PIRČEVA STROKOVNA, LITERARNA IN DOPISOVALNA SLOVENŠČINA
Marjeta Humar
COBISS 0.01
UVOD
V Kamniku rojeni Franc Pirc (1785-1880) je bil ne samo v svojem času znan duhovnik, misijonar in sadjar, pač pa tudi pisec različnih besedil, ki jih je objavljal kot samostojne knjige, članke, pesmi in pisma v dnevnem časopisju ali pošiljal različnim naslovnikom.
V prispevku želim prikazati Pirčevo slovenščino, zato njegova nemško pisana besedila, nemška pisma posameznikom ali časopisom, knjiga o življenju in kulturi Indijancev (Die Indianer in Nord-Amerika, ihre Lebensweise, Sitten, Gebrauche, St. Louis 1855), pa seveda neohranjeni prevodi njegovih sadjarskih knjig v nemščino,1 izgubljena verska besedila, napisana v jeziku Indijancev, izgubljena knjiga o zmernosti,2 niso upoštevana. Tudi zasebnih pisem nisem imela veliko na voljo.
Pirčeva zapuščina v slovenskem jeziku obsega sadjarska strokovna besedila (Krajnfki vertnar, ali Poduzbenje v’kratkim veliko fadnih drevef sarediti.jih s' zeplenjam poshlahtniti, in lepe verte k’ velikim pridu safaditi (1830) in 2. del s podnaslovom Od reje nifkiga drevja alipertlikovzov in pofodovzov, in kakoperdelano fadje k'pridu obrazhati, de veliko sadene (1834); Podvzhejne kako se morejo te shkodlive gosenze konzhati (1834) - vse tri knjige je izdala Kranjska kmetijska družba; ponatis 1. dela Kranjskega vertnarja je izšel, 1835, obeh delov 1846, popravljena izdaja pa 1963), krajše poučne prispevke (objavljene “v letopisih Kranjske kmetijske družbe, kasneje v Kmetijskih in rokodelskih novicah /.../ Objavljalje tudi v zborniku Drobtinice, ki je začel izhajati leta 1846 v Gradcu /.../”3), pesmi (Franz Pirz, mifionar v po/nozhni Ameriki, Podbreshanom, fvojim nekdajnim farmanam na Krajnfkim is Noviga Jorka v fpomin (1836); Nektere pesmi. Zložil in na svitlo dal Frančišk Pirc, severno amerikanski misijonar (1874, 18742)) in pisma, objavljena v Novicah, Zgodnji danici ali namenjena samo naslovnikom (npr. pismo sestri iz Grand Portagea,
1 O njih poroča Jakob Trobec v Zgodnji danici 1880, str. 107. (Ivan Zika v članku Franc Pirc oče umne sadjereje na Kranjskem in oče mesta St. Cloud v Ameriki, Kamniški zbornik X, Ljubljana 1965, str. 70.)
2 Prim. Ivan Zika: Franc Pirc oče umne sadjereje na Kranjskem in oče mesta St. Cloud v Ameriki, Kamniški zbornik X, Ljubljana 1965, str. 72.
3 Marjan Drnovšek: Franc Pirc (1785-1880): sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki, zbirka Znameniti Nakljanci, Občina Naklo 2003, str. 21.
Dve domovini • Two Homelands 18 • 2003, 83-96
ohranjeno v prepisu v Arhivu Slovenije, AS 791, Pirčevo pismo, 15. 10. 1838). Količina objavljenih, neobjavljenih in izgubljenih besedil govori o Pirčevi veliki delavnosti tudi na tem področju.
Ivan Zika4 poudarja, daje Pirc dobil osnovno izobrazbo pri frančiškanih v Kamniku, “srednjo šolo pa je pod francosko Ilirijo obiskoval v Ljubljani in jo dovršil leta 1810. Pesnik Valentin Vodnik ga je navdušil za lepi materinski jezik in pesnikovanje.” Glede na Pirčev odnos do slovenskega jezika je gotovo zanimivo tudi to, kar navaja literarni zgodovinar France Kidrič, da je bil Pirc Čopov učenec.5 Za Pirčev jezikovni razvoj pa je bilo nedvomno pomembno, da je bil v času misijonarjenja v Ameriki, kot navaja Marjan Drnovšek,6 med prvimi naročniki Kmetijskih in rokodelskih novic (začele izhajati 1843).
Čas, ko je pisal Pirc, je bil, kar zadeva jezik, prelomen. Ta prelom je povzročila zlasti Kopitarjeva slovnica Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark (1808) z naslednjimi načeli:7 (1) ukinitev tradicionalnih deželnih različic (med leti 1848-1950) in oblikovanje enotno normiranega »novoslovenskega« knjižnega jezika za ves slovenski jezikovni prostor; (2) fonološko načelo en glas, en znak, ki je privedlo do ustalitve pisave gajice (sredi 40. let); (3) načelo o »ljudski osnovi« knjižnega jezika središčnega tipa, ki je pomenilo odmik od tradicionalne, delno kalkirane pisne skladnje oziroma primik k sodobni govorni skladnji; (4) odmik od tradicionalnega pisnega jezika, kije na skladenjski ravnini v besedišču (tudi besedotvorju) prepleten s tujejezičnimi vzorci, ti v ubeseditvah izrivajo izvirne sistemske prvine, s tem pa otežujejo govorno sporazumevanje neizobraženih slojev prebivalstva; (5) v osrednjem slovenskem govorjenem (kmečkem) jeziku in jeziku ljudskega slovstva je treba odkriti izvirne skladenjske in besedotvorne vzorce, popačenke nadomestiti z izvirnim besedjem.
