UDK: 821.1(Z:2.1.0C)"1990/2!000" Božena Witosz
Šlezijska univerza v Katovicah
ESTETICIZEM, ANTIESTETICIZEM, ANESTETICIZEM - ODSEV PLURALIZMA VREDNOT SODOBNE ESTETIKE V STILU POLJSKE PROZE
KONCA 20. STOLETJA
Avtorica zagovarja nujnost upoštevanja kulturnega konteksta pri raziskavah nove književnosti in opozarja na kategorijo pluralizma oziroma »nehierarhizirane raznorodnosti«, tipično za sodobno kulturo v zadnjem desetletju. V stilu poljske proze 90. let odkriva nasprotujoče si težnje: estetiziranje, intelektualiziranje ter poudarjanje grdote, jezikovne banalizacije in vulgarizacije. Primerja jih s sorodnimi pojavi v sedanji kulturi: z estetizacijo stvarnosti, z estetikama nostalgije in »nove brutalnosti« ter anestetiko in s prekoračenjem tradicionalnega vrednostnega kanona.
The author argues for the necessity of considering the cultural context in research of modern literature and points out the category of pluralism or »non-hierarchical diversity«, typical of the modern culture in the most recent decade. Within the style of Polish prose of the 1990's she discovers opposing tendencies: aestheticization, intellectualization and emphasis on ugliness, banalization, as vulgarization of language on the one hand and its intellectualization on the other. The author compares these to similar phenomena in the present-day culture: aestheticiza-tion of reality, aesthetics of nostalgia and »new brutality«, anti-aesthetics, and crossing the limits of traditional value canon.
Ključne besede: estetizem, antiestetizem, anestetizem, stil, pluralizem, vrednote, poljska proza (1990-)
Key words: aestheticism, anti-aestheticism, unaestheticism, style, pluralism, values, Polish prose in the 1990's
Vključevanje estetike v območje stilističnega preučevanja književnosti danes ne zahteva posebnega utemeljevanja, saj je treba imeti prepričanje o kulturni naravi človeške resničnosti in razumevanje umetniške ustvarjalnosti kot mediacijske kulturne kategorije za skupno različnim panogam sodobne humanistike. Tudi v teoretičnih izhodiščih sodobne estetike pogosto zasledimo prepričanje, da se je treba sprijazniti z nujnostjo kulturne relativizacije estetskih vrednot, saj te niso univerzalne, temveč so tvorba določene kulture, ki opredeljuje njihovo prepoznavnost in vrednotenje (prim. npr. Dziamski 1996: 38). Prav tako pa je tudi semiotični pristop k stvaritvam različnih panog umetnosti izkristaliziral »besedilni« pristop h kulturi (če omenimo samo dela literarnih raziskovalcev J. Lotmana, R. Jakobsona in T. Todorova, pa tudi dela estetikov, npr. M. Wallisa oz. sodobnih filozofov, npr. P. Ricoeurja) in preusmeril raziskovalno zanimanje k odkrivanju zakonitosti kodiranja - splošnim in specifičnim za posamezna območja kulturnega univerzuma. Končno je tudi sodobna stilistika omogočila kontek-stno usmerjena razmišljanja, saj je znatno razširila obseg pojma stil, ta namreč v sedanjem razumevanju presega formalnojezikovne pojave in vključuje tudi sklop pomenov, tematskih izborov, svetovnonazorskih stališč ter tako sega v območje vrednot in načinov zaznavanja sveta (Gajda 1982: 68; Bartminski 1993: 118). Zaradi takega večstranskega pogleda na stil, izoblikovanega na stičišču treh sistemov - kulturnega, prag-
matično-semiotičnega in jezikovnega (Dubisz 1995: 279) - se temeljna kategorija stilistike preobraža v kategorijo antropološkega pomena (Witosz 1999).
Zaradi jasnosti izvajanja pa je nujna tudi opredelitev obsega in pomena pojmov iz naslova članka. Njihovo razumevanje v tem prispevku kljub določenim podobnostim vendarle ni enako definicijam iz teoretičnih diskurzov najnovejše estetike, kjer je, kot se pogosto dogaja v mnogih drugih panogah, ki uporabljajo nejasne pojme,1 težko izoblikovati en sam »obvezujoč« pomen temeljnih kategorij. Upoštevajoč pomen in veljavnost danes aktualnih metodoloških vprašanj, ohranjamo - za potrebe tega prikaza - tradicionalno razumevanje estetike, ki se - tudi po nekakšnem splošnem občutku - ukvarja pretežno s teorijo umetnosti oz. drugače rečeno - s čutnim zaznavanjem lepega.2 Esteticizem torej razumem kot izraz tistega stališča, ki priznava obstoj estetskih kategorij (na splošno imenovanih klasične), združenih okrog vrednot, kot so: lepota, skladnost, oblika, in se osredotoča na njihovo čutno spoznavanje in kontemplacijo, in stališča, ki zagovarja avtonomnost umetnosti in njenih zakonitosti. Antiesteticizem je v članku uporabljen kot pojem, nasproten zgoraj določenemu esteticizmu. Označeval bo torej nasprotje, odmik od pozitivnih estetskih vrednot, ki jih imajo esteti za prijazne (Wallis 1968), in priznavanje skrajnih, estetsko negativnih vrednot, takih kot so: gr-dost, čudaštvo, nenormalnost, odvratnost, napadalnost, grobost, surovost.3 In končno anesteticizem, ki po slovarski oznaki predpone an - v podobnih besedotvornih strukturah označuje odsotnost nečesa, brezbrižnost glede na kaj (Szymczak 1978: 1) - razumem kot izključitev ali manifestirano nezainteresiranost za uveljavljene estetske vrednote (tako pozitivne kot negativne) ter preseganje tradicionalnega kanona vrednot, kar pa bi bila pozitivna lastnost takega stališča.4
1	Za nejasne kategorije veljajo tiste, ki ne izpolnjujejo meril logične pravilnosti, torej tiste, ki jih ni mogoče enoumno označiti z nujnimi in zadostnimi lastnostmi. V estetiki je za to disciplino temeljna kategorija umetnosti (prim. Dziamski 1996: 61, Pikala 2000: 165), za lingvistično besediloslovje pojem besedila, tipa/vrste govora (Duszak 1998; Witosz 2001b), za stilistiko pojem stila (Bartminski 1993; Gajda 1982).
