KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 26 št.1 leto 1978 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXVI 1978 IZDAJA IN ZALAGA ZGODOVINSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA IZDAJATELJSKI SVET: DR. TONE FERENC, DR. FERDO GESTRIN (PREDSEDNIK), OLGA JANSA-ZORN, ANTOSA LESKOVEC, NIKO LUKEZ, BOZO OTOREPEC, SLAVICA PAVLIC, DR. MIRO STIPLOVSEK, DR. JOŽE gORN, DR. SERGIJ VILFAN, VIDA WEDAM, DR. TONE ZORN, SALVATOR ZITKO, DR. JOŽE ZONTAR UREDNIŠKI ODBOR: FRANCE DOBROVOLJC, MARJAN DRNOVŠEK, DR. TONE FERENC, DR FERDO GE- STRIN, STANE GRANDA, OLGA JANSA-ZORN, BOZO OTOREPEC, DR. JOZE SORN, DR. SERGIJ VIL- FAN, DR. PETER VODOPIVEC, DR. JOZE ZONTAR — GLAVNI UREDNIK: OLGA JANSA-ZORN — OD- GOVORNI UREDNIK: DR. JOZE ZONTAR — LEKTOR: FRANCE DOBROVOLJC — OPREMIL: JULIJ AN MIKLAVCIC — ZA UPRAVO ODGOVARJA MAJDA KUNA VER — SOFINANCIRA RAZISKOVALNA SKUP- NOST SLOVENIJE — TISKA TISKARNA TONE TOmSiC V LJUBLJANI — KLIŠEJE IZDELUJE KLI- ŠARNA »LJUDSKE PRAVICE« V LJUBLJANI KAZALO AVTORSKO KAZALO RAZPRAVE IN ČLANKI Cevc Emilijan: Renesančni plastiki v kamniškem Mestnem muzeju — 150 Cremonesi Arduino: Potresi v zgodovini Furla- nije — 71 Ferenc Tone: Narodnoosvobodilni boj v sloven- ski Istri leta 1943 — 129 Jakopič Bogo: Slušno in govorno prizadeti in gledališče — 100 Kopač Janez: Uprava, obnova in preskrba na Je- senicah od osvoboditve do konca leta 1915 — 103 Miki Curk Iva: Rimska amfora in mortarij — 1 Pahor Miroslav: Akrostihi v piranski knjigi sta- tutov leta 1384 — 4 Prelovšek Damjan: Stavba deželnega gledališča v Ljubljani — 159 Resman Blaž: Fužinarske cerkve iz začetka se- demnajstega stoletja na Jesenicah — 9 Rozman Franc: Stavkovno gibanje na Štajerskem v devetdesetih letih preteklega stoletja — 95 Simonie Ivan: Grad Poljane ob Kolpi — 39 Simonie Ivan: Prispevek k zgodovini Speharske doline — 83 Samperl Kristina: Grb mesta Ptuja — 68 Sasel Jaroslav: Slovenski prostor od Keltov do Slovanov — 61 Som Jože: Obnavljanje Zaloške ceste v letih 1782—1784 — 27 Valencia Vlado: Odnosi med ljubljanskim ma- gistratom in državnimi oblastmi ob terezijan- skih upravnih reformah — 19 Vilfan-Bruckmüller Irena: Višnja gora in nje- no prebivalstvo v 16. stoletju — 155 Vovko Andrej: Osnovna šola v Sodražici (1811 do 1941) — 88 Vovko Andrej: Donesek k zgodovini istrskega osnovnega šolstva — 166 Zorn Tone: Dve porociK o koroškem šolstvu iz leta 1918/19 — 175 Zorn Tone: Gradec in razmejitev na Štajerskem leta 1918/19 — 175 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV Kambič Mirko: Prva fotografinja v Ljubljani — 42 Marušič Branko: Giannantonio de Capellarls — 182 Vrišer Sergej: Uniforme borcev za severno slo- vensko mejo 1918/1919 — 109 DELO NASlH ZAVODOV IN DRUŠTEV Hojan Tatjana: Razstava »Razvoj šolske telesne vzgoje na Slovenskem« — 184 Mihelič Darja: Posvetovanje o zgodovini Laške- ga — 47 Pavlic Slavica: 80-letnica Slovenskega šolskega muzeja — 113 Vidovič-Miklavčič Anka: Razstava Železničarji v revoluciji — 185 Vovko Andrej: »Prekmursko šolstvo skozi stolet- ja« v Slovenskem šolskem muzeju — 48 Zontar Majda: Razstava Razvoj poštnega pro- meta na Gorenjskem do prve svetovne vojne — 49 NOVE PUBLIKACIJE Campa Marjeta: Janko Orožen, Celje in sloven- sko hranilništvo. Celje 1977 — 192 Golobic Zorica: Elio Apih, Le Cooperative Operaie di Trieste, Istria e Friuli. Trst 1976 — 56 Golobic Zorica: Benedetto Lonza, La dedizione di Trieste all'Austria. Trst 1973 — 120 Gombač Metka: Letopis za leto 1972—1976. Trst 1977 — 52 Gombač Metka: Dol skozi boj do svobode. 1977 — 122 Gombač Metka: Govor, jezik in besedno ustvar- janje v Beneški Sloveniji. Špeter Slovenov — Trsti 1978 — 188 Gombač Metka: Marica Gregorič-Stepančič. Ob poimenovanju osnovne šole pri sv. Ani v Trstu. Trst 1978 — 189 Janša-Zorn Olga; Branko Reisp, Predjama. Ljubljana 1977 — 55 Janša-Zorn Olga: Petko Lukovič, Stališče Slo- vencev do vstaje v Hercegovini in Bosni in do bosansko-hercegovskega vprašanja v letih 1875—1878. Ljubljana 1977 — 58 Janša-Zorn Olga: Po poteh velikega tolminskega punta 1713. 1, 2. Ljubljana 1976 — 193 Kafol Miran: La storia della Slavia Italinana. Speter Slovenov — Trst 1978 — 189 Kafol Miran: La Slavia Italiana nella » Guida delle Prealpi Giulie«, di Olinto Marinelli. Bo- logna 1978 — 190 Kalan Branko: Vlado Močnik, Baska grapa. Ljub- ljana 1974 — 59 Klemenčič Matjaž: France Filipič, Spomenils Po- horskemu bataljonu. Ljubljana 1978 •— 123 Klemenčič Matjaž: Aleksandar Stipčevič, Iliri — povijest, život, kultura. Zagreb 1974 — 119 Kos Janez: Krško skozi čas. Krško 1977 — 116 Lukež Igor: Dušan Kermavner, Politični boji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesenicah- Javorniku od začetkov do leta 1918. Ljubljana 1974 — 190 Matičic Franci: Notranjski listi I. Stari trg pri Ložu ;1977 — 118 Mihelič Darja: Slovensko morje in zaledje I. Koper 1977 — 117 Mihelič Darja: Ivan Stopar, Rogatec. Ljubljana 1976 194 Mihelič Darja: Ivan Stopar, Žalec in Novo Celje. Ljubljana; 1977 — 194 Stergar Nataša: Alpina — 30 let tovarne obutve. Ziri 1977 — 53 Samperl Kristina: Jože Curk, Ptujski grad in njegove kulturnozgodovinske zbirke. Ljubljana 1975, Isti, Mestna proštijska cerkev v Ptuju. Ljubljana 1977 — 193 Vidovič-Miklavčič Anka: France Koblar, Moj ob- račun. Ljubljana 1976 — 195 Vovko Andrej: Miroslav Kokolj-Bela Horvat, Prekmursko šolstvo od začetka refermaci j e do zloma nacizma. Murska Sobota 1977 — 54 Vovko Andrej: Splošna bolnišnica »Dr. Franca Derganca«. Nova Gorica 1975 — 55 Vovko Andrej: Tone Ferenc, Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940. Ljub- ljana 1977 — 57 Vovko Andrej: Milica Kacin-Wohinz, Narodno- obrambno gibanje primorskih Slovencev 1921 do 1928. 1977 — 121 Vovko Andrej: Savinjski zbornik III, Žalec 1974 188 Zorn Tone: Goriški letniki, 3. 1976 — 52 Zorn Tone: Raumplanungsgespräch Südkärnten, Wien 1977 — 60 Zorn Tone: Osimski sporazumi. 1977 — 123 Zarn Tone: Sämtlich Slowenen. 1978 — 124 Zorn Tone: Avguštin Lah, Slovenija sedemde- setih let. Ljubljana 1977 — 196 KAZALO SLIK POKRAJINE, GRADOVI, NASELJA IN PODOBNO Ant. Capellaris, Trdnjava Kluže pri Bovcu (1752) —• naslovna stiran 1. zvezka. Risba Barbarine cerkve na PHavžul iz ponlifikal- nih proitokiolov škofa Hrena v ljubljanskem nadškofijskem arhivu — 10 Savska cerkev na bakrorezu v Valvasorjevi Sla- vi J.. — 11 Fasada savske cerkve pred restavracijo — 12 Fasada savske cerkve — današnje stainje — 13 Pogled na savsko cerkev od severovzhoda pred restavracijo'—¦ 14 Pogled na savsko cerkev od jugovzhoda — da- našnje stanje — 15 Model savske cerkve — 17 Grad Poljane ob Kolpi po Valvasorju (Topogra- phia . . . 1679) — 39 Auerspergov grad s sramotilnim stebrom v Pred- gradu (1975) — 40 Flscheirjeva hiša na Kongresnem trgu (Zvezda 31) v Ljubljani po potresu 1895 — 42 Pogled na del sedanjega Trga osvoboditve — 43 Runk-Postl, Ljubelj v 19. stoletju — 50 Ygidus van der Heyden, Ljubljana v drugi [po- lovici 17. stoletja — 51 Ant. Capellaris, Kanal ob Soči (1752) — zadnja stran 1. zvezka Ant. Caipellaris, Tabpr pri Dornberku' (1752) — naslovna strah 2. zvezka Humiln ob potresu 1976 — 73 Pušja ves (potres 1976) — 75 Njiva v Reziji ob potresu 1976 — 78 Zasilna bivališča oh potresu 192i8 (Verzegnis) — 81 Soiakio poslopje v Sodražici — 90 Ant. Capellaris, Gradišče nad Prvačino (17.52) — zadnja stran 2. zvezka Ant. Capellaris, grad Rihemberk (1752) naslovna stran 3. zvezka Osnovna šola Truške, zgrajena 1909 — 167 Ant. Capellaris, Štanjel (1752) — zadnja stran 3. zvezka NAČRTI IN ZEMLJEVIDI Načrt pristajalnega kanala in drugih pristanskih naprav na Ljubljanici pri Zalogu (1779) — 28 Diagram donosnosti mostnega denariča — 29 Načrt Ljubljaničine struge in kanalov (1765) — 33 Poselitev Slovenije v keltski dobi — 63 Anonimni gejograf iz Ravene. Upravne enote Carneola, Labumia Tarsaticensis, Histria, Ve- netiae ter v njegovem geografskem opisu ome- njena naselji a in reke — 66 V. Walter, Predlog za pozidavo gledališča na sta- rem mestu, 1888 — 159 V. Walter, Predlog;za gledališče V Zvezdi, 1888 — 160 i V. Walter ini J. Hrasky, Predlog za gledališče na Krekovem trgu, 1889 — 161 J. Hrasky in A. Hruby, Neizvedena varianta fa- sade, 1889 — 162 J. Hrasky- in A. Hruby, tloris, 1890 — 163 J. Hrasky in A. Hruby, stranska fasada, 1890 — 164 J. Hrasky; in A. Hruby, prerez, 1890 — 16o OSEBE Jiože Zidar-Jadran — 135 Franc Segulin-Boro fotografiran na sedežu OK KPS Brkini-Slov. Istra v Celju septembra 1943 — 137 Stanko Pervanje-Gruden, sekretar OK KPS za Slov. Istro — 139 Vidko Hlaj-Žižič — 141 Milan Guček-Javoi' fotografiran v bunkerju okrožnega centra na Badihi jeseni 19-43 — ,142 RAZNO Izbor amfor iz Slovenije — 2 Mortarium — 3 Malvinai v. Norden, Portret neznane Ljubljan- čanke (1864) — 44 Ime in naslov prve ljubljanske fotografinje (1864) — 45 Razstava Prekmursko šolstvo v Slovenskem šol- skem muzeju —¦ 48 Značka Ptuja — 68 Pečat mesta Ptuja (1273) — 68 Grb mesta Ptuja iz leta 1567, kakršen je v velja- vi še danes — 69 Pöselska knjižnica iz leta 1883 — 69 Naslovna in prva stran zvezka leposlovnih vaj 'trivialne šole v Sodražici — 92 Gluhi igralci na odru (Vinko Rupnik tretji od leve v prvi vrsti) — 101 Zatrpane jeseniške ulice po končanem b,ombar- diranju aprilal 1945 -— 105 General Rudolf Maister s častniki mariborske garnizije in štajerskega obmejnega poveljstva leta 1919 — 109 Skupina podčastnikov-borcev za severno mejo leta 1918/19 110 Uniforma častnikov-borcev za severno mejo 1918/ 19 — 111 Skupina častnikov tržaškega polka leta 1921 — 112 Publikacije Slovenskega šolskega muzeja — 113 Podelitev Reda zaslug za narod s srebrno zvezdo Slovenskemu šolskemu muzeju ob 80-letnici (1978) — 114 Proglas I. bataljona 2. hrvaške istrske brigade po osvoboditvi Kopra 27. 9. 1943 — 131 Osvoboditev političnih jetnikov iz koprskih za- porov 27. 9. 1943 — 133 Politkomisar slovenske Istrske brigade Drago Benčič-Brkin s partizani pri Podgorici 1943 — 142 Clcni okrožnega odbora OF za slovensko Istro v Stepanih 1. I. 1944 — 1943 Kip mladega vojščaka. Muzej v Kamniku — 150 Kip mladega vojščaka s hrbtne strani — 151 Kip starega vojščaka — 152 Kip starega vojščaka s hrbtne strani — 153 Leone Leoni, Nagrobnik Giacoma de Medici, Mi- lan, katedrala — 154 Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana 1. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (razmnoženo kot rokopis) I. Listine 1243—1397, Ljubljana 1956 25.— II. Listine 1299—1450, Ljubljana 1957 25.— III. Listine 1320—1470, Ljubljana 1958 25.— IV. Listine 1471—1521, Ljubljana 1959 25.— V. Listine iz kodeksov Mestnega arhiva v Trstu, 1320—1348, Ljubljana 1960 25.— VI. Listine 1444—1499, Ljubljana 1961 25.— VII. Listine 1243—1498, Ljubljana 1962 25.— VIII. Register Krištofove bratovščine v Ljubljani 1489—1518, Ljubljana 1963 25.— IX. Listine 1220—1497, Ljubljana 1964 25.— X. Listine 1144—1499, Ljubljana 1965 25.— XI. Fevdna knjiga Jamskih 1453—1480, Ljubljana 1966 25.— XII. Urbarji 1490—1527, Ljubljana 1968 25.— 2. 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959 40.— 3. Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945—1955, Ljubljana 1965 52.— 4. Razprave I. Vlado Valenčič, Agrarno gospodarstvo Ljubljane do zemlji- ške odveze, Ljubljana 1958 30.— II. Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane (Zbornik razprav), Ljubljana 1971 40.— III. Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja (Zbornik razprav), Ljubljana 1972 40.— IV. Ljubljanska obrt od začetka 18. do srede 19. stoletja (Zbor- nik razprav), Ljubljana 1977 80.— 5. Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962 (broširana, žepna izdaja) 20.— 6. Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1965 (trijezična izdaja) 60.— 7. Ljubljana 1945—1970, Ljubljana 1970 30.— 8. Katalog: Starejša ljubljanska industrija, Ljubljana 1973 20.— KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26. letnik Ljubljana 1978 1. zvezek Iva Miki Curk: Rimska amfora in morta- rij — Stran 1 The Roman Amphora And Mortar Miroslav Pahor: Akrositihi v piranski knji- gi statutov leta 1384 — Stran 4 Acrostics in the Book of the Statutes of Piran in the year 1384 Blaž Resman: Fužinarske cerkve iz začet- ka sedemnajstega stoletja na Jesenicah ¦— Stran 9 The Churches, Founded by Forge-owners at Jesenice, from the Beginning of the 17th Cen- tury Vlado Valenčič: Odnosi med ljubljanskim magistratom in državnimi oblastmi ob te- rezijanskih upravnih reformah — Stran 19 The Relations between Municipal Council of Ljubljana And the State Authorities at the Ti- me of the Administrative Reforms of Kaiseri- ne Maria Theresia Jože Som: Obnavljanje Zaloške ceste v lo- tih 1782—1784 — Stran 27 The Reconstruction of the Zaloška road in the Years 1782—1784 Tone Zorn: Dve poročili o koroškem šolst- vu iz leta 1925 — stran 36 Two Reports about the Carinthian School Sy- stem in the Year 1925 Ivan Simonie: Grad Poljane ob Kolpi — Stran 39 The Castle Poljane by the River Kolpa Iz starih fotografskih albumov — Stran 42 Photos from old albums Delo naših zavodov in društev —¦ Stran 47 Notes on the activity of institutes and associa- tions Nove publikacije — Stran 52 New publications Na ovitku: Ant. Capellaris, Trdnjava Kluže pri Bovcu (1752), original v Pokrajinskem muzeju. Gorica Ureja uredniški odbor. Glavni urednik Olga Janša-Zorn. Odgovorni urednik dr. Jože Zontar Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino Predstavnik Majda Kunaver — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani Uredništvo In uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/III Tekoči račun 50101-678-47483 — Letna naročnina 120 dn, posamezna številka 40 din. RIMSKA AMFORA IN MORTARIJ IVA MIKL CURK Nekoč je biia amfora nepomembna emba- laža za transport tekočih živil, danes pa ce- nimo skladnost njenih oblik in zbiralci pla- čujejo zanje mnogokrat več od tistega, kar je nekoč veljala z vsebino vred. Nastala pa je v času in okolju, ki sta znala ustvariti ne- ko popolnost v sozvočju namena in oblike ipri vsak dan rabljenem predmetu in tako rodila amforo grško-rimskega sveta. Zaradi tega, ker je ta stara oblika lonče- nine spet tako cenjena, ji posvetimo nekaj pozornosti, pomudimo pa se pri njej tudi, saj nam daje mnoge podatke za staro krajevno Zgodovino. Ob njej pa naj spregovorimo še o drugi lončeni posodi, ki tudi ni sodila na mizo, o terilnici, melnid ali mortariju. Tudi njena izpoved je zgovorna. Vsekakor pa gre pri obeh za specifičen pojav iz rimskega časa na naših tleh, zato omejujemo naš sestavek na ti dve vrsti rimske lončenine. Pod preprostim imenom amfora razumemo danes dvoročajni vrč iz helenistične in rim- ske svetovne trgovine z oljem., vinom in gar- rumom — ribjo omako. Oblika dvoročajnega vrča je seve že mnogo starejša. Posebne mo- ^ žnosti trgovanja in prometne možnosti so jo specializirale, da je dobila značilno koniča- sto dno, potrebno za zatikanje v peščeni pod shramb, dobila značilni vrat in ročaje, pri- merne židkosti vsebine in temu, da so posode zlagali v piramid aste kopice na vozovih in v ladijskih trupih. Sredoizemlje jo je poznalo povsem izobliteovano že v zadnjih stoletjih pred začetkom našega štetja in le malo spre- menjena je bila potem v rabi do konca rim- ske države. Pri nas jo najdemo le s sledovi rimskega časa, torej prvih petih stoletij no- vega štetja. Najdejo pa odlomke amfor v pla- steh dobršnega dela najdišč iz rimskega časa. V našem sestavku ne želimo dati neke po- polne arheološke študije, želimo povzeti le tisto, kar vidimo tako rekoč na prvi pogled. V Emoni so npr. našli mnogo odlomkov amfor tudi v ruševinah, ki so ostale od stavb.1 Vse še niso' preučene, mestno pov- prečje pa nam lahko dokaj dobro predstavi situacija na Ferantovem vrtu v G-radišču. Tu so odlomki amfor kar četrtina števunih lon- čenih črepinj. Med njimi so črepinje trebu- sastih in vitkih amfor. Tako se nam kažejo kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 amfore tudi po drugih najdiščih, trebušaiste in vitikejše. Dna amfor so čepasta in kooii- časta, s tem da so četpaista dna lastna tre- bušastim, koničasta pa vitkim amforam. Ugo- tovljivo številčno razmerje na Ferantovem vrtu na emcnskem forumu bi pričalo, da je bilo vitkih posod nekaj več kot trebušastih. Ce sklepamo, kot nam dovoljuje preučevanje v svetu, da so bile trebušaste vinske in vit- kejše oljne amfore, je taiko razmerje verjetno dokaj splošno in razumljivo. Vina v dnevni rabi ni bilo bistveno manj kot olja, a vino so hranili tudi drugače, v siodih in mehovih, olje pa največ v amforah. Zdaj pa poglejmo, kakšni so še sicer naj- deni odlomki amfor na videz. Navadno so rdeči, glina je mnogokrat mešana z drobnim peskom. Kadar je gUna rumeno pečena, je stena posode poroizna, ipovršina pa se zdaj, ko je do določene mere že razpadla, skoraj vedno otira. Sem in tja je površina amfore belkasto premazana. Vse te razlike so nasle- dek različne izbire gline in razlik v izdelavi. Razlike so nastale namerno: vsebina amfore je morala včasih bolj, drugič manj dihati, včasih je morala biti stena posode za vlago bolj odjpoma kot drugič. Seveda opažamo po naših najdiščih še ne- kaj zakonitosti o pojavljanju vendarle raz- Mčnih, dasi na prvi ipogled tako monotonih amfor. Zanimivo je - to trditev nam podpirajo najdbe od morja skozi Ljubljano do Ptuja in Prekmurja — da so v različno sitarih pla- steh vendarle našli zastopane skoraj vse raz- ličice obHk in obdelave. To bi nam potrje- vailo tudi drugje v rimski državi ugotovljeno resniioo,^ da je obMko amfore in tehniko izde- lave narekoval predvsem namen rabe posode in da se amfore, ki so v njih hranili določen proizvod, tudi po sto let ne v tehnologiji ne v obliki niso spremenile. Kadar pa obravna- vamo najdišče z več odlomki amfor, pa vendarle vidimo, da so rumene amfore, pa amfore z ostrimi kleki ramen in ročajev in ostrimi robovi ustij rajši starejše kot mlajše (seve ne vse!) rajši pozme, mlajše pa so am- fore s slabo pripravljeno glino ali prečno na- žlebljenimi stenami. Zelo mešana s peskom je glina manjših amfor. Zdi se, da so bole na- menjene vsebini, ki jo je bilo treba dobro zapreti in ki je bUa občutljiva na tempera- turne spremembe, tako da so mogoče v njih hranili eterična olja. Zanimivosti o amforah lahko nizamo še dalje. Na ndki ptujski amfori je npr. napisa- no, da so bile v njej v med vložene bele oli- ve.3 Na amforah je zelo mnogokrat odtisnjeno ime lastnika proizvoda, ki je bü v amfori. Pri nas srečujemo imena lastnikov istrskih veleposestev (npr. Laekanius Bassus, Ael. Crisipina), ime lastniika iz srednje Italije, pa tudi oznako cesarskega veleposestva, prav tako< bržčas iz Istre.'* Ob tem naj omenimo, da so znani dokazi, kako je npr. vinorodna Dalmacija, polna oljk, nekaj časa uvozila precej španskega olja in vina, kot pričajo pečati z amfor v Splitu in Solinu' — tudi te- daj včasih tako nerazumljiva logika dnevnih zahtev trgovine! V naše kraje pa so amfore z vsebino vozili z zahoda, iz Og'leja. V Oglej Izbor amfor Iz Slovenije kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 je vino in olje in garrum prihajal po morju iz zahodne Istre pa vzdolž morskega toka z vzhodne obale srednje Italije. Kar zdaj vemo, nabavljači za naše kraje dalj niso segli. Po vseh najdbah sodeč so amfore in njih vsebina prišle k nam taikoj slkupmo z Rim- ljani. V največji razprostranjenosti po deželi j so bolj zanesljivo znanuec starejših rimskih ; stoletij kot mlajših. "Večkrat ugotovljeno je ; dejstvo, da je poznorimski čas v široki po- i trošnji vse bolj zamenjeval le dobrine zno- i traj posameznih, dasi ne zelo majhnih po- ! krajinskih enot. Nikaikor sicer na pogrešal | tudi od daleč pripeljanih dobrin, saj je npr. { Rim v poznem cesairslkem času šele na veliko i uporabljal orientalske dišave, svilo itd. A te i dobrine so bue vendarle omejene na trg v večjih mestih. Tako najdemo, kot smo rekli, odlonike amfor v Emoni še v zelo poznih plasteh. Ker kažejo nekaj posebnosti (pred- Mortarlum vsem slabšo obdelavo ghne), skoraj, ne mwe- mo misliti, da so ostanek starejših časov. | V^lkakor so še dokaz širše trgovine, ki pa i je slabela po obsegu in kvaliteti. Ne moremo pa nehati govoriti o amfori, i ne da bi posvetili besedo ali dve amfori Osot i zbiratelj ski trofeji. Nič ni slabega, če želimo ; s tem lepim izdelkom obogatiti zasebno zbdr- : ko. Toda poiščimo pot do predmeta s po- močjo zakonite, nadzirane trgovine ali zbirke in ne tako, da v divji, kaznivi trgovini pod- j piramo delo »divjih« ribičev amfor. Ti so uničili že mnogo enkratnih sledov ladij in z njimi ipovezanih ipodatkov zaradi prodaje amfor, samo neznatnega dela zgodovinskega bogastva podmoräkih ležišč v Jadranu. Nadalje smo se želeli :pomuditi pri terilnici, melnici. Po obliki velika plitva skleda (široka vsaj. 32 cm, včasih pa tudi še enkrat touko). s širokim izvihanim robom in debelimi ste- nami je iz rumeno ali rdeče pečene gUme. Istemu namenu so služile marmornate plitve sklede s čepki na rabu ali nekaj manjše, pa bolj globoke in včaisih po robu lepo oikra- ; sene sklede iz temnordeče lončenine, ki so ; jo .po rimski državi vozili iz sedanje srednje ; Francije. Posode iz navadne lončenine, ki jih | najdemo zlasti v Ptuju pri nas, so večkrat blizu dulca v robu označene ž žigom izdelo- ; valea. Površina je utrjena mnogokrat z rde-j čim premazom, pri vseh lončenih posodah pa je notranjost sklede posuta s kremenčevimi zmci in po.gasto še stelklasto glazirana. Arheologi so dolgo ugibali čemu je služUa ta razmeroma daleč razširjena starina. Po ugotovitvah razislkovanja je bila povezava z mortarijem, znanim iz rimskih pisanih virov, bolj ali manj na dlani.i* Zagotovo vemo, da je služil mortairij drobljenju začimb, dom- nevali pa so, da je bU za čiščenje in pripraivo kaše, mešanje mezgastih jedi in za širjenje mleka.^ Vsaka utemeljitev posamezmih razlag ima nekaj zasie, pa bi tako rekli, da so v posodi mešali in drobili razne sestavine jedi. Pri nas jo najdemo malone povsod, kjer so rimski sledovi, dasi ne posebno v velikih količinah, (ta podatek ni brez pomena!). Najdbe v Emo.ni in še posebej v Poetovdu nam tudi za naše kraje dokazujejo trditev, da so površino začeli utrjevati z raznimi pre- mazi pretežno šele konec 2. stoletja, stek- lasta glazura hrapave notranjosti pa je zma- čilnost poznih obdobij po začetku 4. stoletja. Med slovenskimi najdbami so daleč v večini izdelki ipoznega časa. Posebno pozna najdi- šča^ so dala razmeroma mnogo odlomkov marmornih terilnic. V Poetoviu so našli zla- sti v nekaterih .okoliših zelo veliko odlomkov terilnic v boljši in slabši izdelavi in to že iz zgodnjega 3. stoletja. Vsi ti nametani strokovni ipodatki nekaj povedo o vsakdanjem življenju rimske dobe. Prav gotovo je mortarij orodje značilnega rimsikega pripravljanja hrane in dokaz za določeno porimljanje vsakdanjih navad. V prvih dveh stoletjih je doma v večjih nase- ljih in mesitih, kjer je bUo več prišlekov, po- zneje pa ga srečamo povsod ipo dežeM. do zad- njih zavetij staroselcev do prihoda Slovanov. To nas utrjuje v veri, da je mortarij služil za več delovnih procesov pri pripravi hrane, le z eno izmed razlag ne moremo zajeti vse njegove razprostranjenosti, saj npr. v poznem času ne moremo verjeti večjim količinam tu- jerodnih začimb v vsakdanji rabi. Tedaj so v mortariju gotovo pripravljali tudi kaj, kar je rodilo domače polje ali gozd. Še to bi dodali. Velike količine odlomkov mortarijev na Zg. Bregu v Ptuju, ki smo o njih govorili, pričajo o pripravi večjih koli- čin hrane v stavbah, ki so v 3. stoletju stale tam. Ta ugotovitev pa lepo sodi v okvir ugi- banja, da so morala biti na Zg. Bregu (zaradi tam najdenih napisov, ohranjenih razporedov prostorov v ohranjenih tlorisih stavb, grob- nih in drugih drobnih najdb) tik poleg rep- rezentančnih prostorov tudi stanovanja vo- jaških oddelkov, sestavin provinoialne in ce- sarske uprave, ki je bila delež Poetovia.» i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 Tako se nam kaže nekaj iz vsakdanjosti časa pred dvema tisočletjema s pomočjo lon- čenih odlomkov in trenutki, ko zaživi drobec davnega življenja zaradi zbranih podatkov, dajejo ceno pregledovanju in analizi stotin in stotin črepinj iz naših arheoloških najdišč. OPOMBE 1. Obsežna zavarovalna izkopavanja je po letu 1961 vodila dr- Ljudmila Plesničar. Zahvaljujem se ji, da sem mogla obdelovati keramične najdbe na Ferantovem vrtu, Cemažarjevem in Jakopi- čevem vrtu ter na prostoru pri šoli Majde Vr- hovnik. Osnovno informacijo o najdiščih in dru- gih najdbah daje L. Plesničar, Varstvo spomeni- kov 9, 1965, 194, ista, VS 10; 1966, 150s in 200,^ ista VS 13—14, 1970, 188 in ista Arheološki vestnik 23, 1972, 367 ss. Ista avtorica je obdelala amfore iz emonskih grobišč v Keramika emonskih ne- kropol. Diss, et monographiae 20,1977, 57. — 2. M. H. Callender, Roman Amphorae, Londan 1965, XXII ss. — 3. I. Miki, AV 11—12, 1961, 156. — 4. M. H. CaUender o. c. štev. 39, 103, str. 65. J. Sasel AV 23, 1972, 427. — 5. N. Cambi, AV 26, 1976, 115 ss. — 6. D. Baatz, Acta rei cretairiae Bo- manae fautorum 17—18, Augst 1977, 147 ss. — 7. ibid. 148, A. Schörgendorfer, Römische Keramik der Ostalpenländer, Wien 1942, 180. — 8. Vranje pri Sevnici, kjer vodi še nedokončana izkopa- vanja dr. Peter Petru, in Svete gore nad Sotlo, kjer vodi dela dr. Paola Korošec. V podrobnosti je gradivo na obeh najdiščih seve še v obdelavi. — 9. Prikaz situacije v najdišču VS 21, 1977, 252, sklepi pa v tisku v AV 29. AKROSTIHI V PIRANSKI KNJIGI STATUTOV LETA 1384 MIROSLAV PAHOR V literaturi je akrostih zelo starega izvora. Po Diogenesu iz Halikarnasa, ki mu je dal to ime, so ga spoznali že stari Grki iklasične dobe. Diogenes Laertius, ki ga je imenoval IlaoaoTi/jg trdi, da ga je prvi uporabil Epi- darmos z otoka Kosa. Taisti Diogenes navaja, da so včasih akrostih uporabljala tudi pre- ročišča, da so bolj zakomplicirala odgovore prosilcev. Naj'starejsi akrostih, ki ga pozna- mo, je ohranjen na nekem grško-egiipčanskem papirusu, ki je nastal med leti 193 in 190 pr. n. št. Vertikalno bran se glasi EvoóCov ve/yrj kar pomeni »Evdoksova umetnost«. Evdoksij. je bil v sivoji dobi znan astronom. V hele- nistični dobi se akrostih uporablja tudi na nagrobnih spomenikih.^ V rimski literaturi ga je uporabljal Plautus. V nekaterih njego- vih delih začetne črke posameznih argumen- tov, brane vertikalno, dajo naslov komedije. Po Ciceronu pa je v Rimu prvi uporabljal akrostih Ennius v neki pesmi, v kateri prve črke posameznih verzov, brane prav tako vertikalno, pokažejo besedilo: »Q. Enniusi fecit«. Pogosteje so akrostih uporabljali la- tinski pesniki v stoletjih tako imenovane lite- rarne dekadence, ko se opaža bolj igračkanje z verzi, kaikor prava poezija. V zgodnjekr- ščanski literaturi opazimo alfabetski akro- stih, ki je orientalnega izvora. V takem pri- meru dajo posamezne kitice celotno abecedo. Temu pravijo akrostih ali kitice v abecednem redu. V srednjeveški literaturi so akrostih prvi prevzeli Provansalci. Sledili so jim fran- coski pesniki. V Italiji sta ga prva uporab- ljala Dante da Maj ano in pisatelj Dekamerona Giovanni Boccaccio. Od Francozov so akro- stih prevzeli Angleži in Nemoi.^ V Nemčiji ga je prvi uporabljal Gottfried iz Strasbo- urga, ki mu je sledil Rudolf von Enns.^ V stari makedonski in srbski literaturi so ga prav talko poznali. V Makedoniji je akro- stih dobil tudi svoje no-m krajevno ime tj. *krajegranesija«. V Dalmaciji sta ga poznala predvsem renesančna pesnika Džore Držič (1461—1501) in Šišmundo Menčetič Vlahovič (1457—1527)4 Vse to v literaturi. Ni mi znan primer, da bi akrostih zašel v pravne dokumente in v pravno strokovno li- teraturo ali celo zakonodajo pred letom 1384, ko se kar štirikrat pojavi v tedanji piranski knjigi statutov,^ ki je bila sprejeta kot četrta redakcija statutov tega mesta v XIV. stoletju. Piranska oligarhija, ki je že leta 1358 s tedanjimi statuti trajno zagotovila oblast in upravo mesta in občine Piran najvažnejšim mestnim družinam, se je leta 1383 odločila — kakor so ji pač narekovali stari občinski z^kom in običaji — ponovno pregledati in re- formirati svoje statute. V času podestata Lu- ke Viadra in sodnikov Markvarda Apollonia, Krištof o rja de Mafeja, Petra Foie in Ahneri- ka Gojne, ki so vladali najbrže v prvi tretjini leta 1383, je bU v velikem svetu izvoljen »svet modrih«, ki mu je bila popolnoma zau- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 pana sestava novih statutov. V prejšnjih ob- dobjih je imel »svet modrih« :habeat liberta tem eligi «, »eligantur« in tem sorodne. Kako je te glagoLske oblike uporabU, povedo same knjige statutov. Povedano po resnici, se je izognil monotonosti, da bolje sikoraj ni mogel. V prvi knjigi je kot začetne besede zako- nov (uvod je vštet) uporabil po vrsti sledeče besede: Gratia, Recte, Addimus, Constitui- mus, Iubemus, Ad constituedum. Similiter, Ad hoc, Nolumus, Oonstituimus, Teneatur, lura- re, Solemniter, Providimus, Item, Ratifican- tes, lurare, Teneantur, Volumus, Simili, Ad eligandum, Supra, Singula, Item, Teneantur, Privatus, Recte, luste, Constantes, In introita, Precones. Združene inicialke teh besed dajo stavek: GRACIA SANCTI SPIRITVS ASSIT PRICIP. Ker je poslednja beseda le okrajšava za »principio«, je prevod jasen; Milost sive- tega duha bodi prisotna na začetku. Popolna invokacija v stilu s:rednjega veka v obliki alk- rostiha.'^ Ali je hotel sestavljalec statuta sa- mo toi? Po tem, kako nadaljuje naslednje knjige, je dobro razvidno, da je hotel sta- tute oblikovati taiko jezikovno kakor umetni- ško. V drugi knjigi se je poslužil ene same gla- golske oblike. V prvem zakonu je uporabil glagol »ordinamus«. (Blasfema tores, trans- gressores mandatorum nostrorum invadentes et opprimentes eorum quosvis in hoc secimdo libro punire curantes, »ordinamus« etc.). V vseh drugih zakonih in predpisih te knjige pa je glagol nadomestil s prislovom »item«. Na primer: »Item quod nullus civis vel habi- tator Pirani vel forensis audeat« etc. ali »Item si quis virginem vel maritatam vel iam corruptam mulierem violaverit« 'in podobno." V vseh zakonih tretje knjige uporablja gla- golsiko obliko »mandamus«, s katero, razen v prvemi poglavju, začne prvi stavek: Manda- mus quod — ukazujemo, da . .. itd.*"* Četrto knjigo je zasnoval tako, da je zako- ne začel po starem z obliko glagola statuere, tj. »statuimus«, s čimer je želel dokazati, da zna upoštevati tudi tradicijo. V peti knjigi se ta red neha. Za 42 zakonov je uporabil 30 različnih beised brez določenega reda. Raz- ličnih inicialk je 12. Isto velja za deseto knji- go, ki je peti po jezikovni koncepciji zelo po- dobna. Tu je hotel dokazati, da se da obliko- vati tudi brez skritih namenov. Skrite namene pa je imel v šesti, sedmi, osmi in deveti knjigi. Sesta knjiga vsebuje 32 zakonov, ki se začenjajo s sledečimi bese- dami: Modus, Ad utilita tem, Recuperationes, Cupientes, Vt venditiones, Statuere, Cesssan- tes, Advertentes, VtiUter, Intendentes, Adde- re. Ne in quantitate, Ordinem, Studentes, Compiere, Rectas, luste. Publice, Sine dubio, luvat, Terminare, Hec, Omnimodo, Oonveni- enter, Stabiliter, Temere, Ad comune, Terre- toria. Vestigia, Terminate, Vere, Mandamus. Sledeč istemu postopku, ki smo ga uporabili pri prvi knjigi, dobimo stavek: MARCVS CAVIANO SCRIPSIT HOC STATVTVM. To- rej: Marko Caviano je napisal ta statut.'^ Ni treba posebej poudarjati, da gre za istega kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 Marka Caviana, ki smo ga zabeležili v uvodu h 'knjigi statutov med člani »sveta modrih«. Torej je bil on tisti član sveta, ki si je priza- deval, da bi ustvarili elegantne statute. V tem prizadevanju pa je Caviano nadmodrU »svet modrih« in se na ta način ovekovecü Ikot de- janski ustvarjalec statutov leta 1384. Sedmo knjigo je zasnoval tako, da nam inicialke posameznih zakonov dajo celotno la- tinsko abecedo od A do U. Ker je uporabljal U tudi kot V in ker je namesto Z v tekstu uporabljal C, gire za celotno njemu potrebno abecedo. Gre torej za popoln abecedni akro- stih. Ostali so mu trije zakoni, za katere je rabil čAe A (addimus), I (iuris) in C (carere). Priznati mu je treba, da je tudi sedmo knjigo mojstrsko izvedel.** Že vse to ga je moralo stati precej naipo- rov, kajti začetne stavke je moral preobliko- vati tako, da je kljub začrtani smotrnosti statuta in brez škode za predpis sam, dobil potrebno besedo oziroma določeno črko za za- četok. O tem kasneje. Osma in deveta knjiga skupaj, nam poka- žeta še en akrostih. Da ga je dosegel, je na začetku zakonov osme knjige uioorabil slede- če besede: Gubemationibus, Eaue, Reforma- mus, Tnventoribus. Volumus, Statuimus, Bo- na, Admonemus, Nove, OrdinamuS, Providd- muis, Etiam, Terminamus, Ratificamus, Vo- lumus, Sine dubio, De firom. Et ordinamus, Similiter, Ad comodum. Late prohibemus, Omnino, Nolumusi, Obviantes. Etiam, Gesta, Ordinamus, Ratificamus, Gradientes, Item, Volumus, Statuimus. Torej dvaintrideset za- četkov, kjer je imel pri izbiri besed precej sreče. Začetne formulacije devete kniige pa so takšnele: De novo, Et ordinamus. Manda- mus, Addimus, Firmamus, Etiam. Ordinamus, Convenienter, Ad hoc ut, Providimus, Item, Terminamus, Ad utilitatem, Similiter, Tabel- lionibus, Admonemus, Terminamus. Veraci- ter, Terminamus, Addimus. Recte, Item, Or- dinamus, Rursus, Volumus, Mandamus. Tudi tu ga sreča ni zapustila, ker ie lahko uporab- ljali glap^ole. Kakor je razvidno iz celotnega zaioisa. daio omeni ene inicialke naslednji sta- vek: GERIVS BANO. PETRVS DE SALONO, EGORGIVS De MAFEO CAPITA STATVTA- RIORVM. Jurii Bano, Peter de Salono in Ju- rij de Mafeo glave statutov.