VASILIJ MELIK
VOLITVE
NA SLOVENSKEM 
1861 -1918
VASTLTJ MELIK
VOLITVE
NA SLOVENSKEM
1861—1918
196 5
SLOVENSKA MATICA V LJUBLJANI

GLAVNE POTEZE VOLILNEGA SISTEMA
Prve volitve v modernem smislu besede je prinesla Slovencem 
buržoazna revolucija leta 1848. Zvrstile so se volitve v frankfurtski 
in dunajski parlament, v začasne deželne zbore na Štajerskem, Ko­
roškem in Kranjskem ter v tržaški mestni svet. Toda to prvo par ­
lamentarno življenje je trajalo le malo časa: državni zbor je bil raz ­
gnan, ko se je ravno pripravljal na izglasovanje ustave, reakcija je 
zmagala nad revolucijo in sledila je desetletna doba novega absolu ­
tizma. Po izgubljeni vojni v Italiji pa je moral avstrijski cesar ob ­
ljubiti »času primerne izboljšave« in izmenjati ministre. Nasled ­
njega leta 1860 je zasedal pomnoženi državni svet, nato pa je 
oktobrska diploma določila novo ureditev monarhije. Toda podoba 
te ureditve je bila tako konservativna, koncesije liberalnim zahte ­
vam so bile tako pičle, da se ob vsesplošnem odporu ni mogla uve ­
ljaviti. Treba je bilo še bolj popustiti: decembra 1860 je postal 
notranji minister Schmerling in 26. februarja 1861 je izšel cesarski 
patent, ki je v svojih prilogah prinesel osnovni zakon o državnem 
zastopstvu, novem državnem parlamentu, ter deželne rede in de- 
želnozborske volilne rede za vse dežele poznejše avstrijske državne 
polovice. To je bila tako imenovana februarska ustava. Pomenila 
je velik korak naprej od oktobrske diplome, močno pa je zaostajala 
za tem, kar je bila trinajst let prej dala revolucija. Volilna pravica 
ni bila niti splošna niti enaka, posamezne dežele in posamezne na ­
rodnosti so bile neenako zastopane, predvsem pa sta bila favori ­
zirana nemško veleposestvo in nemška buržoazija.
Vsaka dežela je dobila za zastopstvo deželnih zadev svoj de­
želni zbor (Landtag). Volilna pravica je bila omejena in neenaka. 
Volilci so bili razdeljeni v volilne razrede (kurije), od katerih je 
vsak volil določeno število poslancev. Sestava posameznih deželnih 
zborov je bila sicer različna, a v celem si je bila vendarle tako po-
5
dobna, da prav lahko govorimo o splošnih značilnostih tega sistema. 
Volilci mestne kurije, ki so zastopali slabo petino vsega prebi ­
valstva, so volili eno četrtino poslancev. Volilci kmečke kurije so 
pošiljali v deželne zbore dve petini poslancev. V kmečkih volilnih 
okrajih pa je tedaj živelo nad 80 % celotnega prebivalstva. Mesto 
je bilo torej proti vasi očitno favorizirano. Toda zastopniki mestne 
in kmečke kurije so napolnili le dve tretjini poslanskih mest. Cela 
tretjina poslanskih mest v deželnih zborih je pripadala dvema še 
posebej privilegiranima volilnima razredoma (veleposestvu in tr- 
govsko-ohrtnim zbornicam), ki po skupnem številu svojih volilcev 
nista predstavljala niti ene tisočine prebivalstva, in nevoljenim 
članom, virilistom (škofom in rektorjem univerz).
Ta ureditev deželnih zborov je bila naslonjena na tradicijo 
fevdalnih časov in je v mnogočem spominjala na stare deželne sta ­
nove. Tudi v februarskem patentu je govora o povezavi s pre­
teklostjo, »o pravicah in svoboščinah zvestih stanov teh kraljestev 
in dežel«, ki jih je treba z novimi deželnimi redi »razvijati in pre­
oblikovati po razmerah in potrebah sedanjosti ter spraviti v sklad 
z interesi celotne monarhije.« Ta nedemokratični sistem kurij so 
zdaj imenovali »zastopstvo interesov« (Interessenvertretung).
V mnogonacionalni državi, kakor je bila Avstrija, z narodi na 
različni stopnji razvoja in različno gospodarsko, politično in kul ­
turno močjo, sistem kurij ni pomenil le socialne, ampak tudi nacio ­
nalno krivičnost.
Tudi v predelih, kjer je bilo nemško prebivalstvo v manjšini, 
je bilo mnogo nemških veleposestnikov, je bil močan nemški in­
dustrijski in trgovski kapital, so bile močne postojanke nemškega 
meščanstva. Tako so prav zaradi kurij veleposestva in trgovsko- 
ohrtnih zbornic ter favoriziranja mest sedeli v deželnih zborih 
poslanci nemških strank v številu, ki je daleč presegalo delež nem­
škega prebivalstva. Na Kranjskem je bilo okrog 5 % Nemcev, nem­
ških poslancev pa je bilo v kranjskem deželnem zboru najmanj 
28 %, ker so imeli v rokah veleposestniško kurijo. In če so dosegli 
poleg tega zmago še v mestni kuriji in v trgovsko-obrtni zbornici, so 
imeli s tem tudi večino v celem deželnem zboru. Na Štajerskem je 
bila tretjina Slovencev, poslancev v deželnem zboru so imeli največ 
13 %, ker so vsi poslanci veleposestva, trgovsko-obrtnili zbornic in 
mest pripadali nemškim strankam. Na Moravskem je bilo Nemcev
6
pod 30 %, v deželnem zboru pa so imeli nemški poslanci navadno 
večino. Na Češkem je odločalo veleposestvo o večini med češko in 
nemško stranko. Na Tirolskem je bilo Italijanov okrog 45 %, po­
slanskih mest pa so imeli manj kot eno tretjino. »Eno temeljnih 
načel februarske ustave je bilo, zagotoviti nemškemu elementu po­
ložaj, ki ga zasluži za svoje zgodovinsko delo v tej državi. Prav to 
so v bistvu pomenile določbe o volilni pravici veleposestnikov in 
trgovskih zbornic«, je dejal Ernest Plener v svojem govoru ob pet­
indvajsetletnici februarskega patenta. 1
Sistem kurij pa ni favoriziral samo »nemškega elementa«. Na 
podoben način je favoriziral na Goriškem, v Istri in Dalmaciji ita ­
lijanske glasove proti slovenskim, hrvatskim in srbskim ali v Ga ­
liciji poljske proti ukrajinskim. Ukrajincev je bilo v Galiciji 40 %•, 
imeli pa niso niti 10 %■ poslancev. Oseb z italijanskim občevalnim 
jezikom je bilo v Istri 38 %-, v deželnem zboru pa je imela italijan ­
ska stranka približno dvotretjinsko večino. Docela v njenih rokah 
je bilo veleposestvo, prav tako trgovsko-obrtna zbornica, večino je 
imela v mestni kuriji.
V kmečki in mestni kuriji je bila po februarski ustavi volilna 
pravica omejena v bistvu le na one, ki so plačevali določen znesek 
direktnih davkov. Cenz je bil v glavnem relativen in različen od 
občine do občine ter od volitev do volitev. Volilno pravico za de- 
želnozborske volitve je dobilo približno 7 %1 prebivalstva. Toda 
tudi od teh 7'%. so volilci kmečkega volilnega razreda, ki so šteli 
več kot štiri petine vseh volilnih upravičencev, volili indirektno. 
Po občinah so volili volilne može in šele ti so potem izbirali po­
slance.
Državni parlament je imel dve zbornici; v poslansko zbornico 
pa niso volili državljani ampak deželni zbori iz svoje srede, tako, 
da se je sistem kurij prenesel iz deželnih zborov tudi v državni 
zbor. To je dajalo avstrijskemu parlamentu že za tisti čas dokaj 
zastarelo podobo; njegova poslanska zbornica je bila po svoji za ­
snovi bolj podobna senatu kot pa pravi zbornici poslancev. Poleg 
tega je bilo še število poslanskih mest po deželah krivično razde ­
ljeno. Tako je imel parlament nesorazmerno velik delež poslancev 
nemške narodnosti. Toda to je spadalo k bistvenim smotrom 
Schmerlingove volilne geometrije. Schmerlingov volilni sistem ni 
mogel zadovoljiti niti količkaj demokratičnih državljanov v Avstriji,
7
niti podrejenih, za enakopravnost se borečih narodov. Ostre kri­
tike so se pojavile takoj oh izidu februarskega patenta in oh prvih 
volitvah leta 1861. Boj za spremembo volilnega reda se je začel 
obenem z začetkom ustavnega življenja. Tak boj je bil značilna 
poteza političnega življenja tudi v drugih evropskih državah, v 
Avstriji pa je bil še nekoliko bolj zamotan, ker je bil povezan z 
narodnostnimi problemi. Vsako razširjenje volilne pravice, vsako 
omejevanje moči veleposestniške kurije, premoči mesta nad vasjo 
in podobno, vsak korak v smeri demokratizacije parlamenta je 
moral pomeniti manjšanje gospostva nemške buržoazije in vele­
posestva in večanje zastopstva nenemških narodov.
Prva velika reforma leta 1873 je uvedla direktne volitve v 
dunajski parlament. Vendar pa svojega značaja zgornje zbornice 
avstrijski poslanski dom s tem še daleč ni popolnoma izgubil; ku ­
rije so namreč ostale. Reformo je izvedla nemška liberalna ustavo- 
verna večina in je ob tem še nekoliko povečala neenakomernost 
zastopstva po deželah ter delež poslancev mestne kurije.
Volilno pravico za volitve v državni zbor so dobili oni, ki so 
imeli pravico voliti v deželne zbore. Vendar pa se nekatere določbe 
že ustvarjale prve drobne razlike v številu volilnih upravičencev za 
ene in druge volitve. V načelu pa sta se obe volilni pravici razšli 
z določbo, da bodoče spremembe deželnozborskih volilnih pred­
pisov ne bodo veljale za državnozborske volitve. Tako moramo od 
tega časa naprej govoriti o deželnozborski in državnozborski volilni 
pravici kot dvema različnima pojmoma.
Volilno pravico za državnozborske volitve so najprej razširili 
leta 1882 z znižanjem pogojnega cenza. Nadaljnje znižanje je sledilo 
leta 1896.
Do druge velike državnozborske reforme je prišlo leta 1896. 
Uvedena je bila — prvič v avstrijski zgodovini — splošna (moška) 
volilna pravica in na svojevrsten način spojena s starim sistemom 
kurij. Po razvoju, kakor je v svetu prevladoval, bi pričakovali, da 
bo splošna volilna pravica uveljavljena v mestnem in kmečkem vo­
lilnem razredu. Toda v Avstriji so napravili drugače. Mestna in 
kmečka kurija sta obranili svojo omejeno volilno pravico, za splošno 
volilno pravico pa so ustvarili novo, splošno kurijo ter je pritaknili 
k nespremenjeni dotedanji sestavi parlamenta. Po vrstnem redu 
(naštevanja volilnih razredov v volilnem redu je bil to peti razred;
8
prijela se ga je oznaka »peta kurija«. Seveda taka rešitev, ki je 
prepuščala ljudstvu le eno šestino poslancev, ni mogla zadovoljiti. 
Boj za splošno in enako volilno pravico, ki ga je od začetka devet­
desetih let vodilo delavsko gibanje, je zavzemal vedno večji obseg.
Leta 1907 je bila uveljavljena tretja velika državnozborska 
reforma. Odpravljeni so bili vsi volilni razredi. Avstrija je do­
bila poslansko zbornico, sestavljeno na podlagi splošne in enake, 
tajne in direktne volilne pravice. Ostalo je še neenako zastopstvo 
po posameznih deželah in narodnostih, ostalo je tudi, dasi ne 
povsod, favoriziranje mest. Schmerlingova volilna geometrija se je 
močno kazala tudi še v tem zadnjem avstrijskem državnozborskem 
volilnem redu.
Deželni zbori splošne in enake volilne pravice niso v stari 
Avstriji nikdar dosegli. Stare kurije iz leta 1861, zraven njih pa 
splošna kurija, imenovana ponekod peta, ponekod četrta, z večjim 
ali manjšim deležem poslancev, to je bila najvišja stopnja demo­
kratizacije deželnih zborov, velikih deželnozborskih volilnih re­
form, izvedenih skoraj v vseh deželah v začetku 20. stoletja. Tako 
so torej kazali deželni zbori ob zatonu stare Avstrije kljub mnogim 
spremembam (tajnemu in pismenemu glasovanju namesto ustnega 
in javnega, direktnim volitvam namesto indirektnih v kmečkem 
volilnem razredu, ponekod deloma proporcionalnemu sistemu, na ­
cionalnim volilnim okrajem, nacionalnim kurijam v nekaterih de­
želah itd.) še vedno staro, polfevdalno podobo. Ker so posamezne 
dežele svoje volilne reforme izvajale vsaka ob svojem času in na 
svoj način, so bile razlike v volilnih predpisih in volilni pravici med 
deželo in deželo ob prvi svetovni vojni znatno večje kakor pa pet­
deset let prej.
Za vse spremembe osnovnega zakona o državnem zastopstvu 
je bila potrebna dvotretjinska večina obeh zbornic, od leta 1873 
naprej pa poleg tega še navzočnost polovice vseh poslancev spodnje 
zbornice. Za spremembe deželnih redov in deželnozborskih volilnih 
redov pa se je zahtevala navzočnost celih treh četrtin vseh članov 
deželnega zbora in dvotretjinska večina navzočih.
Ti pogoji so zahtevali za vsako spremembo pristanek vseh 
glavnih strank in taborov, ki so bili zastopani v parlamentu oziroma 
deželnem zboru. Poslanci veleposestva na Kranjskem so npr. lahko 
s tem, da niso prišli na sejo deželnega zbora, preprečili vsako skle­
9
panje o kakršni koli volilni reformi. Zaradi tega je bila velika re­
forma državnega zbora leta 1907 in so bile skoraj vse reforme de­
želnih zborov v začetku tega stoletja izglasovane po dolgotrajnih 
pogajanjih med vlado in glavnimi strankami. Zato v teh reformah 
skoraj noben princip ni bil dosledno izveden. V dolgotrajnih po­
gajanjih so določali bodoče razmerje moči posameznih narodnosti 
in političnih strank, oblikovali volilne okraje in sestavo kurij. Boj 
za posamezna poslanska mesta je bil skorajda hujši pri teh pogaja ­
njih kot pa potem pri volitvah. Meje volilnih okrajev, povlečene 
na sejah, so pogosto že naprej določile zmago za to ali ono stranko. 
Oni, ki so imeli privilegirane položaje, so jih zdaj izgubljali pod 
pritiskom množic, ki so terjale enakost. Toda umikali so se le ko­
rak za korakom; in ker tudi vlada ni želela radikalnih sprememb 
in je bil za nov zakon potreben tudi njihov glas, so obdržali slej ko 
prej mnogo več, kakor pa hi bili smeli obdržati. Ostale so socialne 
in nacionalne krivičnosti. Socialistom so zmanjševali možnost za ­
stopstva zlasti s premišljenim sestavljanjem volilnih okrajev. Slo­
venci nikdar niso dosegli večine v goriškem deželnem zboru, niti 
Hrvatje in Slovenci v istrskem, dasi so imeli večino prebivalstva. 
Ne na Štajarskem, ne na Koroškem ni slovenska manjšina nikdar 
dobila odgovarjajočega zastopstva. Privilegiji, ki jih je bil dal 
Schmerling, vse do konca niso ugasnili — niti v državnem zboru, še 
daleko manj pa v deželnih.
10
SESTAVA DEŽELNIH ZBOROV
Avstrijska polovica monarhije je štela 17 dežel. Šestnajst jih 
je dohilo s prilogami k februarskemu patentu svoje deželne rede in 
deželnozborske volilne rede. Za sedemnajsto deželo, »državno ne­
posredno mesto Trst z okolico« je bila funkcija deželnega zbora 
poverjena mestnemu svetu, kakor je bil določen s tržaškim mest­
nim statutom (ustavo) iz leta 1850. Sestave tržaškega mestnega 
sveta in tržaškega volilnega sistema zaradi drugačne koncepcije in 
značaja ne moremo primerjati s sestavo drugih deželnih zborov ter 
njih volilnim sistemom. O njem homo govorili v poglavju o občinski 
volilni pravici na str. 123—125.
Deželni zbori so imeli dokaj različno število članov, od če­
škega, ki je štel 241 oseb, pa do predarlskega z 20 ljudmi (glej ta ­
belo). Velikost deželnih zborov je bila v glavnem, nikakor pa ne 
dosledno ali povsod, v skladu s številom prebivalstva dežele. Od 
naših dežel je bil največji štajerski deželni zbor (63 članov), kranj ­
ski in koroški sta štela vsak 37 članov, istrski je imel 30, goriški pa 
le 22 ljudi.
V vsakem deželnem zboru je bilo pet skupin članov (virilisti, 
poslanci veleposestva, trgovsko-obrtnih zbornic, mest in podeželja), 
le na Predarlskem veleposestniške kurije ni bilo. Ta izjema je bila 
utemeljena v tradiciji iz fevdalne dobe, saj je bilo tod že nekdanje 
stanovsko predstavništvo sestavljeno le iz meščanov in kmetov.2
Privilegirane tri skupine (virilisti, poslanci veleposestva in 
trgovsko-obrtnih zbornic) so imele povprečno eno tretjino (34 %) 
poslancev. Najvišji je bil ta delež v Bukovini, tej pa so sledile Go­
riška, Šlezija, Moravska, Koroška, Galicija, Češka, Kranjska, Dalma ­
cija, Spodnja Avstrija, Štajerska in Istra, Tirolska, Zgornja Avstrija, 
Salzburška, Predarlska. Ta vrstni red nam kaže, da so bile privi­
legirane skupine na splošno (seveda z nekaterimi izjemami) šib ­
il
Sestava deželnih zborov 1861
P S VIR V VEL TOZ M K MK
a
P
a P
a P
a
p
a
P P
Češka . . . 4,705.525 241 5 2,1 236 70 29,0 15 6,2 72 29,9 79 32,8 62,7
Galicija . . . 4,597.470 150 9 6.0 141 44 29,3 3 2,0 20 13,3 74 49,3 62,6
Moravska . . . . 1,867.094 100 2 2,0 98 30 30,0 6 6,0 31 31,0 31 31,0 62,0
Tirolska . . . 750.081 68 4 5,9 64 14 20,6 3 4,4 13 19,1 34 50,0 69,1
Sp. Avstrija . . . 1,681.697 66 3 4,5 63 15 22,7 4 6,1 24 36,4 20 30,3 66,7
Štajerska . . . 1,056.773 63 3 4.8 60 12 19,0 6 9,5 19 30,2 23 36,5 66,7
Zg. Avstrija . . . 707.450 50 1 2,0 49 10 20.0 3 6,0 17 34,0 19 38,0 72,0
Dalmacija . . . . 404.499 43 2 4,6 41 10 23,3 3 7,0 8 18,6 20 46,5 65,1
Kranjska . . . 451.941 37 1 2,7 36 10 27,0 2 5,4 8 21,6 16 43,2 64,8
Koroška . . . 332.546 37 1 2,7 36 10 27,0 3 8,1
9 24,3 14 37,8 62,1
Šlezija . . . . 443.912 31 1 3,2 30 9 29.0
2
6,5 10 32,3 9 29,0 61,3
Bukovina . . . . 456.920 30 1 3,3 29 10 33,3 2 6,6 5 16,7 12 40,0 56,7
Istra . . . . 230.328 30 3 10,0 27 5 16,7 2 6,6 8 26,7 12 40,0 66,7
Salzburška . . . 146.769 26 1 3,8 25 5 22,7 2 7,7 10 38,5 8 30,8 69.3
Goriška . . . 185.943 22 1 4.5 21 6 27,3 2 9,1 5 22,7 8 36,4 59,1
Predarlska . . . 100.932 20 1 5,0 19 —
0,0 1 5,0 4 20,0 14 70,0 90,0
P: prisotno civilno prebivalstvo1857 M: število poslancev mestne kurije
S: število članov deželnega zbora K: število poslancev kmečke kurije
VIR: število virilistov MK: število poslancev mestne in kmečke kurije skupaj
V: število voljenih članov a: v absolutnih številkah
VEL: število poslancev veleposestva p: v odstotkih od skupnega števila članov deželnega zbora
TOZ: število poslancev trgovsko-obrtnih zbornic
kejše v deželah z nemško večino prebivalstva, močnejše pa v de­
želah, kjer so bili Nemci v manjšini.
Od privilegiranih skupin je bilo najmočnejše veleposestvo, ki 
je imelo povprečno nekaj manj kot eno četrtino poslancev (23 %). 
Naši deželi Istra (17 %) in Štajerska (19 %•) sta imeli v celem naj ­
nižji delež veleposestva (če ne štejemo Predarlske, kjer te skupine 
sploh ni bilo). Kranjska, Koroška in Goriška (vse po 27 %) so imele 
vse zelo močno zastopstvo veleposestva. Presegle so jih le še češke 
in karpatske dežele z Bukovino na najvišjem mestu, kjer je pri­
padala veleposestniški kuriji cela tretjina poslancev.
Prilično neznatni sta bili skupini poslancev trgovsko-ohrtnih 
zbornic in virilistov. Trgovsko obrtne zbornice so bile razmeroma 
najmočneje zastopane v treh naših deželah: na Štajerskem (10%), 
Goriškem (9 %) in Koroškem (8 %). Še nad povprečjem je bila ta 
skupina zastopana v Istri (7 %•), pod povprečjem pa na Kranj ­
skem (5 %).
Virilistov je bilo relativno daleč največ v Istri (10%-). V osta ­
lih naših deželah je bil delež virilistov nekoliko nad povprečjem 
na Štajerskem in Goriškem (5 %■) — pod povprečjem pa na Kranj ­
skem in Koroškem (3 %).
Zastopniki mest so zasedali v deželnih zborih povprečno dobro 
četrtino mest (26%). Največ jih je bilo na Salzburškem (39%), 
najmanj v Galiciji (13 %). Naše dežele so bile po svojem mestnem 
zastopstvu nekako v sredi med obema ekstremoma: nekaj nad po­
vprečjem na Štajerskem (30 %) in v Istri (27 %), nekaj pod po­
vprečjem na Koroškem (24 %), Goriškem (23 %) in Kranjskem 
(22%).
Skupina poslancev kmečkih občin je štela največ članov na 
Predarlskem, kjer je imela celo absolutno večino (70 %), najmanj 
pa v Šleziji (29 %). Povprečno je štela dve petini poslancev (40 %). 
Naše dežele so bile tudi tu nekako v sredi: z nekoliko večjim za ­
stopstvom na Kranjskem (43 %), čisto povprečnim v Istri (40 %), 
pa z nekoliko šibkejšim na Koroškem (38 %), Štajerskem (37 %) in 
Goriškem (36%).
Razporeditev mandatov po posameznih skupinah je upoštevala 
marsikje tradicijo iz fevdalne dobe, gospodarsko strukturo posa ­
meznih dežel (npr. ponekod pri deležu mestne kurije) in politične 
potrebe in pričakovanja režima.
13
Sprememb v številčni sestavi deželnih zborov je bilo v prvih 
štiridesetih letih (do začetka novega stoletja) zelo malo. Od naših 
dežel je bila edina taka sprememba leta 1870 v Istri, kjer je bilo 
z zakonom 20. maja 1870 zvišano število poslancev na 33. Vsa tri 
nova mesta so bila dodeljena mestnemu volilnemu razredu.
Do glavnih in bistvenih sprememb v sestavi deželnih zborov je 
prišlo v začetku 20. stoletja, posebej še v zadnjih desetih letih pred 
svetovno vojno. Tedaj so v večini dežel uvedli splošno volilno ku ­
rijo s splošno volilno pravico in jo kot nov sestavni del »zastopstva 
interesov« uvrstili poleg dotedanjih volilnih razredov. Ponekod 
so jo imenovali peto, ponekod tudi četrto. Prvi sta uvedli splošno 
kurijo Koroška in Predarlska leta 1902. Sledile so Štajerska 
leta 1904, Moravska leta 1905, Goriška in Spodnja Avstrija 
leta 1907, Istra in Kranjska leta 1908, Zgornja Avstrija in Salzbur ­
ška leta 1909, Bukovina leta 1910, Tirolska in Galicija leta 1914.3 
Volitve po novem sistemu se v Galiciji niso več izvršile — prehitela 
jih je prva svetovna vojna. Brez splošne kurije so ostale torej le tri 
dežele: Češka, Šlezija in Dalmacija. Šlezija in Dalmacija sta bili 
obenem edini deželi, v katerih je sestava deželnega zbora ostala ne- 
izpremenjena vse od februarskega patenta.
V okviru teh sprememb v prvem desetletju 20. stoletja so bile 
izvršene, kakor smo videli, deželnozborske volilne preosnove tudi 
v vseh naših deželah. Štajerska je imela celo dve večji reformi, prvo 
leta 1904, drugo leta 1909.
Naši deželni zbori so imeli torej v vsem obdobju »ustavne«
dobe naslednjo sestavo:
Sestava naših deželnih zborov 1861—-1918
s VIR V VEL TOZ M K SPL
Štajerska
a
P
a
P
a
P
a
P
a
P
a P
1861—1904 63 3 4,8 60 12 19.0 6 9,5 19 30,2 23 36,5 — 00,0
1904—1909 71 3 4,2 68 12 16,9 6 8,4 19 26,8 23 32,4 8 11,3
1909—1918 87 3 3,4 84 12 13,8 6 6,9 28 32,2 28 32,2 10 11.5
Koroška
1861—1902 37 1 2,7 36 10 27,0 3 8,1 9 24,3 14 37,8 — 0,0
1902—1918 43 1 2,3 42 10 23,3 3 6,9 10 23,3 15 34,9 4 9,3
14
S VIR V VEL TOZ M K SPL
Kranjska
a p a p a p a
P
a
P
a
P
1861—1908 37 1 2,7 36 10 27,0 2 5,4 8 21,6 16 43,2 — 0,0
1908—1918 50 1 2,0 49 10 20,0 2 4,0 10 20.0 16 32,0 11 22,0
Goriška
1861—1907 22 1 4,5 21 6 27,3 2 9,1 5 22,7 8 36,4 0,0
1907—1918 30 1 3,3 29 6 20,0 2 6,7 5 16,7 10 33,3 6 20,0
Istra
1861—1870 30 3 10,0 27 5 16,7 2 6,6 8 26,7 12 40,0 — 0,0
1870—1908 33 3 9,1 30 5 15,1 2 6,1 11 33,3 12 36,4 — 0,0
1908—1918 47 3 6,4 44 5 10,6 2 4,3 14 29,8 15 31,9 8 17,0
S: število članov deželnega zbora
VIR: število virilistov
V: število voljenih članov
VEL: število poslancev veleposestva
TOZ: število poslancev trgovsko-obrtnilizborili c
M: število poslancev mestne kurije
K: število poslancev kmečke kurije
SPL: število poslancev splošne kurije
a: v absolutnih številkah
p: v odstotkih od skupnega števila elanov deželnega zbora
Naslednja tabela nam kaže sestavo vseh avstrijskih deželnih 
zborov ob koncu monarhije. K tej tabeli pa je treba dodati nekaj 
pripomb. Predvsem moramo pojasniti poseben položaj splošne ku ­
rije v Spodnji Avstriji in Galiciji. V vseh drugih deželah je bila 
splošna kurija dodatek k prejšnji mestni in kmečki kuriji. Vsako 
mesto, vsaka vaška občina je, da tako rečemo, volila dvakrat: en­
krat z omejeno volilno pravico v mestni oziroma kmečki kuriji, 
drugič s splošno volilno pravico v splošni kuriji. Vsako ozemlje je 
bilo torej dvakrat zajeto. Ne povsem tako v Spodnji Avstriji in 
Galiciji. V Spodnji Avstriji so prebivalci Dunaja volili samo enkrat, 
samo v splošni kuriji. Za dunajsko mesto je veljal princip splošne 
in enake volilne pravice, kakor za državni zbor po letu 1907. Na 
dunajskem ozemlju mestne kurije ni bilo več — spodnjeavstrijska 
mestna kurija je zajemala le ostala mesta v deželi.
V Galiciji so podobno reformo izvedli na podeželju. Kmečka 
kurija je sicer ohranila svoje ime, toda v njej so uvedli splošno vo­
lilno pravico. Tako so tudi prebivalci kmečkih občin v Galiciji vo­
lili samo enkrat, samo v tej kmečki kuriji s splošno volilno pravico. 
Formalno, po črki zakona, je bil gališki deželni zbor leta 1914 ne-
15
O\
Sestava deželnih zborov 1918
Češka ...........................
DR
. 1882
S
242
VIR V
236
VEL TOZ M K MK
P
62,4
SPL
a
6
P
2,5
a
70
P
28,9
a
15
P
6,2
a
72
p
29,8
a
79
P
32,6
a
P
0,0
Galicija ..................... . 1914 227 12 5,3 215 45 19,8 7 3,1 46 20,3 — 0,0 20,3 117 51,6
Moravska ..................... . 1905 151 2 1,3 149 30 19,9 6 4,0 40 26,5 53 35,1 61,6 20 13,2
Sp. Avstrija .... . 1907 127 3 2,4 124 16 12,6 4 3,1 15 11,8 31 24,4 36,2 58 45,7
Tirolska ..................... . 1914 96 4 4,2 92 14 14,6 3 3,1 19 19,8 35 36,5 56,3 21 21,9
Štajerska ..................... . 1909 87 3 3,4 84 12 13,8 6 6,9 28 32,2 28 32,2 64,4 10 11,5
Zg. Avstrija .... . 1909 69 1 1,5 68 10 14,5 3 4,3 19 27,5 22 31,9 59,4 14 20.3
Bukovina ..................... . 1910 63 2 3,2 61 13 20,6 2 3,2 6 9,5 22 34,9 44,4 18 28,6
Kranjska ..................... • . 1908 50 1 2,0 49 10 20,0 2 4,0 10 20,0 16 32,0 52,0 11 22,0
Istra ........................... . 1908 47 3 6,4 44 5 10,6 2 4,3 14 29,8 15 31,9 61,7 8 17,0
Dalmacija .... . 1861 43 2 4,6 41 10 23,3 3 7,0 8 18,6 20 46,5 65,1 — 0.0
Koroška ..................... . 1902 43 1 2,3 42 10 23,3 3 6,9 10 23,3 15 34,9 58,2 4 9,3
Salzburška .... . 1909 39 1 2,6 38 5 12.8 2 5,1 14 35,9 11 28,2 64,1 6 15,4
Šlezija ........................... . 1861 31 1 3,2 30 9 29,0 2 6,5 10 32,3 9 29,0 61,3 — 0,0
Goriška ..................... . 1907 30 1 3,3 29 6 20,0 2 6,7 5 16,7 10 33,3 50,0 6 20.0
Predarlska .... . 1909 26 1 3,9 25
-
0,0 1 3,9 5 19,2 14 53,8 73,0 5 19.2
DR: zadnja sprememba deželnegareda (sestave deželnegazbora) M: število poslancev mestne kurije
S: število članov deželnega zbora 
VIR: število virilistov
V: število voljenih članov 
VEL: število poslancev veleposestva 
TOZ: število poslancev trgovsko-obrtnih zbornic
K: število poslancev kmečke kurije 
MK: število poslancev mestne in kmečke kurije skupaj 
SPL: število poslancev splošne kurije
a: v absolutnih številkah
p: v odstotkih od skupnega števila članov deželnega zbora
koliko drugače sestavljen, kakor pa je prikazano v naši tabeli: imel 
je 105 poslancev kmečke kurije in 12 poslancev splošne kurije; 
v to zadnjo so šteli le zastopnike mest. Naša tabela kaže razmerje 
posameznih skupin v deželnih zborih po vsebinskih, ne pa po for­
malnih kriterijih. Zato smo šteli v splošno kurijo vse poslance, ki 
so bili voljeni na podlagi splošne volilne pravice, ne glede na to, 
ali se je potem ta kurija imenovala splošna ali kmečka. Zato smo 
tudi ohranili razlike med mestno in kmečko kurijo v deželah, kjer 
so jo formalno odpravili (v Spodnji Avstriji, na Tirolskem), ker so 
še nadalje volila mesta v svojih posebnih okrajih, podeželje pa v 
svojih.
Primerjava sestave avstrijskih deželnih zborov ob koncu mo­
narhije z ono iz leta 1861 nam pokaže, da se je število članov dežel­
nih zborov pomnožilo v celem za dobro tretjino (36%). Leta 1861 
je štelo vseh 16 deželnih zborov skupaj 1014 poslancev, leta 1918 
jih je bilo 1371. Števila svojega zastopstva ni zmanjševala praviloma 
nobena kurija. Virilisti, veleposestvo in trgovsko-obrtne zbornice, 
tri privilegirane skupine iz leta 1861, so ohranile svoje številčno 
stanje nedotaknjeno, zmanjšan je bil le njihov procentualni delež. 
Kakor jim niso odvzemali poslancev, kakor jim niso zmanjševali 
»pridobljenih« mest, tako jim v celem tudi niso dodajali novih 
novih mest — to bi bilo pač povsem v nasprotju z vsem razvojem. 
Virilisti, ki so imeli leta 1861 v celem 39 mest v deželnih zborih, 
so jih imeli leta 1918 44, torej 5 več. Število poslancev veleposestva 
se je povečalo od 260 na 265, torej tudi za 5. Zastopstvo trgovsko- 
obrtnih zbornic je naraslo za 2 člana, od 59 na 61. V Galiciji je 
šteti sem kot prirastek še dvoje zastopnikov obrtnih zadrug, ki 
ju je poslala v deželni zbor reforma iz leta 1914.
V bistvu (v naših deželah pa brez izjem) je šel torej ves pri­
rastek v korist mestne, kmečke in nove splošne kurije. Poslance' 
izvoljenih na podlagi splošne volilne pravice, je bilo v vseh de­
želnih zborih leta 1918 298 — od teh 105 iz gališke »kmečke« ku ­
rije ter 48 z ozemlja dunajskega mesta — dveh edinih področij s 
splošno in enako volilno pravico v vseh avstrijskih deželnih zborih. 
Število poslancev mestne kurije je bilo leta 1861 v celem 263, 
leta 1918 321. Število mestnih zastopnikov so povečali v 11 deže­
lah: v Galiciji za 26, na Moravskem in Štajerskem za 9, na Tirol­
skem in v Istri za 6, na Salzburškem za 4, v Zgornji Avstriji in na
2 Volitve
17
Kranjskem za 2, na Koroškem, Predarlskem in v Bukovini za 1. 
Od dežel, ki so uvedle splošno kurijo, je ostalo število predstavni ­
kov mestne kurije neizpremenjeno le na Goriškem. V Spodnji 
Avstriji je število poslancev mestne kurije padlo; vzrok za to je 
pa seveda le v tem, da je bil Dunaj s svojimi 48 poslanci izvzet iz 
sistema kurij.
Kmečka kurija je štela leta 1861 393 poslanskih mest, leta 1918 
380. Vendar v resnici ne gre za padec. Treba je le upoštevati, da 
je bila gališka »kmečka« kurija s svojimi 105 poslanci izvzeta iz 
sistema kurij. Izven Galicije pa je število poslancev kmečke kurije 
naraslo od 319 na 380. Povečalo se je na Moravskem za 22, v Spod­
nji Avstriji za 11, v Bukovini za 10, na Štajerskem za 5, v Zgornji 
Avstriji, Istri in na Salzburškem za 3, na Goriškem za 2, na Koro­
škem in Tirolskem za 1, skupaj torej v 10 deželah. Neizpremenjeno 
je ostalo od dežel, ki so uvedle splošno kurijo, le na Kranjskem in 
na Predarlskem.
Namesto ene tretjine (34 %) so imele stare tri privilegirane 
skupine zdaj povprečno eno četrtino (26 %) poslancev v deželnih 
zborih. Veleposestvo je padlo od 23 na 18 %•, virilisti od 4 % 
na 3 %, trgovsko-obrtne zbornice od 6 %■ na 5 %-.
Delež mestne kurije se je zmanjšal razmeroma malo, od 26 % 
na 23 %. Bolj je nazadoval delež kmečke kurije, od dveh petin 
(40 %) na eno tretjino (32 %). Nova splošna kurija je imela v de­
želnih zborih povprečno zastopstvo 18 %-, torej v zaokroženih šte­
vilkah prav toliko kot veleposestvo, po podrobnejših računih pa 
nekoliko boljše. Splošna kurija, edina demokratična, ljudska volilna 
skupina je torej tehtala toliko kot peščica privilegiranih velepo­
sestnikov, pa precej manj kot vse tri stare privilegirane skupine 
skupaj. To nam pač najbolj jasno govori o silni zaostalosti deželno- 
zborskega volilnega sistema ob koncu stare Avstrije.
Če primerjamo sestavo posameznih deželnih zborov, so razlike 
med njimi precej večje kakor pa so bile leta 1861. Povprečne šte­
vilke, kakor smo jih navajali, imajo zato precej manjšo vrednost.
Splošna kurija je bila najmočnejša v obeh deželah, kjer je 
deloma že nadomestila sistem kurij, v Galiciji (52 %) in v Spodnji 
Avstriji (46 %). Sledi Bukovina (29 %•), nato Kranjska in Tirolska 
(22 %), Zgornja Avstrija in Goriška (20 %), Predarlska (19 %),
18
Istra (17 %•), Salzburška (15 %<), Moravska (13 %), na zadnjih 
mestih pa Štajerska (11,5 %) in Koroška (9%).
Preosnove deželnih zborov so bile večinoma izvedene po dolgo ­
trajnih pogajanjih med glavnimi strankami, ki so bile zastopane 
v deželnih zborih, ter vlado. Kakor je prišlo do njih pod pritiskom 
vse bolj naraščajočih zahtev množic po demokratizaciji volilnega 
sistema, so bile izvršene s stališča buržoaznih strank. 4 Prilično 
visok delež splošne kurije v nekaterih deželah nas ne sme prese­
nečati. Treba je pomisliti, da v vrsti agrarnih dežel in v pretežno 
kmečkih predelih ni bilo trenutne nevarnosti socializma in volilnih 
zmag socialne demokracije. V Galiciji so zelo na široko uvedli 
splošno volilno pravico, pri tem pa so pri oblikovanju volilnih 
okrajev in razmejitvi med mestom in vasjo budno pazili, da so 
ostala industrijska središča če le mogoče utopljena v kmečkem 
okolju? ’ Uvedba splošne kurije na Kranjskem je pomenila trenutno 
absolutno večino klerikalne stranke, ki so ji bila poslanska mesta 
splošne kurije (razen v mestu Ljubljani) naprej zagotovljena. 6 Pa 
ne le v agrarnih predelih, tudi na Dunaju je takrat še gospodovala 
krščansko-socialna stranka. Ob volitvah leta 1909 je bilo izvoljenih 
43 krščanskih socialistov ter 5 socialnih demokratov? Klerikalni 
tabor je imel v glavnem od uvedbe splošne kurije največjo ne­
posredno korist v moči svojega zastopstva v deželnih zborih. Zato 
najbrže ni slučajno, da je bil delež splošne kurije v deželi z libe ­
ralno večino, kakor je bila Štajerska, šibkeje odmerjen. Zastopnik 
Deutsche Volkspartei je izjavil v deželnem zboru leta 1908 ob spre­
jemu reforme, ki je bila potem naslednje leto uzakonjena, »da smo 
na enem načelu neomajno vztrajali, namreč, da je ohraniti nemško- 
svobodomiselni deželni zbor na Štajerskem tudi za bodočnost«. 8 
Krščanski socialec Schoiswohl pa je rekel: »Če bi imeli splošno, 
enako in direktno volilno pravico, bi imeli na en mah večino v 
deželni hiši. Seveda, zelo močni bi bili tudi socialni demokrati. Ker 
pa ste nam vendar vi (namreč liberalci, VM) ljubši kot socialni 
demokrati, zato smo danes za interesno zastopstvo«. 9
Redna funkcijska doba deželnih zborov in njih poslancev je 
trajala šest let (deželnozborska perioda). Vsakih šest let so se 
torej vršile redne splošne deželnozborske volitve. Vendar je cesar
2*
19
lahko razpustil zbor tudi kadarkoli prej. Iz naslednjih preglednic 
je razvidno, kdaj so začele splošne volitve v deželne zbore naših 
dežel.
Štajerska Koroška Kranjska
1. 20. 3. 1861 1. 21. 3.1861 1. 21. 3. 1861
2. 21. 1. 1867 2. 29. 1. 1867 2. 26. 1. 1867
3. 23. 6. 1870 3. 27. 6.1870 3. 26. 3. 1867
4. 4. 9. 1871 4. 1. 9. 1871 4. 27. 6. 1870
5. 12. 9. 1878 5. 2. 9. 1878 5. 12. 12. 1871
6. 19. 8.1884 6. 8. 8. 1884 6. 7. 7. 1877
7. 27. 6. 1890 7. 20. 8. 1890 7. 9. 6. 1883
8. 21. 9. 1896 8. 21. 9. 1896 8. 4. 7. 1889
9. 4. 11. 1902 9. 5. 11.1902 9. 21. 11. 1895
10. 7. 5. 1909 10. 24. 3. 1909 10. 12. 9. 1901
11. 21. 2. 1908
12. 1. 12. 1913
Gor iška Istra
1. 21. 3. 1861 1. 21. 3. 1861
2. 26. 1. 1867 2. 7. 9. 1861
3. 10. 7. 1870 3. 26. 1. 1867
4. 29. 10. 1876 4. 10. 7. 1870
5. 23. 6.1883 5. 29. 10. 1876
6. 25. 6. 1889 6. 23. 6. 1883
7. 16. 9. 1895 7. 25. 6. 1889
8. 5. 12. 190 L 8. 16. 5. 1895
9. 2. 3. 1908 9. 5. 12. 1901
10. 26. 9. 1909 10. 25. 10. 1908
11. 13. 7.1913 11. 7. 6. 1914
Med funkcijsko dobo državnega in deželnih zborov so se za 
vsako izpraznjeno poslansko mesto (smrt, odstop, izguba man ­
data itd.) vršile nadomestne volitve.
20
SESTAVA DRŽAVNEGA ZBORA
Centralni parlament, kakor ga je ustvarila februarska ustava, 
je nosil v nemščini ime Reichsrat. Sicer običajni izraz Reichstag 
je zbujal namreč na dvoru slab spomin na revolucionarno osemin­
štirideseto leto.1 Ne glede na nemško ime se je v slovenščini stalno, 
od vsega začetka uporabljal izraz »državni zbor«. Državni zbor je 
bil sestavljen iz dveh domov: gosposke zbornice (Herrenhaus) in 
poslanske zbornice (Haus der Abgeordneten).
V gosposko zbornico so prišli vsi polnoletni princi cesarske 
hiše, polnoletni poglavarji velikih plemiških rodbin, ki jim je cesar 
podelil dedno članstvo v tej zbornici, vsi nadškofje in škofje s 
knežjim dostojanstvom pa od cesarja imenovani »odlični možje, ki 
so si pridobili zaslug za državo, cerkev, znanost ali umetnost kot 
dosmrtni člani.«
Poslanska zbornica je bila sestavljena iz 343 poslancev. Zasto ­
pane so bile vse dežele takratnega avstrijskega cesarstva razen 
Vojne Krajine. Naslednja tabela nam kaže, kako so bila poslanska 
mesta razdeljena na posamezne dežele.
Le bežen pogled zadostuje, pa ugotovimo, da so bile posamezne 
dežele zelo različno in nesorazmerno zastopane. Kaj so imeli kot 
merilo za dodeljevanje poslanskih mest, kakšni so bili kriteriji, da 
je ta dežela dobila to, druga ono število poslancev? Na to nam od­
govarja uradna Wiener Zeitung s svojim komentarjem k februar ­
skemu patentu. Tu je o sestavi parlamenta rečeno tole:
»Glede števila glasov in njih odnosa so Njihovo Veličanstvo 
izvolili odrediti, naj bodo pri določanju merodajni: razsežnost, pre­
bivalstvo in obdavčenje.
21
Sestava državnega zbora po deželah 1861
A B C
1. Ogrska . .... 85 9.900.785 116.479
2. Češka .... 54 4.705.525 87.139
3. Galicija .... 38 4.597.470 120.986
4. Transilvanija .... 26 1.926.797 74.107
3. Moravska . .... 22 1.867.094 84.867
6. Benečija ... 20 2.446.056 122.302
7. Sp. Avstrija . .... 18 1.681.697 93.427
8. Štajerska . .... 13 1.056.773 81.290
9. Tirolska .... 10 750.084 75.008
10. Zg. Avstrija . .... 10 707.450 70.745
11. Hrvatska . .... 9 876.009 97.334
12. Kranjska . .... 6 451.941 76.323
13. Šlezija . .... 6 443.912 73.985
14. Bukovina . i . . . . 5 456.920 91.384
15. Dalmacija . .... 5 404.499 80.899
16. Koroška 5 332.456 66.491
17. Salzburška .... 3 146.769 48.923
18. Istra .... 2 230.328 115.164
19. Goriška . . .... 2 185.943 92.972
20. Trst .... .... 2 104.707 52.354
21. Predarlska .... 2 100.932 50.466
343 33,374.147 97.300
A: število poslancev
B: prisotno civilno prebivalstvo 1857
C: povprečno število prebivalcev na enega poslanca
Ker so nekatera kraljestva in dežele prevelike, da bi jih mogli 
postaviti v isto vrsto z drugimi, je za določitev razmerja glasov 
primerna le taka teritorialna razdelitev, ki se približuje stari in na 
povsem stvarni podlagi sloneči razdelitvi na okrožja. Pri tem je 
razsežnost dovolj upoštevana, saj imajo večje dežele vselej znatno 
število okrožij, najmanjše dežele pa so vsaka zase le eno okrožje.
Prebivalstvo je primerno upoštevano, če sprejmemo, da pride 
en član državnega zbora na vsako področje in vsako deželno glavno
22
mesto brez izjeme, če le število prebivalcev ne doseže 200.000; en 
član več na vsako področje in vsako deželno glavno mesto z 200.000 
do 300.000 prebivalci; spet en član več na vsako področje in vsako 
deželno glavno mesto s 300.000 do 400.000 prebivalci in tako dalje 
v enaki postopici.
Obdavčenje, ki se je nanj prav tako ozirati, je primerno upo ­
števano, če dodamo enega člana več vsakemu področju v najbolj 
obdavčenem sklopu dežel. To pa so dežele, ki spadajo k Nemški 
zvezi in ki se odlikujejo s tolikanj izdatnejšim prispevkom direktnih 
in indirektnih davkov, da daleč prekašajo vse ostale dežele skupaj 
po svoji gosti naseljenosti, industrijski dejavnosti in razvitejši 
kulturi.
Tako dobimo, sešteto po deželah, za vsako področje in vsako 
deželno glavno mesto tisto, v 6. členu osnovnega zakona o držav ­
nem zastopstvu določeno število članov, ki naj jih deželni zbori po 
I. artiklu diplome pošiljajo v državni zbor.« 2
Oglejmo si ta postopek nekoliko natančneje! Njegova prva 
faza je dodeljevanje mandatov po »področjih« (to je, okrožjih v 
avstrijskih, komitatih v ogrskih deželah, provincah v Benečiji) in 
»deželnih glavnih mestih«. 3 Dodeljevanje mandatov po okrožjih 
je marsikje dalo precej drugačen rezultat, kakor pa bi ga dosegli 
z neposredno dodelitvijo po številu prebivalcev cele dežele. Tako 
je mogla dohiti neka dežela z recimo 750.000 prebivalci (če dežel­
nega glavnega mesta ne upoštevamo) 7 poslancev, če ni bila raz ­
deljena na okrožja; 6 poslancev, če je bila razdeljena na dvoje 
okrožij po 375.000 prebivalcev; samo 4, če je bila razdeljena na 
štiri okrožja po 187.500 prebivalcev; pa celih 8, če je bila razde ­
ljena na 8 majhnih okrožij po 93.750 prebivalcev. Kakor vidimo iz 
tabele o dodeljevanju mandatov, so se zato pokazale precejšnje raz ­
like med posameznimi deželami. Moravska in Transilvanija sta 
imeli skoraj enako število ljudi, toda Moravska, s 6 okrožji in enim 
deželnim glavnim mestom, je dobila po tej razdelitvi le 16 poslan ­
skih mest, medtem ko je Transilvanija, razdeljena na 26 majhnih 
enot (komitatov, stolov in distriktov), dobila 26 poslancev. Ali pa 
primerjajmo Salzburško in Goriško. Obe majhni deželi, vsaka eno
23
samo okrožje — vendar pa je dobila Salzburška dva, Goriška pa le 
enega poslanca, dasi je imela več prebivalcev. Vzrok je bil v tem, 
da Goriška ni imela v tedanji upravni razdelitvi svojega lastnega 
»deželnega glavnega mesta«, ki bi ji pripomoglo do še enega man ­
data — šteli so jo namreč kot eno celoto skupaj z Istro in Trstom. 
Podobno ni imela svojega »deželnega glavnega mesta« Predarlska, 
združena s Tirolsko. Dežele, ki so imele majhna glavna mesta, so 
dobile eno poslansko mesto tako rekoč podarjeno, medtem ko so 
velika glavna mesta (Dunaj, Praga, Trst itd.) svoje mandate za ­
služile po številu prebivalstva.
V celem je bila ta razdelitev mandatskib mest po okrožjih in 
glavnih mestih neugodna za velike dežele (razen za Transilvanijo, 
katere izredno ugodno zastopstvo smo že omenili), ugodna za 
manjše in spet neugodna za tiste najmanjše dežele, ki niso imele 
svojih od okrožij ločenih deželnih glavnih mest.
Na to prvo dodeljevanje poslanskih mest sledi druga faza, do­
deljevanje dodatnih mandatov po davčni moči. Kriterij davčne 
moči je bil v liberalni dobi zelo močan in nas ne more presenetiti. 
Toda način, kako so ga upoštevali, je bil precej čuden.
Dodatni mandati so se podelili vsem deželam, ki so bile v 
Nemški zvezi. To so bile: Češka, Moravska, Šlezija, Spodnja in 
Zgornja Avstrija, Salzburška, Tirolska, Predarlska, Štajerska, Koro­
ška, Kranjska, Goriška in Trst. Dodatnih mandatov pa niso dobile 
po številu prebivalcev ali po višini davkov, ki so jih plačevale, tem­
več po številu »področij«, to je, okrožij — to pot brez upoštevanja 
deželih glavnih mest. Na tabeli vidimo, koliko dodatnih mandatov 
je dobila posamezna dežela. Ni težko opaziti, kako absurden je bil 
rezultat takega dodeljevanja. Spodnja Avstrija, ki je imela več kot 
še enkrat toliko ljudi kakor Zgornja Avstrija in ki je plačevala 
davkov več kot trikrat toliko, je dobila isto število dodatnih man ­
datov, pač zato, ker sta bili obe deželi razdeljeni na štiri okrožja. 
Dunaj, ki je štel tedaj skoraj pol milijona ljudi, je ostal sploh ne­
upoštevan, prav kakor mali Linz, ker ni bil okrožje temveč glavno 
mesto. Češka s svojimi 4,700.000 prebivalci je dobila 13 dodatnih 
mest, Tirolska in ostale manjše dežele s skupnimi 3,200.000 pre­
bivalci pa 14.
24
Dodeljevanje poslanskih mest 1861
1. Salzburška ....
A
2
B
2
C
73.384
C
1
D
146.769
E
3
F
48.923
G
2
2. Predarlska .... 1 1 100.932 1 100.932 2 50.466 1
3. Trst........................... 1 1 104.707 1 104.707 2 52.354 1
4. Koroška ..................... 2 4 83.114 1 332.456 5 66.491 3
5. Zg. Avstrija .... 5 6 117.908 4 176.862 10 70.745 7
6. Šlezija ........................... 2 5 88.782 1 443.912 6 73.985 5
7. Transilvanija 26 26 74.107 — 26 74.107 20
8. Tirolska ..................... 4 7 107.154 3 250.028 10 75.008 8
9. Kranjska ..................... 2 5 90.388 1 451.941 6 76.323 5
10. Dalmacija .... 5 5 80.899 — 5 80.899 4
11. Štajerska ..................... 4 10 105.673 3 352.257 13 81.290 11
12. Moravska ..................... 7 16 116.693 6 311.132 22 84.867 19
13. Češka ........................... 14 41 114.768 13 361.963 54 87.139 48
14. Bukovina .... 2 5 91.384 — 5 91.384 5
15. Goriška ..................... 1 1 185.943 1 185.943 2 92.972 2
16. Sp. Avstrija .... 5 14 120.121 4 420.424 18 93.427 17
17. Hrvatska ..................... 7 9 97.334 — 9 97.334 9
18. Istra ........................... 1 2 115.164 — 2 115.164 2
19. Ogrska ..................... 54 85 116.479 — 85 116.479 102
20. Galicija ..................... 21 38 120.986 — 38 120.986 47
21. Benečija .....................
/
9 20 122.302
—
20 122.302 25
175 303 110.145 40 313.820 343 97.300 343
A: število področij in deželnih glavnih mest
B: osnovno število poslanskih mest
C: povprečno število prebivalcev na eno osnovno poslansko mesto
Č: število dodatnih poslanskih mest
D: povprečno število prebivalcev na eno dodatano poslansko mesto
E: skupno število poslanskih mest
F: povprečno število prebivalcev na enega poslanca
G: število poslancev, ki bi jih imele posamezne dežele ob enakomerni razdelitvi man ­
datov po številu prebivalcev
Dežele izven Nemške zveze niso dobile nobenih dodatnih man ­
datov. Dežele ogrske krone ter Galicija, Bukovina in Dalmacija 
so res plačevale (povprečno na prebivalca) manj davkov kot de­
žele v Nemški zvezi; ne velja pa to za Benečijo, ki je bila po višini 
davkov med prvimi v monarhiji.
Končni rezultat vseh teh dodeljevanj, število poslanskih mest, 
ki so ga dobile posamezne dežele, ni bilo v nobenem skladu ne s 
številom prebivalstva, ne z višino davkov. »Zdi se docela nemo­
25
goče«, je dejal Brestel v parlamentu leta 1867, »najti kakršnokoli 
merilo, ki naj bi bilo odločilno pri določitvi teh številk.«4
In vendar je bila vsa ta nemogoča razporeditev mandatov glo ­
boko smiselna ter je sijajno služila svojemu namenu, dati »nem­
škemu elementu« čim močnejši položaj v parlamentu.
Le poglejmo si, kako različno so bila zastopana posamezna 
področja. Za to primerjavo smo razdelili vse dežele na tri skupine: 
dežele izven Nemške zveze (Ogrsko, Transilvanijo, Hrvatsko, Dal ­
macijo, Istro, Galicijo, Bukovino in Benečijo), češke dežele (Češko, 
Moravsko in Šlezijo) ter alpske dežele (Spodnjo in Zgornjo Avstrijo, 
Salzburško, Tirolsko, Predarlsko, Štajersko, Koroško, Kranjsko, 
Goriško in Trst).
A a B sb C C
Dežele izven Nemške zveze 20,838.864 62,4 % 190 55,4 % 109.678 214
Češke dežele........................... 7,016.531 21,0 % 82 23,9 % 85.567 72
Alpske dežele ........................... 5,518.752 16,5 % 71 20,7 % 77.728 57
33,374.147 343 97.300 343
A: prisotno civilno prebivalstvo 185? 
a: isto v odstotkih prebivalstva vseh 21 dežel 
B: število poslancev
b: isto v odstotkih od števila poslancev vseh 21 dežel
C: povprečno število prebivalcev na enega poslanca
Č: število poslancev, ki bi jih imele posamezne skupine ob enakomerni razdelitvi man­
datov po številu prebivalstva.
Dežele izven Nemške zveze, to se pravi, dežele kjer nemškega 
prebivalstva in političnega vpliva v celem ni bilo, so bile daleč naj ­
slabše zastopane. Predstavljale so dobrih 62 % prebivalstva vseli 
v državnem zboru zastopanih dežel, poslancev pa so imele le dobrih 
55 %-, celih 24 mest premalo. Izredno dobro je bila zastopana le 
ena med temi deželami, Transilvanija, kakor smo videli, zaradi svo­
jih številnih majhnih upravnih enot — in to je bila kot nalašč — 
tudi dežela z močno in privilegirano nemško manjšino, edina od 
dežela krone svetega Štefana, ki se je kdaj pojavila v Schmerlingo- 
vem parlamentu.
Tako češke kot alpske dežele so bile v primeri z deželami 
izven Nemške zveze favorizirane in so imele več poslancev kot bi 
jih po prebivalstvu smele imeti. Toda med obema skupinama je 
bila dokajšnja razlika. Češke dežele so bile v primeri z alpskimi 
zapostavljene. Način delitve mandatov je bil, kakor smo videli, v
26
obeh fazah neugoden za večje dežele — to pa sta bili tako Češka 
kot Moravska. Pač pa je mala Šlezija dobila dobro zastopstvo — 
in kakor slučajno je bila to dežela, v kateri so bile nemške pozicije 
najmočnejše.
Najboljše je bilo zastopano alpsko področje, kjer so bile pred­
vsem nemške in razen Istre vse naše dežele. To področje je imelo 
dobro petino poslanskih mest, dasi bi jih po svojem prebivalstvu 
zaslužilo le šestino. Slabo (v primerjavi z ostalimi alpskimi deže­
lami) sta bili zastopani samo mala Goriška in Spodnja Avstrija. 
Spodnja Avstrija je bila edina nemška žrtev Schmerlingovega načina 
določanja mandatov. Ob enakomerni porazdelitvi poslanskih mest 
po številu prebivalstva na vso monarhijo bi od naših dežel le Istra 
in Goriška ohranile isto zastopstvo, Trst in Kranjska bi morale 
vrniti po eno poslansko mesto, Štajerska in Koroška pa celo po dve.
Volitve v državni zbor so se do leta 1873 vršile indirektno, 
tako, da so posamezni deželni zbori volili iz svoje srede poslance 
v državni zbor. Pri tem pa deželni zbori iz poznejše avstrijske 
polovice države niso bili povsem svobodni ampak so morali izbirati 
svoje državnozborske poslance iz določenih skupin svojih poslan ­
cev: toliko in toliko izmed virilistov in poslancev veleposestva, to­
liko izmed poslancev trgovsko-ohrtnih zbornic, toliko izmed po­
slancev mest in toliko izmed poslancev kmečkih občin. V večjih 
deželah so bili poleg tega navezani še na posamezne ozemeljske 
enote. V naših deželah je bilo tako samo na Štajerskem.
Na ta način se je razdelitev na kurije prenesla tudi v državni 
zbor. Virilisti v poslanski zbornici dunajskega parlamenta niso do­
bili svojih zastopnikov — skupina, iz katere so morali deželni 
zbori izbirati, je obsegala viriliste in poslance veleposestva skupaj 
kot eno enoto.
Deželnozborski poslanci trgovsko-ohrtnih zbornic so imeli pra ­
vico do lastnih »delegatov« le v večjih deželah, od naših dežel samo 
na Štajerskem. V drugih deželah pa so bili združeni v eni izbirni 
skupini s poslanci mestnega volilnega razreda oziroma z delom teh 
poslancev, največkrat s predstavniki deželnih glavnih mest. V naj ­
manjših deželah, ki so pošiljale v državni zbor le po dva ali tri
27
Sestava državnega zbora 1861 po kurijah
S W T M K TM VTM MK VMK
Češka ..................... . 54 15 4 16 19
Galicija . . . . . 38 13 1 6 18
Moravska . . . . . 22 6 1 8 7
Sp. Avstrija . . 18 5 1 7 5
Štajerska . . . . . 13 3 1 4 5
Zg. Avstrija . 10 2 1 3 4
Tirolska . . . . . 10 3 — — 5 2
Šlezija . . . . 6 2 1 2 1
Kranjska . . . . 6 1 — — 3 2
Bukovina . . . . 5 2 — — 2 1
Dalmacija 5 1 — — 3 1
Koroška . . . . 5 1 — — 2 2
Salzburška 3 — — — — 1 2
Istra ..................... 2 — — — — — 1 1 —
Goriška . . . . 2 — — — — — 1 1 —
Trst..................... 2 2 — — — — —
Pretlarlska 2 — — 1 — 1 — —
203 54 9 47 76 10 3 2 2
S: skupno število poslancev; od teh jih mora biti izbranih:
VV: izmed virilistov in poslancev veleposestva,
T: izmed poslancev trgovsko-obrtnih zbornic
M: izmed poslancev mest,
K: izmed poslancev kmečkih občin
TM: izmed poslancev trgovsko-obrtnih zbornic in mest,
VTM: izmeti virilistov, poslancev veleposestva, trgovsko-obrinih zbornic in mest
(brez veleposestva na Preda riškem),
MK: izmed poslancev mest in kmečkih občin,
VMK: izmed virilistov, poslancev veleposestva, mest in kmečkih občin.
poslance, se izbirne skupine niso krile s kurijami, kakor to najlepše 
vidimo ob primeru naše Goriške in Istre.
V naših deželah je bil ta volilni sistem takole urejen:
Štajerski deželni zbor je volil v državni zbor: izmed treh viri-
listov in 12 poslancev veleposestva — 3 člane, izmed šestih poslan ­
cev obeh trgovsko-obrtnih zbornic — 1 člana, izmed 4 poslancev 
glavnega mesta Gradca — 1 člana, izmed 6 poslancev mest in trgov 
graškega okrožja (Srednje Štajerske) — 1 člana, izmed 5 poslancev 
mest in trgov bruškega okrožja (Zgornje Štajerske) — 1 člana, 
izmed 4 poslancev mest in trgov mariborskega okrožja (Spodnje
28
Štajerske) — 1 člana, izmed 9 poslancev kmečkih občin graškega 
okrožja — 2 člana, izmed 6 poslancev kmečkih občin hruškega 
okrožja — 1 člana, izmed 8 poslancev kmečkih občin mariborskega 
okrožja — 2 člana. Pri mestni in kmečki kuriji so bili pri izbiri 
navezani na ozemeljske enote, tedanja okrožja. Srednja Štajerska 
je bila na ta način zastopana v državnem zboru s 4 poslanci mestne 
in kmečke kurije. Zgornja Štajerska z dvema, naša Spodnja Šta ­
jerska pa s tremi.
Koroški deželni zbor je volil v državni zbor: izmed virilista in 
10 poslancev veleposestva — 1 člana, izmed 3 poslancev trgovsko- 
obrtne zbornice ter 9 poslancev mestne kurije — 2 člana, izmed 
14 poslancev kmečke kurije — 2 člana.
Kranjski deželni zbor je volil v državni zbor izmed virilista in 
10 poslancev veleposestva — 1 člana, izmed 2 poslancev trgovsko- 
obrtne zbornice ter 8 poslancev mest in trgov — 2 člana, izmed 
16 poslancev kmečkih občin — 3 člane.
Goriški deželni zbor je volil v državni zbor: izmed virilista, 
6 poslancev veleposestva, 2 poslancev trgovsko-obrtne zbornice ter
2 poslancev mesta Gorice — 1 člana, izmed ostalih 3 poslancev 
mestne kurije in 8 poslancev kmečkih občin — 1 člana.
Tržaški mestni svet je volil v državni zbor iz svoje srede 2 po­
slanca.
Istrski deželni zbor je volil v državni zbor izmed 3 virilistov, 
5 poslancev veleposestva, 2 poslancev trgovsko-obrtne zbornice ter
3 poslancev mest (zastopnikov Rovinja, Pirana ter Poreča, Umaga 
in Novega Grada) — 1 člana, izmed ostalih 5 poslancev mest (za ­
stopnikov Kopra in Izole, Vodnjana, Pule, Labina in Plomina, Mo­
tovuna, Buj, Vižinade, Buzeta, Pazina, Voloska, Kastva, Lovrana in 
Moščenic ter Malega Lošinja, Cresa in Krka) in 12 poslancev kmeč­
kih občin — 1 člana.
Razmerje med kurijami v državnem zboru (med 203 poslanci 
poznejše avstrijske polovice) je približno ustrezalo povprečnemu 
razmerju v deželnih zborih. Točnih številk za posamezne kurije se 
ne da navesti, ker se izbirne skupine, kakor smo videli, niso povsem 
ujemale z deželnozborskimi kurijami. Virilisti in veleposestniki 
so bili v državnem zboru zastopani z najmanj 54 poslanci ali 26,6 %•, 
razen tega pa so prišli v poštev za izvolitev še pri 5 nadaljnjih man-
29
datih. Poslanci trgovsko-obrtnih zbornic so imeli 9 gotovih mest 
(4,4 %•), poleg tega so prišli v poštev še pri razdelitvi 13 mest. 
Poslanci mest so imeli v državnem zboru 47 zagotovljenih mest 
(23,1 %•) poleg tega so bili upoštevani še pri nadaljnjih 17 mestih. 
Zastopnikom mest in trgovsko-obrtnih zbornic skupaj je bilo zago ­
tovljenih v dunajskem parlamentu 66 mest ali 32,5 %-, mogli pa so 
biti upoštevani še pri 7 nadaljnjih mestih. Kmečka kurija je imela 
zagotovljenih 76 mest ali 37,4 %, prišla pa je v poštev še pri 
4 mestih.
Na ta način so imele torej privilegirane kurije (virilisti, vele­
posestvo in trgovsko-obrtne zbornice) zagotovljenih v državnem 
zboru 63 poslanskih mest ali 31,0 %. Na neprivilegirana razreda, 
mesta in podeželje, je odpadlo 125 mest ali 61,6 %-, 15 poslanskih 
mest pa je lahko pripadalo poslancem ene ali druge vrste.
Potrebno je opozoriti na to, da se sistem volitev v državni 
zbor 1861—1873 v literaturi dostikrat napačno popisuje. Tako piše 
Taylor: »Vsaka kurija je posebej pošiljala predstavnike v Reichsrat. 
Na primer, izmed 54 čeških predstavnikov jih je 15 volila kurija 
velikih posestnikov, 4 kurija trgovskih zbornic, enega zastopniki 
Prage, 15 zastopniki mest, razdeljeni v enajst zemljepisnih skupin, 
in 19 podeželski zastopniki, tudi razdeljeni v enajst zemljepisnih 
skupin.« 5 Stvar pa ni bila taka. V državni zbor niso volile posa ­
mezne kurije oziroma skupine, ampak so volili celi deželni zbori. 
Da ostanemo pri Taylorjevi primeri: Ni pošiljala posebej vsaka 
kurija predstavnikov v Reichsrat. Ni volila kurija veleposestnikov 
15 poslancev, ampak je cel češki deželni zbor volil v državni 
zbor 15 poslancev izmed virilistov in poslancev veleposestva, 4 iz­
med poslancev trgovskih zbornic, enega izmed zastopnikov Prage 
in tako naprej. Cel deželni zbor je izbiral med poslanci velepo­
sestva, trgovskih zbornic, Prage itd. Kakšna je bila razlika med 
enim in drugim postopkom, lahko lepo pokažemo s primerom iz 
štajerskega deželnega zbora.
Leta 1867 so zmagali Slovenci v vseh kmečkih volilnih okrajih 
na Spodnjem Štajerskem. Ko so prišle v deželnem zboru ha vrsto 
volitve v državni zbor, je bilo treba voliti dva poslanca izmed 8 za ­
stopnikov kmečke kurije nekdanjega mariborskega okrožja. »Slo­
venci smo se dogovorili,« piše Vošnjak v svojih spominih, »da se
30
naj iz naše skupine volita Herman in dr. Razlag«. Ko bi volila ta 
skupina sama, bi bila stvar kaj enostavna. Toda volil je cel deželni 
zbor in ta je imel nemško večino. Izvolili so proti želji slovenskih 
poslancev Lenčka in Lipolda. 6
Pri naslednjih splošnih volitvah v deželni zbor (1870, 1871) 
Slovenci niso več zmagali v vseh kmečkih okrajih; v mariborskem 
okraju sta prodrla nemška kandidata. Če hi volile v državni zbor 
kurije oziroma skupine, bi bila tudi zdaj lahko izvoljena dva Slo­
venca, saj so v tej skupini Slovenci še vedno imeli večino 6 : 2. Ker 
pa je volil cel deželni zbor, je zdaj obakrat izvolil za zastopnika 
kmečkih volilnih okrajev Spodnje Štajerske nemška liberalna po­
slanca mariborskega okraja Brandstetterja in Seidla.
Slovenci na Štajerskem — in podobno vsaka druga manjšina 
v kateremkoli deželnem zboru — so mogli priti do svojega za ­
stopstva na Dunaju samo, če so bili prav vsi poslanci dotične iz­
birne skupine v njihovem taboru, pa tudi takrat niso odločali sami, 
kdo bo državni poslanec. Odločala je večina deželnega zbora.
Leta 1867 je bil uveljavljen dualizem, iz avstrijske monarhije 
je nastala Avstro-Ogrska in dunajski državni zbor, ki že prej ni 
dejansko nikdar zbral zastopnikov vseh dežel, se je tudi formalno 
in po zakonu omejil na avstrijsko polovico države. Odpadle so 
ogrske dežele in odpadla je tudi Benečija, izgubljena v vojni 
leta 1866. Število poslancev državnega zbora se je tako skrčilo na 
203, razporeditev poslanskih mest po deželah pa je ostala povsem 
ista.
Odtlej pa do konca Avstrije se je število poslancev še trikrat 
povečalo: leta 1873, ko so uvedli direktne volitve v državni zbor, 
leta 1896, ko so dodali dotedanjim kurijam še splošno kurijo, in 
leta 1907, ob uveljavljenju splošne in enake volilne pravice.
Leta 1873 se je število poslanskih mest dvignilo na 353, torej 
za 150 novih mandatov ali za tri četrtine (točno 73,9%). Pri tem 
so večini dežel enostavno k prejšnjemu stanju prišteli tri četrtine 
(seveda zaokroženo navzgor ali navzdol na cela števila). Drugače 
so ravnali le pri Spodnji Avstriji, Moravski, Češki in Galiciji. Med­
tem ko so Spodnji Avstriji namesto 13 ali 14 mandatov, kolikor bi
31
Sestava državnega zbora po deželah 1873
A B C N
1. Češka .... . 92 5,106.069 55.500 38
2. Galicija .... . 63 5,418.016 86.000 25
3. Sp. Avstrija . 37 1,954.251 52.817 19
4. Moravska . 36 1,997.897 55.497 14
5. Štajerska . 23 1,131.309 49.187 10
6. Tirolska .... 18 776.283 43.126 8
7. Zg. Avstrija . 17 731.579 43.034 7
8. Šlezija .... . 10 511.581 51.158 4
9. Kranjska . 10 463.273 46.327 4
10. Bukovina 9 511.961 56.885 4
11. Dalmacija . 9 442.796 49.100 4
12. Koroška .... 9 336.400 37.377 4
13. Salzburška . . 5 151.410 30.282 2
14. Istra ..................... 4 254.905 63.726 2
15. Goriška .... 4 204.076 51.019 2
16. Trst..................... 4 123.098 30.774 2
17. Predarska . 3 102.624 34.208 1
353 20,217.531 57.273 150
A: število poslancev
B: prisotno civilno prebivalstvo 1869
C: povprečno število prebivalcev na enega poslanca 
N: število na novo dodanih poslanskih mest
znašale tri četrtine, dodali 19 novih mest, so pa Moravsko in Češko 
prikrajšali za 2 ali 3, Galicijo pa za 3 ali 4 dodatna mesta — te tri 
dežele so dobile manj kot tri četrtine novih mandatov. S tem je bila 
neenakomernost zastopstva posameznih dežel iz leta 1861 še po­
večana.
Glavna novost reforme leta 1873 je bila uvedba direktnih voli­
tev v državni zbor. Sistem knrij se je prenesel iz prejšnjega držav ­
nega zbora tudi v novega. Odpadla je le skupina virilistov. Povečali 
so delež mestne kurije, ki je zdaj sama dobila celo tretjino poslan ­
skih mest (33 %). Veleposestvo jih je imelo 24 %-, trgovsko-obrtne 
zbornice 6 %, kmečke občine pa 37 %•. Od prejšnjih povezav dveh 
ali več kurij (ali njih delov) v eno izbirno skupino v manjših de­
želah se je ohranila le ena: povezava med mestno kurijo in trgovsko- 
obrtnimi zbornicami. V osmih deželah trgovsko-obrtne zbornice
32
tudi zdaj niso volile svojih lastnih poslancev v državni zbor (Ti­
rolska, Šlezija, Salzburška, Predarlska, Dalmacija in od naših de­
žel Kranjska, Goriška in Istra), ampak so volile skupaj z mestnim 
volilnim razredom. Tako so v naših deželah volili: mesto Ljubljana 
skupaj s trgovsko-ohrtno zbornico v Ljubljani enega poslanca, vsa 
goriška mestna kurija (ki je bila en sam volilni okraj) skupaj s 
trgovsko-ohrtno zbornico v Gorici enega poslanca, vsa istrska me­
stna kurija (en volilni okraj) skupaj s trgovsko-ohrtno zbornico v 
Rovinju enega poslanca. Vendar pa so tudi v tej povezavi volili 
člani trgovsko-obrtnib zbornic v posebni volilni skupščini. V praksi 
je to pomenilo, da so na določen dan volili upravičenci mestnega 
volilnega razreda, nato, navadno naslednji dan ali naslednje dni pa 
trgovsko-obrtne zbornice. Končni volilni rezultat je bil vsota obeh 
volilnih izidov. Ker so imeli mestni volilni okraji mnogo večje Šte­
vilo volilnih upravičencev kakor pa trgovsko-obrtne zbornice, so 
mogle trgovsko-obrtne zbornice na izid volitev vplivati le tedaj, 
kadar je bila po glasovanju mestne kurije razlika med številom 
glasov za nasprotna kandidata izredno majhna. Le v tem primeru 
so odločili člani trgovsko-obrtne zbornice, kdo naj bo poslanec. 
Takih primerov pa v naših treh deželah nikdar ni bilo. Dejansko 
je torej tu odločal le mestni volilni razred, volilna pravica trgovsko- 
obrtnib zbornic pa je bila le formalna.
Leta 1873 določena razdelitev poslanskih mest po kurijah 
je ostala v veljavi do leta 1907 z eno samo spremembo v Spodnji 
Avstriji leta 1886.
Leta 1896 so ustvarili novo splošno kurijo. Za osnovo dodelje­
vanja novih mest so vzeli, da pride en poslanec na 350.000 prisot­
nega domačega civilnega prebivalstva po štetju 1890. Ostanek nad 
150.000 je dal prav tako pravico do poslanskega mesta. Vsaj enega 
poslanca pa je dobila vsaka, tudi najmanjša dežela. To pa ni bil 
edini kriterij, po katerem so se ravnali. Ozirali so se tudi na dote­
danje razmerje zastopstva posameznih dežel v parlamentu in na 
davke. Tako je dobila Galicija 4 mesta manj, kakor pa bi jih mo­
rala dobiti po številu prebivalstva, Spodnja in Zgornja Avstrija, 
Tirolska ter Češka pa so dobile po eno mesto več. S tem se je šte­
3 Volitve
33
vilo poslancev povečalo na 425. Nova splošna kurija je imela od 
tega 17 % mandatov, delež veleposestva se je zmanjšal na 20 %, 
trgovsko-obrtnih zbornic na 5 %, mest na 28 ’%, podeželja pa na 
30%.
Sestava državnega zbora po deželah 1896 in po kurijah 1873—1907
Češka ...........................
A
110
B
5,808.702
C
52.806
V
23
T
7
M
32
K
30
S
18
Galicija ..................... 78 6,554.415 84.005 20 3 13 27 15
Sp. Avstrija .... 46 2,630.436 57.183 8 2 17 10
Sp. Avstrija po 1886 8 2 19 8 9
Moravska ..................... 43 2,261.882 52.601 9 3 13 11 7
Štajerska ..................... 27 1,274.665 47.209 4 2 8 9 4
Tirolska ..................... 21 804.810 38.324 5 — 5 8 3
Zg. Avstrija .... 20 780.035 39.017 3 1 6 7 3
Šlezija ........................... 12 602.725 50.227 3 — 4 3 2
Bukovina ..................... 11 643.047 58.458 3 1 2 3 2
Dalmacija ..................... 11 522.028 47.457 1 — 2
6
2
Kranjska ..................... 11 496.694 45.154 2 — 3 5 1
Koroška ..................... 10 357.294 35.729 1 1 3 4 1
Salzburška .... 6 171.926 28.654 1 — 2 2 1
Istra ........................... 5 308.980 61.796 1 — 1 2 1
Goriška ..................... 5 219.156 43.831 1 — 1 2 I
Trst................................ 5 155.471 31.094 — 1 3 — 1
Predarlska .... 4 115.640 28.910
— — 1 2 1
1873—1886 85 21 116 131
—
1886—1907 .... 425 23,707.906 55.783 85 21 118 129 72
A: število poslancev
B: prisotno civilno prebivalstvo 1890
C: povprečno število prebivalcev na enega poslanca
Leta 1907 so pomnožili parlament za nadaljnjih 91 poslancev; 
skupno število je bilo zdaj 516. Medtem ko je bilo po vladnem 
predlogu predvidenih za novi parlament le 455 poslancev, se je za 
časa debat v odboru za volilno reformo zaradi »od posameznih na ­
cionalnih strank z velikim poudarkom postavljenih zahtev« dvi­
gnilo to število na 516. V ospredju teh debat je bila »nacionalna 
posest« mandatov. Končni rezultat je bil kompromis, poln med­
sebojnih kompenzacij. Tako je bilo npr. prvotno število poslanskih 
mest za Kranjsko 11, prav vsi ti volilni okraji pa naj bi bili slo­
34
venski. Ob ostrih zahtevah nemških nacionalistov, da morajo imeti 
Nemci svoje zastopstvo tudi na Kranjskem, je hil ustvarjen 
12. kranjski nemški volilni okraj, Slovenci pa so dobili zato sedmi 
slovenski mandat na Štajerskem in se je število štajerskih poslancev 
zvečalo za enega, pozneje, oh nekem novem kompromisu pa še za 
enega, to pot nemškega poslanca.'
Ob vseh spremembah in oh vseh različnih postopkih pri do­
deljevanju novih poslanskih mest pa je ostala vse do konca v bistvu 
ohranjena tista neenakomerna razdelitev števila poslancev po po­
sameznih deželah, ki jo je hil leta 1861 uvedel Schmerling. Od­
padel je nazadnje sistem kurij, uvedena je bila splošna in enaka 
volilna pravica. Toda povsem do kraja enaka ta volilna pravica 
vendarle še ni bila. Ostala je razlika med mestom in vasjo, ostalo je 
neenakomerno zastopstvo posameznih dežel. Volilec iz Galicije še 
vedno ni imel enake teže kot volilec s Predarlskega.
Glavne značilnosti razporeditve mandatov po deželah so bile 
leta 1907 še vedno iste kot leta 1861:
Prvič, izredno šibko zastopstvo dežel izven nekdanje Nemške 
zveze, od katerih so ostale v avstrijski polovici Galicija, Bukovina, 
Dalmacija in Istra. Te dežele so imele leta 1900 dobro tretjino 
(34 %) prebivalstva vseh dežel avstrijske polovice, a le dobro četr­
tino poslancev (26,5 %).
Drugič, nekakšen vmesen položaj čeških dežel, ki so bile sicer 
v primerjavi s prvo skupino prav dobro zastopane, v primerjavi z 
alpskimi deželami pa zapostavljene (36 %• prebivalstva, 38 % po­
slancev).
Tretjič, izredno dobro zastopstvo alpskih dežel, ki so bile slej 
ko prej v privilegiranem položaju. Štele so leta 1900 29,5 % prebi ­
valstva vseh dežel, ki so bile zastopane v državnem zboru, a imele 
36 %poslancev.
Četrtič, znotraj alpskih dežel slabo zastopstvo Spodnje Avstrije, 
zaradi katerega so bile v celoti nemške dežele celo nekoliko slabše 
zastopane kot mešane in nenemške dežele te skupine.
Neenakomerni razvoj prebivalstva je nesorazmerje zastopstva 
v parlamentu še povečeval. Prebivalstvo avstrijske polovice je nam ­
reč najhitreje naraščalo prav v deželah izven nekdanje Nemške 
zveze. Galicija, Bukovina, Dalmacija in Istra so štele leta 1857 
31,2 % celotnega prebivalstva avstrijskih dežel, leta 1900 že 34,3 %.
3’
35
V skupini alpskih dežel pa je najhitreje naraščalo prav prebivalstvo 
Spodnje Avstrije z Dunajem. Leta 1857 je živelo na Spodnjem 
Avstrijskem 32,7 '%• prebivalcev vse alpske skupine, leta 1900 pa 
že 40 %■.
Sestava državnega zbora po deželah 1907
1. Češka
A
. . 130
Bc
6,318.697
Bd
6,271.012
Cc
48.605
Cd
48.238
N
20
2. Galicija . . . 106 7,315.939 7,284.703 69.018 68.723 28
3. Sp. Avstrija . . . 64 3,100.493 2,856.701 48.445 44.635 18
4. Moravska . . . 49 2,437.706 2,420.747 49.749 49.403 6
5. Štajerska . . 30 1,356.494 1,313.325 45.216 43.777 3
6. Tirolska . . 25 852.712 830.988 35.108 33.239 4
7. Zg. Avstrija . . . 22 810.246 800.253 36.829 36.375 2
8. Šlezija . . . 15 680.422 663.740 45.361 44.249 3
9. Bukovina . . 14 730.195 723.504 52.156 51.678 3
10. Kranjska . . 12 508.150 504.332 42.345 42.027 1
11. Dalmacija . . . 11 593.784 584.823 53.980 53.165 —
12. Koroška . . 10 367.324 360.800 36.732 36.080 —
13. Salzburška . . 7 192.763 186.848 27.537 26.692 1
14. Istra . . . . . . 6 345.050 335.965 57.508 55.994 1
15. Goriška . . . 6 232.897 225.402 38.816 37.567 1
16. Trst . . . . . . 5 178.599 151.010 35.719 30.202 —
17. Pretlarlska . . 4 129.237 118.652 32.309 29.663 —
516 26.150.708 25,632.805 50.697 49.675 91
A: število poslancev
Bc: celotno prisotno prebivalstvo 1900
Bd: domače prisotno prebivalstvo1900
Cc: povprečno števil o prebivalcev na enega poslanca (po celotnem prebivalstvu)
Cd: povprečno števi o prebivalce v na enega posl anca (po domačem preb.valstvu)
N: število na novo dodanih poslanskih mest
Tudi za naše dežele kot celoto velja za leto 1907 v bistvu ista ugo ­
tovitev, kakor smo jo postavili ob opisu Schmerlingovega državnega 
zbora. V primerjavi z zastopstvom vseh dežel avstrijske polovice so 
bile zelo dobro zastopane, saj so vse razen Istre spadale v privile­
girano skupino alpskih dežel. Ob enakomerni porazdelitvi poslan ­
skih mest po številu prebivalstva na vse dežele avstrijske polovice 
bi morala imeti Istra leta 1907 enega poslanca več (torej 7), vse 
ostale pa manj: Goriška eno (torej 5), Trst in Kranjska po dva (to­
rej 3 in 10), Koroška in Štajerska pa po tri (torej 7 in 27).
36
Velika državnozborska reforma leta 1907 je mandate (v 
razliko od prejšnjih reform) že vnaprej razdelila po narodnostih. 
Ta razdelitev, ki je bila v ospredju vseh debat in pogajanj ter 
mnogo pomembnejša od razporeditve po deželah (ki je edina prišla 
v tekst zakona), ni bila uradna in obvezna, razen tam, kjer so ob ­
stajale narodnostne kurije. Mogoče je bilo, da kandidirajo in tudi 
zmagujejo kandidati drugih narodnosti kakor pa je bila tista, ki ji 
je mandat pripadel po tej razporeditvi. Nacionalnost mandata je 
bila v poročilu odbora za volilno reformo opredeljena »s predpo­
stavko, da je za rezultat volitve odločilna nacionalnost večine vo­
lilnih upravičencev.« 8 V praksi, to je pri volitvah, je bilo le prav 
neznatno število primerov, da so mandati pripadli drugi narod ­
nosti kakor pa je bila predvidena. V naših deželah takega primera 
ni bilo sploh nobenega.
Predvidena razdelitev mandatov po narodnosti je bila na ­
slednja: 9
1907 1901
Mandati
a % obč a %
Nemški..................... . . 233 43,2 % 35,8 % 205 48,2 %
Češki ........................... . . 107 20.7 % 23,2 % 87 20,5 %
Poljski..................... . . 82 13,9 % 16,6 % 72 16,9 %
Ukrajinski .... . . 33 6,4 % 13,2 % 10 2,4 %
SLOVENSKI . . . . . 24 4,6 % 4,7 % 15 3,5 %
Hrvatski in srbski . . . 13 2,5 % 2,8 % 12 2,8 %
Italijanski .... . . 19 3,7 % 2.8 % 19 4,5 %
Romunski .... . . 5 1,0 % 0,9 % 5 1,2 %,
316 425
število mandatov po predvi deni narodnostni pripadnosti, v absolutnih številkah
in v odstotkih (%)
prebivalcev iste narodnosti po občevalne ■m jeziku 1900 v %
število mandatov iste narodnosti v drž. zboru 1901/1907, v absolutnih številkah
in v odstotkih (%)
Kakor vidimo, kljub precejšnjim premikom enakomernega za ­
stopstva posameznih narodov še daleč ni bilo. Nemci in Italijani so 
ostali še nadalje mnogo predobro zastopani. Nemci so imeli skoraj 
10 %• več poslancev kot pa prebivalstva, skoraj 50 poslanskih mest 
preveč. Italijani so imeli 19 poslancev, po prebivalstvu pa bi za ­
služili vsaj 4 manj. Nekatera nesorazmerja se iz te tabele ne vidijo.
37
Poljaki so bili v celem podpovprečno zastopani — toda v Galiciji 
so bili izredno favorizirani proti Ukrajincem, ki bi morali imeti 
vsaj še enkrat toliko poslancev, kot so jih dobili. Neenakomernost 
razporeditve mandatov je bila dvojna: neenakomernost po deželah 
— dediščina Schmerlingove neenake razdelitve mandatov po de­
želah in neenakomernost razporeditve znotraj posameznih dežel — 
dediščina prejšnje razporeditve po kurijah. Ti dve neenakomernosti 
sta se ponekod (npr. pri Nemcih in Italijanih) potencirali, ponekod 
pa medsehoj uničevali (npr. pri Poljakih in Slovencih). Poljaki so 
imeli korist od neenakomerne razporeditve mandatov znotraj Gali ­
cije, škodo pa od izredno nizkega zastopstva Galicije kot celote v 
državnem zboru. Podobno, toda v nasprotnem smislu, je bilo pri 
Slovencih. Slovenci so imeli korist od splošnega favoriziranja alp ­
skih dežel, od razporeditve mandatov po deželah. Zato je število po­
slancev, ki so ga dobili leta 1907, v merilu celotnega parlamenta in 
v primerjavi s podatki o občevalnem jeziku (ki so pa bili seveda v 
njihovo škodo) povsem ustrezalo. Toda razporeditev mandatov 
znotraj posameznih dežel je bila tudi 1907 v slovensko škodo. Zlasti 
na Koroškem, Štajerskem in Goriškem so bili zastopani slabše, ka ­
kor pa bi smeli biti po svojem deležu prebivalstva po občevalnem 
jeziku.
Državni zbor v prvem obdobju, ko so vanj volili deželni zbori 
(1861—1873), ni imel svoje posebej določene funkcijske dobe. 
Mandati državnozborskih poslancev so prenehali ob vsakih novih 
splošnih volitvah v deželni zbor dežele, ki so jo zastopali, ali na ­
tančno: z dnevom prvega sestanka novega deželnega zbora. V red­
nih prilikah bi se torej državni zbor obnavljal vsakih šest let, kot 
deželni zbori. Mogel pa je cesar državni zbor tudi razpustiti in so 
morali potem vsi deželni zbori nanovo voliti v državni zbor. Funk ­
cije prvih državnozborskih poslancev naših dežel so trajale šest let, 
od 1861 do 1867, ko so se vršile druge splošne volitve v deželne 
zbore (razen v Istri, kjer so 1867 volili že tretjič, in seveda v Trstu). 
Nato pa je bil državni zbor razpuščen 21. maja 1870 (obenem pa 
tudi skoraj vsi deželni zbori), 10. avgusta 1871 ter 7. septembra 
leta 1873, torej po zelo kratkih razdobjih.
38
Z letom 1873, ko začno direktne volitve v državni zbor, se do­
loči tudi volilna doba državnega zbora na šest let.
Iz naslednje preglednice je razvidno, kdaj so bile splošne di­
rektne volitve v državni zbor.
1. 10. 1873 
' 2. 6./7. 1879
3. Ö./6. 1883
4. 2./3. 1891
5. 3. 1897
6. 12. 1900/1. 1901
7. 14. 5. 1907
8. 13. 6. 1911
V času prve svetovne vojne se volitve niso več vršile. V ob ­
dobju 1914—1918 je potekla funkcijska doba državnemu zboru 
(1917), ter od naših dežel štajerskemu (1915) in koroškemu (1915) 
deželnemu zboru. Medtem ko se deželni zbori ves čas vojne niso več 
sestajali, pa je od maja 1917 do konca Avstrije zasedal leta 1911 
izvoljeni državni zbor, ki je bil tako na delu več kot sedem let.
39

PRIVILEGIRANE SKUPINE
VIRILISTI
Kot virilisti so prišli v deželne zbore rimsko-katoliški pa tudi 
grško-katoliški, armensko-katoliški in pravoslavni škofje ter rek­
torji univerz.
Upoštevane so bile univerze, ki so stale na deželnem ozemlju, 
ter škofije, ki so imele na deželnem ozemlju svoj sedež ali pa zna ­
ten del svojega področja. Le v Dalmaciji je bil izbor znatno ožji; 
tu so od osmih škofov, ki so imeli svoj sedež v deželi, upoštevali 
le dva.
Na ozemlju naših dežel je bilo v vsem času 1861—1918 osem 
škofij ter ena univerza. Toliko je bilo tudi virilistov. Bili so to:
v štajerskem deželnem zboru: rektor graške univerze, 
sekavski (graški) škof, 
lavantinski (mariborski) škof,
v koroškem deželnem zboru: krški (celovški) škof, 
v kranjskem deželnem zboru: ljubljanski škof, 
v goriškem deželnem zboru: goriški nadškof,
v istrskem deželnem zboru: tržaško-koprski škof,
poreško-puljski škof, 
krški škof.
Skofje-virilisti so se deželnozborskih razpravljanj razmeroma malo 
udeleževali in navadno niso prihajali na zasedanja. V določenih 
pogojih pa je mogel biti glas virilistov v deželnem zboru močno po-
41
meinben. To velja predvsem za goriški deželni zbor, kjer so imeli 
Italijani med voljenimi člani en glas več kot Slovenci in kjer je 
ob takem razmerju mogla navzočnost goriškega nadškofa dostikrat 
omogočiti sklepčnost, ustvariti večino itd.1
VELEPOSESTVO
Veleposestniški volilni razred (Wählerklasse des grossen 
Grundbesitzes) leta 1861 ni bil po vseh avstrijskih deželah enako 
zasnovan. Na Predarlskem ga ni bilo. Povsem izjemno in najbolj 
»moderno« obliko je imel v Dalmaciji. Tu se je imenoval »volilni 
razred najvišjih obdavčencev (Wählerklasse der Höchstbesteuerten) 
in je zajemal davkoplačevalce, ki so plačevali nad 100, oziroma v 
kotorskom okrožju nad 50 gld vseh direktnih davkov. Tu torej ni 
bil navezan na zemljiško posest in ne na fevdalno tradicijo. Toda to 
je bila izjema. V vseh drugih avstrijskih deželah je bil veleposest­
niški volilni razred navezan na one, ki so plačevali gotov znesek 
realnih davkov, to je zemljiškega davka in hišno-najemninskega ter 
hišno-razrednega davka, medtem ko osebni davki niso bili upošte ­
vani.
Pa tudi v okviru tega veleposestniškega volilnega razreda sta 
bila dva tipa: prvi, v katerem je bila volilna pravica vezana le na 
zemljiško posest in na cenz. in drugi, v katerem je bila volilna pra ­
vica vezana na posest v deželno desko vpisanih nepremičnin 
(landtäfliehe Güter). Ta druga, zelo ozka omejitev veleposestni­
škega razreda z direktno naslonitvijo na fevdalni čas je bila tipična 
za Avstrijo. Februarska ustava jo je uveljavljala v enajstih deželah: 
Spodnji in Zgornji Avstriji, Češki, Moravski in Šleziji, Galiciji in 
Bukovini ter naših deželah Štajerski, Koroški, Kranjski in Goriški. 
Prva oblika, ki ni bila vezana na deželno desko, je bila uveljavljena 
samo v tistih deželah, kjer deželne deske ni bilo: na Salzburškem, 
Tirolskem (kjer pa se je od veleposestnikov zahtevalo plemstvo) in 
od naših dežel v Istri.
Posebej je treba povedati za Goriško, da je tu deželna deska 
zajemala tako majhno število ljudi, da so šli že pri prvih volitvah 
leta 1861 preko določb deželnozborskega volilnega reda in vpisali
42
kot volilne upravičence vse, ki so od svoje zemljiške posesti plače ­
vali predpisano vsoto realnih davkov, ne glede na deželno desko.2 
Ta praksa je bila uzakonjena leta 1866; leta 1874 pa je bila tudi 
goriška deželna deska povsem opuščena.
V nekaterih deželah je določeno število poslancev veleposest­
niške kurije pripadalo še posebnim skupinam veleposestnikov. Na 
Češkem in Moravskem so imeli svoje posebne poslance posestniki 
fidejkomisov. V Sleziji so trije vojvode ter »veliki in nemški moj­
ster« nemškega viteškega reda volili dva poslanca. V Bukovini je 
10—1 5 cerkvenih dostojanstvenikov volilo dva poslanca. Na Ti­
rolskem pa je 11 cerkvenih dostojanstvenikov imelo v svojih rokah 
4 poslanska mesta. Takih posebej privilegiranih posestniških sku ­
pin, pri katerih se je fevdalna tradicija še močneje kazala, v naših 
deželah ni bilo.
Cenz je bil po posameznih deželah različen. Najvišji je bil v 
čeških deželah (250 gld), najnižji na Tirolskem (50 gld) . V naših 
deželah je veljal povsod znesek 100 gld realnih davkov (brez vojne 
doklade).
Te določbe o cenzu so doživele pozneje nekatere spremembe.
V veleposestniški volilni razred so prišli marsikateri posestniki 
v deželno desko vpisanih hiš, ki so plačevali predvsem zgradarino, 
pa le malo zemljiškega davka in jih je bilo torej težko šteti med 
prave veleposestnike. Zato so najprej za deželnozborske volitve na 
Češkem (1873), potem pa za vse volitve v državni zbor (1882), 
sprejeli določbo, da morajo biti od zahtevanega zneska realnih 
davkov vsaj štiri petine zemljiškega davka. Od naših dežel sta za 
deželnozborske volitve prevzeli te določbe Koroška in Kranjska 
(1884), pozneje pa z dokaj drugačnimi pogoji še Istra (1908). Na 
Goriškem je bil cenz 100 gld ob razdelitvi veleposestva na »slo­
venski« in »italijanski« del (1866), o kateri bomo govorili na nasled ­
njih straneh, znižan za »slovenski« del na 50 gld. Leta 1907 je bil 
ta znižani cenz uveljavljen še za italijanski del. Zvišan pa je bil 
cenz leta 1908 v Istri, in sicer na 150 gld realnih davkov (od ka ­
terih je moralo biti vsaj 50 gld zemljarine) oziroma na 100 gld zem­
ljiškega davka.
Naslednja preglednica nam kaže določbe o cenzu v veleposest­
niški kuriji za nase dežele.
43
Za đeželnozborske volitve:
Štajerska: 100 gld realnih davkov
Koroška: 100 gld realnih davkov
poleg tega 1884—1918: od tega zneska morajo hiti naj ­
manj 4 petine zemljiškega davka
Kranjska: 100 gld realnih davkov
poleg tega 1884—1918: od tega zneska morajo hiti naj ­
manj 4 petine zemljiškega davka
Goriška: 100 gld realnih davkov 1861—1866
slovensko veleposestvo:
50 gld realnih davkov 1866—1918 
italijansko veleposestvo:
100 gkl realnih davkov 1866—1907 
50 gkl realnih davkov 1907—1918
Istra: 100 gld realnih davkov 1861—1908
150 gld realnih davkov, od tega pa najmanj 50 gkl zem­
ljiškega davka, ali 100 gld zemljiškega davka 1908—1918
Za državnozborske volitve 1873—1907
100 gld realnih davkov ( v slovenskem dein Goriške 
50 gld realnih davkov)
poleg tega 1882—1907: od tega zneska morajo biti naj ­
manj 4 petine zemljiškega davka.
Splošno pravilo, ki ga je postavila februarska listava in je 
poznalo le dve izjemi (v Galiciji in Dalmaciji), je bilo, da je vele­
posestvo v vsaki deželi (v kolikor ni bilo še posebnih privilegiranih 
skupin) en sam volilni okraj in eno samo volilno telo z voliščem 
praviloma v deželnem glavnem mestu. To se pravi, da so velepo­
sestniki iz vse dežele skupaj volili celotno število poslancev svoje 
kurije. Tako je recimo na Češkem, ki je imela največji deželni zbor 
in veliko veleposestniško zastopstvo, moral vsak veleposestnik- 
nefidejkomisnik (lastniki fidejkomisov so imeli svoje posebne po­
slance) glasovati za nič manj kot reci in piši 54 poslancev naenkrat.
Ob sistemu absolutne večine, ki je veljal v Avstriji za izvolitev 
poslancev, je to pomenilo, da so v vsaki deželi vsi veleposestniški
44 ‘
poslanci (ne upoštevaje privilegiranih skupin) pripadali eni stranki 
(v kolikor ni prišlo do kakih posebnih volilnih kompromisov). Tudi 
to je pomenilo krepitev »nemškega elementa« oziroma vseh eko­
nomsko močnejših političnih in nacionalnih taborov. V deželah, ki 
so bile narodnostno mešane, a imele nemško večino, je bila s tem 
za vselej zagotovljena izvolitev kandidatov nemškega veleposestva. 
Slovenci na Štajerskem in Koroškem ali npr. Italijani na Tirolskem 
hi mogli hiti ekonomsko Nemcem povsem enakovredni, pa hi v 
veleposestvu kljub temu ne mogli imeti niti enega poslanca, ker so 
bili pač v številčni manjšini. Ekonomsko šibkejšemu taboru bi ob 
razdelitvi veleposestva na teritorialne volilne okraje morebiti ven­
darle kdaj uspelo, zmagati v kakem okraju — ob enotnem volilnem 
okraju za vso deželo pa je bilo to kratkomalo nemogoče.
Princip enega volilnega okraja in absolutne večine je ostal 
značilen za veleposestniško kurijo vse do konca. Državnozborski 
volilni red iz leta 1873 se je v vsem držal teh načel (le Galicija je 
imela 20 volilnih okrajev). Pozneje so bile sicer izvršene nekatere 
spremembe, tako npr. so uvedli več volilnih okrajev za državno ­
zborske volitve na Češkem leta 1882, za deželnozborske volitve na 
Tirolskem leta 1914, ali pa proporcionalne volitve v veleposestvu 
za deželnozborske volitve na Moravskem leta 1905. Vse te spre­
membe, ki so bile v korist šibkejšim strankam, pa so bile uvedene le 
v majhnem številu dežel in v glavnem šele v zadnjem obdobju pred 
prvo svetovno vojno. V večini dežel so še vedno ostali v veljavi 
stari schmerlingovski principi. Ti so veljali vseskozi tudi za vse 
naše dežele — z eno samo, toda pomembno in zgodnjo izjemo na 
Goriškem.
Z zakonom 12. junija 1866 sta bila ustvarjena na Goriškem za 
veleposestvo dva volilna okraja. Prvi je obsegal mesto Gorico, po­
litične okraje (v poznejši terminologiji: sodne okraje) Goriško oko­
lico, Bovec, Tolmin, Cerkno, Kanal, Ajdovščino, Komen in Sežano 
ter tedanje občine Devin, Doberdob in Opatje Selo iz tržiškega 
okraj ter Biljano in Dolenje iz krminskega okraja. Drugi je obsegal 
tedanje politične okraje Gradišče, Červinjan, Tržič in Krmin razen 
naštetih petih občin zadnjih dveh okrajev. Ta razmejitev je v celem 
ustrezala narodnostni meji; občine, ki so imele slovensko večino
45
prebivalcev, so prišle z Gorico vred v prvi volilni okraj — občine, 
ki so imele italijansko večino, pa v drugega. 3 Tako se je torej vele­
posestvo ločilo na dva dela, na »slovensko« in »italijansko« vele­
posestvo, kakor sta se potem v praksi navadno imenovala.
Seveda pa to ni bila nacionalna razmejitev v smislu poznejših 
nacionalnih kurij, kakor so bile uvedene npr. na Moravskem. Za 
uvrstitev v prvi ali drugi volilni okraj ni odločala narodnost vele­
posestnika, ampak lega njegove posesti v tem ali onem okraju. Če 
pa je imel posest v obeh okrajih, je volil tam, kjer je plačal več 
davka.
Vsak od obeh okrajev je volil po 3 poslance. Cenz v italijan ­
skem okraju je ostal (do letal907) 100 gld, v slovenskem je bil 
znižan na 50 gld.
Ta reforma je imela izredno velik pomen. Z njo so bili Italija ­
nom odvzeti trije mandati v veleposestvu. Italijanska večina v de­
želnem zboru pa je bila zmanjšana od 14 : 7 na 11 : 10 (brez ško­
fovega virilnega glasu).
Kakor se v celem nc nameravamo spuščati v vprašanje, odkod 
in kako so nastale različne volilne preosnove in kako so potekale 
politične borbe zanje, se moramo vendarle nekoliko ustaviti pri 
tej goriški reformi, ki je bila tako rekoč edina v vsej avstrijski 
zgodovini napravljena v korist Slovencev. Res je, da so volilne 
reforme na sploh prinašale Slovencem koristi in da so krepile 
njihovo zastopstvo, a do njih je prišlo pod pritiskom celotnega boja 
za splošno volilno pravico, za demokratizacijo parlamenta, za od­
pravo privilegiranih razredov — boja, ki je zahteval sprememb v 
vseh deželah, tako nemških kot slovenskih in drugih, in ki je kot 
posledico prinašal krepitev slovenskih mandatov, niso pa bile to 
nikake posebne koncesije Slovencem.
Goriška reforma leta 1866 ni spadala v vrsto takih reform. 
V svojem času (v šestdesetih letih) je povsem osamljena in izjemna. 
Prinesla ni nobene demokratizacije volilnega sistema, z razdelitvijo 
veleposestva v dva volilna okraja pa je povsem nasprotovala prin­
cipom ureditve veleposestniške kurije, kakor jih je prinesla fe­
bruarska ustava. Sprejeta je bila v goriškem deželnem zboru 3. ja ­
nuarja 1866 z neznatno večino 11 : 10, z glasovi nadškofa Goll- 
mayerja, konservativnega Italijana dr. Doliaca, veleposestnika grofa
46
Paceja, nemškega uradnika Grossmanna in slovenskih poslancev. 4 
V burni diskusiji sta zelo značilni dve izjavi. Carlo Doliac je po­
udaril pred glasovanjem: »Izjavljam nazadnje, da je predlog odbora 
politične važnosti in da ni dober Avstrijec oni, ki ne glasuje zanj.« 5 
Tedanji deželni glavar grof Viljem Pace je naknadno izjavil v 
obrambo svojega stališča: »Več kot 200 let sledi moja rodbina isti 
zastavi. Nikdar nisem bil človek različnih barv. Od svoje otroške 
dobe pa do zdaj sem priznaval eno samo zastavo, ki sem ji vedno 
sledil in jo visoko dvigal — to je zastava mojega cesarja, to je za ­
stava Avstrije, ki ji bom sledil do svoje smrti.«6 Zakon je dobil ce­
sarjevo sankcijo 12. junija 1866, to je osem dni pred italijansko 
vojno napovedjo (20. junija).
Vsa ta dejstva nas silijo k trditvi, da je prišlo do volilne re­
forme, ker se je avstrijska vlada takrat bala italijanske nevarnosti, 
v času, ko je grozila nova vojna z Italijo, v času, ko bi prevelika 
italijanska večina v goriškem deželnem zboru utegnila postati 
avstrijski vladi nerodna in neprijetna.
Za volitve v državni zbor (1873—1907), kamor je celotno go- 
riško veleposestvo volilo enega poslanca, sta bila slovenski in itali ­
janski del združena v enem samem volilnem okraju (s cenzom 
100 gld v italijanskem in 50 gld v slovenskem delu, kakor je bilo 
določeno leta 1866).
