. v tedanjih avstro-italijanskih provincah (v Lombardiji in na Beneškem) zarad veleizdaje obsojeni in izdani v posiljeno smrt. V svoji strasti zaslepljeni Talijani prištevajo te puntarje med svoje tako zvane narodne mučenike, toraj so dali njih kosti leta 1870., ko so oropali sv. očetu Rim, prenest na ta grič, ki se prišteva med najodličnejše prostore slavnega rimskega mesta". (Ako ne bo popihala kmalu kaka druga sapa, utegnejo morebiti tudi še kosti v Trstu obešenega Oberdanka priti enkrat na ta homec.)
Ogledali smo si z železno ograjo opasani kraj, kjer so zakopane omenjene kosti, in skoraj da nismo rekli sami pri sebi: „Bog daj norcem pamet!"
Kakor mi je pravil kasneje za par dni tu na mojem domu na oddihu bivajoči P. Benedičič, nameravajo Lahi vrh griča ^^Montorio" postaviti velik narodni (nacijo-nalni) spominek v čast grand-rogovileža in kožarja Ga-ribaldija. .Uorda se pa vendar le poprej spolnil bo pregovor: „Ljudje eao, Bog pa drugo!" Pod solncem namreč ne traja večno nobena reč.
Gredoč z griča Janikula videli smo na pr. ob njegovi sredi novošegno stavbo, ki nam je bila živ dokaz, kako se v Rimu zida v sedanjih časih. Bila je čisto nova hiša, toda prazna, vsa razpokana ter okrog in okrog zunaj z daljšimi in krajšimi koli podprta. Brez teh podslomb šla bi bila uže davno na kup. Boljše podobe in prilike za trdnost sedanje italijanske vlade bi menda ne mogel dobiti na vsem svetu, kot nam jo je kazala ta na pol razrušena koča. Po brezvestnosti Francije, zarad prevelike prijenljivosti Avstrije in zarad premajhne hrabrosti, še bolj pa zarad nezvestobe italijanske vojaščine razpela je ^^Nova Italija'^ svoje kremplje čez ves apeninski polotok. Kakor zgor omenjeni koči manjka le človeka,  da bi spodbil lesene podslombe in zgrudila
bi se hipoma na tla, tako bi tuđi ne bilo treba ravna od več velike zunanje moči in bivši zakoniti ter prav-nostni vladarji italijanski zasedli bi zdajci zopet lahko svoje nekdanje prestole. Nisem sicer ne diplomat in ne vojaški izvedenec, to pa vendar o Italiji lahko trdim^ kar sem ravno zgor djal. — Morebiti pridem o priliki še enkrat na ta predmet.
Ko smo prišli zopet nazaj dol v Trastevere, premerili smo ta mestni oddelek ravno skoz sredo. Kmalu smo dospeli do mosta „Ponte rotto" , ki je pol zidan, pol pa železen. Bil je poprej zidan ves; a za časa pre-slavnega Pija IX. razrušila se je polovica, katero so dali imenovani papež nadomestit z železno. Kmalu naprej k levi roki pokazal nam je g. P. Benedičič ostanke palače, v kateri je bival Poncij Pilat, predno je bil postal rimski deželni oblastnik v Palestini. Nekak strah presune človeka, ko ogleduje to razvalino!
Naprej grede dospeli smo na nam uže od dne 30. junija, takrat, ko smo se peljali k sv. Pavlu, znani trg^ ki se zove: ;;Piazza della Bocca della verita'^ K desni roki bili so nam ostanki paganskega svetišča boginje Veste, o katerem sem bil omenil uže nekaj v 33. listu lanskih ;;Novic". Ker smo imeli z gg. spremljevalci nekoliko več časa, ogledali smo si to zgradbo malo natančneje, tem bolj, ker je tudi njo krščanska vera spremenila v svoje svetišče. Zgodovina te stavbe seže daleč nazaj v staro-rimske čase, v čase republike. Okolica ta zvala se je takrat „Forum Boarium" (govejo-živinski trg), kjer je stalo mnogo paganskih tempeljev. Sploh se trdi, da je bilo posvečeno to svetišče, kakor sem uže zgor omenil, boginji Vesti. Pa, kakor se na svetu le prerado godi, da če eden reče: ;,to je belo", se bo prec dobil kdo , ki bo uže zarad ljube opozicije djal: „ne, črno je!" — tako je tudi s to zgradbo. Eni hočejo vedeti, da je bila posvečena Matuti, boginji jutranje zore, drugi jo imajo celo za bivši tempelj Herkula
Uže zelo zgodaj bila je ta zgradba spremenjena v krščansko kapelo in posvečena sv. Štefanu; dandanes pak nosi ime „Santa Maria del Sole" (sv. Marija solnčna). Naj omenim tudi vzroka tega imena. Nekdaj, kakor pripoveduje povestnica (legenda), priplula je po Tiberi škrinja. Neka plemenita gospa (matrona) zapazila je to, dala škrinjo vlovit, in ko so jo odprli, vgledajo v njej Marijno podobo, obsijano po svitlem solnčnem žarku. Med velikimi slovesnostmi so prenesli podobo v kapelo, o kateri ravno govorimo, ter dali jej zgorej navedeno ime. Stavba je, akoravno uže močno razpadla, nenavadne mičnosti; okrogla meri vprek 7^lq metrov, je po zunanji strani opasana s kamnitnimi stebri enako kapeli na homcu „Montorio^S kjer je bil sv. Peter križan, in izvedenci trdijo, da je slavnemu Bramante-u ravno ta starinska zgradba služila za obrazec pri izgotovljenji zgor omenjenega svetišča na homcu „Montorio".
Ravno popisani kapeli nasproti stoji unkraj trga „Piazza della Bocca della Verita" starodavna farna cerkev Matere Božje pod imenom „St. Maria in Cosmedin". Pravijo, da je bila ona prva cerkev v Rimu, ki je bila posvečena Mariji. To spričuje nekoliko njena zunanjost, še bolj pak njena notranja stran, ki nosi znamenja visoke starosti in ima v svojem osredji zelo enako ograjen kor kot bazilika sv. Klemena. (Razen v teh dveh cerkvah nisem našel v nobeni rimski cerkvi enake naredbe.) Obiskali smo, kaj pa da, tudi to svetišče, in posebno me je veselilo in zanimalo , ker smo našli v njem nekaj nenavadnega.
(Dalje prihodnjič.)
109
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Rim šteje, kakor se sploh misli, okoli 400 cerkva* Njihovo število se dandanes natančno ne da določiti^ ker jih je več sedanja italijanska vlada vgrabila, spremenila jih v državna poslopja, ter jih rabi, žali! za svoje svetovne namene. Vendar se sme število cerkva še vedno šteti tako veliko, kakor ima leto dni. In kar je prelepa navada: vsak dan skoz celo leto je v eni cerkvi od jutra do mraka presveto Rešnje Telo izpostavljeno v javno češčenje. Za to pobožnost je bila cerkev, v kateri se nahajamo v duhu, ravno ta dan (3. julija) določena in tako smo mogli počastiti tudi mi v njej sv. altarni zakrament. Ljudstva je bilo mnogo navzočega, ki se je spodbudno obnašalo; osvečava cerkve je bila bogata, za kar Italijani sploh prav nenavadna veliko potrošijo. Tega so se čč. gg. bralci lahko prepričali uže pri popisu bazilike sv. Klemena.
Memogrede naj povem, da sem bil prišel nekega dne (ravno katerega, mi je ušlo iz spomina) uže pozno proti večeru memo neke cerkve, kamor je ljudstvo v velikih trumah vrelo. Ne vem, ali se je ravno obhajal god cerkvenega patrona, ali pa se je vršila kaka druga nenavadna slovesnost; toliko pa se spominjam, da je bila cerkev prelepo okinčana, prižganih luč po njej pa je bilo toliko, da je kar žarela v osvečavskem plamenu. Prav žal mi je bilo, da nisem mogel navzoč ostati do sklepa tiste večerne pobožnosti; mudilo se mi je nam* reč na prenočišče.
Toliko naj se povrnem še enkrat k popisu cerkve ;;St. Maria in Cosmedin^^ nazaj, da omenim, kako vse okoliščine kažejo na to, da se je tudi ona morala vzdigniti iz razvalin kakega nekdanjega paganskega svetišča. V lopi, ki je prizidana cerkvi na sprednji strani, videli smo v kotu pri levi roki k steni prislonjeno težko skalo v obliki mlinskega kamna, ki pa kaže prav za prav velikanski obraz z vdolbljenimi očmi, lici, nosom; v sredi pa je luknja, katera predstavlja zijajoča usta. Gospod P. Benedičič povedal nam je, da je to znameniti spominek iz paganskih časov. Pred tem malikom so nekdaj paganski Rimljani prisegali, pokladaje steg-njene prste v luknjo, ki predstavlja usta. Bil je pa v notranjem koncu te luknje vravnan skriven, mehaničen, ostrobrušen stroj, in ako se je za katerega mislilo, da prisega po krivem, so mu s tem strojem oisekali prste.
Kmalu od te cerkve naprej prične se dvigati zopet drug rimsk grič, imenovan ^Monte Aventino". Podali smo se tudi tje gor. Pot na njega je precej strm, na obe strani opasan s precej visocimi zidovi in vsa okolica bolj samotna, nič kaj prijetna. Prišli smo najprej do cerkve sv. Sabine, katera je bila pa vkljub nedelje uže zaprta.   Njej je  prizidan  samostan  dominikanski.
110
ki je najstarejši tega reda. Tu je prebival njega dni sv. Dominik, in še se kaže soba, v kateri je prebival. Tudi raste na vrtu še limonino drevo, katerega je ta svetnik zasadil. V drugi sobi tega samostana bival je nekdaj tudi papež Pij V., ki je prištet svetnikom.
Kmalu naprej stoji sloveča cerkev sv. Aleša.    Tudi njej so prizidana obširna poslopja.    So bila li ona tudi kdaj morda samostan, pozabil sem vprašati;  gospod P. Benedičič povedal nam je,  da so ona vstav za bivanje in odgojo slepih, ter je še pomilovaje dostavil:   „škoda, da nismo  poprej dospeli le-sem;   kajti  vsako prvo nedeljo v mesecu (in to je bila ravno ta dan) se popoldan v neki dvorani producirajo v javnem koncertu oni slepi, ki se učijo godbe." Prvi naš pot peljal nas je v cerkev, ki je zelo velika in zelo lepa.   Po ^^konfesionu" (to je, po glavnem  altarji,  pri katerem je gosp. duhoven ma-ševaje proti ljudstvu obrnjen), soditi, katerega ima tudi ta cerkev, prišteva se ona med bazilike.    Žive  duše ni bilo v njej, kar nam je nekako vžalilo duha.    Votlo so odmevali naši koraki po obširnih prostorih.    Cerkev je pozidana na kraji, kjer je stajo nekdaj sloveče domovje sv. Aleša.   Kakor popisuje „Življenje svetuikov^' za 17. dan julija, bil je on edini sin zelo bogatih in imenitnih starišev. Po njihovi volji poročil se je bil z enako imenitno in premožno nevesto Sabino;   toda uže prvo noč po poroki poslovil se je od nje,  skrivaj  zapustil dom, razdal med uboge ves denar,   kar ga je bil vzel sabo, ter 17 let hodil  kot reven siromak  po  daljnem svetu. Čez ta čas povrnil se je na očetov dom ,   kjer  ga  pa - niso več spoznali.    Držaje ga za revnega berača, odka-zali so mu na ujegovo prošnjo borni prostor pod nekimi stopnicami, kjer je ležal na slami v tesnem lesenem zaboji.   Preživel je (loma v največem zatajevanji zopet 17 let; še le po smrti je bilo starišem in nevesti po čudovitem potu naznanjeno, da ta revni berač ni nihče drug, kot njih zgubljeni in tako britko objokovani sin ter ženin Aleš.   Poleg glavnih cerkvenih vrat v zadnji kapeli pri levi roki nahaja se altar,   nad  njim  pak  so  pravilno vravnane  na  dveh kamnitih  podslombah one prave lesene stopnice,   pod katerimi je ležal nekdaj ta sloveči svetnik.   Kamniti kip pod stopnicami kaže njegovo podobo.    Ke daleč  od altarja nahaja se s kamnitim oklepom obdani vodnjak, kamor si je hodil svetnik zajemat vodo.   Omenjeni oklep je za krajem na več mestih ob-drgnjen od verige (ali vrvi) ,   na katero  je bila  privezana posoda,   s  katero se je  voda zajemala.    Voda se nahaja v vodnjaku še vedno,  naredba  za zajemanje pa je odstranjena.   Z veliko  pozornostjo  ogledovali in občudovali smo vse to,  ter privoščili cerkvi,  da bi stala na drugem  kraji,   kjer  bi  ljudstvo   bolj   ceniti  vedelo njeno lepoto in znamenitost, kot se godi na njenem sedanjem mestu.
Ko smo zapustivši cerkev prišli zopet nazaj ven v obširno vstavsko poslopje, srečalo nas je več slepih dečkov, ki so se sprehajali po prostornih hodiščih. Bili so prav snažno, vsi enako (uniformirano) opravljeni in raz obličja bralo se jim je zdravje in nekaka zadovoljnost ter dušni mir. Zvedeli smo pa tudi na svoje veselje, da muzikalna produkcija še ni skončana, toraj smo se urnih korakov podali v nam naznanjeno dvorano. Bil je ravno odpočitek (prenehljaj); radovednega in med tem nekaj vsaj na videz zelo odličnega občinstva bilo je mnogo navzočega, ki je v gostih, vendar ne preglasnih razgovorih čakalo izpeljave zadnje točke. Na dano znamenje je hipoma vse omolknilo, godba slepih revčkov završi v zmešanem zboru raznovrstnih strunskih in pihalnih orodij (nemec izrazi se „Streich- und Blasinstru-mente"), in sicer tako izvrstno, da naj bo na čast teh slepcev, v nečast pa laški vojaščini povedano: prekosila je ona vsaj  za moja ušesa  vse italijansko-vojaške
godoe, kar sem jin jaz slišati priliko imel v Rimu.   In to poslednje zgodilo se je večkrat.
Ko smo se povrnili iz aventinskega griča, približevala se je liže noč, toraj smo se z gosp. P. Benedičičem poslovili, zahvalovaje se mu za obilne znamenitosti, okrog katerih nas je vodil ta nepozabljivi popoldan. On se je napotil proti svojemu samostanu; mi pa smo se podali na bližnjo postajo „omnibiisov", ki so nas odpeljali proti našemu prenočišču. S tem je bil skončao peti dan našega bivanja v Večnem mestu.
(DaJje prihodnjič.)
123
Spomini
na veliko slavjaiisko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levicnik. (Dalje.)
Jutro 4. julija (šesti dan naše nazočnosti v Rimu) zazori. Bil je zopet čisto-jasen, res zlat dan, kakoršnega rodi le južno-italijansko podnebje. V malem perivojčku gostilničnega osredja zbralo se nas je bilo tudi to jutro mnogo romarjev k prijaznemu razgovoru. Prišel je bil v našo sredo tudi hercegovinski škof mig. Vuičič, ki je z nami vred stanoval v „Hotel della Ville^'. Ta gospod je v najboljši dobi svojih let, zale postave, obnaše posebno priljudne, ter je občeval s čč. gg. frančiškani ia s Hercegovinci kot dober oče s svojimi otroci.
Ker je moj prijatejj, čast. g. Peterlin, želel to jutro maševati v cerkvi sv. Štefana, zvani „S. Štefano Rotondo", kjer počiva v menzi nekega ondotnega altarja truplo njegovega godovnika sv. Primoža (ob enem tudi truplo sv. Feljcijaua), in me je nagovarjal, naj greva s posestnikom Šmidom z njim, vstregla sva njegovemu vabilu. Med potio vstopili smo v ilirski vstav (pri sv. Jeronimu), kjer je imel g. Peterlin mal opravek pri g. kanoniku dr. Crnčiču. Od tam smo šli urno naprej, prišli do Koloseja, podali se za male trenutke v njegovo osredje, potem pak se napotili po cesti vštric te staro-slavne zgradbe proti južni strani, kjer se polagoma prične pospeojati pot jia homec „Monte Celio". Vrli njega stoji cerkev sv. Štefana. Ako se sploh kak kraj v Rimu sme imenovati zapuščen in dolgočasen , temu gre z vso pravico ta naslov. Prišli smo med visoke, črno-rujave zidove, zavili v neko zatišje k levi roki, ter kmalu dospeli pred staro dolgočasno poslopje, ki je prislonjeno zgor imenovani cerkvi. Zdela se mi je vsa okolica taka, kakor sem nekdaj bral popisane stare začarane gradove. Vrata poslopja bila so skrbno zaprta in zaklenjena, in ko pozvoni g. Peterlin, prikaže se čez precej dolgo časa pri nekem oknu v nadstropji človek vprašajoč, česa želimo. Na odgovor g. Peterlinov, da bi rad tu maševal, zapre se zopet okno, in vnovič smo precej dolgo čakali, predno so se nam odprla težRa vrata. Ako je bilo zunaj dolgočasno, v znotranjih ho-diščih je bilo še dokaj bolj; povsod smrtna tihota in moj duh se ni rnogel ubraniti nekaki grozi. Poprej sem nameraval, da bom g. prijatelja spremil le do cerkve, potem pa se podal precej proti sv. Klemenu, da bi ondi ne zamudil pričetka tridnevnih slovesnost. Al — moje znotrauje čutje (akoravno nisem nikomur o tem kaj rekel) mi tega ni dopustilo, in med tem, ko sta se cerkovnik in gosp. Peterlin podala v zakristijo, šla sva s Šmidom v cerkev, ki je popolnem okrogla.
Osredek njen opasuje na okrog 20 močnih granitnih stebrov. V sredi cerkve je oltar, pač najbornejši, kar sem jih videl v Rimu. Med zgor omenjenimi stebri in zunanjo cerkveno steno pelje okrog in okrog široko ho-dišče. Stene so čez in čez prenapolnjene s presnimi slikarijami, ki so jako znamenite ne toliko po umetni izpeljavi, pač pa zarad tega, ker ogledovalcu živo kažejo strahovita mučenja, katera je menda le satan sam vdihoval trinogom, da bi tem grozovituejše pokončevali kristjane. Ob enem pa svedočijo te slike tudi o ne-ustrašljivosti kristjanski, ter o njihovi čeznatorni stanovitnosti, s katero so si služili vence slavne zmage in plačilo rajsko. — Zatolhlost, katera nekako neprijetno sili človeku v nos, svedočila nam je, da je to svetišče le malo obiskovano, kar pa ni čudo, ako se vsacemu ondi tako neprijazno zdi, kakor se je meni.
Altar, v čegar menzi počivajo svetinje sv. Primoža in Felicijana, nahaja se v kapeli, ki je okrogli cerkvi prizidana kot nekako predsvetišče. Zlati napis na sprednji strani menze kaže kraj, kjer ste vloženi sveti trupli. Ćas, kdaj je bila postavljena na tem kraji prva krščanska cerkev, sega nazaj v 5. stoletje. Bila je vendar pozneje večkrat predelana in prezidana; toda zidarji njeni ne morejo se ravno ponašati, da so si z njeno olepšavo preveč ubijali glavo in belili si lase.
^^ Po skončani sv. maši opozoril nas je cerkovnik na marmeljnasti stol, ki stoji blizo cerkvenih vrat. Služil je nekdaj za sedež papežu sv. Gregoriju. — Zunaj cerkve videli smo ob pokritih stenah v steklenih omarah shra-lijenih mnogo drobnih starin, izmed katerih so bile nekatere jako umetno izgotovljene. Cerkovniic nam je vse razkazoval, vendar, ker ni bil nihče izmed nas italijanščine zmožen, nismo se mogli ž njim porazumeti o tem, so, bil^ li vse te stvari najdene na mestu, kjer stoji cprkev^ ali kaj. Okoliščina, daje spadala ta okolica nekdaj k bližavi cesarskih palač ter najglasovitejših zgradeb.^ starega Rima, dala nam je ugibati kaj tacega. Sploh pa moram reči, da sem veliko lajše dihal, ko smo imeli to cerkev in njej prislonjeno dolgočasno poslopje zopet za hrbtom. V tacih samotijah bi se med sovražnim narodom osamljenemu tujcu lahko marsikaj pripetilo. Po naši prislovici namreč „hudi čas nikoli ne praznuje,"   z;;^^
Da so i^ain bili mnogi Rimljani sovražni, pisali so dovolj odkrito njihovi časniki ob dnevih našega bivanja \51;,večnem'^' mestu; poskusila je pa moja malenkost to šje posebej^ ravno to jutro; kajti ko smo se vračali mi trije zopet nazaj blizo Koloseja, prifrčal mije iz nekega skritega zakotja v nogo kamen, ki mi sicer ni pri-zadjal ravno občutnega vdarca, pač pa mi dokazal, da impjo jakjinsl^i plašurji tudi v Rimu svoje pajdaše in sobrate. iTo ^m; Jpil skusil neki drugi dan tudi nad nekim na videz si<?er elegantnim, uže bolj postarelem go&podom visoke postave, čegar osivela kozja brada pa je ,dala soditi moža Graribaldijeve sodrge. V obče moram Rimljane pohvaliti, da,.so nam bili prijazni, in če smo kdaj katerega vprašali za kak kraj, cerkev, ulico itd., seznam je vselej r^.de volje povedalo in naznanilo. Enako vprašanje spm^.bU ^jastavil tudi omenjenemu dedeljnu, toda kaz^V;8ft>je prolji.meni gluhega in slepega. Se pogledati me ip^i.ti,otei,(» ampak oholo je šel svoj pot. Jaz R^o^em^ tadj. saimfprii^^bii djal po starem dijaškem iz-ra^iVv,,,kenii3jpsi;ftp3if:J(tp; j^^   se že poznamo).
iin'Koi smo prihiteli^ k sV. Klemenu, se je bila ravno pričela tridnevna slovesnost. Svečava je gorela vsa v ravnontakovnebtojnem številu, kot prejšnji dan. Petje bilo je en^kokrasnoi -Slovesno sv. mašo je imel bolgarski nadškof Nil Izvorov po slovansko-bolgarskem obredu; pridigo pa Slovak Jurij Slotta, častni papeževi ka-
134
plan in dekan veliko-kostolanski, po slovenski. Razumeti ga je bilo precej lahko.
(Dalje prihodnjič.)
175
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levienik. (DaJje.)
Po skončani slovesnosti pri sv. Klemenu podalo se nas je več so-romarjev gor na bližnji lateranski trg. Obiskali smo še enkrat sv. Stopnice, in kot v slovo opravili ondi svojo pobožnost. Pač srečen je, komur je dano, priti večkrat na ta sloveči kraj I Od tod podali smo se nazaj do bazilike sv. Klemena, ondi vkrenili v v stransko ulico, ki pelje skoz prijetne vrte, kmalu prišli v cesto, zvano „Via S. Pietro in vincoli'', konec nje pa dospeli do prezale cerkve enacega imena, po našem imenovana: ^^Pri sv. Petra verigah". Kaj pa, da ogledati smo si želeli tudi mi to lepo in znamenito svetišče.
Apostoljsko dejanje pripoveduje, da je bil sv. Peter v Jeruzalemu na povelje Herodeža vržen v ječo, ter vklenjen bil v dvojni verigi. Božji angelj sam oprostil je bil jetnika. Verigi ostali ste bili v ječi, ter varovani bili od prve krščanske občine v Jeruzalemu, ki ji je bila dobila v last, kot velik zaklad.
V  5. stoletji (1. 436.) prinesla je cesarica Athenais Eudoksija, soproga cesarja Teodozija II., ti verigi v Carigrad. Eno je vložila ondi v nalašč za to prizidano cerkev; drugo pa je poslala v Rim hčeri Eudoksiji, soprogi cesarja Valentinijanalll. — Takrat (1. 455.) je vladal papež Leo I. s priimkom „Veliki". V navzočnosti ljudstva priličil je to verigo z ono, v katero je bil vklenjen prvak aposteljnov v mamertinski ječi v Rimu. In glej čudo! ko je papež verigi eno k drugi primaknil, združili ste se obe v eno.
V  spomin na to čudovito dogodbo in za shranitev verige, posvečene po trpljenji prvaka aposteljnov, dala je cesarica Eudoksija pozidat prelepo cerkev, katero so eni imenovali evdoksinjska bazilika, drugi pa pri sv. Petra verigah.
Papež Hadrijan I.  obnovil je  to  svetišče L 722.; velike prenaredbe dal je izpeljat tudi  papež Julij 11., ki je  kot kardinal  imel naslov te cerkve. — Sled prvotnega svetišča zaznati je še zdaj; vendar je okus novejših časov marsikaj pri njem spremenil in predrugačil. Cerkev je velika, prijazna, blišobno-svitla; 20 marmelj-nastih  stebrov  deli jo v tri ladije.   Verigo  sv. Petra imajo navadno v zakristiji skrbno  shranjeno;   pokažejo jo pa na prošnjo častilcev vendar nek vedno radi,  pustijo jim jo poljubiti,  in jim dotaknejo ž njo tudi čelo. Vse to se zgodi baje z nekako slovesnostjo.  Brž ko ne je bila veriga  ob  času  naše nazočnosti v Rimu ravno zarad tolikega števila tujih romarjev na velikem  altarji v prelepi stekleni omarici v javno počešenje taRo razpostavljena, da smo jo lahko prav natanko videli in počastili.   Dolga utegne biti kakih 5 čevljev,  ima velike, podolgaste in močne roče (sklepe),  na številu nek 33; na enem koncu je roč (sklep) vravnan tako,  da se je zamogel s taško trdno prikleniti k zidu (steni); na drugem koncu pa sta  dva  velika  pol-roča,  vravnana za vklepanje okolo vratu, ali pa na pošev čez ramo in pod pazduho.
Tako verigo sv. Petra, kakor tudi ono sv. Pavla (o kateri sem govoril pri popisu Št. Pavelske bazilike) 80 verniki imeli vedno v veliki časti. Za čase, ki so bili krščanski veri bolj prijazni, kakor so sedanji, so verigi obeh apostoljskih prvakov nekoliko opilili, pilenje shranjevali v male zlate skledice, ter obdarovali ž njim cesarje in kralje, ki so se odlično in zaslužljivo potezali zdk cerkev Kristusovo.
tf
Toda ne le veriga sv. Petra, ampak še druga znamenitost vabi pogostno tujce v cerkev ,,S. Pietro in vincoli". In to je marmeljnasti kip Mozesa, prestavnega umetnika Mihelangela umotvor, kateri izdelek občuduje ves omikani svet. Papež Julij IL, v vseh svojih početjih velik in mogočen, želel si je svoj grobni spominek dati izgotovit sam še v življenji, in sicer pa zgor imenovanem Mihelangelu, katerega šteje zgodovina med največe in najbolj sloveče kiparje vseh časov.
