ARO (LETO) XXVIII (22) No. (štev.) 7
ÎÎKIï.
ESLOVENIÄ LIBRE
BUENOS AIRES 13. februarja 1969
Dolarska dilema
O valutni krizi, ki so jo pred nekaj meseci finančne velesile začasno preprečile, ne pa dokončno rešile, se je veliko pisalo in razpravljalo. Vrsta vzrokov jo bila kriva, da je izbruhnila. Med njimi zlasti špekulacija bogatih posameznikov in bank z različnimi valutami, to pa vsled nestabilnosti (ali navidezne stabilnosti) ameriškega dolarja in z njim ostalih zahodnih valut. Ves valutni sistem so namreč po drugi svetovni vojni zahodne države postavile na podlago dolarske valute ter je stabilnost tega sistema odn. teh valut sedaj odvisna od stabilnosti dolarja. Položaj dolarja pa je danes naslednji:
Leta 1959, se pravi pred 10 le”, so ZDA imele dolar, ki je od leta 1933 (ko je bil zadnjikrat razvrednoten) ohranil svojo vrednost (35 dolarjev za eno unčo zlata) po vsem svetu nedotaknjeno, medtem ko je doma, v ZDA samih, izgubil že nad polovico svoje vrednosti in so cene zato v ZDA več kot dvakrat narasle v istem času.
Zato so Amerikanci z enim dolarjem, ki je bil zanje doma vreden pol dolarja (iz 1. 1933), kupovali za en dolar (iz leta 1933) blaga v inozemstvu, Večje prednosti pred vsem svetom niso mogli imeti.
. Leta 1933 je v ZDA gospodarska in finančna kriza prikipela do vrhunca. Roosevelt je po prihodu na oblast imel pogum, v nasprotju s svojimi izjavami med volilno kampanjo, dolar razvrednotiti (od 20 na 35 dolarjev za eno unčo'zlata).
Gospodarska panorama ZDA ' se' je na mah spremenila: izvoz je poskočil v neslutene višine, gospodarska bilanca je dala pozitivne salde, brezposelnost je izginila. ZDA so nekaj let pozneje mogle financirati zavezniške napore druge svetovne vojne in končno na mednarodni gospodarsko-finančni konferenci v Bretton Woodsu ob koncu druge svetovne vojne diktirati svoje fi-hančno-gospodarske sklepe (Mednarodni finačni fond, Svetovna barika, Marshallov plan itd.).
Toda sredi neizmernega bogastva so se začeli pojavljati znaki čudne bolezni.
.- ZDA pridelujejo žito, koruzo, volno, maslo, olje itd., spretno izkoriščajoč svoj čudovit tehnični in gospodarski razvoj. Toda stroški proizvodnje teh pridelkov so kmalu postali neekonomični,. ker so postali vsled notranjega razvrednotenja dolarja mnogo višji od proizvodnih stroškov istih pridelkov drugih držav (n. pr. Argentine), ki nimajo tehničnega in gospodarskega razvoja, ki bi ga bilo mogoče primerjati z ameriškim.
Ameriška vlada je morala spričo te gospodarske skrivnosti poseči vmes velikopotezno, toda storila je to politično in ne gospodarsko.
Izdala je zakonske ukrepe s strogimi sakncijami proti ‘krivcem visoke proizvodnje’, z omejitvijo obdelovalnih površin in proglasila neizvozljive pridelke za ‘previške’ ter trošila astronomske vsote dolarjev v tej zagati.
Kljub tem ukrepom se je bolezen slabšala. Kmalu je izvoz iz ZDA močno padel, medtem ko se je uvoz, kljub visokim uvoznim carinam, močno dvignil.
Prišlo je do zadnjega hudega udarca: zlate zaloge v Fort Knox (naj-večje količine zlata, ki so bile kdajkoli v zgodovini nakopičene na eneni kraju: 25.000 milijonov dolarjev) so se začele nezadržno krčiti. Znižale so Se na 12.000 milijonov dolarjev.
Položaja ni bilo mogoče več skrivati in ameriška vlada je. prosila za pomoč, sicer je grozila nevarnost, da bo ves zahodni svet. zgrmel v gospodarsko-finančni prepad.
Tako smo prišli do današnjega stanja: vsa Zahodna Evropa, vključno Francija se trudi, da bi dolar rešila — zaradi sebe seveda, ker temelji ves gospodarsko-finančni sistem Zahoda, kakor smo zgoraj omenili, na stabilnosti dolarja.
Toda končne rešitve še niso našli. ZDA imajo še vedno dolar z dvema vrednostima: eno nizko, ki se doma vedno bolj niža in drugo visoko zunaj, ki ostaja nespremenjena.
AMERIŠKI POSEG IVA BLIŽNJI VZHOD
Ameriški predsednik Nixon je imel pretekli teden eno svojih prvih tiskovnih konferenc, na kateri je objavil, da je njegova vlada uradno sprejela francoski predlog o vzpostavitvi miru na Bližnjem Vzhodu.
Francija je pred več tedni predlagala, naj bi mir vzpostavile štiri velesile, ZDA, Francija, Anglija in ZSSR, z razgovori, vodenimi v okviru ZN. Delegati velikih štirih naj bi se sestajali na bi- ali multilateralne konference ter razpravljali o različnih možnostih ureditve odnosov med Izraelom in njegovimi arabskimi sosedi. Delegat ZN,Šved Jarring, ki je postavljen od te organizacije za posrednika med Izraelom in Arabci, naj bi še naprej iskal možnosti za mir na Bližnjem Vzhodu ter bi mu štiri velesile prav za prav bile v pomoč v njegovih mirovnih naporih.
Nixon je nadalje objavil, da bodo ZDA aktivno posegle v problem Bližnjega Vzhoda in vzpostavitev miru na tem področju ter namerava ameriška delegacija imeti direktne razgovore tako z Izraelom kakor z Arabci.
Nixon je tudi izjavil, da bodo ZDA
skušale izpeljati vsaj nekatere točke tkim. Eisenhower—Straussovega načrta za Bližnji Vzhod. Po tem načrtu naj bi v Izraelu in arabskih državah
s.	pomočjo atomske energije razsolje-vali morsko vodo ter omrežili vse puščavsko ozemlje s sladkovodnimi kanali in tako postopoma spremenili puščavo v rodovitna polja. Načrt za ta program je napravil bivši predsednik ameriške Komisije za atomsko energijo Lewis Strauss ter ga je z nav -dušenjem odobril bivši ameriški predsednik Eisenhower.
Nixon in Brežnjev sta medtem poslala vsak svoje pismo egipčanskemu diktatorju Nasserju, v katerih ga pozivata, naj bo pripravljen na učinkovite mirovne razgovore na Bližnjem Vzhodu. Nasser je že bil objavil svoje predloge za ureditev razmer na Bližnjem Vzhodu, ki pa niso po volji Izraelu ter je izraelska vlada objavila, da se z Egiptom ne bo pogajala na podlagi Nasserjevih predlogov.
Prvi bilateralni razgovori med a-meriško in sovjetsko, francosko ali britansko delegacijo se bodo pričeli te dni.	■
No hay libertad ni siquiera para los	í
propios comunistas	1
La Unión Soviética prohibió la venta en su territorio del semanario literario francés “Les Lettres Françaises”, que dirige el célebre escritor y poeta comunista Luis Aragón. Este vocero de la inmensa mayoría de intelectuales comunistas franceses, condenó con gran energía la invasión de Checoslovaquia por las fuerzas armadas de la URSS y sus aliados del Pacto de Varsovia.
La prohibición dictada contra “Les Lettres Françaises” coincide con la ofensiva lanzada en Moscú en los últimos días contra los intelectuales, periodistas, escritores y cineastas soviéticos, acusados de “falta de vigilancia ideológica”.
Este hecho demuestra en forma clara, que dentro del sistema comunista no hay libertad para nadie. Y sin embargo aún se encuetran quienes creen en una evolución del comunismo. La democracia y el comunismo no pueden coexistir, como no pueden hacerlo la libertad y la esclavitud.
Nova kriza okoli Berlina
V	Zahodnem Berlinu bo 5. marca zahodnonemški volilni zbor izvolil novega predsednika države. Zah. Nemčija organizira te volitve v Zahodnem Berlinu, ki se nahaja 150 km znotraj sovjetske okupacijske cone Vzhodne Nemčije.
Sovjetski veleposlanik v Bonnu Ca-rapkin je v izjavi zahodnonemškemu dnevhiku Kölnische Rundschau dejal, da bo ZSSR podvzela resne ukrepe, če bo Zahodna Nemčija izpeljala predsedniške volitve 5. marca v Zahodnem Berlinu. „ZSSR ne bo tolerirala- volitev v Zahodnem Berlinu“, trdi Ca-rapkin.
V	Moskvi na zunanjem ministrstvu niso o Carapkinovi izjavi hoteli vedeti ničesar uradnega. Pač pa je satelitska vzhodnonemška vlada objavila, da bo storila potrebne korake za preprečitev predsedniških volitev v Zahodnem Berlinu. Te volitve smatra vzhodnonemška vlada za izzivanje. V Bonn je vzhodnonemška vlada poslala tudi zadevno noto.
Minulo nedeljo pa je nato vzhodnonemška vlada objavila, da zapira cestni in železniški promet po svojem ozemlju do Zahodnega Berlina vsem članom zahodnonemškega volilnega zbora ter zahodnonemškim oboroženim silam,	-	.
V Bonnu so protestirali proti vzhodnonemškemu zapiranja poti v Zah oditi Berlin ter sploh proti vmešavanju Vzhodne Nemčije in. Z S SR v notranje zadeve Zahodno Neràçiie. Objavili so tudi, da bodo predsedniške volitve v Zahodnem Berlinu izpeljali kljub grožnjam s komunistične strani in da bo 1036 članov volilnega zbora prišlo v Zahodni Berlin z letali.
Ukrepe proti svobodnemu potovanju v Zahodni Berlin je vzhodnonemška vlada uvedla tik pred prihodom britanskega predsednika Wilsona v Zahodni Berlin. Wilson namerava obiskati to mesto 14. t. m. Ameriški predsednik Nixon pa se bo mudil v Zahodnem Berlinu predvidoma 27. februarja.
Ni svobode niti za same komuniste
Sovjetska zveza je prepovedala na svojem ozemlju prodajo francoskega literarnega tednika „Les Lettres Françaises“, ki ga vodi znani komunistični pisatelj in pesnik Luis Aragon. Ta list, ki je glasilo večine francoskih komunističnih intelektualcev, je zelo energično obsodil invazijo češkoslovaške po silah Sovjetske zveze in njenih zaveznikov Varšavskega pakta.	-j
Prepoved proti „Les Lettres Françaises“ sovpada z ofenzivo, ki jo je Moskva v zadnjih dneh začela izvajati proti ruskim intelektualcem, časnikarjenT, pisateljem in filmskim proizvajalcem, katere obsoja „pomanjkanja ideološke pažnje“.
