GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZE]A BULLETIN OF THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG 7(LVIIÎ} LJUBLJANA 1997 ISSN 0354-0316 UDK 39(497,12)(05) ETNOLOG 7 (LVIII), 1997 Etnolog, 1(1926/27), 1926 - XVII(1944), 1945 in Slovenski etnograf, 1(1948), 1948 - XXXlV(1988-90), 1991. Od leta 1926 do leta 1997 je izšlo LVII letnikov glasüa etnografskega muzeja v Ljubljani. Fron\ 19^6 to 1997 LVII volumes of the bulletin of the ethnographic museum in i j Ljubljana have been published. ISSN 0354-0316 UDK 39(497,12)(05) ETNOLOG Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja Bulletin of the Slovene Ethnographic Museum Izhaja enkrat letno. Izdaja ga Slovenski etnografski muzej. Published armually by the Slovene Ethnographic Museum. Urednici - Editors in Chief: Bojana Rogelj Škafar in dr. Nena Židov Sourednika - Assistant Editors: Mojca Turk, Tone Fire (tehnično urejanje). Uredniški odbor - Editorial Board: dr. Zmago Šmitek, dr. Mojca Ravnik, mag. Inja Smerdel, Aleš Gačnik. Naročila in pojasnila na naslov - Information and Subscriptions: Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2,1000 Ljubljana, Slovenija, tel.: 386 61/130 62 60 204 fax: 386 61/132 53 77 E-mail: bojana.rogelj @guest.arnes.si GLASNIK SLOVEmKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA BULLETIN OF THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG 7 (LVIII) LJUBLJANA 1997, Redakcija te številke je bila končana decembra 1997. Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam. Ponatis člankov in slik je mogoč z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Tiskano s subvencijo Ministrstva za kulturo in Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. VSEBINA CONTENTS Uvodna beseda 11 Introduction TRŽAŠKI SLOVENCI, TRST IN NJEGOVO ZALEDJE RAZPRAVE IN GRADIVO TRIESTE, ITS SLOVENES AND ITS HINTERLAND STUDIES AND ARTICLES Raffaella Sgubin "Garanti d'apres nature". Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza 19 "Garanti d'apres nature". Unnaturalness and genuineness in Giuseppe Wulz's photographs of costumes Živa Pahor Tržaški fotograf Mario Magajna 31 Triestian photographer Mario Magajna Bruno Volpi Lisjak Cupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu 43 Chupa - the Slovene fishermen's boat in the Gulf of Trieste Katja Coija Od železa do kruha. Stoletno delovanje škedenjske železarne 63 From iron to bread. Centenary of the iron-works in Skedenj/Servola Kristina Kovačič Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina 71 Midwife šantla Ana from the environs of Trieste and her legacy 5 Darja Mihelič Srednjeveška Tržačanka v ogledalu mestnega statuta 87 The women of medieval Trieste in the mirror of the town's statute Borut Briunen "Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu". Podoba Trsta v spominih Supetrcev do 2. svetovne vojne 103 "We got along better in Trieste than in Piran". Trieste before the Second World War in the memory of people from Sv. Peter Martina Orehovec Delo Istrank v Trstu 115 Istrian women working in Trieste Nataša Rogelja, Špela Ledinek Šavrinka kot oseba in simbol 131 The Šavrinka as a person and as a symbol JANUSOV RAZDELEK JANUS' DEPARTMENT Elke-Nicole Kappus Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte 149 Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine RAZPRAVE STUDIES Ines Priča Vojna in "domači etnograf" 183 The war and "Domestic Ethnographers" Mira Omerzel Terlep Od lire do lajne 197 From lyre to barrel-organ Irena Rozman Zgodovinski oris babištva na Slovenskem in porodna pomoč v fari Velike Brusrüce na Dolenjskem od 1840 do 1945 241 Historical outline of midwifery in Slovenia and matenüty care in the parish of Velike Brusnice in Dolenjsko from 1840 to 1945 6 Mojca Ramšak "Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina" ali o nezakonskih ofrocih in njihovih starših na Koroškem v 19. in prvi polovici 20. stoletja 289 "When my son was bom, my mother had the police drive me home", or on illegitimate children and their parents in Carinthia in the 19* century and the first half of the 20th centviry Inja Smerdel Škotske sledi na Slovenskem. Zgodovinski fragmenti in sodobni stereotipi 313 Scottish traces in Slovenia. Historical fragments and modem stereotypes Iris Zakošek Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju 329 The pulse of Celje's market before the Second World War GRADIVO ARTICLES Roberto Starec Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja 34Z The vulages of Koper in 18*-century notarial documents lože Eržen Kroparski ptičarji t 361 The bird-catchers of Kropa ETNO MUZEJSKE STRANI MUSEUM NEWS MUZEJI MUSEUMS Taja Čepic. Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici 373! The project for a permanent museum exhibition in Ribnica RAZSTAVE, DELAVNICE EXHIBITIONS, WORKSHOPS Mateja Habinc V premoru po Prvem dejanju 391 During the break after Act I Irena Keršič Muzejska delavnica. Izdelava secesijskih pričesk v Slovenskem etnografskem muzeju 396 Museum workshop - Secession hairstyles in the Slovene Ethnographic Museum Marija-Mojca Terčelj Oro, riti e miti dell'antico Peru (Zlato, obredja in miti starega Peruja) 399 Gold, rituals and myths of ancient Peru NOVE PRIDOBITVE NEW ACQUISITIONS Vajenice ročnega dela Tanja Žagar 401 Apprentices of needlework Merilna veriga Tanja Tomažič 404 Measuring chain Kotna omara za shranjevanje oblek Irena Keršič 406 Corner wardrobe i POROČILA REPORTS Poročilo o delu Slovenskega etnografskega muzeja v leta 1997 Sonja Kogej Rus Letni sestanek nacionalnih in regionalnih dopisnih članov NET-a 409 Report on the activities of the Slovene Ethnographic Museum in 1997 Annual meeting of the national and regional corresponding members of NET Irena Keršič 436 Poročilo o mednarodnem simpoziju Maske v evropski tradiciji Tanja Tomažič 441 Report on the international symposium Masks in the European tradition Knjižna zbirka Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja Andrej Dular 444 The collection "Library of the Slovene Ethnographic Museum" 8 \ JUBILEJI ANNIVERSARIES Prof. dr. Angelos Bas in njegov praznik Tanja Žagar 448 Prof. Dr. Angelos Baš and his anniversary OBVESTILA CURRENT INFORMATION Novi muzejski hiši na pot Nena Židov kija Smerdel Jožef Školč Duša Krnel Umek The opening of the museum's new premises 451 Podelitev Murkovega priznanja in listin Nena Židov 459 The Murko Awards and Certificates IN MEMORIAM Dr. Branislava Sušnik Ralf Čeplak Mencin 461 î Dr. Branislava Sušnik KRITIČNA IN INFORMATIVNA BIBLIOGRAFIJA BIBLIOGRAPHY KNJIŽNA POROČILA IN OCENE 46Z BOOK REVIEWS Naško Križnar, Vizualne raziskave v etnologiji (N. Valentinčič) 467 - South Slavic Folk Culture. A Bibliography of Literature in English, German, and French on Bosnian- Hercegovian, Macedonian and Serbian Folk Culture (N. Mikhailov) 471 - Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Zbornik prispevkov s kongresa (N. Mikhailov) 473 - Vas megye népmuvészete (S. Kremenšek) 476 - Maja Godina, Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja (N. Židov) 477 - Guna Buijs (ured.), Migrant Women. Crossing boundaries and changing identities (N. Vrečer) 480 - Mojca Ravnik, Bratje - sestre - strniči - zermani. Družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri (Z. CigHč) 483 - Dušan Jakomin, Skozi vasi do ljudi. Sv. Anton pri Kopru (T. Tomažič) 485 - Branko C. Šuštar, Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane. Arhivski zapiski s poti vasi v predmestje, 1885-1914 (T. Tomažič) 487 - Neva Husu-Magagnato in Pavel Vidau, Benečanove - Bane. Rodbina Krevatin 1795-1979 (T. Tomažič) 489 - Vesna 9 Guštin Grilanc, ]e več dnevou ku klobas (M. Repine) 491 - Polona Šega, Slovenski kostanjarji na Dunaju (]. Hederih) 494 - Marta Košuta, Tržaška noša in njena vezenina (J. Žagar) 495 - Romüda Smotlak Tul, Mačkoljanska ljudska noša (J. Žagar) 497 BIBLIOGRAFIJE BIBLIOGRAPHIES Bibliografija sodelavcev Slovenskega etnografskega n\uzeja za leto 1996 Nena Židov 500 Bibliographies of the Slovene Ethnographic Museum's staff in 1996 Bibliografija Rudolfa Krissa Nina Gockerell 506 Bibliography of Rudolf Kriss SODELAVCI TEGA LETNIKA 515 CONTRIBUTORS TO THIS VOLUME 10 UVODNA BESEDA Nena Židov Kot začasna urednica izročam v branje letošnjega Etnologa. Vsebinska zasnova večinoma temelji na že ustaljenih razdelkih, tokratni tematski del, ki ga je skupaj z uredniškim odborom zasnovala siceršnja urednica Bojana Rogelj Škafar, pa je posvečen tržaškim Slovencem, Trstu in njegovemu zaledju. Avtorji gradiva in razprav so strokovnjaki in ljubitelji tako s slovenske kot italijanske strani. Raffaella Sgubin razmišlja o dokumentarni vrednosti fotografij Giuseppeja Wulza, ki prikazujejo tradicionalno nošo na tržaškem območju v drugi polovici 19. stoletja. O življenju in delu tržaškega fotografa Maria Magajne piše Živa Pahor. Bruno Volpi Lisjak predstavlja čupo - čoln, ki so ga slovenski ribiči uporabljali v Tržaškem zalivu do srede 20. stoletja. Katja Colja poroča o stoletnem delovanju škedenjske železarne. Porodno babico iz okolice Trsta predstavlja Kristina Kovačič, položaj Tržačank v srednjem veku pa Darja Mihelič. Sledeči trije prispevki kažejo na pomen Trsta za širše zaledje - slovensko Istro. Tako Borut Brumen piše o podobi Trsta pred drugo svetovno vojno, kakršno so si izoblikovali prebivalci istrske vasi Sv. Peter, Martina Orehovec pa o delu Istrank v Trstu. Nataša Rogelja in Špela Ledinek predstavljata Šavrinke, ki so do druge svetovne vojne Trst zalagale z jajci. Tudi Janusov razdelek je posvečen Trstu. Švicarska etnologinja in kulturna antropologinja Elke-Nicole Kappus piše o prihodnosti Trsta oziroma o rekontekstualizaciji njegove zgodovine. V razdelku Razprave je šest tematsko različnih prispevkov. Hrvaška etnologinja Ines Priča razmišlja o vojni in "domačem etnografu". Mira Omerzel Terlep nas popelje v zgodovino lajne, katere razvoj se zaključi z glasbenim avtomatom, v katerem avtorica vidi predhodnika sodobnega računalnika. O porodni pomoči v fari Velike Brusrüce na Dolenjskem do konca druge svetovne vojne govori prispevek Irene Rozman, o nezakonskih otrocih na avstrijskem Koroškem pa piše Mojca Ramšak. Inja Smerdel v svojem prispevku išče škotske sledi na Slovenskem, Iris Zakošek pa se ukvarja s celjsko mestno tržruco pred drugo svetovno vojno. V razdelku Gradivo sta prispevka Roberta Starca o omembah koprskih vasi v notarskih aktih iz 18. stoletja in Jožeta Eržena o kroparskih ptičarjih. 11 Nena Židov Na Etno muzejskih straneh velja opozoriti na prispevek Marjete Mikuž o evalvaciji potencialnih obiskovalcev Slovenskega etnografskega muzeja ter na projekt priprave stalne razstave v Ribnici avtoric Taje Čepic, Dragice Trobec Zadnik, Marjete Mikuž in Mojce Turk. Sicer pa v tem sklopu najdemo tudi poročua o razstavah in muzejskih delavnicah. Janja Žagar, Tanja Tomažič in Irena Keršič predstavljajo nekatere nove pridobitve Slovenskega etnografskega muzeja. Sledijo poročila o delovanju Slovenskega etnografskega muzeja v letu 1997, o letnem srečanju NET-a v Ljubljani in na Bledu ter poročilo z mednarodnega simpozija Maske v evropski tradiciji, ki je bil leta 1997 v Belgiji. Bivši urednik knjižne zbirke Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja Andrej Dular poroča o zbirki do konca leta 1997. Ob jubileju dr. Angelosa Basa Janja Žagar opozarja na njegovo manj znano delovanje, povezano z muzeji. Sledijo govori direktorice Slovenskega etno- grafskega muzeja Inje Smerdel, ministra za kulturo Republike Slovenije Jožefa Školča in predsednice Slovenskega etnološkega društva Duše Krnel Umek, name- njeni odprtju nove muzejske hiše Slovenskega etnografskega muzeja ter čestitke dobitnikom Murkovega priznanja ter listin in častnima članoma Slovenskega etnološkega društva. Ralf Čeplak Mencin se spominja preminule slovenske antro- pologinje dr. Branislave Sušnik. V razdelku Kritična in informativna bibliografija je predstavljenih štirinajst knjig, na koncu pa sta še bibliografija sodelavcev Slovenskega etnografskega muzeja za leto 1996 in bibliografija Rudolfa Krissa, ki je zaradi tehničnih težav izpadla iz lanskega Etnologa. Ker je bilo zaradi seUtve knjižnice v letošnjem letu delo moteno, je tokrat izpadel seznam knjižnih novosti. H končni podobi letošnjega Etnologa je prispevalo kar veliko ljudi (avtorji, uredniški odbor, souredniki, prevajalci, lektorica...). Preveč jih je, da bi vse naštevala poimensko, vsem pa se toplo zahvaljujem za sodelovanje. Naš skupni cilj je bil oblikovati Etnologa, ki bo zanimiv tako za strokovno kot tudi za širšo javnost. Pa veliko prijetnega branja do naslednjega Etnologa, ki bo posvečen preminulemu dolgoletnemu ravnatelju Slovenskega etnografskega muzeja dr. Ivanu Sedeju in etnološkim temam, s katerimi se je ukvarjal: ljudskemu stavbarstvu, spomeniškemu varstvu in ljudski umetnosti. 12 Uvodna beseda PREFACE In my function as temporary editor in chief I have the pleasure to introduce this year's volume of Etno- log. While its contents are largely based on the established headings, the vo- lume's central theme, chosen by editor in chief Bojana Rogelj Škafar and the editorial board, is dedicated to the city of Trieste, its Slovenes and its hinter- land. The authors of the studies and articles are experts and laymen from both sides of the border. Raffaella Sgubin reflects on the documentary value of Giuseppe Wulz's photo- graphs, which show traditional costu- mes from the area of Trieste from the 19th-century's latter half. Živa Pahor writes about the life and work of Triestian photographer Mario Magajna. Brimo Volpi Lisjak presents the chupa (čupa) - the boat used by Slovene fishermen in the Gulf of Trieste until the mid 20th century. Katja Colja reports on the centenary of the Ske- denj/Servola Iron-Works. Kristina Kovačič introduces us to a midwife from the environs of Trieste, and the position of Triestian women in the Middle Ages is examined by Darja Mihelič. Three further articles highlight the significance of Trieste to its wider hinterland - Slovene Istria. Borut Brumen writes about the image of pre- war Trieste that lives on in the memory of people from the Istrian village of Sv. Peter; Martina Orehovec, on the other, hand deals with Slovene women working in Trieste. Nataša Rogelja and INTRODUCTION En tant que rédactrice supplé- ante, j'ai le plaisir de vous présenter le dernier nimiéro d'Etnolog. Son contenu est réparti selon les chapitres habituels. La partie thématique, choisie par Bo- jana Rogelj Škafar, rédactrice en titre permanent, est consacrée aux Slovenes de Trieste et de ses alentours. Les au- teurs des articles et des exposés sont soit des professionnels, soit des ama- teurs Slovenes ou italiens. Raffaella Sgubin réfléchit sur la valeur documen- taire des photographies de Giuseppe Wulz dont la thématique porte sur les vetements traditionnels, portés dans la région de Trieste, au cours de la de- uxieme moitié du 19e siecle. Živa Pahor parle, dans son article, de la vie et de l'oeuvre du photographe triestin Mario Magajna. Ensuite, Bruno Volpi Lisjak présente la "čupa" - bateau utilisé par les pecheurs Slovenes dans le golfe de Trieste jusqu'a la moitié du 20e siecle. Katja Colja nous fait un petit exposé sur l'activité centenaire de la fonderie de Skedenj. Kristina Kovačič nous présen- te une sage-femme des alentours de Trieste tandis que Darja Mihelič nous décrit la situation des femmes de Trieste au Moyen âge. Les trois articles qui suivent montrent le rôle de Trieste pour son arriere-pays - ITstrie slovene. C'est d'abord Borut Brumen qui évo- que dans son article l'image de Trieste avant la Deuxieme guerre mondiale telle qu'elle apparaissait dans la mémoire des habitants du village istrien de Sv. Peter. Martina Orehovec 13 I Nena Židov Špela Ledinek present the Šavrinke, who supplied Trieste with eggs until the Second World War. The Janus' Départaient is also dedicated to Trieste. Swiss etJmologist and cultural anthro- pologist Elke-Nicole Kappus writes on the future of Trieste and on the re-con- textualization of its history. The Studies Section covers six different themes. Croatian ethnologist Ines Prica reflects on the war and on the "domestic ethnographer". Mira Omerzel Terlep introduces us to the history of the barrel organ, which developed into the automatic organ and, according to the author is a predecessor of the modem computer. Irena Rozman writes on maternity care in the parish of Velike Brusnice in Dolenjsko until the end of the Second World War; Mojca Ramšak on illegi- timate children in Carinthia. Inja Smerdel's study searches for Scottish traces in Slovenia and Iris Zakošek looks into the market of Celje before the Second World War. Articles from Robert Starec on villages from the environs of Koper mentioned in 18- century notary documents and from Jože Eržen on the Kropa bird-catchers conclude this section. Museum News draws attention to Marjeta Mikuz's evaluation of poten- tial visitors of the Slovene Ethno- graphic Museum and to the project of a permanent exhibition in Ribnica, presented by Taja Cepič, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž and Mojca Turk. The section also reports on exhibitions and workshops in the museum. Janja Žagar, Tanja Tomažič and Irena Keršič present the latest poursuit ce theme en parlant des Istriennes et de leur travail a Trieste. Ce chapitre se termine par une présen- tation, rédigée par Nataša Rogelja et Špela Ledinek, des "Šavrinke", femmes qui vendaient des oeufs a Trieste jusqu'a la Deuxieme guerre mondiale. De meme la section de Janus est-elle consacrée a Trieste. Elke-Nicole Kappus, ethnologue et anthropologue culturelle de Suisse, réfléchit sur l'avenir de Trieste, c'est-a-dire sur la recontextuali- sation de son histoire. La rubrique "Débats" comporte six exposés de themes différents. Ines Prica, ethnologue croate, réfléchit sur la guerre et leur "ethnographe natio- nal". Mira Omerzel Terlep nous guide a travers l'histoire de l'orgue de Bar- barie, histoire qui se termine par l'auto- mate musical dans lequel l'auteur voit l'ancetre de l'ordinateur contemporain. Ensuite, Irena Rozman présente l'aide a l'accouchement dans la paroisse de Velike Brusnice, en Basse Camiole, jus- qu'a la fin de la Deuxieme guerre mon- diale. Le cas des enfants illégitimes en Carinthie autrichienne est abordé dans l'exposé de Mojca Ramšak. Inja Smerdel nous révele les traces de l'Ecosse en Slovénie, tandis que Iris Zakošek traite, dans son article, le marché municipal de Celje avant la Deuxieme guerre mon- diale. Dans la section Docimrents, nous trouvons deux articles: le premier, écrit par Robert Starec, porte sur des actes notariés du 18e siecle concernant des villages aux alentours de Koper. Le second, rédigé par Jože Eržen, a pour objet les oiseleurs de Kropa. Les pages "Etno" présentent deux contributions remarquables. La premi- Uvodna beseda acquisitions of the Slovene Ethnographic Museum. And there are also reports on the activities of the Slovene Ethnographic Museum in 1997, on the annual meeting of NET in. Ljubljana and Bled, and on the International Symposium «Masks in the European tradition», held in Belgium in 1997. Andrej Dular, former editor of the collection «Library of the Slovene Ethnographic Museum» re- ports on the collection's history until the end of 1997. Janja Žagar reminds us of the anniversary of Dr. Angelos Bas and draws attention to his less exposed activities connected with museums. The section continues with the speec- hes of Inja Smerdel, the museum's director, Jožef Školč, minister of culture of the Republic of Slovenia and Duša Krnel Umek, chairwoman of the Slo- vene Ethnological Society, held on the occasion of the opening of the muse- um's new premises. They are followed by congratulations to the recipients of the Murko Awards and Certificates and to the honorary members of the Slove- ne Ethnological Society. Ralf Čeplak Mencin reminds us of the late Slovene anthropologist Dr. Branislava Sušnik. The bibliography section presents fourteen books and bibliographies of the Slovene Ethnographic Museum's staff in 1996 and a bibliography of Rudolf Kriss, which due to technical problems was left out of last year's volume of Etnolog. Due to the move to new premises there is no list of the library's new acquisitions. Many people have contributed to the final contents and outlook of this ere est une évaluation faite par Marjeta Mikuž des visiteurs potentiels du Mu- sée Ethnographique Slovene. La secon- de, le fruit du travail de Taja Cepič, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikiiž et Mojca Turk, nous présente le projet d'installation d'une exposition perma- nente au Musée de Ribnica. Parallele- ment, cette section nous offre différents rapports sur les expositions et sur les ateliers de musée. Les nouvelles acqu- isitions du Musée ethnographique Slovene nous sont présentées par Janja Žagar, Tanja Tomažič et Irena Keršič. Nous trouvons ensuite le rapport annu- el d'activité du Musée ethnographique Slovene en 1997, le rapport de la réunion annuelle de NET a Ljubljana et a Bled ainsi que le rapport concer- nant le symposium international "Maske" (les Masques) sur la tradition européenne qui a eu lieu en Belgique, en 1997. Andrej Dular, ex-rédacteur en chef de la collection "Les Cahiers du Musée Ethnographique Slovene", dresse un rapport de cette collection jusqu'en 1997. A l'occasion du jubilé du Dr. An- gelos Bas, Janja Žagar présente la partie moins connue de son travail concernant les musées. Suivent les discours de Inja Smerdel, directrice du Musée ethno- graphique Slovene, de Jožef Školč, Mi- nistre de la culture de la République de Slovénie et de Duša Krnel Umek, présidente de l'Association ethnologi- que Slovene, prononcés lors de l'inau- guration du nouveau bâtiment du Mu- sée ethnographique slovene, un ho- mmage aux lauréats du prix et des diplômes de Murko ainsi qu'a deux membres d'honneur de l'Association 15 Nena Židov year's Etnolog (authors, editors, co-edi- tors, translators, language editors,...), too many indeed to be listed here. My sincere thanks to all of them for their co-operation. Our common goal was to produce yet another volume of Etnolog that will interest experts as well as the general public. We hope you will enjoy reading this volume. The next one will be dedicated to the museum's late direc- tor. Dr. Ivan Sedej, and to ethnological themes he dealt with: vernacular archi- tecture, monument preservation and folk art. Nena Židov ethnologique Slovene. Ralf Čeplak Mencin rend également hommage a feue Dr. Branislava Sušnik, anthropolo- gue Slovene. La rubrique "Bibliographie criti- que et d'information" présente une liste de quatorze livres. On y trouve aussi la bibliographie des associés du Musée ethnographique slovene pour l'année 1996 et la bibliographie de Rudolf Kriss. Cette bibliographie aurait du paraître dans le numéro précédent d'Etnolog, mais elle a été reportée en raison de problemes techniques. En effet, le déménagement de toute la bibliotheque a perturbé le travail de l'année 1997 ce qui explique l'omission des nouveautés littéraires dans le présent numéro d'Etnolog. Ce numéro d'Etnolog est le fruit du travail de toute une équipe de professionnels (auteurs, comité de rédaction, co-rédacteurs, traducteurs, lecteurs...). Ils sont trop nombreux pour que je puisse les nommer un par un, mais je les remercie tous pour leur coopération. Notre objectif commun était de réaliser im numéro d'Etnolog intéressant tant pour les professionnels que pour un public plus large. Je vous souhaite beaucoup de plaisir a la lecture de cet Etnolog et je vous invite a attendre le prochain numéro qui sera consacré a feu Dr. Ivan Sedej, ancien directeur du Musée ethnographique slovene, en fonction de nombreuses années, et aux themes ethnologiques qu'il avait traités: con- servation du patrimoine, architecture et art populaires. Nena Židov 16 TRŽAŠKI SLOVENCI, TT^T IN NJEGOVO ZALEDJE RAZPRAVE IN GRADIVO TRIESTE, ITS SLOVENES AND ITS HINTERLAND STUDIES AND ARTICLES Raffaella Sgubin "Garanti d'apres nature". Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza "Garanti d'apres nature". Unnaturalness and genuineness in Giuseppe Wulz's photographs of costumes Živa Pahor Tržaški fotograf Mario Magajna Triestian photographer Mario Magajna Bruno Volpi Lisjak Čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu Chupa - the Slovene fishermen's boat in the Gulf of Trieste Katja Colja Od železa do kruha. Stoletno delovanje škedenjske železarne From iron to bread. Centenary of the iron-works in Skedenj/Servola Kristina Kovačič Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina Midwife šantla Ana from the environs of Trieste and her legacy Darja Mihelič Srednjeveška Tržačanka v ogledalu mestnega statuta The women of medieval Trieste in the mirror of the town's statute 17 Borut Brumen "Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu". Podoba Trsta v spominih Supetrcev do 2. svetovne vojne j "We got along better in Trieste than in Piran". Trieste before the Second World War in the memory of people from Sv. Peter Martina Orehovec Delo Istrank v Trstu Istrian women working in Trieste Nataša Rogelja, Špela Ledinek Šavrinka kot oseba in simbol The Šavrinka as a person and as a symbol 18 "GARANTI D'APRES NATURE"^ IZUMETNIČENOST IN RESNICA V FOTOGRAFIJAH NOŠ GIUSEPPEJA WULZA Raffaella Sgubin IZVLEČEK Sestavek skuša s primerjavo s pisnimi zgodovinskimi viri ugotoviti dokumentarno vrednost fotografij G. Wulza, ki zadevajo tradicionalno nošo na tržaškem območju v drugi polovici 19. stoletja. ABSTRACT Through a comparison with written historical sources the article attempts to estab- lish the documentary value of G. Wulz's pho- tographs which show traditional costumes from the area of Trieste in the 19"' century's latter half. Ne vem, koliko lahko razpravljanje o fotografiji prispeva k zgodovini tradicionalnega oblačenja na tržaškem območju, toda proučevalec noš, ki naleti na fotografije Giuseppeja W u 1 z a^, se le težko upre njihovem čaru ir\ skušnjavi, da bi se ukvarjal z njimi. Seveda si ne moremo kaj, da si ne bi zastavili nekaj vprašanj v zvezi z verodostojnostjo fotografije kot dokumenta, a prav tako je morda vredno raziskati te upodobitve v sepijastih odtenkih, pod pogojem, da formuliramo ustrezna vprašanja: tako se bodo lahko odprla raziskovalna področja, bogatejša od naših predvidevanj. Predvsem bo koristno na kratko preleteli zgodovino Giuseppeja Wulza (1843-1918), praočeta ene izmed najslavnejših in dolgo živečih dinastij fotografov v Evropi. Wulz je prišel v Trst iz rodnega Trbiža kot otrok in bil v mladih letih sprejet za učenca v enega najbolj prestižnih mestnih fotografskih ateljejev, v atelje Wilhelma Engla. Mesto, eno od glavnih emporijev habsburškega imperija, je bilo živahno središče, odprto za vsakršno podjetniško novost. Zato ni presenetljivo, da se je tudi fotografija, definirana kot "novost 1 Zajamčeno naravno. 2 Vpogled v fotografije je omogočil tržaški muzej Civici Musei di Storia e Arte (C.M.S.A.), ki se mu, zlasti gospe Ondini Ninino, zahvaljujem za sodelovanje. Zahvaljujem se tudi gospodu Edoardu Mariiüju, ki mi je priskrbel dragoceno primerjalno gradivo. 19 Raffaella Sgubin Žanrska scena z mandrijerko v praznični obleki. Posoda za mleko kaže na njeno delo, približno 1. 1880. C.M.S.A. štev. 8/10870; 14,5 x 10 cm. ¦ Genre scene with "mandrierka" (peasant woman from the environs of Trieste) in festival dress. The milk vessel refers to her work, from around 1880. C.M.S.A. no. 8/10870; 14,5 X 10 cm. ¦ Scene de genre avec une paysanne en habits de fete. Un pot au lait fait allusion a son métier, vers 1880. C.M.S.A. no. 8/10870; 14,5x10 cm. Stoletja", hitro razmahnila. Prvi fotografi so bili potujoči, večinoma Avstrijci ali Nemci, kasneje pa so fotografi delali v pravih "stalnih" študijih. Ob Englovem odhodu leta 1868 sta njegova mlada učenca Giuseppe Wulz in Luigi Boccalini odprla lasten atelje s sedežem na Piazza della Borsa. Njuna združba preneha leta 1874. Boccalini čez nekaj let odide v Rim, Wulz pa ostane v Trstu in se preseli na Via del Corso. Wulzova dejavnost, ki je trajala vse do prve svetovne vojne, je segala na različna področja in je dragocena, ker predoča presek krajevne zgodovine. Wulzov objektiv je zaustavil podobo mesta in njegovega zaliva, ko je posnel nekatere pomembne dogodke mestnega življenja: splovitev ladje, obisk nadvojvodinje Stefanie habsburške na Miramarskem gradu... Nič manj pomembni za rekonstrukcijo podobe Trsta ob prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje pa niso portreti, družinski portreti in skupinski portreti rokodelcev. Znotraj teh usmeritev imajo pomembno mesto fotografije prebivalcev okolice Trsta, ki so bile narejene v obdobju med 1872 in 1885. Po naslovih, žigosanih na hrbtni strani fotografskih kartonov, lahko dejansko umestimo prve tovrstne^ upodobitve v zadnjo fazo združbe z Boccalinijem, naslednje pa v čas delovanja v ateljeju na Via del Corso štev. 9*. Gre za žanrske scene, postavljene v atelje z za to dobo značilnim te^tralniin okusom. BukoHčni okvir, ki je poglavitna 3 Sam mojster Engel se je zanimal za to temo, kot lahko vidimo v enem od njegovih del, ki nam jih je zapustil. Prim. Giuseppe Wulz. Lafotografia a Trieste. 1868-1918, Trst 1984, str. 92. 4 Selitev na štev. 19 v isti ulici je bila 1.1891. 20 Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza Portret mandrijerke v praznični obleki z modnimi čevlji. Postavitev kot pri meščanskem portretu, približno 1875-1880. C.M.S.A. štev. 8/10894; 9,1 x 5,6 cm. ¦ Portrait of a mandrierka in festival dress with fashionable shoes. Arrangement as in a bourgeois portrait, from around 1875-1880. C.M.S.A. no. 8/10894; 9,1 x 5,6 cm. ¦ Portrait d'une paysanne en habits de fete avec des chaussures a la mode. La mise en scene est identique a celle d'un portrait bourgeois, vers 1875-1880. C.M.S.A. no. 8/10894; 9,1 x 5,6 cm. zahteva, je ustvarjen iz neverjetnih naslikanih scenarijev, ki predstavljajo pokrajino in arhitekturo, dejansko bolj alpsko kot kraško, v kateri odpirajoče se okno, nekaj skal ali lesen kmečki plot, ovit z bršljanom, kar preveč poudarjajo perspektivni iluzionizem. Izumetničene so tudi drže oseb - sicer pa čas osvetlitve ni dopuščal veliko neposrednosti, predvsem pa združitev prazničnih oblačil s predmeti, ki eksplicitno spominjajo na delovna opravila: košara za perico, vrč mleka z ustrez- nim merilnim kozarcem za kmetico, bisaga za kruh za škedenjsko krušarcol Ta kontrast da tako natančno izdelanim scenam končno še nekak izumetničen arka- dični nadih, ki je, po drugi strarü, v tistem času našel številne občudovalce. Za vsako od teh upodobitev je mogoče sestaviti prave "serije" z bolj ali manj števil- nimi variantami, ki pričajo o določenem stilističnem iskanju in stremljenju po uvrstitvi v tisto smer "umetniške fotografije", v kateri so se poskušali mnogi fotografi: razprave o fotografiji kot umetniški obliki so bile razplamenjene bolj kot kdajkoli prej. Verjetno so bile tovrstne upodobitve razstavljene v ateljeju, da bi strankam ilustrirale fotografovo sposobnost in dober okus; a razstavljene so bile še z nekim drugim, zelo zanimivim namenom, če so, kot trdi Zannier, po njih močno spraševali turisti, ki so jih kupovali, da bi odnesli s seboj spomin na Trst in njegovo okolico*^. Niso vse Wulzove fotografije nastale kot umetnikov divertissement. Verjetno 5 Škedenjke so bile znane po odličnem kruhu, ki so ga same pekle in hodile prodajat v mesto. Ta slava jim je prinesla celo povabilo na dvor cesarice Marije Terezije, da pokažejo svojo umetnost. Prim. M. Sila, Trst in okolica. Zgodovinska slika, Trst 1882, str. 104. ^ Giuseppe Wulz ... citat, str. 118. 21 Raffaella Sgubin Krznena baretka ("frkindiš"), uhan zamorček in srebrni gumbi krasijo nošo mandrijerja, približno 1. 1880. C.M.S.A. štev. 8/10930; 14,5 x 10 cm. ¦ A hir beret ("frkindiš"), a Moor's ear- ring and silver buttons decorate the mandrier's costume, from around 1880. C.M.S.A. no.8/ 10930; 14,5 x 10 cm. ¦ Une barrette fourrée ("frkindiš"), une boucle d'oreille "petit negre" et des boutons en argile ornent la tenue du paysan, vers 1880. C.M.S.A. no. 8/10930; 14,5 x 10 cm. 22 Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza Žanrska scena s Škedenjko. Bisaga je služila za nošenje kruha, približno 1. 1880. C.M.S.A. štev. 8/10874; 14,5 x 10 cm. ¦ Genre scene with woman from Skedenj/Servola . The bag was used to carry bread, from aroimd 1.1880. C.M.S.A. no. 8/10874; 14,5 x 10 cm. ¦ Scene de genre avec une femme de Skedenj. La besace servait a porter du pain, vers 1880. C.M.S.A. no. 8/10874; 14,5 x 10 cm. 23 Raffaella Sgubin SO mnoge dejanski portreti, kot na primer portret mlade mandrijerke^ sedeče na fotelju capitonné, ki koketno kaže nogo, obuto v modni čevelj. To vsekakor ni podeželska podoba: lepa mandrijerka je prišla v Wulzov atelje v praznični obleki, okrašeni z vsem mogočim (na fotografiji je viden tudi detajl šopka z listi roženkravta, pripetega na nedra) in želela biti portretirana "kot gospa", z naivnim ponosom, da lahko pokaže, česar prava gospa resnično nikoli ne bi naredila, elegantno obute noge. V času, v katerem je Josip Godina, oster opazovalec sodobne realnosti, trdil, da vidi vedno več žensk hoditi bose celo v mestu, in da morajo trdo delati, posebno kot perice, da se lahko v prazničnih dneh spodobno oblečejo, to ni bilo kar tako.* Fotografija je zaradi tehničnega napredka in razširjenosti formata carte de visite postala dostopna vedno širšim slojem in s tem nudila povod za poveličevanje doseženih ciljev, le da so se sedaj opuščali kmečki scenariji, kot so vrči za mleko in košare za zelenjavo, za rože ali za perilo: skratka tiste pri umetnikih in popotnikih tako priljubljene scenske zahteve, ki so neposredno udeležene kar preveč konkretno spominjale na trpkost vsakdanjega življenja. Spričo izumetničenosti drž in scenske dekoracije, kontradiktome napisu "zajamčeno naravno", ki kar preveč očitno poveličuje fikcijo, je legitimno, da se vprašamo, kakšno dokumentarno vrednost nam nudijo te upodobitve na področju tradicionalnega oblačenja. Gotovo ne gre za absolutno vrednost - noben zgodovinski vir si sam ne more lastiti takšne zasluge - zato bo za kritično branje treba pogledati po drugih virih, zavedajoč se, da ti pogosto izkazujejo drugačno zgodovinsko globino. Tako bo morda zanimivo primerjati Wulzove fotografije z malodane sodobnim pričevanjem Josipa Godine, marljivim poznavalcem "narodske obleke" na tržaškem območju. On opisuje moško'* oblačilo kot sestoječe iz širokih kratkih hlač iz črnega sukna, kratke jakne ("jakete") z dvema vrstama velikih srebrnih gumbov ("betonov"), telovnika ("kamižole", "kamželina") živah- nih barv s podobnim zapenjanjem, širokega črnega klobuka ("ombrele"), ki je služil bodisi kot dežnik bodisi kot sončnik, ali značilnega krznenega pokrivala ("odzad bolj visoke, zunaj v sredi sč zelenim žametom okinčane kape aU kučme iz žlahtne ruske kožuhovine"). Obleko dopolnjujejo volnene modre ali plave nogavice in čevlji, ki so včasih ("posebno pri oženjenih in pa, se ve, bolj premožnih") okrašeni z velikimi srebrnimi zaponkami ("fibijami"). Ta opis v celoti potrjujejo analize številnih tržaških grafik, na katerih so predstavljene lokalne noše, ki večinoma izvirajo iz prve polovice stoletja. Moška obleka na Wukovih fotografijah se dokaj ujema z omenjenimi viri, razen nekaterih podrob- 7 Slovenska kmetica iz okolice Trsta. Ime izvira iz "mandrija" (mandrija - kmetija z gospodarskim poslopjem, obdana z zidom). Prim. "... s "kampanjami", ki jim tukajšnji kmetje pravijo mandrije" (J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice z uverstitvijo kratkega geografičnega in zgodovinskega pregleda starih in sadanjih slavjanov kakor še tudi kratke omembe njihove osode in omike. Po domače spisal, na svetlo dal in založil Josip Godina Verdeljski ces. kr. finančen komisar peroega razreda, rojen v teržaški okolici. Trst 1872, str. 99). 8 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta ... citat, str. 103. 9 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta ... citat, str. 101 24 Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza Svilena ruta, potiskana a pois, tu nadomešča ruto ali "karpon" praznične obleke mandrijerke, približno 1. 1875. C.M.S.A. štev. 8/10875; 14,5 X 10 cm. ¦ SUk scarf, printed a pois, instead of the usual scarf or "karpon" of a mandrierka's festival dress. From around 1875. C.M.S.A. no. 8/10875; 14,5 x 10 cm. ¦ Un fichu en soie avec un motif "a pois" remplace ici un fichu ou "karpon" de la tenue de fete paysanne, vers 1875. C.M.S.A. no. 8/10875; 14,5 x 10 cm. nosti: srebrni gumbi se pojavijo samo na telovniku, čevlje pa nadomeščajo škornji. Te elemente pa sicer potrjuje primerjava z nekaterimi sodobnimi fotografijami, narejenimi v drugih tržaških ateljejih'". Podatki, ki jih Godina navaja o ženski noši, žal niso tako natančni: tu ostane pri ugotavljanju, da ženske nosijo nabrane obleke, rdeče volnene nogavice - tudi te nabrane - in čevlje z visoko peto, ki so tako odprti, da že lahko vidimo prste". Ta opis ne omenja dveh oblačilnih tipologij, razširjenih na tržaškem območju, ki ju sicer dokimientirajo mnoge slike in grafike'^ kot tudi obsežne serije posameznih delov oblačil, shranjene pri zasebnikih in v muzejskih ustanovah: mandrijerska in škedenjska noša. Prva, ki se je nosila na območju zahodnega tržaškega krasa in v primestnih naseljih, spada v kategorijo alpske noše, za katero sta značilna krilo in životec, ki sta sešita skupaj. Temu se pridružita naglavna in ramenska ruta iz belega platna, okrašenega s čipkami in vezeninami - ki pogosto povzemajo vzorce rokavcev - in predpasnik, nad katerim je privezan trak, zavezan v pentljo, katerega konca sta lahko okrašena z inicialkami. Za zimsko obleko je predvidena jaknica iz temnega sukna. Nenavadno neskladje se razkrije pri nogavicah, ki so po opisih v pisanih virih na splošno rdeče barve, v ikonografiji pa so navadno bele. Škedenjska noša, ki je bila razen v Skednju razširjena tudi na območju 10 Fotografije oseb v nošah so bile narejene v različnih tržaških fotografskih študijih. Med njimi naj omenimo naslednje: Cobau, Benque, Ramann, Mioni, Jerkič. '1 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta ... citat, str. 102. 12 Med številnimi objavami, v katerih lahko najdemo takšne upodobitve, naj omenimo B.M. Favetta, Trieste. Costumi e mestieri dai documaiti deliOltocento, Trst 1988; Panorama di Trieste. Vedute e piante della cittä e del suo territorio dalla collezione Uavia, Trst 1993. 25 Raffaella Sgubin Brega in v slovenski Istri, sestoji iz dolge srajce z rokavi, okrašenimi z vezeninami in klekljanimi čipkastimi vložki, čez katero prideta dva široka plisirana in izvezena kamižota; od teh je spodnji zmerom bel, zgornji pa bel pri samskih in rjav ali črn pri omoženih. K celotni noši sodijo še predpasnik s trakom, bela peča in ruta. Slednji se nosita tako kot pri mandrijerkah. Tudi kar zadeva nogavice in čevlje, ni videti bistvenih razlik. Wulzove fotografije v veliki meri potrjujejo to, kar dokumentira slikarska ikonografija. V primeru Škedenjke, za katero je poleg noše značilna tudi bisaga za kruh, obešena prav očitno, razpolagamo s preskopim fotografskim materialom (trije različni posnetki za eno in isto obleko), da bi lahko izpeljali značilne primerjave. Vendar je tu nekaj zanimivih elementov: mlada ženska nosi temen kamižot in predpasnik, kar pomeni, da je ženska omožena. Nogavice so nabrane tako, kot navaja Godina, toda čevlji imajo nizko peto in so zelo zaprti: očitna obraba govori v prid njihove "avtentičnosti". Posebnost, ki pa še bolj bije v oči, je, da tradicionalno belo ramensko ruto, ali vsaj svileno turko z večbarvnimi črtami, nadomečša potiskana ruta. Ta ruta, ki združuje drobne cvetlične vzorce z zavoji, značilnimi za kašmirske motive, kaže na zanimivo zlitje noše in mode. Ti vzorci so prišli v Evropo ob koncu 18. stoletja z slovitimi kašmirskimi šali in se od tedaj, poustvarjeni in predelani od lokalnih oblikovalcev, obdržali na vrhu več desetletij in v najbolj banaliziranih oblikah dosegli zelo široko javnost. V 80-ih letih, času, ko je fotografija pred preizkušnjo, ta uspeh sploh še ni pojenjal. Barvaste ramenske rute srečamo tudi v povezavi z oblačili mandrijerke, ki jih je fotografiral Wulz in s tem zabeležil, kako noša nikakor ni nespremenljiva in neprepustna za modne vplive. Seveda prevladujejo bele rute iz vezenega in s čipkami okrašenega platna skupaj s svilenimi karponi slonokoščene barve z dolgimi resami, a vzporedno se pojavljajo tudi svüemfoulards (iz fotografij preseva sij materiala) drugih barv. Na slednjih so večinoma geometrični vzorci kot so črte, pois ali četverokotniki; alternativa so veliki vzorci, okrašeni z arabeskami. Tudi glede načina nošenja ramenskih rut je treba opozoriti na več variant: običajno se ruta prekriža spredaj tako, da jo zadrži predpasnik, kot je vidno že na grafikah iz prve polovice stoletja. Kadar pa mandrijerka nosi jaknico, si ruto razprostre na ramena in potegne vogale spredaj pod jakno. Gre za manj dokumentirano varianto, vendar lahko njene predhodnice najdemo v znani litografiji". Iz fotografij lahko razberemo tudi informacije o trakovih, katerih konci običajno prosto padajo na levo stran, v nekaterih primerih pa tudi v sredino aU celo na desno stran. To, česar nam Wulzove fotografije nikakor ne morejo dati, pa je barva oblačil in nošenih dodatkov, kajti gre za črno bele slike, in tudi kadar so bile ročno pobarvane z vodnimi barvami, bežna primerjava kopij istega predmeta upodobitve hitro pokaže, da je bila barva nanešena po umetnikovem navdihu in ne kot zvesta reprodukcija realnosti. 13 "Mandriana. Costume del dintomi di Trieste" (pri C.L. Tedeschi in Trieste. Vtisnjeno v litografijo B. Linassija in C. ). Prim. Panorama di Trieste ... citat str. 76. 26 Izumetničenost in resnica v fotografijati noš Giuseppeja Wulza 14 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta..., citat, str. 103. 15 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta citat, str. 103. 16 P. Tomasin, Volkscharakteristik in der Umgehung von Triest, v Die österreichisch- ungarische Monarchie im Wort und Bild. Das Küstenland, Dunaj 1891, str. 196. 17 Slovenska kmetica iz okolice Trsta. Izraz izvira iz pomanjševalne oblike ženskega imena Marija (Mar- iuzza). Prim. G. Pinguentini, Dizionario storico etimologico fraseologico del dialetto triestino. Trst 1954. 27_ Na tej točki bi bilo smotrno narediti zaključek o tem, kakšen je prispevek Wulzovih fotografij k zgodovini tradicionalnih noš na tržaškem območju. Tako pri žanrskih scenah kot pri portretih lahko opazimo, kako se je tradicionalno oblačenje razvijalo v stiku z bolj ali manj konservativnimi območji. Najprej začne izginjati moška noša, ki jo po razpustitvi tržaškega slovensko-narodnega bata- ljona" (1868), v katerem se je običajno nosila, in spričo progresivnega opuščanja dela na polju na račun mestnih služb, nosijo samo še starejši v bolj oddaljenem mestnem okolišu, kot se pritožuje Godina.^^ Da bo žensko oblačilo doživelo progresiven razvoj, se je slutilo že tedaj, saj je 1.1842 Pietro Kandier v razlagah litografij Selba in Tischbeina v zvezi s škedenjsko nošo opozoril, da nekatere dodatke počasi nadomeščajo drugi, bolj "modni". Ženske iz Skednja in Brega, pa tudi mandrijerke, ki so dnevno prihajale v stik z dražmi mesta, so začele v nošo vnašati nove elemente. Potiskana ruta ponosne Škedenjke, posneta na Wulzovi fotografiji, bi lahko potrdila ta pojav. Leta 1891 je Tomasin zaključeval svoj opis ljudskih oblačil in žalujoč za njihovo minulo lepoto ugotavljal, da "die jungen Mandrieri und Juzke kleiden sich heutzutage schon wie die Bürger" (dandanes se mladi mandrijeri in Juzke^^ oblačijo že kot meščanke). Toda graje, ki jih navajamo, so graje tistih, ki so se za ljudski svet sicer iskreno zanimali, a mu socialno niso pripadali. Nasprotno se Wulzove fotografije molče omejijo na posnemanje soobstoja mode in tradicije, značilnega za prehodno fazo, pa tudi sicer razumljivega v območju, kot je tržaško, kjer je bila komunikacija med mestom in njegovim okolišem netežavna in pogosta. Tudi ljudje, ki so se dali portretirati, kot na primer lepa mandrijerka, ki je prišla na Via del Corso štev. 9 s tradicionalno obleko in modnimi čeveljci, očitno niso čutili teh elementov, kot da bi pripadali med seboj kontradiktornima sistemoma. Nezdružljivost mode in tradicije je bila prej plod proučevalcev ljudskega sveta, ki so hoteli, da noša ostane v nespre- menljivi obliki kot žuželka, ujeta v jantarju. Toda noša mnogih moških in žensk je sčasoma resnično postala pisan metulj, dovzeten za modne vetrove bolj, kot bi si lahko mislili... Prevedla Alenka Novak Raffaella Sgubin LITERATURA IN VIRI BAŠ, A.: Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja, Ljubljana 1984. BRVAR, G.: II costume territoriale triestino e le fonti iconografiche, v L'arte della discrezione. Abiti e accessori nella tradizione del Friuli-Venezia Giulia, Videm 1996. Deklica, podaj roko. Ljudski plesi, pesmi in noša Slovencev v Italiji, Trst 1985. Die österreichisch-ungarische Monarchie im Wort und Bild. Das Küstenland, Dunaj 1891. FAVETTA, B.M.: Trieste. Costumi e mestieri dai document! dell'Ottocento, Trst 1988. Giuseppe Wulz. La fotografia a Trieste. 1868-1918, Trst 1984. VERDELJSKI, J. Godina: Nošnja Slovencev Tržaške okolice, v "Novice gospodarske, obrtniške in narodne", XXII, 1864. VERDELJSKI, J. Godina: Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice z uverstitvijo kratkega geografičnega in zgodovinskega pregleda starih in sadanjih slavjanov kakor še tudi kratke omembe njihove osode in omike. Po domače spisal, na svetlo dal in založil Josip Godina Verdeljski ces. kr. finančen komisar pervega razreda, rojen v teržaški okolici. Trst 1872. GRI, G.P.: Costumi in cartolina. E alcune osservazioni su riproposta e studio del costume popolare, v "La ricerca folklorica", 14. 1986. JAKOMIN, D.: Škedenjska krušarca. Servola: la portatrice di pane. Trst 1989. La Trieste dei Wulz. Volti di una storia. Fotografie 1860-1980, Firence 1989. MAKAROVIČ, M., KLARER, M.; Slovenska Istra, Ljubljana 1987. Panorama di Trieste. Vedute e piante della citta e del suo territorio dalla collezione Davia, Trst 1993. SELB, A., TISCHBEIN, A.: Memorie di un viaggio pittorico nel Litorale austriaco. Trst 1842 (ponatis 1979). SILA, M.: Trst in okolica. Zgodovinska slika. Trst 1882. STAREC, R.: Mondo popolare in Istria. Cultura materiale e vita quotidiana dal Cinquecento al Novecento, Trieste-Rovigno 1996. BESEDA O AVTORICI Raffaella Sgubin. Po opravljeni medna- rodni maturi na mednarodni gimnaziji v Devinu je diplomirala na univerzi v Vidmu. Leta 1996 je prejela štipendijo ljubljanske univerze. Podiplomski študij o oblačilni kul- turi v tržaškem zaledju opravlja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filo- zofske fakultete v Ljubljani. ABOUT THE AUTHOR Raffaella Sgubin. After graduating from the United World College in Duino she studied and graduated at the university of Udine. In 1996 she received a scholarship from the University of Ljubljana. She carries out her post-gradate studies on the clothing culture of the Trieste hinterland at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology of Ljubljana's Faculty of Arts. 28 _Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza_ RESUME "GARANTI D'APRES NATURE". L'AFFECTATION ET LA VERITE SUR LES PHOTOGRAPHIES EVOQUANT DES VETEMENTS TRADITIONNELS PRISES PAR GIUSEPPE WULZ Au cours de la seconde moitié du 19e siecle, Giuseppe Wulz (1843-1918), photographe de Trieste, a pris en photo, dans son atelier, soit de maniere «scene de genre» soit en portrait bourgeois, des personnes des environs vetues de leur habits traditionnels. Dans cet article, l'auteur constate, apres avoir analysé ces photographies et apres les avoir comparées a des sources matérielles plus ou moins contemporaines ainsi qu'a des écrits historiques, que les photographies de Wulz illustrent parfaitement le processus de fusionnement de deux systemes: la tradition vestimentaire et la mode, en se complétant simultanément malgré l'affectation de la tenue et de la décoration. En tout cas, il s'agit d'un processus concluant dans une zone ou la vule et ses alentours se lient étroitement: la région triestine. 29 SUMMARY "GARANTI D'APRES NATURE". UNNATURALNESS AND GENUINENESS IN GIUSEPPE WULZ'S PHOTOGRAPHS OF COSTUMES In the latter half of the 19* cenUiry the Triestian photographer Giuseppe Wulz (1843-1918) made studio photographs of people from the town's environs in their traditional costumes, either in a manner characteristic of genre scenes or as bourgeois portraits. The present article analyses the photographs by comparing them with more or less contemporary material and written historical sources, and establishes - despite the unnatural poses and decorations - that they are illustrative documents of the process in which systems of costumes and fashions including accessories melted; a credible process in an area like that of Trieste which is marked by close connections between the town and its surrounding coimtryside. 301 TRŽAŠKI FOTOGRAF MARIO MAGAJNA živa Pahor IZVLEČEK V prispevku je predstavljen tržaški fotograf Maric Magajna. V prvem delu je predstavljeno njegovo življenje in delo, v drugem pa intervju z njim. ABSTRACT The article presents the Triestian photographer Mario Magajna. The first part deals with his life and work and the second contains an interview with him. O MARIU MAGAJNI Mario Magajna se je rodil Francu Magajni in Mariji Tence 12. oktobra 1916 v Trstu. Otroštvo je preživel v Križu, kjer je prva tri leta osnovne šole še obiskoval slovenski pouk. Po Gentilijevi reformi, s katero je leta 1923 italijanska vlada ukinila slovenske šole, pa je študij nadaljeval v italijanščini. Leta 1927 se je družina Magajna preselila v Trst. Tu je Mario dokončal nižjo srednjo šolo. Prav v tem obdobju, pri približno štirinajstih letih, je prvič dobil v roke fotoaparat. V letih 1930-1939 je delal v fotolaboratoriju tržaškega podjetja Fotoradiottica. Tu je globlje odkril svet fotografije. Delo v fotolaboratoriju je v letih 1936-1937 prekinilo služenje vojaškega roka, zaradi česar je Mario Magajna nekaj časa preživel tudi v Afriki. Leta 1939 se je zaposlil v glavni tržaški bolnišnici. Fotografiral je pomembnejše operacije in na rentgenološkem oddelku razvijal radiografije in rentgenske ploščice. Od leta 1943 je deloval, tudi kot fotograf, v celici Osvobodilne fronte v bolnišnici. Leta 1944 je posnel zavezruško bombardiranje Trsta, maja 1945 pa je fotografiral prihod jugoslovanskih partizanov v Trst. Sočasno je tudi pričel sodelovati s Primorskim dnevnikom, pri katerem je bil januarja 1946 nastavljen kot fotoreporter; in to do upokojitve leta 1977. Po tem je bil vse do leta 1993 honorarni sodelavec Primorskega dnevnika. Svoje slike pa občasno objavlja 31 živa Pahor Še danes. Veliko se udejstvuje na kulturnem področju, predvsem kot član društva Ivan Cankar pri Sv. Jakobu (predel Trsta) in v Slovenskem klubu v Trstu. Neprecenljiva ohranjena fotografska dokumentacija, ki se je rodila iz Magajnovih fotoaparatov, obsega okrog 300.000 (od teh je bilo do danes objavljenih kakih 50.000) posnetkov iz življenja, dela, kulture in politike Slovencev v Italiji, na Tržaškem, Goriškem in Beneški Sloveniji od približno leta 1945 dalje. Ta vizualni zaklad, last Primorskega dnevnika, hrani Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Magajnove fotografije pa so bile objavljene tudi v drugih časopisih, kot so: II Carriere di Trieste (Trst), Cronaca (Trst), Dan (Trst), Delavska enotnost (Trst), Delo (Ljubljana), Demofcracy'fl (Trst), Glas mladih (Trst), The Irish Press {Dublin), Katoliški glas (Gorica),!/ Lavoratore (Trst),Ljudski tednik (Trst),Matrix (Quebec), JI Meridiano (Trst), Mladika (Trst), Novi glas (Gorica), Novi Matajur {Čedad), Politika (Beograd), Primorske novice (Koper), II Progressa (Trst), Tedenska tribuna (Ljubljana), Trieste Oggi (Trst), Vjesnik (Zagreb) in še nekateri. Predvsem na straneh Primorskega dnevnika in revije Dan je Magajna, poleg fotografij, objavil veliko potopisnih reportaž in kulturnih ter narodnopisnih člankov. Na svojih neštetih potovanjih sirom sveta je posnel več tisoč predvsem dokumentarnih diapozitivov. Od leta 1951, ko je prvič razstavljal v tržaški galeriji Scorpione, je Magajna postavil ničkoliko samostojnih in skupinskih razstav po malodane vseh sedežih tržaških slovenskih kulturnih društev, pa tudi v Vidmu, v Melbournu, v Novem mestu in Ljubljani. Za svoje delo je Mario Magajna prejel osem pomembnejših odličij, med temi tudi Tomšičevo nagrado Društva novinarjev Slovenije za življenjsko delo in red viteza za zasluge italijanske republike ter številna priznanja kulturnih, športnih in drugih društev. BIBLIOGRAFIJA TRST v OTobelenr; Fotokronika 1945-1980, Založništvo tržaškega tiska, 1983. HAREJ, Zorko, MAGANJA (Magajna) Mario, v: Martin Jevnikar (ur.): Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič: Križnič-Martelanc, Goriška Mohorjeva družba. Gorica, 1983, str. 323-324. KOVIC, Brane, Za fotografijo, v: 150 let fotografije na Slovenskem 1945-1990, Mestna galerija Ljubljana, Ljubljana 1990, str. 11+58-61. MARIO, Magajna, fotoreporter - Dela 1944-1955, Arhitekturni muzej Ljubljana, 1996. POHAR, Lado, Magajna Mario, Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek. Mladinska knjiga, Ljubljana 1992, str. 362. 32 Tržaški fotograf Mario Magajna Mario Magajna 33 živa Pahor INTERVJU Na naslednjih nekaj straneh boste lahko prebrali nekoliko skrajšan in obdelan (seveda z Magajnovim dovoljenjem) zapis zelo neformalnega intervjuja, imenovala bi ga celo kramljanje, ki sem ga leta 1997 naredila z Marijem Magajno na njegovem domu. Pri tem kramljanju me je vodila želja, da bi spoznala Magajnov "etnološki" in "sociološki" odnos do stvarnosti, ki jo že šestdeset let fotografira. Takoj pa moram pripomniti, da Magajna ni etnolog. Ta naš mali "zamejski" svet pa je nanj vsekakor vplival, tako kot na vse nas, v smislu nadpovprečne občutljivosti na kategorijo "narodnosti". Tudi zato se je po mojem mnenju v Magajnovo kamero v teku desetletji ulovilo marsikaj, kar njegove fotografije danes spreminja v etnologom izredno zanimive vizualne beležke. Ta del njegovega opusa je sicer našim očem precej znan, saj smo si ga, vsaj delno, ogledali na straneh Primorskega dnevnika ali na Magajnovih razstavah, vendar je v resnici znanstveno večinoma neobdelan. V železnih omarah na sedežu Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu ostaja še na desettisoče negativov, ki še nikoli niso biU razviti v fotografije. Čas pa, kot etnologi dobro vedo, neusmiljeno teče dalje, kar pomeni, da se spomini razblinjajo in da se vrednost teh fotografskih dokumentov zmanjšuje, saj je vse manj tistih, ki še znajo razbrati njihovo vsebino. Kako se je vse to začelo? Jaz fotografiram petinšestdeset let. Začel sem, ko sem imel štirinajst let, po koncu srednje šole. Poznal sem človeka, ki je imel trgovino s fotografskim gradivom Fotoradiotticha. Naša družina je bila z njim v dokaj dobrih prijateljskih odnosih, čeprav je bil on Italijan, iz Firenc. No, in on me je vprašal, če bi želel delati pri njih kot fotograf. Sprejel sem. Prvi fotoaparat pa sem imel v rokah že pred tem. V hiši, v kateri smo stanovaU, na Školjetu, pod novo tržaško univerzo, je živela gospa, ki je od brata iz Amerike dobila fotoaparat, neko "škatlo" Kodak. Za nas vse je bilo to nekaj res lepega, nenavadnega. Gospa nam je prijazno posojala fotoaparat. Kupili smo film in fotografirali. Slikali smo se doma, na dvorišču aU ob kaki svečanejši priložnosti, vsi pražnje oblečeni. Ko sem šel delat k Fotoradiottichi, sem si kupil nekoUko boljši aparat. Pozneje sem si kupil še boljšega in nato še boljšega in tako dalje. Fotografija me je takoj prevzela,... skoraj bi dejal, da sem v fotografijo zaljubljen. Vedno sem vse slikal. Nekatere slike se niso najbolj posrečile, večina pa jih je kar dobro uspela. No, nato sem zaradi služenja vojaškega roka delo pri Fotoradiottichi prekinil, vendar so mi delovno mesto v trgovini ohranili. Po mojem povratku iz vojske je nekega dne v trgovino vstopil radiolog Pecorari, Italijan, ki smo ga 34 Tržaški fotograf Mario Magajna dobro poznali, saj je pri nas razvijal fotografije, mi pa smo v bolnici občasno fotografirali operacije. Dejal mi je: "Mario, bi želeli delati pri nas?" "Nisem bolničar, nisem nič," sem rekel, "ne vem, kaj bi počel v bolnišnici. Ko bi bil zdravnik, bi že bil pri vas in bi gotovo ne delal tu!" Smejal se je in odgovoril: "Ne potrebujemo zdravnika, ampak fotografa, ki bi nam razvijal rentgenske posnetke." Sam je namreč delal na rentgenskem oddelku. "Potrebovali pa bi vas tudi drugi oddelki, fotografirali bi operacije." "Veste kaj, gospod zdravnik," sem rekel, "bomo videli, vprašal bom doma, kako in kaj." Doma so mi rekli: "Saj imaš že leta! Vojaščino si opravil, lahko greš, kamor hočeš, lahko napraviš, kar hočeš. Samo, da napraviš dobro." Dodali so še: "Skoraj bi bilo bolje v bolnišnici kot pri privatniku." In res sem šel v službo v bolnišnico, kjer sem delal od leta 1940 do konca leta 1945. Ker sem bil v bolnici edini fotograf, me je to delo tudi rešilo pred vpoklicem v vojsko. To je bila zame velika sreča. Leta 1945 sem po tržaških mestnih ulicah fotografiral zgodovinske dogodke, tudi po primarijevem naročilu, ki je z ostalimi zdravniki želel videti, kaj se dogaja v mestu. Potem sem zbolel in sem zaradi zdravja zapustil službo v bolnišnici in odšel na Primorski dnevnik, s katerim sem sicer že sodeloval skozi vse leto. Nato sem desetletja za Primorski dnevnik slikal res vse, kar se je pri nas dogajalo. To sem delal do pred nekaj leti, dokler nisem zbolel. Potem sem pustil, da delajo drugi, mlajši. Jaz sem že star in ne morem več veliko delati, vendar vseeno vedno kaj fotografiram, za naše slovenske časopise, pa tudi za kak italijanski časopis. V zadnjem času pa sem pripravil tudi marsikatero razstavo. Lani, konec aprila, sem na primer v Kraški hiši pripravil razstavo z našimi kraški- mi motivi z Repna in okolice. Pogosto me ljudje sprašujejo za stvari, ki sem jih slikal pred leti. Rad jim pokažem, dam, ker imam poslikano skorajda vso zgodovino, od leta 1945 do pred par leti. To se pravi, vso našo zgodovino, lepo ali grdo, našo zgodovino. Vse moje negative, od leta 1945, hranijo na Odseku za zgodovino pri Narod- ni in študijski knjižnici. Ko jih potrebujem, napravim nekatere tiske in povečave sam, če si lahko "sposodim" kako temnico. Nekatere pa dam Križmančiču (seda- njemu fotografu Primorskega dnevnika) ali pa kakšnemu prijatelju. Doma, čeprav imam kar veliko stanovanje, nimam temnice. Za večino Vaših slik se skriva fotoreporterjev pogled na svet. Kako pa so nastale slike s Krasa, ki niso strogo vezane na časnikarske potrebe? Na Kras sem pogosto hodil zaradi dela in večrat tudi ob nedeljah, če je bil 35 živa Pahor popoldne kak športni dogodek. Včasih pa sem se na Kras odpravil tudi zase. Šel sem po vaseh in slikal. Všeč mi je bilo fotografirati naše lepe stvari. Še dandanes so na Krasu krasne kolone z reliefi, ki so napravljene iz našega kraškega kamna, in stare hiše, ki so še pokrite s škrlami. Danes uporabljajo samo korce in podobne materiale, nekoč pa so uporabljali kamen, kot pri cerkvici sv. Roka v Križu. Tudi to sem slikal, ampak sedaj ni več taka kot na moji sliki. Popravili so jo, nova je, lepa je, ne rečem, da ni, ampak izgubila je nekaj. Ja, v Križu, ki je pač moja vas, so krasne stvari. Tudi tam sem že pripravil fotografsko razstavo. Marsikoga so tiste fotografije presenetile. Ljudje so me spraševali, kjs sem dobil tako lepe in zanimive motive. Fotografiral sem pozabljene in zapuščene vaške kotičke, kjer sem se marsikdaj ob iskanju zanimivih motivov in dobrih izrezov tudi spotaknil, pa tudi na glavo mi je kaj padlo. Vendar so se vasi, odkar fotografiram, kar opazno spremenile. Marskatero hišo so prenovili ali vsaj malo popravili, pobelili. Vse to je seveda lepo, ampak ni več tisto, tako naravno, kot je bilo nekoč, ko so naši ljudje zidali sami, z našim kamnom. Kaj je še v kraških vaseh pritegnilo Vašo pozornost? Na Krasu je dosti kolon, strehe so, kot sem že rekel, porite s skrlami. Zanimiva so ognjišča, ki molijo ven iz osnovnega tlorisa stavbe. Notranje prostore z ognjišči sem tudi slikal. Tudi kako starko pri ognjišču sem fotografiral. Lepo je, če je fotografija malo bolj živa, da ni samo ognjišče, samo kamen, samo ogenj, da je na sliki tudi življenje. Spominjam se neke zelo lepe kolone v Nabrežini, ki sem jo slikal pred tridestimi, štiridesetimi leti. Upam, da še stoji. V Kontovel pa sem bil prav zaljubljen, res sem to vas veliko fotografiral. Vam je še katera od kraških ali breških vasi pirastla k srcu? S fotografskega zornega kota mi je zelo všeč Križ, ker ima zelo lepe stvari. Všeč mi je tudi Repen, ki ima veliko starega in potem tudi cel Breg. Nekateri trdijo, da je Kras lepši. Jaz pa mislim, da ima vsaka vas svoje lepote, kot pravijo, da ima tudi vsaka vas svoj glas, mar ne? Po mojem mnenju govorijo Križani zelo slabo, ampak je to njihovo narečje in tudi ta dialekt je lep, vsaj zame je. V Bregu govorijo drugače. Ko sem šel prvič v Breg, nisem razumel nekaterih besed. Vprašal sem: "Kako rečete temu in temu!" "Mi rečemo takol" "A, v Križu ni tako," sem rekel, "v Križu je lepše!" Mogoče je bilo zgrešeno, ampak zame, ki sem Kržan, je bilo res lepše. Vsaka vas ima torej svoje lepote. Tudi v Dolini so nekateri zelo lepi kotički. Zaviti je potrebno v tiste majhne, ozke in kratke ulice, ki so noter, sredi v vasi, v katere razen domačinov rdhče ne zahaja. 36 Tržaški fotograf Mario Magajna Kamniti koriti v Ricmanjih. ¦ Stone troughs in Ricmanje (San Giuseppe deUa Chiusa). ¦ Bassin en pierre a Ricmanje. 37 Ziva Pahor V Mačkoljah so tudi krasne stvari, stare hiše z zidovi brez ometa. Tako lepo je videti ta kamen! Včasih sem slikal kar sam zid! Tudi v Boljuncu so lepe kolone. Pred petdesetimi leti sem v tej vasi slikal nekatere zelo lepe stvari. Do takrat so bile vasi še zelo lepe, potem pa so jih začeli obnavljati. Na Odsek za zgodovino, kjer hranim svoje negative, prihajajo pogosto študentje arhitekture po fotografijo kake stare hiše, s katero se ukvarjajo. Oglasilo se je tudi neko dekle iz Benečije, ki tudi študira arhitekturo, in me vprašalo, če imam kake posnetke iz njenih krajev. In hvala bogu, imam fotografije tudi iz Benečije. In tako pomagam tudi študentom. Tudi neki ljudje iz Boljunca so me spraševali za fotografije neke stare hiše, ki jo sedaj obnavljajo. Vaše fotografije so torej tudi pravi dokument... Seveda. Veste kako je, na mojih fotografijah so hiše, ki so stale pokonci še pred petdesetimi, šestdesetimi, celo petinšestdesetimi leti. Sedaj jih rü več, nekatere so obnovili, nekatere, ki se jim niso zdele več lepe, so kar porušili in sezidali vse na novo. Res so novejše hiše bolj praktične, mogoče tudi lepše, ampak tudi po starem je bilo lepo. Kaj pa Vam je najbolj všeč v kraški naravi? Meni je zelo všeč narava od Križa do Nabrežine. Nekoč so v Križu imeli krasno obdelane vinograde na terasah nad morjem. Sedaj jih na žalost skoraj ni več. Tisti pa, ki še rastejo, so zelo slabo obdelani. Veliko zemlje so prodali Italijanom. No, zelo so mi všeč tudi velike skale v bližini Nabrežine, od koder se vidi morje. Všeč mi je tudi na Napoleonovi cesti. Pogovarjala sva se o hišah in o skalah. Sedaj bi lahko še malo govorila o ljudeh. Še prej pa naslednje vprašanje: raje fotografirate ljudi ali stvari? Meni bolj leži portret, vendar mi je všeč, da se vidi tudi kakšno našo stvar zraven ali da oseba nasplošno nekaj počenja. Slikal sem naše ljudi pri delu, naprimer v hlevu, ko so še imeli živino. Večkrat sem fotografiral naše ženice, ko so zjutraj molzle mleko, in ljudi, ki so delali tam okoli, čistili pri živini. Da se slikati tudi samo osebo ali stvar, bolje pa je, da se osebo slika pri kakem opravilu, pri delu, tako je slika bolj živa in človek ostane v svojem okolju. Tako sem večkrat slikal na primer žene, ki nosijo perilo. Nekoč so naše žene prale perilo za tržaško gospodo, še posebno žene iz Boljtmca, kjer teče Glinščica, ker so imele dovolj vode. S tem so si kaj prislužile. Tudi delo s kraškim kamenjem sem fotografiral, šel sem v kamnolom in slikal delavce. Potem sem slikal mlekarice, ki so nosile mleko v Trst. Primorski dnevnik je pred nedavnim objavil eno teh slik z mlekaricami, sliko, ki sem jo posnel nekje med letoma 1952 in 1956. Oglasil se je človek, ki je dejal, da je šofer na fotografiji, ki mlekaricam z vrči mleka pomaga na avtobus, njegov bratranec. Prosil me je 38\ Tržaški fotograf Mario Magajna za dve kopiji te slike, da bo po petinštiridesetih letih imel fotografijo z bratrancem in mlekaricami. Leta 1946 ali 1947 sem v Križu fotografiral kmete, ki so delali na polju. Videl sem človeka, ki je še oral po starem, z volom, ki je vlekel plug, pa sem si rekel, zakaj ga ne bi fotografiral. Pred nekeja leti sem kopijo te fotografije dal njegovemu sinu. Pravzaprav ne vem, če sem se takrat res zavedal, da slikam stvari in način življenja, ki je izginjal. Počasi pa sem uvidel, da so se povsod začeli pojavljati novi stroji. Zato sem šel potem spet v Nabrežino, v Repen, v kanmolome in videl, da so delavske roke zamenjali železni stroji. Fotografiral sem tudi Škedenjke, ki so pekle kruh. Večina krušaric je bila starejših, ker mlade žene niso hotele več peči kruha. SUkal pa sem jih tudi, kako so nosile kruh v Trst. Šel sem v Skedenj za dnevnik, ker pa rad sHkam take stvari, sem vprašal, kdaj pečejo kruh, in se nato vrrul namenoma za to. Mislim, da sem prav zadnjo slikal med letoma 1952 in 1956. Potem niso več pekle. Fotografiral sem jo pri peki in tudi v mestu, ko je prodajala ta zelo cenjeni škedenjski kruh, za katerega pravijo, da ga je jedel tudi Franc Jožef na Dunaju. Slikal sem tudi ribiče v Križu, tonare, ki lovijo tone. V kriškem portiču je bilo še takoj po vojni veliko ribičev. Nekateri izmed njih so se z ribolovom preživljali. Prav pred kratkim je na razstavi mojih fotografij človek iz Križa na neki sliki prepoznal svojega deda in me je nato vprašal, če mu napravim kopijo. Fotografiranje ljudi pa le ni vedno enostavno. Fotograf je pri tem pogosto v dilemi. Če človeka slika brez njegovega dovoljenja, prodre v njegovo intimnost, če pa osebo najprej vpraša za dovoljenje, velikokrat izgubi njeno spontanost. Kako se Vi rešujete iz te zagate? Jaz sem večkrat prvo fotografijo posnel brez dovoljenja, nato pa sem vprašal: "Vas lahko slikam pri delu? Če bo lepa, jo bodo mogoče objavili v dnevniku." Navadno sem dobil pritrdilen odgovor. Tako sem potem napravil še kakih pet, deset sHk. Prva pa je bila vedno naravnejša, ker oseba ni gledala v objektiv. Dobro sodelovanje z ljudmi je bilo mogoče odvisno tudi od tega, da ste kot fotograf Primorskega dnevnika postali v nekaj letih dokaj znani, pa so se ljudje raje postavili pred Vaš objektiv, kot bi se pred kamero kakega tujca. Gotovo. Mene so poznali vsi. Danes nü ljudje pravijo, da odkar ne delam več na Primorskem dnevniku, nimajo več slik. Ko sem hodil okoli, bodisi za prireditve, za šolske razstave, za nove maše, za vse, kar je bilo, sem slikal večkrat tudi druge ljudi, ljudi iz občinstva, mimoidoče. Nihče mi ni nikoli rekel, zakaj slikam, čemu slikam. Tudi če ni hotel, sem rekel: "Če nočete, pa ne dam Primorskemu." Pa so mi odgovorih: 39 Ziva Pahor "Če je slika lepa, jo kar dajte!" Samo enkrat se mi je zgodilo, da mi je nekdo rekel, da nikakor noče biti fotografiran, da noče slike v časopisih. In res nisem slikal in ni bilo težav. Veliko sem tudi fotografiral za nedeljsko rubriko dnevnika "Naši kraji in ljudje". Zraven sem napisal tudi sam kako malenkost. Poleg naših ljudi pa sem slikal tudi veliko znamenitih osebnosti: skoraj vse predsednike italijanske republike in Tita, Nasserja, ter veliko drugih velemož. Toliko sem jih fotografiral, da se jih na pamet ne spominjam. Koga vse sem ujel v svoj objektiv, sem si zapisal v poseben zvezek. Kaj pa mesto, Trst? V Trstu sem sicer veliko slikal, malo pa je v mojih slikah življenja iz Trsta, ker se v mestu ni dogajalo toliko slovenskega, jaz pa sem za Primorski dnevnik, za Ljudski tednik, za Katoliški glas, za Demokracijo večinoma sledil slovenskemu življenju. Slikal sem, kar so mi naročili. Večkrat pa sem za Delo slikal tudi kake tovarne in sem ob tem slikal tudi delavce pri kosilu, ki so jim ga prinašale žene, ko še ni bilo menz. Marsikaj takega sem slikal tudi za potrebe Primorskega dnevnika ali drugih časopisov in reviji, tudi italijanskih. Ti so sicer bolj povpraševali po fotografijah manifestacij, demonstracij za italijanski Trst. Delavce pa sem slikal bolj za Primorski dnevnik, to pomeni za naše ljudi, ki so bili takrat po večini prav delavci, preprosti ljudje. Oni so se radi pustili slikati. Dejali so, da se bodo tako lahko videli, kakšni so. Ja, življenjskih momentov iz mesta je manj. Slikal sem kakega peka, ker je bilo še precej slovenskih pekov. Slikal sem tudi kakega gostilničarja, ker so bili tudi gostilničarji pogosto Slovenci. Kakšnega slovenskega obrtnika tudi, vendar ne veliko. Med berači, ki sem jih sUkal v mestu, pa verjetno ni bilo veliko Slovencev. Seveda sem poslikal tudi kakega Italijana, ki je bil prijatelj, ki je bil naklonjen Slovencem, ki je bil pripravljen imeti fotografijo v Primorskem dnevniku. Ja, takrat, v prvih povojnih letih, je bil Trst še veliko, živo pristanišče, ki je nudilo veliko delavnih mest. Takrat so se na nabrežju, v mestu, še sušile ribiške mreže. Tudi te sem poslikal. 40 Tržaški fotograf Mario Magajna BESEDA O AVTORICI Živa Pahor je diplomirana sociologinja. Z etnologijo se je ukvarjala najprej kot mlada raziskovalka in kasneje kot mentorica na številnih etnoloških raziskovalnih taborih, ki jih vsako leto organizira Društvo mladih razi- skovalcev iz Trsta in Gorice. Dela na slovenskem programskem oddelku deželnega sedeža RAI za Furlanijo-Julijsko krajino. ABOUT THE AUTHOR Živa Pahor is a graduated sociologist. She first became engaged in ethnology as a junior researcher and later as a mentor in numerous research camps organised annually by the Young Researchers Society from Trieste and Gorizia. She is employed at the Slovene Programme Section of RAI's provincial branch for Friuli-Venezia Giulia. SUMMARY TRIESTIAN PHOTOGRAPHER MARIO MAGAJNA In the course of his "photographic" Hfe the Triestian photographer Mario Magajna made over 300.000 photographs. They are mainly related to the life, work, culture and politics of the Slovenes in Italy, that is in the areas of Trieste, Gorizia and Venetian Slovenia after the Second World War. The photographs are kept by the Department of History of Trieste's National and Study Library. Despite the author's view of the world as a reporter there are many photographs which are of interest to ethnology, but unfortunately they have yet to be analysed and evaluated by specialists. RESUME LE PHOTOGRAPHE TRIESTIN MARIO MAGAJNA Mario Magajna, photographe triestin, a pris plus de 300.000 photographies au cours de sa vie "photographique". Le plus souvent, la thématique de ces photographies est liée a la vie, a la culture et a la politique des Slovenes en Italie, dans les régions de Trieste et de Gorica ainsi que dans la Slovénie Vénitienne apres la seconde guerre mondiale. Les photographies sont conservées a la Bibliotheque Nationale et Universitaire de Trieste, au département d'histoire. Malgré la vision photographique de l'auteur, beaucoup de cliché restent intéressants du point de vue ethnologique. Malheureusement, ces photographies n'ont pas encore été traitées de façon professionnelle et mises en valeur. 41 42 ČUPA - ČOLN SLOVENSKIH RIBIČEV V TRŽAŠKEM ZALIVU Bruno Volpi Lisjak IZVLEČEK V prispevku je predstavljen preprost, iz debla stesan čoln, imenovan čupa, ki so ga slovenski ribiči uporabljali v Tržaškem zalivu in se je ohranil do srede 20. stoletja. Pred- stavljena je zgodovina čupe, njena konstruk- cija in način uporabe ter hranjenja. ABSTRACT The article presents the simple dug- out boat called chupa (Slovene: čupa) which was used by Slovene fishermen in the gulf of Trieste and which survived until the mid 20"' century. Presented are the history of the chupa, its construction, use and preservation. ETIMOLOGIJA ČUPE Ker rrmogi Slovenci ne vedo, kaj je čupa, poglejmo najprej, kaj piše v slovarjih. Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga besedo čupa: "nekdaj preprost ribiški čoln iz enega debla, primorsko narečno". Etimološko beseda izvira najverjetneje iz besede čok, ki pomeni "nerazsekan večji kos debla". V primorskem narečju pa postane čok čuok, čuak, čuop, in sorodnost z besedo čupa je iz slednjega dobro razvidna. Naši sosedje Italijani, v tem primeru Veneti, ki so prvi videli hrvaške in slovenske čupe, so jih imenovali zopolo (pl. zopoli). Prav verjetao je etimologija ista. Poglejmo zakaj. V enciklopediji Treccani pomeni zopolo majhno plovilo, izdelano iz enega debla, izdolbeno kot piroga, uporabljeno v Kvamerju in na dalmatinskih obalah. ("Piccola imbarcazione ricavata da un tronco d'albero, scavato come una piroga, era in uso nel Quarnero e suUe coste dalmate"). Beseda je beneškega izvora in podobna padovanskemu narečnemu izrazu zwoppo, ki pomeni v italijanščini čok. Tudi tu je torej izvor besede čok, oziroma v italijanščini ciocco, geslo, ki označuje po slovarju ZingareUi velik kos lesa ("grosso pezzo di legno"), etimologija pa je nejasna. 43 \ Bruno Volpi Lisjak Še detajlneje označuje čupo E. Rosamani v slovarju Vocabolario Giuliano. Njen opis pa je kljub temu splošen in netočen, saj avtor pomeša vse vrste čup, od južnodalmatinskih do naših. Omenja, da so čoln uporabljali v Križu in Nabrežini. Dolg da je bil približno 7 m, širši na krmi kot na pramcu (!), poganjali pa sta ga ena ali dve bracari(!). Pomembno pa je omeniti, da je bil po Rosamaniju v stari furlanščini zop (množ.zopz) čoln za prevažanje tovora čez Sočo. Slovar Dizionario di marina della R. Accademia d'ltaUa omenja "zopolo" in "zoppolo" kot dolgo in ozko plovilo iz debla z dolgim prečnim drogom, na koncu katerega sta bili naslonjeni dve dolgi vesH. Čoln so uporabljali na Rabu in Pagu. Šele E. Rosamani poda v svojem zelo dobrem slovarju Vocabolario Marinaresco Giuliano-Dalmata točnejšo sliko naše čupe, ki da se uporablja nekje na kriški obali in se po slovensko imenuje čupa. Za en primerek čupe pravi, da je v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Izvirnik se glasi takole: "1. zopolo (T) m. zoppolo, in uso presso alcrme localita della costa (S. Croce, Mf). Viene bilanciato da uno spuntier, pošto di traverse per le forcole. V. sopulo e zopolo e Canovella de' Zoppoli. La voce zopolo trova un corrispondente anche nello sloveno (čupa). Un esemplare di questo natante e attualmente conservato all'Etnografski Muzej di Lubiana (v. Toschi - Perusini BALM 5-6,1963-64 p. 172 e fig. p. 174) M. D." V istem slovarju najdemo še besedo sopulo. Le-ta označuje izdolben hlod, ki ga Slovenci Jadranske obale med Trstom in Tržičem uporabljajo kot čoln. (II tronco d'albero incavato che serve da barchetta agli Sloveni délie coste dell'Adriatico, fra Trieste e Monfalcone). Naši vzhodni sosedje Hrvati, ki so imeli veliko več čup, saj imajo veliko več obale in otokov, pa so to primitivno plovilo imenovali ladva. Menim, da je to zelo lep izraz, ker so ohranili skoraj nespremenjeno staroslovansko besedo ladja, ki je na splošno označevala čoln, splav na rekah ali veliko ladjo. (V ruski literaturi npr. pogosto zasledimo to besedo v epih, pravljicah, pesmih in v Puškinovih poezijah, kjer predstavlja večjo, zelo živo pobarvano ladjo z visokim premcem in lepim jadrom). Na koncu pa je potrebno še omeniti, da strokovnjaki in pomorski specialisti imenujejo čupo v vseh jezikih monoksil (ali monoxil). To je sestavljenka iz grških besed monos = eden, samo eden in xylos = les. Označuje torej plovilo, narejeno iz enega samega kosa lesa. ZGODOVINA CUPE Ob koncu prejšnjega tisočletja so se Slovani začeli preseljevati na zahod v zaporednih valovih. Plemena, ki so zavila na jugozahod, so začudena zagledala morje od Kvarnerskega zaliva do južne Dalmacije, predniki Slovencev pa mali košček Tržaškega zaliva od Trsta do izvira Soče. Ni si težko predstavljati, kakšna čustva je vzbudila ta ogromna, ravna, neskončna in skrivnostna površina čiste sinje vode, ki ni imela ničesar skupnega z gladinami rek in jezer, ki so jih dotlej videU. Verjetno so si kar oddahnili ob misli, da ne bodo umrli od lakote, ker je 44 čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu Čupa z veslačem v Barkovljah (avtor G. Rieger, 1841). ¦ Chupa with oarsman in Barkovlje (Barcola) (author G. Rieger,1841). ¦ Une "čupa" avec un rameur a Barkovlje (G. Rieger, 1841). bilo rib dovolj. Toda v istem trenutku se je rodil problem: kako na morje? Starejši so se spomnili, da so velike reke prepluli na hlodih in da so v jezerih lovili ribe na iztesanih, odžganih ter izdolblenih drevakih, ki so bili narejeni iz hlodov velikih dreves. Iz nuje so torej začeli graditi čupe in se podali na morje lovit ribe. Do srednjega veka se je ribolov na severovzhodnem delu Jadranskega morja razvijal večinoma v zaprtih zalivih ali kanalih in v ozkem obalnem pasu. Slovanom, t.j. Hrvatom in Slovencem, je čupa zato ustrezala. Nje število je raslo, ker je bila poceni, ni potrebovala specializirane delovne sile, material za gradnjo je bil pri roki, in - kar je bilo še posebej pomembno - bila je zelo odporna na udarce ob skalovje ter jo je bilo po uporabi enostavno izvleči na suho. Ne smemo pozabiti, da na obalah, kjer so živeli Slovani, ni bilo varnih luk. Čupe niso bile primerne samo za ribolov, temveč tudi za prevažanje malih tovorov po ozkem pasu med obalo in bližnjimi otoki. Potopisec Alberto Fortis opisuje 1. 1773, kako lovijo ribiči z Vinodolske obale škombre in sardele z majhnimi čolni, podobnimi ameriškim kanujem. V reških notarskih spisih iz 1.1444 so navedene mreže "sagene" in čoln "lintrum". Ker je linter omenjen tudi 1.1438 v Preluki in kot pomožiu čoln tonolovke, lahko domnevamo, da je bila to čupa. Na Rabu, kjer so tudi imeli tonolovke, so čupo uporabljali kot pri nas: pomagala je držati mrežo, da ta ne bi ob obilnem ribolovu potonila. Statut Komune Pag iz L 1433 omenja "barcam zopulum vel bateUum", 45 Bruno Volpi Lisjak ki so bile prikladne za lov škombrov v zaprtem paškem zalivu Caska. Čupe so tu uporabljali še do nedavnega. V začetku 16. stol. je bila čupa na otoku Krku verjetno cymba vel barca. Še danes se ljudje v Puntu in Dobrinji spominjajo čup, ki so imele zelo zaokroženo krmo in premec. Statut Ninskega območja iz 12. stol. predpisuje zelo stroge kazni za krajo čup in vesel. Statut Zadarske komune iz 1.1305 pa omenja čupo kot barcha. Na tem območju so čupe merile samo 5 m, široke pa so bile 60 cm. Še 1.1897 so tu našteli 29 čup, zadnja je priplula 1.1968 na kornatski otok Lavsa, od tam pa so jo prepeljali v zadarski pomorski muzej. V Skradinskem Statutu je odredba, da mora biti ribarnica v Prokljanskem jezeru pri morju, vsi čolni pa ("omnes barce out zolle") na enem mestu. V Statutu Trogira, ki je na razmeroma zaprtem morskem območju, so 1. 1322 omenjene "barce et copuli". Statut Komune Hvar iz 1.1331 odreja, da mora dati vsak lasüiik čolna ali čupe ("pro quilibet zopulo sive barcha") mestnemu sodniku največjo ribo svojega ulova. V Statutu mesta Kotor iz 1.1272 najdemo nazive "gondola vel barcha aut zoUa," "navis" in "lignum vel barchorum". Zadnje velike čupe so se ohranile v Martinščici pri Reki in na otoku Rabu. Bile so dolge do 10 m in široke 90 cm. Obstajajo torej mnogi dokazi in pričevanja, da so slovanski ribiči uporabljali čupe od Kotorja do Soče.' Zelo zanimivo pa je, da ni nobenega zapisa ali ustreznega izročila o čupi na vsej zahodni istrski obali. To si verjetno lahko razlagamo z dejstvom, da niso Slovani nikdar prišli do samega morja, ker je bila zemlja tam rodovitnejša kot drugod. Poleg tega so v vseh velikih in malih obalnih mestih nepretrgoma živeli nasledniki starih Rimljanov, ki sta jih ščitila bližina in velik vpUv Benetk ter Ogleja. Kaj pa je bilo s čupami na slovenski obali? Njihov razvoj je bil bolj ali manj enak tistemu na vzhodni obali Jadranskega morja, le da je orografski značaj naše obale negativno vplival na razmah ribištva. Za razliko od Dalmacije in Istre so imeli naši predniki zelo strmo obalo brez plaž, otokov aU zaščitenih zalivov. Morje je bilo razmeroma plitvo in praktično niso imeli zaščitenega kraja, kjer bi lahko shranjevaU svoja plovila. Zato niso mogli loviti brez strahu, da bi jih kaj usodnega doletelo na morju. K temu je treba dodati še pojav silne in sunkovite kraške burje, ki z vrha nenapovedano in nevzporedno zapiha na površino morja pod vpadnim kotom 15°- 20°. Zaradi tega je jadranje v Tržaškem zalivu zelo nevarno. Jadralci dobro vedo, da običajni veter zmanjša svojo moč, ko se jadrnica nagne. Kraška burja pa jo, nasprotno, poveča. Naši ribiči, ki niso imeli obtežene kobilice na svojih čolnih, so se tako cesto prevračali in utapljali. Ker je bila zemlja na planoti suha in malo rodovitna, je bilo treba kljub težavam in nevarnostim pluti po morju in ribariti. Ta nuja je slovenskega kmeta silila, da je tesal svoje čupe in ribaril z njimi do srede 20. stol, to se pravi več kot 1000 let! Prvi najdeni uradni dokument, v katerem je omenjena naša čupa, je iz leta 1621. Najdemo ga v diplomatskem arhivu v Trstu v zbirki raznih listin (B A14 - , ^ ¦ 1 Bruno Volpi Lisjak, Slovensko pomorsko ribištvo, Trst 1995; Josip Basioli, Ribarstvo na Jadranu, Zagreb 1984. 46 _čupa - čoln slovenskih ribičev v TržaSkem zalivu 47\ confinazioni), ki obravnavajo spore o razmejitvi ozemlja med tržaškim Magistratom in devinskim grofom. V pismu sodnikom, s katerim so tržaške oblasti obtoževale devinskega gospoda raznih zlodejstev, je med drugim navedeno: "...havendosi per lecito 1'Ill.mo S.n Conte Matia, figliollo del premesso Ill.mo Cente Rnimondo il prossimo passato mese di Feb. partendo da questa citta per andar per mare a Duino et vedendo alcuni di S.ta Croce sudditi di questa citta in un Zoppol venendo da pescare, et erano in terra, et porto di d.a. Villa S.ta Croce, far levare a detti nostri sudditi la pesca instrumenti di pescare e l'istesso Zoppol et questo condure a Duino et ivi abbruggiare oltre altri disturbi et fastidi datti mentre pescavano in quel contorni della nostra Jurisd.ne..." (...ko je presvetli grof Matia, sin presvetlega grofa Raimonda potoval februarja meseca po morju iz Trsta proti Devinu, je opazil nekatere Križane, podložnike tega mesta, v čupi, ki se je vračala z ribolova. Ko so bili oni že na suhem v kriškem pristanu, je našim podložnikom odvzel ulov, ribiške priprave ter čupo, ki jo je odnesel v Devin in sežgal. Še druge nevšečnosti in motnje jim je povzročil, medtem ko so ribarili v tistih krajih, ki so pod našo jurisdikcijo...) Čupa je torej prešla v zgodovino samo zato, ker so jo gospodje, ki so se kregali med seboj zaradi svojih interesov, s silo vzeli našim nedolžnim prednikom in jo zažgaH. Zadnje čupe so bile iztesane konec 19. stoletja in nekatere so bile v rabi še med drugo svetovno vojno. Postopoma so jih zamenjala boljša plovila. Zgodilo se je namreč tole: V19. stoletja se je avstrijska država odločila povečati in razviti ribolov na vsej svoji obah od Kotorja do Benetk, zaradi česar je bilo treba zgraditi nove luke. Ko so bili zgrajeni pristani v Barkovljah, Čedazu in Križu, so čupe počasi izginile, ker je bilo laže ribariti z novimi plovili in jih obdržati privezana v vodi, kot s trudom vleči čupe vsakokrat po ribolovu visoko na prod in jih naslednji dan spet spuščati v morje. Drugi uradni dokument, datiran 22.7.1871, ki navaja naše čupe, je protokol komisije Cesarsko-kraljeve pomorske uprave iz Trsta, ki je obiskala Barkovlje in Križ z namenom, da določi lokacijo novega kriškega in barkovljanskega pristana. V Komisiji so bih predstavniki Tržaške občine, med njimi tudi slovenski svetovalec Nabergoj. Občinski delegati iz Križa in Barkovelj so sicer prisostvovali, niso pa imeli pravice uradno zastopati občine. Poglejmo, kako dokument omenja čupe: "Recatasi indi la Commissione alla spiaggia di S. Croce, si convinse della nécessita di costruire anche in quell'ubicazione un riparo per le numerose barche peschereccie di quella villa, i di cui abitanti, causa appunto la mancanza di qualsiasi riparo non sono in grado di costruire barche pescareccie di qualche portata non solo, ma devono limitarsi con grave pregiudizio della loro industria a far uso di canotti pericolosi a loro stessi e di costruzione tale chefanno torto ai progressi i piîi limitati deli'arte navale presentando la forma di una vera piroga usitata dai selvaggi obbligati a tale costruzione di barche per poterie riparare a terra con facilita per mancanza di un mandracchio che le protegga Bruno Volpi Lisjak sefossero costruite come il bisogno deli' oggi lo esige!!"^ (Komisija se je potem napotila na kriško obalo in ugotovila, da je tudi tam potrebno zgraditi pristan za številne ribiške čolne tiste vasi. Njeni prebivalci namreč niso v stanju zgraditi večjih plovil zaradi pomanjkanja zatočišča. Omejiti se morajo na uporabo nevarnih čolnov, ki ne dopuščajo pravega ribolova. Take konstrukcije žalijo razvoj ladjedelstva, ker so podobne pirogam, ki jih uporabljajo divjaki. Le ti jih morajo povleči na suho, ker nimajo pristana.) Poleg tega dokumenta obstaja še zelo zanimiva upodobitev čupe v Barkovljah iz leta 1841, ki jo je izdelal G. Rieger za litografijo Linassi v Trstu. Ta litografija predstavlja čupo z veslačem, v ozadju pa so cerkev sv. Bartolomeja in Barkovlje s plažo, na kateri so čupe in drugi čolni. Kot že omenjeno, je Avstrija v razvoj ribolova vložila ogromno sil in sredstev. Za dosego tega cilja je ustanovila tudi ustrezne upravne strukture. Tako je izdala leta 1835 osrednja kancelarija na Dunaju ukaz, naj se popišejo vsa plovila, ki se ukvarjajo z ribolovom in naj njihovim lastnikom izdajo potrdilo. To je pomenilo začetek zbiranja statističnih podatkov. Toda šele ko je bila za vse pomorske probleme 1.1850 v Trstu ustanovljena Osrednja cesarsko-kraljeva pomorska vlada, so začele oblasti dosledno izpolnje- vati ta ukaz in voditi točne popise ribiških čolnov z vsemi podatki. To dejstvo je omogočilo, da imamo sedaj natančne podatke o naših zadnjih čupah. V registru, ki ga pod št. 1399 hrani državni arhiv v Trstu, je med tisočerimi različnimi ribiški- mi čolni vsega Tržaškega okraja, ki je segal od Gradeža do severne Istre, mogoče zaslediti 7 čup.^ Glede popisov je treba omeniti še naslednje: Osrednja pomorska vlada ni povsem prenehala delovati po propadu Avstrije. Italijanske oblasti so jo obdržale do 1. 1924, zato so tudi ti registri (ogromne knjige, ki tehtajo vsaka nekaj kilogramov) ostali v veljavi, italijanski uradniki pa so vanje še naprej pisali in beležili podatke. Zaradi tega najdemo tudi pripombe o čupah, ki se nanašajo na obdobje po prvi svetovni vojni. Registrska tonaža je prostornina čolna, uporabna kubatura notranjosti ladje, izražena v angleških kubičnih čevljih (1 reg. tona = 100 kubičnih čevljev = 2,83 m^). Če torej izmerjeno kubaturo, izraženo v m\ delimo z 2,83, dobimo registrske tone. Ker so bile čupe majhne, je bil ta količnik vedno manjši od 1, zato so nekateri uradniki pisali kar 1 tona, čeprav bi rezultat morali izraziti v stotinkah. Oznaka fitto in ferro pomeni, da je imel čoln tudi železno okovje, v našem primeru rinko na premcu. Oznaka senza fodera pa pomeni, da v notranjosti ni bil prevlečen z notranjo oplato nad rebri, kar je v našem primeru logično, saj čupa nima reber kot vsi tradicionalni čolni. V predzadnjem stolpcu je moralo biti navedeno potrdilo o gradnji, ki ga je ponavadi izdala ladjedelnica. Ker je bila čupa izdelana doma, je leto in mesto gradnje potrjeval vaški starešina ali župan. Tja so tudi zapisaU, 2 Drž. arhiv Trst, Governo marittimo 536. 3 Isto, register št. 1399. 48\ i čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu Čupe iz registra ribiških čolnov (Državni arhiv v Trstu). ¦ Chupas from the register of fishing boats (State Archives in Trieste) ¦ Les "čupe" du registre des bateaux de peche (Archives Nationales de Trieste). ali je bil čoln kupljen, podedovan, prodan, in komu, z navedbo pogodbe ali potrdila. V zadnjem stolpcu je moral biti naveden kapitan oz. odgovorni za čoln na morju. Tja so se vpisovale tudi hipoteke. Po opravljeni registraciji je dobil lashiik za časa Avstrije dovoljenje Luškega cesarsko-kraljevega kapitanata, da lahko pluje. To je bila t.i. "libera pratica". Kasneje je italijanska Luška kapitanija, ki je prevzela funkcije bivše Pomorske vlade in kapitanata, izdala "Licenza a tempo indeterminato", ribarsko dovoljenje za nedoločen čas. Na sUki vidimo takšen dokument, izdan junija 1923, za čupo "Zora", ki je bila last Avgusta Zaharije (Babčevega) iz Nabrežine. Zanimivo je, da je čupa še nosila originalno avstrijsko številko 415 T iz leta 1886, ki je bUa prečrtana, in šele leta 1933 nadomeščena z novo, italijansko. Da bi bila slika o uporabi in številu čup do začetka tega stoletja jasnejša, je treba povedati, da so bile registrirane samo čupe (in drugi čolni), s katerimi so stalno ribarili in pluU tudi v druge pristane (do Trsta in Tržiča). Čupe in manjši čolni, ki so jih ob bregu uporabljali neprofesionalni ribiči, pa niso imeli registracij. Šlo je za plovila kmetov, ki so lovui ribe za lastne potrebe in ne za prodajo. Z 49 Bruno Volpi Lisjak Dovoljenje za plovbo s čupo Anno pod avstroogrsko zastavo, ki ga je 22. aprila leta 1886 dobil Anton Pertot. ¦ Sailing licence for the chupa Anna under the Austro-Hungarian flag, issued to Anton Pertot on April 22,1886. ¦ Le permis de navigation de la "čupa" Anna sous le drapeau austro-hongrois que Anton Pertot a obtenu le 22 avril 1886. njimi so tudi prevažali gnoj, vodo, modro galico, kole, grozdje, drva in vse potrebno za vinograde ter oljčne nasade v bregih, ki so bili obdelani v terasah in zato po strmih stopnicah zelo težko dostopni. Zaradi navedenih razlogov je bilo nemogoče statistično izračunati, koliko čup je bilo na celotnem obrežju. Ekonomske in stvarne okoliščine so se namreč v raznih krajih naše obale razUčno spreminjale. Barkovlje blizu Trsta so npr. prve imele pristan, zato so čupe tu zgodaj izginile, v Križu pozneje, v Nabrežini, kjer sploh niso imeli pristana, pa so se ohranile vse do druge svetovne vojne. V današnjih dneh se zdi skoraj nemogoče, da so se naši ribiči preživljali do konca zadnje vojne s porrročjo tako primitivnih plovil. Težko je bilo verjeti 94 let staremu Nabrežincu Janezu Grudnu (Martinčevemu), ko je pripovedoval, kako je hodil s svojo čupo "Lisa" na morje v času vojne in nemške okupacije in kako je moral dajati nemškemu poveljniku del ulova, da ga je pustil nemoteno ribariti. Dejstva pa so dejstva, posebno če jih potrjujejo ohranjeni dokumenti, kot npr. Permesso speciale di pešca (Posebno dovoljenje za ribolov), ki ga je 15. decembra 1943 izdala Tržaška luška kapitanija, ali npr. za čupo "Liso" 50 čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu Dovoljenje italijanske trgovske mornarice iz 1.1933 za ribolov čupi Zori (original hrani NŠK). ¦ License issued by the Italian Merchant Marine in 1933 for fishing with the chupa Zora (original kept by the NSL in Trieste). ¦ Le permis de peche de la "čupa" Zora, délivré par la flotte commerciale italienne en 1933 (l'original est conservé en NŠK). 57 Bruno Volpi Lisjak Dovoljenje za ribolov s čolnom Miramar in čupo Lisa, izdano 17. decembra 1943. ¦ Fishing license for the boat Miramar and the chupa Lisa issued December 18,1943. ¦ Le permis de peche du bateau Miramar et de la "čupa" Lisa, délivré le 17 décembre 1943. 52 čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu dovoljenje za ribolov, ki ga je z žigom "Kriegsmarine" izdala "Hafenüber- wachungsstelle" v Trstu. Do konca druge svetovne vojne sta se ohranili le še dve čupi: prva v nabrežinskem bregu "Pri čupah," druga pa v križkem pristanu. V obeh so ribiči barvali mreže. Zgodovina slovenskih čup ob morju se konča, ko odpotuje celotna "Maria" leta 1947 v Slovenski etaografski muzej v Ljubljani, "Liso" pa kupi znani zbiratelj starin Diego de Henriquez; po njegovi smrti v skladišču Tržaške občine žal razpade. Sedaj je v skladišču v Padričah, kjer dokončujejo njeno restavriranje, ki pa je zelo problematično, tako zaradi same strukture čolna, kot zaradi trohnenja, ki ga povzročajo lesne glivice. Med dokumentacijo in slikami, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, je tudi opomba, da so čupo "Mario" pred odhodom v Ljubljano fotografirali in snemali na morju. Film, ki ga je posnel Edi ŠeUiavs, hranijo v Beogradu v arhivu "Zvezda filma".^ Čupa "Maria" je danes kar dobro ohranjena, na žalost pa je v muzejskem depoju v Škofji Loki, tako da ni dostopna občinstvu. Edini ohranjeni primerek slovenskega pomorskega plovila, ki je služilo Slovencem več kot eno tisočletje na edinem koščku slovenskega obrežja od Trsta do Timave, bi bil gotovo vreden primernejšega mesta v Ljubljani oziroma Trstu ali Piranu, blizu morja. Tako bi lahko prikazali ljudem, posebno mlajšim, preteklost slovenskih pomorskih ribičev, o kateri nista doslej spregovorili ne zgodovina ne etnologija. Če se ta vrzel ne bo zapolnila, bomo za vedno izgubili ta nadvse pomemben in vreden element naše kulhire dediščine. ČUPA KOT PLOVILO Kot že omenjeno, je bila čupa iztesana iz enega samega kosa lesa, hloda. Nekateri viri navajajo, da je bila iz lipe ali topola, kar pa ni res. V morju in na soncu bi se namreč lipa ali topol ne ohranila tako dolgo. Iz analize lesa, prakse in ustnega izročila izhaja, da je bila čupa narejena iz hoje (picea) ali pa iz primorskega bora (pinus maritima). Ti drevesi vsebujeta dosti smole, zaradi katere lahko les kljubuje morski vodi in soncu. Življenjska doba čup je bila okoU 50 let, kar je v primerjavi z drugimi lesenimi plovili zelo veliko. V Nabrežini pri Babčevih pravijo npr., da je Janez Caharija, roj. 1.1864, iztesal njihovo čupo iz kosa hoje, ki ga je kupil v Bukovju na Pivki. Ljudje so tesali svoje čupe doma na dvorišču. Ko je bila čupa dokončana, so jo Nabrežinci peljali z volovsko vprego v Sesljan na plažo. Z vozom so SU v morje, da je voda segala čez zadnja kolesa in čupo porinili vanj. Od tam so veslali do mesta z ledüiskim imenom "Pri čupah". Križani in Kontovelci so ravnaU prav tako, samo da so čupe porivali v morje v Grljanu ali Barkovljah. Za tesanje so v glavnem uporabljali dve vrsti tesel: bočna in prečna. Velike čupe so imele približno te dimenzije: zunanja dolžina: 7 m; zunanja * Dokumentacija Slovenskega etnograßkega muzeja, Ljubljana. 53 Bruno Volpi Lisjak Pogled na čupo s krme. ¦ View of the chupa from the front. ¦ Vue de poupe de la "čupa". Širina: 0,7 m; zunanja višina: 0,6 m; debelina stranic in dna: od 5 do 8 cm. Obstajale so tudi manjše pomožne čupe, za plovbo ob obali in pomoč tonemm. Merile so približno 5 m. Na prvi pogled je razvidno desetkratno razmerje med dolžino in širino, ki je izredno veliko. Ribiški čolni imajo namreč 3,5 do največ petkratno razmerje med obema. Čimvečje je to razmerje, tem večja je hitrost plovila in tem manjša je potrebna gonilna moč. Čupa je bila torej zelo hiter čoln, s katerim so lahko na kratke razdalje dosegU hitrost 5 vozlov. Na premcu je imela za pomorstvo edinstven železni ročaj trioglate oblike, imenovan rinka, ki je služil za potegovanje na obalo (glej det. "B"). Za njim je büa v notranjosti mala paluba iz prečnih desk, ki je tvorila majhen pokrit prostor za shranjevanje jedi, oblačil, vode, krajših vrvi in potrebščin. Na levi strani, pritrjena na pribita lesena utora, je stala upora za veslič, prednje pomožno veslo trimetrske dolžine za drugega veslača. Upora se je imenovala/orfclo. Takoj za forklo sta bih na stranicah pri vrhu dve luknji (ena na desni, druga na levi) s premerom približno 5 cm. Skozi njiju so prečno vtikali lesen drog, imenovan pajser, ki je služil za potegovanje čupe iz vode visoko na obalo. En človek je tako zgrabil za prednjo rinko, druga dva pa za pajser, vsak na svoji strani. Skupaj so čupo odnesli toliko v notranjost, kolikor je bila dolga vitlova vrv. Poldrugi meter od rinke proti krmi sta bila dva utora, v katera so ribiči polagali prečen lesen drog, imenovan teslir, ki je v preseku meril 10 x 10 cm, v dolžino pa 5,30 m. Ta je bil v oporo veslom. Na teslir sta büa vsak na svoji strani pritrjena dva brčagla, ki sta tvorila nekakšen lok. Ob pritisku veslača na veslo sta 54 čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu Načrt čupe z detajli: A - "brčagla" s klini, ki so držali vesla; B - trioglata "rinka"; C - fiksiranje "teslirja". ¦ Plan of a chupa with details: A - "brčagla" with the pins that held the oars in place; B - triangular "rinka"; C. fixing the "teslir". ¦ Plan détaillé d'une "čupa": A - "brčagla" avec des chevilles pour tenir les rames; B - "armeau" triangulaire; C - fixation du "teslir". 