Kopitarjeve nazore so v pisanju uresničevali izobraženci iz ljudstva, zlasti kmečkega porekla, vešči klasičnih in modernih jezikov (latinščine, grščine, nemščine, italijanščine, francoščine, slovanskih jezikov) ter poznavalci stare cerkvene slovanščine, ki so jezik besedno in skladenjsko slovenili in kultivirali. V prispevku skušam odgovoriti na vprašanje, kako je to zgodovinsko vlogo opravil Franc Pirc.
Zelo pomembna je bila tudi sprememba pisave. Od 1840 naprej se je začela uveljavljati gajica, v letih 1843-46 jo je Bleiweis uvajal v Kmetijske in rokodelske novice, leta 1848 pa je bila uradno priznana. S tem seje prenehala uporabljati bohoričica. Tako so prve Pirčeve knjige, 1. in 2. del Krajnfkega vertnarja (1830 in 1834), 2. izdaja 1. dela Krajnskega vertnarja (1835) in Podvzhejne kako se morejo te shkodlive gosenze konzhati (1834), izšle v bohoričici, popravljeni izdaji Kranjskega vertnarja (16462, 18633) in Nektere
4 Prim. Ivan Zika: Franc Pirc oče umne sadjereje na Kranjskem in oče mesta St. Cloud v Ameriki, Kamniški zbornik X, Ljubljana 1965, str. 37.
5 France Kidrič: Matija Čop, Izbrani spisi 2. knjiga, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ljubljana 1987, str. 164.
6 Marjan Drnovšek, nav. delo, str. 63.
7 Martina Orožen: Kopitar - pobudnik skladenjske in besediščne preobrazbe osrednjega slovenskega knjižnega jezika v 1. polovici 19. stoletja, Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1996, str. 90.
Uoit. knjižnica.
Inv. o Lev £~.iZL __
arsiramE
'B g m m i
Kt
Zložil in na svitlo dal
ZE^ra-nčišl?: UPirc,
očvcnio-aiiicrllumakl misijonar.
(Drugi pomnoženi natis.)
V LJUBLJANI.
Tiskala Klein in Kovač (Egerjova tiskarna).
Založil Frančišk Pirc.
187*1.
_
pesmi (1874) pa v gajici. Sprememba pisave ni zanemarljivo dejstvo. V novi pisavi so namreč ponovno izšla samo dela, ki so bila kvalitetna in potrebna.
Franc Pireje bil nadarjen in zelo delaven duhovnik. Hotel je, da bi ljudje napredovali duhovno in gospodarsko. Ko se pojavi taka močna osebnost, se vprašamo tudi o njenih koreninah. Pireje s svojim knjižnim delom nadaljeval tradicijo izobraženih, razgledanih, delovnih in z ljudstvom čutečih duhovnikov kamniškega okoliša: barona Maksimilijana Leopolda Raspa8 (1673-1742), mecena in prenavljalca cerkva v baročnem slogu (cerkev na Šutni, na Žalah), Franca Mihaela Paglovca (1679-1759), prevajalca, prirejevalca verskih besedil (Tobiove bukve, Zuefti tovarfh, Hoja za Kriftufom), pesnika (Cantilenae variae), graditelja in prenavljalca cerkva v Tuhinjski dolini,9 Petra Pavla Glavarja (1721-1784), prevajalca in prirejevalca dela Antona Janše o čebelarjenju Abhandlung vom Schwarmen derBienen (ostalo v rokopisu; objavljeno šele 1976), pisca pridig, katekizma, graditelja in prenavljalca cerkva, Jurija Japlja (1744-1807), prevajalca Svetega pisma, pesnika in jezikoslovca. Vsem tem pomembnim možem seje s svojim delom priključil Franc Pirc, rojen eno leto po Glavarjevi smrti in eno leto po izidu Japljevega prevoda Svetega pisma.
Navajanje Pirčevih predhodnikov je smiselno tudi z jezikovnega stališča: Franc Mihael Paglovec je v svojih delih uporabljal »tip knjižnega jezika, ki je bil v rabi v gorenjskem delu Kranjske dežele in se je dokončno normativno uveljavil v obdobju razsvetljenstva z Japljevim krogom konec 18. stoletja«.10 Ta jezik je bil v cerkveni rabi na Gorenjskem in izpričan v Celovško-Rateškem rokopisu. Da ne gre za govorjeno narečje, kažejo naslednje značilnosti: (1) samo deloma izkazana vokalna redukcija, zlasti v prednaglasnih in ponaglasnih položajih, nedoločnik z ohranjenim končnim nepoudarjenim i, (2) ni švapanja niti narečne palatalizacije velarov, (3) dosledna gorenjska preobrazba nekaterih soglasniških sklopov (npr. šč > š), (4) feminizacija samostalnikov srednjega spola v množini (lepe mesta), ne pa v govoru uveljavljena maskulinizacija, (5) dosledna zamenjava končnice -om z -am, raba le moške oblike primernika pri samostalnikih srednjega spola (lepši tele), (6) zamenjava poudarjenega in nepoudarjenegajata z e, ei in i. Zelo pomembno pa je tudi Paglovčevo nadomeščanje po nemščini kalkiranih skladenjskih vzorcev s pogovornimi."
V 18. in tudi še v prvi polovici 19. stoletja so bile za slovensko strokovno literaturo značilne priredbe: avtorje vzel neko delo v tujem jeziku in ga zelo svobodno prevedel, dodajajoč svoja spoznanja in vedenje (Janez Goličnik in Peter Pavel Glavar pri prevodu del znanega čebelarja Janše, Franc Mihael Paglovec, Marko Pohlin, Urban Jarnik in
8 Prim. Marko Lesar: Župnijska cerkev na Šutni v Kamniku, Kulturni center Kamnik, Kamnik 2001.
9 Prim. Paglovčev zbornik. Zbornik referatov s simpozija o Francu Mihaelu Paglovcu (1679-1759), Občina Kamnik, Kamnik 2001.
