576 Bogoslovni vestnik 67 (2007) 4 kse. Med novostmi predstavljenega tečaja je CD, ki je dodan h knjigi in vsebuje posneto besedilo, ki se na- naša na lekcije od 2 do 13. Druga knjiga (Filippa Serafini- ja) vsebuje predvidene vaje za 45 lekcij, preko katerih študent z vajo utrjuje snov, ki jo je pridobil s teo- retičnim delom. Tej prvi sekciji sle- dijo ključi za reševanje vaj in na koncu knjige kratek slovar. Študent dobi na začetku zadnjega dela po- membna navodila, ki so mu v po- moč pri izgovarjavi besed in upora- bi toničnih naglasov. Delo je dobrodošel priročnik, ki na zelo prijeten način predstavlja temeljne fonetične, slovnične in sin- taktične osnove za študij hebrejske- ga jezika. Knjigi odlikuje tudi prije- tna in privlačna oblika, saj igra vi- zualnost posebno vlogo pri študiju hebrejskega jezika. Predlagane lekcije in vaje vodijo študenta od vsega začetka k sreča- nju in branju izbranih Svetopisem- skih besedil; pretežno je najbolj predstavljena 5 Mz, ki jo označuje predvsem teološka vsebina. To kaže na željo avtorjev, da bi mogli imeti študentje čimprej dostop do izvir- nega besedila Biblije. Elektronski pripomoček CD-ja preko vaj omo- goča izgovarjavo besedil, da se štu- dent lahko samostojno uči, tudi brez živega profesorjevega glasu. Hvaležni smo avtorjema za obja- vljeno delo in želimo, da bi čim več študentov moglo koristno in uspe- šno uporabljati novi priročnik. Maria Carmela Palmisano SL Janez Juhant, Bojan Žalec (ure- dnika), Person and Good; Man and his Ethics in the Postmodern World, LIT Verlag, Berlin 2006, 336 str., ISBN 3-8258-9240-9. V času velikih in hitrih tehnolo- ških, znanstvenih, kulturnih, gospo- darskih in drugih sprememb, v času globalizacije in negotovosti, se na novo odpirajo temeljna etična vpra- šanja. Sodobni čas, ki ga označuje- mo s pojmom postmodernizem, je vse bolj odklonilen do enoumnih načinov utemeljevanja in je proti kakršnim koli univerzalnim reši- tvam, saj zanika absolutnost resnice in razglaša pluralizem, v katerem ni najti nekega vseodločujočega sredi- šča. V tem času se torej postavlja vprašanje, kako in kje najti kriterije oz. smernice za posameznikovo kot tudi širše družbeno delovanje. Etič- na vprašanja so danes izjemnega po- mena in od odgovorov nanje je mor- da odvisna celo usoda človeštva. Na etične dileme sobnega časa skušajo pod različnimi vidiki odgo- voriti avtorji izjemno aktualnega dela »Person and Good; Man and his Ethics in the Postmodern World« (Oseba in dobro; Človek in njegova etika v postmodernem svetu). V se- demnajstih prispevkih domačih in tujih znanstvenikov se pod različni- mi vidiki seznanimo s tematiko ose- be in dobrega. Prva skupina avtor- jev (Juhant, Jamnik, Žalec in Klun) sega v svojih filozofskih razmišlja- njih tudi na področja antropologije, moralne psihologije in sociologije. Drugi avtorji (npr. Matulić) se lote- vajo področij aplikativne etike (bi- 577 Ocene oetika, vprašanje splava), Karen Gloy obravnava vprašanja genske tehnologije. Zanimiv je pristop Markeža, ko govori o petih filozof- skih nasprotjih, ki se nanašajo na odnos dobro-oseba. Petkovšek in Ule obravnavata tematiko pred- vsem pod vidikom enega misleca. Ošlajev pristop in pristop Regine Kather izvirata iz nemške tradicije filozofske antropologije, Potrč in Strahovnik pa sta