Tomo Virk
PIRJEVČEVI NASTAVKI
ZA TEORIJO SLOVENSKEGA ROMANA
Dušan Piijevec je pričel na oddelku za primeijalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete predavati o slovenskem romanu leta 1969 in ciklus predavanj z naslovom “Slovenski roman in Evropa" je tekel skozi več let1. V njem so bile obravnavane številne teme, kijih poznamo iz objavljenih Piijevčevih spisov: v prvi vrsti seveda iz uvodnih študij v zbirko Sto romanov, vendar tudi iz drugih tekstov, npr. iz spisov Vprašaiije naroda2, Znanost o umetnosti3, O humanizmu in nehumaniz-mu v literaturi4 itd. Ob resnosti in temeljitosti, s katero seje Piijevec posvetil problemu, pa je vendarle nekoliko presenetljivo, da je bilo o samem slovenskem romanu izpod njegovega peresa pravzaprav zelo malo objavljenega5; od spisov, ki bi se eksplicitno nanašali na globljo, načelno problematiko slovenskega romana, pravzaprav samo eden, pa še ta zasnovanih tez ne izpelje do povsem jasne eksplikacije: namreč razprava Pri izvirih slovenskega romana 6, ki obravnava problematiko Jurčičevega Desetega brata kot prvega slovenskega romana v luči Levstikove odklonilne kritike. To dejstvo je seveda precej nenavadno; tembolj zato, ker je bil roman, kot je znano, tako rekoč Piijevčeva specialnost Zakaj je ob množici študij, ki govorijo o tradicionalnem evropskem romanu, tako malo pisal o slovenski problematiki romana, veijetno ne bo do kraja pojasnjeno vse dotlej, dokler ne bo pregledano in objavljeno vse, kar je predaval na to temo. Seveda pa je o Piijevčevem razumevanju slovenskega romana vendarle možno razpravljati že pred tem. Najprej na podlagi njegovih pogledov na evropski roman, kot jih je razvijal v svojih znamenitih študijah, drugič pa na podlagi tistih drobcev, ki jih je vendarle objavil. V tem tekstu bi se omejil na drugo možnost,
saj je problem slovenskega romana v Piijevčevi misli tako kompleksen, da ga nikakor ni mogoče hipotetično deducirati kar iz njegovih določil tradicionalnega evropskega romana. Dodatno ločnico nam predstavlja znani Piijevčev “obrat", saj je tisto, kar je izviralo iz globljega razumevanja problematike, v Piijevčevi misli nastalo prav po tem preobratu (gl. op.
5). Poleg že omenjenega teksta o izvirih slovenskega romana bi želel zato na tem mestu posebej izpostaviti njegovo manj znano, vendar pa Izredno zanimivo, spričo radikalnosti osnovne teze nedvomno izzivalno predavanje Problem slovenačkog romana 7. Ta tekst naj nam tu služi za izhodišče razprave, ki bo skušala pokazati, v kateri smeri bi bilo mogoče iz nastavkov, ki so nam pač dostopni, reproducirati IPirjevčevo misel o slovenskem romanu.
Izhodišče razprave Problem slovenačkog romana je Pirjevčeva ugotovitev, da za našo estetsko zavest že prvi slovenski roman (namreč Jurčičev Deseti brat), pa tudi ostali slovenski romani, niso pravi umetniški romani. Oziroma drugače povedano: slovenski roman ne ustreza estetskim merilom tistega, kar Pirjevec v svojih znanih študijah poimenuje “tradicionalni evropski roman”.
Bistveni razlog za tako stanje je po Hijevcu dejstvo, da se Jurčičev Deseti brat kot izbrani primer slovenskega romana namesto s katastrofo (gre seveda za junakovo načelno katastrofo, ki jo je Piijevec ekspliciral ob L i. tradicionalnem evropskem romanu) konča s happy-endom, popolnim uspehom, afirmacijo junaka in nedotaknjeno, neproblematizirano identiteto resničnosti In smisla 8. Ta struktura je ohranjena tudi pri tistih romanih, kijih ne zaznamuje srečni konec, je pa za njih značilna ravno ta identiteta smisla In resničnosti. To pa seveda ne more biti pravi roman ali je kot roman vsaj nekaj problematičnega, kajti pravi romanje, kot vemo tudi iz drugih Pirjevčevih tekstov, s svojim specifičnim ustrojem junaka možen samo ob določenem razumevanju biti, ki se razkrije prav skozi junakov ustroj in njegov načelni poraz ali zlom. Po tem razumevanju je bit poleg tistega “enostavnega je’’ hkrati tudi najvišje in vrhovno bivajoče. Bitje torej izhodiščno razumljena kot identiteta bistva in biti, je metafizična bit “Zato je evropski roman tipično metafizična struktura.” (Str. 4).
Piijevec nato obnovi svoje znane poglede na roman in jih sproti p reve ij a ob Desetem bratu. Načelni junakov neuspeh pomeni problemaUzacijo izhodiščne identitete, tako da se pokaže razlika med bitjo ln bistvom. To pa ne velja tudi za slovenski roman. Tu ne pride do razprtja te diference, ampak je ohranjena “metafizična struktura kot takšna" 9. Ta struktura se v slovenskem romanu ne razklene, temveč se celo potrjuje. V tradicionalnem evropskem romanu se v koncu, v načelni junakovi katastrofi, izkaže, da ideja, v imenu katere je junak deloval, nima temelja — kot je “mislil" — v biti, ampak v njem samem, v subjektu. Subjekt pa je brez temelja, utemeljen je v niču, kar pomeni, da ideja, ki jo hoče junak s svojo akcijo udejaniti, že po svojem izvoru počiva v nihilizmu. Ta nihilizem se pokaže šele v načelni katastrofi, zato lahko ideja funkcionira samo, če je njen izvorni nihilizem prikrit; ta prikritost pa je že v samem Izhodiščnem položaju, v identiteti biti In bistva.