Kako orjaške velikosti bi bil moral biti ta grobni spominek, spričuje nam uže to, ker je zgor imenovani umetnik bival celih osem mesecev edino le v kamnolomih kararskih (Carrara), in vodil ondi sam delo, ko so se vsekavali orjaški kamni za razne kipe projektiranega spominka. Obris le-ta hrani se sicer še zdaj, in zamogel bi govoriti o njem bolj natančno. Pa, — čemu se muditi pri neizpeljanem predmetu! Le toliko naj omenim, da je bil največ kriv papež Julij sam, da se velikanska ideja — njegov grobni spominek — ni izvršila; preobkladal je namreč umetnika vedno z drugimi tehtnimi deli. Izmed osmerih kipov, ki bi bili imeli (v sedejočem položaji) obdajati spominek za dnom, izgotovljen je bil edino le Mozes. Visok je nad tri metre, in strokovnjaki imenujejo ga uepriličljiv in neprecenljiv umotvor. Kaj pak drugač, kot da smo si tudi mi ogledali ta orjaški kip! Voditelj izvoljenega ljudstva božjega vpodobljen je govoreč Izraelom, a ne Mozes kot najkrotkejši izmed ljudi, ki bi se žrtvoval samega sebe za svoj narod, ampak Mozes poln nevolje in srda zarad omahljivosti, nespameti in nestanovitnosti izraelovega rodu. Kamniti postavski tabli pod pazduho držaje grabi z rokama v okrajnike zibljajoče kodraste brade. Glava s protijočim obličjem obrnjena mu je nekoliko po strani. Kdor pogleda kipu pazljivo v oči, skoraj da ga spreleti nekak strah pred srdom in očitanjem, ki govori iz njih. Izraz notranje nejevolje zaznati je na vsem truplu, na obleki, na žnablih, mišicah, z eno besedo: Mihelangelo vpodobil je Mozesa srditega, ne pa moža polnega ljubezni in Bogu vdanega. Ni čudo, da se nahaja ob tem kipu pogostno toliko vidoželjnih ogledovalcev raznih stanov, zlasti pa umetnikov.
Od te cerkve, ki stoji na precej visokem kraji, napotili smo se po raznih ulicah navzdol, ter dospeli na trg ;,Foro Trajane". Zelo enako, kakor na „Piazza del Popolo" stojite tudi tu (na severni strani) dve lepi okroglasti cerkvi blizo ena pri drugi. Ime prve ni mi znano; druga pa se zove „Maria Loretto", in ker smo jo videli še odprto, stopili smo v njo. Bilo je uže blizo poludne, ljudje pa so prihajali vedno bolj v njo. Kmalu je prišel tudi cerkvenik prižigat k nekemu al-tarju sveče, kar nam je dalo pričakovati, da brala se bo vkljub pozne ure še sv. maša. In v resnici pričela se je ravno opoldan. Ker smo imeli čas, vdeležili smo se je tudi mi. Z visoko kupijo kronano svetišče sem lahko toraj natanko pregledal, zraven pa si mislil, in si tudi v svoje zaznamke zapisal sledeče: „Nihče naj se ne čudi, da ima Rim toliko Svetnikov-rojakov. Ako bi ne bili storili tudi nič druzega, kakor da so sozidali toliko cerkva, in nakrasili jih tako dragoceno in prelepo: uže s tem zaslužili so si mnogi nebesa.^'
(Dalje prihodnjič.)
190
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Za popoldan tega dne (4. julija) imeli smo obiskovanje še mnogih rimskih znamenitost postavljenih v naš program. Ker je šla ura uže na 1., ko smo zapustili cerkev „Maria Loretto^S Čutili smo se vsi potrebni kakega okrepčanja. Pospeli smo se po ulici, ki koj tik cerkve pelje precej strmo navkreber, in kmalu prišli v eno najznamenitnejših cest vsega Rima, zvano „Via Na-
zionale". Svet je letođ zelo prijazen, odprt, zračen; imeli smo prav lep razgled na zelene vrtove. Posrečilo se nam je bilo, priti ondi v prav hvalevredno gostilno (hiš. št. 309 in 310), kjer se nam je za mali denar s prav dobro jedjo in pijačo postreglo, in bili so vsi oštir-jevi zoper italijansko navado proti nam tako prijazni, da smo v resnici obžalovali, ker nismo koj prve dni našli tako dobrih ljudi.
Po obedu napotili smo se po ulicah k levi roki, pospenjali se polagoma kvišku, in kmalu stali na trgu, zvanem ;,Piazza di monte Ćavallo"^, ter pred palačo kvirinalsko (vrh višine enacega imena). „Kvirinal"! ime slavno in ponosno za čase papeževega vladarstva, zdaj pa zgradba, zbudijoča v srcih katolikov, ki jo ogledujejo , le otožnost in žalna čutja. Celo njeni sedanji posiljeni vlastnik se v njej menda nič kaj ne čuti „po domače", ker pogostno biva zunaj Rima.
Pred Kvirinalom dviguje se ponosno pod oblake eden onih dveh obeliskov, ki sta nekdaj stala pred grobom cesarja Avgusta. Postavljen je med dva sloveča stara kamnita kipa, tako zvana „konjska vkrotitelja^. Kinčala sta ta orjaška kipa nekdaj kopališče Konštan-tinovo, ter predstavljata paganska pol-bogova Kastor-a in Pollux-a, učeča svoja drzovita, na zadnjih nogah stoječa in kvišku silijoča uporna konja pokorščine. Boljše bi se ne dala z lepo vpodobiti zmaga človeška zoper upornost in neukrotljivost živalsko, kakor jo kažeta ta kipa. Napisi na postamentih sicer prisojujejo izdelovanje teh orjaških kipov dvojici najslavnejših dveh grških umetnikov (Phidias-u in Praxiteles-u); novejša kritika je sicer to misel nekako ovrgla; rada pa prizna, da sta po grških izdelkih izvrstno posneta. Na sprednji strani obeliska in med ravno popisanima kipoma nahaja se velika skalnata medenica, v katero prijetno šumljaje pada bistra studenčnina precej visocega vodometa. Papež Sikst V. dal je vso to postavit pred kvirinalsko palačo, pač ne vedši, da se bodo tudi nad to zgradbo nekdaj spolnile evangeljske besede: ;,Drugi seje, in drugi žanje".
Po načrtu Rima, ki sem ga imel razgrnjenega pred saboj, in po pripovedovanji onih, ki so videli Kvirinal od znotraj, je on ogromno in prekrasno poslopje s prelepimi vrtovi v ozadji. Tudi jaz in posestnik Šmid hotela sva vstopiti saj nekoliko v njegove znotranje prostore, in v to vabila tudi g. Peterlin-a; toda djal je, da nikakor ne prestopi praga papežu oropane lastnine. Zadovolila sva se toraj tudi midva le s tem, da sva videla Kvirinal od zunaj. O njegovi zgodovini naj povem memogrede toliko , da so si ga papeži pred 300 leti postavili ter izvolili ga za stanovanje o poletnem času. V njem so se kardinali shajali k volit vi novega papeža (v konklave), kedar so prejšnji papež umrli. V tej palači dal je Napoleon I. vjeti papeža Pija VIL, in tudi rajni Pij IX. bivali so v njej kot jetnik puntarsko leto 1848. — Kaj se bo godilo zanaprej še vse v Kvi-rinalu, ve najbolje On, ki piše „Veliko pratiko^.
Od letod naprej podali smo se proti cerkvi „sv. Andreja pri grmu" (S. Andrea delle frate), ki je ena izmed 52 rimskih farnih cerkva. Na vso moč gnalo me je videti svetišče, kjer se je pač po očitnem čudežu spreobrnil slavni Ratisbone.
Do pičice natančno mi dogodba Ratisbonova sicer ni več znana, ker je uže precej dolgo, kar sem jo čul; vendar mislim, da se veliko ne motim, ako povem, kakor sledi: Bil je on zelo bogat in imeniten jud, kristijanom pa skoz in skoz sovražen. Zbral si je bil mlado zalo deklico svojega rodu za nevesto; zarad šibkosti njene sklenil je bil vendar, odložiti poroko za ene mesece, in potovati med tem po Italijanskem.   Prišel je v Rim,
Sprehajaje se dne 20. februarija 1842. 1. z nekim prijateljem po rimskih ulicah, prideta do ravno omenjene cerkve sv. Andreja. Prijatel imel je v neki bližni hiši posel, toraj prosi Ratisbona, naj ga nekoliko počaka. Ta mu to obljubi; ker pa vendar prijatla ni bilo precej časa nazaj, vstopi (Ratisbone) iz radovednosti v cerkev, ki je stala odprta. V tretji stranski kapeli tega svetišča od glavnih vrat gori (na evangeljski strani) nahaja se altar Marije brez madeža Spočete. Ratisbonu bila je dobra prijatlica (Kristijanske vere) o neki priliki podarila, ali bolje reči: vsilila malo svetinjico brezmadežne Matere Božje z nadležno prošnjo: naj jo včasih poljubi. Nekako nehotoma se je Ratisbone tej prošnji vdal. In kaj se zgodi? Marija prikaže se mu v tej cerkvi v vidni podobi. Prijatelj njegov pride med tem iz hiše, in ker Ratisbona nikjer ne zapazi, pač pa vidi odprto cerkev, kamor je on morda vstopil, poda se toraj tudi on v njo. Kaj pa vgleda? Ratisbone klečal j^ pred Marijnim altarjem, in ko začudeni prijatelj bliže pristopi, vidi, da plavajo njegove oči v solzah. „Videl sem jo", reče Ratisbone; iz zagrizenega Savla postane goreč Pavel; zapusti na veliko nevoljo svojih sorodnikov mlado nevesto, premoženje, rod in vero; se pokristi-jani; vstopi v jezuitski red; postane mašnik; gre v Jeruzalem; vstanovi red ;,Sijonskih hčer", katerih glavni namen je, moliti in delati za spreobrnenje judov in sploh nejevernikov k kristijanski veri. Kakor je znano, živi Ratisbone še zdaj, in dela prav z apostoljsko gorečnostjo za zgoraj navedeni namen. (Ko je bil pred nekimi leti moj prijatelj gosp. Peterlin obiskal sv. deželo, maševal je en dan tudi v cerkvi Ratisbonovega vstava v Jeruzalemu; in ker je bil cerkovnik ravno odšel po opravilih v mesto, priredil je vse potrebno za sv. mašo gosp. P. Ratisbone sam z lastno roko. Kakor je znano, nabira tudi naša „Zg. Danica" milodare za Ratisbonovi vstav.)
Ko smo prišli s prijatelji do cerkve sv. Andreja, kateri je prizidan velik samostan (menda čč. gg. Mino-ritov), bilo je ravno o času, ko so rimske cerkve navadno zaprte, in si privošči prebivalstvo kratek popoldanski počitek. Tiho je bilo po samostanu, kakor v grobu. Nikjer ni bilo žive duše. Po naključji našli smo v nadstropji odprta vrata oratorija, ki je nad zakristijo, in od le-tod videli smo v cerkev. Nepopisljiva čutja napolnovala so mi srce, ko sem pregledoval svetišče, v katerem se je vršila zgor omenjena dogodba. Ker znotranja prošnja ni nikomur prepovedana, zapisal sem tudi jaz natihoma naslednje besede v svojo malo ročno knjižico: „O Marija čudodelna, skazi tudi meni svojo spremogočno pomoč za dušni in telesni zdravi vid; za vse moje dušne in telesne potrebe; prosi za me in za vse moje ljube, žive in mrtve.   Amen!"
Zapustivšim oratorij in pridšim zopet v zdolna hodišča, prišel nam je cerkovnik nasprot, ki nam je rade volje odprl cerkev, ki je zelo lepa, snažna, in ima mnogo lepih slik in kipov. A, nas gnalo je le pred Marijni altar, da bi si ga ogledali v neposredni bližavi, in se vnovič priporočili v njeno premogočno pomoč. Na steni episteljske strani naslikana je na presni zid čudovita dogodba Ratisbonovega spreobrnenja; pod njo so postavljene letne številke. (Posrečilo se mi je uže pozneje, dobiti v last fotografično posneto sliko Ratisbonovega spreobrnenja.)
(Dalje prihodnjič.)
191
198
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (Dalje.)
Gredoč od sv. Andreja naprej šli smo memo dveh cerkva, namreč memo sv. Magdalene in sv. Ludovika, francoskega kralja; pa bili ste obe zaprti; toraj ji nismo mogli ogledati. Po dogovoru sošli smo se zdaj z g. rojakom P. Benedičičem, in v njegovem tovarštvu podali se proti drugemu preimenitnemu svetišču, proti „Pantheon-u". Zgodovina te zgradbe je, kakor starodavna, tako tudi velesloveča. Je ona namreč glede stavbe najstarejša veža Božja ne le Rima, ampak celega sveta. Ozrimo se toraj tudi mi v njeno starodavnost. Pomu-diti se hočemo najprej pri obliki. Nekdanjim Rimljanom priljubljene so bile posebno okrogle stavbe, za katerih izobokanje so bili oni tako umetni, da je segalo to prav pogostno celo čez meje drzovitosti. Najveličastnejši spominek tacih stavb je ^^Pantheon"; on je pa ob enem tudi najbolj ohranjena zgradba starega Rima. Na čelu (Fries) njegove zunanje lope brati je (sicer uže nekako težko) starodavni napis:
M. AGRIPP L. F. COS. TERTIUM FECIT
(po naše: Markus Agrippa, sin Lucija [Lucius] vtemeljil je to stavbo za časa tretjega konzulata). Izvršitev te stavbe spada v 27. leto pred Kristusom. Agrippu bil je cesar Avgust posebno prijazen iu naklonjen. Eni trdijo, da je bil tudi cesarjev zet. Gotovo pa je, da je on (Agrippa) vporabljeval svoj vpliv na cesarja v posebni prid in blagor glavnega mesta in naroda. Prvotni namen njegov bil je, pozidati maščevalnemu Jupitru veleslaven tempelj, va-nj postaviti Avgustovi kip, ter zgradbi dati cesarjevo ime. Al on (cesar) prepovedal si je to dvojno čast; toraj je Agrippa postavil v svetišče kip Julija Cesar-a in malike njegove rodbine; kipa ljubljenega cesarja in svojega lastnega pa v veliki duplini zunanje lope tik vhoda. Ime „Pantheon^' (vseh bogov tempelj) izpeljujejo oni od tod, ker je bil res posvečen vsem paganskim malikam; drugi pa, ker ima okroglo, s kupijo izbokano obliko, tedaj podobo nebesnega oboka. Velikansko zunanjo lopo, do katere je peljalo nekdaj šest stopnic navkreber, zdaj pa gre pot naravnost v njo, podpira 16 orjaških stebrov iz sivka-stega in rudečkastega egipčanskega marmeljna.   Vsak
je vsekan iz enega samega kosa; visoki so po 11 metrov. Ti stebri delajo tri ladije. V osredji stranskih dveh ste videti še duplini, kjer sta stala kipa Avgusta in Agrippe; skoz srednjo ladijo pelje vhod v znotranjo svetišče. Velika in težka bronasta vrata so še vedno ona, ki so zapirala nekdanji paganski tempelj.
Ker se nahajamo v duhu še zunaj svetišča, naj povemo,  da se nekateri spodtikujejo nad malima nizkima stolpičema,   katera je pod papežem Aleksandrom VIIL prizidal čelu Pantheona   zidarski mojster Bernini;  hudomušnim Rimljanom   bila  sta pa koj iz pričetka tako malo po volji,   da so  ju nazivali ;,Berninova  oslovska ušesa^^    Vendar ,  ako  so se hoteli cerkvi omisliti zvonovi,  moral se je za-nje priskrbeti tudi prostor,   in če se je bil  eden ali več zvonikov prizidal   kam drugam, bi bilo to zunanjosti Pantheona še gotovo na večo kvar. Vstopimo zdaj v znotranje prostore Pantheona. Oj! kolika  veličastnost glede  stavbe!   kolika krasota glede znotranjega kinča in dragocene oprave!    Cerkev je popolnem okrogla, obok njen je velikanska kuplja.   Razmere  vse  stavbe so:   višava zidovja  do   obrobka (Ge-sims) je enaka višavi kuplje (od obrobka naprej);   vsa višava od tal do vrhunca kuplje pa enaka širjavi cerkve, na vse strani baje po 42 metrov.    Zidovje, to je, stene Pantheona, ima debelosti 6 metrov. Vravnano je vanj-ga sedmero duplin (Nischen), ki so zaporedoma ena okrog-lasta, druga štiriogelna.    V njih stali so nekdaj paganski maliki.  Med te dupline je dalje prislonjeno ob zidu še osmero prelepih,  na stebre oprtih kapel, ki so tudi služile kot stališča za razne kipe.    Po vseh teh prostorih stojijo zdaj prekrasni altarji.   Poleg tega je pa svetišče opasano okrog in okrog po visokih dragocenih stebrih , stene in kupeljni obok pa oblečene v prelepi mar-melj  in raznovrstne zidarsko-umetne  olepšave.    Kakor marsikako rimsko svetišče, tudi to natančno za popisati ni.   Vrh kuplje ni, kakor navadno pri stavbah te vrste, kronan s ta,ko zvano svetilnico (Laterne); ampak prosto je odprt,   nepokrit.    Sirjava  tega  okroglega okna meri poprek 8 metrov,  in mogočna svitloba dohaja edino le skoz njega v znotranje prostore,  ter  se razdeluje tako enakomerno   in  harmonično   po   vseh   delih  čudapolne stavbe,   da se reči zamore: povsod enaka svitloba, povsod enaka senca.   Nekaki sveti, nadzemeljski mir dije po teh prostorih, ki dušo blaži,  povzdiguje in krepča. Dobrodejni čut, ki v tem svetišču prešinja človeško notranjost, se pač popisati ne da, in najde se jih dovolj, ki trdijo, da Pantheon glede dušnih vtisov prekosi celo vatikansko baziliko.   In kar je še nekaj posebnega pri tem svetišču, je to, da se ono vidi in dozdeva vsakemu veče in obširnejše, kot je v resnici;   med tem, ko je v St. Peterski baziliki to  ravno nasprotno,  kar sem tudi o svojem času uže nekaj omenil.
(Dalje prihodnjič.)
205
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levičnik. (DaJje.)
Pantheon zidal je, kakor je zapisal Plinij, neki Valerij (Valerius) iz Ostije, in mnogo jih je, ki mu pripisujejo večo nadarjenost in zmožnost, kakor so je imeli osobito poslednji voditelji vatikanskega zidanja. Tlak Pantheonov je vložen s porfirom, sivim granitom, z mnogimi vrstami azijatskega in afrikanskega marmeljna, ter se blišči v najlepših barvah. Nagnjen je okoli in okoli nekoliko — kar se pa komaj zapazi — proti osredju, da se mokrota, ki pada skoz odprto okno, odceja v podzemeljski kanal.
Kakor sploh marsikaj pod solncem, občutil je tudi Pantheon uže marsikatero britko osodo. Leta 22. pred Kristusom vdarila je strela va-nj, ter odbila kipu Av-gustovemu sulico iz rok. Za čase Tita poškodoval ga je požar; to škodo popravil je Domicijan. Leta 110. po Kristusu poškodovala ga je zopet strela; Hadrijan, Sep-timus Severus in Karakalla postavili so ga vnovič v prejšnji stan. Leta 655. vgrabil in oropal je cesar Kon-stans IL streho, ki je bila narejena iz bronasto-pozla-čenih opek, kar je še le 1. 713. nadomestil Gregor IIL s svinčenimi plošami, ki krijejo Pantheon še zdaj. Da ta sloveča zgradba sploh ni razpadla v razvaline, kakor marsikaka druga ponosna in trdna stavba starega Rima, da ni bil Pantheon v srednjem veku spremenjen v trdnjavo , prezidan, pokvarjen, in o kakem naskoku še morda spremenjen v prah in pepel, zahvaliti se je edino le okoliščini, da je bil zgodaj posvečen v kristijansko svetišče. Papež Bonifacij IV. izprosil si je bil to dovoljenje od bizantinskega cesarja Phokos-a, in ga posvetil 13. maja 1. 609. Nebeški Kraljici Mariji in vsem mučenikom; poslednje pa zato, ker je dal prepeljati iz katakomb 28 voz trupel in svetinj sv. mučenikov, ter jih nekaj dal pokopati pri altarji, nekaj pa v nalašč za to izgotovljeni podzemeljski rakvi. Takrat vpeljan je bil praznik Vseh Svetnikov, ki se obhaja, kakor je znano, 2. novembra.
v tej cerkvi počiva v tretji kapeli (pri levi roki) slavni slikar Rafael. On sam si je bil odbral ta prostor za svoj grob, ter določil, da naj se na-nj postavi mar-meljnast kip Madone (Marije), katerega izdelovanje je bil izročil svojemu prijatelju Lorencu Lotti-ju. (Grobni napis sostavil je slavni in duševiti kardinal Bambo). Naložil je sloveči Rafael tudi znamenito svoto, iz katere obresti naj se poplačajo stroški, da se na vedne čase vsaki mesec opravi 12. sv. maš za mrtve.
Kaj je nagnilo tudi umrlega italijanskega kralja Viktor Emanuela, da se je dal pokopati v tem svetišču, ne vemo. Med mučenike se menda vendar ni prišteval, ali kaj? Grob njegov nahaja se na epistelski strani velikega altarja. Na stebru ob grobu videli smo poobe-šenih mnogo vencev. Civilna straža varuje vedno grob. Zakaj se to godi, * ali zarad časti, ali morda iz strahu, ne vem, in se tudi nisem brigal za to. Toliko pa vendar dostavim, da v podzemeljskih rakvah dunajske kapucinske cerkve, akoravno sem jih kot zvesti avstrijski patrijot obiskal uže trikrat, nisem kaj enacega (straže) videl nikoli. Umrli udje naše preslavne cesarske hiše in rodbine počivajo ondi tudi brez straže v tihem in sladkem miru.
Zapustivše Pantheon vodil nas je g. P. Benedičič po raznih ulicah do kraja (štacune), kjer se navadno dobivajo najbolj ceno spominske malenkosti (pri nas po Gorenjskem imenujemo jih ;;Odpustke"), na pr. moleki, križići, svetinice itd. na prodaj. Hoteli smo se preskrbeti s tem zarad tega, da bi bilo naslednji dan vse to pri veliki avdijenci v Vatikanu od Sv. očeta blagoslovljeno. Toda našli smo ondi toliko slovanskih romarjev, ki so si nakupovali take reči, da ni bilo moč lahko priti blizo. In tudi čutiti je bilo, da dotičnemu trgovcu ni bil neznan pregovor: „Železo naj se kuje, kedar je vroče^^ Zahteval je za marsikako stvar toliko , kakor bi se bila o drugem času za polovico cenejše dobila. Toraj smo se kmalu odpravili naprej.
Omenjeni štacuni počez ravno unkraj malega trga videli smo lepo cerkev, in ker smo imeli čas, podali smo se v njo. Imenuje se: „S. Maria sopra Minerva", in jo prištevajo med znamenitnejše vsega Rima. Stoji namreč na mestu, kjer je bil rimski vojskovodja Pom-pej, po mnenji druzih pa cesar Domicijan dal deviški boginji Minervi postaviti tempelj, od tod ime, ki se po naše glasi: Sv. Marija nad Minervo. Malo cerkvico, ki je uže koj v prvih stoletjih na tem mestu stala, prepustil je bil papež Caharija (leta 750.) grškim nunam iz reda Bazilija. V 14. stoletji je bil ves ta prostor prepuščen redovnikom Dominikanom, ki so sezidali sedanjo cerkev. Ona je edina v Rimu, ki je postavljena v ita-lijansko-gotičnem zlogu. Najimenitnejše rodbine pospeševale so to zidanje, ter dozidavale cerkvi kapele, vsled česar ona ni ravno v soglasji s prvotnim načrtom. Tudi v novejšem času (1849—1854) je bila cerkev popolnem prenovljena. Zadobila je sicer s tem posebno prazuič-nost in častitljivost, ker se ni štedilo ne z marmeljem in ne z zidarsko-umetnimi olepšavami; a — nekaj je pa vsled tega vendar kolikor toliko trpelo, in to je: gotiški stavbeni zlog. Grobnih spominkov umrlih papežev, kardinalov in drugih slovečih mož je to svetišče tako bogato, kakor enako malo katero drugo v Rimu. Med kapelami je najbolj sloveča ona sv. Tomaža Akvina, ki v prekrasnih slikah, izgotovljenih po Filipinu Lippi-u, kaže zmago kristijanske učenosti v poveličanji tega svetnika (sv. Tomaža Akvina). Ob levi strani velikega altarja nahaja se dalje marmeljnasti kip Izveličarjev, ki se prišteva med najizvrtnejše umotvore slavnega Mihelangela. Nad vse pa zanima obiskovalce tega svetišča veliki altar, v katerega prozorni menzi leži truplo zelo sloveče svetnice Katarine Sienske,  katero ne le Rim,  ampak ves
206
krščanski svet posebno časti. Sveto truplo je tako položeno, da se prav lahko popolnem natančno vidi. Ne tajim, da tudi jaz svoji radovednosti nisem stavil nobenih mej, in malokatero rimsko zaameaitost sem tako od blizo in natančno ogledal, kot truplo te slavne svetnice. Naj bi Ona v svojih prošnjah pri Bogu tudi mojih obilnih potreb ne prezrla! Za zakristijo te cerkve videti je še soba, v kateri je sv. Katarina stanovala. Izvedel sem bil vendar prepozno za to, toraj tudi v njo nisem prišel.
(Dalje prihodnjič.)
212
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Lev i en i k. (DaJje.)