2	Pri tem je treba omeniti vsaj to, da se danes govori o nujni oddaljitvi od tako ozko pojmovanih nalog estetike in njenih temeljnih kategorij (prim. Morawski 1987). W. Welsch pojmuje estetiko »kot tematiza-cijo vsakovrstnega opažanja, tako čutnega kot duhovnega, vsakdanjega in vznesenega, spadajočega v izkustveni svet in v območje umetnosti« (Welsch 1997: 521).
3	V sodobni teoretski estetiki lahko najdemo tudi drugačne razlage antiesteticizma. T. Pikala predlaga, naj bi ta pojem (v tukaj prikazanem razumevanju kot odvrnitev od prijaznih kategorij: lepote, čednosti, zdržnosti) nadomestili z antikalizmom, antiesteticizmu pa dali pomen »transcendence zunaj območja umetnosti« (Pikala 2000: 200). Terminološka razhajanja imajo svoj izvor v različnem razumevanju »odprtega« pojma umetnosti in medsebojnega razmerja med estetiko in umetnostjo. Gl. tudi druge, našim podobne oznake (Golaszewska 1984; Pawlowski 1987; Dziemidok 1992; Czerwinski 1997).
4	Pojem anesteticizma (ravnodušen odnos do etetskih stališč), ki se danes splošno uveljavlja v teoriji sodobne estetike pod vplivom del W. Welscha (1997) in O. Marguarda (1996) vendarle še ni splošno znan. V dobi splošne estetizacije resničnosti je za zaznavanje predmetov, ki navadno zbujajo estetska doživetja, značilen hlad, kar je po Welschu znamenje anestetizacije - stanja neobčutljivosti in »fascinantne nezainte-resiranosti« (Welsch 1997: 525). Zanimivo je, da je v Slowniku j^zyka polskiego (Szymczak 1978: 53) izraz anestetika po pomenu izenačen z anesteziologijo kot področjem medicine, ki se ukvarja z anestezijo pacienta med operacijo. Končno se zdi, da je ravno to tisto področje, iz katerega izvira Welschevo razumevanje anestetike, saj po njegovem pomeni ravno neobčutljivost za estetska dejstva; vendarle pa ima pri tem v mislih tudi družbeno neobčutljivost.
Klasifikacija poljske proze konca 20. stoletja ni ravno lahko opravilo, saj se ta uspešno izmika vsakršnim sintetičnim opredelitvam. Pri tem je za sodobno umetniško ustvarjalnost odločilnega pomena značilna kategorija pluralizma (vrstnega, tematskega, svetovnonazorskega, estetskega, slogovnega), ki poudarja mnoštvo, raznorodnost in svojevrstnost določenih pojavov ter njihovih umetniških nosilcev, obenem pa zabri-suje ali bolje marginalizira postopke prepletanja, povezovanja in zlivanja raznorodnih sestavin v eno, dasiravno mnogoobrazno strukturo. Zaradi načelnega eklek^icizma, kakršen je danes navzoč pri proznem ustvarjanju, ni mogoče iskati veziva slogovnih diskri-minant, ki bi bile značilne izključno za izbrano skupino besedil, še manj pa je mogoče pokazati na določene dominante med njimi. Torej smo obsojeni le na iskanje za zdaj še nejasno zarisanih teženj, ne da bi jih poskušali hierarhizirati in razsojati o njihovem rangu, vlogi, moči in časovnem vplivu.
Čas je, da se po teh pomislekih vrnemo k razlikovalnim opredelitvam, prikazanim v naslovu članka. Seveda predpostavljamo, da izbira interpretacijske strategije odloča o izbiri predmeta raziskave, seznam literarnih besedil, ki jih bom navajala kot pona-zarjalno gradivo pojavov v tem prikazu, pa je ustrezno selekcioniran in prilagojen.5
Ena vidnejših lastnosti proze sedanjega fin de seclet je poudarjanje - bodisi v izjavah samih ustvarjalcev7 bodisi v umetniških uresničitvah - njene estetske narave. Arti-zem postaja neodvisna vrednota, osvobojena drugih (etičnih, političnih, spoznavnih) dolžnosti. Pretrgane vezi s trenutno vsakdanjo resničnostjo pa pričajo, da se kot temeljna odnosnica proznega besedila vzpostavlja svet umetnosti. Proces »potapljanja v literarnost« je kritika že identificirala, poimenovala in deloma tudi opisala - prim. oznake: »metaroman« (Kaniewska 1996: 22), antifikacija, model neepske proze (Czaplinski 1997: 11, 139) - zato se bom skušala osredotočiti na tiste vidike literarnosti, ki v teoretski refleksiji doslej niso bili obravnavani.