predstavnika analitične filozofije. Prispevki drugih avtorjev niso strogo filozofske narave. Gerjolj, Gostečnik, Kompan in Erzar se lo- tevajo vprašanja osebe in dobrega pod psihološkim in vzgojnim vidi- kom. Slatinek govori o temeljnih človekovih pravicah, ki so uteme- ljene v pravu in filozofiji prava. Pri- spevek Vodičarja pa sega na različ- na področja, ki jih pogosto označu- jejo s pojmom »filozofija umetnosti življenja«. V prvem prispevku, katerega av- tor je Janez Juhant (Avtonomna oseba kot temelj etike. Človek med moderno in postmoderno moralo ), se na sistematičen način popeljemo skozi zgodovino pojmovanja osebe, ki že v najzgodnejših časih velja za izvor etičnega dejanja (Aristotel, Akvinski). Tako tudi Juhant razvija tezo, da je posameznik kot avtono- mna oseba temelj etike. Vendar Ju- hant ne ostaja v zgodovini, temveč se poda na potovanje človeka med moderno in postmoderno moralo. Med modernimi avtorji predstavi stališča slovenskega filozofa Franca Vebra (ki prav tako izhaja iz Ari- stotela), predstavi pa tudi najso- dobnejše mislece na področju etike (Taylor, MacIntyre). Moralna filo- zofija MacIntyreja temelji na zgo- dovinski in sodobni izkušnji moral- nosti; MacIntyre pravzaprav zago- varja tezo, da so od preteklosti ostali zgolj »fragmenti morale«, ki jih je potrebno na novo sestaviti in osmisliti. Njegovo najznamenitejše delo After Virtue temelji na tradici- ji aristotelsko-sholastičnega pojmo- vanja dobrega, to pa je tudi izhodi- šče celotne MacIntyrejeve filozofi- je (moralne filozofije). Tako po mnenju MacIntyreja norme same po sebi še ne zagotavljajo moralne- ga delovanja posameznika in sku- pnosti, temveč so za to potrebne vr- line. Taylor se posveča vprašanju »sebstva«, pri čemer poudarja, da je subjekt, ki je izvor etičnega delova- nja, vedno vpleten tudi v različne odnose, ki ga delno tudi pogojujejo. Človek je tako pogojeno bitje, ki pa je hkrati tudi presežno; odnose in pogojenosti lahko presega. V nada- ljevanju predstavi Juhant Bauman- nov in Levinasov pristop k etiki, ki temelji na judovsko-krščanskem iz- ročilu. Zgolj brezpogojna odgovor- nost (za drugega) je lahko pogoj za skupno življenje in tudi preživetje. Dejstvo je, da lahko človek pride na svet in preživi v tem svetu samo po drugem. Juhantova osrednja teza je izje- mno pomenljiva: temelj etike je lah- ko samo človek; človek kot simbolno in avtonomno bitje. V postmoderni (postmodernizmu) pa vidi priložnost za ponovno vzpostavitev etike; etike posameznega človeka-osebe. Ta eti- ka pa se bliža izvorom dobrega. 578 Bogoslovni vestnik 67 (2007) 4 Žalec obravnava v svojem pri- spevku (Dobro življenje in morala: za vrlinski partikularizem, proti ge- neralizmu) življenje osebe pod dve- ma vidikoma: z vidika dobrega ži- vljenja in z moralnega vidika. Loti se analize pogojev za posamezniko- vo dobro življenje, pri čemer obrav- nava tudi vprašanje vrednot. Loču- je med tremi nivoji oz. tremi vidiki morale: univerzalni, družbeni in in- dividualni. Žalec poudarja pomen partikularnosti pogojev dobrega ži- vljenja in partikularnosti morale. Za dobro življenje so potrebni par- tikularni (oz. lokalni) momenti mo- ralne identitete (npr. patriotizem, narodna zavest, lokalna kultura). Morala je za Žalca zadeva avtono- mnosti in neprenosljive individual- nosti. Pri