55 Bruno Volpi Lisjak brčagla preprečila, da bi se teslir upognil vnaprej ali celo zlomil zaradi svoje dolžine. Teslir je bil pritrjen na stranici s pomočjo tesno zvezane vrvi (glej det. "C"). Ko je bila čupa dolgo pod soncem, sta se ti dve vrvici razvlekli in teslir se je začel premikati ter škripati. Da bi to preprečili, so ribiči vrvici močili, tako da sta se skrčui in spet tesno pričvrstili teslir k stranicama. Brčagel, ki je tvoril lok, je bil izdelan iz dolge veje drenovine. Celoten lok je bil sestavljen iz treh delov, ki so bili med seboj zvezani z žico. Pritrjen je bil na krmo. Zelo zanimiv in pomemben je konec brčagla (glej det. "A") zaradi klinov, na katere se je opiralo in skozi katere je bilo postavljeno veslo. Ta točka je bila praktično glavna opora pri vzvodu, ki ga je tvorilo veslo. Vanjo se je koncentrirala vsa potisna sila, zato je morala biti narejena zelo močno in zanesljivo. Vsi klini so bili spet iz drena. Eden izmed njih je bil upognjen, tako da je zapiral veslo. Mimogrede naj omenim, kaj je za naše prednike pomenil dren (cornus sanguinea) in kako je bil trden. Moj ded ga je takole hvalil: "Imel sem voz, ki je bil s kolesi vred iz lesa, le osi so bile iz drena!" Dren je bil torej zanj skoraj kot železo. Čupa je imela v pomorskem smislu odlično, še celo preveliko podolžno stabilnost, kar je bilo za kratke valove Tržaškega zaliva pretrdo. Prečna stabilnost pa je bila zelo majhna, zaradi česar je bilo nevarno pluti z bočnimi valovi. To je lepo razvidno iz načrta, če v preseku H - H (ki je narisan v strogem proporčnem merilu) primerjamo širino čupe v morju z višino človeka in dolžino teslirja. Da bi se ne prevrnili, so si naši ribiči izdelali zelo dolga vesla. S statičnim in dinamičnim vzgonom njihovih koncev so izboljšali stabilnost čupe. Vesla so bila dolga 6 m. Narejena so bila iz bukovine, klane po vzdolžnih žilah. Bukovine nikdar niso žagali, ker bi se sicer zvila. To pa še ni vse. Da bi res dosegli izboljšanje stabilnosti, je moral biti ves vzvod enoten. Zato je moralo biti veslo nujno združeno s teslir jem v točki "A". Tako je pojasnjeno, zakaj je ta točka tako pomembna in zakaj je bil en klin tako upognjen. Veslo namreč ni smelo izskočiti, kot se to dogaja pri vseh drugih vrstah čolnov, ki imajo na tej točki dva odprta roga. Treba je tudi vedeti, da se je pri bočnem valovanju čupa tako nagibala, da so bili konec teslirja in dve tretjini vesel v vodi. Čupin veslač je imel na krmi pod nogami podstavek, imenovan pajol. Tako je imel noge na suhem, tudi ko je bila na čupinem dnu voda, ki se je tam nabirala zaradi mokrih mrež in morskih pljuskov. Da bi se čupin les dlje ohranil v morju, so zunanjo stran premazovali z bitumnom. KJE IN KAKO SO HRANILI ČUPE V preteklosti, pred zgraditvijo pristanov v Barkovljah, Čedazu in Križu, so Barkovljani vlekli čupe na suho v položnem pasu plaže od pokopaHšča do cerkve sv. Jerneja. Kontovelci so to delali verjetno na plaži pri vhodu v miramarski park in gotovo v Grljanu, Križani na mestu, kjer je sedanji pristan, Nabrežinci pa v kraju, imenovanem "Pri čupah". Tukaj je büo vleko na kopno laže rekonstruirati. Čeprav danes ni ohranjenega ničesar v zvezi s tem, je bilo tu še mogoče zbrati 56 Cupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu "Pri čupah": pogled na jugovzhod proti Miramaru. ¦ View of "Chupa Bay", to south-east toward Miramare. ¦ A coté des "čupe": une vue au sud-est vers Miramar. razno dokumentacijo, slike in prisluhniti pripovedovanju zadnjih ribičev, ki so vleko čup na kopno še videli. Prostor je bil majhen, toda edino primeren, ker je bil najbližje vasi. Imel je položno plažo, blizu so bili ostanki starorimskega pristana ter izvir pitne vode. Bilo je natanko na mestu sedanjega pristana. To je lepo razvidno iz slik, ki prikazujejo tri na svoja mesta le napol potegnjene čupe na plaži. Ko se je ribič vrnil z morja in odložil svoje mreže, je moral zavarovati svojo čupo pred morskimi valovi, preden je lahko prinesel ribe domov v vas. Poleti jo je ob lepem vremenu potegnil na plažo do zidov, če se je nameraval kmalu vrniti na morje. Če pa je bil odsoten dalj časa in če se je obetala nevihta, jo je moral - posebno pozimi - bolje zavarovati, in potegniti daleč od butanja valov. Zaradi tega si je zgradil v zidovih posebne vrzeli, imenovane fasali (edn. nar. fasau). Načrt jih prikazuje skupaj z detajlom vitla za pritegovanje. Od začetka plaže do zidu fasala, sta bih položeni dve gredi. Po njima je drsela čupa do polovice poti navzgor. Od tam so bile skoraj do vitla na zemljo počez položene t.i. palanke: polokrogU koli, dolgi za širino vrzeli. Ko so čupo, kolikor se je z rokami dalo, potegnili iz morja, so povlekH iz vitla vrv, ki je imela na koncu kljuko. Le-to so zataknili za rinko na premcu in začeli ročno vrteti vitlo. Na tak način se je čupa počasi pomikala do vrha po z lojem premazanih palankah. Ko je bila najvišje, so jo fiksirali tako, da so čez vitel položili palico na ročico, ki je preprečevala, da bi čupa zdrsela nazaj v morje. Kot prikazuje skica, je bil vitel zelo enostaven: dva kola iz akacijevega lesa, zabita v zemljo, in lesen cilinder z dvema železnima ročicama, ki je bil na enem 57 Bruno Volpi Lisjak Vitlo in "fasau", kjer so shranjevali čupo. ¦ Winch and "fasau" where the chupa was kept. ¦ Un cabestan et un "fasau" ou la "čupa" était gardée. koncu kola postavljen v luknjo, na drugem pa v utor. Na cilindru, ki se je tako lahko snel, je bila navita vrv. Spuščanje v morje pa je bilo zelo lahko, ker je čupa kar sama drsela navzdol. Ker so bile čupe vedno postavljene na suho s krmo rrižje od premca, se je v njej samoumevno nabirala voda, kar je s časom povzročalo trohnenje tega dela. Dokaz tega sta tako čupa "Maria", last Slovenskega etnografskega muzeja, kot čupa "Lisa" v Trstu, ki imata krmi popravljeni in namesto izvirnega dela vstavka iz jelovine. Ob koncu poglavlja o čupah bo verjetno zanimivo dodati še to, kar mi je v svojem 94. letu povedal zadnji lastaik čupe "Lisa" Ivan Gruden (Janez Martinčev) iz Nabrežine. Opisal mi je, kako je leta 1932 priveslal s čupo v Trst: "Nekega septembrskega dne nam je bila sreča res naklonjena. Ulovili smo veliko tonov. Nekaj smo jih prodali, nekaj podarili, kot je bila navada. Ker pa jih je ostalo še precej, sem jih zvečer položil že očiščene v čupo z namenom, da jih ob zori popeljem v Grljan in pošljem v Trst s parnikom, ki je vozil tja in nazaj turiste ter kopalce. In res, naslednje jutro priveslam v Grljan, čakam na parnik, ki pa ga ni od nikoder. Vprašam, kaj seje zgodilo, in mi povedo, da ga sploh ne bo, ker seje prejšnji dan končala kopalna sezona. Ni bilo kaj premišljevati. Edina rešitev je bila ta, da čimprej odveslam v Trst in prispem še v pravem času za prodajo rib na debelo v veliki ribarnici. Pljunem v roke, zgrabim za vesla in naprejl Vreme je bilo naklonjeno, morje v tistih jutranjih urah mirno kot olje in ob 9 h sem že bil za ribarnico v kotu, kjer so stopnice. Čupo je bilo težko privezati, ker je teslir zadeval ob steno obale. Pa sem se nekako le znašel! Tone sem vrgel na obalo. Potem sem jih nesel na prodajno mesto ter jih dobro prodal. Bil sem 58 čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu Regata čup 27. septembra 1871 od Trsta do Barkovelj (Illustrierte Zeitung). ¦ Regatta of chupas on September 27, 1871 from Trieste to Barkovlje/Barcola (Illustrierte Zeitung). ¦ Régate des "čupe" de Trieste a Barkovlje/Barcola, le 27 septembre 1871 (Illustrierte Zeitung). Še precej truden, toda oddahnjen in zadovoljen. Tako sem še malo pogledal naokrog po ribarnici. Potem sem se napotil proti čupi. Od daleč pa sem videl veliko ljudi na obeh straneh obale, ki so gledali v morje, zelo glasno govorili in kričali drugim, naj pridejo pogledat. Približal sem se gneči in vprašal, kaj se je hudega zgodilo in če se je kdo utopil. Šele potem sem dojel, da gledajo vsi mojo čupo, in slišal, kako glasno komentirajo, odkod da je prišla tista piroga, tisto nevideno čudo, in kateremu eksotičnemu plemenu da pripada njen veslač. Prerinil sem se skozi gnečo, skočil v čupo in malo zmeden odveslal proti domačemu bregu, premišljujoč, kako malo vedo Tržačani o ljudeh, ki živijo tako blizu Trsta." Prav gotovo bo za vse člane in prijatelje slovenskega jadralnega kluba "Čupa" v Sesljanu prijetno in zanimivo vedeti, da so "čupovci" regatirali že 1. 1871. 27. septembra tega leta se je namreč ob 14. uri v Trstu začela regata čup. Regato za štiri vrste čolnov je organiziral Osrednji odbor takratne Tržaške razstave umetnosti in industrije. Prisostvovalo je ogromno število ljudi na obali in v čolnih na morju. Odbor je za gledalce najel celo pamik Avstrijskega Lloyda. Kot poroča "Illustrierte Zeitung" 16. decembra 1871, je bila veslaška regata že dvakrat odložena zaradi slabega vremena. Tisti dan pa je bil izredno lep in regata je doživela uspeh tudi zaradi tega, ker je bil start na pomolu sv. Karla (današnji pomol Audace), cilj pa v Barkovljah. Lahko si predstavljamo, kako je moralo biti lepo regatirati takrat, ko se je mesto končalo ob železniški postaji, staro pristanišče pa še ni bilo zgrajeno; Rojan je bil vas in od Grete do Barkovelj se je raztezala 59 Bruno Volpi Lisjak naravna peščena plaža. Ker fotografov takrat še ni büo, je poslal časopis svojega umetnika, ki je narisal potek regate. Čupe so imele na premcu zastavico s številko, na krmi pa večjo avstrijsko zastavo. Cupar, ki je prvi prišel na cilj, je dobil za nagrado pet zlatih cekinov, drugi tri, tretji pa cekin. Tudi ta dogodek nam potrjuje dolgotrajno prisotnost večjega števila čup med slovenskimi ribiči Tržaškega zaliva. Ribič Janez Gruden iz Nabrežine. ¦ The fisherman Janez Gruden from Nabrežina. ¦ Janez Gruden, pecheur de Nabrežina. 60 čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu BESEDA O AVTORJU Bruno Volpi Lisjak je diplomiral na strojnem oddelku Pomorske akademije v Piranu in opravil poročniški in kapitanski izpit v Trstu. Po devetletni plovbi se je zaposlil v tržaški ladjedelnici, kjer je deloval kot strokovnjak in tehnično-komercialni manager. Je dober poznavalec ribištva in pomorskih ved. Napisal je knjigi "Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave" in "La spettacolare pešca del tonno attraverso I secoli nel golfo di Trieste". Sodeluje z Odsekom za etnologijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. ABOUT THE AUTHOR Bruno Volpi Lisjak graduated from the Mechanical Engineering Department of the Marine Academy in Piran and obtained the captain licence in Trieste. After sailing for nine years he was employed in the Trieste Shipyard where he worked as a ship manager and technical-commercial manager. He is an expert on fishery and marine sciences. Lisjak is the author of "Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timava" (Slovene marine fishery between Trieste and the Timavo throughout the centuries") and "La spettacolare pesca del tonno attraverso i secoli nel golfo di Trieste". He is a collaborator of the Department of Ethnology at the National and Study Library in Trieste. SUMMARY CHUPA - THE SLOVENE FISHERMEN'S BOAT IN THE GULF OF TRIESTE The chupa is a simple dug-out boat and was used for centuries by Slovene fishermen in the Gulf of Trieste. They were made from silver firs or coastland pines. Their length was 5 to 7 metres and were equipped with long oars. After fishing they hauled the chupa ashore and tied it in a special place along the coast where the waves could not reach it. The last chupas made by Slovene fishermen date from the late 19* century and they were still in use before the Second World war. Two chupas survived the Second World War. From 1947 the chupa "Maria" is preserved in the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana, and the "Lisa" is being restored in Trieste. RESUME LA "ČUPA", LE BATEAU DES PECHEURS SLOVENES DANS LE GOLFE DE TRIESTE Simple, travaillée dans le tronc des arbres, la "čupa" est le premier type de bateau utilisé par les pecheurs Slovenes comme moyen de transport maritime dans le golfe de Trieste. Les "čupe" étaient faites en sapin argenté (picea) ou en 61 Bruno Volpi Lisjak pin de la région. Elles faisaient de 5 a 7 metres de longueur. Les pecheurs utilisaient de longues rames. La peche terminée, ils tiraient les "čupe" sur la rive hors de la portée des vagues. Les dernieres "čupe" ont été construites pour des Slovenes a la fin du 19e siecle. Elles étaient encore en usage pendant la deuxieme guerre mondiale. A la fin de la guerre, on ne trouve plus que deux "čupi". La "čupa" appelée Maria fait, depuis 1947, partie du Musée ethnographique slovene de Ljubljana, Lisa, en revanche, est en cours de restauration a Trieste. 62 OD ŽELEZA DO KRUHA Stoletno delovanje škedenjske železarne Katja Colja IZVLEČEK Besedilo, ki ga avtorica predstavlja v nekoliko spremenjeni obliki, je nastalo ob realizaciji dokumentarnega filma v okviru slovenskih televizijskih programov Deželnega sedeža RAI za Furlanijo Julijsko krajino. V njem ni prikazan le kratek zgodovinski pregled stoletnega delovanja škedenjske železarne, marveč so prisotni tudi socialni aspekti vaškega in delavskega življenja. ABSTRACT The present text, slightly re-edited by the author, was written on the occasion of the production of a documentary film as part of the Slovene television programmes of RAYs provincial branch for Friuli-Venezia Giulia. It presents a short historical outline of the centenary operation of the Skedenj (Servola) Iron-works but also social aspects of the workers' life and of the villages. "Vsak dan s'm se u'zu s ku'lm z Repnča u Sk'd'n. Ker s'm mogu b't u železarni u šesti uri s'm ustaj'u saldo zgudej. Vas je prekriv'la še t'ma. Včasih se je t'di zg'dilo, da s'm se u'rnu nekaj pred pounočjo in s'm taku spal samo štjri ure, ker sem mogu b't u šesti nazaj n' deli. Ah, t'krt je blo žiulenje z'rejs saldo trdo. Človek ni j'mu cajta za zabavo, mislu je samo na preživetje. Spunm se, kaku s'm u d'žji, mrazi in snegi hodu u sl'zbo. A nisem bil zmfrj sam. N' cesti s'm dosti botu srečavu mlekrce, ki so u zgar'nih roth držale dvajsti al t'di tridesjtlitrske vrče in so n' glavi n'sile plenjr. Smil'le so se mi. T'di če so bU u'brazi žjnsk zdel'ni s'm n'njh zmfrj fzbru veselje du žiulenja. Ku s'm po v'č ku ani uri k'l'sarjenja p'rsu v Sk'd'n, me je zmj'rj u'mamlju d'h po kum'j pečnm kruhi. Dosti botu s'm si z'želu toplo bigo, a nis'm j'mu soudou. In ku sem se spšču po klanch med njiv'mi pruti z'I'zarni s'm hmali pozabu n' u'mamni d'h, cak'lo me je trdo in saldo n'porno delo. Če d'nes pomisl'm se mi telu n'elektri in spras'm se, kaku s'm sploh zdržu u taku neâovesk'h fzmj'rh. BU s'm mlad in s'm mogu 63 Katja Colja preživi't dfžino, Ici Icmetija ni v'č mogla prežiulft dr'zine. Ker so postali plavži na Jesenicah in na Javomiku preskromni za čedalje večje potrebe, se je proti koncu 19. stoletja Kranjska industrijska družba (Krainische Industrie Geselschaft - KIG) odločila da zgradi novo železarno pod Skednjem. Na odprtje novega podjetja na tržaškem ozemlju so vplivale tudi stvarne ekonomske pobude avstrijske vlade, ki je od leta 1882 s posebnimi ugodnostimi podpirala industrializacijo zgoraj omenjenega ozemlja.^ Vest o zgraditvi novega industrijskega objekta je vznemirila dunajske poslovne kroge, še posebno delničarje Alpkiske montanske družbe in drugih gomještajerskih in avstrijskih železarn, ker so se zbali močne konkurence novega obrata.'^ Zaradi tega je šele po dolgih pogajanjih Kranjska industrijska družba dobila dovoljenje za gradnjo in leta 1895 začela z deU.^ Prvi plavž je začel delovati novembra leta 1897.= Pred sto leti so bili delovni pogoji popolnoma drugačni od današnjih. Ker je bilo delo izredno težko in cenjeno kot tretjerazredno, so se ga Skedenjci otepali. Raje so se zaposlili v tržaškem pristanišču. Zaradi tega je bilo v železarni vse do šestdesetih let zelo malo domačinov. Do prve svetovne vojne je bilo vodstvo železarne sestavljeno iz Avstrijcev, Nemcev in Cehov, delovno silo pa so v glavnem sestavljali Gorenjci in Istrani, nekaj je bilo tudi Kraševcev.*" Gorenjci so se vračali domov poredkoma, Istrani so dnevno prihajali z vlakom ali pa tudi z osli. Ker so delali dvanajst ur na dan, se včasih sploh niso vračali domov, pač pa so se odpočiH v zavetju kakega zidu. V deževnem vremenu so si poiskali varnejše zavetišče. Nekateri so se tudi oženili v Skednju in se počasi vključili v vaško življenje. "Skedenj je bil nekoč samostojen kraj... Kdorkoli je prišel v vas, je bil forest. Domačini so predvsem Istrane malo drugače gledali... V glavnem pa so se ti ljudje vključili v vaško življenje. Glavno težišče je bilo takrat v cerkvi, poleg tega je bilo mnogo kulturnih prireditev... Vse to je pripomoglo, da so se ti ljudje od zunaj vključili v vaško kulturno življenje in ga tudi obogatili."'^ 1 Pričevanje M. Škabarja; večji del pričevanj je zbrala Martina Repine, nekatera pa avtorica teksta. Pričevanja so prepisana dobesedno, brez popravkov, le besede v oklepajih so dodane za boljše razumevanje teksta. Objavljene literature o zgodovini škedenjske železarne je izredno malo, zaradi tega se je morala avtorica teksta nasloniti na ustna pričevanja in na dokumente, ki jih hranita Archivio storico della Biblioteca civica di Trieste in Archivio di stato v Trstu. 2 Miloš Mogolič, Železama Kranjske industrijske družbe v Skednju pri Trstu, neobjavljeni tekst, str. 13. 3 Darko Bradassi, Kratek zgodovinski oris nastanka in vzpona železarne pod Skednjem, Primorski dnevnik, 15. marec 1988, str. 11. H.J. Kostler, Die Hochofenwerke in der Steiermark von der Mitte des 19. Jahrhunderts bis zur Wiederaufnahme der Roheisenerzeugung nach dem Zweiten Weltkrieg, Radex - Rundschau, 1982, str. 831. ¦i Archivio storico della Biblioteca civica, fond Société della ferriera di Servola, mapa 8/1, dok. 45582. 5 Archivio storico della Biblioteca civica, fond Societa della ferriera di Servola, mapa 8/1-1, dok. 51349. Podatke o sestavi delovne sile škedenjske železarne do leta 1918 hrani Arhiv Republike Slovenije. 7 Pričevanje škedenjskega župnika Dušana Jakomina. 64 Od železa do kruha Delavci so skoraj brez vsakršnih socialnih pravic delali v peklenskih pogojih. Lanene hlače, srajca, klobuk in volnen plašč so jih le malo obvarovali pred visokimi temperaturami plavžev, v katerih so topili železovo rudo. Mogoče je bila najbolj mučna faza ohlajevanja vrelega grodlja, ki se je iz plavža iztekala v peščene bazene. Tisti, ki so delali pri teh bazenih in lomili ohlajeno kovino, so morali prenašati izredno vročino, ki je v poletnih mesecih postajala neznosna. Kot blažilo so dobivaU limone, pozimi pa žganje. Ker so z lesenimi coklami hodili po razbeljenem pesku, jim je koža na podplatih popolnoma otrdela.** Če je delo v železarni po eni strani človeka utrdilo, ga je sčasoma popolnoma izčrpalo. Pravijo, da so bili pri najtežjih opravilih najbolj odporni Kranjci. "Kranjci so delali p'r karjolah, tie je blo najv'c težko delo uferieri (železarna), so ga delali samo Kranjci, zatu ki so bli ku hrasti, tašni mu'ziP Od leta 1897 vse do prve svetovne vojne se je Kranjska industrijska družba s škedenjskim obratom povzpela na raven železarne mednarodnega obsega, ki je s svojo proizvodnjo lahko zalagala veHko železarn habsburške monarhije. Železarna je dosegla izreden vzpon najprej s postavitvijo velikega plavža, nato lastne koksarne, nazadnje pa še martinarne z valjamo in naprave za destilacijo stranskih proizvodov koksiranja.^" To dokazuje tudi število zaposlenih, ki je tik pred izbruhom prve svetovne vojne naraslo od začetnih 350 na 1130. Za Trst je železarna pomenila veliko pridobitev, saj se je z njenim obratovanjem povečal tudi pristaniški promet z zaledjem. Ob koncu 19. stoletja je bil Trst pristaniško in industrijsko središče, v katerem je zaradi ugodnih razmer zrasla cela vrsta podjetij: od luščilnic riža in kave, do oljarn, rafinerije kolonialnih semen in podjetja za predelavo drugih kolonialnih surovin." V tem cvetočem ozračju fin de siecla je železarna zadobila pomembno gospodarsko vlogo. Iz leta v leto se je širila in tako je poleg plavža, štirih kavperjev in drugih tovarniških zgradb dozidala posebno poslopje za pisarne in laboratorij, skladišče, dve poslopji za urade, stanovanjsko poslopje za delavstvo, menzo, staro in novo postajno zgradbo, klet in hiše ob starem škveru.^^ "Ta hiša, kjer živimo, je Maisterhaus, taku so rekli po nemško, je bla hiša za učitelje, per i maestri po taljansko."^^ Če je bil Skedenj v drugi polovici 19. stoletja nadvse kmečka vas z malim pristaniščem, plažami in solinami, je namestitev industrijskega objekta povsem spremenila njegovo podobo. Zemljišče, ki ga je kupila Kranjska industrijska 8 Pričevanje upokojenega inženirja Aida Sturarija. ' Pričevanje upokojenega delavca škedenjske železarne Vladimirja Sancina. 10 Archivio storico della BibHoteca civica, fond Societa della ferriera di Servola, mapa 3/10-1, dok. 60212. u Elio Fomazarič, Nastanek, vzpon in propad železarne pod Skednjem, Primorski dnevnik, 21. avgust 1994, str. 11 12 Archivio storico della BibUoteca civica, fond Societa della ferriera di Servola, mapa 3/10-1, dok. 18110. 13 Pričevanje Simplicije Stopar, katere oče je delal v železarni. 65 Katja Colja družba, je bilo deloma skalnato, deloma pa ilovnato. Za postavitev železarne pa je morala planirati in razširiti obalo z zasipanjem morja. Na zasutem delu je z modernimi razkladalnimi napravami utrdila obalo in zgradila pomol za pristanek čezmorskih ladij in razkladanje tovora." "Škedenjski človek je bil zaposlen s kmetijstvom, je obdeloval svoje njive, vinograde, žito za družino. Znan je bil škedenjski refošk. V okolici Skednja proti Sv. Soboti so bile soline, tam v bližini so gojili ostrige, tako da je postal ta kraj neke vrste turistični kraj. Tržaški človek je rad prihajal sem."^^ Ko je ItaHja leta 1915 napovedala vojno Avstriji, je Krarjska industrijska družba bila primorana ugasniti plavže, koksarno, martinamo in valjamo. Delavci so bili vpoklicani k vojakom, v obratu pa je ostalo le petdeset starejših mož za sprotno vzdrževanje naprav. Medtem ko so moški na kraških gmajnah kopali rove in brezsmiselno umirali na fronti, so nekatera dela v železarni začele opravljati ženske. Seveda so bila težka dela še vedno moško opravilo, ženske so zlasti pomagale porivati vagone, nekatere pa so zaposlili v uradih. "So p/šli parniki z mineraTm in z vagoni je blo treba nest ta mineral. Moži so bli u u'jski, tista, ki seje cula močna, je šla del't uferiero."^^ Ob koncu vojne je železama ponovno začela redno obratovati. Moški so se s fronte in iz taborišč vračali domov, nastal pa je problem lastništva. Zato so se začela pogajanja med italijanskimi, jugoslovanskimi in avstrijskimi oblastmi. Na bodočnost škedenjskega obrata je nedvomno vplivalo novo mednarodno poHtično stanje, ki se je izoblikovalo na mirovnih pogajanjih v Verseillesu. Na Primorskem so se razmere le delno normalizirale po podpisu Rapalske pogodbe v mesecu novembru leta 1920, ko je bilo to ozemlje priključeno Italiji. Pri pogajanjih za železarno je bila spretnejša italijanska stran. Izigrala je stare delničarje z Dunaja in iz Berlina, ki so za svoje delnice dobili le nekaj razvrednotenih kron. Tako je bila železama leta 1924 zbrisana iz trgovskega in pomorskega registra pri sodišču v Trstu, namesto nje pa se je vpisala družba Alti Fomi e Acciaierie della Venezia GiuUa. S tem je škedenjski obrat dokončno prešel v italijanske roke in leta 1931 zaradi spojitve Alti Fomi e Acciaierie della Venezia Giulia z ILVO postal last slednje.'^ V spominu starejših pričevalcev je še vedno zakoreninjen mit habsburške oziroma avstrijske resnosti in strogosti pri upravljanju obratov, kar vedno primerjajo z italijansko lahkotnostjo. "Nemci so bli taku strogi, da delavci so mogli pobr't vsak ku'ščk železa in ga nest na mesto. Drgači je bil joj. Ku so pršli Tatjani, se je vse spremenilo."^^ 1* M. Mogolič, Železama... cit., str. 11 Archivio di stato, fond Luogotenenza, mapa 96, dok. 22828. 15 Pričevanje Ehišana Jakomina. 16 Pričevanje Simplicije Stopar 17 Darko Bradassi, Kratek zgodovinski... cit.. Primorski dnevnik, 10. aprUa 1988, str. 9. 18 Pričevanje Simplicije Stopar. Od železa do kruha Škedenjska železarna iz 1. 1903 (original hrani Dušan Jakomin). ¦ The Skedenj/Servola Iron- works in 1903 (original kept by Dušan Jakomin). ¦ Fonderie de Skedenj en 1903 (1'original est conservé par Dušan Jakonün). V Času, ko je železarna prešla v italijanske roke, je v Italiji nastopil fašizem. Na Primorskem so fašistični teror še posebej občutili. Ko je Mussolini v tridesetih letih obiskal Trst, je bila slovenščina že popolnoma izbrisana iz javnega življenja, kulturne organizacije ukinjene, slovenske šole zaprte. Tudi škedenjska železarna ni bila imuna na raznarodovakio politiko italijanskih oblasti. Kdor ni sprejel fašistične izkaznice in se vpisal v "fascio", je bil odpuščen. S tako politiko se je zmanjšalo število slovenskih delavcev, večalo pa število italijanskih uslužbencev, ki so prihajali iz najrazličnejših krajev Italije, predvsem pa z juga. S prihodom Italijanov pa se je začela spreminjati nacionalna podoba Skednja. "Mi smo bli obkoljeni od teh Taljanov, tie se je govorilo samo taljansko. Moj mož je mogu gledat za delo in je začnu govort s fantom po taljansko, ma jaz s'm zmjr'j govorila z njim po slovensko."'^'' Od nastanka železarne do danes so se morali Škedenjci spopadati predvsem s črnim dimom, ki vsakodnevno uhaja iz visokih dimnikov in črni okolje. Ženske so se morale pri domačih opravilih še posebno prilagoditi tej situaciji. Posušeno perilo so morale takoj spraviti in tudi hišna okna in vrata so zapirale. V obdobju med vojnama so novi gospodarji preurediti naprave in reorganizirati družbo s pravnega in gospodarskega vidika, predvsem zaradi spremembe tržišča in izgube gospodarskega zaledja. Čeprav so bili objekti Pričevanje Simplicije Stopar. ! 67^ Katja Colja elektrificirani, je delo še vedno slonelo na delovni siH. Uvedli so nekatere novosti, med temi je omembe vredno skrčenje delovnega urnika z dvanajstih na osem ur. Za takratne čase je bil to velik dosežek. Plače so bile sorazmeroma še vedno prenizke, delo je kljub temu ostajalo težko in naporno. Vse tja do petdesetih let se delovne in tehnološke razmere objekta niso bistveno spremenile. Še iz časov Kranjske industrijske družbe vse tja do šestdesetih let, dokler ni železarna postala last podjetja Italsider, sta biU dve glavni produktivni enoti škedenjskega obrata: pridobivanje grodlja s taljenjem železove rude v visokih pečeh oziroma plavžih in predelava surovega železa v martinskih pečeh ter obdelava jekla v posamezne odlitke z valjanjem in kovanjem. S tema dvema postopkoma so iz nečistih surovin pridobivali iz plavžev grodljo, iz martinske peči pa jeklo.^° Med drugo svetovno vojno je bila škedenjska železarna močno poškodovana. Po vojni so porušene objekte sanirali, a šele v šestdesetih letih, ko je kompleks postal last podjetja Italsider, so začeli s prenovitvenimi deli. Tedaj pa je prišlo do bistvenih sprememb. Leta 1961 so popolnoma porušili stare martinske peči, spomladi leta 1962 pa so se končno začela dela za povečavo, tako da je leta 1964 pričela delovati nova talilnica, v kateri so izdelovaH kokile. V letu 1965 je začel obratovati nov plavž, izginila pa je valjarna. V zadnjih tridesetih letih je železarna spremenila svojo prvotno podobo. Novi gospodarji so prilagoditi industrijski obrat tržnim zahtevam; objekt so modernizirati in avtomatizirali. Tudi delo se je popolnoma spremenilo. Po velikih socialnih bojih šestdesetih in sedemdesetih let so si delavci s pomočjo sindikatov izborili več pravic. Izboljšale so se tudi varnostne razmere, saj delo danes ne sloni več na delovni sili, temveč na popolni avtomatizaciji strojev. V drugi polovici osemdesetih let je škedenjski obrat zajela huda kriza. Zaskrbljenost seveda narašča, še zlasti med delavci, vsi pa se bojijo, da bo načrt za ponovno uveljavitev škedenjske železarne enostavno propadel. Gotovo bi zaprtje železarne hudo prizadelo zaposlene in tudi širše tržaško gospodarstvo. Kljub črnogledim pogledom se danes kažejo nove možnosti razvoja. V stoletnem delovanju je železarna morala večkrat prenesti hude udarce, ki pa jih je s pogledom v bodočnost vedno znala prenesti. Mogoče bodo tudi v naslednjih letih premagali težave in si z realnimi spremembami zadali nove cilje in odprli nove produktivne možnosti. 20 Nevenka Samec, Rapport! economici tra Trieste e Hinterland sloveno daUa meta del XIX secolo alla 1. Guerra mondiale, neobjavljena diplomska naloga. Ekonomska fakulteta Tržaške univerze, 1988, str. 99. 68 Od železa do kruha BESEDA O AVTORICI Katja Colja je diplomirala na Zgodo- vinskem oddelku Filozofske fakultete v Trstu. Trenutno v okviru ZRS Koper zaključuje podiplomski študij na Ljubljanski univerzi s temo "Ženske v vojni, Tržaški Kras 1941-1945". Poleg tega sodeluje z Deželnim sedežem RAI za Furlanijo Julijsko krajino. Njena zanimanja segajo predvsem na področje oral history, kateremu posveča svoje raziskovalno delo. Njene razprave so bile objavljene v italijanskem, slovenskem in avstrijskem strokovnem tisku. ABOUT THE AUTHOR Katja Colja graduated from the History Department of the Faculty of Arts in Trieste. She is a post-graduate student at the University of Ljubljana, supported by the Scientific Research Centre of Koper, and the theme of her master's dissertation is "Women in the Triestian Karst during the war - 1941-1945". She also collaborates with RAI's provincial branch for Friuli-Venezia Giulia. Her main interests relate to the field of "oral history", the subject she dedicates most of her research work to. She has published articles and treaties in Italian, Slovene and Austrian specialist reviews. SUMMARY FROM IRON TO BREAD The centenary of the Skedenj ironworks The article presents the centennial history of the Skedenj ironworks with special emphasis on historical and social aspects. The present text was written on the occasion of the production of a documentary film for the Slovene television program of RAI's provincial branch for Friuli-Venezia Giulia. The industrial development of the late 19* century led to an increase in the demand for iron and its derivatives the blast furnaces in Jesenice and Javornik were not able to meet. This situation combined with the economic benefits the Austro-Himgarian monarchy granted the Friulian area instigated the Krainische Industrie Gesellschaft to erect a blast furnace in Skedenj. The KIG bought building land in Skedenj and the ironworks started to operate in 1897. The workforce makuy consisted of Slovenes from Camiolia and the Triestian hinterland and of Istrians; the management, on the other hand, consisted of Austrians, Germans and Czechs. After the First World War the management of the ironworks was taken over by Italians. The dark era of fascism resulted in the Slovene workforce being gradually but inevitably replaced by Italian workers from the provinces of the Savoy state. This also meant that the ethnic structure of the area changed considerably. After the Second World War the ironworks first had to be renovated due to the damages inflicted by the war. Modernisation started as late as the sixties. In recent years the ironworks have been hit by serious financial problems. The new management now faces the complex task of finding a solution. 69 Katja Colja RESUME DU FER AU PAIN La centenaire du fonctionnement de la fonderie de Skedenj Dans cet article, l'auteur présente l'histoire centenaire de la fonderie de Skedenj en mettant l'accent sur l'aspect socio-historique. Le texte résulte d'une contrôle de la documentation audiovisuelle, collectée par l'auteur au cours de la réalisation du film documentaire "Du fer au pain". Le film a été réalisé pour la RAI, Siege régional de la Fourlanie Julijska krajina, dans le cadre du programme en slovene. Vers la fin du 19e siecle, le développement industriel a provoqué une augmentation de la demande en fer et pour ses dérivés. Or, les forges de Jesenice et de Javornik arrivaient a peine a couvrir les besoins du marché. Cette situation ainsi que les avantages économiques que la monarchie austro-hongroise avait concédé a la région de Fourlanie, a influencé la décision prise par la Krainische Industrie Gesellschaft (Association sidérurgique de Skedenj) de créer une nouvelle réalité industrielle a Skedenj. Par conséquent, le KIG a acheté un terrain pour y construire une nouvelle fonderie qui commença a fonctionner en 1897. La main d'oeuvre, composée en majorité d'ouvriers de Haute-Camiole, de Karst de Trieste et d'Istrie - s'opposaient a une direction constituaient principalement d'Autrichiens, d'Allemands et de Tcheques. Apres la Premiere guerre mondiale, la direction de la fonderie de Skedenj passe aux mains des Italiens. Les années noires du fascisme coincident avec la disparition progressive et inexorable des ouvriers de nationalité slovene qui étaient remplacés par des ouvriers italiens, originaires de Savoie italienne. En conséquence, la structure nationale de Skedenj se transforme. La fonderie ayant été abîmée lors des conflits, la Premiere guerre mondiale est suivie par une période de reconstruction alors que la modernisation se développe dans les années soixante. Il y quelques années, la crise économique a frappé la fonderie. La nouvelle direction a donc la tâche difficile de trouver une solution. 70 PORODNA BABICA ŠANTLA ANA IZ OKOLICE TRSTA IN NJENA ZAPUŠČINA Kristina Kovačič IZVLEČEK V prispevku je predstavljen oris ba- bištva na Tržaškem in delovanje šantle Ane Slavec, ki je bila porodna babica v vaseh Bani, Ferlugi in Fernetiči do srede 20. stoletja. Posebej je predstavljena še njena zapuščina (razni zapiski). ABSTRACT The article brings an outline of mid- wifery in the area of Trieste and of the activi- ties of šantla Ana Slavec, who was a midwife in the villages of Bani (Banne), Ferlugi (Con- conello) and Fernetiči (Fernetti) until the mid 20"' century. The article includes a specific presentation of her legacy (various records)., Zaradi svoje posebne vloge in znanja je imela domača pomočnica ali neizučena babica pri porodu posebno mesto v vaški skupnosti. V nekaterih vaseh tržaške okolice so jo navadno imenovali šantla (iz terg. santolo ali santola; lat. sanctulus, manjšalnica od sandus - sveti), kar ustreza slovenskemu izrazu botra; le v obdobju fašizma in nasikiega poitalijančevanja se je med našimi ljudmi delno prijelo ime komare (sev. ital. comare - botra; istr. cumare in krkš. cuma - pomočnica pri porodu; lat. cum + mater). Vzdevek šantla, ki so ga bile deležne predvsem prave krstne ali birmanske botre, hkrati označuje posebno razmerje babice z materjo in novorojencem. Babica je bila namreč tista, ki je spremljala porod, pomagala otroku na svet, ga prva videla, umila in vzela v naročje. Njej je bil dan v znak spoštovanja vzdevek šantla, kije izražal neko tesno, skorajda sorodstveno vez. Še več - kot prva in edina zdravnica v vasi je bila neuka babica v slovenskih deželah, kot npr. na Krasu, obenem tudi ljudska zdravüka in zagovarjalka urokov. Strokovna porodna pomoč, ki se je začela v Trstu uveljavljati že v prejšnjem stoletju, se je v okoliških vaseh srečevala z nestrokovno pomočjo in zakore- ninjenim ljudskim verovanjem, po katerem je bilo treba bolezen pregnati z magičnimi oblikami in postopki. Diplomirane ali t.i. izprašane babice so prišle v 77 Kristina Kovačič Tečajnice s predavateljico v Trstu konec 19. stoletja, verjetno po doseženi diplomi za babice. V drugi vrsti je, šesta z leve, z značilno svileno ruto na ramenih, mlada Ana Slavec. ¦ The participants in a midwifery course with their teacher in Trieste, late 19"' century, photograph probably taken after they received their diplomas as midwives. Sixth from left in the second row, with a characteristic silk scarf over her shoulders, is young Ana Slavec. ¦ Des éleves et leur enseignante, a Trieste, vers la fin du 19e siecle, tres probablement apres avoir obtenu leur diplôme de sages-femmes. La jeune Ana Slavec est au deuxieme rang, a la sixieme place en partant de la gauche. Elle porte une écharpe en soie sur les épaules. stik z nekdanjim ljudskim vedenjem, verovanjem in zdravljenjem, ki sta bila v glavnem domena žensk, tovrstno znanje pa se je prenašalo iz starejših na mlajše. Šele ob začetku 20. stoletja so začeli na podeželju polagoma opuščati magične načine zdravljenja. Ohranili so se le med starejšimi domačini, zlasti ženskami, in živeli tja do druge svetovne vojne. Pričevanja o porodni babici, ki je v začetku 20. stoletja nastopila svojo službo v manjši vasi nedaleč od Trsta, kakor tudi njena zapuščina (zapiski), so zanimivo gradivo za proučevanje prehoda med ustaljenimi oblikami verovanja in zdravljenja ter strokovno porodno pomočjo. Nizka življenjska raven, neprosvetljenost podeželskega prebivalstva, nezna- nje in mazaštvo v porodništvu, pogosta umrljivost novorojencev in otročnic ter pomankanje zdravstvene službe so bili vzroki, ki so prisilili cesarico Marijo Terezijo, da je v okviru ureditve javnega zdravstva najprej izboljša vzgojo nižjega zdravstvenega osebja. V habsburških pokrajinah so začeli ustanavljati najprej 72 Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina 73 babiške šole in uvedena je bila obvezna strokovna porodna pomoč. Že 1.1753 je dobila takšno ustanovo Ljubljana, medtem ko so jo v Trstu ustanovili šele 1. 1815. Tečaji so potekali v italijanskem in slovenskem jeziku. Slednji je bil najbrž v rabi do leta 1924, ko so fašistične oblasti ukinile vse slovenske šole na Primorskem. V preteklosti so vse ženske rojevale doma. Na Primorskem je v zimskem času porod potekal v kuhinji poleg odprtega ognjišča, ker je bil to edini ogrevani prostor v hiši, največkrat ob pomoči starejše in bolj vešče domačinke ali kake hišne in bolj zaupne ženske. Zdravnik je bil za porodnice preveč oddaljen, in to ne le v geografskem pomenu; govoril je le nemško ali italijansko, ženske so mu težje zaupale in so se ob njem počutile nelagodno, predvsem pa je bilo treba za vsako njegovo storitev veliko plačati, zato ga domači tudi v potrebi niso klicali. Poznamo tudi primere, ko je porod presenetil ženske, ki so prodajale mleko v Trstu, kar na cesti. Prve porodnišnice v večjih mestih so bile hkrati tudi učilnice babiških šol. Tudi tržaški porodniški oddelki so bili skoraj izključno namenjeni nezakonskim materam, kaznjenkam in ženskam, ki so hotele roditi naskrivaj ter ostati anonimne. Za oskrbo jim ni bilo treba plačati, pač pa so se morale obvezati, da bodo po porodu dojile zapuščene otroke v sirotnišnici. Večje vasi in naselja v bližini Trsta so najbrž že v prejšnjem stoletju imela svojo šolano babico. Ob začetku stoletja pa je lahko tudi manjša vas premogla "izprašano" babico, ki se je po opravljeni preizkušnji obvezala, da bo izvrševala poklic babice v kraju bivanja. V popisu za leto 1905 beremo, da je pri Banih živelo 211 ljudi; v vasi je bila takrat manjša trgovina z živili, prodajalna tobaka in gostilna. Na hišni številki 11, kjer so bili doma Maklavovi, je živela Marija vd. Persinovič, tedanja pomočnica pri porodu. Edini in najbližji zdravnik je bil dr. Joseph Bellen, ki je stanoval na Opčinah. V vasi se niso ohranili spomini o tej verjetno izprašani babici in o njenem delovanju, še manj pa o tem, ali je v stiski in potrebi pomagala ženskam tudi z manj znanstvenimi ali mazaškimi praktikami. V pripovedovanjih starejših domačinov pa je izredno živ spomin na žensko srednjih let, Ivano Ban por. Husu, p.d. Žegulinovo, ki je v začetku 20. stoletja nudila svojo pomoč vaškim materam in otrokom. Domači naziv šantla izpričuje njeno bližino aU posebno, če že ne botrsko, razmerje z večino domačinov. Santla Vana ni bila babica, bila je ena izmed tolikih mlekaric, ki so dnevno hodile prodajat mleko v Trst. Čeprav je prišla v stik z bolj prosvetljenim mestim prebivalstvom, ni ovrgla starih načinov zdravljenja, ki se jih je bila naučila doma. Vana je znala cuprati (zagovarjati) in nikomur ni odrekla pomoči. Izkazovala je neko domačnost in izkušenost; med malimi pacienti in njihovimi materami je veljala za zanesljivo, domačo zdravnico, vredno zaupanja in spoštovanja. Ce se je na primer otroku zaradi nerodne hoje pojavila oteklina v dimljah, ki so jo pri nas označevali z izrazom osla, ga je mati napotila v Gurenji berjačkšantU Vani. Ta je pritajeno zagovarjala in s trikratnim spustom pokrova skrinje zapihala na Kristina Kovačič boleči del. Pri tem je uporabljala tudi star glavnik, s katerim je večkrat "česala" otrdlino. Navadno je oteklina čez čas splahnela in v vasi so se nekateri prepričali, da je to kljub vsemu nekaj nucalo in hmale prepasalo. Šantla Vana je znala tudi zagovarjati oteklo grlo ali bezgavke. Za drgale ali drgljaje je z oslinjenim palcem desne roke enakomerno drgnila bolnikovo žilo od zapestja proti komolcu na notranji strani roke in šepetajoče odštevala sestrice sv. Blaža. Pritisk je bil tako močan, da je nekaterim dekletom med zdravljenjem odpovedal mehur. Uradno porodno pomočnico Marijo vd. Persinovič je kmalu nasledila mlada šolana babica Ana Slavec. Kot dekle je konec stoletja obiskovala Cesarsko kraljevo učilišče za babištvo v Trstu, in po strogi skušnji za babice pred v to postavljeno skuševalno komisijo dosegla diplomo. Ana se je rodila v Godnjah pri Dutovljah 10. februarja 1882. Omožila se je v z Ivanom Mukovičem, p.d. Ruškečev od Banov, in z njim živela v spodnjem delu vasi, v Dulenjem borjaču, na hišni številki 43. Po moževi smrti 1.1929 pa je živela z neoženjenim svakom Miho. Šantla Ana je več kot štiri desetletja pomagala rojevati otroke od Banov, sosednjih Ferlugov in bolj oddaljenih Femetičev. Če se je pri porodnicah v Fernetičih zadržala pozno v noč, je tam tudi prespala. Po pripovedovanjih je bila šantla Ana (tudi Ančka) pripravna in odločna; če je bil porod težaven aH novorojeni otrok v nevarnosti, je pokHcala zdravnika D Avanza ali Daneva z Opčin. Če je kazalo, da otrok ne bo učakal pravega cerkve- nega obreda, ga je lahko nemudoma krstila. Prvi teden je obiskala obrudenco dvakrat na dan in uredila vse za otrokov krst, ki je bil navadno po prvem tednu. Če so bili doma revni, je babica oblekla novorojenčka od nog do glave in priskrbela vso potrebno opremo. Marsikateri vaški otrok je bil krščen v njenem istem belem, dolgem/crf/c« in ogrnjen z njeno plahtico. Ana je vedno spremljala otroka in krstne botre v pol ure hoda oddaljeno farno cerkev na Opčine. Nekatere otroke je po stari navadi "držala h krstu", drugim je, potem ko so italijanske oblasti prepovedale osebna slovenska ali tuja imena, svetovala ali celo določila ime. Po vsakem krstnem obredu je bila povabljena na skromno gostijo ali večerjo, ki so jo vedno zaključili s sladkimi supami. Na botrinji so se še bolj utrdile vezi med družino in botri. Če šantli Ani niso mogU izplačati opravljenega dela v denarju, so poravnali dolg s plenirjem vsega, kar so imeli dobrega pri hiši. Ljudje in predvsem takratne porodnice se spominjajo, da je bila šantla Ana pokUcno zanesljiva in zvesta svoji stroki. Čeprav je na veliko šnofala tobak in je rada pred porodom popila štamperle šnopca, je vselej veljala za resno in pripravljeno babico. Ni bila vraževerna, ni zagovarjala, ni se posluževala čudnih pripravkov, ki bi lajšali porod, niti ni svetovala, kako obvarovati dojenčka pred nevarno moro ali zloveščim vedomcem. To so bile štregerije, za katere so vaške ženske izvedele od starejših žensk, in marsikatera se je po njih tudi ravnala. Tako je npr. mlada Danica Milkovič Krevatin, p.d. Benečanova kot neizkušena prvesnica na taščino prigovarjanje pristala na nevšečno podkaditev koraka s suhim blagoslovljenim cvetjem, ki naj bi lajšalo porod. Albina Vidau Malalan, p.d. 74 Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina Babiška diploma Antonije Čuk iz Trebč iz 1.1909. ¦ The diploma of midwife Antonija Čuk from Trebče (Trebiciano), 1909. ¦ Diplome de Antonija Čuk, sage-femme de Trebče en 1909. 75 Kristina Kovačič Malalanova pa je sinčka za krst za vsak slučaj oblekla v narobe obrnjeno oblačilo in mu med oblačila prisila rdečo pentljo, da mu ne bi na poti v cerkev škodovale štrige ali slabe oči. Medtem ko so ženske v vasi rojevale tudi po petkrat in je v vsaki hiši mrgolelo otrok, je šantla Ana ostala brez potomstva. Zaradi tega ji nekatere matere niso zaupale: "Kaj bo nana gavarila, ke nema uotrukl" A kljub temu je bila Ana kar uspešna v svoji stroki. Le v enem primeru so svojci pri naslednjem porodu pokli- cali na pomoč mlajšo babico Antonijo Čuk iz bližnjih Trebč, ker je pri prvem porodu, pri katerem je sodelovala Ana, porodnica umrla. Vsi otroci v vasi so verjeli, da ima šantla Ančka polno otrok. Se v najstniških letih so bih nekateri prepričani, da novorojenčki prihajajo iz njenega podstrešja. Na čefiti naj bi skrivala na desetine majhnih otročičev. Zanje naj bi skrbel Miha Rus, ki jih je hranil z mlekom iz velike steklenice. Ko so se starši odločili, da bodo "kupili" otroka, so poklicali šantlo Ančko, ki jim ga je prinesla na dom v veliki, usnjeni torbi. Na podstrešju že zdavnaj opuščene domačije so se ohrarüle Anine stare biukve in zvezki. Med njimi je njen osebni porodni zapisnik, nekaj šolskih zvezkov, beležk, fotografij in učbenik za babice. Slednji, o katerem sicer najdemo nekje v zvezku zabeležko Učna knjiga o Babištvu (verjetno gre za Učno knjigo za babice o porodoslovju Alojza Valente, natisnjeno v Ljubljani 1.1886 oziroma za Kratek pouk o pravem babičevanju / na svetlo dal Doctor Benvenuto Banelli, ki je izšlo v Trstu 1.1880), je prešel v tuje roke in je danes izgubljen. V zvezku s trdimi platnicami so Anini prepisi in izpiski iz učbenika. Nazorno, skrbno in urejeno so zapisana glavna teoretična znanja o sestavi ženskega telesa, materinstvu in porodu, o vzrokih bolezni in nevarnostih med nosečnostjo. VeUko je tudi praktičnih navodil in nasvetov za preiskave porodnice in potek poroda. Manjši vezan dnevnik je bil njen osebni zapisnik in naj bi ga ob obiskih porodnic obvezno imela pri sebi. Vanj je vestno in kar se da natančno zapisovala glavne podatke o vsaki porodnici, ki jo je imela v oskrbi. V njem je za vsak obisk na domu navedeno ime in priimek porodnice, domači vzdevek, kraj in hišna številka, datum prvega obiska, pričetek popadkov, porod ploda in posteljice ter število prejšnjih porodov. Zvezek hrani sedanji lastnik bivše Anine domačije, ki se je iz mesta priselil v vas in v celoti prenovil njeno staro hišo. Drugi obrabljeni zvezek pa je nekakšen osebni magično-medicinski vademekum, v katerem se prepletajo zapisi o magičih in empiričnih oz. znanstvenih oblikah zdravljenja. Na prvih dvajsetih straneh so zbrani zagovori, rotitve in drugi magični zapisi zoper različne bolezni in nesreče ljudi ali živali. Gre za prilagojene in delno preblikovane prepise že znanih zagovorov, ki imajo svojo predlogo v starih rokopisnih knjigah. Te so v prejšnjem stoletju krožile med ljudmi. Doslej je bilo na Slovenskem evidentiranih nad 200 takih bolj ali manj zajetnih dokimientov v obliki rokopisnih bukev ali prepisov. Nekatere bolj aH manj podobne zagovore najdemo v najstarejši rokopisni knjigi iz 1. 1720 z 76 Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina naslovom Bezedin Dohtarske bukve u tih visozi planinah u notrainim krainskim z Nohanjske; drugi so predelave zagovorov prepisanih v letu 1851 z naslovom Kranjski Arcat prav tako z Notranjskega, preostaU pa so dekio iz zbranega gradiva iz slovenske Istre, pretežno iz okolice Kopra ali iz Zagovorne knjige Antona Petriča iz 1.1840. Težje je zaenkrat zanesljivo določiti izvor preostalih besedil. Večina je po obliki in vsebini izrazito krščanskega izvora in niso služila zoper bolezni, uporabljali so jih predvsem v apotropejske namene, kot npr. za zaščito zoper nesrečo, kugo ipd. V nekaterih primerih se srečujemo s tujimi in nerazumljivimi besedami (npr. z grškimi), ki so jih že v antiki rabili za obrambo proti nevarnostim ali pa zato, da bi se človeška dejanja srečno iztekla. Take besede srečujemo tudi v Kolomonovem žegnu iz 1.1740 aU v popotnikom in romarjem namenjeni knjižici Duhovna bramba iz 1.1747. Tuje in tajne besede kot so agla, alto, lega, kadonai, Emanuelnuel, tetragramathon naj bi branile človeka tudi takrat, ko jih zapišeš na list aU če imaš pri sebi Kolomonove bukve, ki vsebujejo zagovore in čarovnije. Nerodna, vendar enakomerna pisava in številne pravopisne napake kažejo, da je bil prepis izveden v naglici iz enega samega vira, najbrž slabega rokopisa, ki ga je naša jezikovno in pravopisno šibka prepisovalka dodatno popačila. Pisava se v tolikšni meri raztikuje od tiste v šolskem zvezku, da morda lahko celo podvomimo v njeno avtorstvo. Zagovorom in čarovnim besedilom slecü prepis starejše medicinske razprave o ugotavljanju bolezni. Prvotno besedilo izvira iz neke druge stare medicinske knjige, znanega Lipičevega rokopisa ali Bukue sa use potrebe tega gmein Folka, iz 1.1810, ki je bil v preteklem stoletju večkrat prepisan. Naš rokopis zajema dve poglavji; prvo obravnava ugotavljanje bolezni na podlagi urina in v posebnem razdelku govori o ženski vodi in o ugotavljanju plodnosti in nosečnosti ter o devištvu in predčasnem porodu. Pri tem velja omeniti navodila za zdravilni pripravek iz ribjih jeter in žolča. Drugo poglavje opisuje hitri način ugotavljanja bolezrü in vsebuje navodila za otipavanje žil. Oglejmo si nekaj primerov iz Aninih zapiskov. Za use zopemije reči Jezus + Marija + Jožeph + Jezus od nazareta in kral teh Judov poglejte ta + križ tega gospoda, utoči in udari ven ti huda skušnjava, ti na peljevanje sovražnikou vidočih in ne vidočih. Bodi temu hvala od Radur (?) do kadu Davida, ker je premagan Goliata in ta korenina je še. Aleluja Aleluja Alejuja 77 Kristina Kovačič Za ogen upanat + Liga, Levi, Golgat. Liče bine naš gospod lezus Kristus pred Pilatuža perpelan je on mirno stau. Glilt talco mirno imaš ti ogenj obstat u imenu Boga + očeta + sina + stga Duha Amen Za smetlaj zmet Ti hudi Metlaj jest tebe prepovem v imenu s. Mihaela jast tebi prepovem da se ti moraš spravit iz tega kršenega človeka. Tam ker uhude (?) gore ker se nobena krščanska stvar ne znajde tam ker zemlja ne rodi, ker Božji petelinz ne poje. Moli 30 očenažev 30 češena Marija na čast st. Mihaela. Za prisad iz govor O ti hudi, strupeni Prisad u 7mih urah moraš iti proč iz mojiga Kozma in Damjan pridita meni na pomoč, jast zagovorim tebe prisad od usih strupenih luftov. O ti hudi sončni ogenj, vodeni zmerzli ledeni vetrni luftni Božjastni strupeni prisad pridi ven od kože (NN.) jast tebi zapovem skoz vse močjo Božjo tam ker nobena kri ne dojde, ti hudi prisad ti moraš jit proč u imenu Boga + očeta in sina in svetga duha + Amen Moli 3 očenaže 3 čena Marije h časti Kozmi in Damjanu (toje za prisad.) Za strup iz govor Stoj stoj stoj Siuna siuna siuna Skala skala skala na skali gor gor gor spi spi spi Sveti Žempas Žempas Žempas. Pridi ti nam sama Mati Božja na tem birmanim in krščenim človeku (ali ti nedolžna živali ali tamle govedati) ker je ono od tega podzemelskega červiča popaden da nebo za letem červičkom bolelo in ne serbelo Amen Amen Amen + + + Moli 1 očenaš in čena Marija Materi božji st šepasu in st Marjeti. 78 Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina Prva stran zagovornega zvezka babice Ane Slavec Milkovič. ¦ The first page of the exercise- book with incantations of midwife Ana Slavec Milkovič. ¦ Premiere page du cahier d'inter- cession de la sage-femme Ana Slavec Milkovič. Duhovni hišni žegen in molitve Tukaj se mora brati: Evangelii st Janeza v prvi postavi in pervi vrsti V začetku je bila Beseda i to dalje skuz to moč tega st evangelja bodo pregnane in od vernjene v se hude ure, hudobno in hudičevo zapeljevanje. Potem beri te 4 buštabe Jnri iz tvojim razgam na čeli rekoč Jezus Nazarenki in kral teh Judov to preterdno Ime Jezusa Kriznega bodi med nami in v sim vidnim in ne vidnim sovražnikom dase meni ne prebležujejo in škodujejo ne na Duši ne na telesu. Amen. Žegen Matere božje + + Žegnam vas ovi moji sini in tale celi svet ta usiga mogočni oče iz nebes in moj sin Jezus kristus in moj ženin svt Duh Amen 79 Kristina Kovačič Zasilni porodniški zapisnik šantle Ančke iz 1.1910. ¦ Provisional record of birth written by šantla Ančka, 1910. ¦ Proces-verbal provisoire d'un accouchement pratiqué par la šantla Ančka du 1910. Molitev in popisovanje les Jezus kristus pravi božji sin jast vam priporočam da vi tu v bogastvu katero ste od mene prijeli med uboge razdelite in se vam priporoč ob nedeljah in praznikih v cirkev poidite pa ne samo daste dobri tako stari kot mlaiši kadar vi v cerkev pridete premislite poprej to trumo svojih grehov ne mislite klet čez moje ime zakaj pravica in zapovedi je proti vam obemjeno in jast rečem kdor to pismo prisebi nosi gre od hiše do hiše in usak kateri bibiu od greko obložen kot listja in trave mu bodo od puščeni: last lezus kristus pravi Božji sin preden sem biu križan sem to pismo skupaj zložiu in vam h pomoči dan. In tudi da ima ena žena pri porodu preden porodi pride par (?) to pismo prisebi 80 Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina Krst RozaUje Vidau pri Banih septembra 1939. Z leve proti desni si sledijo krstna botra Josipina (Pepka) Kranjec, babica šantla Ančka, krstni boter Andrej (Dreja) Kraiijec, oče Mario Vidau s sinom Ivanom (Nino), Marija Kranjec, soseda Ana (Anči) Vidau, p.d. Zepanova, in stara mati Katarina (Kata) Pečar vd.Vidau. ¦ Baptism of Rozalija Vidau in Bani (Banne), September 1939. From left to right: godmother Josipina (Pepka) BCranjec, midwife šantla Ančka, godfather Andrej (Dreja) Kranjec, father Mario Vidau and son Ivan (Nino), Marija Kranjec, neighbour Ana (Anči) Vidau, house-name Zepanova, and grandmother Katarina (Kata) Pečar, widow of Vidau. ¦ Bapteme de Rozalija Vidau a Bani en septembre 1939. De gauche a droite se suivent: la marraine Josipina (Pepka) Kranjec, la sage-femme šantla Ančka, le parrain Andrej (Drej) Kranjec, le pere Mario Vidau avec le fils Ivan (Nino), Marija Kranjec, la voisine Ana (Anči) Vidau, Mme. Žepan, la grand-mere Katarina (Kata) Pečar veuve Vidau. ta otrok bode kmalu govoriu bo imeniten pri ljudeh in tudi rečen jast kdor tole pismo pri sebi ima in enmu drugmu ne da preklet bodi na vekomaj kdor to pismo priseb ima nebode mu škodoval ne ogenj ne voda in tudi hudič ne tedaj da ob sobotah nič ob večernicah delati ne boste zavoljo časti moje jest sem za vas 6 dni ustvariu ino ta sedmi dan v semo v sem vernim Dušam h zvelčanju Inri + + + + + +. Popisovanje katero je lezus Kristus tem 3 ženam Elizabeti, Brigiti Mathildi razodel katere so skozi njih žele ino prošnje od lezusa pogeravala vedit od njegovega prevelikega terplenja ino smerti on je njem sam nezdravu dan rekoč: Imate vedit ljube hčere jast sem od judov 102 žlafrena prijeu 81 Kristina Kovačič Na zadnjih dvajsetih straneh Anine beležke so v še bolj okorni pisavi in jeziku navodila in nasveti za pomoč pri porodu. Tu so ob besedilu večkrat navedene številke, ki se nanašajo na strani v babiškem učbeniku; morda so ji zapiski služili kot neke vrste pripomoček za utrjevanje učne snovi. Vemo, da je bilo takrat dvakrat na leto obvezno pregledovanje torbe in pripomočkov vsake šolane babice, morda pa so se morale v svoji karieri tudi strokovno izpopolnjevati ali občasno preverjati svoje znanje. Omembe vredna je tudi stran v tem zvezku, na kateri je Anin zasilni porodniški zapisnik. Tukaj so zabeleženi podatki o treh porodih: prvi je bil decembra 1. 1910 v sosednji vasi Ferlugi in druga dva pri Banih februarja 1.1911. Natančnejše preučevanje preostalih Aninih listin, preverjanje rojstnih in krstnih župnijskih matičnih knjig ter drugega arhivskega gradiva nam bi omogočilo priti še do novih spoznanj in ugotovitev. Zapuščina šantle Ančke od Banov in ostali še nezbrani zapisi kraških porodnih babic bi nam lahko osvetlili oz. razkrili že zastrta poglavja iz našega polpreteklega vsakdana, katerega del so med drugim bili tudi drobci ljudskega verovanja in čarovnih postopkov. Dragocena so tudi vse bolj redka pričevanja starejših žensk, ki so še rojevale doma, kakor tudi takratnih otrok, ki so nevede doživljali zadnje oblike ljudskega zdravljenja. Tovrstna pričevanja bi vsekakor veljalo zabeležiti. Babištvo, otroštvo in ljudsko zdravljenje kot veliko drugih področij so pri nas še neobdelana in čakajo na sistematično proučitev aH vsaj na večjo pozornost, tudi s strani slovenskih raziskovalcev, ki se pri svojih raziskavah največkrat geografsko omejijo le na območje Slovenije. LITERATURA IN VIRI Družinski arhiv Ane Slavec Milkovič, ki ga hrani Giorgio Bommarco. Fotografski arhiv Karle Franza Kranjec in Ivana Vidaua. Arhiv COŠ Finka Tomažiča v Trebčah. DOLENC, Milan: Bibliografija rokopisnih medicinskih bukev. - Slovenski etnograf 27-28, Ljubljana 1974, str. 81-119. DORIA, Mario: Grande dizionario del dialetto trestino. FIET, Trst 1991. HORY, Ladislav: Vse visi na popkovini. - Maribor 1987. KOTNIK, France: Iz ljudske medicine. - Narodopisje Slovencev 2, Ljubljana 1952, str. 122-133. KURET, Niko: Verovanje. - Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana 1980. MAKAROVIČ, Marija: Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju. - Slovenski etnograf 33-34, Ljubljana 1988-1990, str. 481-528. MÖDERNDORFER, Vinko: Ljudska medicina pri Slovencih. - Ljubljana 1964. PUHAR, Alenka: Prvotno besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju. - Zagreb 1982. TROJNER, Andreja in ZUPANIČ-SLAVEC, Zvonka: Carski rez v ljubljanski porodnišnici. - Zgodovinski časopis 1, letnik 51, Ljubljana 1997, str. 45-51. 82 Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina BESEDA O AVTORICI Kristina Kovačič je profesorica razred- nega pouka. Zaposlena je v osnovrü šoli v Trstu. Sodeluje na etnoloških raziskovalnih taborih, pri raziskovalnih projektih Odseka za zgodo- vino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu in s tržaškim radiom ter televizijo. Ljubiteljsko se ukvarja z ljudsko medicino in lokalno zgodovino. Objavila je več člarJ 115 Martina Orehovec razumevanje današnje pogoste oblike plačanega (neformalnega) dela žer\sk kot gospodinjskih delavk v Trstu. Ženske delajo kot gospodinjske pomočnice v gospodinjstvih Italijanov srednjega, zgornjega-srednjega, tudi zgornjega razreda v Trstu. Pri tem je pomembno, da so ženske, ki delajo v Trstu, bilingvalne: govorijo istrski dialekt slovenskega jezika in tržaško italijanščino. Namen študije je bil raziskati vlogo in položaj žensk v družini in v vaški skupnosti v zgodovinski perspektivi. Nameravala sem ugotoviti, kakšna sta položaj in vloga žensk na območju Istre. Zanimal me je njihov vsakdan, kako živijo, kaj delajo, kako je njihovo delo cenjeno, kako vidijo same sebe in kako jih vidijo drugi, kaj se je spremenilo v njihovem življenju in kaj vedo o življenju m delu svojih mater na skrajnem severnem obronku Mediteranskega sveta. S tega vidika so me pritegnile t.i. Šavrinke^ - ženske iz agrarnega zaledja obalnih mest, ki so koncem 19. stoletja pa vse do let po 2. svetovni vojni intenzivno trgovale s kmetijskimi pridelki po hrvaški in slovenski Istri in z njimi oskrbovale Trst. To (pre)prodajanje kmetijskih pridelkov je bilo v takratiiem času "mižerije" pomem- ben ah edini vir denarja za številne družine. Danes ženske v Trstu opravljajo slabo plačana opravila v neformalnem delu storitvenega sektorja. V večini primerov so čistilke, gospodinjske pomočnice, služkinje. Tovrstne delavke Henrietta Moore imenuje gospodinjske delavke (Moore, 1988:82-89). Nekatere ženske s podeželja prodajajo gospodinjam oziroma družinam pri katerih delajo, tudi lastne kmetijske pridelke. Vendar pa je mesečni dohodek ženske, ki je zaposlena v tej dejavnosti v Italiji, primerljiv z dohodkom prenekaterega visokokvalificiranega delavca v Sloveniji. Skoraj iz vsakega gospo- dinjstva v Sv. Petru najmanj ena ženska dela (ali je delala) v Trstu, kar kaže na to, da je to delo bistvenega pomena za današnji ekonomski, socialni in družbeni položaj teh žensk v družini in za položaj njihovih družin v vaški skupnosti. Ženske, ki delajo v Trstu, so pomemben člen med ruralnimi in urbanimi območji in posrednice kulturnih vplivov med mestom in vasjo. Iz Trsta prinašajo novitete > v 10 km oddaljenili Sečovljah otroci po štirih letih nadaljujejo osnovno šolanje, Sečovlje pa so tudi njihova poštna enota. Po cerkveni upravi spada Sv. Peter v Krkavško faro. Leta 1991 je po popisu prebivalstva v Sv. Petru živelo 306 prebivalcev, 153 žensk in 153 moških. Aktivnih prebivalcev je bilo 150 ali 49,5 %, od katerih jih 132 ali 88 % opravlja poklic, od vseh aktivnih je 55 žensk, kar je 36,6 %, od teh 55 žensk pa jih 45 opravlja poklic. Izobrazbena struktura v Sv. Petru pa je bila 1.1991 naslednja: od prebivalcev starih 15 let in več jih je bilo 1.6 % (4 - 3ž, Im) brez šolske izobrazbe, 8,1% (20 - 16ž, 4m) je imelo 1-3 razrede osnovne šole, 29,7 % ali 73 prebivalcev (44ž, 29m) 4-7 razredov osnovne šole, s končano osnovno šolo jih je bilo 18,7 % (46 - 22ž, 24m), s srednjo šolo 34,1 % (84 - 32ž, 52m): od teh jih ima večina, t.j. 54,7 % (46 - 17ž, 29 m), poklicne, delovodske in poslovodske šole, 20,2 % (17 - 7ž, lOm) tehnične in druge strokovne šole, 25 % (21 - 8ž, 13m) pa šole za srednje usmerjeno izobraževanje, 6,5 % (16 - 7ž, 9m) jih ima višjo šolo, z visoko pa jih je bilo 0,8 % (2 - 2ž, Om). Leta 1991 je bil delež kmečkega prebivalstva 7,6% od skupnega prebivalstva. Kmečka gospodarstva je imelo 194 članov gospodinjstev od skupnega števila prebivalcev, 109 članov gospodinjstev pa jih ni imelo. 2 V besedilu uporabljam ime Šavrinke za ženske, ki so še v letih po 2. svetovni vojni trgovale po Istri z agrarnimi pridelki in jih jirodajale v Trstu in drugih obalnih mestih. Zaradi novodobnega, na trenutke celo mitološkega idealiziranja Savrink, pa bi na tem mestu rada opozorila, da sam termin implicira več pomenov: geografskega, etničnega in poklicnega (glej: Rogelja & Ledinek: 1996). O procesu oblikovanja šavrinske identitete je obšimeje pisal Borut Brumen (1996:148 -150). 116 Delo Istrank v Trstu V Sv. Peter, kjer živijo. Ne posredujejo le materialnih dobrin, ampak tudi nekatere moralne in socialne vzorce, s katerimi se srečujejo v družinah, za katere delajo, in opravljajo njihovo lastno selekcijo "mestnih" vrednot. Pravzaprav gre za vsakodnevne popotaice med njihovo domačo vasjo, ki predstavlja tradicijo, in mestom Trstom na drugi strani državne meje, ki pomeni novi, urbani, modemi način življenja. Zaradi različnih in od časa do časa spreminjajočih se poostritev na italijansko-slovenski (prej jugoslovanski) meji so te ženske razvile različne strategije, da so jih obšle in kljub temu hodile preko meje tako pogosto in s tistimi pridelki, ki so jih hotele prodati v mestu. Med njimi se je razvila oblika skupinske zavesti, identiteta, ki se kaže v njihovi medsebojni pomoči, pa tudi v socialni kontroh. Z ekonomsko recesijo in prestrukturiranjem gospodarstva v Sloveniji po 1991. letu so propadle številne tovarne in podjetja. V teh okoliščinah predstavlja neformalno delo žensk v Trstu pomembno možnost in zelo pogosto strategijo žensk (zlasti tistih z nizko ali brez poklicne izobrazbe) za pridobivanje sredstev za življenje. Delo v Trstu tudi zagotavlja nadaljnji razvoj tega območja, saj je lahko - kot opozarja Christian Giordano - neformalno delo institucija in strategija za blaženje posledic ekonomske recesije z rastočim deležem brezposelnosti in zagotovilo za kontinuirani razvoj (Giordano 1994). Zato bom v nadaljevanju razprave dokazovala, da je neformalno delo žensk iz Sv. Petra v Trstu bistveno za položaj žensk v družinah in v vaški sredini in je neločljivo povezano s preteklimi oblikami njihovega dela. Pridobljene izkušnje z delom v Trstu, ki so se prenašale iz generacijo v generacijo in novo nastala mreža sorodnikov v Trstu^ so ženskam iz Sv. Petra omogočale, da so si našle delo v neformalnem sektorju. V zadnjih dvajsetih letih pomoč sorodnikov v Trstu ni več pomembna niti potrebna, saj so si ženske iz vasi vzpostavile svojo lasbio socialno mrežo, ki omogoča kontrolo neformalnega "trga dela" v Trstu. V konfliktnih in kritičnih situacijah Šupetrke -ženske iz Sv. Petra predstavljajo strateško skupino, ki takrat funkcionira kot neformalen socialni varnostiii sistem. Za razumevanje vzrokov, ki so vodiU do tega, in vloge določenih zgodovinskih, sociakiih in zlasti še upravnopolitičnih sprememb in dogodkov v Isfa-i, pa moramo poseči nazaj v čas ob koncu 19. stoletja. DELO ŽENSK DO KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE Za to obdobje je bila poleg prevladujočega dela na zemlji značilna (pre)prodaja kmetijskih pridelkov po celotnem območju Istre in v Trstu ter ostale neagrarne dejavnosti: peka kruha za prodajo ter prenašanje in pranje perila na domu za Tržačane, v manjši meri tudi za meščane ostalih obahiih mest. Od konca 3 Med leti 1945 in 1956 je s koprskega območja emigriralo 25.070 ali več kot polovica prebivalcev in vsi niso bili Italijani (Titi 1965:113). 117 Martina Orehovec 19. Stoletja se je v Izoli začela razvijati tudi živilska industrija, ki je zaposlovala pretežno žensko delovno silo. Opravila žensk so se v Sv. Petru razlikovala glede na socialni položaj družine. Žena in hči veUkega kmeta, veleposestnika, sta bih bolj vezani na dom in zemljo. Zelo redko sta šli na trg prodajat pridelke. To je počel navadno mož ali pa so na trg s pridelki poslali deklo, dekle iz revnejše družine, ki je služilo pri njih. "So bile kmetije, ampak je bilo samo delo!" je povedala hči velikega kmeta v Sv. Petru. Na velike posesti so hodili delat tisti, ki "niso imeli živine in le malo zemlje" iz njihove aH okoHških vasi, tudi s hrvaške Istre. Ženske so v "žemade"* hodile ob večjih sezonskih kmečkih opravilih: ob žetvi so šle tudi po par dni skupaj od hiše do hiše npr. po bHžnji hrvaški Istri okoH Buzeta in Umaga, da so prišle do denarja. Tisti, ki so üneH premalo svoje zemlje, so delaH zemljo tudi "na pol"'. Dekleta iz revnejših družin s številnimi otroki in pogosto brez (enega od) staršev, so, čim so dorasle, šle "služit" k bogatejšim kmetom, mlinarjem, trgovcem in gostilničarjem. Za njihovo služenje so se navadno domenili starši aH skrbniki. Delo služkinje, dekle, so navadno opravljale vse do poroke. Zasluženi denar so morala dekleta pogosto dajati staršem, tako da večina ob poroki ni imela ničesar. "Jaz nisem imela, ko sem se poročila, nič. Niti sobe. Nič. Niti postelje. Nič. Potem /po poroki - op. avt./ sem morala kupiti vse: od krožnika do perona (vilice)," je povedala ena od njih. Drobna prodaja pridelkov v obalnih mestih, pa tudi v mestih v hrvaški Istri: npr. v Bujah, Bertonigli in Umagu, s katero so se ukvarjale izključno ženske, je predstavljala v mnogih družinah edini vir dohodka in edini način, kako priti do denarja za plačevanje davkov na zemljo. Obenem pa je ženskam ta zaslužek zagotavljal večjo ekonomsko neodvisnost. V to delo so ženske uvajale svoje otroke, zlasti hčerke, ki so tako spoznale načine prodaje in ravnanja v razHčrdh situacijah, kot tudi materine (stalne) stranke. Informatorka iz Sv. Petra, vdova in upokojenka po možu, ki sicer ne nosi več prodajat kmetijskih pridelkov v Trst, a še vedno hodi tja tu in tam čistit k svoji dolgoletni stranki, je takole opisala svoje srečanje s tovrstiio prodajo: "Alora, da vam povem. Ko sem imela šest let, sem začela z mojo mamo, ki je hodila z vozom prodajat kis, prodajat jabolka, prodajat vse, kar smo doma imeli. Sva hodili po Portorožu, po Bernardinu, pa tam pri Savudriji in Umagu z mušo (osličkom) in vozom. Ustavili sva se, mama je šla v hišo vprašat, če rabijo..., jaz pa sem ostala na vozu... Alora, sem začela z njo, ko sem imela šest let. In - kadar je šla ona prodajat, sem šla tudi jaz z njo. In tako se gre en par botov, pa vas spoznajo." Nekaj žensk iz Sv. Petra je peklo kruh za prodajo, s katerim so oskrbovale večinoma hrvaško Istro: Buje, Kastel, Umag in Novi grad, prodajat pa so ga nosile tudi v Piran in Trst. Od začetka 1. svetovne vojne je zaradi racionaliziranja preskrbe peka in prodaja kruha na tem območju usahnila, v manjši meri se je še nadaljevala med obema vojnama, vendar je že pred začetkom 2. svetovne vojne povsem prenehala (Titi 1965:95,97). Družine, ki so imele vsaj nekaj zemlje, da so ^ Zemada pomeni en delovni dan; iz it. giomata. 5 Pri delu "na polovico" so obdelovali zemljo lastnikov, katerim so oddali polovico pridelka. 118 Delo Istrank v Trstu lahko redih živino, so oddajale tudi mleko za prodajo. Zaradi naraščajočih potreb se je vse do 1941. leta prodaja mleka v Trstu ustrezno večala (Titi 1965: 90). Precej žensk iz Sv. Petra si je eksistenco družin in lashio večjo ekonomsko neodvisnost zagotavljalo tudi s pranjem perila Tržačanom, pa tudi prebivalcem ostalih obalnih mest in mest v hrvaški Istri". Pranje perila je bilo na obravnavanem območju na splošno najbolj razširjeno v naseljih blizu tekoče vode. V reki Dragonji so poleg žensk iz Sv. Petra prale tudi perice iz Nove vasi, Koštabone, Krkavč (Titi 1965: 99). Ženske iz Sv. Petra so prale tudi na lokvi sredi vasi, ki je bila med drugim pomembo središče izmenjavanja informacij med ženskami. Mama ene izmed najstarejših informatork iz Sv. Petra je prala rubo (perilo) nekega zdravnika iz Buj, pomagale pa so ji hčere, njena sekrva (tašča) pa je poleg tega, da je hodila v hrvaško Istro po jajca^ ki jih je v Trstu prodala, prala tudi perilo iz Trsta. Vse te ženske so enkrat tedensko šle v mesto po umazano perilo in istočasno že oprano prinesle strankam nazaj. Kot ugotavlja Titi, se je pranje perila od vseh neagrarnih dejavnosti najdlje obdržalo (Titi 1965:100). Še več. Iz te dejavnosti, ki je poleg kuhanja osrednje gospodinjsko opravilo, se po drugi svetovni vojni razvije danes tako razširjena oblika (neformalnega) dela žensk v Trstu, o čemer bom govorila v naslednjem poglavju. Nekatera dekleta iz Sv. Petra so se zaposlila v eni od ribjih tovarn v Izoli, da bi si tako zaslužila denar za balo. Največ zaposlenih je bilo leta 1938, ko so se tovarne preusmerile v predelavo za vojne potrebe (Tome Marinac 1993:119). DELO ŽENSK OD KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE DO KONCA SEDEMDESETIH LET Posledica vzpostavljene nove državne meje so bile velike družbene in ekonomske spremembe in procesi, ki so potekali v obravnavanem obdobju: množično izseljevanje, depopulacija in deagrarizacija obalnega zaledja ter industrializacija. To je dejansko vplivalo na kratkotrajni upad neformahiega zaposlovanja žensk v tržaških gospodinjstvih kot gospodinjskih pomočnic, vendar do popolne prekinitve stikov s Trstom in njihovimi dolgoletnimi stiankami ter usahnitve omenjenega dela žensk ni nikoh prišlo. V obdobju od 1945 do 1956 se je zaradi negotovosti, kam bo pripadlo obravnavano območje, k Italiji ati novi državi Jugoslaviji,** in v bojazni, da bo zaledje odtrgano od Trsta, precej družin 6 Delo in vsakdan peric v Rovtah v slovenski vasi na neposrednem obrobju Trsta med obema vojnama je proučila Martina Repine (Repine 1991), študijo o pericah iz Bizovika, ki so prale za gospodinjstva v Ljubljani, pa je objavila Pavla Štrukelj, 1958). 7 Reja kokoši in prodaja jajc je (bila) v agrarnem svetu vedno v domeni žensk. Jajca so bila tedaj za žensko še posebej dragocena, saj so predstavljala skromen, a enega redkih ali edini vir dohodka, ki ga je imela ženska. Kot je povedala informatorka: "Jajca sem imela Uidi doma, ker sem imela kokoši. Nisem jih imela dosti: do štiri, pet. Pa sem /jajca/ zmeraj hranila, da bom imela za nest v Trst." 8 Ker sta sporno ozemlje zahtevali Italija in Jugoslavija, je bilo leta 1947 ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje - STO pod zaščito Združenih narodov in razdeljeno na cono A (It.) in cono B (Ju). 1954. leta je bil podpisan Londonski sporazum o priključitvi slovenskega obalnega območja (cone B) k Jugoslaviji, s čimer je bila vzpostavljena nova državna meja med Italijo in Jugoslavijo. 119 Martina Orehovec izselilo v Trst. Izseljenci iz Sv. Petra so v Trstu za Šupetrke takrat predstavljali pomembno novo mrežo, na katero so se lahko oprle, ko so si iskale delo oziroma stranke, pri katerih bi lahko delale. Sedaj so imele možnost v Trstu pri sorodnikih prespali, kar je pomenilo v takratnem obdobju slabih komunikacij in povojne revščine pomembno olajšavo delovnih pogojev.' Ženske s podeželja so še vedno prinašale v obalna mesta kmetijske pridelke in jih prodajale, v Trstu pa se je z dvigom življenjske ravni ponovno začelo pojavljati povpraševanje po dodatni delovni pomoči v gospodinjstvih. Šupetrke so tako nadaljevale delo peric v Trstu, vendar pride v tem obdobju do bistvene spremembe. Namesto da bi ženske umazano perilo nosile domov (kot so to počele doslej), kjer bi ga ob pomoči ženskih članov družine oprale in posušile, so to delo začele opravljati v Trstu pri strankah na njihovem domu. Nekatere so ostajale tam tudi več dni, ker so hodile prat od družine do družine. Ker njihovo delo ni več potekalo v okolju družine in vasi, je s tem dejansko prenehala obstajati osnovna produkcijska funkcija družine. Pranje perila postane primarna dejavnost žensk, ob tem pa so priložnostno ves čas prodajale tudi lastne agrarne pridelke. Titi ugotavlja, "da niti nova državna meja niti obilica sodobnih pralnih strojev ali pralnic ni popolnoma prekinila te dejavnosti." In nadaljuje: "Posebno iz Krkavč, Koštabone in Nove vasi hodi še danes /1.1965!/ tedensko okoH petdeset peric prat perilo v Trst k tistim družinam, ki so jim ga že nekoč prale. Tam na podlagi t.i. maloobmejne propustnice ostajajo na delu največ po tri dni. V tem času perejo perilo ter opravljajo tudi druga gospodinjska opravila... Tak način na drugi strani omogoča, da razen pranja v Trstu ostale dneve v tednu perice pomagajo na domačem posestvu pri kmetijskih delih." (Titi 1965:100) In zmotno napoveduje bližnji konec takšnemu načinu preživljanja žensk na račun razvijajoče se povojne industrije na obalnem območju. Med pranjem po tržaških domovih je ženskam namreč ostajal čas; ta "prosti čas"so ženske začele rabiti za druga gospodinjska opravila, kar je bil nastavek za danes tako razširjeno obliko dela žensk kot gospodinjskih pomočnic. Drugi del tega obdobja od srede 60. do konca 70. let je doba gospodarske rasti in rapidnega izboljševanja življenjskega standarda ljudi v vsej bivši državi Jugoslaviji. Neformalno delo žensk v tržaških gospodinjstvih je po oceni informatork ostajalo v tem času v istem obsegu. Če pa so hotele ženske še naprej poleg dela strankam v Trstu prodajati tudi lastne kmetijske pridelke, so se - zaradi omejitev ali prepovedi prenašanja določenih artiklov čez italijansko - jugoslovansko mejo - morale preleviti v spretne "švercerke" - tihotapke. Ali, kot je dejala informatorka: "Včasih se ni smelo kakšne stvari prenesti čez mejo. Ma, na kakšen način je prišlo !" Poleg kmetijskih pridelkov - kot je žganje, meso, maslo, olje, vino so na naši strani kupile v Italiji drage proizvode (npr. cigarete) in to pretihotapile v Italijo, kjer so jih zlahka prodale po konkurenčni ceni in s tem zaslužile. Pri tem je seveda prišla do izraza individualna iznajdljivost. "Moj ' Isto ugotavlja Mojca Ravnik za Abitante in Zanigrad (Ravrük 1996:147). Delo Istrank v Trstu oče je naredil pleteno flašo z dvojnim dnom: spodaj so dajali meso, na vrhu pa /so v steklenico nalili/ mleko. Ker mleka so pustili več za meso pa so gledali... In potem je bila moja mama enkrat tako "pametna", da je namesto mesa dala /v steklenico/ cigarete. In ko je tisti /carinik/ dvignil flašo, je bila prelahka, da bi bila polna... In je potem carinik to odkril in ji je flašo vzel. In je šlaflaša." OBDOBJE PO LETU 1980 Mnoge mlade ženske, ki so se zaposlovale v industriji, so nekajkrat na teden dodatno delale tudi v Trstu kot gospodinjske pomočnice, še posebej od konca 70. let dalje. Tedaj se je že najavljala gospodarska kriza" in Trst je postajal za ženske vse bolj aktualen vir (dodatnega) zaslužka. Podoben proces se dogaja tudi po letu 1991, ko je ob ponovni gospodarski recesiji naenkrat množica ljudi ostala na cesti brez dela. O obsegu tega pojava v Sv. Petiu je dejala ena od vaščank: "Zdaj jih je tričetrt v vasi, ki grejo po dva, po tri, po štiri, tudi ves teden delat v Trst." V 80. letih opravljajo ženske iz Sv. Petra v Trstu naprej različna gospodinjska opravila: od čiščenja šip, tal, likanja, brisanja prahu, izjemoma kuhanja, pomivanja posode, do vodenja hišnih ljubljenčkov na sprehod, urejanja vrta in do čisto socialnih opravil: pogovarjanje in klepetanje s stranko o njenih problemih ter skrb za ostarele, redkeje pa so tudi varuške otrok. Sedaj govorimo o gospodinjskih pomočnicah, služkinjah in čistilkah, ki bi jih danes ustrezneje imenovali gospo- dinjske delavke, saj so prvi trije izrazi zastareh in preobloženi s pomeni socialne zaznamovanosti in revščine. Takšni delovni odnosi trajajo tudi dvajset let in več. 78 let stara Supetrčanka je o svoji izkušnji povedala: "Dvajset let sem hodila k eni, zmeraj k eni /gospodinji/. Njen mož je bil barkan (mornar). }e bil en oficir. In ona nič - je bila doma. Je imela dva otroka. Je bil še majhen njen sin, ko sem jaz začela hoditi k njim. Je študiral še, hodil v šolo in je zdaj ugleden zdravnik. Še zdaj grem k njim. Rajši mene vzamejo, kot da bi vzeli eno mlado. Rajši mene, ki ne morem nič. Me poznajo. Mi rečejo, da sem jim kot sestra. Jaz sem res imela srečo, ma - moraš biti tudi ti..., če jim ne delaš tako, kot bi oni hoteli,... To je vse... Samo kuhala nisem. Drugo vse... Likala, prala tudi malo, kakšno malenkost na roke in tako. V enem dnevu se dâ razmeroma malo narediti." Naslednji primer je mlajša vaščanka (46 let), ki je po osnovni šoli s šeshrajstimi leti šla delat v tovarno motorjev Stil (današnji Tomos) v Koper, sedaj dela v Trstu kot gospodinjska pomočnica, plačuje pa si prispevek za pokojnino. Tako se je odločila zato, ker so bih pogoji za delo v tovarni zelo težki, osebni dohodek pa nizek. O plačilu, ki ga dobi zdaj za delo v tržaškem gospodinjstvu, je povedala: "Ne vem kakšne so plače zdaj tukaj /.../, ampak zaslužiš enkrat več. Ti zaslužiš namesto petdeset tam okrog osemdeset tisoč/sit/na mesec, če 10 Bogdana Tome Marinac (1994:137) na podlagi statističnih podatkov za občino Izolo ugotavlja, da so se po letu 1978 pojavile težave pri zaposlovanju žensk. Enak h-end lahko predvidevamo tudi za obe ostali obalni občini, ki imata manj industrije. 121 Martina Orehovec delaš šest ur na dan. Osemdeset, devetdeset tisoč na mesec. Samo: /plačati si moraš/ bencin - prevoz in če si plačaš zavarovanje... Res, efektivnega dela je šest ur, ampak za vožnjo porabiš eno uro in pol /v obe smeri/, torej porabiš vključno z vsem najmanj devet ur za šest ur efektivnega dela v Trstu. Vprašanje, kakšno delo imaš." Cena njihovega dela seveda niha. Menda se vrti od 7.000 - 10.000 lir/uro, čeprav o tem nerade govorijo. Na nižje plačilo pa so vseeno danes prisiljene pristati tiste ženske, ki jim je to delo edini vir preživetja. Informatorka se je o odnosih med njo in Tržačanko, pri kateri dela že triindvajset let, izrazila: "Kot sestra mi je. Ona mi pove od A do Ž. Vse. Vse mi potoži. Mama mia. Ona je zdaj ločena in veste, kako - ona se mi potoži. Njene kolegice niso / primerne/za se potožit. Meni, ki jaz sem x, lahko mi pove. Ona se ne toži njim... Anche parlar e un lavoro (tudi govoriti je delo)!" Izjava je zanimiva zaradi dveh razlogov. Večina informatork poudarja, da so s svojimi delodajalkami v "sestrskih" odnosih, ki pa jih moramo razumeti z vidika neenakopravnega položaja Supetrk. Res pa je tudi, da Šupetrke predstavljajo neke vrste socialni ventil za svoje delodajalke, ki se jim, kot je omenila informatorka, lahko v miru in brez skrbi potožijo. Kmečko upokojena starejša informatorka (78 let) iz Sv. Petra, ki gre še danes tu in tam kaj postorit k tržaški družini - svoji dolgoletni stranki, je o razlikah, ki jih opaža med delom v Trstu v šestdesetih letih (1963), ko je začela, in danes, povedala: "Zdaj ni lahko za nas dobiti niti v Trstu ne delo. Zdaj ne. Je veliko žensk, ki hodijo, samo je mižerija tudi v Trstu. Ni več tista bogatija kot je bila. /Tržačanke/ Si same kaj naredijo in potem jih je dosti, ki si ne upajo vsako /žensko/ vzet: ali da bi jim kaj ukradla, ali da bi..." Ženske s tega območja imajo danes neke vrste monopol nad opravljanjem hišnih opravil v Trstu. Zaradi preteklih vojnih razmer in še slabšega ekonomskega položaja so jim v zadnjih letih ženske s Hrvaške vedno močnejša kunkurenca. S kontinuiteto svojega dela pa so si Šupetrke pridobile sloves marljivih delavk, kar jim kljub povečani konkurenci zagotavlja stabilno delo. Odnos do njihovih delodajalk v Trstu je večplasten: na enem nivoju so odnosi "sestrski", o čemer smo že govorili, na drugem pa povsem profesionalni. Ti se odražajo v jeziku oziroma v izrazih, ki jih uporabljajo, ko govorijo o tržaških gospodinjstvih kot "boljših" in "slabših hišah", kar impHcira zanje bistveno - boljše aU slabše plačilo. Se pravi, da svoje delodajalce rangirajo v prvi vrsti po njihovi ekonomski moči. Prav tako so v kulturnem smislu odnosi med njimi prepleteni: Šupetrke so do njih zelo kritične in skeptične in se iz tržaških delodajalk tudi pošalijo (primer: ena izmed šem, mask na pustovanju v Sv. Petru 1993.1. je büa tudi "šinjora iz Trsta"). Obenem pa jim "šinjore" predstavljajo nekekšen ideal - jim dvigujejo raven aspiracije in želja, zlasti v materialnem smislu. To je vidno v zgledovanju Šupetrk po meščaru<;ah: v oblačenju, nakitu, osebrü urejenosti in opremljanju stanovanj." S tem pa se tudi 11 v večini novejših in adaptiranih hiš v vasi imajo prostor, ki ga imenujejo "sprejemnica" - dnevna soba, ki jo predvsem vzdržujejo, v njih pa se skorajda nikoli ne zadržujejo. 122 Delo Istrank v Trstu določajo vaške potrošniške norme in kriteriji ter statusni simboli. "Kar imaš ti, rabim tudi jaz," se je izrazila informatorka in to načelo jih pravzaprav peha v iskanje novih, eksistenčno nepotrebnih zaslužkov. Istočasno pa seveda povzroča med vaščani nevoščljivost in tekmovalnost. To pa je tudi posledica sprememb v socialni strukturi, ki so se zgodile zaradi industrializacije in modernizacije podeželja. Zemlja zato danes ni več glavni statusni simbol, pač pa avto, hiša, lepe zavese, nova svilena bluza, tudi dobro situirani otroci. Pravzaprav omenjene dobrine, vrednote in želje "prekrivajo" naravo njihovega fizičnega dela, kajti čas "mižerije", ko je bilo trdo fizično delo bistveno za preživetje, je že zdavnaj mimo. Očihra je razlika v odnosu do "pospravljanja" v Trstu med starejšo generacijo in med mlajšimi, pri katerih je vsaj v kontaktu s tujci čutiti razumljivo zadrego. Ne gre samo za občutek sramu in stigmatiziranosti. Po mnenju nekaterih avtorjev, naj bi dolgotrajneše delo v neformalni ekonomiji vodilo do hudih konfliktov identitete. Kathan in Kendlbacher sta v svoji raziskavi ugotovila, da "kdor več let živi od dela na črno, bo vedno teže rekel, kaj v bistvu dela in kaj je naredil, vedno manj bo vedel, kaj on je in kaj zmore" (Kathan & Kendlbacher 1995:16). Prebivalci obalnega zaledja v Istri so bili v obravnavanem obdobju, od konca 19. stoletja do danes, ekonomsko vedno orientirani k obalnim mestom, še posebej k najrazvitejšemu Trstu. Ta vez se ni prekinila niti v obdobju, ko je bil Trst z novo državno mejo po 2. svetovni vojni odrezan od Istre. Takrat sta zaradi restrikcij in prepovedi pri prehajanju meje del prej povsem legalne, formalne trgovine z agrarnimi pridelki in delo v Trstu postala nelegalna. Ženske so z določeno mero tveganja takratno jugoslovansko-italijansko in sedanjo slovensko- italijansko državno mejo izkoriščale sebi v prid. Sprva, v času, ko so ženske prodajale, preprodajale, tihotapile kmetijske in kasneje tudi druge artikle, je šlo pri tem bolj za znajdenje, izkušenost "know how", danes pa gre pri opravljanju gospodinjskih opravil v Trstu za delo v neformalni oziroma "paralelni" ekonomiji, kot predlaga izraz C. Giordano (Giordano 1994: 51). POMEN DELA ISTRANK V TRSTU Vsakdanje gospodinjsko delo doma je v prevladujočem patriarhalnem miselnem okolju, kakršno je slovensko, še vedno v veliki meri zgolj "žensko opravilo". To pa ženski spol po tradiciji "zasužnjuje", ne pa "osvobaja". Vsakdanje trivialno gospodinjsko delo je namreč večno, nikoH ga ne zmanjka, jemlje pa mnogim ves prosti čas. "In je res kar obupno," kot pravi norveška pisateljica in nobelova nagrajenka Sigrid Undset v romanu Jenny, iz tridesetih let "da äovek komaj opravi neko delo, pa se ga že mora znova lotiti, da je po hiši komaj počedeno, pa je že spet vsa zamazana, in je jed komaj skuhana, pa je že treba pomivati" (Undset 1932:267). Nekatere feministke se sprašujejo, zakaj je gospodinjsko delo še vedno opredeljeno kot neproduktivno tako v okviru doma in na družbenem nivoju in 123 Martina Orehovec predlagajo rešitev problema celo z odmero davka na gospodinjsko delo, kar naj bi imelo v skrajnem primeru mnogo učinkov na družbo'- (Segalen 1986: 304). V tem prispevku sem pripovedovala predvsem zgodbo o tistem gospodinj- skem delu, ki ga po letu 1945 istrske ženske opravljajo za plačilo v Italiji, pri tržaških družinah. Za marsikatero povprečno primorsko družino pomeni to delo danes pomemben delež prihodka, višji materialni standard, ženskam pa še več: ekonomsko neodvisnost in suverenost ter moč pri odločanju, pa tudi izognitev brezposelnosti. Henrietta Moore v svojem delu Feminism and Anthropology ugotavlja, da je gospodinjsko delo tisto področje plačane zaposUtve, ki je še zelo neraziskano, in so v bistvu ta sektor zaposlitve v deželah v razvoju šele pred kratkim začeU upoštevati (Moore 1988: 85). Splošna značilnost plačanega gospodinjskega dela je, da ga opravljajo izključno ženske, kar implicira dvoje: 1. Nizko plačilo glede na "skoraj imiverzalno spolno segregacijo poklicev" (Tilly & Scott 1978: 230), ki še danes pomeni, da so "tipično moški poklici" dosledno in bistveno bolje plačani kot pa "tipično ženski pokHci". 2. Minimalne možnosti za individualno ekonomsko neodvisnost (Yeandle 1984: 13). Poleg tega ima zaposlovanje žensk kot služkinj že utrjeno tradicijo, saj gre za tipično obliko ženske zaposlitve izven kmetijstva pred industrializacijo (Tilly & Scott 1978: 68). Z začetki dela Supetrk v Trstu, se pravi z ločitvijo njihovega doma od prostora dela, je njihovo delo doma - gospodinjenje, dobilo novo podobo. Naenkrat jim je v okviru doma ostalo v glavnem le gospodinjenje, torej t.i. reprodukcijsko delo, ki poleg rojevanja otrok vključuje: kuhanje, čiščenje, varstvo otrok, skrb za stare in bolne, vodenje gospodinjstva itd. (Moore 1988: 52). Gospodinjsko delo je nevidno na empirični ravni, zaradi moške dominacije v znanosti pa podcenjevano na teoretični. Gospodinjstvo namreč ne ustvarja profita kot temeljnega merila za ocenjevanje dela v kapitalizmu. Vendar pa so v obravnavanem primeru ženske pričele prodajati ravno to sicer splošno necenjeno in podcenjevano gospodinjsko delo, ki ga opravljajo v gospodinjstvih delodajalk in/ali delodajalcev v Trstu. Zaradi razlik v standardu šele plačilo v italijanskih lirah dvigne vrednost gospodinjskega dela. Zaslužek ženskam sicer omogoča relativno ekonomsko neodvisnost, ki pa je hkrati del družinske strategije. Gre za konsenz, privolitev družine: družinski člani 12 Martine Segalen na tem mestu nadalje navaja zanimive rezultate študije ameriških moških (primerjamo jih lahko tudi z evropskimi), ki jih sicer nacionalne statistike vztrajno spregledujejo; "Študija je pokazala, da moški, če se poroči, prihrani 218 ur gospodinskega dela na leto. Če to pomnožimo s 44, povprečno dolžino zakona v letih, dobimo skupno 9.592 ur, ki jih lahko moški svobodno posveti svoji karieri, prostočasnim interesom ipd. Če bi moral plačati za te usluge, namesto da jih dobi opravljene zastonj, bi imela njegova družina precej nižji življenjski standard in njegova lastna kariera bi bila otežena. Če bi bilo gospodinjsko delo vključeno v izračun nacionalnega prihodka, bi imeli tudi boljšo predstavo, kaj vse vključuje. Toda to bi bila družbena sprememba, ki bi verjetno naletela na odpor pri državi, proizvajalcih in sindikatih, ko bi prišlo do poskusa njene realizacije" (Segalen 1986; 304). 124 Delo Istrank v Trstu omogočajo ženi oziroma materi, hčeri, da to delo opravlja kot katerokoU drugo zaposUtev izven doma. Gre za točno določeno organiziranost življenj vseh članov družine, od zakonca do otrok in ostalih, da lahko usklajujejo oboje: plačano delo in družinske obveznosti (Yeandle 1984: 104). Delo žensk "po hišah" v Trstu je zato znotraj družin in v vaški skupnosti povsem legitimna oblika preživljanja. Če gledamo na omenjeno delo z vidika geneze ženskega dela na obravnavanem območju, pa lahko ugotovimo kontinuiteto in prevlado ženskega dela izven doma že pred pojavom industrializacije: največkrat je bila ženska tista, ki je več komunicirala z zunanjim svetom: sprva je trgovala s kmetijskimi pridelki, nato pa si je iskala zaslužek z opravljanjem gospodinjskih opravil v mestnih gospodinjstvih. Seveda z omenjenimi raztikami glede na socialno pripadnost posameznic. Tudi po drugi svetovni vojni je bila ženska tista, ki si je prva iskala dodatiio delo v Trstu, četudi je (bila) zaposlena (Tome-Marinac 1993: 139), moški člani družine pa so najpogosteje ostajati doma in obdelovati zemljo. Zato sklepam, da kljub vsem ekonomskim in družbenim spremembam in procesom, ki so potekali od konca 19. stoletja do danes, v bistvu drastične spremembe in transformacije odnosov znotraj družin v vasi niso bile potrebne, saj so bili posamezni elementi, modeti in strategije organiziranosti družinskega življenja že uveljavljeni. Temu navkljub pa ne bi mogla reči, da se je opazno spremenilo vrednotenje istovrstnega dela v njihovih lastnih gospodinjstvih v Sv. Petru. Zdi se celo, kar je svojevrsten paradoks, da ostaja v splošnem v istrskih domovih gospodinjenje še vedno neopaženo in tisto drugo breme žensk, ki jih čaka, da ga opravijo, ko se vrnejo s taistega dela iz Trsta. Medtem ko delo teh žensk dviguje kvaliteto družinskega življenja njihovih delodajalk, le-to omejuje njihovo družinsko življenje (Andall 1992:46). Tako kot vsakršna druga zaposlitev moškega ati ženske izven doma časovno okrni družinsko življenje. Na tem mestu se srečamo še s socialno diferenciacijo in razredno neena- kostjo. Razpoložljivost gospodinjskih delavk v bistvu služi osvobajanju drugih žensk od gospodinjskih opravil. Ženske iz višjih razredov (bolje situirane) lahko zato nadaljujejo in se v celoti posvečajo delu izven doma, predvsem pa je pri zaposlitvi gospodinjske delavke bistveni cilj delodajalk pridobiti si več prostega časa, več možnosti v zvezi z razporeditvijo časa, več avtonomije in več nadzora znotraj gospodinjstva. Ženske so ločene razredno in rasno, kot pravi Henrietta Moore (Moore 1988: 89). Istranke/Slovenke v Trstu in njihove delodajalke/ci Italijanke/i so ločene razredno in glede na različno nacionalno pripadnost"; njihov položaj v vlogi gospodinj v kapitalizmu ni enak. Ženske gospodinjske delavke so tako daleč od tega, da bi bile gospodinje. So plačane delavke, s svojimi lastitimi gospodinjstvi, odvisne od svojega zaslužka. Če se je starejša generacija žensk oprijela tega dela izključno zato, ker je bila to v tedanjih razmerah splošne mižerije edina opcija in način, da so njihove družine preživele, pa zdaj ženske s cele Istre 13 NacionaHstični konflikti med Slovani/Slovenci, (ki jih sovražno nastrojeni Italijani imenujejo s psovko "sciavi") in Romani/Italijani pogosto dobivajo rasistične razsežnosti. 1^5 Martina Oretiovec in širšega zaledja Trsta, celo tja do Ljubljane, opravljajo omenjeno uslužnostno dejavnost v Trstu zato, ker to številnim ženskam predstavlja začasno ali permanentno najboljšo možno izbiro za dodatni ali glavni zaslužek. Ta mnogim poleg preživetja omogoča višji standard in več osebne svobode in neodvisnosti kot marsikatero višjekvalificirano delo v Sloveniji. Višje plačilo za splošno necenjeno gospodinjsko delo povzroči prevrednotenje tega. Zelo pogosto delo predvojnih služkinj in gospodinjskih pomočnic, stanu, ki nosi težo razredne in spolne determiniranosti, stigmatizacije in odrinjenosti v družbi, postane po vojni povsem sprejemljivo. Katarzično in osvobajajočo moč ima v našem primeru višji zaslužek, denar, ki ga prinaša opravljanje gospodinjskega dela čez mejo, ne pa spremenjeno percipiranje gospodinjskega dela žensk. Zato tudi ni opaziti, da bi slednje povzročalo sploh kakšno spremembo v delitvi dela med člani družine in prevrednotenju reprodukcijskega dela žensk v samih družinah. Danes delo gospodinjskih delavk v tržaških družinah predstavlja zelo pogosto in povsem legitimno obliko dela in zaposlitve ženske delovne sile v okolici Trsta. Obenem postaja ravno ta obHka zaposlovanja žensk v Trstu vse pomembnejša, saj blaži ekonomske in socialne posledice brezposelnosti v sedanjem tranzitnem obdobju. LITERATURA IN VIRI ANDALL, Jacqueline (1992): Women Migrant Workers in Italy, Women's Studies Int. Forum, Zv. 15, št. 1, Pergamon Press, str. 41-48. BRUMEN, Borut (1996): The State Wants it so and the Folk cannot do anything against the State anyway. Narodna umjetnost 33/2, str. 139-155, Zagreb. DAROVEC, Darko (1992): Pregled zgodovine Istre. Knjižnica Annales 1, Koper. FERMAN, Louis A. (1990): Participation in the Irregular Economy. V: The Nature of Work (ed. Erikson, Kai & Vallas, Steven Peter), American Sociological Association Presidental Series and Yale University Press: New Haven and London. GIORDANO, Christian (1994); The Informal Economy in Central and Eastern Europe. A Culturally Adequate Strategy for Development in the Post-Communist Transformation? V: Anthropological Journal on European Cultures 3/1, Frankfurt a. M.: str. 51-60. GODDARD, Victoria A. (1996); Gender, Family and Work in Naples, Mediterranean Series, Berg, Oxford & Washington, D.C. KATHAN, Bernhard & Kendlbacher, Manhed (1995): Schwarzarbeit. Überlebens kunst oder Schmarotzertum? Verlag für Gesellschaftskritik; Wien. MOORE, Henrietta L. (1988): Feminism and Anthropology, Polity Press: Cambridge. RAVNIK, Mojca (1996): Bratje, sestre, strniči, zermani. Družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri. Ljubljana, Koper. REPINC, Martina (1991): Delo peric med obema vojnama. V; Kulturno društvo-Circolo culturale Rovte-Kolonkovec, Trst. ROGELJA, Nataša & Ledinek, Špela (1996): Šavrinka, Ša vrini, Šavrinija, Glasnik Slovenskega etnološkega društva 36/1996, št. 2-3, Ljubljana, str. 40-43. SEGALEN, Martine (1986): Historical Anthropology of the Family, Cambridge University Press, Cambridge, New York, New Rochelle etc. 126 Delo Istrank v Trstu STUDEN, Andrej (1994): Ženska naj se drži kuhalnice. V: Pot na grmado. Historični seminar, ur. Oto Luthar Zbirka ZRC 4. Znanstveno raziskovakü center SAZU: Ljubljana, str. 149-164. TILLY, Louise A. & Scott Joan W. (1987): Women, Work and Family, Routledge: New York and London (Led. 1978). TITL, Julij (1965): Sociabiogeografski problemi na koprskem podeželju, Koper. TOME MARINAC, Bogdana (1994): Občina Izola. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja 20. stoletja. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete: Ljubljana. UNDSET, Sigrid (1932): Jenny, Ljubljana. ŽAGAR, Janja (1986): Služkinje v Ljubljani. V: Traditiones 15/1986, Ljubljana, str. 19-49. YEANDLE, Susan (1984): Women's Working Lives. Patems and Strategies. Tavistock Publication. London and New York. BESEDA O AVTORICI Martina Orehovec je diplomirana etno- loginja in sociologinja kulture. Po opravljenem enoletnem pripravništvu v Slovenskem etno- grafskem muzeju je v letih od 1994-1996 sodelovala kot raziskovalka v interdiscipli- narnem raziskovalnem projektu v Slovenski Istri "Med tradicijo in moderno" Centra za mediteranske študije ISH - Inštituta za huma- nistične študije (zdaj Fakulteta za podiplomski humanistični študij) v Ljubljani. Del te raziskave je njena študija o ženskem delu v Istri. Sedaj nadaljuje z raziskovanjem v zgodovini največ- krat spregledane vloge žensk, predvsem ženskega dela, na način v svetu uveljavljenih t.i. ženskih študij. Od 1997 je zaposlena kot kustodinja dokumentalistka v Tehniškem muzeju Slovenije v Ljubljani. , ABOUT THE AUTHOR Martina Orehovec is a graduated ethno- logist and sociologist of culture. After a one- year trainee period in the Slovene Ethnographic Museum she co-operated as researcher in an interdisciplinary research project in Slovene Istria from 1994 to 1996, called "Between Tradition and the Modem" organised by Centre of Mediterranean Studies and the Institute of Humanistic Studies (now the Faculty of Post- graduate Humanistic Studies ) from Ljubljana. Part of her research work was dedicated to women's work in Istria. She continues to research the generally disregarded historical role of women, especially of women's work, in the manner of the nowadays widespread women's studies. From 1997 she has been employed as curator and documentalist at the Technical Museum of Slovenia in Ljubljana. SUMMARY ISTRIAN WOMEN WORKING IN TRIESTE The article is based on ethnographic material collected in the field by observation with self participation in a village in Slovene Istria. It deals with the issues of the (often informal) forms of employment of women as maidservants - domestic workers with Triestian families. The special status and significance of the work of Istrian women in Trieste originates beside from personal reasons also from numerous events in the history of Istria. The activities of women are therefore presented from a historical point of view and divided into three periods; women's work until the end of Second World War, from the end of the Second 127 Martina Orehovec World War until the end of 1970s, and from the 1980s until the present. The statements of the interviewed people and their Hfe-stories paint a lively and genuine portrait of their lives, illustrating their view of work in the family and work in Trieste from the viewpoints of several generations. The article also outlines Trieste's economic as well as social function. In her conclusion the author draws attention to some specific aspects and issues of women's work and to the (omni)present sexual segregation of professions. Typically male professions are still better paid than typically female professions like the examined household jobs in bourgeois Triestian famihes. This condition is the economic basis for inequality and for the limited opportimities for women to be economically independent. In the case at hand the higher standard of Uving of our Italian neighbours gives these generally poorly paid jobs a special value and the women who carry them out often earn more money than many male members from their native environment. Women's work in Trieste is therefore a source of their (major) personal economic independence, of equality between men and women and of the higher standard of living of their families. RESUME LE TRAVAIL DES ISTRIENNES A TRIESTE En s'appuyant sur le matériel ethnographique, récolté directement sur le terrain dans un village de l'Isbrie slovene, grâce a la méthode d'observation et de participation active, l'auteur de cet article traite de la problématique (souvent irrformelle) de l'embauche des Istriennes comme aides domestiques dans les familles triestines. Pour des raisons d'ordre privé et a cause de différentes événements importants, le travail des Istriennes a Trieste occupe une place particuliere dans l'histoire de l'Istrie. C'est pourquoi, lorsqu'il est envisagé dans une perspective historique, le travail des femmes est divisé en trois périodes: jusqu'a la fin de la deuxieme guerre mondiale, de la deuxieme guerre mondiale a la fin des années soixante-dix et des années 80 jusqu'a nos jours. Dans les biographies qui ont été réalisées, les mots employés par les interlocutrices présentent, de la façon tangible et précise, leur vie, leurs points de vue sur leur travail dans le cadre familial et sur leur travail a Trieste sur plusieurs générations. Cet article met en lumiere aussi bien le rôle économique que le rôle social de Trieste. Dans sa conclusion, l'auteur attire notre attention sur les particularités et sur les problemes du travail féminin ainsi que sur l'omniprésente ségrégation sexuelle des professions. Comme l'illustre le travail de domestique dans les ménages bourgeois de Trieste, les professions typiquement masculines sont 128 Delo Istrank v Trstu toujours mieux payées que les professions typiquement féminines. La conséquence de cet arriere-plan économique se retrouve dans l'inégalité et l'injustice de la quete pour l'indépendance financiere. Dans l'exemple étudié, en raison de la supériorité du niveau de vie de nos voisins italiens, le métier de domestique, bien que généralement mal payé, a repris de la valeur. Ainsi, les femmes Slovenes qui travaillent comme domestiques en Italie, gagnent souvent davantage que les hommes employés en Slovénie. La conséquence est qu'a présent, le travail des Istriennes a Trieste est a la base d'une plus grande indépendance économique, de l'égalité des sexes et d'une plus grande aisance des familles. 129 130 ŠAVRINKA KOT OSEBA IN SIMBOL Nataša Rogelja, Špela Ledinek IZVLEČEK V obdobju od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne se je na območju višjega dela koprskega zaledja razvila dejavnost preprodajanja z jajci. S tem so se ukvarjale predvsem ženske, ki so jim pravili Šavrinke. Po jajca so hodile v osrednjo Istro in jih prodajale v Trstu. Danes jajčaric ni več, kljub temu pa Šavrinka v nekem simbolnem smislu živi še naprej. Besedilo izhaja iz Šavrinke kot medija v prostorskem in časovnem smislu. Predstavljene so nekatere vloge in vsebine Šavrinke, ki je bila preko različnih faz pripeljana od realne zgodovinske osebe do simbola, mesta, ki ga danes zavzema tako v Istri kot zunaj nje. ABSTRACT In the period from the late 19"' century until the Second World War the hilly area of Koper's hinterland saw the development of a special trade in eggs, carried out predominantly by women called Šavrinke (sing. Šavrinka; after the area's name Šavrinija.) They purchased eggs in central Istria to sell them in Trieste. Nowadays there are no more egg- women, tet the Šavrinka lives on in a certain symbolic way. The article is based on the Šavrinka as a medium in the sense of place and time. Presented are some roles and contents of the Šavrinka who through different phases was transformed from a real historical person into a symbol, that is into the place she occupies in present-day Istria and beyond. Poleg pregleda literature, tako strokovne kot beletristike, so bili podatki za to besedilo zbrani na terenu (v obdobju od 1994-1997) preko vodenih razgovorov z jajčaricami, njihovimi otroki in strankami v osrednji Istri. Manj informacij je vezanih na prodajo jajc v Trstu, ker nisva uspeli najti neposrednih kupcev. Poleg tega sva našli in prehodili eno od trgovskih poti jajčaric in poskušaH na tak način podoživeti njihov vsakdan. Citati iz intervjujev so v besedilu napisani v kurzivi, v oklepaju je ime kraja, kjer sva informacijo dobili. POVEZANOST TRSTA IN ISTRE Vsakdanji delavnik v Istri je bil neločljivo povezan z njeno j)olitično zgodovino, upravnimi enotami, spreminjajočimi se mejami in predpisi. Se posebej 131 Nataša Rogelja, Špela Ledinek pomembna pri preživljanju ljudi severnega dela Istre je bila vezanost na Trst, pa tudi druga obalna mesta. Korenine povezanosti Istre in Trsta segajo globoko v zgodovino, v 14. sto- letje, ko se Trst po večkratnem obleganju Benečanov preda Habsburžanom in tako postane avstrijsko pristanišče. Ker so Benečani še vedno strogo nadzorovali vso pomorsko trgovino, so začeli Avstrijci usmerjati trgovino v zaledje. Svobodno pristanišče je postal Trst šele leta 1719, v 19. stoletju pa se je mesto razvilo v najpomembnejše gospodarsko središče severne Istre (Darovec,1992:61). Železni- ška proga Dimaj-Trst in z njo naraščajoči gospodarski i azvoj je vplival na to, da je v drugi polovici 19. stoletja zaživela trgovina med Trstom in njegovim zaledjem: Istro, Furlanijo, Rezijo, Krasom,... Najbolj izrazito se kaže ta navezanost prav v krajih v neposredni bližini mesta. "Okoli leta 1815 Trst že vidneje priteguje Milje in Koper z zaledjem, pa vendar je pomankanje prometnih poti še nekaj časa izoliralo Istro od Trsta. OkoU leta 1850 pa se je pričel živahnejši promet med obalnimi mesti, njihovim zaledjem, ter Trstom" (Titl,1965:73). Bližina Trsta je vzpodbujala pridelavo in trgovanje s sadjem, vrtninami, vinom, senom, drvmi, ribami, kakor tudi razvoj neagrarnih dejavnosti, kot je bila peka kruha, pranje perila, pospravljanje mestnim gospem, prekupčevanje z jajci, žganjem,... Trst je bil gospodarsko, politično-upravno in kulturno središče severozahodnega dela Istre (Tome Marinac,1994:9). Jajčarstvo je bilo v tej centrogenezi le specifična krajevna in časovna enačica (pre)živetja.Večinoma so si vsi iz istrskega zaledja iskali možnosti zaslužka v mestih. Oprijeli so se vsake priložnosti, kajti doma je bilo malo možnosti za zaposlitev. Samski mladi ljudje so lahko odhajali v mesta in se tam stalno zaposlili, ljudje z družinami pa so se morali znajti drugače. Načinov je bilo nešteto. Moški so se poleg dela na polju oprijeli najrazličnejših poklicev; priložnostna dela, kot so bila batuda ali tolčenje kamna, prevozništvo in (pre)prodaja lesa, oglja, sena, prodaja vina in drugih pridelkov; zaposlovaH so se na kmetijah v tržaški in koprski okolici ali pa so hodili samo na žornade (enodnevno delo na njivi, v vinogradu).Mož;e so hodili v Trst, Koper. Ker v Trstu so bli Slovenci. So šli kopat vrt. So šli v Trst kakšno dnevnico naredit (Dol pri Hrastovljah). Drugi so zidarili po Istri, nekateri pa so našli tudi bolj ali manj stalne zaposlitve v Kopru ali Trstu kot železničarji, delavci v ladjedelnici, železarni, cestarji. Prav tako so ženske hodile zdoma. V Trst so nosile prodajat kmetijske pridelke, vino, gobe, jajca, mleko. Ene pa so hodile z mlekom tudi iz Kubeda. Mleko lepo na osličke, so imele vrče. Po štiri, šest vrčev na oslička inu so tudi zvečer so pobrale mleko po vasi inu ob polnoči je blo treba it. Inu tabot ni blo hladilnikov. Vem da so hodile doli v potok s temi vrči in dajale mleko v potok v vrčih, da jim nebi šlo skupaj. In so brižne pršle v Trst, je bla skuta (Kubed). Krušarice so pekle kruh in ga zatem prodajale, perice so prale tržaškim gospem, druge so hodile pospravljat aU pa so se stalno zaposlile kot dekle na kmetijah v okolici mesta oziroma kot služkinje v Trstu (Ravnik,1996:123-152). Politično-zgodovinsko obdobje, v katerem so jajčarice opravljale svojo 132 Šavranka kot oseba in simbol Jajčarica Karlina iz Kubeda pripoveduje: "7n mati je obolela in je mogu it oče vprašat. K jz srn bla še šolska... sm hodila v šesti razred. Ne bom pozabla unga dneva, mati je rekla da nej grem za osličkom. Osel me bo že peljal. Ma ne bo hodu z mano po hišah!" (foto: Špela Ledinek) ¦ Egg-woman Karlina from Kubed told us: "When mother became ill, father had to take to the road and ask for eggs. I was in school then... in the sixth grade. I'll never forget the day mother told me to take the donkey and do the job. That the donkey would show me the way. But it wasn't the donkey who'd ask for eggs or was he? (foto: Špela Ledinek) ¦ Karlina, marchande d'oeufs de Kubed, raconte: «Ef ma mere est tombée malade et mon pere devait aller demander. Car moi, j'étais écoliere... en classe de 6eme\ Je n'oublierai jamais ce jour la, ma mere m'a dit de suivre l'ânon. Que l'ânon me guiderait. Mais, il ne pouvait pas m'accompagner dans les maisons!" (Photo prise par Špela Ledinek) 1 la sixieme - elle avait a peu pres 12 ans. dejavnost, obsega čas od konca 19. stoletja do zaključka druge svetovne vojne.' Prav takrat so se meje spreminjale posebno hitro. Po padcu Benetk in kratkem obdobju Napoleona so oblast do prve svetovne vojne prevzeli Avstrijci. To je bilo relativno tidno in gospodarsko stabilno obdobje. Jajčarica in ljudska pisateljica Marija Franca je v Šavrinskih zgodbah to obdobje opisala tako: "Čeprav je bilo to skromno življenje so ljudje bili srečni in zadovoljni. Govorili so, da se pod cesarjem Francem Jožefom dobro živi, zato smo zanj tudi molili in mu navdušeno peli: Bog ohrani, Bog obvarji nam cesarja, Avstrijo, da nam modro gospodari s svete vere pomočjo! Branimo mu krono vedno zoper vse sovražnike! Habzburški bo tron vedno sreča trdna Avstrije." (Franca,1990:24-25). S prvo svetovno vojno je življenje postalo težje. Možje so odšli na fronto, doma so ostale žene z otroki in starimi. Morale so preživljati celo družino. "Pred petinsedemdesetimi leti se je 1 Najine informatorke so delovale sicer pretežno v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, toda s pomočjo njihovih pripovedi in literature sva skušali delno rekonstruirati tudi obdobje od konca 19.stoletja do prve svetovne vojne. Torej čas, ko so v Istro hodile njihove mame, tete, babice. 133 Nataša Rogelja, Špela Ledinek začela prva svetovna vojna. To nam je zagrenilo življenje, konec je bilo srečnega otroštva. Od naše hiše je šlo na vojsko hkrati sedem mož, med njimi štirje poročeni, in pustili so vsak svojo kopico šestih otrok. Tudi moj oče nas je pusti šest, najstarejšemu med nami je bilo komaj sedem let. Ostali smo sami: matere, mladoletniki, otroci in starčki." (Franca,1990:25-26) Po prvi svetovni vojni je sledilo obdobje kraljevine Italije in zatem fašizma. "Ko je nastala Italija, malo zatem, so izdali celo vrsto novih zakonov. Obdavčili so vse, na veliko, kar čez noč in vse počez." (Franca,1995:63) Zaradi novih davkov so se ljudje še bolj oprijeli najrazHčnejših sekundarnih gospodarskih dejavnosti, da so s tem zaslužili denar. Prav zaradi tega, ker so bili ljudje primorani plačati davke, je v omenjenem obdobju prekupčevanje z jajci še bolj zaživelo. Nova oblast je želela zaslužit tudi na račim jajčaric. Uvedli so posebna dovoljenja za prodajo jajc, patente ali Učence. Ja so nardili (patent), ma pole so razdrli. Je blo treba plačat petsto lir. Ma petsto lir Je bla ena kvartina dol pri Kopri. Ste kupila hišo in ste kupila zemljo za petsto lir. In pole, ki so vidli, da ti ljudje bošci ne morejo, seje plačalo nekaj manj, ma se je moglo plačat. Patenti so rekli. Zmeraj dol, ki se je šlo v Istro, pr Karojbi, so bli karabinjeri. So me ustavil in me so vprašali: Patenti? Sm pokazala. Ste mogla bit previdna povsod kamr ste šla. Meni se zdi, da je stal (potem) patent enih sto lir Je blo tudi dosti, ma je blo za celo leto. Mati je imela, smo imele obe enga, razumeste? (Kubed) Italijanska oblast je trajala do leta 1943, po kapitulaciji pa so jo prevzeli Nemci. Po drugi svetovni vojni pa je bilo ozemlje razdeljeno na cono A in cono B. Cona A, pod katero je spadal Trst, je bila pod zavezniškimi četami, cona B pa pod Jugoslavijo. Leta 1947 je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Leta 1954 so cono B dokončno priključili Jugoslaviji, cono A pa Italiji. Dol je bla cona A, tie je bla pa cona B. M blo sploh moč čez mejo hodit. Devet let nismo šli v Koper In ko smo šli, smo kupli en žakel kruha. En žakel kruha sem nesla domov na glavi. Inu par butelk vina (Gračišče). Meja med Trstom in Istro po drugi svetovni vojni je imičila stoletne gospodarske vezi med zaledjem in obalo ter odrezala Istro od obalnih mest^ (Ravnik,1996:160). S tem pa je bila onemogočena tudi preprodaja večjih količin jajc, tako je jajčarstvo po drugi svetovni vojni zamiralo. Tudi gospodarska politika Jugoslavije je bila nenaklonjena individualnemu prekupčevanju. Sem pobirala jajca na Zrenji in pride miličnik k meni in jest nisem imela s sabo osebno. Pole po taprvi vojni je blo to al po drugi.{po drugi!) In sem morala it z njim u Portole. Sem rekla: "Pustite me, jaz imam doma otroke!" Ni blo kaj, sm mogla z njim u Portole. Je bilo za spat onde eno noč. In pole zjutraj so vprašali, če sem, povedala prov naslov. Pole so me pustili, so rekli, da grem lahko iskat jajca, samo da mi morajo napravit potrdilo na našem odboru. "Ma kadar ste mi jih uzeli, jih lahko pojeste," sem rekla. Jaz jih nisem ukrala, jaz sem jih pošteno platila. Takrat sem hodila 2 Zaradi novo nastale situacije so se trgovske poti obrnile proti jugu. "Po drugi svetovni vojni, ko so bile vse meje zaprte, nismo mogli nikamor. Trgovine so bile prazne, morali smo se obrniti na jug. Po vse, kar smo potrebovali, smo morali na Reko ali v Pulo." (Franca,1995:71) 134 Savranka kot oseba in simbol zastonj, se ni smelo pobirat takrat jajca. Je bila kriza (Koper). Kljub temu nove meje niso uspele popolnoma uničiti povezanosti tržaškega in istrskega življenja. Marsi- katera Šavrinka, ki se je po vojni ukvarjala z jajčarstvom, se je v očeh zakona spremenila v tihotapko: Dvakrat so nas čakali v Pobegih, blizu Bertokov. Sem mela šestdeset jajc in sem jih skrila tu okoli (okoU pasu). V borši sem jih imela samo pet. Da kam gremo, so vprašali. Smo rekli, da si gremo iskat soli, takrat ni blo soli. Da kaj nesemo,... Jaz sem rekla, da imam pet jajc. "Ben, ajde ti, če imaš samo pet jajc!" In una, kje bla z mano, je rekla da ima deset. So rekli, da tega ne sme, da jih more dat pet. Na srečo je bil eden, ki jo je poznal in je reku: "Pustimo jo" (Koper). Jajčarstvo je tako počasi zamiralo, krepil pa se je kontraband (tihotapstvo).'...Zde; ta jajca je blo zmeraj manj zaslužka in potlej smo udarle, pa smo žganje prenašale,... in pole vse kokr vm pravim, v bisagah v Trst. Se je nekaj več zasluži, samo če so vas ujeli, ste pršla ob vse (Kubed). Istra in Trst sta tako ostala in (ostajata) mejam navkljub povezana še naprej. JAJČARICE Preprodaja jajc je bila ena izmed ženskih sekundarnih gospodarskih dejavnosti v notranjosti Slovenske Istre. S tem so se ukvarjale predvsem ženske* iz JV zaledja današnjega Slovenskega primorja, ki so na začetku 20. stoletja hodile v osrednjo Istro kupovat jajca in jih potem z oslom ali v plenierjih (jerbasih) peš tovorüe do Trsta ter tam prodajale. Obstajalo je več različic jajčarstva. Nekatere ženske so priložnostno nosile jajca v Trst, za druge pa je ta dejavnost pomenila poglaviten vir zaslužka v določenem obdobju. Slednje so bile predvsem iz istrskega zaledja, iz krajev med Pregarsko planoto in Kraškim robom.' Obstajale pa so tudi različice jajčarstva znotraj teh krajev, saj je večina žensk redno hodila po jajca le pred poroko, samo nekatere pa so si s tem služile kruh tudi kasneje." Te so hodile v Istro navadno z oslom. Tako so lahko v Trst prenesle večje količine jajc, v plenier je šlo samo 300 3 Kontraband je obstajal tudi že prej, vzporedno z jajčarstvom, saj je marsikatera žena poleg jajc preprodajah tudi nedovoljeno robo. ]a, kontraband je bil trapa (žganje), kafe. Kasneje, v času spreminjajočih se predpisov in mej, pa se je tihotapstvo še okrepilo. i S tem ni izključeno, da moški niso hodih po jajca ali vsaj ob izrednih razmerah pomagali ženam. Res pa je, da le v redkih primerih. Da, da, anka muškarci su bili Šavrini. Samo ne znam, kako se zvao. je bio jedan mali Savrin, je hodao isto za jaja. A on je dosta rakjie kupovao. ]a mislim, da on je imao gde da proda. I kako niso imali slobodno, on je stavio lepo zdolaflaše u košaricu, pa je stavio seno, pa je stavio jaja i tako složeno,... a on je reko, da ima samo jaja. (Kaldir) 5 Najine informatorke, jajčarice v ožjem smislu, torej tiste, katerim je jajčarstvo v določenem obdobju pomenilo poglaviten vir zaslužka, so iz Kubeda, Gračišča in Dola pri Hrastovljah. Zvedeli pa sva, da so hodile še iz Hrastovelj, Trušk, Trseka, Boršta in Nove vasi. Mojca Ravnik omenja še Lopar, Pomjan in Marezige (Ravnik,1996:104), Borut Brumen pa Sveti Peter (Brumen,1996:148). V pričujočem tekstu se naslanjava predvsem na informacije dobljene v Kubedu in Gračišču, ki ga imava, glede na gospodarsko pomembnost, ki jo je hi zavzemalo jajčarstvo, za center te dejavnosti. 6 Pr vsaki hiši je kšna hodila, toda običajno so redno hodile po jajca le pred poroko. Malo se jih je ukvarjalo z jajčarstvom celo življenje, (do sedaj) sva spoznali le tri take informatorke. 13^ Nataša Rogelja, Špela Ledinek jajc, v bisagah (platnene vreče, ki so jih ovesile na oslička) pa so prenesle tudi do 1300 jajc. Temu primerno je bil zaslužek večji in je zadoščal za preživetje. Obstaja več vzrokov, zakaj se je ta dejavnost razvila prav na območju višjega, JV dela koprskega zaledja, med Pregarsko planoto in Kraškim robom. Ker je zemlja dajala tu le revne tržne presežke, so se ljudje moraU znajti drugače. Pogoji za pridelavo vrtnin so bili zaradi hladnejše klime slabi. Iz tega dela Istre so v Trst tovorih seno, drva in oglje ali pa so pekli kruh za potrebe Buzeta in Motovuna. Z uvedbo elektrike in povečanjem mestnih pekarn pa sta ti dve dejavnosti začeH upadati. Ljudje so si zato morali iskati zaslužek drugje: jajčarstvo je tako na tem območju prevzelo vlogo poglavitne ženske sekundarne gospodarske dejavnosti. Za preprodajo jajc pa je bilo ključno tudi to, da je bilo omenjeno območje relativno blizu tako osrednjemu delu Istre, kot Trstu, poleg tega pa je preko Kubeda in Gračišča vodila frekventna tovorna pot (Titl,1965:77). Ti kraji so bili namreč oddaljeni od pomorskih in železniških promeüiih zvez, in tukajšnji prebivalci so bih zato primorani v prevozništvo ali tovorjenje. PLENJER NA GLAVO IN POT POD NOGE "Ko smo končale šolo, šest razredov, nam je ostala samo ena možnost: plenjer na glavo in pot pod noge. Šle smo v vsakem vremenu." (Franca,1990:3) Dekleta so bila zaradi stiske primorana prinesti kakšno liro k hiši, poleg tega pa je bil to edini način, da so zaslužile tudi kaj zase. V ta poklic so jih uvedle mame, none (babice), tete, kunjade (svakinje). Spoznale so jih s svojimi strankami, pokazale so jim pot, jih naučile pošteno plačat in trdo glihat ter jim dobesedno predale jajčarsko obrt. Večina deklet je hodila redno v Istro do poroke, oziroma so bile primorane nadaljevati ta poklic zaradi razHčnih izrednih razmer; vdovelosti ali izrednega pomanjkanja v času vojne. Pot v osrednjo Istro je iz Gračišča in Kubeda vodila v dve glavni smeri; na buzetski in motovunski konec. Do Buzeta so hodile pod Lukini, mimo Sočerge, nad valo (dolino) reke Bračane, pod Crnico, čez Štrped, za Buzetom pa so se razkropile vsaka po svojih vaseh. Na motovunski konec so šle preko Pregarske planote, skozi Brezovico in Sveto Lucijo do Oprtalja, se zatem spustile na Livade, kjer so prečkale reko Mirno in se ločile. Na razpotjih so si pustile dogovorjene sinjade (znake), po katerih so vedele, v katero smer je šla katera in kdaj se je vrnila. Eno drvo smo dali nekam, da smo šli u uno smer. Tako h kraji smo dali na eni kamen (Gračišče). Do vasi v osrednji Istri so potrebovale približno šest, sedem ur hoda, nakar so tu dva do tri dni (odvisno od letnega časa in smeri) pobirale jajca. Žene, ki so imele osHčka, so šle najprej do svoje gospodinje, do hiše, kjer so pustile osla in zvečer tudi prespale. Naprej so šle s plenierji ali fagoti (culami). Vsaka je imela svoje vasi in hiše, kamor je redno zahajala in kjer so jo zmeraj čakala jajca. Smo meli vsaki svoje ljudi. So bli sigurni, da pridemo. Tudi uro, kdaj. Smo zmeraj pršli ob 136^ Savranka kot oseba in simbol Jajčarica Marija iz Gračišča kaže, kako so naredili culo."Nfl pot smo šle z osli in bisagami. Osle in bisage smo potem pustili pri kakem kmetu in se s culami odpravile od hiše do hiše."{(oto: Špela Ledinek, presneto iz videoposnetka) ¦ Egg-woman Marija from Gračišče shows how a bundle is made "We took to the road with our donkeys and sacks. These we left with some or other peasant and carried only the bundles when going from door to door, "(photograph: Špela Ledinek, copied from a videotape) ¦ Maria, marchande d'oeufs de Gračišče, montre comment on faisait un baluchon: "Nous partions pour la route avec les ânes et les besaces. Nous laissions les ânes et les besaces chez un fermier et nous continuions d'une maison a l'autre avec seulement les baluchons." (photo issue de l'enregistrement vidéo réalisé par Špela Ledinek). 137 Nataša Rogelja, Špela Ledinek Vrh nad Buzetom; hiša, kjer so Šavrinke spale.{foto: Nataša Rogelja) ¦ Vrh near Buzet; the house in which the Šavrinke used to sleep (photograph: Nataša Rogelja) ¦ Cime au-dessus de Buzet; maison, oil les "Šavrinke" passaient leurs nuits. (Photo prise par Nataša Rogelja). isti uri v vas. Si šel kamor te je čakalo. Tudi če so dali kšni drugi, je zmeraj čakalo tudi mene. So dali lahko vsaki pol, ma je čakalo (Gračišče). }e čakalo mene vsaki teden. Enkrat so šle tukaj ene, pred polnočjo so šle, da ki bojo ble pred mano, mi bojo pobrale jajca. Ma niso pobrale. So čakale vse mene. Ja, pa ste mogla jemat tudi krjancu z ljudmi. Mi smo dale takšen košček žajfe (za pol prsta), kje koštau dvejset al petindvejset čentežimov in pole ženske ne bi ble dale drugim, ku ne je čakalo mene vse (Kubed). Jajčarice so bile v hrvaški Istri lepo sprejete, saj je ena revščina podpirala drugo. Dali so jim. hrano in prenočišče, one pa so jim jajca plačale z denarjem ali pa so jim iz Trsta prinesle, kar so naročili: sukanec za se krpat, žajfo, katon (bombažno blago), štrene za plest (volna), petrolej, gumbe, igle, riž, sladkor... Ker je bila revščina v osrednji Istri še večja, so jim včasih pustile kakšno stvar tudi na kredenco (na up). Ko so zbrale vsa jajca, so jih pri gospodinji zložile v bisage. Na osla so dale najprej mehko podlago, nato sedlo, nanj pa bisage: "Zvečer smo jajca preštevale: z desnico po tri z levico po dve...V bisage smo naložile slamo, na dno smo naredile trdo podlago, nato pa zlagale: eno vrsto slame, eno vrsto jajc. Naokoh smo trdo potiskah slamo, da so bila jajca zavarovana pred udarci." (Franca,1990:4) V osrednji Istri se je jajčaric tudi oprijelo ime Šavrinke, saj so bile, kakor pravijo na Hrvaškem, iz Šavrinije. Smo jih zvali Šavrike, zato ker su jaja pobirale. I one su bile iz Šavrinije, pa zato su Šavrinke. Šavrinija je od Livada gore. One ljude tamo gore su jih nazivali Šavrinima. Portole, Sveta Lucija, Buzet, to nismo zvali Šavrinija, malo dalje (Kaldir). Za ljudi v osrednji Istri |e torej Šavrinija obstajala, medtem ko se jajčarice niso samoopredeljevale za Šavrinke in so šele preko posredovanja Istranov prisvojile ta naziv. So nas oni krstili. Mi nismo niti znali, da 138 Savranka kot oseba in simbol smo če Šavrini (Grači^šče). Uni so rekli Šavrinke, poli smo se pa kej šalili, pa smo si kr sami rekli (Škofije) / Sčasoma je naziv Šavrinka pridobival na poklicni dimenziji, saj je asociiral predvsem na žensko, ki pobira jajca, in ne toliko na prebivalko Šavrinije. To dokazuje dejstvo, da je bila predstava o Šavrinu prej vezana na moškega, ki se ukvarja s preprodajo jajc, in ne na etaični pojem. Da, da, anka muškarci su Uli Šavrini. Samo ne znam, kako se zvao. Je bio jedan mali Šavrin, je hodao isto za jaja (Kaldir). Dojemanje Šavrinov in predvsem Šavrink se zdi podobno predstavi o Ribničanu, ki je vezana na krošnjarja, pa čeprav je lokalno pogojena. Po dveh aH treh dneh so se zbrale na dogovorjenem mestu in šle skupaj proti domu. Tiste, ki so hodile na Motovunščino, so se stekle na Livadah: In po treh dneh smo se spet našli na onem mesti. Prbližno ob isti uri smo se stekli na Livade. In pot na Livade,... je enih osem ključev, tako cesta. Ponavadi nismi šli vsi v ključe. Kšni pametni so šli po vrsti, nobenga prometa ni blo in lahko so šle dve, tri z desetimi osli inu drugi smo šli poprek po grdem, po strmem, na bližnjico. Inu osli so šli vse po vrsti. In pol smo se stekle blizu Oprtlja skupaj (Gračišče). V Sveti Luciji, malo naprej od oprtaljskega klanca, so se ustavile, se odpočile in okrepčale. Na poti domov pa je vsaka sama pri sebi preštevala jajca in računala, koliko bo zaslužila. Doma so jih že nestrpno čakali otroci, saj so vse priboljške, ki so jim Istrani daH za na pot (kos kruha, steklenico vina, kos pince), prihranile za domače. Znam, da smo čakali, da bi kej prnesli. Kr v tej Istri, namesto dnarja, je prnesla domov fržou, panceto, karkoli. Tudi kos kruha je pršu prou. Namesto da bi pojedla sama, je prnesla domov (Škofije). Proti Trstu so se odpravile včasih še isto noč: Smo šle od tam tako po mraku in smo šle takoj ponoči v Trst. Smo se tako malo ulegli in počivali in po dvanajsti uri smo ustali in obložili osla in smo šli. Na kraju vasi smo se počakali, smo šle skupaj v Trst. In prvi del poti je bil posvečen molitvi. Smo molili rožni vene. In pole smo šli, smo se pogovarjali, pa smo primli za štrik, pa smo spali za oslom, pa so bli eni kupi na cesti, ni blo asfaltiranega, vsako tolko smo se zaleteli u uni kup. Takrat smo se vsi zbudili in smo se krohotali (Gračišče). Do Trsta so potrebovale pet ur: Smo šli ob polnoči, pol ure po polnoči, za bit ob peti uri v Trstu. Kolikokrat sm gledala prov dol cerkev svetga Antona, ko smo pršli dol, pet ur. Če smo šli ob polnoči, smo ob petih zjutri že bli na trgu (Škofije). Pred vstopom v mesto je bilo potiebno še skozi mestiio carino, 7 Na tem mestu je potrebno omeniti še starejše literame vire, ki govore o Šavrinih v etniöio-geograf skem snüslu. Gričevje v notranjosti slovenskega dela Istre naj bi se po Meliku imenovalo Šavrinska brda. Toda že avtor sam dvomi o pravilnosti tega poimenovanja, saj se naziv med ljudmi ni nikdar zares uporabljal (Melik,1960:145). Eden izmed najstarejših (nama dosegljivih) virov, kjer so Šavrini omenjeni v etničnem smislu, je delo Czoemiga. Avtor Šavrine označi kot Slovence, ki živijo med Trstom in Savudrijo in predstavljajo starejšo poselitev Istre (Czoenüg,1886). Šavrine omenja tudi Rutar v opisu Trsta in njegove okolice, kot slovensko govoreče prebivake okoU Kopra in Pomjana, hkrati pa je izpostavljen tudi opis Šavrinke, ženske iz koprskega zaledja, ki v mestu prodaja kmetijske pridelke (Rutar,1896:65). Verjehio je poimenovanje Šavrinke vezano na nek starejši ehiični naziv, ni pa jasno, ali je morda vseboval tudi prizvok negativnega. Na negativni pomen naziva Savrin naju je opozoril J.Titl. Kasneje sva postali na to pozomi pri analizi izjav jajčaric, pri katerih je v ozadju moč slutiti hidi neko negativno konotacijo: Šavrinke so nm pravli, ...Trn uni lstrijani.(smeh) Šavrinke. Nč, kaj smo teli, ni. Mo/cflt.(Dolpri Hrastovljah) So nam rekli Šavrinke, ma tudi po imenih. Kadar so klicali otroci mater, pač naj pride domov, je pršla Šavrinka, so me vprašali: "Kaj črno rečt, je pršla Šavrinka?" So se bali, da bi se užalla. (Gračišče) 139 Nataša Rogelja, Špela Ledinek Na Piazzi Garibaldi v Trstu so Šavrinke prodajale jajca. "So tiste, ki niso imele kam nest jajca... so tu prodajale. Je bil določen takšen prostor, so rekli na Piazzeti. In ondi so razkrgali in ondi so prodajale."(Kuhed) (foto : Nataša Rogelja) ¦ The Šavrinke sold the eggs on Piazza Garibaldi in Trieste. "Those who had no regular customers to take their eggs to, sold them here. There was a special spot called the Piazzeta, There they unpacked and sold their eggs. "(Kubed) (photograph: Nataša Rogelja) ¦ Les "Šavrinke" vendaient des oeufs a la Piazza Garibaldi a Trieste. "Celles qui ne savaient pas ou apporter leurs oeufs les vendaient ici. On avait fixé cet emplacement, qu'on appelait la 'Piazzeta'. Et c'est la qu'elles déchargeaient et vendaient leurs oeufs," (Kubed) (Photo prise par Nataša Rogelja). kjer so pregledovali, kaj vse je šlo na mestne tržnice. Onde je bla finança, se je reklo, ondi so bli karabinjerji, milicija bi rekli, ondi je blo, kjer so vas pregledali. Enbot, kr ste pasala, je blo dobro. Ste mogla prnest pole anka vola (Kubed). In pod ono hišo so nas pretipali, vse kaj jemamo in smo mogli povedat in smo šli naprej. Ma niso bli strogi. Njim se je šlo za kšne večje stvari, za jajca v bisagah so znali (Gračišče). Na trgu so morale biti zgodaj, da so lahko čimprej prodale jajca. Ene so imele stalne odjemalce (pekarne, mlekarne, trgovine), kjer so lahko prodale večjo koHčtno jajc naenkrat. Nekatere so jajca prodale tudi mlekaricam, te pa so jih z mlekom vred raznosile po hišah. Tiste, ki niso bile tako iznajdljive, so morale jajca prodajati na drobno. Takih prodajnih mest je bilo več: Piazza Garibaldi (tm pr Mater božji), pred pokrito tržnico ali do/ ob morju, ondi prifabriki od kafe (Kubed).** Osla so pustile v hlevu, na Via Tesa, kjer so tudi ostali tovorniki - tisti s senom, drvmi, mlekom - puščali živali. Se je šlo v stalo z osličkom. Zdej ondi smo razkrgale inu smo imele svoje znance za nest. Smo nesli naprimer; Frančesko se je klical, on je jemal pekarno, je prodajal kruh. Je rabu po stopetdeset jajc. Pole laterija, Ana je imela laterijo, je rabla petsto jajc. Potem eden Alberto je bil, k je jemal trgovino. Tudi on je rabu. In tako smo mogle tekat ena pred tadrugo, da nebi kšna druga nesla. Smo imeli vsak svoje znance tudi tm, kam nest jajčka. Me smo mogle zjutro, k smo pršle sm, namesto da bi dovk kej odpočil, smo mogle tekat ku na lasti, da ne bi nesla kšna druga pred vami (Kubed). Lastniku stale je bilo treba plačat,/e blo treba zmiraj nekaj dat. Dobri odnosi s štalarco so bili v interesu obeh: iznajdljiva jajčarica ji je pustila razbita jajca in tista, ki jih ni uspela prodati, štalarca pa ji je v zameno posredovala Mojca Ravnik navaja kot prodajno mesto še trg Ponte Rosso (Ravnik,1996:140). 140 šavranka kot oseba in simbol marsikatero koristno informacijo: trgovce, ki jim je lahko prodala jajca na debelo, priskrbela pa jim je tudi delo v meshi za njene sorodnike in prijatelje. Ko so prodale vsa jajca, so nakupile vse, kar so jim naročili v Istri in kar so potrebovale doma. Preden so se odpravile proti domu, so se najedle v betoli (gostilni). Dve izmed takih betol sta bili na Via Sorgente, blizu pokrite tržnice.' ]e bla tam hrana domača, tako bolj cenejša. Smo si vzeli krožnik mineštre ali tripe inu smo vzeli ocvrte ribe za domov (Gračišče). Na pol poti do doma pa so se nekatere ustavile in odpočile še v Mačkovljah in Žavljah. Doma so jih že nestrpno pričakovali. Vedno so prinesle, kar je bilo nujno potrebno pri hiši (petrolej, olje, sol,...), včasih so domov prinesle tudi kakšen priboljšek (tobak, kartafino (papirčki za tobak), bonbone za otroke,...). Mlajše, neporočene jajčarice pa so kupile kakšno malenkost tudi zase. "Čez dva dni se je popotovanje spet začelo. Ko se je svitalo, smo bile že daleč v hrvaški lstri..."(Franca,1990:7). ŠAVRINKA KOT SIMBOL Jajajčarice danes ni več, kljub temu pa ta v nekem simbolnem smislu, v obliki Šavrinke, živi še naprej. Kot oseba iz nekdanjega istiskega vsakdana je bila jajčarica s strani sodobnih titerarnih, umetnostnih, glasbenih (kasneje tudi folklornih) impulzov osvetljena in predstavljena kot pogumna ženska, prekupčevalka z jajci med Istio in Trstom, ki s svojim delom skrbi za preživetje družine. Pri tem pa se je dejanska zgodovinska oseba čedalje bolj mitologizirala, jajčarica pa je postajala zgolj Šavrinka - v smislu identifikacijskega (kot doživljanje lastne preteklosti) in prezentacijskega simbola (kot predstavitev sebe, torej območja med Rižano in Dragonjo, s svojo dejansko in ponotranjeno zgodovino navzven). Zaradi svoje priljubljenosti med ljudmi utira pot tudi vse pogosteje uporabljenemu (morda nekdanjemu?) etničnemu in geografskemu imenu Šavrini oziroma Šavrinija. Zakaj je vlogo posrednice med preteklostjo in sedanjostjo odigrala prav Šavrinka? Življenje jajčaric je bilo podlaga, na kateri so v sodobnosti izklesati podobo poguma, vzdržljivosti, delavnosti, žrtvujoče se matere,... V drugi polovici tega stoletja, potem ko jajčarstvo že usahne, so bile Šavrinke velikokrat predstavljene tako v poeziji in prozi kot v upodabljajoči umetiiosti. Ena prvih omemb Šavrink v leposlovju so Savrinske pesmi (1962) kubejskega župnika Alojza Kocjančiča. Leta 1986 pa Marijan Tomšič izda roman Šavrinke, kjer natančno predstavi način življenja jajčaric. Prav to delo je bilo najbolj odmevno v smislu promocije Šavrinke. Tomšič je uredil tudi Savrinske zgodbe Marije Franca. Naštete knjige je slikovno opremil Jože Pohlen in tako vizualiziral Šavrinko. Tako pri Tomšiču, Kocjančiču, kot Pohlenu je kakor rdeča nit opazna njihova naklonjenost Šavrinki, njenim 9 Zanimivo je, da ti dve gostilni še danes obratujeta, vzdušje tu pa je precej drugačno kot v drugih tržaških kavarnah in restavracijah. 141 Nataša Rogelja, Špela Ledinek Jajčarica Justina iz Dola pri Hrastovljah (foto: Špela Ledinek) ¦ Egg-woman Justina from Dol near Hrastovlje (photograph: Špela Ledinek) ¦ Justina, marchande d'oeufs de Dol chez Hrastovlje. (Photo prise par Špela Ledinek). lastnostim in delu. V njihovih delih postaja Šavrinka simbol istrske žene. Zanimivo je, zakaj je bila v sedanjosti izpostavljena prav jajčarica in ne mlekarica, krušarica ali pa drugi tovorniki iz Istre, ki so prav tako ustrezaU podobi poguma, delavnosti,... Morda je bilo ključno prav poimenovanje jajčarice kot Šavrinke. To poimenovanje pa je prišlo od zimaj, s strani prebivalcev osrednje Istre, kajti samoopredeljevanje za Šavrine, vsaj v določenem obdobju, ni obstajalo. Ker so imele redne stike s hrvaškimi Istrani predvsem jajčarice, so bile v nekem trenutku (mogoče edine) ključne nosilke tega imena. S tem je bilo v Šavrinki zaobseženo dvoje: vsebina (pravšnje lastnosti temelječe v dejanski zgodovinski osebi) in forma (ime, ki je koreninilo v nekem nekdanjem, nejasnem poimenovanju etnosa in območja). To sovpadanje je bila močna osnova, na podlagi katere se je preko umetnostnih spodbud lahko izkristaliziral utemeljen in učinkovit simbol. V Šavrinki so današnji slovenski Istrarü našU v realni zgodovini osnovan ideal preteklosti. Odmevnost pa je povezana tudi z okoliščinami, v katerih se je porajal. V času novonastalih meja, v katerem je onemogočeno skupno poimenovanje pod imenom Istra, je nastala potreba po samoidentificiranju slovenskih Istranov nasproti Hrvatom in Italijanom, obenem pa tudi nasproti ostalim slovenskim pokrajinam. Tako razločevanje na eni in drugi strani omogoča prav identificiranje s Šavrini.'" V tem času iskanja lastnih korenin je s strani 10 O formaciji šavrinske identitete glej Brumen (1996). 142 Šavranka kot oseba in simbol literatov in umetnikov predstavljena Šavrinka postala primerna zgodovinska vez, ki je spomnila na (morda nekdanje)" poimenovanje s Šavrini. Ker pa je bilo v preteklosti to opredeljevanje le v zavesti drugih, torej "Nešavrinov", inje imelo morda celo negativen, slabšalen prizvok, ni bilo primemo za samoopredelitev. Potrebna je bila prav Šavrinka-jajčarica, da je "šavrinstvo" postalo sprejemljivo kot možnost (samo)identificiranja. VIRI IN LITERATURA BRUMEN, Borut 1996: The State Wants It So, and the Folk Cannot Do Anything against the State Anyway. V: Narodna umjetnost 33/2: 139-155, Zagreb. CZOERNIG, Karl 1885: Die Ethnologischen Vorhaltnisse Österreichischen Küstenlandes nach dem Ergebnisse der Volkszahlung vom 31. Dec. 1880. Trst. DAROVEC, Darko 1992: Pregled zgodovine Istre. Koper. FRANCA, Marija 1990: Šavrinske zgodbe. Koper. FRANCA, Marija 1992: Šavrinske zgodbe, II. del. Koper. FRANCA, Marija 1995: Šavrinske zgodbe, III. del. Koper. KOCIJANČIČ, Alojz 1962: Šavrinske pesmi. Koper. MELIK, Anton 1960: Slovensko Primorje. Opis slovenskih pokrajin 4. Ljubljana. RAVNIK, Mojca 1996: Bratje, sestre, strruči, zermani. Družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri. Koper. RUTAR, Simon 1896: Trst in mejna grofija Istra. Ljubljana. TITL, Julij 1965: Socialno-geografski problemi na koprskem podeželju. Koper. TOME MARINAC, Bogdana 1994: Občina Izola. Etaološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Izola. TOMŠIČ, Marjan 1991: Šavrinke. Ljubljana. GIORDANO, Christian 1994: The gulf between state and society in Mediterranean cultures. V: Zbornik Mediterrannean Societies: tradition and change, str. 237-255. JAKOMIN, Dušan 1989: Škedenjska krušarica. Trst TARAMELLL Torguato 1876: Del Teritorio di Capodistria. Udine. VERGINELLA, Marta 1990: Družina v Dolini pri Trstu v 19. st. Ljubljana. BARTH, Frederik 1970: Ethnic Groups and Boundaries. Oslo. BRAUDEL, Fernand 1989: Igre menjav 1: Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem 15. - 18. st. Ljubljana. MALRIJE, Filip 1982: Identitet. V: Časopis za teoriju i sociologiju kulture i kultumu pohtiku. Beograd. TITL, Julij 1988: Vodiü mlirü in mlinarstvo v Slovenski Istri. Koper. " Nekdanje zato, ker obstajajo zgodovinski viri iz prejšnjega stoletja , ki govorijo o Šavrinih. Glej opombo št. 7. 143 Nataša Rogelja, Špela Ledinek BESEDA O AVTORICAH Nataša Rogelja, absolventka etnologije in kulturne antropologije ter sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Članek je nastal na podlagi dveh seminarskih nalog: Različne identitete Šavrinke in fotostripa Potepanje po poteh jajčarice Marije. Špela Ledinek, absolventka etnologije in kulturne antropologije ter umetnostne zgodo- vine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Članek je nastal na podlagi dveh seminarskih nalog: Različne identitete Šavrinke in fotostripa Potepanje po poteh jajčarice Marije. ABOUT THE AUTHORS Nataša Rogelja, graduate student of ethnology, cultural anthropology and the sociology of culture at the Faculty of Arts in Ljubljana. The article is based on two seminar papers; The different identities of the Šavrinka and the photo-strip On the trail of egg-woman Marija. Špela Ledinek, graduate student of ethnology, cultural anthropology and history of art at the Faculty of Arts in Ljubljana. The article is based on two seminar papers The different identities of the Šavrinka and the photo-strip On the trail of egg-woman Marija. SUMMARY THE ŠAVRINKA AS A PERSON AND AS A SYMBOL In the period from the late 19* century until the Second World War the inland area of Slovene Istria saw the development of a special trade in eggs. The egg trade was one of the numerous activities connected with Trieste, the econonüc, political, administrative and cultural centre of the north-western part of Istria. The economic boom of the Austro-Hungarian port stimulated agriculture and secondary activities in the town's hinterland. The egg tiade developed especially in the huly region of Koper's hinterland because the soil was to poor there to provide market surpluses. Electrification and the increasing number of bakers in the town reduced the demand for stiaw and bread baked in these villages, while the trade in eggs developed and was additionally stimulated by the special taxes the Italian authorities introduced after the First World War. Egg-selling was above all the domain of women who travelled to central Istria to buy eggs and then to Trieste to sell them. In the present Croatian part of Istria these women were called Šavrinke because they were - as the Istrians phrase it - "from such places". This ethnic and geographical identification acquired a professional dimension in the course of time and Šavrinka was the term used for a woman who bought and sold eggs (also in Slovene Istria) Nowadays there are no more egg-women, but the Šavrinke lives on in a certain symbotic way. As a character from everyday tife in the past of Istria the egg-woman has been presented and highUghted to the modem world in titerature, art and folklore. An actual historical person became increasingly a myth and the egg-woman turned to be merely "Šavrinka", in the sense of an identification and presentation symbol of Istria. 144 šavranka kot oseba in simbol RESUME LA «SAVRINKA» EN TANT QUE PERSONNAGE ET SYMBOLE Au cours de la période qui va de la fin du 19e siecle a la seconde guerre mondiale, un important trafic d'oeufs s'est développé dans la région intérieure de l'Istrie slovene. Le commerce d'oeufs était une de nombreuses activités directement liées a la capitale économique, politique, administrative et culturelle de la partie nord-ouest de l'Istrie: Trieste. En effet, l'ascension économique de ce port austro-hongrois encourageait la production agricole aussi que d'autres différentes activités secondaires dans les alentours de la ville. Ce trafic d'oeufs s'est surtout développé dans les hauteurs de Koper (Capodistria), zone ou la terre, tres pauvre, donnait a peine quelques excédents a vendre sur le marché. En effet, suite a l'électrification et a l'augmentation du nombre des boulangeries dans la ville, la vente de foin et la production du pain tendaient a diminuer. En contrepartie, la vente d'oeufs devenait de plus en plus importante. L'essor de cette activité était également encouragée par les taxes, introduites par les autorités italiennes apres la premiere guerre mondiale. C'étaient surtout les femmes qui s'occupaient du commerce des oeufs. Elles achetaient des oeufs a l'intérieur de l'Istrie et les revendaient ensuite a Trieste. Dans la partie de l'Istrie aujourd'hui Croate les marchandes d'oeufs étaient appelées «Savrinke» en référence, ainsi qu'on le disait en Istrie intérieure, a leur région d'origine: la Šavrinija. Cette dénomination ethno-géographique désigna peu a peu un métier: «Savrinka» devint le synon5Tne de marchande d'oeufs (y compris dans la partie slovene de l'Istrie). Aujourd'hui, le métier de marchande d'oeufs n'existe plus. Néanmoins, il continue a vivre avec le sens symbolique de la «Savrinka». En tant que personnage de la vie quotidienne de l'Istrie d'autrefois, la marchande d'oeufs a été présentée au monde d'aujourd'hui et mise en lumiere sous les impulsions littéraires, artistiques et folkloriques contemporaines. Le personnage historique appartenant de plus en plus a la mythologie, la marchande d'oeufs est presque exclusivement devenue une «Savrinka» - dans le sens d'un symbole identifiant et représentant l'Istrie. 145 Nataša Rogelja, Špela Ledinek 146 JANUSOV RAZDELEK JANUS' DEPARTMENT Elke-Nicole Kappus Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine 147 148 EINE ZUKUNFT FÜR TRIEST ODER ÜBER DIE REKONTEXTUALISIERUNG DER GESCHICHTE Elke-Nicole Kappus IZVLEČEK Triestinitä in italianita se še danes pogosto uporabljata kot sinonima. Pri tem se slovenska manjšina izključuje iz samopred- stavitve mestne skupnosti. Mnogi Tržačani se sicer pritožujejo nad to situacijo, ki otežkoča skupno življenje obeh etničnih skupin v mestu, vendar jo pojasnjujejo kot logični rezultat' zgodovine. Prispevek skuša rekon- struirati razvoj triestinitä v preteklosti in zahteva 'rekontekstualizacijo' zgodovine in novo definicijo triestinitä. AUSZUG Triestinita und Italianita werden noch heute häufig als Synonym verwendet. Dabei wird die slowenische Minderheit aus der Selbstdarstellung des städtischen Gemeinwe- sens ausgeschlossen. Viele Triestiner beklagen zwar diese Situation, die das Zusammenleben der beiden ethnischen Gruppen in der Stadt erschwert, erklären sie jedoch als ein 'logisches Resultat' der Geschichte. Der Artikel versucht, die Entwicklung der Triestinitä in der Vergan- genheit zu rekonstruieren und fordert eine 'Rekontextualisierung' der Geschichte und eine Neudefinition der Triestinita. In einem jüngst erschienen Artikel über die Zukimft Triests mahnt Diego de Castro die Triestiner zur Selbstreflexion: Sollte es der Stadt nicht gelingen, das 'Syndrom der Triestinita, "quella presunzione della propria superiorita rispetto agli altri e dalla conseguente difesa (...) del proprio status quo..." (De Castro 1997: 155) zu überkommen, so befürchtet der Autor, dann wird Triest imter Umständen die Gunst der Stimde und die Entwicklungsmöglichkeiten, die sich für Triest nach dem Ende des kalten Krieges ergeben haben, verpassen. De Castro steht mit seiner Kritik an der 'Mentalität' Triests nicht allein. Viele Triestiner beklagten und beklagen sich über die 'neurotische Komponente' der Triestinita. Fabio Cusin hatte bereits in der Nachkriegszeit den Triestiner 'particolarismo presuntuoso' kritisiert, den er darauf zurückführte, dass die Triestiner ihre Geschichte und Vergangenheit vollkonunen isoliert wahrnehmen, "senza vedeme 149 Elke-Nicole Kappus i nessi con la storia di altri paesi" (Cusin in Cervani 1983: 25). Aus dieser Geschichte der historischen Isoliertheit habe sich eben jener Aspekt der Triestinita entwickelt, in der die Umwelt - und auch die slowenische Minderheit in Triest - immer als 'Fremde', als 'Bedrohung' und mögÜcher 'Feind' wahrgenommen wurde, gegen den es die Eigenart der Stadt zu verteidigen galt. Viele Triestiner hatten gehofft, dass diese Mentalität mit den Entwicklungen nach dem Ende des Ost-West Konfliktes ein Ende haben würde. Wenn Triest erst einmal aus dem Schatten des Eisemen Vorhanges treten würde und in einem europäischen Kontext neue Aufgaben und Entwicklungsmöglichkeiten erhielte, so hatte ich seit 1989 in vielen Gesprächen gehört, dann würde sich die Mentalität Triests notwendiger- weise und fast notgedrungen ändern; mit der politischen imd wirtschaftlichen Öffnung würde Triest seinen Blick wieder der Welt zuwenden und sich dieser öffnen. Es ist demnach nicht De Castros Analyse der Triestinita, sondem vielmehr die Umkehrimg von Ursache und Wirkung, die in seinem Artikel erstaunt. Hatten viele Beobachter angenommen, dass die strukturellen Veränderungen in der Region nach dem Ende des kalten Krieges unweigerlich auch zu Veränderungen in Triest und in der Folge auch zu einer Neudefinition der Triestinita führen würde, macht De Castro jeglichen sozialen Wandel in der Stadt von eben einer solchen Neudefinition der Triestinita abhängig. Die Diskussion um die Zukunft Triests eröffnet demnach nicht nur die Frage nach den Bedingungen und Voraussetzungen sozialen Wandels, sie eröffnet - da alle Beteitigten übereinstimmen, dass es sich bei der Triestinita um ein 'Resultat' der Geschichte handelt - vor allem auch die Frage nach den Zusammenhängen zwischen Geschichte und koUektiver Identität und nach den Möglichkeiten und Bedingungen, diese Identität mit einem BUck auf die Zukunft trotz der 'Prägkraft der Geschichte' zu ändem. Diesen Fragen möchte ich zunächst nachgehen, um dann auf den 'Fall Triest' zurückzukommen. GESCHICHTE UND IDENTITÄT Im traditionellen Geschichtsverständnis stellt Geschichte die Basis und den Grundstein für das Verständnis der Gegenwart dar. Als Erfahrungsraum prägt Geschichte nicht nur die Gegenwart und die gegenwärtige Identität von Menschen und Kollektiven, sie formt auch den Erwartungshorizont hinsichtlich zukünftiger Entwicklungen und Ereignisse (Kosseileck 1979). Gegenwart und Zukunft erscheinen - in Triest und anderswo - daher als von der Geschichte konditioniert, wenn nicht gar determiniert. In den letzten Jahren hat die historische Anthropologie jedoch ein 'alter- natives' Geschichtsverständnis entwickelt, bei dem sie dem traditionellen Bild einer kausalen und linearen Geschichte ein dialektisches Verhältnis zwischen Gegenwärtigem, Vergangenem und Zukünftigem gegenüberstellt. 'Geschichte' wird dabei ausdrücklich nicht als ein Synonym für 'Vergangenheit' betrachtet. 150 Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte sondern als eine selektive "Rekonstruktion der Vergangenheit... mit Hilfe von der Gegenwart entliehenen Gegebenheiten" (Halbwachs 1967:55). Geschichte ist somit immer 'aktualisierte Geschichte' (Giordano 1996), bei der die Anforderungen der Gegenwart - jedoch auch Pläne und Erwartungen für die Zukunft - die Interpretation des 'Erfahrungsraumes der Vergangenheit' beeinflussen, verändern und teilweise sogar deformieren (ibid.). Geschichte kann demnach als ein gegenwärtiger und zukunftsorientierter Diskurs über die Vergangenheit verstanden werden, dessen Aufgabe darin besteht, die Gegenwart und die Zukimft historisch zu 'verankern' imd ihnen dadurch Legitimität und Glaubwürdigkeit zu verleihen. Wenn jedoch Geschichte - mit dem Blick auf die Zukunft - einen Bogen von der Gegenwart zurück in die Vergangenheit spannt, dann heisst das auch, dass jede Wahrnehmung der Gegenwart imd jede angestrebte Zukunft ihre ganz spezifische Geschichte - d.h. ihr ganz spezifisches Verhältnis zur Vergangenheit - entwickelt. Jede Vergangenheit ermöglicht daher potentiell eine Vielzahl von Geschichten, die jeweils von bestimmten Hoffnungen, Erwartungen rmd Interessen geformt und beeinflusst sind. Geschichte existiert daher immer im Plural: tatsächlich existiert in allen Gesellschaften eine Vielzahl von Interpretationen der Vergangenheit. Welche sich dabei als 'offizielle Geschichte' durchsetzt, ist letztendlich eine Frage gesellschaftiicher Interessen und vor allem gesellschaftlicher Macht. Dieses 'alternative' Geschichtsverständnis eröffnet auch eine neue Perspektive auf das Verhältnis zwischen Geschichte und Identität: Als ein 'sense of sameness over time' (Gillies 1994: 3) ist die Identität von Individuen und Kollektiven notwendigerweise an den zeitiichen Bogen gebunden, den die Geschichte zwischen Vergangenheit, Gegenwart und Zukunft spannt. Als 'logisches Resultat der Geschichte' konstituiert sich die 'Identität' und das Selbstverständnis eines Kollektivs demnach durch sein Verhältnis zur Vergangenheit imd nicht durch die Vergangenheit selbst. Jeder neue, veränderte Blick auf die Vergangenheit verändert demnach das Selbstverständnis eines Kollektivs, jede veränderte Selbstwahrnehmung führt zu einer neuen Interpretation der Vergangenheit. Die von De Castro geforderte Modifikation und Neudetinition der Triestinita muss daher notwendigerweise mit einer Redefinition und einer Modifikation der Geschichte einhergehen, bzw. setzt diese voraus. DIE REINTERPRETATION DER GESCHICHTE Die Modifikation von Geschichte stellt keinesfalls eine Seltenheit, sondern vielmehr den Normalfall dar. Jede Epoche entwickelt ein Geschichtsverständnis, das sich von der vorherigen imterscheidet. Die Aktualisierung von Geschichte ist somit eine gebräuchliche und eine sogar notwendige Form der sozialen Adaption an sich verändernde Umwelten. Geschichte muss sich verändern, um 151 Elke-Nicole Kappus die Kontinuität mit der Vergangenheit trotz veränderter Ansprüche und Erwartimgen an die Zukunft aufrechtzuerhalten. Da Geschichte nicht in Isolation, sondern "in conversation with others that occur in the context of community, broader politics and social dynamics" (Thelen 1989:1119) 'ausgehandelt' wird, muss sie auch mit den sich ändernden Interessen und Erwartungen sozial, politisch und wirtschafttich 'signifikanter' Anderen in. Einklang gebracht werden. Die 'Aktualisierung der Geschichte' kommt damit der Korrektur einer Standortbestimmung im Fluss der Zeit gleich und existiert als solche weder als 'Fakt' noch als 'Invention', sondern "as an epistemological enterprise, created in dialect and argument" (Middleton/Edwards 1990:9). Obgleich Geschichte demnach situational konstruiert und formbar ist, sind ihrer 'Formbarkeit' doch Grenzen gesetzt: Indem Geschichte nämtich die Konti- nuität eines Kollektivs über die Zeit hinweg beschreibt, kann ein Bruch mit dem bisherigen Verständnis der Vergangenheit zu einer solchen Krise im Selbstver- ständnis und dem durch die bisherige Geschichte legitimierten 'Gemeinsam- keitsglauben' (Weber 1978) führen, dass die Kontinuität und somit die Zukunft des Kollektivs selbst in Gefahr gerät. Die Geschichte des Kollektivs muss auch in ihrer Aktualisierung einen Raum darstellen, in dem die individuellen Lebensge- schichten, Erwartimgen und Ansprüche der Mitglieder integriert werden können, da diese sonst ihr Zugehörigkeitsgefühl zum Kollektiv verlieren und ihre Mitgliedschaft 'kündigen' könnten. Dadurch wiederum wird das eigentliche Ziel der 'Aktualisierung der Geschichte' - die Beibehaltung des Kollektivs in sich verändernden Umwelten und die Adaption an Anforderungen der Gegenwart und Zukunft - zunichte gemacht. Die 'Aktualisierung der Geschichte' geht häufig schleichend und unbemerkt mit einem sich verändernden 'Zeitgeist' einher, ohne dass sie von den Mitgtiedern des KoUektivs oder seiner Umwelt bemerkt wird. Erst in Momenten beschleunigten Wandels, die eine plötzliche oder radikale Neuorientierung notwendig machen, wird sie unter Umständen zu einem Problem. Christian Giordano hat in der 'Zerstörung der Geschichte' und in der 'Reversibilität der Geschichte' zwei wichtige Formen der 'Aktualisierung der Geschichte' thematisiert. Die 'Zerstörung der Geschichte' bricht mit allem bisher Gewesenen, das nun als "'barbarisch', obskur und degeneriert erscheint" (Giordano 1996: 103), und überlässt sozusagen die Geschichte der Zukunft. Giordano weist auch darauf hin, dass dadurch der Gegenwart jegliche Legitimation durch die Vergangenheit entzogen wird und dass kaum eine gesellschaftiiche Ordnung auf solch eine Legitimation verzichten kann'. Die Idee der 'Reversibilität der Geschichte' ist dagegen weit verbreitet und lässt sich auch in Triest beobachten: Der Multikulturalismus, der heute in Triest von Vertretern 1 Die 'Zerstörang der Geschichte' lässt sich dagegen eher in Momenten der Revolte und Revolution - also in einer vorübergehenden Auflösung der gesellschaftlichen Ordramg - finden, vor allem wenn diese mit utopischem Gedankengut operieren. 152 Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschicfite zahlreicher gesellschaftlichen histitutionen und sozialen Gruppen als Kritik und angesta-ebte Alternative zu der eingangs beschriebenen Triestinita diskutiert wird, findet seine Legitimität in eben solch einer 'Umkehrung der Geschichte'. Im Verweis auf die kosmopolitische Handelsstadt des 18. und 19. Jahrhunderts wird dabei ein Bild von Triest entworfen, das 'eigentlich' und 'ursprünglich' multikulturell und weltoffen ist. Das bestehende Bild, in dem Triest "nichts anderes sein kann als italienisch" (Cusin in: De Castro 1997:154), bzw. das Bild des 'Trieste italianissima', wird auf eine ideologische Verfehlung des 19. Jahrhunderts zurückgeführt und als solche demaskiert. Für die Zukunft gelte es nun, zur ehemaligen Triestiner Multiculturalita zurückzukehren. Die Epoche der ethno-nationalistischen Auseinandersetzungen, welche die heutigen Ekistellimgen und Mentalitäten in Triest tief geprägt haben, werden in dieser Zukunftsvorstellung ausgeklammert, ausradiert rmd vergessen. Es stellt sich die Frage, ob es nicht - wie in den ehemals sozialistischen Ländern - des inneren und äusseren Drucks eines gesellschaftlichen Umsturzes oder zrmiindest einer 'sanften Revolution' bedarf, um eine solche 'Umkehrrmg der Geschichte' innerhalb einer relativ kurzen Zeitspanne, die zudem nicht selbst gewählt, sondern durch die Verändenmgen in Mittel- und Osteuropa vorgegeben wurde, über alle lebendigen Erinnerungen und über die bisherige Geschichte hinweg gesellschaftlich konsens- und tragfähig zu machen. Zumindest hat sich diese 'alternative Geschichte' Triests bisher rücht als 'repräsentative Geschichte' durchgesetzt. In der spezifischen Situation Triests lässt sich die notwendige 'Aktualisierung der Geschichte' also weder als eine 'Zerstörung' noch als eine 'Umkehrung der Geschichte' vorstellen. In Rückgriff auf Cusin, der die kritisierte Triestinita darauf zurückführt, dass die Triestiner ihre Entwicklung in der Vergangenheit als isoliert und losgelöst von der Welt wahrgenommen haben, könnte die Aktuahsierung der Geschichte vielmehr in einer 'Rekontextual- isierung' bestehen, bei der die Triestinita auch rückwirkend aus ihrem isolierten Rahmen herausgerissen und in einen breiteren europäischen Kontext integriert wird. GESCHICHTE UND TRIESTINITA Das von De Castro und Cusin beschriebene Geschichtsbild, auf dem die heutige, häufig kritisierte Triestinita beruht, lässt sich in den Worten des Historikers Emest Sestan folgendermassen zusammenfassen: "La storia etnica e culturale di Trieste e rettilinea, omogenea nella sua sostanza, coerente nel suo sviluppo: e un incremento continuo delle premesse della sua lontana Romanita" (Sestan 1965: 62). Dieses Geschichtsbild geht demnach von einer Kontinuität imd Stabihtät der Triestinita aus, die eindeutig und logischerweise an die ursprüngliche Ro»M«ifa 153 Elke-Nicole Kappus - und da dieRomanita die Grundlage derltalianita darstellt - an die heutigeIte/wn/tâ der Stadt gebunden ist, die es daher auch in der Zukunft zu pflegen und zu wahren gilt. Innerhalb dieser 'Logik' ist es verständlich, dass alle jene, welche dieser Italianita andere Geschichts- und Selbstbilder entgegenstellen, auch die slowenische Minderheit, als eine Gefahr für die Triestinita und für Triest selbst gesehen werden. Nun ist sich jedoch die heutige Ethnizitäts- und Nationalismusforschung weitgehend darüber einig, dass ethnische und nationale KoUektive im heutigen Sinne erst durch massive Vereinheitlichimgs- und Homogenisierungsprozesse in den vergangenen beiden Jahrhunderten entstanden sind. Der Verweis auf die 'primordiale Natur' der Triestinita wird in solch einer modernistischen Sicht - ebenso wie jegliche Idee einer ursprünglichen 'Homogenität' bzw. eines über die Geschichte der langen Zeiträume hinweg gleichbleibenden, stabilen Gemeinsamkeitsgefühls - geradewegs in die Kategorie der nationalen bzw. ethnischen Mythenbildung verwiesen (Heckmann 1991: 59). Wenn man nun jedoch Geschichte - wie ausgeführt - als einen zukimftsorientierten Diskurs über die Vergangenheit betrachtet, dann sagt uns das Triestiner Geschichtsbild mehr über die Positionen und Erwartungen der Triestiner Etiten zum Zeitpunkt seiner Entstehung als über die tatsächUche Vergangenheit der Stadt. Es gilt daher, näher zu analysieren, welche Zukunftserwartungen, welche Zwänge und welche 'Logik' diesem Geschichtsbild, das sich bis ins 19. Jahrhundert zurückverfolgen lässt, zugrundeliegen. DIE TRIESTINITA IN DER GESCHICHTE Wenn sich das 18. und 19. Jahrhundert durch ethnische und nationale Homogenisierungsprozesse auszeichnet, so war zuvor besonders das Leben in den Städten nach Auffassung vieler Autoren (z. Bsp. Cole 1985, Gellner 1991, Demandt 1996) gerade durch eine ausgesprochene kulturelle Heterogenität charakterisiert. Die soziale Grenze zwischen den verschiedenen Ständen, Gilden, Handwerks- und anderen sozio-professionellen Gruppen war - ganz im Sinne Frederic Barth's (Barth 1969) - durch kultureUe Besonderheiten markiert, die auch zu jeweils gruppenspezifischen 'Identitäten' führten (Cole 1985:13). Ernest Gellner führt die Vielfalt an Kulturen und Identitäten auf das herrschende Prinzip geseUschaftiicher Ungleichheit zurück: "Gerade dadurch, dass die (unüberwind- liche) Ungleichkeit extemalisiert, absolut gesetzt und betont wird, macht man sie erträglich, stärkt sie, indem man ihr die Aura der... Natürlichkeit verleiht" (Gelhier 1991: 23). Soziale Ungleichheit und kultureUe Differenz bedingten sich demnach gegenseitig und beide waren absolut und unüberwindbar. Sie waren auch durch Tradition und durch ein festgefügtes Weltbild so unhinterfiagt gegeben, dass die verschiedenen sozio-professionellen Gruppierungen weder nach Gemeinsam- 154 Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte Plakat in Triest 1990. ¦ Plakat v Trstu 1990. 155 Elke-Nicole Kappus keiten suchten, noch die Differenz problematisierten. In Cole's Worten war Diffe- renz imd Ungleichheit "no matter... of mutual regard or disdain" (Cole 1981:119). Auch Triest stellte in dieser Perspektive daher keine homogene 'Gemeinschaft' und die Triestinita keine alle Bewohner umfassende kollektive Identität im heutigen Sinne dar. Sie war vielmehr aufgefächert in eine Vielzahl von Identitäten und Lebensstilen, die jedoch nicht als 'ethnisch', sondern als 'ständisch' empfun- den und akzeptiert - wenn rücht gar gewollt - wurden. Nach Cole und anderen Autoren war es der Eintritt in das kapitaUstische Wirtschaftssystem, der ihm Rahmen massiver Urbanisierung, Industrialisierung und Modernisierung das Gleichgewicht der absoluten Ungleichheit durcheinanderbrachte, und somit eine grundlegende Neugestaltung des Verhältnisses zwischen Kultur, Wirtschaft, Gesellschaft und Politik notwendig machte (Cole 1981; 1985). Nachdem Triest 1719 im Rahmen der Modemisierungsbestrebungen des Habsburger Reiches - und gegen den Willen der alten Triestiner Eliten - zum Freihafen erklärt wurde, entstand um die alte Stadt herum eine neue, nach modernen städtebaulichen Überlegungen geplante Handelsstadt; eine begünstigende Gesetzgebung und die vielfältigen MögUchkeiten, welche die Handelsstadt boten, zogen Menschen nicht nur aus dem Triestiner Umland, sondern aus dem gesamten Habsburgerreich und aus sprichwörtUch aUer Herren Länder nach Trieste Das neue Triest, als ein Projekt der Moderne geboren, wurde schnell zu einem derer 'multikulturellen Laboratorien' (Altermatt 1997: 86). Am Anfang, so könnte man sagen - und zwar unabhängig davon, ob man nun die alte Triestiner Kommune oder aber die neue Handelsstadt zum historischen Träger der Triestinita erklärt - stand in Triest die kultureUe Heterogenität. DIE INTEGRATION KULTURELLER HETEROGENITÄT Die Dynamik der Stadt und die Mobüität, die diese von üiren Bewohnern verlangte, war mit der alten, stabilen ständischen Ordnung unvereinbar. Wie Gellner bemerkt, ist "die alte Stabüität der sozialen RoUenverteilung... mit dem stetigen Wachstum und beständiger Innovation einfach inkompatibel" (Gellner 1991:41). Neue Berufszweige und Märkte, der zunehmende Bedarf an nicht- spezialisierten Arbeitern, das Aufkommen des Bürgertums, die gemeinsamen Interessen und die Interaktionen der Handelsleute verschiedenster Herkunft sprengten die alten exklusiven Gruppenzugehörigkeiten und führten zur Herausbüdung einer Sphäre des wirtschaftlichen Lebens und Handekis, die aUen linguistischen, religiösen und kulturellen und ethnischen Kollektiven der Stadt gemeinsam, d.h. 'öffentlich' war. 2 Bis zum Ende des 18. Jahrhunderts hatte sich die Einwotinerzahl der alten Kommune von etwa 6000 bereits versechsfacht. 1914 zählte Triest 240.000 Einwohner. 156 Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte 157 Cole weist darauf hin, dass "economic unification within (a territory)... required cultural uniformity as well" (Cole 1985: 10). Dort, wo die 'economic unification' in Europa zur Herausbildung nationaler Märkte führte, wurde die Nation zum neuen Ideal der gesellschaftlichen Ordnung. Auch die Einwohner Triests entwickelten das Bewusstsein "to be members of a Triestine nation" (Cattaruzza 1991:191). Diese 'Triestinische Nation' definierte sich jedoch nicht als eine nationale Einheit im heutigen Sinne, nach dem die Nation durch kulturelle und ethnische Homogenität und vor allem durch die Idee einer gemeinsamen Herkunft und Abstammung ihrer Mitglieder gekennzeichnet ist; die 'Triestiner Nation' war vielmehr eine wirtschaftliche Interessengemeinschaft, die bereit war, all jene zu integrieren, die dem gemeinsamen Wohlstand zugute kamen. Man sollte jedoch nicht vergessen, dass Max Weber in gemeinsamen wirtschafttichen und damit verbundenen politischen Interessen die Grundlage eines jeglichen ethnischen und nationalen 'Gemeinsamkeitsglaubens' vermutete (Weber 1978). Die Triestinita als Ausdruck dieses langsam aufkommenden 'Gemeinsamkeitsglaubens' der Triestiner Bevölkerung betraf zwar zunächst nur den wirtschaftlichen, 'öffentiichen Raum' der Handelsstadt, während die verschiedenen Gruppierun- gen ausserhalb dieser gemeinsamen Sphäre weiterhin in 'segregierter Koexistenz' (Altermatt 1996) lebten, in der sie ihre jeweitigen kulturellen, sprachtichen, religiösen, ethnischen und andere gruppenspezifischen Identitäten bewahrten und pflegten; die 'Triestiner Nation' blieb den 'privaten' kultureUen Praktiken ihrer Mitglieder gegenüber weitgehend gleichgültig; dennoch bildete sie einen Rahmen, der den Raum für kulturelle Annäherung, kulturelle Synkretismen und kultureUe Assimilation schuf. Im öffentHchen Raum der Handelsstadt setzte sich schneU das Italienische, oder besser das Venezianische, das als lingua franca den Handel des gesamten Mittelmeerraums beherrschte, als Verkehrs- und Umgangssprache durch. In der Vorstellung der 'stabilen, homogenen Geschichte' der Stadt wurde die Italophonie Triests häufig so gedeutet, dass die alte Kommune die fremden Händler und Handwerker assimiÜert und dass somit die alte Stadt der modernen Handelsstadt ihren kultiarellen Stempel aufgedrückt habe. Die Tatsache, dass sich der alte, eher friulanische Dialekt Triests nach der Proklamation des Freihafens zunehmend 'venezianisierte' deutet jedoch - neben anderem - eher auf eine weitgehende Überlagerung der alten Kommune durch die internationale Handelsstadt hin (Sestan 1965:59; De Castro 1997:156 e.a.). Der ursprüngtiche friulanische Dialekt wurde, wie die anderen Sprachen der multikultiirellen städtischen Gemeinschaft, in die Privatsphäre der Triestiner verdrängt. Gerade die Tatsache, dass die lingua franca "was not linked to any specific national feelings" (Cattaruzza 1991:191), erlaubte es, dass alle Triestiner sie als gruppenübergreifende 'Gemeinsamkeit' akzeptieren konnten. Die Italophonie stellte somit einen wichtigen Integrationsfaktor des multi-kulturellen Elke-Nicole Kappus Gemeinwesens dar vmd es erscheint kein Wunder, dass diese gemeinsame Sprache bei der Definition der Triestinita eine solch prominente Rolle spielt(e). Ein weiterer Integrationsfaktor war sicherlich der Strudel, in den die Stadt ihre Bewohner auf dem Weg in die Moderne riss. Alle Zeichen der Stadt waren auf Umbruch imd auf die Zukunft gerichtet und man muss nur die Berichte von Reisenden lesen, um eine Ahnung von der Dynamik und der Lebendigkeit zu bekommen, die Triest von seinem Umland und von anderen Habsburger Städten der damaUgen Zeit unterschied (Carmichael 1995). Es war nicht zuletzt die bedin- gungslose Zukunftsorientierung und der Glaube an die Moderne, der die Han- delsstadt immer mehr von ihrem Hinter- und Umland entfernte. Die Grenze zwischen Umland und Stadt zeichnete sich demnach nicht nur zwischen dem Zentrum und der Peripherie, zwischen bäuerUchem imd bürgerlichem Leben, sondern massgeblich zwischen Fortschrittsglaube und Traditionsgebundenheit ab. Aus dieser Opposition heraus wurde die Sprache der Stadt - die Italophonie - zum Synonym für Fortschritt, die Sprache des Hinterlandes - die Slawophonie - zum Synonym für Rückständigkeit und Immobilität. Die Triestinita kann demnach bis ins 19. Jahrhundert als Ausdruck eines tatsächlich 'partikularen', städtischen Gemeinsamkeitgefühls gelten, das sich durch die spezifische Entwicklung Triests in der zunehmenden Abgrenzung vom deutschsprachigen Herrscherhaus einerseits und vom slawophilen Umland andererseits herausbildete. Die Abgrenzung vom slawophilen Hinterland war jedoch keineswegs 'ethnischer' Art; sie entstand vielmehr durch die Kluft, die sich in der Lebensweise und daher auch in der Lebenswelt zwischen den Triestinem und den Bewohnern der Umgebung auftat. Auch die Triestinita stellte keine 'ethnische' Grösse dar; sie war viehnehr eine 'Dachkultur', die es ermöglichte, die linguistische, religiöse und kulturelle Vielfalt der Stadt zu integrieren. In dieser Hinsicht verweist auch die Idee des römischen Ursprungs der Stadt nicht notwendigerweise auf die 'nationale' Italianita Triests. Rom konnte auch für ein Weltreich stehen, das den kulturellen Eigenheiten seiner Bewohner gegenüber ebenfalls relativ gleichgültig geblieben war, solange diese die politischen und wirtschaftlichen Interessen des Reiches nicht beeinträchtigten. Rom konnte daher ein Symbol für die kosmopolitische Stadt und Bezugspunkt für all ihre Einwohner sein. Der Verweis auf die Triestiner Romanita erlaubte es jedoch, die Italophonie und das städtische Gemeinwesen selbst in der Vergangenheit zu verankern und ihnen Legitimität für die Gegenwart und die Zukunft zu geben. DIE NATIONALISIERUNG DER TRIESTINITA Im 19. Jahrhundert hatte sich allerdings die Bedeutung des Begriffes 'Nation' so grundlegend geändert, dass diese Bezeichnung nicht mehr zur Definition des Triestiner Gemeinwesens passte: Wie Eric Hobsbaum zeigt, war 'die Nation' im liberalen Verständnis der Zeit zwar schon - eben wie in Triest - ein wirtschaftlicher 158 Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte und politischer Zweckverband; er nausste jedoch über eine bestimmte Grösse und Bevölkerungszahl verfügen, um als wirtschafttich und militärisch 'über- lebensfähig' erachtet zu werden. Neben diesem 'Schwellenprinzip' musste eine Nation über eine frühere staatliche Selbständigkeit, eine alteingesessene kulturelle Etite und über den Nachweis verfügen, sich in einem Krieg siegreich geschlagen zu haben. Li diesen 'Bedingungskatalog' passte die Triestiner Nation nicht hinein. In der Logik und im Fortschrittsglauben jener Zeit war die Nation die politische und wirtschafttiche Organisationsform grosser gesellschaftticher Gebilde und Märkte und man akzeptierte, dass kleinere Nationen und Nationatitäten - im 'Namen des Fortschritts' - verschwinden und sich in grössere Nationen auflösen würden (Hobsbaum 1991, Kap. 2). Die Homogenisierung der Moderne kormte nicht vor einem Stadtstaat - der zudem ein Projekt der Moderne war und somit als 'geschichtslos' galt - haltmachen. Die Triestiner Nation konnte nur als Teil einer grösseren Nation oder staattichen Einheit existieren. Viele richteten ihre Hoffnungen auf ein 'erneuertes' und modernisiertes Habsburger Reich. Andere richteten dagegen ihren Btick auf die neue, fortschrittliche italienische Nation. Als sich in den nationalen Diskursen Europas - vor allem im Rahmen der Vereinigungsbestrebungen Italiens und Deutschlands - das Herderische Konzept der Nation durchzusetzen begann, verlor die Triestinita als kultureller Ausdruck der kosmopolitischen Stadt ausserdem zunehmend an sozialem Konsens und Tragfähigkeit. Wo die Gleichung 'eine Nation - ein Staat - eine Kultur' zum politischen Ideal wurde, meinte man, dass das Zusammenleben der Völker zur Charakterlosigkeit führe, die Mischung von Völkern und Kulturen erschien mm als Sünde gegen "den Volksgeist und gegen den public spirit" (Demandt 1996:44). In der Definition von Gemeinwesen trat neben das Primat der gemeinsamen hiteressen und der gemeinsamen Wirtschaft nach und nach das der gemeinsamen Kultur. Auch Triest wird 1854, ganz in diesem Sinne, als "Gitta d'infemo, che mette cuori e coscienze a tariff a,... rirmega, oggi per interesse, domani per vilta quella origine e quella nazionalita (sua)" (Ressmann in: Apih 1988: 47). Triest wurde zunehmend als 'kulturlos' empfunden und kritisiert. In diesem Ktima, in dem 'Kultur' per se zur Definition von Gruppen und Gemeinschaften herangezogen wurde, war das städtische Gemeinwesen zunehmend zwischen ihren ökonomischen Interessen und der Suche nach einer gemeinsamen 'Kultur' hin- und hergerissen. Scipio Slataper schreibt zu Beginn des Jahrhunderts: "E il travaglio delle due nahire che cozzano ad annularsi a vicenda: la commerciale e Titatianita. E Trieste non puo strozzare nessuna delle due: e la sua doppia anima: si ucciderebbe. Ogni cosa al commercio necessaria e violazione d'itatianita; cio che né é vero aumento danneggia queUo" (Slataper 1954: 45). Das Dilemma, vor dem sich Triest auf der Suche nach seiner 'nationalen' Kulüir befand, lässt sich am Statistikensti-eit der 70er Jahre des letzten Jahrhun- derts deutlich machen, in dem es um die Formulierung der Frage nach der 1591 Elke-Nicole Kappus nationalen Zugehörigkeit in den Volkszählungen des Habsburger Reiches ging: wurde die nationale Zugehörigkeit über die Umgangssprache definiert, so waren die Triestiner italienisch. Wurde sie dagegen über die Muttersprache bestimmt, so bestand Triest aus einer Vielzahl von Nationalitäten was in der Umsetzung der NationaUtätenrechte, die poUtische Vertretimg und schulische Bildung in der eigenen nationalen Sprache zusicherten, dazu geführt hätte, dass auch die gemeinsame italophone öffentliche Sphäre, und damit die Triestinita, in eine Sprachenvielfalt zerfallen wäre. Um die Italophonie als verbindendes Element in der kosmopolitischen Stadt zu bewahren und die 'Triestiner Nation' zusam- menzuhalten, konnte Triest "nichts anderes sein, als italienisch"' (Cusin in: Der Castro 1997: 154), obgleich dadurch dem 'kulturellen Selbstbestimmungsrecht' der nationalen Gruppierungen, aus denen sich die Triestiner Bevölkerung zusam- mensetzte Unrecht geschah. Um die Italianita der Stadt zu bekräftigen und gegenüber dem Habsburger Reich einzuklagen, wandten sich die italophonen und -philen Eliten im Rahmen des neuen nationalen Diskurses in einer Art 'wilful nostalgia' (Robertson 1992) suf der Suche nach den Ursprüngen Triests der Vergangenheit zu. Nicht zuletzt Dank der Geschichtsforschung, der Archäologie und der Linguistik gelang es den Triestiner Eliten, sich in Rückgriff auf die 'römischen Ursprünge' der Stadt - und ganz im Sinne der Zeit - als homogene 'Kulturnation', als Träger der reichen kulturellen und 'nationalen' italienischen Traditionen darzustellen (Apih 1988: 76). Charles Taylor hat darauf hingewiesen, wie stark der Herderische Nationengedanke und die Suche nach der nationalen Kultur und deren Ursprüngen mit dem neuen Ideal der 'Authentizität zusammenhingen, das er auf den beschriebenen Niedergang der 'alten', hierarchischen kulturelle differen- zierten Ordnung der Gesellschaft zurückführt: Indem die soziale Stellung, welche bisher die (sozialen und kulturellen) Identitäten von Gruppen und Individuen bestimmt hatten, nicht mehr durch stabile Umwelten und Traditionen unhinter- fragt gegeben waren, mussten Identitäten - als Ergebnis des Prozesses des 'Sich Erkennens und anerkannt sein' (Greverus 1978,229) nunmehr neu gesellschaftlich ausgehandelt werden. Da die neue Gesellschaft zunehmend Gleichheit und soziale Mobilität proklamierte, konnten Identitäten in der modernen Gesellschaft nicht länger an soziale Rollen gebunden sein. Identität wird nun über das neue Ideal der 'Authentizität', über die "Treue gegen sich selbst... gegenüber seiner Originahtät" (Taylor 1992: 20) definiert. Dies bedeutet auch, dass die Eigenart von Menschen und Kollektiven sich nicht mehr "aus der Gesellschaft ableiten (lässt), sie muss im Irmeren und aus dem Inneren erzeugt werden" (ibid., 21). Identitäten wurden nicht länger über momentane Lebenswelten, sondern über die Treue zur eigenen Herkunft und zur eigenen, im nationalen Diskurs formu- 3 In dieser Hinsicht entsprach die 'Italianita' Triests nicht nur den Interessen der italienisch-nationalen Gruppierungen, sondern auch der kosmopolitischen Kreise. 160 Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte 4 Im Jahr 1880 stellte die Volkszählimgbei der Nachfrage der Umgangssprache 5.200 Deutsche, 89.000 Italiener und 46.000 Slowenen fest. Im Jahr 191012.000 Deutsche, 119.000 Italiener und 51.000 Slowenen, wozu noch 38.600 Ausländer kamen, die fast ausnahmslos Italiener aus dem Königreich waren (veiter 1965:46). Diese Zahlen zeigen, dass sich in der multi-kulhirellen Stadt bereits nationale Blöcke geformt hatten. 5 Bzw. zu einer Dreiteilung, wenn man auch die germanophone Bevölkerung nütbedenkt, die im heutigen Diskurs bereits häufig vergessen wird. 161 Herten und teilweise produzierten 'nationalen' Kultur bestimmt. Dadurch kam es in gewissem Sinne zu einer Umkehrung der alten gesellschaftlichen Organisation von Differenz: war die kulturelle Heterogenität in der alten Welt der Ausdruck extematisierter geseUschaftiicher Ungleichheit (Gellner 1991: 23), wurde nun die Kultiar per se herangezogen, um Differenzen zwischen und die Identitäten von Menschen und Kollektiven zu markieren. Mit diesem Paradigmenwechsel im 'Identitätsmanagement' änderte sich nicht nur die Selbstdarstellung der Triestinita, sondern vor allem auch die Integrations- und Assimilationskraft der Stadt: Konnte ein Individuum, das aus dem slawophonen Land in die italophone Stadt zog, bisher seine Bezugsgruppe - und seine Identität - aufgrund seiner neuen Lebenswelt ändern und zum 'Triestiner' bzw. zum 'Italiener' werden, machte das Postulat der Authentizität einen solchen Wechsel des Bezugssystems nun unmöglich, denn wie Taylor bemerkt: "Assimilation ist die Todsünde gegen das Ideal der Authentizität" (Taylor 1992:29). Solange die Triestinita über politische oder wirtschafttiche Inhalte - oder über die Opposition zum slawophüen Umland und zum deutschsprachigen Herrscherhaus definiert worden war, war die Integration in die italophone Stadt für aU jene, die am städtischen Projekt der Moderne teilnehmen wollten, mögtich. Mit dem Postulat der Treue gegenüber sich selbst, seiner Herkunft, Sprache imd Kultur wurde es immögUch zum 'Italiener' bzw. zum 'Triestiner' zu werden. Während die Triestinita und auch die Italianita - die im Ursprung viel eher eine Italophone war - Ausdruck einer städtischen Integration kultureller Unterschiede war, machte die Nationatisierung bzw. Ethnisierung von Kultur die weitere Integration der städtischen Heterogenität unmöglich*. Indem der ethnische Nationalismus Gemeinschaften über ihre 'Kultur' definiert, akzentuiert er kultureUe Verschiedenheit innerhalb des eigenen KoUektivs als "unerwünschte Unterschiedlichkeit und Unangepasstheit, die es zu assimilieren oder, in seiner schärferen Variante, gewaltsam zu vertreiben (gilt)" (Heckmann 1991: 64). Dieser Assimilationsdruck führt jedoch - gerade aufgrund des Postulats der Authentizität - zu Widerstand und somit fast automatisch zu einem "Konstituierungsprozess ethnischer Minderheiten" (ibid.). In Triest kam es zur zunehmenden Ethnisierung und nationalen Polarisierung - und aufgrund des grossen und weiter wachsenden Bevölkerungsanteils, der aus dem slowenischen Hinterland stammte - zu einer schrittweisen Bipolarisierung' der städtischen GeseUschaff, an der das kosmopolitische Gemeinwesen zerbrach. Elke-Nicole Kappus Nach dem Zerfall des Habsburger Reiches und der Integration Triests in die italienische Nation konnte der italienische Staat und der italienische Faschismus geradewegs an das nationalisierte Triestbild des 19. Jahrhunderts anknüpfen; sie machten das 'Trieste italianissima' zum einzig gültigen 'representativen Diskurs' und versuchten, das Projekt der Triestiner Italianita zu vollenden. Dabei versuchte man nicht nur, die kulturellen Gruppen, die nun zu nationalen Minderheiten geworden waren, zu assimilieren, sondern man tabuisierte auch alle Erinnerungen an die kosmopolitische Stadt und an die 'citta fedelissima' zu der Triest nur hundert Jahre zuvor, 1819, aufgrund besonderer Habsburgtreue ernannt worden war (Veiter 1965: 45). Die Gemeinsamkeiten, die die unterschiedlichen ethnischen Kollektive einst in einer gemeinsamen Triestinita verbunden hatten, wurden somit aus dem sozialen Bewusstsein der Stadt getilgt. Die Zwangsassimilation der Triestiner 'Minderheiten' blieben zwar weitgehend erfolglos; dennoch wurde Triest unter italienischer Herrschaft weiter italianisiert; teils durch die 'Nationalisierung' der staatlichen und lokalen Institutionen, teils durch die Ansiedlung von ItaHenem imd auch weil viele derer, die im Handel und in der Verwaltung der Stadt gearbeitet hatten, Triest verHessen und die Stadt dadurch ihre 'Multikulturalität' nahmen. Nun wurde Italianita und Triestinita endgültig zu einem Synonym - nun Triest wurde 'italianissima. Und an diesem Selbstbild hat sich bis heute - trotz der massiven politischen Veränderungen und massiven Wandel seit der ersten Integration in Italien nichts geändert ÜBER DIE FOSSILISIERUNG DER TRIESTINITA Dieser kurze, bruchstück- und lückenhafte Abriss der Entwicklung Triests von der 'Triestiner Kommune' über die 'Triestiner Nation' bis zum 'nationalen Triest' zeigt, dass die Triestinita über weite Teile der Vergangenheit eine 'Kategorie im Wandel' darsteUte, die auf einer beständigen 'Reinterpretation der Vergangenheit' und 'Aktualisierung der Geschichte' beruhte. Das Selbstbild und die Selbstdar- steUung der Triestiner haben dabei sensibel jede Strömung des europäischen Zeitgeistes aufgegriffen. Der 'particolarismo' Triests scheint dabei weniger in Triests 'inneren', vom Rest der Welt losgelösten Entwicklung, sondern vielmehr darin zu Hegen, dass sie als 'Projekt der Moderne' deren Entwicklungen sozusagen in einem Zeitraffer ausgesetzt war. Die Triestinita - und die Geschichte Triests - wurde dabei stets in Hinblick auf die Zukunft, in HinbHck auf die zu integrierende städtische Gemeinschaft und auf deren Positionierung in einem weiteren poHtischen und ökonomischen Kontext formuHert. Taylors Beobachtung hinsichtiich des Paradigmenwechsels im Identitäts- management der Moderne eröffnet einen weiteren, wichtigen Aspekt auf die Problematik der Triestinita, werm er die im Ideal der Authentizität proklamierte "innerliche, gleichsam monologische Erzeugung einer Identität" (Taylor 1992, 21) als einen Trugschluss entlarvt. Da Identitäten immer einen dialogischen 162 Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte Charakter besitzen, bleibt auch die neue, 'intern' formuherte 'Identität' in der Moderne vollständig von der Anerkennung durch die Umwelt und der signifikanten Anderen abhängig. Taylor stellt daher fest, dass "in der Kultur, die sich um dieses Ideal (der Authentizität) gebildet hat,... die Anerkennung eine herausragende Rolle (spielt)" (ibid., 25). Tatsächtich war der Diskurs der Triestinita im 19. Jahrhundert zunehmend nach aussen, zunächst an Habsburg, später an den itatienischen Staat - d.h. an den jeweils politisch relevanten Bezugspunkt-, adressiert. Die Suche nach der Anerkennung durch potitisch 'signifikante Andere' gewann dabei die Oberhand über das anfängliche Projekt der innerstädtischen Integration. Wenn Marina Cattaruzza die Entwicklimg Triests als einen "caso emblematico di modernizzazione imperfetta" (Cattaruzza in: Apih 1988: 69) beschreibt, so könnte man hinzufügen, dass es sich bei der heutigen Triestinita auch um das Ergebnis einer fehlgeschlagenen bzw. fehlgeleiteten 'Integration' der städtischen kultureUen Heterogenität handelt. Man hat Triest häufig einen 'egozentrischen Blick' vorgeworfen, eben weil die eigene Partikularität als ein Ergebnis der 'inneren, homogenen Entwicklung' gesehen wird, durch die Triest als eine 'italienische Insel' in einem slowenischen Umfeld erscheint. Anhand Taylors Beobachtung könnte man diese Analyse jedoch auch umdrehen: Triest hat seinen Btick in der Suche nach Anerkennung so nach aussen gerichtet imd seine Selbstdefinition und Selbstdarstellung so vollständig von seinem nationalen Umfeld abhängig gemacht, dass eine Bestandsaufnahme der 'aktueUen Triestinita' verhindert und unmöglich gemacht wurde. Eine Einschätzung der eigenen Fähigkeiten und Kapazitäten, im Rahmen der neuesten europäischen Entwicklimgen wieder eine 'Brückenfunktion' zwischen Ost- und West und zwischen Süd- und Nord wahrzunehmen, setzt daher in gewissem Masse nicht nur eine Öffnung der Triestinita nach aussen, sondem vor aUem einen inneren Diskurs über die Triestinita voraus. SCHLUSSBEMERKUNG Kulturelle und ethnische Vielfalt hat es in Triest immer gegeben. In diesem Artikel wurde gezeigt, dass nicht die 'Italianita, sondern die kulturelle Heterogenität die Konstante in der Triestiner Vergangenheit und Gegenwart darstellt. Was sich jedoch im Laufe der Zeit - und mit dem jeweüigen Zeitgeist - geändert hat, ist die „soziale und politische Organisation der kulturellen Unterschiede" (Barth 1969). Aus einem segregierten 'multikulturellen' Zusammenleben in der Handelsstadt hat der Nationalismus nationale Blöcke gemeisselt. Indem die Stadt nicht mehr als Freihafen im Habsburger Kontext, sondern als Stadt im nationalen Kontext nach klaren Zugehörigkeiten suchte, hat sich der Bezugsrahmen, innerhalb derer sich der Triestiner Geschichtsdiskurs entwickelte, verlagert. Das Projekt eines Triestiner Freistaats, in dem Triest sich selbst Referenzpunkt und die Triestinita wieder Ausdruck eines Gemeinsam- 163 Elke-Nicole Kappus keitsgefühls aller Triestiner hätte sein können, wurde nie realisiert. Mit der Rückkehr Italiens wurde der Diskurs der Triestinita - verstärkt noch durch die Lage im Schatten des Eiserenen Vorhanges - völlig in Bezug auf die Nation und darüber hinaus auf das westiiche Bündnis geführt. Dabei wurde die kulturelle Vielfalt, die wie gezeigt wurde die Spezifizität der 'Triestinitä' ausmachte, aus dem gesellschaftiichen Bewusstsein ausgeblendet vind sanktioniert. Die Suche nach der Anerkennung der Triestiner Italianita durch die politisch 'sigrüfikanten Anderen' hat dazu geführt, dass die 'Politik der Anerkennung' nach innen in Triest zimehmend in den Hintergrimd trat. Dass eine solche Aner- kennung vor allem der slowenischen Minderheit in Triest - als 'Relikt' der ehemaligen kulturellen Heterogenität - auch heute noch vorenthalten wird, dafür gibt es zahlreiche, ja unendliche Beispiele. Während man im politischen Diskurs mancher Triestiner Gruppierungen noch immer von - wenn auch seltener werdenden - Diffamierungen sprechen kann, zeichnet sich das Alltagswissen der itaUenischen Triestiner durch ein erstaunliches Nichtwissen und Desinteresse - und eben gerade dadurch durch Nichtanerkennung - gegenüber der slowenischen Minderheit aus. Da im. Alltagsgebrauch die Bezeichnung 'Triestiner' noch immer als ein Synonym für 'Italiener' gebraucht wird, werden die Slowenen aus dem Gemeinwesen der Triestinita ausgeschlossen. Bestenfalls werden die Triestiner Slowenen, wie Elio Apih bemerkt 'irgendwie als Italiener gesehen, "die slowenisch sprechen imd nicht als Slowenen italienischer Staatsbürgerschaft, die das Recht darauf haben, ihre Sprache und die Kultur zu pflegen" (Apih 1988). Da führt die Idee, dass der Papst bei einem Triestbesuch die slowenische Kirchengemeinde in ihrer Muttersprache begrüssen könnte, noch immer zu Aufregung und Protest, "weil da der Eindruck entstehen könnte, Triest sei eine multi-kulturelle und keine itaUenische Stadt". Die Liste der kleinen AUtägUch- keiten, die von der Ignoranz und dem Desinteresse an den slowenischen Mitbewohnern - die gleichzeitig Geschäftspartner, Freunde, Familienangehörige sind - ist lang und würde viele Seiten füllen. Alle bezeugen jedoch, dass der PoUtik der Anerkennung - nicht nur gegenüber der slowenischen Minderheit - aber auch gegenüber der Vergangenheit Triests - bisher wenig Tribut gezollt wurde. Die Triestinita, so könnte man sagen, hat sich im vergangenen Jahrhundert von einer 'Formel' innerstädtischer Integration zu einem image-management der nationalen Zughörigkeit gewandelt. Dass sich daran auch nach der Beilegung der Grenzfrage nichts grundsätzliches geändert hat, ist nicht notwendigerweise verwunderlich. Zu Beginn dieses Artikels wurde darauf aufmerksam gemacht, dass sich Identität, ebenso wie die Interpretation der Vergangenheit - in der Auseinandersetzung mit der Umwelt und mit einer angestrebten Zukunft formuliert. Die Möglichkeiten einer freien Zukunfsge- staltung waren jedoch in Triest nach den Wirren des zweiten Weltkrieges im Schatten des Eisemen Vorhanges - im wahrsten Sinne des Wortes - 'begrenzt'. "Wo man keine Zukunft sieht, da hält man sich eben an der Vergangenheit 164 Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte fest" sagte mir auch viele Triestiner. Auch der politische Bezugsrahmen war durch die 'Teilung der Welt' in zwei antagonistische ideologische Blöcke klar gegeben. Die häufig kritisierte 'Fossilisierung der Geschichte' in Triest ist daher nicht nur im Rahmen der 'inneren Geschichte' Triests, sondem auch im Rahmen des politischen Umfeldes zu sehen. Ein genauer Blick zeigt auch, dass es in Triest viele Initiativen gab und gibt, die gespaltene Seele Triests - wobei diese Spaltung nicht mehr, wie zu Zeiten Slatapers, zwischen der Ökonomie und der Kultur sondern zwischen zwei Kulturen, der italienischen und der slowenischen, verläuft - wieder zu vereinen. Diese Initiativen entstanden jedoch nicht in der offiziellen Sphäre, sondem in der privaten Sphäre der Stadt. Im Alltagsleben der Stadt leben nämlich Italiener und Slowenen schon lange gemeinsam 'als Triestiner. Vergleicht man diese Konstellation mit der Situation im Freihafen, dann lässt sich wiederum eine Umkehrung feststellen: War das Alltagsleben dort durch eine „segregierte Koexistenz" (Altermatt 1996) der verschiedenen ethnischen und kulturellen Gruppierimgen gekennzeichnet, deren Gemeinsamkeit nur in der gemeinsamen öffentlichen Sphäre ihren Ausdruck fand, so liegt die Gemeinsamkeit der slowenischen und italienischen Triestiner heute im Alltagsleben, während sich die öffentliche - und vor allem die politische - Sphäre durch eine voUständige „segregierte Koexistenz" der beiden Bevölkerimgsgruppen auseichnet. Die 'Politik der Anerkennung', die Taylor als Grundlage der Organisation kultureller Differenz in der Moderne definiert hat, und die nach ihm nur in der „gegenseitigen Anerkennung unter GleichgesteUten... eine zufriedenstellende Lösung finden kann" (Taylor 1993: 42) fordert jedoch genau die Anerkennimg kultureller Verschiedenheit in der öffentlichen Sphäre. Die Zukunft Triests erfordert daher eine Reorganisation des öffentlichen Raumes, durch das Triest zum gemeinsamen Forum aller Triestiner werden kann. Die wirtschaftiichen Möglichkeiten, die das 'neue Europa' Triest offeriert, können dabei durchaus als Bindeglied zwischen den beiden Bevölkerungsgruppen wirken, denn, wie Weber bemerkte, sind gemeinsame wirtschaftliche und potitische Interessen die Grundlage für jegliches „Gemeinsamkeitsgefühl" - und demnach auch die Grundlage für eine Neudefinition der Triestinita. Eine solche Triestinita findet jedoch kein Modeü in der Vergangenheit. Sie stellt ein potitisches Projekt der Zukunft dar, das Triest auch kaum - anders als in der eingangs gestellten Forderung De Castros - alleine verwirklichen kann. Da die Triestinita im Dialog mit den potitisch 'signifikanten Anderen' ausgehandelt wird, müssen auch der italienische Staat und Europa bewusst ein Umfeld und Projekte schaffen, in dem Triestiner Slowenen und Italiener zum gemeinsamen Handeln aufgerufen werden. Zunächst gilt es jedoch, einen Raum zu schaffen, das den gemeüisamen öffentlichen und offenen Dialog über die Redefinition der Triestinita ermöglicht. Dabei müssen klare Zeichen gesetzt werden, dass Triest m einem Europa, das immer weiter zusammenwächst, nicht länger „nur italienisch" 165 Elke-Nicole Kappus sein kann. Die Triestinita bleibt dabei zwar auch weiterhin ein Projekt der Zukunft; sie kommt jedoch der Realität durch die Anerkenmmg der eigenen kulturellen Heterogenität gleichzeitig näher. LITERATURLISTE ALTERMATT, Urs (1996): Das Fanal von Sarajevo. Ethnonationalismus in Europa. Zürich; NZZ APIH, Eho (1988); Trieste; Rom CARMICHAEL, Cathie (1995): Locating Trieste in the eighteenth and nineteenth centuries. In; Borut Brumen & Zmago Šmitek ;MESS (Mediterranean Ethnological Summer School): 11-21 CATTARUZZA, Marina (1991): Slovenes and Italiens in Trieste, 1850-1914. In: M. Engman e.a. (Hg.); Ethnic identity in urban Europe. Worcester; Billings&Sons; 189-220 CERVANI, GiuUo (1983); GU "Appunti alia storia di Trieste" di Fabio Cusin ed il problema storico del particolarismo triestino. In; Cusin, Fabio (1983): Appunti alia storia di Trieste. Verona; Del Bianco: 7-56 COLE, John W. (1981); Ethnicity and the rise of nationalism. In; Sam Beck & John W. Cole: Ethnicity and Nationalism in South Eastern Europe. Papers on European and Mediterranean Societies. Amsterdam: 105-134 COLE, John W. (1985): Culture and Economy in Peripheral Europe. In: Ethnologia Europea XV; 3-26 CUSIN, Fabio (1983): Appunti alia storia di Trieste. Verona; Del Bianco DE CASTRO, Diego (1997); II futuro di Trieste. In: Tito Favoretto e Ettore Greco (Hg.); II confine riscoperto. Milano; Franco Angeli: 154-162 DEMANDT, Alexander (1996); Patria Gentium - Das Imperium Romanum als Vielvölkerstaat. In: Klaus J. Bade (Hg.): Die multikulturelle Herausforderung. München: Beck: 27-45 GELLNER, Ernest (1991): Nationalismus und Moderne. Berlin: Rotbuch GIORDANO, Christian (1996); The Past in the Present: Actualized History in the Social Construction of Reality. In; FOCAAL 26/27: 97-107 GREVERUS, Ina-Maria (1978): Kulhir und Alltagswelt. München: Beck HALBWACHS, Maurice (1967); Das kollektive Gedächtnis. Stuttgart; Enke HECKMANN, Friedrich (1991); Ethnos, Demos und Nation, oder: Woher stammt die Intoleranz des Nationalstaats gegenüber ethnischen Minderheiten? In: Uli Bielefeld (Hg.): Das Eigene und das Fremde. Neuer Rassismus in der alten Welt?. Hamburg: Junius: 51-78 HOBSBAUM, Eric J. (1990): Nations and NationsUsm since 1970. Cambridge: University Press KOSSELLECK, Reinhard (1979): Vergangene Zukunft. Zur Semantik geschichtlicher Zeiten. Frankfurt; Suhrkamp MIDDLETON, David / Derek Edwards (1990): Introduction. In: Ibid.: Collective remembering. London u.a.: Sage ROBERTSON, Robert (1992): GlobaUzation and the Nostalgie Paradigma. In: Ibid.: Globalization - Social Theory and Global Culture. London: Sage: 146-163 SESTAN, Ernesto (1965): Venezia Giulia. Linéament! di una storia etnica e culturali. Bari SCHRÖDER, Ingo (1997); Conflicting narratives of conflicts. Unveröffentlichtes Manuskript TAYLOR, Charles (1993): MultikulturaUsmus und die Politik der Anerkennung. Frankfurt: Suhrkamp TENBRUCK, Friedrich H. (1990): Repräsentative Kultur. In: Hans Haferkamp (Hg.); Sozialstrukhrr und Kultur. Frankfurt: Suhrkamp 20-53 THELEN, D. (1989): Memory and American history. In; Journal of American history 75: 1117-1129 VEITER, Theodor (1965): Die Italiener in der Österreichisch-Ungarischen Monarchie. Eine volkspoHtische und nationalitätenrechtiiche Studie. München: Oldenbourg WEBER, Max (1978): Ethnic Groups. In: ibid. Economy and Society Bd. 1: Berkeley: University of California Press; 385-398 166 PRIHODNOST ZA TRST ALI O REKONTEKSTUALIZACIJI ZGODOVINE Elke-Nicole Kappus V pred kratkim objavljenem članku o prihodnosti Trsta Diego de Castro poziva Tržačane k samorefleksiji: Če mestu ne bo uspelo preseči 'sindroma triestinita, "quella presimzione della propria supériorité rispetto agh altri e dalla cor\seguenta difesa (...) del proprio status quo..." (De Castro 1997:155), se avtor boji, da utegne zamuditi ugoden trenutek in razvojne možnosti, ki so se za Trst pokazale po koncu hladne vojne. De Castro s svojo kritiko 'mentalitete' Trsta ni osamljen primer. Mnogi Tržačani so se pritoževali in se pritožujejo nad 'nevrotično komponento' triestinita. Fabio Cusin je že po vojni kritiziral tržaški 'particolarismo presuntuoso', ki si ga je razlagal s tem, da Tržačani vidijo svojo zgodovino in preteklost popolnoma izolirano, "senza vedeme i nessi con la storia di altri paesi" (Cusin v Cervani 1983: 25). Iz te zgodovine historične izoliranosti se je razvil ravno tisti vidik triestinita, v katerem se okolje - in tudi slovenska manjšina v Trstu - razume kot 'tujec', kot 'nevarnost' in možni 'sovražnik', pred katerim je treba braniti posebnost mesta. Mnogi Tržačani so upati, da bodo razvojni procesi po koncu konflikta med Vzhodom in Zahodom naredili konec tej mentaliteti. V mnogih pogovorih od leta 1989 dalje sem slišala, da bi se mentatiteta Trsta z umikom iz sence železne zavese, s čimer bi v evropskem kontekstu dobil nove naloge in razvojne možnosti, nujno in malodane po sili razmer spremenila; s potitično in gospodarsko odprtostjo bi Trst svoj pogled spet obrnil k svetii in se mu odpri. Potemtakem ni De Castrova anatiza triestinita tisto, kar preseneča v njegovem prispevku, temveč obrnitev vzroka in posledice. Če so mnogi opazovalci domnevati, da bodo stiukturalne spremembe v regiji po koncu hladne vojne neogibno privedle tudi do sprememb v Trstu in posledično do nove definicije triestinita, je za De Castra vsaka socialna sprememba v mestu odvisna prav od nekakše nove definicije triestinita. Diskusija o prihodnosti Trsta torej ne odpira samo vprašanja o pogojih in predpostavkah socialne spremembe, temveč - ker vsi udeleženi soglašajo, da gre pri triestinita za 'rezultat' zgodovine - predvsem tudi vprašanje o povezavah med zgodovino in kolektivno identiteto in o možnostih in pogojih, da se s pogledom. 