LEOPOLD SUHODOLČAN, ČLOVEK NA ZIDU
Na videz Suhodolčanove novele* niso uglašene tako, kot terja novelistična zbirka, imajo pa vendarle nekaj skupnih potez. Takšna skupna točka je predvsem sodobna snov, ki jo seveda avtor variira z različnih aspektov. Večina zgodb ima namreč za prizorišče povojni čas v nekem manjšem slovenskem mestu, kjer se ljudje tako dobro poznajo med seboj, da postane ozračje včasih zadušljivo provincialno. Tu so ljudje, ki so preživeli vojno, v njej postali bodisi telesni bodisi duševni invalidi, pa se zdaj v mirnem času mučijo s svojimi kompleksi in usodo. Suhodolčan iznajdljivo raziskuje njihovo življenje ter odkriva njegove prikrite, spodnje plasti. O njih pripoveduje živo, prizadeto, zakaj svoje zaznamovance brez dvoma osebno pozna, čeprav poskuša sam ostati v glavnem anonimen. — Druga skupna poteza: pisatelj se pošteno trudi, da bi snov v vseh novelah organiziral v višjo idejno celoto in v pozameznih življenjskih primerih odkril globlja etična gibala in načela. Svoje ljudi odrešuje invalidnosti s preprosto vero v življenje, z nenadnimi lepimi človeškimi srečanji, ki se spremene v učinkovite- psihično in etično terapijo- Pogosto se oglasi v pričujočih novelah še skrb za prihodnost, protest zoper atomsko grožnjo, pa tudi družbena in moralna kritika pritlikavih provincialnih razmer in nravi. Vse to bi torej lahko poimenovali: spopad s snovjo in njeno moralno problematiko. Ta spopad je dovolj oster
* Leopold Suhodolčan, Človek na zidu. Tokovi časa. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1960.
848
m predv» m zaradi izrazite usmerjenosti k sodobnosti tudi dovolj iznajdljiv, tako da dela čast mlademu avtorju. — Obenem pa razodeva vseh pet novel prav tako oster spopad z izraznimi sredstvi, ki naj bi učinkovito organizirala snov in izpovedovala njeno idejo. Suhodolčan od novelle do novele preizkuša različne kompozicijske in stilne prijeme, giblje se od tradicionalnega realizma do asociativne in retrospektivne tehnike in pa lirične proze, tako da so njegove novele pravcati stilni kouglomerat. Ta neenotnost seveda izpričuje artistično neizkušenost in negotovost pri realizaciji snovi in je spet nova značilna skupna poteza pričujočih tekstov. — In še poslednje dotikališče: mlahavost in nedoslednost v psihološki analizi, ki pa je pogosto posledica nerodne, za psihične odtenke nepripravne pisateljske govorice. — Tako sta se torej ob pregledu stičnih točk v Suhodolčanovi novelistiki pojavila dva pozitivna in dva negativna predznaka, kar pomeni, da ponujata snov in njena idejna problematika precej več realizatorskih možnosti, kot pa jih je pisatelj izkoristil.
Na primer konkretno:
Prva novela Človek na zidu pripoveduje o telesnem in duševnem invalidu, ki ga življenju vrne ljubezensko srečanje s podobno prizadetim dekletom. Etična problematika je aktualna, razrešitev konflikta presenetljiva, v ozadju se oglaša tudi kritika provincialnega malomeščanstva. In vendar novela izzveni samo kot skica. Srečanja med Andrejem in Ado namreč zblede v prozaičnosti, čeprav so izrazito liričen motiv in nudijo obilo možnosti za psihološki lirizem. Andrejev kompleks s simbolom človeka na zidu je pre-razumsko, spet preveč prozaično izpovedan, da bi lahko temeljito posvetil v temne globine podzavesti. Tako, kot razmišlja o svoji bolečini Andrej, misli povprečen človek; pisatelju je torej zmanjkalo govorice, da bi s samimi izraznimi odtenki razodel zapletenost in zameglenost psihične in etične situacije. Družbena kritika se končno preveč omejuje na kritiko malomestne opravljivosti, torej efemernega pojava; nekatere scene, zlasti ogovarjanje na plesu, so izrazito nerodne in kvarijo celotno novelo z banalnostjo.