Eksplicitno znamenje esteticizma najnovejše proze je izraz njenega zanimanja za arhitekturo, slikarstvo, kiparstvo, glasbo in seveda literaturo. Junaki romanov Krzysztofa Varge, Manuele Gretkowske, Piotra Siemiona, Izabele Filipiak živijo, potujejo, spolno občujejo, pijejo alkohol, v krogu prijateljev pa poslušajo glasbo in predvsem razpravljajo o umetnosti. Zato pisatelji kot obliko izjavljanja danes pogosteje uporabljajo e^ra-zo,8 ki je, kot pravi Michal P. Markowski (1999: 11), literarni diskurz za predstavitev
5	V članku navajam odlomke naslednjih avtorjev: Andrzej Stasiuk: Opowiesci galicyjskie, Czarne, 1998; isti: Dukla, Czarne, 1997; isti: Dziewi^c, Czarne, 1999 — Manuela Gretkowska: Polka, Warszawa, 2001; ista: Podr^cznik do ludzi, Warszawa, 1999 — Wlodzimierz Odojewski, Oksana, Warszawa, 1999 -- Tadeusz Konwicki, Czytadlo, Warszawa, 1992 — Izabela Filipiak, Niebieska menažeria, Warszawa, 1997. Podatki o navedkih so v besedilu.
6	Oznaka iz članka J. Sosnowskega v Teksty Drugie. Gl. Sosnowski 1996.
7	Andrzej Stasiuk je v odgovoru na anketo revije Teksty Drugie zapisal: »Če je nekaj dobro napisano, potem je vredno, ne glede na predmet, s katerim se ukvarja. Bolj kot »kaj«, me zanima »kako«. [...] Vsa ta vprašanja, kot so smisel, resnica ali pa vrednote, so stranski produkti jezika. Kdo ve, če niso celo njegovi odpadki. Kritika pa v literaturi večinoma vztrajno išče moralna ali bivanjska načela. S samo literaturo pa se pravzaprav skoraj ne ukvarja. Kot da bi se gluhi pogovarjali o glasbi.» Gl. A. Stasiuk, Pričevanja, Teksty Drugie 5, 1996.
8	O literarnem ekphrasis je v zadnjem času pisal A. Dziadek; v članku je tudi obsežna predmetna bibliografija (gl. Dziadek 2000).
tistega, kar je sicer zunajezikovno. Ekphrasis postaja prostor dialoga različnih kodov kulture: specializiranih jezikov posameznih umetnostnih panog (kritični ekphrasis), njihovih poljudnoznanstvenih različic (npr. črpanje informacij za opis v romanu iz bedekerja), seveda tudi jezika literature (dialog z vrstno podobnimi besedili iz tradicije in sočasne ustvarjalnosti) ter končno tudi jezika teoretske refleksije (poskus vrednotenja umetnine z orodji, ki so jih izoblikovale humanistične vede). Se tako opisani esteticizem pripovedne proze zadnjega desetletja odlikuje po čem svojevrstnem? Seveda so se pisatelji zmeraj zanimali za umetnost in se pogosto trudili, da bi ikonično reprezentacijo opisali jezikovno. Vendar pa je mogoče opaziti razlike. Adam Dziadek (2000: 148) je opozoril, da kritični ekphrasis, ki se pojavlja v delih umetnostnih zgodovinarjev in kritikov, postaja kvaziliteraren, ker pisci uporabljajo izrazna sredstva, značilna za literaturo. V najnovejši prozi pa imamo opraviti z obrnjenim razmerjem -tu literatura sprejema vase neliterarne kode, ekphrasis pa ni le subjektivna interpretacija določene umetnine, temveč postane pretveza za uvajanje metadiskurza o posebnostih in omejitvah besedilne reprezentacije, konvencije literarnega upodabljanja ipd. Najnovejši roman Manuele Gretkowske Polka nam med branjem ponuja naslednje opise: gotsko katedralo v Uppsali, antične kipe v muzeju v Delfih, najstarejše evropsko gledališče v Epidavru, grobnico Amalije Mniszech v cerkvi sv. Magdalene v Dukli, lastne avtoričine risbe, risbe na skalah, palačo Sissi v madžarskem Godolu itd. Za en sam roman kar pestra raznorodnost artefaktov, zgodovinskih obdobij, konvencij in umetniških slogov. Njihova navzočnost v besedilu romana ni posebej motivirana - motiv potovanja je le eden izmed razlogov za uvajanje ekfraze; po drugi strani pa teme, kot so literarni večer, pisanje knjige, sprotno čtivo, gledanje televizijskega programa - spet brez posebnih prednostnih razvrstitev odpirajo strani romana drugim kodom kulture.
Literatura devetdesetih se na svojevrsten način loteva danes pogosto obravnavanega vprašanja estetizacije resničnosti. Vendar pri tem ne gre za tisti, danes skoraj splošno navzoči vidik estetizacije, ko so delčki obdajajočega nas sveta po umetniških vzorcih preoblikovani v paraumetnost (po občutku to imenujemo olepševanje resničnosti).9 Uveljavlja se namreč drugi vidik, ko gre zgolj za interpretacijo zunajumetniških dejstev (brez dejanskega poseganja v resničnost) po umetniških kategorijah in pravilih (Golaszewska 1996: 21). Navedimo konkreten primer. Ko pripovedovalec v Galicijskih povest^ih (Opowiesci galicyjskie) ali Duk^^i Andrzeja Stasiuka opisuje izginjajoči svet državnih kmetijskih zadrug (str. 5), revne domačije, opustošene trge zanemarjenih mest, jih ne olepšuje. Prikazana resničnost je zmaličena, shirana (str. 10). Zgradbe same po sebi so zgolj različne stopnje razpada, so lišajast^e in bedne (Dukla, str. 74), v njih zaprti rekviziti so ^up zas^injanih loncev, nož na mizi, ebonitni pepelnik (Galicijske povesti, str. 43). Vendar so v teh opisih znamenja, ki kažejo, da subjekt izjave v samem
9 »Prepričan sem, da je estetizacija Lebenswelta znamenje sodobnega časa,« je konec osemdesetih let zapisal R. Bubner (1989: 131), nekaj let pozneje pa mu je pritegnil W. Welsch: »Brez dvoma smo priča sodobnega booma estetike. Razteza se od individualne stilizacije prek oblikovanja mesta in ekonomije vse do teorije. Vse več sestavin resničnosti dobiva estetsko formo, resničnost sama pa za nas dobiva v celoti značaj estetske konstrukcije.« (Welsch 1993: 8, nav. po Zeidler - Janiszewska 1996: 33). Gl. tudi Feather-stone 1997.
