Ljudmila Bras SE - UDK 666.92(497.12 Podpeč) APNENICE V PODPEČI POD KRIMOM Apnarstvo je stara obrt in apneničarstvo stara dejavnost, znani povsod po Sloveniji, kjer so na voljo primerne apniške kamenine. Apno pa je temeljna tvarina v gradbeništvu. O pridobivanju apna oziroma o žganju imamo številna pričevanja. Tako so morali podložniki loškega gospostva'' lomiti kamenje za apnenice, se pravi peči, v katerih se kamen prežge v apno, jih postavljati, kuriti ogenj in na koncu prazniti jame oziroma podirati apnenice. Te apnenice so bile podobne velikanskemu košu iz leskovih in gabrovih palic, spletene in znotraj ometane z ilovico. V takih apnenicah so še do druge svetovne vojne žgali apno po Gorenjskem,^ Dolenjskem-^ (zlasti v okolici Kostanjevice) in na Cerkljanskem. Da so žgali apno prav tako v zgornji Savinjski in Zadrečki dolini, dokazuje tudi dejstvo, da so savinjski splavarji prevažali na splavih tudi apno na Hrvaško."* V Škocjanskih hribih je vas Staro apno dobila celo ime po številnih apnenicah.^ Bogate plasti triadnega apnenca so pogojevale izredno živahno apnarsko oziroma apneničarsko dejavnost v vaseh pod Krimom, zlasti v Podpeči in Preserjih ter na Bregu pri Borovnici. Starejši vaščani še pomnijo, kako so jim pripovedovali, da je bilo povsod naokrog polno apnenic v „kosih".^ Še danes so vidni v gozdovih nad Podpečjo sledovi teh nekdanjih apnenic v obliki kolobarja. Kjer so bili pri roki kamen, drva in primerno pletivo za koš, tja so postavili apnenico. Celo gozdovi proti Rakitni nosijo ledinska imena ,,Pri apnenci". Apno so tedaj žgali največ za svoje potrebe, za postavitev nove in za popravilo stare hiše in pa za vsakoletno beljenje stanovanjskih prostorov in živinskih hlevov. Kmetje, sadjarji, so vsake jeseni pobelili z apnom tudi debla sadnega drevja zoper sadne škodljivce in zajedalce. V bližini cerkve na Žalostni gori lahko vidimo še sledove apnenice, ko so zidali pred 250 leti cerkev. Na ostanke nekdanje apnenice so pred leti pri kopanju temeljev za novo hišo naleteli pod staro Plenavčevo domačijo v rebri nad Podpečjo. Domačini celo povezujejo ime vasi z žgalnimi pečmi za apno. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja, zlasti pa po potresu 1895, je zajela Ljubljano prava pozidalna ekspanzija. Prav tedaj in najbrž prav zato so se pojavile prve zidane in po obsegu znatno večje apnenice v Podpeči. Prva pri tej novosti sta bila domačina Lužar in Garibaldi.'' Slednji je bil potomec graditelja južne železnice, ki je stekla skozi Preserje I. 1857. Oba sta bila premožna in zelo podjetna. Lužar je bil bogat posestnik in gostilničar, imel je tudi žago. Tako sta zmogla investicijske stroške za pozidavo peči. To delo so zaupali posebno priznanemu zidarskemu mojstru, staremu Šeškarju, p.d. 1. P. Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo. Škofje Loka 1973, str. 68, 69, 137, 138, 449. 2. A. Melik, Slovenija 1/2, Ljubljana 1936, str. 493, 494. 3. Apnenice v ,,košu", dokumentirane v fotoalbumu SEM, št. 11 — 12, Cerkljansko 1954, in št. 13-14, Kostanjevica 1956. 4. A. Baš, Savinjski splavarji, Ljubljana 1974, str. 32, 33 5. B. Kuhar, Odmirajoči stari svet vasi, Ljubljana 1972, str. 27 6. Terenski zapiski o apnenicah, 1976, 1977, L. Bras, povedal Janez Peternel, nekdanji skladač apnenice, roj. 1895, Podpeč 9. 