167 Elke-Nicole Kappus obrnjenim v prihodnost, ta identiteta kljub 'moči pečata zgodovine' spremeni. Najprej bi rada raziskala ta vprašanja, da bi se potem vrnua k 'primeru Trst'. ZGODOVINA IN IDENTITETA V tradicionalnem pojmovanju zgodovine je zgodovina osnova in temeljni kamen za razumevanje sedanjosti. Kot izkustveni prostor ne zaznamuje samo sedanjosti in sedanje identitete ljudi in kolektivov, temveč oblikuje tudi horizont pričakovanj glede bodočih razvojnih poti in dogajanj (KosseUeck 1979). Sedanjost in prihodnost se zato zdita - v Trstu in kje drugje - kot pogojeni, če ne celo determinirani z zgodovino. Toda v zadnjih letih je historična antropologija razvila 'alternativno' razumevanje zgodovine, pri katerem je tradicionalno podobo kavzalne in linearne zgodovine soočila z dialektičnim razmerjem med sedanjim, preteklim in prihodnjim. Pri tem se na zgodovino ne gleda izrecno kot na sinonim za 'preteklost', temveč kot na selektivno "rekonstrukcijo preteklosti /.../ s pomočjo iz sedanjosti izposojenih danosti" (Halbwachs 1967: 55). Zgodovina je potemtakem vedno 'aktualizirana zgodovina' (Giordano 1996), pri kateri zahteve sedanjosti - pa tudi načrti in pričakovanja za prihodnost - vplivajo na interpretacijo 'izkustvenega prostora preteklosti', ga spreminjajo in deloma celo deformirajo (ibid.). Zgodovino je torej mogoče razumeti kot sedanji in v prihodnost usmerjen diskurz o preteklosti, katerega naloga je, da sedanjost in prihodnost historično 'zasidra' in jima s tem da legitimnost in verodostojnost. Če pa zgodovina - s pogledom na prihodnost - napne lok iz sedanjosti nazaj v preteklost, pomerü to tudi, da vsako razrmievanje sedanjosti in vsaka zamišljena prihodnost razvije svojo povsem specifično zgodovino - to je svoje povsem specifično razmerje do preteklosti. Vsaka preteklost zato potencialno omogoča raznolikost zgodovin, ki jih vsakokrat oblikujejo in na katere vsakokrat vplivajo določena upanja, pričakovanja in interesi. Zgodovina zato obstaja vedno v množini: dejansko v vseh družbah obstaja raznolikost interpretacij preteklosti. Katera se pri tem uveljavi kot 'uradna zgodovina', je končno vprašanje družbenih interesov in predvsem družbene moči. To 'alternativno' razumevanje zgodovine odpre tudi novo perspektivo v razmerju med zgodovino in identiteto: Kot 'sense of sameness over time' (Gilles 1944: 3) je identiteta posameznikov in kolektivov nujno vezana na časovni lok, ki ga zgodovina napne med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Kot 'logični rezultat zgodovine' se 'identiteta' in predstava kolektiva o samem sebi potemtakem konstituirata s svojim razmerjem do preteklosti in ne prek same preteklosti. Vsak nov, spremenjen pogled na preteklost spremeni torej tudi samopodobo kolektiva, vsako spremenjeno videnje sebe povzroči novo interpretacijo preteklosti. Modifikacija in nova definicija triestinita, ki ju zahteva 168 Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine De Castro, morata biti zato nujno povezani z redefiniranjem m modifikacijo zgodovine, oz. ju predpostavljata. REINTERPRETACIJA ZGODOVINE Modifikacija zgodovine nikakor ni redkost, nasprotao, je nekaj običajnega. Vsaka doba razvije svoje razumevanje zgodovine, ki se razlikuje od prejšnjega. Akhaalizacija zgodovine je potemtakem običajna in celo nujna oblika socialne adaptacije na spreminjajoče se okolje. Zgodovina se mora spreminjati, da kljub spremenjenim zahtevam in pričakovanjem za prihodnost ohranja kontinuiteto s preteklostjo. Ker se zgodovina ne 'pribaranta' v izolaciji, temveč "in conversation with others that occur in the context of community, broader politics and social dynamics" (Thelen 1989:1119), jo je tieba uskladiti tiidi z drugimi spreminjajočimi se interesi in pričakovanji socialno, potitično in gospodarsko 'signifikanhiih' drugih. Aktiializacija zgodovine' je tako korektiira opredetitve v toku časa in kot takšna ne obstaja niti kot 'fakt' niti kot 'invencija', temveč "as an epistemological enterprise, created in dialect and argument" (Middleton/Edwards 1990: 9). Čeprav je zgodovina torej situacijsko konstruirana in jo je mogoče obtikovati, je njena 'oblikovalnosf vendarle omejena: ko zgodovina opisuje kontinuiteto kolektiva v določenem času, lahko prelom z dosedanjim razumevanjem preteklosti povzroči takšno krizo v samopodobi in 'prepričanju o skupnih značilnostih', ki ga je legitimirala dosedanja zgodovina (Weber 1978), da sta ogroženi kontinuiteta in s tem prihodnost samega kolektiva. Zgodovina kolektiva mora tudi v svoji aktualizaciji biti prostor, v katerem je mogoče integrirati individuabie življenjske zgodbe, pričakovanja in zahteve članov, ker bi le-ti sicer lahko izgubili svoj občutek pripadnosti kolektivu in 'odpovedati' svoje članstvo. S tem pa se pravi cilj 'aktuatizacije zgodovine' - ohranitev kolektiva v spreminjajočih se okoljih in prilagoditev zahtevam sedanjosti in prihodnosti - spet uniči. 'Aktualizacija zgodovine' pogosto postopoma in neopazno poteka vzporedno s spreminjajočim se 'duhom časa', ne da bi jo člani kolektiva ati njegovega okolja opaziti. Šele v trenutkih pospešenega spreminjanja, ki terjajo takojšnjo ali radikalno novo usmerjenost, lahko postane problematična. Christian Giordano je v 'uničenju zgodovine' in 'reverzibilnosti zgodovine' tematiziral dve pomembni obliki 'aktualizacije zgodovine'. 'Uničenje zgodovine' prelomi z vsem, kar je do sedaj bilo, kar je sedaj "videti barbarsko, obskurno in degenerirano" (Giordano 1996: 103), in zgodovino tako rekoč prepusti prihodnosti. Giordano opozarja tudi na to, da se s tem sedanjosti odvzame vsakršna legitimacija zaradi preteklosti in da se komaj kak družbeni red lahko odpove takšni legitimaciji.' Nasprotno pa je zamisel o 'reverzibibiosti zgodovine' 1 'Uničenje zgodovine' laliko prej najdemo v trenutkih odpora in revolucije - torej v začasni razpustitvi družbenega reda -, predvsem, kadar se v teh trenutkih uporablja utopični miselni svet. 169 Elke-Nicole Kappus zelo razširjena in jo je mogoče opaziti tudi v Trstu: multikulturalizem, o katerem danes v Trstu predstavniki številnih družbenih institucij in socialnih skupin razpravljajo kot o kritiki in zamišljeni alternativi uvodoma opisane triestinita, najde svojo legitimnost v prav takšni 'obrnitvi zgodovine'. Opozarjajoč na kozmopolitsko trgovsko mesto 18. in 19. stoletja se pri tem zariše podoba Trsta, ki je 'pravzaprav' in 'izvorno' multikultuma in odprta do sveta. Obstoječa podoba, v kateri Trst "ne more biti drugačen kot italijanski" (Cusin v: De Castro 1997: 154), oz. podoba "Trieste itahanissima" se razlaga z ideološkim prestopkom 19. stoletja in se ga kot takšnega tudi razkrije. Za prihodnost bi se bilo torej treba vrniti k nekdanji tržaški multikulturalita. Etno-nacionalistični spori, ki so močno oblikovali današnje odnose in mentaliteto v Trstu, so v tej predstavi o prihodnosti izključeni, zradirani in pozabljeni. Postavlja se vprašanje, ali ni - kot v nekoč socialističnih deželah - potreben notranji in zunanji pritisk družbenega prevrata aH vsaj 'mehke revolucije', da bi takšno 'obmitev zgodovine' v relativno kratkem časovnem razdobju - ki ga vrhu tega ni izbrala dežela sama, temveč so ga določile spremembe v srednji in vzhodni Evropi - naredili družbeno sposobno za konsens in sprejemljivo, ne da bi upoštevali vse žive spomine in dosedanjo zgodovino. Vsaj doslej se ta 'alternativna zgodovina' Trsta ni uveljavila kot 'reprezentativna zgodovina'. V specifični situaciji Trsta potrebne 'aktualizacije zgodovine' torej ni mogoče predstaviti niti kot 'uničenje' niti kot 'obmitev zgodovine'. Če se vrnemo h Cusinu, ki si kritizirano triestinita razlaga s tem, da so Tržačani svoj razvoj v preteklosti videli kot izoliranega in ločenega od sveta, bi bila aktualizacija zgodovine bolj v 'rekontekstuaHzaciji', pri kateri se triestinita tudi s povratnim učinkom iztrga iz njenega izoliranega okvirja in vključi v širši evropski kontekst. ZGODOVINA IN TRIESTINITA Zgodovinsko podobo, ki sta jo opisala De Castro in Cusin in na kateri temelji današnja pogosto kritizirana triestinita, je mogoče povzeti z besedami zgodovinarja Emesta Sestana: "La storia etiiica e culturale di Trieste e rettilinea, omogenea neUa sua sostanza, coerente nel suo sviluppo: e un incremento continuo delle premesse della sua lontana Romanita" (Sestan 1965: 62). Ta zgodovinska podoba izhaja torej iz kontinuitete in stabilnosti triestinita, ki je enoumno in logično vezana na prvotno romanita - in ker je romanita temelj italianita - na današnjo italianita mesta, ki jo je treba zato tudi v prihodnosti negovati in ohranjati. Znotraj te 'logike' je razumljivo, da se vse tiste, ki tej italianita zoperstavijo druge zgodovinske ali lastne podobe, tudi slovensko manjšino, vidi kot nevarnost za triestinia in za Trst sam. Pa vendar so današnji raziskovalci etničnosti in nacionalizma v veliki meri enotni v tem, da so etnični in nacionalni kolektivi v današnjem smislu nastaH šele z intenzivnimi procesi poenotenja in homogenizacije v obeh preteklih stoletjih. 170 Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine Opozorilo na 'primordialno naravo' triestinita se v takšnem modermstičnem stališču - tako kot vsaka predstava o prvotai 'homogenosti' oz. nekem v zgodovirü dolgih razdobij stabilnem, nespremenjenem občutku skupnih značilnosti - prestavi naravnost v kategorijo nacionalnega oz. etničnega oblikovanja mita (Heckmann 1991:59). Če pa na zgodovino gledamo kot na v prihodnost obrnjen diskurz o preteklosti, potem nam tržaška zgodovinska podoba pove več o pozicijah in pričakovanjih tržaške elite v času njenega nastanka kot o dejanski preteklosti mesta. Zato je treba podrobneje analizirati, na katerih pričakovanjih za prihodnost, na katerih prisüah m na kateri 'logiki' je temeljila ta zgodovinska podoba, ki ji je mogoče slediti vse do 19. stoletja. TRIESTINITA V ZGODOVINI Če 18. in 19. stoletje zaznamujejo etnični in nacionatiii homogenizacijski procesi, pa je bila pred tem posebno za življenje v mestih, po pojmovanju mnogih avtorjev (npr. Gole 1985, Gellner 1991, Demandt 1996), značitiia izrazita kulturna heterogenost. Socialno mejo med različnimi stanovi, cehi, rokodelskimi in drugimi socio-profesionalnimi skupinami so - povsem v smislu Frederica Bartha (Barth 1969) - označevale kulturne posebnosti, ki so privedle tudi do nastanka vsakokratiiih skupinsko specifičnih 'identitet' (Gole 1985:13). Ernest Gellner si raznolikost kultur in identitet razlaga z vladajočim principom družbene neenakosti: "Ravno s tem, da (nepremostljivo) neenakost ekstemiziramo, jo posta- vimo za absolutno in jo poudarimo, jo naredimo znosno in jo krepimo s tem, da ji damo auro ... naravnosti" (Gellner 1991: 23). Socialna neenakost in kulturna raztika sta se potemtakem medsebojno pogojevati in biti obe absoluhii in nepremostljivi. Tudi zaradi tradicije in trdne predstave o svetu sta bili dani s takšno prepričljivostjo, da različne socio- profesionalne skupine niso niti iskale skupnih značilnosti niti problematizirale diference. V Colevih besedah sta bili razlika in neenakost "no matter... of mutual regard or disdain" (Cole 1981:119). Tudi Trst v tej perspektivi ni bU homogena 'skupnost' in triestinita ne vse prebivalce zajemajoča kolektivna identiteta v današnjem smislu. Razčlenjena je bila v množico identitet in življenjskih stilov, ki pa se rtiso občutiti kot 'etnični', temveč kot 'stanovski' in biti sprejeti - če ne karhoteni. Po mnenju Coleja in drugih avtorjev je bil vstop v kapitatistični gospodarski sistem tisti, ki je v okviru masivne urbanizacije, industiializacije in modernizacije spravil absolutno neenakost iz ravnotežja, in s tem terjal temeljno preoblikovanje razmerja med kulturo, gospodarstvom, družbo in potitiko (Gole 1981; 1985). Potem ko je bil Trst 1. 1917 v okviru modernizacijskih prizadevanj habsburške države - in proti volji starih tižaških elit - razglašen za svobodno luko, je nastalo okrog starega mesta novo, po modemih urbanističnih razmišlja- njih načrtovano trgovsko mesto; ugodna zakonodaja vn vsakovrstne možnosti. 171 Elke-Nicole Kappus ki jih je ponujalo trgovsko mesto, so potegnile ne samo ljudi iz tržaške okolice, temveč iz cele habsburške države in iz prislovično vsega sveta v Trst.^ Novi Trst, rojen kot projekt moderne, je hitro postal eden njenih 'multikulturnih laboratorijev' (Altermatt 1997: 86). Na začetku, bi lahko rekli - in sicer ne glede na to, ali razglasimo za zgodovinskega nosilca triestinita staro tržaško komuno ali pa novo trgovsko mesto - je bila za Trst značilna kulturna heterogenost. INTEGRACIJA KULTURNE HETEROGENOSTI Dinamika mesta in mobilnost, ki jo je le-ta zahtevala od svojih prebivalcev, je bila nezdružljiva s starim, stabilnim stanovskim redom. Kot opaža Gellner, je "stara stabihiost socialnih razdeUtev vlog... preprosto nekompatibikia z nenehno rastjo in stalno inovacijo" (Gellner 1991:41). Novi pokUci in tržišča, rastoča potreba po nespecializirardh delavcih, porajanje meščanstva, skupni interesi in interakcije trgovcev najrazUčnejšega izvora so minirah stare ekskluzivne pripadnosti skupini in povzročili nastanek sfere gospodarskega življenja in delovanja, ki je bila skupna vsem lingvističnim, rehgioznim, kulturnim in etničnim kolektivom mesta, se pravi 'javna'. Gole opozarja na to, da "economic imification within (a territory)... required cultural uniformity as well" (Cole 1985:10). Tam, kjer je 'economic unification' v Evropi povzročila nastanek nacionalnih tržišč, je postal narod nov ideal družbenega reda. Tudi prebivalci Trsta so razvili zavest "to be members of a Triestine nation" (Cattaruzza 1991:191). A ta 'tržaški narod' se ni definiral kot nacionalna enotnost v današnjem pomenu, ko so za narod značilni kulturna in etnična homogenost in predvsem predstava o skupnem izvoru in poreklu njegovih članov, temveč je bil 'tržaški narod' gospodarska interesna skupnost, ki je bila pripravljena integrirati vse tiste, ki so bili v prid skupni blaginji. Vendar ne smemo pozabiti, da je Max Weber domneval, da so skupni gospodarski in z njimi povezani poUtični interesi temelj vsakega etiiičnega in nacionakiega 'prepričanja o skupnih značilnostih' (Weber 1978). Triestinita kot izraz tega počasi porajajočega se 'prepričanja o skupnih značilnostih' tržaškega prebivalstva je bila sicer najprej povezana le z gospodarskim, 'javnim prostorom' trgovskega mesta, medtem ko so različne skupine zunaj te skupne sfere še naprej živele v 'segregirani koeksistenci' (Altermatt 1996), v kateri so ohranjale in gojile svoje vsakokratne kulturne, religiozne, etnične in druge grupno specifične identitete: 'tržaški narod' je ostal do 'privatnih' kulturnih praktik svojih članov še naprej ravnodušen; pa vendar je oblikoval okvir, v katerem se je vzpostavil prostor za kulturno zbliževanje, kulturne sinkretizme in kulturno asimilacijo. 2 Do konca 18. stoletja se je število prebivalcev stare komune, t.j. približno 6000, že pošesterilo. Leta 1914 je štel Trst 240.000 prebivalcev. 172 Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine V javnem prostoru trgovskega mesta se je kot sporazumevalni in pogovorni jezik hitro uveljavila italijanščina, ali bolje benečanščina, ki je kot lingua franca obvladovala trgovino celotaega sredozemskega prostora. V predstavi 'stabihe, homogene zgodovine' mesta se je italofonija Trsta pogosto razlagala s tem, da je stara komuna asimilirala tuje trgovce in rokodelce in da je potemtakem staro mesto modernemu b-govskemu meshi vtisnilo svoj kultijmi pečat. Vendar dejstvo, da se je stari, bolj furlanski dialekt Trsta po razglasitvi svobodne luke vedno bolj 'benečanil', kaže - poleg drugega - prej na to, da je mednarodno tigovsko mesto v vetiki meri prekrilo staro komuno (glej Sestan 1965: 59; De Castio 1997: 156 e.a.). Prvotiii furlanski dialekt je bil, kot drugi jeziki multikulturnih mestiiih skupnosti, odrinjen v zasebno sfero Tržačanov. Prav dejstvo, da lingua franca "was not linked to any specific national feeltiigs" (Cattaruzza 1991:191), je dovoljevalo, da so jo vsi Tržačani lahko sprejeti kot v skupinah vedno bolj razširjeno 'skupno značitiiosf. Italofonija je büa s tem pomemben integracijski faktor multikulturne skupnosti in ni čudno, da je ta skupni jezik igral (igra) pri definiciji triestinita tako prominentno vlogo. Naslednji integracijski faktor je bil gotovo vrtinec, v katerega je mesto potegnilo svoje prebivalce na poti v moderno. Vsi znaki mesta so bili naravnani na prelom in prihodnost in dovolj je, da preberemo poročila popotnikov, da dobimo predstavo o dinamiki in živahnosti, ki je razlikovala Trst od njegove okolice in drugih habsburških mest takratiiega časa (Carmichael 1995). Nenazad- nje sta bili brezpogojna usmerjenost v prihodnost in vera v moderno tisti, ki sta trgovsko mesto vedno bolj oddaljevati od njenega zaledja in okolice. Mejo med okotico in mestom je bilo torej mogoče slutiti ne samo med centrom in periferijo, med kmečkim in meščanskim življenjem, temveč odločilno med vero v napredek in vezanostjo na tradicijo. Izhajajoč iz te opozicije je postal jezik mesta - italofonija - sinonim za napredek, jezik zaledja - slavofonija - pa sinonim za zaostalost in imobilnost. Triestinita lahko potemtekem vse do 19. stoletja velja za izraz dejansko 'partikularnega', mestnega občutka skupnih značilnosti, ki se je pojavu zaradi specifičnega razvoja Trsta v vse večjem ograjevanju od nemško govoreče dinastije po eni in od slavotilne okotice po drugi strani. Vendar ograjevanje od slovansko govorečega zaledja nikakor ni bilo 'etnične' vrste, temveč je nastalo zaradi prepada, ki se je odprl v načinu življenja in zato tudi v življenjskem svetu med Tržačani in okotiškimi prebivalci. Tudi triestinita ni bila 'ehiična' veličina, pač pa je bila 'krovna kultura', ki je omogočala integracijo lingvistične, religiozne in kulturne raznolikosti mesta. V tem pogledu tudi predstava o rimskem izvoru mesta ne opozarja nujno na 'nacionalno' italijanskost Trsta. Rim je bil lahko tudi stiionim za imperij, ki je bil do kulturnih svojskosti njegovih prebivalcev prav tako relativno ravnodušen, dokler le-ti niso ovirati potitičnih in gospodarskih interesov cesarstva. Rim je bil zato lahko simbol za kozmopolitsko mesto in referenčno točko za vse njegove 173 Elke-Nicole Kappus prebivalce. Opozorilo na tržaško romanita pa je vendarle omogočalo, da so italofonijo in samo mestno skupnost utemeljili v preteklosti in jima priznali legitimnost za sedanjost in prihodnost. NACIONALIZIRANJE TRIESTINITA V 19. stoletju se je pomen pojma 'narod' tako temeljno spremenil, da se ta oznaka ni več ujemala z definicijo tržaške skupnosti: Kot kaže Erich Hobsbaw^m, je bil 'narod' v liberalnem razumevanju časa sicer že - tako kot v Trstu - gospo- darsko in poUtično interesno združenje, vendar je moral imeti določeno velikost in število prebivalcev, da so ga imeH za gospodarsko in vojaško 'preživitveno sposobnega'. Poleg tega 'principa praga' je moral narod izkazati prejšnjo državno samostojnost, staroselsko kulturno elito m dokazati, da se je v vojni zmagovito bojeval. Tega 'kataloga pogojev' tržaški narod rü izpolnil. V takratni logiki in veri v napredek je bü narod poHtična m gospodarska organizacijska obHka velike družbene tvorbe in tržišč, kjer bodo manjši narodi in nacionalnosti - v 'imenu napredka' - izginiH in prešli v večje narode (Hobsbaum 1991,2. poglavje). Homo- genizacija modeme se ni mogla ustaviti pred mestno državico - ki je bila vrh tega projekt modeme in je s tem veljala za državo 'brez zgodovine'. Tržaški narod je lahko obstajal le kot del večjega naroda ali državne enote. Mnogi so usmerili svoje upe k 'obnovljenemu' in moderniziranemu habsburškemu cesarst- vu. Drugi pa so imeH usmerjen svoj pogled na novo, napredno italijansko državo. Ko se je v evropskih nacionakiih diskurzih - predvsem v okviru italijanskih in nemških prizadevanj za združitev - začel uveljavljati Herderjev koncept naroda, je triestinita kot kulturni izraz kozmopolitskega mesta poleg tega vse bolj izgubljala socialni konsens in sprejemljivost. Kjer je enačba 'en narod - ena država - ena kultura' postala politični ideal, je vladalo mnenje, da skupno življenje ljudstev privede do brezznačajnosti, mešanica ljudstev in kultur se je sedaj zdela kot greh zoper "duha ljudstva in zoper public spirit" (Demandt 1966: 44). V definiciji skupnosti se je primatu skupnih interesov in skupnega gospodarstva postopno pridružil primat skupne kulture. Tudi Trst postane 1.1854, povsem v tem smislu, "Citta d'inferno, che mette cuori e coscienze a tariff a,... rinega, oggi per interesse, domani per vilta quella origine e quella nazionalita (sua)" (Ressmann v: Apih 1988). Trst se je vse bolj občutilo kot 'nekulUimega' in se ga vedno bolj kritiziralo. V tem ozračju, v katerem se 'kulturo per se' uporabi za definicijo skupin in skupnosti, je bila mestna skupnost vse bolj razklana med svojimi ekonomskimi interesi m iskanjem skupne 'kulture'. Scipio Slataper piše na začetku stoletja: "E' ü travaglio deUe due nature che cozzano ad annularsi a vicenda: la commerciale e l'italianita. E Trieste non puo strozzare nessuna delle due: e la sua doppia ardma: si ucciderebbe. Ogni cosa al commercio necessaria e violazione d'itaHanita; cio he ne e vero aumento danneggia quello" (Slataper 1954: 45). 174 Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine Dilemo, pred katero se je Trst znašel v iskanju svoje 'nacionalne' kulture, je mogoče ponazoriti s statističnim sporom v 70. letih zadnjega stoletja, v katerem je šlo za formuliranje vprašanja narodne pripadnosti v ljudskih štetjih habsburškega cesarstva: če se je narodna pripadnost definirala ^»opogovomem jeziku, so büi Tržačani italijanski. Če pa se je določala po materinem jeziku, je bü Trst sestavljen iz vetikega števila narodnih manjšin, kar bi v uresničitvi pravic narodnih manjšin, ki so zagotavljale potitično zastopanje in šolsko izobraževanje v lastnem narodnem jezücu, povzročuo, da bi tudi skupna italofona javna sfera, in s tem triestinita, razpadti v jezikovno raznolikost. Da bi ohranil italofonijo kot povezovalni element v kozmopolitskem mestu in združeval 'tižaški narod'. Trst ni mogel biti "nič drugega kot italijanski"^ četudi se je s tem "pravici do kulturne samoodločbe" narodnih skupin, iz katerih je büo sestavljeno tržaško prebivalstvo, zgodüa krivica. Da bi potrdili italianita mesta in jo iztožiti od habsburškega cesarstva, se je tialofona in üalofilna elita v okviru novega 'nacionabiega diskurza' na način 'wilful nostalgia' (Robertson 1992) posvetüa iskanju izvorov Trsta v preteklosti. Nenazadnje ji je po zaslugi zgodovinskega raziskovanja, arheologije in lingvistike uspelo, da se je z vračanjem k 'rimljanskim izvorom' mesta - in povsem v smislu časa - predstavüa kot homogeni 'kulturni narod', kot nosilka bogate kulturne in 'narodne' üalijanske tradicije (glej tudi Apih 1988: 76). Charls Taylor je opozoril na to, kako močno sta Herderjevo razmišljanje o narodu in iskanje nacionalne kulture in njenih izvorov povezana z novim idealom 'avtentičnosti', ki si ga je razlagal z opisanim propadanjem 'starega', hierarhičnega kulturno diferenciranega družbenega reda: s tem ko socialni položaj, ki so ga doslej določale (socialne in kulturne) identitete skupin in posameznikov, ni bü več dan neposredno s stabilnimi okolji in tradicijami, je büo treba identitete - kot rezultat procesa 'prepoznati se in biti priznan' (Greverus 1978:229) - poslej na novo družbeno pribarantati. Ker je nova družba vse bolj razglašala enakost in socialno mobilnost, identitete v moderni družbi niso več mogle biti vezane na socialne vloge. Identiteta se sedaj definira po novem idealu 'avtentičnosti', po "zvestobi do semega sebe... do svoje original- nosti" (Taylor 1992: 20). To obenem pomeni, da posebnost ljudi in kolektivov ni več "mogoče izpeljati iz družbe, poroditi se mora v notranjosti in iz notra- njosti" (ibid., 21). Identitete se niso več določale po trenutnih življenjskih svetovih, temveč po zvestobi do lastnega izvora in do lasbie, v nacionalnem diskurzu formulirane in deloma proizvajane 'narodne' kulture. Tako je prišlo v nekem smislu do obrnitve stare družbene organizacije razlik: če je bila kultur- na heterogenost v starem svetu izraz eksternatizirane družbene neenakosti (glej Gellner 1991:23), se je sedaj kultura uporabila per se, da bi označila razlike med ljudmi in kolektivi in njihove identitete. 3 v tem pogledu 'italianita' Trsta ni ustrezala samo interesom itaUjanskih narodnih skupin, temveč tudi interesom kozmopolitskih krogov. 175 Elke-Nicole Kappus S to menjavo paradigme v 'identitetnem menedžmentu' se je spremenila ne samo samopredstavitev triestinita, temveč predvsem integracijska in asimilacijska moč mesta: Če je lahko Individuum, ki se je iz slavofone dežele preselil v italofono mesto, doslej svojo identifikacijsko skupino - in svojo identiteto - spremenil na osnovi svojega novega življenjskega sveta in postal 'Tržačan' oz. 'Italijan', je sedaj postulat avtentičnosti onemogočil takšno menjavanje identifikacijske skupine, kajti, kot pripominja Taylor: "Asimilacija je smrtni greh do ideala avtentičnosti" (Taylor 1992: 29). Dokler je bila triestinita definirana po poUtičnih ali gospodarskih vsebinah - ali po opoziciji do slavofilne okoUce in nemško govoreče dinastije, je bila integracija v italofono mesto mogoča za vse tiste, ki so hoteli biti udeleženi pri mestnem projektu moderne. S postulatom zvestobe do samega sebe, svojega porekla, jezika in kulture je postalo nemogoče postati 'Italijan' oz. 'Tržačan'. Medtem ko sta bili triestinita in tudi italianita - ki je bila izvorno veliko bolj italofona - izraz mestne integracije kulturnih razlik, je nacionalizacija oz. etnizacija kulture preprečila nadaljnjo integracijo mestne heterogenosti.* Z definiranjem skupnosti po njihovi "kulturi" etnični nacionalizem poudarja kulturno razUčnost znotraj lastnega kolektiva kot "nezaželeno različnost in neprilagojenost, ki jo je (treba) asimilirati ali, v njegovi ostrejši varianti, nasilno pregnati" (Heckmann 1991: 64). Ta asimilacijski pritisk pa privede do - ravno zaradi postulata avtentičnosti - odpora in s tem skoraj avtomatično do "procesa konstituiranja etničnih manjšin" (ibid.). V Trstu je prišlo do vse večje etnizacije in nacionalne polarizacije - in zaradi veUkega in še naprej rastočega deleža prebivalstva, ki je izviral iz slovenskega zaledja - do postopne bipolarizacije^ mestne družbe, ki je zlomila kozmopolitsko skupnost. Po razpadu habsburškega cesarstva in integraciji Trsta v italijanski narod sta se lahko italijanska država in italijanski fašizem brez okolišenja navezala na nacionalizirano podobo Trsta 19. stoletja; 'Trieste itahanissima' sta naredila za edini veljavni 'reprezentativni diskurz' in skušala dokončati projekt tržaške italianita. Pri tem se ni poskušalo le asimilirati kulturnih skupin, ki so sedaj postale narodne manjšine, temveč seje tudi tabuiziralo spomine na kozmopolitsko mesto in na 'citta fedlissima', za katero je bil Trst imenovan le sto let pred tem, leta 1819, zaradi posebne zvestobe Habsburžanom (Veiter 1965: 45). Skupne značilnosti, ki so različne etnične kolektive nekoč povezovale v skupni triestinita, so bile s tem izbrisane iz socialne zavesti mesta. Prisilna asimilacija tržaških 'manjšin' je bila sicer v glavnem neuspešna; a vendar se je Trst pod italijansko 4 Leta 1880 je ljudsko štetje pri poizvedovanju o pogovornem jeziku ugotovilo 5.200 Nemcev, 89.000 Italijanov in 46.000 Slovencev. Leta 1910 je bilo 12.000 Nemcev, 119.000 Italijanov in 51.000 Slovencev, ter 38.600 tujcev, ki so bili skoraj brez izjeme Italijani iz kraljevine (Veiter 1965; 46). Te številke kažejo, da so se v multikultumem mestu že izoblikovali nacionalni bloki. 5 Oz. do delitve na tri dele, če pomislimo tudi na germanofono prebivalstvo, ki se v današnjem diskurzu že pogosto pozabi. 176 _Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine_ O FOSILIZACIJI TRIESTINITA Ta kratek, fragmentaren in pomanjkljiv oris razvoja Trsta od tržaške komune preko 'tržaškega naroda' do 'nacionalnega Trsta' kaže, daje triestinita med obširnimi deli preteklosti predstavljala 'kategorijo v spreminjaju', ki je temeljila na stalni 'reinterpretaciji preteklosti' in 'aktualizaciji zgodovine'. Lastna podoba in samopredstavitev Tržačanov sta se pri tem senzibilno navezali na vsako smer evropskega duha časa. Zdi se, da pri tem 'particolarismo' Trsta ni toliko v 'notranjem', od preostalega sveta odrezanem razvoju mesta, temveč bolj v tem, da je bilo mesto kot 'projekt moderne' izpostavljeno njenim tokovom takorekoč v pospešenem tempu. Triestinita - in zgodovina Trsta - se je pri tem vselej formulirala glede na prihodnost, glede na mestno skupnost, ki jo je treba integrirati, in njeno vmeščanje v širšem pohtičnem in ekonomskem kontekstu. Kar zadeva menjavo paradigme v identitetnem menedžmentu modeme odpira Taylorjevo opažanje širši, pomemben pogled na problematiko triestinita, ko le-ta razkrinka to, v idealu avtentičnosti proklamimo "notranje, takorekoč monološko ustvarjanje identitete" (Taylor 1992:21), kot napačen sklep. Ker imajo identitete vedno dialoški značaj, ostane tudi nova, 'interno' formulirana 'identiteta' v moderni povsem odvisna od priznanja s strani okolja in signifikantnega drugega. Taylor zato ugotavlja, da "v kulturi, ki je nastala za ta ideal (avtentičnosti),... ima priznanje izstopajočo vlogo" (ibid., 25). Dejansko je bü diskurz o triestinita v 19. stoletju vse bolj naslovljen navzven, najprej na Habsburžane, kasneje na italijansko državo - se pravi na vsakokratno potitično relevantno referenčno točko. Iskanje priznanja s strani politično 'signifikantnih drugih' je pri tem premagalo začetni projekt mestne integracije. Če Marina Cattaruzza opisuje razvoj Trsta kot "caso emblematico di modernizzazione imperfetta" (Cattaruzza v: Apih 1988: 69), bi lahko dodati, da gre pri današnji triestinita tudi za rezultat izjalovljene oz. napačno usmerjene 'integracije' mesbie kulturne heterogenosti. Trstu se je pogosto očual 'egocentrični pogled', prav zato, ker se na lastno partikulamost gleda kot na rezultat 'notianjega, homogenega razvoja', zaradi katerega je Trst videti kot 'italijanski otok' v slovenskem okolju. S pomočjo Taylorjevega opažanja pa bi lahko to anatizo tudi obmiti: Trst je svoj pogled v iskanju priznanja tako dolgo usmerjal navzven in svojo samopredstavitev naredü tako popotiioma odvisno od svojega nacionalnega okolja, da je bila preprečena 777 vladavino še naprej italijaniziral; deloma zaradi 'nacionalizacije' državnih in lokalnih institucij, deloma zaradi naseljevanja Italijanov in tudi zato, ker so mnogi od tistih, ki so delali v trgovini in upravi mesta. Trst zapustili in s tem mestu vzeli njegovo 'multikultumost'. Sedaj sta italianita in triestinita dokončno postali sinonim - sedaj je Trst postal 'italiarüssima'. In v tej lastni podobi se do danes - kljub ogrom- nim političnim spremembam od prve integracije Italije - ni spremenilo nič. Elke-Nicole Kappus in onemogočena inventura 'akutalne triestinita'. Ocena lastnih sposobnosti in kapacitet, češ, da je treba v okviru najnovejših evropskih razvojnih poti ponovno prevzeti 'fimkcijo mostu' med vzhodom in zahodom in severom in jugom, zato v določeni meri ne predpostavlja samo odprtosti triestinita navzven, temveč predvsem notranji diskurz o triestinita. ZAKLJUČNA OPOMBA V Trstu je vedno obstajala kulturna in eh\ična raznoHkost. V tem prispevku se pokaže, da konstanta v tržaški preteklosti in sedanjosti ni 'italianita', temveč kulturna heterogenost. Kar pa se je v teku časa - in z vsakokratnim duhom časa - vendarle spremenilo, je "socialna in politična organizacija kulharnih razlik" (Barth 1969). Iz segregiranega 'multikultumega' skupnega življenja v trgovskem mestu je nacionalizem izklesal nacionakie bloke. Ko je mesto, ne več kot svobodna luka v habsburškem kontekstu, temveč kot mesto v nacionalnem kontekstu, iskalo jasno pripadnost, se je premestil referenčni okvir, znotraj katerega se je odvijal tržaški zgodovinski diskurz. Projekt tržaške svobodne države, v kateri bi bil lahko Trst referenčna točka samemu sebi, triestinita pa spet izraz občutka skupnih značilnosti vseh Tržačanov, ni bil nikoli uresničen. Z vrnitvijo Italije se je diskurz o triestinita - še okrepljen zaradi položaja v senci železne zavese - vodil povsem z ozirom na narod in vrh tega na zahodno zvezo. Pri tem se je kulturna raznolikost, ki je, kot prikazano, pogojevala specifičnost 'triestinita', izključila iz družbene zavesti in sankcionirala. Iskanje priznanja tržaške italianita s strani 'signifikantnih drugih' je povzročilo, da je 'politika priznanja' navznoter v Trstu vedno bolj stopala v ozadje. O tem, da se takšno priznanje še danes krati predvsem slovenski manjšini v Trstu - kot 'reliktu' nekdanje kulturne heterogenosti - obstaja zelo veliko, naravnost neskončno primerov. Medtem ko v političnem diskurzu marsikaterih tržaških skupin še vedno lahko govorimo o - čeprav vse manj pogostem - blatenju, se povprečna vednost italijanskih Tržačanov odlikuje s presenetljivo nevednostjo in nezanimanjem - in prav s tem z nepriznavanjem - za slovensko manjšino. Ker se v vsakdanji rabi oznaka 'Tržačan' še vedno uporablja kot sinonim za 'Italijane', se Slovenci izključijo iz skupnosti triestinita. V najboljšem primeru se gleda na tržaške Slovence, kot opaža Elio Apih, 'nekako' kot na Italijane, "ki govorijo slovensko in ne kot na Slovence z italijanskim državljanstvom, ki imajo pravico do tega, da gojijo svoj jezik in kulturo" (Apih 1988). Zamisel, da bi papež pri obisku Trsta slovensko cerkveno skupnost lahko pozdravil v njenem maternem jeziku, še vedno izzove razburjenje in protest, "ker bi tedaj lahko nastal vtis, da je Trst multikulturno in ne italijansko mesto". Seznam drobnih vsakdanjosti, seznam ignorance in nezanimanja za slovenske sostanovalce - ki so obenem poslovni partnerji, prijatelji, družinski člani - je dolg in bi zapolnil mnogo strani. Vse pa bi 178 Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine izpričevale, da se je politiki priznanja - ne le slovenske manjšine, temveč tudi preteklosti Trsta - doslej izkazalo malo spoštovanja. Lahko bi rekli, da se je triestinita v preteklih stoletjih iz Tormule' mestne integracije spremenila v imidž-menedžment nacionalne pripadnosti. Da se v tem tudi po razrešitvi vprašanja meje ni spremenilo nič temeljnega, ni prav nič čudno. Na začetku tega članka sem opozorila na to, da se identiteta, prav tako kot interpretacija preteklosti, formulira v spoprijemu z okoljem in zamišljeno prihodnostjo. Možnosti za svobodno ustvarjanje prihodnosti pa so bile v Trstu po vihrah druge svetovne vojne v senci železne zavese - v pravem pomenu besede - 'omejene'. "Kjer človek ne vidi prihodnosti, se pač oprijema preteklosti," so mi rekti tudi mnogi Tržačani. Z 'delitvijo sveta' na dva antagonistična ideološka bloka je bil jasno postavljen tudi politični referenčni okvir. Pogosto kritizirano 'fosilizacijo zgodovtiie' v Trstu je treba zato videti ne le v okviru 'nob-anje zgodovine' mesta, temveč tudi v okviru političnega okolja. Natančen pogled pokaže tudi, da so v Trstia obstajale in obstajajo mnoge iniciative za ponovno združitev razklane mestiie duše - pri čemer se ta razkol ne dogaja več, kot v Slataperjevih časih, med ekonomijo in kulturo, temveč med dvema kulturama, med italijansko in slovensko. Toda te iniciative niso nastale v oficialni, temveč v zasebni sferi mesta. V vsakdanjem življenju mesta živijo namreč Itatijani in Slovenci že dolgo skupaj 'kot Tržačani'. Če to konstelacijo primerjamo s položajem v svobodni luki, je spet mogoče ugotoviti obmitev: Če je bila za vsakdanje življenje tam značilna "segregirana koeksistenca" (Altermatt 1996) raztičnih etničnih in kulturnih skupin, katerih skupne značilnosti so se izrazile le v skupni javni sferi, potem so skupne značilnosti slovenskih in italijanskih Tržačanov danes v vsakdanjem življenju; medtem ko se javna - in predvsem potitična - sfera odlikuje s popolnoma "segregirano koeksistenco" obeh skupin prebivalstva. 'Potitika priznanja', ki jo je Taylor definiral kot temelj orgarrizacije kulturne razlike v modemi, in ki se po njegovem mnenju "lahko zadovoljivo razreši le v medsebojnem priznanju med enakopravnimi..." (Taylor 1993: 42), pa zahteva natanko priznanje kultume različnosti v javni sferi. Prihodnost Trsta zato zahteva reorganizacijo javnega prostora, s čimer Trst lahko postane skupni forum vseh Tržačanov. Gospodarske možnosti, ki jih 'nova Europa' ponuja Trstu, lahko pri tem vsekakor delujejo kot vezrti člen med obema skupinama prebivalstva, kajti, kot je pripomnil Weber, so skupni gospodarski in politični tiiteresi temelj za vsak "občutek skupnih značilnosti" - in potemtakem tudi temelj za novo definicijo triestinita. Vendar takšna triestinita nima modela v preteklosti. Je politični projekt prihodnosti, ki ga Trst tudi komajda more - drugače kot v uvodoma postavljeni zahtevi De Castra - sam uresničiti. Ker se triestinita doseže v dialogu s potitično 'signifikanhiimi drugimi', morata tiidi italijanska država in Evropa zavestiio ustvariti okolje in projekte, v katerih se ta-žaški Slovenci in Itatijani pozivajo k 179 Elke-Nicole Kappus skupnemu delovanju. Toda najprej je treba ustvariti prostor, ki omogoča skupni javni in odprti dialog o ponovnem definiranju triestinita. Pri tem je treba jasno nakazati, da Trst v Evropi, ki vedno bolj postaja eno, ne more biti več "samo italijanski". Triestinita sicer še naprej ostaja projekt prihodnosti, vendar se s priznanjem lastne kulturne heterogenosti sočasno približuje reahiosti. Prevedla Alenka Novak LITERATURA: glej str. 166 BESEDA O AVTORICI ^ Elke-N. Kappus, 1965, študij v Frank- j furtu, Trstu in Pragi, magistra kulturne antro- ' pologije in evropske etnologije ter sociologije. _ Asistentka in doktorantka na Etnološkem semi- | narju Univerze v Fribourgu (Švica). i UBER DEN AUTHORIN Elke-N. Kappus. 1965, Studium in Frankfurt, Triest und Prag, Studienabschluss in Kulturanthropologie und Europäischer Ethno- logie (M.A.) und Soziologie (M.A.). Diplomierte Assistentin und Doktorandin am Ethnolo- gischen Seminar der Universität Fribourg (Schweiz). 180 RAZPRAVE STUDIES Ines Prica Vojna in "domači etnograf" The war and "Domestic Ethnographers" Mira Omerzel Terlep Od lire do lajne From lyre to barrel-organ Irena Rozman Zgodovinski oris babištva na Slovenskem in porodna pomoč v fari Velike Brusnice na Dolenjskem od 1840 do 1945 Historical outline of midwifery in Slovenia and maternity care in the parish of Velike Brusnice in Dolenjsko from 1840 to 1945 Mojca Ramšak "Mama me je s palico gnala nazaj, ko sem dobila sina" ah o nezakonskih otrocih in njihovih starših na Koroškem v 19. in prvi polovici 20. stoletja "When my son was bom, my mother had the police drive me home", or on ellegitimate children and their parents in Carinthia in the 19* cenhiry and the first half of the 20th century Inja Smerdel Škotske sledi na Slovenskem. Zgodovinski fragmenti in sodobni stereotipi Scottish traces in Slovenia. Historical fragments and modern stereotypes Iris Zakošek Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju The pulse of Celje's market before the second world war 181 182 VOJNA IN "DOMAČI ETNOGRAF' Ines Priča IZVLEČEK V članku se ob vprašanju recepcije hrvaške etnografije vojne preverjajo nekatera mesta v mednarodnem dialogu antropoloških in etnoloških disciplin. To "vojno pisanje" je nastajalo v mreži družbenih, epistemoloških in komunikacijskih protislovij in se je nena- doma znašlo v takem položaju, da je zapletene postmodernistične razprave o teoretsko-teks- tualnem konstruktu znanstvene empirije, pa tudi interpretativna usklajevanja destabilizi- ranih položajev znanstvenega subjekta in ob- jekta po zlomu globalnih antropoloških paradigem za hip ustavilo pri zahtevnem empiričnem primeru. ABSTRACT The article verifies some issues of the international discourse between anthropo- logical and ethnological disciplines in the light of the reception of Croatian war ethnography. These "war records" originated in a web of social, epistemological and communication contradictions and suddenly found themselves in a position, in which an exigent empirical example interrupted, at least for a moment, the elaborate post-modernistic discussions on the theoretical and textual constructs of scien- tific empiricism, and also put a temporary stop to the interpretative endeavours to har- monise the destabilised positions of the scientific subject and object brought about by the collapse of anthropological paradigms. Misel, da je bila vojna na Hrvaškem leta 1992 v bistvu stvar govora in pisanja - čeprav morda ima vprašljiv etični ostanek, ker ne more popolnoma zaobjeti neverbalnih izkustvenih vidikov tega dramatičnega kulturnega položaja -, "kroti" množico moralnih dilem in paradoksov, hkrati pa osvetljuje tudi možnosti izbire v položaju, ki neusmiljeno združuje znanstveno, tiitelektuabio in "navad- no" človeško razsežnost potencialnega avtorja vojnega etnografskega pisanja. Dodatiia zapletenost tega komunikacijskega položaja je bila posledica nujnosti njegove intemacionatizacije, tega, da je bila etnogratija vojne - to poimenovanje se je ustalilo doma in na mednarodni ravni - že od vsega začetka usmerjena k 183 Ines Prica prestopanju meja, k tonu nagovarjanja, prizadevala si je za želeni dialog znotraj globalnih mehanizmov presoje, razlage in delovanja.' Hrvaška etnografija vojne, ki je bila znanstveno spočeta in predstavljena večinoma v izdajah zagrebškega Inštituta za etnologijo in folkloristiko - gre za knjigo Strah, smrt in odpor: etnografija vojne, Hrvašlm 1991-92, pričevanja o vojni in pregnanstvu, ki se zbirajo, znanstveno obravnavajo in objavljajo od leta 1991, ter več del o kulturnih in družbenih vidikih vojne in povojnega obdobja -, je nastajala v mreži družbenih, epistemoloških in komunikacijskih nasprotij, nenadoma pa se je znašla v takem položaju, da je zapletene postmodemistične razprave o teoretsko-tekstualnem konstruktu znanstvene empirije, pa tudi interpretativna usklajevanja destabiliziranih položajev znanstvenega subjekta in objekta po zlomu globalnih antropoloških paradigem za hip ustavila ob zahtevnem empiričnem primeru. Čeprav je bilo po mnenju nekaterih inter- pretativno-kavzalni sklop tega spopada mogoče preprosto povzeti z že davno elaboriranimi relativistično-kritiškimi mesti in pri tem samo še enkrat s primeri pokazati, da je izostreno razmišljanje svetovne intelektuakie elite o fikcijskih lastnostih kulturnih, predvsem pa nacionalnih identitet misel, ki jo je težko uveljaviti v zunajakademskem ostanku tega nepopolnega sveta, so bile njegove posledice kljub vsemu zajeten, antirelativističen zalogaj. Ob njem so se v vsem tem času razbile številne "očarljive" moralne dvoumnosti, in to je na svetovni družbenohumanistični znanstveni skupnosti pustilo pisane sledove - če je že ni "potetoviralo z identitetami", v katerih Peter Sloterdijk (1988) zelo nemodemo vidi "domačijski impakt" v oblikovanju posthipijevskih akademskih "inter- subjektov", pa najsi bodo ti še tako nedoumljivi, so ostali vsaj sledovi izsiljenih identitet, od katerih so bile številne prav posledica odzivanja na različne zapise "domačih etnografov".^ Ker je hrvaško vojno etiiografijo določala "lokalnost" vojne stvarnosti, hkrati pa je bila usmerjena v širši pomenski in presojevalni kontekst, je svoj položaj črpala iz ozkega prostora med anticipacijo možnih ideoloških pasti različnih domačih in mednarodnih kulturnih branj na eni strani in neizbežnimi preobli- kovanji znotraj tradicije svojega lastiiega kritičnega diskurza, ki se zdaj prav tako šibi pod bremenom travmatične človeške izkušnje, na drugi strani. Temu pa sta grozila popolno ponestvarjenje in funkcionalizacija v retoričnih tigurah različnih političnih in znanstvenih naracij. Vojna etnografija je, zavedajoč se, da se je treba v takšnih okoHščinah vsem neprijetnim posledicam navkljub deloma odreči spoštovanja vrednemu "nevtralnemu" kritičnemu položaju, s svojo 1 Prav zato je hrvaška etnografija vojne že na višji, akumulacijski stopnji samopreverjanja oz. povzemanja in elaboracije recepcijskih tipov ali "nagnjenj", ki zdaj prehaja v zanimivo metarazpravo o epistemoloških vprašanjih "domačih disciplin". O tem glej hidi Prica (1995), Čale Feldman (1995), Jambrešič (1996), Povrzanovič (1995), Jambrešič in Povrzanovič (1996). 2 Natančno evidenco konceptualnega "gibanja" svetovne akademske recepcije v recepciji hrvaške etnografije vojne je izdelala Maja Povrzanovič (1995). 184 Vojna in "domači etnograf" recepcijo pokazala tudi, kako se uveljavljena branja lokalnih eüiografij z vidika "globalne objektivnosti" neredko končajo z dialoškim zgreškom. Čeprav se v kritiki nacionalnega idioma kot zavestno omejenega znanstvenega položaja popokioma jasno pokažejo dvoumnosti postmodernistične kontroverze, tako da njegovo razkrivanje poteka vzporedno s "povratniškimi" procesi lokaHza- cije in identifikacije epistemoloških "oaz" vase se zapirajočih osrednjih interpre- tacij kulhire, je tu na delu arbitrarni mehanizem presoje, ki v posameznih "doma- čih etnografijah" vidi izrazito nedialoške značilnosti. To za njihove ustvarjalce pomeni ekspeditivno izgubljanje članstva v "non- chauvinist intelligentsia", v razmerju do sogovornikov pa jih postavlja v položaj predmeta oziroma "gradiva". V tem, samo po sebi, ni nič posebno škandaloznega, še manj novega: večino zgodb o nerazumevanju je proizvedlo morda prav ustoHčenje deloma utopičnega in nejasnega pojma dialoga, zdaj pa se ravno njegove slabe in neuspešne izvedbe uspešno potegujejo za status dejstev v metadiskurzih, "lačnih empirije". Tako tudi etnologija in antropologija, zgodovinsko sprti epistemološki sestri, po desetletjih samokritike in refleksije, pri čemer je šlo za presojanje družbenoetičnih značilnosti reprezentacijsko-interpretativnega kontrapunkta, ki ju združuje - eksotizacije lastne in prisvajanja drugih kultur ^ -, v slabih izvedbah svojega sodobnega dialoga postajata disciplini zdaj ne več vzporednih, ampak neposredno nasprotujočih si postparadigem nacionalističnih in kolonialističnih znanstvenih zgodovin. Ameriški antropolog Robert Hayden vpelje celo možnost, da je lahko tudi antropologija v odgovor na trdoglavo množičnost "nacionalnih etnografskih idiomov" prisiljena "zamenjati svoje intelektualne pole in se vrniti k resnicam rasne in kultume premoči, ki so bile večinoma opuščene v tem stoletju" (1993:74). Kljub temu bi izogibanje možnim posledicam interference "nacionalnega idioma" in preprosto notranje, insiderske pozicije ebnografa, ki občuti kulturne posledice vojne, tej mati in marginalizirani discipltiii naložilo odgovornost, ki je doslej ni poznala; v takšnih razmerah je grozila nevamost, da se bo še dovčerajšnji položaj kulturnega kriticizma in relativizma sprevrgel v jedko, pa tudi netočno podobo akademske ravnodušnosti do resničnosti kot zgolj vadišča intelektualnega oportunizma in odlaganja tako ali tako nedountijivih znanstvertih resnic. Proizvajati "brezbarvno" etnografijo, ideološko imuno in neobčutljivo za identitete in pripadnosti "navadnih grešnikov", je ideal, ki ga vse bolj opušča med drugim tiidi s samozavestjo akumutirana antropološka zavest (po Cliffordu Geertzu stopnjevana do "znanstvene hipohondrije", prim. Geertz, 1988), in to v imenu enakopravnosti torišča "hišnih" etiiografij z individualizirano odgo- vornostjo avtorjev in novim upanjem na to, da bo omogočen empirični doseg. Ta pa vse pogosteje prisluhne bitju t. i. ljudskih vednosti, "komunatitih pomenov 3 O položaju nacionalne discipline v tem razmerju sem pisala v članku To Be Here - To Publish There: On the Position of Small European Ethnology (1995). 185 Ines Prica kulture", kot jih imenuje Frederic Jameson (1984). "Ljudske teorije kulture" ali Saidove "sekulame interpretacije zgodovine" (1992), ki so jih doslej preskakovali, predstavljati ali zinterpretirali, iščejo novo obliko pozornosti ne samo metropolskih diskurzov, ampak tudi domačih, malih in obrobnih disciplin, ki se morajo, čeprav njihov epistemološki "greh" reprezentacije in interpretacije predmeta zdaj velja za manjšega, sorazmernega njihovemu sodelovanju pri deUtvi diskurzivne moči, tudi same ukvarjati z zgodovinskimi konstrukcijami svojega avtohtonega drugega, kar je sintagma, s katero se danes povzema paradoks etHo^a/r/ lastne kulture oz. etnologij nacionalnih evropskih tradicij. Toda ali so vsi "lokalizirani" kritični diskurzi res enakovredni v tem enakopravnem dialogu med disciplinami aH so nekateri, kot v stari anekdoti, kljub vsemu "enakopravnejši od drugih"? Svojevrsten recidiv skupnih preddialoških zgodovin disciplin se je takoj izkazal za oviro, glasuje pa se v obliki odgovora na vprašanje, kolikšne pristojnosti imajo domači etnografi pri interkulturnem predstavljanju "svojih" predmetov oz. ali bi prerojeni, dialogizirani in z identiteto neobremenjeni razsrediščeni znanstveni subjekti sekulame diskurze sprejemali bolje in bolj neposredno, kot jih, če jih posredujejo "nacionalni antropologi", pri katerih pridevnik nacionalen, kot misli na primer nemška etnologinja Ina-Maria Greverus, vsaj v nekaterih primerih kljub vsemu zbuja dvom o verodostojnosti prikaza množičnosti glasov in "drsenja" pomenov (prim. Greverus, 1996). Tako je bila za predstavljanje pričevanj o vojni in pregnanstvu na mednarodni konferenci o pregnanstvu v Zagrebu leta 1995 po mnenju nekaterih udeležencev iz tujine značilna nevzdržna zadušljivost nacionalne opredeljenosti beguncev, vojnih pregnancev na Hrvaškem, njihove "kliširane zgodbe" o tragični usodi in želji po vrnitvi v domači kraj pa so bile razumljene, kot da gre za naivno zlorabo, ki so jo zagrešili politično instrumentalizirani znanstveniki, željni pripovedovalcev, "pokHcrdh žrtev" vendar hkrati žalostno neobveščeni o tem, da je pregnanstvo prav ugledna evropska intelektualna odločitev, nikakor pa ne tvorna kulturna oznaka žrtve. Že po enem dnevu terenskih raziskav "po Hrvaški" so nemški etnologi našli anacionalnega pregnanca, ki je bil po pravici besen zaradi razmer, v katerih je začasno živel, in zgodbe o nostalgiji, ravnici in preteklosti so bile odpravljene, kot da bi šlo za smešne kičaste razglednice, uporabljene za nekakšen "neandertalski" poskus znanstvene diplomacije, ki pa je kljub vsemu dovolj pertinenten, da lahko napolni alternativne znanstvene časopise s kloniranimi besedili o padcu kritične etnologije v zbombardirano postmodernistično nebuloznost. V empiričnem spopadu antropološke postmoderne z njenimi recidivi je pogosteje kot obetavno "vse mine" slišati "nič ne bo minilo". Zato je po mnenju nekaterih antropologov, npr. Brucea Robbinsa, posledica antireprezentacijskega ¦* Sintagmo "poklicne žrtve" je v antropološkem diskurzu iznašel Glenn Browman (prim. Greverus, 186 1996). Vojna in "domači etnograf" "tabuja" (ki pustoši med teorijo, da beg pred predstavami ni mogoč, ker se te nikoli ne morejo resnično pridružiti svojim objektom, innovimi družbenimi gibanji, ki so pretresla predstave lažnih uruverzahj, ki so jih utiševale in izvzemale govoreč v imenu svoje sposobnosti, da se predstavijo) oblikovanje skupne podlage za tako rekoč neizbežno etično-epistemološko odrekanje pravice aU zmožnosti kogar koli, da predstavlja druge (prim. Robbins, 1992). V anti-opologiji je zato zelo razširjeno prepričanje o pravilnosti Derridajeve ugotovitve, da je sama po sebi "reprezentacija slaba" in da discipline, ki so utemeljene neposredno na njej, kot antropologija, vzdržijo prav toliko kot zagrobna slepila potem, ko njihovo življenjsko načelo izgtiie (prim. ibid.). Vprašanje avtoritet predstavljanja in razlaganja se tu deloma preoblikuje v vprašanje zastopanja, to pa je mesto, kjer se "vzvišeni" epistemološki problemi najbolj približajo "pritlehni" ravni poklicnih karier, napredovanja in medsebojnega obtoževanja. Podrobno preverjanje zastopniške pravice domačih etnografov do predstavljanja se opravlja v slogu "imperij vrača udarec". Zelo primemo je, če se tisto, kar je s temi "predmeti" zagotovo narobe, zdaj lahko pripiše njihovim "vračem", s tem pa ti postanejo tako rekoč idealni etnografski objekti. Zaradi vpetosti v lokalno ideološko okolje so nosilci "totemskega" znamenja kraja in časa, to je njihova slaba karma. Ker so domači etnografi imetniki interpretativne zavesti, nujnega hermenevtičnega alibija za "morilski" dialog disciplin, so, če uporabimo Lévi-Straussovo metaforo, prav tako "dobri za razmišljanje", kot so "dobri za hrano". S tem se zmanjšuje ati navsezadnje dokončno zbledi upravičenost lokakiega diskurza do svojega lastnega predmeta, saj tega izpostavlja popačevanju in instrumentatizaciji, zato advokatura v prid nedolžnim glasovom prehaja v neposredno pristojnost ozaveščenih ravni, ki niso podrejene "kontekstualizacijam". Toda tudi pri mednarodnih cenilcih, ki bi svoj "etiiografski protektorat" radi razširili nad skupnosti, katerih reprezentacijsko pravico so domnevno izigrati domači profesionalci, siti na dan postkolonialna negotovost "metropolskih" diskurzov, prostor za zdaj neomejene improvizacije. Ker ima Robbins to razpravo za globoko "zdravorazumsko", najde zanjo tudi ustrezen sklep: "Kritika, ki obtožuje drugega, da govori v imenu podrejenih in si s tem jemlje njihovo pravico, da govorijo sarrti zase, si seveda prav tako prizadeva govoriti v njihovem imenu" (ibid.). Če k temu dodamo še tradicionalno nezaupanje modernističnih metropolskih diskurzov do kompetenc malih nacionatirih tradicij, ima vsaka pustolovščtiia dialoga med disciplinami izjemno vrednost v sedanji negotovosti svetovnega prerazporejanja diskurzov, kjer je nevarnost, da eno prevlado preprosto zamenja druga, zelo velika. Antropologija, enako kot etimologija, črpa svoj kulturno-kritični kapital večinoma iz samokritičnih procesov razkrtiikavanja, osredotočenih na kulturne partikularizme in centrizme, ki so stoletja spodkopavati njeno želeno 187 Ines Prica univerzalnost. Danes postaja jasno, kakšna je lahko cena "univerzalnosti" in da je tudi spodkopavanje "sumljivih mest" znanstvene avtoritete lahko vir novih avtoritativnih diskurzov. V teh lahko razkrinkani kulturni predsodki kot "končni izdelki" spet delujejo kot predsodki, ruševine dekonstruiranih konceptov kot nove apriorne vsebine, kritični relativizem pa kot uzakonjenje ekskluzivnosti. Tako kot na primer pisanje oblik "on/ona" učinkuje kot na videz samodejno znamenje občutljivosti za kulturno paradigmatiko spola, se tudi drugi "končni kritični izdelki", preseljeni na sintagmatsko raven, lahko uporabljajo izključno kot vstopnica za pravkar odprti "klub ozaveščenih". Usoda malih diskurzov je zato spet odvisna od dejavnosti prevajanja in konec koncev od analoškega zgoščanja razUke; v novih razmerah to večinoma počnejo sami in pri tem od meti-opolskih diskurzov odganjajo t. i. kompleks drugega kot že precej dolgočasno postmodernistično muho. Izkušnja s komuniciranjem znotraj tega globalnega, "popularnega" kritičnega diskurza nas uči, da bi morali kot etnologi, ki jim pripada ideološko breme nacionalnih etnologij in s tem kontroverzna pristojnost za "nacionalne" vojne, svoj kritiški ali refleksivni položaj utrjevati v okviru tez o nestvarnosti kulturnih pojavov: vsak poskus, da se Akcija identitet imaginarnih sicupnosti postavi na "realno prizorišče življenja", se zato plača primerno temu nadnaravnemu vrstnemu redu stvari. Toda prehodnost in minljivost kulturne identitete ter pripovedna percepcija izkustvenega niso bile nekaj, za dokazovanje česar bi v kritiški hradiciji hrvaške etnologije potrebovati veliko časa - takšen tip kritiškega zadoščenja nas je tudi same večinoma zadrževal v "imaginarni skupnosti" etnologov in kulturnih antropologov. V izkušnji te vojne nas je nekaj namreč navedlo na tisto, kar Vladimir Biti imenuje "namerno zoževanje obzorja, ki povprečnemu državljanu donmevno omogoča identifikacijo" (1994), ta izkušnja pa niso samo "strah in solze", glede tega naj takoj pomirimo tiste sogovornike, ki nas, pogosto tudi dobronamerno, opozarjajo na občutljivost številnih ušes za patetiko in stereotipizacijo, za katerima tradidonakio boleha "žanr" pripovedovanja človeške tragedije. Kulturne implikacije vojne na Hrvaškem (pozneje pa tudi v Bosni in Hercegovini) pod imenom "etnična vojna na Balkanu" sodijo v pristojnost globalne antropološke avtoritete, saj gre za tako rekoč klasična mesta iz zgodovine discipline. Toda karakterizacijski stereotipi, kakršen je "zgodovinska zapoznelost" nacionalne identifikacije aH "geopsihično" utemeljeno pomanjkanje racionalnosti, so hkrati mesta, kjer se je uzakonila samokritična zavest antropologije s konca stoletja: avtoriteta, ki bi ji omogočala elegantno črpanje iz neorazsvetljenskega ekskluzivizma, je bila izpodkopana v temeljih. Zaradi znane opredetitve nacionalizma kot "primitivne oblike vedenja, povezane s tradicionalistično- mitsko zavestjo", kultuma diagnoza spopada sodi v pristojnost sodobne kritične etnološke avtoritete evropskega izvora - "manj globalne", vendar z enako univer- 188 Vojna in "domači etnograf" zalističnimi težnjami. Nacionalne etnologije - dohitevajoč samokritične znotraj- diskurzivne procese, ki se jih je anhopologija lotila v želji, da se reši kolonialistič- nega kompleksa -, in to predvsem tiste, ki se tega dekonstrukcijskega dejanja lotevajo, da bi se rešile ideološkega bremena "vzhodnoevropskega tipa", razgaljajo svoje z nacionalno mitologijo prepletene znanstvene diskurze. Hrvaška etimologija je zaradi zgodovinskih okotiščin skupaj z nemško in še nekaterimi evropskimi tiadicijami prej kot drugi "opravila" s to kritično fazo - po nrnenju nekaterih sodobnih kritikov - celo preveč skrbne "deetnitikacije" svojega predmeta (prim. Capo, 1995), tako da so jo pozneje dodane družbene okoliščine agresije in mednarodnega nerazumevanja dramatično opozorile na nezadostnost, zgolj načetiiost, pa tudi na mitološka mesta kritičnega obrazca, "naseljenega" na toposu nacionalne identitete. Pri tem je znanost, utemeljena na avtoriteti kultume kritike, sposobna mutirati v popolno empirično omahovanje, pa tudi ravnodušnost do tistega, kar se v resnici dogaja, saj se znajde v pasti, ki jo Finkielkraut (1992) opisuje kot "podrejanje dogajanjskega teoretičnemu, kot popolno premoč splošnega nad posameznim". Iz perspektive vojne izkušnje so se številna zunanja kulturološka določila spopada namreč zdela tako rekoč neresno "magijska". Tako kot v razlagi britanskega balkanologa Glenna Bowmanna naj bi bil spopad določen s tre- nutkom, ko se "definicije nacionalnosti in etnij prevedejo v nasilje in prelivanje krvi" (1993), Niedermüllerjeva razlaga vojne pa, podobno, upošteva možnost, da se "teoretične postavke spreminjajo v tragično realnost" (1994). Čeprav je grozila nevamost pridružitve kaki "arheološki" zavesti o ravneh stvarnosti in razmerjih med njimi, se je od tod občasno zdelo vsaj enako mogoče, da se tudi stvarnost "spremeni v tragične teoretične postavke". Kajti čeprav tu ne poskušamo zmanjšati družbene nevarnosti, ki jo pomenijo družbeno nevarne oblike nacionalizma, se zdi, da kritiške konstrukcije o fikciji nacionalne identitete, ki se ob pomoči predcivilizacijskih oblik zavesti "spreminja" v prelivanje krvi, trpijo zaradi usedlin prav tiste mitološke zavesti, ki jo tako zavzeto kritizirajo. Most do stvarnosti - ta je tu očitno manjkajoči člen v verigi - je sklep o družbenem značaju, imanentnem določenemu kulturnemu prostoru, najsi bo to Balkan, ki velja za pregovorno gojišče nacionatiiih mitov, ali širše območje vzhodne Evrope, ki je po Niedermüllerju "temeljito prepojeno s kulturnim fundamentalizmom" (ibid.). Tako dobimo podobo "rodovne in ozemeljske identitete", vsiljene prav iz tistega vira, ki jo razkriva! To je vizija prostora, za katerega je značilno "nenehno obupano prizadevanje, da bi postavil barikade pred sodobnim svetom", prostora "predsodkov in lažne zgodovtimske zavesti", ksenofobije in zakoreninjene nesreče, "prekletosti kraja", vredne Stephena Kinga. Univerzalni kritični mit ni občutljiv za subtilno postavljanje predzidja okoti svojih robov; vse uvršča skupaj, žrtve skupaj z mučitelji, preganjane skupaj s preganjalci, "v razburkane in motiie vode, ki oblivajo robove evropske identitete", kot Michael Herzfeld opredeti območja, kamor Evropa postavlja svojo podzavest (1987). 189 Ines Prica Prizadevali smo si seveda, da bi se izognili potrditvi odbojnega in partikularističnega duha, ki naj bi ga bili vdihnili na kraju svojega rojstva, in opozorili na dvome in pomisleke, ki so nas pretresli, ko se je stvarnost nakopičila na naše lastne "znanstvene konstrukcije o kulturnih konstrukcijah". Upam, da iz nas ni naredila neizprosnih privržencev "znanstvenega reaUzma", ki bodo odslej pisali etnografijo tipa "lopata je lopata, bomba pa bomba", če parafraziramo Geertzevo opredelitev "realistične etnografije" v vojnih razmerah. Realizem se je pokazal kot potreba po drugačnem prepletanju razlike, kot "spuščanje" na nižjo stopnjo abstrakcije znotraj omejenega prostorskega in časovnega konteksta. Vojna etnografija ni mogla biti samo pripoved o identitetah in tipih zavesti, ampak je morala biti tudi pripoved o ozemlju, telesu, hiši. Del hrvaške etnologije, iz katerega se je porodila etnografija vojne, je vojna doletela prav v enem od umirjenih stanj kulturnega relativizma, kritičnega položaja, ki "nikogar posebej ne zadeva". V precepu, ki je po Herzfeldovem mnenju značilen za vso evropsko etnologijo, "neudobno umeščeno znotraj dvoumnosti namena, ujeto med velike brezosebne prikaze 'ljudske kulture' in etnografije skupnosti, dovolj bližnjih, da same po sebi ustvarjajo sprejemljivo eksotiko" (ibid.), je svoje mesto našel poganjek lokalne kritične etnologije, ki je večinoma enosmerno komuniciral z globalno etnologijo. Čeprav je bila akademsko marginalna celo v svojem lastnem okolju, čeprav je izvajala "body-building" vsaj z dvema vrstama ideoloških uteži (z enimi iz tedaj subverzivnega, "utišanega" hrvaškega nacionalnega substrata, z drugimi iz pravega bogastva ideoloških presenečenj jugoslovanskega tipa), čeprav sta bila zanjo značilna "zgodovinsko spočet" predmet in latentni metodološki eklekticizem, ki je bil posledica periferijskega eskapizma, se je razvijala, včasih tudi samo životarila, kot skoraj "divja rastlina", nikogaršnji predstavnik, z avtonomnim komen- tatorskim položajem, ki ji ga je zagotavljala predvsem majhna branost. V nasprotju z mnenji, da je trdno, akademsko ozemljeno nacionalno etnologijo prav izkušnja kontroverzne vojne pripeljala do relativiziranja postavk, tako rekoč petrificiranih zgodovinskih identitet, gre bolj za to, da je stvarnost vojne pravzaprav postavila na trdna tla njeno izrazito kritično, celo subverzivno smer, kjer se je bila kultuma reaUteta izgubila v skoraj nihilističnih težnjah lastnih metodoloških dvomov in doslednega ideološkega "urejanja resničnosti". To je treba poudariti, in to ne samo zaradi hitrejše komunikacije z delom antropološke misli, kije menil, da je nemoralno raziskovati "sebe" oziroma svojo lastno kulturo, saj je imel takšno početje "v najboljšem primeru za trivialni, manj velikodušno pa za čisti narcizem", kot zdaj razkriva usklajevalec nacionalnih in eksotiških disciplin Michael Herzfeld (ibid.), vse do trenutka, ko se je porodil sklep, da je še bolj nemoralno raziskovati druge, temu pa je sledil obrat k lastni kulturi na podlagi rešikiega koncepta refleksivne etnografije. Očitno je kljub vsemu treba poudariti, da so v nekaterih tradicijah "raziskovanja sebe" obstajale tudi kritične usmeritve - časovno niso vse tako 190 Vojna in "domači etnograf" zelo natančno usklajene z nedavno demokratizacijo vzhodnega dela Evrope. Primerjava z razmerami v sodobni ruski etnografiji, ki jo je demokratizacija po besedah Valerija Tiškova (Valeryja Tishkova) ujela v skoraj avtističnem stanju zaradi vztrajanja pri redundantaii nacionalni paradigmi (1992), in s tem, da tudi nekatere druge srednjeevropske etimologije svoj znanstveni aparat danes večinoma "urejajo" z razkrivanjem povezave med ideološkim impaktom in nacionahio mitologijo, kaže na to, da je imela proklamirana vsebina internacionatističnega socialističnega ideologema v različnih nacionalnih etnoloških paradigmah raztične učinke. Marica nacionalnih konotacij predmetov v hrvaški etnologiji danes kljub vsemu ne moremo razumeti izključno v okviru hegemonistično usmerjenih ideoloških omejitev, ampak moramo prav gotovo upoštevati vso njeno sodobno tradicijo. Posebej pomembna sta "socialdemokratski" impakt Antuna Radiča, ki stoji v njenem izhodišču, in transnacionalno (ati prednacionabio) postavljena difuzionistična paradigma (ki je še dandanašnji vplivna v njeni "uradni" akademski veji), v kateri se je nacionalna kulturna nomenklatura ustavljala pri slovanskosti pojavov. Sedanja kritika tradicionalne paradigme opozarja na potrebo po raziskovanju preteklosti kulture v sklopu zgodovine civilizacijskih procesov (pa tudi hrvaške nacionalne zgodovine), s čimer se pravzaprav pridružuje globalnim kritikam "etnoloških zgodovin" kultur kot avtonomnih in atemporalnih procesov postopnega civitizacijskega napredka. K dejavnikom, ki so pripomogti k zmanjšanosti tradicionalnega predmeta hrvaške etnologije, hkrati pa okrepiti smer kritičnega raziskovanja sodobnega vsakdanjika, je treba prišteti še previdnost pri obravnavi religijskih fenomenov, zaradi katere v hrvaški etnologiji ni zaokroženih monografij t. i. duhovne kulture kot substrata predkrščanskih verovanj, mitologije in folkloriziranih krščanskih predstav. Ta pomanjkljivost, ki je po mnenju Andrewa Lassa (1989) splošna značilnost evropskih nacionalnih etnologij, posledica razcepljenosti družbenih discipltii, pa tudi razsvetljensko-romantične ambivalentnosti odnosa etnologije do "poganske prvine" svojega predmeta, je bila vzrok za nenehno nedorečenost v etimografiji šeg, ki so pojavno dosegljiv element tradicijske kulture. To je po drugi strani napravilo prostor za odpiranje drugačnim in raznovrstnim timterpretacijam s področja "globalnih interpretacijskih dosegov". Če je res, kot misti Herzfeld, da je eksotičnim antropologijam šele strukturalizem omogočil raziskovanje sebe, pa je v domačih tiadicijah poseganje po interpretacijah kulture, ki računajo na dvojnost njenih (domačih) pojavnih in (imiverzalnih) pomenskih ravni, pripeljalo do tistega nujnega poveličevanja domače vsebine, brez katerega umre analitičrti del biti te kulture. Prav odprtost do drugih kultuntih konceptov interpretacije kulture je iz male nacionalne etnologije naredila sodobno in komuTÜkativno disciplino in zaradi nje se je oddaljila od kvantifikativnega načela arhiviranja kulture. To je hkrati raven, na kateri bi moralo biti vseeno, ali je ehiografija "rodbtimsko povezana" s kulturo, s katero se ukvarja, ati ne, kajti živo tkivo kulture ne pripada niti potujočemu niti "v dežeti rojenemu" ehiologu, ki 191 Ines Prica sta oba pripadnika planetarne izvedenske skupine analitikov enotne vsebine kulture, nedostopne njenim nezavednim proizvajalcem. Kritični položaj posodobljene hrvaške etnologije se je tako udejanil v značilni modernistični aksiološki elipsi - z izmikanjem "eUtističnim", pa tudi "popuH- stičnim" pastem in s širjenjem meja diskurzivne strpnosti. To je bila cena za radikalno diskontinuiteto v razmerju do tradicionalne konceptualizacije in obravnave predmeta, izbira, ki se je v modernističnem zaznavanju "umiranja tradicije" v evropski zgodovini etnologije ponujala kot alternativa kontinuiteti znanosti o atemporalnem predmetu, o tistem, kar Lass imenuje večno "še živeče" folklorne tradicije (ibid.). Ker je bila družbeno marginalna in marginalizirana, ker je njen predmet ohranil svojo subkultumo podobo, ji je preostalo le, da zbira "nikomur ljuba" pričevanja o nečem, kar je nazadnje že povsem lapidarno razumela kot kulturo, da potrpežljivo "krpa" in "lepi" smisel okrnjenim, hibridnim, estetsko preganjanim pojavom pozabljenih motivov ki namena, lažnim in enkratnim tradicijam, ki so izgubile nimbus avtentičnosti preteklosti in so se približale tistemu, kar je bilo v Radičevi terminologiji blizu pojmu "navlake". Nastalo je malo dnevniško pisanje o kulturnem vsakdanjiku, posvečeno bolj uporabnikom kot nosilcem kulture, ki se je prav tako izogibalo celo senci t. i. visoke kulture, ki je z ideološko anticipacijo "razsvetljenosti širokih ljudskih množic" pravzaprav težila k odpravi neracionalnega in heretičnega "etnološkega vedenja" ljudstva. To je odločitev, zaradi katere je bilo mogoče brez pretiranega preurejanja vpeljati tudi skice vojnega vsakdanjika, čeprav zdaj s težkim družbenim bre- menom spremenjene podobe vsakdanje izkušnje. Tu se etnološka pristojnost ni mogla zreducirati na obračanje svoje samokritične notranjosti navzven v prizadevanju za čim univerzalnejši kritični diskurz. Zaradi realizma, ki se vse pogosteje pojavlja v diskurzih družbenih in humanističnih znanosti, ki jih je "razmrcvarila" avtoref erenčnost, je treba sočasno opozoriti tudi na ztmajznanstvene, resnične posledice delitve moči - etnične ideiv titete ne lebdijo več v orbiti zgodovine kot nepredvidljivi demoni, ki se ponekod izrodijo v prelivanje krvi, drugod pa se iz njih porodi simfonija v D-duru. To ne pomeni hkrati, da je znanstveni diskurz dan na licitacijo močnejšim kulturnim jezikom, ampak, nasprotno, večjo odgovornost etnografije, ki gleda "skozi povečevalno steklo". Kritični in etiiični potencial sta tu univerzalnost izgubila samo na retorični ravni, ker jo na epistemološki ravni nadomešča bližina njenemu človeškemu naslovniku. Prevedla Nada Čolnar 192 Vojna in "domači etnograf" LITERATURA IN VIRI BITI, Vladimir, 1994: Upletanje nerečenog, Književnost/povjest/teorija, Matica hrvatska, Zagreb. BOWMANN, Glemi, 1993: Antagonism and identity in former Yugoslavia: Introduction, Journal of Area Studies, no. 3, Leicestershire (35-40). ČALE FELDMAN, Lada, PRICA, Ines, in SENJKOViC, Reana (urednice), 1933: Fear, Death and Resistance: An Ethnography of War (Croatia 1991-1992), Zagreb, Institut za etnologiju i folkoristiku. Matica hrvatska, X-Press. ČALE FELDMAN, Lada, 1995: Intellectual Concerns and Scholarly Priorities: A Voice of an Ethnographer, Narodna umjetnost, Croatian Journal of Ethnology and Folklore Research 32/1. CAPO ŽMEGAČ, Jasna, 1991: Hrvatska etnologija, znanost o narodu ih o kulturi? Studia Ethnologica 3:7-15. FINKIELKRAUT, Alen, 1992: Kako se to može biti Hrvat?, Zagreb. HAYDEN, Robert 1993, The Triumph of Chauvinistic NationaUsms in Yugoslavia; Bleak Implications for Anthropology, Anthropology of East Europe Review, Special Issue, vol. 11, n. 1-2, s. 72-79. GEERTZ, CUfford, 1988: Works and Lives, The Anthropologist as Author, Stanford University Press, Stanford, California. HERZFELD, Michael, 1987: Anthropology through the looking-glass. Critical Ethnography in the Margins of Europe, Cambridge University Press, 1987. JAMBREŠIČ KIRIN, Renata, 1996: Narrating War and Exile Experiences, v War, Exile, Everyday Life, Cultural Perspectives (ur. R. Jambrešič Kirin in M. Povrzanovič), lEF, Zagreb. JAMESON, Frederic, 1984: PoUtičko nesvesno, Pripovedanje kao društevno-simbolični čin, Beograd. LASS, Andrew, 1989: What keeps the Czech Folk Alive, Dialectical Anthropology 14:7-19. NIEDERMÜLLER, Peter, 1994: PoKtics, Culture and Social Symbohsm, Some remarks on the Anthropology of Eastern European Nationalism, Ethnologia Europea, 24:1. POVRZANOVIČ, Maja, 1995; Crossing the Borders: Croatian War Ethnographies, Narodna umjetnost. The Croatian Journal of Ethnology and Folklore Research, 32, Zagreb. POVRZANOVIČ, Maja, in JAMBREŠIČ KIRIN, Renata, 1996: Negotiating Identities? The Voices of Refugees between Experience and Representation, v War, Exile, Everyday Life, Cultural Perspectives (ur. R. Jambrešič Kirin in M. Povrzanovič), lEF, Zagreb. PRICA, Ines, 1995; Between Destruction and Deconstruction: The Preconditions of the Croatian Ethnograpyh of War, Collegium Antropologicum 19/1. 1995: To Be Here - To Publish There: On the Position of a Small European Ethnology, Narodna umjetnost, Croatian Journal of Ethnology and Folklore Research 32/1. ROBBINS, Bruce, 1992; The East is a Career; Edward Said and the Logics of ProfessionaUsm, v Edward Said, A Critical Reader, Edited by Michael Sprinker, Blackwell, Oxford, Cambridge. SLOTERDIJK, Peter, 1988; Kopernikanska mobilizacija i ptolomejsko razoružanje. Novi Sad. TISHKOV, Valéry, 1992: The Crisis in Soviet Ethnography, Current Anthropology, Vol. 33,4:371-382. WICKE, Jannifer, in SPRINKER, Michael 1992; Interview with Edward Said, v Edward Said, A Critical Reader (ur. Michael Sprinker), Blackwell, Oxford, Cambridge. 193 Ines Priča BESEDA O AVTORICI Ines Priča je etnologinja v zagrebškem Inštitutu za etnologijo in folkloristiko. Objavila je približno petdeset znanstvenih člankov in dve knjigi (prva se ukvarja s problematiko mladin- skih Subkultur, pri drugi, zborniku t. i. hrvaške vojne etnografije, je sodelovala kot urednica in ' soustvarjalka skupaj z Reano Senjkovič in Lado Čale Feldman). V doktorskem delu (Odlike etnografskega pisanja v sodobni hrvaški etno- logiji) se je posvetila problematiki znanstvenega diskurza in zgodovine. ABOUT THE AUTHOR Ines Priča is an ethnologist at the Zagreb Institute for Ethnology and Folklore. She has published about fifty scientific articles and two books (the first deals with the issues of youth subcultures; the second, a collection of so-called Croatian war ethnography, was written and edited in collaboration with Reana Senjkovič and Lada Čale Feldman). Her doctoral thesis (The Attributes of Ethnographic Writing in Contemporary Croatian Echnology) focused on the issues of scientific discourse and history. SUMMARY THE WAR AND "DOMESTIC ETHNOGRAPHERS" The article verifies some issues of the international discourse between anthropological and ethnological disciplines in the light of the reception of Croatian war ethnography. Common efforts for a critical discourse are nowadays mostly reatised in the self-critical processes of hying to identify latent issues of science to corroborate social and ideological determinants; they may be a source for cultural and social domination in anthropological discourse or a "stock" of nationalist arguments in European national ethnographies whose native societies are presently experiencing démocratisation processes. The endeavours aim to show that - due to the historical circumstances and particularities of its scientific tradition - Croatian ethnology is actually an early product of such a critical awareness, and that the need for a war ethnography in its discourse provoked agitation (especiatiy related to the position in which it asserted itself as culture criticism) in a way which can also be held to be post-critical. War ethnography and its empirical contents - in the article referred to as the "blow of reality" and as a renewed need for (critical!) scientific realism - combined with an inevitable rejection of universal critical rhetoric lead to a reinforcement of its own identity signs; in the given circumstances this provoked interpretations and references abroad to an upsetting "national idiom"; it also provoked repeated references to established principled and tmiversal critical axioms, and at times went as far as suggesting ideological contents from an "anti-ideological" position. This is how Croatian war ethnography originated in a web of social, epistemological and communication contradictions and suddenly found itself 194 Vojna in "domači etnograf" in a position, in wtiich an exigent empirical example interrupted, at least for a moment, the elaborate post-modernistic discussions on the theoretical and textiaal constructs of scientific empiricism, and also put a temporary stop to the interpretative endeavours to harmonise the destabilised positions of the scientific subject and object brought about by the collapse of anthropological paradigms. Since Croatian war ethnography determined the "local nature" of the war's reality and was simultaneously oriented towards a wider context of essence and judgement, its position confined to a narrow space between the anticipation of possible ideological pitfaUs of various domestic and international cultural interpretations on the one hand and, on the other hand, inevitable transformation within the tiraditions of its own critical discourse, presently burdened by tiaumatic human experience. Other threats were those of total distortion and of func- tionalism prevailing in the rhetoric of various potitical and scientific narrations. In these circumstances and regardless of possible painful consequences war ethnography was nevertheless aware that it was necessary to at least partially abandon the respectable "neutral" critical position; the resulting reception of war ethnography abroad proved that established interpretations of local ethnographies based on "global objectivity" often lead to ineffectual dialogue. Though the criticism of the national idiom as a consciously limited scientific position clearly reveals the ambiguities of the post-modernistic controversy, because the process of revealing runs paraUel to "recidivist" processes of localisation and identification of epistemological "oases" of primary interpretations of culture which are becoming hermetically sealed, what is actually going on here is the operation of an arbitrary mechanism of judgement which tends to detect charac- teristics "no dialogue is possible with" in individual "domestic ethnographies". For the creators of these "domestic ethnographies" this results in being rapidly excluded from the ranks of the "non-chauvinist inteltigentsia" and being put in the position of subjects or (research) "material" in the eyes of their partiiers in the discussion. But this is hardly scandalous or new by any means: most of the "stories of misunderstanding" are indeed the result of the enthronement of a partially Utopian and vague concept of dialogue, and it are precisely the weak and ineffective varieties of this concept which are so successful in claiming the status of facts in a metadiscourses "craving empiricism". This particular recidivism of the common pre-dialogue histories of the disciplines involved immediately proved to be an obstacle, and the vote is taken in the form of answering the question how competent domestic ethnographers really are in the intercultural presentation of "their own" subjects. 195 196 OD LIRE DO LAJNE Razvoj glasbila od staroveške oblike aktivnega tipa do instrumentalnega predhodnika sodobnega računalnika Mira Omerzel Terlep IZVLEČEK Različice lajn, ki so v Evropi in na Slovenskem potonile v pozabo v začetku 20. stoletja, se izvijejo iz starogrške lire, srednje- veškega organistruma, Drehleier in Drehorgel ter številnih sorodnih instrumentalnih različic. V več kot dvatisočletni zgodovini se njena razvojna pot konča z razvojem v glasbeni av- tomat in s tem v predhodnika sodobnega raču- nalnika. Sestavek je razširjeni referat s simpozija Slovenski glasbeni dnevi / Slowenische Musik- tage, Ljubljana 1994, na temo Glasba v tehničnem svetu - Musica ex Machina - Die Musik in der Technischen Welt in sicer z naslovom Ljudske lajne - instrumentalni predhodniki sodobnih računalnikov. ABSTRACT The various types of barrel organs which became extinct in Europe and Slovenia in the early 20th century derived from the ancient Greek lyre, from the medieval organi- strum, from Drehleier and Drehorgel and numerous other related instruments. The instrument's history covers a span of over two thousand years and ends with its development into an automatic organ and into the predecessor of the modern computer. The article is an enlarged version of a paper presented at the Symposium Slovenski glasbeni dnevi / Slowenische Musiktage, held in Ljubljana in 1994, dedicated to the theme "Music in a technical world - Musica ex Machina" and entitled "Folk barrel-organs, instrumental predecessors of modern compu- ters. OD MALOSTRUNSKE LIRE, KONCERTNE IN BERAŠKE LAJNE, DO GLASBENIH AVTOMATOV Različice lajn, ki so v Evropi in na Slovenskem potonile v pozabo v začetku 20. stoletja, se razvijejo iz starogrške lire, srednjeveškega organistruma, Drehleier in Drehorgel ter številnih sorodnih instrumentalnih razUčic. V več kot dvatisoč- letni zgodovini se njena razvojna pot konča z razvojem v glasbeni avtomat in s tem v predhodnika sodobnega računalnika. Glasbila, ki jih danes poznamo na Slovenskem pod imenom lajne, pripadajo 797 Mira Omerzel Terlep Virdung (1511): Trumscheit, predhodnik citer in lajn, ter gosli. ¦ Virdung (1511): Trumscheit, the predecessor of zithers and barrel organs, and fiddle. ¦ Virdung (1511): Trumscheit, ancetre de la cithare et de l'orgue de Barbarie, ainsi que du violon. dvema družinama glasbenih priprav. Prva, starejša družina, je družina strunskih glasbil, ki jih običajno z ročico spodbuja k zvenenju lajnar, druga družina lajn pa je družina mehaniziranih in avtomatiziranih glasbenih naprav. Glasbila obeh družin imajo za seboj dolgo razvojno pot, katere začetki segajo v antični svet.' Naš čas so dosegli primerki glasbu obeh družin - tudi redki - ki jih naš zgodovinski spomin, precej netočen in posplošen, pozna najpogosteje pod imenom ''''lajne". Uvodoma je torej potrebno zapisati, da bo v poglavju o lajnah na Slovenskem govor o dveh tipih glasbil: o lajni aktivnega tipa s strunami in lajni "avtomatu". Prve so naslednice antičnega sveta in so predvsem produkt evropskega srednjeveškega glasbenega okusa z bordunsko zasnovano uglasitvijo, druge pa so nadaljevalke antičnega iskanja in plod človekove težnje za avtomatiziranim in mehaniziranim zvokom ter sodijo med priprave s (prvimi!) računalniškimi zapisi (v tem primeru glasbenimi) med predhodnike novejših juke-boxov in sodobnih sintesizerjev. V 19. stoletju prično izgubljati veljavo glasbila prve družine. Do 30. let našega stoletja pa že po 100-letni tradiciji še vedno gospodujejo mehanizirane Pianole, Orchestrioni, pojoče skrinjice raztičnih vrst in mehanizirane orgle (die Drehorgel). Slovenska jezikovna zgodovina kaže, da točnejših jezikovnih poimenovanj posameznih tipov ene in druge družine glasbil Slovenci nismo poznali in ne poznamo ali pa je morda točnejša jezikovna raba že zbledela. Tuja imena na glasbenih avtomatih, kot jih kažejo muzejski primerki, ki so dočakati naše dni, so morala Slovencu zveneti tuje, pa si je sposodil ime pri sorodnem glasbilu oz. njegovemu predhodniku: lajni (nem. Leier, Drehleier). Vendar nam slovenski jezik tudi odkriva splošno sprejeto in razširjeno rabo 1 Glej Alexander Buchner 1959. Po Sach-Hombostlovi klasifikaciji jih lahko štejemo v skupino lajn z odmevno skrinjico (321.22) ali trzal z jezički (122.2). Glasbeni avtomati-lajne pa so sestavljena glasbila. 198 Od lire do lajne besede lajna in njenih izpeljank. Besedi lajna in lajnati sta po Slovenskem splošno znani^: lajnati pomeni ponavljati vedno isto, pa tudi malopridnico ali umazanega (berača?). O tem več kasneje. Raba slednjega nas spomni na hmkcionabrost glasbila, ki je ostalo od svojih začetkov v srednjem veku do našega stoletja beraško glasbilo potujočih muzikantov. Toda o tem kasneje. Žal so lajne obeh družin v evropskem prostoru vse do našega stoletja oziroma do njihove skorajšnje pozabe ostale med glasbenimi zgodovinarji in etnomuzikologi zelo malo opažene oziroma raziskane, čeprav so nmoge velike umetniške in zgodovinske vrednosti. Žal jim tudi muzeji niso posvečaU posebne pozornosti.^ Šele leta 1922, ko je nemški muzikolog Alfred Schnerich odkril kompozicijo Josepha Haydna na valju avtomatofona, se je povečala pozornost glasbenih teoretikov do teh glasbenih priprav. Vendar do leta 1959, ko izide v Pragi pregledno delo o mehaniziranih glasbenih avtomatih v evropskem prostoru izpod peresa Alexandra Büchner ja "Vom Glockenspiel zum Pianola ", ni bilo nikakršne sistematične študije o teh inštrumentih. Ko pa se je zanimanje zanje vzbudilo, je bilo žal že prepozno, saj se je ohranilo le malo avtomatofonov ah glasbenih avtomatofonov. Termin "avtomatofon" je Buchnerjev. Zaradi lažjega razumevanja oziroma lažjega razločevanja obeh družin lajn mestoma prevzemam Buchnerjev termin. Nič drugače se ni godilo strunskim lajnam in avtomatiziranim lajnam na Slovenskem. Predno pa spregovorim o številnih glasbenih napravah, ki jim danes Slovenci posplošeno pravimo "lajna", se moramo ozreti po njeni razvojni poti in tipologiji. Glasbene enciklopedije" nas poučijo, da ime "lajna" izhaja iz starogrške "lire", ki naj bi jo igrah s plektrumom, ime pa naj bi označevalo strunsko glasbilo. Ekspanzije bizantinskega imperija v 10. stoletju so preko Španije in Italije evropskemu prostoru posredovale sorodno ime luro (lura).^ Bizantinski imperij je z njo in rebabom, iz katerega se razvijejo današnje gosli, prinesel v evropski svet tudi tehniko lokovanja in tako naj bi nastala lira, ki se jo je igralo z lokom.*- 2 Tudi v vsakdanji rabi v sosednjem nemškem jeziku sta se pojma vrteti, sukati (drehen) in leiem (lajnati) izenačila. 3 Alexander Buchner 1959, glej ovitek. 4 Michael Prätorius 1619, str. 49; Curt Sachs 1962, str. 119; Mary Remnant 1978, str. 20,43-49. 5 Mary Remnant 1978, str. 43. 6 V Angliji izide iz nje znameniti crzoth ali croutha, lat. chrotta ali rotta, glasbilo potujočih srednjeveških godcev (bardov), ki je bilo prav v Angliji živo vse do 20. stoletja (Mary Remnant 1978, str. 44). Podvojene strune glasbila so bile uglašene v tonih gg / cc / dd (Mary Remnant 1978, str. 46), v intonaciji, ki se praktično ohrani še vse tisočletje pri strunskih lajnah. Ne moremo pa tudi mimo starofrancoske oziroma keltske besede/fliTs) (nem. Leich), ki označuje muziko, melodijo. Besedi sta verjetno tudi tvorki lajninega imena. Glej tudi Malneričevo razpravo Črnomaljsko kolo. Etnolog X-X], Ljubljana, 1937-1939, sti. 100-101, ki iz keltske sekvence po vzom nemških "lajhov" izpeljuje besedo "lajhati", kar naj bi označevalo predples. Po njegovem pa so sekvence izšle iz godbe. 199 Mira Omerzel Terlep Organistrum - predhodnik lajn, Santiago de Compostella (Španija), konec 12. stoletja. Igrati sta ga morala dva muzikanta. (A. Büchner 1981) ¦ Organistrum - the barrel organ's predecessor, Santiago de Compostella (Spain), late 12* century. It had to be played by two musicians (A. Büchner, 1981) ¦ Un organistrum - ancetre de l'orgue de Barbarie, Saint-Jacques- de-Compostelle (Espagne), fin du 12e siecle. Deux musiciens étaient nécessaires pour en jouer. (A. Büchner, 1981) Organistrum iz 13. stoletja po Gebertsu (De cantu et musica sacra, 1774) in tangentni mehanizem drehleier - sukajoče lajne iz 13. stoletja. (W. Stauder 1995) ¦ 13*-century organistrum after Geberts ( De cantu et musica sacra, 1774) and the tangential mechanism of a Drehleier - a 13"'- century barrel organ (W. Stauder, 1995) ¦ Organistrum du 13e siecle d'apres Geberts (De cantu et musica sacra, 1774) et le mécanisme tangentiel drehleier - orgues de Barbarie tournants du 13e siecle (W. Stauder, 1995) Najstarejši likovni vir lajne je iz 10. stoletja.^ V11. stol. je nastalo tudi prvo napol mehanično godalo, kjer je lok nadomeščalo rotirajoče kolo z ročico in se je imenovalo organistrum ati beraška lajna! Bilo je sprva zelo veliko in igrati sta 7 Provincialni gauklerji so morali v 13. stoletju na primer posedovati glasbila, kot so lajne (Drehleier), gosli (fidel), dude (Sackpfeife), šalmaje, harfe, psalterij (psalter) in chrotto (Alexander Buchner 1981, str. 59). Intonacija srednjeveških glasbil je bila nestabilna in menjajoča se z ozirom na trenutne glasbene zahteve. V srednjem veku prav tako ni bilo homogene instrumentalne skupine, čeprav so bili glasbeni inštrumenti že zelo pomembni v glasbeni praksi. Lajne se je igralo tako poleg vseh naštetih glasbil. Glasbila so se v instrumentalnih združenjih stalno menjavala. Pomembno je bilo predvsem inšhiunentalno barvanje zvoka. Instrumentalne skupine v smislu današnjih glasbenih zasedb oziroma ljudskih godčevskih sestavov se osnujejo šele v obdobju renesanse (Alexander Buchner 1981, sti. 79). 200 Od lire do lajne ga morala dva muzikanta: eden je vrtel ročico; ta je poganjala z usnjem prevlečeno vrteče kolo, ki je drgnilo po vseh strunah hkrati, drugi pa je aktiviral rtiz vrtljivih pahc, katerih vsaka je izoblikovala na določenem mestu most v obliki tangente. Ko se je pahca obrrüla, je nastala tengenta prišla v stik z vsemi sh-unami naenkrat in tako je s skrajševanjem strrm muzikant iskal ustrezno intonacijo na glasbilu. Melodije je bilo z organisti-umom moč voditi v paralehiem organumu v stilu, ki je še vedno ponekod v rabi (zlasti) pri evropskem ljudskem petju. Ker pa je bilo glasbilo zaradi svoje velikosti zelo nerodno za igro, je okoli leta 1200 nastala manjša in izpopolnjena oblika organistruma pod imenom simfoni (symphony) in ga je lahko igral en sam muzikant. Vselej so zvenele vse strune, sprva so bile le tri. Vendar pa M. Remnant domneva**, da je bilo na tastaturi osmih tipk verjetiro možno igrati tone diatonične C-dur lestvice (z možno preglasitvijo H v B), sti-une pa so lahko zvenele glede na uglasitev prve melodične strune v Icvarti, kvinti ali oktavi, tako kot druga strunska srednjeveška glasbila, predvsem dude.' Malemu "symphonyju" pa se je spremenil tudi mehanizem. Godec je pritiskal na tipke povezane s tangentami, ki so se dotikale le vrhnje stnme (in ne več vseh hkrati!), ostale pa so prosto zvenele kot bordun, tako značilen za srednjeveški glasbeni okus in za zvok ročnih lajn. Nastal je torej sistem, ki ga imajo še vedno nekatere današnje evropske ljudske lajne. Ta sistem je omogočil liitrejšo igro in glasbila so zato bolje služila peosfo' in plesni spremljavi, zato ga omenjajo nmoge srednjeveške pesmi.^" Simfoni, iz katerega se nadalje razvije mala ročna lajna, doživi mnogo različic in dobi mnogo imen. Na tisočletni razvojni poti je mala ročna lajna obdržala prvotno glasbeno funkcijo pevsko-plesnega spremljevalnega glasbila. V srednjem veku so imele lajne (nem. die Drehleier ali die Radleier)" osrednjo vlogo v glasbenem življenju. Proti koncu srednjega veka se njihovo število zelo pomnoži, najdemo jih reliefno ali slikarsko upodobljene na številnih srednjeveških likovnih spomenikih.^^ Podobno je še tudi v renesansi," le da se razvojne različice pojavljajo v svojih renesančnih razvitejših oblikah. Okoli leta 1500 se število strim poveča in lajna dobi kromatično uglasitev v obsegu dveh oktav. Še naprej ostaja pribljubljeno glasbilo potujočih bardov. 8 Mary Remnant 1978, str. 73-74. 9 Prav tam; Curt Sachs 1962, sh. 119. 10 Prav tam, str. 74-75. 11 Glej Curt Sachs 1962, sh. 119; Prätorius 1619, sh. 49; Kari Heinz Schickhaus 1981, str. 112; Kari Magnus Klier 1956; Mary Remnant 1978, str. 74-76. 12 Predhodnik lajne - organistrum - je enako kot psalterij upodobljen na portalu cerkve Santiago de Compostela v Španiji in sicer skupaj s psalterijem, dudami, portativom, luhijo, zvončki in goslimi (fidel), trumšajtom, šalmajem, b-obento, harfo, vrsto lutnje, malim bobnom, cimbalami ali oprekljem, zvončki, tamburinom in rogovi. 13 Primer je npr. strop s 26 reliefnimi plastikami pojočih in muzicirajočih angelov z vsemi tedaj zruiumi glasbili iz Zgornje Frankovske okoli leta 1473; Kari Heinz Schickhaus 1981, str. 144. 201 Mira Omerzel Terlep minstrelov, trubadurjev ali Minnessängerjev ter postane že pravcato "ljudsko"^* glasbilo evropskih dežel. Prätorius omenja leta 1619 "kmečke"ali potujoče "weiber-layer".^' V Franciji so lajne znane pod imenom vielle (vielle a roue),^^ kasneje se ponovno vrnejo tudi v visoko umetnost dvora. V Angliji jo poznajo pod imenom hurdy-gurdy. Z razvojem prostega vodenja glasu (brez bordimske spremljave) lajna v visoki umetnosti izgubi svoj pomen. V naš čas pa jo ohrani evropska ljudska glasba.^' Pestrost izrazoslovja in pestrost raznih hibridnih oblik je v srednjem veku in renesansi velika. Lire se stopijo tudi s predhodniki violin in lutnjami ter posnemajo njih resonančni trup.^** Tiste lire, ki se jih prisloni na ramena ati ob prsa, pa so dobile ime lire da braccio (zlasti v Itatiji so bile zelo razširjene). Tako nastanejo lajne, ki imajo čez resonančno telo lutnje, kitare ali violine napeti eno ali dve enako zveneči melodični strrmi, ki se ju krajša - in s tem ubira melodijo oziroma išče intonacijo - z vzmetenimi tipkami. Poleg melodičnih strun so vpete še 2 ali 4 bordunsko zveneče stiune, običajno uglašene kot njihove srednjeveške predhodnice. Tovrstime ljudske lajne se obdrže po Evropi še v našem stoletju. Lajnar prav tako vzbuja k zvenenju vse strune hkrati." Melodične strune so običajno uglašene v intervalu kvinte (G-d) ali kvarte (G-c), bordunske spremljevalne strime pa v prostozvenečih istoimenskih tonih.^" 17. in 18. stoletje imenujemo zlato dobo lajn. Tedaj pozna vsa Evropa glasbilo "milega" zvoka. Veliko sorodnih raztičic nastane v prostoru Italije, Španije, Francije, Anglije, Nemčije, Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske do skandinavskih dežel. V 17. in 18. stoletju je lajna tudi "prvi" ljudski inštrument alpskih dežel,^^ inštrument s tastaturo in obsegom do 12 intervalov. V Avstriji jih okoti leta 1840 omenjajo kot Drehleier poleg dud (Dudelsack) in Klier jih imenuje sestrsko glasbilo dud, saj imajo podobne glasbene zmogljivosti in uglasitev. Lajninim melodičnim stnonam odgovarja melodična piščal dud, prosto zvenečim stnmam Drehleir pa bordunske cevi dud. Na eno ali drugo glasbilo je možno igrati iste melodije. Zato tako pogosto tudi nastopajo skupaj v duetu ali v večjih godčevskih sestavih 1* Termin ljudski je potrebno tu razumeti predvsem v smislu široko sprejetega - populamega - in glede na socialno sestavo tedanjega prebivalstva, ki svoje podobe skoraj ne spreminja vse do naše polovice stoletja, predvsem v smislu "kmečkega" glasbila. 15 Michael Prätorius 1619, str. 112. 16 Viella je v srednjem veku tudi violina (fidel) in nastajajoča viola; Mary Remnant 1978, str. 52. 17 Glej tudi Alexander Buchner 1981, sh. 77-79,282-311. 18 Hibrid z gambami je lira de gamba, ki se jo igra med koleni. IS Glej Curt Sachs 1962, str. 119. 20 Konec 18. stol. jo igrajo bavarski muzikantje; (Kari Heinz Schickhaus 1981 po poročilu J.M. Metterüeiter- ja iz 1.1788 o žetveni gostiji) poleg dud in šalmaja. 21 Tudi švedska Nyckelharpha je inačica "lajne", kjer se namesto vrtečega kolesa uporablja lok. 22 Kari Magnus KHer 1956, sh. 44. 202 Od lire do lajne in takšen duet evropski pisani viri pogosto omenjajo. Potrebno je ponovno opozorilo, da z ljudskimi glasbili tega stoletja in glasbili starejših srednjeveških obdobij (vse do zgodnje renesančnih) ni bilo moč igrati kakršnekoli melodije. Z določenimi glasbili omejenih možnosti se je dalo igrati le melodije v pripadajočem obsegu, tonaliteti, uglasitvi. Uglasitev, možnosti obsega in tonaUtete ter oblikovanost glasbil pogojujejo tudi pokrajinske značilnosti ljudske glasbe. V18. stoletju dobi lajna za kratek čas pomen koncertnega glasbila in pojavi se več lajnarjev virtuozov (enako velja za dude), zlasti na francoskih tleh (npr. komponisti Hotteterre, Baton, Chédeville, Pley el). Tedaj nastanejo tudi prvi učbeniki in prva koncertna dela.^^ Prav tako so v "zlati dobi lajn" (17. in 18. stol.) muzikantje z lajnami igrali plesne melodije, instrumentalne viže in predvsem spremljali petje. Tudi v tem obdobju slikarije kažejo lajnarja med drugimi inštrumentalisti, med plesalci ali skupinami pevcev.^"* Preostane nam, da si ogledamo še evropska ljudska imena za lajno, za glasbila, ki imajo lahko že tudi klaviaturo, aH pa se godec direktno dotika strun s prsti ali lokom: v Angliji se imenuje hurdy-gurdy, v Franciji, zlasti v Bretaniji, vielle a roue ali le vielle, v germansko govorečih deželah die Drehleier, v Italiji ghironda, v Španiji viola de ruedas, na Portugalskem sanjana, na Nizozemskem draailier, na Danskem bondelire, rusko in poljsko je lira, ukrajinsko relja, na Madžarskem tékéro. Švedska lajna z lokom je nyckelharpa.