10 Martina Orožen: F. M. Paglovec kot soustvarjalec kranjskega knjižnega jezika v prvi polovici 18. stoletja, Paglovčev zbornik. Zbornik referatov s simpozija o Francu Mihaelu Paglovcu (1679-1759), Občina Kamnik, Kamnik 2001, str. 70.
" Martina Orožen: F. M. Paglovec kot soustvarjalec kranjskega knjižnega jezika v prvi polovici 18. stoletja, Paglovčev zbornik. Zbornik referatov s simpozija o Francu Mihaelu Paglovcu (1679-1759), Občina Kamnik, Kamnik 2001, str. 72.
drugi). Franc Pirc pa je bil izvirni strokovni pisec o sadjarstvu v slovenskem jeziku, ne prevajalec. V Zgodovini slovenskega slovstva je Pirc omenjen v poglavju Novice in njih sodelavci: »Saj je bil že čas, da ne misli (namreč Kmetijska družba) samo na velike posestnike, ki so bili ali Nemci ali pa so brali nemško, ampak da poskrbi za razvoju primeren pouk tudi slovenskim bralcem, ki so dobili do teh let v roke tistih nekaj knjig, ki so jih prestavili za čebelarje Goličnik, v zadnjem času pa Žemlja ali Pintar, za sadjarje Jarnik, ali sama napisala Dajnko (čebelarstvo) in Pirc (sadjarstvo).«12
V Enciklopediji Slovenije je France Adamič zapisal, daje bil Franc Pirc prvi slovenski veledrevesničar in pomolog. V uvodu v svoj slovar Sadjarstvo'3 pa pravi: “Slovensko pomološko izrazje je nastajalo od protestantizma dalje, zlasti pa zadnjih 200 let, odkar je začela vlada izdajati naredbe in navodila dvojezično ali pa samo v slovenskem jeziku. Leta 1817 je izšla prva slovenska knjiga iz sadjarstva Urbana Jarnika Sadjereja ali Navuk, leta 1830 in 1834 pa Franca Pirca Kranjski vertnar s prvič zapisanimi mnogimi strokovnimi izrazi. Po uspelih sadnih razstavah je Kranjska kmetijska družba leta 1848 izdala knjižico Slovenski vertnar z več kot 350 imeni jabolk in hrušk, ki na Kranjskem uspevajo, s slovenskimi in nemškimi imeni." Pri tej izdaji Pirc ni sodeloval. Prof. Ivan Zika, gotovo eden od najpomembnejših raziskovalcev Pirčevega življenja in dela,14 meni, da bi bil Pirc, če bi bil ostal v domovini, napisal še tretji del svojega Vrtnarja, to je seznam imen sort jabolk in hrušk.
12 Lino Legiša: Romantika, Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana 1959, str. 169.
13 France Adamič: Sadjarstvo. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Agronomija. Suplement 23 - Agronomija. Kmetijski tehniški slovar,1. knjiga, 6. zvezek. Ljubljana 1995.
14 Profesor Ivan Zika (1908- 1976)_se je rodil v Kamniku. Po drugi svetovni vojni je bil profesor na gimnaziji v Kamniku. Poučeval je francoščino in latinščino. Imenovali so ga kamniški kronist. V časopisju je objavljal zapise o dogodkih v rodnem mestu. Še pomembnejše pa je bilo njegovo sodelovanje v Kamniškem zborniku, kjer je objavljal prispevke o pozabljenih pomembnih Kamničanih: o misijonarju Andreju Smolnikarju, duhovniku, prevajalcu Francu Mihaelu Paglovcu, misijonarju in sadjarju Francu Pircu, piscu in šahistu Josipu Ogrincu, slovarniku, duhovniku in kamniškem mecenu Janku Šlakarju in drugih. (Po Tina Romšak: Ivan Zika (1908-1976), Kamniški zbornik 13, Občina Kamnik 1996.) Vsi njegovi članki so temeljili na arhivskem gradivu. V zvezi s Francem Pircem je zanimivo tudi to, daje navezal celo stike z mestom St. Cloud, kjer je deloval ta misijonar. Spominjam se, daje v začetku 60. let 20. stoletja (zagotovo pred letom 1963 ali kvečjemu v začetku tega leta) kamniško gimnazijo obiskal škof mesta St. Cloud. Ker je bil v talarju, je bila to za tisti čas kar velika atrakcija.
BESEDILNE IN JEZIKOVNE ZNAČILNOSTI PRVE IN POPRAVLJENE IZDAJE 1. IN 2. DELA KNJIŽIC KRAJNfKI VERTNAR (1830, 1834, 1863)
IN PODVZHEJNE KAKO SE MOREJO TESHKODLIVE GOSENZE KONZHATI (1834) 1. Besedilne značilnosti
Zgradba Pirčevih sadjarskih besedil in način izražanja kažeta na to, da je Pirc tehniko strokovnega pisanja dobro poznal in obvladal.