procesu zaznavanja »sive resničnosti« sugerira tak pristop, ki je značilen za stik z umetniškim delom. Metatekstovne sestavine teh opisov: pejsaz, spektakel, fotografija, scena, scenografija tudi od bralca zahtevajo, da aktivira svoje kulturne kompetence in pri zaznavanju resničnosti uporabi posredne kode likovne umetnosti, tako da ustrezno razbere učinek besedne predstavitve, pri kateri ne gre le za odstiranje designata, temveč tudi (nemara celo predvsem) za osvetlitev konvencionalne podobe, umetniške kopije, ki je v procesu zaznavanja zmeraj pred tem designatom (o modelni vlogi slikarskih kodov v literarnem upodabljanju gl. mdr. Barthes 1999: 91; Stala 1995: 192; Pikala 2000: 269; Witosz 2001). Vloga svetlobnih odsevov, umestitve predmeta, ozadja, opa-zovališča je v teh literarnih upodobitvah sicer uporabljena umetniško, vendar pa to predmetom še ne daje vrednosti lepega: tako v gosti svetlobi noči kot v zvepleni bleščavi je mogoče videti isto: t^^a z zdrsano barvo, okrogli fantovski obraz z zani^niwi sivimi brki (Galicijskepovesti, str. 42, 43). Prav tako pa to niso podobe, pri katerih bi šlo za estetizacijo revščine, kot jo poznamo z različnih področij umetniškega ustvarjanja. Zdi se, kot da opisovalec v razmerju do predmeta zaznave pušča ob strani estetsko opredelitev (lep : grd), zato da lahko pri opisu neestetskih pojavov vendarle uporabi estetski kod. Če sprejmemo, da se v besedni podobi odražata tako čutna zaznava kot umetniška ustvarjalnost ter da se v njej stikata sfera preobrazbe naravnega okolja, dosežene z jezikovnimi ustrezniki ikoničnih sistemov prikazovanja, in sfera avtonomnih slogovnih, pomenskih in strukturalnih besedilnih lastnosti - potem je v prepletu čutne in pojmovne prvine (phy^sis in logos), kakršen je predstavljen v Stasiukovem opisu, v ospredju drugi člen te dvojice. Postopki es^e^izacije so premaknjeni s predmeta zaznave, osredotočeni so na samo izjavo, ki služi njegovemu opisu. Jezik - prepojen z metaforo, izvirnimi primerjavami, z učinki, ki jih dosega s stikanjem enot, izvirajočih iz različnih slogovnih registrov, diskurzov, estetskih norm - upočasnjuje branje in omogoča naslovniku, da se predaja estetskemu doživljanju. Z veliko mero zanesljivosti lahko ugotavljamo, da sta neprozornost in slogovno bogastvo sodobnih pripovednih postopkov najopaznejša stran esteticizma (v ta okvir lahko uvrstimo tudi prozo Magdalene Tulli, Jerzyja Pilcha, Zbigniewa Kruszynskega, Olge Tokarczuk). »Antikolo-kvialno« usmerjena strategija, po kateri se jezik številnih proznih besedil devetdesetih let razlikuje od izrazito pogovorno obarvane pesniške izjave zadnjega desetletja (Korn-hauser 2000: 171), ne skriva svojega konvencionalnega značaja - bogastvo frazeolo-ških zvez razkriva navezavo na stilistike, zakoreninjene v tradiciji.
Torej je treba osvetliti še eno obličje esteticizma devetdesetih let - za različna področja postmodernistične umetnosti značilno vračanje k tradiciji, zlasti k umetnosti 19. stoletja. Ta trditev je sama po sebi banalna, saj se nam zdi več kot očitno, da bo preteklost zmeraj figurirala znotraj razumevanja sodobne umetnosti, in to v razmerju od sprejemanja do zavračanja, preoblikovanja, modificiranja ali ponavljanja. To, kar pa je vendarle treba poudariti, je specifičnost dandanašnjega dialoga s tradicijo. V t. i. mladi prozi se izrazito kristalizirajo težnje po e^ekticizmu, ki temeljijo na svobodnem izbiranju sestavin iz preteklosti, odvisno od trenutnih potreb. Ti »izposojeni« jeziki umetnosti so podvrženi svojevrstnemu preoblikovanju, pri čemer jim je odvzet prvotni kontekst in pomen. Sinkretizem različnih estetik in kodov kulture, ki je bil nekoč omejen le na določene oblike umetniškega izraza (npr. grotesko), postaja danes splošen pojav -
kar kritika med drugim povezuje s pritiskom tržišča, ki vsiljuje obvezno sprejemanje različnih okusov javnosti.10 Na filozofski ravni je težnja po ponavljanju minulega, po približevanju temu, kar je nepovratno izgubljeno, razumljena v okviru terapevtskih lastnosti današnje kulture, ki blaži muke, izvirajoče iz negotovosti v okviru ontoloških razmerij (Kuczynska 1999: 47).
