društv. koncertov, n
Glasbena Matica"»Ljubljani Sezona 1WI'°
©	\Oyr	G)
Hrvatsko pevsko društvo „KOLO" iz Zagreba
priredi
v soboto, dne 6. novembra 1909 ob 8. uri zvečer
v veliki dvorani hotela „UNION" v Ljubljani
KONCERT
pod vodstvom zborovodje gosp. Hntona flndela.
Sodelujejo: Gospod Ernesto vitez Cammarota, operni pevec, moški in ženski zbor »Kola« (90 članov) in orkester »Slovenske Filharmonije«
pod vodstvom kapelnika gospoda Vaclava Talicha.
H 1 □ 1 1
VZPORED:
1. Srečko Albini: Overtura k operi »Tomislav«. Izvaja orkester »Slovenske
Filharmonije« pod vodstvom g. V. Talicha.
2. Ivan pl. Zajc: Crnogorac Črnogorki. Moški zbor.
3. Vatroslav pl. Lisinski: Zbor Hrvatic iz opere »Porin« (II. dejanje, 1. prizor).
Izvaja ženski zbor s spremljevanjem orkestra.
4. a) Vekoslav Rosenberg-Ružič: Biser suze.
b) Josip Hatze: Da sam bogat! Pesmi za tenor s spremljevanjem klavirja. Poje pravi član »Kola« g. Ernesto vitez Cammarota, na klavir spremlja g. A. And el.
5. Narodne pesmi iz hrvatskih pokrajin za mešan zbor.
a) Oj jesenske duge noči . . .
b) Zašto mučiš, draga . . .
c) Sva se gora listom sasta . . . č) Oj Korano!
d) Oj djevojko, dušo moja!
e) Ah, je li gdje koja još ljubav ko moja?
/) Igra kolo.
Pesme pod a, b, c, d, e, f harmoniziral in za koncert priredil g. Anton And el, pesem pod č g. Ivan pl. Zajc.
6. Vilko Novak: Bi mirna noč . . . Moški zbor z bariton-soloni (g. lvša
S p ud ič).
7. Josip Hatze: Noč na Uni. Balada za mešan zbor in tenorsolo (g. Ernesto
vitez Cammarota) s spremljevanjem orkestra.
8. Ivan pl. Zajc: More. Glasbena slika za moški zbor s spremljevanjem
orkestra.
Vse skladbe vzporeda so izvirne hrvatske!
Začetek točno ob 8. uri zvečer.
CENE PROSTOROM: Sedeži po 5, 4, 3 in 2 kroni, stojišča po 1 K 60 h, za dijake po 60 h se dobivajo pri gospej Češarkovi v Šelenburgovi ulici in na večer koncerta pri blagajni. Besedilo s podatki o skladateljih in »Kolu« brezplačno istotam.
PO KONCERTU v dvorani prosta zabava, pri kateri svira »Slovenska Filharmonija«. Vstopnice za koncert veljajo tudi za prosto zabavo, brez njih 1 krona vstopnine.
4M in
UWU*5'* |;i >)
Besedilo pevskim točkam.*)
□ O O
2.	Crnogorac Črnogorki.
Riječi
Rane moje ljuto tište,
Mila, (livna Črnogorko!
Moje grudi pomoč ištu (iščejo), Izparane na bojištu.
Pomoč, pomoč, Črnogorko! Podpraši mi puške male,
Ruke su mi malaksale (slabele), Sjekuč Turke, Črnogorko!
A , kad pa(d)nem, gorski lave, Moja liepa Črnogorko:
Teškc rane i krvave
Nek (naj) zamiene turske glave.
A. Jakšiča.
Osveti me, Črnogorko!
Nekukanjem (tugovanjem)isaplačem, Več krvavim, ljutim mačem:
U boj! U boj! Črnogorko!
A na domu hrani sinke,
Moju nadu, Črnogorko!
Ove divne, muške dike,
Ove hrabre osvetnikc!
Hrani, njeguj, Črnogorko,
I liep nauk kazuj njima:
Svetiti (maščevati) sc dušmanima, Moja vjerna Črnogorko!
CD O
3.	Zbor Hrvatica.
Prizor 1., II. čin iz opere »Porin«.
Riječi Dr. Dimitrije Dem etra.
Sva se bieli opet gora, Več pomoli glavu zora, Pobjegoše nočne tmine, Nij’ daleko svietli dan.
Kad se vrača sve na svietu, Svjetlost tjera tamu kletu, Zašto sloboda da ne sine U Hrvata opet stan?
Ne, ne, Bog je pun dobrote,
Vratiti čc, što nam ote (je otcl = vzel).
*) Bolj neznane besede je v oklepih slovenski tolmačil g. prof. dr. Ilešič.
4.	ci) Biser = suze.
Riječi Ljudevita Varjačiča.
Zvona dolom (zvonovi po dolu) tužno zvone, Razliega se gorom zvuk.
U grob nose tielo mlado,
Uz prigušen plačni muk.
