SLOVENSKI I Glasilo »Učiteljskega društva za slovenski Štajer,“ 1/linju 5. in ‘20. vsakega meseca nn celi j| Za oznanila se plačuje od navadne vor- poli in volja za celo leto 3 gld., za pol II stico, ec se natisne enkrat, 10 kr., dvakrat leta 1 gld. GO kr. II 14 kr., trikrat 18 kr. Dopise sprejema odbor »Učiteljskega društvu zn slovenski Štajer.“ Štev. 11. V Mariboru 5. junija 1870. Letnik IV. Misli in nasveti za sedanje čase. Kakošni časi pa so zdaj ? Kaj govorč učitelji ? Sem ter tje čujemo učitelja, ki se polivali, rekoč: „To je dobro sedaj, da dobi učitelj ob mesecih svoje gotove groše, s katerimi more, ako je varčen, že shajati od 1. do 1. — In takih glasov bode večina po Slovenskem, saino v tem si bodo različni, da mnogo učiteljev more prestavljati: „Ako sem silno silno var če n. “ V tej zadevi, t. j. zastran materijalnega vprašanja je torej „za silo v redu“, čeravno čujemo nezadovoljne glasove med koroškim, primorskim in kranjskim učiteljstvom, čeravno učitelji eno-razrednic težko pogrešajo opravilnih doklad, Čeravno je težko starejira štajerskim učiteljem, da velja pri njih 5 = 3. Toda kaj čemo? Za zdaj že moramo p o ter peti, za zdaj že moramo biti zadovoljui; kajti vse peticije v tej zadevi na dežele, ki že itak velika bremena nosijo, bile so brezvspešnc. — Kaj pa še govorč učitelji? »Krajni šolski sveti ne storč ničesar, ničesar ne kupijo, ničesar ne popravijo, za šolsko obiskovanje se ne brigajo. “ Kes je vse to. Pa ako to stvar trezno premišljujemo, ne bomo se temu tako čudili. Sedaj so časi slabi, sedaj so časi brez denarja. Možje v krajnem šolskem svetu ali nemajo vsled premale omike dovolj gorečnosti do šole nli pa jim se je navdušenost za šolo ohladila; kajti oni so sedaj samo za to, da plačujejo in denar za šolo preskerbljuje. Pravic nemajo nikakoršnih več. Do imenovanja učiteljev nemajo nobenega zdatuega upljiva (na Kranjskem je še izjema), pri določevanji nčuega jezika se na nje malo kdaj ozira, in tako velja tudi gledč družili želj. Omenimo le zadevo razpisovanja učiteljskih stužeb. Prazno učiteljsko službo razpiše okraj ni šolski svet, ta pošlje razpise v kolikor časnikov mu drago in kolikorkrat jjjn drago, a plačati mora razpise krajni šolski svet. lake nepovoljue okoliščine pri splošnem pomanjkanju denarja ne navdušujejo nikogar. ■— V zadevi šolskega obiskovanja niso še ukrenile gosposke prave poti. Izkazi šolskih zamud romajo vsakih 14 dni od učiteljev do krajnih in okrajnih šolskih svetov. Med potjo se povsodi obotavljajo po kaka 2—3 tedne; predno se rešijo in starši opominjajo ali cel6 kaznujejo, traja 2—3 mesece, tako, da so večkrat zamude že komaj več resnične. Ta aparat moral bi se prostejši narediti; mi mislimo, da bi moral šolski voditelj v zadevi opominjevanja in kaznovanja otrok in staršev večjo pravico imeti, in le njega naj bi v izpeljavi kazni podpirala eksikutivna oblast. — Kakošni glasi so še med učiteljstvom? „Nemščina, nemščina se premalo goji“ tako govorč učitelji, nc, ne, učitelji ne govorč tako, ampak okrajni nadzorniki tako godernjajo neprenehoma. So li opravičene njih pritožbe? Bile bi opravičene, ako bi sc nam velevalo: „Namen vaših šol je izurjevanje slovenskih otrok v nemščini, kakor je to veljalo pred novimi postavami." Dokler se pa nas tako ne terorizira , podučevali bodemo po n a r a v n e m potu, v n a