- Pirc sije zelo prizadeval, da bi bilo besedilo pregledno. Uporabnik priročnika naj bi tematiko, ki ga zanima, lahko hitro našel. Zato je besedilo členjeno na naslovljene razdelke, ti pa na vsebinsko zaključene dele, označene z znakom za paragraf, številko in naslovom, kar je bilo pogosto v tedanjih strokovnih priročnikih (prim. Valentin Vodnik: Babifhtvo aliPorodnizharfki vuk za Babize,
1818; Peter Danjko: Čelarstvo, 1831; Peter Pavel Glavar pa je v delu Pogovor od zhebelnih rojou fkusi A. Jansha /.../ take dele označeval z zaporednimi številkami in naslovi: 1. Kaj je roj?, 2. Dvoje vrst rojev, 3. Troje vrst čebel'5). Za naslove in podnaslove je Pirc uporabil različne tipe in velikost črk: I. RASDELIK. OD SREJENJA, SADNIH DREVE, SIZ. §. 1. Kako Je narhitrejfhi fadnih divjakov dobi?
- Daljši, vsebinsko zaključeni deli so zaradi preglednosti lahko členjeni na odstavke in razčlenjeni na točke, označene z vrstilnim števnikom in zaklepajem:
... de pofodovzov srediti ni nepotrebna vertna igrazhi, ampak dobro in pofnemanja vredno delo, in fzer:
1.) Niker zepleno drevo...
2.) Povodovzi fo bolj...
2.	Jezikovne značilnosti
Za vtis, kakšen je bil Pirčev strokovni jezik, bom navedla nekaj odlomkov iz Pirčevih besedil. Najprej iz Podvzhenja kako se morejo te shkodlive gosenze konzhati:
Nar navarnifhi in nar fhkodlivfhi gofenza fadnim drevju je ena majhna selena imenovana podajavka. Ko pride iz zalege nekakfhniga ponozhniga erjavo-belkaftiga metulja, od katerga metuljka ne more leteti, kir nima repetniz. fhtiri mefze dva perfta globoko v’ semlji v’fvojih mefhizhkih leshe, kaderfe mrak ftori lesejo neletezhe metuljkepo drevjevim deblu. /.../ Nektere pa fe tudi is veji po fvoji pajzhovini doli fpufte in fe koj pod drevefam v semljo v mefhizhe sapredejo, ker oftanejo dokler fe zhes fhtir mefze v metulje fpremine, de s' fvojo salego v’ novizh drevju fhkodvajo. Drugiga plemena ravno tako fhkodlivih gofenz
15 Pogovor o čebelnih rojih (jezikovno posodobil Stane Mihelič), Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu, Zveza čebelarskih društev, Ljubljana 1976.
erjavke imenovane fe v' hiftu sparita. Kmalu potem filno veliko salege po drevnim perju narede. /.../ Zhe je lepo vreme, kader fe metulji parjo, in salego delajo, tok pride pomlad tolkajn gofenz na dan da fo viditi kako Juhe metle.
Pri Kranjskem vrtnarju imamo na voljo prvo in popravljeno izdajo (1863). Zato je prav, da ju pri navajanju zgledov primerjamo:
Kako fe divjaki v vrtno fholo fade?	Kako se sade divjaki v drevno sadnico?
Ktere drevefiza fe morejo zepiti?	Ktere drevesca naj se cepijo?
Kdor ima malo divjakov je narbolj de jih pomlad, kmalo ko mraf neha, žepi.
Kdor ima malo divjakov, je narbolje, da jih cepi pomladi, kmalo ko mraz
neha.
Kakfhni morejo popki za zeplenje biti? Kakšni naj bodo popki za ceplejnje?
fe more to delo kaki oblazhen dan ali pa sjutrej ali svezher ftoriti.
Se mora to delo opravljati kaki oblačen dan ali pa zjutraj ali zvečer.
Pirčev jezik je za sodobni jezikovni okus starinski. Da pa seje sredi 19. stoletja spremenila ne samo pisava, ampak se je v skladu z zahtevami jezikoslovcev zelo hitro spreminjal (Kopitar, Vodnik) tudi jezik sam, značilna sta zlasti slovenjenje germanizmov in spremenjena, slovenska stava besed, kažejo razlike med prvo izdajo Kranjskega vrtnarja (1830 in 1834) v bohoričici in popravljeno izdajo (1863) v gajici. Pri popravljeni izdaji Pirc, misijonar v Ameriki, najverjetneje ni sodeloval, kar je razvidno iz pisma ljubljanske kmetijske družbe, ki sta ga podpisala Fidelis Terpinc kot predsednik in dr. Janez Bleiweis kot tajnik (datirano 28. januar 1864). V njem je rečeno: »Ko se tedej Vašega prihoda kmetijska družba poslužuje, da Vam razodeva iskreno hvaležnost v imenu cele dežele za veliko dobroto, ki ste jej jo skazali v povzdigi sadje reje, Vam izročuje Vašega „ Vrtnarja ’’ že v tretjem natisu, ki naj Vam bode v spomin, da ime „Pirec"je z zlatimi pismenkami zapisano v zgodovino ne le kranjske, temveč vse slovenske zemlje a
Katere so najbolj opazne značilnosti Pirčevega strokovnega jezika? V čem so z jezikovnega stališča pomembna Pirčeva sadjarska dela?