Davno zvona več ne zvone, Grobljem zamre svaki glas,
Tek (le) nad grobom mrtve drage Dragan tuži, strven vas (potrt ves).
Tiho jeca, suze vajne Na grob novi padaju,
Pa na grobu mrtve drage Biserom se stvaraju.
Biser-suze milo trepte,
Ko da dragin trepti zov. Dragan drhtnu mrtav pade, S njom da život živi nov.
b) Da sam bogat.
Riječi Augusta Haratnbašiča.
Da sam bogat biserjem i zlatom, Od milošte prekrio bi tebe,
Pa bi za to samo jedan pogled, Kao prosjak, molio za sebe.
Da sam vladar svieta vasiona
(vesoljnega), Sve bi zemlje darovö ti svoje; Priestol svoj i krunu bi ti dao
I	tad bio rob ljepote tvoje.
Da sam bog, svu svoju moč nebesku Pustio bi kojem višem bogu,
Pa bi opet smrtan čovjek pošto Samo zato, da te ljubit mogu.
5.	Hrvatske
Oj jesenske duge noči!
Reko (rekel) dragi, da če doči, Lane (srnica, srnče) moje, oj!
Zašto mučiš, draga,
Ti mene, ja tebe Od dana do dana U svakoj ljubavi nepojenoj ?
Sva se gora listom sasta (se je brž sestala),
A ja ncmam s kim,
Jer moj dragi na daleko U tudjoj zemlji.
narodne pjesme.
a.
II	če doči (al bo prišel), il ne doči, Cekat ču ga do pol noči, l.ane moje, oj!
b.
Zašt’ ne kažeš svoje mišljenje? Želiš 1’ imat sa mnom življenje,
Ko s pravim drugom, suprugom ?
C.
U bašči (na vrtu) mi ruža cvate,
Ja ju ne berem,
Jer moj dragi na daleko U tudjoj zemlji.
\
Oj Korano, tiha vodo hladna,
Oj Korano !
Tamo mi je moje ovo selo,
Oj Korano!
U kom mi je lijepa djevojka,
Oj Korono !
Uzel’ bi ju, ne da mi je majkat Oj Korano!
d.
Oj djevojko, dušo moja! l’o čem sam ja duša tvoja? Aman, Aman, duša tvoja?
Ah, jc li gdje	koja	Trpi li gdje	koja
Još ljubav ko	moja,	Još duša što	(kar)	moja
Bez radosti ?	U tajnosti ?
S (radi) tebe j edine,
Toliko vrieme I dane i noči Sve tebi na oči
Priplakujem (preplakujem, jokam).
f.
Igra kolo, igra kolo	Kakva Maca, kakva Maca
Na dvadeset i dva.	Medna usta ima;
U tom kolu, u tom kolu	Da me hoče, da me	hoče
Liepa Maca igra.	Poljubiti s njima,
Volio bi, volio bi neg’ dvadeset i dva.
Ljubi, ljubi, ne dan gubi, tada možeš, koga hočeš:
Hi mene, il’ do mene.
II’ ak’ hočeš, baš i mene.
6.	Bi (je bila) mirna noč . . .
Riječi B. G.
Hi mirna noč, a mjesec nebom (po nebu) plovi i tiho gledi na taj biedni sviet, i motri sela i gradove silne i motri nježan, u dolini, cviet.
S daljine čuješ, valo . žubore i blagi lahor (vetrič) popuhuje sad . . . al srce moje tajna tuga krije, tajna tuga, teški jad.
Tad (tedaj) suzne napram njemu svrnuh (sem obrnil) oči, i ganut kliknuh (ganjen sem vzkliknil) ja: Oj, mjesečeoj! Obujmi svjetlom bliedim kuču malu,
Pozdravi u dolini domak moj.
a C3 C3
7.	Noč na Uni.
Riječi Huge Badaliča.
Jur (že) u noči krilo
Zviezda sinu (zvezd je sinil) roj.
Zvono, zuječ (brneč) milo,
Zove na pokoj.
Čuj!
Tiho svud (povsod) je mir . . .
Samo Una šumi burno,
Samo Una teče žurno I žubori, ko da zbori (govori):
»Stan (postoj), počekaj tuj!«
Čuj, s munare (s stolpiča mošeje), one stare, Gdje u tihi nočni čas Urla (tuli) glas:
»Allah i proroče možni (prorok mogočni)! Blagoslovi, čuvaj krasni din (moham. vero); Satri (steri) raju, klela pseta,
Satri raju, spasi nas!«
Rajo, biedna rajo!
Osmanska noga te gnječi.
Teško gvoždje (železje) na rukuh ti žveči; Azijat vjeru ti psuje,
Tielo gazi, dušu truje (zastruplja),
A ti, jadna, šutiš,
Ne vidiš, ne čutiš Kletve grozne teški jad,
Iz sna se preni (dvigni), ne više rob:
Vraga požderi u crni grob!
Nebom mjesec divni kruži I dolinom sipa čar;
A uz (ob) gusle gorko tuži,
Pjevajuči, sliepac star.