Novela Družina Jamnikova daje prerez skozi povojno družino; riše predvsem nasprotje med taščo in snaho ter iznaša tragedijo mlade vdove. Spet je motiv sodoben, s krepko tragično' poanto. Tradicionalni realizem ustreza, novela je v prvi polovici z nazornim pregledom situacije in karakterjev krepko zgrajena, v drugi polovici pa se nepričakovano izogne motivaciji deflikatne odločitve Jamnikove Ane, da se bo nenadno, kljub pretečim govoricam in svoji preudarni mirnosti, poročila z razuzdanim Robertom. V noveli so dobri prizori ob koncu vojne, imenitna je stara Jamnica, manjka pa psihološka obrazložitev odločilnega dejanja, ki sproži tragedijo. Mestece je tu bolje orisano kot v prejšnji noveli, kritična ostrina pa spet, zlasti ob koncu, otopi v malenkostni polemiki  z malenkostnimi človeškimi razvadami-
Najdaljša novela Včerajšnji, jutrišnji dan je razživela Suhodolčanovo fabulistiko. Zgodba je namreč kar premočno razgibana, tako da je marsikje že neverjetna. Ze sam začetek z Amerikancem, intelektualcem, ki se ukloni .materini želji in z oglasom poišče nevesto v stari domovini, zraven pa vse to počne z deviško sentimentalnostjo, je skrajno bizaren in komaj verjeten, čeprav se celotna novela giblje v strogo realističnem okviru. Amerikančeve ljubezenske avanture, predvsem srečanje s slikarko Evo bolehajo za naravnost neprebavljivo sentimentalnostjo, vsekakor pa je nekam simbolični konec,
54   Naša sodobnost
849
ki naj bi bil protest zoper novo vojno, pustolovsko neverjeten. Najboljši prizori se odigrajo na Ljubinem domu, ostale scene so bolj ali manj izumetničene, prenatrpane s cenenim modrovanjem in ponarejeno čustvenostjo. Malce sarkastično povedano: imenitna zgodba za kak družinski koledar — fabulativno bizarna in solzavo  ganljiva.
Se slabša je novela Večerja v sivem; to je literarna konstrukcija brez notranje prepričljivosti, ki se zadovolji s klišejsko tipizacijo nastopajočih oseb. Družbena kritika v taki obliki seveda ni učinkovita in celotna novela se sprevrže v šolsko vajo retrospektivne tehnike.
Najboljša v knjigi je novela Avgustovska romanca. Na videz nepomembna, fabulativno nerazgibana zgodba prinaša namreč to, kar druge novele pogrešajo: rahločutno psihološko nianso in izdelan detajl. Vsa novela je zgrajena iz takšnih nedorečenih, a skrbno izdelanih detajlov, ki jih povezuje resnično občuteni lizirem, niansiran z avtorjevo blago, nekam žalostno ironijo. Tu, se zdi, je Suhodolčan prvič resnično našel samega sebe in mu je zato tudi govorica brez večjih stilnih eksperimentov in brez grafičnih opozoril na »moderni stil« stekla sproščeno in zanesljivo.
V celoti je torej Suhodolčanova zbirka bolj obet kot dejanje. Vseeno pa je dovolj zanimiva — kot tipičen zgled, kako lahko pisateljska nedoraslost ugonobi zanimivo, umetniškega življenja sposobno snov. Suhodolčan-nova proza je izklesana iz grobih, neobdelanih kosov, v njej ni psihološke in stilne rafiniranosti, s svojim povprečnim rezultatom pa znova dokazuje, da je niansa bistveni estetski element. Brez odtenka, brez skrbno izdelanega detajla, ki lahko podrobno utemelji sleherno situacijo, se je sicer problemsko zastavljena proza, kakršna je Suhodolčanova, sprevrgla v drugačno kvaliteto: v anekdotično pripoved. Kajti če ideja ni utemeljena in iznesena tako, da bi te do kraja prepričala, te zanima samo gola zgodba; seveda pa je to za dobro prozo odločno premalo. Suhodolčanu je treba navzlic vsemu šteti v dobro, da mu anekdota ni bila ideal in da mu bo zato prva novelistična zbirka s svojimi slabimi in dobrimi zgledi koristna šola pisateljske veščine.
Mitja   Mejak
850