*^ Tu je Caviano skraišal Banovo ime. Namesto Georgius je rabil krajšo obliko Gerius, kar je v piran- skem dialeiktu še danes običajno. Prav tako je skrajšal drugi (priimek. Namesto Asalono je naiüisal Salono. Ker v drugih virih dobimo ta priimek v polni in skrajšam obliki, je ra- zumljivo, da si je hotel na ta način pomagati. Napaka se mu je vrinila v tretjem imenu. Namesto pravilno Georgius, je naipisal Egor- gius, kar dokazuje, da je pri prepisovanju preskočil en zakon, to takoj opazil in ga vključil za komaj prepisanega. Ce primerja- mo vsa tri imena s seznamom članov »sveta modrih« v uvodu, se prepričamo, da gre za tri člane sveta tj. Jurija Bana, Petra de Asa- lona in Jurija de Mafea. Vsi trije so imeno- vani tudi v drugih dokumentih te dobe. Vprašanje je samo, kaj je hotel Caviano povedati, ko jim je talko rekoč naprtil »glave statutov«. Predvsem so glave statutov prav- zaprav inicialke posameznih zakonov. Pod- robno opazovanje izdelave le-teh pa nam od- krije tri roke. Prva, in sicer zelo vešča, je bila roka risarja. Druga, nekoliko manj vešča, vendar še vedno na dokajšnji umetniški viši- ni, je bila roka slikarja. Končno je tu še tre- tja roka. To je bila najbrž roka pozlatarja — skorajda nevešča, ker je zlatenje! pravzaprav slabo izvedeno. Tako je delo potekalo po vrsti. In tako ga je Caviano tudi predstavil. Torej lahko rečemo, da ie bil Jurii Bano risar. Pe- tpr de Salono ali Asalono slikar in Jurij de Mafeo pozlatar. Umetniška analiza črk nam pove, da Jurii Bano ni dopuščal ostalima dve- ma, da hi svoie umetniške sposobnosti poika- ^ala v polni mieri. ker ju ie s pretirano bopato risbo omeiil tako v proistoru, kakor pri svo- bodni izbiri motiva. Kljub vsemu pa so črke za istrske razmere zelo dobre. Vse to pa nam pove, da Caviano ni hotel ovekovečiti samo sebe. Nasiprnfno. oblikovalce inicialk ie ob- ravnaval sehi enakovredno in jim s tem dal priznanje za umetniško delo, ki so ga opra- \dli. Da ie vse to dosegel, se je moral Caviano noslužiti pravnih miselnih akrobacii. Ker ie le redko našel ustrezen glagol, da bi stavke začel vsai v skladu s tradicijo, je navadno stavke začel s podrednimi stavki in šele po- tem mrihaial na glavno misel. Na primer: Ouelibet nefanda prohibentes, mandamus« itd. Vendar je bil ta primer zelo lahek. Vča- sih — ne zelo poredko — se je moral poslu- žiti neprimerno težiih in bolj kompliciranih: »iustas dillationes in iure comparentibus tri- buentes, volumus« itd. ali Solvere expensas cjui earum causa fuerit dienum noscitur, au- are, providimus« itd. Ponekie začenja še bolj komplicirano. Na primer: »In differenciis re- rum immobilium qualiter testes examinari de- beant declarantes, ordinamus« etc. ali » Cari- tati vel naturali descendentium nostrorum subventioni publice indulgentes, firmamus« in podobno. Takšne akrobacije niso bile vedno potrebne. V nekaterih primerih je pred glav- nim glagolom potreboval le kak prislov ali pridevnik, kdaj pa kdaj je lahko uporabil KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 enega od 36 glagolov; vendar se je moral pri večini zakonov zelo potruditi, da je prišel do želene čr^ke. Da se mu je trud izplačal, je razvidno iz vsega, kar je dosegel. Če govori- mo o eleganci celotne izvedbe, potem lahko mimo trdimo, da je med vsemi piranskimi sta- tuti prav Cavianov tisti, ki zasluži takšno ka- rakteristiko tako glede pisave kakor celotne zasnove. Ce govorimo o njegovem skritem namenu, potem se moramo pomuditi pri željah, ki jih je lahko imel ambiciozen človek tistega časia. Želja po denarju? Najbrž ne, ker bi enostav- nejše delo opravil v krajšem času za isti de- nar, kajti plačevali so po točno določenih statutarnih tarifah. Komplicirano delo pa mu je vzelo le več časa. Statutarni predpisi niso bili tako širokosrčni, da bi dovolili obogate- nje s prepisom dveh enakih kodeksov s skup- nim številom 228 listov. Želja po takiojšnjem uspehu? Najbrž tudi ne, ker je pač moral uvi- deti, da se njegova družina po pomembnosti in številčnosti ni mogla meriti z rodbinami, kakor so bile Apollonio, Petrogna, Vidali in druge. Te bi ga kaj kmalu prezrle in potla- čile navzdol, kar pomeni, da bi lahko ostal brez občinsike službe. Tega se je najbrž za- vedal. Zanimivo pri tem je, da si je za soobli- kovalce izbral prav tako člane manj pomemb- nih družin, celo takšnih, ki so bue po svoji števUčnosti pravzaprav obsojene na izginitev. Torej ga je lahko gnala pri tem delu le želja po slavi, nesmrtnosti, želja torej, da bo nje- govo delo nekdo nekoč odkril in ga ocenil kakor zasluži. Zelja po slavi in nesmrtnosti pa ni bila v tem času nič kaj redka. Z enako željo so šli poveljniki piranskih čet tistega časa v boj za beneške, ne svoje, koristi, tako proti Trstu, kakor proti Ogleju, kakor tudi proti nasprotnikom Benetk v notranjosti Ist- re. Enako željo najdemo pri pesnikih in pi- sateljih. Caviano ni bil vojak, niti pesnik, bil je pravnik, notar, in kot tak si je lahko zago- tovil slavo le z edinim orožjem, ki ga je znal sukati tj. peresom kaikor peisniki, in z edino armado, ki jo je dodobra poznal, tj. z zako- nodajo. Da mu je to uspelo, smo se lahko iz rečenega prepričali. Napaka pri Juriju de Ma- feu ni tako huda, da bi se iz Egorgija ne dal spoznati Georgij, ali tretji oblikovalec ini- cialk. Ce dalje govorimo o črkah, iki jih je Cavi- ano v akrostihu imenoval » capita statutario- rum«, in o njihovih oblikovalcih, lahko le povemo, da sicer niso tako umetniško izobli- kovane kakor na primer inicialke v tržaških statutih iz sredine XIV. stoletja, kjer je ob- likovalec upodobil med drugim tudi vse po- klice in obrtnike tiste dobe, da pa ne ponav- ljajo že znanih motivov in so zato izvedene originalno, kar je treba piranskim oblikoval- cem priznati. Na splošno so te inicialke mini- aturne umetnine, ki jih z užitkom pogleda- mo. Piranski statuti XIV. stoletja so bui vsi napisani v dveh originalih. V našem primeru bi bilo zanimivo primerjati izvedbo enega z izvedbo drugega. Žal pa se drugi izvod ni ohranil. Verjetno se je izgubil nekje v Be- netkah proti koncu XVI. ali na začetku XVII. stoletja, ko je vlada zahtevala dokumente v pravdah piranskega plemstva proti populä- rem.. Le malo je upanja, da bi ga še našli. Kljub temu pa si moramo ob ugotovljenih akrostihih postaviti vprašanje: Ali je Veliki svet leta 1384 vedel za Cavianovo početje? Ali je to vedel vsaj »svet modrih«? Trenut- no nimamo nikakih elementov, ki bi nam do- volili odgovoriti pozitivno. Lahko rečemo le, da Apollonio, ki je ta statut predpisal leta 1542, tega ni opazil. Napake v prepisovanju inicialk jasno pričajo, da notica o akrostihih ni prišla do njega. Prav tako tega ni opazU Nikolo Petronio Caldana, ki je leta 1606 pre- vedel statute v italijanščino in dal tiskati la- tinski tekst in italijanslki prevod. Napake v branju inicialk, ki jih je deloma povzemal po ApoUoniu ali po kakšnem drugem tekstu, in druge napake v prepisovanju nerazumlji- vega teksta, nam povedo, da se v original ni potrudil prodreti. Tako je na primer bral Vo- lumus tam, kjer bi moral brati Nolumus. Pri prebiranju njegovega teksta naletimo še na več takih in drugih napak. Torej se tudi v družini Petronio Caldana ni ohranil spomin na akrostihe. Zato lahko sklepamo, da je Ca- viano, ki mu je treba priznati, da je bil »Spi- ritus agens« novega statutarnega kodeksa, svoje želje in namene skrival tako pred ve- likim svetom, kakor pred »svetom modrih«. Najbrž niti njegovi najožji sodelavci, ki so oblikovali inicialke, niso vedeli, da jih je v akrostihu ovekovečil. To bi pomenilo, da so bili akrostihi v Cavianovi knjigi statutov iz- ključno le njegova skrivnost. Gotovo je to na- redil v upanju, da bo skrivnost nekoč raz- krita. Čudno se zdi, da akrostihov v Cavianovi knjigi statutov niso odkrili piranski zgodovi- narji, kakor sta Kandier in Morteani. Morda je to razumljivo za Morteani j a, ki se ukvarja z zgodovino mesta le priložnostno. Toda za sistematičnega Kandier j a to ni razumljivo. Se bolj čudno je, da te skrivnosti ni odkril tako prodoren duh in dober opazovalec, kot je bil Camillo De Franceschi, ki se je lep kos svo- jega življenja ukvarjal prav s statuti mesta Pirana. Attilio Tamaro in Antonio Alisi, ki kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 sta obdelovala piransko umetnost, mista našla za inicialke in obHko Cavianovega statuta ni- ti besede. Isto je z drugimi avstrijskimi in italijanskimi avtorji, ki so se ukvarjali z zgo- dovino mesta Pirana. In vendar celotna iz- vedba naravnost terja, da bi si stvar podrob- neje ogledali. Na koncu lahko rečemo naslednje: Res je, da je notar in pravnik Marko Caviano delal s skritim, egoisučnim, morda celo egocentrič- nim namenom. Res je, da celotna oblikovna izvedba statuta priča, da mu je bilo delo tako pri jezikovnem oblikovanju kakor pri dose- ganju ciljev skritega namena v osebno zado- voljstvo. Pri prepisovanju teksta iz delovne predloge ni napravil toliko napak kakor pre- pisovalci statutov leta 1307, 1332 in 1358. To- rej je tudi po tej strani statut dovršnejši kot vsi prejšnji. Zaradi opisanih dej^stev pridobi- va Cavianov statut na vrednosti. Z vsemi njegovimi značilnostmi in razkrito skrivnost- jo ni več samo knjiga zakonov in suhoparnih predpisov, temveč tudi likovno oblikovna mojstrovina, kakšne redko srečamo. OPOMBE 1. Enciclopedia Italiana Treccani. Milano 1929. Vol. I. str. 445. — 2. Prav tam, — 3. Der grosse Erockhaus. Leipzig 1928. Pod Akrostihon. — 4. | Enciklopedija leksikografskog zavoda. Zagreb. I 1956. Vol. I. Str. 51. — 5. Statuta comunitatis | Pirani 1384. Piranski arhiv pod Statuti. — 6. Prav tam fo. 1. — 7. Prav tam fo. 1. — S. Additiones in statuta 1367. PA pod Statuti M 1. — 9. Kakor v op. 6. — 10. Prim. B. Kovič- M. Pahor: O zgodovinskem in arhitektonskem razvoju Tartinijevega trga v Piranu. Kronika VIII/1 1960. str. 21. nasi. Gre za napis na vratih bivšega fontika, ki je bil restavriran leta 1638. Tu je govor o elegantnejši formi, ki so jo vrata dobila po restavraciji. Za podobno stvar gre tudi pri vratih Sv. Jurija, ki so vodila iz pristanišča v mesto; ta so bUa restavrirana leta 1660. Tudi ta so dobUa elegantnejšo obliko. — 11. Sta- tuta comunitatis Pirani. Pa pod Statuta Ml. Tu ni več obrtniških zakonov, ki so jih nedvomno vsebovali statuti leta 1274. — 12. Ka- kor v opombi 6. fo. 2— 29. — 13. Kakor v opombi D fo. 30—34. — 14. Prav tam fo. 34'--10. — iS. Prav tam fo. 60'—74'. — 16. Prav tam fo. 74—90'. — 17. Prav tam fo. 90'—107. i FUZINARSKE CERKVE IZ ZACETKA SEDEMNAJSTEGA STOLETJA NA JESENICAH blaZ resman Pridobivanje železa, ki se je na različnih krajih slovenskega ozemlja uveljavilo kot postranska in občasna domača obrt kmetov- tlačanov že zgodaj v srednjem veku, se je v poznejšem času začelo vse bolj koncentrirati na gorenjskih tleh, na območju loške, blejske, belopeške in radovljiške zemljiške gosposke, to je, ob vznožju Jelovice, v Bohinju in v zgomjesavski Dolini. Zaradi številnih ugod- nosti in svoboščin, ki so jih uživali fužinarji, se je v 12. stol. tudi pri nas' začela železarska obrt osamosvajati iz dotlej mešanih kmečko- obrtniških gospodarstev: v procesu, ki je tra- jal do 16. stoletja, je na omenjenem ozemlju nastalo 30 fužin, med prvimi v Železnikih, na Planini, v Kropi in v Stari Fužini. Važno vlo- go pri tem pa so imeli tudi tujci, za katere so bili surovinski pogoji in fužinarsiki privi- legij pri nas zelo privlačni. Doseljevanje tu- jih fužinarjev, zlasti Italijanov, je postalo posebno močno v 16. stoletju, ko doživi naše fužinarstvo tudi prvi veliki razcvet. Zdi se, da so v času prodirajočega protestantizma, ki je mnogokrat našel števune privržence tudi j med fužinskimi delavci, deželne oblasti fa- vorizirale prav naseljevanje fužinarjev iz so- sednje katoliške Italije. V Italiji so bila tri močno razvita železar- i ska središča, kjer so predelovali rudo z otoka ; Elbe: v Toskani, v Liguri j i in v podaipskem i pasu med jezeroma Como in Garda, to je, na \ področju mest Milana, Brescie in Bergama. i Prav to zadnje središče pa je bilo tudi naj- i pomembnejše za ekspanzijo italijanskega že- lezarstva po Srednji Evropi, saj. se je od tod že v 16. stoletju, ko je bila proizvodnja na višku, razselilo večje število fužinarskih dru- ; žin predvsem v Švico, na Koroško in na i Kranjsko. Med prvimi kovaško-fužinarskimi i družinami, ki so se priselile na Gorenjsko, so bih Bergamski Bucelleniji.i Leta 1526 se je kovač Bernard Bucelleni naselil na Planini pod Golico, kjer dotlej tujcev ni büo. Ker je spoznal, da Planina zaradi pomanjkanja vod- ne sile ni perspekti\Tia za razvoj obrti, je že ; kmalu po prihodu nakupil zemljišča v dolini \ ob Savi. Leta 1538 je dobil od cesarja Ferdi- : nanda I. dovoljenje, da se preseli s Planine ¦ 10 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 Risba Barbarine cerkve na Plavžu iz pontifikalnih pro- tokolov škofa Hrena v ljubljanskem nadškofijskem arhivu na Savo in tu postavi plavž in fužine itali- janskega tipa. Takrat je začel Bernard Bu- celleni graditi tudi savSko graščino. Za savsko topilnico, zgrajeno do leta 1544, je Bucelleni s sinovi zgradil nove peči tudi na Javomiku (1557) in na Plavžu (1584). Planina, kjer je obratovala nekaj časa le še stara talilna peč, pa je še naprej ostala njihova rudna in su- rovinska baza. Z gradnjo novih plavžev je postal Bucelleni kmalu najmočnejši lastnik fužin na Gorenjskem. Po fužinskem seznamu iz leta 1581 so imele fužine na Savi slkupaj z onimi v Železnikih že največjo proizvodnjo na slovenskem ozemlju. Bernardovi potomci in dediči so svojo posest postopoma širili. Po- sledica novega tehnološkega postopka, ki so ga prinesli Bucelleni j i iz Italije, je bila visoka kvaliteta; njihovih proizvodov, ta pa jim je omogočila poslovne uspehe tudi še v času, ki za veliko večino ostalih fužin pri nas nikakor ni bil ugoden. Ob koncu verskih bojev na prehodu v 17. stoletje njihova savska fužina edina na Gorenjskem ni bila na robu pro- pada, ampak je lepo uspevala in prinašala dobiček. Vrh gospodarskega razcveta so doži- veli v prvi polovici 17. stoletja, nato pa ise je stanje začelo spreminjati, zašli so v dolgove in začeli počasi prodajati v prejšnjem sto- letju pridobljeno posest. Zaradi pomanjkanja surovin so kupovali vedno nove rudarske pra- vice, a jim tudi to ni pomagalo. Zaradi pre- zadolženosti so morali na začetku 18. stoletja dati savske fužine zakupnikom, ki pa so sla- bo gospodarili in jih spravili pod prisilno up- ravo. Zato so številni upniki zahtevali pri- silno prodajo, ki se ji Bucelleniji kljub mno- gim poskusom niso mogli izogniti: leta 1764 se je za savske fužine 240-letna posest Bu- celleni j ev Ifcončala in dve leti zatem so jih priposestvovali Ruardi, pod katerimi so zno- va uspešneje zaživele. V času svojih največjih obrtnih uspehov in bogastva v začetku 17. stoletja pa Bucelleniji niso bili pomembni samo za gospodarski raz- cvet gorenjskega fužinarstva, ampak tudi kot umetnostni naročniki. Z njihovim prizadeva- njem in denarjem so v 17. stoletju zrasle tri cerkve — nekdanje podružnice jeseniške far- ne cei^kve: Marijina cerkev na Savi na Je- senicah, Barbarina cerkev na Plavžu in cer- kev sv. Križa na Planini pod Golico. Zadnja od cerkva —¦ ustanov Bucellenijev je nastala podružna, od 1899 dalje farna cer- kev sv. Križa na Planini. Ob njej smo prav- zaprav bolj upravičeni govoriti o rudarski kot o fužinarski cerkvi, kajti čeprav ustanova je- seniških fužinarjev, je cerkev nastala v oko- lju, kjer fužine že več kot sto let niso delo- vale, ki pa je büo še vedno glavna rudarska in drvarska baza fužin v dolini. Pa tudi čas njenega nastanka že daleč presega naš okvir začetka 17. stoletja. Kot poroča Valvasior, je namreč cerkev zgradil grof Oktavij Bucelleni leta 1684, po- svečena pa je bila 1685.^ V pontifikalnih pro- tokolih škofa Tomaža Hrena najdemo sicer zapisek, da je ob obisku na Jesenicah 6. ok- tobra 1624 zaznamoval prostor za novO' cer- kev, posvečeno sv. Križu, angelom varuhom in isiv. Justini, za kar sta ga prosila »Nobi- lisisimi ac pii Domini Paulus ac Horatius Bu- celleni«,^ vendar do gradnje cerkve takrat ni prišlo. O tem, da je mesto, na katerem cer- kev stoji, za gradnjo zaznamoval »per S. Cru- cis positionem« škof Tomaž Hren leta 1624 in da jo je slovesno posvetil ljubljanski knezo- škof Žiga Krištof Herberstain, govori tudi plošča, vzidana v južni steni cerkvene ladje, podobna plošča na severni ladijski steni pa nam pove, da sta cerkev, ki je bila leta 1683 posvečena, »a fundamentis« zgradila Oktavij, ljubljanski stolni prost, in Janez Andrej Bu- celleni, brata-barona, gospoda na Savi.'' Da je današnja cerkev res nastala šele v 80 le- tih 17. stoletja, prepričljivo kaže njena slo- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 11 govna stopnja." Pa tudi kakšne druge cenkve na tem mestu prej ni bilo, kajti cerkev Po- višanja sv. Križa se v vizitacijskih zapiskih prvič pojavi kot četrta podružnica jeseniške fare šele leta 1685: zgradila da sta jo šele z novim dovoljenjem škofa Jožefa (Jožef Ra- batta, ljubljanski škof 1664—1683) gospoda barona BuceUenija.' Da pa je verjetno pra- vilna Valvasorjeva letnica posvetitve 1685 in ne tista na napisni plošči v cerkvi, nam pove zadnji stavek v vizitacijskem zapisku o cerk- vi: »Expectat gratiam oonsecrationis suo tem- pore consequendam.« Baje sta brata Bucellenija obljubila kme- tom in rudarjemj na Planini, da jim postavita cerkev, če odkrijejo nova nahajališča rude. in ker so jih res našli, sta obljubo izpolnila.' Vsekakor pa je res, da je fužinar Bucelleni, ki so ga v tem času že hudo pestUi dolgovi in drugi gospodarski problemi, z novo cerkvi- jo priklenil nase in na kraj svoje delavce ter jih močno izoliral od dogajanj v doilini. O podružni cerkvi sv. Barbare, nekdanji kapeli Bucellenijeve druge graščine na Plav- žu, poroča Valvasor, da jo je ustanovil in po- stavil Orfej Bucelleni, posvetil pa jo je ljub- ljanski škof Tomaž 9. aprila 1617.^ Hren pa je 21. avgusta 1614 posvetil in ipolozü že tudi temeljni kamen za novo cerkev," ob zapisu o posvetitvi cerkve »ad Ferrifodinarum Fur- num Novum in Jesseniza« in njenih treh ol- tarjev pa je cerkev tudi narisal. Hkrati je prepisal tudi ustanovno pismo zakoncev Or- fej a Bucellenija in Camille, rojene Oorenni- nia." V novejši literaturi cerkev malo več kot samo omenja edino Lavtižar, ki med drugim pravi o njej: »Leta 1763 je cerkev še stala, sedaj je ni več. Toliko sledu se še nahaja, da je bila dolga 15 m.«'' Točnejših podatkov o tem, kdaj so cerkev podrli, nisem mogel naj- ti, verjetno pa v času po jožefinskih refor- mah. Leta 1774 so namreč zaradi pomanjka- nja kuriva opustili fužine na Plavžu, nato pa tudi staro graščino in jo podrli.'^ Tako je tudi cer^kev — graščinska kapela izgubila svojo funkcijo in pomen. Hren nam o tem, kaikšna cerkev je, ne pove ničesar drugega, kakor da ima zvonik (v ka- terem je posvetu dva zvonova); njegova she- matična risba cerkve pa nam kaže precej dolgo pravokotno ladjo z dvokapno streho, ki ji je na vzhodu prizidan očitno mnogokotno zaključen prezbiterij, v kotu med njima na severni strani pa stoji zvonik s preprosto pi- ramidasto streho. V južni steni ladje so štiri precej ozka in visoka, šilasto ali polkrožno zaključena okna, na zahodni fasadi pa je nad vrati v osi le manjše okroglo dkno precej vi- soko v čelu. Podobo cerkvene zunanjščine, precej dru- gačno sicer, vendar verjetnejšo, pa nam je ohranil tudi Valvasor, na bakrorezu plavške graščine v svoji topografiji Kranjske.*^ Kaže nam pogled na cerkev od severovzhoda: v vzhodni steni ravno zaključenega prezbiteri- ja je lunetno okno, ob prezbiteriju pa je na jugu zvonik z vrati, dvojnimi linami za zvo- nove in niziko usiočeno piramidasto streho, na severu pa zakristija; vsi trije imajo vzhod- Savska cerkev na bakrorezu v Valvasorjevi Slavi Vojvo- dine Kranjske 12 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 Fasada savske cerkve pred restavracijo (foto arhiv teii- niškega muzeja železarne Jesenice) no steno skupno, skupaj pa so tudi enako ši- roki kot ladja, tako da noben del stavbe ne izstopa iz tlorisnega pravOkotnika. Celo stav- bo pokriva dvokapna streha, na vzhodu za- ključena na čop. V severni cerkveni steni so vidna vrata in manjše okno tik ob vzhod- nem vogalu, očitno v zaikristiji. Od vizitacijskih zapisnikov, hranjenih v ljub- ljanskem nadškofijskem arhivu, nam o sami stavbi Barbarine cerkve malo več povesta le tista iz let 1668 in 1685. Iz prvega izvemo, da je stavba čista in dosti svetla; kor je trdno obokan, na njegovi desni (severni) strani je zakristija, na levi pa zvonik. Ladja je razen razpok ob oknih dosti trdna, ima lesen strop, dvoje vrat, dve veliki okni ob stranskih ol- tarjih in dve ob strani glavnih vrat ter tretje okroglo nad njimi. Zidu okoli cerkve ni.'* Zaipisnik iz leta 1685 se strinja glede oboka v prezbiteriju ter zakristije in zvonika; govori o šestih oknih (štiri se dajo odpreti, dva ne), o arhitekturi ladje pa skuša biti konkretnej- ši, vendar je precej nerazumljiv: »Corpus Ecclesiae (est) rotundum in quadro. «'^ Tako se izkaže, da je Hrenova risba resnič- nemu, videzu cerkve podobna le po okroglem oknu nad glavnimi vrati, Valvasorjevi podobi pa smemo kar verjeti. Kljub temu pa ne ve- mo prav, kako bi si razlagali oznako »rotun- dum in quadro« — morda hoče povedati sla- mo, da je ladja kvadratna, da bi šlo za v kvadratu skrit centralni tloris, pa je v tem času prav malo verjetno, saj se prvi central- ni tlorisi v naši arhitekturi pojavijo šele proti sredini stoletja. Ravno zaključeni prezbiterij, ki je bü verjetno banjasto obokan, pa se v tem času pojavlja v glavnem samo še pri ka- pucinskih cerkvah, zato je čisto mogoče, da so na obliko naše cerkve A/plivali prav ka- pucinski zgledi. Njihove ceikve pa imajo red- no banjasto obokano tudi ladjo in morda jim je bila Barbarina cerkev tudi v tem podobna, le da je bil njen banjasti »obok« izveden v lesu — vizitatorjevo oznako bi s tako obliko vsaj za silo lahko povezali. Taka pa bi lahko veljala Barbarina cerkev v primerjavi z dru- gimi cerkvami svojega časa za dokaj napred- no, saj sta prav ravno zaključen kor in ba- njasti obok najvažnejša elementa tudi v tisti italijansko orientirani smeri, ki bo v našem stavbarstvu nekaj pozneje izvedla korenit prelom s tradicijo in pripeljala do zmage ba- rok.« Kaj točnejšega in podrobnejšega pa bi bilo o arhitekturi te že zdavnaj podrte cerkve tre- nutno težko povedati. Kot prvo pa so Bucelleniji na samem pragu 17. stoletja sezidali Marijino cerkev na Savi. Drugače kot Barbarina se nam je savska cer- kev — z nekaterimi poznejšimi prizidavami in prezidavami sicer — ohranila do danes; restavracija, ki teče od leta 1965 dalje, pa, ji bo v marsičem vrnila prvotni videz in raz- krila njeno stavbno zgodovino.'' V umetnostnozgodovinski literaturi se je cerkev pojavila dokaj pozno: uvedel jo je Nace Sumi kot prvo arhitekturo pri nas, ki je »uveljavila urejen, trdno obzidan in kot pot v prostoru zasnovan prostor« in po še neznanih poteh prehitela podobno občutene protiref ormacijske cerkve, ki pa so zasnovane in izvedene v »italijanskem jeziku.«'* V knji- gi o naši arhitekturi 17. stoletja označuje Sumi cerkev kot triladijsko obokano dvorano KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 13 z empor ami nad stranskima ladjama ter v zadnji četrtini stoletja prizidanim prezbite- rijem. Cerkev po njegovem predstavlja ve- zanje italijansike formalne govorice s tradici- jo; s podrejenostjo stranskih ladij glavni in njeni prostorski poti pa je značilen uvod v arhitekturo 17. stoletja.'" Po napisu na plošči, vzidani v severni ste- ni glavne cerkvene ladje, je cerikev, ki sta jo v čast Marijinemu Vnebovzetju sezidala in okrasila brata Julij in Oktavij Bucelleni, posvetu ljubljanski škof Tomaž Hren 26. no- vembra 1606.20 Valvasor nam O' sami cerkvi pove isto kot na- pis v njej, pa še to, da je z lesenim mostov- žem povezana s savBiko graščinoi,^' veliko bolj. pa smo mu lahko hvaležni za bakrorez Save, na katerem je poleg graščine in nekaterih fužinskih objektov videti tudi cerkev.^^ Hren nam je v svojih protokolih zapustil dovolj izčrpne zapisike o posvetitvi temeljne- ga kamna in o končni poisvetitvi cerkve. Te- meljni kamen je Hren posvetil in položil 1.5. .septembra 1606. Potem ko je položil temeljni kamen za cerkev v Sebenju piu Bledu, sta prišla k njemu »Nobiles Domini ac Veneti Ferrifodinarum in Assling possessor es« brata Julij in Oktavij Bucelleni, »viri egregie pü ac Catholici«, ki sta želela na primernem kra- ju ob svojem domu zgraditi novo cerkev. Cer- Fasada savske cerkve — današnje stanje kev sta že začela zidati, toda »per ignoranti- am« nista poskrbela za blagoslov temeljev, potem pa da sta jo nameravala podreti, ker sta se je bila lotila v nasprotju s predpisi in brez škofovskega dovoljenja. Hren pa jima je to nepravilnost spregledal in kljub vsemu ka- men slovesno posrvetil in vložil v temelje.-' Cerkev, o kateri piše, da je bila »liberaliter aedificata ac dotata«, je Hren posvetil že čez dobra dva meseca, 26. novembra istega leta, skupaj z edinim oltar j em.^* O tem, kakšna cerkev je, ni Hren ničesar napisal, in ne dosti več Peter Ricchardi, za- pisnikar škofa Rainalda Scarlichija ob vizi- taciji leta 1631: cerkev imenuje zaradi rož- novenske bratovščine, ki jo je leta 1623 pri njej ustanovil Hren, dosledno rO'znovensika kapela (Barbarino cerkev na Plavžu pa na- sprotno stalno cerkev), v njej omenja en sam oltar in zakristijo, iki da jo je treba ipoizida- ti.2^ Zelo izčrpno pa govori o savski cerkvi protokol naslednje vizitacije, ki jo je leta 1668 opravil Filip Terpin. Ta pravi, da je bi- la kapela nekoč posvečena, zdaj pa je ostal le del starega prezbiterij a, ladja pa je pove- čana, vsa na novo zgrajena, tako da potre- buje novo posvetitev. Cerkev ima tri oltarje, vendar dva še nista posvečena. Prezbiterij so v zadnjem času podaljšali, tako da se na- daljuje še za oltarjem v nekak oratorij, po- dobno kot pri kapucinskih cerkvah, a se še vedno zdi v disproporcu z dovolj veliko cerk- vijo, zato se mora podreti, povečati in dvig- niti. Vsa ladja je oboikana; stebri in loki jo dele v tri dele. Je dovolj svetla in ima štiri okna in dvoje vrat. Ob straneh glavnih vrat sta dve veliki štirikotni okni, slkozi kateri se da od zunaj med mašo videti v cerkev. Nad vrati je lesen kor, na katerega se da priti po lesenem mostovžu iz hiše baronov Bucelle- nijev, da le-ti lahko pridejo k maši, ne da bi jim bilo ob navalu ljudstva treba prenašati gnečo pri vratih.*^ Ob vizitaciji leta 1685 pa je ljubljanski stolni prost Oktavij Bucelleni o savski cerkvi zapisal, da je dobro zgrajena, vsa obokana in posvečena in da ima dve za- kristiji: eno za shranjevanje paramentov, drugo pa za duhovnika.^' Bakrorez Save v Valvasorjevi Slavi Voj- vodine Kranjske nam kaže pogled na cerkev od jugozahoda. Telo cerkve se zdi sikoraj kvadratnega tlorisa; dvokapna streha je nad fasiado zaključena na čop. Na fasadi je na vsaki strani vrat po eno kvadratno olkno, na- meščeno precej visoko, nad njima pa sta že na fasadnem čelu dve malo višji pravokotni okni. Pred portalom stoji lopa na stebrih, nad njeno streho je na fasadi večje ovalno okno in v osi nad njim, pod robom strehe, še eno 14 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 Pogled na savsko cerkev od severovzhoda pred restav- racijo (foto arhiv tehniškega muzeja železarne Jesenice) manjše okno enake oblike. Na južini steni, ki jo ddlno zakriva poslopje v ospredju, je proti zahodnem robu pomaknjeno kvadrat- no Okno, postavljeno ne pri- bližno na sredi majhno oikroglo okno, ob njem pa na vsa'ki strani po ena polkrožno zaključena niša. Pri restavraciji so zaizidali okni ob portalu, preostali par oken v pritlič- ju pa zmanjšali. Veliko lunetno okno so spre- menili v manjše ovalno in ob njem odprli okni v emporna hodnika. Tako so fasado močno približali videzu, ki ga je dokumen- tiral Valvasor, manjkata ji le še zaključek strehe na čop in lopa pred po.rtailiom. Znotraj se savska cerkev izkaže za tri- ladijsko stavbo, katere glavna ladja se s tre- mi pari okrogMočnih, a na obeh straneh poznogotsko »na ajdovo zrno« obrezanih ar- kad odpira v ožji in nižji stranski ladji. Nad njima so empöre, ki se odpirajo proti glavni ladji s po štirimi razmeroma majhnimi, zgo- raj segmentno zalključenimi odprtinami, na- mesto petega para pa sta prehoda na leseni pevski kor nad vhodom. Glavna ladja ima banjast obok s sosvodnicami, stranski ladji pa sta križno grebenasto obokani. V vzhod- nih stenah stranskih ladij so .pri restaivra- cijskih delih odkrili po eno precej veliko zazidano pravokotno okno. Na vzhodu pre- ide glavna ladja preko plitvega slavoloka v enako širok in visok prezbiterij. Ta obsega kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 i978 15 štiri obočne pole, vendar segata nekako do polovice te dolžine še stransiki ladji, v kateri sta — očitno pozneje — iz prezbiterij a pre- biti arkadi v velikosti onih v ladji, a brez porezanih robov. Čeprav sta empoima hod- nika enako dolga kot stranski ladji pod nji- ma, vanju iz prezbiterij a niso prebite od- prtine, ampak je zgoraj prezbiterij v vsej pr- votni dolžini enako oblikovan: s sosvodnica- mi, ki slone na nekakšnih konzolah, preko katerih poteka enako kot vzdolž cele stene trojen, navzgor v dimenzijah in bogatosti profilacije stopnjevan venčni zidec. Obok prezbiterij a je značilno prepreden s štuka- turno mrežo, ki imi tira rebrovje, vmes pa so s štukom oblikovani medaljonäki okviri. V vzhodni steni prezbiterija so vrata v zakri- stijo. Prezbiterij je danes skrajšan na dve traveji in pol tudi s tem, da je ob koncu četrte, novejše arkade njegov tlak zvišan za dve stopnici. Pri restavraciji je bila odkrita in po oh- ranjenih vzorcih obnovljena tudi dekorativ- na poslikava cerkvene zunanjščine. Do vi- šine oboka stranskih ladij so na vseh voga- lih ladje in prezbiterija naslikani šivani ro- bovi iz diagonalno predeljnih sivo-rumenih pravokotnikov, nad to višino pa preprostejši iz enotnih sivih polj (tudi na vogalih zvoni- ka). Motiv sivo-rumenih pravokotnikov pa se v altemaciji z belimi polji, v katerih so vri- sani rumeni križi, ponovi še na meji med stranskima ladjama in emporama na severni in južni steni ladje ter okoli polkrožno za- ključenih okenskih odprtin stranskih ladij. V severni steni ladje so odkrUi in doku- mentirali vgrajen starejši zid, dolg okoli 5 in visok okoli 3 m, ki sega do konca vzhodne traveje stranske ladje malo dlje kot do konca naslednje. Pri (slučajnem) izkopavanju v tleh znotraj cerkve pa so našli tudi del temeljev stene, ki je tekla v prečni smeri od vzhod- nega konca tega zidu; v teh temeljih so ob severnem slcpu našli tudi Hrenov temeljni kamen. Poskusimo zdaj podatke iz virov, zlasti vi- zitacij, in dejstva, ki nam jih kaže sama cer- kev, povezati v logično podobo njene stavbne zgodovine. Novo odkriti starejši zid, vključen v steno severne stranske ladje, in v notranjščini od- kriti temelji, ki tečejo pravokotno od nje- govega vzhodnega konca, ter v njih najdeni Hrenov posvetilni kamen z letnico 1606 nas dobesedno izzivajo, da bi vse tri označili kot edine ostanke prvotne kapele, o kateri pravi vizitacija iz leta 1668, da ni od nje ostalo nič razen prezbiterija. V tem primeru bi morala današnja ladja nastati kot plod prezidave, o kateri govori omenjena vizita- cija, pred letom 1668, očitno pa po letu 1631, ko po vizitaciji iz tega leta sodeč na cerkvi ni bilo še nič novega. Toda slogovna stopnja cerkve, kakršna se nam kaže zlasti po. tej restavraciji, tako pozne datacije nikakor ne dopušča: šilasto zaključena okna z žlebasto profüiranimi okviri in »na ajdovo zrno« po- rezane, čeprav okrogloločne arkade tudi za čas nastanka leta 1606 ali malo pred tem niso napredni, ampak dokaj konservativni elementi. Vendar se s splošno slogovno stop- njo arhitekture časa okoli 1600, začetka Hre- nove dobe, dobro ujemajo. V poznejšem času pa cerkev taka,, kakršna je, ne bi mogla več nastati, zlasti ne tako pozno, kot bi hoteli navedeni podatki. Najdeni temelj je vsekakor ostanek prvot- ne vzhodne stene ladje, ki je bUa ob poznejši povečavi podrta; v cerkveno steno vključeni zid pa je očitno ostanek neke starejše stavbe ria tem mestu. Čeprav je malo verjetno, da bi v kapelo vzidali ostanek kake profane stavbe, to v našem primeru ni izključeno, saj je cer- kvena oblast, ki bi sicer tega ne dopustila, zvedela za cerkev šele, ko je bila ta že skoraj dokončana. Lahko pa gre tudi za starejšo graščinsko kapelo, o kateri v virih nimamo Pogled na savsko cerkev od jugovzhoda — današnje stanje 16 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 IXKIatkov: prvi graščinski kaplan Ivan Ger- man se namreč omenja že leta 1597,^* morda pa so biti tu tudi že prej. O kakšni prezidavi tedaj govori vizitacija iz leta 1668? Glavna ladja in obe stranski v dolžini treh travej so že od začetka stale z današnjimi arkadami in zunanjimi stenami, prezbiterij pa je v današnji obliki nastal pre- cej pozneje, hkrati z njim pa tudi podaljška stranskih ladij in empomih hodnikov. Zdajš- nja restavracija pa je pokazala, da so bile empöre, ki so doslej veljale za sočasno z ladjo, prizidane pozneje^" To dejstvo, raz- vidno iz strukture stene, je podprla tudi po- slikava zunanjščine čeprav očitno še poznejša, iz časa pozidave sedanjega prezbiterij a ali ko je ta že stal. Pa tudi po sami kostrukciji se zdita enotno oblikovana emporna hodnika v celi dolžini ladje samo prilepljena in ne kot pri drugih cerkvah z emporami izraba nadstroipnega prostora med notranjimi iopor- niki dvorane in njeno zunanjo steno. V pre- zidavi, izvedeni 'po vizitacijah sodeč nekje med leti 1631 in 1668, o kateri vizitator go- vori, da je bila v njej cerkev razen prezbi- terija «ampliata, tota de novo constructa«, je cerkev morala dobiti res precej drugačen videz: zvišali so jo (vsaj na zunaj), zaradi no- \'ih razmerij in oken v emporna hodnika pa se je povsem spremenila tudi fasada. Kako pa je bilo z obakanjem, (še) ne vemo, ker v notranjščini (še) niso bile izvedene ustrezne sonde: morda je sedaj ni obok nastal že na začetku, moirda pa je bila prvotno cerkev drugače obokana ali celo ravno krita. Vse- kakor pa je šlo za zasnovo stopnjevane dvo- rane, prekrite z enotno dvokapno streho, ta- ko da srednja ladja ni imela lastne nadsvet- iobe, ampak je bila osvetljena le posredno skozi stranäki in pa skozi okna na fasadi. Prvotni prezbiterij, ki so ga ob tej. prezidavi podaljšali, je bil verjetno tradicionalno tri- strano zaključen, kakor je v tem času obi- čajno. Tako je v omenjeni prezidavi nastala stav- ba, kakršno nam je na svojem bakrorezu ohranil Valvasor: skoraj kvadratnega tlorisa S tripolno ladjo in s tremi okenskimi osmi v stranici. Da ima »Valvasorjeva« cerkev že empöre, jasno kažeta fasada in južna stena z dvema vrstama oken. V tretji gradbeni fazi je nastal prezbiterij v sedanji obliki, dve za- kristiji ob njem in nad njima podaljška em- por. Najbrž pa je pri tem prezbiterij obdržal stari tloris, kakršnega je dobil ob prejšnji prezidavi, le povišali so ga in na novo obo- kali. Stil njegovega oboka kaže nastanek v zadnji četrtini 17. stoletja, podobno pojmo- vanje in občutenost ter celo štukaturni mo- tivi kot pri oboku v ladji cerkve sv. Križa na Planini pa kažejo kar na isto delavnico in upravičujejo ožjo datacijo prezbiterij a v osemdeseta leta.^" Da sta bila 'podaljška stransikih ladij sprva od nj.iju oddeljena in imela funkcijo v zapisku iz leta 1685 omenje- nih zakristij, dokazujeta tudi v njunih vzhod- nih stenah za novejšima oltarnima nastav- ko.ma odkriti veliki pravokotni okni. Zazidali so ju ter prebili steno, ki je prej ločila za- krstiji od stranskih ladij, in obe arkadi v prezbiterij. ob eni poznejših prezidav, mogo- če za fužinarja Valentina Ruarda 1766'' ali šele za Leopolda Ruarda 1828, ko so bUe baje opravljene zadnje večje prezidave. Ta- krat je bila verjetno spremenjena tudi fasada in prizidana današnja zakristija. Mostovž, iki je cerkev vezal z graščino., pa naj bi ipodrli šele 1843, ko so tod mimo delali deželno ce- sto 'proti Kranjski gori. Tako se nam kaže stavbna zgodovina sav- ske cerkve v novi luči. Cerkev, ki vsaj v 'ob- likovanju nadrobnosti ne bi mogla veljati za napredno, ampak prej za precej konserva- tivno, tudi če bi razen prezbiterij a v celoti nastala na začetku stoletja, se tako še trdneje uvršča v smer, ki pri nas še v 17. stoletju nadaljuje tradicijo prejšnjega, nakazano npr. s cerkvijo pri Treh kraljih v Slovensikih go- ricah, saj ni büa njena prvotna zasnova prav- zaprav nič drugačna od tamkajšnje. Prvotna ladja je bila v tlorisu čisto kvadratna in ta- ko vzdolžna prostorska pot v njej ni mogla biti kaj prida občutna, saj tudi ostenje glav- ne ladje ni ravno poudarjeno: poznogO'tski porez arkad namreč skuša steno »rešiti« nje- ne materialnosti in teže, hkrati pa omogočai, da se prostor preUva med njimi tudi v prečni smeri skoraj enako močno kot v vzdolžni. Le banjasti obok z razmeroma plitvimi sosvod- nicami kaže malo več razumevanja za vzdol- žno usmeritev, če je seveda sploh nastal že v prvi fazi. Ce je glavna ladja dominirala nad stranskima 'po višini in širini, pa je 'po osvetljenosti gotovo zao'stajala za njima, saj je bUa iosvetljiena skoraj samo posredno skozi njuna okna, pa še teh je bilo najbrž prvotno manj kot sedanjih rekonstruiranih — vizita- tor leta 1668 omenja samo štiri. Novosti, ki so odlikovale savsko cei^kev v dosedanjih interpretacijah, so se izkazale za precej poznejše in manj nove. Tako je cer- kev izgubila prvenstvo, ki smo ji ga pripi- sovali, in iz tradicionalno občutene vrste na- ših renesančnih cerkva prejšnjega stoletja in svojega časa se Skorajda ne odlikuje več — po merah in stopnji oblikovanosti pa se po- sebno pomemben ispomenik tudi že prej ni zdela. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 17 Model savske cerkve (po načrtovanih restavracijskih delih) v tehniškem muzeju železarne Jesenice (foto muzejski arhiv) Certkev, kakršna se nam kaže danes, se stil- no in časovno uvršča med arhitekturo zgod- njega Hrenovega časa, torej pred skupino poznorenesančnih ali protibaročnih protiref or- macijskih cerkva, vendar pa bi kaikšno te- snejšo zvezo s Hrenom pri njenem nastanku zaman iskali: nedvomno ni o cerkvi niti vedel ničesar do tedaj, ko so ga prosili, naj bi po- svetil njene temelje. Dejstvo, da je bila dobra dva meseca po tem že dograjena in posve- čena, pa nam zanesljivo kaže, da je bila cer- kev tudi ob Hrenovem prvem stiku z njo v poglavitnem ali bolje skoraj v celoti že zgra- jena in na njeno zasnovo nikakor ni mogel vpUvati, čeprav so mu ravno ob primeru sav- ske cerkve že skušali očitati, da je pri cer- kvah svoje dobe sam zavestno izbiral tip konservativne arhitekture.^^ Znano je, da je imel Hren sicer z Jesenicami in tamkajšnjimi fužinarji dokaj pogoste stike, saj je bU mdr. tudi njegov oče Lenart še leta 1595 lastnik fužin (ki so sicer razpadale) na Jesenicah, za njim pa še tudi brat Andrej in so Bucel- leniji ipozneje s temi fužinami kupili del Hre- nove rodbinske posesti.^^ Številne opravke na tem koncu pa je Hrenu dajalo tudi zek> trdno zakoreninjeno luteranstvo, zlasti med žele- zarskimi delavci. Fužinar j a Juhja Bucellenija so npr. še leta 1598 dolžili, da ima pri. fuži- nah okrog trideset luteranskih delavcev, in s cerkvijo, ki jo je zgradil, je gotovo tudi hotel dokazati, da je kljub takim obtožbam dober katoličan. A neposrednega vpliva pri cerkvi Hren očitno ni imel. Morda bi lahko našli njegov vpliv pri nastanku dobrih deset let mlajše Barbarine cerkve, še posebej, če je v resnici nastala po zgledu kapucinskih cerkva. saj vemo za simpatije, ki jih je Hren do ka- pucinov čutil; kaj gotovega pa tudi o tem ne moremo reči. Verjetneje se zdi, da imajo za nastanek vseh treh cerkva zasluge predvsem donatorji Bucelleniji sami. Čeprav sa se pri- ; selili iz Bergama kot preprosti obrtniški^ko- vači in fužinarji, so s svojo sposobnostjo in i ambicioznostjo kmalu dosegli velike uspehe. Za bogastvom so jih zamikali tudi plemiški naslovi in z njimi visoke svetne in cerkvene službe. V času protireformacije, ko je deželo leta 1628 zapustilo okoli 800 pripadnikov sta- rih plemiških družin, ki se luteranstvu niso hotele odpovedati, je bilo dokaj lahko priti med plemstvo.^'' Tako so bui Bucelleniji leta 1632 povzdiguj eni v plemiški stan in 1634 med kranjske stanove, 1651 so postali baroni >-von Reichenberg« (s Savskih jam), nazadnje pa so leta 1686 dosegli grofovsko čast.^^ La- hko si predstavljamo, koliko je lahko njiho- vim prizadevanjem za poplemenitenje v tem času, ko je novo trgovsko-industrijsko plem- stvo nastajalo predvsem s pomočjo daril in ko je CeI^kev hudo potrebovala in zato ver- jetno tudi znala ceniti podporo premožnih in kakorkoli vplivnih vernikov, pripomoglo tudi apeliranje na cerkvene oblastnike v obliki •¦¦libenter« in »ex aere suo« zgrajenih cerkva. Tudi primamejših razlogov ne smemo zane- mariti: s cerkvami ob fužinah so lahko močno priklenili nase in na kraj svojo delovno silo. Gotovo pa moramo poleg s praktičnimi pc- trebami do neke mere računati tudi s čisto umetnostnimi ambicijami, čeprav se te po zadnjih odkritjih zde manjše kot prej. Vendar pa je ob številnih gospodarskih in drugačnih stikih, ki so jih pri velikem obsegu obrti 18 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1973 Bucelleniji nedvomno imeli, vsaj za zdaj še težko povedati kaj določnejšega tudi o zve- zah, ki so vplivale na nastandk cerkva — njihovih ustanov. OPOMBE 1. Najvažnejše novejše delo o zgodovini fu- žinarstva, ki govori tudi o Bucellenijih (vendar le z gospodarskega stališča), je knjiga Ivan Mo- horič: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, I, Ljubljana 1969 (o Bucellenijih zlasti str. 81— 88). Z istega vidika obravnava savske fužine in Bucellenije Jože Som v članku 'Bucelleniji in Ruardi na Savi pri Jesenicah', Kronika 24, 1976, str. 69—74. Izčrpen je tudi članek Aleksandra Rjazanceva 'Preteklost v senci Karavank' v je- ir,eniškem zborniku Jeklo in ljudje, II, 1969, str. 22—31. Vse zgodovinske podatke v uvodu nava- jam po omenjeni literaturi. — 2. J. V. Valvasor: Die E^ire dess Hertzogthums Craln, Nürnberg 1689 (v nadaljnjem Valvasor: Ehre), III, str. 394. — 3. Nadškofijski arhiv v Ljubljani (v nadalj- njem NšAL): SAL/PP 1/2, str. 357. — 4. Napisa 7 obeh plošč je objavil Jožef Lavtižar: Zgodo- vina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica, Lju- bljana 1897, str. 141. — 5. Nace gumi: Arhitek- tura sedemnajstega stoletja na Slovenskem (v nadaljnjem Šumi: Arhitektura XVII), Ljubljana 1969, str. 136. — 6. NšAL: ŠAL/viz V/8, str. 170. — 7. A. Rjazancev, o. d., str. 29. Ta pripoved živi tudi v ljudskem izročilu domačinov — poleg one, da so cerkev postavili zato, ker so rudarji v jami našli križ. — 8. Valvasor: Ehre Vili, str. 720. — 9. NŠAL: ŠAL/PP 1/2, str. 81—32. — 10. 1/rav tam, str. 175—180, risba str. 175; zapisek o posvetitvi tudi v Hrenovem koledarju za leto 1617 (a) v Arhivu Slovenije: 120r, f. 15r. — 11. o. d., str. 74. — 12. I. Mohorič, o. d., str, 89, — 13. J. V. Valvasor: Topographia Ducatus Carni- oliae modernae, Bogenšperk 1679, si. 184; na ba- krorezu v Ehre III, str. 391 je cerkev odrezana. — 14. NŠAL: SAL/vdz II/4, str. 269—270. — 15. NŠAL: SAL/viz V/8, str. 169. — 16. N. gumi, 'Gorenjsko stavbarstvo v baročni dobi'. Gorenj- ska: revija za kulturo, I, Kranj 1957, str. 170. — 17. Poročilo o restavraciji je objavil I. Ko- melj v Varstvu spomenikov, IX, 1965, str. 221— 222, in X, 1966, str. 223. — 18. N. Sumi, 'Arhi- tektura 17. stoletja na Slovenskem', katalog Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I, Lju- bljana 1968, str. 74. — 19. gumi: Arhitektura XVII, str. 11—17. — 20. Napis v kapitali se gla- si: D.O.M. / DIVEQ. MARIE VIRGINI ASSV- MPTE ET / SANCTO ROCCO DICATVM AB / ILLMO AC RMO THOMASIO KHREN EPSCO / LABACEN: CONSACRATV S VB DIE / XXVI MEN: NOVEMBRIS MDCVI / N. D. D. IVLLIVS ET OCTAVIVS FRATRES / DE BUCELLENIS AERE SVO A FVNDA / MENTIS EREXERVNT AC ORNA VE / RVNT. — 21 Valvasor: Ehre Vili, str. 720, in Ehre III, str. 392. — 22. Val- vasor: Ehre III, str. 393, si. 298; pred tem ob- javljeno že v Topographia Ducatus Carnioliao modernae, si. 213. — 23. NšAL: SAL/PP I/l (pre- pis; original v zagrebškem nadškofijskem arhivu), str. 165—167. — 24. prav tam, str. 178—179. — 25. NŠAL: gAL/viz I/l/l, sitr, 283—284. — 26. NŠAL: gAL/viz II/4, str. 271—274. — 27. NšAL: SAL/viz V/8, str. 169. — 28. France Torkar, 'Re- stavriranje Save v bodoči muzejski kompleks', Železar: Glasilo delavnega kolektiva železarne Jesenice, V/47—48, Jesenice 27. 11. 1963, str. 11. — 29. po izjavi Ivana Komelja. — 30. V 80-a leta datira kor tudi Sumi (Arhitektura XVII, str. 128'; F. Torkar (o. d.) navaja letnico prezi- dave 1684. — 31. F. Torkar, o. d. — 32. I. Ko- melj: Gotska arhitektura na Slovenskem, Ljub- ljana 1973, str. 274. — 33. I. Mohorič, o. d., str. 84. — 34. Branko Reisp, 'Oris zgodovinskega razvoja v 17. stoletju na Slovenskem', kat. Umet- nost XVII. stoletja na Slovenskem I, str. 25. — 55. I. Mohorič, o. d., str. 83. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 19 ODNOSI MED LJUBLJANSKIM MAGISTRATOM IN DRŽAVNIMI OBLASTMI OB TEREZIJANSKIH UPRAVNIH REFORMAH VLADO VALENClC POD OBLASTJO VICEDOMA Z reorganizacijo državnili upiravnih orga- nov in s širjenjem njihovih funkcij so se spreminjali odnosi med njimi in ljubljanskim magistratom. Intenzivnejši poisegi države na razna področja javne uprave in družbenega življenja so prizadeli staro mestno avtonomi- jo. Mestni organi so se upirali takim pose- gom, kar je večkrat privedlo do medsebojnih trenj. Višja državna oblastva so ponavno ob- ravnavala spore mesta z državnimi organi, ker so posegali v področje, iki ga je miesto imelo za svoje. Prvotno so biLa mesta pod komi>etenoo vi- cedoma kot zastopnika deželnega kneza. Nje- govo poseganje v mestno upravo je bilo ome- jeno. Ohranjeni spisi iz prve polovice 18. sto- letja kažejo, da je vicedom uveljavljal pred- vsem nadzorstvo nad mestnim finančnim go- spodarstvom in volitvami mestnih organov ter je posloval kot posredovalna oblast med mestnim magistratom in med notranjeavstrij- sko vlado v Gradcu oziroma dvornimi oblast- mi. Pristojen je bU tudi za sodstvo v mestnih zadevah. V mestno finančno gospodarstvo in izbiro mestnih organov ni posegal vedno na lastno pobudo, temveč pogosteje na pritožbe prizadetih meščanov. Ko sta se zunanji svet in občina meščanov pritožila zaradi raznih pomanjkljivosti pri ljubljanski mestni upravi, zlasti glede sla- bega gospodarstva z mestnimi dohodki, je posebna komisija, v kateri sta bUa tudi dva svetnika notranjeavstrijske vlade, pregledala poslovanje. Komisija je ugotovila zanikrno hrambo spisov, dokumentov in privilegijev, podeljevanje služb po priporočilih in sorod- stvu ne oziraje se na sposobnosti ter zlorabe in nered v finančnem gospodarstvu. Notra- njeavstrijska vlada je 10. julija 1697 izdelala navodila za poslovanje mestne uprave in od- pravo ugotovljenih ipomanjkljivosti. Navodila se niso upoštevala. Zunanji svet in občina meščanov sta se leta 1711 pritožila glede no- vih nepravilnosti in napak pri poslovanju ljubljanskega magistrata. Leta 1721 je tudi notranjeavstrijska vlada izrazila nezadovolj- stvo, ker je že toliko let preteklo, navodila, pa še niso bila izvedena. Občina meščanov se je ponovno pritoževala proti zlorabam in ne- pravilnostim pri volitvi sodnika, pri izbiri članov občine, zla.sti pa pri mutacijah zuna- njega sveta. Pri tem se niso ozirali na spo- sobnosti, temveč so glasovali le glede na la- stne koristi in prijateljstva. Dostikrat so pri- tegnili v občino branja in pisanja nevešče osebe, sposobnejše meščane pa so pustili ob strani.' Ljubljanski magistrat je večkrat pokazal, kako malo ceni oblast deželnih stanov, zlasti ni bil pripravljen, da bi se ji podredil. Sta- novski odbor se je ob takih priložnostih ob- račal na vicedoma, da bi z njegovim posre- dovanjem, uveljavil svoje zahteve proti magi- stratu. Leta 1704 je stanovski odbor dal za- preti na gradu dva mesarja, ki sta pri prodaji mesa prekršila predpise o dacu. Nato se je — tako je poročal stanovski odbor vicedomu — dvesto mož izmed meščanstva zbralo pred hišo podpredsednika stanovskega odbora in deželnega upravnika, okrog 50 jih je celo vdrlo v hišo. Zahtevali so, naj se izpustita zaprta mesarja. Stanovski odbor je vicedomu naro- čil, naj zadevo preišče, ugotovi, kdo so bili razgrajači in njih kolovodje, ter krivce ek- semplarično kaznuje, da bo zadoščeno žalitvi deželnoknežje in deželne oblasti. Obenem naj bi vicedom pozval meščanstvo, da poseben odbor predloži morebitne pritožbe. Magistrat je tedaj izpodbijal stanovom pravico, da za- prejo meščana, ki je bU. pod instanco mest- nega sodnika.2 Nekaj let ^pozneje se je magi- strat pritoževal vicedomu zoper deželo in de- želne stanove zaradi njihovih ukrepov v škodo mestnih pravic. Pozivali so meščane pred stanovsko sodišče in z represaMjami so nastopili zoper meščane, ko je mesto rubilo nemeščana, ki se je ukvarjal z meščansko obrtjo, pa ni hotel plačati predpisanega obrt- nega davka, ter v primeru, ko so meščanski trgovci odvzeli blago nemeščanu, ki je z njim trgoval. Meščani so bili prizadeti v svojih koristih, ker so posamezni plemiči opravljala meščansko dejavnost, čeprav niso büi pod mestno jurisdikcijo. Z meščansko obrtjo so se ukvarjali tudi nekateri, ki niso imeli me- ščanske pravice in so odklanjali mestno in- stanco. Obrt so opravljali na osnovi dekre- tov, ki jim jih je dala dežela ali pa stanovski odbor. Po trditvi magistrata so bili med ta- kimi obrtniki slikarji, zlatarji, kiparji, rana- rji, pivovairji, sedlarji, krojači in čevljarji.-' Po naredbah notranjeavstrijske vlade iz leta 1720 bi moral magistrat sporočati dnevno de- želnemu glavarju in vicedomu imena in pri- imke tujcev, ki so prenočevali v gostilnah pod mestno jurisdikcijo. Isto je veljalo za druga zemljiška gospostva, ki so imela jurisdikcijo 20 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 V posameznih delih mesta ali predmestjih. V začetku leta 1721 je deželni glavar obvestil ruotranjeavstrijislko vlado, da magistrat in me- ščani ne izvajajo predpisov o prijavljanju tujcev. Od dneva, ko je bila izdana naredba, ni bil prijavljen še nobeden, prijavila ipa jih je npr. nemška viteška komenda, čeprav ima- jo gostilničarji pod njeno jurisdikcijo le red- ko tuje goste. Deželni glavar je bü prepričan, da magistrat ravna tako iz nasprotovanja do njega in mu tudi zato ni poslal cb novem letu običajnega voščila kct glavnemu zastopniku vladarja v deželi. Poudaril je, da si ne lasti pristojnosti nad magistratom, ki sodi pod ob- last vicedoma, ima pa krvosodno oblast nad mestom in iz tega razloga mu magistrat dol- guje spoštovanje.'' Toda magistratni organi niso izikazovali vedno dolžnega spoštovanja niti svoji nadrejeni oblasti, vicedomskemu uradu. Tudi ob podobni 'priložnosti je bila enkrat krivda na deželnih stanovih. Magi- strat je nekoč sam nastanil manjše število vojaštva, ne da bi se glede tega sporazumel z deželnimi uradniki. Da bi to zadevo uredil, je upravnik vicedomskega urada pozval k sebi župana Jakoba Herendlerja in člana no- tranjega sveta Janeza Karla Mallyja. Oba sta se zelo neskromno in drzno obnašala, proti njemu nista pokazala nikakega spoštovanja in sta dala razne za ugled vicedomskega ura- da neugodne in kaznive izjave. Zaradi njune predrznosti in da bosta v bodoče respektirala nadrejeno oblast, ju je vicedcm kaznoval s suspenzijo njunih funkcij ter jima prep'ove- dal udeležbo pri sejah tcUko časa, dokler ne bosta dala zadoščenja upravniku vicedom- skega urada.5 Sodeč po značaju ljubljanskih zadev, ki jih je vicedom obravnaval, ni šlo za kakšno ve- čje vmešavanje nadrejene oblasti v poslova- nje mestnega magistrata. Še v zadnjih de- setletjih obstoja vicedomskega urada je mo- gel vplivati le na omejena področja mestne uprave. Po instrukciji, ki jo je notranjeav- strijska vlada leta 1743 dala kranjskemu vi- cedomu, je bila glede mest njegova glavna naloga, da jih ščiti pred šušmarskimi obrt- niki in kmečko trgovino, dasi sta imeli taka trgovina in obrt dostikrat zaslombo pri de- želnih stanovih. Nadaljnja naročila instrukcije vicedomu so bila: "V deželnoknežjem imenu naj podpira mesta in trge v njihovih pravicah ter jim jih ne omejuje, v Ljubljani pa naj uve- de in vzdržuje dobro policijo, to je skrb za red, varnost in blaginjo (sem je sodila tudi preskrba s cenenimi živili in drugimi živ- ljenjskimi potrebščinami), zagotovi naj pii vicedomskem sodišču in v vseh deželnoknež- jih mestih nepristransko razpravljanje in soje- nje.* Vicedomovo področje glede mest, kot kaže instrukcija iz leta 1743, ni bilO' posebno obsežno. REORGANIZACIJA DRŽAVNIH UPRAVNIH OBLASTEV Odnosi med magistratom in državnimi ob- lastvi so se spremenili po reorganizaciji dr- žavne uprave, ki je uvedla nove oblastne or- gane. Po cesarski resoluciji od 8. aprila 1747 je bilo ustanovljeno v Ljubljani pod nazivom reprezentance državno upravno oblastvo za vso deželo. V njeno uradno področje so sodile vse zadeve 'kameralnega, Komercialnega in političnega značaja. Teritorialno območje je obsegalo Kranjsko z delom Istre (pazinsKo grofijo).. Goriško., Gradiščansko in avstrijsko Primorje (Trst, Roka, Baker). Mesta in trgi so bili 'podrejeni reprezentanci v zadevah nje- nega uradnega področja. Kmalu se je poka- zalo, da novo oblastvo ne bo mo.glo uveljaviti državne uprave v deželi. Zato je bilo reorga- nizirano s patentom od 6. oktobra 1748. Vo- jaške, davčne in kameralne zadeve (militare, contributionale et camerale) so bue prenesene na novo ustanovljeno deputacijo. Za oprav- ljanje O'staiih zadev (publica et politica) do- tedanje reprezentance je bila reprezentanca združena z apelacijsko komoro (deželnim sodnim organom), ki so ji biü dodeljeni od- večni svetniki reprezentance. Po tej združitvi nastalo oblastvo je bila deželna vlada (Regi- erung). Toda tudi nova organizacij.a je imela pomanjkljivosti tako zaradi ponovne združi- tve uprave in sodstva kot tudi zaradi medse- bojne rivalitele obeh upravnih oblastev za vso deželo. Deputacija si je lastila mesto naj- višjega državnega organa v deželi, kar pa ji deželna vlada ni pustila veljati, ker je bila prepričana, da zavzema to mesto sama. Spo- re, ki so nastali med deputacijo in vlado, je rešila cesarica z odločitvijo', da je obema da- na enaka avtoriteta, kar pa ne sme ovirati v korist službe potrebnega sodelovanja. Izra- zila je prepričanje, da si bo vlada prizade- vala s 'potrpežljivim obnašanjem živeti v boljši harmoniji z deputacijo, kar je do te- daj opustila. Najbrž je zaradi ponavljajočih se sporov cesarica že konec leta 1748 odre- dila, da naj v naprej vlada oskrbuje sodstvo (j.ustitiale), politične zadeve (pohticum) pa naj bi obravnaval predsednik deputacijo sku- paj z dvema svetnikoma. Naslednji korak je bil napravljen Z resolucijo od 10. maja 1749, ki je uveljavila po deželah ločitev uprave od sodstva na način, kot je bilo istočasno ure- jeno pri vrhovnih državnih oblastvih, ter je določila le eno oblastvo za vodstvo uprave v deželi. Upravne zadeve so prevzele deželne kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 21 deputacije, ki so bile preurejene in preime- novane v reprezentance in komore. Med agende novo organiziranega oblastva so so- dile tudi varnost, policija in druge zadeve sta- tusa pri deželi in mestih, mestno gospodar- stvo ter splošno urejanje cehoväkih in roko- delskih zadev. To so bile pristojnosti, na os- novi katerih so državna oblastva razširila posege na področje dotedanjih mestnih avto- nomij.' Obenem z vzpostavitvijo deputacije leta 1748 so bili imenovani okrožni glavarji kot organi za izvajanje njenih nalog v posamez- nih okrožjih. Ozemlje, podrejeno deputaciji oziroma poznejši reprezentanci in komori, je bilo razdeljeno prvotno na pet okrožij: Go- renjsiko. Dolenjsko, Notranjsko s pazinsko grofijo, Goriško in Gradiščansko. Okrožni glavarji so imeli sedeže v Kranju, Novem mestu, Postojni, Gorici in Gradiški. Gorenj- ski okrožni glavar se je že leta 1749 preselil v Ljubljano, gradiščanski pa je bil leta 1754 ukinjen in je bilo to c&rožje združeno z go- riškim.s Uradno področje okrožnih glavarjev je bilo kot pri deputacijah prvotno cmejeno na mi- litare, contributionale in camerale. Na pr- vem mestu je bilo urejanje vojaških zadev, nadaljnje naloge so bile porazdelitev davka na davčne zavezance in pobiranje oziroma izterjevanje davkov ter skrb za urejen do- tok kameralnih dohodkov in preprečevanje tihotapstva." Okrožni glavarji za Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko so bili imenovani s cesarsko resolucijo od 9. oktobra 1748. Za gorenjske- ga glavarja v Kranju je bil postavljen baron Anton Nepomuk Taufferer, potem ko grof Jožef Auersperg ni sprejel tega mesta.'" Ok- rožno glavarstvo je hi\o v Kranju le malo časa. V avgustu 1749 je velik požar uničil malone vse mesto, zato se je okrožni glavar s svojim uradom preselil v Ljubljano, kjer je potem tudi ostal." Ko je bil baron Taufferer leta 1762 imenovan za vodjo bankalne admi- nistracije, ga je nasledil J. K. pl. Clafenau, dotedanji glavarjev isubstitut.'- kompetence novih državnih oblastev in mesta Kompetence, ki jih je imel vicedom nad mesti, so prešle na novo postavljena oblast- va. Vendar je prišlo do nekaterih sprememb, ker 90 bila področja pri oblastvih drugače razdeljena kot prej. To je bila predvsem posledica ločitve sodstva od uprave. Leta 1747 je reprezentanca dovolila ljubljanske- mu mestnemu svetu običajno izvolitev mest- nega sodnika. Ni pa ji bUo jasno, kako je s podelitvijo krvcsodne oblasti, zato je pro- sila za navodila na Dunaju. Dvorno oblastvo je soglašalo z izvolitvijo sodnika, cpozorUo pa je reprezentanco, da sicer ostane doteda- nji način tudi za podelitev krvosodne oblasti, toda glede tega je dalo navodila apelacijäki komori, ker sodne zadeve in kazenska juris- dikacija niso sodile v kompetenco reprezen- tance.'^ Sicer je reprezentanca nastopala pro- ti magistratu kot nadrejena upravna oblast. Njej je moral predložiti letni obračun do- hodkov in izdatkov. Reprezentanca je izda- jala razne policijske predpise, npr. glede iger v kavarnah, odpiranja trgovin in drugih javnih lokalov ob nedeljah in praznikih, za- piranja gostiln in godbe v gostilnah. Dajala je naloge za kaznovanje pccameznih gostil- ničarjev, ki se niso ravnali po izdanih pred- pisih. Posegala je kot oblastvo drugo stopnje v obrtne zadeve. Na njeno zahtevo je moral magistrat napraviti predlog za nasitanjevanje vojaštva ter seznam hiš, ki so prišle za to v poštev."" Deputaci j a kot organ za vojaške, davčne in kameralne zadeve je imela upravne stike z mesti s posredovanjem okrožnih glavarjev. Sprva so bili ti stiki omejeni na področje, ki je bilo dodeljeno deputaciji in okrožnim gla- varjem. Prvi nalog, ki so ga okrožni glavarji dobili, ko so bili poslani na svoja mesta, je bU, da poskrbijo za nastanitev vojaštva. Ne- kaj dni nato je bil glavarjema v Kranju in Postojni dcetavljen načrt vojaškega pohoda. Okrožnemu glavarju Tauffererju je deputa- cija naročila, naj preišče gospodarske in davčne razmere v Kamniku. Konec leta 1748 je moral s pritegnitvijo zastopnikov ljub- ljanskega magistrata in deželnega uradnika opraviti revizijo in napraviti seznam vseh hiš, ki so bile podvržene vojaški nastanitvi." Potem ko je bila deputacija preurejena v reprezentanco in komoro, so sodile v kompe- tenco novega oblastva še druge upravne za- deve. S tem so se uradni posli okrožnih gla- varjev razširili še na druga področja, kjer so bila prizadeta mesta. Leta 1752 je gorenj- ski otkrožni glavar reševal spor med pasar- skimi mojstri v Ljubljani in Kranju ter nji- hovimi pomočniki, ki so se jim uprli. Leto pozneje je imel opravka s pritožbo ljubljan- skega krznarskega ceha zoper pcdeželake mojstre v Skofji Loki, Kamniku in na Vrhni- ki ter zahtevo po odpravi šušmarjev. Vsi trije okrožni glavarji so po nalogu reprezentance in komore obravnavali vprašanje nastavitve nemških učiteljev v kranjskih mestih.'" Sča- soma 90 se državna oblastva začela vtikati tudi v take mestne zadeve, za katere so prej 22 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 skrbeli le mestni organi. Leta 1759 je repre- zentanca in komora s posredovanjem okrož- nega glavarja dala magistratu naročilo za vzdrževanje snage na mestnih ulicah ter na Ljubljanici. Magistrat je obenem dobü na- log, naj v ta namen postavi iposebno policij- .¦jko komisijo.'' Mesto ni vedno mimo sprejemalo naročila cd nadrejenih državnih oblastev. Ko mu je okrožni glavar na dan Sv. Rešnjega telesa leta 1759 uikazal, da prestavi možnarje (ver- jetno za streljanje ob procesiji), ki so bili postavljeni tik c. kr. dvorca (prej vicediom- skega)., je dobil nespoštljiv odgovor, kot je potem poročal reprezentanci in komori.'* Ob ustanovitvi so nova državna oblastva naletela v nekaterih krogih prebivalstva na nezaupanje in odpor. Po poročilu reprezen- tance dvoru leta 1747 iso se po deželi širile govorice, da bodo nova oblastva obremenila ljudstvo z velikimi davščinami. Namen de- želnega objezda ali generalne vizitacije, ki je bila istočasno odrejena zaradi enakomer- nega obdavčenja, so mnogi videli v iskanju več davkov in dajatev. Ker so tedaj priprav- Ijiali pravilnik za plačevanje štolnine, so su- mničili, da si jo bo vladar prilastil. Repre- zentanca je naprosila škofa in deželnega gla- varja, naj vplivata, prvi pri duhovščini, dru- gi pri podrejenih posvetnih, da se vzdržijo šir- jenja takih govoric, ter naj pojasnita, da so vladarjevi ukrepi v korist dežele. Opozorila je tudi na morebitne kazni, če svarila ne bi zalegla. Ljubljanskemu magistratu je naro- čila, da nadzoruje nemeščane, ki nepremiš- ljeno govoričijo slabo in jih naznani zaradi kazaiovanja, zoper podložnike magistrata pa naj nastopi mestni sodnik. Dvor je odobril postopek reprezentance za zajezitev hudob- nih in nepremišljenih govoric nekaterih iz- prijenih in nemirnih oseb o novi upravni ureditvi." Kakor je mogoče posneti iz poro- čila reprezentance in komore, so bui kritiki vladarjevih ukrepov v krogih duhovništva, zemljiških gos|podov ter morda tudi mešča- nov. Ti krogi so zastopali tiste partikularistič- ne sile, ki so jim nova državna oblastva s širjenjem svoje dejavnosti odvzela ali vsaj okrnua področja, na katerih so do tedaj iz- vajali oblast. Nič manj kot državni organi za vso deželo so bili nepriljubljeni okrožni glavarji. Pred- sednik reprezentance in komore grof Her- berstein je leta 1754, to je šesto leto po nji- liovi uvedbi, v poročilu na dvor omenjal, da daje občinstvo na Kranjskem čutiti okrožnim glavarjem več nasprotovanja kot naklonjeno- sti. Na splošno so tudi višje cenili odborni- ka deželnih stanov kot okrožnega glaveirja. Zato je tedaj priporočal, naj se na izpraznje- no mesto okrožnega glavarja za Dolenjsko nastavi Franc Karel Schweiger pi. Lerchen- feld. Sodeloval je ikot prisednik pri dvorni in deželni pravdi, več let je vodil komisariat za gradnjo dolenjskih cest, pri deželnem ob- jezdu je bil vicedirektor in komisar ter je bil tudi stanovski odbornik in je užival za- upanje občinstva. Kot okrožni glavar bi se seveda odpovedal funkciji stanovskega od- bornika. Grof Herberstein je imel Schweiger- ja za primernega tudi zato, ker bi njegovo imenovanje spremenilo zmotno misel javno- sti o manjvrednosti okrožnega glavarja, ok- rožna glavarstva pa bi si v bodoče pridobila več spoštovanja za opravljanje svoje dejav- nosti.^ MESTNE PRITOŽBE ZOPER DRŽAVNO OBLASTVO Ustanavljanje novih oblastev za deželo in okrožja je bilo v zvezi s širjenjem področja državne dejavnosti. Država si je glede na politični, gospodarski in družbeni razvoj po- stavljala nove naloge, opravljali pa naj. bi jih njeni organi. Temu so bile v marsičem na poti fevdalne avtonomije, ki so si priza- devale, da bi si ohranile stare pravice in institucije. Ker so se državna oblastva nanje vse manj ozirala, je prihajalo večkrat do med- sebojnega trenja. Ljubljanski magistrat se je ponovno čutil prizadetega zaradi ukrepov dr- žavnih organov in je iskal proti njim zaščito pri vladarju. Leta 1748 je takratna deputacija odvzela mestu ključe mestnih vrat. Poročilo pred- sednika grofa Herbersteina dvoru, kamor se je magistrat pritožil, pojasnjuje, zalkaj. se je to zgodilo. Ključev ni imel v hrambi magi- strat ali kak član magistrata, temveč so bili zaupani kakšnim starim ženskam v bližini vrat. Njim je bilo prepuščeno zapiranje in odpiranje. Ker ni bilo pri mestnih vratih nikakega nadzorstva, je bilo dezerterstvo vo- jaštvu zelo olajšano. Da bi se to preprečilo, je v sporazumu s polkovnikom prizadetega polka prevzel od magistrata ključe in jih je predal v varstvo mestnemu stražmojstru, ta pa bi jih izročil pri vsakih vratih postavljeni straži. Magistrat je sicer imel nekaj nepo- membnih ugovorov, ni pa predložil nikakega deželnoknežjega privilegija, po katerem bi bil upravičen prepustiti mestne ključe starim ženskam, ko je v mestu vojaška posadka. Si- cer mu je bilo dano na voljo, da prisostvuje odpiranju in zapiranju tudi kak meščan ozi- roma, da postavi svoje čuvaje.^' Na uporabo mi je bilo le Herbersteinovovo poročilo; če bi bila mestna pritožba znana, bi verjetno kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 ms 23 pcikazala drugačno plat te zadeve. Nadzor- stvo nad meEtnimi vrati ni bilo čisto tako, kot ga je opisal grof Herberstein. Sredi 18. sto- letja sta bila za vsaka od petih mestnih vrat postavljena po dva čuvaja, postavljal jih je mestni magistrat. Čuvaje je izbiral povečini med rokodelskimi mojstri.-- Za nadzorstvo mestnih vrat je bilo torej poskrbljeno. Drugo vprašanje je seveda, kako skrbno so čuvaji opravljali službo, morda so res včasih izročili ključ ženi, da je odprla ali zaprla vrata. Reprezentanca in komora pa je izrabila mo- rebitne nerednosti in je okrnila magistrat v njegovi kompetenci. Pritožba zaradi odvzetih ključev naibrž ni dočakala uradne rešitve. V začetku leta 1750 je namreč polkovnik ipo- zval stražmojstra, naj prevzame ključe, ker da mu niso več mar. Ko je bU magistrat o tem obveščen, je sporočil polkovniku, da jih ne more prevzeti, dokler mu reprezentanca in komora ne dastal takega ukaza, kajti iz- ročil jih je po njenem naročilu. Polkovnik se je zadovoljil s tem odgovorom.^' Zdi se, da je tedaj tudi magistratu bila odveč skrb za ključe mestnih vrat. Z okrožnim glavarjem Tauffererjem je pri- šel magistrat navzkriž le nekaj mesecev po njegovi preselitvi iz Kranja v Ljubljano. Okrožni glavar je posegel v zadeve, ki jih je magistrat imel za svojo pristojnost. Kaz- noval je dva gostilničarja, enega je dal za- preti, drugemu je naložil globo, ker sta pu- stila, da so gostje plesali čez določeno uro, županu in sodniku pa je predpisal hišni pri- por. Vmešal se je tudi v posle vojaškega naf- stanjevanja, ki jih je do tedaj opravljal ma- gistrat sam. Mestnim tržnim organom ni do- volil, da bi določili cene rib iz njegovega posestva, ki naj bi bile prodane na ljubljan- skem trgu. Zaradi teh zadev se je magistrat pritožil na dvor. Okrožni glavar je skušal svoj postopeik opravičiti. Skliceval se je na ukaz, naj strogo izvaja patent o plesih. Gle- de vojaškega nastanjevanja je opozarjal na pristranost mestnih funkcionarjev pri razpo- rejrnju tega bremena, običajno so prizana- šali svojim hišam. Glede očitka, da ni pustil oceniti rib iz svojega posestva, pa je pozival nasprotnike pred sodno instanco, kjer bo po- dal svoj zagovor. V samozavesti, da je ravnal prav, je prosil, naj se njegovi obrekovalci zasluženo kaznujejo. Toda že reprezentanca in komora nista soglašali s Tauffererjem. Ker se je magistrat postavil na stališče, da je mesto z meščani odvisno neposredno od reprezentance in kom/ore, ne pa od okrož- nega glavarja, je obravnavala tudi to vpra- šanje. Ni pa hotela o tem odločati ter je odločitev prepustila dvomim oblastem. Ime- la pa je pomisleke glede postopka okrožnega glavarja proti magistratu. Izvajanje predpi- sov o plesih je po njenem mnenju sodilo v kompetenco mesta. Takojšnje kaznovanje ni bilo upravičeno; tudi če bi mogli magistrat obdolžiti malomarnosti, ne bi bUo razloga za pripor župana in sodnika ter oškodovanja nji- hovega javnega ugleda. Okrožni glavar je si svojim postopkom posegel v kompetenco re- prezantance in komore; njegova dolžnost je bila, da bi ji o tej zadevi poročal in počakal navodila. Zato naj bo posvarjen in naj se op- raviči. V bodoče naj velja za reprezentanco in komoro še bolj pa za okrožnega glavarja, da sme le magistrat kot prva meščanistka in- stanca zapreti meščane zaradi kaznovanja. Glede nastanitve vojaštva naj bi glavar dal magistratu le specifikacijo osebja, ki naj se mu oskrbijo stanovanja, magistrat pa jih mora nakazati. Dvorno oblastvo, ki je konč- no reševalo spor, je obsodilo glavarjev po- stopek. Brez razloga odrejeni hišni pripor župana in sodnika je označilo kot nepremiš- ljeno dejanje, ki ga ni mogoče opravičiti s službeno vnemo in izvajanjem predpisov. Zdi se, da je okrožni glavar začel zlorabljati za- upano mu službo. Z dvcmo resolucijo je bil Taufferer posvarjen in opozorjen, da nima pravice kaznovati meščane. Ob vojaških na- stavitvah je njegova naloga le, da sporoči magistratu potrebo po stanovanjih ter pre- išče in popravi morebitne preobremenitve.^* Glede vojaškega nastanjevanja je župan Peer imel istega leta nadaljnje spore z ok- rožnim glavarstvom in reprezentanco. Po na- logu magistrata se je podal na Dunaj, da bi to vprašanje uredil pri najvišjih državnih oblasteh. Reprezentanca in komora sta ga, ker je nastopil zoper njun »nezaslišani« po- stopek, za nekaj časa suspendirali od oprav- ljanja funkcije. Vendar je še naprej klju- boval pri nalogih, ki jih je magistrat pre- jemal v tej zadevi. Kmalu nato sta repre- zentanca in komora dali okrožnemu glavarju nalog, da zaradi nastanitve vojaštva pregle- da neko hišo in k temu pritegne zastopnike mesta ter dva stavbna mojstra. To je ustno sporočil županu, ki pa ustnega sporočila ni hotel sprejeti, zahteval je, naj stori to pisme- no. Okrožni glavar se je nad »predrznostjo človeka, ki mu je v tej zadevi podrejen« pri- tožil reprezentanci. Pripomnil je, da je biLa zadeva nujna, nima pa pisarniškega osebja. Reprezentanca in komora sta soglašali z gla- varjem, da je bil županov odgovor predrzen, grajala je njegov postopek in že »običajno kaznivo nespodobnost, nagajivost in nepo- komost«, v kateri vztraja magistrat in za- vlačuje uradno poslovanje. Naročili sta, da 24 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 mora v vojaških zadevah izpolnjevati vsa ustna naročila okrožnega glavarja brez ugo- vora, sicer bo uradno suspendiran ali pa bo- sta nastopili s še strožjimi ukrepi.-^ Kako velik obseg so zavzela trenja med magistratom in državnimi upravnimi oblast- mi, kažejo pritožbe mesta iz leta 1759 in 1760 dvoru zoper reprezentanco in komoro ter ok- rožno glavarstvo. Pritožbe so navajale ipost:- ge, zaradi katerih se je magistrat čutU pri- zadetega, podkrepljene so bile z 59 priloga- mi. Glavni očitek magistrata okrožnemu gla- varstvu je bil, da ooga pröko svoje kompe- tence, ki ne vsebuje oblasti in sodstva nad deželnoknežjimi mesti in njim podložnega meščanstva. Kljub temu se okrožni glavar vmešava v vse cehovske zadeve in med cehi nastale spore. Zdi se, da je odpravljena su- bordinaci j a rokodelcev njihovi nadrejeni go- sposki. Okrožni glavar poziva meščane predse in jih stavlja v zapor brez zaslišanja. Po- tapljanje pekov in navezovanje mesarjev na križ spreminja v denarne kazni, ki pa ni- majo vzgojnega uspeha. Magistrat ni več sodnik, ki razsoja, temveč le izvršilni sodnik okrožnega glavarstva. Z ukat:i in grožnjami magistralnim organom ter z ukrepi, ki spre- minjajo ali odpravljajo odločitve magistrata, mu jemlje avtoriteto pri meščanih. Leta 1759 je okrožni glavar poklical v svoj urad župa- na, sodnika, sindika, tri člane sveta, cehov- skega mojstra mesarjev in ozem mesarjev. Cehovski mojster je moral v njegovi navzoč- nosti odstopiti in prisotni mesarji so morali izvoliti dva nova cehovska mojstra. Po os- mih dneh pa je mesarski ceh na lastno ipo- budo izvolil novo cehovsko vodstvo. Lahko si mislimo, kaiko je postopek okrožnega gla- varja vplival na meščanstvo in na cehe, ki opravljajo po svojih privilegijih vohtve mojstrov javno ob odprti skrinji, in kako vpliva na subordinacijo mojstrov proti njiho- vi gosposki. Kako naj se v takih razmerah ohrani ipokorščina in izvaja pravica, je vpra- ševal magistrat v svoji pritožbi. Okrožno gla- varstvo je obtoževal še drugih nepravilnosti. Po trditvi magistrata dkrožni glavar ni ena- komerno razdeljeval bremen za potrebe vo- jaštva. Kmečki mestni podložniki so bili si priprego bolj obremenjeni kot podložniki so- sednjih zemljiških gospostev. Pozive za do- stavo priprežnih voz so dobivali v zadnji uri, zaradi česar so le s težavo ustregli takim zahtevam. Vojaško nastanjevanje je glavar izvajal v škodo magistrata. V nasprotju s pravilnikom je vsilil vojaško nastanitev v mestni gostilni, urejeni za tujce. Magistratu je naročil, da plača stroške za oknice, ki jih je na svojo roko naročil stotnik za stanovanje v mestni hiši. Ker se je magistrat uprl pla- čilu, mu je reprezentanca ukazala, da mora izpolniti vse naloge okrožnega glavarja in njene. Mesto se je tudi pritožilo, da okrožno glavarstvo neupravičeno pobira pristojbine za uradne posle.