tem poudarja, da je gene- za in gojenje krepostnega avtono- mnega posameznika odvisna od drugih. Žalec v svojem članku na neki način zagovarja vrlinsko etiko. Osrednje vprašanje etike je vpraša- nje vrlin in ne vprašanje principov (kateri principi so pravilni in kateri so napačni). Principi so razumljeni v luči vrlin, ki jih posameznik pose- duje. Morala v temelju ni generali- stična (njenega temelja ne moremo izčrpati v pravilih). Da je nekdo lahko avtonomna misleča oseba, potrebuje vrline, vrline pa je moč razviti zgolj v povezanosti z drugi- mi. Žalec pride do zaključka, da je oseba kot avtonomna/misleča ose- ba odvisna od drugih. Tako kot vr- lin ni mogoče »uzakoniti« ali do- končno našteti in opisati, tega ni moč storiti z moralo. Pomembno vlogo pripisuje Žalec tudi ljubezni, ki jo opredeljuje kot veselje zaradi obstoja določenega posameznika v vsej njegovi partikularnosti. Zgolj skozi ljubezen je moč razumeti osebo. Ljubezen je skrivnost, je ču- dež. Jamnik v svojem članku Oseba med Rawlsovo (liberalistično) pra- vičnostjo in komunitarnim dobrim predstavi Rawlsovo teorijo pravič- nosti in poda kritiko omenjene teo- rije. John Rawls velja za enega naj- vidnejših predstavnikov zmernega liberalizma. Svojo teorijo pravično- sti kot poštenosti oblikuje na pod- lagi principov, ki jih posamezniki sprejmejo v t.i. »izhodiščnem polo- žaju«. Gre za nekakšen hipotetični položaj, ki skuša zagotoviti pošte- nost in univerzalnost principov, ki so osnova za utemeljitev procedu- ralne etike. Liberalizem izhaja iz etičnega relativizma, kar ima za po- sledico, da je osebi odvzeta možnost spoznanja dobrega. Iskanje dobrega oz. spoznanje dobrega je pravza- prav prepuščeno vsakemu posame- zniku. Etika postane tako zgolj stvar dogovora, procedure, impulzivnosti, naturalizma, manjka pa substanci- alna utemeljitev. Jamnik kritizira Rawlsa in trdi, da potrebuje etika trdnejše temelje, takšne, ki ne bodo odvisni od trenutne racionalne pre- soje posameznika ali od posamezni- kovega navdiha. Nasproti liberaliz- mu komunitarni kritiki (MacIntyre, Taylor) poudarjajo pomen dobrega. Dobro odkriva posameznik v obče- stvu, kulturi, življenjski zgodbi. V tem primeru je oseba zares izvir moralnega delovanja, saj je dobro, ki ga spoznava, osnova za njeno od- 579 Ocene ločanje. Racionalni principi dobijo vsebinsko utemeljitev v dobrem, kar daje etičnemu odločanju novo kvaliteto in osebnostno razsežnost. Klun postavlja v svojem članku (Nagovor drugega. Premišljevanje o »postmodernem dobrem«) izho- dišča za vprašanje po formalnem in po vsebinskem razumevanju dobre- ga v današnjem postmodernem času. V ta namen naredi v temeljnih potezah rekonstrukcijo zgodovin- skega razvoja tega temeljnega poj- ma. Razumevanje dobrega je v an- tiki in srednjem veku temeljilo na specifičnih ontoloških izhodiščih, ki pa jih je novoveški obrat k subjektu postavil pod vprašaj. Novoveška morala se tako nahaja pred nalogo, kako vezanost dobrega na subjekt preseči s pomočjo univerzalnosti uma. Postmoderni prelom te enovi- te racionalnosti prinese temeljni etični izziv, kako pluralnost in tole- ranco (ki sta sedaj prevzeli vlogo postmodernega dobrega!) rešiti pred poljubnostjo in ju obvezati v smislu etike odgovornosti. Karen Gloy odpira v svojem član- ku tematiko t.i. genske revolucije. V