Ko smo prišli iz ravno popisane cerkve, sva se z gosp. P. Benedičičem ločila od najine družbe, ker šlo je za to, da bi poskusila zdaj urnost najinih — hvala Bogu! precej urnih nog. Nadležno — lepo me je namreč prosila ob obhodu v Rim neka znana gospa, Ki je nemščine bolj zmožna, kot slovenščine, naj ji prinesem od tam — se ve da proti plači — nemške molitvene bukve v spomin. Bil je zdaj zadnji čas, ako sem hotel tej želji vstreči; toraj sva se napotila z gosp. P. Bene-didičem, poiskati 3 ali celo 4 nemške knjigarne. Ker so zelo oddaljene ena od druge, in ni bilo ravno lahko kaj primernega najti, imela sva res prav dosti hoje. Se le v zadnji štacuni — na španjskem trgu — posrečilo se nama je, najti prav izvrsten molitvenik. Ker sva se bila oba vsled nagle hoje prav zelo vžejila, mi je moj gosp. prijatelj prav posebno vstregel z naznanilom, da ima  koj  za španjskim  trgom nek pivarnar iz Bavar-
213
skega najboljšo pivarno vsega Rima. Ko sva se onđi z izvrstno kapljico okrepčala, ločila sva se. On se je podal proti svojemu samostanu, jaz pa proti ;;Hote] Roma", kjer smo imeli dobiti vstopnice k veliki avdi-jenci pred sv. Očetom za prihodnji dan. Dobil sem ondi zbrane vse svoje znance in soromarje, prejel tudi svojo vstopnico iz rok čast. g. dvornega kaplana Ant. Kobler-a, kateremu jih je bil za Slovence izročil kot nekaki voditelj Jugoslovanov prečastni gosp. zagrebški kanonik dr. Fr. Rački. Glasila se je vstopnica, ki je bila z ličnim obrobkom opasana, tako-le:
Peregrinatio Slavorum.
Audientia  Sanctissimi
die 5. Jnlii hora IIV2.
Tessera: D. Levičnik Josephus.
Praeses sectionis: Rački 1. r.
Naročilo se nam je, naj skrbno pazimo na te liste (vstopnice), brez katerih nikomur ne bo dovoljen vstop v Vatikan. Čutilo se je namreč, da bi se utegnili riti tudi nepoklicani v vrste slovanskih romarjev; to pa se je hotelo na vsaki način zabraniti. Nekako neprijetno nam je bilo tudi o tej priliki izvedeti, da vsi romarji ne bomo zamogli priti na vrsto, da bi po običajni navadi rimskih romarjev poljubili sv. Očetu nogo. Prera-čunilo se je bilo, da bi v tem slučaji morali sedeti sv. Oče 4—5 ur na prestolu; to pa bi bilo za Nje vendar le pretežavno. Ta čast določena je bila tedaj le za mil. gg. škofe, prelate in monsignore, za preč. gg. dekane in tudi za nekatere bolj odlične možake vsake slovanske narodnosti. — Vse te naše obravnave trajale 80 precej dolgo, blizo do noči.
Ker je bila za ta večer napovedana znanstvena akademija v ^Propagandi'', in ker nisem bil do zdaj še tako srečen, da bi se bil katere vdeležiti zamogel (ako-ravno je bilo enacih uže več pri mnogih preuzvišenih gg. kardinalih), pričneva se s čast. gosp. želimeljskim župnikom Drnovškom eden druzega napeljevati v skušnjavo, da bi poskusila v tej zadevi svojo srečo.
Rečeno, — storjeno! Ker sem zdaj Rim uže precej dobro poznal, ponudil sem se jaz za kažipota. Hitro sva jo primahala pred Propagando (akoravno je bilo precej daleč do tje); dospela sva srečno tudi do vrat dotične dvorane; al — tukaj je bila druga. Ker po evangeljskih besedah nisva imela svatovskoga oblačila, po domače povedano pa: ker nisva imela vstopnic, djalo se nama je, da naju ne morejo in ne smejo pustiti noter. Enako se je godilo tudi nekim gospodom iz Hrvatske; toda ti niso bili tako ponižni in krotki, kot midva z gosp. Drnovškom. Jeli so na glas „bogimati'', govoriti precej trdo o dvojni meri itd. In glejte! pomagalo je; dovoljen je bil najprej vstop unim; nama pa se je reklo: ako jih ne pride več z vstopnicami, smeva tudi midva noter. Kazala sva sicer, da poznava Smerlingov znani rek: „Mi lahko čakamo" ; vendar pa sva porabila ugodni trenutek, in: smuk! bila sva oba v dvorani. Bila je res zelo polna, pa za naju je bilo vendar še prostora dovolj, in še prav dobrega. Jaz sem bil priril prav blizo pevcev in glasovira; gosp. Dernovšek je bil dobil še boljši prostor. In kaj mi je prišlo tu najprej na misel? Še iz mladinskih let spominjal sem se, da sem enkrat v časnikih bral, kako se je naš slavni rojak dr. Ignacij Knobleher tistega leta na sv. treh kraljev praznik kot gojenec Propagande ravno v tej dvorani odlikoval s sanskritskim svojim govorom. Pač bi si jaz takrat še v sanjah ne bil  obetal,  da tudi meni bo še
enkrat sreča, vdeležiti se v ravno isti dvorani tako slovesne akademije.   Dvorana ni ravno odveč velika,  pač pa kaže  v vsi opravi,   da  se  v nji pogostno nahajajo osebe najviših cerkvenih krogov.   Tudi ta večer so sedeli na najvišem mestu,  in sicer komaj  dva metra od mene:  kardinal  Simeoni  (menda ravnatelj vstava — ako se ne motim); dalje kardinala H6war(i (angleški) in Hassun (armenski),   ter mnogo druzih visocih gospodov, duhovskih in svetovnih. Dvorana je bila sijajna razsvitljena, krasno okinčana, gostov in poslušalcev pa je bilo natlačeno-polno. Koj po najinem prihodu pričele so se vršiti  programove  točke   v naslednjeai redu:   1. Igra  na glasoviru.   2.  Govor latinski.    3.   Govor bul-garski.   4. Slavenska pesem o sv. Cirilu in Metodu, od dečkov prelepo peta.   5. Govor ruski.   6. Govor poljski. 7. Govor maloruski (rutenski).   8. Pesem rutenska (samospev).   9. Pesem hrvaška (zbor).   10. Igra na glasoviru.  ~   Zdaj  se je ponudilo navzočim v okrepčanje: zmrzlina in sladkarije. Odlično-opravljeni strežaji nosili so na velikih krožnikih  omenjene dobre stvari po dvorani.   Potem  se je  akademija  nadaljevala.    Sledil je: 11. Govor češki.    12. Govor bulgarski.   18. Pesem bul-garska.    14.  Govor italijanski.    15. Pesem italijanska. 16. Govor bulgarski (jako dobro prednašan  od  še zelo malega dečka), in  17. igra na glasoviru. — Govori in pesme obravnavale so razne zadeve in dogodivščine slav-jansko, in v mnogih čula se je želja: Naj bi bila kmalu le ena čeda in en pastir!   Latinskega govora (štev. 2) dobil sem tudi 1 iztis (z napisom:   ;,Ad peregrinatores Slavonicos") v dar od nekega mladega, jako prijaznega in  zgovornega  gojenca   Propagande,   rodom   Bulgara. Moral je imeti kakih   18—20 let.   Po naključji vsedel sem se bil ravno k njemu.  Pomenkovala sva se mnogo o raznih zadevah,   razumel  sem pa njegovo narečje še skor bolj,  kot hrvatsko.    Prednašal je ta mladi Bulgar tudi eno programovo točko,  in sicer tako dobro in neustrašeno, da sem ga kar občudoval. — S tem večerom dokončan je bil 6. dan naše rimske navzočnosti.
Po navadi smo bili tudi v jutro 5. julija (sedmi dan našega bivanja v Rimu) prav zgodaj na nogah. Ta dan je želel gosp. Peterlin maševati zopet v bližavi našega stanovanja, namreč v cerkvi „St. Maria del Po-polo" (na ljudskem trgu tik mestnih vrat ;,Porta del Popolo"). Pospremil sem ga tudi jaz tje, in o pomanjkanji ministrantov moral sem tudi ta dan jaz opravljati njih službo. — To svetišče ima nekako sorodstvo s cerkvijo „S. Maria sopra Minerva", to pa ne zarad stavbenega zloga, ampak ker se ponaša tudi ona s prelepimi, da, skoraj bi rekel: z najlepšimi grobnimi spominki vsega Rima. Na mestu, kjer stoji sedanje svetišče, bile so nekdaj rodbinske rakve krvoločnega cesarja Nerona. Tudi njegovo mrtvo truplo bilo je tam zakopano. Kakor povestnica pravi, strašili so hudi duhovi rimsko ljudstvo dotlej, dokler ni papež Paškal II. (1099—1118) postavil na tem mestu Presveti Devici altar. In to je pomagalo. Oprošteni prebivalci zidali so iz hvaležnosti čez omenjeni altar cerkev, odtod ime „S. Maria del Popolo^^ po naše: Sv. Marija ljudska. Sedanja cerkev bila je pod papežem Sikstom IV. od njegovega stavbenega mojstra Pintelli-a sozidana, od stričnika Sikstovega, papeža Julija II., pa razširjena, ter kot njima posebno priljubljena stavba od obeh, kakor tudi še od drugih premožnih rodbin s slikarijami in marmeljnimi izdelki sijajno ozališana. Zlasti odlikuje se kapela Chigi-eva, ki je bila na stroške plemenitega Avguština Chigi-a pozidana pod vodstvom in sodelovanjem slavnega Rafaela ter odločena kot pokopališče (rakev) imenovane rodbine, iz katere so se rodili tudi papež Aleksander VII. in mnogo kardinalov. Človek v tej cerkvi res ne ve, ali bi občudoval  lepoto stavbe,  ali pa lepoto notranje oprave.
Največi kiač pa ji je kip preroka Jonasa. Kot simbol vstajenja sedi v mladinski, cveteči podobi, pola miline in dražestnosti, novega življenja se veseleč , ter zmago-nosno na strahovitem morskem somu, ki ga je bil požrl. Ta nepriličljivi kip zvršila je mojsterska roka neumrljivega Rafaela. — Naj dostavim še to, da je v bližnjem avguštinskem samostanu nekdaj stanoval za čas svojega bivanja v Rimu zloglasni odpadnik Martin Luter.
Ko sva se povrnila z gosp. Peterlinom zopet nazaj v najino stanovanje, treba se je bilo obleči bolj praznično , kot druge dneve, ko smo zarad velike vročine hodili navadno prav po domače opravljeni okrog. Za ta dan pa smo morali bolj čedno opravljeni biti, ker nam je bila vmerjena in odločena velika sreča in čast, stopiti pred obličje Leona IIL, Kristusovega namestnika na zemlji. Ob pravem času napotili smo se proti baziliki sv. Klemena, kjer so se ob 8. uri zopet nadaljevale cerkvene slovesnosti naše tridnevnice. Osvečava cerkve bila je tudi ta dan enaka oni prvih dveh dni; slovanski romarji zopet vsi zbrani; čč. gg. duhovnikov pa toliko, da so se le z nekako težavo razvrstili za maševanje. Brale so se namreč sv. maše neprestano pri vseh altarjih; ministranti so si morali hoditi od enega altarja do druzega izposojevat zvončke za cing-Ijanje. Kakor je znano, se je to leta (1881) po ukazu sv. Očeta Leona XIIL praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda prvikrat obhajal 5. julija (poprej praznoval se je vsako leto 9. marcija); in ravno to menda je še bolj nagnilo čč. gg. duhovnike, da so ta dan želeli služiti sv. mašo ob grobu sv. Cirila, čegar sv. truplo počiva, kakor sem o svojem času povedal, v spodnji cerkvi sv. Klemena bazilike. Ta dan opravljal je sv. mašo po latinskem obredu sloveči diakovarski škof Stros-mayer. Po starodavni šegi se je bral na desnem am-bonu list (epistel) najprej latinski, potem pa staroslo-venski, evangelij pa pel enako na nekoliko višem am-bonu leve strani, to je, najprej latinsko, potem staroslo-vensko. Tudi pridigoval je milg. biskup Štrosmayer sam, kaj pa da, v hrvaškem jeziku. Pelo se je ta dan latinsko , brez orgelj, in gg. pevci pokazali so se kot izvrstno šolani in izurjeni. Zlasti po povzdigovanji (pri Benediktusu) je gosp. tenorist tako mojstersko vpletal jiglavčeke (žvrgoline = Triller) v svojo melodijo, kakor kaj enacega nisem še nikdar čul. Le besede (tekst) so gg. pevci izgovarjali nekoliko premalo razločno.
Po skončani cerkveni slovesnosti pri sv. Klemenu napotili smo   se vsi slovanski romarji nemudoma v gostih trumah naravnost proti Vatikanu.   Pot je bil dolg, ker nas je peljal skoraj  od enega mestnega konca (izhodnega) do druzega (zapadnega). Prehodili smo mnogo ulic, ki nam dozdaj niso bile čisto nič znane, videli veliko krasnih in ponosnih palač, ter vnovič priliko imeli prepričati se  o  ogromnosti Večnega mesta Rima.   Po dolgi in zelo nagli hoji dospeli smo do angeijskega mosta, unkraj njega pa se zaobrnili proti St. Peterskemu trgu in Vatikanu.  Ondi pričakal me je uže gosp. sorojak P. Benedičič, kateri se je želel kot Slovenec tudi vdeležiti avdijence pri sv. Očetu.   To jutro še le  dobil sem bil, in sicer ne prav lahko,  za njega po posredovanji gosp. Koblerja vstopnico od preč. gosp. kanonika dr. Rački-a. Prvo je bilo tedaj, da sem mu podal vstopni list; al on mi je odgovoril:   „Ga uže imam; njegova preuzvišenost gosp. kardinal Ledochowski sam mi ga je dal."
(Dalje prihodnjič.)
214
231
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi eni k. (Dalje.)
Ker se morebiti med spoštovanimi gospodi bralci „Novic" nahaja kedo, ki imena in osode prevzvišenega gosp. kardinala Ledohowskija ne pozna natančno, naj vpletem kaj malega o njem med moje „Spomine". On je Poljak (iz oddelka, ki spada k pruski državi), plemenitega (grofovskoga) stanu, in je bil nadškof poznanski (Gnesen und Posen). Enako, kakor nam zgodovina pripoveduje, da so bili krščanski vojaki, ki so služili v rim-Ijanski vojski, svojim cesarjem najbolj zvesti in vdani, akoravno so bili oni (cesarji) pagani, tako je bil tudi nadškof Ledochowski svojemu kralju, ki je luteranske vere, morebiti bolj, gotovo pa ne manj zvest podložnik, kakor kateri si bodi njegov dvornik. Toda: kot katoliški cerkveni knez imel je tudi dolžnosti proti svoji veri in sv. Cerkvi, in ker jih je zvesto spolnoval, prišel je na podlagi prusko-državnih, katoliški veri sovražnih postav pred sodbo, in v zapor. Celi dolgi dve leti preživel je v strogi ječi. Po zadobljeni prostosti prevzel je zopet vladanje svoje nadškofije; pa zdajci pokazala se je tudi nova nevarnost za njegovo prostost. Da bi se tej odtegnil, podal se je v E.im; toda tudi tam je bil še Prusom na poti dotlej, dokler ga niso vzeli sv. oče Leo XIII. kot gosta v svojo lastno hišo, v Vatikan.   Pri njih biva še vedno.
Kakor sem bil tudi o svojem času uže povedal, ozdravlja gosp. P. Benedičič papeževe Švicarje, tO' je, one slavnoznane, zveste in hrabre vojake, iz Švicarskega rojene, ki služijo uže od nekdaj kot prostovoljna straža pri sv. Očetu. Po večem so ti nemščine zmožni. Tudi enemu gosp. kardinalovemu strežaju bil je enkrat gosp. Benedičič v bolezni na pomoč, in o tej priliki soznanil se je s tem slavnim gospodom, kateri je imel našega rojaka za Nemca. Ko je pa le-ta stopil to jutro s prošnjo pred kardinala, naj bi mu blagovolil podeliti vstopnico za avdijenco, mu on dobrovoljno reče: „Saj bodo danes edino le Slovani sprejeti od sv. Očeta!" Ko mu g. P. Benedičič pove, da je tudi on Slovan, se kardinal neverjetno nasmehlja, ter ga poljski vpraša, od kod da je. Iz odgovora — se ve da slovenskega — da je Slovenec, od Ljubljane doma, je kardinal spoznal njegovo pravo narodnost, in mu tudi z veseljem lastnoročno napravil in podpisal vstopnico. (Ker je tedaj imel g. P. Benedičič
dva vstopna lista, potreboval pa je le enega, je onega s kardinalovim lastnoročnim podpisom meni dal v spomin, katerega še zdaj skrbno shranjujem.) Med tem se nas je bilo uže obilo število romarjev sešlo pred Vatikanom, in jeli smo se podajati v znotranje prostore. Pri prvem vhodu stražilo je vojaštvo novo-italijansko, in uže koj tukaj se je bilo treba opravičiti z vstopnicamj. Pri drugem vhodu stali so na straži uže papeževi Švicarji, ki so bili ta dan opravljeni v polni paradi. Mislim, da je tu pravi kraj, popisati nekoliko njihovo opravo, katera spominja nekoliko na čase srednjega veka. Hlače imajo zelo široke, ki se pa tik pod koleni popolnem zožijo, na pr. enako tako, kakor jih nosijo Bošnjaki. Zgornji del života pokriva nekak jopič (Blouse). Oboja ta obleka je po celem životu dol rudeče-rumeno-črno progasta. Od kolen naprej dol imajo črno-rumeno progaste nogo-vice, na nogah pa starošegne čevlje. Na glavi nosijo čelado (Pikelhaube) z velikim belim žimnatim čopom. Kot orožje imajo čez pas pripeti meč, namestu puške pa starošegno sulico (Hellebarde). Poleg Švicarjev varuje Vatikan še trojna druga straža. Prva je „Guardia Pala-tina", ki nosi dolge in široke rudeče hlače s širokim rumenim našivom (Porte) ob strani; zgornji život pokriva začrneli frak z zalimi rumenimi naramniki (Epaulette); na glavi nosijo nizko kapo (čako) s šibkim, visokim belim čopom na sprednji strani. Kot orožje služi jim puška z dolgim močnim bajonetom. — Druga straža je „Gen-darme Pontificio". Le-ti nosijo bele kratke hlače; škornje segajo jim čez kolena; zgornji del života pokriva začrneli trak, konec rokavov in za vratom belo opasan, enako imajo bele naramnike (Epaulette), in prsi okinčane z belimi vrvicami (Fangschniire). Za oglavje imajo visoke kosmate kape, zelo enako take, kakor so jih nosili nekdaj avstrijski grenadirji. Okinčane so na levi strani ob sredi z rudečim čopom, od katerega se vije prek srede na desno stran bel vrvičast nakit. Za orožje imajo plitvo - zakrivljeno močno sabljo v železnih nožnicah (Schleppsabel). Tretja straža imenuje se „Guardia No-bile". Uže njeno ime, pa tudi obleka kaže neko posebno odličnost. Na glavi nosijo čelade (Helm) z naprej zakrivljenim grebenom, nekoliko enako našim dragoncem; na levi strani imajo belo-pernat čop, na zadnji strani čelade pa visi dolg črn konjski rep noter dol čez vrat, enako tako, kakor nam stari ljudje pripovedujejo, da so jih nosili nekdanji francoski konjiki (za čase prvega Napoleona), zarad česar jih je naš narod imenoval: „Re-parji". Rudeči frak je na ovratniku, na ramah, po vsem sprednjem delu prsi in konec rokavov bogato obšit z zlatimi olepšavami; enako jim sega tudi čez levo ramo in pod desno pazduho širok zlati pas. Tudi sablja visi jim na zlati porti. Hlače imajo bele, škornje segajo čez kolena; ostroge na petah pa kažejo, da so to papeževi konjiki in kakor sem zgorej omenil, nekaka papeževa častna straža.
(Dalje prihodnjič.)
246
Spomini
aa veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levienik. (DaJje.)
Ako bi kdo utegnil vprašati: čemu je pa treba sv. Očetu toliko in tako zalo opravljenih stražnikov, naj mu bo v odgovor: Oni so še vedno, in ostanejo papež-ki'al|\ namestnik Kristusov na zemlji in v dušnih zadevah za-povednik čez dve sto milijonov vernikov; obdani pa so vendar vedno okrog in okrog od smrtnih sovražnikov. Ako bi se le-ti ne bali za svojo lastno kožo, Bog ve,
247
kaj bi se bilo uže zgodilo s papežem in Vatikanom! Opaznost pa je mati modrosti.
Po tej pomudbi pri papeževi straži povrnimo se zopet k svojemu predmetu nazaj. — Ko smo prestopili znotranje prostore Vatikana, šli smo po mnogih širocih marmeljnastih stopnicah ter dospeli najprej v neko manjšo dvorano; ko smo se pa po večem ondi zbrali, peljani smo bili v najobširnejši prostor, kar jih šteje Vatikan. Je pa to velikanska dvorana, ki se nahaja ravno nad vso lopo (predcerkviščem) Št. Peterske bazilike. Iz srednjega okna te dvorane, odkjer je prelep razgled na Št. Peterski trg, delili so navadno papeži na Velikonoč in na praznik ss. Petra in Pavla apostoljski blagoslov pred baziliko zbranemu vernemu ljudstvu. Novi časi, časi oropanja apostoljskega prestola, odpravili so tudi ta prelepi obred. Lastnega imena ta dvorana nima; tudi s posebnimi olepšavami se ne ponaša, toraj sprejemajo sv. Oce v njej le romarje, kedar se jih snide nenavadno veliko število. Za ta dan vravnan je bil na levem koncu dvorane prekrasen prestol (tron) za sv. Očeta; ob obeh straneh stalo je 28 naslonjačev (Armsessel) za preuzvi-šene gg. kardinale, in zraven še nekaj stolov za druge duhovske prvake. Precej prostora na sprednji strani prestola (na pr. šesti del dvorane) je bilo omejenega kot posebno odločeni kraj za romarske odličnjake; po sredi dvorane so stali Švicarji v dveh gostih vrstah (Spalier), ter s tem delali prosti pot proti prestolu. Po obeh straneh velikanske dvorane pa je bil odločen prostor za nas druge romarje.
Ko smo  prišli okoli  11. ure   v dvorano ,  hitel je vsak romar,  prisvojiti si tak prostor,   ki bi bil najbolj vgajal njegovi vidoželjnosti.  Da se je vse gnjetlo v bli-žavo prestola, je stvar naravna, s tem pa je rastla vročina,  ki je bila tudi ta dan od zunaj nenavadno huda, v dvorani skor do nestrpljivosti. Dolgo nam je bilo čakati trenutka, ki seje smel imenovati krona našega romanja ,  pa   še le okoli pol  1. ure nastane po dvorani hipoma šumenje zavzetja, ko krepki glas poveljnika za-kliče Švicarjem: „Pozor!" V tem trenutku jel se je po-mikovati od glavnega portala gor ven veličasten sprevod. 28 prevzvišenih   gg. kardinalov  korakalo je  v počasni hoji gor skoz dvorano, za njimi pa je neslo dvanajst v višnjevo-rudečo svilo oblečenih mož na visoki nosilnici, imenovani „apostoljska sella", na prekrasnem tronu sedečega sv. očeta Leona XIII.    Ob   straneh korakala je fastna straža, in nesli se tudi po šegi jutro-deželni veliki vetro-mahalnici iz velikih in prekrasnih belih (menda štrusovih) peres.    Na žnablih  vseh  do 3 tisoč nazočih romarjev in  druzih zbranih Slovanov menili smo  brati od dna  duše  in  srca  prihajajoči   slavoklic:   ;;Zivio!^ toda: globoko spoštovanje  vdusilo je glasni izraz neizrekljivega navdušenja,   vse šinilo je molče na kolena, da bi prejelo apostoljski blagoslov, katerega so sv. Oče neprestano delili na desno in levo.    Kakih 10 minut je trajal čas velikanskega sprevoda skoz dvorano.   Ko dospejo na njeni konec, stopijo sv. Oče iz „selle", podajo se proti prestolu, se vsedejo na-nj, prevzvišeni gg kardinali in  drugi   cerkveni  odličnjaki  priklonijo   se jim molče, ter zasedejo svoje prostore.   Bil je to res veli-kansk, nepopisljiv prizor.    Gledati   nam  je bila sreča v sredi kardinalskega  zbora poglavarja in Očeta vsega vesoljnega krščanstva,   škofa vseh škofov,  ter namestnika Kristusovega na zemlji.  Zdaj so se podali sv. Očetu darovi,  ki so jih prinesli za Nje romarji iz daljne domovine;   vzročile  so   se Jim  tudi adrese glavnih treh slavjanskih rodov:   hrvaška,   češka  in poljska.   Imeli smo seboj tudi  Slovenci  svojo  lastno  adreso,   katera je bila sv. Očetu vendar še le poznej izročena, in sicer
po prevzvišenem gosp. kardinalu Leđochowski-u. *) Da bi vsa ta pisma sinovske udanosti bolj na drobno razpravljal in ponavljal njihov obseg, pač bi bilo preobširno in bi presegalo tudi moj namen. Povem naj le toliko, da je vsak narod v izbranih besedah izraževal udanost do sv. apostolskega prestola, ljubezen do poglavarja sv. Cerkve, ter zahvalnost za vse milosti, ki jih je sprejemal in jih še sprejemlje ves katoliški svet od namestnika Kristusovega na zemlji. Poleg pisanih adres je pozdravil milostljivi gosp. diakovarski biskup Jurij Strossmajer na prestolu sedečega sv. Očeta z daljim latinskim govorom. Besede njegove priličiti bi se bile zamogle tekočemu medu. Tudi ta govor ponavljati ne vtrpim. Ako ga kdo želi brati, najti ga zamore poslovenjenega v knjižici: „Glasi katoliške družbe. Zvezek XVI. V Ljubljani 1882, str. 57—62." Akoravno jih je bilo mnogo med romarji, ki latinski ne umejo, sa vendar vsi mil. gosp. govornika pazljivo poslušali; ko pa je, zagotovljaje v imenu vseh sv. Očetu zvestobo in udanost, izrekel na podlagi besed sv. Ambroža: „Ubi Petrus, ibi ecclesia^ (kjer je Peter, tam je Cerkev) je zadonel po vsej dvorani gromoviti „živio !^ — Govor svoj skončal je milostljivi gosp. škof s prošnjo za podelitev sv. apostoljskega blagoslova.