r o d n e m j e z i k u, v katerem se edino z deco porazumeti moremo. Ako pa šolske gosposke želč, podučujemo tudi v drugem deželnem jeziku kot predmetu po toliko ur na teden, kolikor je mogoče brez velikega zanemarjenja druzih važnejših predmetov, t. j. po 1 uro, po 2, po 3, po 4 ure na teden. Ako pa po 5, 6 ali celo 7 ur na teden v nemščini podučujemo, ostajajo nam za materinski jezik samo po 3, 2 ali celč le 1 uro na teden. Bi-li to pa pravično bilo! ? — Način, metodo in učno postopanje pri tem predmetu nas pa uči dobra, zdrava pedagogika, nikdar pa ne smejo nam biti merodajalne nekatere nepedagogične „ pobožne želje", ki so glasi: „Nur deutsch mit den (slovenischen) Kindern sprechen." — „Da bi le imeli boljših čitank, da bi le dobili že enkrat 3. slovensko berilo!" Tako zdihujejo slovenski učitelji. Dragi moji, če to premišljujemo, nas skoro misel obide, kakor bi novo šolske postave za slovenske šole ne veljale, kakor da bi slovenskim šolam napredka treba ne bilo, ali pa kakor da naj si slovenske šole z nemškimi knjigami pomagajo. (Da, s to poslednjo mislijo ste pravo zadeli. Ur.) To, da sedanje šolske gosposke, da sedanja vlada za pospeh slovensko literaturo kar nič nc stori, ampak da nas skoro ovira, to dela antipatijo tudi do novih šolskih postav. Toda nc vstrašimo se! Vsaj smo tudi brez podpore še krepki, vsaj si lehko nekoliko sami pomagajmo. V zadnjem času smo na dan spravili marsikaj, s čemur moremo napredovati na narodni podlagi. Le čversto sc deržimo naše domače reči, domačega jezika, domačega slovstva, domačih prijateljev ! „Vsc vse šolske posle strinja že deželni šolski svet." Tako se govori. Se ve da. To jo sedanji zistem, to zapazimo pri vseh deželnih šolskih svetih. To je centralizem pri šolstvu. Zato pa tudi okrajni šolski sveti nemajo nič več pravega dela; zato pa tudi nezadovoljstvo pri vseh političnih strankah. Od tod nezadovoljstvo o raznih deželnih šolskih svetih. Pa tega mi predrugačiti ne moremo, zato ne razpravljajmo o tem dalje. Bodo že prišli časi sprividenja. Veliko pomanjkljivosti se je torej vrinilo v naše novo urejeno šolstvo. Vseh teh pomanjkljivosti pa učiteljstvo ui krivo. So pa tudi taki zaderžki v napredovanje šolstva, katerih je učiteljstvo samo krivo. Nekaterikrat se namreč žalibog slišati mora, da učiteljstvo samo korektno ne postopa, v tej in oni reči. Posebno pa človeka žali, ako čuje, da se učitelj še celč v moralnem obziru slabo obnaša. Potem se ni čuditi, seveda ne, ako izgublja on sam in šola na veljavi. Da imajo nekateri učitelji svojemu važnemu, imenitnemu stanu še neprimerno vedenje v družabnem življenji, to naj svedoči sledeča sodba učitelja o svojih sodrugih, katera je vzeta iz prijateljskega pisma. To mnenje je sicer pretirano,, a nekaj resnice utegne vendar le v njem biti. „Učitelj biti v sedanjem časi je pač težavna stvar — piše prijatelj — a človek bi še vse prenesel, če bi le imel bolj omikane kolege. A naši učitelji so res večinom premalo otesani, o življenji nejmajo pojma (? Ur.) in torej o pravi odgoji (? Ur.) še mauje. Kar je pri njih, hvalevredno je to, da so „para-grafenreiterji“ in vedo postave vendar nekaj zato, da se s tem v družbi ponašajo. (No, iz tega nameua se jih ne učč. Ured.) Toda to je vse. Živijo tako v en dan, uič idej, nič duha, vse je mertvo in le „kapljica jih oživlja in kako