Navzočnost tradicije se pogosto interpretira tudi kot posledica danes modne »estetike domotožja«, končno pa lahko imajo tovrstne navezave (čeprav v današnjem času redkeje) parodični pomen. To je razlog za trditve, da je sedanje mešanje slogov bolj aleatorične kot eklektične narave, zaradi česar naj bi imeli opraviti z navezovanjem na oddaljeno dobo, ne pa s poskusi obnovitve stila pisanja 19. stoletja.11 Izkoriščanje dosežkov kulturne tradicije prejšnjega stoletja, ki naj bi prevladovalo nad »veseljem do eksperimentiranja«, se kaže kot selektivno navezovanje na pretekle estetske programe in na njihova stilistična izrazna sredstva. To lahko opazimo že pri oblikovanju sodobnega lika fewine, opazovanega skozi prizmo konvencij, po katerih je oseba upodobljena v znanih, domačih in sprejemljivih okvirih in oblikah. Pogosto so to opisi, ki se v svojih stilističnih izborih sklicujejo na klasični kanon lepote. Aristotel je v Politiki zapisal: »Lepi se razlikujejo od nelepih in slikarska umetnost od narave po tem, da so lastnosti, ki so tam razpršene med posamezniki, v njih združene v eno.« (Tatarkiewicz 1960: 157). Absolutna Lepota, »ki je ni mogoče opisati«, je razlog, da je verbalni tekst »prisiljen« usmeriti bralca h kodu, »ki odgovarja za vsakršno Lepoto, torej k Umetnosti. Z drugimi besedami, na lepoto je mogoče navezovati samo še v obliki citata« (Bar-thes 1999: 68). Umetnostni kanon Lepote, danes spet oživljen, v dekadenci 19. stoletja pa splošno razširjen, je veleval, da se popolnost ženskega telesa primerja z vzori iz slikarstva in kiparstva: »Carolina izvira iz Toskanije. Njene oči z velikimi zenicami, ki jih zastirajo težke veke, spominjajo na melanholične, kamnite oči etruščanskih figur« (Priročnik za ljudi, str. 50-51). Prim. tudi: »Veroniko sem si ogledovala tako, kot se ogleduje nenavadno ptico ali umetnino. Temna polt, združena z izrazito začrtanimi obraznimi potezami, jo je - v trenutkih zbranosti ali zamaknjenosti - dejansko zbližala s čenstohovsko Marijo, katere kopije, navadno brez podpisa, nas lahko presenetijo v stranski ladji francoske ali baskijske katedrale« (Nebeška m^enažerija, str. 140). S takim stilizacijskim kostimom je odeto telo mlade ženske v sodobnih opisih, katerih subjekt je v nemem občudovanju zazrt v idealno podobo telesa, k^i daje v^tis marmornatega kipa (Oksana, str. 314), v obraz, ki je videti kot pravoslavna podoba, na kateri so kot na ikoni opazne predvsem njene oči (Šund, str. 105). Vrednost Lepote v klasičnem razumevanju temelji na tem, kar je dobro, urejeno, pravilno, torej skladno, omejeno s formo. Zato v estetskih opisih telesna popolnost izvira iz »harmonične popolnosti čudovitih razmerij, občudovanja vredne geometričnosti prsi kot da so bile začrtane s šestilom« (Šund, str. 76).
10	»Radikalni eklekticizem« je eno izmed gesel postmodernizma. V kontekstu sodobne umetnosti prim. Szkolut 1996.
11	Sama sem daleč od površinskega obravnavanja podobnosti med sodobnim umetniškim ustvarjanjem in pojavi iz zgodnejših kulturnih dob. Zato so v teoretičnem diskurzu upravičena opozorila, da očitne formalne ali tematske podobnosti ne bi smele zakrivati dejstva, da za njimi stojijo drugačne koncepcije umetnosti in pogledi na svet (prim. Pikala 2000).
Prevrednotenje tradicije je opazno tudi v repertoarju stilističnih sredstev. Tudi tukaj brez težav najdemo vzorce, ki so značilni za moderniste. Prvenstveno vlogo imajo čutni pridevki (vizualnost in otipljivost), opazno pa je tudi izrazito nagnjenje k aksio-logizaciji telesnih oznak (Stala 1988: 159). Metaforika, ki uporablja eksotične primerjave, v glavnem obsega pomensko območje naravoslovnih pomenovanj. Navajam le nekaj primerov:'2 [oči] sinji koralni grebeni (Šund, str. 106), nemirne prsi, okrašene z bradavičkami, lepimi kot polinezijski cvetovi (Šund, str. 132), dojka s koralnim otočkom bradavice (Šund, str. 164). Rastlinska topika vzpostavlja miselne povezave z izdelki juvelirske umetnosti: obrunekpopka kot biserna broška (Šund, str. 138).
