Zgodajn Katoli&b ccrkven list. Danica izhaja vsak petek načeli jpoli, in velja po posti za eelo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., začetert letal gld. 30 kr. V tiskarniei sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2gld., začetert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej. V Ljubljani 30. mal. travna 1880. List 18. Cerkvene himne. Poslovenil Janez Bile.*) O ss. apostolih o velikonočnem času. (Tristes erant apostoli.) Učenci tnžni bili so, Da bil jim Jezus je umorjén, Katerega so kervniki Vsmertili neusmiljeni. Oznanil angel j je bliščeč Ženam, resnico govoreč, Da Kristus skoraj bode sam Oznanil radost vernikam. Ko k žalostnim Apostolom Hité z novico radostno, Sledé stopinjam Kristusa, Ki se ko solnce lesketá. Na galilejskih gor verbé Apostoli vsi skup hité, Se spolnijo jim tam željč, Prikaže srečnim Jezus se. O Jezus, da na véke boš Velikonočna radost nam: Nas reši smerti hudobij V življenje novo zbudi nas. *) Že leta 1868 in 1869 je donašala „Dan." poslovenjene „naj lepše himne sv. Cerkve". Da bomo Slovenci imeli vse himne iz brevirja in misala v svojem jeziku, toraj razumljive tudi tistim, ki latinščine ne umejo, sem sklenil tudi ostale še ne poslovenjene svete pesmi v razumljivi prestavi po „Danaci" razglašati. Ne bom tukaj ponavljal, kar sem takrat v predgovoru o cerkvenih pesmih pisal. Le toliko rečem, da bo himne, s kterimi sv. Cerkev Bogu in svetnikom slavo prepeva in svoje slovesnosti poveličuje, zel6 stare in da mnoge izvirajo iz pervih stoletij svete Cerkve. Mnogo jih je pozneje zloženih; iz vsih pa veje Božji duh, ki nam čudovito serca ogreva, kadarkoli jih beremo ali slišimo; zatorej so te pesme posebno primčrne, da se v lepih napevih pri Božji službi pojejo. One so nam dokaz, da je sv. Cerkev mati in podpornica vsega lepega in dobrega in da kakor je ona druge imetnosti podperala in gojila, tako ni tudi lepe poezije nikdar zanemarjala. Prestavljavec. Očetu slava naj doni ln Sinu, ki je iz groba vstal, /S Toldinikom preblazenim Na večne Čase slavljenim. Amen. O Gospodovem vnebohodu. L (Salutis humanae Sator.) Človeškega rodu rešnik, O Jezus, radost naših sere, Odrešenega svetd stvarnik, Ljubečim sercem Čista luč! Ganilo Te je vsmiljenje, Da greh sveti si na-se vzčl; Nedolžno Jagnje si umeri, Da nam si britko smert zaterl. Premagal pekla si moči, Jetnikom sterl okove si, In zmagovalec stavljeni Sediš na desni Očetovi. Usmiljenje naj Te nagne, Da nam zaceliš rane vse, Da Tvoje lice gledamo, Svitlobo rajsko vživamo. Vodnik v nebo, in ravna pot, Le k Tebi duh naj hrepeni, O bodi radost za solze Plačilo sladko za serce! Amen. n. (Aeterno Rex altissime.) O večni Kralj, prevzvišeni, In vernikov Odrešenik, Končana smert je daia Ti Neskončne slave svitli ven'c. Nad zvezdice dviguješ se, Ki tje oblast nad vse stvari, Ki si prejel jo iz nebes, Ne od ljudi, vabila Te. Da kar obsega trojni svčt, Kar je na zemlji, pod zemljo, Nebeško vse — v ponižnosti Kolena pripogiblje Ti. Stermijo v nebu angeli, Ko se ljudem spreminja stan, Je grešil človek, človek vrnil, Kraljuje Bog, Bog včlovečen. O bodi Ti veselje nam, Dej sebe nam v plačilo tam. Prot' Tebi, o sveti vladir! Je svetna radost — prazna atvir. Zato kleče Te prosimo, Odpusti nam pregreho vso, Naj dvigne kvišku nam serci Do Tebe milost iz nebi. In ko nedavno sabliščiš, V oblaku kot Sodnik stojiš, Po zasluženju ne strahuj, Zgubljene vence povračuj. Naj Jezus Tebi slava bo, Ki v zmagi vračaš se v nebo, Z Očetom, z Duhom blaženim Na večne čase slavljenim. Amen. (Dalje sledi.) O keršanskem zakonu. (Konec.) „In da bi ošabni izreki naturalistov ne bili ena&'o Škodljivi in pogubonosni, kakor so polni zmot in krivice! Ali lahko se di prevideti, koliko škodo so oskrunjeni zakoni že napravili, in koliko je še bodo vsemu človeštvu porodili. — Pred vsem namreč je B< žja postava taka, da so vse naredbe, ktere v Bogu in naravi svoj začetek imajo, tem bolj koristne in blagonosne, čem bolj se nespreminjene v pervotnem stanu ohranijo. Kajti Bog, kakor začetnik vseh stvari, je točno spoznal, kaj najbolje služi njih naravi in ohranitvi, in je po svoji volji in modrosti vse tako naravnal, da vsaka stvar svoj namen lahko doseže. Ako se pa človeška hudobija pre-derzne, ta premodri red stvarjenja spreminjati in kaliti, potem se mora zgoditi, da tudi najbolj koristne naprave ali škodovati začnejo ali vsaj koristiti nehajo, bodi si, da so dobrodejno moč po spremembah zgubile, ali da se Bog nad človeško ošabnostjo in prederznostjo