članku predstavi diskusijo med dvema nasprotujočima si stališče- ma v sodobni etični razpravi: fun- damentalistično in subjektivistično. Med fundamentalističnimi stališči razlikuje tri: metafizično, religiozno in naturalistično. Gloyeva zavrne vsa tri fundamentalistična stališča, ker trdi, da so podvržena nekaterim napačnim zgodovinskim ali kultur- nim pogledom, ki so relativni v od- nosu do večnih resnic. Sama zago- varja stališče, ki je bliže drugemu pristopu, t.i. dinamični etiki. Narava sama po sebi ni nekaj statičnega, temveč je vedno v razvoju, zato je ena njenih osnovnih tez ta, da sta tako človeški razvoj kot tudi razvoj genske tehnologije del evolucije. Zato potrebujemo dinamično etiko, ki bo lahko sledila razvoju genske tehnologije in nam prinesla koristi (prednosti) s področja razvoja gen- ske tehnologije. Gloyeva tako za- govarja stališče etičnega konsenza. S tem se približa nekaterim drugim stališčem, ki jih sama celo kritizira (Habermas), vendar pa se zavzema za »dinamično etiko« in za odprto diskusijo o objektivnosti genske tehnologije in njenega razvoja. Matulić razmišlja o človeški ose- bi kot o absolutnem dobrem. V svo- jem članku predstavi pojem osebe v treh med seboj povezanih konte- kstih. Najprej se sprašuje, kaj je člo- vek z ozirom na nekatera temeljna zgodovinska, filozofska, teološka in etična stališča predvsem z ozirom na trenutna sodobna nejasna poj- movanja človeka kot osebe. V na- daljevanju govori o bioetiki, natanč- neje o obravnavanjih človeka kot osebe v kontekstu sodobnih razprav o začetku in koncu človeškega indi- vidualnega življenja. V tretjem delu skuša artikulirati argumente za za- ščito človeškega življenja od spoče- tja do naravne smrti. Pri tem zavze- ma osrednje mesto ideja človekove- ga dostojanstva. Njegova stališča so z vidika članka, ki ga je napisala Gloyeva, substancialistična oz. fun- damentalistična. Po mnenju Matu- lića je načelo dostojanstva človeške osebe skupaj z načelom enosti fizič- 580 Bogoslovni vestnik 67 (2007) 4 nega in osebnega življenja vsakega človeškega bitja temelj etične, prav- ne in politične zaščite vsakega člo- veškega bitja (pred ubijanjem, dis- kriminacijo in eksploatacijo). Markeš govori o vzporednicah med razumevanjem dobrega v mo- derni in postmoderni dobi. Prepri- čan je, da imamo opravka z dilema- mi v odnosu med modernim indivi- dualizmom na eni strani in metafi- ziko na drugi strani ter med indivi- dualizmom in generično-kolektivi- stično teorijo človeka. Slatinek v svojem prispevku z zgodovinskopravnega stališča in stališča krščanske antropologije predstavi izhodiščne pojme o podo- bah človeka in o temeljnih človeko- vih pravicah. Avtor prikaže zgodo- vinskopravne razlage človeka, v na- daljevanju pa razpravlja o temelj- nih človekovih pravicah. Posebno pozornost posveča prav dostojan- stvu človekove osebe. Med temelj- ne vrednote prišteva dostojanstvo človeka, versko svobodo, pravič- nost in solidarnost. Ko govori o kr- šitvah temeljnih človekovih pravic, omenja terorizem, nasilje in omeje- vanje verske svobode. Osrednja teza Regine Kather je ideja o telesu kot osrednjem (bi- stvenem) delu osebne identitete. Kritična je do sodobnih filozofskih tokov, ki pojmujejo telo zgolj kot biološko podlago (temelj) za men- talno življenje. Osebo pojmuje kot