S fikcionalizacijo resničnosti - poudarjajo sodobni estetiki in filozofi (gl. npr. dela J. Baudrillarda, F. Jamesona, M. Featherstona, Z. Baumana) - se v družbi oblikujejo narcisoidno-hedonistični nazori. Vendar pa v metakritičnem diskurzu naletimo na stališča, da vsesplošne težnje po olepševanju človeka in njegovega okolja vodijo k razvrednotenju tradicionalnega vzorca Lepote, rojevajo stališča estetske indiference in naposled željo po neestetskem, torej voljo po rušenju in destrukciji splošno priznanega kanona (Welsch 1999: 86). Oddaljevanje od ideje Lepega in pristajanje na vrednostno sprejemanje drugega opozicijskega člena estetske paradigme - grdegaa - dobiva v današnji umetnosti obliko ostrega ugovora.13
Menjavanje vrednot v najnovejšem literarnem ustvarjanju dobro izkazujejo podobe, nastajajoče v okviru konvencije »estetike krutosti«, značilne predvsem za sodobni film (Helman 1996). Proza devetdesetih let je vse tisto, kar je bilo v tradicionalni umetnosti prikazano v kategorijah prijazne estetike in je po splošnem občutju tako tudi edino prav, degradirala (za primer lahko služijo označevalci kanona klasične ženske lepote, ki jih spremljajo slabšalne oznake: čedkana, banalno lepa), in podvrgla bruta-liz^a^ciji - območje erotike in človekove seksualnosti je pogosto povezano s krvjo, z nasiljem, s perverznostjo, skatologijo (prim. Satanov poslanec Marka Bukowskega, Nizke trate Piotra Siemiona, Hebronski zidovi Andrzeja Stasiuka). Drastičnim podobam se pridružuje brutalizacija jezika. Vulgarizmi, s katerim je prepojen jezik najnovejše proze (prim. nekatera dela A. Stasiuka, K. Varge, M. Bukowskega, K. Saramo-nowicz, M. Gretkowske, Z. Rudzke), pritegnejo bralčevo pozornost in ga vodijo k temu, da jih začenja razumevati v njihovi poetični vlogi. V primerjavi z njihovim prejšnjim uveljavljanjem, npr. v poetiki turpizma ali poeziji Rafala Wojaczka, kjer se brutalno izrazje pojavlja v sotvarju izbranih literarnih likov, ko vse tisto, kar deluje odbijajoče, poudarja pomen lepega, obenem pa bralca opozarja, da tudi antivrednote rojevajo estetska doživetja - pa sedanje tovrstne ubeseditve presenečajo s svojo stilistično revnostjo: vulgarne besede glede na besedišče predstavljajo zelo skromen in precej enoličen repertoar izraznih sredstev. Brutalizacijo spremlja banalizacija jezika, ki postaja orodje za opis navadnih, vsakdanjih dogokov. Tudi tisto, kar je nekoč veljalo za jezikovni tabu - starostna fiziologija, bolezni, umiranje - postaja danes predmet
12	Bogatejši popis bralec lahko najde v moji knjigi (Witosz 2001a).
13	Odvratnost, srhljivost, grozljivost so bile lastnosti, znane v pozni gotiki, baroku, simbolizmu, ekspresionizmu in nadrealizmu. Njihova naloga je bila šokirati bralca (Wallis 1968: 9). V ustvarjalnosti devetdesetih let pa je bil obrat k strogo vrednostni estetiki vendarle tudi drugače motiviran.
umetniškega izraza (npr. proza D. Bittnerja, Z. Rudzke, M. Bukowskega, G. Strumyka). Lahko bi pritegnili trditvam estetikov, da se v dobi splošnega olepševanja vsakdanjosti umetnost oddaljuje od površinske estetike in uvaja nove vrednote: skromnost, revnost oblike, pa tudi željo po zbujanju negativnih čustev pri naslovniku (Welsch 1999: 99). Premiki, ki so se zgodili v estetski sferi zaradi bojazni pred splošno uniformizacijo vrednot, so povzročili, da je danes nepretrganost doživetij, ki je bila značilna za kon-templacijo, nadomestilo mnoštvo doživetji] (Pikala 2000: 199).
Nova literatura v želji po odmiku od enovitosti estetskih vrednot, ki jih uveljavlja popularna umetnost, predstavlja nasprotni program, katerega namen ni toliko iskanje sodobnega negativnega vzorca, ki bi bil predvsem nasproten pozitivnemu, kolikor iskanje paradigme nehierarhizirane estetske raznorodnos^i, ki bi omogočila ovrednotiti tudi tisto, kar je individualno, enkratno in drugačno. Sodobna umetnost pozitivno vrednoti čustvenost, čutnost, telesnost. Estetska vrednota postaja vse, kar je povezano s telesom, in to brez uvajanja opredelitev, ki so rezultat uvrščanja na vrednostno lestvico: lep - grd; prijeten - neprijeten. Tak odmik od tradicionalno razumljenega hedonizma je viden v liku Agnieszke iz Stasiukovega romana De^et: dekle ima velike prsi, na sploh je zalita (s tremi blazinicami maščobe na trebuhu), njeni nohti so kratko prireza-ni, koža zaradi neuporabljanja dezodorantov močno zaudarja po potu, lasje so od zdavnaj neumiti, oblečena je povprečno (kavbojke, črna majica) ipd., kljub temu ne zbuja odpora niti morebitnega perverznega občudovanja, ampak jo sprejemamo v njeni enkratnosti. Estetika ženskega telesa, kot jo oblikuje današnja proza, je v nasprotju s podobo, izoblikovano v sredstvih množičnega obveščanja: nasproti umetni lepoti je postavljena naravna podoba.
Zadnja leta se pretežno govori o dveh procesih - estetizaciji resničnosti in ont^olo-giz^a^ciji umetnostmi - drugi proces je razumljen kot maksimalno približevanje umetnosti življenju, vse do poskusov preseganja meje med tem, kar je naravno, in tem, kar je konvencionalno (Golaszewska 1996). Sodobna proza hkrati z vse pogostejšim vstopanjem na območja, ki so bila dotlej zunaj umetniške obdelave, pri naslovniku oblikuje mnogočutno dojemljivost.
Najnovejša literatura ne zbuja le estetskih doživetij (Pikala 2000: 190). Zaposliti hoče vse čute, hkrati pa tudi želi spodbujati k razmišljanju. Proces in^elek^ualizacije književnosti, ki se dogaja pred našimi očmi, združevanje estetskega izkustva z moralnim, spoznavnim, verskim priča o očitnem prehajanju umetnosti čez okvire njenih tradicionalnih območij. Procesu pluralizacije estetskih nazorov se torej pridružuje proces širitve vrednostnih vzorcev, besedilnih kazalcev umetniških kategorij in njihovih slogovnih zmožnosti.
