I ■ elavska enotnost Glasilo Zveze sindikatov Slovenije Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat Ljubljana, 1. aprila 1988 številka 13, letnik 47, cena 300 dinarjev m Zveza sindikatov je na nekakšnem prelomu. Temu, da se Klora »očistiti«, botrujejo številni vzroki. Najpomembnejši nezadovoljstvo članstva, ki hoče sodobno močno organi-Zacijo s primernim vplivom na družbeno dogajanje in Ustvarjanje možnosti za dosledno uveljavljanje samoupravnih hotenj delavcev. Iz dosedaj pogosto okostenele forum-ske organizacije, za katero so največkrat zgolj formalno sijali vzdevki najširše politične organizacije delavcev, se Kora potemtakem spremeniti v gibčno in bolj gibanju Podobno delavsko organizacijo, ki je sposobna vsrkati ^ svoje kapilare vse različne interese delavcev, vendar jih jdi sintetizirati in v samoupravnem in političnem sistemu ydi uveljaviti. Zveza sindikatov Slovenije, še manj pa Jugoslavije, sicer ni izdelala svojega »prenovitvenega kon-Cepta«, vendar dogajanje med članstvom vse bolj sili °rgane zveze sindikatov v drugačno ravnanje in predvsem v dosledno zastopanje pravic in interesov delavcev na vseh ravneh v družbeni ureditvi. Prenovitvena težnja dobiva vse večji zamah in naravnost sdi v samoizpraševanje članstva in voditeljev zveze sindikatov o tem, kako se učinkovito organizirati, da bo moč Zavreti poglabljanje krize, se upreti etatizaciji družbenih °dnosov in odločanja o vsem, kar je pomembno za družbo j*3 ekonomski ter socialni položaj delavcev. Če zveza sindikatov nekako organsko spreminja svojo podobo v politič-nem življenju, ki seje najbolj kazala v transmisijski vlogi in Petem kolesu v pohtičnem sistemu, potlej je sedaj, ob Sn o vanju ustavnih dopolnil, bržkone priložnost, da se spremenijo vsa tista določila ustave in zakonov, ki so onemogo--3le sindikatu, da tvorno vpliva na odločitve. Preprosto r.ečeno bi morali v temeljni družbeni pogodbi in njenih te^edbenih aktih spremeniti vsa tista določila, ki vsebujejo beljeno hotenje v obliki: sindikat naj bi ali pa sindikat l*hko«, v zahtevo, da »sindikat mora« kaj narediti, se °Predeliti, kako pa bo prišel do svojih stališč,je stvar njego-Vlk notranjih razmerij. .Zato sta delovna skupina in svet za vprašanja vloge tndikata v političnem sistemu pri slovenskih sindikatih Pripravila tako dopolnitev VIII. poglavja uvodnega dela temeljnih načel ustave: Delavci, prostovoljno organizirani v sindikat, kot najširšo in samostojno organizacijo ^: delavskega razreda, se bojujejo za tak položaj delavskega razreda, kot ga določa ustava. Sindikat daje pobudo za samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje, neposredno sodeluje pri tem sporazumevanju in dogovarjanju in daje organom upravljanja samoupravnih organizacij in skupnosti, skupščinam družbenopolitičnih skupnosti ter drugim državnim in družbenim organom mnenja in predloge ter sodeluje v pripravi za sprejem in oblikovanje zakonov (odločitev), ki se nanašajo na samoupravne pravice delavcev ter na materialni in družbeni položaj delavskega razreda. Organi upravljanja samoupravnih organizacij in skupnosti, skupščine družbenopolitičnih skupnosti ter državni in družbeni organi, ki pripravljajo in odločajo o vprašanjih, ki se nanašajo na družbenoekonomski, socialni položaj delavskega razreda, omogočijo sindikatu, da sodeluje pri obravnavi teh vprašanj in obravnavajo njegove zahteve ter pobude. Če ukrepi in družbene odločitve, ki so jih sprejeli organi upravljanja samoupravnih organizacij in skupnosti, skupščine družbenopolitične skupnosti ter drugi državni in družbeni organi ne zagotovijo pričakovanih rezultatov, ima sindikat pravico in dolžnost zahtevati ponovno obravnavo navedenih vprašanj in nastopati z ukrepi.« Uveljavitev takšnega vsebinskega ustavnega dopolnila, povezano kajpak tudi z dopolnilom o stavki (o njem smo pisali v prejšnji številki časnika) bi po mnenju Ladimirja Broliha, člana predsedstva RS ZSS, omogočilo sindikatu, da bi postal tudi motor v delegatskem sistemu, kar velja še posebej za zbore združenega dela. Bržkone bi se kaj kmalu pokazali za jalovo početje vsi poskusi uvedbe zbora združenega dela v zvezni skupščini oziroma kongresa samouprav-Ijalcev kot tretjega zbora. S takšno opredelitvijo sindikata bi ob prenovi, ki teče, spodbudili hitrejše uveljavljanje njegove identitete s pravimi in ne le programskimi interesi delavskega razreda in po drugi strani omogočili delavcem, da se znebijo državnega skrbništva in tudi samozvanih zastopnikov njihovih interesov. Marjan Horvat IZ VSEBINE Kaj meni Slovenija o delovanju »enotnega« jugoslovanskega trga PLAVATI SE LAHKO NAUČIMO SAMO V VODI Predsedstvo RS Zveze sindikatov Slovenije ZAHTEVE PO CELOVITI RAZČLENITVI RAZMER V GOSPODARSTVU Urgentno reševanje zdravstvenih težav ZDRAVSTVO KOT GOU CESAR Dr. Janez Šinkovec: RAZLOGI V »IGRI« ME NE PREPRIČUJEJO Dinosovo sproščanje notranjih napetosti VSE V DUHU PRAVIH VREDNOT Proti koncu AFERA Z GOLJI Sindikati v Zvezni republiki Nemčiji SINDIKALNA POT NI NAJBOUŠA STOPNICA DO VLADE DRUGA STRAN Ljubljana, 1. aprila 1988 Delavska enotnost 2 ] Volilna demokracija na prepihu Evidentiranje in kandidiranje možnih kandidatov za predsednika predsedstva SR Slovenije, ob tem ko smo volilci dali tudi soglasje za nov dveletni mandat skupščinskih funkcionarjev, je v nasprotju s kar dolgočasnimi volitvami vse od leta 1974 postalo pomemben medijski dogodek in pritegnilo pozornost najširše javnosti. Nekateri so menili, da je v deželi socializma, ki je najbolj na zahodu, prišlo do nekakšne amerikanizacije volitev, in številni opazovalci, ki dušebrižniško gledajo na socialistični razvoj in vlogo partije v Sloveniji, so izrazili resen dvom o tem, da so letošnje izkušnje prava pot za razvijanje socialistične volilne kulture. Mogoče je tudi zato republiška kandidacijska konferenca stvari spet postavila skoraj tako, kot smo bili navajeni ob vseh prejšnjih volitvah. Zaradi ustave in zakonov, ki dopuščajo možnost le enega kandidata na glasovnici, denimo za predsednika predsedstva, pa tudi zaradi velike entnosti oziroma skoraj monolitnosti 185 delegatov, smo pravzaprav za vse funkcije dobili le po enega kandidata. Takšna enotnost delegatov je v očitnem nasprotju z glasovanji na občinskih in tudi temeljnih konferencah, ko so se-glasovi porazdelili na več kandidatov in ko so udeleženci konferenc dobili občutek, da lahko vplivajo na izvolitev predsednika in drugih republiških funkcionarjev. Zanimivo je, da je tudi začetek republiške kandidacijske konference, ki je skupaj s »peš« štetjem glasov, trajala kar pet ur, obetal, da bo trajalo ozračje, ki se je sproščeno razvilo ob evidentiranju več kandidatov, in tekmovanja med njimi in njihovimi privrženci. Na odprte kandidatne liste so namreč uvrstili kar vse kandidate, ki so jih dodatno predlagale občinske kandidacijske konference. Drugače je bilo ob tajnem glasovanju za določitev kandidata. Mojca Drčar-Murko (bojda kandidat intelektualne alternative) je dobila le 15 odstotkov, Janez Stanovnik (neuradni kandidat uradne politike) pa kar 85. Med osmimi enakopravnimi kandidati za člana predsedstva je že v prvem krogu glasovanja dobil večino glasov Janko Pleterski, ki ga je evidentiralo predsedstvo CK ZKS. Edina resna izjema je pri kandidatu za predsednika družben opoli ti čn ega zbora, kjer bo šele zbor odločil, ali mu bo predsedovala Valerija Šker-bec, dosedanja predsednica, ali bo to dolžnost opravljal Tone Anderlič, predsednik in kandidat RK ZSMS, ki je na občinskih kandidacijskih konferencah dobil večino glasov. Ljudje so v kandidacijskih postopkih ponovno javno in jasno opozoril, da je treba do »velikih« volitev, ki bodo čez dve leti, odpraviti poglavitne slabosti letošnjih in prejšnjih volitev. Gre zlasti za neposredne volitve vseh funkcionarjev in za več kandidatov na vseh glasovnicah. Gre tudi za jasne in javne ocene dela in sposobnosti predlaganih kandidatov in tudi za javno izražanje njihovih pogledov na opravljanje funkcije, za vzpostavljanje neposrednega odnosa med volilci in kandidati, ne glede na to, kdo jih je evidentiral. Tako kot je doslej zadoščalo, daje za evidentiranim stal pravi organ, naj bi bilo odslej pomembno, da kandidat javnost prepriča o svojih sposobnostih in pripravljenosti za opravljanje funkcije. Letošnje demokratične izkušnje in razpoloženje ob kadrovskih pripravah na »male« volitve nedvomno kažejo na prave možnosti za nadaljnjo demokratizacijo in odgovornost nosilcev oblasti do delavcev in delovnih ljudi, ki jim z volitvami poverjajo to odgovornost. Zato kaže čimprej začeti pripravljati kandidacijske in volilne postopke za volitve leta 1990 in odpravljati vse, kar ovira neposredne volitve in izbiro med več kandidati. Franček Kavčič Smoletove vislice Predsednik RK SZDL Slovenije Jože Smole je na seji zvezne konference SZDL odgovoril na zahteve iz BiH, da pojasni znano izjavo o vislicah. Na seji predsedstva RK SZDL Slovenije je namreč poudaril, »da bo zahteval, da ga pošljejo na vislice, če bodo sprejeta nekatere za Slovenijo nesprejemljive ustavne spremembe«. Po njegovih besedah so vsi pristojni obveščeni, kaj je za Slovenijo zdaj sprejemljivo in kaj ne. Zato ne vidi nobenega razloga, da v nekaterih krogih nenehno ponavljajo vprašanje, ali bodo Slovenci oziroma Slovenija v nekaterih točkah zdržali ali klonili. Poudaril je, da je prvi za to, da ga postavijo pod vislice, če bi popustili. Po njegovih besedah je to izjavil tudi zaradi pripomb dela slovenske javnosti, da so slovenski delegati klonili pri sprejemanju deviznega zakona, čigar posledice vsi poznamo, sgj je zaradi tega zakona najsposobnejši del gospodarstva prišel v krizo. »Če pa sem že govoril o vislicah«, je dejal Smole, »sem mislil na vislice v Ljubljani in grozil samemu sebi. Nisem predlagal, da jih postavijo v Saraievu ali kod drugod«, je dejal Smole. »Iz BiH zahtevajo, naj pojasnim izjavo, da so stališča, ki jih podpira slovenska SZDL, v nasprotju s stališči zvezne konference SZDL. Tako obtožbo odločno zavračam. Ne bi se spuščal v to, kar je govoril Raif Dizdarevič o tem, kaj je demokracija, ker bi o tem tudi sam lahko razpravljal, trdim pa, da so slovenske razprave demokratične. Rade Galeb si je dovolil izjavo, da ga zanima »s katerimi silami koketiram in grozim drugim delom države«. Zahtevam, da pove, s kom koketiram ali pa da se opraviči in prekliče to trditev, ki ni žaljiva samo zame osebno, temveč za celotno republiško SZDL. Strinjam se z Boškom Baškotom, ko je govoril o nekaterih nesprejemljivih stališčih. A z vso odgovornostjo zahtevam od njega, da pove, kaj pomenijo trditve, da smo v Sloveniji naklonjeni takim težnjam, kot so tiste za odcepitev iz balkanske družine. Baškot trdi, da so v Sloveniji kritike JLA in federacije že tako hude, da so te posledice hujše kot na Kosovu. Te trditve brez utemeljitev so neosnovane. Če mislijo nekateri posamezniki ustvarjati protislovensko razpoloženje, potem z vso odgovornostjo izjavljam, da je to voda na mlin tistim silam v Sloveniji, ki res imajo negativne težnje. To bi bilo resnično slabo za Jugoslavijo. Ne smemo dovoliti, da nas ustavne razprave pripeljejo do medsebojnih sumničenj, temveč se moramo zavzeti, da sprejmemo amandmaje, ki so potrebni Jugoslaviji.« Zarjovelost možganov in »Ideja 88« Nedavni sejem »IDEJA 88« v Celju je nazorno pokazal razmere na tem področju. Borni sejem piškavih idej in razkošnost kramarskih izdelkov za darila. Organizatorjem sejma ni uspelo prebroditi težav, čeprav je v državi že precej uspešnih in uveljavljenih sejmov. Če prezremo morebitne organizatorske napake, ne moremo mimo ugotovitve, ki jo je sejem »IDEJA 88« pustil nepoučenemu (maloše-vilnemu) obiskovalcu. Za uvodno misel h komentiranju tega sejma, na katerem naj bi naši inovatoiji, ki jim v združenem delu »v največji možni meri vodilni delavci nagajajo in jim mečejo polena pod noge«, s svojimi idejami le prodrli v javnost, lahko uporabimo misel dr. M. Muleja, ki trdi, da smo družba »zaijave-lih možganov«. Na sejmu »IDEJA 88« namreč ni bilo nič vznemirljivega, povsem novega ali revolucionarnega, če odštejemo idejo N. Krumpaka o »skupnem izvozu našega turizma«. Očitno gre za prevzgojo naše miselnosti. Da namreč živeti od znanosti pomeni preiti z miselnosti, da eni mislijo in drugi delajo, na miselnost, da vsi mislimo in vsi delamo. Ali še naprej živeti z našim vsakdanjikom, da namreč zvezni zavod za patente sicer dobi vsak dan povprečno vsaj petnajst predlogov, v skladiščih pa hrani več kot enajst milijonov patentnih spisov, vendar jih nihče ne povoha. Zakaj drugače, če se da »živeti z ijo po možganih«... Janez Sever Elitna sramota sredi bele Ljubljane V našem časniku pišemo tokrat tretjič (in upamo, da tudi zadnjič) o zagatah, ki se že nekaj let vlečejo v ljubljanski delovni organizaciji Elitna konfekcija Novost. Povod za to je nedavna skopa novica v Delu, da je izvršni svet občine Center v Novost imenoval posebno delovno skupino, ki »naj prouči položaj«. Novičar dodaja, da imajo v tej tekstilni tovarni, kljub temu da so lani poslovali brez izgub, velike težave z likvidnostjo, tako da so jim morali denar za izplačilo februarskih osebnih dohodkov priskrbeti iz občinskega sklada skupnih rezerv. Na seji je bilo menda slišati, da imajo v Novosti že nekaj časa težave. Traja že drugi razpis za direktorja, vodja računovodstva je odšel pred kratkim, v postopku za predčasno razrešitev je tudi vodja komercialne službe. Izvršni svet je poleg tega tudi ugotavljal, da so težave še večje, menda tudi zaradi tega, ker jim dela ne manjka, delajo pa tudi za izvoz. Nedvse zanimivo! Ni namreč še tako dolgo, ko je na naše pisanje o vzrokih in posledicah (tokrat so govorili samo o slednjih) odgovoril celo isti izvršni svet in v odgovoru med drugim ugotovil, da je pregledal poslovanje omenjene delovne organizacije in ugotovil, da ta posluje tako, kot je treba. Ali drugače povedano: ko smo razgalili nekatere »postopke« direktorja te delovne organizacije, ki bi težko dobili zeleno luč celo v zahodnem poslovnem svetu in v podjetju v zasebni lasti, kaj šele v naših družbenih razmerah, mu je, kot se temu reče, izvršni svet Center »pridržal štango«. Zdaj ugotavlja, da »imajo v Novosti« že nekaj časa težave. Lepo, škoda le, da se iz časopisne novice ne izve, od kod izvirajo in kdo je kriv zanje. V to se izvršni svet očitno ni spuščal, kar je tudi razumljivo, saj bi lahko stopili na sila spolzka tla. Kot beli dan je namreč na dlani, da je za sedanje težave v Novosti kriv tako tisti, ki odhaja z njenega čela, kot tisti, ki so mu pri tem nesebično ves čas nudili pomoč. Račun se vnovič izide čisto po jugoslovansko: direktor odhaja po vsej verjetnosti na novo pomembno družbeno dolžnost, zaradi Novosti v izvršnem svetu, Center, nihče ne bo odstopil, delavci pa s (svojimi) težavami vnovič ostajajo sami. Pač, izvršni svet je imenoval komisijo... Naslov (Elitna sramota sredi bele Ljubljane) mirne duše torej lahko zapišemo tudi tretjič. Ivo Kuljaj £>fSMchm Vriiffi! Otepanje tujega kapitala Po novinarski konferenci z Bogomilo Mitič, predsednico komiteja za turizem, in posvetu o pospeševanju mednarodnega turizma, na katerem je spregovoril sam Mio-drag Mirovič, predsednik zveznega komiteja za turizem, je potrebno kar brez ovinkov povedati, da se na letošnjo sezono nismo pripravili niti približno tako, kot so Demokracija i po naročilu i 'I Osrednji gost zadnjega Zlobčevega večera na ^ dvorcu Zemono je bil predsednik slovenskih komunistov Milan Kučan, ki so ga številni obisko- * valci in gostje Cirila Zlobca zasuli z mnogoterim* vprašanji o naravi sedanje jugoslovanske krizO' razvojnih vprašanjih, idejnih razhajanjih v širšem j jugoslovanskem prostoru in pritiskih na sloven- ? sko politiko. Prijetno razpoloženje, pridušena ^ svetloba, polne mize in serviranje večerje med odmorom so ustvarili pristno domačnost in omo- 1 gočali intimno zbliževanje med gostom in gostite- ) Iji, med profesionalnim politikom in številnim j amaterskim avditoijem, med pohtiko in ljud- t stvom. Kot že večkrat doslej se je pokazalo, da t Milan Kučan uživa pohtično zaupanje Slovencev. t da ga le-ti podpirajo pri iskanju novih poti v bolj . demokratičen socializem od obstoječega in da so * pripravljeni na tej politični črti vztrajati. Ravno pri tej točki podoživljanja pogovora Mi; s lana Kučana z »glasom ljudstva« pa se radovedn* , novinarski žilici razpirajo prenekatera neprijetna J vprašanja, na katere bomo morali v konkretni!* ( okoljih slej ko prej najti prave odgovore. Nesporno je, da sta nadaljnja demokratizacija partije i** širše družbe nujni pogoj za premik z mrtve točk« r in za konkretno, ne pa besedno reševanje poli tič ^ nih, ekonomskih in socialnih vprašanj. Vendar j tudi v Sloveniji ne bomo prišli daleč, če bomo c Kučana le načelno podpirali in se mu z besedam* j dobrikali, ne da bi hkrati njegove in naše usmeri; tve o nujnosti večje gospodarske učinkovitosti l udejanjali v podjetjih, novinarskih hišah, zdrav- j stvu, šolstvu, kulturi... Kaj nam pomaga zemon- * ska domačnost, klici bravo Kučan in odkriti pogo- C vori, ko pa se v delovnih okoljih zapremo v svoje c lupine, varujemo svoje interese in »pravice«. Ku- f čanova misel, da je naš naj večji problem pomad)' \ kanje znanja, bi morala dati marsikomu mishti, ne r le tistemu, ki je gostu zastavil kopico vprašanj i** r predlagal, ngj mu odgovori nanje le z da ali ne. ^ Koliko slovenskih podjetij sploh ima razvojno vi- J zijo, koliko jih ima pregled nad kadrovsko sestavo 1 zaposlenih, ki v Sloveniji močno šepa? Zlobčevi r večeri bi morali poleg enovečeme atraktivnosti t spodbujati tudi k resnobnim sarnospraševanjem. r kgjti v nasprotnem primeru si bodo pridobih slo- \ ves »demokracije po naročilu«, ki je zelo poceni. a predvsem pa je neučinkovita. Morda bi moral biti § tokratni gost malo zloben in povprašati obisko- j valce iz Vipave, Ajdovščine, Nove Gorice in od ■ drugod, kako je s partijsko prenovo pri njih, zakaj v so lani ustvarih tako malo akumulacije ali kaj s podobnega. Takšen način bi Zlobčevemu večeru f prav gotovo dal novo, za gostitelje nepričakovano, t morda celo malo neprijetno kvaliteto, ki pa bi se ] je morali vsi navaditi. Da seje nismo, je na prirnfr i pokazal tudi obisk Mihaila Gorbačova v Sloveni)1’ ). med katerim je Gorbačov slovenske politike pte' c senečal s hudomušnostjo, tehtnimi vprašanji j, o gospodarskem sodelovanju, poznavanjem teh- . nološkega zaostajanja Iskre za razvojem elektro-nike v industrijsko razvitem svetu in tako dalje: *' V luči Kučanove ocene o pomanjkanju ali kriz* t znanja pri nas lahko torej sklenemo, da potrebuje- f mo predvsem ustvarjalen dialog povsod in glede f na to tudi Zlobčevi večeri še niso izrabili vseh $ bogatih možnosti, ki se ponujajo. s Emil Lab ^ ■ . . ■ k I ti nekateri obljubljali. Kljub mnogim napakam v preteklosti, kljub nekaterim izrazito slabim izkušnjam in zato dokaj dragi šoli nismo od lani napravili praktično ničesar, da bi bilo turistično gospodarstvo bolj donosno. Tako je turizem še vedno v podrejenerh položaju v primerjavi z izvozniki, čeprav je na dlani, da beležimo s prodajo domačega blaga tujim gostom veliko ugodnejše cene kot pri izvozu. Tečaj dinarja je v tem primeru ugodnejši kar za polovico, pri posameznih stvareh pa še bolj. To zelo dobro vemo že dolgo, pa se še vedno nismo zganili in uvrstili turistično gospodarstvo med izvoznike. Kot spodkopavanje vseh naših skupni!* naporov, da bi se znova povzpeli na zeleno vejo, lahko označimo tudi odnos naše birokracije do tujih vlaganj. Tudi na tem po; dročju namreč ni bistvenih sprememb, saj so osnovni pogoji tovrstnega sodelovanja, kot denimo vprašanje lastnine, še vedno v zraku. Bogatih naivnežev, ki bi tvegal* svoje velike denarce, pa seveda tudi zunaj že davno ni več. Torej tudi s sovlaganjem in s pomočjo tujega kapitala si zaenkrat še ne mislimo pomagati. Nam gre še vedno predobro? Menda letos vsaj z oskrbo ne bo večji!* težav. Vsaj tako obljublja Miodrag Mirovič-1 Kako bo in kako ne bo s to stvarjo, bomo; sicer šele videli, lahko pa zagotovo pove-! mo, da bo turistični ček Narodne banke ostal tudi letos. Kljub slabim izkušnjam-Sicer pa turistično gospodarstvo v tem pr*; meru tudi letos ni pripravljeno primaknit* svojih pet odstotkov popusta. Kot edino konkretno in spodbudno no; vost lahko omenimo le to, da je zvezh* izvršni svet namenil za turistično propagando nekoliko več denarja: skoraj 10 milijonov dinarjev. To je precej več kot lan*-Bomo imeli za to tudi kaj več tujih gostov* Andrej Ulag^ i V SREmšču pozornosti , apr ia i988 Delavska enotnost 3 meni Slovenija o delovanju »enotnega« jugoslovanskega trga PLAVATI SE LAHKO NAUČIMO SAMO V VODI ;e, m n-ia ;d O' e-tn d-ia S 118 . ^ razgrete in spolitizirane razprave o drugačni podobi •Vseslovanskega gospodarstva se te dni vključujejo tudi ®V.°nomisti, gospodarstveniki in politiki v naši repu-“*}ki. v ospredju njihovega zanimanja je glede na doseda-Potek razprav o ustavnih spremembah iskanja odgo-:0ra na vprašanje, kako deluje tako imenovani enotni pSoslovanski trg, z njim pa se že precej časa ubadajo pdi zvezna vlada in pristojni zvezni organi. Kaže, da so jfcoretičnostrokovna in prapnatično-politična gledanja Jj3 to tematiko silno različna, podrejena republiško-Pokrajinskim interesom in podkrepljena s kvazi znan-?*venim razumevanjem vloge trga v gospodarstvu in v družbi. izdelek, ena cena? Prva zadrega se poraja za-adi različnih razlag enotne-fj1 jugoslovanskega trga. ^ekateri na primer menijo, V® bi morali televizorje razdrtih domačih proizvajal-c®v prodajati na jugoslovanskem trgu po enaki ceni, da ; morali družbeni kapital | :entralizirati, izjemni doho-:ek podjetij preliti v državni poračun in preprečiti Slo-; Veniji »izkoriščanje« drugih dpublik in pokrajin. Taksam nestrokovnim ocenam Seveda ni težko nasprotovati leoretično in praktično. Poj-da »enotni« trg namreč ekonomska veda v svetu ne poz-n?* na trgih industrijsko raz-v'tih držav pa za televizorje, ddomobile, čevlje in druge pUpine enakih izdelkov ve-Jajo zelo različne cene, oddano pač od kakovosti bla-ga> produktivnosti posameznih podjetij, okusa in izbire kupcev ter drugih dejavni-b°v na trgu. Logično bi torej iče bi pri nas težili k enakopravnosti proizvajal-Sev (ne pa k enakosti) in ?. odpravljanju najrazličnejšo diskriminacij, oblik ne-!