Zuje žice tužno, tajno,
Gorom ori jeka, oj:
Ej, s onu stranu Une vode,
Cuj, rode moj!
Raja ima brače svoje,
Brače rodjene!
Prevalit če brača Unu,
Vodu hladjanu,
1 pomoči brači svoj oj,
Brači rodjenoj.
U boj! U boj! Junači slavni,
Za časni krst, slobodu
Proljevat krvcu spravni (pripravljeni),
Utišat suze rodu:
Nek (naj) dušman jednom Za grehe plati svel U boj! U boj! Nek rodu biednom Dan svane (zasine), dugo čekan. Slobode zlatne dan!
CD CD CD
8.	More.
Riječi Petra Preradoviča.
More divno, more sveto,
Pred nama se širiš eto Kao tajna kob (usoda)!
I.juljačka (zibelka) si komu mila, Komu hladan grob.
Ne siže (seže) nam oku sila,
Niti umu izumila,
Odkrit tvoje dno:
Pokriveno tako tajnom Sudbe nam je tlo.
Al’ površju po tvom sjajnom Duh se krili slašču bajnom I čezne (gine) u njoj, Neizmjernost tvoja mu je Neizmjeran goj (užitek)!
Kad se tobom (s teboj) razblažuje, Po tebi si blažen snuje Izza smrti kraj:
Ograničen nebom samo Bit če tako raj!
Ti nam hraniš milo, drago,
Odievaš nam boso, nago,
Sreče si nam vir Kad po tebi razvija se Blage čudi mir.
Ali kad te bura pase I srdite u talase (valove)
Njezin (njen) digne gniev,
Tad si lavom (ted. si lev)stoglavnikom, kom su bezdna ziev.
Odzivlješ se divnom rikom (bučanje) 1 valjaš se stravljenikom (blazno),
U biesnilu svom ;
Užas (groza) prati sve ti mahe,
Sve udarce grom.
Ladje hrskaš ko orahe H’ ih grozom goniš plahe Na očajan (obupen) put,
Osudjene kao stvore Krož pakleni skut.
Nebo amo (sem), nebo tamo, Nebo svuda, kud gledamo,
Nad pučinom (gladino) svod,
Po njoj biele lepirice (metuljčki), Ovdje, ondje (tu, tam) brod.
Njimi šalje krilatice Zemlja zemlji izmjenice Plode krila svog (svojega), Prelieva se svieta blago Preko lica tvog.
Oh strašno si tada, more!
Al strahote tvoje zbore Veličanstven zbor:
Ljudskoj kažeš oholosti,
Da si jači stvor.
Slava tebi, more naše,
Na slavu ti pune čaše Izpijamo sad (sedaj):
Našom pjesmom prezanieto neseno),
Čuvaj jugu sklad!
Črtice o hrvatskih skladateljih, zastopanih na koncertu „Kola" v Ljubljani.
a □ o
Vatroslav pl. Lisinski.
Od ilirskega preporoda (okoli 1. 1835.) se je začela razvijati hrvatska umetna pesem in je kmalu postala glavni propagator in nosilec hrvatske — ilirske — misli. Zaslugo za to ima v prvi vrsti največji ilirski skladatelj Vatroslav pl. Lisinski. Rodil se je v Zagrebu 8. jul. 1819. Po zvršeni gimnaziji je šel na pravno akademijo in jo končal 1842. Že na gimnaziji se je učil harmonije in kompozicije pri Wiesner-ju pl. Morgensternu in krasno napredoval. Vrli pevec in žarki rodoljub ilirski Alberto pl. Striga je vzbudil Lisinskega na delo, da je začel komponirati pesmi in budnice. Že 1. 1846. se je pela njegova opera »Ljub a v i zloba« v hrvatskem gledališču. Bila je to prva hrvatska izvirna opera. Dotedanji uspehi in prigovarjanje prijateljev so napotili Lisinskega 1. 1847., da je šel v Prago, nadalje se učit glasbe. Tam je prebil tri leta, marljivo se učeč. Tu je dodelal in instrumentiral tudi svojo opero »Porin« (junaška opera v petih dejanjih), kojo je bil začel že v Zagrebu. L. 1850. se je povrnil v domovino, ali tužne so mu bile okoliščine, da je često stradal, dokler ni 1. 1853. postal vežbenik pri sodišču. Umrl je v Zagrebu 31. maja 1854.
Lisinski je napisal mnogo kompozicij: moških zborov, samospevov, dvospevov, klavirskih in orkestralnih stvari in dve operi. Nektere so izdane v tisku, večino pa ima »Kolo« v arhivu. »Porin« se je izvajal prvikrat 1. oktobra 1897. s sijajnim uspehom, a od takrat se je dal že mnogokrat. Lisinskega kompozicije kažejo jak glasovni duh in originalnost, a preveja jih narodni duh.
Ivan pl. Zajc.