Harmonija biti in bistva je seveda samo izhodiščna točka romana kot umetniškega dela ln razklene se vjunakovi končni katastrofi. Do te pride ravno zato, ker je v navideznosti harmonije prikrit izvirni nihilizem ideje, subjekta, akcije.
Roman kot (po Piijevcu) “metafizična struktura" izhaja torej iz identitete ideje in bistva, vendar hkrati razkriva to Identiteto kot sprevmitev niča v uniče(va)nje. “Roman je nenehno razkrivanje
uničujoče resnice svojega lastnega temelja. S tem v popolnoma določenem smislu presega svoj lastni temelj in kot tak je umetnost. Romanje umetnost kot razkrivanje prikrite resnice metafizike.” (Str.8-9).
V	slovenskem romanu ostaja ta izhodiščna identiteta nedotaknjena, ideji uspe obvarovati prvotni značaj biti. Ideja se torej ne razkrije v svoji resnici. Takšen romaneskni tekst je v službi ideje in ni umetnost, ampak prvenstveno ideologija Slovenski roman kot ideologija — eksplicirano na primeru Jurčičevega Desetega brata— ni prostor dogajanja resnice, temveč prikrivanje izvornega niča.
Razlog za to najde Piijevec v dejstvu, da se v pravem romanu ta resnica izkaže kot posledica junakove akcije, s katero želi junak spremeniti svet v soglasju s svojo idejo, v slovenskem romanu pa je ta akcija bistveno omejena. Nezadostnost in omejenost akcije je sicer najti tudi v evropskem romanu, saj je prav načelna katastrofa na svoj način razkritje nezadostnosti in znamenje za omejenost akcije. Vendar se v evropskem romanu ta nezadostnost kaže prek same akcije in njene neizogibne poti v katastrofo, medtem ko se v slovenskem romanu kaže tako, da akcije sploh ni, da sploh ni zastavljena oz. da je bistveno omejena, saj je junak preveč pasiven. Tisto, kar je v evropskem romanu postavljeno na konec, je v slovenskem romanu vgrajeno v začetek, zato se ne more realizirati kot pravi roman.
Na tem mestu je že razvidno, daje poglavitno vprašanje, ki se v opciji Piijevčeve misli zastavlja ob problematiki slovenskega romana, nekako takšno: Zakaj v slovenskem romanu ne pride do razprtja diference oz. zakaj je akcija v njem omejena in nezadostna? Piijevec si v obravnavanem tekstu to vprašanje sicer tudi eksplicitno zastavi, vendar nanj ne odgovori neposredno. Pač pa iz svojega razmišljanja izpelje nekoliko presenetljivo in vsekakor izzivalno tezo: ker je v nemožnosti akcije razkrita njena resnica, je po njegovem mogoče sklepati, daje slovenski roman s svojo nezadostnostjo pravzaprav resnica romana nasploh. Iz tega pa sledi naslednja paradoksalna konsekvenca: če so slovenski romaneskni teksti res resnica tiste strukture, kateri pravimo roman (oz. točneje: tradicionalni evropski roman), tedaj to pomeni, daje slovenski roman kot nezadostnost mogoč samo, dokler traja tradicionalni evropski roman in dokler se ta dogaja kot prikritost lastne resnice. Ko pa pride v razvoju tradicionalnega evropskega romana do takšnih sprememb, da se mu razkrije temelj te njegove lastne resnice (kar ta roman pripelje do njegovega konca), se lahko slovenski roman vsaj v načelu osvobodi svoje nezadostnosti in postane pravi roman. Možnost slovenskega romana se torej odpira po meri odmiranja tradicionalne evropske romaneskne strukture.
Možnost slovenskega romana je torej vezana na konec evropskega romanopisja. Kaj je zdaj s tem koncem? — V načelni junakovi katastrofi se ne dogaja le reprodukcija enega in istega postopka, ampak tudi neka progresivna degradacija. “Akcija postopno izgubi svoje zgodovinsko-socialne dimenzije, in zato tudi katastrofe postajajo vedno strašnejše. Ideja, v kateri se akcija utemeljuje, postaja vedno bolj nepomembna, dokler popolnoma ne izgine (...) Z izginotjem ideje je izginila tudi edina možnost transcendiranja človekove smrtnosti, zato se človekova končnost tu odkriva v vsej svoji monstruoznosti. Totalna socialno-zgodovinska akcija kot totalno spreminjanje sveta ni več utemeljena, popolnoma je svobodna, do konca subjektivna, je samo še uničevanje." (Str. 15-16). S tem je tudi konec tradicionalnega romanesknega junaka in konec tradicionalnega romana kot umetnosti.