maščevati hoče. Kteri koli tedaj tajijo, aa je zakon svet, in ga po odvzeti svetosti med z goli posvetne reči veržejo, oni spodkopavajo podlago človeške narave, se ustavljajo sklepom Božje modrosti, in kolikor je od njih odvisno, njene naredbe razdirajo. In ni se čuditi, da je iz takih neumnih in brezbožnih prizadetij prirastel sad, ki je za zveličanje duš najhujši strup in za blagor deržav največi nevarnost... Sv. Oče dalje naštevajo hudo, kar iz zakonskih ločitev izvira; kako po tacih ločitvah postanejo zakonske zaveze spremenljive; medsebojna dobrovoljnost se manjša; poželjivost budi nezvestobo; skerb za otroke in njih izreja se zanemarja; blaženi hišni mir razpada; med žlahto se seje seme prepira; kako žena zgubi svojo častitljivost in pride v nevarnost, da postane zapušena sirota, ako njuna ljubezen ni bila posvečena. „Ker pa nravna spačenost z največo silo družine v pogibelj tira in moč deržav ruši, je razvidno, da so zakonske ločitve blagostanju družin in deržav čez vse sovražne, ktere, kakor same iz nravne spačenosti prihajajo, tako tudi, kakor skušnja pričuje, še geršim razvajam v domačem in javnem življenji široko stezo nadelujejo. — To je tem huje, ako se pomisli, da če se enkrat zakonske ločitve dovolijo, ne bo moči, ki bi jih zamogla berzdati in obderžati v določenih mejah. Huda je moč zgledov, pa še hujši je moč poželjivosti; sila obeh moči pa bode storila, da bo želja po zakonskih ločitvah vedno dalje svoje korenine širila in serca premnozih z njimi opletala, kakor se širi kužna bolezen, ali kakor presilno naraščena voda jezove podere in vse poplavi/' „To vse je gotovo samo po sebi jasno, pa bo še bolj oČito, ako si v spomin zakličemo minole dogodbe. Komaj so bile zakonske ločitve po postavi dovoljene, so začele razpertije in zdražbe silovito naraščati, razuzdanost življenja pa je postala^ tolika, da so se svojega dela celo taki sramovali, kteri so poprej zakonske ločitve zagovarjali; in ako bi ne bili hitro iskali zdravilnih po-močkov po nasprotni postavi, bi bila deržava v kratkem prišla v skrajno nevarnost razpada..." ,,Zares sanjarije in ukazi človeški nimajo moči, spremeniti lastnosti in obliko, ktero je narava stvarem dala; zato malo modro za javno blagostanje skerbč oni, kteri menijo, da se zamore narava zakona brez škode predrugačiti, in kteri bi radi, kakor se kaže, potem ko so svetost vere in zakramenta odstranili, zakonu še geršo podobo dali, kakor jo je imel pri poganih. Ako se toraj tem namenom slovč ne di, so rodovine in Človeška družba v vednem strahu, da se pogreznejo v ono osodovito borbo, ktero zlobne derhali socijalistov in komunistov že davnej nameravajo...." „Po vsem tem moramo priznati, da si je cerkev za občni blagor narodov veliko zaslužen je pridobila, ker t'e svetost in nerazvezljivost zakona vsikdar tako krepko »ranila.... Vendar pa cerkvi ni neznano in ona tudi ne taji, da je zakrament zakona, prav zato, ker ohranitev in množenje človeške družbe namerava, tudi s posvetnimi rečmi v zavezi in neogibljivi dotiki, ktere sicer iz zakramenta nasledujejo, vendar pa v versti posvetnih zadev ostanejo; in o teh rečeh po pravici postave dajejo in sodijo oni, kterim je svetna vlada izročena." „Nihče ne dvomi, da je po volji Jezusa Kristusa, vstanoviteija sv. cerkve, cerkvena oblast od deržavne oblasti ločena in vsaka oblast v svojem področji prosta in nezaderževana; vendar s tem pogojem, ki obema oblastima koristi in vsem ljudčm v dobro služi, da ste obe oblasti z vezjo lepe zastopnosti zvezane, in da je v onih ročeh, o kterih obojna oblast, dasi vsaka v drugem oztru, postave daje in sodi, tista oblast, ktera časne zadeve Oikerbuje, oni oblasti v modri in dostojni razmeri podredjena, kteri so nebeške zadeve izročene. Po takem, če smemo reči, lepem soglasji, bi bila razmera med obema oblastima najbolje vravnana, in vsaka oblast bi imela zdatnih sredstev zadosti, človečanstvo v vsem podpirati, kar zadeva potrebe časnega in upanje večnega življenja. Kajti že v svoji prejšnji okrožnici smo dokazali : kako človeška vednost, ako je s sv. vero združena, bolj plemenita in močna postane, da se zmotovaruje iu jih odbija, in kakor sv. vera ne malo obrambo iz vednosti zajema: enako more biti za cerkev in deržavo od velike koristi, ako obe oblasti prijateljsko postopate. Deržava namreč postane bolj spoštljiva in njena vlada bo gotovo pravična, dokler se na zvezdo sv. vere ozira; cerkev pa najde v deržavi zdatno varstvo in brambo v občni blagor svojih vernikov." V nadaljnem