Ta pojav dosti jasno dokaže, da v komunističnem sistemu ni svobode zp nikogar. Vendar se kljub temu še najdejo taki, ki verujejo v neko evolucijo komunizma. Demokracija in komunizem ne moreta koeksistirati, kakor ne moreta koeksistirati svoboda in sužnost.
I Z
T E D N A
V
TEDEN
Nixon bo obiskal tudi Vatikan
Ameriški predsednik Nixon se pripravlja na svoje prvo potovanje v vlogi ameriškega predsednika po Zahodni Evropi. Na svojem potovanju bo obiskal, v naslednjem vrstnem redu: Bruselj, London, Bonn, Zahodni Berlin, Rim in Pariz. V Rimu se bo Nixon podal tudi v Vatikan, kjer bo imel konferenco s papežav Pavlom VI.
Na potovanje bo Nixon odšel 23. februarja. V zvezi s tem potovanjem, s katerim ima namen utrditi povezavo zahodnoevropskih držav članic NATO, je Nixon tudi izjavil, da je pripravljen
sestati se tudi s sovjetskimi veljaki, čeprav ne na sedanjem potovanju po Evropi. Meni, da bo sestanek med njim in sovjetskimi komunisti koristen za svetovni mir.
Ob priliki svojega bivanja v Parizu, kjer bo imel razgovore z gralom. De Gaullom, Nixon nima v načrtu direktnega stika s hanojsko delegacijo, ki se udeležuje mirovnih pogajanj za Vietnam. Dejal pa je, da ne izključuje takega stika „kdaj pozneje, če ga bo ameriški delegat na vietnamski mirovni konferenci Cabot Lodge smatral za koristnega.“
Češkoslovaška ostaja vezana na COMECON
češkoslovaška vlada je razposlala svoje trgovske delegacije v Vzhodni Berlin, Sofijo, Bukarešto, Budimpešto, Varšavo ter Moskvo. Potovanja so v zvezi s češkoslovaškimi napori za pridobitev 200 do 300 milijonov dolarjev posojila, s katerimi naj bi dvignila zaostalo industrijo. Pred sovjetsko invazijo države je češkoslovaška vlada nameravala prositi za posojilo svobodni Zahod, pa so to namero preprečili sovjeti. Sedaj bo Praga dobila posojilo v okviru češkoslovaškega članstva v Comeconu ter bo tako še naprej ostala brezpogojno vezana na sovjetski gospodarski sistem.
Svetovni gospodarstveniki in finančniki stojijo sedaj pred dilemo: ali dvigniti vrednost dolarju znotraj ZDA ali pa ga razvrednotiti zunaj ZDA, da bi mu vrednost poenotili.
Doslej se že ni zgodilo, da bi katera vlada devaluirala svojo valuto.
Komunistični cinizem
V Sofiji je član bolgarskega politbiroja kom. partije predlagal, naj bi letošnjo nagrado za mir podelili Sovjetski zvezi, Poljski, Madžarski, Vzhodni Nemčiji in Bolgariji, ker so vdrle lanskega avgusta v češkoslovaško. To-dof Pavlov, ki je to predlagal, je svoj predlog utemeljil / izjavo, da je „invazija uspešno preprečila imperialistično agresijo. Sprednje Evrope in tako zavarovala mir. Omogočila je Češkoslovaški, da nadaljuje še z večjim uspehom svoj politični, gospodarski in kulturni razvoj.“
Francoski zunanji minister Debré je bil prejšnji teden na dvodnevnem prijateljskem obisku v Španiji. V Madridu je podpisal sporazum o sodelovanju obeh držav na kulturnem in znanstvenem področju. Ustvaril je tudi pogoje, da se bo poglobilo sodelovanje obeh držav na vseh ostalih področjih, zlasti na političnem in gospodarskem. Med zunanjima ministroma obeh držav je bil tudi razgovor o vključitvi Španije v Skupni evropski trg.
Italijanska komunistična stranka, ki je za sovjetsko najmočnejša komunistična formacija v svetu, ima v Bologni 12. kongres. Udeležuje se ga 900 delegatov in predstavniki komunističnih strank iz -41 držav. Glavni tajnik italijanske komunistične stranke Luigi Lon-go je v govora znova obsodil sovjete in ostale države Varšavskega pakta zaradi napada in zasedbe češkoslovaške. Zavračal je sovjetske razloge za to zasedbo ter sovjetske oblastnike opozarjal, naj ne store ničesar proti češkim oblastem ne na češkem in Slovaškem in ne zunaj te države, ker bi to še bolj poslabšalo položaj tako v svetu, kakor tudi v komunističnih državah. Zavračal je tudi sovjetske trditve, kakor da se je češki študent Jan Palach zažgal nahujskan od zahodne propagande. Luigi Longo je nastopil tudi proti italijanskim komunističnim ekstremistom ter pristašem kitajskih komunistov ter je obsodil njihov terorizem. Longo je zatrjeval* da hoče italijanska komunistična stranka priti na oblast po ustavni poti.
Galo Plaza, glavni tajnik Organizacije ameriških držav, si prizadeva, da bi pridobil Kanado za vstop v to skupnost ameriških držav.
Med Perujem in ZDA so se odnosi v zadnjem času močno poslabšali za-
fadi zahteve perujske vojaške vlade, da mora ameriška Mednarodna petrolejska družba plačati Peruju 690 milijonov 524.273 dolarjev za „protizakonito izrabljanje petrolejskih vrelcev La Brca in Parinas”. Kot znano je sedanja perujska vlada, omen jeni ameriški petrolejski družbi odvzela vse koncesije in podržavila vse njene petrolejske naprave.
Maršal Artur Costa e Silva, brazilski predsednik, je po seji Državnega sveta za varnost zaprl za nedoločen čas parlamente držav Guanabara, Sao Paulo, Pernambuco, Ssrgipe in Rio de Janeiro. Razveljavil je tudi mandate 22 zveznim poslancem in senatorjem, od katerih jih je 30 izgubilo tudi politične pravice za dobo 10 let.
Kardinal dr. Franc Koenig, dunajski nadškof, je po razgovoru s kardinalom Mindszentyjem, primasom Madžarske, izjavil, da kardinal Mindszenty ne misli zapustiti svojega bivališča na ameriškem veleposlaništvu v Budimpešti ter oditi v Rim.
Jim Garison, ameriški državni tožilec, ki hoče razčistiti umor ameriškega predsednika Kennedyja, je izjavil, da je bil predsednik Kennedy leta 1965 žrtev zarote. Morilci da so nanj streljali z raznim orožjem ter od več strani.
(■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■M
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Spremembe na univerzi
Že v prejšnji številki smo poročali o sporu, ki je nastal med rektorjem buenosaireške univerze in dekani nekaterih fakultet zaradi sprememb, ki jih rektor dr. Devoto namerja upeljati. Te spremembe predvidevajo združitev raznih fakultet v večje znanstvene komplekse. Ti bi bili: Poljedelsko-živinorejski kompleks (sedanja Agronomía. in veterinaria . ter visoke kmetijske šole), kompleks socialnih ved (sedanja pravna fakulteta, socialne vede in sedanja ekonomske fakulteta), humanistični kompleks (filozofija, vzgojne vede), zdravstveni kompleks (sedanja medicinska fakulteta, farmacija in biokemija ter odontologija), in končno tehnološki kompleks, kamor bi spadale sedanja inženirska fakulteta, tehnološka, eksaktne in naravne vede ter arhitektura.
Ves pretekli teden in v začetku tega tedna so se vršili pogovori med različnimi osebnostmi glede tega problema. Bilo je jasno, da mnogi dekani niso v soglasju s spremembo. To je privedlo do odstopitve dekana fakultete za pravo in socialne vede. Dr. Fleitas je po razgovoru z notranjim ministrom podal ostavko, katera je bila sprejeta. Njegovo mesto je zasedel dr. Juan Carlos Luqui. Vendar se uredba univerze zaenkrat ne bo spremenila,
dokler predsednik Ongania, ki se nahaja na jugu na počitnicah, ne potrdi s svojim podpisom sedanjega stanja ali pa načrta za spremembe.
V Argentini, predvsem v notranjosti države, se je pojavilo več slučajev otroške paralize. Ugotovili so, da v vseh primerih otroci niso bili cepljeni. Zdravstvene oblasti zato posebej priporočajo vsem staršem, naj cepijo svoje otroke proti tej bolezni.
' Argentina bo obnovila „stand by“ pogodbe z Mednarodnim denarnim fondom. Po tej pogodbi je Argentina razpolagala s 125 milijoni dolarjev za podlago svoji denarni valuti. Argentinske gospodarske oblasti so objavile, da obnova te pogodbe ni več potrebna. Država se -te denarne zaloge od leta 1967, ko je bila pogodba prvič podpisana, ni dotaknila. Ob tem je ministrstvo za gospodarstvo objavilo, da dosega argentinska zaloga zlata in deviz višino 835 milijonov dolarjev. Poleg tega ima Argentina podpisano „stand by“ pogodbo s skupino ameriških in evropskih bank v višini 200 milijonov dolarjev, kar so doslej že znižali na 150 milijonov. Trenutno država lahko razpolaga za obrambo svoje valute s tisoč milijoni dolarjev. Poleg tega se bo v bodoče bolj navezala na Svetovno banko, s katero je v pogovorih za več sto milijonski kredit.
J
Zastopniki koroških Slovencev na uradiienK obisku v Sloveniji
Izvršni svet Slovenije je 21. oktobra 1968 povabil na obisk v Ljubljano predstavnike slovenske narodne manjšine v Italiji. Enako vabilo na obisk je naslovil v januarju na predstavnike slovenske manjšine na Koroškem. Vabilo za obisk sta dobili obe predstavniški organizaciji: Narodni svet koroških Slovencev ter Zveza slovenskih organizacij na Koroškem. Obe sta se vabilu odzvali ter je do obiska prišlo dne 24. in 25. januar*?,
t.	1. Delegaciji Narodnega sveta koroških Slovencev je predsedoval predsednik tega sveta dr. Reginald Vospernik, Zveze slovenskih organizacij pa njen predsednik dr. Franci Zwitter.
Dr. Zwitter in dr. Vospernik
o položaju koroških Slovencev
Zastopstvi koroških Slovencev je v Ljubljani sprejel predsednik izvršnega sveta Stane Kavčič s pozdravnim govorom, nakar je v imenu Zveze slovenskih organizacij na Koroškem prikazal trenutno stanje narodnostnega vprašanja na Koroškem dr. Franci Zwitter. Za njim je govoril predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Reginald Vospernik. Med drugim je navajal, da je prvi povojni obisk delegacij obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev v Ljubljani postal mejnik v medsebojnih odnosih. Dalje je zatrjeval, da ne vidi „nobenega protislovja v dejstvih, da smo zavestni avstrijski državljani in zavestni Slovenci1'. Izhajajoč iz takega stališča so kulturni stiki z matičnim narodom potrebni, „prav tako kot se čutijo integrirane v avstrijsko kulturno tvornost“.