°Jalne konkurence in monopolnega oblikovanja cen, Po drugi strani pa bi morali Podjetjem omogočati čim Svobodnejše gospodarjenje s .kapitalom in spodbujati }ržne subjekte k zdravi kon-korenci. Za sedanja struk-drna neskladja gospodarstva in cenovna nesorazmer-Ja namreč ni krivo delovanje lrga, ampak nenehno vpletanje države v poslovanje po-ojetij, preveliko obremenje-Vanje dohodka gospodarja z davki in prispevki in javno zatiranje zdrave konkurence na vsakem ko-raku. obrestnih mer pa ZIS deli podjetjem devize na podlagi deviznih pravic. Nerealne obresti seveda skupaj z nerealnim tečajem dinarja podjetjem onemogočata donosno investiranje, ki bi nas lahko edino potegnilo iz hude razvojno-dolžniške krize. Neučinkovitost kapitala smo do sedaj lahko »skrivali« z zniževanjem stroškov delovne sile, to je osebnih dohodkov, vendar so možnosti za takšno voluntari-stično početje skorajda povsem izčrpane. Po tihem se sicer špekulira še z zadnjo možnostjo, to je zmanjševanjem slovenskih plač in dvigom jugoslovanskega povprečja osebnih dohodkov, ki pa bi sedanji 5-odstotni padec slovenske industrijske proizvodnje še povečalo, zmanjšalo slovenski konvertibilni izvoz in nevarno ogrozilo redno servisiranje dolgov v tujini. Sporna davčna politika Čeprav se te nevarnosti marsikdo zaveda, pa razmišljanja o »enotnem« jugoslovanskem trgu v smislu prelivanja dohodka ne pojenjajo. Tako že obstajajo predlogi o »enotni« jugoslovanski davčni politiki, za katerimi se skrivajo nemere za še večjo obremenitev slovenskega gospodarstva, pa čeprav imajo na primer tudi v ZDA več zveznih držav, različne cene in različne davke. Povsem logično pa je, kot pravi dr. Jože Mencinger, da administrativno omejevanje pretoka blaga in storitev med republikami in pokrajinami ne omogoča več trga in manj države, ampak teži h krepitvi vloge dogovorne ekonomije, omejevanju suverenosti republik in pokra- j Teza o tem, da Slovenija jin in še večji centralizaciji j borišča druge dele države, odločanja o družbenem (dr-ni- Pogosto pojavlja v različ- žavnem) kapitalu ter k nje-Th zveznih gradivih in ed ^Javnosti, stoji pa na maja-uh nogah. Nekateri delegati no v zvezni skupščini na primer ro- Ovajajo, da je splošna raven jo- \ |jen v naši republiki višja kot god, kar je res, pozablja-Pa dodati, da so v Sloveni-”! Poleg višjih cen in osebnih dohodkov višji tudi stroški a energijo, hrano, infra-hukturo, prostor in kapital. ray na podlagi nominalno ,ečjega družbenega proizvo-p so se obveznosti Sloveni-j- ^ ho zveznega proračuna in 'id' j ^ada za nerazvite sedaj po-no ečale, njen delež v jugoslo-anskem konvertibilnem iz-°zu pa je zavidljiv, ne glede p obvezno cesijo deviz, konomska učinkovitost ‘PVenskega in jugoslovan- je razlagal na seji republiškega komiteja za tržišče in splošne gospodarske zadeve Milan Gaspari, na primer Kanade kaže, da je pravična federativna delitev nacionalne pogače mogoča, vendar na tržni osnovi. Razglabljanje zvezne vlade pri nas je, žal, že v osnovi zgrešeno, ker je izhodišče njenega razmišljanja federacija in delno republike ter občine, ne pa podjetja, kjer se vse začne in konča. Naturalni ukrepi ZIS, simuliranje tržnih cen, prevelika primarna emisija in netržna alokacija kapitala bodo potemtakem bilančna neravnovesja še povečali, o delovanju trga pa ne bo na videz ne duha ne sluha, pa čeprav trg vseskozi deluje. Sklenemo lahko torej, da se v luči koncepta zvezne vlade o »enotnem« jugoslovanskem trgu od zdrave jih pega gospodarstva pa se ne ,° bistveno izboljšala vse ej, dokler ne bo zaživel , §. Proizvodnih dejavnikov, i J® trg kapitala, delovne si-c > znanja. Kot vemo, je zdaj Jpa kapitala prenizka, na-aesto realno pozitivnih konkurence in odpiranja v svet v bistvu še bolj oddaljujemo, da ZIS v dosedanjih gradivih o tej temi sploh ne razmišlja o tehničnih standardih Evropske gospodarske skupnosti in našega gospdoarstva kaj šele, da bi kaj koristnega naredil, da mobilnost dela in kapitala še naprej povsem blokira in onemogoča oplajanje kapitala. »Ustvarjalni« čredo ZIS je torej, kako vse manjši družbeni proizvod čimbolj »enotno« porazdeliti, ne pa, kako podjetja in vso družbo spodbuditi k ustvarjanju večjega družbenega proizvoda. Naša pot se torej nadaljuje »vzhodno od trga«, ki naj bi spravila na beraško palico še slovensko gospodarstvo kot edino lokomotivo razvoja, ki vsa upehana še pelje... Emil Lah govi »pravičnejši« razporeditvi. Zagotovila, da bo večja centralizacija makrou-pravljanja rešila gospodarstvo, pa seveda ni. Prej nasprotno: prav centralizirano in pred javnostjo skrito najemanje posojil v tujini in njihovo razdeljevanje med republike in pokrajini ne glede na kreditno sposobnost, na kar je pred leti opozaijal Janko Smole in bil ostro zavrnjen, nas je pahnila v še večjo krizo. Pogosteje tudi mnenje, da trg v razmerah družbene lastnine ne more delovati in daje država pač bolje gospodari s kapitalom. Kam nas je pripeljalo administrativno upravljanje s kapitalom, je seveda danes več kot očitno, za delovanje trga pa bi bilo ugodnejše, če bi razvili različne oblike lastnine. Vendar tudi zasebna lastnina ne bi godila delovanju trga, če bi bila cena kapitala in delovne sile podcenjena, to je tržno neuravnovešena. Kot Kultura dialoga Razprave o demokratizaciji, še zlasti tiska, so zdgj ena naših najaktualnejših tem. Posegi javnih tožilcev, ustvarjanje mita o »slovenskem sindromu« v nekaterih krogih v drugih republikah, dogajanja v zvezi s kandidati za predsednika predsedstva in drugo, so to vprašanje povzdignili na raven »odločilnih« družbenih tem, javno razpoloženje pa tako zaostrili, da je ponekod stvarna razprava že nemogoča. Najbrž se bliža čas, ko bo treba postaviti piko na »i«. Meni se zdi, da je treba najprej razbiti iluzijo o tako imenovanem »kulturnem dialogu«. V nobeni družbi se, žal, vprašanje demokratičnosti in svobode tiska na postavlja kot stvar stila, načina pisanja. Mnenja, ki jih o tem često slišimo, češ, »demokratičnost in svoboda že, toda ob upoštevanju, da je vsaka svoboda tudi odgovornost; dialog in kritika že, toda kulturno, strpno, pošteno itd.« so sicer hvalevredna, vendar naivna. Strpen, kulturen, olikan, argumentiran dialog in tisk - prekrasno, ampak takšen bi lahko bil samo v družbi, v kateri so vsi ljudje taki, se pravi v idealni družbi idealnih ljudi. Ker pa take družbe ni nikjer, je tudi demokracija povsod samo demokracija z več ali manj napakami. Ena izmed takih napak je tudi pisanje, ki ni vedno kulturno, še manj strpno, ne vedno argumentirano, včasih izdatno začinjeno s podtikanji, nizkimi udarci in pobalinstvi; vendar, prepovejte jih, pa boste imeli cenzuro! Izbira, ki jo ima na voljo družba, ki ni idealna - tudi naša spada sem - ni izbira med kulturnim in nekulturnim dialogom, je samo izbira med dialogom in ne-dialogom, izbira med svobodo pisanja in cenzuro v takšni ali drugačni obliki. V zagovor tezi o »kulturnem dialogu« često postavljajo trditve, »da se kaj takega tudi v drugih državah (mislijo seveda razvite kapitalistične države) ne piše.« Tako zagovorniki te teze kažejo bodisi to, da tujega tiska ne berejo, ali pa naivno prepričanje, da drugod pač lahko kritizirajo, ker so stvari take, da so kritike vredne, medtem ko naj pri nas ne bi bilo tako. Demokracija, pa niti tisk, tudi v okoljih z dolgim izročilom niso nikakršna idilična »kulturna« oaza; nasprotno, tudi o naj višjih predstavnikih pišejo stvari, ki bi jih mi uvrstili v »pobalinstva« najslabše vrste. Tudi na naši televiziji smo videli nekaj angleških humorističnih oddaj, v kateri so svojo premierko prav neusmiljeno zafrkavali; veijamem, daje bila marsikatera bodica tudi takšna, da ji je šla pod kožo. Drugod pač jemljejo to kot sestavni del funkcije; če gre stvar predaleč, pa z zasebno tožbo stopijo na prste tistim, ki jih v pisanju zanese. Mislim, da ni druge izbire in da se bomo tudi mi morali navaditi na tak način. Glede mnenja, da so nekatere institucije v drugih državah drugačne in bolj upravičeno kritizirane kot pri nas, saj imamo ljudske in delavske institucije (država, oblast, vojska itd.) najbrž ni treba izgubljati besed; institucija, ki je nikoli ne kritizirajo, je kot hiša, ki je nikoli ne prezračijo. Tudi najbolje zamišljeni sistemi ne delujejo vedno enako dobro; če ni stalnega prepiha kritike, si tudi ni treba prizadevati za boljše. Pri tem pa seveda spet trčimo ob ugovor: »kritika da, toda dobronamerna, argumentirana...« Tudi to je kajpak iluzija. Z argumenti, je že tako, daje težko določiti »težo« tega ali onega. Lep primer so jugoslovanske razprave o tem, kdo v Jugoslaviji dobiva in kdo izgublja. Slovenci smo prepričani, da je denimo prispevek, ki ga dajemo za nerazvite, prevelik in to dokazujemo s številkami; v drugih republikah dokazujejo, da Slovenija spričo svoje višje razvitosti in sestave industrije vleče dobiček iz drugih republik in to spet dokazujejo s številkami. Roko na srce, razprave, v kateri bi soočili oboje in pokazali vse račune, nisem slišala ne v Sloveniji ne drugod. Znan je tudi primer, ko so pred nekaj leti dali več znanstvenim inštitutom nalogo, naj izdelajo »objektivna« merila za razvitost ali nerazvitost. Rezultat: pet inštitutov je izdelalo pet vrst meril. Sklep je seveda takšen, da interesi še kako močno - dostikrat pa nezavedno - določajo argumente. Ali drugače: razprava ali kritika, ki se nekomu zdi argumentirana, se bo drugemu zdela povsem nepomembna; zahtevati »argumentirano, konstruktivno, dobronamerno« kritiko pomeni, kljub morda najboljšim namenom, kritiko prepovedati. Taje dovoljena ali pa ne; edina meja je tisto, kar lahko sodišče ugotovi kot resnico ali pa laž. »Primernost« ali pa »neprimernost« kritike pa spada med zakone okusa, bontona, posebnosti značaja tistega, ki kritizira, in tistega, ki je kritiziran; tu pa so meje močno spremenljive in nedoločljive. Želja po »kulturnem dialogu«, po večji »politični kulturi«, po strpnem, argumentiranem, konstruktivnem nastopanju, kar naj bi bilo pogoj za demokracijo, po mojem mnenju ni nič drugega kot ostanek iluzije, kako bo socializem ustvaril ne le nove odnose, ampak tudi »novega človeka«. Človeška narava pa se, žal ali pa na srečo, ne spremeni v petdesetih ali sto letih; če sklepamo po pisnih virih se tudi v dva tisoč letih ni kaj bistveno spremenila. Zato se pač kaže sprijazniti z mislijo, da je tudi socializem sistem, v katerem živijo ljudje, ki imajo poleg dobrih tudi slabše strani in zato tudi družba, ki jo ustvaijajo, ni popolna. Demokracija - če jo bomo imeli - seveda tudi ne bo popolna idilika; demokratičen tisk pa tudi ne samo sajenje rožic. Zaradi prednosti, ki jih demokracija ima - kljub slabostim in napakam - pa se kaže vseeno odločiti zanjo. Marija Cigale 7 DNI V SINDIKATIH Ljubljana, 1. aprila 1988 DddVSkd GllOtltOSt ' I Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije ZAHTEVA PO CELOVITI RAZČLENITVI RAZMER V GOSPODARSTVU ■■■ S \ 1 Največ pozornosti in kritičnih razmišljanj so člani predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, na seji 25. marca, namenili razmeram v gospodarstvu. Ob oceni dela organov in organizacij ZSS pri obravnavi rezultatov gospodarjenja po zaključnih računih za leto 1987 so ugotovili, da so se razmere tako zaostrile, ko je že potrebna celovita analiza. Pripravil naj bi jo republiški izvršni svet, v njej pa mora odgovoriti tudi na številne pobude slovenskih sindikatov iz odprtega pisma predsedstva ob sprejemanju resolucij za letos in na druge usmeritve ter stališča RS ZSS. Predsedstvo je obravnavalo tudi potek kandidacijskih konferenc in sprejelo ocene in stališča RS ZSS do vsebinske usmeritve časnika Delavska enotnost, založniškega programa Delavske enotnosti ter predlog programa dela Centra za razvijanje obveščanja v združenem delu. - Čeprav zdaj še niso na voljo celovite ocene razprav o poslovnih poročilih, pa je moč iz informacij razbrati, da so usmeritve Zveze sindikatov Slovenije za obravnavo zaključnih računov 1987 upoštevali, je poudaril član predsedstva Janko Goleš. Izvršni odbori osnovnih organizacij so skupaj z vodstvi družbenopolitičnih organizacij in člani organov samoupravljanja najprej obravnavali poročila, zahtevali njihovo dopolnitev in dodatne razlage. Žal pa tako ni bilo povsod, saj so nekateri zamujali s pripravo zaključnih računov. Tako so delavcem posredovali le končne podatke, brez temeljite predhodne razprave. Vzrok za zamude so bile najpogosteje zamude izvedbenih aktov za uveljavitev spremenjenega zakona o celotnem prihodku in dohodku, saj bistveno vplivajo na prikazane rezultate. Razprave v organizacijah združenega dela so bile po besedah uvodničarja osredotočene predvsem na splošne gospodarske razme- re in intervencijske ukrepe, na gibanje stroškov in problematiko osebnih dohodkov. Veliko besed je bilo izrečenih tudi na račun povečevanja obveznosti iz dohodka, o uresničevanju sanacijskih programov, o nizki akumulaciji in visokih obveznostih za kreditiranje hitrejšega razvoja manj razvitih. Razprave v organizacijah združenega dela so torej potrdile, da so slovenski sindikati z odprtim pismom ob sprejemanju letošnje resolucije zadeli bistvo, saj so opozarjali na iste stvari. Sedaj je na vrsti bitka za njihovo uresničitev. Linearni in administrativni gospodarski ukrepi in spremenjen, neustrezen obračunski sistem zamegljujejo mejo med dobrimi in slabimi gospodaarji. Zato ni Spremenjen pravilnik o podeljevanju zlatega znaka Zlati znak Zveze sindikatov Slovenije bo odslej moč podeliti tudi članom sindikalnih ali delavskih organizacij drugih držav oziroma sindikalnim ali delavskim organizacijam iz tujine ter mednarodnim organizacijam. Pobuda za spremembe in dopolnitve pravilnika, ki določa kriterije za podeljevanje najvišjega priznanja slovenskih sindikatov, je prišla iz občinskih svetov ZSS obmejnih občin, podprl pa jo je tudi odbor RS ZSS za mednarodne odnose. Predsedstvo republiškega sveta je soglašalo s spremembami in dopolnitvami pravilnika, ki veljajo od 25. marca dalje. Sindikat delavcev kemične in nekovinske industrije NE MOREMO OSTAJATI NA POL POTI Razmere v kemični in nekovinski industriji pa tudi v sindikatu dejavnosti so take, da zahtevajo hitro odzivanje sindikalnih delavcev. Zato je tudi nedavna seja republiškega odbora panožnega sindikata potekala v prepričanju, da ne kaže več odlašati, temveč seje potrebno resno in odgovorno lotiti svoje organiziranosti, da bi čimprej našli odgovor na vprašanje, kako naprej. V poročilu o delu v preteklem obdobju so sestavljale! med drugim omenili neustrezen pretok informacij med osnovnimi organizacijami, konferencami, občinskimi odbori dejavnosti, občinskimi in medobčinskimi sveti do republiškega odbora dejavnosti. Abdulah Zej-nelagič, predsednik republiškega odbora, meni, da je za tako stanje krivo nepoznavanje vsebine dela sindikatov dejavnosti: »Ponovno moramo, žal, poudariti, da so sindikati dejavnosti pač taki, kakršne v ZSS želimo. To pa pomeni, da ne morejo odigrati svoje vloge in pri svojem delu ostajajo na pol poti«. Republiški sindikati dejavnosti bi morali krepiti nenehno sodelovanje z osnovnimi organizacijami s takimi oblikami dela, ki bi zagotavljale krepitev dela teh organizacij in jim strokovno pomagale. Pred obravnavanjem posameznih vprašanj v republiškem svetu in njegovem predsedstvu bi morali zagotoviti dovolj časa za preverjanje in dopolnjeva- nje stališč v osnovnnih organizacijah pa tudi v republiškem odboru sindikata dejavnosti. »Če zvezo sindikatov predstavljajo občinski sveti in sindikati dejavnosti, potem ni dovolj le teritorialno načelo dogovarjanja in usklajevanja, ki sedaj prevladuje«, poudarja Abdulah Zejnelagič in predlaga sočasno delovanje za večjo učinkovitost pri dogovarjanju in opravljanju skupnih nalog. V republiškem odboru sindikata delavcev kemične in nekovinske industrije so sklenili, da bodo pripravili posebno razpravo o metodah in načinih dela sindikalne organizacije. V njej bodo sodelovali tudi predsedniki vseh osnovnih organizacij, konferenc in koordinacijskih odborov iz organizacij združenega dela. To naj bi bila hkrati priprava na majsko razšiijeno sejo republiškega sveta. Zavedajo se tudi zahtevnosti naloge, saj je bilo na nedavnih občnih zborih in letnih sejah na novo izvoljenih kar 70 odstotkov sindikalnih aktivistov, večinoma mlajših in manj izkušenih, ki potrebujejo pomoč pri usposabljanju za uspešnejše delo. Pogoj za večjo učinkovitost in odpravljanje podrejene vloge ter transmisijske odvisnosti od upravnih in poslovnih struktur pa je boljše kadrovanje, vzgoja sindikalnih delavcev in takšen informacijski sistem, v katerega bo vpeta vsa sindikalna organi- zacija. Tudi v tem panožnem sindikatu terjajo odgovor na vprašanje, kje tičijo vzroki, da kljub številnim opozorilom sindikalnih organizacij predlogi in zahteve članstva prek sveta ZSJ ne pridejo v zvezno skupščino. Opozarjajo, da izhod iz krize ni mogoč z nenehnimi posegi in spreminjanjem pogojev za gospodaijenje. Rešitve so po njihovem mnenju v inovativnem gospodarjenju, motiviranju delavcev za delo in smotrnem ravnanju v vsej družbi. Ko govorijo o smotrnosti pa omenjajo tudi neučinkovitost združevanja delavcev v sozdih. V razpravi na letni seji sindikata dejavnosti se niso izognili številnim žgočim problemom. Kot je povedal Franc Ribič, dosedanji sekretar republiškega odbora, je prav kemična industrija, nekdanji paradni konj slovenskega gospodarstva, postala kljuse brez hrane. Otepa se s težavami pri prestrukturiranju, razvojno inovacijskimi prizadevanji, tehnološkimi presežki delavcev, še vedno pogostim nočnim delom žensk, blokadami, ki onemogočajo skrajševanje delovnega časa in številnimi strokovnimi problemi, ter vedno slabšimi življenjskimi in delovnim razmerami delavcev. Člani republiškega odbora so na letni seji izvolili nekaj nadomestnih članov odbora in organov, za novega sekretarja pa Franja Krsnika iz Trbovelj. S. N. Predlogi za sindikalna priznanja Predsedstvo slovenskih sindikatov je sprejelo sklep o predlogu za letošnje dobitnike zveznih sindikalnih priznanj. Prvomajsko listino Zveze sindikatov Jugoslavije, ki jo podeljuje svet ZSJ kot priznanje za uspehe pri uveljavljanju družbene vloge in izpolnjevanje pomembnejših nalog zveze sindikatov, bodo letos prejeli: občinski svet ZSS Šmarje pri Jelšah in osnovne organizacije Doma upokojencev Tabor-Po-Ijane iz Ljubljane, SGP Gradbinec - tozd Lesni obrati iz Kranja ter ŽG-CDL, Tozd za vzdrževanje voz iz Ptuja, na dan obletnice smrti, 20. maja, bodo letos podelili tudi priznanja Djuro Salaj za izjemne dosežke pri izobraževanju delavcev. Iz Slovenije naj bi priznanje dobila Delavska univerza Boris Kidrič iz Ljubljane in Zoran Jelenc. vprašljiva le stvarnost, temveč tudi primerljivost posameznih kategorij. To pa onemogoča delavcem v organizacijah združenega dela pri-meijanje njihovih rezultatov s sorodnimi v dejavnosti in gospodarstvu nasploh pa tudi iskanje notranjih rezerv, ki so cilj takih primerjav. Posledice razmer v gospodarstvu pa občutijo na svojih ramah tudi v družbenih dejavnostih, saj so prisiljeni neusmiljeno krčiti programe, otepajo pa se tudi z nelikvidnostjo in izgubami, kar onemogoča normalno poslovanje in celo izplačila osebnih dohodkov. V razpravi so člani predsedstva slovenskih sindikatov opozorili na številna vprašanja, ki se pojavljajo med članstvom. V gospodarstvu se zavedajo, da so rezultati katastrofalno slabi in potiskajo voz le navzdol, o razvoju, ki bi nas potegnil navzgor pa enostavno ni več mogoče govoriti. Samo v Ljubljani je delež ustvarjene akumulacije lani padel na borih 90 milijard dinarjev. Ko je gospodarstvo namenilo 50 milijard v rezervne sklade in 30 v sklad federacije za manj razvite, mu je ostalo dobrih 6 milijard za naložbe. Kaj to pomeni za slovensko glavno mesto pove že primerjava, da 18 kilometrov avto ceste, ki jo gradimo, stane 55 milijard dinarjev. Rezultati so katastrofalni, računovodske bilance pa farsa. Tako meni- jo tudi delavci, ki so kot sa-moupravljalci skoraj povsem odrinjeni od odločanja o pogojih in rezultatih svojega dela. Predsedstvo slovenskih tve posameznih podskupi11 dejavnosti. Potrebno )e spremeniti merila za olajša-ve pa tudi metodologijo ^ primerjanje dohodka. Obl}'s kovalci gospodarske polih' ke tako na zvezni kakor r®-publiški ravni morajo nemudoma sprejeti take ukrep6, ki bodo oživili gospodar-1 stvo. Pobudo slovenski^1; sindikatov bo moral obraVj navati tudi svet ZSJ, o analizi pa bi morali govoriti š6 v zborih združenega dela ^ gospodarskih zbornicah; Prav tako se ne bi smeli vec izogibati ugotavljanju odgovornosti za takšne razmere* kajti delavci zahtevajo odgovor na vprašanje, kdo potiska združeno delo pod vodO’ Dokončno oceno dela of; ganov in organizacij ZSS Prl obravnavi rezultatov gospodarjenja bo republiški sve' N. ' <*■ J ■v >k....sap sindikatov zato zahteva, da republiški izvršni svet pripravi celovito analizo razmer v gospodarstvu, še posebej pa razčleni obremeni- Napovedane kadrovske spremembe v Zvezi sindikatov Slovenije Na predlog odbora za kadrovske zadeve je predsedstvo republiškega sveta ZSS sprejelo sklep o začetku postopka za volitve za nove člane republiškega sveta in njegovega predsedstva ter delovnih teles. V ta namen bodo v občinskih, mestnih in medobčinskih svetih ter republiških odborih sindikatov dejavnosti začeli evidentirati možne kandidate, kar bo trajalo do 22. aprila. Predlog možnih kanidatov bo oblikovan do konca aprila, nato pa naj bi se članstvo v javni razpravi izreklo o njem., Na razširjeni seji republiškega sveta, ki bo predvidoma konec maja, ngj bi tako v republiškem svetu razreših sedem članov zaradi preobremenjenosti ah neaktivnosti in izvolih osem novih. Enega več zato, ker je bil Dušan Gačnik razrešen že lani. V predsedstvu republiškega sveta se bodo morah odločiti tudi o razrešitvi dosedanjega sekretarja in izvoliti novega. Franc Hribar je namreč predsedstvo pisno zaprosil za predčasno razrešitev funkcije sekretarja, obrazložitev pa je podal tudi na seji 25. marca. Pojasnil je, da se je tako odločil zaradi slabega zdravja. Pripravljen pa je še naprej sodelovati v sindikatu in opravljati dolžnosti člana družbenopolitičnega zbora. Poudaril je še, da njegovi odločitvi niso botrovali nobeni drugačni razlogi, kot bi nekateri radi to prikazah. Predsedstvo je razpravljalo tudi o kadrovski politiki v sindikatu in poudarilo, da sta učinkovitost in ugled sindikalne organizacije precej odvisna od kadrovske zasedbe v organih na vseh ravneh. Opozorilo je še na težave pri vračanju sindikalnih delavcev na delovne naloge v organizacije združenega dela po končanih mandatih in menilo, da ne gre podpirati teženj po večji profesionalizaciji. ZSS sprejel na eni prihodnjih sej, ko bo dobil tudi odgovore na pobude, ki jih je oblikoval in posredoval pristojnim ustanovam. O poteku kandidacijskih konferenc za male skupščinske volitve v združenem delu, za katere je bila odgovorna sindikalna organizacija; so spregovorili tudi na seji predsedstva. Po podatkihj6 bilo v organizacijah združenega dela 3938 temeljnih kandidacijskih konferenc* na katerih je sodelovalo vec kot 200.000 delavcev. Udeleženci so oblikovali številn6 kritične pripombe in predloge tako glede kandidatov za najodgovornejše dolžnosti kot tudi glede kandidacijskih in volilnih postopkov Menih so, da je premalo pozornosti namenjene ocenjevanju dosedanjega dela funkcionaijev, predvsem v sisih, da bi se morah čim; prej opredeliti za 4-letm mandat (ob ustavni razpravi), zagotoviti neposredne volitve, ocenjevati program6 kandidatov in skratka zagotoviti še večjo demokratičnost volitev. Sašo NovaK I fDNI V SINDIKATIH Ljubljana, 1. aprila 1988 DGK3VSIC3 GilOtllOSf 5 Sindikat delavcev gozdarstva in lesarstva Slovenije umirajoči gozdovi in težave lesarjev Ton in vsebino več kot ie nHiUrne se-ie republiškega ■J, ^bora sindikata delavcev S°2darstva in lesarstva Slo-r^je* ki je bila v ponede-lek, 28. marca, v Ljubljani, ^dajala razprava o številnih ezavah sindikalnih delav-^ev v obeh dejavnostih. Izdela je v ugotovitvah, da r Panožni sindikat nemo-?an, ko gre za spreminjanje Nerazumnih) predpisov, zagonov ali odlokov vlad, predalo uspešen, ko se odloča 0 združevanju dela in sred-^tev, ko se uveljavljajo dogo-,°ijeni dohodkovni odnosi Nekateri trdijo, da jih ni '0- j v delovnih organizaciji. in reprodukcijsko celoto ’ Povezanih partnerjev v _________ r______. reprodukcijski verigi. Toda gozdarji in lesarji ne name-Nvajo vreči puške v koruzo. .‘iub temu da breme krize Cedalje težje prenašajo na ^vojih ramah, se lahko poh-vNijo z nekaterimi uspehi. V preteklem obdobju so ,Nko so zapisali tudi v poro-Nlu za letno sejo) v republi-skem odboru sindikata izpopolnili metode delovanja, poseben poudarek so dali krepitvi kolektivnega pobočnega dela in razvijanju de- mokratičnih odnosov. Dosegli so večjo povezanost s konferencami sindikata v delovnih organizacijah in sozdih, pa tudi pogostejši stiki z drugimi sindikati dejavnosti so dodali kamenček v mozaik prizadevanj za večjo učinkovitost. Za ponazoritev so navedli nekaj številk. Tako v organih republiškega odbora (dvanajst komisij, tri delovna telesa in koordinacijski odbor za delovno proizvodna tekmovanja) deluje več kot 250 sindikalnih delavcev in večina med njimi je dobrih poznavalcev razmer in strokovnjakov. Prav strokovnost pa naj bi pripomogla k uspešnejšemu spopadanju pri iskanju poti iz težkih družbenoekonomskih odnosov v reprodukcijski verigi gozdarstva ip lesarstva. Nekaj pove tudi podatek, da so se v preteklem letu udeležili okoli sto sestankov, posvetov in drugih dejavnosti od osnovnih organizacij do občinskih in medobčinskih odborov dejavnosti. Tak neposreden stik omogoča hitrejši pretok informacij in premagovanje različnih težav. Vsem proizvajalcem preje, tkanin in konfekcionarjem Razpis 2. delovno- proizvodnega tekmovanja tekstilnih delavcev Slovenije d- d- je ri- :ih n- le- >r- ja, je te- dH ro- tni ra- ne o« raK ) Na podlagi programa dela ROS delavcev tekstilne in usnjarsko Predelovalne industrije Slovenije v tekstilni dejavnosti maja drugič pripravili delovno-proizvodno tekmovanje v izdelovanju preje, tkanin in konfekcioniranja. To tekmovanje bo hkrati tudi izbirno za udeležbo na zveznem tekmovanju, ki bo 10. in 11. 