Tako v volilni pravici kot v načinu glasovanja je imela velepo­
sestniška kurija nekaj privilegijev, ki jih drugi volilni razredi niso 
poznali. Tako se v veleposestvu ni zahtevalo osebno glasovanje. 
Veleposestnik je mogel glasovati tudi po pooblaščencu. Ta poobla ­
ščenec je moral biti sam volilni upravičenec v veleposestniškem 
volilnem razredu. Vsak udeleženec pri volitvah je smel zastopati 
le enega odsotnega upravičenca. Ženske so imele v veleposestvu 
vseskozi volilno pravico. Ko so jo v drugih volilnih razredih izrecno 
izgubile, so jo v veleposestvu izrecno ohranile. Pravice osebnega 
glasovanja pa niso imele; morale so poslati pooblaščenca. Tudi 
juridične osebe so imele v veleposestvu vseskozi volilno pravico.
Od splošnih pogojev volilne pravice moramo omeniti, da se 
je zahtevala v veleposestvu poleg avstrijskega državljanstva polno­
letnost in pozneje tudi samopravnost.
47
Veleposestniški volilni imeniki so bili pred volitvami objav ­
ljeni v deželnem listu (na Kranjskem v Laibacher Zeitung), za 
reklamacije pa je bil že leta 1861 določen štirinajstdnevni rok — 
tudi to je bilo favoriziranje pred drugimi volilnimi razredi.
Glasovanje je bilo tudi v veleposestvu v začetku javno (ustno). 
Tajno (pismeno) glasovanje je bilo v naših deželah uvedeno isto­
časno kot v mestni kuriji.
Ker se z volitvami v privilegiranih volilnih razredih ne bomo 
podrobneje ukvarjali, naj na tem mestu na kratko navedemo glavne 
značilnosti volitev v veleposestvu v naših deželah.
Število volilnih upravičencev v veleposestniškem volilnem ra ­
zredu se je gibalo na Štajerskem med 158 (leta 1874) in 214 
(leta 1894), na Koroškem med 90 (leta 1881) in 118 (leta 1910), 
na Kranjskem med 77 (leta 1913) in 126 (leta 1866). Medtem ko 
je bilo na Štajerskem in Koroškem (ob stalnem nihanju) število 
volilnih upravičencev v zadnjem obdobju (od devetdesetih let do 
svetovne vojne) nekoliko višje kot v prvem času, je na Kranjskem 
v zadnjem obdobju precej padalo. V Istri se je število volilnih upra ­
vičencev gibalo med 101 (leta 1885) in 155 (leta 1861). Na Gori­
škem je v italijanskem veleposestvu nihalo med približno 150 
in 200, se precej dvigalo po znižanju cenza leta 1907 ter doseglo 
leta 1913 višek, okrog 260.7 V slovenskem veleposestvu je bilo vo­
lilnih upravičencev do srede osemdesetih let med 150 in 200, od 
srede osemdesetih let do konca stoletja okrog 300. Nato pa je šte­
vilo upravičencev precej naglo padalo, od nekaj preko 200 
leta 1900 na nekaj preko 100 leta 1913.8
Svoje zastopstvo so imeli Slovenci v veleposestniški kuriji de­
želnega zbora le na Goriškem. Tu so bili od leta 1867 naprej stalno 
voljeni po trije slovenski poslanci. Volitve so bile redkokdaj so­
glasne. V zadnjem času pred prvo svetovno vojno so tudi volitve v 
veleposestvu dobile značaj boja med liberalno in klerikalno stranko. 
Pri tem so zmagovali liberalci, razmerje med številom glasov pa je 
bilo takole:
n deležba liberalci klerikalci
7. 3. 1908 126 73—70 50—49
30. 10. 1909 111 59—58 52—51
23. 4. 1910 113 60—58 55—52
10. 8. 1913 95 78—68 26—15
48
Od leta 1885 dalje so se Slovenci udeleževali tudi volitev v 
državni zbor, kjer je italijansko in slovensko veleposestvo sestav ­
ljalo en sam skupen volilni okraj. Razmerje med volilnimi upra ­
vičenci enega in drugega dela je bilo različno, vendar je v devet­
desetih letih štelo slovensko veleposestvo več veleposestnikov kot 
italijansko. Seveda pa vsi upravičenci v slovenskem delu niso bili 
Slovenci; število italijanskih in drugih upravičencev tu ni bilo tako 
majhno. 9 Za zmago v celem veleposestvu je bilo vedno treba pri­
dobiti tudi določeno število furlanskih veleposestnikov.10 Ob 
državnozborskih volitvah so dosegli Slovenci takole število glasov:
upravičencev udeležba slov. kand.
1885 375 323 107
1891 444 367 198
1897 443 404 183
1901 330 250 62
Zmagali so leta 1891 ter tako imeli za šest let svojega držav ­
nega poslanca v veleposestniški kuriji.
Udeleževala se je slovenska narodna stranka volitev v vele­
posestvu tudi na Kranjskem. Pri deželnozborskib volitvah so na ­
stopili prvič na nadomestnih volitvah 1866, potem pa na splošnih 
volitvah januarja 1867, 1870, 1871, 1877 in 1883. Pri državnozbor ­
skih volitvah so postavili kandidate leta 1879, 1885 in 1891. Dosegli 
so povprečno okrog tretjino oddanih glasov (navadno okrog 20). Naj ­
večji uspeh so doživeli pri deželnozborskib volitvah leta 1883, ko 
so (ob rekordni volilni udeležbi) zbrali 46 od 100 glasov in je bilo 
za dvoje mest potrebno celo drugo glasovanje. Po letu 1883 v de­
želnem ter 1891 v državnem merilu se slovenska stranka volitev 
v veleposestvu na Kranjskem ni več udeleževala. Odtlej so pri­
hajali nemški ustavoverni veleposestniki sami na volišče ter so­
glasno volili svoje kandidate.
Če je v volilnih bojih v veleposestvu nastopala le ena stranka, 
je bila volilna udeležba navadno zelo nizka. Tako je npr. na Šta ­
jerskem v zadnjih desetletjih znašala redno pod polovico upravi ­
čencev, včasih celo znatno pod polovico.
Možnosti glasovanja po pooblaščencih so se veleposestniki v 
veliki meri posluževali. Od volilnih udeležencev je navadno bila 
le polovica fizično prisotnih.
4 Volitve
49
TRGOVSKO-OBRTNE ZBORNICE
Da bi bili zastopani »interesi trgovine in obrti vseh kronovin«, 
so bile leta 1850 osnovane trgovsko-obrtne zbornice. 11 To so bile 
voljene institucije, katerih delokrog so bile cele dežele ali pa deli 
dežel. Vsaka zbornica je imela določeno število članov (od 10 
do 30) in polovico toliko namestnikov. Zakon iz leta 1868 je 
trgovsko-obrtne zbronice reorganiziral ter namesto članov in na ­
mestnikov uvedel prave in dopisne člane. Pravi člani, bilo jih je 16 
do 48, so bili voljeni, dopisne člane pa je izbrala vsaka zbornica in 
v zbornici niso imeli glasovalne pravice. Volilni redi za volitve v 
trgovsko-obrtne zbornice so se večkrat spreminjali. 12 V glavnem so 
imeli pravico voliti člane trgovsko-ohrtnih zbornic trgovci, indu ­
strialci in obtrniki ter lastniki rudnikov s področja zbornice, in 
sicer tako, da je vsaka skupina in v vsaki skupini vsaka kategorija 
(kategorije so bile sestavljene po velikosti obratov oziroma davčni 
obveznosti) volila določeno število članov zbornice. Kakor pri ob ­
činskih, deželnih in državnih volitvah je tudi pri volitvah v trgov ­
sko-obrtne zbornice veljala neeaka volilna pravica. Majhno število 
premožnih veletrgovcev ali veleindustrialcev je volilo približno 
enako število predstavnikov kakor daleko številnejši mali trgovci 
ali mali obrtniki.
Na področju naših dežel je bilo ves čas (1850—1918) sedem 
trgovsko-obrtnih zbornic. Dve sta bili na Štajerskem, ena v Gradcu 
za področje graškega in mariborskega okrožja, druga v Leobnu za 
področje bruškega okrožja. V Celovcu je bila trgovsko-obrtna 
zbornica za vso Koroško, v Ljubljani za vso Kranjsko, v Gorici za 
vso Goriško, v Trstu za tržaško ozemlje ter v Rovinju za vso Istro.
Schmerlingove volilne ureditve so dale trgovsko-obrtnim zbor ­
nicam pravico voliti poslance v deželne zbore. Graška, leobenska in 
celovška zbornica so volile po tri, ljubljanska, goriška in rovinjska 
po dva poslanca. Le tržaška zbornica pri volitvah v mestni svet, ki 
je bil tudi deželni zbor za tržaško ozemlje, ni bila udeležena (trža ­
ška ustava je bila iz leta 1850); šele ob reformi volilnega reda v 
letu 1908 je dobila to pravico in je volila v novi osemdesetčlanski 
mestni svet 4 mestne svetovalce.
50
V državni zbor so volile (1873—1907) po enega poslanca gra ­
ška, leobenska, celovška in tržaška zbornica. Ostale tri so volile 
skupaj z mestno kurijo.
Volilno pravico so imeli po določbah leta 1861 člani in na ­
mestniki; po reorganizaciji zbornic v letu 1868 so jo imeli pravi 
člani.
Pri volitvah v državni zbor in deželne zbore trgovsko-obrtne 
zbornice niso bile vezane na svoje člane, ampak so lahko izvolile 
kogarkoli, ki je imel v deželi oziroma državi pasivno volilno 
pravico.
Od vseh zbornic, ki so zajemale slovensko področje, je bila le 
kranjska v slovenskih rokah in je volila v deželni zbor slovenske 
poslance od leta 1866 naprej, z edino izjemo deželnozborskega ob ­
dobja 1877—1883. Vse ostale je obvladovala nemška oziroma itali ­
janska buržoazija.
4*
51

MESTO IN VAS
V favoriziranju mest pred vasjo ne pomenja avstrijski volilni 
sistem ničesar posebnega, nobene izjeme v takratni Evropi. Tako 
favoriziranje so poznali tudi v državah, ki niso imele sistema kurij. 
Anglija je oddavna razlikovala med mesti (boroughs) in podeželjem 
(counties). Po norveški ustavi iz leta 1814 je bilo razmerje med 
številom poslancev mest in podeželja določeno na 1:2, mesta pa 
so imela tedaj šele nekaj preko 10 %• prebivalstva. 1 Na Švedskem 
je bil parlament do leta 1866 sestavljen iz štirih stanov, po letu 1866 
pa je bila v drugi zbornici prav tako razlika med mestom in vasjo. 
Mesta so imela 55, dežela 135 poslancev, mesta povprečno enega 
na 10.000 prebivalcev, dežela enega na 27.000 prebivalcev. 2
To razlikovanje, kakor je bilo v skladu s srednjeveško tradi ­
cijo, je predvsem ustrezalo potrebam liberalne buržoazije. Dajalo 
naj bi mestnim zastopnikom večjo veljavo v parlamentu. Za mesta 
je bilo namreč precej gotovo, da bodo volila liberalno, podeželje pa 
je utegnilo glasovati konservativno. Tudi v Avstriji se je leta 1849 
kromeriški ustavni odbor pri razpravljanju o novem sistemu odlo­
čil za favoriziranje mest, prav iz strahu, da ne bodo kmetje pošiljali 
konservativnih poslancev v parlament. 3
Favoriziranje mest v februarski ustavi je imelo deloma isto 
vlogo kakor v drugih državah tedanje Evrope, to je, povečanje man ­
datov liberalnega tabora, deloma pa tudi povsem svojo, avstrijsko: 
okrepitev nemških pozicij v parlamentu in deželnih zborih. Na ne- 
nemških narodnostnih tleh so bile v mestih močne nemške gospo ­
darske in politične pozicije.
Razmerje med mestom in vasjo se je kazalo predvsem v na ­
slednjem: Prvič so bila mesta izločena iz kmečke okolice, iz kmeč­
kih volilnih okrajev ter so volila zase poslance v deželne zbore ali 
državni zbor. Drugič so imeli mestni volilni okraji znatno nižje
53
število prebivalcev kakor podeželski, bili so zastopani daleko ugod ­
neje. Poleg tega so po Schmerlingovem volilnem postopku le mesta 
volila direktno, podeželje pa je glasovalo preko volilnih mož. 
Pismeno in tajno glasovanje se je prej uveljavilo v mestih kot na 
kmetih.
Naslednja razpredelnica nam prikazuje 
bivalstvom in številom poslancev mestnih
razmerje med pre­
in kmečkih volilnih 
od februarskega pa- okrajev ’ 
tenta do
v deželnih zhoril
velikih reform.
ti naših dežel v času
A K M M %
Štajerska:
1869 1,131.309 945.902 185.407 16 % 45 %
1900 1.347.155 1,054.105 293.050 22 %
Koroška:
1869 336,400 291.037 45.363 13 % 39 %
1900 367.324 301.579 65.745 18 %
Kranjska:
1869 463.273 414.506 48.767 11 % 33 %
1900 505.460 441.215 64.245 13 %
Goriška:
1869 204.076 165.413 38.663 19 % 38 %
1900 232.897 180.757 52.140 22 %
Istra 1861
1869 245.905 174.687 80.218 31 % 40 %
Istra 1870
1869 254.905 167.087 87.818 34 % 48 %
1900 345.050 216.013 129.037 37 %
A: prebivalstvo cele dežele 1S69 in 1900’
K: prebivalstvo kmečke kurije
M: prebivalstvo mestne kurije
M %: prebivalstvo mestne kurije v % od celotnega prebivalstva
PM%: število poslancev meste kurije v % od skupnega števila poslancev mestne
in kmečke kurije
Na enega poslanca je prišlo prebivalcev:
Štajerska ..................... 1869
v mestni kmečki kuriji
9.758 41.126
1900 15.423 45.830
Koroška ..................... 1869 5.040 20.788
1900 7.305 21.541
54
v mestni kmečki kuriji
Kranjska . . . 1869 6.095 25.906
1900 8.030 27.575
Goriška . . 1869 7.732 20.676
1900 10.428 22.594
Istra 1861 . . 1869 10.027 14.557
Istra 1870 . . 1869 7.983 13.923
1900 11.730 18.001
Pri Istri smo upoštevali stanje po februarskem deželnem redu 
in po reformi leta 1870, ki je za troje mest zvišala zastopstvo 
mestne kurije.
Na žalost se moramo za primerjavo posluževati številk iz 
leta 1869, ki kažejo stanje že skoraj deset let po februarski ustavi. 
Toda podatkov za leto 1857, ki bi nam mnogo bolj ustrezali, ne mo­
remo navajati, ker za posamezne kraje niso bili objavljeni. Brez 
takih podatkov pa se število prebivalcev kmečke in mestne kurije 
ne da izračunati.
Po štetju leta 1869 in po volilnih okrajih, kakor so bili 
leta 1861, je živelo v področjih z mestno volilno pravico na Šta ­
jerskem 16 % prebivalstva, na Koroškem 13 %■, na Kranjskem pa 
samo 11 %. Na Goriškem je bil ta delež precej višji, 19 %■, medtem 
ko je bil v Istri naravnost neverjetno visok (31 %, po volilni re­
formi leta 1870 celo 34%). Vendar tako velikemu deležu prebi ­
valstva mestne kurije na Goriškem in posebej v Istri ni bil vzrok 
gospodarski razvoj in s tem rast in koncentracija mestnega prebi ­
valstva. Tu se je le pojavljal drugačen tip mest in trgov, kakor pa so 
bili po drugih naših deželah. To so bila velika furlanska in istrska 
središča, v katerih je živelo precejšnje število prebivalstva, ki pa se 
je v zelo veliki meri ukvarjalo s poljedelstvom, ribištvom in podob ­
nim in torej ni predstavljalo modernega mestnega življa. 5 Medtem 
ko je bilo na primer na vsem Štajerskem, Kranjskem in Koroškem 
leta 1869 samo deset mest in trgov s preko 3.000 prebivalcev, jih 
je bilo na Goriškem in v Istri, torej na mnogo manjšem področju, 
tudi deset.6 Toda teža, gospodarski pomen in veljava teh zadnjih je 
bila mnogo manjša. Nekaj povečuje procent prebivalstva mestne 
kurije na Goriškem in posebej v Istri seveda tudi dejstvo, da so 
volile v mestni kuriji furlanske mestne in trške občine v svojem 
celem obsegu, ne pa le mestna in trška naselja, v Istri pa cele ka-
55
tastrske občine, ne le mesta in trgi. Seveda je na velikost mestne 
kurije vplival tudi izbor krajev, ki so bili sprejeti v mestni volilni 
razred; kriterij izbora je bil namreč po posameznih deželah precej 
različen, najstrožji pa je bil na Kranjskem. 0 tem bomo govorili še 
posebej.
Če primerjamo povprečno število prebivalcev na enega po­
slanca, vidimo, da je na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem 
veljal en mestni poslanec nekako za štiri kmečke, na Goriškem pa 
nekaj manj kot za tri. Le v Istri je bila razlika dokaj majhna, tu ni 
veljal mestni poslanec po prebivalstvu niti za poldrugega kmečkega. 
Delež mestnega volilnega razreda v celotnem prebivalstvu dežele 
se je tekom let precej dvignil, kakor nam kaže primerjava z 
letom 1900, zadnjim štetjem pred veliko reformo deželnih zborov. 
Prebivalstvo v mestnih naseljih je pač mnogo bolj naraščalo kakor 
pa na deželi. Seveda to ne velja za vse kraje, ki so bili vključeni 
v naše mestne kurije. Med njimi je bila celo večina takih, ki niso 
napredovali, ampak stagnirali ali nazadovali. Dvig deleža mestne 
kurije v celotnem prebivalstvu gre predvsem na račun naraščanja 
glavnih in večjih mest. Z naraščanjem prebivalstva v mestni kuriji 
se je seveda manjšalo favoriziranje mestne kurije v primerjavi s 
kmečko. Če je (v primerjavi s prebivalstvom) veljal na Štajerskem 
leta 1861 en poslanec mestne kurije za štiri poslance podeželja, je 
leta 1900 veljal le še za tri.
Ob uvedbi direktnih volitev v državni zbor leta 1873 je bila 
moč mestne kurije v novem državnem zboru okrepljena, tako v 
primerjavi s prejšnjim, indirektno voljenim državnim zborom, ka ­
kor v primerjavi z deželnimi zbori. Poslancev mest in podeželja 
skupaj je bilo 247, od tega je bilo 116 ali 47 % poslancev mestne 
kurije, 131 ali 53'%- pa poslancev kmečke kurije (v deželnih zborih 
je bilo 1861 celotno razmerje 263 : 393). Od prebivalstva vseh 
»v državnem zboru zastopanih kraljestev in dežel« (leta 1869) je 
živelo po ne povsem točnih podatkih centralne statistične komisije 
v mestnih volilnih okrajih 19 %•, v kmečkih volilnih okrajih pa 
81 %-.7 Delež mestnega prebivalstva je bil v resnici še nekoliko 
nižji. Po gornjih podatkih je prišlo povprečno na enega mestnega 
poslanca 33.307 prebivalcev, na enega kmečkega pa 125.561, torej 
slabih štirikrat toliko.
Za naše dežele lahko navedemo točne podatke:
56
A K M M % PM %
Štajerska:
1869 1,131.309 940.500 190.809 17 % 47 %
1900 1,346.719 1,046.843 299.876 22 %
Koroška:
1869 336.400 291.037 45.363 13 % 43 %
1900 363.022 300.991 62.031 17 %
Kranjska:
1869 463.273 416.104 47.169 10 % 38 %
1900 505.460 441.215 64.245 13 %
Goriška:
1869 204.076 162.386 41.690 20 % 33 %
1900 230.491 176.688 53.803 23 %
Istra:
1869 254.905 169.912 84.993 33 % 33 %
1900 336.485 218.942 117.543 35 %
A: prebivalstvo cele dežele 1869 in 1900®
K: prebivalstvo kmečke kurije 
M: prebivalstvo mestne kurije
M %: prebivalstvo mestne kurije v % od celotnega prebivalstva 
PM %■ število poslancev meste kurije v % od skupnega števila poslancev mestne
in kmečke kurije
Trst, ki ga v tabeli nismo upoštevali, je v celoti pripadal v 
mestno kurijo.
Na enega poslanca je prišlo prebivalcev (štetje 1869):
v mestni kmečki kuriji
Štajerska . . 23.851 104.500
Koroška . . 15.121 72.759
Kranjska . . 15.723 83.220
Goriška . . . 41.690 81.198
Istra .... . . 84.993 84.856
Podatki nam kažejo, da je bil na Koroškem in Kranjskem delež 
mestne kurije v primerjavi z kmečko v državnem zboru večji kakor 
v deželnem zboru; en poslanec mestne kurije je veljal na Kranjskem 
dobrih petkrat, na Koroškem pa slabih petkrat toliko kot poslanec 
podeželja. Na Štajerskem je bilo razmerje približno isto kot v de­
želnem zboru. Na Goriškem in v Istri pa je bila mestna kurija 
v državnem zboru manj favorizirana kot v deželnem. Posebej iz­
57
jemen položaj je bil v Istri. Tu je prebivalstvo mestne kurije zna ­
šalo ravno tretjino vsega prebivalstva dežele in, kar se tiče prebi ­
valstva, mesto ni bilo favorizirano pred vasjo. Ob razvoju prebi ­
valstva, ki je hitreje naraščalo v mestni kuriji, lahko za dobo okrog 
leta 1900 eelo rečemo, da je bilo istrsko podeželje v državnem 
zboru ugodneje zastopano kakor mestna kurija. To pa je bil pač 
povsem edinstven primer.
Volilna razlika med mestom in vasjo z uvedbo splošne kurije 
nikakor ni izginila. Obranila se je tudi v splošnem volilnem razredu, 
dasi ne vedno in povsod.
Državnozborska splošna kurija iz leta 1896 ni poznala razlike 
med mestom in vasjo. V kolikor so imela največja mesta svoje 
poslance (Dunaj 5, Praga 1 in Trst, ki je bil samostojna dežela, 1), 
je bilo to povsem v skladu z njihovim številom prebivalstva (in v 
Trstu s funkcijo mesta kot dežele), vsa ostala mesta pa so volila 
skupaj s svojo podeželsko okolico.
Pri državnozborskem volilnem redu iz leta 1907 so po različ ­
nih deželah različno postopali. Razlikovanje med mestnimi in 
kmečkimi volilnimi okraji je bilo ohranjeno na Češkem, Moravskem 
in v Šleziji, v Galiciji in Bukovini, v Spodnji in Zgornji Avstriji, 
na Salzburškem, Tirolskem in Predarlskem, ter od naših dežel na 
Štajerskem. V teh 11 deželah je bila ohranjena stara razlika med 
mestom in vasjo; mesta so vseskozi volila zase, ločeno od svoje 
kmečke okolice. Na Koroškem, Kranjskem in Goriškem ni bilo 
razlike med mestom in vasjo, razen da so deželna glavna mesta bila 
povsod volilni okraj zase. V dveh deželah, v Dalmaciji in Istri med 
mestom in vasjo ni bilo prav nobene razlike. Tu tudi glavna mesta 
niso volila posebej.
Razporeditev mestnih in kmečkih volilnih okrajev po posa ­
meznih deželah je bila po podatkih österreichische Statistik sle­
deča: 9
P M K M % PM PK
Češka .... 130 60 70 46 % 36.0 58,7
Moravska . .... 49 20 29 41 % 36,9 58,4
Šlezija . .... 15 6 9 40 % 35,0 47,2
Galicija .... 106 34 72 32 % 28,3 87,8
Prenos: 300 120 180
__ __ __
58
P \f K
M %
PM PK
Odnos: 300 120 180 — — —
Bukovina . 14 4 10 29 % 31,3 59,8
Sp. Avstrija . 64 43 21 67 % 44,4 45,1
Zg. Avstrija . 22 6 16 27 % 31,3 38,3
Salzburška 7 3 4 43 % 23,5 29,1
Tirolska 25 7 18 28 % 25,9 36,1
Predarlska 4 1 3 25 % 26,4 30,8
Štajerska . 30 11 19 37 % 34.8 49,0
Koroška 10 1 9 10 % 23.3 37.5
Kranjska . 12 1 11 8 % 35,6 42,6
Goriška 6 1 5 17 % 23,8 40,3
Istra 6 — 6 — — 56.0
Dalmacija . 11 — 11 — — 53.2
Trst .... 5 4 1 80 % 29,7 32,4
516 202 314 39 % 35.4 58.7
P: število poslanskih mest
M: število mestnih mandatov 
K: Število podeželskih mandatov
M %: odstotek mestnih mandatov od skupnega števila poslanskih mest 
PM: na enega poslanca mestnih volilnih okrajev pride povprečno domačega pri­
sotnega prebivalstva 1900 (v tisočih)
PK: na enega poslanca podeželskih volilnih okrajev pride povprečno domačega 
prisotnega prebivalstva 1900 (v tisočih)
V mestih volilnih okrajev je živelo v celem 28 %■ prebivalcev, 
poslancev mestnih okrajev pa je bilo 39 % vseh poslancev v parla ­
mentu. Mesta so bila torej še vedno favorizirana, a vendar znatno 
manj kakor pa v knrialnem parlamentu mestna kurija proti 
kmečki.10
Štajerska, ki jo edino od naših dežel lahko primerjamo s prejš­
njim stanjem, ker je edina ohranila razliko med mestom in vasjo, je 
imela prej (od skupnega števila poslancev mestne in kmečke kurije 
v državnem zboru) 47 %• mestnih poslancev, zdaj le 37 %, pre­
bivalstvo mestnih okrajev pa je prej znašalo 22 %. (1900), zdaj pa 
29 %,
Oh deželnozhorskih volilnih reformah v začetku stoletja so 
ponekod prenesli razlikovanje med mestom in vasjo v splošno ku ­
rijo, ponekod pa ne. Koroška (1902) in Goriška (1907) nista po­
znali absolutno nobene razlike med mestom in vasjo, tudi glavna 
mesta so volila skupaj s podeželjem. Štajerska ob svoji prvi reformi
59
(1904), Kranjska (1908) in Istra (1908) tudi nista delali razlike, le 
Gradec, Ljubljana in Pula so bili posebni volilni okraji. Pač pa so 
razdelili na Štajerskem ob drugi volilni reformi (1909) splošno 
kurijo na mestne in kmečke volilne okraje. Isti kraji, ki so volili 
v mestni kuriji, so volili tudi v mestnih okrajih splošne kurije. Pre­
bivalstvo mestnih okrajev je znašalo 337.351 ali 26 %, od celotnega 
števila poslancev splošne kurije pa je imelo 4 ali 40 %. V mestnih 
okrajih je prišel en poslanec na 84.338 prebivalcev, v kmečkih na 
162.662.
Ogledati si moramo še odnose med mestno in kmečko kurijo v 
deželnih zborih po reformah, o katerih smo zdaj govorili.
A K M M % PM %
Štajerska . 1,313.325 975.974 337.351 26 % 50 %
Koroška . 367.324 301.579 65.745 18 % 40 %
Kranjska . 505.460 441.215 64.245 13 % 39 %
Goriška 231.050 167.234 63.816 28 % 33 %
Istra 335.965 210.115 125.850 37 % 48 %
A: prebivalstvo cele dežele 190011 
K: prebivalstvo kmečke kurije 
M: prebivalstvo mestne kurije
M %: prebivalstvo mestne kurije v % od celotnega prebivalstva 
PM %: število poslancev meste kurije v % od skupnega števila poslancev mestne
in kmečke kurije
Na enega poslanca je povprečno prišlo prebivalcev:
v mestni kmečki kurij
Štajerska . 12.048 34.856
Koroška .... . 6.574 20.105
Kranjska . 6.424 27.575
Goriška .... . 12.763 16.723
Istra ..................... . 8.989 14.007
Če primerjamo to razmerje z onim iz leta 1861, vidimo, da se 
je razlika v celem zmanjšala, dasi je bila še vedno znatna. Na Ko­
roškem je veljal pred prvo svetovno vojno en mestni poslanec za 
dobre tri podeželske, na Štajerskem za slabe tri (leta 1861 v obeh 
deželah za štiri). Na Kranjskem je bilo razmerje 1 : 4, isto kot 
leta 1861. Približno enako (1 : 1,5) je bilo razmerje tudi v Istri. 
Najbolj pa se je zmanjšala razlika na Goriškem, v edini deželi, kjer
60
je ostalo število mestnih poslancev neizpremenjeno. Povečal pa se 
je delež prebivalstva mestne kurije, deloma z razvojem prebival ­
stva, deloma z vključitvijo novih krajev, deloma z novo obmejitvijo 
mestnih okrajev v slovenskem delu dežele (odslej so volile cele 
občine).
Odnos med mestom in vasjo je igral v volilnem sistemu zelo 
važno vlogo. Z izpremembo tega odnosa v volilnem zakonu je bilo 
mogoče posamezne stranke uničiti ali pa jim zagotoviti večino. 
V državnem zboru je sedelo do leta 1907 9 slovenskih kranjskih 
poslancev. Od teh so bili 3 liberalci, 6 klerikalcev. Liberalci so bili 
iz mestne kurije, klerikalci iz kmečke in splošne. Državnozborska 
volilna reforma je ukinila razliko med mestom in vasjo na Kranj ­
skem. S to določbo se je zmanjšalo število liberalnih poslancev na 
enega edinega, zastopnika Ljubljane, ne da bi se moralo razpolo ­
ženje volilcev le za las spremeniti. Vendar pa ne smemo kar na 
splošno soditi, da so bile liberalne stranke povsod za posebne 
mestne volilne okraje. Nemška nacionalna stranka na Koroškem, ki 
je obvladovala tudi podeželje, je bila npr. zoper to, da se na Ko­
roškem osnujejo posebni mestni državnozborski okraji, kakor so 
predlagali Slovenci. Slovenci so mislili z izločitvijo večjih centrov 
od podeželja zmanjšati število nemških glasov in okrepiti položaj 
slovenske stranke; 12 nemški nacionalisti pa bi imeli od take raz ­
mejitve samo škodo.
Ko se je z uvedbo splošne volilne pravice pojavila na voliščih 
tudi socialna demokracija kot močna sila, so skušale buržoazne 
stranke tudi z razmejevanjem med mestom in vasjo zmanjšali mož­
nost njenih volilnih zmag. Lepa rešitev je bila, če so mogli indu ­
strijske centre utopiti v kmečkih volilnih okrajih, tako kot npr. v 
pretežni večini na Slovenskem. Včasih pa so bili ti centri že tako 
močni, da jih ni bilo več mogoče utopiti in so ogrožali večino v 
celem okraju. Nemški klerikalci na Štajerskem so zato predlagali 
vključevanje industrijskih centrov v mestno skupino, da bi tako 
ohranili podeželje »čisto« in, seveda, zase. Nemški liberalni tabor 
pa je spet želel ohraniti »čisto meščanski značaj« »svojih« mestnih 
volilnih okrajev. 13
Obstoj ali neobstoj posebnih mestnih volilnih okrajev, razme ­
jitev med mestom in vasjo je bila v avstrijskem volilnem sistemu 
važna tudi zato, ker je veljalo načelo absolutne večine in izoliranih
61
volilnih okrajev. Oh proporcionalnih volitvah bi mogli npr. libe ­
ralci na Kranjskem doseči izven Ljubljane tudi še kak mandat brez 
posebnih mestnih okrajev — ker pa so bili poslanci voljeni v vsa ­
kem okraju zase z absolutno večino, so šli vsi njihovi glasovi izven 
Ljubljane v nič in je bila njihova parlamentarna eksistenca odvisna 
od posebnih mestnih volilnih okrajev.
»Mestna kurija«, kakor jo na kratko in navadno imenujemo, 
v deželnih redih iz leta 1861 ni bila natančno tako imenovana. Po­
slanci, ki so bili voljeni v tej skupini, so bili označeni v deželnih 
redih od dežele do dežele nekoliko drugače. V šestih deželah so 
bili to poslanci »v volilnem redu navedenih mest« (der durch die 
Wahlordnung bezeichneten Städte), tako na Predarlskem, Morav ­
skem, v Sleziji, Galiciji, Bukovini in Dalmaciji. V dveh deželah so 
bili to poslanci »v volilnem redu navedenih mest in industrijskih 
krajev« (Städte und Industrialorte), in sicer v Zgornji Avstriji in na 
Češkem. V štirih deželah so bili to poslanci »v volilnem redu na ­
vedenih mest in trgov« (Städte und Märkte) in sicer v Spodnji 
Avstriji, na Salzburškem ter v dveh naših deželah: na Štajerskem in 
na Kranjskem. V dveh deželah so bili to poslanci »v volilnem redu 
navedenih mest in krajev« (Städte und Orte), in sicer na Tirolskem 
ter od naših dežel na Koroškem.V dveh deželah, na Goriškem in 
v Istri, pa so bili to poslanci »v volilnem redu navedenih mest, trgov 
in industrijskih krajev« (Städte, Märkte und Industrialorte). Te 
svoje prvotne oznake so do konca obdržale vse naše dežele razen 
Štajerske, kjer je bila leta 1909 uveljavljena nova formulacija: 
poslanci »v § 2 deželnozborskega volilnega reda naštetih mest, 
trgov in občin (industrijskih krajev)« (Städte, Märkte und Orts­
gemeinden [Industrialorte]), cel volilni razred pa je uradno dobil 
naziv volilni razred mest in trgov (Wählerklasse der Städte und 
Märkte).
Glede državnega zbora se je tako v besedilu § 7 osnovnega 
zakona o državnem zastopstvu iz leta 1873, kakor v besedilu držav ­
nozborskega volilnega reda istega leta uporabljala oznaka »volilni 
razred mest (mest-trgov-industrijskih krajev-krajev) « (Wählerclasse 
der Städte [Städte-Märkte-Industrialorte-Orte]).
62
Kakor nam kažejo že te podrobne oznake iz deželnih redov in 
osnovnega zakona o državnem zastopstvu, so bile v mestni kuriji v 
celem upoštevane tri različne pravne kategorije krajev: mesta, trgi 
in tudi nekatera naselja brez uradnega mestnega ali trškega naslova.
Izbor krajev, ki so jih leta 1861 uvrstili v mestno kurijo, ni bil 
originalno delo, ampak samo malenkostno popravljen prepis iz 
nikdar uveljavljenih Bachovih deželnih ustav iz leta 1850. Po 
skupaj 157 krajev — vsi ti so bili sprejeti v mestno kurijo tudi 
teh ustavah naj bi volilo v naših deželah v mestni kuriji vsega 
leta 1861. Dodali so na novo le še tri, od teh na Slovenskem: Ko­
stanjevico in Krško. V mestno kurijo so bila predvsem sprejeta mesta, 
kraji, ki so nosili mestni naslov, ne glede na velikost in gospodar ­
sko pomembnost. Na ta način je prišlo v mestno kurijo vseh 20 šta ­
jerskih mest, od katerih jih je bilo 7 v mariborskem okrožju (Maribor, 
Brežice, Celje, Ormož, Ptuj, Slovenj Gradec in Slovenska Bistrica), 
ostala pa v graškem in hruškem; vseh 11 koroških, od katerih so 
bila na slovenskem ozemlju in njegovem obrobju Celovec, Beljak, 
Pliberk in Velikovec; vseh 14 kranjskih (Ljubljana, Črnomelj, 
Idrija, Kamnik. Kočevje, Kostanjevica, Kranj, Krško, Lož, Metlika, 
Novo mesto, Radovljica, Škofja Loka in Višnja gora), 4 goriška 
(Gorica, Tržič, Gradež in Gradišče) ter 18 istrskih, od katerih sta 
bili v slovenskem delu dežele dve, Koper in Piran. Medtem ko so na 
Štajerskem, Koroškem in Kranjskem sprejeli v mestno kurijo vsa 
mesta brez izjeme, je bilo na Primorskem nekoliko drugače. Tu so 
v Istri izpustili v slovenskem delu Milje, kar nas nedvomno posebej 
preseneča, saj so bile Milje tako po številu prebivalstva kot po svo­
jem ekonomskem življenju — saj so tu že stale in delale ladjedel ­
nice — nedvomno dokaj pomembnejše od nekaterih drugih mest, 
kaj šele trgov, ki so prišli v mestno kurijo, v hrvatskem pa Veli 
Lošinj in Osor. Na Goriškem je manjkal Oglej.
Od trgov niso sprejeli v mestno kurijo vseh ali skoraj vseh, 
kakor so to napravili pri mestih, ampak so izbirali — toda ne po 
enotnem kriteriju.
Na Štajerskem so uvrstili od 97 trgov v mestno kurijo 61 takih 
krajev, torej nekaj manj kot dve tretjini. Kar se tiče slovenskega 
dela dežele, točneje rečeno, nekdanjega mariborskega okrožja, je 
bilo razmerje precej drugačno. Tu je prišlo v mestno kurijo 14 
trgov: Gornji grad, Laško, Ljubno, Ljutomer, Marenberg (danes
63
Radlje), Mozirje, Muta, Rogatec, Sevnica, Središče, Šoštanj, Vojnik, 
Vuzenica in Žalec, v kmečki kuriji pa jih je ostalo 19 (Braslovče, 
Konjice, Kozje, Lemberk, Lenart v Slovenskih Goricah, Lovrenc na 
Pohorju, Makole, Pilštanj, Planina pri Sevnici, Podčetrtek, Pod­
sreda. Ptujska gora, Rajhenburg (danes Brestanica), Rečica, Stu ­
denice, Šentjur pri Celju, Velenje, Veržej in Vitanje).
Če primerjamo trge, ki so dobili volilno pravico v mestni ku ­
riji, s trgi, ki so ostali v kmečki kuriji, po številu prebivalstva, bomo 
ugotovili, da so sprejeli v mestni volilni razred večino trgov, ki so 
šteli nad 500 prebivalcev, izločili pa večino onih, ki so imeli manj 
ljudi. (Za primerjavo smo upoštevali štetje iz leta 1869 ter številke, 
ki jih navaja štajerski šematizem iz leta 1848). Na ta način je bilo 
izločenih največ trgov v slovenskem delu dežele — na tem področju 
je bilo namreč tudi največ najmanjših trgov. Je pa meja, ki smo jo 
navedli, le približna. V podrobni primerjavi nas izbor marsikje pre­
seneča. Tako so ostale v kmečki kuriji Konjice (670 prebivalcev 
leta 1848, 912 leta 1869), medtem ko so prišli v mestno kurijo vsi 
drugi trgi iste velikosti in še vrsta manjših. Na drugi strani pa je 
bila sprejeta v mestno kurijo Vuzenica z manj kot 300 prebivalci 
(295 leta 1848, 264 leta 1869).
Na Koroškem je bilo 27 trgov. Od teh jih je prišlo v mestno 
kurijo 13, malo manj kot polovica. Med sprejetimi je navesti Šmo­
hor, Dravograd. Naborjet, Železno Kaplo, Šentpavel in Trbiž, med 
izločenimi pa Grebinj, Guštanj (danes Ravne na Koroškem) in La ­
bot. Približna meja upoštevanja je bila tudi tu kakor na Štajerskem 
okrog 500 prebivalcev.
Na Kranjskem so bili upoštevani od 17 trgov samo štirje, Po­
stojna, Ribnica, Tržič in Vrhnika. Celih 13 trgov je ostalo v kmečki 
kuriji: Bela Peč, Cerknica, Litija, Kropa, Mokronog, Motnik, Pla ­
nina (na Notranjskem), Radeče, Senožeče, Turjak, Vače, Vipava in 
Žužemberk. Izbor je bil na Kranjskem precej strožji kakor na Šta ­
jerskem ali Koroškem. V mestno kurijo so prišli razen Ribnice, ki 
je imela med 900 in 1000 prebivalcev (970 po seznamu iz 
leta 1857,14 936 leta 1869), le največji trije trgi, ki so imeli vsi 
preko 1400 ljudi. Med trgi, ki so ostali v kmečki kuriji, pa jih je 
imelo 8 nad 500 prebivalcev (Cerknica, Kropa, Mokronog, Planina, 
Radeče, Senožeče, Vipava in Žužemberk), nekateri med temi tudi 
preko 1000, kakor recimo Cerknica, Kropa ali Vipava.
64
Na Goriškem so sprejeli v mestno kurijo vseh 7 trgov: Ajdov­
ščino, Bovec, Kanal, Kobarid, Tolmin, Krrnin in Červinjan.
V Istri so dali v mestno kurijo 5 od 7 trgov, med njimi s slo­
venskega ozemlja Izolo. Neupoštevana dva trga (Žminj in Oprtalj) 
sta imela oba, kot moremo soditi, pod 500 prebivalcev, vendar 
pa več kakor Moščenice, ki so jih sprejeli v mestno kurijo.
Od krajev, ki niso nosili ne mestnega ne trškega naslova, so v 
naših deželah sprejeli v mestno kurijo samo dva kraja na Koroškem: 
Plajberk in Rute (v heljaškem sodnem okraju). Oba sta bila pravza ­
prav ena sama celota, velik rudarski center in sta bila tudi zdru ­
žena v eni občini. Rute so imele leta 1869 1969 prebivalcev (Plajberk 
842) in so predstavljale za Celovcem, Beljakom, Šentvidom in Volš- 
perkom peto največje naselje na Koroškem — če pa štejemo Plaj ­
berk in Rute skupaj, do česar smo nedvomno upravičeni, je bil to 
po velikosti tretji center, takoj za glavnima mestoma Celovcem in 
Beljakom. Razen v teh dveh primerih se je torej izbor krajev za 
mestno kurijo ravnal le po formalnih kriterijih, to je, po mestnem 
ali trškem naslovu, pridobljenem nekoč v preteklosti, ne pa po 
tedanji pomembnosti in življenju kraja. Posebej pa je značilna raz ­
lika v kriterijih za izbor med Kranjsko in vsemi drugimi našimi 
deželami. Na Kranjskem je bil izbor izredno oster. Trgi, ki bi po 
svoji velikosti in pomenu povsod drugod prišli v mestno kurijo, so 
tu ostali v kmečki. Ta razlika med Kranjsko in sosednjimi deželami 
je ostala vseskozi, do konca Avstrije.
Prvo in kar se tiče deželnih zborov v 19. stoletju tudi edino 
spremembo, je izbor krajev, ki so volili v mestni kuriji, doživel 
leta 1870 v Istri. Število krajev, ki so volili v mestni kuriji, so zvišali 
za 3, torej na 26. Volilno pravico sta dobili leta 1861 pozabljeni 
mesti Milje in Veli Lošinj ter trg Oprtalj.
Leta 1873 so bile uvedene direktne volitve v državni zbor. 
V mestno kurijo so bili uvrščeni v glavnem isti kraji kakor so vo­
lili v deželnozborskih mestnih kurijah, vendar pa z nekaterimi 
spremembami, ki so v glavnem razširjale, ponekod pa tudi omeje­
vale volilno pravico krajev v mestni kuriji.
Tako se z letom 1873 začenja razlika med državnozborsko in 
deželnozborsko kurijo: nekateri kraji so odslej za državni zbor 
volili v mestnem volilnem razredu, za deželni zbor pa v kmečkem 
ali pa tudi narobe, npr. v Istri, vendar ne na slovenskem ozemlju.
5 Volitve
65
Na Štajerskem so na novo uvrstili v mestno kurijo 10 trgov. Od 
tega jih je bilo šest, Konjice, Kozje, Lenart v Slovenskih Goricah, 
Šmarje pri Jelšah, Vitanje in Vransko v slovenskem delu dežele, 
štirje pa v nemškem. Posebna značilnost teh dodanih krajev je, da 
so bili razen malega trga Vitanj vsi središča sodnih okrajev. Vran ­
sko in Šmarje sta bila dobila trški naslov šele par let pred reformo 
(Vransko 1868, Šmarje 1871).
Na Goriškem sta dobila volilno pravico v mestni kuriji še Oglej 
in Sežana. Oglej je bilo po svojem formalnem naslovu edino doslej 
še neupoštevano mesto, Sežana pa ni imela ne mestnega ne trškega 
naslova (in ga v stari Avstriji tudi pozneje ni dobila), pač pa je 
bila središče okrajnega glavarstva. Poleg koroškega Plajberka in 
Rut je bila to zdaj vse do leta 1907 edina »vas« v naših deželah, ki 
je volila (za državni zbor) v mestni kuriji.
V Istri so v mestno kurijo uvrstili vse kraje, ki so volili tam 
po februarskem deželnozborskem volilnem redu, od treh, ki so 
bili dodani leta 1870, pa so sprejeli le dva, mesti Milje in Veli 
Lošinj, medtem ko so trg Oprtalj pustili (za državnozborske volitve) 
v kmečki kuriji.
Na Koroškem in na Kranjskem je ostalo vse pri starem.
Od leta 1873 pa do leta 1907 ni zaznamovati v naših deželah, 
kar se tiče uvrstitve v mestno kurijo, nobene spremembe. Prvo je 
prinesla šele velika državnozborska volilna reforma leta 1907. Te­
daj so bile kurije, torej tudi mestna, odpravljene. Ostala pa je raz ­
lika med mestom in vasjo: v večini dežel so bili ustvarjeni posebni 
mestni volilni okraji.
V naših deželah so bili pravi mestni volilni okraji uvedeni le 
na Štajerskem. Ti mestni volilni okraji pa so imeli povsem drugačen 
značaj v nemškem kot v slovenskem delu dežele.
Na Srednjem in Zgornjem Štajerskem so v mestne volilne 
okraje uvrstili vseh 65 že prej v mestni kuriji zastopanih mest in 
trgov. Dodali pa so jim še 23 novih krajev (občin). Od teh so bili 
3 trgi, dvanajst pa je bilo krajev (občin), ki niso nosili mestnega 
ali trškega naslova.
Med temi občinami so bila industrijska središča, železarski 
centri kakor Donawitz ali Zeltweg, rudarski kraji kakor Fohnsdorf, 
zdravilišča itd. Izbor sicer ni bil sistematičen ali dosleden. Za 
marsikateri kraj bi se vprašali, zakaj ga niso upoštevali, če ga pri-
66
merjaino po prebivalstvu in gospodarski pomembnosti z onimi, ki 
so bili vključeni. Toda ne glede na vse nedoslednosti je pomenil tak 
način izbora veliko novost. Prvič so bila v mestne volilne okraje 
vključena moderna industrijska naselja, ki se niso mogla ponašati 
z zgodovinskimi trškimi ali mestnimi naslovi.
Povsem drugačne kriterije za uvrstitev v mestne volilne okraje 
so uporabili na Spodnjem Štajerskem. Tu so vključili v mestno sku ­
pino vsega 29 občin. Predvsem so upoštevali vseh 25 občin, ki so 
imele po statistiki leta 1900 večino prebivalstva z nemškim obče ­
valnim jezikom. Med temi je bilo 15 krajev, ki so bili že od leta 1873 
zastopani v mestni kuriji državnega zbora: Brežice, Celje, Konjice, 
Laško, Lenart v Slov. Goricah, Marenberg, Maribor, Muta, Ormož, 
Ptuj, Rogatec, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Vitanje in Voj­
nik. 10 občin je volilo prej v kmečki kuriji. Med njimi je bil en trg: 
Lovrenc na Pohorju ter 9 »navadnih občin«: zdravilišče Rogaška 
Slatina, občine Studenci, Pobrežje in Razvanje v področju narašča ­
jočega industrijskega Maribora, občina Breg pri Ptuju, občina Gor­
nja Radgona ( Gornja Radgona je bila še istega leta 1907 povzdig ­
njena v trg) ter tri občine iz mariborskega sodnega okraja (Zg. Vi- 
žinga, Gortina in Sobota), ki jih pač nikakor ne bi mogli šteti med 
urbanska naselja.
Poleg teh 25 »nemških« občin so uvrstili v mestne volilne 
okraje še Ljutomer, Šoštanj, Sevnico in Vuzenico, štiri občine s 
slovensko večino po občevalnem jeziku, toda nemško večino ali vsaj 
velikim številom nemških glasov pri volitvah ter s staro domovin­
sko pravico v mestni kuriji.
Izpadli so iz mestne skupine vsi ostali kraji, ki so imeli volilno 
pravico v mestni kuriji toda slovensko večino: Gornji Grad, Kozje, 
Ljubno, Mozirje, Središče, Šmarje, Vransko in Žalec.
Kakor vidimo iz tega, razmejitev med mestnimi in kmečkimi 
volilnimi okraji na Spodnjem Štajerskem ni bila izvedena po kri­
teriju ločitve urbanskib naselij (bodisi po historičnem oziroma prav ­
nem bodisi ekonomskem pojmovanju) od kmečke okolice ampak po 
kriteriju »nacionalnih« volilnih okrajev. Ne mesto ali vas, ampak 
nemška ali slovenska večina, to je odločalo o dodelitvi posameznih 
občin v mestne ali kmečke volilne okraje.
Ker je bil nemški politični vpliv največji v mestih, je bila opi­
sana »nacionalna« razmejitev v velikem delu tudi razmejitev med
5'
67
mestom in vasjo. Vendar pa je ravno zaradi »nacionalnega« krite­
rija večina trgov s slovensko večino izpadla iz mestnih in pripadla 
kmečkim volilnim okrajem. Kar pa je še mnogo bolj pomembno: 
na slovenskem ozemlju niso prišli v mestne volilne okraje — razen 
mariborske okolice (a tudi te ne v celoti) — industrijski kraji, ki 
niso nosili mestnega ali trškega naslova. Trbovlje so še vedno vo­
lile v kmečkem volilnem okraju, medtem ko so bili podobni kraji 
v nemškem delu dežele v mestnih okrajih.
Naslednje in poslednje spremembe v izboru krajev, ki so vo­
lili v mestni kuriji odnosno v mestnih volilnih okrajih ob splošni 
volilni pravici, so prinesle deželnozborske volilne reforme leta 1907 
na Goriškem, leta 1908 v Istri in leta 1909 na Štajerskem. Na Ko­
roškem in na Kranjskem so tudi po deželnozborskih reformah volili 
v mestni kuriji vse do konca Avstrije natanko isti kraji kakor 
leta 1861.
Na Štajerskem je dobilo volilno pravico v mestni kuriji dežel­
nega zbora (in prav tako v mestnih volilnih okrajih splošne kurije) 
poleg onih 82 mest in trgov, ki so volili tu že od leta 1861, vseh 
10 trgov, ki so bili leta 1873 uvrščeni v državnozborsko mestno ku ­
rijo, v deželnem zboru pa so ostali še naprej nezastopani (Konjice, 
Kozje, Lenart v Slovenskih Goricah, Šmarje pri Jelšah, Vransko in 
Vitanje v slovenskem delu dežele); vseh 5 trgov, ki so bili v mestno 
skupino prvič uvrščeni pri državnozborski volilni reformi leta 1907 
(Gornja Radgona in Lovrenc na Pohorju iz Spodnje Štajerske); 
6 trgov, ki prej ne za deželni zbor ne za državni zbor niso volili v 
mestni skupini (Braslovče, Rajhenburg, Šentjur pri Celju, Velenje 
in Veržej na slovenskih tleh); 13 od 28 občin brez mestnega ali 
trškega naslova, ki so bile leta 1907 za državni zbor vključene v 
mestno skupino, med njimi Breg pri Ptuju, Rogaška Slatina in 
Studenci pri Mariboru.
»Nacionalni« kriterij razmejitve med mestom in vasjo, kakor 
so ga uporabili pri državnozborski reformi leta 1907 v našem delu 
dežele, zdaj ni bil uporabljen. Trgi, ki so po občevalnem jeziku ve­
ljali kot slovenski, so ostali v mestni kuriji in bili celo pomnoženi z 
novimi, saj je bil v mestni kuriji ustvarjen poseben slovenski vo­
lilni okraj. Nekaj nemestnih in netrških občin, ki so po občevalnem 
jeziku veljale za nemške ter so jih zato leta 1907 vzeli v mestne vo­
68
lilne okraje, je zdaj ostalo v kmečki kuriji (Zgornja Vižinga, Gor­
tina, Sobota, Razvanje, Pobrežje).
Izbor krajev z volilno pravico v mestni kuriji je bil leta 1909 
ožji kakor leta 1907, bolj naslonjen na zgodovinske in pravne pri­
vilegije (edino tu je predstavljal neko razširitev proti letu 1907), 
bolj izbirčen v pogledu novih ekonomskih središč brez mestnega ali 
trškega naslova. V nemškem delu dežele so izločili 10 občin, med 
njimi tudi pomembna industrijska središča kakor npr. Fohnsdorf.
V slovenskem delu dežele opazimo isto, samo da se tu kaže 
še v mnogo ostrejši obliki. Tu so sprejeli v mestno kurijo 5 trgov, 
ki nikdar prej niso imeli ne državnozborske ne deželnozborske vo­
lilne pravice v mestni skupini, med njimi tudi male Braslovče. Kar 
se tiče občin brez mestnega ali trškega naslova, so bile leta 1907, 
kakor vemo, sprejete v mestno skupino po »nacionalnem« kriteriju 
le občine z »nemško« večino, v mestno skupino so torej le tako 
rekoč »slučajno« prišle tudi nekatere industrijske občine kakor 
Studenci in Pobrežje. Tu bi bilo torej treba (ko »nacionalni« kri­
terij ni več veljal) sprejeti v mestno kurijo nove industrijske občine, 
da bi se postopek v slovenskem in nemškem delu izenačil. Toda to 
se ni zgodilo. Tudi na Spodnjem Štajerskem niso sprejeli v mestno 
kurijo v primerjavi z letom 1907 niti ene same nove občine. Izločili 
so jih pet; toda med njimi ne le občine z več ali manj kmečkim 
prebivalstvom, ampak tudi industrijsko Pobrežje. Tako je bila tudi 
na Slovenskem Štajerskem skrčena skupina industrijskih nemestnih 
in netrških občin, ki je že prej tako rekoč ni bilo. Ostale so v tej 
skupini vsega le tri občine: Studenci pri Mariboru, Breg pri Ptuju 
in Rogaška Slatina. Te tri občine so torej zdaj predstavljale vse ne- 
mestne in netrške industrijske kraje slovenskega dela Štajerske! 
Zastonj pa bi iskali v mestni kuriji občino Trbovlje, ki je imela 
10.843 prebivalcev (1900) in bila za Gradcem, Mariborom in Dona- 
witzom četrta največja občina na Štajerskem, ki je imela na svojem 
ozemlju kraja Loka s 4781 ter Retje z 1615 prebivalci, oba z gostoto 
prebivalstva na hišo, kakor jo je imel na slovenskem Štajerskem 
samo Maribor. Zastonj iščemo tu občino Hrastnik (takrat imeno­
vano Sv. Lenart) z 2086 prebivalci. Zastonj iščemo tu občino Celje 
okolica s 5173 prebivalci, kjer je imelo Gabrje 1152 ljudi, ali občine 
Pobrežje, Radvanje, Tezno v mariborskem področju.
69
Tako je bil slovenski del dežele znova v neenakem položaju 
z nemškim, znova povsem drugače obravnavan. V nemškem delu 
je bilo sprejetih v mestno skupino 10 občin brez mestnega ali tr­
škega naslova, v glavnem industrijskih krajev z Donawitzom na 
čelu. V teh 10 občinah je živelo okrog 33.000 prebivalcev (1900). 
Naj je bil kriterij izbora še tako pomanjkljiv, nedosleden in zožen 
v primerjavi z letom 1907 — skupina industrijskih krajev brez na ­
slova je le volila v mestni kuriji. V slovenskem delu dežele pa je 
štela ta skupina 3 občine s štirimi tisoči prebivalcev. Lahko torej 
rečemo, da je praktično ni bilo.
Na Goriškem so ob reformi leta 1907 dali volilno pravico 
v mestni kuriji poleg 11 krajev, ki so jo imeli že od leta 1861, še 
4 novim. Vsi ti so bili v slovenskem delu dežele, medtem ko v 
italijanskem delu ni bilo nobene izpremembe. Tudi Oglej, ki je 
imel v času 1873—1907 volilno pravico v državnozborski mestni 
kuriji, je ostal za deželni zbor med kmečkimi volilci. Na novo so 
dobili volilno pravico v mestni skupini: Sežana, središče okrajnega 
glavarstva, ki je bila 1873 dobila že državnozborsko mestno volilno 
pravico, Križ pri Ajdovščini, ki so mu bili med lem znova priznali 
stari mestni naslov, Komen, središče sodnega okraja, ter Nabrežina, 
izven goriške ožje okolice največji industrijski center na Sloven­
skem Goriškem. Sežana, Komen in Nabrežina niso bili niti mesta 
niti trgi.
V Istri je volilna reforma leta 1908 pomenila volilno pravico 
v mestni kuriji za tri nova naselja: Podgrad, središče sodnega 
okraja, edino tako središče, ki še ni imelo volilne pravice v mestni 
skupini, je bil med njimi edini v slovenskem delu dežele. Kakor 
ostali dve naselji ni imel mestnega ali trškega naslova.
V obdobju »ustavnega« življenja, od leta 1861 pa do prve sve­
tovne vojne, je prišlo v gospodarstvu na Slovenskem do ogromnih 
sprememb. Večina starih središč prejšnjega predindustrijskega ob ­
dobja, povezanih s staro trgovino, obrtjo, prometom, manufaktu ­
rami in železarstvom ni mogla več napredovati in je le še života ­
rila naprej. Le tista manj številna stara središča, ki se je v njih 
naselila industrija ali so kako drugače postala važna središča nove 
dobe, so mogla biti pomembna tudi v novih kapitalističnih ekonom­
skih okoliščinah. Izven starih mest in trgov so nastajali novi indu ­
strijski centri, vse drugače polni življenja kot marsikatera stara
70
mesta in trgi. V nasprotju s tem ekonomskim razvojem pa se je 
v mestni skupini v volilnem sistemu povsem ohranila dominacija 
starih zgoclovinsko-pravnih naselij z mestnim ali trškim naslovom 
ali upravno funkcijo. Edino izjemo na Slovenskem predstavlja del 
mariborske okolice in Nabrežina. Jesenice, Trbovlje, Hrastnik, Za ­
gorje, Borovlje, urbanizirana okolica večjih mest Ljubljane, Mari ­
bora, Celja, Celovca itd. — vse to je ostalo izven mestne kurije, 
izven mestnih volilnih okrajev. To je seveda dajalo mestni kuriji 
poseben značaj in se je nujno kazalo tudi v politični orientaciji.
Kakšna je bila razlika med starimi mesti in trgi ter novimi 
industrijskimi središči, posebej lepo lahko vidimo iz volilnih re­
zultatov v nemškem delu Štajerske, kjer se je mestna skupina »mo­
dernizirala«. 5. in 6. štajerski volilni okraj, kjer je volila večina 
zgornještajerskih industrijskih centrov brez mestnega ali trškega 
naslova, sta imela pri državnozborskih volitvah 1907 in 1911 ab ­
solutno socialistično večino. V 7. okraju, kjer so bila v večini stara 
mesta in trgi Zgornje Štajerske (med katerimi pa so bila nekatera 
tudi moderna industrijska središča), so imeli socialni demokrati 
sicer obakrat relativno, ne pa absolutno večino. 4. okraj, kjer so 
volile predvsem industrializirane občine brez urbanskega naslova iz 
graškega okoliškega sodnega okraja, je imel obakrat absolutno so­
cialistično večino. 8. in 10. okraj, ki sta bila sestavljena predvsem 
iz srednještajerskih historičnih mest in trgov, sta bila obakrat v 
rokah nemških nacionalistov.
V sistemu absolutne večine je mogel obstoj posebnih mestnih 
volilnih okrajev koristiti tudi socialni demokraciji, predvsem tam, 
kjer so bila industrijska središča bolj na redko posejana in kjer 
še niso preobrazila širše kmečke okolice. Seveda bi ta korist veljala 
samo tedaj, če bi se mestni volilni okraji modernizirali, če bi ne 
zajemali le historičnih krajev, ampak tudi živa ekonomska središča. 
To pa se na slovenskem ozemlju ni zgodilo.
Za Štajersko nedvomno lahko trdimo, da je pri državnozbor ­
skem volilnem redu 1907 kakor tudi pri deželnozborskem volilnem 
redu 1909 drugačna razmejitev med mestnimi in kmečkimi volil­
nimi okraji v nemškem in slovenskem delu dežele škodovala socialni 
demokraciji v slovenskem delu. Da so bile vključene v mestno 
skupino že samo Trbovlje, bi se volilni rezultati močno izpremenili.
71
Vspodnještajerskem mestnem volilnem okraju splošne kurije so 
dobili leta 1909 glasov:
2371 nem. nacionalist,
2165 soc. demokrat,
1019 slov. liberalec.
Socialnodemokratski kandidat je zmagal šele v ožji volitvi. 
Zdaj pa prištejmo k tem številkam le še rezultate iz trboveljske 
občine v kmečki skupini splošne kurije. Slika bi bila takale:
3646 soc. demokrati,
2371 nem. nacionalisti,
1318 slov. liberalci in klerikalci.
Socialnodemokratskemu kandidatu bi manjkalo le malo gla ­
sov do absolutne večine. Da torej slovenska socialnodemokratska 
stranka ni dosegla večjih volilnih uspehov, je v veliki meri kriva 
konservativna ureditev mestnih volilnih okrajev.
Posebej moramo omeniti problem meje med mestnimi in 
kmečkimi volilnimi okraji, ki ni bil brez pomena v volilnih bojih, 
posebej na Kranjskem. Kje je meja med naselji, ki volijo v mestnem 
volilnem razredu, in med njihovo okolico, ki voli v kmečkem vo­
lilnem razredu? Če je neko naselje uvrščeno v mestni volilni raz ­
red — ali voli potem v tem razredu samo to naselje v svojih naj ­
ožjih mejah, ali celotna občina, ki obsega večkrat še precej široko 
okolico?
To vprašanje v zakonodaji leta 1861 ni bilo rešeno. Zagovor ­
niki obeh nasprotnih stališč so se sklicevali na deželne rede in vo­
lilne rede in citirali vsak svoje besedilo. Oni, ki so bili mnenja, da 
volijo samo določena naselja v svojih najožjili mejah, so navajali 
predvsem § 3 volilnega reda (na Kranjskem in Primorskem, § 2 na 
Štajerskem in Koroškem), ki pravi: »Za volitev poslancev mest in 
trgov tvorijo: deželno glavno mesto Ljubljana en volilni okraj; 
a) mesto Idrija en volilni okraj; b) Kranj, Loka, skupaj en volilni 
okraj« itd. — povsod brez omenjanja občin. Potem so navajali § 9
72
(oz. § 8), v katerem je za kmečko kurijo rečeno: »Volilni možje 
vseh občin, ki leže v enem volilnem okraju (z izjemo mest in trgov, 
ki so upravičeni voliti poslanca po § 3) sestavljajo eno volilno telo« 
— tudi tu je govora o mestih in trgih, ne pa o občin-ah. Podobno 
so se sklicevali na § 26 (oz. § 25), ki govori o volilnih imenikih »v 
vsakem izmed mest in trgov, navedenih v § 3«, itd. Njihovi nasprot ­
niki, ti, ki so trdili, da mora voliti v mestnem volilnem razredu 
celotna občina, so se sklicevali na § 3 (na Kranjskem, Štajerskem in 
Koroškem, § 4 na Primorskem) deželnega reda, kjer je meti drugim 
rečeno, da je deželni zbor sestavljen iz določenega števila poslancev 
mest in trgov, označenih v volilnem redu, in iz določenega števila 
»poslancev ostalih občin« dežele. Če gre tu, tako so trdili, za ostale 
občine, potem so tudi pri mestih in trgih mišljene občine. Nadalje 
so se sklicevali na § 13 (na Kranjskem in Primorskem, § 12 na Šta ­
jerskem in Koroškem) deželnozborskega volilnega reda, ki pravi, 
da volijo poslance mest in trgov »vsi oni, ... za volitev občinskega 
zastopstva mest in trgov, ki sestavljajo en volilen okraj, upravičeni 
občinski člani, ki a) spadajo v občinah s tremi volilnimi razredi . . .« 
itd. — tudi tu je govora le o občinah in tako je, so trdili, v celem 
volilnem redu govora le o občinah. 15
Kakor vidimo tudi iz vse te polemike, so bile določbe leta 1861 
nejasne in o problemu meje med mestom in vasjo niso govorile ni­
česar. Reševanje problema je bilo torej prepuščeno praksi, to je, 
vladnim organom, ki so volitve organizirali in vodili, ter deželnim 
zborom, ki so potrjevali pravilnost izvolitve. Ta praksa pa je bila 
dokaj različna, ne le po posameznih deželah, ampak tudi po po­
sameznih okrajnih glavarstvih in posameznih krajih.
Kjer se je obseg občine povsem ujemal z obsegom naselja, ki 
je volilo v mestni kuriji, seveda v praksi ni moglo biti nobenih 
sporov, pa naj bi veljalo eno ali drugo stališče. Tako je bilo npr. 
pri Mariboru, Kranju ali Tržiču — obseg občine je bil povsem enak 
obsegu mesta (s predmestji) ali trga. Predmestja (predeli, ki so 
formalno nosili tak naslov) so se vselej smatrali za sestavni del 
mesta in so volila v mestnem volilnem razredu. 16
Mnogokje je bila občina mnogo večja od naselja, ki je imelo 
volilno pravico. Okolica je imela večino prebivalstva vse občine, 
prebivalci mesta ali trga so bili v manjšini. Mesto Krško je imelo 
leta 1869 805 prebivalcev, celotna občina Krško pa 4.800. Mesto
73
Kostanjevica je imelo leta 1869 382 ljudi, celotna občina Kosta ­
njevica pa 2.198. V obeh primerih je štelo mesto le 17 %, prebi ­
valstva cele občine. V takih primerih se je, če ni mesto ali trg po­
litično dominiralo nad okolico, vsiljevalo stališče, da ne more voliti 
cela občina v mestnem volilnem razredu. Saj bi kmečka okolica 
lahko prevladala nad mestnim ali trškim središčem in kaj bi bilo 
potem z »zastopstvom interesov«, ki je bila osnova avstrijskega vo­
lilnega sistema? Saj to potem ne bi bil več mestni razred! Tako so 
torej pri občinah te vrste večinoma ločili mesto ali trg od okolice; 
mesto ali trg jc volilo v mestnem volilnem razredu, ostali del ob ­
čine, okolica, pa v kmečkem.
Če pa je bila razlika med občino in naseljem, ki je imelo vo­
lilno pravico v mestni kuriji, le majhna, to se pravi, da je štela 
občina le malo več prebivalcev kot glavno naselje, je bilo prilično 
vseeno, ali je volilo v mestni kuriji samo to naselje ali cela občina, 
saj so meščani prevladovali nad kmeti, mesto ali trg nad okolico. 
Mesto Metlika je štela leta 1869 1.168 prebivalcev, cela metliška 
občina pa 1.331 — mesto je imelo torej 88 %■ prebivalcev cele ob ­
čine. Istega leta je imelo mesto Lož s predmestjem 542 prebivalcev 
ali 75 % cele občine, ki je imela 722 ljudi. Tu se torej ni moglo 
zdeti nesmiselno, da bi okolica volila v mestnem razredu. Narobe, 
tu se je zdelo marsikdaj bolj primerno, ne cepiti občine na dva 
volilna dela. Bilo je mnogo enostavneje, da voli cela občina, mesto 
ali trg z okolico, v mestnem razredu. Saj je bila občina najbolj pri­
kladna enota in zaradi majhne okolice navadno tu ni nič naspro ­
tovalo principom »zastopstva interesov«.
V praksi sta se že v šestdesetih letih izoblikovali v glavnem 
dve skupini dežel. V Spodnji Avstriji, na Tirolskem, Predarlskem, 
Češkem. Moravskem, v Šleziji, Galiciji in Bukovini se je uveljavil 
kot merodajen obseg občina. V mestnem volilnem razredu so v teh 
deželah volile cele občine. V teh predelih se je obseg občine veči­
noma ujemal s področjem naselja, ki je imelo volilno pravico v 
mestnem razredu, pa tudi tam, kjer se ni, je glavno naselje poli­
tično večinoma gospodovalo nad okolico.
V Zgornji Avstriji, na Salzburškem, v naših deželah in v Dal ­
maciji se je v praksi uveljavilo kot merodajno področje naselja 
(v Istri in Dalmaciji katastrske občine). V mestnem volilnem raz ­
redu niso volile cele občine, temveč so bile razdeljene: del je
74
volil v mestni, tlel v kmečki kuriji. V teh deželah je bilo zelo veliko 
obsežnih občin, ki so poleg mesta ali trga zajemale še širno kmečko 
okolico.1 ‘
Čeprav velja za naše dežele ta splošna praksa, pa se je posto­
pek še vseeno razlikoval od predela do predela, od kraja do kraja 
in od časa do časa. Pri občinah, ki so bile po obsegu le malo večje 
od naselja, ki je volilo v mestni kuriji, je bil način volitev zdaj tak, 
zdaj drugačen. Včasih je volila cela občina, včasih samo mesto ali 
trg brez vasi, ki so bile občini priključene.
Nekatere dežele so ob pomanjkljivosti zakonodaje iz leta 1861 
sprejele posebne določbe o razmejitvi med mestom in vasjo. Tudi 
državnozborski volilni red iz leta 1873 se je dotaknil tega vpra ­
šanja. Določba, ki govori o tem, se glasi: »Če so s kraji, ki so v do­
datku uvrščeni v mestne volilne okraje, združeni drugi kraji v eno 
krajevno občino, volijo volilni upravičenci cele krajevne občine 
v mestnem volilnem razredu. Toda v deželah, kjer volijo pri de- 
želnozborskih volitvah v takih krajevnih občinah kraji, imenovani 
pri opredelitvi volilnega okraja, izjemoma sami zase v mestnem vo­
lilnem razredu, ostali kraji krajevne občine pa v volilnem razredu 
kmečkih občin, naj velja to prav tako pri volitvah v državni 
zbor, in sicer tudi pri krajih, ki so v dodatku na novo sprejeti v 
mestni volilni razred dotične dežele.« Splošno pravilo, ki je tu po­
stavljeno, je veljalo, kakor smo videli, za Spodnjo Avstrijo, češke 
in še nekatere druge dežele — za vse naše dežele in še nekatere 
druge pa je veljala izjema. Pravzaprav bi to težko imenovali izjemo, 
saj je veljala v polovici vseh dežel, čeprav v glavnem v manjših. 
V celem torej določba iz leta 1873 ne pomeni ničesar novega, saj 
le uzakonja dotedanjo prakso, kakor je bila po posameznih deželah.
Od dežel je prva, še pred državnozborsko reformo leta 1873, 
sprejela določbe o razmejitvi med mestom in vasjo Štajerska, in 
sicer že leta 1868: »V mestih in trgih, katerih prebivalci so združeni 
s podeželskimi prebivalci v eni krajevni občini, imajo pravico vo­
liti deželnozborske poslance mest in trgov samo po § 12 deželno- 
zborskega volilnega reda upravičeni prebivalci mest in trgov brez 
podeželskih prebivalcev. — Oni po § 14 deželnozborskega volilnega 
reda upravičeni podeželski prebivalci, ki so združeni s prebivalci 
mest in trgov v eno krajevno občino, se morajo udeleževati volitev 
volilnih mož za kmečke občine.« Leta 1909 so bile te določbe iz-
75
ražene v drugi, preciznejši formulaciji z istim pomenom: če »obsega 
krajevna občina razen mesta oziroma trga še druge kraje ali kra ­
jevne dele, spada k zgoraj navedenim volilnim okrajem le ozemlje 
mesta oziroma trga.« »Ozemlje mesta ali trga je pri tem razumeti 
v obsegu, kakor ga ima ob času razpisa volitev, z omejitvijo, da 
meje, ki jih imajo v času uveljavljenja tega volilnega reda one ka ­
tastrske občine, h katerim spada mesto ali trg prav v tem času, ne 
smejo biti prekoračene«. K tem določbam je nato c. kr. namestnik 
na Štajerskem izdal ukaz, s katerim je bilo razglašeno, kakšno 
ozemlje so zavzemala posamezna mesta in trgi na dan, ko je stopil 
novi deželnozborski volilni red v veljavo (28. februarja 1909): ali so 
obsegala ozemlje celotnih občin ali le ozemlje celih katastralnih 
občin (ene ali več) ali celo samo dele katastrskih občin. Poleg mest 
in trgov v tej omejitvi so bile uvrščene v mestni volilni razred tudi 
nekatere cele občine, izrecno označene kot take.
Določbe v istem smislu kakor na Štajerskem je izdala Koroška 
leta 1884: »One dele krajevne občine, ki ne spadajo h krajem, ozna ­
čenim v § 2, je obravnavati kot kmečko občino in uporabljati zanje 
določbe tega volilnega reda, ki veljajo za kmečke občine.«
Motili bi se, če bi mislili, da je bila praksa na Štajerskem in 
Koroškem zaradi naštetih zakonskih določb povsem dosledna in da 
ni poznala izjem. Pri nekaterih mestih in trgih, ki so predstavljali 
po svojem prebivalstvu ogromno večino občine, to se pravi, da so 
bile vključene v občino poleg kraja z mestno volilno pravico le še 
nekatera neznatna druga naselja, so volile v mestni kuriji cele ob ­
čine, stalno ali vsaj pri nekaterih volitvah. Tako vemo, da so npr. 
v Rogatcu volili v mestni kuriji tudi prebivalci tistega dela občine, 
ki ni nosil trškega naslova. 18 Ukaz c. kr. namestnika iz leta 1909 je 
pri nekaterih mestih in trgih te vrste izrecno uvrstil celo občino v 
mestni volilni razred: tako pri že omenjenem Rogatcu, pa pri 
Ormožu, Vojniku, Sevnici, Rajhenburgu in še drugod. Tudi za 
Koroško vemo, da so ponekod volile cele občine, kljub temu, da 
niso obsegale samo mestnega ali trškega naselja (Gmünd, Oberdrau- 
burg, Špital). 19 Na drugi strani pa tudi tam, kjer je volil samo kraj 
sam v mestni kuriji, obseg tega kraja pri volitvah ni bil vedno enak. 
Tako je npr. Žalec volil leta 1897 v ožjih mejah kakor pri prejšnjih 
volitvah, podobno pa še nekateri drugi trgi. 20
76
Istra je vzela za podlago pripadnosti v mestni volilni razred 
katastrsko občino. »Kar se tiče mest, trgov in industrijskih krajev, 
imajo volilno pravico samo oni davkoplačevalci in pripadniki ob ­
čine, ki so ob upoštevanju pogojev, določenih v § 13 volilnega reda 
za deželna zbora na Primorskem, člani davčne občine, ki sestavlja 
mesto, trg ali industrijski kraj volilnega okraja.« Tako je bilo dolo­
čeno leta 1870.
Istrske davčne občine mest in trgov so včasih zajemale po več 
statističnih naselij. 21 V slovenski Istri je bilo tako pri Piranu, kjer 
je katastrska občina poleg kraja Piran-inesto štela še statistično 
naselje Piran-okolica (1.437 prebivalcev leta 1869; 4.078 leta 1910) 
in še nekaj manjših, pa pri Izoli. Večinoma pa so te davčne občine 
zajemale le po eno statistično naselje. Toda ta statistična naselja so 
bila v več primerih sestavljena iz cele vrste dejanskih naselij, tako 
da je predstavljalo pravo mesto ali trg ponekod le manjši del pre­
bivalstva. Umag sam je štel leta 1900 1.396 prebivalcev, statistično 
naselje 2.800. Plomin je imel istega leta 333 prebivalcev, statistično 
naselje pa 1679. Tako je istrski sistem razmejitve med mestom in 
vasjo vključeval v mestno kurijo precej širše ozemlje kakor pa v 
ostalih naših deželah. Ta sistem je veljal v Istri do novega deželno­
zborskega volilnega reda leta 1908; tedaj je bilo pri naštevanju na ­
selij, ki so imela volilno pravico v mestnem volilnem razredu, za 
vsakega posebej navedeno, v kakšnem obsegu voli. Davčne občine 
sicer še vedno prevladujejo, vendar pa ima ponekod zdaj samo na ­
selje, torej ožje področje, volilno pravico v mestni kuriji. Od slo­
venskega ozemlja velja to npr. za Piran; piranska okolica je s tem 
izgubila volilno pravico v mestni in se preselila v kmečko kurijo. 
Posebnost istrske razmejitve je bila še v tem, da je pri nekaterih 
krajih, uvrščenih v mestno kurijo, volilo v enem volilnem okraju 
samo naselje v najožjem smislu besede, v drugem volilnem okraju 
pa ozemlje iste davčne občine brez tega najožjega področja. Tako 
je bilo v Buzetu, Pazinu in Plominu, kjer so volila naselja v najožjih 
mejah v italijanskih, davčne občine brez teh središč pa v hrvatskem 
volilnem okraju.
K tem določbam volilnega reda je izšel še ukaz tržaškega na ­
mestništva, ki je podrobno določal meje posameznih krajev, ki so 
bili omenjeni v volilnem redu. Ponekod se te meje ujemajo z me­
jami numeracijske enote (krajem v krajevnih repertorijih), drugje
77
ne. Meje naselij so določene na najrazličnejše načine, z naštevanjem 
sestavnih delov, hišnih številk, mejnih točk — pojavljajo se celo 
geometrične opredelitve. Tako so »kraji Lovran, Mošćenice in 
Klana omejeni s krogi, katerih središče je v Lovranu župna cerkev, 
v Moščenicah mestna vrata, v Klani župna cerkev in katerih radij 
je določen za Lovran s 180 metri, za Mošćenice z 204 m in za Klano 
z 2000 m«.
Goriška vso dolgo dobo do reforme leta 1907 ni sprejela no­
bene določbe o razmejitvi med mestnimi in kmečkimi volilnimi 
okraji. Praksa je bila neenotna: medtem ko so v slovenskem delu 
dežele volile (z izjemo Sežane po letu 1882) samo naselja, so v 
Furlaniji volile cele občine. 22 Te pa so večinoma zajemale razen 
mesta ali trga še druga okoliška naselja; pri Gradišču je celo štelo 
mesto samo manj kot polovico prebivalstva občine.
Ob volilni reformi leta 1907 je bilo na Goriškem uzakonjeno, 
da volijo povsod cele občine. To je bil za slovenski del dežele po­
vsem nov postopek. V tolminski, kanalski, kriški in komenski ob ­
čini je kmečka okolica po številu prebivalcev povsem prevladovala. 
Taka ureditev meje med mestom in vasjo naj bi bila v korist slo­
venski klerikalni stranki na Goriškem, ki je takrat z italijansko 
liberalno stranko gospodovala v goriškem deželnem zboru. 23 Do­
delitev ozemlja celih občin v mestno kurijo je dajala klerikalcem 
mnogo več možnosti, da osvojijo poslanski mandat v mestnem vo­
lilnem razredu, trdnjavi liberalcev.
Kranjska je bila od vseh naših dežel edina, kjer prav v vsem 
času od 1861 do konca Avstrije ni bila sprejeta v deželnozborski 
volilni red nobena določba glede razmejitve med mestnimi in kmeč­
kimi volilnimi okraji. Praksa je bila tu v celem ista kakor na Šta ­
jerskem in Koroškem; v načelu so volila v mestni kuriji samo na ­
selja (mesta in trgi), ki so imela volilno pravico. Vendar se niso 
ravnali dosledno po tem. Če so bile občine le nekoliko večje od 
mesta ali trga, so volile dostikrat cele v mestni kuriji. Tako je bilo 
npr. dosledno pri Metliki.24 Toda princip sam dolga desetletja ni 
bil prav nič sporen.
Škofjeloška občina je leta 1861 razen mesta štela še par vasi, 
vendar pa je mesto imelo ogromno večino prebivalstva. Cela občina 
je volila zato v mestnem volilnem razredu. Pred drugimi volitvami 
v januarju 1867 je bila občina močno povečana, tako, da je štelo
78
mesto le še 52'%■ prebivalstva. Vendar so vključili v volilni imenik 
za mestni volilni razred volilce celotne občine. Ko pa se je zadnje 
dni pred volitvami pokazalo, da bo slovenska stranka proti temu 
protestirala, »je loški župan podvzel, pregovoriti« okoličane, »da 
se odrečejo volilni pravici«, ter je prišlo glasovat od vseh okoli­
čanov le 3 ljudi. 2" Takoj ob naslednjih volitvah marca 1867 je mesto 
že volilo samo v mestni kuriji, okolica pa v kmečki. Nihče ni v de­
želnem zboru zagovarjal stališča, da bi okolica smela voliti v mestni 
kuriji. Pri Vrhniki je leta 1861, 1864 ter januarja in marca leta 1867 
glasoval v mestni kuriji trg Vrhnika s Hribom, 20 ki formalno vse 
do leta 1898 ni spadal k »trgu«, ampak je bil numeracijska enota 
(statistično naselje) zase in po rangu »vas«. Slovenska stranka je 
po marčnih volitvah protestirala proti temu; nemška stranka ni 
branila volilne pravice Hriba v mestnem volilnem razredu s kakimi 
načelnimi razlogi, ampak samo s tem, da je Hrib dejansko sestavni 
del Vrhnike, sedež vrhniške župnije in da je volil dotlej v mestni 
kuriji. 27 Že pri naslednjih volitvah septembra 1867 Hrib ni več 
glasoval v mestnem razredu. Leta 1883 je slovenska stranka na ­
pravila isto, kar je prej pri nasprotniku grajala: k volitvam v Kam ­
niku je pritegnila prebivalce cele občine, ki je razen mesta s pred­
mestji obsegala še več drugih naselij (ta so dotlej glasovala v kmečki 
kuriji), da bi imel tako Kamnik dovolj volilcev za boj s Tržičem in 
Radovljico. Vse odtlej jc glasovala cela kamniška občina v mestni 
skupini. 28 Kakšnih načelnih zahtev po glasovanju v okviru cele 
občine pa ni postavljala ves čas ne ena ne druga stran.
V začetku novega stoletja je dobil problem razmejitve med 
mestom in vasjo novo vsebino. Klerikalna stranka, ki si je bila 
osvojila podeželje, je hotela zmagati še v mestih, trdnjavi liberalcev. 
Kako to doseči? Eden od načinov je bil uvesti drugačno razmejitev 
med mestom in vasjo. Če bi glasovale mestne in trške občine v ce­
loti v mestnem volilnem razredu, če bi torej kmečka okolica mest in 
trgov dobila volilno pravico v mestni kuriji, bi to prav verjetno po­
menilo klerikalno zmago v nekaterih mestnih volilnih okrajih, po­
sebej na Dolenjskem in Notranjskem, kjer so bile velike občine 
Krško, Kostanjevica, Ribnica, Vrhnika in Postojna. Že na Goriškem 
smo srečali podoben problem. Toda na Goriškem so slovenski kle­
rikalci z italijanskimi liberalci lahko po svoji volji in brez ozira na 
tri slovenske liberalce v deželnem zboru izpremenili volilni red,
79
na Kranjskem pa kaj podobnega ni bilo mogoče. Potrebno je bilo 
soglasje ostalih dveh strank. Zato je bilo treba tu ubrati drugačno 
pot. Ob volitvah februarja leta 1908 so liberalci že protestirali proti 
načinu volitev v Kamniku, kjer je od leta 1883, kakor smo videli, 
volila cela občina, namesto da bi, kakor so zdaj zahtevali liberalci, 
volilo samo kamniško mesto s predmestji.29 Iz istega strahu pred 
porastom klerikalnih glasov so se liberalci ob sprejemanju volilne 
reforme (1908) zavzemali za to, da se v deželnozborskem volilnem 
redu izrecno pove, da imajo volilno pravico v mestni kuriji samo 
mesta in trgi brez kmečke okolice. Vendar pa so se zadovoljili z 
obljubo klerikalcev v ustavnem odseku, da ne bo prišlo do nobene 
»nasilne interpretacije« nejasnih določb dotedanje forumulacije, da 
se bodo marsikatere določbe volilnega reda itak še morale izpopol­
niti in da se bo pri tem rešilo tudi vprašanje mest in trgov. V re­
formo ni bila sprejeta nobena določba o razmejitvi med mestom in 
vasjo. 30 Ko pa so bile izvršene volitve v splošno kurijo in so dobili 
klerikalci absolutno večino v deželnem zboru, ko se je začela 
oktobra 1909 debata o volitvah iz leta 1908, je verifikacijski odbor, 
ki je imel seveda klerikalno večino, predlagal, da se volitve v po­
stojnskem in novomeškem volilnem okraju, proti katerim ni bilo 
sicer nobenih protestov in pomiselkov, ne verificirajo, iz razloga, 
ker niso volile cele občine v mestnem volilnem razredu! 31 Kleri­
kalna večina deželnega zbora je izglasovala (ne da bi to pot že raz ­
veljavila sporne volitve) naslednji sklep: »Deželni zbor soglaša s 
pravnim nazorom verifikacijskega odseka, po katerem tvorijo po 
veljavnem volilnem redu kranjskem le krajevne občine tako kmet­
ske, kakor mestno-trške volilne okraje — in odločno zavrača temu 
nasprotno judikaturo državnega sodišča. Deželni zbor izraža tedaj 
svojo odločno voljo, da se imajo uvrščati pri sestavi volilskih ime­
nikov vsi census-volilci vsake krajevne občine, skupno brez izjeme, 
bodisi v kmetsko ali v mestno skupino.« 32
Kljub temu pravnemu naziranju kranjskega deželnega zbora 
(oziroma njegove klerikalne večine) pa se naslednje volitve v de­
želni zbor leta 1913 niso izvršile po klerikalnih konceptih, ampak 
po dotedanji praksi. V Kamniku je volila kakor prej cela občina, 
v Postojni, na Vrhniki, v Ložu, v Krškem, v Kostanjevici, Ribnici 
in Kočevju pa je še naprej volilo samo mesto oziroma trg. 33 Pred­
sednik tedanje deželne vlade je pojasnil, da je tako ravnanje v duhu
80
interesnega zastopstva. Za Kamnik je opravičil glasovanje cele ob ­
čine v mestnem volilnem razredu s tem, da so v kamniški občini 
vasi z mestom »večinoma krajevno tako ozko združene, da je zaradi 
tega stika opaziti ne samo enake življenjske običaje prebivalcev, 
marveč tudi skupnost meščanskih interesov«. Nasprotno pa je de­
jal, v Postojni, na Vrhniki, v Ložu, Kostanjevici, Krškem in Ribnici 
nimajo »vasi nobenega stika z mestom oziroma trgom.« 34 Kleri­
kalna večina deželnega zbora pa je, ker niso volile cele občine, raz ­
veljavila volitve v postojnskem in novomeškem mestnem volilnem 
okraju. Novih volitev in nadaljnjega razpleta cele zadeve ni bilo 
več — prišla je prva svetovna vojna.
Predpisi, ki so izšli v državnozborskem volilnem redu leta 1907, 
ob veliki reformi državnega zbora, o razmejitvi med mestom in 
vasjo, so postavljali ravno nasproten splošni princip kakor leta 1873, 
to je, princip krajev, ne občin. »Če so z nekim mestom (trgom), ki 
je kot tak uvrščen v tabelaričnem dodatku temu zakonu v nek 
volilen okraj, združeni drugi kraji (krajevni deli) v eno krajevno 
občino, volijo v tem volilnem okraju samo volilni upravičenci mest­
nega (trškega) področja, če ni v dodatku izrecno cela krajevna 
občina dodeljena dotičnemu volilnemu okraju« — tako pravi zakon. 
Toda če bi si to določbo predstavljali tudi v praksi kot splošno 
zmago principa kraja, bi se motili prav tako, kakor če bi v določbah 
leta 1873 videli splošno zmago principa občine. Po besedilu do­
datka, kjer se navajajo volilni okraji, se kaže povsem drugačna 
slika. Cele občine so volile v mestnih volilnih okrajih v Spodnji 
Avstriji, na Predarlskem, Tirolskem, Češkem, Moravskem, v Šleziji, 
Galiciji in Bukovini, v vseh tistih deželah, kjer so že leta 1873 in 
prej volile cele občine. Cele občine so volile tudi na Štajerskem, 
kjer so tako za deželnozborske kakor tudi državnozborske volitve 
vse dotlej volila samo naselja. In ker na Koroškem, Kranjskem, 
Goriškem, v Istri in Dalmaciji ni bilo posebnih mestnih volilnih 
okrajev (razen ponekod glavnih mest), je ostala razmejitev po kra ­
jevnih mejah samo še v Zgornji Avstriji in na Salzburškem, torej 
v dveh deželah. Glasovanje po občinah je torej temeljito prevla ­
dovalo.
6 Volitve
81

VOLILNI OKRAJI
Volilni okraji v mestni kuriji so bili sestavljeni iz enega ali 
navadno več krajev, ki so imeli volilno pravico v mestni kuriji. Ti 
kraji so bili med seboj teritorialno ločeni, vsak zase je bil nekak 
otok sredi področja, ki je volilo v kmečki kuriji. Iz vrste takih oto­
kov je bil navadno sestavljen mestni volilni okraj.
Volilni okraji v kmečki kuriji so bili sestavljeni iz enega ali 
več sosednjih sodnih okrajev in so predstavljali vsak zase sklenjeno 
ozemlje. Izvzeti so bili seveda le kraji, ki so volili v mestni kuriji. 
Rekli smo: iz sodnih okrajev. Če pa si ogledamo deželnozborske 
volilne rede iz leta 1861, bomo videli, da je tam obseg vsakega vo­
lilnega okraja opredeljen s političnimi okraji. To navidezno na ­
sprotje nam pojasni sistem avstrijske politično-sodne razdelitve, ki 
se je po letu 1848 trikrat spremenil.1 Leta 1849 so bila ustvarjena 
razmeroma velika okrajna glavarstva ali politični okraji, katerih 
vsak je štel po več sodnih okrajev. Leta 1853 je bila sprejeta, v 
letu 1854 pa uveljavljena nova ureditev, s katero so bila okrajna 
glavarstva odpravljena in nadomeščena z majhnimi okraji. Obseg 
le-teh se je v glavnem ujemal z onim prejšnjih sodnih okrajev. Po 
svoji funkciji so bili to v glavnem mešani politično-sodni okraji. 
Na to upravno razdelitev se nanašajo Schmerlingovi volilni redi. 
V letih 1867/68 je bila politična uprava znova ločena od sodstva. 
Ustvarjena so bila nova okrajna glavarstva, po obsegu nekako taka 
kakor ona iz leta 1849. Sodni okraji so ohranili obseg dotedanjih 
mešanih okrajev. Vsak politični okraj je obsegal več sodnih okrajev. 
Ta sistem je ostal neizpremenjen do konca Avstrije in ga je podedo­
vala stara Jugoslavija. Deželnozborski in državnozborski volilni redi, 
ki so izšli po letu 1868, so opredeljevali volilne okraje s sodnimi 
okraji. Edinole goriška deželnozborska volilna reforma leta 1907 
je za osnovo svoje opredelitve volilnih okrajev uporabila politične 
okraje, okrajna glavarstva.
83
Spremembe v obsegu sodnega okraja so spremenile tudi obseg 
volilnega okraja. Obseg volilnega okraja se je ravnal po obsegu 
sodnih okrajev, kakor so bili v času posameznih volitev. V praksi 
velja to vseskozi, v volilnih redih pa je bilo določeno šele pozneje. 
Izjemo predstavlja Štajerska po letu 1909, kjer so določili, da velja 
»obseg sodnih okrajev v času izdaje tega volilnega reda« in da so 
»poznejše spremembe v obsegu sodnega okraja . . . brez vpliva na 
obseg volilnega okraja«. V naših deželah je bilo teh sprememb v 
obsegu sodnih okrajev prilično malo in so spreminjale le pripadnost 
posameznih občin. Primerjave volilnih rezultatov nam nikjer ne 
motijo.
V volilnih redih so bili posamezni volilni okraji opredeljeni 
z imenovanjem sodnih okrajev (ali njih delov) oziroma krajev 
(mest, trgov, drugih naselij, občin), ki so jih sestavljali. Posebnih 
uradnih imen niso nosili. V praksi so se v prvem času, ko je imel 
vsak okraj le eno volišče, navadno imenovali po teh voliščih, ki so 
bila obenem tudi v tekstih volilnih redov imenovana na prvem 
mestu. Tako se je govorilo o trebanjskem, vipavskem, celjskem 
okraju. Deloma so se uporabljala tudi pokrajinska in podobna 
imena. Tako govore na Goriškem o volitvah na Krasu (sežanski 
okraj), v Gorah (tolminski okraj); na Kranjskem o volilnem okraju 
dolenjskih mest, o volitvah na Notranjskem (postojnski okraj) itd. 
Pozneje, v času direktnih volitev, ko so volili v vsaki občini, se je 
enotnost poimenovanja volilnih okrajev precej razbila. Glavni vo­
lilni kraj ni imel posebne veljave. V mnogih volilnih redih se niti 
ni več navajal na prvem mestu, mnogokje niti ni bil več določen 
v zakonu, ampak ga je (za dlje časa ali za vsake volitve posebej) 
določila politična oblast. Marsikje to tudi ni bil sedež sodnega 
okraja. Tako je bilo npr. glavno volišče v slovenskem okraju splošne 
kurije na Goriškem v Šempetru pri Gorici, v ljubljanskem okoli­
škem okraju splošne kurije v Spodnji Šiški itd. Zato se v tej dobi 
pri poimenovanju volilnih okrajev uporabljajo različni načini: zdaj 
jih imenujejo po vseh ali glavnih sodnih okrajih, ki jih sestavljajo, 
zdaj po prvem okraju (kraju), ki je naveden v zakonu, zdaj po glav ­
nem volišču, pa tudi po zaporedni številki, ki jo nosi okraj v volil­
nem redu.
Če premotrivaino število in obseg volilnih okrajev kmečke ku ­
rije, ki so jih ustvarili scherlingovski deželnozborski volilni redi
84
v naših deželah, moramo ugotoviti, da so docela kopirani po Bacho ­
vih deželnih ustavah, ki so bile izdane leta 1850, pa nikdar uve ­
ljavljene. V Bachovem deželnozborskem volilnem redu za Štajersko 
je rečeno, da sestavlja »za volitev poslancev kmečkih občin vsak od 
19 političnih okrajev en volilni okraj«. Podobno predstavlja volilne 
okraje na Koroškem »vsak od 7 političnih okrajev«, na Kranjskem 
»vsak od 10 političnih okrajev« in na Primorskem »vsak od 10 po­
litičnih okrajev«. Takih določb seveda ni bilo mogoče dobesedno 
prevzeti v februarske volilne rede, ker so se politični okraji med 
tem bistveno izpremenili. Stare politične okraje iz let 1849/54 je 
bilo treba izraziti z novo upravno razdelitvijo, opisati vsakega z 
imeni novih malih političnih okrajev, ki so nastali na njegovem 
ozemlju in ki so bili v bistvu nadaljevanje prejšnjih sodnih okrajev. 
Volitve so se po volilnih redih 1861 vršile vselej tam, kjer je bil 
sedež političnega okraja, ki je bil pri omejevanju volilnega okraja 
prvi imenovan — to pa je bil v vseh 46 volilnih okrajih naših dežel 
sedež političnega okraja leta 1849. Enakost volilnih okrajev 1861 
z volilnimi (političnimi) okraji 1850 je torej res popolna.
V okvir našega razpravljanja, ki zajema volitve na slovenskem 
ozemlju, pač ne spada raziskovanje odnosa med kmečkimi volilnimi 
okraji 1861 in 1850 v drugih avstrijskih deželah. Ali je tudi drugod 
Schmerling enostavno povzel okraje iz bachovskih deželnih ustav? 
Opozorimo naj le na to, da se v 7 od ostalih 11 dežel število kmeč­
kih volilnih okrajev leta 1861 ujema s številom političnih okrajev 
po upravnih reformah leta 1849. Od teh dežel smo posebej za Če­
ško ugotovili isto enakost med volilnimi okraji leta 1861 ter po­
litičnimi in volilnimi okraji Bachove dobe, kakor smo jo videli v 
naših deželah.
V literaturi dostikrat beremo o pretkanosti Schmerlingove vo­
lilne geometrije tudi v zvezi s sestavo kmečkih volilnih okrajev. 
»Namerno je bil prirejen tudi sestav volilnih okrajev v mestih in 
na deželi«, pravi Taylor. 2 Prijatelj citira Kolmerjevo mnenje: 
»Umetna omejitev mešanojezičnih okrajev je imela nemškemu živ­
lju varovati večino.«3 Enaka mnenja so se kazala že takoj leta 1861. 
V časopisu Ost und West beremo ugotovitev, da so volilni okraji z 
»birokratsko-statistično virtuoznostjo« tako razmejeni, da zmaguje 
na Češkem nemška, v Dalmaciji italijanska manjšina, na Koroškem 
in na Štajerskem pa da slovenska manjšina ne more priti do pra-
85
vega zastopstva. 4 Ob izpremenjeni upravni razdelitvi pač nihče več 
ni pomislil na to, po kakšni predlogi so bili volilni okraji sestavljeni.
Ugotoviti moramo, vsaj za naše dežele in prav tako za Češko, 
da se sestavljalei februarskih deželnozhorskih volilnih redov niso 
posebej mučili s sestavljanjem kmečkih volilnih okrajev. Posneli so 
jih v celoti po določbah Bachovih deželnih ustav iz leta 1850, ki 
pa so se spet enostavno poslužile tedanje politične razdelitve, te­
danjih političnih okrajev. O kaki volilni geometriji pri prirejanju 
kmečkih volilnih okrajev ne moremo govoriti. S tem pa seveda ni 
rečeno, da ni Schmerling prevzel Bachovih volilnih okrajev prav 
zato ali tudi zato, ker so dobro ustrezali njegovim nacionalno- 
političnim težnjam. Dejstvo je namreč, da je naslonitev volilnih 
okrajev na upravno razdelitev iz let 1849—53 bila v celem v korist 
nemškemu političnemu taboru. Tako je bilo na Češkem, tako je 
bilo, kakor bomo še posebej videli iz nadaljnjih razpravljanj, tudi 
v nekaterih slovenskih deželah.
Kakor kmečki volilni okraji in kakor izbor krajev, ki naj volijo 
v mestnem volilnem razredu, tako se tudi mestni volilni okraji 
leta 1861 v bistvu naslanjajo na mestne volilne okraje iz bachov- 
skih ustav. Na Štajerskem so volilni okraji povsem enaki v bruškem 
in mariborskem okrožju. Na Koroškem imamo opravka z eno samo 
spremembo. Na Kranjskem so ostali volilni okraji isti, Krško in 
Kostanjevica pa, ki sta na novo dobila volilno pravico, sta bila 
enostavno priključena volilnemu okraju dolenjskih mest. Popol­
noma isti volilni okraji so na Goriškem in v Istri. Ponekod so zdru ­
ževali kraje v volilne okraje v okviru meja okrajnih glavarstev iz 
leta 1849. Tako recimo je združeval celjski okraj vsa mesta in trge 
s področja celjskega in brežiškega političnega okraja, slovenjegraški 
okraj vsa mesta in trge s področja slovenjegraškega in mariborskega 
političnega okraja (razen samega Maribora), ptujski pa vsa mesta 
in trge s področja ljutomerskega in ptujskega političnega okraja. 
Povsod pa ni bilo tako. Tako sta bila na primer na Kranjskem 
Škofja Loka in Kranj skupaj en volilni okraj, medtem ko je tretji 
center s področja kranjskega političnega okraja, Tržič, volil skupaj 
s Kamnikom in Radovljico.
Nekatere države so v svojih ustavnih ali volilnih zakonih do­
ločale, da pride na določeno število prebivalcev en poslanec, ali pa, 
da se določeno število poslanskih mest razdeli na posamezna po­
86
dročja sorazmerno po številu prebivalstva. Volilni okraji in število 
poslancev so se tako stalno prilagajali razvoju prebivalstva. V na ­
sprotju s teni sistemom je poznala Avstrija (kakor tudi mnoge 
druge države) samo stalne volilne okraje s stalnim številom po­
slanskih mest. Volilni okraji so bili določeni z volilnimi redi ter so 
veljali dokler jih ni posebej spremenila kaka volilna reforma. Ker 
niso bili posebej oblikovani kot volilni okraji, temveč le posneti po 
političnih okrajih iz leta 1849, je že iz tega jasno, da so bili kmečki 
volilni okraji leta 1861 po svoji velikosti in po številu prebivalstva 
močno različni. Celjski okraj je bil več kot petkrat večji od liezen- 
škega in več kot trikrat večji od slovenjegraškega, celovški dvakrat 
večji od šmoborskega, goriški dvakrat večji od sežanskega, trebanj ­
ski skoraj trikrat večji od radovljiškega itd. Prav nič drugače ni 
bilo z mestnimi okraji, tudi ti so bili po svojem prebivalstvu zelo 
različni. To nam kaže naslednja tabela. Dodali smo ji, po statistiki 
občevalnega jezika iz leta 1880, odstotek slovenskega prebivalstva 
za okraje, ki so bili na slovenskem narodnostnem ozemlju ali 
njegovem robu. Natančen obseg volilnih okrajev na Slovenskem 
je razviden iz dodatka.
Kmečka kurija
Celje .... 
Maribor
A
114 480
82.428
B
2
2
C
98 % 
90 %
Mestna kurija
Gradec,
predmestje
A
56.698
B
2
C
Feldbacb . 70.753 2 Gradec,
Lipnica 69.538 2 3 % notr. mesto 24.421 2
Gradec .... 63.456 1 Maribor 12.828 1 15 %
Stainz .... 60.129 1 Leoben 9.791 1
Ptuj .................... 56.097 1 99 % Celje .... 9.396 1 41 %
Weiz .... 50.205 1 Bruck .... 7.823 1
Hartberg . 48.943 1 Hartberg . 7.787 1
Bruck .... 47.260 1 Judenburg 7.408 1
Brežice 44.387 •1 99 % Fürstenfeld . 7.393 1
Ljutomer . 39.823 1 99 % Voitsberg . 6.752 1
Judenburg 36.053 1 Liezen .... 6.193 1
Slov. Gradec . 36.005 1 91 % Ptuj .................... 5.955 1 44 %
Radgona . 33.082 1 11 % Lipnica 5.721 1 0 %
Leoben .... 25.852 1 Slov. Gradec . 4.781 1 23 %
Irdning 24.521 1 Radgona . 4.721 1 4 %
Murau .... 23.488 1 Murau .... 4.118 1
Liczen .... 19.402 1 Frobnleiten . 3.621 1
Štajerska . 945.902 23 Štajerska . 185.407 19
87
Kmečka kurija A B C
Celovec 57.554 2 45 %
Velikovec . 48.680 2 90 %
Šentvid 46.667 2 2 %
Spital .... 39.938 2
Volšperk . 35.446 2 4 %
Beljak .... 33.664 2 41 %
Šmohor 29.088 2 43 %
Koroška . 291.037 14
Trebnje . 75.263 3 98 %
Ljubljana . . 48.576 2 99 %
Novo mesto . . 48.305 1 95 %
Postojna . . 47.849 2 100 %
Kranj . . 47.305 2 100 %
Kamnik . 36.026 1 100 %
Kočevje . 35.811 2 63 %
Črnomelj . . 27.244 1 95 %
Radovljica . 25.959 1 96 %
Vipava . . 22.168 1 100 %
Kranjska . . 414.506 16
Gorica . . 54.800 2 96 %
Gradišče . . 48.956 2 10 %
Tolmin . . 34.515 2 100 %
Sežana . . 27.142 2 99 %
Goriška . 165.413 8
Mestna kurija A B C
Celovec 15.285 2 4 %
Volšperk . 5.054 1 4 %
Šmohor 4.996 1 3 %
Beljak .... 4.276 1 1 %
Breže .... 3.993 1
Spital .... 3.987 1
Šentvid 3.919 1
Velikovec . 3.853 1 23 %
Koroška 45.363 9
Ljubljana . 22.593 2 76 %
Novo mesto . 6.063 1 90 %
Tržič .... 4.765 1 93 %
Kranj .... 4.748 1 91 %
Postojna . . . 4.366 1 96 %
Idrija .... 3.937 1 97 %
Kočevje 2.295 1 46 %
Kranjska . 48.767 8
Gorica . . 16.659 2 18 %
Červinjan . 9.280 1 1 %
Krmin . 8.366 1 2 %
Tolmin 4.358 1 98 %
Goriška . . . 38.663 5
Motovun 
Volosko 
Pazin 
Koper . 
Rovinj . 
Lošinj .
Istra
35.143
34.546
29.805
26.043
25.123
24.027
174.687
2 14 % 
2 28 % 
2
2 79 %
2 
2
12
Vodnjan 18.544 1
Lošinj .... 11.890 1
Koper . •. . . 11.700 1 4 %
Rovinj .... 9.564 1
Piran .... 9.128 1 2 %
Motovun . 7.163 1
Pazin .... 6.143 1
Poreč . . . ' . 6.086 1
Istra .... 80.218 8
A: prisotno civilno prebivalstvo 1869
B: število poslanskih mest
C: odstotek slovenskega prebivalstva 1880
88
Sistem leta 1861 ni poznal načela, naj vsak volilni okraj voli 
enega poslanca. V veleposestvu in pri trgovsko-obrtnih zbornicah 
enoposlanskih volilnih okrajev sploh ni bilo. Od 46 kmečkih volil­
nih okrajev v naših deželah jih je le 20 volilo po enega poslanca, 
25 po dva, eden pa celo tri. Edinole v mestni kuriji so enoposlanski 
volilni okraji prevladovali. Tu je bilo v naših deželah 44 volilnih 
okrajev, od teh jih je le pet volilo po dva poslanca.