Zajc je brez dvoma največji ne samo hrvatski, ampak vobče jugoslovanski skladatelj. Poleg ženijalnosti ga diči skozi celo življenje redka' marljivost. Pa še sedaj, ko je star 75 let, ko bi mogel počivati na lavorikah svoje slave, je še vedno bodrega duha in dela vedno marljivo. — Rodil se je 3. avgusta 1834. na Reki. Prvi učitelj v glasbi mu je bil oče, vojaški kapelnik. Ljubav do glasbe je postajala vedno jačja še za gimnazijskih študij in oče je — dasi nerad — moral pripustiti, da se sin posveti glasbi. L. 1849. je šel v Milan na konservatorij, ki ga je dovršil 1. 1855. z izvrstnim uspehom. Na to je bil skozi sedem let na Reki mestni kapelnik in je napisal več kompozicij,
med njimi tudi tri opere. L. 1862. je šel na Dunaj, kjer je preživel do 1. 1870. Ker je bil plodovit skladatelj, zložil je več operet v Offen-bachovem in Suppejevem duhu, ki so bile dobro sprejete. Ko se je 1. 1870. ustanovila v Zagrebu hrvatska opera, je bil Zajc pozvan za nje ravnatelja. Prevzel je to mesto in ob enem ravnateljstvo na »Glasbenem zavodu«. Pustil je čast in slavo.v tujini in posvetil Hrvatski vse svoje sile. Zajčeve zasluge za procvit hrvatske glasbene umetnosti so neprecenljive. Ni polja, ni panoge v glasbeni umetnosti, kjer bi se Zajčev veliki genij ne bil pokazal. Napisal je nad 1000 kompozicij. Tu so zbori, vokalni in instrumentalni, kantate (n. pr. Dolazak Hrvata, Istočna zora, Molitva i. dr.), simfonije, glasbene slike (n. pr. »More«), overture, sonate, pesmi za en glas in klavir, cerkvene kompozicije itd. Operet je uglasbil 30, oper 21. Najbolj poznane opere so: Mislav, Lizinka, Boisyska vjestica, Nikola Subič-Zrinski. — Zajčevo 70 letnico je na svečan način praznovalo »Kolo« 1. 1907. z izvajanjem njegovega najboljšega dela »Prvi greh«, alegorična opera v 3 dejanjih. Sedaj baš izdeluje mojster ljudsko opereto »Godina 1848«.
Vilko Novak,
Rodil se je v Varaždinu I. 1865. Gimnazijo je obiskoval v Osjeku in Zagrebu, a je za rana čutil željo, da se glasbi posveti. Končno se odloči zanjo in se vpiše v »Hrv. zem. glasbeni zavod«, ki ga je tudi dovršil. Po dovršenih glasbenih naukih je deloval kot učitelj glasbe in petja na ženskem liceju in kot pomožni učitelj na »Glasbenem zavodu«. Izkazal se je izvrstnega pedagoga in napisal lepo knjigo »Obuka zbornog pjevanja«. Leta 1896. je izdal s tovarišema Iv. Muh-vičem in J. Slogarjem »Zbirku pjesma«. Nektere od njih, n. pr. »Bog i Hrvati« in »Hrvatskoj« so postale hitro popularne. Nadaljna dela Novakova so ga kmalu napravila ljubimcem pevskih krogov. Uspel je v heroiških, a še bolj v liriških zborih, tako da so zbori n. pr. »Bi mirna noč«, »U ljetni suton«, »Ah, tamo« pravi biseri hrvatske zborovne literature z liričnim značajem. L. 1904. je postal Novak drugi zborovodja »Kola« in ostal to do decembra 1908. Mnogo je svojih vrlih sposobnosti zastavil za procvit društva, tako da je »Kolo« pod Vilkom Novakom slavilo mnogo triumfov. L. 1906 je postal učitelj glasbe in petja na moškem učiteljišču v Zagrebu, v katerem svojstvu še sedaj deluje. Novak je sigurno eden izmed najbolj nadarjenih mlajših hrvatskih glasbenikov, a je le škoda, da ga prenaporno šolsko delo ovira v kompoziciji.
Srečko Albini.
Rodil se je v Županji v Slavoniji I. 1869. od trgovske obitelji. V začetku mu je bilo sojeno, da se tudi on sam posveti trgovskemu stanu. Se kot dijak v gimnaziji in na trgovski akademiji v Gradcu se je učil gosli in klavirja in kazal velik glasbeni dar. Glasba ga je premagala in šel je zopet v Gradec 1. 1891., kjer sc je tri leta učil v privatni šoli izvrstnega učitelja glasbe dr. Viljema Mayerja. Nato je postal gledališki kapelnik mestnega gledališča. Kot Hrvata pa je srce vleklo Albinija v domovino. L. 1895 je došel v Zagreb in sprejel
mesto gledališkega kapelnika. Poleg poslov kapelniških pa ji- tudi marsikaj komponiral, tako n. pr. glasbo za dramo »Pavlimir«, balet »Na Plitvička jezera«, uspelo opero »Maričon«, več moških zborov, n. pr. »Cetiri godišnje dobe«, in samospeve s klavirjem. Po razpustu hrvatske opere 1. 19U2. je odšel na Dunaj in tu je hitro nase obrnil pozornost z opereto »Nabob«. Njegova nadaljna dela, osobito opereta »Barun Franjo Trenk«, so ga napravila poznatim po svetu, tako da je Albini danes poznan daleč izven Hrvatske kot izvrsten skladatetj. Ko se je letos zopet otvorila opera v Zagrebu, je postal Albini nje ravnatelj.
