lz zgodovine kei^auske Ijudske šole. (Dalje.) Med tera je pa božja previdnost čudovito pomnožila mesta za izrejo mladosti po sainoslanskili šolah. Sv. Avguštin je bil pervi, ki je samostanske vodila vravnal za izrejo mladosti; — Irsko, dandanašiiji tako nesrečno, se sme ponašad', da je imelo v svojili številnih samostanih naj izverstnejše odgojišča, po kterili je postalo prelepi vert svetnikov, iz kterega je nebeški vertnar jenial razne rastlikc, pa jih presajal v zemljo nied teni pripravljeno. Moški iu ženski samostani so od blizo in dalječ vabili otroke in nekaj njih prelepo podučenih so obderževali za samostansko življenje, ker so lepo prihodnost obečevali; nekaj pa so jili svetu kot lepi kinč zopet nazaj dajali. Kar se je tukaj po sv. Patriku (-{- 1. 464.) zgodilo, to je vstanovil za germanski svet sv. Benedikt. Ta sveti mož je men vsega tega, kar so učili. V tem obziru je bila ta šola popolnoma podobna cerkveni šoli pretečenih stoletij. Zraven tega so tudi podučevali manjše šolarje v latinskem jeziku. Latinski jezik, je bil učni jezik, ko so gerinanske plemena v rimske dežele se bile naselile. Ker je pabilonaselnikov pojužnih deželah manj, kakor domačih, tako pa te navade niso mogli ovreči, in pred ali potlej so se mogli deželnegajezikapoprijeti. Iz tega se tudi lahko vidi, zakaj da je po evropejskem jugu germanski jezik počasi popolnonia zginil; le kaj malega se ga je ohranilo v rimskem ljudskem jeziku, in počasi se je spremenil v znane jezike, kakor v laškega, francoskega in španjolskega, kteri so iz rimskega jezika izpeljani. Ljudstvo tistih časov je tudi psalme v cerkvi na glas pelo; tedaj so se mogli latinskega jezika učili, in sv. bukcv ni moglo v drugačnem jeziku brati, kakor v Jatinskem; tedaj jiin ni druzega kazalo, kakor jezika starih Riinljanov se učiti. Tedaj se lahko povzaine, zakaj da je cerkveni zbor zapovedoval, da naj duliovni dečke vadijo v petji psalmov in v branji sv. bukev. t«""" p"i>)