^" V začetku 19. stoletja si lajna (ponovno) pridobi veljavo beraškega glasbila in ostaja vse od srednjega veka glasbilo evropskih potujočih muzikantov. Potujoči muzikantje m "berači" pa se prav kmalu statusno izenačijo med seboj. Sprva glasbilo "visoke" in sakralne umetnosti, nato vsesplošno evropsko ljudsko glasbilo tako zopet pristane v rokah obubožanih, ki si z njo poskušajo služiti vsakdanji kruh. Vendar pa imenovano glasbilo (Drehorgel) sodi v novo razvojno družino staroveške lire oziroma kasnejše lajne. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje ročne lajne prično izginjati iz ljudskega inštrumentarija, ponekod so že celo zelo redke.^*" Na Češkem in Slovaškem prično na primer izginjati v 20. letih 20. stoletja, med obema vojnama pa so še lajnaH v potujočih lutkovnih gledaHščih. Zadnji "aktivni lajnar" je tamkaj godčeval do 23 Poleg dud je lajne uporabil v "Kmečki svatbi" ("Baurenhohzeit") leta 1756 L. Mozart; v 19. stol. pa tudi Franz Schubert v pesmi "Leiermann" v ciklu pesmi "Die Wfinterreise" slika poUijočega lajnarja (Kari Heinz Schickhaus 1981, str. 112). Obe deli sta odmev tedanje evropske glasbene (tudi ljudske) mode. 24 Glej navedena dela pod opombo U. 25 Zanimivo je primerjati posamezne termine z zgodovinskimi različicami istega glasbila. 26 Glej hidi Ludvik Kunz 1974, sti. 72. 203 Mira Omerzel Terlep Fragment kompozicije za dude in lajno v ljudskem stilu Josefa Lannerja (Dunaj), ok. 1820, tedaj najpopulamejša ljudska glasbila. ¦ Fragment of a composition for bag-pipe and barrel organ in folk style by Josef Farmer (Vienna), Oct. 1820, at that time the most popular folk instrument. ¦ Fragment d'lme composition de style populaire de Josef Farmer (Vienne), vers 1820, pour comemuse et orgue de Barbarie, les instruments les plus populaires de l'époque. 60. let 20. stoletja. Zadnji lajnar na sosednjem Avstrijskem je bil pokopan 1.1900, na Avstrijskem Štajerskem pa leta 1899.^^ Klier piše,^^ da tudi v začetku našega stoletja, ko so lajne že skoraj izginile, žal nihče ni zabeležil melodij, ki so jih igrali ti poslednji lajnarji. Enako se je godilo tudi na Slovenskem. Posnetkov ali zapisov ročnih lajn alpske Evrope ni}'' V mrliški knjigi krajevnega urada Črna na Koroškem je zapisano, da je 22.10.1902 v starosti 71 let umrl potujoči "Dreorgelspieler" Johann Pukl, doma iz Bistrice pri Pliberku. Umrl je zaradi srčne oslabelosti.™ Po vsej verjetnosti je slovenski potujoči godec sodil v kategorijo obubožanih, ki so se z glasbilom preživljali. Glasbilo pa sodi v družino sukajočih lajn. Akustik Miroslav Adlešič je zapisal,^' da so izkušnje pri izdelavi lajn pokazale, da s klaviatumo mehaniko ni mogoče potezah strun tako, da bi nastala enakomerna glasna in estetično neoporečna zvenska zaporedja, zato so se snovalci lotih nove naloge: konstrukcije mehanskih strunskih "trzal" in "tolkal". Ta ideja se pojavi v jeseni srednjega veka, in od tedaj izdelovalcev in glasbilarjev ne zapusti več. Tako je ena od razvojnih poti starogrške lire vodila v izpolnitev srednjeveškega organistruma oziroma različice evropskih malih mehaničnih lajn 27 Kari Magnus Klier 1956, str. 45; podatek se nanaša na področje Maria-zell, lajnar pa je umrl v starosti 93 let. 28 Kari Magnus Klier 1956, str. 45. 29 v drugi polovici našega stoletja pa se je predvsem v Franciji (zlasti na Bretonskem) pa tudi v Angliji pričelo njeno oživljanje (v smislu folk-revival) v sklopu raznih amaterskih ah profesionalnih "folklornih" skupin. 30 Za informacijo in izpisek se zahvaljujem dr. Mariji Makarovič. 31 Adlešič Miroslav 1964, sh-. 598. 204 Od lire do lajne V ročni izvedbi (Drehleier, vielle, hurdy-gurdy), druga pot pa je vodila v razvijanje Drehklavirja^^ oziroma kasnejšega klavikorda in posredno z njim do sodobnega klavirja. Produkt so nedvomno mehanične lajne v mali ročni izvedbi ali v veliki obliki kot glasbeni avtomati, na Slovenskem znani pod istim imenom: lajna. Slednji so že prvi in pravi glasniki sodobnega računalnika.'^ GLASBENI AVTOMATI, PREDHODNIKI SODOBNIH RAČUNALNIKOV Z lajnami v obliki Drehorgel, ki bi jih lahko imenovali tudi "sukajoče orgle", njihov razpoznavni znak pa je hitro vrtenje ročice, se pričenja nova razvojna pot starogrške lire. Pomenijo osnovno razvojno konstrukcijo velike družine glasbenih avtomatov in istočasno sodijo med najbolj razširjene glasbene avtomate po Evropi.'^ Čas Avstro-Ogrske monarhije je zlato obdobje lajn, prav tako sukajočih orgel - Drehorgel, ki so tudi na slovenskem severnem etničnem ozemlju znane pod slednjim imenom, kar pojasnjuje delno skupno zgodovino alpskega prostora omenjenega obdobja. V nadaljnjih vrsticah zato za natančnejše razumevanje uporabljam za sukajoče orgle to germansko ime, ki je tudi bolj opredeljujoče od vseslovenskega in trenutno ohranjenega posplošenega termina "lajne". Sukajoče orgle - Drehorgel so produkt človekovih prizadevanj, da bi igralno tehniko mehaniziral in jo avtomatiziral. C. Sachs imenuje Drehorgel "modni beraški inštrument", glasbilo, ki ima malo prenosno jezično piščalje.'"' Lajnar piščalje oskrbuje z zrakom tako, da vrti ročico in z njo odpira zračne vode. Osrednji del mehanizma je valj z žebljički ali kasneje perforirana (preluknjana) plošča. Žebljički ati luknjice pri vrtenju zadevajo ob vzvode jezičnih piščati in jih s tem odpirajo. Žebljički in luknjice so torej nekakšni računalniški zapisi kompozicije oziroma svojevrstni notalni zapisi, ki omogočajo dolgotrajno rabo oziroma reprodukcijo tako "zapisanih" melodij. Prvi valji z žebljički so sicer nastati v 17. stoletju,^" vendar je eksistenca sukajočih orgel s tovrstnim mehanizmom dokazana v začetku 18. stoletja. Opisani beraški inštrument ima že mehanizem glasbenega avtomata. Predno pa se lotimo opisnega pregledovanja posameznih avtomatov iz te vetike družine, poglejmo njihovo osnovno razdelitev. Alexander Buchner je izdelal v delu "Vom Glockenspiel zum Pianola"^^ 32 Glej tudi študijo o razvoju cimbal oz. opreklja. 33 Tako lahko razumemo ožebličkane valje in preluknjane kartice. 34 Glej Alexander Buchner 1959, str. 73. 35 Curt Sachs 1962, str. 120. 36 Alexander Buchner 1959, str. 22-23. Za pogon oziroma vrtenje valjev so büi v preteklosti znani različni pogonski načini: pogon človeških rok, pogon na vodo, pogon s peskom oziroma sipino, pogon na uteži in pogon z vzmetnimi mehanizmi (glej prav tam, str. 39). Najstarejša je uporaba vode ah sipine. Vodni pogon so poznah že v starem Bizancu. Naštete pogonske sile pa omenjajo tudi teoretični glasbeni traktati iz 16. in 17. stol. Teoretik Athanasius Kircher navaja poleg vzmetnega tudi vodni pogon, poroča pa celo že o poizkusih s sončno energijo. Vodni pogon je bU celo popolnejši, saj ni imel omejenega časa delovanja kot na primer vzmetni mehaiuzem. 37 Buchnerjevo delo je trenutno najobsežnejše in najbolj sistematično delo o lajnah v Evropi. 205 Mira Omerzel Terlep (1959) sistematično preglednico glasbenih avtomatov (avtomatofonov), ki jih je razdelil na idiofone, aerofone in kordofone. Med idiofone naj bi sodili tisti avtomatofoni, katerih zvenenje sprožajo udarci (pojoči zvonovi), trzanje (pojoče skrinje, polyphoni) ali zračni tokovi (inštrumenti s prebijajočimi jezički: harmonij, manopan). Med aerofone naj bi šteli avtomatofone z vrstami piščaH (avtomatične orgle, piščalne ure in ročne orgle - die Drehorgel) in avtomatofone s piščalmi, katerih zračni tok je prekinjan z bati (ptičje orgle - die Vogelorgel). Med kordofone je uvrstil strunska glasbila, katerih zvenenje sproža zračni tok (eolske harfe), kladivca (predhodniki klavirja, organeto), trzala (kordofon) ali godala (virtuosa, violina, violinista). V zadnjo skupino je uvrstil avtomatofon, katerega zvenenje vzbujajo različni sistemi. Sem sodi orkestrion. Našteta imena označujejo tip glasbenih priprav pa tudi njihovo lastno ime (Polyphon, Orkestrion, Manopan...). Prvo avtomatično glasbilo je sicer nastalo že v 13. stol., in sicer kot meha- nizem povezanih zvonov (die Glockenspiel)''^ Z iznajdbo urnega vzmetnega mehanizma v 16. stol. pa se prične serijska proizvodnja pojočih in piščalnih ur (die Spieluhren, flute-cloks, die Flöttenuhren), ki so majhni orgelski avtomati z ustničnimi piščalmi, katerih mehanizmi se sprožajo v rednih časovnih presledkih; najbolj so bile priljubljene v 18. stoletju, v obdobju bidermajerja in rokokoja.-''' PrivoščiU pa so si jih le bogati meščani, plemiči. Opremljene so bile z obdelavami prediger in arij priljubljenih oper, z deli koncertov, s sonatami, marši, plesi, modnimi napevi, najpogosteje pa s kratkimi ljudskimi napevi, skratka s kompozicijami, s katerimi so izdelovalci poskušaU ustreči željam svojih kupcev.* Vendar pa lahko za rojstno obdobje avtomatiziranih inštrumentov štejemo že renesanso. Renesansa je bUa nanrreč tudi čas tehničnih inovacij v glasbi, glasba pa je bila umetnost (ars) in znanost (scientia)"". S konstruiranjem glasbenih avtomatov se spopadejo tudi velikani tega časa, kot npr. L. da Vinci.''^ Razvojna pot orgelskih avtomatov z dodatkom orgelskih piščah (Drehorgel, Organ hurdy-gurdy ali lire organizzate)"*' se sicer pričenja v srednjem veku v Italiji, vendar se je v 16. stol. znanje o gradnji le teh razširilo iz Italije v Anglijo in Nemčijo.^ V18. stoletju nastopijo svojo pot tudi kot beraška glasbila oziroma 38 Do danes so mehanizmi zvonov obdržali kontinuimo domovinsko pravico zlasti na Nizozemskem. Vendar se šele z zgodovino preciznega urarstva pričenja resnična zgodovina mehanično dovršenih glasbenih avtomatov (glej Alexander Buchner 1959, str. 16). 39 Za slednje so pisali kompozicije C.Ph.E.Bach, G.F. Händel, L. Mozart, L. van Beethoven, (Mary Remnant 1978, sh.180). 40 Alexander Buchner 1959, str. 70. Od 16. stol. dalje obstajajo tudi žepne pojoče ure. ¦« Alexander Buchner 1959, sh. 16. 42 V renesansi so bili glasbeni avtomati spravljeni v lično izdelanih dekorativnih omaricah. Z izvenevanjem renesanse izgine tudi zanimanje za umetniško izdelane omare, in orgle se preselijo v manj zahtevne resonančne skrinje; (Alexander Buchner 1959, str. 60). 43 Mary Remnant 1978, sh. 76. 44 Alexander Buchner 1981, str. 319. 206 Od lire do lajne kot ljudska glasbila"*' ter v večji obliki kot nadomestna glasbila za velike orgle v podeželskih cerkvah (zlasti v Angliji tudi kot večje glasbilo barrel - organ^^ in v Franciji). Izdelovali so jih v različnih velikostih. Najmanjše so "ptičje orgle" (die Vogelorgel). V 18. stoletju pa so se razvile v večji inštrument v obliki dvodelne omare. V enem delu so bili shranjeni valji, v drugem pa piščalje, traktura in mehovi. Germansko področje pozna die Drehorgel tudi pod oznako die Leierkasten ali die Leierorgel, ki sta po Sachsu posebni berlinski označitvi in se terminsko navezujeta na njimo predhodnico imenovano die Leier. V obdobju baroka evropskega človeka zgrabi panično iskanje govorečih in pojočih avtomatov.*^ Sledi mu velika želja po konzervaciji tona in obstoječih del.**^ Pred Edisonovo iznajdbo fonograma in še dolgo zatem so glavno mehanizirano glasbilo pojoče skrinjice die Spieldosen ali musical boxes. Pojavile so se v začetku 19. stol. kot izdelki švicarskih urarjev in bile še stoletje njihovo monopolno tržno blago; še danes jih lahko vidimo v švicarskih urarskih trgovinah. Iz mode so izrinile pojoče ure.*' Po mnenju A. Buchnerja je bil čas njihove največje popularnosti v obdobju med leti 1810 -1910.™ Sodile so med pojoče avtomate, ki so se oglašali znotraj hišnih zidov. Zveneči del je predstavljal fcoüfnsfa' glavnik z zobmi, ki so zazveneti v posameznih tordh ob trzajih žebljičkov. Vrteči valj s premišljeno vstavljenimi žebljički je pri vrtenju dosegal izbrane glavnikove zobe, in sicer le tiste, ki so ustrezali "notirani" melodiji. Valj je bilo mogoče spraviti v pogon z ročico ali z vzmetnim mehanizmom. Običajno lično izdelana resonančna skrinjica je služila kot resonančno telo za ojačitev zvoka, istočasno pa je varovala občutljiv mehanizem pred poškodbami.'^ Te skrinjice so bile bogato berilo glasbenega okusa dežele, od koder so prihajale: opremljene so bile narmeč z modnimi opernimi melodijami, sredi stoletja predvsem s patriotskimi pesmimi ljudskega stila, ob koncu stoletja pa s popularnimi valčki. Pomanjkljivost pojočih ur in pojočih skrinjic je bila ta, da so se oglasile le z eno melodijo, vgrajeno z žebljično notacijo na valj. Človekovo nadaljnje iskanje je privedlo do konstrukcije p o 1 i f o n a (Polyphon) z več valji s pisanim programom lahke glasbe. Valje je bilo mogoče menjati - in z njimi torej tudi melodije - ati pa s premikom valjeve lege v rotirajočem mehanizmu spremeniti tudi žebljično intonacijo, to je melodijo glasbene naprave. V tem primeru je en *5 Kot ljudsko glasbilo se je glasbeni avtomat ustalil zlasti na Madžarskem, v Franciji in Špaiuji, pa tudi v Italiji in Angliji ter Avstriji. Sicer pa je po Evropi znan pod sledečimi imeni: nizoz. je draaiorgel, dansko lire- kasse, švicarsko lyre, franc orgue de barbarie, ital. organino a cilindro, span, organo de mano, port, realejo, ruskc šarmanka, poljsko katarynka, češko kolovratek, romunsko organas portativ, madžarsko siplada, hrvaško kretanac (danes vergl), slovensko lajna ali lajerkosten. 46 Mary Remnant 1978, str. 180. Zelo znani izdelovaki so bili Čehi (bratje Riemer, V. Šamal, Salomon ir Liberec) ter Nemci (berlinska firma Frati & Co); glej Alexander Buchner 1959, str. 73-75. 47 Prvi govoreči avtomat je nastal 1.1788 kot hiumf človekovih iskanj, tehnike in raznih iznajdb. 48 Glej Alexander Buchner 1959, str. 16. 49 Alexander Buchner 1959, str. 72. 50 Prav tam, sh". 51. 51 Alexander Buchner 1981, str 312-316. 207 Mira Onierzel Terlep valj nosil žebljične zapise večih melodij. Inštrument je dobil ime po leipziški firmi Polyphon, ki ga je izdelovala masovno.'^ Büchner tudi navaja, da sta nemška firma in ameriška firma Regina izdelali več kot milijon glasbenih avtomatov v različnih izvedbah. Izdelovale pa so jih tudi številne male firme. Nemške firme so zmogle izdelati perforirane plošče z opernimi melodijami že tri tedne po premieri opere v gledališču, kar nam pomaga pojasnjevati veUko priljubljenost teh glasbenih aparatur, ki so dobile mesto predvsem po gostilnah in zabaviščnih prostorih, kjer so se pač zbirali ljudje. Glasbeni avtomati so tako populariziraH nastajajočo glasbeno umetnost. Ustavimo se še pri valjčnih mehanizmih. Umetnost notiranja valja je bila skrbno in natančno delo. Od točnega ožebljičkanja predvidenih mest lesenega valja z žebljički različnih velikosti (za daljše tone pa s kovinskimi mostički) so bili odvisni tonska sUka, višina tona, trajanje, zaporedja in sozvočja tonov, saj žebljički sprožajo k zvenenju razHčna zvočila, vdelana v avtomate.^^ Valj je moral biti iz dobro presušenega lesa, da s časom ni prišlo do deformacij lesene podlage in s tem žebljične notacije. Sčasoma se je tehnika ožebljičkanja tudi tako izpopolnila, da je bilo mogoče na en valj prenesti tudi po več kompozicij. Leta 1752 si je berlinski mehanik Hohfeld izmislil geniakio napravo melograf. S tako imenovanim melografskim delom so se melografi trudili natančno prenesti na valje (z ožebljičkanjem aH luknjanjem papirnatih svitkov) potek glasbe oziroma kompozicije. To delo se je imenovalo "notiranje valjev".^^ Z melografom je bilo mogoče z veHko matematično natančnostjo "notirati" kompozicijo, ki si jo je zamislil skladatelj.'" Orkestrator je prenesel kompozicijo na valj ali trak. Najprej pa je moral natančno preštudirati skladbo, še zlasti, če je šlo za prenos orkestrske igre, in nato prenesti, lahko bi rekli prevesti našo običajno glasbeno notacijo v "notacijo perforiranih trakov" aH v "notacijo ožebljičkanih valjev". Delati je moral natančno, saj je že polmilimetrska sprememba povzročila napako zvočne sHke, ki jo je zaznalo človeško uho.'*" Vendar pa je šele leta 1852 Francoz M. de Courteuil skonstruiral sistem perforiranih trakov "planchette", ki temelji na luknjicah v kartonastih trakovih z notno sliko kompozicije. Od tod je bil samo korak do pomembnega kartoniuma ]. A. Testé iz Nantesa, pri katerem so ventile odpirati in zapiraH prebijajoči jezički, ki so jih potisnih aH dvigniH, oziroma zapirali ali odpiraH s preluknjanim trakom sproženi vzvodi. Mehanizem prebijajočih jezičkov z vzvodi je omogočil nadaljnji razvoj glasbenih avtomatov. Večina glasbenih avtomatov je pripadala tistim mehanizmom, katerih jezički niso bili krmiljeni z valji, temveč s preluknjanimi 52 Alexander Büchner 1959, Str. 54. 53 Glej Alexander Buchner 1959, str. 22. 5-* Po opravljenem delu so z melografom lahko natančnost glasbenega poteka tudi takoj preverili. Glej Alexander Buchner 1959, str. 22-23. 55 Alexander Buchner 1959, sh. 102-103. 56 Alexander Buchner 1959, sh. 38. 208 Od lire do lajne kovinskimi ploščami ali s preluknjanimi papirnatimi ti'akovi^' v smislu današnjih računalniških kartic. Oblike in velikosti tovrstiiih poUfonov pa spominjajo na stare lijakaste gramofone. Sistem je bil revolucionaren v tehniki gradnje avtomatofonov in prav kmalu jih je imela večina glasbenih avtomatov.^** Enako revolucionarna v mehanizmih glasbenih avtomatov je bila raba pnevmatičnega sistema, s katerim se je izboljšala kvaliteta glasbenega zapisa in reprodukcije. Gre za patent lyonskega mehanika Ch. F. Saytre, ki datira v leto 1842. Izpopolnil pa ga je J. Carpentier leta 1880 tako, da je električni melograf direktno zapisoval umetnikovo igro z okroglimi aU kvadratastimi luknjicami na papir. Njegov glasbeni konstrukt je bil neke vrste pisalni glasbeni telegraf.^"^ Zadnji uspeh v izpopolnitvah na področju pnevmatičnih avtomatofonov je pianola, ki si jo je zamisUl ameriški inženir E.S.Votey in jo patentiral leta 1897.*'° Njegov avtomatofon s preluknjanimi trakovi je znan pod imenom pianola a\iphonola. Angloameriška družba AeoUan jih je izdelovala pod imenom pianola. Kasneje se je ime preneslo na avtomatizirane klavirje s pnevmatično ureditvijo.''^ V različnih izvedbah in pod različnimi oznakami so tovrstne glasbene priprave potovale kot trgovsko blago po vsej Evropi. Najbolj razširjena je bila pianola. V 60-ih letih 19. stol. so pričeU izdelovati tudi Drehorgle, katerih piščalje ni več ležalo, temveč je bilo pokončno vgrajeno v resonančno omaro in je vsebovalo jezične in ustnične piščaU.^^ Od tu je pot vodila izdelovalce orgel in avtomatičnih glasbil h konstrukciji, s katero so želeU (z mehanizirano avtomatiko) nadomestiti oziroma posneti igro večjega števila inštrumentov ali celo celotnega orkestra. Izpopolnjevanje je rodilo orkestrion*-^ aU orchestral musical box," ki pa je kljub neverjetnim izpopolnitvam ostal za razvojem pianole. Ton je bil na enem samem registru prešibak in pri vseh premočan. Če zanemarimo nezadovoljujoče glasbene zmožnosti in tonske kvalitete orkestriona, po nmenju A. Buchnerja ni bil dosežen kaj večji napredek od konstrukcijskih dosežkov Drehorgel.*"' Orkestrion se je pojavil v času novih odkritij na področju akustike in večje zahtevnosti v smislu kvahtetiiejše glasbene reprodukcije, v obdobju intenzivne človeške mehanizacije in v obdobju večje matematične natančnosti.'^*' 57 Glej Alexander Buchner 1981, str. 316. 58 Alexander Buchner 1959, sh. 25-32. 59 Več glej Alexander Buchner 1959, sh. 35. Firma M. Welte & Söhne pa je pričela s proizvodnjo pianol. 61 Alexander Buchner 1981, sh. 36. 62 Ta tip se je imenoval Wiener Werfe/, gradili pa so ga samo na Dunaju. Poimenovali so ga kar po firmi, ki jih je izdelovala. Avtomat je imel enako hmkcijo kot sestiske Drehorgle v bogoslužju vaških cerkva. Bile so opremljene s psalmi, preludiji, korali, cerkvenimi pesmimi; glej Alexander Buchner 1959, sti. 73. 63 Alexander Buchner 1981, str 319. 64 Mary Remnant 1978, str. 182. 65 Alexander Buchner 1981, str. 320. 66 Glej Alexander Buchner 1959, str. 77. Najbolj znani graditelji so bili Dunajčani, bratje Mälzel (glasbeni avtomat so poimenovali Panliarmonikon) in kasneje družina Kauhnann. Prvi "mehanični orkester", kot se je avtomat imenoval, je nastal leta 1798, izdelal pa ga je petersburški urar J.G. Stiasser. > 209 Mira Omerzel Terlep Do mehanizacije strunskih glasbil pa dolgo ne pride, ker je konstrukcija le- teh precej zapletena. Mehanizacija loka je bila izvedena le pri ročnih orglah (Drehorgel). Šele leta 1908 je ameriški konstruktor izdelal prvo "avtomatično violino", t.i. violino virtuoso. Njeno konstrukcijo sije glasbilar zamisHl na neskončno vrtečem se loku z elektromotorjem. V to skupino sodijo tudi avtomatizirana strunska glasbila od mehaničnega spineta, kordofona s citrsko zasnovo, avtomatofona pianole-violine s tiremi violinami, do harfimih ur. Vendar so biti avtomati stiunskih glasbil manj uspešni^^ in tudi manj popularni. Na Slovenskem jih praktično ni, zato naj ostane o njih le bežen zapis. Mnogo je bilo poizkusov izpopolnitve pianole, ki je dosegla v 30. letih našega stoletja največjo popolnost med mehaničnimi inštrumenti.^'^ Namesto desetih človeških prstov pianolo "igra" 88 povezanih in odvisnih mehaničnih prstov, ki po zaslugi preluknjanih trakov aktivirajo ustrezne tonske priprave k zvenenju. Ta glasbeni avtomat lahko igra arpeggie in precizne trillerje, ritmične ekstravagance in vse možne harmonije, z gumbi je možno nastaviti ustrezen tempo, z ročicami dinamiko in aktivirati ustrezne dušilce.'"'' Na pianolah je mogoče menjavati le registre, ni pa mogoče menjavati intenzivitete tona.^° Samo s pianolo pa je komponist lahko dobil kar se da točen zven zamišljene tonske slike. Zato tudi ni čudno, da je nastalo izredno veliko del prav za ta glasbeni avtomat. Tehnično-praktična posebnost pianole je bila v tem, da se komponistu ni bilo potrebno ozirati na zmogljivost človeških rok, in je zanjo lahko na primer sestavil tudi kompozicije, ki bi sicer zahtevale osemročno igro^^ ati nadčloveške umetnikove fizično-igralne napore. Dolgo časa je pianola veljala za samosvoj avtomatiziran klavir,^^ kot "glasbilo" svojstvenih možnosti pa se ni obnesla. Za glasbene avtomate so pisali kompozicije: J. Haydn (predvsem sonate), J. S. Bach in C. Ph. E. Bach (poloneze, menuette, marše in druge kratke kompozi- cije z oznakami tempa), L. Mozart, L. van Beethoven (najznamenitejše delo je Wellingtonova zmaga pri Vittoriji), Anton Eberl, L. Cherubini, Michael Pâmer, Paul Gaubert, Igor Stravinski (balet "Svatba"), George Antheil, Paul Hindemith, > Kot zanimivost naj zapišem sledeče: 21.6.1813 je Napoleon zmagal pri WeUingtonu. Bratje Mälzli so povabili k sodelovanju tedaj že znanega komponista L. van Beethovna, ki se je tedaj zadrževal na Dunaju. Za orkestrion je napisal kompozicijo "Wellingtonova zmaga pri Vittoriji". Premiera je bila 8. decembra 1813. Požela je velik uspeh in mnogo čudenja nad zmogljivostjo novega glasbenega avtomata; Alexander Buchner 1959, str. 78. (•7 Alexander Buchner 1981, str. 322. 68 Alexander Buchner 1981, str. 325-326. W Prav tam. 70 Alexander Buchner 1959, str. 22. 71 Alexander Buchner 1959, str. 103. 72 V glasbeni literaturi je veliko del, ki so bila napisana za glasbene avtomate ali so bila označena kot primema zanje. Že v 17. stol. je teoretik Athanasius Kircher navedel v delu "Musurgia universaha" skladbo die "Ricercata" Johanna Kasperja Kerlla, katerega dela oziroma kompozicije so primerne za "avtomatične orgle"; Alexander Buchner 1959, str. 16. 210 Od lire do lajne Polyphon s preluknjanimi trakovi iz leta 1904. (A. Büchner 1981) ¦ Polyphon with perforated tapes from 1904 (A. Büchner, 1981) ¦ Polyphon du 1904 avec rubans perforés (A. Büchner, 1981) 211 Mira Omerzel Terlep na valje pa so zašle tudi Rossinijeve skladbe/^ Najznamenitejše firme, ki so v 19. stol. izdelovale glasbene avtomate, so bile francoska firma Pleyel, angleška Aeolian, v 20. stol. pa Hupfeld in Welte Mignon (slednji so izdelovali predvsem pianole).^* Po drugi svetovni vojni je poskusila ameriška firma Aeolian ponovno pripeljati na trg svoje pianole, vendar je bil to že čas prodora novih izpopolnjenih glasbenih naprav. Za glasbene avtomate predvojnega stila ni bilo več interesa, zato so morali leta 1951 končati s proizvodnjo.^' Največji sen akustikov in iznajditeljev glasbenih naprav v preteklosti je bil posneti kar se da resnični zvok. S pianolo se je to iskanje najbolj pribtižalo cilju. Konstruktorji pa so z glasbenimi avtomati podali tudi osnovno stopnico v raziskovanju in iznajdbi snemalne tehnike.^'' A. Büchner je v zaključni besedi svoje knjige "Vom Glockenspiel zum Pianola" zapisal, da bi bili brez glasbenih avtomatov še vedno brez radia in televizije in brez elektronskih glasbenih inštrumentov ter modernih snemalnih naprav.^^ Naprej v mehanizaciji tonskih posnetkov in reprodukciji ni šlo več. Sledila je že umehiost glasbenih stiojev.^** Od avtomatofonov so po Buchnerju v sodobno snemalno tehniko vodile tri poti: ena h glasbenim strojem, druga k elektronskim glasbilom in tretja k modernim glasbenim avtomatom.^' Avtomatizirana glasbila so izgubila svoj pomen in šla v pozabo, ko jim je preostala le še funkcija glasbene konzervacije na valjih, ploščah ali trakovih zapisanih melodij, ki so sčasoma izgubile svojo modnost in z njo družbeno funkcijo. LAJNE NA SLOVENSKEM KDAJ? KAJ? KAKO? Slovenski jezik je preoblikoval besedo leyer v lajno, v besedo, ki je v rabi še danes, in ji pridal izredno širok in posplošen pomen. Točnejših poimenovanj tipov ene (aktivne oblike) ali druge (pasivne oblike oziroma avtomata) družine glasbil Slovenci ne poznamo ali pa je morda točnejša jezikovna raba že zbledela. Tuja imena prenesenih glasbil in glasbenih avtomatov, ki so prišla k nam s potujočimi godci, trgovci, vojnimi invalidi in berači, so morala Slovencu zveneti tuje, zato si je izposodil ime ali le del imena, le leier - ne pa tudi dreh (Drehleier), le kasten - ne pa tudi leier (Leierkasten), in ga preobtikoval po svoje ter pomensko izposojenko razširil. Besedi lajna in lajnati sta po Slovenskem splošno znani in imata več 73 Glej Buchnerjeva dela 1959 in 1981. 74 Alexander Büchner 1959, str. 20. 75 Alexander Buchner 1959, str. 95. 76 Alexander Buchner 1959, str 103. 77 Prav tam. 78 Alexander Buchner 1959, str. 20. 79 Alexander Buchner 1959, str. 103. ¦ ' ' 212 Od lire do lajne pomenov. Pod pojmom lajna si Slovenci še danes predstavljajo "zaboj z musko" ali "nekaj, kar se vrti in poje".**° Lajnati pomeni govoriti vedno isto, ponavljati vedno isto, tudi dolgočasno, kar nas mora spomniti na "konzerviran zvok avtomatiziranih lajn", ki so omogočile skorajda nešteto zvočruh ponovitev na valjih, ploščah ali preluknjanih trakovih zapisanih melodij, ki so sčasoma postale resnično obrabljene in skorajda nič več poslušljive. Po Pleteršniku pomeni lajna tudi malopridno in malomarno žensko, lajnati pomeni potikati se okrog, lajnast pa umazanega. Raba slednjega nas spomni na funkcionalnost glasbila, ki je ostalo od svojih začetkov v srednjem veku do našega stoletja beraško (umazano!) glasbilo potujočih muzikantov in obubožanih-moških in žensk. Toda o tem kasneje. In kdo je tisti, ki igra/vrti lajno? Po Pleteršniku - lajnovc. Lajn na slovenskih srednjeveških freskah ne najdemo, pač pa na freskah sosednjih dežel in v Istri. Problematika za samostojno razpravo. Vendar v drugem kontekstu.*" Na Slovenskem je lajna prvič pisno izpričana v rokopisnem lat.-slov. slovarju "Dictionarium latino camiolicum" (verjetno iz 17. stol.)**^ nato pa v Hacquejevem delu "Abbildung und Beschreibung der Südwest - und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven"'*^ ki prinaša podatke za 18. stoletje. Hacquet omenja lajno dvakrat. Podatek, ki naj bi veljal za Istro, omenja lajno poleg vidalic, dud in violine, našteta glasbila pa naj bi služila za plesno spremljavo. Tudi Čiči naj bi po njegovem ples kolo plesali ob spremljavi "meshin" (mišnic oziroma dipel, ki so istrska različica dud) ali lajn. ^ Sestrski glasbiti se je torej tudi v Čičariji (in Istri?) funkcionalno lahko zamenjalo, obe pa sta verjetno enako uspešno, z enako zvočno kvaliteto (?) zmogli spremljati ples. Enako kot drugod po Evropi se lajna torej tudi na Slovenskem omenja skupaj z dudami. Žal pa ni več moč povsem zagotovo ugotoviti, za kakšen tip lajn pri nas v teh prvih virih gre, ker jih poročila ne opisujejo, temveč le ome- njajo. Tudi ni moč zagotovo trditi, da so bile lajne, na katera se nanašajo poročila, glasbila širših godčevskih sestavov tako kot drugod po Evropi,*'^ kjer so se najpogosteje pridružile dudam in goslim. Ne zdi pa se tudi gotovo, da bi morale z njimi priti tudi določene izvajalske manire. Nadalje se lahko sprašujemo, aU so se lajne v 18. stol. na slovenskem etničnem ozemlju razlikovale od tedanjih popularnih evropskih tipov glasbila, imenovanem na sosednjem germanskem področju Drehleier. Če je bilo njihovo mesto v sestavih poleg bordimsko uglašenih dud, so morale imeti tudi istodobne zgodovinske razhčice lajn konstrukcijo, 80 Maks Pleteršnik 1894-1895. 81 Glej Primož Kuret 1973. 82 Zmaga Kumer 1983, str 126. 83 I. Theil, Leipzig, 1801. 84 Str. 44,62. 85 Lajno so poznali v godčevskih sestavih po vsej germanski, romanski m vzhodnoslovanski Evropi (gl. našteta dela iz različnih evropskih dežel). 213 Mira Omerzel Terlep zmožnosti oziroma uglasitev, ki jim je lahko parirala. Zato menim, da so verjet- neje bile tudi lajne, ki jih citirata Hacquet in slovar iz 17. stol., bordunsko zasnovano glasbilo, na katerem je muzikant aktivno prebiral izbrano melodijo (tip. nem. Drehleier). Zdi se, da je Slovencem zvok lajne ugajal. Tako pravi tudi ljudska pesem,^ npr. "Lajnar", ki jo je objavil Karel Strekelj: "Lajnar pa lajna sprelepo". France Marolt je v Hrašah pri Lescah še leta 1923, ko je lajna skorajda že izginila iz alpske Evrope,**^ zapisal verze: lajnar m^ lajna prelepo da us^ Idj^ poslušajo, da us^ Idf poslušajo. Pa vendar se lajna v slovenski ljudski pesmi pojavlja silno redko. Le v pesmi o zapeljivem ciganu,^ ki je verjetno vsebinsko izšla iz starejše balade o vitezu Modrobradcu, ki naj bi po mnenju Zmage Kumer prišla iz Holandije, kjer je bila zapisana že sredi 16. stoletja.**' Vitez - kasneje Ulinger in Jelinger - v preobleki potujočega pevca zapeljuje kraljevo hčer, ljudski lajnar ah cigan pa Alenčico. In prav zato, ker je bil vitez in kasnejši Ulinger ter v mlajši dobi celo cigan pevec in lajnar, je trditev o pevcu, ki se je spremljal z lajno (tipa Drehleier), toliko bolj gotova: Jelengar poje prelepo, vsi ljudje vstajajo, njega petje poslušajo.'" Če je pevec svoje petje spremljal z lajno, se je moral spremljati z glasbilom aktivnega tipa (ne pa z lajno glasbenim avtomatom), z glasbuom torej, na katerem se je dalo ubirati melodije (najverjetneje s tipkovnico in vrtečim kolesom "šajbo", nem. die Scheibe), ter bordtmsko uglašenimi spremljevalnimi strimami.'' Vsaj 86 Karel Štrekelj, 1895-1923 (I./1985), št. 137. 87 Maroltova mapa 6. Glej tudi delo Kari Magnus Kliera 1956. 88 In tudi Maroltov zapis pripada tej tematski različici. 89 Zmaga Kumer 1983, str. 126. 90 Štrekelj, 1895-1923 (I./1895), št. 138. 91 In ne zdi se prav obratno, kakor domneva Zmaga Kumer (1983, str. 126), ki meni, da je prav zato, ker je zapeljivec v baladi pevec, lajna prišla v slovensko varianto (in pevec torej ni bil tudi lajnar) po osebnem imenu zapeljivca, ki je iz nem. Ulingerja postal najprej Jelinger, nato pa lajnar. Seveda je možno tudi tako poenostavljanje priimka v ljudskem izročilu, vendar pevec z lajno potrjuje tudi možnost aktivne oblike glasbila. Menim, da prav zato, ker pesem vselej omenja pevca in lajnarja v isti osebi (in pesem je tudi nastala v času tovrstne dvojne prakse), podatek lajnarja/pevca le potrjuje. 214 Od lire do lajne od 16. Stol. dalje, ko sije lajna po tedanjem glasbenem okusu že pridobila sloves modnega in milozvočnega glasbila, je tovrstna lajna povsod po Evropi splošno razširjeno glasbilo, ki je služilo tudi spremljanju petja. Oglejmo si slovenska imena za glasbilo, ki mu na sosednjem govornem področju pravijo die Leier ali die Drehleier, v sosednji Italiji ghironda, v Franciji viella, v Španiji viola de ruedas, v ang. hurdy-gurdy, na sosednjem madžarskem tékéro, na Češkem m na Slovaškem ter v Ukrajini hra. Ponovno je potrebno opozoriti, da je slovenski izraz "lajna" silno posplošen in širok. Pod tem vzdevkom moramo ločevati najmanj 2 tipa glasbenih priprav: 1. Glasbilo z melodičnimi in bordunsko uglašenimi spremljevalnimi strunami (aktivna oblika), na katerem se melodijo ubira s pomočjo tipkovnice, strune pa zbuja k zvenenju z vrtečim se kolesom oziroma ročico. K temu tipu sodijo zgoraj naštete evropske različice lajn. 2. Glasbeno omaro oziroma glasbeni avtomat (pasivna oblika glasbila), ki se prav tako lahko aktivira z vrtenjem ročice, vendar ima zvočilo oziroma glasbena priprava že vgrajene različne konstrukte (glej poglavje o glasbenih avtomatih), na katerih sona različne načine programirane melodije), kijih z igranjem ni moč spreminjati ali preoblikovati, možno je le zamenjati "program ", to je perf orirano ploščo ali ožebličkan valj. To so zvočila tipa nem. Drehorgel, Leierkasten in Leierorgel, ang. organ hurdy- gurdy, it. hra organizzata, orkerstrion, orchestral musical box. Pianola in Polyphon. Prvi tip se je razvil iz srednjeveških predhodnikov in le-ti iz še starejših prototipov (glej poglavje o zgodovini glasbila), drugi tip pa se pojavi zagotovo v 18. stoletju in ga najdemo v evropski literaturi najpogosteje pod dvema izrazoma: drehorgel in musical box. Drugi tip lajne lahko ponovno razdelimo na dve veliki skupini:'^ 1. male glasbene skrinjice - nem. die Spieldosen, musical boxes, pojoče ure in pojoče slike, ptičje orgle, pojoči zvonovi, mali Polyphoni, Monopan in avtomatični harmonij ter vrsto ljudskih različic (fr. orgue de barbarie, it. lirekasse in organino a cilindro, šp. organo de mano, port, realiejo, nem. že omenjene Drehorgel in Leierorgel, češko kolovratek, nizoz. draaiorgel, švic. lyre in hrv. vergl, rusko šarmanka), 2. veliki glasbeni avtomati - ang. organ hurdy-ghurdy in great Musical box, nem. die Leierkasten, velike Leierorgel, Orkestrion, Pianola in Polyphon, ki so se s trgovskimi potmi razširiH po vsej Evropi in Ameriki, oznaka izdelovalcev (firme) pa je postalo lastno ime zvočne priprave. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje prične lajna aktivnega tipa izginjati iz evropskega ljudskega inštrumentarija, v alpski Evropi pa v prvih desetletjih 20. stol. že povsem izgine."^ V mrUški knjigi krajevnega urada Črne na Koroškem 92 Glasbene avtomate je v delu "Vom Glockenspiel zum Pianola" (1959) razdelil Alexander Buchner glede na način produkcije zvoka (gl. poglavje o zgodovini glasbila). W Velja za ozemlje današnje alpske Slovenije in (alpske) avstrijske Koroške. Glej hidi poglavje o zgodovini glasbila in Klierovo delo. 215^ Mira Omerzel Terlep je zapisario, da je 22.10.1902 v starosti 71 let umrl potujoči "Drehorgelspieler" Johann Pukl,'^ verjetno eden zadnjih slovenskih aktivnih lajnarjev. Na sosednjem Avstrijskem pa so pokopali po mnenju Kliera zadnjega lajnarja leta 1904 ali 1905. Drugod po Evropi so aktivni tip lajne v posameznih predetih še obdrži kot ljudsko glasbilo do danes. Ker pa je po vsej Sloveniji mala ročna lajna (aktivne ali pasivne oblike, torej glasbilo in glasbeni avtomat) poznana pod enim samim imenom - lajna, nam ime samo tako o tipu glasbila oziroma zvočila ne izda ničesar. Pokrajinsko je lajna dobila še nekaj zanimivih imen: - lejra'' (Limarče, Ziljska dolina) - tonga* (Polica pri Šmarju na Dolenjskem) - naj na"" (Sedtišče v Beneški Sloveniji) - lejla'" (Slovenske gorice, kjer pravijo lejla tudi zaboju z godcem, ki zamenja - morda nekdaj popularno? - "glasbeno skrinjico" v pustnih veseljačenjih) - muska ali škrinca'"' (Javorje nad Škofjo Loko, Kropa, Krnica/Bled, Bohinj) - dreorgeF^ (Črna na Koroškem) - kosten'^ (Kropa, Krnica pri Bledu, Bohinj) - lajerkosten'' (Kropa, Krnica pri Bledu, Bohinj) - klepetaš^™ (Bohinj). Sodelavci Glasbeno narodopisnega inštituta so zabeležiti še dve pojmovrü označitvi glasbila: - "na tiste strune je vrtiw" (Begunje na Gorenjskem) - "tisto glasbilo z glavniki na valjcu" (Slap ob Idrijci). Vsa ta imena so bila zabeležena po drugi svetovni vojni. Podatek o dreorglah je iz mrUške knjige s preloma stoletja (1902), lejra s Koroškega, s katerimi naj bi hodili po Ziljski dolini pred prvo svetovno vojno berači, ter tonga, kakor naj bi imenovati lajno v Šmarju na Dolenjskem, sodita prav tako na prelom stoletja. 94 Za podatek se zahvaljujem dr. Mariji Makarovič. 95 Zmaga Kumer 1983, str. 126. 96 Prav tam in terenski zapiski avtorice (1980-1990). 97 Za podatek se zahvaljujem dr. Mariji Makarovič. 98 Terenski zapiski avtorice (1980-1990). "Kosten" in "lajerkosten" sta popačenki za nem. Leierkasten (glasbeni avtomat z valji). 99 Klepetaš je prav tako ime za veliki glasbeni avtomat firme Klepetar. 100 Avtoričini terenski zapiski. 216 Od lire do lajne GLASBILO UBOZNIH IN GLASBENE OMARE ROKODELSKO - DELAVSKEGA RAZVEDRILA Kdo? Berač z lajno, risba J. Callota (1592-1635). (W. Stander 1973) ¦ Beggar with barrel organ, drawing by J. Callot (1592-1635) (W. Stander, 1973) ¦ Mandier avec un orgue de Barbarie, dessin de J. Callot (1592-1635). (W. Stander, 1973) S svojim otožnim in melanho- ličnim zvenom je lajna v minulih stoletjih prepotrebno in priljubljeno orodje za preživetje v rokah beračev, slepcev in vojnih invalidov. Mah "lei- erkasten" vznikne v vsej svoji popular- nosti z vojaškimi invalidi.Lajne se preprosto tudi dedujejo iz roda v rod, z njimi tudi pravice, pogosto se lajnanje prenese celo v družinsko ime: Layrer ali lajnar. Insrednjeveška Evropa pozna celo svoj beraški Ust "Bettlerleyer"'"' z napotki za preživljanje z lajno. Sred- njeveška mesta so se otepala s hudo revščino in zato seveda tudi z množico beračev, moških in žensk, starih in mladih, ki so tavaU po dežeU in iz mesta v mesto v vsakdanjem boju za preži- vetje. Edini način preživljanja za ostarele, onemogle, hlapce, odslužene vojake, nepreskrbljene vdove in celo zapuščene otroke je bilo beračenje."" Tudi v Ljubljani je bUo moč po cestah slišah beraške lajnarje, ki so se znašU na istih cestah kot brusilci nožev, suhorobarji, jesiharji iz hrvaške Istre ali kalabreški dudlarji.^"' "Tu in tam se je pojavil kak lajnar, za katerim so se obračali domala vsi. Nosil je namreč lajno, na glavi zvonce, na hrbtu še boben in činele in na rami opico." Tako je bilo življenje po mestih zlasti še v 17. stoletju. Leta 1667 je dal mesfami ljubljanski svet izdelati okrog 200 posebnih pločevinastih značk "Statt Zeichen" z mestnim grbom. Na obleke so si jih morali prišiti tisti berači, ki so jim dovoliti beračiti po mestu.'* Še v začetku stoletja (1601) v mestu ni bUo beračev, 101 Kari Magnus Klier 1956, str. 44; navaja poročilo s Štajerskega in sicer iz leta 1919. 102 Prav tam. 103 Zgoščenka s knjižico Tritonus, str. 21 (brez letnice izdaje). 104 Glej časopisni sestavek "Beraška izkaznica". Delo, 14.4.1992, pogovor Valta Jurečiča z zgodovinarjem dr. Božom Otorepcem. 105 Darinka Kladnik, "Jesiharji in lajnarji". Dnevnik, 5.1.1983, po poročilu Josipa Suchyja. 106 Peter Fister 1986, sh. 205. 217 Mira Omerzel Terlep stoletje za tem pa so jih našteh kar 4000. Desetletje prej so berače tudi popisovaU in zato ustanovili celo posebno komisijo. Še v Prešernovih časih naj bi imela npr. Ljubljana pri 12.000 prebivalcih več kot 1.200 mestnih revežev. Med berači minulih stoletij so bih tudi taki reveži, da je morala mestna oblast izdati odlok, da je treba gole obleči. Beraški sloj je kontrolirala posebna služba imenovana "beraški strahovi". In med berači niso bih samo obubožani kmetje, temveč tudi meščani, stari oskrbniki, tržni sodniki, gosposki sluge, kočijaži, odsluženi vojaki...^"^ Največ beračev so pustile na cestah vojne avstrijskega cesarstva pa tudi Napoleonova osvajanja. Leta 1797 in leta 1805 so Francozi zasedH Ljubljano. Tudi Napoleonovi oblastniki so darovali vojaškim invaUdom male ročne lajne tipa glasbeni avtomat. Leta 1771 je bila v avstro-ogrski monarhiji, kamor je sodilo tudi slovensko etnično ozemlje, uvedena splošna vojaška obveznost, z njo pa novačenje in lovljenje vojaških obveznikov.^"* Revolucionarno leto 1848 je zapustilo za seboj mnogo pohabljenih evropskih vojakov in vrstili so se pozivi na pomoč vojnim obubožancem po vsem cesarstvu. Ustanavljali so se odbori za pomoč invaHdom in cesar Jožef 1. je leta 1851 odobril pravila teh ustanov.'"' Za vojne invalide prično posebej skrbeti za časa vladanja prosvetljene cesarice Marije Terezije (1740-1780), ki je tudi v vojski uvedla vrsto novosti in odredb. 18. stoletje je bilo čas časovno neomejene oziroma dosmrtne vojaške službe, ki je rekrutirala v armadne vrste predvsem kmetske in rokodelske sinove. Bogati so se pač lahko odkupili. Nadvojvoda Karol, slavni premagalec Napoleona, je znižal službeno dobo ter 1.1802 odredil služenje pri pehoti na 10 let."° Še vedno več kot dovolj dolgo obdobje, da je človek lahko postal invaUd in berač in kot pomoč za preživetje dobU od vojaške oblasti malo ročno lajno. Tako opisuje beraško lajno vojaškega invalida iz 18. stoletja župnik in pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Vozarji.'" "Petnajst let je bü (Tomaž) pri kirasirjih. Pred 20. leti mu je pruska sablja posnela vse prste na levi roki in še pol dlani. Desetega malega travna 1741 'saj Molvic in Šlezijan'. Ko se je scelil, so mu namesto kirasa in čelade dati ponošeno kmečko obleko - premajhna je büa in še lajno so mu pridati in pravico, da sme iti za kruhom skozi mesta in vasi 'durch di gance monarhi'."^ Nastavü je proti domu. Čez dobrega pol leta, je prodal v Tržiču lajno in pravico 'durh di gance monarhi'; teden drü je pü in veseljaču za svoje in druge denarje... in znova stopü na cesto brez lajne in brez pravice 'durh di gance monarhi' in brez božjaka v žepu... Sram ga je bilo prosjačiti v domačem kraju." Pavle Hafner, kije raziskoval izročUo v Poljanski dolini,'" piše: "V pretekHh lO^Pravtam. 108 Kako težka je bila za Slovenca tovrstna obveznost, priča vrsta ljudskih pesmi o lovljenju in skrivaštvu. 109 Karol Capuder 1915, str. 81. 110 Prav tam, str. 22-25. 111 Jalen Janez 1958, sh. 41. 112 "Durch die ganze Monarchie" = po celotnem cesarstvu. 113 1982, sh. 62. 218 Od lire do lajne Časih, še pred drugo svetovno vojno, je bilo v Loki beračenje pokhc. Samo osebe, ki so bile vpisane na občini v seznamu beračev, so imele pravico beračiti ati, kakor so rekli po loško, "fehtati". Ti berači so vsak petek obiskati lokale in stanovanja ter povsod dobili po 25 par. Ta ob petkih nabrani denar je zadostoval za teden dni življenja. Po opravljenem petkovem delu so se berači zbrati na porti kapucinskega samostana. Pater Kuhar jim je razdetil loško mešanico in kos črnega kruha. Vsi so imeti menaške..." In nekateri zagotovo tudi lajne. Kakšna je lajna v rokah beračev? Za odpustno rento so v avstro-ogrski monarhiji vojnim invalidom za preživetje darovati lajno, najverjetneje male Drehorgel, to je mati glasbeni avtomat ali glasbeno skrinjico. V srednjeveški in renesančni Evropi pa so berači ubirali melodije na lajne aktivnega tipa, torej na lajno - glasbUo Drehleier, ki se ponekod obdrže vse do preloma našega stoletja z minulim. Še enkrat naj omenim pesem Lajnar iz Gojzda na Gorenjskem, ki jo je zapisal Matija Valjavec, objavil pa Karel Štrekelj (Š-137): Lajnar pa lajna sprelepo, Alenka pa v linah stoji. Tako ji lajnar govori: "Alenka, pojdi z mano pot!" "Jaz bi že šla s tabo pot. Pa imaš suknjo strgano!" Torej je tudi v tej pesmi lajna v rokah obubožanega in strganega (berača?). Tudi sodobna pesem ljudske pesnice Dore Obljubek iz Goriških Brd, r. 1902 v Višnjeviku, ki je sestavila pesem Berači v Brdih""*, opisuje berača z lajno in njerü verzi najverjetneje slone na spominskem izročilu: Vojrti invalid po vasi hodi z lajno, ki jo je dobil namesto pokojnine, milo melodije zagode, da srca človeška gane in krajcarje mu darovane vzame. Obubožane lajnarje z glasbemmi avtomati res lahko srečamo še v začetku tega stoletja, zlasti v času pred prvo svetovno vojno in tudi še med obema vojnama. 114 Marija Stanonik 1992, str. 180. 219 Mira Omerzel Terlep Spomnimo se tudi navedbe (iz leta 1908) berača z lajno: z obveznim oblastnim dovoljenjem v Begtmjah pri Cerknici;"' pa beračev izpred 1. svetovne vojne iz Ziljske doline, ki so imeli zabojček, pa so vrteli in je godlo'"^; pa na Maroltovo navedbo"^ beračev s škrinco ali musko, ki so jo imeli oprtano čez ramo, "potlej je pa vrtiw"; pa "drehorgelspielerja" Johanna Pukla iz Črne na Koroškem, ki je zaradi oslabelosti v starosti 71 let leta 1902 umrl v omenjeni vasi, kjer je tudi pokopan, in ki je zagotovo sodil v razred naj ubožnejših in tistih, ki so se z glasbenim avtomatom preživljah. V časopisu Gorenjec beremo o lajnarju s Hrušice: "... dne 5. t.m. (marec 1905) zvečer je prišel lajnar Valentin Benda z Vira pri Domžalah, potem ko je ceh dan igral po Hrušici, v gostilno Al. Ž., kjer se je najedel in napil. Slednjič je prosil za prenočišče in ga tudi dobil. Benda, ki je bil že precej pijan, je venomer nadlegoval goste..." Iz navedbe žal ne izvemo, kakšen tip glasbila je popotnik Benda igral. Možnosti sta obe: lahko bi vrtel lajno - glasbilo aH lajno - avtomat. Ker je beračil, je drugo verjetneje. Andrej Knific, Pavlinov Andrejček iz Kranja, r. 1912 v Rakovniku pri Medvodah, pa se spominja, da so se v domači gostilni Pri Pavlin še do druge vojne večkrat ustavljali lajnarji z malimi prenosnimi lajnami. In če so se po Hacquetu v 17. stoletju poleg lajn tipa leyer in drehleier oglašale še gosli in dude (meshine), so od 18. stoletja že tudi vrteli male ročne lajne oziroma glasbene avtomate tako posamezniki kot tudi skupine. Kje? Po mestih in vaseh, po poteh, na sejmih in shodih, ob birmah in cerkvenih praznikih pred cerkvijo. Tudi po več lajnarjev se je zbralo na istem kraju, pa so vrteH svojo musko in tekmovaH med seboj, katera lajna lepše poje. In lajna je skozi stoletja postala sinonim za obubožane, sinonim za najnižji socialni sloj evropskega in slovenskega življa in se pojmovno prenesla tudi na združbe lumpov, zapeljivcev, nepridipravov. Ustrezno družbenemu redu je bilo tudi plačilo. France Marolt je zapisal: "Progarjem si moral dat gros, beračem pa krajcar". V Studorju v Bohinju so mi leta 1984 v vaški trgovini pripovedovali, da je med leti 1933/34 hodil po bohinjskih vaseh berač z lajno. Otroci so tekaH za njim, mu darovali kruh "pa tud kakšno kronco". Vrtel je samo eno melodijo, pravijo, katero, so pozabili. Samo z eno melodijo pa so se oglašaH le glasbeni avtomati."** Na prelomu stoletja se male ročne lajne prično naglo umikati velikim glasbenim omaram. Zdi se, da je prihod glasbenih avtomatov v Bohinj pogojevala prav gradnja Bohinjske železnice med leti 1900 in 1906. Višek sezone je bü leta 115 Zmaga Kumer 1983,126. 116 Prav tam. 117 Mapa 7. 118 Informator Kavčič Martin, pd. Bunder, Stara Fužina, Bohinj, 1984; zapisala 1984. 220 Od lire do lajne 1904,"' ko je železnico gradilo 2000 delavcev od blizu in daleč. In "vzporedno s prihodom delavcev so v naseljih in gradbiščih rasle gostilne m žganjarije... Sploh pa so delavci radi popivati in se tiidi pretepati in lahko bi tiadi pripisali, da je večina lajn v Bohinjski kot prišla prav v tem obdobju velike gradnje, saj so gostilničarji naravnost tekmovati med seboj v ponudbi in z lajnami vabiti domače, še zlasti pa tuje delavce na pijačo in na plesišče." Studorci pravijo, da so v tem času postavili vrsto vetikih gostišč. Plesati so ponoči in podnevi, saj so se delavci na sejmiščih izmenjavati v dveh izmenah. "Noč in dan je pel ta Klepetaš v gostilni Mihove" v prvi polovici našega stoletja, in verjetiio je bilo podobno tudi v drugih bohinjskih gostiščih. Zdi se, da so lajne razveseljevale tudi v delavsko-obrtiiiških naseljih v Kropi, v Železnikih, v Idriji, v rokodelskih Gorjah pri Bledu, v meščansko-obrtiiiški Ljubljani in Mariboru, v okotici Kranja in v Radovljici, v železarskih Ravnah na Koroškem in na Jesenicah, v Črni in v Dravogradu, v Laškem in Trebnjem. Oglejmo si še vetike glasbene avtomate iz omenjenih krajev, ki so se ohraniti do danes. V začetku stoletja so jih uvažati predvsem s Češke, zlasti najpremožnejši: gostilničarji in trgovci. In kot so male ročne lajne obeh tipov postale obvezen beraški atribut, tako so velike gostilniške glasbene omare postale pojem rokodelsko-delavskega razvedrila. O njih v sledečem odstavku. V POVOJNI ČAS OHRANJENE GLASBENE PRIPRAVE: OD ROČNE LAJNE DO "ZABOJA Z MUSKO" Kakšne? Kje? Čemu? Oglejmo si še podatke o lajnah z našega ozemlja, ki sem jih uspela evidentirati v zadnjih dvajsetih letih, pa seveda tudi lajne, ki so se ohranile v povojni čas. Večinoma so te lajne glasbeni avtomati, saj aktivnih lajn tudi pri nas od preloma minulega stoletja ni več. Podedovano malo ročno lajno tipa glasbeni avtomat je v povojni čas ohranila domačija z Martinj vrha v Selški dolini. Že staro lajno je kupil v Železnikih Peter Vancar, r. 1896, oče sedanjega lastnika Janeza Marklja pd Vancarja (r. 1932), ki pravi, da je lajna pri hiši že skoraj 100 let. Na njej žal ni nikakršne oznake izdelovalca niti preprodajalca. Videti je kot preprost zaboj s pokrovom in ročico. Skozi zdajšnjo rjavo barvo se še tu in tam prebija na površje tudi prvotna oranžna. Spodnji del lesene skrinjice je strohnel, zato so ga sedanji lastniki zamenjali. Spredaj je ključavnica, ob straneh pa kovinska ročaja - verjetno za jermena in prenašanje preko ramen. Lesen zaboj ima spredaj lesene podolgovate reže, ki imajo funkcijo zvočnic. V notranjosti je ožebličkan valj, na desni strani leseno vrteče se kolesce oziroma stružen valj, ki je povezan s polkrožno oblikovano kovinsko ročico "vinto" in zobatim kolesom. Pod valjem so lesene piščati. Na 119 Maruša Pleterski 1987, str. 175-176. 221 Mira Omerzel Terlep Vancarjev Janez z Martinj VrJia v Selšl^i dolini vrti malo ročno lajno, ki jo je kupil že njegov oče Peter v prejšnjem stoletju.{Foto Mira Omerzel Terlep 1986). ¦ Vancarjev Janez from Martinj Vrh in the Selška Valley playing a little barrel organ bought by his father Peter in the previous century (Photo: Mira Omerzel Terlep, 1986) ¦ Janez Vancar de Martinj Vrh Selška dolina (Vallée de Selška) joue d'un petit orgue de Barbarie manuel que son pere Peter avait acheté au 19e siecle. (Photo prise par Mira Omerzel Terlep, 1986). levi strani so tri ploščate ročice z luknjicami, ki nastavljajo ožebličkan valj na željen "glasbeno-računalniški" konstrukt ustrezne melodije. Lajna ima meh, ki je podoben mehu harmonike, vendar ima le tri gube. Videti je kot irhovina bele barve. Meh je pokrit z desko in vehkimi kovinskimi zavitimi vzvodi Jedri". Nad lesenim valjcem, ki služi kot drseče kolo, je ročica za fiksiranje valja in varovalna deščica, poslikana s preprostim cvetličnim omamentom. Lajna sodi v tip t.i. malih drehorgel. Veliko so jo poslušali sedanji lastniki, zlasti med drugo vojno, ko ni bilo druge "muske". Oglaša se precej razglašeno. Drugo malo lajno je ohranil zbiralec starin iz Železnikov. Mala ročna lajna zbiratelja, ki žeH ostati anonimen, je manjša od Vancarjeve in je francoske izdelave. Aktivira se jo z ročico. Meh z zrakom oskrbuje igralni mehanizem, ki se dviguje in prazni v povezavi z vrtenjem ročice, podobno kot Vancarjeva. Ob strani je vzvod s sedmimi zarezami, ki so povezane s sedmimi različnimi mehaničnimi (melodičnimi) strukturami. Nad njim je še mala ročica z vdolbinico, ki mehanizem izbrane melodije zafiksira tako, da zdrs na drugo ožebhčkano melodijo ni mogoč. Z njo je možakar koledoval po Cerkljanskem (v hribih nad Cerknim). Z jermenom si jo je oprtal preko ramen in jo prenašal od hiše do hiše. Lajna una podobne zvočnice kot stari radijski aparati: zamrežene okrogle odprtine. Danes 222 Od lire do lajne se lajna oglaša z rahlo razglašeno Straussovo melodijo Na lepi modri Donavi in še šestimi manj znanimi melodijami. Več malih lajn nisem našla, pač pa kar nekaj večjih in manjših glasbenih avtomatov. Poglejmo si najprej vetike gostilniške lajne tipa Leierkasten, Polyphon ali Orkestrion, ki so najpogosteje opremljeni z velikimi ožebličkanimi valji. Se danes se oglaša trodelna velika lajna tipa Polyphon firme Klepetar iz Prage v gostilni Mihove v Stari Fužini v Bohinju. Poslikano cvetje steklenih vrat, ki varujejo igralni mehanizem, sta podpisala A. Hodnik (1984) in J. Cvetek, ki sta poškodovani lajrü poskušala dati stari sijaj. Pripeljali naj bi jo po gostibmičarjevem naročilu z vlakom okoti leta 1908 iz Prage.'^" Skrajno desno vratno krilo je verjetiio še originalno. Na levem krilu je zarisana pokončna puščica z osmimi številkami, ki se vrstijo po velikosti od zgoraj navzdol in označujejo osem melodij posameznega valja. To lajno pozna večina Slovencev, saj stoji v najimenitnejšem turističnem kraju, žal pa se oglaša že precej razglašeno, ker je njena skoraj stoletna starost opravila svoje. Ožebličkanje je občutljiv mehanizem; pri prenašanjih in menjavanjih je izpostavljeno mehartičnim - beri zvočnim - poškodbam. Lajno se aktivira s kovancem. Po drugi vojni je pel staripraški Klepetar, kot mu pravijo, v gostilni Pristavec v Polju v Bohtiiju. Imenitiia androidna lajna z lutko tipa orkestrion z malim in velikim bobnom in činelami je razveseljevala gostilniške goste do leta 1974, ko jo je gostilničar poklonil osnovni šoti dr. Janeza Mencingerja v Bohinjski Bistrici. Tudi ta glasbena omara je trodelna in na stranskih vratih poslikana s cvetiicami. Srednji del omare je izpostavljena steklena vitrina, ki ščiti lutko - komedijanta. Lutka giblje roki, nogi in glavo, v rokah pa drži prečno piščal (flavto). Gostje so metati kovance v režo ob strani omare z napisom "Einwurf lo Heller" in avtomat je zvenel v popularnih Straussovih melodijah. Tudi ta lajna danes zveni precej oporečno. Na zadnji plošči pod bobni je deska z vijaki, na katerih so v poltonskem kromatskem zaporedju napete strune: po tri skupaj za srednje višine, po dve v basovskih višinah in po štiri v zgornjih visokih uglasitvenih legah. Notranjost lajne je na videz podobna strunskemu mehanizmu klavirja. In strune je možno uglaševati podobno kot pri klavirju. Žeblji na valjih sprožajo udarni mehanizem kladivc, nad katerimi je napis: Patent. Valji so ožebtičkani z drobnimi žeblji in krajšimi ati daljšimi "klamficami", ki dlje časa vzbujajo določeno strunsko višino. Daljši ko je vzpodbujevalec - žebljiček ati celo mati kovinski mostič - dlje se vzbuja struno, nad katero je nastavljen. Pod ročico je kovinska plošča s številkami od 1-3, nad njo pa trikotiii zob za izbiranje teh številk oziroma posredno za izbiranje melodij. Pod ročko je premakljiv lesen ročaj in pod njim utor. Lajno se je dalo tudi zakleniti in premikati, saj ima na obeh straneh velike kovinske prenašalne kljuke. 120 Informatorka je gostilničarka Tončka Zupane. 223 Mira Omerzel Terlep Androidna lajna z gibljivo lutko in ožebličkanimi valji je pela v gostilni Pristavec v Polju v Bohinju do leta 1974. Sedaj stoji v osnovni šoli J. Mencingerja v Bohinjski Bistrici. ¦ To the music of this android barrel organ with moving puppet and grooved cyhnders people used to dance in the Pristavec inn in Polje (Bohinj) until 1974. It is now in the J. Mencinger Primary School in Bohinjska Bistrica. ¦ Cet orgue androide avec une marionnette mobile et des cylindres cloutés était en usage a la taverne Pristavec a Polje a Bohinj jusqu'au 1974. Il est conservé maintenant a l'école primaire de Bohinjska Bistrica. 224 Od lire do laine Tudi V Češnjicah nad Bohinjem naj bi se še po drugi vojni ohranile tri lajne, malo manjša od Mihovčeve pa v Srednji vasi. Preveriti se m več dalo. Gostilničarka Marija Ažman iz Krnice, Gorje pri Bledu še hrani staro gostilniško lajno (širine 0,5 m, višine 2 m, dolžine 1 m) z dvema valjema. Na njih so ožebUčkanišh>;e valčki in štiri polke, štajeriš in tango. Štiri "muske" - štiri ročice ob strani. Včasih je pela v gostilni Pri Konavc - kasneje v gostilni "Ažman" - ki je ena najstarejših gostiln daleč naokoli. Omara je na robeh okrašena z rezljanim okrasjem in posUkana s pokrajinskim motivom: pod smrekovim gozdom in zasneženimi gorami stoji domačija, mimo pa brzi potok; nad slikarijo je veUk bel labod. Ko je gostilno še vodila lastničina mati, se je ob stari lajni vrtelo, plesalo, pilo in pelo. Kupih so jo že pred prvo vojno in leta 1932, ko je Marija prišla k hiši, je bila že tu. Stari lastnik je bil Martin Potočnik, rojen v tej hiši v prvih letih našega stoletja. Pos/wsflf sojo prihajali furmani in golcarji, kovači in oglarji.^^^ Glasbeni avtomat so poškodovati vojaki v letih 1948-1950, po vojni pa so jo poskušati predelati na električni pogon. Danes stoji pokvarjena v vhodni veži. Na njeni levi so vrata, ki vodijo v izbo, kjer je bila do leta 1942 trgovina. Nad poslikanimi vratcije tablica z napisom; A. Rasberger, Ljubljana, spodaj pa Patra "Hylo-Mimi". Priimek Rasberger verjetno označuje ime preprodajalca. Lajna ima strunski mehanizem, mali boben in triangel. Na levi strani mehanizma je 32 strunskih skupin s po tremi strunami. Pod vratci je reža in pod njo 18 tipk, nad njimi pa lesena kladivca, kijih sprožajo zobci na valjih, da udarjajo ob strune. Na levi strani spodaj je kljukica s ploščico in na njej so označene številke od 1-4, ki se jih tiksira s posebno ročico. Nad režo so kovanci, na levi strani omarice spodaj je napis "Einwurf lx 10 Heller". Lajna je na kolesih. Velika lajna-avtomat iz ZlatoUčja pri Mariboru, ki jo je bilo potrebno vrteti z ročico, je prav tako stala v trgovini in mamila kupce, odnesli pa so jo s seboj Nemci, ko so po vojni zapuščali te kraje.'^^ Tudi veHka lajna tipa Leierkasten, ki jo danes ponosno razkazujejo Lehamar- jevi (p. d. Na konc) v Prapretiaem pri Brdu na Šentviški gori, je prišla v hišo pred 1. svetovno vojno. Oče sedanjega lastnika jo je pripeljal z Mosta na Soči, kamor so jo prinesti s Češke. Kupil jo je za domačo gostilno, kjer je služila do leta 1925. Velika lajna družine Zupan iz Naklega je prav tako znamke Klepetaf, darovala pa jim jo je teta s Kotelj na Koroškem, kjer naj bi služila v gostilni Pri Matevžu. Opremljena je z dvema valjema, ob strani z režo za kovance in tabtico z napisom: "Einwurf lo Hellerstück". Zastekljena lesena vratca krasijo velike rdeče cvetiice in beli lokvanji. Lajna ima ob strani ročico, kolo z zarezami in devetimi številkami in torej devetimi vižami. Pravokotno na omenjeno je druga ročica, ki fiksira postavitev ročice na željeno številko oziroma melodijo. Lastiiiki so ohraniti še program 121 Avtoričini terenski zapiski so iz leta 1986. 122 Informatorka Furek Milanka, Videm pri Ptuju, r. 1973. 225 Mira Omerzel Terlep Velika gostilniška lajna (Klepetar, Prag) iz Naklega, kamor je prišla iz Kotelj na Koroškem, kjer je služila v gostilni Pri Matevžu. (Foto Mira Omerzel Terlep 1990). ¦ A big barrel organ of the type used in inns (Klepetar, Prague), from Naklo, but originally from Kotlje in Koroška, where it played in the "Pri Matevž" inn. (Photo: Mira Omerzel Terlep, 1986) ¦ Grand orgue de Barbarie de taverne (Klepetar, Prague) de Naklo. Il était autrefois en usage a la taverne Pri Matevžu a Kotlje en Carinthie. (Photo faite par Mira Omerzel Terlep, 1990) melodij, napisan na trd karton v nemščini. Poleg reže je napravljen lesen okvir, za katerega se zatakneta informativna Programm I in Programm 11, ki veljata za valj I in valj 11. Gostje so tako lahko izbirah po izpisanem programu od številke 1 do 9 in nato nastavili ročico na izbrano številko. Programm: I. 1. Das liegt bei uns ins Blut Mazur 2. Donauwellen Walzer 3. Lustige Witwe Walzer 4. In Lauschiges Nacht Walzer 5. Deutschmaister Walzer 6. (nečitljivo) Polka 7. Hackeruben Marsch 8. Unter dem Doppeladler Marsch Programm: IL 1. Steirisch No. II - Walzer 2. Ein Walzertraum Walzer 226 Od lire do lajne 3. (nečitljivo) Walzer 4. Hoffmanserzählungen Polka 5. Die Tanzlücklige Polka 6. Bairisch Polka No. 1 Polka 7. Hoch Habsburg Marsch 8. Kärnthner Lieder Marsch 9. Mein Österreich Marsch Oba programa sta več kot zgovorna in dajeta odgovor tudi na vprašanje o širjenju modnih evropskih melodij po Slovenskem in na vprašanje o viru prenosa na druga glasbila, npr. na frajtonarico in citre. Lahko rečemo, da so se tudi z lajnami s češkega in nemškega etničnega ozemlja prinašale melodije: polke, valčki, operehie modne melodije in marši, ki jih stari godci s frajtonaricami in tudi citrami še hranijo v svojih repertoarjih. Veliko gostilniško lajno naj bi imeh tudi v Šentjanžu pri Dravogradu, Po/i/p/io« Klepetar pa v gostilni Pri Tevžu na Ravnah na Koroškem. Orkestrion, ki stoji v Kovaškem muzeju v Kropi in nosi tablico z napisom "Dalibor" in pod njim oznako Klepetaf/Prag, je prav tako kot večina drugih glasbenih omar z začetka našega stoletja. Stekla lesenih vratc, ki varujejo mehanizem z velikim in malim bobnom, so postikana s cvetličnimi vzorci. Kot vse lajne z dvema valjema (in z dvakrat po 7 do 9 melodij) ima tudi ta en valj shranjen v predalu pod igralnim mehanizmom. Lajno je mogoče aktivirati s kovancem (pri tej ni predpisanih vrednosti oziroma velikosti) ali ročno z navijanjem ročice. Njen prvotni lastnik je bil Franc Ažman (1880-1965). Za gostilno Pri Štangelnu so jo kupili in priskrbeli "po zvezah" na Češkem leta 1906, ko je bil Ažman tudi vaški poštar in je raznašal pošto s konji. V lajno je bil naravnost zaljubljen, pravijo. Se na smrtni postelji je govoril: "Muska mora biti doma". Po njegovi snu-ti jo je njegova hči podarila kroparskemu muzeju. Stari oče Ažman jo je imenoval "kosten" ali "muska". In pri njih v gostilni so se ob lajninih zvokih učili plesati mladi Kroparji. V Kropi je bilo sicer pred drugo vojno še več velikih glasbenih omar in ob njihovih zvokih so se učiti plesati številni mladi rodovi. Pela je menda tudi v gostilni Pri Klinarju, kjer je sedaj Kroparski muzej. Inzeksarje, ki so se nabrati ob večerih v lajninem predalčku, je gostilničar vsak večer pobral in si zadovoljno mel roke, se spomtiijajo Kroparji. Velika lajna je pela tudi v gostilni Pri Bajželnu v Kanrni gorici in v gostibii Pri jarmu v Kropi. Pravijo, da se je oglašala s češkimi melodijami, valčki in polkami, zato je precej mogoče, da so jo prav tako izdelati v Pragi v firmi Klepetar. In če vetika omara ni šla v nizko obokano hišo, so zanjo poglobiti tia in tako priskrbeti potrebno višino, se spominjajo Kroparji. V gostilni Pri Kobal na Jesenicah so tineti velik glasbeni avtomat, prav tako v gostitiii Šuhelj pri Laškem, 227 Mira Omerzel Terlep lajno z dvema valjema in napisom "Wien-Hupfelfelt" iz leta 1912, ter na krajcarje v Trebnjem. Informatorji so pripovedovali o lajnah v gostilni Pod štengi v Idriji, v Cerknem in v Cerknici, v tovarni globina v Kranju in v Radovljici, v Motniku in v Seči na Primorskem. Žal podrobnejše poizvedovanje ni bilo več mogoče. Zasebni zbiralci so ohraniH ok. 15-20 lajn s slovenskega etničnega ozemlja, povečini tipa Orkestrion, Polyphon oz. Leierkasten. Žal se z njimi niso ohraniH tudi za etnologijo aH etnomuzikologijo obvezni in zanimivi podatki. Število tako ohranjenih lajn pa je seveda dovolj povedna in zgovorna informacija o priljubljenosti glasbila. Tudi družina Perko iz Cerknice je ohranila več lajn/avtomatov. Tomaž Perko ima žal že pokvarjeno zanimivo lajno tipa Spieldosen oziroma glasbeno skrüijico (cca 0,5 m x 0,25 m) s čebelicami, ki udarjajo ob zvončke zavarovane s steklenim pokrovom, in ki zveni samo z eno vižo. Imeli so še več drugih malih ročnih lajn. Tine Perko, ki sedaj živi v Kamniku, je podedoval veliko gostilniško lajno podobno tisti v Stari Fužini v Bohinju. Slovenski etnografski muzej (SEM) je leta 1991 odkupil veliko lajno/avtomat (brez oznake izdelovalca aH tipa naprave in velikosti pribl. 2 m x 1 m x 0,5 m) pri Krambergerjevih v Zg. Velki."' Vendar je tudi ta lajna že potovala iz rok v roke, od lastnika do lastnika. Verjetno je podobno kot ostale navedene lajne iz začetka našega stoletja. Ima dva valja s sedmimi poskočnimi melodijami plesnega karakterja. Vendar je igralni mehanizem poškodovan in se zato igralni avtomat oglaša razglašeno. Velika glasbena omara (cca. 1,2 m širine in 2,3 m višine) z valji iz depojev v Gorenjskem muzeju v Kranju (inv. št. KZ - 455 b) je büa pridobljena pri Novakovih. Prvotnejši lastniki so büi Čmetovi iz Radovljice, ki so bih urarji. Pela pa je kasneje v gostilni Pri Novaku v Radovljici. Je znamke Klepataf/Prag, precej podobna oni v Kovaškem muzeju v Kropi, z dvema precej obrabljenima valjema, velikim in malim bobnom, činelo in trianglom. Nekaj časa je stala tudi v Prešernovi hiši v Vrbi. Na vsakem valju je sicer po osem melodij, na steklenih vratcih označenih z osmimi števukami. Režo za kovance so zadnji lastniki preuredili za dinarje. Velika lajna je služila za zvočno spremljavo v gledališču Thalija v Kranju, ki je stalo tam, kjer je danes kranjska veletrgovina Globus. Thalija je bilo napredno gledališče, ki je že leta 1906, kot piše istodobni časopis Gorenjec, prikazovalo gibno-zvočne slike. Velika lajna iz naše družinske zbirke (Mire in Matije Terlep) je žal brez označbe ki provenience (kupljena v antücvarrü trgovini), z dvema valjema in najverjetneje iz dmžme Polyphon tipa Klepetaf iz Prage. Slikarija je poškodovana, a zelo podobna tisti v Krnici. Avtomat je v popravüu. 123 Glej tudi kratek zapis o njej v sestavku Tanje Tomažič 1992, str. 334-340. 228 Od lire do lajne Kalliopf-music Automat: igralni mehanizem s preluknjanimi ploščami. (Iz zbirke zbiratelja iz Železnikov) ¦ CaUiope-Music Automat: playing mechanism with perforated plates, (from a collection in Železniki) ¦ Kalliopf-music Automat: un mécanisme de jeu avec des plaques trouées. (De la collection d'un collectionneur de Železniki) Poleg velikih glasbenih avtomatov so se po gostilnah in domovih oglašale tudi manjše glasbene omare, ki pa niso zazvenele s pomočjo ožebličkanui valjev, temveč s pomočjo perforiranih (preluknjanih) plošč in trakov: po ustnem izročilu so se ohranile v Racah (s perforiranim trakom), v Laškem in v Vrbi na Gorenjskem (s perforiranimi ploščami), pri Gorenc v Laškem, v Cerknem m v Ljubljani (pri privatnih zbiralcih). S perforiranimi ploščami je opremljen tudi Polyphon, ki ga hrani Gorenjski muzej v Kranju (GM-205/34). Gorenjski muzej sicer hrani dve glasbeni omari s ploščami, ki sta domnevno iz okolice Kranja, ena (večja) iz Šenčurja pri Kranju in je iz Rabičeve predvojne zbirke, druga iz kranjske okolice. Na glasbeni omarici iz Dravograda, ki jo je ohranil pred propadom zbiratelj iz Železnikov, je zapisano: Musik-Avtomat Kalliopf. Zbiratelj hrani zanjo 18 perforiranih plošč, ki jih je moč menjavati. Spredaj so zastekljena vratca posHkana z motivom mlina na veter. Nekdaj modne melodije se s plošč še vedno dobro oglašajo. Ob strani ima lajna režo za "1 Kreuzer" (1 krajcar) in napis: Theodor Fehrenbach Uhrmacher Marburg a/d Drau. Gre za zapis imena mojstra izdelovalca ati preprodajalca? Če gre za ime izdelovalca, bi bil to edini ohranjen podatek o graditelju lajn pri nas. Pred tablico je majhen predalčel ("ladelček") na ključ za zbrane kovance. Polyphon Music-Avtomat firme Klepataf z režo za en krajcar ("1 Kreuzer") se je oglašal še v gostilni Burja v Dokležovju v Prekmurju, ohranil pa jo je zbiratelj starin v Beltincih. Na njej so si gostje zbirali melodijo s premikanjem jezička na kovinski ploščici oglate oblike z vrezanimi režicami, ki so bile v stiku z zobatim kolesom, ta pa z igralnim mehanizmom oziroma perforiranimi ploščami. Poleg avtomata je zbiratelj ohranil še tri igralne plošče. Čeprav imam malo podatkov s Štajerskega in Dolenjskega in nobenega iz Bele krajine, se seveda zastavlja vprašanje, ati lajn tam res ni bilo ali le manj? Pravo sliko bodo pokazale nadaljnje raziskave. 229 Mira Omerzel Terlep In ne nazadnje sodijo h glasbenim avtomatom, ki jim Slovenci posplošeno zopet pravimo "lajna", tudi slike z glasbenimi avtomati oziroma slike z malimi lajnami z miniaturnimi ožebHčkardmi valji, ki zanihajo posamezne kovinske lamele različnih dolžin oz. tonov in ki sodijo v tip Spieldosen, Spieluhren ipd. Slike so ponavadi nabožne vsebine in z reliefnimi figurami pod steklom ali s slikarijami na steklu, ki najpogosteje prikazujejo Jezusovo rojstvo in torej Jezusa, Marijo in Jožefa. Avtomat se aktivira s ključem, s katerim se "sliko navije". Ta ima najpogosteje na hrbtni strani avtomat s popularnimi božičnimi melodijami, kot so Sveta noč in druge. Podrobnejši študij le-teh seveda ne sme izostali, vendar je potrebno najprej opraviti celovitejši pregled zvočnih slik na Slovenskem. Na svojih potovanjih sem se z njimi srečevala po domovih v Selški in Poljanski dolini, v Škofji Loki pa tudi v Sorici, kjer so jim rekh tudi kar "tabla". Primerke sem našla tudi v Žirovnici, v Cerknici, v Kranjski gori, pri zbirateljih starin v Kranju, v Železnikih in v Beltincih ter v vaseh pod Donačko goro, kjer jim prav tako pravijo "tabla". Nekatere so bile na hrbtni strani poleg igralnega mehanizma opremljene še s spominskim hstičem na prvo obhajilo. Slike/lajne A. Büchner v svoje delo "Von Glockenspiel zum Pianola" ni uvrstil, čeprav bi si zaslužile! Če povzamem: Glasbeni avtomati, ki so služili na Slovenskem predvsem v rokodelsko delavskih naselbinah in zabaviščih (po gostilnah) za razvedrilo in ples, so prišli k nam v največji meri v 1. desetletju našega stoletja in so biU v rabi še do druge vojne, po njej pa le še izjemoma. Premožnejši trgovci in gostilničarji so jih največ uvoziU iz Češke (firma Klepetar/Praga) in iz nemškega govornega področja (o čemer pričajo napisi). Z njimi so se prinašale k nam modne evropske melodije, šlagerji, popularni operetni napevi, Straussovi valčki in ponarodele ljudske melodije in plesi. Glasbeni avtomati s posameznimi primeri sodijo pri nas v obsežno družino glasbenih avtomatov od t.i. glasbenih skrinjic - Spieldosen in ročnih vrtečih orgel drehorgel do velikih glasbenih omar - Polyphonov, Orkestrionov oziroma Laierkasbnov. Večina glasbenih avtomatov ima žal pokvarjene igralne mehanizme ali poškodovane nosilce glasbenih zapisov: valje in plošče. Tako je analiza zvočnih opremljenosti glasbenih omar in ročnih orgel ali lajn žal nemogoča. Da pa so morale imeti lajne na Slovenskem pomembno in odmevno vlogo v življenju ljudi, pričajo pustna parafraziranja lajne: v Podjuni, v Poljanski dolini, v hrastniški okolici, v Ribnici na Dolenjskem, v Dobrepolju in še kje pustne maškare posade v lesen zaboj na vozičku godca, ki mora v njem igrati. Pravijo, da vozijo lajnol V Slovenskih goricah imenujejo tovrstne žive lajne "lajle".™ 124 Niko Kuret 1965, strani 29,33,40,45,49,52. j 230 Od lire do lajne V posmeh? Ali v spomin? Sodobni komedijant z rekonstruirano lajno. (Predbožioii čas, Ljubljana 1986, Maximarket). (Foto Matija Terlep, 1986). ¦ Contemporary entertainer with reconstructed barrel organ (Christmas, Ljubljana 1986, Maximarket). (Photo: Matija Terlep, 1986) ¦ Baladin contemporain avec un orgue de Barbarie reconstruit (Avent, Ljubljana, 1986, Maximarket) (Photo prise par Matija Terlep, 1986). 231 Mira Omerzel Terlep OD LIRE IN LEJRE DO TONGE, MUSKE IN LAJERKOSTNA - POVZETEK Lajna je glasbilo in kasnejši glasbeni avtomat, s katerim se pričenja zgodo- vina glasbenih strojev. Razvile so se iz staroveške lire in srednjeveških predhod- nikov (organistruma), čigar razvoj je temeljil na tehnično-zvočnih izumih starejših kultur. Predhodniki glasbenih avtomatov so kasnejše sukajoče orgle (Drehleier) in sukajoče orgle (Drehorgel). Glasbeni avtomati so dosegli višek razvojne poti v obliki avtomatofona (tip Leierkasten, Polyphon, Orkestrion ipd.) v 19. stoletju. K nam so prihajali predvsem z Dunaja in Prage (najznamenitejša in najpogostejša je praška firma Klepetaf). Slovenci vse različice sicer velike družine lajn in glasbe- nih avtomatov posplošeno imenujemo le "lajna". Sicer pa so se na posameznih področjih ohranila še sledeča imena: kosten ali lajerkosten, drehorgel, klepetaš, muska ali škrinca, pa tudi lejla, najna, tonga ali lejra. Na prelomu stoletja sta slovenski in evropski prostor poznala več tipov lajn, ki pripadajo dvema velikima družinama: aktivni obliki lajn, kjer je mogoče ubirati melodije ob bordunsko uglašenih spremljevalnih strunah (tip "malih sukajočih lajn" - die Drehleier) ter lajne glasbene avtomate z ožebHčkanimi valji ali preluknjanimi ploščami in trakovi. Slednje lahko nadalje delimo na "male sukajoče orgle" (die Drehorgel) s piščalnim mehanizmom. K zvenenju se jih vzbuja z vrtenjem ročice. V drugo skupino sodijo veliki in mah glasbeni avtomati: Leierkasten, Orkestrioni, Polyphoni, pojoče slike in pojoče skrinjice. Prva vira, ki govorita o lajnah pri nas, ter sežeta v 17. stoletje (slovar Dictio- narium camiolicum) in 18. stoletje (B. Hacquet, Abbildung und beschreibung der Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven), pričata o lajni na Kranjskem in v Čičariji oziroma v Istri. Vira omenjata lajno v duetu z dudami za plesno spremljavo in kažeta na sorodnost s tedaj priljubljeno glasbeno izvajal- sko prakso sosednjih evropskih dežel. V slovenski ljudski pesmi je lajna omenjena v baladi (zapis K. Strekelj, F. Marolt) o vitezu Modrobradcu oz. o vitezu Ulingerju, ki v nekaterih pesmih nastopa kot cigan (obubožan, berač?), ki z lajno in petjem zapeljuje dekleta. Zapis potrjuje izvajalsko prakso petja ob lajnah, modno od srednjega veka do 20. stoletja. Petje so verjetno spremljale lajne (drehleier) aktivnega tipa z bordunsko spremljavo. V ljudskih pesmih lajna vselej "poje prav lepo". Leta 1902 je prenehal vrteti malo ročno lajno drehleier ah drehorgel verjetno zadnji lajnar, potujoči godec "Drehorgelspieler" Johann Pukl. Podatek navaja mrliška knjiga s Črne na Koroškem. Zal viri in poročila ne navajajo točnejših podatkov o glasbilu, iz katerih bi bilo razvidno, za kakšen tip glasbenih priprav gre. Johann Pukl je lajnal po slovenskem in avstrijskem etničnem ozemlju. Na sosednjem Avstrijskem naj bi po mnenju K. M. Kliera umrl zadnji lajnar leta 1904. Lajna aktivnega tipa je bila pomembno glasbilo srednjeveških potujočih godcev in nato beračev. Verjetno tudi na slovenskem etničnem ozemlju - sledeč 232 Od lire do lajne po virih in poročiUh - ni bilo drugače. Število beračev se še posebej poveča v času avstro-ogrske monarhije, ko so pod cesarsko zastavo sluzih vojaško obveznost tudi Slovenci. Za odpustno rento so vojaškim invalidom darovali male prenosne lajne (avtomate), da so se z vrtenjem le-teh skozi mesta in vasi nekako preživljali oziroma bolje - beračili. Tudi Napoleonovi oblastniki so postopali enako. In lajna je skozi stoletja postala sinonim uboštva, umazanega, beraškega, obrabljenega. Na prelomu stoletja se male ročne lajne umaknejo velikim glasbenim avtomatom, ki jih na slovensko etnično ozemlje prinašajo premožnejši gostilničarji in trgovci, ter z njimi vabijo v svoje lokale delavsko srenjo: še zlasti v okotici Bohinja (v času gradnje bohinjske železnice), železarskih Jesenic, kovaške Krope, ter železarsko-obrtniške Selške in Poljanske doline, v naselja ob rudnikih in železarnah na Koroškem (Črna, Mežica, Prevalje, Ravne), v kraje v zasavskih revirjih (Hrastiiik, Trbovlje), pa v mesta Ljubljano, Maribor, Kranj, v obrtiiiško Radovljico in rudarsko Idrijo, pa verjetno še kam. Temeljiteje sem raziskala predvsem Gorenjsko, deloma Koroško, Štajersko in Notranjsko. Iz teh krajev so se ohranili do danes tudi najštevilnejši primerki lajn in glasbenih avtomatov. Lajna iz Dravograda (sedaj v Naklem) z napisom "Musik-Avtomat KaUiopf " nosi ob strani, kjer je reža za kovance, ki sprožijo igralni mehanizem, tudi tablico z oznako "1 Kreuzer" (1 krajcar; kasneje je večina tovrstnih rež za 1 Kreuzer ali 10 HeUer predelanih za dinarske kovance) ter napis; Theodor Fehrenbach. Uhrmacher Marburg a/d Drau. Napis bi lahko označeval ime izdelovalca lajn pri nas. Ali pa le preprodajalca? Žal tega ni več moč izvedeti, pa tudi raziskovanja lajn sem se lotila v času, ko le te niso bile več v rabi, zato je velika večina podatkov nezadostna za širše pojasnjevanje in sklepanje o vlogi in glasbeni funkciji lajn pri nas. Večina igralnih mehanizmov lajn, ki so se ohranile do danes, je žal poškodovanih in glasbena anatiza le-teh ni več mogoča. Iz redkih ohranjenih programskih kartic pa je le razvidno, da so z lajnami prihajale k nam evropske modne melodije minulega stoletja: Straussove uspešnice kot so Na lepi modri Donavi, tirolski, bavarski in češki valčki in polke ter domoljubne pesmi, napevi in hvalnice avstro-ogrskega cesarstva. Nekaj teh melodij lahko stišimo še danes v repertoarjih slovenskih godcev s frajtonaricami starejše generacije. Kot spomin (ati v posmeh?) na nekdaj popularne lajne, še danes pustne maškare na Koroškem, v Poljanski dolini, v hrastiiiški okolici, na Dolenjskem in v Slovenskih goricah vozijo lajno: godca v zaboju. 233] _j Mira Omerzel Terlep LITERATURA IN VIRI ADLEŠIČ, Miroslav, 1964: Svet žive fizike. Akustika, Ljubljana BACHMANN-GEISER, Brigitte, 1981: Die Volksmusikinstrumente der Schweiz, HEVI, 1/4, Leipzig BUCHNER, Alexander, 1959: Vom Glockenspiel zum Pianola, Praga; 1981: Bunte Welt der Musikinstrumente, Praga CAPUDER, Carol, 1915: Zgodovina C. in Kr. pešpolka št. 17, Celovec Gorenjec (časopis), 1905, 1906 FISTER, Peter, 1986: Umetnost stavbarstva na Slovenskem, Ljubljana HACQUET, Baltasar, 1801: Abbildung und Beschreibung der Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven, I. Theil, Leipzig JALEN, Janez, 1958: Vozarji, I. Ovčar Marko, Celje JUREČIČ, Valt, 1992 (14.4.): Beraška izkaznica. Delo MAROLT, France, Terenska mapa št. 6 in 7. KLADNIK, Darinka, 1983 (5.1.): Jesiharji in lajnarji. Dnevnik KUMER, Zmaga, 1986: Die Volksmusikinstrumente in Slowenien, HEVI, 1/5, Ljubljana KUNZ, Ludvik, 1974: Kunz, Die Volksmusikinstrumente der Tschechoslowakei, HEVI, 1/2, Leipzig KURET, Niko, 1965: Praznično leto Slovencev, I. Celje KLIER, Karel Magnus, 1956: Volkstümliche Musikinstrumente in den Alpen, Kassel und Basel KUMER, Zmaga, 1983: Ljudska glasbila in godci, Ljubljana KURET, Primož, 1973: Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem, Ljubljana OMERZEL-TERLEP, Mira, 1994: Ljudske lajne - instrumentalni predhodniki sodobnih računalnikov. Glasba v tehničnem svetu - Musica ex Machina - Die Music in der Technischen Welt, Ljubljana OMERZEL-TERLEP, Mira, Terenski zapisi, 1980-1994 PLETERSKI, Maruša, 1987: Železnice v Bohinju, Bohinjski zbornik PLETERŠNIK, Maks, 1894-1895: Slovensko-nemški slovar, Ljubljana REMNANT, Mary, 1978: Musical Instruments of the West, London PRÄTORIUS, Michael, 1619: Syntagma musicum, II., De Organographia SACHS, Curt, 1962: Reallexikon der Musikinstrumente, Hildesheim SÄROSI, Bâlint, 1967: Die Volksmusikinstrumente Ungarns, HEVI, I/l, Leipzig SCHICKHAUS, Karl Heinz, 1981: Über Volksmusik und Hackbrett in Bayern, München - Wien - Zürich STANONIK, Marija, 1992: Goriška Brda in umetaost besed, Ebrolog, 2/1, LUI, Ljubljana ŠTREKELJ, Karel, 1895-1923: Slovenske narodne pesmi I-IV, Ljubljana Tritonus, zgoščenka s knjižico, (brez letnice). TOMAŽIČ, Tanja, 1992: Glasbena omara. Etnolog 2/2, LIH, Ljubljana HEVI - Handbuch der europäischen Volksmusikinstrumente, Leipzig 234 Od lire do lajr\e BESEDA O AVTORICI Mira Omerzel Terlep, dipl. etnologinja in dipl. muzikologinja, deluje kot svobodna umet- nica in raziskovalka slovenske kulturne dedi- ščine. Kot poustvarjalka in vodja ansambla Trutamora Slovenica ter potujoča pedagoginja oživlja in rekonstruira slovensko ljudsko glasbo in jo koncertno predstavlja kot kustodinja etnomuzikološkega izročila sirom po svetu. Njeno raziskovalno delo in razprave so posvečeni predvsem ljudskim glasbilom in pesmim (razprave in serija gramofonskih plošč in zgoščenk z etnomuzikološkimi komentarji Slovenske ljudske pesmi in glasbila, I-II, Beograd-Ljubljana, 1982-1985, Zvočnost slovenskih pokrajin, III-FV, Ljubljana, 1987-1991, Derbleiche Mond/Bledi mesec, München, 1991, serija televizijskih dokumentarnih oddaj Slovenska ljudska glasbila in godci, I-IX, TV Slovenija, 1980-1984), zvočni identiteti slovenst- va, vplivu zvoka na človeka in odnosu med človekom in živaljo (Konji naše pravljice, 1996). ABOUT THE AUTHOR Mira Omerzel-Terlep has a degree in ethnology and musicology and is a free lance artist and researcher of the Slovene cultural heritage. She leads the ensemble Truramora Slovenica and performs with it, acting as an itinerant educator, reviving and reconstructing Slovene folk music. Through her concerts she promotes the Slovene musical heritage and acts as a curator of the ethnomusical heritage by performing in concerts all over the world. Her research work and articles are primarily dedicated to folk instruments and songs (a series of gramophone records and compact discs with ethnomusical coirunentaries Slovene folk songs and instruments, I-II, Belgrade-Ljubljana, 1982-1985, The Timbre of the Slovene Landscapes, III-LV. Ljubljana 1987- 1991, the compact disc "Der bleiche Mond/ Bledi mesec", Munich, 1991; a series of television documentaries on Slovene folk instruments and musicians, I-IX, TV Slovenia, 1980-1984); her further main interests are the sound identity of the Slovenes, the influence of sound on man, and on the relationship between man and animal (Konji naše pravljice, 1996). 235 Mira Omerzel Terlep SUMMARY FROM LYRE TO BARREL-ORGAN The historical evolution of the musical instrument and automatic organs The hurdy-gurdy, a musical instrument and later sound source or automatic instrument, marks the beginning of the history of mechanised musical instruments. It was derived from its medieval predecessor, the organistrum, an instrument whose development was based on even older technical and sound- related inventions and cultures. Predecessors of automatic instruments were the hurdy-gurdy (German: Drehleier) and the barrel-organ (Drehorgel). The develop- ment of mechanised musical instruments reached its peak with the automatic organ {Leierkasten, Polyphon, Orchestrion and the Uke) in the 19th century. In Slovenia they were mainly imported from Vienna and Prague (the Klepetar com- pany). Slovenes use the general expression lajna for all varieties of the large family of hurdy-gurdies, barrel-organs and orchestrions, though in individual areas other names have been preserved: kosten or lajer kosten, drehorgel, klepetaš, muska or škrinca, as well as lejla, najna, tonga or lejra. At the turn of the century several types of hurdy-gurdies and barrel-organs were common in Europe (and also in Slovenia) which belonged to two major families: the actively played hurdy-gurdy on which melodies are played accompanied by drone strmgs (the small hurdy-gurdy - Drehleier) and the barrel- organ with grooved cylinders or perforated plates and tapes. The latter can be further divided into little barrel- organs (Drehorgel) with pipes that are sounded by cranking a wheel and the large and small automatic musical instruments: Leierkasten, orchestrions, polyphons, musical pictures and musical boxes. The first sources that mention hurdy-gurdies in Slovenia go back to the 17th (the dictionary Dictionarium carnioticum) and 18th century (B. Hacquet, Abbildung und beschreibung der Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven) and refer to their use in Camiolia and Čičarija (Istria). Slovene sources also make mention of duets of a hurdy-gurdy and bagpipes as accompaniment to dancing, indicating that the musical practices which were most popular in neighbouring european countries were common in Slovenia too. In Slovene folk songs the hurdy-gurdy is mentioned in ballads (see K. Stiekelj, F. Marolt) about Bluebeard and knight Ulinger who in songs of later date appears as a Gypsy (or impoverished person, perhaps beggar) and seduces girls by playing the hurdy-gurdy and singing. This indicates that it was customarily to sing while playing the hurdy-gurdy as it was then not only possible but also fashionable with the actively played hurdy-gurdies (Drehleier) accompanied by drone strings. In folk songs the hurdy-gurdy always "sings quite nicely". In 1902 the probably last musician to play the hurdy-gurdy or barrel organ (unfortunately, the sources do not provide exact information as to which type of 236 Od lire do lajne instrument) in the Slovene ethnic territory died. The register of deaths of the municipality of Črna na Koroškem indeed refer to Johann Pukl as a hurdy-gurdy (or barrel-organ) player and itinerant musician. In neighbouring Austria the last hurdy-gurdy musician is supposed to have died in 1904 (see K. M. Klier). The actively played hurdy-gurdy was an important musical instrument of medieval itinerant musicians and later of beggars. Sources and reports from the Slovene ethnic territory strongly indicate that this was also true of itinerant musicians and beggars in Slovenia. The number of beggars increased substantially under the Austro-Hungarian empire when Slovenes too served in the army. War-invaUds were given small portable automatic barrel-organs as a kind of discharge compensation; they were to make a living by playing them in villages and towns, that is as beggars. During the period of Napoleonic rule the (military) authorities acted likewise. In the course of centuries the barrel-organ thus came to be a symbol of poverty and begging, of something dirty and shabby. At the turn of the century smah portable barrel-organs became gradually extinct and made way for large automatic organs, imported to the Slovene ethnic territory by prosperous inn-keepers and tradesmen. They were used to attract local workers to the inns in the environs of Bohinj (during the construction of the Bohinj Railroad) in Jesenice (ironworks). Kropa (a wrought-iron centre), in the crafts and ironworks centres in Poljanska and Selška Valleys, the settlements around the mines and ironworks of Koroška (Črna, Mežica, Prevalje, Ravne), the collieries of Zasavje (Hrastnik and Trbovlje), the towns of Ljubljana, Maribor and Kranj, the crafts centre of Radovljica, the mining town of Idrija, and probably also elsewhere (my research was largely centred on Gorenjsko and partly included also Koroška, Štajerska and Notranjsko). It is from these areas that the majority of preserved specimens of barrel-organs and automatic organs stem. An automatic organ that was originally in Dravograd (and is now kept in Naklo) bears three inscriptions: "Musik-Automat Kaltioph", (next to the slot for the coins which activate the instrument's mechanism) "1 Kreuzer" (later these slots for 1 kreuzer or 10 hellers were adapted to accept dinar coins) and "Theodor Fehrenbach, Uhrmacher, Marburg a/d Drau". The last inscription might mean that a maker of barrel-organs was based in Slovenia or that he was a retail seller. Unforttmately, there is no way to answer this question; furthermore, my research was undertaken at a time when barrel-organs were no longer used and the major part of the gathered information does not allow a broader view or conclusions on the role and musical function of barrel-organs in Slovenia. The mechanisms of preserved automatic organs are as a rule damaged and a musical analysis is therefore not possible. The rare programming cards that have been preserved, however, indicate that the barrel-organs (orchestrions) in Slovenia played the melodies that were fashionable in Europe in the past cenhiry (Strauss' great successes tike The Blue Danube, Tyrolean, Bavarian and Bohemian waltzes and 237 Mira Omerzel Terlep polkas, patriotic tunes as well as hymns of praise to the Austrian-Hungarian Empire). Some of these tunes are still on the repertoire of Slovene accordion players of the older generation. In memory (or perhaps in derision) of the once popular hurdy-gurdy, carnival masks in Koroška, Poljanska Valley, around Hrastnik, in Dolenjsko and in Slovenske gorice portray a "wheeled hurdy-gurdy", that is a musician in a box. RESUME DE LA LYRE A L'ORGUE DE BARBARIE L'évolution de l'instrument, de la forme médiévale de type actif au précurseur instrumental de l'ordinateur contemporain La vielle fut un instrument et plus tard un automate musical, orgue de Barbarie, qui est a l'origine de l'histoire des machines musicales. Elles se sont développées a partir de leurs prédécesseurs médiévaux {organistrum), dont les sources remontent aux inventions techniques et sonores des cultures anciennes. Les prédécesseurs des automates musicaux sont les orgues tournants {die Dreihleier) ainsi qu'un autre type d'orgues tournants {Drehorgel). Les automates musicaux ont connu l'apogée de leur développement sous la forme de l'automatophone {types Leierkasten, Polyphon, Orkestrion etc.) au 19eme siecle. Ils sont arrivés chez nous surtout en provenance de Vienne et de Prague (entreprise Klepetaš ). La langue slovene a un nom commun pour tous les types de la famille des veilles, des orgues de Barbarie et des automates musicaux: c'est lajna. Dans certaines régions nous avons conservé aussi les noms comme: kosten ou lajerkosten, drehorgel, klepetaš, muska ou škrinca, et aussi lejla, najna, tonga, ou leira. A cheval sur les deux siecles, l'espace européen (et l'espace slovene également) a connu plusieurs types de vielles, qui appartiennent a deux grandes familles. La premiere, c'est la forme active des vielles - avec elle, on peut jouer les mélodies tout en s'accompagnant aux cordes accordées au faux bourdon {die Drehleier). La deuxieme famille, ce sont les automates musicaux, orgues de Barbarie, avec les cylindres a clous ou les planches perforées et les rubans. Ces derniers peuvent encore etre divisées en des "petites orgues de Barbarie tournants" {die Drehorgel) a im mécanisme a flutes, qui fonctionne quand on tourne la manivelle et les petites et les grands automates musicaux Leierkasten, Orkestrions, Polyphones, les images chantantes ou les boites musicales. Les premieres deux sources qm mentionnent les vielles remontent au 17eme siecle (le dictionnaire Dictionarium camiolicum) et au 18eme siecle (B. Hacquett, Abbildung imd beschreibung des Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven) et témoignent de l'existence de vielles en Camiole ainsi qu'a Čičarija en 238 Od lire do lajne Istrie. Les sources Slovenes mentionnent la vieUe en duo avec les cornemuses, qui accompagnent les danses. On y voit donc la parenté avec la pratique de l'interprétation musicale la plus populaire dans les pays voisins européennes. Dans la chanson populaire la vieUe est souvent mentionnée dans les chansons de type balade (notes de K. Štrekelj, F. Maroti) sur le chevatier Barbe- bleue ou Ultiiger, qui dans les chansons plus jeunes apparaît sous les traits d'un tsigane (pauvre, mendiant?), qui avec sa vielle et son chant séduit les filles. C'est une preuve de la pratique du chant accompagné de la vielle, qui a l'époque était possible et populaire avec le type actif des vielles {drehleier) accompagnées au faux bourdon. Dans toutes les chansons populaires "la vielle chante tres bien". Dans le registre des morts de Črna na Koroškem on peut voir qu'en 1902 s'acheve la carriere du musicien de petite vielle manuelle du type drehleier ou drehorgel (hélas les sources ne mentionnent pas exactement de quel type d'instrument ou automate il s'agit), probablement le dernier joueur de vielle ambulant "Drehorgelspieler", Johann Pukl, qui a joué dans le territoire ethnique slovene et autrichien. Selon K. M. Klier, le dernier joueur de vielle en Autriche est mort en 1904. La vielle de type actif était tm instrument important pour les musiciens médiévaux ambulants, puis pour les mendiants. Selon les sources et les rapports, cette information est applicable au territoire ethnique slovene aussi. Le nombre des mendiants avait augmenté surtout a l'époque de l'empire austro-hongrois, sous lequel les Slovenes faisaient leur service militaire aussi. Les invatides de guerre recevaient pour rente un petit orgue de Barbarie portable (automate), qui leur a permis de survivre, ou plutôt de mendier, en se déplaçant d'ime ville a l'autre. Les autorités napoléoniermes ont pratiqué la meme chose. Donc, a travers les siecles, l'orgue de Barbarie est devenu un synonyme de pauvreté, de saleté, de mendicité... A cheval sur les deux siecles, les petits orgues de Barbarie manuels laissent place aux grands automates musicaux, importés dans le territoire slovene surtout par les propriétaires d'auberges et par les commerçants. C'était pour eux le moyen d'attirer dans leurs locaux la classe ouvriere, surtout dans les alentours de Bohinj (durant la période de la construction du chemin de fer), a Jesenice, Kropa, Selška et Poljanska dolina, dans la région des mines (Hrastnik, Trbovlje), ainsi que dans les villes de Ljubljana, Maribor, Kranj, Radovljica Idrija et surement dans d'autres endroits (j'ai fait mes recherches surtout dans la région de Gorenjska, partiellement en Koroška, Štajerska et Notranjska). Ce sont les lieux dans lesquels se sont conservés jusqu'a nos jours de nombreux exemples d'orgues de Barbarie et d'automates musicaux. Inscription sur l'orgue de Barbarie de Dravograd (qui se tiouve actuellement a Naklo), "Musik-Avtomat Kaltiopf ", est accompagnée de la mention "1 Kreuzer" a côté de la fente pour la mormaie qui peut activer le mécanisme. On hrouve aussi une autie inscription "Teodor Fehrenbach, Uhrmacher Marburg a/d Drau". Cette inscription pourrait signifier le nom de l'artisan qui a fabriqué cette machine 239 Mira Omerzel Terlep chez nous. Ou seulement le vendeur? Hélas on ne peut pas le savoir. J'ai commencé ma recherche sur les orgues de Barbarie a l'époque ou ces derniers ne s'utilisaient plus. La plupart des données est insuffisante pour pouvoir expliquer et déduire d'une maniere plus large le rôle et la fonction musicale des vielles chez nous. La plupart de mécanismes des orgues de Barbarie conservés sont malheureusement hors d'usage, ime analyse musicale n'est donc plus possible. Quelques rares cartes de programmation qui sont conservées prouvent que, grâce aux orgues de Barbarie, l'on a importé les airs populaires européennes de l'époque (les grands succes de Strauss, comme p.ex. Sur le beau bleu Danube, les valses et les polkas tyroliennes, bavieres et tcheques, les airs patriotiques de l'empire austro- hongrois). Quelques tmes de ces mélodies ont été reprises par des accordéonistes Slovenes de la vieille génération. Comme souvenir des orgues de Barbarie populaires d'autrefois, on retrouve aujourd'hui, pendant le carnaval en Carinthie, dans la vallée Poljanska, aux alentours de Hrastnik, a Dolenjska et a Slovenske gorice, les masques qui poussent devant eux l'orgue de Barbarie: c'est le musicien qui est caché dans ime boîte. 24a ZGODOVINSKI ORIS BABIŠTVA NA SLOVENSKEM IN PORODNA POMOČ V FARI VELIKE BRUSNICE NA DOLENJSKEM OD 1840 DO 1945 Irena Rozman IZVLEČEK Prispevek obravnava temeljne značil- nosti zgodovine babištva in porodne pomoči v dominatnem in vaškem kulturnem prostoru na Slovenskem, v katerega je vpeta analiza porodne pomoči na podlagi rojstnih matičnih knjig v fari Velike Brusnice na Dolenjskem od 1840 do 1945. ABSTRACT The article deals with the basic features of the history of midwifery and maternity care in the dominant and village cultural areas in Slovenia, comprising an analysis of maternity care based on birth records from the parish of Velike Brusnice in Dolenjsko dating from 1840 to 1945. UVOD Zamisel za etnološko obravnavo porodne pomoči v vaških skupnostih na podlagi podatkov iz rojstnih matičnih knjig se je porodila na eni strani ob seznanitvi z domačimi in tujimi zgodovinskimi in etnološkimi deli avtorjev, ki so si zastavih nalogo z matrikami obnoviti družinsko življenje v bolj ali manj oddaljenih preteklih stoletjih, na drugi stiani pa ob lastiiem raziskovanju razmerja med socialno-ekonomskimi razmerami, v katerih je potekal porod, in obredi, ki so jih izvajah med njim. Na prvi pogled med izhodiščema rü opaziti skupnega imenovalca. Medtem ko smo vajeni, da se rojstvo, poroka m smrt (še vedno) obravnavajo zgolj z vidika duhovne kulture v okviru šeg življenjskega cikla, velja za podatke iz matrik, da osvetljujejo npr. socialni ustroj družine, demografske zakonitosti itd. Razlikujeta se tudi po metodologiji: šege se raziskujejo s kvalitativno metodo-mtervjujem, podatki iz matrik pa se anatizirajo s kvantitativnimi metodami. V skladu z evolucionističnim konceptom m mitološko metodo raziskovanja šeg so mnogi etiiologi prepoznavati še v 70. letüi šege zgolj kot prežitke arhaične 241 Irena Rozman ontologije z apotropejskim delovanjem. Njihovo raziskovanje je bilo zatorej osredotočeno v iskanje njihovega bajeslovnega izvora in pomena ter v natančno popisovanje njihovega poteka (prim. Kuret 1974: 72; Rozman 1993:70-71; Weber - Kellerman 1984: 23-29). Da bi med sabo povezala in ponazorila nakazani izhodišči pričujoče raziskave, bom povzela primer razlage neke šege ob rojstvu. Šega, da so med porodom zatemnih okna, se je največkrat razlagala z vero, da se s tem zavarujeta porodnica in novorojenček pred zh duhovi (Orel 1945: 266). Ta vera nesporno izpričuje, da je sleherni porod skrivnosten dogodek, ki se je lahko končal tragično tako za porodrüco kot za novorojenčka. Kolikokrat se je, npr. v 19. stoletju predvsem zaradi nestrokovne porodne pomoči, to tudi v resnici zgodilo, ugotovimo tako, da primerjamo podatke o vzrokih smrti novorojenčkov iz mrliške matične knjige s podatki o strokovni usposobljenosti babic iz rojstne matične knjige. Če upoštevamo, da je porod posebno stanje, ki v trenutku postavi na glavo utečeno vsakdanje življenje, je delna osamitev porodnice povsem normalna, če ne že nujna za ohranitev medsebojne povezanosti družine. Ta je bila pomembna tako za porodnico, ki je potrebovala mir, kot za družinske člane, ki so morali še naprej opravljati svoje vsakdanje obveznosti in skrbeti za čimbolj normalen potek življenja v družini. V vaških skupnostih, kjer je bil še nekaj let po drugi svetovni vojni porod na domu, so morah v ta namen žrtvovati enega izmed bivalnih prostorov. To so štorih zelo hitro in preprosto, skoraj simbolično: zaprli so vrata in zagrnili okna. Na komunikacijski ravni je takšno dejanje znak, da je vstop v prostor določenim družinskim članom prepovedan. Sklepam, da so za izoblikovanje in ohranjanje omenjene šege bili pomembni sociakio-psihološki (potreba po miru in intimnosti) in socialno-ekonomski (prostorska stiska) dejavniki. V zvezi s spremembo pomena te šege Vilko Novak pravi:" Ob porodu so skušati zavarovati pred zlim vplivom tako porodnico kot novorojenca s tem, da so ju čim bolj ločili od okolja. (...) Če danes pri nas zastirajo okna v sobi, je to že zdravstvena skrb, toda ostanek stare šege" (Novak 1960:179). Na nekatere socialno-ekonomske okoliščine v vaških skupnostih, v katerih sta se odvijala porod in nega dojenčka še pred štiridesetimi leti (v 50. letih 20. stoletja), je prva opozorila etnologinja Fanči Sarf. Poudarila je naslednje s porodom in nego dojenčka povezane socialno-higienske težave: to so bile težave s prostorom, kjer je žena rodila, s posteljo in posteljnino, z navzočnostjo ali odstranitvijo družinskih članov med porodom, s pomočjo, opremo za dojenčka m njegovo nego (Šarf 1979:345). Dalje je opozorila, da vsak izmed obravnavanih problemov terja obsežno samostojno raziskavo (Šarf 1979: 345) . Nekatere rojstne šege (npr. magične-religiozne prepovedi med nosečnostjo, porodom in po porodu) sem najprej raziskovala z vidika duhovne kulture in šele kasneje z vidika socialne kulture. Razlogov za to je bilo več, ključno pa je bilo spoznanje, da sta, zaradi naraščajočega deleža strokovne porodne pomoči. 