govorjenju opominjajo sv. Oče kneze in vladarje k medsebojni zložnosti in k porazumljenju s sv. cerkvijo, in slednjič se obernejo do škofov, rekoč: „Vaša perva skerb bodi, da bodo narodi v obil-nosti imeli podučenja v keršanskih resnicah; da vedoo v spominu ohranijo, da zakon 111 vpeljan po človeški volji, ampak po Božji postavi, ki se tako glasi, da smé eden mož le eno ženo imeti; da je Kristus, vstanovitelj nove zaveze, zakon iz verste zgolj naturnih opravil v versto zakramentov povzdignil in svoji cerkvi oblast podelil, postave dajati in soditi o tem, kar zakonsko vez zadeva. V tej reči se mora posebno na to gledati, da ne bodo ljudje v zmoto zapeljani po zapeljivih naukih nasprotnikov, ki hočejo cerkvi ravno to oblast odvzeti. — Tudi se mora vsim dopovedati, ako med kristjani mož in žena zavezo napravita brez zakramenta, da taka zaveza moči in vrednosti pravega zakona nima; in ako-ravno je točno po deržavnih postavah sklenjena, vendar več ni in biti ne more, kakor šega ali navada, po deržavni postavi vpeljana; deržavna postava pa zamore le take reči ravnati, ktere se v deržavnem oziru same po sebi iz zakona snujejo, tako da bi celó biti ne mogle, ako bi ne b lo njih prave in postavne korenine, in ta je vez zakonska. — Vse to je treba posebno zaročenim vedeti, kterim se mora tudi to razložiti, da smejo v tej zadevi (deržavnim) postavam pokorni biti, da jim cerkev tega ne prepoveduje, zato ker želi, da bi bili zakoni na vse strani veljavni, in da bi se otrokom škoda ne godila. — V neizrečeni in še vedno rastoči zmešnjavi človeških terditev je nadalje treba še tudi to vedeti, da ni moči na sveti, ktera bi zamogla pravi in doveršeni zakon razdružiti; da se tedaj taki zakonski očitne pregrehe krivi storijo, kteri, bodi si vzrok kakoršen koli, drug zakon sklepajo, preden je smert pervega razločila. — Ako pa kedaj tako daleč pride, da skupno življenje postane nemogoče, takrat cerkev privoli, da smé mož za sebe in žena za sebe živeti, pa si ob enem prizadeva, kolikor razmere ločenih dopušajo, da bi jima britke nasledke ločitve po moči zlajšala, in nikoli se ne zgodi, da bi cerkev ali nehala k spravi prigovarjati, ali da bi nad spravo obupala. — Vendar lahko bi bilo, v to skrajno nesrečo ne zabreeti, ako bi zaročeni, ne od po-željivosti gnani, ampak po dobrem prevdarku zakonskih dolžnosti in zakonskega namena v zakon stopili, in ako bi z dolgim grešnim znanjem pred zakonom Božje jeze ne dražili. In da vse ob kratkem povemo, zakoni bodo še le takrat blaženi in mirno stanovitnost dosegli, ako bodo zakonski duhovno življenje iz pobožnosti zajemali. Pobožnost edina je, ki daje moč in nezmagljivo serč-nost; ona edina pomaga, da se slabosti zakonskega to-varša, razlika navad in značajev, teža maternih skerbi, trudapolna izreja otrók, vsakdanje težke dela in mnogotere nezgode ne le poterpežljivo, ampak celó veselo prenašajo." „Tudi na to je gledati, da se zakoni z drugoverci ne bodo lahkomišljeno sklepali, kajti malo verjetno je, da bodeta človeka, ki sta si v verskih reééh navskriž, v vseh druzih enega serca. Pred takimi zakoni je treba toliko bolj glasno svariti, ker dajejo prenevarno priliko, da se katoliški del vdeležuje verskih vaj nekatoli*kega dela, kar je pod smertnim grehom prepovedano; ker so nevarni za versko prepričanje katoliškega dela; ker ovirajo dobro izrejo otrók, in ker večidel v to napeljujejo, da ljudje razloček med resnico in zmoto pozabijo in slednjič vsako vero za enako dobro cenijo." „Ker pa vemo, da ne smemo nikomur svoje ljubezni odreči, Vam priporočamo slednjič, častitljivi bratje! še one nesrečneže, kteri od nečiste poželjivosti zapeljani, so na zveličanje svoje neumerjoče duše pozabili in v grehu skupaj živč, ne da bi bili zakonsko zvezani. Bodi tedaj vaša skerb na to obernjena, da take nesrečne ljudi nazaj pripeljete k dolžnosti; bodi si da jih sami ali po «Iruzih sposobnih n^éh po vsakem načinu nagibate, da storjeno pregreho spoznajo, se resnično spokorijo in pravi zakon po katoliškem obredu sklenejo. Častitljivi bratje! da so nauki o keršanskem zakonu, kakor smo jih v tem pismu razlagali, enako važni za časno blagostanje deržav, kakor za večno zveličanje duš, je razvidno. Bog tedaj dodeli, da po meri važnosti tudi povsod podučljive in vbogljive serca najdejo. Zato se obernimo vsi s ponižno prošnjo do preblažene Marije, brezmadežne Device, naj bi ona duhove naklonila k pokoršini do sv. cerkve in se mater in pomočnico ska-zala vsem ljudem. Z enako gorečnostjo prosimo pervaka