V	luči takega razmišljanja se Pirjevcu pokaže zgodovina evropskega romana kot “postopna realizacija njegove implicitne in prikrite nemožnosti, tj. (kot) proces degradacije in odmiranja akcije kot načina dospevanja v resnico." (Str. 17). Tukaj pa zopet napravi tisti presenetljivi zasuk: slovenski roman, tako sklene, je torej v svojem bistvu zares resnica romana nasploh. Vendar je ta resnica njemu samemu neraz-vidna, prikrita. Slovenski roman ima svojo lastno zgodovino, ki se dogaja kot postopno transcendiranje njegove izvirne nezadostnosti in približevanje splošni romaneskni normi. Vendar se ta proces odvija in doseže svoj vrhunec šele tedaj, ko se že prične najavljati konec tradicionalnega evropskega romana. V slovenskem romanu se lahko akcija kot način prihoda v resnico “konstituira šele ob času njene totalne problematičnosti in njenega konca. Ker je akcija kot način dospevanja v resnico vedno katastrofična, je jasno, da se v slovenski literaturi akcija lahko konstituira šele tedaj, ko ne vodi več v neizbežno katastrofo. V okvirih tradicionalnega evropskega romana se torej slovenska književnost nikoli ne more konstituirati kot umetnost". (Str. 19).
Pirjevec s tem seveda noče reči, da slovenska umetniška proza sploh ni možna; celo eksplicitno pove, da je možna, vendar samo zunaj tradicionalnega evropskega romana, ko ni več opis akcije, ampak — npr. v Cankarjevih delih — analiza ideje. Vendar nas ta izpeljava na tem mestu ne zanima, ampak bomo najprej posvetili pozornost zgoraj citirani IHrjevčevi izjavi, po kateri se slovenska književnost v okviru tradicionalnega evropskega romana sploh ne more konstituirati kot umetnost Takšna izjava je namreč za slovensko literarno zgodovino presenetljiva in z več vidikov problematična. Problematična predvsem v tem smislu, da se opira na vrsto stališč, ki jih je Piijevec razvil drugje, in da hkrati razpira vrsto problemov, ki jih tudi sam nikoli ni docela dorekel in razrešil. Zlasti se zdi nepričakovana teza, da je slovenski roman resnica evropskega, in iz tega izhajajoče posledice: npr. ta, da se lahko pravi slovenski roman očitno konstituira šele tedaj, ko evropski roman umre.
Tezo, daje slovenski roman resnica evropskega, postavi Piijevec na podlagi ugotovitve, da je v sam temelj slovenskega romana položeno tisto, kar je končno, “resnično” spoznanje evropskega romana: namreč nemožnost in nesmiselnost akcije. Vendar se zdi, da odsotnosti akcije — npr. v Jurčičevem Desetem bralu— ni mogoče enačiti s tisto njeno nemožnostjo oz. blokiranostjo, ki izhaja iz spoznanja o njeni nesmiselnosti in avtodestruktivnosti; nemožnost akcije se namreč lahko pojavi samo v horizontu prisotnosti akcije, ne pa tudi iz njene totalne odsotnosti oz. še-ne-formiranosti — v horizontu posebnega ustroja subjekta torej. Če uvidimo, da so razlogi odsotnosti akcije v slovenskem romanu drugačni od razlogov za njeno nemožnost v koncu tradicionalnega evropskega romana, pa se nam že nakazuje, kako bi bilo mogoče iz same Pirjevčeve misli drugače ugledali vprašanje o možnosti ali nemožnosti slovenskega romana. Na podlagi dejstva, da junak slovenskega romana ni tisti subjekt akcije, kije značilen za tradicionalni evropski roman, bi bilo namreč mogoče sklepati, da bo slovenski roman na način tradicionalnega evropskega romana (in edino ta je po Pirjevcu “pravi" roman) možen pač takrat, ko bo utemeljen na takšnem subjektu. Sama Pirjevčeva misel dejansko ponudi nekatere vidike, ki sugerirajo, da bi bilo potrebno v tu zastavljeno problematiko pritegniti tudi nekatere konsekvence, nakazane v drugih njegovih delih, ki se dotikajo obravnavane problematike. V tej zvezi se zdi vredno posvetiti pozornost veijetno najbolj znanemu Pirjevčevemu spisu o slovenskem romanu: tekstu Pri izvirih slovenskega romana.
Razprava Pri izvirih slovenskega mmana analizira Jurčičevega Desetega brala 10 in Levstikovo kritiko tega dela. Uvodoma izpostavi Pirjevec problematiko Lovra Kvasa kot subjekta romana: Lovro na neki način je subjekt, vendar je po drugi strani premalo aktiven, da bi bil zares pravi subjekt Piijevec analizira Levstikovo kritiko Lovra kot subjekta in pride do sklepa, da Levstiku ni dovolj, da je junak subjekt, ampak mora biti tudi Slovenec. To pa je že intervencija nekega drugega, subjektu ne docela avtohtonega in primarnega principa, namreč nacionalnega interesa, “kar pomeni, da se je proti subjektu postavila nacionalnost, oziroma, da nacionalnost in subjektnost nista uglašeni (...) V Levstikovi teoriji literature si po vsem videzu stojita nasproti in drugo drugega blokirata dve načeli: načelo subjekta in načelo nacije. V kolikor ta teorija dosledno uveljavlja načelo subjekta in subjektnosti, mora zanemariti načelo nacije in nacionalnosti. Če pa dosledno uveljavlja nacionalnost, mora blokirati načelo subjekta. Glede na konkretno literarno formo, se pravi glede na roman, pa vse to pomeni: ko Levstikova teorija uveljavlja načelo subjekta, je v skladu s temeljno strukturo romana, brž ko pa se poudarek prevesi na nacionalnost, je roman kot literarno estetska forma že onemogočen. Dogaja se potemtakem nasprotje med določeno literarno estetsko formo in nacionalnim načelom, ali krajše: med literaturo in nacionalnostjo." (Str. 34).