Pri dodeljevanju poslanskih mest volilnim okrajem kmečke 
kurije so uporabljali leta 1861 v glavnem dva načina:
V nekaterih deželah je vsak volilni okraj, ne glede na velikost, 
volil enako število poslancev, enega ali dva. Tako je bilo na Češkem 
(79 volilnih okrajev, 79 poslanskih mest, v vsakem okraju 1), v Ga ­
liciji. Bukovini, na Tirolskem in v treh naših deželah: na Koroškem 
(7 volilnih okrajev, 14 poslanskih mest, v vsakem okraju 2), na 
Goriškem (4 volilni okraji, 8 poslanskih mest, v vsakem okraju 2) 
in v Istri (6 volilnih okrajev, 12 poslanskih mest, v vsakem 
okraju 2). Na Goriškem, na Koroškem in v Istri je torej vsak 
kmečki volilni okraj volil po dva poslanca, ne glede na vse razlike 
v velikosti posameznih okrajev. Ta način razporeditve mandatov 
je povsem ohranjal nesorazmerja, ki so izhajala iz različne velikosti 
nekdanjih političnih okrajev.
V ostalih deželah so imeli posamezni volilni okraji različno 
število poslancev. Tako je bilo v Spodnji Avstriji, Zgornji Avstriji, 
na Salzburškem, na Predarlskem, v Dalmaciji, na Moravskem, v Šle­
ziji ter v dveh naših deželah, na Štajerskem (19 volilnih okrajev, 
23 poslanskih mest, 4 okraji po 2, 15 okrajev po 1) in na Kranj ­
skem (10 volilnih okrajev, 16 poslanskih mest, 1 okraj 3, 4 okraji 
po 2, 5 okrajev po 1). Ta način je nekoliko ublažil velika nesoraz ­
merja med zastopstvom posameznih okrajev v primerjavi z njihovim 
prebivalstvom. Na Štajerskem so dobili po dva poslanca vsi štirje 
po svojem prebivalstvu največji okraji, med njimi celjski in mari ­
borski. Pravega sorazmerja pa še vedno ni bilo. Velike razlike med 
okraji so ostale. V primerjavi s prebivalstvom feldbaškega ali Up­
niškega okraja hi npr. celjski vsekakor zaslužil še tretjega poslanca. 
Na Kranjskem so dodelili največjemu, trebanjskemu okraju kar 3 
poslanska mesta, ljubljanskemu, postojnskemu, kranjskemu in ko­
čevskemu pa po dva. Toda kočevski okraj ni spadal med največje
89
in je dobil svoja dva mandata povsem nezasluženo. Po prebivalstvu 
bi moral dobiti dva poslanca namesto njega novomeški okraj. Tu 
torej nimamo opravka samo s slabim sistemom dodeljevanja poslan ­
skih mest, pač pa s protežiranjem enega okraja na račun drugega.
Mestni volilni okraji so dobili po enega poslanca razen dežel­
nih glavnih mest. Ljubljana, Gorica in Celovec so dobili po dve 
poslanski mesti, Gradec 4 (v dveh volilnih okrajih), medtem ko 
Istra deželnega glavnega mesta ni imela. Toda če tudi po tej korek­
turi primerjamo posamezne volilne okraje po številu prebivalstva 
na enega poslanca, opazimo izredno zapostavljanje največjih mest. 
Gradec sam je imel 44 % prebivalstva cele štajerske mestne kurije, 
torej bi mu po številu prebivalstva šlo 8 poslanskih mest. Celovec 
je dal 34 %> prebivalstva cele koroške mestne skupine, moral bi 
imeti torej 3 poslance. Ljubljana je dajala 46 %• prebivalstva mest­
nega volilnega razreda na Kranjskem, ne bilo bi torej dosti narobe, 
če bi bila zastopana s 4 poslanci. Edino Gorica (43 % prebivalstva 
mestne kurije) je bila prav zastopana z 2 poslancema.
To zapostavljanje glavnih mest je posebna značilnost Schmer- 
lingovega sistema in ni prevzeto iz Bachovih ustav. V Bachovi 
ustavi za Štajersko je bilo mestnemu razredu danih 20 mest, od 
tega Gradcu 6 — Schmerling je znižal celotno število na 19, graško 
pa na 4. Na Koroškem je dal Bach Celovcu 3 poslanska mesta od 10, 
Schmerling 2 od devetih. Na Kranjskem je dal Bach Ljubljani 4 
poslance od desetih, Schmerling 2 od 8. Le na Goriškem je ostalo 
razmerje neizpremenjeno. Znižanje števila poslanskih mest v mest­
nem volilnem razredu (in v glavnih mestih posebej) je šlo deloma 
na račun ustanovitve nove privilegirane kurije, poslancev trgovsko- 
obrtnih zbornic, ki jih Bachov volilni sistem še ni poznal. Nizko 
zastopstvo velikih mest ni bilo značilno samo za naše dežele, ampak 
tudi za druge. Tako je npr. Dunaj štel približno štiri petine vsega 
prebivalstva spodnjeavstrijske mestne kurije, imel pa je po Schmer- 
lingovem volilnem redu le polovico poslanskih mest. Znane so pri­
tožbe nad nizkim zastopstvom Prage. 0 Ker so večja mesta rasla 
hitreje kakor manjša, je nesorazmernost zastopstva glavnih mest 
postajala sčasoma vedno večja.
Za upravičenost ali neupravičenost boljšega ali slabšega zastop ­
stva posameznih dežel v parlamentu in okrajev v deželnih zborih
90
so v liberalni dobi navajali poleg prebivalstva stalno še en kriterij 
— velikost davkov. Kmečki volilni okraji iz leta 1861 seveda z ve­
likostjo davkov niso imeli nobene zveze, že zato ne, ker so bili 
posneti po upravnih enotah. Tudi favoriziranje kočevskega okraja 
na Kranjskem ni imelo nobenega opravičila v plačevanju davkov. 
Novomeški okraj je plačeval namreč skoraj še enkrat toliko davkov 
kot kočevski (143.423 gld. direktnih davkov leta 1866, kočevski 
okraj pa 73.739). Prav tako je bilo pri mestnih volilnih okrajih. 
Ravno v volilnem sistemu zapostavljena glavna mesta so namreč 
plačevala največ davkov, .precej več, kakor pa bi sodili po številu 
prebivalstva. Tako je plačevala Ljubljana 1866. leta 233.389 gld. 
direktnih davkov, vsi ostali mestni volilni okraji skupaj pa le 
31.610 gld. 6
Na Češkem je naslonitev volilnih okrajev na okrajna glavar ­
stva iz leta 1849 z mehanično porazdelitvijo poslanskih mest po­
menila zapostavljanje češkega in favoriziranje nemškega prebival ­
stva. Na en češki okraj je prišlo povprečno 53.000 prebivalcev, na 
nemškega le 40.000.' Kakšna je bila struktura volilnih okrajev glede 
na slovenske narodnostne meje in na možnost slovenskega zastop ­
stva?
Štajerska je bila v letih 1849—1859 razdeljena na tri okrožja. 
Meja med mariborskim in graškim okrožjem je tekla približno po 
narodnostni meji (potegnjena je bila sicer v slovensko škodo, saj 
je ostalo precej slovenskih naselij še onstran okrožne meje) in je 
ločila celo deželo v slovenski in nemški del. Okrožne meje so ostale 
v Schmerlingovem volilnem sistemu povsod ohranjene, ne le kot 
meje volilnih okrajev v mestni in kmečki kuriji, ampak tudi za 
volitve državnih poslancev iz mestne in kmečke skupine v deželnem 
zboru. V tem oziru torej položaj za Slovence ni bil ravno neugoden. 
Pač pa je imela zaradi naslonitve volilnih okrajev na upravno raz ­
delitev Zgornja Štajerska, ki je imela najmanjša okrajna glavarstva, 
najbolj ugodno zastopstvo v kmečki kuriji — v primerjavi s šte­
vilom prebivalstva dva poslanca preveč, Srednja in Spodnja Štajer ­
ska pa po enega premalo. Na Zgornjem Štajerskem je prišel en 
poslanec na 28.096 prebivalcev, na Srednjem na 44.011, na Spod­
njem pa na 46.652 (po štetju 1869). Slovenski del dežele je bil torej 
prikrajšan za enega poslanca, namesto 8 bi jih moral imeti 9.
91
Povsem drugačne in za Slovence katastrofalne posledice je 
imela naslonitev kmečkih volilnih okrajev na upravno razdelitev 
na Koroškem.
Upravna razdelitev leta 1849 tu namreč ni, kakor na Štajer ­
skem, upoštevala narodnostnih meja. »Določne jezikovne meje se 
ne da postaviti, ker obe narodnosti nista ločeni niti geografsko, niti 
z ozirom na promet in druge interese, in kažeta razveseljiv primer 
mirnega sožitja, ki ga le malo motijo princip enakopravnosti od­
klanjajoča separatistična stremljenja«, 8 je rečeno v Bachovem 
predlogu za sodno razdelitev. Po takih principih je bilo ustvarjenih 
7 okrajnih glavarstev. Slovensko narodnostno ozemlje se je raz ­
prostiralo kar preko 6 okrajev, le en sam, špitalski, je bil v celoti 
nemški. Dva okraja sta bila po veliki večini nemška, a sta vendarle 
obsegala tudi dele slovenskega ozemlja: šentviški južni del občine 
Mostič (Šentjanž na Mostiču), volšperški področje okrog Dravo ­
grada.
Trije okraji so bili tipično mešani. Celovški okraj je združeval 
slovenski sodni okraj Borovlje, mešani sodni okraj Celovec, v ka ­
terem je germanizacija dosegala največje uspehe, in nemški sodni 
okraj Trg. V beljaškem okraju so bili združeni slovenski sodni okraj 
Rožek, mešani sodni okraj Beljak, ki so mu pripadale na jugu in 
vzhodu slovenske občine, ter nemški sodni okraj Špatrijon. V šmo- 
horskem okraju so bili slovenski sodni okraj Podklošter, trbiški 
sodni okraj s pomešanimi slovenskimi in nemškimi vasmi, mešani 
sodni okraj Šmohor, katerega vzhodni del je bil slovenski, in nemški 
sodni okraj Kočane. V nobenem od teh treh okrajev niso imeli Slo­
venci večine, v nobenem pa tudi niso šteli manj kot dve petini pre­
bivalstva. Le en sam politični in volilni okraj, velikovški, je združe ­
val samo slovenske sodne okraje (Velikovec, Železna Kapla, Pliberk 
in Dobrla ves).
Tako je bila torej upravna razdelitev leta 1849 in po njej 
posneta volilna razdelitev leta 1861 na Koroškem za Slovence 
skrajno neugodna. Koroška, za katero je leta 1849 smatrala avstrij ­
ska vlada, da sestoji njeno prebivalstvo »približno iz dveh tretjin 
Nemcev in ene tretjine Slovencev«,9 in ki je v kmečkih volilnih 
okrajih cele dežele štela po statistiki 1880. leta 34 %- oseb s sloven­
skim občevalnim jezikom, je imela en sam slovenski volilni okraj,
92
torej eno celo sedmino. Samo v enem samem volilnem okraju so 
mogli Slovenci sami zase doseči kak uspeh pri volitvah v deželni 
zbor.
V povsem slovenski deželi, na Kranjskem, je razmejitev krneč; 
kih volilnih okrajev mogla igrati določeno nacionalno-politično 
vlogo le v enem področju, na Kočevskem. To edino ozemlje, na 
katerem so živeli Nemci v večjem in strnjenem številu, je bilo pač 
mogoče izkoristiti za ustvaritev posebnega nemškega volilnega 
okraja. Toda Schmerling se je leta 1861 držal dosledno meja po­
litičnih okrajev iz leta 1849. Dal pa je, kakor smo videli, kočev­
skemu volilnemu okraju dvoje poslanskih mest namesto enega 
samega. Namen tega favoriziranja je mogla biti nedvomno le misel 
na nemško kočevarsko prebivalstvo. Toda v praksi je imela nemška 
stranka od tega kaj malo koristi. Kočevski politični okraj je štel 
poleg pretežno nemškega kočevskega sodnega okraja še povsem 
slovenska sodna okraja Ribnico in Velike Lašče. Dve tretjini pre­
bivalstva sta bili slovenski, kar je v političnih razmerah, kakor so 
bile na Kranjskem, zadostovalo, da je pri volitvah mogla zmagovati 
slovenska stranka. Tudi pri oblikovanju kočevskega mestnega volil­
nega okraja moremo domnevati že pri Bachovem volilnem redu, ki 
ga je Schmerling povzel, favoriziranje nemškega Kočevja, saj je 
bilo z Ribnico v enem volilnem okraju, medtem ko so bila vsa 
druga dolenjska mesta s skoraj trikrat večjim prebivalstvom skupaj 
v enem.
Na Goriškem je bil položaj precej podoben onemu na Štajer ­
skem, s to razliko, da tu tudi delež slovenskih poslanskih mest, 
primerjan posebej za kmečko in posebej za mestno kurijo, ni bil 
Slovencem v škodo (prim. str. 30). Politična okrajna glavarstva iz 
leta 1849 so bila tri povsem slovenska, eno pa po ogromni večini 
italijansko, dasi je zajemalo ob morju, na Krasu in v Brdih tudi 
slovensko ozemlje. Meje političnih okrajev so se sicer v sedem­
desetih letih nekoliko spremenile — furlanska občina Ločnik in 
slovenska občina Opatje selo sta bili priključeni goriškemu okraju 
— vendar je ostalo razmerje v bistvu isto.
Od mestnih volilnih okrajev je bil eden sestavljen iz povsem 
slovenskih trgov, dva iz italijanskih mest in trgov, deželno glavno 
mesto Gorica pa je seveda volila zase.
93
V Istri sta zajemala slovensko ozemlje (če izvzamemo drobce 
v motovunskem okraju) dva kmečka volilna okraja. Prvi, koprski, 
ki je obsegal sodna okraja Koper in Piran, je bil pretežno slovenski, 
drugi, vološki, ki je zajemal sodna okraja Volosko in Podgrad, pa 
je bil hrvatsko-slovenski s hrvatsko večino.
Deželnozborski volilni okraji so se v naših deželah v 19. sto­
letju spremenili samo v Istri leta 1870. Kmečke volilne okraje so 
preuredili po novi upravni razdelitvi iz let 1867/68 — to je bil 
edini tak primer v naših deželah. Medtem ko je vološki okraj ostal 
enak, je bil koprskemu v skladu z novo upravno razdelitvijo pri­
družen še sodni okraj Buzet, tako da se je spremenil iz slovenskega 
v mešanega slovensko-hrvatskega s slovensko večino. Mestni kuriji 
so dodali tri nova poslanska mesta, tri nove kraje in tri nove okraje, 
stare pa so večinoma preuredili. Od mest na slovenski obali je ostal 
Piran okraj zase, Koper je postal okraj zase, Izolo in Milje pa so 
povezali z Buzetom iz Hrvatske Istre. Naslednja razpredelnica nam 
kaže prebivalstvo novih okrajev in delež slovenskega prebivalstva 
po občevalnem jeziku leta 1880.
A B C A B C
Koper .... 36.992 2 66 % Vodnjan . . . 15.204 1
Volosko 34.546 2 28 % Rovinj . . . 9.564 1
Pazin . . . . 29.805 2 Piran . . . . 9.128 1 2 %
Poreč .... 25.296 2 9 % Izola . . . . 8.490 1 5 %
Lošinj .... 21.671 2 Buje . . . . . 8.078 1
Vodnjan 18.777
2
Lošinj . . . 8.014 1
2 %
167.087 12
Koper
Pazin
. . . 7.539
. . . 6.764
1
1
Krk . . . . . 6.232 1
Poreč . . . 6.086 1
Volosko . . . . 2.719 1
A: prisotno civilno prebivalstvo 1869 87.818 11
B: število poslanskih mest
C: odstotek slovenskega prebivalstva 1880
Direktne volitve v državni zbor leta 1873 so prinesle tudi 
formiranje posebnih državnozborskih volilnih okrajev. Po obsegu 
in prebivalstvu so bili seveda dokaj večji od deželnozborskih.
94
Kakor pa so ostale neenakomernosti v zastopstvu posameznih dežel, 
tako so bili tudi novi okraji po svoji velikosti zelo in dostikrat 
neupravičeno različni. Po nekaterih značilnostih pa se je sestava 
novih okrajev razlikovala od metode, ki so jo uporabili leta 1861.
Vsak volilni okraj mestne in kmečke kurije je zdaj volil le po 
enega poslanca. Večposlanskih volilnih okrajev ni bilo več. Kmečki 
volilni okraji niso bili več navezani na upravno razdelitev na 
okrajna glavarstva. Ostala pa je na Štajerskem tako v mestni kot 
v kmečki kuriji upoštevana nekdanja okrožna meja med maribor ­
skim in graškim okrožjem, ki je bila obenem približna narodnostna 
meja. Podobno je bila na Goriškem v kmečki kuriji upoštevana 
meja med slovenskimi in italijanskimi okrajnimi glavarstvi. Na ta 
način sta nastala en slovenski in en italijanski volilni okraj, od 
katerih je bil pa slovenski več kot še enkrat večji. Italijanski je 
bil edini kmečki volilni okraj v vseh avstrijskih deželah, ki je bil 
po svojem obsegu enak deželnozborskemu.
V mestni kuriji sta imeli najmanjši dve deželi, Goriška in Istra, 
vsaka po en okraj, ki je zajemal vsa naselja z mestno volilno pra ­
vico, kar je seveda pomenilo prevlado italijanskega elementa. 
V drugih deželah je bilo glavno mesto povsod volilni okraj zase 
(Ljubljana, Celovec, v Gradcu celo dva okraja). Izven glavnih mest 
so večinoma združevali po večjih ozemeljskih enotah: tako so bila 
gorenjska in notranjska mesta v enem, dolenjska v drugem volilnem 
okraju, zgornjekoroška v enem, spodnjekoroška v drugem.
Povsem svojevrstno sestavo volilnih okrajev je imel Trst, edino 
področje, ki ni bilo razdeljeno na volilne okraje po teritorialnem 
principu. V skladu z načinom volitev na Dunaju ali v Pragi bi bilo, 
da bi recimo mesto samo volilo dva poslanca, predmestja in okolica 
pa enega ali kako podobno. Uveljavljen pa je bil drug princip, 
naslonitev na volilne razrede, kakor jih je v Trstu ustvarila mestna 
ustava iz leta 1850. Napravljeni so bili trije volilni kolegiji. 10 Vo­
lilci prvega mestnega volilnega razreda so sestavljali prvi kolegij 
in volili enega poslanca. Volilci drugega in tretjega mestnega volil­
nega razreda skupaj so v drugem kolegiju volili enega poslanca. 
Volilci četrtega mestnega volilnega razreda in vsi volilci iz okolice 
so bili v tretjem kolegiju in so volili spet enega poslanca. Tu je bil 
teritorialni princip nekako kombiniran s premoženjskim.
95
Pri kmečkih volilnih okrajih v naših deželah, na Štajerskem, 
Kranjskem in Koroškem, najdemo — in v tem je posebnost volil­
nega sistema iz leta 1873 — zavestno in načrtno volilno geometrijo, 
s težnjo, ustvariti nemški liberalni stranki kar najbolj ugodne po­
goje za zmago. Pri tem so sestavljalci, nemška liberalna večina v 
državnem zboru, ki je volilno reformo lahko v celoti izglasovala 
brez ozira na opozicijo, uporabili izkušnje z dotedanjih deželno­
zborskih volitev.
Od treh slovenskih okrajev na Štajerskem je bil tako sestavljen 
mariborski. Osnova zanj je bil deželnozborski mariborski volilni 
okraj, v katerem so imeli nemški liberalci največ uspeha. Toda 
državnozborskemu okraju niso priključili vseh njegovih delov, 
ampak le mariborski in bistriški sodni okraj, medtem ko so lenar ­
škega odcepili. V lenarškem sodnem okraju je bila namreč pri 
deželnozborskih volitvah večina volilnih mož za slovenske kandi ­
date. Takole je bilo razmerje med glasovi za nemško in slovensko 
stranko pri deželnozborskih volitvah leta 1870:
nem. slov.
Sodni okraj: Maribor ................... 62—63 35—36
Bistrica .................... 27 16
Lenart ......................... 15 30
Mariborski vol. okraj .................... 104—105 81—82
Mariborskemu in bistriškemu sodnemu okraju so pridružili še 
marenberški in slovenjgraški sodni okraj iz slovenjgraškega de­
želnozborskega volilnega okraja. Tudi tu, posebej v marenberškem 
sodnem okraju, je bil nemški vpliv zelo močan. Tem so dodali še 
konjiški sodni okraj, ki je bil glavno nemško oporišče pri deželno­
zborskih volitvah v Celju.
Na Kranjskem je nastal na podoben način kočevski volilni 
okraj, ki je segal kot ozek pas od zgornje Kolpe do Save ter zdru ­
ževal sodne okraje Kočevje, Žužemberk, Trebnje, Mokronog ter 
Radeče. Kočevski sodni okraj s pretežno večino nemškega prebi ­
valstva je bil nedvomno najvažnejši sestavni del vsake zamisli 
kmečkega volilnega okraja, ki naj bi na Kranjskem prišel v nemške 
roke. Ribniški in laščanski sodni okraj so izločili iz povezave s ko­
čevskim; volilni možje iz teh dveh sodnih okrajev so namreč glaso ­
vali za slovensko stranko. Kot drugi sestavni del so izbrali trebanj-
96
Volilni imenik za deželne volitve 1870 v Novem mestu (prva stran)
Volilni imenik za deželne volitve 1870 v Novem mestu (zadnja stran)
ski deželnozborski okraj. Ta je dajal namreč pri deželnozborskih 
volitvah najmanj trdno oporo uradnim kandidatom slovenske 
stranke. V njem so se pojavljali različni lokalni kandidati, pa tudi 
nemških glasov ni bilo malo. Upoštevali pa niso celotnega okraja, 
ampak so izločili ona dva sodna okraja, ki sta bila najbolj trdno 
v slovenskem političnem taboru, litijskega in stiškega. Kar primer­
jajmo z rezultati deželnozborskih volitev leta 1871!
Sodni okraj A B C
Litija . . . . . . 43 38 5
Stična . . . . . . 29 24 5
Mokronog . . . 30 20 10
Trebnje . . . . . . 19 12 7
Žužemberk . . 21 10 11
Radeče .... . . 19 8 11
Razpredelnica nam kaže, koliko od izvoljenih volilnih mož (A) 
je volilo uradne slovenske kandidate (B), koliko pa nemške in 
druge ali ostalo doma (C). Tako sestavljeni kočevski volilni okraj 
je bil po številu prebivalstva najmanjši na Kranjskem.
Tako v mariborskem kot v kočevskem volilnem okraju se je ta 
volilna geometrija pri prvih direktnih državnozborskih volitvah 
posrečila; v obeh sta bila izvoljena nemška kandidata. Vendar je 
bil to enkraten uspeh. Ko je padla nemška liberalna vlada in se je 
zmanjšal pritisk na volilce, se je tudi v teh umetnih, toda po pre­
bivalstvu pretežno slovenskih volilnih okrajih pokazala slovenska 
večina — na vseh naslednjih volitvah je zmagovala slovenska 
stranka. Drugače pa je bilo na Koroškem; tu si je volilna geometrija 
iz leta 1873 zagotovila trajen uspeh.
Na Koroškem so šentviško in volšperško glavarstvo združili 
v šentviški volilni okraj, špitalsko in šmohorsko v špitalskega. Iz 
heljaškega glavarstva in boroveljskega sodnega okraja so naredili 
heljaški okraj, iz velikovškega in celovškega glavarstva, zmanjša ­
nega za boroveljski sodni okraj, pa celovški volilni okraj. Slovensko 
ozemlje je volilo v vseh štirih okrajih, vendar je bilo skoncentrirano 
v obeh zadnjih, ki sta imela po občevalnem jeziku leta 1880 celo 
slovensko večino (heljaški 55 %, celovški 63%). Po materinskem 
jeziku je bilo Slovencev nedvomno še več. Popisovanje občevalnega 
jezika je bilo prav tako posebna oblika nemškega pritiska kakor
7 Volitve
97
volitve. Primerjava med obojnimi rezultati nam kaže, da je bil na ­
vadno pritisk pri volitvah še hujši. Leta 1873 so Slovenci podlegli 
v mariborskem okraju ob 90 %-ni večini občevalnega jezika, v ko­
čevskem ob 77 %. Res se včasih pokaže tudi slovenska večina pri 
volitvah v kraju, ki je po občevalnem jeziku nemški, toda to so le 
redke izjeme. Reči hočemo, da je bilo ob takih razmerah, kakor so 
bile na Koroškem, skoraj povsem nemogoče, da bi Slovenci zmagali 
ob 63 % ali 55 %■ večini. Sestavljalei volilnih okrajev so prav dobro 
računali, da bo ob nemškem sodnem okraju Paternion ter mešanih 
beljaškein in trbiškem v beljaškem volilnem okraju, ter ob nem­
škem sodnem okraju Trg in mešanem celovškem v celovškem volil­
nem okraju potrebno le še prav malo volilnega truda v slovenskih 
občinah, pa bo večina vedno v nemških rokah. Volilna geometrija 
pa se kaže v tem: iz celovškega glavarstva niso izločili v beljaški 
volilni okraj sodnega okraja Trg, ki je bil nemški, ki bi v beljaškem 
volilnem okraju ustvaril nemško večino, ustvaril med volilnimi 
okraji po prebivalstvu večje sorazmerje (največji celovški bi bil 
zmanjšan na 90.852, najmanjši beljaški bi se dvignil na 66.422), 
pustil pa zato v celovškem volilnem okraju razen ponemčenega dela 
celovškega sodnega okraja sama slovenska področja in mu zvečal 
slovensko večino — ne, namesto te rešitve, ki bi bila z volilno- 
tehnične in narodnostne strani boljša, so dali v beljaški volilni 
okraj sodni okraj Borovlje in ustvarili s tem položaj, kakor smo ga 
opisali. Popolnoma pravilno je ugotovil koroški deželni predsednik 
Schmidt-Zabierow, da je volilni red pridejal boroveljski okraj 
Beljaku »prav zato, da bi spremenil naravno slovensko večino v 
Velikovcu-Celovcu«. 11
Mestna kurija: A B Kmečka kurija: A B
Gradec-predmestja . 56.698 Ptuj .................... . . 131.543 99
Gradec-notr. mesto . . 24.421 Celje.................... . . 126.412 99
Maribor .................... . 22.791 22 Maribor .... . . 111.957 90
Bruck ......................... . 21.952 Feldbach . . 103.835 4
Judenburg .... 18.517 Judenburg . . . 102.666
Lipnica .................... . 17.194 2 Hartberg . . 99.148
Hartberg .................... . 15.759 Gradec .... . . 96.897
Celje......................... . 13.477 62 Lipnica .... . . 84.150 a
Štajerska .................... . 190.809
Bruck .................... . . 83.892
Štajerska . . 940.500
98
Šentvid .................... 16.819 6 Celovec . . . . . . 96.672 63
Celovec.................... . . 15.285 4 Šentvid . . . . . . 82.113 3
Beljak ......................... . . 13.259 1 Špital .................... . . 57.060 8
Koroška .................... . 45.363
Beljak .... . . 55.192 55
Koroška . . . . . . 291.037
Ljubljana .................... . . 22.593 76 Kranj .................... . . 110.105 99
Postojna .................... . . 16.529 94 Ljubljana . . 100.022 98
Novo mesto . . . .. . 8.047 78 Novo mesto . . 75.549 95
Kranjska .................... . . 47.169
Postojna .... . . 70.017 100
Kočevje . . . . . . 60.411 77
Kranjska . . 416.104
Goriška .... . . 41.690 23 Gorica . . . . . . 115.386 98
Gradišče . . 47.000 10
Goriška . . . . . . 162.386
Trst (3 kolegiji) . . 123.098 22 Pazin .................... . . 86.022 11
Poreč . . . . . . 83.890 32
Istra .................... . . 84.993 2 Istra .................... . . 169.912
A: prisotno civilno prebivalstvo 1869
B: delež slovenskega prebivalstva v % po občevalnem jeziku 1880
O volilnih okrajih državnozborske splošne kurije leta 1896 ni 
kaj dosti povedati. Mandati so se v glavnem dodeljevali na podlagi 
števila prebivalstva (glej str. 33), tako da je bilo v Trstu, na Gori­
škem, v Istri, na Koroškem in na Kranjskem (Kranjski je manjkalo 
le 6500 prebivalcev do drugega mandata) celotno deželno ozemlje 
en sam volilni okraj. Štajerska je dobila štiri poslance in štiri okraje: 
dva nemška, enega slovenskega in enega mešanega. Ta (feldbaški) 
je zajemal tri oziroma štiri12 slovenske sodne okraje (Maribor, Slo­
venska Bistrica, Marenberg) ter 12 nemških, tako da je imel močno 
nemško večino. Prvič po letu 1861 zdaj nekdanja okrožna meja ni 
bila več meja med volilnimi okraji.
Vol. okraj A
Kranjska . . . 496.694
Koroška . . . 357.294
Feldbach . . . 353.945
99
Vol. okraj A
Celje . . 337.224
Bruck . . . 336.385
Istra . . 308.980
Gradec . . 247.111
Goriška . . 219.156
Trst . . . . 155.471
A: prisotno civilno prebivalstvo 1890
Povsem nove volilne okraje je prinesla velika državnozborska 
volilna reforma leta 1907 z uvedbo splošne in enake volilne pra ­
vice. Ker število poslanskih mest, ki je bilo dodeljeno posameznim 
deželam, tudi zdaj ni bilo v skladu s številom prebivalstva, ker so 
poslanska mesta dodeljevali posameznim narodnostim po dolgo ­
trajnih pogajanjih, dodajanjih, kompenzacijah in kompromisih in 
ker so bila mesta vsaj deloma še vedno favorizirana pred podeže­
ljem, so bili seveda tudi volilni okraji še zdaj po številu prebival ­
stva zelo neenake velikosti. To nam kaže tudi naslednja tabela za 
vseh 69 volilnih okrajev, kolikor jih je bilo v naših deželah.
ABC
Štajerska:
Maribor levi breg (24) slov. 68.500 95 %
Ptuj (26) ................................... slov. 64.900 99 %
Maribor desni breg (25) . slov. 58.500 94 %
Marenberg (30)......................... slov. 54.500 96 %
Mariazell (5 — mestni) . nem. 54.500
Lipnica (19) .............................. nem. 53.600 1 %
Brežice (29).............................. slov. 52.500 99 %
Celje (27)................................... slov. 49.500 98 %
Gradec okolica (17) .... nem. 48.700
Gradec (3 — mestni) .... nem. 48.500
Voitsberg (16)......................... nem. 47.100
Fehring (20).............................. nem. 46.600 8 %
Rogatec (28).............................. slov. 46.100 100 %
Hartberg (23)......................... nem. 45.900
Gradec (4 — mestni) .... nem. 44.600
Mürzzuschlag (12) .... nem. 43.900
Murau (15).............................. nem. 43.100
Liezen (14) ............................... nom. 43.000
Fürstenfeld (21).................... nem. 42.700
100
Deutschlandsberg (18)
Gleisdorf (22).........................
Bruck an der Mur (13) . 
Eisenerz (6 — mestni)
Skt. Gallen (7 — mestni) 
Gradec (2 — mestni) .... 
Hartberg (8 — mestni) . 
Ormož (11 — mestni) .... 
Stainz (10 — mestni) ....
Maribor mesto (9)....................
Gradec (1 — mestni) ....
Koroška:
Borovlje (3)..............................
Volšperk (5)..............................
Šmohor (9)..............................
Spital (10)..............................
Trg (7) ....................................
Celovec okolica (2)....................
Šentvid (6) ..............................
Velikovec (4).........................
Beljak (8)...................................
Celovec mesto (1)....................
Kranjska :
Krško (9)....................................
Metlika (11)..............................
Postojna (7)..............................
Vrhnika (6)..............................
Kranj (4)...................................
Litija (8)...................................
Ljubljana okolica (2) . . . .
Kamnik (5)..............................
Radovljica (3).........................
Velike Lašče (10)
Ljubljana mesto (1) ....
Kočevje (12)..............................
Goriška :
Tolmin (6)...................................
Ajdovščina (3).........................
Červinjan (4) ..............................
Gorica okolica (2)....................
Krrnin (5)...................................
Gorica mesto (1)....................
ABC
nem. 42.400 2 %
nem. 41.200
nem. 39.400
nem. 37.200
nem. 36.600
nem. 34.500
nem. 32.300 1 %
nem. 29.600 38 %
nem. 23.700 10 %
nem. 23.400 18 %
nem. 14.000
slov. 45.100 83 %
nem. 42.800 3 %
nem. 41.100 29 %
nem. 38.000
nem. 35.100 21 %
nem. 34.500 37 %
nem. 34.500
nem. 34.300 33 %
nem. 32.200 20 %
nem. 23.300 7 %
slov. 54.200 100 %
slov. 51.100 99 %
slov. 50.100 100 %
slov. 47.100 100 %
slov. 45.900 100 %
slov. 44.800 99 %
slov. 44.600 98 %
slov. 40.000 99 %
slov. 36.300 95 %
slov. 36.000 99 %
slov. 35.600 83 %
nem. 18.800 7 %
slov. 49.400 100 %
slov. 43.000 99 %
ital. 39.900 4 %
slov. 38.200 99 %
ital. 31.200 15 %
ital. 23.800 20 %
101
A B C
Trst:
Trst 2 (mestni)........................... ital. 37.300 8 %
Trst 1 (mestni)........................... ital. 33.300 4 %
Trst 5 (predmestja in okolica) slov. 32.400 53 %
Trst 3 (mestni)........................... ital. 30.600 3 %
Trst 4 (mestni)........................... ital. 15.500 6 %
Istra:
Buzet (5)..................................... hrv. 67.000 5 %
Motovun (2)................................ ital. 61.700 3 %
Volosko (6)................................ hrv. 61.100
Buje (1)..................................... ital. 59.100 11 %
Pula (3)........................................... ital. 50.300
Podgrad (4)................................ slov. 36.900 90 %
A) nacionalnost volilnega okraja
B) prisotno domače prebivalstvo 1900, zaokroženo na stotice
C) delež slovenskega prebivalstva po občevalnem jeziku 1900
Do leta 1907 je bilo zastopstvo Slovencev v državnem zboru 
v primerjavi s številom prebivalstva in številom poslancev po po­
sameznih naših deželah premajhno predvsem zaradi privilegiranih 
skupin veleposestva in trgovsko-obrtnib zbornic ter favoriziranja 
mest. Tudi leta 1907 enakost ni bila dosežena. Zapostavljenost se 
je zdaj kazala v premajhnem številu slovenskih volilnih okrajev 
v razmerju do nemških in italijanskih po posameznih deželah (glej 
str. 305). Posebno so imeli Slovenci prešibko zastopstvo na Gori­
škem, na Koroškem in zlasti na Štajerskem, kjer bi morali imeti 
kar dve poslanski mesti več.
Ena pomembnih novosti pri oblikovanju volilnih okrajev ob 
državnozborski volilni reformi leta 1907 in ob mnogih deželno­
zborskih volilnih reformah v začetku 20. stoletja je bilo stremljenje 
po čim bolj narodnostno homogenih volilnih okrajih, tako da bi 
znotraj okrajev ne prišlo do narodnostnih volilnih bojev, ampak bi 
si stale nasproti le stranke iste narodnosti. Schinerlingovemu si­
stemu je bila taka zamisel tuja. Le tam, kjer se je politično-upravna 
razdelitev ravnala več ali manj po narodnostni meji, kakor na Šta ­
jerskem ali na Goriškem, so že leta 1861 nastali narodnostno raz ­
meroma čisti volilni okraji. Prva prava nacionalna razmejitev 
volilnih okrajev v celi Avstriji, daljni predhodnik kasnejših nacio ­
102
nalnih okrajev, je bila razmejitev med italijanskim in slovenskim 
veleposestvom na Goriškem leta 1866. Na Moravskem so pri 
deželnozborski volilni reformi leta 1905 ustvarili posebno vrsto 
nacionalnih volilnih okrajev. Na istem ozemlju so prebivalci ene 
narodnosti volili svoje, prebivalci druge narodnosti pa spet svoje 
poslance. Prebivalci vsake narodnosti so imeli svoje posebne volilne 
okraje. Isti sistem je prevzela tudi državnozborska reforma leta 
1907. Tako so npr. brnski Čehi volili v 1. češkem, brnski Nemci pa 
v 1. in 2. nemškem volilnem okraju. Na ozemlju naših dežel do 
takih radikalnih reform ni nikjer prišlo. »Kar se tiče nacionalne 
razmejitve volilnih okrajev, smo ostali pri temeljni značilnosti vlad ­
nega predloga, ki je hotel čim bolj skrčiti narodnostne manjšine, 
ki ostanejo brez zastopstva, in smo stremeli po tem, da ustvarimo 
kar najbolj narodnostno enotne volilne okraje in da tam, kjer to 
zaradi naselitvenih razmer v deželi ni bilo mogoče, kakor v Galiciji, 
skrbimo za odgovarjajoče zastopstvo narodnostnih manjšin.« Tako 
je rečeno v poročilu odbora za volilno reformo v državnem zboru. 13 
Toda to načelo v praksi nikakor ni bilo dosledno izvedeno.
V naših deželah je bil dosledno po statistiki občevalnega jezika 
leta 1900 razmejen nemški kočevski volilni okraj na Kranjskem. 
Obsegal je vse kočevske občine, ki so imele po tej statistiki nemško 
večino, ne glede na meje sodnih okrajev. Razen 21 takih občin 
v kočevskem sodnem okraju so bile priključene še občina Smuka 
iz žužemberškega, Poljane in Črmošnjice iz novomeškega ter Pla ­
nina iz črnomaljskega. Občine s slovensko večino v kočevskem 
sodnem okraju (Banja Loka, Fara, Osilnica) so bile, čeprav brez 
direktne teritorialne povezave, priključene slovenskemu laščansko- 
ribniškemu volilnemu okraju. Niso pa združili s kočevskimi obči ­
nami v en volilni okraj (dasi so razpravljali o tem) edine preostale 
nemške občine na Kranjskem, teritorialno povsem oddaljene Bele 
peči — ta je slej ko prej volila v slovenskih volilnih okrajih.
V Istri je dobila italijanska stran 3 poslanska mesta, slovenska 
in hrvatska pa prav tako tri, Slovenci enega, Hrvati dva. Občine 
z italijansko večino (po občevalnem jeziku 1900) so bile priklju ­
čene italijanskim volilnim okrajem, toda s štirimi izjemami v hrvat- 
skem delu dežele. V slovenski volilni okraj so prišle vse občine 
s slovensko večino. Tako sta bila — prvič v vsej zgodovini deželno-
103
zborskih in državnozborskih volitev — združena zapadni in 
vzhodni del istrskega slovenskega ozemlja, tisti, ki je spadal v po­
litični okraj Koper in tisti, ki je bil pod političnim okrajem 
v Voloskem.
V Trstu so ustvarili 4 italijanske in 1 slovenski volilni okraj. 
Italijanski volilni okraji so zajemali mesto in štiri predmestja: 
Greto, Štorkljo, Kjadin in Zgornjo Čarbolo. Slovenski volilni okraj 
je obsegal ostala predmestja in okolico. Od predmestij so dali v 
italijanske volilne okraje tiste štiri, ki so imeli po statistiki občeval ­
nega jezika leta 1900 najmanjši delež slovenskega prebivalstva. Šteli 
so namreč:
Preb. Slov.
Zgornja Čarbola .... 2.449 158
Kjadin ................................... 2.949 344
Škorklja .............................. 3.059 365
Greta ................................... 2.140 371
V ostalih predmestjih so šteli Slovenci po tej statistiki nad eno 
petino prebivalstva (Kolonja, Rocol, Rojan, Škedenj, Vrdela, Zgor ­
nja Sv. Marija Magdalena) ali pa imeli večino (Barkovlje, Lonjer, 
Spodnja Sv. Marija Magdalena). Tu pri Trstu moramo še posebej 
opozoriti na to, kako malo je statistika po občevalnem jeziku ustre ­
zala dejanskemu stanju. Že ob naslednjem štetju 1910 je dala 
povsem drugačno sliko. Ne le, da se je tedaj pokazala slovenska 
večina v Kolonji, Rojanu, Škednju, Vrdeli in Zgornji Sv. Mariji 
Magdaleni, pokazala se je tudi v Greti, ki je imela leta 1900 pod 
eno petino slovenskega prebivalstva! Pri volitvah pa se je pokazal 
še drugačen razultat: razen v Kjadinu je italijanska liberalna 
stranka prav v vseh predmestjih (torej tudi v Zgornji Čarboli in 
Škorklji) zaostajala za slovensko narodno stranko.
Na Goriškem so napravili tri italijanske in tri slovenske vo­
lilne okraje. Pa tudi v tej deželi, ki je imela zelo jasno narodnostno 
mejo, se razmejitev ni držala postavljenega načela. Furlanska ob ­
čina Ločnik je bila res ločena od ostalih občin goriškega okraja in 
priključena italijanskemu krminskemu volilnemu okraju, toda vse 
slovenske občine v italijanskih sodnih okrajih (Devin, Doberdob, 
Biljana, Kožbana in Medana) so ostale v italijanskih volilnih 
okrajih.
104
Na Štajerskem so napravili 7 slovenskih in 23 nemških volilnih 
okrajev. Vse občine na slovenskem ozemlju, ki so imele leta 1900 
po občevalnem jeziku nemško večino in bile kot otoki raztresene po 
ozemlju nekdanjega mariborskega okrožja, so dali v nemške vo­
lilne okraje ter jim priključili še 4 občine s slovensko večino. Več 
o tem smo pisali na strani 67.
Manj natančno so upoštevali slovenske občine izven nekda ­
njega mariborskega okraja. Marenberškemu volilnemu okraju so 
priključili občini Kaplo in Gradišče iz arveškega sodnega okraja, ki 
sta imeli slovensko večino. To pa je bilo tudi vse. Slovensko večino 
so imele še občine Dražen vrb, Ščavnica in Velka v sodnem okraju 
Cmurek, Plitvički vrh v sodnem okraju Radgona, vse tostran Mure, 
na današnjem jugoslovanskem ozemlju, ter občine Dedonci, Sloven­
ska Gorica, Potrna. Zenkovci in Žetinci v radgonskem trikotu on­
stran Mure. Skupaj torej devet občin, ki pa jih niso priključili slo­
venskim volilnim okrajem. Pripomniti je, da so bile vse te občine 
v vladnem predlogu volilne reforme dodeljene slovenskemu sever­
nemu mariborskemu volilnemu okraju, a jih je odbor za volilno re­
formo na predlog mariborskega vsenemškega poslanca Wastiana 
spet prepustil nemškim okrajem. 14 Podobno je bila tudi marsikje 
drugod po prvotnem vladnem predlogu razdelitev mandatov in 
razmejitev volilnih okrajev ugodnejša za Slovence kakor pa končni 
zakon.
Stara okrožna meja med Spodnjo in Srednjo Štajersko, ki so jo 
meje volilnih okrajev prvič prestopile ob ustvaritvi splošne kurije 
leta 1896, tudi zdaj ni več držala. Ne le v primeru Kaple in Gra ­
dišča, ampak še bolj v 10. mestnem volilnem okraju, kjer so po­
vezali Ptuj in še pet občin iz mariborskega okrožja s Stainzem, Lip­
nico in 12 drugimi občinami nekdanjega graškega okrožja.
Nacionalne razmejitve so se najbolj branili na Koroškem, 
kjer je že upravna razdelitev iz leta 1849, na katero se je naslonil 
Schmerling, dobesedno razkosala slovensko ozemlje in odvzela Slo­
vencem vsako možnost primernega zastopstva v kmečki kuriji. Me­
šani volilni okraji, v katerih so bili Slovenci po občevalnem jeziku 
v manjšini ali pa taki večini, da na volitvah niso mogli uspeti, so 
postali prava koroška specialiteta. Vztrajno se tudi v debatah o 
državnozborski reformi ponavlja trditev nemških poslancev, da na
105
Koroškem ni nacionalnih bojev, da Slovenci volijo nemške kandi ­
date in da zato ni nobene potrebe po slovenskih volilnih okrajih. 15
Slovencem so dodelili od desetih volilnih okrajev enega sa ­
mega, v katerega so vključili sodne okraje Borovlje, Dohrlo vas, Že­
lezno Kaplo in Pliberk. Vse ostale sodne okraje in občine, v katerih 
so imeli Slovenci po občevalnem jeziku iz leta 1900 večino, so po­
razdelili med nemške volilne okraje. Tako so recimo velikovški 
sodni okraj, v katerem sta imeli samo dve občini nemško večino 
(Velikovec, Pustrica), združili z nemškima sodnima okrajema Svi­
nec in Althofen. Tako so slovenski sodni okraj Rožek, kjer je imela 
nemško večino ena sama občina (Vrba), povezali z nemškima sod­
nima okrajema Trg in Millstatt. Sodni okraj Podklošter, kjer so 
imele leta 1900 vse občine slovensko večino, je bil združen z me­
šanima šmohorskim in trbiškim ter povsem nemškima Kočane in 
Špatrijon.
Kakor smo videli, sodni okraji pri volilni reformi leta 1907 
niso bili več nedeljivi, kakor so bili dotlej. Zdaj že spadajo posa ­
mezne občine istega sodnega okraja k različnim volilnim okrajem. 
Te delitve so razen v enem samem primeru (mariborski sodni okraj 
je volil v dveh volilnih okrajih, kakor je bil v letih 1874—1897 raz ­
deljen na dva sodna okraja) povsod povezane z načelom, naj bodo 
volilni okraji kolikor mogoče nacionalno homogeni. To metodo 
delitve so uporabili, dasi ne dosledno, v vseh naših deželah — 
razen na Koroškem. Na Koroškem sodnih okrajev v nasprotju s 
splošno prakso nikjer niso delili, nikjer niso poskušali v mešanih 
sodnih okrajih ločiti nemških občin od slovenskih.
Poleg skrbi za nacionalno homogenost volilnih okrajev nale ­
timo pri oblikovanju volilnih okrajev leta 1907 še na različne druge 
interese. Eden od teh je bil vsekakor težnja, da bi pripadlo socia ­
listom čim manj mandatov. V naših deželah se je to zlasti pokazalo 
na Štajerskem. Industrijske kraje so tlačili v volilne okraje z ve­
likim številom prebivalstva; volilni okraji, sestavljeni iz starih mest 
in trgov, so bili lahko tudi manjši. Prav gotovo ni slučajno, da so 
imeli štirje največji mestni volilni okraji v deželi tako leta 1907 
kot 1911 socialistično večino. Ali drug primer: Občine Maribor, 
Studenci, Pobrežje in Razvanje so bile nedvomno po svoji bližini 
neka celota: človek bi pričakoval, da bodo volile skupaj v enem
106
volilnem okraju. Tako je tudi bilo po prvotnem vladnem predlogu 
za volilni okraj Stainz —Voitsberg —Maribor. Nemški nacionalec 
Wastian je najprej po sugestiji nemških volilcev in mariborske 
občine predlagal izločitev občin z velikim številom socialističnih 
glasov Voitsberga, Köflacha, Studencev, Pobrežja in še Razvanja, 
da bi tako očuval okraju »čist meščanski in nemški značaj«. 16 Po 
vseh diskusijah in spremembah je nazadnje postala mariborska 
mestna občina sama zase en volilni okraj, Pobrežje in Razvanje sta 
bila dodeljena 10. (stainškemu) volilnemu okraju, Studenci pa so 
volili v 11. (ormoškem).
Ogledati si moramo še volilne okraje, kakor so jih za mestno, 
kmečko in splošno kurijo spremenile ali na novo ustvarile velike 
deželnozborske reforme v prvem desetletju našega stoletja. Od teh 
edinole ena, koroška (1902), ni bila plod kompromisa med nacio ­
nalnimi buržoaznimi strankami in ni v ničemer poboljšala položaja 
Slovencev: edinole na Koroškem so lahko volilno reformo izglaso ­
vali nemški liberalni in nacionalni poslanci sami, brez ozira na slo­
vensko stranko ali na nemško klerikalno opozicijo. Volilni okraji 
v mestni kuriji so ostali po tej reformi povsem isti; le celovškemu 
mestu so dodelili še eno poslansko mesto, tako, da je odslej volilo 
po tri poslance. V kmečki kuriji so zvišali število poslancev za 
enega (v celovški okolici), število okrajev pa s 7 na 12. Glavna 
značilnost spremembe je bila v tem, da so pet starih dvoposlanskih 
okrajev razdelili na deset enoposlanskih, le dva (beljaški in vol- 
šperški) sta ostala v svojem starem obsegu. Narodnostne meje so 
bile kakor prej neupoštevane in mešani sodni okraji nedeljeni. Na ­
videz je bila sicer nova razporeditev za Slovence ugodnejša kakor 
stara, saj so imeli zdaj trije okraji slovensko večino in je bila s tem 
dana teoretična možnost treh poslanskih mest. Kakor pa smo po­
vedali že na str. 98, je bila večina 56 %' po statistiki občevalnega 
jezika, kakor so jo imeli Slovenci v trbiškem okraju, ob nemškem 
gospodarskem, političnem in kulturnem pritisku mnogo premajhna, 
da bi mogli zmagati. Še več, delitev starega velikovškega okraja je 
ogrozila celo slovensko posest v novem velikovškem okraju, ki so 
ga Slovenci leta 1902 za šest let izgubili.
107
Kmečka kurija:
Celovec ....
A
45.918
B
2
C
46 %
Beljak .... 39.707 2 34 %
Volšperk . . . 36.742 2 3 %
Velikovec . 24.451 1 82 %
Pliberk .... 22.771 1 88 %
Breže .... 22.321 1
Špital .... 21.456 1
Šentvid .... 21.351 1
Gmünd .... 18.383 1
Trg ..................... 18.205 1
Šmohor .... 17.346 1 26 %
Trbiž ..................... 12.928 1 56 %
301.579 15
Splošna kurija: A B C
Celovec . . . . 110.551 1 51 %
Šentvid . 96.492 1 1 %
Špital .... . 83.721 1 6 %
Beljak . 76.560 1 39 %
367.324 4
A: prisotno prebivalstvo 1900
B: število poslanskih mest
C: odstotek prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom 1900
Volilni okraji splošne kurije, ki so ji dali le skromna štiri 
mesta, so po svoji sestavi močno spominjali na državnozborske 
kmečke okraje iz leta 1873: heljaški in šentvidski sta bila celo 
povsem enaka, s to razliko seveda, da so v splošni kuriji volila tudi 
mesta. Celovški okraj je bil sestavljen iz velikovškega okrajnega 
glavarstva in celovškega sodnega okraja z glavnim mestom vred; 
razmejitev je bila spet taka, da Slovencem ni mogla dajati upanja 
na niti eno poslansko mesto, čeprav bi ga po svojem deležu pre­
bivalstva vsekakor morali imeti.
Na Štajerskem so uvedli splošno kurijo leta 1904. Dali so ji 
8 poslanskih mest v 8 volilnih okrajih. Ti volilni okraji so bili 
posneti po državnozborskih okrajih splošne kurije iz leta 1896, tako 
da je bil vsak razdeljen na dva. Tako sta iz slovenskega celjskega 
državnozborskega nastala celjski in ptujski, iz narodnostno meša ­
nega državnozborskega feldbaškega pa nemški feldbaški in mešani 
radgonsko-mariborski, ki pa je imel po statistiki občevalnega jezika 
(1900) nemško večino (54%). Leta 1909 je bila splošna kurija 
povsem preurejena: število poslancev je bilo zvišano na 10, uve ­
ljavljena je bila razlika med mestom in vasjo ter ustvarjeni 4 mestni 
okraji. V njih so imela volilno pravico natanko ista mesta, trgi in 
občine kakor v mestni kuriji. Volilni okraji so bili razmejeni na
108
zelo preprost način. V mestni skupini je bilo graško mesto en vo­
lilni okraj, ostala srednještajerska rnesta drugi, zgornještajerska 
mesta tretji, spodnještajerska pa četrti (Gornja Radgona je volila v 
srednještajerskem okraju). V kmečki skupini je dobilo vsako nekda ­
nje okrožje dvoje poslanskih mesi in dvoje volilnih okrajev, ki so se 
po številu prebivalstva seveda močno razlikovali.
Splošna kurija 1904: Splošna kurija 1909:
Ptuj ......................................... 194.486
Leoben ................................... 185.892
Radgona .............................. 182.847
Bruck .................................... 179.188
Feldbach .............................. 176.820
Celje.................................... 151.044
Građee-okolica .................... 148.137
Gradec-rnesto .................... 138.080
1.356.494
Birkfeld.............................. 205.324
Ljutomer .............................. 203.353
Frobnleiten ......................... 196.582
Celje................................... 187.435
Gradec (mesto) .... 123.673
Aflenz........................................ 95.069
Aussee ........................................ 88.211
zgornješt. mesta .... 86.906
srednješt. mesta .... 67.564
spodnješt. mesta .... 59.208
prisotno prebivalstvo 1900
1,313.325
prisotno domače prebivalstvo 1900
Kmečki volilni okraji so ostali leta 1909 na Zgornjem in Sred­
njem Štajerskem povsem enaki, na Spodnjem Štajerskem pa so jih 
precej preoblikovali, tako da sta od šestih prejšnjih le dva (bre ­
žiški in slovenjegraški) ohranila isti obseg, število okrajev pa so 
zvišali na 7. Število poslancev kmečke kurije so zvišali na 5, eno 
novo poslansko mesto je pripadlo Zgornji Štajerski, po dve pa 
Srednji in Spodnji. Nesorazmerja iz leta 1861 so ostala. Čeprav se 
je število poslanskih mest v slovenskem delu dežele dvignilo na 10, 
je bilo po številu prebivalstva še vedno eno premalo.
Mestna kurija: A B Kmečka kurija: A B
Gradec II .... 117.476 4 Maribor .... . . 89.046 2
Leoben .... 32.044 2 Celje.................... . . 87.635 2
Maribor .... 23.448
2
Feldbach .... . . 71.868 2
Bruck . .... 21.700 2 Lipnica .... . . 70.253 2
Eggenberg . .... 19.695 1 Ptuj .................... . . 63.842 2
Judenburg .... 18.069 1 Deutschlandsberg . . . 63.743 2
Prenos: 232.432 12 446.387 12
109
Mestna kurija: A B Kmečka kurija: A B
Odnos: 232.432 12 446.387 12
Gradec 1 . 15.439 2 Gradec .... . . 62.586 2
Voitsberg . 12.983 1 Weiz..................... . . 54.166 1
Celje 11.845 2 Bruck ..................... . . 50.114 2
Liezen . 9.296 1 Hartberg .... . . 46.499 1
Mozirje 8.939 1 Brežice .... . . 44,532 1
Ptuj . . . 7.896 1 Judenburg . . 41.028 1
Feldbach . 7.226 1 Konjice .... . . 39.854 1
Slov. Gradec . 7.080 1 Slov. Gradec . . . 37.578 1
Lipnica 7.044 1 Radgona .... . . 32.791 1
Weiz 6.294 1 Šmarje .... . . 28.301 1
Murati . 5.797 1 Aussee ..................... . . 26.690 1
Radgona . 5.403 1 Leoben .... . . 24.338 1
Hartberg . 4.934 1 Murau ..................... . . 22.333 1
Frohnleiten . 3.985 1 Liezen ..................... . . 18.777 1
337.351 28 975.974 28
A: prisotno domače prebivalstvo 1900 (v Gradcu prisotno civilno) 
B: število poslanskih mest
Še bolj je bila izpremenjena leta 1909 mestna kurija. Število po­
slanskih mest so močno dvignili, od 19 na 28. Dvoje novih mest je 
dobil Gradec, dvoje druga srednještajerska mesta, dvoje zgornješta- 
jerska mesta, troje pa spodnještajerska mesta. Volilni okraji so bili 
prenarejeni že z uvrstitvijo novih krajev v mestno kurijo (glej 
str. 68). Glavna novost volilne reforme pa je bila v nastanku 
»slovenskega« mestnega volilnega okraja. To je bila načelna zahteva 
slovenske stranke v pogajanjih za volilno reformo.1' V slovenski 
okraj so uvrstili 12 trgov s slovensko večino po občevalnem jeziku 
leta 1900: Mozirje, Gornji grad, Ljubno, Vransko, Braslovče, Žalec, 
Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, Rajhenburg, Kozje, Središče 
in Veržej. Tem so pridejali še občino Studenci pri Mariboru, ki je 
imela po občevalnem jeziku nemško večino ter je pri državnozbor ­
skih volitvah volila v nemškem volilnem okraju. Pet krajev s slo­
vensko večino so pustili v »nemških« volilnih okrajih (Šoštanj, Vu ­
zenica, Ljutomer, Sevnica in Velenje). Stara okrožna meja v mestni 
kuriji ni bila ohranjena, kajti Gornjo Radgono so uvrstili v rad ­
gonski volilni okraj s srednještajerskimi mesti in trgi.
110
Na Kranjskem je prinesla volilna reforma leta 1908 v mestno 
kurijo dve spremembi. Prvič je bilo število poslanskih mest pove­
čano za dve, obe sta pripadli glavnemu mestu, Ljubljani, ki je bila 
razdeljena na dva volilna okraja, od katerih je eden zavzemal v 
glavnem južni, drugi pa severni del mesta. Drugič je bila Ribnica 
premeščena iz kočevskega volilnega okraja v novomeškega. Na ta
način je postalo 
nemški stranki.
Kočevje amo zase volilni okraj. zagotovljen
Mestna kurija: A B Splošna kurija: A B
Ljubljana I ... . . 17.910 2 Krško......................... . 54.107 1
Ljubljana II . . . . . 16.045 2 Novo mesto .... . 53.984 1
Novo mesto . . 7.475 1 Kočevje.................... . 50.044 1
Idrija .................... . . 5.728 1 Postojna .................... . 50.065 1
Tržič......................... . . 5.647 1 Vrhnika .................... . 47.089 1
Kranj .................... . . 4.673 1 Kranj ......................... . 45.841 1
Postojna .... . . 4.589 1 Litija ......................... . 44.777 1
Kočevje.................... . . 2.178 1 Ljubljana okolica . 44.555 1
Kamnik .................... . 39.962 1
64.245 10
Radovljica .... . 36.308 1
Ljubljana mesto . . 35.600 1
504.332 11
A: prisotno domače (v mestih civilno) prebivalstvo) 1900
B: število poslanskih mest
Kmečka kurija je ostala povsem neizpremenjena. V splošni 
kuriji so ustvarili 11 poslanskih mest v 11 volilnih okrajih. Ti vo­
lilni okraji so bili povsem isti, kakor jih je bil predvideval prvotni 
vladni predlog državnozborske volilne reforme; Šuklje pravi, da 
jih je sestavil po Šušteršičevem naročilu. 18 Imeli so vsi slovensko 
večino; za državnozborske volitve so bili potem zaradi dodatnega 
nemškega kočevskega volilnega okraja nekoliko spremenjeni; devet 
pa je ostalo povsem enakih.
Na Goriškem je ostalo število poslancev mestne kurije tudi po 
reformi leta 1907 neizpremenjeno. Glavna novost je bila v tem, da 
so goriško mesto in vsa furlanska mesta združili v en sam volilni 
okraj s 4 poslanci. Tako sta ostala zdaj v mestni kuriji le dva vo­
lilna okraja, italijanski (z Gorico) in slovenski (z nekaj novimi 
kraji). Volilnih okrajev kmečke kurije ni reforma v ničemer spre­
111
menila, pač pa je zvišala število poslancev za 2 ter dodala po eno 
novo poslansko mesto obema največjima okrajema, goriškemu in 
gradiščanskemu.
Kmečka kurija: A B Splošna kurija: A B
Gorica ..................... . . 63.318 3 Italijanski vol. okraj . . 96.352 3
Gradišče .... . . 51.853 3 Slovenski vol. okraj . . 136.545 3
Tolmin .... . . 28.722 2
Sežana ..................... . . 23.341 2
232.897 6
167.234 10
Mestna kurija A B
Italijanski vol. okraj . . 45.439 4
Slovenski vol. okraj . . 18.377 1
63.816 3
A: prisotno civilno prebivalstvo 1900 
B: število poslanskih mest
Splošni kuriji so dali na Goriškem 6 poslancev, toda samo dva 
volilna okraja. Razmejitev med njima je bila potegnjena točno po 
statistiki občevalnega jezika iz leta 1900. Občine z italijansko ve­
čino so prišle v en volilni okraj, občine s slovensko večino pa v 
drugega.
Tako so veljale na Goriškem po letu 1907 štiri različne raz ­
mejitve med italijanskimi in slovenskimi volilnimi okraji. V kmečki 
kuriji je ostala razmejitev po sodnih okrajih. V državni zbor je volila 
furlanska občina Ločnik na italijanski strani, slovenske občine v 
italijanskih sodnih okrajih pa niso bile prideljene slovenskim volil­
nim okrajem. V veleposestniški kuriji so te občine volile v sloven­
skem veleposestvu, prav tako pa tudi Ločnik in mesto Gorica. Le 
v splošni kuriji je veljala dosledna razmejitev po občinah.
V Istri se je ob reformi leta 1908 število poslanskih mest v 
mestni kuriji dvignilo od 11 na 14. Povečanje števila poslancev in 
volilnih okrajev je veljalo predvsem Puli, ki je po prebivalstvu 
naglo naraščala in postala daleko največje in najpomembnejše istr­
sko mesto. Tudi izven Pule so bili volilni okraji precej preurejeni, 
tako da sta povsem isti obseg obranila le dva (v slovenski Istri 
Koper). Trije volilni okraji so bili vnaprej namenjeni Hrvatom; v 
vološkem je volil tudi slovenski Podgrad.
112
Mestna kurija: A B Kmečka kurija: A B
Pula I (ital.) .... 7.206 1 Rovinj (ital.) .... 35.783 3
Pula II (ital.) .... 8.957 1 Koper (slov.) 26.972 2
Pula III (hrv.) .... 12.480 1 Volosko (hrv.-slov.) . 33.704 2
Volosko (hrv.) .... 12.925 1 Pazin (hrv.) .................... 36.145 2
Izola (ital.) .................... 10.496 1 Buzet (hrv.) .................... 33.164 2
Rovinj (ital.) .... 9.978 1 Pula (hrv.) .................... 18.417 2
Vodnjan (ital.) .... 9.789 1 Krk (hrv.) .................... 25.930 2
Poreč (ital.) .................... 9.337 1
Cres (ital.) .................... 8.363 1
210.115 15
Koper (ital.) .... 7.830 1
Splošna kurija:
Buje (ital.) .................... 7.763 1 Buje (ital.) .................... 70.459 2
Piran (ital.) .................... 6.812 1 Pazin (hrv.) .................... 63.989 1
Mali Lošinj (ital.) . . . 6.298 1 Volosko (hrv.) .... 60.113 1
Pazin (hrv.) .................... 4.070 1 Koper (slov.) .... 44.826 1
Piran (ital.) .................... 36.635 1
125.850 14
Buzet (hrv.) .... 35.218 1
Pula (ital.) .... i 24.725 1
335.965. 8
A: domaće prisotno (v Puli civilno) prebivalstvo 1900
B: število poslanskih mest
V kmečki kuriji so povečali število poslancev otl 12 na 15. 
Glavna poteza te spremembe je bila narodnostna preureditev volil­
nih okrajev. Poleg dotedanjih šestih volilnih okrajev je bil ustvar ­
jen nov volilni okraj s tremi poslanskimi mesti. Obsegal je pod­
ročja z italijansko večino. Pri razmejevanju niso cepili le sodnih 
okrajev ampak tudi občine, še več, celo katastrske občine. Tako je 
bil sestavljen ta okraj na istrski celini iz osmih teritorialno ločenih 
kosov, deveti kos pa je bil še na otokih. Znotraj teh kosov so bile 
še enklave ostalih volilnih okrajev. Po občevalnem jeziku je bilo 
leta 1900 v Istri 86 statističnih naselij z italijansko večino. 21 teh 
enot je bilo (v celoti ali deloma) v mestnem volilnem razredu; 
46 jih je bilo v kmečkem italijanskem volilnem okraju, 19 jih je 
ostalo v hrvatsko-slovenskih volilnih okrajih. Na drugi strani pa 
niti eno statistično naselje s hrvatsko ali slovensko uradno večino 
ni bilo dodeljeno italijanskemu volilnemu okraju. To nam tudi po 
svoje priča o nezanesljivosti statistike občevalnega jezika.
Stari, zdaj za izločene »italijanske« predele zmanjšani volilni 
okraji so ohranili tradicionalno število poslancev in staro med­
sebojno razmejitev, z eno samo spremembo: buzetski sodni okraj je
8 Volitve
113
bil ločen od koprskega in piranskega. Tako je postal koprski volilni 
okraj spet, kakor leta 1861, izrazito slovenski. S hrvatske strani je 
volila tu le katastrska občina Krasica iz bujskega sodnega okraja.
V splošni kuriji so razdelili število poslancev po narodnosti na 
polovico: 4 Italijanom, 4 Hrvatom in Slovencem. Področja, ki so v 
mestni in kmečki kuriji volila v italijanskih volilnih okrajih, so bila 
tudi v splošni kuriji v italijanskih volilnih okrajih, vendar ne brez 
izjem. Kakor pri državnozborski reformi leta 1907 so tudi zdaj 
ustvarili poseben slovenski volilni okraj, ki je združeval vse ozemlje 
koprskega, piranskega in podgrajskega sodnega okraja (v kolikor 
ni bilo seveda vključeno v italijanske volilne okraje) in katastrsko 
občino Krasico.
Naj pokažemo volilno razporeditev slovenske Istre nekoliko 
pregledneje: Piranski sodni okraj (občini Piran in Izola) je volil 
pretežno v italijanskih volilnih okrajih tako mestne ali kmečke in 
splošne kurije. V slovenskem koprskem okraju kmečke in splošne 
kurije sta volili davčni občini Sv. Peter in Korte (1711 prebivalcev 
leta 1900 od 20.860 v vsem okraju), ki sta po občevalnem jeziku 
leta 1900 edini imeli slovensko večino (toda že leta 1910 so ugo ­
tovili zelo močno slovensko večino tudi v naselju Izola-okolica!) . 
Katastrska občina Kaštel (1181 prebivalcev, po občevalnem jeziku 
z italijansko večino) je volila v kmečki kuriji v italijanskem, v 
splošni kuriji pa v slovenskem okraju.
V koprskem sodnem okraju je volila v italijanskih okrajih 
mestne ali kmečke in splošne kurije občina Koper z izjemo naselij 
Pobegi in Čežarji (9664 prebivalcev od 10.806), od miljske občine 
pa katastrski občini Milje in Valdoltra (5765 od 8841 prebivalcev); 
preostali del občine Milje (3076 preb.), imenovani naselji iz kopr­
ske občine (1142 preb.) ter vse ostale občine (Dekani, Dolina. Ma ­
rezige, Očisla —Klanec in Pomjan, skupaj 20.236 preb.) pa so vo­
lile v slovenskem koprskem okraju kmečke in splošne kurije. Raz ­
delitev se je ujemala s statistiko po občevalnem jeziku. Sodni okraj 
Podgrad je v celoti volil v vološkem okraju kmečke kurije (Pod­
grad sam v vološkem okraju mestne kurije) ter v slovenskem okraju 
splošne kurije.
114
VOLILNA PRAVICA
OBČINSKA VOLILNA PRAVICA
Ker je bila deželnozborska in pozneje prav tako državnozbor ­
ska volilna praviea vezana na občinsko, si moramo, preden pre­
idemo k nadaljnjemu razpravljanju, ogledati glavne poteze občin ­
skega volilnega sistema. 1
Prvi zakon, ki je urejal volilno pravico v občinah, je bil za ­
časni občinski zakon (Provisorisches Gemeindegesetz), izdan s ce­
sarskim patentom dne 17. marca 1849 (RGB št. 170). Po njegovih 
določbah so se vršile prve občinske volitve v naših deželah še pred 
obnovo absolutizma" in prve po zlomu absolutizma. Nanj se tudi 
nanašajo določbe deželnozborskih volilnih redov iz leta 1861. Ob ­
činski zakon, izdan 24. aprila 1859 (RGB št. 58), namreč sploh ni 
nikdar stopil v veljavo.
Kmalu po začetku novega ustavnega obdobja je izšel dne 
5. marca 1862 »zakon, s katerim so začrtane osnovne določbe za 
ureditev občinskega življenja«, kakor se glasi njegov uradni naziv 
(Gesetz . . . womit die grundsätzlichen Bestimmungen zur Regelung 
des Gemeindewesens vorgezeichnet werden) (RGB št. 18). Po teb 
splošnih napotilih so dobile posamezne dežele (svoje deželne) ob ­
činske rede (Gemeindeordnung) in občinske volilne rede (Gemeide- 
wahlordnung) . V naših deželah so taki zakoni izšli:
za Istro 10. jidija 1863 (LGB št. 13), 
za Koroško 15. marca 1864 (LGB št. 5), 
za Goriško 7. aprila 1864 (LGB št. 8), 
za Štajersko 2. maja 1864 (LGB št. 5), 
za Kranjsko 17. februarja 1866 (LGB št. 2).
115
V občinskem zakonu iz leta 1849 je bilo predvideno, da dobe 
deželna glavna mesta in okrožna mesta z zakoni lastne »ustave« 
(Verfassungen), prav tako pa da se lahko zanje potegujejo tudi 
»druga pomembna mesta« (§ 6). Tako so bili leta 1850 izdani po­
sebni statuti za naslednja mesta v naših deželah: Trst (za Trst kot 
državno neposredno mesto je bila to obenem deželna ustava), 
Gradec, Ljubljana, Celovec ter Gorica.
Podobno kakor zakon iz leta 1849 je tudi splošni občinski 
zakon iz leta 1862 določal, da dobe deželna glavna mesta in tudi 
druga pomembnejša mesta, če se zanje potegujejo, svoje posebne 
statute. Njih izdajo je prepuščal deželnim zakonodajam (art. XXII). 
Leta 1850 izdani statuti so ostali v veljavi (kolikor niso bili prej 
ali pozneje kaj izpremenjeni), na novo pa so dobila posebne ob ­
činske statute v naših deželah še naslednja mesta: Maribor 13.marca 
1866 (LGB št. 8), Celje 21. januarja 1867 (LGB št. 7), Rovinj 
30. decembra 1869 (LGB 1870, št. 4) ter Ptuj 4. oktobra 1887 (LGB 
št. 45) .3
Za ta mesta z lastnimi statuti splošni deželni občinski redi in 
volilni redi niso veljali.
Oglejmo si najprej volilno pravico, kakor je bila določena s 
splošnimi zakoni. Kljub medsebojnim razlikam imajo državni zakon 
iz leta 1849 ter deželni zakoni iz šestdesetih let bistveno enak vo­
lilni sistem. Ta sistem se je v večini dežel ohranil do konca Avstrije. 
V naših deželah je doživel le eno bistveno spremembo, in to na 
Kranjskem z zakonom z dne 17. oktobra 1910 (LG št. 32), ki je 
spremenil vrsto določb starega občinskega reda in volilnega reda.
Občinski volilni upravičenci so se delili na dve skupini. Prvi 
so imeli volilno pravico zato, ker so plačevali določen davek 
(davčna volilna pravica), drugi pa so imeli volilno pravico ne glede 
na to, ali so plačevali kaj davkov ali nič, po svojem položaju, službi, 
izobrazbi (tako imenovana inteligenčna volilna pravica).
DAVČNA SKUPINA. Občinska volilna pravica je bila omejena 
na tiste, ki so plačevali v občini direktne davke. Po občinskem 
zakonu iz leta 1849 je morala znašati višina davka vsaj 1 goldinar, 
poleg tega pa je moral biti davek v prejšnjem letu docela plačan in 
v tekočem letu ni smelo biti nobenih zaostankov. 4 Po občinskih
116
volilnih redih iz šestdesetih let je bila volilna pravica po posamez ­
nih deželah nekoliko različna. Od naših dežel je bila najširša na 
Štajerskem in na Goriškem. Tu je zadostoval vsak, tudi najmanjši 
znesek direktnih davkov in niso bili postavljeni nobeni drugi po­
goji. V drugih naših deželah je bila volilna pravica nekoliko ožja. 
Na Koroškem in na Kranjskem je sicer tudi zadostoval najmanjši 
znesek, toda zahtevalo se je plačevanje davka že vsaj eno leto. 
V Istri pa je bil podobno kakor prej po občinskem zakonu iz 
leta 1849 v vseh deželah, določen cenz, plačevanje »direktnega 
davka v znesku vsaj enega goldinarja brez doklad«.
Pogoj za občinsko volilno pravico je bilo avstrijsko državljan ­
stvo, sicer pa niti določena starost ali polnoletnost niti moški spol. 
Tudi juridične osebe so imele volilno pravico. Občinska volilna pra ­
vica je bila, bi lahko rekli, navezana na davke, ne na človeka. Kdor 
je bil v občini obdavčen, ta je imel volilno pravico, pa naj je bil 
potem polnoleten moški, ženska, otrok, delniška družba, država, 
župnišče, samostan, bolnišnica ali kaj drugega. Če so bili trije bratje 
in tri sestre skupen lastnik hiše, kmetije ali podjetja, so imeli tudi 
vsi skupaj pri volitvah en glas, so bili vsi skupaj en volilni upra ­
vičenec.
Ženska občinska volilna pravica ni bila znak priznanja ženske 
enakopravnosti, ampak le logična posledica popolne povezave vo­
lilne pravice z davki. Tudi je ženska-davkoplačevalka volilno pra ­
vico sicer imela, ni imela pa pravice glasovati. Namesto poročene 
žene je glasoval mož, namesto vdove, ločenke ali neporočene moški, 
ki ga je zato pooblastila. Prav tako niso smeli sami glasovati otroci, 
osebe pod varuštvom ali kuratelo.
Na Kranjskem so leta 1910 uvedli splošno — toda še daleč ne 
enako občinsko volilno pravico. Volilno pravico so imeli po novem 
zakonu vsi moški in ženski davkoplačevalci (toda v razliko od prej 
le polnoletni, z dovršenim 24. letom starosti), poleg tega pa vsi 
moški, ki so bili nad 24 let stari in imeli že vsaj tri leta svoje redno 
bivališče v občini. Splošna volilna pravica je veljala torej samo za 
moške, triletno bivanje, ki se je zahtevalo, pa je posebej med pro­
letariatom močno zmanjševalo število volilnih upravičencev. Vendar 
pomenijo te določbe bistveno spremembo od prejšnjega sistema na 
Kranjskem in od drugih naših dežel, v katerih je ostala stara, na 
davke omejena volilna pravica do konca v veljavi.
117
INTELIGENČNA SKUPINA. Določene kategorije ljudi so 
imele občinsko volilno pravico ne glede na to, ali so plačevale kaj 
davkov ali nič. Na splošno rečeno so bili to duhovniki, uradniki 
(državni, deželni in podobni, ne pa okrajni, občinski ali privatni, 
tudi ne nižji državni uslužbenci), upokojeni oficirji, vojaški urad ­
niki, osebe z akademsko stopnjo, profesorji in učitelji. Ponekod so 
upoštevali še nekatere druge skupine in poklice. V podrobnih do­
ločbah so bile razlike po posameznih deželah. Tako so npr. od 
učiteljstva imeli volilno pravico ponekod samo šolski vodje in 
nadučitelji. 6
Pogoj za volilno pravico pri pripadnikih te skupine je bil, da 
so bili člani občine, 7 to se pravi, da so, če že niso plačevali davkov, 
imeli v občini domovinsko pravico. Le na Kranjskem od leta 1910 
dalje ta pogoj ni bil potreben. 8 Definitivno nastavljeni uradniki, 
duhovniki in učitelji so dobili z nastopom svojega službenega mesta 
domovinsko pravico v občini, v kateri jim je bil nakazan stalni 
službeni sedež.9 Kdor torej ni bil definitivno nastavljen, ta tudi ni 
imel domovinske pravice v občini svojega službovanja in s tem tudi 
ne volilne pravice, niti občinske, niti iz nje izvirajoče deželno- 
zborske.
V deželnozborskih volilnih bojih, posebno v mestni kuriji na 
Kranjskem do konca sedemdesetih let, ko je bila zmaga slovenske 
ali nemške stranke odvisna od nekaj glasov, se je ob sestavljanju 
volilnih imenikov, pritožbah proti volitvam in verifikacijskih de­
batah v deželnem zboru dostikrat postavljalo vprašanje: ali ima ta 
in ta uradnik res volilno pravico? Ali je definitivno nastavljen? Ali 
ima domovinsko pravico v dotični občini?
Tako so npr. leta 1864 hoteli nekateri v kranjskem deželnem 
zboru zavreči izvolitev Luke Svetca za poslanca, češ da v Kočevju, 
kjer je služboval, sploh ni imel volilne pravice, ker ni bil stalno 
nastavljen, ampak je bil le »disponibilen državni uradnik«. 10 Tako 
so npr. leta 1877 izbrisali v Novem mestu iz volilnega imenika 
Janeza Trdino, ki je živel tam kot upokojenec, ni pa imel domo­
vinske pravice, ker je bil kot profesor na Reki »upokojen od hrvat ­
ske vlade«. 11 Slovenska stranka pa je načenjala vprašanje avstrij ­
skih oficirjev v pokoju, ki so živeli v Ljubljani in bili tam vpisani 
v volilni imenik, češ da davka od svoje pokojnine ne plačujejo v 
Ljubljani, ampak v Gradcu, odkoder jim pokojnino nakazujejo. Ker
118
nimajo domovinske pravice v Ljubljani in ker ne plačujejo davka 
v ljubljanski občini, torej ne morejo imeti v Ljubljani volilne 
pravice. 12
Tudi v inteligenčni skupini so imele ženske volilno pravico (ne 
pa seveda pravico osebnega glasovanja). Žensk v tej skupini ni bilo 
dosti, v glavnem so bile to učiteljice. Leta 1910 je bila na Kranj ­
skem občinska volilna pravica učiteljicam izrecno priznana, med­
tem ko je bila za ostalo inteligenčno skupino posebej omejena na 
moške.
Volilno pravico brez ozira na to, ali so plačevali davke ali ne, 
so imeli še častni občani (častni člani občine) in častni meščani, 
v naših deželah spet z edino izjemo na Kranjskem po letu 1910.13
V vseh naših deželah so imele občine pravico do imenovanja 
častnih meščanov oziroma občanov tako po zakonu iz leta 1849 kot 
po občinskih redih iz šestdesetih let. Na Goriškem je smela vsaka 
občina sprejeti posebno zaslužne avstrijske državljane v svojo skup ­
nost kot častne člane. V Istri je bila po letu 1864 pravica spreje­
manja častnih članov omejena le na mestne občine. Na Štajerskem, 
Koroškem in Kranjskem pa so imele mestne in trške občine pravico 
imenovanja častnih meščanov, druge občine pa častnih članov.
Častno meščanstvo in občanstvo ni služilo samo v počastitev, 
ampak je imelo dostikrat tudi poseben praktičen pomen za volitve. 
Tako so ponekod imenovali častne meščane pred občinskimi vo­
litvami, da so z njihovimi glasovi potem zmagali v volilnem razredu, 
v katerem so imeli ti častni meščani volilno pravico. 14 Pri deželno­
zborskih volitvah pa je imelo častno občanstvo drugo vlogo.
Kdor je hotel biti izvoljen za deželnozborskega poslanca, je 
moral imeti aktivno volilno pravico v dotični deželi. Kadar je 
kandidati niso imeli ali pa je bila dvomljiva, so si pomagali na ta 
način, da so se dali izvoliti v kaki občini za častnega občana. Tako 
so npr. izvolili Kromerja, ki je bil tedaj sodni svétnik v Celju, za 
častnega meščana v Kočevju, da je bil nato lahko izvoljen v kranj ­
ski deželni zbor leta 1861.15 Tako so izvolili Jožeta Samso, ki je 
živel na Goriškem, za častnega občana v Materiji 16 in se je dal 
Burger, c. kr. namestnik v Trstu, izvoliti za častnega meščana v 
Kastvu in Voloskem pred drugimi volitvami v istrski deželni zbor 
istega leta 1861.17 Luka Svetec se je dal leta 1863, ko njegova vo­
119
lilna pravica, kakor smo videli, ni bila povsem jasna, izvoliti za 
častnega meščana v Kočevju. 18 Ko se je Dragotin Treo preselil iz 
Postojne v Gorico, se je dal pred deželnozborskimi volitvami izvoliti 
za častnega občana v dveh kraških občinah. 19 Takih primerov bi 
lahko navedli še celo vrsto.
»Meščani« (tj. osebe, ki so si posebej pridobile meščanski na ­
slov) mestnih in trških občin so imeli ponekod občinsko volilno 
pravico ne glede na to, ali so plačevali davke ali ne.
Omejenost volilne pravice je bila prva, pa ne edina značilnost 
občinskega volilnega sistema na Slovenskem v avstrijskem času. 
Druga bistvena značilnost tega sistema je bila neenakost volilne 
pravice, s katero je bilo poskrbljeno za »zaščito interesov više ob ­
davčenih«, kakor je rečeno v splošnem občinskem zakonu iz leta 
1862 (art. XI). Neenakost se je kazala v razdelitvi volilcev v volilne 
razrede (Wahlkörper).
Princip te razdelitve je bil v naslednjem postopku:
Vse občinske volilne upravičence so razvrstili v volilni imenik 
po padajoči višini davka, od tistega, ki je plačeval največ, do onega, 
ki je plačeval najmanj in prišel na zadnje mesto. Nato se je celotna 
vsota direktnih davkov, ki so jih ti volilni upravičenci plačevali, 
razdelila na dva ali tri enake dele — v skladu s tem, ali je imela 
občina dva ali tri volilne razrede. Če sta bila dva volilna razreda, 
so spadali v prvega vsi, ki so plačevali prvo polovico davkov — od 
prvega, ki je plačal največ, pa vsi naslednji po padajoči višini 
davkov, do onega, pri katerem je vsota davkov dosegla polovico.
V drugem volilnem razredu so bili, spet po padajoči vrsti davkov, 
ostali volilni upravičenci, ki so plačali drugo polovico davkov.
V prvem razredu so bili torej tisti, ki so plačevali večje zneske, v 
drugem tisti, ki so plačevali manjše. Prvih je bilo seveda vedno 
manj kakor pa drugih. Če so bili trije volilni razredi, so spadali 
v prvega oni, ki so plačali prvo tretjino davkov, začenši z onim, ki 
je plačal največ, v drugega oni, ki so plačali drugo tretjino, in v 
tretjega oni, ki so plačali tretjo tretjino, z onim ki je plačal naj ­
manjši davek, na zadnjem mestu. Oni z največjim obdavčenjem so 
bili spet v prvem, oni z najmanjšim v tretjem volilnem razredu.
120
Spet je bilo v prvem volilnem razredu najmanj volilnih upravičen ­
cev, v drugem več, v tretjem največ.
Normalno naj bi imele občine v naših deželah po tri volilne 
razrede. Le občine z manjšim številom prebivalstva oziroma občine 
z manjšim številom volilnih upravičencev in majhno razliko med 
posameznimi davčnimi obveznostmi naj bi imele po dva. 20
Na Goriškem je bilo po občinskem volilnem redu iz leta 1864 
določeno, da imajo sploh vse občine brez izjeme po tri volilne 
razrede.
Vsak volilni razred je volil isto število občinskih odbornikov. 
Na ta način so seveda bogati davkoplačevalci imeli gospodujoč 
položaj v vodstvu občine.
Inteligenčna skupina in častni meščani oziroma častni občani 
so bili v vseh naših deželah razen na Štajerskem uvrščeni v prvi, 
najvišji volilni razred. 21
Podrobnejših določb občinskega volilnega sistema tu ne kaže 
omenjati. Kako se je dopolnil prvi volilni razred, če ni imel zadost ­
nega števila volilnih upravičencev, kdo je mogel priti kot virilist 
v občinski odbor, kako so bile na Kranjskem poleg volilnih raz ­
redov zastopane v občinskem odboru še podobčine itd. itd. — vse 
to na deželnozborsko in državnozborsko volilno pravico ni imelo 
nobenega vpliva, pa zato tudi mi o tem ne bomo govorili.
Kakor smo videli iz opisanega sistema volilnih razredov, je bila 
meja med posameznimi razredi, če bi jo hoteli izraziti v goldinarjih 
davka, ki so bili potrebni za uvrstitev v ta ali oni razred, povsem 
relativna. Z direktnih davkom 30 gld. si mogel biti v eni občini v 
prvem volilnem razredu, v drugi v drugem ali pa celo v tretjem. 
V občini Železniki je npr. leta 1870 zadnji v prvem volilnem raz ­
redu plačal 55 gld. davka, prvi v drugem razredu pa 52 gld. V ob ­
čini Knežak je bila istega leta meja med obema razredoma pri 
18 gld., v občini Sodražica pa pri 10 gld. Vsaka občina je imela 
svoje meje, pa tudi ista občina različne od volitve do volitve.
Opisani sistem volilnih razredov je trajal v vseh naših deželah 
razen na Kranjskem vse do prve svetovne vojne. Na Kranjskem pa 
je doživel leta 1910, obenem z uvedbo splošne občinske volilne 
pravice, korenito spremembo. Zdaj so bili uvrščeni:
121
v I. volilni razred:
prva tretjina po padajoči višini davka razvrščenih oseb, ki 
plačujejo že vsaj eno leto v občini davek, podvržen občinskim 
dokladam;
v II. volilni razred:
ostali dve tretjini po padajoči višini davka razvrščenih oseb, 
ki plačujejo že vsaj eno leto v občini davek, podvržen občin ­
skim dokladam,
inteligenčna skupina,
osebe, ki imajo že vsaj po dve leti redno bivališče v občini in 
plačujejo že vsaj eno leto v občini najmanj 20 kron direktnih 
davkov, ki niso podvrženi občinskim dokladam; 22
v III. volilni razred:
vsi volilni upravičenci I. in II. volilnega razreda,
osebe, ki imajo že vsaj po dve leti redno bivališče v občini in 
plačujejo že vsaj eno leto v občini manj kot 20 kron direktnih 
davkov, ki niso podvrženi občinskim dokladam, 22
moški, ki imajo že vsaj tri leta redno bivališče v občini in ne 
spadajo v zgoraj naštete skupine.
Nova razvrstitev je pomenila za občine na Kranjskem prav ­
zaprav uveljavljenje tiste kombinacije starih volilnih razredov ter 
splošne kurije, kakor so jo uvedli najprej v državnozborski volilni 
reformi leta 1896 ter je nato prenesli na deželnozborski volilni 
sistem. Tretji občinski volilni razred je postal nekakšna splošna 
kurija, kakor jo poznamo s teh državnozborskih in deželnozborskih 
volitev. Določba, da v njej niso volili samo tisti, ki niso plačevali 
davkov, ampak tudi vsi tisti, ki so že imeli volilno pravico v prvih 
dveh razredih, naj bi poskrbela predvsem zato, da bi delavsko 
gibanje ne prišlo preveč do izraza. Taka kranjska občinska volilna 
reforma iz leta 1910 je bila v naših deželah (če ne upoštevamo 
Trsta) višek »demokratizacije« občinskega volilnega sistema pred 
prvo svetovno vojno.
122
Volilni sistem v mestih z lastnimi statuti se od opisanih dežel­
nih občinskih volilnih redov bistveno ni razlikoval. Bilo je nekaj 
razlik v podrobnostih, v nekaterih posebnih pogojih za volilno pra ­
vico v davčni ali inteligenčni skupini, katerih naštevanje pa bi nas 
predaleč zavedlo. Medtem ko so dajala naša štajerska mesta Ma ­
ribor, Celje in Ptuj volilno pravico v davčni skupini vsakomur, ki 
je plačeval kak direkten davek, kakor je bilo to določeno tudi v 
splošnem deželnem občinskem zakonu, pa so ostala naša mesta 
z lastnimi statuti, deželna glavna mesta Ljubljana, Celovec in Go­
rica — o Trstu bomo govorili posebej — postavljala strožji kriterij. 
V Celovcu je bilo treba plačevati vsaj eno leto najmanj 8 gld. do­
hodnine ali 3 gld. drugih direktnih davkov, v Gorici najmanj 8 gld. 
dohodnine ali 5 gld. drugih direktnih davkov, v Ljubljani od 
leta 1850 do 1887 prav tako, od leta 1887 do 1898 5 gld. kakršnih 
koli direktnih davkov, od tedaj naprej pa je zadostoval vsak, tudi 
najmanjši znesek direktnih davkov, dokler ni bila leta 1910, kakor 
v drugih občinah na Kranjskem, tudi v Ljubljani uvedena splošna 
volilna pravica. 23
Tudi meja med posameznimi volilnimi razredi v teh mestih ni 
bila relativna, odvisna od skupne vsote predpisanih davkov, ampak 
absolutna. V Ljubljani so npr. prišli v prvi volilni razred vsi, ki so 
plačevali v letih 1850—1887 nad 80, pozneje pa nad 100 gld. davka, 
v drugi razred oni, ki so plačevali nad 20 gld., oziroma po letu 1887 
nad 25 gld. davka. Leta 1910 pa je bila tudi tu uveljavljena podobna 
razvrstitev razredov kakor nasploh za občine na Kranjskem. Raz ­
liki sta bili le dve; prva, da v prvi volilni razred ni prišla prva 
tretjina plačevalcev občinskim dokladam podvrženih davkov, 
ampak prvi dve petini, druga, da za uvrstitev v drugi volilni razred 
ni zadostovalo 20 kron direktnih davkov, ki niso bili podvrženi 
občinskim dokladam, ampak jih je bilo treba 30.
Med mesti z lastnimi statuti je zavzemal Trst docela posebno 
mesto. Ne le po tem, da je imel tržaški mestni svet tudi funkcije 
deželnega zbora, ampak tudi po svojem volilnem sistemu. Po ustavi 
iz leta 1850 je bila pristojnost splošni pogoj volilne pravice. 24 V me­
stu samem so bili štirje volilni razredi, ki so bili takole sestavljeni: 
I. volilni razred:
oni, ki plačujejo od svojih nepremičnin 300 in več gld direkt­
nih davkov,
123
oni, ki plačujejo 300 gld. in več dohodnine od posesti v Trstu 
v zemljiško knjigo vpisanih zastavnih pravic, 
trgovske tvrdke, ki smejo trgovati na borzi, 
častni meščani;
II. volilni razred:
oni, ki plačujejo od svojih nepremičnin 100—300 gld. direkt­
nih davkov,
oni, ki plačujejo 100—300 gld. dohodnine od posesti v Trstu 
v zemljiško knjigo vpisanih zastavnih pravic, 
aprobirani veletrgovci,
posestniki aprobiranih tovarn,
lastniki ladij, ali deležev ladij (dolge ali obalne plovbe) s to­
nažo vsaj 300 ton, 
advokati in notarji;
ITI. volilni razred:
oni, ki plačujejo od svojih nepremičnin 25—100 gld. direktnih 
davkov,
oni, ki plačujejo 25—100 gld. dohodnine od posesti v Trstu v 
zemljiško knjigo vpisanih zastavnih pravic, 
aprobirani špediterji,
aprobirani trgovci na drobno,
neaprobirani, toda pri borzi prav prijavljeni veletrgovci, 
patentirani senzali,
lastniki trgovskih ladij ali deležev ladij s tonažo 100—300 ton, 
kapitani ladij dolge plovbe,
doktorji katere izmed štirih fakultet, ki so dosegli svojo dok­
torsko stopnjo na kakem tuzemskem učnem zavodu, 
arhitekti, ladjedelci, javni izvedenci, magistri kirurgije, lekar ­
narji,
državni uslužbenci in stalno nastavljeni občinski uradniki (tudi 
če so iz te kategorije prestopili v začasni ali stalni pokoj), 
oficirji, duhovniki in javni učitelji;
124
(V. volilni razred:
ostali posestniki nepremičnin, 
ostali trgovci, ki samostojno trgujejo,
ostali posestniki trgovskih ladij (dolge ali obalne plovbe) ali 
njih deležev,
ostale osebe, ki se samostojno ukvarjajo z obrtjo, rokodelstvom 
ali kakor drugo pri oblasti prijavljeno industrijsko panogo, 
ostali »meščani«.
*
V okolici so vsi volilni upravičenci, ne glede na to, kateremu 
volilnemu razredu bi pripadali, volili v šestih teritorialno razmeje ­
nih volilnih okrajih, ki so bili enaki okrajem šestih stotnij domače 
straže (teritorialne milice). Vsak okoliški volilni okraj je volil po 
enega zastopnika, skupaj torej okolica šest, mesto pa 48, vsak 
volilni razred 12 — cel mestni svet je štel 54 ljudi. Leta 1882 je 
bila določena nova razmejitev mesta in okolice.21’
Na ta tržaški volilni sistem se je naslonil državnozborski volilni 
red iz leta 1873, ko je določal volilne okraje na tržaškem področju.
Z zakonom z dne 26. avgusta 1908 (LGB št. 44) je bil izdan 
za Trst nov volilni red.
V mestnem Četrtem in okoliškem drugem volilnem razredu je 
bila uvedena splošna volilna pravica, za katero se je zahtevala sta ­
rost 24 let, moški spol in vsaj triletno bivanje v Trstu. Volili pa so 
v tem razredu samo oni, ki v višjih volilnih razredih niso imeli vo­
lilne pravice; to je bila torej čista splošna kurija. O podrobnostih 
tega volilnega zakona tu ne bomo govorili; 21’ za državnozborsko vo­
lilno pravico njegove določbe niso prihajale v poštev.
VOLILNA PRAVICA V MESTNI, KMEČKI IN SPLOŠNI KURIJI
Volilna pravica v mestnem in kmečkem volilnem razredu je 
bila v deželnozborskih volilnih redih leta 1861 navezana na ob ­
činsko volilno pravico. Ta navezanost je trajala v večini dežel vse 
do konca Avstrije. Državnozborski volilni red leta 1873 se je na ­
slonil na deželnozborsko volilno pravico 1 in s tem spet na občinsko;
125
državnozborska volilna pravica je bila povezana z občinsko vse do 
ukinitve mestne in kmečke kurije leta 1907.
Nihče, kdor ni imel volilne pravice za občinske volitve, ni imel 
pravice voliti v deželni in državni zbor. 2 Toda deželnozborska in 
državnozborska volilna pravica je bila še bolj omejena od občinske 
in je zajemala le del občinskih volilcev. Le v Trstu, ki je bil hkrati 
občina in dežela, se je občinska volilna pravica krila z deželnozbor- 
sko in državnozborsko.
Kakor pri občinskem volilnem sistemu imamo torej tudi pri 
deželnozborskem in državnozborskem opravka z dvema skupinama 
volilnih upravičencev: z davčno in inteligenčno.
INTELIGENČNA SKUPINA. Osebe, ki so imele po svojem po­
ložaju, službi ali izobrazbi občinsko volilno pravico brez ozira na 
to, ali so plačevale kaj davkov ali nič (duhovniki, uradniki, upoko ­
jeni oficirji, vojaški uradniki, osebe z akademsko stopnjo, profe­
sorji. učitelji), so imele v naših deželah v celoti tudi deželnozborsko 
in državnozborsko volilno pravico, 3 v enaki meri, kakor so jo imele 
po posameznih deželah ali mestih z lastnimi statuti za občinske vo­
litve.
Le na Štajerskem se je leta 1904 deželnozborska volilna pra ­
vica inteligenčne skupine osamosvojila od občinske volilne pravice. 
Občinska volilna pravica ni bila več predpogoj, to se pravi, ni bila 
več potrebna domovinska pravica, torej stalna nastavitev, kakor 
prej.4
Častni meščani oziroma častni občani so imeli v naših deželah 
prav tako povsod deželnozborsko in državnozborsko volilno pra ­
vico, razen na Štajerskem po letu 1904 za đeželnozborske volitve.
»Meščani« mest in trgov so imeli brez ozira na to, ali so pla ­
čevali kaj davkov ali nič, deželnozborsko volilno pravico (ne pa 
državnozborske) na Koroškem v mestni kuriji od leta 1884 dalje. 
V Trstu so imeli »meščani«, ki sicer po svojih kvalifikacijah ne bi 
mogli voliti, občinsko volilno pravico v IV. volilnem razredu, s tem 
pa tudi državnozborsko volilno pravico. Po drugih naših deželah so 
imeli »meščani« deželnozborsko in državnozborsko volilno pravico 
le v toliko, v kolikor so plačevali dovolj visoke davke, torej pod 
istimi pogoji kot drugi občinski prebivalci.
126
DAVČNA SKUPINA. V premoženjski skupini je bila volilna 
praviea drugačna za občine s tremi volilnimi razredi in drugačna za 
občine »z manj kot tremi volilnimi razredi«, kakor je rečeno v 
deželnozborskih volilnih redih, s čemer so seveda mišljene pred­
vsem občine z dvema volilnima razredoma.
V občinah s tremi volilnimi razredi so imeli na našem ozemlju 
leta 1861 deželnozborsko volilno pravico v kmečki kuriji volilei 
prvega in drugega občinskega volilnega razreda, v mestni kuriji pa 
prav tako volilei prvega in drugega volilnega razreda, poleg tega pa 
še oni iz tretjega volilnega razreda, ki so plačevali najmanj 10 gol ­
dinarjev direktnih davkov. (Na Štajerskem je bil za mesto Gradec 
določen minimalni znesek 15 gld.)
V občinah z dvema volilnima razredoma sta imeli deželnozbor ­
sko volilno pravico tako v kmečki kakor v mestni kuriji prvi dve 
tretjini vseh občinskih volilnih upravičencev, razvrščenih po višini 
direktnih davkov.
Kakor vidimo, je ta sistem občinam z dvema volilnima razre ­
doma dajal večje število volilnih upravičencev in s tem tako rekoč 
nižji cenz. Občina Sodražica je npr. leta 1870 plačevala 2240 gld. 
davka in imelia poleg treh »inteligentov« 366 občinskih volilnih 
upravičencev. Ker je bila razdeljena v tri volilne razrede, so imeli 
deželnozborsko volilno pravico volilei prvega in drugega razreda, 
skupaj 148 oseb (z inteligenčno skupino vred). Zadnji je plačal 
6 gld. davka. Če bi pa imela ista občina dvoje volilnih razredov, bi 
lahko volilo v deželni zbor z inteligenco vred 247 ljudi, torej celih 
sto več, zadnji pa bi plačal 3 gld. davka.
To različno obravnavanje občin te in one vrste je povzročalo 
tudi dosti zmede v praksi. Ne tako redko se je dogajalo, da so pri 
občinah z dvema volilnima razredoma upoštevali prvi dve tretjini 
davkov namesto volileev, torej nižje število volilnih upravičencev 
— postopek, ki je logično ustrezal postopku pri občinah s tremi 
volilnimi razredi. 5 Dogajale pa so se tudi napake, da so pri občinah 
s tremi volilnimi razredi upoštevali prvi dve tretjini občinskih 
volileev.
Različen postopek z obema vrstama občin ni bil slučajen, am ­
pak docela v skladu s splošnim gledanjem tvorcev deželnozborskih 
volilnih redov leta 1861. To splošno gledanje pa je bilo v tem, da 
so ožili volilno pravico v vseh tako imenovanih »bogatih« predelih.
127
torej tam, kjer se je plačevalo mnogo davkov, medtem ko so jo 
razmeroma precej na široko (široko za tisti čas ozke volilne pra ­
vice) zasnovali v »revnih« pokrajinah, tam, kjer je bila vsota dav ­
kov nizka. Kaže se nam to gledanje v višjem cenzu v velikih mestih, 
na Dunaju, v Pragi, Brnu in Gradcu. Na Dunaju, v Pragi in v Brnu 
so imeli deželnozhorsko volilno pravico samo oni, ki so plačevali 
nad 20 gld. davkov, v Gradcu oni, ki so plačevali nad 15 gld. Na 
drugi strani pa so za nekatera mesta na Tirolskem in vsa na Pre- 
darlskem določili pogojni cenz 5 gld. Obe ti deželi pa sta plačevali 
povprečno najmanj davkov med alpskimi in sudetskimi deželami. 
To gledanje nam kaže ureditev volilne pravice v Galiciji, Bukovini 
in Dalmaciji. Tu sta volili v deželni zbor prvi dve tretjini vseh 
občinskih volilnih upravičencev, torej prav tako, kakor v naših 
deželah v občinah z dvema volilnima razredoma. Galicija, Bukovina 
in Dalmacija, ki jim je bila na ta način dana najširša volilna pra ­
vica za deželnozborske volitve, so bile obenem tudi dežele, ki so 
plačevale relativno najmanj davka v vsej avstrijski polovici monar ­
hije. V skladu s tem je bilo torej tudi dajanje širše volilne pravice 
občinam z dvema volilnima razredoma v naših deželah, saj ne 
smemo pozabiti, da je občinski zakon iz leta 1849 določal, da se 
ustvarita dva volilna razreda le v majhnih občinah.
Kakor vidimo, je hil cenz za občine kmečkega volilnega raz ­
reda docela relativen. Višina davkov, ki jih je moral plačevati 
zadnji, ki je bil še vpisan v volilni imenik za deželnozborske volitve, 
je bila različna od občine do občine. Bila je nižja v občinah z dvema 
volilnima razredoma, višja v onih s tremi razredi. Bila je ponekod 
zelo visoka, ponekod zelo nizka. Kaj pa v mestni kuriji?
Mnenje, ki ga dostikrat beremo, da je bil v mestih s februar ­
skim patentom določen cenz 10 gld., ni povsem točno: Prvič je v 
mestnih občinah z dvema volilnima razredoma veljal, kakor na de­
želi, povsem relativen cenz. Drugič pa cenz 10 gld. tudi za občine 
s tremi volilnimi razredi ni bil absoluten, temveč le pogojen. Če je 
drugi volilni razred štel tudi davkoplačevalce, ki so plačali manj 
kot 10 gld. davka, so imeli vsi ti deželnozhorsko volilno pravico. 
Tako je bilo leta 1870 npr. v Radovljici. Celih 21 volilcev drugega 
volilnega razreda je plačevalo manj kot 10 gld. davka, zadnji po 
vrsti 6 gld. 20 krajcarjev — vsi ti so imeli volilno pravico za de­
želnozborske volitve, ker je deželnozborski volilni red uvrščal vse
128
občinske volilce prvega in drugega razreda med upravičence. Tu 
torej cenz 10 gld. sploh ni prišel do veljave, ker je veljal le pod 
pogojem, da je imela mestna občina s tremi volilnimi razredi v 
tretjem volilnem razredu volilce, ki so plačevali več kot 10 gld. 
davka. Tako je bilo npr. v Ljubljani, kjer je bila postavljena meja 
med tretjim in drugim volilnim razredom v letih 1850—1887 na 
20 gld. in je imel zato tretji volilni razred leta 1870 kar 256 oseb, 
ki so plačevale nad 10 gld. davka — ti so dobili svojo deželnozbor- 
sko volilno pravico zaradi pogojnega cenza 10 gld.
Prve deželnozborske volilne določbe o cenzu za naše dežele 
so ostale prilično dolgo v veljavi, povsod do osemdesetih let, na 
Goriškem pa celo do konca avstrijske vlade. Ko so bile leta 1873 
uvedene direktne volitve v državni zbor, je državnozborski volilni 
red glede cenza povsem sprejemal določbe »kakor ta čas (ob izidu 
zakona, V. M.) veljajo za volilno pravico v deželni zbor tiste dežele 
in za volilno pravico v tržaški mestni svet« (§ 9).
Leta 1882 je bil za državnozborske volitve določen pogojni 
cenz 5 gld., in sicer tako za mestno kot za kmečko kurijo, tako za 
občine s tremi kot z dvema volilnima razredoma.
Še vedno je bil to pogojni cenz. To se pravi, da so imeli volilno 
pravico lahko tudi še davkoplačevalci, ki so plačevali manj kot 
5 gld. direktnih davkov, in to v vseli občinah s tremi volilnimi 
razredi, kjer je zadnji volilec drugega volilnega razreda plačal manj 
kot 5 gld. davka, in v vseh občinah z dvema volilnima razredoma, 
kjer je plačal manj kot 5 gld. zadnji od prvih tretjin občinskih vo­
lilcev. Znižanje pogojnega cenza od 10 na 5 gld., njegovo razširje ­
nje na kmečko kurijo in na občine z dvema volilnima razredoma 
je pomenilo tudi prvo znatnejšo razliko med državnozborsko in de- 
želnozborsko volilno pravico.