enoto (celoto) telesa in duha, ki je bistveno povezana tudi z drugimi osebami in naravo. Ošlaj izhaja v svojem članku Nič in dobro iz kritike Žižkove te- orije predsimbolno realnega. Pred- staviti želi možnost etičnega pre- vrednotenja niča v nujni pogoj mo- ralno dobrih dejanj. V izhodišče postavi vprašanje o niču; ali je nič zgolj predontološka, od človeka ne- odvisna kategorija (pojmovanje, značilno za Zahod), ali je mogoče nič opravičiti in misliti v antropolo- škem in etičnem smislu. V članku pokaže, da resnično dobro ni veza- no na preseganje niča, temveč da ostaja v navezi z ničem, ki je v člo- veku vselej navzoč. To trditev pod- pre z dvostopenjskim konceptom pojma duha. Petkovšek v svojem prispevku razmišlja o prehodu od teoretične- ga k praktičnemu tolmačenju do- brega in osebe v eksistencialni ana- lizi. Ker je bila temeljna usmeritev tradicionalne filozofije tehnično-te- oretična, je spregledala dejstvo, da veljajo na različnih ontoloških po- dročjih različni spoznavni kriteriji. Ideal vsega spoznavanja je bil v objektivnem teoretičnem spozna- nju. Tako sta bila tudi pojma »ose- ba« in »dobro« opredeljena s teh- ničnega vidika. Napaka novoveške filozofije je torej v tem, da je zame- njala področje raziskovanja; pojma dobro in oseba namreč ne sodita na teoretično, temveč na praktično po- dročje. Tega se je zavedal že Ari- stotel (Nikomahova etika) in ka- sneje Heidegger, ki v delu Bit in čas rehabilitira Aristotelovo praktično filozofijo. Sebe in dobrega ne razu- me več v teoretičnem, temveč v praktičnem smislu. Andrej Ule razpravlja o razliki med voljo in željo, ki jo je v svojih 581 Ocene deli vedno poudarjal Wittgenstein. Želja je vzročni, empirični predho- dnik dejanja, volja pa sodi dejanju samemu kot njegov notranji aspekt, ki predstavlja dejanja kot storitev. Ta aspekt obstaja le v kontekstu je- zikovnih iger in drugih dejanj. V Wittgensteinovem Traktatu in v Dnevnikih je bila volja določena kot nosilec etičnega, kasneje je bil etični vidik volje manj poudarjen (vendar implicitno prisoten). Voljni vidik dejanja se izraža v različnih in- tencionalnih stanjih (ki so gramatič- no-notranje povezana z razlogi de- janj), želja pa predstavlja empirični pojav stremljenja. Želje, ki lahko pri tem nastopijo, so sicer lahko vzroki ali razlogi dejanj, vendar le v pove- zavi z voljnimi dejanji, ne per se. Sledita dva eseja s področja ana- litične filozofije: Potrč zagovarja stališče t.i. neopisnega kognitiviz- ma, ki po njegovem mnenju ponuja možnost izjav, ki nastopajo kot za- vzete trditve, katerih naloga ne vključuje opisa dobrega. Meni, da je resnica o dobrem morda ontolo- ško dojemljiva, vendar so pogoji za pripis resničnosti odvisni od nor- mativnega bogastva. Potrč meni tudi, da je ustvarjalec resnice svet, ne pa kašne zadnje bitnosti v svetu. Strahovnik v svojem članku razmi- šlja o moralnih dilemah, konfliktu dolžnosti in ponudi pojem prima facie dolžnosti kot model za razre- šitev tega konflikta. Prispevki, ki sledijo, niso strogo filozofske narave, vendar na izjemen način popestrijo in obogatijo tema- tiko predstavljene knjige. Gerjolj tako razmišlja o relevantnosti inte- ligentnosti v edukacijskem procesu. Navaja avtorja Gardnerja (avtor te- orije o več inteligentnostih), ki mo- ralne inteligence formalno sicer ne