obotno se pri tej priliki sklicujejo na slavne može, koji so bili baje vsi pijanci. V družbi vedo le malo ali nič govoriti itd. “ S to obsodbo, ki ni bila nikakor ne za javnost namenjena, se mi sicer le malo vjemamo, in priobčili smo jo samo s tem namenom, da bi gg. učitelji premišljevali in preiskavah, ali ni nekoliko istine v njej. A ker to po našem sicer uemerodajaluem mnenji utegne biti, zato moramo pač apelirati na ves učiteljski stan, da nam je korakati naprej, ne samo v šoli, ne samo v svojem znanstvenem izobražev a nji, ne samo gledč združevanja v društvu, ampak tudi v socijalnem življenji moramo stati poleg no o madež e v aui h duhovnikov, uradnikov in drugih orni kan cev. Pred vsem pa naj bode življenje učiteljevo Čisto moralno, moralične zmote posameznih učiteljev delajo sramoto vsemu učiteljstvu! —• Te besede uteguejo morda pri kolegih naših veliko nevoljo izbuditi, nam se je tudi pero proti vilo, ko smo jih pisali: toda kot odkri-toserčni prijatelj slovenskega učiteljstva ne moremo si kaj, da ne bi mu dajali takošnih svetov, kakoršuih nam vest veleva. Kajti nam posebno mora veljati izrek slavnega Sokrata: „Spoz-»avaj samega sebe!“ Jana Amosa Komenskega Informatorium šole materinske. (Dalje.) JPoglavje X. Kako se ima mladina napeljevati v pobožnost. Ne veseli se otrok, ako nije strahu božjega pri njih. Bolje je umreti brez otrok, nego imeti brezbožne otroke, pravi modri Sirah (16, 1). Naj torej starši skerbijo največ za to, da bi svoje otroke napeljevali na pravo notranjo pobožnost, brez ktere so znanosti in umetnosti več na škodo, nego na korist; tako kakor so nož, meč, sekira v roki norca tem nevarnejši, čem ostrejši so. Pri otrocih moremo sicer v pervem in drugem letu le malo storiti zavoljo prenežnega njihovega razuma, razun tega, kar Bog pri njih po prirojenji in po svoji milosti stori; moremo je pa vendar napeljevati v pobožnost; kajti naša dolžnost je, pomagati Bogu in prirojenji, kolikor v začetku zamoremo. Ne moremo sicer novorojenih otrok učiti pobožnosti, in položiti v njih podlago pobožnosti, kedar jo z molitvami in ker-stom Jezusu Kristusu priporočujemo in kedar jim sv. Duba kot notranjega in večnega vodnika in učitelja izprosimo. Naj tedaj starši molijo Boga za blagoslov, kedar spozuajo, da je Bog s plodom života obdarovati hoče, ker sv. pismo pravi, da tisti, ki ima biti sveti, se precej oddeli od maternega telesa in se posveti. (Jen. 1, 5. Pslm. 22, 11. Is. 49, 1.) Noseča mati naj vsaki den z očetom neprenehoma Boga moli in čas svoje nosečnosti naj v pobožnosti preživi, da bi njen otrok precej pod njenim sercem se začel v strahu božjem razvijati. Kedar pa Bog svoj dar iz temote pripelje na svitlobo, dolžni so starši (kakor neki pobožni theolog pravi) tega novega gosta sveta poljubiti na čast božje roke, ktora je pri delu pomagala. Kajti to je dognana reč, kakor je neka modra mati rekla, da mi ne vemo, kako so otroci v životu našem pričenjajo, niti jim ne dajamo življenja in duha, niti ne naredimo pervega njihovega vredovanja, ampak stvarnik nareja družino ljudi (3. Machb. 7. 