1.	Pirc se je štel za Kranjca (Pesem mojega življenja v osem znanih jezikih se začne z verzom: Ljuba Kranjska mi dežela!), tudi svoje sadjarsko delo je namenil Kranjcem. Predgovor Krajnfkega ve rt na rja je začel z nagovorom: Sposnati moremo Krajnzil, na koncu drugega dela pa je zapisal: Satorej naj vam bo k’fklepu teh bukviz krajnzam fhe perporozheno.'6 V sadjarskih knjigah je Pirc zapisal in tako izpričal ter ohranil slovensko sadjarsko strokovno izrazje (za dele drevja, vrste sadnega drevja, orodja, naprave in priprave v sadjarstvu, živali, ki živijo v sadnem vrtu, ipd.), ki ga je uporabljalo ljudstvo na Kranjskem: drevo, vrh, veja, korenina, ftershen, lef, fad;fadni divjak;pleme fadja (za sorta, vrsta),- semlja, prft, mrtviza, lapor, glina; zeplenzi, zepizh; prefajati, obresati, zepiti; brefkve, zimbare, zhernevke, zhefnje, zhefhplje, drobnize, hrufhke, indianfke mahalepe, paradishne ali fhentjanshave jabelzhika, jabelka,
16 Krajnfki vertnar, 2. del, str. 39.
kofhizhno fadje, krehelni, kutne, lefnikovzi, mandelni, marelze, mileroshze, oreh, pertlikovzi, pifhkurji, pofodovzi, fhterbonzelni, tepke, vifhnje; pefhka, kofhiza; lefa, fufhivniza ali pafhtba; mofht.jefih, shaganje, shganjarfki kotel, blava, to je shganje od perviga teku, shaganjarija; rafpenjak ali fhpalir, turnzhaki ali piramidi, turnizh ali fhtula, kotlaki, kronaki; rodivne, lefne in vodene mladike; vertno mašilo,- musga; ferzhna mladika; mifhi; korenje, kuhinfke selifha, repa; shivinjki gnoj, shivinfki hlev, mefnina; opreklati (otresti s preklo); veha, doga, Jod; gofenza, metulj, celo metuljka; vertnar, zhebelar; zepivni vofek, klefhe, matikiza, rovenza; vrste ptic: velka in mala J,'niza, tashiza, penza, paftirizhiza, pogorelzhik, vrste cepljenja: z nakladam, s’popkam, v'sareso, v’ fklad, v’sakosho (za primerjavo navedimo sodobna poimenovanja iz Adamičevega slovarja Sadjarstvo:17 cepljenje z jezičkom, v žleb, za kožo, lub, v precep, na sedlo, na oko). Zanimivi sta še dve izrazito ljudski poimenovanji: perje za listje in repetniza za perutnica. Opazna je tudi sprememba strokovnega poimenovanja: v prvi izdaji ima drevesnica dve imeni: vertna fhola (drevna fadniza), v popravljeni pa samo drevna sadnica.
2. O pomembnosti Pirčevega sadjarskega izrazja priča tudi dejstvo, da ga je z navedbo avtorjevega imena upošteval tudi Pleteršnik v svojem slovarju. Po digitaliziranem izpisu18 zadnjih črk so kot Pirčeva navedena naslednja poimenovanja: črka T: topiti (bolezni drevesa v rasti tope, Pirc), trn (beli t., der Weifidorn (crataegus oxyacantha), Pirc), U: ni navedka, V: vrapa (rakaste vrape (,rape’)po deblu z dletom izdolbsti, Pirc), Z: zarediti (v kratkem veliko sadnih drevesc, Pirc), zareza (v zarezo cepiti /.../, Cig., Pirc), Z: železnat (železnata zemlja, Pirc), živica (mlada trta s koreninami, /.../ Pirc, Št.), žlambor (trohljivi ž., drevesna bolezen, če namreč drevo v sredi zgnije in se izvotli, Pirc).
3. Določen del imen je Pirc gotovo ustvaril sam, daje poimenoval novosti, verjetno so to pertlikovzi, pri katerih je v oklepaju navedel nemško Zwergbaum, in pofodovzi, prav tako z nemškim imenom Topfbaumen v oklepaju.
4. Germanizmi, ki jih je razmeroma malo, so iz ljudske rabe: farba, dila, lonzharfke perftene kahle ati lefene trugize, kamra, keber, kevder, tizhi lim, luft, polimano platno, shmah, tifhler, urshoh, natora, boršt (v delu o škodljivosti gosenc, sicer gojzd) ipd. V popravljeni izdaji Vrtnarja je bilo veliko germanizmov nadomeščenih s slovenskim poimenovanjem: frifhen ohranjen (namreč popek), v popravljeni izdaji nezvenjen\ iz lufta shiveti, popravljena izdaja iz zraka (lufta) živeti', Zhe Je svershe je urshah semlja ali pa mras, v popravljeni izdaji: Če se pa zveržeje zemlja temu kriva ali pa mraz.
5. Opaznejši so skladenjski germanizmi, zlasti stava glagola na koncu. Kolikor je bil takšen besedni red v 30. letih 19. stoletja še mogoč za knjižno rabo, je bil v času popravljene izdaje Vrtnarja že zelo opazen, zato ga je tisti, ki je delo jezikovno in
17 France Adamič: Sadjarstvo. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Agronomija. Suplement 23 - Agronomija. Kmetijski tehniški slovar, 1. knjiga, 6. zvezek, Ljubljana 1995.
18 Digitalizirana izdaja Pleteršnikovega slovarja se pripravlja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Helena Jazbec, ki se ukvarja s tem delom, mi je dovolila vpogled v zadnje črke: Š, T, U, V, Z, Ž, za kar seji zahvaljujem.
pisavno posodobil, največkrat spremenil, npr.: Kako fe divjaki v’vertno Jholo fade?v Kako se sade divjaki v drevno sadnico?, Vsemi rumeniga vofka, kakor ga razprfheniga per zhebelarjih dobifh, v Vzemi rumeniga voska, kakor ga razpršeniga dobiš pri čebelarjih, Kajje s mladimi drevefzi drugo leto J'oriti? v Kajje storiti z mladimi drevesci drugo leto?