Nekatere dežele so kmalu sledile tej državnozborski volilni 
reformi ter razširile tudi volilno pravico v svoje deželne zbore.
Štajerska je leta 1884 uveljavila pogojni cenz 5 gld. v isti obliki 
kot državni zbor.
Na drug, svoj način je izvedla istega leta reformo Kranjska. 
Občine z dvema volilnima razredoma so bile, kar se tiče postopka
9 Volitve
129
pri določanju volilne pravice, izenačene z občinami s tremi raz ­
redi. Nič več se nista v občinah z dvema razredoma v volilni imenik 
vključevali prvi dve tretjini občinskih volilnih upravičencev, tem­
več le tisti, ki so plačali prvi dve tretjini davka. Občine z dvema 
volilnima razredoma so na ta način izgubile prednost, ki so jo imele 
od leta 1861 in ki so jo za državnozborske volitve tudi še ohranile. 
Ta del volilne reforme je torej pomenil zoženje volilne pravice. 
Odslej je bilo za deželnozborske volitve na Kranjskem povsem vse­
eno, ali so imele občine dvoje ali troje volilnih razredov. Drugi del 
volilne reforme je pomenil razširjenje volilne pravice: za mesto in 
vas je bil uveljavljen pogojni cenz 5 gld. Tisti, ki je bil v tretjem 
občinskem volilnem razredu ali pri občinah z dvema volilnima raz ­
redoma v skupini, ki je plačevala tretjo tretjino davka, je imel zdaj 
volilno pravico, če je dajal nad 5 gld. davka — imel pa jo je tudi 
še tisti, ki je plačal manj kot 5 gld., a je spadal v drugi občinski 
volilni razred ali v skupino, ki je plačevala drugo tretjino davka 
(v občinah z dvema volilnima razredoma).
Tretjo pot je ubrala koroška deželnozborska volilna reforma 
iz istega leta (1884). Tu so sprejeli znesek 5 gld. direktnih davkov 
kot pravi absolutni cenz, tako v mestih kot na deželi, tako za ob ­
čine s tremi kot za one z dvema volilnima razredoma. To je bilo v 
naših deželah prvo uveljavljenje absolutnega cenza. Le na Koro­
škem torej odslej deželnozborske volilne pravice ni mogel imeti 
nihče, ki je plačeval manj kot 5 gld. davkov.
Če primerjamo novo volilno pravico v teh treh deželah, ki so 
sledile, a vsaka po svoje, državnozborski volilni reformi, vidimo, da 
je bila na Štajerskem najširša, na Kranjskem ožja, na Koroškem pa 
najožja.
Na Goriškem in v Istri je ostalo vse pri starem.
Naslednja sprememba v cenzu je sledila prihodnje desetletje 
spet v državnem merilu. Z zakonom 5. decembra 1896 je bil po­
gojni cenz za mestno in kmečko kurijo znižan od 5 na 4 gld. Ta 
zakon je bil v najožji zvezi z davčno reformo leta 1896, z zakonom 
o direktnih osebnih davkih, ki je stopil v veljavo 1. januarja 1898. 
Znižanje cenza ni imelo namena razširjati volilno pravico. Šlo je 
za to, da jo ohranijo oni, ki bi jo po novih davčnih predpisih 
morali izgubiti. Novi cenz je stopil v veljavo z istim dnem kot 
davčna reforma. To se pravi, da so splošne volitve v državni zbor
130
leta 1897 v kmečki in mestni kuriji bile še po starih določbah iz 
leta 1882.
Sprememba iz leta 1896 je bila obenem tudi zadnja za mestno 
in kmečko kurijo državnega zbora; leta 1907 sta obe izginili.
Deželni zbori so v znižanju cenza znova (in spet ne vsi) sledili 
državnozborski reformi. Prva je bila Kranjska, ki je leta 1898 
zmanjšala svoj pogojni cenz na 4 gld. Druga je bila Koroška, ki je 
leta 1902 prav tako zmanjšala svoj absolutni cenz na 8 kron (4 gld.).
Precej drugače so postopali v ostalih treh deželah, na Štajer ­
skem, na Goriškem in v Istri.
Štajerska je leta 1904 kot druga od naših dežel, dvajset let za 
Koroško, uvedla absoluten cenz za mestno in kmečko kurijo. Nje­
gova višina pa je ostala 5 gld (10 kron). Tudi ob naslednji volilni 
reformi leta 1909 ta cenz ni bil zmanjšan, nasprotno, volilni pogoji 
so bili celo poostreni. Zdaj se je zahtevalo, da se teh 10 kron 
plačuje že vsaj eno leto. Poleg tega pa je bilo določeno, da se osebna 
dohodnina računa le v polovičnem znesku in da se jo upošteva 
sploh le tedaj, če je bila v koledarskem letu pred volitvami tudi za ­
res poravnana. Če je torej nekdo plačeval npr. 15 kron dohodnine, 
se mu je računalo le 7 kron in pol ter je ostal brez volilne pravice.
Istra je ob reformi leta 1908 ostala glede mestne kurije pri 
pogojnem cenzu 10 gld. (20 kron) iz leta 1861. Izenačila pa je, ka ­
kor Kranjska leta 1884, občine z dvema in tremi volilnimi razredi. 
V kmečki kuriji je bil pogojni cenz znižan na 4 gld. (8 kron). Tudi 
tu so bile občine izenačene. Istra je s to volilno reformo uveljavila 
izredno močno razliko med volilno pravico v kmečki in mestni 
kuriji.
Goriška je v obeh kurijah tudi po svoji reformi leta 1907 ob ­
držala stari sistem iz leta 1861 neizpremenjen.
Ob velikih deželnozborskih reformah v začetku tega stoletja 
se je začela ponekod rahljati tudi stara najožja povezanost deželno­
zborske volilne pravice z občinsko. Ob tej so se upoštevali le davki 
v okviru ene občine. Če je npr. kdo — ob deželnozborskem cenzu 
8 kron — imel svojo posest na ozemlju dveh občin, pa plačeval v 
vsaki po 5 kron davka in imel občinsko volilno pravico v tretjem 
volilnem razredu v obeh občinah, je ostal brez deželnozborske vo­
lilne pravice, čeprav je plačal več kot 8 kron davka. 6 Davki iz obeh 
občin se mu namreč niso sešteli, ampak so se računali v vsaki občini
9*
131
zase. Za občinsko volilno pravico so bili važni le davki v domači 
občini. Pri reformi leta 1902 so na Koroškem pri določbah za 
kmečko kurijo v formulaciji, da imajo deželnozborsko volilno pra ­
vico oni občinski člani, »ki so po občinskem zakonu upravičeni 
voliti občinsko zastopstvo in plačujejo v občini najmanj 5 gld.« itd. 
izpustili besedo »v občini«, medtem ko je za mestno kurijo podobna 
formulacija ostala. Davki »v občini« se prav tako ne omenjajo 
leta 1904 na Štajerskem (ne za eno ne za drugo kurijo). Leta 1909 
pa je na Štajerskem izrecno rečeno, da imajo deželnozborsko vo­
lilno pravico oni občinski člani, »ki jim je odmerjeno na Štajerskem 
že vsaj eno leto najmanj 10 kron« itd. Tu je bilo torej posebej na ­
glašeno, da se davki lahko plačujejo kjerkoli na Štajerskem, da se 
seštevajo, da niso več vezani na okvir ene same občine.
Omeniti moramo še eno in to znatno spremembo v volilni pra ­
vici za kmečko in mestno kurijo na Kranjskem. Tu ne gre za noben 
nov predpis o deželnozborski volilni pravici, za nobeno deželnozbor ­
sko volilno reformo. Tu gre le za posledice, ki jih je imela za 
deželnozborsko volilno pravico reforma občinskega volilnega reda 
leta 1910. Radikalna preosnova občinskih volilnih razredov je 
močno raztegnila deželnozborsko volilno pravico.
Leta 1861 so bili predpisi o volilni pravici v kmečki in mestni 
kuriji za vse naše dežele povsem enaki — leta 1914 se niso ujemali 
niti v dveh deželah. Nekje je bila volilna pravica na deželi in v 
mestih ista, drugje različna — nekje je veljal absoluten cenz, drugje 
delativen — nekje je bil visok, drugje nizek.
Naslednja tabela naj nam olajša pregled določb o cenzu v 
mestni in kmečki kuriji za naše dežele.
Štajerska
Mestni volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1861—1884 prvi in drugi volilni razred, 10 gld. davka v tretjem
1884—1904 prvi in drugi volilni razred, 5 gld. davka v tretjem
1904—1909 absolutni cenz 5 gld.
1909—1918 absolutni cenz 5 gld. (se mora plačati že vsaj eno 
leto, osebna dohodnina se računa polovično in 
mora biti za prejšnje leto poravnana)
132
Občine z dvema volilnima razredoma:
1861—1884 prvi dve tretjini volilnih upravičencev
1884—4904 prvi dve tretjini volilnih upravičencev, 5 gld.
davka v tretji tretjini
1904—1918 kakor v občinah s tremi volilnimi razredi
Kmečki volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1861—1884 prvi in drugi volilni razred 
1884—1918 kakor v mestnem volilnem razredu
Občine z dvema volilnima razredoma:
kakor v mestnem volilnem razredu
Koroška
Mestni volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1861—1884 prvi in drugi volilni razred, 10 gld. davka v tretjem 
1884—1902 absolutni cenz 5 gld.
1902—1908 absolutni cenz 4 gld.
Občine z dvema volilnima razredoma:
1861—1884 prvi dve tretjini volilnih upravičencev 
1884—1918 kakor v občinah s tremi volilnimi razredi
Kmečki volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1861—1884 prvi in drugi volilni razred 
1884—1918 kakor v mestnem volilnem razredu
Občine z dvema volilnima razredoma: 
kakor v mestnem volilnem razredu
133
Kranjska
Mestni volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1861—1884 prvi in drugi volilni razred, 10 gld. davka v tretjem
1884—1904 prvi in drugi volilni razred, 5 gld. davka v tretjem
1898—1918 prvi in drugi volilni razred, 4 gld. davka v tretjem
Občine z dvema volilnima razredoma:
1861—1884 prvi dve tretjini volilnih upravičencev
1884—1898 prvi dve tretjini davka, 5 gld. davka v tretji
1898—1918 prvi dve tretjini davka, 4 gld. davka v tretji
Kmečki volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1861—1884 prvi in drugi volilni razred 
1884—1918 kakor v mestnem volilnem razredu
Občine z dvema volilnima razredoma: 
kakor v mestnem volilnem razredu
Goriška
Mestni volilni razred:
Občine s' tremi volilnimi razredi:
1861—1918 prvi in drugi volilni razred, 10 gld. davka v tretjem 
Občine z dvema volilnima razredoma:
1861—1863 prve dve tretjini volilnih upravičencev 
1863—1918 takih občin ni več
Kmečki volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1861—1918 prvi in drugi volilni razred
Občine z dvema volilnima razredoma: 
kakor v mestnem volilnem razredu
134
Istra
Mestni volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1861—1908 prvi in drugi volilni razred, 10 gld. davka v tretjem 
1908—1918 prvi dve tretjini davka, 10 gld. davka v tretji
Občine z dvema volilnima razredoma:
1861—1908 prvi dve tretjini volilnih upravičencev
1908—1918 prvi dve tretjini davka, 10 gld. davka v tretji
Kmečki volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1861—1908 prvi in drugi volilni razred
1908—1918 prvi dve tretjini davka, 4 gld. davka v tretji
Občine z dvema volilnima razredoma:
1861—1908 prvi dve tretjini volilnih upravičencev 
1908—1918 prvi dve tretjini davka, 4 gld. davka v tretji
Državni zbor
Mestni volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1873—1882 prvi in drugi volilni razred, 10 gld. davka v tretjem
1882—1896 prvi in drugi volilni razred, 5 gld. davka v tretjem
1896—1907 prvi in drugi volilni razred, 4 gld. davka v tretjem
Občine z dvema volilnima razredoma:
1873—1882 prvi dve tretjini volilnih upravičencev
1882—1896 prvi dve tretjini volilnih upravičencev, 5 gld.
davka v tretji tretjini
1896—1907 prvi dve tretjini volilnih upravičencev, 4 gld. 
davka v tretji tretjini
135
Kmečki volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1873—1882 prvi in drugi volilni razred 
1882—1907 kakor v mestnem vol. razredu
Občine z dvema volilnima razredoma: 
kakor v mestnem volilnem razredu
Kakor smo že rekli, je bila volilna pravica za deželne zbore 
leta 1861 docela navezana na občinsko volilno pravico. Tako docela, 
da niti ni vsebovala kakršnih koli zahtev po določeni starosti ali 
spolu volilnega upravičenca: Upravičenci so bili občinski člani, ki 
so imeli občinsko volilno pravico in poleg tega ustrezali pogojem, 
kakor jih navajamo v prejšnjih odstavkih. Občinska volilna pravica, 
kakor smo videli, ni bila omejena niti na spol, niti na polnoletnost, 
niti na fizične osebe. Kdor je plačeval davek, pa naj je bila to žen­
ska, otrok, skupnost več ljudi ali juridična oseba, je imel občinsko 
volilno pravico. Iz tega bi sledilo, da so vsi ti, če so ustrezali po­
gojem cenza, imeli tudi deželnozhorsko volilno pravico. Vendar pa 
stvar ni bila tako preprosta. V deželnozborskem volilnem redu iz 
leta 1861 je bila določba, da mora vsak volilec »praviloma le osebno 
glasovati. Izjemoma morejo volilni upravičenci v veleposestniškem 
volilnem razredu glasovati po pooblaščencu.« Ta določba je bila 
v nasprotju s predpisi in prakso pri občinskih volitvah. Glasovanje 
je bilo pri občinskih volitvah sicer praviloma osebno, vendar je bilo 
v določenih primerih odsotnim volilnim upravičencem dovoljeno 
glasovanje po pooblaščencih, mladoletne osebe, osebe pod varuštvom 
ali kuratelo ter ženske pa sploh osebno niso smele glasovati, temveč 
le po zastopniku ali pooblaščencu. Prav to nasprotje med določ­
bami deželnozborskega volilnega reda, ki je dopuščal glasovanje po 
nekom drugem le za veleposestvo, in določbami občinskih zakonov, 
ki so dopuščali, za ženske in nesamopravne pa celo zahtevali glaso ­
vanje po nekom drugem, je bilo vzrok različnim razlagam in spo­
rom glede volilne pravice nesamopravnih oseb in pa žena. Pojav ­
ljala so se predvsem tri različna stališča.
Eni so bili mnenja, da deželnozborski volilni red jasno zahteva 
osebno glasovanje — zaradi tega torej nihče ne more glasovati po
136
zastopniku ali pooblaščencu. Ker pa nesaniopravne osebe in ženske 
ne smejo in ne morejo po določbah občinskega zakona glasovati 
osebno, odpade torej možnost, da bi sploh volile.7 Po sklepanju te 
vrste so marsikje črtali samopravne osebe in ženske iz volilnih ime­
nikov, jim torej jemali deželnozborsko volilno pravico. Drugod jih 
sicer niso črtali iz imenikov, pač pa ne njim ne njihovim zastop ­
nikom ali pooblaščencem niso pustili glasovati, stoječ pri tem na 
stališču, da vse te osebe imajo volilno pravico, ne pa možnosti, to 
volilno pravico osebno izvrševati. 8
Drugi so bili sicer prav tako mnenja, da deželnozborski volilni 
red jasno zahteva osebno glasovanje in da zato nihče ne more glaso ­
vati po zastopniku ali pooblaščencu. Toda njihovi nadaljnji za ­
ključki so bili ravno nasprotni od onih, ki smo jih prej omenili. Ker 
občinski zakoni jasno dajejo ženskam volilno pravico in ker de­
želnozborski volilni redi deželnozborsko volilno pravico jasno 
naslanjajo na občinsko, ženskam volilne pravice po njihovem ne 
moremo jemati. Treba jim je torej pustiti, da glasujejo osebno. Po 
tem naziranju torej ženske imajo volilno pravico, morajo pa tudi 
same glasovati, medtem ko se zastopnikov ali pooblaščencev k vo- 
litvi ne pripušča. 0
Tretji so bili menja, da zahteva deželnozborski volilni red sicer 
res osebno glasovanje, a le praviloma. Namen te določbe deželno- 
zborskega volilnega reda je, kakor menijo, prepovedati (razen v 
veleposestvu), da bi po pooblaščencih glasovali tisti, ki lahko gla ­
sujejo osebno, ne pa, da bi ne smeli glasovati oni, ki morajo po 
občinskih volilnih predpisih glasovati po zastopnikih in pooblaščen ­
cih. Ti so torej dovoljevali nesamopravnim osebam in ženskam 
udeležbo na deželnozborskih volitvah po zastopnikih in poblaščen- 
cih, kakor je bilo to določeno po občinskih volilnih predpisih. 10
Tako je bila torej praksa pri posameznih volitvah povsem raz ­
lična, različna tudi v okviru ene dežele in enega volilnega okraja, 
kljub raznim navodilom centralne in deželnih vlad in naziranjem 
deželnih zborov. 11
Te zmede so bile za državnozborske volitve ukinjene s prvim 
državnozborskim volilnim redom leta 1873. Tedaj je bila uvedena 
določba, veljavna za vse razrede, da imajo volilno pravico lahko 
samo »samopravni avstrijski državljani moškega spola, ki so dopol­
137
nili 24. leto«. Le za veleposestvo je bila dovoljena tudi ženska 
volilna pravica.
Seveda je bilo tako v primerjavi s prakso pri deželnozborskih 
volitvah število volilnih upravičencev nekoliko zmanjšano.
Kakor pri cenzu, tako so zdaj tudi glede teh principov nekateri 
deželni zbori sledili državnemu. Leta 1884 sta sprejeli enake za ­
hteve po samopravnosti, moškem spolu in polnoletnosti Koroška in 
Kranjska. Ni pa tega ob svoji izpremembi deželnozborskega volil­
nega reda istega leta storila Štajerska; deželni zbor je tu posebej 
odklonil sprejem določbe, da imajo volilno pravico le moški.12 
S tem je bilo nekako izraženo, da pripada volilna pravica tudi 
ženskam, ni bila sprejeta pa nobena taka formulacija in v praksi 
se je še naprej različno postopalo. 13
Vendar Štajerska ni do konca vztrajala pri svojem stališču iz 
leta 1884. Trideset let pozneje, ob volilni reformi leta 1904 je bila 
vnesena tudi tu zahteva po samopravnosti in moškem spolu.
V Istri so sprejeli zahtevo po moškem spolu, polnoletnosti in 
samopravnosti ob reformi leta 1908.
Tako končno od naših dežel samo Goriška ni sledila splošnemu 
razvoju: ob reformi leta 1907 je bila sprejeta samo zahteva po 
polnoletnosti, ne pa niti po moškem spolu niti po samopravnosti.
SPLOŠNA VOLILNA PRAVICA
Ko so leta 1896 ustvarili splošni volilni razred, so dobili v njem 
volilno pravico vsi avstrijski samopravni državljani moškega spola, 
stari nad 24 let. Poleg teh splošnih pogojev so zahtevali še šest­
mesečno bivanje v isti občini. Deželnozborski volilni redi naših 
dežel so ob uvedbi splošne kurije postavljali iste splošne pogoje, 
poleg tega pa — razen na Štajerskem od leta 1904 do 1909, 
kjer je veljal ta čas šestmesečni rok — enoletno bivanje v isti 
občini. Tako je bilo na Koroškem (1902), Goriškem (1907), Kranj ­
skem (1908), v Istri (1908) ter nazadnje tudi na Štajerskem po 
drugi reformi (1909). Tudi državnozborski volilni predpisi so ob 
uvedbi splošne in enake volilne pravice leta 1907 zahtevali enoletno 
bivanje v isti občini. Tako tudi splošna volilna pravica ni bila po­
vsem splošna. Zlasti je izključevala precejšen del proletariata. 14
138
VOLILNA PRAVICA IN KURIJE
V vsakem volilnem razredu so veljali za volilno pravico po­
sebni pogoji. Po volilnih redih iz leta 1861 je bilo mogoče, da je 
imela ena in ista oseba volilno pravico v dveh, treh ali pa celo v 
vseh volilnih razredih. Veleposestnik, ki je imel volilno pravico 
v veleposestniški kuriji, je imel obenem volilno pravico tudi v vseh 
kmečkih občinah, kjer je imel svojo zemljo in od nje plačeval davek. 
Če je plačeval poleg tega davke tudi v mestih ali trgih, ki so volili 
v mestni kuriji, je bil tudi tu vpisan v volilni imenik. In nazadnje 
je mogel hiti kakšen tak veleposestnik, če je bil recimo fužinar, 
tudi član trgovsko-obrtne zbornice. Na podoben način so bili mnogi 
meščani s posestjo na kmetih volilni upravičenci v kmečki kuriji.
Po določbah iz leta 1861 je smel glasovati vsak volilni upra ­
vičenec le v enem volilnem razredu, in sicer v najvišjem. Kdor je 
imel volilno pravico v veleposestvu, v mestni ali kmečki kuriji, je 
moral glasovati v veleposestvu. Kdor je imel volilno pravico v 
mestni in kmečki kuriji, je moral glasovati v mestnem volilnem 
razredu. Le za člane trgovsko-obrtnih zbornic to pravilo ni veljalo: 
kdor je bil član take zbornice, je volil v zbornici kot njen član, 
poleg tega pa še v enem volilnem razredu kot posameznik (bodisi 
v veleposestvu, v mestni ali kmečki kuriji).
Kdor je imel volilno pravico v dveh ali več občinah istega 
volilnega razreda, je smel voliti samo v eni, tam kjer je imel svoje 
redno bivališče oziroma (če ni imel rednega bivališča v nobeni ob ­
čini) tam, kjer je plačal največ davka. Pri državnozborskih volitvah 
je mogel oni, ki je imel volilno pravico v dveh ali več deželah, 
glasovati v vsaki od teh dežel.
Ko je bila leta 1896 ustvarjena splošna kurija, bi bilo po opisa ­
nem načelu pričakovati, da bodo v splošni kuriji imeli volilno pra ­
vico samo tisti, ki niso imeli volilne pravice v drugih volilnih 
razredih (veleposestvu, v mestni ali kmečki kuriji). Toda določeno 
je bilo drugače. V splošni kuriji niso dobili volilne pravice samo 
oni, ki je dotlej niso imeli, ampak tudi vsi oni, ki so jo imeli že 
v dotedanjih volilnih razredih. Volilni upravičenci veleposestva, 
mestne in kmečke kurije so dobili tedaj dvojno volilno pravico: 
glasovali so še naprej v svojem starem volilnem razredu, poleg tega
139
pa še v splošni kuriji. Namen te določbe je jasen: preprečila naj bi? 
da bi bila splošna kurija v rokah proletariata in drugih malih ljudi. 
Varovala naj bi tudi tu interese posedujočih.
Tudi pri deželnozborskih volilnih reformah je oh uvajanju 
splošne kurije prevladovalo to stališče. Na isti način so bile sestav ­
ljene splošne kurije: na Štajerskem (1904), na Goriškem (1907), na 
Kranjskem (1908) in v Istri (1908).
Edina izjema v naših deželah je nastala na Štajerskem po drugi 
deželnozborski volilni reformi leta 1909: tu so odslej smeli voliti 
v splošni kuriji samo tisti, ki v drugih volilnih razredih (vele­
posestvu, mestni in kmečki kuriji) niso imeli volilne pravice, tu je 
bila torej uvedena tako imenovana »čista splošna kurija«.
Vojaštvo (aktivni oficirji, moštvo) v Avstriji ves čas ni imelo 
volilne pravice, ne v mestni ali kmečki ne v splošni kuriji. Pač pa 
so bili volilni upravičenci upokojeni oficirji ter aktivni in upokojeni 
vojaški uradniki.
Za krajši ali daljši čas (v letih 1861—1869 pa tudi za stalno) 
so izgubili volilno pravico ljudje, ki so bili obsojeni zaradi določe­
nih hudodelstev, prestopkov in prekrškov. Povečini je prenehala 
volilna pravica za čas konkurznega postopka, po nekaterih določ­
bah in v določenih primerih še tudi po končanem postopku ni bila 
takoj vrnjena. Leta 1873 se v državnozborskem volilnem redu prvič 
pojavijo določbe, da nimajo volilne pravice oni, ki jih vzdržujejo 
kot ubožce iz javnih ali občinskih sredstev. Iste ali podobne določbe 
prehajajo potem tudi v deželnozborske volilne rede.15
Obdobje, v katerem so veljale določbe o cenzu iz leta 1861, to 
je, povsem relativen cenz v kmečki ter pogojni cenz 10 gld v mestni 
kuriji, je trajalo za volitve v državni zbor do leta 1882, za volitve 
v deželni zbor na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem do leta 1884, 
v Istri do leta 1908, na Goriškem pa vse do konca. Številke o volil­
nih upravičencih (primerjamo skupno število upravičencev v mestni 
in kmečki kuriji), ki jih imamo na razpolago, nam kažejo, da je 
volilna pravica oh istih določbah zajela po posameznih deželah raz-
140
lično širok krog prebivalstva, pa da je tudi v isti deželi zajela zdaj 
večje zdaj manjše število ljudi. Če primerjamo, kolikšen odstotek 
prebivalstva je imel volilno pravico, dobimo tole primerjavo: 10
Štajerska Koroška Kranjska Goriška Istra
1861 8,4 % 8,1 %
1867 6.0 % 5,0 % 1.6 % 6.2 %,
1870 6,3 % 7,5 % 6 2 %,
1871 6,0 %, 5,3 % 7,1 %
D 1873 5.5 % 4.5 %, 4,1 % 5.4 %
1877/8 5,4 % 6,5 %
1) 1879 5.0 % 3,8 % 5,4 % 3,9 %, 4.9 %
1883 6.0 %, 5,8 %
1889 6.7 %
1895 3.9 % 6.5 %
1901 4,1 % 5.4 %
1908 4,1 %
1913 4,1 %
Nedvomno najširša je bila volilna pravica ves ta čas na Kranj ­
skem, najožja pa na Koroškem in na Goriškem. Razlike v pogojih 
za občinsko volilno pravico, kakor vidimo, niso vplivale, saj je bila 
občinska volilna pravica najširša na Štajerskem in Goriškem, enako 
zožena na Kranjskem in na Koroškem. Delež deželnozborske in 
državnozborske volilne pravice je bil odvisen od socialne strukture 
v vsaki deželi. Visok odstotek industrijskega ali kmečkega delav ­
stva, ki ni plačevalo davkov in ni prišlo v poštev niti za občinsko 
volilno pravico, je zmanjšal procent ljudi, ki so imeli volilno pra ­
vico. Prevladovanje velikih kmečkih posesti je zmanjševalo delež 
volilne pravice, prevladovanje drobne posesti ga je večalo, itd. Svoj 
vpliv je imela tudi starostna struktura prebivalstva: veliko število 
otrok, mnogočlanske družine so zmanjševale delež volilne pravice. 
Močno je vplival na širino volilne pravice način sestave občinskih 
volilnih razredov. V občinah s tremi volilnimi razredi je bilo mnogo 
manj volilnih upravičencev za državnozborske in deželnozborske 
volitve kot pa v občinah z dvema volilnima razredoma, tudi če so 
bile ekonomske, socialne in demografske prilike povsem iste. Tak 
ali drugačen postopek pri sestavljanju volilnih imenikov je prav 
tako zviševal ali zniževal število volilnih upravičencev.
141
Kakor nam kažejo zgornje primerjave, se je število volilnih 
upravičencev tudi v okviru iste dežele precej spreminjalo, ne da bi 
se obenem spreminjale določbe o cenzu. Te spremembe so imele do 
prvih reform v osemdesetih letih v glavnem tendenco oženja vo­
lilne pravice. Število upravičencev na Kranjskem je padlo od 37.943 
v letu 1861 na 28.642 v tebi 1883, v Istri od 18.732 jeseni leta 1861 
na 16.365 v letu 1883. Pri državnozborskih volitvah (1873 in 1879) 
je zajela volilna pravica še nižji odstotek prebivalstva. Pri tem 
seveda ne smemo pozabiti, da so za državni zbor imele volilno pra ­
vico samo moške in polnoletne osebe. Volilna pravica je bila tedaj 
v času prvih določb o cenzu dejansko najbolj široka ob prvih volit­
vah leta 1861, pozneje pa je bila znatno reducirana.
Povprečje volilne pravice, kakor smo ga navajali za ozemlje 
vsake dežele, je seveda samo povprečje. Med posameznimi predeli 
so bile velike razlike. Tako je bilo npr. na Goriškem v slovenskem 
kmečkem volilnem okraju 1873. leta 5961 volilnih upravičencev ali 
5,2 %> od prebivalstva okraja (štetje 1869), v italijanskem volilnem 
okraju pa le 776 ali 1,7'%•. Ista razlika se je tu vseskozi ohranila. 
Leta 1908 je bilo pri deželnozborskih volitvah v gradiščanskem 
kmečkem volilnem okraju 848 volilnih upravičencev ali 1,6%- (pri­
sotno civilno prebivalstvo 1900), v slovenskih kmečkih volilnih okra ­
jih 6629 ali 5.2 %. Tudi na Štajerskem je imel slovenski del dežele 
višji delež volilnih upravičencev: leta 1867 je bilo povprečje v ceh 
deželi 6,0 %■, v nekdanjem mariborskem okrožju 6,4 %-.
Razmerje med volilno pravico v mestni in kmečki kuriji je bilo 
v prvem obdobju naslednje:
kurija
mestna kmečka
Štajerska1867 . . . . 4,9 % 6,3 %
1873 . . . . 5,1 % 5,6 %,
Koroška 1867 . . . . 5,5% 4,9 %
1873 . . . . 5,1 % 4,4 %
Kranjska 1867 . . . . 5,4% 7,9 %
1873 . 5,6 %,
?
Goriška 1867 . . . . 3,1 %
?
1873 . . . . 3,9 % 4,1 %
Istra 1867 . . . . 5,2 % 6,6 %
1873 . . . . 5,0 % 5,6 %
142
Kakor vidimo, je bilo razmerje med mestom in deželo po po­
sameznih deželah različno. Na Štajerskem, Kranjskem in v Istri je 
bila v mestni kuriji volilna pravica povprečno ožja kot v kmečki, 
na Koroškem in na Goriškem širša.
V celem pa je bila v mestni kuriji (z izjemo na Goriškem) 
manj različna po deželah. Padanje števila volilnih upravičencev, ki 
smo ga ugotovili na splošno za to obdobje, velja predvsem za 
kmečko kurijo — v mestih je večinoma ostalo enako ali se celo 
dvigalo. Nedvomno je imel pri tem svojo vlogo pogojni cenz 10 gld, 
ki ga v kmečki kuriji ni bilo.
Med posameznimi mesti in trgi kakor tudi med posameznimi 
občinami v kmečki kuriji so bile velike razlike. Po originalnem 
volilnem materialu za deželnozborske volitve leta 1861 in 1883 na 
Kranjskem lahko povzamemo naslednje podatke: leta 1861 je bil 
najvišji cenz v občini Lahovče v kamniškem sodnem okraju: tu je 
zadnji kmet, ki je bil še vpisan v deželnozborski volilni imenik, 
plačal 34 gld davka. Leta 1883 je bil najvišji cenz na Kranjskem 
v občini Spodnja Šiška. V celi občini, ki je štela 1880. leta 1536 
prebivalcev, je bilo takrat celih sedem deželnozborskib volilnih 
upravičencev, od katerih je plačal prvi 1417, zadnji pa 88 gld. 
davka. Teh sedem ljudi je v imenu vse občine volilo troje volilnih 
mož! Najnižji cenz je bil leta 1861 v občinah Mlaka v kamniškem 
ter Mirna v trebanjskem sodnem okraju: tu je segala volilna pra ­
vica navzdol vse do 1 gld. davka. Leta 1883 so imele najnižji cenz, 
še po 1 gld. davka, občine Dedni dol in Muljava v stiškem, Male 
Poljane v ribniškem ter Erzelj v vipavskem sodnem okraju. Cenz 
pa se ni spreminjal le od občine do občine, ampak je bil tudi v isti 
občini od leta do leta drugačen. V Spodnji Šiški je bilo leta 1877 
63 volilnih upravičencev, cenz pa je znašal 5 gld. Muljava, ki je 
imela leta 1883 tako nizek cenz, je imela leta 1861 precej visokega, 
16 gld.
Na splošno nam primerjava leta 1861 in 1883 za kmečko 
kurijo pokaže takole sliko:
V kmečki kuriji je volilo 1861. leta 486 občin. Za vse občine 
podatkov nimamo na razpolago ali volilni akti niso ohranjeni. Tako 
lahko analiziramo 424 občin. Zadnji, ki je bil še uvrščen v deželno­
zborski volilni imenik, je plačal direktnih davkov:
143
84 občinah pod 5 gld (20 %j občin)
199 občinah 5—10
glđ
47 %
99 občinah10—15 gld
23 %,
26 občinah15—20 gld 6 %
9 občinah20—25 gld 2 %,
7 občinahnad 25 gld 2 %
V 283 občinah, v dveh tretjinah občin, za katere imamo po­
datke, obenem pa tudi v absolutni večini vseli občin na Kranjskem, 
je bil dejanski cenz nižji od 10 gld.
Leta 1883 je volilo v kmečki kuriji 335 občin. Podatke imamo 
na razpolago za vse občine razen dveh, torej za 333 občin. Zdaj je 
plačal zadnji, ki je bil še uvrščen v deželnozborski volilni imenik:
V 61 občinah pod 5 gld (18 % občin
v 105 občinah 5—10 gld 32 %
v 84 občinah10—15 gld 25 %
v 54 občinah15—20 gld 16 %
v 16 občinah20—25 gld 5 %
v 13 občinahnad 25 gld 4 %,.
Samo še polovica vseh občin (166) je imela zdaj cenz nižji od 
10 gld.; delež občin z višjim cenzom pa se je močno povečal, od 
tretjine občin na polovico. To je seveda pomenilo precejšnje zni­
žanje števila volilnih upravičencev.
Za Koroško vidimo vso raznolikost v širini oziroma ožini 
volilne pravice iz statistike, ki jo je sestavil deželni odbor leta 1883, 
ko je po naročilu deželnega zbora pripravljal spremembo deželno- 
zborskega volilnega reda ter je zato preko deželne vlade zbral od 
okrajnih glavarstev potrebne podatke. Ti podatki so sestavljeni na 
podlagi občinskih volilnih imenikov, podatkov davčnih uradov ter 
operatov ljudskega štetja 1880.
P 0 02 05 max min upr %
Celovec.................... 46 4 42 55,00 0,84 2.026 3.4 %
Velikovec.................... 45 8 37 29,90 3,03 1.834 3,7 %
Šentvid .................... 30 13 17 73,82 2,10 1.732 3.8 %
Volšperk.................... 31 8 23 64,82 0.85 1.586 4,5 %
Beljak ......................... 26 13 13 65,54 0,37 2.223 4,6 %
Špital ......................... 33 13 20 43,90 1,73 1.928 4,7 %
Šmohor .................... 31 13 18 14,95 0,61 1.421 8.1 %
Koroška .................... 242 72 170 73.82 0.37 12.750 4.3 %
144
P: politični okraj 
0: število občin
02: število občin z dvema vol. razredoma 
05: število občin s tremi vol. razredi
max: v občinah tega volilnega okraja znaša najvišji cenz v gld
min: v občinah tega volilnega okraja znaša najnižji cenz v gld
upr: število deželnozborskih volilnih upravičencev 
%: delež upravičencev od prisotnega prebivalstva 1880
Najvišji cenz je znašal, kakor vidimo, 74 gld., najnižji tretjino 
goldinarja. V šmohorskem okraju je imelo volilno pravico 8 %• 
prebivalstva, v celovškem le nekaj čez 3 %'.
Število volilnih upravičencev je bilo razmeroma na splošno 
najnižje v industrijskih predelih, kjer je bilo mnogo delavstva. 
Idrija je imela leta 1867 le 3 %■ volilnih upravičencev (116 januarja, 
110 marca od 3937 prebivalcev). 18 Plajberk in Rute na Koroškem 
sta imela po omenjeni statistiki koroškega deželnega odbora pred 
letom 1884 skupaj 49 volilcev od 2657 prebivalcev (1,8%). Milje 
so imele leta 1901 med 4137 prebivalci 61 deželnozborskih volilnih 
upravičencev, to je 1,5 %.19
Različni postopki pri sestavljanju volilnih imenikov so povzro­
čali velike spremembe v številu volilnih upravičencev. V mestu 
Gorici je bilo leta 1867 izredno nizko število volilnih upravičencev, 
337 ali 2 % prebivalstva (1869). V razliko od postopka prej (1861) 
in pozneje (1870) so namreč sprejeli v volilni imenik le one, ki so 
svoje davke za prejšnje leto v celoti poravnali. 20 S tem so izredno 
znižali število volilcev. Tudi nizki procent za celo goriško mestno 
kurijo, ki smo ga zgoraj v tabeli navedli, je predvsem posledica tega 
postopka v Gorici.
Posebej v mestni kuriji je zaradi pogojnega cenza 10 gld. igralo 
veliko vlogo upoštevanje ali neupoštevanje doklad k davkom. Z ve­
ljavnostjo od leta 1850 naprej je bila uvedena tako imenovana 
tretinjska doklada (Drittelzuschlag) k zemljiškemu in obema hiš ­
nima davkoma. Leta 1859 se je začela pobirati še posebna vojna 
doklada (Kriegszuschlag), ki je bila leta 1861 še manjša, se je pa 
po nekaj letih ustalila na višini tretjine zemljiškega in hišno- 
najemniškega davka, 40 % dohodnine in pridobnine ter v glavnem 
100 % hišno-razrednega davka. 21 O teh dokladah v volilnih določ­
bah ni bilo govora, razen za veleposestvo, kjer je bilo izrecno 
rečeno, da je za volilno pravico treba plačevati določen znesek
10 Volitve
145
realnih davkov ne vštevši vojno doklado. V mestni in kmečki kuriji 
pa se je zelo različno postopalo. Ponekod so doklade prištevali 
davkom, ponekod pa ne.22 Hohenwartova vlada je oh volitvah 1871 
ukazala, naj se doklade povsod štejejo kot sestavni del davkov. 
S tem je hotela brez spremembe volilnih določb dvigniti število 
volilnih upravičencev. »Vlada je menila, da bo pri nanovo priteg ­
njenih meščanih dobila podporo v boju proti velekapitalističnim 
krogom« kakor pravi Charmatz. 23 Na podeželju je imelo prištevanje 
ali neprištevanje doklad k davkom razmeroma majhno vlogo, ker 
je bil cenz tu povsem relativen. Vse drugače pa je bilo v mestni 
kuriji. Tu je veljal pogojni cenz 10 gld. — tega pa je doseglo mnogo 
več ljudi, če so se doklade upoštevale kot pa če se niso. Naj po­
kažemo vpliv doklad na volilno pravico ob konkretnem primeru 
iz kranjskih deželnozborskih volilnih aktov. Volilni imenik za trg 
Vrhniko iz leta 1877 je bil prvotno sestavljen z upoštevanjem 
doklad, politična oblast pa ga je popravila in doklade črtala. Ker 
so navedeni davki po obeh variantah, lahko napravimo natančno 
primerjavo. Število volilnih upravičencev je znašalo:
znesek dir. 
davkov
z všteto 
doklado
brez
doklade
nad 100 gld . . 7 5
50—100 gld . . . 8 3
25— 50 gld . . . 14 11
10— 25 gld . . . 35 19
davkoplačevalci 64 38
Število volilcev premoženjske skupine se je zmanjšalo za več 
kot polovico. Oni, ki so plačevali po 15, 14, 12 gld. davka s dokla ­
dami vred, so zdaj izgubili volilno pravico, saj so imeli samo 8, 7, 
6 gld. »čistega« davka.
Da se vrnem k Hohenwartovemu ukrepu! Charmatz pravi, da 
se je po tej uredbi število volilnih upravičencev dvignilo na Dunaju 
od 18.000 na 36.000. Od naših dežel lahko navedemo številke le za 
Štajersko: tu je število volilnih upravičencev naraslo v mestni kuriji 
od 10.038 leta 1870 na 11.278 ali na Spodnjem Štajerskem od 2167 
na 2543. Pri tem pa je treba povedati, da so se doklade ponekod 
na Štajerskem že prej štele k davkom 24 in da se tudi Hohenwartov 
ukrep ni povsod v deželi izvajal. Problem doklad je bil likvidiran
146
v glavnem z davčnimi reformami v osemdesetih letih: tedaj so bile 
doklade ukinjene, zato pa je bil povečan dotedanji »čisti« davek. 25
V občinskih volilnih imenikih podeželskih občin so bili vpisani 
tudi veleposestniki in meščani, ki so imeli v občini svojo posest in 
plačevali od nje davek, navadno relativno visoke zneske. Ti ljudje 
so volili v veleposestvu in v mestni kuriji. Če so za deželnozborske 
ali državnozborske volitve izločili iz volilnih imenikov njihov davek 
ter vso preostalo vsoto davkov znova razdelili na tri dele ter na ­
novo formirali občinske volilne razrede, dva ali tri, so dobili seveda 
precej višje število volilnih upravičencev. 20
Podobni problemi so bili pri »mešanih« občinah, kjer je del 
(mesto ali trg) volil v mestni, del (okolica) pa v kmečki kuriji. Ali 
naj tu volijo v kmečki ali mestni kuriji avtomatično oni volilci, ki 
so v celotni občini bili pri občinskih volitvah uvrščeni v prvi ih 
drugi volilni razred (oziroma v mestni kuriji še oni, ki so v tretjem 
razredu plačevali nad 10 gld. davka)? Ponekod so napravili tako, 
drugje so spet nanovo sešteli davke volilcev za vsak del občine po­
sebej ter v vsakem delu nanovo formirali po tri volilne razrede. 
Včasih so upoštevali davke, ki so jih volilci plačevali v celotni ob ­
čini, včasih pa samo tiste, ki so jih dajali za posest, obrt itd. v tistem 
delu občine. Postopali pa so še na drug način. Vse mestne in prav 
tako okoliške volilce v deljeni občini so proglasili za posebno enoto, 
ki nima treh volilnih razredov, ampak se ravna po predpisih 
točke b) določb o volilni pravici, veljavne za »občine z manj kot 
tremi volilnimi razredi«, tako, da volita v deželni ali v državni zbor 
prvi dve tretjini volilnih upravičencev in je vsako seštevanje in pre­
računavanje davkov nepotrebno. To varianto, ki je zelo povečala 
število volilnih upravičencev, so uporabljali v Marenbergu in Vuze ­
nici na Štajerskem v šestdesetih letih, v Postojni januarja 1867 in 
zelo na široko v Istri po letu 1870.21 Mnenje o tem postopku je bilo 
zelo različno. Kranjska deželna vlada in ministrstvo sta zavrnila to 
metodo v postojnskem primeru. 28 Primorsko namestništvo pa je 
dne 10. junija 1870 izdalo naredbo, ki je predpisovala uporabo te 
metode, češ da je edino pravilna, kar je potrdilo tudi ministrstvo. 
Vlada je v Istri vseskozi zagovarjala ta postopek, upiral pa se mu 
je istrski deželni zbor, češ da je treba pustiti občinske volilne raz ­
rede take kakor so, pa uvrstiti v kmečko kurijo vse volilce v oko­
lici, ki so v prvem in drugem občinskem volilnem razredu, v mestno
10*
147
kurijo pa vse volilce mestne ali trške katastrske občine, ki so v 
prvem in drugem občinskem volilnem razredu ali v tretjem plaču ­
jejo nad 10 gld. davka. 20 V Istri je imelo tako ali drugačno reše­
vanje tega problema precejšen vpliv na celotno število volilnih 
upravičencev v deželi. Delež volilnih upravičencev od prebivalstva 
dežele je narastel leta 1889 od prejšnjih 5,8 %' na 6,7 %• — pred­
vsem zaradi tega, ker so skoraj na celem deželnem ozemlju pri 
mešanih občinah upoštevali prvi dve tretjini volilcev. Zato ni čudno, 
da je istrska volilna reforma leta 1908 natanko določila, kako naj 
se sestavlja volilni imenik v mešanih občinah: upoštevali so se le 
davki dotičnega dela občine (mesta, trga —- ali kmečke okolice), 
prav tako se niso upoštevali davki volilcev drugih volilnih razredov 
(veleposestva, mestne kurije v kmečkih volilnih okrajih in po­
dobno).
Število volilnih upravičencev v občini se je lahko precej spre­
menilo, če so iz volilnih imenikov izločili one, ki so imeli volilno 
pravico v drugih kurijah ali stanovali v drugih občinah, če so iz 
njih izločili žene in mladoletnike. Postopek je bil tudi tu močno 
različen od kraja do kraja in od časa do časa. Število ženskih volil­
nih upravičencev v tem prvem obdobju, ko so še imele (čeprav ne­
dosledno) volilno pravico ali bile vsaj (pa spet ne dosledno) vpisane 
v volilne imenike, ni bilo tako majhno. Naj navedemo samo nekaj 
primerov: v Mariboru je bilo leta 1870 od 752 upravičencev 79 žena, 
v Ptuju 1889. leta 134 od 785, v Kranju leta 1867 (marca) 25 
od 145.
Ne tako redko je prišlo pri sestavljanju volilnih imenikov tudi 
do napak, hotenih ali nehotenih. Namesto prvih dveh volilnih raz ­
redov ali prvih dveh tretjin občinskih volilcev so vpisali enostavno 
vse občinske upravičence, namesto prvih dveh tretjin volilcev so 
vpisali v občinah z dvema volilnima razredoma le one, ki so plačali 
prvi dve tretjini davka, namesto prvih dveh volilnih razredov pa 
so vpisali prvi dve tretjini občinskih volilcev itd. itd.
Vsi taki in podobni postopki so povzročali precejšnje spre­
membe v številu volilnih upravičencev po posameznih občinah. 
Število volilcev v Kranju se je od volitev januarja 1867 do marca 
istega leta povečalo od 104 na 145, čeprav je služil obema volilnima 
imenikoma za osnovo isti občinski volilni imenik in iste davčne 
obveznosti. Toda medtem ko so iz januarskega imenika ženske iz-
148
ključih, so jih dali v marčnega. Poleg tega pa so v marčni imenik 
vnesli še vrsto ljudi, ki so plačevali dovolj davkov, pa jih v januar ­
skem ni bilo. Če so bile take spremembe v postopkih omejene na 
par občin, seveda niso imele širšega pomena, če pa so zajele — kar 
se ni malokrat zgodilo — cele okraje in predele, so vplivale tudi na 
zvišanje ali znižanje števila volilnih upravičencev v celi deželi.
Posebej moramo za to prvo obdobje omeniti vlogo tako ime­
novane inteligenčne skupine. V kmečkih občinah inteligenčna sku ­
pina številčno ni prišla dosti do izraza. V večini občin sta bila 
župnik in učitelj edina predstavnika te skupine. Vse drugače pa je 
bilo v mestni kuriji. Od celotnega števila 2544 volilnih upravičen ­
cev v mestni kuriji na Kranjskem marca 1867 je bilo 667 ali 26 %? 
pripadnikov tako imenovane inteligenčne skupine, od tega v Ljub ­
ljani 297 ali 34 %, ljubljanskih volileev, v ostalih krajih mestne 
kurije pa 370 ali 23 %. Leta 1877 je bilo od 2509 volilnih upra ­
vičencev mestne kurije 791 ali 31 %- »inteligentov«, od tega v Ljub ­
ljani 400 (35 %), v ostalih mestih in trgih 391 (29%). V inteli­
genčni skupini je bilo 9 častnih meščanov, 537 uradnikov, 112 pro­
fesorjev in učiteljev, 47 (upokojenih) oficirjev, 20 upokojenih 
uradnikov, 23 pripadnikov svobodnih poklicev (advokatov, zdrav ­
nikov, notarjev, doktorjev nasploh v Ljubljani itd.), 43 duhovnikov. 
Ti podatki, izračunani iz originalnega volilnega materiala, seveda 
niso povsem natančni: marsikateri advokat, pa tudi duhovnik ali 
uradnik ni bil vpisan v volilni imenik na podlagi svoje inteligenčne 
volilne pravice, ampak na podlagi davka in uvrščen v davčno sku ­
pino volileev.
Najštevilnejša uradniška skupina je bila po okrajih in volilnih
okrajih različno 
kraje:
zastopana. Naj navedemo številke za posamezne
284 Ljubljana 12 Metlika
47 Novo mesto 10 Kostanjevica
27 Idrija 9 Škofja Loka
21 Kranj 8 Ribnica
20 Postojna 8 Lož
19 Kamnik 6 Vrhnika
16 Krško 5 Tržič
16 Črnomelj — Višnja gora
15 Radovljica
14 Kočevje
149
V središčih sodnih okrajev je bilo uradnikov približno 5—10, 
v središčih okrajnih glavarstev okrog 15—20. Povsem izjemno je 
bilo število uradništva v Idriji, ker je bil idrijski rudnik v državnih 
rokah. Novo mesto je bilo sedež okrožnega sodišča, v Ljubljani kot 
deželnem glavnem mestu je bilo seveda uradništva največ.
Številke, ki smo jih navedli za volitve leta 1877 na Kranjskem, 
so bile seveda ob drugih volitvah drugačne — vendar pa ne bistveno 
drugačne. Splošno sliko, ki smo si jo ustvarili iz navedenih podat ­
kov, moremo nedvomno prenesti na druge naše dežele.
Uradniki so v prvem času v glavnem morali glasovati po vlad ­
nih željah ali pa se vsaj vzdrževati glasovanja. Vladno stališče lepo 
kaže izjava salzburškega namestnika Toggenbruga iz leta 1867, ki 
je dejal, da uradnikov ni mogoče siliti, da gredo volit. Če čutijo 
v prsih kolizijo dolžnosti, se lahko abstinirajo; če pa postavljajo 
svojo politično pravico višje kot uradniško dolžnost, lahko raz ­
vežejo svojo službeno vez. V tem naziranju ni za uradnika nič 
poniževalnega. Poniževalno pa je, bojevati se proti vladi in ji ven­
darle hoteti služiti. Vlada ne ho odnehala od tega odkritega moral ­
nega vpliva na volitve.50 Na ta način je imela vlada preko urad ­
ništva ogromen vpliv na volitve v mestni kuriji. Iz tega moremo 
razumeti tendenco po zmanjševanju števila volilcev davčne skupine, 
ki jo zasledimo večkrat v mestni kuriji npr. na Kranjskem ali na 
Primorskem. Ko so v Gorici leta 1867, kakor smo omenili, tako 
zelo znižali število volilcev-davkoplačevalcev, so s tem seveda 
močno zvišali delež uradništva. Tako sta bila brez težav izvoljena 
vladna kandidata proti ekstremnima italijanskima. Zniževanje šte­
vila volilcev davčne skupine na Kranjskem leta 1877 (s črtanjem 
doklad iz davčne vsote) pa je prav tako okrepilo uradniško skupino 
ter pripravilo teren za nemško zmago v mestni kuriji.
S širjenjem volilne pravice je seveda delež položajne skupine 
vedno bolj padal.
Naslednja preglednica naj nam pokaže, kolikšen delež prebi ­
valstva je zajela volilna pravica ob pogojnem (na Koroškem za 
deželnozborske volitve absolutnem) cenzu 5 gld., ki je veljal za 
kmečko in mestno kurijo za državnozborske volitve v vseh naših 
deželah od osemdesetih let pa do (vključno) leta 1897, za deželno-
150
zborske volitve pa le na Štajerskem (do 1904), Koroškem (do 1902) 
in Kranjskem (do 1898).
Štajerska Koroška Kranjska Goriška Istra
1884 8,5 %
D 1885 7.8 % 6,3 %, 6,0 % 7.4 %
1889 8,6 %
D 1891 7,5 %, 6,0 % 8,3 % 6,1 % 7,7 %
1895/6 8,9 % 6,3 % 8,5 %
D 1897 7,5 % 6,6 % 8,3 % 5,5 % 6,6 %,
1902 9,3 %
Kakor vidimo, se je zdaj volilna pravica precej razširila. 
Razširila se je precej z ozirom na stanje, kakor je bilo neposredno 
pred reformo — ni se pa toliko razširila z ozirom na prakso v 
letu 1861, ob prvih volitvah v deželne zbore. Na žalost imamo po­
datke o širini volilne pravice leta 1861 le za Kranjsko in Istro. 
Širine istrske volilne pravice, kakor je bila leta 1861, pogojni cenz 
5 gld. ni nikdar dosegel, na Kranjskem je bila po osemdesetih letih 
volilna pravica približno enaka kakor leta 1861. Za ostale tri dežele 
primerjave z letom 1861 ne moremo napraviti.
Pogojni cenz 5 gld. nikakor ni odpravil razlik v širini volilne 
pravice med posameznimi deželami, predeli in občinami. Koroška 
in Goriška sta ostali deželi s povprečno ožjo volilno pravico. Na 
Goriškem je ostala razlika med slovenskim in italijanskim delom. 
V kmečki kuriji je pri državnozborskih volitvah leta 1885 imelo 
volilno pravico povprečno 6,6 '%• prebivalstva, toda v slovenskem 
okraju je znašal delež 8,2 %1, v furlanskem pa le 2,3 %■. Na Štajer ­
skem je bila volilna pravica opazno širša pri deželnozborskih volit­
vah: ženskam volilna pravica v deželni zbor ni bila odvzeta.
Na Koroškem je veljal za đeželnozborske volitve absolutni, za 
državnozborske pa pogojni cenz 5 gld.; primerjava nam kaže, da ta 
razlika v merilu cele dežele tako rekoč ni prišla do veljave. Na 
splošno lahko rečemo za naše dežele, da je pogojni cenz 5 gld. 
vedno bolj postajal tudi splošni dejanski cenz; število volilcev, ki 
so imeli volilno pravico tudi z nižjim davkom, je bilo vedno manjše. 
Statistika, napravljena ob državnozborskih volitvah leta 1897, nam 
kaže, da je bilo teh volilcev z davkom pod 5 gld.: 31
151
Štajerskem . . . . 1.322 od 101.188 ali 1,3 %
Koroškem ... 297 od 23.935 ali 1,2 %
Kranjskem . . . . 1.610 od 41.780 ali 3,8 %
Goriškem . . . 333 od 12.830 ali 2,8 %
stri .... . . . 2.142 od 22.238 ali 9,6 %
Skoraj vsi volilci izpod 5 gld. so bili iz kmečke kurije.
Naslednja reforma, ki je znižala pogojni cenz na 4 gld. in je
bila uveljavljena za državnozborske volitve leta 1900/1 ter za 
deželnozborske volitve v obeh cenznih kurijah na Kranjskem (1898) 
in Koroškem (1902), je dala volilno pravico naslednjemu deležu 
prebivalstva:
Štajerska Koroška Kranjska Goriška Istra
1901 8.8 % 6,8 % 8,7 % 6.3 % 7.6 %
1901/2 6,9 % 8.9 %,
1908/9 6.9 %, 8,7 %
1913 12.2 %
Kakor smo že povedali, ta reforma ni imela namena razširjati 
volilne pravice, ampak jo predvsem ohraniti tistim, ki bi jo ob 
davčni reformi sicer izgubili. Vsaka reforma davkov je seveda vpli­
vala na volilno pravico. Vpliva reform davkov v osemdesetih letih 
v naših preglednicah ne moremo posebej opaziti, ker je bil v istih 
letih uveden novi pogojni cenz 5 gld., ob povsem relativnem cenzu, 
kjer se je ohranil, pa ta vpliv ni bil tako velik. Da pa je cenz 5 gld. 
obstajal že prej, bi mogli posledice teh reform nedvomno zaznati 
v številu volilnih upravičencev. Saj se je tedaj rešilo vprašanje 
vojne in tretjinske doklade, kakor smo že omenili, poleg tega se je 
zemljarina drugače razporedila po deželah. Zemljiški davek se je 
posebno zvišal na Štajerskem in znižal na Kranjskem. 32 Velika re­
forma davkov leta 1896 je pomenila v določenih mejah neko zni­
žanje zemljarine in pridobnine. Znižanje cenza naj bi tedaj 
ohranilo volilno pravico vsem tistim kmetom in predvsem obrt ­
nikom, ki so dotlej plačevali nad 5 gld. davka, po davčni reformi 
pa bi prišli pod to mejo.33 Kakor vidimo, se je število volilnih 
upravičencev po novem cenzu povsod povečalo, dasi ne povsod 
enako; predvsem pa se je dvignilo v mestni kuriji. Vzrok temu je 
bila predvsem uvedba novega davka, osebne dohodnine (Personal ­
einkommensteuer). To je bil davek na vse dohodke, ki so presegali
152
600 gld. (ali po novem 1200 kron) letno. Obdavčene so bile vse 
plače in mezde nad tem letnim zneskom. S tem se je število davko ­
plačevalcev precej povečalo. Zaslužki najboljše plačanih delavcev, 
v glavnem specialistov, posebej kvalificiranih delavcev, so presegali 
100 kron mesečno in so že bili obdavčeni. 34 Del delavstva, seveda 
izredno skromen del, če ga primerjamo s celoto, je prišel s tem do 
volilne pravice v kmečki in mestni kuriji. Zato so mogli zmagati 
v Istri socialisti pri volitvah v volilnem okraju Milje-Izola v mestni 
kuriji, na Kranjskem pa so bili najbliže zmagi v Idriji, v mestni 
kuriji, čeprav ne tu ne tam ni veljala splošna volilna pravica. Zato 
nam je tudi razumljivo, zakaj na Štajerskem in na Kranjskem tak 
poseben odnos do osebne dohodnine v primerjavi z drugimi direkt­
nimi davki. Na Štajerskem se je po letu 1909 za deželnozborsko 
volilno pravico štela osebna dohodnina le v polovičnem znesku. Na 
Kranjskem pa je, kakor smo videli, občinski volilni red iz leta 1910 
uvrstil v drugi volilni razred vse davkoplačevalce »občinskim do­
kladam podvrženih davkov«, medtem ko so bili oni, ki so plačevali 
manj kot 20 kron direktnih davkov, »ki niso podvrženi občinskim 
dokladam« — to pa je bila ravno predvsem osebna dohodnina —, 
vrženi v tretji volilni razred.
Pred prvo svetovno vojno je zajela volilna pravica v cenznih 
kurijah po posameznih deželah takle delež prebivalstva:
Kranjska (1913) . . . 12,2
Štajerska (1909) . . . 7,2
Koroška (1909) . . . 6,9
Istra (1908) . . . . 6,2
Goriška (1913) . . . 4,1
Najširša je bila volilna pravica na Kranjskem. Vzrok temu je 
bil novi občinski volilni red iz leta 1910. Štajerska je z reformo 
leta 1909 močno omejila volilno pravico v mestni in kmečki kuriji, 
tako, da je zajela manjši delež prebivalstva kot kdajkoli po 
letu 1884. Vendar pa je bil ta delež še vedno višji kot na Koroškem, 
dasi je bil cenz na Koroškem za 1 gld. nižji in brez posebnih ome­
jitev, kakor so veljale na Štajerskem. To je bila pač predvsem 
posledica posebnih posestnih in socialnih razmer na Koroškem. 
Istrsko povprečje ne pove mnogo; tu je bila namreč volilna pravica 
v obeh cenznih kurijah drugačna: po podatkih v Statistisches Jahr-
158
buch der autonomen Landesverwaltung je imelo v kmečki kuriji 
(cenz 4 gld.) leta 1908 volilno pravico 8,7 %. prebivalstva, v mestni 
(cenz 10 gld.) pa le 4,5 %. Najnižja je bila končno volilna pravica 
na Goriškem, kjer so ostali stari predpisi iz leta 1861; na precejšnjo 
razliko med slovenskim in italijanskim delom pa smo že opozorili.
V Trstu je zajela volilna pravica pri državnozborskih volitvah 
naslednje število ljudi:
I. kolegij 11. kolegij III. kolegij skupaj
1873 219 2.164 3.738 6.121
1879 217 2.393 4.556 7.166
1885 251 2.649 4.259 7.159
1891 305 2.777 4.238 7.320
1897 436 3.169 3.924 7.529
1901 455 3.534 5.578 9.567
Vsi trije kolegiji skupaj so zajeli naslednji delež prebivalstva:
1873 5,0 %
1879 5,1 %
1885 5,1 %
1891 4,7 %
1897 4,3 %
1901 5,4 %
Oglejmo si še, kolikšen delež prebivalstva je zajela splošna 
volilna pravica pri deželnih in državnih volitvah.
Štajerska Koroška Kranjska Goriška Trst Istra
Dr 1897 21,0 % 19,5 % 20,4 %, 17,8 % 20,6 % 24,3 %
Dr 1901 20.8 % 18,6 % 18,9 % 22,3 % 20,5 %. 25,3 %
De 1902 — 18,2 % — — — —
Dr 1907 20,2 % 18,7 %, 19,0 % 20,8 % 17,6 % 23,1 %
De 1908/9 20,6 % 18,9 % 18,9 % 20,8 % — 23,0 %
Dr 1911 21,0 %; 20,0 % 19,0 % 21,8 % 20,0 % 24,0 %
De 1913 — — 18,6 % 22,2 % — —
Pri Štajerski je za deželnozborske volitve leta 1909 zaradi 
»čiste« splošne kurije navedena vsota volilnih upravičencev mestne, 
kmečke in splošne kurije.
154
Kakor vidimo, se je tu število volileev precej spreminjalo. Naj ­
širša je bila volilna praviea pri državnozborskih volitvah 1897 in 
1900/1, ko se je zahtevalo samo šestmesečno bivanje v občini, med­
tem ko je sicer veljal enoletni rok. Toda razlike v številu upravi ­
čencev še daleč niso posledica le te spremembe pogojev. Ob istih 
predpisih je npr. v kratki dobi treh let (1897, 1900—1) padlo šte­
vilo volileev na Kranjskem od 103.000 na 96.000, na Goriškem pa 
se je dvignilo od 41.000 na 52.000. Te razlike so odvisne predvsem 
od načina sestavljanja volilnih imenikov: ali je bila ta sestava vestna 
ali površna, ali so namerno ali nenamerno izpuščali celo vrsto ljudi, 
ali so puščali v volilnem imeniku umrle in odseljene prebivalce, ali 
pa jih iz njega črtali, ali so ljudje zahtevali svojo volilno pravico 
v reklamacijskem postopku ali pa se zato niso brigali in podobno. 
Pri razlikah po deželah gre seveda tudi za posledice različne struk ­
ture prebivalstva po starosti in spolu, večjega ali manjšega deleža 
nedomačega prebivalstva (prebivalstva, pristojnega v ogrsko državno 
polovico, tujih državljanov), večjega ali manjšega deleža nanovo 
priseljenih itd.
VOLILNA DOLŽNOST
V začetku tega stoletja se je v Avstriji pojavila tudi misel na 
volino dolžnost, to je, da ni državljan pod določenimi pogoji samo 
upravičen voliti v državni ali deželni zbor, ampak tudi dolžan 
glasovati. Nekaj prej je bila volilna dolžnost uvedena že v neka ­
terih drugih evropskih državah. Najbolj znan primer je Belgija od 
leta 1893 naprej.
Ob državnozborski volilni reformi leta 1907 je bila sprejeta 
določba, da lahko posamezne dežele uvedejo volilno dolžnost ne 
samo za deželnozborske, ampak tudi za državnozborske volitve.
Od naših dežel so uvedli volilno dolžnost v Trstu z volilno 
reformo leta 1908, toda samo za občinske volitve,35 in na Kranj ­
skem leta 1910 tako za deželnozborske kakor za državnozborske.
Za neudeležbo brez opravičenega razloga so bile določene 
globe od 1 do 50 kron. Za opravičljive razloge so šteli predvsem 
bolezen in slabost volilca, bolezen v družini in druge neodložljive 
rodbinske zadeve, prometne ovire, uradne in neodložljive poklicne 
dolžnosti, odsotnost na potovanju izven dežele.
155
Volilna dolžnost je v začetku koristila predvsem vladajočim 
buržoaznim strankam, v Trstu italijanski liberalni, na Kranjskem 
pa slovenski klerikalni. To seveda, ne pa toliko težnja po tem, »da 
bo volilna dolžnost vzgojno vplivala, ker bo bolj mlačne skupine 
prebivalstva dramila k udeležbi v javnem življenju ter budila in 
razvijala njihovo zanimanje za državne naloge, ki naj jih reši 
zakonodaja«, 46 je tudi bil glavni razlog za izdajo takih zakonov. 47
Med onimi, ki se volitev dotlej niso udeleževali, je bil precej­
šen del takih, ki jim je abstinenca predstavljala še najboljšo rešitev 
v konfliktu med prepričanjem in odvisnostjo. Po svojih simpatijah 
bi volili opozicijo (pa naj gre tu za socialno demokracijo ali kako 
buržoazno stranko), toda odvisnost od delodajalca, urada, upnika 
jim tega ni dovoljevala. Za večinsko stranko glasovati niso hoteli, 
za opozicijsko niso smeli — izhod iz tega je bila abstinenca. Ob 
volilni dolžnosti so vsi taki ljudje morali na volišče in morali so 
glasovati za tiste, od katerih so bili odvisni.
Volilci, ki so prej ostajali doma iz politične nerazgledanosti, 
nezanimanja, apatije, nezaupanja do vse »politike« in iz najrazlič ­
nejših drugih razlogov, so se ob volilni dolžnosti prav tako veči­
noma opredeljevali za tiste, ki so imeli v rokah največ propagand ­
nih sredstev, največjo gospodarsko in politično moč, možnost 
moralnega pritiska kakor npr. duhovščina. Vendar pa uvedba vo­
lilne pravice ni vedno in vselej koristila le naštetim gospodujočim 
strankam. V ugodnih prilikah je mogla biti v korist tudi opoziciji. 
Tako je imela npr. v industrializirani jeseniški dolini od uvedbe 
volilne dolžnosti največ koristi socialna demokracija: poprej ne­
opredeljeni ali nepritegnjeni volilci so zdaj, ko so morali na volišče, 
že čutiti največ bližine do stranke delavskega razreda. Tako je od 
leta 1907 do 1911 število klerikalnih glasov v tem predelu poraslo 
samo za 1 %-, število socialističnih pa za 9 %.
156
GLASOVANJE
INDIREKTNE VOLITVE V KMEČKI IN SPLOŠNI KURIJI
Po deželnih določbah leta 1861 in prav tako po državnozbor ­
skem volilnem redu leta 1873 so bile volitve direktne samo v obeh 
privilegiranih volilnih razredih, veleposestvu in trgovsko-obrtnih 
zbornicah, ter v mestnem volilnem razredu. V kmečkem volilnem 
razredu, torej za ogromno večino prebivalstva, pa so volili in­
direktno preko volilnih mož (Wahlmänner).
Deželnozborski volilni upravičenci vsake občine so izbrali 
določeno število volilnih mož. Šele ti in samo ti so potem volili 
poslance. Tako je torej volilni postopek v kmečkem volilnem raz ­
redu imel dve stopnji: najprej prvotne volitve ali pravolitve, to je 
volitve volilnih mož, in nato druge, poslanske volitve.
Deželnozborski volilni redi iz leta 1861 niso določali, odkod 
morajo biti volilni možje, ki jih volijo pravolilci. Šele za državno ­
zborske volitve je bilo leta 1873 določeno, da jih pravolilci volijo 
»iz svoje srede«. To določbo so od naših dežel sprejeli v deželno­
zborske volilne rede samo na Koroškem leta 1884.
Število volilnih mož je bilo odvisno od števila prebivalstva 
vsake občine. Na 500 prebivalcev je odpadel en volilni mož. Pra ­
vico do enega volilnega moža je imela vsaka, tudi najmanjša občina. 
Ob teh splošnih pravilih so bili postopki za računanje števila volil­
nih mož nekoliko različni. Po deželnozhorskih volilnih redih iz 
leta 1861 se ostanek, dobljen ob delitvi števila prebivalcev občine 
s 500, ni upošteval, če je bil nižji od 250 (249 ali manj), če je bil 
višji od 250 (250 in več) pa je štel za novega volilnega moža. 
Po državnozborskem volilnem redu iz leta 1873 je bilo malo dru ­
gače: vsak, tudi najmanjši ostanek je dal že pravico do novega volil­
157
nega moža. Koroška in Štajerska sta leta 1884 sprejeli ta državno ­
zborski način tudi za đeželnozborske volitve. V ostalih deželah, na 
Kranjskem, Goriškem in v Istri pa se to ni zgodilo. Tako so torej 
imele te dežele za državnozborske volitve drugo, višje število volil­
nih mož kakor pa za đeželnozborske.
Za določanje števila volilnih mož je bilo treba po določbah iz 
leta 1861 upoštevati domače prebivalstvo (po zadnjem štetju), po 
določbah za državnozborske volitve iz let 1873 in 1896 pa prisotno 
prebivalstvo. Računanje po prisotnem prebivalstvu so leta 1884 
uvedli na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem tudi za deželno- 
zborske volitve.
Indirektne volitve v deželnem zboru so bile v naših deželah 
odpravljene šele:
na Kranjskem z zakonom 5. novembra 1898, 
na Koroškem z zakonom 5. septembra 1902, 
na Štajerskem z zakonom 11. aprila 1904, 
na Goriškem z zakonom 12. septembra 1907, 
v Istri z zakonom 17. maja 1908,
to se pravi, povsod razen na Kranjskem šele istočasno z uvedbo 
splošne kurije.
Za državni zbor je bila odprava indirektnih volitev v kmečki 
kuriji po določbah leta 1896 povezana z deželnozborsko zakono ­
dajo: če se odpravijo indirektne volitve za đeželnozborske volitve, 
se avtomatično odpravijo obenem tudi za državnozborske. Na ta 
način so bile ob splošnih volitvah v državni zbor leta 1897 še vse 
volitve v kmečki kuriji v naših deželah indirektne, ob splošnih vo­
litvah leta 1900/01 pa so bile na Kranjskem že direktne, na Štajer ­
skem, Koroškem, Goriškem in v Istri še indirektne. Dopolnilne 
volitve v državni zbor po letu 1902 na Koroškem oziroma leta 1904 
na Štajerskem pa so se tudi vršile že direktno.
Za splošno kurijo, kakor je bila uvedena za državni zbor 
leta 1896, so bile določene deloma direktne, deloma indirektne 
volitve. Direktne volitve so bile določene za tiste volilne okraje, 
kjer so volila največja mesta, bodisi sama zase (Dunaj, Praga, Trst 
z okolico), bodisi z okoliškimi sodnimi okraji (Lvov, Krakov, 
Gradec, Brno). Za druge volilne okraje pa so bile določene indi­
158
rektne volitve. Druga določba je predvidevala, da se enako kot za 
kmečko kurijo, uvedejo direktne volitve tudi v splošni kuriji povsod 
tam, kjer bi se po deželni zakonodaji uvedle direktne volitve v 
kmečki kuriji. Na ta način so bile torej pri splošnih volitvah leta 
1897 v splošni kuriji direktne volitve, kar se tiče naših dežel, v gra ­
škem okraju na Štajerskem, sicer pa na slovenskem ozemlju le v 
Trstu, leta 1900/01 tudi na Kranjskem, pri dopolnilnih volitvah po 
letu 1902 so volili direktno še na Koroškem, po letu 1904 tudi na 
vsem Štajerskem.
Tudi v splošni kuriji je prišel en volilni mož na 500 ljudi. Štelo 
se je prisotno prebivalstvo. Vendar je bilo določeno, naj se občine 
z manj kot 500 prebivalci združijo za volitve volilnih mož s sosed­
nimi, če le mogoče s takimi, ki imajo tudi same pod 500 prebivalci. 
Ostanki, dopolnjeni ob delitvi števila prebivalstva s 500, so se 
upoštevali za novega volilnega moža, če so znašali nad 250, če so 
bili nižji, pa so ostali neupoštevani. To je bil torej spet nekoliko 
drugačen način dodeljevanja volilnih mož. Tako smo imeli recimo 
na Kranjskem leta 1897 tri različne postopke pri določanju števila 
volilnih mož; enega za kmečko kurijo pri deželnozborskih volitvah, 
enega za kmečko kurijo pri državnozborskih volitvah, enega pa za 
splošno kurijo pri državnozborskih volitvah.
Volitve v splošno kurijo so bile pri deželnozborskih volitvah 
v vseh naših deželah že od vsega začetka direktne.
Pravolitve so bile navadno par tednov pred poslanskimi vo­
litvami. Volili pa niso povsod v deželi na isti dan, ampak so trajale 
pravolitve dlje časa, tako da je vsak dan prišlo na vrsto nekaj občin, 
po razporedu, ki ga je določil vsak okrajni predstojnik za svoj okraj. 
Pri državnozborskih volitvah 1897 in 1900/01 so bile pravolitve za 
splošno in kmečko kurijo zelo pogosto v isti občini na isti dan. Vo­
lili so običajno na sedežu občine. Pri nekaterih volitvah v starejšem 
času se je zgodilo, da pravolitve niso bile »doma«, v občini, ampak 
so morali iti pravolilci volit svoje volilne može v kak večji kraj 
v okraju ali pa celo na sedež okraja. 1 V državnozborskem volilnem 
redu leta 1873 je bilo določeno, da morajo biti pravolitve znotraj 
ozemlja vsake občine. Isto določbo je sprejela za deželnozborske 
volitve tudi Kranjska.
Volilci vsake občine so navadno volili kot eno volilno telo, to 
se pravi, vsak volilec je glasoval za vse volilne može, ki jih je bilo
159
treba v občini izvoliti. V zadnjem obdobju indirektnih volitev so 
po nekaterih velikih občinah razdelili volilce na več volišč po po­
sameznih področjih ter so volilci vsakega področja volili temu 
pripadajoče število volilnih mož. Za volitve v splošni kuriji je bilo 
to posebej dovoljeno za občine z več kot 1000 volilnimi upravičenci. 
Tako je bilo npr. v Ljubljani pri volitvah v splošni kuriji leta 1897. 
Cela mestna občina je morala izvoliti 59 volilnih mož; volili pa jih 
niso vsi pravolilci občine kot eno volilno telo ampak v posameznih 
mestnih okrajih.
Če je bil deželni zbor predčasno razpuščen in razpisane nove 
splošne volitve, so se seveda povsod vršile tudi nove volitve volil­
nih mož. Če pa je kak poslanec kmečkih občin umrl, odstopil ali 
izgubil svoje poslansko mesto v času volilne periode in je bila raz ­
pisana dopolnilna volitev, ni prišlo vedno znova do volitev volilnih 
mož. Postopek je bil po posameznih deželah dokaj različen. Tako 
so na Koroškem v obdobju 1861—1867 za vsako dopolnilno volitev 
imeli tudi nove pravolitve. Na Kranjskem pa so v istem času pri 
vseh dopolnilnih volitvah volili stari volilni možje, izvoljeni leta 
1861 — le namesto umrlih ali takih, ki so na ta ali oni način izgu ­
bili volilno pravico, so ponekod, pa tudi ne povsod, izvolili nove.
Pozneje je bilo ponekod predpisano, koliko časa po splošnih 
volitvah še lahko volijo stari volilni možje.
Volilno komisijo pri pravolitvah so sestavljali: volilni komisar 
in občinsko predstojništvo.2 Glede glasovanja (nagovor pred vo­
litvami, način glasovanja, absolutna večina itd.) so veljala ista pra ­
vila kot za poslanske volitve.
Sistem indirektnih volitev preko volilnih mož je bil ena najbolj 
nedemokratičnih potez avstrijskega volilnega reda. Na eni strani 
je prepuščal odločanje o tem, kdo ho poslanec, izredno majhnemu 
številu ljudi, »vrhovom« in veljakom v vsaki občini, ki so bili na ­
vadno voljeni za volilne može. Na drugi strani je omogočal vladi 
zelo velik vpliv na volitve. »Okrajni glavar mora po zakonu o po­
litični upravi imeti od časa do časa uradne dneve v posameznih 
občinah. Oh času volitev je takih uradnih dni zelo veliko. Kdo pa 
so volilni možje? To so navadno župani, občinski odborniki ali 
drugi funkcionarji, ki so iz leta v leto v množici stvari odvisni od 
okrajnega glavarja in ki jih more ta brez konca šikanirati. Pri po­
govorih oh teh uradnih dnevih predlagajo okrajni glavarji onega
160
kandidata, ki bi po njihovem, to je vladnem mnenju lahko najbolje 
zastopal volilni okraj — in to se potem imenujejo svobodne volitve 
v Avstraliji!« 3 Tako je opisal sistem volilnih mož dunajski demo­
kratični poslanec Kronawetter. Po izvršenih pravolitvah je mogla 
vsaka stranka preračunati, koliko glasov ho približno dobila pri 
poslanskih volitvah. Vsa propaganda, pregovarjanje, grožnje in 
podkupovanje se je moglo zdaj skoncentrirati na par volilnih mož, 
ki so še manjkali do večine.
Volitve volilnih mož so potekale v večini občin soglasno ali 
skoraj soglasno. Zato so bile seveda nezanimive in so pritegnile le 
malo udeležencev, zanje tudi ni bilo nobene posebne agitacije. Dru ­
gače pa je bilo v občinah, kjer je moglo priti do konflikta med 
dvema sovražnima taborama, bodisi nacionalnima ali nazorskima. 
Tu je bila volilna udeležba dostikrat zelo živa in volitve izrazito 
bojne. Poslanske kandidature so se zlasti v prvem času postavljale 
šele po prvotnih volitvah ali med njihovim trajanjem. Bolj kakor 
za osebo kandidata se je mogel volilec pri pravolitvah odločati za 
enega od taborov, za katere je vedel, da se bodo spopadli na poslan ­
skih volitvah. Zato se pozornost političnih strank in njihove pred­
volilne aktivnosti že razmeroma kmalu obrne na prvotne volitve. 
Pri tem pazijo predvsem na dvoje: prvič, da pritegnejo k prvotnim 
volitvam toliko svojih ljudi, da dosežejo zmago, drugič, da izberejo 
take volilne može, ki si med pravolitvami in poslanskimi volitvami 
ne bodo premislili in glasovali, čeprav izvoljeni v enem taboru, za 
kandidate drugega tabora, ki se ne bodo dali pregovoriti, podkupiti 
ali ustrahovati. Na to je bilo treba paziti posebej slovenski stranki, 
ki je imela proti sebi močnejše nasprotnike. Zlasti na Štajerskem 
in Koroškem je slovenska stranka objavljala po volitvah imena 
svojih volilnih mož iz slovenskih občin v časopisju, tako imena 
onih, ki so se s svojim glasovanjem za slovenskega kandidata za ­
pisali v zlato knjigo, in onih, ki so glasovali za nemške kandidate 
ali niso prišli na volišče, da bi jih zadela javna sramota in da bi jih 
drugič ne volili več. Ta sistem se je dobro obnesel. Pri osebnih 
kandidaturah, protikandidaturah uradnim kandidatom stranke, pa 
naj je šlo tu že za lokalne, nazorske ali drugačne interese, pra- 
volitve dolgo časa niso igrale vloge ali pa so jo samo izjemoma: 
agitacija se je začenjala šele po pravolitvah, za volilne može. Marsi ­
kje se seveda tudi oboje prepleta med seboj. Na splošno pa se bojne
11 Volitve
161
volitve volilnih mož znotraj slovenskega tabora pojavijo le malo 
pred formalnim razcepom. Sele tak intenziven in zelo širok boj je 
seveda mogel v večji meri dvigniti pravolilno udeležbo. Volilni 
možje pa so se ob vsem tem razvoju od začetka volitev v šestdesetih 
letih pa do konca stoletja polagoma spreminjali v disciplinirane 
delegate stranke, ki jih je izvolila.
Udeležba se je precej spreminjala od volitev do volitev. Bila je 
ob istih volitvah precej različna od okraja do okraja in od občine 
do občine. Ob povprečni udeležbi 20 %■ leta 1895 na Kranjskem je 
znašala v vipavskem okraju 43 %, v ljubljanskem pa 13 %. Tudi 
ob najnižji splošni udeležbi leta 1889, ko se je na celem Kranjskem 
udeležilo volitev povprečno le 10% pravolilcev, je bila v nekaterih 
občinah nadpolovična. Na drugi strani pa se je včasih zgodilo, da 
v celi občini sploh nihče ni prišel k pravolitvi in volilni možje niso 
bili izvoljeni.
Če pregledamo delež udeležbe na pravolitvah za vse volilne 
okraje na slovenskem ozemlju in za vse volitve — kolikor imamo 
podatke na razpolago, saj so ti posebej za Koroško in Goriško 
močno nepopolni —- ugotovimo, da je bila nadpolovična udeležba 
dosežena le v redkih primerih: leta 1861 v postojnskem okraju na 
Kranjskem (61 %) — in za Kranjsko je to nedvomno edini primer 
v vsem času — v šmohorskem okraju na Koroškem leta 1896 (60%) 
ter v vseh treh okrajih na Goriškem leta 1901 (sežanski 54 %, tol­
minski 59 %1, goriški 61 %,).
Tako »visoka« udeležba pri pravolitvah, kakor je bila leta 1861 
(30 %i), ni bila na Kranjskem dosežena nikdar več, ne v odstotkih, 
ne v absolutnih številkah, vse do konca stoletja, ko se je uvedla 
direktna volilna pravica. Gibala se je vseskozi med eno četrtino in 
eno desetino onih, ki so imeli volilno pravico. Ob taki udeležbi so 
potekali boji z nemško stranko in prvo obdobje bojev med kleri­
kalnim in liberalnim taborom. Ob nadomestni volitvi na Notranj ­
skem leta 1884, po Zarnikovem odstopu, ob volitvi, za katero pra ­
vijo, da »je vzbudila razburjenje in strasti na obeh straneh, kakor 
ne zlepa kakšen drug politični dogodek na Slovenskem«,4 je znašala 
udeležba pri izbiranju volilnih mož pičlih 11 %, precej manj kakor 
pa ob splošnih volitvah prejšnje leto, ki niso vzbujale nobenega 
takega silnega razburjenja. O deželnozborskih volitvah leta 1895, 
prvih, v katerih sta si povsem jasno stali nasproti klerikalna in libe ­
162
ralna stranka, je rekel Janko Kersnik v deželnem zboru, da »so bile 
gotovo najznamenitejše, kar jih je še imel dosedaj slovenski narod 
na Kranjskem« in da je volilna agitacija »globoko segla v vse sloje 
prebivalstva«. 5 Toda volilna udeležba pri pravolitvah je znašala 
povprečno 20 % in v nobenem volilnem okraju, tudi tam, kjer so 
bili boji najhujši, ni presegla 43%. Na Štajerskem je v mariborskem 
deželnozborskem volilnem okraju, kjer je bil boj med nemško in 
slovensko stranko najbolj oster, pravolilna udeležba le enkrat 
samkrat presegla tretjino: leta 1884, ko je dosegla 36 %. Boj med 
liberalnim Kočevarjem in klerikalnim Korošcem v ljutomerskem 
volilnem okraju leta 1902, ko prvič »narodni volilni odbor« ni po­
stavil kandidata, se je odigral ob udeležbi 12 % pravolilcev. Na 
drugi strani pa je npr. liberalno-klerikalni boj na Goriškem leta 
1901 pritegnil za indirektne volitve zelo visok delež pravolilcev.
Volilna udeležba je bila večja med bogatejšimi in nižja med 
revnejšimi volilci. Po originalnem volilnem materialu smo mogli za 
kmečko kurijo na Kranjskem napraviti naslednji analizi volilcev za 
leto 1861, za prve volitve v deželni zbor, in za leto 1895, za zadnje 
volitve po indirektnem postopku.
Tako analizo nam omogoča ureditev volilnih imenikov, v ka ­
tere so volilci vpisani po višini davkov, ki so jih plačevali, od naj ­
višjega davkoplačevalca navzdol, in k imenu vsakega volilca pri­
pisan znesek davkov. Vendar pa vsi volilni imeniki niso tako ure ­
jeni: ponekod so uporabili abecedni red, še večkrat pa so izpuščali 
navajanje davčnih zneskov ali pa je seznam glasovalcev iz tega ali 
onega razloga nemogoče primerjati z volilnim imenikom, drugje 
spet pa so volilni akti izgubljeni. Zato primerjava še daleč ne za ­
jema vseli volilnih upravičencev. Volilce smo razdelili v štiri sku ­
pine: v one, ki so plačevali več kot 25 gld. davka, v one, ki so 
plačevali od 10 do 25 gld., one, ki so plačevali manj kot 10 gld. ter 
inteligenčno skupino.
Za leto 1861 smo mogli zajeti 16.926 volilnih upravičencev. 
Njih razvrstitev po skupinah in volilna udeležba je naslednja:
upravičencev udeležba
nad 25 gld davka . . . 3.655 1.623 ali 44 %
10—25 gld davka . . . 8.583 2.656 ali 31 %
pod 10 gld davka . . . . \4.371 1.164 ali 27 %
inteligenčna skupina . ... 317 212 ali 67 %
n
163
Za leto 1895 smo mogli zajeti 28.637 upravičencev. Podatki so 
tu takile:
upravičencev udeležba
nad 25 gld davka . . . . 2.983 969 ali 33 %
10—25 gld davka . . . . 12.039 2.412 ali 20 %
pod 10 gld davka . . . . 12.977 1.878 ali 14 %
inteligenčna skupina . . . . 638 289 ali 47 %
Dajejo nam povsem isto sliko.
VOLILNI KRAJI
Poslanske volitve v kmečki in mestni kuriji so se po določbah 
leta 1861 vršile za vsak volilni okraj v enem samem kraju, na enem 
samem volišču. Volilni možje iz vseh občin litijskega, radeškega, 
mokronoškega, žužemberškega, stiškega in trebanjskega sodnega 
okraja, od Kolovrata in Ržišča nad Zagorjem na levem bregu Save, 
pa do Hinj in Smuke na južnem robu Suhe Krajine, od Trebeljevega 
in Kresnic na zahodu pa do Šmarjete in Škocijana na vzhodu so 
morali potovati na volitev poslancev za deželni zbor v Trebnje.
Podobno je bilo v mestni kuriji. Iz Gornjega grada pod Savinj ­
skimi Alpami, iz Ljubnega, Mozirja in Žalca, iz Vojnika in iz 
Laškega, pa iz Sevnice in iz Brežic so morali volilni upravičenci 
glasovat v Celje.
Pri državnozborskih volitvah od leta 1873 naprej so bili volilni 
okraji še večji kot pri deželnozborskih volitvah. Tokrat so za en 
volilni okraj določili po več volišč. Eno od teh je bilo potem 
»glavno volišče« (Hauptwahlort) : tu so se zbrali vsi volilni akti 
s posameznih volišč, tu so ugotovili končni volilni rezultat. Tako je 
bila recimo vsa Gorenjska (brez ljubljanske okolice) en sam kmečki 
volilni okraj. Tu so volili volilni možje iz kranjskogorskega, radov ­
ljiškega, tržiškega, kranjskega, škofjeloškega, kamniškega in brd ­
skega sodnega okraja. Vendar pa niso volili vsi na enem kraju. 
Volilci s področja obeh zgornjih savskih dolin, Bohinja in Doline 
(radovljiškega in kranjskogorskega okraja) so volili v Radovljici, 
volilci iz kranjskega, tržiškega in škofjeloškega okraja so volili v 
Kranju, volilci iz kamniškega in brdskega okraja pa v Kamniku. 
Glavno volišče je bilo v Kranju.
164
V kmečki kuriji ni šel razvoj do ukinitve indirektnih volitev 
dlje od opisanega sistema: eno samo volišče za en volilni okraj pri 
deželnozborskih volitvah in nekaj volišč za en volilni okraj pri 
državnozborskih. Tudi ob uvedbi splošne kurije pri državnozbor ­
skih volitvah leta 1896 se je uveljavil ta sistem, kolikor in dokler 
se niso uvedle direktne volitve. Vsak volilni okraj je imel več volišč, 
ki so obsegala področje enega ali več sodnih okrajev.
Drugače je bilo v mestni kuriji. Tu je princip, naj ho vsak kraj 
volišče zase, naj volilci volijo v domačem kraju, začel prodirati v 
zakonodajo že leta 1873, oh prvem državnozborskem volilnem redu, 
dasi se še ni uveljavil za vse dežele. V štirih deželah se je »z ozirom 
na posebne razmere v posameznih deželah«, kakor je rečeno v za ­
konu, ustvaril podoben sistem kot za kmečko kurijo: v Zgornji 
Avstriji, na Salzburškem ter pri nas na Štajerskem in Koroškem. 
Za vsak okraj je bilo določenih več volišč. Tako je npr. celjski 
državnozborski mestni volilni okraj obsegal 16 krajev od Gornjega 
grada na zapadu do Rogatca na vzhodu, od Vitanja na severu pa 
do Brežic na jugu. Oni iz Vitanja, Vojnika, Žalca, Celja in Laškega 
so volili v Celju. Oni iz Gornjega grada, Ljubnega, Mozirja in Vran ­
skega so volili v Mozirju. Šoštanjci in Konjičani so volili vsak zase 
doma, v svojem kraju. Volilci iz Rogatca in Šmarja so volili v Ro­
gatcu, volilci iz Brežic, Sevnice in Kozjega v Brežicah. V vseh 
ostalih deželah, torej pri nas na Kranjskem, Goriškem in v Istri je 
postal vsak kraj tudi volilni kraj. Leta 1882 se je ta princip raz ­
tegnil še na preostale štiri dežele, torej tudi na Štajersko in 
Koroško.
Glede deželnozborskih volitev je postal v mestni kuriji vsak 
kraj volišče: na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem leta 1884, v 
Istri leta 1889 in na Goriškem šele leta 1907.
Z uvedbo direktnih volitev v kmečki in splošni kuriji je po­
stala praviloma vsaka občina volišče zase. Le prav majhne občine 
niso imele svojega volišča, ampak so volile v eni sosednjih. Na drugi 
strani pa so imele velike občine lahko tudi več volišč. Volilci so bili 
tu razdeljeni na posamezna volišča bodisi po abecedi, bodisi po 
teritorialni razdelitvi.
Samo od sebe je razumljivo, da so tudi v mestni kuriji večji 
kraji dobili po več volišč.
165
ČAS IN POTEK VOLITEV
Splošne đeželnozborske in državnozborske volitve se v Avstriji 
niso vršile vse na isti dan, ampak postopoma. Predvsem je najprej 
volil (potem ko je bil osnovan) splošni volilni razred, za njim 
kmečki, potem mestni, nato trgovsko-obrtne zbornice — te so pri 
deželnozborskih volitvah (razen v Istri po letu 1908) volile na isti 
dan kot mesta, pri državnozborskih pa za njimi — nazadnje pa 
veleposestvo. Tako se je v poteku volitev odražala hierarhija volil­
nih razredov. To zaporedje volitev je imelo tudi ta praktičen 
pomen, da so nekoga, ki je propadel v »nižjih« volilnih razredih, 
lahko potem izvolili še v »višjih«. Tako so januarja 1867 Matijo 
Lohningerja, ko ni prodrl v slovenjegraškem kmečkem okraju proti 
slovenskemu kandidatu, izvolili v radgonskem mestnem okraju. 
Tako sta bila v istem času Karl Wurzbach in Karel Dežman, ko sta 
propadla v mestni kuriji — prvi v Ljubljani, drugi v Idriji — iz­
voljena v veleposestniškem volilnem razredu. Dva meseca pozneje 
sta v Ljubljani podlegla slovenska kandidata Vinko Klun in Lovro 
Toman. Istega dne sta bila nato izvoljena v trgovsko-obrtni zbor ­
nici. Tako je bil Janko Kersnik, ki je propadel leta 1895 v kmeč­
kem volilnem razredu, izvoljen nato za poslanca trgovsko-obrtne 
zbornice, da je vendarle lahko prišel v deželni zbor.
V vsakem volilnem razredu so se vršile volitve v vseh okrajih 
cele dežele na isti dan.
Pri državnozborskih volitvah, dokler je obstajal sistem kurij, 
niso volile vse dežele ob istem času. Tako so se recimo splošne vo­
litve leta 1900/1901 začele (kar se tiče naših dežel) 12. decembra 
na Kranjskem z glasovanjem v splošni kuriji. Dne 7. januarja so se 
na Kranjskem končale z veleposestvom; medtem so se začele 3. ja ­
nuarja na Štajerskem, na Goriškem, v Trstu in Istri, 5. januarja pa 
na Koroškem. Dne 14. januarja so se zaključile z glasovanjem vele­
posestva na Goriškem in v Istri, 15. januarja na Štajerskem in Ko­
roškem— tega dne je tudi vTrstu kot zadnja volila trgovsko-obrtna 
zbornica.
Edina izjema od tega hierarhičnega vrstnega reda je bila v 
naših deželah pri državnozborskih volitvah v Trstu. Tu je sicer prav 
tako volila najprej splošna kurija (potem ko se je osnovala), zadnja 
pa trgovsko-obrtna zbornica. Mestni volilni razredi pa niso volili
166
v zaporedju III. kolegij, IL kolegij in nazadnje L, kakor bi pričako ­
vali, ampak je glasoval najprej I. kolegij, torej najvišji, nato IL ter 
nazadnje III., najnižji.
Ob odpravi kurij v državnem zboru leta 1907 je bilo določeno, 
da morajo biti volitve v vsej državni polovici na isti dan, z izjemo 
za Galicijo in Dalmacijo.
Volitve so bile praviloma med tednom. Tudi leta 1907 »načelo, 
ki velja v interesu delovnega prebivalstva v mnogih državah, naj 
bodo volitve ob nedeljah, v našem (avstrijskem, VM) zakonu iz 
verskih razlogov ni bilo sprejeto«.
Vsem na pravolitvah izvoljenim volilnim možem, prav tako pa 
vsem direktnim volilcem so pred poslanskimi volitvami po pregledu 
volilnih imenikov oziroma po pravolitvah poslati legitimacije, na 
katerih je bil poleg volilčevega imena, naslova in številke iz volil­
nega imenika naznačen tudi čas in kraj volitev. Te legitimacije so 
dajale pravico do vstopa v volilni lokal in veljale kot poziv, priti 
brez vsakega nadaljnega povabila na določen dan in ob naznačeni 
uri na volilno mesto, kakor je rečeno v volilnih redih. Legitimacije 
so izstavljale nadrejene politične oblasti, torej za glavna mesta (in 
veleposestvo) deželna vlada, za ostale pa okrajna glavarstva.
V mestih z lastnimi statuti je bilo lahko izstavljanje legitimacij 
poverjeno županstvu, dostavljanje legitimacij na dom pa je moglo 
biti poverjeno županom tako v mestni kot (po uvedbi direktnih 
volitev) v kmečki in splošni kuriji. Če volilni upravičenci do 24 ur 
pred volitvami ne bi dobili legitimacij na dom, naj pridejo sami 
ponje. Marsikaterikrat se je dogajalo, da so nekaterim volilcem 
»pozabili« dostaviti legitimacije o pravem času, da so se »zamešale«, 
»izgubile« in podobno." Kakor se je v začetku še marsikdaj in mar ­
sikje toleriralo tudi glasovanje brez legitimacij, je bil pozneje že po 
določbah zakona zavrnjen vsak volilec brez legitimacije.
V prvem obdobju so se poslanske volitve vršile tako, da so se 
na določen dan in ob določeni uri na določenem mestu morali 
zbrati vsi volilni upravičenci volilnega okraja. Ne glede na to, 
koliko jih je prišlo, so se tedaj volitve začele. Prvi volilni akt je 
bila izvolitev in konstituiranje volilne komisije.
Predsednik volilne komisije je imel nalogo, razložiti zbranim 
volilcem določbe volilnega reda o pasivni volilni pravici in posto­
pek pri glasovanju ter »jih pozvati, naj oddajo svoje glasove po
167
svobodnem prepričanju, brez vsakih sebičnih postranskih ozirov, 
tako kakor se jim zdi po njihovem najboljšem znanju in vesti naj ­
koristnejše za splošno blaginjo«. V prvem obdobju je bila močno 
razširjena navada, da so tudi drugi govorili pred glasovanjem: 
kandidati, ki so se priporočali za izvolitev, taki, ki so odstopali od 
kandidature komu drugemu v korist itd.
Ko se je začelo glasovanje, so najprej oddajali glasove člani 
volilne komisije, nato pa so brali volilne upravičence po vrstnem 
redu, kakor so bili zapisani v volilnem imeniku, in v tem vrstnem 
redu so glasovali. Ko je bil imenik prebran do konca, so prišli na 
vrsto zamudniki. Ko so vsi navzoči volilci oddali svoje glasove, je 
predsednik zaključil glasovanje in se je začelo skrutiniranje. Po 
končanem štetju glasov je predsednik volilne komisije razglasil 
rezultate. Če ni nihče dobil absolutne večine, se je takoj začelo 
drugo oziroma (pozneje) ožje glasovanje. Praviloma se je torej 
volitev v celoti zaključila ne le istega dne ampak tudi istega dopol­
dneva — le izjemni so primeri, da je bila ožja volitev preložena na 
drugi dan.
V vsem tem postopku je precej razlik od poznejšega in danes 
navadnega sistema. Danes je volišče odprto določeno število ur, 
volilci pa prihajajo v tem času, kadar se jim zdi. Takrat so volilci 
prišli vsi ob istem času, volili v kmečki kuriji volilno komisijo, 
glasovali skupaj, počakali izida in morebitnih ožjih volitev in nato 
spet skupaj odšli. Ves ta postopek je bil bolj kot današnjim volit­
vam podoben nekakšnemu občnemu zboru — da ta primerjava ni 
brez smisla, kaže tudi ime »volilni zbor« (Wahlversammlung), ki ga 
najdemo v deželnih volilnih redih. Seveda so nekateri zamudili 
začetek in prišli šele pozneje. Prav tako nekateri niso čakali do 
konca, ampak so prej odšli. Če je bila potrebna ožja volitev, se je 
tako predčasno odhajanje moglo za eno ali za drugo stranko slabo 
obnesti. Ker ni bilo naprej znano, kdaj se bodo volitve končale, 
ampak le, kdaj se bodo začele, se je seveda lahko zgodilo, da je 
nekdo volitve sploh zamudil, ker je napak preračunal trajanje 
glasovanja.
Državnozborski volilni predpisi iz leta 1873 so vnesli eno 
novost v opisani način. Že je bil vnaprej določen tudi konec vo­
litev. Volitve so se končale ob napovedanem času; le tisti volilci, 
ki so bili ob uri zaključka glasovanja v volilnem lokalu, so lahko
168
še oddali svoje glasove. To določbo je sprejela za deželne volitve 
Kranjska leta 1884.
Nadaljnja sprememba v smeri modernih volitev je prinesla 
ukinitev branja volilnega imenika. Zdaj so volilci glasovali, kadar 
je kdo prišel. To se je uvedlo za državnozborske volitve leta 1896, 
za Kranjsko leta 1898, za Štajersko leta 1904, za Goriško leta 1907, 
za Istro leta 1908. Na Koroškem je ostalo glasovanje po volilnem 
imeniku; le določba, da volilna komisija lahko branje opusti, Če se 
ji zdi to smotrno za pospešenje volilnega postopka, je omogočila 
tudi tu novi način.
Najdlje od nekdanje koncepcije »volilnega zbora« je šel 
državnozborski volilni red leta 1907, ki je odredil, da morajo vo­
lilci po oddaji glasu volilni lokal »takoj spet zapustiti«. To odredbo 
je sprejel tudi istrski deželni zbor. Državnozborski volilni red je 
povrh tega določal, da se sme, če je to potrebno za neovirano iz­
vrševanje volitev, volilce spuščati le posamič v lokal.
Razumljivo je, da ob času direktnih volitev v kmečki in splošni 
kuriji, s silno povečanim številom volilcev in z volišči v vsaki občini 
ni bilo nič več mogoče, imeti ožje volitve isti ali pa tudi naslednji 
dan. Med prvim in drugim glasovanjem se je uveljavil razmak 
več dni.
JAVNO IN TAJNO GLASOVANJE
Leta 1861 je bilo za vse volilne razrede določeno ustno glaso ­
vanje. Glasovanje je bilo torej javno in v seznam glasovalcev se je 
poleg volilčevega imena vpisalo, za koga je glasoval.
Državnozborski volilni red iz leta 1873 je že določal drugače. 
Za veleposestva in mesta je bilo odrejeno pismeno in tajno glaso ­
vanje z glasovnicami. Za kmečki razred pa je določal volilni red, 
naj bo glasovanje (tako pri pravolitvah kot pri poslanskih volitvah) 
ustno ali pismeno, kakor pač po posameznih deželah to predpisu ­
jejo tedanji (leta 1873 veljavni) deželni predpisi za volitve v deželni 
zbor. Nekatere dežele so bile medtem namreč že uvedle pismeno 
glasovanje, 8 ni pa tega storila še nobena naših dežel. S tem je torej 
za državnozborske volitve za naše dežele bilo za kmečko kurijo 
ohranjeno ustno glasovanje.
169
Šele leta 1896 je bilo za vse kurije, torej tudi za kmečko in 
novo ustvarjeno splošno kurijo, določeno za državnozborske vo­
litve brez izjeme povsod tajno glasovanje z glasovnicami, toda samo 
za poslanske volitve. Za pravolitve v kmečki in splošni kuriji je bil 
spet določen različen postopek po posameznih deželah: glasovanje 
naj bo ustno ali pismeno, kakor se voli volilne može za deželno­
zborske volitve. V vseh naših deželah so volili volilne može takrat 
še vedno ustno. 9
Od naših dežel je prva uvedla pismeno glasovanje za deželno­
zborske volitve Kranjska: za veleposestvo in mesta leta 1884, za 
kmečki razred pa leta 1898.
Vse ostale dežele so uvedle pismeno glasovanje, in to za vse 
razrede naenkrat šele ob svojih velikih volilnih reformah v prvem 
desetletju 20. stoletja: Koroška 1902, Štajerska 1904, Goriška 1907 
in Istra 1908.
Samo ob sebi je razumljivo, da je tudi državnozborski volilni 
red iz leta 1907 odrejal pismeno glasovanje.
Tako je veljalo torej pred prvo svetovno vojno v vseh naših 
deželah za državnozborske in deželnozborske volitve tajno glaso ­
vanje. Volilni upravičenci so dobili pred volitvami obenem z volil­
nimi legitimacijami na dom tudi glasovnice. Volilec je imel torej že 
pred volitvami glasovnico v rokah, s seboj jo je prinesel na volišče 
in jo tam (zganjeno) oddal, izpolnil pa jo je prej. Glasovnice so 
morale biti uradno izdane (razen na Goriškem) od zato določene 
oblasti. Na njih niso bila natisnjena imena kandidatov, kakor je 
dandanes večinoma navada. Bile so »prazne«, na njih sta bila na ­
tiskana le napis »glasovnica« ter opomba, da je vsaka neuradna 
glasovnica neveljavna, poleg tega so morale biti opremljene z urad ­
nim pečatom. Volilec je moral napisati na glasovnico ime onega ali 
onih, ki jih je želel voliti za poslance. Ni se zahtevalo, da izpolni 
glasovnico osebno — napisal mu jo je lahko kdorkoli. Kolikor bolj 
raste krog volilcev, toliko bolj postaja seveda taka oblika glasovnice 
nerodna. Strankarska agitacija se poslužuje navadnih ali gumiranih 
lističev s tiskanimi ali žigosanimi imeni kandidatov, ki jih prilep- 
ljajo na uradno glasovnico, štampiljk z imeni kandidatov, ki jih 
pritiskajo na glasovnico itd. Marsikje so volilne komisije take gla ­
sovnice proglašale za neveljavne. 10 Na Štajerskem je zakon leta 1909 
izrecno dopuščal, da so imena voljenega napisana z roko, pisalnim
170
strojem ali drugimi razmnoževalnimi sredstvi. V Istri je obstojal od 
leta 1908 predpis, da mora biti ime voljenega napisano, natisnjeno 
ali pritisnjeno direktno na glasovnico, vse drugačne glasovnice so 
bile neveljavne. Povsem drugačne postopke so imeli na Goriškem: 
to je bila edina naših dežel, kjer niso bile predpisane nikake uradne 
glasovnice, niti se niso dostavljale pred volitvami. Tu je torej lahko 
vsakdo prinesel k volitvam kakršno glasovnico je hotel, politične 
stranke pa so same tiskale glasovnice z imeni svojih kandidatov ter 
jih delile volilcem.11 Enako je bilo tudi za občinske volitve v Trstu.