Omenjal je tudi čl. 7. avstrijske državne pogodbe, s katerim je koroškim Slovencem zagotovljena posebna zaščita. Zatrjeval je, da se koroški Slovenci zavedajo svojih dolžnosti, ki jih imajo do svoje države, prav tako pa tudi žele, da bi bila izpolnjena še ostala zadevna določila državne pogodbe. Naglašal je tudi, da koroški Slovenci „zavestno odklanjajo tako-hnenovano ugotavljanje manjšine, ker so mnenja, da bi po grozotah druge svetovne vojne, ki je kot noben zgodovinski dogodek poprej decimirala število pripadnikov manjšine, sicer ne toliko fizično, ampak psihično, bilo, vsekakor na mestu, da najdejo širokogrudno evropsko rešitev. Brezhibna integracija v večji evropski kulturnopolitični prostor nam bo uspel le, če bomo rešili etnična vprašanja na stičiščih».
Svoj govor je zaključil z ugotovitvami: „Izhajam iz resne zaskrbljenosti za naš narodni obstoj. Ne bom ■zagovarjal nobenega pesimističnega gledanja* vendar moramo videti, da se narodnostni problemi vsepovsod v dobi telekomunikacij, močno razvitega turizma in hitrih prometnih zvez postali- vse bolj pereči. Z zgolj čustvenimi prijemi jih ne bomo rešili. Treba bd napeti vse sile za naše narodne in-.teresei Nikakor se nočemo zapirati integracijskemu procesu v avstrijsko javno življenje — nasprotno, prepričani smo, da bi nam vsako tako za piranje škodovalo in bilo anahronistično; pri tem pa smemo zavestno črpati tudi iz 1400-letne vseslovenske navzočnosti in častitljive slovenske kulture. Oboje dojemamo s čustvom in razumom. Morda je res za nami tista: sanjava romantika, ki jo je Oton Župančič položil v usta ženi v svoji nesmrtni Dumi, morda je res docela zmagal moški glas cest, tirov in velemest. Vendar bo v koroškem Slovencu tudi vnaprej sanjala Miklova Zala svoj, sen zvestobe, danes z vse bolj treznim srcem kot nekdaj. Mladina pa, ki dorašča, si želi racionalnih elementov v srečanju z narodnostjo. Na nas vseh je, da bi se še mnogo rodov srečavalo s slovensko korotansko mislijo, ki naj, je živa v naši avstrijski državi in > ki naj, bo tudi živa v integrirani Evropi."
Gorniški spominski pozdrav Božotu Vivodu
Stane Kavčič o nalogah matičnega naroda do manjšine Na izvajanja predstavnikov Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem je odgovoril predsednik izvršnega sveta Stane Kavčič. Dejal je, da je primerjal njihove ocene narodnostnega položaja z ocenami, ki so navzoče pri izvršnem svetu, ter da je ugotovil, da bistvenih razlik ni. Zagotavljal jih je, da so lahko „trdno prepričani, da je naš interes za Slovence v Avstriji stalno prisoten“. Po Kavčiču je treba ustvarjati take pogoje, „da se bo slovenska narodna skupnost na Koroškem lahko povsem neovirano razvijala v okviru avstrijske države“. Taka načela pa
terjata dva predpogoja: etnično narodna miselnost pri takih ambicijah razvoja ne mora biti zaprta pred javnim življenjem in se ne more omejevati na ozke okvire dejavnosti.
Zatem pa je dejal dobesedno: „Razumem vašo zaskrbljenost. Mi gledamo na to vprašanje iz širšega nacionalno-zgodovinskega vidika ter iz perspektive sodobnih nacionalnih gibanj v Evropi.
To stoletje bi imenoval stoletje afirmacije narodov. To je bistven element svobode sodobnega sveta. K temu gledanju me pa napotijo tudi dogodki v Sloveniji; doživljamo preporod slovenskega naroda v sodobnem evropskem ritmu. Sem sodijo: tehnični napredek, komunikacijske spremembe, razvoj samozavesti in samobitnosti. Korenike, ki jih ima ta razvoj v najnovejši zgodovini, poganjajo sok za nove sadove. Razumeli boste, da zato bolj vedro gledamo na bit in ritem razvoja in obstoja tudi vas Slovencev na Koroškem.
Glede oblike naše pomoči bi pa dejal predvsem, da tega vprašanja ne moremo, kakor je naglasil že dr. Vospernik, reševati z zaostritvami in bombami, marveč z dialogom, strpnostjo, razumevanjem, s kulturnim pristopom k stvarem — treba je ustvarjati klimo, mimo poslušati argumente. Dobro vemo, da ta politika še ni rešila vseh vprašanj, vendar ne želimo in ne smemo biti preveč na-strpni; smo in bomo potrpežljivi, bomo pa jako vztrajni. Ta potrpežljivost ni slabost ali pa celo resignacija. Vse take kombinacije bi bile zgrešene. Na teh izhodiščih smo doslej in bomo tudi vnaprej gradili svoje odnose z Avstrijo in Koroško. Pomagali bomo s tem, da se rešijo še ostala vprašanja čl. 7 Avstrijske državne pogodbe."
V' zaključnih izvajanjih je pa Kavčič priznal, da je doslej komunistična uprava zanemarjala skrb za slovenske manjšine, odnosno, da je pri tem postopala ozkosrčno in pristransko, ko ie podpirala samo del narodne manjšine po politični pripadnosti. To je povedal takole:
.Glede odnosa do obstoječih ideoloških in političnih razlik med koroškimi Slovenci ponavljam in precizno definiram: nagnjen sem k temu, da bi natančna analiza mogla pokazati, da-je bilnaš odnos v preteklosti ozek, zgolj idcjno-nazorski; ne želim govoriti o vzrokih o tem, ali so eno- ali večstranski. Sprejemam iniciativo in pobudo, da bo naš odnos čim širši. V evidenci je treba imeti širše, narodnostne, zgodovinske interese. Vsa praktična vprašanja bomo v bodoče merili v tem smislu. Mislim na povsem trezen dostop do tega problema."
Pri obisku predstavnikov koroških Slovencev pri Stanetu Kavčiču so bili s slovenske strani še navzoči: Člana izvršnega sveta Bojan Lubej in Drago Flis, Boris Lipužič, namestnik republiškega sekretarja za kulturo in prosveto, Albert Zomada, načelnik urada za narodnosti pri izvršnem svetu, dr. Ivan Murko, načelnik urada za zunanje zadeve pri izvršnem svetu ter Ljuban Jakše, svetovalec izvršnega sveta.
Po razgovorih z zastopniki koroških Slovencev je Stane Kavčič koroške goste povabil na kosilo v vilo Podrož-nik. Tu je v zdravici med drugim izrazil željo, da bi se slovenska skupnost na Koroškem „razvijala v okviru avstrijskih državnih meja kot integralni del države, v kateri je doma, in specifičho-integralni del naroda, kateremu pripada". Za realizacijo nakazanega cilja se mu zdi „izredno važno, da poskušate obnavljati enotna stališča v vseh svojih vprašanjih".
Prvi dan svojega bivanja v Ljubljani so bili predstavniki koroških Slovencev še na obisku v Akademiji znanosti in umetnosti ter na slavnostnem sprejemu pri avstrijskem generalnem konzulu dr. Heinrichu Riesenfel-du, zvečer jih je pa povabil na večerjo v hotel Slon predsednik republiške konference Soc. zveze delovnega ljudstva Janez Vipotnik.
V soboto, 25. januarja, so člani delegacije Narodnega sveta koroških Slovencev obiskali ljubljanskega nadškofa dr. Jožeta Pogačnika ter mu izrekli čestitke k ustanovljeni slovenski me-tropoliji, zatem so si pa koroški Slovenci ogledali še tovarno Saturnus ter Inštitut za narodnostna vprašanja. Opoldne jih je pa imel član izvršnega sveta Bojan Lubej na kosilu v Unionu.
O razgovorih predstavnikov Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih društev na Koroškem s Stanetom Kavčičem je bilo izdano tudi skupno uradno poročilo.
Seveda se še spominjate .— posebej kar vas je mladih------tistega tes-
nobnega meseca januarja 1966.
Kaj vem kako, a namah se je takrat med slovenskimi rojaki po vsem Velikem Buenos Airesu raznesel nemir, hlastanje za najnovejšimi vestmi, upapolne in roteče molitve, grozljivo čakanje, malodušje spričo nemoči kakor koli priskočiti na pomoč ali poseči Usodi v okom pri njenem samovolj nem gnetenju življenjskih tirov dvema našima fantoma — takima, da je bil ob njiju človek rad Slovenec.
In potem —■ še veste? — so minevale ure, dnevi, noči in so se h kraju iztekale minute, da so nam padale težke in pekoče v srce kot ža reči svinec. Tako eno smo bili vsi skupaj takrat, tako dobri vsi z vsemi, tako polni ene same in iste želje. Pa smo Ga prosili: .
Le še malo jima daj, nemara zdržita...!
Nazadnje pa jih ni bilo več, ne noči, ne dni, ne ur in tudi ne minut, ker so se celo sekunde iztekle do kraja. Obema, Božotu in Tomeku.
Ljubi Bog, kako smo v tem vsi kbarti postali nebogljeni, majhni, zgubljeni... Saj ne, da Ti ju zavidamo, ko si ju poklical k Sebi — a vseeno smo si upali vprašati Te: čemu Si nam utrgal prav ta dva žlahtna cvetova ? Dobro jima je pri Tebi, res, nam pa bi bilo bolje z njima... A če že mo-
Filozof si morda privošči razkošje, da izsledkov svojega špekuliranja no formulira in ne objavi, dokler ni preučil vse tvarine in pretehtal vseh podmen, in tako najbrž nikoli ne da ničesar na svetlo, človeštvo je zaradi tega lahko ob. zanimiva in tehtna sonznanja, a življenje gre naprej in ista spoznanja bo odkril drugi mislec. Tudi marsikak umetnik je izpopolnjeval ali celo uničeval svoje stvaritve, ki ga niso zadovoljevale, škoda, ki jo je življenje preneslo. Politika pa si take potrate ne more privoščiti. Politik mora odločati, ko je položaj šti • nejasen, ko morda še sam ni dovolj jasno uzrl naprikladnejše možnosti rešitve, ko ni časa za poglobljen študij, kajti ko bi študij končal, bi položaj lahko bil že povsem drug in bi tedaj, ko bi vedel, kaj mu je storiti, tega že več ne mogel storiti, in to najbrž tudi več ne bi imelo smisla.
Dr V. Brumen, Srce v sredini, str. 166
■■■■■■•«•■MS ••••••»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■

ramo vdano sprejeti Tvojo voljo — bodi zahvaljen vsaj za vekoviti mavzolej, ki Si jima ga namenil.