Koj za tem se vzdignejo sv. oče Leon XIIL od svojega sedeža, da bi (kar je za visoko stališče papeževe časti pač kaj nenavadnega) stoje odgovorili na ogovor Strossmajerjev, in sicer tudi v latinskem jeziku. Kdor hoče ta odgovor sv. Očeta brati, zavrnemo ga na ;;Danico^ 1. 1881. list 28.; jaz omenim edino le besed, ki so jih izustili kmalu spričetka govora, namreč^ »Bog nas je potolažil z Vašim prihodom!" Cez obličje sv. Očeta bila je ves čas razlita neka nadnaravna Ijubeznjivost in prijaznost; glas njihov bil je jasen in čist enako krhko-donečemu zvonu, in imel je nekoliko enakosti z govorom rajucega knezoškofa dr. Jerneja Widmerja. Govorili so bolj počasno, premišljeno, kar nas je zopet nekoliko spominjalo navade ranjc. dr. Jan. Bleiweisa-Trsteniškega.
Skoraj ^/4 ure govorili so sv. Oče. Vse jih je molčć poslušalo; vseh oči bile so obrnjene v Nje. Ko so pa skončali svoj govor, zapojo s krepkim glasom:
;,Sit nomen Domini benedictum!^^ na kar smo navzoči romarji odpeli z gromovito-donečim:
;;Ex hoc, nune et usque in seculum". Na to zapojo zopet sv. Oče:
;;Adjutorium nostrum in nomine Domini!" — mi romarji pa zopet gromovito-doneče:
;,Qui fecit coelum et terram".
Ko pa so sv. Oče zapeli: „Benedicat vos omnipo-tens Deus!" —zgrudilo se je vse na kolena, prejeti njihovi apostoljski blagoslov, katerega so nam pevaje podelili. Poleg mene stoječi gosp. P- Benedičič pa mi je djal: „Mnogokrat sem bil uže pri papeževih avdijencah navzoč, pa še nikdar niso podelili tako slovesno apostoljskega blagoslova, kakor danes."
(Dalje prihodnjič.)
*) Ako kdo to adreso brati želi, najde jo natisnjeno v 28. listu „Danice" 1. 1881. — Skazali so bili sv. Oče slovenskim romarjem čast, da so jim na to pismo verne udanosti tudi odgovorili, in sicer dne 15. septembra 1881. Došel je bil odgovor prečastnemu gosp. starološkemu dekanu Matej ti Kožuhu, in je natisnjen v 41. listu „Danice"  1881.
Pis.
262
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levienik.                                 I
(DaJje.)
Iz „Monte Pincio" podali smo se zopet po drugem potu navzdol, ter prišli med drugim tudi memo spominskega kipa rajnega italijanskega kralja Viktorja Ema-nuela, ki je postavljen tik, vendar pa precej široko nad ljudskim trgom (Piazza del Popolo). Ker se pa ne prištevam med občudovalce niti njegove osebe, še manj pa njegovih činov, šli smo s tovarišema jaderno urnih korakov naprej. Pot naš pripeljal nas je ravno na zgor imenovani trg, odkjer smo bili kmalu tudi na stanovanji. Bližala se je uže noč. Pri večerji izvedel sem novico, ki mi je bila prav zelo ogrenila moj večerni obed. Preč. gosp. dekan Matej Kožuh povedal mi je namreč prvi, da smo bili glede avdijence prejšnji večer slabo podučeni. Ne le mm. gg. škofje, prelati in po-samesni odličnjaki raznih narodnosti, ampak vsi romarji od prvega do zadnjega spuščeni so bili v neposrednjo bližavo sv. Očeta; vsak smel in zamogel Jim je poljubiti nogo, in vrh tega je še vsak vnovič in posebej prejel od Njih apostoljski blagoslov. Neizrečeno sem bil otožen zarad te novice, in jezil se nad tiste, ki so hoteli bolj papežki biti, kakor sv. Oče papež sami. Edino le vsled krive napovedbe prejšnjega večera je bilo nekoliko romarjev (in ž njimi tudi jaz) zapustilo kmalu po glavni avdijenci dvorano; ako bi si bil pa le v sanjah domišljevati mogel, kakošne sreče morem biti deležen, ne bila bi me spravila prej živa duša iz Vatikana, magar če bi mi bilo čakati do večera. Pa tudi še nekaj druzega me je žalilo. Imel sem namreč pri avdijenci pri sebi nek prelepi kranjski narodni izdelek s slovenskim napisom, katerega bi bil o tej priliki sv. Očetu lahko sam osebno izjočil, kakor mi je bil svetoval prečastni kanonik dr. Črnčič. Z mojim prezgodnjim
263
odhodom iz Vatikana zamudil sem bil tudi to lepo priliko. (Izročen je bil ta darek pozneje po posredstvu gosp. P. Benedičiča prevzvišenemu gosp. kardinalu Le-docliowskemu, kateri poslednji ga je pozneje sv. Očetu sam v njih lastne roke oddal. Namen moj je bil tedaj vendar le dosežen, le — žalibog — tako ne, kakor sem želel jaz sam.) Sploh smo Slovenci sprevideli, da smo bili povsod odrivani le bolj na zadnja mesta; to se je videlo med drugim glede na govor (pridigo) preč. gosp. dekana Kožuha, kakor tuli pri spominskih svetinjah, katere smo bili še le dolgo po našem domohodu, ter po mnogih vprašanjih in pisanjih dobili v last. Teh zadev omenil sem zato, da čč. gg. bralci razvidijo, da naše romanje ni bilo tudi brez pelina.
Osmi in zadnji dan našega bivanja v Rimu (6. julija) zazori. Ker sem po naključji imel jaz še vozni listek (Retourkarte) nazaj do Jakina, prosil me je čast. g. Peterlin uže prejšnji večer, naj ga mu prepustim, ker bi rad obiskal nazaj grede tudi še Asis, rojstno in tudi smrtno mesto slovečega sv. Frančiška Serafinskega. Postavili so bili sicer s pričetka severni Slovani (Čehi in Poljaki) za nas vse obiskanje Asisa v svoj romarski program; al primanjkalo je bilo za to časa. Grosp. Peterlin pa je na vsaki način želel obiskati imenovani kraj, za kar je potreboval moj vozni listek, katerega sem mu tudi rade volje odstopil. On je toraj ta dan (6. julija) koj z jutranjim vlakom zapustil Rim. Mi drugi Slovenci podali smo se to jutro še prej proti sv. Klemenu, kot prejšnje dni. Zlasti ti, ki smo bili odrinili iz Trsta v jutro dne 28. junija s prvim parnikom (^Stambulom^O? nismo bili vkljub najboljše volje še plačali ne prevožnje iz Trsta v Jakin, in tudi daljne vožnje do Rima še. Tudi nam ni bila natančno znana še ura odhoda iz Rima. Iskali smo sicer uže več dni gosp. monsignora Stojalowski-ja kot voditelja Poljakov, da bi mu bili poravnali svoj dolg, in zmenili se z njim zarad vožnje nazaj; ali nikoli se nam ni posrečilo, najti ga. Gospića Lahainer zvedela je bila, da stanuje pri čč. gg. 00. Passionistih, ki imajo svoj samostan poleg svetišča „Pri sv. Stopnicah". Podali smo se tja; al ondi ni nihče nič vedel za-nj, pač pa so nam rekli, naj gremo v samostan k ssv. Janezu in Pavlu, kjer je nastavljena večina poljskih romarjev. Bali smo se sicer, da bomo zamudili našo slovensko pridigo pri sv. Klemenu, ki je bila napovedana za to jutro ob 8. uri; al razgovor z gosp. mons. Stojalowskijem bil je tudi vendar le nujno potreben; toraj smo se napotili iz lateranskega trga po ulici, ki se nam je pokazala, da pelje naravnost proti ssv. Janezu in Pavlu. Pot bil je dovolj dolgočasen, ker je bil po italijanski navadi ograjen po obeh straneh z visocimi zidovi; zatoraj smo še bolj hiteli, in res kmalu tudi dospeli na zaželeni kraj. Kogar zopet ondi nismo našli, bil je iskani gosp. monsignor. Stanoval je pa v resnici tam; al odšel je bil uže k sv. Klemenu.
Ker smo se nahajali uže ravno pred cerkvijo ssv. Janeza in Pavla, podali smo se za ene trenutke v njo. Zunajnost njena ni nam obetala nobenih posebnost, zato smo pa bili toliko bolj iznenadjeni, videti v zno-tranjih prostorih zopet jako zale lepote. Cerkev stoji na kraji, kjer je bila hiša imenovanih dveh ssv. bratov. V sredi cerkve vidi se skoz omrežje mesto, kjer so jima trinoški vojaki odsekali glavi. Pod glavnim altarjem hranjene so v krasni porfirni trugi njune sv. koščice. Desni strani cerkve prizidana je krasna nova kapela sv. Janeza od Križa, kjer je ta svetnik tudi pokopan. Vhod v njo opet in obdan je bil z prezalimi zastori in ogrinjali, še skoraj lepše, kakor so bila zagrinjala pri svetemu Klemenu. — V tej cerkvi shranjuje se tudi še mnogo drugih imenitnih svetinj. V bližnjem samostanu  vidi se v kapelo spremenjena soba,  kjer je
sv. Janez od Križa mnogo let stanoval.   Nahaja se ondi še mnogo od njega rabljenega pohišja, obleke, knjig in enacih stvari;  al za ogledovanje vsega tega zmanjkovalo nam je časa, ker bila je ura uže 8 proč.   Glavna naša skrb bila je,  priti zdaj   po  najbližjem potu k sv. Klemenu,  da bi ne zamudili govora gosp. Kožuhovega. Gospića Lahainer, ki je italijanščine zmožna, prosila je nečega gospoda,  naj  bi  nam  to naznanil.   Nič ni bil kaj prijazen proti nam; vendar nam prošnje ni odrekel, ampak pokazal nam cesto, po kateri naj gremo. Podali smo se po njej; pa hodili smo tako dolgo, da sem uže za resnico mislil,  da nas je mož naplahtal.    Še le, ko smo v daljavi vgledali  čez  cesto razpeti Konstantinov! slavolok, spoznal sem, da gremo vendar le prav.
(Dalje prihodnjič.)
270
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levienik. (DaJje.)
Ko smo prihiteli vsi spehani k sv. Klemenu, podali smo se koj v cerkev. Ura nam je namreč^kazala, da smo utegnili zakasniti uže precej pridige. Skoda, da je bilo res tako. Vendar je pa trajal govor še precej dolgo, in to nas je vtolažilo. Veselilo, res prav zelo veselilo nas je v srce, videti, kako zelo pazljivo so slovanski romarji poslušali našega prečastnega gosp. govornika, in zlasti na obrazih Dalmatincev (ki so se po svoji noši lahko poznali), menil sem brati to, kar nam je Slovencem djal v „Hotel Roma" mil. gospod biskup Strossmajer, ko smo se mu šli nečega dne vskupno poklonit, namreč: „Mi bi morali biti vsi eno!" Zanimal se je za gosp. Kožuhovi govor tudi še posebno čast. gosp.   vrednik nekega hrvaškega cerkvenega čas-
nika, kateri je prosil nekega slovenskega gosp. župnika, naj mu blagovoli poslati dotični list „Danice^,   ako bo ona govor morda ponatisnila.   (Če bi želel  brati kak spoštovani g. naročnik „Novic" to pridigo, zavrnemo ga na 31. list ;,Danice" 1. 1881., kjer jo najde natisnjeno.) Po slovenski pridigi pontificiral je v rumensko-slovea-skem obredu zopet mil. gosp. Strossmajer.   Kaj posebnega bilo je tudi to,   da so ta dan pospremljevali prelepo petje glasovi dobro donečega harmonija, kar nobeu prejšnji dan  naših  slovesnost pri sv. Klemenu ni bilo. Omenjeno naj bo, da se je bilo gospici Lahainerjevi in meni vendar posrečilo , v sredi velike gnječe pri sv. Klemenu najti gosp. mons.  Stojalowskita.    Nameravali smo mnogi Slovenci, voziti se nazaj grede s Poljaki do Jakina, obiskati z njimi tudi še slovečo Loretto, potem pa podati se po suhem skoz zgornjo Italijo, kjer bi bili zamogli  videti še mnogo slovečih mest,   kakor na pr. Sinigaglio   (rojstno mesto neumrljivega rajnega papeža Pija IX.); dalje ležijo ob naši projektirani popotai črti veča mesta: Pesaro, Rimini, Cesena, Forli, Faenca, Imola (kjer so bili tudi rajni sv. Oče Pij IX. en čas za škofa*), Bolognia, Ferrara (močna trdnjava, v kateri je za čase papeževega gospodarstva čez one pokrajine imela  Avstrija dolga leta svojo vojaško posadko  v obrambo   pravic sv. apostoljskega prestola), Rovigo, sloveča Padova (kjer počiva truplo sv. Antona Padvanskega), posebno pa Benetke, ta čudovita kraljica morja.    V resnici: jako  znameniti in mikavni popotni načrt!   Vendar nam je to popotno črto odsvetoval uže poprej gosp. P. Benedičič,  češ, da je gotovo po zgornjem Italijanskem še veča vročina kot v Rimu; da dalje za popotnika,  ako pride iz „Večnega Mesta^, nimajo ostala italijanska mesta,   akoravno so sama na sebi velika in znamenita,   vendar  nobene posebne mikavnosti,  ker vtisi, katere prinesejo popotniki iz Rima, zatemnujejo vse drugo.
Poleg tega nas je dolga vožnja v italijanskih slaboglasnih vozovih 3. reda uže sama na sebi dovolj skrbela. K temu odsvetu in pomislikom pridružil se je zdaj tudi še gosp. mons. Stojalowski, ki nam je kot najbolje svetoval: da gremo s Poljaki v Jakin in Loretto, potem pa se prepeljamo s parnikom „Stambulom^, ki nas v Jakinu čaka, koj naravnost čez Jadranska morje nazaj v Trst. Djal je tudi, da, če hočemo videti na vsak način Benetke, storimo najbolj prav, ako se iz Trsta nazaj tje prepeljemo, ker je romarjem zagotovljena na polovico znižana prevožnja.
(Dalje prihodnjič.)
*) Naj bo kot zgodovinska drobtinčica o tej ugodai priliki omenjeno, da se je bil v tem mestu poklonil kot bivšemu tadanjemu ondotnemu škofu Maštaj-Ferretiju (poznejšemu papežu Piju) naš slavnoznani rojak, rajni mil. gosp. novomeški prost vitez Simon Wilfan. Malokateremu je morda znano, da je bil ta naš č. g. rojak mnogo let vojni kaplan pri ljubljanskem 17. peš polku, takrat zvanem Hohenlohe-Langenburg. Zarad puntarskega gibanja (v komur so bili Lahi vedno mojstri) nahajal se je naš polk taista leta dalj časa po Talijan-skem, in prišel med drugim tudi v Imolo. O tej priliki šel se je tedaj Č. g. rojak poklonit mil. gosp. škofu Maštaj-Fer-retiju. Se poznejša leta mil. gosp. prost Wilfan ni mogel nikoli dosti prehvaliti velike prisrčnosti, prijaznosti, Ijubeznji-vosti in ponižnosti, katere lastnosti so uže takrat poznejšega papeža Pija IX. moČno odlikovale; živeli so pa nek tudi uže takrat, akoravno po rodu grofovskega stanu, tako priprosto, da se je bilo čuditi. Vsa njihova domaČa opravila in posle oskrboval je nek le eden strežnik.                                     Pis.
279
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi eni k. (DaJje.)
Po vseh predstojećih nasvetih in razmerah sklenili smo bili, ravnati se po predlogu gosp. mons. Stojalow-ski-ta, ki nam je bil naznanil, da je čas odhoda iz Rima določen na nocojšnji večer ob 8. uri. Tudi večina ostalih slovenskih romarjev bil je ta nasvet všeč. Po skončani božji službi dri sv. Klemenu poslovili smo se z nekako otožnim srcem od svetišča, ki nas je skozi štiri dni tako slovesno sprejemalo v svoje prekrasno-ozališane prostore, ter nam pripravljalo toliko dušnega veselja.
Od sv. Klemena napotili smo se zopet naravnost proti Vatikanu, kjer je bila ob dopoldanski pol 10. uri napovedana znanstvena akademija, in to sicer po izrečeni volji sv. Očeta papeža samega. Cerkvene slovesnosti preteklih treh dni imele so namen, poživiti srca romarjev z verskimi blagostmi, in vtisniti v njih duše neizbrisljiva čutja in spomine na navzočnost v sv. Rimu; ob enem pa poveličati tudi češčenje velikih slavjanskih apostolov ssv. Cirila in Metoda. Temu dnevu (6. julija) pa so hoteli enako sv. Oče sami vtisniti pečat narodne svečanosti in pobratimstva vseh slovanskih plemen ne le med seboj, ampak ob enem tudi nekakega poroštva njihove bratovske sloge (v najlepšem pomenu te lepe besede) pod krilom sv, apostoljskega prestola. Res, misel in želja uzvišena, neprehvaljena, neprekosljiva !
Za vdeležbo akademije delile so se zopet nove vstopnice; pa na marsikaterega nevoljo točilo se nam tudi v tej zadevi ni „čisto vino". Reklo se nam je nekako, da se vstopnic ne bo razdalo mnogo; vsak pa, ki jo bo imel, zamogel bo peljati več soromarjev s saboj k akademiji. Jaz sem bil tako srečen, da sem dobil eno, zbral sem tudi več dobrih znancev krog sebe; al ko smo dospeli do vhoda, bila je ondi stroga kontrola, in straža ni nobenega brez vstopnega lista pustila naprej. Nekako razžaljen, — se ve da, ne zarad sebe, ampak zastran druzih — stopal sem po širocih marmeljnastih stopnicah za drugimi romarji navzviš; ko pa pridemo pred dvorano, ki nosi ime ;;Sala d i Concistoro" (konzistorijska dvorana), v kateri se imenujejo in izklicujejo novi kardinali in škofje, in kjer se je tudi imela vršiti akademija, čakalo nas je ondi zopet novo neprijetno iznenađenje.   Švicarji,  ki so stali pred na stezaj
oaprtim vnoaom avorane, niso pustni aooeaega vec noter, rekoč, da so prostori uže vsi prenapolnjeni. Videli smo to lahko tudi sami na lastne oči; pa če tudi temu ni bilo tako: saj nam je puhtela iz dvorane tako vroča sopara nasproti, kakor iz plaveža. Kaj nam je bilo tedaj storiti? No! vtolažba je bila lahka! Skoz vse dni nisem ; bil namreč prišel še v znotranje prostore Vatikana, in za to zamudbo hotel sem se zdaj plačati.
O Vatikanu samem bi se dale napisati debele bukve , in če bi kdo hotel vse njegove znamenitosti in posamnosti natanko ogledati, potreboval bi ne tednov, ampak dolgih mesecev. Jaz zamorem o vsem tem omeniti in govoriti le kaj malega, površnega. Velikanske njegove zgradbe vzdigujejo se, kakor sem^ob svojem času povedal, ob desni (episteljski) strani St. Peterske bazilike. Ta ogromna palača je bivališče papežev, ob enem pa najuzvišnejši sedež umetnosj;! celega sveta. Uže v najstarejših časih stala je ob St. Peterski baziliki palača, v kateri so stolovali papeži od časa do časa; ob enem pa v njej nakazovali stanovanja najvišim osebam, cesarjem in kraljem, ki so priromali k grobom ssv. apostolov. Prava rezidencija papežev bila pa je od časov, kar je bil cesar Konstantin podaril katoliški cerkvi mir, prav za prav palača ob lateranski baziliki, zvana „Patriarhališče". Kakor je bilo tudi uže o svojem času povedano, razpadla je bila ta palača za časa papeževega bivanja na južnem Francoskem.
Urban V. in Gregor IX. izvolila sta si toraj po svoji vrnitvi v ,,Večno Mesto" Vatikan v svojo stanova-lišče, in od takrat postal je papeževa rezidenca. Bila sicer ta palača takrat ni ne velika in ne lepa; ' toda uzvišeno stališče najvišega poglavarja Cerkve na vsi zemlji; novo oživljena umetoljubnost rimljanska in hkratna vnema papežev-naslednikov za vse najlepše, kar zamore vstvariti umetnija: vse to delovalo je vzajemno, postaviti in izgotoviti novi Vatikan, kakoršen se kaže obiskovalcem sedanji čas.
Le po večem naj omenim papežev, ki so si prisvojili največ zaslug pri prenaredbah Vatikana.   Uzvišeni načrti in ogromni naklepi (projekti) papeža Nikolaja V. so  v tej zadevi znani vsemu svetu.   Papeževa stanovanja bila so po njem vsa predrugačena;  vendar je od onih stavb   ostala edino  le  po njem imenovana kapela nespremenjena do naših časov.   Drugi starejši oddelki sedanje palače segajo v dobo Siksta IV. (1471—1484). On sozidal je med drugim tudi znano sikstinsko kapelo, katera se nahaja v onem oddelku Vatikana, ki se naslanja na Št. Petersko baziliko.   Njegov naslednik Inocenc VIII. postaviti je dal kakih štiristo korakov od prejšnje palače na severni  strani  in  proti  vrhu višine „Monte Mario" ono poletno poslopje,  ki se zarad prelepega  daljnovida  zove:   „Belvedere^^    Predelovali  so delje Vatikan papež Aleksander VI.; papež Julius II. pa  ga^je spremenil po arhitektu Bramante-tu,  ki je zidal  St.  Petersko  baziliko,  v  največo  palačo  vsega sveta.   Tudi papež  Pij VII.   zvršiti je dal še en  oddelek.   Zarad vseh teh mnogih prenaredeb, dozidanj in prezidaoj   se  sicer Vatikan   ne zamore imenovati pravilna celota;  to tudi skoraj ni mogoče,   če  pomislimo, da šteje 22 dvorišč, tri kapele,  okoli pet tisoč dvoran in sob,  mnogo galerij, koridorov itd.,  v vsem  skupaj okoli enajst tisoč  prostorov.    Obseg njegovih stavb, vrtov,  vinogradov,  sprehajališč,  perivojev itd.  prekosi marsikako veliko mesto.   Spregled vse  palače iz vatikanskega trga je tedaj nemogoč; le iz vrhunca Št. Peterske kuplje videti se zamore njega ogromna obširnost.
(Dalje prihodnjič.)
280
288
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi en i k. (DaJje.)
V čast papežev naj bo povedano, da so prostori, ki so v Vatikanu vravnani in določeni umetni j i in vednostim, najbogatejše okinčani z marmeljem in drugimi dragocenimi olepšavami; enako velja tudi o dvoranah, ki so namenjene za zaslišanja (avdience) in za sprejemanje tujcev. Večina najsijajnejših krasot pa, ki odlikujejo Vatikan, zastoji iz dragocenih daril, ki so bila poklonjena papežu iz vseh delov sveta. Kako malo pa cenijo oni (papeži) svojo lastno osebo, dokazuje več kot dovolj resnični faktum, da edino, kar je v Vatikanu priprostega in brez najmanjših olepšav, je ono malo število sob,   ki  služijo papežem  samim v stanovanje.
Papeža Pij VII. in Gregor XVL , bivša nekdanja meniha , tudi v Vatikanu nista postala nezvesta pripro-stosti samostanske sobice, v kateri sta bivala poprej.
O priprostosti sob, v katerih so stanovali rajni sv. oče Pij IX., bilo je dovolj velikrat govorjeno. Noben blišč in tudi najmanjši kinč ni bil v njih videti; tal, s priprosto opeko vloženih (kar v Rimu ni kaj nenavadnega) , ni pokrivala nobena preproga; tudi peči sobe niso imele. V najostreji zimi privoščili so si le toliko, da so si greli otrpnjene roke ob steklenici, s kropom napolnjeni; pri tem, ko so v sijajno nakrašenih predsobah tople peči razširjale prijetno toploto. In Leon XIII., kako se pa nek oni v tej zadevi obnašajo? Odgovor: javna tajnost je, kako zelo strogi so oni proti svoji lastni osebi; lahko si toraj mislimo, da vtem gotovo najmanj ne zastajajo za svojimi preslavnimi spredniki.
Da bi bili pri toliki ogromnosti Vatikana, kakor sem omenil o njem le površno, zamogli ogledati vsega, ali vsaj obhoditi ga, na to pač ni bilo misliti. Manjkal nam je v to tudi potrebni voditelj. Na dober namen podalo se nas je več romarjev od dvorane, kjer se je imela vršiti znanstvena akademija, naprej, češ: bomo uže kam prišli. Dospeli smo kmalu na prostorno dvorišče, konec katerega vabile so nas široke kamnite stopnice k vstopu v drugi oddelek Vatikana. Naključje bilo je vidoželjnosti naši prijazno: prišli smo namreč v vatikanske starinske muzeje, kjer je, bi djal, v neštevilnih, dvoranam enacih hodiščih razpostavljenih na tisoče in tisoče starinskih podob, doprsnih kipov slavnih mož, paganskih malikov, spominkov, mrtvaških rakev (sarkofagev), kopeljnih kadi, orodja, posod, živalskih podob in Bog zna, kaj še vsega. Vse to zgotovljeno je iz najžlahtnejšega in raznobarvnega marmeljna, ali pa iz brona. Po večem so to izdelki starodavnih Egipčanov, Grkov in Rimljanov, in ko bi človek ne videl sam tacih umotvorov z lastnimi očmi pred seboj, ne verjel bi, na kaki visoki stopinji bila je umetnija uže pred dva do tri tisoč letmi. Vidijo se posamesni izdelki, o katerih se sme reči, da njihovim stvoriteljem marsikdo, ki si prilastuje naše čase naslov „umetnik", še jermenov od črevljev odvezati vreden ni.
Za mnogo stvari je kar naravnost dvomljivo, bi jih li izgotovil kdo dandanes v toliki popolnosti. Kako bi morali biti hvaležni toraj Rimljani papežem med drugim tudi zarad tega, ker so z največo in neumorno skrblji-vostjo ter nesoštetimi stroški zbirali plode tolike vele-umnosti, in zabranjevali, da se niso raznesli na vse vetrove, ampak ohranjeni ostali Rimu.
Kakošna šola pa so ti muzeji in njihovi neštevilni umotvori tudi za vse, ki se truditi in brigati hočejo za napredek v kiparstvu! Videti je bilo ta dan res tudi več umetnikov, ki so si risali posamesne predmete, in eni posnemali jih tudi po fotografičnem aparatu. In s tolikimi neštevilnimi izdelki napolnjenih dvoran, koliko jih je! Ko bi bil človek sam, bal bi se bil, da bi se ne zgubil v njih. Mnogo teh prostorov meji na Vatikanske vrte; od bliščečega južno-poduebnega solnca obsijane prijetne zelenjadi, ki so se deloma ovijale okrog oken, deloma pa popolnem zagrinjale jih, spominjale so nas kar naravnost na raj.