apostolov, sv. Petra in Pavla, ki sta praznoverstvo za-terla in resnico zasadila, naj s svojo mogočno obrambo človeški rod varujeta, da se nekdanje zmote še huje ne povernejo." „Med tem podelimo v zastavo nebeških milosti in kakor izraz naše blago volj nosti Vam, častitljivi bratje, in ljudstvom, Vaši skerbi izročenim, iz polnega serca naš apostoljski blagoslov." „Dano v Rimu pri sv. Petru 10. svečana 1880, v drugem letu našega papeštva." Leon P. P. XIII. Sveto Bethisieo. (Dalje.) Bodite usmiljeni tudi do živali. Še tako mala in slaba živalica naj se vam smili. Vsako boli, ako jo terpinčite. Tudi še do tako imenovanih sovražnih in škodljivih živali morate biti usmiljeni. Bog jih je stvaril; že vé, zakaj. Sej kača, jastreb, vrana, netopir, ne vé, kaj dela, ako te piči, ugrizne, tvojemu premoženju videzno škoduje. Zakaj tedaj natikaš kače na palico, pribijaš netopirja ali vrano na vrata? Če ti je žival po tvoji misli škodljiva, končaj jo naglo; ne pa da bi jo terpinčil! Ali kaj ti je storila žaba, miška, da jo tlečiš; muha in enaki merkeji, da jim noge, perutnice tergaš, péije pukaš in strižeš, ter še veliko enacega? Še nekaj, na kar morebiti ne misliš. Bodi prizanašljiv tudi do neživih stvari. Mnogi otroci, pa tudi odrašeni, pri svoji nepokojni natori hočejo vse poklestiti, poruvati, potergati, poteptati, pokončati, kar koli naleté, in tako v natori, koder gredó, veliko rastlin potarejo in marsikaj škode naredé. Kaj ti je storila ljuba narava, da je pri miru ne pustiš? Koliko škode po vertih, po njivah, po travnikih in tudi po gojzdih atoré neugnani otroci in sploh mladi ljudje. Naj lepši drevesa najdeš velikrat nasekane, oma-jene, osekane ali celó posekane od malopridnežev! Misliš mar, da zarad take storjene škode niso odgovorni pred Bogom in pred ljudmi? Priporočim torej še enkrat, ljubi otroci! Bodite usmiljenega, blazega, pohlevnega serca. Vsak človek, {>a tudi vsaka žival naj se vam smili; nikomur ne de-ajte hudega; vsacemu človeku išite prijazni biti, vsa-cemu kaj dobrega storiti, posebno pa nezmožnim otro-čičem in starčkom, pa bolnim na duhu ali na telesu; nikomur pa nikoli ne storite kaj hudega — ne na duši in ne na telesu. S tem še le se vam prične prava sreča in mir na tem, še bolj pa na unem svetu. K temu Še nektere splošne nauke za ljube otroiiče. Otrok, vari se jeze! Če ti kdo tadi kaj prav hudega stori, ne bodi nanj jesen. Jezus je zapovedal sa no take moliti, ne pa nad njimi se jeziti. Človek, ki hudo dela, je nesrečen; Če se pa še ti čez njega jeziš, hudo govoriš zoper njega, ali celo gledaš hudo s hudim mu poverniti: potem je še bolj nesrečen, in tudi ti si nesrečen — oba sta nesrečna! Kristus je zapovedal dobro storiti nasprotnikom. Ce ti dobro storiš razžalniku, te bo Bog ljubil in ljudje te bodo radi imeli. Ce se pa išeš znositi in zrna-ščevati nad razžalnikom, si kakor napihnjen meh, ljudje te bodo zaničevali, pa Bogu se zameriš. Iz jeze izvirajo prepiri in poboji, in to je ena prav ostudna lastnost mladih in odrašenih v deželi. Otrok, poslušaj ta-le nauk: Nikoli nikar ne za-kolni! Ostudnih reči nikoli ne govori! Od koder smrad izhaja, tam je nekaj gnjilega, smerdljivega; še bolj gerdo in ostudno je serce, iz kterega izhaja kletev, ali pa nesramne besede. Prav iz serca ti želim, da bi kdaj na smertni postelji mogel reči: Nikoli v svojem življenji nisem klel, nikoli ne kvantal. Zato se moraš pa varovati zanikarnih in hudobnih otrok. Hitro beži, ako spaziš kaj napačnega v drušini. Iz celega serca ljubi Boga in njegovo sveto hišo. Bog ne daj sveto mašo opustiti ob nedeljah in praznikih! Kdor to stori, je zapustil tovaršijo angelov in obernit se je na pot, ki pelje v večno pogubljenje. Velik greh stori, kdor ob nedeljah sv. mašo opusti. Spuštuj cerkev, memo nje grede se odkrivaj, v nji pričujočega živega Boga ponižno moli. Roke imej pred seboj spoštljivo sklenjene in molitvene bukvice ali pa molek v rokah; pa zvesto moli. Pri spovedi bodi odkritočerčen; nikar se ne boj spovedniku povedati greha, če je tudi še tako velik ali ostuden. Ti greh poveš, in Kristus ti ga bo zbrisal 8 tvoje duše, če si prav skesan in se boš poboljšal. Ako pa bi ga zamolčal, te bo tako pekel, da ne boš več vesel, ker greh ti je ostal v sercu in pridjal si še novega večega z zamolčanjem. Ako imaš torej kaj zamolčanega, pojdi in vse povei spovedniku; on ti bo pomagal in rešen boš svoje prehude britkosti in nesreče. Sploh pa rad hodi k sv. spovedi. Obleka se mora večkrat premeniti zarad zdravja; duša pa v spovedi