Z vsem tem postopkom v zvezi je bila tudi borba za glasove 
med raznimi političnimi strankami in pritisk na volilce. Posel vo­
lilnih agitatorjev posameznih strank je bil, da so izpolnjevali ali 
kontrolirali glasovnice svojih volilcev, če so prav napisane, da so, 
če mogoče, volilcem »zamenjavali« glasovnice, to je, jemali glasov ­
nice z nasprotnikovim imenom in dajali take s svojim kandidatom, 
da so »popravljali« glasovnice, na katerih so bili že zapisani kandi ­
dati nasprotne stranke, z brisanjem, prečrtavanjem, prelepljanjem 
itd. »Zlasti je potrebno, da greste od volilca do volilca, in kontro­
lirate glasovnice«, 12 tako se glasi eno neštetih takih navodil. In 
drugo tako stalno navodilo: »Ne dajte si od nikogar vzeti svoje 
glasovnice!« 13 ali »Glasovnice ne pokažite nasprotnikom!« 14 Gospo­
darji, delodajalci, predpostavljeni uradniki in drugi podobni so 
dostikrat zahtevali od svojih delavcev, hlapcev, dolžnikov, pod­
rejenih, da jim pred glasovanjem pokažejo svoje glasovnice, da tako 
kontrolirajo »pravilnost« njihovega glasovanja, ali pa tudi, da jim 
dajo svoje glasovnice izpolniti in gredo potem skupaj na volišče, 
tako, da bi nihče drug ne mogel vplivati nanje ali da bi si ne mogli 
premisliti.
Naj iz množice primerov navedemo le dva. »Mir« 4. maja 1907 
poroča, da so pri nadomestnih volitvah leta 1905 v državni zbor 
morali delavci v Guštanju, Bistrici v Rožu, Borovljah pokazati gla ­
sovnice tovarniškim uradnikom, ki so potem samovoljno črtali 
napisano ime in napisali drugo. Rdeči prapor 17. maja 1907 pa na ­
vaja iz Ljubljane, »da se je mestnim delavcem v ponedeljek vzelo 
glasovnice, da se jih je v torek zjutraj zbralo ter vročilo jim glasov ­
nice, na katerih je bilo pritisnjeno ime liberalnega kandidata Ivana 
Hribarja, da se jim je zabičalo, da morajo oddati take glasovnice in 
da se jih je večinoma takoj odpeljalo k volitvi, tako da so morali
171
voliti Ivana Hribarja, ako niso hoteli razodeti svoje lastno prepri­
čanje, kar se jim je moralo zdeti nevarno izza te procedure«. Da ne 
govorimo o tem, kakšne so bile še posebej možnosti vplivanja na 
nepismene, ne dovolj razgledane volilce. Nešteto malih odvisnih 
ljudi je moralo glasovati tako, kakor so hoteli tisti, od katerih so 
bili odvisni. Ekonomska in drugačna odvisnost je igrala pri volitvah 
ogromno vlogo. Take razmere so bile v škodo glasovom za socialno 
demokracijo, proti kateri so se z vsemi silami prizadevale buržoazne 
stranke vseh narodnosti, slovenske, nemške in italijanske — prav 
tako pa so bile navadno v škodo slovenskim strankam v področjih 
ostrega boja med buržoaznimi narodnostnimi strankami, saj je bila 
tuja, nemška ali italijanska buržoazija po svoji gospodarski sili ne­
primerno močnejša. Klasičen opis volitev z glasovnicami, pritiska 
in odvisnosti nam daje Lojz Kraigher v svojem Kontrolorju Skro- 
barju. 15
VOLILNI IMENIKI
Volilne imenike za neprivilegirane kurije so sestavljala župan ­
stva. Za osnovo pri sestavljanju so morali služiti volilni imeniki 
zadnjih občinskih volitev. Ponekod so vzeli to naslonitev bolj kot 
splošno vodilo, sicer pa so te imenike popravljali, jih spravljali v 
sklad z novim stanjem, vstavljali dediče namesto umrlih ali onih, 
ki so prepisali svoja posestva, brisali premeščene župnike in učitelje 
ter vpisovali novonastavljene itd. Drugje, največ na Primorskem, 
pa so vzeli to naslonitev na občinske volilne imenike povsem do­
besedno: nihče, kdor ni imel ob zadnjih občinskih volitvah volilne 
pravice, ni smel priti v deželnozborski volilni imenik, pa četudi je 
poteklo recimo že dve leti od zadnjih občinskih volitev in so bili 
torej marsikateri vpisi že zastareli. Po najstrožjem takem stališču 
se niso smeli vpisati v volilni imenik ne častni občani, ne uradniki, 
duhovniki in učitelji, ki so bili imenovani ali nastavljeni po zadnjih 
občinskih volitvah, ne kmetje, trgovci ali obrtniki, ki so se medtem 
naselili v vasi in plačevali dovolj davkov itd.16 Po nekoliko milej­
šem stališču je moral biti deželnozborski volilni imenik sicer tudi 
povsem enak onemu z zadnjih občinskih volitev, vendar pa so se 
smeli na novo vpisati častni občani in osebe z osebno volilno 
pravico. 17
172
Pregledala je imenike višja politična oblast (okrajno glavar ­
stvo, v glavnih mestih deželni šef, za pravolitve volilni komisar, 
določen od okrajnega glavarstva). Take so bile določbe leta 1861: 
nikjer pa ni bilo določb o kakem vpogledu v volilne imenike ali 
o kakem reklamacijskem roku.
Vse to se je pojavilo šele pri določbah o državnozborskih vo­
litvah leta 1873. Tedaj so se uvedli abecedni volilni imeniki, ne 
omenjajo se več občinski volilni imeniki kot podlaga, volilni ime­
niki so na vpogled vsakomur na sedežu občine, določen je rekla ­
macijski rok 8 dni, o reklamacijah odloča višja politična oblast 
(odkoder je v treh dneh mogoč še priziv na deželnega šefa, če ni 
že ta bil višja politična oblast). Do 24 ur pred volitvami pa more 
vnašati politična oblast uradne popravke v volilne imenike.
Volilni red za državnozborske volitve iz leta 1907 je nadalje 
izpopolnil te predpise. Volilni imeniki so morali biti vsakomur 
štirinajst dni na vpogled v občinskem uradu, enak pa je bil tudi 
reklamacijski rok. Kdor je želel, se pravočasno prijavil in plačal 
stroške, je v občinah z nad 5000 prebivalci lahko dobil razmnožene 
izvode volilnega imenika in morebitnih dopolnil k njemu. O rekla ­
macijah je kakor prej odločala višja politična oblast. Določbe o 
reklamacijah so bile mnogo bolj podrobne. Naj navedemo le eno: 
če je reklamacija zahtevala, da se nekdo črta iz volilnega imenika, 
je bilo tega treba o tem obvestiti, da je lahko v 24 urah podal svojo 
izjavo. Tako naj ne bi bilo več mogoče, da bi kdo, ne da bi vedel 
za to, izpadel iz volilnega imenika, kar se je prej večkrat dogajalo. 
Kakor doslej, je bil mogoč priziv v treh dneh na deželnega šefa (če 
ni bil že ta višja politična oblast). Višja politična oblast je morala 
zdaj pregledati in uradno popraviti od županstev napravljene vo­
lilne imenike, še preden so bili dani javnosti na vpogled. Po zaključ ­
nem reklamacijskem postopku in izven njega je imela politična 
oblast do 24 ur pred volitvami samo še črtati iz volilnih imenikov 
one osebe, za katere bi se ugotovilo, da so izgubile avstrijsko držav ­
ljanstvo ali da so »izključene oziroma izvzete« iz volilne pravice. 
Sicer pa niso bili dovoljeni nobeni uradni popravki več, posebej ne 
vpisovanje novih ljudi v imenike.
Posamezne dežele so svoje predpise glede volilnih imenikov 
sprejemale v glavnem pod vplivom državnozborskih sprememb, ene 
prej, druge pozneje, ene tako, druge drugače. 18
173
Sestavljanje in popravljanje volilnih imenikov je bilo del vo­
lilnega boja. Županstva, ki so sestavljala volilne imenike, so dosti­
krat »pozabila« vnesti vanje politične nasprotnike. V Celovcu 
leta 1901 za državnozborske volitve niso vpisali v imenik okrog 800 
delavcev. 19
Okrajna glavarstva so svojo pravico do uradnih popravkov 
prav tako mogla izkoriščati v boju za to ali ono stranko oziroma 
proti njej.20 Kontrola volilnih imenikov in reklamacije (ali so vpi­
sani vsi pristaši, ali niso neupravičeno vpisani nasprotniki) so bile 
bistven del priprav na volitve vsake stranke. Za državnozborske 
volitve leta 1911 je bilo npr. v Trstu vloženih samo preko central ­
nega urada Edinosti 2346 reklamacij. 21 Strankam in njih agitacij ­
skemu aparatu so bili predvsem namenjeni razmnoževani izvodi 
volilnih imenikov, o katerih govori državnozborski volilni red 
leta 1907.
VOLILNE KOMISIJE
Volitve je vodila volilna komisija v navzočnosti volilnega ko­
misarja. Volilni komisar je bil imenovan od politične oblasti (okraj ­
nega glavarstva, za glavna mesta, veleposestvo ter trgovsko-obrtno 
zbornico pa deželne vlade). Bil je večinoma uradnik, lahko pa tudi 
kdo drug. Volilni komisar je skrbel za red in mir na volišču, gledal, 
da so se spoštovale določbe volilnega reda ter da volilna komisija 
ni prekoračila svojega delokroga. Lahko je protestiral proti njenim 
sklepom, ni pa imel pravice odločanja.
Volilna komisija je igrala v volilnem mehanizmu zelo veliko 
vlogo. Ona je vodila volitve, ona je pripuščala volilce k glasovanju, 
odločala o veljavnosti ali neveljavnosti glasov, vse to brez priziva.
Od odločitev volilne komisije je bil v nemajhni meri odvisen 
rezultat volitev na posameznih voliščih. Na str. 181 bomo navedli 
nekaj primerov, ki nam kažejo, kako je lahko vplivala volilna ko­
misija. Zato je bilo važno, kako je bila volilna komisija sestavljena, 
kakšnemu političnemu taboru so pripadali njeni člani.
Naslednja preglednica nam kaže, kako so bile po določbah 
volilnih redov sestavljene volilne komisije.
174
Mestni volilni razred
A B
Štajerska1861 7 župan 1 in
2 člana obč.
zastopstva
4 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1904 7 župan 1 in
3 izvoljeni od
občinskega
zastopstva
3 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1909 7 župan 1’ in
3 izvoljeni od
občinskega
zastopstva
3 imenovani 
od volilnega 
komisarja
Koroška 1861 7 župan 1 in
2 člana obč.
zastopstva
4 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1902 5 župan 1 in
2 izvoljena od
občinskega
zastopstva
2 imenovana 
od volilnega 
komisarja
Kranjska1861 7 župan 1 in
2 člana obč.
zastopstva
4 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1898 7 župan 1 in
3 člani obč.
zastopstva
3 imenovani 
od volilnega 
komisarja
Goriška 1861 7 župan 1 in
2 člana obč.
zastopstva
4 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1907 5 župan 1 in
2 izvoljena od
občinskega
zastopstva
2 imenovana 
od volilnega 
komisarja
175
A B
Istra 1861c 7 župan a in
2 člana obe.
zastopstva
4 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1908 5 župan*in
2 imenovana
od ohč. za ­
stopstva
2 imenovana 
od volilnega 
komisarja
Drž. zbor 1873 7 3 imenovani
od obč. za ­
stopstva
3 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1 izvoljen od 
prvih šestih
Kmečki volilni razred
Štajerska1861 7 4 izvoljeni 
od volilcev
3 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1904 7 župan a in
3 izvoljeni od
občinskega
zastopstva
3 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1909 7 župan 1’ in
3 izvoljeni od
občinskega
zastopstva
3 imenovani 
od volilnega 
komisarja
Koroška 1861 7 4 izvoljeni 
od volilcev
3 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1902 5 župan a in
2 izvoljena od
občinskega
zastopstva
2 imenovana 
od volilnega 
komisarja
Kranjska1861 7 4 izvoljeni 
od volilcev
3 imenovani 
od volilnega
komisarja
176
^üfgerfillc. Imenik volilcev.
t'anb: Strata. • Deiel» Kranjska.
3fà!)fer{(afie : fattbflčnieiiiScii — Volivsìn razjed KmflsSy. ottènne. , 
©akUwjitf: Volilni okraj: &T- ■ '’’t-ftr fon
®eri<fttet>e,$itf ; — Sorfai okraj:
©«Brinile; — Ohóuist. ''CscSf&t' ‘
Sfoltilo«: — Volilni kraj : '
•Vi>ui>tni«l)(ort : Glavni volilni kraj;
Stowt unk Sn'rtiöitignni, ara 
S!akl6cifi1)ttßint
Ima volilnega upravičenca 
in njega značaj (poklic)
^45?.
v. tf-T+T&T'
JSoiinutig
ata äSakiitrfditiftteti
Stanovanje volilnega 
upravičenca
/
felmtftokni» UM». ,
-SK'*» Ä
b K toma« ^aSŽnS* 1 
tisi) mt$r eU 8 K L u
. , ,n,My „ u«b«»h
7
«lic« r'
s.«»
©44mii /’•»* ■
f.
/<?
//,
/Z
Z
sff ;
'I S/
a/ --'
, , j aZŽ<2*
•j $77 f g
■■'Z'ìis&o 
is
(9&r
2Z
c?/
20
g7fó>&"
'a tTTZ&Zs 
’Txwigj ’£■7?
/
/
/
/
/
/
/
/
/
/
/
7
/
Volil ni imenik za deželne volitve 1908 (kmečka kurija)
itimmliflc sc*? BaÒMiW jar Bat}! M $
Stran iz seznama volilnih udeležencev z zapisom, za koga so glasovali 
(volitve marca 1867 v mestnem vol. okraju Kranj — Škofja Loka)
A B
1898 5 2 imenovana
od obč. za ­
stopstva
2 imenovana 
od volilnega 
komisarja
1 izvoljen 
prvih štirih
od
Goriška 1861 7 4 izvoljeni 
od volilcev
3 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1907 5 župan a in
2 izvoljena od
občinskega
zastopstva
2 imenovana 
od volilnega 
komisarja
Istra 1861 7 4 izvoljeni 
od volilcev
3 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1908 5 župan a in
2 imenovana
od obe. za ­
stopstva
2 imenovana 
od volilnega 
komisarja
Drž. zbor 1873 7 3 izvoljeni 
od volilcev
3 imenovani 
od volilnega 
komisarja
1 izvoljen 
prvih šestih
od
1896' 7 3 imenovani
od obč. za-
3 imenovani 
od volilnega
1 izvoljen 
prvih šestih
od
stopstva komisarja
Splošni volilni razred
kot v kmečkem volilnem razredu.
Državni zbor 1907
Drž. zbor 1907 7'1 3 imenovani 3 imenovani 1 izvoljen od
od obč. za ­ od volilnega prvih šestih
stopstva komisarja
12 Volitve
177
A B
5d 2 imenovana 
od obč. za ­
stopnika
2 imenovana 
od volilnega 
komisarja
1 izvoljen od 
prvih štirih
A: leto določbe v volilnem redu
B: število članov volilne komisije
a) ali od njega imenovani namestnik
b) ali od njega imenovani član občinskega odbora kot predsednik
c) v vol. okraju Buzet —Izola —Milje, ki je imel volišča v Kopru, župani Buzeta, Izole 
in Milj ali od njih imenovani namestniki (zakon z dne 15. decembra 1872, LGB 1875 
št. 1)
č) tako, kjer so bile direktne volitve, pri indirektnih poslanskih volitvah kakor prej
d) v občinah nad 1000 prebivalcev sedemčlanska, v občinah pod 1000 prebivalcev pet­
članska volilna komisija.
Kakor vidimo, so bile komisije ves čas sedemčlanske ali (proti 
koncu) tudi petčlanske. Glavna značilnost njihove sestave je bila, 
da so brez izjeme obstojale iz dveh vrst ljudi: ene, ki jo je imenoval 
volilni komisar, in druge, ki so jo izbrali volilei ali pa občinsko 
predstavništvo. Ena stran je predstavljala voljo vlade — druga 
voljo večine volileev ali vodstvo dotične občine. Oboji so bili iz vrst 
volilnih upravičencev.
V začetkih volilnega življenja, ko je bila volilna praviea še zelo 
močno omejena, ko je bilo torej volileev prilično malo in so se vsi 
morali za volitve zbrati ob določenem času, ko so sestavljali torej 
nekakšen »zbor«, so sami direktno volili svoje zastopnike v volilno 
komisijo. Z volitvijo volilne komisije se je volilni akt začel; glaso ­
vanje za člane volilne komisije je bila prva preizkušnja moči in 
medsebojnega razmerja strank, ki so si stale nasproti. Tako je 
ostalo pri poslanskih volitvah v kmečki kuriji, dokler so bile volitve 
preko volilnih mož. Pri volitvi volilne komisije je odločala rela ­
tivna večina.
V mestnem volilnem razredu je že od vsega začetka veljal drug 
princip: tu volilei niso volili direktno svojih zastopnikov v volilno 
komisijo. Sestavljali so jo člani občinskega zastopstva z županom 
ali njegovim namestnikom. Dokler so bile torej v mestnem volilnem 
razredu volitve za vsak okraj le v enem kraju, je samo ta volilni 
kraj s politično smerjo svoje občinske uprave vplival na sestavo 
volilne komisije. Na sestavo komisije je torej vplival Tržič, ne pa 
Radovljica ali Kamnik; Postojna, ne pa Vrhnika ali Lož. Pozneje,
178
ko so bile volitve v vsakem kraju, je bil ta tlel volilne komisije tak, 
kakor vladajoča stranka v dotični občini. Ko so se na kmetih in 
v splošni kuriji uvedle direktne volitve, se je sistem, značilen do 
tedaj za mestni volilni razred, prenesel tudi na ta dva razreda in se 
uveljavil tudi pri državnozborskih volitvah po letu 1907. Prvotno 
so bili v komisiji le člani občinskega zastopstva, pozneje pa volilci, 
ki jih je občinsko zastopstvo določilo.
Razmerje med obema skupinama članov volilne komisije je 
bilo različno. Po določbah iz leta 1861 je v kmečkem volilnem raz ­
redu imela večino skupina, izbrana od volilcev (4:3), v mestnem 
volilnem razredu pa skupina, izbrana od volilnega komisarja (4:3). 
Za deželnozborske volitve je večina naših dežel obdržala sistem 
večine volilsko-občinske skupine (vse dežele razen Kranjske v 
kmečki oziroma splošni kuriji) ter jo celo prenesla tudi na mestno 
kurijo (vse dežele). Državnozborski volilni red 1873 je uvedel dru ­
gačen sistem: vsaka stran je imenovala enako število (3 : 3), vsi ti 
člani skupaj pa so sami izbrali z absolutno večino glasov še sedmega 
člana. Če niti pri drugem glasovanju ni prišlo do take večine, je 
sedmega člana imenoval volilni komisar. Ta sistem, ki ga je državno ­
zborski volilni red leta 1873 uvedel za vse volilne razrede in se je 
obdržal tudi po letu 1907, je pomenil pravzaprav prevlado volil­
nega komisarja, saj je v primeru nesoglasja odločal on. Pri deželno­
zborskih volitvah je ta sistem uvedla edinole Kranjska za kmečko 
kurijo leta 1898 in pozneje tudi za splošno.
Člani volilne komisije so iz svoje sredine z relativno večino 
izbrali predsednika (razen na Kranjskem od leta 1898 dalje v mestni 
kuriji in na Štajerskem od leta 1909 naprej v mestni, kmečki in 
splošni kuriji, kjer je bil predsednik avtomatično župan oziroma 
njegov namestnik).
Volilna komisija je sklepala z večino glasov, ne glede na šte­
vilo glasujočih. Predsednik je smel glasovati le takrat, kadar je bilo 
število glasov za in proti enako ter je s svojim glasom odločil.
V tem, kakšne člane je imenoval v volilno komisijo volilni 
komisar, se je navadno kazalo vsakokratno stališče vlade do strank, 
ki so stale v volilnem boju. Posebno v prvi dobi se slovenska 
stranka vsepovsod pritožuje, da imenujejo volilni komisarji same 
njej nasprotne ljudi. Včasih pa se je kazala tudi tendenca, da bi bile
12*
179
v komisiji zastopane vse stranke. Tako so naročala ministrska na ­
vodila k volilnemu redu za državnozborske volitve leta 1907: »Pri 
določanju članov komisije s strani volilnega komisarja je paziti na 
to, da so po možnosti vse pri volitvah v poštev prihajajoče stran ­
karske smeri na odgovarjajoč način upoštevane.«
Seveda s tem še ni rečeno, da so bile take komisije nepristran ­
ske; če je bila občina v klerikalnih rokah, pa je komisar imenoval 
le enega klerikalca v volilno komisijo, je imela ta klerikalno večino. 
Da so bile v celem volilne komisije nenaklonjene socialistom, 
menda ni treba posebej poudarjati.
V državnozborskem volilnem redu leta 1907, se je uveljavila 
poleg volilnega komisarja in volilne komisije še nova institucija: 
zaupniki. »Na željo v volilnem boju sodelujočih strank« se je lahko 
pritegnilo k volilnemu aktu dvoje do pet, v večjih mestih do deset 
zaupnikov (morali so biti volilni upravičenci), ki so lahko priso­
stvovali volitvam do razglasitve rezultatov. Take zaupnike je bilo 
treba pred volitvami predlagati politični oblasti (okrajnemu glavar ­
stvu), ki jih je potem izmed predlaganih izbrala odgovarjajoče šte­
vilo »po možnosti z upoštevanjem vseh v volilnem boju nastopa ­
jočih strank«. Ti zaupniki niso bili nič drugega kot priče volilnemu 
dogajanju in niso imeli nobenih drugih pravic kot vsi ostali volilci, 
razen seveda to, da so prisostvovali celemu volilnemu postopku, 
tako glasovanju kot tudi skrutiniranju. Od naših deželnih zborov 
je uvedel institucijo zaupnikov le istrski leta 1908.
VELJAVNI IN NEVELJAVNI GLASOVI
Volilne komisije so, kakor smo rekli, pripuščale volilce k gla ­
sovanju ter odločale o veljavnosti ali neveljavnosti glasov. Pri 
svojem postopanju pa so zelo pogosto poskušale pridobiti čim več 
glasov stranki, ki so ji po svoji večini pripadale, ter zmanjšati šte­
vilo glasov nasprotnih strank. Včasih je pri tem prihajalo do pravih 
zlorab.
V prvem obdobju, ko se je glasovalo ustno, so volilne komisije 
predvsem izkoriščale svojo pravico, da ne pripuste vseh volilcev 
h glasovanju. V drugem obdobju, ko se je glasovalo pismeno, so se
180
volilne komisije predvsem posluževale pravice, da odločajo o ve­
ljavnosti in neveljavnosti oddanih glasov.
Zavrnitev volilnega upravičenca. Volilna komisija je mogla v 
določenih primerih zavrniti volilca, ki je bil vpisan v volilni imenik, 
in ga ne pripustiti h glasovanju. »Če kdo pred začetkom glasovanja 
ugovarja proti volilni upravičenosti kake v volilnem imeniku vpi­
sane osebe in trdi, da je pri njej od sestave volilnega imenika naprej 
odpadel kak pogoj za volilno pravico, odloča o tem takoj in brez 
možnosti priziva volilna komisija,« je rečeno v deželnozborskih 
volilnih redih leta 1861.
V kasnejšem času je bilo posebej določeno, da sme priti do 
zavrnitve samo v primeru, če je volilec po sestavi volilnega imenika 
izgubil avstrijsko državljanstvo ali bil izključen oziroma izvzet iz 
volilne pravice. V prvih desetletjih pa so volilne komisije to svojo 
kompetenco zelo široko razlagale. Tako so zavračale v volilni 
imenik vpisane osebe, češ da ne plačujejo dovolj davka, da posestvo 
v zemljiški knjigi še ni prepisano na njihovo ime itd.
Naj posebej omenimo poslanske volitve v kočevskem kmečkem 
volilnem okraju decembra 1871. Pri teh volitvah je imela nemška 
stranka na svoji strani tudi več volilnih mož iz slovenskih občin. Ko 
so se volilni možje zbrali k glasovanju, je kazalo, da jih bo 45 gla ­
sovalo za slovenska, 44 pa za nemška kandidata. V volilno komisijo 
je imenoval volilni komisar tri iz nemškega tabora, volilci sami pa 
so izvolili pa dva z vsake strani; večina je bila torej nemška (5 : 2). 
Komisija je izločila tri slovenske volilne može, češ da nimajo volilne 
pravice: dva, ker ju ni bilo v volilnem imeniku občin, ki sta ju iz­
volile, tretjega, ker še ni bil trideset let star. Starost 30 let se sicer 
za volilne možje nikjer ni zahtevala, pač pa za poslanca, toda tako 
je odločila volilna komisija. Zmaga nemške stranke je bila potem­
takem zagotovljena s 44 proti 42 glasovom. Toda v tem so se znašli 
tudi slovenski volilci. »Pogledamo vsakega volilca nam nasprotnega 
tabora prav pod nos,« piše dopisnik v Novicah, »in najdemo med 
njima dva, ktera na videz nista mogla še imeti 30 let. Hitro ju po­
kličemo pred komisijo in prosimo g. Fladunga (okrajnega glavarja, 
ki je bil volilni komisar, VM), naj pošlje v konskriptions-kancelijo, 
pozvedet starost teh dveh volilcev. In res! Pokazalo se je, da eden 
je bil star šele 26 let, enemu pa je manjkalo 22 dni do 30. leta.«
181
Volilna komisija, ujeta v svoje lastne zanke, je morala vzeti tudi 
tema dvema volilno pravico. Zmagala je slovenska stranka, z 42 
proti 40 glasovom, ker sta z nemške strani še dva volilca zapustila 
volišče.2"
Ob nejasnostih, ki so se kazale v deželnozhorskih volilnih redih 
glede ženske volilne pravice, glasovanja mladoletnikov, soposest- 
nikov, juridičnih oseh itd. so imele volilne komisije v prvi dobi zelo 
proste roke: nekje žensk niso pustile glasovati, drugje so zahtevale, 
da pridejo osebno, na tretjem kraju so ravnale spet drugače.
Naj tu omenimo, da se je v prvem času večkrat dogajalo, da so 
volilne komisije volilno pravieo tudi dajale, tako kot so jo jemale; 
da so dovolile glasovati nekaterim, ki niso bili vpisani v volilni 
imenik, ter jih tako rekoč naknadno vnesle v spisek volilnih upra ­
vičencev.
Drug primer, v katerem je bilo po volilnih redih prepuščeno 
volilni komisiji, da dovoli ali ne dovoli glasovanje, je hil, če so se 
pojavili dvomi o identiteti volilnega upravičenca.
Glede zlorabe te določbe je posebej znamenita državnozborska 
poslanska volitev v zapadnoistrskem volilnem okraju 4. marca 1891. 
Volitve volilnih mož so jasno napovedovale zmago hrvatsko-sloven- 
skega kandidata. Toda na poslanskih volitvah volilni komisiji v 
Vodnjanu in Poreču nista pustili glasovati 11 volilcem hrvatske 
stranke (v Vodnjanu dvema, v Poreču devetim), češ da njihova 
identiteta ni jasna. En volilni mož, »Vitasovič Anton pokojnega 
Antona« iz Marčane v vodnjanski občini ni hil pripuščen k volitvi, 
češ da je v imeniku pravolilcev več Vitasovičev Antonov pokojnega 
Antona in da torej ni jasno, katerega od teh so pravolilci hoteli 
izvoliti, ali tega, ki je potem prišel na poslanske volitve, ali katerega 
drugega. Ne glede na sijajnost te domislice pa je bilo vse skupaj laž, 
kajti v imeniku pravolilcev je bilo sicer res več Vitasovičev, a no­
benega Antona pokojnega Antona. Med temi, ki so jih proglasili za 
neznane, je hil tudi župnik, ki so ga člani volilne komisije osebno 
poznali. Po vseh teh postopkih je hil rezultat glasovanja 93 : 93, 
odrejene so bile za popoldne ožje volitve.
Za zmago italijanskega kandidata je bilo treba število hrvatsko- 
slovenskih glasov še znižati. Najprej so upali, da ho nekaj hrvatskih 
volilcev odšlo domov — toda to se ni zgodilo. Potem pa, ko ni šlo
182
drugače, je volilna komisija v Vodnjanu še dvema volilcema, ki sta 
zjutraj pred isto komisijo še v redu glasovala, vzela volilno pravico, 
češ da njuna identiteta ni jasna. Na ta način je bil torej izvoljen 
s 93 proti 91 glasovom italijanski kandidat. 23
Neveljavni glasovi. Po določbah volilnih redov so bili neve­
ljavni glasovi, dani pogojno ali z naročili, dani osebi, ki nima pa ­
sivne volilne pravice, ter glasovi, iz katerih ni jasno razvidno, kateri 
osebi veljajo.
O tem zadnjem moramo povedati nekaj več:
Vsak volilec je moral kandidata, za katerega je glasoval, ime­
novati »z natančno oznako«, oziroma pozneje, ko je bilo v veljavi 
pismeno glasovanje, njegovo osebo na glasovnici jasno označiti. 
V praksi je to navadno pomenilo, da je bilo treba kandidata ime­
novati oziroma njegovo ime zapisati z imenom, priimkom, poklicem 
in bivališčem, na Primorskem večkrat tudi z očetovim imenom.24 
Volilni proglasi, letaki, lepaki, agitacijski članki in notice v časo ­
pisju navajajo za kandidate navadno vselej te navedene podatke, ki 
jih je volilec potem prepisal na svojo glasovnico. Tako se npr. 
naštevajo kot kandidati socialno-demokratske stranke na Kranj ­
skem leta 1907: »Etbin Kristan, pisatelj, Ljubljana — Josip Petrič, 
drž. železniški strojevodja, Ljubljana — dr. Anton Dermota, odvet­
niški kandidat, Ljubljana — Josip Kopač, delavski tajnik, Trst — 
Ivan Cankar, pisatelj, Dunaj« itd.25 V časopisih beremo tudi take 
pozive: »Volilci... zapišite na glasovnico natančno tako-le: dr.Peter 
Laharnar, deželne vlade svetnik v Černovicah. Pazite na vsako 
črko!«.20 Včasih gredo te oznake še bolj v podrobnosti. Samostojen 
kmečki kandidat na Notranjskem leta 1913 je »Ivan Urbančič, po­
sestnik v Trnovem hiš. št. 84«.27 Take podrobnosti pa nikakor niso 
bile odveč, kakor nam bosta pokazala naslednja dva primera iz 
leta 1913. V splošni kuriji sta volilni komisiji na Jesenicah raz ­
veljavili 232 glasov, oddanih za Antona Kržišnika, posestnika v Ži­
rovnici (liberalnega kandidata), češ da sta v Žirovnici dva Antona 
Kržišnika, oba posestnika, iz glasovnice pa da ni razvidno, kdo je 
mišljen, prvi ali drugi. Iz vseh 232 glasov torej ni bilo »jasno raz ­
vidno kateri osebi veljajo« in so bili zato po 38. členu deželnozbor ­
skega vol. reda iz leta 1898 proglašeni za neveljavne. Tako je bilo 
torej na Jesenicah po uradnem rezultatu 396 socialnodemokratskih, 
388 klerikalnih, 4 liberalni, 5 razcepljenih in 265 neveljavnih gla ­
183
sov. Podobno se je pri istih volitvah zgodilo socialističnemu kandi ­
datu v Kranjski gori. Tu je volilna komisija z večino glasov raz ­
veljavila 99 glasovnic z imenom »Jože Pintar, železničar in posest­
nik v Kranjski gori«, »utemeljevaje, da ni v vasi Kranjski gori 
nobenega človeka z imenom Jože Pintar, pač pa je tudi v vasi Gozd 
(občina Kranjska gora) neki Jože Pintar, bivši železničar in po­
sestnik«. Pravi Jože Pintar je bil doma v vasici Log v občini Kranj ­
ska gora in v celi občini ni bilo nobenega drugega železničarja in 
posestnika s tem imenom. Tako so torej po uradnem rezultatu imeli 
klerikalci v Kranjski gori 133 glasov, liberalci 25, socialdemokrati 
13 glasov — v resnici pa so bili klerikalci v manjšini!
Večkrat se je dogajalo, da so si posamezni slabo zapomnili ime 
onega, ki naj bi zanj glasovali. Tako so bili pri volitvah v trebanj ­
skem kmečkem volilnem okraju leta 1895 posamezni glasovi oddani 
za »grofa iz Mokronoga«, za »graščaka iz Mokronoga«, za »doktorja 
Berga«, za »barona Langa«; mišljen pa je bil baron Ludvik Berg, 
graščak v Mokronogu. Od volilne komisije je bilo odvisno, kako so 
se šteli taki glasovi. V Trebnjem leta 1895 so jih proglasili za ne­
veljavne »ker se označene osebe, na katere so ti glasovi odpadli, 
niso mogle dovolj jasno razvideti«.
Drugje so spet šteli take glasove kot razcepljene, to se pravi 
kot veljavne, a ne oddane za kandidate, ki so mu bili pravzaprav 
namenjeni. Tako sta v postojnskem kmečkem okraju leta 1889 dva 
volilna moža glasovala za »doktorja Kavčiča« namesto za Hinka 
Kavčiča, posestnika v Razdrtem. V objavi volilnega rezultata so 
navedli 61 glasov za Hinka Kavčiča, poleg tega pa 2 glasova za 
doktorja Kavčiča. Nekatere volilne komisije pa so take zmotne 
glasove mirno prištele pravemu kandidatu. Tako je bilo npr. pri 
nadomestnih volitvah v slovenskem mestnem okraju na Goriškem 
5. septembra 1895 oddanih 5 glasov za grofa Alberta Goroninija, 
1 pa za grofa Coroninija (brez imena). Volilna komisija je vse te 
glasove prištela kandidatu grofu Alfredu Coroniniju. 28
V dobi ustnega glasovanja je bilo v celem neveljavnih glasov 
izredno malo. Pri ogromni večini volitev so bili vsi oddani glasovi 
veljavni. Glasov z naročili ali pogoji ni bilo; o razveljavljanju kakih 
glasov, danih osebam brez pasivne volilne pravice, na Slovenskem 
tudi ni slišati. Zmotne glasove, kakor smo jih omenili, so večkrat
184
šteli za razcepljene ali jih prišteli pravemu kandidatu kot pa pro­
glašali za neveljavne. Pač pa je število neveljavnih glasov močno 
naraslo po uvedbi pismenega glasovanja, direktne volilne pravice 
na kmetih in z razširjanjem volilne pravice.
Neveljavne glasovnice. Ko se je začelo pismeno glasovanje in 
so se uvedle glasovnice, so obenem s tem novim elementom -— gla ­
sovnico — v volilnem postopku nastopili tudi v kategoriji neveljav ­
nih glasov novi primeri in nove možnosti. Zdaj ni bil lahko ne­
veljaven samo glas sam na sebi, ampak tudi glasovnica, ki je bil 
glas na njej zapisan. Za neveljavno so se smatrale po volilnih redih 
predvsem vse glasovnice, ki niso bile uradne ali niso imele urad ­
nega pečata, razen na Goriškem in v Trstu. Na str. 170 smo govorili 
o uporabi gumiranih lističev, štampiljk itd. z imeni kandidatov ter 
o različnem postopanju zakonodaje in volilnih komisij glede veljav ­
nosti takih sredstev.
Neveljavne so bile po volilnih redih vse prazne glasovnice, ki 
so bile oddane brez kakršnega koli imena. Prve prazne glasovnice 
so se pojavile v mestni kuriji že kmalu po uvedbi pismenega glaso ­
vanja. 29 Pozneje je bilo število praznih glasovnic posebno veliko 
v deželah, ki so uvedle volilno dolžnost. Oddajanje praznih glasov ­
nic je imelo različne vzroke; eden zelo pogostih je bil, da so volilci 
hoteli s tem pokazati svoje nezadovoljstvo z nastopajočimi politič­
nimi strankami.
Svojemu nezadovoljstvu so dajali volilci duška včasih tudi z 
oddajo čisto na svoj način izpolnjenih glasovnic. Tako so npr. od­
dajali glasove za »Vodiško Johanco« ali pa za »bivšega sultana 
Abdula Hamida«. Pojavljale so se pa tudi glasovnice z besedilom 
kakor je tale, iz občine Poljane v Poljanski dolini leta 1913: »Vre­
mena bodo se šele takrat zjasnile nad Poljancem, ko megla izgine. 
Vzajemnost kmečka bo takrat svoj sad rodila, ko svojat bo črna 
in gosposka svojo moč zgubila. Kmet.«
Če je bilo na glasovnici več imen, kakor pa je bilo treba iz­
voliti poslancev, so bila veljavna prva imena, ona na koncu, ki so 
bila nadštevilčna, pa se niso upoštevala. Če je bilo pa na glasovnici 
navedenih manj imen, kakor je bilo treba izvoliti poslancev, je bila 
kljub temu veljavna. Če je bilo isto ime na glasovnici večkrat za ­
pisano, se je upoštevalo le enkrat.
185
SISTEM ABSOLUTNE VEČINE
Za razdelitev poslanskih mest oh določenem volilnem rezultatu 
so uporabljali v različnih državah različne sisteme. V Angliji je bil 
v devetnajstem stoletju v glavnem v veljavi (in je še danes) princip 
relativne večine. Po tem principu je izvoljen v vsakem volilnem 
okraju tisti kandidat, ki dobi med vsemi kandidati največje število 
glasov, brez ozira na to, ali je dosegel nadpolovično večino ali ne. 
Od treh kandidatov, ki so dobili npr. po 4000, 3500 in 2500 glasov, 
je izvoljen prvi. Drug sistem je urejen na principu absolutne večine. 
Izvoljen je v vsakem volilnem okraju le tisti kandidat, ki dobi 
absolutno (nadpolovično) večino vseli veljavnih oddanih glasov, 
sicer pa se morajo volitve ponoviti. Od zgoraj omenjenih treh 
kandidatov ne bi bil torej izvoljen nihče, ker ni nihče dosegel 
5000 glasov. Ta sistem je prevladoval na primer v Franciji, Nem­
čiji, Italiji. Poleg teh dveh sistemov je bila še cela vrsta drugih, 
katerih skupna ideja je bila, da morajo biti manjšine primerno 
zastopane. Tako sistem absolutne kot relativne večine je namreč 
upošteval le najmočnejše. Če si zamislimo, da glasuje v neki deželi 
tretjina volilcev za določeno stranko, toda tako, da vendarle dobi 
v vsakem volilnem okraju manj glasov kot pa najmočnejša, tedaj 
ta stranka ne bi po sistemu absolutne in relativne večine dobila 
nobenega sedeža v parlamentu, kljub temu, da bi predstavljala celo 
tretjino volilcev. Najrazličnejši sistemi so reševali problem zastop ­
stva manjšin, od tako imenovanega »vote limite« pa do različnih 
oblik proporcionalnega zastopstva. Vote limite se je uporabljal v 
volilnih okrajih, ki so volili večje število poslancev (pri nas bi se 
recimo mogel uporabljati zlasti v veleposestvu, v trebanjskem 
okraju ali po letu 1907 mnogokje na Goriškem). Volilci niso pri 
tem smeli glasovati za toliko število kandidatov, kolikor je bilo 
poslanskih mest, temveč za določeno manjše število. Na tak način 
je mogel biti izvoljen tudi kak zastopnik manjšine. Pri proporcio­
nalnem zastopstvu so bili volilni okraji povezani med seboj v večje 
skupine; po številu glasov, ki so jih dosegle posamezne stranke na 
tem širšem področju, so se potem po različnih metodah mandati 
delili proporcionalno, tako da je bila vsaka stranka zastopana pri­
bližno sorazmerno s svojo močjo.
186
Avstrija je bila v celem dežela sistema absolutne večine. Ta 
sistem je bil uveden leta 1861 in je gospodoval vse do konca. 
V zadnjem obdobju pred prvo svetovno vojno so se tu in tam uva ­
jali neki začetki zastopstva manjšin in proporcionalnega sistema 
tako npr. proporcionalne volitve v veleposestvu in trgovsko- 
obrtnih zbornicah na Moravskem po letu 1905; proporcionalne 
volitve v mestni splošni kuriji v Zgornji Avstriji po letu 1909; 
način volitev za državni zbor v Galiciji od leta 1907 dalje, način 
volitev dveh članov deželnega zbora na Štajerskem po letu 1909, 
deloma volitve v bukovinski deželni zbor po letu 1910, propor­
cionalne volitve občinskega sveta v Ljubljani po letu 1910, uvedene 
od klerikalne večine kranjskega deželnega zbora, da bi omajale 
liberalno večino v Ljubljani, uporaba sistema relativne večine ter 
proporcionalnih volitev poleg sistema absolutne večine na Tirol­
skem po letu 1914.30
Za izvolitev pri naših deželnozborskih in državnozborskih 
volitvah je bila torej vseskozi potrebna absolutna večina, računana 
od veljavnih oddanih glasov. Kolikor nadpolovična večina ni bila 
dosežena, se jc po določbah iz leta 1861 vršilo drugo glasovanje, 
in če niti pri tem še ni prišlo do odločitve, je bila odrejena ožja 
volitev. V tej ožji, torej po vrsti tretji volitvi je bilo izbirati samo 
med dvema kandidatoma, med onima, ki sta dobila pri drugem 
glasovanju največ glasov. To je veljalo za okraje z enim poslanskim 
mestom, pa tudi v okrajih z več poslanskimi mesti, če je pri prvih 
dveh glasovanjih ostalo le še eno mesto nezasedeno. Če je bilo treba 
zasesti dvoje poslanskih mest, potem so prišli v ožjo volitev štirje 
itd., vedno dvakrat več kot pa je bilo izvoliti poslancev. Po državno ­
zborskih določbah iz leta 1873 in tudi kasnejših deželnozborskih 
volilnih določbah je bil postopek skrajšan. Takoj prvemu glaso ­
vanju, ki ni dalo absolutne večine, je sledila ožja volitev.
Pri enakem številu glasov je odločal žreb. Žrebal je predsednik 
volilne komisije. Na Slovenskem je pri vseh volitvah v deželne 
zbore in državni zbor samo enkrat prišlo do žrebanja. To je bilo 
avgusta 1861 v kmečkem volilnem okraju Volosko-Podgratl v Istri, 
ko je žreb odločil med Jurincem in Stanto, ki sta pri treh glaso ­
vanjih zapored dobila enako število glasov.
Do ožjih volitev je prišlo večkrat, posebno v poznejšem času 
in ob splošni volilni pravici. Ožje volitve so razporedile vse
187
stranke, ki so v volilnem boju sodelovale, v dva tabora. Vse, ki niso 
mogle zmagati, so se opredelile za eno od dveh najmočnejših (ko­
likor se ni katera odločila za abstinenco).
Zaradi sistema absolutne večine z ožjimi volitvami je prišlo 
v končni razporeditvi mandatov med posameznimi strankami od 
enih do drugih splošnih volitev do precejšnjih premikov, ki pa jim 
nikakor niso odgovarjali podobni premiki v razpoloženju volilcev. 
Naj zato navedemo en sam, mogoče najbolj ekstremen primer. 
V kmečki kuriji na slovenskem Goriškem je bilo pri splošnih volit­
vah leta 1909 izvoljenih 6 klerikalcev in 1 liberalec — pri nasled ­
njih splošnih volitvah leta 1913 pa je bilo izvoljenih 6 liberalcev 
in 1 klerikalec. V resnici liberalni glasovi niso prav nič porasli 
(glej str. 278). Vse spremembe je povzročil razcep med klerikalci 
novostrujarji in starostrujarji; pri ožji volitvi so zadnji glasovali za 
liberalce.
Na splošno je sistem absolutne večine na Slovenskem pred 
prvo svetovno vojno favoriziral v mestni kuriji liberalno stranko, 
v kmečki in splošni kuriji ter pri državnozborskih volitvah pa kle­
rikalno. Tej je v celem prinašal tudi največ koristi. V močno škodo 
je bil socialni demokraciji, posebej v okrajih, kjer je postavljala 
svoje kandidate Jugoslovanska socialnodemokratska stranka.
Razporeditev mandatov po proporcionalnem volilnem sistemu 
bi bila precej drugačna. Naj za primer navedem samo državnozbor ­
ske volitve na Kranjskem leta 1911. Po sistemu absolutne večine 
je bilo izvoljenih 10 klerikalcev, 1 liberalec (v ljubljanskem okraju) 
in 1 Nemec (v nemškem kočevskem volilnem okraju). Ob istem 
številu glasov za posamezne stranke ter istem številu poslanskih 
mest bi po proporcionalnem đ’Hondtovem sistemu prišlo v parla ­
ment 8 klerikalcev, 3 liberalci in 1 socialni demokrat.
PASIVNA VOLILNA PRAVICA
Pasivno volilno pravico je imel vsak moški avstrijski držav ­
ljan, star 30 let, ki je užival vse državljanske pravice ter imel, če 
je šlo za deželnozborske volitve, aktivno volilno pravico v katerem 
koli volilnem razredu dotične dežele, ali, če je šlo za državnozbor ­
ske volitve, aktivno volilno pravico v katerem koli volilnem raz ­
188
redu v kateri koli avstrijski deželi. Nekdo, ki je imel aktivno vo­
lilno pravico le na Štajerskem, je mogel biti torej izvoljen v deželni 
zbor le na Štajerskem, v državni zbor pa tudi v drugih deželah. 
Kdor je izgubil pasivno volilno pravico, je obenem izgubil tudi svoj 
poslanski mandat. Na ta način je izgubil svoj mandat npr. Miro­
slav Vilhar leta 1864, ko je bil obsojen kot nekdanji urednik 
Napreja zaradi »zločina motenja javnega miru«, ali dr. Ivan Dečko 
leta 1907, potem ko je duševno zbolel in s tem izgubil samoprav ­
nost.01 Ta ali oni se je rešil izgube mandata z demisijo, tako Ein­
spieler na Koroškem leta 1863 zaradi tiskovne obsodbe. Izgubiti je 
mogel poslanec svoj mandat tudi, če se trajno ni udeleževal za ­
sedanj. Na ta način so izgubili zaradi abstinence svoje mandate v 
državnem zboru npr. slovenski poslanci Zarnik (1872), Barbo, 
Costa, Horak, Jugovič in Poklukar (1873). Če je državnozborski ali 
deželnozborski poslanec umrl, odstopil, izgubil svoj mandat ali je 
bila njegova izvolitev razveljavljena, so razpisali nadomestne vo­
litve. Ponovna izvolitev je bila vselej mogoča. Imuniteto so dosegli 
državnozborski in deželnozborski poslanci z zakonom z dne 3. okto­
bra 1861.
VERIFIKACIJSKI POSTOPEK
O pravilnosti volitev je razpravljal deželni oziroma državni 
zbor in potrdil ali zavrnil izvolitev.
O deželnozborskih volitvah je poročal deželnemu zboru de­
želni odbor. Nato so se volitve takoj verificirale, ali pa oddale v 
celoti ali deloma v proučevanje posebnemu odboru. Primerov raz ­
veljavljenja volitev je bilo v naših deželah prilično dovolj. Domala 
vsa razveljavljenja so imela značaj političnega boja med nasprot ­
nima strankama. Vendar pa moramo ločiti dvoje vrst razveljavljenj. 
Pri prvi se je pri debati o pravilnosti in nepravilnosti volitev disku ­
tiralo o napakah pri organizaciji in izvedbi volitev, o pravilnosti 
ali napačnosti tega ali onega postopka, sestave volilnega imenika, 
obmejitve volilnega okraja, sestave volilne komisije itd. Čeprav je 
šlo seveda bolj za strankarske interese kot za zmago takih pravilnih 
načel — saj so iste stranke zagovarjale enkrat tako drugič drugo 
stališče — so le opirale razveljavljenje na neke argumente večje ali
189
manjše vrednosti. Toda bila so tudi razveljavljenja, za katere sploh 
niso navajali nobenih razlogov, kjer je večina razveljavila volitev 
iz gole, neprikrite »antipatije«, če naj tako rečemo. Do takih pri­
merov je prihajalo v istrskem, pa tudi goriškem deželnem zboru. 
Oglejmo si na kratko razveljavljenja volitev na našem ozemlju! 32
Nobenih razveljavljenj ni bilo ves čas v koroškem deželnem 
zboru.
V štajerskem deželnem zboru so 29. avgusta 1868 razveljavili 
Dominkuševo izvolitev v mariborskem kmečkem volilnem okraju, 
kjer je bil zmagal leta 1867 skupaj z Vošnjakom, a s precej manjšim 
številom glasov. Nemška večina je iskala in našla vse mogoče ne­
pravilnosti pri pravolitvah, kakršnih pa tudi v drugih volilnih 
okrajih ni manjkalo.
V kranjskem deželnem zboru je slovenska večina 6. aprila 1867 
razveljavila izvolitev nemško orientiranega Karla Obreze v postojn­
skem mestnem volilnem okraju, ker so z Vrhničani volili tudi pre­
bivalci Hriba, ki ni spadal k vrhniškemu trgu, in ker je vlada (po 
slovenskem mnenju nepravilno) zreducirala število volilnih upra ­
vičencev v Postojni. Slovenska večina je razveljavila 5. septembra 
leta 1868 tudi izvolitev Obrezinega naslednika Muleja, ker se ne­
sorazmerje med številom vrhniških in postojnskih volilcev še vedno 
ni popravilo. Dne 23. septembra 1868 je bila razveljavljena izvo­
litev nemškega ustavovernega poslanca Zupana (Suppan) v novo­
meškem mestnem volilnem okraju, ker je bil višnjegorski volilni 
imenik povsem napačno zajel vse občinske volilne upravičence 
namesto prvih dveh tretjin. Po novi oceni veljavnih in neveljavnih 
glasov je hil namesto Zupana proglašen za izvoljenega slovenski 
kandidat Ravnikar. Dne 22. avgusta 1870 je bila razveljavljena iz­
volitev Moritza Gausterja v kamniškem volilnem okraju, predvsem 
zaradi nepravilnega postopanja volilne komisije, ki je med drugim 
pustila glasovati nekaterim Gausterjevim volilcem še po zaključku 
glasovanja. Namesto Gausterja je hil proglašen za izvoljenega 
slovenski kandidat Murnik.
Do naslednjih razveljavljenj poslanskih mandatov v kranjskem 
deželnem zboru je prišlo v novem stoletju, ko si nista stali več 
nasproti slovenska in nemška stranka, ampak klerikalna večina in 
liberalna manjšina. Dne 25. januarja 1912 je bila razveljavljena iz­
190
volitev ljubljanskih liberalnih poslancev Reisnerja in Ribnikarja, 
ker ni bilo v volilnem imeniku okrog 400 kmečkih posestnikov, ki 
so stanovali zunaj Ljubljane, plačevali pa so davke od svoje posesti 
na ozemlju ljubljanske občine. Dne 24. februarja 1914 pa je bila 
razveljavljena izvolitev Lavrenčiča in Mazelleta, ker niso volile v 
mestni kuriji cele občine, ampak samo mestna in trška naselja.
V istrskem deželnem zboru je bila 14. septembra 1871 raz ­
veljavljena izvolitev izolskega župnika Zamarina v mestnem volil­
nem okraju Buzet-Izola-Milje. Deželni odbor je poročal o volitvah 
in ugotovil, da so bile povsem pravilne in v redu ter priporočal 
verifikacijo. Ne da bi kdo debatiral ali ugovarjal, je pri glasovanju 
le sedem poslancev od 21 glasovalo za verifikacijo — bila je torej 
odklonjena. Zamarin je bil nato ponovno izvoljen — njegovo drugo 
izvolitev so razveljavili 12. oktobra 1871 iz formalnih razlogov 
(napačna sestava volilne komisije in še drugi razlogi). Nato je bil 
Zamarin izvoljen tretjič. To pot je bila po mnenju deželnega od­
bora izvolitev spet povsem pravilna in je predlagal verifikacijo. 
Tedaj pa se je oglasil italijanski liberalni poslanec Luciani: »Iz­
volitev je bila po obliki pravilna, vendar se mi zdi, da ne bi bilo 
v skladu z dostojanstvom te skupščine, če bi jo potrdili, ker je ta 
(namreč Zamarin, VM) ustno in v javnem tisku nedostojno in nizko 
napadel zbor v celoti in njegovo večino še posebej na podlagi po­
pačenih okolnosti in dejstev.« Tako je bila 12. novembra 1872 
odklonjena tudi tretja izvolitev. Zamarin zdaj ni več kandidiral. 
Dne 21. avgusta 1883 je bila razveljavljena izvolitev Andrije Sterka. 
Sterk, takrat kanonik v Trstu, ni bil vpisan v nobenem volilnem 
imeniku v Istri, razen v kastavski občini, kjer pa je bil vpisan sku ­
paj z dvema bratoma kot solastnik očetove dediščine — in ker je 
imel volilno pravico le skupaj z obema bratoma, sam pa ne, je 
večina deželnega zbora smatrala, da nima aktivne volilne pravice 
in potemtakem tudi ne pasivne. Istega dne, 21. avgusta 1883, je 
bila razveljavljena izvolitev hrvatsko-slovenskih poslancev kopr­
skega kmečkega volilnega okraja Vjekoslava Spinčiča in Antona 
Križanca. Za razveljavljenje se je navajalo več razlogov, predvsem 
da je bila pravolitev v pomjanski občini nepravilna. Sicer je bilo 
samo za Spinčiča (ki je imel 46 glasov) dvomljivo, ali je njegova 
izvolitev pravilna, medtem ko je bila Križančeva večina (imel je
191
75 glasov) izven dvoma — toda, »ker se volilni akt obravnava kot 
celota, povleče razveljavljenje izvolitve poslanca Spinčiča za seboj 
tudi razveljavljenje poslanca Križanca«. Dne 11. novembra 1889 
je bila razveljavljena Mandičeva izvolitev. V vološkem okraju sta 
bila tedaj domala soglasno izvoljena Matko Mandič in Avgust 
Jenko. Nobenih pomislekov ni bilo proti izvolitvi, deželni odbor 
je predlagal verifikacijo, vendar je bil sprejet predlog, da se kopr­
ske in vološke kmečke volitve dajo v pretres posebni komisiji (raz ­
logov za ta predlog niso navajali). Posebna komisija je predlagala 
nato verifikacijo obeh volitev, najprej koprske, pozneje tudi volo­
ške. Že pri glasovanju o koprskih volitvah je bila dana na glaso ­
vanje najprej verifikacija enega, potem pa drugega poslanca, ne pa, 
kakor je bilo običajno, obeh naenkrat. Zastonj so hrvatski in slo­
venski poslanci naglašali, da je volilni akt celota in da se mora zato 
glasovati skupaj. Koprska poslanca sta bila potrjena, ko pa je 
pozneje prišla na vrsto vološka volitev, so ob predlogu za verifi­
kacijo italijanski poslanci brez vsake debate in navajanja razlogov 
glasovali za verifikacijo Jenkovega mandata, pa proti Mandiču. 
Sest let nato (24. januarja 1896) so po novih splošnih volitvah v 
istem volilnem okraju spet ugotovili, da je »volilni akt v večposlan- 
skem okraju celovit akt, ki se ga ne da razstaviti« in ob Jenku, 
katerega večina ni bila povsem trdna, razveljavili tudi Mandičev 
mandat.
V goriškem deželnem zboru so 2. februarja 1867 razveljavili 
izvolitev nemško orientiranega okrajnega predstojnika Grossmanna, 
ker je bilo v Tolminu in Kobaridu 137 volilcev nepravilno uvršče ­
nih v volilni imenik. Dne 27. decembra 1901 so slovenski klerikalci 
(z italijansko pomočjo) razveljavili izvolitev Dragotina Trea, češ 
da nima pasivne volilne pravice v deželi. Treu niso priznali aktivne 
volilne pravice, ker je bil izvoljen za častnega občana občine Avber 
šele po zadnjih občinskih volitvah — češ da morajo deželnozborski 
volilni imeniki dati verno sliko zadnjega imenika z občinskih 
volitev in se vanje nihče na novo ne sme vpisati.
Istega dne so slovenski liberalci (tudi ti z italijansko pomočjo) 
razveljavili izvolitev Ernesta Klavžarja, »ker je defravdant« in ker 
se »je volitev vršila pod pritiskom take sile, kateremu naše pošteno 
gorsko ljudstvo ne more odoleti, pod vplivom duhovstva, ki je vpli-
192
vaio na vest in verski čut našega ljudstva, da je volilo tega moža«. 
Dne 27. decembra 1909 so klerikalci dosegli razveljavljenje liberal ­
nih poslancev veleposestva, Rutarja, Klančiča in Franka, češ da 
niso bili prav sestavljeni volilni imeniki, da so bili vpisani tudi po­
sestniki, ki so plačevali več davka od zgradb kot od zemlje. Dne 
5. oktobra 1910 pa so se klerikalci maščevali za razveljavljenje 
Klavžarjeve izvolitve: razveljavili so izvolitev Andreja Gabrščka. 
Vzroki, ki so jih navajali, so bili, »da človek, kakor je Andrej 
Gabršček, ne spada v zbornico«, ker nosi revolver v žepu, ker žali 
in sramoti vsakogar, pa »ni vredno veliko tudi njegovo delovanje 
na gospodarskem in socialnem polju«.
V državnem zboru je bilo razveljavljenj mandatov mnogo manj 
kot pa v deželnih zborih. Tudi postopek je bil drugačen. Ko se je 
parlament po splošnih volitvah sestal, je bil vsak poslanec izžreban 
v eno od devetih skupin, ki so jim bili potem — tudi po žrebu — 
dodeljeni posamezni volilni akti v pregled. Če ni bilo nobenih pro­
testov proti volitvam ali osporavanj in če tudi skupina (Abteilung) 
ni imela nobenih pomislekov, je bila volitev predložena poslanski 
zbornici, ki je brez debate glasovala o verifikaciji oziroma prepu ­
stitvi volilnih aktov v pretres posebnemu legitimacijskemu odboru. 
Temu so se prepustile v pretres tudi vse volitve, glede katerih so 
bili vloženi protesti ali pa je imela skupina pomisleke glede veljav ­
nosti. Na ta način je bila takoj v začetku vsakega zasedanja po 
splošnih volitvah agnoscirana velika večina poslancev. Legitimacij ­
ski odbor je poročal potem državnemu zboru o vsaki izmed dvom­
ljivih volitev, prav tako pa tudi o vsaki dopolnilni volitvi. Ali, da 
točneje rečemo: naj bi poročal. V začetni dobi je to še nekako šlo, 
pozneje pa so prišla pred parlament le redka poročila. Poslanci so 
sedeli tudi po celih šest let v parlamentu, ne da bi bila njihova iz­
volitev potrjena ali razveljavljena. 53 Verifikacije poslancev, je 
rekel leta 1912 poljski socialnodemokratični poslanec Ignacy 
Daszynski, so škandal zadnjih osemnajst let. Tri zakonodajne pe­
riode so potekle brez verifikacije enega samega mandata. 34 Vzroki 
za to so bili oziri na razne politične stranke in medstrankarske 
kombinacije, pa tudi, posebej v poznejšem času, razne motnje 
parlamentarnega življenja, ki so onemogočale redno delo (podob ­
nih primerov je bilo tudi v deželnih zborih, vendarle znatno manj).
15 Volitve
193
S slovenskega področja ni bil v državnem zboru ves čas raz ­
veljavljen niti en mandat. Edini, za katerega je legitimacijski odbor 
že predlagal razveljavljenje, je bil Vergottinijev (zapadnoistrski 
kmečki volilni okraj) leta 1891 — toda Vergottini je rajši sam prej 
demisioniral, tako, da predlog ni več prišel pred plenum državnega 
zbora. 35
194
KANDIDIRANJE IN VOLILNA UDELEŽBA
Avstrijski volilni sistem ni poznal (razen proti koncu deloma 
ponekod, kjer so uvedli proporcionalni sistem) obveznega prijav ­
ljanja kandidatur. To se pravi, da ni bil po volilnih predpisih noben 
kandidat dolžan prijaviti svojo kandidaturo v določenem roku pred 
volitvami, kakor se je to že v 19. stoletju uvajalo v mnogih državah 
in kakor je danes splošna navada. Volilci so pri sistemu prijavljenih 
kandidatur navadno vezani na prijavljene kandidate. Glasovi, od­
dani za koga drugega, se smatrajo za neveljavne. Ponekod, npr. 
v Angliji, je bilo celo v navadi, da se volitve v tistem volilnem 
okraju, za katerega se je prijavil en sam kandidat, sploh niso vršile. 
Volilci ob sistemu obvezno prijavljenih kandidatur so si bili- že 
določen čas pred volitvami povsem na jasnem, kdo kandidira in za 
koga morejo glasovati.
V Avstriji pa ni bilo tako. V Avstriji je vsak volilec lahko gla ­
soval za kogarkoli, ne glede na to, ali je ta kandidiral ali ne. Vsako 
kandidiranje je bilo torej le del volilnega boja in agitacije, ne pa 
potreben pravni postopek. Tak način je povzročal nekatere pojave, 
ki bi bili ob obveznem prijavljanju kandidatur nemogoči.
Kandidature v okviru posameznih političnih taborov so na ­
vadno proglašali posebni centralni deželni volilni odbori, ali po­
litična društva, vodstva strank in podobno. Pri državnozborskih 
volitvah so sem in tja proglašali kandidature tudi za vse slovensko 
ozemlje skupaj (tako npr. mladoslovenci 1873, pozneje npr. Jugo ­
slovanska socialnodemokratska stranka ali Vseslovenska ljudska 
stranka). Temu centralnemu volilnemu odboru so se morali pri­
glasiti vsi, ki so želeli kandidirati. Večkrat so organizirali tudi po­
sebne sestanke rodoljubov, zaupnikov iz vse dežele. Pogosti so bili 
podobni sestanki za ožja področja, (okrajni) volilni odbori, okrajni 
ali tudi krajevni (zlasti v mestni kuriji) volilni shodi, ki so spre­
jemali in proglašali nasvetovane kandidate. Kandidati so seveda
13*
195
nastopali tudi samostojno, razglasili svojo kandidaturo med ljudmi, 
tudi v časopisju, ali se dali predlagati. Ker je bilo reflektantov več 
kakor pa poslanskih mest, so pogosto nastajale v centralnih volil­
nih odborih hude debate. Izpadli kandidati so se disciplinirano 
pokorili sklepom vodstva in odstopili od svoje kandidature ali pa 
tudi ne: v tem primeru so sami organizirali volilne shode, hodili na 
agitacijska potovanja ali pa so to zanje napravili njihovi prijatelji 
in somišljeniki. Dostikrat se je tudi zgodilo, da so taki uporniki 
nekaj časa vztrajali, potem pa. zlasti če ni bilo upanja na uspeh, na ­
zadnje odpovedali kandidaturo. Zelo lepo sliko postavljanja kan ­
didatur, sporov in bojev okrog njih nam daje za osemdeseta leta 
Janko Kersnik v svojem Agitatorju. Seveda pa volileev odstop od 
kandidature ni prav nič obvezoval; včasih so glasovali tudi za od- 
stopivšega kandidata, vsaj deloma, včasih je bil tudi ves odstop 
samo komedija.
V prvem času, ko so na kmetih volili indirektno, se je agitacija 
omejevala večinoma na volilne može. »Podal sem se na agitacijo 
takoj, ko so bile izvršene volitve volilnih mož,« piše Hribar za 
svojo kandidaturo leta 1889. »Na vsem potovanju po ljubljanski 
okolici sta me spremljala Gabrijel Viktor Jelovšek z Vrhnike in 
njegova soproga Valentina. Obiskujoč volilnega inoža za volilnim 
možem, imeli smo štirinajst dni prijetnega pa tudi zanimivega poto­
vanja.« 38 Včasih je bilo mogoče pridobiti volilne može za kako 
kandidaturo že, ko so se zbrali na sestanek neposredno pred volit­
vami. Volilni možje (vsi iz volilnega okraja, navadno pa le pristaši 
istega političnega tabora) so se namreč zbrali že pred volitvami 
v volilnem kraju. »Naši volilni možje iz St. Lenartskega, Slovenjo- 
Bistriškega in Mariborskega okraja naj se že v nedeljo 20. t. m. 
zvečer zberejo v znani Kartinovi dvorani, ktera je v ta namen na ­
jeta, tam bodo volilni možje sami med seboj« 30 — ali: »Volilni 
možje za Ljutomerski, Ormoški in Gornje Radgonski okraj zbirajo 
se dne 27. t. m. eno uro pred volitvo v gostilni gospoda Vaupotiča 
v Ljutomeru, od koder se potem podajo skupno na volišče«3, — 
take oglase beremo v našem časopisju. Ti sestanki zlasti v začetku 
niso bili samo formalni. Dogodilo se je, da so volilni možje zavrnili 
uradnega kandidata svoje stranke in postavili drugega; na str. 261 
navajamo take primere iz leta 1867. Vse dokler se volitve začno ob 
določeni uri ob navzočnosti vseh volileev (tako v kmečki kot v
196
mestni kuriji), je čas pred glasovanjem še prilika za dogovore, 
menjavanje kandidatov, odstopanje od kandidatur, nove kombi ­
nacije itd. Ob ocenitvi razpoloženja volilcev in razmerja sil med 
njimi se včasih tudi zgodi, da manjšina svojega kandidata zapusti 
in glasuje za nasprotnega ali pa zapusti volišče brez glasovanja. 
Dogaja se tudi, da kaka stranka svojih kandidatov ne proglasi pred 
volitvami v časopisju in ne nastopa z njimi javno: »da bi kar pre­
hitro ne napadli nas nasprotniki, naznanili smo jih volilnim možem 
kar mogoče hitro pod roko«, beremo za koroško slovensko politično 
vodstvo leta 1871.39 Včasih celo prepusti stranka izbiro kandidatov 
svojini volilnim možem na predvolilnem sestanku.
V šestdesetih letih, v začetku volilnega življenja, imajo volilni 
možje in volilci mestne kurije zelo samostojno in samoiniciativno 
vlogo; ne le da izbirajo med kandidati, ampak jih tudi sami postav ­
ljajo. Ta samostojna vloga pa se vedno bolj krči, uvaja se narodna 
in strankarska disciplina, volilci vedno bolj samo izbirajo. Vendar 
dajejo indirektne volitve v kmečki in omejena volilna pravica v 
mestni kuriji še dolgo časa veliko možnosti za osebne kandidature. 
Kandidati, ki jih je vodstvo prezrlo, pa so se uprli, imajo še dosti 
možnosti za uspeh: agitacija je sorazmerno preprosta, stroški niso 
preveliki. Z uvedbo direktnega glasovanja na kmetih, z razširje ­
njem volilne pravice in z drugačno izvedbo volitev pa se vse to 
spremeni. Osebne kandidature so zdaj praktično brez izgledov na 
zmago, dasi se tu in tam še pojavljajo. Stranke zavladajo v volilnem 
življenju popolnoma; uporniki proti vodstvu morejo zdaj pridobiti 
večje število glasov le, če jih podpre nasprotna stranka. V tej, tretji 
fazi je torej stranka vse, posameznik nič, niti kot kandidat, niti kot 
volilec. Pač pa se v tej tretji fazi pojavljajo male, lokalne kandi ­
dature, ki poberejo po 30, 60, 120 glasov na ozemlju ene ali par 
sosednjih občin in ki so izraz čisto krajevnih dogovorov posamez ­
nih skupin volilcev, ki so bodisi nezadovoljni z uradnim kandi ­
datom svojega tabora ali pa si, ker njihova stranka, ki nima izgle ­
dov za zmago, ni postavila uradnega kandidata, sami izberejo 
svojega.
Večkrat podpro istega kandidata tudi različne organizacije (na 
Koroškem npr. postavlja navadno z nemške strani Bauernbund iste 
kandidate kot vodstvo nemške nacionalne stranke) ali tudi druge 
stranke. Imamo tudi skupne kandidate različnih strank. Dostikrat
197
se uporabljajo za oznako kandidatur etikete, ki naj bi privabile čim 
več volilcev (npr. kandidat Nemcem prijaznih Slovencev na Ko­
roškem), prava strankarska oznaka pa stopa v ozadje. Posebno 
funkcijo pri tem imajo tako imenovane »samostojne« ali »neod­
visne« kandidature, kandidature »neodvisnih volilcev« in podobne, 
ki se pojavljajo vse od začetka pa do konca volilnega življenja v 
stari Avstriji. V začetku se tako imenujejo kandidature, ki niso 
postavljene s strani te ali one stranke, ki se v njih kandidat ne ob ­
vezuje za noben strankin program, ampak nastopa izven strank in 
samo v svojem imenu — to so res samostojne, osebne kandidature. 
Tako je npr. Kersnikov stric Höffern januarja 1867 kandidiral v 
Kranju in Škofji Loki poleg slovenskega kandidata Pirca in nem­
škega Gerbca; toda nemška stranka je ob glasovanju svojega kandi ­
data opustila in glasovala za Höfferna, ki je potem v deželnem 
zboru tudi bil v njenem taboru. Večinoma pa so oznake »samo ­
stojen« le etiketa, ki naj bi privabila tudi volilce nasprotnega 
tabora ali pa ob predvidenem porazu ne prizadela stranke; zlasti 
radi postavljajo klerikalci samostojne kandidate v mestih, liberalci 
pa na kmetih. Večkrat se kaka stranka, zlasti liberalna na po­
deželju, silno brani svojega imena in svojih kandidatur politično 
sploh noče opredeliti.
Včasih se kandidati distancirajo od lastnih kandidatur, češ da 
ne kandidirajo, da pa so pripravljeni, če bi že bili izvoljeni, izvo­
litev sprejeti. Zgodi pa se tudi, da so kandidature zares postavljene 
prav proti volji kandidata in iz drugega političnega tabora. Tako 
so npr. liberalci v krškem okraju leta 1907 proglašali kandidaturo 
vinarskega komisarja Gombača — on sam pa je bil pristaš SLS in 
je kandidaturo odklanjal, vendar so jo liberalci vzdrževali 40 in je 
tudi dobil 873 glasov. Take kandidature so seveda imele glavni 
namen zmesti nasprotnika in odvzeti uradnemu nasprotnemu 
kandidatu čim več glasov.
V volilnih okrajih, ki volijo po enega poslanca, se mora vsak 
volilec odločiti za eno ali drugo stranko. V dvoposlanskih in več- 
poslanskih volilnih okrajih pa ima še drugo možnost: odloči se 
lahko za kompromis in voli enega kandidata z ene, drugega z druge 
strani. Takih pojavov je zlasti v šestdesetih letih precej. Ponekod 
se za tak kompromis odloči kar cel kolektiv volilnih mož in na ­
menoma voli po enega predstavnika nasprotnih taborov. Bolj po­
198
gosti so individualni postopki posameznih volilcev, ki v boju med 
dvema že organiziranima strankama glasujejo mešano, za enega z 
vsake strani, da se tako ne bi nikomur zamerili. V Ljubljani je bilo 
januarja 1867 med 530 glasovalci 15 takih, ki so volili enega slo­
venskega in enega nemškega kandidata, v celjskem kmečkem 
volilnem okraju jih je bilo leta 1871 kar 50.
Na tako kompromisno razpoloženje volilcev se navadno za ­
našajo posamezne šibkejše stranke, ko tik pred volitvami opuste 
enega svojih prvotnih dveh kandidatur, češ, delimo si na pol, in 
glasujmo za enega svojega in enega nasprotnikovega, ali pa sploh 
nastopajo v dvoposlanskih volilnih okrajih samo z enim kandi ­
datom, drugega pa že vnaprej prepuščajo nasprotni stranki. Tako 
postopajo npr. v začetku Slovenci na Koroškem ali pa liberalci na 
Kranjskem ob razdoru s klerikalci. Tako kandidirajo leta 1895 
liberalci Višnikarja v kočevskem volilnem okraju proti klerikal ­
nemu Pakižu, medtem ko sprejemajo klerikalno Klunovo kandi ­
daturo in glasujejo zanjo. Večkrat pa se zgodi, da volilci lastnega 
tabora niso zadovoljni s takim postopkom in zato poleg svojega 
uradnega kandidata sami postavijo dopolnilnega kandidata, volijo 
še koga drugega s svoje strani ali pa del volilcev glasuje kompro­
misno, del pa bojno.
Sistem absolutne večine je zelo pogosto močno hromil vo­
lilno udeležbo posameznih strank v okrajih, kjer niso mogle upati 
na zmago. Zato se dostikrat niti niso spuščale v volilni boj, pa tudi 
če so kandidirale, je bila njih vnema, agitacija in udeležba njihovih 
pristašev dostikrat precej medla. Nemške kandidature v kmečkih 
okrajih na Štajerskem, slovenske v narodnostno mešanih kmečkih 
okrajih na Koroškem ali pa v štajerskih mestih so zelo tipični pri­
meri. Število doseženih glasov ne kaže prave moči in pogostokrat 
zato v takih primerih zelo skače od volitev do volitev; je enkrat 
kar visoko, drugič izredno nizko. Če pravolitve pokažejo slab re­
zultat, dostikrat volilni možje manjšine ostanejo doma in ne 
pridejo na poslanske volitve; moč te manjšine moremo v takih 
primerih oceniti po višini abstinence.
Volilni možje večinske stranke prihajajo navadno vsi ali skoraj 
vsi na volišče; udeležba se tu že od prvih časov naprej smatra tako 
rekoč za dolžnost. Precej drugače je pri volitvah v mestni kuriji. 
Tu se pravzaprav nobena stranka ne trudi, da bi pritegnila k vo­
199
litvam množico volilcev, če to ni potrebno za dosego zmage. Skrb 
za množičnost udeležbe, geslo »vsi na volitve«, čeprav je zmaga 
zagotovljena in ni nasprotnega kandidata, se pojavlja zelo pozno in 
daleč ne povsod. Opažamo jo v določeni meri npr. pri nemških 
nacionalcih v zadnjih časih pred vojno, ali tudi pri klerikalcih 
itd. V vsem starejšem obdobju je volilna udeležba, če nastopa na 
volitvah ena sama stranka in en sam kandidat, navadno zelo nizka. 
Zlasti velja to za koroška ali za istrska mesta. V Celovcu je udeležba 
pri deželnozborskih volitvah 1867—1902 le enkrat presegla 50 %, 
v Piranu je prišlo julija 1874 na volišče le 22 od preko 400 upra ­
vičencev. Tudi v Ljubljani je volilna udeležba zelo nizka po koncu 
nacionalnih bojev in pred začetkom strankarskih. Bojne volitve so 
imele navadno višjo udeležbo, vendar dokaj različno. Najvišja je 
bila tam, kjer je bila zmaga negotova in sta se obe nasprotni stranki 
z vso silo borili za prevlado. Toda tudi tu je odstotek udeležbe 
dostikrat precej nižji, kakor bi pričakovali. Abstinenca nam ne 
priča le o nezainteresiranosti ali nezadovoljstvu večjega ali manj ­
šega dela volilnih upravičencev, ampak pogosto tudi o volilcih, ki 
bi sicer šli glasovat, če bi smeli voliti po svojem prepričanju, pa si 
tega ne upajo zaradi take ali drugačne odvisnosti in jim je absti ­
nenca rešitev iz težav. Zlasti sredi prevladujočega sovražnega okolja, 
v krajih z ostro nasprotno politično orientacijo si marsikdo ne upa 
na volitve. Težnja, da se stranka udeležuje volitev tudi, če ni prav 
nobenih izgledov za uspeh, se v večji meri pojavlja tudi šele v no­
vejšem času. Prvi, ki se skoraj vedno držijo tega načela, so socia ­
listi. V zadnjem obdobju pred prvo svetovno vojno se pojavljajo 
v večjem številu tako imenovani števni kandidati: kandidati strank, 
ki nikakor ne upajo na kakršen koli praktičen uspeh pri volitvah, 
ki pa hočejo vendarle dokazati svoj obstoj, svojo prisotnost v vo­
lilnem okraju. Tako se pojavljajo nemški nacionalci v Trstu, Gorici, 
Ljubljani; tudi slovenske kandidate v Celovcu, Mariboru in še kod 
lahko v precejšnji meri štejemo v to vrsto. Vendar te števne kandi ­
dature zelo pogosto nimajo uspeha in ne potegnejo ljudi za seboj. 
Težnje po brezpogojni udeležbi na volitvah tudi na koncu še daleč 
ne prevladujejo — nemški nacionalci npr. istočasno, ko postavljajo 
števne kandidate, opuščajo kandidature v južnem predelu sloven­
skega dela Štajerske. Praviloma je zanimanje za državnozborske 
volitve večje kot za deželnozborske in volilna udeležba pri njih
200
močnejša; videti je, da smatrajo vse stranke volitve v dunajski 
parlament za važnejše in pomembnejše. Volilna udeležba je tudi 
pri nas kakor drugod po svetu navadno višja v premožnejših, bolje 
situiranih krogih kot med volilci, ki so plačevali malo ali pa nič 
davka. Prvi se imajo za nosilce političnega življenja od začetka, 
drugi se vanj šele vključujejo ob dokajšnjem odporu ali pa vsaj 
nezadovoljstvu »boljše« družbe. Navadno so vsake splošne volitve 
potekale v posebnem razpoloženju, ustvarjenem od političnih in 
drugih dogodkov pred volitvami, splošnega razvoja položaja v to 
ali drugo smer in s tem zvezanega občutka optimizma ali pesimizma, 
poguma ali strahu, zmagoslavja ali zagrenjenosti. Ti občutki so 
gnali volilce enega tabora v velikem številu na volišče, pristaše 
drugega pa siliti v množično abstinenco, zdaj pasivizirali stalne 
glasovalce, drugič aktivirali običajne abstinente. Volitve januarja 
leta 1867 so tekle v globoki deprimiranosti nemškega liberalnega 
tabora; volitve leta 1897 so bile zmagoslavje vseh, ki so se zavze ­
mali za splošno volilno pravico, poraz stare liberalne in konserva ­
tivne miselnosti in navad. Na volišča so hiteli socialisti in krščanski 
socialci; stara nemška liberalna stranka je propadla, nemški nacio ­
nalizem je bil na pohodu. Ob volitvah leta 1901 in 1902 je bil de­
primiran slovenski narodni tabor; reševanje narodnostnega vpra ­
šanja v Avstriji je kazalo slovenskim narodom težke perspektive; 
precej ohromel je bil klerikalni tabor; nasprotniki delavskega 
gibanja so se otresli svoje malodušnosti iz leta 1897. V olitve 
leta 1907 so bile zmagoslavje splošne in enake volilne pravice, 
delavskega gibanja, pa tudi krščanskih socialcev, svetel trenutek 
tlačenih narodnosti, poraz nemškega nacionalizma. Vse je le rdeče 
in črno, obupano vzklika Marburger Zeitung. 41 Volitve leta 1911 
so bile reakcija na leto 1907, prav tako kot leto 1901 na leto 1897: 
to je bila protiofenziva strank privilegijev in predpravic. Seveda 
se vsako razpoloženje ne odraža v vseh deželah in v vseh predelih 
in okrajih enako, vendar nam pa večina volilnih rezultatov zelo 
lepo odraža te velike valove ljudskega razpoloženja.
201

PREGLED VOLILNE ZGODOVINE
VOLITVE LETA 1861 IN 1867
Ko je potekel mesec dni, odkar je bil izdan februarski patent, 
je bil glavni del volitev v deželne zbore, prvih parlamentarnih vo­
litev po letu 1848, že opravljen. V zgodovini deželnozborskih in 
državnozborskih volilnih bojev na Slovenskem od Schmerlinga pa 
do propada Avstrije so te prve volitve iz leta 1861 nekaj posebnega 
in se razlikujejo od vseh poznejših. Njihova glavna posebnost je 
v tem, da, kakor volitve v revolucionarnem letu 1848, na katere 
sploh v marsičem spominjajo, še ne poznajo organiziranih politič­
nih strank in od njih vodenega in organiziranega volilnega hoja in 
volilne agitacije. S tem nočemo reči, da volilnega boja ni bilo — 
narobe, volitve leta 1861 so bile celo zelo žive. Ob poznejših volit­
vah nastopajo v slovenskih deželah volilni odbori ali podobni 
organi, ki postavljajo volilni program in določajo kandidate, skrbe 
za volilno agitacijo in za to, da hi se glasovi ne cepili med več kan ­
didatov. Vsega tega leta 1861 še ni. Ponekod v mestih, tako tudi 
v Ljubljani, se sicer formirajo volilni odbori, ki pa v glavnem ne 
žele hiti strankarski in tudi ne izhajajo iz slovenskih vrst. Pri njih 
naj bi se priglasili vsi kandidati, odgovarjali na vprašanja volilcev 
na posebnih sestankih volilnih upravičencev, organizirala naj hi se 
poskusna glasovanja. Kandidati se leta 1861 javljajo v zelo velikem 
številu. Ponujajo se sami, bodisi v tisku bodisi na predvolilnih 
sestankih, preko vplivnih znancev na terenu, postavljajo ali nasve ­
tujejo jih v časopisih, na sestankih volilcev ali raznih organizacij. 1 
Prvotne volitve od bojev med kandidati v glavnem še niso bile 
prizadete, agitacija se je začela šele med izvoljenimi volilnimi 
možmi. Za volilne može so bili voljeni krajevni veljaki, občinski 
funkcionarji, po premoženju ali sicer najbolj ugledni kmetje, tudi
203
duhovniki — vendar v precej manjšem' številu kot v poznejših letih 
— in sem in tja učitelji, v večjih krajih, ki so bili obenem tudi 
upravni, sodni ali gospodarski centri, tudi uradniki in drugi ljudje 
iz nekmečkih vrst. Seveda vse volitve volilnih mož niso bile so­
glasne, toda boj za glasove je mogel imeti le tu in tam politične 
razloge. 0 udeležbi na pravolitvah imamo pravzaprav samo podatke, 
ki smo jih izračunali za Kranjsko. Tu se je udeležilo prvotnih vo­
litev 30 %; upravičencev. To za naše današnje pojme ni mnogo, 
toda povedati je treba, da tako velike udeležbe ni bilo na Kranj ­
skem na nobenih poznejših volitvah vse do uvedbe direktnega gla ­
sovanja ob prelomu stoletja. Udeležba na poslanskih volitvah v 
mestni kuriji je zajela v naših deželah približno 50 %! upravičencev. 
Od slovenskega časopisja dajejo nasvete za volitve Bleiweisove 
Novice ter Jeranova Zgodnja Danica. Medtem ko priporočajo No­
vice voliti ljudi, ki se bodo zavzemali za pravice slovenščine in za ­
govarjali njeno enakopravnost, naroča Zgodnja Danica volilcem, 
naj poleg tega izbirajo le ljudi, ki bodo branili katoliško vero. 
Novice svetujejo v obliki dopisov celo vrsto ljudi, ki bi bili primerni 
za poslance, omejujejo pa se samo na Kranjsko in Štajersko. Nasveti 
niso dobro pretehtani. Ponekod naštevajo po več kandidatov za isto 
poslansko mesto, drugod pa spet priporočajo istega kandidata za 
več različnih volilnih okrajev. Vse to seveda onemogoča vsako 
načrtno glasovanje in cepi glasove. Poleg tega niso nasveti v časo ­
pisu povezani z organizirano agitacijo. Vse je prepuščeno posamez ­
nim zavednim Slovencem na terenu, ki se morajo znajti, kakor vedo 
in znajo. In mnogokje se ne morejo znajti. Trojna izvolitev Blei- 
weisa na Kranjskem, v ljubljanskem, kranjskem in kamniškem 
okraju, nam kaže na eni strani moč slovenskega narodnega gibanja, 
na drugi strani pa tudi njegovo neorganiziranost in pomanjkanje 
kandidatov. »Od mnogo strani,« piše boštanjski župan Dermelj 
Bleiweisu, »se nam ponujajo, da bi jih volili ... Mi med tihim hri ­
bovjem po Savski ožini in dolini se premalo razpoznamo po Dolen­
skem in sploh po slovenskem svetu, zatorej Vas prav ponižno in 
zaupljivo prosimo, gospod Dohtar, oznanite nam ob kratkem, ktere 
može da naj bi volili mi Boštanjci in z nami vred tudi drugi v 
Trebno poklicani možje, da bi naši izvoljenci korist donesli nam in 
sploh vsi slovenski deželi. Jako bi želeli, ko bi Vi sami, g. Dohtar, 
blagovolili naš poverjenec biti.« 2 To pismo je za razpoloženje leta
204
J861 prav gotovo zelo tipično. V celem se pri volitvah leta 1861 
prepletata dve vrsti hoja: boj med liberalnimi in konservativnimi 
ali klerikalnimi nazori in boj za pravice slovenščine oziroma proti 
njim. Zraven se mešajo v volitve še vladne težnje. Na žalost o po­
drobnostih tega boja razmeroma malo vemo. Časopisi so skopi, 
podrobna poročila vladi in vladna naročila, ki se tičejo volitev in 
ki bi nam mogla mnogokaj povedati, pa v Državnem arhivu Slo­
venije manjkajo.
Splošno razpoloženje po desetletju absolutizma je bilo leta 
1861 tako ostro proti vsemu konservativnemu, da nihče ni hotel 
biti konservativen. »Liberalen je danes vsak. pa naj skrivaj tiči čez 
ušesa v reakciji,« piše celovški dopisnik Laibacher Zeitung. 3 
V celem konservativne sile na volitvah ne uspevajo. Na vsem slo­
venskem ozemlju je bil izvoljen en sam duhovnik, Kaffol na Tol­
minskem. Propadli so Einspieler v šmohorskem volilnem okraju, 
Muršec v mariborskem, kanonik Zavašnik v ljubljanskem, dekan 
Kramar v kranjskem, dekan Grabrijan v vipavskem, župnik Vovk 
v trebanjskem. Šele na nadomestnih volitvah je bil izvoljen v kam ­
niškem okraju dekan Toman. Medtem ko na Kranjskem neuspeh 
duhovščine nedvomno pomeni poraz klerikalnega, konservativnega 
tabora in kaže, da so bili kmečki volilci, kakor leta 1848, proti 
duhovščini, pa nam je o drugih deželah teže soditi. Ali sta na pri­
mer Muršec in Einspieler propadla zaradi tega, ker sta bila sloven­
ska kandidata ali zato, ker sta bila duhovnika? Rečemo lahko le to, 
da je mogla agitacija »ne volite duhovnikov« imeti lep uspeh proti 
nekaterim slovenskim kandidatom in da so se je protislovenski 
agitatorji tudi namenoma posluževali.
Kar se tiče nacionalne strani, imajo Slovenci proti sebi tako 
liberalne Nemce oziroma Italijane, ki se zavedajo svoje narodnosti 
in so prav zato, kot je za nacionalne buržoazije značilno, narod ­
nostno nestrpni in šovinistični, prav tako pa tudi ljudi starih kon­
servativnih pojmovanj, ki narodnostne ideje in zahteve sploh za ­
vračajo, zato pa se jim zdi samo ob sebi umljivo, da so šole in uradi 
nemški oziroma italijanski in da je slovenščina jezik neizobražen- 
cev. Proti sebi imajo tuje uradništvo, ki je z narodnostnimi zahte ­
vami ogroženo v svoji eksistenci, pa tudi vlado, ki je negativno 
razpoložena do slovenskih teženj in ima preko svojega uradniškega 
aparata ogromen vpliv.
205
Da srno natančnejši: leta 1861 skoraj nihče ne govori o ne­
enakopravnosti slovenščine. Z vseh strani izražajo najboljše želje za 
njeno napredovanje, za njeno upoštevanje, izjavljajo ljubezen do 
slovenščine, ji obljubljajo vsestransko podporo. Izražajo le pomi­
sleke proti prenapetosti, strah pred nepotrebnim bojem, ki razdira 
stoletno slogo, poudarjajo potrebo po postopnem napredku, ker 
slovenščina še ni dovolj izoblikovana, naglašajo potrebo po nem­
ščini, ki da jo najbolj čuti kmet itd. Toda vse te pomisleke in 
rezerve izraža marsikdo od poslanskih kandidatov šele pozneje, 
bodisi da se je v volilnem boju zavestno nalašč kazal naklonjenega 
slovenskim težnjam, bodisi da je zares mislil, da se slovensko na ­
rodno gibanje ne bo razvilo s tako silo, da bo združljivo z njegovo 
nemško liberalno ali konservativno usmerjenostjo, pa se je zato šele 
pozneje končno ločil od slovenske poti. Vsekakor meje med pri­
jatelji in sovražniki ob času volitev še niso bile jasne. Novice so 
priporočale za poslanca marsikoga, ki je stal potem, ko je bil iz­
voljen, v nasprotnem taboru. Ne gre samo za Dežmana, ki je ob 
volitvah še veljal za Slovenca in ki je kot državni poslanec na Du ­
naju jasno prestopil na protislovensko stran. Vitez Waser, ptujski 
poslanec, je podpisal slovensko peticijo Schmerlingu in poudarjal 
svoj slovenski rod.4 V celjskem okraju izvoljeni Mertl (Morti) je 
bil član slovenske čitalnice v Celju ter je obljubljal pri volitvah, da 
se bo potegoval za slovenščino?’ Derbič, poslanec kranjskega okraja, 
in Brolih, poslanec Tržiča, Kamnika in Radovljice, sta sodelovala 
pri izročitvi peticije Schmerlingu. 6 Karl Wurzbach, poznejši deželni 
glavar in deželni predsednik na Kranjskem, je še leta 1863 poudar ­
jal, da je slovenščina njegova materinščina ter je v deželnem zboru 
branil nekatere pravice slovenskega jezika? Na drugi strani pa je 
bil Nemec Herman, ki se je v štajerskem deželnem zboru edini pri­
družil slovenskemu taboru, v ptujskem okraju izvoljen proti gla ­
sovom zavednih Slovencev.8 Težko je odgovoriti na vprašanje, 
koliko slovenskih poslancev je bilo leta 1861 pravzaprav izvoljenih. 
Poslanci so se opredeljevali šele pozneje, kako in kam naj jih tedaj 
štejemo ob volitvah? Isti volilni možje, ki so meseca marca v kranj ­
skem volilnem okraju izvolili Bleiweisa v deželni zbor ter s tem 
jasno izpričali svojo slovensko usmerjenost in pripadnost slovenski 
stranki, so v začetku aprila, ko so morali zaradi Bleiweisovega od­
206
stopa ponovno voliti, s približno enako večino izvolili okrajnega 
glavarja Derbiča, ki se je potem opredelil proti slovenski stranki. 
Rezultatov volitev iz leta 1861 torej ne moremo obravnavati tako 
kakor rezultate poznejših volitev. Zadovoljiti se moramo s tem, da 
povemo, kakšna je bila sestava prvih deželnih zborov po končanem 
opredeljevanju izvoljenih poslancev. V kranjskem deželnem zboru 
se jih je od 36 v letu 1861 izvoljenih poslancev končno opredelilo 
v slovensko stranko 13. Med temi je bil eden iz vrst veleposest­
niških poslancev (baron Anton Zois). Oba prva poslanca trgovsko- 
obrtne zbornice sta bila na nemški strani. Od osmih poslancev 
mestne kurije moremo šteti na slovensko stran kranjskega poslanca 
Lokarja in postojnskega Ambroža, torej samo dva. Tudi v kmečki 
kuriji položaj ni bil dober. Od 16 poslancev jih je bilo v slovenski 
stranki 10 (Bleiweis iz ljubljanskega okraja, dekan Toman iz kam ­
niškega, Lovro Toman iz radovljiškega, Vilhar in Koren iz postojn­
skega, Zagorc iz novomeškega, Treo, Klemenčič in Rozman iz tre­
banjskega, Kapele iz črnomaljskega). V goriškem deželnem zboru 
je bilo od 21 voljenih poslancev 7 Slovencev. Med temi je bilo vseh 
6 poslancev slovenskih kmečkih volilnih okrajev. Veleposestniki, 
takrat še z enim samim volilnim okrajem za vso deželo in zato tudi 
s popolno italijansko večino, so izvolili poleg 5 Italijanov tudi 
enega Slovenca (Antona Gorjupa). V mestnem slovenskem volilnem 
okraju je bil izvoljen okrajni predstojnik Grossmann, po rojstvu 
Čeh, ki je užival le nemško vzgojo in se naučil slovenščine le za 
največjo silo, kakor ga opisuje dopisnik v Stimmen aus Inner­
österreich. 9 Na Goriškem so bile nedvomno najmanjše težave za 
uveljavljanje slovenskih kandidatov. Tu so bili volilni okraji narod ­
nostno dokaj homogeni, Italijanov ali Nemcev na slovenskem 
ozemlju — razen v mestu Gorici — skoraj ni bilo in nemški vpliv 
se ni mogel kazati drugače kakor preko uradništva. V štajerskem 
deželnem zboru se je le en poslanec, Nemec Herman, pridružil slo­
venskemu političnemu taboru. Nejasno je, kaj je s celjskim kmeč­
kim poslancem, Jožetom Wolfom iz Šempetra v Savinjski dolini, ki 
ga Novice hvalijo, 10 je pa odstopil še pred drugim zasedanjem. 
V koroškem deželnem zboru omenja časopisje kot iskrenega in za ­
vednega Slovenca Boštjana Izepa iz Smerč v šmohorskem volilnem 
okraju, 11 ki pa je prav tako leta 1862 odstopil. V istrski deželni
207
zbor je bil izvoljen en Slovenec, Samsa v vološkem volilnem okraju. 
Pri istrskih volitvah se srečamo z edinim organiziranim političnim 
taborom, z italijanskimi nacionalisti-liberalci, ki so se dokaj skrbno 
pripravili na te volitve v deželni zbor, na njih zmagali in v dežel­
nem zboru ob volitvah poslancev v dunajski parlament oddali 
listke z besedico »nihče« (nessuno), nakar je bil deželni zbor raz ­
puščen. 12 Zanimivo je, da so se v obeh kmečkih volilnih okrajih 
s slovenskim prebivalstvom volilni možje kakor moremo domnevati 
(točnih rezultatov namreč nimamo), odločili za kompromis: izvolili 
so po enega nessunista in po enega kandidata nasprotne smeri: 
v Kopru uradnika Piccolija, v Vološkem Slovenca Samso. Tudi taka 
taktika je bila precej značilna za volitve leta 1848. V celem moremo 
torej našteti v vseh deželnih zborih, izvoljenih leta 1861, 22—24 
poslancev slovenske politične orientacije.
Tudi nadomestne volitve v prve deželne zbore, do katerih je 
prišlo v letih 1861—1866, kažejo v mnogočem še isti značaj kot 
volitve v marcu 1861. Ponekod sicer lahko že govorimo o dobro 
pripravljenih volitvah s slovenske strani, ki se nam kažejo v enot­
nem postavljanju kandidata in agitaciji zanj, tako po časopisju kot 
v prizadetem volilnem okraju. Tako je moglo biti npr. v kočevskem 
kmečkem okraju leta 1863, ko je bil izvoljen Luka Svetec, nekaj 
manj v postojnskem leta 1864, ko je bil izvoljen prvak Costa. Vo­
dilni štajerski narodnjaki so v celjskem okraju leta 1862 kandidirali 
Razlaga — »volitev se nam je zdela silno imenitna«, piše Vošnjak, 13 
»kajti prvokrat smo stopili pred ljudstvo s kandidatom na čisto 
narodni podlagi.« Poskus sicer še ni uspel, niti ne naslednji v 
letu 1863, pač pa tretji leta 1865. Na Koroškem se pojavljajo slo­
venske kandidature, kakor moremo soditi, vsaj pri volitvah leta 1862 
v šmohorskem in velikovškem okraju in v beljaškem leta 1865. Ein­
spieler, ki je bil glavni organizator slovenskega tabora, je bil okto­
bra 1862 v velikovškem okraju tudi izvoljen za poslanca, vendar 
je zaradi obsodbe v tiskovnem procesu moral že naslednje leto od­
stopiti. Na mnoge volitve pa stopa slovenski tabor nepripravljen in 
neorganiziran. V tolminskem okraju 1863 so Novice in Naprej pri­
poročale Tonklija, ki pa ni dobil potem nobenega glasu; volilci 
s Kobariškega, Cerkljanskega in Tolminskega so glasovali za Paglia- 
ruzzija, z Bovškega pa za Rabla, nemškega advokata v Trstu; enako
208
lokalno kot kmečki volilci se je opredeljevala tudi duhovščina. Na 
Štajerskem in Koroškem, kjer so bili Slovenci v znatno slabših po­
gojih, so začeli z volilno dejavnostjo znatno prej — na Goriškem 
in na Kranjskem, kjer so bile prilike znatno boljše, je bilo te de­
javnosti manj. Toda na Goriškem so bili vendarle (vsaj na kmetih) 
vedno izvoljeni Slovenci — na Kranjskem pa izvolitev Slovenca še 
daleč ni prišla sama od sebe. Toda slovenski tabor v glavnem spi: 
dostikrat se ne zgane niti tam, kjer bi boj ne bil težak, kjer bi bila 
potrebna predvsem organizacija. Ponekod sploh ni postavljena no­
bena kandidatura; drugod sicer nasvetujejo kandidata, toda nihče 
ne agitira za nasvetovanca. Tako sta v trebanjskem okraju v dveh 
zaporednih volitvah leta 1862 izvoljena najprej vladni kandidat, 
deželni predsednik Ulepič, nato pa advokat Skedl, ki je bil nemško 
orientiran; o kakem nastopu slovenske stranke sploh ne beremo. 
V mestni skupini Postojna —Vrhnika —Lož je bil leta 1865 izvoljen 
deželni predsednik baron Scbloissnigg, ki se je pozneje sicer pri­
družil slovenski stranki, a ji ob času izvolitve nedvomno ni pri­
padal; ostala dva kandidata (Franc Kotnik in Peter Kozler) sta bila 
po prepričanju Slovenca, toda nasveta Novic, naj se volilci zedinijo, 
da se ne bodo glasovi cepili, ni nihče upošteval. Volitve leta 1866 
v kranjskem volilnem okraju so se končale celo brez rezultata, kar 
še posebej priča o neorganiziranosti strank. Tako se je torej število 
slovenskih poslancev v kranjskem deželnem zboru do konca leta 
1866 dvignilo od 13 na 15, ker je trgovsko-obrtna zbornica dobila 
slovensko večino in izvolila oktobra 1866 dva Slovenca, moglo pa 
bi biti še večje, ko bi izkoristili vse dopolnilne volitve.
Druge splošne volitve januarja 1867 so bile povsem drugačne 
in predstavljajo v volilni in politični zgodovini važen mejnik. 
To so bile prve splošne volitve, na katerih je nastopila slovenska 
stranka res organizirano. Na Kranjskem je bil sestavljen »narodni 
volilni odbor za vojvodstvo Kranjsko«, na Štajerskem so sestavili 
»slovenski rodoljubi« podoben volilni odbor. Oba odbora sta se­
stavila proglas na volilce, objavila volilni program, proglasila kan ­
didate. Kandidature so bile jasno določene: za vsak volilni okraj 
toliko kandidatov, kot je bilo poslanskih mest, vsak kandidat samo 
v enem volilnem okraju. Proglasitev kandidatov je spremljala tudi 
agitacija, tako v časopisju, ki ga je bilo zdaj že precej več kot
14 Volitve
209
leta 1861 (Slovenski gospodar v Mariboru, Slovenec v Celovcu, 
Domovina v Gorici itd.), kakor na terenu, kjer so bili njeni nosilci 
zlasti zavedni slovenski lokalni veljaki in zavedna inteligenca, med 
katero je po svoji številnosti bila na prvem mestu duhovščina. Ne­
koliko šibkejša kot na Kranjskem in Štajerskem je bila organizacija 
slovenskega tabora na Koroškem in na Goriškem: tu sta »po pred­
logih rodoljubov« in po posvetu z njimi postavili kandidate ured ­
ništvi Einspielerjevega Slovenca in Marušičeve Domovine. Na 
Koroškem je bil v več narodnostno mešanih volilnih okrajih 
postavljen le po en kandidat, na Goriškem so bili za Kras pred­
lagani trije kandidati za dve poslanski mesti. Od vseh slovenskih 
dežel le v Istri ni bilo s slovenske strani še nobenega organiziranega 
volilnega nastopa.
Uspeh volitev je presegel pričakovanja. Po pravici je zapisal 
Zarnik po volitvah v Novicah: »Te 3 dni smo bili bitke na politi- 
škem polji, — bitke za svoj obstanek, napredek in občo boljo pri­
hodnost . . . Zdaj še le moremo prosto dihati, zdaj še le smemo reči, 
da je slovenski narod v resnici na svetu, da živi, da se zrelo politi- 
ško giblje in da nismo samo narodopisen pojem . . ,«14 Kranjski 
deželni zbor je dobil prvič slovensko večino. 25 od 36 izvoljenih 
poslancev je pripadalo slovenski stranki. Na Štajerskem so zmagali 
Slovenci v vseh slovenskih kmečkih volilnih okrajih in povečali 
število poslancev od 2 na 8. Kako velik je bil uspeh slovenske na ­
rodne stranke na Kranjskem in Štajerskem, se najbolj vidi iz tega, 
da so bili rezultati vseh naslednjih volitev do leta 1878 na Štajer ­
skem in do 1883 na Kranjskem slabši, po teh letih pa enaki kakor 
januarja 1867 vse do volilnih reform v začetku novega stoletja (z 
edino izjemo 1886—89, ko so imeli Slovenci na Kranjskem 26 po­
slancev). Res so slovensko zmago olajšale tudi ugodne okoliščine: 
na vladi je bil še Belcredi, ki sicer ni ničesar napravil za Slovence, 
toda proti kateremu je bil nemški liberalni tabor v opoziciji; zato 
je uradništvo volilo svobodno in slovenski uradniki so lahko glaso ­
vali za svojo stranko. Poleg tega je bil nemški liberalni tabor v 
določenem razcepu: del je odklanjal volitve v izredni državni zbor 
in agitiral za abstinenco. Uspeh pri volitvah na Goriškem ne po­
meni česa posebnega; tu je uspelo že leto 1861, z volilno reformo 
leta 1866 pa so Slovenci pridobili še tri mesta v veleposestvu. Od
210
dosegljivih 10 mest so jih dobili januarja 1867 devet; v mestnem 
volilnem okraju pa je bil znova izvoljen okrajni predstojnik Gross­
man, medtem ko slovenski priporočenec ni uspel. Neuspeh je do­
živela torej slovenska stranka samo na Koroškem, kjer ni nikjer 
prodrla. Vsega skupaj so dobili Slovenci v januarju 1867 42 dežel­
nih poslancev.
NACIONALNO-POLITIČNI BOJI NA KOROŠKEM, ŠTAJERSKEM 
IN KRANJSKEM
Prva naloga volilnega hoja na Slovenskem v šestdesetih letih 
je bila afirmacija narodne zavesti in narodnih zahtev po enako ­
pravnosti. Dolgo časa, zlasti v nekaterih predelih je bila to glavna 
vsebina volilnega boja. Šele z utrditvijo slovenske nacionalne vo­
lilne posesti (do katere pa ni prišlo povsod) in potem z nastopom 
socialne demokracije se je težišče premaknilo na druge probleme. 
Mnogokje pa je ostal nacionalni hoj v volilnem življenju vse do 
konca našega obdobja ena najvažnejših potez.
V deželnozborskih in državnozborskih volitvah na Kranjskem, 
Štajerskem in Koroškem je tekel oster hoj med nemško in sloven­
sko stranko, pri čemer se je prva borila za vodilno vlogo nemškega 
jezika, kulture, gospodarskega in političnega sistema na Slovenskem.
V slovensko-nemškem volilnem boju se nam na podlagi volilnih 
rezultatov nekako vsiljuje delitev na tri večja obdobja. Prvo ob ­
dobje je čas šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je parlamen ­
tarno življenje šele začenjalo, ko so prevladovale v Avstriji nemško- 
liberalne vlade, ki so skušale s precejšnjim pritiskom — plenje­
njem časopisov, prestavljanjem uradništva, procesi, direktnim vpli­
vom na volilce itd. — zaustavljati slovensko narodno gibanje, ki je 
bilo v opoziciji proti režimu. Nemški tabor na Slovenskem je v tem 
času nastopal kot vladna stranka in skoraj izključno pod liberal ­
nim imenom in liberalno, protiklerikalno zastavo. Slovensko na ­
rodno gibanje je napadal kot klerikalno, fevdalno, konservativno, 
reakcionarno, črno, kot »national-klerikale Partei«, se postavljal v 
obrambo ustave kot ustavoverna stranka (Verfassungstreue Partei). 
Slovenska stranka se bojuje pod težkimi pogoji, toda kljub tudi 
včasih močnim volilnim neuspehom se v tem času krepi in širi 
narodna zavest, se nekdanja deželna, narodnostno neopredeljena
H*
211
konservativna zavest umika jasnim odločitvam v slovensko narodno 
ali protinarodno smer. Drugo obdobje se začenja s koncem sedem­
desetih let in sega še v večji del devetdesetih. Nemškega liberalnega 
režima je konec, sledi mu dolgotrajna Taaffejeva vlada, nemški 
liberalizem je v opoziciji. Slovenska stranka v tem času dosega 
vidno večje uspehe kot v prejšnjem: to je deloma posledica večje 
dozorelosti narodne zavesti, ker se kaže v vseh deželah, deloma pa 
tudi posledica spremembe vlade. To zadnje je daleč najbolj ob ­
čutno na Kranjskem, mnogo manj na Štajerskem in najmanj na 
Koroškem. Uradništvo v teh dveh in zlasti v zadnji deželi je še 
vedno aktivno protislovensko, čeprav ne več v vladnem imenu. 