V muzejih vsrečilo se nam je bilo, najti znanca, ki nas je peljal od tam v tretje nadstropje v dvorane, kjer se shranjujejo in so razpostavljene slikarije (Pi-nakothek, Gemaldesammlung). Ako so nam muzeji kazali po večem izdelke starodavnih paganov, videli smo tu najizvrstnejše umotvore prvakov slikarstva iz krščanskih časov, če se ozremo v zgodovino vatikanske sli-karnice, najdemo, da ona ni ne stara, in tudi ne tako slik bogata, kakor bi marsikdo morda pričakoval. Pij VIL še le utemeljil jo je, prepustivši za njo one slike, ka-
289
tere so bili Francozi (ta najbolj omikani narod našega veka!?!) za čase slaboglasnih svojih prekucij oropali, zavlekli jih v Pariz, vsled pariškega miru leta 1815. pa jih morali nazaj izročiti pravnim lastnikom. Pij IX.. v vseh svojih delih in početjih velik, pomnožili so zbirko izdatno; vendar šteje ona v vsem le dvainštirideset slik. Al o vseh zamore se reči, da so najizvrstnejše celega sveta. Nobene ni med njimi, ki bi ne bila sloveča ali glede umetnije ali pa umetniške zgodovine; mnogo njih spada k umotvorim prve vrste.
Prešla vni slikarji Fiesole, Leonardo da Vi ne i, Perugino, Rafael, Domenichino, Tician, Mu-rillo in mnogo drugih živijo po svojih preumetnih izdelkih v tej slikarnici še dandanes, in bodo živeli, dokler ostanejo umotvori njihovih mojsterskih rok. Slike: Zadnje obhajilo sv. Jeronima (delo Domenichina), Marija Folinjska (Madona di Foliguo) in Kristusovo spre-menjenje na gori Tabor (dela preslavnega Rafaela); altarna slika Ticijanova; Madona na prestolu (delo Peruginovo); pokop Kristusov (delo Caravaggia); sv. Romuald (delo Sachievo) prištevajo se zarad velikosti in izpeljave med najbolj sloveče vse zbirke. Vložene so v široke zlate okvire, in so nataknjene ob stenah na močne železne palice, ter vravnane tako , da se velikim durim enako lahko povoljno pregibljejo. Ta naredba (pregibanje) služi menda najbrž v to , da si slikarji, katerih se baje vedno kaj ondi nahaja (tudi v dan naše nazočnosti ni bilo brez njih) postavljajo slike ali v povoljno svitlobo , ali senco , ali sploh kakor jim je za ogledovanje in kopiranje bolj služno in priročno. Pač nisem z lepo pogrešal dobrih in bistrih oči kje tako občutno, kakor ravno v tej slikavnici, kjer so tako blizo skupaj videti izdelki najbolj slovečih slikarskih mojstrov celega sveta.
Uže ko smo šli iz muzejev v slikarnico, prišli smo bili v neki koridor, kjer nam je donelo iz dvorane „Sala di Concistoro" (kjer se je vršila znanstvena akademija), prekrasno petje nasproti. Naravna stvar bila je tedaj, da smo zdaj, ko smo si ogledali slikarnico, glede akademije sklenili poskusiti še enkrat svojo srečo. In v resnici: želja ni ostala brezvspešna. Vsled silne vročine in tudi zarad jako obširnega programa zapustilo je bilo uže toliko poslušalcev dvorano, da je stalo uže <;el6 nekaj sedežev na razpolaganje. Prišli smo bili pa tudi drugač o prav srečnem trenutku k akademiji. Vršila se je namreč ravno pevska točka, kakor kaj ena-cega še nisem čul. En zbor nahajal se je v zadnjem desnem kotu dvorane, obstal je po večem iz samih debelih glasov (basov), in pel tako mogočno , tako veli-kansko-krepko, da bi se bila, — naj se poslužim tega izraza — kmalu tla stresala pod nogami pevcev. Drugi zbor pa se je nahajal na sprednji levi strani dvorane blizo papeževega prestola, ter je z mehko-tihimi glasovi narejal jek (Echo) prej omenjenemu zboru. Tako osnova, kakor tudi izpeljava tega speva bila je silno umetna, nepopisljivo veličastna, neprekosljiva; vse po dvorani stalo je nepremakljivo , in je strme ter tiho molče poslušalo neprekosljivi spev. O sklepu pa je vse po dvorani z gromovitimi slava- in živio-klici odlikovalo pevce. Vse ravno povedano, zraven pa krasota dvorane, na sprednji glavni strani gor ii vsemu temu pa še na bogato-ozališanem prestolu sedeči sv. oče Leon XIIL v belem talarju, njim ob straneh na baržunastih stoleh zbor kardinalov in druzih visocih cerkvenih dostojnikov: vse to je delalo nepopisljive vtise na mene, ko sem vstopil v dvorano.
(Dalje prihodujie.)
295
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi en i k. (Dalje.)
Ko so se mi čutja zopet vlegla, bila je zdaj moja prva skrb, ker nisem bil tako srečen, da bi bil v last dobil program, izposoditi si ga od katerega izmed onega malega števila odlikovanih, ki so ga bili prejeli v dar. Bil je program jako velike in elegantne oblike, tiskan Da močnem in finem papirji, vezan, in je na vrhni strani obseg vsake točke, naj je bila sostavljena v vezani (pe-semski) ali nevezani besedi, v prozi prav ob kratkem naznanjeval.   Dostavljena so bila zraven naznanila, v
katerem jeziku bo prednašana kaka točka, tudi imena avtorjev (pisateljev) kakor tudi pri govorih in deklama-cijah imena gg. govornikov. Blizu mene sedel je krepek možak, katerega mi je okusna narodna noša kazala kot rojaka dolnje Dalmacije. Prsa njegova nakrašena bila so z dekoracijo avstrijskega srebrnega križića s krono, kar mi je svedočilo, da mora biti mož na vsak način če ne druzega, vsaj odlično-zvesti Avstrijanec. Ker sem v njegovih rokah videl program, prosil sem ga, ogovo-rivši ga hrvatski, naj mi ga za trenotek posodi. Z veliko prijaznostjo spolnil je mojo prošnjo, in mi ob enem tudi pokazal v programu, katera točka pride zdaj prva na vrsto. Meni je bila vendar največa briga ta: sem li uže zamudil našo slovensko deklamacijo „Triglav Balkanu"; toraj sem urno pregledal vse uže dovršene točke. Na moje veliko veselje videl sem, da se še ni vršila, marveč mi bo treba še precej dolgo čakati, predno da pride na vrsto.
Ker se mi ni nikamor mudilo, sklenil sem bil, vkljub precej velike toplote ostati v dvorani ne le do naše slovenske deklamacije, ampak sploh do sklepa akademije. Navdajalo me je nekoliko tudi upanje, da bom morebiti danes tako srečen , o sklepu priti v l3ližavo sv. Očeta, in poljubiti jim nogo, kar sem bil prejšnji dan zamudil.
Z zgoraj omenjenim Dalmatincem sva se ves čas prijazno pomenkovala, pravil sem mu med drugim, da sem učitelj iz Kranjskega, ter omenil mu redko naključje, da pesnik, rajni Matevž Lotrič, čegar duševni izdelek bo danes tu v Vatikanu v slovenščini deklamiran, ni bil le moj rojak, ampak ob enem tudi moj iskreni prijatelj in pobratim; mladi nadepolni duhovnik gosp. knezoškofijski dvorni kaplan Anton Koblar iz Ljubljane pa, ki bo pesem deklamiral, ni zopet le moj rojak, ampak tudi moj bivši učenec, ki je sprejemal od mene prve šolske uke. S tem sem bil moža nekako, kakor pri nas navadno pravimo: zdražil, da je z menoj vred težko čakal, kdaj da pride naša slovenska deklamacija na vrsto. Vendar, ko se je približal njen čas, prihajalo mi je nekako tesno pri srcu, najbolj pa še zarad gosp. Koblarja, in ko bi njegove zmožnosti in neustrašenosti ne bil zagotovljen , bi bil res v skrbeh, da bi mu kaj ne spodletelo. Ni ne nobena šala to, vpričo sv. Očeta samega, vpričo toliko prevzvišenih gg. kardinalov in cerkvenih prvakov, pa tudi v navzočnosti toliko slavnih slovanskih korifej in jezikoslovcev stopiti na govorniški oder. No, — na čast gosp. Koblarja naj bo povedano, da je svojo nalogo rešil izvrstno; ob enem pa dokazal, kako krepko-lep pa tudi milo-glasen je naš slovenski jezik.
Ker prispadajo pričujoči „Spomini" — mislim da vsaj kolikor toliko — v knjigo slovenske zgodovine; ker se je o rajn. gosp. Matevža Lotriča pesmi „Triglav Balkanu^'*) po vseh slovanskih časnikih veliko pisalo; in ker je knjiga „Zlati Vek", v kateri je natisnjena , zlasti med priprostim našim narodom le redko najti, mislim, da marsikomu vstrežem, če jo ^^Novicam^' v ponatis izročim. Ideja, ki govori iz nje, ni le originalna, ampak razodeva poleg gorečnosti, ki je navdajala srce mladega, nadepolnega, pač prezgodaj umrlega pesnika Mat. Lotriča (f 15. okt. 1864., star 24 let, se-miniški duhoven in nastopivši bogoslovec 4. leta ljubljanske škofije) za povrnitev razkolnikov v naročje Matere katoliške cerkve, tudi celo nekaj preroškega. Dežele  ob   balkanskem  podnožji  otresle so  (kakor so v
*) Triglav kot mogočni čuvaj na zapadni strani jugoslo-vanstva ponaša se v tem spevu, kako zvesto varuje on Slovence; grozi se pa nad Balkanom tam dol na izhodni jugoslavenski strani, ker on brezvestno in brezdušno prepušča sinove Slave turškemu trinoštvu.                                           Pis.
296
pesmi nekako želje razodete) zadaja leta turški jarm; daj Bog, da bi se tudi stanovuiki onih dežel vklonili rimskemu papežu, ter spoznali ga za to, kar v resnici je: za edino pravega vrhnega poglavarja krščanstva na vsi zemlji. — Pesem pa se glasi:
Triglav Balkanu.
Pridi, pridi, črna megla!
Pa zakrij mi sive glave, Bom prelival solze grenke,
Jih prilival valom Save.
Le prinesi grom doneči
Strel ognjenih hitre žare, Stresaj, vdarjaj mi Balkana,
Vari Srbe in Bolgare.
Sem pošiljal hčerko *) brzo,
Opominjal ga dolžnosti: Naj varuje sine Slave
Zmote krive, posilnosti.
Hčerka solzna se vračala.
Glase žalostne nosila: Da Bolgare, Srbe tlači
Kriva vera, turška sila.
Stresaj, vdarjaj mi Balkana,
Naj pogleda tri pečine, Ki jih dvigam prisegaje
Varujoč slovenske sine.
Varha naji je postavil
Stvarnik ob bregovih Save,
Naj posavskim prebivalcem Bran'va vero in zastave.
Prisegaje sva grmela:
„Stvarnik, Bitje trojedino! Zvesto bova jim branila
Sveto vero in lastnino!*
Glas privabi rod slovanski,
Mati skrbna ga izroča. Al te, Balkan! ni ganila
Prošnja mila, solza vroča?
Je ganila hčerko mojo,
Slavi da je obljubila: Bom sinovom tvojim žejo
Z zdravo vodico gasila.
Je ganila pišov silo,
Vetrič jim hladil bo čelo; Je ganila tičic trumo,
Da bo pela jim veselo.
Je ganila srd oblakov,
Da ne vžiga koč jim strela,
Da nevarnost vsih strahovi Zapustili so jim sela.
Tebe, Balkan izdajavec!
Tebe sam'ga nič ne gane, Ti, nezvesti, vedno sekaš,
Vedno jim ponavljaš rane!
Ti izdajaš jih neveri, Trdi mačehi nezvesti,
Pa jih trgaš iz naročja Svetega Duha nevesti.
Stvarnik, Bitje trojedino!
Cd prisego si Balkana; Pa nezvest prisegi svoji
Glej! odvrača ti Slovana.
Vse, kar stvaril si, Te moli, Vse povelja Tvoja čuje;
Balkan sam Te je pozabil, Vsaka stvar se mu huduje:
Mi je rekla Sava hitra. Da združila bo sestrice,
Pa spodbijala podnožje Bo sovražniku resnice.
Obljubili so oblaki,
Da ga strela bode bila, Da vrhove mu nezveste
V  prah minljivi bo zdrobila.
Prah vetrovi bodo nesli
V  črno morje, v globočine. Keci Stvarnik, naj zgodi se.
Da otmeš slovanske sine!
Daj jih zopet Romi sveti. Dolgo, dolgo po njih plaka,
V nji že dolgo brat slovenski Jih s poljubom srčnim čaka.
(Dalje prihodnjič.)
303
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisu je Jos. Levienik. (DaJje.)
Po slovenski deklamaciji, med katero je ves čas nekako vrelo po vseh mojih čutih, sledile so točke naglo ena za drugo. Vse vršilo se je odlično. Se le proti 3. popoldanski uri skončala se je akademija. Sv. oče vzdignili so se zdaj iz sedeža, s prisrčnim govorom zahvalili se navzočim romarjem za tolike dokaze otročje zvestobe in udanosti nasproti apostoljskemu Sedežu, želeli vsem srečno povrnitev na dom in pravi kristijanski mir, ter k sklepu vsem podelili še enkrat z največo Ijubeznji-vostjo in prijaznostjo (vendar pa ne tako slovesno, kakor prejšnji dan) sv. apostoljski blagoslov. Pooblastili 80 ob enem vse nazoče gg. duhovnike, da smejo ob prihodu na dom svojim občanom podeliti papežev blagoslov. Koj za tem so Njihova Svetost s Svojim sijajnim spremstvom odšli skoz postranske duri iz dvorane.
Moj up, da bom morebiti ta dan tako srečen, poljubiti sv. Očetu nogo, splaval je bil tedaj po vodi. Podal sem se pa vendar gor v neposrednjo bližavo papeževega prestola, da bi ogledal natančno vse posames-uosti po dvorani. Moji znanci porazgubili so se mi bili vsi. Z drugimi romarji vred podal sem se tudi jaz iz Vatikana. Pred manoj šli so Poljaki, izmed katerih mi je eden rekel, da se gredo zdaj pokloait še svojemu slovečemu rojaku, prevzv. g. kardinalu Ledochowski-ju, ter poslovit se od njega. Neki notranji glas mi je svetoval , naj se jim tudi jaz pridružim. Prav bi bilo, ko bi bil to storil; morda bi bil prejel o tej priliki spo-minjsko svetinjo, za katere smo morali pozneje Slovenci tako moledvati, predno smo jih prejeli.
Ko sem prišel na vatikanski trg, bil je moj želodec uže precej nemiren, kajti v Vatikanu poživljal se je lo duh. Podal sem se toraj v gostilno ^^Trattoria Europea", v kateri sem se uže prejšnje dni večkrat okrepčaval, ker so bili ondi dovolj pošteni in postrežni^ ljudje. Po obedu pa podal sem se čisto sam gor v Št. Petersko baziliko, da bi se poslovil od nje.
Ta ločitev — po pravici povem — ni bila lahka; še zdaj se mi nekako stoži pri srcu, kedar se spominjam na taiste trenutke. Ljudi je bilo čisto malo v baziliki; zamogel sem jo tedaj še enkrat nemotljen obhoditi, ogledati in prepustiti se vsega svojim čutom.   Vse
prošnje, želje in hrepenenja, ki so pretekle srečne in nepozabljive dneve puhtele na raznih rimskih svetiščih iz mojega srca, ponavljal sem tu vnovič, in vnovič, in še le vnovič. Besedam blagorodne baronice Pilatove, da se v Rimu mora prositi za veliko in mnogo, zadostoval sem tedaj v polni meri. Če se marsikaj izmed tega do-zdaj še ni spolnilo, s tem nikakor nočem reči, da je prikrajšana mogočna roka Najvišega. Kar še ni, je vse lahko še! In ločitev od bazilike! — Kar naravnost in očitno naj povem, da je bila težka, grenka in britka. Umeti jo popolnem zamore le tak, ki jo je uže sam skusil. Nekako silo sem moral prizadjati sam sebi, da sem poslednjič zapustil kraj, katerega bi tako rad še enkrat v življenji videl, kakor rad gledam in živim.
Ko sem prišel iz bazilike, ogledal sera še enkrat vso njeno zunanjo ogromnost in lepoto, zunanjost Vatikana, sloveči vatikanski trg, potem pa zasedel fija-kerja, in ukazal se peljati na tiberški otok „Ponte qua-tuor capi" , da se še ondi poslovim od svojega rojaka gosp. P. Benedičiča. Al tam čakala me je huda skušnjava. Gosp. rojak zastavil je vso svojo zgovornost v to, da bi me pridržal še ene dni v Rimu, rekoč, da sem še vse premalo videl; da je nespametno, za tako malo dni hoditi sem iz tolike daljave; da je v mičnih mestih bližnje rimske okolice videti še veliko veliko znamenitosti itd.    Pa — kaj sem hotel?
Po odhodu soromarjev ostal bi bil čisto sam; uže to bi bilo nekako neprijetno; samemu pa popotovati kasneje ali čez morje ali pa skoz zgornjo Italijo pri nezmožnosti jezika mi tudi ni kazalo. Ostal sem toraj pri sklepu, da odhajam.
Ker je imel gosp. rojak nujna opravila v bolnišnici, ni me mogel iti nič pospremit, kar mi je bilo jako žal, tim več, ker sem želel obiskati še dve sloveči svetišči, namreč cerkvi Jezusovo in pa sv. Ignacija Loja-lanskega. Gospod rojak mi je o ločitvi vendar natanko zaznamoval ulice, po katerih naj hodim, da ju ne zgrešim. Pot peljal me je zopet skoz judovski mestni oddelek „Ghetto", prehodil sem še nekoliko ulic, in kmalu stal pred cerkvijo Jezusovo (ali Gesu). Ker je bila odprta, podal sem se nemudoma v njo. Staro to svetišče ni, in šteje še le nekaj malega čez sto let; kar pa zadene bogastvo, blišč in krasoto, s katerim vsem se ponaša, vredno je popolnem imena, katerega nosi. Posvečena je namreč najsvetejšemu Imenu Jezusovemu. Tudi glede velikosti šteje se ta cerkev med prve v Rimu. Postavljena je v podobi Križa, katerega osredek je kronan s prelepo malano kupijo. Po obokih cele cerkve so videti najlepše slikarije (freske), stene pa so oblečene v prekrasni marmelj. V glavni desni kapeli je altar, posvečen velikemu indijanskemu apostolu sv. Frančišku Ksaveriju, o katerega gorečnosti in neumornih trudih je celo neki protestant, prebravši njegov življenjepis , izrekel razsodbo: „Ako ima katoliška cerkev res svetnike, ta (sv. Frančišek) mora biti^'. Roka njegova shranjuje se na tem altarji. Njemu nasproti (v glavni levi kapeli) pa je altar pričetnika jezuitskega reda, sv. Ignacija Lojolanskega, kateri je pač največi kinč te cerkve. Srebrni kip tega slovečega svetnika stoji na altarji med čveterimi stebri iz lazurnega kamna; njej ob altarnih straneh pa predstavljate dve skupini (Gruppen) iz marmeljna: paganstvo, zmagano po sv. veri; in krivoverstvo, zvladano po sv. Cerkvi. Pod al-tarjem pa počiva truplo sv. Ignacija Lojolanskega v trugi iz pozlačenega brona, ki je z raznimi žlahtnimi kamni bogato okinčana. Tako so tedaj telesni ostanki dveh zelo slovečih svetnikov, ki sta si bila v življenji osebna iskrena prijatelja, tudi po smrti združeni v eni in isti rimski cerkvi.                                  (Dal. prih.)
311
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levicnik, (BaJje.)
Od cerkve Jezusove ni daleč do one sv. Ignacija Lojolanskega, in ni mi bilo težko, najti je. Popis rimskih cerkva poslednjič dela pisateljem uže nekako težavo, to pa zarad tega, ker je v resnici ena lepša memo druge. Povsod se krasote in umotvori prično z novega. Tudi o tej cerkvi to velja. Poleg mnogih znamenitost, s katerimi se ponaša to svetišče, je altar sv. Alojzija, zavetnika šolske mladine. Nahaja se v glavni kapeli desne strani. Da je umetnija stavila vso svojo moč v to, ta altar prekrasno in dragoceno olepšati, sprevidi se iz tega, ker je on tako rekoč grobni spominek tega slovečega svetnika, katerega telesni ostanki pod njim v lazurnem sarkofagu počivajo; duši ogledovalčevi pa pomaga predstavljati slavo sv. Alojzija prelepa podoba njegova iz belega marmelja, ki nad altarjem kaže njegov vnebohod. — In kakor sta si v cerkvi Jezusovi nasproti postavljena altarja sv. Frančiška Ks. in sv. Ignacija, tako tudi tukaj sv. Alojzija altarju ravno počez stoji oni zveličanega Janeza Berhmansa , kateri je bil prvemu (sv. Alojziju) v vseh čednostih zvesti posnemovalec in tako rekoč so-brat. Tudi njegovo truplo počiva ravno pod altarjem.
Ker je hodila po cerkvi ravno neka nemška družina, ki je imela s seboj nemščine zmožnega voditelja (Cicerone), kateri je on vse znamenitosti po njej razka-zeval, pridružil sem se jim molče tudi jaz, in tako sem izvedel o tem svetišči še marsikaj. V vseh altarjih shranjuje se mnogo svetinj; zlasti znamenit je veliki ali glavni s telesnimi ostanki 83 sv. vojakov in mučenikov. Tudi mašni plajšč in nekoliko obleke sv. Ignacija shranjuje se v tej cerkvi.
312
Ker se je omenjena nemška družina podala iz cerkve skoz zakristijo v jezuitski samostan, ki jej je pri-zidan, šel sem tudi jaz za njimi. Prišli smo v drugem nadstropji v zelo prostorno dvorano, kjer so na 14 stenskih slikah predstavljene vse glavne dogodbe iz življenja sv. Alojzija. Voditelj nas je zaporedoma peljal od ene do druge, ter nam ob kratkem razložil ves življenjepis tega slavnega svetnika. Iz dvorane peljejo duri naravnost v ono sobo, v kateri je sv. Alojzij prebival. Se ve, da nas je tje še bolj mikalo. Spremenjena je zdaj v mično kapelo z malim altarjem, pod katerim se shranjuje ona rakev (truga), v kateri je prej počivalo njegovo sv. truplo. Videti je v tej kapeli tudi še oni križ, pred katerim je sv. Alojzij mnogo let molil; dalje se shranjuje tu knjiga, katero je sam napisal; po stenah pa je poobešenih pod steklom mnogo lastnoročnih njegovih listov (pisem), da se videti in brati zamorejo.
Ne daleč od tega nekdanjega stanovališča sv. Alojzija je tudi soba, kjer je bival zveličani Janez Berh-mans, in koj blizo zraven tudi Marijna kapelica, v kateri sta oba sloveča svetnika pogostno molila in prejemala sv. obhajilo. Zaporedoma smo vse te prostore obhodili, in občudovaje ogledovali vse njihove posamnosti. S tihimi željami zapustil sem vse te prostore: naj bi oba slavna svetnika obilno prosila za našo slovensko šolsko mladino!
Ker se v n^posrednji bližavi ravno popisanih dveh svetišč nahaja sloveči „Kapitol" (Campidoglio), podal sem se za ene trenutke tudi še tje. Hodil sem sicer uže prejšnje dni večkrat tam memo in okoli, pa ga do zdaj ne vzel še nobenkrat v misel. Zgodi naj se to vendar zdaj, predno vzamem s svojimi ;;Spomini" slovo od „Večnega Mesta". Staremu Rimu bil je kapitolski homec ali „kapitolium^^ versko in politično središče. Govorim naj najprej o prvem. Vrh Kapitola, menda na pr. ravno ondi, kjer se dviguje zdaj cerkev ^,Ara coeli" (govoril sem o njej pri popisu druzega dneva mojega bivanja v Rimu), stalo je Rima najčastitljivše svetišče, tempelj paganskega malika Jupitera. Cas, kdaj je bilo postavljeno, ne da se prav natanko določiti. Povestnica pripoveduje, da je bil kralj Tarkvinij (Tarquinius) „sta-rejši^^ sklenil na vrhuncu kapitolskega homca postaviti narodno svetišče. Da bi pridobil za to potrebni prostor, morala so se vršiti velikanska kopanja, ter zidanja ogromnih po^dslomb. Dalje tudi on s svojim namenom ni dospel. Še le njegov sin, ošabni Tarkvinij „mlajši", pričel je zidanje tempeljna. Dodelal ga pa vendar tudi on ni, ker je poprej zgubil krono in prestol. Še le v tretjem letu republike izvršen je bil ter slovesno posvečen po konzulu Horaciju Pulvilu (Horatius Pulvillus). Zgodovina vendar o lepoti te zgradbe ne govori hvalno. Pravi, da njeno zidanje spada v čas, ko Rim ni stal še z grško umetnijo v nobeni ožji dotiki; toraj so bile oblike svetišča ohvatne, pritlične, nevidne in priproste. 413 let stal je ta tempelj v svoji prvotni obliki. Leta 83. pred Krist, pogorel je. Sulla sozidal ga je vnovič, in sicer iz verskih ozirov v prejšnjem obsegu in obliki.
V letih 70. in 80. po Kristusu pogorel je dvakrat. Vprvič postrojil ga je Vespasijan, in zlasti višavo dal predelati v bolj ugodnih razmerah; vdrugič pa sta ga Tit in Domicijan prenovila v do takrat nevidnem blišču. Na razpolaganje so mi viri, da bi zamogel popisati krasoto tega paganskega svetišča bolj na drobno; al to ne spada v namen pričujočih „Spominov^^ Omenim naj le še, da ker je bil „Kapitol", kakor sem uže zgoraj vzel v misel, ne le versko , ampak tudi politično središče starega Rima, je stalo na njem tudi mnogo palač, sod-nijskih poslopij in druzih odličnih zgradb. Ko pa je čez Rim zasijalo zlato solnce krščanske vere, pričeli so razpadati tempelj, palače in zgradbe; čas pa tuji nasil-
nik! in zmagovalci razdjavali in pokončavali so združeno stavbe in dela prejšnjih rodov. Ondi, kjer se kapitolski grič, na priliko ob sredi odsahnuje (pri nas po Gorenjskem rabimo ta izraz za to, kar Nemci imenujejo pri višinah „Abdachung"), stal je v srednjem veku pet-stolpni grad, ne toliko kot kinč višine, ampak veliko več kot bramba zoper domače nezadovoljnike in rogovileže, ki bi bili v svojih sanjarijah zlasti v 14. stoletju radi Rimu pridobili nazaj njegovo nekdanjo mogočnost in slavo. (Tedaj je Italijanom prirojeno uže od nekdaj, in to njih „stara viža", odlikovati se z nemirom in uporom). Papež Pavel III. (1534—1549) — tedaj zopet le en papež — sklenil je bil, dati kapitolskemu homcu njegov zgodovinski znamenitosti primeren obraz, in izročil izpeljavo svojih namer slavnoznanemu Mihelangelu. On izdelal je dotične načrte in pričel tudi zidanje; pa vhitela ga je smrt; toraj so njegovi učenci izvršili (z nekaterimi spremembami) po njem pričete zgradbe.