6. 1988 v Vojvodini (Sombor). Na podlagi sklepa ROS in koordinacijskega odbora za 2. delovno-proizvodno tekmovanje razpisujemo 2. delovno-proizvodno tekmovanje tekstilnih delavcev Slovenije, ki bo v soboto, 21. maja 1988 ob 8. uri v Mariboru, v SOZD MTT (DO Tabor in DO Melje) ter DO PIK. Tekmovanje obsega tale delovna opravila: • Predenje bombaža • Predenje volne • Tkanje bombaža • Tkanje volne • Konfekcioniranje perila Razpisni pogoji: 1. Tekmovanje bo potekalo po določilih pravilnika o delovno-proizvodnih tekmovanjih tekstilnih delavcev Slovenije, ki ga je sprejel ROS 22. 4. 1986, in obsega: a) teoretični del - testna vprašanja iz samoupravljanja, družbene samozaščite, varstva pri delu ter tehnologije predenja, tkanja in konfekcioniranja; b) praktični del - predenje bombaža in volne, tkanje bombaža N volne ter konfekcioniranje - šivanje prednjega dela moške srajce. 2. Za tekmovanje se lahko prijavijo ekipe tozdov ali DO s področja proizvodnje preje in tkanin ter konfekcioniranja perila iz SRS. Izbor tekmovalcev v ekipo je prepuščen meritvam tozdov ali DO, sestavljati pa jo morajo trije tekmovalci in vodja. 3. Ozdi morajo prijaviti svoje ekipe za posamezne zvrsti do 20. 4. 1988 na naslov: OBČINSKI SVET ZSS MARIBOR-POBREŽJE MESTNI ODBOR SINDIKATA DELAVCEV TEKSTILNE IN USNJARSKO PREDELOVALNE INDUSTRIJE MARIBOR 62000 Maribor, Kosovelova ul. 11 4. Organizacija združenega dela udeleženka tekmovanja Pokriva stroške svojih tekmovalcev v skladu z 28. členom Pravilnika o delovno-proizvodnih tekmovanjih. Ozde bomo o višini kotizacije za pokrivanje stroškov prehrane, ki jo bodo za udeležence tekmovanja nakazale na žiro račun OS 2SS Maribor-Pobrežje številka: 51800-678-40269, za tekmovanje Nkstilnih delavcev, obvestili naknadno. Vse informacije v zvezi s tekmovanjem dobite pri predsedniku 0rganizacijskega odbora Bogu Vunjaku, MTT Maribor, tel. št. 062-26-241 int. 592, ali njegovem namestniku Stanislavu Šajnu, OS ZSS Maribor - Pobrežje, tel. št. 062 511-831. Tekmovanje v vseh naštetih zvrsteh bo, če bodo prijavljene Pajmanj 3 ekipe. Sam potek enodnevnega deiovno-proizvodnega tekmovanja | v Mariboru bo razviden iz programa, ki ga bo posredoval organizacijski odbor. Razpravljali so o številnih konkretnih vprašanjih. Inovacijske dejavnosti v panogi je premalo, saj so lani dobili samo tri predloge na sto zaposlenih. Kritična je kvalifikacijska sestava zaposlenih, tako da se ne more prilagajati novi, uvoženi in zahtevni tehnologiji. Pa tudi možnosti za njen nakup so vsak dan manjše, saj se delež akumulacije v dohodku nenehno zmanjšuje. Vse to pa onemogoča hitrejši preustroj, ki je nujen, če hoče slovenska lesna industrija obdržati in še povečevati svojo navzočnost na svetovnem trgu. Tudi gozdarji bijejo plat zvona. Umirgjoči gozdovi nam ne morejo biti v ponos, denarja za biološko reprodukcijo pa je vedno manj. Republiški odbor je bil lani pobudnik številnih akcij, nekatere so rodile sadove. Pripravili in sprejeli so družbeni dogovor o samoupravni organiziranosti gozdarstva Slovenije, uveljavili nekatere predloge za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer gozdarjev, pripravili panožni sporazum o delitvi dohodka, če naštejemo samo nekatere. Podrobni načrt dela za prvo polletje, okvirni pa za vse leto, vsebuje predvsem prednostne naloge, ki so si jih zadali že pred dvema letoma, so pa zdaj najbolj aktualne. V ospredju bosta seveda položaj delavcev v gozdarstvu in lesarstvu in krepitev vloge sindikata dejavnosti. Skrb za uresničevanje teh usmeritev bo prevzelo tudi več novih članov organov in izvršnega odbora ROS. Na letni seji so poleg njih izvolili še novega podpredsednika Antona Rodeta iz GG Celje, naloge sekretarja pa bo od 1. junija dalje opravljal Marjan Ferčec iz Maribora. Člani republiškega odbora so se lotili tudi razvoja zadružništva in zasebnega sektorja gozdarstva. Pobudo zadružne zveze Slovenije, naj bi skrb za za gospodarjenje z zasebnimi prevzele kmetijske zadruge, so zavrnili. Izrazili so dvom o upravičenosti pobude, ki ni utemeljena s strokovnimi analizami, hkrati pa poudarili, da sedanja samoupravna organiziranost zasebnega sektorja v gozdarstvu zagotavlja neposredno gospodarjenje z dohodkom na območju, na katerem ga pridobivajo. Govorili so tudi o pobudi gospodarske zbornice, ki je predlagala program ukrepov za pospeševanje izobraževanja odraslih. Menili so, daje program zelo dobrodošel tako za gozdarstvo kot lesarstvo pri tem pa poudarili, da bo za njegovo uspešnejše uresničevanje potrebno okrepiti kadrovske službe, določiti za katere delovne naloge je obvezno izpopolnjevanje znanja, še pose- -bej pa je pomembno spodbujanje delavcev, ki po končanem dodatnem izobraževanju niso stimulirani. V zvezi s tem so poudarili še potrebo po razreševanju gmotne plati izobraževanja, za katerega bi morali namenjati denar iz čistega dohodka, ne pa iz že tako preveč osiromašenih skladov. Ko so obravnavali poročilo o ugotovitvah in mnenju komisije za ugotavljanje odgovornosti ob stečaju LIK Savinja iz Celja, člani republiškega odbora niso skoparili s kritičnimi ocenami. Vsi so menili, da si take likvidacije v slovenskem gospodarstvu ne bi smeli več dovoliti, saj od skupno 1111 zaposlenih delo še vedno išče 150 delavcev. Med njimi je polovica žensk, le 42 pa takih, ki bi se lahko zaposlili brez omejitev, ker imajo različne bolezni. Kljub temu da so bili predstavniki ROS navzoči na skoraj vseh sindikalnih sestankih v LIK, so bili, tako kot delavci, zavedeni z napačnimi podatki poslovodnega organa. Ko je prišlo do Razpis nagrad in priznanj v letu 1988 za dosežke pri razvijanju in krepitvi samoupravljanja Mestni svet Zveze sindikatov Ljubljana podeljuje v letu 1988 za posebne uspehe pri razvijanju in krepitvi uresničevanja samoupravljanja v praksi: - 5 nagrad - 10 priznanj Nagrade in priznanja podeljuje Mestni svet Zveze sindikatov Ljubljana vsako leto ob 27. juniju - dnevu samoupravljalcev Jugoslavije - posameznikom, delovnim skupinam in organizacijam, ki so s svojim delom in zgledom v daljšem obdobju pomembno pripomogli k učinkovitosti samoupravljanja v svojem okolju in širše. Predlog za podelitev nagrade ali priznanja mora vsebovati poleg podatkov o kandidatu tudi opis dela, zaradi katerega je predlagan, in podatke, ki so potrebni za vsestransko in objektivno presojo uspešnosti dela kandidata. Kandidate za nagrade in priznanja lahko predlagajo osnovne organizacije Zveze sindikatov, občinski organi Zveze sindikatov in mestni svet Zveze sindikatov Ljubljana, samoupravni organi v organizacijah združenega dela druge družbenopolitične in družbene organizacije ali strokovna društva. Predlog za nagrade in priznanja pošljite do 22. aprila 1988. na naslov: Mestni svet Zveze sindikatov Ljubljana, Kopitarjeva 4 - Komisija za odlikovanja in priznanja - za podelitev nagrad in priznanj za izjemne dosežke pri razvijanju in krepitvi samoupravljanja. Natančnejša pojasnila daje tajništvo mestnega sveta Zveze sindikatov Ljubljane, telefon 216-280 ali 216-255. kritičnega položaja, so si v republiškem odboru prizadevali, da bi našli sanatoije, vendar niso bili uspešni, kajti bili so odrinjeni od okolij, v katerih so odločali o usodi tega kolektiva. Na odločilne sestanke jih pa ni nihče povabil. Odgovornost posameznikov za to tragedijo delavcev bodo ugotovili pristojni organi, v republiškem odboru sindikata delavcev gozdarstva in lesarstva pa menijo, da bo treba spregovoriti tudi o vlogi sozda Slovenijales, v katerem nimajo jasno opredeljenega skupnega nastopa na trgu, rizika in medsebojne solidarnosti in pripravljenosti za pomoč, kadar ena izmed združenih organizacij zabrede v težave. Sašo Novak Republiški odbor sindikata delavcev gostinstva in turizma zavrača predlagana stavkovna pravila STAVKE SO ODPOR PROTI ODTUJENEMU ODLOČANJU Na deseti seji republiškega odbora sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije, kije bila pred dnevi v Rogaški Slatini, so predstavniki delovnih organizacij jasno in glasno povedali, da so vse bolj nezadovoljni z gospodarsko politiko države. Ob tem so zahtevali zmanjšanje obremenitev gospodarstva in proste roke pri odločanju in delitvi ustvaijenega dohodka. Povsem nevzdržno je nenehno siromašenje organizacij združenega dela, ki v teh gospodarskih razmerah nimajo dovolj sredstev niti za životaijenje, kaj šele za naložbe in uspešen boj z vse hujšo konkurenco na evropskem in svetovnem turističnem trgu. Na seji v Rogaški Slatini smo slišal tudi precej ostrih na račun stavkovnih pravil. S predlaganimi nihče ni zadovoljen. Nekateri so celo menili, da jih sploh ne potrebujemo, medtem ko večina vendarle misli, da so določena »pravila igre« vendarle potrebna. Vsekakor pa ne takšna, kot so v osnutku. Naj poudarimo le nekatere misli predstavnikov republiškega odbora sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije: G Ob predlaganih pravilih naj bi sindikatu naprtili odgovornost za vse sistemske in druge napake ter odločitve, čeprav nima dejanskega vpliva na njihovo oblikovanje in sprejetje. Osnutek je tipičen primer zbirokratizirane miselnosti in delovanja sindikata. Neuspešen sindikat bi z uveljavitvijo predlaganih stavkovnih pravil postavil nadzor nad delavci in zagotavljal hitrejši konec stavke. G Ko se delavci odločijo za organizirano prekinitev dela, najbolj pogosto zaradi prenizkih osebnih dohodkov, gre v bistvu za odpor proti neučinkovitemu družbenoekonomskemu sistemu in odtujenemu odločanju. Sindikat v tem primeru ne more biti sopotnik gibanja. Mora biti na čelu stavke in predstavljali svoje članstvo in njegove zahteve. Delavci vendarle plačujejo sindikalno članarino. G Korenitega zasuka v metodah dela sindikata ni pričakovati, dokler v ustavo ne zajamemo pravice delavcev do stavke in dokler sindikat ne bo imel dejanskega vpliva na delo in življenje. S pravico do stavke mora biti povezana možnost organiziranja stavke v vsej dejavnosti in tudi možnost solidarnostne stavke z delavci drugih dejavnosti. Ob tem vsekakor velja razmisliti o skladu za pomoč delavcem, ki prekinejo delo. Seveda so to le nekatere pripombe, ki smo jih slišali na seji republiškega odbora sindikata gostinstva in turizma Slovenije. V glavnem pa gre za to, da odbor ne podpira predlaganih stavkovnih pravil in jih odločno zavrača. Na seji so govorili seveda tudi o spremembah ustave SFRJ. Menili so, da je rok za poglobljeno obravnavo ustavnih dopolnil odločno prekratek in da ga je potrebno podaljšati. Glavne pripombe v zvezi s spremembami ustave pa so: G Ustavo je smiselno spreminjati, če bodo spremembe predstavljale tudi izhod iz gospodarske in politične krize, seveda na podlagi drugačnega vrednotenja dela in ustvarjalnosti. G Zahtevamo takšne spremembe, ki bodo omogočile razvoj sodobne, demokratične družbe z odprto ekonomijo in tržnim gospodarstvom. G Vprašanje lastnine proizvajalnih sredstev je treba opredeliti tako, da zagotovimo interes in odgovornost za njeno oplajanje, ne glede na različnost oblik (družbena, zasebna, mešana...). G Odpraviti je potrebno vsa tista določila, ki omogočajo politično obvladovanje področij družbenega življenja, predvsem gospodarjenja. Dokončno je potrebno opraviti s političnim arbitriranjem in birokratskim odločanjem. G V celoti zavračamo določila o ugotavljanju in usmerjanju izjemnega in monopolnega dohodka. G Možnosti za tuja vlaganja so še vedno preskromne. Jasno jih moramo določiti in omogočiti, da sovlagatelji ohranjajo lastninsko pravico glede na vložena sredstva. Temu primerna mora biti tudi pravica do upravljanja in delitve ustvarjenega dohodka. G Odločno nasprotujemo morebitni novi obremenitvi gospodarstva z dodtnimi viri za finansiranje JLA. Vojska mora deliti usodo gospodarstva in ne more biti zunaj sistema. Andrej Ulaga PO sledeh pogovarjanja , aP ,a »a« Delavska enotnost ^ Urgentno reševanje zdravstvenih težav ZDRAVSTVO KOT OOU CESAR »Vse kaže na to, da morajo v naši družbi tudi v zdravstvu zadeve pripeljati do absurda, da jih opazijo in da postane vsem jasno, da tako ne gre več naprej - šele potem ukrepamo. Sain pravim temu fenomen golega cesarja.« Tako je z znano pravljico o cesarjevih novih oblačilih - vsi so se delali, kot da ne vidijo, da je cesar gol - slikovito prikazal zdajšnje razmere v slovenskem zdravstvu dr. Dominik Komadina, direktor zdravstvenega doma v Ljubljani. »Dokler so razmere še kolikor toliko znosne, se še držimo stereotipov v razmišljanju in ukrepanju, zatekamo se k političnim floskulam, vendar pa stanja ne spreminjamo,« pojasni dr. Komadina. A zdaj so krizne razmere dosegle točko, ko so spremembe v zdravstvu nujne. Vsi so odkrili, da je cesar gol - in ga hočejo tako ali drugače pokriti... Protest na svetovni dan zdravja Slovensko javnost so na težke razmere v zdravstvu po svoje opozorili v zdravstvenem centru v Kopru, kjer so na razšiijeni seji IO konference OOZS predlagali, naj bi na svetovni dan, zdravja, sedmega aprila, razglasili splošno stavko kot protest zoper zdajšnje razmere, seveda če do tedaj v republiki ne bodo ničesar ukrenili na zdravstvenem področju. Sledila je stavka v šempe-trski bolnišnici, nato pa še v celjski, v kateri so zdravstveni delavci še posebej opozarjali na prenizke osebne dohodke v primerjavi z gospodarstvom. Nato so se dogodki začeli odvijati z bliskovito naglico. Takoj je ukrepal republiški izvršni svet, ki je pripravil sveženj desetih nujnih ukrepov na področju zdravstva. Najprej jih je pretresel s predsedniki občinskih izvršnih svetov, nato pa še z direktorji bolnišnic in zdravstvenih domov. Zdravstvo je tako nenadoma postalo prva točka na dnevnem redu številnih sestankov. Na koncu je prav isti sindikat, ki je predlagal splošno stavko, svoj predlog umaknil, ker je ugotovil, da se v zdravstvu nekaj vendarle premika. Tudi ROS delavcev v zdravstvu in socialnem varstvu je na zadnji seji menil, da ni vzrokov za generalno stavko in med drugim predlagal, naj bi se o zdravstvenih zagatah pogovarjali na zboru združenega dela republiške skupščine in pa na skupščini skupnosti zdravstvenega varstva, vsem osnovnim organizacijam ZSS pa poslal posebno pismo. Dr. Komadina sicer meni, da s stavko ni mogoče ničesar rešiti, čeprav »po drugi strani prav koprski predlog in obe stavki - v Šempetru pri Novi Gorici in v Celju dokazujejo, da se naša družbenopolitična skupnost odziva edinole na pritisk javnosti in delavcev. Nepojmljivo je, kako lahko, denimo, družbenopolitična skupnost v Novi Gorici reče zdravstvenim delavcem, da jim lahko dvigne osebne dohodke le za 30, ne pa za 50 odstotkov, kot so ti sprva zahtevali, v Celju pa za 20 namesto za 40 odstotkov. Ne vem, od kod na mah ta denar. Zakaj jim ga - če je ta možnost bila - niso dali že prej? Zakaj je bil potreben štrajk, da bi to dosegli?« Brez zdravstvene politike Za dr. Komadino je to dokaz več, da je pri nas treba uporabljati absurdne ukrepe, da bi dosegli tisto, kar je sicer normalno: »To pa tudi pomeni, da tisti, ki vodijo zdravstvo, nimajo nobene zdravstvene politike. Vse je odvisno od pritiska, utemeljenega ali neutemeljenega. Za odločanje niso potrebni argumenti, da bi trezno presojali, ampak je potreben politični pritisk. To pomeni, da se samo sproti prilagajamo razmeram dn da jih ne obvladujemo.«. V ospredju so predvsem gospodarski kazalci: raz- pravlja se o tem, ah so- osebni dohodki v zdravstvu. ena-ki kot v gospodarstvu ali pa ne. Zdravstveni delavci se torej vedejo tako kot vsi drugi — nič bolje in nič slabše. Morali pa bi obravnavati celovitost te problematike in v tem sklopu bi našli ustrezno mesto tudi osebni dohodki. »Sploh se ne pogovarjamo o celovitosti zdravja, o smotrnem delovanju ali o zdravstvenem stanju našega naroda,« pravi dr. Komadina. Toda krizne razmere so se v zdravstvu tako zelo zaostrile, da njihovo reševanje ne prenese nikakršnega odlašanja. Kriza pomeni enkratno priložnost, da pod težo razmer začnemo reševati zdravstvo z vsebinskimi posegi, ki se jim drugače iz različnih vzrokov izogibamo. Republiški izvršni svet je tako na vrat na nos pripravil tistih deset ukrepov, ki naj bi razmere v zdravstvu omilili. Imenoval je tudi posebno skupino, ki naj bi te ukrepe v desetih dneh dodelala, da bi jih lahko izpeljali v praksi. »V zdravstvenem centru v Kopru ocenjujemo, da teh deset točk — vsaka posebej in vse skupaj - pomenijo korak naprej v izboljševanju razmer,« meni mag. Berni Strmčnik, direktor zdravstvenega centra v Kopru. »Konkretno smo na sestanku direktorjev v koprskem zdravstvenem centru predlagali še 17 drugih ukrepov, ki bi jih bilo treba takoj začeti uresničevati.« Posojila za prvo silo In kaj bi morali takoj narediti? Mag. Strmčnik meni, daje treba najprej usposobiti občinske zdravstvene skupnosti, da bodo lahko izvajalcem v zakonsko določenih rokih poravnale račune za opravljene storitve. To pomeni, da je treba najprej usposobiti tistega, ki zdravstvo financira. Ce ne bo šlo drugače, je treba najti poti, da bi skupnosti najele posojila, s katerimi bi poravnale svoje obveznosti. Hkrati pa je treba izpeljati tiste ukrepe znotraj zdravstvenih skupnosti, ki bi prinesli kar najboljše varčevanje. Tudi zdravstvo je namreč poznalo, tako kot gospodarstvo, ekstenzivni, količinski razvoj. Pravzaprav se ista vprašanja v zdravstvu vlečejo že desetletja in desetletja. Zaostrovati pa so se začela po letu 1980, ko sta se razmahnili gospodarska in družbena kriza. Lani so se razmere še poslabšale predvsem zaradi - tako bi lahko rekli - krivcev zunaj zdravstva. Mišljeni so zlasti zvezni obračunski zakoni, ki so blo- kirali zdravstvena sredstva v sisih (zvezni obračunski zakon je blokiral 40 milijard - od teh je ostala le dobra tretjina sredstev - manjka pa jih 60 milijard). Svoje je prispevalo tudi določilo, da lahko izgubarji zahtevajo od zdravstva denar nazaj, kar pomeni, da so se njihovi delavci dejansko zdravili »zastonj«. Prav tako so prispevale svoje tudi podražitve zdravil. Gre torej za razne nesmisle zunaj zdravstva pa tudi v njem. »Potrebne so korenite spremembe zdravstvenega sistema glede monopolnih položajev,« meni dr. Komadina. Desetletja smo namreč ustvarili tri monopoliste v zdravstvu. Prvič so to državni organi, ki imajo monopol nad odločanjem o politiki zdravstvenega varstva in so nedotakljivi (koliko je ta politika strokovna, lahko ocenjujemo ne po frazah, ampak po rezultatih). Drugi monopol predstavljajo samoupravne interesne skupnosti, ki neomajno razpolagajo z denarjem in odločajo največkrat voluntari- stično, na pamet, o velikanskih sredstvih. Tretji monopol pa predstavljajo zdravstvene organizacije, ki uresničujejo zdravstveno dejavnost. Monopol imajo nad programi in od njihove dobre ali slabe volje je odvisno, ali bodo program uresničevale na visoki strokovni ravni ali pa tako, kot je bilo to v navadi pred pol stoletja. Kot pravi dr. Komadina, je vsakemu od teh monopolistov do tega, da ostanejo razmere nespremenjene. Vsak politik ima svojega zdravnika Komu je potem sploh do sprememb v zdravstvu? Po besedah dr. Komadine si manjši del zdravstvenih delavcev želi spremembe na svojem strokovnem področju, pri čemer pa jih ne zanima, ali so te spremembe povezane z družbenimi interesi. Še manj pa je tistih zdravstvenih delavcev, ki so usmerjeni tako zdravstveno kot družbeno in zahtevajo celovito družbeno skrb za zdrave in bolne ljudi. Žal pa nimajo nobene družbene podpore. Zakaj je nimajo? Dr. Komadina pravi takole: »Po moje so stvari takšne: vsak politik ima svojega zdravnika in vsak zdravnik ima svojega politika. Zato ni globalne zdravstvene politike, ampak obrobni interesi skupin privilegirancev, ki terjajo togo organizacijo in temu primerne odnose.« Vprašanje pa je, kako se lotiti monopolov. Dr. Komadina: »Če bomo imeli takšno družbeno dogovorjeno politiko, v kateri bi imeli nosilci te politike jasna področja dela in odgovornosti, ne pa, da se medsebojno prikrivajo, hkrati pa ustrezen sistem ocenjevanja rezultatov dela in preverjanja doseženega, potem bi bil razkrinkan vsak možni monopol. Namesto monopola postavimo torej odgovornost. To potem izmerimo ne z besedami, ampak z rezultati.« Rešitve se kažejo v treh smereh. Prvič bi morali temeljito spremeniti zdravstveno politiko in jo usmerjati primerno času in prostoru, v katerem živimo, ne pa na temelju ustaljenih puhlic. Vendar pa te rešitve niso takšne, da bi obrodile sadove že jutri - saj tudi problemi niso od včeraj. Zdravstvo zahteva prožnost Drugič, lotiti bi se morali tako imenovanega prestrukturiranja zdravstvene dejavnosti - čeprav je ta beseda že izrabljena. Temeljna napaka pri vsem tem je bila ta, da so zdravstvo organizirali po istem modelu kot gospodarstvo. Toda za zdravstvo je tipična takšna organiziranost, ki zahteva prožnost glede na potrebe in možnosti okolja. To pa zahteva tudi drugačne odnose in drugačno odgovornost. Velikansko napako smo naredili, ko smo pred 15 leti razpustili regionalne zdravstvene skupnosti in ustvarili občinske. Danes imamo 65 zdravstvenih skupnosti, zapletenih v navzkrižja lokalističnih interesov, zaradi česar ne moremo uresničevati - kot pravi mag. Berni Strmčnik - nacionalne ravni zdravstvenega varstva. Po normativih svetovne zdravstvene organizacije nas vseh Slovencev skupaj ni niti za eno zdravstveno regijo. Svetovna zdravstvena organizacija namreč meni, da je mogoče smotrno organizirati zdravstvo v skupnosti, ki šteje tri do pet milijonov ljudi. Rizičnost pa je mogoče zagotoviti v skupnosti, ki Pismo Osnovnim organizacijam Zveze sindikatov Slovenije Položaj v slovenskem zdravstvu je kritičen, posebno ekonomski, zato je med zdravstvenimi delavci zavladala skrajna napetost. Na vse to je predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije opozorilo že v odprtem pismu pristojnim organom družbenopolitičnih skupnosti. Se zlasti je predsedstvo opozorilo na težak položaj zdravstvenega varstva in vseh družbenih dejavnosti, na katerega so jasno kazali že rezultati devetmesečnega poslovanja v letu 1987. Družbene usmeritve v letu 1987 in 1988 določajo pomembno zmanjšanje sredstev za družbene dejavnosti v družbenem proizvodu. Obračunski zakon in intervencijski ukrepi so dodatno zaostrili položaj zdravstva z blokado administrativno določenih presežkov zdravstvenih skupnosti, obvezno revalorizacijo kratkoročnega in dolgoročnega premoženja in vračanjem že izplačanih prispevkov za zdravstveno varstvo zaposlenih v organizacijah združenega dela v motnjah oziroma z izgubami. Sindikati smo na neizogibne posledice takšnih ukrepov opozarjali že takrat, ko so jih sprejemali, predlagali rešitve in od izvršnih organov družbenopolitičnih skupnosti zahtevali ustrezno ravnanje. Tedaj so delegati Zdravstvene skupnosti Slovenije dvakrat zavrnili program ukrepov za uskladitev zdravstvenega varstva z gmotnimi možnostmi, ki ga je Zveza sindikatov Slovenije načelno podprla. Tako se je reševanje kritičnega položaja zdravstva samo preložilo. Predlog ukrepov in dejavnosti pri reševanju vprašanj v zdravstvenem varstvu, ki ga je marca 1988 pripravil izvršni svet skupščine SR Slovenije, moramo oceniti kot že pozno odzivanje na vprašanja, ki jih je sindikat postavil že v zadnji četrtini leta 1987, potem ko se je položaj delavcev v zdravstvu in zdravstvene dejavnosti kritično zaostril. Ukrepi odpirajo možnosti le za nujno kratkoročno rešitev položaja, zato republiški odbor sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva ponovno predlaga, da je treba poiskati dolgoročne rešitve za stabilno zdravstveno varstvo, o njih pa morajo razpravljati ter sklepati tako Zbor združenega dela skupščine SR Slovenije kot Zdravstvena skupnost Slovenije. Hkrati republiški odbor sindikata poziva zdravstvene delavce, da svoje nezadovoljstvo, predvsem pa objektivno kritičnost bolj usmerimo v iskanje strokovno in družbeno najboljših rešitev za oblikovanje takšnega sistema zdravstvenega varstva, ki bo zaposlenim v zdravstvenih organizacijah zagotavljal enak družbenoekonomski položaj, kot ga imajo drugi delavci v združenem delu, vsem delovnim ljudem in občanom pa čimvišjo raven zdravstvenih storitev. Predlagamo, da v slehernem okolju takoj temeljito razčlenimo organizacijo dela, izrabo delovnega časa, stopnjo zaposlovanja, samoupravno organiziranost in še zlasti nameravana investicijska vlaganja. Te in druge strokovne podlage morajo biti osnova za odločanje o celotni samoupravni organiziranosti zdravstvenega varstva v SR Sloveniji, o razporeditvi zdravstvenih institucij, o delitvi dela in podobnem. V Lju bliani. 