In odtlej je Tronador tudi nekoliko slovenska gora — za dve mladi in kleni življenji slovenska gora. Mar veste, mar lahko izmerite, kako zelo veliko je to?!
Ne, tudi jaz ne vem, pravtako ne poznam mer za taka merjenja. Vem pa, da to lahko dojmemo s slutnjo. Vsak, ki si ju ljubil ali ljubila, povej: mar ju ne zaznaš ob sebi vselej, ko stojiš pod Gromovnikom, ga ogovarjaš ali hodiš po njiju obhojenih stopinjah ?
Poznam to tudi od drugod: Kadar se vozim čez pampo proti Bojčkovemu znamenju, čutim in vem, da je vsa širna pampa nekoliko tudi Bojeva, in po njem naša, za vso vrednoto njegovega življenja naša.
Glejte, kako zelo smo bogati v tej naši osirotelosti...
In kot da bi bilo vse to malo, so dali naši gomiki-plezalci, njih prijatelji, vsem trem po eno goro, vsakemu svojo, tam daleč na jugu, kjer se takč pampa kot Kordilijera iztekati v večni led: Cerro Tomek za Kraljevega Tomaža, Cerro Vivod za Božota, Cerro Boj za Petričkovega Roberta-Boja.
Letošnja Slo vensko-argentinska ekspedicija Slovenskega planinskega društva na Kontinentalni led (1969) je, kot smo že poročali, opravila najprej prvenstveni vzpon na Cerro Boj. Po posredovanju radio-amaterske mrežo pa nam zdaj izpod vznožij ledenega gorovja sporoča ing. Jure Skvarča, vodja letošnje odprave, da sta z Mai riom Serranom osvojila tudi Cerro Vivod —' rajnemu Božotu v spomin, in počastitev.
Čuj Jure: Tudi ob takih dejanjih je človek — čeprav ves potrt — rad slovenskemu fantu rojak!	dp
Narodni dohodek v Slovenija
Zavod SRS za statistiko je nedavno objavil podatke o narodnem dohodku Slovenije v letu 1967, kmalu zatem pa podatke o višini narodnega dohodka po posameznih občinah. Med prvim in drugim izračunom so precejšnje razlike. Statistični urad je v prvem primeru izračunal narodni dohodek po organizacijskem načelu, kar pomeni, da izračun zajema narodni dohodek v družbenem sektorju po gospodarskih organizacijah v celoti in ga teritorialno prikazuje po sedežih teh organizacij. Narodni dohodek po posameznih občinah pa je izračunan po načelu čistih dejavnosti, t. j. podatki gospodarskih organizacij so razčlenjeni po poslovnih enotah, teritorialno pa po sedežih teh posameznih enot. ■
Prvi izračun po organizacijskem načelu je prikazal narodni dohodek Slovenije za leto 1967 v višini 14,112 milijonov novih dinarjev, nasproti 13.508 v letu 1966. Po drugem izračunu pa do sega, t.j. po čistih dejavnostih nekaj manj t.j. 13.898 milijonov novih di narjev. Razlika gre na račun narodnega dohodka organizacijskih enot gospodar skih organizacij iz Slovenije v drugih republikah.
Največji narodni dohodek izkazujejo ljubljanske občine.. Občina Ljubljana' center je imela v letu 1967 narodni dohodek 1508 milijonov novih din., občina šiška 699 milijonov, novih din, Bežigrad 571 milijonov, Moste-Polje 489 milijonov ter Vič-Rudnik 362 milijonov novih din. Skupno je znašal narodni dohodek petih ljubljanskih občin 3.629 milijonov novih din, kar predstavlja 26% vsega narodnega dohodka Slovenije.
Občina Maribor je imela v letu 1967 1.490 milijonov novih din narodnega dohodka, občina Celje 633 milijonov,
Kranj 559 milijonov, (Nova Gorica 482 milijonov, Koper 390 milijonov, Ptuj 339 milijonov, Novo mesto 326.
še večje so razlike, ki se nanašajo na tisti del narodnega dohodka, ki odpade na enega prebivalca. V tem je občina Ljubljana-center daleč pred vsemi drugimi občinami s 35.510 novih din na prebivalca, tej občini sledijo Ljubljana-Bežigrad s 13.960 din, Ljubljana-šiška z 11.600 din, medtem ko ima občina Ljubljana Vič-Rudnik le povprečni dohodek 5.900 din.
Med občinami z visokim povprečjem so tudi občine Piran z 11.775 din, Koper z 11.526, Celje 10.906, Trbovlje 10.786, Kranj 10.323, Nova Gorica 9.696, Jesenice 9.359, Velenje 9.236, Idrija 9.133 in Hrastnik 9.037. Povprečje za vso Slovenijo je 8.172 novih din.
Visoko povprečje občini Piran omogoča Splošna plovba, ki daje občini 40% vsega narodnega dohodka. Občina Maribor ima razmeroma nizek povprečni narodni dohodek na prebivalca, namreč 8.710 din, kar je samo nekaj nad republiškim povprečjem. Narodni dohodek nad republiškim povprečjem izkazujejo še občine Postojna, Radovljica, Kočevje, Sežana, Ravne na Koroškem in Kamnik.
Najnižji narodni dohodek pa imajo naslednje občine št Lenart 2.504, Ormož 2.963, Šentjur pri Celju 3.286, Trebnje 3.345, Gornja Radgona 3.465, Murska Sobota 3.696, Grosuplje 4.133, Tolmin 4.319, Ljutomer 4.491 itd.
Manj kot 5.000 narodnega dohodka na prebivalca imajo občine Lendava, Sevnica, Brežice, Ribnica, Metlika, Radlje, Litija in Slovenska Bistrica.
Od 60 občin je 39 občin, ki imajo narodni dohodek na prebivalca pod republiškim povprečjem.
Še o zapostavljanju slovenščine
V slovenskih listih pogosto naletimo na pritožbe, če prihajajo iz osrednjih državnih uradov v Beogradu v Slovenijo obrazci raznih listin v cirilici ail latinici in samo v srbo-hrvaščini. Prav tako pa tudi na pritožbe, da slovenska podjetja objavljajo reklame in navodila za uporabo svojih izdelkov samo v srbohrvaščini in ne tudi v slovenščini.
Ena takih pritožb je objavljena v Delu dne 12. januarja. Napisal jo jo neki Birsa iz Ljubljane. V njej navaja:
Pred kratkim sem s trgovini na Prešernovem trgu v Ljubljani kupil uro. Kot ponavadi pri takem nakupu sem dobil tudi pri „Uri" garancijski listek, a žal v cirilici; le-te se nisem nikoli učil in menda ni potrebno, da bi se zdaj na stara leta. Velikanska večina kupcev pri „Uri" je gotovo slovenske narodnosti in zakaj zato trgovina ne bi mogla poskrbeti garancijskih listov v slovenščini?
Ob tej priložnosti bi omenil, da imajo tudi nekatere tovarne zdravil navodila za uporabo samo v cirilici ali morda tudi v latinici, ne pa v slovenščini. To je napačno, ker marsikateri bolnik ne zna srbohrvaščine in je zato večkrat v zadregi, kako naj zdravila rabi. O rabi slovenščine pa je bilo že veliko napisanega in prav je, da so taki primeri, kot jih omenjam, čedalje redkejši. Če potrošnik nekaj kupi in plača, želi tudi, da je postrežen po njegovi volji."
Zopet smo
Po letu. 1935 je beseda „separatist" izginila iz slovenskega političnega in časnikarskega življenja. Pojavila pa se Ije znova v i. 1969. V „Taboru" (štev. 1-2, 1969) je R. F. R. napisal članek „Misli ob petdesetletnici Jugoslavije", v katerem z žalostjo ugotavlja, da povojna protikomunistična emigracija ni praznovala 50-letnicc J. decembra 1918. Piše med drugim: „Nekateri so separatisti.. Beseda» Jugoslavija pomeni za njih nekaj odioznega*.. Separatisti so najmočnejše Zastopani v hrvaški povojni emigraciji... Na Slovenskem je separatizem prišel do večjega izraza pod okupacijo. Izpovedovali so ga komunisti in pa tudi del njihovih nasprotnikov. Medtem ko so ga komunisti opustili, so ga pa drugi naprej razvijali in ga še vedno razvijajo na tujih tleh... Drugi del jugoslovanske protikomunistične emigracije je glede Jugoslavije ravnodušen. Pri slovenski protikomunistični emigraciji pa je ta skupina, ki je najštevilnejša, uvedla praznovanje 29. oktobra 1918, dneva, ko smo se Slovenci osvobodili habsburškega gospostva. Ker ’ je 29. oktober vsebinsko šibkejši od 1. decembra, ka-
separatlstl
terega naj bi nadomestili, so ga pred leti okrepili s tem, da so ga proglasili še za Dan slovenske» zastave."
Gotovo nima», noben svobodoljuben in demokratičen Slovenec ničesar zoper to, da je g. R. F. R. prvi december bolj simpatičen od 29. oktobra. Toda prav gotovo ni na mestu in ne more ustvarjati dobrih medsebojnih odnoša-jev, ako uporabljamo za. nekatere dele (majhne ali velike) slovenskega, hrvaškega in srbskega naroda odiozno besedo „separatist", s katero so jugoslovanski centralisti in unitaristi pitali ogromno večino slovenskega in hrvaškega: naroda samo zato, ker so ti zahtevali' enakopravnost.
Odklanjanje praznovanja 1. decembra 1918 ni nič drugega kot protest zoper tiste centraliste in unitariste, ki so s prevaro in zvijačo pripravili zedinjenje in pri tem prekršili krfski in ženevski dogovor in preprečili, da bi predsednik Narodnega sveta (veča) dr. Anton Korošec kot suvereni zastopnik Slovencev, Hrvatov in Srbov v bivši avstro-ogrski monarhiji sodeloval pri razgovorih in sklepih zedinjenja s kraljevino Srbijo. 'Tkiko Ustvarjehemu
Nicolae Ceausecu, glavni tajnik romunske komunistične stranke, je na zborovanju učiteljev zavračal sovjetsko stališče o omejeni suverenosti z ozirom na koristi sovjetske • zveze.
Francoske opozicionalne stranke so začele z veliko kampanjo proti de Gau Jleu zaradi njegove napovedi, da bo v kratkem odredil ljudsko glasovanje, a katerim misli odpraviti senat, izvesti novo upravno "razdelitev države in uvesti tudi decentralizacijo javne uprave.
Moskovska Pravda je objavila hud napad na socialdemokratske poslance v finskem parlamentu, češ da. so začeli rovariti proti sodelovanju med Helsin-kijem in Moskva
zedinjenju je sledila nesrečna vidovdanska ustava, sledili so notranji boji, očitki separatizma,. grožnje z amputacijo, kraljevska diktatura, generalske diktature in dr., kar je popolnoma razrahljalo jugoslovansko državno zgradbo. Ali je potem kaj čudnega, da pri ljudeh ni navdušenja za praznovanje 1. decembra 1918?