(Dalje prihodajie.)
319
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi eni k. (DaJje.)
V starem Rimu imela so glavna kapitolska poslopja svoja čela (glavne sprednje strani) obrnjena proti izhodu ; vsled položaja novega (sedanjega) Rima pelje glavni vhod na kapitol od severa, proti^kateri strani je tudi njegova glavna palača zasukana. Široki, polagoma nauzviš pospenjajoči se pot (prav za prav nekako teraso-lične stopnjice) pelja navkreber. Pri dnu čuvata ob straneh dva lepa staro-egiptovska oroslana iz bazalta vhod na kapitol; iz žrel bruhata prijetno-šumljajočo stu-denčnino. Na vrhu pa stojita na simetričnih postamen-tih orjaška kipa paganskih pol-bogov Kastora in Pol-luksa s svojima bojnima vrancema; njima ob straneh pa drugi spominki starorimske umetnije. Na planoti kapitolskega homca se razširja jako mični štiri-ogelui trg, opasan od treh prekrasnih palač. Ona v osredji je najlepša; zove se starešinska palača (Senatoren-Pal-last). Prezale, nepokrite, še po slavnem Mihelangelu izgotovljene kamnite stopnjice peljajo od obeh zunanjih strani gor proti portalu palače, v kateri delujejo razni mestni uradi. Iz osredja prekrasne te stavbe se ponosno dviguje šibki stolp. Zvon, ki visi v njem, ima dovolj kontrastni (daleč-narazni) namen. Ako umrje papež, se oglasi on prvi; — o pustu pa daje njegovo donenje tudi prvo znamenje za pričetek raznovrstnih razveselje-
320
vanj in kurentovih burk. Palači ob straneh ste: ona pri desni roki tako zvana konservatorska (Konserva-toren-Pallast), pri levi pa muzej. Obedve zgradbi imate namen, da izključljivo služite umetniji in vedam.
Da bi bil pa vstrezal svoji radovednosti z ogledovanjem znotranjih znamenitost, ki jih hranite te palači, zato ni bilo nobenkrat potrebnega časa.
Še ene posebnosti moram omeniti, ki kinči osrednje kapitolskega trga, in to je jezdiški kip rimljanskega cesarja Marka Avrelija. Od vseh mnogoštevilnih spominkov te vrste, ki so zališali trge in ceste starega Rima, ostalo je čisto malo; jezdiški kip ohranil se je nepokvarjen edino le ta. S pričetka stal je na glavnem rimskem trgu (Forum Romanum) ob slavoloku Septima Severa. Pozneje prenesen je bil v lateranski mestni oddelek. Leta 1538. postavljen je bil na sedanje mesto, to je, v osredek kapitolskega trga, in sicer pod neposrednjim vodstvom slavnega Mihelangela samega. Postament napravil se je kipu takrat nov; vsekan je bil po navodu tega neumrljivega umetnika iz enega samega marmelj-nastega kosa starega Trojanskega trga (Trajansforum). Največa znamenitost in historična vrednost tega velikanskega jezdiškega kipa leži v tem, da ima cesarjev obraz in ves njegov život do pičice natančno enakost z njegovo pravo podobo (Portrait). Učenost, modrost, zamiš-Ijenost, miroljubnost, zraven pa vendar krepki značaj govorijo iz mirnega, malo da ne resnega obraza; junaštvo in ponos razvidi se mu na vsem truplu; raztegnjena desnica pa kaže, kakor da bi zagotovljala priza-našanje in prostost vjetim, prosijočim pa pomoč. Tudi konjevi kip ima baje največo enakost s cesarju najbolj priljubljenim vrancem; to razsodbo o obeh kipih (cesarju in konju) izrekel je slavnoznani Mihelangelo sam. Kakor se še tu in tam sledi, bil je ves jezdiški kip nejidaj bogato pozlačen.
Še ene znamenitosti kapitolske morem omeniti. Na oni njegovi strani, ki se od kapitolskega trga od-sahnuje tje pod hom, na katerem stoji cerkev „Ara coeli" , zasajen je mali, gosto in visoko-ograjeni peri-vojček. V njem živita prosto volk in volkulja. Rimsko mesto redi ju menda, v zgodovinski spomin, ker je po pripovedki utemeljitelja Rima, Romula in Rema (Romu-lus in Remus), dojila volkulja. Ko smo se nečega dne ondi sprehajali, videli smo v resnici eno teh mrcin, ki se je pa jadrno zopet zgubila med gosto grmičje.
Zapustivši kapitol podal sem se od njegovega podnožja po ulici k desni roki, in kmalu dospel v glavno cesto vsega Rima, „Corso" namreč. Po njej je vedno tolika gnječa vozov in ljudi, da se komaj izogibljujejo eden druzemu. O popoldanskih urah videl sem večkrat sprehajati se ondi tudi vojaško častništvo, in ker mi je ravno prinesla beseda besedo, naj spregovorim (in sicer to po obljubi) pred odhodom iz Rima še nekoliko o italijanski vojaščini. Razredjena je ona v dvanajst glavnih vrsta, med katere prispadajo tudi žandarji. Pravijo jim tam vendar-le: „Carabinieri reali". Kakor pravi pregovor, da ni nobenega človeka, ki bi kaj dobrega nad seboj ne imel, tako najdemo tudi pri marsikateri državi kaj, v čimur zasluži od druzih posnemana biti. Pri nas na Avstrijskem je na pr. krajna policija izročena občinam. Vlada jim s tem skazuje sicer veliko zaupanje; kako težavno pa je samostojno izvrševanje tega posla, vedo oni najbolje, ki to sami skušajo. Na Italijanskem so izročena vsa opravila krajne policije edino le žandarjem, in ti baje, kakor mi je bilo nedavno povedano od popolnem zanesljive strani, ta svoj posel nek izvršujejo prav izvrstno in izgledno. Tega smo se bili prepričali tudi sami tisti večer, ko smo bili dospeli v Jakin. Komaj je bilo vstalo v kolodvorski čakalnici malo trdega govorjenja vsled tega, ker je goljufni fijaker
zahteval od nekega romarja vdrugič podpis, da ga je vozil na kolodvor (s čimur si bi bil prigoljufal tudi dvojno plačo), uže sta bila dva žandarja poleg, da bi se prepričala, kaj da je; in Italijanu spodletela je bila njegova zvijača. So pa italijanski žandarji dvojne vrste, konjiki in pešci. Oprava je obojih zelo enaka. Nekoliko sem jo uže o svojem času opisal; dostavim naj tu le še, da imajo o paradi na klobukih velike rudeče-višnjeve čope; fraki so jim tamno-zeleni, ter zalo-ob-šiti z olepšavami iz belih vrvic. Vrh rokavov imajo bele naramnice (Epaulette). Hlače imajo dolge z dve-vrstno rudečo pašo (porto) ob straneh.
V Rimu je bilo pa videti pešcev (Granatiere-Fan-teria di Linea) največ. Navadno je, da v prestolna mesta nastavljajo najgorše in najčvrstejše vojake, ki jih ima kaka vlada. Ali je temu tako tudi na Italijanskem, ne vem; toliko pa je res, da so se v Rimu med pešci videli le bolj majhni, šibki in slabotni mladenci. O paradi imajo na glavi nizke kape (čake); zgornji del života pokriva jim kratka, temno-višnjeva jopa (WafFen-rock) z rudeče-vervičastimi olepšavami na rokavih; hlače so jim dolge iz svitlo-sivega sukna in z rudečo pašo (porto) ob straneh; za dnom pa imajo čez obutalo bele kamašnje. O slabem vremenu in po zimi nosijo kot vrhno obleko še siv zelo dolg plajšč, katerega spodnji sprednji konci so pri marširanji zavihani na zadnjo stran života, in so tam tako skupaj speti, da imajo nekako podobo velikega fraka. Obuvalo mora biti narejeno iz zelo mehkega usnja. Pri nas na Avstrijskem, na pr. je vojaško korakanje (marširanje) tako krepko, da se, zlasti ako maršira kaki veči Oddelek, kar zemlja stresa pod njegovimi nogami. Nasproti pa italijanski vojaki stopajo tako tiho, kakor naši sosedni bratje Hrvati v njihovih opankah.
(Dalje prihodnjič.)
329
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levienik. (DaJje.)
Kar zadene godbo italijanskih pešcev, čul sem jo večkrat, vem pa ne natančno, je bila li to prava, pri nas tako imenovana „vojaška banda", ali pa so bili le trobentači (Hornisten). Bolj gotovo je prvo, ker je korakala godba vselej na čelu večih vojaških oddelkov. Kaj bolj primitivnega si človek skoraj komaj od vojaške godbe misliti zamore. 16 mož, razredjonih v štiri vrste, v eni roki držeči puško čez ramo, v drugi roki pa majhno kratko trobentico, godlo je enoglasno (unisono) tako priproste napeve, da se mi je v resnici zdelo vse le kot otroška igrača. Da! bil sem celo tako malopriden, da so se mi vselej silile v spomin misli: Ako bi prišel od kod kaki sovražnik, Bog ve, kaj bi ti-le mo-žiceljni prej  pometali iz rok:  puške  ali  pa trobentice.
Prilika mi je bila videti tudi talijanske lovce, katere ondi imenujejo „Alpino Bersaglieri". Kar je res, je res: ti so pa uže bolj čvrsti, močui, ter precej veliki fantje. Hoja njihova je vedno in vsaki čas, ako so tudi na priliko na sprehodu, urna, naskočno-nagla (Sturm-schritt); gibanje trupla je elastično; rame nosijo visoko; sploh: vse vedenje njihovo je nekako drzovito-ponosno. Vojaška zapoved jim nek veleva tako. Obleka jim je tamno-zelena. Zgornji del života pokriva kratek jopič (Waffenrock), ki ima pri prostakih na zunanji strani rokavov in na ovratniku našite olepšave iz ru-dečih vrvic. Podčastniki nosijo konec rokavov in na ovratniku svitlo-rudeče našive (Aufschlage); rokavi so jim na zunanji strani obšiti z rumeno-vrvičnimi olepšavami; tudi imajo vrh rama rumene naramnice (Epau-lette). Hlače imajo dolge, ki so z jopiči enake barve; le tolik razloček je, da imajo prostaki ob straneh droben rudeč pasec, podčastniki pa precej široko rudečo pašo (porto). Za pokrivalo so jim nizki črni klobuki z zelo velikimi okrajniki; pomaknjene nosijo drzovito-ponosno na zadnjo desno stran glave (kakor pri nas na pr. pravimo „na šnajd^O 5 ^(>P® iz kurjega perja pa imajo na njih tako velike, da sem si mislil, če bi v njih tičala tolika moč, kakor je bila v Samsonovih laseh, ne bi imel celi svet bolj hrabrih in močnih vojakov memo italijanskih „Bersaglierjev".
Konjikov laška vojska menda nima prav veliko. V Rimu videl sem enega samega dragonca, ki je bil tudi precej stegnjen in čvrst fant. Na glavi je imel navadno dragonsko čelado (Helm); jopa (Waflfenrock) bila mu je kratka, iz tamnozelenega sukna, z rudečimi našivi na koncu rokavov in za vratom; zunanja stran rokavov našita mu je bila z olepšavami iz belih vrvic; na rami je imel zale bele naramnice (Epaulette); hlače pa imel je dolge iz svitlo-sivega sukna in z rudečo pašo (porto)
330
ob straneh. Družit vrsta vojaščine nisem videl; sploh pa mi je bilo povedano, da se za elegantnost vojaške oprave na Italijanskem potrošijo težki novci. Toliko naj tudi še dostavim, da pri vseh vrstah italijanske vojske nosijo častniki (in menda tudi uže podčastniki) bojni pas (Feldbinde) čez desno ramo, ki je na levi strani, na pr. vrh stegna zvezan v pentljo, ter ima na obeh koncih velike kite (Quasten). Barve je pri vseh kardelih enake, svitlo-višnjeve. Le edino konjiška kraljeva straža (Corrazziere guardia del Re) ne nosi bojnega pasa.
Ko sem dospel od svoje ravno popisane popoldanske hoje zopet v „Hotel de la Ville", našel sem večino znancev-soromarjev pripravljeno uže za odhod. Hitel sem storiti to tudi jaz. Zadeva, ki mi je prizadevala precej veliko skrb, plača za stanovanje namreč, rešila se je zoper pričakovanje ugodno. Pogodili smo se bili sicer koj o prihodu (kar sem tudi o svojem času bil omenil), da plačevali bomo po 3 franke na dan. Ker pa zlasti v bolj večih in imenitnih hotelih znajo stranske stroške, kakor so: postrežba, luč itd., še posebej jako zasoliti, bal sem se, da se bo za te stvari zahtevalo posebno plačilo od nas. Al — motil sem se. Sedemkrat smo spali v hotelu; približaval se je sicer uže večer osmega dneva; al ker smo bili napravljeni za odhod, se tudi za ta dan plača od nas tirjala ni. Predložen nam je bil spisani račun za 7 dni po 3 franke, tedaj 21 frankov; za postrežbo, luč itd. se ni zahteval tudi sold ne. Sprevideli smo iz tega, da najemnik hotela ni le samo poštenjak, ampak tudi dober katolik. Njemu in najemniku gostilne „Hotel Roma" , kjer nas je bivala večina slovanskih romarjev, poslali so bili namreč sv. oče Leon XIII. koj prve dni našega prihoda v znamenje njihovega priznanja apostoljski blagoslov, in iz zmernega računa sprevideti smo zamogli, da je to odliko najemnik našega hotela cenil zelo visoko.
(Dalje prihodnjič.)
335
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Lev i en i k. (DaJje.)
Ker je iz bližnjega trga „Piazza del Popolo^' odhajal vsako četrt ure „omnibus" na kolodvor, podali smo se poslovit od prijaznega (tudi nemščine zmožnega) portirja na imenovani trg, zasedli ondi čakajoč voz, in zdajci odpeljali se z njim skoz ulico „Via Bab-nina" , čez španjski trg, memo Propagande, in skoz mnogo druzih cest. Jako drago mi je bilo, da nas je naš pot pripeljal še enkrat v bližavo preslavne bazilike „Marije Večje" (S. Maria Maggiore), in da sem se od nje vsaj iz daljave še enkrat posloviti zamogel. Da je bila ta cerkev zlasti rajn. neumrljivemu papežu Piju IX. posebno priljubljena, omenil sem takrat, ko sem jo popisoval. To sem bil pa menda pozabil povedati, da so se oni (r. Pij namreč) vsako leto, dokler je vživala Cerkev v Rimu prostost, na sv. Večer o polnoči podajali tje k slovesni Božji službi. Blizu te bazilike zavije se ulica proti kolodvoru; le grede bili smo tam, in našli ondi romarjev za odhod pripravljenih še toliko, da smo se vsaj v malem prestavljene čutili v čase ljudskega preseljevanja (Volkerwanderung). Zastopane smo videli razne noše in šege, čuli govoriti mnogovrstne jezike, vsak pa se je posebej in na svoj način, ali v duhu, ali pa bolj očitno, poslavljal od Rima. V tem smo si pa bili menda vsi edini, da ločitev ni bila nobenemu prijetna. Saj je skor vsak lahko sprevidel, da zapušča „Večno Mesto", njegova prekrasna svetišča, preimenitne starine, palače, in milijone znamenitosti brž ko ne za vselej. Sicer prihaja rimsko romanje, kakor sploh marsikaj na svetu, vedno bolj v šego; ali silna oddaljenost, veliki stroški, pa popotne težave so zadržki, ki marsikaterega odvračujejo od tacega popotovanja. Le kaki veči in nenavadni zgodovinski dogodek, na pr., opro-steuje sv. Očeta iz njih ječe; pridobitev njihovih prejšnjih lastnin in pravic; povrnitev kakega večega slovanskega naroda iz razkolništva v naročje sv. Cerkve ali kaj enacega dalo bi zopet povod za tako splošno slovansko romanje v Rim, kakor je bilo to, ki ga opisujejo pričujoči „Spomini". Ko bi narodi za kaj tacega bolj goreče prosili in molili, kdo ve, da bi se ne spol-nile njih želje!   Saj pri Bogu ni nemogoča nobena reč.
Dolgo in dolgo smo čakali, predno se nam je dalo znamenje, da naj zasedemo za nas pripravljene vozove nalašnega (separatnega) vlaka. Storili smo radi uže to. Ali oni mi, ki smo se vozili v vagonih tretjega reda (katere sem bil opisal o svojem času bolj natančno), nismo si mogli misliti drugače, kakor da je storilo vodstvo italijanske  železnice  vse,   otežiti nam vožnjo   in
prav DOter do srca ogreniti nam spomin na našo navzočnost v Rimu. Natlačili so nas v vozove, kakor zelja V kad. In snaga, — bolje: nesnaga v vozovih, ta! ta! Komaj smo bili zasedli svoja mesta, uže smo začutili obilost taistih drobnih krvižejnih živalic, ki imajo od urnega skakanja svoje ime. Prtljage smo si morali zopet zložiti nekaj k nogam, nekaj pa v naročje, in poslednjo držati z rokami, da bi ne bila morda v kako nadlego vsaki nasprot sedeči osebi. In v takem položaji sojeno nam je bilo, voziti se celo noč in noter tje do Jakina (Ankone). Pa — to še ni bilo vse. Ce bi se bili vsaj koj odpeljali naprej, imeli bi bili upanje, da bo tem prej naših neprijetnost konec. Al, minulo je četrt ure, drugi četrt, in menda še tudi tretji, vlak pa je stal nepremakljiv v kolodvoru, kakor kaka zamrznjena ladija kje tam gori na severnem zemeljskem pasu. In po drobno-hripavem glasu, ki je v eno mer kričal: „Napoli! Napoli! Napoli!" sprevideli smo, da odhajal bo menda še večerni vlak na Neapel prej , kakor da nas odpravili bodo na pot proti Jakinu. Bog zna, koliko časa bi bilo trajalo še to; al zdaj pričel je gromovito kričat (po italijanski) nad kolodvorskem osobjem neki glas, ki se nam je dozdeval močno znan. Bil je naš rojak gospod stotnik vitez Zitterer, ki je bil z vso resnostjo vzel dotične načelnike na paragraf, ter ošteval jih zarad tacega zoprnega nagajanja in očividno hudovoljne mečkalosti prav po vojaški. In! — pomagalo je: kmalu zatem odpeljal nas je brzi hlapon ven v noč od srebro-blede mesečine osvitljeno.
Z Bogom! sveti Rim! bilo je naše kratko poslovilo!
Okoli polnoči dospeli smo na postajo Orte. Silna žeja nas je mučila; zapustil sem bil toraj ondi vagon, da bi bil dobil kaj pijače; al postajske zgradbe bile so zelo daleč; če bi bil pa z oddaljenjem od vlaka zgrešil še pravi vagon, potem bi bila noč in daljna vožnja še le neprijetna. S kondukterjem se tudi nisem mogel razumeti, koliko časa bomo ostali; za najbolje sem tedaj spoznal, da sem se koj žejen zopet podal nazaj v vagon. V urni vožnji drdrali smo zopet naprej; trudnost nam je za kako četrt ure šiloma zatisnila spanja-željne oči; proti jutru pa je nastal tako občuten mraz, da so nam „plaidi^', na katerih smo prej vendar malo lože sedeli, zdaj zopet po drugi strani prav dobro služili. Ko je napočil jutranji zor, peljali smo se ravno skoz ozke in slabo-rodovitne soteske apeninskega gorovja. Prevozili smo mnogo tunelov, daljših in krajših; prišli pa tudi v divje-romantične, naravsko-lepe kraje, kjer bi bil človek rad veleval hlaponu, naj malo bolj počasi vozi, da bi se bila kaka stvar lože ogledala, ako bi se bil on brigal za to. Vtisnil sem si bil pa uže tje grede več po-samesnih krajev tako dobro v spomin, da sem se jih vedel še dobro spominjati. Bila pa nam je razmera vožnje v tem ugodna,, da smo one kraje, katere smo bili v noči pred praznikom sv. Petra in Pavla prevozili v temi, zdaj videti zamogli pri svitu dneva.
Ko smo se pripeljali iz apeninskih dolin zopet na odprti svet, nahajali smo se v resnično rajskih planjavah. Polja in livade stale so v polnosti bogastva, ki ga zemlja rodi; toplo solnce obsevalo je vse s svojimi zlatimi žarki, in kamorkoli se je ozrlo oko, radovati se je zamoglo prelepega stvarjenja. Da, Italija! res si lepa, pravi zemeljski raj; le škoda, da te ljudje spreminjajo v vse kaj druzega, kakor kar bi bila lahko; in sicer tem bolj, ker te je mati-narava obogatela v resnici na prav zapravljiv način.
Med 9. in 10. uro pripeljali smo se bili na neko postajo, odkjer se je k levi daleč gor videlo veliko mesto. Morda je bila to Sinigaglia; vsaj po zemljevidu sem kaj tacega sodil. Popraševali smo se romarji eden druzega o tem;  al nihče ni vedel pravega povedati;
336
kondukterji so bili pa tako le malo drugač, kakor mu-tasti. Kmalu naprej vgledali smo v daljavi mokre planote jadranskega morja; železnična tir zaobrnila se je, ko smo se pripeljali bliže, prek njegovih obalov k desni; v urni vožnji drčali smo naprej in kmalu dospeli v Jakin.
Ko smo ondi začeli zapuščati vozove, videl sem še le, da nas je bilo, kakor pri nas pravijo, kot listja in trave. Namenjeni smo bili zdaj koj za romanje naprej v Loretto. Kako vendar se bo to vršilo, pravili so eni tako, drugi zopet drugače. Poslednjič smo zvedeli, da bo na pr. čez dobro uro odhajal tje posebni (separatni) železnični vlak, in sicer le z vozovi 2. reda. V gostih trumah drenjali so se romarji k blagajnici, ča-kaje, kdaj se bodo pričeli oddajevati vozni listki; le predobro pa smo razvideli, da predno pridemo vsi na vrsto, odhajal bode vlak, in poslednjič celo ne pridemo v Loretto , po komur nas je pa vendar mnogo izmed Slovencev tako srčno hrepenelo. Zdaj pride k nam orglodelec Špik iz Goriškega. Umel je nekaj italijanščine. Povedal nam je, da je zunaj kolodvora neki fijaker, ki bi nas peljal rad z vozom v Loretto, ter zago-tovljal nas, da vkljub temu, ker gre cesta bolj po gričih, ne bomo veliko pozneje tam, kakor bo dospel tje vlak; strošek^pa da bo zdatno niži, kakor če se peljemo z železnico. Šli smo ven. Konjiči nam sicer niso bili všeč; al fijaker pravil je, da ima na domu boljše, katere hoče vpreči; govoril je medeno, kakor Italijani znajo, in res preslepil nas je, da smo mu šli na lima-nice, in pogodili se ž njim za vožnjo v Loretto in nazaj. Bilo nas je za dva voza, katera smo zdajci zasedli in odpeljali se. Ko nas je pripeljal na dom, vpregel je res druge konje, ki pa za las niso bili boljši memo prvih; zreli pa oboji vsaki čas za konjača. Kako zelo pa smo se opetnajstili, razvideli smo le prekmalo. Dokler je bila cesta ravna, je še nekaj šlo. Al kmalu zunaj Jakina pokazal se nam je visok klanjec, čez katerega pelja cesta, in ko pridemo v podnožje, prosi nas voznik po-tuhnjeno-prijazno, naj izstopimo raz voz, ker konji ne zamorejo voziti vkreber tolike teže. Kaj smo hoteli dru-zega, kot hočeš-nočeš ubogati? Saj smo prevideli, da bodo še prazne vozove z našo prtljago kljuse komaj zvlekle na vrh klanca. Upali smo vendar, kedar pridemo na višino, in bo peljala cesta unkraj zopet navzdol, bo šlo potem toliko bolj naglo. Prvo je bilo, ko smo dospeli k neki nasamni krčmi vrh klanca, da si je pričel fijaker ondi krpati svojo malovredno vozovo zavorco. Toda le malo si jo je bil zboljšal; tudi navzdol šlo je le počasi. Za Boga! djali smo, kdaj pridemo tako v Loretto! Daljni pot bil je ravan, in konji storili so, kar so ravno storiti zamogli. Peljali smo se precej dolgo po bolj samotni, pa dost prijazni dolini. Obdelana polja po obeh straneh ceste kazala so nam, da ne morejo biti tudi daleč človeška stanovanja. Solnce pripekalo je tako zelo hudo, da bi se mislilo, da mora vse požgati s svojimi žarki; al vendar ni bilo na travi in sploh vseh poljskih pridelkih nič tacega zaznati; marveč je bilo vse tako lepo, živo-zeleno, čvrsto, plodno in bogato-sadno, da smo se kar čudili. Živo so se nam silili v spomin časi, ko so ravno po tej cesti korakali sem ter tje naši slovenski fantje — vojaki; med njimi tudi dosti mojih osebnih prijateljev; oj! v taki daljavi od preljub-Ijenega doma; v zemlji tako lepi, njim pa toliko sovražni.
(Dalje prihodnjič.)
351
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Lev i eni k. (DaJje.)