^* Nič manj prizadet pa ni bil magistrat po ukrepih reprezantance in komore; kot je za- pisal v pritožbi, so bUi mnogovrstni in so po- stali tako splošni, da k njim ne more več molčati. Tak primer je bila zadeva čevljar- skega ceha. Magistrat je dal zapreti štiri čev- ljarske mojstre, ki sa se upirali izvršitvi cehu izrečene sodbe in se pri tem menda precej nespoštljivo obnašali. Na njihovo pritožbo je reprezentanca odredila, da morajo osebe, ki so izrekle sodbo, zaprtim mojstrom iz svojega povrniti škodo, ker so bili v času zapora brez zaslužka. Pogost predmet spora med repre- zentanco in magistratom je postalo določanje cen kruha, mesa in drv. To je bilo do tedaj v kcmpetenci mesta, državna oblast običajno ni segala na to področje. Zato magistratu ni bilo po volji, da sta mu reprezentanca in ko- mora začeli v tem pogledu dajati navodila in naročila, kaj in kako naj ukrepa, ter ga po- tem grajala, ko ni bilo uspeha, ker jih ni bilo mogoče izvesti. Tudi ni soglašal z ukrej)! in predlogi za znižanje cen kruha ali za za- gotovitev preskrbe z mesom. Odklonilno sta- lišče in razloge za to je podrobneje razložil zlasti v zvezi s preskrbo mesta z mesom. Pri- toževal se je, da mu hoče reprezentanca vsi- liti druge misli in je zaključil: toda pustiti pa nam mora, da mislimo in smemo reči, da je stara metoda vedno najboljša. Ob zahte\d mesarjev za zvišanje cen je reprezentanca proti županu, sodniku, sindiku in mestnemu oskrbniku uvedla celo vojaško eksekucijo, ker ji magistrat ni pravočasno poslal zahte- vanega poročila. Pb trditvi magistrata je re- prezentanca zakrivila, da je bila ustavljena dražba mestnih travnikov. Mesto so še naprej bremenili davki neprodanih travnikov, od katerih pa ni imelo nikakih Ikoristi. Magi- strat je imel za neupravičeno zahtevo, naj mestna opekama prodaja opeko za deželno- knežje hiše, šlo je za dvorni špital, po me- ščanski ceni, to je po nižji ceni, ki je veljala za meščane. Ugovarjal je tudi zoper ustavi- tev prisilne izterjave zaostalega davka od hi- še, v kateri je bila orožarna.^' zavrnitev mestnih obtožb Na ipoziv dvornega urada so ckrožni glavar Taufferer ter reprezentanca in komora pri- pravili svoje pripombe k magistratnim pri- tožbam. Okrožni glavar je proti njemu na- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 25 perjene obtožbe označil za zlobna obrekova- nja mestnega sindika Radica in je menil, da drugi podpisniki pritožbe najbrž nič ne vejo o vsej zadevi. Prosil je tudi, da se mu pre- skrbi primerno zadoščenje od magistrata, zla- sti pa od Radica. K obtožbam je dal nasled- nje pripombe: Magistrat ni nikoli rad videl, da ima okrožni glavar vpogled v karte, s ka- terimi igra. Hotel se je odtegovati njegovemu nadzorstvu, čeprav so vsi mestni magistrati podrejeni okrožnim glavarstvom. Podložniki in zemljiška gospostva se zaradi priprege za vojaštvo niso pritoževali. Mnogokrat pridejo čete nenapovedano, zahteva po pripregi je nujna in je potrebno, da jo dajo pcdložnilki, ki so najhitreje dosegljivi. Glede ukazane vo- litve mesarskih cehovskih mojstrov je ok- rajni glavar dopustil, da ni ravnal pravilno, vendar je menil, da magistrat zasluži grajo, ker ga ni obvestil o novi volitvi cehovskega vodstva. Zanikal je cbdolžitev, da okrožno glavarstvo pobira pristojbine od uradnih pio- slov. Denar za objave potrjenih cehovskih statutov je dobil okrožni sel, ki jih je opra- vil; okrožno glavarstvo je v tej zadevi le po- sredovalo, ker so sicer bile stranlke dolžne, da came oskrbijo objavo. K temu pojasnilu je Taufferer še dodal, da Radič ne bi smel goditi drugih po samem sebi, kajti on je bil tisti, ki so ga pisarniške pristojbine napra- vile za imovitega ter tudi nedostopnega in prevzetnega m'oza, kar bi mogli potrditi vsi uradi. Okrožni glavar je izpodbijal pravilnost nekaterih Radičevih pravnih argumentov in mu očital, da ne pozna predpisov.^* Pri reprezantanci in komori sta pritožbe obravnavala dva referenta. Janez Krstnik Nemizhoffen jih je zavračal, nekatere tudi smešil, in jih je imel za neutemeljene. Očital je magistratu cponiranje in neizpolnjevanje nalogov. Poročilo je zaključil s predlogom, naj se obrekovalec in pisec pritožbe mestni sin- dik Radič v zadoščenje reprezentance in ko- more ter okrožnega glavarstva suspendira za- radi nedostojnih in sramotnih obdolžitev za četrt leta od službe in plače, ostalim podpis- nikom pritožbe pa naj se izreče graja in sva- rilo, da se v bodoče vzdržijo takih neute- meljenih in neresničnih žalitev.Drugi refe- rat o magistralnih pritožbah je napravil ba- ron Jožef Brigido, ki jih je tudi po vrsti za- vrnil, je pa v posameznih primerih podrob- neje utemeljeval pravilnost in umestnost uk- repov reprezentance in komore. Taiko je imel postopek magistrata proti čevljarjem, ki jih je dal zapreti, za neutemeljen, prenagljen in protizakonit, zato je bilo le pravično, da je bilo članom magistrata naloženo, naj jim po- ravnajo povzročeno škodo. Spremembo kru- šne tarife je reprezantanca zahtevala, potem ko se je prepričala, da so imeU peki nedo- pustno velik dobiček in so pri tem uživali zaslombo magistrata. Ko pa je bila uvedena nova krušna tarifa, so peki že po nekaj dneh zahtevali, da se jih pusti pri starodavni ure- ditvi. Magistrat je njihovo zahtevo zagovar- jal, čeprav je bila v škodo občinstva. Glede preskrbe mesta z mesom sta zastopala rep- rezentanca in magistrat različni stališči. Ma- gistrat je predlagal, naj bi bilo le mesarjem dovoljeno nakupovanje živine na živinskih sejmih. Reprezentanca se s tem ni strinjala, ker bi nasprotovalo značaju svobodnih sej- mov, mesarji pa bi si pridobili monopol, ki bi bil škodljiv za siplošnost. Zavrnjena je bila kot napačna trditev magistrata glede vojaške eksekucije proti županu in drugim magistral- nim organom: bila je ukinjena, čim je prišlo magistralno poročilo. Povišanje cen drv, ki je po mnenju magistrata bilo posledica ukrepov leprezantance, je referat pojasnil s poveča- njem reste (mere zal drva) s pripombo, da so pri določanju cene sodelovali zastopniki ma- gistrata. Ustavitve dražbe mestnih travnikov ni povzročila reprezantanca; prodaja se ni mogla nadaljevati, ker je sodišče zavrnilo magistralno tožbo v tej zadevi. Ugovor magi- strata zoper plačilo oknic v stanovanju stot- nika je imel referent za neutemeljen, ker vsak hišni gospodar oskrbi stanovanja na- jemnikov z oknicami in je menda magistrat to tudi obljubil. Pripombe referenta k pri- tožbi zoper zahteve, da mestna opekama za- računa dvornemu špitalu opeko po meščanski ceni, kažejo, da se je magistrat v odporu zo- per državna oblastva spustil na precej nego- tova tla. Odklonil je prodajo opeke dvomemu špitalu po meščanski ceni, češ da bi opekarna imela pri tej ceni izgubo, čeprav iso deželno- knežje hiše stale na mestnem zemljišču in plačevale mestni davek ter so prej dobivale opeko po isti ceni kot meščani. Reprezentanca je pristala na predlog, da bi posebna komisija določila primerno ceno, izjavila pa je, da bo- do morali prizadeti meščani, če so bili mestni dohodki prikrajšani zaradi prenizke cene, po- ravnati škodo mestni blagajni. To seveda ni ugajalo magistratu, ki zaradi pomanjkljivega knjigovostva ni mogel predložiti zanesljivega obračuna za ceno opeke. Ob tej priložnosti so se pri reprezentanci zavzeli za misel, da bi v okolici Ljubljane vsakomur dovolili postav- ljati opekarne in prodajati opeko, ker ni bilo razloga, da bi imel le magistrat to pravico. Tudi pri izterjavanju zaostalih davkov je ma- gistrat za deželnoknežjo zgradbo uporabil drugo mero kot za meščanske hiše. Potem ko si je preskrbel od okrožnega glavarstva 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1973 splošno pooblastilo, da na običajni način pri- silno izterja zaostale davke, je dal sneti vrata in okna pri hiši orožarne, ki je imela 16 gld. 48 kr. davčnega zaostanka. Na pritožbo oro- žarja je reprezentanca ukazala magistratu, da hišo v dveh urah postavi v prejšnje stanje, sicer bo župana zadela vojaška eksekucija in zapor. Taka odločna reakcija je razumljiva, kajti obdavčitev prizadete deželnoknežje hiše je bila sporna; zadeva je bila še nerešena pred dvomim cblaslvom. Magistratu je bilo to znano, toda po mnenju referenta se je na- veličal čaikanja in je porabil priložnost, da si sam preskrbi pravico, za katero se je čutil prikrajšan. Reprezentanca mu je zlasti za- merila, ker je uvedel prvo ekseikucijo prav pri deželnoknežji zgradbi, ki je imela skoraj najmanjši davčni zaostanek, prizanesel pa je meščanskim hišam z več sto goldinarji dolga. Referent je menil, da bi postopek magistrata zaslužil kazen. Pripombe k obtožbam magi- strata je baron Brigido zaključil s predlogom, da se zaradi preprečitve morebitnih bodočih takih obrekljivih in nesramnih obdolžite v preskrbi reprezantanci in komori zadoščenje. Tio se mu je zdelo toliko potrebneje, ker se zanemarja sicer neobhodna subordinacija in hoče vsakdo biti nadrejen, nihče pa podre- jen.s" Nisem mogel ugotoviti, kakšna je bila uso- da mestne pritožbe pri najvišji oblasti. Go- tovo pa je, da si magistrat ni izboljšal svo- jega položaja proti državnim, oblastvom. Raz- voj državne uprave, skupaj z uvajanjem no- vih pravnih norm, je bil usmerjen k prido- bitvi popolne oblasti nad starimi fevdalnimi avtonomijami ter k njihovi likvidaciji. Tega razvoja niso mogli zavreti argumenti magi- .strata, ki se je zavzemal za ohranitev starih pravic in običajev ter nasprotoval spremem- bam, ki jih je prinašal politični in pravni absolutizem.. V bistvu se je spremenilo tudi razmerje med magistratom in državnim ura- dom, ki je imel kompetenco nad mestom. Ukinjeni vicedomski urad je — kot je zapisal magistrat v eni svojih pritožb — ščitil mesta kot vladarjevo komorno premoženje pred de- želo, da jim ni kratila njihovih pravic, zasto- pal jih je ter zanje posredoval pri oblastvih. Za razmerje med magistratom in novimi dr- žavnimi oblastvi pa je bila značilna podre- jenost oziroma nadrejenost, uradništvo ab- solutističnega državnega aparata jo je stalno poudarjalo v medsebojnih stikih. Sprva je bila podrejenost mestnih organov državnim cblastvom omejena na določena upravna po- dročja, ki jih je državna uprava razglasila za svojo kompetenco. Pozneje so se taka podro- čja razširila. Mestni organi so se — dokler so bili še voljeni — v zavesti stare avtomije splošni podrejenosti upirali. Toda končno je v absolutistični državi tudi mestna uprava pestala del državnega uradnega aparata in je bila v vsem podrejena državnim oblastvom. OPOMBE 1. ASRS (Arhiv SR Slovenije) Vie zap. št. 186: VicA fase. I-lMa, VI: Vie zap. št. 188: Vic A fase. 1-105. VIII-3. — 2. ASRS Vie zap. št, 188: VicA fase. 1-105, VIII-1. — 3. ASRS Vie zap. št. 191: VicA fase. 105a, XIV-2. — 4. A SRS Vie zap. št. 193: VicA fase. 1-106, XVI-4. — 5. ASRS Vie zap. št. 191: VicA fase. I-105a, XIV-4. — 6. ASRS Vie zap. št. 91: VicA fase. 1-52. XXIII. — 7. A SRS RK (Reprezentanca in komora) zap. st. 179, Resolutions Buch 1747, str. 5 si., 33; zap. št. 180, Resolutions Buch (reprezentanca) 1748, str. 445 si; Resolutions Buch (deputacija) fol. 10' si.; zap. št. 181, Resolutions Buch 1749 fol 109' si., 112; zap. št. 14, fase. VII, patent od 6. 10. 1748; zap. št. 114, fase. XXXVII, resolucija od 10. 5. 1749; zap. št. 115, fase. XXXVII, vloga vlade cesarici in rešitev od 18. 12. 1748; zap. št. 117, fase. XXXVII, 14. 12. 1748. — 8. A SRS RK, zap. št. 14. fase. VII; zap. št. 180, Resolu- tions Buch (reprezentanca) 1748 str. 445 si.; Re- solutions Buch (deputacija) 1748 fol. 10 si., 22. — 9. ASRS RK. zap. št. 14, fase. VII; instruk- cija od 26. 10. 1748. — 10. ASRS RK, zap. št. 165, Herbersteinova poročila 2. 6. in 24. 10. 1748; zap. št. 14>. fase. VII, 27. 10. 1748. — 11. ASRS KK, zap. št. 167, Herbersteinova poročila II. del, 22. 9. 1749; zap. št. 168. Herbersteinova poro- čila 25. 2. 1750. O požaru gl. J. Zontar, Zgodo- vina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 232. Po upepelitvi mesta sta se reprezentanca in komo- ra ukvarjali z mislijo o preložitvi Kranja na kraj, kjer bi se lažje napeljala tekoča voda. Ok- rožni glavar Taufferer pa je odsvetoval tak načrt. — 12. ASRS RK. zap. št. 149, Registr. knjiga 1762, fol. 200, 209, 216. — 13. ASRS RK, zap. št. 139, Registr. Knjiga 1747. fol. 30'; zap. št. 163, Herbersteinova poročila I. del, 19. 7. 1747; zap. št. 179, Resolutions Buch 1747. str. 191. — 14. ASRS RK, zap. št. 139, Registr. knji- ga 1747, fol. 30, 30', 31, 45'; Register, knjiga 1748, fol. 19, 35, — 15. A SRS RK, zap. št, 139, Registr, knjiga 1748, fol. 83' sL, 88', 90, 121', — 16. ASRS RK, zap, št, 141, Registr. knjiga 1752, fol. 135 138'; zap. št. 142, Registr. knjiga 1753, fol. 65. — 17. ASRS RK, zap. št. 146, Registr. knjiga 1759, fol. 146'. — 18. A SRS RK, zap, št, 146. Registr. knjiga 1759, fol. 210'. — 19. ASRS RK, zap. št. 163, Herbersteinova poročila I. del, 25. 5. 1747; zap. št. 179, Resolutions Buch 1747, str. 67. — 20. ASRS RK, zap. št. 173, Herbersteinova po- ročila, 10. 5. 1754. — 21. A SRS RK, zap, št, 167, Herbersteinova poročila, 24, 10. 1749, — 22. Vla- do Valenčič, Pregled ljubljanske obrti od za- četka 18. stoletja do obrtnega reda iz leta 1859 ter njen gospodarski in družbeni razvoj. Publi- kacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Razpra- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 27 ve zvezek 4, Ljubljana 1977, str. 153. — 23. ZAI, Lj. Cod. 1/89-1750, str. 50. — 24. A SRS RK, zap. št. 168, Herbersteinova poročila 1750, I. del, 11. 4. 1750; zap. št. 127, fase. XLII, 11. 4. in 25. 4. 1750. — 25. ZAL Lj. Cod. 1/89-1750, str. 366; A SRS RK, zap. št. 127, fase. XLII, 14. 12. 1750. — 26. A SRS RK, zap. št. 128, fase. XLII, 31. 3. 1759, 12. 5. 1759, 2. 6. 1761; zap. št. 129, fase. XLII, 23. 6. 1760. — 27. A SRS RK, zap. št. 128, fase. XLII, 12. 5. 1759, 2. 6. 1761. — 28. A SRS RK, zap. št. 129, fase. XLII, 26. 8. 1760. — 29. A SRS RK, zap. št. 129, fase. XLII, 6. 10. 1760. — 30. A SRS RK, zap. št. 128, fase. XLII, 2. 6. 1761. OBNAVLJANJE ZALOŠKECESTE V LETIH 1782—1784 J02E SORN Navidezno ni naslov nič kaj obetaven, saj so v 18. stoletju popravljali in zboljševali po- membnejše ceste povsod v Evropi, torej tudi v habsburških deželah in s tem na sloven- skem ozemlju.' Vsaj v tem delu države so večja cestna dela opravili v treh širokih za- mahih: prvi se je pričel v letih okoli 1720 in je zajel vse glavne trgovske ali komercialne ceste; dela so potekala potem neprekinjeno skozi vse 18. stoletje in se nadaljevala v na- slednji dobi. Drugi zamah je razširil cestna dela na poti, ki so jih do takrat imenovali stranske ceste; pripadal je letom po 1760 in tudi zanj velja ugotovitev, da ni bil kratko- trajnega značaja. Tretji zamah je obsegel lo- kalne ali krajevne ceste, potemtakem ceste, ki so bile komaj kaj več kot vaške poti, za nekatere bi mogli reči skoraj poljske poti. Uveljavil se je okoli 1790. Ena izmed krajevnih cest v ljubljanski okolici je bila posebnega pomena, saj se je po njej odvijal tudi meddeželni, da ne reče- mo, mednarodni promet. Zato so jo okrog leta 1780 dvignili na stopnjo komercialne stranske ceste, torej že kar ugledne ceste. Treba jo je bilo obnoviti in zboljšati prej in z večjo pozornostjo kot druge ceste iz ob- sega tretjega zamaha. To je bila naša Zaloš- ka cesta. Ni le povezovala sosesk med seboj in te z Ljubljano, temveč je bila tudi naj- krajša zveza med rečnima pristaniščema v Zalogu in na Bregu v Ljubljani. Od tod nje- na veljava. Pristanišče za čolne v obliki ožjega stran- skega rokava ali kanala oziroma zaliva Ljub- ljanice so izkopali in dodelali menda v tre- tjem desetletju 18. stoletja.^ Polnila ga je vo- da te rdke. Iz načrta, ki ga je veliko pozneje, leta 1779 zrisal inženir za vodna in cestna dela Jožef Semerl, razberemo dolžino in širi- no kanala, opazimo prostor za škripec ali manjši žerjav, vidimo položaj skladišč (da- nes spremenjenih v stanovanjska poslopja), zaznamo začetek ceste, ki je z manjše ravnice vodila iz pristana proti Ljubljani. V zaloškem pristanišču so v drugi polovici 18. stoletja v ugodnih obdobjih prometa po Savi in Ljub- ljanici iztovorili dnevno več desetin ton bla- ga, namenjenega v Trst ali na Reko, :seveda tudi v Ljubljano, in v obratno smer, od tod na Hrvaško in v Banat. Blago so iztovarjali in natovarjali težaki, ki so jim tako v Zalogu kot v Ljubljani in na Vrhniki rekli kar eno- stavno fakini, čeprav se je terminus nanašal le na nakladalce in izkladalce na barke v morskih pristaniščih. MOSTNI DENARIC Ohranjanje in obnavljanje cest je bil kaj drag posel tako za dežele kot za mesta. Zato se ne čudimo, če so v pretežnem delu 18. sto- letja opravljali cestna dela piomanjMjivo da ne rečemo površno. Sele ko so utemeljili po- sebni fond za ceste, ustanovili gradbene di- rekcije in pritegnili k cestnim delom izšolane in profesionalne inženirje, zaznamo res pra- vo sistematiko na tem področju. To se je v naših deželah dogajalo v sedemdesetih letih navedenega stoletja. V tem prispevku se mo- ramo omejiti le na Ljubljano in na njene težave z obnavljanjem cest in mostov v ob- močju mestnega pomerija ali pomirja. Pred- vsem se moramo seznaniti z nekaterimi fi- nančnimi viri, namenjenimi tem opravilom. Kot vsa mesta v Evropi je tudi Ljubljana uvedla prispevek za uporabo cest in mostov že v srednjem veku. Dokumenti iz 18. stoletja dajejo velik pomen zlasti privilegiju iz leta 1477, po katerem je smel mestni magistrat pobirati mostni denarič ali nemško Brücken- pfenning pri vseh štirih mestnih vratih z do- ločbo, da bo vestno skrbel za svoje mostove in ceste.ä Ko je magistrat leta 1782 trdil, da skrbi za 18 mostov, ni mislil s tem mostov v današnjem pomenu besede, temveč tudi 28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 Načrt pristajalnega kanala in drugih pristanskih naprav na Ljubljanici pri Zalogu. Pristajalni kanal so napravili že v prvi polovici 18. stoletja. Ker ga je zasipal pesek, so ga leta 1779 očistili, bregove okrepili in ga podaljšali za sedem sežnjev. Podaljšani del kanala so obdali s piloti, da bi ga tu nameščeni škripec (la machine) ne zasipaval. A—B dolžina kanala (približno 150 metrov, s piloti obdani zaključek približno 20 m), D cesarski magazin, E pisar- na navigacijskega urada, a—b cesta iz Ljubljane v Zalog. Načrt je zasnoval Jožef Semerl, narisal Andrej Semerl dne 14. decembra 1779 (Original v Arhivu dvorne komore, Dunaj, Zbirka kart, karta s signaturo F 31/i) mostiče in brvi, skratka vsak prehod prek tekoče ali stoječe vode in prek praznih jar- kov pred mestnimi vrati. Torej od leta 1477 dalje je smel magistrat pobirati pri vseh štirih mestnih vratih po en pfenning ali »ain Denaritsch« od vsakega konja, ob semanjih dneh po dva denariča od konja. Tako je ostalo skoraj 140 let, ko so mu leta 1614 pristojbino podvojili.'' Poveča nje je bilo v zvezi z nekim povsem drugini ne trgovskim dogajanjem, čeprav ne nego- spodarskim. V korist stavbe za jezuitski ko- legij so morali podreti nekaj privatnih hiš in opraviti nekaj drugih komunalnih del. Da ne bi mestna blagajna trpela škode za- radi zmanjšanja davčnega vira, so odobrili podvojitev, ki ji je — kot vse kaže — kar dobro pomagala na noge. Z dohodki je opravil magistrat vrsto novih komunal- nih nalog in — že proti sredini 18. stoletja i — obnavljal tiste odseke komercialnih cest ki so tekli po njegovem območju ali pc- meriju. Prav v tem času je mostni denarič postal tisti izpostavljeni del mestnih dohod- kov, za katerega sta se pričeli zanimati tako dežela kot država.^ Vladar ga je mestu odob- ril še v letih 1728 in 1731. Sicer je res, da so naslednjega leta mostnino nekoliko zmanj- šali, da bi promet proti Trstu čim bolj na- rastel, — tako so zahtevala merkantilistična načela, — a mestnih financ s tem še niso pre- več hudo prizadeli. Približalo se je četrto desetletje 18. stoletja ali začetek velikih reform, kakopak tudi fi- nančnih. Dobi klasičnega mestnega gospodar- stva, zaprtega samega vase, so se približale znatne spremembe in utesnitve. Ko je ljub- ljanski mestni magistrat napravil oktobra 1741 tradicionalno gesto, — novi vladarici Mariji Tereziji je poklonil vsoto 20.000 gol- 29 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 dinarjev — se mu je ta še obrestovala: vla- darica mu je dovolila, da sme sipet pobirati polni dvojni mostni denarič kot nekoč pred odškrtnjenjem. To je bUa poslednja boniteta. Novi gospodarakopolitični sistem, ki se je imenoval kameralizem (Die Kammer, komora = deželnoknežja, vladarjeva zaklad- nica), načelno ni dopuščal izjem, ker je hotel finance vse monarhije urediti po enotnih kri- terijih, ki so jih izdelali za bistveno večje ozemlje kot so bili dosedanji mestni pome- ri j i. Znano je, kako so poleg koroških tudi kranjski deželni stanovi zelo malomarno up- ravljali finančna sredstva, ki jim jih je mo- rala zaupati vsa dežela. V Ljubljano so z Du- naja poslali grofa Haugwitza s pooblastücm, da napravi v stanovskem računovodstvu red v duhu kameralističnih načel. V marcu 1747 se je grof pomudil še na magisitratu in preg- ledal tudi njegovo finančno poslovanje. Re- formator jeva glavna naloga na magistratu ni bUa zgolj inšpekcija, temveč veliko bolj ugotavljanje donosnosti nekaterih knjigovod- skih postavk. Kaj hitro je videl, da je mostni denarič izdaten vir dohodkov. Verjetno je že v svojem poročilu, ki ga je 20. marca 1747 poslal iz Ljubljane na Dunaj,priporočil, naj dvor inkamerira ta vir dohodkov. In- kamerirati je pomenilo odtegniti mostni de- narič magistratu in ga odstopiti komori ali de- želnoknežjemu fondu, nikakor pa ne more- biti se snujočemu posebnemu cestnemu fon- du v deželi ali v državi. Koliko mostnega denariča se je nabralo v posameznih letih? Na voljo imamo podatke za dolgo vrsto desetletij,' a tu bo zadoščalo, da strnemo v diagram le vsoto za desetletje pred Haugwitzevim poročilom na Dunaj (1738—1747), to je, seštevek dohodkov pri vseh štirih mestnih vratih. Iz virov razberemo brez posebnih težav, da se je pri špitalskih vratih nabralo 90 odstot- kov mostnega denariča, sledua so starotrška vrata s petimi odstotki, zaostajala kloštrska s tremi odstotki, poslednja so bila nemška vrata z dvema odstotkoma. Drugo dejstvo, ki ga moramo poudariti, je velik skok tovrst- nega dohodka v letu 1742 glede na prejšnje leto. Dvig znaša nekaj manj kot 60 odstotkov,' čemur ni vzrok samo povečani promet proti Trstu, temveč tudi vladaričino dovoljenje za ponovno pobiranje polnega mostnega dena- riča. Z ukazom z dne 25. aprila 1753 je dvorna finančna administracija odvzela mestu nje- gov mostni denarič in ga pritegnila v svoje območje. Poteza doikazuje, da nekatere uvod- ne finančne reforme kameralizma še niso bile drugega kot posvojitev določenega dela vi- rov pri raznih avtonomnih korpusih z moti- vacijo, da je vladar nekoč prej sicer dovolil mestom pobiranje mitnin, da pa sedaj dovo- ljenje preklicuje, prenaša pravico nase in po- bira dohodke v lastni režiji. Kot nadomestilo za odtegnjeni mostni denarič je finančna up- rava ali bankalna administracija, kot se je po novem imenovala, nakazovala ljubljanskemu mestnemu magistratu kompenzacijo v višini letnih 3000 goldinarjev. Bolj kot nezadostno subvencioniranje mestnega proračima v ob- liki citirane vsote je meščane prizadelo spoz- Diagram donosnosti mostnega de- nariča. Leva polovica kaže donos- nost pred Haugviritzevim poroči- lom, ko je bilo vse še v magistra- tovih rokah. Desna polovica dia- grama dokazuje, da je bila štartna osnova deželnolčnežjega inkasa za 42 odstotkov višja kot maksimum mestnega inkasa, kar pomeni, da je trgovski promet v vmesnem času zelo porasel. Štartna osnova nadomestka za mostni denarič je bila nižja od citiranega maksimu- ma, je pa inkaso surogata že prej kot v desetih letih presegel višek nekdanjega originalnega mostnega denariča 30 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 nanje, da nova politika ruši staro strukturo s tem, da se bolj ali manj. očitno vtika v go- spodarsko in politično življenje mesta in da v tem ne misli popustiti. Kameralizem kot go- spodarskapolitična doktrina je bil na pohodu, postal je tudi učni predmet na univerzah in od vseh višjih uradnikov so odslej zahtevali, da poznajo njegova načela in se po njih rav- najo. Dejansko je pričel novi fiskalni sistem ve- ljati s 1. januarjem 1754. Kot nadomestilo za izgubljeni mostni denarič je postavil magi- strat leta 1755 dve novi mitnici, prvo v šent- petrskem, drugo v poljanskem predmestju. Smel je še naprej ipobirati tako imenovane male urbarske mitnine in cestnino, ki so jo takrat imenovali papotino (Wegmauth oder Popothina). Toda ti in drugi podobni pre- jemki v resnici niso odtehtali izgubljenega mostnega denariča. PopotinO' so plačevali po 3 krajcarje od konja in po poldrugi krajcar od vola. Da ne bi navajali stevülk, smo za leta od 1754 do 1767, torej za čas od prve mitninske reforme do uveljavitve novega no- tranjeavstrijsikega mitninskega sistema ali do druge reforme, izrisali diagram. Črtkana črta je seštevek malih urbarskih mitnin in popo- line, ki ju je magistrat odslej tretiral kot surogat za nekdanji mostni denarič, nepre- kinjena črta kaže donosnost inkameriranega mostnega denariča. Vidimo, da je mostni denarič vrgel dvakrat do dvainpolkrat več dohodka kot male urbarske mitnine in popo- tina skupaj. V splošnem kažeta obe krivulji smer navzgor, kar je glede na vse večji tr- govski promet razumljivo. Vsota, ki jo je kasiral magistrat na primer leta 1764, nam zelo približno nakazuje — če jo preračunamo zgolj na število konj —, da je v teh 12 mesecih prestopilo mestno mejo več kot 61.000 konj ali nekaj manj kot 170 na dan. Delež Zaloške ceste je bü pri tem sorazmerno skromen, glavna množica vozni- kov je prihajala iz smeri Trojan prek črnu- škega mosta. Nadaljnja poenostavitev in modernizacija mitninskega sistema se je spet obregnila ob mestne dohodke od prometa. S 1. oktobrom 1767 so namreč vpeljali nov, bolj enotno za- mišljen notranjeavstrijski mitninski sistem. Ce se omejimo le na Ljubljano, moramo re- či, da ji je ukinil male urbarske mitnine in papotino ter ju nadomestil z enotnim pla- čevanjem mitnine po šest krajcarjev od sle- herne vlečne živali.* Obe odpravljeni mitnini sta büi odpravljeni le po imenu, ker je nova uniformna mitnina imela sedaj seveda isto funkcijo kot prej obe skupaj ali še pred tem mostni denarič. Novi notranjeavstrijski mitninski red je posredno terjal boljši pregled nad transport- nim, uvoznim in izvoznim .prometom. Po Za- loški cesti je potekal predvsem transportni promet; zato so v šentpetrskem predmestju vzpostavili nov carinski revizijsiki urad, ki naj bi registriral in mitninil promet po tej cesti kot komercialni stranski cesti. Rezultat 15-letnega mitninjenja je bila med drugim ludi ugotovitev, da se je prejemek sukal med 517 gld in 806 gld," kar je predstavljalo osmi do deseti del vsega transporta prek Ljublja- ne. Potemtakem cesta ni bila zelo prometna; po drugi strani pa tudi ni kazalo, da bi jo pustili zanemarjeno še nekaj časa in j.o pri- čeli popravljati skupaj z drugimi lolkalnimi potmi. Vsem se je zdelo potrebno, da jo ob- novijo, le mudilo se ni preveč, — ker ni bilo denarja. Še najmanj zanimanja je kazal magistrat. SPLOŠNA SKRB ZA CESTE Zadoščalo bo, če se opis omeji na drugo polovico 18. stoletja. Močna oporna točka za študij prometnih razmer na naših cestah v tehničnem pogledu je patent, ki je bil tiskan v Ljubljani z datumom 17. marca 1778.'" Ve- ljal je za vso deželo, tudi za mesto z nje- govim pomerijem. Večji del določb je le po- novitev starejših predpisov, nekaj je tudi no- vosti. Več kot 30 let star je bü ukaz (prvič 12. avgusta 1747)., da se vozovi ne smejo pre- obremenjevati. Kaj. kmalu so vozniki nanj pozabili — če so ga sploh kdaj upoštevali — in vozili po cestah z vozovi, obloženimi z več kot 5600 kg blaga. Ponovno naj bi nihče ne smel naložiti več kot 3360 kg ali 60 centov bremena, pri čemer so morala biti — novost! — pri težkih vozovih kolesa oziroma njihova platišča široka 16 cm (šest col). Zahteva po omejitvi teže blaga na 60 centov je najbrž .spet pretežno ostala le v mejah teoretične zahteve, saj so še leta 1805 enako prepove- dovali preobremenitev vowv. Razlika je bua tokrat ta, da so dostavili, kako bo moral od 1. avgusta 1805 dalje vsak voznik dovoliti, da mu na primernih mestih stehtajo nalo- ženi voz; presežek teže bo m^oral razložiti. — Ukaz iz leta 1778 je dalje ponovil staro za- htevo (iz leta 1759), da je pri vožnjah po klancu navzdol prepovedano zavirati a ipo- močjo verige, in novejšo, da morajo biti pri takšni vožnji kolesa opremljena z leseno ali železno zavorno coklo, dodal pa, da mora biti pri vozovih, težjih od 1680 kg, cokla široka 18 cm (sedem col). — Ze precej časa so zah- tevali, naj bodo ceste, kjer je le mogoče, široke od 6,6 m do 7,6 m in naj. imajo na obeh kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 31 straneh po 0,95 m ali tri čevlje širok pas za pešce; jarka na obeh straneh naj bosta — tudi to je novost — široka enako tri čev- lje. Zapoved glede uporabljanja zavorne cokle so leta 1795 razširili s komercialnih cest še na tiste stranske ceste, ki so bile podobne chausiséejam (= moderne j e in zato solidne j e dodelanim cestam, ki so imele dvignjeno ce- stišče in ob straneh odtočne jarke). Tokrat so dodali pretnjo sankcij, ki je prav karak- teristična: če te zapovedi ne bo ubogal pod- ložnik, stanujoč blizu ceste, bo vsak pre- stopek plačal z enim dnevom vozne tlake ali z dvema dnevoma ročne tlake; bolj 'Oddaljeni podložniki in tuji vozniki bodo plačali 1 gld kazni v korist tistih podložnikov, ki jim je nadzor nad cestami dolžnost. Sankcija je bi- la kar huda, saj je za ipodložnika ni bilo nad- loge, ki bi bila zoprne j ša od vozne ali ročne tlake na cesti, tudi plačilo goldinarja kazni ni bilo kar tako! Toliko je zaslužil vsak dni- nar v petih dneh, ljubljanski pomočnik Ma- tija Kumerdej za kamnoseška dela pri mo- stovih v treh dneh, mestni cestni nadzornik Luka Karlovič je pa moral kar ves mesec opravljati svojo dolžnost, da je zanjo prejel 3 gld nagrade. Mestna avtonomija je segala do meja po- merija; popravljanje cest takšnih meja ni ve- dno priznalo. Uveljavila se je težnja, zadeti čim več skrbi in stroškov s cestami magistra- tu na pleča. Po tradiciji, je ljubljanski me- stni pomeri j segal le do Jernej eve cerkve v Šiški, do Krištofove cerkve (danes do bližine Gospodarskega razstavišča), do Zegnanega studenca nedaleč od Rakovnika. V dogovij- rih — ki so pa bili podobni diktatu — 'pod- pisanih 1747, 1750 in 1754, so določili, da mo- ra mesto v svoji režiji popravljati ceste do Lavrice, Save in onstran Jernej eve cerkve. PO' tej varianti je 'pripadlo magistratu v oskrbo deset kil'ometrov komercialnih cest. Leta 1798 so to stanje potrdili in se siklicevah na prej- šnje nekakšne pogodbe med obema partner- jema. Magistrat se je branil, da mu niso zna- ne nobene pogodbe v pravnem smislu te be- sede, ker je šlo takrat za vsiljeni posel, in da — ker nima več mostnega denariča — cest prek pomerija ne bo popravljal. Pri vseh težavah je šlo še za dodatni problem: nekoč so določili, da bo stalo popravilo klaftre ali 1,9 metrov ceste 18 'krajcarjev, po novem 30 kraj- carjev. Zanka je bila v tem, da so nekoč ra- čunali popravila cest po dolžinskih klaftrah, po letu 1770 so inženirji preračunavali stroš- ke na kvadratno klaftrO'. Potemtakem je dol- žinska klaftra ceste obsegala poprečno dve k-vadratni klaftri cestišča. Magistrat je dobro vedel, da ga bo to drago stalo, če bo že pri- znal takratno dogovarjanje za pravnoveljavne pogodbe, saj se bodo stroški za dolžinsko klaftro ceste skoraj podvojili. Zadevo je pri- gnal po več letih razpravljanja tako daleč, da je moral leta 1807 okrožni arhitekt inženir Matevž Peli, sicer zastopnik deželne gradbene direkcije, vendarle ponovno izmeriti pomerij in ugotoviti, da spada v magistratov© kom- petenco le 2706 dolžinskih klafter ali 5,1 ki- lometrov komercialnih cest. Za magistrat je bua to kar sprejemljiva varianta. Prišlo je še do neke novosti, ki pa magi- stratu finančno ni prav nič koristila. Poseb- nost je vpeljala državna oblast dne 1. no- vembra 1791 in hotela z njo uvesti večjo na- črtnost, boljši red pri oskrbovanju prevoza blaga z vozniki na velike razdalje." Kot v drugih mestih habsburških dežel so tudi v Ljubljani vzpostavili »kanclijo za zapisova- nje furmanov«, kot so v nemško-slovensko tiskanem patentu uradno poslovenili termi- nus Gütterbestätteramt. Patent je določal, da se morajo vsi vozniki, ki pripeljej'o v Ljub- ljano ali nameravajo odpeljati iz nje, zglasiti v uradu, kjer so jih zapisali v posebni tako imenovani rolo protokol (priimek, ime, 'kraj bivanja, mesto, od koder so pripeljali v Ljub- ljano, mesto, kamor bodo peljali blago). Niso zapisali prav vseh, temveč le tiste velike, ki so prevažali transportno blago. Ce so pri- peljali v Ljubljano prazni, so se enako morali zapisati v rolo proto'kol. Kanclija za zapiso- vanje furmanov, ki je bila sicer podrejena okrožnemu uradu, se ni obnesla in s 1. no- vembrom 1794 so j'0 ukinili, iprevoizniške po- sle pa spet prepustili svobodnemu dogovoru med trgovcem in prevoznikom. obnavljanje zaloške ceste Bolj natančni bi bili, če bi zapisali: Obnav- ljanje Zaloške ceste in drugih poti v ljub- ljanski okolici. Vendar je večji poudarek na Zaloški cesti, ker je bila s stališča trgovske- ga prometa pomembnejša od drugih cest. Zgoraj nekje smo zapisali, da Zaloška v pri- meri z drugimi komercialnimi cestami ni bi- la zelo prometna, da pa tudi ni kazalo, pustiti jo zanemarjeno. Zato so jo tudi pričeli naj- prej obnavljati in jo temeljiteje popravili kot druge ceste v ljubljanski okolici.'^ Po tej ce- sti so največ prevažali, pravijo poročila iz let okoli 1780, ogrsko žito in tobak, dalje šta- jersko žito in vino, vse v smeri proti Trstu. Proti Ogrski in Hrvaški so vozili gorenjsko platno, loden in izdelke iz železa. Tranzitno so vozili iz Trsta in Reke proti Zagrebu, Zemu- nu in Turčiji prehranjevalno in špecerijsko blago. Toda trgovanje iz ogrskih dežel proti 32 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 morju je popustilo, ko je leta 1773 prenehala z delom Temišvarska trgovska kompanija.'^ Ker je bil promet po Zaloäki cesti vendarle samo promet na kratke razdalje, je razum- ljivo, da so bili vozovi izbrani takemu komu- niciranju primerno: mitničarji so kar vsi po vrsti izjavljali, da prevažajo le enovprežni in dvovprežni vozovi, ki so imeli šibko oje; naj- več so mogli nanje naložiti 1680 kg blaga. Prvi modernejši načrt za popravilo Zaloške ceste je izdelal kranjsiki deželni inženir Leo- pold Lieber leta 1782. Do nastopa inženirjev za gradnjo cest so takšna dela temeljila na izkušnjah, na empiriji. Misel, da je ceste tre- ba popravljati bolj strokovno kot v petin- dvajsetletju 1719—1744, se je izoblikovala morda spomladi 1745. Najipozneje takrat so trdili v Ljubljani, da bi bilo dobro oddati cestna dela v zakup eni sami osebi. Tako bi odstranili neenotnost zamisli in izpeljave ob- novitvenih del. Odločili so se, da bodo zau- pali popravljanje cest najboljšemu ponud- niku kar na licitaciji. Prvič so določili lici- tacijski dan na 22. september 1745 v Ljublja- ni. Ker postopek ni uspel, so ga prestavili na 14. december, a rezultat je bil podoben. Ob tem je prišlo do seje, ki so jo pozneje citirali kot konferenco o cestah. Njen rezultat je bil, da je kranjski deželni glavar, ki je bU. vrhov- ni direktor cest zaradi svojega položaja, od- ložil direktorsko funkcijo. Ta je prešla na de- želnega upravnika Leopolda grofa Lamberga, ki se je odločil, da bo opravljal cestna dela v obliki res pravega zakupa, pri čemer mu bo pomagal namestnik Ferdinand Egger, dalje dr. Ignacij Leopold Zorn pl. MUdenheim kot sekretar in Feliks Rozman kot upravitelj bla- gajne te »višje direkcije za ceste«, kot se je uradno imenovala. Vsaj poslednja dva sta nastcpila službo aprila 1747.'