večkrat obnoviti in očistiti. Bodi priden in delaven. Postopati in lenobo pasti je gerdo in greh. Lagati ne smeš nikoli. Boljše je za te če si tepen, kakor pa z lažjo kazni se ogniti. Če pomoto spoznaš, lahko dobiš odpušenje pri Bogu in pri ljudčh; če pa tajiš, ti greh kakor tern v sercu obtiči. Vari, vari se vsih hudih reči. Vari serce, oči, ušesa, roke vsega hudega. Bog hoče imeti tvoje dušne in telesne moči Čiste; vse moraš varovati greha. Otrok, moli rad. O koliko je treba moliti za nedolžne, da bi jih Bog obvaroval greha; za grešnike, da bi se spokorili; za pogane, krivoverce, razkolnike, da bi se spreobernili. Kadar vidiš ali slišiš kaj grešnega, reci saj v sercu: „O ljuba Gospa presv. Serca, prosi za nas Bogd!" (Namreč za poboljšanje teh in teh.) Vari se vsake tatvine in krivice. Ukradena reč žge serce, kakor peklenski ogenj, dokler ni povernjena. Pusti vse pri miru, kar ni tvojega. Boga se boj vse žive dni, in spoštuj njegove duhovne. Kdor se pregreši zoper duhovna, se pregreši zoper Boga, kteri je rekel: „Kdor vas zaničuje, Mene zaničuje." Svariti te moram, o otrok! še pred grehom, zarad kterega so bili angeli zaverženi. To je pervi, naj pervi naglavni greh: napuh, prevzetnost! Vselej me žalost obide, kadar vidim že otroka prevzetnega. Iz vsega obnašanja se velikrat že malim vidi ošabnoat, nečimer- nost, prevzetnost. Lepi so bili angeli s satanom vred, pa so bili vendar zaverženi. Taka se bo tebi godila, ako si temu grehu vdan in se ne spreoberneš. Prevzetni otrok je velikrat tudi že brezvéren otrok, ali pa kmali bode; kajti duh Božji v prevzetnem sercu ne prebiva. Prevzetnost je gad, ki se rad tudi pri spovedi skriva. Povej spovedniku odkritoserčno, če si tej bolezni vdan, da te do časa še ozdravi. Obtoži se, če te le včasi ta pregreha premaga, ali pa ti neprenehljivo v sercu tiči in se kaže v vsem tvojem djanji — prevzetnost in upornost do staršev, bratov in sester, do učeni kov, do poslov, sploh do bližnjega, ali celó do namestnikov Božjih. Prevzetnost in ošabnost v noši, obleki, v hoji, v govorjenji, celó v prederznem obnašanji v cerkvi pred samim Bogom! Prevzetnost v zaničevanji pobožnih ljudi, zanemarjanji molitve in dolžne hvale Božje. (Morebiti ne moliš, kadar te zvon k molitvi kliče opoldan, zveččr, ali pred jedjo in po jedi, preden spat gres in ko vstaneš?) Vidiš, koliko hudih grehov izvira iz napuha! Ne izgovarjaj se, da tudi drugi tako ali tako delajo. Vsak bo sam zase dajal odgovor; gorjé pa vsakemu, kdor je hudo delal! Mjarretanske Uianije r moiiteah in pretniiifevanjih. (Dalje.) Mati nedolžna — za nae Boga prosi! Molitev za Marijino pomoč pri spovedi. Tvoja nedolžnost, o Marija, je tolika, da je nikdar ni ter je tudi ne bo dosegla ktera druga duša. Vendar pa nas ona spodbuja prav živo, da naj Ti v nedolžnosti vsaj prihajamo podoboi, ker Ti enaki ne moremo biti. Pamet nam tudi pravi, da za tako nedolžno Mater se spodobijo tudi otroci kolikor le mogoče nedolžni, ker otroci morajo materi podobni biti. Kdor pa hoče Tebi podoben postati, zanj ni boljšega pripomočka, kakor je sv. spoved. Pri spovedi se nedolžnemu detetu, ki je ravno prišlo k spoznanju greha, pa ne ve, kako se ga varovati, povejo pripomočki sa to. Gnada Božja se tam vliva v mlado serce in ga močnega stori. O kako veselje ima aogelj vsrh, ko vidi, da njegov mali varovanec ima vedno pred očmi opomine in poduke spovedni-kove in da se že po pervi spovedi s dobljeno gnado krepko ustavlja pervemu navalu hudobnega duha. Kako raste to njegovo veselje, ko mlad kristjan z gnado Božjo nazaj prihaja k spovedniku, kjer se* mu gnada ne podeljuje z novega, temuč le pomnožuje, kjer njegovo dušno bogastvo vedno bolj narašča. Ko pa se v posnejšib letih sbudi poželjivost, ko hudobni duh na boj soper nedolžnost priganja in zbada svet in meso, ta dva mogočna sovražnika; kje bo takrat prestrašena duša našla varniše zavetje, izdatniše pripomočke k zmagi, kakor zopet pri sv. spovedi? Kaj je t sti notranji glas pri mladih ljudeh, ki jih šiloma vleče k spovednici, kakor glas Božii pa opominovanje angela varuha, ki jih na povelje Bož;e nevidno za roko prime in pelje k Božjemu namestniku, k pastirju, zdravniku in učeniku? Če je pa ktera duša bila tako nesrečna, da je smertno padla, in jo angel varb na povelje njenega odverženega Ženina mertvo prinese pred spovednika, ktero zdravilo jo bo zdaj k življenju obudilo, če ne one poživljive besede: Odvežem te od tvojib grehov v imenu Očeta in Sina in sv. Duha? Zdaj se neksj enacega sgodi, kakor pri