V nemškem taboru se polagoma umika stara liberalna smer, vedno 
bolj se poudarja nacionalno stališče: »Ne smemo se voditi od ni­
kakršnega drugega gledišča kot od nacionalnega« — »Danes je pri­
šel čas, ko s ponosom kličemo: mi smo Nemci« — tako govorijo 
nemški kandidati v naših štajerskih mestih sredi osemdesetih let.15 
Starim »zmernim« in »skrajnim« liberalcem z vedno bolj poudar ­
jeno nacionalno noto, »nemški napredni stranki« sledi v začetku 
leta 1896 ustanovljena Deutsche Volkspartei, ki nastopa v svojih 
proklamacijah »proti Slovanom in Židom, proti črni (ultramontan- 
ski), rdeči (socialnodemokratski) in rumeni (židovskoliberalni) 
internacionali«. 16
Tretje obdobje se začenja nekako v drugi polovici devetdesetih 
let. To je čas, ko stopa delavsko gibanje na pozornico volilnega in 
parlamentarnega boja. ko se začenja splošna volilna pravica, ko se 
v volilnem življenju šele zares pojavijo množice in se v volilni agi ­
taciji začne boj za malega človeka. To je obenem čas, ko se nacio ­
nalni boj zaostri, ko stopa nemška buržoazija v veliko ofenzivo. 
Nemške liberalne stranke je na Štajerskem in Koroškem skoraj 
konec, prevlada Deutsche Volkspartei, poleg nje pa se na naših tleh 
uveljavljajo tudi schönererianski vsenemci, »alkoholizirani pratev- 
toni«, kakor jih je bil označil poljski socialist Daszvnski, 1 ‘ pa tudi 
še druge skupine.
Nemški nacionalci razvijajo veliko demagogijo. Z grmenjem 
proti velikemu, liberalnemu in židovskemu kapitalu, z govorjenjem 
o socialnih reformah vplivajo na malega človeka, na drobno buržo ­
azijo, zlasti še, ker so podprti z močno propagando, tiskom, množič­
nimi nastopi, na zunaj bučnimi manifestacijami, in velikimi denar ­
212
nimi sredstvi. Nacionalna domišljavost prejšnjih časov se stopnjuje, 
sovraštvo do Slovanov je vedno bolj agresivno. Medtem ko se v 
volilni agitaciji v mestih na Koroškem in Štajerskem ta nacionalni 
šovinizem kaže v vsej ostrini, pa ubirajo nemški nacionalci po slo­
venskem podeželju nekoliko drugačno taktiko. Tu se že v osem­
desetih letih začno poudarjati »kmečki interesi« in zlasti na Koro­
škem ustvarjati kmečke gospodarske organizacije. Pojavlja se ter­
min »Nemcem prijaznih Slovencev« (Deutschfreundliche Slovenen), 
na Štajerskem nastane po časopisu Štajerc, ki ga začno izdajati 1900 
v Ptuju, imenovana »stranka Štajerca« (Štajerc-Partei) .
To, kar imenujemo v naših razpravljanjih pogostoma kar na 
kratko »nemška stranka«, je le zbirno ime za celo vrsto raznih struj, 
gibanj, strank in taborov, ustavoverne stranke, liberalcev vseh vrst, 
nemške napredne stranke, Deutsche Volkspartei, vsenemcev, agrar- 
cev raznih vrst itd., ki jih druži nazadnje tudi v volilnem boju in 
v parlamentu uporabljana karakteristika »deutschfreiheitlich« — 
nemško svobodomiselstvo ali svobodnjaštvo, kot tudi prevajamo. 
Vse te struje nastopajo na naših tleh v volilnem boju večinoma 
složno. Kandidature so v glavnem enotne, zanje glasujejo vsi pri­
staši različnih struj. Kandidati ene smeri se umikajo kandidatom 
druge navadno v predvolilnih ožjih ali širših posvetovanjih in po­
gajanjih, z odpovedjo kandidature pred volitvami, ali pa enostavno 
z umikom. Le izjemoma prihaja do dvojnih kandidatur, do spopa ­
dov med različnimi strujami tako imenovane nemške stranke v 
volilnem boju. Takih spopadov je nekaj več v Mariboru v šest­
desetih in zgodnjih sedemdesetih letih in se večinoma končajo z 
zmago ekstremnejših stališč. Podobno zmaga 1868 v Slovenj Gradcu 
bolj nacionalistično usmerjeni kandidat Schmidt, proti zmernejšemu 
vladnemu kandidatu. V letu 1878 podpira vlada v štajerskih mestih 
zmerne kandidature proti nemškim liberalcem, ki se opredeljujejo 
proti vladi — topot glasujejo naša mesta zmerno in v Ptuju prodre 
s slovensko pomočjo Kada proti Josefu Kaiserfeldu — edini od 
Slovencev podpirani kandidat, ki je kdaj zmagal v mestni kuriji na 
Štajerskem. Poznejši spopadi med ekstremnejšimi in zmernejšimi 
nacionalci, zlasti proti koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja 
se spet v glavnem končujejo z zmago radikalnejših kandidatov, tako 
npr. v Mariboru Wastiana nad Pfrimerjem (1905) ali v stainško 
ptujskem okraju schönererianca Malika nad kandidatom Deutsche
213
Volkspartei (1907 in 1911). Podobno je bilo tudi na Koroškem.
V beljaškem državnozborskem okraju je dobil leta 1907 vsenemee 
Angerer skoraj trikrat več glasov kot kandidat Deutsche Volks­
partei; istega leta je zmagal na deželnih volitvah v mestu Beljaku. 
Nekatere dvojne kandidature niso ideološkega značaja, ampak le 
spopad med lokalnim kandidatom in kandidatom centralnega od­
bora iste stranke.
Drugi nemški tabor, klerikalno-konservativni ali pozneje kr- 
ščansko-socialni, se na našem slovenskem ozemlju skoraj ne pojavlja. 
Velik del pristašev konservativnih in katoliških nazorov vodi proti­
slovensko ali zlasti v prvem obdobju provladno stališče v ustavo- 
verni tabor, nekateri se, zlasti ob koncu sedemdesetih let in spre­
membi režima pridružijo Slovencem. V kolikor se v nekaterih me­
stih pojavljajo posamezne nemške konservativne kandidature (npr. 
Günther v Slovenj Gradcu 1896) so njihovi glavni volilci Slovenci.
V celem nemški konservativni ali krščansko-socialni tabor med 
Nemci na slovenskem narodnostnem ozemlju nima skoraj nobenih 
pristašev. To se lepo vidi v krščansko-socialnih kandidaturah v 
mestu Mariboru 1907, pa tudi v Celovcu (1907, 1911) in v različnih 
takih kandidaturah v narodnostno mešanih volilnih okrajih. Tako 
so npr. v radgonsko-mariborskem okraju splošne kurije leta 1904 
nemški krščanski volilci, ki so bili v nemškem delu daleč najmoč ­
nejši, dobili v slovenskem delu (s. o. Maribor, Marenberg, Slov. 
Bistrica) vsega skupaj samo 26 glasov. Podobno je bilo tudi na 
Koroškem. Na Kranjskem se je leta 1907 v nemškem kočevskem 
volilnem okraju pojavil, prvič in zadnjič, tudi kandidat nemških 
krščanskih socialcev, podlegel pa je (liberalnemu) agraren s 1057 
glasovi proti 2201.
Pri vseh volitvah v obdobju do konca sedemdesetih let, ko je 
vladal v Avstriji večinoma nemški liberalni režim, so se bile na 
Kranjskem najhujše bitke med slovensko in nemško stranko v 
mestni kuriji.
Pri volitvah januarja 1867, pod Belcredijevo vlado, v času, ko 
si nemška liberalna stranka ni bila edina, ali naj se volitev, ki jim je 
bil namen izredni državni zbor, udeleži ali ne, so zmagali Slovenci 
v vsem mestnih volilnih okrajih razen v kranjskem ter dosegli
214
7 mestnih poslancev, Nemci le enega. Pri volitvah marca 1867, pod 
Beustovo vlado, so zmagali Slovenci le v treh mestnih okrajih 
(Idrija, Kranj, Tržič) s tremi poslanskimi mesti. Vendar je sloven­
ska večina v deželnem zboru popravila volilni rezultat v novome­
škem okraju v svojo korist ter razveljavila postojnsko volitev (po 
razveljavljenju nadomestnih volitev je ostalo mesto nezasedeno) 
ter tako znižala število nemških poslancev s 5 na 3, število svojih 
pa dvignila na 4. Pri volitvah junija 1870, pod vlado Potockega, so 
zmagali Slovenci v Kranju, Postojni in Novem mestu, tako da je 
bilo stanje spet 3 : 5. Spet je slovenska večina popravila rezultat 
volitev v tržiškem okraju in poklicala v deželni zbor slovenskega 
kandidata, pozneje pa je zmagal na nadomestnih volitvah v Idriji 
slovenski zastopnik (13. sept. 1871), tako da so imeli Slovenci po­
novno 5, Nemci 3 mestne poslance. Na volitvah dec. 1871, po padcu 
Hohenwarta, pod vlado Adolfa Auersperga, so zmagali Slovenci v 
petih okrajih, tako da so Nemci obdržali le Ljubljano in Kočevje. 
Vendar je bilo razmerje 5 : 3 poslabšano z nadomestnimi volitvami 
v Idriji (28. nov. 1873), ki so se končale z nemško zmago in raz ­
merjem 4 : 4. Pod Auerspergovo vlado je prišlo nato do dveh voli­
tev z najhujšim pritiskom. Prve direktne državnozborske volitve 
oktobra 1873, v času odprtega spora med staroslovenci in mlado ­
slovenci, so se končale s popolno nemško zmago v vseh treh držav ­
nozborskih mestnih volilnih okrajih na Kranjskem. Pri deželno­
zborskih volitvah julija 1877 so zmagali Slovenci samo v kranjskem 
okraju; razmerje je bilo zdaj 1 : 7. Nato je padel nemški liberalni 
režim; z njim se je pa tudi spremenilo razmerje sil v mestni kuriji. 
Pri državnozborskih volitvah junija 1879, pod prehodno Stremav- 
rovo vlado, ko je bil že Taaffe notranji minister, so zmagali Slovenci 
v vseh treh volilnih okrajih. Pri volitvah v deželni zbor junija 1883, 
pod Taaffejevo vlado, je bilo izvoljenih 7 slovenskih poslancev in 
le en nemški (v kočevskem okraju). Toda tedaj Nemci že niso več 
splošno kandidirali; 1885 so zadnjič v 19. stoletju nastopili v držav ­
nozborskih volitvah (v dolenjskih mestih), za deželni zbor so se 
omejili odtlej na kočevski okraj. Kočevski mandat so osvojili Slo­
venci na dopolnilnih volitvah 22. nov. 1887 in imeli nato pičli dve 
leti v rokah celotno mestno kurijo, kar se ni zgodilo nikdar ne prej 
ne pozneje. Od naslednjih splošnih deželnih volitev julija 1889 
dalje so namreč prepuščali kočevski mandat Nemcem brez boja —
215
z eno samo izjemo brezuspešne slovenske kandidature leta 1908, 
dokler niso ob veliki deželnozborski volilni reformi omejili kočev­
skega mestnega okraja na samo mesto Kočevje in ga s tem tudi 
formalno zagotovili Nemcem.
Kar se tiče števila glasov, se kažejo rezultati volitev mestne 
kurije na Kranjskem v naslednji preglednici:
raze.
1.
1861
1867
upr
2370
2696
udel SLOV NEM pr-
nv.
11
1148
1601 59 % 967 36 % 623 23 %
3. 1867 2544 1828 72 % 862 34 %, 956 38 % 10
1870 2629 1632 62 % 833 32 % 790 30 % 9
1871 2663 1674 63 % 901 34 % 770 29 % 3
Dr. 1873 2605 1608 62 % 465 18 % 1130 43 % 13
1877 2509 1662 66 % 560 22 % 1090 44 % 12
Dr. 1879 2340 1834 78 % 1000 43 % 820 35 % 14
1883 2669 1321 49 % 1100 41 % 221 8 % —
Dr. 1885 2985 1536 52 % 1416 48 % 104 3 % 16
1889 3644 1600 44 % 1413 39 % 152 4 % 27
Dr. 1891 3690 1725 47 % 1704 46 % — — 21
Dr.: državnozborske volitve; raze, pr., nv. : razcepljeni, prazni in neveljavni glasovi
Povprečna volilna udeležba v času nacionalnih volilnih bojev 
ni bila nikdar posebno visoka. Gibala se je v glavnem med 60 in 
70 odstotki in dosegla svoj višek ob državnozborskih volitvah 1879, 
ko se je nemška stranka zadnjikrat poskusila v boju v vseh okrajih 
in ko je slovenska že svobodno zadihala ter šla sproščeno v boj. 
Takoj nato pa je padla udeležba na polovico in še niže, ker je slo­
venski tabor ostal pravzaprav sam na bojišču. Povprečna udeležba 
se v veliki meri ujema z ljubljansko, razen v letu 1877, ko je bila 
v Ljubljani 54 %■„ izven nje pa 77 %. Po posameznih krajih je bila 
udeležba večkrat tudi zelo visoka, do 90 %•, in to ne samo v krajih, 
ki so volili doma, ampak, čeprav redkeje, tudi pri krajih, ki so 
morali na volišče drugam. Večkrat je v posameznem volilnem okraju 
prišlo tudi do popolne absistence z ene strani, npr. z nemške v 
postojnskem 1870 ali v kranjskem 1871 ali s slovenske strani v 
kočevskem 1871 in 1877, v idrijskem 1873 in 1877. Tudi delne 
absistence niso bile redke. Nemci so vsekakor v prilični meri ostali 
doma januarja 1867, Slovenci zlasti v Ljubljani 1873—1877. Po­
sebno poglavje so volitve leta 1873; o njih bomo govorili več na
216
str. 259. Pomembno pa je, da Nemci nikdar, niti v času svoje naj ­
večje moči, niso dosegli v celi mestni kuriji na Kranjskem niti v 
Ljubljani posebej večine vseh volilnih upravičencev. Nemški delež 
glasov — merjen od števila vseli volilnih upravičencev — je nihal 
od 23 %i (januarja 1867) do 44 %• (1877), slovenski od 18 % (1873) 
do 43 % (1879).
Zmaga v posameznih volilnih okrajih je bila dostikrat odvisna 
od par glasov. Tako je znašala razlika med zmagovalcem in prema ­
gancem 2 glasova v tržiškern okraju 1870 in 1883, 3 v novomeškem 
marca 1867, 4 v kočevskem ob istih volitvah, 1871 v Idriji in 1877 
v Kranju. Ker so bili zlasti v prvem času posamezni kraji nekako 
v celoti opredeljeni za eno stranko, kakor bomo o tem še natanč ­
neje govorili, in ker je šlo pri rezultatih za tako majhne razlike, 
je vsak kraj poskušal pred volitvami pripraviti svoj volilni imenik 
tako, da bi imela njegova stranka čim več izgledov za zmago. Po 
porazu slovenske stranke v kranjskem okraju januarja 1867 so 
Kranjčani zvišali število volilnih upravičencev, zlasti z vpisom 
žensk, in s tem v veliki meri odločili zmago v marcu (glej str. 148). 
V postojnskem okraju je zmagala januarja 1867 slovenska stranka, 
ker se je »slovenska« Postojna konstituirala kot »občina z manj 
kot tremi volilnimi razredi« (glej str. 147); v marcu pa je zmagala 
nemška stranka, ker je vlada ta postopek prepovedala in je s tern 
padlo število postojnskih volilnih upravičencev s 185 na 95, kar je 
dalo »nemški« Vrhniki premoč. Slovenska stranka je nato ugotovila, 
da prebivalci vrhniškega Hriba ne smejo glasovati v mestni kuriji 
(glej str. 79). V kočevskem volilnem okraju je januarja 1867 zma ­
gal slovenski kandidat; marca je bil ribniški volilni imenik s strani 
vlade zmanjšan za polovico, tako da je imelo Kočevje več volilnih 
upravičencev (72 : 42, prej 71 : 96) — zmagal je nemški kandidat. 
Razveljavljanja izvolitev so bila v deželnem zboru na dnevnem redu 
(glej str. 190). Leta 1877 se je vlada pripravila na volitve s tem, da 
je črtala doklade k davkom (glej str. 146); s tem je dosegla zmanj ­
šanje števila volilnih upravičencev med nižjimi davkoplačevalci, 
ki so večinoma bili bolj na slovenski strani, poleg tega pa je zvečala 
delež inteligenčne skupine. Leta 1883 so si Kamničani za boj s 
Tržičem in Radovljico razširili volilni imenik s pritegnitvijo okolice 
(glej str. 79).
217
Že na str. 149 srno govorili v veliki vlogi tako imenovane inte­
ligenčne skupine, in še posebej uradništva, najmočnejšega v njej, 
za volitve v mestni kuriji v šestdesetih in sedemdesetih letih. Oh 
primerih iz volilnega gradiva na Kranjskem za volitve v marcu 1867 
in v letu 1877 smo videli, da je znašal delež inteligence eno četrtino 
do ene tretjine vseh volilnih upravičencev mestne kurije. Urad- 
ništvo je imelo pri volilnem boju v mestih in trgih levji delež pri 
odločanju zmage v nemško korist. Med uradništvom je bilo zelo 
veliko ljudi konservativnih nazorov, ki so imeli vse nacionalne 
zahteve za pretirane in so bili zato proti slovenskemu narodnemu 
gibanju, poleg tega pa je, kakor smo tudi že poudarili, v tistem času 
vlada zahtevala od uradništva, da ne glasuje proti njej. Mogli so se 
abstinirati, za slovensko stranko pa skorajda niso smeli glasovati. 
Tako je v času najhujšega nemškega liberalnega pritiska leta 1877 
glasovalo v vsej mestni kuriji na Kranjskem za slovenske kandidate 
samo 9 uradnikov, 7 v Ljubljani, 2 v vseh ostalih krajih. Naslednja 
preglednica nam kaže, kako so glasovali uradniki v Ljubljani v 
letih 1867—1883.
upr ud sl nein m
30. jan. 1867 . . . 190 119 25 89 5
27. mar. 1867 . . . 192 141 6 134 1
28. jun. 1870 . . . 222 154 12 140 2
14. dec. 1871 . . . 240 151 17 134 —
10. jul. 1877 . . . 284 198 7 191 —
12.jun. 1883 . . . 301 97 97 — —
glasovi za enegaslovenskegain eneganemškegakandidata.
Zelo lepo se vidi dokaj svobodno glasovanje v januarju 1867, 
strožji režim pri volitvah v marcu istega leta in ponovno pri volit­
vah 1877. Kakšna sprememba pa je tu leta 1883! Nekaj več svobode 
kakor uradniki v ožjem smislu besede so imeli profesorji in učitelji. 
Med temi je v Ljubljani marca 1867 glasovalo 23 za slovensko, 23 za 
nemško stranko, poleg tega je bilo v ostalih krajih mestne kurije 
oddanih še 14 profesorskih in učiteljskih glasov za slovensko stran. 
Toda leta 1877 je tudi tu zapihal drugačen veter: 31 glasov v Ljub ­
ljani za nemško stranko, samo 1 za slovensko, v ostalih krajih pa 
med profesorji 10 : 6, med učitelji 20 : 1 za Nemce. Tudi med svo­
bodnimi poklici (advokati, zdravniki) Slovenci še niso imeli večine, 
upokojenci (zlasti upokojeni oficirji) pa so bili po ogromni večini
218
nemško usmerjeni. Edinole duhovščina je stala skoraj brez izjeme 
na slovenski strani.
V celem je bilo torej zelo res, da so uradniki na mnogih volit­
vah s svojimi glasovi odločili zmago v nemško korist. Poglejmo si 
rezultate za Ljubljano:
brez inteligence z inteligenco
sl nem sl nem
27. mar. 1867 . . . 234 110 282 308
28.jan. 1870 . . . . 237 202 277 407
14. dec. 1871 . . . . 276 185 321 375
10. jul. 1877 . . . . 149 211 163 461
Upoštevali smo samo slovenske in nemške glasove, to se pravi, 
brez mešanih nemško-slovenskib. Kakor vidimo, so Nemci zmagali 
v davčni skupini samo pri zadnjih volitvah (1877).
Za davčno skupino volilcev dajemo naslednjo preglednico, 
sestavljeno po volilnem materialu, za deželnozborske volitve marca 
leta 1867 (podatki niso popolni, ker manjkata kočevski in postojn­
ski volilni okraj), ko je bila slovenska stranka dokaj močna, in za 
volitve leta 1877, ko je bil nemški pritisk najmočnejši. Podatki so 
dani ločeno za Ljubljano in za ostale kraje v mestni kuriji.
mar. 186? 1877
izven Ljubljane
sl nem ud sl nem ud
nad 100 gld. . . 3 15 69 % 11 20 82 %
25—100 gld. . . . . 99 92 83 % 99 120 70 %
10— 25 gld. . . . . 215 100 70 % 183 161 75 %
pod 10 gld. . . 38 21 60 % 61 59 83 %
Ljubljana
nad 80 gld. . . 56 57 71 % 39 90 56 %
20— 80 gld. . . . . 105 39 72 % 55 68 45 %
10— 20 gld. . . . . 73 14 53 % 55 53 45 %
sl: glasovalo za slovensko 
volilne udeležbe.
stranko; nem: glasovalo za nemško stranko; ud: odstotek
Kakor vidimo, so bogatejši glasovali za nemško stranko; v naj- 
premožnejšib veljakih so imeli Nemci glavno oporo svoje politične 
moči. Kolikor niže gremo z davki, navzdol proti znesku 10 gld., 
toliko večja je moč slovenske stranke. Toda v zadnji skupini, v
219
skupini pod 10 gld. davka, ki so ji pred vsem pripadali mali obrt ­
niki in ki je imela v tistem času v mestni kuriji le sorazmerno malo- 
kje volilno pravico (v Ljubljani npr. sploh ne), najdemo glasove za 
nemško stranko zlasti med najnižjimi davkoplačevalci (pod 5 gld.). 
Med temi je bilo leta 1867 razmerje 4 : 1, leta 1877 pa 18 : 6 za 
nemško stran. Med temi volilci jih je navadno manj hodilo na vo­
litve kot med višjimi davkoplačevalci, mnogo bolj so bili pa pod­
vrženi pritisku in tudi prodaji svojih glasov. Veljaki so si dostikrat 
organizirali udeležbo na volitvah in glasovanje za svojo stranko. Na 
dopolnilnih volitvah sept. 1867 v postojnskem okraju se je pri­
peljalo z Vrhnike 91 od 102 volilcev z davkom od 2—10 gld. (samo 
11 jih je ostalo doma). Vsi ti so glasovali za nemškega kandidata 
Muleja, vrhniškega okrajnega predstojnika. Na volitvah dec. 1871 
je kandidiral v istem okraju slovenski veljak Kotnik z Verda; to 
pot je prišlo od 79 volilcev te skupine z Vrhnike v Postojno 
45 ljudi, ki so glasovali za slovenskega kandidata. V obeh primerih 
je bila vrhniška udeležba v tej, po višini davkov najspodnejši sku ­
pini, mnogo večja kot pa v vseh višjih. Ta najspodnejša skupina 
je bila torej pri volitvah v tem času precej nezanesljiv element.
Majhne razlike med obema strankama po posameznih volilnih 
okrajih niso bile posledica izenačenih sil v posameznih mestih in 
trgih, kakor hi mogli soditi po rezultatih za okraje. Zlasti pri vo­
litvah leta 1867 so bila posamezna mesta in trgi po svoji politični 
orientaciji sorazmerno močno enotno v enem ali drugem taboru. 
Če upoštevamo samo glasove davčne skupine, brez inteligence, 
dobimo takole sliko. Slovenski so bili Kranj (38 : 9 januarja in 
80 : 3 marca), Kamnik (42 : 0 in 58 : 2), Postojna (130 : 2 in 49 : 7), 
Lož (39 : 2 in 51 : 0), Ribnica (točen rezultat neugotovljiv), Kosta ­
njevica (27 : 0 in 29 : 0), Črnomelj (9:0 in 23 : 4), in Metlika 
(31 : 0 in 54 : 1), v manjši meri tudi Idrija (44 : 18 in 49 : 17). Na 
nemško stran so volili: Škofja Loka (61 : 6 in 77 : 11), Tržič 
(32 : 17 in 40 : 18), Radovljica (28 : 11 in 27 : 15), Vrhnika (133 : 0 
in 158 : 0), Krško (1:0 in 16 : 1), Višnja gora (8:0 in 39 : 0), 
Novo mesto (31 : 29 in 38 : 24) in seveda nemško Kočevje.
Mesta in trgi v dokaj enakem gospodarskem položaju in brez 
razlik po izvoru in jeziku so se opredeljevala različno.
Najmanjše in po višini davkov svojih meščanov najbolj revno 
mesto, Višnja gora, se je opredelila na nemško stran — ali jo je
220
vodila tja prav zaostalost, konservativnost, odpor do novega narod ­
nostnega gibanja? Ali so o opredelitvi krajev odločali lokalni ve­
ljaki ali pritisk večine, ali morebiti neka daljša ali krajša tradicija 
ali nasprotja do bližnjih mest in trgov? Naj bo že kakorkoli, gotovo 
je, da so bile zelo močne vezi, ki so volilce istega kraja zlepa ali 
zgrda povezovale v enoto, ki so jih silile, da so nastopali (tu bolj, 
tam manj trdno) v istem političnem taboru.
Ta lokalna opredelitev, ki sicer že v začetku ni povsem po­
polna, se s časom seveda zgublja in nadomešča z diferenciacijo po 
strankah znotraj mesta ali trga, vendar pa od nje še dolgo časa 
mnogo ostane. Ob izjemah, ki so bile posledica abstinence te ali 
one stranke pri posameznih volitvah, popularnosti in moči tega ali 
drugega kandidata v domačem kraju, pritiska na volilce itd., se je 
opredelitev posameznih krajev, kakor smo jo našteli za leto 3867, 
sicer s spremembami v razmerju glasov ohranila v glavnem vse do 
konca sedemdesetih let. Le Škofjo Loko najdemo leta 1877 že s 
slovensko večino; vsi najpremožnejši so sicer še vedno na nemški 
strani, toda večina volilcev z davki 10—50 gld., slovensko opre­
deljena, je prevesila celotno večino na slovensko stran.
Pregledne rezultate volitev v kmečki kuriji v času indirektnega 
glasovanja nam kaže tabela na naslednji strani.
Januarja 1867 je postavil nemški volilni odbor (Central-Comité 
für die Landtagswahlen in Krain) kandidature prav v vseh 10 vo­
lilnih okrajih; toda mnogokje so pri volitvah namesto zanje gla ­
sovali za druge. To zamenjavanje in opuščanje kandidatov je bilo 
nedvomno znak slabosti nemške stranke. V štirih volilnih okrajih 
niso dobili nemški kandidati niti pet glasov, tako da so v naših 
rezultatih všteti med razcepljenimi glasovi. Toda tudi s temi niso 
dosegli niti 10 %• volilnih mož. Nikdar več ni prišlo nemški stranki 
na misel, da bi povsod kandidirala. Za slovenske kandidate (uradne 
kandidate ali protikandidate iz slovenskih vrst) je glasovalo ja ­
nuarja 1867 84 % vseh izvoljenih volilnih mož. Pri naslednjih vo- 
tvah je to število nekoliko padlo, vendar tudi v času najhujšega 
nemškega pritiska v sedemdesetih letih ni bilo nižje od treh četrtin 
vseh izvoljenih volilnih mož (1873: 74%). Nemška stranka je do­
segla v kmečki kuriji svoje največje uspehe pri prvih državnozbor ­
skih volitvah 1873, ko je zmagala v kočevsko-trebanjskem volilnem 
okraju, ki je bil. kakor smo videli na str. 96, posebej tako ohliko-
221
222
1 2 3 4 5 6 7 8 9
upr udel vin udel SLOV NEM raz. abst.
1861 34.638 10.412 30 % 908 877
1. 1867 32.378 7.538 23 % 884 837 738 84 % 77 22 47 LKaKrNTKo
3. 1867 32.798 5.133 16 % 888 810 698 79 % 91 21 78 LNTKo
1870 32.124 3.697 12 % 872 802 715 82 % 63 23 70 KrNTKo
1871 30.096 3.381 11 % 884 783 706 80 % 61 17 101 NTKo
Dr. 1873
9 ?
997 899 738 74 % 159 2 98 LKrKo
1877 28.684 5.723 20 % 890 853 743 84 % 104 7 37 RNTKoC
Dr. 1879 23.479 4.535 19 % 982 935 895 91 % 38 2 47 Ko
1883 25.973 4.059 16 % 889 813 774 87 % 31 8 76 Ko
Dr. 1885 12 % 1030 978 977 95 % — 1 52
1889 39.118 3.996 10 % 887 850 842 95 % — 7 37
Dr. 1891 37.402 5.079 14 % 1021 962 962 94 % — 59
7: razcepljeni in 
kandidati po pet
neveljavni 
ali več gl
glasovi; 8: 
asov. — L;
število volilni 
Ljubljana; Ka
h mož, ki 
: Kamnik;
se niso udeležil 
Kr: Kranj; R:
i volitev; 9 
Radovljica;
volilni 
N : Novo
okraji v 
mesto;
katerih so 
T: Trebnje;
dobili nemški 
Ko: Kočevje;
C: Črnomelj.
van, da bi tako zmago omogočil, in pri deželnozborskih volitvah 
leta 1877, ko je dobila enega od obeh poslancev v kočevskem 
okraju. Nemški glasovi so bili ves čas skoncentrirani na Dolenj­
skem. Na Notranjskem je bila nemška stranka sploh brez glasov, 
na Gorenjskem jih je dobila le tu in tam nekaj. Zanimivo je le, da je 
v času najhujšega pritiska dosegla nemška stranka večino v kranj ­
skogorskem sodnem okraju (1873, 1877, v nekem smislu tudi 1874). 
Tudi v ljubljanski okolici se nemška stranka ni mogla uveljaviti, 
prav tako ne v Beli Krajini, kjer je dobila nekaj glasov le leta 1873 
in 1877. Na Dolenjskem pa je dobila v trebanjskem volilnem okraju 
do 30 glasov ali slabo petino vseh volilnih mož, leta 1873 na istem 
področju tudi znatno več (57 volilcev ter večino na voliščih v Treb ­
njem in Radečah). V novomeškem okraju je imela okrog 15 glasov, 
največ 24 ali eno četrtino vseh volilnih mož (marca 1867). Glavno, 
lahko rečemo naravno oporišče nemške stranke pa je bil seveda 
kočevski volilni okraj, ki je bil po dveh tretjinah prebivalstva slo­
venski, ena tretjina pa je bila kočevarska. V januarju 1867 kočevar- 
ske občine še niso bile povsem opredeljene za nemško stran in je 
precej volilnih mož glasovalo za slovenske kandidate ali pa mešano, 
za enega slovenskega in enega nemškega kandidata. V času nem­
škega pritiska pa je nekaj slovenskih volilnih mož iz kočevskega, 
ribniškega ali laščanskega sodnega okraja glasovalo za nemške kan ­
didate. Ker je bilo vseh volilnih mož v sedemdesetih letih 91, od 
teh kočevarskih 34, iz mešanih občin (Trava in Draga) 4 (ti so 
tedaj tudi glasovali vsi nemško), je bilo treba najti, če so vsi prišli 
volit, še 8 glasov, ob abstinencah pa še manj. Vendar več kot 5 vo­
lilcev niso mogli pridobiti. Volitve leta 1871 so se končale z dvema 
glasovoma razlike v slovensko korist; orožje, ki so ga Nemci upora ­
bili, da bi dosegli zmago, je bilo razveljavljenje nekaterih volilnih 
mož — toda to orožje se je obrnilo tudi proti njim (glej str. 181).
Pri volitvah leta 1877 je bila slovenska stranka za enega volil­
nega moža močnejša; toda razporeditev glasov obeh volilcev, ki sta 
glasovala mešano, je bila taka, da je bil izvoljen en slovenski in en 
nemški kandidat.
Podrobneje nam glasovanje v kočevskem volilnem okraju pri­
kazuje naslednja razpredelnica, v kateri upoštevamo volilne može, 
ki so glasovali slovensko (sl), nemško (nm), mešano (mš) ali raz-
223
cepljeno (dr; taki glasovi so bili le leta 1867; v istem stolpcu na-
vajamo tudi število razveljav 
niso prišli volit (ah).
Ijenih volilnih mož
nm
14
1877)
mš
3
1
12
ali pa sploh
v m
. . 53
. . 4
. . 35
sl
48
3
8
dr
2
ab
1
1. 1867 slovenske občine .
mešane občine .
nemške občine .
92 59 14 16 2 1
3. 1867 slovenske občine . . . 53 44 3 6
mešane občine . . . 4 2 1 1
nemške občine . . . 35 1 29 5
92 47 33 12
1870 slovenske občine . . . 53 51 1 1
mešane občine . . . 4 4
nemške občine . . . 34 34
91 51 39 1
1871 slovenske občine . . . 53 42 5 4 2
mešane občine . . . 4 4
nemške občine . . . 34 31 1 2
91 42 40 5 4
1877 slovenske občine . . . 53 44 5 2 2
mešane občine . . . 4 4
nemške občine . . . 34 34
91 44 43 2 2
1883 slovenske občine . . . 53 52 1
mešane občine . . . 4 1 3
nemške občine . . . 33 25 7 1
90 53 28 7 2
Veleposestniki, državni in privatni uradniki, pa ne tako 
majhno število raznih lokalnih veljakov, gostilničarjev, trgovcev, 
posestnikov, ki so se v dobi nemške liberalne vlade opredelili na 
nemško stran — to so bili glavni pristaši nemške stranke na po­
deželju. Najdemo jih zlasti v pomembnejših krajih, v manjših go ­
spodarskih, prometnih, upravnih središčih, v nekaterih trgih, ki
224
niso imeli volilne pravice v mestni kuriji, na Jesenicah, na Bledu, 
v Ilirski Bistrici, v Žužemberku, v Trebnjem, v Radečah — da jih 
navedem samo nekaj za primer. Nikakor niso omejeni samo na Do­
lenjsko, dobimo jih prav tako na Gorenjskem in na Notranjskem. 
Vendar so bili to le posamezniki, ki so bili ob organiziranem volil­
nem boju slovenske stranke prešibki. Kolikor so bili zaradi svoje 
lokalne veljave voljeni za volilne može, so se večkrat abstinirali kot 
pa glasovali. Le ob večjem pritisku z vladne strani, v veliki meri 
preko okrajnih glavarjev, je bilo mogoče prisiliti ali pridobiti še kaj 
več volilnih mož, da so glasovali za nemške kandidate. Ko je bilo 
konec nemškega liberalnega režima, je bilo konec tudi take volilne 
aktivnosti. Že leta 1879 je nemška stranka kandidirala samo še v 
državnozborskem kočevskem okraju, leta 1883 samo še v istoimen­
skem deželnozborskem. Dopolnilne volitve leta 1885 v tem okraju 
so bili zadnji samostojni nastop nemške stranke v kmečki kuriji na 
Kranjskem.
Petnajst let se nemška stranka (razen seveda v veleposestvu) 
izven kočevskega mesta v parlamentarnih volitvah na Kranjskem 
ni pojavljala. Padec nemškega liberalnega režima ji je spodrezal 
tla; vladna pomoč je usahnila, vladni aparat ni več pomagal pri vo­
litvah, uradništvo ni bilo več siljeno v protislovensko glasovanje, 
število slovenskih uradnikov se je pomnožilo, lokalni veljaki in 
karieristi so nemški tabor v glavnem zapustili.
Velika večina nemčurjev se je politično poslovenila, vključila 
v vrste slovenske stranke. Listanje po seznamu članov ljubljanskega 
ustavnega društva (Constitutioneller Verein) iz leta 1869 nam kaže 
vrsto imen lokalnih veljakov nemške orientacije — ista imena ali 
pa imena njihovih sinov najdemo v poznejših časih v vrstah velja ­
kov slovenske oziroma liberalne in klerikalne stranke.
Nemška stranka se na Kranjskem znova pojavi ob začetku 
20. stoletja na državnozborskih volitvah 3. jan. 1901 v mestni kuriji 
v Ljubljani. Pozneje se udeleži, prav tako v Ljubljani, državnozbor ­
skih volitev 1907 in 1911 in deželnozborskih volitev v mestni kuriji 
1911—1913 (štirikrat) ter v splošni kuriji 1913. To seveda ni bil 
več noben poskus osvojitve Ljubljane — šlo je za tako imenovano 
»števne kandidature«, ki naj pokažejo, da je stranka tukaj, da ne­
kaj »šteje«, da jo je treba upoštevati. V istem času se pojavljajo 
nemški števni kandidati tudi v Trstu in Gorici (državnozborske
15 Volitve
225
volitve 1911). Ob državnozborski volilni reformi 1907 so Nemci iz­
silili tudi poseben kočevski volilni okraj na Kranjskem, ki so ga 
zahtevali kot priznanje velikega pomena nemštva na Kranjskem in 
s težnjo, da mora imeti nemštvo »vse do Jadrana svoje parlamen ­
tarne čuvarje in stražarje«. 18 Nemci so dobili v Ljubljani na teh 
zadnjih deželnozborskih in državnozborskih volitvah pred prvo sve­
tovno vojno nad 400 glasov, največ 583 (1911), kar je pomenilo 
9 %' volilnih upravičencev ob splošni volilni pravici. Njihov delež 
v mestni kuriji pred razširjenjem občinske volilne pravice na Kranj ­
skem je bil večji: 14 %' leta 1901, 12 %i leta 1911. Ogromna večina 
njihovih volilcev je pripadala premožnejšim meščanom in inteli­
genci, kajti število glasov, ki so ga dosegli v mestni kuriji ali pri 
splošni volilni pravici, je bilo skoraj isto. Čim bolj se je širila vo­
lilna pravica, tem manjši odstotek glasov so imeli. V tej svoji po­
večani aktivnosti so nastopili Nemci, oprti na rastočo moč Kranjske 
industrijske družbe na Jesenicah, tudi v deželnozborski splošni 
kuriji leta 1908 na Gorenjskem pod imenom posebne »gospodarske 
neodvisne stranke«. Njen kandidat je dobil 99 glasov, od tega štiri 
petine v jeseniški občini.
Dokaj drugače je potekal nemško-slovenski volilni boj na 
Štajerskem. Rezultate za slovenski del dežele pri volitvah v kmečki 
kuriji nam kaže preglednica na sosednji strani.
Slovenski kandidati so dobili leta 1867 skoraj tri četrtine gla ­
sov vseh izvoljenih volilnih mož (73%) in bili povsod izvoljeni kot 
poslanci. V prvem desetletju dualizma, v času najhujšega nemškega 
pritiska, je padel delež slovenskih glasov pod dve tretjini: na volit­
vah 1870 na 62 %, na volitvah 1871 celo na 60 %, na prvih direkt­
nih državnozborskih volitvah 1873 je znašal 66 %. Krčilo se je tudi 
število izvoljenih slovenskih poslancev. Že avgusta 1868 je bil v de­
želnem zboru razveljavljen Dominkušev mandat, pri nadomestnih 
volitvah februarja 1869 je zmagal v mariborskem okraju nemški 
kandidat. Leta 1870 se je število slovenskih poslancev skrčilo na 
šest, ker so znova podlegli v mariborskem okraju. Leta 1871 so 
poleg mariborskega izgubili še brežiški okraj; 9. maja 1874, v času 
najhujših staroslovensko —mladoslovenskih bojev so podlegli na 
nadomestnih volitvah v slovenjgraškem okraju. S tem je število
226
1
upr
2
Pr.
3
udel.
4
vm
5
ud
6 7
SLOV
8
NEM
9 10
drn.
tl
ab.
1867 23.990
2
— 795 763 577 73 % 171 CSMPB 15 32
1870 25.939 7.480 29 % 803 774 499 62 % 258 CSMPB 17 29
1871 23.088 7.281 32 % 799 782 483 60 % 287 CSMPB 10 17
Dr. 1873 21.749
2
—
989 950 653 66 % 297 CPM
— 39
1878 22.961 4.982 22 % 799 761 589 74 % 171 CMLP
— 38
Dr. 1879 19.800 4.641 23 % 984 938 817 83 % 115 M 6 46
1884 31.643 8.127 26 % 1023 997 793 77 % 200 CSMPB 2 26
Dr. 1885 29.807 8.210 28 % 1014 983 820 81 % 163 CM — 31
1890
? 2
— 1017 956 800 79 % 155 SMLB 1 61
Dr. 1891 30.795 7.841 25 % 1016 973 888 87 % 79 M 6 43
1896 37.236 4.951 13 % 1054 969 905 86 % 60 CM 4 85
Dr. 1897 30.546 9.070 30 % 1046 971 854 82 % 99 CM 18 75
Dr. 1901 34.390 7.371 21 % 1046 921 747 71 % 167 PM 7 125
1902 36.195 3.905 11 % 1069 997 877 82 % 116 SMLP 3 72
9: volilni okraji v katerih so dobili nemški kandidati po pet ali več glasov. — C: Celje; S: Slovenj Gradec; M: Maribor; L: Ljutomer; 
P: Ptuj; B; Brežice. — 10: drugi, razcepljeni in neveljavni glasovi; tl: število volilnih mož, ki se niso udeležili volitev.
227
slovenskih poslancev v deželnem zboru padlo na štiri, torej na po­
lovico tega, kar so dosegli leta 1877. Državnozborske volitve 1873 
so dale na slovenskem ozemlju v kmečki kuriji 2 slovenska in enega 
nemškega (mariborskega) poslanca. Nemški kandidati so nastopali 
v tem času skoraj v vseh kmečkih volilnih okrajih. Največ uspehov 
so imeli — če vzamemo za osnovo razmotrivanja deželnozhorsko 
volilno razdelitev —- v mariborskem okraju, kjer so zmagali trikrat 
zapored (1869, 1870, 1871) in kjer so se opirali predvsem na gla ­
sove iz mariborskega in bistriškega sodnega okraja, medtem ko so 
v lenartskem odločno prevladovali slovenski volilci; potem v bre ­
žiškem okraju, ki jim je dal dvakrat večino (1871, 1874 — bili pa 
so na tem ozemlju v večiiii tudi pri državnozborskih volitvah 1873); 
pa v slovenjegraškem, kjer so zmagali 1874 in kjer so imeli glavno 
oporišče v marenberškem sodnem okraju, medtem ko so bili Slo­
venci najmočnejši v šoštanjskem. V celjskem volilnem okraju je 
bila nemška stranka najmočnejša v konjiškem sodnem okraju, naj ­
trdnejša opora slovenske stranke pa je bila Savinjska dolina. Zelo 
malo nemških glasov je bilo tudi na skrajnem severovzhodu, v lju ­
tomerskem okraju.
Položaj za Slovence se je začel popravljati že leta 1876, ko so 
na nadomestnih volitvah za Brandstetterjem, ki je bil zaradi mal ­
verzacije prisiljen odstopiti,19 zmagali Slovenci v mariborskem 
okraju. Že na splošnih volitvah v deželni zbor 1878 so dobili vseh 
8 poslanskih mest in prav tako na splošnih državnozborskih 1879 
vsa tri. Odtlej se posestno stanje ni več izpremenilo; kmečka ku ­
rija slovenskega dela Štajerske je bila trdno v slovenskih rokah.
Delež slovenskih volilnih mož se je že leta 1878 dvignil spet na 
tri četrtine (74 %) in je potem skoraj stalno naraščal (pri deželno- 
zborskih volitvah 1884 77 %, 1890 79 %-, 1896 86 %, pri državno ­
zborskih 1879 83 %, 1885 81 %', 1891 87'%■) ter dosegel višek 
leta 1891 in 1896. Nemške kandidature postajajo redkejše; zdaj ne 
kandidirajo v tem, zdaj ne v onem okraju. Ob tem pade v devet­
desetih letih (1891, 1896, 1897) število glasov za nemške kandidate 
pod 10 %■ vseh izvoljenih volilnih mož. Le en okraj je stalno pri­
zorišče bojev nemške stranke, to je mariborski, tako deželni kot 
državni. V njem je od leta 1885 naprej stalno oddana polovica ali 
več glasov (včasih tudi vsi) nemške stranke v celi kmečki kuriji v
228
slovenskem delu dežele. Naj prikažemo tu razmerje med sloven­
skimi in nemškimi glasovi za deželnozborske in državnozborske 
volitve (zadnje po posameznih voliščih) :
državnozborske volitve deželnozborske volitve
Mb-SB Kn SG-Mr slov
a b
nem
sl nem sl nem sl nem a b
1873 68 112 25 17 41 34 1876 105 81
1879 115 68 31 27 42 20 1878 110 104 92 72
1885 107 83 46 6 42 24 1884 143 142 98 95
1891 121 70 52 1 61 8 1890 158 156 81 79
1897 117 76 50 3 56 9 1896 210 165 75 29
1901 99 86 43 10 51 9 1902 174 167 84 76
Mb-SB;
Gradec,
volilci iz sodnih okrajev Maribor in Slov 
Marenberg; a: slevilo glasov za prvega;
. Bistrica; Kn: 
b: za drugega
Konjice; SG-M 
kandidata.
r: Slovenj
Sredi devetdesetih let se začne število nemških glasov v kmečki 
kuriji večati.
Pri državnozborskih volitvah 1897 pade delež slovenskih gla ­
sov med izvoljenimi volilnimi možmi od 87 %. (1891) na 82 %, 
leta 1901 ob izredno visoki abstinenci volilnih mož, ki je (prvič in 
zadnjič v zgodovini indirektnih volitev v kmečki kuriji) presegla 
10 %■, celo na 71 %', leta 1902 pa se pri deželnozborskih volitvah 
spet dvigne na 82 %, kar pa je še vedno pod stanjem iz let 1891 
in 1896. Število nemških volilnih mož je naraslo leta 1897 na 99 
(9 %), 1901 na 167 (17 %) ter se pri zadnjih volitvah po starem 
načinu (1902) ustavilo na 116 (11 % ali 12 %, od udeležencev). 
Podobno sliko nam kažejo tudi rezultati volitev v mariborskem 
okraju. Na žalost naslednjih deželnozborskih volitev leta 1909 ne 
moremo prav primerjati, saj se je glasovanje po volilnih možeh za ­
menjalo z direktnim. Od vseh volilnih upravičencev so dobili slo­
venski kandidati 53 %» glasov, torej absolutno večino, nemški pa 
6 %. Računano od udeležencev so dobili Slovenci 88 %• glasov, 
Nemci pa 10 %■.
Glavna nemška postojanka v kmečki kuriji je ob preureditvi 
volilnih okrajev postal okraj Konjice—Slov. Bistrica, kjer je gla ­
sovalo za nemško stranko 16 % vseh volilnih upravičencev.
Težave imamo tudi s primerjavo rezultatov volitev v splošni 
kuriji. V letih 1897 in 1901 so volili še preko volilnih mož; volilni
229
okraji pa so bili tako urejeni, da ne moremo izračunati podatkov 
za ozemlje bivšega mariborskega okrožja, ker nimamo podrobnih 
rezultatov z volišč. Primerjavo lahko začnemo šele z letom 1904:
upr udel ki lib ss slov nem soc n k
1904 27.245 9.763 5044 26
1907 90.048 65.507 29.999 14.422 1233 45.654 11.635 6937 372
1909 89.644 47.567 25.030 5.954 1423 32.407 7.204 6200
1911 92.501 59.530 28.426 10.713 1403 40.542 11.792 6303 97
ud sl nem soc
1907 73 % 51 % 13 % 8 %
1909 53 % 36 % 8 % 7 %
1911 64 % 44 % 13 % 7 %
ki: klerikalci, lib: liberalci , ss: skupni slovenski kandidati, slov (sl): slovenske buržo-
azne stranke skupaj, nem: nemški nacionalci,soc: socialisti, nk: nemški klerikalci —
odstotki so računani od števila vol. upravičencev.
Številke za leto 1904 so rezultat volitev v celjskem in ptujskem 
okraju ter v slovenskih sodnih okrajih radgonsko-mariborskega 
okraja deželnozborske splošne kurije. Povsem isto ozemlje, to je 
celotno nekdanje mariborsko okrožje, je upoštevano za državno ­
zborske volitve 1907 in 1911: deli volilnih okrajev, ki segajo preko 
stare okrožne meje, niso upoštevani. Podatki za leto 1909 se na ­
našajo na isto ozemlje, vendarle pa izvzemajo trg Gornjo Radgono, 
kar pa vrednosti primerjave ne more motiti. Ti podatki so sešteti 
rezultati deželnozborskih volitev na tem ozemlju v (čisti) splošni, 
mestni in kmečki kuriji; posamezni sestavni deli so naslednji:
upr udel ki lib SS slov nem SOC
mest. kur.: 4.464 3.520 229 405 404 1.038 2372 60
spl. kur. 8.113 5.664 — —
1019 1.019 2371 2165
mesta: 12.577 9.186 229 405 1423 2.057 4743 2225
krneč, kur.: 29.905 17.828 11.963 3806
__
15.769 1732
—
spl. kur.: 47.162 20.553 12.838 1743 — 14.581 729 3975
podeželje: 77.067 38.381 24.801 5549 —
30.350 2461 3975
ud sl nem SOC
mest. kur.: 79 % 23 % 53 % 1 %
spl. kur,: 70 % 13 % 29 % 27 %
230
ud sl nem soc
krneč, kur.: 60 %
spl. kur.: 44 %
53 % 6 %
31 % 2 % 8 %
Ko so se začele volitve s splošno volilno pravico, je nemška 
stranka v začetku postavljala kandidature po vsem slovenskem 
ozemlju, povsod pri volitvah v splošni kuriji 1897, skoraj povsod 
pri državnozborskih volitvah leta 1907, nato pa jih je začela močno 
krčiti: pri deželnozborskih volitvah 1909 in državnozborskih 1911 
se ne pojavljajo nemški kandidati izven mestnih volilnih okrajev 
ne v kmečki ne v splošni kuriji v sodnih okrajih Gornji grad, Vran ­
sko, Celje, Laško, Sevnica, Kozje, Brežice in Šmarje — ves ta 
južni pas je povsem prepuščen slovenskim kandidaturam.
Področje okrog Maribora ostane glavni center nemških posto­
jank. Od 11.635 glasov, ki jih je dobila nemška stranka leta 1907, 
jih odpade 4482 na mesta in trge, ki so dotlej volila v državno ­
zborski mestni kuriji, 3580 na sodne okraje Maribor, Slov. Bistrico 
in Konjice £brez zgoraj štetih mest in trgov Maribor, Slov. Bistrica, 
Konjice in Vitanje), 3573 pa na vse ostalo ozemlje slovenskega dela 
dežele (brez mest in trgov). Leta 1911, ko je bilo opuščenih več 
kandidatur, je ta razdelitev še bolj prišla do izraza. Od 11.792 gla ­
sov jih je bilo oddanih v krajih bivše mestne kurije 5615, v okrajih 
Maribor, Slovenska Bistrica in Konjice 3904, v vseh ostalih pre­
delih pa 2273.
Našteti trije sodni okraji Maribor. Slovenska Bistrica in Ko­
njice so bili glavni center nemške moči na Štajerskem. Primer­
jajmo rezultate volitev 1907 in 1911 za isto področje, ki je dotlej 
volilo v kmečki kuriji:
upr
1907 17.841
1911 18.368
sl nem
6930 3580 20 %
5488 3904 21 %
soc
1922
1265
Na ozemlju volilnega okraja Konjice—Slov. Bistrica, za ka ­
terega smo prej ugotovili, da je v njem glasovalo leta 1909 10 % 
volilnih upravičencev kmečke kurije za nemško stranko, je ta do­
bila pri državnozborskih volitvah 1907 21 %, leta 1911 pa oh precej 
nižji volilni udeležbi (57 %■, 1907 70 %) 17 % volilnih upravi ­
čencev.
231
Druga področja večjega števila nemških glasov so bila sodni 
okraji Marenberg, Ptuj in Gornja Radgona ter Lenart v Slov. Go­
ricah, povsod z 10 %, ali nekaj več. Leta 1907 so tak ali skoraj tak 
delež dosegli še v sodnih okrajih Šmarje, Rogatec in Brežice, vendar 
tu 1911 niso več kandidirali. V vseh ostalih sodnih okrajih delež 
nemških glasov ni presegal 5 %■ od števila volilnih upravičencev. 
Tak je bil položaj pred prvo svetovno vojno na ozemlju nekdanje 
kmečke kurije.
V mestni kuriji na Štajerskem Slovenci tudi na svojem narod ­
nostnem ozemlju niso zmagali niti pri enih volitvah: nemška stranka 
je ostala vseskozi zmagovita; spremembo v posestnem stanju je 
prinesla šele deželnozborska volilna reforma leta 1909, ki je ustva ­
rila poseben slovenski mestni volilni okraj (glej str. 110).
Rezultate volitev v mestni kuriji na področju Spodnje Štajerske 
nam kaže naslednja razpredelnica:
12 3 4 5 6?
upr udel % NEM •/. SLOV % SOC raze., nv.
1867 2111 1189 56 1129 54 48 2 — 12 CP
1870 2167 1398 64 1122 52 266 12 — 1 CP
1871 2543 1429 56 1315 52 111 4 — 3 p
Dr. 1873 2049 1351 66 1216 59 129 6 — 6 c
1878 2064 592 29 584 28 — — — 8
Dr. 1879 2042 1187 58 922 45 261 13 — 4 c
1884 2995 1933 65 1370 46 560 19 — 3 CP
Dr. 1885 2859 2208 77 1596 56 606 21 — 6 CM
1890 3377 1966 58 1582 47 382 21 — 2 CP
Dr. 1891 2932 2079 71 1362 46 700 24 — 17 CM
1896 4228 2337 55 1696 40 635 15 — 6 CPS
Dr. 1897 3644 2461 68 1658 46 770 21 — 33 CM
Dr. 1901 4600 3134 68 1912 42 896 19 315 11 CM
1902 5317 2815 53 2161 41 647 12 — 7 CPS
1909 4464 3520 79 2372 53 1038 23 60 46
6: število razcepljenihin nev el javnihglasov,7: volilni okraji v katerih so dobili sloven-
ski kandidati po pet ali več glasov. — C: Celje, P: Ptuj, M: Maribor, S: Slovenj Gradec.
Določeno mejo predstavlja konec sedemdesetih let; nemška 
stranka je izgubila absolutno večino vseh volilnih upravičencev, ki 
jo je imela pri vseh prvih štirih volitvah in jo je potem dosegla le še 
leta 1885 in 1909; delež slovenskih volilcev se je na splošno dvignil.
232
Nasploh je bil boljši pri državnozborskih kot pri deželnozborskih 
volitvah; višek je dosegel s 24vseh volilnih upravičencev 
leta 1891, najnižji pa je bil z 11 % leta 1890. Toda številke in od­
stotki naše pregledne tabele za pravo analizo niso najbolj primerne. 
Slovenci so imeli v posameznih volilnih okrajih različne možnosti 
za uspešen boj. V deželnozborskem mariborskem okraju, ki je ob ­
segal samo mesto Maribor, se vse do volilne reforme leta 1909 niso 
spuščali v volilni boj in niso postavljali svojih kandidatur. Močno 
neugoden je bil zanje tudi slovenjgraški okraj. Tu so nastopili Slo­
venci v volilnem boju prvič šele leta 1896, ko so podprli kandida ­
turo nemškega konservativca Giintberja. Več možnosti so imeli v 
ostalih dveh deželnozborskih okrajih, ptujskem in celjskem, zato 
so v obeh postavili svoje kandidature že takoj v začetku leta 1867.
V ptujskem okraju je bilo mogoče računati na volilce iz Središča, 
Ormoža in Ljutomera. V ptujskem okraju so zbrali Slovenci naj ­
več 34 %, glasov vseh volilnih upravičencev (1884); od volilcev, ki 
so jih tu imeli, jih je večinoma bila polovica ali celo več iz Središča.
V celjskem okraju so zbrali Slovenci prav tako največ 34 %• vseh 
volilnih upravičencev (istega leta 1884). Tu so bila glavna slo­
venska oporišča Gornji grad, Ljubno, Mozirje in Žalec.
Mariborski državnozborski volilni okraj za Slovence tudi ni bil 
posebno vabljiv; vpliv mariborskih in ptujskih nemških glasov je 
bil premočen. Tu so se Slovenci prvič udeležili volilnega boja šele 
na nadomestnih volitvah 1880, s podporo vladnemu kandidatu 
Bindlechnerju. Dosegli so 20 % vseh volilnih upravičencev, toda 
med temi volilci gotovo niso bili samo Slovenci. S svojim kandida ­
tom so dobili največ 14 %i (1885 in 1891). Povsem drugačne mož­
nosti je dajal Slovencem drugi državnozborski, to je celjski okraj. 
Ta je bil za Slovence še precej ugodnejši kakor celjski deželnozbor ­
ski okraj, saj je poleg krajev, ki so volili v tem, vključeval še Vi­
tanje, Konjice, Rogatec, Šoštanj, Vransko, Šmarje in Kozje. Od 
teh krajev pa so bili le prvi trije nemško orientirani, zadnji trije pa 
slovensko, in veljava nemškega Celja je bila v širši okolici manjša. 
Tako je bil ta okraj edini, v katerem so mogli Slovenci doseči večje 
uspehe. In tu so se tudi potrudili. Zato pa rezultati bojev v tem 
okraju dajejo precej drugačno sliko kot pa splošni pregled bojev 
v celotni mestni kuriji na slovenskem Štajerskem. Tole so rezultati 
v celjskem državnozborskem okraju s podatki o volilni udeležbi
233
(ud), deležu nemških (nem) in slovenskih (sl) glasov od števila vo­
lilnih upravičencev ter deležu slovenskih glasov, računanem še od 
števila veljavnih glasov (v) :
ud nem sl N
1873 73 % 56 % 17 % 24 %
1879 75 % 40 % 35 % 46 %
1885 84 %' 52 % 32 % 38 %
1887 80 % 47 % 32 % 41 %
1891 84 % 46 % 38 % 45 %,
1897 86 % 48 % 38 % 44 %
1901 88 % 46 % 41 % 47 %
Volilna udeležba je na splošno v mestni kuriji na Slovenskem 
Štajerskem od srede osemdesetih let do reforme 1909 stalno padala 
— pri državnozborskih volitvah od 77 %' (1885) preko 71 %- (1891) 
na 68 %, (1897 in 1901), pri deželnozhorskih pa od 65 % (1884) na 
58 %' (1890), nato na 55 (1896) in 53 (1902), v celjskem državno ­
zborskem okraju pa naraščala in dosegla nazadnje leta 1901 re­
kordno višino 88 %•. Preko 80 % ni znašala udeležba nikdar v no­
benem drugem volilnem okraju razen v enem edinem primeru — 
na celjskih deželnozhorskih volitvah leta 1884, ko so Slovenci 
dosegli največji uspeh. Kakor nam kažejo vsi ti podatki, slovenska 
stranka — razen v celjskem državnozborskem okraju — nikjer ni 
napela v mestni kuriji vseh svojih sil, pa zato tudi v celjskem in 
ptujskem deželnozborskem okraju pri poznejših volitvah ni dosegla 
tistega deleža glasov, kot ga je dobila 1884. Le v celjskem državno ­
zborskem okraju je vztrajno in brez izjeme večala število svojih 
glasov ter tudi procentualno skoraj brez izjeme naraščala. Toda 
volitve leta 1901 so bile zadnje v tem okraju; z reformami izgine 
tudi možnost nadaljnje primerjave.
Mesta Maribor, Celje, Ptuj, Slovenska Bistrica in Slovenj Gra ­
dec so imela vseskozi močno nemško večino. Nekoliko manjša je 
bila ta v Brežicah in Ormožu. Povsem nemško so glasovali v mestni 
kuriji še trgi Vuzenica, Muta in Marenberg, Vitanje in Konjice, 
Lenart v Slov. Goricah. Laško in Rogatec. Povsem slovensko so gla ­
sovali trgi Gornji grad, Ljubno, Mozirje, Vransko in Žalec ter Sre­
dišče ob Dravi. V teh trgih večinoma nemških glasov sploh ni bilo.
234
Slovensko večino, vendar ne tako čisto, so imeli tudi Šmarje pri 
Jelšah, Kozje in Sevnica. V Vojniku, Šoštanju in Ljutomeru je bila 
razlika med obema taboroma večinoma zelo majhna in večina zdaj 
nemška, zdaj slovenska. Toda v vseh teh krajih se je položaj po za ­
četku 20. stoletja obrnil v slovensko škodo. Ljutomer je imel slo­
vensko večino 1896 in 1897, Šoštanj 1901 in 1902 — tu in tam je 
bila večina pri volitvah 1907—1911 trdno v nemških rokah, tako 
ob splošni volilni pravici kot v kurijah.
Nasploh se položaj slovenske stranke v štajerskih mestih in 
trgih z razširjenjem omejene volilne pravice v splošno ni popravil, 
čeprav so bili ljudje, ki so zdaj dobili pravico glasovanja, po svojem 
materinskem jeziku po ogromni večini Slovenci. Ponovilo se je isto 
kot pri prejšnjih razširjenjih volilne pravice. Vse namreč kaže, da 
niti števila volilnih upravičencev v mestni kuriji za Hohenwarta 
leta 1871, niti znižanje pogojnega cenza na 5 gld. 1884 nista kori­
stila slovenski stranki. Petakarji so v večjem številu polnili vrste 
nemške kakor pa slovenske stranke. Oh uvedbi splošne volilne pra ­
vice je sicer slovenska buržoazija pridobila nove glasove v krajih, 
ki jih je obvladala že prej in v katerih ni imela nasprotnikov (npr. 
v Žalcu, Središču in podobno) — tam pa, kjer je gospodovala s 
svojim denarjem, vplivom in pritiskom nemška buržoazija, so tudi 
novi volilci večinoma glasovali zanjo, v kolikor se niso, zlasti v več­
jih centrih, pridružili delavskemu gibanju in glasovali za socialno 
demokracijo. Na ta način se delež glasov za slovensko nacionalno 
stranko v mestih ni povečal, v nekaterih urbanskih naseljih pa se 
je že dosežena slovenska večina spet spremenila v manjšino. Naj 
nam to ilustrirajo trije primeri iz Maribora, iz Celja in iz Šoštanja.
upr nem sl soc nem sl SOC
Maribor4643 1805 54 2075 39 % 1 % 45 % 1907 spl. v. pr.
1589 979 80 60 62 % 5 % 4 % 1909 mest. kur.
?
815 83 1516 1909 čista spl. k.
5396 2584 340 1811 48 % 6 % 34 % 1911 spl. v. pr.
upr nem sl soc nem sl
Celje 569 381 115 67 % 20 % 1901 mest. kur.
982 699 144 30 71 % 15 % 1907 spl. v. pr.
?
364 48 35 1909 čista spl. k.
1052 787 150 37 75 % 14 % 1911 spl. v. pr.
235
Šoštanj
nem. slov. soc.
1891 27 25 mest. kur.
1897 28 28 mest. kur.
1901 28 53 mest. kur.
1902 37 46 mest. kur.
1907 130 76 7 spl. pr.
1909 89 25 5 čista spl. k.
1911 134 33 18 spl. pr.
V Celju in Šoštanju je bila slovenska stranka ob omejeni volilni 
pravici v mestni kuriji relativno mnogo močnejša kot pa v čisti 
splošni kuriji ali ob državnozborskih volitvah s splošno volilno 
pravico, pač pa se je okrepil položaj nemške stranke z novimi vo­
lilci. V Mariboru je večina novih volilcev glasovala socialistično 
(leta 1907 je tudi večina slovenskih narodnjakov glasovala za socia ­
liste), zelo malo za slovenske narodnjake, v precejšnji meri za nem­
ške naeionalce. Kakor nam kažejo volitve leta 1911, so mogli nem­
ški nacionalci število svojih volilcev s propagando in pritiskom še 
močno povečati. Seveda imamo tudi izjeme, tako npr. izredno 
močno slovensko večino v prej vedno nemški Vuzenici na volitvah 
leta 1907, toda to so bili le redki pojavi. Delavstvo je bilo pod ve­
likim pritiskom svojih delodajalcev. Naše časopisje, zlasti socia ­
listično, je polno poročil o tem, kako so morali delavci pod nad ­
zorstvom na volišče, kako so kontrolirali njihove glasovnice itd. 
(glej str. 171). Ti delodajalci, tovarnarji in manjši kapitalisti, so v 
mnogo večji meri pripadali nemški kot pa slovenski politični smeri. 
Če bi imelo delavstvo, in podobno mali odvisni obrtniki, skratka 
mali ljudje izbirati samo med dvema buržoaznima strankama, nem­
ško in slovensko, bi v področjih nemškega vpliva na Štajerskem v 
glavnem glasovali za nemško stranko ali pa se abstinirali, le v 
majhni meri pa bi se pridružili slovenski stranki. Ko je torej na ­
stopila socialna demokracija, je v tistih predelih Štajerske, kjer je 
bila moč nemške stranke največja (in isto velja za Koroško) pobrala 
volilce predvsem nemški stranki, v mnogo manjši meri pa slovenski. 
Glasovi, oddani za socialno demokracijo na Koroškem in v delu 
Štajerske (zlasti v Mariboru in okrog njega), bi, da ni bilo socialne 
demokracije, ki je delavstvo razredno osvestila, ga aktivirala in 
mu dala moč za boj, pripadli nemškim nacionalcem — za slovensko 
stranko pa so bili v glavnem izgubljeni. Ne slovenska buržoazija in
236
njene politične stranke, ampak socialna demokracija je bila tista, 
ki je začela v prvem desetletju našega stoletja resno ogrožati gospo ­
dujoči položaj nemške nacionalne stranke v mestih na Spodnjem 
Štajerskem. Leta 1907 so zmagali socialisti v Mariboru. Leta 1909 
je v splošni kuriji vseh spodnještajerskih mest dobil nemški kan ­
didat le 200 glasov več kot socialistični (2371 : 2165 oh 1019 slo­
venskih glasovih) in je bil v ožjih volitvah s pomočjo slovenskih 
narodnjakov izvoljen socialist.
Kakor vidimo, je bila med položajem in razvojem na Kranj ­
skem in na Štajerskem velika razlika. V mestni kuriji na Kranjskem 
je bila slovenska stranka močna že takoj v začetku, leta 1867, na 
Štajerskem še brez moči. Na Kranjskem so Slovenci obvladali ali 
pa se vsaj bojevali za zmago tudi v večjih centrih, na Štajerskem so 
bili prav v teh zelo šibki. Obvladali so le del podeželskih trgov, med 
tem ko se je drugi del malih trških naselij (Vitanje, Vuzenica) 
orientiral na nemško stran, podobno kakor Višnja gora na 
Kranjskem. Medtem ko se je staro, narodno še ne opredeljeno 
meščanstvo, po jeziku pol nemško pol slovensko, na Kranjskem 
v veliki meri že v šestdesetih letih, skoraj v celoti pa v osemdesetih 
letih nacionalno opredelilo slovensko, je na Spodnjem Štajerskem 
prešlo večinoma iz pokrajinske v nemško nacionalno zavest. 
Z nastopom Taaffejeve vlade se je na Kranjskem nemška volilna 
moč sesula. Na Štajerskem je bila sprememba režima sicer tudi mej­
nik, vendar nikakor ne na tak način. Ne glede na to, kdo je bil na 
vladi, je ostalo uradništvo na Štajerskem v protislovenskem taboru, 
zlasti v mestni kuriji. Ne v mestni ne v kmečki kuriji hoj ni po­
nehal. Plast nemško orientiranih veljakov je ostala. Nemški kapital 
je bil sicer močan tudi na Kranjskem, ni pa imel ali ustvaril mreže 
svojih lokalnih postojank, hranilnic in posojilnic na podeželju, ki 
so jih potrebovali gospodarsko rastoči veljaki. Take je ustvarjala 
slovenska stranka, nemška pa ne. Na Štajerskem je bilo drugače: tu 
so nastajale obojne, nemške in slovenske, pri čemer pa so bili nem­
ški denarni zavodi močnejši. Proti koncu 19. stoletja in v začetku 
našega je nemški nacionalizem gospodarsko in finančno pomoč 
svojim postojankam na Slovenskem Štajerskem še okrepil. Razni 
mali trgi so mogli prav živeti od tega, da so bili »nemški otoki« 
sredi slovenskega ozemlja. Nemška stranka na Štajerskem je imela 
torej dovolj moči, da je ohranjala svojo glavno posest in da jo je
237
ponekod mogla celo razširjati; njena gospodarska moč je bila to­
likšna, da je v področjih svoje moči obvladala tudi nove volilce, ki 
so plačevali malo ali pa nič davka (v kolikor se niso pridružili de­
lavskemu gibanju). Drugače kakor slovenski liberalci in konserva ­
tivci, ki so z grozo in v glavnem pasivno gledali širjenje volilne 
pravice, so nemški nacionalisti znali zelo zgodaj z demagoškimi 
frazami pokazati interes za malega človeka. Kakšen je bil vpliv no­
vega slovenskega klerikalnega (krščansko-socialnega) gospodarskega 
in kulturnega dela na Štajerskem v začetku tega stoletja na nemško- 
slovenske volilne odnose, pa po državnozborskih in deželnozbor ­
skih volitvah ne moremo ugotoviti.
Na Koroškem je bila slovenska stranka najšibkejša. Mestno 
kurijo je brez boja prepuščala nemškim kandidatom, celo deželno­
zborski volilni okraj Velikovec—Pliberk —Železna Kapla, kjer so 
vsi trije kraji ležali sredi povsem slovenske okolice. Samo enkrat 
(1884) se je tu spustila v volitve, s kandidatom dr. Francem Adami ­
čem in dosegla sorazmerno kar dober uspeh: 30 %• oddanih glasov 
(števila volilnih upravičencev ne vemo). V Velikovcu je zmagal 
nemški kandidat s 55 : 10, v Pliberku s 34 : 20, v Železni Kapli pa 
celo z minimalno razliko 15 : 14. Celotni rezultat je bil 104 : 44 od 
148 udeležencev. Toda poskus ni bil nikdar več ponovljen. Šele v 
zadnjem obdobju, za državnozborske volitve 1907 in 1911 so po­
stavili Slovenci števne kandidate v Celovcu; doseženi 104 glasovi 
(1911) so pomenili 2%- volilnih upravičencev. Toda v splošni ku ­
riji 1909 so dosegli v celovškem mestu mnogo boljši rezultat: 
275 glasov.
Polne bojev so bile volitve v kmečki kuriji in pozneje tudi vo­
litve s splošno volilno pravico. Bralec bo našel zelo obsežno sliko 
in analizo teh bojev ter idej in metod obeh taborov, slovenskega 
in nemškega, v knjigi Janka Pleterskega »Narodna in politična za ­
vest na Koroškem« (Ljubljana 1965).
Prvi in glavni vzrok slabih uspehov koroških Slovencev pri 
volitvah je bil prav gotovo volilni sistem. Že upravna razdelitev iz 
leta 1849, ki je dala obliko volilnim okrajem leta 1861, je bila, ka ­
kor smo videli na str. 92, za Slovence katastrofalna, saj je imel en 
sam okraj slovensko večino in s tem možnost slovenske zmage. Že 
od vsega začetka so bili torej Slovenci obsojeni na dva zastopnika
238
v deželnem zboru. Pri oblikovanju državnozborskih okrajev je vo­
lilna geometrija skrbela za to, da bi Slovenci niti v enem od štirih 
okrajev ne imeli večjih izgledov za zmago (glej str. 97). Tudi 
deželnozborska reforma leta 1902 ni bila v slovensko korist.
Tako so torej koroški Slovenci sami s svojimi silami mogli do­
seči le dva deželnozborska mandata, za vse drugo, za kak večji 
uspeh v deželnem zboru ali za kak uspeli v državnem zboru (do 
leta 1907) pa so bili navezani na pomoč od drugod. V nobeni drugi 
deželi niso bili Slovenci v takem položaju. Kako si pomagati. Prva 
pot je bil poskus sporazuma »enega poslanca nam, Slovencem, dru ­
gega vam, Nemcem«. Taka metoda je bila v šestdesetih letih še do­
kaj popularna med volilci; ni izključeno (poročil o tem pa nimamo), 
da sta bila na podlagi takega kompromisa izvoljena 1861 v šmohor ­
skem okraju Nemec Nischelwitzer in Slovenec Isep, 1862 v velikov­
škem okraju Nemec Schwab in Slovenec Einspieler, morebiti celo 
še 1871 spet tam Ullmann in Einspieler. Gotovo je, da so prav iz 
tega vzroka Slovenci v kmečkih okrajih v začetku večkrat postav ­
ljali le po enega kandidata, kjer sta bila pa dva, je prvi dobil od 
kompromisno usmerjenih volilcev znatno več glasov kot drugi. 
Toda nemški liberalci niso bili preveč navdušeni za tako metodo, 
kmalu pa se je sploh preživela. Druga pot, ki jo je poskusil že 
Einspieler, je bila volilna koalicija z nemškimi koroškimi konser­
vativci in klerikalci. V slovenskih okrajih naj bi nemški konserva ­
tivci glasovali za Slovence, v nemških pa narobe. V mešanih de­
želnozborskih volilnih okrajih so postavili navadno skupna kandi ­
data, enega Slovenca, enega Nemca, pri državnozborskih volitvah 
pa navadno v dveh okrajih (celovškem in beljaškem) slovenske, 
v dveh pa nemške kandidate. Ta povezava je bila v duhu konserva ­
tivnega slovenskega vodstva na Koroškem, pa tudi v smislu celot­
nega dolgotrajnega slovenskega zavezništva z nemškim konservativ ­
nim in klerikalnim taborom v Avstriji — vendar pa ni bila nikdar 
posebno prisrčna. Katoliški nemški krogi na Koroškem niso imeli 
kakega posebnega razumevanja za slovenske narodnostne težnje, 
zlasti pa so bili izpostavljeni neprestanim in propagandno zelo iz­
rabljanim očitanjem z nemške liberalne in nacionalne strani, da iz­
dajajo narodnost. Marsikateri nemški klerikalni volilni mož ali tudi 
duhovnik si zato na volišču ni upal glasovati s Slovenci in je volil 
z nemškimi liberalci.
239
Velika večina glasov za konservativne kandidate v mešanih 
deželnozhorskih volilnih okrajih (celovškem, beljaškem) je bila na ­
vadno slovenska, neredko tudi vsi. Izjema je bil v letih 1894 in 1896 
šmohorski okraj, kjer so Slovenci in konservativni Nemci zmagali 
ob približno enakem številu glasov slovenskih volilnih mož iz trbi- 
škega, šmohorskega in podkloštrskega sodnega okraja ter nemških 
konservativcev iz šmohorskega in kočanskega sodnega okraja. Od 
leta 1896 do 1902 so imeli Slovenci na ta način tretjega poslanca 
v deželnem zboru.
Kar se tiče državnozborskih volitev, so Slovenci s svojimi 
13 glasovi iz šmohorskih slovenskih občin pripomogli k izvolitvi 
nemškega konservativnega kandidata Peitlerja v špitalskem volil­
nem okrajn 1894,20 nemški konservativci pa so v celovškem okraju 
omogočili izvolitev L. Einspielerja za prvega slovenskega državno ­
zborskega koroškega poslanca (1897). Slovenci so bili zmagali v 
celovškem državnozborskem okraju že enkrat prej (1885), in to 
celo z veliko večino 125 : 104. Toda to so bile povsem izjemne vo­
litve. Kandidiral je namreč trgovski minister v Taaffejevi vladi, 
baron Pino von Friedenthal, ki je imel blizu Velikovca tudi svojo 
graščino. To torej ni bila samo kandidatura slovenske in konserva ­
tivne nemške stranke, ampak predvsem vladna kandidatura; zato so 
bile to tudi edine volitve v vsej zgodovini na Koroškem, pri katerih 
so politične oblasti stale na slovenski strani. 21 Zato je od 112 volilnih 
mož velikovškega političnega okraja 110 glasovalo za Pina, en sam 
za nemškega liberalnega kandidata, 1 pa se je abstiniral; od 77 vo­
lilnih mož celovškega sodnega okraja jih je 13 glasovalo za Pina, 
64 proti; od 41 volilnih mož iz trškega okraja jih je 39 glasovalo za 
nemškega liberalnega kandidata, 2 konservativna Nemca pa za Pina. 
Ta zmaga torej ni bila dosežena s pomočjo nemških klerikalcev, 
kakor se dostikrat bere, ampak že samo s slovenskimi glasovi. 
Drugače pa je bilo leta 1897. Tedaj je bilo od 114 volilnih mož iz 
velikovškega političnega okraja 83 za slovensko stran, 29 za nem­
ško, 2 sta abstinirala; v celovškem sodnem okraju so imeli Slovenci 
26 glasov, Nemci 51, v trškem sodnem okraju pa je bilo 8 konser­
vativcev, ki so glasovali za Einspielerja, 34 volilcev je glasovalo za 
nemškega liberalnega kandidata. Tako je zmagal Enspieler s tremi 
glasovi razlike (117 : 114).
240
Kakor nam kažeta ti dve edini slovenski zmagi v celovškem 
okraju, bi mogli tu Slovenci sami zase zmagati le ob zelo dobrih 
izidih volitev volilnih mož v slovenskih občinah; to pa je bilo ob 
nemškem gospodarskem in političnem pritisku skoraj nemogoče. 
Podobno je bilo v beljaškem okraju. Tu so Slovenci dosegli 
leta 1885 najvišje število glasov: Einspieler je dobil 63, nemški li­
beralni kandidat 70 glasov. Noben nemški volilni mož ni glasoval 
za Einspielerja, od vseh slovenskih občin pa so mu manjkali samo 
glasovi iz štirih.
Izidi volitev v obeh državnozborskih kmečkih volilnih okrajih 
nam torej ne govorijo o tem, kako je večina slovenskih volilcev 
glasovala »Nemcem prijazno«, kakor so pogosto trdili nemški na ­
cionalni krogi, ampak o tem, da je bila Slovencem volilna zmaga 
onemogočena zaradi nemškega narodnostnega ozemlja, ki je bilo 
v teh dveh okrajih. Če pa odvzamemo celovškemu okraju trški 
sodni okraj in beljaškemu vse nemške občine, se nam pokaže, da 
bi slovenski kandidati zmagali na veliki večini vseh volitev (razen 
v Celovcu 1873, v Beljaku 1897 in v obeh okrajih 1901). Pri pri­
merjavah volilnih rezultatov določene stranke se moramo zavedati, 
da imajo polno primerjalno vrednost samo tisti volilni okraji, kjer 
je imel volilni boj izglede na zmago. Tam, kjer je bil boj že vnaprej 
obsojen na neuspeh, je bil tudi večinoma medlejši in šibkejši. Pri 
presojanju volilnih rezultatov na Koroškem moramo imeti to stalno 
pred očmi; volilni boj koroških Slovencev je bil — razen redkih 
volilnih okrajev — brez realnih izgledov; verjetno tudi zato zelo 
izpremenljivi uspehi po posameznih področjih neugodnih okrajev, 
pogosto opuščanje kandidatur, proglašanje abstinence pri volitvah 
poslancev itd.
Za ocenjevanje uspehov koroških Slovencev se moramo torej 
v prvi vrsti opreti na področje velikovškega deželnozborskega 
kmečkega okraja. Rezultate deželnozborskih in državnozborskih 
volitev na tem področju nam kaže naslednja preglednica:
kmečka kurija
slov nem upr ud
1867
1870
1871 
1873
48—33
30—29
48—?
66
58—55
63—60
51—?
40
16 Volitve
241
slov nem upr ud
1878 39—34 44—42
1879 78 28
1880 69 21
1884 80—77 33—24
1885 110 1
1888 78 33
1890 88—84 24—22
1891 86 26
1896 100 7—5
1897 83 29
1901 68 39
1902 1284 735 3224 63 %
1905 1514 767
1909 1620 800 3362 72 %
spl. vol. pravica
slov nem soc ud upr
1897 40 50 10
1901 40 56 12
1907 4943 2244 1235 80 % 10.533
1909 3671 1532 955 58 %
1911 3930 2503 1449 73 % 10.929
Po delnih uspehih in še večjih neuspehih v začetku so Slovenci 
konec sedemdesetih let (1879) dokončno dosegli večino v velikov- 
škem okraju in je niso odtlej nič več izgubili. Potem ko je bil prej 
v tem deželnozborskem volilnem okraju že dvakrat izvoljen za po­
slanca (1862 in 1871), obakrat kakor kaže, kompromisno, je prodrl 
Einspieler pri nadomestnih volitvah 1880, nato pa sta bila od 1884 
do đeželnozborske reforme 1902 in razbitja velikovškega okraja 
stalno voljena po dva slovenska poslanca. Razdelitev v dva samo ­
stojna volilna okraja je bila v škodo slovenski stranki. Leta 1902 je 
ohranila le novi pliberški mandat, velikovškega pa je izgubila, a 
ga na zadnjih predvojnih volitvah (1909) znova osvojila. Ali nas po 
volilnih rezultatih velikovški okraj ne spominja v marsičem močno 
na mariborski kmečki okraj? Najvišji delež volilnih mož so dosegli 
Slovenci v velikovškem okraju leta 1885 v izjemno ugodnih oko­
liščinah ter leta 1896, odtlej pa delež slovenskih volilcev upada, 
nemški položaji se znova krepe. Slovenska stranka je v najhujši 
krizi. Po prehodu na direktno glasovanje se v prvem desetletju tega 
stoletja število glasov za nemško stranko drži na 23—24 %, volilnih
242
upravičencev kmečke kurije, glasovi za slovensko stranko pa do­
sežejo 1909, ko je zanjo dobro leto, 48 %■ — torej skoraj polovico 
vseli volilnih upravičencev, dve tretjini glasujočih.
Splošna volilna pravica je imela za koroško slovensko stranko 
v začetku prav strahotne posledice. Tako leta 1897 kot 1901 so bili 
v splošni kuriji na ozemlju velikovškega političnega okraja (tu so 
šteti tudi Velikovec, Pliberk in Železna Kapla) njeni volilni možje 
v manjšini, oni nemške stranke pa v večini, prav v nasprotju z isto­
časnim položajem v kmečki kuriji.
To pa ni bila samo posledica gospodarske odvisnosti novih 
volileev od nemških kapitalistov in veljakov, ampak predvsem po­
sledica popolne nepripravljenosti slovenske stranke na Koroškem 
na razširjenje volilne pravice. Miselnost vodstva koroških Sloven­
cev je bila povsem zasidrana v kmečki kuriji, zavzeta za interese 
konservativnega, bolj ali manj dobro situiranega kmeta. Na nove 
volilce gleda z nerazumevanjem, če ne s prezirom in zaničevanjem. 
Ob porazu v peti kuriji v grebinjski občini ogorčeno vzklika do­
pisnik Mira: »Kmetje, ki imate tri, štiri, pet posestev eden, ste 
podlegli ljudem, ki še hlač nimajo svojih«. 22 Volilna udeležba 
pristašev slovenske stranke v peti kuriji je neznatna, medtem ko so 
se nemški nacionalci na volitve temeljito pripravili in uporabili 
vso propagando, vpliv in pritisk. Šele po letu 1902 se slovenska 
stranka preusmeri in začne z drugačno politiko. Državnozborske 
volitve leta 1907 že pokažejo rezultate: na področju velikovškega 
političnega okraja je dobila slovenska stranka 47 %, glasov, nemška 
21 %>, socialisti pa 12 %.
Poglejmo si podrobnejše rezultate za vse tiste sodne okraje, ki 
so bili v celoti na slovenskem narodnostnem ozemlju, torej poleg 
onih v velikovškem glavarstvu še za Borovlje, Rožek in Podklošter. 
Pravo primerjalno vrednost imajo za državne volitve le za slovenski 
okraj, ki so ga Slovenci leta 1907 dobili in v njem tudi obakrat 
(1907 in 1911) zmagali; to nam kaže tudi to, da je bila volilna 
udeležba tako leta 1907 kot 1911 v vseh drugih sodnih okrajih 
(Velikovec, Rožek, Podklošter) precej manjša; volitve leta 1907 in 
1909 predstavljajo glavne uspehe slovenske meščanske stranke na 
Koroškem in v glavnem tudi najbolj svobodno izraženo voljo volil­
eev; kakor navadno pri deželnozborskih volitvah, pa je bila ude ­
ležba leta 1909 že nižja, in to v veliki meri največ s strani volileev
16*
243
slovenske stranke (tudi na zmago v kakem okraju deželnozborske 
splošne kurije ni bilo posebej upati): leta 1902 in 1911 je bila slo­
venska koroška stranka v depresiji. Leta 1911 jo je, kakor nemške
klerikalce, močno 
Celovcu.
Pliberk
prizadel
1907
1909
1911
polom
slov
2228
1774
2122
centralne zadružne
ud
85 %
82 %
blagajne
upr
4332
4718
nem
604
583
950
soc
797
681
780
Železna Kapla 1907 705 204 11 85 % 1088
1909 487 174 25
1911 582 157 62 78 % 1042
Dobrla ves 1907 813 660 46 78 % 1954
1909 673 330 78
1911 721 495 163 70 % 1998
Velikovec 1907 1197 776 381 75 % 3159
1909 737 445 171
1911 505 901 444 60 % 3171
Rožek 1902 125 250 34
1907 720 431 82 74 % 1235
1911 — 348 514 51 % 1738
Podklošter 1902 45 30 260
1907 244 349 333 69 % 1350
1911 — 355 496 60 % 1457
Borovlje 1902 64 384 513
1907 922 609 582 84 % 2516
1911 692 828 541 78 % 2657
Najmočnejša je bila slovenska stranka v sodnih okrajih Pliberk 
in Železna Kapla; tu je imela za seboj tako leta 1907 kot 1909 in 
1911 absolutno večino vseh volilnih upravičencev, nemška stranka 
pa jih je dosegla največ 20 %•. Absolutno večino vseh volilnih upra ­
vičencev je imela slovenska stranka tudi v sodnem okraju Rožek 
(1907); delež nemških glasov je bil tu 35 %. Malo manjšo slovensko 
večino je imel sodni okraj Dobrla ves, vendar je pri vseh volitvah 
glasovala nadpolovična večina vseh udeležencev za slovensko
244
stranko; nemški najvišji delež (1907) je bil nekaj manjši kot v Ro- 
žeku. Vsi ti okraji so imeli tudi prej, v kmečki kuriji v osemdesetih 
in devetdesetih letih večino slovenskih volilnih mož (1896: 90 : 9), 
ki pa je začela 1897 zelo naglo padati (1901: 76 : 22). Velikovški 
okraj je imel 1907 in 1909 tudi še nadpolovično večino vseh volilnih 
udeležencev za slovensko stranko, za nemško je glasovalo največ 
28 % (1911); vendar je bil nemški pritisk zelo močan; pri zadnjih 
volitvah v kmečki kuriji je bila nemška stranka že dosegla večino 
volilnih mož (1896 še 30 : 6 za slovensko, 1901 že 26 : 10 za nem­
ško stran). V Borovljah je bila v kmečki kuriji konec sedemdesetih 
let in v sredi osemdesetih še močna slovenska večina (1885: 19 : 5), 
ki pa se je že v devetdesetih spremenila v nemško (1896: 17 :8). 
Vendar je imela v okraju 1907 slovenska stranka še relativno ve­
čino (37 %<), medtem ko je nemška stranka dobila največji delež 
(31 %) leta 1911, ko je ob precejšnji abstinenci slovenskih volilcev 
postala najmočnejša stranka. Najslabši je bil položaj v sodnem 
okraju Podklošter: tu so Slovenci že v osemdesetih letih imeli le 
polovico volilnih mož, proti koncu stoletja pa sploh nobenega 
(1897). Nemška stranka je bila leta 1907 močnejša od slovenske, 
čeprav je štela le 26 % volilnih upravičencev. Če pa upravičeno 
računamo, da precej volilcev slovenske stranke ni glasovalo, bi 
lahko rekli, da so si bile približno enako močne vse tri stranke, 
slovenska, nemška in socialistična. Zakaj podkloštrski sodni okraj 
je bil po deležu socialističnih glasov najmočnejši od vseh na slo­
venskem koroškem narodnostnem ozemlju.
Če seštejemo volilne rezultate vseh teh sedmih docela sloven­
skih sodnih okrajev v državnozborskih volitvah 1907, lahko ugo ­
tovimo, da so ob 15.634 vol. upravičencih dobili kandidati sloven­
ske meščanske stranke (in v nekaterih okrajih z njo po volilnem 
sporazumu povezane nemške krščansko-socialne stranke) 6829 gla ­
sov ali 44 %| upravičencev ter absolutno večino vseh glasovalcev, 
nemška stranka 3633 glasov ali 23 %, socialna demokracija pa 
2232 glasov ali 14 %«. To so, kakor se zdi, za razmerje pred prvo 
svetovno vojno še najbolj realne številke; preračunavanja na druga, 
širša področja (z vključitvijo mešanih sodnih okrajev kot Celovca, 
Trbiža, Šmohorja, Beljaka) ali njihovih delov bi nam ne dala 
upoštevanja vrednih številk prav zato, ker so meje volilnih okrajev
245
z različnimi možnostmi zmage vplivale na intenzivnost volilne ude ­
ležbe.
Vendarle naj posebej omenimo še celovški sodni okraj (brez 
mesta). Tu je slovenska stranka pri volitvah v kmečki kuriji do­
segla v osemdesetih letih največ 17 (1884), v devetdesetih letih 
največ 26 volilnih mož (1897) od skupnih 70—80 za ves okraj. Pri 
volitvah s splošno volilno pravico pa so bili rezultati naslednji:
slov nem soc ud npr
1907 1297 1899 1506 71 % 6702
1909 1150 1732 1131
1911 653 2170 1696 63 % 7406
Leta 1907 je imela slovenska stranka 19 %' volilnih upravičen ­
cev; bila je v okraju že najšibkejša za socialisti in nemškimi nacio ­
nalci, ki so bili najmočnejši.
Slovenska stranka na Koroškem je dosegla svoje največje vo­
lilne uspehe ponekod v osemdesetih, ponekod v devetdesetih letih. 
Po svoji politični usmerjenosti ni bila samo klerikalna ampak iz­
razito konservativna, ker se ji je ob povečanem nemškem pritisku 
izredno maščevalo ob uvedbi splošne volilne pravice. V začetku 
našega stoletja se je precej reorganizirala in začela sprejemati 
krščansko-socialne metode, kar ji je nedvomno pomagalo k večjemu 
vplivu na nove volilce. Njenih skromnih volilnih zmag je predvsem 
kriv volilni sistem na Koroškem. Res pa je seveda, da bi tudi oh 
drugačni razmejitvi volilnih okrajev in ob nekaj večjem Številu 
njenih glasov in poslancev razvoj nacionalnega boja ostal isti. Nemci 
so imeli na Koroškem ogromno gospodarsko premoč in s tem veli­
kansko privlačno silo za vse lokalne veljake, kapitalistične elemente 
na vasi in v manjših središčih. Slovenske hranilnice in posojilnice, 
zadruge sicer niso bile tako zelo maloštevilne, toda po svoji gospo ­
darski moči zelo neznatne in niso mogle igrati konkurenčne vloge. 
Nemški nacionalni tabor na Koroškem je zelo zgodaj spoznal po­
men posebnih, gospodarsko podprtih kmečkih organizacij, zelo 
zgodaj uporabljal sicer demagoško mišljeno a zelo učinkovito vo­
lilno geslo »kmet voli kmeta« in pritegoval po gospodarski rasti 
stremeče in k liberalizmu nagnjene kmečke veljake. Na Koroškem 
je bila — v razliko od vseh ostalih slovenskih dežel — velika kmečka
246
posest izredno močno razvita; zato je bila tudi vloga teh velikih 
posestnikov mnogo večja kot kje drugje. Liberalna stranka bi ne­
dvomno imela na Koroškem izredno močne pogoje za prevlado na 
kmetih — slovenska stranka na Koroškem pa je bila od vseh slo- 
gaškib slovenskih strank najbolj klerikalna in najmanj liberalna. 
Enega močnih razlogov za to je nedvomno iskati v izredno nizkem 
številu posvetne slovenske inteligence na Koroškem. Bolj kot kje 
drugje je bilo tu vodstvo političnega dela v rokah duhovščine. 
Vendar se nam zdi, da ideološkega momenta ne gre precenjevati. 
Slovenskih kmečkih veljakov ni gnal v nemški liberalni in nacio ­
nalni tabor toliko klerikalizem slovenske stranke kot možnost go ­
spodarske rasti na nemški strani. Saj je bilo podobno tudi na Kranj ­
skem v dobi nemške liberalne vlade — čim pa je tej vladi odzvonilo, 
so se nemčurski veljaki poslovenili, ne glede na to, da je v slogaški 
slovenski stranki vsaj na zunaj veljala katoliška etiketa. In ko je 
konec 19. stoletja na Kranjskem zmagoval klerikalizem in pretil 
liberalnim veljakom tudi gospodarsko, so se mnogi med njimi zelo 
naglo prelevili v klerikalce (glej str. 269).
S splošno volilno pravico se je na Koroškem poleg obeh me­
ščanskih strank pojavila še stranka delavskega razreda, socialna 
demokracija. Kakor smo rekli že za Štajersko, smo prepričani tudi 
za Koroško, da je socialna demokracija predvsem zajezila napredo ­
vanje nemške stranke na slovenskih tleh, v mnogo manjši meri in le 
na omejenih področjih pa slovenske. Če pomislimo, da je nemška 
nacionalna stranka imela ob indirektnih državnih volitvah v splošni 
kuriji v letih 1897 in 1901 že večino volilnih mož na Slovenskem 
Koroškem, lahko res rečemo, da je socialna demokracija spre­
menila nemško večino v manjšino. Na volitvah v prvem desetletju 
našega stoletja ni bila nemška stranka nikjer na slovenskem ozemlju 
v večini; povsod je bil delež slovenskih meščanskih in socialističnih 
volilcev večji od nemških, to se pravi, da je večina odklanjala nem­
ški nacionalni koncept in njegove metode nacionalnega zatiranja. Ob 
takem razmerju sil je slovenska stranka v mešanih volilnih okrajih, 
kjer ni imela možnosti za zmago, uporabila v boju proti nemškemu 
nacionalizmu tretjo pot: glasovanje za kandidate socialne demokra ­
cije (tako leta 1909 v beljaškem okraju). V velikem številu volilnih 
okrajev je prišlo do ožjih volitev. Slovenska stranka je v izbiri med 
socialnimi demokrati in nemškimi nacionalci večinoma glasovala
247
za socialne demokrate. Vodstvo socialne demokracije je stalo 
splošno na stališču, da je v ožjih volitvah podpirati svobodomiselne 
stranke proti klerikalnim. V skladu s tem je npr. leta 1907, ko je 
prišel v velikovškem okraju kandidat slovenske stranke Ellersdor- 
fer v ožjo volitev, ali leta 1909, ko je v celovškem okraju splošne 
kurije dosegel Grafenauer nepričakovano relativno večino, izdalo 
navodilo glasovati za nemške naeionalce (tega navodila se sicer vsi 
slovenski socialistični volilci niso držali) ter jim tako pripomoglo 
do zmage. Nedvomno je pri tem socialno demokratska stranka po­
polnoma pozabljala na dejstvo, da je šlo vendarle v prvi vrsti za 
nacionalne boje in ne za svobodomiselno ampak predvsem nemško, 
zelo šovinistično nemško stranko, ne za klerikalno, ampak pred­
vsem slovensko, ne napadalno, ampak defenzivno slovensko stranko, 
in da bi morala biti v tem nacionalnem boju vsaj nevtralna.
NACIONALNO-POLITIČNI BOJI NA GORIŠKEM, V TRSTU 
IN ISTRI
Na Goriškem direktnih volilnih spopadov med italijansko in 
slovensko stranko večinoma sploh ni bilo; Italijani so imeli svoje 
volilne okraje, Slovenci svoje. Šele v začetku našega stoletja se je 
začel boj za Gorico. Okoliški Slovenci so se s svojimi gospodarskimi 
organizacijami in političnimi akcijami osvobodili italijanskih pod­
jetnikov, trgovcev in oderuhov iz Gorice, ki so živeli predvsem od 
prometa z njimi. S tem se je manjšala gospodarska moč goriških 
Italijanov, večala pa ona Slovencev, ki so prehajali v izrazito ofen­
zivo. Kar se tiče volitev, so začeli nastopati v mestu Gorici leta 1907 
v državnozborskih volitvah, nato v deželnozborski splošni kuriji 
(1909) in nazadnje še v mestni (1913). Leta 1911 so dosegli že 
22 % glasov vseh volilnih upravičencev in italijanski liberalci niso 
imeli več večine vseh volilnih udeležencev.
Drugačen je bil položaj v Trstu. Tu so si stali nasproti Slovenci 
in Italijani tako pri občinskih volitvah, ki so bile obenem deželno­
zborske, kot pri državnozborskih. V občinskem svetu so imeli Slo­
venci navadno šest članov, izvoljenih v okoliških volilnih okrajih.
248
Vendar ne vedno; včasih je v kakem od teh okrajev zmagal tudi 
italijanski oziroma italijanaški kandidat. Leta 1897 so Slovenci po 
več letih znova osvojili vseh šest okoliških mandatov. Na italijanski 
strani sta obstajali dve stranki, navadno imenovani liberalna in 
konservativna. Konservativna je bila po nazorih tudi liberalna; 
razlika med njima je v tem, da je konservativna stranka za Avstrijo 
in proti iredentizmu. Obe se bijeta med seboj pri občinskih volit­
vah, medtem ko prepušča liberalna stranka državnozborske volitve 
nasprotnici in se jih, vsaj uradno, ne udeležuje vse do leta 1897. 
To leto pomeni popolno uničenje konservativne stranke na občin ­
skih in državnozborskih volitvah.
Kakor se udeležujejo Slovenci občinskih volitev v okolici, tako 
se udeležujejo tudi državnih volitev v III. kolegiju, ki druži okoli­
ške volilce z najnižjim in najštevilnejšim mestnim volilnim razre ­
dom. Od začetka direktnih volitev naprej je tu voljen slovenski 
kandidat Nabergoj. 1897 pa podleže italijanskemu liberalnemu 
nasprotniku. Kakšni so bili vzroki te izgube poslanskega mesta? 
Predvsem dvojni: dotedanja italijanska abstinenca in spremembe v 
številu volilnih upravičencev. Vse do leta 1897 Nabergoj zaradi ab ­
stinence italijanske liberalne stranke ni imel resnega nasprotnika; 
kandidature so sicer bile, a ne prave, močne agitacije zanje. Za 
leto 1873 pravijo poročila, da so se volitev udeležili skoraj samo 
okoličani, udeležba je znašala 42 %, leta 1870 44 %, 1885 je bila 
višja (68 %), nato znova 53 %. (1891), 1897 pa je poskočila na 
81 %v
Morebiti še pomembnejši vzrok je bil v neprestanem narašča ­
nju deleža mestnih volilnih upravičencev, medtem ko je število 
okoliških ostajalo skoraj isto. Nekaj številk (nekatere so samo pri­
bližne) :
mesto okolica
1873 1400 2338
1891 1800 2400
1901 2829 2694
Število mestnih volilcev se je v času 1873—1901 prav po­
dvojilo. Slovenska stranka, ki je dobila v mestu le malo glasov 
(1897 171, 1901 223), je torej razpolagala z vedno manjšim deležem 
volilcev in okolica ni nič več dominirala nad mestom kakor v se-
249
demdesetih letih. Nazadnje moramo reči še, da je italijanski element 
v predmestjih in okolici naraščal: slovenski kandidat namreč v 
ostrem boju 1897 in 1901 ni mogel doseči onega števila glasov, ki 
ga je dobil leta 1885 skoraj brez boja in ko je glasovala zanj večina 
vseh volilnih upravičencev. Položaj Slovencev v Trstu je bil, kakor 
kaže, najbolj kritičen v začetku devetdesetih let, ko so bili tudi na 
občinskih volitvah slabši, proti koncu stoletja pa se je že začel po­
pravljati.
Razvoj strank v Trstu po letu 1897 najbolje prikazuje nasled ­
nja tabela. Upoštevali smo tudi občinske volitve leta 1909 in 1913, 
o katerih sicer ne govorimo: tu navedene številke so vsota čistega 
splošnega in vseh drugih volilnih razredov v mestu in okolici.
upr udel % slov % it. lib. ®Zo soc % drugi 
n v.
1897 36.318 25.319 70 6.462 18 14.109 39 4.464 12 284
1901 36.072 22.288 62 6.438 18 8.059 22 4.901 14 2890
1907 39.821 28.440 71 8.166 21 8.425 21 9.448 24 2396
1909 41.035 33.894 83 9.030 22 11.522 28 7.144 17 6198
1911 45.246 37.614 83 10.653 24 14.337 32 10.236 23 2408
1913 42.906 35.440 83 8.929 21 15.689 37 7.618 18 3204
V zadnji koloni so poleg praznih in neveljavnih glasov, katerih 
število se je zelo povečalo, ko so za občinske volitve uvedli volilno 
dolžnost, upoštevani še glasovi za razne stranke in skupine: proti- 
kandidaturo bivšega župana Dompierija (1901, 2410 glasov), krščan ­
ske socialce (1907, 1953 glasov), mazziniance, Depangherjevo sku ­
pino, uradniške in nemške nacionalne kandidate (1909, 1947 gla ­
sov), nemške nacionalce (1911, 897 glasov).
Leto 1897 je pomenilo triumf italijanske liberalne stranke. 
Osvojila je vsa štiri tržaška državnozborska poslanska mesta, do­
bila v splošni kuriji 39 % glasov vseh volilnih upravičencev in 
dosegla absolutno večino vseh udeležencev, do konca potolkla kon­
servativno stranko ter jo za naprej izločila iz volilnega boja. Postala 
je tako (izven socialne demokracije) edina pomembna predstavnica 
italijanskega prebivalstva Trsta. Uspeli niso namreč v začetku 
20. stoletja niti poskusi krščanskih socialcev, da bi se samostojno 
uveljavili, niti težnje demokratičnejšib italijanskih krogov, nezado ­
voljnih z liberalno politiko.
250
Uspeh iz leta 1897 je bil višek moči italijanske liberalne 
stranke v Trstu. Leta 1907 so doživeli liberalci silen polom: ne le, 
da so na teh volitvah, ko so se mali ljudje najbolj upali glasovati po 
svoji volji in ko so bile zlasti buržoazne liberalne strani;-, zelo de­
primirane, dobili zelo nizko število glasov, ampak so i/gubili tudi 
vsa poslanska mesta: Trst je poslal po ožjih volit'..'a na Dunaj 
4 socialiste in 1 slovenskega narodnjaka. Na poznejših volitvah so 
liberalci svoj položaj sicer popravili; leta 1911 sta bila izvoljena v 
parlament 2 italijanska liberalca, 2 socialista in 1 slovenski narod ­
njak; vendar so tudi pri občinskih volitvah leta 1913 ob volilni 
dolžnosti, ki je leta 1897 ni bilo, dosegli le 37 %, glasov volilnih 
upravičencev, torej manj kot petnajst let prej. Občinski volilni 
sistem s svojo hierarhijo razredov je sicer omogočal italijanskim 
liberalcem absolutno večino. 80-članski mestni svet je imel po teh 
zadnjih volitvah 60 italijanskih liberalcev, 12 slovenskih narod ­
njakov, 7 socialistov in 1 italijanskega konservativca — ob propor­
cionalni razdelitvi mandatov in ob enaki volilni pravici bi nobena 
stranka ne imela večine. V višjih razredih so imeli italijanski libe ­
ralci (če štejemo okolico in mesto skupaj) absolutno večino glasov 
vseh volilnih upravičencev; v čisti splošni kuriji (IV. mestnem in 
II. okoliškem volilnem razredu), ki je štela dve tretjini vseh občin ­
skih volilnih upravičencev, so si bile vse stranke precej enake:
it. lib. slov. nar soc
1909 6193 7154 6818
1913 7775 6687 6075
Medtem ko je italijanska liberalna stranka dosegla svoj volilni 
višek v Trstu leta 1897, sta tako slovenska kot socialnodemokrat ­
ska stranka odtlej močno napredovali. Socialisti so imeli leta 1897 
12 %■ glasov vseh volilnih upravičencev, leta 1907 24 %•. Slovenska 
stranka je imela 1897 18 %-, ob svojem vrhu leta 1911 24%- glasov 
vseh tržaških volilnih upravičencev. Od njenih 10.653 tedanjih vo­
lilcev jih je bilo približno 6080 iz predmestij in okolice, 4570 pa iz 
mesta (mestne meje se niso ujemale z mejami volilnih okrajev). 