* Lamberg ni bil malomaren pri svojem de- lu, vendar zelo enostranski: glavne komerci- alne ceste v deželi je ipopravljal vestno, dru- ge zapostavljal. Pri ocenjevanju takratnih cestnih del nikakor ne smemo pozabiti, da je bilo profesionalnih delavcev zelo malO', še manj strokovnjakov. Vodstvo del na terenu je pripadlo ljudem z izkušnjami, neposredni popravljalci cest — tlačani — pa so prenmo- gokrat bUe ženske in otroci. Na tem mestu nas predvsem zanima, kak- šen je bil Lambergov odnos do komercialnih cest na mestnem pomeriju, bolje rečeno, ko- liko denarja mu je uspelo izvleči iz mestne blagajne na račun mastnega denariča. Kmalu po tistem, ko je grof Haugwitz pregledal ma- gistratovo gospodarjenje, je namoreč Lamberg zahteval od mesta (9. septembra 1747), da plača za ceste enkrat za vselej 1600 gld, po- leg tega v bodoče zdržema letno po 150 gld. Magistrat se je plačilu upiral in predlagal (23. marca 1750), naj mesto plačuje 300 gld letno, drugega nič. Predlog je končno prodrl in 9. aprila 1754 sta Lamberg in magistrat pismeno potrdila način financiranja cestnih del na območju mestnega pomerija. Dogovor je leta 1767 magistrat prezentiral okrožne- mu uradu. Od tedaj dalje je moralo mesto — čeprav brez mostnega denariča — bolj zav- zeto sodelovati pri cestnih delih. Vsota 300 gld je postala sistemska obveznost, čeprav so obnavljanja cest postajala dražja in dražja. Lambergov zakup cestnih del na Kranj- skem bi se moral izteči prav 31. decembra 1766. Ker je bil kljub vsem pomanjkljivostim vendarle primeren način delovanja — bolj- šega takrat še ni bilo — so njegov zakup .go- dal j šali še za deset let, toda z bistveno no- voistjo prav v najobčutljivejšem sektorju: za ceste zbrani denar se bo od 1. januarja 1767 dalje stekal v tako imenovano blagajno za gradnjo cest, ki bo pod skrbništvom kranjske- ga deželnega glavarstva; le-to je prevzelo v lastno administriranje tudi vse mitnice. Tako se je končalo Lamberg-Egger-Zorn-Rozmano- vo povsem neodvisno delovanje in kontrola nad finančnimi sredstvi. Vrniti se moramo k Zaloški cesti! Zadnji- krat so cesto nekaj popravljali leta 1764, ko so pričakovali cesarja. Kaj hitro so jo raz- drapali do te mere, da so se 1773 vsi vozniki in trgovci po vrsti pritoževali, da je skoraj neuporabna. Nato so februarja 1777 iz de- želnega cestnega fonda nakazali smešno niz- ko vsoto 500 gld za popravilo Zaloške ceste. Praktiki so takoj izračunali, da meri površi- na ceste take, kot je, 30.000 kvadratnih klaf- ter (108.000 m*). Potemtakem bi morali po- praviti kvadratno klaftro ceste za en sam krajcar oziroma še manj, kar je bUo čisto nemogoče. Izkušnje da kažejo, so trdili, kako se pri takšnih cestah, kot je Zaloška, potroši na kvadratno klaftro najmanj šest krajcar- jev. Dela da se torej ne bo nihče lotil, če ne bo imel na voljo vsaj 3000 gld, pri vsem tem bo redno letno vzdrževanje stalo nadaljnjih najmanj 100 gld. Izkušnje da tudi kažejo, ka- ko more en sam delavec dnevno pcipraviti 20 kvadratnih klafter (72 m^) cestišča, več nika- kor ne. Ob tem so nastopili še drugi izvedenci, ki so zahtevali, naj se Zaloška cesta razširi od 3 na 3,5 klafter ali danes od 5,7 na 6,6 metra. To bi dela podražilo tako, da bi obnova Za- loške ceste stala po 60 krajcarjev (1 gld) na dolžinsko klaftro. Vedeti je treba, so trdili ti, da kjer se pot močno približa Ljubljanici, jo ta kaj pogosto poplavlja. Tu bo treba sezi- 33 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 ms Načrt Ljubljaničine struge in kanalov, ki naj skrajšajo nekatere meandre (pri številkaii 8, u in 15). Načrt je bil narisan leta 1765. Številke pomenijo: i — Čevljarski most, 2 — Spitalski most, 3 — Sentpetrski most, 4 — Forstlechnerjev mlin, 5 — Škofovski mlin, 6 — Codellijev grad (Tliurn), 7 - Štepanja vas, 8 — Suknarna, 9 — Moste, 10 — Hrušica, 11 — Kanal, 12 — Studenec, 13 — Živalski vrt, 14 — Sla.je, 15 — Vevče (Naueutschem; vrisan je krajši kanal), 16 — Bizovik, 17 — Dobrunje, 18 — Na trnjavi (Turnau), 19 — Zadvor (Sadoram), 20 — Zavoglje, 21 — Kasel, 22 — Vnanjarjii (Unanieri, danes Roje?, Na pesku?), 23 - Zalog, 24 — Petriska (danes Gradišče?), 25 — Podgrad (Oster- vitz) dati obrambni zid, visolc 96 cm. Zelo draga da bi bua dela doli v Mostah, kjer poplavi reka cesto kdaj pa kdaj celo za 160 cm. Med Poljem in Zalogom je cesta na več mestih i široka 19—23 metrov, ker se vozniki izogi- j bajo lukenj sredi ceste. Vsa cesta od Friškov- : ca do Zaloga da je dolga 9329 m ali 4910 klaf- | ter in res temeljita obnova bi stala 6460 gld.'* Preteči je moralo še nekaj let, da je de- ; želno glavarstvo proti koncu 1781 prosilo pa- tra Gabrijela Gruberja, naj hitro pomaga ali , pa pove vsaj svoje mnenje. Gruber je kar takoj povedal svoje mnenje: tistih 500 gld, j kolikor je na voljo za obnovo ceste, je daleč ' premalo! \ Priganjanje k obnovi te komercialne stran- ! ske ceste je poleti 1782 obrodilo prve sa- j dove. Deželni inženir Leopold Lieber si je i tedaj ogledal vso traso in zapisal, da je cesta res zanemarjena v vsej dolžini in da jo pri vsem tem poplavlja v določenih sektorjih Ljubljanica, vozniki pa posebno blatna in ja- masta mesta obvozijo, zaradi česar sie tu ce- stišče širi na škodo njiv in pašnikov (da bi se ; to preprečilo, je 1789 odredU direktor cestnih gradenj inženir Jožef Šemerl, da morajo biti polja oddaljena vsaj 3 klaftre ali 5,7 metrov od cestišča). Lieber je določil, da bo Zaloška cesta široka 4,75 metrov. Njegov točni opis del nam daje zek> dober vpogled v tehniko gradnje manj. pomembnih cest in zaradi tega je vredno, da ponovimo nekatere posebnosti. Inženir je določil, da bosta na obeh stra- neh ceste jarka, ki bosta široka 1,3 metra, globoka okoli 60- centimetrov, toda samo v tistih sektorjih, kjer je cesta zelo blatna, mo- kra. Temelj ceste bo sestavljen iz debelih ok- roglih kamnov (Kugelsteine), srednji sloj bo iz navadnega gramoza, superficialna ali povr- šinska prevleka iz drobnega, zdrobljenega pe- ska bo debela 5—11 cm. Starejše ceste so res imele temelj iz okroglih velikih kamnov, to- da kaj kmalu so opazili, kako so se na tak način grajene ceste, če so bile močno obre- menjene, nekako razlezle, ker so se okrogli kamni zaradi navpičnega pritiska odmikali drug od drugega. Zato so v osnovo pričeli vgrajevati skale nepravilnih oblik, z mnogi- mi robovi, ogli, mednje pa so vsipali drobni pesek; v tem primeru temelj ni bü. tako živ kot pri okroglih kamnih. Lieberju se je vse- eno zdelo, da bo za Zaloško cesto zadoščal temelj iz okroglih kamnov, ki jih ob brego- vih Save ni manjkalo. 34 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 Vso cesto je inženir razdelil v devet sek- torjev in jim dodal naslednjo karakteristiko: 1. Doližna skozi šempetrsko predmestje znaša 855 metrov. Nasuta bo 32 cm visoko. 2. Razdalja od tu do vasi Udmat znaša 665 metrov. Nasuta bo 64 cm visoko, jarek na obeh straneh. 3. Razdalja od Udmata do suknarne znaša 950 metrov. Nasuta bo od 16 cm do 95 cm vi- soko. 4. Razdalja od suknarne do Zgornjih Most znaša 475 metrov. Nasuta bo od 16 cm do 64 cm visoko. 5. Razdalja od Zgornjih do Spodnjih Most znaša 418 metrov. Drugi del te razdalje bo zaradi poplavljanja dvignjen (chaussiran) za 95 cm. 6. Razdalja od Spodnjih Most do živalskega vrta znaša 1672 metrov. Dvignjena bo za 32 do 64 cm, delno razširjena za 1,26 m na pred- pisano širino. 7. Razdalja od živalskega vrta do Polja znaša 1064 metrov. Dvignjena bo za 16—47 centimetrov. 8. Razdalja od Polja do zidanega znamenja križa znaša 1501 meter. Delno razširjena, dvignjena za 16—32 cm. 9. Razdalja od tega znamenja do Zaloga znaša 1425 metrov. Dvignjena bo za 16—32 centimetrov. Skupaj 9025 metrov. Lieber je račimal, da bo za vso dolžino ce- ste od Ljubljane do Zaloga potreboval 1186 m^ debelih okroglih kamnov in 2998 m^ navad- nega gramoza. Določil je, da bo delo trajalo 74 dni, če bo delalo vsega skupaj 50 delavcev dnevno (torej 3700 delovnih dni). — Zanimiv je račim za mezde. Po takrataiih uzancah bi izplačali akordnemu delavcu dnevno 14 kraj- carjev, tlačanskemu ali tlačnemu delavcu le 11 ikrajcarjev. Za kopanje jarkov, ki jih je bilo za 7296 metrov, je bilo določanje mezde drugačno: za dolžinsko klaftro ali 1,9 met- rov jarka so plačali 4 kr mezde. Ce je takemu delavcu uspelo, da je izkopal dnevno 3 klaft- re ali 5,7 metrov jarka, je komaj presegel tlačno mezdo. Trenutno še ne vemo, koliko metrov jarka dnevno je poprečno izkopal en sam delavec. Lieber je kalkulacijo zaključil takole: Za akordne delavce bodo potrošili 2010 gld 25 kr, za tlačne delavce 1825 gld 8 kr, in ker bo pisar ali računar zaslužil 51 kr dnevno, bo obnova Zaloške ceste v vsej dolžini stala 4243. gld 36 kr. Ob vprašanju, kdo bo financiral ali vsaj sofinanciral obnovo te ceste, se je pričel od- motavati že znani klobčič: Magistrat je trdil, da je s tem, ko so mu pred 28 leti vzeM most- ni denarič, — glavni vir za obnavljanje cest in mostov, — postal nesposoben izvajati ve- lika cestna dela. Nato je okrožni urad pred- lagal vsem soseskam od Zaloga do Sentpetr- skega predmestja, ki so bile dolžne dajati cestno tlako, naj jo .popravijo za polovico nižjo vsoto, namreč za 2214 gld, in ipod vod- stvom strokovnjaka. Kot oddolžitev za to, da bi soseske delale brezplačno (Lieber je vsoto njihovih mezd določil na 1825 gld), jih bo oblast oprostila vsakršnega plačevanja cest- nine, ko bodo vozile po Zaloški cesti v Ljub- ljano. Soseske so nakazano varianto odkloni- le, ker zanje ni bila mikavna, češ, lastnih vo- ženj v Ljubljano imamo tako malo, da odveza od plačevanja mitnine ni prava odškodnina za zastonjkarsko delo.'" Prišlo je tako daleč, da se je leta 1783 lotil popravUa ceste pater Gruber, a delal je le toliko, kolikor je dopuščala vsota 500 gld, ki so mu jo dali na voljo. Obnovitvena dela so končali šele leta 1784 in to na stroške de- želne direkcije za cestne gradnje, ker dru- gega financerja niso našli. Ostale ceste so 'popravljali, zboljševali, raz- širjali takole:'' Poleti 1786 so določili inženirja Andreja Šemerla, Jožefovega brata, za vodstvo del pri izboljšavi ceste Gradišče—Krakovo—Trnovo —mestna opekarna v korist te manufakture. Dosedanja vaška pot bo morala biti zgrajena v obliki chausséeje, torej ceste z dvignjenim, nasutim cestiščem in z jarkom na obeh stra- neh. Morda je tekla skozi drevored. Vsaj dvorna odredba iz leta 1763 je želela, da bi podobno kot v Franciji tudi v Avstriji ob chausséejah zasadili drevje, na primer lipo, oreh, murvo, v hladnih krajih tudi rdečo je- rebiko in druge divjake.'« Kot vse ceste so tudi to do opekarne gradili počasi in brez po- sebnega poleta. Spomladi 1787 je Andrej Semerl zahteval, naj na cesti dnevno delajo po štirje moški ne pa ženske ali otroci. Kot vemo., so spomladi 1790 cesto še vedno izgra- jevali. Ko so končali to, so se naslednjega leta lotili še drugih trnovskih in krakovskih poti. Dela je nadzoroval Jožef Semerl. Vaško pot od Stepanje vasi do Lipoglava so pričeli razširjati in zboljsevati prav tako leta 1791. — Mnogo preglavic je povzročala cesta proti Polhovemu Gradcu zato, ker jo je Gradaščica dostikrat poplavila. Leta 1792 se še vedno niso mogli odločiti, ali bi ix>pravili cesto od Bokale proti Stranski vasi v Polhov Gradec ali pot prek Dobrove. Tam in tu so bile težave z mostovi, ki bi jih bilo treba ob- noviti. Končno je obveljala druga varianta KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 35 in zboljšanja te ceste so se fizično lotili poleti 1793. — Dve leti pozneje so se opredeHu za sistematično obnavljanje vseh cest v ljub- ljanskih predmestjih, medtem ko so v mestu dela 'Opravljali že preje. Leta 1786 se je in- ženir Jožef Semerl lotil popravila ceste med lontovžem in Auerspergovo palačo (današnja Gosposka ulica), medtem ko je Blatna vas ali današnja Kolodvorska ulica prišla na vr- sto šele leta 1791. Delo je büo tu manj te- meljito: na debelo so nasuli trdega proda, ki so ga pripeljali a Posavja (za vsako vožnjo so plačali 6 soldov ali 3,5 kr). Nasprotno se pa zelo potrudili pri gradnji ceste na graj- ski grič. Do konca leta 1792 je pot, ki je tekla od Flori j anove cerkve navzgor do kastela, vzdrževal kar grajski čuvaj, za kar je letno prejemal 40 gld. Cesta je bila najkrajša zve- za z orožarno oziroma smodnišnico na griču. Kresi j a je čuvaju odvzela vzdrževalnino in jo od januarja 1793 nakazovala deželnemu gradbenemu direktorju, to je inženirju Jože- fu Šemerlu. Ta je vodstvo gradbenih del pre- vzel, medtem ko je okrožni inženir Munzel dela nadzoroval in mestni stavbenik Andrej Menini izvajal ter dokončal do septembra 1794. Za dela je prejel iz mestne blagajne vsoto 695 gld 29 kr. Tako vidimo, da je bila ta kratka pot zairadi tehničnih posebnosti hx velike potrošnje smodnika veUko dražja od drugih cest. Iz vojaških razlogov je bila po- membnejša kot Kolodvorska ulica ali na pri- mer Zaloška cesta. Bližnja bodočnost je to potrdila. OPOMBE 1. Prispevek je smiselno nadaljevanje in spo- polnitev referata z naslovom Modernizacija cest- nega omrežja v času od 1720 do 1820 na področ- ju današnje SR Slovenije, ki sem ga imel 6. julija 1977 na VII. mednarodnem kulturnozgo- dovinskem simpoziju Modinci '77 v Radencih. Ta tekst je v tisku. — 2. Ema Umek, Gradnja kanalov na Ljubljanici v prvi polovici XVIII. stoletja, Kronika IV, 1956, str. 82—86; ista. Tr- govski promet po Savi v XVIII. stoletju. Kroni- ka XII, 1964, str. 194—200. — 3. Dokument ob- javlja v celoti Božo Otorepec, Gradivo za zgo- dovino Ljubljane v srednjem veku, IV. zvezek, Ljubljana 1959, listina št. 8. — Prim, še Vladi- slav Fabjančič, Ljubljanski sodniki in župani, II. loijiga, str. 921—922 (Tipkopis v Zgodovin- skem arhivu mesta Ljubljane). — Magistrat se je skliceval predvsem na to listino iz leta 1477, čeprav obstajajo tudi že starejši podobni doku- menti. — Terminus denarič smo zasledili že v dokumentih iz 17. stoletja in so ga uporabljali kaj pogosto še konec 18. stoletja. — 4. O mostni- ni veliko piše Ivan Vrhovec, Ljubljanski mešča- nje v minulih stoletjih, Ljubljana 1886, str. 123 do 133. — 5. Največ podatkov o mostnem denariču ter o popravilu cest in mostov je v Arhivu Slo- venije, Ljubljana (AS), Dež. glav., št. 198 — in v Zgodovinskem arhivu (mesta) Ljubljane (ZALj), Reg. I. fase. 36, 140, 141. — 6. ZALj, Reg. I, fase. 36. — 7. ZALj, fascikel »Rokopisni elaborati...«, kar je izdelalo osebje nekdanjega Mestnega ar- hiva ljubljanskega, — in AS, Dež. glav., št. 198. — 8. ZALj, Reg. I, fase. 32. — 9. AS, Dež. glav.. St. 19S. — 10. ZALj, Reg. I, fase. 140 — 11. ZALj, Reg. I, fase. 78. — 12. Poseben ovoj spi^v o Za- loški cesti V AS, Dež. glav., št. 199, ovoj Lit. S, No 3, Vol. 1. — 13. AS, Dež., glav., št. 198. — Za Temišvarsko kompanijo, ustanovljeno leta 1759, prim, še Jože Šom, Delovanje komerčnih kon- sesov, Zgodovinski časopis XXIV, 1970, str. 10. — 14. ZALj, Reg. I, fase. 36. — J5.i AS, Dež. glav., št. 198. — 16. ZALj, Reg. I, fase. 36. — 17. Kolikor ni drugače citirano temelje podatki v naslednjih odstavkih na virih ZALj, Reg. I, fase. 140 Ln 141. — I|S. AS, Dež. glav., št. 197. 36 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 DVE POROČILI O KOROŠKEM ŠOLSTVU IZ LETA 1925 TONE ZORN Kljub temu, da je bilo o vprašanju tako imenovane kulturne avtonomije za koroške Slovence že marsikaj povedanega,' ta prob- lematika vendarle ni še do kraja izčrpana. K doslej znanemu naj tu dodamo povzetek dveh poročil iz srede dvajsetih let, namenjenih urejevanju odprtega manjšinskega varstva na avstrijskem Koroškem.^ Prvo poročilo je po naročilu koroškega de- želnega glavarja pripravil takratni deželni šolski nadzornik Johann Benda. Njegova zna- čilnost je dejstvo, da ne zajema le koroškega plebiscitnega področja, ampak obsega (očitno kot primerjalno gradivo) celotno deželo. Po poročilu je bilo dne 10. novembra 1925 na vsem Koroškem 373 osnovnih šol s 1093 razre- di ter 44.499 učenci (od tega je odpadlo na ve- činsko slovenski politični okraj Velikovec 38 osnovnih šol z 91 razredi ter 4277 učenci). Od ostalih šol poročilo omenja še 12 javnih me- ščanskih šol z 88 razredi ter 3789 učenci; za nas poučen podatek pa je dejstvo, da je bila v času priprave poročila slovenščina prisotna še na treh meščanskih šolah, na velikovški, borovelj ski in beljaški. Ob tem daje poročilo pozornost tistim juž- nokoroškim občinam, na območju katerih so v šoli uporabljali dva »učna jezika«; po Ben- di so se šele te vrste imenovale mešane, sJio- vensko-nemške ali utrakvistične. Novembra 1925 jih je bilo 86 (ali nekaj manj kot pe- tina vseh koroških šol). Na posamezne poli- tične okraje je odpadlo naslednje število ut- rakvističnih šol: velikovški 33 šol (s 73 razre- di ter 3492 učenci), Celovec — dežela 23 SO'I (56 razredov z 2219 učenci). Beljak — dežela 24 šol (56 razredov z 2762 učenci) ter na politični okraj Šmohor enako število šol z 61 razredi ter 535 učenci. Skupaj torej 205 raz- redov z 9008 učenci. V nadaljevanju poročilo ipovzema deželne predpise glede pouka na utrakvističnih šolah. Še zlasti naj tu podčrtamo odlok koroškega deželnega šolskega sveta št. 3171 z dne 9. novembra 1891, po katerem se ima pouk slo- ven^ega jezika prilagoditi »krajevnim raz- meram«. Značilno je dalje tudi določilo o ob- veznosti pouka slovenščine na utrakvističnih šolah, vendar s takojšnjo omejitvijo, da ima- jo starši pravico odjaviti svojega otroka od pouka slovenskega jezika. Izjemo med utrakvističnimi šolami so v tem času predstavljale le tri osnovne šole v Šmi- helu pri PMberku, Globasnici in v Selah. Za položaj pouka slovenskega jezika v prvem kraju je značilno, da je koroški deželni šolski svet 3. septembra 1892 dotedanjo trirazredno utrakvistične šolo razdelu v dve samostojni šoli, v slovensko in »slovensko-nemško« (utra- kvistične). Benda poroča, da sta obe šoli ime- li isto vodstvo, sama delitev pa je trajala do leta 1898, ko sta bili sou znova združeni. Enako pot so ubrale oblasti tudi za globas- niško šolo, saj so tudi to šolo razdelile na dva šolska zavoda. Do njime vnovične zdru- žitve (ali bolje povedano, do odprave čisto slovenske šole) je nato prišlo 9. novembra 1902. Istočasno je deželna šolska oblast izda- la tudi poseben učni načrt za obe združeni šoli. Ta je v nasprotju z drugimi utrakvistič- nimi šolami, kjer so pričeli s poukom nem- ščine že takoj v začetku, določal slovenščino kot edini učni jezik v prvih dveh razredih. Od tretjega razreda dalje pa se je pouk tudi na teh dveh šolah priključil »metodi« ipouka na ostalih utrakvističnih šolah. Gre za »me- todo«, po kateri je bü za pouk slovenščine določen »brez izjeme« čas ob koncu dopol- danskega pouka, da bi se mogli tisti otroci, ki po volji staršev ne obiskujejo pouka slo- venščine, odstraniti brez motenja šolskega reda (odlok koroškega deželnega šolskega sveta z dne L februarja 1891, št. 1.623-90). Tretja izjema je bila selška šola. Kljub te- mu, da so Sele popolnoma slovenska občina, sta bui v tem kraju do leta 1917 dve eno- razrednici, slovenska in utrakvistična. Po združitvi leta 1924 (odlok deželnega šolskega sveta št. 1.595 z dne 16. aprila 1924) je iz obeh šol nastala utrakvistična dvorazrednica. Benda piše, da je bü za to šolo predpisan »poseben globasnlški učni načrt«. Poleg tega je imela »poseben razvoj« (Ben- da) tudi osnovna šola v St. Jakobu v Rožu. Tu sta bui pred prvo svetovno vojno dve jav- ni osnovni šoli: štirirazredna »jezikovno me- šane« (utrakvistična) ter trirazredna s slo- venskim učnim jezikom (zadnja je bila name- ščena v poslopju slovenske privatne šole v bližnjem Št. Petru). Benda posebej podčrtu- je, da je bila v času jugoslovanske uprave (1918—1920) utrakvistična šola zamenjana z osemrazredno »osnovno šolo s slovenskim uč- nim jezikom«. Po plebiscitu pa je deželni šol- ski svet »upoštevajoč prijavo 461 otrok ... še naprej pustil osem razredov« in to z raz- širitvijo utrakvistične šole v petletno, tej pa je nato priključil nadaljnje tri paralelke. Omeniti tudi velja, da je Slovenskemu šol- skemu društvu konec leta 1922 uspelo v tem kraju odpreti razred »javne osnovne šole s slovenskim učnim jezikom«. V prihodnjih kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 37 dveh letih sta temu razredu sledila še dva. Benda poroča tudi o učnem načrtu za to šolo: po njem je bila polovica pouka v slovenskem ter druga polovica v nemškem jeziku. Značil- no pa je, da so bili kaj kmalu oddelki »slo- venske šole« priključeni kot posebne vzpo- rednice ustreznim oddelkom utrakvistične šole (vzrok spremembi naj bi bilo »majhno« število prijavljenih otrok, v iprvi razred 14, v drugi ter v tretji 20 (!). Že čez dve leti pa so oblasti ukinile tudi tako preurejeno »slo- vensko ljud.sko šoJjo«. Bendovo poročilo se nadrobneje dotika tu- di vprašanja jezikovne usposobljencsti juž- nokoroških učiteljev. Iz njega izvemo, da morajo učitelji na nižji in srednji stopnji os- novne šole obvladati pismeno slovenščino, po- leg tega pa učitelji na iprvi stopnji še nareč- je prizadetih učencev (Benda »hišni jezik«). Na najvišji šolski stopnji pa se lahko »upo- rabi« »enojezičen« učitelj, ali drugače pove- dano, učitelj brez znanja slovenskega jezika. To da je »cesto« tudi težnja staršev, pogojena z željo, da bi se njihovi otroci čimbolje pri- učili nemškemu jeziku. Kot vemo iz drugih virov, je Koroška po plebisicitu izgubila vse slovenske učitelje; iz- jema je bil v času Bendovega poročila dejan- sko le en sam učitelj. Znana pa je tudi nem- škonacionalna usmerjenost večine južnoko- roških učiteljev, nastavljenih po plebiscitu leta 1920. V to vprašanje se Bendovo poroči- lo sicer ne spušča, pač pa se dotika jezikov- nega znanja iužnoVoroških učiteljev. Po nje- govem je bilo leta 1925 na utrakvističnih šolah 168 »dvoiezičnih učiteljev«, med katere je Benda prištel učitelje s prpolnim znanjem^ slovenščine pa tudi tiste, katerih znanje slo- venskega jezika ustreza »učnim potrebam na določeni stopnii (= pomanikliivo /nanie na- šega jezikfiV Poleg tega naj bi bilo na teh šolah še 38 »enoiezičnih« učiteljev. Pregled po posameznih političnih okraiih dai e nasled- njo sliko: p. o. Smohor 10 dvo- ter 5 eno- jezičnih učiteliev. Celovec — dežela (41, 15), Beljak — dežela (53, 91 ter Velikovec 64 dvo- ter 9 enojezičnih učiteljev. Zanimive so dalje sodbe o »skrbi šolske uprave za naraščaj dvojezičnih učnih moči«. Medtem ko od drugod vemo, da so na celov- ško učiteljišče sprejemali le tiste slovenske učence, o katerih so bili prepričani, da bodo še pred koncem šolania zatajili svojo narod- nost.* Bendovo poročilo podčrtuje, da na tem šolskem zavodu poučuiejo slovenski jezik le kot prost predmet, poleg tega pa se »priza- devno goji slovenščina na privatnem učite- ljišču« (ki ga vodijo uršulinke). To pa po Ben- di lahko sduži kot dokaz, »da je prosvetni upravi dohovna in gospodarska blaginja Ko- rošcev slovenskega jezika enako na srcu, kot to (velja) za nemške Korošce«. Drugo poročilo, ki ga omenjamO', je pripra- vil vladni svetnik dr. Franz Ratzer, nanaša pa se na zakonsko ureditev koroškega manj- šinskega šolstva. Pri tem poročilo upošteva tako zadevna zvezna kot deželna zakonska določila. Kot prvo tako določilo Ratzer ome- nja šolski zakon z dne 19. maja 1869, s kate- rim je bilo urejeno vprašanje javnih in pri- vatnih šol. Izvedbena določila k temu zakonu so na Koroškem sprejeli 17. januarja 1870. Kar pa se tiče jezikovnega vprašanja, Rat- zer podčrtuje, da v bistvu še naprej velja znani člen XIX. decembrske ustave iz leta 1867, nanašajoč se na narodnostno enako- pravnost vseh narodov avstrijske polovice habsburške monarhije (upoštevajoč pri tem seveda spremembe, ki so jih prinesla ustrez- na manjšinjska določila senžermenske mi- rovne pogodbe leta 1919). Za nas pa je še zla- sti zanimiva trditev, da se avstrijaka zako- nodaja, nanašajoča se na jezikovno ureditev osnovnega šolstva s senžermensko mirovno pogodbo, ni spremenila, saj. so — nadaljuje — načela te pogodbe zajeta že v »državnem osnovnošolskem zakonu« (!). Se nadalje pa veljajo tudi učni načrti iz konca preteklega stoletja (z dne 26. septembra 1890), namenje- ni manjšinskemu šolstvu in ki »obsegajo (število) šolskih ur, (namenjenih) pouku slo- venščine na utrakvističnih šolah«. V nadaljevanju se poročilo ustavlja tudi ob tako imenovani »pravici staršev«, po kateri imajo starši pravico odločati, ali bo njihov otrok obiskoval pouk slovenskega jezika, ali ne. Kot je znano, gre pri tem za »pravico«, v imenu katere so že v času habsburške mo- narhije kratili slovenskim otrokom možnost, da bi se izobrazili tudi v materinem jeziku, še posebej pa se je razmahnilo poudarianje te »pravice« po drugi svetovni vo.jni, ko je bila v njenem imenu leta 1958 celo odprav- ljena dotedanja obvezna dvojezična osnovna šola na celotnem prostoru južne Koroške. Ob tem Ratzerjevo poročilo opozarja, da je treba iskati začetke te »pravice« v že omenjenem šolskem zakonu iz leta 1869 (člen 6 tega za- kona je med drugim določal, da je treba gle- de pouka drugega deželnega jezika v okviru deželne zakonodaje »zaslišati« vzdrževalce prizadete šole). Ta zakon je, kot smo omenili, koroški de- ?:elni zbor leta 1870 še nadrobneje opredelil. Po njegovem sklepu je od tega časa dalje obravnavala ustanovitev 'posameznih šol po- sebna komisija, ki so jo sestavljali vsi pri- zadeti; njena naloga pa je bUa pripraviti po- 38 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 seben zaipisnik, ki naj bi služil nadaljnjim odločitvam. Naslednji pravni akt, ki ga ome- nja Ratzer, je avstrijski šolski in učni red z dne 29. decembra 1905. Po njem je bilo treba pri upoštevanju zadevnega pouka pretehtati vse potrebne »okoliščine« ter »zaslišati vse, ki vzdržujejo šolo, še posebej pa zasitopniike v celoti ali deloma všolanih občin (prizade- tega) šolskega okraja in dežele«. Ko poroče- valec razpravlja o možnih interesentih za us- tanovitev posamezne šole, se posebej ustavlja ob razsodbi pristojnega sodišča, ki je 3. julija 1907 razsodilo, da so to ob vzdrževalcih šole tudi starši prizadetih šolarjev. Omenja tudi, da je isto sodišče 15. oktobra 1889. poudarilo, da znani člen XIX. decembrske ustave ne daje posameznikom na jezikovno mešanem področju pravice zahtevati ureditev osnovne šole na podlagi svojih »individualnih« pravic. Povzemajoč ta pravna določila Ratzer za- ključuje: »Iz omenjenih predpisov ter spo- znanj izhaja, da pripada na Koroškem odlo- čitev o učnem jeziku deželnemu šolskemu svetu, ki (pa) mora pred tem obvezno zasliša- ti šolsko občino, deželo in starše ter v Smislu čl. 1 šolskega ter učnega reda upoštevati po- leg števila učencev tudi učne potrebe ter go- spodarske razmere prebivalstva«. Za čas po letu 1919 Ratzer omenjenim pravnim aktom dodaja še ustrezno določilo senžermenske mi- rovne pogodbe, pri tem pa stavlja na prvo mesto tisto določilo', po katerem se imajo uve- ljaviti »določene olajšave« (Ratzer) v tistih mestih in krajih, kjer živi »sorazmerno znat- no število nenemškega življa«. Ob obeh povzetih poročuih so še posebej zanimiva programska izhodišča političnega in gospodarskega društva za Slovence v Celov- cu, nanašajoča se na vprašanje manjšinskega šolstva. Tako kot Bendo vo in Ratzer j evo po- ročilo so bila tudi ta predložena tako imeno- vani šolski komisiji koroškega deželnega zbora.^ Za določitev šolskih območij s (tudi) slovenskim življem naj bi po tem dokumentu služili jezikovni podatki štetja leta 1910 (se pravi tistega štetja, ki je kot zadnje dalo ko- likor toliko objektivno jezikovno podobo Ko- roške). Ustanovile naj bi se dalje komisije, namenjene ugotavljanju jezikovne strukture prizadetih otrok, sestavljali pa bi jih zastop- niki ustreznih strank. Po slovenskem pred- logu naj bi se ustanovila šola po sloven- skem učnem načrtu povsod tam, kjer bi ko- misija ugotovila »večino otrok, ki razumejo slovenski«. Drugi tip šole pa naj bi bil v krajih, kjer so Slovenci v manjšini. Tu bi moral biti pouk slovenskega jezika v dopol- danskem času (in ne kot na večini utrakvi- stičnih šele po končanem pouku). Učni načrt bi bil prvi dve leti izključno v slovenskem jeziku (predlog se je očitno nanašal na prvi tip šole), tretje leto pa bi imeli prehod k nemškemu jeziku, ki bi od četrtega leta da- lje prevladoval. Glede učiteljev pa je pred- log podčrtoval, da bi morali ipoučevati slo- venske otroke le tisti učitelji, ki »:se prizna- vajo k Slovencem«. »To je — nadaljuje pred- log — prva zahteva, da se predrugači duh v naših šolah«. O šolskih knjigah v predlogu beremo, da bi jih morala po gradiščanskem zgledu izdati vlada, gradivo zanje pa bi zbral slovenski učitelj Franc Aichholzer. Zanimiv je tudi konec vloge, kjer beremo: »Da se odbije podtikanje o nepravičnosti pri spre- jemnih izpitih na učiteljišče in srednje šole in za celo dobo šolanja, imajo starši pravico pooblastiti zaupnika, da zastopa njihove pri- tožbe«. Za reševanje morebitnih pritožb naj bi se po slovenskem predlogu ustanovila paritetna šolska komisija v Celovcu. — Kot je znano, koroške deželne šolske oblasti pred- loga ni'so sprejele. OPOMBE 1. Na primer, Hanns Haas — Kari Stuhlphar- rer, Österreich und seine Slowenen, Wien 1977. 53—66. — 2. Gre za poročili o »slovenskem« (ut- rakvističnem) šolstvu ter o predpisih, ki so ga urejevali v letih po plebiscitu. Predpisa obeh poročil hranita arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (f. 148) ter Arhiv Slove- nije, fond IV. oddelka banske uprave (za sled- nje opozorilo se sodelavcem Arhiva Slovenije najlepše zahvaljujem). Obe poročili sta bili pri- pravljeni za prvo sejo tako imenovane šolske komisije koroškega deželnega zbora z dne 4 decembra 1925. — 3. Tone Zorn, Koroški Sloven- ci v letih 1920—1930. Koroški plebiscit, Ljub- ljana 1970, str. 525. — 4. Theodor Veiter, Die Slowenen in Kärnten, Wien—Leipzig 1936, str. 70—71. —' 5. Dokument hrani arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja, f. 148. 39 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 GRAD POLJANE OB KOLPI ivan simonic Grad Poljane ob Kolpi je stal na ravnici in deloma v bregoviti legi pod Predgradom z razgledom navzgor po Poljanski dolini in navzdol na Kolpo pod Dolom. Bil je zelo utr- jen z visokim obzidjem s strelnimi linami in je bil nedostopen od Kolpe navzgor po str- mem pobočju in od vzhodne strani po skal- nati strmini iz Konjske drage. Po Valvasor- jevem bakrorezu so grad sestavljale tri po- sebne stavbe: Štirinadstropni oglati stolp in dve dvonadstropni zgradbi. Grajski stolp je stal na visoki ravnici sredi z obzidjem ob- danega dvorišča, niže od njega pa sta stali znotraj obzidja na zahodni strani grajska zgradba z oglatim in okroglim stolpom ter na vzhodni 'strani samostojna grajska hiša nad Konjsko drago. V pobočju pod okrogUm grajskim stolpom je bil v voglu navzdol iz- bočenega grajskega obzidja zgrajen masiven okrogel obrambni stolp. Na zahodni strani obzidja je bil po pobočju navzdol vsekan v skalnata tla širok in globok jarek, čez kate- rega je zgoraj držal dvižni most in naprej čez drugi jarek pred vhodom v grajsko zgra- dbo še en dvižni most. Tretji dvižni most je držal čez globok jarek v visok grajski stolp na dvorišču. V dobi turških vpadov je bil h grajskemu obzidju v pobočju ipod gradom prizidan velik tabor, v katerega so se ljudje zatekali s isvo-. jim imetjem ob turških navalih. V tabor- skem zidu so büi trije brezstrešni okrogli stolpi, in sicer dva na voghh spodnje stranice in eden sredi stranice nad Konjiško drago. Zahodni taborski zid je bil zaradi vijugavega in skalnatega pobočja nad Dolskim potokom razpotegnjen v treh stranicah. Največ strel- nih lin, razdeljenih v treh vrstah, je imela spodnja taborska stranica, in sicer v zgor- nji in spodnji vrsti po osem ter v srednji vrsti med njima sedem lin. V taboru so si Poljanci zgradüi nad 40 hišic, ki pa so bile — kot piše Valvasor — v mirnem času nepo- seljene in prazne. V 16. stol. se je v taboru razvil trg, ki je v razliko od mnogo starej- šega Starega trga dobil ime Novi trg oziroma Novi tržič. Kot spomin nanj se je v Predgra- du ohranil za hiše v pobočju pod cerkvijo sv. Florjana in Boštjana naziv Tržič. Kdaj je bil grad Poljane — imenovan po Valvasorju Poeland ali Poellan in v sloven- skem jeziku Poiane — zgrajen, ni znano. F*r- vič se omenja šele leta 1325, a stal je že mnogo desetletij prej glede na Stari trg, v katerem se je ustanovila župnija že leta 1221, ko je še ni bilo nikjer drugod v Beü krajini niti v Kočevju. Vrh tega je bilo glede po- ljanskega in kostelskega gradu leta 1336 pou- darjeno, da posedujeta svoje lastno sodišče že od nekdaj.. Imela sta vsak svoje deželsko . 1. Grad Poljane ob Kolpi po Valvasorju (Topographia Ducatus Carnioliae Modernae — 1679) 40 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 in krvno sodišče. Poljanski grad je poskrbel za primer smrtne kazni za vislice, ki so bile postavljene na steljniku ne daleč od Deskove vasi. Zato še danes imenujejo Deskovčani in Kovačevščani svoje steljnike ob nekdanjih vi- slicah »Gavge«. Ko je proti sredi 19. stol. več hajduških band ropalo po Beli krajini, je bil v Poljanski dolini ujet zloglasni rcparsiki vo- dja Rosa, sicer imenovan tudi Mihor. Poljan- sko krvno sodišče v Predgradu ga je obso- dilo na smrt z obešenjemi na »Gavgah«. Ker .so bili mnogi Poljanci osumljeni sodelovanja pri njegovih roparskih pohodih, so bili vsi odrasli moški z vojaško silo prignani iz po- ljanskih vasi k njegovemu obešenju, da bi jim bila njegova nasilna smrt v strašilno sva- rilo. Za kaznovanje raznovrstnih manj hudih zločinov je bil postavljen na ravnici zraven gradu dva metra visok kamnat sramotni ste- ber z verigo, s katero so priklenili zločince. Živinske tatove so pri temj sramotili tako, da so jim okrog vratu obesili čreva ukradene živali, ki so jo zaklali. Tako je na binkoštni ponedeljek leta 1805 grajski birič priklenil k temu stebru 20Hletno dekle in ji obesil ok- rog vratu čreva zaklanega jagnjeta, da se je s takšno sramo ti tvijo nad njo maščeval od- klonjeni snubec Kovačič, ki se je priselil iz Hrvatske in kupil hišo v Predgradu potem, ko je obogatel kot sodelavec s hajduškimi ro- parji. Po njegovem naročilu je namreč doma- čin Muhvič, ki se mu je vdinjal za sodelo- vanje s hrvatskimi roparji, zanesel ponoči v hlev njene matere, osebenjke Bare Majetič, svoje jagnje in jo potem ovadil v gradu, kot priča pred poljanskim grajskim sodiščem pa je nastopal Kovačič in dosegel obsodbo na priklenitev k sramotnemu stebru. Zraven pri- klenjenega dekleta je birič na ves glas ozna- njal m.imo idočim ljudem: »Marija Majetič iz Predgrada je obsojena k sramotnemu kam- nu po jutranji in deseti maši eno uro in po litanijah do sončnega zahoda, ker je ukradla jagnje.