7
Ozir po svetu.
Od krimskih Tatarov kaj.
Mikavno je za vsacega omikanega človeka tiste kraje bolj natanko poznati, v kterih je silna vojska sedaj med Rusi in njim protivno armado Angležev, Francozov in Turkov, Krim je tista dežela, kamor so sedaj oči vsega sveta obernjene. Že lani smo Krim popisali; zdaj naj potujejo častiti bravci še enkrat z nami po ti deželi; vidili bojo v kratkih čerticah življenje ondašnjih stanovavcov — Tatarov *\
V tatarskih mestih nahajaš zgolj ozke ulice, male, tesno jedna k drugi postavljene hišice nimajo nikakih okinj; zato pa lahko celo prednjo steno, ki iz samih lesenih za-tvornic obstaja, doli spuščajo. S tim prihaja dosti svitlobe v hišo, in tako opravljajo vse svoje dela pred očmi vsih ljudi. Kar se pri nas v skrivne izbe umikuje, se postavlja tukaj na  beli  dan, da cela cesta ve,   kaj se v hiši godi.
*) Od lani „Novicam" pridjanega zemlj o vi da (karte) rušo vsko-turškega bojišča, ki nam je še zmiraj potreben, da vidimo: kje se to in uno godi, se vbukvotiskarnici Blaznikovi še ne-kteri iztisi dobivajo po 12 kraje.                                       Vred.
Zatvornice se ali na stran pomikajo, ali koj pred hišo ko mize in klopi spuščajo. V tej hiši vidimo tedaj, kako peki svoje testo mesijo in v peč vsajajo, čigar gorkoto na ulice čutimo. V onej tam vidimo, kako „buso" (turško pijačo) delajo, da pravi slaj dobi. Tu sedi v svoji hišici krojač s svojimi pomagavci, ter pridno šiva ne porajtaje uličnih zijal. Ondi se nam cela kuhinja odkriva z vsim svojim orodjem in posodjem. Tu hlape kotli in se cvro jančki, sipaje svoj vabljivi duh na ulice, da bi lačne še bolj mikali in vabili. Memogrede si daš hitroma zajeti krožček juhe iz kotla, ki se celi dan kuha; jo sneš koj na klopi pred hišo; gorko pečenko uzameš seboj na pot — in odjužinal si. Kot krojači sede sopet v tretji hiši čevljarji, kaparji, afialčiki (ki posteljne odeje delajo) itd. Ondi le vidiš celo rodovino kovačevo: oče s kladvom tolče, mati meh goui, in otroci oglje, klešče in vodo donašajo.
Po štacunah je cela zaloga do zadnje puščice kupcu na ogled postavljena, in vse, kar koli je tatarska in turška umetnost izdelala, je naravnano lepo in ljubko tako, da vse, kakošno je in koliko je vsacega, na pervi pogled lahko razpoznaš. V obertnijskih štacunah pa koj zraven lahko vidiš, kako se ta cela roba dela. Naj čudneje so štacuoe s sedlarskimi in jermenarskimi izdelki, z umetno pletenimi nogajkami (korobači), kterih ročniki so s srebernim svilom in žlahnim rudečim usnjem kaj lepo okinčani; potem tobačne štacune, kjer so vse baze tobaka, neizrečeno drobno in tanko rezanega, v velikih skladovih na ogled postavljene, in kjer se tudi krasne, iz mnogoterega lesa čuda umetno narejene lulne cevke prodajajo; — dalje branjevci, ki arbuse (nekake dinje), in buče in dinje in naj lepše sadje prodajajo. Kavarne imajo na ulično stran pokrite prehodišča, kjer celi božji dan srebajoči in puhajoči kavo-pivci sede.
Samo po sebi se že tedaj razumeva, da je kaj krat-kočasno in zavnemljivo, po ulicah tatarskega mesta se sprehajati. V iztočnih deželah imajo ceste res drug pomen, kakor pri nas; ker ondi so velike zorisča, po kterih vedno vsi hodijo in delajo vsim navzoč. V naših ulicah se potnik samotnega in zapuščenega čuti; — ondi pa je na cesti del celotine, zdi se mu, da je vedno v občini z vsimi drugimi. Tukaj jim pač ni treba pisanih mestnih novin — vsaj se nič skrivaj ne godi. Vsaka novica leti še gorka od ust do ust. In na cestah, oj! kolika množina različnih ljudi, ki se ko mravljinci semtertje gibljejo. In med vsimi veslajo tam pa tam ko velikanski labu ije wpuščavne barke"— poterpežljivi veljblodi, medlih očes, s svojim tovorom in celo trumo jezdcev na herbtu, skozi gnječo ljudi, ko ti od druge strani sopet cingljanje ruskih trojk na ušesa doni — to je življenje, da je veselje!