MLADIKA 1
Moji
Ko v mladem je brstenju drevje sanjalo in prva lastovka je mesto preletela, v opojnosti ozračja se razvnela -ko v vlažnem polju žito je poganjalo,
pod vetra nežnim božanjem se klanjalo, od čudnih trav je gora zadehtela in od povsod je smeh in pesem vrela, ljubezni čas in srečo je oznanjalo,
takrat, takrat: - jaz vem, ni slajši grlic glas, ni vrtnic vonj opojnejši od sreče, ki so priznale mi jo ustnice drhteče
v najlepši hip noči, v polnoči čas -. in samo blesk oči in nem vzdihljaj -o, vem, saj moja si za vekomaj.
II.
Jaz nisem prišel, kot vihar pomladi, ttied brstjem s sladko grozo vihrajoč, in ne kot bajni princ, ki v vročo noč si v tajni ga želela si nasladi.
V	najslajšem snu dekliškem, v tihi nadi, do zvezd goreč, v daljave iskajoč, tvoj duh je čakal, od ljubezni mroč, sva srečala se pozno v noč v ogradi.
Jaz prišel sem kot tihi mehki vali, osvežujoč tvoj bujni žar srca, in kot odsev pomladnega blestenja.
Moj dih je mirnejši, ne žge, fie pali, Podoben sred poletja vetercu morja, ki v sad in plod razsipa žar zorenja.
ženi.
m.
Zdaj čutim, da si moja, moja, moja, da v sleherno sem misel se ukral, da tvojo kri s plamenom sem zažgal, da želja sem nemirnega pokoja,
da cilj sem tvojih sanj, vročina boja, sladkosti tajnostne opojni val, ki v tvojem je telesu trepetal od večnosti brez žara in brez soja.
0, zdaj gori: v globini duše slutim, da, kakor kres pomladni plameni, zažgal je želje in zažgal je kri.
Ko lahko me poljubljaš, takrat čutim, da pod pepelom lepše ogenj tli, da v mraku cvet opojnejše dehti.
IV.
Polnočnih sanj tajinstvena podoba, moj bog in vrag, pokoj in nepokoj, moj strah in dvom, moj mir in boj, ljubezen, stud, sovraštvo, gnev in zloba.
O moje vse, ki dvignilo iz groba preteklosti si ves ugasli soj življenja, rekla duši: Poj! velela temi si, naj bo svetloba.
Ti dala si vsebino mi življenja, odkrila vir skrivnostnih energij in mrtvih solne netaknjena žarenja.
Kot letnega poldneva zrak žari in kliče k delu, vzbuja moč življenja, tako zdaj v tebi ves moj duh gori.
Tone Batagelj.
GLORIOSA. POVEST. IVAN PREGELJ.
VI.
O	so bili Koširjevi in Poznikova sami, je rekel Poznik Koširju.
»Kobilo bom zapredel ob treh, da me potegne do Podgorja.«
»Kakor veš,« je mislil Košir, »zapredel boš sam, jaz bom zaspal.«
»Prav,« je odvrnili Poznik. Tedaj se mu je obesila žena za reko in rekla:
»France, vzemi me seboj.«
»Trudna boš.« je rekel.
»Spala bom ob tebi v vozu. O, kako bo to lepa, lepa pot.«
»Moja ljuba,« je rekell, »pozabila si, da je od Podgorja do Katre hriba za dve uni.«
»Hodila bom,« je prosila. »Dovoli, da jo vsaj enkrat vidim, tvojo krušno mater, da me blagoslovi. France, bodi dober.«
»Da ti škodilo ne bo,« je meni in popuščal.
»Ne bo, ne,« je odvrnila.
Nato se je popolnoma vdal. Stopil je v kuhinjo k Lipetu, a ga ni več našel. Sel je biti že leč; stopil je v hlev za njim. Fant je rekel, da pojde peš čez hinibe, tako da.bo dobro uro pred Poznikom doma. Poznik je krenil pomirjen domov.
»Niti mar mu ni gorjanu za voz, da bi se nrepefljal z menoi,« je mislil. »Svoje gorske noti ima rad, naiMižie poti in svobodo, da počiva, kjer se mu zdi, se ustavi, kjeir mu ugaia. Praznik je zanj taka pot. Prav je, da je prišel za tako redko priliko. Pil je in jedel, da bo še v osemdesetih svojih letih vedel novedati vnukom. če bo ženo naseli in otroke imeil.«
Stopil ie v isvojo spalnico in našel Heleno v postelji. Spala ie. Njene oble. beile roke iso ležale na odeji. V spanju so se ji bile razklenile iz mdliitve. ki je bila trudna ugasnila na njenih ustnicah. Obie;lo ga ie sladko ganotje, sklonil ie glavo nad njene ustnice in slišal mirno sapo nienih pljuč. Rahla, te/lka bledost, ki ie ležaja na njenih licih, ga je še boli ranila.
»Soavaj, otrdk,« je rekell polglasno in obšlo ga je v spominu na teto Katro in je kakor kmetska mati svoje dete prekrižal obraz svoje žene. Potem je uredil potrebno za pot zjutrai in legel.
Ni motrel koi zaspati. Obraz tete Katre mu ie lebdeli nred očmi. toplo usmiljenje do grčave in dobre ženice sra ie obšlo.
»Smrt ii je segla do grla.« ie občutil besedno iz ballade. ki io je bil pred leti ntrebral. »a umreti noče. dokler ni uredila vsega in se še enkrat poslovila od mene. Moj Bog. kako me ie liubfia ta ženica! Kolika ie sreča za moža., ki ve, da ga je ljubila žena, ki ni bila njegova
mati. Saj sra ni srečnejšega človeka od mene. Talko so me ljubile in me še. Zakaj neki pišejo, da ženska ni dobra.? Dobra je. Ljubi.«
Mislli so se mu začele blesti; še je videi, kako je noč razsvetlil mesec in je vedel:
»Vozil bom iz mesečine v zarjo. Krasno bo.« Potem pa je spal mirno zdravo spanje...
Nagonsko se zbudiivši ie planil kvišku. Videi! je Heleno, ki je bila že vstala in se napravila.
»Ca.is je,« je rekla, »voz je že zaprežem«
Opravil se je naglo, vprašal Heleno, ali se je dovolj oblekla za jutranji hlad in šel pred Koširjevo vežo, kjer ie stali zaprežen voz. V siv plašč zavita je stala Slavica ob konju.
»Slavica,« je vzkliknil. »Ali si ti zapiregla? Zakaj ne spiš.«
»Peljem se z vama,« je rekla.
»In kdaj boš spala,« je vprašal.
Ni odgovorila, nego molče zlezia na voz k Heleni, katero je bil on vzdignil na usnjate blazine. Svetla mesečina je ležala nad trgom; od dalnje strani je bilo čuti nekaj glasov. Viračala sta se domov Bradač in poštair, ki ju je bilo po slavlju zaneslo še k Zofiji. Eden njiju ie poskušal zapeti.
»Tebe jima manjka,« je šepetnila HeJeiw možu. Slaviica se je zvonko nasmejala lin rekla:
»Ne, ampak Škorenjčka bi res spet rada čula. Tako genijivo zna zapeiti: Sla hep — sla
—	hep — ko spa —- he — vaj.«
Poznik je segel v vajeti in pognal. Glasno so jeknila kopita med spečimi poslopji. Šum vode se je vzbudil ob cesti, ki je šla v rahli napetosti po reki navzgor. Vsa dollina je bila polna mesečine kakor nekakega brezdušnega dima, tkii ga je pila senca in so zvezde mežikale skozenj. Konj ie prhal v rosno jutro. Daljni, bnidlkii spomini so živedi v Pozniku.
»Rapp’, Rapp’, ich wi(ttre Morgenluft,« mu je zapeilo v spominu na pokojnega bogoslovca Jamca in je videl pred seboj obras mladega duhovnika, ki sra je bil začel tikati prejšni večer.
»Mahnič, Katolik.« mu je brnelo v ušesih in je biil vesel, da sam ni vedel čemu in je do-misJlil:
»No, daj mu Bog srečo in če mi bo sina krstil, ga pogostim, da bo postavnejši, kakor je.«
Posluhmil je polglasnemu čebljanju Helene in Slavice za seboj.
»Vsi so mi voščili, samo France mi ni«; je rekila vedro Helena.
»In kupili ti tudi nič ni« je rekla Slavica.
»Kaj pa veš,« se ie smehljala Helena.
»No da.« je menila Slavica nekam nevoljno, »saj že davno vidim, da se mi' kriieš. Zelo si čudna. Pa ti miirno povem svoje mnenje. Sramota je že, da še nista kupila niič. Sivca si vzemita za zgled. Veronika bo že spet pegava.«
»Čenča,« je rekla mirno Helena.
Poznilk je gnal konja v svetlo noč, navzgor v ozke bregove in Mance, daljni zarjii naproti.
Slavica je govorila:
»Z Albinom in Almo smo se domenili, da napravimo za mali Šmaren izflet na Mengore. Ali se pridružita s Francetom?«
»Prašaj ga.«
»Prašaj ga ti, saj vem, da ti ni všeč, če se silim, vanj.«
»Ali sem kdaj kaj pokazala?« je vprašala HeJlena lin dostavila:
»Če sem, Slavica, ne zameni!«
Deklicii sita utihnili. Potem pa je vprašala Helena:
»Ali si se kaj poslovila na Bledu od Ro-sandiča?«
»Seveda sem se«; je odvrnila Slavicadn se zbudila v čuden smeh. Potem je utihnila. Po-zmilk se je ozrl po njej. S široko odprtimi očmi ie strmela žalostno predse v daljno jutro. Ko ie videla Francetov Dogled, je naglo zaprla oči in rdkla uporno:
. »Zdaj bom dremala.«
Voziili so skozi prvo selo in slišali prvega ne teli na. Krenili so čez most in iz trav pod cesto jih je pozdravila prepelica.
»Jutro.« je vzdihnila Helena.
»Za terto Katro bo zadnie,« je pomislil Poz ni k in nategnil koniu vajeti.
❖	* *
Vstopili so zasopli v zakajeno kmetiško kuhinjo: nekai domačih je stalo ob ognjišču. Postavna ženslka jim ie stopila nasprotii, obrisala rolke ob predpasnik; preden je segla Poz-niku v roko. Po ženskah se je ozrla nezaunno.
»Notri leži, saj jo silišiš, kaiko sope.« ie ire-«la. »Prevideli smo io že, samo tebe še čaka. Kar notri Dojdi.«
Poznflk r.e je ozri vprašujoče po Heleni. Z rahlim nasmehom mu ie pokimala:
' »Saj me pokličeš, le vstopi.« je retkla. Prikimal ie lin raitiLsnM za kljuko Dri vratih.
Isikal je v zastrti sobi in je našel na visoki postelji pod težlko odejo. Stopil je bliže in poklical:
»Teta, ali še kaj živite?«
Okrenila ie glavo in zaisopla:
»France!«
Vlekla je roko izpod težke odeje in je ni 'nosila. Krčevito je lovila sape in rekla:
»Odgrni okno, da te bom videla.«
Snel je rdeče zagrinjalo z okna in ji nato segel do roke. Bile so koščene, vse uboge in pegave. čutil ie, da se trudi, da bi mu jih z ljubeznijo zagrebla v njegovo dlan.
»Uboea teta « je relkel.
»Umrla bom « ie hropla, »pa da sem te le se enkrat videla. France.«
Dolgo ie molčala in strmela nepremično v Hiegov obraz. Potem je vprašala:
»Ali si srečen?«
»Sem. teta.« je odgovoril.
»Ženo imaš,« je govorila., »ali te ljubi?«
»Z menoj je prišla po slovo in vaš blagoslov. Ali jo hočete videti, teta?«
Prikimala je. On je poklical Heleno. Plaha je stopila'k postelji in rekla mehko:
»Mati!«
Bolnica se je dolgo zagledala v njen obraz. Nato je pogledala po Pozniku in zamrmrala s komai viidmim nasmehom.
»Lepo ženo imaš.«
Potem je sopla težko predse in govorila zmedene besede.
Slavica, ki je bila stopila za Heleno, se je približala in zašepetala plaho:
»Ali umira?«
Bolnici se je zganil obraz. Hotela se je dvigniti in ni mogla in je potožila:
»Talka sem ko lonica sena, še vstati ne morem več.« Spet je počivala in dremala. Ko se je zoDet zavedla, je vprašala:
»Ali imata kaj otrok?«
»Še nič.« ie odvrnil Poznik. Heleni je lice rahlo zbledelo.
»Kako to delata?« se je domače jadila bolnica. »V pravem, krščanskem zakonu morajo biti otroci. Ali se nimata rada?«
»Rada, teta..« je dejal Poznik, »pa ni še Bog dal, dasi želiva.«
»Molita,« je rekla bolnica, »dal vama bo porod, saj nista iz rodu Kajnovega.«
Tiho je jelknila njena beseda. Heleno je zmrazilo od ternena do srca.
»Kdo je pa rta?« je vprašala teta Katra, za-gledavši se v cvetoči in plašni Slavičin obiraz.
»Sestra moje žene,« ie rekel Poznik.
»LeDa,« je mrmrala teta. »Dekle, varuj se, da te lumpi ne speljejo.«
»Saj se bom.« je odvrnila vedro Slavica. Bolnica se ie bolestno zgenila.
»Slabo mi je,« ie šepetala. »Malo vode mi daj.« Poznilk je iskal in je našel lonec Ikrhljeve vode. Dali ji je oiti. Bolnico je popuščala slabost in se je razživela:
»Zdaj si mi vrnil, da sem te malega nitala in pojila« je govorila. »In tudi mojim naukom in moji besedi si ostal zvest, in me nisi pozabil. France, nič se ne boj. Bog je videl. Bog ti bo vrnil.«
Iz njenih preprostih besed je velo toliko svete slovesnosti, da so se obudili v Poznilku spomini iz davno pozabljenih biblijskih beril. »Glej, smnt pravične,« je čuvstvoval. »njena smrt je pokojna kakor sen trudnega človeka, ki je delal od zore do mraka. Ve, zakaj je živela, lin ve, kam gre.«
Nehote se je spomnil svoiega nedavnega pogovora z župnikom in je čuvstvoval:
Moderni svet ie materialističen. Zato propada. Gine v strašni materialni smrti brez tolažbe. Tu na ie verna gorjanska duša, ikozar-ka iin gre kakor pesem v Večno, ki ga je verno ljubila.«
Heilena se mu je plaho oklenila roke.
»Moj Bog, saj umira.«
Slavica ie viharno planila k vratom in jih odprla. Domači so vstopili. Bolnica je ležala v
agoniji. Domači so se drug za drugim sklonili nad njo.
»Teta, ali slišite? Zbogom, Boga prosite za nas.« Bolnica je tiskala z roko in ostekilenimi očmi. Poznik je našel to umirajoče hrepenenje. In se ie utolažila, Iko jo je pinijd za roko. Domači so zdrknili na tla, gospodinja je vzela Črvivo lin zakajeno razpelo in ga pritisnila umirajoči na ustnice. Vonj posvečene voščenke je napolnil sobo. Težki in globoki kakor od srca se trgajoči sunki vihrajoče sape so polnili zatohli prostor. Slavica je zajokala nekje pri vratih, Helena ie drhtela ob možu.
»Čast bodi Bogu, Očetu in Sinu in svetemu Duhu, zdaj in na vekomaj. Amen!« je do-molila domačica. Nato pa je rekla vsakdanje.
»Zdaj je pa zaspafla. Bog Ji daj večni mir in pokoj.«
Poznik ®e je dvignil ob ženi, h kateri je bil zdrfknil na kollena. Imel ie oči polne solza. S svojo močno roko je šel še enkrat mrtvi čez rolko:
»Teta, zbogom!«
Potem ie potegnil Heleno za seboj iz sobe-v Ikuhinjo in iz kuhinje na prosto.
čudovito jutro je bilo sinilo. V giobelih pod rebri so se kadile jutranje megle, težka rosa je iskrila v solncu, sveža in rezka sapa j:? vda preko brda, kjer je ležalo v prvi toploti nekaj njivic ajde, kii se še mi bila ocvetela. Rahlo je zaplalo iz cvetja po medu in se pomešalo v vonj voščenke, katero so bili notri ob mrtvi priižgajli. Tihi, pc^glasni glasovi so udarjali iz hiše. Nobenega ioka, samo slovesna resnost. Nobene solze, samo sveto spoštovanje pred veličastvom smrti...
Poznilk 'je začutil trudno težo Helene m svojem ramenu.
»Kadar boš ti umirali ali jaz,« so ji drhtele ustnice.
»Živiva,« je vzkliknili in zajel globoko s nljuči od lenega jutra. Nato se je ozrl in videl Slavico, ki je bila vzela jabolko iz jerbasa pred hišo in ugriznila vanj,
(Dalje.)
Kadar začuješ
Kadar začuješ pred vrati korake smrti koščene — kaj boš dejal? flli boš prhnil plašen pod oblake, ali od straha na zemljo boš pal?
Kadar začuješ pred vrati korake smrti koščene — se boš zavel, da so na koncu vse ceste enake, da smo vsi prah in pepel?
Kadar začuješ pred vrati korake smrti koščene - kam se boš skril?
In ko spoznal boš, da gore ni take ki bi pokrila te - kaj boš storil?
Stano Kosooel.
VIDENJE V ZARJI. POVESTI O STRAHOVIH. FRANCE BEVK.
ČASIH se zvečer tako zgodi, da je vse nebo lepo jasno in se samo nad obzorjem kopičijo kodrasti oblaki kot nad robom kipeče pijače. Kadar zaide solnce in po-krvavi nebo, se ti oblaki čudno pretvarjajo An cclc pdkraiine in procesije tujih ljudi gredo mimoT katerih oblike izpopolnjuje človek s svojo fantazijo.
Tako sem sedel onega večera pod kostanji in sem videl iz nejasnih oblik vstajati mesto, s stolpi in gradovi, z zastavami in slavoloki. Vso to čarobno sliko sta obdajali dve senci, ena na desni in druga na levi, prvemu je sedela na ramenu lobanja, ta je že davno mrtev, drugega
pa ni bilo izpoznati iz kuštrastih las, ta jc bil tisti, ki ne more ne živeti ne umreti.
»Prihajajo,« je dejal prvi z zamolklim glasom, kot iz dna groba. »Po mojem truplu stopajo.«
»Kaj bi tebi, ko si mrtev,« je šepnil drugi, »moje srce, ki je živo ...«
Nisem ju več poslušal, zakaj videl sem prihajati Ramzesa in Julija Cezarja, Nerona in Atila, Karla Velikega in Napoleona ... vso dol^) vnsito bogov v istem času in z isto okamenelo dušo. z istim malikovanjem in hlapčevsko ponižnostjo tepenega psa. V tem čudovitem videnju onega večera je ironija stisnilla štiri tisočletja v cu sam trenutek in jih je prilepila na nebo: »Glej, človek, nič se nisi pomladil, tak s\ kot si bil, nevreden, da te je ustvaril Bog po svoji podobi, tak, da kričiš od bolečine, pa rečeš Faraonu: »Od radost: blaznim,« tak da vidiš črno pred očmi pa se zlažeš: ,Od izobilja sem
bolan', sovražiš, da se ti žolč razliva, pa še prikloniš: .Moje srce je s teboj.’«
Čudno je človeško srce; spomnil sem se neverjetne zgodbe, ki je takale: Gospod je zapeljal ženo svojega hlapca ta je v samotnem srdu sklenil, da ga bo umoril. Ko ga je zagledal, se je gospod izmislil šalo in se mu je smejal, povabil ga je v hišo in mu dal kozarec vina in priliznjeno besedo. Nož je bil hlapcu že po poti padel na tla in po tretjem kozarcu je bil prepričan, da je gospod povsem nedolžen, še odpuščanja je prosil njega in svojo ženo.
Velika alegorija te resnice se je luščila iz zarje v grozanskih pramenih in obsevala kostanje in mene. Saj tudi resnica, če jo kdo pove ni nova, stara je kot je svet star, vsakdo jo ve zase, za delavnik, za praznilk pride laž sama od sebe, tako kot je človeka sram, če stopi nag na cesto. In če je tudi beseda na je/.iku, ko ti štiiitisočletni živi mrlič seže v roKo, se beseda
pogrezne neznano kam in jecljaš, kar bereš v njegovih očeh, da mu je prijetno.
Tako sem gledal procesijo bogov in množice v zarji, mesto in slavoloke. Nepregledne vrste, ki jih ni bilo konca, zasenčene od zem-sikega mraka, obrobljene s solnčno krvjo, 'ki je teklo v potokih od obeh senc na straneh, od sence umirajočega iin od sence mrtvega.
Zopet sem vjel njun dialog:
»Koliko časa še?«
»Še štiri tisočletja?«
Tedaj isem koprnel od groze. Sence so opisale nebo. prvo gomile s križi, naito postave v temen plašč zavite, kakor milijarde mrličev, z bolestjo na obrazih, z očmi obrnjeni naravnost v lastno krivdo. Vse te ogromne sence so padale v zarjo, v kri in ga pile ... Oblaki, mesto in procesije so izginjale, sence mrličev so se tako na-gostile, da so zabrisale vsako črto, vsako sled oblakov in krvi, čez nebo in čez zemljo je visela samo tema ... tema ... tema...
Zadržana solza.
Solza, ki ne kane iz očesa, • srce kakor element pretresa.
Mirne so navidez površine, vzburkane bijo se globočine,
ker se v njib potaplja zadnja nada, človek nič ne ve, le pada ...
Stavo Kosovel.
ANDREJ KOŠUTA.
AKO se je Andrei-čelk veselil prvega dopusta' Skoraj vsi njegovi tovariši so bila doma in ise pokazali v vojašiki o-bleki, le on je moral čakat, in čakat:. Ta teden je gospa kam	odšla, drugi teden	so bile vaje, tretji	teden	so kuharico iz-
nienjaili, sami vzroki, ničvredni piškavi vzroki, nad kaiteriini je Andrejček šlkripal z zobmi in stiskal pesti.
Neko popoldne ga ie njegov gospod nagovoril na hodnilku, Ikjer sta se igrala oba psa in se lovila za metlo, s (katero je Andrejček pometal: »He, Andrej, ali bi rad na dopust?«
Andrejček je odgovoril ponižno — te čed nosti se je bdi zadnji čas navadil — da bi rad šal.
»Kanalja,	k dekletu	te vleče, kaj? Ta teden	boš vodil	še moja psa na	sprehod — dru-
R'i teden pojdeš!«
SLOVENSKA POVEST. ALOJZIJ REMEC.
Andrejček je molče naslonil metlo v kot in hotel pinipeti oba psa na motvoz, da odide z njima »na sprehod«.
»Pusti psa, tepec,« je zarenčal stotnik, »i;i po&ilušaj!«
Andrejček je obesil motvoz na obešalnik in se vzravnal.
»Ti in še dva falota tvoje vrste pojdete po pivo in po led v pivovarno in pripeljete na vozičku v častniško obednico. Razumel?«
Andrejček je udaril s petami, da razum;’.
»Potem pojdete na glavni trg v trgovino po buitedjke. kakor sem napisal na ta listek, in jih odnesete tudi v obednico, da jih denejo na led. Razumel?«
Andrejček je razumel, vzel listek in šel v zavesti, da bo še dolgo čakal na prvi dopust.
Tisti veer je bila velika pojedina v ozaljšani čaistmiski obednici. Andrejček, ki je moral čakati na svojega gospoda, se je je udeležil za vrati ob vhodu v kllet, od koder je pomagal strežaiem valiti sodčke piva in pomivati vrčke., čaše in posodo.
O	polnoči ie bilo veselje na višku. Godba je igrala, na mize je prišlo šumeče vino.
zdai ta Častnik, zdaj oni in govoril svečane govore.
»Zakaj nocoj talko norijo?« je vprašal An-drejček svojega tovariša Klepcu, ki je imel isto opravilo 'tisti večer kakor on. >. Vojska bo' Ali ne razumeš tobilko nemški?« se je zarežal Klepec in vzdigoval isodček, da nalije sebi in tovarišem ostanke piva.
Andreička je sumiilo nekaj v prsa.
»Vojska! Potem bo tega našega babjega življenja konec!« je vzkliknil.
»Kaj še! Sluge ostanejo doma, i.e dejal moj gospod. Meni je prav. Naj se drugi streljajo in 'koljejo. Za infanterijo ne bo dobrega, moj 'ljubi Andrejček. Zato bom rajši otroke povijal in zibal, kakor da bi šeil z regimentom!« je modroval Klepec.
Andrejček je hotel odgovoriti, a tedaj ga je poklical ženski gllas skozi hodnik. Spoznal je svojo gospo in skočil ven.
»Idi k gospodu in mu reci, raj pride za trenutek semkaj! Čakam ga, ta l;ip moram govoriti z njim!« ga je zaprosila.
Andrejčelk se je odpravil v obednico. Z miz se je cedilo vino, razbiti kozaici so ležali po pirtih in po tleh. častniki so se objemali, dolg major je bil izvlekel sabiljo in jo vihtel visoko nad glavo in govoril.
—	Odkod je dobili sabljo? — je premišljeval Andrejčelk. — Saj vise vse zunaj na hodniku!
Vse je bilo zavito v dim in soparo, skozi katero so slepeče žarele luči pod stropom. Obhodil je vse mize in v kotu našel svojega gospoda. Pijanosti mu mi bilo poznati in zato ga je nagovoril.
»Pokorno javim, gospa je zunaj.«
»Kakšna gospa?«
»Vaša gospa, gospod stotnik!« je odgovoril Andrejček.
»Sedaj nimam časa za svojo mater, če bi iz groba vstala, še manj za gospo. Kadar pridem. pridem. Marš!«
Stotnikove oči so ga ošinile s sivim pogledom kakor z bičem.
»Čaka Vas, nekai važnega mora biti!« je ugovarjal Andrejček.
»K vlragu ti in ona! Marš!«
Andrejčelk se je splazi ven.
»Kaj je?« je drhtela gospa.
»Gospod je v pogovoru. Ne vem, kako misli...« se je opravičevali Andrejček.
»Še enkrat moraš k njemu. Otonček ic nocoj nenadoma zbolel. Davi ca., je dejal zdravnik!« ie sunkoma govoria gospa in iskala s trepetajočimi prsti v torbici. Na listek papirja, ki ga je našita, ie napisala par besed in ga stisnila Andrejčku v rdko.
Andrejčelk ie drugič nastopil pot krog miz. Ko je prišel do gospoda, je prvi trenutek vedel, da bo tudi ta pot zaman.
»Kaj se plaziš krog mene, kanalja?«
Andrejček mu je molče pomolil gospejiu listek.
»Rekel sem že, da nimam časa za nikogar!« je grgral stotnik, zmečkal iistek, ne da Di ga prebral, m ga vrgel pod mizo.
»Lemu se jeziš, prijatelji« se je nagnil k njemu od nasprotne strani mize mušav nadporočnik.
»K ženskam in psom moraš z bičem!«
»K tvoji gospe ne — to je angel!« je ugovarjal nadporočnik.
»Gospa ča|ka. Olonček je bolan!« je plahe' menil Andrejček.
»Marš, pravim! Kadar bom jaz hotel, pojdem! io povej!«
Godba je tisti hip zaigrala, kozarci so se nalivali, vse križem je bilo pijano.
Andrejček se je splaziil sključen od miz«*,.
V	šumu je še razločili nadporočnikov glas, ki je pncal nad njegovim gospodom: »To ne gre. ne gre, moj dragi stotnik...«
— Kako naj povem vse ito gospe? — je premišljeval Andrejček.
Ko je stopil ptred njo, se je potrudil, da bi raztegnili obraz v prijazne gube, mežikal je z očesom, Iko je šegavo povedal, da je gospod tako in tako, nekako vesel in v preglobokem pogovoru s prijatelji, bi rekel, in da je shranil listek, da ga prebere pozneje in da naj gospa gre domov.
»Zverina!« si je grizila gospa ustnice.
»Zakaj zverina, gospa? Vojska bo, zato je vse .tako!« je zganil Andrejček z rameni, ki si ni vedel pomagati.
»Domov pojdem in ti me spremiš!«
Andrejček je menil, da mora čakati na gospoda, (da bo gospod hud, če ga ne počaka, lin še vse drugo, da bi se opravičil in ostal. A gospa ga mi poslušala.
»Z menoj pojdi! Morda boš moral po zdravnika še enkrat to noč!«
Andrejčelk se je domislil Otončka, ki je tako rad jahal na njegovem kolenu, domislil se je njegovih zlatih las in modrih oči in želel, da bi mu pomagal. Zato se je udal in odšel z gospo. Neroden, težak je stopal ob njej po razsvetljenih uilicah, mimo spečih temnih hiš, ol katerih je odmeval zveneče njegov korak.
Zdelo se mu je, kakor bi stopala njegova mati na eni in Francka na drugi strani.
— Tudi jaz sem zverina... — je šumelo v njegovih mislih, ki so bile talke na tej poti, kakor bi Maričke ne' billo na svetu.
»Andrej, ti si kmet —« je izpregovorila nenadoma gospa, ko sta stopi/la v senco hiše. kjer je stanovala.
»Nisem, gospa, jaz sem bajtarski sin!« jo je prekinil Andrejček.
»Bodi karkoli — srce imaš!« je končala gospa edini stavek, ki ga je izpregovorila vso pot.
Andrejčka je bilo te pohvale sram. da ni vedeli, kaj bi odgovoril.
V	stanovanju je bil čuden mir. Ko je gospa odklenilla, ie stopila kuharica na hodnik.
»Kako je?« je dahniila gospa.
»Gori, ves gori siiromaoek!« je odgovo-nila kuharica.
Gospa je z dekletom po prstih odbrzela v sobo, Andrejček pa si je pripravil stol v kotli na hodniku, sedel in začel dremati. K nogam sta mu .legla gospodova psa in mu naslonila vsalk isvoj gobec na čevlje.
*
Nekdo je udaril v vrata, da se je šipa isesula na tila. Fsa sta zarenčala »In vzbudila Andrejč-ka, skozi motna steklena vrata iz kuhinje je sijala medla luč mračnega jutra.
Ključ se je zavrtel v vratih, po giladkih ploščah na hodniku so zaci:ng\ljale ostroge in sablja. Bi/l je stotnik, ki se ie virnil dornov.
»He, kdo si ti?« je zarenčal nad Andrejč-kom, /ki je bil vstali s svojega sedeža.
»Pomagal Vam bom, da se slečete!« je odgovoril mirno Andrejček.
»Ti boš pomagal vragu! Jaz te bom že navadil, hoditi me klicat! Kdo je tvoj gospod, jaz ali moia žena Kdo, ibe vprašam, ti ušivec?«
»Oba!«
»H kompaniji boš šel, tii pes, da boš vohal smodnilk,__Rusi bodo nasekali guljaž liz tebe, kanalja. Ne boš se več pretegovali brez dela Po hodniku...«
Ko je to govoril, besedo za besedo, seka-je, kakc/r bi poveljevali na vežbališču. je zmetal čepico, sabljo, rokavice in zapestnice po-vrsti v kot in odšel nato hrupno v sobo. Vrata je pustil za seboj odprta, da je Andrejček lahko glledal za njim. Ko je prišel do mize, je brcnil stol, da je zaropotal na Ula. Tedaj so se odprla viraita iz spaJlnice, kjer je ležal Qton-ček, in gospa je stopila na prag. Vsa lepa ,ie bila z fclledino prečute noči na licih in siledovi solz v očeh.
»Oton!« je (kriknila.
»Ušive babe delavcev hodijo kllicat svoje može tako kakor ti!« je hropel stonik in se zibafl ob rraizi.
»Bodi človek. Oton!« je sklepala gospa roke pred možen.
»Pokazal bom tebi in onemu ušivcu!«
Sklonil se je Ik tilom in pobral pasji bič dz-Pod mize.
Gospa je omahnila proti vratom, Andrejček pa je vstopil poilahko kakor po prstih ?a Kospodov hrbet.
»Gospe ne boste teplii!«
Tedaj ie stotnik zdivjal Obrnil se je in zamahnil. Andrejček se je izognil, zgrabil za bič, mu ga lizvil iz rok, prelomil na dvoje in ga vrgell na hodnk. Ko je stotnik hoteli s pestmi nadenj, ga je Andrejček grabil za obe za-Destiji in ga z železnimi rolkami vlekel proti drugi sobi.
»Bog, Andrej! Ne. ne!« je viknila gospa.
»Spat ga položim!« je dejal Andrejček.
Stotnik se je zleknil na tla. Andrejček ga ie vzdignil in po prstih odnesel v drugo sobo.
I	am ga je položil na divan, kjer je obležal ka-'kor mrtev.