7. Pripovedovalci o a|inenicah in drugih dejavnostih, za njihovo prijaznost se vsem zahvaljujem: Jože Mravlje, upokojeni poštar, roj. 1877, Jezero 6, Janez Peternel, skladač apnenice, roj. 1895, Podpeč 9, Franc Grebene, trgovec, gostilničar; posestnik, lastnik apnenice, roj. 1898, Podpeč 26, Janez Uršič, Žagar, roj. 1898, Jezero 50, Cecilija Kavčnik, roj. Lukman, posestnica, gostilničarka, lastnica mlina in apnenice, roj. 1900, Podpeč 18, Ivanka Uršič, žagarjeva žena in gospodinja, roj. 1904, Jezero 50, Ivan Kajca, skladač apnenice, roj. 1909, Podpeč 22, Ivan Peternel, skladač apne- nice in šofer avtobusa, roj. 1925, Podpeč 9, Lojze Suhadolnik, posestnik in lastnik apnenice, roj. 1927, Podpeč 18, Cilka Suhadolnik, roj. Kavčnik, žena posestnika in lastnika apnenice. roj. 1937, Podpeč 18, Anica Mravlje, delavka v stolarni, roj. 1910, Jezero 6. 76 Ljudmila Bras Apnenica v Bohinju, foto: IVlelik, Slovenija 1/2, stran 494, 1936 Vrbetovemu očetu iz Podpeči. Od njega so kasneje povzeli to spretnost mojstri Peternel iz Podpeči, Petelin iz Goričice pod Krimom in Gostiša izpod Plešivice. Apnenice so v obliki orjaškega lonca vsekali v živo skalo, jo znotraj obložili s posebnim kamnom, „brusnikom" in premazali z brusnikovo mivko. Po vsakem žganju so peč obnovili in znova zalili poškodovane dele. Zaradi hude vročine je bila peč namreč vsakokrat nekoliko poškodovana oziroma okrašena. Oblogo iz kamna brusnika so obvezno menjavali vsaki dve leti. Tako visoka vročina razžene še živo skalo. Kamen brusnik je za oblogo najbolj primeren zato, ker se lepo zateče ob steni, ko se razbeli. V novejšem času pa oblagajo peči s samotno opeko, ki jo dobijo na Jesenicah v železarni. Prav tako morajo večkrat obnoviti tudi zgornji del peči, „venec". Tako vidimo, da je bilo za opravljanje apneničarske obrti zlasti ob začetku precej stroškov. Tudi proizvodni stroški so razmeroma visoki. Zato si je apnenico lahko omislil le tisti, kije imel na voljo dovolj obratnega kapitala. Na vasi so bili to le gostilničarji, ki so imeli poleg tega še posestvo, trgovino, mlin in žago ali pa so še trgovali z lesom. Zato je razumljivo, da so bili najbolj uspešni tisti apnarji, ki so bili podjetni tudi še v drugih dejavnostih. S finančnega stališča imenujemo to prelivanje kapitala, ko različne dejavnosti omogočajo medsebojno uspešno delovanje in zagotavljajo druga drugi obstoj in rentabilnost. Garibaldijevo posestvo, p.d. pri Živanu, je I. 1890 kupil z apnenico vred Franc Lukman z Iga. Gospodaril je zelo uspešno, dokupil precej zemlje in odprl še gostilno. Po gospodarjevi smrti leta 1905 je žena sama bolj ali manj uspešno gospodarila 10. let. Leta 1925 se je k Lukmanu priženil Janez Kavčnik iz Dragomerja, ki je že nekoliko majavo Apnenice v Podpeči pod Krimom 77 Apneničarji v dolini Idrijce, Foto: Vlastja; 1958 gospodarstvo zopet spravil na trdne temelje. Postavil je celo mlin stremi kamni, pozidal pritlično hišo v današnjo mogočno stavbo in s tem tudi povečal gostilno. Pri Lužarjevih so sčasoma postavili kar 3 apnenice in gospodarsko napredovali tri rodove. Hiša je menjavala imena. Najprej se je priženil Franc Šivic iz Brega pri Borovnici, tudi iz apneničarske družine. Z njegovo hčerko se je poročil Pristavec z Jezera, ki je obnovil hišo, imel žago, posestvo, gostilno, kamnolom in še vedno 3 apnenice. Konec tridesetih let pa je gospodarstvo začelo nazadovati, ker ni bilo na domu pravega naslednika. Otroci so se šolali in odšli od doma. Prav v teh letih se je priselil v Podpeč Franc Grebene z Brega pri Borovnici. Kupil je hišo s trgovino in gostilno vred od Kobija, ki je imel v Podpeči od preloma stoletja naprej tudi žago, trgovino, mlin in apnenico. Kobi se je tedaj usmeril v industrijo upognjenega pohištva, izdeloval je stole iz Thonetovega programa. Obdržal je le žago in mlin. Franc Grebene je v kratkem prevzel pobudo in postal v nekaj letih vodilni podjetnik v Podpeči. Prevzel je Pristavčeve apnenice v najem in tako so od I. 1931 naprej gorele