V mestu je torej glasovalo za Slovence 15 % mestnih volilnih upra ­
vičencev, v predmestjih in okolici 43 %, predmestnih in okoliških, 
z absolutno večino vseh volilnih udeležencev. Medtem ko je bila
251
polovica volilcev italijanske liberalne stranke iz višjih volilnih raz ­
redov, ki bi jih lahko primerjali z mestno in kmečko kurijo v dru ­
gih deželnih zborih, sta imeli tako slovenska kot socialistična 
stranka glavni del svojih volilcev v splošni kuriji, slovenska 75 %, 
socialnodemokratska 80 %. Vendar so imeli slovenski narodnjaki 
tudi v najvišjem, prvem volilnem razredu v mestu sicer majhno, 
toda trdno število volilcev (1909 10'%■, 1913 6 %i vseh volilnih 
upravičencev tega razreda). V okoliškem prvem volilnem razredu, 
rekli bi: v mestni ali kmečki kuriji, pa so imeli slovenski narodnjaki 
absolutno večino vseh volilnih upravičencev. Tako se nam kaže 
velika razlika v razmerju med italijansko in slovensko stranko v 
Trstu ali nemško in slovensko na primer v Mariboru. Slovenska 
politična organizacija v Trstu, Edinost, ustanovljena 1874/75, ima 
v začetku bolj skromne naloge: braniti slovenski značaj, potrebe in 
interese tržaške okolice, to je »slovensko politično društvo tržaške 
okolice«, ne pa tržaškega mesta — toda kmalu preraste ta prvotni 
okvir. V Trstu je nastajalo slovensko meščanstvo, ki se ni več 
poitalijančevalo in ki je, čim je enkrat zaživelo, postajalo čedalje 
močnejše, gospodarsko je bilo pa mnogo pomembnejše kakor pa 
Slovenci v štajerskih mestih. Gospodarsko življenje v Trstu, tem 
velikem pomorskem in industrijskem središču, je dajalo za razvoj vse 
drugačne možnosti, kakor pa so bile v štajerskih mestih. Pa tudi 
v nasprotnikih je bila razlika. V štajerskih koroških mestih je bil 
nemški pritisk vsestranski, v Trstu je bil pritisk s strani italijanske 
buržoazije, ki je imela v rokah lokalno oblast, in nanjo navezane 
drobne buržoazije; italijanski kapital pa ni obvladal Trsta, saj se 
je zlasti v velikih podjetjih in bankah vedno močneje uveljavljal 
veliki nemški in avstrijski kapital. Avstrijski vladni krogi v Trstu 
so sicer nedvomno po srcu mnogo bolj na italijanski kot slovenski 
strani, saj so laže razumeli gospodo, ki je branila svojo nadvlado, 
kot pa zahteve »nezgodovinskih« narodov po enakopravnosti — 
toda vendarle je med njimi razlika in avstrijski politični interesi so 
narekovali zdaj tako zdaj drugačno taktiko. Tako torej Slovencev, 
ki so se uveljavljali v gospodarstvu, ni več nujno sililo v italijanske 
vrste; raznarodovanje malega slovenskega človeka ob stiku z go ­
spodujočim italijanskim okoljem sicer povsem ni nikdar prenehalo 
— toda večinoma je bilo zaustavljeno. V štajerskih mestih so novi 
volilci, ki so prišli v politično življenje z nastankom splošne volilne
252
pravice, pripadli samo nemški nacionalni ali socialnodemokratski 
stranki — v Trstu je bila slovenska stranka enakovreden borec 
za njihove glasove. V Trstu je slovenska stranka, drugače kakor 
v štajerskih mestih, imela množično podporo in množično zaledje. 
Samo v tržaškem mestu (brez predmestij in okolice) je bilo več 
volilcev za slovensko stranko kakor v Ljubljani klerikalnih in libe ­
ralnih skupaj. Podobna razlika v narodnostnem boju se je kazala 
tudi v delavskem gibanju. Medtem ko je bilo v velikem delu Šta ­
jerske in na Koroškem delavsko gibanje organizirano le z nemške 
strani, je bil Trst glavni center Jugoslovanske socialnodemokratske 
stranke, kar je pomenilo vse drugačno oporo tudi za naradnostno 
zavest slovenskega delavca. Posebej iz volilne politike ni nepo­
membno tudi to, da je vodstvo socialne demokracije na Koroškem 
v vsem volilnem boju nemške nacionalne in slovenske stranke 
skoraj brez izjeme podpiralo nemško stran, medtem ko je bila 
socialna demokracija v Trstu v boju med italijansko in slovensko 
stranko strogo nevtralna. Vedno večji del delavstva v Trstu, sloven­
skega in italijanskega, se je politično opredeljeval za svojo razredno 
stranko. Socializem je prodiral iz mesta v okolico. Stari patriarhalni 
kmečko-ribiški značaj okolice je vedno bolj izginjal. Zlasti pred­
mestja so izgubljala svojo prej enotno narodnostno strukturo s pri­
seljevanjem delavstva iz Italije: Ob volitvah leta 1911 je bil socia ­
lizem že nekoliko močnejši v predmestjih in okolici (24 °/c volilnih 
upravičencev) kakor v mestu (22%); leta 1897 je štel v mestu 
13%, v predmestjih in okolici le 10 %!. Za Trst je bil pred prvo 
svetovno vojno značilen dvojen proces: v mestu je izgubljala tla 
italijanska liberalna stranka, vedno bolj so pridobivali tako socia ­
listi kot v nekoliko manjši meri slovenski narodnjaki. V okolici je 
bila slovenska stranka v obrambi pred italijansko stranko, ki je 
širila svoj vpliv z naseljevanjem in je še vedno mogla pritegniti tudi 
del Slovencev — in nič manj pred socialno demokracijo. Absolutna 
večina, ki so jo imeli slovenski narodnjaki v okolici, se je vedno 
bolj krčila.
V Istri so se italijanski liberalci (njihovo jedro je bilo v pre­
možnih meščanih, veleposestnikih in inteligenci) takoj v prvem 
deželnem zboru 1861 (o volitvah smo govorili na str. 208) izredno
253
ostro opredelili: na eni strani z glasovanjem »nessuno« proti avstrij ­
ski vladi in Schinerlingovemu državnemu zboru — glede teh stališč 
so postali pozneje mnogo bolj prilagodljivi in oportunistični; na 
drugi strani pa proti kakršnim koli pravicam brvatskega in sloven­
skega jezika v Istri in za čisti italijanski značaj vse pokrajine — 
glede teh šovinističnih stališč se niso pozneje prav nič izpremenili. 
Po razpustu deželnega zbora se je avstrijska vlada ob novih sploš­
nih volitvah v septembru 1861 zelo potrudila, da deželni zbor ne 
bi dobil znova nessunistične večine; to se ji je tudi posrečilo. Pri 
svoji volilni akciji se je skušala opreti na konservativne in kleri­
kalne italijanske kroge, se je trudila za izvolitev uradnikov, od trža ­
škega namestnika do okrajnih predstojnikov in sodnikov, in je, dasi 
brez vsakih simpatij za hrvatske in slovenske narodne težnje, spre­
jela in podprla tudi nekaj kandidatur Slovencev in Hrvatov. Tako 
sta bila v koprskem okraju na sestanku okrajnega predstojnika z 
župniki postavljena za kandidata — in potem tudi izvoljena — 
konservativen Italijan, okrajni zdravnik Lion, in zaveden slovenski 
narodnjak Samsa. V vološkem okraju sta bila izvoljena dva urad ­
nika. tržaški namestnik Burger in sodnik Stanta, zadnji šele z žre­
bom proti moščeniškemu župniku Jurincu. Na dopolnilnih volitvah 
leta 1862 je bil tu spet izvoljen uradnik (Klinkowström), pri tretjih 
splošnih volitvah januarja 1867 uradnik Klinkowström in župnik 
Jurinac; po Jurinčevi smrti je bil izvoljen še en uradnik, in za njim 
še eden.Tako je bil proti koncu šestdesetih let vološki okraj volilna 
postojanka avstrijskega uradništva. V tem edinem kmečkem volil­
nem okraju Istre, kjer italijanskega prebivalstva tako rekoč sploh 
ni bilo, ni nikdar več nastopil kak italijanski kandidat. V koprskem 
okraju je bil na nadomestnih volitvah za Samso (1862) soglasno 
izvoljen italijanski liberalni veleposestnik Godiglia; na splošnih 
volitvah 1867 sta bila prav tako soglasno izvoljena dva italijanska 
konservativca, na nadomestnih volitvah 1869 je prišel s podobno 
soglasnostjo v deželni zbor slovenski istrski narodni buditelj duhov ­
nik Franjo Ravnik.
Naslednje splošne volitve 1870 so pomenile začetek organizira ­
nega volilnega nastopa združene hrvatsko-slovenske stranke v se­
verni Istri. V vološkem okraju je ta prva bitka uspela: bila sta 
izvoljena oba brvatsko-slovenska kandidata, protikandidat, dote­
danji poslanec uradnik Clesius pa je propadel. Odtlej je bil vološki
254
okraj stalno v rokah hrvatsko-slovenske stranke. V koprskem 
okraju prva bitka ni bila tako uspešna. Slovensko-hrvatska kandi ­
data duhovnika Ravnik in Jan sta podlegla kandidatoma, ki so 
ju postavili Italijani: ti so zelo spretno nastopili z mešano italijan- 
sko-slovensko kandidaturo, tako da je bil kot njihov kandidat iz­
voljen tudi krkavški dekan Grubiša; ta pa je pozneje v deželnem 
zboru nastopal za hrvatske in slovenske narodne zahteve. Tudi na 
prvih državnozborskih volitvah 1873 so Italijani na področju kopr­
skega političnega okraja še zmagali (38:33). Na naslednjih deželnih 
volitvah 1876 je hrvatsko-slovenska stranka kandidirala poleg bu ­
zetskega župnika Fabrisa italijanskega konservativca Liona in 
zmagala. Namesto odstopivšega Liona je bil na nadomestnih volit­
vah leta 1881 izvoljen Spinčič; odtlej sta bila v koprskem okraju 
stalno voljena po dva hrvatsko-slovenska kandidata. Zveza z itali ­
janskimi konservativci ni bila več potrebna. S tem je kmečka kurija 
na slovenskem ozemlju Istre v celoti prišla v roke narodne stranke. 
Volilni boji sicer niso prenehali. V koprskem okraju sta dobivala 
hrvatsko-slovenska kandidata na deželnih volitvah oh skoraj stalnih 
protikandidatih z italijanske strani navadno okrog tri četrtine gla ­
sov vseh volilnih upravičencev; ob državnih volitvah, ki so bile 
ostrejše, je bila slovensko-hrvatska večina tudi nekaj manjša. Naj ­
trdnejše so bile slovenske pozicije v vzhodnem delu koprskega 
okraja, ki je bil kompaktno slovenski, šibkejše v onih delih miljske, 
koprske, izolske in piranske občine, ki so volile v kmečki kuriji, 
ter v pomjanski občini. Tu je bil vpliv italijanske stranke močnejši, 
odvisnost večja, pri čemer je imel svojo vlogo tudi kolonat. V vo- 
loškem okraju je bilo glasov za slovensko-hrvatske kandidate še 
več, protikandidatov pa večinoma sploh ni bilo. Italijanska stranka, 
ki je imela svoje glavno oporišče v Lovranu in se je oh naraščajoči 
turistični aktivnosti ob opatijski obali okrepila, je mogla v tem delu 
Istre sredi devetdesetih let izkoristiti nezadovoljstvo s hrvatsko- 
slovensko stranko in njeno politiko. To nezadovoljstvo je izrabilo 
na hrvatski strani gibanje advokata Krstiča, ki je proti glasilu 
hrvatsko-slovenske stranke Naši slogi začel izdajati Pravo našo 
slogo in nastopati za istrijanstvo proti hrvatstvu. V slovenskem delu 
okraja, v podgrajskem okraju, pa so bili disidenti zlasti močni 
v materijski občini — njihov predstavnik Gašper Kastelic je bil 
leta 1895 protikandidat Slavoju Jenku. Izven slovenskega ozemlja
255
si je hrvatsko-slovenska stranka z letom 1883 za stalno pridobila 
vološki mestni okraj (tu so volili Volosko. Kastav, Lovran in 
Moščenice), od leta 1889 naprej pa je stalno zmagovala tudi v pa- 
zinskem in krškem (otoškem) kmečkem volilnem okraju. Tako je 
imela vse do reforme leta 1908 v deželnem zboru 9 od 30 voljenih 
poslancev. V državnozborskih volitvah je bil mestni in veleposest­
niški mandat v italijanskih rokah, od kmečkih pa vzhodnoistrski od 
začetka in brez težav v hrvatsko-slovenskih. V zahodno-istrskem 
volilnem okraju, v katerem je bila velika večina vsega italijanskega 
prebivalstva in kjer je bil tudi gospodarski vpliv Italijanov največji, 
so se bile ogorčene bitke. Leta 1873, 1879 in 1885 je zmagala itali ­
janska stranka, leta 1891 so dale pravolitve hrvatsko-slovensko 
večino, italijanski kandidat je bil proglašen za izvoljenega samo 
zaradi nedopustnega postopka volilnih komisij (glej str. 182). Ker 
bi bila njegova izvolitev razveljavljena, je odstopil in na dopolnil­
nih volitvah je zmagal hrvatsko-slovenski kandidat, prav tako 
leta 1897. Leta 1901 na zadnjih volitvah v kurialnem sistemu pa 
je znova zmagal italijanski kandidat.
Vološki mestni deželnozborski volilni okraj, ki smo ga ome­
nili, je bil edini mestni okraj v Istri, ki je bil v rokah hrvatsko- 
slovenske stranke. Mesta ob slovenski istrski obali, Piran, Izola, 
Koper in Milje so bila trdno v italijanski posesti; tu je postavljala 
hrvatsko-slovenska stranka svoje kandidate samo v okraju Buzet- 
Izola-Milje, potem ko je vsak kraj postal volišče zase (1889). Ven­
dar ne v Izoli ne v Miljah ni bilo glasov za te kandidate, vsi so bili 
oddani v Buzetu in niso mogli ogrožati italijanske zmage.
Vendar italijanska liberalna stranka ni povsem gospodovala 
v mestih slovenske Istre. V koprsko-izolskem okraju je ob drugih 
splošnih volitvah septembra 1861, ki so se jih udeležili skoraj samo 
izolski volilei, zmagal kanonik Favento; isti je zmagal tudi leta 1867, 
ko se je italijanska liberalna stranka mnogo bolj aktivno udeležila 
volitev, vladni pritisk pa je bil mnogo manjši. Polovica vseh volil­
nih upravičencev je glasovala za Faventa. V novem buzetsko-izol- 
sko-miljskem okraju je leta 1870 zmagal italijanski liberalni kan ­
didat. Na nasled njih volitvah septembra 1871 je ob skromni volilni 
udeležbi (16%-), kakor je bila v istrskih mestih tedaj sploh običajna, 
zmagal izolski župnik Zamarin nad italijanskim liberalnim kandi ­
datom s 50 : 26, toda njegov mandat so razveljavili. Mesec dni nato
256
-AV. »V
Legitimations-Karte
y«r 
«y.W, 
</«• ».
Hjt>
.V
, l e , /*»>
>iù ZK »tf/’z/z/zz?// z'Z ' t Z //Wc&er hÌK,,nit tìh Wahttaiuw
•fa, a/a /y <fa- s 7fa ,,/
// y tfa /.'f^ fs~*K t,;n ' Mtji*lfóa<bw
'<h>etr, ( }{••>/</ fiit' dt // t.O'vfìd ’J th-fi }f. ,',bfffh>i„t<a hfa'fai» fabàiiiafai waf,
/J'
Von der k. k. Bezirkshauptmannschaft
✓z.
'V'
Der k. k. Betórkahakptms»# ■
rK
H ,
•Štev. »piska votilec
-±fc
IZKAZNICA
v < /.Zero .#». ‘ por/ k,it t'oltb'l) jOohiio
v i)(ii'lii! enjiyxlìw kao, juhe ; votitm f», a
/«* ah
Od c k. okrajnega glavarstva v
4,x
jtlihttf
C. kr. okrajni glavar:
fr
XaUjOuii £&iu ui' ‘ V i4iiü)aät< '
#
Volilna legitimacija iz leta 1877 (na eni strani je natisnjeno nemško, na drugi 
slovensko besedilo)
Vda«««•innovo mosto,Višnja gora.Crno’neli.Met’ixa v<(lì?3jit ,, zrfc4 megl lo 
S3,m«rf: Kostanjevica.Krsko.RibniCA
Izkaznica — Icgitimatwiisfouir
ca volitev deželnega posättoea v zgoraj navedenem voltino» okraju. - Rit i>ir ÌW XättSUßs-
a&jirov&Hrtm in» ohtpcit Kl.Ujlbfl’»11*- /
V;>Ur4S
&kit:
Ime volUcft
I\am< beo Wil-iev»
' 1 ■'
Staaoval^r
’fc&Ät&i'ti
Zosdtvj (P»kßßJ 
@W«Ii«r t#seuf)
VoitiZfj kraj,. wU56* 
3$«biört, SSobiulßle
;■,.. -. .,... .,;. i
zabna ht ob hatvii te kroiOi !
«abiap/niP <l*««v j
'Xa-g is« JtJitbl; Ä’nabe beo ;
Hnj.SRgei ««b Or-b Stblnbrit Or? j
^4twK«isO::$z
" '■•
' Mettik«
16. de«<u»brft 191S 
t<L Tc^rntlxe t»J>
«zsviten tdj& vnli««; j
^Zzz '
l.
Metlika, 
tee s? !,pi- ant
90. «noembra 1613
tUKintrb e«grrr Si&k'
S«. V««cm<>« J»IS
V <>tob fekv.ull:
?» t»i«a:sÌB|i3 2^ .j,..,,
Zvi'atob gisryov« j«js,,
löegtnn bšt ttoi?^ ^0 ?>
■
Kcnae giaxovAvp». ;
2<bion hte ^tidtonmuujtt
Ta iziaznics k vstopa v volilno tar velia kor vabik-, J®# daljnjega poklica. prid k tallivi
liefe ^egmaMton ,>um ßdnttiöv tn ho< fcb §Üt «kr SföförtmM, p$ oh ■'■ wtUft> 'SvtMtn-.i#
,$UŽ
V«hi#c me Mùi» »webuo volila» pari«« istw&evaii iWtftpiu teg% dnletfSa se p» pogasi fc.waujejr»,
•|*r lutto feut 2$rt§iwi£ «a» p<?fkb$dj unofikett ^awwi<»*tmg«» $ejtfi»Ho*nfi twtìvx xthtftä
Fri wlHvì vai «sak volti*? tetemfco, katm. «t a« odda, pokako tor £&$<•?« ito, jfUsf«1- ae fedirne i/voljt-uta,
Miti» ì kotalsijt »roni.
tkl ì*r $>4d 6«t j«»»- W&«r snter ftetuteìfung hte^r« aid}! o&>a»ebf »ö<« tò$t«m'.«top'fkrb* •
jttitl, auf isft^si tei oca ìkin OScu&fcttt unntr&ttd} pi iejeówn «fc her ^ohToautufiks« $t. $£«$*&»
6. kr. oknùai alavar v
Per fc. h.
Izpfnrk
(<»&»&» s das žb. jaawwj» tftrt, irt, iafc. At IS, « kftitmkepramb 
Mattiti * varaua velila* in zhnravalne svobodo*
Vatih»« podkupvtvaojk*-
§ 3. Kdor prmt&juiui
1. ) kakem« volil«««}a tjprovi&jteu *H kak» tretji «selil po­
nudi, 44 oli opljabi kako {»»vinsko korist, a« fei volilnega 
«pravivenc« » lent podkupil, noj n« »mäujs« «voj« volilne pro- 
vìw. alt naj jo UvrSujc v dolučoaeao zami«, ali kdor
2. ) a««e «ti k» kako irttfjo fercbo ?-ih to va. vzprejt»* alt st d4 
obljubili fc&o »««»vtnsko korist z obijoho, ali navtd»>*»v, da 
dà a t«m podkupiti, da svoje s ukine pravfce no ho kvrdural, 
ali da Jo ho izvrševal * dohxVneni zntisfu,
se kanejo zaradi pwfced&« a Mim zaporom od enega 
mane« do w?m. Jfafcioujdua intovunk* korist alt njena 
denarna vrodnnat wpaòe v prid uboanom» sektada o&Snu.
4a»v»»v* j>o««»Ä6i'va?*Je voitfutt« «t>raptOv»oev.
S d. Kdor dajo ali d« dajala »a da« volitve vtóìlnlm upruvvV?tnesi 
v goartljaSfclfe ali pt eniških ptWOtih alt. on drouth jototh krajih 
jedila. pijane ai» druge poetino reči kmpWbo «il sa »«wdi&tt« 
oeae, «aj 5» kamnaj« r rodovno gioóo od deset do dvesto ifron, 
&fen ni d»o ttntn votttaega podkupljen Ja ($ &.),
>€}kk«<;a«ptntant} in
oh volli vi.
§ &» fc,) Kdor pr/iyiFjeso a nataenota, da hr volilnega 
©gravi&jontt pripravil, gej v,v «vrstijo ovoje roliUr pravlen ati 
«sj jo iavržuj« v 4oh>§»ro«»t mòsso, ■& vnfi-neg« ap?«vi$t>«ca ufi 
» «jim k ?v«si stoječe e»ebe dpjaosfce lot», jim ptuade««' ikode 
aa tftWi» svoiiödi, < A Sil gä ptotnožoaja ab dohodku xU jih 
Oškoduje v ßjiiiyspm p>rd;’-'.> >e/ ab t^zroviSnom doiovscj« oli 
« k» «li volile«^} apnv. s-.b ’a-- -.i ait kako » öjbö v mod
ano »c» tüdcac »aw ’M3i««<r ÜK»*, St fti. 2?»i. 'kt, nrlrrnenn dreb 
rtditfitbt ikàu#m««$cH s«»SifjH9t XrBafc aobi5r4mnt«f»»^hftibfft
£ 3. normom *
L) einem ÌS?obl5?r>'d}?«rb'i} *b?r rrnent &rilt’U töte« iSerpógti»'« 
^ortfü d«hi?x-fì, gméhtì ob« wripri-H u«t ?-?t» ž§o£;bviv,bTiobot 
böbntth u«? ^i‘dii«.«rkbb."O b ’lseš Soklrr-tM 05?<' s« >1VÌ^ Sfoš' 
«hnn»i ln ehittn bfflttnatte« Sbter et i'vìi^tct», c,>;v
a r;;t ji4i ober tbn. ’n dritten unter brr ober &?«•>'»
f:i6 Mb-'fd) ,ju< ^btlo ^ähapg leiufo S&sid^ibW ober in 
bojen $brbt6u!t3 in eine»» benimatre» 21««? beiudim i.t foffc», 
einen iSnmogejijnorleU hegcbtt, ßiukont« n4) inrtvrrdi»/ lägt
S'Ire spelea ^eAjfhene toil ttomgr» Üfftvtj no« rtnekt t’i<* £« 
Sßoeak« kefnob Der ,ytg<oor«bvie '»!h'.-JUö ;|enoaot;U'U ober 
heffr« (Mfcvowct aróeki tngunben >,•: ^t««'n.buhé bet $twi«fcs.
fcfentHdjr ^«MvUmg ooa Ž$obtfccre<£ti#tc». ,
Š 4. Sir c«u in ®oö* obtr 3d&gfcr«Ärt e>?; öh
anhcwu i>t?enKtd|m Om« •Spttien, Otetrdrde ober »ouklg« $en»|' 
ntrJhb đ« ^u ’.iberedd^te »-ötigrTtlid) ober vi 24n’tubm ’»';t beruh ’ 
Xftdii ober oenthrei^tt lost ifl; le’rr« ith${ ver Scthefìànk W 
iödhiMtetfc^bu 3 oötbfgi. silt riwv Ctb ti- gei ?(»■' iw v.’li« 
hid 5« jtoeikßnbrti #rot«u biOtoten.
> 5, i Ser bP4<i$v& tu M C'-iidd, öne«
5?tr ISidiftnMbttmj fcikeS ^nWerf;b>* ,5« befte« ^«•Jöbitng h» 
einem MtlmfJttfft Stette hrto. ’km, h>.« Ub;b}b<reikH>i:?u
obre ritte fciew nob^čvub; T'edvg «'ne Zot.tddeil aù$à)k *>b'?o 
tbnddHle «« iv,<rber / ??r?ibeii, &hr u<ftr o t iŽRmbpe« 'bte i?nv 
&««««« o&er ;2diòbi§it«grn in herietüdp«; ober geidlMtiidjeh 
!tàb'^?eii jufdßi obre bannt br«lu ober beh tettisi«? biet
Prva stran volilne legitimacije iz leta 1913
je zmagal ponovno s 83 : 79. Tudi ta izvolitev je bila razveljavljena, 
kakor tudi tretja leto dni nato, ki so se je udeležili samo Zamarinovi 
izolski volilci. Na naslednjih volitvah 1873 Zamarin ni več kandi ­
diral in je hil brez boja izvoljen italijanski liberalec. Na splošnih 
volitvah 1876 se je Zamarin znova pojavil na bojišču in zmagal 
s 161 glasovi ob 219 udeležencih. To pot je sicer prišel v deželni 
zbor, a še pred potekom mandatne dobe odstopil. S tem je bilo za 
19. stoletje konec italijanskih klerikalnih nastopov. Kakor vidimo 
iz teh podatkov, so bili izolski volilci pretežno klerikalno usmer ­
jeni; klerikalna stranka ni podlegla v odprtem volilnem boju, 
ampak pod pritiskom v deželnem zboru in izven njega. Odtlej so 
izolski volilci glasovali za italijanske liberalne kandidate — toda 
ko se je v prvem desetletju našega stoletja pojavila italijanska 
krščansko-socialna stranka, se je mogla takoj opreti na staro dedi­
ščino. V mestni kuriji je v volilnem okraju Izola-Milje tako leta 
1908 kot 1914 dosegla večje število glasov kot italijanska liberalna 
stranka, dasi je bil obakrat v ožjih volitvah izvoljen socialistični 
kandidat.
Formiranje splošne kurije ni prineslo uspehov hrvatsko- 
slovenski stranki v Istri. Tako leta 1897 kot 1901 je zmagala itali ­
janska liberalna stranka. Če pomislimo, da je hrvatsko-slovenska 
stranka zmagala še leta 1897 v obeh istrskih kmečkih okrajih in so 
bili Italijani le manjšina prebivalstva, nas bi utegnilo to presenetiti. 
Vendar je treba predvsem pomisliti, da je v splošni kuriji volila 
cela Istra z mesti vred, in da je že ta udeležba mest (na področju 
mestne kurije je živela več kakor tretjina prebivalcev Istre) nagnila 
tehtnico močno v italijansko stran. Primerjava za kmečko in 
splošno kurijo v celi Istri nam kaže naslednjo sliko:
kmečka kurija splošna kurija
SOC v. mož it hrv/sl v. mož it hrv/sl
1897 426 115 297 636 326 297 10
1901 424 136 279 615 313 282 17
Na področju koprskegain piranskega sodnega okraja je bilo v
splošni kuriji 1897 izvoljenih 114 volilnih mož; od teh jih je bilo 
59 izvoljenih v obalnih mestih (Piran, Izola, Koper, Milje) — med 
njimi je bilo 49 italijanskih, 10 (v Miljah) socialističnih. Od po-
17 Volitve
257
deželskih volilnih mož je bilo 39 slovenskih, 16 italijanskih. Res 
pa je italijanska liberalna stranka dosegla tudi na podeželju več 
uspehov v splošni kakor v kmečki kuriji; pritisk na siromake 
je bil pač lažji in uspešnejši. V Pomjanu so npr. v kmečki kuriji 
zmagali volilni možje slovenske, v splošni kuriji pa italijanske 
stranke. Taki pojavi so, poleg udeležbe mest, omogočile italijansko 
zmago v celi Istri. Obenem je bil prehod iz enega stoletja v drugo 
kakor na severni narodnostni meji tudi v Istri čas povečanega 
tujega pritiska. Tudi v Istri je imel ta pritisk sprva uspešne rezul ­
tate: kažejo se nam v italijanski zmagi v zapadno-istrskem kmeč­
kem volilnem okraju leta 1901 in v trdnejši ponovni zmagi v splošni 
kuriji istega leta.
Povsem drugo sliko so dale državnozborske volitve leta 1907. 
Istra (razen mest) je topot prvič volila direktno.
1907 it. lib. it. ki. slov soc razni upr udel
It. občine 1525 3336 1080 1525 340 9.531 7.939
Slov. občine . 3370 260 5.515 3.653
S. o. Koper-Piran 1525 3336 4450 1525 600 15.046 11.592
S. o. Podgrad . 1515 4 3.946 1.534
Slov. Istra . 1525 3336 5965 1525 604 18.992 13.126
1911
It. občine 1960 2269 1123 1734 25 10.515 7.223
Slov. občine . 2354 26 5.632 2.399
S. o. Koper-Piran 1960 2269 3477 1734 51 16.147 9.622
S. o. Podgrad . 1136 3 3.887 1.161
Slov. Istra . 1960 2269 4613 1734 54 20.034 10.783
Naenkrat se je pokazalo, da italijanska liberalnastranka tudi
med italijanskim prebivalstvom v slovenski Istri nima večine. Itali ­
janska krščansko-socialna stranka, ki se je na teh volitvah prvič 
pojavila, je dosegla mnogo več glasov kakor liberalna. Zelo močno 
se je pokazala socialna demokracija. Naslednje volitve, tako de­
želnozborske 1908 in 1914 (za katere pa na žalost ne moremo na ­
vesti primerljivih podatkov) kakor državnozborske 1911 so kljub 
vsem spremembam (okrepitev italijanske liberalne in oslabitev 
klerikalne stranke) potrdile isto sliko. Italijanska liberalna stranka 
je sicer še gospodovala v mestni kuriji v Kopru in Piranu, torej 
med premožnejšim prebivalstvom in inteligenco ter v mestnih na-
258
seljih v najožjem smislu besede; izven mest in ob splošni volilni 
pravici so bili že, zlasti okrog Pirana, močnejši krščanski socialci. 
V Miljah so bili tudi v mestni kuriji najmočnejši socialisti, v Izoli 
italijanski klerikalci.
Volilni okraji za deželnozborske volitve so bili po reformi vsaj 
za slovenski del Istre tako razmejeni, da so skoraj onemogočali 
nacionalni boj znotraj posameznih okrajev. Sicer so nastopali itali ­
janski kandidati v slovenskem okraju splošne kurije in hrvatsko- 
slovenski v piranskem okraju splošne kurije ter italijanskem 
kmečke, vendar pa so dobili le po nekaj sto glasov, ne več kot 4 % 
volilnih upravičencev. Glavna, dasi še daleč ne končna zmaga 
hrvatsko-slovenske stranke je bila v reformi sami, ki je določila 
razmerje sil med obema narodnostnima taboroma na 25 : 19.
NOTRANJA TRENJA V SLOVENSKEM TABORU
Slovenska stranka je bila v začetku slogaška, to se pravi, da se 
je trudila, kolikor je bilo mogoče, obdržati enotnost na zunaj in 
v volilnih spopadih. V tej slogi pa je od leta 1867 naprej začela 
prevladovati v na zunaj izraženi usmerjenosti in izpovedovanih 
geslih klerikalna smer — nekaj je k temu nedvomno pripomogla 
ogromna vloga duhovščine, brez katere si je bilo volilne zmage na 
kmetih težko zamisliti, ter poostren boj za ali proti cerkvenim pri­
vilegijem v družbi, ki se je prav tedaj razvnel. Liberalna struja, ki 
se je medtem zbrala okrog leta 1868 začetega Slovenskega Naroda, 
je ta razvoj nekaj časa tolerirala, potem pa so spori, v katerih ni 
šlo samo za protiklerikalno, ampak tudi protiprvaško ost, vedno 
bolj naraščali, dokler niso ob državnozborskih volitvah leta 1873 
z vso silo planili na dan. Sicer že prej niso bile vse volitve discipli­
nirano soglasne (o tem bomo več govorili malo pozneje), zdaj pa 
sta se pojavili prav z vrbov slovenskega narodnega gibanja dve 
nasprotni kandidatni listi. V glavnem liberalni mladoslovenci so 
postavili svoje kandidate, v glavnem konservativni prvaki, staro- 
slovenci pa svoje. V nekaterih okrajih so bile postavljene kandi ­
dature samo z ene strani (ali pa se z druge strani praktično niso 
uveljavile), v 8 okrajih pa so si stali nasproti kandidati iz obeh 
taborov, zraven tega pa večinoma še tretji, nemški ali vladni kan-
17*
259
elidati: v celjskem in ptujskem kmečkem okraju na Štajerskem, 
v ljubljanskem, postojnskem in novomeškem kmečkem ter ljubljan ­
skem in postojnskem mestnem na Kranjskem in v slovenskem kmeč­
kem volilnem okraju na Goriškem. V dveh, postojnskem in novo­
meškem kmečkem okraju so zmagali mladoslovenci takoj v prvem 
glasovanju, v ljubljanskem in ptujskem prav tako staroslovenci, 
v celjskem so zmagali mladoslovenci z nemško pomočjo v ožjih 
volitvah, na Goriškem pa je s pomočjo mladoslovencev zmagal 
vladni, a vendarle slovenski kandidat Winkler. Glasov so dobili 
staroslovenci 791, mladoslovenci pa 409, poslancev mladoslovenci 
tri, staroslovenci pa 2. S te strani je boj v kmečki kuriji pomenil 
precejšnjo mladoslovensko zmago. Protiklerikalnega razpoloženja 
na kmetih, dediščine iz fevdalnih časov in leta 1848 je bilo ne­
dvomno še precej. Povsem drugačen pa je bil volilni izid v obeh 
mestnih volilnih okrajih, kjer je prišlo do spopada med obema slo­
venskima taboroma. Ne le, da so povsod v mestih zmagali nemški 
kandidati z veliko večino, ampak sta tudi staroslovenska kandidata 
dobila veliko več glasov kot mladoslovenska: 238 : 115. Po vsem, 
kar vemo in kar so tudi tedaj vedeli o liberalizmu (glej npr. Trdi­
nova pisma iz tega leta!), 23 bi morala biti liberalna stranka najmoč ­
nejša ravno v mestih — in ravno v mestih je doživela najhujši poraz. 
Slovenske trdnjave kakor Kranj, Kamnik in Postojna so dale veliko 
nemško večino in le v Idriji in malem Ložu (ki je rešil čast sloven­
ske večine) je več volilcev glasovalo za mladoslovence kot za staro- 
slovence; volilci iz Loža so dali več kot polovico vseh Zarnikovih 
glasov v postojnskem okraju! Tako hud poraz ni mogel biti samo 
posledica vladnega pritiska.
Marsikdo je glasoval za nemško stranko enostavno zato, da se 
ne bi zameril ne mladi ne stari slovenski stranki. V vsem pa se nam 
zdi, da moremo mladoslovenski poraz v mestih takole pojasniti: 
slovenske posvetne inteligence je bilo še malo; kar je bilo urad ­
niške, si za Slovence ni upala voliti. Mestni in trški bogataši, ki so 
se v dobi nemško-liberalne vlade priključili nemškemu taboru, niso 
imeli nobenega vzroka za to, da bi zdaj glasovali za slovenske libe ­
ralce, od katerih si zaenkrat niso mogli obetati še nobene koristi; 
spor v mladem slovenskem narodnem gibanju jih je od njega bolj 
odvračal kot pa pritegoval; nemška stranka se je zdaj zazdela 
mnogo bolj varna in povrh tega še koristna od sprte slovenske.
260
Kdor je hotel liberalizem, je imel že nemškega — tako mladoslo ­
venci leta 1873 še niso mogli najti tistih plasti, ki so bile pozneje 
glavna opora slovenskega liberalnega tabora. Poleg tega je javno 
mnenje med Slovenci razpor v veliki meri obsojalo. »Nikdar ne 
prezrimo, da so dobra tretina narodne vojske in jedro naše konser­
vativne stranke duhovniki in se mora tedaj z njimi vsekako raču ­
nati in paktirati« — tako piše liberalni, svobodoljubni Trdina, ki 
pa se ne priključuje mladoslovencem — in njegove besede se zde 
zelo podobne Bleiweisovim nazorom. Trdina je bil mnenja, da so 
stranke sicer potrebne, da pa morate proti Nemcem podpirati ena 
drugo. Kakor pa se pogostokrat dogaja, so tudi zdaj postali notra ­
nji prepiri važnejši od bojev proti zunanjemu, skupnemu sovraž ­
niku. Vsekakor je prav čas mladoslovensko-staroslovenskih razprtij 
pripeljal do poraza v dveh kmečkih volilnih okrajih na Štajerskem 
(Slovenj Gradec in Brežice leta 1874). Verjetno je prav iz vseh teh 
izkušenj sledila sprava med obema taboroma, obnova slogaštva pod 
konservativno etiketo in v zavezništvu z nemškimi konservativci. 
Taka je bila nato naša politika vse do devetdesetih let, deloma celo 
še dlje.
Tudi v dobi slogaštva slovenska stranka na volitvah ni nasto ­
pala popolnoma disciplinirano in enotno. Tudi v prvem organizi ­
ranem nastopu slovenske stranke januarja 1867 niso bili od sloven­
skih volileev izvoljeni vsi predlagani kandidati. V slovenjegraškem 
kmečkem okraju »kmetov dekan Meško« — predlagani kandidat — 
»ni navdušil in sklenili so voliti drugega«. 24 Tako je bil namesto 
edinega duhovniškega kandidata na Štajerskem izvoljen velenjski 
veljak, gostilničar in trgovec Rak. V črnomaljskem okraju so kmetje 
nastopili proti kandidaturi duhovnika Šterbenca, ki so ga priporo­
čali lokalni »duhovni in drugi rodoljubni gospodje« namesto od 
centralnega volilnega odbora nasvetovanega dotedanjega poslanca 
Kapeleta: »Mi nočemo duhovna, ki bi se iz strahu pred škofom ne 
upal resnice govoriti, niti kacega druzega škrica za poslanca, mi 
hočemo kmeta za svojega poslanca imeti..«25 Tako je bil izvoljen 
Kramarič, župan v Radoviči. Tako postopanje je precej spominjalo 
na razpoloženje leta 1848 in 1861. Kmečki volilni možje oddajajo 
tu pa tam leta 1867 svoje glasove proti uradnim kandidatom še za 
posamezne krajevne veljake. Pri tem jih vodijo dokaj ozki lokalni 
interesi, hočejo poslanca iz prav svojega predela, se nočejo pod­
261
rediti skupni disciplini. Tako glasuje večji del volilcev iz idrij­
skega sodnega okraja za Boštjana Leskovica iz Spodnje Idrije proti 
uradnemu kandidatu, vipavskemu dekanu Grabrijanu ali pa glasuje 
večji del volilnih mož iz mokronoškega in trebanjskega sodnega 
okraja za mokronoškega poštarja Janeza Rozmana; na to lokalno 
tendenco pa se že opre tudi nemška stranka. Kozjanski dekan 
Kosar je umaknil svojo protikandidaturo Lenčku v brežiškem 
okraju šele zadnji trenutek. V Trebnjem je duhovščina z Bleiwei- 
sovim pristankom malo pred volitvami zamenjala enega od določe­
nih kandidatov. Podobni dogodki se ponavljajo tudi pozneje, dasi 
se disciplina volilcev po prvih organiziranih volitvah močno utrdi 
in izpopolni. Nedvomno je duhovščina, ki je v vedno večjem šte­
vilu voljena za volilne može, glavni organizator te discipline v 
kmečki kuriji. Počasi in gotovo tudi pod težkimi vtisi novih davč ­
nih bremen in novega gospodarskega razvoja, se pozablja nasprotje 
iz fevdalnega časa. Duhovščina in kmetje se združijo v boju za na ­
rodne pravice; pri tem pa skuša duhovščina vsiliti svojo smer, kar 
povzroča nove konflikte.
Popolna enotnost in disciplina ni bila v slovenskem taboru 
nikdar dosežena. Na splošno se nam kaže, da je bila disciplina vo­
lilcev in poslanskih kandidatov toliko večja, kolikor večja je bila 
nevarnost, da ho izvoljen kandidat nemške ali italijanske stranke, 
in toliko manjša, kolikor dlje in manj nevaren je hil ta zunanji 
sovražnik. Tako na Koroškem, v Istri in v Trstu kandidatur poleg 
onih, ki jih postavlja slovensko vodstvo, in proti njim tako rekoč 
sploh ni, na Štajerskem jih je le malo, več na Kranjskem, največ pa 
na Goriškem, kjer je bilo v slovenskih volilnih okrajih zunanje 
nevarnosti najmanj in so se mogli pojavljati kot kandidati prav ­
zaprav samo Slovenci. Zlasti so bile močne in uspešne protikandi- 
dature na Goriškem v sedemdesetih letih. Leta 1870 so proti­
kandidati dobili v kmečkih treh volilnih okrajih celo več glasov 
kot uradni kandidati, ki jih je postavilo malo pred tem ustanovljeno 
društvo Soča (137 : 106). Te protikandidature so bile dostikrat 
povsem osebne kandidature različnih lokalnih veljakov kot so bili 
bovški Jonko (1880) ali tolminski Devetak (1881). Zelo pogosti so 
bili tako imenovani »vladni« kandidati, Slovenci zmernejše smeri, 
ki jih je podpirala vlada: med njimi pripada prvo mesto prav gotovo 
Andreju Winklerju, poznejšemu prvemu in zadnjemu slovenskemu
262
kranjskemu deželnemu predsedniku, ki je v svojem boju proti 
uradnim slovenskim kandidatom večinoma tudi uspel.
Na Kranjskem so se kandidature proti priporočencem urad ­
nega vodstva slovenskega tabora v večjem številu pojavile po zmagi 
nad nemško stranko v osemdesetih letih. Del nastopov proti urad ­
nim kandidatom izvira iz večkrat se pojavljajočega nezadovoljstva 
kmečkega prebivalstva s kandidati iz vrst inteligence, zlasti še, če 
niso bili domačini v volilnem okraju. V to vrsto spadajo proti- 
kandidature Zarniku in Vošnjaku v postojnskem okraju 1877 in 1883. 
V časopisih beremo o splošni nevolji, ker slovensko vodstvo ne 
kandidira domačina in da »naši kmetski volilci pravijo: doktorjev 
ne«.26 Morebiti je prav iz tega odpora proti poslancem iz vrst 
domačim problemom oddaljene inteligence razumeti zmagovito 
kandidaturo cerkniškega veljaka Obreze proti Zarniku v boju med 
»elastiki« in »radikali« leta 1884. Proti uradnim kandidatom na ­
stopajo ambiciozni narodnjaki, ki jih vodstvo ne sprejema na svojo 
kandidatno listo in si morajo zato sami utirati pot navzgor: tako 
zastonj poskuša prodreti dvaintridesetletni Tavčar v ljubljanski 
okolici pri deželnozborskih volitvah 1883, tako kandidira štiri­
intridesetletni Šuklje isto leto v dolenjskih mestih in dve leti (1885) 
nato za državni zbor in obakrat zmaga, tako zmaga Jakob Hren 
v kočevskem državnozborskem okraju 1885. Večkrat se take kan ­
didature lahko opro na nazorski odpor do uradnega kandidata in 
se v volilnem boju kažejo liberalno-klerikalna nasprotja. Dostikrat 
pa prevladuje osebna in lokalna povezanost volilcev s kandidatom. 
Tako je npr. večina vseh Šukljetovih glasov na državnozborskih 
volitvah 1885 iz obeh belokranjskih mest (185 ori 288), zlasti iz 
Metlike, torej iz pokrajine, odkoder je bil Šuklje po očetu doma. 
Podobno gre ob deželnih volitvah leta 1883 v boju med uradnim 
kandidatom, semiškim dekanom Alešem in protikandidatom, črno­
maljskim sodnikom Devom, bolj za lokalna kot pa klerikalno-libe- 
ralna nasprotja, čeprav ni bilo tudi brez teh. Volilni akti nam po­
vsem potrjujejo Šukljetovo mnenje: »na izid te volitve je vplival 
predvsem antagonizem med črnomaljskim in metliškim sodnim okra ­
jem«, prvi je bil za Deva, drugi za Aleša. 27 Tudi glasovi za miren­
skega veljaka Koračina v trebanjskem okraju, dasi oddani proti 
enemu od uradnih kandidatov klerikalne smeri, Šterbencu ali Pa ­
pežu, imajo predvsem lokalno obeležje; med drugim glasuje za Ko-
263
račina tudi velik del duhovščine istega področja. Pravi značaj kle- 
rikalno-liberalnega boja pa imajo istega leta volitve v kamniškem 
kmečkem okraju, ko se mora uradni kandidat Kersnik boriti s kle­
rikalnim protikandidatom kanonikom profesorjem Križnarjem. Od 
16 duhovnikov volilnih mož jih glasuje 15 za Križnarja, en sam za 
Kersnika; večina kmečkih volilnih mož pa se odloči za Kersnika, 
deloma iz liberalizma, deloma pod pritiskom Kersnikove veljave 
zlasti v brdskem okraju, deloma pod vplivom agitacije. 28 Kleri­
kalna opozicija proti uradnemu slovenskemu kandidatu v mestni 
skupini Tržič—Radovljica —Kamnik, liberalnemu Maksu Samcu, se 
je kazala v svojevrstni podpori »samostojnega« kandidata grofa 
Thurna, za katerega so glasovali predvsem vsi nemški in nemšku- 
tarski volilci. Protikandidature so se pojavljale ob nekaterih nado ­
mestnih volitvah, oh novih splošnih deželnih volitvah 1889 pa je 
bilo liberalno-klerikalnih sporov že precej več. Kersnik je zmagal 
s precej večjo premočjo nad svojim novim klerikalnim protikandi ­
datom; liberalci so bili nedvomno precej aktivni že pri pravolitvah, 
kajti topot je bilo izvoljeno le 8 duhovnikov za volilne može. Prav 
tako so postavili klerikalci protikandidata Vošnjaku in Kavčiču v 
postojnskem volilnem okraju. Mladoklerikalni Kalan je kandidiral 
proti konservativnemu Klunu v kranjskem volilnem okraju. Po­
dobno so nastopili liberalci v vipavskem volilnem okraju proti 
uradnemu, konservativno usmerjenemu Mateju Lavrenčiču ter v 
trebanjskem okraju z dvema kandidatoma proti Papežu in Žitniku.
V vseh teh petih okrajih so zmagali uradni kandidati, naj so bili že 
liberalne ali klerikalne barve. Toda slogaško vodstvo zdaj notranjih 
nasprotij že ni moglo več krotiti. V dveh okrajih, ljubljanskem in 
kočevskem, je priporočil »narodni volilni odbor« samo po enega 
kandidata, glede drugega pa je prepustil odločitev volilcem. V kočev­
skem okraju so nastopili liberalci z dvema svojima kandidatoma; ob 
pomoči nemških volilcev so imeli sicer večino, toda osem nevtralnih 
volilcev, ki so glasovali za uradnega, obenem prvega klerikalnega in 
prvega liberalnega kandidata, je odločilo, da je bil izvoljen po eden 
z vsake strani: klerikalni (in uradni) Pakiž ter liberalni Višnikar.
V ljubljanski okolici so klerikalci povsem presenetili liberalce in 
porazili ne le Hribarja ampak tudi uradnega kandidata Karla Blei- 
weisa. V Beli Krajini je tik pred volitvami odstopil uradni kandidat;
264
pri glasovanju je nadučitelj Jeršinovič, proti kateremu je bila tudi 
duhovščina, podlegel Dragošu, županu v Adlešičih.
Tako so potekale volitve mirno samo v dveh od desetih kmeč­
kih volilnih okrajev. V mestni kuriji je v Ljubljani prodrl Hribar, 
drugje pa medsebojnih bojev ni bilo. Državnozborske volitve 1891 
so zadnjikrat na Kranjskem prinesle kandidature Centralnega vo­
lilnega odbora, ki so dobile protikandidate z liberalne strani v ko­
čevskem, s klerikalne strani pa v notranjskem volilnem okraju; 
v mestni kuriji pa centralni volilni odbor ni postavil svojega kan ­
didata v notranjsko-gorenjskili mestih. Tu so postavili liberalci za 
kandidata dvaintridesetletnega Danila Majarona, klerikalci pa šest- 
inšestdesetletnega Antona Globočnika, ki je zmagal s precejšnjo 
premočjo. Vse kaže, da volilci teh volitev še niso razumeli v pravem 
strankarskem duhu; odločali so se bodisi po osebnih simpatijah bo ­
disi v želji po slogi — za to zadnje je bil Globočnik vsekakor videti 
bolj primeren kot pa na liberalni strani močno angažirani Majaron. 
Da bi zmago odločili Nemci in nemškutarji, se zdi bolj malo ver­
jetno. Že na dopolnilnih volitvah istega leta so se pojavljale samo 
strankarske kandidature: Katoliškega političnega društva, poznejše 
Katoliško narodne stranke, ki se je leta 1905 preimenovala v Slo­
vensko ljudsko stranko — ter Slovenskega društva, po letu 1894 
Narodne stranke in Narodno napredne stranke. Volilnega slogaštva 
na Kranjskem je bilo s tem konec.
Prva velika bitka med liberalno in klerikalno stranko na 
Kranjskem se je bila na deželnozborskih volitvah leta 1895. Libe ­
ralci so sicer zmagali v vseh mestnih volilnih okrajih, toda doživeli 
popoln poraz na kmetih. Radovljiški in kranjski okraj, ki sta že 
nekako veljala za konservativno domeno, so sicer prepustili brez 
boja, skoraj tako tudi ljubljansko okolico; prav tako niso nastopali 
v novomeškem okraju, kjer je na klerikalni listi kandidiral nekdanji 
mladoslovenec Pfeifer; propadli pa so v boju v trebanjskem okraju, 
kjer je bil v sedemdesetih letih liberalni in radikalni Zarnik do­
bival mnogo več glasov kot pa njegovi klerikalni sokandidati in 
kjer je zdaj med liberalnimi kandidati propadel tudi Luka Svetec. 
Propadli so v kočevskem okraju, kjer jim niso pomagali niti za 
njihovega kandidata oddani kočevarski glasovi. Propadli so v Beli 
Krajini, kjer so njihovi volilci »videč, da so v manjšini,« glasovali 
za klerikalnega kandidata. 29 Propadli so v kamniškem okraju, kjer
265
je bil Kersnik dotlej dvakrat zmagal proti klerikalnemu protikan ­
didatu. Propadli so na Notranjskem, tako v vipavskem kot v po­
stojnskem okraju, ki je bil po tradiciji liberalen in kjer sta še v 
zadnjih dveh nadomestnih volitvah (1893 in 1894) zmagala libe ­
ralna kandidata.
Vse od začetka ustavnega življenja in volitev v deželne zbore 
in v državni zbor pa do devetdesetih let je bila slovenska stranka 
v glavnem popolnoma zadovoljna z omejeno volilno pravico, kakor 
je bila v Avstriji. Za slovensko narodno gibanje in njegovo vodstvo 
je bila pomembna le višja in še srednja plast družbe, človek je bil 
vrednoten po hierarhični lestvici, ki je veljala tako v mestnem kot 
v kmečkem okolju in se ravnala po ugledu in premoženju. To je 
bilo povsem v skladu s splošnimi pogledi liberalizma. Tudi konser­
vativci niso bili kaj drugačni. Konservativci so bili res glede širjenja 
volilne pravice navzdol, glede zmanjšanja cenza nekoliko bolj 
široki, ker so računali na del simpatij pri malem obrtniku. V tem je 
bil tudi smisel širjenja volilne pravice za Hohenwarta (1871) in 
Taaffeja (1882). Tudi so bili slovenski konservativci in liberalci na 
sploh nekoliko bolj demokratični kot nemški ali italijanski istega 
kova, iz preprostega razloga, ker so imeli Slovenci manj visoke 
družbe in velikih premoženj ter je za afirmacijo slovenskega na ­
rodnega tabora bila potrebna širša in bolj enaka volilna pravica. 
Vodstvo slovenskega tabora je mobiliziralo višjo in srednjo plast 
slovenskega prebivalstva za narodni boj, osvojilo je v volitvah po­
ložaje, ki jih je bilo mogoče osvojiti, ustvarilo si je gospodarske 
organizacije, ki so mu dajale oporo. Vodilna mesta so si delili 
duhovščina in posvetna inteligenca, zlasti advokati, ter v višji ali 
manjši meri lokalni veljaki. Toda nekdaj živa volilna gesla so sča ­
soma postajala fraze, velikih dosežkov ni bilo veliko, mnogokaj je 
okorelo v prilagajanju in oportunizmu, medtem pa so se pojavljali 
novi in težji problemi, ki jih je prinašal s seboj zlasti gospodarski 
razvoj.
Različne struje v katoliškem gibanju v svetu in potem tudi 
vodstvo katoliške cerkve pod Leonom XIII. je dobro začutilo, da 
bo vodilo cerkev nadaljevanje stare konservativne politike nasproto ­
vanju vsemu novemu naravnost v propad, da je torej treba začeti 
z novim delom, z novimi idejami. Tako so se tudi na Slovenskem 
v devetdesetih letih začele ustanavljati katoliške delavske organi ­
266
zacije, ki naj bi preprečile ali zajezile širjenje razredne delavske 
organizacije, socialne demokracije; začelo se je ustanavljanje kato ­
liških zadrug na kmetih, hranilnic in posojilnic, konzumov in naj ­
različnejših kmečkih gospodarskih organizacij. Širile so se z izredno 
naglico, bile so demokratičnejše po svoji ureditvi od nekdanjih slo- 
gaških in namenjene predvsem srednjemu in malemu kmečkemu 
človeku. To je pomenilo strahoten udarec za gospodarski in poli­
tični vpliv liberalnih veljakov na kmetih. Ti, ki so se gospodarsko 
dvigali z izkoriščanjem, z odiranjem malega kmeta, so bili že prej 
nedvomno osovraženi — toda to sovraštvo in vse nezadovoljstvo s 
politiko slogaških časov, odmaknjeno potrebam malega človeka, ni 
moglo planiti na dan, dokler ni bilo gospodarsko omogočeno in 
politično organizirano; zdaj je moglo priti do izraza v vrstah po­
mlajene katoliške stranke. Ob takem razvoju seveda širjenje volilne 
pravice ni moglo predstavljati za klerikalizem nobene nevarnosti, 
narobe, bilo je gotovo, da se bo največji del novih množic volilcev 
priključil klerikalni stranki. Mali človek je stopil za klerikalizem 
na pozornico političnega življenja. Začelo se je govoriti o ljudstvu, 
o demokraciji, posebej še tudi o »krščanski demokraciji«. Druga 
za drugo so padale liberalne postojanke na kmetih. Volitve volilnih 
mož so bile še naprej v pretežnem številu občin soglasne in so zato 
potrebovale seveda le majhno volilno udeležbo. Toda v tistih ob ­
činah, kjer so se po starem načinu izbrani volilni možje navadno 
opredeljevali liberalno, je prišlo zdaj do bojnih volitev — to pa je 
bilo predvsem v podeželskih središčih, tam, kjer je bilo več boga ­
tašev, večjih posestnikov in kjer je bil liberalni živelj navadno naj ­
močnejši. Tu je zdaj klerikalna organizacija pod vodstvom duhov ­
ščine privedla na volišče množice volilcev, ki prej navadno niso 
glasovali, zlasti iz vrst srednjih in malih kmetov; ti so podrli 
prejšnjo, na vplivu in ugledu liberalnih veljakov zgrajeno liberalno 
večino. Revnejši volilci, ki so prej predstavljali rezervno volilno 
silo veljakov, od katerih so bili odvisni, so zdaj v precejšnji meri 
pod zaščito klerikalnih gospodarskih organizacij lahko glasovali 
proti liberalcem.
Od neštetih primerov, ki smo jim mogli slediti po volilnih 
aktih na Kranjskem, naj vzamemo samo enega: veliko cerkniško 
občino v postojnskem volilnem okraju, kjer so se še v okviru slo- 
gaštva kazala liberalno-klerikalna nasprotja. Na dopolnilnih volit-
267
vali leta 1886 se je udeležilo prvotnih volitev od 500 upravičencev 
le 17 volilcev, ki so soglasno izvolili 10 volilnih mož — ti so nato 
prav tako soglasno volili liberalnega Hinka Kavčiča. Tudi pri sploš­
nih volitvah 1889 se je, ob sicer precej večji udeležbi (86), ista 
slika ponovila: soglasne volitve volilnih mož, liberalno glasovanje 
vseh teh na poslanskih volitvah. Nadomestne volitve leta 1894 so 
bile že bojne; udeležencev je bilo 174. Medtem ko se je prejšnjih 
volitev udeležil en sam duhovnik, jih je k tem prišlo vseh pet, 
ki so bili volilni upravičenci. Toda liberalci so še zmagali z dvo­
tretjinsko večino. Volitve leta 1895 so privedle na volišče že 312 
volilcev (od 504), torej več kot polovico upravičencev. S 191 proti 
121 glasovom so zmagali klerikalci. Oglejmo si ta dva zadnja spo­
pada iz 1894 in 1895 leta še natančneje. V inteligenčni skupini ni 
bilo nobenih sprememb: klerikalno so glasovali duhovniki, libe ­
ralno zdravnik, 2 uradnika in 4 učitelji. Davčno skupino smo za 
našo analizo razdelili po davku v tri grupe: prvo, z volilci, ki so 
plačevali nad 25 gld. davka, drugo z davkom od 10—25 gld. in 
tretjo z davkom pod 10 gld.
1894 1895
upr udel lib kler upr udel lib kler
nad 25 gld. . . . 51 .30 27 3 76 55 36 19
10—25 gld. . .. . 204 66 33 33 217 150 42 108
pod 10 gld. . . . 211 67 50 17 196 95 36 59
Kaj nam kažejo ti rezultati: najbogatejša skupina je imela oba ­
krat liberalno večino in nadpolovično udeležbo; v drugi, srednji 
skupini je bila volilna udeležba leta 1894 šibka, število glasov pa za 
obe stranki enako — leto dni pozneje je narasla udeležba na 68 %•: 
domala vsi novi glasovi so bili klerikalni. V skupini najnižjih davko ­
plačevalcev je udeležba sicer tudi narasla, a vendarle ostala še pod 
polovično, toda razmerje sil se je povsem spremenilo. Liberalci, ki 
so v obeh premoženjskih skupinah na številu glasov, čeprav ne 
mnogo, pridobili, so tu izgubili, iz klerikalne manjšine pa je nastala 
klerikalna večina.
Naslednje volitve 1901 so prinesle določeno okrepitev liberal ­
cev; klerikalci so to pot zmagali le z majhno razliko 218 : 202 ob 
rekordni udeležbi 420 volilcev. Upravičencev je bilo sicer 561, 
toda v volilnih aktih je 72 neoddanih volilnih legitimacij, katerih
268
nosilci so bili v Ameriki, na Koroškem in drugod ali pa so celo 
umrli. Naslednje volitve leta 1908 je volilna udeležba že padla 
na 340. Klerikalci so dvignili število svojih glasov na 257 in 227 
(za prvega in drugega kandidata), liberalci pa so že vrgli puško v 
koruzo, volitve so bile zanje brez izgledov, oddali so le 87 in 
73 glasov.
Seveda volilni boj ni potekal v vseh občinah enako; nekje je 
bila klerikalna zmaga zgodnejša, drugje poznejša; ponekod je bil 
tudi liberalni odpor močnejši in je večina prehajala iz rok v roke 
ali pa je tudi ostala v liberalnih rokah, zlasti v središčih, ki so bile 
majhne občine zase in niso obsegale obširne okolice kakor Cerknica. 
Vendar pa je cerkniški primer tipičen za razvoj na Kranjskem in 
pozneje tudi v drugih slovenskih pokrajinah. Liberalci so se po­
mena velike spremembe dobro zavedali. Z vsem užaljenim ponosom 
bogataša piše Slovenski Narod 27. aprila 1896, da je klerikalna 
stranka »revolucijonirala duhove«, da je »zapazila, da imovitejših 
ljudi nima v svojem taboru nič in da mora v začetnem boju računati 
samo na gospodarski najsiabše stoječe elemente«, da so klerikalci 
izdali »parolo, da je vera v nevarnosti . . . zajedno pa razupili svoje 
nasprotnike kot kapitaliste in oderuhe«. Tudi pozneje se hvali libe ­
ralna stran, da npr. njena četrtina oddanih glasov predstavlja tri 
četrtine davkov 30 in zmerja klerikalnega poslanca kot poslanca 
»duhovnikov, bab in kajžarjev«. 31
Pod klerikalnimi udarci so se začele v liberalnem taboru na 
kmetih velike spremembe. En del liberalnih veljakov je enostavno 
dezertiral iz liberalnega tabora in prestopil k sovražniku. Na ta 
način si je mogel ohraniti svoje položaje in veljavo. Že v kranjskem 
deželnem zboru 1895 najdemo med klerikalnimi poslanci kar pet 
nekdanjih liberalcev: vrhniškega Jelovška (ki pa se je pozneje vrnil 
v liberalni tabor), Mejača iz Kaple vasi, ki je bil pred leti strasten 
liberalec in pisal po časopisih proti župnikom, grosupeljskega Ko­
šaka, Modica iz Lahovega v postojnskem okraju in že omenjenega 
Pfeiferja. 32 Pozneje prihajajo novi. Tudi Cankarjev Kralj na Be­
tajnovi spada v to vrsto.
Drugi del veljakov je ostal protiklerikalen, toda tudi tu se je 
marsikaj spremenilo. Na eni strani so prišla do izraza nasprotja, ki 
so bila od nekdaj med gospodo, mestnimi veljaki liberalne stranke 
in med kmetom, kmečkimi veljaki. Interesi obeh delov liberalnega
269
tabora so bili različni; mesto, ki je v politiki vodilo že ves čas 
slogaške dobe, za vas tudi ni kazalo dosti razumevanja. Omenili 
smo opozicijo, ki se je pojavila v postojnskem okraju 1877 in 1883 
proti nedomačim poslancem iz vrst inteligence; podoben odpor se 
je proti koncu slogaške dobe pokazal v celjskem okraju 1902 proti 
kandidatom iz advokatskih vrst; povedali smo tudi, da je nemška 
stranka zlasti na Štajerskem in Koroškem v boju proti slovenski že 
zgodaj uporabljala demagoško geslo, naj kmet voli kmeta. Kleri­
kalna stranka je težišče postavila na kmeta, na Štajerskem je sploh 
nastopala pod imenom Kmečke zveze. Tako se zdaj tudi v liberal ­
nem kmečkem taboru začno poudarjati kmečki interesi in kmečke 
potrebe. Zaradi velikega vpliva katoliške cerkve, iz potrebe po 
obrambi pred napadi s klerikalne strani se pojavi težnja, iznebiti 
se pridevka »liberalen«, ki nosi s seboj zli glas brezverskega, proti- 
krščanskega, protikatoliškega, iznebiti se vsake povezave z libe ­
ralno stranko, naj nosi že kakršno koli ime, z njeno protifarško 
gonjo, z njenim svobodomiselstvom, z vso njeno nepopularno 
politiko.
Na volitvah leta 1895, 1897, 1901 še prevladujejo na kmetih 
kandidature pod imenom in etiketo Narodne oziroma Narodno- 
napredne stranke. Kandidati »neodvisnih kmetov« in »samostojni 
kmečki kandidati«, ki se pojavljajo že od začetka stoletja, stopijo 
v večjem številu na pozorišče leta 1907. Že na deželnih volitvah 
leta 1908 kandidira Narodno-napredna stranka le še v mestih. Kan ­
didature na kmetih so opuščene »iz spoznanja, da zahteva sedanji 
čas strankarskih formacij, ki slone na skupnosti gospodarskih in­
teresov«.33 Povsod na podeželju, pa naj bo to v splošni ali v kmečki 
kuriji, nastopajo z liberalne strani le »samostojni kmečki kandi ­
dati«. Ti nočejo veljati ne za liberalce ne za klerikalce, ampak le za 
zastopnike kmečkih interesov in nastopajo z geslom »kmet za 
kmeta«. Njih agitatorji zabavljajo na liberalce in klerikalce. Tudi 
Ivan Pucelj, poznejši voditelj Samostojne kmetijske stranke, je med 
temi kandidati. Iščejo se tudi nove organizacijske oblike izven 
Narodno-napredne stranke. Pripravlja se ustanovitev samostojne 
kmečke stranke in po posameznih predelih se take samostojne 
kmečke organizacije že ustanavljajo. 34 Protiklerikalni glasovi se 
začno v začetku stoletja precej cepiti: v laščanskem volilnem
270
okraju dobi leta 1907 ribniški Rudež 178 glasov, Rus iz Loškega 
potoka 134, Vehovec iz Žužemberka 76; med glasovi, ki so v sta ­
tistikah označeni kot razcepljeni, je cela vrsta glasov za posamezne, 
lahko bi rekli, lokalne liberalne kandidate; velike večine danes ni 
niti več mogoče ugotoviti. Ta drobljenja glasov so bila v marsičem 
posledica pomanjkanja liberalne organizacije — pojavljajo pa se 
potem tudi kot zavestna taktika. V marsikaterem volilnem okraju 
ne postavljajo več samo po ene, ampak po več kandidatur za eno 
poslansko mesto, na primer posebne kandidate za posamezne dele 
volilnega okraja. Tako je v novomeškem kmečkem volilnem okraju 
leta 1913 postavljen Amat Škerlj kot samostojen kmečki kandidat 
za novomeški okraj, Matija Kožar pa za krški in kostanjeviški 
okraj. V tem kopičenju kandidatov moremo videti težnjo, nabrati 
čim več glasov prav s prilagajanjem lokalnim tendencam — to je 
bilo svojevrstno vračanje v začetke volilnega življenja v letu 1848 
in v šestdesetih letih, ko so bile take težnje precej močne; toda 
takrat se je narodna slovenska stranka na moč trudila, da jih pre­
maga in volilce disciplinira.
Tako se je liberalni tabor cepil na meščansko in kmečko 
stranko. V meščanski Narodno-napredni stranki so nastajala precej 
huda notranja trenja, rasla je opozicija proti starim metodam in 
stari politiki, vendar so v volilnem boju prišla ta nasprotja do 
izraza v bistvu le na volitvah v Ljubljani leta 1908. Proti uradnima 
strankinima kandidatoma Tavčarju in Trillerju je nastopil Vladimir 
Ravnihar, ki je bil malo pred tem ustanovil posebno Slovensko 
gospodarsko stranko z glasilom Nova doba in se za volitve povezal 
z Vinkom Gregoričem, ki je izhajal iz krščansko-socialnih vrst; 
kandidatura, ki so jo seveda podprli klerikalci, ni uspela — kmalu 
nato se je Ravnihar vrnil v Narodno napredno stranko in bil kot 
njen kandidat izvoljen v Ljubljani leta 1911.
V primerjavi z liberalci je predstavljala klerikalna stranka 
kljub različnim strujam zelo disciplinirano enoto. Notranja trenja 
so prišla na volitvah do izraza v nadomestnih državnozborskih vo­
litvah v ljubljanskem kmečkem okraju leta 1896: Šušteršič je bil 
postavljen za uradnega kandidata stranke, proti njemu pa je kandi ­
diral Vinko Gregorič kot kandidat »krščansko-socijalnega sloven­
skega odbora«. Zmagal je Šušteršič s 161 volilnimi možmi proti 102;
271
vendar je bilo med Gregoričevimi volilci zelo veliko liberalcev, ki 
so radi podprli vsako opozieijo v nasprotni stranki, kakor so to 
delali seveda tudi klerikalci. Z razporom ob teh volitvah se je po­
javila posebna skupina okrog Slovenskega lista, ki ga je začel tedaj 
izdajati Gregorič kot »neodvisno slovensko krščansko-socijalno gla ­
silo«. Slovenski list se je skušal uveljaviti ob državnozborskih vo­
litvah leta 1897 kot nekakšna rešitev iz trhlih razmer. Nastopal je 
proti napakam liberalne in klerikalne stranke, v imenu krščansko ­
socialnih idej, s poudarkom na potrebah nacionalne slovenske po­
litike proti liberalno-neinški zvezi, kot gibanje za slogo. Povedati 
moramo, da sloga takrat ni bila majhna beseda. Zelo na široko so 
ljudje obsojali razdor v slovenskem taboru in si želeli pomirjenja. 
Menda je s tem v zvezi tudi dolgotrajno obravnavanje vprašanja, 
kdo je pravzaprav kriv za razcep, klerikalci ali liberalci; med­
sebojna očitanja so bila na dnevnem redu. Zavzemanje za slogo je 
bilo torej v dokajšnji meri popularno, ni bilo tudi malo ljudi, ki so 
hoteli ostati izven obeh taborov. Tako se je Slovenski list v imenu 
nekakšne srednje slogaške poti, ki bi temeljila na poštenosti, za ­
vzemal v Ljubljani za izvolitev Vencajza, ki je bil predložil kandi ­
daturo v liberalni stranki, a je bila tam odklonjena in je nato kan ­
didiral sam kot »neodvisen« kandidat; v gorenjskih in notranjskih 
mestih za izvolitev duhovnika Antona Koblarja, ki je nastopal kot 
»neodvisen in krščansko-socijalen kandidat« proti liberalnemu 
Ferjančiču; v kmečkem kranjskem volilnem okraju pa za iz­
volitev duhovnika Toma Zupana proti podnartskemu veljaku 
Pogačniku, kandidat katoliško narodne stranke. Zupan je bil pri­
javil svojo kandidaturo v klerikalni stranki, a ni bila sprejeta in je 
nato kandidiral sam, a moral tik pred volitvami na škofov pritisk 
odstopiti. Slovenski list se je zavzemal za njegovo kandidaturo prav 
z moralnimi argumenti. Srednja pot pa ni bila več mogoča; čas 
osebnih kandidatur je minil; stranke so že gospodovale v volilnem 
življenju. Vse koncepcije Slovenskega lista so propadle; v mestih 
so zmagali uradni liberalni, na podeželju uradni klerikalni kandi ­
dati; za samostojne kandidate pa so glasovali v glavnem pristaši 
opozicijske stranke, za Zupana na kmetih liberalci, za Koblarja in 
Vencajza klerikalci. Gibanj okrog Slovenskega lista je kmalu pre­
nehalo.
272
Oglejmo si rast liberalnih in klerikalnih glasov na Kranjskem 
po posameznih kurijah. Vseh kandidatur pač ne moremo opredeliti 
kar na kratko kot liberalne ali klerikalne; to se prav lepo vidi že 
iz primerov, ki smo jih zdajle navajali. V mestih je gospodovala 
liberalna stranka; kandidate, ki so nastopali proti njenim uradnim 
kandidatom, odkoder koli so že prišli, so navadno podpirali kleri­
kalci, kolikor niso tudi svojih lastnih kandidatur rajši zavili v lepo 
etiketo »neodvisne« ali »samostojne« kandidature. Na kmetih je 
gospodovala klerikalna stranka; tu so na podoben način postopali 
liberalci, ki so včasih agitirali celo za izvolitev kakega klerikalnega 
moža, samo da bi napravili zmedo med nasprotniki in odvzeli kaj 
glasov uradnim klerikalnim kandidatom.
Mestna kurija:
upr udel KLER LIB
1895 3953 2236 1604 397
1897 4092 2976 1998 889
1901 4880 3599 1936 1228
1901 4909 2903 1948 734
1908 5705 4485 2550 1540
1913 8925 7960 3982 2672
Kmečka kurija:
upr udel KLER LIB
1895 38.208 7.523 691 170
1897 37.688 9.330 735 244
1900 38.918 26.849 18.965 7700
1901 40.180 27.392 20.959 6139
1908 39.364 20.963 17.261 2841
1913 54.745 46.912 33.620 9949
Splošna kurija in državnozborske volitve 1907—1911:
upr udel KLER LIB
1897 102.830 19.275 730 164
1900 95.614 54.752 38.236 11.812
1907 98.788 69.960 48.175 11.819
1908 98.377 37.340 28.797 2.052
1911 99.263 86.600 54.033 18.865
1913 96.837 82.457 50.910 22.393
18 Volitve
273
Podeželje je klerikalna stranka popolnoma obvladala. Liberalci 
so sicer leta 1896 zmagali na dopolnilnih volitvah v kočevskem 
deželnozborskem okraju, a so ga takoj prihodnjič izgubili. Na volit­
vah 1897 in 1901 so osvojili vipavski kmečki deželnozborski 
okraj, toda leta 1908 so ga znova izgubili. Leta 1901 so še zmagali 
z 891 : 784; leta 1913 niso zbrali v vsem okraju več kot 477 glasov, 
klerikalci pa so jih imeli 2032. Malo je bilo predelov, kjer ne bi bili 
klerikalci vsaj še enkrat močnejši od liberalcev. Vendar so liberalni 
glasovi po posameznih okrajih zelo neenakomerno rasli in padali; 
poglejmo le nenaden dvig v Beli Krajini ob nadomestnih volitvah 
leta 1912, ki mu sledi spet padec pod prejšnje stanje. Tako se je 
tudi medsebojno razmerje glasov zdaj tu zdaj tam zelo spreminjalo. 
Najglobljo krizo je dosegel liberalizem na kmetih leta 1908, ko se 
je marsikje boju sploh odpovedal. Po tem letu pa se je začel njegov 
položaj popravljati; tudi volilna dolžnost je njegove volilce hočeš 
nočeš gnala na volišče. Na državnozborskih volitvah leta 1911 so 
dosegli liberalci 19% glasov vseh volilnih upravičencev; na deželno­
zborskih leta 1913 so zvišali ta delež v splošni kuriji na 23%. Delež 
v kmečki kuriji je bil nekoliko nižji (18 %), toda treba je upošte ­
vati, da so v splošni kuriji volila tudi mesta; brez teh bi bil liberalni 
delež v obeh kurijah približno enak. Vse kaže, da se je pred prvo 
svetovno vojno vzpon klerikalne stranke že ustavil. Absolutne ve­
čine glasov vseh volilnih upravičencev, ki jo je dosegla v kmečki 
kuriji leta 1901, za splošno volilno pravico pa z uvedbo volilne dolž­
nosti leta 1911, sicer ni izgubila — toda marsikateri znaki so kazali, 
da se je med volilci že začenjalo vzbujati razočaranje. Leta 1913 je 
dosegla v splošni kuriji že manj glasov kot dve leti poprej, in to 
v večini okrajev, ce jasneje pa vidimo ta proces tam, kjer je prišlo 
še leta 1914 do nadomestnih volitev: na Notranjskem, tako v 
kmečki kuriji kot na državnih volitvah.
V kmečki kuriji so klerikalci od decembra 1913 do marca 1914 
nazadovali od 3665 na 3505, liberalci napredovali od 2178 na 2455. 
Ob splošni volilni pravici pa so se razmerja takole spreminjala:
kler lib
1911 6559 1383
1913 5480 3106
1914 5130 4223
274
V mestih so bili liberalci gospodujoča stranka. Vendar je v 
Idriji postala večina odvisna od socialističnih glasov, izven nje pa 
so klerikalci v marcu 1913 osvojili prvi mandat (Tržič, Radovljica, 
Kamnik) in ga tudi na splošnih volitvah v decembru obdržali. 
V celotni mestni kuriji so imeli liberalci tako leta 1908 kot 1913 
45 %' glasov vseh volilnih upravičencev, klerikalci leta 1908 27 %, 
leta 1913 pa 30%-. Vpliv razširjenja volilne pravice in uvedbe vo­
lilne dolžnosti med tema dvema letoma je bil precej različen; med­
tem ko je v gorenjskih mestih pripeljal do precejšnjega porasta 
klerikalnih glasov in ogrozil ali celo premagal liberalno večino, v 
Ljubljani in v večini notranjskih in dolenjskih mest in trgov ni bil 
nevaren liberalnim položajem.
V sosednji slovenski deželi, na Štajerskem je prišlo do prvih 
liberalno-klerikalnih volilnih nasprotij leta 1896 v brežiškem volil­
nem okraju, prav tam, kjer so se že v šestdesetih in sedemdesetih 
letih stalno pojavljali v okviru slovenske stranke spori o tern, kdo 
bo kandidiral: duhovniki ali bolj liberalno usmerjeni veljaki. Tu se 
je torej proti uradnemu kandidatu duhovniku Žičkarju pojavila 
protikandidatura iz liberalnih vrst, isto se je ponovilo leta 1902, 
obakrat brez uspeha. Do drugega spora je prišlo leta 1897 ob vo­
litvah v splošni kuriji v celjskem okraju in na enak način; boj se 
je ponovil z istim rezultatom leta 1901 in 1906. Tretje prizorišče 
spopada je bil ljutomerski kmečki okraj leta 1902: tu narodni vo­
lilni odbor prvič ni postavil kandidata in je prepustil odločitev 
volilcem. Ivan Kočevar je zmagal nad klerikalnim Antonom Ko­
rošcem (70 : 44). Državnozborske volitve leta 1907 so prinesle že 
povsod dvojne kandidature; slogaštva je bilo konec. Liberalci so še 
zmagali v dveh okrajih (Celje, Marenberg), klerikalci v petih. 
Deželnozborske volitve leta 1909 so bile na podeželju v splošni in 
kmečki kuriji že povsem v znamenju liberalnega razpada; vsi iz­
voljeni poslanci so bili klerikalci (mestni mandat je seveda pripadel 
liberalcem). Državnozborske volitve 1911 so utrdile klerikalno 
premoč. Liberalci, ki so že na nadomestnih volitvah 1910 izgubili 
marenberškega poslanca, so bili zdaj še ob celjskega. Ves razvoj je 
šel na Štajerskem isto pot kot na Kranjskem, s to razliko, da so bile 
volitve leta 1911 na Štajerskem zadnje pred prvo svetovno vojno in 
klerikalci na njih na višku svoje moči.
it*
275
Še pred Štajersko je bila Goriška. Na Goriškem se je prvi 
ostrejši klerikalno-liberalni volilni spor pokazal na deželnozborskih 
volitvah leta 1889, ko je v goriškem kmečkem volilnem okraju 
uradno slovensko vodstvo (Sloga) kandidiralo klerikalnega dr. Jo­
sipa Tonklija in liberalnega dr. Rojca; klerikalci so nastopili proti 
Rojcu kot liberalcu in framasonu za profesorja bogoslovja Čerina, 
liberalci nato proti Tonkliju za profesorja Berbuča; zmagali so kle­
rikalci. Klerikalna struja, ki sta jo vodila Mahnič in Tonkli, je na ­
stopila proti Slogi potem še zlasti v državnozborskih volitvah 1891. 
To pa še ni bil klerikalno-liberalni razkol. V Slogi je namreč ostal 
poleg liberalnih še velik del konservativnih, s cerkvijo povezanih 
krogov in duhovščine z dr. Antonom Gregorčičem na čelu. Kot 
kandidat Sloge je ta zmagal leta 1891 nad Tonklijem z veliko večino 
(187 : 79); od 32 duhovnikov — volilnih mož jih je samo 8 glaso ­
valo za Tonklija. 35 Mahničeva in Tonklijeva struja še ni potegnila 
za seboj večine duhovščine, niti ni bila še povezana s kakim širšim 
organizacijskim ali gospodarskim delom. Razen Mahničevih načel 
ni imela torej nobene opore in je zato zaenkrat prenehala s samo ­
stojno volilno aktivnostjo.
Do pravega klerikalno-liberalnega preloma pride šele leta 1899, 
ko se razidejo Gregorčič in njegovi pristaši, med katerimi pa niso 
samo klerikalci, ampak tudi precej starih slogaško usmerjenih libe ­
ralcev, ter Gabršček in Tuma; malo pozneje ustanovita ta dva Na ­
rodno napredno stranko na Goriškem (1900). Toda razvoj na Gori­
škem se kljub mnogim podobnostim v marsičem razlikuje od onega 
na Kranjskem. Predvsem je na Goriškem v prvem obdobju po raz ­
kolu liberalizem dosti močnejši kot na Kranjskem; poleg tega pa 
klerikalizem na Goriškem ni nikoli enoten. Gregorčič se ne strinja 
niti z Mahničevo »načelno« katoliško politiko, niti s krščansko ­
socialnimi idejami in postopki, ki jih zlasti mlajša duhovščina 
vedno bolj uveljavlja na Goriškem. Tako si stojijo oh prvih volitvah 
po razkolu, ob dopolnilnih državnozborskih volitvah v kmečki ku ­
riji januarja 1900 nasproti trije kandidati: liberalni Stanič, grof 
Coronini, kandidat Sloge, to se pravi, Gregorčičeve skupine in 
Tonkli, kandidat Mahničevcev. Tonkli je dobil samo 34 glasov, ve­
liko večino od teh v goriškem okoliškem političnem okraju, Coro­
nini 120, Stanič 133 — in le s skupnim nastopom obeh klerikalnih 
struj je bil na ožjih volitvah izvoljen Coronini. Odtlej sta obe struji
276
nastopali pri volitvah in tudi sicer v politiki skupno; stara Sloga je 
bila novembra 1907 preosnovana v Slovensko ljudsko stranko za 
Goriško; medsebojna trenja pa so se nadaljevala in na zadnjih vo­
litvah v deželni zbor leta 1913 sta nastopili »nova struja« in »stara 
struja« vsaka s svojimi kandidati.
Pri državnozborskih volitvah leta 1901 je zmagal v kmečki 
kuriji liberalni kandidat, v splošni kuriji pa klerikalni — toda le 
zato, ker so zanj glasovali tudi italijanski klerikalci, medtem ko 
italijanski liberalci pri ožji volitvi niso glasovali; na slovenskem 
ozemlju so imeli liberalci večino (na področju slovenskih političnih 
okrajev brez mesta Gorice 136 : 119). Že konec istega leta je na 
deželnozborskih volitvah doživela liberalna stranka poraz: podlegla 
je v goriškem okraju kmečke kurije, kjer je bila klerikalna smer 
že tudi prej stalno močnejša, pa tudi v tolminskem, kjer je še janu ­
arja 1900 imel liberalni kandidat sicer skromno večino; zmagala je 
le na vedno liberalnem Krasu in pa seveda v trgih. Ker so se po­
slanci veleposestva pridružili Gregorčičevi skupini, je bilo v tem 
deželnem zboru razmerje 7 : 3 za klerikalni tabor. Državnozborske 
volitve leta 1907, prve s splošno volilno pravico in direktnim glaso ­
vanjem, so dale 2 klerikalna (v goriški okolici in v Gorah) in 
1 liberalnega poslanca (na Krasu). Naslednje deželnozborske vo­
litve leta 1908, prve po volilni reformi, so prinesle velik uspeh 
liberalcem: ob skoraj enakem številu glasov v splošni kuriji pri 
prvem glasovanju so pri ožjih volitvah s pomočjo socialnih demo­
kratov zmagali liberalni 3 kandidati; v kmečki in v mestni kuriji 
so bili rezultati isti kot leta 1901; ker so zmagali liberalci tudi v 
veleposestvu, so imeli v novem deželnem zboru 9, klerikalci pa 5 
poslancev. Nove deželnozborske volitve leta 1909 so znova spre­
menile položaj: splošna kurija je topot pripadla klerikalcem deloma 
takoj, deloma v ožji volitvi ob abstinenci socialistov (nekateri so tudi 
glasovali za klerikalce). 30 Tudi na Krasu je v kmečki kuriji prodrl 
zaradi svojevrstne razcepljenosti liberalnih glasov med kandidata 
narodno-napredne in agrarne stranke en klerikalni kandidat. Re­
zultat je bil torej: 9 klerikalcev, 5 liberalcev. Državnozborske vo­
litve 3911 so, kar se tiče poslanskih mest, ponovile rezultat iz 
leta 1907. Zadnje deželnozborske volitve 1913 so potekle v zna ­
menju razkola med staro in novo strujo SLS; Gregorčičeva konser­
vativna struja je pri tem v ožjih volitvah potegnila z liberalci.
277
Rezultat je bil ta, da so bili izvoljeni s klerikalne strani le 3 po­
slanci: en novostrujar v goriškem kmečkem okraju in oba kandi ­
data v splošni kuriji, ki sta bila skupna obema strujama; povsod 
drugod so zmagali liberalci, ki so v veleposestvu izvolili tudi pre­
maganega Gregorčiča; imeli so torej v deželnem zboru 10 (z Gre­
gorčičem 11) poslancev.
Takega nihanja v številu poslancev ene in druge stranke, kakor 
kakor smo ga videli tu, zlepa nismo srečali kje drugje. Nekoliko 
bolj umerjeno sliko nam kažejo številke glasov v slovenskih volilnih 
okrajih splošne in kmečke kurije ter državnozborskih volitev 1907 
in 1911. Opozoriti moramo na to, da ozemlje ni vedno isto: sloven­
ski okraji kmečke kurije obsegajo celotna slovenska okrajna glavar ­
stva brez krajev oziroma občin, ki so volile v mestni kuriji; obseg 
le-teh je bil po reformi 1908 nekoliko drugačen; deželnozborska 
splošna kurija obsega tudi pet slovenskih občin v gradiščanskem
okrajnem glavarstvu, ki so v državni zbor 1907 in 1911 volile v
italijanskih volilnih okrajih (razlika znaša okrog 1000 volilnih
upravičencev).
kmečka
upr
kurija
ud % vm lib ki lib °/o ki %
29. 1. 1900 . . 291 133 154 46 53
9. 1. 1901 . . 10.073 3453 34 291 142 139 49 48
5. 12. 1901 . . 6.378 3727 58 251 106 140 42 56
4. 3. 1908 . . 6.629 4574 69 2268 1822 34 27
10. 10. 1909 . . 4790 73 2063 2682 31 41
24. 7. 1913 . . 6.510 4026 62 1692 2218 26 34
agrarni glasovi na Krasu 1908 niso prišteti liberalnemu taboru
splošna volilna pravica
upr udel % KLEK •Z. LIB % SOC % raze. 
p. IIV.
Dr. 1907 32.279 23.801 74 12.163 38 9970 31 1214 4 454
1908 33.331 18.360 55 8.890 27 8755 26 633 2 214
9. 1909 33.800 21.219 63 10.494 31 9377 28 1184 4 201
12. 1909
?
18.528 55 10.730 32 6437 19 1218 4 143
Dr. 1911 33.211 16.531 50 8.716 26 5408 18 2150 6 257
1913 34.431 16.289 47 9.101 26 5080 15 1718 5 243
Številke nam kažejo ob vseh nihanjih vendarle eno splošno
tendenco: izpreminjanje medsebojnega razmerja glasov v klerikalno 
korist. Oba tabora sta imela ob najvišji volilni udeležbi leta 1907
278
največje število glasov; toda do leta 1913 so padli klerikalni glasovi 
z 12.163 le na 9101, liberalni pa z 9970 na 5080. V kmečki kuriji 
pa se je delež obeh taborov med leti 1908 in 1913 prav zamenjal — 
prej liberalna, zdaj klerikalna večina. Liberalizem je torej na gori ­
škem izgubljal tla pod nogami; boj je bil sicer drugače trdovraten 
kakor na Kranjskem in na Štajerskem; Kras je bil edino področje 
na Slovenskem, kjer so liberalci obranili premoč do konca. Razcep 
in spopad med novo in staro strujo SLS je sicer zabrisal zunanje 
znake tega procesa in prinesel celo liberalno volilno zmago, vendar 
pa te volitve niso v razpoloženju volilcev prinesle nobene spre­
membe v razvoju, nobenega porasta liberalnih glasov.
Kakor na Kranjskem, nastane tudi na Goriškem v liberalnem 
taboru posebno kmečko gibanje; vendar pa so razlike precejšnje. 
Medtem ko poteka na Kranjskem pred prvo svetovno vojno ob ve­
liki šibkosti narodno-napredne stranke na kmetih njen umik s po­
deželja in še ne dokončno formiranje samostojne kmetijske stranke 
vsaj na zunaj in za volitve sporazumno ter liberalni tisk podpira 
samostojne kmečke kandidate in agitira zanje, nastaja agrarna 
stranka na Goriškem proti volji narodno-napredne stranke. Pre­
cejšnjo vlogo pri njenem formiranju igra učiteljstvo. Tudi tu se po­
javljajo težnje po boju za posebne kmečke interese, gesla »kmet 
kmeta«, »ne liberalci ne klerikalci« in podobna. Stranka, ki se je 
ustanovila leta 1907, je štela pristaše v goriškem in sežanskem 
okrajnem glavarstvu; v njenem vodstvu so se nekateri zavzemali za 
samostojne volilne nastope, nekateri za zvezo z narodno-napredno 
stranko, nekateri pa tudi za sporazum s klerikalci ali bolje, z Gre­
gorčičevo skupino. 37 Tako so se pojavili leta 1907 posebni agrarni 
kandidati v goriški okolici in na Krasu, leta 1908 v kmečki kuriji 
na Krasu (zanimivo pa je, da so to kandidaturo, ki se je imenovala 
neodvisno in ki je objavljala svoje volilne oklice tudi v Gregorčičevi 
Gorici, mnogi imenovali klerikalno; verjetno je, da so jo klerikalci, 
ki ob teh volitvah edino v tem okraju niso postavili svoje posebne 
kandidature, tudi podprli);38 leta 1909 v goriški okolici in na Krasu 
(s po enim kandidatom) in pri nadomestnih volitvah v splošni 
kuriji istega leta. Leta 1907 in 1908 je bila šibka, njeni kandidati 
so po številu glasov zaostajali za onimi narodno-napredne stranke, 
leta 1909 pa so jih že presegali v kmečki in deloma tudi v splošni 
kuriji (sežanski politični okraj: v kmečki kuriji agr. 309, npr. 295,
279
v splošni 786 in 805 — goriški politični okraj: v kmečki kuriji 
arg. 751, npr. 319, v splošni 1450 in 1814, od tega v goriškem sod­
nem okraju 1343 in 594). Vendar je bil to zadnji samostojni nastop 
goriških agrarcev; kakor so bile že volitve leta 1908 in 1909 — 
z izjemami, ki smo jih našteli — združen nastop naprednjakov in 
agrarcev, tako so nastopili složno brez vsake izjeme leta 1911 
in 1913. Tudi pri teh skupnih kandidaturah opazimo težnjo, ne se 
kompromitirati z liberalno-klerikalnimi nasprotji, z liberalizmom: 
naprednjaki in agrarci nastopajo leta 1913 kot »samostojni« kandi­
dati; »osrednji volilni odbor v Gorici«, ki jih kandidira, ne nosi 
nobene strankarske oznake, v volilnem oglasu pa se obsoja stran­
karska razcepljenost prejšnjih let.39
Med staro in novo strujo v klerikalnih vrstah se kažejo iste 
razlike kakor med liberalno in klerikalno stranko: stara struja se, 
kakor liberalci, naslanjajo na kmečke veljake, na trdne kmete — 
nova struja pridobiva predvsem med manjšimi kmeti in najrevnej­
šim prebivalstvom. Zelo lepo se to vidi iz rezultatov volitev 
leta 1913. Kandidati posameznih strank in struj so dobili (med 
večjim številom kandidatov smo upoštevali tistega, ki je dobil naj­
več glasov):
v splošni kuriji v kmečki kuriji
mladi stari lib mladi stari lib
v goriškem pol. okraju 3386 1646 2655 849 495 849
v tolminskem pol. okraju 1627 789 881 396 214 352
Če si zamislimo, da bi obstajala čista splošna kurija, v kateri 
volilci kmečke kurije ne bi volili še enkrat, in v ta namen odštejemo 
kmečke volilce od splošnih, dobimo tele številke:
v goriškem pol. okraju . 
v tolminskem pol. okraju .
mladi stari lib
2537 1151 1806
1231 575 529
zajema splošna kurija Seveda bi morali upoštevati, 
lilce mest in trgov, da zajeto ozemlje ni povsod isto, da se tudi niso 
vsi volilci kmečke kurije udeležili volitev v splošni kuriji — vendar 
pa je splošni vtis teh številk kar pravilen: med malimi, revnejšimi 
ljudmi so imeli novostrujarji skoraj več pristašev kakor staro- 
strujarji in liberalci skupaj, v kmečki kuriji so bili znatno šibkejši.
280
Na Koroškem, v Trstu in v Istri ostane slovenski (oziroma 
hrvatsko-slovenski) tabor enoten vse do konca; na Koroškem je 
vodstvo izrazito klerikalno usmerjeno, v Trstu je povsem liberalno, 
v Istri slogaško v starem smislu besede. Prav v Istri pa opažamo 
zdaj, ko so se z volilno reformo okraji nacionalno razmejili in ni 
več zunanje nevarnosti, med volilei precejšnje vrenje, ki pride zlasti 
do izraza pri zadnjih volitvah leta 1914. »Resnično je, da se mnogo 
volileev ne strinja s kandidati, katere je proglasilo naše politično 
društvo,« piše Edinost40 in polemizira s stališčem, ki se kaže med 
volilei, zakaj namreč ni med kandidati v slovenskem volilnem 
okraju zastopan kmečki stan. 41 Iz tega nerazpoloženja rastejo raz ­
lične lokalne kandidature, ki sicer nimajo nobenih volilnih uspehov 
in jih tudi ne morejo imeti, ker jim manjka organizacije, ki pa 
kažejo rastoče nezadovoljstvo s tradicionalno politiko. Te kmečke 
tendence so bile, kakor smo že prej videli, splošne v vseh naših 
deželah; po propadu slogaštva so jih stranke s te in one strani reše­
vale s poudarjanjem kmečkih interesov in z večjim številom kandi ­
datur kmečkih veljakov; v Istri so se le nekoliko zakasnile.
VOLILNI USPEHI DELAVSKEGA GIBANJA
V Načelni izjavi ustanovnega zbora avstrijske socialnodemo ­
kratske stranke v Hainfeldu je v tretji točki rečeno, da se bo 
stranka potegovala za »splošno, enako in direktno volilno pravico« 
kot »eno najvažnejših agitacijskih in organizacijskih sredstev« — 
ne da bi se pri tem »kakorkoli varala glede vrednosti parlamenta ­
rizma kot ene od oblik modernega razrednega gospostva«. Na 
tretjem kongresu leta 1892 je bila ta zahteva po splošni, enaki in 
direktni volilni pravici še razširjena ali točneje omejena z dodat ­
kom »brez razlike po spolu«. 1
Začetki volilne aktivnosti socialnodemokratske stranke na Slo­
venskem pa segajo še v čas pred ustanovitvijo splošne kurije. 
»Dunajsko vodstvo je ob razpustu poslanske zbornice in razpisu 
volitev v državni zbor 23. januarja 1891 sklenilo, da bo poseglo v 
volilno gibanje celo s kandidaturami, kjer bi jih bilo mogoče po­
staviti, zlasti pa z volilno agitacijo z zborovanji in z letaki«. 
»Povsod naj bi socialni demokrati ustanavljali volilne odbore,
281
sklicevali volilne shode in na njih razlagali socialnodemokratski 
program, na volilnih shodih drugih strank pa naj bi javno povpra- 
šavali nasprotne kandidate o njihovem stališču do delavskih zahtev, 
izdajali volilne letake v velikih nakladah in v vseh jezikih, jih na 
vse načine razširjali in zbirali za volilni sklad«. 2 Postavljeni so bili 
kandidati predvsem na Dunaju in na Češkem, pri nas pa so se po­
javili na robu našega narodnostnega ozemlja, v beljaškem mestnem 
volilnem okraju, kjer so poleg Beljaka volili še Trbiž, Naborjet, 
Plajherk in Rute, Šmohor, Spital, Gmiiad, Greifenburg, Oberdrau- 
hurg in Obervellach. Po podatkih v Österreichische Statistik je 
dobil socialnodemokratski kandidat 64 glasov, kar nikakor ni malo. 
Upravičencev je bilo tedaj v vsem okraju 1024, udeležencev 658; 
torej je glasoval socialistično deseti del onih, ki so prišli na volitve. 
Socialisti so v tem volilnem okraju sodelovali tudi pri naslednjih 
volitvah in so dobili na dopolnilnih volitvah dne 3. marca 1894 
61 glasov, leta 1897 26 glasov in leta 1901 13 glasov — nikdar več 
torej niso dosegli prvotnega števila. Podrobnejših podatkov o tem 
prvem glasovanjem nimamo; moremo pa domnevati, da je bila 
glavna večina teh glasov oddana v Beljaku, le posamezni morebiti 
še v Trbižu ali tudi kje drugje. Arbeiterwille je poročal, da je dobil 
socialnodemokratski kandidat tudi v Mariboru 4 glasove, 3 vendar 
pa se ta vest ne sklada z drugimi sicer precej podrobnimi poročili, 
ki jih imamo in po katerih je bilo v celem mariborskem mestnem 
volilnem okraju poleg glasov za nemškega in slovenskega kandidata 
oddanih troje razcepljenih glasov; morebiti hi mariborska dva (na 
ime Brettschneider) mogla biti socialistična. V Trstu je leta 1891 
socialna demokracija podprla kandidaturo italijanskega liberalca 
Mauronerja v III. kolegiju (IV. volilni razred in okolica — tu je 
kandidiral s slovenske strani Nabergoj) ker je bil v pismu sprejel 
socialno demokratski program. 4 Mauroner seveda ni bil nikakršen 
socialen demokrat niti demokratičen zaveznik ali simpatizer soci­
alne demokracije; glasove zanj österreichische Statistik čisto ne­
upravičeno prišteva socialnodemokratskim glasovom. Kakor nam 
kažejo podatki, socialistični glasovi niso nič vplivali na rezultat 
volitev; bilo jih je tudi verjetno le malo. Podpora Mauronerju pa 
je vsekakor spadala med tiste napačne poteze in kompromise z 
buržoazijo, ki jih je 2. strankin kongres istega leta obsodil. Ta kon­
gres je priporočil »strankinim sodrugom, da stopijo v volilno agi ­
282
tacijo povsod, kjer je inogoč volilni boj brez kompromisa«. Adler 
je svaril pred tem, da bi se socialni demokrati za vsako ceno udele ­
ževali volitev. Stopili smo v volilni boj, je dejal, ker smo hoteli 
izrabiti veliko vznemirjenje ljudstva, ki ga prinašajo volitve s seboj; 
kjer pa takega vznemirjenja ni, se volitev ni treba udeleževati, saj 
ne gre za glasove, ampak za razsvetljevanje množic.5
Seveda je šele uvedba splošne kurije s splošno, čeprav omejeno 
volilno pravico dala socialni demokraciji resnično možnost uveljav ­
ljenja v volilnem boju. Zato pomenijo državnozborske volitve 
leta 1897 prvi nastop socialne demokracije na vsem slovenskem 
ozemlju.
1897 1901
v m SOC vm SOC
Kranjska . . . 991 38 4 %
Goriška . . 439 6 1 % 440 8 2 %,
Feldbach . . . 692 108 16 % 696 81 12 %
Celje . . 672 98 15 % 670 54 8 %
Koroška . . . 722 101 14 % 710 56 8 %,
Istra . . 636 10 2 % 615 17 3 %
Direktne volitve so bile v splošni kuriji tedaj na Slovenskem 
šele samo v Trstu; tu, v glavnem industrijskem in delavskem centru, 
so socialni demokrati ob prvem nastopu dobili že 12 % glasov vseh 
volilnih upravičencev in 18 %, glasov vseh udeležencev. Manj pri­
merljivi so podatki za ostale dežele. Uvedba splošne kurije je po­
menila kljub vsej skromni in nazadnjaški obliki vendarle veliko 
zmago načela splošne volilne pravice in prvi korak k nadaljnji 
demokratizaciji volilne pravice. Bila je tudi zmaga socialne demo­
kracije in tako so jo občutili. Zato so se socialisti zelo aktivno 
udeleževali pravolitev in je zanje glasoval še marsikdo drug, medtem 
ko so bile nekatere buržoazne stranke deprimirane in so se njihovi 
volilci v precejšnji meri abstinirali. Zlasti velja to za slovenske li­
beralce na Kranjskem in za slovensko stranko na Koroškem. Močno 
aktivni pa so bili na Kranjskem tudi klerikalci, ki so zmagali na 
vseh pravolitvah v Ljubljani, ali na Koroškem nemški nacionalci, v 
Trstu italijanski liberalci. V slovenskem delu Štajerske so nemški 
nacionalci v odporu do slovenske stranke podprli socialne demo­
krate; v celjskem »je prejel naš kandidat sodrug Ropaš ob pomoči
283
nemških nacionalcev 98 glasov volilnih inož,« je rečeno v poročilu 
na šestem zboru avstrijske socialne demokracije. 0 Število sociali ­
stičnih volilnih mož na Štajerskem je torej v primerjavi z resnično 
močjo socialne demokracije nekoliko previsoko. Socialni demokrati 
so zmagali, to se pravi, izvoljeni so bili njihovi volilni možje, v 
Mariboru in Celju, v več občinah celjske okolice in v premogovnem 
področju, tako na štajerski kot na kranjski strani, v Spodnji Šiški 
pri Ljubljani in v Idriji ter Spodnji Idriji. Vsi istrski socialistični 
volilni možje so bili iz Milj, vsi goriški iz Nabrežine. Na Koroškem 
so v socialističnih rokah Prevalje, Borovlje s še dvema sosednjima 
občinama, Podklošter, nemške občine v trbiškem sodnem okraju 
ter več nemških občin v beljaškem. Razen v splošni kuriji so nasto ­
pili socialisti tudi v mestni kuriji v Ljubljani (27 glasov) ter v go- 
renjsko-notranjskib mestih (40 glasov, od tega 22 v Postojni in 13 v 
Idriji), in kot že poprej, v beljaškem okraju, razen tega pa še v 
ljubljanskem okraju kmečke kurije (11 volilnih mož).
Državnozborske volitve leta 1900/1 so prinesle ponekod na ­
raščanje, na Štajerskem in Koroškem pa nazadovanje števila socia ­
lističnih volilnih mož v splošni kuriji; prvo navdušenje je minilo, 
zavezniki so odpadli, boj z buržoazne strani je bil ostrejši. V mestni 
in kmečki kuriji so se ponekod kandidature opustile. Volitve v splošni 
kuriji na Kranjskem so bile zdaj že direktne. Socialisti so dobili 4 % 
glasov vseh volilnih upravičencev. Zdaj je začela dežela za deželo 
uvajati splošno kurijo, medtem pa je prišlo z državnozborsko vo­
lilno reformo leta 1907 veliko zmagoslavje socialne demokracije: 
splošna in enaka volilna pravica. Še mnogo bolj kakor pred de­
setimi leti je bila to zmaga načel, ki se je zanje boril delavski razred. 
Seveda tudi ta zmaga ni bila popolna; splošna volilna pravica je 
veljala le za moške, volilni okraji so bili zelo pogosto oblikovani 
tako, da bi dali čimmanj možnosti za zmago socialističnih kandida ­
tov, namesto proporcionalnega sistema je ostal sistem absolutne 
večine, ki je bil prav tako v škodo socialni demokraciji, zlasti v 
takih ne dovolj industrializiranih predelih, kakor so bili večinoma 
na Slovenskem.
Porast glasov za socialno demokracijo v naših deželah od 
uvedbe direktne volilne pravice naprej vidimo v naslednji razpre ­
delnici:
284
Kranjska:
splošna 
vol. prav.
kmečka
kurija
mestna
kurija
1901 dr 3.852 4 % 49
1901 de
1907 dr 5.031 5 %
33
1908 de 5.077 5 % 214 184
1911 dr 6.979 7 %
1913 de 5.273 5 % 585 190
Štajerska (bivše mariborsko okrožje)
1901 dr
1904 de 5.044
315
1907 dr 6.937 8 %
1909 de 6.200 7 % 60
1911 dr 6.303 7 %
Koroška (območje celovškega in beljaškega okraja s plošne kurije)
1902 de 3.387 10 % 38
1907 dr 8.611 23 %
1909 de 5.678 15 % 31
1911 dr 9.331 23 %
Goriška (slovenski volilni okraji)
1907 dr 1.525 4 %
1908 de 633 2 %
9. 1909 de 1.184 4 %
12. 1909 de 1.218 4 %
1911 dr 2.150 6 %
1913 de 1.718 5 %
Istra (slovenski sodni okraji)
1907 dr 1.525 8 %
1908 de
?
114
1911 dr 1.734 9 %
1914 de
? ?
267
Trst
splošna 
vol. prav.
višji v. razredi
1897 dr 4.464 12 %
1901 dr 4.901 14 %
1907 dr 9.448 24 %
1909 ob 7.144 17 % 326 3 %
1911 dr 10.236 23 %
1913 ob 7.618 18 % 1543 10 %,
285
V splošni kuriji in pri volitvah v državni zbor 1907 in 1911 so 
socialni demokrati postavljali svoje kandidate skoraj v vseh volilnih 
okrajih na Slovenskem, tudi tam, kjer je bilo pričakovati le mini­
malno število glasov. Manj so se udeleževali volitev v kmečki in 
mestni kuriji, kjer praviloma socialističnih volilcev ni bilo. Vendar- 
pa po uvedbi osebne dohodnine tudi te kurije niso bile brez de­
lavstva (glej str. 153). Poleg tega se je marsikje socialni demokra ­
ciji priključeval del inteligence. Zato postavljajo socialni demokrati 
kandidate v Idriji od leta 1901 naprej, v Mariboru (za državno ­
zborske volitve 1901 in deželnozborske 1909), v Beljaku (za državne 
volitve do leta 1901 in za deželne 1902), v Ljubljani in v volil­
nem okraju Izola-Milje od leta 1908 naprej; v Trstu v drugem in 
tretjem mestnem volilnem razredu od leta 1909. V kmečki kuriji 
kandidirajo največ na Kranjskem, in sicer v ljubljanskem, radovlji ­
škem in trebanjskem volilnem okraju od leta 1908. v vipavskem od 
leta 1913, sicer pa še v trbiškem okraju na Koroškem leta 1909 in 
v poreškem (italijanskem) okraju v Istri v zadnjih volitvah leta 1914. 