30. marca 1988 Republiški odbor sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva Slovenije ne šteje manj kot 350.000 li1 di. V Sloveniji pa imamo V občinske zdravstvene skuf nosti, ki štejejo le po ose5! tisoč duš... J Izvirni greh pa je nastf1 ko smo izmaličili pomen to2 da v zdravstvu in delavk' v njem. Vodenje poslov rnCl ra biti namreč profesion^ no, ne pa voluntarističif Ne zadošča, daje nekdo eKJ nomist, poznati mora tu" specifičnosti tega področj" Velja pa tudi narobe. Odi' čen ginekolog je denii”1 lahko zelo slab direktni Brez dolgoročne politike >2' obraževanja za vodert1 zdravstvenih organizacij 11 mogoče doseči preustroja^J tem področju. Svetov)1® zdravstvena organizaciji ima posebne programe ^ vodilne delavce v zdravstv"' V zdajšnjih kriznih časi*1 ko nam ne gre več zgolj nohte, ampak že kar za vo, ni mogoče pričakova' več sredstev za zdravstv*' Prav tako ni mogoče prič8 kovati, da bomo te zagate rfi šili čez noč. Dr. Komadi21' pravi, da bi z boljšo notrart1’ organizacijo, z večjo odg0' vernostjo poslovodnih orgaf nov, sisov in zdravstven0 organizacij lahko ohranil zdajšnjo zdravstveno ra ve0 Desetina presežka »S polno odgovornosti1 lahko rečem,« pravi dr. madina, »da približno četrt1 no denarja v zdravstvu por8' bimo negospodarno. In pr8' tako lahko mirno rečem, imamo v našem zdravstv8 najmanj desetino tehnol0 škega presežka.« Kdo pa č1 lahko prisilil zdravstven8 delavce k bolj smotrnemu1'' bolj učinkovitemu opravlj8^ nju njihovega dela? To bi lahko dosegli s fjj nanciranjem, nadzorom '/ odgovornostjo. Vendar pa jf treba vse to vpeljati na temelju jasnih meril, ne pa grobe ga ravnanja. Izpeljati bi ono rali diferenciacijo med sl8 bim in dobrim tudi v zdrav stvu. Tudi na tem področj8; bi morali odpraviti tabujsk8 teme. Ni res, da so vse zdra' stvene storitve potrebne >r tudi ni res, da so vse štorih8 kakovostne, kot ni res, da J8 treba vse plačati. Plačevat bi morali rezultate dela, n8 pa fizičnega obsega progrf ma, pri tem pa kot meri*; uporabljati svetovne izku-nje. V zdravstvu imamo me' rila, ki jih je izdelala sveto'1' na zdravstvena organizacij8 - pa jih preprosto prezrein0 Zdravstvene zmogljivo8" (število postelj, bolnike' itd.) niso usklajene ni" z zdravstvenimi potreba!111 prebivalstva niti z gmotni!111 možnostmi naše družbe. Zdravstveni delavci so stavni del družbe, z vseiti svojimi dobrimi in slabil111 lastnostmi. In kot meni of Komadina - dokler ne t,l) korenitih sprememb v vSeJ družbi, jih tudi v zdravsh0 ni pričakovati. Dokler ne b8 sprememb glede odgovoH ; nosti drugod, jih ne bo tu0' v zdravstvu. i j Diagnoza je zdaj torej ug°! tovljena. Vendar pa ni 1 | ena. Opravka imamo z diagnozami skupaj, s Pra' ' vim pravcatim sindrome11-(socialne, ekonomsk8 zdravstvene in še kakšne u8 j rave), ki so se ga v razvite11, svetu začeli zavedati že pr6': 20 leti in zanj predpis8: zdravila, ki se kar dobro 0° ! nesejo. Tudi nas krizne ra2, ' mere silijo v spremem0 - treba se bo le enkrat d o m0 niti, kdo, kdaj in kako P ^ posamezne spremembe ^ Ijavil in kakšne bodo njih0 , ve posledice za zdravstvo j. ' i j za družbo nasploh. Izbire ‘j* bolnik bo ali umrl ali se m. zal. A zdajšnja agonija jez nevzdržna. , Marija Frančeš*1 ‘ Ljubljana, 1. aprila 1988 DGIcIVSIC3 GllOtllOSt / h MNENJA M m ,eI,, ,tal lot ce' ial in® ■K® J čjž ■dH- to® >njf i }n» vnJ: cijl 2l tv®1 sil1, ifi glS' vat tv«; ■im ;rf lin® inie ig°' ršjj ini- lei1. ,stj« K°': trti' or«, d M ;Ol°: a i«1 ren« ui« vljaj 3 & i i >a jf m £' jbe mO' sla' rav ačj« jsK« raV e tfj •itv« la j« ,vat , H kr«' frill kušj me' tov- icij« im« mst ike'1 nit iaif! dit" )se;i ier«11 aim1 i d( ib« vsel stW e b«t vor’ tun mo svoje in se razidemo, že vnaprej vedoč, da bo uspeh kilav. Zato se osebno navdu- šujem za resnično radikalno ^ spremembo, sindikat res lavcev.« Za to, da bo sindikat de- Janez Sever Čas, ko se sindikat mora otresti skrbništva »V delovni organizaciji je natančno določeno, dogovorjeno in sprejeto, kdo kaj dela in za kaj nato odgovarja. Natančno vemo, kdo kaj mora in kdo je za kaj kriv. Naša družba pa se že leta izčrpava v boju za oblast, kije ČLOVEK — DRUŽINA — DRUŽBA za vsako družino, zbirka za razmišljajoče. Delavska enotnost Ljubljana, Celovška 43. če cel Pi; č h Oci vei str $ih On- h OD VARDARJA PA DO TRIGLA VA Če hočeš nasprotniku pokazati zobe, je najboljši posmeh. Zdravica kot program Gorbačov je že zdavnaj doma in cel kup skrbi ga tare. No, z njimi tudi nam ni prizanešeno, toda na Gorbijev obisk se še radi spominjamo. Intervju objavlja del zdravice Slobodana Miloševiča, ki jo je zapel v čast visokega gosta. Poznavalci so zdravico že preimenovali v Miloševičev program: »Kljub vsem težavam, s katerimi je soočen dnevno in zgodovinsko, je socializem najbolj napredna družba našega časa. Nedvomno predstavlja bodočnost človeštva...« Miloševič se sploh ne boji javnega tožilca, ki bi mu lahko zapretil s pregonom zaradi vznemirjanja vsega človeštva. V strahu pred Miloševičevo vizijo bodočnosti namreč v ZDA že kupujejo vozne listke za raketo na mesec. V zdravici beremo tudi to, da se danes »večina človeštva in tudi njegov zgodovinsko in duhovno superiorni del giblje v smeri socializma«, kar morda po svoje celo drži - le da zdravica, govori o smeri, ki so jo začrtali Marx in njegovi učenci, predvsem Lenin. Tu pa bi stvar že lahko postala sporna. Ubogi švedski oficirji V Zagrebu pa izhaja tudi Danas. Menda ga preganjajo kot hudiča, a jaz se zanj prav nič ne bojim. V Danas namreč piše Miroslav Lazanski. Če kdo, bo on pač trden garant. Mož je jeklen, pa tudi moder. Vsej po vprašanjih, ki jih zastavlja, sodeč: »Priče smo napadom na JLA, na njen vodilni kader in na program tehnično tehnološkega posodabljanja. Je to res težnja razpravljati o vsem ali pa je JLA napadena zato, ker je jugoslovanska? Točno zato, dragi Miroslav. Verjemi, če bi bila culukafrska, bi jo pustih čisto pri miru. Do tod se kar strinjamo, tisto o napadih pa ni dovolj resno niti za tole rubriko. Resno je še eno vprašanje. Poglejmo, kako nanj odgovarja dr. polkovnik Ejub Kučuk. Lazanski mu je sporočil, da se pojavljajo vprašanja, ah morajo biti ocenjevah na 40 sestankih po vsej Jugoslaviji in edine pripombe so prišle iz Srbije. Spet mimogrede - Borba je zvezno glasilo SZDL. oficirji člani partije. OdgovorJe res direkten: »To so me vprašah tudi oficirji na Švedskem in odgovoril Matematična rešitev Tako, tole bi bil že lahko lep primerček, kako in zakaj se rodijo vse te silne pobude o enotnosti za vsako ceno. Ce žuli nas, mora nujno tudi vas in če tega ne priznate, ste separatisti, izdajalci prave stvari. Izdajalci je zdaj sploh priljubljen izraz. Za Smoleta je bil to Bučar, za marsikoga je zdaj Polič. Bogomir Kovač je zatrdil, da je Pohčevo dejanje nož v hrbet in izrazil upanje, da ga bo slovenska partija prav tako radikalno sklestila, kot jih je prej slišal Bučar. Prepričani pa smo, da tega v resnici sploh ne pričakuje. Bučarje Bučar, Pohč pa Polič. In konec besedi! sem jim s protivprašanjem (kajpak, kako drugače pa se odgovarja?! moja pripomba): Je lahko na Švedskem kaplar komunist? Ne more biti, so bih iskreni.« Če smo že iskreni, veja povedati, da v takšnih državah oficirji res ne smejo biti člani partije - ne komunistične ne katere koli druge! Tragičen padec Toda pustimo zdaj spornost tez Mancovih učencev in pokukajmo v Študentski Ust. Tam malce zmigujejo nad tem, daje Jugoslavija pričakovala sovjetskega voditelja skoraj kot preroka. To da zgovorno priča o tekočih pohtičnih razmerah v naši državi in tudi o stanju duha dela njenega prebivalstva. Gorbačov je nedvomno reformator v okviru sistema, kije zlorabil idejo socializma, čeprav bi že o tem lahko raz-pravljah. Če mi v tem in takšnem vidimo karkoh navdihujočega, je to tragičen pohtični in civihzacijski padec, ki ga doživja naša država, vendar se tega v resnici še ne zaveda. Jugoslavija namreč potrebuje predvsem demokratično izvoljeno pohtično vodstvo... Verjetno tu ni bilo mišljeno pojmovanje demokracije po logiki Mancovih učencev. Le še mimogrede - Študentski Ust izhaja v Zagrebu. Civiliziranost ograj V Danasu ni moder le Lazanski. Z njim se kosa prof. dr. Jovan Panovski. Ni mu znano, da bi kjerkoU v civiUziranem svetu imeU dva metra visoke betonske ograje. S tem seveda udriha čez albansko tradicijo in nič ne vpraša fotografov na Mladini, kako je bilo kaj s fotografiranjem MamuUne vile. Menda so prišU do medUh posnetkov z morja, ker zaradi ograje... No ja, ta civilizacijska vprašanja so zoprna stvar. Se sploh, če vanje vmešavaš Kosovo, generale. Le Borbo poglejte. Na srbski SZDL soji celo blagohotno priznah, da je dobro obdelovala teme o ekonomski stabiUzaciji in Kosovu - pa je niti to ni rešUo. Figo pa ekonomija in Kosovo, če sije dovoUla resne spodrsljaje pri pisanju o demokraciji (hm, morda so ji očitah, da se bori za manj demokracije, ah kaj?!) in vlogi zveze komunistov. Pa saj se stvar s skrbnim branjem pojasni — Borba ni imela pravega posluha za akcije po osmi seji srbske partije. To lahko trdimo kar mirne vesti — Borbo so namreč Rožičev novi poklic In dotlej navedimo le še eno od njegovih ocen. fTavj’na^ PoUtiki niti pohtični rentniki nočejo biti. Hočejo biti pohtični podjetniki brez pohtične konkurence in tveganja. To jim po mojem mnenju kar dobro uspeva. So pa kajpak med njimi dvomljiv-ci, ki si očitno že naprej iščejo drugačen kruh. Marjan Rožič verjetno na televiziji. Kos kruha bi imel v tem mediju precej debel. Vemo, kako primanjkuje televizijskega humorja in šef naše skupščine bi tu čudovito vskočU. O tem meje prepričal zadnjič, ko je v beograjskem nočnem programu nastopil s Čkaljo. Ce verjamete ah ne, bil je celo boj smešen od tega znanega komika. Ckajaje bil namreč prav žalosten. Fes bled in v črno oblečen je spisal žalostinko nad Jugoslovani, ki nimajo svojega jezika in z njo pozvonil pn Rožiču. Možak seje postavil, ga povabil celo na pjačo in to v tako lepi jugoslovanščini, da je Jožeta Smoleta gotovo zvilo od smeha, če je gledal to umetmno. No ja, so pa med našimi pohtiki tudi resni Judje. Za Milana Kučana je Ciril Zlobec na Zemonu povedal, da ga imajo v tujem tisku kar za edinega jugoslovanskega voditeja, ki je primeren sogovornik Gorbačovu. Vprašanje je le, kohkšno uslugo mu s takšno hvalo narede doma. Ciril Brajer P, fQ I I ( ••as N Jo. Hč] če L*1 Hp-j Pra oPt fai ftos »o (uk •tOt o ^inosovo sproščanje notranjih napetosti Vse v duhu pravih vrednot )> n livjjgj,- ^ s.^e v preteklosti pre- Prijetne počitniške dne- i- tih turističnih mestih in nase-k Je n nii srednjem Jadranu, vam v S.ostalega sigurno ostalo e tj Porpinu sproščeno počutje, tria Je sprožila zelo blaga kli-j' njj’ koliko število sončnih dni, 3- e,s( mediteranskih noči, ci j)MSt rnoi^a tn nepreglednost 3' Peb Ptaž> ki kar same po ■\- ftnt .uj^jo v človeku bogastvo ,r> ^’Je- Ravno to pa v človeku :e notranje napetosti, mu ti a. ]jej,e Uov ustvarjalni smisel živ-lntJa tn ga utrjuje v njegovi odprtosti, -- ------- f0Prijei Ne4, da se bo ponovno L,Wel s tegobami sodobnega mH^uja, ki ga čakajo v delov-? domačem okolju... til Q "* '^VlUčHJCUl UKU1JU... ,ti Kin 5Vec^a vse našteto pomemb- ■ L ^Polnjuje občutek popolno-i ton nePozabnih pogledih na L g°čno skalno verigo Velebi- ■ ohna Severu In na prekrasne gi U.; e otokov in otočkov, ki se r*l£r'~ ' j-ili 10 e-že tnofji°Iz modrine samo našega naše prelesti ,^a^. ljubi bralec, ne ponuja- j,e sLbega prevoda ocvetliče-Gr? Cističnega prospekta. za navedbe predloga za na-ilavp zasebne hiše, ki sta ga de-Dinosa ponudila gene-dir i ‘ii^ktor Vladimir Kralj in Lfktor tozda POS Marjan Raz-k nik. Vsa goreča v navduše-Pad prelestmi (samo) naših . avnih zakladov sta vendarle , rala dovolj prisebnosti in pri-z besedo na plan: itnJ^kšen ie torej kraj, kjer !kr, i0 možnost kupiti počitni-tVa hišo v. skupni izmeri 230 »dratnih metrov in delno ure-iSa ? Vrtom .okrog nje v izmeri kvadratnih metrov...« (.^Pet hvalospevi »svojstvene-^ u morskemu zalivčku«, ki je, c , verjamete ali ne, primeren P »za otroke in manj vešče n®Cce-- Tudi za »vrveža želj-čJle Poskrbljeno, terasa »nudi ““ovit pogled na...« a®inik je dal v januarju tega Lp °bjekt skupaj z zemljiščem V jPki sodno zapriseženemu iz-Ktr tncu ‘n cen^cu gradbene sih°' ’ k‘ ie P0 uradnih predpi-L ln kriterijih ocenil vrednost fj.j^OJsmh nepremičnin na sku-z33.900.000 dinarjev... Če to ceno preračunamo na kvadratni meter uporabne površine, ta znaša 620.000 dinarjev po enoti...« Dosledno samoupravno Sledi še poziv, da se kajpak zelo mudi, ker bi sicer ta zelo ugodna priložnost splavala po vodi, omenjata »znane poslovne prijeme in aranžmaje«, s katerimi bi dosegli »kakšen značaj-nejši popust« in približno 10 starih milijard dinarjev, kolikor bi morali v tem letu vložiti v dodatna vlaganja... »Za pripravo tega poročila (?) in predloga za nakup dodatnih počitniških kapacitet sva z generalnim direktorjem dne 17. 2. 1988 opravila strokovni ogled... Predlagava, da se sprožijo aktivnosti za dosledno samoupravno odločanje o nakupu..., s tem, da se mora vsak delavec prostovoljno z osebno izjavo opredelili za ali proti... Predvidena kupnina v višini 233.900.000 dinarjev se lahko poravna samo iz skupnih sredstev, izločenih iz ČD in namenjenih za osebno in skupno porabo... Po eventuel-ni odločitvi najmanj dveh tretjin vseh zaposlenih za nakup...« In na koncu trkanje na vest: »Priporočava, da se naši delavci smelo odločajo za predlagani nakup in s tem kot že velikokrat dosedaj dokažejo svojo navezanost in pripadnost našemu kolektivu, posluh in občutek za vrednote...« Računska napaka Saj ne boste verjeli, da je vse to silno agitiranje za prave vrednote padlo v vodo?! Toda ta padec je povzročil tudi hude valove. Pa najprej poglejmo vzroke za neuspelo turistično propagando: Delavci področja TRR (tehnične raziskave in razvoj) so stvar preračunali in ugotovili — računsko napako, saj stane ponujeni kvadratni meter 1.016.956 dinarjev, z zemljo všteto 965.000 dinarjev, nikakor pa ne 620.000 dinarjev. To so zapisali v poročilo in dodali: »Preureditev, ki bi omogočala... praktično ni izvedljiva. Rešitev zahteva precej velike pose- ge v objekt, za katere nikakor ne bi zadoščalo ocenjenih 10 starih milijard... Štiri samostojne enote v taki varianti bi nas stale 38,4 stare milijarde, kar pomeni 230 kvadratnih metrov površine in 1,666.956 dinarjev za kvadratni meter. Če upoštevamo tudi izgube koristne stanovanjske površine zaradi prehodov, hodnikov, stopnišč in kleti je kupnina toliko višja.« Računski popravek Zbrali so ponudbe Pionirja in podjetja Vladimir Gortan iz Zagreba, primerjali ceno za apartmaje, ki jih ponujajo v Novalji na Pagu (blizu sporne hiše) in ugotovili - Če kupimo štiri stanovanjske enote po sistemu ključ v roke, vseljive že letos, bi nas enota s 36 kvadratnimi metri bivalne površine stala 44,280.000 dinarjev, štiri enote pa 177,120.000 dinarjev. Razlika v vrednosti je torej več kot očitna, objekte bi lahko uporabljali že letos, možne so oblike kreditiranja in obročnega plačila, urejeni so objekti oskrbe, komunalna infrastruktura, objekti so tik ob morju... Na koncu poročila piše še to, da gre pač za denar »iz plač« in da morajo delavci res dobiti možnost izbire, da za svoj denar dobijo kar največ in najboljše. Oblika podpisovanja formularja z rubrikami za in proti pa gotovo ni oblika javne razprave... In zdaj? Bi pričakovali tehtanje argumentov, metrov, cen, rokov? Kje pa! Navijaški duh iz turističnega prospekta je vel še naprej. Toda zdaj že kot burja. Ko so v kranjski enoti glasovali skoraj soglasno proti prospektu direktorja Kralja, je vodja zdrvel v podružnice na Jesenicah, v Škofji Loki in Tržiču. Povedal je, da so v Kranju vsi za in tako dosegel »pozitivno« glasovanje. Z njim se je vrnil v Kranj in mahal delavcem pod nosom, češ, oni tako, vi pa... Le smelo, fantje Ker se ljudje med seboj pač poznajo, se je skladiščnemu delavcu v Kranju Dušanu Srečniku pripetilo, daje telefoniral kolegu in ga je ta vprašal, kako da so v Kranju vsi za. Hop, mi že ne, vi ste za... Tako je nečedna zgodbica prišla na dan in Dušan se je hudo razhudil. Po disciphnski prijavi sodeč je svojemu vodji izrekel nekaj bolj krepkih - in direktor tozda Marjan Razpotnik je v duhu pravih vrednot, ki so omenjene v pozivu za glasovanje, Dušanu podpisal suzpenz. Na, kako bo zdaj Dušan »sproščal notranje napetosti in iskal nov ustvarjalni smisel življenja in se utrjeval v svoji odločenosti, da se ponovno spoprime s tegobami sodobnega življenja, ki ga čakajo v delovnem in domačem okolju...« Ja, če bi šel prej na Pag... Sicer pa so delavci kljub čudni javni razpravi v formularje prevečkrat vpisali NE. Še nekaj o »javnosti« razprave. Direktor POS Marjan Razpotnik na sindikalni konferenci: Več o klevetanju »V začetku razprave so bile pripombe tehničnega sektorja posredovane na prave naslove (direktorje in na sindikat DSSS), vendar so se začele kasneje, in to brez pravega pojasnila, širiti še na vse druge mogoče naslove, kar je povzročilo pravo zmedo in dilemo med našimi delavci«. Mi pa smo slišali, da je zmedo vneslo neskladje med prospektom in strokovno oblikovanim mnenjem. Dileme so se rodile tudi potem, ko je pristojna komisija dobila cenitev — brez prve strani. Tam pa naj bi stalo ime lastnika, ki je tudi menda v nekašni zvezi s športnim društvom SLOVAN, katerega sponzor je DINOS... Dileme je poglobilo tudi dejstvo, ki ga omenja Marjan Razpotnik v zadnji točki konference sindikata: »...je direktor seznanil vse navzoče, da so bili prav ta dan na obisku v naši DO predstavniki UJV in to v zvezi z obrekovanjem in klevetanjem zoper generalnega direktorja in direktorja tozda POS...« Več o teh klevetah bomo zapisali v naslednji številki. Ciril Brajer Zoran Polič Naš Zorči (za politično neozaveščene: Zoran Polič) se je po intervjuju za Politiko ekspres zdaj vnovič odrezal še v Teleksu. Kako modro je velel naše gore list: »Uživam v pluralizmu, vendar nisem za pluralizem, ki se organizira v stranke. Dejstvo pa je, da nekateri pluralizmi iščejo svoje liderje, ta lider skuša ustvariti svojo stranko in to me moti. Če ste strankarsko organizirani, imate svojega lideija, potem to ni več svoboda človeka; spoštovati mora program, politiko itd. »Dobro si jim povedal, Zoran. Spoštovati program pa politiko, zakone, kulturo itd., ja, kam pa pridemo. Smo zmagali ali nismo? In ideološki temelji naše zmage so neprimerno sodobnejši od te strankarske navlake. Mi ne potrebujemo niti enega niti več liderjev. Nam zadošča že ene partija in en veliki vodja, ki mu še na misel ne pride, da bi ljudi posiljeval s programom. Prav zato ga ljudje častijo po božje. In šele to je (kajpak za nas) pravi užitek. Njegov duh Zadnjič smo omenili naše tajne vire, ki so nam prišepnili, da je naš Zorči našel navdih za svoje velike misli prav v Zlobni lupi. Da je bilo nekaj tega res, potrjujejo tudi tale Zorčije-va misel: »danes se dežurna parola glasi«: Jugoslaviji ni rešitve brez takojšnjih neposrednih vohtev. Jaz mislim, da s tem rušimo delegatski sistem. To sem shematično prikazal v Delavski enotnosti. Nihče ni polemiziral z menoj. In obljubljamo ti, Zorči, da tudi nihče ne bo. Vsaj toliko časa ne, dokler bo v nas kaj tvojega duha. Dilema rešena Zvezni javni tožilec Miloš Bakič je te dni z izjavo, da bo sam prevzel pregon Francija Zavrla in Andreja Novaka, končno le rešil veliko dilemo o tem, ah je oni dan lagal on (Bakič) ali ljubljanski temeljni javni tožilec Boris Stadler. Naj se ve, kdo ščiti zakonitost in ustavnost SFRJ! Kučanovo zdravje Še sporočilo Kučanovega zdravniškega konzilija: »Možaku se je po televizijskem nastopu šefa jugoslovanskih komunistov Boška Kruniča že zaskrbljujoča bledoličnost končno le nekolikanj popravila. Na bistveno izboljšanje pa je težko upati vsaj do konference slovenskih komunistov.« Držimo pesti! Dežurni zlobec: Kuli ^obude za spremembe v obstoječih družbeno-ekonomskih odnosih s ciljem njihovega postavljanja na višjo rQven ter preboja naše sedanje krize OLITICNO ODJUGO LAHKO OKREPI LE OBRO GOSPODARJENJE L5^. v katerem nastaja to pisanje, je pri lltoR -Še P°sebno v Sloveniji, poln iskanj j iz težke situacije. Ob tem se zastavlja-Ij.^veda številna vprašanja, ali so z raz-. ftih strani ponujane rešitve vsaj dobre, j *e ne najboljše, pa hkrati sprejemljive fc..naš sistem samoupravnega socializma, jlhb številnim kritikam menim, da je av in potrebno, da se tudi politično Podeljujemo do predlogov in prizade-J®11!, ker nam lahko divjanje na vrat na s v čisto tržno gospodarstvo, nenadzira-, koncentracijo družbenega kapitala k "*hjanje tozdov in sisov) ipd. bolj škodi 1 koristi; vsaj dolgoročno in še zlasti ’avskemu razredu. tem gre seveda v prvi vrsti za vpraša-L ’,ah ponujane rešitve dajejo več ali manj Jzn°sti za vplivanje vseh soustvarjalcev ,-Ve vrednosti na pretakanje družbenega ^Pitala. Če dajejo več, potem jih je potreb-L ,Cln)prej udejaniti, če manj, pa zavreči. h. aanji razvoj gospodarstva gre v nasprot- I^Pod vpivom ZSMS, novega vodstva ZKS Ijm^pbraženstva, uspešno plujemo v ob-ofjeno deželo pluralizma interesov. Ker L.* za razvoj družbe osnova materialno ,odf°^ Je nujno potrebno obrniti tok do-ne Č?.v tudi na gospodarskem področju, če pfei ilrno’ da nam sedanje politične odjuge ! ^ ali slej ne odnese buija. 