Jezusovem kerstu v Jordanu: nebesa se odprč, sveti Duh, čeravno nevidno, se spuati nad spokorno dušo in v njeno serce, nebeški Oče pripoznava: Ta je moja Ijubeznjiva hči, nad ktero imam dopadajeoje. Sv. spoved toraj vsem neizrečeno dosti pomaga; nedolžne v nedolžnosti ohrani, padle k pravičnosti nazaj pelje in jih vterdi. Zdravim je poživek, da ne zbolijo, bolnim je zdravilo, da zopet ozdravijo. Vsem pa je rešilna deska, ki jih varuje večnega potopa. Že vtapljajočemu se v navadni vodi je taka deska neprecenljiva dobrota, če mu jo moreš podati. Mislim si pa človeka, kteri je v strašni nevarnosti vtopiti se ali se pa že vtaplja v žepleno večno jezero, v kterem če se vtopi, bo moral vekomaj umirati brea upanja kdaj umreti, mislim si vse to, potem spoznam, kaj Bog človeku dobrega stori s tem, da mu priložnost d& se Bpovedati dobro in vredno. O Marija, obvaruj nas nevrednih spoved in stori, da vsaka spoved za naše duše obrodi stoteren sad. To je v Tvojih močeh. Povzdiguj nedolžne roke k nebeškemu Očetu za nas, ko si vest izprašujem", ko se spo-vedujemo, ko se kesamo in sklep delamo se poboljšati, ko se vračamo domu od spovedi, ko spokorne dela naložene opravljamo, posebno pa ko je treba zvestobo do Boga pokasati v skušnjavah. (Dalje sledi.) Ogled po Slovenskem In dopisi. Z Gorenjskega. (v -prid Bosni.) Še eno drugo misel sem dobil. Koliko dobrih zvonov Kranjci pošiljajo v prelivanje, da dobijo aii veče ali čisto vbrane zvonove. O. Samasa jih sprejema menda po 60 gl. cent, pa odšteje še 5 gl. pri centu za žlindro; toraj cent po 55 gl. — Takih manjših zvonov naj bi nakupili za Bosno — kar naravnost od cerkve, od soseske, ktera jih namérja v prelivanje poslati, kajti zvonar jih potem že dražje oddaja. Tako bi se dobili zvonovi skoro za polovico vrednosti, in še jarem ali saj kembeij bi z zvonom dali poverhu. To bi bilo prav dobro. Kaj praviš? Poterdiš li to misel? Po dva zvonova sperva sta dosti za bosanske cerkve — mali in drugi; potem, čez kaj več lét, bodo že aami oskerbeli še srednjega in morda celó vélikega. Zvonovi po 2 centa, po 3—7 centov bi bili popolnoma dobri; vendar taki v glasu, da bi za eno cerkev poslana dva ne disharmonirala, temuč se vjemala toliko, da bi glas skupni ne žalil uščs, kakor jih je bilo na Kranjskem in jih je še dovelj. Zvonilo v Bosni ljudi neznansko mika. Kristjani, slišati svon kakih 2—3 centov, so kar stermeli veselja in niso vedili, kaj početi; — začuvši zvon 7—10 stotov pa so ksr od ginjenja nekteri glssno jokali, drugi radosti skakali itd. Celó zvončka bO fuotov so bili bolj veseli, kot pri nas zvona 18 centov. Za Bosno tedaj bi se dalo kaj storiti. (Op. Gg. župniki, kteri bi mislili kak dober svon dati preliti, naj to blagovoljno naznanijo n. pr. g. kanoniku Petru Urhu. ali g. Val. Lahu, kapi. v Naklem, da se zvon kupi za Bosno. Vr.) Kupovali bi se zvonovi od pol centa dalje do kacib 6 ali 8 centov in pa po ceni, ktero daje zvonar za zvonove, ki se mu pošiljajo za prelivanje. Ako zamore ktera srenja kaj cenejše pustiti svoj svon, bode jim Bog po-vernil; ako ne more, plača se jim tako, da škode no bodo imeli, pri tem pa bodo Bosni storili veliko dobro delo. Is notranjske Bistrice, (t Matija Valenti&) Naj po „Danici" doznajo znanci in prijatelji, kterih je posebno med duhovni mnogo, da smo v hladni grob položili danes, 20. aprila, slepega cerkvenega pevca in organista Matija Valenčiča, kteri je 18. t. m. po kratki bolezni, s svetimi zakramenti previden, srečno v Gospoda zaspal. Raojki Matiče je v svoji mladosti s smodnikom po nesreči zgubil obe očesi, ter se potem, popolnoma slep, izučil godbe io petja. Igral je skoraj na vsih inštrumentih, naj bolje pa se mu je sponašalo orgliaoje. Nadomestoval je v Ternovski farni cerkvi mnogo lét organiste, in bil je v Bistriški podružnici org jar. Vsaka nova cerkvena skladba ga je zeló zanimala; treba ma je le bilo psrkrat note narekovati, in kmalo je pesem popolnoma dobro igral, in ko si mu parkrat besede prebral, tudi pél. Imel je čudno tenek sluh, in isverstno dober spomin. Bil je izobražen; naj veče veselje mu je bilo, ako si mu kaj is Časnika ali dobrih bukev bral. Vdan in veren sin sv. matere Cerkve, je bil goreč prijatelj duhovnov. O kolikrat smo s veseljem poslušali pri malih orgljicah ali pri glasoviru slepega „Matičeta" navdušeno petje in godbo! Utihoii je za ta svét Upajmo, da ubogi slepec, kteri je več ko 40 lét živel v strašni temi, sedaj z zdravimi očmi gleda Njega, kteremu je tukaj tako goreče slavo prepeval. Naj bode ranjki „slepi Matiče" gospodom duhovnom, kteri so pri nas pastiro-vali ter so ranjcega poznali, živo v molitev in spomin priporočen. J. B. S Hvarskega otoka (Lesina), 27. sušca. (Ondotne cerkvene okolišine.) Pismo od ondot do nekega zdruštva v Ljubljani naznanuje v posnetku to le: Ondotni župnik č. g. šim. Anselinovič poroča, da ondotna cerkev sv. Antona Padovanskega in B. M. Device je bila zidana 1. 