Na vratih je stala gospa smrtnobleda od strahu in gnusa.
»Naspi se in dobro bo!« je dejal tiho, odšel in zaprl za sabo.
je korakal skoz/i jutranje prazne ulice proti vojašnici, j.e mnogo mislil.
—	Nekaj mora biti med njima. Do danes rijsem vedel, vendar imel vsak dan pred očmi. Bogve da so čudni ljudje tudi med visoko gospodo! —
Ko je stopal po hodniiku v vojašnici proti svoiim prostorom, ga je srečal Krapežev Tone, Ikii je imel tisto noč službo in je fante budiil iz sna.
»Andrejček, vojska bo!« ga je pozdravil.
»Naj bo! Ljudem se godi predobro... To noč sem videl začetek!« je mrmrali in stopil v svojo sobo, da leže za trenutek na svojo slamnjačo.
*
Tisti dan se je Andrejček odpravil šele popoldne na stanovanje svojega gospoda. Bil je prepričan, da gre zadnjič tja in da ga popelje pot nazaj naravnost v zapor.
Ko je stopil v stanovanje, sta psa veselo poskočila, se spenjala po njem in mu lizala roke. Otresel se ju je :n potrkal na vrata v sobo.
Odprla mu je sama gospa.
»Prišel sem, gospa!« jo je pozdravil Andrejček tako vsakdanje, kakor bi ne bil preživel pretekle noči in bi ne bil videl njenega gorja.
»Nikoli t: ne pozabim tega, Andrej!« je dejala gospa in mu ukazala, naj gre k gospodu v sobo.
Vstopil je in ugledal stotnika, ki je ležal na divanu, kamor ga je bil položil tisto jutro. Kadil je c:gareto in strmel v strop. Niti zganil se ni, ko je Andrejček pred njim udaril s petami in zaprosil: »Gospod stotnik, pokorno prosim, da smem zopet h kompaniji!«
Po teh besedah je čakal skoraj minuto in napeto gledal gospodu v obraz, ki je b:l zelenka-storumen od prečute noči.
Ker ni bilo odgovora, je Andrejček zopet začel: »Pokorno prosim ...«
Tedaj je stotnik vrgel pobliskovo cigaretin ogorek vstran, se dvignil in pogledal svojega slugo.
»Po vsej prav:ci bi moral takoj v zapor, ka-nalja. Gospa je prosila zate. Njej se zahvali, če ostaneš, kakor si!«
Umolknil je nenadoma in opazoval učinek svoiih besed.
»Pokorno prosim, h kompaniji bi rad!« je mirno ponovi Andrejček, a v njem je vse kričalo: — Hinavec si, moj gospod, in z lajanjem hočeš skriti svojo sramoto! —
»Pri meni ostaneš, dokler bom jaz hotel! Izbegnil bi mi rad — poznam dobro tvojo pasjo naturo — a ne boš. Z menoj pojdeš v Galic:jo in tam se pomeniva. Vojska bo. Zahteval bom od tebe pokorščino na las natanko. Jaz sem tvoj gospod in zapovednik. Če ne boš ubogal, dobiš kroglo v glavo! Razumel? Marš! — Jutri
zjutraj se javi kakor navadno ob sedmi in poj-deš s kuharico na trg!«
Stotn:k je legel in se obrnil v steno, An-drej.ek pa se je brez besede okrenil in šel iz sobe. Zdaj je verjel, da bo res vojska. *
Tiho se je splazil na ulico.
Svet se mu je zdel neskončno pust, do večera je hodil po mestu >in giledal v vsa okna; vsa zabavišča z vrtiljaki, gugalnicam1, bučečo
muziko je obhodil, na tarčo je streljal pol ure; po predmestnih gostilnah je pil in iskal tovarišev — zaman: nekaj je grzlo kakor črv v njegovem srcu.
Ko je v kantini zapil zadnje svoje krajcarje in kričal, da se ne boji samega vraga, mu je zvenelo v ušesih še vedno: »Jaz sem tvoj gospod in zapovednik! Če ne bo ubogal, dobiš kroglo v glavo!«----------------------- (Dalje.)
Srce -
Kot David-kralj je šel prerok v daljavo pojoč na harfi pesem brez besed; na dlani nosil je srce krvavo, da ž njim odrešil bi vesoljni svet...
Ko srečal je ponižane na cesti, ki so molčali v žalosti brez mej, zabrenkal pesem je o njih bolesti in šel pojoč pred njimi je naprej.
roža.
In sužnjem zrušil težke je okove, ki so tiščali jib vse žive dni; pospremil s pesmijo jib v zarje nove iz mukepolnib, temnih njib noči.
In njib, ki bili so resnice žejni, in lačni vseb nedosegljivih sanj, vse napojilo v ljubezni je brezmejni, nasitil s kruhom večnih jih spoznanj.
Janko famec.
H ko nagnila se mu pot je h koncu, srce krvavo treščil je na tla -In glej: takrat iz mrtve zemlje v solncu je zacvetela roža, rdeča vsa ...
ČLOVEK.
JAHNIS ORN1KS. - DOMEN.
GLEDAL sem si ga od vseh strani. Napravil je name ža-losten vtis, da sem se mu moral zasme-smejati. Hotel se je
oženitii-----------
Čisto jasno se je vzbudilo v njem prepričanje, da mu je ■treba se oženiti. No, naj se! Ampak človek, ki se hoče oženiti, mora vedeti najprej, s kom. sc misli oženiti. Zato si je šel iskat tovarišico. A nihče se ni zmenil zanj. Bil je ta človek samotar... Iskal je tu in tam tovarišico, a je bila vedno ista ovira: ako vzame to, zakaj bi ne vzel one? Z eno besedo: ni imel nrave ljubezni.
Pomislil je in je šel iskat najprej ljubezen. A te mu ni mogel nihče dati, ker ra imel nihče te dobre lastnosti odveč. In je slišal naposled, da biva tam za tretjim morjem čarodejka, ki prodaia pravo ljubezen, to je pa treba pošiteno
plačati-------------In	sedel je naš človek na ladijo
in prišel srečno do čarodejke.
»Rad bi si kupil ljubezen,« je kričal že od daleč.
Čarodejka je stopila v vrt in se vrnila po kratkem času z rdečim cvetom v rokii.
»To je ljubezen,« — je rekla čarodejka in kazala na cvet.
»Koliko stane?«
»Sto rubljev.« — je odvrnila čarodejka^.
»Nekoliko predraga je, da bi jo plačal; je pa ta ljubezen prava'.•*«
»Uho! Prava ljubezen je bela; ta cveit je veliko dražji. Ta stane trd sto rubljev.«
Naš človek se je popraskal za ušesi: »Tri Sto rubljev!...«
Vendar je plačal zahtevanih tri sto rubljev, čarodejka pa mu je pripela na prsi beli cvet.
V	njegovem srcu se je porodila ljubezen. Odšel je v domovino, da bi poiskal nevesto...
Vrnivši se domov je postal ves drug človek. Prava ljubezen mu je gorela v prsih. Vsakemu beraču je potisnil denar v roko. Pomagal je u-bogim in (trpečim; kamor je prišel, je videl sirote, zapuščene in sestradane. S trajnimi podporami je sam obubožal, a dekleta so se mu — smejala. V njegovih prsih pa je vse.eno še vedno plamenela prava ljubezen ...
Prišel je končno na beraško palico. Cape in krpe so visele na njegovem telesu. Prisiljen je
bil nočeva/ti pod širnim nebom. Končtio Se ]e odločil prodati svoj dragoceni zaklad, svoio ljubezen. Postaval se je na vogal uldce. Približal se mu je bogat gospod. Naš človek je iztegnil roko, kakor da bi hotel prositi.
»Kako se drznete javno beračiti. Javno beračenje je prepovedano!« — je vzrojil gospod nad njim.
»Gospod, jaz ne beračim; jaz bi le rad prodal svojo ljubezen. Gospod, odkupiite mi mojo ljubezen!«
Gospod se je nasmehnil in zmajal z glavo.
»Ta človek je blazen!« — S temii besedami se je oddaljil.
Nihče mu ni hotel odkupiti prave ljubezni. Ubogemu je še dalje gorelo srce prave ljubezni.
Končno se je spomnil na starinarja. 2e od-daleč je trgovec kričal proti njemu: »Ne dam beraču ničesar. Pojte k vragu!«
A naš človek se nii da! odsloviiti. Hotel je vsaj povedati, kaj mu je na srcu.
»Ali bi ne kupili prave ljubezni?«
»Pokažite!« — je rekel trgovec. Naš človek je odmaknil cunjo na prsih. Na zašiti srajci je bil suh, bel cvet ljubezni. Starinar je bil ve-Ščak, a mi vedel, kako nevarno je nositi ta cvet ijubezni...
»Dam vam zanj pol rublja« — je rekel — »a niti vinarja več!«
Naš človek se je težko ločil o4 cveta ljubezni, čeravno je bil >ta že posušen. A ni imel že nekaj dmi ničesar v ustih ..,
In dal je s tresočo roko kramarju posušeni cvet, katerega je ta oprezno zaprl z zapahom v železno skrinjo.
Naš človek je dobil pol rublja, šel je in se najedel. Takrat ga je spet obšla misdl, da bi se moral oženiti. Ali kako naj se oženi — brez ljubezni ? Zakaj naj bi vzel to, ko bi se lahko ožs-
ndl z.ono?-----------
Pri vsem tem je bil že prestar. Brada in lasje so bili že sivi...
Tako hodi zdaj po svetu in napravlja na gledalca žalositen vtis. A vsakokrat, ko ga vidim, se mu moram zasmejati.
BREZEN. KULT URNO-ZGODO VINSKI PABERKI. LEOPOLD KEBER.
A čas je pobiral davke uradnik Mar-cus Bifcio. Spoznal je nevarnost, ki preti državi, in sklenil na lastno pest in na račun davkov prikleniti ljudstvo še tesneje ik novi domovini. Udomačil je Saturna;liije', slavnosti. ki so se vršile od 17. do 23. decembra. Ker je bil pa tedaj komaj januar, ni smel zastopnik države čakalti skoro eno leto in tako zamujati ugodne prilike, zato je takoj pripravil vse potrebno. Po posebnem žrtvovanju Saturnu je priredil javno pojedino,
Šest tednov je počivalo vsako delo. Vaščani so pili, peli, jedli, plesali, rajali, zamenjevali si obleke in se šemili s kožami in ptičjim perjem. Kdo naj v takem času misli na osvobojo, ko mu dražijo vsak dan novi užitki in novi vzporedi živce? In v tem veseljačenju je utonilo mnogo značajev. I<es so se nedolgo potem pobunili Kel-tje, a Brezen je dal le malo upornikov v skupno keltsko armado. Po kratkem boju so rimljanske legije porazile vstaše, razkropile ostanke njihove vojske, ki so se izselili ali se pa usmrtili. — Rimljanska zmaga je bila popolna (107. pred. K. r.). Saturnalije so pa tako ugajale Brezen-cem, da so jih (leto za letom obhajali in gotovo ni smela trditev, da se je izcimil in rimljanskih Saturnalij naš pust. Vse govori za 'to domnevo: čas (januar in februar), dolgost (šest tednov) in običaji. Začetkom prvega stoletja pred Kristusovim rojstvom ni bilo več nobenega Kelta v Breznu, vsi so se bili polutinili.
Nove vojne z zunanjimi sovražniki kakor tudi domače meščanske vojne v državi sami niso odmevaile v mirnem, brezskrbnem Breznu. Davki so se plačevali redno, trgovina in obrt sta cvetela, saj je mejil Brezen s tremi novimi pokrajinami, na severni strani z Noriško, ,na vzhodni s Panonsko in na jugovzhodni z Ilirsko pokrajino.
To enolično življenje se je nekoliko izpre-menilo s prihodom latinskega pesnika Vergila. Tujec v Breznu, ki ni ne uradnik, ne odjemalec! Tujec, ki je prišel v Brezno počivat! Vsi so ga hodili gledat, kakor bi imel dve glavi ali vsaj tri roke.
Vergil je bil bolehen. Ko sta ga bila Octa-vianus, poznejši imperator in bogati Maecenas rešila vsakterih živJjenskih skrbi in mu omogočila z izdatno podporo pesniško delovanje, je mislil Vergil najprej na svoje nepretrdno zdravje. Njegov prijatelj, zdravnik Justus Bacca-rius Uchanor, mu je nasvetoval planinski zrak in mu naravnosit priporočil vasico Brezen.
Tako je prišel Vergil med Brezence. Njegovi životopisci sicer ne omenjajo tega, da pa lahko računamo z Vergilovim bivanjem v Breznu z vso gotovostjo, zato govore sledeča dejstva: 1. Vergil je posvetil Breznu posebno pesen iij jo .uvrstil kot enajsto svoji zbirki pastirskih pesmi »Bucolica«. Kako se je mogla izgubiti iz te zbirke prav ta pesem, medtem 'ko se je ohranilo vseh ostalih deset pesmi potomcem, ne moremo dognati. 2. Cemu naj bi bil obiskal }Dante več kakor štirinajst stoletij pozneje naše kraje, ako bi ne bil vedel, da ce je svoj čas mudil v gorski vasici Vergil, ki si ga je bil izbral za svojega spremljevalca po peklu in vicah v svoji »Božanski komediji«? Morda ie te-'Idaj še eksistirala enajsta pesem, posvečena
Breznu, mogoče je imeil Dante ta čas podrobnejše podatke o Vergilovem življenju in so se ti podatki komaj v poznejši dobi porazgubili, in 3. Vergil je v prvem spevu svoje Aeneide opisal reko Timav blizu Devina:
in priti k Tdmavu,
Kjer skozi ust devetero ob groznem grmenju
v votlinah.
silna pridere povodenj bobneč in valeč se črez
polja. *)
Kdor meni, da je Vergil zapustil Rim in se napotil nalašč v Štivan štet izvirke Timavove, se moti. Kdaj bi bil pa končal Vergil svojo Aeneido, če bi bil moral hoditi pred vsakim verzom na lice mesta? Celo njegov pokrovitelj Maecenas bi bil ob taki praksi svojega podpiranca zabredel v dolgove vkljub milijonskemu svojemu premoženju. Ali ni enostavnejša in prepostejša razlaga ta, da je bival. Vergil v Breznu, delal od tu krajše in daljše izlete, pri-■.šel ob taki priliki tudi do Timava, preštel njegove izvirke in opazil, da jih je toliko, kolikor je črk v njegovem imenu (Vergilius), zato si jih je pa tudi tako lahko zapomnil.
Vergilovo bivanje v Breznu je pa povzročilo, da se je ta preprosta gorska vasica polagoma preobražala v letovišče, kamor so kaj radi prihajali rimski senatorji in drugi patriciji na oddih iz vroče Kampanije. Le po takih letoviščarjih so zvedeli Brezenci, kaj se godi’ po svetu, da je rimljanska 'republika prenehala, da so zavladali imperatorji, da se je jela širiti nova vera, katera se pa zatira z vsemi sredstvi, da je gora z ognjeno tekočino in pepelom uničila tri krasna mesta. Dogodki, ki so pretresali tedaj mogočno rimljansko državo, so prihajali v mirni Brezen le kot vesti, ki so jim vaščani včasi verjeli, navadno pa odrekali verjetnost.
Lepega dne... toda o tem v naslednjem poglavju.
PRESELJEVALNA DOBA.
LEPEGA dne je prisopihal pred Brezen neznanec. Obleka mu je biila zamazana, črevlji raztrgani, čelo potno, glava nepokrita. Vikljub veliki utrujenosti, ki mu je vidno osvinčila noge, se je skušal rešiti s skrajnim telesnim naporom nevidnega zasludovavca.
Vse to je opazoval letoviščar Andronicus Chippavus Roscius, učenjak iz Rima, na svojem izprehodu po Brezenskii okolici . uživajoč sveži planinslki zraJk. Takoj je zastavil bližajočemu se neznancu pot.
Ves preplašen, strah mu je bil spačil popolnoma obraz, se je ustavil tujec, pogledal z med-
*) Latinski izvirnik se glasi:
et fontem superare Timavi unde per ora novem vasto cum murmure montis it inare proruptum et pelago premit arva so-
nanti.
(Vergil, Aeneida I. 244-246.)
lim očesom nasprotnika in zavpil:	»Bežite,
Markomani!« in se ie zgrudil nezavesten na tla.
Roscius ni vedel, kaj začeti. Rad bii bil slavil nekatera vprašanja, a poslušala bi ga gluha ušesa in odgovarjala nema usta. Kratki opomin neznanega pribežnika ni bil dovoilj jasen. Toda, le počasi! Če bi bil neznanec m;slil samo nanj, bi bil rekel: »Beži!« in bi ne bil rabil množine, s katero je hotel vse prebivavce opozoriti na skrajno nevarnost. V čem pa tiči .ta nevarnost? Da, prav na Markomane je mislil neznanec!
Res je gledal nepremično Roscius onesveš-čenca na tleh pred sabo, a ni ga videl, tako so mu delovali možgani. Markomani? Ali jih ne omenja Livius in za njim Tacitus kot germansko pleme. ki se je pod vodstvom kralja Mar-boda naselilo za časa Oktaviana onkraj Donave za mestoma Lauriacum in Carnuntum, in ki ie v novi domovini ogrožalo meje rimljanskega cesarstva. Večkrat so se spopadli Markomani in njihovi sosedje Kvadi z Rimljani. Toda, kaj naj delajo Markomani tik ored Breznom?
Rosoius je bil učen mož in z vso pravico ga je imenoval njegov sovrstnik Aulus Oelilius v svoji osinii knjigi, tkii se je pa izgubila, »homo doctissimus atque humanissimus«. Roscius ni razmišljal zaman. Približno sto let pred nastopom Markomanov so se Ikflatili drugi germanski narodi, Cimbri in Teutoni, po svetu in se menili v raznih bitkah z Rimljani, hoteč se na vsak način naseliti na solnčnem Apeninskem poluo-toku. Morda je sedaj tudi Markomane izgnalo mrzlo podnebje iz njihovih naselbin, zahotelo se jim je večne pomladi, o Ikateri so jim vedno pravili domačini, ki so bivali delj časa v Rimu. Tu se je bil s talkim Markomanom, Brodikom po imenu, seznanil Roscius sam pred par ieiti in se v njegovi družbi priučil njegovemu narečju.
Zadovoljen s tem zaključkom je pobral Rosoius onesveščenca s tal, naprtil si ga na rame in stooal počasi -in previdno, kriveč se pod ita-toim bremenom, Droti vasi, kjetr si je bii najeli v AureLianovi taberni sobo. S pravo materinsko skrbnostjo je položil neznanca na svojo posteljo, sedel zraven njega in čakal s stoično ravnodušnostjo, da preidt njegovemu varovancu nezavest ali zaspanec.
Mrak je ilege'1 na dolino in noč je zatisnila trudnemu Breznu oai. edini Roscius je bdel, mislil na Markomane in Kvade, na Tacita in njegovo knjigo »Germamia« lin čalkal točnejših podatkov od svojega spečega uihrujenca, ki se je pa komaj proti jutru vzbudil. »Kje sem, kje so?« je izusti in bati se je bilo nove omedlevice.
»Umiri se, neznanec!« mu je prigovarjal Roscius, »Nisi v slabi oskrbi! Izpij vrček presnega mleka, to ti da moč, da lahko zbereš svoje spomine lin mi razjasniš svoj nepričakovani prihod v te kraje!«	i
»Jaz sem Seianus Macer, uslužbenec prefekta mesta Flavia Solva. V temni noči, ne da bi bil kdo opazil njihovega prihoda, so se pritihotapile markomanske in kvadske čete črez trdnjavsko ozidje v mesto, poklale vse ir.ešča-
ne in vso posadko, razdejale in zažgale hiše, razrušile svetišča lin cirkus, kjer so se vršili dan prej krasno uspeli gladijatoršlki boji. Ruševine m pogorišča pričajo, da je ob Muri stalo nekoč najkrasnejše mesito Panonslke pokrajine. Edini jaz sem zbežal še pravočasno, letel sem noč in dan, povsod oznanjajoč pretečo nevarnost in sedaj sem tu. Kje sem. še sam ne vem. a zdi se mi, da ne more biti več daleč Oglej!«
»Nisi se motil, Seian-e Macer! A tudi jaz ne! Mailkomani so torej na potu proti ltalski nižrini. Da požigajo, da more medpotoma, praviš! Ze mogoče! Talko so delailli tudi Cimbri in Teuto-ni. Taaitusj>ravi o Germanih, da so gostoljubni ljudje; če so pa gostoljubni, znajo ceniti tudi tujo gostoljubnost. In na to hočem zidati. Okrepčaj se, potem pa nadaljuj svojo pot in poročaj o tem, kar sii videi. Jaz ostanem tu!«
Koj po odhodu orefektovega uslužbenca iz Brezna je sklical Roscius vse vaške veljake k sebi in jim pojasnil pretečo nevarnost.
»Ne bojim se ne Markomanov. ne Kva-dov!«- se je oglasil davkar Parcus Hortator, »A jaz upravljam davke in maram z njimi na varno. Dolžnost me kliče! Zdravstvujte!« Izginil je nato in pretekel še v bližini Brezna bežečega Seiana Macra.
»Tud jaz se jih ne bojim!« je menil lastnik taberne Aurelianus. »Svoje premoženje hočem zapustiti svojim o.trdkom in ne s vražniku. Zato hitim zakopavat denar an druge vrednosti!«
»Pametna beseda!« mu je nritrdil Roscius. »Kar imate vrednosti, zakopljite takoj globoko v zemljo. Dovršivši ta posel, vrnite se vsi talkoj v vas, kjer čaika nas vse nujno delo! Pred vhodom v vas postavimo slavolok, napišemo nanj »Dobro došili!« v markomanskem narečju, očistimo poti, olepšamo hiše z vejami in sprejmemo pri slavoloku prihajajočo vojsko. Z voditeljem bom govorili jaz, Iker poznam njihov jezik. Vse drugo že uredim pravočasno! Na delo!«
S kako vnemo so se lotili vaščani dela! Vse, mlado in staro, je že ikopalo globoke jame po gorski dolini, še preden so vanjo priskakljali jutranji solnčnli žarki. V jame so pa polagali zaklade, denar, bakrene, ase, srebrne denarije in zlate aureje, zapestnice, bodala iz keltske preteklosti iin druge predmete. Črtrtine poti se ni bilo dovršilo solnce na nebu, in že se ni več poznalo, da je zemlja požrla toliko znamenitosti in dragocenosti.
Z enako vnemcysq nato mladeniči postavili na severnem koncu vasi mogočen slavolok, ki so ga dekleta okrasila z zelenjem in venci, ženske so očistile poiti, dvorišča in hiše, da je bil Brezen v najkrajšem času ves prenovljen. Ro-soius je bil tudii že napisal na veliko desko z ogljem: »Dobro došli!« v markomanskem narečju z latinico, ker nun, starogermanskih pismenk, ni poznal in ker je vedel, da pozna mnogo markomanskih veflikašev 'latinico, ki so se ii bili priučili tekom svojega bivanja in študira-nja v Rimu in drugih rimljanskih mestih.
Sollnce še ni bilo doseglo viška na svoji dnevni poti, ko sc je že zbral ves Brezen okrog slavoloka, otroci, dekleta, mladeniči, možje,
med njimi pa Rosoius. Straža, postavljena na bljižnjem gričku, je javila z mahanjem klobuka prihod pričakovanih Markomanov.
In res, kmalu se je pojavila na ovinku četa širokoplečih, plavolasih in modrookih vojščakov. Pred njimi je stopal voditelj. Začudili so se zbrani množici, previldno so nadaljevali pot, voditelj se je ustavil, prebral napis na slavoloku in že sta se objela Ro&cius in Brodik. Kako naključje! Prijatelja tiz Rima sta se srečala v gorski vasJici po nekaj leitih. Brezen pa, ki mu je pretila usoda Panonskega mesta Solve, je bil rešen. Preprijazen, nepričakovan in gostoljuben sprejem razoroži -tudi najbolj divjega, po plenu, krvi in piamenu hrepenečega nasprotnika.
Medtem ko so se pekli na ražnju štirje prašiči in tri teleta pred izpraznjeno davkarijo, v kateri se je nastanila Brodikova četa na kratek oddih, sta sedela v Aurelianovi tabermi Rosctus in njegov gost, knez Brodik, poveljnjk stotnije. Brezensko dekle jima je prineslo vrč frigidske-ga vina in dve čaši.
»Zelo me veseli najino nepričakovano snidenje!« je zatrieval Rosoius in stiskal svojemu znancu roko. »Veš, Tacita, našega zgodovinarja, hočem lizpopolniti, V svoji knjigi »Germa-nia« je prepovršno izdela! starejšo zgodovino vaše dežele. Ko bi se bili bolj poglobil v vaše narodne pesmi, bi bil razbral iz njih vse potrebno, saj prav v take pesmi izfliva narod vso svojo radost, svoje solze in gorje. Sam sem se namenil med Germane da zberem to narodno blago in sestavim na (talki oodlagii vašo zgodovino. Ker so pa Germani prišlli k meni, nič ne de, samo preveč vas je prišlo, zadostovali bi mi po trije od vsakega naroda!«
»Modro govoriš, dragi Roscius! Narodna pesem je kakor vino v /tej čaši, ki je vanj vliilo solnce svoje čiste, cekinaste in ogrevajoče žarke. Po naših pijačah, medici in biorju, se vali samo jesenska megla, zimski mraz iin pomladansko bllato. Zakaj bi mi ne smeli uživati dobrot, kakršnih ste vi deležni, in soUnce, stisnjeno v vinske posode, ni zadnji vzrck, ki nas je vzdignil iz domovine in nas peljal proti jugu. Kar se tiče naših pesmi, ti bo koj ustreženo! Pokličem pevca, ki ga ima vsaka naša stotnija, ta naj ti preneva, ti sti pa zapisuj, kolikor ti ljubo in drago!«
Prišel ie pevec, pel o bogu Tuisto, ki ga je zemlja rodila, oel o njegovih treh unukih Irmi-nu. IsJtu in Ingosu. ki so postali ustanovitelji treh germanskih plemen, pdl o gorskih velikanih, gozdnih škratih, povodnih deklicah in palčkih, ki so naučili ljudi obdelovati pleme lite (kovine, pel o voillku, ki je snedem solnce*) in o volku ki je požrl luno**) pel o junakih, ki so se ruvali z medvedi, borili c turi in premagovali nadštevillne sovražnike, oel slavo Marbodu in Arminu. pel o krvavih bojih in o slavnih zmagah, pel o lepoti in zvestobi žen, ki so jim lasje
*) solnčni mrk.
**) lunin mrk.
zlati žariki dii ki jim iz oči odseva modrina jasnega neba. Rosc.ius si je zapisoval na lesene taOlice važnejše podatke, dekle je poslušalo petje v sosedni sobi, Brodik je bil pa zaspal, še preden ise je rodil Tuiistu drugi unuk Isto.
Stražnik je stopil v isobo, zbudii svojega poveljnika in mu javil: »Vojvoda sklicuje kneze vseh stotnij na prevažno zborovanje v nalašč zato posvečenem logu pod košato hpo, čim se pojavi na večernem nebu ščip. iz razgetanja konj jeiizvajal vojvoda uspešen pohod lin zmago našega orožja!«
Brodik je nato odšel, pevec je pa še doilgo prepevali učenjaku narodne pesmii in ta dan je bilo zasnovano.ono veliko daio o najstarejši zgodovini Stairih Germanov, ksi ga je dovršil Kosuius tri leta pozneje ti 17. oktobra i/0. po Kr. r., delo, ta se je pa žaliiDog 'kakor tolilko drugih umotvorov latinskih piisateiljev pozneje izgubilo. Skoda je bila tem večja, ker se je v tej knjigi omenila v predgovoru tudi vas brezen, kjer je preživel pisatelj nešteto lepih ur.
Z ranim jutrom je zapustila markomanska in kvadska vojska dolino, a se vrnila črez dva meseca po brezuspešnem obleganju mogočne Oglejske trdnjave, katero je bil še pravočasno opozoril Seianus Macer, begunec iz Solve, na bližajoča se germanska krdela. Brezen se je rešil postošenja in moritve le na ta način, da je postavil tudi pred južnim vhodom v vas slavolok z enakim napisom: »Dobro došlj!« v mar-komanskem narečju. Pri odhodu sta ostala v Bireznu dva vojščaka, en Markoman in en Kvad, pobreznila se sčasoma popolnoma in še sedaj živita v Breznu dve družini Markič in Hvala, v kateri vidimo potomce rnarkomanske -ga iin kvadskega pradeda. In družina Orel?, Ni
li	Orel poslovenjeni Aurelianus? Tako nam rodbinska imena sama odkrivajo sikrivnosti davno preteklih časov.
Pojav mailkomanskih čet v naših krajah je pa povzročil v Breznu hudo gospodarsko krizo. Vaščani, ki so bili že davno opustili obrt in trgovino, ki so obdelovali le tollilko zemlje, kolikor pridelkov so potrebovali za lastno pot/re-bo in potrebo letoviščarjev, so ostali nakrat brez zaslužka, ker so izostali vsi letoviščarji, boječ se novih sovražnih narodov. Kapital, s katerim so se bila preuredila stanovanja, da so odgovarjala rimskemu okusu, ni donašal več nobenih obresti.
Zgodiilo se je nekoč — bila je huda zima, da j.e drevje pokalo, — da je stopal previdno po strmem zasneženem bregu vaščan Nonus A-sper proti domu. Asper je bil menda največja neroda vsega Brezna. Spodrsnilo mu je; da sc je rešil, je sedel v mehki sneg iin že ga je gnala nevidna sila po snegu v dedino. Kar sapo mu je jemalo medpotoma. Ozrl se je in videl, kako dolgo pot ie bil .preletel tako rekoč v trenu/fcku in se vkljub hudemu mrazu še precej ogrel. O svoji nezgodi ni črhnil nikomur niti besedice. Zamišljen je taval par dni okrog, dokler ni izdelal po svojem načrtu priprave, ki naj prepreči neposreden stik sedečega telesa z mrzlim
snegom. Tako so nastale prve Sani, ki so kot zimski šport privabile mnogo premožnih Oglej-cev na Brezensko sankališče, in kar so bili izgubili Brezenoi vsled izostajanja poletnih letoviščarjev iz daljnega Rima, so pridobili z zimskimi gosti iz bližnjega Ogleja. Človek je že tak, poleti mu je prevroče doma, zato mora uživati planinski zrak, pozimi mu je doma premrzlo, zato se mora ogreti na planinskem sankališču, to pa ie v slučaju, da ima denar. Revež prav lalilko prenaša poletno vročino in zimski mraz.
Minevala so leta, minevala desetletja,. Mirno, brez vsakih posebnosti ie potekalo življenje v Breznu. Rimljani so se zopet kmalu sprijaznili z znanim letoviščem, saj so se čutili varnejše v gorski vasici kakor pa v večnem Rimu, kjer so se odstavljali imperatorji, 'kjer so se pobijali dan za dnem meščani. Brezencem je donašal promet s tujcii celo leto lepih zaslužkov. A vse je Ikazaio, da ,ta mir ne bo trajen* Biil je mir, bila tišina pred nevihto. Ne severnem nebu so se že zbirali in kopičili temni oblaki.
Ves preplašen se je vrni mladi gospodar iz stare rodbine Aurelianov domov. Odšel je bil s praznimi sodi, da jih napolni s frigidskim vinom, a vrnil se je brez vina. Pravil je strmečim sovaščanom, da je prišel do vrha, od koder se spušča polagoma pot do frigidske doline, in videl pod sabo dve velikanski vojski, stoječi si nasproti. Burja je pihala z vso silo in proglašala hrup in vik bojujočih se krdel. Takoj je obrnil voz in komaj v Silicanumu je zvedel, da se bojuje imperator Teodozij s svojima nasprotnikoma Arbogastom in Eugenijem. (394 1. po K. r.)