6. Kar nekaj je tudi fraz neslovenskega izvora, zlasti germanizmov, ki so bile v popravljeni izdaji tudi večinoma spremenjene: veliko je na tem ležeče, da se drevo prav posadi', kir ta shlahtni popek more tudi iz lufta shiveti Jkosi pero, popravljeno v ker ta žlahtni popek mora tudi iz zraka (lufta) živeti po peresu; Kako fe morejo drevefiza k prefajenju iskopavati? spremenjeno v Kako je treba drevesca za presajanje izkopavati? ipd.
7. Daje Pirc poznal stilistiko strokovnega pisanja, pričajo nekatera jezikovna sredstva: (1) pogosto uporablja trpnik, značilen za strokovna besedila, tudi sodobna: Kako in kam fe morjo pertlikovzi zepiti?, Ob vertnih ftesah je prav zhe fe safade kotlaki, S' zhem fe pertlikovzi obresujejo in trebijo?, fe morejo v dobro prav vdelano semljo fejati, Kako fe divjaki v’vertno fholo fade?,Je morejo jefen ali po simi prefajaV, (2) pogosta je brezosebna raba: Kdaj je nar bolj pertlikovze obresovati?, Kako fadje fufhiti?, Is letih imenovanih in fhe vezh drugih urshohov je tedej dobro in dela vredno', (3) za seznanjanje z dejstvi pogosto uporablja glagol v 1. osebi množine: Pertlikovze imenujemo tifte drevefiza, Ino vfi snamo veliko prida od njih imeti, zhe jim bomo le snali prav poftrezhi', (4) z glagolom v 2. osebi ednine ali množine se neposredno obrača na bralca: Zhe obresujefh ftariga pertlikovza, oftershi nar pred ftaro fkorjo, Satorej naj vam bo k' fklepu teh bukviz krajnzam fhe perporozheno deb v’fposnanju prida, ki vam ga fadje pernefe, v’ prihodno fi bolj persadevali.
Besedilne in jezikovne značilnosti Pirčevih pesmi
Pirc je ob vsem drugem delu prav do konca svojega življenja pisal tudi pesmi. Objavljal jih je v Zgodnji danici (npr. Misionska pesem od Otčipve-Indijanov, 1853, Ajdovska deklica v Ameriki, 1864, Pesem mojega življenja v osem znanih jezikih, 1864, Pesem o dobri ovčici. Novozložena in iz Amerike poslana na mali Šmaren 1864, 1864, Slovo od Amerike, 1874 - Pireje bil takrat star 90 let), izdal pa je tudi dve samostojni knjižici pesmi. Prva, ki je izšla leta 1836 z naslovom Franz Pirz, mifionar v polnozhni Ameriki, Podbreshanam, fvojim nekdanjim farmanam na Krajnfkim is Noviga Jorka v fpomin, vsebuje Pefem odmojiga popotvanja v Ameriko, leta 1874 pa je v zbirki z naslovom Nektere pesmi ponatisnil tri pesmi: Pefem od mojiga popotvanja v Ameriko, Pesem od nove fare svetiga Križa v Ameriki in Pesem od ajdovske deklice v Lakroa, ki jim je dodal pismo Podbrežanom. Kakšne so Pirčeve pesmi, ilustrirajmo z nekaj odlomki:
Ljuba kranjska mi dežela!
Rad spominjam se na te,
Ki si mi življenje dala,
Starše, ki zredili me.
(Pesem mojega življenja v osem znanih jezikih; Zgodnja danica, 1864)
Zvesta Kristusu ovčica!
Rad spominjam se na te!
Ker si dobra še dušica,
Rada moliš tud za - me.
(Pesem dobri ovčici; Zgodnja danica, 1864)
Bog daj gnado vsim Indjanom Vse storiti, kar učim;
Vam pa mojim deželanam Se v molitev izročim.
Vsi prijatli tam na Kranjskim Le molte za me zdaj,
De ovčic bi na Indjanskim Več pripeljal v sveti raj.
(Misionska pesem od Otčipve-Indijanov, Zgodnja danica 1853)
Leta 1997 je Karel Ceglar v Kanadi izdal ponatis zbranih Pirčevih pesmi.19 V uvodu je zapisal, daje Pirca za pesnjenje navduševal Valentin Vodnik, ravnatelj na ljubljanski gimnaziji. Treba pa je reči, da Pirc kot pesnik Vodnika nikakor ni dosegel. Sploh pa se ne more primerjati s Prešernovo poezijo. Res pa je, kot je zapisal J. Stanonik,20 daje bil prvi Slovenec »v Združenih državah, ki je pisal slovenske pesmi in vanje vnesel ameriško tematiko.«2'
Pesniška oblika je Pirca, kot kaže, privlačila, vendar njegov namen ni bil ustvariti umetniško dovršene, zlasti ne lirske pesmi. Pireje bil stvaren človek. S pesmimi je želel bralce pritegniti, jim nekaj povedati, jih poučevati in pridobivati za vero. Vse pesmi so zelo dolge (npr. 40, 70 kitic), sestavljajo jih štiri- redkeje osemvrstične kitice iz osemzložnih verzov s prevladujočim trohejskim ritmom in žensko ali moško rimo. Prave pesniške žilice Pirc ni imel, saj je imel z ritmom in rimo kar velike težave.
Primeri rim: zaperti, od strahu, požerti, Bogu vpije, zapovedvat, zakrije, vojskvat zapušalo, noč, sjalo, moč
Pirčeve pesmi so ritmizirana proza. Da gre za besedilo, ki naj bi navduševalo za krščansko vero, kažejo npr. samostalniki, tudi v prenesenih pomenih: ajd (nekrščen
19 Pesmi misijonarja Franca Pirca, uredil Karel Ceglar, Hamilton, Kanada, 1997.
20 Janez Stanonik: Franc Pirc v Ameriki, V spomin Francu Pircu (1785-1880), Ljubljana - Maribor: Sadjarsko društvo Slovenije, Ljubljana 1982, str. 30.