1646 od čo. oo. Frančiškanov, ki so tje pribežali is Bosne in Ercegovine, ker takrat je bilo zbučalo grozovito turško preganjanje soper katoličane po tistih krajih. Posneje, ko je preganjanje pojenjevalo, so se tisti patri povernili v imenovani deželi in nesli so seboj vse mašno plajše, kelihe in druge cerkvene oprave, kar so bili seboj prinesli, ko so sidali ravno imenovano cerkev, in sapastili so cerkev bres kscega imetja in pomočkov, da bi se bilo kaj nakupilo. Prebivalci so pri svoji siloi revšini čisto in popolnoma nezmožni, da bi kaj pomogli. Podpisani je toraj proti povernjenju prisiljen izposojati si msšne plajše, kelih in drugo pripravo iz farne cerkve sv. Jurja, da more v cerkvi sv. Antona opravljati sv. mašo. Uboga cerkev je tedaj sdaj bres vsega in ta britka sila je pri-morala podpisanega župnika ponižno prositi aa kako pomoč v prid te cerkve, da bi se ji mogla kaka oprava OBkerbeti. •. Podpisan: Šim. Anzelinovié, oskerbnik cerkve sv. Antona in M. D. PavlinoviCf srenj ski predstojnik. Pristave k. Morebiti ima kak gospod kaj pri-mérnega, s čimur bi bilo vstreženo ubožni cerkvici, mašni plajš, kelih, svečnike itd., ter bi poslal s napisom: Al Rev. Sign. Don Simeone Anselinovič, Direttore della chiesa di S. Antonio etc. a Le sin a in Dalmaaia. Vr. Is Glamoca V Bosni, 25. sušca 1880. (Poterdilo in zahvala.) „A, a, a. Gospod, dete sem in ne snam govoriti." Nisem zmožen, ne vém, s kakimi besedami bi izrekel zsbvalo, ki jo v sercu čutim za prelepe darila, cerkvene oprave in duhovske obleke, ki smo jih prejeli od dobrotnikov, in Vam, prečastiti oče, za trud. Predo-brotljivi Bog v tem življenji velikodušne dobrotnike veliko lét zdrave in srečne obrani, v prihodnjem življenji pa jih s prelepo krono ovenčaj! Mašne plajše, kadivnico in vse drugo sem prejel nepoškodovano. (Poslan je bil od tod 17. sveč. t. 1. za- boj s raznotero cerkveno robo, vrednosti kacih 150 gl.: 3 mašoi plajši, 2 lepa od premih škofa dr. Jan. Kriz. Pogačarja, kropiio, lep čop za svetilnico, 12 rntic za kelib, več obramnic, križ za obhajila, kadivnica s čolni-čem itd. Poš.liatev je marljivo in brezplačno cerkvenik ienklavški oskerboval, ki je naredil tndi lepo černo ka-zulo in pripravil nekaj druge robe.) Velikoserčoi dobrotniki, sprejmite tedaj zahvalo od mene nevrednega pastirja in od mojega v črnega katoliškega ljudstva. Priproste so serca, pa polne čiste ljubezni do Boga in do naših dobrotnikov. Obljubimo tudi spominjati se Vas vse žive dni v svojih molitvah, pri-poročujoči se še dalje v pomoč Vašo, ktere smo potrebni. P. Rafael Coletič, rimokatoliški duhovni pastir. Der dilmianische Komet. Učenjak v svetni in cerkveni vedi, slavni pisatelj dr. J. Wieser, prebravši brošuro z imenovanim napisom, je sapisal naslednje besede: „Der Verfasser sucht in seiner Broschüre zu zeigen, der Durchgang des Biela'scben Kometen durch die Erdbahn habe einst eine Entwässerung des Blondes und damit im Zusammenhange eine allgemeine Ueber-schwemmung der Erde — die biblische Sündfluth veranlasst, nachdem er schon 1656 Jahre früher durch örtliche Ueberscbwemmuog das Paradies serstört hatte. Wir können dieser Hypothese, die auf verschiedenen Conjecturen ucd gewaltsamen Interpretationen sich stützt, schon an und für sich keine Bedeutung beilegen, noch weniger aber mit der Art ihrer Darlegung von Seite des Verfassers uns einverstanden erklären. Gott konnte sich ohne Zweifel sur Ausführung jenes allgemeinen Strafgerichtes natürlicher Ursachen bedienen, aber es muss durchaus festgehalten werden, dass es durch sein besonderes Eingreifen und nicht blos durch den gewöhnlichen Lauf der Natur herbeigeführt worden. Dies tritt nun aber in der Broschüre nicht hervor, und man muss es in der That mehr als gewagt nenner, wenn der Verfasser im Widerspruche mit der heil. Schrift de geradezu komische Behauptung aufstellt, Noe, „der vorsichtige Mann", habe „bei einem etjvaigen Wiedererscheinen" jenes Kometen eine Ueberschwemmung befürchtet und schon läogst vorhergeahnt, und darum „aus Vorsorge" eine Arche gebaut, oder wenn er das Cherubim-Schwert (1. Mos. 3, 24.) mit