FRANCE ŠTUKL KRVAVO ZNAMENJE Pri Krvavem znamenju v Stari Loki so izvrševali smrtne kazni. V stari zavezi so poznali usmrtitev s pre badanjem, kamenjanjem, v Kristusovem ča su križanje na različne načine. Sv. Peter se je dal križati, za razliko od Kristusa, z glavo navzdol. Sv. Andreja so križali na poševnem križu (andrejev križ na železnici). V sre dnjem veku so obglavljali, obešali, razčetver- jali, pražili na ražnju, trli kosti na kolesu, ku hali, žive pokopavali, nabadali na kol, zastru pljali, utapljali, sežigali. Včasih sta bila že ka zenski postopek s torturo in prestajanje ka zni tako naporna, da so ljudje umirali, tudi če jim ni bila namenjena smrtna kazen. Kjer je še ohranjena smrtna kazen, jo danes izva jajo z ustrelitvijo ali obešenjem. V Ameriki uporabljajo bolj "human" električni stol. V Škofji Loki je imel zemljiški gospod, frei- sinški škof, pravico sodstva, vendar ne krv nega, tako imenovane "krvave rihte". Ta je bila dovoljena samo privilegiranim gospo stvom. Škofov predstavnik, loški glavar, je smel le zasliševati. Izrekanje smrtnih kazni je pripadalo priviligiranim gospostvom. Za to sta v Loko, kadar je šlo za krvavo rihto, prihajala sodnik in rabelj iz Ljubljane. Deželnemu sodniku je asistiral sodni zbor z nad 20 člani, sestavljen iz loškega zu nanjega in notranjega sveta. Znan je primer, ko je bil ljubljanski sodnik bolan in so dovolili, da je sodil loški mestni sodnik. Takrat gospostvo ni imelo stroškov za sodni postopek, ki so ga sicer plačevali. Verjetno je tudi rablja vsaj ob torturi smel zame njevati kak grajski hlapec. Za srednji vek ne vemo, koliko je bilo smrtnih obsodb v loškem gospostvu. Za 17. stoletje so ohranjeni zapisniki, tako imenovani deželskosodni protokoli, ki jih je ob delal dr. Pavle Blaznik.' Dve knjigi zapisnikov je našel v deželnem arhivu v Celovcu, kamor so jih odpeljali nemški okupatorji med drugo svetovno vojno. Od leta 1975 Starološki Gavžnik s križem in podr tim znamenjem ob vznožju. Kamni ta klada naj bi izvirala iz Krvavega znamenja pri Dolencu 201 LOŠKI RAZGLEDI 49 Sta ti knjigi spet v Arhivu republike Slovenije v Ljubljani. Dr Blaznik je ugotovil, da v knjigi niso vpisane vse smrtne kazni. Med leti 1625 in 1637 so obglavili štiri obso jence, leta 1626 tri, leta I63I enega in štiri obesili, leta 1629 in leta I63I pa po dva obglavili. Preostali vpisani primeri so se srečneje zaključili z raznimi kaznimi, glo bami in preiskovalnim zaporom, izgnanstvom, ali pa sodišče zanje ni bilo pristojno. Franc Pokorn je leta 1894 poznal te zapisnike, vendar v še širšem razponu kot dr. Blaznik, iz let 1625-1689.' Pokorn navaja, da so leta 1652 sežgali čarovnico.^ Izvedba smrtnih kazni je bila vedno zunaj mesta. Obešali so na Gavgah v Hribcih, kot še da nes imenujejo predel na Pahovčevem hribu. Pred nekdanjo Dolenčevo hišo v Stari Loki pa so obglavljali. Pokorn je v Dom in svetu zapisal: "O loških krvavih sodbah nam še priča kraj 'pri krvavem znamenju' t. j. na mestu, kjer stoji dandanes "Jožeko- va hiša" št. 15 v Stari Loki, mimo katere drži pot v Crngrob. Na tem mestu so nekdaj na smrt obsojene obglavljali, druge pa na vrhu hriba "gavžnika" obešali na vislice*. Kadar so peljali obsojenega zločinca v smrt, zvonil mu je mali zvonček, ki so ga zva li "malefizglocklein". Odpravili so ga iz zvonika sedanje mestne župne cerkve leta 1683; po sklepu cerkvenega predstojništva pri cerkvenih računih."' Iz že omenjenih zapisnikov, ki jih je obdelal dr. Blaznik, sem pred leti povzel smrtne kazni z obešenjem. Loške gavge so bile desno od Kamni- tnika, na Pahovčevem hribu. Ne vemo pa, kje so sežigali. Simbola krvave rih- te sta bila tnalo in vislice. Vislice so bi le stalno postavljene, klado za obglav- Ijanje pa so postavljali po potrebi pri Krvavem znamenju. Sodni postopek krvave rihte