Če smatra g. R. F. R. 29. oktober za vsebinsko šibkejši praznik od 1. decembra, je to pač njegoVo mnenje in nihče nima phavice, da bi ga zato žalil. Toda velika večina Slovencev smatra osvobojenje izpod večstoletnega habsburškega gospostva za enega naj-veČjih dogodkov'v svoji zgodovini. Gotovo bi dajala podoben pomen zedinjenju, ’ če bi se to bilo izvršilo1 pošteno in demokratično.	Šfn.‘R.
8«
Tajništvo za notranje zadeve v Ljubljani je objavilo poročilo o prometnih nesrečah na cestah v Sloveniji v letu
1968.	Vseh nesreč je bilo 7.760 ter je v njih izgubilo življenje 468 ljudi. Hudo ranjenih je bilo 3.646, laže pa 4.904 ljudi. Prometne nesreče so povzročile materialne škode 34,461.250 dinarjev.
Do njih je v največ primerih prišlo zaradi prehitre vožnje, prehitevanja, ali kakor sedaj doma temu pravijo, zaradi izsiljevanja prednosti ter zaradi vinjenosti voznikov.
Slovenska matica v Ljubljani je za letošnjo redno zbirko izdala naslednje knjige: Dr. Izidor Cankar: „Leposlovje •— Eseji — Kritika“ I. del (uredil prof. dr. Koblar), Alojzij Rebula, roman „V Sibilinem vetru“ ter dr. France Stele „Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja“. V Slovenski matici je izšla tudi Zgodovina filozofije Karla Vorländer ja I. del v prevodu Primož^ Simonitija.
V Ljubljani je bilo posvetovanje predstavnikov študijskih knjižnic Slovenije. 'Na sestanku so sklenili ustanoviti skupnost študijskih knjižnic Slovenije, ki bo imela vsaki dve leti sedež v drugem kraju, kjer deluje študijska knjižnica. Ker je bil pobudnik za u-stanovitev take skupnosti štajerska knjižnica v Mariboru, je tam tudi prvi sedež te skupnosti, njen predsednik pa je ravnatelj študijske knjižnice v Mariboru prof. Bruno Hartman. Novo organizacijsko telo bo imelo predvsem ppvezovalni značaj. Zbiralo bo tudi do-ktunentamo in knjižno gradivo, skrbelo za nakup literature in smotrno porazdeljevalo zbiranje gradiva, ki obravnava kulturo sosednih narodov, še posebej pa kulturo slovenskih narodnih manjšin in iSlovencev v tujini.
Založni svet Državne založbe Slovenije, ki izdaja revijo Sodobnost, je imenoval za to revijo novega glavnega in odgovornega urednika, nov uredniški odbor in uredniški svet. Namesto dosedanjega glavnega urednika Matije Mejaka je imenovan za njegovega naslednika Ciril Zlobec. V uredniškem odboru sta pa še Janko Kos in Vlado Vodopivec, Uredniški svet pa poleg članov uredniškega odbora sestavljajo še naslednji člani uredniškega sveta: ing. arh. Jože Brumen, Dušan Dolinar, dr. Janko Jeri, Pavle Kogej, Primož Kozak, Marijan Kramberger, Marko Kravos, Tone Kuntner, Florijan Li-pusch, Borut Lopamik, Jan Makarovič, Mitja Mejak, Ivan Minatti, Tone Pavček, Janez Stanič in Bojan Štih.
Pod novim uredništvom naj bi si revija „zlasti prizadevala za še večjo uveljavitev kritike in polemike o vseh problemih in dilemah, ki so tako ali drugače prisotni v slovenski kulturi in imamo ,do njih različna stališča ali pa šo v našem času prisotni, ne da bi jih doslej utegnili kritičneje opredeliti“. Prav tako napovedujejo, da bo revija „kot doslej odprta vsem generacijam in celotnemu slovenskemu prostoru“, kar naj bi potrjevalo dejstvo, da sta v uredniškem svetu „tudi predstavnika koroških in tržaških Slovencev". Revija da bo pod novim uredništvom „skušala obravnavati celovitost slovenske kulture in raznolikost njene problematike“.
V Trbovljah so pred božičem dali zasluženo priznanje 68 letnemu pevovodji in glasbenemu delavcu Avgustu Šuligoju za njegovo življenjsko delo na področju mladinskega zborovskega pe-tjo. S svojimi mladinskimi zbori je šuligaj pred 48 leti začel prvič nastopati na Krasu. Zaradi fašističnega nasilja je moral leta 1927 oditi v Trbovlje, kjer je ustanovil mladinski pevski zbor rudarsih oktrok Trboveljski slavček. Z njim je imel vrsto uspelih nastopov. Med drugim leta. 1932 v Beogradu, L, 1936 je pa potrdil njegov sloves tudi, na mednarodnem glasbenem kongresu v Pragi. Zaradi tega zbora so skladatelji Adamič, Osterc, Bravničar, Pahor, dr. Švara in drugi napisali mnogo novih mladinskih pesmi.
. Odbor za glasbeno dejavnost pri republiškem svetu Zveze kultumo-pro-svetoih organizacij Slovenije se je odločil podeljevati bronaste Gallusove plakete ter bronaste, srebrne in zlate Gallusove značke tistim amaterskim glasbenim skupinam, ki so ali bodo pri svojem delu pokazale izjemne uspe he. Posameznike pa bodo z bronastimi plaketami nagrajevali za 10, 15 ali 20 .letno delovanje na glasbenem področju.
Mariborski aeroklub sj prizadeva, da bi bilo,.njegovo letališče v Slivnici pri Mariboru vključeno v mednarodni letalski promet.
Umrli so. V Ljubljani: Jožo Bambič, soboslikar, France Drovenik, upok., Ivo Kalin, prof. srednje gradbene šole v p., Jože Krmelj, Jože Gorše, upok., Vinko Lombergar, Alojzij Vratarič, žel. upok., Nande Kem, vratar, Milka Mesojedec, Marija Križman, Marija Krožnik, Metod Lavrenčak, trg. poslovodja v p., Ivan Marinček, žel. v p., Josip Sešek, upok. Zinka Zidar, Amalija Se-dovnik-Zabukovec, Marija Srakar, Jerica Piškur, Marija črešnevec roj. 'Savšek, Jožefa šurk roj. Šivic, Helena Maraž roj. Koren, Amalija Drstven-šek, Poldi Bahovec roj. Mohorič, vdova po trgovcu, Josip Vitek, upok,, Pavel Golob, Tone Javornik in Martin Stojan, mizarski mojster v Teharjih, Jožef Božič v Novi Gorici, Anton žitnik, pos. in biv. trgovec v Babni gorici, Vojteh Anderle v Kranju, Oskar Del-Kin, kartograf v p. na Bledu, Marica Veber roj. Prosen v Tržiču, Marija Kveder v Šenčurju, Marko Halas v Kamniku, Frančiška Berrot v Zagorici, Helena Gider roj. Durič v Murski Soboti, Jože Fegel, upok. v Ajdovščini, Franc Arbi, pečarski mojster v Zagorju, Frančiška Železnik roj. Kostanjevec v Litiji, Karel Sešek v Sostrem, Ivana Lenko roj. Senčar v Trbovljah, Slavko Krompič, rez, polkovnik na Vrhniki, Metod Jenko, ucite'j v p. na Rakeku, Frančišek Magdič, bisemomašnik in in župnik v p. v Križevcih pri Ljutomeru, Jožefa Udovič v Trebnjem, Katica Gavez roj. Merzel v Šmartnem pri Litiji, Frančiška Rojc roj. Peterca v Sostrem, Marija Cijan roj. Soler v Celju, Miha Hacin v Komendi, Tinka Smerdu, učit. v p. v Postojni, Franc Bekar, v. carinski inšpektor v p. v Zagrebu, Kristina Gantar roj. Kavčič v Polju, Pepca Potočnik roj Princ v Trbovljah, Franjo Juhart, predsednik okrožnega sodišča v p. v Trbovljah, Ivanka Klemen, blagajničarka zadruge v Postojni, Ivan Boštaj v Mengšu,, Evdokina Ivanovna Valjavec roj. Ko-renkova v Kranju, Anton Horvat, čevljar in pos. v Gorici pri Radovljici, Ciril Vremšak, šef bančnega računovodstva v p. v Kamniku, Ana Briner roj. Perko v Hrastniku, dr. Jože Fišer, zdravnik v Celju, Neža Sodja v Blejski dobravi, Franc štunj, šofer v p. v Trbovljah, Ivan Tratnik, sodnik v p. v Litiji in Karolina Vozel, biv. gostilničarka v Kranju.
S 1 O V E N G I V
BUENOS AIRES
Družinska sreča. V družini Vitala Hartmana in njegove žene gospe Marije Evgenije roj. Beretta sta se rodila bratca-dvojčka. Družino Avgusta čopa in njegove žene ge. Ivanke roj. Juhant je razveselil sin, ki ga je krstil na ime Marko Andrej g. Marjan Bečan. Za botra sta bila Pavel Juhant in ga. Marija Mehle roj. Juhant. V družini Janeza Mikelj in njegove žene Mihaele Hafner se je rodila hčerka. V soboto
8.	jo je krstil v župnijski cerkvi v San Justu g. Janko Mernik na ime Tatjana Mihaela. Za botra sta bila ga. Alojzija Čeč in Rudolf Bras. Srečnim družinam naše čestitke.
Poroka. V župni cerkvi Sta. Rita v Boulogne Sur Mer sta se dne 1. februarja t. 1. poročila načelnik zveze slovenskih skavtov g. Andrej Bodner z gdč, Terezijo Martinez. Za priči sta bila nevestin oče in ženinova mati.
ARGENTINI
Poročne obrede je opravil č. g. župnik Albin Avguštin. Novoporočencema iskreno čestitamo.
SAN MARTIN
Izlet sanmartinsjkih mladcev. V
nedeljo, 2. februarja, so napravili mladci sanmartinskega odseka SFZ (20 po številu) celodnevni izlet na obširno kinto Jožeta Leskovarja v Escobar. Takoj po sv. maši so jih tja odpeljali gg. Dimnik, Jerman in Zorko s svojimi avtomobili. Izleta sta se udeležila tudi g. Župnik Gregor Mali in odbornik Jože Skale. Mladci so ves dan preživeli v lepi naravi, se kopali v velikem plavalnem bazenu in izvajali razne igre. Ob slovesu jih je g. Leskovar še pogostil, nakar so se z veselo pesmijo ločili od lepe izletne točke.
Luka Milharčič umrl
M Slovenska izseljenska skupnost v Argentini je prejšnji teden izgubila enega svojih dobrih, zvestih, požrtvovalnih in delovnih mož. Dne 4. februarja t. 1. jo je zapustil Luka Milharčič, znani trgovec s pohištvom na Ezeizi pri Buenos Airesu.
