41 Raziskave Igor KrivokapiË krivi@siol.net Novi helikoni so družina glasbil, ki so nastala po zamisli in po- budi pisca tega besedila v letih od 2004 do 2012. V uresničitev projekta so ga gnali prvinsko hotenje ustvariti nekaj novega, lepega, izvirnega in edinstvenega, pa strokovna želja prispeva- ti k razvoju in izpopolnitvi zvočnega medija, ki se razvija že vse od časa, ko je človek začel obdelovati žlahtno kovino. Novi helikoni so tako sad več kot dve desetletji trajajočega razisko- vanja, izobraževanja ter praktičnih izkušenj tako na področju glasbenega ustvarjanja, poustvarjanja kot tudi poučevanja. Za- stavljena maksima je bila narediti glasbila, ki poslušalcu daje- jo največjo možno zvočno lepoto in obenem zmorejo najširši izrazni razpon in zvočno tehtnost ter so zategadelj dobrodošel glasbeni izziv skladateljem, da ustvarijo nove umetnine, obe- nem pa so ob hotenemu pragmatizmu, porojenemu iz védenja in dolgoletnih praktičnih izkušenj tudi glasbila, ki so za razliko od večine do zdaj obstoječih sorodnikov helikonov lahko učlji- va in glasbeniku poustvarjalcu prijazna za uporabo. Temeljna zamisel gradnje novih helikonov temelji na zlatem rezu, to je razmerju, ki je vgrajeno v stvarstvo vsega najbolj po- polnega tako v naravem kot tudi v umetnem svetu, vključno s človeškimi telesi; ob upoštevanju tega čarobnega razmerja pa je izdatno podprta še z ostalim védenjem in znanjem akusti- ke. Tehtni argumenti, predstavljeni prvič na mednarodni stro- kovni konferenci svetovnega združenja tubistov ITEA - ITEC 2004 v Budimpešti, ter dodatna podpora več uglednih umetni- kov in strokovnjakov z vsega sveta so zadostovali, da je eden najuglednejših proizvajalcev trobil – Wenzel Meinl/Melton iz bavarskega Geretsrieda – sprejel izziv in na piščevo pobudo, zatem pa seveda z znanjem svojih vrhunskih strokovnjakov ter z rokami svojih največjih mojstrov izdelal glasbila, kakršnih dotlej še ni bilo. Od Budimpešte pa do danes – še ne v enem desetletju – so novi helikoni že navdušili tako strokovno jav- nost kot poslušalce v Sloveniji, ZDA, Italiji, Nemčiji, Avstriji, Srbiji, na Hrvaškem, v Latviji, Franciji in Španiji. Vzporedno z umetniško promocijo novih glasbil so se postavljali tudi temelji poučevanja helikonov, pri čemer so se zelo kmalu pokazale vse njihove prednosti ter se z njimi premikale meje tistega, kar je morebiti še do včeraj veljalo za nemogoče. Na srečo in hkrati s pomembno podporo odločilnih kolegov iz stroke sta bila ob prelomu tisočletja – natančneje na 3. in 9. seji nacionalne komisije za vsebinsko prenovo glasbenega šolstva (27. 2. 2002 in 17. 2. 2003) ter na 49. in 56. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje (11. 4. 2002 in 20. 3. 2003) – potrjena tudi učni načrt in predmetnik, ki odpirata zakonito podlago za poučevanje teh glasbil v slovenskem uradnem glas- benem šolstvu. Namreč prav takrat se je z začetkom vsebin- Novi helikoni in nove možnosti 42 vodstvo tako v umetniškem (poustvarjalnem in ustvarjalnem) kot pedagoškem smislu in s tem najbolje promoviramo našo domovino kot prostor, kjer nastajajo, zorijo in uspejo izvirne zamisli z visoko dodano vrednostjo. Ker je sama snov večini (tudi) strokovne javnosti žal premalo poznana ali pa je izpostavljena najrazličnejšim interpretacijam, naj ta članek služi namenu, da jo osvetli in opredeli, hkrati pa ponudi dejstva, razlage, razloge in argumente, čemu bi nove helikone poučevali in uporabljali, skratka – čemu bi ti sploh obstajali. Osnovni podatki in dejstva Novi helikoni so družina široko menzuriranih koničnih trobil tipa tuba, pri kateri so dosledno upoštevane zakonitosti aku- stike in je sestavljena iz šestih predstavnikov: sopranskega v visokem Es (ki ga