0 hrojem trdnem prepričanju so sedanje težave posledica predvsem neustreznih družbenoekonomskih odnosov pri delitvi osebnih dohodkov in ne, kot vsak dan poslušamo, ali beremo naše tako ali drugače odgovorne tovariše, v prvi vrti posledica slabe gospodarske politike občin, republike in še zlasti zveze, čeprav tudi tu ni vse v redu. Ta je namreč že posledica stanja v družbi, način prisvajanja družbenih sredstev za osebno porabo iz živega in tudi minulega dela. Vsako stanje v družbi izhaja iz dela, slabega ali dobrega. Vemo, da je naš sedanji sistem delitve osebnih dohodkov v celoti zgrajen po naslednjih kriterijih: izobrazbi, odgovornosti, vodenju, naporih, pogojih za delo in delitvi po normiranem in nenormi-ranem delu. Stroka, ki je pripravila takšen sistem nagrajevanja, se je odpovedala normiranju same sebe, ker to baje ni mogoče, kar seveda ni res, hkrati pa preveličala prve tri kriterije, da bi dala več veljave znanju in se izognila uravnilovki; dejansko pa zato, da njej sami zagotavlja lahek zaslužek. Posledica tega in nizke delovne zavesti je, da velik del družbeno in proizvodno najbolj vplivnega dela družbe (stroke - mislim na vsa dela, ki zahtevajo vsaj srednješolsko izobrazbo) ni vezan na svoj dejanski prispevek k skupni količini dela in dohodka in da zato pridobiva nesorazmeren del od sredstev za osebne dohodke. En del (neustvarjalni) preveč, drugi (ustvarjalni) pa prema- lo. Uravnilovka, ki je tu očitna, je družbi naredila še največ škode. Sedanje stanje pa kaže na to, da je skupen delež stroke v masi sredstev za osebne dohodke glede na njen prispevek k njihovemu ustvarjanju prevelik. Sedanji sistem delitve potuha neustvarjalnosti Zato predlagam, da na tem področju končno uveljavimo v resolucijah ZK že stokrat proklamirana načela, ki še nikoli niso bila (dosledno) uresničena. Prav ZK in ZSS se naj končno z vso vnemo lotita tega vprašanja. Mislim, da je problem nedoslednosti pri razreševanju tega vprašanja v preteklem obdobju in danes ta, da bi prav najvplivnejši člani te družbe (funkcionarji, direktorji) s tem izgubili osebni socialni mir, ki ga imajo v sedanjem sistemu delitve osebnih dohodkov. Z ureditvijo tega bi bistveno pomagali spreminjati dohodkovne in medčloveške odnose pri nas. Poleg tega slabo vrednotenje proizvodnega dela ne škodi samo prizadetim delavcem, temveč tudi drugim. Posledica podcenjenosti le-tega je namreč naše vse večje tehnološko zaostajanje za razvitim svetom, zaostajanje, ki nam grozi, da bomo v prihodnosti vsi končali na bobnu. Nizka cena težaškega dela in slabih delovnih razmer seveda ne spodbujata k vlaga- nju v sodobnejšo tehnologijo, stroke pa ne sili v strokovnost (inovativnost), ker je zdaj racionalneje imeti več nekvalificiranih delavcev, kot kupiti oziroma pogruntati sodoben stroj ali aromatizirano delovno linijo z manj zaposlenimi, a z višjo izobrazbo. Vendar nam le zadnje zagotavlja, da se bomo dolgoročno obdržali nad gladino vode in da bomo tudi v osebnem življenju lahko sledili, morda pa celo lovili standard zahodnega sveta. Je pa res, da tudi prenekatere-mu vodstvenemu delavcu v delovni organizaciji ustrezajo neuki samoupravljalci, s katerimi je bistveno lažje manipulirati kot z izobraženimi. Še bistveno slabše je pri gospodarjenju z minulim delom in delitvi osebnih dohodkov na tej osnovi. Vpliv večine zaposlenih se tu zvečine omeji na dviganje rok na zborih delavcev ob obravnavah temeljev planov in periodičnih obračunov ter na dodatke k osebnemu dohodku na osnovi delovne dobe. Kjer so segali dlje od tega, so izračuni že za povprečnega delavca preveč zamotani, težko razumljivi. Tako večina dejansko nima nobene predstave, kakšne so bile njihove odločitve na zborih - dobre ali slabe - in kaj so jim prinesle. Z minulim delom zato neovirano razpolagajo tehnobirokrat-ski sestavi od tozda do zveze. Škodljive posledice so znane: od Kortinga, prek Obrov-ca, Fenija do Agrokomerca ipd. KAKO GOSPODARIMO Ljubljana, 1. aprila 1988 Delavska enotnost 11! Proti koncu AFERA Z GOLFI Golfov ni, javnost pa še kar naprej vznemiijajo. Te dni se namreč razpleta znamenita afera, ki je po zaslugi slovenskih prodajalcev teh avtomobilov in »odštekanih« borcev z mlini na veter v uredništvih Mladine, Teleksa in Delavske enotnosti imela dokajšen odmev tudi v naši republiki. Razkrij mo najprej sodni epilog iz Osijeka, kjer so trgovci z golti (še bolje: z novci) ukradli 270 milijonov dinaijev in za to prislužili skupno 57 let zaporne kazni. Nekaterim med njimi so prepovedan opravljanje dela na vodilnih položajih, posamezniki pa bo-to tudi ob nezakonito pridobljeno imetje. Dodajmo, da bo moralo šestdeset kupcev gol- fov, televizoijev in drugega tehničnega blaga »nadoknaditi škodo«, kije nastala z nezakonito kupoprodajo in različnimi znižanji cen. To je bilanca afere, v kateri so obsojeni prodajali svojim prijateljem in uglednim državljanom po Slavoniji in Baranji golfe po Miklavževih cenah in s tem povzročili veliko družbeno škodo. Svoje umazano delo so skušali prikriti z mahinacijami v poslovni dokumentaciji in zbirnih računih, s številnimi znižanji enega blaga na račun drugega itd. Gremo v Sarajevo. Tamkajšnje javno tožilstvo je pravkar vložilo obtožnico zoper pet glavnih akterjev tako imenovane afere golf, ki na bi si prigrabih 76 milijonov dinarjev. Obtožena peterica naj bi poleg tega omogočila sebi, svojim družinam in prijateljem nakup golfov po nižjih cenah, kot so veljale na dan vplačila. Sarajevski preiskovalci so ugotovih, da je TAS dobavil ljubljanskemu Avto-commercu kar 277 golfov več, kot jih je ta tovarni iz Sarajeva plačal. Kako so se prodajah ti golti, si lahko do obravnave na sarajevskem sodišču samo mislimo. Bržda pa ob tem ne bo odveč, če se spomnimo znamenitega podatka, ki je svojčas pollegalno krožil po Ljubljani, in po katerem naj bi bil kupec takšnega golfa prisiljen »trgovcu« stisniti v žep 1000 nemških mark. Novinarska etika nam ne dovoljuje, da bi imenovah ljudi, ki so počeli te nečedne posle, še manj pa, da bi objavih imena 277 v glavnem slovenskih kupcev, ki so prišli do golfov mimo vrste. Iz Sarajeva bi se morah seliti v Ljubljano, vendar bi bila Ob izidu Dnevnika in spominov Staneta Kavčiča SPOMINI NA TEMNE SENCE PRETEKLOSTI Na novinarski konferenci v Cankarjevem domu sta uradnika Igor Bavčar in Janez Janša predstavnikom sedme sile govorila o poskusni izdaji Dnevnika in spominov Stane-ga Kavčiča, uglednega slovenskega pohtika, ki so ga v začetku sedemdesetih let odsta-vih s položaja predsednika slovenske vlade in ga obsodih na politično in človeško osamo. Shšali smo pretresljivo pripoved o politiku, ki so mu prilepih etiketo »liberalec«,ki je v povojnem obdobju izgubil v političnem vrhu svoja največja zaveznika, to je Borisa Kidriča in Borisa Kraigherja, ki mu je zgodovina v marsičem dala prav in ki po politični obsodbi v javnosti ni mogel nastopati. Njegovi nasprotniki, med katerimi so nekateri še živi in politično dejavni, so Kavčičeve stike s prijatelji menda redčih, ustrahovah obiskovalce in prikrivah pred javnostjo resnico o bistvu idejnega spora in teoretično-praktičnih razhajanj med Kavčičem in Kardeljem pa tudi med drugimi slovenskimi politiki. Kot smo shšali, je Stane Kavčič začel pisati svoj dnevnik in spomine dan po odstavitvi, največ časa pa je to počel v posebni utici, kjer mu domnevno niso mogli prisluškovati in ga motiti. Svoje spomine na burno povojno politično zgodovino je pisal v obliki rokopisa, v bojazni pred uničenjem zapisanega pa je lepo urejene zapiske po letnikih skrival na posebnem skrivnem mestu. Kdor bo prebral njegove mish, se bo lahko prepričal, da vere v Socializem do konca življenja ni izgubil, da se je veliko ukvarjal z vprašanjem o (ne)izogibnosti avantgardne vloge partije v sociahstični družbi in da se je nenehno boril s samim seboj - zlasti v zadnjih letih življenja, ah ngj o aktualnih političnih dogajanjih dosmrtno molči ali pa naj vendarle skuša povedati svoje. Njegova žena in sinova, ki so bih povabljeni in navzoči na predstavitvi dveh knjig, so pripoved o njegovi politični drami tiho, a vidno vznemirjeno poslušali,sgj sojo sodoživljali. V očeh jim je bilo mogoče razbrati tihi ponos, da se je v Dnevniku lotil kritične presoje Titovega in Kardeljevega značaja na kulturen način, da svojih teoretičnih in drugih nasprotnikov kljub marsikateri neprespani noči ni blatil in žalil. Zato je zanimanje za njegovi knjigi izjemno veliko, zadovoljila pa ga bo šele druga, izpopolnjena izdaja, ki naj bi prišla na slovenski knjižni trg te dni. Tako mladi kot stari si namreč žehjo iz prve roke prebrati, v čem je večina Stanega Kavčiča, kateri njegovi nauki so nam lahko danes kažipot pri iskanju izhoda iz hude krize, kje pa seje tudi on motil in teoretično izgubljal. Izdaja Kavčičevih spominov je seveda že naletela na najrazličnejše odmeve njego- Za takšne napake danes po strokovni plati prav nihče ne odgovorja. Nasprotno, pre-nekateri krivec za storjeno družbeno škodo je celo uspel, ker ima pač družbeno verificirana priznanja, priti ne še pomembnejši položaj v družbi. Stimulacije za dobro delo torej tudi po tej strani ni. Takšne razmere bi bilo dobro preseči, kajti danes se ne postavlja vprašanje o koristi tega ali onega, temveč se iz dneva v dan vse več delavcev (predvsem iz neposredne proizvodnje) s svojimi osebnimi dohodki giblje na meji eksistenčnega minimuma. Zato je že skrajni čas, da se lotimo bistvenih sprememb v družbi, če žehmo iz hudih težav. Da je delavski razred že sit deklaracij, zgovorno pričajo vse številnejše in vse daljše in čedalje bolj zagrizene stavke. Z vsakim novim dnem krize se veča tudi njegova enotnost in solidarnost. Že labinska stavka bi morala biti za vse (še zlasti za ZK in sindikat) dovolj zgovoren poziv na prevrednotenje, predvsem pa na pošteno vrednotenje vsakršnega dela glede na prispevek, ki ga daje k skupnemu rezultatu dela. A žal ni tako. Še naprej nekaj čakamo, morda na nebo, da se bo odprlo in nam natrosilo mane! Kot prispevek v tem iskanju naj dam naslednje tri predloge: Merila Živo delo je temelj prisvajanja sredstev posameznika za osebno porabo in zato temelj za njegovo stimulacijo za delo, ki ga opravlja. Ce je to slabo vrednoteno, ali če je glede na težo, delovne razmere, zahtevnost ipd. neustrezno vrednoteno v primerjavi z drugimi deli, bo delavec nezadovoljen in ga bo slabo opravljal. Prav tako je sila pomembna stimulacija za količino in kakovost dela. Sedanje stanje je pri obojem slabo. 1. Kriteriji dajejo prednost formalni izobrazbi in namišljeni odgovornosti ter vodenju, zapostavljajo pa delovne napore in delovne razmere, kar pomeni, da je prizadet prav tisti del naše družbe, ki največ dela, ki ustvarja novo vrednost in ki naj bi bil nosilec oblasti. 2. Nagrajujejo delovno mesto, in sicer ne glede na to, kaj in kako posameznik dejansko opravlja delo. Posledica tega so beg iz proizvodnje, neracionalna zasedba neproizvodnih delovnih mest, slaba izraba delovnega časa in slabo delo. Kaj imamo od tega, čutimo vsi vsak dan na vsakem koraku. Spremembe so zato nujne in brez njih ne bomo mogli izplavati na površje. Vemo, da je potrebno v prvi vrsti na vseh ravneh povečati produktivnost dela. To lahko storimo le s tem, da nagradimo - in to dobro - samo delo (tisto, ki kaj prinaša le-tej), nedelo pa krepko kaznujemo in sicer oboje v glavnem gmotno. Da bi to dosegli, moramo seveda korenito spremeniti način in kriterije nagrajevanja. Menim, da je potrebno stopnje kriterijev za vrednotenje del poenotiti, tako da bodo, denimo, stopnje v zahtevnosti izobrazbe enake stopnjam pri delovnih razmerah. Formalen razpon med najmanj in največ vrednim delom, dobljen na ta način, po mojem mnenju ne bi smel presegati raz-meija 1:5 (glej tabelo 1). Tabela 1: Merila za vrednotenje del in nalog. Kategorije elementi stopnje Znanja: priznana šola dopolnilna 1 2 3 4 5 znanja 1 2 3 4 5 delovne izkušnje 1 2 3 4 5 ročne spretnosti 1 2 3 4 5 Napori: fizični 1 2 3 4 5 umski 1 2 3 4 5 psihični 1 2 3 4 5 Delovne napor čutil 1 2 3 4 5 razmere: nevarnosti 1 2 3 4 5 - mikroklima 1 2 3 4 5 ropot 1 2 3 4 5 svetloba 1 2 3 4 5 SKUPAJ 12 24 36 48 60 stvar brez haska, sgj bralcem ne moremo povedati nič novega. Preiskava zoper osumljene ljubljanske trgovce se na temeljnem tožilstvu v Ljubljani vleče kot kurja čreva, kjer je iskati poglavitni razlog, da se posamezniki, ki jim poteka mandat, mirno pripravljajo na novo kandidaturo za direktorske stolčke in kolektivu tebi nič meni nič v predvolilni kampanji žuggjo, da bo pisec teh vrstic za svoje (ne)resnice odgovarjal na sodišču. Kakor koli je že bilo, vseeno lahko ugotovimo, daje naše pisanje le pustilo določeno posledico, saj so zadnjič (kot tudi že ne-krajkrat prej) vsaj na ljubljanski Avtoemoni strogo spoštovali vrstni red čakajočih kupcev. Resda vrsta za marsikoga ni idealna rešitev in resda reda ne bo tako dolgo, dokler ne bo golfov vsaj toliko kot kupcev, vendar še vedno veliko boljša (predvsem pa zakonita) od mahinacij, ki prihajajo na dan v tej aferi. L K. vih simpatizerjev in zlasti političnih nasprotnikov, ki menda dvomijo o Kavčičevi želji po objavi spominov. V oporoki je jasno zapisal željo po čimprejšnji posmrtni izdaji spominov, željo, ki bo v drugi izdaji knjig dokumentirana. Mlada urednika sta to zadnjo željo s pomočjo naj bližjih Kavčičevih sorodnikov izpolnila in za to jima gre vsa zahvala. Spomini namreč pomagajo odstirati zastor pred novejšo slovensko pohtično zgodovino, ki je v spominu povprečnega Slovenca še polna belih hs in ki jo je treba razčleniti, če hočemo bolje razumeti sedanjost. Tako dobivajo Kavčičevi spomini in njegovo dolgoletno pisanje svoj zgodovinski pomen in sporočilno vrednost, pred vem za mlajše rodove. Emil Lah Prispevki pa kar rastejo DA TE ZABOLI GLAVA 1 V kranjski Savi opozarjajo na vedno večje obremenjevanje gospodarstva. Zaključni račun je namreč pokazal, daje občuten padec aku-mulativnosti predvsem posledica zajemanja večjih deležev od dohodka gospodarstva. Tudi lani se je kljub resolucijskim usmeritvam glede razbremenjevanja gospodarstva dogajalo ravno nasprotno. 1 2.556 milijonov dinarjev02 roma za 29,4 odstotka, ve: dar bi se prispevki iz oseJ M nih dohodkov povečali ' 5.128 milijonov dinarjev,^ pomeni 76,5 odstotka. v Prispevne stopnje v krt1! či S! Vi Za plačilo akontacij za nerazvite bodo morali v Savi nameniti vso akumulacijo in si pri poslovni banki sposoditi še 801 milijon dinarjev, če bodo hoteli izpolniti letošnje »obveznosti« (milijardo 869 milijonov dinarjev). Toda to še ni vse. Opozarjajo predvsem na dodatno obremenjevanje, ki je zraslo na domačem, republiškem in občinskem zeljniku. Do tega je prišlo pri preračunavanju prispevnih stopenj za splošno in skupno porabo, pri spreminjanju in prenašanju prispevkov iz dohodka v osebne dohodke letos januarja in februarja. Slovenska ŠDK je v okrožnici zapisala, da neto osebnih dohodkov ne smejo spreminajti. Pripravljalci teh sprememb so zatrjevali, da prenašanje prispevkov iz dohodka v prispevke iz osebnih dohodkov ni bistveno za obremenitev dohodka. V Savi pravijo, da so se vede ali nevede močno ušteli. ski občini so se z lansl°' 30,69 odstotka januarja dv1! nile na 41,17, mesec kasntf pa na 43,88 odstotka. Zato5! morali v Savi, da bi os^ h njihovi neto osebni dohodi u enaki, povečati plansfl p vrednost točke januarja 2 k 17,81 odstotka oziroma >( bruarja za 23,5 v primeij3' e! z decembrom. Savini str11 P kovnjaki pravijo, da bi P ral pripravljalec spremen ^ upoštevati zakonski predPl o obračunu osebnih doh°c P kov po bruto principu in0 navodilu, da se neto oseb( P dohodki zaradi prenosa sf ? penj ne smejo zmanjšati,,12. Jl delati preračun na ni« ® stopnje, in sicer za okoli ^ odstotka. Te bi jim zagota' « Ijale enako vsoto denarja2 prispevke, kot je bila Prej ^ prenosom prispevnih stfi " penj. Tako bi morale P(; spevne stopnje iz oseba1 dohodkov, če ne bi hot£ povečati obveznosti v Pf merjavi z lanskim letoi1: znašati 36,9 in ne 43,88 °c „ stotka. Njihov poseben izračun je pokazal, da če bi že lani morali tako obračunavati prispevke, bi ob zaključnem računu zadeli ob rdeče številke. Izgubili bi prav vso akumulacijo oziroma bi imeli celo za tri milijone dinarjev izgube. Izračun je namreč pokazal, da so prispevki dejansko porasli za 17,2 odstotka oziroma na 2.662 milijona dinarjev. Iz dohodka bi se prispevki res zmanjšali za ganizacij, in sicer velij1 bolj, kot bi bilo treba, d tako obračunanih pnsp° obrestni meri seveda. Tojl z njim. Kot na dlani je, da so ne in republika ponovno52 jj gle po dohodku delovnihoI j. nih stopenj ne bo imela A v sti koristi niti resolucijsko' s odstotkov za rastjo goSpc , darstva) omejena poraba, P , ti delovne organizaC1^ s »Preveč« zbrani denar bo A j mrznjen, banke pa ga bo0' 6 lahko posojale, po viso1) bo nekdo lahko okoriš#! c S.* ( Razmeije je 1:5. (Iz kategorij sem izločil: odgovornost, ki je z mojim predlogom zajeta v vplivnosti dela, in elemente: vodenje - to je zajeto že v znanjih (iz organizacije dela), kreativnost - ta dejansko odseva šele v rezultatih dela, monotonost dela, napore pri delu z ljudmi - ti se izražajo v psihični naporih, delovne razmere pa sem konkretiziral z ropotom in svetlobo.) Najpomembnejši korak pri novem sistemu delitve sredstev za osebne dohodke pa je določitev delovnega prispevka k skupnemu proizvodu, ki naj bi ga določala stopnja produktivnosti v neposredni proizvodnji. Na tej osnovi bi delo nagrajevali po naslednji formuli: BOD == pn • st. t. ■ vred. t, kjer je: p - gibanje produktivnosti dela v neposredni proizvodnji n - vplivnost dela na produktivnost dela, st. t. - vrednost dela (predvideno število točk - po tabeli 1) vred. t. - ustvarjeni dohodek (vrednost točke). Osebni dohodki bi se tedaj gibali po ustreznih krivuljah, različnih za različna dela in naloge, a enakih za sorodna. N pri tem (zaradi večje stimulacije za delo) ne bi smel biti manjši od 2. Posameznikov prispevkek bi lahko ugotavljali na osnovi individualnega ah skupnega rezultata pa tudi enega in drugega. Žaposleni bi pri takšnem nagrajevanju pridobivali osebne dohodke bolj po svojih delovnih prizadevanjih in dejanskih rezultatih svojega dela, prizadevni torej nadpovprečne, leni pa podpovprečne. Pri tem je pomembno še to, da bi bil uspešni delavec ali uradnik večkratno nagrajen, neuspešni pa večkratno udarjen. To bi povečalo strokovnost, strokovna delovna mesta pa bi (tudi prostovoljno) zapustili tisti, kijih zdaj glede na znanje, strokovnost in rezultate dela neupravičeno zasedajo. Dejanski razpon med najnižjim in najvišjim oseb- nim dohodkom bi bil povsem odprt 11 navzgor z ničemer (razen z rezultatom de*3 \ omejen (glej tabelo 3). Ni nepomembno ^ ' di to, da bi se načelo odgovornosti, n i katerega vsi prisegamo, a nikakor ne moA -mo zaživeti, s tem udejanilo. Ob slabe0 _ delu v delovni organizaciji in izgubah bi b1* ^ najbolj prizadeti prav odgovorni delav# _ saj bi bili njihovi osebni odhodki med nižJ1 -mi, osebni dohodki delavcev z najmanj’1 -odgovornostjo in dobrimi individualni^2 _ rezultati dela pa med višjimi (glej tabelo 3] ^ Enako bi bilo z osebnimi dohodki na ob#11 » ski, republiški in zvezni ravni. Tabela 2: Odvisnost osebnih dohodkov od P!\ duktivnosti neposredne proizvodnje po vplivi sti dela nanjo (indeks) VPLIVNOST DELA Prod.: 2 3 4 5 6 7 8 9 J -10%: 81 73 66 59 53 48 43 39 H - 9%: 83 75 69 62 57 52 47 43 j - 8%: 85 78 72 66 61 56 51 - 7%: 86 80 75 70 65 60 56 52 i - 6%: 88 83 78 73 69 65 61 57 i - 5%: 90 86 81 77 74 70 66 63 J - 4%: 92 88 85 82 78 75 72 69 - 3%: 94 91 89 86 83 81 78 76 J - 2%: 96 94 92 90 89 87 85 83 3 - 1%: 98 97 96 95 94 93 92 - 0%: 100 100 100 100 100 100 100 100 5 - 1%: 102 103 104 105 106 107 108 109 j - 2%: 104 106 108 110 113 115 117 120 J - 3%: 106 109 113 116 119 123 127 130 gl - 4%: 108 112 117 116 127 132 137 142 3 - 5%: 110 116 122 128 134 141 148 155 - 6%: 112 119 126 134 142 150 159 169 J - 7%: 114 123 131 140 150 161 172 184 ^ - 8%: 117 126 136 147 159 171 185 200 ^ - 9%: 119 130 141 154 168 183 199 217 : -10%: 121 133 146 161 177 195 214 236 Tabela 3: Gibanje bruto osebnih dohodkov , dinaijih) nekaterih skupin dela v odvisnosti o? (' produktivnosti dela v proizvodnji po form11' BOD = st. t. • vr. t. • indeks (pn) Ljubljana, 1. aprila 1988 Delavska enotnost 11 [ PO SLEDEH DOGOVARJANJA Ekonomisti o ustavnih dopolnilih ‘ TUDI TEORIJA JE V GLOBOKI KRIZI P v petek, 26. aprila, sta se v razpravo o predlaganih flj glavnih spremembah vključil i!,a tudi Marksistični center vil ief u) llstave povsem nenaklonjene, sj Pa tudi replik na replike ni 1. Manjkalo. Tako kot doslej že j^konomske fakultete Borisa ^driča in Zveze ekonomistov Slovenije. Mish in besede slo-yeuskih ekonomistov so bile ’($ |^ernn° kritične, dopolnilom V n Cii - __________________- , ^nogi strokovnjaki ^ so tudi trO e^°nornisti enotno menili, da , Pntrebujemo kratko ustavo, j Predvsem pa tako jasno napi-' i, |a,n°, da jo bo doumel in se iPi lahko nanjo skhceval sleherni Polnoletni Jugoslovan. 10j Že ton uvodnih pisnih in »bi Ustnih razmišljanj ekonomist1 stov je bil dokaj kritičen in se i, P le bolj ali manj nagibal k teli«' thu, da je treba predložene l" sPremembe v celoti zavrniti ita' ati pa bistveno popraviti. Naj-al- Pujeje, da gre tudi za globalno prd teoretično in sistemsko zmest1] op1 kriza, v kateri tičimo, torej pt *ti le »praktična«, ampak »te-jflij 0retična«. ot£! Dosedanje ustavne spre-pri' aiembe niso dovolj poudarile totf °snovnih državljanskih pra-gi vic in pravne zaščite svobod-Poga državljana, popolnoma Pa so prezrle in zanemarile go-)b£' sPodarsko plat teh pravic, j sd Pravico delavca do avtonom-ti flt, J16, svobodne gospodarske de- »liK Javnosti. ' 0 V dosedanji javni razpravi pe' 0 Ustavnih spremembah pre-l ji vladujejo teme o tem, kako t0f v Ustavi razporediti pristojno-spc sti (in oblast) med samouprav- i. 11 in družbenopolitičnimi jijf topnostmi pri delitvi novou-0zi stvaijene vrednosti, manj pa )0(ji 1® takšnih, ki bi se nanašale na s0ld ekonomske vidike ustavnih 'oH !Prernemb> usodo veljavnih iščd Ptužbenoekonomskih odno- s°v. Prav ti poudarki v razpra- j. i'l Pa spodbujajo najbolj vro- i Pa polemike v javnosti, so naj-P°lj sporni, o njih še ni izreče- na zadnja beseda. Zato zaslužijo, da si jih ogledamo v čimbolj izvirni obliki: Dr. Ivan Ribnikar: Razširjeno reprodukcijo vrednotimo naturalno in normativno Verjetno je ena od temeljnih slabosti ustavnih določil, na njih temelječih zakonih in posebnih »strokovnih skupin« v zraku lebdeči problem »razširjene reprodukcije«. S problemi »razširjene reprodukcije« se na primer ukvarjajo ekonomisti, ki se ne spoznajo ne na podjetje niti na finance. V glavnem so makroekonomi-sti ali pohtekonomisti, če niso kar politiki (v skladu s sintagmo, da ima »tisti, ki odloča o presežni vrednosti, oblast«, se prav pohtiki čutijo najbolj primerne, da o tem strokovno razpravljajo). Vprašanja »razširjene reprodukcije« obravnavajo naturalno ah normativno, in sicer v smislu, kako bi bilo lepo, če bi bilo tako, kot si zmislijo, da naj bi bilo. Poskusi zakonske ureditve tega področja, ki se ga ne da neposredno zakonsko urejati, so doslej ostajali, kar je popolnoma pričakovano, neuspešni. Neuspešnost (kljub »sistemski« ureditvi in kljub bdenju »strokovnjakov« nad tem posebnim, se kaže v stalni nezadostnosti neinflacijsko zbranih domačih prihrankov in v neučinkovitosti vlaganja le-teh. Nezadostnost neinflacijsko zbranih domačih prihrankov so odpravljali inflacijsko zbrani domači prihranki in, predvsem v sedemdesetih letih, ko seje »razživljal« z ustavo postavljen »sistem razširjene reprodukcije«, prihranki tujine. Zato se vprašanja »razširjene reprodukcije« rešujejo posredno z ustavno in zakonsko ureditvijo podjetja. Dr. Lado Rupnik: Poenotenje davčnega sistema bi dušilo tržne zakonitosti Ustavna dopolnila in njihove obrazložitve uvajajo poenotenje davčnega sistema in politike neposredno z zveznim zakonom, namesto dosedanjega usklajevanja z medrepubh-škimi dogovori, »kadar je to zahtevala zagotovitev enotnosti in stabilnosti jugoslovanskega trga«. Novosti pri poenotenju davkov niso potrebne, ker bi prav gotovo zavrle posodobitev in razvoj našega sistema dajatev v smeri, ki bi bila bližja »tržno naravnani« gospodarski ureditvi. Ustavna opredehtev pristojnosti glede sistema dajatev pa ne sme ovirati ali celo preprečevati njegove nujne posodobitve, ki bo zagotovila njegovo zbližanje s sistemi, ki so se že uveljavih v večini evropskih razvitih dežel. V tem pa je tudi največja pomanjkljivost predlaganega poenotenja dajatev. Poenotenju sistema carin, davka od dodane vrednosti in prispevkov za socialno zavarovanje v vsej državi že zaradi mednarodnih okoliščin ni mogoče oporekati; poenotenje drugih neposrednih dajatev ozdov in posameznikov pa bi, nasprotno, zelo resno zavrlo vsa priza-devarjja za njihovo posodobitev. Čeprav je gospodarstvo v vsej državi v resni krizi, se razmere med posameznimi območji tako bistveno razlikujejo, da ponekod o sodobnem »evropskem« sistemu neposrednih dajatev sploh še ne kaže razmišljati. N. pr.: obdavčitev dobička ozdov je še neizvedljiva povsod tam kjer je pomemben del organizacij v izgubi; zaradi pomena te dajatve za republiške oziroma pokrajinske proračune bo pač morala ostati obdavčena osnova, ki bo bližja (bruto) dohodku kot pa (neto) dobičku. V dosedanjem »usklajevanju« je to n. pr. vodilo v povsem nesmiselno »poenoteno« obravnavo tekočih »osebnih dohodkov za živo delo«, saj so obdavčeni vsi OD, ki presegajo republiško povprečje v gospodarstvu v preteklem letu (Ur. Ust SFRJ, št. 62/87). Ni pa tvegano napovedati, da bi se tudi najmanj razviti republiki in pokrajina odločno zavzemali za poenotenje najsodobnejših neposrednih dajatev, če bi bile dohodek zvezne ravni, saj bi bil v tem primeru njihov prispevek k zveznemu financiranju ne le minimalen, ampak bi se tudi povečala »utemeljenost« njihovega dopolnilnega financiranja z zvezne ravni. To bi bilo seveda v nasprotju s temeljnimi značilnostmi našega federalizma, hkrati pa bi se še zaostrila medrepubliška trenja. Nedvomno pa prav tak interes vsaj posredno pojasnjuje precejšnjo zavzetost za čimvečjo enotnost sistema neposrednih dajatev, ki prevladuje med stališči nekaterih republik in pokrajin glede osnutka »finančnih« amandmajev. Kako iz zagate? Dopolnil ustave o poenotenju sistema neposrednih dajatev očitno ni mogoče sprejeti, saj je celo do- sedanje »preširoko« razumevanje 1. odstavka 265. čl. veljavne zvezne ustave povzročalo, da so medrepubliški dogovori vsiljevali rešitve, ki so pomenile nazadovanje v razvoju sistema dajatev, ali pa podrobno urejali nekatera davčna vprašanja, ki niso prav nič pomembna za »enotnost in stabilnost jugoslovanskega trga«. Vseeno pa bo manj škode za razvoj našega sistema dajatev, če takšno določilo ostane nespremenjeno tudi v prihodnje, pri njegovem uveljavljanju pa naša republika dosledno zagovarja stališče, daje dopustno pristajati le na takšno usklajevanje, ki ne bo zavrlo nujne posodobitve sistema neposrednih dajatev. Dr. Bogo Kovač: Namesto tržne še vedno »dogovorna« ekonomija Ustavne spremembe s poli-tično-ekonomskega vidika samo še poglabljajo protislovje med tržnimi ustanovami in razmeiji (kategorijami) in ne-tržno usmerjenostjo smau-pravnega koncepta »družene-ga dela«, saj ne izhajajo iz jasno opredeljenih in zgodovinsko podprtih (socialističnih) proizvodnih odnosov v naši družbi. Dokler ni minimalnega (teoretskega) in političnega konsenza o tem, kaj so (in ne, kaj naj bi bili) »samoupravni« proizvodni odnosi, kakšne institucionalne oblike zahteva tržno gospodarstvo za svoje normalno delovanje in kakšna je njihova (socialistična) »samoupravna« modifikacija, je vsakršno ustavno sistematiziranje jugoslovanske družbe povsem nesmiselno. Tako ustavne spremembe uporabljajo in mešajo vrsto med seboj izključujočih se teoretskih zasnov tržne in »dogovorne« ekonomije; vrsto kategorij je opredeljenih necelovito, hkrati pa lahko najdemo kopico nesmiselnih podvajanj in logičnih silogizmov. Tako na primer ponavljajo nesmiselno določitev pridobivanja dohodka (t. 5/IX), hkrati pa protislovno opredeljujejo dohodek kot tržno in kot delovno (vrednostno) kategorijo. Od tod tudi nesmiselna in teoretično nejasna določitev tržnega monopolnega dohodka, ki je postavljen tako, da omogoča popolno poli- tično arbitrarnost njegove določitve in enostranskega davčnega zajemanja v federalni proračun. V zasnovi delitve dohodka pa se še vedno ohranja arhaična siomatika teorije delovne vrednosti (živo in minulo delo), ki nima niti teoretične in še manj praktične legitimnosti. Ustavna dopolnila v konceptu dohodka niti kate-gorialno niti vsebinsko ne priznavajo ekonomske funkcije kapitala, organizacijske oblike podjetja in poslovne vloge podjetništva kot dejavnikov ustvarjanja in delitve dohodka, ne opredeljujejo trgov proizvodnih tvorcev in se sistematično izogibajo glavni kategoriji blagovne proizvodnje - kapitalu (v fizični, finančni in človeški obliki). Teoretično povsem zmotno pojasnjevanje »enotnega trga« samo dodatno pojasnjuje, da zakonodajalec ne razume temeljnih ekonomskih kategorij tržnega gospodarstva in da v bistvu ni pripravljen uveljaviti celovitega koncepta blagovne proizvodnje in njej ustreznih družbenih ustanov (proizvodnih odnosov). Pojem »enotnega trga« je politična kategorija, ki na eni strani fe-tišizira trg (trg brez administrativnih omejitev in političnega intervencionizma), hkrati pa vnaša v takšno določitev popolnoma politično arbitrarnost vsakokratnih kriterijev izhodiščne »enotnosti«, ker to ni strokovni ekonomski termin... Ustavne spremembe so s politično-ekonomskega vidika necelovite, s političnega pa predstavljajo neploden zgodovinski kompromis med ohranjenjem obstoječega (krizo obnavljajočega) sistema in potrebnimi spemembami, ki ne ogrožajo minimalnega družbenega konsenza in legitimnosti nosilcev družbenih (ustavnih) sprememb. Razen tega ustavne spremembe poglabljajo, ne pa rešujejo jugoslovansko družbeno krizo, ker so njihove inovacije povsem nesorazmerne globini jugoslovanske krize, ki v bistvu zahteva oster sistemski zasuk in spremembe izhodiščnih družbenih konceptov (redefinicijo samoupravnega socializma). Priredil: Vinko Blatnik 1 »j *W: 2 4 6 8 10 2:10 '10%; 331364 536809 652223 704401 713206: 1:2,15 bili ' 9%: 338768 561068 696930 769504 796533: 1:2,35 8%; 346255 586140 744163 839813 888522: 1:2,57 ' 7%; 353823 612043 794033 915679 989964: 1:2,80 niš* ' 6%; 361473 638795 846658 997476 1101713: 1:3,05 ' 5%; 369205 666414 902158 1085597 1224689: 1:3,32 O 3) ' 4%; 377018 694920 960657 1180456 1359885: 1:3,61 & ' 3%: 384914 724330 1022284 1282489 1508368: 1:3,92 ' 2%: 392891 754665 1087170 1392158 1671285: 1:4,25 ' 1%: 400950 785942 1155453 1509946 1849872: 1:4,61 0%: 409091 818182 1227273 1636364 2045455: 1:5,00 i 1%: 417314 851403 1302775 1771947 2259454: 1:5,41 j# 2%; 425618 885626 1382108 1917261 2493398: 1:5,86 3%: 434005 920871 1465428 2072396 2748920: 1:6,33 4%: 442473 957157 1552892 2239477 3027772: 1:6,84 5%; 451023 994505 1644663 2417654 3331830: 1:7,39 'i 6%; 459655 1032936 1740910 2608115 3663098: 1:7,97 7%; 468368 1072469 1841805 2811577 4023719: 1:8,59 8%: 477164 1113127 1947528 3028795 4415983: 1:9,25 9%: 486041 1154930 2058259 3260557 4842335: 1:9,96 ( JJ)%: 495000 1197900 2174189 3507691 5305382: 1:10,7 r 1 i nj i :! i ll j >v(j ti of: Odgovorni nam bodo kolektivi Kot drugo se mi zdi ključnega pomena za premagovanje naše krize onemogočanje voluntarizma, ki ima še vedno trdne položaje v zvezi kot v republiki, občini in ozdu. Sredstva je treba dati v roke tistim, ki jih Ustvarjajo. Ti bodo, čeprav po najbolj preprosti kmečki pameti, najbolje vedeli, kako Uh uporabiti, da ne bi šla v izgubo (sredstva Občanov v bankah to najbolje potijujejo). Pia začetku in občasno res ne bo tako, ven-izkušnja dela mojstra, še zlasti, če je Obvezana z osebnimi koristmi. To bi hkrati: . " povečalo zanimanje delavcev za odlo-Canje na zborih delavcev, ki je sedaj krepko na psu, " preusmerilo zanimanja iz sklada za bsebne dohodke in skupno porabo na poslovni sklad, ki bi jim ob dobri naložbi prinašal pomemben del sredstev za njihovo °sebno porabo, - prisililo vodstvene in strokovne delavce k boljšemu načrtovanju in obveščanju delavcev o stanju in perspektivah delovne organizacije, - selekcioniralo delovne organizacije - zagotovilo sredstva razvojno zanimivim delovnim organizacijam in pustilo propasti tistim, ki tako ali drugače niso perspektivne. Preustroj gospodarstva bi se torej iz kabinetov preselil v dnevno prakso, - v veliki meri izločilo tehnobirokratske sestave v gospodarstvu, bankah in politiki iz usmeijanja sredstev družbenega kapitala, - v paradnih konjih silno zaostrilo boj za delovna mesta in sicer na osnovi rezultatov dela, saj bi zaposlenost v takšnih delovnih organizacijah prinašala več sredstev od minulega dela. To bi povratno dvignilo strokovnost, kakovost in produktivnost dela v njih na višjo raven. Samo izvedbo si zamišljam tako, da bi bil v delovnih organizacijah, ki ustvarijo sredstva za poslovni sklad, vsakemu delavcu izdan dokument, ki bi se glasil na njegovo ime in ki bi vseboval znesek poslovnih sredstev (odvisno od njegovega prispevka iz živega dela k supnemu čistemu dohodku), ki ga sicer kot takega ne bi mogel nikjer vnovčiti (to torej ne bi bila delnica), bi ga pa lahko izpolnil z naslovom želene firme in ji ga poslal prek banke ali SDK. S tem bi se ta sredstva poslovnega sklada ene delovne enote preselila v poslovni sklad druge. Če bi se tu oplemenitila, torej če bi ta delovna organizacija dobro poslovala, bi delavci, ki so vložili vanjo svoja sredstva iz poslovnega sklada,'dobili del sredstev, kot osebni dohodek za minulo delo iz čistega dohodka delovne organizacije, odvisno pač od njihovih vloženih sredstev vanjo, do vrednosti vseh vloženih sredstev v to delovno organizacijo v določenem obdobju (živega in minulega dela). Vloga naj bi se postopoma amortizirala (denimo v petih letih), neamortizirani del pa bi vlagatelj lahko enkrat letno prenesel drugam. Ce bi delovna organizacija poslovala z izgubo, vlagatelj iz minulega dela ne bi dobil niti dinarja za osebno porabo, kar bi mu bila najboljša šola. Da bi se lažje pravilno odločal, bi bilo potrebno dopolniti informacijski sistem z nekakšnim »Wall Street jouma-lom« ali čim podobnim. Prepričan sem, da bi se družbeno premoženje na ta način usmerjalo predvsem tja, kjer bi dajalo največ, se hitro oplemenitilo in ustvarjalo nove in boljše pogoje za delo posameznika in razvoj družbe kot celote. Slabe bi hitro zagrebli, uspešni pa bi se, ob večjem prilivu družbenega kapitala, hitreje razvijali in nas na ta način pomagali na manj boleč način in hitreje potegniti iz blata. Hkrati bi se s tem, od deklaracij o potrebi po večjem vplivu delovnega človeka na tokove družbenega kapitala, usmerili k dejanskemu uveljavljanju tega načela. Samo-upravljanje bi s tem dobilo novo spodbudo pri svoji zgodovinski vlogi uveljavlja- nja delovnega človeka kot subjekta v proizvodnih procesih. Na podoben način bi lahko vključili v družbene tokove kapitala tudi osebna sredstva občanov pa tudi tuj kapital, ne da bi morali posegati v samoupravne pravice delavcev v združenem delu. Odvzeti tudi potrdila o pridobljenem znanju Prepričan sem, da naša kriza ne temelji toliko na nedelu in slabem delu delavcev kot na nedelu in slabem delu strokovnih delavcem, in sicer od proizvodnje do zveznega vrha. Zato so ukrepi za stimuliranje dela pri teh zaposlenih nujni. Pot do večje zavzetosti stroke je že v uveljavitvi gornjih načel, mislim, pa, da bi bilo potrebno in smotrno še dodatno ukrepati proti nestrokovnemu delu. To naj bi bil odvzem družbeno priznanega potrdila o pridobljenem znanju (spričevala, diplome). Menim namreč, da mora imeti družba, ki daje takšna potrdila, s čimer omogoča posamezniku določen status v njej, pravico, da le-to tudi odvzame, če kdo z rezultati svojega dela ne dokaže, daje upravičen do takšnega priznanja. Z uveljavitvijo tega načela se nam ne bi več dogajalo, da bi kak direktor spravil delovno organizacijo na boben, potem pa dobil kje drugje enak ali celo boljši položaj v družbi. Potrdila naj bi odvzemali v stopnjah, tako kot so bila dana, le v obratni smeri. Na ta način bi tak .strokovnjak1 po določenem času končno pristal na tisti stopnji, ki bi ji objektivno bil kos. Potrdilo naj bi odvzelo sodišče združenega dela. S popolnim dohodkovnim motiviranjem vsakogar od nas za delo, za rezultate našega dela in racionalno usmerjanje družbenih sredstev bomo gotovo odpravili osnovni vzrok za družbeno krizo in omogočili družbi hitrejšo ter uspešnejšo samoupravno in gospodarsko rast. To pa mora biti osnovni cilj našega dela in delovanja, ne glede na različnost pogledov in mnenj in ne oziraje na to, kaj in kje kdo dela. Branko Weixler PO SLEDEH DOGOVARJANJA Ljubljana, 1. aprila 1988 Delavska enotnost 1JP Sindikati v Zvezni republiki Nemčiji SINDIKALNA POT NI NAJBOUŠA STOPNICA DO VLADE Nemškemu delavskemu gibanju do konca weimarske republike ni uspelo preseči delitve na svetovnonazorske sindikate in tudi ne delitve na delavsko in nameščensko krilo sindikatov. Ker je bila rav-razcepljenost delavskega in sindikalnega gibanja eden od tistih dejavnikov, ki so olajšali zmago nacizma, je bila ob koncu druge svetovne vojne toliko bolj močna želja, da bi organizirali enotne sindikate. Organizacijska sestava DGB (Deutscher Gewerksc-haftsbund) kot osrednje sindikalne organizacije je nastajala predvsem v letih 1945-1949, ko je bilo treba odgovoriti predvsem na tale vprašanja: • Ali naj bo sindikat organiziran centralistično s podrejenimi panožnimi sindikati ah pa naj gre za enoten sindikat z avtonomnimi panožnimi sindikati? Uveljavila seje zadnja rešitev, deloma zaradi vpliva, ki so ga imeli na razvoj v tistem hipu ameriški in britanski sindikati, delno pa zaradi pohtičnih razmer v Nemčiji, razdeljeni na štiri zasedbena območja, zaradi česar je nastajala sindikalna organizacija predvsem v krajevnih in regionalnih okvirih. • Organiziranje v splošnih industrijskih sindikatih ah poseben sindikat za nameščence? Tako zasedbene oblasti kot tudi »statusni strah« nameščencev sta prispevala k temu, da seje uveljavila druga rešitev, ko je leta 1949 nastal poseben nameščenski sindikat DAG, vendar pa so se kasneje nameščenci kljub temu močno včlanjevali v industrijske sindikate in pa v sindikat delavcev javnih služb, ki je del DGB. • Kako dehti pristojnosti med DGB kot krovno organizacijo in posamične industrijske sindikate? Razdelitev vpliva je šla v prid panožnim sindikatom; vprašanje prerazdelitve pristojnosti je bilo ponovno postavljeno leta 1962 in na 3. kongresu DGB, vendar pa so razmeija ostala pri starem. • Kaj naj bo temeljna stopnja organiziranosti? Vpraša-nje je bilo rečeno v prid krajevni organizaciji, čeprav so se temu upirali predvsem rudarski sindikati, ki so dajali prednost obratni organizaciji. Načelo negativne pravice združevanja Sestava DGB kot krovne organizacije in panožnih sindikatov se zdaj prepleta. Panožni sindikati se organizirajo najprej v krajevne organizacije, nato v okrajne in potem v okrožne oziroma deželne; posebej na najnižji stopnji so mogoče še druge oblike povezovanja (na občinski ravni, ko je treba zagovarjati interese članstva v komunalni politiki). DGB pa ima razen organizacije na vsedržavni ravni še organizacijo na deželni in potem na okrožni ravni. Ta raven je še posebej pomembna, sgj se na njej začneta prepletati obe krovna DGB in posamične »industrijske zveze«. Ta raven pa je pomembna tudi vsebinsko, saj se na njej začenjajo vse pomembne akcije, tudi oblikovanje zahtev po pogajanju o tarifnih pogodbah z delodajalci. Obe strukturi Ijavila tudi načelo negativne province združevanja, ki občanu pušča pravico, da se ne združuje, če mu je tako bolj prav. V šestdesetih letih, ko se je začel osip med članstvom sindikatov, je prišla na dnevni red razprava o »diferenciacij-ski klavzuli«, po kateri naj bi pridobitve sindikatov veljale samo za organizirane" delavce. Ta prizadevanja so spodletala zaradi silovite nasprotne akcije kapitala in zaradi odločbe sodišča, kije videlo v tem prekršek zoper negativno pravico do združevanja. DGB je dife-renciacijsko klavzulo postavila na dnevni red tudi na desetem kongresu, vendar brez uspeha, včlanjevanje v sindikat pa je tako slej ko prej odvisno od ugleda in vpliva sindikatov, od splošnega političnega ozračja in sprememb, ki vplivajo na družbenoekonomski položaj delavcev v družbi, ter "od zaščite, ki jo potrebujejo posamične kategorije delavcev. V tej zvezi je zanimivo, daje delež jugoslovanskih delavcev, ki so včlanjeni v sindikate, približno enak deležu za-hodnonemških, nadpovprečen pa je denimo delež turških in grških delavcev ter žensk: gre za tako imenovane manjšine, ki so potrebne nadpovprečne zaščite. imata bogat kader stalnih funkcionarjev in posebno za višje ravni velja, da ima nanje močan vphv sloj poklicnih sindikahstov in da so se z razvojem močno zbirokratizirale. Članstvo v sindikatih je prostovoljno. Leta 1945, pa tudi v kasnejših letih, je bilo shšati zahteve po obveznem članstvu, vendar pa je ustava uve- Nameščenci trd oreh pravihh, ki je sindikatom močno vezal roke ravno v obratu (absolutna zapoved obratnega miru, prepoved delavskega boja v obratu, neodvisnost obratnega sveta od sindikata, zapovedano sodelovanje s podjetniki v »duhu zaupanja«) in ki je pravico do soodločanja omejil na drugorazredna socialna vprašanja (delovni red, delovni čas, dolžina dopusta), glede nekaterih drugih pa je dopuščal le posvetovalno pravico. Prav zaradi zahteve po neodvisnosti obratnih svetov od sindikata pa se je sindikat lotil organiziranja strukture delavskih obratnih zaupnikov, češ da ti zaradi zakonskih omejitev niso sposobni braniti vseh interesov delavcev. Zakon o obratnih pravilih je bil delno spremenjen leta 1972, vendar pa je še vedno omejeval število delavskih zastopnikov v nadzornih odborih podjetij. To omejitev je delno popravil zakon o soodločanju leta 1976, kije uvedel za nadzorne odbore paritetno zastopstvo, vendar pa samo v veliki industriji (podjetja z več kot 2000 zaposlenimi). Delež neorganiziranih delavcev v obratnih svetih je večji kot v weimarski repu-bliki, posebej v manjših podjetjih, kar priča o pritisku na sindikate v majhnih obratih in o »integraciji« delavcev za tovarniškimi plotovi. Obratni svetniki in sindikalni delavski zaupniki pa so slej ko prej nosilci delavskih interesov znotraj podjetja. nevtralnost, marveč naj bi z3j . jemala naslednje prvine: si*M |q dikati ne sprejemajo navod11 od strankarske centrale: si!1:! oa siramtarsKe ceniraie: a**-. | dikatom se ni treba podreja1*! V ciljem, kijih postavljajo strani E| ke; vendar pa hkrati zavračal® togo delitev dela, po kateri bi se le stranke ukvarjale s P?" I litičnim delom, sindikati pa” ^ s tarifnimi pogodbami; strafl'! ke in sindikati so finančno n®" ^ odvisni drug od drugega. čelo neodvisnosti sindikata' rr se je še posebej okrepilo P°' tem, ko je socialnodemokra1' ] ska stranka s sprejetjem ž0i Hii desberškega programa iz daj tre lavske postala »ljudska'| jg stranka. Pač pa sta DGB ^ ni] SPD slej ko prej povezal1* ^ z močno personalno unijo, sal , je imelo leta 1982 kar 82 pd j je imelo leta i»oz Kar oz [j. stotkov vodilnega kadra DGa i. člansko izkaznico SPv' . predzadnjem zveznem zbO' ru pa je imelo od 228 posla11’ cev SPD kar 218 člansko & kaznico DGB. To je povod 2® napade desnice, ki govor* o ZR Nemčiji kot »sindikab1* državi«, vendar pa so anali# glasovanja poslancev pokaza "ač- svetovalci leta 1930 le 2,9 takš- nih, ki niso bili sindikalno organizirani. Leta 1980 je bilo v ZR Nemčiji 23,6 milijona zaposlenih; od tega jih je bilo včlanjenih v sindikat 40,13 odstotka. V DGB je bilo včlanjenih 33,15 odstotka zaposlenih, v uradniški sindikat DBB 3,47, v sindikat nameščencev DAG 2,09 in v krščanske sindikate CGB 1,22 odstotka zaposlenih. V sestavi sindikalno organiziranih delavcev in nameščencev je znašal delež DGB torej kar 83,1 odstotka. Stopnja sindikalne organiziranosti je po drugi svetovni vojni nihala: do konca petdesetih let se je znižala za 4,5 odstotka, v šestdesetih letih je zastala, v sedemdesetih letih (znamenja gospodarskega zastoja!) pa se je spet povečala za 4,6 odstotka. Hkrati se je s spremembami in razslojeva-njem odvisnih delavcev močno spreminjala tista struktura, ki dela preglavice vsem analitikom, tako da ne znajo več prav definirati pojma delavca. V sestavi zaposlenih se je delež nameščencev od leta 1960, ko je znašal 28,7 odstotka, do leta 1980 povečal na 42,3 odstotka, tako da so zaposleni zdaj že razdeljeni na dve enaki polovici. Vključevanje nameščencev v sindikat je še nadalje trd oreh, vendar pa je pri tem zanimivo, da se raje vključujejo v DGB kot pa v nameščenski sindikat DAG, ki zastopa polovico manj nameščencev kot pred 25 leti. Dvojnost v zastopanju delavcev sodi že v tradicijo nemškega delavskega gibanja. Ko so leta 1918 v okviru gibanja za oblikovanje svetov (sovjetov, Rate) začeli nastajati obratni sveti, so si jih skušali sindikati podrediti, ker so se bali, da bodo osnova za nastanek konkurenčne sindikalne strukture (in dejansko je revolucionarno krilo delavskega gibanja to tudi poskušalo). Ta spopad je bil v veliki meri kriv za to, da so pristojnosti svetov v zakonu iz leta 1920 močno okrnili, sgj so dobili nekatere pravice za soodločanje zastran socialnih vprašanj, pri tem pa so lastniki ohranili neomejeno razpolagalno pravico. Že v prvem povojnem obdobju je sindikatom uspelo narediti iz obratnih svetov podaljšano roko sindikalne organizacije, kar je razvidno tudi iz podatka, daje bilo med obratnimi Zakon o obratnih pravilih sindikatom zveže roke Ker brž po porazu leta 1945 organiziranje na višjih ravneh ni bilo mogoče, je bila v prvem obdobju nastajanja za-hodnonemških sindikatov pomembna prav ta znotraj obratna raven. V prvem obdobju so imeli obratni sveti dokaj po- membne pristojnosti ne samo o socialnih vprašanjih, marveč tudi o poslovnih. Vendar pa je razvoj kmalu krenil v drugo smer. Po eni plati se je vphv s stabilizacijo pohtičnih razmer kmalu začel sehti višje ravni organiziranja, Stranke in sindikati neodvisni drug: od drugega le, da pri pomembnih odlo' tvah le četrtina sindikalno or ganiziranih poslancev odloč3 v skladu s stahšči sindikata-tri četrtine poslancev pa nastopa v skladu s politiko SPh Ta povezanost povzroča vč3’ sih tudi preglavice, kot se je pokazalo v nedavnih - in š® ne končanih prerekanjih zastran predloga namestnik31 predsednika SPD Lafontain3 o skrajšanju delovnega čas3 brez nadomestila v mezdi1* ovojnici: »sindikalni« ddj po drugi strani pa je vlada leta 1950 zajezila zahtevnost sindikatov tako, daje privolila v soodločanje v montanski industriji (vključno s paritetnim zastopstvom delavcev v nadzornih odborih), potem pa leta 1952 sprejela zakon o obratnih Za razhko od časov pred prvo svetovno vojno, ko sije socialnodemokratska stranka lastila pravico določati smernice za vse dele delavskega gi-banja, so nemški sindikati v weimarski republiki vztrajali pri samostojnosti. Tudi po drugi svetovni vojni se je uveljavilo načelo neodvisnosti sindikatov, pri čemer pa neodvisnost ni tudi politična SPD je bil kajpada izrazit®* p proti. | - Za konec pa velja povedati- ti da sindikalna pot ni bila na)’ P boljša stopnica za skok v dr' žavni aparat. Sindikalisti k0!] ^ ministri so se začeh pojavljat* šele z vlado Helmuta Schmidta (koalicija socialnih demokratov in hberalcev), ta pa j® imel potem težave tako z liberalci, ki so mu očitali, da prihaja pod vpliv sindikatov, kot tudi z levico, češ da hoče tako sindikatom zvezati roke. Marjan Sedma* Dr. Marko Vrhunc, Sodobni mednarodni politični in ekonomski odnosi, Center CK SKH za idejno teorijski rad Vladimir Bakarič, Zagreb 1988 i I c PREPLETENI TOKOVI I Ker so dela o mednarodnih odnosih redkost tako v slovenskem kot jugoslovanskem prostoru, je delo dr. Marka Vrhunca o temeljnih značilnostih sodobnih političnih in ekonomskih procesov v svetu še tohko bolj dobrodošlo. Naj na začetku poudarim nekatere posebnosti tega dela. Avtor je delo oblikoval kot priročnik, ki naj v shematični obliki poda bistvena vprašanja in dvome sodobnega sveta. Iz sistemizacije in kritičnega ovrednotenja dogodkov in procesov sodobnega sveta je razviden izviren avtorski prijem in razumevanje mednarodnih odnosov. Delo je opremljeno s koristno bibliografijo, posebno zato, ker se je avtor opiral na dela drugih jugoslovanskih piscev ali pa posamezne mednarodne listine, ki so večinoma dostopne vsem tistim, ki bi jih obravnavani problemi bolj zanimali. Omeniti moramo še eno od vodilnih misli dr. Vrhunca, ki jo najdemo praktično v vsakem poglavju, namreč, daje za vsako državo (v širšem in ožjem smislu) nujno, da se zaveda pomena procesov v svetu, njihovih posledic in učinkov. Mednarodni politični in ekonomski stiki v razmerah pluripolarizma in globalizacije namreč neposredno vplivajo na - življenje posameznika, naroda in države. V tem smislu tudi izzveni kot poziv avtorjeva misel, da je za vsako državo življenjskega pomena spremljanje sodobnih mednarodnih tokov, prilagajanje in vključevanje