Rajni Luka Milharčič se je rodil
15.	septembra 1911 v Selcah pri Št. Petru pri Postojni. Po mladostni dobi, ki jo je preživel v domačem kraju, ga je življenje privedlo v Ljubljano, kjer se je takoj vključil v kat. prosvetno, društveno ter organizacijsko delo in življenje. Postal je strokovni tajnik pri Delavski zbornici, neumorno delal pri Slovenski delavski zvezi, v šiški pa 12 let prepeval pri tamošnjem cerkvenem pevskem zboru.
Leta 1941 si je ustvaril srečno družinsko življenje z gdč. Betko Pibro vo. Njun zakon je Bog blagoslovil s tremi otroci; sinovoma inženirjem Gregorjem, Lukcem ter hčerko špelco, ki sedaj dokončuje vseučiliške študije v La Plati.	.
Med komunistično revolucijo je bil rajni Luka odločno na protikomunistični strani. Begunska leta je preži-
S L O V E N C I
ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE Ob 120-letnici smrti pesnika Franceta Prešerna (1849 — 8. 2. 1969)
POS V E T Ü
let nazaj v našo zgodovino. „Bilo bi
K predavanju pisatelja Karla Mau-serja v nedeljo, 2. svečana, na. Svečnico, 1969 ob štirih popoldne v Baragovem domu v Clevelandu se nas je zbralo nepričakovano veliko rojakov in rojakinj iz vseh delov clevelandskega mesta. Jedrnata je njegova beseda in klena njegova misel, zraven pa vedno umerjena na čas. Več ali manj zavestno smo čutili potrebo, da ob njegovem raz-razglabljanju tudi sami moramo nujno vase, ko se zdi, kakor da se vse okrog nas maje; v resnici pa se maje le človek, ki je izgubil svojo glavno oporo, Boga in njegovo postavo.
Naslov Mauserjevega predavanja je bil „Luč tiska in besede“. Svoje premišljevanje je začel nekako takole: Svečnica je danes, praznik luči. V cerkvi, kakor veste, blagoslavljajo sveče. Med blagoslovilnimi molitvami je tudi ena, ki čudovito lepo pove, kar bi vam rad danes pvedal tudi jaz. Glasi se: „Vsemogočni večni Bog, ki si zapovedal po svojem služabniku Mojzesu pripraviti najčistejše olje za svetilke, katere naj bi vedno gorele pred tvojim obličjem, izlij dobrotljivo na te sveče ■ milost svojega blagoslova •, in naj; tako dajejo svetlobo na zunaj, da po tvoji darežljivosti tudi v naših dušah nikoli ne ugasne luč tvojega Duhal" In nam je potem govoril iz polnosti svojega ljubečega srca o luči tiska in besede, posebno še nam rodne slovenske.
V druge delu svojega predavanja pa nas je opomnil, da bo v svečanu, se pravi, v soboto, 7. t. m., tudi stoin-dvajset let, kar je v Kranju na Gorenjskem ugasnila Slovencem velika luč lepe slovenske besede pesnik France Prešeren. Samo naravno je bilo, da je predavatelj vplel v svoje predavanje o luči tiska in besede tudi Prešernov spomin v svoje in naše razmišljanje. S tem, da nam je prebral tisto tako. značilno osmrtnico, ki jo je izdalo ob Prešernovi smrti‘Slovensko, društvo v Ljubi Ijani, ’ naš jie govornik popeljal za 120
grdo,“ je rekel, „če bi v mesecu tiska ne spregovorili o človeku, čigar poezije so klasično delo v slovenski literaturi; o pevcu, ki je na čudovit način pokazal, kako zvočna, kako pevna je slovenska beseda“.
France Prešeren je bil rojen 3. decembra 1800 v Vrbi na’Gorenjskem, v kmetski hiši, kakor toliko drugih slovenskih velikih mož. V materinem srcu je gorela želja, da bi talentirani fant nekoč pel novo mašo, toda pot nadarjenega Franceta je bila drugam usmerjena. Ko je 1821 odhajal z Dunaja jurist Friderik Baraga, da stopi v ljubljansko semenišče, je iz domovine prihajal na Dunaj France Prešeren, da prične tam pravne študije. Dva tako velika moža-sodobnika, pa tako različna njuna življenjska pota! čas, v katerem sta živela, je bil še vedno čas janze-nizma, ki je metal tako mrko svoje sence na vse življenje. Z njim se je boril Baraga, boril pa se je tudi z njim Prešeren, vsak na svoj način; oba pa sta imela ob njem hude ure. Baraga je odšel v Ameriko, slavni gospod pesnik Prešeren, dohtar pravice in pravdo-rednik v Kranji (pa je) 8. dan tega meseca (svečana, 1849) ob osmih dopoldne, po dolgi bolezni in previden s smertnimi zakramenti umeri." (Iz o-
smrtnice Slov. društva v Ljubljani).
Svoje predavanje pa je pisatelj Mau-ser sklenil s tem-le opominom: „Dragi prijatelji, kratek sprehod smo napravili, sprehod čez svet zapisane slovenske besede in se skromno poklonili pred Prešernom. Mislim, da je bila to naša dolžnost. Morala bi biti dolžnost vsakega Slovenca, ki svojo besedo, pred tisoč leti prvič zapisano* še ljubi. Naj bi februar, mesec dobrega tiska, ne šel nobeno leto mimo nas! Prosimo, kakor prosi molitev na Svečnico pri blagoslovu sveč: Vsemogočni, večni Bog, daj, da po Tvoji darežljivosti tudi v naših rušah nikoli ne ugasne luč Tvojega Duba! — Brez duha, dragi moji; nič nismo. Duh pa je v besedi. Ljubimo jb, spoštujmo jo, podpirajmo jo in bra-
vel na Koroškem, v Argentino pa je prišel 1. 1948. INajprej je dobil zaposlitev v industriji pohištva, zatem je bil tri leta oskrbnik na otoku Hiawatha, nato je pa odprl trgovino s pohištvom na Ezeizi, katero je z leti močno razširil ter odprl v kraju Spegazzini še novo, ki jo vodi njegov sin Luka.
Na Ezeizi je rajni Milharčič razvijal veliko delavnost tako med slovenskimi rojaki, kakor med domačim ljudstvom. Bil je med pobudniki rednih mesečnih družabnih sestankov, bil med tistimi, ki so neprestano podpirali vso dejavnost organizirane slovenske skupnosti v Argentini, bil naročnik vseh njenih listov in revij, podpiratelj vseh društev in organizacij, bil član vseh, slovenskih domov na področju Vel. Bs. Airesa. Svojo veliko naklonjenost do slovenskih misijonarjev je izpričeval vsako leto z bogatimi dobitki za vsakoletno veletombolo. V polni meri je iz svoje lastne pobude izpolnjeval vse dolžnosti do slovenske skupnosti, ne da bi pri tem pričakoval hvale ali vidnih položajev. Vsa leta je bil tudi izredno socialno čuteč človek ter je lajšal trpljenje in gorje ljudem, za katere je zvedel, da so v stiskah. Z eno besedo: bil je dober, plemenit človek, ki je stal vedno ob strani tudi krajevnemu župniku Viljemu Jiirgensu na Ezeizi zlasti pri njegovih socialnih akcijah. V zadnjem času, zlasti pri graditvi kapele zraven župnijske cerkve, v kateri lahko polagajo na mrtvaški oder svoje rajne socialno šibko stoječi ljudje brezplačno.
Kdor je Milharčiča poznal po njegovi dobri volji in šegavosti, pač ni mogel verjeti, da se bo njegovo življenje tako kmalu zaključilo. Bolehal je sicer na jetrih dalj časa, vendar ga je bolezen priklenila na posteljo komaj dober mesec.
Na njegovem stanovanju na Ezeizi je 4. februarja obstalo njegovo plemenito srce. Sem so ga prihajali kropit rojaki in domačini v velikem številuu ter tolažit njegove otroke. Od tu je bil dne 6. februarja dopoldne tudi pogreb.
Molitve za rajnega je na domu izmolil g. direktor msgr. Anton Orehar ob asistenci g. župnika Štefana Novaka, nato se je izpred hiše žalosti razvil pogreb z dolgo vrsto pogrebcev v avtomobilih do župnijske cerkve na Ezeizi. Med njima sta bila dva avtomobila polna prelepih vencev. Kako velik ugled
Vsak teden ena
HREPENENJE Josip Murn-Aleksandrov Srce mi je težko in hoče svojih sanj, mladih, tihih sanj,
'polnih sladkih tajn.
Oj, kje si čas, poln svetlih ekstaz, ko duša božanstvo ume?
Kje si sladki nemir, hrepeneči nemir, ko človek roke razprostrl, ko v razkošju kipečem se ziblje | in srce se k srcu nagiblje in srcu se srce odpre?
ci ob uri pogreba v znak žalosti zaprli svoje trgovine.
Pogrebno mašo v župni cerkvi na Ezeizi je imel g. direktor msgr. Orehar, Ki se je po evangeliju tudi v lepem govoru poslovil od rajnega Milharčiča s prikazom njegovega dela v življenju m skrbi za razvoj našega narodnega in verskega življenja ter rasti. Rajnikovim otrokom je izrekel globoko sožalje. Rajnemu Milharčiču je nato v cerkvi izrekel še tople besede zahvale krajevni župnik Viljem Jiirgensen za vso njegovo pomoč, ki jo je nudil cerkvi, vernikom ter revežem v tem okraju.
Izpred cerkve so nato številni pogrebci spremljali rajnega Milharčiča na njegovi zadnji zemski poti na pokopališče v Monte grande, kjer že pet let počiva tudi njegova žena ga. Betka. Pogrebne obrede je opravil ter blagoslovil zadnje zemsko Milharčičevo bivališče direktor msgr. Orehar, nato je rajniku prvi spregovoril v slovo g. župnik Štefan Novak ter se mu zahvalil za vsa dobra dela in pomoč, ki jo je nudil slehernemu delu za tvami in dušni blagor naših ljudi v teh krajih. Maks Jan, urednik Družabne pravde in pokojnikov dolgoletni sodelavec ter o-sebni prijatelj, se je v izbranih besedah spominjal življenja in dela rajnega Milharčiča, ki je črpalo vso moč in vnemo v brezmejnem idealizmu v širjenju kr-ščansko-socialnih idej med slovenskimi ljudmi tako v domovini, kakor v begunstvu in izseljenstvu. Postal je eden od prvakov krščansko socialnega gibanja med Slovenci. Zlasti pa je Milharčič bil in ostal do smrti dober in plemenit človek.
G.	Rudolf Smersu je rajnemu Milharčiču spregovoril poslovilne besede v imenu Slovenske krščanske demokracije. Rajni Luka .je bil od svoje mladosti do svoje prezgodnje smrti njen zvesti in delavni član ter je bil tudi njen zaupnik. Iskreno se mu je zahvalil za vse delo, ki ga je za Slovence opravil v Slovenski krščanski demokraciji. Prav tako se mu je v imenu vseh ostalih slovenskih društev in organizacij zahvalil za razumevanje in pomoč, ki jim jo je nudil.