»Pa bi bil še nekoliko počakal! Nobena vojna ne traja večno!« se je oglasil njegov sosed. »Kaj naj počnemo brez frigidskega vina, ki smo se' mu že tako privadili?! Ali naj se lotimo na stara leta italskih vin?«
»Ti laliko govoriš, a vedi,« se je zgrozil gostilničar, »da mi je odnesla burja klobuk in če nisem hotel, da mi odnese burja še glavo med bojujoče se vrste, sem se moral umakniti v varno zavetje!«
Nevihta se je bližala. Sedem let pozneje (401. 1.) — zapadni Gotje so se bližali črez Alpe pod vodstvo kralja Alariha — so se rešili Brezenci njihovega obiska s' tem, da sta postavila dva podjetna mladeniča na križadi, kjer se odcepi od glavne fceste pot po nadižki dolini v ravnino, kažipot z napisom »Via bre-vior in Aquileam« (bližnjica v Oglej) in na ta način zvodila neuke Gote po daljši poti v Oglej. Prebivalstvo vasi, ki so trpele po sosedni dolini, je uničilo, spoznavši pravi povod .temu neobičajnemu poliodu sovražnika po daljši poti. varajoči kažipot in zastražilo križado, talko da so se morali poslužiti Brezenci štiri leta pozneje. Vandali so jo mahali črez alpe — metode, ki jo je bil svoj čas uporabil z uspehom učenjak Roscius. Zopet so vzrastli nad vsakim vhodom velikanski slavoloki z napisom: »Do-
bro došli. vandalski junaki!« Še prej so pa Prezenci skrbno zagrebli vse svoje dragocenosti.
Radegast, vodja srboritih Vandalov, se ni mogel načuditi gostoljubnosti gorskega sela, ustavil se je kar tri dni v Aureiianovi taberni in shranil pri gostitelju ves svoi plen, da ga ta ne ovira na nadaljnem notu. Ker je pa uničii rimljanski vojskovodja Stiliho kmalu nato vso vandalsko vojsko pri Faesulah, ujel njenega voditelja in ga obglavil, je postal Aurelianus črez noč bogataš, povečal svojo taberno in ji dal napis: »Pri narodnem preseljevanju^.
Sreča, ki je ostala zvesta gorskemu Breznu, je podžgala podjetnost vaščanov: v orese-Hevanju narodov so videli samo vir novim dohodkom, saj promet s tujci ni nikdar tako cvetel kakor baš ob takih prilikah. Nastala je nova taberna »Pri novem narodnem preseljevanju« in med obema se je otvorila tretja z napisom: »Pri mednarodnem preseljevanju««.
Toda vsi slavoloki, vse dobrodošlice, vsa gostoljubnost bi ne bila mogla rešiti Brezna — Huni so se namreč bližaili z neznansko hitrostjo
—	da ga ni rešil slučai. Huni namreč nrso znali brati ne latinskih ne germanskih napisov, gostoljubnosti na tudi niso poznali.
Bila je temna noč. Brezen je počival. Skriva' se je priplazil Hunec pred vas. Potipal je pod sabo gomilo, in ker ie vedel, da so zagrebli vaščani vse dragocenosti, se ga je polastil pohlep, odkopal je jamo in izkopal — dobro ohra njeno nožno kost slona, ki je bil poginil za časa keltske dobe v Breznu. Ustrašil se je. Komai je vzdignil mogočno kost. Kaki orjaki morajo biti vaščani, če ie že ena sama kost tako velika, tako težka. Mislil je namreč, da je naletel na navaden grob. Kolena so se mu šibila, ves iz sebe je pridirjal, vihteč orjaško kost v roki, v hunski tabor, kost je š'1a iz roke v roko, po-težlkal jo je ce.lo Atila sam in takoj odredil, da se izogne hunska vojska. v velikanskem ovinku Breznu. Ko je vzbudilo solnce zasoane Brezence, se je že valia hunska povodenj preiti Ogleju. Oglej je b'il uničen (452. L), a Brezen je ostal, rešila ga je slonova kost, česar pa seveda niso nikdar zvedeilii Brezenri, kii so pa vkljub temu praznovali svojo čudežno rešitev z otvoritvijo nove taberne: »Pri Atili«. To ime se ie ohranilo do današnieea dne, saj prebiva v Breznu pod hišno šiteviliko deveto še vedno družina s priimkom Prijatelj (Priatili, Prijatili, Prijateli, Prijatelj).
A narodi se še niso umirili. Preseljevanje jim ie prešlo že nekako v Ikri. Preseljevanje >e Pa že tiste čase stalo ogromnega denarja. Že če se samec preseli iz ene sobe v drugo na drugi strani mesta, mora plačati postrežčku zares lepo vsoto, Ikaj šele, če se selii, kair oel nairod. Da niso načeli narodii lastnih prihrankov, so ropali. kradli, plenili t. i. selili so se na tuje strošlke. To načelo je splošno obveljajo, talko nizko je bila že padla morala. Vendar se
je opažalo, ikakor bi se bili ti preseljujoči se narodi mediseboj dogovorili, da privoščijo med posameznimi pohodi Brezna in njegovim prebivalcem nekoliko oddiha.
Tak oddih ise je bližal il. 489. svojemu koncu. Nekateri vaščani so sedeli pod lipo in se menil/i o davnih in o polpreteklih časih. Približal se iim je hlapec Aurelianov z novico: »Od severne strani prihaja velika vojska!«
»Že zopet! Kdo pa sedaj?« so radovedno popraševali vaščani.
»Pravijo, da so Vzhodni Gotje. Vodi j h kralj Teoderik!«
»Teoderik je lepo ime,« se je pošalil Aure-lianus.
V	tem trenutku se je približal družbi Au-reliianov pastir z novico: »Od južne strani prihaja velilka vojska!«
»Že zopet! Kdo pa sedaj?« Vaščani niso mogli brzdati svoje radovednosti.
»Pravijo, da /kralj zapadno rimljanske države, OdovaJker!«
»OdovaJker je tudi ilepo ime!« se je pošalil Aurelianus.
»Mi, mi smo lepi, isiredi med dvema vojskama! In nobenega izhoda!« so ugovarjali sosedje.
»Ali ne poznaš latinske pristlovice: duobus litigantibus itertius gaudet. kier se prepirata dva, tretji dobiček ima?!« je tolažil družbo Aurelianus.
»Kdo ti pa pravi, da smo mi oni tretji, ki se bo smejal in imel dobiček? Kdo ve, koliko se jih je že narinilo na ono srečno tretje mesto! S slavoloki v tem slučajo ne bo nič. Pozdravi še ta/ko prijazno zdaj tega, zdaj onega, če si nista oriiatelja, se ti stepeta v tvoji lastni hiši in škodo boš trpel sam!«
»Si li že obupali?« je vprašal Aurelianus svojega soseda. »Če smo premaeali Marko-mane in Kvade. če se nismo ustrašili ne Zapad-nih Gotov, ne Vandalov, če smo znali odgnati Hune izpred naše vasi. se nam ni bati ne Teo-derilka. ne Odovakerja! Zaprimo se v svoje hiše, naj se potem, vojskujeta, (kolikor jima drago, po naših ulicah!«
Vojski se pa nista srečali v Breznu, pač pa ob Soči. Rjovenie in vpitje naskakujočih množic sta se slišala v vas. prodrle stene in vrata,*' da so si morali hrabri Brezenci mašiti ušesa, sicer bi skoorneli od samega strahu in bojazni.
K sreči ni trajala bitka dolgo. Odovaker se je po porazu umaknil proti jugu. zasledovan od zmagovitih Gotov. Brezen se je 'lahko zopet oddahnil.
»Sai so narodi znoreli,« so govorili po prestanem strahu nekaJteri vaščani. »Ali živi na severu sploh še kako germansko pileme. ki bi ne bilo prišlo no naši dolini? To je že neznosno! Načenja živce! Mi se izselimo! Na iugu že dobimo Varen kotiček, kjer se nam ne bo bati Germanov!«
»S svojo selitvijo dolkažete, da ste tudi vi znoreli!« jim je ugovarjal Aurelianus. »Jaz ostanem doma, naj se zgodi, kar hoče!«
Dve tretjini Brezencev sta se vkljub prigovorom ostale tretjine izselili. Ko so /korakali spomladi 1. 568. Langobardi pod kraljem Al-boinom mimo Brezna v iravnino, ne da ti se biili isploh zmenili za gorske kraje, je bivalo v Breznu le še kakih sedem družin, med terni Orlova, Mrakičeva, Hvalova in Pisateljeva.
Naj dodam temu poglavju nekaj pripomb. Panonslko mesto Flavb Solva. ki so ga Mar-komani irazdejali, je stalo blizu štajerske Lipnice, ikjer je sedaj mala vasica Wagna, znana po svojem begundkem taborišču. Brezenci so vrnili torej komaj tisoč sedem sto in petdeset iet pozneje obisk Seiana Macra is tem, da so prišli kot begunci tekom svetovne vojne v Wagno. Brezenci so pred vsakim prihodom sovražnih čet zakopavali svoje dragocenosti. Kar se je v zadnjem času na naši zemlji izkopalo, niso ne kelski ne rimljanski grobovi, kakor rse je do sedaj mislilo, pač pa le zakopano in potem pozabljeno begunsko blago. Prizor v Aureliianovi taberni med Rosciusom in Bradi-kom je jasna priča, da so že tedaj poznali institucijo natakairic. in da so bile že tedaj natakarice zelo radovedne. Iz njunega razgovora posnemamo, da so pili Germani v svoji domovini bior t. j. pivo (primerjaj bibo, — ere, bior, piti pivo), da so pa poznaili Brezenoi dobroto do-
mače trte. ki je rastla v frigidski t. j. Vipavski dolini.
Pa mi bo ta ali oni očiital netočnost, češ zgodovinsko dejstvo je, da iso se Huni, zapu-stivši Emono, poslužidi Hrušice in Vipavske doline na svojem pohodu proti Ogleju. Res je, a očitavec pozablja na to, da je bil Atila velik strateg. Svojo vojsko je delil na dva dela. Glavna armada je res drvela skozi Hrušico in po Vipavski dolini, manjša četa pa, ki jo je vodil sam Atila, je hrumela po gorenjski strani črez Predilski prelaz proti Ogleju. Atila je nameraval namreč s to taktiko zavarovati svoji Oglej oblegajoči armadi hrbet, kajti prav lahko bi se billo zgodilo, da bi se bile skrile številne rimljanske legije v gorah in planile o pravem času na ničesar sluteče Hune.
Čudno se bo tudi marsikomu zdelo, da je itneio sedem družin toliko poguma vztrajati v ogroženem Breznu. Prepričan sem, da pri teh družinah ni igrala toli opevana ljubezen do rodne grude svoje uloge, marveč je bilo treba skrbeti, da se ohrani ustno izročilo iz preteklosti v vaisi. Ako bd v\sii vaščani zapustili Brezen, kako naj bi ostala vez med prejšnjo in poznejšo dobo? Sedem- babic in kakih dvajset unukinj je pa billo dovolj jamstva, da so prišli vsi dogodki po ustnem izročilu potom toliko rodov slednjič tudi do ušes — Brezenskega zgodovinarja.
Sedaj pa — pozor!
Spomin.
Tiho: samo tajnostni šepet se razlije včasih skoz molčanje — veter zunaj žvižga skoz kostanje, y okno trka mrzel dež kot led.
Včasih samo vzdih in rok trepet:
ali je resnica ali sanje,
kot da je pomlad dahnila vanje —
Pomniš? Veš še? Sredi solnčnih gred...
Daj, približaj se, o sladka žena, in objemi me, objemi vroče, kot objela me še ni nobena.
Kakor vino opijanjujoče, čiste žrtve čistega plamena moji tajni se ljubezni hoče.
Tone liataijelj.
CRTICI.
PIKA.
Sama izbrana družba je v izbi: komisarji, učitelji, gospodje in gospe, Vsi se smejo, da še nikoli tako. Krčmar komaj sproti donaša.
Piki se je odvezalo grlo in je že v tretje stopil izza peči k omizju. »Ljudje božji, prijatelji moji!« Skoro, da je zakričal, objel bi jih, te vesele tovariše — in vendar: morda ga niso slišali?
»Čujte, ljudje božji! Tri sine sem imel, zdaj nimam nobenega! Drva zdaj sam nažagam, nakoljem ...«
»Krščen Matiček, misliš, da jih men: ma-šina?«
Kdo ga je tako zavrnil? »Ne, Francelj, ne tako! Francelj, ti tako govoriš, ker imaš dobro vino. Ampak jaz bom nekaj drugega povedal: tri sine sem imel in tri so mi. ubili. Jaz se namreč pišem Pika. Pa kaj to? Recimo, da se pišem za kralja... Toda, gospodje, vi, ki ste učeni, povejte, mar je to po pravici:	šestdeset let
imam, župan sem bil, o, in tri sine sem rodil, — zdaj sem pa takšen, kakor tista pika tamle na steni... No, kaj boste rekli, gospodje, a? Na zdravje, gospodje! Kako pravite, kaj pomeni tista pika?«
»Biga pijana!«
Krčmar mu izvije kozarec iz rok ter ga z mogočno kretnjo potisne v kot za vrata. »Mar meniš, biga, da se bo radi tebe svet podrl?
—	Takoj, gospoda! Haha, ali ste slišali, gospoda moja? Radi Pike naj bi se svet podrl!«
»Ne tako, ne tako!« omahuje starec za pečjo. Pijan in presenečen strmi v veselo omizje. Kako, da ga ne razumejo?
ŠKANDAL.
Naša hiša je pravcata najdeniščnica naprednih filistrov, poštenih lumpov in penzijoni-ranih družin. Če si tako nesrečen, da zaideš na naše stopnice, boš opazil deset zaprtih vrat in skoz deset vrat boš slišal iste kletve, iste vzdihe, iste psovke. Ti ljudje se skoro ne ganejo iz hiše, dasi so drug drugemu na potu, hodijo vse poletje v copatah, mladi in stari, ter so neznosno nataknjeni, prepirljivi in sovražni. Komaj se na prmer dotakneš loputač v veži, že renči nad
CIRIL JEGLIČ.
tabo gospa iz tretjega nadstropja. Vraga, mar je ona sama v hiši, mar plačuje ona edina 30 odstotne stanarinske doklade? Edina prijetna zanimivost je gospodična iz pritPčja. Menda je nekoliko študirana, ker nosi cvikar na nosu. Zjutraj, ko odhajam v urad, jo redno srečujem na stopnicah. Pometa in skromno, sama zase nekaj prepeva. Saj ne vem, kaj poje, ampak rinč-, to je edina duša, ki še zasluži, da ji voščim doberdan. Ioda njen oče — škandal!
.Prijatelji moji, vi najbrž še ne veste, kaj je škandal! Snoči ležim v postelji in se jezim. Nad svojo brljavo gospodinjo :n nad vsemi prekletimi filistri. Po pravici povedano: saj niti spati ne morem pri tak'h ljudeh, ki jih ne bom rešen nikoli. In vstanem, povem vam, vstanem opolnoči pa grem k oknu. Sam dolgčas, ni je žive duše nikjer. Iako puste ulice ne najdete na svetu, kakor je naša. In spet ležem. Naenkrat zaropota ključ v hišnih vratih. Vraga, vsaj ponoči dajte mir! Stopim nazaj k oknu — kaj pa to? Človek, v gol: srajci in gatah, stoji na cesti in motri okno pod mano. Brž se umaknem za zastor ter čakam, čakam. Se strahov in roparjev ne manjka.
Hop! zaslišim s trotoarja. Nekdo je po mačje skočil na okno v pritličju.
»Kaj pa vendar hočete!« zakličem na cesto.
»0; nič posebnega, gospod ofkrjant! Vroče je, vroče!« Napol goli človek je še malce posedel na podokniku, se celo posmehnil, voščil: »Lahko noč, gospod oficijant!« ter se truščema zrinil skoz okno v stanovanje.
In sem spoznal, da je to sam gospod davkar Naprej, ki se je opolnoči poslužM tako čudnega izprehoda. Nečuveno! Kaj mu vendar pade v glavo! Ali se je napil, ta vedno trezni, solidni gospod, ali ga luna trka?
Nq, in danes vstanem zarana, kakor ponavadi, Stopim na cesto :n — kakor navadno, srečam davkarja Napreja, ki se, resen in soliden, izprehaja po mestnem parku.
»Nekoliko hladno je danes,« me ogovori, »ali se ne zdi tudi Vam?« In nič drugega ne omeni! Niti od daleč se mu ne vidi, da bi utegnil imeti mačka ali kaj takega.
Pa recite, kaj je to? Škandal, škandal in še enkrat: škandal!
Možu in ženi.
V	tebi na tisoče lepih spi melodij •n krepkih ritmov, ki kakor da grom buči krepko udarjajo... In ti o njih ne boš zapel nam, mož ?
V	tebi pa tisoč in ena cvete skrivnost, žena! Do te mi pomagaj zgraditi most, potlej boš videla, kaj zmore v svetu mož — solnce mu boš!
Slano Kosovel.
POUČNI
DEL
DR. KAROL LAVRIČ
OBRAZI NAŠIH MOŽ. DR. J. LOVRENČIČ.
ARCNI dnevi 1848. imenovani »pomlad narodov«, so zgibali centralistično-birokratski absolutizem bivše monarhije, ki je moral popustiti in se u-makniti ustanovitvi in parlamentarnemu življenju. Vse je šlo v sunkih. Absolutizem je bil ko troglavi zmaj: odsekali so eno glavo — ni bila srednja in glavna — pa je vzrastla znova in junaki so hodili nanj pravzaprav do leta 1918.
Vse naše poetično življenje do 1848. je bilo samo mrtvilo. Napoleonova Ilirija je bila pre-kratlkotrajna, da bi se celcfcupnii narod v njej politično zavedel in dozorel. Z oseminštiridesetim letom smo začeli politično dihati in klicati po enakopravnosti in zedinjeni Sloveniji. Cilj — program je bil lep — a pot strma. Preden smo prišli na vrh, so prišli dogodki, ki so odločili v prid slovenskim težnjam, dasi so pustili še težke rane.
V	času, ko so se začeli narodi v Avstriji gibati, tudi goriški Slovenci niso držali križem rok. Stanič je vzgojil Štefana Kocjančiča. And. Marušiča in posredno še mnogo drugih, ki so ljudstvo rešili in ga probujali. Prva parla-mentarna poslanca goriške tomajski Črne in kanalski Gorjup sta bila pač le statista in ne pomenita v goriški kulturni zgodovini dosti več kot nič. Izrazite politične osebnosti Goričani nismo poznali, dokler se ni pojavil med nami dr. Karoli Lavrič — narodni besednik.
Karol Lavrič se je rodil 1. 1820 na Premu kot sin tamošnjega patrimonijalnega u-radnika. »Mati je bila Čička iz Lipe na nošti«, kakor je sam oravil. Oče je umrl, ko je bil Karol še otrok. Z materjo in bratom Ludvikom se je preselil že 1835 v Gradec, kjer je dovršil svoje študije in postal doktor prava. Iz časa njegovega graškega življenja pripoveduje Dav.
Tcrstenjak. da so 1. 1838 ustanovili tam gori na
V	razovo pobudo prvo slovensko čitalnico, ki je štela 22 članov akademikov in imela v pravilih učenje slovanskih jezikov. V njenem prvem odboru j e _ bil tudi — Karl Lavrič. Policija je to »Čitalnico« »razpodila«. Lavrič je bil že 1848 otožen in brat njegov je zblaznel. (»Prva slov. Čitalnica« Sl. Nar. št. 59. 12. marca 1876). V očigled Terstenjakovemu poročilu — če ni zagrešil »er-rorja in persona« ali »in tiomine« — ne bodo držale besede »Narodovega« uvodnika, da je »dovrši' študije brez zavesti svoje narodnosti« (št. 55. 8. III. 1876), dasi je umljivo za sedanje razmere, »da mu je bil materin jezik s k o r o neznan«. (Glaser III. 117.)
Po ddkončanih študijah je stopil dr. Lavrič v sodnijsko službo v Trstu in leta 1848. je postal — vsled znanja slovenščine — namestnik državnega pravdnika pri kolegijalnem sodišču v Sežani.
Ze kot c. kr. uradnik se je Lavrič 1848. živo zanimal za politiko, ki je je bilo tedaj o-zračje polno in se zavzemal za č 1 o v eč n o s t, fpravice ljudstva in svobodo narodov (H. N. 55. 1876). »V Trstu je občeval v ugledni slovanski rodovini in se je že leta 1848. živo bavil s tedanjimi političnimi vprašanji in se je potegoval celo za volitve v Fran-. kobrod. nadejaje se, da slovenskim deželam največ kortetii obrodi zveza z Nemčijo, če naravno Nemčija čuva narodnost slovensko in jamči po temeljnem zakonu, nikakor pa ne o-vira Slovencem primernega izobraževanja, kajti »mi hočemo popraviti napake naših dedov in proslaviti maiko Slavijo« (Laib. Ztg. 24. apr. 1848)« (Dr. Fr. Oblak: Dr. Karol Lavrič in njegova doba. Gorica 1906.)
Umljivo je, da se Lavrič pod Bahovitn birokratizmom ni dobro počutil, zato je šel — preden so mu mogli do živega — k advokaturi. Da je prišel do nje, se je — »politično pripravljal. »On je že za časa svojega prvega uradovanja pri drž. pravdništvu od 1848-1860 naprej, kakor vsi drugi zavedni Slovenci, prenehal kazati svojo politično barvo, da ne bi veljal kot »državi nevaren panslavist« in se s tem pripravil nesposobnega celo za advokata, ♦katerih vlada ni pripustila k advokaturi, če niso bili politično povsem zanesljivi ljudje. Te-
daj je imela vlada v rokah še »numerus clau-sus« advokatov«. (Fr. Oblak str. 9.)
Ko se je bil politično usposobil in vrgel »predpostavljenim« pesek v oči, da niso več videli v oseminštirideseto leto, je dobil advokaturo v Tolminu.
V Tolminu je bilo tedaj ‘ žalostno. Lese-verein je bil znak gospode in slovenske zaostalosti. Z Lavričem je začelo novo življenje. L. 1860 je oretvoril omenjeno društvo v slovensko •— Čitalnco, ki je prva na Goriškem. Petje, predavanja, besede so prišle na dnevni red Duša vsemu je bil Lavrič in njegova desna roka — kmečki fant nad vse delavni Valentin Lužnik iz Poljubinja. Na tolminske »besede« so prihajali s Kobariškega, iz Baške doline, s Cerkljanskega in iz Kanala.
Tolminski pevski zbor je šel celo 1860 — potem ko ga je Lavrič priporočil tedanjemu slov. gromovnilku dr. Tomanu na silovenski shod na Bled. kjer se ie kajpada lepo postavil. Šli so peš čez Razor in skozi Bohinj! (Tolminci, ali vas je še kaj takih?)
Ko je Lavrič zrahljal narodno zemljo v Tolminu in vsadil vanjo rože zavesti, ljubezni domovinske, je smatral svoje delo za opravljeno in poiskal si ie drugo torišče, kjer bi spet zastavil z delom. Šel je 1863 vAjdovščinoin tam budil in dramil, vstanovil čitalnico, uradoval slovensko kot že v Tolminu in tudi pr! sodniji slovensko nastopal. V Ajdovščini je bil do 1869.
Leta 1868-1870 so goriška taborska leta. Tabore, ljudska zborovanja pod milim nebom, smo povzeli Slovenci do Čehih in so se vršili tedaj po vseh slovenskih deželah. Program taborov je bil zahteva po Združeni Sloveniji, enakopravnost slovenščine v vsem javnem življenju in zahteva vseučilišča. Tem ^ološno slovenskim rcrogramnim točkam so dodajali na posameznih taborih še lokalne zahteve.
V Lavričevo ajdovsko dobo spada prvi in največji slovenski tabor na Goriškem, tabor v Šempasu, ki se je vršil na nedeljo 18. oktobra 1868. Glavni govornik je bil dir. Lavrič. Vso 3vo.'o mladeniško ’vieilnost je jpokazal tedaj tudi pokojni Ernest Klavžar, ki je 1920 umrl v Mariboru — Kotovo najstarejši taborjan. U-deležencev je bilo na taboru čez 10.000! Navdušenje, ki jejirefkinevalo na taboru iin zavest, ki se ie zbudila, nista ugasnila:	dežela	je	bila
probujena in klic in želja po taborih sta se pojavljala dan za dnem.
Naslednje leto 1869. ie vodil Lavrič še tri tabore: 29. aprila v Tolminu, kjer ie nastopil tudi dr. Tonkli, maia v Sežani in oktobra v Biljani v Brdih. Vsi deli slovenske Goriške so tedaj v številnih tisočih manifestirali svojo zavest in voljo, ki je pognala globoko korenine in vzrastla v drevo, ki more kljubovati viharjem.
Iz Ajdovščine se je preselil Lavrič v Gorico, v center dežele. V Tolminu kakor v Ajdovščini je videl, kako potrebuje narod inteligence. In to jc hotel vzgojiti! Srednje šole same
na sebi nisi bile take, da bi v dovoljni meri pripravljale dijaštvo za. narodno delo in ga navduševale za narodno blagostanje in procvit. Pri-šedši v Gorico je Lavrič posvetil svoje prvo delo gimnazijski mladini. Eden njegovih živ-ljenskih vzorov je bil — kakor se je sam izrazil — »da bi vzgojil vsaj enega dobrega, če ne izvrstnega govornika« (Bi. Pernišek: Dr. Lavrič in njegovi učenci Sl. N. 23. III. št. 68. 1876); Zato je napravil vlogo in dosegel pri dež. šolskem svetu (nadzornik je bil tedaj Klo-dič). da je smel podučevati v deklamatoriki
(govorništvu) 2 tedenski uri višje gimnazijce. Spočetka je predaval v Čitalnici, pozneje pa v 3. girnn. razredu. Otvoril je svoj kurz z besedami: »Pozdravljam vas, dijaki, kateri se želite izobraziti v govorništvu! Ako postanete dobri govorniki, mogli boste v življenju vspe-šno podučevati svoj zapuščeni narod, mogli boste zagovarjati niegove svete pravice in resnico 'SpUoh!« (Pernišdk 1. c.)
In študentje so bili navdušeni in obiskovali Lavričevo šolo, ki je trajala od 1869—1871. »Deklamatcriko sem začel predavati 26. novembra — 35 učencev imam« piše 18. XII. 69. Oblaku. Teh ur so bili dijaki zelo veseli. Mimika, geste, nastop, prednašanje vse je bilo tako, da so res čutili: non scholae sed vitae discimus — ne za šolo, za dober red, za življenje se učimo! — Pa ni ostalo samo pri deklamacijah Prešernovih, Stritarjevih in drugih pesmi in pri govorniških nastopih, Lavrič je razlagal »svobodo«, »narodnost«, politiko in vabil študente tudi na dom in sem in tja in jih tako praktično brusil in tesal, da bi se mogli potem prosto gibati v vsaki družbi!
Govornik taborov, osnivač čitalnic in kjerkoli je bil njih duša in porabljajoč vsako priliko za probujo naroda •— saj je celo po čitalnični »besedi« v Gorici med večerjo vzel zastavo in navduševal za enoglasno prisego, »da hočemo vselej ostati zvesti sinovi in hčere majki Slavi«
—	je Lavrič pogrešal v Gorici politično organizacijo in zato je 1870 ustanovil »Sočo«, slovensko politično društvo za brambo narodnih pravic z istoimenskim tednikom, ki je začel naslednje leto izhajati.
Marušičeva »Domovina« je bila 1869 prenehala in v »Soči« društvu in listu je bil združen tedaj ves slovenski goriški svet. Šef lista in predsednik društvu je bil Lavrič in kot tak priznan voditelj goriških Slovencev. Leta 1870. se je vršil 1. dec. v Ljubljani shod jugosl. poslancev, katerega sta se udeležila v imenu Goričanov dr. Lavrič in dr. Tonkli. O programu, ki so ga razvili glej v Lončarjevem Polntiič-nem življenju str. 43!
Kakor v Ljubljani, tako sta se tudi v Gorici ta čas pojavljali in oživeli dve struji: konservativna 'in napredna. »Soči« sta tekli v itej drugi smeri in Lavrič sam je bil vsled svojega formalnega protestantizma, v katerega je prestopil že v Tolminu po Oblakovem poročilu iz ne baš tehtnih vzrokov (str. 16), kamen spotike, ki ni budil zaupanja. Duhovniški krogi so bili opravičeni misliti na »Sočo« ter dasi niso vedeli, da je Lavrič že 1868. pisal Oblaku: »Slov. Narod« nam vedno bolj dopada, ali mislili so naši gospodje, da bo skoro farški list, zato so rekli, čakajmo malo.« (Obl. 27.). Z dr. Tonklijem, ki so ga vodile seve predvsem osebne ambicije, naskočili društvo »Sočo«, a niso vspeli. Zato so vstanovili svoje pol. društvo »Gorico«, ki mu je bilo glasilo »Sloga«, izhajajoča že od prejšnjega ileta 1872.
In ob deželnozborskih in državnozborskih volitvah ni bilo več enotnega nastopa: Goriška je imela dve slov. stranki, ki sta se sicer leta 1876 spet strnili v novo društvo »Slogo« lin obdržali »Sočo« kot glasilo, a idejne diference ne poznajo kompromisov, kar se je pokazalo v poznejših letih. Dr. Lavrič je bil 1870 deželni odbornik, a ko se je sklepalo o uradnem jeziku pri deželnih uradih in ni bil sprejet njegov predlog za popolno enakopravnost obeh dež. jezikov, je odstopil. Ta korak je vzbudil precej nezadovoljstva in Lavriču je škodil tudi v pisarni: stranke so se redčile. Pozneje se je toliko bolj posvetil »Soči«, v katero je pisal uvodnike in tudi pod črto. Leta 1873 je še kandidiral v drž. zbor, a je propadel.
Naslednja leta, ko mu je pisarna propadala, je bil vedno bolj potrt in razdražljiv in se je konečno spet preselil v Tolmin, kjer pa ni dolgo živel. Leta 1876 je iz Tolmina najbrže v začetku februarja izginil v Trst — omračil se mu je um, kot že prej enkrat — odkoder se je vrnil v Gorico, kjer se je 3. III. dopoldne v ho-
telu »Pri treh kronah« ustrelil (Nov. 1876. str. 68.)
Slovensko časopisje je bilo ob njegovi smrti edino v tem, da je legel z Lavričem v grob zaslužen mož, ki mu je treba ohraniti trajen spomin. »Njegova poštenost, njegovo veliko srce je bila prislovica med nami. Kjer je bil on, tam je bil narod zbujen, je pisal Kephai-gros-Carli-Lukovič svetolucijski župnik o rajnem nasprotnilku v »Slovencu« 18. 111. 1876. In Andr. Marušič, ki je trezno sodil, je pisal v Novicah med drugim o Lavriču: »Sicer pa ni bil zagrizen sovražnik kat. vere in tudi duhovščine ne, in, če so kje njegovi spisi ali govori na to cikali, vleklo ga je k temu le bolj žalostno slovensko norenje poslednjih 2—3 let. Jaz mislim celo, da se ne motim, ako trdim, da se je Lavrič večkrat kesal, da je bil odpadel od vere »narodu pribljubljene«.
»Pisal je mnogo za časnike. Odlikovala se je njegova pisava po neki uglajenosti, po umetnem ritmuzu in posnemanji staroklasičnih govornikov in njihove dialektike, pogrešali pa smo v njegovih spisih prave jedrnatosti in glo-bokoniklosti.
Svoboda mu ni bila to »kar večini sedanjih materialistov in nihilističnih radikalcev.« Ala.rušiču jo je definiral z — avtonomijo! Najlepše karakterizira Marušič Lavričev značaj z besedami: »Narod je resnično ljubil, bil je skozi in skozi nesebičen in ne častila k o m e n«. (Nov. 1876 str. 78.)
Vzglednik mu je bil veliki Frec 0’Conell, katerega govore je pridno prebiral!
*
V	kratkih obrisih sem pokazal dr. Lavriča in njegovo dobo na Goriškem, da vzbudim spomin na čas našega probujanja, ki naj da tudi današnjemu rodu poguma. Rad bi bil obširnejši, a »Mladika« je Dreitesna in obrazov naših mož je še, ki čakajo, da bodo iz prošlosti v sedanjost govorili! —
MOJSTER KOMEDIJE.
OB BOO - LETNICI MOLIEROVEGA ROJSTVA. DR. ANDREJ BUDAL.
»Tartuf« je zadel tako v živo, da je vstal proti njegovemu avtorju vihar ogorčenja in se igra dolgo ni smela uprizarjati. Glavni junak, Tartuf, se s hlinjeno pobožnostjo vrine v Orgonovo družino, zapeljuje Orgonovo ženo, se poteguje za roko njegove hčere samo radi njene dote in končno Orgona tako zaslepi, da ta razdedini svojega sina in zapiše vse premoženje Tartufu. Zdaj vrže svetohlinec krinko z obraza, pokaže se v vsej svoji propalosti in hoče spoditi Orgona, češ da je sedaj on gospodar. Kraljevo posredovanje razreši vozel in spravi sleparja pod ključ. Snov igre je pravzaprav globoko tragična. Svetohlinski Tartuf toliko da ne upropasti poštene meščanske dru-
žine. Igra ima sicer veselo, prešerno lice, ali izza te prešernosti se neprestano reži kruta resnica, da so taki družbo razkrajajoči življi le preveč istiniti in da se v življenju podobni slučaji navadno ne končajo tako zadovoljivo kakor na odru.
