351 Ozir po svetu. Zakonik kneza černogorskega. [J Knez Danilo je dal podložnikom male knežije svoje letos perve pismene zakone *), ki so bili v Meda-ko vi cevi tiskarnici v Novem Sada po cirilski natisnjeni z napisom: ^Zakonik Danijla I. knjaza **) i go-spodara slobodne črne gore i brdah". Le 32 strani (ua 4kah) ima ta knjiga, vendar se mora reči, da je imenitna. Učen pravdoznanec nemški, ki zna dobro tudi po serbski, ponemčuje zakone Danilove že za nemške „sodne novice" (Gerichtszeitung) in jih misli oudi tudi presoditi. Kdor želi kaj več zvediti, naj pazi tedaj na prihodnje liste imenovanih novic. Jaz hočem tukaj v misel jemati le one reči, ktere se mi dozdevajo najimenitnejše. Danilov zakonik obsega različne zakone: kazenske in nekazenske aii deržavljauske, pa tudi cerkveno, javno in mednarodno pravo, pravdni red, vvod davka itd. — vse na kratko v 95 ^pravilih" (paragrafih). Kazenski zakoni niso ločeni od nekazeuskih itd,; zakoni se verste tako, kakor so prihajali na misel posta-vodajavcu — prav po domače. Našim pravdoznancom morebiti to ne bode po godu; toda glede na stvar in na malo število „pravil" ne škoduje to temu ??zakoniku" nikakor. Tudi beseda ni slaba, skladanje besed do malega res slaveonko — bolj glagol sko kot imensko. Le sem ter tje je zapeljala spisatelja (tajnika kneževega M. Me-dakovič-a) tojsčina. Vendar se zna ti kojigi od kraja do konca, da je izvirno-siavenska. Marsikdo bi se naučil iz nje rudi to, kako treba pisati zakone priprostim ljudem. To štejem ročnemu gosp. spisatelju na posebno slavo. Ugodno je tudi to, da razklada on manj znane ptuje besede sproti s slavenakimi. Vsak presojevavec tega zakonika gledaj pa posebno na potrebe priprostih Černo-gorcov in na u z roke tega ali onega zakona. Prehudo ga utegne soditi tisti, kdor ne zna pravega uzroka te ali one naredbe. Ni težega kot staro zakorenjeno navado vsega ljudstva ali naroda zatreti; zakaj vsaka taka ;,narodnau navada je narodu nekako sveta, toraj se je težko in pretežko iznebljuje, posebno pa, ako kako navado njeno ime samo po sebi opravičuje in lepša. Zato se mi zdi najimenitnejše ^pravilo" 39. ki prepoveda (čeravno ne še popolnoma) glasovito kervno ;,osveto" (maščevanje na smert). To pravilo pravi namreč, da se ue sme poslej nikdo več maščevali nad nedolžnim bratom ali rod b en i ko m ali *) Vsi drugi Slaveni pravijo postavi „zakon". Da so govorili nekdaj tako tudi Slovenci, to nam svedoči ravno beseda „za-kona v pomenu današnjem. V sv. pismu se imenuje namreč 7. sv. sakrament (die Ehe) naravnost ,,das Gesetz" (zakon). Pozneje je skoval nekdo po nemški besedi „Ge-setz" ,,po-stavau. Zakaj pa je ljudstvo ptujko sprejelo, to vgane lahko vsak. **) Po rusovski zato, ker je Serbom zdaj „knez" tudi župan (seoski knez. Vuk.) Pis. svojcem „kervnikovim" (ubijavčevem #); le nad „kerv-nikom" (ubijavcem), kterega sama oblast „gonia, se sme še maščevati brat za brata itd. — To je tedaj na slavo mlademu pa možkemu knezu pervi korak, da se zatare kervna ^osveta", po kteri je moral doslej v Černi Gori dostikrat z glavo plačati nekrivec za krivca. — Tukaj treba opomniti, da dovoljuje §. 30 vsakemu Černogorcu in Berdijanu („Brdjaninu*), tedaj (dosledno in razločno) tudi bratu ubitega človeka, da sme tistega ubijavca, kteri uteče iz domače dežele, ujeti ali ubiti vsak, kdor koli se na-nj nameri. — §.17. pa pravi ne le, da sme, ampak veleva celo, da mora ubiti izdajavca domovine svoje (černogorske) vsak Černogorec in Berdijan, kteri zve, da je izdajavec, in da ga deželna oblast „gdnia; drugači bi kaznovali s smertjo njega. Tako morajo pomagati včasih vsi, da se ohrani doma mir in varnost. Umora ta zakonik ne loči od uboja tako, kakor, na priliko, naš. Od uboja govori le §.34; o ti posebni priliki se pa uboj ne kaznuje. Namesto ?)umoriti" (po naše), veli ta zakonik ??samovoljno ubiti" (§. 4., ki meri na §. 27). — Kako skerbno se je ogibal pisatelj tega zakonika imen samostavnih, to se vidi iz tega, da ni v vsem zakoniku ne imena wubojstvo" ne ^samovoljno uboj-stvo". Namesto: „koji samovoljno ubojstvo svrši (učini) na (!!) čoveku" piše on lepo po naše: „koji samovoljno čoveka ubije" itd. Res, da treba za sklad glagolski več besed, toda mnogokrat pa tudi veliko manj, kakor v podanem izgledu. Bolj moramo pa rnarati pisaje za razumljivost, kot za kratkočo. Hudodelnike „na smert" obsojene bodo streljali (s puškami), toda le take, kteri puške nosijo in se ž njimi branijo; hudodelnicam „na smert" obsojenim bodo pa glave sekali. Mičen je §. 