dem Biela'scben Kometen identificirt (!). Glaubt denn der Verfasser wirklich durch eine solche rationalistische Verwaschung der Offenbarung der guten Sscbe zu dienen? Wir fühlen uns unsererseits wahrhaft gar nicht veranlasst, der von ihm angekündigten ,,Zeitrechnung der Urwelt" mit SpannuDg entgegenzusehen." Razgled po »vetu. Rimsko. Nedavno so sv. Oče imeli nagovor do francoskih romarjev. Rekli so, da aarad dogodb na Francoskem imajo hude skerbi, njih duša je napolnjena s bridkostjo, cči solzijo. „Boga proaimo, naj bi vihar uto-lažil in mir zopet vstanovil, če pa bo bojevanje, bomo s Božjo pomočjo svojo dolžnost spolnovaii in svoje po-alanje sverševali brez omahovanja. Verske koristi so koristi nsrodov, ne bomo jib manj branili, kakor so jih nsši spredniki." Tako so govorili sv. Oče. Francoski mavtarji in rudečkarji hočejo ubogo deželo sopet v mesnico spremeniti, kskor so jo pred malo msnj ko sto leti; toraj se ni čuditi, da skerbi poglavarja sv. Cerkve, kakor tudi vsacega poštenega človeka. V Rimu je katoliška okrajna družba sklenila, da hoče posebno skerb obračati na mnčž postopajočih in sapušenih otrok obojega spola in iskati pomočkov sa njih odrejo. To naj bi se skušalo tudi drugod in ne manj po naših mestih, kjer večkrat otroci prihajajo beračit, rekoč, da je oče bolan doms, ali mati. Drugi se potikajo po ulicab, in slišati je včasi grozno gerdih kletev iz njih mladih ust, pa viditi smodke v njih že očer-nelih zobčb. Kaj bo iz tacih potepinov? Ali ne bodo naj bolj nevarni premožnim prebivalcem, kteri naj bi raji zdaj za nje poskerbeli s svojim premoženjem, da v kako napravo pridejo. Po več mestih ima mladina večerne šole za keršanski nauk; naj bi se tudi to poskusilo, kjer se drugi primeren čas dobiti ne more. Samo vera je zmožna človeka bUgoserčnega storiti. Crei hi *a*i zre*1e fno fi tre. Zahvale. St. 1. Bivši nevarno bolan mladeneč se vsled obljube očitno zahvttluje za mogočno in preljubeznjivo pomoč Naše ljube Gospe, ktera je njemu sprosila, da je zopet zadobii zdravje; ko je bil priporočen, so tako urno in točno zdravila pomagale, da se zdravniki kar čudijo. Zahvala priaerčna pa tudi dušam v vicah in vsim udom N. lj. G., ki so za njega prosili. (Poslano po duhovnem bratu.) Št. 2. Bila sem v očeh hudo bolna, bala sem se sgubiti pogled; priporočivši se v bratovsko molitev,sem tudi sama vedno prosila N. lj. G. presv. Serca. Marija me je otela žalostne zgube. S tem izrekujem svojo priserčno zahvalo ; in ker sem v velikih težavah in še bolna, toraj še dalje priserčno prosim bratovske molitve. V Ljubljani. V. A. Št. 3. Preserčno zahvalo naznanjam N. lj. G. presv. Serca za hitro pomoč. Imela sem na nogi čudovito oteklino, pa moja ljuba mati Marija me je prav hitro ozdravila, ko sem se Nji priporočila, in obljubila po „Danici" razglasiti. M. M. Št. 4. V skorej obupljivih, silo hudih stiskah, brez službe, smo se z 9dnevnicami obernili za pomoč k N. lj. G. presv. Serca; in ko smo jo v tretjič opravljali, je nam Bog prečuoco in Čisto nepričakovano pomagal, da smo v<*i etermeli: tisti dan, ko smo sklenili 9dnev-nice, na Šmarni dan, so prišle tri ponudbe za službe, iu tako imata službo oče in sin — družina je preskerbljena. Iz Teržiča, 2^. mal. travna 1880. Ign. Hladnih. Prošnje. V molitev goreče priporočeni: Neka hudo bolna žena. — Dva mladenča v oušnih in telesnih potrebah. — Na umu nekoliko slaba za polno zdravje. — Oseba aa pri-mčnno služb". — Hudo bolna za ozdravljenje. — Bolna iz Štajerskega. — Več lčt v glavi bolna oseba. — Vsa obtežana z boleznimi že več Ičt. — Dva mladenča, da bi opravila, in pa dtbr.i opravila velikonočno spoved; priporočena tudi za primčrne službe, sa potrebni kruh. — Neka družina se v silni potrebi obrača k N. lj. G. in sv. Jožefu za pomoč, in hoče razglasiti, ako bode uslišana. — Družina za pomoč v mnozih stiskah, v kterih ni drugač pomagati razun le s zaupanjem na pomoč Božjo in njegovega usmiljenja. — Deklica priporoča sebe in mlajšega brata sa obvarovanje pred vsimi nevarnostmi in sa goado stanovitnosti, ter da bi oba v VBrstvu Marijinem svoj namen dosegla po Božji volji. _ Nekdo velikega svojega duhovnega dobrotnika naj priserčnise priporočuje aa zdravje, ako je Božja volja. — Bolna v telesnih m zlasti v dušnih boleznih, posebno zoper duh maloserčnosti, da bi se v majuiku ozdravila in vmirila, kakor je Božja volja. Bratovske zadeve. Nameni in priporoČevanja pri sv. masi in sploh v molitvi za mesec veliki traven 1880. I. Glavna namena: Razsvitljenje postavodajal-