Še bolj revno je dejanje v »Mizantropu« (1666). Mizantrop ali ljudomrzec je plemeniti, idealni Alcest, ki ljubi lepo mlado vdovo, koketno in obrekljivo Celimeno. Ona ga muči s tem, da v svojem salonu rada blesti v krogu svojih mnogih častilcev in se noče odločiti za nikogar. Pošteni, naravni, odkriti, rahločutni in ponosni Alcest se zgraža nad družabnimi lažmi, konvencijonalno hlimbo in zlasti nad zahrbtnim, zlobnim obrekovanjem Celimeni-nim; toda njegova pretirana poštenost je kaznovana s tem, da se njegovo srce naveže na žensko, ki jo njegov razum popolnoma obsoja. Ko na koncu vsi zapustijo brezsrčno obrekljiv-ko, prosi Alcest za njeno roko, a ona nima Poguma za samoto ob njegovi strani daleč od lažnivega sveta. Alcest se potrt umakne iz družbe in gre iskat oddaljenega kraja, »kjer bi človeku bilo dovoljeno biti poštenemu«. Delo je zgrajeno zgolj na razvoju značajev, ki v Celimeninem salonu trčijo drug ob drugega, in zlasti na nasprotju Alcestovega in Celime-ninega značaja. Dasi je igra imela spočetka malo uspeha, so poznavatelji kmalu ugotovili v njej najbolj dovršen in izčiščen pesnikov umotvor.
Enako mojsterski je Moliere ovekovečil v »Skopuhu« (1668.) bogatega in zaljubljenega vdovca Harpagona, ki hoče svojo hčer oddati samo snubcu, pripravljenemu, da jo vzame brez dote, skriva pred vsemi in zakoplje zabojček zlatov, sumi tatvine vse domače in °elo samega sebe, ko njegov zaklad izgine, ter se na razpotju med zlatom in ljubeznijo odloči seveda za zlato. Z mogočnimi potezami rise pesnik razdirajoče učinke skopuštva: oče Postane trinog lastnih otrok, otroci ne spoštujejo očeta, služabniki poneverjajo in se norčujejo iz skopega gospodarja. Tudi ta značaj je zajet iz žjve resničnosti Moliere-ove dobe, v kateri so si mnogi nagrmadili silnih bogastev, a jih je posvetni mamon tako opredel, da so njemri na ljubo gazili v blato človeško dostojanstvo.
V	komediji »Učene žene« (1. 1672.) se Moliere vrača k snovi »Smešnih precijoznic«. (davna zastopnica učenih žen je gospa Fila-niinta, ki spodi deklo od hiše radi slovniških napak, se navdušuje za platonsko ljubezen, hoče svojo hčer poročiti s precijoznim, smešnim estetikarjem in pedantom Trisotinom in Je svojega moža Hrizala tako naučila skromnosti in ponižnosti, da se ta v njeni pričujočno-sti ne upa imeti nobene samostojne misli. Ta !ffra^ smeši pretirano umsko izobrazbo, zlasti Pri ženskah, in učeni pedantizem, ki se povsod
postavlja in šopiri s svojo površno slovstveno in znanstveno laži-izobrazbo.
Kakor se je Moliere-ovo slovstveno delovanje pričelo z burkami, tako se z njimi tudi konča. Toda one mladostne burke so bile izraz sočne Moliere-ove objesti in prešernosti, burke na koncu njegove poti pa so lc bridko norčevanje iz lastne nemile usode. Ko je pesnik čutil, da mu črva v prsih ne more umoriti nobeno zdravilo in noben zdravnik, je v no-slcdnjem poletu umetniške domišljije napisal in uprizoril burko »Namišljeni bolnik«. Glavna oseba v njej je Argan, ki živi med samimi zdravniki, lekarnarji in zdravili. Svojo hčer skuša omožiti v zdravniško rodbino, da bo imel zdravnika vedno pri rokah. Najraje bi še sam postal zdravnik, zlasti ko mu drugi dopovedujejo, da je zdravništvo najlažji posel na svetu, ker zahteva samo tri spretnosti; kli-stirati, puščati in dajati čistila. Tako si je Moliere privoščil zdravnike, ki jih je imel za sleparje zlasti zato, ker njemu niso mogli pomagati.
*	* *
V	umetniku Moliere-u nas zadivlja predvsem obsežnost in točnost njegove opazovalne zmožnosti, ki zna pogoditi smešne in iz-pačene strani v življenju vseh slojev svoje dobe. Nazorno, plastično kleše njegovo dleto plemiče, meščane, učenjake, zdravnike, trgovce, kmete, služabnike in nebroj drugih tipov svojega stoletja. Največji in najslavnejši pisatelj 'komedij, ki vzbujajo toliko pristnega smeha, se je v življenju kazal resnega in zamišljenega. Kritik Boileau (izg. Boalo) ga je nazival »premišljevalca«. Moliere je v svojih igrah postavil svojemu veku strašno ogledalo pred oči. In res je njegove sodobnike včasih spreletelo kakor groza, da so dvigali odločen protest, ko so se gledali v neusmiljeno smehljajočem se zrcalu. Toda veliki oblikovatelj resnice se ni dal užugati ne po svojem veku ne po naslednjih.
Ko je zgodovina izčistila sodbo o Moliere-u, se je izkazalo, da je to nesmrten klasik, ki kaže vsakemu veku, tudi našemu, neizprosno oglledalo občečlovešlWh slabosti, navadi in razvratnosti. Njegova dela žive kot čiste umetnine, ki pričajo, kakšne vrhunce lahko doseže človeška obrazovalna sila.
BIKOBORBE. V. ŠARABON.
BIKOBORBE so gojili že stari Grki, zlasti v Tesaliji, potem pa rimski cesarji. Danes so najiljubša zabava Špancev. Sicer jih je Karoil IV. koncem 18. stoletja odpravil, a Napoleonov brat Jožef jih je iz političnih ozirov zopet vpeljal. Najsijajnejše igre so ob slavnostnih priložnostih prirejali kralji sami. V Madridu imajo poleti vsak teden enkrat bikoborbe, dohodki gredo na račun splošne bolni-
ce. Igrajo pa v nekem cirlkusu, .imenovanem plaza de toros — trg bikov —; stcpnjevaje se dvigajo sedeži, na vrhu je pa cela vršita lož. Enaki amfiteatri so povsod na španskem, v vsakem večjem mestu; največji je v Seviili, ves je iz kamna, prostora ima pa za 20.009 ljudi. skoro za celo Gorico. BorMcii se imenujejo toreadores ali t o r e r o s; nekateri se javijo prostovoljno, nekaterim je pa bikoborba življenjski zaslužek in so tudi prav dobro plačani. V svečanem sprevodu piridejo na bojišče, vadi jih kaJk magistratih zastopnik. Prvri so picadores — zbadatelji —, na slabih konjih sedijo, v stari španski viteški opremi, oboroženi so s sulico, ustavijo se sredi cirkusa nasproti prostorom za bike. Drugi so čulos ali bande-r i d j e r o s. peš, vsi v trakovih, v roki dolgo, svitlo zeleno šerpo, postavijo se po cirkusu v presledkih. Nazadnje pa espadas — meči —, glavni borilci, lepo opremljeni, z golim mečem v desni, v Jevii imajo pa muleto. majhno palico s kosom svitle svilenine.
skozi, mu sune ta meč v prsi. Včasih se na eil dan borijo z 8 do 10 bilki; redkokdaj se zgodi, da ostane kak borilec na bojišču kot žrtva boja. Ce espadov udarec ni bil smrten, pnideio hlapci in bika ubijejo. Zato jiih imenujejo mata-dores, klavce. Včasih pa tudi espadom rečejo matadores in ta izraz je osital danes običajen za ljudi, ki kaj posebnega naredijo ali se v kaki stvani prav posebno odlikujejo.
PAPIROLOGIJA.
PETER BUTKOVIC.
v
Z E etimologična sestava besede pove, kaj je paoirologija: veda o papirih. Veda, ki uči iskati, najti, brati, proučevati in razlagati istaire rokopise, ohranjene do naših dni iz najsitarejše zgodovine človeštva. Dobili so to ime od rastline p a p y r u s c i p e r u s,. iž čigar otrdelih vlaken je bil izdelovan papir v sedanjem pomenu besede. Položili so ta vlakna križema v več plasteh in jih močno stisnili; v vodi namočene so potem posušili na solncu. Papir je posital trpežen in vpogiljiv in je biil več vrst: debel ali tanek, za pisarske ali trgovske namene. Izdelovali so se doflgi, pravilno narezani listi, na katere so pisali; vpogibali so se v zvitike in shranjevali. Pisma in uradne listine so pečatilli. Čitatelj jih je z desnico odvijal, z levico pa preoitana mesta zavijal, kakor vidimo na kipu Demosithena v vatikanskem muzeju.
Da nam bo jasna važnost te vede lin kako in zakaj se je tako pozno porodila, je treba omeniti nekoliko spominov iz zgodovine. Vprašamo: odkod vini znanja, katero imamo o zgodovini. literaturi in umetnosti starih narodov živečih ob Sredozemskem morju in nositeljev kulture po ceiem svetu? Dotaili smo ga iz pisanih (listin in iz spomenikov, Iki so se popolni ali deloma poškodovani ohranili do danes. So to zgodovinski viri; iz teh spoznamo kulturo Me-dov, Perzov, Babiloncev, Sircev, Egipčanov, Grkov in Rimljanov. Ko ie razpalo rimsko kraljestvo in so se barbarski naroidi poflastili njega pokrajin, ko je vse 'te sredozemske zemlje, prežete grško-nimskega poganstva v vedi. literaturi in umetnosti, obiello krščanstvo, je otem-nel soomin in se izbrisala slika starega sveta. Kar je še ostalo, je bilo največ iz klasične literature. Za njo so se močno poganiadi humanisti. hoteči zopetne obnove njenega duha. Med Italijani sta bila zelo vneta Petrarca in Boc-caccio.
Tem podobni so današnji papirologi, islka-telji in razlagavci papirov. seveda z razfliko, da imajo ti več sredstev na razpolago. Niso več pripuščeni sami sebi. pomagajo iim vlade, univerze in privatne družbe. So med temi Angleži, Francozi. Nemci in Italijani; vsi se zanimajo za javno in intimno življenie starih narodov. Veliko tega so nam razodeli humanisti, pozneje filollogi in archeologi z odkritji spomenikov, grobov in ostankov celih mest.
Ko da magistratih zastopnik znamenje, spustijo biika iz kletke oziroma za bivanje določenega prostora. Picadores začnejo napadati in skušajo zbosti bilka s sulico v ramo; če bik konja rami, liitro zbežijo. Nato pridejo bandiMe-ros; pridejo tudi v slučaju, če je kak picador padel s konja, da ga irešijo. Vržejo biku šerpe čez glavo in se v sili rešijo s skoikom čez leseno ograjo, ki obdaja oirkus. Drugi picador vpije nad bikom in ga odvrne tako od onega, ki ie v nevarnosti. Ko je bik vsled napada na 10 do
12	picadorjev že malo izmučen, se ti umaknejo in prvo besedo imajo sedaj banderiljeros. Poslužujejo se majhnih, 60 cm dolgih palic, ovitih s trakovi in papirnimi odrezki; na koncu palic so zalusti, da palice ilahko zabodejo v bika. Čulos pustijo bika naskočiti, a se mu umaknejo in mu zabodejo palice v vrat. Če je bik brez poguma, mu zabodejo cela kopja, napolnjena z nekakimi raketami. V trenutku zabada se rakete vnamejo, bik se vsled eksplozije splaši, leta besno po aiirkusu okoli in napade navadno prvega borilca, ki ga vidi. Slednjič nastopi espada, da mu zada smrtni udarec; (ko bik zagleda muleto. se divje zažene proti njej, z zaprtimi očmi. Ko gre bik pod levo roko espadOvo
Tudi v tem oziru je bilo dosti hipotez; nismo dmeli neposrednega vpogleda v redno, vsakdanje, raznovrstno življenje vladajočih in vladanih vrst ljudstva, na katerih je slonelo vse politično, literarno in umetniško delovanje. Vsega tega niso napisali zgodovinarji in filozofi v svoje knjige, če izvzamemo nekaj slilK realističnih pesnikov. Kar nam niso razodeli spomeniki in kodeksi, nam pojasnjujejo ti pa-Pirovi zviitlki, ikatere iščejo v Egiptu in so jih že našli v velikih množinah. Egipet. ki je takrat sprejemal ob svojih mejah kulture različnih narodov, je imel največ papira, rastočega ob bregovih Nilla dn v suhem pesku puščave najugodnejše shrambe.
Paairovi zvitki so vsemogočih vrst in starosti, pisani v raznih pdsmenkah in jezikih.
1	reba pomisliti, da je imel Egipet najstarejšo kulturo in je bil odprt vsem narodom. Tisočletja so vladali tam faraoni, vanj so prodrli Grki in Judje, kralji macedonski m Aleksander Veflilkd; propadel je pa pod rimskim gospod-stvom in vilado. Vse te raznoličnosti in menjave odsevajo iz papirov, ikii so pisani s hietra-tičnimi in hieroglifičnimi črnkami, s koptičnimi m hebrejskimi, z grškimi in latinskimi.
Risane so vsemogoče stvari: pesmi, ode. drame, govori; potrebe iz vsakdanjega življenja, kakor pogodbe, pisma, sodbe, beležke, dogovori, troškovniki, recepti in druge take reči. Pisali so jih ljudje iz raznih stanov: trgovci, umetniki, uradniki, vojaki, zdravniki, arhitekti, kmetje, gospodarji in sužnji, predpostavljeni in podložni očetje iin sinovi, možje in zene, iitd. Iz njih se torej najlepše prouči način vsajkdanjega življenja dotičnih dob.
Omenil sem, da je največ papirov v Egiptu. Učenjaki iz Anglije. Francije, Nemčije in Italije, poslani od svojih vlad v pokrajine Nila, stikajo v peščenih tleh blizo grobov dn mumij Po njih. Tudi Arabci j/ih iščejo, pa le z namenom, da jih tem dražje prodajajo itujerodcem.
Začela je ta veda še le pred kakimi tridesetimi deti. ko so se razni narodi lotili odkopa-vanja egipčanskih spomenikov, in nam je prinesla do danes že dosti novih vpogledov vsakdanjega življenja starih sredozemskih narodov.
ZAMORCI BAMBARA
V. Š.
v
ČRNCI Bainbara v Afriki so imeli včasih veliko državo ob obeh bregovih gornjega Nigra ali ikakor se tam imenuje, Džolibe. prebivalci pripadajo velikemu plemenu Man-ajngo in so večinoma še pogani; zelo so boje-v*ti. Do leta 1861 so imeli svoje kralje, ki so stolovali v mestu Segu-Sikaro ob Džolibi. Tedaj se je polastil oblasti iz bojev s Francozi ?!?ani. El Hadž Omar in jo krepko držal do leta to64. Tega leta se je kraljestvo razcepilo v šti-
ri dele, 'Kaarta. Segu, Mašina in Beledugu. Prejšnji kralji so se sicer vrnili, a razcepljenost je bila državi v kvar, zlasti še, ker so Francozi zmiraj boli pritiskali, od oballe notri. Zadnjega kralja Amadujra so pregnali Francozi leta 1890. iz glavnega mesta in država je postala njih plen. Od takrat dalje se širi tudi med Barn-bari evropslkii vpliv jn tvropska kultura.
Dežela je večinoma ravna, le malo gozdnata, zelo rodovitna, deloma tudi močvirna. Veliko je relk, posebno na jugu; ob deževju prepla-
vi	Džoliba obsežne pokrajine. Od junija do novembra precej dežuje, vročina tedaj ni tako
Ples Bambarov.
mučna. Brez posebnega truda žanjejo dvakrat na leto, žito uspeva tam, riž, koruza, korenina jams itd. Zlata in železa tudi ne manjka. Segu-Sikoro in drugi kraji imajo živahno trgovino z žitom, bombaževino, zlatom in soljo, ki prihaja iz Sahare. Zlasti znani so izdelki iz bombaža, napravijo jih ženske doma, zelo lepo so barvani dn zelo trpežni. Vse orodje, usnje, na-kdte Md„ vse izdelajo doma, celo smodnik. Samo strelivno orožje morajo uvažati. Navade so take IkaJkor pri črncih sploh. Kazni za prestopke so hude, zelo pogosto obsodijo na smrt.
V	zadnjih letih je pa francoski vpliv tako pretežen, da se domačnost vedno bolj izgublja in tudi tam vilada sedaj dzenakujoči evropeizem.
O UMETNOSTI.
BESEDA O POEZIJI.
NEVEŠČI laiki, nepesnikd, krivo sodijo o pomenu pesništva. Pride jim sicer prav kaka pesmica tu in tam, a vendar, Bog varuj, da bi pesnika smatrali kot človeka z u-pravičeno eksistenco. Ne bo torej, kakor se vidi, nič odveč, če se pove zopet kaka beseda o pomenu pesništva za pesnika samega in za človeštvo.
Poezija je notranja umetnost. Za njo je čista^ notranjost, odpoved svetu in združitev z večnim Idealom, kalkcvr jo oznanjajo svete knjige, pravo domovje.
Duhovno poglabljanje v skrivnost nas samih, t. j. mistika (grški bes. uva = zaprem usta, oči), je začetek, nadaljevanje in izpolnitev pravega pesništva.
Med vsemi umetnostmi se itorej pesništvo imenuje blizu prvega mesta, če ne na prvem. Pesništvo je namreč v zvezi z vsemi drugima umetnostmi in lahko vse druge tolmači ali se vzpne še više od njih vsled svoje energije in učinka. Nasprotno pa zopet lahko trdimo, da je pesništvo na zadnjem mestu med umetnostmi, če se sploh sme zraven prištevati. Dočim ima vsaka druga umetnoist posebna sredstva, s katerimi izraža svojo vzvišenost nad vsem, kar je vsakdanjega, razpolaga poezija le z golo besedo, abstraktnim odmevom, ikii prihaja tudi od drugih življenjskih položajev. Ravno radi tega je pri tej umetnosti tako težko spoznati njeno vrednost in upravičenost.
Pesnik je podoben modrijanu. Če je sploh pravi pesnik, potem mora misliti, prevdarjati. Pesnik še enkrat misli veliko misel vesoljnega stvarsitva. Seveda ne misli abstraktno, metodično in v zgodovinskem razvoju naučene tradicije,, ampak konkretno, orgaraično in v svojem posebnem pomenu. Ta pomen, ki ga ima tudi pristen mislec pri svojem znanstvenem delovanju, mu da globoka čuvstva za enotnost in idealnost svetovne skupnosti, t. j. posebni organ, -iz katerega prihajajo velike misli: srce.
Najpristnejšo izpoved svoje borbe za pesniški poklic nam je dal Anton Medved, naš ka-. tolišlki pevec. On prizna resignacijo, ko pridi-guje o večnem nesporazumi j enj u med ideailoin in življenjem.
Ker je pesništvo duševna zmožnost, izraža tudi vsa nasprotja, ki temeljijo v človeški naravi. Zlaisti je spoznati pri pesništvu temperament. V pesmi lahko čisto psihološko razbe-reš strasti, čustva, sploh vse duševne pojave pesnikove.
Najvišje nasprotje obsitoji v (spolih. Mož in žena sta naravna nasprotna pola v človeškem življenju. Dejstvo je, da so ženske dosti bolj čustvene ko moški. Zato se ni čuditi, da so ravno ženske začele gojiti pesništvo. Kavno sv. pismo lima premnogo zgledov ženskega pesništva. Zmagoslavne pesmi Mirjaminc, Debore! Tudi stari Grki so imeli veilik ženski talent na pesniškem poflju. To je bila Sapho na otoku Lesbos okoli leta 600 pred Kr. Sploh se kaže v stari poeziji, da je mehkejša in bolj razumljiva od moderne, ker je v njej nelkaj (konkretnega, ženskega, namjieiziraznega.
Namen pesništva je, podajati ljudem bistvo, resnico ,in naravo realnega sveta. Ta namen je nad vse zviišen. Samonamen pesništva pa je notranja izpoved in izobrazba lastnega srca. Bol in tisočkratno gorje, Iki nam jih prinašajo usoda, delo in trud, nimata socialne teorije in prakse. Za sto nadlog in težav in pomanjkanja in trpljenja, katerih $ta nas rešila tehnika in higijena, so prišlli novi (križi čez naše slabotne rame.
Bolj kot kedaj poprej je torej sedaj potrebno, da obrnemo svoj pogled iz teh razvalin proti višavam nebeškim, kjer najdemo domovino sočutja in tolažbe. Odstotek vsega tega, po čemur teži srce, pa odseva in odmeva iz pesništva.
Ni torej škodljivo, še manj sramotno, če porabimo nekaj trenutkov v tem kratkem življenju za izVenmaterijalno uživanje, ki nam prerodi srce kakor -velikonočne duhovne vaje. Vsaka pesem, ki s/i ob njej naslajamo svojo dušo, je klic: »Sursum corda!« K Bogu, ki ga proslavljajo vse pesmi, hote ali nehote, gredo tudi naše misli, želje in dejanja.
Kdo še torej hoče naprej ostati za obzidjem matenijalnosti in ne bo rajši prožil svoje srce višavam solnčnih idealnosti?
la naj gre v puščavo, kjer ni življenja!
Vekoslav Skuhala.
SREČANJE.
(K članku »Slikar Fr. Kralj: Kralj Matjaž v 17.-18. štv. »Mladike« 1922.)
Grem po poti ali pravzaprav po cesti, ko se mi od začudenja noga sama ustavi: proti meni prihajajo trije ljudje, toda ne po nogah, ampak po rokah. No. dočim bi bil človek pričakoval, da hoja na ta način ne pojde preveč gladko od rok, so jo brisallii, kakor jo more le človek, ki se je v poslu že pošteno izuril, če ni že (kar rojen za to.
Stojim in čakam. Da prihajajočim nisem videl obraza, je pri tem načinu potovanja u-mevno samo po sebi, zato sem bil še bolj osupel.
»Kam za božjo voljo ljudje, in kdo ste?« vzkliknem, ,ko dospejo do mene.
»Futurisiti«, odgovori prvi od mene in poskusi obrniti glavo, da bi me videl.
»Aha! Razumem!« rečem, ker s to samo besedo mi je bilo vse jasno. »In vi hodite po glavi, ker sre se naveličali hoditi po nogah?«
»To ni točno. Mi v živiljenu hodimo še vedno po nogah, ker. tod drugače hoditi žalibog ni mogoče; pač pa smo iskali novih poti in jih tudi našli v umetnosti!«
»To se pravi: pot, kakor vidim, je še vedno ista - cesta naprej ali tudi nazaj. Nova je samo vaša hoja. Toda ta pa res nekaj novega. In kar je še več vredno: tudi čudovito enostavna, kakor na pr. pot v Ameriko po Krištofu Kolumbu. Toda, gospodje, ali ne bi se obrnili in stopili zopet na noge, oziroma celo sedli na te štiri kamne ob poti, višaj za toliko časa, dokler govorite z menoj? Prosil bi vas namreč, da bi mi doyolidi kratek razgovor, ko me vaša stvar res čez vse zanima, in se mi zdi, kakor hi bilo tudi vam na tem, da si pridobite pristašev.«
Možje, oziroma kakor sem videl zdaj mladeniči, so se res spustili na noge in se celo predstavili: eden je bil sflikar, drugi glasbenik, tretji pesnik. Sedli smo potem na 'kamne ob ce-
sti, in tisti prvi, slikar, je povzel, ne brez sarkazma relkoč:
»Iz česa pa vi, velecenjeni, sklepate, prvič: da si iščemo pristašev, in drugič čemu bi nam bili?«
Odgovorili isem:
»Drugič: pristašev vam je treba, ker drugače svoje nove umetnosti sploh ne morete spraviti med svet in je torej udejstviti. Prvič pa: sklepam, da si nabirate pristašev, iz čas-niških poročil o shodili, ki jih pnireiate. Tam baje niti ne sltojite na glavi, ampak sedite čisto po navadi drugih predavateljev na stoiu. Celo običajno čašo vode da so že videli.«
»Hm, recimo,« se je usmiljeno nasmehu 1 pesnik. »Toda zdaj nam razložite, zakaj se vam zdi naš »način hoje« tako enostaven, celo »veličastno enostaven?«
»Zato reciimo, gospod pesnik, ker zadnjič ni bilo treba šele vam napraviti gospodu slikarju posebnega teksta, ampak ga je že našel. Zdi se mi namreč, da je tista pesem o Matjažu in Alenčici že precej stara. In po tem vzgl-du je zdaj tireba samo popravljati. Recimo: »Meniti aeide thea!« Nisem slikar in ne vem, kako bi vi to napravili, gospod sosed; toda vsekakor že prva beseda opozarja na nekaj zlokobnega in celo strašnega ,pa bi tista črna lisa, ki vzbujaj v čitatelju tozadevne slutnje- slutnja, ki jo je sicer že doslej slutii, a samo iz vsebine, fizično je res pa še ne videl — bi tista črna lisa. pravim, po mojem skromnem mnenju morala kar ovijati že to prvo besedo; kar se pa v ositalem tiče teh uvodnih Homerjevih besed, bi rekel, da je za njimi že skrit naraščajoči zanos, in da bi jih bilo treba tiskati od levega kota navzgor proti desnemu. Ali vzemimo sveto Pismo in njega prve besede o tisti megli in Bogom oziroma duhom, božjim, ki plava nad njo: prve besede bi bile pisane (tem laže, ker jih vsakdo že pozna) megleno nečitljivo — v znak mirnega pripovedovanja menda pač vodoravno — nad njimi pa bi se blestel v velikanskih črkah Bog. Samo da bo ta beseda vsekakor v — zlatem tisku. (Pri »Matjažu« me sploh strašno moti tisti enobarveni tisk: če že hočemo napraviti nekaj novega, naj bo igrača vsaj res popolna.) Toda to omenjam le mimogrede — glavno je, da se bo ob sedanji tiskarski tehniki dalo porabiti mnogo tega, kar je bilo že doslej nekako v veljavi; kar se pa nove-Ka tiče, je stavcu prava malenkost napraviti iz samih besed piramido, križ, stožec, svetiljko, nišo, cerkev ali kakor nanese potreba. V bistvu je dobra futuristova slika, pesem, skladba dtak le dobra slika, pesem, skladba.«
»Ali se ne zdi, da bi ta ... ta ... no, reci-'Jio človek, hotel biti nekako ironičen?« je dregnil glasbenik pesnika.
»Nikakor ne, gospoda!« sem se podvizal. »Bodite uvorjeni, da mi ito niti na kraj pameti tle Pride. Nasprotno, bodite uverjeni, da vaše delo in pred vsem vaše iskanje ne samo razumem, ampak tudi odkritosrčno spoštujem. Samo to se mi zdi, da sem hojo po rokah že Večkrat videl, čeprav ne v umetnosti, vsaj naši
ne, da pa prav zato tudi tukaj niti na pol ni tako nova, kakor se dozdeva vam. Prepričan sem tudi, da se je boste že vi kmalu naveličali, vsekakor pa, da boste imeli posnemovalcev le toliko časa, dokler bo stvar še prilično nova.'<
Vsi trije so se zakrohotali, in trikrat je padla beseda: »Tepec!«
Jaz pa ves vesel po koncu in z iskrenim glasom:
»O, gospoda, saj niti ne slutite, kako me je vzradostila ta beseida — beseda prvič tako odkritosrčna, drugič resnična! če bi mi bili očitali kaj drugega, ali pa da je moja teta pila in svak kradel uire, bi me bolelo, za tepca pa sem vam iz vseh mogočih razlogov hvaležen. Kako naj mi rečete drugače, ko gledamo svet vsak od svoje strani — jaz že celo iz perspektive, ki je stara?! Verjemite tudi, da vseh teh besed nisem govoril vam, ampak samo vsem onim, ki ne bodo nikdar mogli hoditi po glavi, pa jim je zato tako nerodno pri srcu in ne vedo, kako bi. S tem vas tudi odvezujem vsakega nadaljnega odgovora, ker s »tepcem .< ste mi povedali vse, kar mi morete povedati, ako nočete govoriti o mojih drugačnih hibah, tetinih strasti in svakovih urah. To pa bi se spodobilo le proti nasprotniku, kar vam jaz res nisem, oziroma, kakor bi vi rekli, ne morem biti.«
Dr. I. Š.
DROBTIjNE.
BOLEST — kaj čudna tovarišica! Rada bi nas ugonobila, a kljub temu nam je neob-hodno potrebna; vse moči bi nam rada vzela, a nasprotno zahteva od nas mnogo moči; duh je. ki vedno vse zanikuje, a ravno on ie — seve če smo mi zmagovalci — ki nas vodi do trdnih sklepov, resnih in pravilnih zaključkov, do poslednje besede, ki pravi: »In vendar je bilo tako vse prav!«
*	*
Trpljenje je neobhodno potrebno notranjemu življenju človeka. Kdor ne okusi bolesti, ne raja v svojej sreči po zeleni trati, giblje se le leno no nerodovitni puščobi. Srečni dnevi, pre-življeni v razkošju in komodnositi so duši v kvar in predstavljajo le pusto, življenje, polno gnjilobe. Le težki časi jo zamorejo znova prenoviti. in preživeti.
♦	*
Mnogo se toži o brezštevila bridkosti tega sveta; manj bi bilo trpljenja, ako bi se vzdržali nepotrebnega jadikovanja in vzdihovanja. Največ kriče o preobilnem trpljenju oni. ki niso zmožni prenašati bolesti radi prevelike občutljivosti, mehkužnosti, prepolni samoljublja in samozavesti, ki ob vsaki priliki spuste brezpo-trebno svojo la.stno kri iz srčnih zatvornic. — Človek, ld pretirava s svojo bolestjo in se izdaja za mučenca, preobloženega s trpljenjem, uničuje svoje itelo in si obremenuje dušo z nepotrebnimi in škodljivimi občutki —:	»Žalost
uničuje človeštvo in ga vodi smrti v naročje!«
Klisa Ilasse.
W
s -v""' v
5	.•»'"li.
" ir
ZANAS EMALCKE
UBOGI MLIJSfARČEK IN MAČICA.
nekem mlinu je živel stari mlinar, ki ni imel ne žene niti otrok in so trije hlapčki služili pri njem — trije mlinarč-ki. Ko so bili že več let pri njem, jim je dejal: »Jaz sem že star, sedel bom na zapeček, vi pa pojte po svetu in tistemu, ki mi pripelje najlepšega konja, bom dal mlin in bo do smrti skrbel zame. Tretji izmed njih je bil za malega hlapčiča, imeli so ga za itepčka in mu niso privoščili mlina, toda tudi sam si ga ni želel.
Ko so šli vsi trije po svetu in so prišli pred vas, sta dejala starejša dva najmlajšemu: »Ti Janez janezasti ne boš nikoli dobil konja, ostani raje tu«.
Janez janezasti pa je šel z njima in ko se je naredila noč, so prišli do neke votline, legli so, da bi zaspali. Modrejša dva ista pomakala, da je Janez zaspal, nato sta šla tiho dalje, Janezka pa sta pustila.
Ko je solnce vstalo, se je Janezek zbudil, pomel si oči, zlezel iz votline in dejal: »Oh, kje pa sem?« Nato je šel skozi gozd in mislil: »Popolnoma satn sem in zapuščen, kako naj najdem konja!«
Ko je šel dalje, ga je srečala mala pisana mačica in mu dejala prijazno:	»Janezek,	kam
pa greš?«
»Ah, ti mi ne moreš pomagati,« je odgovoril Janezek.
»Že vem,-kaj hočeš,« je dejala mačica. »Pojdi z menoj in bodi mi sedem let pokoren hlapec pa ti bom dala konja, tako lepega, kor ga še svoj živ dan nisi videl.«
»To je pa čudovita mačica,« si je mislil Janezek, »toda pojdem ž njo in videl bom, Če bo res, kar govori.«
Šel je ž njo v njen prekrasni gradič, kjer je imela same mačice, ki so ji služile: tekale so po stopnicah gori in doli in se igrale. Zvečer, ko so sedle k mizi, so morale trojno godbo igrati: prva je drgnila bas, druga je cigala na gosli, tretja je pihala v trompeto, kolikor je mogla.