22.). Če pa starši vidijo, da je otrok živ in zdrav, da ima cele nepokvarjeno ude, imajo so precej svojemu daritelju ponižno zahvaliti in njega prositi, da bi otroka z angeljem varhom varoval nesreče in njemu svojega nebeškega blagoslova podeliti blagovolil. Po tem naj skerbč, da bi otroka, kterega je jim Bog dal, zopet Bogu darovali in to v svetem kerstu; naj Boga prosijo, da bi to, kar je vstvariti blagovolil, blagovolil tudi v Kristusu zveličati, in da bi njemu dal sv. Duha kot vodnika do zveličanja in s tem poterdil v njem svojo milost; naj tudi obljubijo, da ako da Bog njihovemu otroku življenje, hočejo njega od posvetnih reči odvračati in samo do slave božje ga voditi. Tako je storila Ana, ktera je svojega sina Samuela priporočila Bogu z molitvami in siser pred spočetjem, po spočetji in tudi po porodu, in Bog je uslišal njeno molitvo in ga blagoslovil. Kajti nasprotuje božji milosti, da bi to od sebe odvračala, kar se mu s takošno gorečnostjo daruje; nasprotno temu pa, kedar so čeravno pobožni starši v tej zadevi malomarni, daje jim Bog tudi nemarne popačene otroke, da bi spoznali, da so dobri otroci le njegovi darovi. V resnici naj se otroci začnejo napeljevati v pobožnost v drugem letu, kedar se pričenja razum pokazovati, in kakor se cvetlica iz popka razvija, tako naj začinjajo otroci razlikovati reči; pri tem se jim tudi razvezuje jezik in začnejo izgovarjati razumljive besede, ravno tako, kakor se jim noge na hojo privajajo. Zatorej takrat je že čas, da se otroci vadijo, sc ve da le počasi in mirno kakor pri igri. I. Kedar torej starejši Boga molijo, ali pred obedom ali po obedu pojejo, naj se navadijo otroci mirno sedeti ali stati, roke zložiti in mirno je deržati; na to se jako lehko navadijo, če jim sami na sebi lepi izgled pokažemo,' in jim pri tej priliki roke zložimo in na kratek čas poderžimo. II. Da bi iz njihovih ust začinjala hvala božja, naj se nauče klečati na kolenih, skleniti roke, gledati gor in izgovarjati sledečo kratko molitvo: „ Jagnje božje, Jezus Kristus, usmili se nas! Ameu.“ ln kedar so sc to naučili, naj se vzame „Oče našu — pa ne na enkrat celi, ampak samo le perva prošnja; to naj moli otrok dvakrat vsaki den rano in na večer celi teden ali dalje (to pa je dolžnost pametne pestunje, da vsakikrat z otrokom najprvlje malo Boga moli, kadarkoli otrok zahteva jesti); kedar pa se je naučil otrok za teden ali za dva tedna pervo prošnjo, naj se uči drugo in pristavi k pervej zopet po dva tedna; potem tretjo iu tako naprej do kraja. Bode to lože, nego kakor nekteri store, da učijo otroka celi „Oče naš“ na enkrat; to terpi dve ali tri leta in slednjič ga otrok še poredoma ne zna. III. More se jim tudi nekikrat pokazati v nebo, da je tam Bog, da bi otroci zastopili, zakaj pri molitvi kvišku gledamo. (Dalje prih.) Občna zgodovina za višje razredu narodnih in meščanskih šol. V nemškem jeziku spisal prof. dr. Netoliczka. Poslovenil Ivan Lapajne. Stari vele. IX. Rimljani. (Dalje) § 55. Drugo tri vlad j e. Uuior Cezarja je vso ljudstvo vznemirilo, sežgalo je bilo senatsko poslopje, v katerem je bil Cezar umorjen. Vsi njegovi morilci bi bili pobiti, ako bi ne bili iz mesta pobegnili. Julij Cezarjev dedič je bil Oktavij, unuk njegoye sestre, takrat še le 18 let star. Med tem časom si je bil najvišjo oblast pridobil konzul Antonij. Kar pride Oktavij v Rim; ta se je bil po svoji pohlevnosti senatu in po svoji radodarnosti pa ljudstvu prikupil. Na prigovarjanje Cicerona je bil prevzetni Antonij od senata za sovražnika republike spoznan iu Oktavij mu jo s konzuloma vojsko napovedal. Ril je premagan, pa tudi oba konzula sta padla v boju in Oktavij je sam ostal na čelu vlade. Podal se je s svojo vojsko proti Rimu, kjer je bil za kon-zulai zvoljen. Antonija ni več napadal, marveč se ž njim iu z L e-pidom, namestnikom Galije, združil zoper republikansko stranko. Zveza teli treh mož je bilo drugo tri vlad j e (43. 