Pogrebci so nato zasuli nov slovenski grob na tem pokopališču in ga ¡ pokrili s številnimi venci.
Dragi Luka Milharčič, počivaj v miru v argentinski zemlji! Tvoja duša naj pri Bogu uživa obilno plačilo za številna dobra dela, s katerimi si plemenitil svoje življenje. Nad svojimi otroki pa bdi skupno s svojo življenjsko družico go. Betko s svojo ljubeznijo ter jih varujta na njihovih življenjskih poteh.
Vse to ti iskreno žele Svobodna Slovenija in vsi demokratski Slovenci, ki
je rajni Milharčič užival med domačini, | te bodo ohranili vedno v hvaležnem
|!
je pričalo dejstvo, da so krajevni trgov- I spominu.
Mladinsko taborjenje v
Južni del argentinskih Andov, posebno še okolica San Carlos de Bari-loche, je zelo prikladna za življenje na prostem. Dani so vsi osnovni pogoji: voda, les, senca, ribolov, sorazmerno dobro prometno omrežje.
Ta svet je zelo pester in je pre-prežen z gorskimi verigami, katerim je krona. Tronador (pribl. 3.500 m). Na ključnih točkah so že postavljene planinske koče* ali so pa vsaj v gradnji.
Njih; število ne zadošča, in tudi premajhne so za današnji promet Postavljene so na sorazmerno — za povprečnega človeka —■ težko dostopnih krajih, kajti poti so speljane skozi močvirnate predele, skalne prestope, po gozdovih pa podrto drevje ali pa strnjena gošča ovira prehod. Zato morejo relativno majhne razdalje zavzeti dan hoje ali več, posebno kadar se poda na pot skupina* opremljena z vsem potrebnim ža teden dni popolnoma neodvisnega življenja v prirodi.
nimo jo!
(Nadaljevanje na 4. str.)
Je to idealna prilika, da mlad človek izkaže svoje zmožnosti in pokaže koliko resnično velja, ali pa da se nauči samostojnega življenja. S takim namenom je bilo že pred letom dni spo-
Bariločah
četo delo, katerega sad je bilo to taborjenje fantov in deklet naših mladinskih organizacij — Slovenske fantovske zveze, Slovenske dekliške organizacije — pod pokroviteljstvom Zedinjene Slovenije,
31. decembra lanskega leta je odpotovala fantovska skupina z vlakom pod vodstvom mladinskega referenta Zedinjene Slovenije, Staneta žužka, in č,- g, Franca Urbanije kot duhovnega asistentu. Teden dni kasneje so se pa še pridružila dekleta pod vodstvom gdč. Mari?e Sušnik in Mihe Barleta in je bilo tako doseženo število 16 oseb.
Taborjenje-, je bilo zamišljeno predvsem kot telesna vaja . in je bil glavni poudarek na hoji. Kar pomeni, da ni bilo stalnega tabora na istem mestu, temveč je bil ta postavljen prilikam primerno. Zato je tudi bilo sorazmerno malo rednega tabornega življenja, Tabor je bil razdeljen v štiri skupine, katere so izvrševale dežurno službo primerno. dnevnemu redu, na pohodu oz. v že ustaljenem taboru.	'
Obiskano ozemlje se, razteza zahodno od Bariloč, omejeno' na severu z
(Nadaljevanje na 4. strani)
SiOViHCS PO SVITO
(Nadaljevanje s 3. strani) ’
KANADA
Nekaj podatkov iz župhijc Brezmadežne s čudodelno svetinjo
Druga slovenska župnija v Torontu, s cerkvijo, posvečeno Brezmadežni s čudodelno svetinjo, je objavila poročilo o delu in rasti te župnije v letu 1968. V letu 1968. je imela župnija 48,474 dolarjev dohodkov. Nedeljske in praznične nabirke v cerkvi so dale 17.620 dolarjev, od krstov, porok, pogrebov in maš je imela župnija 1298 dolarjev dohodkov. Sklad za odplačevanje dolgov v kuvertah je lani prinesel 5.750 dolarjev. Prireditve cerkvenega odbora so dale 6.067 dolarjev. Dohodek od najemnin raznih društev za uporabo cerkvene dvorane je pa dosegel višino 5.337 dol.
Župnija Brezmadežne s čudodelno svetinjo je zelo lepo urejena. Tako vsemi stranskimi prostori. Župnišče je njena cerkev, kakor tudi dvorana z novo, moderno. Prav tako dve hiši, cd katerih je ena za stanovanje sestram. Tudi prostor okoli cerkve je lepo urejen. Nagrada za leto 1963
Svojo letnico uspešnega delovanj je Hranilnica in posojilnica slovenskih župnij v Torontu leta 1967 proslavila še na ta način, da je za to leto podelila nagrado zaslužnemu Slovencu v svobodnem svetu. To nagrado je dobil akad. kipar France Gorše. Članstvo hra-niilnice je na novembrskem občnem zboru sklenilo, naj posojilnice tako nagrado v višini 300 dolarjev izplača tudi letos. Posvetovalna komisija, ki naj določi nagrajenca za leto 1968 je bila sestavljena takole: Kanada: znani znanstvenik dr. ing. V. J. Bratina v Torontu; ZDA: urednik A. (D. Vinko Lipovec, iz Argentine je pa bil prof. Lojze Geržinič. Zastopnik Hranilnice in posojilnice je bil Peter Markeš. Navedena komisija je sklenila podeliti nagrado Hranilnice in posojilnice slovenskih žup-nji v Torontu za leto 1963 g. Francetu Dolinarju v Rimu.
PO ŠPORTNEM SVETU
V Evropi je smučarska sezona na vrhuncu, zato ni nič čudno, da je Mednarodna smučarska zveza, ki se pripravlja na 27. kongres v Barceloni, zbrala in objavila podatke o številu smučarjev na svetu. Že prejšnjo jesen je obvestila državne zveze, naj ji pošljejo točno število članstva. Ob tej priliki so tudi pojem člana točno opredelili: član smučarske organizacije je oseba, ki je včlanjena v klub in plačuje članarino; klub pa mora biti član državne zveze.
Po dobljenih podatkih je največ organizirani smučarjev v Franciji in sicer 461.645, slede švedska s 329.060, Zh. Nemčija 260.000, Finska 209.313, Norveška 104.342, ZDA 94.543, Avstrija 88.338, Španija 85.000, Italija 68.930, Švica 68.921, Kanada 60.000, V. Britanija 55.000, ČSSR 48.317, Japonska 45.000, Poljska 28,500, ND Nemčija 27.153, Madžarska '26.372, Jugoslavija 20.126, Romunija 18.200, čile 15.000, Avstralija 10.000. V Mednarodni smučarski zvezi je organiziranih 47 državnih zvez.
Iz uradnega biltena FIS je razvidno, da je za Jugoslavijo upoštevan podatek iz leta 1964, ker Jugoslovanska smučarska zveza ni poslala novih podatkov. Gluha za pozive FIS je Sovjetska zveza, ki doslej sploh še nikdar ni poslala števila organiziranih smučarjev. Gotovo je število veliko, toda gre najbrž za državno tajnost.
Na X. švicarskem skakalnem turnirju v Unterwasserju je zmagal Norvežan Wirkola pred Čehom Raško. Slovenec Mesec se je uvrstil s 199.4 toč--kami na 14. mesto s skokoma 61, 62.5
in jo zaostal za zmagovalcem za 20 tpčk. Dohlar je bil 22., Pudgar pa 35. Nastopilo je 42 tekmovalcev iz 12 držav.
V Logatcu je bilo 26. januarja slovensko mladinsko prvenstvo v skokih na 50 metrski skakalnici. Prvak starejših mladincev je postal Loštrek iz Logatca s 204,5 točkami (45, 47.5m), pri mlajših mladincih pa je zmagal Kranjčan Kobal s 189,4 točkami (42.5 in 45.5m).
DRUŠTVENI OGLASNIK Zedinjena Slovenija se zahvaljuje “Slogi” v Ramos Mejii za lep prispevek v tiskovni sklad šolskega fonda. S tem je tudi pripomogla, da je lahko izšlo berilo za 3. in 4. razred “Zdomski živžav”.
Sv. maša ob začetku šolskega leta
bo za vse slovenske osnovne šole prvo nedeljo v marcu ob 16 v Slovenski hiši. ¡Nato nastopijo otroci slov. šole iz Ramos Mejie s prizori „Letni časi“.
Vodstvo srednješolskega tečaja rav- (1 natelja Marka Bajuka sporoča, da bo
profesorska konferenca za začetek šolskega leta na pustni torek, 18. februarja, . ob 16 na Pristavi v Castelarju. Gg. profesorje naprošamo, da najkasneje do konference pripravijo učno snov in jo oddajo g. tajniku.
OBVESTILA
Sobota, 15. februarja 1969:
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi predpustna Zabava. Sodeluje Jazz Arco Iris.
Nedelja, 16. februarja 1969:
Pustne prireditve v Slovenskem domu v San Martinu, v Slomškovem domu ter v Našem domu v San Justu. Nedelja, 16. februarja 1969:
V	Našem domu v San Justu Velika pustna veselica.
V	Slovenskem domu v San Martinu Pustna prireditev.
Torek, 18. februarja 1969:
V	Slomškovem domu pustna prireditev.
POIZVEDBA
i Gospod širola Ivan, Viškovo 61, Kotar,^ poizveduje, za svojima bratoma Marcelom in Antonom, ki sta se oglasila zadnjikrat leta 1934; prvi iz Cho-sica, Lima, Perú, in drugi iz via Chimbóte, estación Iluallanea, cañón de Pato, Perú. Kakršnekoli novice o njih, prosim, sporočite na Juan Corio, Las Heras 1284, Ituzaingó, Pcia. Buenos Aires. Stroške povrnem.
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Star*
¡ ,. Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Airw
T. E. 69-9503 Argentina
Je to Vaš problem?
Kje dobiti posojilo? Kam naložiti denar?
Predno se odločite, vprašajte v
SLOVENSKI HRANILNICI z. z o. z.
C. C. SLOGA Ltda.
Bartolome Mitre 97	T. E. 658-6574	Ramos Mejiš
Uradne ure: torek, četrtek, sobota od 16 do 20.
Pravna posvetovalnica, ki jo vodi dr. Vital Ašič, vsako prvo in tretjo soboto v mesecu od 17 do 19.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
Pta. baja, ofic. 2 Cangallo 1642 Buenos Airea
T. E. 35-8827
BW»—»»»»—H»M—WW
Slomškov dom vabi vse rojake na
2 PUSTNI VESELICI
ki se bosta vršili na pustno nedeljo,
16. februarja popoldne in na pustni torek, 18. februarja popoldne |Za dobro voljo in pustne dobrote bo poskrbljeno |	Pridite!