Vekoslav Rosenberg-Ružic.
Ružič je rojen v Varaždinu 1. 1870., kjer je obiskoval tudi šole. /e v mladosti se je v njem opazila volja in dar za glasbo, in da temu zadosti, šel je na Dunaj in se vpisal v tamošnji konservatorij. Pod vodstvom dobrih profesorjev je Ružič krasno napredoval. Po dovršenih glasbenih študijah se je povrnil v domovino in dobil mesto mestnega kapelnika v Splitu. Tu je lepo, a kratko deloval, ker mu je rodni Varaždin ponudil službo mestnega kapelnika, kojo je on tudi sprejel. Z dohodom Ružiče vi m v Varaždin se je preporodila mestna godba in pevsko društvo »Vila«. Svoje krasne sposobnosti je posvetil v procvit omenjenih dveh institucij, ki pod njegovo upravo še danes cveto. — Ružič se je pokazal kot izvrsten hrvatski skladatelj. Pisal je kompozicije za zbor, orkester, gosli in klavir, največ pa samospevov s spremljevanjem klavirja. Iz vseh kompozicij se vidi izboren skladatelj, eleganten ukus in bujna fantazija.
Josip Hatzc.
Med najboljše mlajše hrvatske skladatelje se brez dvojbe prišteva Ilatze. Rodil se je v Splitu v Dalmaciji 1. 1879. Že v realki sc je učil gosli, klavirja in harmonije pri Perigezzi, učitelju glasbe v Splitu. Tudi je že kot realec poskušal svoje moči v komponiranju. Zložil je nekaj pesmi, ki so mu uspele. Ker ga je gnala želja po nadaljni glasbeni izobrazbi, šel je leta 1898 v Pesaro v Italiji na glasovito glasbeno šolo, kateri je bil na čelu slavni skladatelj Mascagni. Tu se je učil kontrapunkta, kompozicije in instrumentacije, in ker je bil talentiran in marljiv, je sijajno napredoval. Mascagni se je izjavil o Ilatzeju 1. 1891 :	»Sedaj imam mladega Hrvata, ki lepo komponira.
Ne razumem popolnoma vsebine onega slovanskega teksta njegovih pesmi, ali čuvstvo mi je razumljivo. Velik talent je«. Italijanski društveni in glasbeni značaj ni v Hatzeju izkoreninil hrvatskega čuvstva, ki se izraža v njegovih skladbah. V Pesaru je bil 4 leta, t. j. do 1902. Tedaj se je povrnil v Split, kjer še sedaj dela kot mestni kapelnik. Ilatze je pisal kompozicije večinoma za en glas in klavir in to je zares pravo biserje hrvatske glasbene literature. Do sedaj so izšli trije zvezki teh pesmi. (»Romance i melodije«, »Proljetni labori« in »Novo cviječe«), Ilatze je skladatelj nežnega značaja, elegične smeri. Pesmi so mu zaodete v moderne harmonije, a kažejo vedno bogato invencijo.	Po M. Z.
Nekaj črtic o „Kolu".
Hrvatsko pevsko društvo »Kolo« ni navaden pevski zbor, kakršnih je nebroj po Hrvatski in v naših krajih, zbor, ki bi služil izvečine samo zabavi in bi prirejal razne šumne veselice, pri katerih se sicer tudi poje, a petje ni umetniški namen. »Kolo« ima višje smotre, »Kolo« stremi po pravi pevski umetnosti, prireja koncerte v največjem slogu in v največjem smislu in se da glede na umetniško stališče in stremljenje primerjati samo pevskemu zboru »Glasbene Matice«. Kar je pevski zbor »Glasbene Matice za Slovence, to je »Kolo« za Hrvate.
Da je pomen »Kola« res tak, svedočijo najbolj velika dela, katera je »Kolo« poleg nebrojno drugega v zadnjih letih izvedlo. Ta so: Verdi, Requiem; Rossini, S tab at Mater; Dvorak, S tab at Mater, Mrtvaški ženin, Te Deum; pl. Zajc, Stabat Mater, Prvi greh, Oče naš, Glasbena trilogija; Mascagni, Cavalleria ruslicana (cela opera v obliki koncerta!); Perosi, Vstajenje Lazarjevo; Weis s, Triumfator; v. Beethoven, IX. simfonija; P. Hartman, Sv. Frančišek; Haydn, Stvarjenje. Pri poslednjem oratoriju je bilo letos spomladi 21. maja v Zagrebu navzoče odposlanstvo »Glasbene Matice«, ki je soglasno se izreklo, da je izvajanje »Kola« zelo imponiralo in bilo najresnejšega umetniškega upoštevanja vredno.