242 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem i postopoma pešala njihova vloga in pomen od 20. let do srede 50. let 20. stoletja (prim. Makarovič 1985:475,239). Sploh pa to velja za drugo polovico 50. let, ker sta bila tedaj porod v porodnišnici in zdravniški pregledi med nosečnostjo že splošen pojav.' Po šestih intervjujih se je pokazalo, da takšne terenske raziskave iz metodološkega zornega kota ni mogoče izpeljati, ne da bi poprej nekaj več vedela o posebnostih socialnih in ekonomskih dejavnikov, zaradi katerih so se magična dejanja ohranjala in/ali spreminjala svojo vlogo in pomen, kar je dalo pečat načinu življenja v obravnavanem območju in času. Da se pri tem ne bi preveč oddaljila od raziskave, sem poskušala ugotoviti tisti socialno-ekonomski dejavnik, ki je neposredno povezan z okoliščinami, v katerih je potekal porod. Odkrila sem ga v porodni pomoči. Fanči Šarf je v omenjenem prispevku okvirno označila tudi značaj porodne pomoči v vaških skupnostih: "Danes govorimo o strokovni pomoči. Sedemdesetletne, osemdesetletne in še starejše matere nam v nekaterih krajih pripovedujejo, da je bil pri porodu navadno samo mož ati da je mož šel po sosedo, da je bila v vasi žena, ki je bila porodov vajena, da je potem prišla babica, ki pa ji niso tako zaupali ali pa je sploh niso klicali, ker bi bilo treba plačati." (Šarf 1979:346). Iz navedka je mogoče sklepati, da je še v prvi polovici 20. stoletja v vaških skupnostih zaradi socialno-ekonomskih razmer prevladovala nestrokovna porodna pomoč. Ta splošna ugotovitev pa ni veljala enako za vse občine, kakor tudi ne za vse vasi. Zato je bilo treba najprej ugotoviti, kakšne so bile razvojne težnje porodne pomoči v vaških skupnostih od začetkov do prve polovice 20. stoletja. Metoda intervjuja ni bila kos zahtevi. Tako na primer ni bilo mogoče ugotoviti, kolikokrat je pri porodu pomagala izprašana babica in kolikokrat neizprašana, v katerih vaseh je bila strokovna porodna pomoč bolj uveljavljena in v katerih manj in kdaj se je v posameznih vaseh pričela uveljavljati strokovna porodna pomoč. Zanimala me je tudi vrsta nestrokovne porodne pomoči, ki naj bi odgovorila na vprašanje, ati je bila porodna pomočnica mati, tašča, soseda ati neizprašana vaška babica. Takšne tiiformacije je iluzomo pričakovati od ustnega vira. Proučevanje porodne pomoči po rojstnih matičnih knjigah se je izkazalo za pravibio odločitev. Splošna ugotovitev kaže na obstoj dveh obtik porodne pomoči, v okviru katerih smemo pričakovati razlike v celotni kulturi rojstva, torej tudi v času, ko se prične proces slabitve vloge in pomena rojstiiih šeg. Na tem mestu se moji izhodišči skleneta. 1 šele v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja je večina vaških žensk rodila v porodišnici, čeprav se je ta težnja postopoma uveljavljala od konca druge svetovne vojne, v mestih, npr. v Ljubljani z okohco, pa že od hidesetih let 20. stoletja naprej. Medtem ko je bilo leta 1951 že 43 % porodov v porodnišnici, jih je bilo pred letom 1945 le od 5 -15 % (Lavrič 1953:63). 243 Irena Rozman NEKAJ DROBCEV IZ ZGODOVINE PORODNE POMOČI IN BABIŠTVA NA SLOVENSKEM Analiza porodne pomoči je le del obsežnejše raziskave o kulturi rojstva v brusniški fari na Dolenjskem v času od 1840 do 1945. Proučevanja zgodovine kulture rojstva sem se lotila z namenom ugotoviti odklon v razvoju porodne pomoči v vaških skupnostih od razvoja porodne pomoči v dominantni kulturi, ki mu lahko sledimo prek zakonov s področja zdravstva, zgodovine babištva in zgodovine porodništva. Za definiranje omenjenega odklona, ki pomeni medse- bojno dialektično povezanost med tradicijo strokovne oz. nestrokovne porodne pomoči v vaških skupnostih in razvojem porodne pomoči v dominantni kulturi, sem se morala seznaniti z razvojem babištva na Slovenskem. Za proučevanje zgodovine porodne pomoči na Slovenskem je na voljo kar nekaj pisnih virov ter historično medicinskih del, ki obravnavajo razvoj porodništ- va, ginekologije in babištva. Kjub temu se pri nas etnologi še niso lotih raziskav s področja kulture rojstva. Zato sem teoretične usmeritve za etnološko proučevanje zgodovine razvoja porodne pomoči črpala iz dela nemške avtorice Ricarde Scherzer. Porodna pomoč je v detih, ki so mi bila na voljo, obravnavana skupaj z razvojem babištva. To velja tudi za delo Babice avtorice Ricarde Scherzer. Te naloge se je lotila na podlagi ohranjenih pravilnikov za babice. Opirajoč se na teoretični koncept o tipih "znanja" Gemota Böhmeja, ki gaje umestila v koncept "življenjskega prostora", kot ga je opredeHl predstavnik fenomenološke filozofske smeri Husserl, je prikazala medsebojno odvisnost zgodovine babiškega stanu in porodniškega znanja^ ( Böhme 1980:19 cit. po Scherzer 1988:19-24). Böhme raztikuje med ljudskim - izkustvenim znanjem in znanostjo. Njegovo znanstveno prizadevanje je usmerjeno v opredeljevanje tipa znanja, v iskanje zveze med vsebino znanja in njihovim nosilcem, v določanje družbenega pomena znanja za njegove nosilce, k razjasnitvi vprašanja o razmerju med razvojem znanosti in ljudskim znanjem itd. Po Böhmeju so to ključna izhodišča, na podlagi katerih je mogoče obnoviti ljudsko znanje babic, pri čemer še posebej poudarja njihov družbeni položaj (Böhme 1980 cit. po Scherzer 1988:22). Porodniško znanje babic je bilo potemtakem odsev njihovega družbenega položaja. V tem smislu je Böhme razdelil zgodovinski razvoj babištva - s tem pa tudi značaj porodne pomoči in porodniškega znanja, na štiri zaporedne stopnje: porodno pomoč kot obliko medsebojne ženske pomoči, porodno pomoč kot uradno dolžnost, porodno pomoč tradicionalne dobe in porodno pomoč sodobne dobe (Böhme 1980 cit. po Scherzer 1988: 22). 2 Po Husserlu posameznik živi v danem izkustvenem svetu. Tvori ga intencionalni odnos posameznikov (realnih subjektov) do okolja (realnih objektov). Ta subjektivni svet imenuje Husserl življenjski prostor aH omejeni svet, ki ima svojo identiteto (Greverus 1978:98). Pri tem intencionakiosti v fenomenološkem smislu ne smemo pojmovati kot izraz neopisljivega notianjega sveta subjektivnih duševnih izkušenj, ampak kakor da nujno uporablja komunikativne kategorije jezika, ki spet predpostavljajo jasne oblike življenja, ki se sčasoma preobli- kujejo (Giddens 1989:20). V odkrivanje življenjskih oblik je usmerjena etnologova pozomost. 244 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem Votiv. E 297, hrani Posavski muzej Brežice."V zahvalo za srečen porod. Mrak". Izvor: Rakovnik pri Šentruperhi na Dolenjskem (foto: Ivanka Počkar, marec 1995). ¦ Votive offering, E297. Kept by Posavski Museum in Brežice. "Thanksgiving for a healthy birth ". Origin: Rakovnik near Šentrupert in Dolenjsko. (Photograph: Ivanka Počkar, March 1995) V nadaljevanju povzemam po Petru Borisovu, Vitu Lavriču in Babiškem vestniku zgolj orientacijski zgodovinski pregled razvoja babištva in porodne pomoči na Slovenskem. Izvorno je porodna pomoč temeljila na solidarni pomoči med ženskami. Tisto, ki si je z izkušnjami nabrala največ znanja, so ženske izvolile za babico. Bila je nosilka porodniškega znanja v mejah svojega življenjskega prostora. Kolikšno je bilo znanje babic, je mogoče deloma obnoviti na podlagi virov s področja ljudske medicine. Z gotovostjo lahko povzamemo, da je bilo njihovo izkustveno in intuitivno znanje prepleteno z magičnimi dejanji (glej Mödemdorfer 1964; Zadravec 1985: 257-260). Po Scherzerjevi sovpada na Nemškem konec prve in začetek druge stopnje v razvoju porodne pomoči v 15. stoletju z nastankom cerkvenih pravilnikov za babice, katerim so slediti še mestni in kasneje zdravniški^ (Scherzerl988: 26-32, 39-46). V drugi stopnji razvoja babištva, ko so bile babicam zaupane nekatere uradne naloge, npr. krst v sili, pričanje na sodnih procesih, se je spremenil njihov položaj v družbi, vendar pa njihovo porodniško znanje ni napredovalo^. To je 3 Razloge za uvedbo pravilnikov in tako institucionalizacije babiškega poklica pripisujeta nemška zgodovinarja G. Heinsohn in G. Steiger demografski politiki v 14. stoletju, katere namen je bil uničiti znanje modrih žensk - babic o kontracepciji in abortusu. Ob tem pojasnujeta zvezo med prekinitvijo prakse načrtovanja rodnosti v Evropi in preganjanjem čarovnic, ki se je začelo okrog leta 1360. Na podlagi teh dveh procesov ugotavljata, da je bilo preganjanje čarovnic - babic stranski produkt boja proti kontroli rojstev. (G. Heinsohn, G. Steiger 1993) 4 Do druge polovice 17. stoletja je na splošno prevladovala zelo nizka strokovna raven porodnih pomočnic. V zamotanih kazenskih primerih pa so kljub svoji preprostosti pričale na sodiščih kot sodne izvedenke proti ženskam, ki so bile osumljene detomora. (Borisov 1995:22) 245 Irena Rozman bilo Še vedno zgolj izkustveno. Pri tem je zanimiva ugotovitev Scherzerjeve, da se je z uvedbo cerkvenih, mestnih in kasneje še zdravniških pravibiikov za babice njihovo znanje siromašilo, monopol nad njim pa so postopoma prevzemali zdravniki (Scherzer 1988:44; Borisov 1995:24). Pravilniki so prepovedati mnogo "magičnih" dejanj, ki niso bila v skladu s krščanskim naukom, npr. lajšanje porodnih bolečin. Z uvedbo krsta v sili pa so babice marsikatero porodnico spravile v smrt. V prizadevanju, da bi rešile plod večnega pogubljenja, so s posebno brizgalko vbrizgale v porodničino telo blagoslovljeno vodo, ki rü bila bakteriološko neoporečna.' Čeprav je o razvoju porodništva na slovenskih tleh pred Antonom Makovcem, t. j. do leta 1788, ko so v Ljubljani izšle njegove Vshegarske bukve za babize na desheli, malo znanega, je gotovo, da je nastopil prelom med prvo in drugo stopnjo v razvoju babiškega stanu v 16. stoletju, ko so postale babice uradne osebe. Avstrijski kazenski predpisi so od 16. do 18. stoletja zadevali tudi porodne pomočnice v slovenskih krajih (Constitutio criminalis Carolina in Constitutio criminalis Theresiana). To je obenem čas lova na čarovnice. Zato oba zakonika imenujeta demone-inkubuse kot zapeljivce porodnih pomočnic- sukubosov. Opisi teh demonov so povzeti po inkvizicijskem priročniku Malleus maleticarum (Čarovniško kladivo, 1486) piscev Johannesa Sprengerja in Heinricha Institorisa. Lov na čarovnice se je tako ponavadi začel pri babicah, katere so preganjali predvsem zaradi suma odpravljanja plodu in dajanja kontracepcijskih sredstev^ dolžui pa so jih tudi porodnega copranja zaradi njihovega neposrednega stika z domnevnim čarovniškim materialom: s porodno posteljico, popkovnico in novorojenčkovo mazjo (Borisov 1995: 21-22; prim. Scherzer 1988: 32-39; Heinsohn, Steiger 1993:111-127; Dômôtôr 1981:149-159). V drugi polovici 18. stoletja je nastopila na Slovenskem tretja razvojna stopnja v babiškem poklicu. Babištvo se je izoblikovalo v "tradicionalni poklic". Po Böhmeju so biti poglavitni razlogi za prehod v tretjo stopnjo postopna sekulari- zacija življenja, zahteva po izobraževanju babic in vse večja konkurenca med babicami in kirurgi - porodničarji (Böhme 1980: 37 cit. po Scherzer 1988: 60). To je bil čas inovacij na področju porodništva, ki pa niso bistveno vplivale na porod- niško znanje babic. Te so bile pridržane za kirurge - porodničarje, ki so jih babice morale poklicati v primeru patološkega poroda, ko se je pokazala potreba po 5 V tretjem delu z naslovom Od porodov super ordengo te nature Vshegarskih bukev, Anton Makovic svetuje babicam, naj za porod pripravijo škarje, trakove, zhegnano vodo, brizgalko, zanko, gobo za čiščenje in večje število platnenih plenic. Če je materino življenje v nevarnosti, materino ustje dovolj odprto in je jajčni mehur počil, mora babica nemudoma krstiti otioka; to stori z brizgalko tako, da vbrizga v maternico zhegnano vodo. (Borisov 1995:88) 6 Med arhivskim gradivom loškega gospostva so tudi deželno sodni protokoli iz 17. stoletja, v katerih zasledimo primere mazaštva. Leta 1626 je loško sodišče obravnavalo primer, da je pastorka zanosila z očimom. Njena mati ni vedela za to razmerje, še manj za posledice. Hči je materi samo zatrjevala, da se ji je ustavilo krvavenje. Zato je šla mati po nasvet na tedenski sejem v Škofjo Loko. Tam je našla mazačko, ki ji je svetovala, naj si oskrbi vršiček s češnjevega drevesa in muškatni orešček, oboje naj namoči v vino in naj da pijačo piti hčeri, ki se ji bo spet povrnilo mesečno perilo. (Blaznik 1979: 56) 246 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem uporabi instrumentov, npr. porodnih klešč, aH po izvršitvi manjših ah večjih operativnih posegov. Porodniško znanje babic je bilo v tem obdobju še vedno izkustveno in je bilo skupaj z njihovimi pristojnostmi vezano na predpise v babiških pravilnikih. Pravilniki so torej določali obseg njihovega znanja in pristojnosti, ki so prenehale v primeru patološkega poroda. Tako so babice postale podrejene kirurgom in ranocelnikom, katerih porodniško znanje je bilo še v 15. stoletju zelo skromno kljub temu, da so tedaj že izvajali carski rez na mrtvi porodnici, perforacijo glavice in razkosanje ploda (embriotomijo). Pri tem ne smemo prezreti, da so bili kirurgi zaradi predsodkov tedanjega časa izključeni iz neposrednega stika s porodnico pri normakiem porodu. Porodniško znanje so kasneje razvijah le na osnovi bogatih praktičnih izkušenj, ki so jih jim posre- dovale babice (Borisov 1995: 24, 26; Scherzer 1988: 45-46). Naj poglavitne značilnosti tretjega obdobja podkrepimo še z zgodovinskimi dejstvi. Prvo: Vpeljava babiških tečajev v Ljubljani leta 1753 za Kranjsko, v Celovcu leta 1753 za Koroško, v Gradcu leta 1753 za Štajersko in v Trstu leta 1815 za Primorsko in slovenski del Istre. Anton Makovic je prvi vodil tečaje v slovenskem jeziku in je leta 1782 spisal za podeželske babice prvi porodniški učbenik Prashanja inu odgovori zhes Vshegarstvu. Dolžnosti in pravice, npr. plačilo za porod, so bile določene z uradnimi predpisi in normativi cerkvenih oblasti o verskih dolž- nostih babic. Značilnost predpisov do leta 1878, ko je Deželna vlada v Ljubljani izdala dopobiilo k Poduku za babice, je büa, da niso vsebovati higiensMh predpi- sov. Isto velja za učbenike. Šele Učna knjiga za babice o porodoslovju (1886) porod- ničarja Alojzija Valenta je vsebovala higienske predpise (Borisov 1995: 70-71). Drugo: Kot prežitek prejšnjega, terezijanskega obdobja, ko so ženske porodniško znanje izpopolnjevale pri starejših, izkušenih in zapriseženih babicah, smemo šteti uredbo iz leta 1786; ta je dopuščala izjeme za osebe, ki so se izurile v porodni pomoči pri izprašanui babicah ah ki so vrsto let samostojno delovale pri porodih in so bile nato tudi izprašane m zaprisežene. Šele leta 1812 so guber- nijski predpisi odvzeti na kranjskih tieh okrožnim zdravnikom pravico izobraže- vati in izpraševati babice. Po tem letu so se babice izobraževale na tečajih v babiški šoh (Borisov 1995:70). Začelo se je obdobje intenzivne centralizacije porodniškega znanja. Postopoma se je ta proces pričel že z ustanovitvijo porod- nišnice za samske ati siromašne nosečnice v Meščanskem špitalu leta 1789, kjer so si babiške gojenke pridobivale praktično znanje iz porodne pomoči pod vodstvom izkušenega porodničarja (Lavrič 1953:42-43). Po letii 1796 so bile lahko v porodnišnico sprejete revne samske nosečnice brez plačua le, če so se prepustile vajam za ranocelnike in babiške učenke in če so privolile, da bodo določen čas dojüe v sirotišnici (Borisov 1995 ; prim. Scherzer 1988:62-65). Tretje: Izobraževabia doba za babice se je pričela daljšati (glej Lavrič 1953: 49-51). Četrto: Pogoji za dosego poklica so zahtevati od kandidatke predvsem morako neoporečnost - to sta poh-dila duhovnik in zdravnik, pismenost in lastiio 247 Irena Rozman izkušnjo s porodom. Pri tem je zanimivo, da je zahteva po lastni izkušnji s poro- dom, ki jo po ustanovitvi babiške šole smemo šteti za prežitek iz prvih dveh razvojnih obdobij babištva, obstajala še v odloku dvorne pisarne z dne 20. 8. 1828 (Borisovl995: 23). Na podlagi te zahteve so se v 2. polovici 19. stoletja za babiški poklic pogosto odločale nezakonske matere. Četrto obdobje v zgodovini babištva je bilo po Böhmu v znamenju narašča- nja števila porodov v porodnišnicah in naglega razvoja porodništva, kar je tudi popolnoma spremenilo značaj poroda. Iztrgan iz življenjskega prostora se je prvotni naravni in spontani dogodek v odtujeni sobi porodnišnice prelevil v kontrolirano dogajanje, v programiran porod. Z vidika porodne pomoči je porod izgubil značaj subjektivnega, osebnega dogodka (Böhme 1980:33 cit. po Scherzer 1988: 87). Četrta stopnja se je na Slovenskem pričela v začetku tridesetih let 20. stoletja. Najprej jo je ovirala gospodarska kriza in nato še druga svetovna vojna. Kljub temu, da je število porodov pričelo naraščati že v začetku tridesetih let, se je naglo večalo v petdesetih letih in je v drugi polovici šestdesetih doseglo vrhrmec. Tako smemo reči, da se je četrta stopnja uveljavila v drugi polovici petdesetih let. Te spremembe je mogoče pripisati ne toliko razvoju porodništva in spre- membam v zdravstveni zakonodaji, ker jih najdemo že v preteklih obdobjih raz- voja porodništva, še posebej v tretjem, kohkor intenzivnim prosvetljevalnim akcijam Rdečega križa in zdravstvenih ustanov, npr. Higienskega zavoda, s podporo države. V tem poglavju smo se sprehodili skozi zgodovino porodništva in babiškega stanu. Podrobneje smo se seznaniU le s tistimi zgodovinskimi dejstvi, ki pomenijo mejnik v prehodu iz enega v drugo razvojno obdobje. Pri tem naj poudarim, da je posebnost stoletja dolgega razvoja porodništva koeksistenca babiškega in zdravniškega porodništva (Sherzer 1988: 22). Na osnovi povedanega je samoumeven sklep, da se čas, ki ga zajema analiza porodne pomoči, umešča v tretjo in začetek četrte stopnje v razvoju porodništva. Na tem mestu naj povem le to, da se še v začetku 20. stoletja soočamo s tisto obliko porodne pomoči, ki je zastopana v prvi stopnji razvoja porodništva in je bila že v drugi stopnji prepovedana. Njene izvajalke so oblasti proglasih za mazačke. OD IDEALNEGA K REALNEMU: BABIŠKO MAZAŠTVO Zavest o nujnosti strokovne porodne pomoči se je v vaških skupnostih udomačila zelo pozno. Etnološka besedila, ki obravnavajo šege ob rojstvu, nam povedo, da so k porodom poklicaH starejšo, izkušeno aH tega posla vajeno žensko, ki so ji rekli babica, na Štajerskem hebanka, na Koroškem ebanka ali pobiralka in na Kranjskem babca. Storitev so ji plačali v naturi, hvaležnost pa so ji izkazali še z vabilom na krstno gostijo. Na podlagi tega sklepamo, da je bila nestrokovna porodna pomoč tako v navadi in samoumevna, da se etnologom - pri tem moramo vedeti, da je bilo njihovo raziskovalno prizadevanje usmerjeno v odkrivanje in popisovanje magičnih dejanj in krstnih šeg - ni zdelo vredno temu posvetiti več pozornosti. Zapisi o porodni pomoči so zato skromni, vendar ravno zaradi tega 248 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem j povedru: po erü strani nam govorijo, da je bila nestrokovna pomoč v navadi, po drugi strani pa, da so bile neizprašane vaške babice spoštovane. Čeprav je bila neizprašana vaška babica med člani vaške skupnosti nedvomno spoštovana, je bila po pravilih zakona le šušmarka. Porodna pomoč neizprašanih babic je bila nezakonita že od druge polovice 18. stoletja. Takrat so namreč izšh prvi odloki (leta 1755 in 1758), ki so predpisovati strokovno izobrazbo babic za dajanje porodne pomoči (Borisov 1995: 27). Motiv za izdajo babiških predpisov je bila zaskrbljenost deželnih oblasti zaradi padca števila rojstev, ki je pomenil gospodarsko slabitev dežele. Oblasti avstroogrske monarhije in kasneje Kraljevine SHS pa so storile premalo, da bi omenjeni odloki zaživeli v družbeni praksi. Takšni predpisi so veljati zlasti za podeželje, kjer ni bilo realnih možnosti za preprečitev mazaštva zaradi neprosvetljenosti, nizke življenjske ravni, neurejenih socialnih razmer izprašanih babic, neorganiziranosti javne zdravstvene službe ter pomanjkanja zdravnikov in babic (Borisov 1995:46). Nenazadnje pa tudi zaradi zakoreninjenosti neizprašanih vaških babic v psihi vaškega prebivalstva, ki je izhajala iz pomenske zveze pataloški porod - izprašana babica in normalni porod - neizprašana vaška babica. Ti razlogi so se med sabo zvezati v nerešljiv splet družbenih okoliščin. Ali drugače povedano: stopnja tole- rantnosti dominantne kulture do posebnosti lokalnih skupnosti, ki se med drugim kaže v neučinkoviti represiji in splošni nizki življenjski ravni prebivalstva, so tvorili družbeno strukturo, v katero so se umestili ostali socialno-psihološki in ekonomski dejavniki, ki so tvorili življenjsko podlago babiškega mazaštva. Zahteve zdravstvenih zakonov po obvezni strokovni porodni pomoči niso bile v skladu z življenjskimi možnostmi podeželskega prebivalstva. Razlika med zaželenim stanjem na področju zdravstva in babištva in dejanskim stanjem je bila velika in nepremostljiva (prim. Makarovič 1991: 481-519). Poudarila bom samo nekaj omenjenih družbenih dejavnikov, ki so ovirati prodor strokovne po- moči v vaško okolje. Prosvetljenost vaškega prebivalstva je bila nizka. Tako je bila pismenost, kije osnovno merilo za ocenjevanje zaostalosti, na Kranjskem še leta 1890 majhna. Le 56,95 % moških in 47 % žensk je znalo brati in pisati, šole pa je tedaj obiskovalo le 65 % učencev (Jeršič 1974:103). Ena izmed zahtev za opravljanje babiške službe je bila pismenost babic, te pa so bile praviloma komaj pismene. O tem perečem problemu je poročal sanitehii referent za Kranjsko: " (...) število babic na Kranjskem ne ustreza potrebam, na drugi strani pa so njihovi prijemki tako majhni, da izprašane babice gledajo na opravljanje babiškega poklica samo kot na priložnostno stransko zaposlitev in tako tudi je, saj ima majhno plačilo za to službo za posledico, da se zanjo zanimajo samo neizobražene kmečke ženske, ki večkrat ne znajo brati in pisati ali pa le malo. Zato je iluzorno, da bi se mogti zanesti na pravünost tabel o porodih " Geršič 1974: 99). Odsotiiost sti-okovne porodne pomoči po posameznih okrajih so povezovati s hribovitim značajem okrajev oz. posameznih občin v okraju, razpršenostjo in 249 Irena Rozman Rojstni izkaz za leto 1882. Na podlagi zapisov v rojstnem izkazu babice A.H. je razvidno, da je büa komaj pismena. ¦ 250 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem ' ¦ Birth certificate from 1882. The entries in the birth record made by midwife A.H. show that she was practically illiterate. 251 Irena Rozman TABELA 1: Število babic na število prebivalstva in delež strokovne porodne pomoči izražen v odstotkih po okrajih Dravske banovine. oddaljenostjo naselij od občinskih središč in nezadostnim številom babic, še posebej pa njihovi neustrezni razporejenosti po upravnih enotah. Razmerje pri babicah (avstrijsko povprečje: 1289 prebivalcev na babico, kranjsko: 1426 prebivalcev na babico) je bilo leta 1888 slabše samo v Gahciji: 5044 prebivalcev 252 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem na babico. Bukovim, Dalmaciji in na Štajerskem: 1696 prebivalcev na babico Jeršič 1974: 137). Babic je primanjkovalo zlasti v hribovitih predelih. Iz podatkov za Kranjsko za leto 1880 je razvidno, da je bilo to razmerje najslabše v dolenjskih in štajerskih okrajih. To stanje se je ohranjalo vse do petdesetih let 20. stoletja, kar je razvidno tudi iz priložene tabele (prim. Lavrič 1953: 67-69; Borisov 1995:131). V tabeli, izdelana je na podlagi statističnih podatkov za leto 1931, so ponazorjeni podatki po posameznih okrajih o številu babic, o številu prebivalcev na babico in odstotkih strokovne porodne pomoči. Odstotek strokovne porodne pomoči je bil v veliki meri odvisen od zadost- nega števila babic. Kjub temu, da je bil odstotek porodne pomoči v nekem okraju zadovoljiv - vsaj nad 50 %, to hkrati pomeni, da v nekaterih vaseh tega okraja strokovna porodna pomoč ni bila v navadi. To so potrditi tudi izsledki moje raziskave za faro Vetike Brusnice, ki je spadala v novomeški okraj. Novomeški okraj je bil leta 1888 z novim sanitetnim zakonom razdeljen na tri zdravstvene občine: Novo mesto, Žužemberk in Trebnje. Porodno pomoč je takrat opravljalo petnajst javnih in devet zasebnih babic (Jeršič 1974: 138), leta 1900 devebiajst (Leksikon občin za Kranjsko 1906), leta 1936 enaindvajst (Letno poročilo 1936), leta 1933 enaidvajset (Seznam 1933), leta 1937 dvajset (Letiio poročilo 1937) in leta 1938 sedemnajst občinskih babic (Letno poročilo 1938). Kljub naraščanju števila prebivalcev pa je število babic padalo. Razloga za takšno stanje sta revščina in premajhen dotok novih babic, ki je bil po letu 1919 zaradi podaljšanega šolanja še manjši. Za ilustracijo navajam nekaj statističnih podatkov. Leta 1900 je v občinah zdravstvene občine Novo mesto na občinsko babico prišlo naslednje število prebivalstva: v občini Brusnice z U vasmi 1708, v občini Črmošnjice z 29 vasmi 1829, v občini Mirna peč z 39 vasmi 3325, v občini Bela cerkev z U vasmi in 1072 prebivalci ni bilo občinske babice, v občini Orehovica s 13 vasmi 1242, v občini Poljane z 9 vasmi 661, v občini Prečna s 24 vasmi 2535, v občini Sv. Peter z 31 vasmi 2233, v občini Šmihel-Stopiče s 70 vasmi in 8847 prebivalci so delovale tri babice - na eno babico je prišlo 2949 prebivalcev - in v občini Toplice s 26 vasmi 2677 (Leksikon 1906:152-174). Skupaj torej dvanajst babic oz. 2177 prebivalcev na eno babico. Približno toliko prebivalcev na babico je prišlo tudi v zdravstveni občini Trebnje (pet babic oz. 2023 prebivalcev na babico) in nekoliko manj v zdravstveni občini Žužemberk (šest babic oz. 1761 prebivalcev na babico). Razmerje pri babicah na število prebivalstva v novomeškem okraju je bilo torej bližje štajerskemu razmerju iz leta 1888 kot kranjskemu. Delež strokovne porodne pomoči je bil zadovoljiv samo v nekaterih okrajih Gorenjske, Notranjske in Prekmurja (glej tabelo 1). Na podlagi statističnih podatkov ugotavljam, da je bil odstotek strokovne porodne pomoči najnižji v zgornjem in srednjem novomeškem Podgorju, prav gotovo pa je bil odstotek strokovne porodne pomoči nizek tudi v žužemberški in trebanjski zdravstveni občtiii. V slednji je bil ta odstotek še leta 1951 najnižji v Sloveniji sploh (Lavrič 1953: 67). 253 Irena Rozman Število babic je bilo glede na število prebivalstva v občinah načeloma nezadostno. Načeloma zato, ker jih v nekatere vasi niso klicah k porodom. Zato je verjetno, da je tudi zakon o zdravstvenih občinah z dne 18.3.1930 predpisoval le eno babico na 5000 prebivalcev. Medtem ko je bilo število porodov na leto tolikšno, da je bilo nemogoče pričakovati, da bi babica pomagala pri vsakem porodu, je prevladovalo stanje, da ji je dela primanjkovalo, ker je porodno pomoč terjalo le majhno število porodnic. Njeno delovanje je bilo vedno sprejeto med prebivalstvom vasi, v kateri je stanovala - to je bilo praviloma farno oz. občinsko središče. Ostale porodnice so pomoč iskale pri neizprašanih babicah. Njihovemu delovanju je dajal določeno potuho celo zakon o pravici izvrševanja babiške prakse iz leta 1921, ki je še vedno pogojno dovoljeval nestrokovno porodno pomoč v sih. Žalostno pri tem je bilo to, da so prijave delovanja strokovno neusposoblje- nih babic pri lokalnih oblasteh praviloma izzvenele v prazno, ker so se te vedno sklicevale, da so pomagale v sih. V Babiškem vestniku so bili objavljeni leta 1931 statistični podatki o številu porodov na izprašano babico: v občini Žužemberk je bilo na leto približno nekaj čez sto porodov, od katerih jih je odpadlo na občinsko babico od dvajset do petindvajset (20-25 %), v župniji Stopiče je bilo leta 1930 petinosemdeset porodov, od katerih jih je na občinsko babico odpadlo le devebiajst (22.4 %), v občini Šmarjeta je bilo leta 1930 devetinsedemdeset porodov, od katerih jih je na občinsko babico odpadlo šthiinpetdeset (68.4 %) (Babiški vestitik 3/11,1931: 89-91). V letu 1931 je bil odstotek sti'okovne porodne pomoči v brusniški fari oz. občini 61.0 %. Povprečni odstotek strokovne porodne pomoči okraja Novo mesto (43 %) sta presegli občini Šmarjeta in Brusnice za približno 20 %, v občini Žužemberk in župniji Stopiče pa je bil ta odstotek skoraj za polovico manjši. Ta ugotovitev je torej tehten argument za etnološke mikroraziskave. S sanitetnim zakonom iz leta 1888 je bil ustanovljen poseben pokojninski sklad za zdravnike. Pravico do pokojnine so si babice pridobile šele po drugi svetovni vojni. Izprašane babice so na starost prepuščali njihovi lastni iznajdljivosti, večkrat pa so občino prosile za letno miloščino. Leta 1939 so biti v Babiškem vestniku objavljeni rezultati ankete Položaj naših babic. Po njih je babica od občine prejela po ubožnem porodu z devetimi oskrbnimi dnevi v največjem številu primerov po 20, 25 in največ 100 dinarjev. Višina plačila je bila odvisna od dobre volje občinskih odborov. "Te pa sestavljajo sami moški, ki že zato nimajo dosti smisla za take "babje marnje", kot so važnosti babiškega poklica." Osemindvajset od skupaj triinpetdeset anketiranih babic je izjavilo, da dobe plačilo tudi v naturi - "nekaj žita, kaka kura, par kilogramov krompirja, nekaj drv" (Babiški vestnik 11/2,1939:10-11). Glede tega so bile neizprašane babice v boljšem položaju, ker plačila v denarju niso niti zahtevale niti pričakovale. S hvaležnostjo so vzele, kar so jim ljudje lahko dah. Šestinštirideset anketiranih babic pa si je vsakdanji kruh služilo še z drugimi dejavnostmi; petindvajset, torej več kot polovica anketiranih, se je preživljalo s poljedelstvom, bodisi kot dninarice, najemnice ali lastnice (Babiški vestnik 11/21939:10-12). Že na podlagi 254 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem rezultatov ankete je mogoče reči, da so oblasti od izprašanih babic zahtevale vestiio opravljanje službe, v zameno za to pa so dobile slabo mesečno plačo, ki je povrhu vsega nekatere občine niso redno izplačevale/ Plačilo, ki so ga prejemale od občine, je bilo nadomestilo za tako imenovane ubožne porode s pripadajočimi oskrbnimi dnevi. Revnim porodnicam so morale pomagati pri porodu zastonj. Druge porodnice so bile dolžne porodno pomoč plačati, njena višina je bila določena s plačilnim razredom, ki je bil z zakonom določen na podlagi vištiie mesečnega dohodka in/aU imetja sta-anke.* Na žalost jim mnogi niso hoteti plačati, češ, saj dobivajo plačo od občine. Tako je bilo kar pravilo, da je bila višina mesečnega dohodka babice enaka znesku, ki ga je dobila od občine. S tem problemom nas seznanja poročilo o stanju babištva v Dravski banovini, objavljeno v Babiškemu vestniku: "Zaradi gospodarske krize in prevelike zaščite, ki jo uživajo mazačke od lokalnih činiteljev, občine ne zmorejo dostojno plačevati babice - vsaj 2400 letiio. Zaradi preobremenjenosti občin z drugimi izdatki babice čakajo na izplačilo po več mesecev" (Babiški vesbuk 7/11,1935: 86,87). Leta 1919 je bilo ustanovljeno babiško društvo. Prizadevalo si je odpraviti babiško mazaštvo. V teh prizadevanjih ga je moralno podprla banska uprava, ki je večkrat apelirala na župnike in lokalne oblasti, naj prispevajo svoj delež v boju proti babiškemu mazaštvu.' Represivna politika je bila v boju proti babiškemu mazaštvu neučinkovita. To gre pripisati dejstvu, da je bila dolžnost prijaviti neizprašane babice zaupana lokalnim oblastem in župnikom. Po Mendrasu so vaške oblasti, ki jih sestavljajo vaški veljaki, mediji, po katerih poteka komimikacija med vaškimi skupnostmi in globabio družbo (Mendras 1986: 31). Njihova mentaliteta je kljub boljšemu družbenemu položaju še vedno vaška. To pa pomerti, da so na strarü kmečkega 7 Za ilustracijo navajam del poročila sanitetnega referenta za leto 1940: "Radi babiškega mazaštva trpijo zelo diplomirane babice. Njihovo materialno stanje se slabša od leta do leta. Imamo zelo dobre babice, katere imajo po 20 do 30 porodov letno, samo dve babici sta imeli nad 40 porodov. Od porodov dobijo večinoma po 20 do 30 dinarjev. Samo v mestu in pri imovitejših dobi po 100 dinarjev. Od občin imajo od 70 do 150 din mesečne nagrade. S temi dohodki seveda ne more nobena shajati, razen če je poročena in če ima mož kake druge dohodke. Druge pa morajo zgrabiti za vsako delo, da preživijo. Zato trpi njihova osebna snaga in higijena, imajo zdelane in raskave roke, nimajo negovanih nohtov itd.". (Letno poročilo 1940: 8) 8 V babiškem veshiiku je bil leta 1937 objavljen osnutek za izplačilo babiškega honorarja po plačilnih razredih. Teh je bilo sedem. Skupina 1- 150 din: siromašni porodi, za katere plačuje občina za vsak porod posebej. V to skupino se uvrste tudi mali kmečki posestniki, ki po zakonu nimajo pravice do brezplačne babiške pomoči. Skupina II- 300 din: nižji javni in privatiii nameščenci (sluge, poduradniki), trgovski nastavljenci, mali obrhiiki, ako vsi ti nimajo privabiega premoženja (hiše, posestva). Skupina IH- 400 din: srednje premožni kmetje ter stiarJce po drugi skupini, ako imajo privatno premoženje. Skupina IV- 500 din: javni in privatni nameščenci srednje ugodnih položajev, manjši tigovci, boljši obrbiiki brez privahrega premoženja. Skupina V- 600 din: premožen posestnik ter stranke iz četite skupine s privahiim premoženjem. Skupina VI-800 din: višji javni in privatni nameščenci, dobro sihiirani obrtiuki, tigovci, zdravniki, odvetniki, lekamarji, stavbeniki, ki nimajo privabiega premoženja. Skupina Vil-1000 din: veliki kmetje in drugi imoviti sloji ter stianke iz šeste skupine s privahiim premoženjem. (Babiški vestnik 1937) 9 Knežješkofijski Ordinariat v Ljubljani je svoj čas na prošnjo babiškega društva izdal vsem župnijskim uradom okrožnico z nalogom, naj zatirajo mazaštvo v babiškem poklicu (Babiški vestnik 3/5,1931:12). Dne 22.1.1930 je bila razposlana vsem sreskim načelništvom okrožnica: Pobijanje zakobiega babišti/a (Babiški veshiik 2/6,1930:18). 255 Irena Rozman Odgovor župana občine Velike Brusnice na dopis "Pobijanje babiškega mazaštva" sanitetnega referenta sreza Novo mesto. ¦ Letter from the mayor of the municipality of Velike Brusnice responding to the circular "Eradication of quack midwifery" issued by the medical service of Novo mesto. prebivalstva, ki ga zastopajo pri globalni družbi. Če to definicijo uporabimo ob primeru odpravljanja babiškega mazaštva, ki ga je globalna družba zaupala vaškim oblastem, je povsem razumljivo, da jih niso prijavljali - vsaj ne prostovoljno, čeprav je bUa to njihova dolžnost. Ohranjeni dokumenti iz arhiva v Novem mestu nam to samo potrjujejo. Ohranile so se okrožnice, ki jih je sanitetni referent pošiljal občinam, naj navedejo imena vseh neizprašanih babic v občini. Se več: objavljena pisma babic v Babiškem vestniku pričajo, da so jih tudi lokalni veljaki klicali k porodom svojih žena. "Saj tudi premožni gospodje in tudi občinski odborniki kličejo zakotne babice k svojim ženam" (Babiški vestnik 11/10,1939:82). Tako smo trčih še na eno posebnost vaške skupnosti - če državna zakonodaja in represija na področju, ki ga zadeva, ni učinovita, imajo moč nepisani zakoni in sankcije vaške skupnosti. Šolane babice so bile hud boj za svojo uveljavitev in obstoj prav zato, ker so bile lokalne oblasti in duhovniki mnogokrat na stiani ljudstva, t. j. na strani mazačk. Tako je neka babica opisala svoj neugoden položaj: "Župan pa mi je rekel, da ne bodem prav nič opravila, ako mazačke naznanim, ker je njih delo v občini dovoljeno. Župnik pa mi je rekel: Jaz vam ne morem nič pomagati. Če ljudem kaj rečem ati jih opozarjam, mi pa bere ne bodo dah." (Babiški vestitik 3/10,1931: 82). Babiškega mazaštva ni bilo mogoče zatreti zaradi spleta družbenih okotiščin, ki sem jih le na kratko orisala. Poglavje pa bi rada sklenila z navedbo nekaterih 256 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem j socialno-psiholoških dejavnikov, ki so ovirali uveljavitev strokovne porodne pomoči. Na prvem mestu je bilo nezaupanje do izprašane babice, še posebno, če ni bila domačinka. Nezaupanju sta se pridružili še neozaveščenost in varčnost, češ, zakaj bi plačali za porodno pomoč, ko pa pri porodih prav tako dobro opravi naša domača babica. Razširjeno je bilo prepričanje, da porodnica potrebuje strokovno porodno pomoč samo pri pataloškem porodu. Spričo tega je bil izdatek za porodno pomoč gola potrata. Z nezaupanjem in varčnostjo je šla vštric navada. Izkušnje z domačo babico so bile dobre, zato ni bilo razloga, da je ne bi še vnaprej prosiH za pomoč pri porodih. ZaupaU so ji, ker je sama že večkrat rodila, pomagala drugim ženskam in ker ni zahtevala plačila v denarju. V nadaljevanju bom predstavila nekatere značilnosti babičevanja izprašanih in neizprašanih babic, ki so delovale v vaseh fare Velike Brusnice. MARJETA GAZVODA, IZPRAŠANA BABICA, NOSILKA BABIŠKEGA NAZIVA V TRADICIONALNEM OBDOBJU PORODNIŠTVA V FARI VELIKE BRUSNICE Marjeta Gazvoda, rojena Tomič, izprašana babica iz Velikih Brusnic, se je rodila 17. maja leta 1867 kot nezakonska hči vdove Marije Mikolič. Marjeta je bila stara devetiiajst let, ko jo je mati, prav tako izprašana babica, vpeljala v babiški poklic. Prvič je pri porodu pomagala 15. marca 1888. Z njeno pomočjo je žena polzemljaka povila hčer Frančiške. Verjetno tedaj še ni bila izprašana babica. 13. septembra leta 1900 je bila v rojstni matični knjigi vpisana še kot neizprašana, mesec dni kasneje, 11. oktobra, pa kot izprašana babica. Težko je reči, kdaj je opravila babiški tečaj in izpit. Župniki, ki so se zvrstiti od leta 1888 do leta 1900, niso vpisovati podatka o strokovni usposobljenosti babic. Leta 1891, ko se je poročila, je bilo v poročno knjigo zapisano, da je po poklicu šivilja. Marjeta Gazvoda je bila torej šivilja, ki jo je privlačil babiški poklic, katerega se je priučila od matere. Njeno šolanje je potekalo po prastarem vzoru, ki se je prenesel iz prvega še v drugo in tretje obdobje razvoja babištva. Zanj je značilno, da je porodniško znanje prehajalo od mater na hčere. Marjeta Gazvoda je babiški poklic gotovo pričela opravljati kot neizprašana babica. Lahko samo ugibamo, kaj je vplivalo na njeno odločitev, da bo opravila babiški tečaj in izpit. Morda jo je k temu nagovoril ranocelnik Valentin Bervar; nenazadnje je bila to njegova dolžnost. Ta misel me je prešinila ob zapisu v rojstiii matični knjigi leta 1889, da so pri težkem porodu A.G. iz Malih Brusnic pomagati ranocelnik Valentin Bervar, Marija Mikolič in Marjeta Tomič. Domnevam, da je takrat Marjeta Tomič napol uradno opravila praktični del babiškega izpita. Takšen način aprobiranja babic je bil v veljavi v drugem in deloma še v tretjem obdobju babištva. Tako smo, po zaslugi zapisa v rojstni matični knjigi, soočeni s prežitkom v načinu aprobiranja neizprašane babice, ki je bil dovoljen do leta 1812, ko je bila zdravnikom in ranocelnikom z zakonom odvzeta pravica aprobiranja neizprašane babice. Nedvomno je Marjeta Gazvoda opravüa pravi babiški izpit šele po tem dogodku 257 Irena Rožn\an na babiški šoli v Ljubljani, vendar ne moremo zanikati, da je dejansko bila sprejeta v babiški stan tistega dne, ko je pri porodu stregla svoji materi in ranocelniku. Ljudje so jo šteli za izprašano babico. To domnevo nam podkrepijo še vpisi rojstev župnika Jana Piberja, ki je v brusniški fari služboval kratek čas - od leta 1897 do konca leta 1898 - in je rubriko babica izpolnil le, če je pri porodu pomagala Marjeta Gazvoda. Torej je tudi v njegovih očeh veljala za izprašano babico. Še leta 1891, ko je Marjeta Gazvoda že tri leta pomagala pri porodih, je sanitetni referent poročal o nepismenosti in nizki splošni izobrazbi podeželskih babic. Marjeta Gazvoda je bila pismena in naročena na Babiški vestnik od izida prve številke (Babiški vestnik 12/5,1940: 93). Babiški pokHc je opravljala celih devetinpetdeset let, tako rekoč do smrti. V tem obdobju je pomagala pri porodu 667 ženskam iz brusniške občine. Socialne okoUščine, ki so bile specifične tako za začetek kot za konec njenega babiškega poklica, se v ničemer ne razlikujejo od tistih, v katerih je pričela in prenehala pomagati pri porodih neizprašana vaška babica. Prebivalci so se na svojo babico - naj si bo izprašano aH neizprašano - navadiH in nobenega razloga ni bilo, da je ne bi klicah k porodom, dokler je bila zmožna tega dela. V vaških skupnostih, kjer niso poznaU današnjega pomena življenjskega razdobja, ko gre človek v pokoj, je veljalo pravilo, da človek dela "do zadnjega". V vaških skupnostih traja pokoj le nekaj časa pred smrtjo, ko človek obnemore. Ker je bilo šele nekaj let po drugi svetovni vojni poskrbljeno za izplačevanje pokojnin babicam, je Marjeta Gazvoda ni dočakala; prislužila si jo je šele njena hči, izprašana babica Marija Gornik. KoHkor mi je znano, za porodno pomoč ni zaračunala nobeni družini, tudi premožnejšim ne, ki so ji po zakonu bih dolžni plačati babiški honorar. Pač pa je od botrov vedno dobila hlebec oz. pogačo, premožnejši mož porodnice pa ji je pri krstu otroka, kjer je büa vedno navzoča, v roko stisrdl manjšo vsoto denarja-šenkengo. Njena vnukinja se takole spominja babičinega honorarja - hlebcev: "Ona je mela omaro, omaro pa je zaklenila. Mi smo bli pa otroc', smo rekel:"Mat', dejte mau kruha belga." Ona je pa štruce zmiram dobila, hlebce. Ki je pr' kakšnih bla, pa so mel' botrija, pa je hlebec dobila. Mi pa kruha nisma mel! "Mat' boste dal mau kruha, mat' boste dal mau kruha?!" Ohranjeno ustno izročuo pravi, da so se podobno, glede na krajevne navade, oddolžili neizprašani vaški babici. Za ilustracijo navajam dva zapisa ustnega izročila iz Podgorja o plačilu babici: "PlačUo v denarju ni dobila, le kak hlebec kruha, potico, ah drugo hrano. Kakor je kdo mogel, toliko je polonal" (Gabrje) (Pahor 1981: 36). "DaH so ji tisto, kar je büo pri hiši - aH jajca, meso, mleko, maslo..." (Birčna vas) (Roženbergar 1985: 87). Marjeta Gazvoda je büa mati petih otrok, ki ni poznala porodniškega dopusta, niti po šegi obveznega štiritedenskega počitka, ki se sklene s cerkvenim obredom, imenovanim vpeljevanje. Leta 1899, ko je rodila sina Antona, je še dva dni pred njegovim rojstvom pomagala pri porodu v Dolenjem Suhadolu. Osemnajst dni po porodu, ki je potekal brez porodne pomoči, ker je büa njena mati tedaj že pokojna, je že pomagala pri porodu. Ustno izročilo pravi, da 258 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem i otročnice po porodu niso ležale več kot tri dni, da pa so šle k vpeljevanju že drugi teden po porodu. Verjetno je tudi Marjeta vstala že drugi dan po porodu, saj je imela tri majhne otroke, stare osem, pet in dve leti. Porodniškega dopusta torej ni poznala. Socialni položaj Marjete Gazvoda se je razlikoval od socialnega položaja neizprašanih babic le po odgovornosti in dolžnostih do oblasti ter minimalnem mesečnem osebnem dohodku, ne pa tudi po ugodnostih, ki bi dejansko spremenile njen položaj v vaški skupnosti, to je socialno, zdravstveno zavarovanje. Neka babica je v zvezi s tem v Babiškem vestiiiku pisala, da imajo pokojnine celo cestarji, katerih delo se ne more primerjati z babiškim ne po zahtev- nosti ne po odgovornosti. IZPRAŠANA BABICA MARIJA GORNIK, NOSILKA BABIŠKEGA NAZIVA NA PREHODU OD TRADICIONALNEGA K SODOBNEMU PORODNIŠTVU Marija Gornik, hčerka Marjete Gazvoda, se je rodila 5. marca leta 1894. Za babiški poklic se je odločila leta 1917, stara že tritiidvajset let. Babiško šolo je končala v Ljubljani. Njena starejša hči se po pripovedovanju matere spominja njenih težkih dni, ko se je šolala za babico v Ljubljani: "Stanovala je pri Munihu, to dober vem, ka je govorila. In ta Munihova hiša je mejhna; je bla bliz splošne bolnice v smeri šempeterske kasarne. }e strašen stradala, je rekla, de je blu taku tešku pr' tistem Munihu, de je jela zjutri polenta pa mlek, pa zvečer polenta pa mlek. Nisa dal, ni blo hrane. No, in ona ni plačvala u denarju, ampak samo v naturalijah." Prvič je pri porodu pomagala svoji sosedi iz Matih Brusnic, kjer je živela od poroke leta 1920. Marija Gornik se je le počasi uveljavila kot babica, ker so ljudje k porodom še vedno khcali njeno mater. Po pričevanju njene hčerke je mesečni dohodek od občine dobila morda šele pet, šest let po prvi svetovni vojni. Na podlagi seznama babic v srezu Novo mesto iz leta 1933, ki ga hrani arhiv v Novem mestu, je navedena skupaj z materjo kot babica; iz dokumenta pa ni razvidno, katera od njiju je dobila mesečno plačilo od občine. To so bila leta gospodarske krize, ko so občine, še posebno revne, in mednje so sodile vse občine iz novomeškega Podgorja, le s težavo plačevale občinsko babico. Tako pravi njena hči: "Pa nečplače ni dobila. Ker nisa mogel, dve babce plačvat. Dve babce se nisa mogle plačvat s tistga fonda - to je srez Novo mesto plačvau. Moja mama je mela samu priložnostne dohodke, recimo, ki ni mogu dat denarja, ker so bli zelo revni kmetje, pa je dau pšenico, pa je dau krompir, pa je dau kaj druzga take stvari, ne. In to po vojni, po prvi svetovni vojni, so mojo babico (Meto Gazvodo) upokojil, recimo upokojil - če so mel kaj pokojnine?-, je pa mama tisto plačo dobivala. Taku, de je mama mela pol plačo in od tiste plače pokojnino. Ne, pokojnine ni dolg dobivala, mogoče enih par let." Pripoved dovolj nazorno priča, da za pomoč pri porodih ni bila dosti bolje plačana kot neizprašane babice. Medtem ko so büe neizprašane babice zadovoljne z vsakim plačuom, je morda Marija Gornik po končanem šolanju pričakovala primerno plačilo. Pričakovanje je bilo pogojeno s pridobitvijo naziva izprašana 259 Irena Rozman babica. Neizprašane babice niso vložile nobenega posebnega truda, da so postale vaške babice, zato poleg že tradicionalnega plačila v naturi, značilnega za vaške skupnosti, niso pričakovale ničesar več. Poleg tega pomoč pri porodu ni bila poklic, temveč zgolj oblika tradicionalne solidarne pomoči med ženskami. Zaradi tega pričakovanja so bile izprašane babice nezadovoljne, nemalokrat pa se jih je polastil občutek manjvrednosti. Kljub temu - se spominja njena hči - so se še kako veselili vsega, kar so ji kmetje dali kot plačilo za porodno pomoč: "Po krstu je bla botrija, no, če ni blu drgač za jest, ampak takrat je blu. Prnesla je pa zmeram domov, recimo: od kure, od suhga mesa, potice, plus tega, di je tist hlebec kruha dobila, ka je bil obvezen. Tku, de smo mel zmiram tak hleb kruha, de smo se otroc smejal mam: Kdaj bo kira rodila, de bo spet hlebec kruha?!" Ko se se je izučila babištva, sta si z materjo delo delili. Ker je bila mlajša, je njen rajon obsegal vse vasi, razen Velikih Brusnic. V Velikih Brusnicah je pri porodih pomagala le izjemoma - od leta 1920 do leta 1945 je porodno pomoč nudila vsako leto po enkrat, izjemi sta še leti 1924 in 1941, ko je bila pri štirih porodih. Medtem ko je mati Marjeta Gazvoda pomagala pri porodih v vasi Vehke Brusnice, ker je bila navada, da so jo klicah skoraj k vsakemu porodu, in je občasno pomagala pri porodih še v drugih vaseh (Dolenji Suhadol, Leskovec, Ratež), je hči Marija Gornik, ki je pomagala pri porodih v vaseh (Gorenji Suhadol, Dolenji Suhadol, Ratež), v katerih strokovna porodna pomoč še ni bila splošno uveljavljena, prehodila več kilometrov za manj porodov in prevladujoče plačilo v naturi. Zato je bila večkrat nezadovoljna. "Veste kaku je - mati je bla, mi smo rekel mati. Vi, in ona je plačo dobivala pred vojno, pred prvo svetovno vojno je plačo dobivala, ni pa hotla nikamor drugam jet kuker samo tu u bližini u Velkih Brusnicah na porode, moja mama pa je mogla hodet po vseh hribah okrog in na use tiste porode. Tu vem, de je bla moja mama dostkrat nezadovolna, prav:" hej, jes moram use hribe obidet in tulk deleč!" Ona je pa plačo dobila, so šli pa sam u bližini, ne. Tu je blu pred vojno." Slab socialni položaj in tiho nezadovoljstvo Marije Gornik sta izvirala iz močne konkurence neizprašanih babic. V vasi Jugorje in Gabrje, ki je imela v tridesetih letih največjo nataliteto v občini, je niso khcah. V vaseh Gorenji Suhadol in deloma Dolenji Suhadol, ki sta bili mejni vasi med občinama Brusnice in Orehovica, pa je nekaj porodov odpadlo še na izprašano babico Ano Potočar iz občine Orehovica. Po ustnem izročilu sta opravljali Marjeta Gazvoda in Marija Gornik pri porodu še dve praksi, ki se nista izvajali v zdravniški porodniški praksi in nista omenjeni v babiških učbenikih, vendar sta s pisanimi viri izpričani že v 15. stoletju. To sta ritualna odstranitev porodne posteljice, ki so jo vedno zakopali v zemljo in ne npr. v gnoj, in umivanje obraza otročnice z vodo prve kopeli ali celo z novorojenčkovo mazjo v prepričanju, da se tako odpravijo nosečniške pege.'° 10 Za ponazoritev navajam nekaj primerov iz okolice Šentjerneja, ki jih je leta 1952 zapisala ga. Smole. Kopanje ohoka: Otroka so okopali v kadunjcah. Voda otroške kopeli: To vodo so zlili v hlev, klet ali pod streho. Porodno posteljico so zakopali v hlev (Smole 1952:21). Porodna pojsteljica: Ko rodi, pa morajo posteljico zakopat v klet. Ta pojsteljica je dobra tudi za reciüje, če komu ni dobro, se mora z njo namazati. Porodna posteljica: Od otroka je tieba zakopat pod stieha, u kevder, pa če ženska ni prau, s tistim namazat (Smole 1952: 63). 260 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem Pomen obeh bo treba osvetliti še z anti-opološkega vidika. Zaenkrat lahko rečemo samo to, da pomeni izvajanje obeh praks po izprašanih babicah kontinuiteto ljudskomedicinskega znanja porodništva in znanstvenomedicinskega znanja po- rodništva. Ohranjala se je zaradi slabega socialnega položaja babic, njihove nizke splošne izobrazbe in predvsem globoke zakorjeninjenosti obeh praks v duševnosti žensk iz vaških skupnosti. NEIZPRAŠANE BABICE Kdo so bile pravzaprav neizprašane babice? O njih in njihovem delovanju imamo žal pičla usbia in pisna pričevanja. Za oddaljena obdobja si na to vprašanje lahko odgovorimo le s kvatitativno analizo podatkov iz rojstne, poročne in mrtiške matične knjige, statijsa animarum in še kakšnega pisnega vira. Za čas med svetov- nima vojnama in po drugi svetovni vojni je mogoče računati še na ustne vire. V vaških skupnostih, kjer je bila uveljavljena nestrokovna porodna pomoč, so velikokrat pomagale pri porodih matere in tašče. Tako preko zapisov v rojstiii matični knjigi sledimo sorodstveni porodni pomoči v vasi Velike Brusnice, ki se je v neki družini ohrarüla skozi tri generacije. Navajam analizirarü prtiner: Hišna številka 109. Neža R. je pomagala pri porodu hčerki Evi L., rojeni R. v Velikih Brusrücah. Z materino pomočjo je leta 1875 povila hčerko Marijo, leta 1878 hčerko Margaritho in leta 1880 hčerko Agnes. Leta 1895 se je poročil prvorojeni sin Peter L. z Uršulo P. iz Gorenjega Suhadola. Leta 1920 se je rodil sin Jožef, ki je na svet privekal s pomočjo stare matere, porodničine tašče Eve L. V rojstni matični knjigi ni zapisov, ki bi nam povedati, kdo ji je pomagal pri ostalih porodih, vendar sklepam, da ji je vsakokrat pomagala tašča. Leta 1922 je rodila najstarejša hči Marija L. nezakonskega sina Alojzija. Pri porodu ji je pomagala njena mati Uršula L. Sorodstvena porodna pomoč je bila še med svetovnima vojnama precej razširjena. Ko primerjamo število porodov, ki so odpadli na bližnje sorodnice, s številom porodov, ki so odpadti na vaške babice - to so bile od žensk spontano izvoljene ekspertke, ugotovimo, da je bila prva oblika porodne pomoči vendarle v manjšini. V mnogih slovenskih vaseh je do druge svetovne vojne, ponekod pa tudi še do deset let po njej, pri porodih pomagala neizprašana babica. Pisni viri govorijo, da so to bile ženske iz nižjega sociatiiega sloja, ki so si z babičevanjem služile kruh. Isto velja za izprašane babice. Tudi te so bile praviloma iz nižjega sociakiega sloja, ki so se odločile za babiški pokhc zaradi eksistenciabie nuje (glej Lavrič 1953: 55-56). Izprašane babice so sicer imele več teoretičnega znanja kot neizprašane, vendar se v kompticiranih primerih njihovo ravnanje ni bistveno razlikovalo: ali so poslale po zdravnika ali pa so skušale rešiti življenje najprej materi in šele nato otroku, kakor so vedele in znale. Kadar je pomagala pri porodu neizprašana babica in se je porod začel zapletati, so se najprej obrnili po pomoč na izprašano babico. Ponavadi je bil to zelo kompticiran primer, ki mu tiidi ona ni bila kos. Tako so izgubiti še nekaj ur, predno je prišel k porodnici zdravnik. 261 Irena Rozman Analiza porodne pomoči od 1840 do 1945 v fari Velike Brusnice je pokazala, da je zdravniška porodna pomoč sinonim za kompliciran porod. Kadar je moral pri porodu pomagati zdravnik, je bila to smrtna obsodba za nerojenega otroka. Zavedati se moramo, da na domu ni prišel v poštev zahtevnejši operacijski poseg, npr. carski rez, in da je zdravnik reševal najprej mater in šele nato otroka. Otroci, ki so bili rojeni z zdravniško porodno pomočjo, so v mrliški in rojstni matični knjigi zapisani kot mrtvorojeni. Ali so bih mrtvi že pred rojstvom ali so umrli zaradi razkosavanja v materinem telesu ali drugih poškodb, nastalih pri porodu, ni navedeno. Od 1840 do 1869 so iz fare Velike Brusnice poslali po zdravnika osemkrat. Po tem letu ni nobenega tovrstnega zaznamka več. Tako izprašani kot neizprašani babici se je v času njunega babičevanja zgodilo, da zaradi pomankljivega znanja nista mogli rešiti otrokovega življenja. V letih, ko župniki v fari Velike Brusnice niso vpisovali v rojstno matično knjigo neizprašanih babic, se je zdelo župniku Martinu Nemaniču vredno zapisati babi- čino ime in priimek vsaj takrat, ko je otrok umrl takoj po porodu in ga je morala krstiti v siti. To se je zgodilo neizprašani babici Mariji Piletič iz vasi Gorenji Suhadol. Marija Piletič je dvakrat pomagala pri porodu Heleni B., rojeni K., v Velikih Brusnicah. Prvič leta 1904 pri rojstvu dektice in drugič leta 1905 pri rojstvu dečka; oba sta umrla še na dan poroda: deklica "vsled življenjske slabosti", deček "vsled zmučenja". Na podlagi podatkov iz rojstnih matičnih knjig fare Velike Brusnice in Stopiče sem sestavila seznam neizprašanih babic, ki so po posameznih vaseh veljale za ekspertke. V tej zvezi me je zanimalo, kdaj je babica prvič in zadnjič pomagala pri porodu in kolikokrat je pomagala pri porodih. V primerih, ko se je isto ime pojavilo vsaj trikrat, sem ga uvrstila v seznam. Kadar se je ponavljalo ime neke babice več let zaporedoma, sem sklepala, da imam opraviti z neizprašano vaško babico-ekspertko. V manjših vaseh, npr. Gumberk, Jugorje, in tudi v tistih, kjer je bila uveljavljena strokovna porodna pomoč, npr. Velike zgornje Podgorje 262 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem TABELE 2, 3, 4; Neizprašane babice po vaseh zgornjega, srednjega in spodnjega Podgorja in število porodov na posamezne babice po petletnih obdobjih od 1862 do 1901. Brusnice, Dolenji Suhadol, sta nudili porodno pomoč vsaj dve babici. V Gabrju in Gorenjem Suhadolu, kjer je prevladovala nestrokovna porodna pomoč, so bile porodnice in novorojenčki v oskrbi pri eni od treh ali štirih delujočih babic. Nekatere so pomagale pri porodih tudi v sosednji vasi. To velja za babico Uršulo Lučič, ki je pri porodih pomagala v Dolenjem Suhadolu in Velikih Brusnicah. Ko med sabo primerjamo število neizprašanih babic v Velikih Brusnicah in Gabrju, se pokaže, da jih je bilo več v Gabrju kot v Vetikih Brusnicah. Na podlagi podatkov iz matičnih knjig sem izdelala "osebno - delovno izkaznico" treh neizprašanih babic iz vasi Gabrje. Meta Jaklič, rojena Klemenčič, 2. marca 1932 v Gabrju 19, se poroči 5. februarja 1850. Kot neizprašana babica je v rojstni matični knjigi Velike Brusnice 263 Irena Rozman prvič zapisana leta 1864. Z njeno pomočjo je zagledala 20. januarja luč sveta Agnes, hči Petra in Apolonije 1. Verjetno je pri porodih pomagala že prej, ker pa župnik pred letom 1862 ni vpisoval neizprašanih babic, ne bomo nikdar vedeU, kdaj so jo prvič poklicali k porodu. Zadnjič je pomagala pri porodu 20. septembra 1901 Heleni J., rojeni B. V sedemintridesetletnem obdobju je bila kot babica štiriinsedemdesetkrat vpisana v rojstno matično knjigo. Umrla je 2. marca 1917 v Gabrju. Marija Gazvoda, rojena Brulc, 16. maja 1826 v Gabrju, se poroči U. februarja 1846. Kot neizprašana babica je prvič vpisana v rojstno matično knjigo Stopiče leta 1866. Z njeno pomočjo je 28. septembra ugledala luč sveta Uršula, hči Johana, ki je bil po po poklicu tkalec, in Margarete S. Zadnjič je pomagala pri porodu 24. septembra 1902 Mariji B., rojeni R. V šestintridesetletnem obdobju je bila kot babica stoenajstkrat vpisana v rojstno matično knjigo. Umrla je 13. marca 1903 v Gabrju. Marija Rajk, rojena Hrovatič, 11. februarja 1836 v Podgradu, se poroči 8. septembra 1861. Kot neizprašana babica je prvič vpisana v rojstno matično knjigo Stopiče leta 1865. Z njeno pomočjo je 28. januarja ugledal luč sveta Mathias, sin Casparja in Terezije P. Zadnjič je pomagala pri porodu 16. januarja 1905 Mariji B., rojeni P. Novorojeni deček je bil tako slaboten, da ga je v sili krstila. V štiridesetietnem obdobju je bila kot babica devetindevedesetkrat vpisana v rojstno matično knjigo. Umrla je U. marca 1909 v Gabrju. Neizprašane babice so začele pomagati pri porodih šele takrat, ko so že same rodile. Neizpašana babica je z babičevanjem začela bolj iz nuje kot veselja; soseda jo je zaradi odsotnosti vaške babice poklicala na pomoč. Vaške babice niso bile vedno na razpolago, ker so morale delati bodisi na svoji ati tuji zemlji. Plačilo, ki so ga dobile za pomoč pri porodu, je bilo bolj dobrodošti dodatek, kot osnova za preživetje. Sčasoma, ko so babice zaradi starosti obnemogle, so jih vedno večkrat nadomeščale nove, morda ravno tiste, ki so jih sosede poklicale v sili. Če se je takšna ženska dobro odrezala, se je glas o njeni sposobnosti hitro širil med ženski svet: "Tu sa pa take šušmarke ble. Ena Mrakouka je bla, tista je bla velik pr' takeh babencah. Ja, se je umrla, je tut že dougo tega. So take babe ble,... Take neizkušene ženske. Kira je bla dvakrat, trikrat pri porodi:"Ala, una že enmau ve, kar po una pet!" Pol je pa tisto rihtala naprej kuker je." Z vsakim naslednjim letom je imela več porodov in v nekem trenutku so jo ženske začele nazivati babica. V petletju 1862-1866 je štirinajst porodov odpadlo na babico Marijo Kostrelec in šestindvajset na Marijo Ivanež. V istem petletju so na naslednjo generacijo babic Meto Jaktič, Marijo Gazvoda, Marijo Rajk in Marjeto Gazvoda odpadli od enega do trije porodi. V naslednejm petletju pa se je stanje spremenilo. Babici Marijo Kostrelec in Marijo Ivanež niso več klicati k porodom; to nalogo je začela opravljati nova generacija babic. V tem petietju je na vsako od njih odpadlo že znatno večje število porodov: od pet do triindvajset. Delovna doba babic se je sklenila na vsakih trideset do petintrideset let. 264 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem ^ VERODOSTOJNOST ZAPISOV O PORODNI POMOČI V ROJSTNI MATIČNI KNJIGI "Ar nisma bli podučen taku ku denes, ja neč. Seveda sem vedla, de bom rodila, ne. ... Pol je pa mož letu u Doleja vas; je šu po mamo. ... Se je bla samo mama pr' men'.... Ja, mama je pršla, de je pol tistu rešila. Ni blu nobene babce. Se je bla babca, je bla Gornikova in Gazvodova. Al so se takrat ljudje razbežal, ki so se Taljanov bal." Informatorka je rodila med drugo svetovno vojno, v času hude stiske in agonije tamkajšnjega prebivalstva zaradi bombnih napadov in požigov domačij. Ljudje so se v strahu pred Italijani skrivah v zidanicah. Zaradi omenjenih okohščin je bila stiska žene, ki je bila tik pred porodom, še toliko večja. Babici sta bili nedosegljivi, zato se je njen mož odpravil na nevarno pot po pomoč k njeni materi. Tako ji je pri porodu pomagala mati. Toda v rojstiii matični knjigi je zapisano drugače. Rubrika, kjer je vpisano ime in priimek babice, je namreč z ustreznim znakom uničena, kar pomeni, da je Rozalija H., žena posestnika, leta 1943 rodila brez porodne pomoči. Zapis je zato za ehiološko proučevanje porodne pomoči samo delno verodostojen. Delno verodostojen zato, ker bi ga lahko prebrali drugače, npr. da je Rozalija H., žena posestnika, leta 1943 rodila brez strokovne porodne pomoči. Strokovna porodna pomoč je torej ključna sintagma za pravilno branje rubrik o porodni pomoči v rojstni matični knjigi brusniške fare. Zapisi so verodostojni, če nas zanima število žensk, ki so rodile s strokovno porodno pomočjo. Domnevam, da so župniki, ki so službovati v brusniški fari, vestno zapisovali vsaj izprašane babice. Z vso gotovostjo to velja za leto 1937. V novo- meškem arhivu hranijo porodni izkaz babic Marije Gornik in Marjete Gazvoda iz leta 1937, v katerega sta vpisovah vsak porod, ki je potekal z njuno pomočjo. Ob poUetju sta bili dolžni dati izkaz sreskemu sanitetnemu referentu v Novem mestu. Število vpisanih porodov v porodnem izkazu se ujema z zaznamki rojstev v rojstiii matični knjigi, pri katerih sta porodno pomoč nudih Marija Gornik in Marjeta Gazvoda. Rojstne matične knjige najkrajše opredelimo kot seznam rojstev. Vsaka zaporedna številka vsebuje podatke o novorojencu: datum rojstva in krsta, rojstni kraj m hišno številko, ime in spol, o starših: ime in priimek, stan in vera, in o botrih: ime in priimek ter stan, sledijo ime in priimek babice in podpis krshiika. Linearno branje zapisov je enolično, saj si zapisi sledijo po istem vzorcu. Narava vira je takšna, da niti ne pričakujemo drugih podatkov, kot jih zahtevajo rubrike. Pri pazljivem branju vira pa so se pokazale razlike v dodabii opremljenosti določenih rubrik. Nekateri župniki so z dodahiimi podatki opremili rubriko starši - v njej so zapisati še dan poroke staršev in rubriko ime (novorojenca), v katero so vpisali datum smrti, če je umrl star do pet ati celo deset let. S tem so si olajšati delo pri iskanju ostalih podatkov. Datiam poroke so vpisovali tudi na 265 Irena Rozman skrajni rob, za rubriko podpis krstnika. Najbolj nedosledno so izpolnjene rubrike babica. To niti ne preseneča, ker je ta rubrika za posameznika najmanj pomembna. Od hčerke Rozalije H. verjetno niso nikoli zahtevali podatka, kdo je materi pomagal pri njenem rojstvu. Gotovo pa je morala ob poroki predložiti rojstni list in nato še vsaj nekajkrat v življenju svoje rojstne podatke. Potrebna je bila natančna analiza narave zapisov v rubriki babica; njihove strukture in logike. Iskala sem vsebino, ki je onstran zapisa, in ki je pravzaprav njeno bistvo. Zapisi v rubriki babica so sečišče razhčnih ravni družbenih, pravnih, zdravstvenih in mentalnih oblik preteklega življenja. Analizo sem začela s prvo rojstno matično knjigo fare Brusnice. Ta se je začela voditi leta 1840. Od 1840 do avgusta 1881 je v RMK vpisoval rojstva župnik Štefan Turk. Od 1862 naprej je izpolnjeval rubriko babica zelo natančno, saj je poleg imena in priimka babice navajal še podatek o stopnji njene usposobljenosti. Zapisoval je, ali je bila babica izprašana {geprüft) ali neizprašana {ungeprüft). Pred letom 1862 je vpisoval le izprašane babice: Uršulo Pustič od 1840-1843, Marijo Stampfel in Katarino Suhi od 1843-1857 in Evo Ogiz od 1857-1860. Zakaj je nenadoma začel vpisovati tudi neizprašane babice, ne moremo vedeti. Zanimivo pa je, da je začel župnik v sosednji, stopiški fari z natančnim vpisovanjem neizprašanih babic le dve leti kasneje. Na podlagi teh zapisov je možnih več sklepov. Prvi je ta, da je v tem obdobju oblast še dopuščala neizprašane babice in večinoma njihove dejavnosti ni sankcionirala. Župnik zato ni imel nobenega razloga, da ne bi vpisoval tudi neizprašnih babic. Hkrati lahko sklepamo, da je tedaj nestrokovna porodna pomoč bila pravilo v večini vasi brusrtiške občine. V tem pogledu sta bili izjema vasi Velike in Male Brusnice, kjer je večina porodov odpadla na izprašano babico, in deloma vasi Ratež in Dolenji Suhadol, kjer se je postopoma začela uveljavljati strokovna porodna pomoč. Naj zgolj za ilustracijo navedem podatke o razmerju med strokovno in nestrokovno porodno pomočjo za leto 1880: devetnajst žensk je rodilo s pomočjo izprašane babice Marije Mikolič iz Velikih Brusnic, ostalih osemintrideset žensk pa s pomočjo neizprašanih babic. Če upoštevamo še podatke iz rojstne matične knjige, ki jo je vodil župnik iz fare Stopiče, v katero je tedaj sodil del vasi Gabrje, se je število porodov z nestrokovno porodno pomočjo zvišalo na štiriinštirideset. Brez porodne pomoči je v tem letu rodila le ena ženska. Avgusta leta 1881 je nastopil službo duhovnik Valentin Bergant. Do leta 1883 je naredil zaznamek v rubriko babica le, kadar je pri porodu pomagala izpra- šana babica. Izjemoma je zapisal ime neizprašane babice iz Dolenjega Suhodola, verjetno zato, ker je pomagala pri porodu mrtvorojenega otroka. Zakaj v tem času ni zapisoval imen neizprašanih babic, ni mogoče ugotoviti. Mogoče si je tako zatiskal oči pred obstoječim stanjem in si prizadeval, da bi se uveljavila strokovna porodna pomoč. Kakorkoti že, septembra 1884 je pričel zapisovati tudi imena neizprašanih babic. Tu in tam je namesto imena zapisal sorodstveno vez med porodnico in babico, npr. ženina mati, mati žene, mati očetova, mati 266 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem i mlade, mati mlade matere in mati otročje matere. Na podlagi teh navedb je mogoče sklepati, da se mu je morda porodna pomoč mater oz. tašč zdela nenravna. V rubriko je vpisoval ime in priimek babice, ne pa tudi stopnje njene usposobljenosti. Tako ne moremo vedeti, ali je bila Meta Tomič, hči izprašane babice Marije Mikolič, 15. marca 1888, ko je prvič nudila porodno pomoč, tiidi že izprašana v babiškem pokticu. Kot izprašano babico jo je vpisal šele župnik Marttii Nemanič leta 1900. Valentin Bergant je služboval v brusniški fari do februarja 1897. Za ta čas so zanesljivi le podatki o strokovni porodrti pomoči, ker je ustrezna rubrika prevečkrat uničena. Tako znaša izračun letnega povprečja porodov brez porodne pomoči za obdobje 1884 - 1896 kar 15,7. Zaradi same narave poroda temu podatku seveda ne moremo verjeti, še posebej zato, ker nam zapisi župnika Turka govorijo drugače. Prav gotovo se je kdaj pripetilo, da je ženska zaradi izjemnih okoliščin rodila sama, vendar bi bilo potrebno proučiti, ati morda nimamo opraviti le s psevdozgodovinskim spominom tako o kraju poroda, ki je bil velikokrat menda kar na polju za kakšnim grmom, kakor tudi o veliki umrljivosti porodnic." Od februarja 1897 do konca leta 1898 je bil v brusniški fari župnik Jan Piber. Do konca februarja je še nekaj imen neizprašanih babic vpisal župnik Bergant, od takrat do konca leta 1898 pa ni nobenega takšnega vpisa več. Župnik Piber je vpisoval le izprašano babico, sicer pa je rubriko uničil. Zaznamki o navzočnosti babice pri porodu so za leto 1898 zopet delno verodostojni. Tako je verjetno, da je triindvajset žensk rodilo s pomočjo izprašane babice, ne pa tudi, da je kar šestinštirideset žensk rodilo brez vsakršne porodne pomoči. Verjetneje je, da je šestinštirideset žensk rodilo s pomočjo neizprašanih vaških babic, mater in tašč. Leta 1899 je v brusniško faro prišel župnik Franc Avsec. Tudi za njegove zapise velja, kar smo ugotoviti že za zapise župnika Berganta. Neizprašane babice je vpisoval sporadično, brez oznake stopnje usposobljenosti. Župnik Martin Nemanič je od začetka leta 1900 do konca leta 1902 dokaj natančno izpolnjeval rubriko. Tako je leta 1900 brez porodne pomoči rodilo enajst žensk, leta 1901 štirinajst in leta 1902 enaindvajset, torej vsako leto več. Njegova natančnost je bila z vsaktin naslednjim letom manjša, po letu 1903 pa je navzočnost neizprašane babice pri porodu zapisal le izjemoma, največkrat tedaj, ko je neizprašana babica nastopila v vlogi krstiteljice v siti. Stopnjo usposobljenosti je dosledno zapisoval, ko je bila pri porodu neizprašana babica, in le izjemoma, ko je pomagala izprašana babica. Leta 1919 je nastopil službo duhovnika v brusniški fari Janez Šešek, ki je 11 v obravnavanem obdobju sta le dve ženski rodili na prostem (sem nisem štela Romk): leta 1900 je Marija B., žena delavca, rodila v Tekavčevem kamnolomu in leta 1923 je dekla, samska hči kočarja iz Velikih Brusnic, rodila v Strugi pod nekim kozolcem. Res pa so žene oglarjev rodile v baraki v Gorjancih, vendar ne brez porodne pomoči. Nekaj otrok, predvsem iz stopiške fare, se je rodilo tudi v tovarni, ki je obratovala v Gorjancih. V statusu animarum Velike Brusnice je s svinčnikom na robu narahlo zabeleženo, da je rodila Frančiška G. iz Gabrja leta 1896 v tovarni v Gorjancih. 267 Irena Rozman vestno vpisoval ime neizprašane babice in stopnjo njene usposobljenosti. Iz njegovih zapisov je razvidno, da so leta 1919 brez porodne pomoči rodile tri, leta 1920 šest in leta 1921 dvanajst žensk. Tudi njegova natančnost je bila z vsakim naslednjim letom manjša. Po letu 1922 je vpisoval ime neizprašane babice le izjemoma. Od leta 1925 do leta 1930 sta le dva vpisa neizprašane babice. V prvem primeru je februarja leta 1926 dala porodno pomoč Katarina Matko, neizprašana vaška babica iz vasi Gabrje, v drugem primeru pa je Marija Nose novembra leta 1926 pomagala pri porodu snahi. Od leta 1930 do leta 1934 je vpisoval poleg izprašanih babic včasih tudi neizprašano vaško babico Katarino Matko iz Gabrja, sicer pa je pričel v rubriko babica v primerih, ko je pri porodu bila mati ati tašča, namesto imena in priimka vpisovati ustrezno oznako za sorodstveno vez med porodnico in babico. Iz njegovih zaznamkov je razvidno, da sta v dveh primerih nastopih v vlogi babice materi, v sedmih primerih tašče, v dveh primerih moža in v enem primeru oče. Ker je namesto imena zapisana sorodstvena vez med porodnico in babico, je v primerih, ko je v rubriki zapisano mati, pravzaprav težko ugotoviti, ali gre za mater ali morda za taščo. Še posebej, ker je bilo tu v navadi, da so tašči rekti mati, npr. naša mat, materi pa mama, npr. mama moja. Dva zapisa župnika Šeška izpričujeta, da je v dveh primerih pri porodu pomagala - mati njena. V ostalih primerih, kjer je naredil oznako mati, je verjetno pri porodu bila tašča. To je še toliko bolj verjetneje, ker je analiza strukture nestrokovne porodne pomoči pokazala, da so večkrat nastopile v vlogi babice tašče kot matere. 30. junija 1934 je nastopil službo župnika Alojzij Tunder. Poleg izprašanih babic je včasih vpisal še ime neizprašane vaške babice iz vasi Gabrje. Vpisoval je tudi stopnjo usposobljenosti babic. Matične knjige je vodil do konca leta 1945, ko jih je pričel voditi matičar na matičnem uradu. V novih rojstiiih knjigah je bila rubrika o obliki porodne pomoči izpolnjena na dva načina; če je porodno pomoč dala izprašana babica, je vpisano njeno ime, sicer pa je rubrika izpolnjena z vpisom brez strokovne pomoči. Takih porodov je bilo v prvem petletju po drugi svetovni vojni še precej in nekoliko manj v drugem petietju. Poglavje lahko sklenemo z nekaj ugotovitvami. Na prvo, temeljno, sem opozorila že na začetku: da je ključna sintagma za verodostojno branje zapisov strokovna porodna pomoč. To stoodstotno velja vsaj za leto 1937, za katero sta bila na voljo še porodna izkaza babice Marije Gornik in Mete Gazvoda. Druga: pri presojanju stopnje verodostojnosti zapisov je treba upoštevati medsebojno odvisnost subjektivnih in objektivnih dejavnikov. Subjektivne dejavnike: nenatančnost, morda celo brezbrižnost, ki se kaže v sporadičnem beleženju neizprašanih babic, je mogoče razumeti kot posledico objektivnih dejavnikov. Babiško mazaštvo je bilo prepovedano, pri zatiranju tega pojava pa so se oblasti obrnile tudi na duhovnike. Le-ti so bili poleg županov in izprašanih babic dolžni naznaniti vse neizprašane babice. S tem, ko so prenehali zapisovati njihova imena v rojstne matične knjige, se je pričelo obdobje, ko se je povečala možnost sankcij zoper neizprašane babice. Pravilo: kar ni zapisano, ne obstaja. 268 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem I se je pokazalo med analizo podatkov, ko si v uničenih rubrikah lahko le zamišljamo imena neizprašanih babic. Tretja: kljub velikemu številu uničenih rubrik je bilo mogoče obnoviti nekaj osnovnih značilnosti razvoja porodne pomoči, npr. postopno uveljavljanje strokovne porodne pomoči v določenih vaseh, na podlagi pogostosti istega imena in priimka neizprašane babice pa je bilo mogoče skleniti, da imamo opraviti z nosilko naslova vaška babica. Zaradi narave zapisa ni možno ugotoviti, kotikim ženskam je pri porodu pomagala vaška babica, medtem ko za izprašano babico to ne velja. Na podlagi prtimkov babice, porodnice in njenega moža je mogoče domnevati sorodstveno vez med porodnico in babico. Pri izpisovanju sem posebej označila primere, ko je dekliški priimek porodnice enak prtimku babice in ko je možev priimek enak priimku babice. Ali je bila porodna pomočnica res mati oz. tašča, je bilo treba preveriti še s podatki iz poročne matične knjige in statusa annimarum. Četrta: podatki za obdobje od 1862-1881 in triletji 1900-1902 in 1919-1921 so v obravnavanem obdobju še najbolj primerni za ugotavljanje razmerja med strokovno in nestrokovno porodno pomočjo, kakor tudi za odkrivanje notranje strukture nestrokovne porodne pomoči. ZNAČILNOSTI VAŠKE SKUPNOSTI IN PORODNA POMOČ Izhodišče analize porodne pomoči temelji tudi na predpostavki, da je njena navzočnost oz. odsotnost povezana z značilnostmi vaške skupnosti. Za določanje značilnosti imamo na voljo več parametrov: geografskega, ekonomskega, socialnega in demografskega. Naravna konfiguracija terena lahko vpliva na pro- storsko razsežnost in obliko neke vasi. To razsežnost zaobsežemo z določenimi pojmi, kot so: fizična distança - npr. oddaljenost od občinskega sedeža, gostota naseljenosti in podobno. Pri proučevanju strokovne porodne pomoči se z geografskega vidika sprašujemo po fizični distanci, ki jo je morala premostiti stranka, da je prišla do babice. Vasi z najnižjim odstotkom strokovne porodne pomoči so bile od Vetikih Brusnic, kraja bivanja babice, najbolj oddaljene. Porodna pomoč ima značilnosti ekonomskega in socialnega parametra. Z ekonomskega vidika se sprašujemo po višini babiškega honorarja in kolikšen strošek je pomenil za družino. Višino babiškega honorarja je smiselno primerjati s ceno blaga, ki so ga družinska gospodinjstva največkrat namenila prodaji, npr. jajc, mleka, masla, masti, sadja, da bi z izkupičkom kupih osnovne gospodinjske potrebščine. Spričo dejstva, da so izprašanim babicam plačevali v naturi, bi bilo zanimivo ugotoviti denarno protivrednost naturalij. Izhodišče za ugotavljanje socialnega parametra je sociakia struktura prebivalcev. Vasi z najnižim odstotkom sti-okovne porodne pomoči so imele hkrati največji odstotek kočarjev in najenmikov. Pri ugotavljanju kazalcev, ki so vplivali na odsotnost oz. navzočnost strokovne porodne pomoči, bo pri intervjuju treba poleg ekonomsko-socialnih kazalcev upoštevati še psihološke, ki se kažejo v vrednotah, stališčih in subjek- 269 Irena Rozman tivnih ocenah informatork glede poroda in porodne pomoči. Na podlagi ekonomskih in socialnih parametrov se definirajo tipi socialnih okolij, ki pogojujejo vzorce rodnostnega vedenja prebivalstva. Kakšno je razmerje med nataliteto in odstotkom strokovne porodne pomoči, bo predmet prihodnje raziskave. Da bi ju lahko primerjali, je seveda treba najprej raziskati rodnostno vedenje. Na podlagi rodnostnega vedenja so nekateri avtorji določih značilnosti tipov okolij - lokalnih skupnosti. Tako ločujejo med modernim in tradicionalnim okoljem (Hoffman-Novotny 1987), chugi (Mackensen 1982) med saturiranim in nesaturiranim okoljem: razlike med tema tipoma okoHj se kažejo v razhčnih sposobnostih zadovoljevanja primarnih človekovih potreb (Mackensen 1982), tietji (Cogswell in Sussman 1979) pa med heterogenim in homogenim socialnim okoljem: prvi tip okolja nudi posamezniku/ ci večje število izkušenj in življenjskih opcij kot drugi tip okolja (Cogswell in Sussman 1979) (cit. po Čemič-Istenič 1994:91). V našem primeru imamo na splošno opraviti s tradicionalnim okoljem, "v katerem se ohranjajo ustaljeni (tradicionalni) življenjski vzorci. K njim sodi tudi orientacija k večjemu številu otrok" (Čemič-Istenič 1994:92). Med vasmi nekdanje občine Brusnice so bile razlike v geografski legi, ki je prišla do izraza v gospo- darstvu, v stopnji intenzivnosti komunikacije z okrajnim središčem Novo mesto ter socialni in demografski podobi. Na podlagi teh razhk opredelimo vasi kot bolj ati manj homogene. Kot je pokazala analiza vrste nestrokovne porodne pomoči v vasi Velike Bmsnice, je mogoče znotraj tradicionalne vasi s heterogenimi vplivi odkriti preostanke elementov, ki so značilni za tradicionabie vasi s homo- gerümi vplivi, na primer navzočnost nestrokovne porodne pomoči. To pomeni, da imamo opraviti z več stopnjami mikronivoja: prvi nivo je vas kot celota, drugi je skupina družin - pri čemer določimo skupino na podlagi tistega skupnega imenovalca, ki nas trenutno zanima, npr. število otrok, sorodstvena vez itd., tretji nivo je dmžina. Na podlagi tako razčlenjenega mikronivoja razlikujemo med vaško tradicijo in družinsko tradicijo. Obe sta dmamični strukturi, ki se v medsebojni odvisnosti nenehno bolj ali manj spreminjata. Zato se mi zdi boljša dinamična opredelitev vasi z določenim tipom lokalne skupnosti: opraviti imamo s kontinuumom med dvema skrajnima poloma - s tradicionalno vaško skupnostjo s heterogenimi vplivi in tradicionalno vaško skupnostjo s homogenimi vplivi (Čemič-Istenič 1994:92). S prvim tipom okolja je povezana večja odprtost žensk za sprejemanje novitet -1, j. strokovne porodne pomoči, in nataliteta je verjetno manjša, ni pa nujno. V drugem tipu okolja nastopi odpor do novitete, še posebno, če izhaja njen pobudnik ali nosilec iz druge skupnosti. Strokovna porodna pomoč tako sploh ni v navadi, nataliteta je praviloma večja. Med tema dvema tipoma so vasi, ki jih glede na naraščajočo težnjo v sprejemanju novitete opredelimo z vmesnim tipom, npr. tradicionabio okolje z naraščajočimi heterogenimi vphvi. 270 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem PREDSTAVITEV ANALIZE PORODNE POMOČI Analiza porodne pomoči je bila opravljena za faro Velike Brusnice, ki obsega enajst vasi: Brezje, Dolenji Suhadol, Jugorje, Leskovec, Gabrje, Gorenji Suhadol, Gumberk, Male Brusnice, Ratež, Velike Brusnice in Žerjavin. Vasi ležijo v zahodnem delu Podgorja. Ta predel dehmo na zgornje (od 370 m do 420 m), srednje (od 260 m do 320 m) in spodnje (od 220 m do 240 m) Podgorje. V zgornjem Podgorju so vasi Jugorje, Gabrje in Gorenji Suhadol, v srednjem Podgorju vasi Velike Brusnice, Dolenji Suhadol, Leskovec in v spodnjem vasi Brezje, Gumberk, Ratež in Žerjavin. (Piletič 1960: 9). Po številu prebivalstva in hiš se med zaselke uvrščata: Žerjavin in Brezje, med manjše vasi: Gumberk, Leskovec, Male Brusnice in Jugorje, med srednje velike vasi: Gorenji Suhadol, Dolenji Suhadol, Ratež in med večje vasi Velike Brusnice in Gabrje. V letih ljudskega štetja (1869, 1880, 1890,1900,1910 in 1931) je bilo v teh vaseh naslednje število prebivalcev: Brezje: 15,13, 20,10,14,12,20,23,18,15; Dolenji Suhadol: 149,132, 176,156,142,163, 138,162,159,148; Gabrje: 372,355,432,476,464,587; Gorenji Suhadol: 143,145, 138,138,138,137; Gumberk: 46, 43, 43, 54, 40,46; Jugorje: 66, 78, 76, 74, 84, 85; Leskovec: 64, 62, 76, 61, 56, 61; Male Brusnice: 62, 66, 58, 63, 70, 72; Ratež: 138, 125,172,166,186,163; Velike Brusnice: 374,434,443,479,444,460; Žerjavin: 18, 15,13,31,19,17 (Krajevni leksikon 1974: 466). Nataliteta se je v obravnavanem (1840 -1945) obdobju vseskozi gibala okoli 40 %o. Podgorje je büo eno najbolj zaostalih območij na Dolenjskem in ima po načinu življenja značunosti osrednjeslovenske ljudske kulture jugovzhodnega roba, ki meji na Žumberak in Belo krajino (Zupančič 1960: 18). Kljub splošni revščini in zaostalosti Podgorja so se vasi iz spodnjega in srednjega Podgorja ter zgornjega Podgorja med seboj razlikovale. To razliko, ki se je kazala v načinu življenja prebivalcev, je Zupančičeva opisala tako: "Ravninske vasi orjejo drugače kot hribovske; v dolini rede krave za mleko, v hribih pa vole za prodajo; zidane hiše spodnjih vasi so prostornejše kot po večini lesene hribovske; ravninski kmetje pijejo za zajtrk kavo, hribovski pa natepajo zelje in žgance; noša bližnjih vasi je podobna mestni, medtem ko "težkega" Podgorca prepoznamo po okovanih čevljih in po trpežni opravi; in končno ugotovimo kot posledico vsega tega, da imata socialno in duhovno življenje hribovskega in ravninskega Podgorja precej drugačno podobo." (Zupančič 1960:19). Razlika v načinu življenja v spodnjem, srednjem in zgornjem Podgorju je büa v veliki meri odvisna od socialne strukture. Socialna struktura je poleg že omenjenih dejavnikov močno vplivala na višino odstotka strokovne porodne pomoči, kar je razvidno iz tabele za leto 1931. V vaseh spodnjega in srednjega Podgorja, kjer je bila socialna stiuktura prebivalstva boljša kot v zgornjem Podgorju, je bil tudi odstotek strokovne porodne pomoči znatiio večji. Od odstotka strokovne porodne pomoči v novomeškem okraju je bü večji za sedeminštirideset odstotkov. Nasprotno pa je bil v zgornjem Podgorju odstotek strokovne porodne pomoči za trideset odstotkov nižji od okrajnega in za petinsedemdeset odstotkov nižji od tistega v spodnjem in srednjem Podgorju. 271 Irena Rozman TABELA 5: Socialna struktura prebivalcev spodnjega, srednjega in zgornjega Podgorja s pripadajočim deležem strokovne porodne pomoči, izraženim v odstotkih. (Tabela je izdelana za leto 1931 na podlagi podatkov Leksikona Dravske banovine in rojstne matične knjige Velike Brusnice). Ta Ugotovitev velja za vse obravnavano obdobje (1840 -1945). Medtem ko se je odstotek strokovne porodne pomoči v spodnjem in srednjem Podgorju od 1865 naprej, z nekaj vmesnimi padci, stalno višal, pa v zgornjem Podgorju te težnje ni opaziti. TABELA 6 IN GRAFI: Primerjava deleža strokovne porodne pomoči v zgornjem, srednejm in spodnjem Podgorju po petletjih od 1840-1945. 272 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem GRAFI: Zaradi omenjene razlike v načinu življenja bom predstavila izsledke raziskave o porodni pomoči po geografskih območjih. ZGORNJE PODGORJE Vasi Gabrje, Gorenji Suhadol in Jugorje sem opredelila s hadicionalnim tipom vaške skupnosti s homogenimi vplivi. V našem primeru se hribovita narava vasi ujema s splošno razširjeno predstavo, da so višje ležeče vasi tudi bolj zaostale. Srečujemo se z življenjskim prostorom, v katerem sta zdravljenje in dajanje porodne pomoči temeljila na ljudskomedicinskem znanju. Na zdravnika so se po pomoč obmiti izjemoma. Razlog zgovomo navaja letno poročuo o zdravstvenih razmerah v srezu Novo mesto za leto 1936: "V splošnem se narod rad obrača do zdravnikov. Ovira je samo pomanjkanje denarnih sredstev, splošna pavperizacija ter deloma tudi oddaljenost od zdravnika, da se posluži raje domačih sredstev, oziroma gre k raztičnim ženskam /šintericam/, kjer dobi veliko steklenico infuza iz domačih biljk za največ 10 dinarjev. Ako po tem ni boljše, potem pride šele zdravnik na vrsto. Če pa ni denarja se pa počaka." Leta 1936 je bilo zdravljenje prebivalcev še močno odvisno od ljudskomedicinskega znanja "modrih žensk". Porodnice in novorojenčki so biti v oskrbi vaških neizprašanih babic. V petletjüi od 1865 do 1924, ko so župniki v rojstiio matično knjigo bolj aH manj natančno zapisovaH neizprašane babice, so za anaHzo nestiokovne porodne pomoči verodostojni podatki nekaterih petletij: 1865-1869, 1870-1874 in 1875-1879. V teh petletjüi se je gibal delež nestiokovne porodne pomoči od 92,9 do 96,8 odstotkov. Leta 1874 je dosegel delež nestiokovne porodne pomoči celo sto odstokov. Ker je büa stiokovna porodna pomoč izjema, domnevam, da se je delež nestiokovne porodne pomoči do konca dmge svetovne vojne gibal okoH 90 odstotkov. V obdobjüi, ko neizprašartih babic niso zapisovali v rojstiie matične knjige, je nenadoma narastlo število porodov brez porodne pomoči. To velja za petietja od 1840-1859, 1905-1914 in 1925-1944. Zapisi iz teh petletij nam pričajo, da je 273 Irena Rozman zgornje Podgorje TABELA 7 IN GRAF 2: Število porodov s strokovno in nestrokovno porodno pomočjo v zgornjem Podgorju v petletjih od 1840-1945. 274 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem i rodilo brez pomoči, odvisno od petletja, od 53 do 93 odstotkov žensk. Odstotek strokovne porodne pomoči je bil v zgornjem Podgorju izredno majhen. Kar v trinajstih petletjih je bil manjši od 10 odstotkov, v ostalih petletjih pa je bil manjši od 15 odstotkov, z izjemo petletja 1850-1854, ko je dosegel 16.5 odstotka. Ženske so tu rodile le z neshokovno porodno pomočjo. V vaseh Gabrje, Jugorje in Gorenji Suhadol so bile vedno dve do tri ženske, ki jih glede na veliko število porodov, pri katerih so pomagale, imenujemo (neizprašane) vaške babice. Tradicija nestrokovne porodne pomoči se je nadaljevala še po letu 1945 do leta 1950. Po letu 1950 je bilo le še nekaj porodov brez strokovne porodne pomoči. Notranja struktura nestrokovne porodne pomoči ni enovita. Poleg vaških babic so pri porodih zelo pogosto pomagale tašče in matere. Ti obliki porodne pomoči sta obstajah sočasno. V Gabrju in Jugorju se tako še v začetku 20. stoletja srečujemo s prežitki prvotnih oblik porodne pomoči. Sorodstvena porodna pomoč je elementarna oblika porodne pomoči. Za ilustracijo navajam odlomek intervjuja: "Kdo vam je pomagal pri porodu?" "Mama." "Samo mama?" "Sam mama." (...) "Kdo pa je pomagal pri porodih drugim ženskam v vasi?" "Moja mama sa hodil akul." "Katerega leta ste rodila prvič in katerega zadnjič?" "Kirga - enainrideset in štirinpedeset!" Tu je do konca druge svetovne vojne bila dejavna prva faza v razvoju porodne pomoči s sestavnima oblikama: elementarna sorodstvena porodna pomoč in porodna pomoč neizprašane ekspertke, ki sta jo Böhme in Scherzerjeva postavila v čas pred 15. stoletjem do začetka 16. stoletja. Pri analizi nestrokovne porodne pomoči me je najbolj presenetilo, da snahe, ki so bile doma v vaseh, kjer je bila strokovna porodna pomoč že močno v veljavi, npr. v Velikih Brusnicah, Malih Brusnicah, Leskovcu, niso k porodu poklicale izprašane babice. V kar nekaj primerih so same ugledale luč sveta ob pomoči izprašane babice, njihovi otroci pa so privekali na svet s pomočjo stare mame ali neizprašane vaške babice. To dejstvo govori v prid reku, "da se ne bo hiša obračala po ta mladi, ampak ta mlada po hiši", kar pomeni, da so se podredile navadam druge vaške skupnosti, kateri so po poroki tudi same pripadale. Prav tako presenetljiva je bila ugotovitev, da večina sorodstvene porodne pomoči odpade na tašče in ne na matere, kot sem sprva pričakovala. Stereotipne reke, šale, ki govorijo predvsem o slabih odnosih med snaho in taščo, postavlja porodna pomoč tašč pod vprašaj in jih prikaže v novi luči. V Gabrju je število porodov s strokovno porodno pomočjo bilo večje v petletjih od 1840 do 1864. Razlog je zopet način zapisovanja! Ker je del vasi Gabrje spadal pod stopiško faro, sem prav tako izpisovala in analizirala podatke iz rojshie matične knjige fare Stopiče. Tudi v stopiški fari so župniki do leta 1862 zapisovali le izprašano babico. Med letoma 1847 in 1860 so zapisali izprašano babico Marijo Bresovar pri vsakem novorojencu. Leta 1864 je prvič zapisana neizprašana babica. Od tega leta naprej so veshio zapisovali tudi neizprašane 275^ Irena Rozman babice. Od tega leta naprej ni rodila nobena Gabrčanka s strokovno porodno pomočjo. Sodeč po podatkih iz rojstne matične knjige fare Stopiče, je bil delež strokovne porodne pomoči med letoma 1847 in 1860 v Gabrju 100 odstotkov, od 1860 naprej pa nič odstotkov! Na podlagi analiziranih primerov se potrjuje tudi hipoteza, da zapisi o porodni pomoči v rojstini matični knjigi niso verodostojni, če je rubrika babica uničena. Če bi zapisom verjeli, bi prišti do sklepa, da so ženske rodue nekaj otiok brez porodne pomoči in nekaj s porodno pomočjo. Tako se srečamo s pogumno in močno žensko, ki je prvič rodila brez tuje pomoči. Presenečeni pa smo, ko ugotovimo, da je pri drugem porodu babica bila poleg, prav tako pri tietjem, ne pa tudi pri petem in zadnjem. To je tipična notianja struktura porodne pomoči v obravnavanem obdobju (1840 -1945), ki jo kažejo zapisi v rojstni matični knjigi. Ker je bilo babiško mazaštvo v teh vaseh pravilo, krajevni zakon, je njegova moč povratno učinkovala na lokalne oblasti tako, da ga niso preganjale, ampak folerirale. Tako je celo župnik, ki je tu služboval v tridesetih letih 20. stoletja, nekajkrat zapisal v rojstno matično knjigo ime neizprašane babice in enkrat zapi- sal, da je bila izprašana. V Gorenjem Suhadolu se je delež strokovne porodne pomoči nenadoma dvignil v petletju 1910-1914. Z izjemo petletij 1840-1844,1885-1889 in 1890-1894, ko so biti deleži strokovne porodne pomoči 26.3, 20.7 in 23.5 odstotkov, deleži strokovne porodne pomoči v ostalih petletjih do petietja 1900-1914 niso dosegti niti 10 odstotkov. Zakaj se je v petletju 1900-1914 nenadoma povečal delež strokovne porodne pomoči, ki pa v naslednjem petletju zopet upade? Rast deleža strokovne porodne pomoči, ki jo opazimo med letoma 1912 in 1916, je bila izjema, katere nosilke niso bile vaščanke, ampak žene italijanskih oglarjev, ki so s svojimi družinami bivati v barakah v Gorjancih. Kljub nedvomno nizki življenjski ravni ni nobena žena oglarja rodila brez pomoči izprašane babice. Stiokovna porodna pomoč se je v Gorenjem Suhadolu pričela uveljavljati šele po prvi svetovni vojni, v petletju 1920-1924. Precej je narastla v prvih letih gospodarske krize, njene posledice so v Podgorju začutiti s tii do petletnim zamikom (1934 -1935), in nato v zadnjih dveh petietjih vidno upadala na raven iz petletij 1920-1924 in 1925-1929. V Jugorju je bil delež strokovne porodne pomoči vseskozi izredno majhen. Medtem ko je v Gorenjem Suhadolu po prvi svetovni vojni opazna težnja k uveljavljanju strokovne porodne pomoči, to ne velja niti za Jugorje niti za Gabrje. Delež strokovne porodne pomoči je bil v Jugorju v sedmih petietjih nič odstotkov, v petih petietjih od 20 do 25 odstotokov, v treh petietjih od 10 do 16 odstotkov, v preostalih petih petietjih pa manj od 10 odstotokov. Pri proučevanju porodne pomoči v zgornjem Podgorju je vredna posebne pozornosti prav strokovna porodna pomoč. V obdobju od 1875 do 1945 so v Gabrje prvič poklicati izprašano babico leta 1915. Babica Ana Potočar iz babiškega rajona občine Orehovica je tistega leta pomagala pri porodu žene kočarja in samski zakonski hčeri polzemljaka. Nezakonska mati je imela težak porod in domnevam. 276 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem da so izprašano babico poklicali, kot je izpričano tudi v raznih virih, šele ko sta znanje in moč neizprašane babice odpovedala. Porod se je nesrečno končal za novorojenčka, v siH krščenega na ime Jožef. V mrliški matični knjigi je zapisano, da je umrl zaradi posledic težkega poroda. Po lehi 1915 je babica Ana Potočar še nekajkrat pomagala pri porodih: enkrat leta 1922,1925,1926,1931,1934,1935, 1936,1940 in dvakrat leta 1927. Babica Marija Gornik iz Malih Brusnic je v Gabrju pomagala pri porodih dvajsetkrat, njena mati Meta Gazvoda iz Velikih Brusnic, prav tako babica, pa trikrat. V prihodnje bo treba raziskati noti-anjo strukturo strokovne porodne pomoči, kar je pravzaprav bistvo etnološkega proučevanja. Tako nas bo v zvezi s tem zanimalo: slojevska pripadnost porodnic, ki so rodile s strokovno porodno pomočjo, ati je katera izmed njih babico večkrat poklicala k porodu ali samo enkrat in zakaj so pomoč iskah pri babici iz druge občine. Odgovori na nakazana vprašanja bodo v prihodnje stvar kvatitativrdh metodičnih prijemov. Na tej stopnji raziskave so ugotovitve, ki so povezane s strokovno in z vrstami nestrokovne porodne pomoči, zgolj hipotetične narave, vendar pomemben kažipot za nadaljnje delo na terenu. Ker razpolagamo s podatki o slojevski pripadnosti porodnic, ki so rodile s strokovno porodno pomočjo, se je potrdila domneva, da zaradi načina življenja kršilci tradicionabtih, lokalnih navad izvirajo iz nižjih socialnih slojev. Življenjski cikel kmetov, katerih navade in šege so povezane z načinom produk- cije, ki poteka iz roda v rod v zaključenem prostoru vaške skupnosti, je spočetka vedno nedojemljiv za zunanje vptive. To se je izkazalo tudi v našem primeru, kjer je strokovna porodna pomoč najpogosteje zastopana pri ženah kočarjev in ženah delavcev-kočarjev, sledijo jim žene tretjinezemljaka. Pred sabo imamo socialni sloj, katerega pripadniki so bili prisiljeni iskati zaslužek tudi zunaj meja domače lokalne skupnosti. Pri tem so se srečevali z drugačnimi življenjskimi opcijami, jih sami pričeti izkoriščati in s tem kršiti tradicionalne, lokalne navade. Te sklepe bo v prihodnje treba še podkrepiti z dodatnimi raziskavami, npr. z grupiranjem in selekcioniranjem podatkov. Zgolj ilustrativen primer: veljavnost domneve je odvisna od pogostosti pojava, zato v našem primeru pridejo v poštev ženske, ki so večkrat rodile s pomočjo izprašane babice. V tistih primerih, ko smo ugotovili, da je bila izprašana babica pri neki porodnici samo enkrat, smemo sklepati na izjemo zaradi težkega poroda, še posebno, če razpolagamo s podatkom o smrti novorojenčka, ki je umrl zaradi posledic težavnega poroda. Ženske so se v sili obrnile na strokovno porodno pomoč in s tem kršile lokalno navado, zakon o porodni pomoči. Kljub morda dobri izkušnji z izprašano babico so pri nasled- njem porodu zopet pokticale neizprašano babico. Za natančne ugotovitve bo ti-eba analizirati še statiis animarum in opraviti nekaj intervjujev. Zaenkrat je mogoče reči, da so izprašano babico poklicali izjemoma, da je bila nestrokovna porodna pomoč globoko zakoreninjena v duševnosti žensk. Nazoren je primer iz Jugorja. Pri selekciji podatkov se je pokazalo, da se je med leti 1862 do 1872 in 1887 do 1898 v Jugorju pojavila sta-okovna porodna pomoč enkrat na leto ah vsako drugo leto. S kvalitativno analizo podatkov sem ugotovila, da je zanemarljiv 277 Irena Rozman delež strokovne porodne pomoči v tem obdobju povezan z družinsko tragedijo. Cecilija M., žena polzemljaka, je rodila sedem otrok, od teh tri mrtve. Pri rojstvih mrtvih otrok sta ji pomagala zdravnik Bervar (dvakrat) in zdravnik Ipavec (enkrat) ter izprašana babica Marija Mikolič. Tretjega otroka, sina Lojzeta, je rodila brez porodne pomoči, pri ostalih treh porodih pa ji je pomagala izprašana babica Marija Mikolič. Mesec dni po zadnejm porodu je Cecilija M. umrla. Enako usodo je imela njena svakinja Marija M. Rodila je osem otrok, od teh tri mrtve. Pri prvem in drugem porodu sta ji pomagali neizprašani babici, pri ostalih pa ji je pomagala izprašana babica. Na zadnjem porodu je umrla, stara komaj petintrideset let. SPODNJE IN SREDNJE PODGORJE TABELA 8: Letno povprečje porodov s strokovno porodno pomočjo in brez strokovne porodne pomoči v vaseh srednjega Podgorja v petietjih od 1840-1944. 