« Še istega leta se je izkazala njena nedolžnost s tem, da je Muhvič, ki je bil kot pomagač hrvatskih roparjev ob napadu na trško župnišče smrtno ranjen, pred smrtjo izpovedal, da je on s Kovačičem sokrivec nje- ne krivične obsodbe. Grad je bil sprva last gospodov Poljanskih in za njimi grofov Ortenburških, katerim je oglejski ipatriarh Bertold leta 1247 dal v fevd ribniško gospostvo in vse še brezimno ozem- lje južno od njega do Kolpe. Isti patriarh je leta 1248 izročil patronatsko pravico nad žup- nijo v Starem trgu v Poljanah grofu Her- manu Ortenburškemu. Po izumrtju Orten- buržanov, ki so znani kot kolonizatorji ko- čevskega ozemlja, so leta 1418 podedovali po dedni pogodbi iz leta 1377 vsa njihova go- spostva s poljanskim vred Celjani. Friderik Celjski je v svoji naklon j en'osti Poljancem leta 1321 podaril Tržanom Starega trga šest kmetij v Dragi pod Sinjim vrhom. Po izu- mrtju Celjanov leta 1456 so številna njihova gospostva po medsebojni dedni pogodbi iz leta 1443 podedovali Habsburžani, ki so da- jali posamezna gospostva najprej v oskrbo, nato v najem in končno v prodajo plemiškim rodbinam. Poljansko gospostvo z gradom Po- ljane, Starim trgom, sodiščem, uradom, de- 2. Auerspergov grad s sramotilnim stebrom v Predgradu (1975) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 41 setino in mitnino, ki so jo pobirali v Knežji lipi, je leta 1457 izročil cesar Friderik III. za posojilo 2000 ogrskih dukatov v oskrbo in dosmrtni užitek Erhardu Hohenwarthu in njegovima sinoma Andreju in Štefanu. Obe- nem jih je zadolžil, da od dohodkov od kme- tij oddajajo cesarju letno 100 funtov in 100 veder vina. Proti sredi 16. stol. so grad Po- ljane z gospostvom dobili v najem gospodje Schnitzenbaumi, od katerih omenja Valva- sor leta 1562 Viljema in leta 1612 barona Volka Schnitzenbauma. V najemu so ga imeli do leta 1618, ko ga je kupil od kralja Ferdi- nanda II. baron Janez Jakob Kisi ter ga pri- družil h kočevskemu in ribniškemu gospo- stvu. Leta 1641 je Kislov pastorek Jurij Jer- nej prodal kočevsko in poljansko gospostvo Auerspergom, ki so v obeh gospostvih go- spodarili do odprave fevdalnega reda z zem- ljiško odvezo leta 1848, grad v Kočevju in Poljanah pa so obdržali do svojega propada v drugi svetovni vojni. Stari grad Poljane v Predgradu, ki je do- bil svoje ime po legi od Jelenje vasi pred njim, 90 16. oktobra 1809 požgali Francozi v svojem maščevanju, ker so Poljanci z graj- skimi hlapci napadli francoske vojake, po- birajoče od Napoleona naloženi davek, pod Poljansko goro pri Brezniku in Gornjem Su- horju ter na Kočevskem pri Mali gori in v Kočevju. Od starega gradu in tabora se ni nič ohranilo, pač pa je ostal star sramotilni steber z verigo pri sedanjem zadružnem do- mu. Razvaline požganega gradu so deloma po- rabili Auerspergi, ki so zgradili v lepši legi manjši enonadstropni Auerspergov grad, pre- ostali uporabni material pa so odpeljali kme- tje za svoje zidave. Iz kleti novega Auersper- govega gradu je držal rov do zgornje hiše na Paki, kjer so njegov izhod v novejšem času zasuli. Leta 1942 so partizani ta grad požgali in s tem preprečili, da bi se v njem ponovno naselili Italijani in utrdili z belogardisti. Po osvoboditvi so obnovljeni grad spremenili v zadružni dom in v njem namestili krajevni urad, trgovino, razne organizacije, kino dvo- rano ter šolo, ki so jo odprli leta 1947 in uki- nili ob koncu šolskega leta 1976. V zunanjo steno zadružnega doma so vzidali eno ploščo v spomin na zbirni center VIL in IX. korpusa NOV leta 1944 in drugo ploščo v spomin pad- lim gasilcem za svobodo v času NOB gasil- ske čete Predgrad. Za domom so splanirali ter uredili telovadišče in plesišče. Pod grad Poljane je spadalo obširno (po- ljansko gospostvo, ki je obsegalo poleg Po- ljanske in Speharake doline vso Poljansko goro z dolinskim robom Bele krajine od Dam- Ija preko Tanče gore in Doblič do Jelševnika, na severozahodni strani je mejilo na kočev- sko gospostvo, kjer je obsegalo južnovzhodni del Kočevske s Spodnjim Logom, Spodnjim Pokštajnom in Lapinjem — sedanjim Pori- lesjem — nad Bilpo v kanjonu Kolpe pa se je stikalo s kostelskim gospostvom. Po po- toku Bilipi imenovano naselje je dobilo na- ziv Spodnja Bilpa kasneje po ustanovitvi Zgornje Bilpe, ki je stala z dvema hišama nad desnim bregom Bilpe do leta 1900, ko se je njen zadnji posestnik Franc Staudohar pre- selil v Laze v hišo s sedanjo hišno številko 5. VIRI IN LITERATURA 1. A SRS. Neu Reformirtes Vrbar ober die Herrschaft Polan — 2. Johann W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Grain 1689, XI. — 3. Ja- nez Vajkard Valvasor, Topographia ducatus Car- nioliae Modernae. — Bogenšpek na Kranjskem 1679. Spremna beseda in redak. B. Reisp 1970. — 4. Krajevni leksikon dravske banovine, Ljub- ljana 1937, str. 139. — 5. Krajevni leksikon Slo- venije. Ljubljana 1971, str. 239. — 6. Leopold Podlogar, Črtice o belokranjskih hajdukih. Dom in svet 1908. — 7. Ivan Simonič, Zgodovina ko- čevskega ozemlja. Kočevski zbornik 1939. — 8. Ivan Zupanec, Pri sramotnem kamnu. Dom in \ svet 1895. ! 42 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV PRVA FOTOGRAFINJA V LJUBLJANI MIRKO KAMBIC GOSPA BREZ DOKUMENTOV Ljubljanski magistrat je dne 5. maja 1864 naslovil na deželno vlado v Ljubljani, v skla- du s takratnimi prepisi o koncesionirani obr- ti, vlogo, naj bi dovolila opravljati fotograf- sko obrt gospe Melaniji v. Norden. V dopisu je rečeno, da je Nordnova prevzela posel tu- kašnjega fotografa Karla Alkiera in da želi dobiti koncesijo na svoje ime. Toda M. v. Norden nima nobenih dokumentov, v Ljub- ljano je prišla pred kratkim in je torej tujka. Magistratu ni znanega nič slabega o prosilki; sama o sebi zatrjuje, da je fotografije vešča in tudi od drugih se sliši, da je Nordnova v fotografski stroki zelo dobra. S politične stra- ni ni pomislekov proti njej, zato magistrat predlaga, naj deželna vlada njeni prošnji ugo- di.' In tako je Ljubljana dobila svojo prvo fo- tograf inj o, gospo Melanijo v. Norden, tujko brez dokumentov. Zato ne vemo nič o njenih rojstnih podatkih, ne o njeni starosti, sorod- stvu, kraju rojstva in krajih njenega poto- vanja. Ne vemo, ali je bila plemenitega ali navadnega rodu ta v. Norden, gotovo pa je, da na svojih ljubljanskih fotografijah ni na- vajala imena Melanija, kot stoji v navede- nem dopisu, temveč Malvina v. Norden. Ve- mo tudi to, da je prevzela atelje fotografa Karla Alkiera v Kapucinskem predmestju 31 in da je na svojih fotografskih izdelkih na- vedla točnejšo oznako delavnice: v Fischer- jevi hiši, ob Zvezdni aleji 31.^ Se en podatek je zabeležen v policijskem obrtnem protokolu mesta Ljubljane: fotogra- finja M. v. Norden je zapustila Ljubljano že po osmih mesecih, 23. decembra 1864.^ LJUBLJANSKI FOTOGRAFI LETA 1864 Ljubljana je bila leta 1864 skromno meste- ce, saj je štela samo 21.739 prebivalcev.* Tudi bogata ni bila, zato je že naravna zakonitost Fiseherjeva hiša na Kongresnem trgu (Zvezda 31) v Ljubljani po potresu 1895 Tu je bil atelje prve ljubljanske fotografinje leta 1864. — Hiša je bila porušena, medtem ko njena soseda na desni še stoji. (Po fotografiji v Nar. muzeju v Ljubljani) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 43 Pogled na del sedanjega Trga osvoboditve (prej Kongresni trg). Palača na desni, z ballconom nad portalom, stoji na mestu nekdanje Fischerjeve hiše. (Foto M. Kam bič, nov. 1977) eksistence narekovala omejeno število foto- grafov. Nekaj jih je bilo stalnih, ki so pog- nali v Ljubljani korenine, drugi so bili le začasni gostje kot popotni fotografi. Sicer pa je bila poklicna fotografija še zelo mlada stroka, saj je bil prvi ljubljanski po- klicni fotograf, domačin Ernest Pogorele, vpi- san v register fotografov šele 1859. leta." Kot stalna fotografa tega časa najdemo še dva priseljenca: Emila Dzimskega in Lovrenca Kracha. Prvi je opravljal razen fotografije tudi galanterijsko dejavnost, Krach pa se je imenoval sprva »slikar in fotograf«. Foto- grafsko dejavnost je prijavil dalje slikar Franz K. v. Goldenstein, ki je vključil v to delo tudi svojega sina Teodorja, vendar se je omejil samo na preslikavanje in fotograf- sko razmnoževanje lastnih umetniških del." Tudi popotnih fotografov je bilo tedaj še malo v Ljubljani, kljub temu da je železnica med Dunajem in Trstom od leta 1857 dalje že omogočala hiter pretok obrtnikov, umet- nikov in poslovnih ljudi na tej relaciji. Danec Peter Christensen je ostal kot fotograf v Ljubljani le dobro leto (1862—1863).' Za njim so se pojavili še trije popotni fotografi: Ka- rel Alkier, Malvina v. Norden in Jožef Di- i wischovsky. Cas njihovega bivanja v Ljub- ljani je osredotočen okrog leta 1864. KDO JE BIL KAREL ALKIER? Uganka bo ostalo še naprej vprašanje, kako sta se srečala v Ljubljani Malvina v. Norden ! in Karel Alkier in pod kakšnimi pogoji je i prevzela fotografinja Alkierov atelje. Alkier ; se je vpisal v ljubljanski obrtni register 1. j julija 1863.' Po rodu je bil iz Plzna (Pilsno). Njegova fotografska dejavnost v Ljubljani je bila odpisana dne 1. novembra 1864.^ Tu in tam še najdemo portrete majhnih formatov z imenom Karla Alkiera in priznati moramo, da je bil Alkier dober mojster. Slike so še po več kot stodeset letih ostre, tonsko nasičene ' in posnete s čutom za kompozicijo. BLIZU »PEKLA« Kje neki je stal fotografski atelje prve lju- bljanske fotografinje, ki so si ga zaporedoma ; delili Alkier, Nordnova in končno Diwischov- i sky? : Nordnova si je dala tiskati na hrbtno stran | kartončkov, na katere je lepila svoje foto-i graf ske izdelke, lepo in čitljivo (v nemščini) ! 44 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 takšen napis: »Fotografija Malvine v. Nor- den — prej K. Alkier — Zvezdina aleja št. 31 - v Fischerjevi hiši — Ljubljana«. Imela pa je tudi lepo izdelan žig s krajšim besedi- lom: »Malvina v. Norden-fotografinja - Ljub- ljana«. Vsega ugibanja, kje je stal njen atelje, nas reši njena navedba »v Fischerjevi hiši«. Do- volj je sedaj, da vzamemo v roke Staroslavov (Vrhovnikov) spis »Gostilne v stari Ljublja- ni«" in preberemo zanimive podatke o gostil- nah na Kongresnem trgu (sedaj Trg osvobo- ditve) ob Zvezdi ter zgodbe o naših literatih, zlasti o samem pesniku Francetu Prešernu, ki je rad nagajal dekletom v obeh Metkinih gostilnih: na Griču in v Peklu. Priljubljena gostilničarka Metka Podbojeva se je namreč preselila z gostilne na Griču na gornjem delu Kongresnega trga, v gostilno Pekel (ali v »Peklu«), ki je bila nekoliko nižje, na oglu z Vegovo ulico. Nekoč je Prešeren videl, da so dali gostu v petek meso na mizo, pa je zapisal nagajive verze: »Metka, Metka! — ne spoštuješ petka, — si pustila grič, — vzel te bo hudič.« , Malvina v. Norden, Portret neznane Ljubljančanke. Format vizitke, 1864 (zasebna last) Med obema gostilnama je stala enonad- stropna hiša, kjer je bila kavarna in pivovar- na »pri Fischerju«. To gostilno je vodil od leta 1860 dalje Gustav Fischer, ki se pozneje, v ljubljanskem adresarju za leto 1896, navaja kot fabrikant sodavice na Kongresnem trgu št. 13. Menda je bil on prvi, ki je začel izde- lovati v Ljubljani sodavico. In prav ta Fiseherjeva hiša je dala zavetje in atelje Alkieru, za njim pa prvi ljubljanski fotografinji Malvini v. Norden. KAVARNA, KAMERA IN KEMIKALIJE Ves slikoviti okoliš Zvezde, Kongresnega trga, uršulinske cerkve, Fischerjeve hiše in gostilne v »Peklu« je nazorno upodobil v svoji litografiji »Kongresni trg v Ljubljani« slikar Franz K. v. Goldenstein, kjer vidimo v os- predju nekaj meščanov, jezdeca in kočijo v idilični vožnji po trgu.'" Na to upodobitev se je naslonil tudi Hinko Smrekar, ko je upo- dobil Franceta Prešerna na svoji karikaturi »Nesmrtni Koseški in ta prismojen dohtar A. D. 1842«. Fiseherjeva hiša je ohranjena tudi na fotografiji iz potresnega leta 1895." Poz- neje je doživela prezidave, tudi na dvorišču, bila pa je last Julija Elberta.'^ V letu 1977, torej danes, stoji tu lepa dvonadstropna hiša, rekli bi kar palača, z zelo mogočnim porta- lom. Dvorišče je še vedno pozidano z manj- šimi., zasilnimi prostori in nič kaj ugledno urejeno. Lahko pa mirno trdimo, da je bilo nekoč zelo primerno za kakšen fotografski atelje ob zidu, ki loči še sedaj dvorišče od sosednje parcele nekdanje realke na Vegovi ulici. Kako, da so se popotni fotografi ustavili ravno pri Fischerju? Izbirali so si pač ce- nejše gostilne, kjer so si najeli prenočišče in hrano, in kjer so našli primeren vrt ali dvo- rišče za fotografiranje v dnevni svetlobi. Pri- šli so tako tudi v neposreden stik s publiko, ki so jo želeli portretirati in si zagotoviti po- treben zaslužek. SklepamO' lahko, da je bil ravno Kongresni trg z Zvezdo, s kavarno, pi- vovarno in sosednjimi gostilnami ter plesno dvorano v »Peklu«, kjer se je zbirala ljub- ljanska mladina,'^ zelo primeren kraj za ljub- ljanskega fotografa. In tako je dala Fiseher- jeva kavarna prostor tudi ljubljanski foto- grafinji Malvini v. Norden, za njeno kamero in kemikalije. fotografski dokumenti Ali je zapustila Nordnova za seboj kaj fo- tografij, ki bi pričale o njeni dejavnosti in njenih sposobnostih? Slike iz njenega ateljeja 45 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRj^JEVNO ZGODOVINO 26 1978 so zelo redke. V roke so mi prišli samo trije žensiki portreti v obliki vizitke.'^. To je for- mat, ki je bü svetovni standard skoraj 60 let, vse do prve svetovne vojne. Fotograf je na- lepil že izdelano fotografijo na tankem pa- pirju na trd, že vnaprej obrezan in s foto- grafovim imenom opremljen kartonček (okr. 10 X 6,5 cm). Fotografiranje samo pa tedaj ni bilo tako lahko, kot je bilo pozneje ali kot je danes. Tudi prva ljubljanska fotografinja Nordnova je morala dobro obvladati postopek z mokrimi fotografskimi ploščami. Tik pred slikanjem si je morala sama očistiti navadno stekleno ploščo in jo v temnici obdelati s kemikali- jami, vložiti še mokro v kamero, portretirati osebo, taikoj nato ploščo v temnici razviti, po- Format vizitke, 1864. (Zasebna last) Ime in naslov prve ljubljanske fotografije sušiti in nato kopirati slike na papir ter nale- piti na karton. Razen tega v Ljubljani ni mo- gla dobiti fotografskega materiala, npr. ke- mikalij, temveč si je morala določene stvari naročiti pravočasno z Dunaja ali pa imeti s seboj potrebno zalogo. Zanimivo bi bilo ve- deti in videti, kako je Noirdnova kot ženska prenašala ne ravno majhno fotografsko opre- mo kot popotni fotograf. Ohranjeni izdelki fotografinje Nordnove iz Ljublj.ane dokazujejo, da slike niso bile na- rejene na prostem, temveč v ateljeju. Razen preproge vidimo na slikah še običajne rek- vizite: fotelj, steber, ograjo kulisno ozadje z drevjem. Fotelj ima visok naslanjač in je zelo lepo rezljan. Isti fotelj najdemo tudi na foto^ grafijah Karta Alkiera, kar pomeni, da je Nordnova res prevzela njegov atelje. Na imenovanih treh ženskih portretih ne najdemo nobenih imen ali datumov o upodo- bljenkah. Slikane so v celi postavi, v praz- ničnih oblekah, s krili do tal. Ena od žensk je slikana v profilu, sede pri mizici, s klobuč- kom na glavi, z drevjem v ozadju. Drugi dve ženski sta postavljeni v enako držo, stoje pred odlomljenim stebrom na podstavku, z levico pa se držita za naslanjač elegantnega stola; tla pokriva vzorčasta preproga. Vse tri slike so še dobro ohranjene v nekoliko zbledelem sepia tonu. SLOVO OD LJUBLJANE Prva ljubljanska fotografinja se je pojavila leta 1864 kct kakšen komet: hitro je prišla in hitro odšla. Morda je bü vzrok njenega od- hoda konkurenca, morda kaj drugega. Istega leta se je namreč pojavu v Fisherjevi hiši v Ljubljani nov popotni fotograf, Jožef Di- wischovsky, ki je bil po rodu iz Temešvara. V Zvezdi je najprej razkazoval stereofoto- grafije, nato pa se je krepko lotil fotografi- ranja in našel dober odmev med ljubljansko publiko.''* Leta 1866 je tudi Diwischovsky na hitro od- šel z ljubljanskega fotografskega odra in spo- min na vse tri popotne fotografe, ki so' se udejstvovali v Fisher j evi hiši na Kongres- nem trgu, so kmalu zakrile ljubljanske meg- lice pozabe. Nekaj arhivskih aktov, časopis- nih notic ter slik z imeni pa je vendarle ostalo in s tem tudi spomin na prvo fotogra- finje v Ljubljani. UGOVOR IN ODGOVOR Arhivski dokumenti pričajo, da je po smrti svojega moža Emila Dzimskega njegova vdo- va Jožefa zaprosila za nadaljevanje fotograf- slke obrti pO' svojem možu.'^ To je bilo sep- tembra 1863, torej prej, kot se je pojavila v Ljubljani Malvina v. Norden. In tako bi šteli lahko Jožefo Dzimski za prvo ljubljansko fo- tografinjiO. Imamo odgovor? Seveda ga imamo. Jožefa Dzimski je nastavila poslovodjo, fotografa Jožefa Schwegerja. Nikjer ni omenjeno, da bi vdova Dzimski obvladala fotografijo. BMa je samo nosilka obrtne pravice in lastnica ateljeja. Nasprotno pa magistrat navaja v svojem spisu, da je bila Malvina v. Norden sposobna fotografinja in da so ji dali to pri- znanje tudi drugi. Zato jo lahko štejemo za prvo fotograf inj o v Ljubljani —• vse dotlej kot prvo, dokler se ne odkrije kakšen na- sproten podatek. OPOMBE ZAL Lj, Reg. I, fase. 747, 2611/1864. — 2. 3 fotografije, privatna last (iz albuma družine Sterle). — 3. ZAL Lj, Cod. XX/60, fol. 475 (Po- lizei Gewerbe Protokoll). — 4. »Triglav«, 1865, No. 20, p. 89 (10. marca). — 5. ZAL Lj, Cod. XX/5, fol. 447. — 6. prim. AS, Reg. fase. 21-4. 14447/1863 in 16125/1863. — 7. ZAL Lj, Cod. XX/5, f. 447 (pod 3). — 8. ZAL Lj, Cod. XX/5, fol. 447 in AS Reg. fase. 21-4/1863, št. 6262. — 46 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 &. Staroslav, Gostilne v stari Ljubljani, (ponatis iz »Jutra«), Lj, 1926. str 31. — 10. Der Con- gressplatz in Laibach, aufgenommen Franz v. Kurz. Lithog. und verlegt v. G. Paik in Laibach. — 11. Karikatura visi v čitalmici Slovanske knji- žnice v Ljubljani; fotografija Fischerjeve hiše je v fototeki Nar- muzeja v Lj. — 12. O Fischer- jevi hiši glej tudi: Fabijančič, Knjiga hiš, V. knjiga: Kapucinsko predmestje (ZAL Lj) ter ZAL Lj, reg. I, fase. 752, št. 194,1/1861 ter* Reg, IV a, 1642/1915 — gradbeni načrti'. — 13. gl. opombo 9. — 14. gl. opombo 2. — 15. ZAL Lj, Reg. I, fase. 656, 2843/1864 in Cod. XX/5, fol. 447. — 16. AS, Reg. fase. 21-4, 1863/št. 2936, 13995 in 13128. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 47 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV i Posvetovanje o zgodovini Laškega Ze pred letom dni so se v Laškem začeli pripravljati na dva jubileja, ki ju ta kraj praznuje v letu 1977. Pred 750 leti je bilo namreč Laško (Tyuer) prvič omenjeno kot trg v distilli izdani 7. XI. 1227 v Mariboru, s ka- tero je avstrijski in štajerski vojvoda Leopold VI. podelil in potrdil več pravic samostanu v Jurkloštru (Franc Kos — Milko Kos, Gra- divo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 5, Ljubljana 1928. št. 462; Jože Mlinaric v Gradivu za zgodovino Maribora 1, Maribor 1975, št. 60, postavlja k tej dataciji vprašaj in dopušča možnost, da je listina petnajst let starejša). 700 let kasneje, pred petdesetimi leti, pa je laški trg dobil še mestne pravice. Odbor za proslavo 750-letnice Laškega je za to priložnost pripravil izdajo posebnega zbornika s prispevki za zgodovino Laškega, to tematiko pa bo obravnaval tudi poseben zvezek Casoipisa za zgodovino in narodopisje. Odbor je stopil v stik z Zgodovinskim dru- štvom za Slovenijo, da bi za to slavnostno leto pripravili posvetovanje o zgodovini La- škega v Laškem. K organizaciji so bile pri- tegnjene še Kulturna skupnost in Skupščina občine Laško ter pivovarna Laško. Posvetovanje je biLo 19. XI. 1977 v Domu Dušana Poženela v Laškem. Odziv je bil ži- vahen, saj je prišlo na srečanje zgodo'vinar- jev prek 70 poslušalcev, kar je za ta letni čas sorazmerno dosti. Ker je ipobuda za po- .svetovanje prišla od domačinov, je bil odmev pri okoličanih živahnejši, kot je običajno pri posvetovanjih, ki niso tako spontana. Doma- čini so poskrbeli, da je vsak od gostov dobil bilten o Laškem in spominsko značko, k bolj- šemu poznavanju turističnega pomena kraja pa so pripomogli s prospetkti in razglednica- mi. Za prisrčnejše vzdušje je s svojim petjem poskrbel pev.ski zbor TIM Laško. Posvetovanje je teklo brez zastojev. Spo- red je bil sestavljen po kronološkem zapo- redju od najstarejših sledov naselitve na ob- močju Laškega do najnovejše dobe. Kot prvi je v uvodnem predavanju vse navzoče ipo- zdravil tov. Rudi Grosar, predsednik Skup- ščine občine Laško. V pozdrav je vpletel krajši opis razvoja NOB na območju laške občine in obžaloval, da je tov. Lojze Požun kot najboljši poznavalec osvobodilnega giba- nja na tem področju zbolel in navzočih ne more sam seznaniti s svojimi izsledki. Sledil je pozdrav predsednika Zgodovinskega dru- štva za Slovenijo, prof. dr. Ignacija Vojeta.^ Opozoril je, da se zgodovinarji niso tokrat prvič zbrali v Laškem. Prav tu je bilo namreč pred sedemindvajsetimi leti (VI. zbo- rovanje slovenskih zgodovinarjev. To je s ; predavanjem prof. dr. Boga Grafenauer j a o \ problemih obravnavanja agrarne zgodovine ! postavilo metodološki osnutek prvima zvez- j koma Gospodarske in družbene zgodovine I Slovencev, ki obravnavata agrarne panoge. \ Tedaj so zgodovinarji sprejeli resolucijo o i ustanovitvi muzeja v Laškem, kar se bo, kot ; je videti, uresničilo letos. Ob koncu pozdrava je apeliral na vse navzoče zgodovinarje s tega področja, naj se povežejo in razmislijo o usta- novitvi samostojnega celjskega zgodovinske- ga društva. i S tem se je začel delovni del posvetova- j nja. Kot prvi referent nam je tov. Tone Knez ; opisal starejšo zgodovino laškega območja. | v kratkem in jedrnatem prikazu je omenil, \ da dajo najstarejše najdbe na tem področju ¦ sklepati na naselitev že v 8. stoletju pred na- šim štetjem. Čeprav to področje arneološko še ni sistematično raziskano, je po odkritiU najdbah dokaj bogato. Referent je omenil rimske nagrobnike in sledove, ki pričajo o ; uporabi toplic. Staro, avtohtono prebivalstvo se je ob prihodu Slovanov umaknilo v so- ; sednje hribe, toponimi, izpeljani iz besede _ Vlah, pa pričajo, da je bil njegov vpliv na [ tem ipodročju občuten. Tukajšnji olkoliš je v j 4. do 5. stoletju opustel, ponovno pa je oživel | v visokem srednjem veku. j Referat tov. Miloša Rybafa, ki je sledil, je obsegal široko časovno obdobje od srednjega veka do leta 1941. Za starejše obdobje je pri- kazal celovito podobo tega tpodročja, za no- i vej še pa je poudarjal predvsem nekatere ; probleme, tako da je bila slika Laškega v i novejšem času manj enotna. Predstavil nam ; je razvoj in pomen laškega gospostva v sred- \ njem veku, njegov upad v korist Celja, ka- terega pomen so dvignili celjski grofje, opisal je čas turške nevarnosti, obdobje po kmečkih uporih (ker sta bih temu problemu posvečeni naslednji dve predavanji, je obravnavo sa- : mih uporov izpustil), čas marčne revolucije, \ upravnih reform do obdobja stare Jugosla- ; vije in začetka NOB. j Predavanji dr. Jožeta Koropca in dr. Jo- < žeta Mačka sta, kot že omenjeno, obravnavali j problematiko kmečkih vstaj. Prvi referent je ' ob obravnavi samih uporov opisal tudi živ- i Ijenjske razmere in poklicno strukturo v laški ' okolici. Poseben poudarek je posvetil uporu I 1635, ki je v Laškem močno odjeknil in v j 48 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 katerem so Laščani odigrali pomembno vlo- go. Predavanje dr. Jožeta MaSka je opisiovaio kmečke upore v 18. stoletju, iki so rezultiirali zlasti iz upravnih, terezijanskih in jožefinskih reform. Na kmečko uporništvo so v veliki meri vplivale tlačne obveze, za katerih abo- licijo so se kmetje potegovali. Ker je referat dr. Janka Prunka o odločitvi krščansldh socialistov za sodelovanje s KPS za akcijski program odpadel, so bili za že omenjenimi referati razvrščeni diskusijski prispevki, ki sicer v sporedu niso bui nave- deni, a so se kronološko Vključevali na to mesto. Tov. Matjaž Klemenčič je pripravil za območje Slovenske Štajerske v času 1880 do 1910 statistične preglede razmerja prebi- valstva, ki je biLo ob štetjih zapisano kot slo^ vensiko in kot nemško glede na občevalni je- zik. Te podatke je za Laško in okolico kri- učnio osvetlil, obenem pa je analiziral tuai stanje materinega jezika šoloobveznih otrok. Ugotovil je, da je precej prebivalstva slo^ venskega porekla bilo pripisanega k nemške- mu občevalnemu jeziku in da je zapisovanje ljudi krčilo število Slovencev. Sledil je prispevek dr. Milana Ževarta, ki je govoril o problematiki NOB na tem pod- ročju. Poudaril je, da je bilo tu osvobodilno gibanje zelo živahno, prišlo je do ustanovitve pokrajinskega odbora OF, ki je dal pobudo za ustanavljanje osvobodilnih odborov po vsej severovzhodni Sloveniji. Zalključu. je s predlogom, da bi organizirali posebno posve- tovanje na temo NOB na tem območju. Kot tretji diskutant je tov. Miloš Rybaf živahno opisal svoje spomine na laški zapor v letu 1941, kjer je bilo po zaslugi dobro- srčnega paznika življenje zapornikov lažje kot sicer v takih pogojih. Umetnostnozgodovinski referat dr. Ivana Slaparja je zaradi odsotnosti avtorja prebral tov. Jože Majcen. Omenil je umetaostnoago- dovinske in kulturne spomenike Laškega in okolice in občutnejše arhitekturne spremem- be, ki jih je Laško doživelo v zadnjih letih. Predavanje tov. Jureta Krašovca je obrav- navalo najnovejšo dobo ki nam predstavilo živtljenje mesta danes. Referent se je posebej ustavil pri problemu socialne in izobrazbene strukture in pri spremembah, ki jih doživ- ljata. Dotaknil se je tudi sodobnih problemov izobraževanja in socialnega skrbstva. Delovni predsednik drugega dela posveto- vanja, dr. Jože Zontar, je ob zaključku pov- zel rezultate posvetovanja. Ugotovil je, da se je pred zgodovinarje postavila naloga pripra- viti celovit prikaz NOB na tem področju in pozdravil način, da je Laško samo prevzelo iniciativo za organizacijo takega posvetova- nja. Domačini so vse udeležence pogostili s ko- silom, ki mu je sledu ogled mesta pod stro- kovnim vodstvom tov. Miloša Rybafa. ^ Darja Mihelič ' »Prekmursko šolstvo skozi stoletja« v Slovenskem šolskem muzeju Sočasno z izidom temeljnega dela o prek- murski šolski zgodovini »Prekmurskim šol- stvom« Miroslava Kokolja in Bele Horvata so v slovenskem šolakem muzeju v Ljubljani 23. novembra 1977 odprli razstavo o tem šolstvu, ki je prva muzeološka obdelava tega vpra- šanja. Pripravi razstave je bila omenjena knjiga v veliko pomoč, še zlasti kar se tiče prikaza linije razvoja. Gradivo, ki je prikazano na razstavi, izvira iz arhiva, razstavne zbi&e in knjižnice Slovenskega šoilskega muzeja, NUK in Arhiva SR Slovenije v Ljubljani ter Po- krajinske in študijske knjižnice iz Murske Sobote in Pokrajinskega arhiva iz Maribora. Razstavo je pripravil Andrej Vovko, likovno pa jo je oblikoval stalni sodelavec pri raz- stavah Slovenskega šolskega muzeja akadem- Razstava Prekmursko šolstvo v Slovenskem šolskem muzeju (1977) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 49 ski kipar Anton Demšar. Andrej VoVko je tudi avtor krajšega pregleda prekmurskega šolstva v razstavnem katalogu. Na panojih je prikazan razvoj prekmurske- ga šolstva od srednjega veka do 1945, na- kazane pa so tudi značilnosti političnega, kulturnega in verskega razvoja te v toliko pogledih edinstvene slovenske pokrajine. Spremlja jih ustrezen izbor do sedaj objav- ljenih del o prekmurski zgodovini. Na njih so prikazane fotografije šol, krajev, reipro- ducirani nekateri dokumenti, pomembni za šolsko in splošno prekmursko zgodovino. Pri- kazana je večina najpomembnejših prekmur- skih literarnih del, z rokopisom ali drugače so zastopani pomembni prekmurski pisci, šol- niki, narodni buditelji, kajti za večino izmed njih se nam žal ni ohranila njihova ^podoba. Omeniti velja tudi dva predmeta iz 19. sto- letja: račimalo iz Beltince in usnjeno šolsko torbo iz okolice Murske Sobote. V vitrinah v razstavni sobi je nekaj ori- ginalnih dokumentov o manjšinjskem prek- murskem šolstvu za časa stare Jugoslavije, šolski zvezki, predmetniki in statistični po- pisni listi iz časa madžarske okupacije 1941 do 1945 ter primer šolske kronike. Na istem mestu so razstavljeni tudi šolski učbeniki, tako v prekmurščini kot tudi v madžarščini, ki so jih uporabljali v prekmur- skih šolah od 1790 do konca madžarslke oku- pacije. Na zemljevidu Prekmurja je prika- zana rast tamkajšnje šolske mreže. 2al predvsem iz razlogov prostorske stiske ni büo mogoče prikazati tudi obdobja poletu 1945, ki pa še čaka na svojo obdelavo. Raz- stava bo odprta v Ljubljani do oprila 1978, potem pa bo verjetno obiskala Prekmurje, seveda če bo zanimanje zanjo. Čeprav nekateri sodijo, da imajo razstave, ki prikazujejo le posamezne slovenske po- krajine, le krajeven pomen, pa je razstava o prekmurskem šolstvu gotovo splošno sloven- skega značaja, saj skuša širši javnosti pribli- žati žal še ne zadosti znano poglavje zgodovi- ne, ki zaradi svoje posebnosti gotovo zasluži našo pozornost. Andrej Vovko Razstava Razvoj poštnega prometa ] na Gorenjskem do prve svetovne vojne j V Gorenjskem muzeju v Kranju je bila od 29. decembra 1977 do 20. januarja 1978 po- stavljena razstava Razvoj poštnega prometa na Gorenjskem do prve svetovne vojne. Ob razstavi je izšel katalog (60 str., 28 fotogra- fij). Razstavo in katalog je Ukovno oblikovala inž. arh. Maja Gostl-Homšak. Prvotni namen je bü razstavno prikazati gorenjske poštne postaje ob glavnih poštnih cestah: Ljubljana—Podpeč—Trojane—St. Ož- bolt—Celje, in ob cestah, ki sta vodili na Ko- roško čez Ljubelj (Kranj—Tržič) in čez Ko- rensko sedlo (Otok pri Podvinu—Jesenice— Podkoren). K temu nas je vodüo spoznanje, da so še obstoječe poštne postaje in ob njih stoječa gospodarska poslopja (hlevi) s svo- jimi značilnimi arhitekturnimi elementi, ki so se še ohranili, pomembni spomeniški ob- jekti, o katerih smo želeli zbrati vso doseg- ljivo dokumentacijo in to s pomočjo arhiv- skih virov, fotografij in današnjih izmer ob- stoječih objektov. Na pobudo PTT podjetja iz Kranja, iki je prispevalo tudi precejšnja finančna sredstva, je prvotna zamisel prerasla v razstavni pri- kaz razvoja poštnega prometa na Gorenjskem do prve svetovne vojne, kar predstavlja neko zaključeno celoto. Zgodovinski razvoj pošte je bil v vseh preteklih obdobjih tesno pove- zan s takratnim gospodarskim in družbe- rüm življenjem. Raziskovanje poštnega pro- meta na Gorenjskem pa s tem še ni končano. Pripravljamo še prikaz razvoja pošte v času med obema vojnama, v mesecu marcu pa bo v galeriji Mestne hiše v Kranju postavljena še posebna razstava Kurirske zveze med na- rodnoosvobodilno vojno. Celoten razvoj ipošt- nega prometa na Gorenjskem do najnovejše- ga obdobja bo v letu 1978 objavljen v posebni publikaciji v PTT arhivu, ki jo izdaja poštni muzej v Beogradu. S tako razširjeno zasnovo razstave smo že- leli opozoriti tudi na bogato in zanimivo kul- turno dediščino, ki je nastajala ob delovanju pošte v bližnji in dalj nji preteklosti. Tako so se na primer na nekdanji poštni postaji pri Razingerju v Podkorenu, ki je služua ipošt- nemu prometu od začetka 19. stoletja do iz- gradnje gorenjske železnice, ohranüi razučni predmeti (na primer postiljonska uniforma, poštni rog, žigi, knjiga ipotnikov iz srede 19. stoletja), ki so poleg ostalih eksponatov tudi prikazani na razstavi. Zgodovinski razvoj gorenjske pošte je po- nazorjen na 29 panojih in to s teksti, foto- grafijami, fotokopijami dokumentov, izmera- mi in muzejskimi predmeti, za katere je ra- zumljivo, da niso vsi povsem specifični za, Gorenjsko, saj je treba upoštevati, da je bila poštna služba, odkar je njeno organizacijo prevzela v svoje roke država, zelo enotno urejena. V vitrinah so bile razstavljene prve avstrijske poštne znamke iz leta 1850, ki so sestavni del takratne poštne reforme, na po- 50 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 261978 Runk-Postl, Ljubelj v 19. stoletju budo Gorenjskega filatelističnega društva pa \ so bile prikazane tudi znamke z motivi Go- ! renjske. Razstava je bila urejena kronološko po po- sameznih temah. Predstavljeni so bUi začetki poštnega prometa v času rimske države, ko i je obstajala že neke vrste državna pošta tako imenovana cursus publicus, ki pa je biLa na- menjena izključno za potrebe države. Pošto v srednjem veku, ki še ni bila splošno organi- zirana in so se tedanji vodilni družbeni raz- redi za prenašanje sporočil posluževali le i lastnih slov pešcev in slov na konjih, so na : razstavi ponazorile fotokopije grafik in lino- I rezov, ki izvirajo že iz 14. in 15. stoletja. V organizacijskem smislu je prišlo do pomemb- nega napredka v 16. stoletju, iko je začela dr- žava vzdrževati redno poštno službo tudi za vsesplošne potrebe, zato smo daü temu ob- dobju tudi na razstavi potreben poudarek. Poleg drugega gradiva je bila razstavljena ; tudi fotokopija postiljona na konju Ygidusa \ van der Hey dna iz druge polovice 17. sto- ; letja, katerega original hrani grafični kabi- : net Narodnega muzeja v Ljubljani. , Rezultat merkantUistične gospodarske po- litike v prvi polovici 18. stoletja, je bUa tudi izgradnja voznih cest, zlasti tistih, ki so vo- dile proti glavnima pristaniščema Trstu in Reki. Tako so bile glavne ceste čez Trojane, Ljubelj in Korensko sedlo proglašene za ko- mercialne ceste in je bilo z ureditvijo teh voznih cest mogoče tudi v naših krajih iz- boljšati poštni promet in postopoma uvajati poštne vozove, kar je predstavljalo ipomem- ben napredek. Poštni vozovi, ki so prihajali in odhajali ob določenem času po posebnem umiku, so sprejemali poleg pošte tudi potni- ke. V tem času se je v mnogočem izpopolnil tudi način poštnega posliovanja. V primerjavi z drugimi avstrijskimi deže- lami so slovenski predeli glede tehničnega na- predka na splošno precej zaostajali, tako tudi glede razvoja poštne službe. Kar zadeva go- renjsko območje, ki ga prikazujemo na raz- stavi, je potrebno razlikovati dvoje. Tisti del Gorenjske, ki leži ob povezavi Gradec—Tro- jane—Podpeč—Ljubljana, je vedno prednja- čil v razvoju poštne službe, ker je tu potekala ena pomembnejših prometnih povezav in si- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 51 Ygidus van der Heyden, Ljubljana v drugi polovici 17. stoletja cer med Dunajem in glavnim pristaniščem monarhije, Trstom. S časovno zamudo pa so nastajale poštne zveze čez Gorenjsko v smeri jug—sever, to je proti Korošld, oziroma ob- ratno. V osrednjem delu razstave so se zvrstile poštne postaje, ki so nastajale ob posameznih poštnih cestah, prikazan pa je bü tudi nasta- nek poštnih zvez ob posameznih cestah. Opis in upodobitev najstarejše postaje, ki je bila ix>stavljena v Podpeči pri Lukovici ob poštni zvezi Ljubljana—Gradec že v 16. stoletju, nam je ohranü J. V. Valvasor. Način poslo" vanj a pošte in poštne pristojbine so ponazar- jali na razstavi poštni redi zlasti iz druge polovice 18. stoletja. Posebno poglavje na raz- stavi so prezentirale karte z označenimi pošt- nimi postajami (zanimiva je karta poštnih zvez in poštnih postaj na Gorenjskem iz za- četka 19. stoletja iz arhiva SR Slovenije) in karta poštnih zvez na Kranjskem in Koroš- kem iz leta 1849, ki jo hrani knjižnica Na- rodnega muzeja v Ljubljani. V drugi polovi- ci 19. stoletja so pričeli pri nas uvajati poštne nabiralnike. Različne oblike in tipe je po- nazarjal poseben pano. Razvoj in oblika pisem, poštni žigi in do-j pisnice, ki so bile uvedene v Avstriji leta 1869 in so se hitro razširile tudi po ostalih državah, so bili prikazani na razstavi s ti- pičnimi primerki. Zaključni del razstave je bil namenjen poštni službi v današnjem pomenu, ki se je začela razvijati pred nekaj več kot sto leti, v času ko je tudi na področju transportnih in komunikacijskih sredstev prišlo do veli- kega tehničnega prevrata. Povečana proiz- vodnja je vplivala na