To protislovje — navajamo daljši odlomek, ker s svojo jasnostjo olajšuje in odločilno posega v razumevanje naše izpeljave — pa ni samo problem Levstikove teorije romana, ampak enako Jurčičeve romaneskne prakse. Kot ugotavlja Pirjevec, Lovro Kvas zares ni pravi subjekt To pa tudi po sami logiki zgodbe ne more biti, saj je edino tako možen happy end. Happy end je možen v primeru Desetega brata samo tedaj, če je Lovro Kvas blokiran kot subjekt (S to ugotovitvijo Piijevec potijuje svojo izhodiščno tezo predavanja Problem slovenačkog romajta, da namreč prav happy end onemogoča slovenskim romanom, da bi bili pravi romani.)
V Lovru Kvasu je po Piijevčevih ugotovitvah subjektiviteta subjekta znanost ali razum. Nasproti znanosti ali razumu pa je postavljena domovina — narod. “Zlom Lovre ta Kvasa kot subjekta pomeni, da je princip subjektnosti blokiran prav zaradi principa naroda-domovine. Tako se tudi v Jurčičevi literaturi dogaja isto kot v Levstikovi teoriji: subjekt in narod drug drugega blokirata, načelo nacionalnosti blokira dogajanje literature, ki s tem izgubi svojo literarnost in postane ideologija." (Str. 35). Jurčičev junak “se v sebi zlomi, oziroma nekako uplahne, kar pomeni, da se resnica subjekta ne more razkrili. Jurčičeva literatura ne more razkrivati resnice svojega lastnega izhodišča.” (Str. 35).
V kontekstu teh ugotovitev sklene Piijevec svoje razmišljanje takole: “Dogaja se torej medsebojno blokiranje ali oviranje subjektnosti in nacionalnosti, ideološkosti in literarnosti, kar v našem primeru pomeni, da so romaneskni teksti prostor dvojnega prikrivanja zgodovinske resnice. Vprašanje medsebojnega blokiranja kot tako pušča pričujoči članek odprto." (Str. 36).
Vprašanje, ki ga Piijevec pušča odprto, v tekstu K izvirom slovenskega romana sicer res ni razrešeno (saj dejansko ni povsem razvidno, kako in zakaj pri Slovencih princip nacionalnosti in subjekt drug drugega sploh lahko blokirata, ko pa v načelu npr. velja, da so narodi tudi sami “subjekti zgodovinske akcije"), vendar se zdi, daje na nekem drugem mestu nanj vendarle odgovoril. Ker se odgovor nanj, kot je razvidno, bistveno tiče osvetlitve Piijevčevega razumevanja slovenskega romana, bo naša nadaljnja pozornost veljala temu
problemu. Vprašanja pa bi se radi lotili tako, da ne bi pojasnili le Pirjevčevih tez iz članka Pri izvirih slovenskega romana, ampak da bi iz konteksta same Pirjevčeve misli skušali osvetliti tudi Liste probleme, ki se eksplicitno ali implicitno zastavljajo v predavanju Problem slovenačkog romana. Pri tem bi za izhodišče morda lahko vzeli problem, ki se pojavlja v obeh obravnavanih Piijevčevih tekstih: problem ideologije.
Že v predavanju Problem slovenačkog romana je Piijevec prišel do rezultata, da je slovenski roman zato, ker pri njem ostaja izvorna identiteta nedotaknjena, v službi ideje in da zato ni umetnost, ampak prvenstveno ideologija. Nekaj podobnega je ponovil tudi v razpravi Pri izvirih slovenskega romana, ko je ugotovil, da načelo nacionalnosti pri Jurčiču blokira dogajanje literature, ki zaradi tega izgubi svojo literarnost in postane ideologija. Prav ta ideologija je torej tisto, kar onemogoča, da bi bil slovenski roman pravi roman in kar tudi daje slovenskim romanesknim tekstom značaj dvojnega prikrivanja resnice. Če hočemo priti do razlogov za takšne ugotovitve, moramo tedaj očitno premisliti ideologijo, ki je na delu v slovenskem romanu. To pa seveda pomeni, če konsekventno sledimo Piijevčevi misli, da je potrebno poiskati tisti princip, ki iz slovenskega romana kot literarnega teksta dela ideologijo. Kateri princip je to, nam pove Piijevec sam: to je načelo nacionalnosti. Če hočemo torej zares priti do dna blokadi, ki preprečuje slovenskim tekstom, da bi bili — v kontekstu Pirjevčeve misli seveda — pravi romani, je treba premisliti prav to načelo nacionalnosti, s posebnim ozirom seveda na slovensko literaturo.
Problematika razmerja med slovensko literaturo in slovenskim narodom je za Pirjevčevo razumevanje slovenskega romana očitno zelo pomembna, zato ne preseneča, daje skoraj cel uvodni semester šolskega leta 1969/70 v ciklusu predavanj “Slovenski roman in Evropa" posvetil prav temu vprašanju. Podrobneje je to tematiko ekspliciral v spisih Vprasaiye o poeziji in Vprašanje narodan, vendar je vse tiste temeljne zasnutke obeh tekstov, ki so pomembni za našo raziskavo, podal že v manj znanem članku Slovenska literatura in slovenska zgodovina 12. Zato bomo prav ob tem tekstu skušali pokazati na tisto razmerje med literaturo in narodom, kije v obzorju Pirjevčeve misli bistveno določalo tudi usodo slovenskega romana.