278 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem | Vasi spodnjega in srednjega Podgorja sem opredelila s tradicionalnim tipom vaške skupnosti s heterogenimi vplivi. V spodnjem in srednjem Podgorju se je začela uveljavljati strokovna porodna pomoč od petietja 1860-1864 naprej. Od 1860 naprej se je v srednjem Podgorju gibal delež strokovne porodne pomoči med 70 in 89 odstotki. Le v treh petietjih od 1865-1884 je znašal ta delež okoh 52 odstotkov. GRAF 3: Letno povprečje porodov s strokovno porodno pomočjo in brez strokovne porodne pomoči v srednjem Podgorju v petietjih od 1840-1944. Podobna težnja v razvoju strokovne porodne pomoči se kaže v spodnjem Podgorju. Tu je bil delež strokovne porodne pomoči vedno za 20 do 30 odstotkov nižji od deleža v srednjem Podgorju. GRAF 4: Letno povprečje porodov s strokovno porodno pomočjo in brez strokovne porodne pomoči v spodnjem Podgorju v petietjih od 1840-1944. 279 Irena Rozman srednje Podgorje TABELA 9; Letno povprečje porodov s strokovno porodno pomočjo in brez strokovne porodne pomoči v vaseh spodnjega Podgorja v petletjih od 1840-1944. To pripisujem dejstvu, da je izprašana babica živela v Velikih Brusnicah, torej v srednjem Podgorju. Domnevi v prid je podatek, da se je v spodnjem Podgorju povečal delež strokovne porodne pomoči prav v petletju 1920-1924, ko se je izšolala za babico Marija Gornik. Po tem petletju se je v vsakem naslednjem petletju delež strokovne porodne pomoči povečal za 10 odstotkov. V petletju 1855-1859 pa je bil delež strokovne porodne pomoči v Ratežu (spodnje Podgorje) za 20 odstotokov večji od deleža v Velikih Brusnicah (srednje Podgorje). V pojas- nilo je treba povedati, da je takrat na Ratežu živela izprašana babica Eva Ogiz. Naraščanje ali upadanje števila porodov s strokovno porodno pomočjo v srednjem ati spodnjem Podgorju ni bilo povezano toliko z nenadnim izboljšanjem življenjske ravni kot s krajem bivanja izprašane babice. 280 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem ' Leta 1855 se je v Velike Brusnice primožila Marija Mikolič, rojena Tomič. Babičevati je začela leta 1862, ko se je odselila prejšnja babica Eva Ogiz. Preteklo je skoraj dvajset let, predno se je v Velikih Brusnicah uveljavila strokovna porodna pomoč. Leta 1862 je v Velikih Brusnicah odpadel le en porod od desetih na izprašano babico. Ženske so še vedno khcale k porodom neizprašano vaško babico Jero Kranjc. Šele od leta 1875 naprej so vse pogosteje začeh k porodom kUcati izprašano babico. GRAF 5: Število porodov s strokovno porodno pomočjo v vasi Velike Brusnice v petietjih od 1840-1944. Delež strokovne porodne pomoči je izražen v odstotkih. V vasi Velike Brusnice, kjer je prevladovala strokovna porodna pomoč, in v vaseh Ratež, Dolenji Suhadol, Leskovec, kjer se je postopoma uveljavila malo kasneje, prav tako naletimo na sorodstveno porodno pomoč. V vasi Vetike Brus- nice se je v treh družinah ohranjala sorodstvena porodna pomoč, pri dveh druži- nah v dveh generacijah, pri eni v tieh. Dve in hkrati zadnji nosilki ljudskomedicin- skega znanja sta pomagati pri porodu še nekaterim ženam iz vasi in tako pridobiti še naziv neizprašane babice oz. babiške mazačke. V tridesetih letih sta bili z drugimi neizprašanimi babicami oz. babiškimi mazačkami iz vasi Jugorje, Gabrje in Dolenji Suhadol naznanjeni sreskemu sanitetnemu referentu. Pred seboj imamo dokaz, da lahko tip vaške skupnosti določimo na podlagi značilnosti prevladu- jočega (materialnega, socialnega in duhovnega) načina življenja njenih prebival- cev. Ta sicer predstavlja idealno, a ne nujno edino realno obtiko načina življenja. Z drugačnim ravnanjem v nekaterih življenjskih situacijah posamezniki odstopajo od zaželene, prevladujoče oblike življenja. Ta odstop jih dela drugačne od drugih in opraviti imamo z nosilci določene življenjske oblike, ki ni v skladu z značajem tipa lokalne skupnosti. Tako lahko znotraj tradicionalne skupnosti, katere prebi- valci so dovzetni za zunanje vplive, srečamo družine, ki po večini zapirajo vrata pred zunanjimi vplivi oziroma novitetami. Posameznice iz vasi Velike Brusnice, 281 Irena Rozman ki SO se odločile za nestrokovno porodno pomoč, so ravnale v nasprotju z utečeno navado strokovne porodne pomoči; narava porodne pomoči pa je eden od določilnih elementov za opredeljevanje narave vaške skupnosti. V vasi Ratež so začeli pogosteje klicati k porodom izprašano babico po letu 1855. V vaseh Dolenji Suhadol, Leskovec pa dvajset let kasneje. Kljub temu pa se je v omenjenih vaseh do konca druge svetovne vojne ohranjala tudi nestrokovna porodna pomoč. GRAF 6: Število porodov s strokovno porodno pomočjo v vasi Dolenji Suhadol v petletjih od 1840-1944. V Ratežu je strokovna porodna pomoč počasi pričela izpodrivati nestro- kovno v petletju 1905-1909, v petletju 1925-1929 pa je že prevladovala. Manjši upad števila primerov strokovne porodne pomoči opažamo v petletju 1930-1934, kar je gotovo posledica takratne gospodarske krize, saj je že v naslednjem petletju število primerov strokovne porodne pomoči precej narastio in zopet upadlo v petletju med drugo svetovno vojno. Tretje petletje, 1910-1914, je bilo mejnik v prelomnem obdobju, ko se je tradicija nestrokovne porodne pomoči umaknila strokovTÜ porodni pomoči. Zato predpostavljam, da so v vas Ratež opazneje začeli vdirati zunanji vplivi. Ratež se je spremenil iz tradicionabie vasi s homo- genimi vplivi v tradicionalno vas s heterogenimi vplivi. V vasi Dolenji Suhadol je strokovna porodna pomoč prevladovala v petletju 1885-1889 in nato nenehno naraščala. V vasi Leskovec se je ta proces začel med petletjema 1865-1869 in 1870-1874. V obeh vaseh so izjema petletja, ki sovpadajo s prvo svetovno vojno, s petletjem po gospodarski krizi (1935 -1939) in z drugo svetovno vojno (1940 -1944). 282 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem GRAF 7: Število porodov s strokovno porodno pomočjo v vasi Leskovec v petletjih od 1840-1944. Predpostavljam, da je bil v Leskovcu že tako zgodaj visok delež strokovne porodne pomoči zato, ker je vas v neposredni bližini vasi Velike Brusnice, kjer sta živeli izprašani babici; najprej Marija Mikolič in kasneje Meta Gazvoda. Tudi v Dolenjem Suhadolu je kmalu prišlo v navado, da so se ženske po porodno pomoč obračale na izprašano babico. Na podlagi podatkov iz krajevnega leksikona Dravske banovine iz leta 1937 je očitno, da so prebivalci iz Dolenjega Suhadola imeli živahnejše stike z globalno družbo kot prebivalci vasi Ratež. Poleg živinorejskih proizvodov, poljskih pridelkov, svinj in perutnine, ki so jih prodajali v Novo mesto tako prebivalci vasi Ratež kot prebivalci vasi Dolenji Suhadol, so slednji trgovali še s sadjem, posebno s češnjami, ki so jih prek Brežic izvažali tudi na Hrvaško, v Dalmacijo in na Dunaj. Trgovali so tudi z lesom (Krajevni leksikon Dravske banovine 1937:496). Toje še toliko bolj presenetljivo, ker "vas Ratež stoji na zelo rodovitnem polju ob državni cesti Novo mesto - Brežice, medtem ko je Dolenji Suhadol gručasta vas na kamnitem, zelo vrtačastem in bregovitem svetu" (Krajevni leksikon Dravske banovine 1937: 496). Socialna struktura pa je bila v Dolenjem Suhadolu nekoliko boljša. Tako ni nujno, da je višje ležeča vas hkrati tudi bolj zaostala od nižje ležeče vasi, kar je splošno razširjeno mnenje. V našem primeru to potrjuje še delež strokovne porodne pomoči, ki je bil v Dolenjem Suhadolu že v drugem petletju (1845 -1849) višji od deleža v vasi Ratež. V pojasnilo je treba povedati še, da ni opaziti nekih večjih razlik v načinu življenja med spodnjim in srednjim Podgorjem. 283 Irena Rozman VIRI BABIŠKI VESTNIK: 1929-1940, Ljubljana. GA2VODA, Marjeta: Porodni izkaz za 1. in 2. polletje 1937, ZAL - Enota za Dolenjsko in Belo krajino. GORNIK, Marija: Porodni izkaz za 1. in 2. polletje 1937, ZAL - Enota za Dolenjsko in Belo krajino. LETNO poročilo o zdravstvenih prilikah na teritoriju sreza Novo mesto za leto 1936, Novo mesto 1937. ZAL - Enota za Dolenjsko in Novo mesto. LETNO poročilo o zdravstvenih prilikah na teritoriju sreza Novo mesto za leto 1937, Novo mesto 1938. ZAL - Enota za Dolenjsko in Novo mesto. LETNO poročilo o zdravstvenih prilikah na teritoriju sreza Novo mesto za leto 1938, Novo mesto 1939. ZAL - Enota za Dolenjsko in Novo mesto. LEKSIKON občin za Kranjsko izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900, 1906, Dunaj. KRAJEVNI leksikon Dravske banovine, 1937, Ljubljana. MRLIŠKA matična knjiga, 1893 - 1944, Velike Brusnice. POROČNA matična knjiga, 1848 -1914, 1915 - 1946, Velike Brusnice. ROJSTNA matična knjiga, 1840 - 1874, Vehke Brusnice. ROJSTNA matična knjiga, 1875 - 1901, Velike Brusnice. ROJSTNA matična knjiga,1902 - 1945, Velike Brusnice. ROZMAN, L, 1995-1997 : Terenski zapisi. LITERATURA BLAZNIK, P, 1979: Ehiografski pobirki iz loških deželskosodnih protokolov 17. stoletja. V: Traditiones 5/6, Ljubljana, str. 55-58. BOGATAJ, J., 1973: Iz ljudske medicine na Dolenjskem. V: Zgodovinski oris zdravstva na Dolenjskem. Knjižica zdravstvenega vestnika, zv, 1, Ljubljana, str. 26-43. BORISOV, P, 1995: Ginekologija na Slovenskem od začetkov do leta 1980, Ljubljana. ČERNIČ, M., 1988: Procesi spreminjanja družine od 15. do 19. stoletja. V: Zgodovinski časopis 42/4, Ljubljana, str. 543-554. ČERNIČ-ISTENIČ, M., 1994: Rodnost v Sloveniji, Ljubljana. DOBOVŠEK, M. et al, 1962: Rast prebivalstva Novomeške pokrajine po letu 1869. V: Dolenjska zemlja in ljudje. Novo mesto, str. 162-174. DÔMÔTÔR, T., 1981: Volksglaube und Aberglaube der Ungam, Budapest, sh". 149-159. GIDDENS, A., 1989 : Nova pravila sociološke metode, Ljubljana. HEINSOHN, G., STEIGER, O., 1993 : Uničenje modrih žensk. Prispevki k teoriji in zgodovini prebivalstva in otroštva, Ljubljana. HELSTI, H., 1994: From taboo breakers to toiler mothers. The stories of lone mothers in the folklore of Firmish countrywomen. V: Ethnologia Fennica 22, Helsinki, str. 6-12. HORY, L.,1989: Vse visi na popkovini, Maribor. HORNER, M., 1994: Aus dem Leben einer Hebamme, Wien - Köln - Weimar. HUDALES, J., 1997: Od zibeh do groba, Ljubljana. JERŠIČ, M., 1974: Zdravje na Kranjskem v letih 1881-1890. V: Prvi demografski simpozij na Slovenskem, Ljubljana, str. 97-141. KREMENŠEK, S., 1978: Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misU. V: Pogledi na etnologijo, Ljubljana, str. 9-65. KREMENŠEK, S., 1973: Matične in druge knjige kot vir za etnološko proučevanje. V: Etnološki pregled 11, Beograd, str. 99-103. KUHAR, B., 1972: Šege od rojstva do smrti. V: Odmirajoči stari svet vasi, Ljubljana, str. 180-186. KURET, N., 1978; O šegi in njeni spremenljivosti. V: Pogledi na etimologijo, Ljubljana, sti-. 309-330. 284 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem KURET, N., 1974: Navada in šega. V; Traditiones 3 , Ljubljana, str. 69-80. KURET, N., 1985: Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848. Topografski podatki po odgovorili na vprašalnice nadvojvode Janeza (1818) in Georga Gotha (1842). V: Gradivo za narodopisje Slovencev 3, Prvi del, 1. snopič, Ljubljana. KURET, N., 1987: Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848. Topografski podatki po odgovorih na vprašahiice nadvojvode Janeza (1818) in Georga Gotha (1842). V: Gradivo za narodopisje Slovencev 3, Prvi del, 2. snopič, Ljubljana. LAVRIČ, v., 1953 : 200 let ljubljanske babiške šole (1753 - 1953), Ljubljana. MAKAROVIČ, M., 1986: Črna in Čmjani, Ljubljana. MAKAROVIČ, M., 1982: Strojna in Strojanci, Ljubljana. MAKAROVIČ, M., 1985: Predgrad in Predgrajci, Ljubljana. MAKAROVIČ, M., 1988-1990: Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju. V: Slovenski etnograf 33-34, Ljubljana, str. 482-528. MENDRAS, H., 1986: Seljačka društva, Ljubljana. MLINAR, Z., 1973: Sociologija lokalnih skupnosti, Ljubljana. MÖDERNDOREER, V., 1964: Ljudska medicina pri Slovencih, Ljubljana. ' NOVAK, V., 1960: Od rojstva do smrti. V: Slovenska ljudska kultura, Ljubljana, str. 178-183. i OREL, B., 1944: Slovenski ljudski običaji. V: Narodopisje Slovencev I, Ljubljana, sh-. 265-275. j PAHOR, Š., 1981: Etnološka topografija slovenskega etičnega ozemlja občina Novo mesto. j Izbrani kraj Gabrje. Seminarska naloga na OEIKA FF. Tipkopis. PILETIČ, R., 1960: Novomeško Podgorje. V: Geografski obzornik 7/1-2, Ljubljana, sti-. 9-18. \ PIRC, L, PIRC, B., 1937: Zdravje v Sloveniji. Prva knjiga, Ljubljana. ROŽENBERGAR, T.,1986: Ehiološka topografija slovenskega etičnega ozemlja občina Novo mesto. Izbrani kraj Birčna vas. Seminarska naloga na OEIKA FF. Tipkopis. ! ROZMAN, L, 1993: Priprave na etnološki mladinski tabor v Šentjanžu in Bilčovsu na avstrijskei^ Koroškem. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 33/3-4, Ljubljana. ROZMAN, L, 1992: Magijski in rehgiozni tabu. Diplomska naloga na Oddelku za sociologijo FF. Tipkopis. SCHERZER, R., 1988: Hebammen. Weise Frauen oder Technikerinnen? Zum Wandel eines Berufsbildes, Frankfurt am Main. ŠARF, F., 1979: Porod in nega dojenčka v luči socialno-higienskih razmer. V: Traditiones 5-6, Ljubljana, str. 345-351. ŠTAUDOHAR, M., 1995: Spomini poljanske babice, Črnomelj. WEBER-KELLERMAN, L, 1984: Die Sprache der Brauche. V: Zeitschrift für Volkskunde 80/1, Sthjtgart, Str. 23-29. ZUPANČIČ, D., 1960: Ljudsko življenje v Podgorju. V: Geografski obzornik 7/1-2, Ljubljana, sh". 18-22. ZWITTER, F., 1936: Prebivalstvo na Slovenskem od 18. stoletja do današnjih dni, Ljubljana. 285 Irena Rozman BESEDA O AVTORICI Irena Rozman, etnologinja, mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kultumo antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se s problematiko kulture rojstva in smrti ter družinskega in spolnega življenja v vaških skupnostih v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja z vidika socialne in duhovne kulture. ABOUT THE AUTHOR Irena Rozman, ethnologist is a junior researcher at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology of the Faculty of Arts in Ljubljana. Her work focuses on issues related to the culture of birth and death , family and sexual life in village communities in the 19th century and in the first half of the 20th century from the point of view of social and spiritual cultiu-e. SUMMARY HISTORICAL OUTLINE OF MIDWIFERY IN SLOVENIA AND MATERNITY CARE IN THE PARISH OF VELIKE BRUSNICE IN DOLENJSKO FROM 1840 TO 1945 Böhme divides the historical development of midwifery - including the nature of maternity care and knowledge of obstetrics - into four successive stages: maternity care as a form of mutual assistance among women, maternity care as an official responsibility or profession, maternity care of the traditional age and modern maternity care (Böhme 1980, quoted from Scherzer 1988:22). This model can be used for the research on the history of midwifery and maternity care not only in Slovenia, but probably in all Central and West-European countries. A comparison between the history of midwifery in the dominant culture in Germany and in the former Austro-Himgarian provinces - in our case Camiolia and Styria - shows a surprisingly similar development. Written documents and oral records exist which confirm that professional midwifery was introduced to village communities very late; in some places earlier, in other later. From this aspect the task of historical ethnology is to study the dissimilarities between the development of maternity care in the village environment from that of maternity care in the dominant culture, differences that can be traced through legislation on health care and midwifery. In this sense 1 focused on the following issues: how often was a birth assisted by a quatified midwife; how often by an imqualified midwife, in which viUages was professional midwifery more common; in which less and for what reasons: when did professional maternity care become common in individual villages and why. 1 was also interested in the kind of unquatified maternity care which teUs us whether the midwife was a relative or an imqualified village midwife. Our analysis of maternity care in the parish of Velike Brusnice shows that the share of qualified matemity care depended on a series of social factors. Firstly on the characteristics of the village community, determined by a number of parameters, e.g. geographical, economic, social and demographic ones. 286 Zgodovinski oris babištva na Slovenskem Traditional village communities exposed to homogenous influences are characterised by maternity care carried out predominantly by unqualified midwives and their activity is deeply rooted in the spiritual life of women. Traditional village communities exposed to heterogeneous influences, on the other hand, are characterised by the fact that professional maternity care at first spread gradually, but prevailed after some ten to fifteen years. Furthermore, the share of quahfied maternity care depended on the degree of tolerance of the dominant culture towards the parficularities of viUage communities, an attitude which was reflected in the inefficient repression of quack midwives. The legislative demands for obligatory professional maternity care were unrealistic because of the actual living conditions of the village population, the prevailing ignorance, the low standard of living, the inadequate social status of quahfied midwives, the malfunction or absence of pubhc health services, the inadequate geographical spread of doctors and midwives and, last but not least, because unquatified midwives were so firmly rooted in the minds of people due to the association qualified midwife - pathological birth and unqualified midwives - normal birth. Thus a social structure was estabtished with social, psychological as well as economic factors which actually favoured quack midwifery. RESUME PRESENTATION HISTORIQUE DE L'OBSTETRIQUE ET DE L'AIDE A L'ACCOUCHEMENT EN SLOVENIE DANS LA PAROISSE DE VELIKE BRUSNICE, EN BASSE CARNIOLE, ENTRE 1840 ET 1945 Böhme a divisé l'évolution historique de l'obstétrique - de meme que la nature de l'aide a l'accouchement et des connaissances obstétricales - en quatre étapes successives: aide a l'accouchement sous la forme d'une aide réciproque entre femmes, aide a l'accouchement en tant que devoir, ou profession, aide a l'accouchement traditionnelle et enfin, aide a l'accouchement contemporaine (Böhme 1980, cit. d'apres Scherzer 1988:22). On peut introduire dans ce modele non seulement les recherches portant sur l'histoire de l'obstétrique en Slovénie, mais aussi celles de tous les pays de l'Europe centrale et occidentale. Si l'on considere la culture dominante, la comparaison de l'histoire de l'obstétrique en Allemagne et de celle des ex-pays de l'empire Austro-Hongrois - en Slovénie la Haute Carniole et la Carinthie - présente des similitudes incroyables dans leurs développements. Il existe des témoignages écrits et oraux qui signalent que l'aide professionnelle a l'enfantement s'est développée tres tardivement a la campagne: un peu plus tôt dans certaines communautés villageoises et un peu plus tard dans d'autres. De ce point de vue, l'objectif de l'ethnologie historique est 287 Irena Rozman d'examiner les écarts entre le développement de l'obstétrique a la campagne et celui ci de la culture dominante, développement que l'on peut suivre grâce aux lois concernant la santé publique et l'obstétrique. Ainsi, je me suis posé les questions suivantes: Combien de fois une sage-femme agréée et combien de fois celle non-agréée a-t-elle aidé a accoucher? Dans quels villages l'aide professionnel a l'accouchement était-elle le plus répandue? Et dans ces villages ou elle était moins répandue, quelle était la raison? Quand a-t-on commencé a introduire l'assistance professionnelle a l'enfantement dans les villages particuliers et pourquoi? Je m'intéressais également a toutes sortes de sources accessoires qui auraient pu permettre de savoir si l'accoucheuse était une parente ou une sage- femme locale non-agréée? L'analyse de l'aide a l'accouchement dans la paroisse de Velike Brusnice a montré que la diffusion de l'aide professionnelle a l'accouchement dépendait de différents facteurs sociaux, tel que le caractere de la communauté villageoise, lui-meme défini par des parametres géographiques, économiques, sociaux et démographiques. Dans les commimautés villageoises traditionnelles ou se melaient des influences homogenes, les sages-femmes non- agréées prévalaient, cette maniere d'accoucher étant profondément ancrée dans la conscience féminine. En ce qui concerne les communautés villageoises traditionnelles ou s'exerçaient les influences hétérogenes, l'aide professionnelle a l'accouchement s'étabhssait progressivement au début, pour prédominer au bout de dix ou quinze ans. Le degré d'aide professionnelle a l'enfantement dépendait également de la tolérance de la culture dominante aux particularités des communautés villageoises, qui se manifestait dans l'inefficacité de la répression du charlatanisme obstétrical. L'assistance professionnelle a l'accouchement, exigée par les lois médicales, se heurtait aux conditions de vie de la population rurale, a l'ignorance, a la faiblesse du niveau de vie, aux mauvaises conditions sociales des sages-femmes agréées, a la désorganisation du service médical publique, a l'insuffisance et a la mauvaise répartition de médecins et des obstétriciennes, et surtout, a la croyance populaire pour laquelle les sages-femmes agréées étaient synonymes d'accouchements difficiles. Ainsi, s'est mise en place une structure sociale dans laquelle les facteurs socio- psychologiques et économiques ont favorisé le charlatanisme obstétrical. 288 "MAMA ME JE S POLICIJO GNALA NAZAJ, KO SEM DOBILA SINA" ali O nezakonskih otrocih in njihovih starših na Koroškem v 19. in prvi polovici 20. stoletja Mojca Ramšak IZVLEČEK Avtorica na podlagi obdelanih in objavljenih zapisnikov duš z avstrijske in slovenske Koroške, ki sta jih obdelala predvsem etnologinja Marija Makarovič in socialni zgodovinar Michael Mitterauer (in drugi, ne tako temeljiti avtorji), ter na podlagi izsekov 76 življenjskih zgodb iz zbirke petih knjig Tako smo živeli. Življenjepisi koroških Slo- vencev, analizira fenomen izjemno visokega odstotka nezakonskih rojstev v prejšnjem in v 20. stoletju. Pri tem življenjske zgodbe služijo kot nepogrešljiv kvalitativni dopolnilni vir, kjer pripovedovalci na subjektiven način zrejo na vzroke in posledice svoje ali tuje nedovoljene ljubezni. Zunanji vzroki za število nezakonskih otrok - ki varira med 40 in več kot 60 odstotki v različnih delih Koroške in predstavlja najvišji odstotek sploh od vseh slovenskih pokrajin - se izkažejo za odločilne. Tu so pomembne predvsem posestne razmere in dedovanje, pogoji dela in vloga kmečkih poslov, vplivi verskih faktorjev, sorodstvena razmerja in oblika družine, snubitev in pomen devištva, splošna zdravstvena ter spolna razgledanost. ABSTRACT The article is based on edited and published records of souls from Austrian and Slovene Carinthia, edited in particular by ethnologist Marija Makarovič and social historian Michael Mitterauer (as well as by other, less thorough authors), and on life- stories taken from a collection of five books entitled "That's how we lived, the bio- graphies of the Carinthian Slovenes". The article analyses the phenomenon of the particularly high percentage of illegitimate births in the 19"' and 20"' centuries. The life-stories are indispensable qualitative complementary sources in which the narrators reflect from a subjective point of view on the causes and consequences of their own forbidden love or that of others. External causes for the number of illegitimate children - the percentages vary from 40 to 60 per cent in different parts of Carinthia and are the highest percentage of all Slovene provinces - proved to have a decisive impact. Among them prevail property conditions and heritage customs, labour conditions and the status of farm-hands, the influence of religious factors, family relationships and family units, courting customs and the importance of virginity, general health and sex education. 289 Mojca Ramšak VIRI Koroška je imela vse 19. stoletje največ nezakonskih rojstev med vsemi avstrijskimi deželami. Na primer leta 1880 je bil tako rekoč vsak drugi koroški otrok nezakonski. Medtem ko je bilo avstrijsko povprečje 14,99 %, je bilo na Koroškem leta 1890 kar 44,48 % nezakonskih otrok. V okrajih, kjer so prevladovala zelo vehka posestva, se je delež nezakonskih otrok povzpel krepko čez polovico. Veliko teh otrok so matere - dekle takoj po porodu oddale v rejo starim materam ah drugim sorodnicam, ki zaradi starosti ali bolezni niso več prišle v poštev kot najemna kmečka delovna sila. Če pa so ostati pri materah, so večino časa preživeli sami doma, v varstvu drug drugega, ali pa so - redkeje - odhajati z njimi na dnino. Doma niso ostajali dolgo. Pri sedmih, osmih letih so veljali za dovolj stare, da si začnejo sami služiti za življenje. Odhajali so v bližnje ali daljne vasi za pastirje, pastirice ati pestme, kar je bila najnižja stopnja na hierarhični lestvici kmečkih poslov. Za plačilo so dobili hrano, zasilno ležišče, enkrat na leto obleko in obutev.' Za 20. stoletje statistični podatki kažejo, da je bila v znani veliki ekonomski križi v času od leta 1929 do 1933 v Evropi občutno povečana izvenzakonska nataliteta, ki je potem spet upadla. Čeprav zaenkrat še ni raziskav o vplivu ekonomske krize na pojav izvenzakonske natalitete, pa lahko domnevamo, da je gospodarska nestabilnost vplivala na nezakonsko rojevanje otiok. Nezaposleni so iskali zaposlitev in v vehko večji meri so se poskušali izogniti poroki.^ Glavni viri za preučevanje nezakonskih rojstev so rojstne matične knjige, v statističnih popisih pa nezakonski otroci poslov niso posebej navedeni.-' Fenomen koroških nelegitimnih otrok pri kmečkih poslih je najbolje preučil dunajski socialni zgodovinar Michael Mitterauer.* Po kategorizaciji zakonskih tipov po rezidenčnem vzorcu je po zapisnikih duš - družinskih knjigah (status animarum) iz druge polovice 18. in začetka 19. stoletja iz trinajstih far v dolinah rek Gline, Krke in Metnice (severozahodno od Celovca) ugotovil, da je bila Koroška poseben primer, kjer so poročeru hlapci in dekle v vehki meri živeli ločeno in delali kot posti na različnih kmetijah. S proučevanjem zakonov poslov je naletel na problem ilegitimnosti otrok. Pokazalo se je, da se je v tistih predelih Koroške, kjer so poročeni posli živeli ločeno, pojavljal izredno visok delež nezakonskih otrok, ki je bil precej višji, kot drugod v Evropi. Da je med posli ogromno nezakonskih otrok, je ugotovila in statistično dokazala tudi Marija Makarovič v monografijah o Strojni, Črni in Selah, torej naseljih iz geografsko 1 Alenka Puhar, Prvohio besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju. Zagreb 1982, str. 35,36. 2 Prim.; Milan Bosanac, Vanbračna porodica. Zagreb 1976, str. 167. 3 Marija Makarovič, Kmečki posli. Slovenski etnograf 33-34/1988-1990, str. 448. ¦* Michael Mitterauer, Gesindeehen in ländhchen Gebieten Kämtens - ein Sonderfall historischer Familienbildung. Historisch-anthropologische Familienforschung. Fragestellungen und Zugangsweisen. Wien, Köln 1990, Str. 233-256; Ledige Mütter; zur Geschichte illegitimer Geburten in Europa. München, Beck, 1983. 290 "Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina' jiižnejše Koroške. Od tam tudi omemba podobnega podatka, a brez številčne navedbe iz krstnih knjig Polone Sketelj za naselje Globasnica.' Sicer pa je bila Koroška v drugi polovici 19. stoletja na zadnjem mestu po številu porok med sedemnajstimi avstrijskimi deželami. Kranjska pa na štirinajstem.*" Za obdobje od leta 1850/51 do 1910 Mitterauer navaja, da je število nezakonskih otrok na Koroškem močno presegalo povprečje v drugih avstrijskih deželah in celo povprečje v ostalih evropskih državah. Tu povzemam njegov (za našo rabo skrčen) tabelarični pregled števila nezakonskih otrok v omenjenem obdobju. Na 100 živorojeruh otrok odpadejo naslednji odstotki za nezakonske živorojene otroke za izbrane dežele habsburške monarhije:^ Tabela prikazuje število nezakonskih otrok v izbranih avstrijskih deželah po Michaelu Mitterauerju. Če pogledamo še primere rojevanja nezakonskih otrok na južnem Koroškem, se moramo opreti vsaj na tri ebiološke pilotske študije Marije Makarovič. Ta je denimo za Sele pod Košuto v današnji Avstriji izračunala, da je bilo v letih 1791- 1800, ko se je rodilo 320 otrok, med njimi le 5 (ali 1,5 %) nezakonskih. Največ nezakonskih se je rodilo med letoma 1921 in 1930: od 313 novorojenčkov je bilo 93 (ah 29,6 %) nezakonskih. Leta 1925 se je rodilo 14 nezakonskih otrok ah 40 % od skupnega števila 35 novorojenčkov. Med nezakonskimi materami so v 19. stoletju prevladovale kajžarske in gostaške hčere, kmečke hčere so bile izjeme. Tudi očetje nezakonskih otrok so bili pretežno iz vrst nekmečkega prebivalstva. V 20. stoletju so med nezakonskimi materami pogosteje navedene poleg kajžarskih tudi kmečke hčere.* 5 Polona Sketelj, Na stičišču dveh kultur. Med deloviüm in prostim časom v Globasnici. Celovec, Ljubljana, Dunaj 1995, sh". 62. 6 Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju. Zagreb 1982, sti. 259. ^ Prim.: Birgit Bolognese-Leuchtenmüller, Bevölkerungsentwicklung und Berufshniktur, Gesundheits- und Fürsorgewesen in Österreich 1750-1918. Materialien zur Wirtschafts- und Sociazgeschichte 1/1977, tabela 44, str 126. Cf.: Michael Mitterauer, Gesindeehen in ländlichen Gebieten Kärntens - ein Sonderfall historischer Familienbildung. Historisch-anthropologische Familienforschung. Fragestellungen und Zugangs weisen. Wien, Köln, 1990, str 249. Ostale dežele, ki jih navaja tabela so: Avstrija južno od Ennsa, Avstrija severno od Ennsa, Salzburg, Tirolska s Predarlsko, Češka, Moravska, Šlezija, Galicija in Bukovina. 8 Marija Makarovič, Sele in Selani. Narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto. Celovec 1994, sh-. 72, 291 73. Mojca Ramšak Za Strojno, ki je na meji s Podjuno, pa so navedem naslednji podatki o številu nezakonskih rojstev na 1000 prebivalcev: 1761-1770/51 (5,1 %) nezakonskih rojstev, 1771-1780/17 (1,7 %), 1781-1790/59 (5,9 %), 1791-1800/86 (8,6 %), 1801-1810/192 (19,2 %), 1811-1820/309 (30,9 %), 1821-1830/280 (28 %), 1831-1840/324 (32,4 %), 1841-1850/396 39,6 %), 1851-1860/170 (17 %), 1861-1870/ 382 (38,2 %), 1871-1880/310 (31 %), 1881-1891/372 (37,2 %), 1891-1900/398 (39,8 %), 1901-1910/214 (21,4 %), 1911-1920/311 (31,1 %), 1921-1930/303 (30,3 %), 1931- 1940/202 (20,2 %), 1941-1950/333 (33,3 %), 1951-1960/412 (41,2 %), 1961-1970/ 119 (11,9 %).' Vidimo, da je bil na Strojni skokovit pore st nezakonskih otrok od leta 1800 naprej in da se največji porast števila nezakonskih otrok začne od dvajsetih let 19. stoletja, od 1861 do preloma stoletja pa ne pade pod 30 %. Do druge svetovne vojne doseže višek od leta 1911 naprej, ko število nezakonskih otrok spet preseže 30 %. Ti podatki vsekakor govorijo, da ne gre za redke in osamljene primere, pač pa potrjujejo pravilo o "koroškem sindromu". Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj se je število nezakonskih rojstev konec 18. in v začetku 19. stoletja povečalo za več kot 100 %. Takih sprememb verjehio ne moremo razlagati "samo" s splošnim propadom moralnih vrednot, kakor so želeti prikazati katotiški predstavniki cerkve,'" pač pa jih moramo iskati širše, predvsem pa v gospodarski podlagi, organizaciji dela, posestni pravici in zgodovinsko mentatitetnih vzrokih. Za Črno so o nezakonskih rojstvih podatki vsaj od leta 1616. V obdobju 1719-1752 se je rodilo 33,50 % nezakonskih oti-ok, v obdobju 1784-1949 pa 20,51 %. Edino v letih 1812, 1824, 1827, 1829, 1874, 1891 in 1917 ni bilo nobenega nezakonskega rojstva. Večina nezakonskih mater je bila zaposlena kot delavke, nekaj pa je bilo tudi kajžarskih in kmečkih hčera in gostačk." Za nezakonske otroke v Djekšah v letih od 1620 do 1732 je zbrala in obdelala podatke Christine Gigler in ugotovila, da je bilo njihovo število najvišje leta 1670 - 40%, najnižje pa leta 1732 - 11,1%.'^ Iz delavskega okolja na Prevaljah piše o bridkosti nezakonskih mater leta 1927 Karel Doberšek.'' Tega leta naj bi bilo v Prevaljah od 309 šoloobveznih otrok 63 nezakonskih, za leto 1928 pa od 80 vpisanih otiok 17 nezakonskih novincev. Meni, da je "tolikšno število te dece povzročil propad industrije, vojna in obče življenjske razmere." Ob tem ošvrkne državo in cerkev, ki da bi "temelje za legitimno deco morali prevzeti tisti, ki vidijo v nezakonski materi še danes 9 Marija Makarovič, Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana 1982, str. 473. V odstotke preračunala M. R. 10 Npr. v stilu "Nesramno ženstvo in razbrzdano moštvo sta najemnika pekla" (Anton Martin Slomšek, Od sramežljivosti. Drobtinice 1851), ipd. 11 Marija Makarovič, Ivan Modrej, Črna in Črnjani. Narodopisna podoba koroškega delavskega naselja do druge svetovne vojne. Čma 1986, str. 20,21. 12 Christine Gigler, Die Pfare St. Martin in Diex im 17. und 18. Jahrhundert. Diex. Sonnendorf auf der Saualpe. Von der mittelalterlichen Kirchenburg zur modemen Tourismusgemeinde. Ur Robert Wlattnig. Celovec 1996, Str. 93-94. 13 Vpliv socialnih razmer na razvoj otroka na Prevaljah. Ljubljana 1929, str. 49-50. 292 "Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina" poosebljen greh. Narava ne vprašuje, kaj je po človeških zakonih legitimno in kaj ne, nravnost pa ne uspeva v siromaštvu. Ker je deca pač tu, je treba poskrbeti vsaj to, da bodo sodišča rigorozno izterjevala alimente. Samo za eno petino vseh gori omenjenih nezakonskih otrok dobivajo matere določene alimente." O usodi nezakonskih otrok govori brez statističnih podatkov, a nič manj prepričljivo: "Ti otroci, prepuščeni sami sebi, se dostikrat smrtiio ponesrečijo; matere jih morajo ostaviti, da lahko gredo za svojim opravilom. Kje naj vzamejo za varstvo svojih otrok varuhinje, ko mezda ne zadošča niti za hrano! Poleg tega pa so take matere prikrajšane, ako so delavke, tudi pri stanovanju." Odnos okolja do nezakonske matere v delavskem okolju se Doberšku v poznih dvajsetih letih ne zdi obsojajoč, zdi se mu celo, da delavci take matere včasih pomilujejo. Zaradi te strpnosti, ki zraste iz težkih razmer, tudi med delavskimi otroki ni razlikovanja, česar pa ne trdi za kmečko okolje: "Enakopravnega se čuti nezakonsko dete v družbi ostalih otrok, česar navadno ne opazimo med otroki v docela kmečki okolici." Pri tem navaja tudi drastičen primer dekle, ki je služila pri posestiiiku in imela z njim otroka. Čeprav je bil kmet dvojni posetnik, ni niti enega posestva izročil odraslemu sinu, ker bi moral le-ta sicer plačati alimente. Tudi na dediščino ni dal nobenega predujema v ta namen. Mati je morala otroka sama oskrbovati in v najtežjih pogojih delati za življenje obeh. O povezavi števila poslov in nezakonskih otrok na avstrijskem Koroškem je pisal tudi Luka Sienčnik. Pri tem omenja, da je v okraju Št. Vid," kjer so bila večinoma veleposestva s 50-60 posli, število nezakonskih otrok poraslo med leti 1865-74 celo na 60 %.'' Sprva se zdi, ne glede na visok odstotek nezakonskih rojstev otrok poslov drugod na Koroškem, da gre pri tem podatku vendarle za napako. Če je poročilo temeljilo na zapisnikih duš (kar pa ni nikjer omenjeno), je možno, da je poročevalec štel vse posle, ki so kdaj delali na kmetiji oziroma veleposestvu v tem obdobju. Praviloma v zapisnikih duš namreč ne piše, da je posel odšel na drugo delovno mesto, zapisniki beležijo samo njihove prihode. Tako bi napaka lahko nastala zaradi nepoznavanja tega dejstva in bi bili vsi posli, ki so kdaj delati na enem posestvu enostavno sešteti. Po drugi strani pa, če ne gre za napako (to bi pač morati preveriti v zapisnikih duš šentviške fare), moramo pomisliti, da posestva s toliko posti niso mogla biti kmečka, saj so največje kmetije na Koroškem imele največ do 20 poslov." Če niso bila kmečka, česar tudi Sienčnik ne trdi, so bila veleposestva grajska. In če pogledamo Št. Vid v Podjuni (v občini Velikovec), tega ne moremo potrditi. Iz virov pa vidimo, da je vojvodski grad v Št. Vidu ob Glini (do leta 1518 je bil tu sedež koroških vojvod) služil le kot arzenal, torej ni mogel imeti toliko poslov. Ostane nam še impozantna trdnjava na 160 metrov visoki skali Ostrovica, kakih deset kilometrov vzhodneje, 14 Sienčnik ne omenja ali gre za Šentvid v Podjuni aH Šentvid na GUni, toda iz podatkov drugih avtorjev, ki sledijo, lahko sklepamo, da gre za Šentvid na Glini. 15 Luka Sienčnik Umrljivost dojenčkov v Celovcu v letih 1865 do 1874. Zdravstveni vestnik, 46/1977, št. 2, str. 134. 16 Ustai vir Marije Makarovič. 293 Mojca Ramšak ki je še danes zasebna last knežje družine KhevenhüUer in v kateri je danes zbirka srednjeveškega orožja.'^ Tu bi lahko živelo toUko poslov in se morda rodilo toUlco nezakonskih ohok, kakor navaja Sienčnik. Toda aH lahko to dejstvo dvigne število rojstev nezakonskih otok za ceHh dvajset odstotkov, za kolikor presegajo siceršnje koroško povprečje iz prejšnjega stole^a? AH imamo še kak drug podatek o tem? Poglejmo, kaj o Št. Vidu ob Glini govori že omenjeni Michael Mitterauer. Po pregledih zapisnikov duš v farah porečij rek Gline, Krke in Metnice je v pregledu nezakonskih rojstev v Evropi na prvem mestu z najvišjim odstotkom navedel prav okraj Št. Vid, kjer da je bilo med leti 1870-74 povprečno rojeno 68,1 % otrok izven zakona, v istem času pa v deželnem mestu Celovec 68,9 %! V večih farah okrajev treh omenjenih koroških porečij pa je po podatkih iz krstnih knjig iz druge polovice 19. in začetka 20. stoletja naštel celo več kot 80 % evidentiranih nezakonskih rojstev! Tako je bila Koroška v tem pogledu očitno prava Jamajka Evrope."^ In omenjeni šentviški presežek "koroškega sindroma" je razrešena uganka, ki ga samo s pomočjo življenjepisov in drugih omenjenih etnoloških virov na to temo nismo mogli rešiti. Luka Sienčnik pa na istem mestu navaja tudi podatke o veliki umrljivosti nezakonskih otrok na Koroškem. Pravi, da so v letih 1865 do 1874 za mesto Celovec izvedli točno statistiko o rojstvih, kakor tudi o umrljivosti otrok. V omenjenem desetletju je v teku prvega življenjskega leta umrlo najmanj 490 otrok več, kot jih umre v krajih z normalno umrljivostjo. Normalna umrljivost je pri dojenčkih tedaj znašala 20 % (avstrijsko povprečje), v Celovcu 30 %, torej za 10 % več. Teh 10 % je realno 50 otrok. Ker pa je v Celovcu umrlo 30 % otrok, je to na leto 150 mrtvih dojenčkov. Dojenčki, ki so tako zgodaj pomrli, so bili v veliki večini nezakonski otroci, v poletiiih mesecih je na primer pomrlo petkrat toliko nezakonskih otrok za dizenterijo kot zaradi bolezni dihal. Nezakonske otroke so imela predvsem dekleta, ki so, kot v vseh mestih, prišla iz okolice. Ker je bil v tistem času Celovec sredi slovenskega ozemlja, so dekleta, ki so v Celovec prišla iskat službo, bila slovenska dekleta. Torej so bili tudi otroci, ki so v Celovcu tako zgodaj pomrli, večinoma otroci slovenskih mater. V Celovcu je torej vsako leto pomrlo blizu 150 slovenskih dojenčkov. Umrljivost dojenčkov je bila visoka tudi izven glavnega mesta; predvsem zaradi slabih higienskih razmer. To je nazorno tudi iz tega, da je naravni prirastek znašal samo 5,42 %, medtem ko je bil v državnem merilu 11,64 %P Tudi Marija Makarovič navaja območja, konkretno Strojno, kjer je bila umrljivost otrok poljedelskih delavcev, zlasti nezakonskih otrok dekel v 19. stoletju ena največjih.^" lî" Janko Zerzer, Po koroških poteh. Kultumo-zgodovinski turistični vodnik. Celovec 1997, str. 34-35. 18 Michael Mitterauer, Ledige Mütter. Zur Geschichte illegitimer Geburten in Europa. München 1983, Str. 23. W Luka Sienčnik, Umrljivost dojenčkov v Celovcu v letih 1865 do 1874. Zdravstveni vestnik, 46/1977, št. 2, str. 133-134. 20 Marija Makarovič, Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana 1982, Str.388. . ;:r-f ni trg. 331 Iris Zakošek niso smeli postavljati stojnic pred njimi.** Prodaja blaga na stojnicah je büa po tržnem prostoru razdeljena glede na vsebino. Iz ohranjenih načrtov prodaje na Glavnem trgu pred vojno je lepo razvidna prodaja blaga (stojničarji). Ob vhodu s Prešernove uhce na trg so na levi in desni strani prodajah poljske pridelke, pred hišo št. 1, 2 mleko in mlečne izdelke. Okoli Marijhiega znamenja so v večini prevladovali mesarji, v razširjenem delu trga in proti Slomškovemu trgu in Gosposki ulici še prodajalci sadja. Pred hišo št. 11 in 12 so prodajah lesne in pletarske izdelke in perutnino.'' Razen na stojnicah in klopeh so smeh prodajati tudi z vozičkov. Strogo prepovedano je büo polaganje živil na tla. S stalnimi prodajalci na stojnicah je občina sklenüa pogodbo o oddaji tržnega prostora v najem. V njej je bil točno določen stalni prostor, najemnina in odpovedna doba, ki ni smela presegati štirinajstdnevnega roka. Ne glede na dogovor in odpovedni rok je smela občina začasno ali stalno prepovedati trgovanje in prodajalca odstraniti s tržnega prostora: - če je prostor oddal drugemu in se pri tem okoristü, - če brez tehtnega razloga 14 dni prostora ni uporabljal, - če je bil kljub opominu v zaostanku s plačuom občinskih pristojbin za mesec dni, - če se na ponovni pismeni opomin ni pokoril odredbi pristojnega tržnega organa, - če je bil že kaznovan zaradi kršitve tržnega reda, pa je ponovno naredil prekršek.^" Tržne pristojbine so pobirali po posebni odredbi, ki jo je odobril ban. Nadzorstvo nad poslovanjem na tržnem prostoru je izvajalo tržno nadzorstvo po svojih organih. V njihovo pristojnost je spadalo: - dodelitev vrstnega reda in dovoliti ali odkloniti trgovanje občasnim prodajalcem, - pobiranje tržne in druge pristojbine v kohkor ni büa plačana neposredno pri občinski blagajni, - delovanje tržne policije po zakonitih določilih in predpisih tržnega pravilnika, zlasti odredbe, da so morala biti živua in blago vidno označeni s cenami, - skrb za red in čistočo na trgu. Za kršitev tržnega pravilnika so kaznovah z denarjem in celo z zaporom." Tržne pristojbüie za mesto Celje, ki jih je odobrüo Ministrstvo za trgovino 8 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381 /38, Pravilnik za tržne dneve 9 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, -/38, Načrt tržnice 10 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve U ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve 332 _Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju_ 333 in industrijo, oddelek v Ljubljani, dne 12. marca 1925, pod št. 1615/25, so bile sledeče za posamezne prodajne artikle: - 0,25 Din za 1 koš oglja aU drv, - 0,5 do 1 Din za 1 liter kisle smetane, 1 košaro zelenjave, 1 zavitek svežega ali suhega sadja, 10 hlebov sira, 1 piščanca, 1 kuro, 1 raco ali petelina, 1 košaro repe ali krompirja, 1 košaro žita ali cvetlic, 1 komad cvethc v lončkih, 1 koš borovine (smolovice), 5 litrov mleka, -1 do 2 Din za 1 veliko košaro vrtne zelenjave, 1 košaro sadja, 1 kg surovega masla, 1 gos, 1 kg voska, za domače obrtniške izdelke na stojnicah, 1 koš kruha, 1 venec aH šopek, - 2 Din za 1 purana, 1 kozlička, 25 komadov rakov, 25 žabjih krakov, - 2 do 3 Din za 1 koš sadja, 1 košaro smetane ah mleka v posodi ter sadja, 1 košaro jajc, 1 čebriček z ribami, 1 škaf medu, 1 kos stročovine, 1 košaro suhega sadja, 1 koš kostanja, 25 komadov cepcev, - 5 Din za 1 košaro branjarskega blaga, 1 koš jajc, 1 voz krompirja, zelja ali čebule, za lesene, pletene ali slamnate predmete, za kramarske stojnice s trakovi, - 6 Din za stojnico z domačim ah južnim sadjem, za pečenje kostanja, za lončarske izdelke, za prostor brusača, dnevno plačilo mesarjev za stojnico, -10 Din ah več za ročni voziček branjarskega blaga, za ročni voziček sadja, za voz z ribami. Za smrekova drevesca ob Božiču so plačali glede na velikost: -1,25 Din za do 1 m visoko, -1,25 do 2 Din za nad 1 m visoko. Vrtnarji so plačali za voziček različne zelenjave 3 do 4 Din.'^ Finance je vodilo mestno računovodstvo. Zaslužek ali prihodek s pobiranjem tržnih pristojbin je bil kar visok, na leto okoh 100000 Din, za posamezna leta naslednji: -1926.......................................98269 Din - 1929.......................................98015 Din -1931...................................124060 Din - 1932...................................117660 Din - 1933...................................101619 Din -1934...................................106928 Din -1935.......................................94564 Din -1936...................................100122 Din - 1937...................................100542 Din -1939.......................................88352 Din 12 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Tržne pristojbine Iris Zakošek Izdatki so bili naslednji: plača tržnega nadzornika, plača pobiralcev tržnih pristojbin (leta 1926 je dnevno pobiral tržno pristojbino Andrej Bedrač), najemnina za sejmišče, hranjenje tržnih stojnic in razne tiskovine." S 1. 4.1938 so začeh po občmskem sklepu z dne 17. 9.1937 št. 9755/1937 pobirati tržne pristojbine z novimi bloki po zagrebškem vzoru. Te bloke je izdajalo mestizo računovodstvo in vodilo obračune s pobiralci le teh. Način pobiranja je bil sledeči: pobiralec je preščipnil strankin blok z datumom (dan in mesec); ko je končal v eni vrsti, so v tej začeli kontrolirati bloke, pri čemer so ugotavljali, če je pristojbina pravilno plačana glede na prodajno blago, nato so odstrigh desni zgornji vogal bloka." Tržno upravo je vodil tržni nadzornik po odredbah mestnega poglavarstva v okviru reda in zakonskih predpisov. Tržni nadzornik je skrbel za mir in čistočo na trgu, pregledoval je živila, kontroliral pobiranje tržnih pristojbin, kontroliral mestne tehtiiice, vršil tudi vsa administrativna in pisarniška dela tržne uprave. Sodeloval je z mestnim zdravstvenim in veterinarskim referentom, ali skupaj ali posamično. Veterinarski referent je pregledoval predvsem meso in mesne izdelke, zdravstveni pa je na stojrücah ugotavljal stanje živu in higienske razmere na trgu." Kontroti živil so dati vehk poudarek. Splošni pregled živil so izvajah vsako jutro v zimskem času od 8. do 9. ure in poleti med 6. m 7. uro zjutraj. Nekatera živila so posebej kontrolirali. Mleko so pregledovali na treh vhodnih mestih, na " ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Letna poročila tržnega nadzorstva M ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,5170/38, Letno poročilo tržnega nadzorstva za poslovno leto 1937/38 15 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,32/39, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1938/39 334 Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju kolodvoru in v mlekarnah. Največkrat so ugotovih dodajanje vode. Ob pregledu jajc so velikokrat naleteli na smrdljiva ali osušena (kmetice so jih hranile za jesen, ko so bila dražja kot spomladi in poleti). Pri smetani so predvsem ugotavljali, če ni žarka ali mešana z mlekom ah kvasom. Redno so pregledovali gobe in ribe. Vsakodnevna stroga kontrola je bila na stojnicah z mesom in mesnimi izdelki.'^ Tržno nadzorstvo v Celju je vsako leto moralo podati pisno poročilo, v katerem je büa zajeta založenost trga z živili in prodaja nasploh, prodaja na sejmih (živinskih in kramarskih), tinančno stanje, kontrola prodajnih artiklov.'^ V poročilu tržnega nadzorstva za leto 1938/39 je bila zapisana nenadna potreba po nastavitvi tržnega kontrolorja, ki naj bi imel ustrezno izobrazbo in znanje. Najbolj primeren je bil takratni uslužbenec g. Anton Špes. Do 10. ure bi opravljal delo tržnega kontrolorja, nato pa pisarniške posle. Pomagal bi tržnemu nadzorniku g. Pozniču pri urejanju trga. 1.4.1940 je bil po občinskem odboru za tržnega nadzornika imenovan g. Franjo Fijavž.'** Kljub nenehnemu trudu tržnega nadzorstva in mestne poticije so bile tatvine in raznovrstne goljufije ves čas del tržnega življenja. Trg je bü za tatove primeren prostor, saj jih je büo v množici ljudi težko izslediti. Okradeni so büi prodajalci in kupci." Tržni promet se je začel z ranim jutrom in je trajal ob delavnikih do 13. ure, prodaja mesa pa do 12. ure. Nakupovanje živu je büo pridržano do 10. ure 16 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Letna poročila tržnega nadzorstva 17 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Letna poročila tržnega nadzorstva 18 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,85/40, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1939/40 19 Židov, Nena, Ljubljanski živilski trg, Ljubljana 1994,31-36 335 Iris Zakošek izključno konzumentom. Prekupčevanje je bilo v tem času prepovedano. Ob nedeljah in praznikih je bila dovoljena prodaja živil do 9. ure zjutraj samo na določenem delu tržnega prostora.^" IN KAKO JE POTEKAL TRŽNI DAN? Že zgodaj zjutraj so se proti mestu valih težki vozovi in kar mrgolelo je okoliških kmetov. Pred mestnimi mitnicami se je trlo obloženih voz. Furmani, ki so v Celje dovažali najrazličnejšo blago, so čakali v vrsti, da jim mestni mitničar odmeri mitnino. Ropotanje koles, glasna govorica voznikov, pokanje bičev, kričanje mitničarja, brzenje konjev, vse to je že navsezgodaj zbudilo stanovalce Graške in Ljubljanske ceste. Zjutraj so bile mestne utice polne glasnih, sopečih kmetic, ki so iz bližnjih krajev prinašale na mestiio tržnico zelenjavo, mleko, sir, jajca, skuto, perutnino. Se preden se je mesto prebudilo, so po stojnicah na Glavnem trgu lepo razvrstile svoje blago. Zlasti ob sredah in sobotah, ko sta bila tedenska tržna dneva, je bilo polno stojnic. Okoli 7. ure so začele na Glavni trg prihajati prve stranke, dve uri kasneje je bilo okoli stojnic živo kot v panju. Kuharice in služkinje meščanskih družin so se z velikimi cekri drenjale okoli stojnic in se z branjevkami pogajale za cene. Meščanski otroci, ki so jih kot nekakšno dodatno breme (le najuglednejše meščanske družine so imele pri hiši guvernante) morale peljati na ta jutranji izlet po mestu, so sitiiariti. Vsak otrok je hotel kaj dobiti. In na Glavnem trgu je bilo res za vsakogar nekaj. Poleti so otroci najrajp skakati okoli sladoledarjev, ki so se z majhnimi vozički prerivah po živem mestu. Sredi oktobra so začeli peči kostanj in zraven ponujali sladek mošt. Proti poldnevu se je jutranji direndaj polegel. Branjevke so počasi pospravile blago s stojnic, gostota vozov na mestnih ulicah se je zmanjšala.^^ Trg je bil skozi leto kar dobro založen, včasih npr. zaradi neugodnih vremen- skih razmer malo manj. Živila so na trg pripeljah iz bližnje in daljne okolice Celja, Brežic, Rogaške Slatine, šmarskega okohša. Prodajah so sadje in zelenjavo iz Dalmacije in Italije. Živila, ki so jih prinašali naprodaj, so morala biti zdrava in neoporečna. Živil ni bilo dovoljeno otipavati ali poizkušati. Poizkušanje je bilo dovoljeno le tako, da so kupcem ponuditi košček, ne da bi se dotakniti druge- ga blaga ati posode, ali pa so poizkušati z jedilnim priborom.^^ Mleko so dovažali na trg samo v posodah, v katerih je ohranilo prvotno kakovost. Mlečni izdelki niso smeli biti izpostavljeni soncu, padavinam ali onesnaženju. Zraven niso smela biti živila in predmeti, ki bi lahko prišli v stik s prahom ah živalmi. Položene na bele oprane prte iz platna ati jute so smeti razložiti po klopeh. Surovo maslo ali sir so zavijali v bel polpergamentni papir ali v kakršnokoli čisto tkanino, hstje. Prodajalci so morah imeti zavarovane lase in so 20 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Pravilnik za tržne dneve 21 Cvim, Janez, Biser na Savinji, Celje 1993, str. 52-60 22 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve 336 _Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju 337 si okoli pasu privezali bel predpasnik. Če niso imeli bele jopice, so si nadeli bele dokomolčnice.2' Cene mleka in mlečruh izdelkov ter jajc so bile leta 1932 sledeče: jajce - komad.............................................. 0.50 - 1.50 Din mleko - liter................................................. 2.00 - 3.00 Din razne vrste sira - kg..................... 16.00 - 26.00 Din (dnevno prodali cca. 10 kg) surovo maslo - kg........................... 26.00- 36.00 Din kisla smetana - liter..................... 12.00 - 16.00 Din (dnevno prodali cca. 20 - 30 1)^* Zelenjava in sadje sta morala biti sveža. Zelenjavo so prodajali v čistih "jerbasih" ali na belih platnenih prtih. Zelenjavo so trebili samo v posode za odpadke. Nagnito, od črvov razjedeno ali obrezano sadje za vkuhavanje so posebej označili.-' Zgodnje sadje in zelenjava (uvožena) sta bila vedno dražja od domačega. Cene sadja (v kg) so se leta 1934 gibale takole: jabolka.......................................................................2- 8 Din hruške.......................................................................3-6 Din češnje........................................................................... 4 Din breskve.....................................................................6 -10 Din marelice...................................................................6-10 Din slive...............................................................................4 - 6 Din grozdje......................................................................6-10 Din Cena zelenjave 1929 leta je bila sledeča: solata - komad......................................... 0.50 - 1.50 Din solata - kg................................................... 10.00 - 24.00 Din kislo zelje - kg.......................................... 4.00- 6.00 Dm ohrovt-kg..................................................... 6.00- 10.00 Dm krompir-kg................................................ 1.25- 2.50 Dm čebula - kg..................................................... 3.00 - 6.00 Din špmača - krožnik................................. 1.50- 2.50 Dm cvetača-kg................................................... 8.00- 10.00 Din Prodajali so še fižol, kolerabo, kumare, česen, beluše, posušene in sveže 23 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve 24 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,378/33, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1932, Pregled o gibanju tržnih cen najvažnejših življenjskih pohebščin v mestu Celju v lehi 1932 25 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve 26 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 76,5305/34, Cene živilskim proizvodom Iris Zakošek gobe, motovileč, regrat... Živila živalskega izvora so morala ustrezati splošnim veterinarskim predpisom, zlasti so morala biti opremljena z listinami po predpisih o pregledovanju živine in mesa. Prodajah so samo na stojnicah, urejenih po zahtevah, ki so veljale za mesnice. Meso so morah označevati po vrsti in kakovosti. Divjačino so smeti prodajati samo v času, določenem po lovskem zakonu, kasnejša prodaja je bila dopustna samo za meso iz hladilnice, če je bila žival ujeta v dovoljenem času. Perutnino so smeh prodajati samo v prostornih kurnikih ali pa v jerbasih. Za perutiiino so imeti pripravljene posode s pitno vodo. Klanje perutnine na trgu ni bilo dovoljeno. Vodne živali so morale biti sveže in zdrave. Žive ribe so shranjevali v "polterjih", v katere so dovajah kisik. Prodaja je smela potekati samo v času dovoljenega ribolova. Odpadke razkosanih rib so odlagali v posebne posode, ki so jih odtočih v kanal.^** Obleka prodajalca je morala na kupca narediti dober vtis, saj je bila zunanja urejenost prodajalcev kot nekakšna garancija za dobro blago. Morati so biti primerno oblečeni, obleka je bila funkcionalna in prilagojena vremenskim razmeram in letnim časom. Nepogrešljiv kos obleke pri večini prodajalk je bil klotast predpasnik, ki se je vezal zadaj. Tako so si obvarovale prednji del obleke, v žepe predpasnika pa so spravljale denar. Nosile so nabrana krila do pasu iz temnejšega bombaža ah volne. Zgoraj so nosile enobarvne aH vzorčaste bluze. Glavo so pokrile z ruto, poleti bombažno, pozimi z volneno. Ob mrazu so si nadele volneno jopo, rokavice na palec ah prste. Obute so bile v usnjene čevlje z vezalkami. Nekateri prodajalci so pri oblačenju morali upoštevati določene predpise. Tako so npr. mesarji nosili bel predpasnik, jopič in kapo. Tudi prodajalci sadja, mleka in mlečnih izdelkov so nositi bel predpasnik. Ob dežju so se ogrniti v lodnaste pelerine in uporabljali črne dežnike. V času med obema vojnama jih je pred soncem ščitil velik bel platnen dežnik med stojnicami. Živila so prodajati prvenstveno po zakonitih merah. Za pregledovanje mer in uteži je skrbelo mestno tržno nadzorstvo in merosodni urad. Živila so meriti v litrih, kilogramih, na kose, z mericami, na šopke, kuhinjske žlice, krožnike, zajemalke, pesti... Tehtati so predvsem meso in mesne izdelke, pa sadje in nekatero zelenjavo (krompir, fižol, česen, čebulo, paradižnik, repo...).^' Mesarske stojnice so morale biti vedno sveže in čiste, umite, pokrite z belo platneno streho; le tako so popolnoma zadovoljile stroge sanitarne predpise. Inšpekcija je dnevno vršila nadzor. Nekateri mesarski vozovi so bili lepo prebarvani. Med vožnjo so predvsem v poletnih mesecih prekrih čez meso bele ah rdeče prte. Mesarji so svoje vozičke pospravljah v ulico na Okopih od kaplanije navzgor proti hiši g. Leona. Ker so se stanovalci pritožih zaradi muh, so jim 27 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 84,341/30, Letao poročilo tržnega nadzorstva za leto 1929, Pregled tržnih cen kmetijskih pridelkov in drugih najpomembnejših življenjskih potrebščin v mestu Celju v letu 1929 28 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve 29 Židov, Nena, Ljubljanski živilski trg, Ljubljana 1994, str. 70-77 338 Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju Podoba Glavnega trga v Celju pred drugo svetovno vojno; original hrani Muzej novejše zgodovine Celje. ¦ Celje's Main Square before the Second World War; the original picture postcard is in the Museum of Modern History in Celje ¦ Image de la Place principale de Celje avant la Seconde guerre mondiale; l'original est conservé au Musée de l'histoire contemporaine de Celje. potem spet dovolili postavljati jih na trgu. Nekaj časa so jih v času prodaje postavljali tudi v Kocenovo ulico.'" Glede na dopis Kraljevske banske uprave v Ljubljani z dne 23. 6.1936 oz. na odlok Ministrstva za trgovino in industrijo z dne 17.6.1936 je tržno nadzorstvo predlagalo, da se mesarske stojnice odpravijo in uredijo zidane ati lesene ute. Če pa to ni mogoče, naj se prodaja le v lokalih. Vendar predlog ni uspel.'' Večina mesarjev je imela svoje stojnice. Francu Sovincu je mestno načelstvo v Celju leta 1932 izdalo pooblastilo, da sme opravljati mesarsko obrt s sedežem na Glavnem trgu.'^ Svojo stojnico na Glavnem trgu je imel tudi Viktor Hohnjec, ki je z mesarsko in prekajevalsko obrtjo začel leta 1920 in jo ohranil do vojne. Živino je kupoval od kmetov in trgovcev iz Slovenije in Hrvaške. V klavnici so meso pripravljati za prodajo na tigu. Stianki so ga stehtali in zavih v polnomasten paph." Na tigu na stojnici so prodajati svoje meso in mesne izdelke: Alojz Krofhč'*, 30 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 67,1450/26, PoročUo o mesarskih stojnicah na pritožbo Josipa Žumerja 31 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,8047/36, Poročuo hžnega nadzorstva 32 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 74,8559/32, Franc Sovine, mesarska obrt 33 Zakošek, Iris, Celjani-posamezniki kot vir za dokumentacijo življenja v Celju, zbomik MPD1995 & 1996, Celje 1997, str. 101-103 34 OKC, Nova doba, 138/1924 ¦ 339 Iris Zakošek 1921 sta pričela z mesarsko obrtjo Leskovšek & Knez'^ Ivan Fridrich"^, Štefan Hohnjec, Alojz Sovine, Karel Zdolšek, Franc Kreča, Ludvik Jimger, Ferdo Dečman, prodajo svežih rib je občina dovolila Avgustu Bomšku.''' Cena mesa so büe leta 1936 naslednje: volovsko meso - kg.......................... 8.00 - 10.00 Din teletina - kg.............................................. 10.00 - 12.00 Din svinjina - kg............................................. 12.00 - 16.00 Din goveje meso - kg.................................. 6.00 - 10.00 Din slanina - kg...........................................................cca 16.00 Din kokoš - komad.................................................cca 25.00 Din prekajena šunka - kg.............................cca 17.00 Din Prodajali so tudi prekajene parklje in glave, govejo, telečjo in svinjsko drobovino, mast.'** Prodajalci in kupci so büi dolžni upoštevati odredbe tižnih organov v okviru tržnega pravilnika. Vesti so se morali dostojno. Prepovedano je bilo glasno ponujanje blaga in tako vabiti kupce. Vzdrževati je bilo potrebno čistočo. Prodajalci živil niso smeli bolehati za kužnimi in nalezljivimi boleznimi. Točenje alkoholnih pijač in krošnjarjenje na tržnem prostoru je bilo prepovedano. Vožnja po trgu ni smela ovirati prometa in zavirati poti ali dohodov do stojnic. V kolikor je büa vožnja po trgu dovoljena, so to določali splošni policijski predpisi. Dovoz blaga na tig je bü dovoljen le v zgodnjih jutianjih urah, kasneje pa samo z izrednim dovoljenjem tržnih organov. Za spravljanje vozu in vozičkov ter vprege so büi določeni posebni prostori. Uporaba drugega javnega prostora se je kaznovala.'** Občina kot lastnica tržnega prostora je lahko vsakomur, ki je življenjske potiebščine prodajal po bistveno višji ceni od njenih zahtev, prepovedala prodajo. Imela je nadzor nad špekulacijo. Prekupčevalci so od kmetov kupovali blago in ga za 25% dražje prodajati. Kmetje pa so se ravnati po ceni stojničarjev; s tem so cene proizvodom narasle. Zato je občina preganjala delovanje prekupčevalcev in tako preprečevala preveliko draginjo.*" Glavni trg je postajal v 30. letüi neprimeren za tržru prostor. Postajal je premajhen, estetsko in higiensko oporečen, posebno poleti in jeseni, ko so prodajali ogromno živu in so se prodajalci razširui še v Gosposko uhco, kjer se je 35 OKC, Nova doba, 67/1921 36 OKC, Nova doba, 43/1920 37 OKC, Nova doba, 142/1923 38 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,5860/37, Letno poroalo tržnega nadzorstva za leto 1936/37 35 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve « ZAC, MOC 191941, AŠ 66,3130/25, Reguliranje cen na trgu 340 _Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju_ 41 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,306/35, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1934 ¦12 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,32/39, Letno poročilo tržnega nadzorstva za upravno leto 1938/39 43 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 84,341/30, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1929 44 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,32/39, Letno poročilo tržnega nadzorstva za upravno leto 1938/39 45 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,85/40, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1939/40 46 Cvim, Janez, Biser na Savinji, Celje 1993, str 52-60 47 Glavni trg v Celju, Celje 1996, str. 4 341 odvijal glavni vozovni promet.*^ Podan je bü predlog o širitvi prodajnega prostora v Gosposko ulico in na Slomškov trg. Ta je bü last cerkve sv. Danijela in opat Jurak je dovolil prodajo samo v izjemnih primerih.*^ Število stojnic pa se je večalo. Leta 1929 je občina imela 19 lastnih tržnih stojnic, ki jih je dnevno postavljal na trg cestni pometač in jih pospravljal popoldan na dvorišče hiše Glavni trg št. 17, ki je bila last gospe Geramb.*' V letih 1938/39 je büo postavljenih 50 mestnüi stojnic za prodajo kmetijskü\ pridelkov.** Tik pred drugo svetovno vojno so predlagali primerni tržni prostor in sicer prostor starega okrožnega sodišča.*' Glavni trg je proti večeru okoli 18. ure postal ena izmed celjskih promenadruh poti, ki je vsakemu uglednejšemu meščanu predstavljal pomembno, skoraj nepogrešljivo obliko vsakdanjega družabnega življenja. Srečati znance in prijatelje, spoznati nove ljudi in biti opažen, to so büi vzroki, zaradi katerüi se je večina meščanov redno udeleževala teh sproščujočih večernih sprehodov po mestnih ulicah in z belim peskom posutih poteh v mestiiem parku .*•> Na trgu so potekale procesije, ob cerkvenüi prazniküi pa je bü tam sejem. Po letu 1950 se je trg začel spremmjati. Tržrti prostor so prestaviti na novo lokacijo v Lmhartovo uhco, kjer je še danes. Trg so spremenih v cono za pešce. Na odru ob Marijinem znamenju posebno v poletnih mesecüi potekajo zabavne in družabne prireditve za popestritev življenja na trgu hi v Celju. Nekajkrat na leto se prostor spremeni v kramarske m novoletrü sejem.*^ Iris Zakošek BESEDA O AVTORICI Iris Zakošek je leta 1993 končala visoko- šolski študij na Pedagoški fakulteti v Mariboru ter si pridobila naziv profesorica zgodovine in geografije. Zaposlena je kot kustodinja v Muzeju novejše zgodovine Celje. Področje dela: proučevanje zgodovine Celja po letu 1945. Sodelovala je kot mentorica pri muzejskih poletruh delavnicah. Je avtorica in soavtorica številnih občasnih muzejskih razstav in soavtorica projekta nove muzejske stalne postavitve o zgodovini Celja od preloma 20. stoletja do danes. ABOUT THE AUTHOR In 1993 Iris Zakošek graduated from the Pedagogical Faculty in Maribor as a professor of history and geography. She is a curator at the Museum of Modem History in Celje. Her field of work is the research of the history of Celje after 1945. She also co-operated in summer museum workshops as a mentor, is the author or co-author of many temporary museum exhibitions, and co-author of the project for a new permanent exhibition on the history of Celje from the tum of the 20th century to the present. SUMMARY THE PULSE OF CELJE'S MARKET BEFORE THE SECOND WORLD WAR Before and during the Second World War and for some years after it the central section of Celje's Main Square functioned as the town's market-place, that is the place where town and coimtryside met. Early in the morning loaded carts set out for the town. After passing the toll-gates their banging and bumping, the noisy carters, cracking whips and snorting horses woke the people living in Graska and Ljubljanska Streets very early. The streets leading to the market were full of noisy and panting peasant women from the nearby viUages carrying vegetables, milk, dairy products, eggs and fruit to the town's market. They set up their stalls early in the morning. And before the town was fully awake, the stall-holders had already arranged their merchandise. The fhst customers would arrive around seven and soon the market was swarming with people. Around noon the bustle would calm down and in the afternoon the stalls were taken down. The market-place was owned by the municipatity who set Wednesdays and Saturdays as market-days, both days having their origin in the weekly fairs of the past. On market-days the foUowing merchandise was allowed: field crops, domestic and imported fruit, corn, grain, eggs, poultry, milk, dairy products, honey and honey products, wax, meat and meat products, freshwater and sea fish, crabs, snails, mushrooms, herbs, flowers, and also products of the domestic crafts like wood-ware, pottery and the tike. Stall-holders had to pay a market fee which depended on the kind and quantity of goods they sold. The market was managed by a supervisor in accordance with the regulations set by the town's authorities; he was assisted by a veterinarian and a health inspector. 342 _Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju_ 343 RESUME L'ACTIVITE DU MARCHE DE CELJE AVANT LA SECONDE GUERRE MONDIALE A l'époque, avant, pendant et quelques années apres la seconde guerre mondiale, la place principale de Celje servait de marché. C'était la place ou la viUe et la province se rencontraient. Tres tôt le matin, de lourds chariots se mouvaient vers la ville. En passant par le péage, le bruit des roues, le parler fort des chauffeurs, le claquement des fouets, le martelement des sabots des chevaux réveillaient les habitants des rues Graška et Ljubljanska. Les rues menant vers la place principale étaient encombrées par des paysannes bruyantes et haletantes qui apportaient au marché des légumes, du lait et des laitages, des oeufs, des fruits des localités avoisinantes. Les échoppes étaient dressées tres tôt le matin. Les vendeurs disposaient leurs articles avant meme le réveil de la ville. Les premiers clients arrivaient vers 7 heures du matin. Bientôt, c'était une véritable ruche. Vers midi, le tohu-bohu du marché s'apaisait. L'apres-midi, les échoppes étaient démontées. L'emplacement du marché étah propriété de la viUe. Le mercredi et le samedi, la municipalité organisait des jours de marché dont les origines remontent probablement aux foires hebdomadaires d'autrefois. A l'époque, les vendeurs pouvaient vendre des produits agricoles, des fruits de saison et des agrumes, du blé, des semences, des oeufs, de la volaille, du lait et des produits laitiers, du miel et d'autres produits a base de miel, de la cire, de la viande et de la charcuterie, du poisson de mer et d'eau douce, des crabes, des escargots, des moules, des champignons, des épices, des fleurs, mais aussi des articles d'artisanat en bois ou en céramique... Les vendeurs étaient obligés de payer des droits de marché qui variaient en fonction du genre et de la quantité des produits mis en vente. L'administration du marché était gérée, en accord avec les lois municipales, par l'inspecteur du marché, secondé par un vétérinahe et un médecin. Iris Zakošek 344 GRADIVO Roberto Starec Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja The villages of Koper in IS^-century notarial documents lože Eržen Kroparski ptičarji i The bird-catchers of Kropa 345 346 KOPRSKE VASI V NOTARSKIH AKTIH 18. STOLETJA Roberto Starec IZVLEČEK Članek predstavlja nekaj dokumentov, ki so jih sestavili koprski notarji v 18. stoletju. Povezani so z nekaterimi vasmi v okolici Kopra in so zanimivi z različnih etnoloških vidikov (gre predvsem za domovanja, oblačila, delo). ABSTRACT The article presents some documents drawn-up by notaries from Koper in the 18"' century. They are related to villages in the environs of Koper and are interesting from different ethnological points of view (referring mainly to dwellings, clothes and occupations). Notarski fond koprskega arhiva hrani zajetno kohčino dokumentov (kupoprodajne, dotakie in najemne pogodbe, oporoke itd.), ki so vir dragocenih informacij o razhčnih vidikih življenja in hadicionalne kulture v preteklih stoletjih. Za etnologa so takšni dokumenti izrednega pomena, saj s podatki, zbranimi na terenu, in s teksti etnografskega značaja le redko lahko prikažemo stanje pred 19. stoletjem. Zato so še posebno koristni arhivski fondi 18. stoletja; njihove podatke lahko primerjamo s kasnejšimi, ki so nam bolj znani. Ohranjeni notarski dokumenti se za območje slovenske Istie nanašajo predvsem na obalna mesta Koper, Izolo in Piran, ki so bUa pretežno naseljena z Italijani in kjer so notarji ponavadi živeh in delah. Vseeno pa lahko zasledimo določeno število notarskih aktov, ki se navezujejo na slovenske vasi v notranjosti. V nadaljevanju bom predstavil nekaj primerkov te dokumentacije s poudarkom na elementih, ki vzbujajo našo pozornost in nam nudijo informacije o pogojih življenja in dela, o domovih, o hišnih predmetih, o oblačuih, pa tudi o speciahzirani terminologiji nekaterih poklicev (npr. mlinar). V knjigi notarja Ottavia Vida je zbranih 133 oporok, ki so bile napisane med leti 1766 in 1787. Skoraj vse se navezujejo na prebivalce Kopra, vendar pa sem našel tri, ki se nanašajo na prebivalce vasi Sv. Peter (S. Pietro deU'Amata), Šmarje (Monte di Capodistria) in Padna (Padena). 347 Roberto Starec Dne 23. aprila 1766 se je Ottavio Vida napotil v Sv. Peter, da bi ob prisotnosti prič Biasia Bažca, Giacoma Marinaca in Michela d'Agostinija zapisal poslednje želje Marine, vdove Mattea Pribca, ker se oporočnica ne more premestiti v to mesto zavoljo njene visoke starosti. Prvi del oporočnih določb se nanaša, kot je bilo v navadi, na verske izpovedi, ki so številne in natančne. Termin piantada označuje eno zasajeno vrsto vinske trte oziroma, v razširjenem pomenu besede, cel nasad. Gospa Marina, vdova poJcojnega Mattea Pribca je, zavedajoč se, da ni na tem svetu od smrti nič bolj gotovega in v pričakovanju svoje poslednje ure, zavoljo tega in dokler je pri močeh, zdravega razuma, vida, sluha in besede, hotela določiti s to oporoko svojo zadnjo voljo o njenih stvareh, da ne bo v nobenem trenutku ne spora ne prepira. Najprej je rekla: Ko bo Bog hotel vzeti mojo dušo s tega sveta in jo ponesli v boljše življenje, kakor upam v njegovo neskončno usmiljenje, jo priporočam Bogu mojemu stvarniku, njegovemu edinemu sinu Jezusu Kristusu in presveti Mariji Devici, materi njegovi in moji zaščitnici, in vsem zbranim v nebesih. Želim, da se moje telo pokoplje v cerkvi sv. Petra v tej vasi. Naj se kupijo sveče v vrednosti 18 lir, polovico za oltar sv. Antona, polovico pa za oltar sv. Valentina. Na dan moje smrti naj bosta darovani dve maši za mojo dušo; ena s petjem in ena tiha, enako čez sedem dni in čez en mesec. Moja vnuka Matteo in Gaspare, sinova moje pokojne hčere Giovanne, dobita njivo v kraju Ivankovac z obvezo, da pet let po moji smrti naročita 30 maš za mojo dušo in 30 za dušo mojega moža. Moji vnukinji Marini zapuščam dve piantadi (nasada) vinske trte v gozdu in ji priporočam svojo dušo. Ko sem jo jaz, notar, vprašal, če bo kaj zapustila tudi za odkup ubogih sužnjev v Benetkah ali za sveto Cerkev, je odgovorila: Ne morem zapustiti ničesar, ker sem revna. Oporočnica je kasneje določila, da lahko njen zet Luca de Bernardi (mož pokojne hčere Giovanne), ki živi v njerü hiši, uživa njeno premoženje do svoje smrti, nato pa postaneta oporočna dediča vnuka Matteo in Gaspare. Zapuščina v oporoki ni točno določena (očitno pa gre predvsem za hišo in vse, kar je v njej). Oporočnica je drugi hčerki Marini zapisala četrtino zapuščine pokojnega očeta (moža oporočnice), ah pa en dukat, če ji tako bolj ugaja. Dne 19. novembra 1770 je notar na dnu strani pripisal, da je oporočnica umrla. 27. avgusta 1773 se je Simon Glavina, sin pokojnega Gregorija iz Smarij, napotil v pisarno koprskega vicedoma Girolama Almerigottija, kjer mu je notar Ottavio Vida sestavil oporoko z njegovimi zadnjimi željami. V njej naroča, da ga pokopljejo v župnijski cerkvi v Šmarjah, kjer ima svojo grobnico, in pusti še določila za maše zadušnice. Iz oporoke je razvidno, da je živel s sinom Simonom, snaho Pasquo in vnukoma Antonijem in Andrejem v hiši z dvema sobama in kletjo. Drugi sin Gregorio je živel posebej. Svoje imetje zapušča sinu, ki živi z njim (hišo prepiše sinovi ženi), razen nujnega deleža, ki pripada drugemu sinu. Za ženo slednjega naroči nakup obleke "po njeni želji" ah pa ji, na njeno izbiro, zapusti en dukat. 348 Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja Vnukoma Antoniju in Andreju, otrokoma mojega sina Simona, ki živi z menoj, zapuščam vsakemu svojega vprežnega vola in ju prosim, da se spominjata moje duše. Z volilom (oporočno določilo, ki zapisuje del zapuščine osebi, ki ni dedič) zapuščam svoji snahi Pascjui hišo v kraju Monte, v kateri trenutno še živim, z dvema sobama in kletjo in z vsem pohištvom, ki ga vsebuje. Vse to delam iz ljubezni do Boga. Določam, da moj dedič samo enkrat kupi moji snahi Marini, ženi Gregorija, obleko po njeni želji; če pa je ne bi hotela, ji s svojim blagoslovom zapuščam šest lir in štiri solde. Sinu Gregoriju, ki ne živi z menoj, sem zapustil njegov delež: njive, hiše in drugo z dogovorom, da po svoji smrti en del zapusti svojemu sinu Giacomu, ki ne živi z njim. Izjavljam, da mi je omenjeni sin Gregorio dolžan 541 lir; če mi jih ne bo vrnil, kot se je obvezal, do moje smrti, zapuščam njegov delež mojemu sinu Simonu, ki trenutno živi z menoj. Glede vsega ostalega, kar je v moji lasti in kar bi lahko še pridobil na tem svetu in tukaj ni določeno, naj velja, da zapuščam zemljo, polja, hiše, posojila in ostalo lastnino omenjenemu sinu Simonu Glavina in ga prosim, da se z molitvijo spominja moje duše. Če kateri od mojih sinov ne bi hotel spoštovati določil te oporoke, naj tisti, ki je sprožil spor, ostane brez svojega deleža in prejme samo šest lir in štiri solde. Dne 12. novembra 1776 je na zahtevo sinov zabeležena smrt oporočnika. 26. avgusta 1784 se je Pasqualino Sovič (Sovich), sin Iseppeja iz Padne, napotil v Koper k notarju v četrti Porta Maggiore, kjer je ob prisotnosti vicedoma Nicoloja Marinija narekoval svojo oporoko. Pustil je določila za svoj pokop v cerkvi sv. Sabe v Padni, za nakup sveč in za darovanje maš zadušnic. Iz oporoke razberemo, da je imel sina Gaspareja in štiri hčere, od katerih so bile tri poročene v vasi Sv. Peter, Pasqualina pa je bila še neporočena. Najprej odredi, da po sinovi smrti postanejo njegovi dediči vnuki. Zdi pa se, da največ skrbi posveča neporočeni hčeri, saj ji zapušča njivo z nasadom trt in oljk ter še določa, da se ji v primeru njene poroke dodeh dota, "kot je v navadi na vasi" (najbrž gre samo za osebno balo). V primeru, da se ne bi omožila, ji pripadajo še tri zemljišča in če kasneje ne bi hotela več živeti z ostalimi sorodniki, dobi tudi hišo "pokrito s strešniki". Pet ali šest dukatov zapusti poročenim hčeram in vnukinjam, če se bodo poročile. Med izrazi v tem tekstu, ki so redko v rabi, se pojavljata aguar (potok) in ara (umetni kanal). Vsaki od mojih hčera: Marinki, Micheli in Giacomi, ki so poročene v vasi Sv. Peter, zapuščam po 6 dukatov oziroma 36 lir in jih prosim, da se spominjajo moje duše. Neporočeni hčeri Pasqualini zapuščam nasad trt in oljk, ki se nahaja v bližini Padne, v kraju Staracene, poleg aguarja (potoka), ki meji z ozemljem Nove Vasi. Če se ne bo poročila, ji zapuščam njivo s starimi trtami v Fratovici, še eno v istem kraju poleg jame in še eno manjšo njivo oziroma tisto polovico, ki je nad aro (kanalom) v omenjenem kraju. Če pa se bo poročila, ji zapuščam samo 349 Roberto Starec Zgoraj omenjeno njivo v Staracenu; vse to iz ljubezni. Določam, da mojega sina Gaspara preživljajo z mojo lastnino dokler bo živ in bo živel s svojimi otroki, ki jih s svojim blagoslovom in zadovoljstvom po moji smrti imenujem za dediče vse moje lastnine v enaki meri. Želim, da postane glava moje dediščine in cele družine tisti, ki bo za to najbolj sposoben in zmožen, ob tem pa prosim vse, da živijo v miru in harmoniji in naj poskrbijo za mojo hčer Pasqualino, dokler se ne bo poročila. V primeru njene poroke naj dobi doto, kot je v navadi v naši vasi, poleg tega pa še njivo v Staracenah. Vse prosim, da se spominjajo moje duše in jo priporočijo Bogu s kakšnim dobrim delom. Prosim Giuseppeja Pribca, sina Micheleja, da postane izvršitelj mojih zadnjih želja; naj uredi, da bo moja oporoka popolnoma izvršena. Če bi moja hči Pasqualina ostala neporočena in ne bi rada več živela z ostalimi dediči, ji poleg vsega, kar ji je bilo že prepisano, zapuščam hišo pokrito s strešniki, ki se nahaja v vasi, da bo v primeru odhoda od doma lahko tam živela. Po njeni smrti naj vse tisto, kar sem ji zapustil, preide v last mojih dedičev, imenovanih v tej oporoki. Če se bo moja vnukinja Lucia, hči mojega sina, poročila, ji morajo moji dediči dati pet dukatov, drugih pet pa njeni sestri Mariji, hčeri mojega sina, oziroma vsaki 30 lir, zato da bodo molile zame. Smrt oporečnika je zabeležena dne 27. marca 1787. Dne 6. julija 1788 je zapisano, da je snaha Lucia poravnala del stroškov za oporoko in se zavezala, da bo prinesla še ostalo. V treh dokumentih, ki smo jih pravkar okrnjene prikazali, ni natančno opisano, za kakšno dediščino gre in kakšna je njena vrednost. V tem smislu bodo koristnejše cenitve, ki jih bom navedel v nadaljevanju in zadevajo predvsem domovanja. Knjiga koprskega notarja Giuseppeja Lugnanija vsebuje najrazhčnejše akte, napisane med aprilom in decembrom leta 1777. V njej sem našel ocenitev hiše v Dekanih (Viha Decani), last Zuanne Venika, v kateri so podrobno našteti deli hiše (in njihova vrednost) ter materiali, iz katerih so narejeni. Cenitev je podpisal Simon Fabris (najbrž furlanski zidar), ki je ravno tako stanoval v Dekanih. Korak (passo) je merska enota, ki izvorno ustreza širini razprtih rok, torej pribtižno 1.70 metra. Hiša je dolga približno 20 in široka 30 metrov. Sezidana je iz kamna, vključno z zunanjim stopniščem, ki vodi v prvo nadstropje (baladur), ima tri okna in streho, pokrito s strešniki (vrednost strehe je več kot petina cele zgradbe). Natančno so nešteti vsi kovinski deti: nasadila oken in vrat, ključavnice na vratih in celo žeblji, ki so zabiti v deske na gredah stropa. Dekani, 8. november 1777 Podpisani smo opravili cenitev hiše, ki se nahaja na trgu omenjene vasi in je last gospoda Ivana Venika iz iste vasi. Hiša bo prešla v last častitljivemu župniku Ivanu, njegovemu sinu. Zemljišče velikosti 17.7 korakov po 3 lire (na korak) ima vrednost 53 lir in 10 soldov. Vzhodni zid velikosti 12 korakov po 10 lir je vreden 120 lir, južni zid velikosti 18 korakov po 10 lir je vreden 180 lir; vsi so narejeni 350 Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja Razpadajoča hiša v Laboru (Marezige) z zunanjimi kamnitimi stopnicami (baladur). Foto R. Starec, 1995. ¦ Crumbling house at Labor (Marezige), with external stone stairs (baladur). Photo R. Starec, 1995. ¦ Une maison en ruine de Labor (Marezige) avec un escalier extérieur en pierre (baladur). Photo prise par R. Starec, 1995. Z apneno malto. Spodnja tla, grede in žeblji so skupaj 140 lir, ognjišče je 10 lir. Na spodnjih tleh (v pritličju) sta dve zidni omari z obloženimi policami in vrati v vrednosti 10 lir. Tri obdelana kamnita okna s polkni in okovjem so vredna 42 lir Ena vhodna vrata kleti in še ena obdelana vrata iz kamna, z dvema vratnima kriloma, okovjem in dvema ključavnicama - vrednost 66 lir Zunanji kamniti podest (baladur) z dvema zaščitnima zidoma, desetimi stopnicami in kamnitim zaščitnim zidom ima vrednost 80 lir. Enajst gred zgornjega nadstropja brez desk ima vrednost 38 lir Streha s strešniki, gredami, deskami, žeblji, v velikosti 71 korakov, ima skupno vrednost 276 lir. Skupno 1315 lir in 10 soldov. Na vzhodu meji z občinsko zgradbo, na jugu z javnim trgom, na zahodu z občinsko cesto in na severu z dediči Gavardo. V mapi, ki vsebuje vrsto aktov Ottavia Vida iz leta 1786, je vključen tudi list, ki ga je 3. decembra 1785 napisal Antonio Batan, javni cenilec iz Smarij, in se nanaša na lastnino pokojnega Giacoma Nemca iz Koštabone (Costabona). Naštete so tri njive s skupno vrednostjo 365 lir. Sledi popis inventarja v hiši, ki ima slamnato streho in je vredna samo 250 lir (torej manj kot petina hiše v Dekanih). V inventar je všteto nekaj posod, dve skrinji in nekaj ženskih oblačil (najbrž so pripadale gospe Nemac). Inventar pohištva v hiši pokojnega Giacoma Nemac: hiša pokrita s slamo je 351 Roberto Starec vredna 250 lir, nov sod za vino je vreden 20 lir, rabljena pletenka je vredna 5 lir, star čeberje vreden 8 lir, stara brenta je vredna 1 liro, lesen jušnikje vreden 10 lir, dve stari skrinji sta vredni 6 lir, dve ženski suknji sta vredni 36 lir, ženska poletna oblačila so vredna 9 lir. Skupno 335 lir in 10 soldov. V isti mapi je shranjena tudi kupoprodajna pogodba, ki sta jo 28. februarja 1786 v Kopru sklenUa Cusmo Volpin in Giovanni Bažec iz Sv. Petra. Tudi ta dokument potrjuje, da so bile v slovenski Istri ob koncu 18. stol. slamnate strehe dokaj razširjene ne samo na gospodarskih poslopjih (casali), ampak tudi na bivalnih. Termin postisia označuje prosto zemljišče (dvorišče) pred kmečko hišo. Tukaj prisotni gospod Kuzma Volpin, sin Petra iz vasi Sv. Peter, je po opisanih pogojih odstopil od svoje lastnine in prodal, v svojem imenu in v imenu dedičev, tukaj prisotnemu gospodu Giovanniju Bažcu, sinu Matteja iz iste vasi, ki kupuje zase in za svoje dediče, del hiše pokrite s slamnato streho vključno z dvoriščem in lastnino, ki spada k hiši. Hiša stoji za župnijsko cerkvijo v vasi Sv. Peter in meji na vzhodu za šest korakov in en čevelj s posestjo kupca, na jugu za sedem korakov in pol z Giovannijem Cherinom, na zahodu za devet korakov s prodajalcem in na severu s pokopališčem in delno, za devet korakov, s kupcem. Ocenil jo je gospod Antonio del Bello, javni cenilec omenjene vasi, imenovan po dogovoru z obema stranema, na vrednost 440 lir, skupaj z dvoriščem in eno murvo. Sledi način plačila. Delček vsote je kupec plačal v vinu {orna je merska enota, ki je na koprskem merila 56 litrov). Bažec se torej zavezuje da bo izročil pet oren muškata aH vina, kot bo bolj ustrezalo omenjenemu Volpinu, po ceni 10 lir na orno. Glede tradicionalnih oblačil sem poleg tistega, kar je bilo v že omenjenih dokumentih, lahko zasledil samo en dotalni akt, ki spada k dokumentom Ottavia Vide iz leta 1787. Maria Marašič iz Kavarjole (Cavariola), zaselkov v bližini Anka- rana (Ancarano), se je poročila z Giovannijem, sinom Domenica Pelaschiarija, najbrž iz Kopra. Kavarjola, 4. februar 1785 V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa Amen. To bo dotalni akt, ki ga dajeta gospod Giovanni Marašič in gospa Francesca, njegova žena, mladi preudarni Mariji, njihovi zakonski in naravni hčeri, ki se bo zakonsko poročila po pravilih Svete Cerkve z preudarnim Giovannijem, zakonskim in naravnim sinom Domenica Pelaschiarija in gospe Marie, njegove matere. Omenjena starša zapisujeta svoji hčeri v doto in na račun dote, tako z očetove kot z materine strani, naslednje stvari, ki jih je ocenila gospa Xbra (?), vdova Iseppeja Fontanota, ob prisotnosti omenjenega gospoda Giovannija Marašiča. Sledi spisek stvari v doti, ki pa ga tukaj ni mogoče podrobno predstaviti zaradi specializirane terminologije, ki je uporabljena za raztične dele oblačil 352 Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja {carpetta, camisiola, camesotto), različne tipe blaga (fioretto, fanela, stopeta, Indiana, bonbasina), barv {latisino, canelino, sg(u)ardo) in nakita {peroli, navette). Izrazi, uporabljeni v prevodu, so zato splošni m ne popolnoma natančni. Cenitev je napisal Vidal Ragazzoni ob prisotaosti prič Antonia Slavca in Vicenza Štermana. Dota je bila dokaj zajetna tudi v primerjavi z današnjimi, ki so še v navadi v istrskih obalnih mestih. Njena skupna vrednost je bila 560 lir (več kot četrtino vrednosti je predstavljal nakit: trije pari uhanov in biserna ogrlica). Vsebovala je enajst srajc, dve krili, šest jaken, štiri suknjiče, štiri predpasnike, sedem robčkov in šest prtičkov. Posteljno perüo predstavlja par rjuh in par prevlek za vzglavnik; tradicionalna skrinja je že zamenjana z omaro. Izraz camesot(t)o, ki ga ponavadi ne srečamo v dotalnih aktih obalnih mest, tukaj najbrž označuje široko tuniko brez rokavov (kamižot), ki je značilna za slovensko nošo z območja od Skednja (Servola) pri Trstu do Dragonje. Modro krilo - 42 lir, zeleno krilo - 24 lir, svilena jopa -15 lir, modra jopa iz blaga - 30 lir, temna jopa iz blaga -15 lir in še ena flanelasta rdeče barve - 24 lir Modri kamižot - 13 lir, še eden iz blaga - 12 lir in še dva - 16 lir. Trije črni predpasniki, dva lanem in en svilen -15 lir, še en predpasnik iz tiskanega blaga - 8 lir Dve beli bombažni jakni - 9 lir Pet rabljenih srajc - 30 lir, še šest lanenih - 38 lir Par lanenih rjuh - 48 lir Dva robčka iz svetlega blaga - 9 lir, še dva iz grobega lanu - 6 lir, trije svileni robčki - 6 lir. Par novih prevlek za vzglavnike - 2 liri. Detajl z ženske tunike (kamižota) iz Zabrežca / Moccö (Dolina / S. Dorligo), Civici Musei di Storia ed Arte, Trst. Foto R. Starec. ¦ Detail of a feminine cloth tunic (kamižot) from Zabrežec / Moccö (Dolina / S. Dorligo), Civici Musei di Storia ed Arte, Trieste. Photo R. Starec. ¦ Détail d'une tunique de femme (kamižota) de Zabrežec / Mocco (Dolina / S. Dorligo), Civici Musei di Storia ed Arte, Trieste. Photo prise par R. Starec. 353 Roberto Starec Cenitev nakita je opravil gospod Antonio Cernivani: trije pari uhanov in biserna ogrlica so vredni 156 lir. Omara je ocenjena na 42 lir. Ostale stvari, kijih starši dajejo hčeri: šest robčkov... Dve pogodbi iz let 1791 in 1796, ki se nahajata med dokumenti Ottavia Vida in Alessandra Gavarda, nam pojasnjujeta odnos med vajenci in lastiiiki delavnic. Koprska čevljarja Bartolo Bassa in Giorgio Pecchiar sta v svojo delavnico sprejela dva mlada fanta, Martina Škamaca in Lorenza Viteza, oba iz Doline (San Dorligo della Valle). V tistem času se je Dolina nahajala na ozemlju Avstrije, onstran meja Beneške republike. Ni nam znano, če je bila taka izmenjava rokodelskih vajencev, ki so živeti na drugi strani politične meje tistega časa, nekaj vsakdanjega. Pogodba, ki jo je sestavil Gavardo: Hvaljen bodi Bog. Koper, 25. septembra 1796 Koprski čevljar, mojster Giorgio Pecchiar, Giuseppejev sin, ki ga jaz, notar, dobro poznam, s tem javnim aktom potrjuje, da bo za svojega vajenca sprejel Lorenza Viteza, sina Giacoma, iz vasi Dolina na ozemlju Avstrije, in ga naučil obrti po naslednjih pogojih: 1. Obdobje vajeništva bo od današnjega dne trajalo 5 let. Omenjeni mojster bo Viteza izučil poklica, vendar se bo slednji moral vsak dan z natančnostjo posvetiti delu. V tem času bo moral živeti kot dober kristjan, v vsem podrejen in ubogljiv svojemu mojstru. 2. Pecchiar se zavezuje, da bo vajencu nudil bivanje in hrano v svoji hiši, tako kot je v navadi v njegovi družini, in da ga bo vedno preskrboval s čevlji in čistim spodnjim perilom. 3. Če bi se mladenič pred iztekom omenjene dobe in brez upravičenega razloga oddaljil od svojega nadrejenega, bo moral plačati običajno globo 25 dukatov; tudi Pecchiar bo moral poravnati enako kazen, če bi vajenca neupravičeno odslovil. 4. Za dosledno spoštovanje te pogodbe s strani mladega Viteza jamči tukaj prisotni Nardo Bajs, sin Narda iz Spodnjih Škofij, ki se postavlja kot porok pogodbe zase in za svoje potomce. Potem ko je dobro razumel vsebino pogodbe, jo potrjuje v vseh njenih delih in se v imenu Viteza zavezuje za njeno izvršitev na najbolj časten način. Enako jo na drugi strani potrjuje tudi Pecchiar Oba podpisnika sta to storila z obojestransko zastavitvijo vse svoje sedanje in prihodnje lastnine. Kot priči sta prisotna Matteo Gregorič, sin Giusta, iz Dekanov, in Giovanni Srgaš iz Križišča v Sergaših. Notarski akt sem sestavil Alessandro Gavardo di Antonio, koprski javni notar. V pogodbi, ki jo je pet let prej sestavil notar Vida, je vajeniška doba samo tri leta. Oče vajenca se je med drugim zavezal, da bo gospodarju izplačal 25 dukatov. 354 Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja Mlinska kamna v mlinu v Bordonu, Miši (Dekani). Foto R. Starec, 1997. ¦ Millstones of the Bordon mill. Miši (Dekani). Photo R. Starec, 1997. ¦ Meules du moulin de Bordon, Miši (Dekani). Photo prise par R. Starec, 1997. Na koncu pa sem našel še štiri dokumente, ki se nanašajo na mline: dva vzdolž Rižane in dva na Dragonji. Prvi dokument je delo notarja Giuseppeja Lugnanija in je iz leta 1780. Ostale tri je sestavil notar Alessandro Gavardo v letih 1783 in 1795. Gre za natančne ocenitve s terminologijo posameznih delov mlina. To je začetek dokumenta, ki se nanaša na mlin, postavljen na Dragonji nasproti Koštabone: 24. april 1795 Ocenitev mlina, ki sem jo opravil jaz, mojster Maurizio Urizio, sin Francesca, imenovan s strani gospoda Pietra Viginija, sina Iseppeja, in s strani gospoda Antonia Žankoleja, sina Gregorija. Mlin je last pravkar omenjenega in je postavljen, kakor je v nadaljevanju razvidno, na Dragonji, nasproti vasi Koštabona. Sledi cenitev različnih delov mlinskega poslopja, kasneje pa še vsakega od heh molestazijev (sistem mlinskih koles, mehanizmov in mlinskih kamnov), vodnih korit in jezu. Podal bom cenitev samo prvega molestaza, saj je terminologija zelo natančna (tu je ne kaže prevajati z vso natančnostjo in z enim izrazom) m vsebuje poleg italijanskih ati beneških tudi izraze iz slovenskega dialekta: ornich (= omik, škatia za ležaj iz brona), poboi (= podboj, podporna prečka) in papriza (= paprica, lopatica na osi). Tri velike hrastove mize in še dve majhni so ocenjene na vrednost 26 lir, vrtljivo mlinsko kolo z dvema kovinskima obročema je vredno 150 lir, nepremično 355 Roberto Starec mlinsko kolo brez obroča - 60 lir, zbiralnik je vreden 4 lire, gred mlinskega kolesa z dvema obročema in dvema zagozdama - vrednost 26 lir, lubecchio (zobnik) je vreden 12 lir, rocchetto (kolo v obliki koluta) z dvema obročema -10 lir, mlinsko kolo - 40 lir, zunanji ležaj iz brona - 4 lire, podporna gred z dvema prečkama in notranji ležaj iz brona - 8 lir, ena lopatica - 4 lire in 10 soldov, kovinska os-18 lir Podani primeri nakazujejo na možnosti, ki jih arhivska raziskava nudi etnologiji pri izpopolnjevanju znanja o mnogih vidikih načina življenja v diahronični perspektivi. Pogodbe, ki so jih sestavih rotarji iz Kopra, Izole m Pirana, so se ohranile v veliki količini in s tega gledišča predstavljajo izjemen vir informacij. Njihova interpretacija pa zahteva, poleg poznavanja notarske terminologije, tudi raziskovanje specializiranega besedišča, ki je bUo včasih v rabi samo na lokalni ravrti in se nanaša na razhčna področja materialne kulture. Prevedel David Brozina BESEDA O AVTORJU Roberto Starec je opravljal etnološke in etnomuzikološke raziskave predvsem v Furla- niji, Benečiji in Istri. Izdal je knjige, plošče, član- ke v specializiranih revijah in prispevke s simpozijev. Od tistih, ki se nanašajo na Istro, naj omenimo: Mondo popolare in Istria. Cultura materiale e vita quotidiana dal Cinquecento al Novecento, Trst - Rovinj 1996 (Ljudski svet v Istri. Materialna kultura in vsakdanje življenje od 16. do 20 stoletja); Strumenti e suonatori in Istria (z zvočno kaseto), Videm 1990 (Glasbila in glasbeni izvajalci v Istri); Canti e musiche popolari dellTstria veneta (album z dvema ploščama in pesmarico), Milano 1984 (Ljudski napevi in glasba v beneški Istri). Trenutno poučuje etnologijo na Univerzi v Trstu. ABOUT THE AUTHOR Roberto Starec has carried out ethnolo- gical and ethno-musicological research, particularly in Friuli-Venezia Giulia and in Istria. He has published books, records and articles in specialist reviews and contributed papers to symposiums. Of those related to Istria, the following are to be mentioned: Mondo popolare in Istria, Cultura materiale e vita quotidiana dal Cinquecento a Novecento, Trieste- Rovinj, 1996; Strumenti e suonatori in Istria (with cassette), Udine, 1990; Canti e musiche popolari dell'Istria veneta (album with two records and song-book), Milan, 1984. Mr. Starec lectures on ethnology at the University of Trieste. 356 Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja SUMMARY THE VILLAGES OF KOPER IN 18™-CENTURY NOTARIAL DOCUMENTS The notarial collection of the Koper Archives contains a considerable number of documents (tittle-deeds, dowry and lease agreements, testaments etc.) which are a precious source of information on different aspects of life and traditional culture in the past centuries. Particularly detailed are the 18*-century documents. The data they comprise can be compared with those known to us from various ethnographic descriptions from the 19* and 20* centuries and with those we can "read" today in the field. The preserved notarial documents for the area of Slovene Istria are mainly related to the coastal towns of Koper, Izola and Piran. These towns were largely settled by Itatians and the notaries who lived and worked here therefore wrote in Italian. Nevertheless, we have been able to trace a certain number of notarial documents related to inland Slovene villages. A register containing 133 testaments, written between 1766 and 1787, provided three documents related to the inhabitants of the villages of Sv. Peter (S. Pietro delTAmata), Šmarje (Monte di Capodistria) and Padna (Padena). The first part of each testament contains instructions of a religious nature (place and manner of burial, requiem mass, candles, prayers), bearing witness to strong religious adherence. The instructions referring to the disposition of property among the beneficiaries conveys information on family structures, on relatives living together or apart, on dwellings, properties in the countryside etc. An assessment dating from 1777 refers to a house "roofed with tiles" in Dekani (ViUa Decani) and describes its parts (and their individual values) in great detail, including the butiding materials they were made of. An inventory from Koštabona (Costabona), made in 1785, lists a number of objects from a "straw-thatched" house: vessels, chests and clothes. The title-deed of a house in Sv. Peter, dating from 1786, proves that houses with thatched roofs were quite common in the area of Slovene Istria in those times. The same document also provides information on the prices of wine. A dowry deed of a bride from Kavarjola (Cavariola) near Ankaran, written in 1785, suppties an exact list of the bride's gift and their money: personal clothes, jewellery, bed-linen, and a wardrobe (which had by then replaced the traditional chest). The specialist terminology provides us with accurate information on the individual parts of dresses, on the types of fabric and their colours. Two apprenticeship contacts from 1791 and 1796 illustiate the relationships between two craftsmen (cobblers ) from Koper and their apprentices: the latter were both from Dolina (S. Dorligo deUa Valle), that is from the Austrian territory beyond the border of the Venetian Republic. To conclude with there are four further docrunents, written between 1780 in 1795 which refer to the same number 557 Roberto Starec of water-mills, two on the Rižana and two on the Dragonja; they provide highly accurate and detailed terminology referring to buildings, different parts of milling mechanisms, water flows and dams. The listed examples indicate how useful the research of archives can be to ethnology in completing our knowledge on many aspects of the world of ordinary people from a diachronic viewpoint. The interpretation of these documents necessarily involves research of speciaUst texts, often used only locally and referring to different fields of material culture. RESUME LES VILLAGES DES ALENTOURS DE KOPER DANS LES ACTES NOTARIES DU XVIIIE SIECLE Le fond notarié, faisant partie des archives de Koper, comprend un nombre important de documents (contrats d'achat et de vente, de mariage, de location, testaments, ...) qui représentent une source d'informations précieuses sur les différents aspects de la vie et de la culture traditionnelle du XVIIle siecle. Certains documents du XVIIIe siecle sont particulierement précis. Les données que l'on peut y trouver sont comparables a celles tirées des descriptions ethnographiques du XlXe ou du XXe siecles ou a celles prises directement «sur le terrain». Les documents notariés ayant été sauvegardés dans le territoire de l'Istrie slovene touchent surtout les villes maritimes, a savoir Koper, Izola et Piran, habitées pour la plupart par des ItaHens. C'est la ou vivaient et travaillaient les notaires (en conséquence ils opéraient en italien). Néanmoins, nous pouvons trouver parmi ces documents un certain nombre d'actes notariés qui s'attachent aux villages Slovenes a l'intérieur du pays. Dans le livre qui contient 133 testaments, écrits entre 1766 et 1787, j'en ai trouvé trois qui regardent les habitants des villages suivants: Sv. Peter (S. Pietro dell'Amata), Šmarje (Monte di Capodistria) et Padna (Padena). La premiere partie de ces testaments comporte des instructions de caractere religieux (sur le lieu et le déroulement de l'enterrement, les messes mortuaires, les bougies, les prieres) qui témoignent de la grande conviction religieuse. Les actes portant sur la distribution des biens aux divers héritiers nous donnent des informations sur les structures famihales, sur les parents qui vivaient ensemble ou séparément, sur les habitations, les terres a la campagne, etc. L'estimation de 1777, qui se rapporte a la maison «couverte de tuiles» de Dekani (ViUa Decani), nous décrit en détail les parties de la maison (et leur valeur) et aussi les matériaux utilisés pour sa construction. L'inventaire de Koštabona (Costabona), réalisé en 1785, comprend une hste d'objets appartenant a la «maison couverte de chaume»: pots, coffre et vetements. Le contrat de vente et d'achat. 