1. pr. Kr.) Začeli so neusmiljeno preganjati svoje nasprotnike; bilo je tako morenje po Rimu, kakor v strašnih dnevih perve notranje vojske. V tem času je bil tudi plemeniti Ciceron umorjen. Na to sta šla Oktavij in Antonij v Macedonijo zoper republikanca Kasa in liruta, ki sta bila v bitki pri Filipih tudi premagana in se sama umorila. S to vojsko je bila republika popolnem ukončana. Zmagovalna triumira (Oktavij iu Autonij) sta Lcpida kar odstranila iu se sama rimske proviucije med seboj razdelila. Oktavij je dobil zahodne, Antonij izhodne provincijc. Med tem ko se je Antonij na dvoru egiptovskem pri kraljici Kleopatri kratkočasil in tej še nekoliko rimskih provincij v Aziji podaril, delal je Oktavij na to, da vso oblast iu go-spodstvo v svoje roke dobi. Kleopatri je Rimu vojsko napovedal iu Antonij je bil odstavljen. Vojskovodja Agripa je dobil namreč bitko pri predgorju Aktiju (31. 1. pr. Kr.), iz katere sta se Antonij in Kleopatra še pred koncem potegnila. Oktavij si je podvergel Sirijo iu napadel tudi Egipt. Antonij sc je nabodel na meč, Kleopatra pa si je zavdala. Egipt postane rimska pro-viucija. Oktavij bil je zdaj sam vladar neznano velike deržave in senat ga je imenoval Avgusta, t. j. posvečenega. § 56. Cesar Avgust. Oktavij se je imenoval po svojem starem stricu Cezar, od tod slovensko ime cesar, nemško pa Kaiser, ki izvira od gorskega kaisar (cezar). Svojo oblast je rabil za ohranjenje miru, vladal je z modrostjo in zmernostjo in pospeševal je znanosti in umetnosti. V tem so ga podpirali meceni. V tem času so živeli pesniki Virgil, Horac in Ovid in zgodovinarja Salus t in Livij. Vojskoval se je lo takrat, kedar je bil prisiljen, in sicer ne zavoljo novih pridobitev, ampak zavoljo tega, da bi obvaroval napadov meje svojega velikega cesarstva, ki je segalo od Donave do puščave Sahare in od Evfrata do Gibraltarja, ter je 130 miljonov stanovalcev štelo. Težavno vojsko so imeli Rimljani z Nemci ali Germani. Ker so ti renske pro-viucije napadali, poslal je Avg. D ru z a v te kraje. Njegov brat Tiberij je nadaljeval boj proti njim in naposled premagal zahoduje Nemško. Ker je pa rimski vojskovodja Var Nemce terdo tlačil, z davkami hudo obloževal in latinski jezik, rimske navade in šege pri njih vpeljati hotel, so se ti pod vodstvom Aruimija (Hermana), kueza keruzkovskega uperli. Ta je s svojo zaroto obdal Vara v Tevtonskem lesu in ga popolnem pobil. Avgust, zvedši to strašno izgubo, je obupljivo zaklical: Var, verni mi moje legije. V svoji rodovini Avgust ni bil srečen. Za svojega dediča je postavil Tiberija, umeri je v 76. letu. Pod njegovo vlado je bil rojen Jezus Kristus. § 57 G e r m a n i. Germani so stanovali ob Reui in Donavi, severno do Severnega in Vzhodnega morja. Razdeljeni so bili na več rodov, imeli pa so skupni jezik in vero, skupne navade in šege. Vsak rod je imel posebno deržavo, pa tudi več rodov je v zvezo stopilo. Deržave so razpadale na okraje (Gaue). V vojskinih časih so si izmed hrabrih mož izbrali „vojvodo “ (Herzog). Glavno opravilo Germanov je bil boj in lov. German je z dvajsetim letom dobil orožje, a ga potem nikoli ni več odložil. Ljubil je pa tudi lov, saj je pa bilo po nemških gozdih obilo divjačine, posebno turov. Germani so častili pervotno naravne moči za bogove. Naj večji bog jim je bil Vuotan. Bil je tudi bog zmage, ki je v boju padle v nebesa (Wal-Halla) sprejemal. Njegov sin je D o nar, bog nevihte. Četertek (Donuerstag) ima ime po njem. Boginje nemške so bile: H er ta, F raj a, Holda in človeštvu sovražna boginja pa Hellia, odtod Hblle (pekel). Germani so verovali na pritlikovce (Zwerge), ki v gorah stanujejo, na hudobne duhove (Kobolde), na velikane (Riesen) itd. § 58. Cesarji iz avgustove hiše. Tiberij, naslednik Avgustov, je bil grozoviten mož. Pod njegovim vladanjem je bil zveličar križan. Tudi njegovi nasledniki so bili neusmiljeni trinogi. Posebno se jo odlikoval N er o. On je ukazal umoriti svojega brata, svojo ženo, svojo mater, svojega učitelja Seneko in tisoč naj-plernenitejših Rimljanov. Po takih grozovitnostih se je začel sam razkazovati kot igralec na citre, kot pevec in gledališčini igralec. Tudi najimenitnejšim senatorjem in vitezom jo ukazoval v glediščih igrati. On je bil menda prouzročil devetdnevni požar v Rimu, da bi se bil lepše mesto potem sezidal. Krivdo pa je obračal na kristjane, katere je strašno preganjati ukazal. Na vse le mogoče neusmiljene načine jih je mučil. Za njega sta umorla mučeniško smert tudi apostla Peter in Pavl. Naposled so se vendar spuntali zoper trinoga; zbežal je, in ko je videl, da se ne more več rešiti, dal se je od sužnja prebosti. Umerijo z besedami: „Kak umetnik zdaj umerjc!“ § 59. Doba dobrih cesarjev. Vredni cesar je bil Ves pazi jan. On jo skerbel za postavni red in olcpševal Rim. Pod njegovo vlado je njegov sin Tit premagal in ukončal Jeruzalem (70 1. pr. Kr.) Njemu je sledil Tit, plemenit knez, čegar dobrota serca je bila sploh znana pri Rimljanih. Njemu je bil zgubljen vsak dan, kedar ni nič dobrega storil. V tem času je ognjenik Vezuv ukončal mesti Pompej in llerkulan. Tudi njegov naslednik, Trajan, je dobro vladal. Bil je tako izverstnih lastnosti, da so ga „najboljšega“ imenovali. Skerbel za omikovalne zavode in za olepševanje mesta. Zmagal je bil Dacijo (sedanjo Rumuuijo in Erdeljsko) in zmagoval je v Aziji. Njemu v čast je bil postavljen steber. Njegov naslednik Hadrijan je ljubil mir. Temu je sledil Antonij Pij, t. j. pobožni, bil jo plemenit človek, ki je blagotvorno vladal in bil kot oče domovine spoštovan. Temu je pa sledil Mark A vreli j, s pridevkom „filozof.“ Živel je kakor zasebnik, pa za uboge storil prav veliko. Imel je vojsko z Markomani, narodom na južnem Nemškem. Umeri je v Vindoboni, denašnjem Dunaju. § 00. Propad rimskega cesarstva. Za Markom Avrelijem začeli so so slabi časi. Vladali so slabi cesarji in popačenost ljudstva je rastla vodno bolj in bolj. Cezarska osebna straža, pretorijan ci, so poljubno cesarje imenovali in odstavljali. Deržava so jo svojemu prepadu približevala. Kristijani so bili še vedno hudo preganjani. Naposled je zasedel prestol Konstantin Veliki (224 p. Kr.) Njegov oče je bil pagan, njegova mati Helena pa že kristjana, ki je tudi med svetnico sprejeta bila. Kerščanstvo je on pospeševal, ga razglasil za deržavno vero in se dal pred smertjo še sam kcrstiti. Svoj