Naprej vozivši se gledali smo po vrhovih, kje da bomo zapazili kaj, kar bi bilo podobno Loretti; al nič tacega ni se nam hotlo pokazati. Pripeljali smo se zdaj do železnice, vozili se precej dolgo vštric njenega tira; kmalu pa se je zaobrnila cesta k desni, spustila se zopet strmo navkreber, in fijaker povabil nas je k novi ;,peš-partiji". Ljubljanski gosp. Pirnat se je na glas pritoževal čez to, očital ciganskemu vozniku, kako da nas je speljal na led,  gospica Laheinerjeva pretolma-
352
čila mu je vse to, za kar se je malo brigal. Lezli in lezli smo počas navkreber, mala vas s cerkvijo vrh griča napolnila nas je z upom, da to je morda uže Loretto. Toda fijakar nam je s svojim kratkim ;,niente^ razdjal naš up. Namesto zaželenega božjepotnega kraja čakalo nas je v razdrapani vasi vrh klanca celo kardelo bera-ških otrok, manjših in večih (med njimi celo „donda" [veliko dekle], o kateri bi bil človek smel pričakovati, da bi je beračiti moralo biti uže sram), obsuli so naša vozova, jeli pomaljati roke proti nam in tehtati nas za milodare. Vrgli smo jim z vsacega voza nekaj malega v kraj ceste, in ne kakor krščeni otroci, ampak kakor divja zverad spopadli so se eden spred druzega, kdo bo vgrabil darovani jim denar.
Ker se nam je zunaj vasi spustila cesta zopet navzdol , in sta vozova drčala precej naglo, mislili smo, da bomo s tem oprošteni nadležnežev. Pa, — kaj še! Vsi, in tudi oni, ki so bili pobrali vržene jim solde, leteli so v urnem teku za nami; iz razdrapanih koč ob cesti dohajal jim je še naraščaj; vsi stegovali so nam roke nasproti, ter glasno besnjali za milodare. Poskusili smo še enkrat, z malim darom odpraviti jih, pa — zastonj, Ravs, kdo bo prej popadel vrženi jim denar, ponovil se je, al le grede so bili vsi zopet za nami. Berače mojega rojstnega kraja imajo nekateri za „silne"; ali reči moram, da v primeri z onimi iz loretske okolice so oni še ;;Vaša gnada". Skoraj pol ure podali so se sitneži za nami; potem začeli so še le zad ostajati drug za drugim.
Grričnati svet se nam je bil med tem precej zelo razširil; na nekem okroglem homcu vgledali smo trd-njavsko mestice, bilo je Loretto. Škoda, da naša srca vsled nevolje nad voznikoma niso bila razpoložeua, po vrednosti uže iz daljave pozdraviti sloveči božjepotni kraj.
V podnožju loretskega homca je precejšna vas, ki se morda uže prišteva mestecu. Kakor so bili poprej nadležni beraški otroci, tako so zdaj tukaj zopet krč-marji brezili nad fijakarjema, naj pri njih sprežeta. Bog ve, če bi falota ne bila imela dosta slabe volje za to, ostati z vozovma tam, nas pa pustila zopet peš iti čez strmi klanec gor v mesto. Toda nevoljo sta nam vsem lahko brala iz obrazov, toraj peljala nas molče naprej po zviti rajdni cesti, ki drži navkreber.
Kolikor više smo se pospeujali na višavo , toliko bolj se je razširjal pred našimi očmi čudo-lepi svet. Vsa ta okolica je baje tako rodovitna, da se ponaša s častnim naslovom ;;žitnica Italij e". Kakor daleč doseglo je oko, videli smo po ravninah prelepega žitnega polja vrstiti se z obširnimi vinogradi; višave so bile nakinčane z gozdiči oljkinega, smokovega in mandelj-novega drevja; v ozadju proti izhodu pa je svitlo migljalo valovje jadranskega morja. Resnično! rajski panorama !
Ko smo dospeli vrh homa, in se je cesta zaobrnila k levi, ter peljala nas skoz močnega mestnega obzidja vhod, pričakovali so nas ondi strežniki večih gostilnic, ter nam silili tiskana vabila in priporočila v roke. Tedaj zopet nekaj novega, nenavadnega, V tesni ulici, ki drži med hišami naravnost proti cerkvi, vstavila sta fijakarja vozova, in mi napotili smo se po romarski šegi nemudoma proti njej, da bi opravili svojo pobožnost. Ali zopet ni šlo prav hitro in gladko. Iz štacun, ki opa-sujejo cesto na obeh straneh, privrelo je barantačev cele sile, ki so nam prav z judovsko nadležnostjo ponujali svetinice, moleke, podobice in tisoč spominskih stvari na prodaj. Le z veliko nevoljo odpravili smo te silne smoleže od sebe. — Zdaj prišli smo na prostoren , jako prijazen trg, konec katerega kazala nam je prelepa  z visoko kupijo  kronana  romarska  cerkev,
prvi Marijni bojjepotni kraj celega sveta svoje prezalo lice. Široke kamnite stopnice peljejo gor proti trem portalom svetiša, o katerem so neumrljivi rajni papež Pij IX. v svojem pismu (Breve) od 26. avgusta 1852. na pr. govorili: „Tu je kraj, kjer se časti od Boga tako ljubljena nazareška hiša, nekdaj sozi-dana v Galiciji, potem odzdigojena od svojih temeljnih ozidij, ter po očitnem čudežu prenesena bila čez neizmerne prostore zemlje in morja najprej v Dalmacijo (sedanjo hrvaško Primorje), in potem v Italijo. V tej hiši je bila od vekomaj izvoljena najsvetejša Devica brezmadežno spočeta, rojena, odgojena in od nebeškega poslanca pozdravljena kot milosti-polna in blažena med vsemi ženami."
Več ko tri sto let poprej pa je uže drugi papež, Julij II., Loretto enako poveličal, rekoč; „V loretski cerkvi se ne nahaja samo podoba najsvetejše Device, ampak kakor pobožna vera trdi, tudi izba (Kammer) ali soba, v kateri je bila najsvetejša Devica rojena, kjer je odrastla, na pozdrav angelov spočela Odrešenika sveta, katero sobo so sv. apostoli posvetili v prvo cerkev, ia ondi opravili tudi prvo daritev sv. maše." — Da nas je tedaj v to svetišče gnalo kot na perutnicah, kdo bi se temu čudil. Le škoda, da sem bil vsaj jaz od vseh ravno popisanih neprijetnosti tako nekako razburjen in omamljen, da nisem bil zmožen za nobeno pravo po-božnost.                                                     (Dalje prih.)
360
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levienik.
Ko smo slovenski romarji prestopili prag Loret-skega svetišča, nam je iz Marijne hišice, ki stoji ravno pod kupijo, donelo nasprot otožno narodno - cerkveno petje Poljakov. Bilo je sicer uže med 2. in 3. popoldansko uro , pa vendar je neki gospod duhoven naših poljskih so-romarjev opravljal ondi še svojo sv. mašo. Ravno je bilo minulo povzdigovanje, ko smo se prerili tudi mi v Marij no hišico. Ne želim se hvaliti s tem, ako povem, da sem poskušal zbrati svoje misli, ter hrepenel po vnemi za vredno navzočnost na tako svetem kraji. Al! — naših neprijetnost ni imel še biti konec! Kmalu se pririje gospica Laheinerjeva k meni, ter mi vsa osupnjena začne pripovedovati, kaj je ravno od nečega Poljaka zvedela: da bodo oni namreč po skončani sv. maši kmalu odrinili nazaj na kolodvor, kjer jih čaka vlak; ko pa dospejo nazaj v Jakin, se bodo nemudoma vbarkali na parnik ;;Stambul" in koj zatem odpeljali se proti Trstu. Kdor bo zamudil določeni čas, naj gleda sam, kako bo popotoval iz Jakina naprej. To naznanilo za nas Slovence kratkomalo ni bilo oveselilno; dober svet jako drag; kraj pa, na katerem smo se nahajali, za naše razgovore veliko presvet. Pomignili smo si toraj eden drugemu, zapustili svetišče, pred cerkvijo pa se dogovorili, iti na gostilno, ter vprašati naša voznika, kdaj zamoreta odriniti z nami nazaj proti Jakinu,
la kdaj da bi utegnili dospeti tje.   Pač smo si odgovor dati zamogli uže sami in naprej.
Gričnati svet znan nam je bil; za kljuse smo tudi vedeli, kako malo da so vredne, in reklo bi se bilo: samega sebe goljufati, če bi bili upali, da nas falota pripeljeta do pravega časa nazaj v Jakin. Spoznati smo pa vendar le želeli njuno misel; al zdaj sta cigana vrgla krinko raz obraza. Djala sta nekako osorno in mrzlo, da se konji morajo nahraniti, in da se nismo pogodili natančno za uro, do kdaj moramo dospeti nazaj v Jakin. Bomo tam, kedar bomo.
Da nam pri našem položaji tak odgovor ni bil po volji, več je kot gotovo. Djali smo jima toraj, da jima plačamo polovico, ona naj gresta potem prazna nazaj, kedar zamoreta, mi pa se hočemo peljati z železnico, da ne zamudimo parnika. Al — dregnili smo bili s tem kakor v sršenovo gnjezdo. Zahtevala sta od nas osorno na vsak način polno plačo , ter pretila nam s sodnijo, ako bi jima kaj vtrgati hoteli. Vzrokovalo je to nekaj precej trdega besedovanja; vendar, kdo bi si iskal tu v tuji zemlji pravice pri gosposki! Bili smo tedaj na razpotji: al voziti se s ciganoma nazaj v Jakin, dospeti tje Bog ve kdaj v noči, in potovati potem po suhem skoz zgornjo Italijo, ker parnik bi na nas gotovo ne bil čakal; ali pa: plačati jima, kakor sta zahtevala, vso voznino, in peljati se z železnico, da bi ne zakasnili parnikovega odhoda.
Ker ni bilo časa, ugibati dolgo o enem ali drugem, odločili smo se za drugo, vendar s pogojo, da nas voznika morata peljati na kolodvor, kjer jima hočemo plačati vso voznino. S tem sta bila cigana zadovoljna; mi pa tudi rešeni velike skrbi in gotovo tudi dokaj večih stroškov, ako bi bili morali potovati iz Jakina po suhem proti daljnemu domu. Druga naša skrb in tudi velika potreba bila je, dobiti kaj — pod zobe. Šla je ura uže na štiri, mi pa smo bili še malo drugač, kakor tešč. Le malo kruha pa kozarec vina dobili smo bili med potom pri neki nasamni krčmi. V gostilni, kjer smo imeli vozova, bili so še za čudo postrežni in prijazni ljudje; dobili smo potrebnega okrepčanja, in tudi račun je bil še dovolj zmeren.
(Dalje prihodniie.^
368
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levienik. (Dalje.)
Med tem je bila maša minula; mnogo Poljakov je prišlo za nami v gostilno, in od njih izvedeli smo, da na pr. v pol ure odrinejo proti kolodvoru. Ta čas porabiti smo hoteli mi za našo pobožnost, napotili se proti cerkvi nazaj, in med potjo nakupili si nekoliko spominkov. (Ker si s fotografijami človek še pozneje lahko v spomin kliče razne stvari, kupil sem si podobo zunanjega cerkvenega lica, zunanjo in znotranjo stran Marijne hišice, in pa podobo Marijno, kakoršna se nahaja v hi-šičnem altarju.) Ko smo prišli na prostorni trg, ogledali smo si ga malo bolj natančno. Osredek njegov okinčan je z lepim kamnitnim vodnjakom, iz katerega vre iz srede bistra studenčnina v visokih skokih. Poslopje k desni roki je tako zvana apostoljska palača. V njej so stanovali papeži, kedar so dohajali v Loretto k Mariji na božji pot. (Vsa ta okrajna spadala je poprej k papeževim deželam.) Palača k levi, po svoji zunanjosti jako lepa, je jezuitski kolegij; vendar ne vem za gotovo, so li imenovani redovniki še gospodarji te zgradbe ali ne.
Nas zanimala je vendar pred vsem le prekrasna cerkev, katera je uže v svoji zunajnosti enaka prelepemu altarju. Dozidana je bila leta 1588. po papežu Sikstu V. (tedaj zopet delo  papeža!)   Nad glavni  por-
369
tal dal je postaviti preslavni ta gospod bronasti Marij ni kip, pod njega pa veleval napisati na črno mar-meljnasto pločo besede: „Deiparae domus, in qua verbum caro factum est". (Hiša Bogorodnice, v kateri je Beseda postala Meso.)
Prestopivši cerkveni prag ogledali smo si najprej po večem znotranji obseg jako prostornega svetišča, ki je razdeljeno v obliki križa v tri ladije. Ob straneh prislonjene so cerkvi okoli in okoli kapele, izmed katerih je najznamenitnejša ona, v kateri se nahaja krstni kamen, ki je nek sam stal 80 tisoč frankov.
Al za vse to   se  navadno  veliko  ne briga srce in oko romarjev.   In tudi naše se ni; — marveč naravnost podali smo se zopet k Marijni hišici, ali kakor ji Italijani pravijo: ;^Casa Santa".   Omenjeno svetišče stoji popolnem prosto ,   na pr.   v osredji   velikanske cerkve, ondi, kjer se ona razkrižuje.   Ravno nad Marijno hišico dviguje se veličastna kaplja,  skoz  katere okna dohaja obilna svitloba,  ter  obseva čudapolno zgradbo.   ;;Casa Santa'^ ,  to je, Marijna hišica je podolgasto-štiriogelna. Njene zunanje stene  so vse oblečene v dragoceni  beli marmelj, ter okinčane z zdolbljinami te snežnobele tva-rine. Marmelj vlomljen je bil v Carrari, kraji v Zgornji Italiji,   odkjer je bil pripeljan na ladijah  okrog celega laškega polotoka, izbarkan bil v Jakinu, od tam pa doveden   na  vozovih  v Loretto.   Najspretnejši  in  najbolj sloveči umetniki taistega časa sodelovali so skoz "30 let pri zgotovljevanji teh olepšav, katerih stroški znašali so nad tri sto tisoč frankov. Bogoljubnim papežem namreč noben strošek ni bil prevelik za Marijno slavo in čast. Oglejmo si zunanjost Marijne hišice zdaj  še malo bolj natančno   in  od  bližej.    Na zapadni strani nahaja se edino  njeno okno.    Pred njim stoji altar, posvečen sv. nadangelju Gabrijelu, to pa zarad tega, ker skoz to okno  vstopil  je  bil  po  povestnici nebeški  poslanik k najsvetejši Devici.    Ob straneh  nahajajo  se v marmelj vdolbljeni kipi: Marijna zaroka, rojstvo Kristusovo, nebeškega  Deteta   proslavitev  in  moljenje   po   sv.   Treh Kraljih,  in Marijna smrt.   Med te  podobe so'umetno vvrsteni kipi prerokov, ki so v svojih profecijah zdavnej poprej napovedovali in naznanjevali čast in rojstvo sv. Božje porodnice.  —  Na  izhodni steni je v enaki izpeljavi  v marmelj   vdolbljeno prenešenje  svete hišice  po angeljih čez morje.    Spodaj dal je  papež Klemen VIII. napisati kratko zgodovino čudovite te dogodbe, k sklepu pa dostaviti veleval  besede:   ;;Vi pa,   brumni romarji, zdihujte in kličite pobožno h Kraljici angeljev in Materi vseh milost,   da   Vam   skoz  njeno zasluženje in njene prošnje zadobi pri svojem najljubeznjivšem  Sinu,   ki je začetek življenja, odpušanje Vaših grehov, zdravje telesa in veselje večnega izveličanja.    Amen!"
(Dalje prihodnjič.)
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi en i k.
(Dalje.)
Od južne in desne strani, katerih steni ste tudi enako uže popisanima čez in čez prenapolnjeni z olepšavami in kipi iz belega marmelja, pelje po dvoje vrat v ;;Gasa Santa", to je v Marijno hišico. Dogodbe, ki so se vršile v tem malem prostoru; napis, ki se leskeče v svitlem blišču nad altarjem: ^Tu je Beseda postala Meso^'; sploh vse, kar obdaja tu romarja, pač vpliva na dušo njegovo tako, da se omamljen zgrudi na kolena ter prepušča se najiskrenejšim čutilom, ki jih je zmožno človeško srce. Vse prošnje, ki so v raznih rimskih svetiščih izhajale od dna moje duše, ponavljal sem tu vnovič in vnovič, ter tako vneto, kakor mi je bilo najbolj mogoče. Potem prepustil sem še le svoje opešane oči ogledovanju drobnih nasamnost. Notranje stene kažejo po večem še svojo izvirno prvotnost: neometani zid iz opeke. Od starosti in preobilne osvečave popolnem je začrnel. Po vsej dolgosti obeh stranskih sten visi v simetričnem razvrstenji množina srebernih svetilnic, ki razširjajo obilno svitlobo po tamnem svetem hramu. Altar, na vzhodni strani Marijne hišice stoječ, bolj priproste oblike, ni prislonjen tik k steni (kakor se enako vidi pogostno tudi po Slovenskem); kjer bi imela biti postavljena altarna slika, je prostor odprt puščen, in skoz njega se vidi, kakor pri naših tako zvanih „tronih", v stenski  duplini (Nische) prosto  postavljen ,  blizo 3
čevlje visok Marijni kip z detetom Jezusom v naročji, Povestnica pravi, da ga je izdolbil sv. evangelist Lukež iz cedrovega lesa. Marija in njeno božje Dete imasta na glavah dragocene zlate krone; opravljena sta v prekrasni obleki, ki se blišči biserov in preumetnih zlatih veznin. Ta Marijni kip, ki ga obdaja 60 svetilnic, ter sprelepo ga obseva s svojo svitlobo, so bili s sveto hišico vred angelji uže čez morje prinesli.
Ne moremo si kaj, da bi o tem, in sploh o vsi zgodovini te čudovite zgradbe ne govorili malo bolj obširno. Saj naše verno ljudstvo kaj tacega rado bere. Gotovo in nedvomljivo je, da so uže aposteljni hišo, v kateri je stanovala Marija, in je bil spočet njen božji Sin, imeli v veliki časti. Prvi kristijani posnemali so zvesto njih izgled v toliki meri, kakor je to dopuščalo krvavo preganjanje krščanstva v prvih treh stoletjih. Ko pa je bila po cesarji Konstantinu zadobila krščanska cerkev mir, dala je njegova pobožna mati sv. Helena nad kraj Oznanjenja, to je, čez bivališče (hišo) Marijno pozidati prekrasno cerkev z napisom: ^^Tu je svetišče, kjer je bil položen prvi temelj za zveličanje človeštva." Ne dolgo potem obiskala je, kakor je zapisal sv. Jeronim, njegova duhovna hči, plemenita rimska gospa Pavla ta božji hram. Za njo dohajali so drugi romarji. Akoravno so bili paganski Saraceni dobili sv. Deželo v svojo last, vendar popolnem niso zabranjevali kristijanom obiskovanja svetih krajev in mest.
Za časa križanskih vojska, ko so hrabri vitezi večernih pokrajin in dežela s svojimi pogumnimi kardeli oteli Palestino iz rok nejevernikov, ustanovljeno je bilo v Nazaretu nadškofijstvo. Žal, da zgubili so kristijani le prekmalu zopet sveto Deželo 1 Zadnji sloveči romar, o katerem se ve, da je obiskal Marijino hišico v Nazaretu, bil je sv. Ludo vik, francoski kralj. On dospel je v preddan Marijinega Oznanjenja leta 1252. raz goro Tabor dol v Nazaret. V trenutku, ko je iz daljave vgledal nekdanje bivališče Marijino, skočil je raz konja, ter zgrudil se na kolena, da bi pozdravil najsvetejšo Devico in njeni dom. Peš je potem šel noter do svetišča. V spokorniški obleki in strogem postu preživel je celi taisti dan. Naslednje jutro, v praznik Marijinega Oznanjenja bil je pri sv. maši, ter prejel ves ginjen in solzan sv. obhajilo.
40 let pozneje prišla je nova nesreča čez sveta mesta. Krvoločni Turki prihruli so in oropali deželo, kristijane nekaj poklali, nekaj pa odgnali v sužnost. Velika nevarnost bila je, da bi tudi sveta Marijina hišica v Nazaretu ne zapadla razdjanju. A božja previdnost varovala jo je po očitnem čudežu.
V dan 10. maja 1. 1291. vgledali so prebivalci hrvatskega Primorja na neki višini ob obrežji Jadranskega morja med Reko in Trsatom hišico na mestu, kjer poprej nikoli ni stalo kako poslopje. Sozidana je bila iz rudečkastih, v deželi neznanih kamnov (opek) in je stala brez temeljnih zidov na zemeljskem površji. Imela je hišica le ena vrata in edino malo oknice. Na stenah videti so bile slikarije, tu in tam od starosti uže poškodovane. Strop bil je višnjevo pobarvan in z zvezdicami okinčan. Na enem konca stal je kamenit altar, in nad njim križani Izveličar; na eni strani altarja bila je duplina z Marijinim kipom, na drugi strani pa omara z nekaterimi lončenimi posodami (orodjem).
Lahko si je misliti, kako je ljudstvo občudovalo to hišico, ki je na nerazumljiv način in kar tako hipoma čez noč tje prišla. Nihče si ni zamogel te prikazni tolmačiti, vseh srca pa je prevzel nek sveti strah in po-božnost.
Ko je začudeno ljudstvo še stalo okolo neznane hišice, glej! pride naenkrat gospod župnik trsatski, Aleksander pl. Giorgio, o katerem je bilo znano, da je uže
-    376
tri leta za vodenico neozdravljivo bolan ležal v postelji. On naznanil je vedno strmeči množici, da se mu je v noči prikazala najsvetejša Devica, ter naznanila mu, da je neznano poslopje njena lastna hišica iz Nazareta; altar ravno tisti, ki ga je postavil prvak aposteljev, sv. Peter, križani Bog in pa Marijini kip iz cedrovega lesa pa sta izdelek sv. evangelista Lukeža. V dokaz resnice mu je Marija obljubila zdravje, o katerem se vsi lahko prepričajo na lastne oči. Na te besede blagega gosp. Župnika prešinilo je ljudi veliko veselje.
Radosti in hvaležnosti zavzeti pričeli so hišico in kip častiti po vsej mogočnosti. Deželni namestni kralj, ban Nikolaj Frangepani, prejel je od cesarja Rudolfa 1. dovoljenje, prepričati se o resničnosti te prikazni. Odposlal je štiri može, med temi tudi gosp. župnika Aleksandra v Nazaret. Le-ti videli so, da se Marijina hišica ne najde več tam, pač pa še njeni temeljni zidovi, ki so se po tvarini in merah natančno strinjali s tr-satskim svetiščem. Poročilo teh mož ni pomnožilo le pobožnost Rečanov in Trsatcev, ampak razširilo se je tudi po sosednih deželah, od kjer so dohajali pobožni krlstijani na romanje.
Toda čez tri leta in devet mesecev, dne 10. dec. 1. 1294 zginila je zopet sveta hišica na čudovit način. Žalost ondotnega ljudstva zarad zgube tako dragocenega duhovnega zaklada bila je silna, in komaj so se vtola-žili, ko so izvedeli, kam, da je sveta hišica prenesena bila. Da bi ljudstvu nadomestil vsaj nekoliko to britko zgubo, dal je Nikolaj Frangepani na mestu, kjer je stalo Marijino svetišče, zidati kapelo, njegov sin Martin pa je zraven postavit dal samostan in ga izročil čč. gg. 00. Frančiškanom, ki ga imajo, kakor je znano, še zdaj v lasti. Tudi papež Urban V. želeli so vtolažiti Trsat-čane; poslali so jim namreč za zgor omenjeno kapelo Marijno sliko, izmalano po sv. egangelistu Luiiežu. (Ta ¦podoba se še dandanes časti z veliko vnemo in pobož-nostjo na sv. Trsatu.)
(Dalje prihodnjič,)
_    377  -
391
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi en i k. (Dalje.)
Kaj pa se je zgodilo s sveto hišico? Cujmo! 10. decembra 1294. 1. prenesli so jo angelji čez Jadransko morje na Italijansko v pokrajino Jakinsko, in ondi postavili jo v neki lovorovi gozd. (V italijanščini zove se lovorov gozd „Lauretum", odtod tedaj ime Loretto.) Zgodila se je ta dogodba ponoči. Pastirji iz bližnjega mesteca Rekanati zapazili so prvi hišico, katero je obdajal prelep blišč. Ogledali so si čudovito zgradbo od zunaj in znotraj, potem pa hiteli z naznanilom v mesto. Sprvega meščani pripovedovanju pastirjev niso hoteli verjeti; posamesne je vendar gnala radovednost ven v gozd. Našli so vresničeno, kar so jim naznanjevali pastirji, in zdaj pričelo se je splošno obiskovanje hišice. Tudi bolniki plazili so se sami ven, ali pa dali se tje prenest. Njihovo zaupanje ni bilo osramoteno; najsvetejša Devica uslišala je njih prošnje, in po samotnem gozdu odmevale so kmalu zahvalnice čudovito ozdravljenih.
4>
Počastenje svete hišice množilo se je vedno bolj; kmalu postal je lovorov gozd nov božjepotni kraj. Toda! tudi hudobni duh ni miroval. Nahujskal je malo vredne ljudi, da so romarje v tamnega gozda samotnem kraji napadali, oropali in celo hudovali (pretepali) jih. To je ljudi oplašilo, da si niso več upali blizo.
Pa, —• glej novo čudo! — Nekega jutra zginila je hišica iz gozda ter prenesena bila blizo mesteca Reka-nati na posestvo dveh bratov — meščanov. Kmalu pričelo se je romanje vnovič; — da! pomnožilo se je ono tim bolj, ker jih je mnogo poprej videlo hišico v gozdu, in so bili toraj priče, da je bila ona res po čudovitem načinu prenesena na novi kraj.
Toda tudi na tem mestu ni bil Marijini hišici še stalni kraj. Brata-meščana, ki sta poprej živela v naj-veči složnosti, razdvojila je lakomnost zarad bogatih darov, ki so jih romarji donašali, in pričela sta se vsled tega smrtno črtiti. Da bi pa najsvetejša Devica pokazala, da ona ne mara bivati ondi, kjer vlada kreg in prepir, spremenila je svoji hišici vnovič prostor. V jutro 7. septembra 1295. stala je ona za streljaj oddaljena od poprejšnjega mesta in ravno v sredi glavne ceste. Stanovniki mesta in okolice spoznali so tedaj iz lastne skušnje, da čudovita mala hišica s svojimi starimi častitljivimi slikarijami mora biti veliko svetišče; kaj pa prav za prav da je, ni jim bilo še znano.
Ko se je pa hišica zdaj stalno umestila, zasloveli so tudi čudeži, ki so se ondi godili, vedno bolj na daleč. Nekega dne prišli so s tujimi romarji tudi možje od unkraj morja, od Reke in Trsata. Oni so hipoma spoznali čudovito hišico kot ono, ki se je nahajala nekdaj pri njih, ter so strmečim predstojnikom Rekanatskim pripovedovali, da je ta zgradba pravo nekdanjo Marijino bivališče v Nazaretu.