Že v uvodu Piijevec pove, da pod slovensko zgodovino ne razume “zgodovine Slovencev nasploh, pač pa samo tisto obdobje, ko postane in dokler ostane ravno narod subjekt ali akter svoje lastne zgodovine” (str. 1); to pa je za Slovence nekako od leta 1848 naprej.
V	tej slovenski zgodovini ima literatura prav poseben pomen: predstavlja namreč smisel in temelj nacionalne eksistence. Vendar se ob tem hkrati dogaja nekaj nenavadnega: v usodi njenih ustvarjalcev ta literatura doživlja tudi nenehno blokado. Tako pride do protislovne situacije, v kateri pomeni literatura slovenskemu narodu po Pirjevcu (v “nekoliko pretirani formulaciji", kot sam pravi) istočasno vse in nič.
To protislovje skuša razrešiti v obzorju vprašanja, “kaj sploh je literatura, kadar se pojavlja kot smisel in temelj nacionalne eksistence." (Str. 4). Specifiko tako razumljene slovenske literature najde v tem, da ta uveljavlja “samo splošne in abstraktne kategorije, ki imajo značaj absolutnih vrednot", kakršne so npr. rajska lepota in nebeška poezija pri Stritarju, lepota in duh pri Vidmarju, Lepota in Resnica pri Cankarju, narod, itd. (Str.4). “Če je torej literatura temelj in smisel narodne eksistence, potem to pomeni, da utemeljuje narod svojo eksistenco s svojo službo absolutni in univerzalni vrednoti, da priznava ravno to vrednoto za merilo samega sebe in da se ji podreja." (Str. 5).
Vendar je narod kot tak politična volja, ki hoče sama odločati o svoji usodi: “narod je subjekt zgodovine in modus njegove zgodovinske eksistence je akcija, ki ni nič drugega kot prilagajanje in prirejanje sveta samemu sebi. Kadar torej govorimo o vprašanju utemeljenosti naroda, govorimo o vprašanju utemeljenosti določenega historičnega subjekta in njegove akcije.” (Str. 5). Če pa naj ta subjekt odloča sam o sebi, mora vzeti usodo v svoje roke, mora biti svoboden in utemeljen sam v sebi. “Samo takšna utemeljitev na samem sebi in v samem sebi ohranja popolno svobodnost subjekta in njegove akcije..." (Str. 5). To pa seveda pomeni, da subjekt ne more biti utemeljen v ničemer, kar bi bilo zunaj njega; daje torej njegovo bistvo nihilistično, da njegovi akciji ni meja: edina meja je tuja moč. Zato so po Piijevcu “vse vrednote, v imenu katerih tak subjekt nastopa, čisto instrumentalne vrednote" (str. 6).
Takšno je splošno stanje glede problema naroda. V slovenski zgodovini pa se kaže drugačen ustroj. “Slovenski narod se kot subjekt zgodovine ne utemeljuje sam v sebi in sam iz sebe, marveč se uveljavlja kot služabnik absolutnih in večnih vrednot." (Str. 6). Te vrednote niso, kot pri resničnem subjektu, nekaj instrumentalnega, zato omejujejo svobodo historičnega subjekta in načelo neomejene akcije. “Po svojem temeljnem pomenu so negacija svobodne akcije, po svoji vsebini nekaj izrazito duhovnega: kultura, poezija, duh, lepota itd., zaradi svoje neinstrumentalnosti pa se spreminjajo v eshatologijo in mitologijo.” (Prav tam).
Piijevec v nadaljevanju sociološko-zgodovinsko pojasnjuje, da Slovenci zaradi majhnosti in šibkosti nismo mogli sprejeti principa svobode in neomejene akcije, kije sicer karakterističen za držo subjekta Li. “zgodovinskih narodov", saj bi s tem priznali pravico močnejšega. Zato tudi nismo mogli pristati na princip samoutemeljevanja in smo lahko svojo utemeljenost iskali le v nekem univerzalnem in hkrati duhovnem principu. Subjekt na Slovenskem se je tako uresničeval samo v službi poeziji, duhu, lepoti itd.
Iz takega razmišljanja pride Piijevec do teze, ki jo celo sam označi za pretirano radikalno: da se slovenska zgodovina dogaja kot gibanje in da je literatura resnica tega gibanja 13. Temeljna lastnost gibanja je, daje usmeijeno v prihodnost, da je “totalitarno, eno-polno" (str. 9) — kar seveda pomeni, da ne dopušča diference — in mitološko. Gibanje ni negacija akcije, pač pa njena mitologizacija, prikrivanje njene nihilistične resnice u. Pri Slovencih je bilo to zaradi specifičnih socialno-zgodovinskih okoliščin še posebej radikalno, zato je bila mitologizacija toliko intenzivnejša.
To se odraža tudi v literaturi, npr. pri Prešernu in Cankarju oz. v njunem pesimizmu 15. Le ta “govori o nemožnosti realizacije in zavrženosti ali problematičnosti zgodovinske akcije nasploh... nemožnost realizacije v sedanjosti je izhodiščna situacija gibanja, zavračanje in nezmožnost za totalno zgodovinsko akcijo pa je specifična poteza slovenskega narodnega gibanja." (Str. 11). Takšna je resnica slovenske zgodovine kot v sebi blokiranega gibanja.