razmah blagovnega prometa in običajne cestne zveze niso več zadoščale. Pošta se je pričela iposiuževati že- leznice, ki je imela velik gospodarski pomen, ker je omogočala večji in hitrejši transport. Približno ob istem času, to je sredi 19. sto- letja, so začeli tudi v Avstriji graditi tele- grafske napeljave, čez dobri dve desetletji pa tudi telefonske zveze. Vse te spremembe, ki so sestavni del industrijske revolucije, so izredno povečale obseg in hitrost poštnega prometa, na drugi strani pa so uničue stare dotedanje oblike poštne službe. Razstava je bila dobro obiskana in bo pred- vidoma postavljena tudi v drugih gorenjskih središčih. Majda Zontar ' 52 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 NOVE PUBLIKACIJE Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja, Nova Gorica, zv. 3, 1976, 288 str. + XU str. s prilogo. Ze ob drugem zvezku Goriškega letnika smo zapisali, da je zbornik našel svoje mesto v slovenskem strokovnem tisku. Zdajšnji, tretji zvezek, to opozorilo samo še potrju- je ter s svojo zasnovo vidno polni vrzeli, ki jih je prineslo Goriški ter širšemu primor- skemu prostoru leto 1918 z vsemi svojimi po- sledicami. Tako kot prva dva zvezka tudi tretji vsebinsko zajema prispevke z obmoSja arheologije, umetnostne zgodovine, etnografi- je, zgodovine, narodnoosvobodilnega boja, po'- leg tega pa še zanimivo študijo o krajinskem planiranju na primeru Goriških Brd. Upoštevajoč nakazano problematiko, je po- budnik letnika ter njegov urednik Branko Marušič pospremil sedanji zvezek z opozori- lom, da je bU to pot uresničen namen, »zgo- dovinskim temam« pridružiti tudi sodobno snov. Dalje je treba omeniti širšo zasnovo publikacije, ki vsebinsko sega tudi na Kras, dejstvo, ki publikacijo vsebinsko samo še bo- gati. Osnovna tema, ki ji je posvečen tretji zve- zek Goriškega letnika, je objava celotnega gradiva (z izjemo dveh referatov) z znanstve- nega zborovanja ob 125-letnici rojstva Simo- na Rutarja (rojen leta 1851). Med objavlje- nimi prispevki na to temo bi zlasti omenili predavanje Boga Grafenauer j a o mestu Si- mona Rutarja v slovenskem zgodovinopisju, Valterja Bohinca o Rutarju kot geografu, Ja- roslava Sašla o Rutarju kot arheologu. Želj- ka Rapaniča (Split) o Rutarjevem delu v splitskem arheološkem muzeju ter Branka Marušiča o Tolminski v Rutarjevih delih. Z doslej objavljenim gradivom o Rutarjevi de- javnosti (med drugim tudi v drugem zvezku Goriškega letnika) smo taiko dobili dokaj za- okroženo podobo dela in življenja tega slo- venskega zgodovinarja, postavljeno v širši ok- vir slovenskega zgodovinopisja. Arheološke tematike se v zborniku lote- vajo štirje prispevki. Stane Gabrovec piše o železnodobni nekropoH v Kobaridu, Drago Svoljšak ipodaja utrinke o gospodarstvu v Posočju in v starejši železni dobi, Nada Os- muk govori o novih antičnih najdbah v Po- virju, medtem ko Alma Bianchetti iz itali- janskega Vidma v kratkem zapisu razprav- lja o novejših preučevanjih rimske meje na področju Trbiža, Gost iz Vidma je še Arduino Cremonesi s prispevkom o zadnjem turškem vpadu v Furlanijo leta 1499. S področja etnografije je zanimiv prispe- vek Duše Krnel-Umek o fantovski skupnosti v Kobjeglavi na Krasu, še zlasti pa bi opo- zorili na razpravo Miroslava Pahorja »Kraš- ka vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem«, kjer avtor z etnografskega ter zgo- dovinskega stališča podaja preteklost in se- danjost tega kraja v tržaškem zaledju, in te- še zlasti s stališča povezanosti tega kraja s Trstom, morjem in pomorstvom. S področja NOB je prispeval obsežnejšo razpravo o ustanovitvi Gregorčičeve brigade France Škerl. Z njo skuša avtor opredeliti nekatera še odprta vprašanja o ustanovitvi te primorske vojaške enote ter njene začetne bojne poti. Ne le zgodovinskega, ampak tudi biografskega značaja pa je študija Iva Ju- vančiča o goriškem nadškofu Margottiju in njegovem odnosu do narodnoosvobodilnega boja. Gre za razpravo, ki je po svoji zasnovi mnogo širša kot obeta naslov, saj ne govori le o Margottiju, ampalk tudi o tržaškem škofu Santinu (pa tudi o njunem odnosu do pisca razprave). Juvančič dalje govori tudi o tako imenovani »primorski sredini« v času NOB. Tretji pisec pa je Drago Pahor, ki skuša v članku o tržaškem protifašistu in tajniku tr- žaške federacije KPI L. Frausinu osvetliti ozadje njegove aretacije in smrti. V razdel- ku »Dokumenti« objavlja Goriški letnik ob- sežno pismo Engelberta Besednjaka, poslano Virgilu Sčeku 31. decembra 1944 iz osvobo- jenega Beograda. Od ostalih prispevkov naj omenimo še za- pisek Ksenije Rozman o slikarju Domenicu Conti Bazzaniju, dalje razpravo Marka Vuka »Doprinos k osvetlitvii pionirskega obdobja modernega slikarstva na Primorskem« ter avtobiografijo Avgusta Zigona, ki jo je pri- pravil Zoltan Jan. Kot običajno, tudi tretji zvezek Goriškega letnika iprinaša vrsto knjižnih ocen in jjoro- čil. Tone Zorn Letopis za leta 1972—1976. Trst, Narodna , in študijska knjižnica 1977, 86 str. i Ob otvoritvi novih prostorov Narodne in študijske knjižnice v Trstu, v mesecu maju J 977, je izšla druga številka Letopisa NSK, ki vsebuje podatke o delovanju NSK v letih 1972—1976. Ta številka Letopisa je izšla z KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1973 53 večletno zamudo, vzroke za to pa je treba iskati predvsem v pomanjkanju finančnih sredstev. V prvem delu brošure je podan pregled de- lovanja in poslovanja NŠK od 1972—1976. Že od leta 1972 je bila glavna skrb knjižnice posvečena pridobitvi novih prostorov, kajti tesni prostori so negativno vplivali na število obiskovalcev v knjižnici. Letos so zasedli no- ve prostore v Ulici sv. Frančiška 20. Prosto- ri so bistveno večji, sodobno opremljeni, ima- jo čitalnico za časopise; imenovali so jo po Franu Levstiku, ki je bil tajnik Siavjanske čitalnice v Trstu v letih 1861—1862, glavno čitalnico pa so imenovalli po Primožu Trubar- ju, v spomin na njegovo dvalkratno bivanje v Trstu. V okviru NSK delujejo odseki za zgodovi- no, narodopisje in slovenski jezik. V poročilu je natanko opisano tudi delovanje in prido- bitve teh odsekov. Na koncu poročila sledi statistični pregled in povzetek v italijanščini. Poročilu o stanju in delu NSK je dodano besedilo nagovorov Borisa Raceta, predsed- nika Slovenske kulturno gospodarske zveze v Trstu, o pomenu treh zborovanj, ki so jih imeli v Trstu v letih 1974, 1975 in 1976 slo- venski zgodovinarji, bibliottikarji in slavisti. Že v prvi številki Letopisa (izšla je marca 1974) je bilo omenjeno, da želi knjižnica z izdajanjem Letopisa pospeševati tudi znan- stveno delo z objavljanjem krajših študij in pomembnega gradiva. V ta namen je urednik Stanislav Renko vključil v drugo številko Le- topisa dva prispevka, in sicer študijo Marka Kravosa Družbeno angažirana pesem Sreč- ka Kosovela in iprispevek Borisa Gombača Slovenska politika v Trstu ob koncu 19. sto- letja. Delo Marka Kravosa je nastalo leta 1969 in je njegova diplomska naloga. V študiji raz- iskuje in preverja naslovno problematiko v Kosovelovih pesmih z vidika tekstov, ki so izšli v Integralih. Prispevek je objavljen za- radi vse večje aktualnosti obravnavane sncvi, NSK pa hoče na ta način počastiti 50. oblet- nico smrti Srečka Kosovela. Druga študija - referat, ki ga je imel Boris Gombač na zborovanju slovenskih zgodovi- narjev v Kranjski gori, nas seznanja z do- godki zadnjega desetletja 19. stoletja, ko »iSlc- venska politika doživlja enega izmed svojih vrhuncev«. Obravnava tudi odnos, ki ga je politično društvo Edinost imelo do delavske- ga razreda, do socialne demokracije. Ugotav- lja, da do sodelovanja med narodnjaško Edi- nostjo in slovensko socialistično organizacijo v Trstu ni prišlo in da sta ubrali vsaka svojo pot pri reševanju slovenskega narodnega vprašanja na Primorskem. Kot pomembno gradivo naj omenim tudi seznam z razstav, ki ju je pripravila NSK. Leta 1974 cb priliki tržaškega dneva stoven- skih bibliotekarjev je bila razstava primor- skih bibliografij v Kulturnem domu. Seznam je razdeljen na osebne, strokovne bibliogra- fije, tekoče slovenske bibliografije, bibliogra- fije NOB, bibliografska kazala, bibliografija časnikov in časopisov, prevodov, pokrajinske in izseljenske bibliografije, izbor jugoslovan- skih bibliografij, seznam pa se zaključi z bib- liografskimi pripomočki. Leta 1976 pa je NŠK v sodelovanju s Slo- venskim klubom pripravila razstavo sloven- skega beneškega tiska. Seznam obsega 91 knjižnih enot. Knjižici je na koncu dodan seznam knjig, ki jih je NSK izdala v letih 1972—1976. Metka Gombač Alpina 158 str. 30 let tovarne obutve. Ziri 1977, Ob jubileju čevljarske industrije v Zireh se je tovarna Alpina odločila, da izda zbornik, s čimer se je oddolžila vsem soustvarjalcem sedanje tovarne. Publikacija je tehten pri- spevek k popularizaciji kraj eve zgodovine. Vsebino zbornika bi po tematiki lahko razde- lili v tri zadkrožene celote: kulturnozgodo- vinski prikaz Žircv in okolice, zgodovino čev- ljarstva in tovarne Alpina ter zapis o povoj- nem kulturnem udejstvovanju Žirovcev. V prvem delu nam France Planina prikaže geografsko podobo Žirov in njihove okolice. Zgodovinski prerez življenja na žirovskem ozemlju je prispeval Pavle Blaznik na pod- lagi svoje knjige Skofja Loka in Loško go- spostvo, ki jo je izdalo Muzejsko društvo v Skofji Loki 1973. Opisal je poselitev Žirov. Ugotavlja, da raziskovanje arheologov žal še ni doseglo tega področja. Prve zanesljive po- datke o naseljenosti žirovskega teritorija do- bimo šele iz časa gospodstva freisinške ško- fije, ki je Žirovsko leta 1030 spojila v loško gospostvo. Načrtna kolonizacija je bUa do konca 13. in v začetku 14. stoletja končana. Od srede 16. stoletja do 1630 je čas živahne rovtarske kolonizacije. Avtor je svoj prispe- vek dopolnil s tabelami, ki prikazujejo nase- litveno podobo žirovske župe do srede 18. sto- letja s prikazom obveznosti ter s tabelo o številu prebivalstva po posameznih naseljih od 1291 do 1817. S člankom Pregled ljudske umetnosti v Zireh in okolici je Ivan Sede j ' 54 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 opozoril na vrsto posebnosti Zirov in okolice, ki pa žal še niso doživele temeljite raziskave. V zborniku zasluži največjo pozornost čev- ljarstvo in temu je posvečen tudi ccrednji del zbornika. Uvodni članek s tega področja je pripravila Marija Stanonik s podrobnim prikazom razvoja čevljarske obrti v Žireh. Prvo omembo čevljarja najdemo že v urbarju iz leta 1501, večji pomen pa dobi čevljarstvo okoli 1880. V Zireh so izdelovali v glavnem težke čevlje, ki so jih v začetku prodajali na sejmih tja do Madžarske, Hrvaške in Slavo- nije. Med prvo svetovno vojno so možje od- šli v vojako, tako da je čevljarstvo stagnira- lo. Zlata doba čevljarstva nastopi po prvi sve- tovni vojni vse do gospodarske krize leta 1929. V tem obdobju so pričeli z izdelavo fi- ne j ših čevljev in pojavlja se že manjša in- dustrijska proizvodnja s poudarkom na zad- ružnem gospodarstvu. Svoje čevlje pošiljajo kupcem tudi po pošti. Pred drugo svetovno vojno je bilo v čev- ljarstvu v Zireh zaposleno okrog 250 delav- cev. Vojna proizvodnja čevljev se ni popol- noma pretrgala, vendar pa ise je občutno zmanjšala. Avtorica svoj prispevek zaključi z natančnim opisom čevljarskega poklica in življenja. Franci Ceplak je v članku Narod- noosvobodilna borba na Zirovskem prikazal, da tudi žirovski čevljarji med vojno niso bili pasivni in so se postavili okupatorju ipo robu, čeprav pred vojno politično niso bili enotni. Okupator se je tudi v Zireh posluževal vseh mogočih podlosti, da bi odvrnil ljudstvo pred širjenjem partizanskega vpliva, vendar so se ljudje kljub terorju odločili za Osvobodilno fronto. Z osvoboditvijo domovine pa se je tudi za žirovske čevljarje pričelo obnavljanje proiz- vodnje. Ze 10. junija 1945 je bilo ustanovlje- no podjetje Cevljama, kar je začetek nove- ga obdobja za Zirovce. Dne 4. aprila 1947 se Cevljama preimenuje v tovarno športnih čev- ljev Ziri. V letu 1948 se obrati, raztreseni po vseh Zireh, preselijo v novo stavbo, kjer je dobilo zaposlitev 400 delavcev. Cilji nove to- varne so bili jasni: nadaljevati s starim ug- ledom in kvaliteto izdelkov, imeti delaven kader, ki naj bo vezan na domači kraj. Tako je Alpina v letu 1976 izdelala že 1,100.000 čevljev in imela zaposlenih 1600 delavce\^ Pomembno skrb tovarna posveča izobraževa- nju, saj imajo svoj izobraževalni center. Ne- majhen poudarek pa daje tovarna kulturne- mu udejstvovanju svojih delavcev in jih pri tem podpira. Na koncu zbornika je Viktor Zakelj pred- stavil slikarje samorastnike, Janeza Sedeja, Jožeta in Konrada Peternelja ter Ivana Glu- hodedova. Publikacija zasluži vso pohvalo. Prispevki so dopolnjeni z znanstvenim, aparatom in šte- vilnimi slikami, ki so pomembno dopolnilo posameznim člankom. Posebej preseneča ve- likopotezna in razkošna likovna oprema, ki včasih že spominja na reklamni letak. Nataša Stergar Miroslav Kokolj - Bela Horvat: Prekmur- sko šolstvo od začetka reformacije do zloma nacizma, Pomurska založba, Murska Sobota 1977, 623 str. Z omenjeno knjigo je zapolnjena velika vr- zel v prikazu slovenske šolske zgodovine. Prekmursko šolstvo je šele s tem delom do- živelo svoj obsežni in natančni prikaz. Se več!' Delo se ne omejuje le na šoilsko zgodovano, ampak oriše tudi politični, gospodarski, kul- turni, verski razvoj Prekmurja, ki je v toliko stvareh različen od razvoja ostalih stoven- skih pokrajin. »Prekmursko šolstvo« je življenjsko delo Miroslava Kckolja, ki preučuje to problema, tiko že trideset let. Ob pomoči Bele Horvata je tako nastal pregled, kakršnega bi si mogli le želeti za druge slovenske ipokrajine. Avtorja začenjata pregled s širjenjem pro- testantizma na Ogrskem, orišeta pa tudi sta- nje začetkov šolstva v Prekmurju v sred- njem veku. Posebno natančno prikažeta evan- geličanske in katoliške vizitacije, ki so po- memben vir za preučevanje šolske mreže v reformacijskem in protiref ormaci j skem ob- dobju. Veliko pozornosti posvetita zapisniku evangeličanske vizitacije iz leta 1627, naj- starejšemu danes znanemu in najpomemb- nejšemu viru te vrste. V obdobju protireformacije je težišče pri- kaza na delovanju slovenskih prekmurskih protestantov v Surdu in Nemes Csóju, dveh izmed tako imenovanih »artikuliranih kra- jev«, kjer je bilo dovoljeno protestantsko bo- goslužje in šolstvo. V Prekmurju ni bilo no- benega takega kraja. Prikažeta tudi nastanek prekmurskega protestantskega narečnega slovstva, ki je povezano z delovanjem Prek- murcev v obeh omenjenih krajih. Terezijansko-jožefinska doba je spet obno- vila protestantske cerkve in šole v Prekmur- ju, z ustanovitvijo nove katoliške škofije v Sombotelju (1777) pa je povezan nastanek katoliškega prekmurskega slovstva. Tako pro- testantske kot katoliške knjige ao imele po- membno vlogo v prekmurskih šolah. Zelo ob- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 55 širno avtorja orišeta delovanje sirotišnice v Köszegu in njen vpliv na katoliške prekmur- ski dijake. Natančno sta prikazana tudi po- membna vladarska odloka o šolstvu na Ogr- skem Ratio educationis I. (1777) in Ratio edu- cationis II (1806). Madžarsko nacionalno obveščanje je za dru- ge narode v Ogrski, ki so v tej državi imeli večino, pomenilo vedno hujši madžarizacijski pritisk. Temu pritisku so v večji meri pod- legli prekmurski protestantski Slovenci, ka- toliški Prekmurci pa so se bolj narodnostno osvestili, navezali stike z rojaki onstran Mu- re, sprejeli gajico namesto madžarskega črko- pisa in jezik svojih knjig približali knjižni slovenščini. Avtorja natančno prikažeta vse ogrske šol- ske zakone, ki so drugačni od zakonov, ki so veljali za avstrijsifco državno polovico in nji- hovo vlogo pri madžarizaciji. Veliko pozornost posvetite dogodkom v le- tih 1918 in 1919, ki se končajo s priključit- vijo Prekmurja Jugoslaviji. Natančno opišeta vse probleme, s katerimi se je spopadalo prek- miuisko šolstvo v tem obdobju, vprašanje od- nosa učiteljev — prišlekov do prekmurskih domačinov in obratno, boj za uporabo prek- murščine in narečnih učbenikov, prizadeva- nje za ohranitev in obnovitev verskih šol, tako značilnih za prekmursko okolje. Prika- žeta nam tudi stanje šol za madžarsko in nemško manjšino v Prekmurju, kot tudi ta- kratno politiko državnih oblasti do tega vpra- šanja. Temeljito je obdelano tudi obdobje mad- žarske oikupaoije, raznarodovalne metode, ki so jih uporabljali okupatorji, pa tudi delež slovenskih prekmurskih učiteljev v NOB. Splošnemu pregledu sledi pregled razvoja šol v vsakem posameznem prekmurskem kra- ju, najprej osnovnih, nato kmetijsko in obrt- no nadaljevalnih, meščanskih in državne re- alne gimnazije v Murski Soboti, ki je nastala za časa stare Jugoslavije in preživljala zelo viharne čase, saj je bil njen obstoj vedno ogrožen. Temu delu sledi kronološki pregled raz- voja prekmurskega šolstva od srednjega ve- ka do 1945, več tabel, obširen pregled virov in literature ter seznam imen oseb in krajev. »Prekmursko šolstvo« je širši slovenski jav- nosti približalo premalo znano poglavje slovenske zgodovine, približalo ji je pokra- jino, ki je zaradi svojega posebnega razvoja manj znana, kot bi to upravičeno zaslužila. Prav to je največja zasluga prizadevnega de- la obeh avtorjev, ki je nedvomno obogatilo slovensko zgodovinopisje. Andre] Vovko Branko Reisp, Predjama. Kulturni in na- ravni spomeniki Slovenije, zbirka vodnikov 72. Ljubljana 1977, 30 str. Knjižica ni le vodnik po Predjami, ampak že kar majhna monografija o gospostvu in gradu, ki so ga do konca 18. stoletja ime- novali Jama (tudi Antrum, Foramen Lafo- ram, Lueg). Avtor knjižice Branko Reisp nam je lepo pokazal, kako je človek od pradavni- ne daflije izkoriščal okolje, ki ga je usitvarüa narava in ga prirejal ustrezno potrebam in možnostim. Posebej pa se je avtor zadržal pri zgodbi o Erazmu Luegerju, saj je grad prav zaradi te zgodbe med slovenskimi grado- vi zavzemal pomembno mesto, Erazem pa je bil ena tistih redkih oseb iz naše srednjeve- ške zgodovine, ki so zapustile med ljudstvom trajen spomin. Dalje govori avtor o zidavi današnje stavbe, ki so jo končali 1571. leta, fco je bil grad v rokah barona Kobencla. V po.sesti Kobenclov je ostal grad s kratko iz- jemo (1711—1719) skoraj 250 let, nato je prišel v roke grofa M. Coroninija s Kromber- ka in nato v last knezov Windischgrätzov. Kratko je opisana tudi poznogotska cerkvica v Predjami. Zlasti pa je avtor posvetil po- zornost raznim upodobitvam gradu od Klo- bučaričeve (med leti 1601—1605) dalje, ki ve- lja za najstarejšo. Nekatere teh upodobitev so v knjižici tudi reproducirane (Valvasor, Cassas, Schaffenrath, Chapuy), med drugim tudi dve Goldensteinovi, ki sta tokrat prvič objavljeni. Zadnje strani knjižice pa so po- svečene leposlovnim stvaritvam, ki so zaje- male snov iz zgodovine Pred jame. Olga Janša-Zorn Splošna bolnišnica »Dr. Franca Dergan- ca«, Nova Gorica, Šempeter pri Gorici, 30 let — Zbornik ob odprtu I. faze. Nova Gorica 1975, 77 str. Zbornik je sestavljen iz treh delov: iz pri- kaza zdravstva na Goriškem od začetkov do 1945, razvojne poti goriške bolnišnice od 1945 do 1975 ter prikaza o gradnji nove bol- nišnice od 1964 do 1975. V uvodu pred na- vedenimi skupinami sestavkov pa je poleg \ izjav predsednikov skupščin občine Ajdov- \ ščina, Nova Gorica in Tolmin še življenjepis i znanega partizanskega kirurga in prizadev- nega povojnega zdravstvenega delavca in pe- ; dagoga dr. Franca Derganca, po katerem ima goriška bolnišnica ime. Ravnatelj Goriškega muzeja Branko Ma- ; rušič je podal pregled zgodovine zdravstva; 56 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 na Gfiorišlkem. Poleg orisa isplošnih potez raz- voja od rimskih časov dalje še posebej ob- ravnava delovanje znamenitejših zdravnikov, tako Antona Muznika (1726—1803), Pier Francesca Scatija, Muznikovega sodobnika ter Bartolomea Patuma (1738—1823). Vsi trije so bili tudi strokovni pisci. Vsi trije so delo- vali na naših tleh. Avtor navaja dalje tudi tiste goriške zdravnike, ki so delovali na tu- jem in dosegli pomembne uspehe in sloves, med njimi cesarjevega osebnega zdravnika Ivana Štefana Zanuttija ter Marka Antona Plenčiča (1705—1786), ki je postavil temelje sodobni bakteriologiji. Pregled zaključuje s krajšim prikazom zdravstvene službe v NOB. Zelo obsežen in natančen prikaz te dejav- nosti pa je podal v naslednji razpravi Ciril Zupane, vse cd prvih improviziranih oblik partizanske sanitele, orisa partizanskih bol- nišnic, sanitele v partizanskih enotah na te- renu, delovanja apotekarske službe in stanja na tem področju ob osvoboditvi. Članki o razvoju zdravstva in goriške bol- nišnice v obdobju 1945—1975 so dragocen vir za preučevanje povojne zgodovine našega zdravstva in bodo pomembni za zgodovinarje, ki se bodo kdaj lotili preučevanja teh vpra- šanj. Andrej Vovko Elio Apih, »Le Cooperative Operaie di Tri- este, Istria e Friuli«, Trst, 1976, 182 stra- ni. S sodelovanjem Claudia Silvestrija. V Delavskih zadrugah so že dalj časa na- črtovali publikacijo, s katero bi prikazali raz- voj zadružnega gibanja v Trstu, Istri in Fur- laniji. Zamisel se je uresničila ob 70. oblet- nici obstoja delavskih zadrug. Dela se je lotil tržaški zgodovinar Elio Apih v sodelova- nju s Claudijem Silvestri jem. Pri pisanju se je avtor izključno naslanjal na dokumente, ki jih hrani arhiv Delavskih zadrug. Knjiga je razdeljena na osem poglavij. V prvem je Apih prikazal razvoj zadružništva v Evropi. Sama misel o zadružništvu je po- vezana z razvojem industrijske revolucije. 2e v prvih desetletjih 19. stoletja so poskušali organizirati prve oblike delavske samopomo- či (kot npr.: R. Owen, B. Buchez, V. Huber, J. F. Bray), dokončno so se načrti uresničili leta 1844 v Angliji z Rochdaleskimi pionirji. Ze pet let kasneje je ta konzumna zadruga štela sedemnajst tisoč članov. Iz Anglije se je zadružniško gibanje širilo v Nemčijo, od tod v Avstrijo in Belgijo, kjer so prevzeli inici- ativo krščanski socialisti. V Italiji se je gi- banje širilo zlasti pod vplivom mazzinijan- cev in prva konzumna zadruga je nastala sredi 19. stoletja v Torinu. Hiter ekonomski razvoj v drugi polovici 19. stoletja je še okrepil nastajanje delavskih zadrug, ki so se leta 1895 združile v medna- rodno zadružno organizacijo V drugem poglavju z naslovom »Trst in moderno zadružništvo« avtor opisuje začetek zadružništva v Trstu. Osnovna pogoja za razvoj delavske samopomoči sta bila člove- koljubje in vzajenmost. Ze v prvi polovici 19. stoletja so obstajala podporna društva, ki so združevala delavce v okviru stroke. Po letu 1867 z uvedbo svobode tiska in združevanja v habsburški monarhiji so nastale večje mož- nosti za razvoj zadružništva in tudi Slovenci v Trstu so ustanovili lastna podporna društ- va (1877, Tržaško podporno društvo, in 1879, Delavsko podporno društvo). Večji polet je doživelo zadružništvo v letih 1900—1910 vzporedno z razvojem samega Tr- sta kot tudi s krepitvijo delavskega gibanja in socialdemokratske stranke. V okviru soci- alističnega gibanja so leta 1902 nastala prva delavska podporna združenja. V tem obdobju sta uspešno delovali tudi konzumni zadrugi v Istri in sicer v Labinu in Puli. Posebno poglavje je avtor posvetil razvoju delavskih zadrug do leta 1905. V tem obdobju so najprej ustanovili »Delavski dom«, jeseni 1903 pa je bil ustanovni kongres »Delavskih zadrug«. Statut, ki so ga oblasti odobrile, je zadrugam dopuščal široko možnost delova- nja. Posebno pozornost so v statutu posvetili delitvi dobička. Del tega so dobili člani v ob- liki bonov, ki so jih vnovčili v zadrugah sa- mih (s tem so krepili tudi samofinanciranje). Apih je posebej poudaril tudi zasluge, ki jih je imel Valentino Pittoni (najprej tehnič- ni direktor, nato dolgoletni predsednik De- lavskih zadrug) pri razvoju delavskih zadrug. Do prve svetovne vojne so delavske zadru- ge hitro širile svojo dejavnost: odpirale so nove trgovine v Trstu, na Goriškem in v Is- tri, okrepile so tudi lastno proizvodnjo (usta- navljali so lastne pekarne, mesnice, prede- lovalnice mesa itd.). Vzroki za močen razvoj so predvsem v splošnem ekonomskem razvo- ju, večji kupni moči delavcev in v učinkovi- tosti poslovanja. Prva svetovna vojna je močno prizadela tržaško gospodarstvo in s tem tudi delova- nje delavskih zadrug. V povojnem obdobju so bile prav delavske zadruge med prvimi, ki so obnovile delo v polni moči, saj so bile edina organizacija, sposobna hitro in dobro organizirati prehrambeno mrežo. V naslednjih poglavjih Apih opisuje krizo v delavskem gibanju in boj delavskih zad- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 57 rug za obstoj v času gospodarske krize. Iz te splošne krize je prav fašizem izšel kot zmagovalec in so tudi delavske zadruge po- stopoma prehajale pod fašistični vpliv. To je pomenilo uničenje demokratičnosti in vza- jemnosti v delavskih zadrugah ter spreminja- nje aktivnih članov delavskih zadrug v na- vadne konzumatorje. V drugi svetovni vojni so se morale de- lavske zadruge ubadati z različnimi težavami, ki pa se jih niso lotevale s tako \nemo in iznajdljivostjo kot v času prve svetovne voj- ne. Člani delavskih zadrug so sodelovali tudi v odporniškem gibanju in s svojim delova- njem prispevali pri krepitvi partizanskih enot. Zadnje poglavje je posvečeno povojnemu razvoju zadružništva, ko so morale delavske zadruge dejansko začeti znova. Predvsem je bilo treba ponovno uveljavljati demokratič- ne odnose v sami organizaciji in že leta 1945 se je čutil večji vpliv članov pri vodenju zadruge, čeprav še danes člani ne uživajo vseh pravic. Leta 1959 so bile tudi dolgo pri- čakovane volitve (zadnje so bUe leta 1924) v upravne organe. V petdesetih letih so delav- ske zadruge dobivale novo obliko, ki jo ima- jo še danes. Postajale so organizacija z mo- derno in učinkovito distribucijsko mrežo. Njihovo vodilo je postalo: delovati na podlagi kooperacijskih odnosov, ne pa ustvarjati čim večji dobiček. Vzporedno s pregledom zgodovinskega raz- voja delavskih zadrug pa avtor Elio Apih po- udarja tudi družbeni pomen delavskih zad- rug kot tudi njihovo vlogo pri krepitvi de- lavskega gibanja v Trstu in širšem zaledju. Knjiga je opremljena s številnimi fotogra- fijami, ki dajejo tudi vizualno podobo de- javnosti delavskih zadrug. Zorica Golobic Tone Ferenc: Akcije organizacije TIGR v ; Avstriji in Italiji spomladi 1940, Založba Bo- j ree, Ljubljana 1977. 281 str. j j Pogosto, čeprav ne preveč upoštevano dej- stvo je, da zna biti resničen dogodek dosti- krat veliko bolj napet in razburljiv od pro- izvodov še tako razvnele domišljije. Lep : primer za to trditev je nedvomno knjiga To- : neta Ferenca o diverzantskih akcijah naro- i dnorevolucionarne primorske organizacije TIGR. Pred resničnimi dogodki, ki jih opi- suje ta knjiga, zbledi marsikatera storija, kij opisuje izmišljene diverzantske akcije in de- I lovanje tajnih služb. j Zasluga avtorja — ta slovi za zelo dobrega poznavalca arhivov, ki hranijo vire za ob- dobje zadnje vojne — je, da je te dogodke razgrnil javnosti. Kot pravi sam v uvodu, ni imel namena raziskati problematike TIGR v celoti, pritegnil pa ga je velik odmev teh ak- cij in obseg pritiukrepov nemških ter italijan- skih oblasti, kot tudi velik krvni davek pri storilcih in njihovih sodelavcih. Na podlagi arhivskega, predvsem nemške- ga ter italijanskega gradiva kot tudi s po- močjo še živih prič iz tega obdobja je avtor skrbno rekonstruiral potek dogodkov in nam kljub dejstvu, da ni mogel uporabljati še ka- kih drugih pomembnih virov, še zlasti bri- tanskih, prikazal natančno in pop>olno sliko dogodkov. Izhodišče dogodkov pomenijo razstrelitve železniških tirov v Avstriji pri Judenburgu aprila in maja 1940, kot tudi junija istega leta pri Trbižu. Namen teh akcij, ki sicer niso povzročile večje škode, je bil ovirati nemške dobave premoga Italiji, ki je bila takrat še »nevojskujoča se država«. Iz tega izhodišča avtor izvaja nadaljnji tok dogod- kov: reakcijo nemških oblasti, iskanje izvr- šilcev in tistih, ki so stali za njimi. Akcija se širi, zajame Italijo in staro Jugoslavijo in vključi pripadnike britanske tajne službe. Med protagonisti teh dogodkov so nedvom- no najbolj vidni pripadniki organizacije TIGR Ferdo Kravanja, Alojz Knez, Anton Ivančič, Danilo Zelen, pomembno vlogo pa je igral tudi Karel Širok, v tem obdobju uslužbenec jugoslovanskega konzulata v Celovcu. Iz poteka preiskav diverzij in aretacij sto- rilcev pride na dan sodelovanje slovenskih in nemških protinacistov kot tudi rafiniranost delovanja nemške tajne službe, ki je s po- močjo vrinjenih provokatorjev, med katerimi prednjači »Wagner«, sorazmeroma hitro raz- krila vso sabotažno mrežo, kot tudi »deloda- jalce« onstran jugoslovansko-nemške meje. Zanimiv je nadaljnji avtorjev opis nemških pritiskov na jugoslovanske oblasti, delovanja nemške tajne službe v Jugoslaviji, dejavnosti jugoslovanske tajne službe, katere prikaz ne- koliko ovira pomanjkanje ustreznih doku- mentov kot tudi povezava organizacije TIGR s češkimi in poljskimi protinacističnimi emi- granti in britansko tajno službo. V zvezi s tem je zanimiv prikaz »gospodarskega pod- jetja« »Ujka d. d.«, oddelka jugoslovanske protiobveščevalne službe, v katerem je igral vidno vlogo primorski emigrant Tone Bata- gelj, ki so ga morali na nemški pritisk uki- niti. Se en dokaz več kako nemočna je bila stara Jugoslavija v tem obdobju do nemških 58 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 pritiskov in vmešavanj v njene notranje za- deve. Omeniti velja še popoln tekst sicer že zna- nega dokumenta o formiranju neke vrste »pe- te kolone« med manjšino v Julijski krajini in emigranti iz te pokrajine v stari Jugosla- viji. Med drugim je bil ta dokement eden od temeljev obtožnice na II. tržaškem procesu leta 1941. Avtor zaključi svoj izčrpni pregled s pri- kazom usode akterjev v teh dogodkih, še po- seben poudarek pa da prikazu življenja in dela Ferda Kravanje-Skalarja. Poleg vseh odlik zgodovinske raziskave, sestavljene na podlagi še neuporabljenih ar- hivskih virov, dopolnjenih s pričevanji so- dobnikov, nam najnovejša knjiga Toneta Fe- renca, ki je med drugim prejela tudi Kaju- hovo nagrado za leto 1975, nudi tudi napeto branje, kar pri delih te vrste ni posebno po- gost pojav. ^^^^^ Petko Lukovič, Stališče Slovencev do vstaje v Hercegovini in Bosni in do hosansko-her- cegovskga vprašanja v letih 1875—1878. Lju- bljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 420 str. (Dela, razred za zgodovin- ske in družbene vede; 19) Knjiga, ki jo je pred kratkim izdala Slo- venska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, je tehten in dragocen prispevek ne le slovenskemu, temveč tudi jugoslovanske- mu zgodovinopisju. Avtor se je s to proble- matiko ukvarjal vrsto let in je pretežni del podatkov za monografijo zbral iz takratnih slovenskih časnikov, iz nekaterih pomem- bnejših srbskih in hrvatskih listov ter iz ar- hivskega gradiva. Bogate opombe kažejo, da je upošteval vsa mogoča della slovenske in ju- goslovanske historiografije o zgodovini Slo- vencev ter drugih jugoslovanskih narodov v 19. stoletju, posebej pa še dela o vzhodnem vprašanju. V jugoslovanskem zgodovinopisju je bilo stališče Slovencev do vstaje v Hercegovini in Bosni (1875—1878) kot tudi do drugih po- membnejših dogajanj na Balkanu obdelano le na splošno in v okviru širših vprašanj. Ta- ko nam pričujoča monografija prinaša mnogo novega. Doslej je veljalo, da so Slovenci pod- pirali avstroogrsko okupacijo Bosne in Her- cegovine brez pridržkov in to od začetka her- cegovske vstaje do avstroogrske zasedbe, edi- na izjema naj bi bil Slovenski narod, ki se je ob začetku postavil na stališče naravnega prava in zagovarjal, naj Bosna pripada Srbiji, Hercegovina pa Črni gori. Petko Lukovič je pokazal, da takšna ocena ne drži in da je slovenska javnost ob izbruhu vstaje, ki je kasneje prerasla v veliko vzhodno krizo, z veliko naklonjienostjo spremljala boj herce- govskih in bosanskih vstajnikov ter vojno Srbije, Črne gore in Rusije proti Turčiji. Tak- šno stališče ne odražata le Slovenski narod in Soča — glasili liberalnega tabora, temveč tudi klerikalni Slovenec ter konservativne Novice in Slovenski Gospodar. Avtor ugotav- lja, da so vsi takratni Elovenski časopisi po- svetili bosansko-hercegovskemu vprašanju veliko prostora. Do neke mere so izjema No- vice, ki so o dogodkih prinašale zelo kratka poročila v rubriki »Novičar iz domačih in ptujih logov«, posebne zapise o dogodkih v Bosni in Hercegovini pa so prinašale bolj redko. V informativnosti glede vstaje in dru- gih dogodkih na Balkanu je prednjačil Slo- venski narod, takrat edini slovenski dnevnik. Kakor je mogoče soditi iz člankov in poročil v takratnem časopisju, razpoloženje Sloven- cev ni bilo ves čas trüeltne vzhodne krize enako, ampak je močno odvisno od razmer na bojišču. Avtor razlikuje tri temeljne poli- tične opredelitve. Prva je prizadevanje za priključitev Bosne Srbiji, Hercegovine pa Črni gori. Tako mnenje zasledimo pri Sloven- cih tedaj, ko je perspektiva vstaje ugodna (npr. od avgusta do oktobra 1875 in od maja do septembra 1876), ko vstajniki, Srbi in Čr- nogorci zmagujejo nad Turki in so izgledi za ustanovitev večje jugoslovanske države na Balkanu, ki bi bila mikavna tudi za jugo- slovanske narode v okviru Avstro-Ogrske, kolikor toliko realni. Naklonjenoist pravični borbi jugoslovanskih narodov za osvobodite^/ in zedinjenjie izražajo tudi nekateri pesniki in pisatelji (Josip Stritar, Simon Gregorčič, Fran Maselj-Podlimbarski). Nihajoče stališče glede prihodnosti Bosne in Hercegovine zasledimo od srede oktobra 1875 do začetka maja 1876 (tudi od oktobra 1876 do berlinskega kongresa 1878), ko se med Slovenci javljajo glasovi o avstroogrski okupaciji Bosne in Hercegovine, ki pa bi bila upravičena le, če Srbija in Črna gora ne bi začeli vojne proti Turkom v korist vstajnikov. Vendar je bilo tudi v tem času še močno sta- lišče o priključitvi Bosne Srbiji in Hercego- vine Črni gori. Jurčič, glavni in odgovorni urednik Slovenskega naroda, je pred držav- nim tožilstvom v Ljubljani novembra 1875 javno zagovarjal potrebnost ustanovitve ju- goslovanske države na Balkanu. Decembra 1875 je tudi dr. J. Vošnjak v dunajskem par- lamentu govoril o treh možnostih rešitve bo- sansko-hercegovskega problema (avstroogr- ska okupacija, osamosvojitev obeh pokrajin, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 59 priključitev Srbiji in Črni gori). Trdil je, da bi bila najpravičnejša tretja varianta. Luko- vič v svoji knjigi tudi pokaže, da so bili vsi slovenski časopisi proti premirju in sklepanju separatnega miru med Srbijo in Turčijo, do česar je vseeno prišlo februarja 1877. Od te- daj dailje se Slovenci bolj nagibajo, k avstro- ogrski okupaciji, ki jo opravičujejo z ekonom- skimi, poilitičnimi in kulturno-prosvetnimi ar- gumenti. Vseeno pa se še vedno javljajo član- ki o avtonomiji obeh dežel ali o priključitvi Srbiji in Črni gori. Dr. Vošnjak in Herman, poslanca v dunajskem parlamentu še leta 1878 tik pred berlinskim kongresom obsojata okupacijo in glasujeta proti odobritvi kredita, namenjenega zasedbi obeh dežel. Ko pa je slovenska javnost junija 1878 zvedela, da je berlinski kongres rešil vprašanje Bosne in Hercegovine v korist Avsitro-Ogrske, je vse do konca vzhodne krize podpirala upraviče- nost okupacije. Slovenski narod piše, da se bo z okupacijo slovanski živelj v Avstro-Ogr- ski povečal in nujna posledica tega bo zlom dualizma ter prehod državnega krmila v slo- vanske roke. Slovenec pravi, da je to najbolj- ša rešitev v danih