358 Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja établi en 1786 et concernant une autre maison de Sv. Peter, nous prouve que les toits en chaume étaient, dans le territoire de l'Istrie slovene, couramment utilisés a l'époque. Le meme document nous communique aussi des informations sur les prix du vin. Le contrat de mariage d'une fille de Kavarjole (Cavariola) pres d'Ankaran, écrit en 1785, nous offre une liste exacte des objets que la mariée apportait, y compris leur valeur fiduciaire: vetements personnels, bijoux, draperie, armoire (qui remplace déja le coffre traditionnel). Une terminologie spécifique nous donne des renseignements exacts sur les différentes parties des habits, sur les tissus, couleurs... Deux contrats d'apprentissage de 1791 et 1796 nous montrent les relations entre deux artisans de Koper (cordonniers) et leurs apprentis; ces deux derniers étaient de Dolina (S. Dorligo della Valle), de l'autre coté de la frontiere de la République de Venise, dans le territoire autrichien. Pour terminer, les quahe documents, établis entie 1780 et 1795 et concernant quatre moulins - deux sur la riviere de Rižana et deux sur la Dragonja, nous offrent une terminologie exacte et détaillée des bâtiments, des différentes parties du mécanisme servant a broyer, des pistes d'afflux d'eau et des digues. Les différents exemples nous laissent présager des possibilités qu'une recherche menée dans les archives pourrait offrir a l'ethnologie, laquelle cherche a approfondir des connaissances sur les aspects différents du monde populaire dans une perspective diachronique. L'interprétation de ce type de documents demande impérativement une analyse du vocabulaire spécifique, utilisé localement et se rapportant aux domaines différents da la culture matérielle. 359 360 KROPARSKI PTIČARJI Jože Eržen IZVLEČEK Kroparski žebljarji so lovili ptiče, da so jih imeli v stanovanjih. Kletke z njimi so obešali na stene, nekateri so jih imeli tudi po dvajset. Ptiči so jih zvečer, ko so po dolgem, tudi šestnajsturnem delavniku, prišli domov, razveseljevali s petjem. Tako so si uredili košček narave kar doma. Lovili so samce - pevce, domov pa so jemali tudi cela gnezda z negodnimi mladiči. Pevce so učili peti različne napeve. Lov jim je pomenil strast, pa tudi občudovanje in spoštovanje narave. ABSTRACT The nail-makers of Kropa used to catch birds to keep them in their homes. Bird-cages were hung on the walls and some people had up to twenty birds. When the nail-makers returned home in the evening after a day of hard work which at times lasted sixteen hours the birds delighted them with their songs. In this way they arranged for themselves a little piece of nature at home. They caught males - songbirds - and sometimes took home whole nests including the young. The birds were taught to sing different tunes. Bird-hunting was a passion, but it also expressed admiration and respect of nature around the native place. Stari žebljarji so bili veliki prijatelji narave. V težavah vsakdanjega življenja jih je nanjo priklepalo nesebično tovarištvo. Bila jim je dobra in nepogrešljiva prijateljica, neizčrpen zaklad in vir lepotnih užitkov, sproščenosti in oddiha. Za to, kar jim je manjkalo in kar so pogrešaU v svoji zapostavljeni družbi, revščini in trpljenju, so skušali nadoknaditi v naravi, v kateri so spoznavali načelo in zakonitosti enakovrednosti in enakopravnosti. Celo več. Skrivnostno in veličastno snovanje so bolje doumeti in spoznavati. Zato se jim tido življenje ni zdelo grenko, duhovno pa so bili bogatejši. Že sam prihod pomladi so pozdravili z velikim veseljem in praznovanjem starodavne šege. Na predvečer sv. Gregorja (11. marca) so vsako leto vrgli luč v vodo; v bajer pri Spodnji hižirti. Fužinski delavci so na majhne splave naložili 361 Jože Eržen vnetljive snovi, jih zažgali in vrgli v vodo, kajti dan se je že toliko podaljšal, da jim luč v stanovanjih ni bila več potrebna. V fužinah in vigenjcih jim je temo razsvetljevala razbeljena železna pahca (polizdelek "cajn"). Zebljarji so pri kovanju žebljev morah palico najprej razžariti na kovaškem ognjišču. Ko so jo potem prenesli na nakovalo, je po zraku zarisala svetlečo pot. Danes, ko je električna energija izenačila dan z nočjo, se šega ohranja tako, da otroci namesto preprostih splavov izdelujejo barčice; izdelki, kot so gradovi, cerkve, ladje in še veliko drugih umetnij, so večinoma iz lesa. V notranjost postavijo svečo, jo prižgejo in spustijo po vodi. O sv. Gregorju pa so zebljarji praznovali še drug praznik. Na Gregorjevo se ženijo ptički. Že ob dveh ponoči so začeli kovati, da so dopoldne pogasili ognje in če je bilo vreme lepo, so šh v skupinah na ptičjo ohcet Pod Boršt. Tam so se otroci šli prve pomladanske igre, odrasli pa so posedh v krog in ob kozarčku "ta zelen'ga" razpravljali ter se s krilatimi pevci veselili prihoda zmagovite pomladi. Žal so nam danes trgovci in Evropa ptičjo ohcet prestavili že v februar. Veliko bolj kot mi so dojemah rumene zarje in zelene trate, ki so jih obdajale vse do vigenjcev. Kakor da so jim same hotele olepšati težko življenje ob nakovalih. Na vigenjških zelenicah, iskrečih se v srebru in zlatu potoka Kroparice, posejanih s cvetjem krese, regrata in zlatice, je bila najlepša brezskrbna pomlad. Pa tudi zmagovita. Po dolgih mesecih trde zime brez sonca, saj je Kropa v globoki m ozki kotlini, ko je bila poskočna in iskra Koparica vklenjena v led, da so obstala vodna kolesa in jih je bilo treba vsako jutro obsekavati, ko se je po pajčevinah v vigenjcih obešalo ivje kakor čipkasti prtički, je končno zadihalo lepše življenje. Že v adventu so se začeli oglašati pernati jetniki po kletkah v žebljarskih stanovanjih in so vzbujali veselo upanje na pomlad in lepše drü. In ko je pomlad končno prišla, so bili ozelenele trate in gozdovi spet polni otrok, mladine in starejših ljudi vse od sv. Gregorja do nedelje okrog sv. Lenarta (6. novembra); takrat so se poslovili od gozda s tem, da so nabrali mah za jaslice. V gozdovih so nabirah tudi suhljad vse do vrha Kroparske gore, hodih na izlete, po borovnice, gobe, iskah ptičja gnezda in loviti ptiče. Najljubši šport, ki so ga gojili zebljarji, je bil brez dvoma lov na ptiče, ki je bil tem bolj vabljiv in mikaven, ker je bil prepovedan. V prenekaterem stanovanju žebljarjev ni bilo najpotrebnejše opreme, o udobju ni bilo najmanjšega sledu, zelo redka pa so bila brez vsaj ene ptičje kletke s pevcem, ki se je ujel na limanice v domačih logih ali pa je bil že nekaj dni po rojstvu vzet s celo družino iz gnezda in mu je namesto krilatih staršev dajala hrano črna in žuljava žebljarjeva roka. Bolj kot zase je žebljar skrbel zanje. Na limanice ujete ptiče v poznih jesenskih mesecih so takoj nastanili po stanovanjih, gnezda pa so navadno vzredili kar v vigenjcih. Ptič v kletki je dobil svoj obrok hrane vsako jutro; obenem mu je žebljar zamenjal vodo, se prepričal o njegovem zdravju ter poskrbel za njegove ostale dnevne potrebe. Ptičje gnezdo pa je moral imeti v neposredni bližini svojega delovnega mesta, kajti nebogljeni mladiči so neprestano odpirali lačne kljune, in 362 Kroparski ptičarji jih je moral žebljar pitati. Ko so ptiči lahko sami leteli, so jih nastanili v kletke skupaj z ostalo družino. Mladoshiiki so začeli dobivati končno podobo - svojo suknjico. SledUo je zanimivo ugibanje spola. Od tega je büo odvisno, ali bo ptič pel ali ne. V mnogih primerih je büa to skoraj nerešljiva uganka. Rekli so, da pojo samo samci. Ugibanje na oko in vedenje ptičev, zlasti pri nekaterih vrstah, ko niso zunanji znaki dovolj očitiii, je žebljarja dostikrat varalo in je pozneje zaman pričakoval, kdaj se bo ptič oglasu s svojim žgolenjem. To se je dokončno pokazalo šele v adventu, ob sončnem preobratu, ko so se v dnevüi najdaljših noči in najhujše zime začeti po kletkah oglašati kot daljno oznanilo pomladi. Ni bilo v vsakem vzrejenem gnezdu pevca, biti so zelo redki, in žebljar se je večkrat obrisal pod nosom za ves trud in pričakovanje. Kljub temu je priljubljeno družinico hrami še do pomladi, ko jo je ob prvem zelenju odnesel daleč v gozd. Ptiči pa so se prijazne roke zelo navaditi. Pripovedujejo, da je marsikdo, ko se je vrnil, dobü ptiče spet doma, pa čeprav jih je nesel v prostost tudi uro daleč. Za vzrejo so iskali gnezda po Jelovici, okrog Vodic, Mošenjske planine in v Dolgi njivi za Jamniško goro. Gorske ptiče so imeli za imenitnejše in boljše pevce. Iskati so gnezda šprahovcev, taščic, kalinov, kosov... Ptiče so vzrejati za razvedrUo, vesetili so se njihovega razvoja in rasti in biti nadvse ponosni, če so mogti pokazati veselega in živahnega pevca. Dobre pevce so nekateri - kakor Prešernov orglar - učili svojih melodij. Tako je žebljar Morava imel šprahovca, ki je znal zapeti cesarsko himno Bog ohrani, Bog obvari. Tudi mesar Martin Hafner je imel kosa, ki je zapel dve vrstici pesmi Regiment po cesti gre. Tako izučene pevce so lahko drago prodali. Gnezda pa so büa tudi zaščitena. Lastnik ribolova Adolf pl. Kappus je plačal za gnezdo povodnega kosa eno krono. Ker so mu uničevali ribji zarod, je te ptiče preganjal. Glede prehranjevanja so imeti s ptiči kar precej težav. Zelo redko so žebljarji jedti meso, toda kadar so ga imeli, so si ga pritrgali od ust za ptiče. Drobno so ga razrezati in jim ga dati. Hraniti so jih tudi z žganci, ki so jih imeli sami navadno za zajtrk; ati pa so jih skuhali le zanje. Poskrbeli so Uidi za priboljške. Skuhati so jim kunje jajce, ga drobno zrezati in zmešati s prav tako drobno zrezanim rmanom. Včasui pa so šli celo po mravljinčna jajca na Jelovico. Iskati so razne žuželke. Luka Šolar jüi je celo gojü. V lesenem zaboju, ki ga je imel kar pod posteljo, se je redila med koruzno moko, cunjami in kostini zalega rumertih črvov. Vsako jutro ob zajtiku (od 8. do 9. ure) je šel iz vigenjca domov, odkrü zaboj, odgmil cunje, odbral nekaj črvov in jüi vrgel v ptičjo kletko. Ptiči so jih slashio in hitio pojedti. Prelestna pomlad s svojim mladim in žametnim zelenjem se je žal kaj hitro postarala. Mesec maj, čas gnezdenja, je miml. Ljubezenski domovi pernatih parčkov so oddali prvi zarod. Že nekaj tednov za tem, ko so nekateri rodovi začeti skrbeti za drugi zarod, so pričeti ponehavati glasovi ptičev pevcev. Jutranji gozdni koncerti ptičjui zborov, ki so tako veličastiii v majskih jutiih, so kasneje vedno tišji. Nič več skupne, nazadnje je slišati le še posamezne melodije. Ko 363 Jože Eržen 364 zraste še drugi rod, iz gozda brez slovesa izgine prijazni ku-ku. V avgustu ležeta na gozd trudnost in zaspanost, postaja temnejši, kakor da je zasanjan v minljivost lepote in veselih ur. Opojni vonj ciklam je le še kakor poljub ob slovesu. Po malem šmarnu nastopi čas selitve ptic, obenem pa tudi čas lova ptičev na hmanice, ki traja pozno v jesen. Na lov so se ptičarji dolgo pripravljali. Že od prejšnih let so hranili v vodo namočene limanice, zavite v usnjenih tulcih. "Lim", lepilo, so skuhah kar za nekaj let naprej. Nabirali so plodove bele omele, "zaspanca", ki raste v grmičih v težko dostopnih višinah hrastovih debel. Svoj čas so grmiči bele omele menda rasli tudi po starih jablanah. Iskah so jih po domačih in oddaljenih gozdovih. Jernačev Nace ga je nosil celo iz Semiča v Beli krajini. Zelene, kakor grozd debele jagode so kuhah po več ur tako, do so se razkuhale in so iz njih padle pečke. Kuhana gmota se je počasi zgostila v lepljivo kepo svetlo zelene barve. Težko pridobljena kepa "lima" je za vsakega pravega ptičarja pomenila neprecenljiv zaklad, ki ga je ljubosumno skrival in hranil po več let. Z njim je obnavljal lepljivost in moč starih limanic in delal tudi nove. Zanje je nabral vrbovega šibja in ga premazal z limom. Ker vsi ptičarji niso znali kuhati lima in ga tudi vsi niso mogli nabirati, so bile limanice dragocenost, na katero je prežalo mnogo misli in oči. Vse prerado se je zgodilo, da je lim med letom izginil. Žebljar, ki ni pričakoval, da bi mu ga kdo ukradel, je bil v času lova v težavah, saj ni mogel v kratkem času pripraviti drugega. Po loviščih okrog Krope so najpogosteje lovili cajzlce in štinglce. Slednji so redko prileteh do lovišč, ker so se zadrževali v dolini Save. Tam so imeli več hrane. Ptiči, ki so jih ulovili na limanice, so prebivali v višjih predelih, mrzla jesenska jutra pa so jih pregnala v dolino. Poleg limanic je lovec - ptičar moral imeti tudi vabljenca. Čim boljši pevec je bil vabljenec, večje je bilo upanje na dober ulov. Vabljenca je ptičar ponavadi ujel že prejšnjo jesen. Skrbno ga je negoval in čuval za bodoči lov. Tudi vabljenci so povzročati zavist in ljubosumnost in zavistneži so stalno iskati priložnosti, da so ob ugodnem trenutku doma, med potjo na lov ali na lovu samem ptiča izpustili. Kakor vsak lov je tudi lov na ptiče vzbujal strast in opajal z lepoto jesenskih juter. Ko so na nebu pričele bledeti zvezde, so ptičarji že vstajali in vzeli vse pripravljeno za lov; limanice, kletko z vabljencem in še eno zelo majhno kletko za ujete ptiče. Tej kletki so rekh "dobra majnga", ker niso vnaprej vedeli, če bo kaj uspeha. Eden ali drugi je stisnil v malho stekleničko žganja. Vabljenca v kletki so ogrnili z ruto ali kosom blaga, da se po poti ni oglašal. Vstajati so zgodaj zato, da bi si zagotovili boljša mesta za nastanitev, kajti na enem lovišču je nastavljalo po več ptičarjev. Za dobra mesta se je večkrat vnel razburljiv spor, ki se je nemalokrat končal tudi s pretepom, med katerim so frčale kletke z vabljenci vse naokrog. Le-ti so izkoristili priložnost in ušli. Ptičarji, ki so prišti zadnji, so se morati zadovoljiti s slabšimi mesti. Sicer pa ptičarji nikdar niso biti prepričani, kam bodo ptiči prileteti. Precej Kroparski ptičarji je bilo odvisno od vabljenca pa tudi od naključja, ker se je jata vrgla izpod neba kot blisk in so ptiči sedli na različna mesta. V tla so zasadili do tri metre dolge prekle in nanje zataknili limanice. Kletke so postavili ob prekle, sami pa so se skrili. Medtem se je že dodobra zdanilo. Kakor en sam mogočen plamen so v jutranjem soncu zagoreli jelovški jesenski gozdovi. Še malo in sončna svetloba je oblila tudi lovišča. Ptičarji in vabljenci so se vzradostili. Pričakovanje se je stopnjevalo. Ptič v kletki je pričel prepevati. Ptičarju je srce začelo burno utripati. Ko je vabljenec začutil jato, je postal nemiren. Začel se je spreletavati po kletki in njegovo petje je bilo vse bolj glasno. Jata ptičev je priletela in posedla po drevju in grmovju; nekateri na postavljene drogove, manj previdni pa so padli na limanice in z njimi vred na tla. To je bil najrazburljivejši trenutek lova. Ptičarji so planili iz svojih skrivaUšč, zavishio pogledaU po sosedovih uspehih, pobrali ujete ptiče, jih plašne in tiepetajoče rešili timanic in jih nastanili v kletki "dobra majnga". Včasih so lovci čakali vse jutro in dopoldne zastonj. Ptiči niso prüeteti. Drugič je prišla jata stotih ptičev hitro in nenadoma kakor oblak, včasih pa samo v malih skupinah po nekaj parov, lahko pa tudi ves dan ni bilo nobenega ptiča. Zgodilo pa se je tudi, da je ptičar v enem samem dnevu ujel do dvajset ptičev. Te so potem nesti domov in jih skrbno razdelili. Ptičji lov se je ponavadi začel v zgodnji jeseni, ko so se pokazati prvi rumeni listi, in je trajal vse do novembra; seveda če je bila jesen lepa. Ptiči, ujeti v poznih jesenskih dnevih, ko so bila polja že pokrita s slano, ponavadi v ujetništvu niso dolgo živeli. Že prve dni so postali razmršeni - ptičarji so rekli, da so "koš" - in kmalu so obležati v kletki pod koritcem. Ker je ptičar vanj nasipal hrano, se je potem ptič v zadnjem boju zatekel podenj. Če so se ptičarji vračati z lova prazrü, so hoditi hitro, ker so bih izpostavljeni zbadljivkam in zasmehljivim pogledom, nasprotno pa jim je uspešen lov vzbujal ponos in samozadovoljstvo. Večkrat se je tudi zgodilo, da je kdo prišel z lova brez vabljenca, ker so mu ga izpustiti ali pa mu je ušel. Kroparji so imeli velik krog lovišč po jelovških gozdovih. Znana lovna mesta so bUa v Cutovem in Farovškem lazu, na Vodicah in Mošenjski plartirti, Barigti, Na pečeh, ob robovih gozda in nekdaj tudi na Brezovici. Ko je pritisnil mraz in je z drevja in grmovja odpadlo listje, so se jate ptičev porazgubüe. Zmanjkalo je hrane in ptiči so se seliti. Ptičarji so morali prenehati z lovom, ker so imeli vedno manj uspehov in v mrazu tudi niso dolgo zdržali. Okrog sv. Lenarta so z lovom popolnoma prenehali. Ko je ponavadi že v novembru zapadel sneg, je prisilil ptiče, da so prišli z gora v bližino hiš, saj v zasneženih gozdovih niso dobih hrane. Žebljarjeva okna na zadnji strani hiš ob bregovih, kjer je bilo več miru, so stalno oblegati vsakovrstni ptiči. Večkrat so se pojaviti nenavadni, ki jih v dolini niso videli. Na okna so jim nasipali hrane in jih potem opazovali iz toplih izb. Dajali so jim, kar so le mogli; drobtine, žgance, proso, konopljo, košček loja, semena in še kaj je prišlo na jedilni list priljubljenih gostov. Zaupanje ptičev je raslo, vedno manj so bili boječi. V trdi zimi, mrzlih in 365 Jože Eržen brezsončnih dneh je pomenilo to prijateljstvo žebljarjem košček pomladi, ki bo kmalu prišla. Veliko pa je bilo tudi takih, ki so stisko in zaupljivost ptičev izrabljali in jim nastavljali pasti ter jih lovih. Imeli so lesene ali železne kletke in ko je ptič skočil vanjo, se je sprožila vzmet in vratca so se zaprla. Spet drugi so loviti v precepe in zanke. S precepom - nekakšnimi kleščami - so lovili tako, da so jih pomaknih skozi okno do mesta, kjer je bila posuta hrana, in v ugodnem trenutku z vrvico klešče zaprh. Seveda ptičev niso lovili zato, da bi jih morili, ampak jih je speljal užitek lova - prevarati žival. Nastanili so jih v kletke ali pa so jih imeh kar prosto v izbah do spomladi in so se saim hranili ob skledi gostitelja. V nekaterih izbah je büo vse živo ptičev. Zebljarjevo stanovanje je bilo skromno, vendar pa so bUe stene tako rekoč prekrite s ptiči. Tako so imeli košček narave kar doma. Skrb za ptiče jüi je obvezovala in jim izpolnjevala kar dobršen del življenja. Z njimi so se pogovarjali v pesmi in besedi. V neštetih pesmih so izražena najnežnejša čustva. Pesmi, kot so Zapoj mi ptičica glasno. Ena ptička priletela. Spomladi vse se veseli. Prišla bo pomlad. So tičice zbrane. Lepo je na svet'. Ena tička mi poje. Mrzel veter tebe žene, so ponarodele. Seveda pa ti mali prebivalci niso lepšali življenja le kroparskim kovačem, občudovati so jüi tudi drugi in jim skozi trdo zimo pomagati preživeti. V zameno pa so jim živali potešue potrebe po lepem, zanimivem, kulturnem in jim nadomeščale to, kar današnjemu človeku pomeni radio. Menda so Kroparji krstih prvi radijski aparat kar za "folovž". Najrajši so loviti kose, ščinkovce, šmarnice ali taščice, dimplne ali kaline, drozge, šprahovce, sinice, kobüarje, vodne hi modre kose, streščke, srakoperje, pastirice, fliske ah vodomce, cajzlce, štinglce, kraničaste kose (imeli so beh venec pod vratom), škorce, škrjančke, prepelice in več vrst šoj. Nekatere so lovili zaradi petja, druge zaradi lepote. Med starimi Kroparji so büi najbolj znani ptičarji Jost, Pecirk, Irga, Morava, Vajš, Rajgelj, Padarjev Pepe. Zadnji je bü po ustnem izročilu mornar hi zelo močan mož. Menda je samo on jedel ptiče. Mlajši pa so biti: Jernačev Nace, Toncov Cene, Polčov Andrej, Kolezov Luka, Smukarjev France. Ob njih so lovüi tudi drugi, vendar so bili le-ti nekakšni poklicni ptičarji. Veselje do lova na ptiče jih ni minüo vse življenje in so ob skrbi za delo in družino ves prosti čas porabili zanje. O starem Irgu so krožile govorice, da je bil tako predan ptičarski strasti, da je dobu privide in se mu je začelo blesti. Videl je skrivnostnega ptiča, ki ga je vodil za seboj, da je letal za njim po pokopališču in zgornjem delu Krope. Ljudje so vraževerno sklepali, da je obseden, ker se je preveč pečal s ptiči in je v podobi ptiča videl samega sebe kot vraga. ... ; Veselje do lova na ptiče ni čisto pojenjalo niti danes. Pravüi ptičarjev, ki bi gojüi gnezda, sicer ni več, tovrstni lov na ptice je izumrl. Nekaj fantov in mož pa vseeno poskuša oživljati staro navado. Tako vsako leto preživimo nekaj lepüi, užitkov polnih ur v poslavljajoči se lepoti jesenske narave, ki je najzvestejša in najboljša prijateljica ter učiteljica človeka. Znana je tudi ptičarska anekdota iz 366 Kroparski ptičarji Kamne Gorice. Pred nekaj leti je ptičar postavil limanice kar na njivo. Ne na svojo. Ko pa je lastnica prišla po solato, jo je ozmerjal, zakaj hodi na njivo prav takrat, ko on lovi pdče. BESEDA O AVTORJU Tože Eržen je vodič v Kovaškem muzeju v Kropi. ABOUT THE AUTHOR Tože Eržen, guide in ihe Kropa Museum. SUMMARY THE BIRD-CATCHERS OF KROPA The nail-makers of Kropa were enthusiastic nature-lovers. For everything they had to miss during their hard work in the dark smithies and because of their poverty they tried to find compensation in nature. One of their festivals - St Gregory's on March 11* - hailed the arrival of spring. On the eve of the festival they threw "tights" into the water, a custom which has been preserved by children who nowadays set tittle (paper, wooden) boats with hghts on the water to float. In the morning of St Gregory's the people of Kropa went to the "bird wedding" near Borst; here the children played and the adults discussed the arrival of spring over a glass of brandy. The naü-makers' favourite sport was imdoubtedly bird catching, not in the least because it was forbidden. They caught blackbirds, thrushes, buU-finches, orioles, white wagtaüs, quails, finches, redstarts, starlings, larks, jays, robins and other songbirds. Accessories used to catch them were hme-wigs, various haps or an already domesticated songbird as decoy. Lime-twigs were made of the seeds of white mistletoe. The best time to catch birds were early autumn mornings when migrating birds were on their way south and the season lasted until November. The catchers knew where to wait for the birds and because several of them set out lime-twigs in the same "hunttiig-groimds" disputes and even brawling were not imcommon. Bird catching required extensive knowledge of the habits of individual species and a great deal of patience. The catchers took yoimg bhds from the nests and raised them at home. They even took the bird-cages with them to the forges in order to feed the bhds several times a day. The most exciting period of the breeding process was Advent when it became clear whether a bhd was a songbhd or a female. It was then tiiat tiie featiiered prisoners sang in Üiek cages for tire fhst time (or ctid not). The birds were fed left-overs of meals -dumpting pieces and meat - but also ant eggs, yarrow, various insects and some people even bred worms for them. 367 Jože Eržen The bird-catchers operated in the forests of Jelovica, around Vodice, Mošenjska planina, and Dolga njiva beyond Jamniška mountain. They were very proud of their songbirds and taught them various tunes. Butcher Martin Hafner had a blackbird who could sing two lines of the folk song "Regiment po cesti gre" ("Here comes tfie regiment"), and nail-maker Morava's songbird could sing the (Austro-Hungarian) "Emperor's Hymn". In the past some people from Kropa were known to be practically professional bird catchers who also sold birds, and many people used to engage in bird catching. Bird catching is still very much in favour nowadays, but there has not been a real bhd catcher who would raise whole nests for several decades. RESUME LES OISELEURS DE KROPA Les cloutiers de Kropa étaient de grands amis de la nature. Ils recherchaient dans la nature ce qui leur manquait pendant leur travail dans l'obscurité des forges et dans la misere de tous les jours. Une de leur fete, la St. Grégoire, le 11 mars, célébrait l'arrivée du printemps. A la veille de cette fete, les cloutiers jetaient la "lumiere" dans l'eau. Aujourd'hui, les enfants perpétuent cette tradition en faisant glisser des petits bateaux. Le matin de la St. Grégoire, les gens aUaient au mariage des oiseaux au-dessous de Boršt. Les enfants jouaient, les adultes bavardaient en buvant de l'eau de vie et se réjouissaient de l'arrivée du printemps. Le sport préféré des cloutiers était sans aucim doute la chasse aux oiseaux, d'autant plus tentante qu'elle était interdite. Ils chassaient les merles (d'eau, bleus, ...), les pinsons, les rouges-gorges, les bouvreuils, les grives, les mésanges, les loriots, les pies-grieches, les hochequeues, les étoumeaux, les alouettes, les cailles, toutes sortes de geais et autres oiseaux chanteurs. Pour la chasse, ils utilisaient des gluaux, des pieges, des étaux, des tenailles etc. et un oiseau chanteur apprivoisé qui servait d'appât. Les gluaux étaient faits de graines de gui. La meilleure période pour chasser les oiseaux était en automne, tôt le matin, quand les oiseaux migrateurs partaient vers le sud. Elle se terminait en novembre. Les oiseleurs connaissaient de bons endroits pour attendre les oiseaux. Or, il arrivait souvent que plusieurs oiseleurs tendent leurs gluaux au meme endroit ce qui se terminait en conflit ouvert ou meme en bagarre. La chasse aux oiseaux exigeait une grande connaissance des habitudes de chaque espece de volatiles et surtout beaucoup de patience. Au printemps, les oiseleurs capturaient des oisillons dans leurs nids pour les élever chez eux. Us les mettaient dans des cages qu'Us gardaient avec eux dans les forges de façon a pouvoir leur donner a manger plusieurs fois dans la journée. 368 Kroparski ptičarji La période de l'élevage la plus exaltante était le moment, ou, autour de l'avent, l'oiseau commençait a montrer des talents chanteurs. C'est a cette époque que les oiseaux tenus en cage chantaient pour la premiere fois. Les oiseleurs nourrissaient les oiseaux avec les restes de leurs repas - de la pâte de farine ou de la viande, ils ramassaient pour eux des oeufs de fourmis, d'achillée, toutes sortes d'insectes. Ils élevaient meme des vers. Les cloutiers ciselaient a Jelovica, autour de Vodice et deMošenjska planina, a Dolga njiva derriere Jamniška gora. Ils étaient tres fiers de leurs chanteurs. Ils leur apprenaient a chanter des airs variés: Martin Hafner, boucher de profession, avait un merle qui savait chanter deux lignes de la chanson populaire "Regiment po cesti gre" et le pinçon du cloutier de Morave l'hymne impérial "Bog ohrani. Bog obvari". Parmi les vieux habitants de Kropa certains étaient connus comme des professionnels, qui chassaient et vendaient des oiseaux. Toutefois, beaucoup d'autres personnes chassaient les oiseaux. Aujourd'hui encore, le plaisir de la chasse aux oiseaux n'a pas diminué. Cependant, les vrais oiseleurs qui élevaient des nids n'existent plus depuis plusieurs décennies. 369 370 ETNO MUZEJSKE STRANI MUSEUM NEWS MUZEJI MUSEUMS RAZSTAVE, DELAVNICE EXHIBITIONS, WORKSHOPS NOVE PRIDOBITVE NEW ACQUISITIONS POROČILA REPORTS NET NET OBVESTILA CURRENT INFORMATION JUBILEJI ANNIVERSARIES IN MEMORIAM IN MEMORIAM 371 372 MUZEJI MUSEUMS PROJEKT PRIPRAVE STALNE MUZEJSKE RAZSTAVE V RIBNICI Grad, Marof, Miklova hiša Taja Cepič, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž IZVLEČEK V besedilu Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici, kraju petdeset kilometrov jugovzhodno od Ljubljane, avtorice Taja Cepič, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž in Mojca Turk tekstualno in slikovno predstavljajo projekt, ki je prav v tem času (oktober 1997) že v prvi fazi realizacije. Kraj s tako pestro zgodovino, etnologijo in kultur- nimi spomeniki bo v bližnji prihodnosti dobil zaokrožen pregled tega nacionalnega bogastva z novo razstavo, novo zaposlenim strokovnim kadrom ter renoviranimi prostori v sklopu že delujočega Kulturnega centra Miklova hiša. ABSTRACT In the article "The project for a perma- nent museum exhibition in Ribnica" - Ribnica is a town some fifty kilometres from Ljubljarm - the authors Taja Cepič, Dragica Trobec Zad- nik, Marjeta Mikuž and Mojca Turk present their project with texts and pictorial material. The project is (October 1997) in its first phase of realisation. The town with its rich history, ethnological heritage and cultural monuments will in the near future thus obtain a complete survey of its national treasures in the form of a new exhibition, new professional staff and renovated premises within the already operating cultural centre, called the "Miklova House". 373 Taja Čepic, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž KRATEK POVZETEK DOSEŽKOV IN PREMIKOV NA PODROČJU KULTURE V RIBNICI V LETIH OD 1986 DO 1996 in izhodišča za nadaljnje delo muzejske predstavitve zgodovine Ribnice Deset let je minilo od tedaj, ko je skupina strokovnjakov s področij arhitekture, zgodovine, etnologije in umetnostne zgodovine iz Ljubljane, Museum vivum, na pobudo ribniških kulturnih zanesenjakov in po naročilu takratnih občinskih mož pripravila elaborat z naslovom Kulturni in turistični center Ribnica. Projekt je plod skoraj dveletnega sodelovanja zunanjih sodelavcev in domačinov. Delovna srečanja, pogovori o dotedanjih oblikah kulturnih dejavnosti v Ribnici, nadaljnji usodi knjižnice, ribniški zgodovini in predstavitvi tukajšnjih tradicio- nalnih domačih obrti, muzeju in njegovem razvoju in usheznejši turistični ponud- bi so prinesti vrsto novih izzivov pa tudi spodbud za pogumnejše načrtovanje kulturnega dogajanja v Ribnici. Glavnina ribniškega kulturnega programa naj bi potekala v prenovljeni Miklovi hiši, ki zaradi odhčne lokacije v samem središču mesta ponuja lepe možnosti za vsakdanji stik prebivalstva z njeno širšo kultumo ponudbo, seveda ob že obstoječih muzejskih prostorih v grajskem kompleksu. Strokovni sodelavci iz Ljubljane, začasno združeni v skupino Museum vivum (Marjan Loboda, Dejan Bleiweis, dr. Janez Bogataj, Irena Keršič, Jasna Horvat, Matija Žargi in Dragica Trobec Zadnik), so v projektu osrednjo pozornost namenili vprašanju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine, še zlasti pa oživitvi in posodobitvi ribniškega muzeja ter njegovemu vključevanju v vsakdanje življenje domačtiiov. V okviru novega koncepta muzejske dejavnosti so načrtovah tudi stalno muzejsko razstavo o ribniški zgodovini, na kateri naj bi se obiskovalec ob pomoči najsodobnejše muzejske govorice seznanil prek suhe robe s celotno zgodovino ribniške doline v posameznih časovnih obdobjih. Spremljajoče dejavnosti - delavnice, privlačni pedagoški programi in široka ponudba kopij unikatinih ribniških izdelkov - naj bi pomembno poživile kultiamo in turistično ponudbo ter pritegnile domačine k dejavnemu sodelovanju pri odkrivanju in popularizaciji svojega kraja. Takratno ribniško vodstvo, velika zagnanost kulturnega organizatorja Staneta Kljuna in drugih domačinov, izvrstno sodelovanje članov skupine Museum vivum in pripravljenost ribniškega gospodarstva na zahtevno finančno sodelovanje so obroditi rezultate, ki so pomembno prispevati k družbeni in kultumi obnovi Ribnice: - Miklova hiša je po končani prenovi (v letu 1991) postala kultumi hram in 374 Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša S tem središče kulturnega in družabnega dogajanja v Ribnici. - Sodobno urejena knjižnica (preseljena iz poslopja nekdanje JLA) v novem okolju uspešno uresničuje svoje temeljno poslanstvo in se s spremljajočimi dejavnostmi vse bolj utrjuje kot matica kulturega življenja. - V Miklovi hiši je našla svoje prostore Miklova (nekdaj Petkova) galerija, ki se s svojim kakovostnim razstavnim programom in spremljajočimi katalogi navezuje na tradicijo nekdanjih ribniških likovnih kolonij in seznanja obiskovalce z najnovejšimi likovnimi snovanji sodobnih avtorjev, občasno pa so na ogled tudi gostujoči izbori s preglednih razstav starejših slovenskih hkovruh umehdkov. Posebej izstopa razstava Umetnine iz cerkva Ribniške župnije (20. avgusta 1993), ki je bila tako zaradi obravnavane teme kot tudi zaradi izjemne strokovne predstavitve deležna velikega zanimanja domačinov in drugih obiskovalcev. Bogata hkovna zbirka, ki jo je Ribnica pridobila z nakupom v preteklih letih (več kot 300 umetniških del!), še zlasti po letu 1987, odkar likovno dejavnost strokovno usmerja dr. Jure Mikuž, kar kliče k stalni javni predstavitvi. - V Miklovi hiši je dobil delovne prostore tudi Muzej Ribnica. Mojca Šifrer, diplomirana etnologinja iz Ljubljane, štipendistka občine Ribnica, je leta 1990 postala prva strokovno usposobljena kustodinja ribniškega muzeja. Med skoraj petletnim službovanjem je opravila temeljna muzejska dela; dopolnjevala je muzejsko dokumentacijo m še naprej zbirala predmete iz ribniškega vsakdanjika. - Miklova hiša je leta 1991 postala javni zavod (v okviru katerega delujejo knjižnica, muzej in galerija), njen ustanovitelj in tudi njen edini finanser je Občina Ribnica. - Med pomembne dogodke v letu 1995 sodi odločitev družine Arko, da se kot nekdanji lastiiik Miklove hiše odpove denacionalizacijskemu postopku glede hiše in tako stavba ostaja občinska last. To donatorstvo velja kot svetel zgled v slovenskem kulturnem prostoru. Medtem ko mnoge kulturne ustanove v Sloveniji zavoljo denacionalizacije izgubljajo svoje prostore, ostaja Miklova hiša v Ribnici v celoti zavezana kulturnemu programu. Zaradi tega izjemnega dogodka je tedanji slovenski minister za kulturo Sergij Pelhan izrazil Ribničanom posebno čast, ko se je 10. februarja 1996 udeležil slovesnega odkritja spominske plošče donatorski družini. - Na posvetovanju o trženju v kulturi na Brdu pri Kranju (spomladi 1995) so Miklovo hišo uporabili kot študijski primer njenega nadaljnjega razvoja m delovanja. - Ustanovitev Kluba prijateljev Miklove hiše (ob kulturnem prazniku 8. februarja 1995) je prinesla nove možnosti za kar najbolj neposredne oblike sodelovanja vseh tistih, ki želijo sooblikovati kulturni program v Ribnici. Ob vrsti najraztičnejših možnosti kulturne ponudbe (obisk knjižnice, razstav, muzejskih zbirk, koncertov, predavanj, izobraževanja ...) je mogoče v okviru Kluba prijateljev doseči novo kvahteto - pristen stik vseh tistih, ki lahko prentikajo že sprejete programe in snujejo ter uresničujejo nove. 375 Taja Čepic, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž - Nove pobude za oživitev ribniške muzejske dejavnosti je oktobra 1995 prinesel projekt mag. Marjete Mikuž, višje kustodinje Slovenskega etnografskega muzeja: Idejni načrt za stalno postavitev muzejske zbirke v gradu Ribnica (1995 - 2001). Projekt je nastal na podlagi pogovorov v okviru srečanj Kluba prijateljev Miklove hiše in ob strokovnem sodelovanju kustodinj Mestnega muzeja Ljubljane Taje Čepic in Dragice Trobec Zadnik ter arh. Mojce Turk. V okviru prve faze tega projekta naj bi v ribniškem grajskem stolpu na podlagi ohranjenih zgodovinskih virov predstaviti čas čarovništva v Ribnici, kustodinji Mestnega muzeja Ljubljane pa naj bi pripravili spremljajočo multivizijsko predstavitev zgodovine Ribnice. - Leta 1995 je Občina Ribnica sprejela sklep o prenovi ribniškega gradu in odločitev o tem, da se prostori blagovnih rezerv na Marofu v prihodnosti namenijo kulturni dejavnosti. - Januarja 1996 je Javrti zavod Miklova hiša sklical ustanovno sejo Odbora za prenovo muzeja in postavitev stalne likovne zbirke. Stiokovnjaki raztičnih področij kulturnih dejavnosti (zvečine so doslej že sodelovali pri posameznih ribniških projektih) so prispevah svoja razmišljanja in predloge o programski namembnosti novo pridobljenih prostorov, ki naj bi jih vsebinsko povezati z obstoječimi prostori, namenjenimi kulturni dejavnosti. Sprejet je bU dogovor, naj bi na podlagi izčrpne razprave in ogleda prostorov vsak posebej pripravil temeljna izhodišča oz. programska jedra za predstavitev ribniške zgodovine skozi čas in se potem dogovoriti o nadaljnjem poteku dela. - Po večkratnih srečanjih v Ribnici in Ljubljani, delovnih pogovorih s predstavniki ribniškega kulturnega življenja in po prvih pogovorih s potomci ribniške družine Rudež je delovna skupina v sestavi: mag. Marjeta Mikuž, um. zgodovinarka, višja kustodinja v Slovenskem etnografskem muzeju, prof. Taja Čepic, prof. zgodovine in sociologije, višja kustodinja v Mestnem muzeju Ljubljana, Dragica Trobec Zadnik, um. zgodovinarka, kustodinja v Mestnem muzeju Ljubljana, in dipl. arh. Mojca Turk pripravila gradivo za nadaljnjo obravnavo na ravni občinskih organov. - Delovna skupina je pri pripravi svojega projekta o muzeološki predstavitvi zgodovine Ribnice v okviru prenovljenega ribniškega gradu in Marofa upoštevala predloge, pobude in statišča, sprejeta v dosedanjih pogovorih od januarja 1995 do maja 1996, in ob tem še posebej izoblikovala tele ugotovitve: 1. Elaborat Kultumi in turistični center Ribnica, ki ga je pripravila skupina Museum vivum leta 1986, ostaja še naprej dobra podlaga za nadaljnje strokovno delo na tem področju. Kontinuiteto dela zagotovljajo stiokovnjaki, ki so že sodelovati pri snovanjih načrtov o razvoju ribniškega muzeja, pri razmišljanjih o nadaljnji poti ribniškega muzeja pa sodelujejo tudi nekateri muzealci in dmgi stiokovnjaki iz Ljubljane, ki so se v slovenskem kulturnem prostom uspešno potidiU s svojim dosedanjim delom. 376 Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša VSEBINSKA IZHODIŠČA STALNE MUZEJSKE POSTAVITVE Ponovno oživljena ideja o realizaciji celostne gradbene prenove in stahie muzejske postavitve v Ribnici je prej omenjeni delovni skupini narekovala: koncept muzealizacije pomembnih zgodovinskih dogodkov in obdobij Ribnice in ribniške doline. Stalno muzejsko postavitev bo sestavljalo več sklenjenih in celostno delujočih sklopov. Glede na načrt gradbene prenove ribniškega gradu in Marofa je kvadratura, namenjena muzejski dejavnosti, precej obsežna, vendar zaradi dveh ločenih lokacij razbita, zato potrebuje izredno premišljeno vsebino, ki bo smiselno povezovala in dopolnjevala Grad in Marof. V prenovljenem Gradu in Marofu bodo stalno muzejsko postavitev sestavljati tile vsebinski sklopi: Grad: Ribnica skozi čas in multivizija infrastruktura (trgovma, restavracija/kavama, sanitarije, fotografska delavnica...) Marof: stalna postavitev likovne zbirke (1. nadshopje) 577 3. Muzej Ribruca ima že nekaj časa nezasedeno mesto kustosa, ki bi ga veljalo v prihodnosti zapolniti s strokovnim kadrom Lz ribniške dotine. Opravljeno delo na tem področju je bilo pravzaprav oranje ledtiie in je dobra podlaga za nadaljevanje muzejskega dela. Nekajletiii zastoj dela na področju snovanja muzejske dejavnosti je utrdil mnoga že zapisana statišča in rešitve v luči nekaterih novih strokovnih spoznanj in dogodkov. Izjemno dragocena pridobitev prostorov na Marofu in razmišljanja o prenovi gradu sta novi priložnosti za nadaljevanje dela. Sodimo, da je ti-eba pripraviti celosten program namembnosti prostorov, ki ga je moč uresničevati postopoma, po posameznih fazah. Idejni načrt za predstavitev zgodovine Ribnice, ki ga dajemo v razmislek in pretres, prinaša nekatere nove poglede, zlasti kar zadeva muzeološko predstavitev gradiva, in omogoča dejavno strokovno sodelovanje vseh tistih, ki so pripravljeni raziskovati ribniško preteklost in želijo s svojim delom in znanjem prispevati k podobi Ribnice skozi čas. 6. Delovna skupina ugotavlja, da je v tej fazi pogovorov potrebna odločitev ribniške občine o nadaljnji realizaciji obravnavanega projekta. Finančno vrednotenje projekta je v tesni povezavi z gradbeno prenovo Gradu m Marofa, v tej zvezi se opiramo na mednarodni in slovenski cenik muzejskih postavitev, ki navaja znesek 2.000 do 3.000 nemških mark na kvadratih meter. Taja Čepic, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž Ogledni depo (1. nadstropje) specialni zbirki suhe robe in lončarstva z ustreznimi delavnicami (pritličje) multivizijska predstavitev zgodovine Ribnice (pritličje) Miklova hiša: razstavišče za občasne razstave, namenjeno predvsem manjšim občasnim razstavam, ki bodo rezultat načrtovanih raziskovanj Ribnice v 20. stoletju, in predstavitvi novih muzejskih pridobitev Muzejski kompleks, ki bo v smiselnem krogu povezoval tri stavbe in vso potrebno infrastrukhiro, bo zadostil potrebam po kulturnem življenju v Ribnici tako Ribničanom in okoličanom, pa tudi privabil v ribniško dolino več obiskovalcev iz ostalih koncev Slovenije in tujtiie. STALNA POSTAVITEV IN MULTIVIZIJA Temeljna izhodišča Prva preučevanja zgodovine Ribnice in ribniške doline so pokazala, da je zgodovina Ribnice v svoji kompleksnosti v resnici zbir zgodovinskih dogajanj v slovenskih deželah skozi stoletja. Na območju Ribnice in ribniške doline se je odigravala zgodovinska drama, katere akterji so bili člani najpomembnejših plemiških družin na Slovenskem (celjski knezi, turjaška gospoda, Habsburžani itn.), v katerih roke je prehajala ribniška posest s prebivalci vred. V Ribnici so bih rojeni in živeli ali se ustaviti le za kratek čas pomembni slovenski možje (od Trubarja, Gallusa, Prešema). Dogodki in procesi, ki so bistveno zaznamovali slovensko preteklost in spremenili zgodovinski tok dogajanj (turški vpadi, reformacija in protireformacija, kmečki upori, francoska okupacija, obe svetovni vojni v 20. stoletju), so neposredno vplivali tudi na razvoj Ribnice in življenje njenih prebivalcev. Izseljevanje, ki se je v slovenskih deželah začelo po letu 1848, je v dmgi polovici 19. in v 20. stoletju gospodarsko ati potitično močno spremenilo stiukturo prebivalstva v Ribnici in ribniški dolini. Pohtično življenje pred drugo svetovno vojno in tragična razdeljenost prebivalstva med njo, emigracija in žrtve v letu 1945 ter povojni razvoj Ribnice tvorijo skupaj s prejšnjimi obdobji tako imenovan zgodovinski lok, na katerega smo oprti temeljna zgodovinska jedra stalne muzejske postavitve. Med študijem literature se je oblikovalo devet temeljnih točk (jeder), ki jih sestavljajo dogodki, procesi ati določena obdobja, ponavadi v kombinaciji vseh treh. Kot že omenjeno, teh devet temeljnih jeder ne zaznamuje samo enega dogodka, pogosto gre za splet dogajanj v krajšem ali daljšem časovnem obdobju, ki pojasni zgodovinsko dogajanje na raztičnih ravneh. Stalna muzejska postavitev je v tesni povezanosti z multivizijsko predstavitvijo zgodovine Ribnice in ribniške doline. Predmeti so uporabljeni v simboličnem pomenu. Stalna muzejska postavitev je v svoji zasnovi edinstven primer med že obstoječimi stalnimi postavitvami v slovenskih muzejih, saj se zaradi pomanjkanja muzejskega gradiva ne opira na klasično kronološko načelo oziroma predstavitev 378 Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša Marof Grad Marof Grad zbirk (posebej bosta predstavljeni zbirki suhorobarskih izdelkov in lončarstva), ampak poskuša obiskovalcu z muzealizacijo zgodovinskih dogajanj približati bistvene procese, ki so oblikovali zgodovino Ribnice in ribniške doline. Prostorska danost v starem ribniškem gradu omogoča izjemno sozvočje posameznih temeljnih jeder, ki primerjalno nadgrajujejo temeljno idejo muzejske predstavitve posameznih dogodkov in z močno simbohko obiskovalcu omogočajo globlji vpogled v obravnavane družbene, politične, gospodarske procese v preteklosti in ponujajo tudi jasen odgovor na postavljena vprašanja (kje, kdaj, kdo, kako, zakaj). Denimo plemstvo - kmečki živelj, veliki možje Ribnice - izseljeništvo, druga svetovna vojna - zadnji čarovniški proces v Ribnici. Multivizija in stalna muzejska postavitev, ki je v svojem konceptii zasnovana izrazito scenografsko z močno poetiko (originati so redki ati jih ni mogoče dobiti, zato se bo treba opirati na kopije), v svojem segmentu predstavljata tisti del muzejske dejavnosti, ki ima nalogo podati temeljne informacije tako domačinom kot tudi zimanjim obiskovalcem o zgodovini Ribnice in okoUce, ljudeh in njihovih usodah, vpetih v kontekst poHtične, družbeno - gospodarske in socialne zgodovine slovenskih dežel ter Evrope. Statiia muzejska postavitev in multivizija imata v prvi vrsti nalogo razširiti poznavanje zgodovine Ribnice in njene okolice ter vzbuditi zanimanje obiskovalcev za ogled ostalih speciahiih muzejskih zbirk in razstav. 379 Taja Cepič, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž Zgodovinski prikaz Ribnice in ribniške doline smo oprli na dejstvo, da je v ribniškem muzeju pridobljenih muzealij sorazmerno malo, predmeti, kijih hrani muzej, so predvsem iz obdobja polpretekle zgodovine, vključeni sta tudi posebni zbirki suhorobarskih in lončarskih izdelkov. Pokazala se je potreba po evidenci ohranjenih predmetov iz Ribnice in ribniške doline, ki jih hranijo slovenski muzeji in arhivi, kajti to bi omogočilo izdelavo kopij za muzejsko postavitev. Devet temeljnih prerezov (jeder) zgodovine Ribnice v stalni muzejski postavitvi 1. Prvotni prebivalci ribniške doline Bronast meč (hrani Narodni muzej), najden leta 1896 pri kopanju jarka pri Žlebiču. 380 Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša Pozna bronasta doba (D) /1300-700 pr. n. št./ Ugotovitve arheologov kažejo, da je bilo območje sedanje Slovenije v pozni bronasti dobi gosteje naseljeno, čas označuje širše selitveno gibanje v Evropi in socialna protislovja, ki so se izražala v splošni duhovni spremembi. V takratiio družbo bronaste dobe je posegla samosvoja kultura, ki jo arheologi imenujejo kultura žarnih grobišč. Ime je dobila po načinu pokopavanja mrtvih. Prebivalci bronaste dobe so pokojnike pokopavah v gomilah, prebivalci kulture žarnih grobišč pa so jih sežigah, umrHm pa dodajali razne pridatke. To ljudstvo je gojilo kult, v katerem sta izstopala sonce in ogenj. Arheologi ugotavljajo, da je bilo to etnično brezimno ljudstvo, ki se je ukvarjalo s poljedelstvom, živinorejo in lovom. Zgodba, katere nosilec je najdeni bronasti meč, bo nazorno predstavila tip prebivalstva, njegov način življenja, verovanja itn., kar je mogoče ugotoviti iz arheoloških najdb na tem območju, in obenem pokazala na kontinuirano poselitev teh krajev skozi 3000 let. Opomba: Ribniška dolina je "bela lisa" v arheološki pokritosti in raziskovanjih, kar je po ugotovitvah dr. Marjana Slabela predvsem rezultat skromne urbanistične preobrazbe mesta in okoliških krajev. 2. Prva omemba Ribnice in plemstvo Iz leta 1220 je ohranjena prva hstina, ki omenja Ribnico (Rewenicz). Ribnica z okohco je izjemna po prehajanju ozemelj iz posesti ene plenuške rodbine v drugo, skozi zgodovino Ribnice lahko sledimo usodi zelo pomembnih plenuških rodbin na Slovenskem (Turjačani, Žovneški, Ortenburžani, Lambergi itn.). Muzejska predstavitev genealogije plemiških družtii, lastnic ribniškega gospostva, bo vpela Ribrüco v šhši okvir dogajanj v slovenskih deželah in Evropi. 3. Vojne, lakote, črna smrt, turški vpadi Tretje obdobje predstavlja prerez zgodovine ribniške doline v letih od 1339 do 1415. V tem obdobju je prebivalstvo ribniške doline doživelo vse strahote, ki so zaznamovale 14. in 15. stoletje, zdesetkale prebivalstvo in povzročile nepopisno trpljenje. Leta 1339 so Kranjsko opustošile kobilice in s svojim prihodom napovedale stoletje nesreč, ki jim ni hotelo biti konca. Leto dni pozneje je Notranjsko in ribniško dolino opustošil hud poti-es, v desetletju od 1349 do 1359 pa je v slovenskih deželah m Evropi pustošila "črna smrt" - kuga. Leta 1415 so v ribniško doltiio na poti skozi Ljubljano prvič pridrli Turki, ki so pomenili veliko nevarnost vse do leta 1584 (kar sedemmdvajsetkrat so opleniti in požgah Ribnico). Obdobje sklene jesen 1415, ko je hud požar imičil ribniški trg. 381] Taia Čepic, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž 4. Ribničani začnejo krošnjariti Po uboju zadnjega celjskega kneza Ulrika II. v Beogradu, ta je bil tudi lastnik ribniškega gospostva, so leta 1457 njihovo premoženje podedovali Habsburžani. Ribniški tržani so se prostovoljno podredili habsburški hiši. Friderik 111. Habsburški je leta 1492 Ribničanom in Kočevarjem podelil listino, s katero jim je bilo dovoljeno krošnjarjenje s suho robo po vsem cesarstvu. Ribniška dohna je bila zaradi stalnih turških vpadov obubožana in zaradi bojazrü, da se ljudje ne bi začeU izseljevati, jim je cesar, obenem tudi njihov fevdalni gospod, podelil pravico do krošnjarjenja. Z listino je cesar dovolil Ribničanom in Kočevarjem izvažati živino, platno in "razne lesene predmete", kakršne sami izdelujejo, na Hrvaško in v druge obmejne dežele. Iz Valvasorjevega opisa lahko vidimo, da se je precej suhorobarskih izdelkov omenjalo že takrat: leseni krožniki, lesene sklede, škafi, vedra, rešeta in razne drobnarije. Opomba: Cesar je podehl listino s pravico krošnjarjenja Ribničanom in Kočevarjem v letu, ko je Kolumb odkril Ameriko, torej 1492. Scena, ki se nanaša na začetke izdelovanja suhe robe v ribniški dolini, je lahko tudi uvod v predstavitev posebne zbtike o suhorobarstvu in lončarstvu in se lahko preseli v Marof. 5. Boj za staro pravdo Osnova za peti sklop predstavitev je 25 urbarjev, ki jih hrani državni arhiv in veljajo za enega najpopolnejših urbarskih zapisov na Slovenskem. Prvi sega v leto 1573, zadnji v obdobje 1830 -1848, ko je bilo po marčni revoluciji odpravljeno podložništvo. Ta del muzejske predstavitve posvečamo kmečkemu prebivalstvu, predstavitvi njegovega načina življenja, odvisnosti od plemiške gospode in cerkve, s posebnim ozirom na obdobje kmečkih uporov in boja za "staro pravdo". Posebno pozornost bomo lahko namenili nazornemu prikazu dajatev, ki so jih morali podložrdki izročati tako zemljiškemu gospodu kot tudi cerkvi. Ti podatki so zelo pričevalni, saj opisujejo vsakdanjo prehrano, kmečke pridelke, tigovino itn. Opomba: Iz podatkov, ki jih ponujajo urbarji, in iz Valvasorja je mogoče črpati recepte za gostinsko ponudbo restavracije, ki bo delovala v sklopu muzeja. 6. Zadnja čarovnica na grmadi Kljub nesrečam, kijih pripisujemo pregovorno mračnemu srednjemu veku, sta 16. in 17. stoletje v Evropi in tudi v slovenskih deželah prinesli ogenj grmad, na katerih so množično sežigali nesrečne ženske in moške, ki jih je praznoverna 382 Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša posvetna in duhovna oblast obtožila in po neopisljivem mučenju tudi obsodila zaradi praznovemih domišljijskih konstruktov. Ribnica je zanimiva zato, ker je na grmadi na trgu zgorela ena zadnjih čarovnic na Slovenskem, in to celo v začetku prosvetljenega 18. stoletja (1701), ko je bila na primer v Ljubljani ustanovljena Academia Operosorum. Za čarovniški proces v Ribnici, ki omogoča verodostojno in obenem atraktivno scensko postavitev, je pomembno dejstvo, da je ohranjen zapisnik z zaslišanja, ki najbolj plastično ponazarja odnos med žrtvijo in njenimi sodniki, obenem pa pokaže, kako začaran in neusmiljen je bil krog, ki je potegnil vase obtožene čarovništva, in samoumevnost vrtinca, ki je požiral bližnje in daljne žrtvine sorodnike in sosede. Opomba: Glej scensko predstavitev v gradu avtorice Marjete Mikuž (Idejni načrt za stalno postavitev muzejske zbirke v gradu v Ribnici /1995-2001/, oktober 1995). 7. Ribničani zapuščajo svojo dolino Sklop sega v konec 19. in začetek 20. stoletja, posvečen je pojavu, ki je zaznamoval ribniško dolino - izseljeništvu. V drugi polovici 19. stoletja so se začeh Slovenci v večjem številu izseljevati v dežele avstro-ogrske monarhije zimaj slovenskega etničnega ozemlja. Izseljevali so se iz revnejših delov Kranjske in slovenske Štajerske. Naslednji valovi izseljevanja so se širiti v države zahodne Evrope (Nemčija, Francija) ter Združene države Amerike in Argentino. Tudi ribniška dolina ni bila nikakršna izjema, hude gospodarske razmere so prisilile marsikaterega Ribničana, da je zapustil rodno doltiio in se podal na negotovo pot čez lužo. Marsikdo se ni več vrnil. V tem sklopu bomo uporabih tudi motiv Lepe Vide, ki ga je zapisal Jožef Rudež že pred letom 1819 v okolici Ribnice. Izseljevanje Slovencev leta 1848je pospešila zemljiška odveza. Velike odškodnine so vpHvale na propad kmetij in izseljevanje je postalo gospodarska nuja. Opomba: Trunko že leta 1910 poroča o 100.000 slovenskih izseljencih. Izseljenski koledar za leto 1937 pa ugotavlja, da se je iz slovenskih dežel izselilo okoli 300.000 ljudi. 8. Stoletje vojn in delitev Dvajseto stoletje oziroma druga svetovna vojna je razdelila Slovence bolj kot katerikoli dogodek oziroma proces v zgodovini. Tudi Ribnica in ribniška dolina pri tem nista bih nobeni izjemi. Tragika okupacije, politične razdeljenosti, ki se je oblikovala že v desetletjih pred vojno, oborožen upor proti okupatorju, državljanska vojna in maščevanje zmagovalcev leta 1945 so zaznamovati tudi Ribnico. Šele zadnja leta se zgodovinopisje v večjem obsegu posveča 383 Taja Cepič, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž temeljitejšemu in predvsem celovitejšemu obravnavanju teh dogodkov, zato se hagika posameznikove odločitve in usode razkriva v novi luči. Ta sklop stalne muzejske postavitve se dotika ravno osebne hagike v vojnem času, dogodkom, ki so vplivali tudi na deUtve in ločitve v posameznih družinah. Sklop predstavitve druge svetovne vojne v okviru stalne postavitve bo rezultat intenzivnih raziskovanj, temeljna ideja pa je, da na zgledu usode posameznika oziroma družine predstavimo splošno hagiko vojne, človeških usod, pohganost družinskih vezi. 9. Ribnica kot duhovno središče Park kulturnikov na dvorišču starega ribniškega gradu je posvečen pomembnim Slovencem, ki so izšh iz Ribnice ah ribniške doline. Deveto jedro stalne postavitve bo velike može Ribnice predstavilo kot nosilce duhovnega in kulturnega življenja doline ter ovrednotilo njihov prispevek slovenski kulturi, znanosti, umetnosti itn. skozi stoletja. PRVA FAZA REALIZACIJE PROJEKTA STALNE POSTAVITVE V GRAJSKEM STOLPU - ČAS ČAROVNIŠTVA Čarovništvo je prav gotovo eden najstarejših poklicev in spremlja človeka od domnevnih začetkov do današnjih dni. Izvira iz želje, ki je globoko zakoreninjena v človekovi naravi: imeti oblast nad neznanimi (naravnimi in/aU nadnaravnimi) silami, da bi jih uporabljati v svojo korist in po svoji volji. Cüj čarovništva je torej v prvi vrsti moč, čaranje pa so obredni postopki in tehnike, ki naj bi človeku zagotoviti oblast nad višjimi silami oziroma nad svetim. Ker pa je v tem kontekstu sveto zmeraj dvoumno, saj je hkrati privlačno in grozljivo, so stik z njim tvegati le redki pokHcani, odnos do njih pa se je gibal v širokem spektiu - od čaščenja, občudovanja, stiahospoštovanja do gnusa, stiahu, sovraštva. Poklic čarovništva ni stvar le neke imaginarne daljne dinozavrske preteklosti, utopljene v mračnjaštvu in brezbrižnosti. Ne samo da je še danes živ, v našem računalniškem svetu se je celo revitaliziral in postal bolj množičen kot kdajkoti prej. V našem - mikro ribniškem svetu smo izbrali zgodbo Marine Češarek, da nam bo predstavila čas čarovništva. Bila je, po dokumentiranem procesu, mučena v stolpu v ribniškem gradu in sežgana na ribniškem trgu. Obtožena je bila prirejanja pojedin hudiču, zapisa duše in telesa hudiču, čaranja toče iz kvati:nega pepela, spreminjanja v ptiče m pobiranja zrnja pred sejalcem, izdelave mazila iz ženskega masla in otioških src itn. Glede na ugotovljena dejstva iz zapisnika sodbe je Marina Češarek ovadila dve sosedi (ti pa še dve) in duhovnika iz Nove Štifte. Po zapisniku sodnika, ki je 384 Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša 385 vodil proces na ribniškem gradu, lahko sklepamo, da je imel omenjeni proces globoko politično, reUgiozno in erotično ozadje. Zgodba približno 40-letae noseče Marine Češarek bo torej zgodba o nujnosti nadzora nad ženskim umom. Po moški misekiosti je letanje (metafizično) simbol ženskih sanj o svobodi in seksualnosti. Potrebna obnovitev stolpa: Stolp bo treba spraviti v prvotno stanje, podreti mednadstropna tia, odpreti ostrešje, odstraniti tiak in omet. Tla in zidovi morajo biti v surovem stanju, taki, kot so bili pred zadnjo obnovo leta 1953. Ob zidovih je treba speljati kovinske stopnice, s čimer bo omogočen pretok obiskovalcev. Besedilni in slikovrti del razstave bomo speljati po stopnicah ob zidu, odprtine za okna in obstoječe niše pa bomo uporabiti kot vitrine za muzealije. Na desetmetrskem prostoru v sredini bo nazorna uprizoritev sežiga lutke - čarovnice s posebnimi gledališkimi efekti. Zvočna kulisa, svetiobni m zvočni učinki bodo uporabljeni pri vsakem prizoru. Vsebinski vodje projekta: višja kustodinja mag. Marjeta Mikuž, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, višja kustodinja Taja Cepič, Mestni muzej Ljubljana, kustodinja Dragica Trobec Zadnik, Mestni muzej Ljubljana. Avtor besedila o zgodovini čarovništva na Slovenskem bo Matevž Košir, Arhiv Repubhke Slovenije, Ljubljana. Vsebinski vodje skrbijo za pripravo vsebinskih izhodišč projekta, pripravo in izpeljavo scenarija, koordinacijo sodelavcev in program sponzorjev. Oblikovni vodja projekta: dipl. arh. Mojca Turk - TURK DESIGN oblikuje razstavni prostor in opremo, skrbi za postavitev, tiskovno in propagandno gradivo. V sodelovanju s tujim svetovalcem za muzejske postavitve g. Christopherjem Owenom iz podjetja Museimi Casts, Leicestershhe, Velika Britanija, izdela rekonsti-ukcije in ponazorila. Muzejska postavitev bo temeljila na številnih rekonstrukcijah. Zato bo strokovnjaku iz Vehke Britanije in arhitektu pripadla pomembna vloga pri pripravi razstave. Drugi strokovni sodelavci pri projektu: Zunanji znanstveni sodelavci pri pripravi besedila stalne postavitve, multivizijske predstavitve in besedila kataloga so poleg omenjenih strokovnih vodij projekta še: Filozofska fakulteta (oddelki za zgodovino, etnologijo, imietnostno zgodovino). Arhiv Republike Slovenije, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Taja Cepič, Dragica Trobec Zacinik, Marjeta Mikuž Strokovni mentorji iz OŠ Dr. F. Prešeren iz Ribnice, Klub prijateljev Miklove hiše. Pokrajinski muzej Kočevje. Potek dela: Delovna telesa pripravijo scenarij 1. faze projekta. V scenarij je zajet projekt, s katerim bo predstavljen čas čarovniških procesov. Strokovni vodje pripravijo scenarij razstave. Sočasno s pripravo scenarija bomo izdah zloženko, katere namen bo prva informacija o novi postavitvi muzejske zbirke v Ribnici. Zloženka bo večjezična in bo izšla v 10.000 izvodih. Ob razstavi Čas čarovništva bomo izdah faksimile zapisa sodbe iz leta 1701, ki ga hrani Arhiv Slovenije v Ljubljani. Začeli bomo propagirati stalno razstavo na Gradu, Marofu in občasne razstave v Miklovi hiši ob stalnem stiku s tiskom, radiom m televizijo. PREDLOG PRIPRAVE OBČASNE RAZSTAVE ZGODOVINA RIBNIŠKEGA GRADU V MIKLOVI HIŠI V RIBNICI V času, ko bodo (v letu 1997 in pozneje) potekala obnovitvena dela na Gradu in v Marofu, želimo v Miklovi hiši v Ribnici predstaviti občasno razstavo Zgodovina ribniškega gradu. 386 Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša 387 Delovno skupino so pri tej zamisli vodile naslednje ugotovitve: 1. veliko zanimanje prebivalcev Ribnice za raziskovanje preteklosti ribniškega gradu (primer raziskava o Kozlerjevem gradu Ortaek); 2. zanimanje zadnjih potomcev, lastnikov gradu v Ribnici in pripravljenost za podarjanje slikovnega in ostalega osebnega gradiva, ki kakorkoli priča o zgodovini tega gradu. Javnemu zavodu Miklova hiša; 3. tudi vrsta že zbranega gradiva bo omogočala tovrstno pripravo občasne razstave Zgodovine ribniškega gradu. Občasna razstava bo sestavljena iz dveh delov: Prvi del bo predstavljal popolno rekonstrukcij o enega od interierjev, salo- nov v sedaj porušenem gradu. O tem, kateri interier bomo rekonstruirati, se bomo odločili na podlagi razpoložljivega materiala, možnih rekonstrukcij in bogastva pripovednosti scene. V popolnoma scensko postavitev bomo uvrstili tudi za obiskovalce zanimivo zgodbo iz bogate zgodovine tega gradu. Drugi del postavitve bo predstavljal Virtualni grad. Z multimedijskinti orodji bomo postaviti virtualen grad, in sicer po podarjenih slikah notranjosti in zunanjosti, pripovedovanju in rekonstrukciji načrtov (tiorisov posameznih nad- stiopij). Tako bi se obiskovalci v nekajminutni predstavitvi lahko "sprehodili" skozi grad, si ogledali sobane, se seznaniti z bogato opremo, slikami, tapetami itn. Taja Čepic, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž BESEDA O AVTORICAH Taja Cepič, prof. zgodovine in sociologije. Zaposlena v Mestnem muzeju Ljubljana kot ku- stodinja za zgodovino Ljubljane prve polovice 20. stoletja od decembra 1979. Od leta 1995 mu- zejska svetovalka. Od februarja 1997 direktorica Mestnega muzeja Ljubljana. Strokovno se je ukvarjala z zgodovino ljubljanskih tovarn in lju- bljanskim delavstvom v muzejskem projektu Stari ljubljanski industrijski obrati, katerih prvi rezultat je bila postavitev Tobačnega muzeja, muzejske zbirke Mestnega muzeja Ljubljana in Tobačne Ljubljana in katalog razstave Opojnost tobaka. Sodelovala pri večini projektov muzej- skih razstav Oddelka za sodobno zgodovino (Lju- bljana v leta 1941, Prgišče zgodovine, Potres v Ljubljani 1895-1995) in izdaji katalogov ob njih. Predsednica Slovenskega muzejskega društva (od 1995), nacionalna dopisnica EMYA (European Museum of the Year Award). Dragica Trobec Zadnik, prof, umetnostne zgodovine in nemškega jezika s književnostjo, od leta 1977 do 1987 svetovalka za varstvo kuL tume dediščine in likovno dejavnost pri Ljubljan- ski kultami skupnosti, od leta 1987 kustodinja v Mestnem muzeju Ljubljana. Vodja referata za premično kulturno dediščino zunaj muzeja. Od leta 1997 višja kustodinja. Ukvarja se s preuče- vanjem zapuščine pomembnih kulturno zgodo- vinskih osebnosti in sodeluje pri pripravi raz- stav (R. lakopič, 1. Grohar). Marjeta Mikuž, magistra umetnostne zgodovine, muzejska svetovalka v Slovenskem etnografskem muzeju, avtorica številiuh projek- tov in študij v slovenskem muzealstvu. ABOUT THE AUTHORS Taja Cepič, professor of history and sociology. Since December 1979 employed at the Ljubljana Municipal Museum as curator of the history of Ljubljana in the first half of the 20"^ century. Promoted to museum adviser in 1995. Appointed director of the museum in Feb- ruary 1997. Her professional work has involved the history of Ljubljana's factories and working class in the museum's project "Old industrial premises in Ljubljana" which resulted in the arrangement of the Tobacco Museum, in muse- um collections at the Ljubljana Municipal Mu- seum and at the Tobacco Factory and in the catalogue of the exhibition "The Intoxication of Tobacco". She has collaborated in most of the projects of museum exhibitions carried out by the Department of Modern History (Ljubljana in 1941, A Handful of History, The Earth-quake in Ljubljana 1895-1995) and in publishing catalogues on these exhibitions. Mrs Cepič is chairwoman of the Slovene Museum Society (since 1995) and national correspondent of EMYA (European Museum of the Year Award). Dragica Trobec Zadnik, professor of art history and German. From 1977 do 1987 she was adviser for the preservation of the cultural heritage and for the arts with the Cultaral Com- munity of Ljubljana; she has been employed at the Ljubljana Municipal Museum since 1987. She heads the department of movable cultural heritage outside the museum. Promoted to seruor curator in 1997. Her professional interest focuses on researching the legacies people important to the history of culture and she also co-operates in preparing exhibitions (on R. Jakopič and I. Grohar). Marjeta Mikuž, art historian, M.A., museum adviser at the Slovene Ethnogpahic Museum, author of numerous projects and studies in Slovene museums. 388 Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša RESUME PROJET DE PREPARATION DE L'EXPOSITION PERMANENTE A RIBNICA Ribnica est une petite viUe située au sud-est de la Slovénie, a 50 km de Ljubljana. Le projet que nous évoquons ici décrit des activités ayant pour seul objectif la mise en place d'une exposition qui complétera les richesses du patrimoine culturel et historique de la région. Des la phase de préparation du projet, les auteurs ont réussi a constituer une riche collection de matériaux (le matériel photographique a enrichi la phototheque du Musée ethnographique slovene dans le domatiie de l'histoire urbaine et des intérieurs des châteaux). A partir de 1996, lorsque le projet fut pret, on engagea une coUaboratrice professionnelle, une conservatrice et une ethnologue avant de passer a la phase de réatisation. En octobre 1997, l'exposition archéologique sur la vallée de la Ribnica, prévue dans la premiere phase du projet sous le titre «Les habitants originaires de la vallée de Ribnica», était prete. 389 SUMMARY THE PROJECT FOR A PERMANENT MUSEUM EXHIBITION IN RIBNICA Ribnica is a town in southeastern Slovenia, fifty kilometres from Ljubljana. The present project describes the team's activities and their final and single goal: to prepare an exhibition that wiU provide a complete survey of the rich cultural and historical heritage of the area. Already in the course of preparing the project the authors managed to acquire particularly rich material (the photographic material was completed by material from the picture library of the Slovene Ethnographic Museum related to the fields of bourgeois history and to the interiors of castles). After the elaboration of the project was finished in 1996 the following preparations were made for the final step of realisation, including the appointment of a specialist worker, a curator of history and an ethnologist. In October 1997 an exhibition was staged on the archaeology of the Ribnica VaUey, as worded in the project: "phase 1: the original inhabitants of the Ribnica Valley. The entire project which is highly exigent in the sense of financing and of vast renovation works will illustrate and enrich a part of our national culture in a area of Slovenia we aU know of, but do not know well enough. Taja Cepič, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž Ce projet, tres exigeant globalement, notamment du point de vue de son financement et des travaux énormes de restauration, permettra d'enrichir et de mettre en valeur une partie de notre culture nationale issue de cette région méconnue de la Slovénie. 390 RAZSTAVE, DELAVNICE EXHIBITIONS, WORKSHOPS V PREMORU PO PRVEM DEJANJU (O razstavah Prvo dejanje: Predstavitev Slovenskega etnografskega muzeja) Slovenski etnografski muzej je jrmija 1997 v okviru Evropskega meseca kulture odprl vrata nove upravne stavbe v obnovljenih prostorih na Metelkovi ulici 2 in s tem predstavil izboljšane pogoje delovanja, obenem pa so se njegovi sodelavci odločih nakazati tudi identiteto in vsebino ustanove, kot naj bi ju bodoči (in sedanji) obiskovalci lahko pričakovati v bodoči razstavni palači. V tem okviru Prvo dejanje: Predstavitev ponazarja, kaj vse lahko SEM razstavi, triptih pa nakazuje tudi zamisel in smer, po kateri se bodo v prihodnosti gibale postavitve v drugi muzejski stavbi, namenjeni predvsem razstavam in obiskovalcem. Muzej se predstavlja s tiemi zgodbami: 1. Kabinet čudes? Baragova zbirka predmetov iz Severne Amerike: korak od kabineta čudes k modemi znanstveno- raziskovalni zbirki (avtorica - mag. Mojca Terčelj, obHkovanje - Jurij Kocbek). 2. Okna zbirk. Pogled v muzejski thesaums (zamisel in besedila naslovov - mag. Inja Smerdel, izbor besedila k posameznim predmetom oziroma k skupinam predmetov - kustosi zbirk, obHkovanje - Mojca Turk). 3. Vrata kroga. O rojstvu in zgodnjem otioštvu na Slovenskem (avtorica - mag. Janja Žagar, obtikovanje - Tomaž Marolt). Če obiskovalec sledi postavitvi, se za uvodno dvojezično seznanitvijo z ustanovo, njeno specifičnostjo in obenem vsesplošnostjo ter vsemi tremi razstavami najprej sreča z razstavo zbirke predmetov, ki jih je etiiografskemu oddelku nekdanjega Kranjskega deželnega muzeja leta 1837 poslal slovenski misijonar Friderik Baraga. V sedmih vitrinah so z originah in nadomestitimi modeli pravih predmetov predstavljeni prevozna sredstva, bivalna oziroma notranja oprema, obrtiti izdelki, noša, moška oprema za kajenje in bojna oprema - večinoma materialna in del socialne kulture Indijancev Otawa in Ojibwa. Kot v razstavni brošuri opominja avtorica razstave mag. Mojca Terčelj zaradi Baragove misijonarske gorečnosti, pa tudi njegove zavestne odločitve, manjkajo predmeti duhovne kulture, posebno rehgioznega značaja. Baragov izbor predmetov, ki jih je ob vračanju v Ljubljano omenjenemu muzeju poslal misijonar, tudi avtor leta 1837 izšle monografije Geschichte, Character, Sitten und Gebräuche der nord-amerikartischen Indier, pomeni prvo 391 Razstave Kabinet čudes (foto: Miha Fras, 1997). neevropsko zbirko predmetov v Sloveniji sploh, poleg tega pa tudi eno najstarejših zbirk Kranjskega deželnega muzeja. Gre za prvo etnološko zbirko, nastalo po vnaprejšnji znanstveni raziskavi, in zbirko, ki je zaradi svojega geografskega porekla pripomogla k preseganju regionahdh okvirov. Zato ima ta zbirka tudi evropski in širši svetovni pomen. Kot je zapisano tudi na enem izmed razprtih svitkov, ki pomensko in funk- cijsko osmišljajo razstavljene predmete (in že sami po sebi zaradi oblike dajejo vtis zgodovinskosti), žeti razstava poudariti in prikazati Baragovo strokovno sistematično in neposredno povezavo predmetov z njegovo etnološko mono- grafijo, saj ta zbirki daje večjo historično in muzejsko vrednost. Kabinet čudes? naj bi nakazoval tudi koncept bodočih stabiih postavitev neevropskih zbirk SEM - kot srečevanje Slovencev z drugačnostjo. Predmeti, ki so ob prihodu v muzej predstavljah predvsem eksotičnost, ki so bili razstavljeni kot posebnost, čudesa in redkost, danes kažejo na kulturnoprostorsko in časovno drugačnost ter kot študijska zbirka omogočajo "ustrezno kodiranje tega drugega (sic) v mišljenjski resničnosti naše istovetnosti in s tem k celovitejšemu dojemanju sveta," kot je v brošuri (str. 13) zapisala avtorica razstave. Obiskovalcem sta v muzejski trgovini na razpolago tudi delo dr. Franceta Goloba Misijonarji - darovalci indijanskih predmetov (Ljubljana 1997), v katerem je predstavljeno življenje, delo in pomen misijonarjev Friderika Barage, Franca Pirca in Ivana Čebula ter katalog predmetov prvega; ob razstavi pa je izšla tudi dvojezična brošura avtorice mag. Mojce Terčelj Kabinet čudes? (Baragova zbirka predmetov iz Severne Amerike: korak od kabineta čudes k modemi znanstveno- raziskovatiii zbhki). Med 16. in 20. junijem 1997 so v SEM potekah tudi Baragovi 392 Razstave Vrata kroga (foto: Miha Fras, 1997). Študijski dnevi, ki so bili posvečeni dvestoti obletnici misijonarjevega rojstva. Baragovo delo so v tem času predstavili strokovnjaki iz Slovenije, Nemčije in ZDA: etnologi, zgodovinarji, teologi, arheologi in umetniki. V muzejskem thesaurusu so zbirke Slovenskega etnografskega muzeja prika- zane z izbranimi eksponati in besedili o posameznih (skupinah) predmetih(-ov). "Razstava je poskus tolikokrat ponavljanih besed o vsem, kar muzej hrani; o predmetnih pričah 'gospodarjenja, dela, bivanja, oblačenja, trgovanja, družbo- vanja, ljubljenja, verovanja in umetihškega ustvarjanja'", kot navaja besedilo ob tem delu Predstavitve. Gre za prikaz poljedeljskih, sadjarskih, vinogradniških orodij in uporabnih predmetov, panjev in košnic, predmetov za nabiralništvo, lov in ribolov, predmetov, povezanih z živinorejo, zbirke modelov hiš in stavbnih delov, predmetov, povezanih z lesarstvom (gozdarstvom, prometom, lesnimi obrtmi), kovaštvom, kolarstvom, gostilničarstvom. Predstavljeni so tudi bivalna kultura, predmeti v zvezi s šegami življenjskega in letnega cikla, različnimi vrstami obrti, nošo, vero in ljudsko umetnostjo. Okna zbirk pa ne izpuščajo tudi mestnega okolja, ki ga kažejo skozi mestne oblačilne obrtnike, lectarstvo, medi- čarstvo in svečarstvo, pa tudi primerke iz zbirk pohištva ter gospodinjskih predmetov in naprav. Neevropska etnologija obsega zbirke predmetov iz Ame- rike, Afrike, Azije in Oceanije. Da pa zbiranje ni nekaj zaključenega in statičnega, da se zbirke nenehno dopolnjujejo tudi s predmeti vsakdanjika sodobnosti, je poudarjeno predvsem z opozorilom na nastajanje novih zbirk o življenju slovenskih izseljencev in zamejcev ter narodnostiiih manjšin na območju Slovenije. Ob nastajajoči zbirki o kulturi spominjanja pa so sodelavci ustanove povabiti k 393 Razstave 394 sodelovanju tudi vse obiskovalce, naj se s svojimi albumi fotografij, spominskimi knjigami, spominki s potovanj,... vključijo v tovrstno zbiranje, katerega rezultat bi bila lahko čez nekaj let razstava Spominjam se te, dvajseto stoletje. Zgodba o človeku, ki naj bi jo pripovedoval del bodoče stalne razstave, se začenja z Vrati kroga, s pripovedjo o rojstvu in obdobju zgodnjega otroštva, z vstopom v življenjski, pa tudi letni, dnevni ipd. ciklus. Razstava mag. Janje Žagar z besedo in sliko, zvokom, svetlobo in z razstavnimi eksponati govori o začetku življenja namišljene osebe, ki naj bi pomenila rdečo nit dela stalne muzejske postavitve tudi v bodoče. Avtorica je osvetiila razmerja in vrednote z začetka prejšnjega stoletja, in sicer v zvezi s spolnimi odnosi, nosečnostjo in neplodnostjo, načini kontracepcije, porodom, sprejemom novorojenčka v družino in širšo druž- beno skupnost, varovanjem in vzgojo otrok, otroško igro, šolanjem in pomočjo pri delu, pa tudi razlike glede na družbene sloje. V delu kroga, ki podrobneje seznanja s porodom, lahko skozi okno v panoju pokukamo v notranjost kmečke sobe (s predmeti in silhuetami), kar spremljajo tudi raztični zvoki otroških in odraslih glasov, in si tako skušamo tudi ambientalno predstavljati kontekst zgodbe o rojstvu otioka v namišljeni družini. Razstava žeti pokazati predvsem vidike rojstva in otioštva z začetka 19. stoletja, toda, kot si je to zamislila njena avtorica, osvetljuje tudi nekatera univerzalna intimna vprašanja (o odločitvah za aH proti rojstvu, o idealnem otioku in o lastnih spominih na otroštvo,...) in skuša "ujeti pravo mešanico informacije in povabila k individualnemu doživljanju teme". Predstavitev ni troplastno dejanje le po vsebini, ampak tudi po sporočilih, ki jih različne muzejske postavitve in pristopi ponujajo obiskovalcu. Vsem razstavam je skupna estetska dodelanost, sicer pa so ljudje kot uporabniki predmetov in nameni postavitev v ospredju na raztične načine. Kabinet čudes? je zaradi pomena zbirke izoblikovan v klasično vitiinsko (študijsko) predstavitev predmetov, ki se jih postavi na ogled, njihovo vlogo in funkcijo pa razloži s pisano besedo. Predmeti sicer niso postavljeni na piédestal kot rarifete, ki jih je potrebno občudovati in se jim čuditi, poudarek je bolj na vsebini in pomenu zbirke kot celote, toda za marsikoga, ki morda postavitve ne vzame tako študijsko, kot je zamišljeno, lahko npr. mokasini še vedno predstavljajo "oddaljeno zanimivost". Ce pa si nekoč v prihodnosti predstavljam več podobnih sicer "zastekljenih" načinov predstavitve zbirk skupaj in ob tem še njihov kontekst, kdaj, kako, zakaj so nastajale, potem bi se lahko zarisali tudi okviri pogleda na lastnosti zbiranja in hranjenja predmetov kot početja. Thesaurus kot predstavitev zbirk in muzeja v prostorih predavalnice v upravni stavbi obiskovalce seznanja z vsebino, ki jo na bodočih razstavah muzeja obiskovalci lahko pričakujejo, ne pomeni pa dela koncepta bodoče stalne postavitve. Gre za nizanje predmetov, prikazovanje njihove funkcije in razvoja, toda samo ta del tiodehie Predstavitve SEM (razen povzetkov ostaHh dveh razstav v brošurah) tudi upošteva. __Razstave_ 395 da precej obiskovalcev te nacionalne ustanove ne razume slovensko, a jih življenje Slovencev kljub temu zanima. Morda še toliko bolj. In kljub vitrinam, predmetom za steklom, so ljudje v tem delu poudarjeni in vsaj fizično postavljeni v ospredje. Povečani so z manjših fotografij, ki prikazujejo katerega od predmetov, prikazanih tudi v zbhki; postavljeni v ospredje kot uporabniki predmeta in tisti dejavnik, ki mrtvemu objektu dahne življenje, mu dodeti nek pomen. Vrata kroga pa so nabita s simboliko in gradijo na želji, da bi se obiskovalec z vstopom v krog nekako zavedel, da vstopa v samo jedro etiiologije - v način življenja, v tem primeru na njegovo prvotno in večini skupno stopnjo rojstva in otroštva. Vstopa v krog kot v maternico, polno semen, potrebnih za začetek novega življenja; pod popek v svetiobo, ki, kot da bi se lomila v tekočini (k čemur pripomore tudi posebno steklo, za katerim so postavljeni predmeti na razstavi), in sredi zvokov, lahko da tudi "glasov od zunaj" (ki jih morda zarodek shši iz materine notranjosti - dejansko pa glasbe in ne npr. pogovora, šumov prometa, dela na polju ali v hiši...). Simbolika vključenosti vsakega posameznika v krog, ki ga z omenjeno razstavo za pretekla obdobja začenja predstavljati Slo- venski etnografski muzej, pa se je kot opisana zgoraj po premlevanjih, kaj je kaj, predstavila zgolj avtorici prispevka. Morda komu drugemu padejo v oči samo semena in ne ve, zakaj je strop prostora na sredtiii usločen. Pot interpretacij je odprta, vsakdo iz števitiiih malih lučk pronicajočo svetiobo, "drugačnost" stekla vitrin, simbole, iztisnjene po stenah papirnatega kroga lahko razume po svoje... ah pa jih tudi ne upošteva. Poti so odprte, a če je namen razstave vsebtiiska razširitev znanja in predstavljanja, pa tudi občutkov in misli, ne bi bilo tako slabo te (morebitiie?) ideje o vrnitvi na začetek nekako tudi nakazati. Postavitev morda vzbuja tudi občutke zmedenosti, ne-ravno-bistroumnosti, spraševanja: "Zakaj zdaj vse to, ta usločenost in to...?". Dobra stran razstave so tako vseprežemajoča simbolika, s pomočjo katere lahko vsakdo v zgodbi najde tudi delček sebe, poudarek na vsebini in ne na prikazovanju obsežnosti ter raznolikosti zbirk predmetov (čemur je ob izhodu iz kroga delno namenjen dotikalni ekran računalnika s podatki o zibkah, spanju, oskrbi/dojenju otrok, vsebina pa se sča- soma tudi bogati in spreminja), okno, skozi katerega pokukamo v noti-anjost hiše in zaslišimo otroške in materine glasove. Škoda pa bi po mojem mnenju bilo, da razstava svoje polnosti, neizrekljive, medvrstične plati, ki temelji na vsebini, zgodovinskosti in univerzalnosti obenem ter osebni noti, zaradi česar je nekako nasprotiia postavitvam, na katerih prevladujejo predmeti (ki hi vsebtiio le ponazarjajo), ne bi razšhila med čim več ljudi (to naj bi bil verjetiio tudi njen namen) - in ne le med drugim: tudi neslovensko govorečih. Dejanja, ki bodo sledila, bodo, upam, po začrtani poti obdržala vzpostav- ljeno identiteto življenjskosti in živosti muzeja, pa tiidi spodbujala obiskovalce k osebnemu (dotikajočemu ati miselnemu) stiku s predmeti. Mateja Habinc MUZEJSKA DELAVNICA: IZDELAVA SECESIJSKIH PRIČESK v Slovenskem etnografskem muzeju 25. septembra 1997 Ob dnevih evropske kulbjme dediščine, ki so bih letos v Sloveniji posvečeni secesiji, je želel sodelovati tudi Slovenski etnografski muzej. Ker se pač težko merimo z muzeji, ki imajo bogate secesijske zbirke, se je porodila ideja, da bi sodelovali z muzejsko delavnico, na kateri bi v živo prikazati oblikovanje pričesk na prelomu 19. v 20. stoletje. K sodelovanju smo povabiti frizerskega mojsha gospoda Daniela Vertač- nika, ki se je s pomočjo slikovnega in pisnega gradiva, ki ga je zbrala višja kusto- dinja mag. Janja Žagar, pripravil na muzejsko delavnico. Ob tej priložnosti je muzejska svetovalka Tanja Tomažič predstavila v obtiki manjše priložnostne razstave tudi kolekcijo frizerskih pripomočkov, raznih klešč, kleščic in navijalk, ki jih je za muzejske zbirke pridobila že pred dvajsetimi leti, ko je zbirala gradivo za predstavitev ljubljanske modne scene v prvi polovici 20. stoletja. To je predstavila leta 1983 v starih prostorih Slovenskega etnografskega muzeja na uspešni in zelo odmevni razstavi Ljubljana po predzadnji modi. Poleg te kolekcije smo predstavili tudi sočasne modne časopise s pričeskami s konca 19. in začetka 20. stoletja ter citate iz časopisnih oglasov za frizerje in brivce, ki danes pričajo o tem, kako so ti lovih korak z modo tistega časa in kakšne novitete so ponujali; vse z namenom, da bi privabili čim več ljudi v svoje salone. Muzejsko delavnico smo prirediti v fotoateljeju naše nove zgradbe. Vanj smo postavili manjši oder s frizerskim oziroma brivskim secesijskim stolom, mizico in ogledalom. Za dopolnitev delavnice smo postavih še predmete secesij- skega salona, za ustvarjanje vzdušja pa smo vrteh glasbo tistega časa. Mojster Vertačnik je oblikoval pričeske tiem modelom, ki smo jih oblekli v dolge obleke z začetka stoletja; tako je pričeska prišla bolj do izraza. Nato je oblikoval pričeski še dvema prostovoljkama iz pubtike; obe sta biti zelo zadovoljni z novim izgledom, tako raztičnim od današnjega. Gledalci so se ob tem prepričali, da secesijske pričeske in sodobna oblačila ne sodijo skupaj. Ob oblikovanju pričesk je kolegica Tanja Tomažič tudi orisala čas rojstva našega stoletja in modne zapovedi tega obdobja. 396 Razstave Muzejska delavnica: Izdelava secesijskih pričesk v Slovenskem etnografskem muzeju, 25. septembra 1997 (foto: Irena Keršič). Skoraj nemogoče je govoriti o enotnem modnem trendu oblikovanja pričesk okoli leta 1900. Tisto, kar je ustvarjalo enotnost, so bili še vedno obvezni dolgi lasje, ki so bili najpogosteje speti navzgor v obliki podkve ali turbana. Pričeske bogatejših meščank tega obdobja so bile bogato tupirane, če pa dame niso imele dovolj dolgih las, so jim frizerski mojstri željene košate pričeske oblikovah z lasnimi vložki. Umetne kodre so oblikovah s pomočjo železnih klešč, ki so jih razžarih in s tem tudi večkrat poškodovah lase. Za razliko od premožnih meščank, ki so si urejene pričeske glede na ugled celo morale privoščiti, so si revnejše meščanke, delavke in kmetice same oblikovale enostavnejše, netupirane. Dolge lase so si preprosto na zatilju zvile v vozel. Zastavlja pa se vprašanje, do katere stopnje so büe dunajske in pariške secesijske modne novosti sprejemljive za naše ljudi. Dejstvo je, da so büi nosilci modnih novosti v tistem času bolj ali manj premožni meščani in meščanke, ki so si pričeske po vzorcüi iz takratnüi modnih revij z Dunaja, iz Pariza ali Gradca oblikovah ali sami ali pri frizersküi mojstrih. Revnejši tem modnim novostim seveda niso mogli slediti. Prikaz oblikovanja secesijskih pričesk je bü po mnenju obiskovalcev naše muzejske delavnice dobrodošel prispevek, s katerim smo pomagati ustvariti vsaj približno podobo o tem, kaj je secesija pomenila v svetu mode pri nas. Pri tem zavestno nismo hoteti ustvarjati rekonstrukcije frizerskega salona, temveč smo si prizadevati ustvariti situacijo, ki bi omogočala razmišljanje o modi tistega časa. 397 Razstave Projekt je vsekakor poživil dneve kultume dediščine, ki so bili letos pri nas posvečeni secesiji. Zanj so se zanimale tudi šole, predvsem srednja frizerska šola in šola za oblikovanje, vendar zaradi omejenosti prostora žal nismo mogli omo- gočiti ogleda muzejske delavnice širšemu krogu obiskovalcev. Za muzejsko delavnico so se zanimali tudi mediji. Za TV Slovenija so na delavnici posneli prispevek, ki so ga predvajali na 1. programu v oddaji Studio Luwigana 24. septembra 1997. POP TV pa je posnel daljši prispevek, ki so ga predvajali v osrednjem dnevniku 25. septembra 1997. Tudi časopis Delo je na kultumi strani 27. septembra objavu fotografijo in komentar o izdelovanju sece- sijskih pričesk na naši muzejski delavnici. Ob vsem ima svoj pomen tudi sodelovanje muzeja s frizerskimi mojstri, ki so se s seznanjanjem z zgodovinskimi pričeskami in načinom obhkovanja le-teh začeh bolj zavedati, kako soustvarjajo modne trende, ki so pogojeni z načinom življenja ljudi vsakokratnega časovnega obdobja. Zato smo v frizerskem salonu Las na Ziherlovi cesh, kjer dela mojster Daniel Vertačnik, priredili priložnostno razstavo o muzejski delavnici, ki jo je vodil. Ob dnevih evropske kultume dediščine je izšla tudi zgibanka Slovenskega etnografskega muzeja v slovenskem m angleškem jeziku, ki jo je napisala Tanja Tomažič. Irena Keršič 398 Razstave ORO, RITI E MITI DELUANTICO PERU ! (ZLATO, OBREDJA IN MITI STAREGA PERUJA)! (Musei Provinciali, Borgo Castello, Gorica; \ junij-september 1997) ^ 7. junija 1977 so v prostorih Borgo CasteUo 13 v Stari Gorici odprh razstavo Zlato, obredja in miti Starega Peruja. Pod pokroviteljstvom Perujske ambasade v Rimu, Generalnega konzulata v Milanu, italijanskega Latinskoameriškega inštituta ter Tajništva za kulturo in znanost pri Goriški upravi sta razstavo pripra- vila goriški Pokrajinski muzej in društvo El Sol Sri iz Trsta. Vodji razstave Lauri Ruaro Loseri je uspelo v raziskovalnem razstavnem projektih združiti emi- nentne perujske in italijanske strokovnjake s področja perujske antropologije in arheologije: dr. Federica Kauffmanna Doiga z Instituta Nacional de Cultura, sodelavca MNAAH in Univerze San Marcos v Limi, ki je predstavil zgodovinsko- arheološki uvod o nasehtvi in poglavitnih kulturno-razvojrtih obdobjih Starega Peruja, dr. Claudia Cavatruncija, ki je predstavil bogastvo perujske umetnosti in -v sodelovanju z dr. Giuseppom Oreficijem- podal odtično sintezo najpomemb- nejših elementov svojskosti raztičrdh zgodovtiiskih obdobij, in dr. Giuseppa Oreficija, ki je prispeval k predstavitvi retigije, obrednih središč in teokratskih sistemov v predšpanskem Peruju. Razstava je bila odlična. S samo 184 eksponati (večino predmetov -120 - je goriškemu muzeju posodU Mwseo Nacional de Antropologia, Arqueologia e Historia del Peru iz Lime, štiriinšestdeset jih pripada italijanski zasebni zbirki Alvigini) je uspelo avtorjem in oblikovalcem plastično - vsebmsko polno in oblikovno tično- pričarati 15.000 - letno ti-adicijo. Koncept razstave je časoven m tematski. Vsebinski delitvi sledi oblikovni prerez postavitve razstave . V prvih treh prostorih si lahko ogledamo časovno sosledje civilizacijskega razvoja perujskih kultur od paleohtskih začetkov do hikovskega imperija. Poleg nazornih tabel in slikovnega materiala opredeljujejo posamezna obdobja oz. kulture predmeti, ki so najboj markantno zaznamovati prepoznavne stile, eko- nomsko identiteto in socialno-duhovne elemente: od obsidianskih puščic predkerarrtičnih kultur KofosA inParacas, grobo izdelane keramike z začetki polje- delskih omamentov kulture Chavin, fine keramike anti-opomorfttih in zoomorfitih oblik kultur Vicüs in Viru, erotične keramike in tekstila kulture Moche, mitološke keramike kulture Nazca in Paracas, tkardn Moc/ze in Chancay, do zlatega Lambayequa 399 Razstave 400 in klasičnih inkovskih keramičnih in tekstilnih izdelkov. Ta del razstave vodi stioga selektivnost eksponatov na najbolj karakteristične primerke. Prav selekcija, za katero stoji sintetičnost globalne raziskave, ponuja skupaj s fotografskim gradivom in oblikovno nevsiljivostjo jasno predstavljivost tako bogatega in časovno obsežnega civitizacijskega razvoja. Drugi del razstave je tematsko zasnovan: v prvem prostoru je predstavljeno okolje in s tem v zvezi začetki udomačevanja živali in rastlin ter začetki polje- delstva. V drugem prostoru je predstavljen gospodarski razvoj ter nanj vezana razvoja religije in šamanskih praks. S pomočjo prostorskih in svetlobnih efektov je oblikovalcu uspelo pričarati skrivnostnost posmrtnega življenja. V zadnjem, tietjem oz. šestem prostoru so prikazane znanstvene in obrtiie prakse: deformacije ki trapanacije lobanj, operacije in mumifikacije teles ter zlatarska obrt in nakit, tisto, kar povprečnega Evropejca najbolj fascinira, še posebej, ko izve, da so imeli zlato in njegovi izdelki religijozno vrednost in da sta bila razvoj obrti in znanosti tesno povezana z religijo. V šestih prostorih petstoletiie restavrirane stavbe ob vznožju goriškega srednjeveškega gradu je muzealcem uspelo ztiti odličnost strokovne vsebine in pravo mero oblikovne subtilnosti. Pravo mero zato, ker razstava kljub uporabi sodobnih prijemov in materialov v dizajnu še vedno sledi nevsiljivosti klasičnih načinov muzejskega razstavljanja in poleg tega išče tiadicijonalne perujske oblike, barve in zvoke. K sreči je ne zapelje površnost in netočnost novodobnih pribhžkov, ki zadnje čase tako radi pokvarijo vsako vsebinsko in oblikovno pristiiost nam oddaljenih prostorov in časov. Marija-Mojca Terčelj NOVE PRIDOBITVE NEW ACQUISITIONS VAJENICE ROČNEGA DELA v letu 1997 je Slovenski etnografski muzej dobu v dar pravo malo zbirko vajenic ročnega dela (pletenja, vezenja, krojenja in šivanja). Nastale so v času šolanja Marije Ložar iz Ljubljane, ki je kasneje postala učiteljica. Zbirka obsega osemindvajset kosov, od tega je šestnajst pletüjsldh, tri vezüjske in devet šiviljskih oz. krojno-šivujskih. Po uvedbi obveznega osnovnega šolanja v 60. letih 19. stol. je učni program za dekhce predvideval tudi pouk ročnih del. Osnovno znanje šivanja m krpanja, enostavnejših veziljskih in pletiljskih tehnik se je tako razširilo tudi med kmečko prebivalstvo. Kmečka dekleta so znanje le redko dopolnila na višji stopnji šolanja, dosti bolj pogosto pa hčere iz meščanskih in plemiških družin. Znanje ročrtih del je namreč veljalo za pomemben del znanja in spretnosti, ki naj bi jih ženska iz srednjih ah višjih plasti obvladala. Ročna dela so zapolnjevala dobršen del njenih potreb po zapostitvi, ustvarjabiosti, odobravanju in občudovanju okotice. Konec 19., predvsem pa od začetka našega stoletja dalje so se z ročnim delom v večjem obsegu seznanjale gojenke dekliških zavodov, gospodinjskih tečajev in gospodinjskih šol. Zahtevnejše vezüjske tehnike so pri nas od 1.1888 poučevati na Strokovni šoh za umetno vezenje in šivanje čipk v Ljubljani, od začetka 20. stol. pa na Cesarsko-kraljevi imietno-obrtni strokovni šoti, kasneje na Državnem osrednjem zavodu za žensko domačo obrt v Ljubljani, Ženski obrtni šoti in nazadnje na Šoh za oblikovanje v Ljubljarti (več o tem v: Marija Makarovič: Slovertske ljudske vezenine. Vodnik po razstavi SEM. Ljubljana 1986). Marija Ložar je büa rojena 1903 v Ljubljani kot prvorojeni otiok krojaškega mojsti-a in gosturtičarke. Družina je stanovala v Rokodelskem domu na Resljevi cesti, zato je Marija začela svojo izobrazbeno pot v poljanskem Lichtentumu. Osnove ročnih del se je naučua že tam, večjo mero znanja m spretiiosti v ročrtih delih pa je pridobüa v času šolanja na ljubljanskem Učiteljišču takoj po končani 1. svetovni vojrti (1918 do 1923). V tem času se je udeležua tun. "rokotvomega tečaja", kjer je očitiio skušala obseg tega znanja dopobiiti ati nadgraditi. Vajenice so učiti izdelek omenjenega tečaja. Do svoje smrti leta 1952 jüi je nato hraitila kot spomin na šolska leta, a tiidi kot neke vrste oprijemljiv, vidni dokaz znanja ročrtih tOl Nove pridobitve Vajenica (vzorčnik) za vezenje; metrski trak v redki platnovi vezavi kot osnova, raznobarvna volna za vezenje; dolžina traku 203 cm, širina 10,5 cm. Prek 50 vezenih vzorcev v raznih tehnikah po štetih nitih, z geometrijsko, rastlinsko in živalsko motiviko. Vzorci so izvezeni v modri, rdeči, zeleni, rumeni, rjavi, beli in črni barvi. (Foto: Janja Žagar) Vajenica (vzorec) za pletenje, volna umazano bele barve; premer 11 - 11,5 cm. Pleteni vzorec je prišit na kartonasto podlago sive barve (dim. 13,4 X 13 cm), na katerem je napis: "4. težka zvezda; Ložar Marija; I. letnik". (Foto: Janja Žagar) Vajenica za krojenje in šivanje, moška srajca; tanko belo bombažno platno; dolžina 28,5 cm, širina 22,5 cm, dolžina rokava 19 cm. Miniaturni model moške srajce ima le levi rokav, sicer pa vse detajle, ki naj bi jih srajca imela (ovratni in zapestni obrobek, razporek v stranskih šivih in na prsnem delu ter podloženo ramensko sedlo in prsni del). (Foto: Janja Žagar) 402 Nove pridobitve Detajl z zgornje sUke na s. 402. (Foto: Janja Žagar) del. Kasneje so bile vajenice (med drugimi stvarmi) nosilke spomina na pokojno Marijo. Hranili sta jih njeni sestri, zadnjih nekaj let pa njena nečakinja Helena Ložar-Podlogar. Slednja je vajenice podarila Slovenskemu etnografskemu muzeju v Ljubljani, da bi bili predmeti skupaj s svojo izpovedno vrednostjo dostopni več ljudem. Muzejska zbirka vajenic je s tem močno okrepljena, krojno-šiviljske vajenice (miniature perilnih kosov) pa pomenijo celo povsem novo vrsto, ki je zbirka doslej ni premogla. Pomen zbirke je na eni strani v vidnih dokazih veziljskih, pletiljskih, šivilj- skih, krojnih in krasilnih tehnik, ki so se v času nastanka vajenic uporabljale v meščanskem okolju, prinaša pa tudi mformacijo o tem, kakšen nivo tovrstnega znanja so zahtevali oziroma pričakovati od meščanskih deklet, ne glede, ali so kasneje življenje preživljale kot poročene žene ali kot samostojne ženske s poklicem. Janja Žagar 403 Nove pridobitve MERILNA VERIGA Na odpadu v Ljutomeru se je pred kakšnimi petindvajsetimi leti pojavil prodajalec, ki je imel naprodaj staro železo. Vse, kar je ponujal, je bilo zares vredno odpada, na kile in kile zarjavelih neuporabnih reči. Ko so jih stehtali, so zraomali težo in znesek, in prodajalec je prejel odmerjeno plačilo. Pri sortiranju pa se je delavcu, ki je imel opravka s pregledovanjem predmetov, zazdelo, da ima pred seboj nekaj posebnega. Zato je dolgo zarjavelo verigo odložil v kot in ob priliki povedal o njej znancu, ki je redno hodu k njim. Le-ta je zbhal staro orožje in nasploh vojaške predmete. Že večkrat se je bilo zgodilo, da so zbiralci starega železa, ki so ga nabhah po okohških krajih, nevede prinesh tudi kaj vrednejšega. Na kupu odpadkov je bilo vredno pobrskati. Za verigo, ki je bila takratni predmet kupčije, je prvi prodajalec povedal, da je to "veriga za merjenje gnmtov". Zbhalec orožja jo je odkupil m jo spravil doma, dasiravno ni spadala prav v njegovo ožjo zbirateljsko strast. In tako je počivala nekaj časa pri njem, nabirala rjavo barvo rje in čakala na boljše čase. Nastopili so, ko se je lastnik po naključju spoznal z nekim muzealcem hi omertil dolgo verigo, ki da rjavi v kotu in navsezadnje krade prostor pomebnejšim rečem. In tako je "veriga za merjenje gruntov" prišla do Slovenskega etnografskega muzeja. Tu še nima dvojnice in bo, očiščena rje in tudi zemlje, na ogled, ko bo postavljena nova zbirka. Težko je točno določiti starost. Vsekakor izhaja iz druge polovice 19. stoletja. V rabi je bUa nekje na severovzhodu Slovenije. V knjigi Naš prostor v času in projekciji' avtor objavlja üustracijo zemlje- merskih instnunentov s konca 18. stoletja. Med zelo strokovnhni aparati, npr. diopterjem z višinskim kotomerom, uravnalno magnetno iglo in podobnim, je tudi "členasta merilna veriga, sestavljena iz patic in vezrdh obročkov. Razdalja med obema vezrtima obročkoma znaša en čevelj." Tudi naša veriga je sestavljena enako: jeklene patice se menjajo na določerti razdalji, vmes je medeninast obroč. Na obeh konceh verige je večji obroč, kamor so zataknih kotiček in tako fikshah merilo pri uporabi. 1 Branko Korošec, Naš prostor v času in projekciji, Ljubljana, 1978, str. 136. 404 Nove pridobitve Merilna veriga. (Foto: Tomaž Laul