Da bi se imenovani predstojniki natančno prepričali o tem, kar so tuji romarji pravili, sklenili so, odpraviti zanesljive može kot poslance na Hrvaško in v Jutrovo deželo, kjer naj bi zadevno dogodbo natanko preiskali. Šestnajstero veljavnih meščanov odpotovalo je najprej v Reko in na Trsat, potem pa še naprej v Galilejo. Kar so na obeh teh krajih slišali in na lastne oči videli, odvzelo jim je vsako dvombo; naznanila, ki so jih prinesli ti možje s saboj na dom, napolnila so vse prebivalstvo z največo radostjo, in zdajci zaslovel je Marijini Loretski božjepotni kraj po vsi Evropi.
Romarji, ki so se o poglavitnem svetem letu 1300. podajali v Rim, da bi ondi zadobili veliki odpustek, šli so do malega vsi skoz Rekanati, da bi Marijo počastili v njenem lastnem nekdanjem domu. O taistem času ogradili so sveto hišico, da bi bila bolj zavarovana, s trdnimi zidovi; za sprejetje romarjev naredila so se tudi prenočišča, in iz tega postalo je s časom dandanašnje mestice Loretto.
O daljnem razvitku loretskega Božjega pota so se prvotni zapisniki nekaj pozgubili; vendar je pisal leta 1440. tajnik tadanjega papeža Evgena IV.: „Med Re-kanatom in Jadranskim morjem stoji po celi Italiji sloveča kapela najsvetejše Device Marije, „Loretto^^ imenovana, kamor donašajo verniki v dokaz čudovitih vsli-šanj in zadobljenih milost neštevilna zlata^, srebrna, svilnata in voščena darila'^ Za te in enake spominske dragocenosti se je pozneje napravila nalaščna zakladnica (Schatzkammer) , ki je prav za prav sama za-se precejšnja cerkev z mičnim altarjem. Ob njenih stenah nahaja se devetinšestdeset omar, prenapolnjenih z dragocenimi darili papežev, kraljev, knezov in drugih bogatih romarjev. Videti je baje v zakladnici neverjetno število zlatih in srebrnih src, dragocenih veznin in tkanin, keli-hov, biserov, demantov, svečnikov, križev, kron, ovrat-nih verižic, kozarcev itd. Med mnogimi kelihi nosi eden
napis: ;,Pius VIL, v praznik Marijinega Oznanjenja ječe oprošten, daroval je, iz Francoskega povrnivši se, po opravljenih svetih skrivnostih v loretski hišici ta kelih v znamenje svoje hvaležnosti.^ — Na nekem drugem kelihu iz čistega zlata se bere: „Najsvetejši Devici Mariji pokloni Pij VIII. zlat kelih v zahvalo posebnih dobrot, ki so mu bile v delež v lavretanski hišici. V prvem letu njegovega papeštva." Tudi uže papež Pij IL, ki je leta 1466. v Jakinu umrl, daroval je bil loretski Materi Božji zlat kelih.
Loretska zakladnica bila je ob svojem času silno bogata. Ko so pa 1. 1797. francoska puntarska kardela dobila to deželo v svojo last, oropala so tudi loretska zakladnico in večino dragocenost zavlekla v Pariz. Da, celo Marijni kip ni našel milosti pri teh grdinah; tudi njega odnesli so bili s saboj; vendar ga je poslai Napoleon I. v Loretto nazaj. Bi ga li neki tudi bil, če bi bil kip iz zlata ali srebra?
Ker sem omenil zakladnice kot posebne znamenitosti loretskega Božjega pota, naj^povem, da nam, žali, ni dopuščal čas, ogledati si ga. Ce bo kateremu izmed slovenskih romarjev, ki smo bili leta 1881. tam, tolika velika sreča in veselje, obiskati in videti še kedaj Loretto , naj bo pa zamujeno ogledanje takrat nadomestil. Kaj, ker so taka daljna romanja sklenjena s tolikimi težavami in stroški!                                  (Dalje prih.)
392
400
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881*
Spisuje Jos. Levic D ik.
(Dalje.)
Sedanjo loretsko cerkev pričel je bil zidati papež Pavel II., katero delo in olepšaaje Marijine hišice nadaljevali so njegovi nasledniki neutrudno skoz 70 let. Ko je bilo prekrasno svetišče dovršeno, sledilo je temu zidanje druzih zgradb, namreč: prenočišča za revne in bolnišnice za bolne romarje. Skrbelo se je tudi za stanovanje gg. duhovnikov. Pa tudi za dušni blagor romarjev in loretskih stanovnikov skrbeli so papeži v obilni meri. Podelili in zagotovili so obiskovalcem svete hišice mnogotere odpustke; vstanovili so 28 korarij, in vsem tem prečastnim gg. kanonikom bila je izročena naloga, opravljati službo Božjo, ter romarje oskrbovati duševno. Sozidali so hišo za stanovanje dvanajsterih dečkov, kateri naj bi kot pevci poveličevali službo Božjo. Vtemeljili so dalje kolegij za čč. gg. očete iz družbe Jezusove. Tudi lastno škofijo dobilo je Loretto. Z olepšavo Lorette napredoval je tudi božji pot. Na sto tisoč prihajajočih romarjev šteje se vsako leto; med temi je nenavadno veliko čč. gg. duhovnikov. K Marijinim praznikom prišlo jih je včasih uže toliko, da se je na en dan opravilo po štiri sto sv. maš. Samih svetnikov, to je oseb, ki se zdaj uže častijo kot svetniki, obiskalo je ta sveti kraj okolo IGO. Med njimi bili so na pr. sv. Frančišek Šaleški, sv. Ignacij Lojo-lanski. sv. Frančišek Ksaverij, sv. Alojzij, sv. Jožef Ku-pertinski, sv. Benedikt Labre in drugi.
401
Slavni sv. Karol Boromej priromal je bil peš v Loretto, ondi pridigoval, delil z lastno roko romarjem .sv. obhajilo, in eno celo noč premolil čisto sam v sveti hišici. Sv. Alfons Ligvori mudil se je 14 dni v Loretti. Število sv. očetov papežev, ki so Loretto obiskali, v sveti hišici opravili daritev sv.^maše, ter odlikovali jo z odpustki in darovi, je 57. Čudovito ozdravljenje, ki so ga dosegli v Loretti neumrljivi rajni papež Pij IX., je gotovo mnogim znano; sledi naj zapisauo vendar tudi še v pričujočih „Spominih". Kot mladeneč bili so oni hudo bolni: metala jih je božjast (ali kakor v nekaterih krajih pravijo: imeli so bolezen sv. Valentina). Ta nadloga je bila tim žalostnejša, ker jih je nesposobne delala za duhovski stan, v katerega so vstopiti želeli. Papež Pij VIL , kateremu so mladi grof Mastai Feretti ^rodovinski priimek rajn. Pija IX.) potožili svojo težko nadlogo, svetovali so mladenču, naj se izroči Najsvetejši Devici. Mladi Mastai napotili so se k milostpolni Materi Mariji v Loretto, ter zaobljubijo se popolnem v službo nebeške Kraljice, ako jim sprosi telesno zdravje. In glej! sad prečudnega vslišanja: od tistega trenutka prijenjala je bolezen za vselej. Na pr. čez 40 let nahajal se je oni mladi romar zopet v Loretti; a tabart Xie več kot bolni in nadložni mladeneč, ampak kakor najviši poglavar Cerkve: papež Pij IX. prišli so, Mariji zahvalit se za milost, ki jo jim je sprosila v mladen-ških letih.
Tudi sedanji sv. oče Leo XIII. bili so uže na romanji v Loretti.
Kardinalov, nadškofov in škofov obiskalo je Loretto uže brez števila. Samo leta 1857. je bilo ondi meseca junija: 67 škofov, in sicer 18 iz Laškega, 20 iz Fran-^joskega, 12 iz Amerike itd.
Pa ne le cerkveni prvaki, ampak tudi svetovne najviše osobe odlikovale so uže loretsko iViarijino hišico s svojim obiskovanjem. Kraljev in cesarskih vojvod, kolikor je znanih po imenu, obiskalo je Loretto uže okoli 30, in ti so bili iz Avstrije, Španjskega, Ruskega, Pruskega itd. Celo rajni laški kralj Viktor Emanuel prišel je bil v Loretto na romanje. Cesaric, kraljic, vojvodinj in kraljevih hčeri je bilo na tem božjepotnem kraji uže od vseh strani sveta. Naša preslavna cesarska rodbina postavila si je v Loretti stalni duševni spominek za vse prihodnje čase s tem, ker je ustanovila za vsaki dan skoz celo leto sv. mašo, ki se bere v sveti hiš'ci na njen jaamen.
Se enega loretskega romarja morem omeniti, katerega slavno ime pozna vsaki AvstrijaneC; namreč nepo-zabljivega vojskovodje grofa Radecki-ja. Marsikdo je morda uže čul, kako vneti Marijin častilec da je bil ou. Spominjam se, kaj se je sploh govorilo o njem, predno so se bile začele na Laškem vojske 1. 1848. in 1849. Ker mu je bilo izročeno čez avstrijska bojna kardela v Italiji viši poveljstvo, je baje on poslal na vse bolj znane in sloveče Marijine božjepotne kraje denarje v namen: naj bi se brale sv. maše v Marijino čast, ter Z2i srečen izid vojske. In sad ta, kakov je bil? Bojna zgodovina avstrijska šteje le malo tako slavnih in zaporednih zmag, kot jih je privojevala čez svoje sovražnike ravno v letih 1848. in 1849. v Italiji. In da je te zmage pripisoval slavni Radecki pomoči in predprošnji Marijini, očiten dokaz je to, da je bil po končani vojski romal tudi on v Loretto na Božji pot. Kot zgodovinsko drobtinico naj omenim , da je bila med vojaki, ki so slavnega vojskovodjo spremili kot častna straža v Loretto, tudi ena kompanija (če ne celo batalijon) našega kranjskega 17. peš-polka. Tudi eden mojih rojakov in sorodnikov nahajal se je med tem srečnim številom, in še zdaj shranjujem kot dragi spominek mali molek, ki jni ga je kot ^^odpustek" prinesel iz Lorette.
Ure naše navzočnosti na slovečem Božjem potu potekle so bile, žali! le prenaglo; in treba nam je bilo misliti na odhod. Uže na zadnje trenutke opozorjeni smo bili po nekem so-romarju, da doli pri glavnem cerkvenem vhodu razdeluje nekdo podobice loretske Matere Božje, na katerih je pod sliko natisnjen ^^Attestazione", to je spričalo opravljenega romanja na tem svetem kraji. Hiteli smo toraj tudi mi poiskati si tega spričala, na katerem je bila sicer natisnjena pri dnu beseda „gratis^', to je, brezplačno; toda od nas se je zahteval v plačilo italijanski sold. Brez ugovora smo spolnili človečetu njegovo zahtevanje, potem pa se podali nazaj gori k zakristiji, kjer nam je eden izmed ^g. redovnikov (Mi-norit), ki je ondi mende nalašč čakal na to. prilepil ter s cerkvenim pečatom pritrdil nad glavo Marijiue slike odrezek črnega pajčolana. (Zakaj to, ne vem.) Ta paj-čolan je zakrival vso Marijino sliko po sredi dol. Nek drugi g. redovnik blagoslovil nam je naše nakupljene spominske malenkosti.                              (Dalje prih.)
416
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi čili k. (Dalje.)
Enega kraja nismo še bili obiskali, namreč ozkega prostora za altarjem Marijine hišice, kjer se nahaja še vedno ognjišče, na katerem je po izročilu Marija kuhala. Hiteli smo podati se še tje, kjer se nam je pokazala tudi skledica, ki je bila s sveto hišico vred prinesena iz Nazareta, in iz katere je po izročilu jedla sv. Družina. V to skledico položili smo svoje spominske malenkosti, in prosili Marijine pomoči vsem onim, katere bomo z njimi obdarovali. Kako težko nam je bilo poslovilo in tako nagel odhod od tako slovečega in božjepotnega kraja, ni mi moč povedati in popisati; al! — moralo se je zgoditi; ni moglo biti drugač. Zato pa so bile naše želje tim iskrenejše, naj bi nam bila sreča v delež: obiskati v življenji še eukratjta njeni milosti-polni božjepotni kraj.
Morebiti vstrežem zJasti kaki spoštovani bralki s tem, ako povem, da častni naslovi, s katerimi se kliče Marija v lavretanskih litanijah na pomoč, imajo svoj izvir in pričetek ravno v loretski Marijini hišici. Oudi častili so jo vprvič s temi odličnimi imeni in naslovi, katerim so dali papež Sikst V. v dan 11. julija 1587. častno ime ;;Lavretanske Litanije". V stalni spomin na to jih vsako soboto gg. duhovniki v sveti hišici posebno slovesno pojo.
Pravijo, da je loretsko mestice precej obširno in zelo prijazno. Mi slovenski romarji, kar nas je bilo ta dan (7. julila 1881.) v Loretti, si ga nismo zamogli veliko ogledati. Videli smo edino le cerkev, trg pred njo, pa eno samo ulico. Loretčanom pa bi bilo svetovati, naj si imajo v mislih, da Marijina hišica ni bila vedno jm njih. Eden izmed naših soromarjev izrekel je celo besede: „Tukaj bo še javaljne za zmirom ostala." S tem vendar nočemo reči: Naj se zgodi tako!
Da bi ne prišli na železnici zarad voznih listkov v kako zadrego, pohiteli smo se, še pred odhodom Poljakov zapustiti Loretto. Vozili smo se po drugi strani griča, kakor poprej navzgor; cesta peljala je med prijetnim zelenjem kakor po kakem perivoju, ter ves čas zmerno navzdol, toraj smo drčali prav urno, in pred berači bil je mir. Ko smo se pripeljali na kolodvor, plačali smo naša dva falota - voznika po dogovoru, in povedali jima jih še vsakemu en par, za kar sta se vendar le malo brigala.   Mislila sta si menda to,  kar je imel
njega dm  neki moj ne ravno dobroglasni rojak za pregovor: „Reci, kar hočeš, da mi le ne sežeš v žep.^
Naša glavna skrb bila je zdaj, dobiti vozne listke, na kar smo vendar morali čakati precej dolgo. Imeli smo tedaj časa dovolj, ogledovati si postajske zgradbe, na katerih pa ni bilo nič posebnega videti. Milotožno ozirali smo se toraj rajši nazaj gori na grič, vrh katerega kazalo nam je sloveče Loretto svoja rujavo-začr-nela obzidja. Kmalu so pričeli prihajati tudi Poljaki za nami, in le grede bilo nas je zopet goste trume. Precej dolgo smo čakali, predno dalo se nam je znamenje, naj zasedemo vozove, kar smo prav radi ubogali. Vlak zastal je samo iz vagonov 2. vrste; toraj je bila vožnja tudi bolj prijetna, akoravno so tudi te vrste vozovi sla-bejši memo onih po avstrijskih železnicah Dokler nam ni zginilo Loretto spred oči, ozirali smo se vedno na ta sloveči kraj nazaj, če tudi nam je vsa okolica kazala jako prijazen obraz. Vozili smo se namreč skoz in skoz memo tako plodnih in rodovitnih polj, in med tako mič-nimi brežuljki, da z vso pravico zaslužijo naslov rajske prijetnosti. Konec tem naravskim lepotijam postavil je zelo dolgi podzemeljski prerov (Tunel); ko smo pa pri-vozili zopet na beli dan, dospeli smo kmalu tudi v Jakin.
Na kolodvoru bil je nov dirndaj. Vse je hitelo ven na prostorni trg, ki se razširja pred njim, in kjer so čakali fijaker poleg fijakerja, da bi nas s svojimi klju-sami peljali nemudoma in naravnost doli do colniške zgradbe, ter na kraj, kjer smo bili na večer 28. rožnika stopili na italijanska tla.
Drug za drugim oddrdrali smo. Med potjo ogledovali smo Jakin še po zunanjem, kar je bilo ravno lahko videti; v notranje mesto hoditi ni bilo časa, pa za to menda tudi ni imel nihče posebne volje in veselja. Akoravno nam ni bila prilika, mnogo občevati z Jaki-nezi, je vendar vsakdo lahko spozual, da oni vsaj nam kratko malo niso bili prijazni in dobrohotni. Kolikor toliko je to skor vsak izmed nas skusil, in gospod župan L—r iz Viča pri Ljubljani, ki je bil kot častnik kranjskega 17. peš-polka pri zasedi Jakina leta 1849. navzoč, djal je: „Saj smo pobijali in pobijali te h . d . č ., kar se je dalo, pa vidim, da smo jih še vse premalo.^ Tudi kot prostomišljaki so Jakinezi na slabem glasu. Gosp. rojak P. Benedičič mi je pravil, da ko se je iz-nebilo mesto papeževe podložnosti, bil je med prvimi čini ta, da so pognali ;,usmiljene brate"^. ki so oskrbovali mestno bolnišnico. Al — le prehitro, vendar pa prepozno so spoznali, kolika dobrota so jim bili ti redovniki. Prosili so pozneje uže večkrat prečastnega g. redovnega generala, naj bi jim poslal pregnane usmiljene brate nazaj, da bi zopet prevzeli skrbovanje bolnišnice pa vselej dobijo za odgovor določni: Ne! — Pač prav je tako; takim ljudem naj se tako ura navija.
Ko smo se pripeljali do colnije, čakali so ondi uže gondolierji (čolnarji), da bi nas prepeljevali na parnik jjStambul", ki se je neizrečeno ponosno zibal v morskem valovji. Na čast dotičnemu fiaančnemu uradu naj i bo povedano, da naše prtljage ni nihče nič preiskoval, akoravno so ljudje te vrste nek drugje, in zlasti na suhih mejah laškega kraljestva baje v tej zadevi nestrpno sitni in natančni. Brez vsacega najmanjšega nadlegovanja pričelo se je vršiti vbarkovanje. In kako se človek hitro spreminja!
V jutro 28. junija plašil sem se nekako morja; zdaj pa sem sam pri sebi djal: Bog daj, da bi le še enkrat srečno dospel tje na parnik! Bilo nas je namreč morda še za 100 romarjev več, kot na potu od Trsta proti Jakinu; vse je hotelo biti prvo; prepoved pa je bila stroga, da jih čez 7 ne sme v en čolnič. AliOravno je bila gnječa velika,  posrečilo se mi je vendar bilo,  da
sem prišel kmalu na vrsto, ia lahki čolaič brzo nas je nesel skoz vrtilno valovje tje proti ponosnemu „Stam-bulu". Tam zopet ni bilo brez težav! Čolničev z romarji je bilo uže polno okrog parnika, ker po edini in ozki železni lestvici zamogel je posamesno le po eden koračiti gor na brodovo površje. Nekako dosti kmalu prišel sem tudi zdaj na vrsto, in ko sem stopil na barko, iz dna duše izrekel sem: Hvala Bogu!
(Dalje prihodnjič.)
417
4
Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.
Spisuje Jos. Levi eni k. (Dalje.)
Prvo je bilo, ko sem prišel na brod, da sem odložil svojo prtljago na varen kraj; potem pa sem hitel, poiskati si telesnega okrepčanja, katerega sem bil uže jako potreben. Parnikova kuhinja je imela na razpolaganje prav okusna topla jedila; pri mali privatni krčmi pa je bilo na prodaj: vino, pivo, rakija, kruh, sir, salame itd., tedaj: „najboljše jedi za lačne ljudi". K sreči stal sem tudi še z gosp. financ-ministrom v prijaznosti, toraj je bil tudi želodec kmalu vtolažen.
Med tem se je površje parnikovo vedno bolj polnilo z romarji; dohajali so drug za drugim tudi naši slovenski rojaki. Vreme je bilo prelepo; morje tiho-po-kojno; solnce zahajalo je v rajski krasoti, in kmalu pričelo se je mračiti. Razgled nazaj tje na Jakin bil bi pa kakemu slikarju za večerno študijo prav neprilično-izvrsten predmet, tembolj, ker ga je kmalu bleda mesečina čarobno osvetljevala. Vkljub temu pa nam ločitev od slaboglasnega Jakina kratkomalo ni bila težka. Ko je dovaževanje romarjev prenehalo, dalo se je zdajci povelje za odhod, sidra potegnila so se z velikim ropotom iz dna morske globočine, „lukamatija" zabrlizgal je; kolesi pričeli ste svoje trudno delovanje, in parnik zavozil je ven v neizmerno morsko planoto. Pokrižali smo se, ter iz dna srca prosili si od Boga srečen pot. Za razgled nazaj na Jakin in italijansko zemljo nam ni bilo več mar; temveč pa smo kramljali prijatelji med seboj v prijaznih razgovorih. Kmalu vendar oglasili ste se tudi trudnost in zaspanost,  toraj je vsakdo gledal,
kje bi  našel  magar  koj na tleh parnikovega površja malo prostora za sedež, ter za nočni počitek.
Cesar na vsem našem potovanji tje in nazaj grede še ni bilo čuti, zgodilo se je zdaj: iz zgornjega parnikovega površja zadonelo je naenkrat izvrstno slovensko petje, ki je neizrečeno lepo odmevalo tje po neizmerni morski planoti. Naši pevci bili so zdajci obdani, pa tudi občudovani od radovednih Poljakov. Moja malenkost se petja ni vdeležila; nisem bil dobro za rabo, pa tudi preveč utrujen. Prijazna Goričanka Marija Badalič priskrbela mi je bila na doljnem površji mali stolič (Feldsessel); na njem sedel sem prijetno počivaje in poslušaje prelepo naše petje dotlej, dokler me trudnost ni zazibala v sladko spanje. Kako dolgo je trajal ta moj počitek, ne vem; ko pa sem se probudil, se v prvem trenutku nisem mogel zavedeti, kje da sem in kaj se godi z menoj in okrog mene. Menil sem, da sanjam. Nad sabo videl sem razpeto čisto-jasno nebo, na katerem je v nepopisljivo svitlem blišču migljalo na milijarde zvezd. Na ušesa udarjalo mi je šumenje morskih valov in trudno delovanje parnikovih koles, kar me je tudi hipoma zdramilo, ter sililo mi v spomin besede rajncega O. Jan. Valjavca pesmi:
„Ko noč po morji plajšč razvije,
In zvezdica pri zvezdi sije ,
Ko v lučih sinja plan miglja-------"
Tudi druge soromarje zmagal je bil zaspanec; do malega vsak poiskal si je bil bolj ali manj zložen kraj za svoj počitek. Toda poletna noč je kratka; na neizmerni morski planoti pa menda še krajša, in zlasti tam potrjuje se naš pregovor: „O svetem Vid' — se noč in dan vidV Kmalu napočil je bil juterni zor, in daljne besede Valjavceve mornarjeve pesmi:
„Ko zvezde se začno srebriti,
Nebo in morje rudečiti,
Ko jasni dan se porodi",
pregnale so mi bile trudnost.   Na vsem parniku pričelo se je bilo kmalu novo, toda zdaj neprijetno gibanje.  Dospeli smo bili namreč na pr. na sredo pota naše vožnje med Jakinom in Trstom, in akoravno ni bilo čutiti ne najmanjše sapice, jelo je morje nekako nepokojno vreti, parnik gugal in zibal se je, in to je menda vzrokovalo, da je morska bolezen jela napadati posamezne.   Hvala Bogu!   da je  bilo  bolnih še manj,  kakor na prevožnji tje grede;  a ene je pa vila bolezen vendar prav hudo. Jaz odnesel sem tudi tabart zdravo kožo, to je,  zdrav sem ostal, in sicer še skoraj bolj, ko tje grede.   Za to sem bil pa — brez lastne hvale naj  bo povedano —¦ tim rajše na službo onim.  ki jih je bolezen napadla. Imel sem še nekaj brinjevca in grenkih kapljic (Lebens-essenz), kar se je oboje, na sladkor nakapljano, potrdilo kot posebno dobro zdravilo.  En dokaz!  Ravno na onem stolicu, na katerem sem ponoči ene ure tako sladko počival, sedel je takrat, ko je jela bolezen rogoviliti, neki mladi gosp.  duhovnik iz Poljskega.   Opravljal je ravno brevir.   A bled je bil, kot prazna ruta.   Na mojo prijazno opazko: „Gospod! Vam gotovo ni dobro", pritrdil je: „da!"   Ponudil sem mu košček sladkorja, na katerega sem nakapljal nekoliko grenkih kapljic, kar je rad sprejel in zavžil.   Poznejše srečala sva se, in ni se mi mogel dovolj toplo zahvaliti za mojo ljubav, zagotovljaje me, da ponuđeno zdravilo odvrnilo mu je bilo bolezen. K sreči je pa morska nadloga kmalu ponehala.
Okoli 10. ure vgledali smo k desni tje suho zemljo istrijanskega Primorja. Akoravno nam ni bilo nobene sile, in nam je bilo jutro minulo naglo in med prav prijetnimi razgovori, pozdravili smo vendar z veselim srcem sosednjo  zemljo naše slovenske domovine. ^Se z
večo radostjo pozdravili smo čelo notranjskega Nanosa, ko se nam je pokazalo v daljavi. Polagoma jela nam je kakor iz morske planote rasti tudi okolica tržaška in poslednjič — mesto Trst.
Prav velikansko-prijetno pa smo se motili, ko smo se bližali barkostaji. Gromoviti topov strel donel nam je od tam nasprot. Mislili smo, da to se godi nam na čast; vendar temu ni bilo tako. Kaj pak je pomenila ta parada? Oddelek angleškega vojnega brodovja prijadral je bil prejšnji dan pod Trst. Po obstoječih navadah pelje se poveljnik tuje-zemskih vojnih brodov poklonit c. k. deželnemu namestniku; ta pa mu kasneje zopet poklon odvrne. Ta častni čin pa se vrši vselej med strelom. Zgolj naključje bilo je, da je ravno o času našega prihoda vračeva! tržaški c. kr. deželni namestnik poveljniku angleškega vojnega brodovja njegov poklon, od tod tedaj gromoviti strel, in naša — prevara. Vedeli so pa Trstini vendar tudi za naš prihod, in velike trume radovednežev pričakalo nas je na „Molo San Carlo". Z burnimi in gromovitimi „slava"- in „živio-klici" pozdravljali so nas uže iz daljave, mi pa smo odzdravljali ta njihov prijateljski in bratinski izraz z navdušenim petjem avstrijske cesarske himne.
(Dalje prihodnjič.)
5