18, ki veh: — „kteri koli Černogorec „ali Berdijan, ali ktero pleme**), ali vas (selo), ali ,5brat-„stvo" ne bi hteli iti nad občnega sovražnika, vsakemu „takemu nemarnežu in strašljivcu naj se vzame orožje, da „ga ne bode smel vse žive dni več nositi, in da ne bode „mogel med drugimi nikdar več poštenja imeti; verh vsega „tega naj se mu opaše ženska 5)opregljača" ***), da se bode „znalo, da nima možkega sercaa. Te pokore se bodo bali ponosni Cemogorci menda bolj kot smerti. Dvoboj (?;mejdanu) ni prepovedan; le pomagati ne sme bojevavcema nikdo (§» 40.) Ako kdo koga raui, oui bo moral plačati koliko toliko ranjencu: 100 tolarjev, ako izgubi ranjenec roko, 60 tolarjev za oko itd. — Rano 35kmetovatia se veli: rano ceniti. Druge kazni razun deoarne plače ni za rane. Tega zakona ne bode menda hvalil nikdo; hvale vredna je pa naredba, da se ne bode mogel nobeden na smert obsojen hudodelnik odkupiti. (Konec sledi.) *) Pod imenom „ubijavec" razumeva zakonik Danilov tudi „mo- rivca", to je, ^samovoljnega ubijavca". *) V Cerni Gori pomenja „pleme" okrožje (Bezirk. Vuk.) ***) Volna t pisan z as tor ali birtah. Pis. 354 Ozir po svetu. Zakonik kneza černogorskega. (Konec.) Knez je oseba ;,neprikosnovena" #), to je, nikdo se ga ne sme (_z zlim namenom) dotekniti, ali razžaliti ga. Kdor to stori, une^a bodo kaznovali tako9 kakor hudodel-nika, kteri 5)samovoljnoa človeka ubije, to je, s smertjo. Paličanemu (tepeuemu) biti je Černogorcu največa sramota; vendar je ustanovil mladi knez to kazen za tatove, smert pa za cerkvene tatove in za take, ki bi kradli poslej trikrat. Doslej je bila navada, da so hodili Cernogorci pred sodni stol s kamnom za vrat obešenim, ter so se sklanjali pred sodniki kakor sužni. — To je zdaj prepovedano 5?slo-bodnima Cernogorcem in Berdijanom; postavodajavec preti pa krivičnim sodnikom s hudo postavno kaznijo in dodeljuje (v §. 1.) vsakemu Černogorcu in Berdijanu jcdnako pravico pred sodnim stolom. — Ako bi kdo kaj prepovedanega storil s tem bolj pijan, korili ga bodo, toda na pol man je kot treznega hudodelca. (§. 93.) Kazni za nektere hudodelstva so res da hujše kot pri *) Staroslovenski „kosnati" zz dotekniti se. Pis. 355 nas; ali sirovim ljudem je treba s hujšo pokoro žugati kot omikanim. Tudi pri nas so strahovali nekdaj hudodelnika veliko hujše kot dan današnji. Da je pa mladi knez tudi „miločutena, to nam kaže §. 70 , ki pravi: „Ako bi pobegnila ktera deklina (zavoljo možitve) sama rada, pa brez vednosti starišev s kterim „monikom" (mladenčem), nič se jima ne sme storiti; zakaj „sama Ijubav^ ju je „ve-zalau. Ako deklina ne privoli, ondaj se grozi tistim, ki jo o trn d, to je, po sili vzamejo, s hudo kaznijo tudi zakon k černogorslu. Jako roično je brati popis „otmice" #) v slovniku Vukovem. Tudi merske šege zatira ta zakonik; n. pr. §. 89 veli, da imajo Čorntgorci gerdo navado , da možki in ženske za mertvimi „sišajo perčine", „po obrazu se greboa, in tako gtrdi dalje časa ostajajo. Kdor bi počenjal poslej kaj takega, oni bi moral plačati dva cekina. Zakonski ljudje se ne smejo več ločiti tako, kakor j© bila doslej navada v Černigori, ampak le po zakonih ^pravoslavne cerkve" (§. 67). §. 66. veleva duhovnim vsako nedeljo božjo službo opravljati, cerkev čisto deržati, ^pravila" pravoslavne cerkve „točnoa izversevati, narod, kolikor je le mogoče, k dobremu napeljevati in pravoslavno vero v njem uterjevati, in žuga tistemu, kteri ne bi ravnal tako, da bode odstavljen od opravil duhovskih. Drugih ?)pravila nočem tukaj pretresati. Na kratko pravim le še to, da si je postavil mladi knez Danilo I. s tem zakonikom slaven spominek, da najde v njem vsak pravoznanec veliko mičnega, in da je ta knjiga imeniten dobitek za zgodopisje pravdoznanstva slavenskega, s kterim so se počeli zadnje leta učeni možje marljivo pečati, zlasti gosp. dr. Her men egil d Ji reče k, izverstni pisatelj češki, brat bivšega vrcdnika slavnoznane wVčele", sedanjega c. k. ministerskega koncipista in učenega jeziko-znanca Jož. J i reč k a. — Dr. H. Jireček je dal že na svetlo mično knjižico: „Ueber Eigenthums-Verlctzungen" po pravu star o češke m. [Na, Dunaji 1855). Zakonom staročeskim primerja on tudi zakone drugih Slovanov jako ugodno. Za terdno vemo, da se misli tudi naš preučeni in aarljivi Miklošič lotiti zgodopisja pravo-znanstva slavenskega, kedar dodela veliko slovnico svojo. Bos daj srečo in zdravje! Da bode vse izverstno, tega smo si v svesti; zakaj gosp. dr. Miklošič ni le učen jezi-koznanec, ampak tudi pravoznanec. *) Entfuhrung:, Madchenraub. Pis.