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital
T. E. 35-2271 Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Lujan, Francia 952 T. E- 735 ali 516
V petek in soboto od 9.—13. ure.
Correo Argentine Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intlectual No. 955.451-	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1039:
za Argentino $ 2.700.—. Pri pošiljanju po pošti $ 2.800.—; ZDA in Kanado 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
NA PRISTAVI
BOMO PRAZNOVALI
PESTA
16. februarja 1969
Nadaljujemo na pustni torek
9. marca t. i. bo na PRISTAVI v Castelarju
PRVA TOMBOLA
Dobitki: 40 TOMBOL, 40 ČINKVINOV in 40 KVATERN.
Glavni dobitek: orehova spalnica
Vsi rojaki vljudno vabljeni!
VELIKA PUSTNA VESELICA
Nedelja, 16. februarja 1969 NAŠ DOM SAN JUSTO Sodelujejo Slovenski harmonikarji
Slovenski dom v San Martinu Na pustno nedeljo 16. februarja zvečer
PUSTNA PRIREDITEV ob spremljavi prijetne domače glasbe
V	globoki žalosti sporočamo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, da nas je dne 4. februarja 1969, previden s svetimi zakramenti za umirajoče, za vedno zapustil naš skrbni in dobri oče,
brat, stric, gospod
Luka Milharčič
trgovec s pohištvom na Ezeizi
Do njegovega zadnjega zemskega bivališča v Monte Grande smo ga spremili dne 6. februarja 1969.
Ob prebridki izgubi našega ljubega očeta se iz srca zahvaljujemo vsem, ki so nam bili v teh težkih dneh ob strani, nam bili kakorkoli v pomoč ter nas tolažili.
V	prvi vrsti se zahvaljujemo direktorju msgru Antonu Ore-harju za molitve na domu, za pogrebno sv. mašo, za prisrčne poslovilne besede v cerkvi ter za vodstvo pogreba. Prav tako g. župniku Štefanu Novaku za asistenco pri sv. maši, pri pogrebu in za poslovilni govor na pokopališču. G. župniku Viljemu Jiirgensu za prijateljske obiske našemu dragemu rajniku, za njegovo pripravo na smrt in za podelitev vseh zakramentov za srečanje z Bogom. G. Maksu Janu se toplo zahvaljujemo za’ njegove iskrene prijateljske besede v imenu Družabne pravde pred odprtim grobom. Prav tako tudi g. Rudolfu Smersuju za slovo našemu predobremu očetu ob odprtem grobu v imenu Slovenske krščanske demokracije.
Iskreno zahvalo smo dolžni vsem Slovencem, ki šo prihajali na naš dom kropit našega ljubega očeta, molit za pokoj njegove duše, nas tolažit in za udeležbo pri pogrebu. Prav tako vsem domačinom, ki so na tako viden način sočustvovali z nami, da so ob uri pogreba zaprli svoje trgovine ter z našimi rojaki našega dobrega očka spremljali na pokopališče v Monte Grande.
Globoko zahvalo izrekamo tudi vsem številnim darovalcem prelepih vencev, s katerimi so obdali mrtvaški oder našega ljubega rajnika.
Vsem še enkrat iskreni Bog plačaj!
Našega predobrega očka pa priporočamo vsem v molitev in blag spomin.
Žalujoči:
V	Argentini: sin Luka in hčerka špelca.
V	Nemčiji: sin ing. Gregor.
Družine Emtner-šter in Piber.
V	domovini: Brat in sestri; ter ostalo sorodstvo
doma, v Nemčiji in ZDA.
L___________a......"a—....
(Nadaljevanje s 3. strani)
jezerom Nahuel Huapi, na vzhodu in jugu s cesto na Tronador, na zahodu pa s Tronadorskini pogorjem.
Prvi izlet je bil na Laguna Negra. Je to gorsko jezerce v približni višini 1600 m. nad morsko gladino pod Vrhom Cerro Negro. Tabor je bil postavljen na koncu doline potoka Goye, pod Steno, vrh katere je Laguna Negra, oddaljena le uro hoda. Vreme je bilo
■	prGeej neugodno, a vseeno je bilo taborjenje v lepem gozdu ob potoku Goye
-zelo prijetno. Zaradi njega je tudi odpadel naskok na Cerro Negro (2000 m), neprestano zavit v oblake. Tam so nekateri- prvič v svojem življenju prišli do snega in jih jé bilo težko spraviti nazaj v tabor. Bivanje tam je bilo za-
■	ključeno z obiskom dr. Vojka Arka, s katerim so ure ob tabornem ognju prehitro minile.
Sledili so dnevi počitka ob Circuito Chico, v taboru SAC, katerega vzdržuje Ateneo dé la Juventud. Naj gre tu zahvala za njih naklonjenost naši mladini. Je v bližini jezera Moreno in Colonia Suiza, in nudi prašen pogled na Cerro López. Od tam sta bila napravljena izleta do hotela Llao Llao (25 km v enem popoldnevu) in na Cerro López (Pico Turista — pribl. 1900 m).
Nato pa že skupaj z dekliško skupino je bila opravljena pot od tam do Jermanove gostilne pod Tronador jem. Pot gre skozi Lago Jakob (1650 m), SShweizérjev prelaz, dolino potoka Casa Lata do jezera Mascardi, od tam naprej pa po cesti do stene pod Tronadorjem. Toje približno 65 km hoje po najrazličnejšem terenu, tudi vsa dolina brez poti.
Pohod na Lago Jakob je bil opravljen V dveh etapah in jé bil tam postavljen tabor za 'dva dni. Opravljeni so bili izleti na Laguna de los Témpanos in naskok na Pico Refugio (pribl. 1900 m), kateri pa je bil zaključen tik pod vrhom.' Izredno toplo vreme je nudilo tam edinstveno možnost dolgotrajnega kopanja v jezeru; ki je običajno ledeno mrzlo in le pretirana količina brencljev je kalila prisrčno vzdušje.
Pot skozi Schweizérjev prelaz in dolino Casa Lata bo ostala še dolgo vsem v spominu zaradi svojskega značaja, kajti poizkusiti je bilo treba vse panoge gibanja. Najbolj primerna smer je ob potoku navzdol in je zato treba cesto preskakovati strugo, prečkati močvirja, prerivati se skozi tropsko zaraščeno trsje in grmovje... Seveda vse ob „prijetnem“ spremljanju preštevilnih brencljev. ÍDolina jé krasna in zelo prijetna. Zadnji del poti pa pelje
skozi ravnino okrog jezera Mascardi, čez reko Manso ha cesto na Tronador v višini hotela istega imena. Sodeč po obrazih tisti večer se sme trditi, da je bila tista pot res utrudljiva in nekaterim ne preveč pri srcu —- tedaj.
Cesto na Tronador razstreljujejo in zato skoraj da ni prometa in je bilo potrebno iti peš do Jermanove gostilne približno 25 km. Po pohodu skozi dolino potoka Casa Lata je cesta izginjala pod petami v hitrem in prijetnem ritmu. Gostilno upravlja g. Ciril Markež, kateri je zelo prijazno sprejel tabornike ter jim ponudil vse na voljo. V prekrasnem vremenu sta bila opravljena od tam dva izleta. Prvi na Piedra Pérez, drugi pa '•na takoimenoyani Observatorio Meteorológico na tronadorskem grebenu Castaña Overa. Od tam je bil krasen razgled proti severu, vzhodu in jugu; za-padno stran pa zapira veličastni Tronador sam v neposredni bližini. Blizu Observatorija bo Club Andino Bariloche pričel graditi pristno planinsko kočo, ki naj bi zádostovala rastočemu gorniškemu prometu.
Na predvečer: odhoda je č. g. Franc Urbanija daroval sv. mašo pri križu, ki je postavljen v spomin Božu Vivodu ih Kraljevému Tomažu, potem je pa še dolgo v noč : donela slovenska pesem mladine zbrane pri tabornem ognju.
Poslednja pot — vriiitev v Bari-loče —• vodi skozi Pampa Linda na Paso de las Nubes, Laguna Frias, Pu-'erto Blest od tam pa z motorko po jezeru v Bariloče. Vso’ težko opremo smo poslali naprej s konji do prelaza. Za prenašanje je ostalo le najnujnejše. -Pot še vije ob reki Alerce do ledenika istega imena, nato pa krene v breg, v prelaz. Po njega sestopu, ob vznožju ledenika Frías je bil poslednjič postavljen tabor. Naslednje jutro je pa bila opravljena etapa' do Laguna Frías., ' Ta pot vodi skozi najbolj deževen predel južnih Andov (pribl. 4000 mm letno) in zato nudi skoraj tropsko razbohoteno rastlinstvo, češto ni videti neba nád seboj, le prepletajoče se trsje, ovijalke in vejevje. Zaradi dežja spodje-deni bregovi ne morejo držati dreves in je zato večkrat bilo potrebno prestopati ogromna drevesa ležeča čez pot. Tla in pa trhlina pa so posejana z ne-številnimi rdečimi cvetovi, kar vse daje vtis hoje po preprogi, ki se vije skozi gozd. Res zanimiva pot.
Prevoz po Laguna Frias in nato po jezeru Nahuel Hoapi je pa že potekal v znamenju slovesa, vsaj tako je bilo soditi po pogledih nazaj, na ravnokar zaključeno pot.
V mestu sta ostala Še dva dneva za spoznavanje okolice ih za nakup spo-
minčkov za „sedanje in bodoče sorodnike“. V soboto, 25. januarja, je trikratni “zverinski“ bojni krik pred postajo Constitución uradno zaključil to prelepo počitniško potovanje.
Kot zaključek je primemo omeniti sledeče: skozi opravljenih (povprečno) 200 km hojé v treh tednih je slovenska mladina spoznala znaten del gorskega sveta okrog Bariloč v prisrčnem razpoloženju in brez nezgod. Predvidena vsota celotnih stroškov — $ 15.000 na udeleženca — ni bila prekoračena, kar kaže, da sé da tam organizirati poceni in dolge počitnice brez slehernega pri-trgovanja.
Prireditelji tega taborjenja žele izreči javno zahvalo ge. Marjani Marnov) in g. Božu Starihi za vso dolgotrajno pomoč ob pripravah; č. g. Francu Urbaniju za' njegovo požrtvovalno sodelovanje pri pripravah in na taborjenju; g. dr. Lojzetu Grzetiču za dragocene nasvete. Posebna zahvala pa naj gre g. Francu Jermanu in Cirilu Markežu za vso naklonjenost, trud in gostoljubnost, isto velja za vse, ki so bili pod Tronadorjem. Rojakom iz Bariloč, z dr. Vojkom Arkom na čelu, tudi lepo priznanje za vse prizadevanje, da bi to prvo mladinsko taborjenje čim lepše poteklo.
S. 2.