Ko je bila večerja pri kraju in so odnesli mizo, je dejala mačica:	»Pridi, Janezek, bos
piesal z menoj!«
»Ne,« je dejal Janezek, »z muco-maco nisem še nikoli plesal, pa tudi danes ne bom.«
»Nesite ga v posteljo,« je ukazaia ostalim mačicam. Posvetile so mu v sobo, sezule mu čevlje in nogavice in upihnile luč.
Drugo jutro so zoDet prišle in so ga dvignile iz postelje, ena mu je obula nogavice, druga čevlje, tretja ga je umila in četrta z repom obrisala.
Toda tudi jim je moral služiti. Vsak dan je moral nasekati drva, zato je dobil lepo srebrno sekiro, tudi žaga je bila iz srebra, bat pa iz bakra. Ko je nasekal drv se je vselej vrnil domov, najedel se in napil, videl pa ni nikdar nikogar kot pisano mačico in nje tovarišice.
Nekoč mu je pisana mačica dejala: »Pojdi in pokosi moj travnik, da bom seno posušila.« In dala mu je srebrno koso in zlat brusnik. Ko je vse to storil in prinesel seno domov, je vprašal mačico, če ne bi mu dala že plačilo.
»Ne,« je dejala mačica. »Še nekaj mi moraš narediti. Tu imaš srebrno tramovje, zgradi mi hišico.«
Janezek je zgradil hišico in dejal, da je naredil že vse, konja pa še nima. Sedem let pa mu je bilo pretekio tako naglo kot pol leta.
Mačica ga je vprašala, če hoče videti njene konje. »Da,« je dejal Janezek. Mačica mu je odprla hišico in Janezek je zagledal dvanajst konjev, tako lepih in svetlih, da je srce veselja zaigralo ob pogledu nanje.
Pisana mačica je nato dala Janezku še jesti in piti in mu dejala: »Pojdi domov, konja ti ne dam s seboj, toda v treh dneh ti ga sama pripeljem«.
Pokazala mu je pot k mlinu in niti nove obleke mu ni dala, moral je oditi v tisti obleki,
v kateri je prišel in ki mu je v sedmih letih premajhna postala.
Ko je prišel v mlin, je videl, da sta se tudi ostala mlinarčka že vrnila in privedla vsak svojega konja. Toda konj od enega je bil slep, od drugega pa kruljav.
Vprašala sta našega mlinarčka:	»Janez
janezasti, kje imaš pa ti svojega konja?«
»V treh dneh pride za menoj«, je odgovoril.
Smejala sta se mu in mlinar ni pustil, da hi sedel k mizi, tako je bil raztrgan, dali so mu prigrizek skozi okno. In ko so šli k počitku, mu niso hoteli dati postelje, moral je iti v gosji hlevček in. leči na trdo slamo.
Tistega jutra, ko se je mlinarček prebudil, so bili že trije dnevi pretekli in pripeljala se je kočija s šestimi konji, ki so se krasno sveuli in neki sluga je pripeljal še sedmega konja, ta je bil za ubogega mlinarčka. Iz kočije pa je stopila lepa kraljičina in šla v mlin in ta kraljičina je bila pisana mačica, pri kateri je mli-uarček sedem let služil.
Kraljičina je vprašala mlinarja, kje se nahaja mlinarček, najmlajši hlapec. On ji je odgovoril, da ga ne pustijo v mlin, ker je tako raztrgan in leži v gosjem hlevčku. Kraljičina je zavkazala, naj ga privedejo in sluge so ga umili in oblekli v najlepše obleke in ko je bil tako oblečen, tudi kraljevič ni mogel biti lepši.
Kraljičina je hotela videti konje, ki sta jih Prva dva hlapčiča pripeljala, toda eden je bil slep, a drugi kruljav. Kraljičina je ukazala Pripeljati slugi svojega sedmega konja in mlinar je dejal, da tako lepega še ni videl, kraljičina pa: »Ta konj je za vašega najmlajšega mlinarčka.«
»Njemu bom dal mlin«, je dejal mlinar, kraljičina pa mu je rekla, naj mlin obdrži, prišla je Janezka za roko, sedla ž njim v kočijo in se odpeljala proč.
Peljala ga je k srebrni hišici, ki jo je bil Janezek naredil, ta je bila velik grad, v njem je bilo vse od zlata. Potem ga je kraljičina poročila in bil je bogat, tako bogat, da je imel za vse življenje dovolj, vsega. Zato naj nihče ne reče, če je kdo tepček, da ne more nič prave-£a narediti.
ČIRI, ČARI. ..
Čiri, čari... čudna reč!
V	belo peno pipo zmoči, pihni, kar lahno je moči, pa pred te vsa lepa skoči...
Čiri, čari... čudna reč!
Čiri, čari... čudna reč!
Tenki njeni so obroči, da, ko se po tleh potoči, se ti sama v nič razpoči...
Čiri, čari  čudna reč!
JankD Samec.
PETELINČEK-PEVČEK.
Naš petelinček-pevček je skočil na hlevček, iz hlevčka spet na jaslice:
»Oj, putka, oglasi se!«
Je rt'kla putka: »Kok, kok, kolk ...
Ne smem od svojih še otrok!
Tako so majhni, drobni vsi; kaj, če se kteri mi zgubi?« —
A petelinček jezen ves:
»Ti se bojiš lisjaka?
Ha. on je z volkom šel na ples, ne bo ga k nam do mraka ...«
In putka ga je slušala,
in šla je ž njim k sosedam v vas.
Tam pela v zboru sta na glas ves dolgi dan poskušala------------
Iz gozda stopil ie lisjak, in planil je med piščeta —
Ko padel je na zemljo mrak, zaman povsod i;h iščeta ...
De putka njemu: »Kok, kok, kok...
o	meni, bratec, gre na jok ...«
A pevček naš: »Kikiriki, še tekla bo v potokih kri!«
In komaj se storil je dan, liijaka klical je na plan:
»Na boj z menoj, če te ni strah; odsekam glavo ti na mah!« —
Pa ss lisjak priplazil je ...
Ko pevček ga opazil je, na streho urno je zletel in tam junaško obsedel.
Še danes vidiš ga na nji, kako na dimniku vrti od jutra se do mraka in čaka na lisjaka ...
Javko Samec
METULJ NA DETETOVEM GROBU.
(Angleška pesmica.)
Na otroškem grobu Lilija cvete, metuljčelk piisan jo krasi.
»Kaj, pisani metuljček, hočeš tu, kjer zalo dete sanja v smrtnem snu, in v solzah njega mati (koprni?«
Zamahne s (krili pisani metulj pa iz višine solnčne de:
»Bil črv sem, preden krila sem imel, na krilih sinko tvoj v nebo je šel, — mar hočeš, naj bo zopet črv zemlje?«
P.
ZENSKISVET
VPLIV VOLJE NA ORGANIZEM, g b.
ANES je pa slabe volje naša Vida,« je rekla Vidina mati njeni prijateljici, ki je prišla v obiske, »Zob jo bolii.«
»Pa pojdem, sicer si še sebi pokvarim dobro velijo.« de prijateljica, pccslovivši Se- — Ta primer nam kaže, kalko vpliva te-deisna indisponiranost na dušo, kako nam prinaša -telesna utrujenost slabo voljo lin duševno onemoglost. Tudi razne druge okolščine vplivajo češče na dušo, tako n. pr. slabo vreme, revščina, slabo stanovanje, pomanjkanje.
Ne bi li bi'!o mogoče, vkljub teiji zunanjim vtiskom ohraniti svoj duh v dobrem razpoloženju? — Gotovo, ker ni telo, M ukazuje. Duša, kot plemenitejši del, se zamore dvigniti in biti neodvisna od telesne šibkosti. V dokaz so nam ond bolniki, ki prenašajo bolečine ali neprijetnosti potrpežljivo, s smehljajem na ustnih in Dri starih ljudeh, ki iso si ohranili svežost duha.
Kalko je to mogoče? se poprašujemo. Odgovor je •enostaven. Dušno /razooloženje vpliva na našo kri, in živci so tudi, ki s svojim dedovanjem uplivajo na ves organizem. Najjačji vpliv pa izhaja na telo in živce iz duševnosti. Zato je neobhodno potrebno že v rahli mladosti vaditi otroke v prenašanju itelesnili bolečin. Spoznati morajo, da je telo podrejen del celega človeka, ki mora ubogati ukazu duše. Kdor je odviisen od telesnih bolečin in telesne šibkosti, občuti to lintenziivnejše kot orni, ki prenaša vse molče in. mirno; 011 greni z večnim vzdihovanjem sebi in drugim dobro voljo, kar se zilasti opazuje pni obče znani bolezni današnjih dni, — pri nervoznosti.
Kaj je pravzaprav nervoznost? To ni pravzaprav nikaka bolezen; ta bolezen je le namišljena, notranje nesamostojnih, šibkih ljudi. je le izbruh raznih nelepih lastnosti. Ako kedp v jezi vzlkipi in žali onega, ki je isdučajno vzrok njegove jeze, se opravičuje češče — češ,
nervozen sem bil. Če komu kaj ne gre po volji, zadosituje, da mu zreš v oči, že vidiš tani odsev vse nezadovoljnosti in nemira. Cernu se mu trese roka, čemu se mu tresi? glas? — Talko. se marsikaj, zlasti nepremišljena dejanja opravičuje z nervoznostjo, ki pa je ile dokaz šibke volje, vzrok nebrzdanih živcev, pomanjkanje samozatajevanja.
Kdor pravočasno zagospoduje svojim živcem, ne bo nikdar nervozen; kdor pravočasno obvladuje in v ikaili zatre strasti, ne bo nikdar v škodo seoi in drugim. Dobira, trdna volja je za marsikatero bolezen — ne rečem vsako — najboljši zdravnik.
Kljub zobobolu ali glavobolu ostati vesel, utrujenost alii zaspanost premagovati, čvrsto in ravno hoditi kljub temu, da bi človek najraje lazil kalkqr leni polž, neprijetnosti prenašati brez tožbe »in vzdihljajev, privaditi se mrazu in mrzli vodi, jed, ki ne diši, junaško pojesti, z neprijetnim človekom prijazno govoriti, to so dokazi, kako zamore vpliivati duh na človeški organizem.
Slabo bi sodili oni, Iki bi razkril v sebi polno telesne in duševne šibkosti (in bi pri tem mislil, da se ne more otresti teh nedostaitkov. Naravno je, da mora vsaka mati gojiti v svojem otroku moč duha, kakor goji vrtnar irastlino že koj spočetka, ker to je njena sveta dolžnost. Cernu postati isicer mati? Mari radi lepšega?
A kjer je mati zamudila iz katerega si bodi vzroka biti otroku vodnica — naj odrasttli ne obupuje, češ, da ni več zanj pomoči. Duševna razsodnost in duševni mir zamore vplivati in ozdraviti marsikatere itelesne in duševne poškodbe in napake, oelo podedovane pogreške. Treba je le pravega spoznanja, poglobitev v samega sebe in trdne volje — in blagor zmagovalcu, ker le težka naloga ustvarja močnega človeka!
V	sedanjem času, v dnevih splošne zablode, ko se teptajo višji čiliji, ko ne povprašuje več brat svojega brata, kje ga čevelj tišči, temveč gre preko njega, da ugodd le svoji strasti, tudii če pri tem drugi krvavi; ko leži nad vsem človeštvom težka mora, kakor da bi hotela ugonobiti vsa čistejša čustva, ostanite matere! Le ve zainorete streti kači glavo, kot jo je nekoč Manija; le ve ste tukaj, ki zamorete vlivati v svoje otročiče čistejša čustva, kot je strup hudobnega duha sedanjih dni, ki preti obvladati slehernega človeka!
m
IZNASEKNJIZEVNO STI
DVE KNJIGI.
REVODE Otona Župančiča, najboljšega med modernimi liriki, ne smemo in ne moremo šteti med prevode v navadnem pomenu besede, ker pomenijo nekaj več kot samo verno podajanje tujega umo-Kot vseh ostalih knjig smo veseli tuidi 'te knjige, vod iz Dickensa, iz Anatola France-ja, Danteja, Shakespearja, vidimo, da je ob teh prevodih naš jezik obogatel,	oziroma da je Zupančič utrl pot
novim	izrazom,	katerih	vsak sedi na svojem
mestu in je veren tolmač onih v originalu. Z Župančičevimi prevodi je naš jezik več pridobil, kot s celo vrsto knjig srednje vrste, ki polnijo naš književni trg.
Posebno moramo biti Župančiču hvaležni za prevode Shakespeareja. Za njim, ki misli Prevesti vsa glavna dela 12 knjig — tega velikana, se gotovo ne bo kmalu kdo lotil tega, ker bi ostal za njim. Zakaj še eno je, kar poleg Pestrosti jezikovnega izraza in vestnosti prestavljanja loči Zupančiča od drugih prevajalcev jn sicer, da se pod njegovimi rokami ne zdrobi •epota originala v suhoparen tekst, ampak ohrani svojo lahkoto in poezijo. To je prednost, ki imata pesnik in pisatelj kot prevajalca ; tega suhoparni teoretik in poznavalec jezika nikoli nuna, pa naj je prevod še tako določen.
. Štiri knjige Shakespearjevih prevodov nam •ie podaril Župančič. »Beneškega trgovca«, »Sen kresne nočii«, »Macbetha« in te dni je izšla pri Kot vseh ostalih knjig smo vesel<i tudi te iknjige. Kot vseli ostalih knjig smo vesel:t udi te knjige. b rinašamo spodaj govor Antonija, ki ga je ta Rovoril ob mrtvem truplu Julija Cesarja mno-/:|ei, ki je odobravala smrt tega moža, na tak nučin, da se je množ'ca v hipu obrnila proti sovražnikom Cezarjevim in je objokovala njegovo smrt. Ta govor je nekaj silno krepkega in najlepšega v svetovni književnosti.
Druga^ knjiga je »Simon Gregorč:č«, ki jo spisal Čeli dr. Stribrny. Dejstvo je, da je
prvo izčrpno delo o našem pesniku spisal Čeh, ki se je boril na tuk. fronti — zdaj ni več med ž:vimi —in so knjigo zdaj prevedli iz — češčine. Pisatelj se je poglobil z ljubeznijo v pesnika in njegove pesmi in ga je obdelal zelo izčrpno. Mi smo mu hvaležni zato. Prinašamo odlomek petega poglavja knj:ge.
IZ „JULUA CEZARJA*.
Poslušajte, prijatelji, Rimljani!
Cezarja bom pokopal, ne slavil.
Dejanja zla človeka prežive; dobrina često se s kostmi pokoplje.
Tak bodi s Cezarjem! Brut plemeniti vam je dejal, da bil je častihlepen; če res je bil, težko se je pregrešil, in Cezar plačal je težko svoj greh.
Tu, z dovoljenjem Brutovhn in drugih (ker Brutus vam je častivreden mož; in to so vsi, o vsi so častivredni) k sprevodu Cezarju govoril bom.
Prijatelj mi je bil, pošten in zvest; a Brutus de, da bil je častihlepen, in Brutus res je častivreden mož.
Privedel je vjetnikov mnogo v Rim, država spravila je odkupnino.
To kaže pač, da bil je častihlepen?
Nad siromaki jokal se je Cezar: iz trše pač snovi je častihlepje.
A	Brutus	de,	da	bil je častihlepen,
in	Brutus	res	je	častivreden mož.
Sami ste videli: o Luperkalih sem ponudil trikrat mu kraljevo krono; trikrat jo je odbil — iz častihlepja?
A	Brutus	de,	da	bil je častihlepen,
in	Brutus	res	je	častivreden mož.
Besedam Brutovim ne ugovarjam, jaz govorim o tem samo, kar vem Visi ste ljubilii ga dn ne brez vzroka: kaj brani žalovati vam za njim? Razsodnost, k topi zveri si zbežala, pobedastel je človek! — Potrpite!
Srce mi v krsti je pri Cezarju, molčati moram, dokler se ne vrne. (Antonijev govor je prekinjen od vzklikov meščanov.)
Še včeraj bi beseda Cezarjeva pred svetom obveljala: zdaj leži in zadnji revež se mu ne prikloni. Meščanje, če srce in misli vam
razpaliti bi hoitel v srd in bes, krivico delal Brutu bi in Kasiju, ki veste, da oba sta poštenjaka.
Ne, nočem njim krivice, hočem rajši
pokojniku krivico, sebi, vam,
kot tem možem, ki vsi so poštenjaki.
A glejte pergamen s pečatom Cezarja; j našel sem v skrinji ga njegovi; volja poslednja je njegova to! Če narod bi Cezarjevo slišal oporoko — ki, oprostite, tu je ne prečitam — hodili bi poljubljat ran njegovih, pomakali bi robce v sveto kri, njegovih las prosili bi v spomin, in umirajoč bi yh v oporoko vpisavali, ostavljali potomcem jih v dragoceno dedščino.
(Meščani zahtevajo, naj bere oporoko.) Mir, dragi moji! Citati ne smem; ne smete vedeti, kak vas je ljubil.
Saj ste ljudje, saj niste les, ne kamen; če bi izvedeli vsebino njeno, razvnela bi vas, razbesnila vse.
Da veste, da ste dediči njegovi, da veste to, kaj moglo bi nastati?
Zakaj ne potrpite? Čakajte!
Prenaglil sem se, ko sem vam povedal. Bojim se, da razžalim poštenjake, ki Cezar padel je od njih bodal; res, tega se bojim.
(Zopet silijo, naj bere oporoko; čujejo se vzkliki proti morilcem Cezarja.)
Torej me silite, naj jo prečitam?
Sklenite kolobar okoli trupla, da vam pokažem, kdo je volil vam.
Naj stopim z odra? Mi dovolite? (Pripravi se za branje)
Če solz imate, jih pripravite; zdaj naj lijo! Poglejte plašč leta, vsi ga poznate; dobro pomnim še, kdaj ga je Cezar prvikrat oblekel; bilo je v taboru, večer poletni — ta dan je baš premagal Nervijce — Tu glejte, meč je Kasijev prodrl; kako ga drapnil Kaska je lokavi!
Sem ga porinil je preljubi Brut; in ko prokleto jeklo je izdrl, poglejte, kak je kri za njim potekla, kot da planila bi pred dver pogledat, če Brut zares tak neprijazno trka.
Ker, veste, Brut bil Cezarjev je angel. — Nebo, razsodi ti, kak ga je ljubil!
Najbolj ga je zabolel sunljaj ta: ko blagi Cezar je zagledal Bruta, podrla ga je nehvaležnost ta, močnejša kot izdajsko vse orožje,, in počilo mu silno je srce; takrat omotal s plaščem je obraz in baš pod soho je PompejeVo okrvavljeno pal mogočni Cezar.
O, kakšen padec bil je to, rojaki!
Vi pali ste in jaz; mi vsi smo pali,
nad nami pa izdajstvo meč vihti.
O,	jočete! In vidim, čutite natok sočutja; to so mile kaplje.
Kaj? Dobra srca, jočete, odelo zroč ranjeno samo? Poglejte!
To je on sam, oskrunjen od izdajic!
(Ljudstvo je spreobrnjeno, kliče »O blagi Cezar!« Pripravljeno pa upor, požig in morijo za Cezarja, kot je bilo poprej proti njemu.)
IZ KNJIGE „ SIMON GREGORČIČ*.
Kako sprejema Gregorčiča njegova domovina? Ilešič ga imenuje »najpopularnejšega in najpriljubljenejšega slovenskega lirika«, Mešku je »ljubljenec Slovencev«, Medvedu »eden naj-večjih narodnih pesnikov slovenskih«, Šorli se spominja: »Narod ga je čital kakor malokoga. Jaz n. pr. sem iz preproste kmetske hiše, toda moj brat in sestra sta Gregorčiča že takrat znala takorekoč na pamet. In enako skoraj pol vasi. fantov in deklet.« Burgar in drugi poročajo, da se je prvi zvezek poezij na mah razširil pc vseh slovenskih pokrajinah, da so jih čitali nele v salonih, ampak tudi po kmetskih i-.očah, da s < ga pastirji jemal! s seboj na pašo in dijaki iz njega najrajši deklamirali. Glonar pa piše: »Simon Gregorčič je tako zrastel z našim narodom. 011 in njegova pesem sta postala tako simbol nas in naše zemlje, da je ob smrti svojega ljubljenca žalovalo vse slovenstvo.« — »Danes so postale last vsega naroda: pojo se na mestnih ikoncertih, a .ravno tako na kmetih, kjer so v deloma spremenjenih besednih že dobile vse znake prave narodne pesmi.« Gregorčič nahaja torej odziv pri narodu in pri inteligenci, je naroden pesnik.
Domače, narodno učinkuje pred vsem Gregorčičeva oblika, ki ima narodne znake. »Čim naravneje, tem verjetneje, tem prijetneje, tem veljavneje« je bilo pesnikovo geslo. Njegov stil je — če izvzamemo tretji zvezek — pravilen, jasen, zvočen, njegovi okraski neposiljeni, naravni, sorodni z narodnimi; vsepovsodi. diha mili, preprosti čar narodne poezije. Njegova fantazija je kakor pri narodnem pevcu plastična polna simbolov, živa, toda vezana na čutno izkušnjo. Gregorčič ne iznajduje svobodno, ampak ponavlja, spreminja in veže; on gleda tipično in tradicijonalno. V območju plastičnega gledanja ni odkril poezij novih pokrajin, ampak samo podedovano, splošno last zbral in uravnal. Zato pa je neizčrpen najditelj novih lepot, motoričnih in muzikalnih. Tudi v narodnem pevcu je nadarjenost očesa manjša ko čut za ritem in muzikalnost.
Toda narodna oblika je v umetnosti samo zunanji činitelj narodnosti; če delo nima tudi narodne vsebine, ne dobi splošnega odziva. Naš Hanka 11. pr. se je tesno oklenil oblike narodne pesmi, toda vkljub narodni metaforiki in ritmiki so njegova dela danes pozabljena. Naravno je, da kmetska plat Gregorčičeve poezije —- pa naj
so že objektivne slike iz kmetskega življenja ali subjektivni izraz pesnikove zveze z zemljo in kmetom — v kmetskem narodu splošno ugaja; tudi pri nas Čehih, kjer zveza z zemljo ni več tako tesna, je glas zemlje še vedno zelo učinkovit. Drugačna bo stvar z rodoljubnimi Šitnno-vimi poezijami; težko si je misliti, da bi tudi one prodrle v ljudstvo. Enako so menda narodu ostale vsled svoje težke miselne vsebine tuje tudi verske pesmi. Tukaj pa je očividno slovenska inteligenca videla samo sebe; vsaj o rodoljubnih pesmih trdi Glonar izrečno, da so izraz javnega mnenja na koncu stoletja. Pač pa menim, da nahaja splošen odziv Gregorčičeva etika; njegov narod je kmetski, globoko veren in Šimnova moralka je v bistvu kmetsko krščanstvo. Katoliška vera je pač pripravila srca tudi za psalmistična in platonska občutja Gregorčičevih pesmi. Sicer zveni vsa slovenska poezija — razen Aškerca — elegično; poleg ka-toličanstva bo vzrok za to pač tudi politična usoda naroda.
Opozorimo pa lahko na to, da so že pred Gregorčičem bili med Slovenci pesniki, ki so imeli narodno vsebino in obvladali narodno obliiko. Da ni ponarodel Levstik, se v glavnem lahko razloži iz njegove manjše pesniške nadarjenosti. Toda zakaj ni postal narodov glasnik nadarjeni Jenko? Gregorčič pa nadkriljuje vse starejše pesnike narodne šole s svojim narodnim pesniškim poslanstvom. Toda — in v tem je vse — on ima tudi gorkejše in širše čustvo.
Da tiči v tem glavni činitelj Gregorčičeve učinkovitosti, je zasledil Meško, ko se je vprašal: »Zakaj zagrabijo ti pogosto popolnoma preprosti verzi tako močno naše duše? — Ker je vsak resničen izliv srca, !kos življenja!« — »Ker je segel v globine srca in iz njega prinesel vsa skrita čustva, resnična, verna in nepopačena 'n jih vlil v čarobno krasne oblike, zato nam segajo Gregorčičeve poezije tako globoko v srce.«
Tukaj je globokost pesnikovega čustvovanja dobro opažena. Tudi slovenska literatura 'ftia sijajnejše, bogatejše in umetnejše lirike, foda na svetu je malo tako resničnih, odkritih in žarkih lirikov, kakor je Gregorčič. Njegovo delo je verno zrcalo njegovega notranjega življenja. velika izpoved njegovega srca in glave; Visaka pesem je zajeta iz globin duše. za vsako stoji cel človek; v vseh se preliva kri njegovega srca, v vseh bije žila njegove osebnosti;
v vseh kipi razburkanost, ki sega do samih korenin njegovega bitja. Nekatere pesmi lahko z estetičnega, stališča grajamo; toda vse so izlivi njegovega gorečega čustva, vse so izraz njegove osebnosti — tudi bolni verzi nas ganejo in drže in celo v konvencijonelno zgrajenih zveni neko posebno čustvo. Pesnenje Gregorčiču ni bilo igra, zabava, estetičen užitek, bilo mu je obtožba in svarilo, zajeto v bolesti iz najgloblje notranjosti.
Ta globina, odkritost in čistost čustva dela Gregorčiča velikega pesnika. Narodnega pesnika pa ga dela vsebina njegovega srca. Nad osebnimi čustvi odločno vladajo pri njem skupna. Redkokje (razen v tretjem zvezku, ki zavzema sploh posebno stališče) razprede pesnik v svojih knjigah privatna čustva; po veliki večini govori za celoto ali njej, se ž njo istoveti in jo vodi. Njegove privatne bolesti stopajo za skupno v ozadje, kakor tudi prašanje lastne sreče pred usodo naroda in človeštva; srce ima za to, da misli o celoti in za njo. On je brat sto-tisočem rojakov in vsem ljudem, trpi za njih in jih ljubi. To je prava odrešeniška poezija! Pesnik se je kot kmet in Slovenec narodil, duhovnik, kristjan je postal. To se tudi v vseh njegovih verzih čuti; narodu ali o njem govori z vročo ln nežno besedo, človeštvu samo z učiteljskim, zpodbujajočim, priganjajočim tonom.
V	tem je zadnja razlaga njegove splošne priljubljenosti; vsak Slovenec čuje notranji, spodnji glas njegovih verzov in ga razume; ta glas je neizmerna ljubezen do naroda in globoka zaskrbljenost za njegovo bodočnost. Srečen narod, ki je imel tako gorečega in skrbi polnega sina; in srečen pesnik, ki mu ves njegov narod odgovarja s hvaležnostjo in umevanjem.
Ljubezen in lepoto Gregorčičeve poezije lahko popolnoma občuti samo čitatelj, ki ga s pesnikom vežeta skupna narodna usoda in materin jezik. Toda tudi na neslovenskega čita-telja, ki ne čuje popolnoma glasu narodnega genija, ki se pojavlja V njih, vplivajo Gregorčičevi verzi z neodoljivim čarom. To izhaja iž njihove splošno veljavne, vzgojne, očiščujoče vsebine, iz polnote, gorečnosti in neposrednosti čustva, ki v njih diha, iz plemenite preprostosti izraznih sredstev, iz organične zveze, sijajne skladnosti vsebine in oblike. Ni pesmi, ki bi ne razgibala in ne oplodila človelka, in mnogo jih je, ki ga omamijo dn zgrabijo. Simon Gregorčič je v resnici med največjimi liriki.
■
LISTEK
V	ZNAMENJU SMRTI,
Res, srečno... srečno, moje si Primorje, in vsak na tž lahko z zavistjo gleda zdaj, ko na tvoje duševno obzorje je vstala solne presvetlili nova čreda!
Ha, glej, moža... kako ledino orje, pa v grlu se zatika mu beseda; in onega omamil sen je glor'je, da lastne se nemoči ne zaveda ...
O bolnih src namišljena ekstaza in delo brez notranjega ukaza, kako moj duh vas neizmerno črti! —
Kot trhlih vej orumeneli listi, ki burja s Krasa z naših njiv očisti jih na jesen, ste posvečeni smrti...
Janko Samec.
KNJIŽEVNOST.
IZ FURLANSKIH PEVSKIH LOGOV.
Na ono krpo evropevske celine, kjer Slovani mejijo na Germane in Romane obenenV je usoda postavila Slovence. Naši neposrednji zapadni mejaši so Furlani, o katerih si učenjaki še niso dočela edini, ali naj se njih govorica smatra za italijansko narečje, ali naj se z ladinskimi narečji združi v posebno romansko jezikovno skupino. Najzapadnejši Slovenci, ki živijo s Furlani v skoro poldrugtisočletnem, večinoma prijateljskem sosedstvtf; razumejo dobro furlanščino in jo deloma tudi govorijo. Zato ne bo odveč, ako Slovence nekoliko opozorimo na sodbno slovstveno gibanje med Furlani.
Glavni središči tega gibanja sta Videm in Gorica. »Furlansko jezikoslovno društvo« (Societat Filologiche Furlane), ki je bilo ustanovljeno v Gorici v novembru 1919 m ima svoj sedež v Vidmu, si je nadelo nalogo, da furlanski jezik temeljito prouči, slovstveno goji, širi in izpopolnjuje. V ta namen izdaja furlanske knjige) sestavlja furlanski slovar in zbira vse, kar se v fur-lanščini dobrega piše, pripoveduje in poje. Izdaja tudi posebno jezikovno revijo.
Vsakoletno zbirališče mnogovrstnih in številnih furlanskih pesnikov in pisateljev je koledarsko urejevani «Zvezdogled» (Strolic), ki v prvem letniku po vojni
(1919) toži, da ne more bodočnosti razbrati iz zvezd, ker se izplačilo vojne odškodnine obeta med leti 1930-1940 in on si kot vojni oškodovanec dotlej ne more nabaviti novega amerikanskega daljnogleda. Vkljub temu hoče ohraniti svoje ime, da tako počasti spomin Pietra Zoruttija (furl. Pieri Zorut)' očeta slavnih »Zvezdgledov«, ki so skoro pol stoletja romali skozi vse roke na tej In oni strani Judrija ter krepili furlansko narodno zavest.
Današnji furlanski pesniki po večini srečno nadaljujejo slavno in obsežno Zoruttijevo delo. V njihovih pesmih se verno zrcali bogata pestrost ljudskega življenja z vsemi njegovimi zanimivimi posebnostmi. Mojster v takem slikanju je zlasti Giovanin Lorenzon («La polente»). Odlična pevca sta med mnogimi drugimi Alfonso Deperis in Bindo Chiiurlo. Izmed novejših vzbuja pozornost in razodeva veliko nadarjenost Emi-lio Nardini.
Kot primer furlanske umetne poezije prinašamo 14. pesem iz letošnje Lorenzonove zbirke »Dan za dnem« (Di par di), str. 37:
/
Plof. ’E sune ime ciampane da lontan — cui sa dula.
Ie di ziart ’ne vite umane clie finis di tribula.
Ze lancur muri t’un’ ore tiuanche il zil ai e innulat e la ploe ’e cole 'e cole cun chel estro disperat.
Oh, une grazie, si, domandi
—	nome clie’ — pal ultin di: clie ’1 soreli im rai mi mandi suh cliel pont c’o ai di muri.
Prevod :
Dež. In vanj brni zvonenje daleč tani — kdo ve odkod.
Spet človeško je življenje dokončalo težko pot.
Bedna smrt, komur odbije zadnja ura, ko nebo neugnano lije, lije do brezupa žalostno.
Eno milost v duši skromni prosim za poslednji dan: z enim žarkom se me spomni, solnce, ko bo pot končan.
Giov. Lorcnzon pozna dobro tudi jugoslovenske kulturne razmere in zlasti slovensko književnost, ki ji z italijanskimi prevodi naših najboljših slovstvenih del utira Pot v Italijo; prevajal je Prešerna in zdaj prevaja Cankarja (Lepa Vida, Hlapec Jernej).
Dr. A. Budal.
DVA PREVODA. Pobožen.
Mesec mi sveti na postelj — oči mi bede,
v mesečini počivajo sklenjene moje roke.
Moja duša je tiha, vrnila se je od Boga, in srce ima misel le eno: ti in sreča tvoja. —
lz „Vigilij “.
Bledo polje počiva že, le srce mi še bdi; večer pa prek zaliva že si jadra rudeči.
Sanjava ti vigilija! v pokrajini je noč, in mesec, bela lilija cvete iz njenih rok.
Gustav Falke.