Iz poljščine prevedel Ni^o Jež.
Literatura
Barthes, R., 1999: S/Z. Prev. M. P. Markowski, M. Gol^biowska. Warszawa.
Bartminski, J., 1993: Styl potoczny. Encyklopedia kultury polskiej XX wieku 2 -Wspolczesny
j^zykpolski, ur. J. Bartminski. Wroclaw. Burner, R., 1989: Ästhetische Erfahrung. Frankfurt am Main. Czaplinski, p., 1997: Slady przelomu: Oproziepolskiej 1976-1996. Krakow. Czerwinski, M., 1997: Sztuka w pejzažu kultury. Warszawa. Dubisz, S., 1995: Styl? Stylistyka IV. Opole.
Duszak, a., 1998: Tekst, dyskurs, komunikacja miqdzykulturowa. Warszawa.
Dziadek, a., 2000: Problem ekphrasis - dwa »Widoki Delft« (Adam Czerniawski i Adam Za-
gajewski). Teksty Drugie 4. Dziamski, G., 1996: Postmodernizm wobec kryzysu estetyki wspolczesnej. Poznan. Dziemidok, B., 1992: Sztuka, emocje, wartosci. Warszawa.
Featherstone, M., 1997: Postmodernizm i estetyzacja žycia codziennego. Prev. P. Czaplinski in
J. Lang. Postmodernizm: Antologia przekladow, ur. R. Nycz. Krakow. Gajda, S., 1982: Podstawy badan stylistycznych nad jqzykiem naukowym. Wroclaw. Golaszewska, M., 1984: Estetyka i antyestetyka. Warszawa.
—	1996: Ontologizacja sztuki - estetyzacja rzeczywistosci - kreacjonizm estetyki. Estetyczne
przestrzenie wspolczesnosci, ur. A. Zeidler - Janiszewska. Warszawa. Helman, a., 1996: Estetyka okrucienstwa i przemocy w kinie wspolczesnym. Estetyczne przestrzenie wspolczesnosci, ur. A. Zeidler - Janiszewska. Warszawa. Kaniewska, B., 1996: Metatekstowy sposob bycia. Teksty Drugie 6.
Kornhauser, J., 2000: J^zyk we wspolczesnej literaturze polskiej. Polszczyzna 2000: Orqdzie o
stanie jqzyka na przelomie tysiqcleci, ur. W. Pisarek. Krakow. Kuczynska, M., 1999: Piqkny stan melancholii. Warszawa.
Markowski, M. p., 1999: Ekphrasis. Uwagi bibliograficzne z dol^czeniem krotkiego komentarza. PamiqtnikLiteracki 2.
Marquard, O., 1996: Aesthetica i anaesthetica (Po postmodernie). Postmodernizm afilozofia:
Wybor tekstow, ur. S. Czerniak i A. Szahaj. Warszawa. Mazur, B., 1995: Stephen C. Pepper o estetycznym wartosciowaniu sztuki. Problematyka war-tosciowania w amerykanskiej filozofii i estetyce XXwieku, ur. A. Ceynowa, B. Dziemi-dok - M. Janiak. Gdansk. Morawski, S., 1987: Czy zmierzch estetyki? Zmierzch estetyki - rzekomy czy autentyczny, ur. S.
Morawski. Warszawa. Pawlowski, T., 1987: Wartosci estetyczne. Warszawa.
Pikala, T., 2000: Awangarda i ariergarda. Filozofia sztuki nowoczesnej. Lublin. Sosnowski, J., 1996: Dekadencka atmosfera zbližaj^cego si? ponownie fin de siecle'u. Teksty Drugie 5.
Stala, K., 1995: Na marginesach rzeczywistosci. O paradoksach przedstawiania w tworczosci
Brunona Schulza. Warszawa. Stala, M., 1988: Metafora w liryce Mlodej Polski. Warszawa.
Szkolut, T., 1996: Pluralizm jako kategoria sztuki i estetyki wspolczesnej. Estetyczne przestrzenie wspolczesnosci, ur. A. Zeidler - Janiszewska. Warszawa. Szymczak, M., 1978: Slownik jqzykapolskiego. Warszawa. Tatarkiewicz, W., 1960: Historia estetyki 1. Wroclaw.
Wallis, M., 1968: Przežycie i wartosc: Pisma z estetyki i nauki o sztuce 1931-1949. Krakow. Welsch, W., 1993: Ästhetik in der Disskusion. Deutsche Zeitschrift für Philosophie 1.
—	1997: Estetyka i anestetyka. Prev. M. Lukasiewicz. Postmodernizm: Antologia przekladow,
izbor in uvod R. Nycz. Krakow.
Witosz, B., 1999: Czy gatunek i styl we wspolczesnej stylistyce poj^ciami konkurencyjnymi?
Stylistyka 8.
—	2001a: Kobieta w literaturze: Tekstowe wizualizacje od fin de siecle'u do konca XX wieku.
Katowice.
—	2001b: Miqdzy opowiadaniem a opisem (O wykorzystaniu teorii wspolczesnej lingwistyki w
typologii gatunkow mowy). Praktyki opowiadania, ur. W. Grajewski, Z. Mitosek, B.
Owczarek. Warszawa.
Zeidler - Janiszewska, A., 1996: Miqdzy melancholiq a zalobq: Estetyka wobec przemian w
kulturze wspolczesnej. Warszawa.
—	1998: Problemyponowoczesnejpluralizacji kultury: Wokol koncepcji Wolfganga Welscha 1.
Poznan.