njegove apnenice skoraj noč in dan. Ta njegov bliskoviti vzpon so pogojevale ugodne gospodarske razmere, ki so sledile po gospodarski krizi do I. 1931. Pri apneničarski dejavnosti gre vedno za precejšen obratni kapital na eni strani, na drugi pa za sila občutljivo tvarino, ki se tehnološko hitro spreminja, posebno dovzetna je za toplotne spremembe. V nekaj dneh se žgano apno na zraku razpusti, to se pravi, popolnoma izgubi svojo trdnost. Spremeni se v živo apno, ki se dobesedno razliva kot voda. Žgano apno morajo zato v pičlih dveh dnevnih spraviti na trg in v denar, sicer lahko pride podjetnik v velike izgube. 78 Ljudmila Bras Suhadolnik z ženo in z bratom ob apnenici, 1963, Podpeč pod Krimom Uspevali so le tisti, ki so bili zelo iznajdljivi tudi pri prodaji. Zato so apnarji navadno navezani na bližnji in po možnosti na stalni trg in kupce. V tridesetih letih, ko so v Ljubljani zrasle številne javne stavbe, kot so Narodna in univerzitetna knjižnica, Majerjeva hiša, Šlajmerjev dom. Zadružna banka, stavbe ob današnji Titovi cesti, Veterinarska bolnica v Mestnem logu in Žale, je prodal Grebene samo ljubljanskim stavbnim mojstrom in podjetnikom po 1300 ton apna na leto. Najbolj znani stavbni mojstri v Ljubljani so bili tedaj: Curk, Tomažič, Mavric, Battelino, Slokan in Stavbna družba. Tudi Plečnikova cerkev na Barju v Črni vasi je sezidana iz podpeškega marmorja in Grebenčevega apna, zidal pa jo je stavbni mojster Curk. Mnogo apna so kupili tudi pleskarski mojstri iz Ljubljane in drugih krajev. Večjim podjetjem je Grebene prodajal apno največkrat na kredit. Ob sobotah je hodil izterjavat. Ob začetku druge svetovne vojne mu je ostalo pri podjetnikih za apno neizterjanega denarja za 200.000.— tedanjega denarja. Tega dolga niso dolžniki nikdar poravnali, z vojno so pravice terjatve ugasnile. Pri večjih podjetnikih je hodil terjat za znatnejše vsote gospodar osebno, k drugim je pošiljal pomočnike iz trgovine, ki so bili pri tem opravilu kar uspešni. Grebene je odprl obetavno tržišče z apnom v Banatu. Zaradi krhkosti gradiva pa je imel tolikšne izgube, da je moral to tržišče opustiti. Skoraj polovica apna se je pri prevozu zdrobila v prah, ki ga kupec ni maral plačati. Tako mu tudi višja cena ni prinesla pričakovanega dobička. Zato se je takim podvigom rajši odpovedal in se trdno oprijel ljubljanskih kupcev. Apnenice v Podpeči pod Krimom 79 Franc Grebene pred hišo, Podpeč 26, Foto: Srečo Habič, 1977 Delo s kompresorjem v kamnolomu, Podpeč pod Krimom, 1963 Priprava apnenice, tehnološki postopek žganja Poglavitno dejanje pri pripravi kamna za apnenico je razstreljevanje skalnate gmote v ä kamnolomu. Vsak apneničar ima svoj kamnolom kar najbliže žgalni peči. Za vlaganje razstreliva je potrebno navrtati primerno luknjo v skalo. Vse do I. 1958 so to delo opravljali ročno, s preprostimi tehničnimi pripomočki. Uporabljali so le velik sveder in dve kladivi — macoli. Pri tem so bili zaposleni trije delavci. Prvi je držal sveder, druga dva sta izmenično močno tolkla z macolo. Po vsakokratnem udarcu, je moral prvi zasukati : sveder za nekaj stopinj. To izredno težaško delo so olajšali kompresorji, ki so jih začeli ; uporabljati skoraj vsi apneničarji po letu 1958. Prvi je vpeljal kompresor v svoj kamnolom j Lojze Suhadolnik iz Podpeči, ki ga je priključil na unimog — kamion. Tako opravilo ni več tako naporno in utrudljivo, odkar navrtujejo skale s kompresorji. Kamne so vozili k apnenici z vozovi na trdih kolesih, tik po drugi svetovni vojni z gumi vozovi, dokler se niso uveljavili kamioni in traktorji s prikolicami. Apnenico polnijo vedno od zgoraj. K apnenici je speljana pot, ki vodi