vidite na sliki 2), altovskega v Bb, tenorskega v F, baritonskega v Bb, basovskega v EEb in kontrabasovskega v BBb. ske prenove slovenskega glasbenega šolstva ponudila izjemna priložnost, da vsem do tedaj strokovno zanemarjenim in v obrobje potisnjenim glasbilom omogočimo prihodnje visoko- kakovostno strokovno obravnavo in organizirano poučevanje znotraj glasbenih šol. Tako smo ob sočasnem upoštevanju in poznavaju tedanjih najuspešnejših praks v svetu lahko sestavili popolnoma nova predmetnik in učni načrt tudi za veliko ter zelo razvejano družino koničnih trobil, katere najnovejši čla- ni so tudi novi helikoni, ki so nedvomno enkratna in izvirna rešitev, ki s svojimi koreninami sega prav v posebnosti našega prostora in izročila. Osrednja glasbenoizobraževalna ustanova v državi – Konser- vatorij za glasbo in balet Ljubljana (KGBL) – je v zadnjih letih omogočila vpis zelo nadarjenih mladih učencev in prvi rezul- tati so bili vidni že v najkrajšem času. Srčna želja in ambicija pisca besedila in pobudnika zamisli glede poučevanja heliko- nov je seveda, da kljub vse večji mednarodni prepoznavnosti in uveljavljanju helikonov prav v Sloveniji obdržimo prvenec in Slika 1: Družina helikonov (foto: Luka Cjuha) 43 Raziskave Slika 2: Sopranski helikon (foto: Luka Cjuha) disi s telesno močjo in rastjo, pri čemer naj bi bili mlajši otroci ali prešibki ali premajhni, da bi lahko uspešno igrali trobila. Neposredna posledica takih nazorov pa se je žal pokazala na povsem drugem področju – v naboru mladih glasbenikov. Že dolgo časa namreč velja, da se prvi in seveda najbolj kakovo- stni nabor izvede že pri starosti šestih (sedmih) let, ko se večina otrok odloči za glasbilo, na katerem se bodo poslej izobraževali. Bržkone ni treba poudarjati, da takrat v učni proces vstopi kar največja možna večina glasbeno nadarjenih otrok; za kasnejšo menjavo glasbila se žal največkrat odločajo tisti, ki na svojem prvem niso bili uspešni. Trobilska pedagogika si je tako z na- borom starejših otrok (tudi »spreobrnjencev«) že v izhodišču onemogočila dostop do najbolj kakovostne izbire bodočih glasbenikov in s tem postala ujetnik negativne selekcije, pri čemer skozi »predhodna sita« pride neprimerno manj »zrnja« kot pri ostalih družinah glasbil. S pojavom novih helikonov – predvsem z dvema najmanjši- ma članoma družine (sopranskim in altovskim helikonom) – pa smo dobili glasbila, ki tako v glede ergonomike kot fizič- nih zahtev omogočajo uspešno vključitev že šestletnih otrok v glasbeno izobraževanje. Še več: s preprostim in naravnim pristopom, ki temelji le na čim bolj neposrednem nadaljeva- nju refleksov joka (pri katerem malčki podzavestno izkažejo kar največje znanje »vokalne tehnike«) in refleksa trobljenja z ustnicami (s katerim se premnogi malček kratkočasi že v otro- ški stajici pri starosti enega leta) lahko dosežemo neverjetno uspešen začetek učnega procesa. Če temu dodamo že omenje- ne zakonitosti gradnje helikonov – tako glede ergonomike, saj gre za glasbila, ki otrokom omogočajo neutrujajočo držo, kot tudi na zlatem rezu zasnovane celotne gradnje, ki v največji možni meri zmanjša telesni napor izpihovanja zraka v glas- bilo – in se tako že v izhodišču izognemo večini vzrokov, ki povzročajo hude težave »premladim« trobilcem, potem ni več tako nenavadno, da kar naenkrat »mlečnozobci« lahko igrajo na ravni deset let starejših trobilcev. Pojav izredno mladih tro- bilcev, ki se glasbeno lahko nadvse uspešno pomerijo s svojimi vrstniki na klavirju, tolkalih, kljunasti flavti, harmoniki, kitari, violini ali drugih glasbilih, ki so uveljavljena že pri najmlajših učencih, poučevanje trobil v tej starosti ne le opravičuje, tem- več ga naredi vabljivega in