vanje. Mednarodni odnosi so namreč tista stvarnost, ki jo moramo obravnavati v najtesnejši povezanosti z resničnim življenjem, torej z obstoječimi človeškimi in družbenimi potrebami in težavami. Tak prijem dr. Vrhunca je razviden tudi v sklepnem delu knjige, v katerem poudarja: prvič, da mednarodni odnosi vsebujejo vso raznolikost, zapletenost in dejavnost človeštva ter kažejo na različnost razvitosti, narodov, ideologij, ras itd. - torej, da so pluralistični; drugič, da odražajo celovitost odnosov med narodi in državami; tretjič, da ni področja človekove dejavnosti, ki bi ostala zunaj tega; četrtič, da so pravzaprav vsak človek, narod ah država posredno ah neposredno pod vplivom dogodkov in procesov v svetu. Avtor svoje trditve ponazori tudi s številnimi konkretnimi primeri, iz katerih je razvidno, kako in kohko vphvajo dogodki in procesi v svetu na pohtični, ekonomski in socialni položaj posamezne države (gibanje cen nafte, surovin, razvoj tehnologije, integracijski ekonomski procesi itd.). V uvodnih poglavjih pisec razdela temeljne značilnosti sveta v 20. stoletju in zgodovinske globalno družbeno ekonomske procese v svetu (krizo monopolnega kapitalizma in kapi-talizem kot svetovni sistem, socializem kot svetovni proces, problem dekolonizacije, znanstveno tehnološko revolucijo) in kakšna je vloga teh procesov danes. Za avtorja v sodobnem svetu prevladujeta dve globalni razvojni smeri. Prva se odraža v pluralizmu sveta, kot posledici dekolonizacije in demokratizacije mednarodnih odnosov, kjer so vse bolj razpoznavne izvirne razhke zgodovinske, kulturne in ideološke narave, razhke v mednarodnem ekonomskem in pohtičnem položaju dr- žav, razhke v družbenopolitičnih in ekonomskih sistemih držav ter razhke v sestavi nacionalnih gospodarstev, stopnji gospodarske razvitosti in potek razvoja. Druga razvojna smer se odraža v globalizaciji družbene reprodukcije. Posamezni dejavniki nacionalnih gospodarstev (npr. energija), ki so bili še do nedavnega notranji problemi držav, postajajo v sodobnih razmerah vprašanja svetovnega gospodarstva in mednarodnih ekonomskih stikov. Vsa področja in dejavniki družbene reprodukcije imajo svetovno razsežnost, saj se zanje zavzemajo vse države. Neposredna posledica globalizacije, pravi avtor, je dejstvo, da se morajo posamezne države vse bolj vključevati v svetovne gospodarske tokove in mednarodno delitev dela. Pisec podrobneje predstavlja tudi prizadevanja za novo mednarodno gospodarsko ureditev sveta kot hotenje držav v razvoju in gibanja neuvrščenih. Prikazal je mednarodne strategije razvoja in vsakemu področju namenja posebno poglavje (energija, surovine, kmetijstvo in hrana, industrija, storitve, znanost in tehnologija, ekologija, zaposlenost, trgovina, mone-tamo-finančna vprašanja). Ker je delo oblikovano kot priročnik, dr. Vrhunec nudi številne praktične nasvete in opore za razmišljanje in delovanje. Glede jugoslovanske strategije ekonomskih odnosov s tujino avtor jasno poudarja, daje koncepcija opiranja na svoje moči mogoča le z jasno usmeritvijo v odprtost naše države kot temeljnega pogoja za enakopravno vstopanje v mednarodne ekonomske, tehnološke, in politične tokove. Prav tako je uveljavljanje zunanje politike mogoče le z usposobljenimi ljudmi. V tem smislu avtor posveča pozornost kadrovski politiki in se zavzema za tako imenovana »kadrovska j®" dra«. To so izvedenci za posamezna področja mednarodnega delovanja in še posebej za diplomatsko jedro kot enega glavni*1 instrumentov za uresničevanj® zunanjepolitičnih interesov Jugoslavije. Dr. Vrhunec se tor®) eksphcitno zavzema za uveljavitev stroke pri oblikovanju i*1 uresničevanju zunanje politik® Jugoslavije in nadzoru nad nj°-Kot posebnost naj omenil*1' da pisec obravnava vsebino p°' družbljanja zunanje politik®; Kot vemo, se v pohtični praks* pojem podružbljanje često uporablja, pri čemer pa se nikoli n® ve točno, kakšna je pravzapra' njegova vsebina. Pojem P0' družbljanja, vsaj s stališča zunanjepolitične operative, ni bil s® nikoli učinkovito opredeljen' Avtor izhaja iz pravilne ocen®' da se z družbenimi problemi i® vprašanji (torej tudi zunanjo politiko) ne more ukvarjati sarn® država, saj ta ne more zadovolji" | ti potreb vseh delov družbe. Sodobna globalizacija družben® reprodukcije namreč zahtev® številne, stalne in razvejane stike s svetom, ki se lahko navezujejo samo z neposredno dejavnostjo vseh družbenih dejavnikov, vsakega na svojem področju, torej ne samo državnih organov. Za dr. Vrhunca je podruzP" Ijanje odgovor na nove pluralistične potrebe tako notranjega. razvoja kot mednarodnega s°" delovanja. Podružbljanje je tej rej negacija etatizma kot edin oblike razvijanja mednarodn dejavnosti. ...• Iztok Sim on>v i I »O SLEDEH POGOVARJANJA Ljubljana, 1. aprila 1988 Delavska enotnost 13 teologija in stvarnost (3) delavski razred kot subjekt družbene lastnine tj Pripravil: Bogomil Ferfila £0' v,-^ot subjekt družbene lastne i n1?6 (ustavno-normativni “J ^lastninski koncept) naj bi ir, ^lavci poleg svojih delovali , a nalog opravljali še sai u^avljalske dolžnosti. 0d- Ti naj bi v tej vlogi nado-G8> pastili zasebnega lastnika, Jstveno določali in predru-bo- sačili delo poslovodnih aii- J faktur (manageijev) in ta-i2' Pomembno izboljšali mo-lz3 lvacijo vseh zaposlenih, po-produktivnost in ^1 ^loh vse gospodarske in so-liz 'apolitične učinke združen-^ dela. 0oI. v Q tem, kaj se je dogajalo očs l"6) družbenolastninski ata, varnosti, smo že obširno na. Pjsali in zato v tej študiji ne pD P1. Ponavljali. Poglejmo le, ,ča- vpliva na zavzemanje de-i 1avcev Z3 aktiviranja njihove t še "Pravljalske funkcije. za': Objektivne strukturalne •a a lenosti družbenoeko-a"j aornskega položaja delavcev as. Postavljajo relativno toge in del premakljive meje (ne) • t() I ^ttioupravnega ravnanja Posameznih slojev delavčevi jih subjektivne sile veči-■att a°fna ne poznajo ali ne želijo na)" Poznati, bistveno pa določali J,° (ne)uspešnost njihovega k0‘| kovanja. Ja, Niso vsi delavci v tozdu ali I ■ v krajevni skupnosti enako II JI ^greti samoupravljalci, nji-i J Oova hotenja po uporabi j. Možnosti, ki jih nudi ta sa-kot j!,ouPravna ureditev in [ko t)Varnost so zelo različna. . °membno merilo za razlo-iak vanje aktivnosti ali pasivnosti delavcev je lahko bipo-!arna ločitev na delavce, ki j JJPajo neko samoupravno 1 dolžnost v samoupravnih in oružbeno-političnih organih , :°zda in na tiste, ki je nimajo- V SAP Vojvodini je raz-l^orje med tema skupinama • 4 (od 26.000 zaposlenih 1 J' vzorcu 63 industrijskih Jozdov jih približno 6.000 de-javcev aij petina ima, pri-a''žn 20.000 pa nima samou-Pfavnih funkcij). »Nefunkci-otiaijem« so še vedno na vo-1° oblike neposrednega demokratičnega odločanja «bori delavcev, referen-^Pfn) ter družbenopolitične 0rganizacije, vendar je pa-s'Vnost (tudi manipulirali. ^ost) te »molčeče večine« ^rej ^gost (objektivno in sub-jvi-1 Aktivno pogojen) pojav na in ;ik« y°-im. pO- ga realiziranega dohodka ostaja v neposredni zvezi s sprotnimi življenjskimi interesi delavcev (neto osebni dohodek in sredstva za skupno porabo). Ker jim je pa ostali dohodek še vedno odtujen (kar kaže tudi na majhno zavzetost delavcev za sodelovanje na različnih ravneh upravljalskega procesa) lahko rečemo, daje obvladovanje družbenega kapitala s strani delavcev še na začetku. . Razvrščanje raziskovalnih tozdov po različnih dohodkovnih skupinah (višine dohodka na zaposlenega) je A. Raiču služilo kot izhodišče za iskanje odgovora na vprašanje: kako (če jih) dohodkovna (ne)uspešnost tozdov vpliva na notranje samou-pravnopolitične odnose. Čeprav v študiji ni dovolj razložena uporabljena metodologija za ugotavljanja pretkanja novoustvaijene vrednosti med tozdi so rezultati raziskovanja nedvomno zanimivi: izjemno ugodne možnosti za gospodarjenje (ukrepi ekonomske politike kot poglavitni dejavnik favoriziranja teh tozdov), visok dohodek in osebni dohodek na delavca, pre- cejšnja skupna poraba, akumulacija, sklad prerazdelitve itd. ne delujejo spodbujevalno na samoupravno-po-litično delo delavcev (po-dotino velja tudi za gospodarsko naj slabše tozde. Delavci v takšnih tozdih najraje sprejemajo »parlamentarno demokracijo«, prepuščajo svoje samoupravne pristojnosti ožjemu jedru samoupravno političnih aktivistov. Največ samoupravno-poli-tične dejavnosti so pokazali tozdi ki poslujejo v povprečnih gospodarskih razmerah. Nadaljnje raziskovanje se je osredotočilo na že omenjeno 20-odstotno samou-pravno-politično dejavno manjšino delavcev, na ugo- tavljanje subjektivnih in objektivnih vzrokov za njihovo angažiranost, kar je v skladu z logično zamišljeno shemo raziskovalnega procesa. Individualnost vsakega delavca v tozdu je določena z dvema skupinama dejavnikov: a) Objektivno preverljivimi značilnostmi njegovega družbenega, delovnega in ekonomskega položaja; b) subjektivnimi značilnostmi njegove osebnosti, njegovih stališč, vrednot, ki jih spodbujajo tudi vsi objektivni dejavniki (splošni, posebni, posamični). Samoupravno-politično diferenciacijo delavcev (ki se jo verjetno malce ozko gleda le skozi prizmo (ne) sprejemanja samoupravno političnih funkcij) povzroča predvsem delavčev ekonomski položaj (višina nominalnega osebnega dohodka ter vse kar iz njega izhaja in kar enačijo z njegovim subjektivnim odnosom do institucionaliziranega sistema samoupravljanja, z idejno politično usmeritvijo delavca!). Čim ugodnejši položaj v delitvi, tem večja sta zavzetost pa tudi nadzor hierarhičnih vrhov (kar vse kaže na hierarhično neenakost na pomembnem dohodkovnem področju). Tu so razmerja sil nespremenjena - za »igro samoupravljanja« tu ni prostora. Lahko rečemo, da »samoupravna osveščenost delovnih ljudi« prav tu kaže svoj pravi obraz: to je preizkusni kamen, ki je povzročil veliko »praznega teka« vseh velikih zgodovinskih projektov, pa tudi »revolucionarnih institutov in instrumentov« samoupravne preobrazbe. Delitev funkcij znotraj institucionalnega sistema samoupravljanja in družbene lastnine je torej neke vrste »odvisna spremenljivka«, rezultanta boja delavcev za pozicije v sistemu delitve - prilaščanja osebnih dohodkov (kot neodvisne spre-jemljivke), ki so odraz njihovih pozicij v sestavi moči, vpliva, oblasti. Delavci, ki samoupravljanje doživljajo kot sredstvo za doseganje in ohranjanje svoje (visoke in najvišje) življenjske ravni, zavzeto delujejo tudi kot subjekti samoupravno-političnih odnosov. Konec Položaj Evrope in njene posebnosti, ki jih mora Jugoslavija upoštevati pri vključevanju v njene ekonomske in tehnološke integracije (4) NELOGIČNI TUJEK ALI V EVROPO ODPRTA DRŽAVA g°spodarskem in politič-področju. Gre za fenomen, ki ne poz-meja političnih in druž-inc. benih ureditev - sodelovalni j ljudi v odločanju je ne le ‘Privilegij«, marveč tudi re-piost manjšega dela držav-'lanov (vzroki so različni pa jPdi podobni). Odsotnost ve-c'ae iz samoupravnega in Političnega dogajanja se tu-?'v tozdih SAP Vojvodine 2aže kot vprašanje kvoruma P° eni strani ter krepitev Predstavniške demokracije oazi po drugi strani (aktiv- So-1 0a manjšina, katere dvood- “'otna »elita« opravlja kar . ■)% vseh funkcij v tozdih in Pleni neposredni politični nadgradnji, prevzema vlogo subjekta določanja, ki sode-'uje v boju za oblast, vpliv in Proč). • Analiza delitve dohodka ; P^ustnjskih tozdov v Voj-odini kaže (zelo podobna ozmerja za delitev dohodka Po drugih republikah, saj VP predvsem za zakonsko Ooločena sredstva), da pri-Dazno 40 odstotkov celotne- niti Pripravil: Iztok Simoniti Evropski gospodarski integracijski procesi V prvih letih po koncu druge svetovne vojen, ko je prišlo do jasne politične in vojaške delitve na vzhodni in zahodni del, so bili precej zmanjšani in ponekod pretrgani tradicionalni gospodarski tokovi. Pri gospodarski obnovi tako razdeljene Evrope so pomagali ZDA v zahodnem in Sovjetska zveza v vzhodndTn delu Evrope. Marshallov plan je tipična politična poteza ZDA, s katero so pretegnile zahodni del Evrope, Sovjetska zveza pa je preprosto svoj ekonomski model vsilila državam vzhode Evrope. Temelj vzhodne in zahodnoevropskih integracijskih procesov so torej politična merila, ki sta jih vsilila obe velesili, sicer gospodarsko najmočnejši, vendar pa različno razviti in z neenakimi možnostmi. Postopno je taka delitev Evrope privedla tudi do tehnološke delitve, kar je skupaj z razliičnimi družbeno-ekomskimi ureditvami obeh delov Evrope še poglobila razlike med vzhodnim in zahodnim delom. Po obnovi narodnih go-STpodarstev kot posledic rušilne vojne je na začetku leta 1950 prišlo do hitre gospodarske rasti v obeh delih Evrope, povečanja produktivnosti in tehnološkega napredka. Že leta 1960 je bila industrijska proizvodnja v zahodni Evropi petkrat večja kot pred vojno, v državah SEV pa seje do leta 1984 za štirinajstkrat povečala. Takšna gospodarska rast je zahtevala ustvarjanje širših gospodarskih področij z ustanavljanjem integracijskih grupacij, kar je še pospešilo gospodarsko rast. Te integracijske procese sta obe velesili podpirali iz političnih razlogov, saj so omogočali kohezivnost in monolitnost v vzhodnem in zahodnem bloku, obenem pa se je povečevala celotna ekonomska moč. Integracijski procesi so se v Zahodni in Vzhodni Evropi odvijali različno, odvisno od gospodarske ureditve, politične in ideološke usmeritve, ekonomskih mehanizmov vsake posamezne države ali skupine držav. Temeljna razlika zaradi politične ureditve je določala tudi ekonomski sistem vzhodne in zahodne grupacije - to je državne in kapitalistične proizvodnje. V zahodni Evropi so se integracijski procesi odvijali v različnih smereh: že leta 1948 - kot nadaljevanje Marshallovega plana - je ustanovljena organizacija OEEC, ki naj bi sprostila zunanjo trgovino. Taje leta 1960 prerastla v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) z nekoliko širšimi pristojnostmi pri usklajevanju gospodarskih politik na vseh področjih, ki so povezana z ekonomskim razvojem. Leta 1949 je ustanovljen Evropski svet za »razvoj in zaščito koncepta družbe in človekovih pravic« v skladu z vladajočim konceptom zahodnoevropskih držav, ki so ustanovile to organizacijo kot tudi z nekaterimi socialnimi in kulturnimi funkcijami. V Evropskem svetuje 21 držav, med njimi tudi neuvrščeni Ciper in Malta. Evropska skupnost za premog in jeklo (CECA) je bila ustanovljena leta 1950 za uravnavanje proizvodnje in trgovine s premogom in drugimi proizvodi črne metalurgije. Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Euro-atom sta bila ustanovljena leta 1957 in sta imela na začetku šest članic sedaj pa jih imata 12. Dolgoročni cilj Evropskih skupnosti je oblikovanje enotnega ekonomskega prostora v Zahodni Evropi. Končno je bilo leta 1960 ustanovljeno Evropsko združenje za svobodno trgovino (EFTA). Zdaj se države EFTA prilagajajo Evropski skupnosti, da bi se popolnoma vključile v bodoče enotno tržišče, ki naj bi ga oblikovali do leta 1992. V Vzhodni Evropi je samo ena integracijska grupacija. Svet za vzajemno pomoč (SEV) in sicer od leta 1949. Tej so se kasneje pridružile še Kuba, Mongolija in Vietnam, medtem ko se je Albanija - po izstopu iz Varšavskega sporazuma - na začetku šestdesetih let, umaknila tudi iz SEV. Ustanovitev SEV je bila prvenstveno politična. V ustanovni listini se cilj SEV opredeljuje kot »združitev naporov držav članic z namenom čimbolj uspešnega reševanja nalog socialistične izgradnej« kot tudi nasprotovanja gospodarskemu diktatu Zahoda. Na začetku se je ukvarjal predvsem z medsebojno pomočjo držav članic v trgovini kasneje pa je začel usklajevati tudi gospodarske načrte in delitev dela med državami članicami. Evropa v svetovnih gospodarskih tokovih Gospodarski in tehnološki razvoj v svetu sta bila v vsem povojnem obdobju zelo neizenačena. To velja tudi za stopnjo rasti. Razvoj je različen v posameznih grupacijah držav: razvitih, v razvoju, vzhodnoevropskih državah - kot tudi znotraj posameznih grupacij, kar je vplivalo na spremembo sil v njih in tudi v svetu. Delež ZDA v bruto nacionalnem proizvodu se je zmanjšal od 49% 1950. leta do 22% v letu 1980, leta 2000 pa naj bi znašal 20%. Na drugi strani se je delež Japonske v BNP povečal s 3% leta 1960 na 10% leta 1980, leta 2000 pa naj bi se povzpel na 12%. Zahodna Evropa je svoj delež nekaj povečala (od 22% 1960 do 24% leta 1980, predvidevajo pa, da bo takšen tudi leta 2000). Delež vzhodnoevropskih držav naj bi med leti 1980 in 2000 v BNP znašal 17%, vendar naj bi delež Sovjetske zveze na koncu tega obdobja nekoliko padel. Evropa naj bi torej po teh predvidevanjih obdržala svoje mesto v BNP še naslednjih petnajst let, deleža ZDA (nekoliko bolj) in Sovjetske zveze (nekoliko manj) pa naj bi se zmanjšala. Posebno se bo okrepila vloga držav Vzhodne Azije (Japonske in novoindustrializi-ranih držav tega območja - Južne Koreje, Hong-Kon-ga, Tajvana, Malezije in Sin-gapura). V svetovnem izvozu je bil leta 1985 delež EGS 33%, EFTA 6% vzhodnoevropskih držav 9%, ZDA 15,5% in Japonske 9,1%. Težnje kažejo povečanje deleža Japonske in novoindustrializi-ranih držav, relativno pa padajo deleži ZDA in EFTA ter vzhodnoevropskih držav. Spremembe šo tudi v tehnologiji, kjer so imele primat ZDA na vseh področjih. ZDA sicer tudi danes prednjačijo v razvoju novih tehnologij, Japonska pa se pojavlja kot njen resni tekmec. Zahodna Evropa, ki je bila še konec 70 let v velikem zaostanku se v 80 letih vse uspešneje prilagaja tempu, ki ga narekujejo ZDA. Zdaj poteka integracija znanstve-no-tehnoloških politik in osvajanj novih tehnologij kot prizadevanje vseh držav s tega območja. Eden takih programov je EUREKA, ki je nastal kot odziv Zahodne Evrope na ameriški program vojne zvezd (SDI). Komisija Evropskih skupnosti je prav tako oblikovala ofenzivno strategijo za odločilno tehnološko prenovo, ki naj bi se uresničila s pospeševanjem dela na projektu »Evropske znanstvene in tehnološke skupnosti.« Tudi za vzhodnoevropske države je razvoj tehnologije prednostna naloga v integracijskem programu SEV. Zaostajanje Vzhodne Evrope je še vedno veliko za Zahodno in ZDA, zato je razumljiv trud, da bi te razlike zmanjšali z uresničevanjem »Kompleksnega programa znanstveno-tehnološkega sodelovanja SEV« do leta 2000. Nadaljevanje prihodnjič ODDIH. SPORI iH REKREACIJA Ljubljana, 1. Aprila 1988 Delavska enotnost 1JZ Kdo podtika V organizacijah združenega dela manj denarja za rekreacijo VARČEVANJE NA Te dni je bila javnost seznanjena z »dokončnim« obračunom lanske največje športne prireditve v Jugoslaviji Univerziade 87. »To je bila velika stvar z velikim mednarodnim ugledom, ki smo jo uspešno speljali zaradi velikega razumevanja v državi, posebej v federaciji.. .,« poudarjajo člani organizacijskega komiteja. »Dosežki te prireditve tako v organizacijskem in športnem pogledu, predvsem pa finančni obračuni dajejo pravi odgovor na vsa podtikanja v javnosti, češ daje bila Univerziada 87 zgrešena naložba. Zaključni račun, ki ga je na zadnji seji sprejel organizacijski komite, je namreč prinesel 15 milijard 589 milijonov dinarjev dobička...,« poudarja Josip Vrhovec, predsednik organizacijskega komiteja. Saj ne bi pogrevali starih stvari, če bi nam organizatorji lanske zagrebške prireditve, natočili čistega vina. Stroške namreč, preprosto povedano, zamenjujejo z dobičkom. Vsaj prepričati nas hočejo za vsako ceno, da je to, kar so nam, ne da bi za to imeli naše privoljenje, odvzeli z višjimi cenami, davki in podobnimi stvarmi - dohodek. Morda je, toda izključno za organizacijski komite, še za mesto Zagreb, medtem ko je za preostale državljane in našo domovino to izdatek. To pa je prav nasprotno od tistega, kar trdijo organizatorji. Če bi prireditev lahko speljali z denarjem od reklam, plačili za televizijske prenose, izkupičkom od prodanih vstopnic ter podobnimi dohodki in bi ob vseh izdatkih še kaj ostalo, bi lahko govorili o dobičku. Ker pa smo v tem primeru le vzeli iz nekaterih vreč, da smo lahko določeno dodobra napolnili, je stvar drugačna. Financiranje Univerziade 87 torej še zdaleč ni slonelo na samoupravnih odločitvah oziroma sprejetem družbenem dogovoru o tem, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko organizira športno prireditev na najvišji svetovni ravni. Nanj so mnogi očitno namerno pozabili. Seveda zato, da lahko še nadalje ribarijo v kalnem in delajo račune brez krčmarja. To so sicer nekoliko obrabljene besede, toda v tem primeru, in tudi nekaterih drugih, čista resnica. Račune za naše gala prireditve, s katerimi si nekatera mesta sicer vsaj začasno opomorejo, plačujejo, kdo drug kot delovni ljudje. Ti pa se v ne malo primerih bore že za golo preživetje, saj že davno nimajo več toliko, da bi živeli človeka dostojno življenje. Pa jih še tepemo z višjimi davki, večjimi cenami in podobnim, da speljemo svoje... iade in se postavljamo z novimi dosežki pri »kovanju mednarodnega ugleda«. Kako lepo bi bilo, če bi bilo to vsaj malo res? Kje bi že bili ob vseh teh veličastnih prireditvah, ki smo jih organizirali? Še enkrat: od 107 milijard, kolikor naj bi veljala Univerziada 87, smo zbrali več kot 80 milijad s prometnim davkom. In od tega »dohodka« je ostalo organizacijskemu komiteju dobrih 15 milijard »dobička«. Ob vsem tem se le še postavlja vprašanja, kdo v zvezi z zagrebškim spektaklom kaj podtika? Andrej Ulaga NEPRAVEM KONCU Kljub spodbudnim izkušnjam nekaterih kolektivov, ki imajo vsakodnevne minute za zdravje že vrsto let, je posnemovalcev za ~ zdaj še malo. Tudi sindikati se zavzemajo za tiste vsebinske usmeritve v športni rekreaciji, ki pripomorejo k trdnejšemu zdravju, boljšemu počutju, humanizaciji prostega časa in z vsem tem tudi k učinkovitejšemu delu. Ob tem ugotavljajo, da je telesnokultur-na dejavnost v organizacijah združenega dela sicer živahna, da pa ni napredka pri uveljavljanju bolj rednih oblik dela, preventivne rekreacije ter vadbe med letnimi dopusti. Tudi pri uvajanju načrtovanih aktivnih odmorov med delovnim časom smo šele na začetku. Kljub spodbudnim izkušnjam nekaterih organizacij združenega dela, ki imajo vsakodnevne minute za zdravje že vrsto let, je posnemovalcev za zdaj še malo. likšen, da bi smeli biti zadovoljni. To bomo lahko takrat, ko bomo postali »športni narod«, in bo število nešportnikov zanemarljivo majhno. Vendar odnos ljudi do telesne kulture v najširšem smislu besede napreduje. O tem govori več kot sto tisoč organiziranih planincev, o tem priča udeležba na vse številnejših rekreacijskih prireditvah, prodaja športne opreme in prezasedeni rekreacijski objekti. Na gozdnih stezah, travnikih, na snegu in najrazličnejših športnih terenih je iz leta v leto več ljudi, ki želijo dobro prezračiti svoja pljuča in oživiti delo malce dremavega srca, da bi se vrnili domov in na delovno mesto bolj čili, bolj pri močeh. Spoznanje, da lahko ostane človek dolgo mlad in tako rekoč zdrav dočaka svoj konec, prodira v zavest vse več ljudi. Seveda je vzrokov za to, da je še vedno več ljudi na prostoru za gledalce, kot na športnem terenu, precej. Eden izmed njih je pomanjkanje ljudi, ki bi se načrtno in strokovno ubadali s temi vprašanji. Zato sindikati že dolga leta opozarjajo, da bi morali imeti vsaj številno močnejši kolektivi poklicnega organizatorja rekreacije. Amaterji so namreč temu zahtevnemu delu le s težavo kos. Kljub priporočilom in vsem dognanjem navkljub pa je število poklicnih organizatorjev aktivnega oddiha malo. Lahko bi celo zapisali, da manj kot pred leti. Včasih smo jih imeli že 122, sedaj pa v najboljšem primeru le še pol toliko. To pa je glede na potrebe odločno premalo. jah, krajevnih skupnostih in tudi v drugih okoljih bi jih potrebovali več tisoč, pa jih ne premoremo niti približno toliko. Očitno je, da še vedno najraje varčujemo tam, kjer to ni le nepotrebno, temveč celo škodljivo. Seveda gre za malce zastarelo miselnost oziroma, kot to danes imenujemo, za - neoza-veščenost. Prepričani smo, da bomo kaj prihranili, bomo pa v resnici le