462 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 3 mov pa poglobila in dopolnila, vse svoje ugotovitve in ocene pa bogato dokumenti­ rala (v zadnji monografiji npr. v okoli tisoč opombah). Ocene njenih del posebej po­ udarjajo ustreznost znanstvene metode obdelave različnih vidikov nacionalnega vnra- šanja. Za svojo raziskovalno tematiko je danes vodilni strokovnjak v slovenskem oziroma jugoslovanskem zgodovinopisju, pomembno pa se je uveljavila tudi v Italiji, kjer je izšlo okrog dvajset njenih razprav. Za znanstvene dosežke je dobila dve vi­ soki priznanji, Kajuhovo nagrado in nagrado Sklada Borisa Kidriča. Rezultate svojih raziskav je predstavila v referatih na več kot tridesetih znan­ stvenih posvetih, zborovanjih in kongresih v Jugoslaviji in Italiji ter v številnih pre­ davanjih. Je tudi mentorica slovenskim in italijanskim raziskovalcem problematike Julijske krajine med vojnama, uspešno pa sodeluje tudi pri podiolomskem študiju na ljubljanski filozofski fakulteti. Plodovito je tudi njeno sodelovanje pri nekaterih zgo­ dovinskih projektih, v uredništvih zgodovinskih publikacij in pri enciklopedijah, v svetih znanstvenih ustanov in raziskovalnih organizacijah. Za uspešno znanstveno in družbenopolitično delo je bila leta 1979 odlikovana z redom dela z zlatim vencem, za sodelovanje v NOB pa z redom zasluge za narod III. stopnje. Kolegi in prijatelji hkrati z iskrenimi čestitkami za pomembne znanstvene do­ sežke želimo naši dragi jubilantki uspešno izpolnjevanje nadaljnjih načrtcv. posebno toplo pa se ji zahvaljujemo za vse strokovno sodelovanje in za iskreno prijateljstvo. M i r o s l a v S t i p i o v Sek TEREZIJA TRAVEN — 80 LET 1. oktobra stopa v deveto desetletje svojega življenja Rezka (Terezija) Traven, ena naših redkih specialistk za zgodovino partizanskega gibanja. Rezka izvira iz znane Travnove družine iz Tacna pod Šmarno goro, kjer se je ro­ dila pred 80 leti zidarju in gostilničarju pri »Koširju«. Njen stric po očetovi strani, Ivan (1874—1918), kateremu se ni odpovedala tudi takrat, ko ni bilo dobro govoriti o «-črni-« žlahti, je bil znan zadružni voditelj in eden bližjih sodelavcev Janeza Evan­ gelista Kreka. V širši krog njenega sorodstva sodi tudi znamenita Franja Frana Lev­ stika. Rezki so starši namenili trgovsko izobrazbo, ki jo je 1938/39 končala s tečajem na Trgovskem učnem zavodu v Ljubljani. Ze pred tem pa se je povezala s komuni­ stičnim gibanjem ter bila sprva aktivna v raznih društvih, tik pred vojno oa se je začela povzpenjati med »strukture«. Ob izbruhu vojne so ji začeli nalagati težke na­ loge, saj je bila od oktobra 1941 do januarja 1942 celo kurirka Borisa Kraigherja. Kasneje so ji naložili še številna druga odgovorna dela, februarja 1944 je bila poslana na Štajersko, prestala tamkajšnjo kalvarijo kot delavka na organizacijskem področju. V političnem delu je morala ostati tudi še nekaj let po vojni. Vmes je v letih 1946— 1953 s triletnim premorom končala gimnazijo. Nato se je vpisala na zgodovinski od­ delek Filozofske fakultete in I960, leta diplomirala. Zaposlila se je na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, kjer so jo 1981. leta tudi upokojili. Včasih se nam dozdeva, da življenje usmerja ene ljudi med delavce, druge med raznovrstne voditelje. Rezko Traven bi morala glede na izobrazbo, partijski staž in aktivno partizanstvo čakati ugledna kariera, saj so mnogi, ki so po vseh naštetih ele­ mentih za njo zaostajali, to izredno izrabili in se celo povzpeli med »ljubljene« vodi­ telje ali voditeljice. Pri Rezki se je zgodilo drugače. Njej je bilo očitno že ob rojstvu namenjeno, da bo delala, in to predvsem za druge, česar ni spremenila ne revolucija sama na sebi, ne ona kot njena aktivna udeleženka. Ce ji je bilo sprva namenjeno fizično »izkoriščanje«, je končala svoje aktivno službovanje ob intelektualnem raz­ dejanju. Ob