uvršča na svoj seznam inteligentno- sti, jo pa upošteva in prepoznava v povezavi z osebnostnimi inteligen- tnostmi. Gerjolj odkriva relevan- tnost moralne inteligentnosti v bi- blično-kulturnem kontekstu, prav tako pa tudi v povezavi s sodobnimi odkritji na področju nevropsiholo- gije. Nevropsihologija ugotavlja, da povzroča zanemarjanje socialne, emocionalne in moralne razsežnosti pri edukaciji hude posledice, ki jih tehnika seveda ne more odpraviti. Tako postaja moralna inteligentnost (ki obsega empatijo, samoobvado- vanje, spoštovanje, prijaznost, str- pnost in poštenost) relevantna kate- gorija sodobnih odgovornih eduka- tivih dejavnosti. V članku, katerega avtorji so Gostečnik, Erzar in Kompan Erzar- jeva, so predstavljena izhodišča nove relacijske družinske paradi- gme v psihoanalizi oz. psihoterapiji in psihologiji ter daljnosežne impli- kacije te paradigme za razumeva- nje človekove vpetosti v odnose. Človek se v svojem evolucijskem, antropološkem in psihološkem ra- zvoju skozi odnose ne samo obliku- je, temveč se skozi odnose vzposta- vi v svojem človeškem bistvu (kot bitje, ki išče odnos in ki se v polno- sti dogradi in s sreča s svojo podobo o sebi v odnosu do Boga). Vodičarjev članek temelji na Ri- coeurjevi hermenevtiki; v formira- nje osebe vključi Ricoeur tudi druž- beno komponento. Samovzgoja je 582 Bogoslovni vestnik 67 (2007) 4 dokaz, da se je sprožila osebna rast in celoten proces v odnosu do sebe, drugega in institucij. Juhantov in Žalčev zanimiv iz- bor avtorjev in njihovih razmišljanj prinaša v slovenski prostor pestrost odgovorov na sodobna etična vpra- šanja, prav tako pa pušča prostor za nadaljnjo diskusijo. Delo »Person and Good« bo ravno zaradi aktual- ne tematike in raznolikosti pristo- pov izjemno zanimivo poklicnim filozofom in teologom, prav tako pa tudi širšemu krogu bralcev. Mateja Pevec Rozman Karl Heinz Frankl – Peter G. Tropper (ur.), Das »Frintaneum« in Wien und seine Mitglieder aus den Kirchenprovinzen Wien, Salz- burg und Görz (1816–1918). Ein bi- ographisches Lexikon. [Dunajski »Frintaneum« in njegovi člani iz cerkvenih pokrajin Dunaj, Salzburg in Gorica. Biografski leksikon.], Verlag Hermagoras/Mohorjeva za- ložba, Klagenfurt/Celovec-Ljublja- na/Laibach-Wien/Dunaj 2006, 336 str., ISBN 978-3-7086-0250-9 C. kr. višji inštitut za vzgojo sve- tnih duhovnikov pri sv. Avguštinu na Dunaju ali K. k. Höhere Welt- Priester-Bildungs-Institut zum hl. Augustin in Wien kot se je uradno imenoval, je dobil svoje drugo ime »Frintaneum« (slov. Frintanej) po dvornem župniku Jakobu Frintu, ki je pri cesarju Francu I. leta 1816 dal pobudo za njegovo ustanovitev. Pri nas so zavod običajno imenovali »Avguštinej«. Iz njega naj bi priha- jali novim časom primerno obliko- vani in izobraženi ravnatelji in spi- rituali semenišč, bogoslovni profe- sorji ter posredno iz njihovih vrst tudi novi škofje. Tesna povezanost gojencev z dvorom naj bi zagota- vljala njihovo lojalnost vladarski hiši. Zavod je obstajal v letih 1816– 1918. Vanj je bilo sprejetih ok. 1000 gojencev, ki naj bi predstavljali du- hovniško intelektualno in duhovno elito v monarhiji. Pod pokroviteljstvom goriškega Istituto di Storia Sociale e Religio- sa se je že leta 2002 sestal medna- rodni znanstveni odbor, ki so ga se- stavljali: prof. dr. France M. Doli-