Rainer Maria Rilke.
je konec. — Brata Kralja naj ne bosta razočarana. To se ni zgodilo ne prvič ne zadnjič in ne samo njima, ki sta pridna in plodovita, da v nekaj mesecih izgotovita število slik za novo razstavo. V podrobnosti te razstave se ne moremo spuščati. Omenimo, da sta razstavila nekaj silno krepkih del, ki kažejo novo pot v sliki in skulpturi, tudi lesorezov in radirank je bilo mnogo; Tone Kraj je pokazal svoje načrte za posli-kanje cerkve v Premu na Notranjskem, ki jih je že izvršil na mestu, poleg tega sta razstavila v desni sobi celo vrsto prisrčnih, deloma naturalistično slikanih igrač, ne brez umetniške vrednosti — nekatere so bile celo zelo lepe — ki so našle največ odjemalcev.' Kljub leni Ljubljani gresta umetnika svojo pot z vero v svojo umetnost. To jima jamči uspeh.
F. is.
ČIČERIN.
Brez dvoma je dosegla ruska delegacija na genovski konferenci velik uspeh in dvignila tudi moralni ugled Rusije, ki jo je gledal zapad vedno skozi prezrno
UMETNOST.
Razstava bratov Kraljev. Ljubljana ima ambijent. G seveda ga ima. Tudi svoj posebni mentalitet ima, da se izražamo po novo. Toda to dvoje je v tem slučaju tako nekaj posebnega, tako značilnega za Ljubjano, da j1 "e najdeš para. Po drugih mestih sveta se trgajo Judje poleg vstopnic za operete in kinogledališča tudi Za Vstopnice za drame, za razstave, za koncerte. In če sede ljudje po gostilnah, je to odstotek ljudi, ki ne najde ^rilKega razvedrila vsled tega, ker se kulturno še ni *(Tiko povzpel. In naj se zgodi karkoli, sprejme občin-stv° z živim interesom, zasleduje stvar, je sprejme ali °tll>ije, po njem se pretaka kri. Ljubljana pa je mrtvilo stdrca, ki ne prenese niti krika kolporterjev, ne cirilske godbe, ne futuristične pesmi niti moderno sliko, no je mesto dolenjskega cvička pobarvano s prastaro "revnostjo študentovskih mater kljub vsemu liberaliz-mu čudim sc samo, da najdejo ljubljanski futuristični Pesniki v tem blatnem zapečku slovenske lenobe motive Z<1 svoje pesmi, ki so dijametralno nasprotje tega, kar ^rog njih giblje in vrši. V znamenju tega mrtvila se je vršila tudi zadnja razstava bratov Kraljev v Ja-opičevem paviljonu. Tistih par ljudi pride, pogleda s ‘ke in gre. Listi prineso notice — nič več, morda z en° izjemo. Nihče ni za nihče proti. Par slik manjše v,ednosti je razprodanih. Razstava se zapre in pravde
pretiranih in zlaganih poročil. K temu je mnogo pripomogel vodja ruske delegacije Čičerin, ki je s svojo bistroumnostjo in odločnim nastopom pokazal svetu, da govori v imenu 120 milijonov ljudi. Sodijo, da je on edini, ki je odnesel resničnih uspehov z genovske konference.
FUTURIZEM.
F. P. Marlnetti v Trstu.
V	gledališču Politeama Rossctti je priredila družba italijanskih futuristov (Marinetti, Congiullo, De Angelis) dne 4. febr. t. 1. gledališki večer, posvečen futurizmu, prav za prav novi vrsti sintetične drame, ta-kezvane: II teatro della Sorpresa. Večer je bil v resnici futurističen. Razpoloženje kakor na fronti. Na odru je bilo vsega v izobilju: futurističnih dram in kričanja, pesmi in zelja (navdušeno občinstvo je namreč svoje ljubljence obmetavalo z najrazličnejšim blagom!) psovk in aplavza i. t. d. Nekje na galeriji so se celo stepli zaradi lepote in dobrote futurističnih del. Sredi tega vsesplošnega kaosa pa je ponosno kraljevala simpatična postava kolovodje futurizma, F. T. Marinettija, ki je skušal obvladati razgrajajočo publiko zdaj z malomar-
no, prezir izrazajočo gesto, zdaj z razumno, razjasnjujočo besedo, potem spet z žgočim, izivajočim sarkazmom, a uspel ni! Vojna je trajala vse do popolnega izčrpanja dolgega programa tega večera.
Drame, ki smo jih videli ta večer (če jih smem tako imenovati?) so okleščene vse »nepotrebne«, doslej običajne šare, t. j. nimajo ne pravega, logično razpletenega dejanja, v njih ni razumnih dialogov, niti nikakršne čustvenosti. Če me vprašate po ideji, vam je ne morem povedati, ker je nisem mogel nikjer zaslediti.
Vzemimo n. pr. »Improvizacijo« F. T. Marinc-ttija. Scena: Soba. Po njenih stenah futuristični čiri-čaii. Nastopi družba pijanih bratcev, ki jih je prijatelj privlekel s seboj na dom. Smejo se, govorijo v paradoksih. Nekdo poljubi prijateljevo ženo. Ta ga zadavi, za šalo ga zadavi. Iztreznejo se, in da bi skrili dejanje, sklenejo, naj se mrlič izloži na želežniškem tiru. Odneso ga. Morilec zre skozi okno za njimi. Mimo mrliča pride voznik z vozom, pobere ga in odpelje. Takrat začuješ z odra: »Res, imenitna je naša pogrebna organizacija!«
—	Krasna, prekrasna drama! Vedeti je treba tudi, da je vsa reč opravljena v dveh, treh potezah: podano je dejanje, karakterizirane so osebe, naslikan je ambijent, tako da traja drama največ 3-4 minute. Takih umotvorov smo videli menda pet. A vse po istem kopitu.
Nič boljše niso bile pesmi, plesi in pa (kako bi pa »teater« brez tega!) kabaret. Poze dosti, pameti nič!
Potem so naši futuristi razkazovali še nekake tabele in priprave, s katerimi bo mogel človek uživati tudi s tipalnim čutom. Ta nova umetnost se zove: taktilizem. O tem tipanju pa je bolje, da ne govorim naprej.
Za futuriste, ki so v reklami, kreganju in rušenju res pravi mojstri, je bila bilanca tega večera taka: Gledališče + človek + 2000 = 20.000 lir; zame pa se je izprevrgla v nastopno formulo: pričakovanje + razočaranje = prazen žep — 10 lir.
J. S.
NARODNA PESEM.
Kaj pomaga človeku....
(2 a g a.)
1.
Kob’ mov vsega sveta blaga, kdor nima večniga Boga; je tajšen velek siromak, da ga na svetu nima ’n tak.
2.
Kob’ mov vsega sveta časti, kir božje ljubezni neč ni: o človek glej kako živiš, da se Boga neč ne bojiš!
3.
Oj tamo sta ne poti dve, v nebesa 'dna, 'dna v peku gre, o človek ti, spremisli prov, katero bodeš lih ti mov!
4.
V	nebesih je večno veseljč, o Bog nam dajte prit’ gor v nje,
Tam ne boš lačen, ne žejen in tud ankuli žalosten.
5.
Tu pekli je večno verinje, na večen čas je trplenje.
Noter ne boš ankul vesel, dalih boš žalost vso prejel.
6.
Ti boš preklinjov žlahto vso, očeta, tud’ mater tojo, le cajt no uro kse ti rodi v, za greh si ti pekov dobiv!
7.
Ješež nam bo na strani stav,
Ješež nam bo to sodbo brav:
Jovbe, jovbč po tej smrti nas bo Bog sodiv u večnosti!
_ Zapisal A. Filipič.
©
K.VI IVRNI VESTNIK
SVIT NOVE EVROPE.
NA najbolj irazširjemih legend Bretonije je ona o mestu Is, ki ga je. v neznani dobi, požrlo morje. Ljudstvo kaže na raznih odsekih obrežja temelje tega pravljičnega mesta; in ribiči vedo pripovedovati najbolj čudne zgodbe o njem.
V	viharnih dneh — zatrjujejo
—	je videti na brazdah valov vršiče cerkvenih zvonikov.
Ko so dnevi tišine, se sliši vstajati iz prepada odmev zvonov, ki pojejo himno dneva... Cesto se mi dozdeva, da imam na dnu srca mesto, (ki pozvanja z zvonovi, namenjenimi, da kličejo h božjim službam vernike, ki niso razpoloženi, da bi jih ubogali. Včasih se ustavim, da prisilušlkujem tem trepetajočim zvokom. ki prihajajo, zdi se mi, iz neskončnih globočin. Ikot da bi bili glasovi iz drugega sveta.«
Te otožne besede, je zapisali Ernest Renan, pisatelj pol znanstven e povesti »Življenje Jezusovo« in značilna zaistopnilk bogotajske meščanske dobe, ob zatonu svojega življenja. Je to krilk prevaranega srca. Vsa Evropa bi ga mogla odkritosrčno ponoviti. Na dnu srca ornih množic, iki z vsemi silami koprnijo proti izhodu iz te mračne dobe. ie pogreznjena velilka (krščanska cerkev. Zamolklo pozvanjajo v njej zvonovi in oznanjajo novo dobo. ki bo s o-c i a 1 n a in morda tudi krščanska. Pomenljiva znamenja potrjujejo to dejstvo. Kdor meri razvoi po mesecih in detih ali po številni moči raznih polkretov, bo slep zanje.
Če pa gledamo z vidika (stoletij na prevrat
v	mišljenju, ugotovimo, da stojijo vodilne sile bodočnosti že na mostu med meščansko-mate-•'Ualistično in sociaJlno dobo. Le nekatere velike niejnike med dobama naj orišemo.
Ko je Evropa, pokrita z ranami, rizšla iz svetovne voine. ie začela iskati krivce svojo nesreče. Zasledovati moremo dolgo in bolestno Dot, (ki so jo morala prehoditi ljudstva, predno so poznala, kdo ie glavni krivec. Najprci so tovorila ljudstva: Min- med narodi! Ta klic je udaril na dan iz trpfljenja. nc pa iz globoke zajesti. da nosijo vsi narodi solidarno te ž-k o krivdo na vesti. Evropa je čuvstvo-vala tako kot morilec: Zakaj sem vendar ubil človeka; ah. dvajset let bom moral trpeti! če
so pa narodi isJkaili krivcev, so valili krivdo eden na drugega. — Kriv je ceisar Viljem, krivda je na angleškem imperijaMzmu, na nemškem militarizmu, na carskem vladohlepju, — tako so si posamezni narodi umivali roke.
A v notranjosti narodov samih je vstal tožnik. Od vladajoče meščanske plasti tlačene delovne množice so se dvigale: Ti naš domači, ti nemški, francoski, ruski, angleški... mednarodni duh kapitalizma, ti mednarodno stremljenje, tlačiti šibke, ti si kriv! Ti osrednja in gonilna sila naše dobe, ti si morilka! Ljudstvo Da, ta tihi delavec, je nedolžno. Kapitalistični razred vseh narodov je pravi in edini krivec.
Ze 'se probuja vest sveta. A še je mnogo laži v tei obtožbi prdetarijata proti gospodujočemu sloju. S trdno logiko je stopilo pred obraz proletarijata porogliivo vprašanje:	Če
ie duh te dobe. kapitalizem in imperijalizem, kriv vaše nesreče, vas vprašam: Kdo je ustvaril tesra duha? Vi vsi! Tisti, ki iso ga učili, ga utelesili v državi 'in tisti, ki so ta duh podpirali-pa tudi oni, (ki so ga trpeli, h niemu molčali in
vi	vsi, ki ga niste z vso siilo in doslednostjo pobijali. četudi vam je glas krščanskih idej veleval, iti v boj proti zlemu duhu meščanske dobe. Mi v s ti is m o sokrivi nesreče sveta.
Prvi veliki mejnik med dobama ie to sno-znanje. ki vedno bolj prodira V vest evropskih ljudstev. Z biči lakote, brezposelnosti, revščine jih je meščanski sebični duh prisilil, da obsodijo njega in sama sebe. Ze ponehujejo tožbe: Kaj so nam storili! in drami se zavest: kako globoko smo padli, kako krvava krivda teži na nas! In iz tega kesa v vesti najboljših v svetu se izvija še motna, a krepka volia: Hočemo vliti v telo Evrope novo dušo.
Če naj doženemo. kakšna bodi duša nove evropske zajednice, se moramo posrlobiti v stvarno duhovno stanje sedanje Evrope. — Osrednja misel te liberalne, kapitalistične dobe je brezredna svoboda. Svoboda v tem zmi-slu pomeni, da v sredini dobe ni več skupine večnovol javnih resnic, ki urejajo življenje posameznika in socialnih edinic (družine, stanu, plemena, naroda, organizma narodov). S tem, da so si evropska ljudstva osvojila to idejo, so uničila magnet, ki ie združeval in uravnaval vse sile evropske enote. To živo srce v sredini ie bila krščanska misel. In z zmago liberalne, kapitalistične ideje ie zgubilo krščanstvo or-ganizatorni. vse življenje Evrope objemajoči vpliv. Enota Evrope se je razsula.
$
Svoboda v verstvu ie rodila velike razkole v krščanski cerkvi; protestantizem je prvi sad liberallne misli.
Ta ideja je razdejala temeljno enoto vede. Slednjič je prodrla ta miseil (tudi na družabnem polju: razbila je samostojne socialne enote (stan, pleme), in je dala podlago in rast kapitalizmu. ki ni nič drugega kott neomejena gospodarska svoboda.
Da strnemo 'ta kratki oris sodobnega duha: glavne poteze v obrazu te dobe so. splošen razkroj verstva, vede, gospodarstva, življenja med narodi in socialnih enot! — Svetovna vojna lin vse zlo, ki še lije iz nje, ni nič drugega kot zrel sad na tem drevesu.
Vodilne sile nove dobe pa so zapisale na svojo zastavo besedo: Sinteza. .Po dobi splošnega brezredja in razpada naj nastopi doba splošne organizacije. Zopet moramo v novih oblikah organizirati socialne edinice. Organizirati moramo gospodarstvo ljudstev, ki je v sedanjem redu razdrobljeno v milijone neomejenih zasebnih gospodarstev, in zato je brez smeri, izbočeno slepemu slučaju in sebičnosti onih, ki imajo krepke komolce in mirtvo ves/t. V notranjo duhovno in zunanjo pravno enoto moramo združiti narode, da bodo v eni družini enakopravni bratje, kaiterih vsak viršri posebno, nenadomestljivo nalogo.
Drugi mejnik med meščansko dobo in socialnim vekom je to stremjenje po sintezi. Dva mogočna tokova se hočeta zliti preko razvalin Evrope v socialno dobo: Krščanstvo kot veliki združujoči moralni naulk in socializem vseh strni Ikot organizatorična siki gospodarstva in družbe. Krščanski Rim in Moskva. Prepadi, kii danes delijo te dve sili. so zelo globoki. Menim pa. da niso nepremostljivi; ker vidna so že znamenja, da se bo socializem v življenj u, bojih, zabloda h, porazih "prepričal, da mora s 1 c-č >i m a t c r i i a.1 i s <t d č n i plašč, ki si ga je bil izposodil iz oblačil-n i c c meščanske družbe. Ko se bo to zgodilo, bomo stali že na tleh socialne dobe: ker taJkrat bo dovršen prevrat v m j š 1 j e-n j u ln isitočasno in nujno tudi prevrat v zunanji uiredbi družbe.
2c danes pa moremo pokazati na kali novih nravnih prvin, ki se porajalo v naročju socializma samega. Iz sitalnega dnevnega sodelovanja delovnih množic, iz življenja v organizacijah. iz tovarn, iz skupnih bojev za pravice lastnega 'stanu se je dvignila nova vrsta zavesti o skupnosti, novo socialno mišljenje. Naj govorita le dva primera! Delavec, ki prelomi stavko, v očeh tovarišev ni samo nespameten, ker dela proti lastni koristi, ampak zloben, krivičen, ker je poteptal stanovsko solidarnost. Najbolj močno je pa pognalo to socialno misije nje v delu ruskih in nemških kmetov ln delavcev. Človeka presune, ko sliši, da stotisoči Rusov delajo 2—3 ure na dau več, da rešijo od lakote mučene ljudi. Vrsta takih dejstev nam iz-
pričuje, da rastejo iz življenja modernih delovnih množic samih močne prvine nravnosti. Vemo in dokazali smo, da te prvine, ki so sad gospodarskega sožitja in sodelovanja, same ob sebi niso dovolj močno žarišče, okoli katerega bi se zbrali narodi in druge socialne edinice v dovršeno enoto. Toda ti čisto novi viri socialnega mišljenja so nam priča, da se hočejo najboljše sile sveta odtrgati od meščanske liberalne miselnosti. Od zgoraj lijoči tok krščanskih idej in iz dnevnega sožitja delovnih množic rastoča nravna zavest se morata združiti, da se socialno mišljenje utelesi v vsem življenju. Danes se socialno mišljenje že krepi: to je tretji mejnik med liberalno - kapitalistično in socialno dobo.
Zavest, da je svetovna vojna zlo, ki je nastala iz skupne krivde, zlo ki ga je mogoče sežgati le s skupnim kesom in z obnovnim delom, izvršenim v solidarnem duhu; — zavest, da mora po dobi razkroja nastopiti doba sinteze;
—	in slednjič naraščajoče socialno mišljenje: To je zarja nove Evrope. Za hrbtom mlade fiv-rope žari svetovna vojna, kot visok svetilnik. Njegova luč osvetljuje ljudstvom pot: Ven iz kapitalizma, ven iz plitkega tnateriializma na nova tla bolj krščanske, bolj pravične, socialne dobe. Žive sile bodočnosti vidijo to pot. Vedro in pogumno odgovarjajo trohnečim plastem sodobja tako kot je meščanu Ernestu Renanu odgovoril vnuk Ernest Psicharv:
Vaša doba je nesrečna epizoda. Mi jo preskočimo in jo zatremo, da navežemo nit zgodovine, ki jo tvorite danes, na krščansko zgodovino naših očetov.
SOCIOLOGIJA IN VERA IZZA 19. STOLETJA . IVAN REJEC.
IV.
ZAHAJAJOČI 18. vek je vzhajajočemu 19. zapustil v področju filozofije dvom za dedščino. Oče temu razjedajočemu dvomu je bil Anglež David Hume (Hjum — it 1776.) Ta je po svoji teoriji znanstveno iz-sledovanje omejeval na proučevanje redovitih odnosov med čutnimi pojavi ter je tako vedo nazval »induktivno«, postavljajoč jo v nasprotje s sporočeno metafizično filozofijo. Francoza D’Alembcrt in Dlderot sta ta način umovanja spojila z metodiko izkustvenega matematično-fizikalnega izsledovanja ter sta tako ustvarila tisto površno filozofijo izkustvenih ved. ki bistveno še danes živi kot »prirodoslovni nazor o svetu«. Bild je slovita »Encyclop6dle«, ki je ne-'la to filozofijo med množice evropskega izo-braženstva ob sklonu IS. veka. Na njen temelj je nasnoval svoje delo August Comte, o katerem sem spregovoril v drugem delu razprave.
Na Nemškem je začetek 19. veka doživel ogromno razsulo ponosite H e g e 1 o v e filozofske špeikuilacije. Tudi v miselni praznini, ki je temu dogodku sledila, je zakraljeval dvom, iz dvoma pa se je razpasel materializem. Karol Vogt, Biichner, Moleschott, Ludvig Feuerbach so ga oznanjali poslušnim množicam kot edino resnico, ki je vredno pribežališče človeškemu u-mu. Tvar — materija — je sama po sebi neposredno podana in umljiva naloga znanstvenemu izsledovanju: vse drugo je prazna spekulacija. Materialistično formulo, pripravljeno po Feuerbachu, je Karol Marx prenesel na področje zgodovine in sociologije, in je s tem ustvaril materialistični nazor o zgodovini ter podal pobudo za materialistično z g o d o p i s n o metodo.
V	vseh znanstvenih panogah prirodoslovnih in duhoslovnih je v tisti dobi zavladal že-stok odpor zoper vsako metafizično filozofijo in vzporedno tudi zoper religijo. Samo izkustvo, sama pozitivna dejstva naj veljajo. Zato se je smatrala filozofija prirode, tembolj še metafizika za romantično sanjarstvo, filozofija pri rodnega prava in etika, zasnovana na nravstveni ideji in ireliigij>i, za ničevne gradbe v zraku. Zgolj eksaktno prirodoslovje, zgolj pozitivno državno pravo, zgolj opisna etika se je priznavala. Metafizično umovanje se je obsojalo za izmišljotino ter jc samevalo v tesnih mejah vernega katoliškega kroga.
Kako zelo je mehanistično mišljenje vlada-
lo	tudi odlične duhove še v začetku druge polovice 19. veka, naj ponazorita sloveči imeni Du Bois Reymond in Helmholtz. V slavnoznanih govorih o »Mejah spoznanja narave« in o »Sedmih ugankah sveta« je Du Bois Reymond pred berlinsko Akademijo označil vznik življenja iz nežive snovi za zgolj zapleten fizikalen problem. Enakih misli je bil Helmholtz: njemu fiziologija ni bila nauk o življenju, ampak zgolj nauk o finih električnih, optičnih, akustičnih in podobnih aparatih. — In vendar sta še Du Bois Reymond dn Helmholtz odklanjala grobi materializem, kakor so ga učili Feuerbach, Biiclmer, Vogt in Moleschott, ki so najbolj pusti mehanizem napihovali v vesoljski nazor in so tudi v človeški misli gledali samo fosforisciranje možganov.
Toda Damin je bil z naukom o naravnem plemenskem izboru, po katerem naj bi se bile lazvile vse organske vrste na ta način, da je v medsebojnem boju za obstanek vselej preživelo, kar je bilo sposobnejše in krepkejše 'tako prevzel duhove tedanje dobe. da je starajoči se materializem od tod zajel nove življenske sile in podailjšal dobo svojega kraljevanja za nekaj desetletij.
Tudi materializem, ki ga Marx, Engels in tovariši uporabljajo v sociologiji, ni stare grobe vrste. Kautsky v spisu: Etika in materialistično umevanje zgodovine (Ftliik u. material, descliichtsauffassung 79) priznava, da mate-
rializem ni pravo ime za socialdemokratsko na-ziranje, bolj točno da bi bilo ime dialektični monizem. Toda, pravi, treba ostati pri besedi materializem. Zakaj? Zato ker izza časa, odkar je zavladalo krščanstvo, je materializem bojna filozofija zoper vodilne oblasti, kar bi se z besedo monizem zabrisalo.
Na Francoskem je ob istem času sijajno zastopal in razširjal pozitivizem Comteov najodličnejši učenec E m i 1 L i 11 r e ter mu pomogel do veljave med učenjaki, politiki, v šolstvu in umetnosti. Francosko miselnost tiste dobe je dobro označil mnogo znani Zola, ko je zapisal v knjigi o Eksperimentalnem romanu (Le roman experimental LParis 1880J 52):	»Metafizični
človek je mrtev, človek-filozof pa nas postavlja na čisto nova ila«. Naturalizem je človeku brez lastne volje in brez pridržka izročal zakonom žive in nežive tvari. Cim strožje se je naturalistični umetnik izogibal vsega, kar bi javljalo duha in njegove sile, tembolj zanesljivo je mislil, da je zaiel resničnost.
Taka je bila tista dolga doba 19. veka, ko so sociologija in večina njej pridruženih ved preživljale mladostno dobo obstanka. Bil je čas neprijazen vsem duhovnim . stremljenjem, sovražen veri in cerkvi. Duhovne vrednote niso našle umevanja niti priznanja.
In vendar je že leta 189.1 Nemec Hermann Bahr mogel pisati zlasti vsled pojavov v francoski umetnosti o »Premagovanju naturalizma«. Resnično, ne le v umetnosti, ampak tudi v drugih panogah kulturnega življenja so se množila in krepila dejstva, ki so neoporečno pričala za okret izobraženega človeštva proti kraljestvu duha. Tega okreta so se naglo in obilno udeležile tudi sociologija in vse vede, ki jej služijo ali jo dopolnjujejo.
Debele knjige kulturne zgodovine bi se morale napisati in so deloma že napisane, ki bi pripovedovale, kako je ta duhovni prevrat prišel in kako se je vršil.
V	obsegu kratke razprave je mogoče kvečjemu naznačiti nekatere iz celokupne slike krepko se odražujoče momente, ki so v tem o-gromnem kulturnem pokretu neposredno izhajali iz delavnice socioloških ved ali pa so nanje določno vplivali.
Pred vsem je bilo pomlajeno delo katoličanov v 19. veku, ki je sicer polagoma, vendar trajno in izrazito prekvašalo starajočo se materialistično kulturo, dedovano iz 18. veka. Na Francoskem so katoličani s prvovrstnimi močim posegali v sociologijo in politiko, v zgodovinske in prirodne vede. Demokratsko - politično in religiozno - apologetično delo Lamennaisa, Montalemberta, Lacordairea je sprožilo katoliško duhovno - socialno prerodilo delo, ki se ni več pretrgalo do danes. V hierarhiji se je po duhu, svetosti in odločnosti odlikoval orleanski škof Dupanloup, v katerem so sredi veka gledali francoski katoličani svojega voditelja.
V	e d a m so dali katoličani najodličnejše delavce; naj imenujem le nekatere starejše: zgo-
dovinarja Ozanama in Lenormanta, matematike in prirodoslovce: Cauchyja, Leverriera, Ampe-rea, Pasteura — sama imena, ki značijo prave mejnike v zgodovini znanosti. Najsijajnejše pa so se izkazovali francoski katoličani v misijon-stvu in dobrodelnosti; naj navedem le dve ime-, ni, ki ostaneta večni v zgodovini dejanske ljubezni do bližnjega: p. Damien Deveuster, apostol bolnikov gobavcev, in msgr. Lavigerie, veliki apostol afriških sužnjev in boritelj. zoper su-ženstvo.
Na Nemškem se ikatolišlki prerod naslanja na ime velikega Jožefa Gorresa, ki je bil mnogo let profesor zgodovine v Monakovem, kjer je vzgojil krog znanstvenikov, socialnih in političnih delavcev. Leta 1838 so si zasnovali glasilo: Historično politične liste, ki so bili skozi pol velka ognjišče katoliške misli in akciie na Nemškem ter so se vzdržali do danes, dasi ne prevladujejo več toliko s svojim vplivom. Iz tega zametka se je razrastlo mnogovejnato in bogato delo nemških katoličanov. V politični in socialni akciji so bili sposobnejši od Francozov; imeli so dobre voditelje:	škofa	Kettelerja,
Windhorsta, Petra Reichenspergerja, Mallin-ckrodta. »Ljudsko društvo za nemške katoličane« in druge socialno politične ustanove s središčem v Miinchen - Gladbachu so postale vzori za vse katoliške organizacije na svetu.
Novodobni kapitalizem v zvezi z liberalizmom je bil pokopal srednjeveško krščansko kulturo — socialno, umetniško in znanstveno
—	pod globoke plasti zaničevanja in predsodkov. V ta grob je bila s tedanjo kulturo vred padla tudi katoliška vera, ki je bila njena mati. Koman tika, ki je šla v prvi polovici 19. veka kakor pomlad skozi vse evropske narode, je obrnila njih oči v srednji vek, in strmečim pogledom so se pojavljale umetniške vrednote, za njimi socialne in politične, končno znanstvene, ki očitno dosegajo in neredkokdaj presegajo sorodne vrednote današnjih dni. Vsemogočni liberalizem, ki v svoji kratkovidnosti ni hotel pogledati preko par stoletij nazaj, je moral v mnogih področjih kulture prepustiti prvenstvo čisto drugačnemu duhu in njegovim tvorbam iz davnih časov, katere je hotel vreči v večno pozabo. Kakor je pa rastlo čislanje srednjeveške kulture, tako je vzporedno rastel u-gled in vpliv katoliške vere in cerkve, ki sta njo ustvarili.
Tudi pravični znanstveniki iz pozitivistične ali materialstične šole, ki so najdeno resnico nepristransko prikazali, so mnogo prispevali k upostavitvi resnice nad liberalne laži. Najvišji nasip laži in predsodkov, ki so ovirali prost razgled v krščansko dobo srednjega veka, v vrline njenega socialnega in političnega ustroja, so bile nagrmadile reformacija 10. veka in obe veliki revoluciji: na Angleškem v 17., na Francoskem v 18. veku. Zato imajo neprecenljive zasluge tisti zgodovinarji, ki so te nasipe z znanstvenim izsledovanjem porušili ter odprli resnici prosto pot. Legendo o nemški reforma-
ciji je zrušil katoliški duhovnik in zgodovinar Ivan Jan s sen z delom: Zgodovina nemškega naroda izza konca srednjega veka (zv. 1-VIII); brezmejne čestilce francoske revolucije je streznil Comteov učenec H i p p o 1 y t T a i n e z delom o Početkih sočasne Francije (2.e partie: Le Revolution. 1-111). Popolnoma je odtrgala revolucija angleški narod od katoliške preteklosti ter mu zastrla pogled vanjo. Bil je pisatelj in pesnik C ar ly 1, ki je z ostro kritiko sočasnih razmer in s sijajnimi slikami iz junaške davnine rojakom obnovil zinisel za njih veliki srednji vek. Pri tem delu mu je neumorno pomagal prijatelj John Ruski n, zgodovinar umetnosti. Pijonirsko delo teh protestantov so izpopolnili veliki konvertiti h katolicizmu, zlasti najodličnejši med njimi, kardinal New-man. Tako se je evropskim narodom zopet razbistril in razširil pogled, da so zaznavali pozabljene duhovne in socialne vrednote in celo gospodarske oblike, ki so ležale onstran ozkih mej novodobnega liberalizma, ki je tako tesno vezan v gospodarstvu s kapitalizmom, v filozofiji z materializmom.
Ne smemo še pozabiti docela spremenjenega lica še dveh drugih kulturnih področij, ki sta vplivali na preokret socialnih ved, to sta biologija in filozofija. — Ze večkrat smo v teku razprave videli, kako je biologija naravnost do jedra prešinjala sociologijo, zlasti z darvvini-stično teorijo. Odlični sociologi so uporabljali za obravnavo svoje vede nekako biološko metodo in biološki sistem, n. pr. Schaffle v velikem delu Bau und Leben des sozialen Korpers. Naravno je torej, da je pomenila osvoboditev biologije izpod danvinističnega jarma obenem tudi veliko svobodo za sociologijo. Ta osvoboditev se je v učenih krogih popolnoma izvedla: biologija je danes prosta darvvinizma. Pri tem osvobodilnem delu so zopet sodelovali vsi kulturni narodi: Angleži (Romanes), Francozi, zlasti pa Nemci. Ernst v. Baer, Albert Wigand. v zadnjih desetletjih Oskar Hertvvig, Johann Reinke, Hans Driesch so vodilna imena v biologiji, ki se strinjajo v zametanju danvin-istič-nega mehanizma ter soglasno sprejemajo organizem imamentne vodilne sile razvoja:	to	jo
namestil mehanizma zopet teleologija. In tisti od njih, ki so dosledni misleci (Baer, Reinke, Driesch), razumejo, da jim kaže ta resnica njihove strokovne vede neizbežno pot k osebnemu nadsvetnemu Bogu.
Velik prevrat se je izza Comteovih in Marxovih časov izvršil v filozofiji. Vsi zgodovinarji soglašajo, da je materializem, ki je bil pred sto leti vsevlasten — danes mrtev. Zato Paul Gohre (Drei Monate als Fabrikarbeiter), še odločneje pa Ad. Harnack očitajo socialdemokratskim teoretikom, da so znanstveno zaostali, ker še snujejo svoj vesoljski nazor življenja na materializmu. Teinu očitku moderne filozofije je odgovoril že Fngels (Feuerbach 19), češ, da je način, kako hoče kantovski monizem premagati materializem, sama hinavščina: s šib-
kimi znanstvenimi sredstvi gre zčper materializem, za hrbtom ga pa sramežljivo spet sprejema. V teh besedah je veliko resnice. Razne struje moderne filozofije so složne v zainetanju materializma kot spoznavnega počela in vesoljske ideje, a vendar krožijo v sponah monizma, ki se večinoma ne dviga nad biologistično razi-110. V teh pogojih se ne morejo polno uveljaviti ideje človeške samosvoje osebe, svobode volje, odgovorne dejavnosti, nadsvetnih etičnih čilijev. Brez teh idealov pa človek, stoječ v trdnem boju življenja, nikdar ne bo premagal materializma, ki daje življenje ne samo socialni demokraciji, ampak tudi — kapitalizmu.
Ne da bi popolnoma zanikal zasluge moderne filozofije, ki je Kantove smeri, v boju zoper materializem, moramo vendar poudariti, da je imela večjo zaslugo novopoživljena krščanska filozofija, ki so jo jeli gojiti vsi kulturni narodi. Ta filozofija je dala miselno osnovo krščanski sociologiji in krščanski socialni akciji, ki se je morala odkraja sicer omejevati na privatno iniciativo, ker so bile države v o-blasti liberalizma. Vendar je vpliv te filozofije že segel tudi v zakonodajo in upravo zlasti v Nemčiji, Belgiji, in raste povsod tam, kjer se katoličani politično in socialno udejstvujejo.