21 Drnovšek, navedeno delo, str. 49.
človek), katolik, kristjan; vera; angel, Bog, Jezus, ženin (Jezus), satan, ovčice (verniki); svetniki, raj, paradiž, nebesa, večnost; duša, dušica; cerkev; mašnik, spovednik; čednost, gorečnost, milost, nedolžnost, ponižnost; kerst, posvečenje, sakrament, blagoslov; zgled, skušnjava; greh, vest; bolnik; smert, in samostalniške fraze, značilne za verska besedila: Božji tron, sveti raj, sveta vera, sveta dušica, prava vera, milost božja, božja čeda, božji glas, večna slava, sladki mir, dviško srce, dobre dela, bela lilija (v pomenu nedolžnost), nedolžna duša, zgubljene ovčice (v pomenu verniki), goreči zgled. Redkejši ukrasni pridevki izvirajo iz tradicije ljudske pesmi ali samo spominjajo nanjo (britke solze, nagla barka, temni log, gorko serce), nekaj pridevnikov pa izraža stvarnost (žulaste pete, nova cerkev, mali zvon). Primerjave se najpogosteje navezujejo na verska besedila ali na versko tradicijo (Žalostna tam prebivala, ko Izraelci v Babilon '• Proti cerkvi je zdih 'vala, Kakor David za Sion), nekatere spominjajo na ljudsko tradicijo (Serca njih so kakor skale; Nagla barka /.../ Ravn ’ ko tiča berž preteče Daljo jezer in voda), nekatere pa izražajo Pirčev odnos (Ni podobnih nič kristjanom, Ko živina nič drugačf, (4) redko tujeizvorno besedje je prav tako iz cerkvenega ali ljudskega besednjaka tistega časa (gnada, copernia, malikvanje, fara, tavžent).
Besedilne in jezikovne značilnosti Pirčevih pisem
Pirc je v času svojega misijonarjenja pisal zasebna slovenska pisma in pisma, namenjena objavi na Kranjskem. Kakšna je njegova dopisovalna slovenščina? Ali je razlika med zasebnim in javnim pisanjem?
Pismo (1938)22 sestri iz t. i. Indije, kot je imenoval Ameriko, je Pirc oblikoval po besedilnem vzorcu, značilnem za tisti čas: tako se začne z nagovorom Ljuba sestra! in s pozdravi v prvem odstavku: Jest te lepo posdravim in ti dam vediti, de sim v Indi "y smirej sdrav in sadovoljen in neisrezheno velik duhovniga veselja vshivam. V jedrnem delu piše o svojem misijonarskem delu, o načrtih, kako bo Indjane naučil obdelovati zemljo, in sprašuje, zakaj mu nihče nič ne piše. Pismo zaključi z značilnim frazemom Ostanem Tvoj svest brat in podpisom.
Tako kot v sadjarskih delih se tudi v zasebnem pismu Pirc izkaže kot dober pisec. Misli niza v logičnem zaporedju. Zanimivo je, da tuje jezikovno okolje, v katerem je bival, nanj ni vplivalo. Z današnjega stališča so opazni besedni in besednozvezni germanizmi, značilni za pisani in govorjeni jezik tistega časa (ajd, brumno /.../ zhive, dopade,fajmoshter,fara, gnada, jaga, poshegnal, rajtati, shegnal, ti dam vediti). Zanimivo pa je, daje ob besedi fajmoshter zapisal tudi duhoven, duhovni (Kertukej ni Duhovnov, ki niso she vidli duhovniga ne slishali od Boga). Kot v drugih Pirčevih besedilih je tudi tu značilna stava glagola na koncu: in neisrezheno velik duhovniga veselja vshivam; ker Gospod je to leto moje delo tako poshegnal, de sim 4 misjone spreobernenih ajdov nove kristjanske fare naredil.
22 Analizirano po prepisu v Marjan Drnovšek: Franc Pirc (1785-1880): sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki, str. 39-40.
Pisma različnim naslovnikom, objavljena v Zgodnji danici v 50. in 60. letih 19. stoletja in prilagojena za tisk, so jezikovno boljša. Germanizmov skorajda ni, še zmeraj pa prevladuje stava glagolov koncu stavka: Za prihodnje leto sim na tri kraje divjakov od njih poglavarjev povabljen, de bi misione napravil; ko bi pač pomočnikov dobil, de bi 4 vstanovljene misione oskerbovali (Zgodnja danica 1855).
ZAKLJUČEK
Zanimivo je vprašanje, ali je Pirc nadaljeval tradicijo Paglovčevega pisanja, kije v svojih delih prvi»zavestno, odkrito, pogumno uveljavil "Kranjsko špraho, kokerse v Gorenski kranjski strani blizu Lublane govori".«13 Mislim, daje odgovor deloma pritrdilen. Nekateri elementi (npr. nedoločniki z reduciranim končnim /: obresat/'obrezati) kažejo na nekoliko večji vpliv govorjenega jezika kot pri Paglovcu.