je verjetno potekal na gradu. Od novega veka dalje so sodili za zaprtimi vrati. Od tu so šli obsojeni na obglavljenje do Dolenčeve hiše, obešenci pa so imeli svojo posebno pot na mo- rišče. Ne vemo pa, kje so obsojence pokopavali. Kljub strogemu kaznovanju jim ni so smeli odreči posvečene zemlje. Prav gotovo je bil to nek poseben prostor v sklo pu pokopališča pri Fari, Tudi samomorilci so imeli poseben prostor V Pokornovem času, pred nekaj več kot sto leti, je bila tradicija krvavega zname nja še živa. Na vojaški karti iz let 1763-1787 je znamenje še vrisano z rdečo barvo, kar pomeni, da je bilo zidano." Mogoče je bila ob kamnitem slopu še manjša kapelica. Na franciscejskm katastru v letih 1825-26 je v tem križišču vrisan objekt, ki presega velikost križa ali kamnitega slopnega znamenja in ima podobno velikost kot kape lica pod starološko cerkvijo. Krvavo znamenje (Blutiger Kreuz) se omenja še v zem ljiških listinah v prvi polovici 19. stoletja. Služilo je za dokazovanje lokacije zem- Ijiščnih deležev. Znamenje je verjetno služilo tudi za mejo mestnega pomerija, do koder je segala oblast mestnih organov. Podobno znamenje je bilo na koncu Kar- lovca in so ga pred zadnjo vojno prodali lastniku hišice na Kuclju v Poljanah. Krva vo znamenje so podrli, ko so zidali sedanjo Dolenčevo hišo leta 1865. V spomin na Srednji del znamenja 202 KRVAVO ZNAMENJE kamnito slopasto znamenje in mogo če še na kapelico v bližini je lastnik na novi hišni fasadi dal slikarju Gosarju naslikati dve freski v vogalu hiše. V smeri proti Stari Loki je naslikan farni patron sv. Jurij, proti Crngrobu pa Oznanjenje, motiv ki mu je posveče na tudi cerkev v Crngrobu, kamor vo di pot mimo hiše. Kamniti deli zna menja so bili odveč. Ohranjeno ka mnito klado so pozneje položili pod Prtižev križ na hribčku za gasilskim domom, ji naredili strešico in na za- Del zgornjega dela Krvavega znamenja na Dolenčevem vrtu dnjo leseno steno naslikali sv. Jurija. V klado so vklesali puščico za denar. Celotna nadgradnja s pločevinasto streho in z leseno tablo sv. Jurija je že propadla. Kot otrok, pred 50 leti, pa se je še dobro spominjam. Nedvomno je ohranjena kamnita klada del znamenja, ne glede na to, kje je prvotno stala. Da gre zares za del Krvave ga znamenja, so mi pravili stari Prifarci, ki so jim mame zabičale, da ne smejo niti pomislid na groze, ki jih je videl ta kamen. Drugi del znamenja je uporabil Franc Dolenc na svojem trikotnem vrtu. Služil mu je kot podstavek za betonskega sokola. Oba Dolenca, oče in sin, sta bila znana loška Sokola. Tudi sokola so pred leti odstra nili, podstavek pa je ostal. Do pred nekaj leti so bili ohranjeni še nekateri drugi ka mniti detajli. Ohranjeni kamniti deli kažejo na 16. ali začetek 17. stoletja. Domiselne mu arhitektu bi bila dopolnitev in ponovna postavitev znamenja ob analogiji s po dobnimi ohranjenimi slopastimi znamenji zanimiv izziv. Lokacija rekonstrukcije bi bila lahko nekje pred Marketom ali celo na drugi strani križišča, bliže stolpnici. Naj boljša pa bi bila na trikotnem Dolenčevem vrtu, kjer je stal sokol. Mogoče bi bila po novna postavitev v smislu revitalizacije Loke in popestritve turistične ponudbe prav zanimiva in atrakdvna. Opombe ' Dr. Pavle Blaznik, Loški deželskosodni protokoli iz 1625-1637, Loški razgledi 23, 1976, str. 25-33. ^ Franc Pokorn, Loka, Krajepisno zgodovinska črtica, Dom in svet 1894, ponatis 1995, str. 27. ' Pokorn, str. 27. '' Prtižev hribček s križem na vrhu ni ista lokacija kot pravi "Gavžnik" na Pahovčevem hribu. Pod Pr- tiževim križem pa je danes še del kamnitega Krvavega znamenja. ' Pokorn, Loka, str. 24. '' Vincenc Rajšp, Aleksandra Srše, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787, Opisi in karte, 4. zvezek, Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1998. 203