na prostorno ploščad do zgornjega venca apnenice. Ploščad je tako velika, da brez težav pripeljejo voz ali kamion, naložen s kamnom, tik do roba apnenice, in tudi zlahka obračajo tako voz s j konji kakor tudi traktor s prikolico. Ključnega pomena pri polnitvi apnenice so mojstri j skladači. Do nedavna so bili tudi edini stalni delavci pri apnenici. Njihovo opravilo je daleč najbolj odgovorno. Oblikovati morajo „velb" (obok) nad kuriščem in pravilno razporediti kamne po težini in debelini. Skladač je začel oblikovati obok v krogu z manjšimi kamni. Čim bolj je krog rasel, tem večje kamne je polagal, tako da je obok 80 Ljudmila Bras Pred Lukmanovo apnenico v Podpeči, 1. na levi Kajca, skladač 1948. leta zaključil S kamni podolžne oblike, imenovanimi rigli ali štuki, težkimi tudi po 100 kg, ki so jih prej obdelali. Tik ob žarečem ognju so v „velb" zložene zajetne skale, „istniki", ki potrebujejo največjo stopnjo vročine za temeljito razbeljenje. Ko je skladač dokončal obok, so apnenico „zapeljali" z drugim kamenjem, nametali so najprej z vrha debelejše, sledile so plasti drobnejših kamnov, z manjšimi kosi ali kockami in z drobižem pa so pokrili in s starim apnom zametali in tako zaključili zunanjo kopo. Lonec apnenice je vsakokrat sprejel do 100 ton kamna. Spredaj je skladač oblikoval obok za ustje, „istje" kurišča z velikimi skalami — istniki in ga vsakokrat zazidal z opeko in vzidal železna vrata. Prostor pred kuriščem apnenice so zavarovali pred padavinami z velikim nastreškom oziroma s prostorno lopo, kjer imajo pri roki tudi zalogo kuriva. Tako so Apnenice v Podpeči pod Krimom 81 82 Ljudmila Bras Delavci pred naloženim kamionom z apnencem za Lukmanovo apnenico, 1967 leta, Podpeč pod Krimom kurjači tudi ob deževnem vremenu na suhem. Prav tako so na varnem, ko tehtajo apno. Če skladač ni trdno oblikoval „velba", se je vse skupaj sesulo. Posebno nerodno je bilo, če so že nekaj časa kurili in je bilo kamenje že razbeljeno, žareče. Tedaj so morali počakati, dokler se kamenje ni shiadilo, da so znesli vse ven in ponovno postavili kopo z obokom. Pri delu potrebuje skladač najmanj dva pomagača, ki delata pod njegovim nadzorstvom in po njegovih navodilih. Apnenico so navadno polnili tri dni. Tako pripravljeno kopo podkurijo spodaj v kurišču. Nalagajo po 1 m do 2 m dolga polena oziroma klade. Za enkratno žganje apnenice pokurijo od 120 do 140 prostorskih metrov drv. Če so drva zdrava in suha, požgejo manj, če so mokra ali gnila, pa več. Šest do sedem dni neprenehoma, noč in dan, plamti ogenj v ognjišču apnenice. Vročina mora doseči do 1200 stopinj C, da dovolj razžari kamen, ki zgori v apno. Vsako uro pogori do 1 m3 drv. Kurijo največ stara ostrešja, ki jih kupujejo pri zasebnikih, gradbenih podjetjih v Ljubljani in okolici, kjer je pač na voljo les, ki je za druge namene neuporaben. Večkrat kupijo na pol zgorela ostrešja, ki niso več za obnovitev. Ostrešja kupujejo navadno „kar na čez". V Lukmanovi apnenici je I. 1956 zgorelo ostrešje med drugo svetovno vojno porušenega in požganega Turjaškega gradu, v Grebenčevi apnenici je končalo staro ostrešje Ljubljanskega gradu. Les zmerijo pred apnenico, ko ga zložijo. V I. 1975 so apneničarji plačevali za 1 mS drv 12.000.— S din. Ostrešja je lastnik apnenice navadno podiral sam v svoji režiji, z najetimi delavci za težaška dela. Dokler niso prišle po drugi svetovni vojni v uporabo motorne žage, so žagali drva za apnenico na ročne žage amerikanke. Po dva delavca, najeta ali pa domača, sta navadno neprenehoma žagala les na meter dolga polena. Apnenice v Podpeči pod Krimom 83 Kamen — apnenec vozijo l< apnenici, Podpeč 1966, pred Lul