lahko je  vzeti  nase  smrt  in  sramoto  in  udarec
v   obraz   in   nerazumenje   in   zaničevanje   vseh
ljudi.
Vse je lahko razen razžaliti Te.
Vse je lahko, o Bog, tistemu, ki Te ljubi,
Razen ne delati po Tvoji sveti volji.
(Vstane.) In sedaj tudi jaz Tvoj duhovnik, vstanem in se nagnem nad to darovano žrtev In molim zanjo, kakor se moli  nad  nekvašenim kruhom pri maši.
Sveti Oče, Ti vidiš to ovco. ki je storila, kar je. mogla.
Imej sedaj usmiljenje  z njo  in ji ne naloži  neznosnega bremena,
Imej usmiljenje tudi z menoj, duhovnikom, grešnikom,  ki  sem Ti pravkar  daroval  svojega  edinega otroka z lastnimi rokami. In Vi, moja hčerka, recite, da mi odpuščate, preden Vam odpustim.
(Ona da znak z roko. on ji položi svojo roko
na glavo.) Sygne, zberite se, blagoslovil Vas bom in božja milost naj bo z Vanii!
(Ona se spusti in pade z glavo naprej na tla in obleži razprostrta in z iztegnjenimi rokami. On napravi počasi križ nad njo; rdeči žarki zahajajočega solne a prodirajo skozi okno.)
(Konec drugega dejanja)
Tretje dejanje
Sygne se je poročila s Turelureoin. JNapoleon je premagan in vojske zaveznikov stojijo pred Parizom. Poveljnik Pariza je Turelure. Kralj je poslal kot svojega odposlanca Georgesa de Coufontaine. Turelure se ne pogaja sam ž njim, ampak poveri to nalogo Sygne. V zameno, da izroči Pariz, zahteva Turelure, da kralj priseže na konstitucijo in da se Georges odreče vsem svojim naslovom in premoženju v korist sina, ki se mu je pravkar rodil. Georges podpiše. Ko pa Turelure vstopi, strelja nanj. Sygne skoči pred Turelurea, da ga krije. Georgeseva krogla jo zadene. Turelure ustreli nazaj in Georges pade. Sygne umira.
Vrne se
Turelure. (Privzdigne Sygne pod pazduho in jo posadi v velik in globok naslanjač. On sam se vsede pred njo, in jo ostro gleda.)
4. prizor:
Turelure: Dober dan, Sygne
(Ona se napenja, kakor da bi rada govorila in ne more.)
Ali me slišiš? Ali ne maraš govoriti? Govori kljub temu, jaz ti lahko berem besede s tvojih ustnic.
(Ona govori brez glasu.)
Mrtev? George, če je mrtev?
(Znak.)
Žalibog, moram ti reči, da je tako.
(Besede na  ustnicah.)
Mira Pregelj, Glava dečka (olje)
Duhovnik? Jaz ti povem, da je mrtev. Prepozno. Prepozno je.
Krogla ga je zadela v čelo. On je mrtev. — Jaz sem živ. Po tvoji zaslugi, ljuba Sygne.
(Molčanje.) Brez duhovnika, brez izpovedi. In v  okoliščinah,  žalibog!   ki  nam  dajo majhno dvomiti  o  njegovem  zveličanju.
(Molčanje.) Kaj? Jaz te ne razumem. Neskončna?
Da je  božja  usmiljenost  neskončna?   To je  res, božja usmiljenost je neskončna. Tudi njegova pravičnost.  »Nescio vos«,  stoji zapisano. »Jaz ne vem, kdo ste.« Tako govori Oče.
(Molčanje.) Zapisano. Lahko trdiš, da ni.
(Molčanje.) Ampak,   Sygne,  kako  ti  moram  biti  jaz hvaležen!
Moje življenje si rešila za ceno svojega. O skrivnost zakonske ljubezni! o požrtvovalnost, ki si vredna davnih časov!
O tebi je zapisano, kakor nekdaj o Rut: Pozabila bom svojo deželo in tvoji bogovi bodo moji bogovi.
Kaj je zate brat v primeri z možem, ki si si ga izbrala?