—	Da niso brez pomena tudi idealne filozofske smeri, ki se goje zunaj strogo krščanske šole, kaže dejstvo, da je eden najpomembnejših nemških krščanskih socialistov. — Maks Scheller, izšel iz Husserlove šole.
Tako se je v moderni miselnosti pripravil preobrat od naturalizma k idealizmu. Na tako pripravljenih tleh sta se mogli najti za skupno uspešno delo dolgo odtujeni sociologija in krščanska vera. O tem še v zadnjem odstavku razprave.
NAČELO U P0LITIC1.
DR. ST. BRAJŠA.
Edino načela dajejo poilitilki pravost. Dr. A. Mahnič.
BEZ sumnje sc Evropa nalazi danas u po-litičkoj trzavici. To nam je najočitije pokazala genovska konferenca. Predisjednilk jugoslavenskog novinarskog udruženja u Beogradu Dušan Nikolajevič, veli, da je genovska konferenca pokazala, da ue Evropa nalazi ne Samo u krizi, več da je več u dekadanci (Vtisi z genovske konference. Slovenec 14. maja 1922. br. 110.). Svatko, koji se zanima za javni život, Pitat če, kako to, da sc evropski politički život nalazi u krizi, da, kalko to, da ta Ikriza pokazuje oči te znakovc ddkadanse. Na 'to pitanje ne če nam biti teško odgovoriti, ako promotrimo malo dubije sile, koje giblju evropskom politikom. K<>-je su te sile ili još foplje: koja je ta sila, koja Pokreče evropskom politikom? Egoizam! Duh egoizma vladao je i genovskom konfcrencijoni. Zapadne velevlasiti litjole su da materijalno iskoriste Rusiju, a i ostale manje evropske drža-
ve, koje su o njima ovisne. A egoizam jest bez-načelan, egoizam ne trpi načela, egoizam lovi u mutnom. Evropska politika jest egoistična, a zato beznačelna. Zato i priihvačam tu priliku da razjasnim, kako prava politika mora biti načelna, i to načelna u smislu, da se drži pravih, istinitih načela, jer bi mi tko mogao reči, da je-i egoizam načelo.
Da, i egoizam jest načelo, ali krivo, nemoralno načelo. Egoizam nije i ne može biti načelo. Načelo jest misao vodilica u javnom i privat-nom životu, a jasno je, da egoizam ne može biti takva misao vodilica.
A da li politika mora uopče biti načeilna? Moderni političari zabacili su svako načelo, koje bi ih vezalo u političkom djelovanju. Politika
—	vele, oni — nije nista drugo nego spretno iz-rabljivanje političke situacije. Kao što vješt tr-govac mora znati izrabiti konjunkturu, t. j. stjecaj ugodnih prilika, tako mora i, političar, ako hoče da računa na uspjeh, okretno isko-ristiti politički momenat. A načela? A moral? Moderna politika jest politika uspjeha. A politika uspjelia se ne obazire na moral. Glavno je, da se postigne stanoviti uspjeh. Prosudju-juči djelovanje zastupnika političara pair excel-lence — moraš istražiti, da Li je njegovo djelovanje postiglo stanoviti uspjeh, a nipošto izpita-ti kakvim je siredstvima dašao do tog uspjeha. I talko moderna politika pliva sasvim u vodama najčistijeg makijaveLizma.
Nikola Machiavelli (1469—1527) je u svojoj knjiži »U principe« (prvi put tiskana godine 1532.) sasvim podredio vjeru i moral držav-nom interesu. Knez ne treba da se obazire na vjerske i moralne norme, ako to zahtjeva njegov interes. Machiavelliu je država sama sebi svrhom. Stoga može država upotrebljavati sva siedstva, bilo dobra bilo zla, samo ako služe državnom interesu. Istinu je, da je krijepost sama na sebi nad opačinom, aLi buduči da su ljudi večinoma opaki, ne može ni knez biti uvijek krijepostan. Da, opačina može biti tu i tamo u državnom interesu, može biti u skladu sa svrhom države. Laž, prevara, izdaja, čak i umorstvo je knezu u danim momentima do-/voljeno. Tako je Machiavelli sasvim odijelio politiku od vjere i morala, ili da govorim modemom terminologijom, emancipirao jc politiku od vjerskih i moralnih spona.
1 moderna politika ie potpuno prihvatila Machiavellijeve nauke samo u drugoj formi. Moderni političar se naime postavlja na sasvim komodno stanovište, te luči javni moral od pri-vatnoga. U privatnom životu te vežu vjerske i moralne norme, no u javnom životu kao političara vodi te samo misao, da bi je taj ili onaj tvoj čin svrsishodan ili ne, da li češ na ovaj ili na onaj način postiči stanoviti uspjeh ili ne. Ako misliš, da če ti koristiti, možcš protivniku lagati, možcš ga prevaliti, uopče možcš prema njemu upotrebiti sva sredstva, bila dobra ili zla, samo ako znaš, da češ na taj način doči do zaželjenog cilja. Svetost i uzvišenost cilja po-
svečuje sredstva. Tako modernu politiku vodi goli i isključivi princip utilitarizma, odvratna sebičnost, egoizam bez obzira na Božji i naravni zakon. I na genovskoj konferenci izbila je na javu ta značajka današnje evropske poiitike. Naglasivala su se sveta i uzvišena načela ljubavi, sloge, solidarnosti svili naroda i država, a za kulisama se vodila borba za — petrolej.' 1 to svjedoči, kako današnja Evropa uza svoje svoje fraze o idealima i idealizmu leži duboko u materijalizmu. S prezirom se sječa modemi čovjek na devetnaesto stolječe, u kojemu je vladao Biichnerov »Kraft uncl Stoff«, najtipičniji izraz materijalizma one dobe, a nije si sviiestan, jadan, da mu je inaterijali-zam obuzeo i dušu i tijelo, ne zna, da je moderna politika, politika materijalizma.
Sto mislimo mi o toj politici? »Po krščanskih pojmih se mora poliitilka pravtako kot vsa-katera druga človekova delavnost pokoriti nravstvenim zakonom. Kar se ne sme v privatnem življenju, ni dovoljeno tudi v javnem. Tudi v politiki je laž laž, tatvina tatvina, rop rop. Namen nikjer ne posvečuje sredstev — tudi v politiki ne, naj bi šlo še za tako važne, občečloveške koristi.« Dr. Mahnič. Več luči! str. 88.). To je naše stanovište! Nema javnog : pri-vatnog morala. Moral je jedan jedini, a taj vri-jedi i za javni i privatni život. Moral uredjuje sve odnošaje ljudi, bili ti odnošaji javni ili privatni. Laž je zabranjena ne zato, što ju je izre-kao čovjeJ< u privatnoin životu, več zato, što se laž sama po sebi — secundum se — po svojoj naravi, i radi toga svagdje i uv-ijgk, protivi naravi čovječjoj. Da, čovjeka veže moralni zakon u svakom položaju,, bio gospodar ili sluga, bio vladar ili obični državdjanin u privatnom i javnom, poliitičkom životu. I politika kao čovječje djelovanje mora se pokoriti naravnom zakonu, koji spoznajemo naravnim svjetlom razuma, kao i nadnaravnom zakonu, koji nam je objavljen. Djelovanje političara moramo dakle prosudjivati ne po uspjehu, več po tomu, da '!i je u skladu sa naravnim odnosno nadnaravnim zakonom. Političaru morajo biti uvijek pred očima uzvišena moralna načela i prema tim načetima mora udesiti svoje političko djelovanje. Trenutačni uspjeh, politička koncesija, ne smije ga zavesti u napast, da učini ne-što, što savjest osudjuje. Danas je sve politika. Nema inštitucije, nema pitanja, koje ne bi bilo u sveži sa politikom. Zato je od velike važnosti, kojim je duhom ta politika zadojena. Moderni političari su politiku »materializirali«. Mi ju moramo »oduhoviti«, moramo nastojati, da i u politici prevlada duh nad materijom, načelo nad trenutačnom, materijalnom koristi. Naj-spretnija i najbolja politika jest politika poštenja. Krivo bi nas tko shvatio, kad bi mislio, da političar, kakvoga si mi zamišljamo, mora biti naivan, ne! Ta i krščanski moral poznaje raz-boriitost, pa se lavni trudbenik ne treba in naj-manje bojati, da če njegovo političko djelovanje ostati bez uspjeha. Put načela je doduše
uzak i težak, ali pobjeda načela je sigurna. Načelo jest istina, a Istina jest Bog, pa kao što vjerujemo u Boga, tako moramo vjerovati i u pobjedu načela, kojima je izvor u Bogu. »Res da je politika brez načel lažja in prijetnejša. Politik brez načel je leliko vsem prijazen, vsem prijatelj, vsem vse obeta, ziblje se vedno med pokloni in kompromisi, prehaja od uspeha do uspeha ... Toda politika brez načel je ženska, nečastna in pogubna politika, ter pospešuje v ljudstvu ie duševni nihilizem.« (Dr. Mahnič. O. c. str. 94.). To je takozvana »neutralna politika«. Takva se politika ne drži stalnih, jasnih načela, jer ne če da se zamjeri ni na lijevo ni na desno. Hoče da spaja istinu sa neistinoin, svjetlo sa tamom. Ona dovadja do absurda, do dušev-nog nihilizma. Demoralizuje narod, jer hoče da ga uvjeri, da je istina i neistina jedno te isto, da se istina dade složiiti sa neiistinom. 1 akva politika ubija energije, jer im ne da, da se potpuno raz-viju. Covječji je duh naiine stvoren za istinu, pa je razumljivo, da se ne može zagrijati za politiku, koja ne odgovara njegovoj naravi, koja nije logična, dosljedna, istinita. Za to odbija i ovoga i onoga, koji bi rado posvetio svoje sile politič-kom djelovanju, ali se nikalko ne može oduše-viti za politički akrobatizam. Ne, političko polje nije »neutrailno« polje, političko polje je etično polije. Nijedno čovječje djelovanje nije moralno indiferentno, več je ili dobro ili zlo. Zato mora
i	u politici vladati načelo, etično načelo.
No i mi, koji smo uvjereni, da ima mjesta u politici i ideralizmu, i mi se često nekako bojimo za uspjeh. Poinalo i nesvijesno polažemo sve to veču važnost na političku taktiku, nego li na sama načela, koja nas vode. Postajemo malo-dušni! Kao da je iskvarenost ljudska jača nego
li	moč i utjecaj naših načela! Treba nam Pavlove vjere, kojemu je naše načelo božja moč, virtus enim Dei est (Rim. 1. 16.). Ne dajmo se zavarati trenutačnim uspjesima drugih, koji dolaze do cilja ne slušajuči glas sa-vjesti, koji osudjuje njihova sredstva! Momen-tano če možda trpjeti naša popularnost, ali narod če več jednom uvidjeti, da smo htjeli iz borbe iznijeti našu zastavu čistil i neokaljanu.
S druge Strane moramo ekonomskom momentu dodijeliti mjesto, koje mu ide. Po marksizmu je temelj društvenoga reda produkcija i izmjena produkata. Sve socijalne i političke polnjene imadu svoj zadnji uzrok ne u glavama ljudskim, več u promjeni načina produkcije i izmjene dobara. Ključ za razmnijevanje socijal-nili i političkih preokreta imademo tražiti ne u filozofiji, več u nacijonalnoj ekonomiji. Sva naša ideologija nije nista drugo, nego »Ueber-bau« današnjih ekonomskih prilika. S promjo-nom ekonomskih prilika mijenja se i ta ideologija. Ne ču opširnije razlagati, kako je to nia-tcrijalističko shvačanje povjesti neopravdano. Povjest nam sama dokazuje, da nijesu ekonomske prilike jedini uzrok raznim promjenaina u životu naroda (uzinimo n. pr. postanak krščanstva, križarske vojne, reformaciju itd.) Zato
bi bilo sasvim pogrješno, kad bismo polagali pretežnu važnost na ekonomski momenat u na-rodnom životu. Zalibože igra glavnu ulogu u današnjem političkom životu Evrope bas eko-nomslki momenat. 1 Nitti u svoioj knjiži »L’Eu-ropa senza pace« nalazi spas Evrope odnosno povratak k miru u povratku k ekonomskoj solidarnosti, koja je vladala pri je rata. No to je za-bluda. Lijepo mu odgovara nepoznati pisac u Civilta Cattolica, svezak 1720 od 18 febrara o. g., u raspravi »L’Europa senza pace«: »Ora questo spirito di solidarieta, celebrato dalFon. Nitti, non era che una parvenza di solidarieta, u n a g i u s t a - p o s i z i o n e d’i n t e r e s s i, un paravento dietro al anale scriccliiolava len-tamente e si sfondava il castello deH’equilibrio enropeo. Ouella solidarieta era una caduca e zoppicante unione di interessi. ossia d’egoismi cozzanti, ma non di anime anelanti allla pace.« Drugim riječima; ona predratna ekonomska solidarnost bila je prikriti egoizam, koji je čekao na prvu priliku, da dade oduška svojoj strasti. No i sam Nitit uvidja, da treba zači dublje. »Cio che e necessario e mutar jo stato d’animo di guerra (»L’Europa senza pace« str. 230.). Da, treba promjeniti dnšu, treba novih duša, da izliječe bolesnu Evropu. Najdublji uzrok toj po-litičkoj krizi, koja trese Evropom, jest amora-Iizam onih, koji vladaju Evropom. Žar nije amo-raBizam, kad Clemenceau svojim poznatim cinizmom veli, da su medjunarodni ugovori »sistemi« za nastavljanje rata? Zar nije amoralno kad kapitalističke države umjetnim načinom dižu vrijednost svojih valuta? Rat s topovima je svršio, no započeo je rat nekrvni, ekonomski, u kojemu imperijalističke države hoče da ekonomski isišu manje državice, o njima ekom-ski ovisne. Promjenilo se daklo samo oružje, ali rat je ostao. Obnovit Evrope moramo dakle tražiti ne u ekonomskoj kalkulaciji, več u obnovi njezine savjesti. Promjeniti valja duševno stanje Evrope, kako veli Nitti, samo, što on ne če da ide do korijena problema, ne če da kaže bolesnoj Evropi svit istimi. Problem evropskog mira jest moralni problem; Evropa neka ispita svoju savjest, pa če uvid jeti, zašto nije do sada našla svoj mir i kako če ga naoi. U Genovi je inorala Evropa žalosno iskusiti, kako ju njezina dosadanja načela vode u propast, kako mora s temelja promjeniti svoj »moral«, ako hoče da se konsolidira. Klaudije Treves ozbiljno konstatira n socijalističkoj reviji »Critica Sociale«, str. I4f>. br. 10 o. g. (n članku pod karakterističkim
naslovom »Einis e poi?): »Chi aspettava
nn principio di ordine e di autorita por la rico-stituzione delPEuropa e per il consolidarsi della Pace, deve partire da Genova con la dlsperazio-ne in cuore.« Naglasujc nadalje: »la conclusione Politlca fn nulla c reconomica fn zero.« Naravno on traži uzrok tom žalosnom rezultatu u bnržoazijskom duhu, a spas Evrope u socijaliz-niu. Zalostan je taj faoit genovske konference •ili barent je to dobro, da ie Evropa došla do uvjerenja, da tako ne može dalje.
Krščansko načelo! Eto lijeka! Jedino pra-vednost i ljubav :krščnska mogu dovesti narode i države do one solidarnosti, koja je uvjet trajnoga mira. No ta (krščanska načela valja uvesti u javni život, odakle ih je protjerala kriva misao, da ima krščansko načelo vrijediti samo u privatnem životu. Politika mora postati n a-č e 1 n o m, mora se ravnati po stalnim nepro-mjenljivim, vječnim krščanskim načelima. Naravno to načelo mora i u politici proči preko Kalvarije do pobjede, do uskrsnuča. Pobjeda je krščanskog načela i u politici sigurna! Virtus enim Dei est!
ZA NAŠE DRUŠTVO.
NEKAJ O IGRANJU.
Naučitev uloge.
Kako se mora igralec naučiti svojo ulogo? Najprvo je treba prebrati celo igro natančno. To se zgodi pri bralni vaji, ki je neobhodno Dotrebna. Tu pa tam se zgodi, da celo veliki igralci izpikajo svoje vloge, kot kokoši zrnje iz peslka in prepuste ostalo svoji usodi, ker jih ne zanima. To ima potem svoje slabe posledice: t; svoje vloge ne pojmujejo prav ali celo ustvarjajo igri nasproten značaj. Če ne vedo. kaj drugi ljudje govore tudi tedaj, ko ti niso na odru, tedaj ne vedo. kdo so pravzaprav. V ti ali oni igri se zgodi pogosto, da drugi karak-terizirajo koga, ko tega ni zraven in če ta ne ve tega, vara samega sebe, ker ne pozna svoje vrednost in važnosti.
Strindberg pravi, da jc videl velikega umetnika, ki jc pokvaril najlepši prizor, ker ni vedel, zakaj gre v igri. Občinstvo, ki je videlo prejšnje prizore, je razumelo situacijo, ni na vedelo, kaj hoče ta igralec s svojo igro. Ta igralec ni namreč čital cele igre, ampak le svojo vlogo.
V	nekem gledališču sc je zgodil tale prizor.
Igralec: Čemu ne pride? Ali naj še dolgo čakam nanj?
Nek glas: Saj ne more priti; umrl jc že v prvem dejanju.
Igralec: Umrl? No, to nekaj drugega!
Dobč se igralci, ki so ljubljenci občinstva, ki igrajo svojo lastno osebo, ki je na ta ali oni način simpatična in ker je ravno ljubljenec, žrtvuje norosto svojo ulogo in stopi iz nje in sc ne briga za to, da spada njegova maska k ulogi in ne k njemu. To je nek način, ki vpliva nekai časa. Ta igralec ni podal značaja, ampak neka i drugega, kar pridobi litidi za hip.
Igralec, ki igra značaje, pa črta svojo osebo in sc pogrezne v ulogo s kostmi in kožo in postane oni človek, katerega igra. To so pravi igralci. Toda igralec, ki predstavlja značaji'. se da kaj hitro zapeljati in ustvariti tipe, ki jih rad spremeni v karikature. Značaj na je bistvo človeškega notranjega življenja: nje-
gova nagnjenja, strasti in slabosti. Če pa igralec, ki predstavlja značaje, posveti svojo pozornost samo nebistvenim vnanjostim ali skuša izraziti duševne posebnosti z močnimi vnanjimi sredstvi, tedaj ie blizu karikiranja: mesto da bi orisal značaj, ustvari spako.
Z značajem se zamenja pogosto tip ali original. Omeniti moramo, da se dobe tudi šibki,-notranje razdejani in muhasti značaji. Shakespeare slika značaje v najrazličnejših fazah. Njegovo nasprotje je Moliere, ki slika tipe. ki nimajo ne življenja ne krvi:	Skopuh,
lakomnih, sovražnik človeštva itd.
Poslušanje, nema igra.
Kdor ne govori in posluša tega, ki govori, nai tudi v resnici posluša. On ne sme izgledati tafko kot bi se dolgočasil,	četudi	je	slišal že
stokrat to, kar pravi drugi:	on	se	ne	sme vesti
kot bi bil nevoljen, da njegov soigralec še m končal in ne pride sam še vedno do besede.
Nekateri igralci zaprejo napol oči, in zdi se, kot da obnavljajo v duhu besede, ki imajo priti; prežvekujejo jih, da bi jih imeli pripravljene. Nekateri izrabijo to priložnost in štejejo gledalce. Nekateri začno med tem koketirati z občinstvom: z očmi. z roko ali z nogami'na-migavajo občinstvu, češ, »poglejte, kake neumnosti govori tale; toda počakaite. da iaz pridem na vrsto. Podvizaj	se,	ti,	zdaj pridem
jaz, potem boste slišali!«
Nekateri poizkušajo, da bi bili interesantni, napravijo prisluškujoč obraz, toda popolnoma napačno: bobnajo s prsti, premikajo ustnice, kot bi ponavljali vsako izgovorjeno besedo.
Kdor posluša, ne sme pasti iz uloge, ampak mora njegov obraz odsevati iziavc svojega soigralca; gledalec mora videti, kak utis so napraville te besede nanj. To zveni isicer čisto nreprosto in začetniško, toda zelo težko jc. kot je težik o-poslušati v kaki družbi z zanimanjem znano povest ali dogodbico.
*
V	obče je zapisano v drami, kdaj in kako jc treba, priti na oder in oditi z odra; pogosto pa je pesnik pozabil na ta del uprizoritve. Potem je naloga režiserja, da uredi to stvar. Ta-koi spočetka sc v eni sapi te stvari ne da urediti, to sc stori polagoma od skušnie do skušnje, kakor je ravno potreba. Ko sc je pa doseglo naiboliše, jc dobro, da sc pri tem ostane, da pridejo posamezne osebe skozi predpisana vrata in kc ne dogodijo komična srečanja.
Pogosto sc odigrajo veliki prizori spredaj, da jih ie lahko videti in slišati. Pojasnila in obračuni se izvršijo iz oči v oči: daljša pojasnila in razgovori je najboliše. da sc izvršijo ob mizii z dvema stoloma. Miza oba nasprotnika loči 'in združuje, pomaga k prostim in naravnim kiretnjam igralccv, ohrani mir, in služi rokam za oporo.
Stoli ne smejo biti prenizki, zakaj govorjenje jc lahko radi njih otežkc.četio. Da kdo lepo
sede in zopet lepo vstane, zato je treba pozornosti.
Da zbero vse igralce na koncu odra pred-no pade zastor na koncu igre, to je navada starih nemških veseloiger in znači beračenje za aplavz. Tudi to je treba odpraviti.
Manira.
Če je kak igralec našel neko gotovo odgovarjajoče izražanje za najnavadnejša čuv-i stva in je ž njim dosegel uspehe, je v nevarnosti, da poseže po teh sredstvih zdaj pa zdaj, deloma ker je to čisto komodno, deloma za to, ker doseže gotov uspeh. To pa je ravno manira.
Nekaj primerov:
Recimo, da igralec drži odprta usta, kar v neki veseloigri prav dobro pristoja; toda v večjem umotvoru to ni na mes<tu. Odprta usta z visečo brado, s tem izražajo komiki — bebca; komiki se s tem prilizujejo občinstvu; toda tudi ironija leži v tem, ki pravi: Jaz nisem tako neumen, kot je moj videz, morda si ti večji bebec. Pozneje so bila odprta usta reklama za aplavz. To ni bila samo manira, ampalk pomanjkanje finega čuta. Mimika iz burke ne spada v igrokaz ali tragedijo.
Kdo drug pobira nevidne dlakice s svojesra rokava: pri tem ima polzaprte oči; to lahko uporabi po enkrat na leto in ne ztniraj.
Pred nekaj leti je prišla, neka igralka na idejo, da je položila glavo na hrbet in štrlela z brado v zrak. To ie bilo novo in je spočetka vplivalo. Ko pa jc šla ta poza skozi vsa gledališča, so jo bili vsi siti, posebno, ker ni bila vedno utemeljena.
Tudi takozvana dvojna igra jc na glasu: toke trgajo robcc, med tem ko sc obraz smehlja.
Tudi glas lahko zaide v maniro. Igralec, ki zapazi, da ima lep glas, uprizarja z njim prave koncertne točke. Nekdo drugi, ki jc s zamolklim glasom iz groba dosegeil svoj uspeli, se poslužuje tega, tudi kadar ni treba. Nekateri se smejejo brez zmisla ali pa sc ves čas zagonetno smehljajo.
Vsaka neutemeljena uporaba efektnih sredstev jc manira: nesmiselne pavze, napačen odhod z odra, gibi rok, flirt z občinstvom, jok brez vzroka.
Zrniscl bolesti Iti trpljenja.
Ni vse eno, kako prenašamo trpljenje; oni ne spozna zrniscl trpljenja in ne vidi dobička, ki mu ga donaša isito. ako vidi v trpljenju le zlo. Zatnorc li opravičiti bolest neizpolnjene življenjske dolžnosti, neizrabljene zmožnosti? Ztnisel trpljcnia ie v tesni zvezi z razvijajočo sc krpposttjo. Pomanjkanje jc utež. ki kaže in meri zmožnosti: ono ne ustvarja krepositi. pa^ pa jih razvija. Kdor trpi. pridobi mnogo: niego-va volia sc utrjuic k dobremu, k moči. ono mti povzdigne dušo: »Ta trpi.« pomemi toliko, kakor »začel se ie utrjevati in razvrati v čednosti in krepositi. zbira moči za višja dela v spoznanju, ljubezni in veri!«
SATIRA.
m
$ ®
.Kako je to mogoče, da v Haagu ni več šampanca ?“
„Eh, vsega smo poskrili, da nam ne zmanjka pri bodoči konferenci “
MIROVNA KONFERENCA.
HOTEL pri ANGELJU MIRU in SPRAVE	
Via Paštašuta - V GENOVI -	Telefon šr. 1
JEDILNI LIST	
Juha		L	
Svinjska pečenka . . .	M 	-
Teletina 		» 	
Perutnina		n 	-
Divjina		» 	-
Ribe		» 		—	
Sir		» 	
Gnjat		» 	 		
Močnata jed		n —	—
Kompot 		n 	
Šampanjec		n 		
Šeri		„ 	..
Malaga		M 			
Konjak		» -	—*
Itd. Itd. J. Profit,	restavrater.
Velepomembna nota, pri kateri so bili zastopniki vseli držav na genevski konferenci glede vseli točk edini. S to noto je bil storjen prvi korak do zopetnega zbližanja narodov in do vzpostavitve Evrope. Živijo!
KAJ JE IRONIJA?
Ko je kraljica Hellena govorila v palači Leiler. civilnega komisarijata z našimi poslanci srbohrvatsko, je množica pred palačo na trgu UiMta pela:
Ne 11 a patria dePRosettti no se parila clie (Titalian!
IZGUBLJENO — ZOPET NAJDENO.
Kakor smo izvedeli iz popolnoma zanesljivega vira, se je naša ljuba Jadranka po dolgih boldnjah zopet odločila, da se poprime svojega pravega poklica — gospodinjstva. Ona pravi, »da si prjvibuje že rolkave ...« Vselkakor razveseljiv pojav. In če tudi se bo spočetka marsikdo »prijel za nos,« kar n<i čuda, če gospodinja toliko časa ne drži za kukalnico, vendar upamo, da bo njena kuharska umetnost v dogledni dobi zopet na tiistem višku, da bomo lahko z nezavezanimi nosovi romali po svetu.
PROLETARSKA UMETNOST.
Mehika lirika ('torej) ni polje današnjega proletarskega pesnika. On bo pisal predvsem to, kar bo neposredno doživeli in občutil v svoji notranjosti, ki je odsev njegovega zunanjega življenja, njegovega deila, njegovega boja za obstanek. In naši delavci globoko doživljajo, globdko občutijo... Toda kako naj to izrazijo? — Včasih so bile za to predpisane določene stalne obiliike. Toda danes je občutje preveliko, da bi se ga moglo ukloniti v nje. Današnje duševno življenje zahteva prostih oblik izražanja, oblik ki so najbolj primerne proletarskemu občutju. In oblika pride sama od sebe. Največja napaka naših proletarskih pesnikov je, da hočejo spraviti svoia čustva in isvoje misli v verze in rime. Moderna umetnost je že zdavnaj z njimi obračunala in danes delo le izgublja na izrazitosti in lepoti, ako se ^a veže v tli p. Predvsem pa ne smerno pozabiti, d" tudi najbolj gladki verzi in najlepše rime niiso še umetnina. Bhvtvo te leži v ideji, podari v lepoti vsebine in oblike. Danes ne velja to le za proletarsko, ampak za vso umetnost. (Delo, štev. 123—1922.)
Prvič: ali je pesem pesem ali pa ni pesem, in če je pesem, mora nositi znake pesmi. Vsi tisti, ki so zavirgli obliko v starem pomenu besede, so postavili na to mesto novo obliko, zakaj bistvo umetnine leži v ideji, podani v lepoti vsebine in oblike, če smo z enim teoretičnim stavkom vzeli ritem in rimo, kaj smo postavili na tisto mesto. Nič, ker 'teoretično se ne da postaviti nič drugega kot to, ker smo že imeli. Talko tudi teorija ne bo (rodila proletarske umetnosti, kot Mahnič ni mogel povzročiti izrazite katoliške literature. Manjka velike osebnosti, ki bo plod razmer, naše dobe. Ta bo ustvarila novo pesem in novo obliko — potem bomo teoriziiralL Kar se da storiti, je samo, da se nudi prilika, da se ta ali oni morebitni talent, ki bi sicer ostal zakopan, vzbudi. Tudi to je veliko in hvalevredno delo. — Metati pa tudi ne sinemo vse pesnike kar vprek v takozvani buržujski koš. Ali niso vsi veliki ruski pesniki in pisatelji od Puškina sem pripravljali pot ruski revoluciji? Saj drugače ni mogoče, če je kdo res — pesnik, ako tudi ni organiziran.
UGANKE.
1. Dva križa.
(Domen.)
	4	i.	u.
	A	A	A A A A
	A	A	A A C C
A	C C	C	C C C Č E E E 1 I I
E	E I	I	IKK J J N N N N 0
N	N R	R	RRŠ OPPRRRR
	Š	T	T S S S
	T	V	V S T T
	V obeh križih počez in navzdol iste besede-		
Za ključ:		1. 1. cvetlica, 2. ptič pevec, 3. ste-	
vilka. II.		1. čednost, 2. kamen, 3. besedna figura.	
			2. Lestva.
			(A. Šonc.)
	a		Soglasnik
a	a	a	Krojaška reč
	a		Soglasnik
e	č	č	Zaimek
	d		Samoglasnik
d	e	e	Ime
	e		Samoglasnik
i	i	i	Reka
	i		Samoglasnik
j	k	1	Družinski ud
	m		Soglasnik
m	n	n	Svetopisemska oseba
	n		Soglasnik
0	0	s	Svetopisemska oseba
	t		Soglasnik
	Od	zgoraj navzdol čitaš bodrilne besede.	
			3. Kriptogram.
Pol u K s
Ribe
Devica
Dolfm
• A
Bik
Rešitev ugank za dvojno nagrado.
1. Zemljepisni kvadrat.
N	e	m	č	i	j	a
T	e	m	n	i	c	a
L	0	-k	a	v	e	c
G	a	b	r	i	j	e
B	i	1	j	a	n	a
P	0	d	b	r	d	0
K	a	r	P	a	t	i
2.	SKRITE BESEDE.
Sto, ost, cev, ilo, alt, len, nič, ana. mir, ime sel, eva, las — Socialna misel.
3.	KAJ JE TO?
Ura.
Ključ v številu malih zvezdic.
Kdor pošlje vse tri uganke pravilo rešene do 20. junija in bo izžreban, dobi v dar knjigo:: Francc Bevk: Faraon.
4.	REBUS.
Dobra misel je pol zdravja.
Prav so rešili: Farni Živec, Dutovlje-Sko-po; Pavletič Ivan, Dol. Vrtojba; Vladko Šonc, Kopriva; Zofka Brel:h, Podmelec; Podgornik Franc, Gojače; Prvanje Ema, Št. Viška gora; Miklavčič Oskar, Sedlo; Rajko Vogrič, Ajdovščina; Mici Lapajne, Idrija; Pavla Ličar, Dutovlje; Murovec Stanlko, Podmelec; Ivanka Piemru, Št. Vid pri Vipavi; Jelica Čokova, Ka~ tinara; Irma Čok, Katinara; Fr. Premrl, Vrhpolje; Marija Geržina, Podstenje; Jakob Novak, Plave; Franc Peternelj, Cerkno; Neznanec, Idrija; Franc Boj, Lig; Alojz Čehovin, Branica; Marica in Gozdana Žvokelj, Branica; Marjeta Žvanut, Kazlje; Karol Žerjal, Trst: Ljub:ca Pangerc, Dolina pri Trstu; Lojzka Vodopivec, Dolina; Mira Jerebova, Dolina; Mirko Gorkič, Bol. Vrtojba; Emil Bizjak, Sežana; Hinko Gabrijan, Št. Vid pri V:pavi; Ana Mladič, Log pod Mangartom; Stanka Plesničar, Gorica; Jože Podobnik, Spodnja Idrija; Mimi Slokar, Otlica; Andrej Sattler, Grahovo; Ivan Makarov!č, Šturje; Alojzij Šonc, Tomaj; Lojzka Furlan, Sv. Anton pri Kopru; Jernej Lapanje, Ponikve; Andrej Kuštrin, Logaršče; Romeo Simšič, Gorica; Ivo Leban, Št. Vid pri Vipavi; Anka Kuzmin, Štandrež; Emil Košuta, Gorica; Miha Sedevčič, Trst; Marica Perin, Grahovo; Ivan Slokar, Šturje; Berginc Franc, Vrsno; Berginc Ivan, Vrsno; Avgust Ivančič, Trst; Boris Plesničar, Trst; Zdenka Plesničar, Trst; Franc Winkler, Trst; Darinka Plesničar, Trst; Franc Fazarine, Trst; Emilija Plesničar, Trst; Vekoslav Plesničar, Trst; Josip Hočevar, Trst; Ivan Ladič, Trst; Ivanka Brana, Trst; Čehovin Rudolf, Dol, Ajdovščina; Anton Reja, Sp. Idrija; Albert Petkovšek, Trst; Danilo Guštin, Opčine; Dekleva Stanko, Trst; Matevž in Ciril Bičič, Št. Viška gora; Danijel Kuzmin,
I TO IN ONO. |
1$$$$$$$$$$®$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$ Posebnosti velikih mož.