vladarski sedež je prestavil iz Rima v Bizanc (Carigrad), ki se je po njem Konstantinopel imenoval. Svoje cesarstvo je razdelil med štiri sinove, toda te posamezne dele je kmalu eden zopet v celoto združil. Stalna delitev je pa nastala po cesarju Teodoziju (394). Zapustil je sinu Honoriju večerno (zahodno) cesarstvo z glavnim mestom Rimom, sinu Arkadiju pa izhodni del z glavnim mestom Carigradom. Ta delitev rimskega cesarstva pa je bila vzrok, da se moje ob Donavi niso mogle več braniti proti napadajočim severnim narodom. (Dalje prih.) Aleksander veliki. (Zgodovinska slika, spisal Dr. J. Lukas. — Metodično obdelal Tono Brezornik. (Daljo). Na zapadnej strani Egipta v libijskej puščavi, delu veliko saharske puščave, ležal je na zeleni, sč senčnatimi palmami in oljkami obrašeeui in dobro z vodo preskerbljeni planjavi Amo-nium (denašnja Sivah). Tu je stalo svetišče Jupitra Amona. Svečeniki tega boga bili so, nalik delfičkim, prerokovalci prihodnosti. Aleksander poda se na trudapolno pot tje. Po preteku štirih duij doseže oazo, dospe do v senčnatem gaju postavljenega svetišča ter daruje. Svečeniki pozdravijo ga kot „sina Amonovega.11 Aleksander si je to želel. Hotel je od svojih podložnih kot višje bitje češčen biti in tako se mora tembolj slušati. V spomladi 331. verne se Aleksander v Azijo, kajti premagani Darij začel se je zopet oroževati, imevši pri Gavgamcli (ne daleč od Ninive) včlikansko vojsko pripravljeno. Na severni strani Ninive prebrodi Aleksander Tigris, ter počiva dva dnij. Sovražnik bil je v bližini. Potem pa sc verže na čelu svojih novo okrepčanih čet zmage gotov na mnogobrojuejšo armado perzijansko, ter jo sč svojim umnim vojevanjem popolnoma premaga. Ta zmaga pri Gavgamcli (okt. mes. 331) storila je Aleksandra vladarja cele perzijanske monarhije. Brez ovir gre Aleksander dalje. Najpervlje v Babilon, Čegar čudapolnim zidanju (stavbam) se dosta načuditi nij mogel. Dalje se poda v glavno perzijansko mesto Suza*) in potem v Perzepolj.*) Povsod našel je neizmerne zaklade nakopičene. V Perzepoiju potrebovali so 20.000 mul in 5000 vebljodov, da so najdeno zlato pretvorili. Nesrečni Darij pa je iz eno provin-cije v drugo bežal. Na begu, pri kaspiškem morju ležeči deželi *) Suza in Perzepolj bili ate slavni porzijanski mosti, dandanes so le še razvalino. Suza, Rimski sedež perzijanskili kraljev, ležala jo na zapad-nej strani današnjega Šuster na nekom pritoku Tigrita. Perzepolj na sevornej strani sedanjega Širas v Perziji. No daleč od tod bilo jo mesto Pasargade, kjer jo bil Kiros' (Cir) pokopan. Pokopališče poznejili perzijanskib kraljev bilo jo mesto Perzepolj. dospevšega Darija vjel je eden njegovih namestnikov. Aleksander začne še bolj hitro za njim pritiskati, hoteč ga nezvestemu namestniku odvzeti. Izdajalec, bližajoče se zasledovalce čuteč, zabode svojega kralja parkrati, ter zbeži sč svojimi na berzih konjih. Aleksandrovi koujiki našli so smertno ranjenega, s kervjo politega v zadnjih zdihljajih. Ko je Aleksander sam prijahal, bil je Darij že mertev. Ovi razgerne svoj )dašč čez-nj ter ga da v Perzepolj prepeljati, kjer so ga v kraljevo rako pokopali (330). Aleksander biti zdaj na čelu svoje vojske od mesta do mesta ter si podverže v prihodnjih dveh letih vse med kaspiškim in perzijauskem morjem in med rekami Jaksartes (sedaj Amu Daria) in