Narod kot blokirano gibanje po Piijevcu noče literature kot resnice o sebi 16, pač pa literaturo kot absolutno vrednoto, kot mitologijo. Iz Pirjevčevih izvajanj je seveda povsem razvidno, da narod tako ravna zaradi samoobrambnih mehanizmov. Ti pa tudi pojasnjujejo, kako lahko neko literarno delo, ki v narodu sprva zbuja občutek ogroženosti, prerase v delo mitološkega pomena oz. funkcije. Dela, ki govorijo resnico, so sproti uničevana “s svojimi ustvarjalci vred. Načeloma je jasno, da postane lahko literatura mitologija šele v trenutku, ko izgubi svojo resničnost, ko se resnica, iz katere seje porodila, skrije. Proces, v
katerem Izgubi delo moč resnice in se spremeni v splošno in abstraktno vrednoto, poteka pri vsakem avtorju drugače. Poteka pa ta proces le tako, da se narodno gibanje tako ali drugače prilagodi tisti resnici, ki ga je prvotno tako močno prizadela." (Str. 12). Literarno delo je sprva potisnjeno v anonimnost, vendar okolje počasi povzema njegovo resnico, dokler je povsem ne absorbira. Tedaj pa delo iz pregnanosti pade v drugo skrajnost pojavi se (z avtorjem vred) “v panteonu večnih in abstraktnih vrednot" (ibid). Takšen zasuk pripelje Piijevca do presenetljivo sodobne ugotovitve, daje literatura kot takšna vrednota in mitologija kot smisel in temelj nacionalne eksistence sakralizirana žrtev.
Takšna posebna vloga literature pa ni nekaj splošno zakonitega, kar naj bi veljalo npr. za evropsko literaturo nasploh, ampak je slovenska specifika. Ta je — če jo podrobneje opišemo — v tem, da se slovenska literatura “skoraj vedno utemeljuje po načelu neinstrumentaliziranih univerzalnih in abstraktnih vrednot, torej na eshatološki in mitološki način, kar hkrati pomeni, da se ne utemeljuje metafizično in zato v njej ne moremo najti obsežnejših in zares koherentnih metafizičnih struktur, ki praviloma predstavljajo racionalno osnovo vseh velikih literarnih dejanj." (Str. 13-14). Takšna velika in konkretna “metafizična struktura” je seveda ravno klasična evropska romaneskna struktura, ki jo Piijevec pod vplivom Heideggrove filozofije in v dialogu z Lukacsevo teorijo romana razkriva in analizira v svojih študijah k “Sto romanom”. Ker slovenski narod kot blokirano gibanje take “strukture” ne omogoča, je torej jasno, da tako onemogoča tudi slovenski roman. S tem pa je, kot se zdi, vsaj delno že pojasnjena tista Pirjevčeva teza, ki zatrjuje, daje v slovenskem poskusu romanopisja (zlasti npr. pri Jurčiču) princip literarnosti blokiran s principom nacionalnosti.
V	luči razprave Slovenska literatura in slovenska zgodovina se torej pojasnijo nekatere temeljne teze Pirjevčeve misli o slovenskem romanu. Pokaže se, kako in zakaj nacionalnost blokira literaturo in pri Jurčičevem Desetem bratu npr. ne dopušča, da bi se razvil v pravi roman. Slovenski narod kot gibanje (in ne kot “notranje diferencirana in policentrična družba") še ni polnovredni subjekt Literatura takšnemu narodu nujno nadomešča temelj njegove eksistence, kajti narod se, ker pač ni subjekt, ne more utemeljevati sam v sebi. Tako dobi literatura posebno funkcijo: namreč funkcijo utemeljevanja naroda. S tem pa izgublja svojo literarnost, jo — kot pravi Pirjevec ob Jurčičevem Desetem bratu — blokira prav pod vplivom nacionalnega momenta kot Interesa, kije izven literature.
Ta nacionalni moment ne vpliva le na “funkcijo’ literature, torej na neki njen splošni status, ampak tudi na tako specifične momente strukturiranosti, kot je npr. romaneskni junak Smisel literature je po Pirjevcu izrekanje resnice svojega lastnega zgodovinskega sveta. Zgodovinska resnica Jurčičevega sveta je gibanje, ki je usmerjeno v prihodnost in je kot tako “totalno, eno polno". Zato ne dopušča — kot pokaže Pirjevec ob pesimizmu Prešerna in Cankarja — polnovredne subjektivne akcije. Zgodovinski svet, ki mu pripada Jurčičev roman, ne dopušča drugačnosti, razlike, v kateri je utemeljen zlom tradicionalnega evropskega romanesknega junaka: namreč razlike med bitjo in bistvom. Ker v takšni Pirjevčevi koncepciji ne dopušča te razlike, ne dopušča tudi načelne junakove katastrofe in s tem ne razkritja nihilističnosti akcije. Tako ostaja ta akcija prikrita in dogaja se mitologizacija nihilistične resnice. Narod kot blokirano gibanje namreč noče literature kot resnice o sebi, ampak literaturo kot absolutno vrednoto, kot ideologijo, kot mitologijo. Pomen mitologije z ozirom na umetnost je Pirjevec razkril na nekem drugem mestu, v uvodu študije o Don Kihotu 1 , kjer pravi, da
tisto delo, v katerem se v dobi “mitološke praznine", tj. v novem veku, kot poglavitna uveljavlja neka mitološka struktura, ne more biti umetniško.