privlačnega za udeležence prvega nabora, kar odločno poveča verjetnost, da se bodo trobil začeli učiti tudi zelo nadarjeni otroci. Z uspešnim začetkom pouka trobil (z novimi helikoni) v isti starosti kot drugih glasbil se tudi podaljša trajanje izobraževanja do trenutka, ko se bodo nekateri odločali za poklicno izobraževanje. S tem pa doseže- mo, da bodo pri starosti, ko vstopajo v to, na sprejemne izpite prihajali tudi trobilci z osmimi leti predhodnega zveznega in kakovostnega izobraževalnega procesa, kar bo seveda odločno pripomoglo na ravni njihovega predhodno usvojenega znanja in povsem spremenilo osnovna izhodišča njihove prihodnje glasbenoumetniške rasti. Zgrajeni so po proporcih najboljših koncertnih tub, kar pome- ni, da se glavna cev dosledno in široko stožičasto širi, širi pa se tudi med ventili in v stranskih ceveh ventilov in to pri vseh predstavnikih družine; da so ustniki pri vseh velikega in globo- kega kotlastega profila, da so vsi opremljeni z najmanj štirimi ventili in pripravami za pomoč pri intonaciji, kar jim omogoča najmanj tri oktave in pol izenačenega tonskega obsega, začenši s najglobjimi pedalnimi toni do najmanj osmega alikvota; da polžasto zavita, okrogla oblika glavne cevi, načrtovana po nače- lu zlatega reza omogoča najmanjši možni upor zraka v glasbilu, kar preprečuje objektivne (zaradi gradnje glasbila povzročene) težave pri igranju glasbila; da je njihov zvok žlahten, poln, topel in prijeten, zmožen najvišje stopnje zvočne sinergije in s tem izrazito drugačen kot pri drugih uveljavljenih trobilih z izjemo »njihove matere« – koncertne tube, ki pa do zdaj obstaja le v basovski in kontrabasovski različici; da jim njihove akustične in zvokovne značilnosti ob sočasnem vrhunskem obvladanju glasbila omogočajo virtouznost in največji izrazni razpon; da novi helikoni (predvsem višje registrske različice) odpravljajo pomanjkljivosti svojih predhodnikov – krilnih rogov ter vse svoje zvokovne značilnosti za razliko od predhodnikov dosle- dno ohranjajo v vseh dinamičnih stopnjah in v vseh registrih; in končno, da so novi helikoni glasbila, ki ohranjajo zvočno- sti koničnih trobil, ki so del našega izjemnega in starožitnega godbeniškega izročila, obenem pa zadostijo zvočnim zahtevam sodobnih trobil in s tem omogočijo umestitev našega izročila in njegove zvočnosti tudi v današnji in prihodnji čas. Novi helikoni in trobilska pedagogika Že v uvodu članka so bile poudarjene edinstvene prednosti, ki jih nova glasbila prinašajo v poučevanje trobil, in te bodo zdaj opredeljene primerjalno s predhodnim stanjem. Do zdaj smo namreč na tem področju zaradi najrazličnejših fiziolo- ških omejitev, ki izhajajo iz telesne razvitosti in rasti otroka, s poukom običajno začeli pri devetih letih starosti. Fiziološke omejitve so bodisi povezane z razvojem stalnega zobovja bo- 44 Novi helikoni in nove možnosti Preprosto povedano: hoteli so ustvariti ekvivalent godalom iz družine violin. Bodoči uporabniki oziroma naročniki tovrstnih podjetij so bile tedaj izjemno priljubljene in hitro se razvijajoče vojaške pihalne godbe vseh evropskih in ameriških držav (in kot naravno zaledje – preštevilne ljubiteljske godbe, vznikle po njihovem vzoru), v katerih pa so v osnovni orkestrski posta- vitvi pihalno-trobilno-tolkalne zasedbe izrazito pogrešali prav to, kar v simfonični zasedbi pomenijo godala: enovit in izena- čen korpus glasbil, ki so zmožna medsebojne zvočne sinergije ter sinergije z drugimi glasbili in zaradi tega tvorijo takó osno- vo orkestrskega zvena, kot so tudi osnovni nosilci podajanja melodičnega gradiva. Obrazložimo pojma zvočna sinergija in zvočni antagonizem. Prvi po eni strani pomeni, da se določen zven zliva tako