»Kolo« obstoji že 47 let, za 10 let die nego »Glasbena Matica« kot društvo. Ustanovilo se je namreč leta 1862. s prvotno vse drugačnim namenom, da namreč goji hrvatsko narodno glasbo in petje in s tem vzbuja narodno zavednost med Hrvati. Povestničar piše zanimivo o tej ustanovitvi : »Početkom druge polovice godine 1862., u vrieme, kad su se još posljednji tragovi absolutizma osječali, kada je od dasaka hrvatskoj rieči bio sabijen sklop, koji nije za žive, a Hrvatski se narod počeo tek osvješčivati, sastadoše se njeki rodoljubi, da osnuju u glavnom gradu mile nam otačbine Hrvatsko pjevačko družtvo, koje bi skladnom hrvatskom pjesmoni širilo duh hrvatski i triebilo ostanke omraženog tudjinstva«. In dalje : »Znajuči sve to dični naši rodoljubi, odlučiše, osnovati hrvatsko pjevačko družtvo, koje bi gojilo hrvatsku narodnu glasbu i pjevanje, nu ne samo gojilo, več hrvatskoj pjesmi put prokrčivalo u sve družtvene slojeve i u sve kuteve divne nam otačbine Hrvatske, jer je za doba Bachova absolutizma mal ne posve iztisnuta bila«.
Prvotni namen »Kola« je bil torej tak, kakor za tisti čas drugačen biti ni mogel, namen, s preprosto pesmijo, izvajano od moškega
zbora, vzbujati zamrlo narodno zavest. O kakih umetnostnih smotrih, ki bi jih »Kolo« negovalo, takrat niti govora ni moglo biti. A to prvotno svojo nalogo je »Kolo« vršilo nad vse sijajno in si za narodni preporod hrvatski nedvojbeno steklo velikih zaslug. Neumorno je prirejalo koncerte in veselice s petjem, udeleževalo se vseh narodnih prireditev in bodrilo in navduševalo Hrvate k narodni samozavesti in k narodnemu delu.
Pri tem pa ni pozabilo gojiti vzajemnosti z vsemi slovanskimi glasbenimi krogi in negovalo je osobito prisrčno razmerje z nami Slovenci. Že na prvem koncertu, ki gaje »Kolo« priredilo 26. X. 1862. je bila prva pevska točka slovenska, Davorin Jenkov »Naprej«. Takisto tudi vsa poznejša leta te prve dobe »Kola« skoro ni bilo koncerta, kjer bi sc ne izvajala kaka slovenska pesem, na pr. Riharjeva »Savica», B. Ipavčev »Kdo je mar r«, »Zdravica«, »Ljubici pod oknom«, »Jadransko morje«, G. Ipavčeva »Zvezda«, Jenkov »Što čutiš«, Nedvedova »Popotnikova pesem«, Foersterjev »Samo« itd. — I.eta 1867. je »Kolo napravilo prvi svoj izlet v Ljubljano, da vrne Slovencem nepozabni njih poset v Zagreb prejšnjega leta, ko je bilo 50 Slovencev, članov »Sokola« in »Narodne čitalnice«, iz Ljubljane prišlo na 300 letnico bana Nikole Šubic Zrinjskega, in sicer pod vodstvom dr. Janeza Bleiweisa, dr. Lovro Tomana in dr. E. H. Coste. Kronist ne more dovolj opisati, kako krasno je »Kolo* na svojem izletu prepevalo v ljubljanski čitalnici in na Rožniku. In ko se je leta 1872. v Ljubljani ustanovila »Glasbena Matica«, je »Kolo« med prvimi pristopilo kot ustanovni član s svoto 40 gld. — Ko pa je »Kolo« leta 1875. zopet hotelo poseliti Slovence na Bledu, je tedanja ljubljanska oblast to — zabranila. — Tem sijajnejša pa je bila manifestacija vzajemnosti Slovencev in Hrvatov ob 20letnici »Kola« leta 1882., na katero so došla nastopna slovenska društva: »Sokol« iz Ljubljane, telovadno in pevsko društvo »Savinjski	Sokol« iz Mozirja,	deputacija čitalnice iz
Šiške, Narodna čitalnica iz Ljubljane s pevskim zborom 40 članov, ki so na koncertu peli Gerbičev »Slovanski brod«. Sprejem Slovencev je bil nad vse sijajen in prisrčen. Govor tedanjega staroste ljubljanskega »Sokola« dr. Ivana Tavčarja je izzval neopisno navdušenje in mahoma podelil vsej slavnosti pravo smer v edinstvu Hrvatov in Slovencev. Kronist piše o tem : »Neda so opisati, koje su oduševljenje ovc rieči (dr. Tavčarjeve) u naših grudih probudile ! To se dade samo čutiti, opisali je svako pero preslabo. Iztaknuti nam je samo to, da su misli o jedinstvu Hrvatah	i Slovencah, koje	su ovdje prvi	put u
tako konkretnom obliku izrečene bile, ostale za ciele svečanosti nekom ervenom	niti, koja	se je provlačila i	naglašivala od	večine
govornikah«. —	Istega leta je »Kolo« s 34	pevci poletelo	v Trst
na slavnost razvitja zastave »Slov. del. podpornega društva«. Peli so v cerkvi in pri koncertu. Pri poslednjem so zbor »Živila Hrvatska« morali petkrat ponavljati. Na povratku iz Trsta so se pomudili v Ljubljani, kjer jim je Narodna čitalnica priredila prisrčen zabavni večer in se je nadaljevalo pobratimstvo hrvatsko-slovensko.