nastavitvi na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, kjer je bila sprva ena izmed redkih z ustrezno strokovno izobrazbo, so ji bila namenjena pred­ vsem težaška dela. ki ne prinašajo odmevnih rezultatov. Namenili so ji raziskovanje socialne in politične pripadnosti slovenskih partizanov v letu 1941, o čemer je zbrala ogromno gradiva. Tudi sicer se je najraje zadrževala predvsem pri raziskovanju za­ četkov NOB, o čemer je naoisala tudi nekaj samostojnih publikacij in še več člankov v številnih revijah in zbornikih (Bibliografija: Prispevki za novejšo zgodovino. Ljub­ ljana 1989, let. XXIX, št. 1, str. 258—263). Vzrok za vztrajanje na raziskovanju začet­ kov verjetno izhaja iz Rezkine osebne narave in tudi narave gibanja, ki mu je dala svoja najboljša leta: takrat je bilo še vse veliko bolj pošteno, manj politično, slonelo je na osebni predanosti in osebnem delu. Drugo pomembno delo Rezke Traven na In­ štitutu za zgodovino delavskega gibanja je sodelovanje pri bibliografiji člankov o de­ lavskem gibanju na Slovenskem v obdobju 1917—1941. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 • 3 463 Ce analiziramo delo Rezke Traven, lahko le potrdimo že zgoraj zapisano trditev, da je bila jubilantka vedno delavka, ki bi je bil vesel vsak gospodar. Svoje sposob­ nosti je uporabljala predvsem v tisti meri, ki ji je omogočila, da je naloženo delo opravila po najboljših močeh v gospodarjevo zadovoljstvo. Z leti pa je začela spozna­ vati, da pravega plačila in hvaležnosti ne bo, da je dobrine, ki jih je prejela, več­ kratno preplačala, da ostaja sama tako kot v tistih burnih dneh vojne, ko se je v hudi štajerski zimi v visokem snegu borila za golo preživetje in uspeh gibanja, kateremu se je v celoti predala. Zgodovinarka Rezka Traven je uvidela, da ima tudi pieteten strokoven odnos do predmetov raziskovanja svoje meje. V pisanju o začetkih NOB v širši okolici Novega mesta (glej Kronika 38, 1990, str. 95—96) je potrdila spoznanje, da prikrivanje lumparij škodi vsem in da ni nobene potrebe, da bi pomagala nositi kolektivno odgovornost za individualne napake ali pa še kaj hujšega. Ugotovila je, da na nevarnost revanšizma opozarjajo predvsem tisti, ki bi v vseh normalnih civili­ zacijah zaslužili kazen. Poštenjakov, kamor sodi tudi Rezka Traven, ni strah ničesar. Kot vojak revolucije je izpolnjevala ukaze, bitke in kolajne so dobili generali, naj pa jim tudi zgodovina da, kar so zaslužili. Poleg strokovnega dela moramo ob življenjskem jubileju Terezije Traven opozo­ riti še na nekatere njene človeške lastnosti. Za na videz zelo samozavestno in neko­ liko težje dostopno žensko se skriva krhka, skromna in dobra Rezka, ki bo vsakemu pomagala po najboljših močeh. Kot njen večletni sosed na inštitutu se spominjam, kako je mnogim posredovala dragocene podatke, kako so si mnogi utirali svoje stro­ kovne pozicije z njeno pomočjo. Ponižno trkanje na njena vrata in zahvala za po­ datke je spremljala praznina na tistih mestih v publikacijah, kjer bi moralo pisati »•na podlagi podatkov Rezke Traven«. Je že tako, da na Slovenskem vedno bolj pre­ vladuje mnenje, da je sistematično raziskovanje primarnih virov le »petit point«, ki se ga »velikim« ni treba lotevati. Tudi zaradi tega je naše zgodovinopisje tam, kjer pač je. Da je pa kitenje s tujim perjem že naša stara bolezen, pa primer Rezke Tra­ ven kaže, da tudi najnovejša zgodovina pri tem ni izjema. Veliko njenega dela je ostalo skritega v razpravah mnogih raziskovalcev. Ob vstopu v deveto desetletje življenja želimo Rezki Traven, da bi končno od življenja začela tudi prejemati, da mu ne bi vedno samo dajala. S pomočjo svojih partizanskih zvez je mnogim pomagala, da so si olajšali socialno ali zdravstveno sta­ nje. Ce ji bo vrnjen samo delček tistega dobrega, ki ga je storila drugim, se ji starosti ni bati. S t a n e G r a n d a