Streszczenie
Autorka, uzasadniaj^c we wst^pie koniecznosc uwzgl^dnienia kontekstu kulturowego w analizach stylu literatury polskiej ostatniej dekady, zwraca uwag^ na typow^ dla kultury i sztuki najnowszej kategorij pluralizmu. Kategoria ta pozwala obj^c w ramach jednego paradygmatu kilka, cz^sto przeciwstawnych tendencji estetyczno-stylistycznych, takich jak: estetyzm, antye-stetyzm oraz, za Wolfgangiem Welschem, anestetyzm. Dla literatury najnowszej charaktery-styczna jest takže transgresja poza kanon wartosci estetycznych, czego przykladem može byc tzw. encyklopedyzm najnowszej prozy i zwi^zana z tym intelektualizacja j^zyka artystycznego.
Artyzm staje si? dzis centralna wartosci^ literatury. Podstawowym punktem odniesienia dziela literackiego staje si? swiat sztuki. Eksplicytnym sygnalem tego procesu jest manifestowane na kartach powiesci zainteresowanie architektur^, malarstwem, rzezb^, muzyk^, i oczywiscie, literatur^. St^d, form^ wypowiedzi, po ktory pisarze si?gaj% obecnie cz?sciej, jest ekfraza, b?d%ca artystycznym sposobem czynienia obecnym w dyskursie j?zykowym tego, co pozaj?zykowe. Tak wi?c dzis literatura otwiera si? na kody nieliterackie, a ekphrasis pozostaje nie tylko subiektywn^ interpretacj^ dziela sztuki, ale staje si? tež pretekstem do wprowadzenia meta-dyskursu na temat swoistosci i ograniczen tekstowej reprezentacji, konwencji literackiego obra-zowania itp.
Literatura lat dziewi?cdziesi%tych odnosz^c si? do zjawiska »estetyzacji rzeczywistosci« proponuje strategie, polegaj^ce na interpretacji pozaartystycznej rzeczywistosci wedle kategorii i regul artystycznych. Nie idzie tu o wprowadzanie do tekstu »ornamentacyjnych« opisow, ale raczej o tak^ artystyczn^ nobilitacj? »szarej rzeczywistosci«, ktora polega na tym, že zabiegi estetyzacji zostaj^ oderwane od obiektu percepcji, by skoncentrowac si? na wypowiedzi služ^cej jego opisaniu. J?zyk - nasycony metafor^, oryginalnym porownaniem - spowalnia lektur? i pozwala odbiorcy oddac si? estetycznej kontemplacji. Inne oblicze estetyzmu lat dziewi?cdziesi%tych to dostrzegany dzis wyraznie w r0žnych obszarach sztuki postmoderni-stycznej zwrot ku tradycji, zwlaszcza sztuki XIX wieku. Specyfika prowadzonego dzis dialogu z tradycji polega na swobodnym wybieraniu elementow z przeszlosci w zaležnosci od doraznych potrzeb. Te »požyczone« j?zyki sztuki poddaje si? swoistemu przeksztalceniu, odzieraj^c je z pierwotnego kontekstu i znaczen. W tzw. mlodej prozie wyraznie krystalizuj^ si? wi?c tendencje eklektyczne. Szczegolnie cz?sto wykorzystywany jest kulturowo - literacki kod modernizmu i sztuki secesji. Tu poszukuje si? možliwošci odzyskania estetycznej szaty, ktör% zgubila proza »codziennosci«, epatuj^ca czytelnika pospolitosci^, brutalnosci^ i wulgarnosci^.
Fikcjonalizacja realnosci i ksztaltowane w spoleczenstwie postawy narcystyczno-hedoni-styczne (zob. m. in. prace J. Baudrillarda, F. Jamesona, M. Featherstone'a, Z. Baumana) rodz^ zjawisko indyferencji estetycznej i w koncu pragnienie nieestetycznosci (Welsch). Akceptacja brzydoty przybiera w dzisiejszej sztuce postac ostrej kontestacji.
Swiadectwem dokonuj^cej si? w obr^bie najnowszej literatury inwersji wartosci obrazy utrzymane w konwencji »estetyki okrucienstwa«, charakterystycznej zwlaszcza dla wspolczesnego kina. W prozie lat dziewi^cdziesi^tych to, co w tradycyjnej sztuce bylo, a w odczuciu powsze-chnym, powinno bye przedstawiane w kategoriach lagodnej estetyki, dzis zostaje zdegradowane i poddane zabiegom drastycznej brutalizacji - sfera erotyki i seksualnosci czlowieka l^czy si? cz?sto z krwi^, przemoc^, perwersj^, skatologi^. Drastycznosci obrazu towarzyszy brutalizacja j?zyka. Takže to, co dawniej obj?te bylo j?zykowym tabu - fizjologia starosci, choroby, umiera-nia - dzis staje si? obiektem artystycznej ekspresji. Možna zgodzic si? z estetykami, že w dobie powszechnego upi?kszania žycia codziennego sztuka pragnie wywolac u odbiorcy negatywne odczucia, ktorych pozbawia go žycie: strachu, odrazy, przeraženia itp. (Welsch 1999: 99). Dy-slokacje w polu estetycznym, sprowadzaj^ si? do zaproponowania nowego paradygmatu -rožnorodnosci estetycznej, by ksztaltowac u odbiorcy wielozmyslow^ wražliwošč.
Najnowsza literatura pragnie angažowač wszystkie zmysly, ale takže chce pobudzač do re-fleksji. Dokonuj^cy si? na naszych oczach proces intelektualizacji literatury, l^czenie doSwiad-czenia estetycznego z moralnym, poznawczym, religijnym Swiadcz^ o wyraznej transgresji sztuki poza wyznaczone jej tradycyjnie obszary.