Nekako do 20letnice je trajala prva doba »Kola«, v kateri je bil glavni namen, vzbujati narodno zavest in gojiti slovansko, osobito pa slovensko-hrvatsko vzajemnost. Poleg tega glavnega namena pa
je že v prvi dobi se javila in čedalje bolj silila na površje druga mogočna misel, misel, ki je, upoštevajoč glasbeno umetnost kot tako, strcmila po kolikor možno visoki umetniški dovršenosti i glede izbora koncertnih točk i glede njih izvajanja. Ce dalje češče se prikazujejo na koncertnih vzporedih imena: Mozart, Saint-Saens, Beethoven, Mendelssohn, Wagner, Gounod, Chopin itd., katerih dela so se izvajala ali po orkestru ali po umetnikih komorne glasbe. Javili so se sicer razni očitki, češ, da »Kolo« premalo goji zborove skladbe, a sodim, da so baš dela imenovanih svetovnih mojstrov izčistila nazore o glasbeni umetnosti in polagoma provzročila popolni preporod »Kola«, da je društvo po nekaj let trajajoči prehodni dobi postalo to, kar je sedaj: prvo hrvatsko društvo za prirejanje kolikor možno umetniško dovršenih koncertov.
Pa javile so sc tudi še druge okoliščine, ki so pomagale temu srečnemu preporodu, da se je izvršil čisto naravnim potom. Osnovalo se je pred vsem več novih pevskih društev v Zagrebu, ki so deloma prevzela prvotno nalogo »Kola«, vzbujati narodno zavest, deloma ga razbremenila v prirejanju zabav in veselic, tako da je »Kolo« dobilo prostejše roke, Mimogrede rečeno: tudi ta ' nova pevska društva »Kolo« ni prepustilo samim sebi, ampak zasnovalo je (1875) »Zvezo hrvatskih pevskih društev < in si v njej ohranilo vodilno vlogo do
1.	1897. V »Kolu« samem so se od 201etnice sem čedalje glasneje javljale zahteve, da imej »Kolo« višje cilje nego do sedaj, da treba v dosego teh ciljev zgraditi lasten.dom, da treba moškemu zboru pridružiti še ženski zbor. Ta ideja je bila tako mogočna, da se je z žilavo vztrajnostjo v par letih izvršila:	»Kolo« je s hrvatskim
»Sokolom« otvorilo leta 1884. lastni dom, leta 1885. pa ustanovilo tudi ženski zbor. In sedaj so bili dani vsi pogoji za nadaljni razvitek: leta 1889. je »Kolo« pomagalo »Glasbenemu zavodu- pri izvajanju Dvorakove »Stabat Mater«, leta 189 1. pa je že samostojno priredilo Verdijev »Requiem« in se s tem odločno popelo nad vsa druga hrvatska pevska društva ter doseglo davno zaželjeni vrhunec vsega stremljenja: postalo je glasbeno-umetniško društvo prve vrste in zaporedoma priredilo v začetku navedene velike koncerte, a postalo je tudi središče vseh tujih umetnikov, ki so od slej le po »Kolu« prirejali svoje koncerte v Zagrebu.
Nekaj opasnih kriz je seveda še bilo, osobito ona nevarna kriza, ko je leta 1897. razpadel ženski zbor. Ali »Kolo« je takoj v ožji stik stopilo z »Glasbenim zavodom« in z njegovimi gojenkami prirejalo koncerte do leta 1904. Tega leta pa se je iznova ustanovil lastni ženski zbor, ki vztraja še do danes.
