št. 9 .SLOVENKA' Str. 5. Za umetnostjo. Spisala Feodora. Zapustil je dunajski konservatorij z najboljšimi spri- čevali in stopal v življenje z najboljšimi upi v srci. V duhu je mislil že na lovorjeve vence, ki jih bode oduševljeno občinstvo polagalo pred noge njemu — slav- nemu opernemu pevcu, Odilu Rujan-u. Res se ni varal. Postal je ljubljenec svojih slušateljev. Oboževali so ga, kamor je prišel. Obilo slave je žel povsod Kako bi ne ? vsaj je imel krasen tenor poleg iz- vrstne šole in lepe vnanjosti. Zopet je pel v operi. Mogočno je odmeval njegov zvonki glas po širnem gledišču. Nepričakovano ugleda v loži, blizu odra neznano krasotico. Nehote mu je uhajal pogled še večkrat tja. Neznanka pa tudi ni zganila očesa raz lepega teno- rista. Po tem večeru videla sta se večkrat. Ona je se- dela vedno v isti loži. Spremljal jo je star gospod, njen oče. Tenorjev! in njeni pogledi so se vedno srečevali. Nekega dne mu je prinesel postrešček posetnico lorda Lingston-a, s katero ga je vabil na zabaven večer. Rujan ni poznal tega lorda. Slišal je praviti'o njem, ka- kor o mecenu umetnikov. Za njega je bilo vabilo jako laskavo. Uljudno se je zahvalil in obljubil, da pride Ustavila se je lahka droška, v katerej se je pri- peljal Rujan, pred lordovo palačo. Sam lord mu je prihitel naproti. Osiveh starček ga sprejme presrčno. Vede ga v dvorano. Predstavi ga svoji, v primeri ž njim jako mladi soprogi in hčerki Kit>'. Rujan obledi, ko spozna v tej krasotico iz gledišča. Povabljenih je bilo več drugih umetnikov in umet- nic tako, da je bila zabava kaj živahna. Lord naprosi Rujana, da bi pel. Kity ga je sprem- Ijevala na glasovirju. Z dvorljivim vedenjem in prelepim petjem, osvojil si je srca lordove družine. Postal je kmalu družinski prijatelj. Pogostoma je zahajal k njim — radi lepe Kity. Lep poleten večer, zvezdice so svetlo migljale na nebu. Luna, bleda luna je mirno veslala med njimi. Str. 6 ¦ .S L O V E N K A" St. d V utici IUI vrtu ostala sta sama Rujan in Kity. . Molče sta sedela, drug poleg drugega. Njiju pogled pravil je več, kakor bi mogle povedati ustne. Ovil jej je roko okoli pasa. Stisnil jo k sebi strast- no in ona mu ni branila. Presrečna v njegovem objetji, je poslušala sladke besede, ki so ji donele na uho. Tiho je slavulj v grmovji drobil svoje divne pesmi in veselo se je poigraval vetrič z lahkim listjem. Vsa naravase je veselila sreče presrečnili zalju- bljencev. • Ohrabri se, stopi pred lorda in poprosi roke lepe Kity. ,,Sreči, svojega edinega otroka nočem se ustavljati. Preden pa bodeta združena za vselej, odpovejte se svoje- mu stanu. Zet bogataša, kakoršen sem jaz, bilo bi sra- motno, da bi se bojeval za svoj obstanek. Dam vama toliko, da živita v najboljših razmerah". Piujan sreče pijan, poljubi hvaležno lordu roko in obljubi odpovedati se umetuosti. Nekoliko mesecev za tem bila je poroka. Prve čase preživela sta v gorati Švici ; potem sta se vrnila domov. Bivala sta nedaleč od mesta na svojem bogatem posestvu. Sedaj stoprav je zapazil, Rujan, da ni pozabil svo- jega umetniškega življenja. Od dne do dne se je oglašala želja po minolosti. Prava sreča in radost ga je minila. Najbolje