Značilnosti Pirčevega jezika:
- vokalna redukcija: opazna zlasti v nenaglašenih ali kratko naglašenih zlogih, v izpustu nedoločnikovega končnega i ali drugega kratkega samoglasnika (za poševnico navajam različico iz popravljene izdaje Kranjskega vertnarja, ki kaže smer razvoja knjižnega jezika v 2. polovici 19. stoletja): fvoj ga/svojiga, jefen/ jeseni, posnej/pozneje, fe lozhjo/ločijo, obresat/obrezati, prefajat/presajati, s grabljam/z grabljami, po nepotrebnim tratit / tratiti, kir nozhjo/nočejo; fvetvati, velka finiza\
raba i, e za polglasnik, kratki samoglasnik, predpone per za pri: mehik, tedej/ tedaj, mejn/manj, komej/komaj, sim, mojiga pridniga mesta, v dobrim poterditi, ki niso she vidili duhovniga, iz Kranjskiga, vsim perkashe/prikaže,-končnica -iga pri zaimkih in pridevnikih: dobriga, žlahtniga, zreliga, zdraviga, mojiga, proftim, v jushnim vremenu, v 'suhim luftnim kraju (nove oblike na -ega je uvedel Cegnar);
pri samostalnikih moškega spola končnica -ik, -ic namesto kasnejših -ek, -ec: razdelit,
narečna palatalizacija velarov je izredno redka: drujkrat, druzih ajdov, tacilv, opazna je gorenjska preobrazba zlasti soglasniškega sklopa šč v š (tako je tudi v popravljeni izdaji): pušava, košica, očišen, revshina, privošr,
-	švapanja (tako kot pri Paglovcu) ni;
-	dosledna raba končnice -am namesto -om ali -em: z drevjam, pred mišam, drevesicam, s popkam, s trakam, z nožkam (novo končnico -om ali -em je v drugi pol. 19. stol vpeljal prav tako Kamničan Luka Svetec Podgorski);
- zapisovanje zlogotvornega r z er: deržava, deržavljan, kershujem, obernilo, poterditi, skerbeti, spreobernenih ajdov, vert, vertnar,
23 Orožen, navedeno delo, str. 71.
- raba prehodnega (deiktičnega) j: drujga, gojzd, grojzdje, jilovza;
- raba r namesto j v obliki za primernik: narhitrejši, narboliši4,
- feminizacija samostalnikov srednjega spola v množini: Kaj je z drevefzi Storit, kader/o dve leti Jtare; ktere drevefiza fe morejo zepit, kar ostane tudi v popravljeni izdaji: ktere drevesca naj se cepijo;
- maskulinizacija samostalnikov srednjega spola v ednini je redka, pogostejša je normalna raba srednjega spola: fe mora to delo kaki oblazhen dan; zhe je lepo vreme, tudi vajhe Jadno drevje lepo J nashite; vendar uporablja tudi: v fenzipa noben drevo ne J,tori dobro (v popravljeni izdaji pa že: v senci pa se nobeno drevo ne obnaša dobro);
- raba fraz, značilnih za govorjeni jezik: tok ne bote vidli gosenc na vaših vrtih.
Med prvo in popravljeno izdajo Pirčevega (1830-1864) Kranjskega vertnarja je,
kot kaže, prišlo v jeziku do izčiščenja tudi glede pomena in rabe modalnega glagolola moči, ki je pomenil morati, treba je, naj se. To je razvidno tudi iz razlik v prvi in zadnji izdaji Vrtnarja: Se morejo v dobro prav vdelano zemljo sejati/ Se morajo v dobro prav vdelano zemljo; Se morejo jesen ali po zimi presajat/ Se morajo jeseni ali pozimi presajati; ktere drevesica se morejo cepit/ktere drevesca naj se cepijo; kakšni morejo popki za ceplenje bit/ kakšni naj bodo popki za cepljenje; Kako se morejo drevesica k presajanju iskopavati?/ Kako je treba drevesca za presajanje izkopavati.
Pirc je želel s sadjarskimi deli, pesmimi, pismi zlasti poučevati in izobraževati v veri in sadjarstvu, zato je njegov jezik stvaren. Pomembne so zlasti njegove sadjarske knjige, kjer je zapisal kranjsko sadjarsko izrazje. Tematika mu je ponujala domače izrazje. Pirc jezikovno izhaja iz tradicije gorenjskega knjižnega jezika, vendar je v njegovih delih vpliv govorjenega jezika, tudi v rabi germanizmov, močnejši kot npr. pri Francu Mihaelu Paglovcu. Primerjava med prvo in popravljeno izdajo Kranjskega vrtnarja kaže razvojne silnice slovenskega knjižnega jezika.
SUMMARY
TECHNICAL, LITERARY AND CORRESPONDENCE SLOVENE
LANGUAGE OF FRANC PIRC
Marjeta Humar
The missionary and fruit grower Franc Pirc wrote and published in Slovene different types of texts, particularly handbooks for fruit growing, poems and letters. It can be seen from the style of writing, forming of texts and use of language means that he aspired to educate in religion and fruit growing, as well in technical texts as in poems. Pirc's poems are actually prose texts, formed in verses with rhythm and rhyme. In his poems, Pirc used mainly words typical for religious texts. In the fruit growing manuals he wrote down and preserved technical terms used in Carniola. For novelties in fruit growing he presumably created some new terms: posodovci, pritlikavci. There are very few Germanisms in his texts. More noticeable is the positioning of the verb at the end of the sentence. Pirc as well as Franc Mihael Paglovec derives from the tradition of the Carniolian version of literary language; yet the influence of spoken Carniolian language, particularly the writing down of vocal reduction is with him much stronger. A comparison with the first edition of the Kranjski vrtnar (1830, 1834) and the revised edition (1863), which the publishers modernized linguistically, reveals linguistic tendencies of the second half of the 19th century (moving of the verb from the end to the middle of the sentence, clearing out Germanisms, semantic distinction of use of the modal verb moči to morati, treba je, moči, use of unreduced forms, particularly the infinitive).
Marjeta Humar is head of the Section for terminology dictionaries of the Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša of the ZRC SAZU in Ljubljana.