veliko po nepotrebnem zapravili. Sicer pa v organizacijah združenega dela v zadnjem času ne varčujejo le pri izobraževanju in vzgoji organizatorjev rekreacije, temveč celo že pri uresničevaju že tako skromnih programov. Tako za šport in rekreacijo ponekod preprosto ni več denarja. Izdatke za to dejavnost so črtali iz svojih programov, češ da je potrebno nekaj narediti za stabilizacijo in se tako izogniti računom, ki niso nujno potrebni. V družbi |e laze Skoraj slehernega človeka pesti vprašanje, kako n V spremeniti način življenja in se za dobro počutje lotiti j * redne telesne vadbe. Ugotovitev, daje potrebno v živ-Ijenju kaj spremeniti, če želimo ohraniti ali celo izboljšati svoje zdravje, je običajno preprosta in kaj hitro P0; v glavi, medtem ko je njena uresničitev vse prej kot bili g :jso 'kii bkžn lahka. Predolgo smo lenarili, v glavnem sedeli in se vozili, preveč radi smo dobro jedli in zato smo postali tudi odločno pretežki. Če vse to drži vsekakor ni več časa za odlašanje. °blik Začeti moramo živahno hoditi in teči. Seveda, nikakor jjabir ne na silo. Prepričani moramo biti, da nam bo šport Ned, koristil, da se bomo, če bomo postali rekreativci nepri- jPeki merno bolje počutili in imeli več od življenja. Nr Spremeniti način življenja in ustaljene navade ni Nin preprosta stvar. Zato je odvisno predvsem od volje in Nilj želje po koraku naprej v kakovosti našega življenja, kako se bomo odločili. Pri tem so nam lahko v veliko rsak< pomoč družinski člani, prijatelji ali znanci, ki nas bodo Npr, spodbujali in nam pomagali. Morda se bo še kdo odlo-čil za ta korak. V prijetni družbi pa je vse veliko laže. tNc Za začetek vsekakor ne pretiravajmo. Ne pričakujemo velikih uspehov že po nekaj dneh ali tednih redne vadbe. Tako hitro ne gre. Najprej si izberimo čas, ki bo glede na naše obveznosti najprimernejši za šport. Nekateri tečejo navsezgodaj, drugi proti večeru... Pa to niti ni tako pomembno. Uspeh bo zagotovljen, če bomo redno vadili vsaj štirikrat ali petkratna teden. To ni tako lahko, toda velja se potruditi. Ves trud, ki bo sčasoma postal užitek, bo bogato poplačan. Pa oprema? Ta je vsakomur dostopna in tudi ni preveč draga. Potrebujemo tekalne copate, podplati naj bodo mehki, parali dva nogavic iz naravnih vlaken in trenirko. Torej, ne odlašajmo! A. U. No; & fe Svi jr Na] Nj; >lr Nh S: IU Zato tudi ni naključje, da je pri nas vsak dan na tisoče in tisoče delavcev doma namesto v službi (okoli 5 odstotkov!). Pravijo, daje v naši republiki v povprečju vsak dan na bolniškem dopustu kar 40.000 ljudi. To pa je ob že tako nizki produktivnosti precej več, kot bi si smeli privoščiti. Korak naprej pri ozaveš-čanju ljudi je torej dokaj spodbuden, vendar še ne to- No, ko ugotavljamo, da imamo odločno premalo ljudi, ki bi skrbeli za zdravo preživljanje prostega časa, moramo k temu dodati, da preveč skoparimo tudi pri animatorjih oziroma nepoklicnih organizatorjih rekreacije. V delovnih organizaci- Teh in podobnih problemov, ki hromijo telesnokul-turno življenje v združenem delu, bi bilo nekaj manj, če bi komisije za šport in rekreacijo pri občinskih svetih in tudi pri republiških odborih nekoliko bolj zavihale rokave. Njihovo sodelovanje z delovnimi organizacijami je namreč šibko, kar velja tudi za povezavo z najrazličnejšimi telesnokulturnimi organizacijami. Brez vzajemnih prizadevanj, brez sodelovanja pa tudi na področju športne rekreacije ne gre več. Vsaj tako ne, kot bi si želeli. Andrej Ulaga ZNANOST V DRUŽBENO-VREDNOTNEM SVETU .Sl Npi Nsti Gc vh, rol Zbornik Zbral in uredil dr. Andrej Kirn Slika: Franci Tomažič Poglavja: - ZNANOST V SVETU ŽIVLJENJA IN DRUŽBE - VREDNOTNE PREDPOSTAVKE IN RAZSEŽNOSTI ZNANOSTI - ZNANOST, ETIKA IN ODGOVORNOST - ZNANOST V KONTEKSTU IN NAVZKRIŽJU Z DRUŽBENOPOLITIČNI-M TEHNOLOŠKIM ODLOČANJEM - REVIZIJA STANDARDNEGA POGLEDA NA ZNANOST Izšlo v zbirki Družboslovje založbe Delavska enotnost Cena 59.000 din. Naročila pošljite na naslov DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Celovška 43, telefon 320-403, 318-855. H $)o Ju N ItNU tOj BU K) % Ljubljana, 1. aprila 1988 D6l3VSlt3 GltOtllOSt 1 5 Razvoj industrije in socialnopolitični položaj delavstva v Prekmurju med vojnama (4) oblačilna in tekstilna : INDUSTRIJA V- ^ 'j- °t K;?0vSebn°st Prekmurja so 0 ti st?vilni denarni zavodi, L^Jih pričeli v drugi polo- !j stol. ustanavljati pre- L.^ejši meščani. Imeli so e' hal • 0 navadnih bank, ki so lr. ,rale hranilne vloge in rt šn i kratkoročna posojila 1 Kif^nlativnih ustanov, ki so . K§?iščale razliko med real- ^ konstantno vrednostjo iPr ■P°sesb in drugih ne-y ejničnin ter spremembe h„ kokraktne vrednosti teh •n a- L>ičnin :o ____________ '° )!?femičnin, kreditnih a- .^k za trgovino in obrt, e- j.^čkih posojilnic itd. Le J' h*a °kateri od teh zavodov h \o . - :a i^il ti ) 1 , za trgovino m ol •nečkih posojilnic itd. a|°kateri od teh zavoa^, razpolagal z dovolj veli-kapitalom, da bi lahko večji industrijski Svoje posojilnice in zadru-le imel tudi kler, ki je fkajno nasprotoval indu-Inalizaciji, zaradi pomanjša kapitala pa iz teh po-1,?* ic in zadrug ni mogel pariti večjih gospodar-postojank. Pred prevra-Z*1 sta obstajali v Prekmur-le dve firmi: 1864 leta t^novljena »Petanjska sla-fiŠ* in leta 1906 ustanovlje--j. Tovarna dežnikov v Dol-V* Lendavi (ki bi ju zelo tež-kj 'menovali industrija), pa 0? nekaj opekarn in večjih brinih delavnic. takšnim potencialom je j°Pilo Prekmurje na pot in-Ustrijskega razvoja. y gospodarsko življenje Kfkdnji Lendavi je imela °kah in ga usmerjala peš- čica 180 lendavskih Židov. Bili so lastniki domala vse trgovine v mestu, edinega hotela, gostiln, dveh mlinov in opekarn, obrtnih delavnic in vseh industrijskih obratov. V njihovih rokah je bil tudi edini denarni zavod v Dolnji Lendavi - Dolnje-lendavska hranilnica, delniška družba, kije v času krize posojala denar z oderuškimi obrestmi. Naj starejše industrijsko podjetje v Dolnji Lendavi je bila tovarna dežnikov in pletenin. Nastala je iz majhne šivalnice leta 1904, lastnik pa je bil Bela Wortman iz Dolnje Lendave. Podjetje je zaposlovalo predvsem domačine: le nekaj strokovnih delavcev je prišlo iz Budimpešte in Dunaja. Zaposlenih je bilo okoli 60 delavcev, ki so zaradi tesnih prostorov opravljali delo tudidoma. Leta 1906 je lastnik zapustil Dolnjo Lendavo in podjetje je prevzela delniška družba »Hungaria Hazai Er-ny66gyar Reszeenootarsa-sag« (Hungari-delniška družba domače tovarne dežnikov), ki so jo sestavljali njegovi sorodniki in še nekaj lendavskih bogatašev. Ustanovni občni zbor 16 delničarjev je bil 27. maja 1906. Leta 1907 so bili zgrajeni novi tovarniški prostori, oprema pa pomembnejših sprememb ni doživela. Bila je stara in primitivna, proizvodnja pa je potekala v glavnem ročno. Kljub temu je to- varna uspešno poslovala, saj je znašala dnevna proizvodnja 270 do 350 dežnikov, ki so bili na tržišču zelo iskani. Uspešno proizvodnjo je prekrilo pomanjkanje surovin med prvo svetovno vojno. Tovarna seje preusmerila na izdelovanje čevljev z lesenimi podplati. Ta proizvodnja je trajala do leta 1921, ko so pričeli šivati perilo. Leta 1923 se je ponovno pričela proizvodnja dežnikov. Število delavcev se je skrčilo na 35 do 40, vendar so le-ti zaradi velikega povpraševanja občasno delali tudi po-noči.Leta 1935 je Lendava dobila elektriko in pričelo se je posodabljanje tovarne dežnikov. Proizvodnja se je tehnično izpopolnila s stroji na električni pogon in tovarna je pričela izdelovati tkanine na tovarniški način. V Zagrebu je bila v tistem času ustanovljena podružnica za izdelovanje in popravilo dežnikov. Kljub uspešnemu poslovanju podjetja so bili delavci Objavljamo odlomke iz knjige Razvoj delavskega gibanja v Prekmurju med vojnama, ki jo je izdala komisija za zgodovino delavskega gibanja pri Občinskem sindikalnem svetu Murska Sobota, napisali pa so jo Rudi Čačinovič (uvod) Metka Fujs in Ivo Orešnik. Tovarna dežnikov v Lendavi, zgrajena 1907. v letih gospodarske krize v nezavidljivem položaju. Namesto prejšnjega mesečnega plačila so dobili sedaj plačilo na uro, kopičenje zalog pa je povzročilo, da so delali le 8 do 10 dni v mesecu in temu primeren je bil tudi zaslužek. Leta 1938 je tovarna odpustila 10 delavk. Med drugo svetovno vojno se je proizvodnja skoraj ustavila. Leta 1944 je polovico tovarniških prostorov zasedla nemška vojska. Proizvodnja v tovarni pa je ponovno stekla šele po osvoboditvi leta 1947. Lendavska Žida Blau in Eppinger sta zaradi velikega povpraševanja po dežnikih leta 1925 ustanovila v Dolnji Lendavi še eno dežnikarsko podjetje. Zaposlovalo je okoli 30 delavk in delavcev z dnevno proizvodnjo 100 do 140 dežnikov. Toda konkurenca je bila prehuda in gospodarska kriza je podjetje prisilila, da se je leta 1933 preusmerilo na proizvodnjo perila, zaloge materiala za izdelovanje dežnikov pa je prevzela Tovarna dežnikov. Trikotažna tovarna je bila največji obrat oblačilne in- dustrije v Dolnji Lendavi. Razvila se je iz trgovine, ki je prodajala manufakturno in modno blago. V obdobju prosperitete leta 1927 se je pričela proizvodnja pletenin. Podobno kot druga oblačilna podjetja v Prekmurju je tudi Trikotaža zaradi velikega povpraševanja in številne cenene delovne sile močno razširila proizvodnjo. Od leta 1934, ko je zaposlovala okoli 30 delavk, je v naslednjih letih prerasla v industrijo z modernimi pletilnimi in pomožnimi stroji; leta 1937 je zaposlovala okoli 160 delavk in delavcev. Tovarna je moške, ženske in otroške pletenine dobro prodajala na domačem tržišču, predvsem v Dravski in Savski banovini. Delavke v lendavskih tovarnah so bile domačinke, prihajale so s kmetov in so bile zaradi revščine hvaležne za vsako delo in borni zaslužek, ki so ga dobile. Lastniki podjetij so znali to uspešno izkoriščati in so jim ob vsakem izražanju nezadovoljstva grozili, da bodo zaposlili druge delavke. To ni bilo težko, saj so se ob krajevni politični upravi, ki se je za razmere delavk kaj malo zanimala, počutili varne. Ob volitvah v Delavsko zbornico leta 1934 so bili zato zelo presenečeni, ko so zvedeli, da so na dveh krajevnih voliščih dobili veliko večino socialisti Strokovne komisije. Avtor članka v Delavski pravici o tem dogodku piše: »Gospod dekan (op. pis. Jerič), ki se pogosto hipoma razvname, mi je dejal, naj naročim vse zakone delavske zaščitne zakonodaje, brošure in knjige na njegov račun. Dejal je, da hoče delavstvo organizirati in jaz da mu pripomorem. A kaj se zgodi: Cim je to izrekel, je tudi že pozabil, kajti vedeti moramo, da je prekmursko izobraženstvo t. j. predvsem duhovščina; izšolano pred vojno v madžarskih šolah in v duhu madžarske posvetne in duhovne gospode, zelo malo dovzetne za delavske težnje. Njim pomeni že vsako iskreno socialno čustvovanje boljševizem.« Položaj delavstva je bil kritičen. V Tovarni dežnikov so delali le polovico delovnega časa, mezda pa je leta 1938 znašala 2 dinarja na uro. V Trikotaži je znašala najnižja mezda 80 do 100 dinarjev na mesec in delavka je šele po več letih zaposlitve dobila 450 dinarjev. Velika večina lendavskega delavstva ni poznala delavske zakonodaje. Med njimi ni bilo delavske zavesti in do druge polovice tridesetih let jih nihče ni povezal in usmeril v boj za boljše delovne in življenjske razmere. Leta 1936 so se z delavci lesne industrije združili v enotno sindikalno organizacijo, katere občni zbor je bil v prostorih sedanjega gostišča Park v Lendavi. V lendavsko politično življenje so že prej prodrli socialisti in njihova Strokovna komisija. Nadaljevanje prihodnjič Hagradna KRIŽANKA 13 Delavska enotnost POKRAJINA V JUŽNI ITALIJI (PUGUA) DIVJA SMOKVA REKA V SEVERNI NEMČIJI EVROPSKI VELETOK VAŽNO ŽIVILO ► ZVEZDO- SL0VJE S. ITALIJI, PRITOK PADA TRINIT- R0T0LU0L NAMIL PREGRINJALO JAP, FILM. REŽISER KUR0SAVA SADNO PECIVO FR. PEVKA POPEVK NAJMANJŠA ŠPORTNA JADRNICA llu>tr.revl|a za molke KNJIGA ZEM-UEVIDOV ANGL PISATEU ICHARLES) ▼ Delavska enotnost LETOVIŠČE IN KAMP PRI UMAGU SUVNI 2>IU. JtVEC ®Nmco) NAJVIŠJE RAZVITI SESALCI IVAN LEVAR S0T0ČNI-CA DRINE KAREL KLANČNIK PESNIK OGEN MIT0L PRVI LETALEC (P0L0PI- l-OJNA SULA SUROVINA ZA PLATNO '‘šitisk HOMERJEV EP ROBERT PEELE IVAN KRIL0V ELDA VILER MADŽAR. ŠAH. VELEMOJSTER (ANDRAS) SELEN RAZSTAVNA DESKA AZIJSKA PALMA Delavska enotnost SNOV, MATERIJA Rešitve pošljite do 12. aprila na naslov: Delavska enotnost, Celovška 43, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 13. Nagrade so: 40.000, 30.000 in 15.000 dinarjev. Rešitev nagradne križanke številka 11: PIK, GAMS, AGLOMERAT, NO, LA, TIR, MARJANA, RD, LIPOVŠEK, PETRE, ELAM, PACEK, ELITIZEM, SLEVOGT, BATINE, IVAK, ENOS, AMIN, KARANTANEC, INA, ARA, KORANA, RAM. Izžrebani reševalci nagradne križanke številka 11: 1. Anica Čuber, Savska 7, 68290 Sevnica 2. Metka Zavrl, Planina 1, 64000 Kranj 3. Milan Cimerman, Srebrničeva 7, 66000 Koper Nagrade bomo poslali po pošti. % Delavska enotnost List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČGP Delo - tozd Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška cesta 43, poštni predal 313-VI, telex 31 787 • Glavni urednik; Franček Kavčič • Odgovorni urednik: Marjan Horvat • Člani uredništva: Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev); področni uredniki. Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Emil Lah (mednarodni ekonomski odnosi in politika), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Sašo Novak (urednik, politični sistem, sindikati), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Brane Bombač (oblikovalec), Jožica Anžel, Meri Jurca, Iča Putrih (tajnice), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica) • Vršilec dolžnosti direktorja tozda Milan Živkovič • Telefoni: vršilec dolžnosti direktorja tozda 322-778, glavni urednik 313 942, odgovorni urednik 313 942 • Naročniška centrala, Titova 35, 321 551 • Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij, Ljubljana, Celovška c. 43, 318 855 in 321 651 • Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c. 43, 323 951 • Marketing, Celovška cesta 43, 320 403 • Računovodstvo, Ljubljana, Titova 35, 310 923 • Žiro račun 50102-603-41502 • Založba 311 956 • Knjigarna galerija, Ljubljana, Tavčarjeva 5, 317 870 in 312 891 • Posamezna številka Delavske enotnosti 300 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Časopisni svet Delavske enotnosti: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilje, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik. Ljubljana, 1. aprila 1988 Delavska enotnost Šestinšestdeset dni ponovnega rojstva Karla Grilca KATERA KAPLJICA KRVI POMENI ŽIVLJENJE IN KATERA SMRT Celjski zdravniki so po vsaditvi žilne proteze dobili bitko s smrtjo. Karlu Grilcu so devetkrat zamenjali kri, osem dni je bil v komi, po 66 dneh je začel spet sam dihati. Zmagala je volja do življenja. V teh dneh, ko slovensko zdravstvo pretresajo neljubi dogodki v zvezi s financiranjem, življenje in delo v bolnišnicah poteka »normalno«. Če seveda odštejemo prekinitve dela, s katerimi zdravstveni delavci v nemoči skušajo Opozoriti na nevzdržne razmere. Tudi v Celju. Tisto jutro, 15. januarja, je Karel Grilec, diplomirani inženir živilske stroke iz Titovega Velenja, kljub bolečinam trmasto vztrajal, da gre na svoje delovno mesto občinskega tržnega inšpektorja. Žena Zora mu je odsvetovala, saj je zaradi bolečin v trebuhu prečul skoraj vso noč. Med potjo na delo mu je postalo še slabše. Bolečine so bile neznosne, ob osmih zjutraj ga je rešilec pripeljal v celjsko bolnišnico. Doktor Andjel Vučaj, specialist za žilno kurirugijo, je ravno zaključeval 48-urno dežurstvo, ko so mu sodelavci sporočili, da imajo na kirurški mizi bolnike, pri katerem sumijo, da gre za hudo, okvaro trebušne aorte. Že prve diagnoze so nap-vedale, da gre samo še za vprašanje časa, ledvice niso-več,izločale urina... »Časa za diagnostično potrditev naših sumov več ni bilo, nujen je bil kirurški poseg, saj je bilo jasno, da gre samo še za minuto...« pripoveduje doktor Vučaj. »Strah je bil upravičen, ko smo odprli trebušno votlino, je »bilo kaj videti«. Trebušna aorta se je razširila za dobro moško pest in izstopala od ožilja za ledvice do arterije pri medenici. V njej so bili krvni strdki, na levi strani pa je bila počena. Ti strdki so blokirali ledvične arterije... Po petih urah in pol smo težave rešili in vstavili sintetično krvno žilo...« Dva meseca je trajal bolj za življenje rurgije oziroma od anestezije in prostorov za intenzivno nego. »Bilo je kaj čudno videti, ko smo pacienta z vsemi aparaturami peljali čez dvorišče na dializo. Ležal je na posebni postelji, okoli nje je bilo osebje, ker bi že najmanjša napaka lahko ves trud izničila,« pravi dr. Anton Perc. »Bilo je kot kakšna vlakovna kompozicija. Da bi si lažje predstavljali ves trud ngj povem, da so naše medicinske sestre in zdravniki to pot morali opraviti kar 22-krat ali skoraj trinajst kilometrov ...« Zdravniška ekipa se je zavedala, da z operativnim posegom boj za življenje 43-let-nega inženirja Karla Grilca še ni dobljen. Najbolj so jih skrbele ledvice. Te so bile skoraj osem ur neprekrvav-Ijene. Bolnik je bil odvisen od umetnega dihanja, saj mu je zaradi bolezni in šoka odpovedala še ta, osnovne funkcije, priključen pa je bil tudi na umetne ledvice! Za ponazoritev moramo povedati, da je v celjski bolnišnici oddelek za dializo približno 300 metrov od ki- Vodstvo oddelka za intenzivno terapijo in anestezijo je v primeru Karla Grilca organiziralo »vojno stanje«. Med medicinskimi sestrami so izvedli anketo, da bi izbrali najboljše in najmarljivejše, ki bi bile sposobne vsako sekundo ukrepati. Za težavami z ledvicami so prišle druge. Bolnik je iznenada začel krvaveti iz nosne sluznice, nato še iz želodca. Osem dni je bil v komi. Nobenega kirurškega posega ne bi več vzdržal. Tako mu niso mogli vstaviti v grlo niti cevke za dihanje. Odločiti so se morali za ustno odprtino in s tem sprejeti morebitno nevarnost poškodbe glasilk. Na pomoč so klicali strokovnjake Gastroenterolpške klinike iz Ljubljane. Ti so jim poslali posebno uvoženo zdravilo, toda krvavitve niso prenehale. Zaradi izredno težavnega položaja so se odločili, da je bila ob bolniku lahko ves čas tudi njegova žena. Menili so, da bi z njeno trdnostjo in željo po moževi ozdravitvi spodbujali tudi pacientovo željo po življenju, če bi mu v stanju, v kakšnem je bil - popustilo upanje. Toda to se na srečo ni zgodilo in zdaj zdravniki pravijo, da je premagala smrt prav njegove neveijet-na volja in prepričanje v ozdravitev. Z enakim navdušenjem govorijo tudi o njegovi ženi, ki tudi v najkritičnejših trenutkih, ko sta znanje in sposobnost zdravnikov odpovedala in je bilo vse odvisno samo od pacientovega or- ganizma in narave, ni niti za trenutek podvomila o zdravnikih in vsem osebju celjske bolnišnice. Še več. Ko je bilo jasno, da iz Ljubljane pripeljano zdravilo ni ustavilo kr-vative, je sama iskala naprej, da bi šla v zamejstvo ponj. Na torkovem izrednem sestanku predstavnikov delavcev Zdravstvenega centra Celje, na katerem so govorili o preteči nelikvidnosti tozdov Zdravstvenega centra in o zahtevi zaposlenih, da jim nemudoma dvignejo osebne dohodke, so se skupaj z vodstvom in navzočimi družbenopolitičnimi delavci strinjali, da delo zdravstvenih delavcev v naši družbi slabo vrednotimo in da je njihovo delo neposredno in plačilo odvisno od indeksnih kazalcev v tej ali oni občini in da nimajo niti v regiji enotne socialne varnosti. Sestanek so sklicali na zahtevo konference sindikata bolnišnice in ga je vodila njena predsednica Andreja Cizej. Osebni dohodki zaposlenih v celjskem zdravstvu, tako govorijo konkretni primerjalni podatki, zaostajajo približno za desetino za mariborskimi in za dvajset odstotkov za plačami v Kliničnem centru. Po mnenju vodstva bi bilo mogoče plače - četudi bi s tem presegli resolucij-ske okvire za prvo trimesečje - dvigniti za petino, za več pa ne. Predsednika sindikata delavcev v tozdih Kirurgija in Internistični oddelki sta bila na sestanku kratka in odločna. Delavci obeh vitalnih temeljnih organizacij celjske bolnišnice zahtevajo takojšnje 40-odstotno povečanje osebnih dohodkov in mesečno prilagajanje plač inflaciji in osebnim dohodkom v gospodarstvu. Če jim do srede zjutraj ne odgovorijo pritrdilno, bodo 7. aprila začeli stavko. Zanjo so že izvolili stavkovne odbore, v katerih so ugledni celjski zdravniki. Po kar koli, samo da bi možu rešila življenje. Medtem so nadaljevali s transfuzijami krvi. V enem dežurstvu so bolniku dali tudi po enajst litrov nove krvi, ga vozili na dializo in spet bdeli ob njegovi postelji. Devetkrat so mu tako zamenjali vso kri oziroma mu je dali 74 litrov... Ponovno rojstvo Karla Grilca KAM PIHA VETER? PROTI PRVEMU MESTU! - M kratni zmagovalec letošnje Planice Primož Ulaga (&* direktorjem nordijskih reprezentanc Lojzetom GorK cem in Rajkom Lotričem) napeto pričakuje, kaj boi storili njegovi konkurenti... (Slika: Igor Modic) T ''esj nin Dan pred štiriinštiridese-tim rojstnim dnevom Karla Grilca se je upanje medicinskega osebja prevesilo v zmago. Po šestinpedesetih dneh ni več krvavel, šestinšestdeseti dan je spet začel sam dihati. Lahko je že sam pil in užival lažjo hrano. Dr. Zsusza Raffay, dr. Anton Perc, dr. Bomogil Šporn ter mojster dialize dr. Marjan Močivnik so si skupaj z dr. Vučajem nekoliko oddahnili. Kako srečne in zadovoljne pa so bile šele medicinske sestre Cvetka Stroj an-šek, Rozika Lakner, Jožica Spošek, Marija Šrimpf, Marica Jovanovič, Cvetka Jančar ter Branka Oglajen, ki so pod vodstvom glavne sestre Vande Kolaipeve noč in dan, sleherno minuto bdele ob bolnikovi postelji. Taje ležal na posebni postelji celjskega obrtnika Pozniča (o njegovi postelji, patentu, smo v Delavski enotnosti pred nedavnim objavili reportažo). Tej postelji in skrbi medicinskih sester gre zahvala, da bolnik ni dobil preleža-nin in vnetij. Ob našem obisku so zdravniki kirurgi stavkali. Nemoteno delo je potekalo samo na urgentnem oddelku. Stavkali pa so zaradi nizkih osebnih dohodkov. Še en paradoks v tem našem zapletenem času, saj zavožena gospodarska politika ne izbira žrtev. Niti eden izmed zdravnikov ali medicinskega osebja celjske bolnišnice ob prevzemu bolnika ne razmišlja o denarju. Nihče ne sprašuje potem, kdo bo plačal. Vsako sekundo so pripravljeni reševati sočloveka, a petnajstega v mesecu ugotovijo, da ne morejo preživeti sebe. Minuli ponedeljek je Karel Grilec radoživ in srečen že nadaljeval zdravljenje v Radencih. Mar len Premšak Ste pa res od sik trii- se t sku neg f$5 ot se j »Planica, Planica, snežna kraljica...« Akordi te P’ s)a; ljubljene Avsenikove polke so prejšnji konec tedna Pf( na šerno odmevali v dolini pod Poncami, zaradi izjemni gfa doživetja, ki sta ga poplemenitili dve zmagi Prim0®; s)0l Ulage, pa mnogim še zdaj, aprila, prijetno odzvanj^ veri v ušesih... v(e Res, Planica seje v tistih treh dneh finalnih tekem za; ^°r av«~o, a -icuiiv-ci jc v LioLili tleli Ulltll illlcLLIllll leKtrlll ^ v svetovni pokal razodela ljubiteljem smučarskih sko^ h c> vsej deviški lepoti. Toplo vreme, sinje nebo, s soncH ^ obsijane planine z mogočnim Jalovcem na čelu.. , nazadnje pa blizu 60.000 zadovoljnih gledalcev ob dosk1 čišču in devetdeseterica pogumnih »orlov« na zaletišču.c' katerih so tokrat naši leteli najdlje. Enkratno, nepozabi11;, ^ Marsikdo seje v tistih dneh spomnil inženirja Bloudka1, ^ ai si iskreno zabrundal v brado: »Hvala ti, Stanko, da si ij odkril to lepoto!« In marsikdo — če je le prišel zraven ponosen potrepljal naše »srebrne« fante iz Calgarvja | ^ ramenu: »Koliko veselja ste to zimo prinesli v na® ^ veselja domove! Ste pa res od sile...« Damjan Križih dan ,i d» »TUDI MOJ OČI JE BIL ENKRAT PRVIČ V PLANICI' v# e v. - Zato bo odslej naprej tudi tale nadobudnež saj stalni gost vrhunskih prireditev v dolini pod Poncaioi- ' nu (Slika: Joco Žnidaršič) i b° V daje k lStr sga & bat kier, dek hod Prec ?pjo ‘5 racii bg, te ofa krj &Po20/2/t- Ifr