mu je bilo, ko je sedel za glasovirom in pel lepe samospeve iz oper. A to mu ni zadostovalo. Kje je bilo oduševljeno odobravanje občinstva ? Kje lovorjevi venci ? Ostal je le sladak spomin od vsega ! Ubogi Rujan kako je trpel ! Soproga njegova se je trudila razvedriti čelo svo- jega ljubljenega Odila. Redko kedaj se jej je posrečilo razgnati temne ob- lake, ki so morili njegovega duha. Skušal je nesrečni Rujan otresti ta duševni jarem ter imenoval samega sebe uehvaležneža, brezuačaj- neža. Najhujši pedant bi ne mogel bolje opravljati svo- jega posestva nego je on. Vse to je delal, da bi pozabil, da bi zatrl hrepenenje po umetnosti. Groznejega ni mu bilo, nego spremljati svojo so- progo v gledališče. Koliko notranjih bojev, ga je to stalo ! Nervozen do skrajnosti vračal se je domov, a ti duševni boji so škodovali njegovemu zdravju. Koliko krat je mislil pobegniti, služiti zopet svoji umetnosti ! Zagledavši svojo lepo mlado ženko, sramoval se je zopet teh misli. Nežno jo je objemal, poljubljal in strastno stiskal k sebi kakor, da bi se z njo branil izkušnjavam. Odpotoval je od doma, da obišče bolnega prijatelja daieč v svoji domovini. Težko jima je bilo slovo, da tako težko, da bi človek menil, ta dva se ločita za večno. Dolga pot ga je utrudila. Veselje pozdravil zadnjo postajo, kjer je izstopil. Hitel je k jn-ijatelju Do večera je sedel pri njegovi postelji, potem se je šel izprehajat po mestu. Dolgo je hodil okrog. Naletel je na stare znance, kateri so ga pozdravljali veselo Sel je tudi mimo gledališča, kjer je prvikrat javno pel! ' O, sladki spomini ! Kako je bil takrat srečen, a sedaj ?!.... Nehote pospeši korake, da se pridruži množici, ki je hite'a v svetišče umetnosti. Prvi akt je bil zvršen. Postaran gospod stopi k Rujanu, ki je sedel v parterju. Na prvi hip spozna ta v njem gledališčnega ravnatelja, svojega dobrega znanca. Ravnatelj je odkritosrčno obžaloval, da se je Ru- jan odpovedal umetnosti. Prigovarjal mu je naj sodeluje pri predstavi za dobrodelen namen. Rujan pomisli nekoliko in slednjič privoli. Težko je pričakoval večera ko mu bode nastopiti. Zopet je stal na odru. Sreča in radost sta mu sevaM iz oči. Ta večer je zopet užival življenje, v srci pa je na- pravil sklep, da to ni zadnji krat. V svoji sreči je po- zabil Kity. Z radostjo je sprejel ravnateljeve ponudbo, da sodeluje še naprej pri njegovem gledališču, tast nie- gov pa ni hotel vedeti o njem ničesar več. Črez nekaj časa dobi Kity pismo. Draga soproga ! Oprosti nesrečnežu ! Vedi da sem Te iskreno ljubil in Te še ljubim ; verjela mi ne bodeš. Sam Bog mi je priča, da govorim resnico. Prosil sem Tvojega očeta naj mi dovoli, živeti zopet svoji umetnosti. On me je zavr- nil, jaz ne morem živeti brez nje, veruj mi. Skušal sem, a ne gre, ni mi možno ! Ko si me videla otožnega in popraševala, kaj mi je, sem molčal. Ali bi Ti razumela čudno bolezen mojega srca ? Dvojne sreče vživati, ne dovoljuje mi osoda. Glej, jaz sem suženj svoje umetnosti. Njenih tež- kih spon se ne morem otresti. Služiti ji moram do konca dnij, zato moram zapustili Tebe. Kako težko napravim ta korak ! — Biti mora ! — Ne preklinjaj mojega spomina ! Odilo.