Problematika slovenskega romana je pri Piijevcu seveda logično vpela v njegove teoretske poglede na tradicionalni evropski roman. Po tej teoriji se roman, kot povzema Pirjevec za Bahtinom, “dogaja v polni svetlobi zgodovinskega dne” in je “odprtost za zgodovino” (Eumpski roman, str. 452). To pa pomeni, da ni neka večna, nespremenljiva oblika, ampak da se nekoč rodi (in sicer po Piijevcu z Don Kiliotom), prav tako pa je obsojen tudi na smrt (nekako v 20. stoletju). Nastanek romana razlaga Piijevec z novoveško subjektiviteto, kot je proces njenega nastanka domislil Heidegger, približno pa sovpada z zametki zavesti o nacionalnosti in zgodovinskosti; kajti: narod se utemelji kot subjekt takrat, ko se začne zavedati svoje zgodovine; roman pa se lahko dogaja samo v območju tega subjekta, kije subjekt zgodovine in s tem bistveno tudi subjekt akcije. (Ta akcija je v tem, da si v imenu ideje prilašča svet in ga podreja bistvu, kakor je le-to določeno z vsakokratno stopnjo evropske metafizike.) Subjekt pa ni utemeljen v nobeni transcendenci več, ampak v svoji lastni breztemeljnosti—v niču. In prav ta nič je tisto, kar se razkrije v koncu tradicionalnega evropskega romana, v junakovi načelni katastrofi oz. zlomu.
Povsem razvidno je torej, da slovenski roman, uzrt skozi prizmo Piijevčeve misli, vsaj v Jurčičevem času še ne more biti epopeja sveta, ki so ga bogovi zapustili18. To očitno ne more biti toliko časa, dokler se slovenski narod ne konstituira kot subjekt19, kije utemeljen samo še v niču, ki se spogleda s svojim nihilizmom in ki do pogleda v njegovo brezno pride seveda prek svoje akcije. Možnost in nemožnost romana se torej, kot smo preliminarno že nakazali, zares lahko pojavi šele v horizontu prisotnosti akcije, tj. v horizontu dejanskega subjekta. In v kontekstu Piijevčeve misli se prav tu odpira možnost slovenskega romana. Slovenski roman bo — vsaj v načelu — možen takrat, ko bo lahko utemeljen v takem subjektu. To pa seveda ni prav nič vezano na konec evropskega romana, ampak na vprašanje konstitucije slovenskega naroda kot subjekta. V okviru Piijevčevih analiz, v katerih pomeni pravi roman vedno samo način, kako pride subjekt skozi svojo akcijo do resnice te akcije, do resnice sveta in samega sebe, je torej rojstvo pravega romana vezano na konstitucijo slovenskega naroda kot polnopravnega subjekta.
Dokler to ni doseženo, slovenska proza ne more utelešati akcije, ampak lahko — v “službi narodu” — uteleša zgolj ideje in ideologije. Takšna konsekvenca izhaja iz Piijevčeve misli in zato seveda ne preseneča, da v sklepnih stavkih predavanja Problem slovenačkog romana, v katerem je kot temeljno izpostavil morda nekoliko sporno tezo o slovenskem romanu kot resnici tradicionalnega evropskega romana, ob Ivanu Cankaiju vendarle ugotovi tudi tole: “V okvirih slovenske književnosti je lahko proza prostor resnice in umetnosti samo zunaj tradicionalnega romana, tj. samo tedaj, ko proza ni več opis akcije, ampak analiza ideje. V slovenski prozi se prihod v resnico ne dogaja s posredovanjem akcije, ampak ideje.” (Str. 20). S tem Piijevec na eni strani potijuje svojo ugotovitev, da v slovenski literaturi pravi umetniški roman v smislu tradicionalnega evropskega romana pač ni mogoč. Dokler slovenski narod še ni subjekt, je roman nemogoč zato, ker se sam lahko utemeljuje zgolj v dejanskem subjektu; po drugi strani pa mora biti — preprosteje povedano - literatura naroda, ki še ni konstituiran kot takšen subjekt, “v službi tega naroda”, tj. ideologija oz. mitologija. In ko se slovenski narod končno udejani kot subjekt, je za
tradicionalni evropski umetniški roman že prepozno, saj je ta roman že prepotoval vse faze svojih notranjih možnosti in dospel na svoj konec: potovanje je enkrat za vselej končano.
Hkrati pa je ob tej oceni Cankarja kot pisca proze, ki ni več opis akcije, ampak analiza ideje, vidna tudi npr. bistvena razlika od Jurčiča; če je pri Jurčiču deficitarnost na strani umetniškosti, je pri Cankaiju samo na strani “tradicionalne evropske romanesknosti”. Cankarjevi romani po Piijevcu sicer niso pravi evropski romani, vendar so — za razliko od Jurčičevih — prava umetnost Kaj je tisto, kar vzpostavlja to razliko med Jurčičem in Cankaijem? To seveda ni več problem, ki bi strogo zadeval problematiko slovenskega romana, zato naj to povemo čisto na kratko: slovenska literatura zaradi specifičnega nacionalnega značaja pač ni mogla udejaniti v prozi akcije, ki bi se razkrila kot nihilistična, ampak samo ideje oz. neke splošne, večno veljavne vrednote. Vendar se med posameznimi “udejanjanji" pojavijo pomembne razlike. Razlika med Jurčičem in Cankaijem je v tem, da pri Cankaiju vendarle nekaj dospe v svojo resnico (namreč ideja), medtem ko pri Jurčiču 20, katerega pisanje ostaja po Piijevcu zgolj ideološko, do soočenja z resnico ne pride. Razkritje resnice kot določilo umetniškosti literarnega dela pa je po Piijevcu bistveno in je očitno navezano na tisto znano Heideggrovo tezo, ki pravi, da je bistvo umetnosti samopos-tavljanje resnice v delo 21. S tem pa smo že pri problematiki, ki presega namen pričujoče razprave.