Ne smemo pa prezreti, da »Kolo« tudi v svoji drugi, prehodnji dobi in v svoji tretji dobi, v dobi dovršenosti, ni pozabilo slovanske vzajemnosti in stika osobito z nami Slovenci, ampak da je oboje gojilo bolj nego kdaj prej. Leta 1884. je sodelovalo pri velikem koncertu na korist gradnje ljubljanskega »Narodnega doma« z Zajčevim krasnim zborom »Iztočna zora« in drugi dan v bratski svoj krog sprejelo ljubljanske goste. Istega leta je poletelo v Prago s 36 pcvci povodom posebnega vlaka Hrvatov v novo češko gledališče ter v Pragi in na
povratku v Plznu na poziv plzenskega »Illahola- priredilo znamenita koncerta. Kritik prvega češkega glasbenega lista »Dalibor« je takrat pisal, da je »Kolo« pelo s tako dov ršenostjo, da 11111 bode ostalo v nepozabnem spominu. Z mirno dušo moremo trditi, pravi kritik, da takega petja v zboru že davno nismo čuli. Leta 1891. je sodelovalo pri otvoritv i čitalnice v Brežicah. Leta 1893. je napravilo izlet v Dubrovnik k odkritju spomenika Ivana Gunduliča, kjer je s svojim javnim nastopom odneslo prvenstvo nad vsemi tam prisotnimi društvi. Na povratku iz Dubrovnika je v splitskem gledališču priredilo prvi hrvatski koncert, in želo veliko priznanje. — Istega leta je bilo »Kolo« zastopano pri 30 letnici čitalnice v Kranju. - Leta 1895. je dalo koncert za oškodovance povodom ljubljanskega potresa. - Istega leta je »Kolo« sprejelo Slovence, ki so došli v Zagreb, da vidijo novo gledališko zgradbo. — Leta 1897. je prisostvovalo pri razvitju zastave slov. pevskega društva »Ljubljane« v Ljubljani. Dne 23. decembra 1900 in dne 8. februvarija 1901 je pelo »Kolo« pri Prešernovi slavnosti, ki jo je priredilo društvo hrvatskih književnikov. Dobro v spominu nam je še prekrasno vspela 40letnica »Kola«, ki se je praznovala leta 1902. in na kojo so prišla iz Ljubljane : »Glasbena Matica« po večji deputaciji in korporativno pevski društvi »Ljubljana« in »Slavec«. Obe poslednji društvi sta samostojno nastopili tudi v koncertu, na banketu pa je dobil besedo tudi načelnik pevskega zbora »Glasbene Matice« in bil odzdravljen z velikim navdušenjem. Istega leta je »Kolo« priredilo komerz na čast plzenskemu pevskemu društvu »Smetana«, ki je koncertovalo v Zagrebu. Od istega leta počenši daje vsako leto koncert v proslavo sv. Cirila in Metoda. - L. 1904. je šlo »Kolo« korporativno drugič v Dubrovnik k prosveti zastave pevskega društva »Gundulič«. Spotoma je koncertovalo tja grede v Splitu, nazaj grede v Mostaru in Sarajevu. — Istega leta se je udeležilo otvoritve »Narodnega doma« v Brežicah. — Leta 1905. je došla deputacija k odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljano in položila tu venec. — Dne 11. novembra 190 5. pa je »Kolo« priredilo svoj prvi veliki koncert v Ljubljani pod okriljem »Glasbene Matice«. S tem dnem se je za počela najnovejša faza v razvoju »Kola«, ki utegne roditi še krasne sadove. Toda predno razpredemo to misel, naj kronološki navedemo še, kako je do zadnjega »Kolo' gojilo slovansko in posebej še slovensko vzajemnost. Leta 1906. je »Kolo« sodelovalo pri koncertu slov. pevskega društva »Ljubljane« v Zagrebu. Leta 1907. je priredilo Bendlov večer in nastopilo pri komerzu v čast »Pevski zvezi moravskih učiteljev«, ki so 28. decembra priredili koncert v Zagrebu. — Dne 2. maja 1908. je »Kolo« pod svojo oskrbo vzelo koncert »Glasbene Matice« v Zagrebu in najpri-srčnejše sprejelo in bogato pogostilo Matične pevke in pevce. — Istega leta seje »Kolo« korporativno udeležilo 25 letnice pevskega društva »Lire« v Kamniku in priredilo 28. novembra slovenski večer v Zagrebu. Dne 3. februvarija 1909 se je udeležilo mnogobrojno odposlanstvo »Kola« Perosijevega oratorija »Natal c del Reden tore«, ki ga je izvajala »Glasbena Matica«; dne 21. maja 1909 pa je bilo odposlanstvo »Glasbene
Matice« povodom Haydnovega Stvarjenja*, ki ga je »Kolo« izvajalo v Zagrebu, najljubeznivejše od »Kola« sprejeto. Končno je letos »Kolo« se udeležilo tudi »Slavčeve« 25 letnice in z velikim uspehom nastopilo pri koncertu, dasi je bil tu le oddelek društva.
Rekli smo zgoraj, da je »Kolo« s svojim prvim koncertom v Ljubljani 11. novembra 1905. započelo najnovejšo fazo, ki utegne roditi še krasne sadove. S teni se je namreč pričela idealno lepa tekma med prvima jugoslovanskima p e v s k o - g 1 a s -benima društvoma, stoječima na strogo umetniškem ■stališču, med hrvatskim »Kolom« in med pevskim zborom »Glasbene Matice«. Koncert »Kola« dne 11. nov. 1905. v Ljubljani je rodil koncert » Glasbene Matice« v Zagrebu dne
2.	maja 1908., ta zopet današnji koncert Kola« v Ljubljani. Tako naj se tudi nadaljuje! Časi puhlih »veselic« in šumnih »obhodov« minevajo, le v pozitivnem kulturnem delu je moč, je bodočnost
slovensko-hrvatske vzajemnosti.
i utfcUksk
i, BLASNIK-A NASL. LJUBLJANA.