Iudu ležeče dežele. Vojaki njegovi razdeljevaje si bogati plen med seboj, bili so začetkom dobrovoljui. Pa kmalo se njih mišljenje preoberne. Postali so nejevoljni, ter so glasno godernjali. Zdelo se jim je, da jih njih kralj ne ceni več. Kralj nij bil več Makedonec, nedPerzijan. Oženi se s Perzijanko, oblači se kot Perzijan, ter tir ja celo, ka naj njegovi ljudje po vzhodni šegi pred njimi^ na kolena padajo. Bil je kot perzijanski kralj Čjsto prevzeten in ljut. Čislal je tudi laskanje. Pri nekem obedu so laskavci Aleksandra, vže močno vinjenega, zel6 hvalili. Herakla, terdili so, prekosil je vže sč svojimi deli, ter je vže v življenji božjo časti vreden. Isti Klit pa, ki je na Graniku mlademu kralju življenje rešil, bil je vže dolgo na tem oboževanju nejevoljen, ter je sedaj to očitno izjavil. Čini Aleksandra nijso ne tako veliki, kot jih proglašajo, harem jih nij sam doveršil, uego jo večjidelj delo Makedoncev. Pri razburjenosti pivcev postal je prepir zmiraj silnejši in Aleksander sam se ga je udeležil. Klit začel je delo Filipovo, kraljevskega očeta, bolj čislati nego sinovo, rekoč s povzdignjenim glasom: „Ne vabi prihodnje proste može na obed, nego barbare in sužnje, ki bodo tvoje obleke rob in pas molili.“ Razvnet o tem zasramovanju odskoči Aleksander, ter zgrabi za orožje; a njegovi prijatelji so mu je skrili, razsajajočega Klita pa ven peljali. V kratkem pride ta pri drugih vratih noter, ter svoje roganje iz nova prične. Aleksander zdere nečemu stružečemu Makedoncu sulico iz roke, ter jo proti vojvodu Klit- u zažene, da se ta v kervi zgrudi. Bil je to nagel čin, ki zasluži najostrejše graje. Aleksander sam je to dobro občutil. Ko se jo zopet zavel, plane čisto obupan na umorjenega. Tri dni bil je potem brez hrane v svoji celici, ter je stoperv od prijateljev pregovorjen njo zapustil. Nova vojna ga je kmalo razmislila. Bilo je spomladi 327., ko je Aleksander sč svojo vojsko 100.000 mož turansko planoto zapustivši čez Paropamis (Hiudu-kuš) v dolini Kabul-a (Kophen) in Juda sc podal. Velika ovira bile so mu poti in ljudstva, hoteča mu pot zapreti. Zmagovalno hruje naprej, kajti slišal je, da onkraj Inda je neka cvetoča deržava. Je ista ludija, kojo še danes radi jake rodovitosti in naravnih bogastev vse občuduje in koje so si evropski narodi, zlasti Angleži, veliko podjarniovali. Kes se mu posreči, neke na ludu in njegovih pritokih bivajočo kneze in narode premagati. Ko je še kanil, dalje proti vzhodu iti, da bi (po njegovi misli) na konec sveta dospel, vperli so se mu makadouski vojaki. Bili so vtrujeni in nejevoljni, eno ljudstvo za drugim napadati. Hrepeneli so po domovini, od koje so več kot 600 milij oddal jeni bili. Aleksander hotel jih jo opačiti. Zahmau! Zapre se dva dnij v svoj šotor. Pa volja armade bila je nevpogljiva. Tu pa je svečenik iz zadrege pomagal. Javil je, da so darila slabih znamenj za vojsko po zimi tega leta. Tako se je Aleksander brez kratenje veljave svojo lehko vojski (armadi) udal. (Dalje prib.) Dopisi. Iz Kopra. 0 premeščenji slov. oddelka našo preparandije se mnogo govori in piše. Bog daj, da bi se tudi vresničilo. Tuk*■ ,........ v ^ m ceni (kakor na pervem izviru) izvoršujejo. M leg ~TZI_JO« ~ 300 Lastništvo „llčiteljskf> društvo zu slov. atajer.“ Za uredn. odgovoren Prag. Lorene. — J. M. Pajk ova tiskarna v Mariboru.