Ogofenišlti pepel nod Pred dobrkn letom, aprila 1932, je prišlo do ogromnega izbruha južnoameriških ognjenikov iz pogorja Andov. Več pokrajin južne Amerike je bilo vsled pepelnatega dežja zavitih v popolno temo in pepela je nadeževalo nad 1 m debelo. Po prvih vesteh o bruhanju omenjenih ognjenikov so se razširile po Francoskem strah vzbujajoče vesti, da bo- do v zračne višine iz ognjenikov pognani oblaki prahu dosegli Evropo. Vsled prašnih oblakov bi došlo do oviranja solnčnih žarkov in to dejstvo bi bilo celo ogrožalo poletno vreme leta 1932. V resnici beleži zgodovina vremena slučaje, iko so ognjeniški izbruhi odločilno vplivali na vrcme v Evropi. Gre v teh slučajih za ognjeniške izmečke, ki obstojajo iz najfinejše tvarine in ikatere požene sila izbruha v najvišje višine. Večji delci prikolobarijo ikmalu na zemljo, najmanjši pa se lahko držijo po cele mesece v zraku in prekrožijo včasih celotno zemeljsko oblo. Pretečejo celi meseci, predno dosežejo množine južnoameriškega pepela Evropo. Po izbruhu ognjenika Krakatau v morju južno od Indije avgusta 1. 1883 so opazovali prve prikazni omegIjenja vsled bruhanja vulkana šele novembra omenjenega leta. Ogromnemu izbruhu ognjenika Katmai junija leta 1912 na ikanadskem polutoku Alaska so sledila značilna ognjeniška omegljenja v naših pokrajinah meseca oktobra. Dobo 3—4 mesecev pri potovanju prašnih množin so tudi ugotovili lani. Šele sedaj javljajo, da so se dne 10. julija 1932 pojavila nad špansko prestolico Madridom čudna zamegljenja, katere je povzročal iz izrednih višin prah iz ognjenikov. Tudi na Norveškem je opazil istočasno žareče oblake v noči znameniti raziskovalec severnih pokrajin prof. Stromer. Ti oblaki niso bili ničesar drugega, nego blesteče plasti iz ognjenikov v Andih v zrak pognanih množin prahu. Redkokedaj pa se držijo mase prahu nad eno leto v takozvani stratosferi (višine razredčenega zraka). Lansko leto so trdili, da se je gibal ognjeniški prah 20.000 m visoko. Ako pa zaide ta prah v 10 km višino, v ikateri se odloča vreme, jih slednje žene proti tlom. Kako neugodno vplivajo plasti pra- hu na Evropo, dokazuje istina, da so takim pojavom vsikdar sledila mrzlej« ša poletja in deževne zime. Nekaj po-» sebno izrednega je bilo poletje 1. 1912, fco so ugotovili, da je padlo izžarevanj« solnčne toplote za 20%. Lansko poletje, ki je pokazalo v ne-< katerih dneh. tekom 100 let nedosežene najvišje temperature, nam dokazuje, da je bil takrat vpliv prašnih množin zelo slaboten, ikar tudi odgovarja zatrdilu ameriških zemljeznancev, kl pravijo, da so bili izbruhi ognjenikov v Andih leta 1932 daljetrajni, a ni pri-* šlo do popolne silovitosti. Koncem julija 1932 niso opazovali več po Evropl andskih prašnih plasti, so se že mora« le kje drugod spustiti na zemljo.