med- sebojno kot z drugimi, v primeru medsebojnega zlitja pa se obenem še ojača, pri antagonizmu prav nasprotno ne pride niti do zlivanj niti se zvok medsebojno ne ojača, temveč se – kot re- čemo v žargonu – tepe. Prav klasična simfonična trobila (ta so praviloma nastala iz starih vojaških trobil, pri čemer je bilo za- radi nesporne dejanske potrebe po čim večji zvočni jasnosti in prodornosti, recimo sredi bojnega vrveža resnične bitke, zvoč- ni antagonizem celo neobhoden) so najbolj značilen primer glasbil, ki v simfonični zasedbi nenadkriljivo odlično opravijo svojo vlogo kontrasta osnovnemu godalnemu zvoku, v vlogi, ki jo opravljajo godala, pa so povsem neuporabna. Seveda so se pri godbah na pihala tega problema v različnih okoljih različ- no lotevali: predvsem zahodni del Evrope in Amerika sta od- sotnost godal skušala nadomestiti z zelo povečanim številom pihal na enojni trsni jeziček vseh velikosti, izročilo osrednje Evrope in slovanskega vzhoda (torej tudi naše) pa temelji na poudarjeni vlogi koničnih trobil. Čeprav ni namen tega članka razpravljati, katera rešitev je bolj- ša, bomo vseeno nakazali izrazite prednosti, ki jih prinaša naše godbeniško izročilo. Konična trobila in s tem tudi novi heliko- Drugače povedano: če bo trobilec pri petnajstih letih – name- sto da se, kot je zdaj največkrat običajno, boleče znova spopade s problemom, kako dobiti zdrav zvok iz svojega glasbila – že imel izdelane vse osnove igranja in usvojene tehnične prvi- ne, lahko v prihodnje postane neprimerno bolj konkurenčen vrstnikom na glasbilih z že dolgo urejeno in uveljavljeno pe- dagoško prakso, ki se v tej starosti običajno začnejo pretežno ukvarjati edino še z bistvom – z glasbeno umetnostjo. Izvrstni glasbeniki – umetniki pa so seveda neobhoden »humus« ali »gnojilo« bodočega glasbenega razvoja in temeljna pobuda za novo ustvarjanje – analogno temu, kar se je dogajalo v prete- klosti v primeru violine, klavirja, violončela in drugih glasbil, ki zdaj tvorijo glasbenoumetniški Olimp. Za konec tega razdelka še povsem pragmatičen namig: kot so kljunaste flavte tista pihala, ki pomenijo izvrstno izobraževal- no izhodišče za premnoga pihala, ki jih šestletni otrok zaradi utemeljenih razlogov tako ali drugače še ne zmore, lahko so- pranski ali altovski helikon odlično služi v isti namen tudi vsem trobilom, ki smo jih do zdaj zaradi že omenjenih razlogov zače- li poučevati šele v višji starosti. Novi helikoni v glasbeni praksi Sklepni razdelek članka naj odgovori na najbolj bistveno vpra- šanje, kaj s temi novimi glasbili. Seveda se bo njihov prihodnji položaj v glasbi krojil le s kakovostjo igranja, saj bo ta pogoje- vala njim namenjeni ustvarjalni impulz in jih umeščala bržko- ne v najrazličnejše zvočne postavitve in zasedbe. A ostanimo pri tistem, kar je najbolj primarno in očitno. Pozoren bralec bržkone ni spregledal večkrat poudarjene kontinuitete, ki jo pomenijo ta sicer nova glasbila. Govor je namreč o odločni iz- boljšavi zamisli, ki je znotraj prave izumiteljske mrzlice devet- najstega stoletja porodila precej številne družine glasbil, a vse z istim namenom: ustvariti zvočno dosledno in izenačeno druži- no aerofonov, ki bodo zmožna visoke stopnje zvočne sinergije. Slika 3: Predaja helikonov (foto: Branko Zabret) Slika 4: Predaja helikonov (foto: Branko Zabret) 45 Raziskave ne smemo pozabiti, da v našem zgodovinskem godbeniškem izročilu predstavlja glavnega nosilca melodije krilovka, ki se pojavlja v dvoglasju – to vlogo pa še bolj uspešno opravita so- pranski in altovski helikon, kontramelodija je pripadala dvojici tenor in bariton, še z večjo lahkoto to naredita tenorski in ba- ritonski helikon, bas pa je tako ali tako v vseh izročilih