Mejo med pametjo in norostjo je včasih težko določiti. Poglejmo par slučajev. Slavni saški minister grof Briihl je imel tristo oblek, vsako po dvakrat, skupaj šeststo. Vsad dan se je najmanj dvakrat preoblekel in šele po več mesecih si ga videl zopet v isti oblelki. K vsaki obleki je imel posebno tobačnico, posebno palico, čevlje, rokavice in klobuk. Njegov pisar je imel celo zalogo natančno zabeleženo in vsako jutro je minister določil, kaj bo oblekel tisti dan. Tudi znani knez Kavnic je imel cel magaojn, preoblekel se je na dan najmanj dvanajstkrat. Francoski kralj Karol IX. je rad koval podkve; Ludovik XIII. je pa slikal in muziciral in je mislil, da je velik umetnik. Za umetnike so se imeli tudi drugi, a mislimo, da noben viladar ni pomagal kuharju v kuhinji, on pa je. Ludovik XV. se je posvetil vrtnarstvu in mizarstvu; rimski cesar Domitian se je zaprl v svoje sobe .in je po več ur muhe lovil. Čudak je bil tudi slavni francoski minister kardinal Richelieu. Pretepal se je s svojimi služabniki, dal jih je olkirasti po najetih tatovih, blatil jih je po časopisih in jim očital razne nelepe stvari, sploh dražil jih je kar je ile mogel. Neki drug francoski državnik, grof FLeurieu — za Casa Ludovika XIV. —, se je pa udejstvoval na polju vezniin in je dosegel v tej stroki’ pravo mojstrstvo.
Vdova na Kitajskem.
Dr. Krause iz Heidelberga pripoveduje razne novosti o usodi kitajske vdcve. Dokler oče živi, nima mati na zunaj nobene veljave. Ko pa mož umre, uživa vdova največje časti ki so mogoče. Pač preide češčenje prednikov
—	najvišje izpolnjevanje vemskih dolžnosti — na sina, sicer je pa mati za otroke edino merodajna in le ona razpolaga z njih premoženjem. Ker je žena posest moževa, se ne sme več poročiti; če se pa vdrugič poroči, ne dobi niti vi-
Gorica; Franc Fonda, Trst; Marica Pegan, Kopriva; ^usta Mrcina, Kopriva; Živko Tomisič, Kazlje; Zvonimir Miloš, Trst; Božič Franc, Za-puže; Brecelj Frančiška, Zapuže; Josip Faganel, Trst; M. Erženova, Trst; Avg. Čendem, Zavije pri Trstu; Roman Pahor, Renče; Miklavič Oskar, Livek; Rajko Gruden, Sturje; Miroslav Gregorič, Ajdovščina; Plaper, Trst; Jože Hren, Podmelec; Ludovik Pertot, Barkov-lje; Franc Pertot, Barkovlje; Josip Renčelj, Sežana; Radomila Štolfa, Sežana; V. Kos, Gorica; Franc Mtlokuž, Cepovan; Viktor Lapanja, Ponikve; Anton Bajt, Sp. Idrija; Sivec Helena, Gorica; Zora Vilhar, Kronberg.
Izžrebana sta bila Pavletič Ivan v Dol. Vrtojbi (30 L) in Jože Hren v Podmelcu (20 L).
narja. Žena uradnikova ima isti naslov kakor njen mož; če se poroči vdrugič, zgubi naslov in vse pravice, izvirajoče iz prvega zakona, dobi jih pa sto po podplatih. Ista kazen doleti vsako vdovo, ki se tekom žalovanja po prvem možu spet poroči. Zato tudi malokdo poroči kako vdovo, ker jo osmeši in okrade prvega moža. Sila pa 'tudi ‘tukaj ne izbira, ker so vdove po ceni, mlade žene pa drage. Zenitna pogodba z vdovo se sklene z vsemi varnostnimi odredbami, na prostem, da hiše ne doleti kaka nesre-_ča. Mizo, na kateri so pisali, osnažijo, barvilo, s kterim so pisali, izlijejo, čopič pa sežgejo. Za vdovo, ki se je spet poročila, otroci nič ne žalujejo. Zgodi se slučaj, da gre vdova za možem v smrt. Torej kakor v Indiji.
Anekdote.
Feliks Hoillader je prišel v mladih letih v Rim in je obiskal tam pesnika Arne Gar-boirga v niegovi stalni gostilni. Pesnik mu je molče pokazal stal ob mizi. Ure in ure sta sedela tam in besedice nista izpregovorila. Nato Garborg vstane in reče:! »Pridite jutri zopet.« Drugi večeir isti prizor. Tretji tudi; Hollander si ni upal črhniti, tako je pesnika spoštoval, in vendar se je bližala ura odhoda iz Rima. Ko vstaneta, reče Garborg: »Vi ste pa res prav prijeten človek« in gre.
Trije B in trije M.
Znani komponist Moric M o s z k o v s ik i, žid po rodu, pride v Pariz. Dajo mu spominsko knjigo, naj kaj zapiše. Lista in vidi te-le besede, ki jih je zapisal slavni, a ponižni komponist Hans pl. Biilovv! »V glasbi so samo trije veliki B: Bach, Beethoven, Berlioz, vsi drugi so kreteni. Biiiow.’ Takoj zraven pa zapiše Moszkov-sfci: »V glasbi so samo trije veliki M: Mendelssohn. Meyerbeer, Moszkovsiki; vsi drugi so kristjani.« — Ti trije so namreč vsi Židje. —
H e n ir i k G r ii n f e 1 d je znan igralec na gosli; zna pa tudi pripovedovati anekdote in sploh družbo zabavati. Nekoč je bil povabljen v bankirsko hišo na obed in je srečal gospodarja v veži; sluga je nesel gosli za njim. »Kaj pa je to?« vpraša bankir:! »Gosli; Vaša gospa soproga me je naprosila, naj kaj zaigram.« Začuden ireče bankir:! »Kaj, na gosli se tudi razumete?« Poznal ga je samo Ikot družabnika.
ISKRICE.
Če delo ne hvali mojstra, tedaj hvali mojster delo.
Nekateri pesniki bi si radi sezidali na Parnasu vilo.
Dandanes ne vzbujajo več drame žalosti in sočutja, ampak njih avtorji.
Največja neumnost, ki smo jo kdaj v življenju storili, še vedno ni tako velika kot tista, ki jo bomo storili.
1 KRATKOCASNICE
Poroka.
»Kaj?_ Toliko stane uradna pristojbina za poroko? Če bi imel toliko denarja, bi se spl:ih ne poročil.-<
Birokracija.
»Do sedaj sem porabil že tri nad ure po 18 mark zato, da bi iztaknil, zakaj mi v bilanci preostaja pet novčičev, a vse zastonj.
Pri odvetniku.
»Dva zoba mi je izbil ta lump!«
»Hm, če sta bila prava, bo kaznovan vsled telesne poškodbe, če pa sta bila ponarejena, pa le vsled poškodovanja tuje lastnine.
Zapreka.
»čemu se nisi poročil, Ernst.«
»Jaz bi bil lahko imel zelo lepo in bogato ženo, toda le ena zapreka je bila pri vsem tem.«
»Katera?«
»Ona me ni marala.«
On že ve.
Neki misijonar, ki je pridigal Eskimom na skrajnem severu, je opisoval pekel kot kraj, kjer trpe pogubljene duše od neznanskega mraza.
»Kako si upaš?« mu je dejal sobnvt misijonar, »učiti krivo?«
»Dragi moj,« mu je odgovoril ta, »če bi o-pisoval pekel kot kraj, kjer se nahaja vročina, bi ne bilo nobenega Eskima, ki bi si ne želel tja.«
Razveseljivo.
Iz Amerike: »Pri današnji reviziji mestne hranilnice se je z veseljem ugotovilo, da manjka samo pet tisoč dolarjev.«
Poznajo.
Gospod (služkinji): Pravkar sem se prepiral s svojo ženo. Zakleni klavir, prosim te in daj ključ meni.«
Dijalog - monolog.
»Oče kaj pa je to monolog?«
»Dijalog med menoj in materjo.«
Med postopači.
»Tvoji čevlji so pa spredaj • popolnoma votli.«
»Da, moja kurja očesa imajo tako prodirajoč pogled.«
Kako se reče.
Franček je dobil od matere novčič a se ni zahvalil.
»Kako se reče, Franček?«
Franček je molčal.
»Sramuj se, otrok. Kako reče mamica, kadar ji atek da denar?«
»Ali je to vse?«
Hiser.
»PomisiH, naša nova služkinja, o katerii sem ti vedno pravil, da je pravi biser, nas je okradla in izginila, da je nikjer ni mogoče dobiti.«
»Tedaj biser, ki je nedosegljiv.«
Kava.
»Toda, Emilija, kava je zelo šibka.«
»Ko pa nas že voda toliko stane, kako naj potem še drago kavo denem vanjo?« ,
Uradno poročilo.
Župan Janez Pika je poročal na pristojno
oblast sledeče: »Na Vaše vprašanje z dne...............
avgusta, kateri so najstarejši ljudje v naši občini, Vam si usojam sporočiti, da so najstarejši ljudje pred dvema letoma umrli.«
Hitrost.
»Kaj je hitrost?«
»To, s čemur vroč krožnik izpustimo iz rok.«
wwwwwW®®®Wttlww<»” '<®Ww<^“®®wWw““ ww<5?<+*
1 SLOVARČEK TUJK. s
®	e
cP<wcPwOPCPCPOD<®w<5>OPO"<*>OP<^flC »CPWOP®OP<t><3P<®<iOP.#lJP®<3t>
Sestavil France Eržen.
fiziolog, životoslovec; fiziologija, fiziološki; flegma. lenolcrvnost, hladnokrvnost; flegmatičen. lenokrven, hladnokrven; fieksiven, pregibalen; flirt, ljubimkovanje, dvorenje; flora, rastlinstvo;
flota, ladjevje, brodovje; flotilja, majhno bro-do v je; loliirati, ilistovati;
folklorist, narodoslovec, narodopiscc; fonetika, glasoslovje, glasništvo; fonetičen, glasosloven; fonologija, glaskovanje; fontana, studenec, vodomet; forma, oblika, podoba. «lilk; forma, oblika, podoba slik; formalen, obličen, pravilen, formalnost, obiličnost; format, knjižna oblika;	,
formacija, tvorba;
formirati, upodobiti, obraziti, tvoriti, delati.
upodobiti, stvoriti, izdelovati; formula, pravilno besedilo; formular, obrazec, vzorec: fotografirati, slikati; fotometer, svetlomer; • forsirati, siliti; fosforescirati, svetlikati se; fragment, odlomelk; framason, prostozidar;
franko, prost, odkniitosirčen, pogumen- odločen; franža, robtica; frapirati, presenetiti; frater, brat; fraza, praznica, rek;
frekventirati, obiiskovaiti; frekventant, obiskovalec ;
fresko, slika (na mokro. slikana); frivolen, nenraven, nečist, umazan, nesramen ; frizer, brivec; frugal&n, preprost;
funkcija, poslovanje; funkcijski, vršilen; furnirati, oplatiti; futurum, prihodnji čas.
G.
gala, nalkiiit; galaobleka, pražnja, slavnostna obleka; gala-voz, slavnostni voz; galanten, vljuden, pazen vitežiki; galop, iskdk; galopirati v slkok jahati, jezdit', dirjati;
gamaža, golenica, golenke; garancija, poroštvo, jamstvo; garantirati, jamčiti, biti porok; garaža, klomjca; garda, telesna straža: garde dama, nadziratdjico. spremljevalka; garderoba, oblačilnica;
garnirati, vdelati, okrasiiti, opremiti; garnitura, oprema; garnizija, posadka, posada; gaža, plača; gasometer, pMnometer; gaža plača;
genealogija, rodopiis, rodoslovje; generalen, občen, splošen; genetičen, razvojen; genij, duh, veleum; genre, način, okus; geodezija, zemljemerstvo; gecgnozija. zemljeznanstvo; geograf, zemljepisec; geografija, zemljepis, zemiljepisje; geometer, zemljemerec; geologija, zemljeslovje; geometrija, zemljemerstvo; gerent, poslovodja, upravitelj; gesta, kretnja;
gestikulacija.. telesno, obrazno kretanje; ge-stikulirati. kretanje; geto, ž/idovska ulica, okraj; gigant. veiKikan, orjak, luruist, gorostas; gimnast, telovadec; gimnastičen, telovaden;
gimnastika, telovadba; gips, mallec; gladiator, borilec; globus, obla, (krogla; glorija, silava;
goflja, gobezdač, hlastač, širokoustnež; gondola, beneški čoln; gracioznost, milina, ljubkost, dražest: grad, stopnja;
grafika, iriisarstvo, pisarstvo; grafski, risarski; gramatičen, isCbvničen; gramatik, slovničar;
gramatika, slovnica; gratis, zastonj, brezplačno; grafikacija, darovščina; gratulirati, častitati;
graver, vrezovalec; gravirati, vrezati, vrezovati;
gravitacija, težnost; gres, zdrob; grinta. prha, prhaj; grota, jama;
grotesken, čuden, čudnoliik, spačen: grunt, zemljišče, zemlja, posestvo, posed; grupa, islkupina;
-umi, depilo; gustozen, okusen, tečen; guvernanta, vzgojiteljica; guverner, (vladarski) namestnik; gvardijan, (samositanski) načelnik; gvida, kažipot, vodnilk.
H.
halucinacija, čutno mamilo; barlekin, pa vdiha;
harmonija, soglasje, sklad, skladnost; harmoničen soglasen, skladen; havdok, plašč; hazard, naJkiljučje?;
hegemonija, vodstvo, načcilstvo, prvenstvo, nadvlada, nadvladje;
heksoeder. šesterec;
hemisfera, polobla;
heraldika, grboslovje;
herbarij, zbirka posušenih rastlin;
heretik, Ikrivoverec.;
herezija, krivoverstvo;
heroj, junak, poJubog;
heterodoksija, drugoverstvo;
heterogen, raznovrsten, raznoteren, različen:
h^tman, Ikozaški glavar;
hevristika, izsledoslovje;
hidrometer, vodomer;
hidrografija: vodopis, vodopiisje;
hierarhija, duhovsko oblaistvo;
hieroglif, podobopiisje. značilne sličice;
higijena zdravoslovje;
higromet^r, vlagomer; higrometrija, vlago-merstvo;
himen, porolka, silavnost, svečanost; himna, slavospev; hiperbola, krivulja;
hipodrom, itelkališče, diirjališče, dirkališče; hipohondrija, težkomiselnost; hipoteka, zastava, zastavilo; hipotenuza, podpona;
hipotečen, pogojen; hipoteza, domneva, podmena ;
histerija, božjast (živčna); histerija, zgodovina, povestnica, povest; histo-rik, zgodovinar, povestničar; historičen, zgodovinski; homatija, zmešnjava, zmeda; homilija, cerkveni govor; homogen, istovrsten, istoroden, ena!k; homo-nimija, istiomenost;	v
honeten, časten, čas^tit, čislan, pošten; honorar, nagrada; honorirati, nagradati; hospic, prenočišče;
hospitant, gost. obiskovalec; hospitirati, gostovati, obiskovati prisostvovati; horizont, obzar, obzorje; horizontalen, vodoraven; hromatski, barvni; hronoskop, časomer; humaniteta, človeštvo, človekoljubje; humanizem, doba človečnosti, občečloveške znanositi;
humor, šaljivost; humorist, šaljivec; humorističen, šaljiv.
Draginja.
K prodajalcu rib je prišel neki gospod in je zahteval en kg. rib. Ta, mu jih je odtehtal z besedami:
»Prosim, gospod!«
»Koliko stanejo?«
»Dvajset lir, gospod.«
Gospod plača dvajset lir in pristavi: »Plačam, toda dovolim si Vam reči v obraz, da ste tat!«
»Ne, gospod,« je dejal prodajalec, »tat ste Vi, zakaj samo ta, ki je denar ukradel, more plačati ribe po dvajset lir za kg!«
| ZDRAVSTVO. i
OŠPICE,
Provzročitelj ošpic ni znan. Okužitev izvira iz dotika z bolnikom; ako v eni rodbini zboli član, se skoro vedno okužijo vsi drugi člani, ki še niso preboleli ošpic. Bolezen se prenaša z vsemi predmeti, ki prihajajo z bolnikom v do-tiko.
Ošpice so razširjene po vsem svetu; skoro vsakdo jih je prebil. Posledica temu je, da ima skoro vsak človek vsaj delno imuniteto zoper ošpice. Zato so ošpice sčasoma izgubile svoj nevarni značaj in danes so bolniki skoro brez vsake nevarnosti, da bi imele ošpice zanje kaj posledic.
Inkubacija pri ošpicah traja do 10 dni. Bolezen se prične z vročino in, kar je za ošpice najbolj značilno, z nahodom, očesnim katarjem in malenkostnim kašljem. Drugi ali tretji dan bolezni se pokaže najprej na sluznici v ustili značilni izpuščaj, ki se četrti dan razširi po telesu. Največ ga je na obrazu. Po koži se napravijo nizke papule temnordeče barve, ki se lahko združijo v večje madeže. Koža je zlasti na obrazu zabuhla. Koncem tedna bolezni se vročina zniža in takrat tudi izpuščaj pobledi. Sedaj se prične koža luščiti. To luščenje se razlikuje od luščenja pri škrlatinki v tem, da se pri ošpicah koža lušči v luskinah, tolikih, ko-likršni so otrobi.
Komplikacije pri ošpicah so zelo redke ter se omejujejo na več ali manj močne pljučne katarje. Ti se v neugodnih primerih in pri telesno slabotnih bolnikih lahko razvijejo v pljučnico, ki je pri ošpicah precej nevarna.
Kdor je ošpice prebolel, je zoper nje imunen.
RDEČA.
Provzročitelj rdečic ni znan.
Rdečice se pojavljajo istotako kakor ošpice z nahodom, katarjem v očeh, malenkostnim kašljem in vročino. 2e drugi dan bolezni se pokaže na obrazu izpuščaj v obliki majhnih rdečih madežev, ki pa niso nasejani tako gosto kakor pri ošpicah: tudi ne oteče koža, kakor se to zgodi pri ošpicah. Komplikacij pri rdečicah ni. Ze drugi ali tretji dan po izbruhu se vročina zniža; otrokom odleže in izpuščaj izgine čez nekaj dni.
Rdečice ne puščajo nobenih posledic; z njimi tudi niso zvezane nikakršne komplikacije.
DOMAČA LEKARNA.
Zdravi se spomladi!
Mnogo ljudi (trpi spomladi na različnih boleznih. Vsa kri je v neredu, poraja se utrujenost telesa in živcev, njih spanje je nemirno. Letajo od zdraviuika do zdravnika in so teh velika o-pora, a zdravja \\o ni. Skuhaj takemu bolniku sledeče: Zreži C—8 zelenih bezgovih listov na
«'wwww|A,wwwWX’www« wwwwwwwwwwwwwVwww
KNJIGE, |
*®®®®»®®®©® *®®&®®®® m&®® s «®®®i
A. Gangr: Sfinga. Drama v štirih dejaniih. Založila Učiteljska tiskairna' v Ljubljani. Osmerka, str. 130. Cena 13 D.
Andrej Rape: Mladini VII. zvezek. Ljubljana 1922. Osmerka, stran 116, cena 9 D. Last in založba Društva za zgradbo učiteljskega konvikta.
Cankar Ivan: Romantične duše. Dramatična slika v treh dejanjih. Ravnokar je izšel v založbi Lav. Sch\venitnerja dramatični prvenec Ivana Cankarja Romantične duše. Napisan je bil pred več nego 20 leti. Cena broš. Din. 12.
Fr. Milčinski, Tolovaj Mataj. Ilustriral Iv. Vavpotič. Druga izdaja 1922. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. Str. 152. Cena Din. 12.—. broš., po pošti 1 Din več. Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice, ki jih je bil med vojno izdali Fr. Milčinski,, so vzbudile tako pozornost in priljubljenost, da so bile v kratkem razprodane. Sedaj je izšel II. natis v novi opremi, Milčinski je priznan mladinski pisateli in ?ato na novo izdajo Tolovaja Mataja ni treba še posebej' opozarjaiti. Ilustracije so izvrstne.
drobno, ter jih kuhaj 10 minuit. Vsak dan naj pije na tešče čašico itega čaja 4 do 5 tednov, kri se mu popravi in osveži, utrujenost zgiine. Tudi iagode in cvetje bezga je zelo priDoročljivo, da si ga nabereš za celo leto, ker ne veš, kdaj boš potreboval.
Še bolj učinkuje spomladi sledeči čaj: nareži odgankov različnih trnjev, belega trna, črnega trna, kopin, mulin, babčevja, šipečja; potem malo odganjkov smreke, bukve, lesnike, črešnje, hrasta, mecesna, topola in nekaj odganjkov grozdičja, kosmulje, bezgovine in sadnih dreves.
To zmešaj, devaj pest nalvode, skuhaj, ter dajaj bolehni osebi, po liiter te vode na dam da io pije po malem. Osladiš po volji. Ta čai čisti in izčisti ves život. Da bo deloval čaj, kakor je treba, ga mora uživati bolehni 8—14 dni, izginile bodo neprijetne spomladanske bolezni in lica bodo zadobila pravo barvo.
Propotec aili pripotec je jako zdravilna rastlina, ki čisti oljuča. kri in želodec: priporočljiv je ljudem, ki imajo slabo kri, malo krvi, slaba pljuča, slab tflas, ki sp blede kože. ali ima-io lišaje. Tudi za otroke, ki pešajo kljub obilni in dobri hrani, de boljši, kakor otročja moka, ribje olje. emulzije in druga taka draga zdravila.
Tudi za zobobol je dober trapotcc (drži se ga v zobu ali izpira usta s čajem.) Ozdravi tudi kakor arnika vse rane in opekline če ga zmečkaš in navežeš, ter pik žuželk, ugriz kače in 'tudi psa.
s®®®®®#®«®®®®®®#®*®®®®«®#®®®®®##
I GOSPODINJSTVO, f
«®®#*«®®®®®®I®®®®®®S®®Bs®®®®®®®®
RECEPTI Krompirjevi artičoki.
Ostrži par večjih krompirjev ter jih zreži na, kakor mezinec dolge kose. Vsak kos še od spodaj zaokroži, da bo podoben pravemu arti-čoku, od zgoraj pa ga v sredi izdolbi. Nato naredi zmes iz drobtin, petršilja, česna, soli in popra ter s tem napolni krompiir. To oblij še z dobrim oliem in zloži v kozo tesno drug k drugemu. Sedaj doli; vode, ki pa ne sme segati črez krompir, pokrij in pari Vj ure.
Petršiljeva juha.
Naredi na masti ali maslu bledorjavo prežganje, ki ga zalij s slanim kropom. K temu prideni precej sesekanega petršilja. Juha mora vreti zelo počasi in v pokriti posodi. Med tem mu prideni se košček surovega masla. Predno neseš juho na mizo vmešaj vanjo še rumenjak. Petršiljevo juho vlij na opečene kruhove kocke. Petršiljevko je zelo priporočati vsem, ko-jim se voda redno ne odteka.
Juha iz mešanice.
Na razbeljeni masti ali maslu spravi nekoliko čebule. Prej pa nareži na rezance ohrovtove ali zeljnate liste, ki jih moraš popariti, Vs korenja, V2 zelene, koreninico petršilja. Vse to duši v kozi na lahkem ognju, dokler se ne zarumeni in zmehča. Zalij z juho ali vodo ter zakuhaj v to nekoliko riža. Lahko potreseš Še s parmezanom.
Žličniki iz beljaka. mleka, moke in soli. K temu primešaj trd sneg
Naredi v lončku gladko bolj gosto testo iz iz beljaka. To zajemaj z zličico in devaj v vrelo juho. Kuhati se morajo v veliki posodi. Boljši postanejo žličniki, če jih prej ocweš na masti in šele potem vliješ nanje vrele juhe. Če postanejo žličniki ploščnati jim prideni še nekoliko moke.
Riževi cmoki.
Skuhaj par pesti riža na mleku ali slani vodi. Ko se riž pohladi, dodaj mu stepeno jajce. Iz te zmesi napravi cmoke, podolgovate ali okrogli, povaljaj jih v kruhovih drobtinah ter jih lepo zarumeni na maslu ali masti.
Cmoke serviraj s solato kot prikuho, ali potrošeni s sladkorjem kot slaščico. Prilegajo sc tudi v njpsni ali postni juhi.
Goveja bržola s krompirjem.
V	kozico deni na kose zrezanega surovega krompirja in vrhu tega na slaninskih kockah tia pol opečeno bržolo, ki jo moraš pa predno cvreš še potolči in nasoliti. V ponvi, kjer se je pekla bržola, zarumeni čebule in ocvri petršilja. V to prideni toliko juhe, da pokrije krompir. Ko vse to prevre, zlij na bržolo in krompir ter naj počasi vre v dobro pokriti posodi. V dobri pol uri je jed gotova.
Trije labodje. Izšla je druga številka umetniške revije, ki jo je ustanovila naša revolucijo-narna umetniška struja. V ti drugi številki ne opazimo več enega glavnih predstaviteljev te nove poti, Antona Podbevška, ki hoče hoditi čisto svojo pot, pač pa opazimo, da je revija sprejela med sotrudnike tudi starejše pisatelje, med temi Otona Zupančiča, Alojzija Gradnika in Franceta Bevka. Oton Župančič nam podaja v reviji le par veirzov, Alojzij Gradnik sonet, France Bevk pa črtico z nase zemlje. Poleg clstaliih ima Joža Pogačnik štiri pesmi: Pas*tiiji, Afrodita iz Knida, Poteptani biiseri. Rdeče lilije, Zdenko Skallidky prinaša pesem Večni brodar, a mladi dijak Srečko Kosovel pesmi: Večerne misli, Noč, Ura poklica; odlomek iz drame prinaša Bartol Stante, (čisto novo ime), a Vladimir Rremru zopet pesmi: Tetoviran obraz, Ranjeni Ikrmar, Belo mesto. Tudi Fran Onič ima pesmii: Novo življenje, Po-ikop, Obraz hrepenenja. Silvester Škerl je posvetil Antonu Podbevšelku pesem; Slovo od iadje, v kateri oravii:
»Zbogom, moja (ladja!
Brez kapitana lažje
ploveš po umazanem morju. —
Vzel sem sv6j album in se spustil v čolnič, v katerem je prostor za enega samega člo-velka.«
Prozo imajo poleg Bevka Ciril Vidmar (Pričakovanje), Stane Melnhar »Nazaj k naravi« in Josip Vidmar »Tiri vrednote.« Na (koncu lista ie lisitetk. Umetniške priloge prinašajo slike Frana Tratnika: Revolucija (SSkiica), Blazna (Risba), Dello na pollju (Risba), Mira (Olje), Študija k Delo na polju. — Naslovno stran je risal Jalkac.
Čas, št. 4 prinaša to-le vsebino: I. Razprave ii n čil a n Ik i : Starost človeškega rodu v luči prazgodovine. Dr. Lambert Ehrlich — Ljubljana. O stabilnosti denarja. Ivan Avsenek
—	Ljubljana. Problem istrategične meje. Prof. dr. K. Capuder — Maribor. Kvarnersko pitanje. Dr. Fran Biničlkii— Senj.— II. Iz našega k u 1 tu r n e g a ž ii v 1 j e n j a : Načrt zalkona o srednjih šolah v 'kraljevini SHS. Prof. Jos. Osana — Ljubljana. Plebanus Joannes. Nairte Velikonja — Ljubljana. Literarna zgodovina: Začetki Slovenske Matice. Spominski spis k 50-letmici. Sestavil dr. Ivan Lah. (Dr. !. Pregelj.) — Leposlovje: Alojz Kraigher: Umetnikova itrilogija (A.: J. L.; B: Dr. J. F.) — Cika Jova Zmaj. Malaj in Malon in idruge pesmi za deco. Poslovenil Alojz Gradnik. (Dr. I. Pregelj.) — Staroindijske basni, bajke in pravljice. Priredil Jos. Suchy (Dr. 1. Pregelj.) — M. I. Lermontov: Junak našega čaisa. Prevel dr. Vladimir Borštnik (Dr. I. Pregelj.) — Veroslovje: Jos. Suchy: Uvod v buddhizem (Dr. Lambert Ehrlich.) — Josip Gunčevuč: Silab i moderne
X>35*39Cl JPCI® 35
1 NA RAZGLEDU. I
®	9
Eden najvažnejših dogodkov zadnje dni je bil gotovo uraden obisk kralja in kraljica v Julijski Krajini. To pot smo prišli tuk. Slovenci v zelo siten položaj, zakaj dejstvo je bilo in ostane, ali ga prBkmivamo aili ga jasno povemo, bili smo proti svoji lastni volji priklopljeni k Italij', po rapalski pogodbi in po aneksiji se lojailno smatramo za državljane lin hladno priznavamo svoje dolžnosti do države, zahtevamo pa tud; svoje pravice. To deisitvo nasilja, (ki se ie zgodilo naid nami in pa dejstvo, da se nam državljanske pravdee ne dediio v tlisti meri in na način kot bi bilo želeti, nas ni usposobilo, da bi sprejemali kralja iin (kraljico s tistimi čuvstvi, kii se ob takih prilikah navadno izražajo, po’ sebno tudi zato ne, ker je bitlo prejasno vidno, da se je okirog Ikraljevega obiska natrpala cela vrsta naših nasprotnikov, ki so deloma iskali svojih osebnih (koristi, deloma so pa ta dogodek izrabljali v druge namene. Da, ta dogodek ni mogel izostali brez mnogih naravnost gro zanslkoh žalitev celega našega ljudstva in brez mnogih prekršitev zakona.
Kako se je zavedlo naše ljudstvo? Mislimo, da niso v nobenem kraiu prekoračili v takih slučajih edino pravega gesla: »Stori le, Ikar je nujno; nič več!« Naše ljudstvo vrača zvestobo za zvestobo. Bil je nepravi čas za kraljev prihodJn vlada je bila tako nesramna, da ni dala definitivnega odgovora glede vojne odškodnine, in ni imela toliko spoštovanja do kralja, da bi ga ne bila poslala kot v posmeh v razrušene kraje.
Genevslka konferenca je končala. Uspehov ni rodila posebnih, razen teli, da so vsi zmagovalci in premaganci sedeli zopet skupaj da so se izmenjala različna mnenja, katerih plodovi se bodo pokazali šele v bodočnosti. Miru še ni. Vse premalo resne volje za vzpostavitev Evrope je v tistih, iki imajo oblast, da bi z dobro voljo in z žrtvami to lahko izvedli. Še vedno rožlja orožje. Med itenvi je najglasnejša Franciia, ki se siilno boji Nemčije. Poleg nemško iruske pogodbe je eden glavnih uspehov konference tudi ta, da je ostala Francija skoro osamljena, tiste velike in močne, edine entente ni več. Na konferenci v Haagu se morda razbije popolnoma, Francija bo osamljena morala podleči in upamo, da se potem približamo vsaj zarji novega dne. Toda izpremeniti se bo moralo še mnogo, mnogo...
zablude (Dr. P. A. Tominec O. F. M.) — Cerkveno govorništvo: Opeka, dr. Mih.: O dveh
grehih. Trinajst govorov za moralo (--------------n.)
—	III. Kulturne drobtine: Glasilo fra-masoitslke lože v Jugoslaviji (I. D.) — Marijina hišica v Lordu (Dr. J. F.) — Naša založba v Trstu.