1137 Trinajst žalostink za Belo krajino Štefan Remic Prvi znaki patosa ARHETIP belež visi s težo granita pod svodom, na blokih in kladah, kjer vlada britev: rezek je sever, divji in bel. 1138 Štefan Rem tu ni stopinje, ker tu ni poti: rezek je sever, gorje belega, veter na kostne piščali igra. zona obliva pozabljenega. vse je bilo izrečeno takoj, ko si videl: v strdku ledu, ki zataknjen boli v tesnem grlu kot ostra peška; v roki, ki grabi svetlobo, prižeta na lino neba kot trupelce v kletki na stropne žice; v ustnicah, ki pomodrele hlepijo v trzajih kot mutčeva misel, ki njo zapisujem. SOLDAT v zadušljivo kovnico spusti V VARJENI umetno osvetljavo in jo PLASTIKI — varilec — poživi z razbeljenim železom, cinober sten duši bazalt in povečuje mejo — za njimi se zaman cedi lep potok zlate smole kot mastiks slike s sanjami. kositer v ude položi žarečo cev tako tesno, da ta soldat odslej strmi vseskozi na vizir in v tulec sega po rapir. na ozkih oknih kužni smrad, obešen na rešetkah, a onkraj se zaman cedi lep potok zlate smole kot mastiks slike s sanjami. 1139 Prvi znaki patosa lovska opazovalnica v slabi vidljivosti mrk zimski gozd. mrak, ki ne daje zavetja, iz strelne line cev bliskavic stalno nekoga ustavlja, tilnik suha igla brije, sence stresa elektroda, trgajo se kite nog in rok in kril telesa. tla so herbarij. zrak je retuša. tok se spusti do ograje, v pljučih je krilo, ki več ne uboga, ustna votlina — črnilnik, a tja ne omočiš peresa, ker jezik več nima pisave, le krč hrepenenja te stresa. stop-trik mene pa notri, nevemkje, boli. brezčasna bledica je svinčeva bela, s sivo verigo pripeta na les. posamična črta potuje od tod, vendar se mene, nevemkje, dotika s turobo glasu, ki počasen pronica: vrana leti na fotografiji, ali ujeta s fiksirjem v meglo, o črni krak, ki se kot jod v mojo dušo zajeda, srhljiva tujina — ta slika. NASILNA BIOLOŠKA PREOBRAZBA: 1140 preparator v slabi vidljivosti mrk zimski gozd. mrak, ki ne daje zavetja, je mrtvi izpraznjen notranjosti, ali navidez še dalje živi. videz ohranja strojarski galun, tkivo pojita sol, formalin. iz lesne volne osluteni trup, možgani pa brezsledne saje. steklar je izmeril daljavo oči, mene pa notri, nevemkje, boli. z žico nabita lobanja, z mavcem nagačena v večni spomin. LONCENINA biserna matica vodnih globin, S PRIDATKI razpočena v blatu glinenem, klateški pes, ah, breztrupen, povešen nad ribjimi srtmi. klic jerebic, ki so na begu iz detelje rdeče, v sulično ost zakovičen zaton in v zlato peno slovesa. v prah se povrneš. v zračnih tokovih se drobci kamene strele vrte. zdaj nismo nikjer, ni naše dežele. zoprno pšeno rosi v žgalne peči. le romarska steklenica zdaj naše sanje poji. na njej črni jantar kot strah: mrliška ptica. Štefan Remic 1141 Prvi znaki patosa LEPLJENKA kako sta jih vzgon koprnenja S PTIČI in brezumni švist šiber, ki jo razstreljujejo, dvignila s travniške megle na glogove trne, da so sestavljeni v beden kolaž. in taki visijo, nabodeni, z glavami vznak na gospodarjevo voljo, ki je s pečatom odtisnil svoj znak signature na sredo pokrajine zla. jaz, ki sem vstopil v to besedilo kot restavrator, z balzamom in plombami barv, ki jih polagam na prestrelnine, da bi prvotno stanje vzpostavil, sem tukaj zato, ker te ljubim. TOLČENA na modri stekleni pasti neba BRONENA poljski škrjanec miruje — PLOČEVINA drobna bleščica, ki je brezglasna tako zelo daleč: vdelan krvavordeči emajl. na živčnem končiču potuje s teboj, v vrhu magnetne silnice. in ti si veder, kajvešzakaj; tako ne opaziš, da se izgubi v prostran filigran — s punktirnim kolescem storjeno nebo, kjer ni ničesar, le zven nočnih zvezd, ki se grozotne zadevajo ena ob drugo, a ti ne veš kam. 1142 Štefan Remic JEDKANICA morje, ki vroče čelo pečine obliva s hladom soli in zapisuje ljubezenski stavek na vekov veke; Tagorejev stih. zgodi se, da pljuskne ob skalo vihar: tedaj je na plošči vse polno odtisov koščic. Krik Muncha in brazgotina. rdečemu bakru določam relief s svojo voljo, kajti kislina je v mojih rokah; vem, kaj naj bo črno, kaj naj bo belo. kovina, ki sliši moj glas, se z belim papirjem objame kot akvamarin s skalnim blokom, ki sliši moj glas, na vekov veke. LITOGRAVERSKI siv gladek kamen leži v gorski AVTOPORTRET kopreni, kjer čakam dan. vidijo me v cedrovini, kjer veslam, ko se vsa para razkadi in se leden požirek jutra raztali. deteljna sol bo odbila maščobo. mešanica saj in raztopine bo siv kamen potemnila. vidijo me potovati dol po reki: v kljunu, levem in ob desnem boku. ostra igla se bo v sivi kamen zasadila, vidijo me daleč od izvira-, v kljunu, levem in ob desnem boku. ostri diamant gravira sivi kamen, vidijo me v ploskem kamnu, pa čeprav čolnarska luč zamira.