OPOMBE
1 Nekaj podatkov o tem je navedel že Janko Kos. Gl. nj. študijo Dušan Pirjevec (n eumpski roman v: Dušan Piijevec: Evropski roman, str. 5. Dodati pa velja, da so naslovi predavanj nekoliko zavajajoči in da ne ustrezajo povsem dejanski vsebini tistega, kar je Piijevec predaval. Tako je v letih 1969-1971 v omenjenem ciklu obravnaval najprej nekatera splošna vprašanja in zelo podrobno nekatere evropske romaneskne tekste (zlasti Stendhala, Zolaja in Malrauxa), konkretno slovenski roman pa Je pričel obravnavati šele jeseni leta 1971.
2 Prvič objavljeno v Problemih 8, 1970, št 91-92; nato v Sarajevski reviji Pregled, 71, 1971: ln končno v knjigi Vprašarije opoez^t, Vprašanje naroda (1978) v zbirki Znamenja Mariborskih Obzorij.
3 Problemi, 8, 1970, št 86.
4 Dialogi, 7, 1971.
5 Seveda tu mislimo na čas po ti. Pirjevčevem “heidcggeijanskem obratu", po letu 1964 torej, saj je tudi iz njegovih študij o evropskem romanu razvidno, da se s problematiko romana pred tem časom vsekakor še ni ukvarjal v tej meri, da bi lahko svojo misel izoblikoval v neko plodno In vseobsežno teorijo romana.
6 Problemi, 10, 1972.
7 Predavanje iz zapuščine, ki veijctno ni bilo objavljeno, je pa ohranjeno v tipkopisu, po katerem navajamo paginacijo.
8 Seveda vemo tako iz Piijevčevih študij kot tudi iz njegovih predavanj o evropskem in slovenskem romanu, da tu ne gre za nekakšno simpliflkacijo, ampak za kompleksno problematiko: po Pirjevcu sc happy end-i med seboj laliko razlikujejo, saj so (npr. pri Stendhalu ln Tolstoju) očitno možni tudi pravi romani s srečnim koncem: za romaneskno strukturo je destruktiven zgolj tisti happy end, ki prikriva metafizično resnico, tj. ontološko diferenco.
9 izraz, ki ga je na tem mestu veijctno treba vzeti nekoliko z rezervo, ker to nekako ni zares prava metafizična struktura: to logično sledi iz Piijevčevih tekstov, ki so se ukvarjali s to problematiko, morda najjasneje pa je Izraženo v spisu Slovenska literatura (n slovenska zgodovina, kjer Je zapisano, da slovenska literatura ni sposobna konstruirati pravih metafizičnih struktur.
10 Že kar takoj velja opomniti, da tudi ta — veijetno edini objavljeni — tekst
o	slovenskem romanu ne predstavlja prikaza neke povsem jasne podobe o problematiki. Zdi se, da Piijevec s svojimi izpeljavami ob Desetem bratu ni bil
povsem zadovoljen in jih Je (kar je navsezadnje razvidno iz samega teksta) razumel bolj kotzačasne, prehodne, improvizirane teze. Kotjeznano njegovim slušateljem, jih je v predavanjih o slovenskem romanu nameraval preveriti še ob drugih Jurčičevih tekstih, pa tudi ob Stritaiju; v tej smeri je potem v šolskem letu 1971 /72 storil nekaj korakov, vendar je potem to problematiko opustil, ne da bi prišel do otipljivcjšega rezultata.
1	O Vprašanju naroda gl. op. 2; Vprašanje o poeziji je bilo prvič objavljeno v Naših razgledih, 18, 1969, nato pa še pri Mariborskih Obzoijih v zbirki Znamenja leta 1978.
12 V: U. seminar slovenskegajezika, literature in kulture: prcdaixaya, Ljubljana 1966. Ker je paginacija zbornika zamešana — podvaja str. 136 in 137 — ohranjamo paginacijo originalnega Pirjevčevega teksta, kotje sicer razvidna tudi iz samega zbornika.
13 V tem kontekstu razlikuje Piijevec dva momenta: — gibanje, katerega resnica je bit, je temeljna struktura slovenske zgodovine; — notranji smisel literature je izrekanje resnice svojega lastnega zgodovinskega sveta.
14 Struktura, ki jo Piijevec, kot smo videli, natančno analizira ob Desetem brabi
15 Tli je seveda prepoznavna t i. “prešernovska struktura".
16 Seveda se zato ne more razviti npr. realistični roman, ker bi pač bil negacija smisla nacionalne eksistence.
17 gl. Dušan Piijevec: Ehropski roman; Ljubljana, Cankaijeva založba 1979, str, 436-445.
18 Kotje Piijevec izpeljeval v predavanjih o slovenskem romanu, to že zato ni mogoče, ker Slovenci sploh nimamo epopeje.
To naj bi se, kot smemo sklepati iz drugih tekstov, zgodilo šele v NOB, kar pa seveda odpira nova vprašanja: je pred NOB roman na Slovenskem po Piijevcu vsaj v načelu možen? Odgovor bi bil veijetno negativen. In po NOB? Zdi sc, da tudi ne, saj sc je medtem resnica že dokončno samorazkrila. — Ta opomba naj samo ilustrira, pred kakšne težave smo postavljeni, ko skušamo v ohzoiju Pirjevčeve misli premisliti slovenski roman.
20 In pri slovenskem romanu nasploh; slovenskemu romanu ostaja, kot pravi Piijevec, njegova lastna resnica prikrita.
21 Martin Heidegger: Izbrane razprave; Ljubljana, Cankaijeva založba, 1967, str. 301.