izključ- no domena glasbil tipa tuba. Naj še dodamo, da pregovorno »prezahtevna« parta (tako videnje izhaja predvsem iz dejstva, da sta bili obe glasbili največkrat izpostavljeni v najvišji in naj- bolj zahtevni legi), kot sta prva krilovka in tenor, s sopranskim helikonom, uglašenim v visokem Es, in tenorskim helikonom, uglašenim v F, nenadoma postaneta precej preprosta parta, ki se gibljeta v zlati srednji legi, ki jo zmorejo že zelo mladi trobil- ci, ne da bi pri tem kakor koli trpela obča zvočnost. In končno najbolj pomembno: zasedba orkestra, ki sledi na- šemu zgodovinskemu izročilu, polno zazveni že pri petnajstih glasbenikih (seveda če so v zasedbi vsa potrebna glasbila – tudi vseh šest helikonov) in se (seveda če so zato pogoji) brez škode lahko širi na sto ali več glasbenikov, zdaj uveljavljena zasedba pihalnega orkestra zazveni polno šele pri petdesetih glasbeni- kih in predvsem pri pihalskih partih zahteva tudi po štiri ali več glasbenikov na glas. To pa prinaša kvečjemu še večjo potrebo (seveda če želimo doseči visoko kakovostno raven) po vselej polno zasedenih vajah in ne po zdaj običajnem kampanjskem pristopu, ki vdano čaka na odrešujočo pomoč od zunaj. Skrat- ka: z uporabo novih helikonov omogočamo precej zdravo ži- vljenjsko kondicijo tistega odseka glasbenih aktivnosti, ki je v Sloveniji še vedno najbolj prisoten in poleg bujnega vrveža na glasbenih šolah predstavlja dobrih osem desetin bolj ali manj rednih glasbenih dejavnosti vseh nekdanjih učencev in dijakov slovenskega glasbenega šolstva. Je treba še dodatno obrazložiti smisel, potrebe in razloge za uveljavitev novih helikonov? (www.krivi-skladatelj.si) ni imajo poleg že navedenih blagodejnih lastnosti, ki prispeva- jo k uspešnemu pedagoškemu procesu, še eno vrlino: njihov zven je izjemno velik in širok (v tem oziru prava zmes orgel in človeškega glasu), zato že v najmanjši zasedbi vsega osnovnih šestih predstavnikov tvorijo temeljno dosledno in izenačeno zvočnost, za katero bi po zahodnoevropskem (tudi ameriškem) modelu potrebovali več deset glasbenikov. Ker smo v zadnjih desetletjih precej nekritično in tudi nespametno sprejeli »ame- riški« model tako na ravni poklicnega in ljubiteljskega godbe- ništva kot tudi orkestrske prakse v glasbenem šolstvu, se zato redno dogaja, da so zasedbe zaradi visoke zahtevane številčno- sti praviloma nepopolne oziroma zaživijo šele s sposojanjem (najemanjem ali kupovanjem) poklicnih glasbenikov od zunaj. Bržkone ni treba posebej poudarjati, da je smisel orkestrskega treninga prav v tem, da med vadbo gojimo zvok orkestra kot celote in edino tako se ta lahko izpili, izoblikuje in žlahtni. Če so godbeniške vaje bolj podobne švicarskemu siru ementalcu, pri katerem se luknje zapolnijo šele predzadnjo vajo pred kon- certom, ko se pridruži »plačana najemniška vojska« in začnejo kot orkestri šele delovati, če šolski pihalni orkestri zazvenijo šele, ko se jim prav tako pridruži »plačana najemniška voj- ska« ter profesorji, ki tam poučujejo, učenci – tisti, ki jim je ta trening v osnovi namenjen, pa bolj ali manj ostajajo »zvočni statisti«, potem je precej jasno, da je celotno podjetje v sami osnovi precej nespametno, saj nenamensko od osnovne dejav- nosti odvaja sredstva, za kar so bila pridobljena, sama osnovna dejavnost pa se kljub temu strošku izvaja okrnjeno. Po drugi strani je zelo žalostno, kako kratek je zgodovinski spo- min: še nedavno tega je v Sloveniji vsak srednje velik kraj lahko kadrovsko in zvočno vzdrževal svojo godbo, seveda zasnovano na drugem izročilu in s pojavom novih helikonov se to izročilo najmmanj lahko obudi, postavi na novo kakovostno raven, kot tudi osmisli znotraj celotnega sistema poučevanja glasbe, zakaj