razmerah, Novice pa žeiijio, da »nam Slovanom bo to podvzetje na ve- liko korist«. Tržaška Edinost pozdravlja sklep, da je mandat za okupacijo dobila Avstro-Ogrska, hkrati pa izraža dvom, da je berlinski kongres Evropi zagotovil trajen mir. Dr. Lukovič je obdelal tudi stališče doma- čih Nemcev do sklepa berlinskega kongresa o Bosni in Hercegovini in ugotovil, da so osta- li zvesti svoji turkofUski politiki in se od- krito izrekli proti okupaciji. Nadvse zanimiv je tisti del Lukoviceve knjige, ki govori o delovanju odbora za po- moč vstajniškemu gibanju (deloval je od 6. IX. 1875 do 31. XII. 1876). Pomoč se kaže v treh oblikah: a) v denarju, b) v orožju in vojaški opremi ter sanitetnem materiailu, c) v obleki in obutvi. Ljubljanski podporni od- bor in uredništva posameznih časnikov so imela gosto mrežo poverjenikov za zbiranje denarne pomoči. Poverjeniki so bili predvsem trgovci, duhovniki, učitelji idr. Lukovič ugo- tavlja, da so pri zbiranju pomoči udeleženi vsi socialni sloji. Zbranih je bilo precej naj- razfličnejših sredstev, marsikaj pa je šlo po ilegalni poti na jug. Predvsem je po ilegalni poti šlo orožje in strelivo. V Ljubljani je namreč poleg legalnega odbora že od začetka avgusta 1875 obstajal tudi ilegalni odbor za pomoč vstajnikom, ki je skrivoma zbiral ne le razna sredstva za življenje in borbo, am- pak tudi v njihove vrste pošiljal prostovolj- ce. Člani ilegalnega odbora so bili najvid- nejši voditelji liberalne smeri slovenskega na- rodnega gibanja (dr. Vošnjak, dr. Zarnik, Jurčič). Prostovoljci, ki jih je dr. Lukovič ugotovil nekaj desetin iz slovenskih dežel (med njimi je bilo precej tiskarskih delavcev in posamezni zdravniki), so odhajali v Bosno večinoma preko zagrebškega odbora, manjši del v Hercegovino pa preko odbora v Trstu. Nekateri slovenski prostovoljci so se izkazali tudi kot poveljniki (Miroslav Hubmajer). Petko Lukovič se je v svoji knjigi lotil tudi v^prašanja odnosa Slovencev do hrvatsko- srbskega spora okrog bodoče pripadnosti Bo- sne in Hercegovine. Zaostritev hrvatsko-srb- skih odnosov je skrbela slovenske rodoljube. Slovenski narod in Slovenec 'sta .obsojala he- gemonistične težnje in si prizadevala za po- miritev spora. Ator zaključuje z mislijo, da je pomenilo obdobje od 1875—1878 silno po.membno stop- njo na dolgi poti boja naših narodov za osvo- boditev in združitev in da so prav Slovenci s svojimi stališči po svoje veliko prispevali za skupno jugoslovansko stvar. Olga Janša-Zorn Vlado Močnik, Baska grapa, Ljubljana, sa- mozaložba 1974, 104 str. To je delo avtorja, ki se mu vidi, da pozna svoj rodni kraj. Na preko sto straneh nam poda zgodovinski, etnološki, geografski in sploh celovit oris Baske grape, od njene prve naselitve do danes. Pri tem se seveda ni mo- gel ustavljati ob posameznih vprašanjih in jih temeljiteje obdelati. Se najvažnejši je opis ljudi, ki tu živijo, in njihovih navad. To delo verjetno z veseljem prebirajo Baškograparji, ni pa primemo kot znanstveno izhodišče, kar poudarja tudi avtor sam. Po krajšem opisu ilirskega obdobja in vla- davine Rimljanov sledi besedilo o življenju Slovencev v skoraj trideset kilometrov dolgi Baski grapi od naselitve do zmage v narod- noosvobodilnem boju in graditve socializma. Življenje v teh krajih je bilo vedno težko in še danes se kmetje, ki ostanejo na svojih kmetijah, le težko prebijajo skozi življenje. Vedno več pa se jih sedaj zaposluje v indu- striji, ki se počasi in v skromnih okvirih širi. V zadnjem delu knjige opisuje avtor tudi svoje življenje, ki je zanimivo, a nikakor ne sodi v to knjigo; prav tako tudi ne poglavje, ki govori o Istri in Istranih. Nekoliko bolj upravičeno govori pisec o Tolmincih, ki so bolj povezani z Baškograparji. Kljub temu, da se kar dobro bere, pa taka heterogenost tako drobne knjižice daje bralcu občutek ne- SoUdnosti. Branko Kalan 60 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 Raumplanugsgespräch Südkärnten, Wien 1977, 197 str. Knjiga, o kateri poročamo, je prva v vrsti publikacij, ki jih namerava izdati Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu. Ze zavoljo tega bi morala pritegniti našo pozornost. Knjiga dokazuje, da se je inštitut še posebej lotil proučevanja zdajšnjega položaja slovenske skupnosti na avstrijskem Koroškem, upošte- vajoč pri tem vse tiste silnice, ki so in še vplivajo na koroškega Slovenca in na nje- govo mesto v avstrijsko-koroški nemški sre- dini. Tako se v delu inštituta preteklost po- vezuje s sedanjostjo; to pa dokazuje tudi knjiga o vprašanjih prostorskega načrtova- nja in njegovih posledic na južnokoroški pro- stor. Podlago publikaciji je dala diskusija, ki so se je udeležili v začetku leta 1977 mladi slovenski ter manjšini naklonjeni strokov- njaki iz vrst večinskega naroda. Za ta pre- tres so pripravili 14 prispevkov, o katerih je tekla razprava, katere namen je bil nadrob- neje osvetliti nakazana vprašanja. Zgodovinarja bosta ob tem zanimala pred- vsem dva sklopa vprašanj. Najprej naj ome- nimo prispevke, ki so skušali podati zdajšnji gospodarski prerez južne Koroške ter prob- leme, ki se tu javljajo. Na področje demo- grafije ^e posegel pogled na dosedanji raz- voj južnokoroškega prebivalstva. Cisto zgo- dovinski temi pa sta bili dve. Prva je govo- rila o socialnem ter gospodarsko-zgodovin- skem razvoju južne Koroške, druga pa o ge- nezi ter funkciji manjšini nasprotne politike na Koroškem. Medtem ko je prvi referent (Andrej Moritsch) skušal predvsem podati dosedanjo vednost o socialnem in gospodar- skem razvoju južne Koroške, je drugi (Hanns Haas) s pritegnitvijo novo odkrite dokumen- tacije podal več novih pogledov na položaj koroškega slovenstva še zlasti pred prvo sve- tovno vojno in po njej. V podkrepitev svojih opozoril je Haas dodal tudi izbor nekaterih nadvse zanimivih dokumentov. Med njimi na primer najdemo pismo enega vodilnih ko- roških socialnih demokratov slovenskega ro- du Antona Falleta, ki je julija leta 1926 po- novno cenil število Korošcev slovenskega je- zika na »kakih 80.000«. Pismo med drugim ugotavlja, da ljudska štetja ne dajejo »pra- ve« podobe, »ker se večina Slovencev iz po- litičnih ali pa gospodarskih vzrokov ne pri- znava k svoji narodnosti«. Se bolj zanimivo pa je opozorilo deželnega vodstva veliko- nemškega Landbunda (stranka velikega, predvsem nemško usmerjenega južnokoroš- kega kmeta), dano januarja leta 1928, po ka- terem naj bi znašalo števuo Korošcev sloven- skega rodu kar tretjino prebivalcev dežele (torej kakih 123.000)! Pri dokumentu gre vse- kakor za enkratno priznanje, kakršnega na strani nemškega koroškega nacionalizma do sedaj še nismo imeli. Tone Zorn UDK 352.017(497.12 Piran) :873.3.081 Pahor Miroslav, višji znanstveni sodelavec, ravnatelj, Pomorski muzej Piran 66330 Piran, Gortanova 27 a, Yu Akrostihi v piranski knjigi statutov leta 1384 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 1, maj 1973, str. 4—9, cit. lit. 17 Avtor razpravlja o umetniško-oblikovni obdelavi piranskega statuta leta 1384. Poleg odlične pisave je opazil, da je jezikovni oblikovalec kodeksa razbil monotonost stare glagolske oblike »statuimus« in poiskal 36 drugih imperativnih glagolov. To mu je omogočilo, da je v statute vpletel 4 akrostihe, ki doslej niso bili opaženi. V prvi knjigi beremo; GRACIA SANCTI SPIRITVS ASSIT PRICIP. V šesti knjigi beremo: MARCVS CA- VIANO SCRIPSIT HOC STATVTVM. Sedma knjiga podaja abecedni akro- stih, osma in deveta pa nadaljujeta akrostih šeste knjige takole: GERIVS BANO, PETRVS DE SALONO, EGORGIVS (napačno ža Georgivs) DE MAFEO CAPITA STATVTARIORVM. S tem se je Caviano proglasil za dejanskega avtorja statui'a, svoje tri kolege pa za umetniške oblikovalce začetnih črk. UDK 352.072(497.12 Ljubljana) :353/354"1704—1780" Valenčič Vlado, znanstveni sodelavec v pokoju, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 13, Yu Odnosi med ljubljanskim magistratom in državnimi oblastmi ob terezijan- sklh upravnih reformah Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 1, maj 1978, str. 19—27, cit. lit. 30 Politični in pravni absolutizem je vzporedno s širjenjem državne dejav- nosti sredi 18. stoletja reorganiziral upravo in uvedel za dežele In okrožja nova oblastva. Odnosi med staro mestao avtonomijo In državno upravo so se spremenili, ker so novi državni organi začeli posegati s svojimi funkcijami na področja, ki so bila do tedaj pridržana mestni samoupravi. Takim posegom se je ljubljanski magistrat upiral in je večkrat prišel v spore zlasti z okrožnim glavarjem. Iskal je zaščito za staro avtonomijo pri dvornih oblastvih, toda brez uspeha. V absolutistični državi je mestna uprava postala del državnega uradnega aparata in se je morala podrediti državnim oblastvom. UDK 930.26 Mikl-Curk Iva, znanstveni sodelavec Zavod za spomeniško varstvo SRS 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 2, Yu Rimska amfora in mortarij Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 1, maj 1973, str. 1—4, cit. lit. 9 Sestavek predstavlja rimske amfore in mortaria v Sloveniji, navaja nekaj posebnosti o okoliščinah, v katerih so pri nas našli njih odlomke, in na- števa nekaj sklepov o rabi t'eh specifičnih rimskih lončenih posod za spravljanje in pripravo pijače, tekočin, začimb in hrane. Ta vrsta starin ni posebno močan pripomoček za datacijo nekega najdišča, mnogokrat pa zelo koristi pri interpretaciji tiste dejavnosti, ki je v rimskem času odlikovala posamezno najdišče. UDK 726.5(497.12 Jesenice): 669"16" Resman Blaž, diplomirani umetnostni zgodovinar 64240 Radovljica, Cesta svobode 13, Yu Pužinarske cerkve iz začetka sedemnajstega stoletja na Jesenicah Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 1, maj 1973, str. 9—18, cit. lit. 35 Članek obravnava Marijino cerkev na Savi in porušeno Barbarino cerkev ha Plavžu na Jesenicah, ki so ju v začetku 17. stoletja ustanovili in zgra- dili 1'amkajšnji fužinarji Bucelleniji, posvetu pa ljubljanski škof Tomaž Hren (tretja cerkev — sv. Križa na Planini nad Jesenicami — je kljub nameri Bucellenijev, da bi jo postavili že v začetku stoletja, nastala šele v 80. letih). S pomočjo arhivskih virov in upoštevajoč dejstva, ki jih je o stavbni zgodovini savske cerkve odkrila njena nedavna restavracija, skuša rekonstruirati prvotno podobo obeh stavb, ugotoviti njune stilne značUnostl In opredeliti njuno mesto v razvoju naše cerkvene arhitekture tega časa. išče pa tudi odgovor na vprašanje, če so imeli zasluge za na- stanek teh cerkva le Bucelleniji, ali so ju postavili morda celo na Hre- novo pobudo. UDC 352.072(497.12 Ljubljana):353/354"1704—1780" Valenčič Vlado, Scientific Collaborator (Retired) 61000 Ljubljana, Aškerčeva 13, Yu The Relations between The Municipal Council of Ljubljana And the State Authorities at the Time of the Administrative Reforms of Kaiserine Maria Theresia Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 1, May 1978, pp. 19—27, notes 30 Political and legal absolutism reorganized the administration together with the extension of the activity of the Stai'e in the middle of the 18th century, and introduced new authorities for provinces and districts. The relations between the old autonomy of the town and the State admini- stration changed because the new State organs began to interfere, with their functions, with the spheres that' had been until then reserved for the self-management of the town. The Municipal Council of Ljubljana objec- ted to such interventions and so often disputed especially with the Perfect of the district. The Council fried to obtain support from the Court Au- thorities but without any succes. So in the absolute State the town ad- ministration became a part of the State official sysi'em and had to su- bordinate to the state Authorities. UDC 352,017(497.12 Piran) :873.3.081 Pahor Miroslav, Senior Scientific Collaborator, Director, The Naval Muse- um, Piran 66330 Piran, Gortanova 27 a, Yu Acrostics in the Book of the Statutes of Piran in the year 1384 Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 1, May 1973, pp. 4—9, notes 17 The author discusses the artistico-formal treatment of the Statute of Piran in the year 1384. Besides an excellent writing, he has also noticed that the language former of the code broke the monotony of the old ver- bal form »statuimus« and found 36 oilier imperative verbs. This gave him the possibility to insert Into the Statutes four acrostics that have not been noticed until now. In the first book we read: GRACIA SANCTI SPI- RITVS ASSIT PRICIP. In the sixi'h book we read: MARCVS CAVIANO SCRIPSIT HOC STATVTVM. The seventh book presents alphabetical acro- stics, whUe the eighth and the ninth continue the acrostics from the sixth book as follows: GERIVS, BAND, PETRVS DE SALONO, EGORGIUS (wrong for Georglvs) DE MAFEO CAPITA STATVTARIORVM. With this Caviano proclamed himself the actual author of the Si'atute, and his three colleagues as the artistic formers of the beginning letters. UDC 726.5(497.12 Jesenice) :669"16" Resman Blaž, Graduated in Art History 64240 Radovljica, Cesta svobode 13, Yu The Churches, Founded by Forge-owners at Jesenice, from the Beginning of the 17 th Century Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 1, May 1978, pp. 9—18, notes 35 The article deals with Mary's Church at Sava, and a demolished Barbara's Church at Plavž at Jesenice which were founded and built at the be- ginning of the 17th century by the Bucelleni family, the forge-owners of that place, and consecrated by the bishop of Ljubljana Tomaž Hren (the third church — The Holy Cross at Planina above Jesenice — was, Insplte 01 the Intention of the Bucellenls to arise one already at the beginning of the century, erected only in the eighties). The arttcle tries, by means of the annals and considering fhe facts about architectural higtory of the church at Sava, found on the recent occasion of its restoration, to re- constitute the original form of the two buildings, to find their stylistic characteristics, and to specify their role in the development of our eccle- siastic architecture of that time. At the same time, the article tries to answer the question whether it was only owing to I'he Bucelleni family that these churches were built or whether they were built on the initia- tive of Tomaž Hren. UDC 930.26 Mlkl-Curk Iva, Scientific Collaborator, The Institute of SR Slovenia for Protection of Monuments in Ljubljana 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 2, Yu The Roman Amphora and Mortar Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 1, May 1978, pp. 1—4, notes 9 The article deals with Roman amphoras and mortarla in Slovenia, stating some details about the circumstances in which their fragments have been found. The article also enumerates some conclusions about the use of this special Roman earthen-ware intended for storing and preparation of beverage, liquids, spices, and food. Although this sort of antiquities Is not a very good device to date a finding-place, li' often helps with the Interpretation of the kind of activity which was, during the Roman period, characteristic of a particular finding-place. UDK 373(436.6 = 863)"1925" Zorn Tone, višji znanstveni sodelavec, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5/II, Yu Dve poroCili o koroškem šolstvu iz leta 192S Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 1, maj 1973, str. 36—38, cit. lit. 5 Avtor v članku povzema dve poročili, ki sta Jih sredi dvajsetih let ob po- gajanjih za uvedbo kulturne avtonomije za slovensko manjšino živečo na avstrijskem Koroškem pripravila takratni koroški deželni šolski svetnik Johann Benda ter vladni svetnik Franz Ratzer. Vsebinsko se poročUl do- polnjujeta: medtem ko prvo govori o stanju obstoječega manjšinskega (utrakvističnega) šolstva, podaja drugo njegovo zakonsko ureditev. UDK 625.8(497.12 Ljubljana—Zaloška) "1782/1784" Sorn Jože, višji znanstveni sodelavec, Inštitut za zgodovino delavskega gi- banja v Ljubljani 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, Yu Obnavljanje Zaloške ceste v letih 1782—17S4 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 1, maj 1978, str. 27—35, cit. lit. 18 V slovenskem prostoru so v 18. st. popravljali ceste v treh impulzih. Prvi je pripadal letom od ok. 1720 dalje, drugi od ok. 1760 dalje, tretji poslednjim letom cit'. stoletja. Prvi Impulz je zajel vse komercialne ceste kot glavne ceste, drugI stranske ceste, tretji povsem lokalne ceste. Cesta od rečnega pristanišča v Zalogu do pristanišča na Bregu v Ljubljani Je bila do za- četka 80. let 18. st. stranska cesta; takrat so Jo dvignili na stopnjo komer- cialne stranske cesVe in jo obnovUl temeljiteje kot druge stranske ceste. Inženirjev predračun je predvidel za 4740 klafter dolgo cesto, široko 2,5 klafter, stroškov v višini 4243 gld ali skoraj 28 kr na kvadratno klaftro, kar je bilo normalno povprečje za tak ravninski predel kot je razdalja Zalog—Ljubljana. UDK 728.82(497.12 Poljane ob Kolpi) Simonič Ivan, profesor zgodovine in geografije 61000 LJubljana, Runkova 16, Yu Grad Poljane ob Kolpi Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 1, maj 1978, str. 39—41, cit. lit. 8 Grad Poljane ob Kolpi je stal že v 13. stol. na južnem koncu današnjega Predgrada. V dobi turških vpadov je bil h grajskemu obzidju v pobočju pod gradom prizidan velik tabor, v katerem se Je v 16. stol. razvil trg, ki so ga v razliko od veliko starejšega poljanskega Starega trga imenovali Novi trg. Prvi lastniki poljanskega gradu in gospostva so bili gospodje Poljanski, zadnji od leta 1641 dalje pa Auerspergi. Potem, ko so Francozi prvotni poljanski grad 16. oktobra 1809 požgali, so Auerspergi zgradili neznatno više na ravnici svoj manjši grad, sedanji zadružni dom. Stari trdnjavskl grad Je povsem Izginil, ohranil pa se Je dva metra visok grajski sramotni steber z verigo. UDC 373(436.6 = 863)"1925" Zorn Tone, Senior Scientific Collaborator, The Institute for National Questi, ons in Ljubljana 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5/II, Yu Two Reports about the Carinthian School System in the Year 1925 Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 1, May 1978, pp. 36—38, notes 5 In this article the author resumes two reports written on the occasion of the negociations for the Introduction of the cultural autonomy of the Slo- vene minority living in the Austrian Carinthia. They were written by the then district school councillor for the region of Carinthia Johann Benda, and the governmental councillor Franz Ratzer. As to the content's, the re- ports complete each other: while the first is about the existing state of the school system of minority, fhe second deals with its legal regulation. UDC 728.82(497.12 Poljane ob Kolpi) Simonič Ivan, Teacher of History and Geography 61000 Ljubljana, Runkova 16, Yu The Castle Poljane by the River Kolpa Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 1, May 1978, pp. 39—41, notes 8 The castle Poljane by the river Kolpa existed already in the 13th century on the south end ot the place, nowadays called Predgrad. At the time of fhe invasions of Turks a great fort was built on to the castle walls on the slope beneath the castle. In the 16th century this fortification develo- ped into a small town which was called Novi trg, in order to distinguish it from the much older Stari trg of Poljane. The first owners of the castle of Poljane and its domain were The Lords of Poljane, and the last from the year 1641 on the Auerspergs. After the Original castle of Poljane had been burnt down by Frenchmen, the Auerspergs built a smaller castle a little higher on a plan, which is nowadays a building belonging to agri- cultural cooperation. The old fortified castle disappeared compüetely, but the two-meter high castle pillory has been preserved. UDC 625.8(497.12 Ljubljana—Zaloška) "1782/1784" Sorn Jože, Senior Scientific Collaborator, The Institute for the History of the Workers' Movement in Ljubljana 61000 Ljubljana, Trg osvobodii've 1, Yu The Reconstruction ot the Zaloška road in the Years 1782—1784 Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 1, May 1978, pp. 27—35, notes 18 In the area of Slovenia road repair in the 18th century was done in three stages: the first belonging to the period from about 1720 on, the second from about 1760 on, and the third belonging to the last years of the stated century. The first stage included the repair of all compiercial roads as main roads, the second covered by-roads, and the third, entirely local roads. The road from the river harbour at Zalog to the harbour at Breg in Ljubljana was considered a by-road until the beginning of the eighties of the 18th century; it was then graded as a commercial by-road and as such renewed more thoroughly than other by-roads. The engineer's esti- mate was the following: length about 4740 cords, width 2,5 cords, and the expense came to 4243 florins or nearly 28 crowns to 1 square cord, which was the normal average for a level terltory such as is the distance from Zalog to Ljubljana. GOSPODARSKO ZGODOVINSKI SPOMINSKI ZBORNIK jubilejnih, slavnostnih in informativnih člankov ter člankov z gospodarskega in kulturnozgodovinskega področja Socialistične republike Slovenije ter s komercialnimi besedili in čestitkami ZA OBLETNICO OF SLOVENSKEGA NARODA in ZA PRAZNIK DELA i. MAJ čestitajo gospodarske organizacije, zavodi in ustanove vsem delovnim ljudem in poslovnim prijateljem ter se priporočajo za nadaljnje sodelovanje na gospodarskem in kulturnem področju obenem pa želijo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE LJUBLJANA Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za mednarodni praznik dela 1. maj! Vsem delovnim kolektivom, poslovnim partner- jem in znancem želimo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila. ORGANIZIRA POLEG STALNIH RAZ- STAV SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA SE SPECIALNE RAZSTAVE IN SEJME ZA POSAMEZNE STROKE GOSPODAR- STVA REPUBLIŠKEGA, ZVEZNEGA ALI MEDNARODNEGA ZNAČAJA. V ČASU, KO NI RAZSTAV, SO RAZSTAVNI OB- JEKTI NA RAZPOLAGO TUDI ZA RAZ- NE KULTURNE, DRUŽABNE IN ŠPORT- NE PRIREDITVE TER KONGRESE UPRAVA: LJUBLJANA, TITOVA C. 50 Telefon: 311022 OBIŠČITE I VSAKOLETNE RAZSTAVE IN PRIREDITVE NA GOSPODARSKEM RAZSTAVIŠČU V LJUBLJANI i ZAVOD ZA DRUŽBENI RAZVOJ LJUBLJANA — Ljubljana, Vojkova 57 tel. 346 161, 345 181 s temeljnimi organizacijami združenega dela: družbe- no planiranje, urbanizem in informatika ima naslednja področja dejavnosti: — priprava družbenih planov in programov razvoja za občine ter mesto Ljubljana — izdelovanje urbanističnih programov, urbanističnih načrtov, urbanističnih redov ter regionalnih med- občinskih urbanističnih planov, — spremljanje in analiziranje poslovanja delovnih or- ganizacij ter izvajanja letnih in srednjeročnih pla- nov, — priprava strokovnih gradiv kot osnove za progra- me in plane dela samoupravnih interesnih skupno- sti — koordinacija dela in izvrševanja nalog na področju zemljiške politike z občinskimi skupščinami in zem- ljiškimi skupnostmi, — priprava predlogov smernic za izdelavo program- skih delov za.-'.idalnih načrtov in lokacijske doku- mentacije za objekte posebnega družbenega pomena, — tolmačenje urbanistične dokumentacije in razvijanje prostorskega informacijskega sistema, — zbiranje in analiziranje statističnih podatkov ter izdajanje statističnih publikacij in informacij, — izdelovanje zazidalnih zasnov in zazidalnih načrtov, dokumentacije za realizacijo, vključno s program- skimi, tehničnimi in ekonomskimi sestavinami, — zakoličevanje in izvrševanje vseh geodetskih in ge- odetsko-komunalnih del v zvezi z izdelavo lokacij- ske dokumentacije ter v zvezi z realizacijo zazidal- ne zasnove, — organizacija zbiranja in vzdrževanje podatkov za komunalni informacijski sistem, — organizacija, programiranje in obdelava vseh vrst prispevkov in davkov za potrebe občin, — vodenje registra stalnega prebivalstva ter pripra- va registra stanovanj — izdelovanje investicijsko-tehnične dokumentacije ter izvrševanje projektantskega in gradbenega nadzora nad objekti posebnega družbenega pomena Urbanistični zavod Projektivni atelje Ljubljana, Kersnikova 9 telefon: 310-888 izdeluje: —¦ vso urbanistično dokumentacijo, — investicij sko-tehnično dokumentacijo za vse objekte visokih in nizkih gradenj; opravlja: — urbanistično službo, — vse geodetske meritve; razpolaga s tipskimi načrti: — družinskih in vrstnih hiš, — stanovanjskih stolpnic in blokov, — trgovskih objektov, — otroških vrtcev in šol. Priporočamo se za naročila. — Delamo tudi ob sredah popoldne. Delovni kolektiv Urbanističnega zavoda čestita vsem svojim poslovnim partnerjem, prijateljem in znancem za obletnico ustanovitve OF sloven- skega naroda in za mednarodni praznik dela — 1. maj. LJUBLJANA, SMARTINSKA 50 Telefon h. c. 316 244 nas PROIZVODNI PROGRAM JE TALE; Industrijska proizvodnja, predelava, dodelava vseh vrst lepil, prečiščene, tehnične in druge zelatine ter pomožna sredstva za papirno in- dustrijo. Vsem poslovnim prijateljem, znancem in vsem delovnim ljudem čestitamo za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za med- narodni praznik dela — 1. maj Sestavljena organizacija zdru- ženega dela za dejavnost kme- tijstva, industrije, trgovine, gostinstva in storitev, n. sub. o. Ljubljana TOZD CONIMEX n. sub. o. LJUBLJANA BEETHOVNOVA 11/V, Proizvodni program: STROJNO IZDELAN PAPIR: # premazni, # brezlesni univerzalni, # srednjefini univerzalni, 9 specialni. VETA: # zidne tapete, # lepilo. ROČNO IZDELAN PAPIR: 9 umetniški akvarelni, # umetniški grafični, # pisemski reprezentančni. Naslov: Papirnica Vevče, 61260 Ljubljana Polje vam daje na voljo svoje kvalitetne proizvode, ki so pwtrebni v vsakem gospodinjstvu: Električne bojlerje vseh velikosti s pri- znanim estetskim videzom. Kuhinjske nape za prezračevanje kuhinj s priključkom na ventilacijski kanal ali brez njega. PrezraCevalce sanitarij. Plinske pretočnike bojlerjev in plin- ske aparate za etažno ogrevanje po li- cenci »Junkers«. Za vse proilzvode zagotavljamo lunkcio- nalnost in kvaliteto. Imamo dobro or- ganizirano servisno službo. Naše proizvode lahko kupite po vsej Ju- goslaviji. Zahtevajte prospekte! LJUBLJANA, MAGISTROVA 1 tel. 061 557 875 Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj! TEOL LJUDLJAMA Zaloška cesta 54 Telefon : h. c. 41 162. direktor 41 728. izdeluje tekstilna in usnjarska pomožna sredstva, sintetična lepila, detergente, sredstva za hlajenje v ko- vinski industriji ter proizvode na bazi etilenoksida. Imamo lasten servis za uvajanje naših izdelkov pri odjemalcih. Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj! GROSUPLJE n. sol. O' SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE izvaja vse vrste gradbenih objektov in del, vse vrste investicijskih ob- jektov, raznovrstna popravila, nadzidave in adaptacije, gradi stanova- nja za tržišče; Po TOZD PROJEKTIVNI BIRO GROSUPLJE izvaja ključavničarska, kovaška, mizarska in druga podobna dela, vrši celoten remont gradbenih strojev in razrez hlodovine; izdeluje vse vrste tehnične dokumentacije izdeluje vse vrste tehnične dokumentacije VSA DELA SO IZVEDENA HITRO IN SOLIDNO. Po TOZD SPLOŠNE GRADNJE GROSUPLJE VSEM POSLOVNIM PARTNERJEM IN VSEM DELOVNIM KOLEKTI- VOM PO SLOVENIJI CESTITA ZA PRAZNIK DELA 1. MAJ IN ZELI PRIJETNO PRAZNOVANJE 1908-1978 Kolinska HP Kolinska Ljubljana Ob svojem jubileju 70 let se tudi naš kolektiv pridružuje čestitkam za obletnico usta- novitve OF slovenskega naroda in za medna- rodni praznik dela 1. maj! Vsem delovnim kolektivom, poslovnim partner- jem in znancem pa želimo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila. ZAVOD ZA USPOSABLJANJE SLUSNO IN GOVORNO PRIZADETIH, N. SOL. O. LJUBLJANA TOZD Učne delavnice b. o. 61000 LJUBLJANA BEŽIGRAD 8 telefon 311 177 — žiro račun 50102-603-43496 TISKARSTVO: VEČBARVNI TISK PLAKATI RAZGLEDNICE KATALOGI PROSPEKTI ETIKETE BROŠURE KNJIGE OBRAZCI ITD. Naši specialni o d d e 1 k 1 : STROJNA STAVNICA ROČNA STAVNICA KNJIGOTISK KNJIGOVEZNICA TISKARNA, LITOGRAFIJA USNJENA GALANTERIJA IN MODNA ŠIVALNICA Opravljamo vsa dela omenjenih strok solidno in po konkurenčnih cenah. Za naročila se pripo- ročamo ! VSEM POSLOVNIM PRIJATELJEM IN DELOV- NIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO ZA PRAZNIK ustanovitve OF slovenskega naroda In za med- narodni praznik dela — 1. maj TOZD AVTOOBNOVA ns. LJUBLJANA, TITOVA 136, Telefon 342 061 Vam nudi: — kvalitetno servisiranje in vsa ostala popravi- la na gospodarskih vozilih znamke TAM-MA- GIRUS, MERCEDES — FFB in OM — FIAT. — na zalogi imamo za takojšnjo vgraditev ob- novljene motorje TAM, FOMOS ill PERKINS, kakor tudi menjalnike I'er električne agregate. — kot ekskluzivna delavnica obnavljamo vse vrste hidravličnih krmil in črpalk znamke ZF, ter avtomat, ventilatorje znamke BEHR. — brusimo motorne gredi, valje in bloke mo- torjev, glave motorjev, valje motornih koles ter druge strojne predmete, povrtavamo glavne, oj- nične in odmične ležaje motorjev. — za potrebe domačih vozil izdelujemo nado- mestne dele kot: polosovine, vzmeii, sornike, puše, kolesne vijake in podobno. — v trgovini z lastnim parkirnim prostorom lahko nabavite avtomaterial vseh vrst. — obratujemo celodnevno. V vseh obratih se trudimo, da bi naročila strank izvršili hitro in kakovostno. se priporočamo! KOVINSKO PODJETJE LJUBLJANA, KAMNIŠKA 41 Telefon: 310 866 izdeluje po lastnih in tujih projektih: — jeklene nosilne konstrukcije v visokih gradnjah, — žerjave in žerjavne proge, — jeklene cestne mostove, — vrata, okna in predelne montažne stene v posebni secco izvedbi, — balkonske in stopniščne ograje, — regale za skladišča, — ventilacije, žaluzije in druge klju- čavničarske izdelke. Za cenjena naročila se priporočamo! Čestitamo vsem delovnim ljudem in svojim po- slovnim prijateljem za obletnico ustanoviiVe OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela — 1. maj. Proizvaja kvalitetne izdelke moškega, žen- skega in otroškega bombažnega perila. Po- sebno vam priporočamo nakup naših ko- palnih oblek izdelanih iz najsodobnejših surovin in najnovejših krojev. Kupujte naše izdelke in zadovoljni boste! LJUBLJANA, PARMOVA 33 Telefon 312 029 čestita za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela — 1. maj. Vsem delovnim kolektivom, poslovnim partner- jem in znancem pa želimo v majskili praznikih mnogo prijetnega razvedrila. Dejavnost podjetja je naslednja: — izdelovanje projektov za ceste, mosto- ve, splošno in komunalno hidrotehniko ter drugih nizkih zgradb; — izdelava študij in projektov za promet- no planiranje; — izdelovanje projektov za visoke zgrad- be; — strokovno nadzorstvo nad izdelovanjem objektov po sporazumu z investitorjem; — opravljanje geodetskih izmer s področ- ja nižje geodezije; — dajanje ekspertiz in strokovnih miš- ljenj. DBIOCA-SIIKOPIASTIIM OBRTNIŠKA ZAKLJUČNA DELA V GRADBENIŠTVU P. O. LJUBLJANA POLJE tel. 43 101, 43 102 Oblaganje sten in podov s keramičnimi, ke- ramitnimi, klinker ploščicami in mozaikom — pečarska, soboslikarska in pleskarska de- la — oblaganje s tapetami, polaganje tla- kov iz plastičnih mas in iglanlh preprog. Čestitamo vsem delovnim ljudem in svojim j poslovnim prijateljem za obletnico ustano- vitve OF slovenskega naroda in za medna- rodni praznik dela — 1. maj LJUBLJANA, MESTNI TRG 21 VSEM POSLOVNIM PRIJATELJEM IN DELOV- NIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO ZA PRAZ- NIK ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela — 1. maj Mestni trg 21 Miklošičeva cesta 30 in 36 Rimska cesta 9 (Pasaža) Trg MDB 10, Poslovalnica CELJE Poslovalnica LITIJA Poslovalnica Podhod Ajdovščina, LJUBLJANA, kjer boste solidno postreženi Poslovalnica LASKO ŠTAMPILJKE • ETIKETE za urade, trgovine in obrti izdeluje in dobavlja solidno in po zmernih cenah podjetje Nasi. Marija Blejec, telefon doma 44 637. LJubljana, Nazorjeva ulica 3 Delavnica: Resljeva cesta 6, telefon 323 238 Tudi naš kolelctlv se pridružuje čestitkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj! Tudi naš kolektiv se pridružuje cesi'itkam za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in za mednarodni praznik dela 1. maj ! LJUBLJANA — PODMILSCAKOVA 24 Proizvodne enote TOZD I, tel. 317 848 Proizvodne enote TOZD II, tel. 313 144 Proizvodne enote TOZD III, tel. 313 427 Centralni obrati TOZD IV, tel. 341 977 direktor tel. 314 361 Specializirani smo za vzdrževalna dela, adap- tacije stanovanjskih, poslovnih in Industrijskih zgradb ter uslug s področja gradbeno obrtniških del. Opravljamo tudi manjše industrijske nove gradnje. Prodajamo beton in betonske polizdel- ke, malto iz acetilenskega apna, opravljamo že- lezokrlvske storitve. obvešča cenjene kupce, da Ima v svojih poalo- valnlcah v LJubljani bogato Izbiro domačih In uvoženih kozmetičnih izdelkov, maniklmega pri- bora, raznih ščetk za lase, zobe in roke, toalet- nih torbic, razpršilcev za toaletno vodo, poleg tega pa tudi ur in zlata. Vabimo vas tudi na kozmetično nego v naša kozmetična salona »Cutis« v Pražakovl 8 In »Jana-« na Celovški 145, kjer so vam na razpolago tudi pedikura, podvodna masaža in savna. Upamo, da vas bomo zadovoljili s pestro In bo- gato Izbiro, dobro kvaliteto in sprejemljivimi cenami. Proizvajamo: impregnacijska sredstva za les ABBONITE, sredstvo za čiščenje kamnitih površin TERACO + MARMOR, antikorozijska sredstva. PODJETJE ZA POPKA VILO TE2NIH IN MERILNIH NAPRAV LJUBLJANA, GORNJI TRG 44 Telefon 20 844, direktor 23 453 in obrat v Izoli telefon 71 322 čestita za obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda In za mednarodni praznik dela 1. maj. Vsem delovnim kolektivom, poslovnim partner- jem In znancem pa želimo v majskih praznikih mnogo prijetnega razvedrila. izvaja inženiringe in vsa dela v zvezi z izgradnjo, rekonstrukcijo, racionalizacijo in začetnim obratovanjem industrijskih ob- jektov. Izdeluje projekte vseh vrst, eko- nomske elaborate in izvaja nadzor nad iz- vajanjem del. DO POLIKEM TRGOVINA, Ljubljana, n. sol. o. Ljubljana, Maistrova 10, trgovina s kemično tehničnim blagom na veliko in malo, uvoz — izvoz in zastopanje tujih firm TOZD »CHEMO« TOZD »KEMIJA—IMPEX« DELOVNA ORGANIZACIJA polikem - trgovina želi ob prvomajskih praznikih vsem delovnim ljudem novih uspehov pri izgradnji naše socialistične samoupravne skupnosti. PoojBTE Piastifikacija ZUPANČIČ ALEŠ LJUBLJANA, SAVELJSKA CESTA 22 Telefon del. 341 417, stanovanje 341 919 j vam plastiflclra različne tiskovine, kot so npr.: razglednice, slike, katalogi, ovitki revij, knjige. Čestitamo vsem delovnim kolektivom ln našim poslovnim prijateljem za obletnico ustano- vitve OF slovenskega naroda ln za mednarodni praznik dela — 1. maj. KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino ima na zalogi naslednje publikacije: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, kompletni letniki od VI/58 do 23/1975 po 50 din, letnika 24/1976 in 25/1977 po 75 din V seriji Knjižnica Kronike so izšle naslednje publikacije: Milko Kos, SREDNJEVEŠKA LJUBLJANA, topografski opis mesta in okolice (1955), knjigotrška cena 20 din Igor Vrišer, RAZVOJ PREBIVALSTVA NA OBMOCJU LJUBLJA- NE (1956), knjigotrška cena 20 din. Vlado Valenčič, SLADKORNA INDUSTRIJA V LJUBLJANI (1957), knjigotrška cena 20 din. Sergij Vilfan — Josip Cernivec, ZGODOVINA LJUBLJANSKE MESTNE HISE (1958), knjigotrška cena 20 din. Peter Vodopivec, LUKA KNAFELJ IN ŠTIPENDISTI NJEGOVE USTANOVE (1971), knjigotrška cena 30 din. Ant. Capellaris, Kanal ob Soči (1752) original v Pokrajinskem muzeju, Gorica