Vsi ti okraji obsegajo manjše ali večje predele z večjim številom in­
dustrijskega delavstva in socialističnih volilcev v splošni kuriji: ljub ­
ljansko okolico, jeseniško dolino, zasavske premogovnike, idrijski 
rudnik, da navedemo primere za Kranjsko. Seveda v nobenem teh 
okrajev ni bilo izgledov na zmago; toda socialisti itak niso postav ­
ljali kandidatur s tega stališča. V mestni kuriji pa so imele kan ­
didature ponekod tudi take možnosti: v Idriji in Miljah-Izoli, v 
dveh majhnih volilnih okrajih, kjer je delavski element lahko naj ­
laže prišel do izraza. V Miljah —Izoli so socialisti tudi zares zma ­
gali, v Idriji so odločali v ožjih volitvah. Prav gotovo lahko rečemo, 
da bi bil na Kranjskem mandat za socialno demokracijo najlaže 
dosegljiv v Idriji.
Pregledovanje številk zadnje tabele nam kaže skoraj stalen 
vzpon socialističnih glasov. Seveda moramo upoštevati, da je bilo 
skoraj vselej število socialističnih glasov pri deželnozborskih vo­
litvah manjše, kakor je bila nasploh pri njih manjša volilna ude ­
ležba in šibkejše zanimanje. Ponekod so te razlike celo zelo znatne; 
v precejšnji meri so povzročene od kurialnega sistema. Zato mo­
ramo deželnozborske volitve primerjati z deželnozborskimi, držav ­
nozborske z državnozborskimi.
286
Za volitve leta 1907 in 1911 dajemo tu še podrobnejše šte­
vilke po posameznih sodnih okrajih za vse slovensko ozemlje. Ra ­
zen povsem slovenskih sodnih okrajev smo navedli številke tudi 
za one mešane sodne okraje, ki so imeli okrog 10 %< in več sloven­
skega prebivalstva. Navajamo število volilnih upravičencev, število 
glasov za socialnodemokratske kandidate in od števila volilnih upra ­
vičencev izračunan odstotek teh glasov. Odstotek računan od šte­
vila volilnih upravičencev je sicer nižji od onega, ki ga navadno 
navajajo, računanega od števila glasovalcev, daje nam pa mnogo 
bolj točno in primerljivo sliko še zlasti za socialistične glasove. So­
cialni demokrati so bili najbolj disciplinirani volilci; udeležba vo- 
lilcev buržoaznih strank pa je zelo nihala; odstotki od števila od­
danih glasov bi nam prikazovali nazadovanja ali napredovanja, ki
jih v resnici ni bilo.
1907 1911
u pr SOC. dem. npr soc. dem.
Koroška
Šmohor .... 2.025 207 10 % 2.016 283 14 %*
Trbiž .... 1.469 438 30 %, 1.474 446 30 %
Podklošter 1.350 333 25 % 1.457 496 34 %*
Beljak .... 7.029 3372 48 %* 7.906 2927 37 %
Rožek .... 1.674 82 5 % 1.738 514 30 %*
Borovlje 2.516 582 23 %, 2.657 541 20 %
Celovec-mesto 3.977 702 18 %. 4.986 931 19 %
Celovec-okoliea . 6.702 1506 22 %, 7.406 1696 23 %
Velikovec . 3.159 381 12 % 3.171 444 14 %,
Dobrla ves . 1.954 46 2 % 1.998 163 8 %
Železna Kapla 1.088 11 1 % 1.042 62 6%
Pliberk .... 4.332 797 18 % 4,718 780 17 %
Šentpavel . 2.468 73 3 % 2.608 265 10 %
Štajerska
Marenberg . 2.823 411 15 % 2.928 312 11 %
Arvež .... 3.612 18 0 % 3.642 35 1 %
Maribor-mesto 4.643 2075 45 %* 5.396 1811 33 %
Maribor-okolica . 10.711 1734 18 % 11.109 1139 10 %
Lenart .... 3.837 — 0 % 3.790 13 0 %
Cmurek .... 5.248 14 0 % 5.199 11 0 %
Radgona 3.057 25 1 % 3.113 40 1 %
Gornja Radgona . 2.579 3 0 % 2.470 15 1 %
Ljutomer . 3.049 33 1 % 3.027 — 0 %
Ormož .... 4.304 3 0 % 4.114 13 0 %
287
1907 1911
Ptuj-mesto
upr
641
SOC.
150
dem.
23 %
upr
664
SOC.
63
dem.
10 %
Ptuj-okolica . 9.924 81 1 % 9.721 75 1 %
Rogatec .... 2.367 3 0 % 2.328 19 1 %
Šmarje .... 3.297 — 0 % 3.351 — 0 %
Kozje .... 3.351 — 0 % 3.434 — 0 %
Brežice .... 3.740 120 3 % 3.777 173 5 %
Sevnica .... 2.035 69 3% 2.064 105 5 %
Laško .... 5.691 1537 27 % 6.122 1861 30 %
Celje-mesto 982 30 3 % 1.052 37 3 %
Celje-okolica . 7.962 448 6 % 8.240 391 5 %
Konjice . . . 3.952 25 1 % 4.045 4 0 %
Slov. Bistrica . 3.748 179 5 % 3.820 139 4%
Slov. Gradec . 2.495 12 0 % 2.687 71 3 %
Šoštanj .... 2.799 16 1 % 2.919 58 2 %
Vransko 2.191 3 0 % 2.266 4 0 %
Gornji Grad . 2.927 5 0 % 3.177 — 0 %
Kranjska
Ljubljana-mesto . 6.893 641 9 % 6.824 730 11 %
Ljubljana-okolica 8.154 991 12 % 8.848 1355 15 %
Vrhnika 2.832 116 4% 2.908 163 6 %
Kamnik 4.670 — 0 % 4.501 25 1 %
Brdo .... 3.011 — 0 % 3.022 3 0 %
Litija .... 4.423 1130 26 %* 4.367 813 19 %
Višnja gora 2.388 22 1 % 2.431 10 0 %
Žužemberk 1.918 — 0 % 1.751 — 0 %
Trebnje 1.914 — 0 % 1.764 6 0 %
Novo mesto 5.520 — 0% 5.307 26 0 %
Mokronog . 2.520 — 0 % 2.558 — 0 %
Radeče .... 1.597 150 10 %* 1.555 47 3 %
Krško .... 3.252 — 0 % 3.159 20 1 %
Kostanjevica . 2.525 — 0 % 2.560 39 2 %
Metlika 1.671 — 0 % 1.795 28 2 %
Črnomelj 2.549 — 0 % 2.918 — 0 %
Kočevje 3.639 — 0 % 3.715 226 6 %
Ribnica .... 2.387 — 0 % 2.515 — 0 %
Velike Lašče . 1.740 — 0 % 1.842 — 0 %
Lož.................... 1.739 1 0 % 1.631 17 1 %
Ilirska Bistrica . 3.002 34 1 %, 2.364 118 5 %
Postojna 3.026 94 3 % 2.900 347 12 %
Senožeče 1.322 40 3 % 1.237 255 21 %
Vipava .... 2.954 — 0 % 3.058 3 0 %
Logatec 1.371 104 8 % 1.419 67 5 %
288
1907 1911
Idrija
upr
3.458
SOC.
746
dem.
22 %
upr
3.564
SOC.
1016
dem.
28 %
Škofja Loka . 4.284 — 0 % 4.438 14 0 %
Kranj 4.212 — 0 % 4.207 31 1 %
Tržič 1.387 125 9% 1.448 296 20 %
Radovljica 4.198 143 3 % 4.350 312 7 %
Kranjska gora 2.537 523 21 % 2.585 902 35 %
Goriška
Bovec 1.240 — 0 % 1.314 40 3 %
Kobarid 2.368 — 0 % 2.364 20 1 %
Tolmin . 3.553 — 0 % 3.679 47 1 %
Cerkno . 2.231 — 0 % 2.181 39 2 %
Kanal 3.201 — 0 % 3.279 15 0 %
Gorica-mesto . 4.735 288 6 % 5.297 244 5 %
Gorica-okolica 9.721 765 8 % 10.330 893 9 %
Ajdovščina 3.446 2 0 % 3.442 54 2 %
Komen . 3.457 464 13 % 3.507 860 25 %
Sežana . 3.601 128 4 % 3.653 334 9 %
Tržič 3.821 622 16 % 4.147 1051 25 %
Krmin . 3.762 442 12 %' 3.938 661 17 %
Trst
mesto.........................
predmestja in okolica
39.821 9448 24 %
31.104
14.142
6874
3362
22 % 
24 %
Istra
Koper . 9.952 1048 11 % 10.649 1105 10 %
Piran 5.094 477 9 % 5.498 629 11 %
Podgrad
•
3.946 — 0 % 3.887 —
0 %
Seveda nam vse te številke ne kažejo dejanske moči socialne 
demokracije. V posameznih volilnih okrajih in pri posameznih vo­
litvah so namreč tudi pristaši nekaterih buržoaznih strank glasovali 
za socialistične kandidate, bodisi po predhodnem sklepu vodstva 
ali pa tudi brez takega sklepa ali proti njemu. Večkrat so tudi tako 
glasovanje v javnih izjavah tajili. Za socialne demokrate so glasovali 
v šmohorskem in podkloštrskem sodnem okraju leta 1911 volilci 
slovenske stranke, v beljaškem sodnem okraju leta 1907 volilci 
nemške klerikalne in slovenske stranke, v rožeškem sodnem okraju 
leta 1911 volilci slovenske stranke, v Mariboru leta 1907 volilci slo­
venske stranke, v ljubljanskem sodnem okraju leta 1911 del slo-
19 Volitve
289
venskih liberalnih volilcev,' v litijskem in radeškem sodnem okraju 
leta 1907 slovenski liberalni volilci, ki so glasovali za Ivana Can ­
karja, v senožeškem sodnem okraju leta 1911 slovenski liberalni 
volilci, v tržiškern sodnem okraju leta 1911 slovenski liberalni 
ali nemško usmerjeni volilci — da navedemo samo par najbolj 
očividnih primerov naše preglednice, ki smo obenem nanje opo­
zorili tudi z zvezdico pri odstotku glasov. Nekateri izredni dvigi 
glasov pa so popolnoma realni in jih potrjujejo tudi primerjave z 
naslednjimi volitvami: to velja npr. za sodni okraj Kranjske gore. 
Tu se je ob uvedbi volilne dolžnosti zelo veliko volilcev, ki prej 
niso hodili na volišče, opredelilo za socialno demokracijo in so ji 
tudi ostali zvesti. Tudi sicer je na Kranjskem marsikak dvig socia ­
lističnih glasov pripisati volilni dolžnosti.
Tu in tam kvari primerljivost številk tudi večje število razve ­
ljavljenih socialističnih glasov. Tako so npr. leta 1907 samo v je­
seniški občini razveljavili 86 socialističnih glasov; 8 upoštevanje 
le-teh takoj dvigne odstotek socialističnih glasov v kranjskogorskem 
sodnem okraju od 21 % na 24 %. V nekaterih primerih morejo biti 
socialistični glasovi v statistiki tudi pod razcepljenimi glasovi; se­
veda pa število takih glasov za vsak sodni okraj ne more biti ravno 
veliko.
Glavne postojanke socialističnih glasov na slovenskem ozemlju 
so bile: Trst, vsa slovenska istrska obala, toda najbolj Milje z 
okolico, na Goriškem Gorica z okolico in Kras z Nabrežino, na 
Kranjskem Ljubljana in njena okolica, Idrija in okolica, Jesenice in 
vsa jeseniška Dolina, premogovno Zagorje z okolico* na Štajerskem 
Trbovlje in vse premogovno področje, deloma celjska okolica, Ma ­
ribor z okolico in Dravska dolina nad Mariborom, na Koroškem 
Mežiška dolina, Borovlje in Celovec z okolico ter Beljak z okolico, 
spodnja Ziljska in Kanalska dolina.
Precejšnja razlika pa je pri tem med Koroško, Goriško, Kranj ­
sko in Štajersko. Na Koroškem so od sedmih povsem slovenskih 
sodnih okrajev samo trije z res majhnim številom socialističnih 
glasov, pa še od teh imata le dva leta 1907 minimalni delež in tudi 
ta dva sta ga leta 1911 precej zvišala. Na Štajerskem pa je od 
20 sodnih okrajev (mest ne štejemo posebej) leta 1907 13 takih, ki 
imajo 1 % ali manj socialističnih glasov, na Kranjskem od 30 sodnih 
okrajev 19, na Goriškem pa 6 od devetih. Na Goriškem, Kranjskem
290
in Štajerskem imamo nekatere močne centre delavskega gibanja 
z velikim številom volileev, toda v velikem delu dežel se delavsko 
gibanje sploh še ni pokazalo ali pa se je komaj začelo.
Prav nikjer na Slovenskem ne najdemo volileev delavskega 
razreda razporejenih na tako širokih sklenjenih področjih kakor na 
Koroškem.
Ce upoštevamo vse navedene slovenske in mešane sodne okraje, 
dobimo za posamezne dežele naslednje število socialističnih glasov:
1907 1911
upr SOC upr SOC
Štajerska . . . 101.965 6.994 7 % 104.455 6.389 6%
Koroška . . 39.743 8.530 21 % 43.177 9.548 22 %
Kranjska . . . 98.788 5.031 5 % 99.263 6.979 7 %
Goriška . . 45.136 2.711 6 % 47.131 4.258 9 %
Trst . . . 39.821 9.448 24 % 45.246 10.236 23 %
Istra . . 18.992 1.525 8 % 20.034 1.734 9 %
344.445 34.239 10 % 359.306 39.144 11 %
V celoti je torej bilo na širšem slovenskem ozemlju, da rabimo 
ta izraz, leta 1907 10 %•, leta 1911 pa 11 % socialističnih volileev. 
Toda ali nismo zajeli prevelikega ozemlja in dobili previsoke šte­
vilke? Na Koroškem je bila npr. v beljaškem sodnem okraju ne­
dvomno večina socialističnih glasov oddana v nemških občinah. 
Zato računajmo še podatke samo za tistih sedem povsem slovenskih 
sodnih okrajev, ki smo jih navedli na str. 244 in dobimo za leto 1907 
2232 glasov ali 14 % (od 15.634 upravičencev), za leto 1911 pa 
3000 glasov ali 18 %. (od 16.781 upravičencev). Če odštejemo gla ­
sove, ki so jih v rožeškem okraju oddali za socialiste volilei slo­
venske stranke, nam ostane na tem ozemlju za leto 1911 približno 
2500 ali 15 %( čistih socialističnih glasov. Ta številka je seveda 
nekoliko prenizka, ker ne upošteva slovenskih občin v mešanih 
sodnih okrajih. Pa naj bo že kakorkoli, tudi 15 % je delež, kakor ga 
ni socialistična stranka pred prvo svetovno vojno dosegla z izjemo 
Trsta v nobeni drugi deželi na Slovenskem.
Če tudi podatke za Štajersko zreduciramo na ozemlje nekda ­
njega mariborskega okrožja, dobimo za leto 1907 ob 90.048 upra ­
vičencih 6937 ali 8 %', za leto 1911 pa oh 92.501 upravičencu 6303 
ali 7 % socialističnih glasov. Te številke so celo za en odstotek
19'
291
ugodnejše od gornjih, saj so bili obmejni mešani nemško-slovenski 
sodni okraji tako rekoč brez delavskih volilcev.
Za Goriško upoštevamo lahko samo ozemlje slovenskih treh 
volilnih okrajev. Tu je bilo leta 1907 32.279 volilnih upravičencev 
ter 1214 ali 4 % socialističnih glasov, leta 1911 pa 33.211 upravi ­
čencev in 2150 ali 6 %« socialističnih glasov.
Tako torej dobimo podatke za ožje slovensko narodnostno 
ozemlje:
upr SOC
1907
1911
295.562 26.387 9 %
307.036 30.402 10 %
Če odštejemo še Trst in Koroško, dobimo številke, ki bodo 
približno odgovarjale stanju na današnjem ozemlju SR Slovenije. 
Meje so sicer ne ujemajo povsem, toda zajeto je večje področje de­
lavskih glasov v Miljah, ki niso na našem ozemlju — zato pa ni 
vključena Mežiška dolina, po številu glasov ustrezajoče drugo tako 
področje, ki pa je v naši republiki. Tako se lahko zanesemo, da daje 
naš račun pravilno splošno sliko:
upr SOC
1907 240.107 14.707
1911 245.009 17.166
6 % 
7 %
Stranka delavskega razreda je pred prvo svetovno vojno pri­
tegnila na ozemlju današnje republike 7 % vseh volilnih upravi ­
čencev.
Volilci socialistične stranke so bili v ogromni večini delavci. 
Področja glasov, ki jih je stranka dobila, se v glavnem ujemajo z 
razprostranjenostjo industrije in rudarstva. Slovensko ozemlje je 
bilo pred prvo svetovno vojno v veliki večini kmečko; brez Trsta in 
Koroške je živelo dve tretjini ljudi od kmetijstva. Zlasti na Koro­
škem je socialna demokracija zajela tudi precejšen delež kmečkega 
delavstva; volilni okraj Velikovec je imel med volilnimi upravičenci 
leta 1907 več kmečkih delavcev kot pa samostojnih kmetov; v 
volilnih okrajih Borovlje, Trg (tu je volil rožeški sodni okraj) in 
Beljak pa je bilo kmečkih delavcev več kot polovico toliko kot sa ­
mostojnih kmetov — na vsem ostalem slovenskem ozemlju ni bilo 
nikjer podobnega razmerja, povsod je bil delež kmečkih delavcev
292
dokaj manjši. Na Koroškem je bilo kmečkega prebivalstva že na ­
sploh pod povprečjem slovenskih dežel, ta svojevrstna struktura pa 
je še po svoje prispevala k tako široki razprostranjenosti socialne 
demokracije. Na drugi strani je bilo naše delavstvo po nastanku 
sorazmerno mlado; dostikrat še tudi po delu, sicer pa po tradiciji 
in miselnosti je bilo povezano s kmečkim okoljem, iz katerega je 
prihajalo. Zato je marsikje, tako npr. na Gorenjskem, število indu ­
strijskih in železniških delavcev, ki so prišli leta 1907 na volišče, 
višje od števila glasov, ki so jih dobili socialistični kandidati, to se 
pravi, da so glasovali delavci tudi za buržoazne stranke (na Gorenj­
skem zlasti za klerikalno). Krščanski socialci, v precej manjši meri 
pa tudi liberalci, narodnjaki v Trstu in Istri, so snovali svoje delav ­
ske organizacije, ki so imele vpliv na del delavstva. V ne tako 
majhni meri so morali delavci glasovati za buržoazne stranke tudi 
pod velikim pritiskom ob volitvah, o čemer nam mnogo piše socia ­
listično časopisje.
Socialna demokracija je bila pred prvo svetovno vojno v veli­
kem vzponu. Če odštejemo volilce iz vrst buržoaznih strank, ki niso 
volili za socialne demokrate zaradi simpatij, ampak iz nasprotja do 
svojih nacionalnih nazorskih nasprotnikov, je nazadovanj soraz ­
merno malo. V industrijskem predelu, kakor je bila jeseniška do­
lina, je naraščala socialna demokracija od volitev do volitev. 
Leta 1900 je zajela 15 % volilnih upravičencev kranjskogorskega 
sodnega okraja, leta 1907 24 %', leta 1908 25 %, leta 1911 35 % in 
le leta 1913 je na deželnih volitvah padla za dva odstotka, na 33 %. 
Podobno je bilo tudi mnogokje drugod. Delavsko gibanje se je 
utrjevalo in krepilo v industrijskih centrih, posegalo pa je in se 
počasi širilo tudi izven njih.
Za velike volilne uspehe je bilo seveda delavsko gibanje na 
Slovenskem še prešibko. Od sodnih okrajev (predelov v Trstu), ki 
so zajemali glavne centre socialističnih glasov, je bila socialna de­
mokracija najmočnejša stranka leta 1907 kot 1911 samo v belja- 
škem okraju in v 1. tržaškem volilnem okraju (Staro mesto in 
Sv. Jakob), pa tudi tu ni imela absolutne večine. Razen ob posebno 
ugodnih prilikah nemoči buržoaznih strank so bili volilni uspehi 
odvisni od ožjih volitev.
Ožje volitve so bile pogosto predmet najrazličnejših računov, 
kombinacij, dogovarjanj in medsebojnih kompenzacij. Podrobnejši
293
opis ne spada v okvir tega dela. Vendar pa se politične stranke na 
našem ozemlju držijo nekaterih pravil, ki jih le izjemoma zapuščajo. 
Buržoazne stranke so bile sicer velike nasprotnice socialne demo­
kracije in so jo ovirale in zatirale, kjer so jo mogle, vendar so pri 
ožjih volitvah uporabljale temu nasprotujočo prakso. V ožjih vo­
litvah se buržoazne stranke ne povezujejo med seboj v buržoazni 
razredni solidarnosti, ampak praviloma proti svojim nacionalnim 
in nazorskim nasprotnicam glasujejo za socialnodemokratske kan ­
didate. Socialni demokrati, ne samo na Slovenskem, ampak načelno 
v vsej Avstriji, so se za ožje volitve držali v glavnem dveh pravil: 
prvič, da spoštujejo dogovorjeno nacionalno pripadnost poslanskih 
mest, drugič, da glasujejo predvsem proti klerikalnim kandidatom. 
Govorili smo že o tem, da so koroški socialni demokrati opredelili 
slovensko stranko kot klerikalno in zato praviloma glasovali proti 
njej (glej str. 248). Podobno stališče — proglasitev hrvatsko-slo- 
venske stranke za klerikalno —• se je pojavilo tudi s strani italijan ­
ske socialne demokracije v Istri, vendar je bilo ob protestu jugo ­
slovanske socialnodemokratske stranke opuščeno: 9 na Primorskem 
so ostali socialni demokrati v spopadih nacionalnih strank nev­
tralni. Protiklerikalnega stališča znotraj iste narodnosti so se socia ­
listi držali dokaj dosledno na Kranjskem in Štajerskem, manj na 
Primorskem.
V Trstu je zmagal v prvem volilnem okraju (Staro mesto in 
Sv. Jakob) leta 1907 socialni demokrat Valentino Pittoni že oh 
prvem glasovanju, leta 1911 pa ponovno, toda šele v ožji volitvi oh 
podpori slovenske stranke proti italijanskemu liberalcu. V vseh 
ostalih mestnih volilnih okrajih v Trstu so bili leta 1907 izvoljeni 
v ožjih volitvah ob obljubljeni podpori slovenske stranke brez hoja 
Raimondo Scabar, Silvio Pagnini in Giovanni Oliva; od teh je 
Pagnini zapustil socialnodemokratsko stranko in odstopil; za njim 
pa je hil tako leta 1909 v nadomestnih volitvah kot leta 1911 iz­
voljen že v prvi volitvi italijanski liberalni kandidat. Drugi volilni 
okraj so izgubili socialisti leta 1911; le v četrtem (Sv. Vid in Zgor ­
nja Čarbola) je hil leta 1911 Oliva v ožjem glasovanju ponovno s 
slovensko podporo izvoljen. Na občinskih volitvah je bilo leta 1909 
izvoljenih v mestni svet 10 socialistov, vsi v četrtem volilnem raz ­
redu in v ožjih volitvah s slovensko pomočjo; leta 1913 pa 7 socia ­
294
listov, od teh dva v tretjem volilnem razredu, spet vsi na enak 
način v ožjih volitvah.
V slovenski Istri je zmagal v deželnozborski mestni kuriji 
leta 1908 in prav tako leta 1914 v volilnem okraju Izola —Milje 
socialistični kandidat Francesco Zorzenon, obakrat v ožji volitvi 
proti italijanskemu krščanskemu socialcu s podporo italijanskih 
liberalcev.
Na Koroškem je bil leta 1907 v beljaškem državnozborskem 
volilnem okraju že v prvi volitvi izvoljen socialni demokrat Arnold 
Riese, za katerega so glasovali tudi volilci slovenske stranke in 
nemških socialcev. Ponovno je bil izvoljen leta 1911, toda šele v 
ožji volitvi ob podpori slovenske stranke proti nemškemu nacio- 
nalcu. Po njegovi smrti je bil na dopolnilnih volitvah leta 1912 
izvoljen že v prvi volitvi socialni demokrat Florian Gröger; zanj je 
glasovala tudi slovenska stranka. Pri deželnozborskih volitvah 
leta 1909 je v beljaškem volilnem okraju, spet v ožji volitvi, zmagal 
socialni demokrat Wilhelm Eich; ožja volitev to pot ni bila bojna, 
ker so nemški nacionalci prepustili mandat brez boja v zahvalo za 
socialistično pomoč v celovškem okraju.
Leta 1907 je zmagal tudi v celovškem okoliškem volilnem 
okraju socialni demokrat (Julius Lukas), prav tako v ožjih volitvah. 
V teh ožjih volitvah so volilci slovenske in nemške krščansko so­
cialne stranke glasovali za nemške nacionalce, ti pa so proglasili 
abstinenco, češ da nočejo mandata iz slovenskih in klerikalnih rok. 
Leta 1911 so socialni demokrati celovški volilni okraj izgubili v 
ožji volitvi proti nemškim nacionalcem kljub slovenski podpori.
Na Štajerskem je bil leta 1907 v mariborskem mestu že v prvih 
volitvah izvoljen v državni zbor socialni demokrat Hans Resel (zanj 
so glasovali tudi Slovenci). Leta 1911 so socialisti izgubili to po­
slansko mesto že v prvi volitvi. Na deželnozborskih volitvah 1909 
je bil v spodnještajerskem mestnem volilnem okraju splošne kurije 
izvoljen v ožjih volitvah s pomočjo slovenske stranke proti nem­
škim nacionalcem socialni demokrat Albert Horvatek.
Kakor vidimo, so bile vse socialnodemokratske volilne zmage 
dosežene v nacionalno mešanih, toda po večini prebivalstva nem­
ških in italijanskih volilnih okrajih. Na našem ozemlju so delovale 
tri socialno-demokratske stranke, jugoslovanska, nemška in itali ­
janska. Praviloma je postavljala kandidature vsaka stranka za vo­
295
lilne okraje svoje narodnostne večine. Glasovali pa so za te kandi ­
date socialni demokrati vseh narodnosti, torej tudi slovenske. Edino 
jugoslovanska socialnodemokratska stranka je ostala tako v dežel­
nih zborih kot v državnem zboru brez svojega zastopnika. Vzrok 
temu je bil prav gotovo v tem, da so bila glavne postojanke delav ­
skega razreda prav v narodnostno mešanih volilnih okrajih, pa tudi 
v razmejitveni politiki volilnih okrajev, saj bi po analogiji z nem­
škim delom Štajerske tudi slovenski moral imeti industrijske mestne 
volilne okraje (glej str. 71), in v sistemu absolutne večine.
NACIONALNA IN POLITIČNA SESTAVA DRŽAVNEGA 
IN DEŽELNIH ZBOROV
0 sestavi naših deželnih zborov v letih 1861—1867 smo po­
drobneje govorili na str. 207.
Po letu 1867 je bilo na Kranjskem vseh 10 poslancev velepo­
sestva stalno v nemških rokah. Oba poslanca trgovsko-obrtne zbor ­
nice sta bila 1867—1877 v slovenskih, 1877—1883 v nemških, po 
letu 1883 v slovenskih rokah. V mestni kuriji so imeli Slovenci od 
8 poslanskih mest (do reforme 1908) naslednje število mandatov:
1867 7
1867— 1868 3
1868— 1870 4
1870 3
1870— 1871 4
1871— 1873 5
1873—1877 4
1877—1883 1
1883—1887 7
1887—1889 8
1889—1908 7
Po reformi 1908 so imeli Slovenci 9 do 10 poslancev mestne 
kurije. V kmečki kuriji je bilo slovenskih 1867—1877 vseh 16 mest, 
1877—1883 15, od leta 1883 naprej spet vseh 16. Vseh 11 mest 
splošne kurije, ustanovljene leta 1908, je bilo v slovenskih rokah. 
Narodnostna razporeditev vseh voljenih članov kranjskega dežel­
nega zbora je bila naslednja:
296
a b
1867 36 25
1867—1868 21
1868—1870 22
1870 21
1870—1871 22
1871—1873 23
1873—1877 22
1877—1883 16
1883—1887 25
1887—1889 26
1889—1908 25
1908 49 38
a: število voljenih članov dež. zbora 
b: število slovenskih poslancev
Prvi kranjski deželni zbor (1861—-1867) je imel nemško 
večino, drugi, tretji, četrti in peti (1867—1877) slovensko, šesti 
(1877—1883) nemško, vsi naslednji slovensko. Po razcepu v slo­
venskem taboru je bilo razmerje moči med klerikalno in liberalno 
stranko v deželnem zboru naslednje:
ki : lib po kurijah
ki lib spl km mest toz
1895—1896 16 9 16 : 0 0 : 7 0 : 2
1896—1897 15 10 15 : 1 0 : 7 0 :2
1897—1901 14 11 14 : 2 0 : 7 0:2
1901—1908 16 9 15 : 1 1 : 6 0 : 2
1908 16 9 16 : 0 0 : 7 0 : 2
1908—1913 27 11 11 : 0 16 : 0 0 : 9 0 : 2
1913 28 10 11 : 0 16 :0 1 :8 0 : 2
rva ni imelavečine sama zasenobenastranka, ne klerikalna.
ne liberalna, ne nemška: v tem času se je v precejšnji meri uveljav ­
ljala liberalno-nemŠka povezava. Z uvedbo splošne kurije 1908 so 
dobili klerikalci absolutno večino v deželnem zboru.
Na Štajerskem je bilo vseb 12 poslancev veleposestva ves čas 
v nemških rokah, prav tako vseh 6 poslancev trgovsko-obrtnih 
zbornic. V mestni kuriji so imeli do reforme leta 1909 Nemci vseh 
19 poslancev, po reformi pa je od 28 mest eno pripadlo Slovencem.
297
V kmečki kuriji so imeli Slovenci od 23 poslanskih mest (do re­
forme 1909) naslednje število mandatov:
1867—1868 8
1869— 1870 7
1870— 1871 6
1871— 1874 5
1874—1876 4
1876—1878 5
1878—1909 8
Po reformi leta 1909 so imeli 10 od 28 poslancev kmečke ku ­
rije. V splošni kuriji so imeli Slovenci 2 mandata od 8 (1904—1909) 
oziroma 10 (po 1909). Slovensko zastopstvo v celem deželnem zboru 
je bilo potemtakem do leta 1904 enako kakor v kmečki kuriji, torej 
največ 8 poslancev od 60 voljenih, potem pa v letih 1904—1909 
10 od 68, po letu 1909 pa 13 od 84.
Od slovenskih poslancev, izvoljenih leta 1909, je bilo 12 kle­
rikalcev (vsi v kmečki in splošni kuriji) in 1 liberalec (v mestni 
kuriji) .
Štajerski deželni zbor je imel vseskozi nemško liberalno ve­
čino oziroma večino, sestavljeno iz nemških svobodomiselnih 
strank. Opirala se je na premoč kurije veleposestva, trgovsko-obrt ­
nih zbornic in mest. V kmečki kuriji na nemškem ozemlju so imeli 
večino nemški klerikalci. V splošni kuriji na nemškem ozemlju so 
bili poleg klerikalcev močni že socialni demokrati. Leta 1904 sta 
bila v deželni zbor izvoljena 2 socialista (oba v splošni kuriji v 
nemškem delu dežele), leta 1909 jih je bilo že 5, torej polovica vseh 
poslancev splošne kurije, od teh je bil eden izvoljen v slovenskem 
delu dežele.
V koroškem deželnem zboru je bilo vseh 10 veleposestniških 
poslancev ves čas v nemških rokah, prav tako vsi poslanci trgovsko-
obrtne zbornice, vseh 9 oziroma po reformi 1902 vseh 10 poslancev
mestne kurije. V kmečki kuriji se je število slovenskih poslancev
takole menjavalo:
a b
1867—1871 14
1871—1878 1
1878—1880 —
1880—1884 1
298
b
1884—1896 
1896—1902 
1902—1909 15
1909
2
3
1
2
a: število poslancev kmečke kurije 
b: število slov. poslancev kmečke kurije
V splošni kuriji, ustanovljeni 1902, niso imeli Slovenci nobe ­
nega od 4 poslancev. Deželni zbor, ki je imel 36, po reformi 
leta 1902 pa 42 voljenih članov, je imel torej samo toliko sloven­
skih poslancev, kolikor jih je bilo izvoljenih v kmečki kuriji.
Koroški deželni zbor je imel, kakor štajerski, vseskozi nemško 
liberalno (svobodomiselno) večino. V razliko od Štajerske pa ni 
obvladovala ta večina le privilegiranih kurij in mest, ampak je 
imela večino tudi v kmečki in splošni kuriji. Nemška klerikalna 
stranka je imela v kmečki kuriji le po enega, dva, največ tri po­
slance, v splošni pa sploh nobenega. Leta 1909 je bil v beljaškem 
volilnem okraju splošne kurije izvoljen v deželni zbor tudi en so­
cialni demokrat.
Na Goriškem je pripadalo po reformi leta 1866 Slovencem 
troje od šestih mandatov v veleposestvu. Poslanskih mest trgovsko- 
obrtne zbornice (2 mandata) Slovenci niso imeli nikdar v rokah. 
Od mestnih 5 zastopnikov je bil eden Slovenec (le na splošnih in 
dopolnilnih volitvah 1867 je bil v slovenskem volilnem okraju še 
izvoljen neslovenec-uradnik) . Od 8 poslancev kmečke kurije je bilo 
6 Slovencev, po reformi, uveljavljeni z volitvami 1908, pa 7 od 10. 
V splošni, prav tako tedaj uvedeni kuriji so imeli Slovenci 3 od 
6 mandatov. Po vsem tem so torej imeli Slovenci od 21 voljenih 
članov goriškega deželnega zbora 10 poslancev, od volitev leta 1908 
naprej pa od 29 voljenih 14 poslancev. Razmerje glasov med kle­
rikalno in liberalno stranko je opisano na str. 277.
V italijanskem delu dežele so do začetka 20. stoletja prevlado ­
vali liberalci; z dopolnilnimi volitvami 1902 so kmečko kurijo 
osvojili klerikalci. Leta 1908 jim je pripadla tudi nova splošna 
kurija, leta 1913 pa še veleposestvo in s tem večina (9 : 6) med 
italijanskimi poslanci. Pri medsebojnih povezavah strank v dežel­
nem zboru je prišlo do svojevrstne zveze med slovenskimi klerikalci
299
in italijanskimi liberalci na eni ter italijanskimi klerikalci in slo­
venskimi liberalci na drugi strani.
V istrskem deželnem zboru je bilo vseh 5 veleposestniških 
mandatov stalno v italijanski posesti, prav tako oba mandata trgov ­
sko-obrtne zbornice. V mestni kuriji je bil delež hrvatsko-slovenske
stranke naslednji:
a b
1867—1870 8 —
1870—1883 11 —
1883—1908 1
1908—1912 14 2
1912 3
a: število poslancev mestne kurije 
b: število hrv. poslancev mestne kurije
S področja slovenske Istre ni imela hrvatsko-slovenska stranka 
v mestni kuriji nobenega poslanca. V kmečki kuriji je bilo takole:
1867—1869
1869— 1870
1870— 1876 
1876—1887 
1887—1889 
1889—1908 
1908
a b
12 2
3 
5
4
5 
8
15 12
a: število poslancev kmečke kurije 
b: število hrv.-slov. poslancev kmečke kurije
Tu je bilo zastopano tudi slovensko ozemlje: koprski okraj, ki 
jc bil najprej slovenski, 1870—1908 slovensko-hrvatski, nato pa 
znova samo slovenski, ter hrvatsko-slovenski vološki okraj. V splošni 
kuriji je imela hrvatsko-slovenska stranka 4 od 8 mandatov, eden 
med njimi je pripadal posebnemu slovenskemu volilnemu okraju 
(od 1908 naprej). V celotnem deželnem zboru je torej število 
hrvatsko-slovenskih poslancev raslo takole:
1867—1869
1869— 1870
1870— 1876
a
27
b
30
2
3
5
300
a b
1876—1883
1883—1887
1887—1889
1889—1908
1908—1912
1912
4
44
6
9
18
19
a: število volj. članov dež. zbora 
b: število hrv.-slov. poslancev
Istrski deželni zbor je imel vseskozi (razen za časa drugega vo­
lilnega obdobja 1861—1867) italijansko liberalno večino. Leta 1908 
sta bila izvoljena 2 socialna demokrata, leta 1914 eden: obakrat 
je bil v delavskih rokah izolsko-miljski okraj mestne kurije.
V tržaškem mestnem svetu, v katerem je imela od konca 
19. stoletja absolutno večino italijanska liberalna stranka, so imeli 
Slovenci pred volilno reformo leta 1908 največ 6 od 54 članov, od 
volitev leta 1909 naprej 12 od 80 članov. V mestni svet je prišlo 
leta 1909 10, leta 1913 7 socialistov.
Najmanj sprememb v nacionalni posesti deželnozhorskih man ­
datov in prav tako najmanj nacionalnih volilnih bojev je bilo na 
Goriškem. V kranjskem in štajerskem deželnem zboru je bilo veliko 
posestnih sprememb v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko so se za 
časa nemškega liberalnega pritiska bile ogorčene bitke zlasti v 
mestni kuriji na Kranjskem in v kmečki na Štajerskem. Po nastopu 
Taaffejeve vlade se je položaj umiril; z eno edino kratkotrajno 
izjemo na Kranjskem vlada zdaj v obeh deželnih zborih neizpreme- 
njeno posestno stanje vse do volilnih reform v novem stoletju; šte­
vilo mandatov, ki ga Slovenci imajo, pa je isto, kakor je bilo do­
seženo že v prvem organiziranem nastopu leta 1867. Tudi na Ko­
roškem je na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let prišlo do 
utrditve slovenske posesti v velikovškem kmečkem okraju. V Istri, 
kjer je začelo organizirano delo hrvatsko-slovenske stranke neko­
liko pozneje kakor drugod na Slovenskem, je prišlo do stabilnosti 
v nacionalni posesti mandatov šele konec osemdesetih let.
Na Kranjskem je bilo po statistiki občevalnega jezika 94 % 
Slovencev (1880 in 1910). V deželnem zboru so imeli od osemde­
setih let do reforme leta 1908 navadno 25 poslancev ali 69 %, 
Nemci pa 11. Na Goriškem je bilo malo manj kot dve tretjini Slo-
301
veneev (63 %■ 1880, 62 % 1910). Schinerlingov volilni red bi dal 
Slovencem 33 % poslancev (7 : 14), z reformo leta 1866 se je spre­
menilo razmerje na en sam glas razlike (10 : 11, 48 %' slov. poslan ­
cev). V Istri so šteli Hrvatje in Slovenci 58 %■ (1880 in 1910) pre­
bivalstva, poslancev so imeli od konca osemdesetih let naprej 9 ali 
30 %' (9 : 21). Nekoliko ugodnejše kot po tem, leta 1870 reformi­
ranem volilnem redu bi bilo razmerje po prvotnem Schmerlingovem 
zakonu, ki bi dal ob enakem političnem razvoju v istem času ver­
jetno razmerje 9 : 18 (33 %), torej prav tako kakor prvotno na 
Goriškem, toda ta reforma leta 1870 je dvignila število italijanskih 
mestnih mandatov ter s tem zmanjšala hrvatsko-slovenski delež. 
Na Štajerskem je bila Slovencev ena tretjina (1880 33 %•, 1910 
29 %), poslancev so imeli v 19. stoletju največ 13 %> (8:52). Na 
Koroškem so našteli slovenskega prebivalstva leta 1880 30 %-, 
leta 1910 samo 21 %, poslancev pa so imeli od osemdesetih let 
naprej največ 3 (8 %•), navadno pa 2 (6 %■, razmerje 2 : 34). V Trstu 
so našteli leta 1880 22 %, leta 1910 30 % Slovencev; po ustavi iz 
leta 1850 so imeli največ 11 %• članov mestnega sveta (6 : 48). Vse­
povsod je delež slovenskih poslancev zaostajal za deležem sloven­
skega prebivalstva v deželi.
V kmečki kuriji je bila naslonitev Schmerlingovega volilnega 
sistema na upravno razdelitev iz petdesetih let katastrofalna za 
slovensko zastopstvo na Koroškem, na Štajerskem je zmanjševala 
zastopstvo slovenskega dela dežele za en mandat, medtem ko je bila 
na Goriškem in na Kranjskem za Slovence ugodna. Favoriziranje 
mestne kurije, ki je bila v naših deželah (razen v Istri) zastopana 
tri do štirikrat bolje kakor kmečka, je bilo v škodo slovenskemu 
zastopstvu, saj so obvladali Slovenci na svojem nacionalnem ozemlju 
mesta le na Kranjskem in Goriškem. Nemške (in v Primorju itali ­
janske) volilne zmage v mestih so bile torej zaradi volilnega sistema 
v številu poslancev tri do štirikrat povečane. Tako je dala npr. 
Spodnja Štajerska 8 slovenskih poslancev kmečke kurije in 4 nem­
ške poslance mestne kurije. V mestni kuriji pa je živela le slaba 
desetina prebivalstva tega dela dežele: ob enakomernem zastopstvu 
obeh kurij bi smeli imeti Nemci le 1 poslanca. Posebej pa sta bili 
Slovencem v škodo privilegirani kuriji veleposestva in trgovsko- 
obrtnih zbornic. V veleposestvu so imeli poslance le na Goriškem, 
trgovsko-obrtno zbornico so obvladali le na Kranjskem. Privilegi ­
302
rane kurije in favoriziranje mest — to je zmanjševalo slovensko 
večino na Kranjskem, ustvarjalo umetno italijansko večino na 
Goriškem in v Istri ter manjšalo slovensko zastopstvo na Štajer ­
skem in Koroškem. Ta sistem je ustvarjal tudi dvotretjinsko nem­
ško liberalno večino v štajerskem deželnem zboru. Če odštejemo 
privilegirani kuriji in odpravimo favoriziranje mest, dobimo povsem 
drugačen deželni zbor — zbor, v katerem bi bili nemški klerikalci 
in liberalci približno enako močni z majhno razliko poslanskih mest 
zdaj v korist ene, zdaj druge stranke, Slovenci pa bi imeli šibko 
tretjino mandatov; nobeden od treh taborov ne bi imel absolutne 
večine.
Deželnozborske volilne reforme v začetku našega stoletja so 
povečale slovensko večino na Kranjskem na 78 %- (razmerje 38: 11), 
poboljšale položaj hrvatsko-slovenske manjšine v istrskem deželnem 
zboru na 43 %- (19 : 25) in slovenske v Trstu na 15 % (12 : 68), 
medtem ko se je razmerje v štajerskem deželnem zboru le malo po­
pravilo (1904 na 15 %: 10 : 58, 1909 na 15,5 %: 13 : 71), na Gori­
škem pa je ostalo isto (48 %■: 14 : 15). Le na Koroškem se je delež 
slovenskih poslancev še celo zmanjšal (na 5 %: 2 : 40). To je bila 
obenem tudi edina dežela, kjer je po volilni reformi, čeprav samo 
začasno, padlo celo število slovenskih poslancev. Kakor so bile te 
reforme (razen na Koroškem) Slovencem v korist, vendar, ker so 
bile plod kompromisov, niso prinesle bistvenih sprememb v razpo ­
reditvi sil. Ostale so umetne nacionalne večine (na Goriškem in v 
Istri), ostale so umetne strankarske večine (na Štajerskem). Edino 
na Kranjskem je bila s splošno kurijo ustvarjena absolutna kleri­
kalna večina. Mandati so bili (razen na Koroškem) že vnaprej 
preračunani na posamezne narodnosti, vendar pa je zanimivo, da so 
ostali še naprej Slovenci najpravičneje zastopani v kmečki kuriji, 
medtem ko razporeditev mest splošne kurije ni bila v skladu z na ­
rodnostno strukturo: tako so imeli Slovenci na Štajerskem le 2 od 
10 mest splošne kurije, na Goriškem in v Istri pa je bila razporedi ­
tev 3 : 3 oziroma 4 : 4.
Izidi državnozborskih volitev nam dajejo v glavnem isti vtis 
kakor pri deželnozborskih. Tudi tu prvih volitev v državni zbor 
leta 1861 ne gre primerjati s poznejšimi. Od 6 poslancev, ki jih je na 
Dunaj poslal kranjski deželni zbor, je le Toman ostal v slovenskem 
taboru; na Goriškem pa se je naključilo, da sta, ker je več italijan-
303
škili poslancev odklonilo sprejem državnozborskega mandata, prišla 
v parlament kar dva slovenska poslanca (Černe, Gorjup). Tako so 
bili torej v državnem zboru do leta 1867 3 Slovenci. Odtlej se je
slovensko zastopstvo v državnem zboru takole menjavalo:
a Kr Go St KO Tr Is b C č d
1867—1870 8 5 1 2 — — — 203 3,9 % 30 27 %
1870—1873 6 5 1 — — — — 3,0 % 20 %
1873—1879 8 4 1 2 — 1 — 353 2,3 % 54 15 %
1879—1885 13 8 1 3 — 1 — 3,7 % 24 %
1885—1887 14 8 1 3 1 1 — 4,0 % 26 %
1887—1891 13 8 1 3 — 1 — 3,7 % 24 %
1891—1897 14 8 2 3 — 1 — 4,0 % 26 %
1897—1901 16 9 2 4 1 — — 425 3,8 % 63 25 %
1901—1907 15 9 2 4 — — — 3,5 % 24 %
1907 24 11 3 7 1 1 1 516 4,6 % 69 35 %
a: število slovenskih poslancev 
b: število vseh poslancev drž. zbora
c: delež slov. poslancev od vseh poslancev drž. zbora 
č: število poslancev naših dežel v drž. zboru 
d: delež slov. poslancev od poslancev naših dežel
Za primerjavo naj navedemo, da je bilo po statistiki občeval ­
nega jezika od vseh prebivalcev naših dežel leta 1880 43 %-, 
leta 1900 pa 41 %■ Slovencev. V vsej avstrijski polovici monarhije 
pa so predstavljali Slovenci leta 1910 4,7 % prebivalstva.
Uvedba direktnih volitev leta 1873 je Slovencem močno ko­
ristila, saj je bila zdaj moč njihovega zastopstva odvisna od volil­
nega uspeha v posameznih volilnih okrajih, ne pa več od večine 
v deželnih zborih. Vendar pa v primerjavi z velikim uspehom ob 
prvem organiziranem nastopu leta 1867 ni povečala deleža slo­
venskih poslancev v okviru celotnega državnega zbora niti v okviru 
naših dežel, večinoma je bil ta delež celo manjši. V sedemdesetih 
letih se je število slovenskih poslancev krčilo v državnem zboru 
prav tako kot v deželnih. Od leta 1879 do odprave kurialnega si­
stema 1907 so imeli Slovenci stalno v svoji posesti 12 poslanskih 
mest: 9 v kmečki kuriji (5 na Kranjskem, 3 na Štajerskem, 1 na 
Goriškem), 3 v mestni (na Kranjskem). Poleg tega so imeli do 
leta 1897 en mandat v Trstu, zmagali dvakrat v celovškem kmečkem 
okraju na Koroškem in enkrat v veleposestvu na Goriškem. Vsi ti 
od časa do časa osvojeni volilni okraji so bili narodnostno tako me-
304
sani, da je bila slovenska zmaga v veliki meri odvisna od posebnega 
položaja ob volitvah, volilnih povezav, abstinence nasprotnikov. 
Prav gotovo pa je padanje števila slovenskih poslancev v državnem 
zboru ob prelomu stoletja — če ne računamo zvišanja zaradi nove 
splošne kurije, jih je bilo leta 1901 celo manj kot leta 1879 — tudi 
znak novega velikega pritiska nemške in italijanske buržoazije, 
nove nacionalne ofenzive, kakor smo jo videli tudi iz izgub v ko­
roškem deželnem zboru leta 1902. Ob vsem tem uvedba splošne 
kurije ni zvišala deleža slovenskih poslanskih mest v parlamentu, 
prinesla pa je 3 mandate (po enega na Kranjskem, Goriškem in 
Štajerskem).
Kakor v deželnih zborih je bil tudi v državnem zboru sistem 
kurij tisti, ki je dajal Slovencem tako neenakopravno zastopstvo in 
tako slab delež po posameznih deželah. Na Kranjskem je bilo raz ­
merje med slovenskimi in nemškimi poslanci do leta 1897 8 : 2, 
nato 9 : 2, na Štajerskem 3 : 20 in 4 : 23, na Koroškem navadno 
0 : 9 in 0 : 10. V Trstu je bilo razmerje med slovenskimi in italijan ­
skimi poslanci do leta 1897 sicer 1 : 3, toda potem se je poslabšalo 
na 0 : 5. Na Goriškem je bilo navadno 1 : 3, po uvedbi splošne ku ­
rije 2 : 3. V Istri je bilo razmerje med hrvatsko-slovenskimi in ita ­
lijanskimi poslanci najprej 1 : 3, nato že 2 : 2, a se je v začetku 
20. stoletja poslabšalo na 1 : 4 (glej str. 258). Le v kmečki kuriji so 
imeli Slovenci s svojimi 9 poslanci od 22 iz vseh naših dežel delež, 
ki jim je šel po številu prebivalstva (41%).
Tako je torej prvo bistveno izboljšavo slovenskega položaja 
v državnem zboru prinesla šele volilna reforma leta 1907. Odprava 
kurij ni bila triumf le za delavski razred ampak tudi za vse ne­
enakopravne narode. Slovenci so dobili odgovarjajoče zastopstvo 
v okviru celotnega državnega zbora, vendar pa še ni bila dosežena 
enakost v okviru naših dežel. S kurialnim sistemom pridobljena po­
sest nemških in italijanskih strank je ostala, sicer okrnjena, ker je 
bilo število slovenskih volilnih okrajev premajhno v primerjavi z 
nemškimi in italijanskimi. Na Štajerskem bi moralo biti razmerje 
med slovenskimi in nemškimi mandati po deležu prebivalstva 9 : 21 
ne pa 7 : 23, na Koroškem 2 : 8 ne pa 1 : 9, na Goriškem — tu gre 
seveda za slovenske in italijanske poslance — 4:2 ne pa 3:3. 
V Trstu je bilo razmerje 1 : 4, v Istri, kjer so Slovenci prvič dobili
2» Volitve
305
svoj lastni volilni okraj, če računamo Hrvate in Slovence skupaj, 
3 : 3.
Ob strankarski diferenciaciji na Slovenskem so bili leta 1897 
na Kranjskem izvoljeni v državni zbor 3 liberalci (v mestni kuriji) 
in 6 klerikalcev (v kmečki in splošni kuriji), leta 1901 je bilo na 
Kranjskem enako, poleg tega pa je bil na Goriškem izvoljen en 
liberalec (v kmečki kuriji) in en klerikalec (v splošni kuriji). Vo­
litve leta 1907 so bile strankarske še na Štajerskem: izvoljenih je 
bilo v vseh treh deželah 17 klerikalcev in 4 liberalci (v Ljubljani, 
dveh štajerskih in enem goriškem okraju). Leta 1911 je bilo izvolje­
nih že 19 klerikalcev in samo še 2 liberalca (v Ljubljani in na go ­
riškem Krasu). Liberalce je prizadela tudi odprava mestnih volilnih 
okrajev na Kranjskem.
Prvi socialistični poslanec je prišel iz naših dežel v državni 
zbor leta 1897. Leta 1901 ni bil izvoljen noben, leta 1907 12 (od teh 
7 na slovenskem in narodnostno mešanem ozemlju, 5 pa v nemškem 
delu Štajerske), leta 1911 7 (3 v naših krajih, 4 na nemškem Šta ­
jerskem) .
Umetnih večin ni ustvarjal samo sistem kurij ampak tudi si­
stem absolutne večine. To se je zlasti pokazalo po uvedbi direktne 
in splošne volilne pravice. Tudi večina nemških nacionalcev v ko­
roškem deželnem zboru je bila umetna. Od 45.225 veljavnih glasov 
na zadnjih deželnih volitvah leta 1909 je bilo le 18.474 nemško na ­
cionalnih, 10.411 socialističnih, 9666 nemških krščanskosocialnih in 
6337 slovenskih; ko bi ne bilo sistema kurij in bi se mandati delili 
proporcionalno, bi nobena stranka ne imela večine, tako pa so imeli 
nemški nacionalci 37 od 42 poslancev. Isto sliko nam dajejo držav ­
nozborske volitve. Podobno je bilo v Trstu z italijansko liberalno 
stranko. Ob proporcionalnem sistemu delavsko gibanje tudi na 
Kranjskem in na Goriškem ne bi bilo brez svojih izvoljenih zastop ­
nikov.
Velikost poslanskega zastopstva posameznih strank in taborov 
v državnem in deželnih zborih še daleč ni bila vedno odraz dejan ­
skega razpoloženja in glasovanja volilnih množic. Pogosto je bila 
predvsem rezultat volilnega sistema. Drugačen volilni sistem bi ob 
enakem političnem razpoloženju volilcev lahko oblikoval državni 
zbor in deželne zbore z močno drugačno politično sestavo.
306
DODATEK
VOLILNA ZAKONODAJA
Zakoni, ki so urejali državnozborski volilni sistem v avstrijskih de­
želah od leta 1861 do propada Avstro-Ogrske, so bili: osnovni zakoni o 
državnem zastopstvu iz leta 1861 in njegove poznejše spremembe in do­
polnitve, dodatki k deželnim redom iz leta 1861 (ki so določali način 
indirektnih volitev v državni zbor do leta 1873), državnozborski volilni 
red iz leta 1873 ter njegove poznejše spremembe in dopolnitve. Verifi­
kacijski postopek, izgubo poslanskega mandata, vodstvo državnega zbora 
in podobne stvari je določal zakon o poslovanju državnega zbora iz 
leta 1861 s poznejšimi spremembami in dopolnitvami.
Deželnozborski volilni sistem so urejali deželni redi in deželnozbor­
ski volilni redi iz leta 1861 ter njihove poznejše spremembe in do­
polnitve.
V naslednjem dajemo kronološki seznam vseh teh zakonov in njih 
sprememb. Pri tem smo zajeli še nekatere zakone, ki sicer formalno niso 
spadali v vrsto navedenih, so pa urejali probleme z istega področja. 
V seznamu se ne omejujemo le na navajanje tistih sprememb osnovnega 
zakona o državnem zastopstvu, zakona o poslovanju državnega zbora 
ali deželnih redov, ki se tičejo volilnega sistema, ampak zaradi popol­
nosti pregleda zajemamo prav vse spremembe teh zakonov, ne glede na 
to, ali se nanašajo na volitve ali pa npr. na poslovanje in notranjo ure­
ditev deželnih zborov oziroma dunajskega parlamenta. Od državnozbor­
ske zakonodaje smo izpustili samo tiste spremembe dodatka k državno­
zborskemu volilnemu redu, ki urejajo in spreminjajo samo volilne okraje 
izven naših dežel.
Za osnovo pri sestavljanju tega pregleda smo uporabljali Ernst 
Mayrhofer’s Handbuch für den politischen Verwaltungsdienst, 5. Auflage, 
redigiert und herausgegeben von Graf Anton Pace, Zweiter Band, Wien 
leta 1896, s pregledom državne ustavne zakonodaje od leta 1848 naprej 
(str. 5 in naslednje) in deželnih ustavnih zakonodaj (str. 227 in nasled­
nje) ter s seznamom vseh deželnih ustavnih zakonov (str. 243 in nasled­
nje). Pregled dopolnjuje do srede leta 1907 Erster Ergänzungsband, 
Wien 1909 (državni pregled str. 2 in naslednje, pregled po deželah 
str. 166 in naslednje). Delo vsebuje tudi zakonske tekste, vendar pra­
viloma le v besedilu, kakor je bilo v veljavi ob sestavi knjige.
Izpolnjen in dopolnjen je naš seznam predvsem po državnih in 
deželnih uradnih listih.
20
307
1. Cesarski patent z dne 26. februarja 1861 (RGB 1961, št. 20), tako 
imenovani februarski patent. Prilogo (Beilage) I tvori Osnovni zakon o 
državnem zastopstvu (Grundgesetz über die Reicbsvertretung), prilogo II 
pa sestavljajo deželni redi (Landesordnungen) in deželnozborski volilni 
redi (Landtagswahlordnungen) za dežele poznejše avstrijske polovice 
monarhije. Dodatek (Anhang) k deželnemu redu vsake dežele določa 
način, po katerem voli deželni zbor svoje poslance v državni zbor. Naših 
dežel se tičejo priloge II f za Štajersko, II g za Koroško, II h za Kranjsko 
in II i za Primorsko, to je za Trst, Gorico in Istro. Dejansko je bil to 
deželni in volilni red le za Goriško in Istro, kajti o Trstu je v deželnem 
redu samo ugotovitev, da ga zastopa »v mestnem statutu določeni muni­
cipalni organ«, in določba o volitvah v državni zbor. Vse kasnejše spre­
membe deželnega reda in deželnozborskega volilnega reda za Primorsko 
so bile sprejete in izdane posebej za Goriško in posebej za Istro.
2. Okrožnica vojnega ministrstva z dne 14. marca 1861 (RGB 1861, 
št. 30) o volilni pravici in voljivosti vojaških oseb za občinska in deželna 
zastopstva.
3. Zakon z dne 3. julija 1861 (RGB 1861, št. 78), ki ureja poslo­
vanje državnega zbora (Gesetz ... in Betreff der Geschäftsordnung des 
Reichsrathes).
4. Zakon z dne 3. oktobra 1861 (RGB 1861, št. 98) o imuniteti 
državnozborskih in deželnozborskih poslancev.
5. Za Istro: zakon z dne 13. julija 1863 (LGB 1863, št. 16), ki 
spreminja nekatere določbe § 3 in § 7 deželnozborskega volilnega reda, 
to je, prenaša volilni kraj v kmečkem in mestnem volilnem razredu iz 
Malega Lošinja v Cres.
6. Za Goriško: zakon z dne 12. junija 1866 (LGB 1866, št. 9), ki 
spreminja § 1, 2, 10 in 11 deželnozborskega volilnega reda, to je, spre­
minja določbe o volilni pravici v veleposestniškem volilnem razredu in 
ustvarja v njem dva volilna okraja, »slovenskega« in »italijanskega«.
7. Za Koroško: zakon z dne 10. januarja 1867 (LGB 1867, št. 5), ki 
spreminja § 12 in 14 deželnozborskega volilnega reda. Zakon postavlja 
za podlago đeželnozborske volilne pravice namesto starega občinskega 
zakona iz leta 1849 novi deželni občinski zakon.
8. Za Kranjsko: zakon z dne 10. januarja 1867 (LGB 1867, št. 4), 
ki spreminja § 13 in 15 deželnozborskega volilnega reda. Isto kot pod 
številko 7.
9. Za Istro: zakon z dne 17. januarja 1867 (LGB 1867, št. 5), ki 
spreminja § 13 in 15 deželnozborskega volilnega reda. Isto kot pod št. 7.
10. Za Štajersko: zakon z dne 18. januarja 1867 (LGB 1867, št. 4),
ki spreminja § 12 in 14 deželnozborskega volilnega reda. Isto kot pod 
številko 7. ,
11. Za Štajersko: zakon z dne 18. januarja 1867 (LGB 1867, št. 5), 
ki spreminja § 53 deželnozborskega volilnega reda. Zakon določa, da za­
dostuje za sklep o izpremembi deželnozborskega volilnega reda tudi v
308
drugi deželnozborski periodi absolutna večina sklepčnega deželnega 
zbora.
12. Za Goriško: zakon z dne 26. januarja 1867 (LGB 1867, št. 6), ki 
spreminja § 13 in 15 deželnozborskega volilnega reda. Isto kot pod št. 7.
13. Za Istro: zakon z dne 19. februarja 1867 (LGB 1867, št. 9), ki 
spreminja § 54 deželnozborskega volilnega reda. Isto kot pod št. 11.
14. Za Koroško: zakon z dne 20. februarja 1867 (LGB 1867, št. 11), 
ki spreminja § 53 deželnozborskega volilnega reda. Isto kot pod št. 11.
15. Za Kranjsko: zakon z dne 1. maja 1867 (LGB 1867, št. 15), ki 
spreminja § 54 deželnozborskega volilnega reda. Isto kot pod št. 11.
16. Zakon z dne 16. julija 1867 (RGB 1867, št. 98), ki spreminja 
§ 13 osnovnega zakona o državnem zastopstvu. Sprememba se ne tiče 
volilnega sistema.
17. Zakon z dne 21. decembra 1867 (RGB 1867, št. 141), ki spre­
minja osnovni zakon o državnem zastopstvu in mu daje novo besedilo. 
Glede sestave državnega zbora ni nobenih sprememb, razen da odpadejo 
poslanci iz dežel ogrske krone in Benečije. Skupaj z ostalimi zakoni 
istega dne (RGB št. 142—147) sestavlja ta zakon tako imenovano »de­
cembrsko ustavo«.
18. Zakon z dne 15. maja 1868 (RGB 1868, št. 42), ki spreminja § 1, 
4—8, 11, 12, 15 zakona o poslovanju državnega zbora.
19. Zakon z dne 29. junija 1868 (RGB 1868, št. 82) o izvedbi ne­
posrednih volitev v poslansko zbornico državnega zbora. Zakon daje 
navodila za izvedbo takih volitev, ki morajo biti razpisane, »če izjemoma 
nastanejo prilike, ki preprečujejo volitev v poslansko zbornico s strani 
deželnega zbora«, kakor je določeno v § 7 osnovnega zakona o državnem 
zastopstvu z dne 26. februarja 1861 in 21. decembra 1867. V naših de­
želah do takih neposrednih volitev ni prišlo in zato tudi določbe tega 
zakona niso bile pri nas nikdar uporabljene.
20. Za Štajersko: zakon z dne 1. decembra 1868 (LGB 1868, št. 35), 
s katerim je urejeno izvrševanje deželnozborske volilne pravice v mestih 
in trgih, ki so združeni z okoliškim vaškim prebivalstvom v eno občino.
21. Za Štajersko: zakon z dne 13. januarja 1869 (LGB 1869, št. 7), 
s katerim so spremenjene in omiljene določbe § 17 deželnozborskega 
volilnega reda o izključitvi od aktivne in pasivne volilne pravice.
22. Za Koroško: zakon z dne 13. januarja 1869 (LGB 1869, št. 4, pra­
vilno 3). Isto kot pod št. 21.
23. Za Kranjsko: zakon z dne 13. januarja 1869 (LGB 1869, št. 7), 
s katerim so spremenjene in omiljene določbe § 18 deželnozborskega 
volilnega reda o izključitvi od aktivne in pasivne volilne pravice.
24. Za Goriško: zakon z dne 13. januarja 1869 (LGB 1869, št. 5). 
Isto kot pod št. 23.
25. Za Istro: zakon z dne 13. januarja 1869 (LGB 1869, št. 6). Isto 
kot pod št. 23.
309
26. Za Štajersko: zakon z dne 13. januarja 1869 (LGB 1869, št. 8), 
ki določa, kaj se zgodi, če je deželni poslanec kazensko obsojen ali v 
kazenski preiskavi.
27. Za Kranjsko zakon z dne 13. januarja 1869 (LGB 1869, št. 8). 
Isto kot pod št. 26.
28. Za Goriško: zakon z dne 13. januarja 1869 (LGB 1869, št. 7). 
Isto kot pod št. 26.
29. Za Koroško: zakon z dne 7. decembra 1869 (LGB 1869, št. 40). 
Isto kot pod št. 26.
30. Za Istro: zakon z dne 7. decembra 1869 (LGB 1869, št. 27). 
Isto kot pod št. 26.
31. Za Istro: zakon z dne 20. maja 1870 (LGB 1870, št. 32), ki spre­
minja § 3 in 7 deželnozborskega volilnega reda, to je, določa deloma 
drugačne volilne okraje v mestnem in kmečkem volilnem razredu.
32. Za Istro: zakon z dne 20. maja 1870 (LGB 1870, št. 33), ki 
spreminja § 4 deželnega reda in zvišuje število deželnih poslancev s 
30 na 33.
33. Za Kranjsko: zakon z dne 5. oktobra 1871 (LGB 1871, št. 28), 
ki določa, da izgube svoj mandat deželni poslanci, ki se nočejo pojaviti 
v deželnem zboru ali svoje odsotnosti zadosti ne opravičijo.
34. Zakon z dne 13. marca 1872 (RGB 1872, št. 24), ki govori o 
direktnih volitvah v državni zbor v primeru, da ugasne mandat držav­
nega poslanca za časa zasedanja državnega zbora. V naših deželah do 
takšnih neposrednih volitev ni prišlo in določbe tega zakona niso bile 
uporabljane.
35. Za Istro: zakon z dne 15. decembra 1872 (LGB 1873, št. 1), ki 
spremenja splošno določbo § 36 deželnozborskega volilnega reda glede 
sestave volilne komisije v mestnem volilnem okraju Buzet—Izola—Milje.
36. Zakon z dne 2. aprila 1873 (RGB 1873, št. 40), ki spreminja § 6, 
7, 15 in 18 osnovnega zakona o državnem zastopstvu. Zakon uvaja di­
rektne volitve v poslansko zbornico državnega zbora in zvišuje število 
poslanskih mest na 353.
37. Zakon z dne 2. aprila 1873 (RGB 1873, št. 41), ki predpisuje 
državnozborski volilni red (Reichsrathswahlordnung). Dodatek (Anhang) 
k temu državnozborskemu volilnemu redu določa obseg posameznih vo­
lilnih okrajev.
38. Zakon z dne 12. maja 1873 (RGB 1873, št. 94), ki daje novo be­
sedilo zakona o poslovanju državnega zbora.
39. Za Štajersko: zakon z dne 2. februarja 1877 (LGB 1877, št. 6), 
ki uravnava interpelacije na zastopnika vlade v deželnem zboru.
40. Za Istro: zakon z dne 7. maja 1877 (LGB 1877, št. 8), ki daje 
nekatere določbe o poslovanju deželnega zbora. Zakon govori med dru­
gim o tem, kdaj ugasne mandat deželnozborskega poslanca.
41. Zakon z dne 28. junija 1878 (RGB 1878, št. 86), ki spreminja za 
Kranjsko nekatere določbe Dodatka k državnozborskemu volilnemu
310
redu. Oznake sodnih okrajev so prilagojene veljavni sodni razdelitvi ter 
veljavnim uradnim nazivom.
42. Zakon z dne 4. oktobra 1882 (RGB 1882, št. 142), ki spreminja 
§ 2, 7, 8, 9, in 17 državnozborskega volilnega reda in nekatere določbe 
Dodatka k državnozborskemu volilnemu redu za Češko, Zgornjo Avstrijo, 
Salzburško, Štajersko in Koroško. Zakon med drugim znižuje v mestnem 
in kmečkem volilnem razredu pogojni cenz na 5 goldinarjev. V mestnem 
volilnem razredu postane vsak kraj tudi volilni kraj — s tem v zvezi je 
tudi nov tekst Dodatka za mestne volilne okraje na Štajerskem in Ko­
roškem.
43. Za Štajersko: zakon z dne 6.maja 1884 (LGB 1884, št. 7), ki 
spreminja § 3, 12—15, 26—28, 46—50 deželnozborskega volilnega reda. 
Zakon med drugim znižuje v mestnem in kmečkem volilnem razredu 
pogojni cenz na 5 goldinarjev; v mestnem volilnem razredu postane 
vsak kraj tudi volilni kraj.
44. Za Koroško: zakon z dne 25. maja 1884 (LGB 1884, št. 12), ki 
spreminja § 3, 5—7, 9—15, 17, 25—28, 46—50 deželnozborskega vo­
lilnega reda. Zakon med drugim postavlja cenz v mestnem in kmečkem 
volilnem razredu na 5 goldinarjev; v mestnem volilnem razredu postane 
vsak kraj tudi volilni kraj.
45. Za Kranjsko: zakon z dne 29. maja 1884 (LGB 1884, št. 10), ki 
spreminja § 4, 8, 10, 11, 13, 15, 16, 22, 24, 26, 36, 38, 40—53 deželno­
zborskega volilnega reda. Isto kot pod št. 43.
46. Za Koroško: zakon z dne 26. decembra 1884 (LGB 1885, št. 3), 
ki spreminja § 31—34 deželnozborskega volilnega reda. Zakon prinaša 
novo formulacijo določb o volitvah volilnih mož in pripravah za po­
slanske volitve v kmečkem volilnem razredu.
47. Zakon z dne 12. novembra 1886 (RGB 1886, št. 162), ki spre­
minja nekatere določbe § 7 Osnovnega zakona o državnem zastopstvu in 
Dodatka k Državnozborskemu volilnemu redu. Nobena teh določb se ne 
tiče naših dežel.
48. Za Kranjsko: zakon z dne 6. novembra 1888 (LGB 1888, št. 27), 
ki spreminja § 13 deželnozborskega volilnega reda. Iz teksta je izpuščen 
datum ljubljanskega mestnega statuta (9. junij 1850). Z zakonom z dne
5. avgusta 1887 (LGB 1887, št. 22) je bil namreč izdan nov občinski in 
volilni red za Ljubljano.
49. Za Istro: zakon z dne 1. januarja 1889 (LGB 1889, št. 7), ki 
spreminja § 4 in 50 deželnozborskega volilnega reda. V mestnem volil­
nem razredu postane vsak kraj tudi volilni kraj.
50. Za Kranjsko: zakon z dne 16. januarja 1894 (LGB 1894, št. 5), 
ki spreminja § 3 in 7 deželnozborskega volilnega reda. Zakon ne prinaša 
nobene stvarne spremembe, le opredelitev volilnih okrajev je prilagojena 
veljavni sodni razdelitvi ter uradnim nazivom.
311
51. 5akon z dne 14. junija 1896 (RGB 1896, št. 168), ki spreminja 
§ 6 in 7 osnovnega zakona o državnem zastopstvu. Zakon zvišuje število 
poslanskih mest za 72 poslancev splošne kurije.
52. Zakon z dne 14. junija 1896 (RGB 1896, št. 169), ki spreminja 
oziroma dopolnjuje § 6—-10, 17, 20, 22—25, 27—29, 31—33, 40—42, 
51—52 državnozborskega volilnega reda in Dodatek k njemu. Izpre­
membe se tičejo predvsem uvedbe splošnega volilnega razreda.
53. Zakon z dne 5. decembra 1896 (RGB 1896, št. 226), ki spreminja 
§ 9 državnozborskega volilnega reda. Zakon znižuje v mestnem in kmeč­
kem volilnem razredu pogojni cenz na 4 goldinarje.
53 a. Zakon z dne 22. januarja 1897 (RGB 1897, št. 22), ki spre­
minja določbe Dodatka k državnozborskemu volilnemu redu za kmečko 
kurijo na Goriškem. Zakon ne spreminja obsega volilnih okrajev, pri­
lagaja pa besedilo ustanovitvi novega sodnega okraja v Kobaridu.
54. Za Kranjsko: zakon z dne 5. novembra 1898 (LGB 1898, št. 40), 
ki prinaša nov deželnozborski volilni red. Zakon med drugim znižuje 
v mestnem in kmečkem volilnem razredu pogojni cenz na 4 goldinarje 
ter uvaja direktne volitve v kmečkem volilnem razredu. Razglasi dežel­
nega predsedstva z dne 11. avgusta 1901 (LGB 1901, št. 5), 9. decembra 
1901 (LGB 1901, št. 26), 4. marca 1904 (LGB 1904, št. 5), 9. decembra 
1905 (LGB 1905, št. 18), 20. januarja 1908 (LGB, št. 4 in 5), 4. febru­
arja 1908 (LGB 1908, št.7), 12.marca 1909 (LGB, št.7), 28. januarja 1911 
(LGB 1911, št. 3), 1. februarja 1911 (LGB 1911, št. 4), 24. januarja 1912 
(LGB 1912, št. 4), 13. februarja 1912 (LGB 1912, št. 9), 24. oktobra 1913 
(LGB 1913, št. 28 in 30) ter 23. februarja 1914 (LGB 1914, št. 4), dolo­
čajo na podlagi tega zakona glavne volilne kraje in več občinam skupne 
volilne kraje za posamezne splošne in nadomestne volitve.
55. Za Koroško: zakon z dne 5. septembra 1902 (LGB 1902, št. 14), 
ki spreminja § 3 deželnega reda in daje nov deželnozborski volilni red. 
Zakon med drugim uvaja splošno kurijo. Zvišuje število poslancev od 37 
na 43. Preurejeni so kmečki volilni okraji ter uvedene direktne volitve 
v kmečkem volilnem razredu. Cenz v mestnem in kmečkem volilnem 
razredu je znižan na 8 kron.
56. Za Štajersko: zakon z dne 11. aprila 1904 (LGB 1904, št. 54), ki 
spreminja § 3 in 12 deželnega reda. Zakon uvaja splošno kurijo, zvišuje 
število poslancev od 63 na 71.
57. Za Štajersko: zakon z dne 11. aprila 1904 (LGB 1904, št. 55), ki 
spreminja oziroma dopolnjuje § 7, 8, 12—15, 17, 19—36, 40—41, 43, 46, 
49, 50 deželnozborskega volilnega reda. Izpremembe se tičejo uvedbe 
splošnega volilnega razreda; poleg tega zakon med drugim postavlja cenz 
v mestnem in kmečkem volilnem razredu na 10 kron in uvaja direktne 
volitve v kmečkem volilnem razredu. K temu zakonu spada še ukaz 
c. kr. namestnika na Štajerskem z dne 15. junija 1904 (LGB 1904, št. 61), 
ki daje izvršilne določbe (določa občine, ki volijo skupaj v enem volil­
nem kraju, občine, ki imajo več volilnih lokalov ter glavne volilne kraje)
312
in ukaz z dne 4. julija 1904 (LGB 1904, št. 63), ki daje popravek k do­
datku prejšnjega ukaza (za občino Prekopa v sodnem okraju Vransko).
58. Zakon z dne 26. januarja 1907 (RGB 1907, št. 15), ki spreminja 
§ 1, 6, 7, 12 in 18 Osnovnega zakona o državnem zastopstvu. Zakon zvi­
šuje število članov poslanske zbornice na 516 ter uvaja splošno in enako 
volilno pravico.
59. Zakon z dne 26. januarja 1907 (RGB 1907, št. 16), ki spreminja 
§ 5 osnovnega zakona o državnem zastopstvu. Spremembe se tičejo 
gosposke zbornice.
60. Zakon z dne 26. januarja 1907 (RGB 1907, št. 17), ki daje nov 
državnozborski volilni red. Dodatek določa obseg posameznih volilnih 
okrajev.
61. Za Goriško: zakon z dne 12. septembra 1907 (LGB 1907, št. 32), 
ki spreminja § 4, 6, 13 deželnega reda in daje nov deželnozborski volilni 
red. Zakon med drugim uvaja splošno kurijo; zvišuje število poslancev 
od 22 na 30. Preurejeni so mestni volilni okraji; vsak kraj postane tudi 
volilni kraj; uvedene so direktne volitve v kmečkem volilnem razredu. 
K temu zakonu spada popravek z dne 23. februarja 1911 (LGB 1911, 
št. 11).
62. Za Istro: zakon z dne 17. maja 1908 (LGB 1908, št. 17), ki spre­
minja § 4 B, 6, 12, 13, 23, 38, 42 deželnega reda in prinaša nov deželno­
zborski volilni red. Zakon med drugim uvaja splošno kurijo; zvišuje 
število poslancev od 33 na 47. Preurejeni so volilni okraji v mestnem in 
kmečkem volilnem razredu. Uvedene so direktne volitve v kmečkem vo­
lilnem razredu in pogojni cenz v kmečkem volilnem razredu znižan na 
8 kron. K temu zakonu spada še ukaz c. kr. primorskega namestništva 
z dne 24. julija 1908 (LGB 1908, št. 34), ki določa področje posameznih 
naselij, naštetih v deželnozborskem volilnem redu.
63. Za Kranjsko: zakon z dne 26. avgusta 1908 (LGB 1908, št. 14),
ki spreminja oziroma dopolnjuje § 3, 11, 12, 15, 33, 34, 38 deželnega
reda. Zakon uvaja splošno kurijo, zvišuje število poslancev od 37 na 50.
64. Za Kranjsko: zakon z dne 26. avgusta 1908 (LGB 1908, št. 15),
ki spreminja oziroma dopolnjuje § 3, 5, 7, 8, 9, 13—16, 18—20, 24, 27,
29, 32, 42, 45, 46 deželnozborskega volilnega reda. Spremembe se tičejo 
uvedbe splošnega volilnega razreda; poleg tega zakon med drugim spre­
minja obseg nekaterih mestnih volilnih okrajev. Razglasi deželnega pred­
sedstva z dne 20. oktobra 1908 (LGB 1908, št. 16), 6. novembra 1908 
(LGB 1910, št. 17) ter 24. oktobra 1913 (LGB 1913, Št. 27 in 29) določajo 
na podlagi tega zakona glavne volilne kraje za posamezne volitve v sploš­
nem volilnem razredu.
65. Za Štajersko: zakon z dne 19. februarja 1909 (LGB 1909, št. 24), 
ki spreminja § 3, 11, 12, 16, 38 deželnega reda ter daje nov deželnozbor­
ski volilni red. Zakon med drugim zvišuje število poslancev od 71 na 87. 
Preurejeni so volilni okraji splošnega, kmečkega in mestnega volilnega 
razreda ter nekoliko spremenjeni pogoji volilne pravice v splošnem,
313
kmečkem in mestnem volilnem razredu; uvedena je »čista« splošna 
kurija. K temu zakonu spada še ukaz c. kr. namestnika na Štajerskem 
z dne 13. marca 1909 (LGB 1909, št. 28), ki daje izvršilne določbe, to je, 
določa obseg mest in trgov, glavne volilne kraje, občine, ki volijo skupaj 
v enem volilnem kraju, ter občine, ki imajo več volilnih krajev, ter raz­
glas c. kr. namestnika z dne 28. februarja 1911 (LGB 1911, št. 14), ki 
prinaša dve spremembi k temu ukazu; ti spremembi pa se ne tičeta slo­
venskega ozemlja.
66. Za Kranjsko: zakon z dne 20. junija 1910 (LGB 1910, št. 21), ki 
uvaja volilno dolžnost za đeželnozborske volitve.
67. Za Kranjsko: zakon z dne 20. junija 1910 (LGB 1910, št. 22), ki 
uvaja volilno dolžnost za državnozborske volitve na Kranjskem.
68. Zakon z dne 20. decembra 1909 (RGB 1909, št. 204), ki dodaja 
nekaj določb § 5 zakona o poslovanju državnega zbora. Te določbe se 
v ničemer ne tičejo volilnega postopka ali položaja poslancev.
69. Zakon z dne 21. decembra 1910 (RGB 1910, št. 232). Isto kot 
pod št. 68.
70. Zakon z dne 28. decembra 1911 (RGB 1911, št. 245). Isto kot 
pod št. 68.
71. Zakon z dne II. junija 1917 (RGB 1917, št. 253), ki daje novo 
besedilo zakona o poslovanju državnega zbora.
314
VIRI VOLILNIH REZULTATOV
Glavni viri za ugotavljanje rezultatov volitev v deželne zbore in 
poslansko zbornico državnega zbora so:
1. originalni volilni material: volilni zapisniki pravolitev in poslan­
skih volitev s prilogami,
2. poročila in razprave o volitvah v deželnih zborih in v državnem 
zboru, objavljena v stenografskih zapisnikih,
3. podatki o deželnozborskih in državnozborskih volitvah, ki jih je 
zbirala in večinoma tudi izdajala c. kr. statistična centralna komisija na 
Dunaju,
4. časopisna poročila in druge publikacije.
ORIGINALNI VOLILNI MATERIAL
Originalni volilni material je bil po volitvah po uradni poti dostav­
ljen deželnim zborom oziroma državnemu zboru. V mejah SR Slovenije 
je torej le volilni material za volitve v kranjski deželni zbor, shranjen 
v Državnem arhivu Slovenije v Ljubljani. Dasi obsega ohranjeno gradivo 
vse volitve od 1861 do 1914, je vendarle popolno le za malokatere 
splošne volitve. Manjkajo volilni akti za posamezne občine, posamezne 
sodne okraje pa tudi za cele volilne okraje. Posebej je pomanjkljivo gra­
divo za čas po letu 1900.
Volilni material obsega predvsem: volilne imenike (za prvotne in 
poslanske volitve, sezname volilnih udeležencev (za prvotne in poslan­
ske volitve) ter volilne zapisnike (za prvotne in poslanske volitve, po 
posameznih voliščih ter za glavna volišča).
V prvem obdobju so volilni imeniki za pravolitve po občinah v 
kmečki kuriji in za volitve v mestni kuriji praviloma sestavljeni po višini 
davkov. Prvi je vpisan davkoplačevalec, ki je plačeval v občini najvišji 
znesek direktnih davkov, za njim pa se vrste ostali, vsak z nižjim zne­
skom. Višina davkov za vsakega je navadno navedena v posebni rubriki. 
Na koncu ali na začetku imenika so vpisani še tisti, ki imajo volilno pra­
vico brez ozira na davke. Navedena so večinoma tudi bivališča in poklici 
volilnih upravičencev. Pozneje so volilni imeniki največkrat sestavljeni 
po abecedi, prav tako pa izginejo podatki o davkih.
315
V času ustnega glasovanja je v seznamu udeležencev poleg imena 
vsakega udeleženca zapisano, za koga je glasoval. V času pismenega 
glasovanja se vodi le seznam udeležencev. Glasovnice v glavnem niso 
ohranjene; vendar so nekaterim volilnim zapisnikom priložene neveljavne 
glasovnice.
Imeniki, seznami in zapisniki so sestavljeni ponekod zelo vestno, 
ponekod zelo površno. Ne redko podatki, navedeni v volilnem zapisniku, 
ne ustrezajo dejanskemu stanju. O tem se prepričamo po pregledu volil­
nega imenika in seznama udeležencev.
Zelo pogoste so napake v številu volilnih upravičencev. Volilni ime­
niki so bili sestavljeni po tekočih številkah. Po sestavi imenika pa so bili 
marsikateri vpisanci še izbrisani. Iz ljubljanskega volilnega imenika
I. volilnega razreda 1861 so npr. črtane tekoče številke 1, 10, 17, 28, 47, 
68, 78, 107, 148, 171, 190, 205, 212, 217—219, tako da število veljavno 
vpisanih volilnih upravičencev ni 220, kakor se glasi zadnja tekoča šte­
vilka, temveč le 204. Z druge strani so marsikatere volilne upravičence 
vpisovali po prvotni sestavi imenika, pogosto na mesto, kamor so spadali 
po svojem davku, ter jim dajali tekoče številke 45 ^2, 58 Vz itd. Tudi tu 
zadnja tekoča številka ne ustreza. V volilnih zapisnikih so pogosto kot 
število volilnih upravičencev navajali enostavno končno tekočo številko 
volilnega imenika.
V času tajnega glasovanja je v okrajih, ki so volili po dva poslanca, 
povzročalo zapisovanje števila glasov posebne težave, neenotnost in 
zmedo. Vsak volilec je glasoval za dva kandidata, ki ju je napisal na 
glasovnico. Vsota glasov za posamezne kandidate je bila torej praviloma 
enaka dvakratnemu številu oddanih glasovnic. Toda marsikdo je glasoval 
le za enega kandidata, marsikje je bil glas za enega kandidata razveljav­
ljen, medtem ko je za drugega ostal veljaven, neveljavna je bila lahko 
tudi glasovnica v celoti (če je bila prazna, napačno izpolnjena itd.). 
Tiskani formularji za volilne zapisnike na Kranjskem v zadnjih letih 
pred prvo svetovno vojno so imeli sledeče besedilo: »Tedaj je (z vštetimi 
praznimi glasovnicami) . . . glasov neveljavnih. Od vseh oddanih . . . gla­
sov ostane tedaj . . . veljavnih glasov.« Ta formulacija je bila prav dobra 
za okraje z enim poslancem, zelo nepripravna pa za okraje, ki so volili 
po dva poslanca. Zato so v takih okrajih volilne komisije ugotavljale 
rezultate na zelo različne načine. Naj si za primer ogledamo volilne za­
pisnike kranjskega kmečkega volilnega okraja s splošnih volitev 1913! 
V občini Železniki so napisali v volilnem zapisniku: 4 neveljavni glasovi, 
vseh oddanih glasov 146, veljavnih glasov 142. Udeležencev pri volitvah 
je bilo v resnici 73, 2 glasovnici pa sta bili prazni. Ob sestavljanju za­
pisnika so vse to pomnožili z 2, ker je pač vsaka glasovnica imela teo­
retično dva glasova. V občini Cerklje so zapisali: 7 neveljavnih glasov, 
340 oddanih glasov, 333 veljavnih glasov. Glasovi tu pomenijo glasov­
nice; na volitve je prišlo 340 volilcev. Zapisnik občine Trata navaja 22 
neveljavnih glasov, 274 oddanih glasov in 509 veljavnih glasov. Oddani
316
glasovi so v resnici glasovnice (volilna udeležba), veljavni glasovi so 
pravi glasovi, kot neveljavne glasove so šteli 17 neveljavnih glasovnic 
ter 5 neveljavnih glasov na sicer veljavnih glasovnicah. V občini Stara 
Loka so navedli 41 neveljavnih glasov, 323 oddanih glasov in 311 veljav­
nih glasov. Pod oddanimi in veljavnimi glasovi je razumeti glasovnice, 
pod neveljavnimi glasovi so šteli prave glasove: 12 neveljavnih glasovnic 
kot 24 neveljavnih glasov ter še 17 neveljavnih glasov s sicer veljavnih 
glasovnic. Mnogokje (npr. v občinah Križe in Voglje) so šteli pri volilcih, 
ki so glasovali le za enega kandidata, drugi (neoddani) glas kot neveljav­
nega (po analogiji s praznimi glasovnicami). V občini Predoslje so za­
beležili 35 neveljavnih glasov, 266 oddanih glasov ter 231 veljavnih 
glasov. Kakor je razvidno iz glasovnika, se je udeležilo volitev 231 volil­
cev. To številko so pomotoma zapisali kot število veljavnih glasov, pri­
šteli 35 neveljavnih glasov (to so bili zares glasovi, ne pa glasovnice) ter 
dobili tako 266 udeležencev.
STENOGRAFSKI ZAPISNIKI DRŽAVNEGA IN DEŽELNIH ZBOROV
Na podlagi originalnega volilnega materiala so bila sestavljena po­
ročila o volitvah za verifikacijski postopek v deželnih zborih in v držav­
nem zboru. Ta poročila so objavljena v stenografskih zapisnikih teh 
zborov (v tekstu ali v prilogah).
Ta poročila niso bila niti podana niti objavljena za vse volitve in 
v enaki meri ali na enak način. Velika razlika je predvsem med državno­
zborskimi in deželnozborskimi volitvami. Ta razlika je posledica različ­
nega verifikacijskega postopka. Za takoj agnoscirane volitve v državni 
zbor nimamo objavljenih nobenih poročil; takih volitev pa je bila 
ogromna večina. Objavljena so le poročila o spornih ter dopolnilnih 
volitvah, pa tudi tu ne o vseh.
V deželnozborskih obravnavah najdemo praviloma poročila o vseh 
splošnih in dopolnilnih volitvah. Vendar so ta poročila zelo različna po 
obsežnosti, vsebini in podatkih. Ponekod najdemo samo imena izvoljenih 
brez kakršnih koli številk o udeležbi ali številu glasov. Navadno pa na­
vajajo poročila vsaj število veljavnih glasov in število glasov za izvoljene 
poslance. Sorazmerno najredkejši so podatki o številu volilnih upravi­
čencev in udeležencev pri pravolitvah. Politične stranke se praviloma 
ne omenjajo. Obsežnost podatkov se menjava v isti deželi od volitev do 
volitev, je pa tudi pri istih volitvah za posamezne volilne okraje različna. 
Vendar se kažejo tudi neke širše in trajnejše razlike med deželami. Zelo 
skopi so v celem podatki za Goriško, ne dosti boljši za Koroško. Ne na 
Goriškem ne na Kranjskem niso v vsem času indirektnih volitev na 
kmetih niti enkrat objavljeni podatki o pravolitvah, na Koroškem le za 
nekaj volilnih okrajev v nekaterih letih. Od teh dežel se že od začetka 
ostro ločita Štajerska in Istra. Tu je opaziti nekak poseben smisel za
317
statistiko. Na Štajerskem prinašajo od leta 1867 naprej večinoma po­
datke o pravolitvah, primerjajo udeležbo v posameznih okrajih itd. 
V Istri objavljajo še podrobnejše podatke in to celo za občine.
Poročila v stenografskih zapisnikih državnega zbora in deželnih 
zborov so pravzaprav uradna poročila o volitvah. Njihova glavna slaba 
stran je nepopolnost, ki smo jo omenili; večkrat pa zmanjšujejo njihovo 
vrednost tudi razne tiskovne, pa tudi stvarne napake. Tako na primer 
objavljajo Obravnave kranjskega deželnega zbora za volitve v mestni 
kuriji, v kranjskem volilnem okraju 1901 rezultat: 334 upravičencev, 
181 veljavnih glasov, 122 za Cirila Pirca, 59 za Antona Koblarja. Število 
upravičencev je točno; vse ostale številke pa se ne nanašajo na celotni 
volilni okraj (Kranj in Škofja Loka), temveč le na mesto Kranj. V celem 
je dobil Pirc 156, Koblar pa 118 glasov. Podobnih pomot bi lahko na­
vedli še precej.
OBJAVE STATISTIČNE CENTRALNE KOMISIJE
Avstrijska centralna statistična komisija je že zgodaj začela zbirati 
podatke o volitvah. Že 30. januarja 1867 je notranje ministrstvo odredilo 
zbiranje statističnih podatkov za vse volitve v deželne zbore in njih po­
šiljanje na statistično centralno komisijo.1 Vendar v tisku niso bili ob­
delani rezultati vseh volitev.
Za deželnozborske volitve sta izšli najprej naslednji dve deli:
Beiträge zur Statistik der Landtags-Wahlen im Jahre 1867, izšlo v 
Mitteilungen aus dem Gebiete der Statistik, 14. Jahrgang, I. Heft, Wien 
1867, str. 15-—55. Obravnava poleg ostalih II. splošne volitve na Štajer­
skem, Koroškem, Goriškem, IL in III. na Kranjskem, III. v Istri, 
iz leta 1867.
Statistik der Landtagswahlen in den Jahren 1871—1872, izšlo v 
Mitteilungen aus dem Gebiete der Statistik, 19. Jahrgang, IV. Heft, Wien 
1872, str. 129—157. Obravnava poleg ostalih IV. splošne volitve na Šta­
jerskem in Koroškem ter V. na Kranjskem, vse iz leta 1871.
Po daljšem presledku so začeli rezultate deželnozborskili volitev 
objavljati spet v sredi devetdesetih let. Najprej je izšlo delo:
Die statistischen Ergebnisse der Landtagswahlen des Jahres 1895 
und 1896, izšlo v Statistische Monatschrift, XXIII. Jahrgang (Neue Folge,
II. Jahrgang), Wien 1897, str. 91—147. V tej publikaciji so bili objav­
ljeni rezultati VIL splošnih volitev na Goriškem, VIII. splošnih vo­
litev v Istri, IX. splošnih volitev na Kranjskem, vse iz leta 1895, ter
VIII. splošnih volitev na Štajerskem in Koroškem iz leta 1896. V istem 
letniku je bila objavljena še kratka študija o medsebojni primerjavi vo­
lilnih okrajev po številu prebivalcev, volilnih upravičencev in udeležen­
cev (Walter Schiff: Bericht über die Thätigkeit des statistischen Semi- 
nares im Jahre 1896/97, str. 835—840).
318
Objavljanje rezultatov deželnozhorskih volitev se je zdaj preselilo 
v novo periodično publikacijo:
Statistisches Jahrbuch der autonomen Landesverwaltung in den im 
Reichsrate vertretenen Königreichen und Ländern (pozneje: im Öster­
reich). Herausgegeben durch die k.k. statistische Central-Commission auf 
Grund der von den Ländern gelieferten statistischen Tabellen und Ma­
terialien. Od naših dežel so bile v tem letopisu obdelane:
VIII. splošne volitve na Štajerskem in Koroškem leta 1896, ter
IX. splošne volitve na Kranjskem iz leta 1895 — v prvem letniku (Wien 
1900, str. 400—425). Te volitve so bile obdelane že v Statistische Monat­
schrift.
X. splošne volitve na Kranjskem, VIII. splošne volitve na Goriškem 
in IX. splošne volitve v Istri, vse iz leta 1901 ter IX. splošne volitve na 
Štajerskem in Koroškem, izvršene leta 1902 — v tretjem letniku (1903, 
str. 208—305).
Dopolnilne volitve v splošnem volilnem razredu na Štajerskem 
leta 1904 — v četrtem letniku (1904, str. 344—345).
XI. splošne volitve na Kranjskem in IX. splošne volitve na Goriškem, 
oboje iz leta 1908 — v sedmem letniku (1908, str. 244—291).
Dopolnilne volitve v splošnem volilnem razredu in v mestnem ljub­
ljanskem vol. okraju na Kranjskem leta 1908, X. splošne volitve v Istri 
in na Koroškem iz leta 1909 — v osmem letniku (1909, str. 138—171).
X. splošne volitve na Štajerskem iz leta 1909 — v devetem letniku 
(1910, str. 246—265).
XII. splošne volitve na Kranjskem in XI. splošne volitve na Gori­
škem iz leta 1913 — v dvanajstem letniku (1914, str. 258—270).
Posebej je še omeniti, da so bile nekatere štajerske deželnozborske 
volitve zajete še v seriji: Statistische Mitteilungen über Steiermark 
(Herausgegeben vom Statistischen Landesamte des Herzogtums Steier­
mark), in sicer: Vili, splošne volitve iz leta 1896 v petem zvezku, ki je 
nosil poseben naslov Statistisches Handbuch für die Selbstverwaltung in 
Steiermark, Graz 1899, str. 27—32, ter X. splošne volitve iz leta 1909 v 
XXV. zvezku, ki je nosil poseben naslov Statistisches Handbuch für 
das Herzogtum Steiermark, Erster Jahrgang, Graz 1912. str. 168—171. 
V tem zadnjem zvezku navedeni podatki so posneti po objavi v Statisti­
sches Jahrbuch der autonomen Landesverwaltung, ki je tudi označen 
kot vir.
Od državnozborskih volitev so bili objavljeni podatki:
za 1. direktne splošne volitve 1873. leta: G. A. Schimmer: Verglei­
chende Statistik der direeten Reichsrathswahlen in Oesterreich, izšlo 
v Statistische Monatschrift, III. Jahrgang, Wien 1877, str. 249—273;
za 2. direktne splošne volitve 1879. leta: Dr. F. X. v. Neumann- 
Spallart und G. A. Schimmer: Die Reichsraths-Wahlen vom Jahre 1879 
in Oesterreich, izšlo v posebni knjižici Stuttgart 1880, 80 strani;
319
za 3. direktne splošne volitve 1885. leta: v seriji Oesterreichische 
Statistik, IX. Band, 5. Heft, Wien 1885 (Statistik der Reiclisrathswahlen 
im Jahre 1885);
za 4. direktne splošne volitve 1891. leta: Dr. Ferdinand Schmid: Die 
statistischen Ergebnisse der Reichsrathswahlen des Jahres 1891. Izšlo v 
Statistische Monatschrift, XVII. Jahrgang, 1891, str. 386—427;
za 5. direktne splošne volitve 1897. leta: v seriji Oesterreichische 
Statistik, XLIX. Band, 1. Heft, 1897 (Die Ergebnisse der Reichsraths­
wahlen für das Jahr 1897);
za 6. direktne splošne volitve 1900/01. leta: v isti seriji, LIX. Band,
3. Heft, 1902 (Die Ergebnisse der Reichsrathswahlen für das Jahr 
1900/01);
za 7. direktne splošne volitve 1907. leta: v isti seriji, LXXXIV. Band,
2. Heft, 1908 (Die Ergebnisse der Reiclisrathswahlen im Jahre 1907). Še 
posebej pa je k tem volitvam izšla Berufsstatistik der Wahlberechtigten 
bei den Reichsratswahlen im Jahre 1907, v isti seriji, XCI. Band, 1. Heft, 
Wien 1912;
za 8. direktne splošne volitve 1911. leta: v isti seriji, Neue Folge,
7. Band, 1. Heft, 1912 (Die Ergebnisse der Reichsratswahlen im Jahre 
1911).
Đeželnozborske volitve so bile razen onih v letih 1895/96 v Statisti­
sche Monatschrift obdelane zgolj s suhimi tabelami, brez vsake besede 
teksta in komentarja. Pač pa moramo poleg zgoraj omenjene razprave 
v Statistische Monatschrift, ki analizira volitve v letih 1895/96, omeniti 
dve razpravi v Statistisches Jahrbuch der autonomen Landesverwraltung, 
ki sta obširno govorili o volilni pravici za đeželnozborske volitve v av­
strijskih deželah in obširno komentirali in analizirali rezultate volitev 
v letih 1901/2 in 1906/9. To sta: J. Fuhrmann: Die Landtagswahlen von 
1901/02, IV. Jahrgang, 1904, str. XIII—LXV, ter Felix Klezl v. Norherg: 
Wahlstatistik der österreichischen Landtage, IX. Jahrgang, 1910, str. 
XIX—XCVI.
Objave državnozborskih volilnih rezultatov so bile opremljene s 
spremnimi teksti, komentarji ter obširnejšimi ali krajšimi analizami.
Našteti objavljeni volilni rezultati navadno navajajo: število prebi­
valcev volilnega okraja (teh podatkov ni v prvih objavah deželnozbor­
skih volitev, pozneje pa so skoraj povsod), število pravolilnih upravičen­
cev, število pravolilnih udeležencev (teh podatkov ni v prvih objavah 
deželnozborskih volitev, niti v objavah državnozborskih volitev leta 
1873), število izvoljenih volilnih mož ter število volilnih mož, ki so se 
udeležili volitev poslancev, število volilnih upravičencev in udeležencev 
pri direktnih volitvah. Razlikovanje med veljavnimi in neveljavnimi 
glasovi se začne šele pozno (1891 za državni zbor, 1895/96 za deželne 
zbore v Stat. Monatschrift); vse dotlej se (sicer prilično redki) neveljavni 
glasovi zdaj ignorirajo (število udeležencev zajema le veljavne glasove) 
zdaj upoštevajo v številu oddanih glasov. Kar se tiče razporeditve glasov
320
med posamezne kandidate, navajajo vse statistike do devetdesetih let le, 
koliko glasov je dobil izvoljeni poslanec. Stranke se ne omenjajo. Z re­
zultati državnozborskih volitev 1891 ter deželnozborskih 1895/96 v Stat. 
Monatschrift pa stopijo politične stranke v avstrijsko volilno statistiko. 
Odtlej navajajo število glasov po posameznih strankah ter število raz­
cepljenih in nedoločenih glasov. Imena kandidatov se ne navajajo. Pač 
pa vsebujejo nekatere objave imena izvoljenih poslancev.
Posamezne objave dajejo še več podatkov. Tako navajajo objave 
državnozborskih volitev 1897 ter 1900/01 in več deželnozborskih volitev 
podrobnejše podatke o volilnih upravičencih: koliko jih ima volilno pra­
vico po svojih osebnih kvalifikacijah in položaju, koliko le zaradi plače­
vanja davkov. Med temi zadnjimi je posebej navedeno število onih, ki 
plačujejo nad 5 gld (4 gld), in onih, ki plačujejo manj. Volilni upravi­
čenci in udeleženci splošnega volilnega razreda so razčlenjeni v one, ki 
imajo volilno pravico tudi v drugih volilnih razredih, in one, ki je ni­
majo, ti pa spet v one, ki imajo občinsko volilno pravico, in one, ki so 
brez nje.
Vse statistike dajejo podatke le za celotno ozemlje posameznih vo­
lilnih okrajev, le državnozborske za leta 1900/01 (deloma), 1907 in 1911 
so napravljene tudi za sestavne dele volilnih okrajev (sodne okraje, po­
samezne kraje v mestnih volilnih okrajih). Statistike državnozborskih 
volitev 1907 in 1911 navajajo volilne rezultate še preračunane na pod­
ročja okrajnih glavarstev in sodnih okrajev.
Podlaga za obdelavo volilnih rezultatov v statistični centralni 
komisiji so bili formularji, ki jih je predpisalo notranje ministrstvo in so 
jih izpolnjevali volilni komisarji ter jih po politično-upravni liniji po­
šiljali statistični komisiji. Sem in tja so uporabljali tudi volilne akte, ki 
jih je dobila poslanska zbornica. Formularji so se izpolnjevali za vsak 
volilni kraj posebej. Za kontrolo podatkov s posameznih volišč so uvedli 
pozneje še posebne formularje, ki so jih izpolnjevali glavni volilni komi­
sarji v glavnem volilnem kraju s podatki o končnem rezultatu za ves 
volilni okraj. Vendar ti kontrolni formularji niso bili predpisani za vse 
volitve. Tako so jih npr. za deželnozborske volitve leta 1902 opustili.2
Vrednost in zanesljivost od statistične centralne komisije objavlje­
nih rezultatov ni povsod enaka. Zlasti moramo opozoriti na tri stalno 
ponavljajoče se napake: napačno izračunavanje prebivalstva volilnih 
okrajev mestne kurije, slabo navajanje političnih strank in nepravilno 
štetje razcepljenih glasov.
Prebivalstvo volilnih okrajev mestne kurije je napak izračunano v 
objavah rezultatov državnozborskih volitev leta 1873, 1879, 1891. Pro­
blema meje med mestnimi in kmečkimi volilnimi okraji, o katerem smo 
govorili, se obdelovalci volilnih rezultatov očitno niso zavedali. Računali 
so na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem v mestno kurijo celotno ob­
činsko ozemlje mest in trgov, ki so tu volili. Napake, ki so jih s tem 
zagrešili, niso bile neznatne. Tako našteva Neumann-Spallartova in
21 Volitve
321
Schiinmerjeva publikacija o volitvah 1879 za koroško mestno kurijo 
73.814 prebivalcev namesto 45.363, za kranjsko 60.697 namesto 47.169, 
za štajersko 235.748 namesto 190.809. Ob taki napaki je postal celjski 
mestni volilni okraj s 34.698 prebivalci za graškim predmestnim volilnim 
okrajem največji mestni volilni okraj na celem Štajerskem. V resnici je 
bil s 13.477 prebivalci najmanjši. Toda napaka gre še dlje! Publikacija 
navaja, kolikšen odstotek prebivalstva so v vsakem volilnem okraju za­
vzemali volilni upravičenci. Ob napačnem številu prebivalstva so izraču­
nali za celjski okraj 2,18 %. To je bil najnižji odstotek ne le na Štajer­
skem, temveč prav v vseh mestnih volilnih okrajih cele Avstrije. Odkod 
tako strašno nizek procent? sta se vprašala prikazovalca statistike. In 
ker jima ni prišlo na misel, da je napak računano prebivalstvo, sta našla 
naslednjo razlago: »Če opazujemo na kartogramu one z najsvetlejšim 
tonom prikazane volilne okraje mest, trgov in industrijskih krajev, ki 
imajo najnižje razmerje, tvorijo med njimi štirje, ki obsegajo celotno 
Kranjsko, zapadno Koroško in jug Štajerske, sklenjeno skupino. V tej je 
pač smatrati celotno nizko blagostanje prebivalcev za vzrok, ki to po­
jasni. Svoj delež prispeva posebej na Koroškem tudi težek položaj ru­
darske industrije od leta 1874 naprej.«3 V resnici pa je bilo volilnih 
upravičencev 5,6 % — odstotek, ki je bil povsem normalen.
Posledice teh napak srečamo še v kasnejših primerjavah. Ko pri­
merja Rauchberg leta 1907 razvoj prebivalstva v mestih in kmečkih vo­
lilnih okrajih za vso dobo nazaj, se seveda naslanja na podatke statistične 
centralne komisije. Pravilno ugotavlja, da je prebivalstvo v mestnih volil­
nih okrajih hitreje naraščalo. Pri tem pa pripominja: »Le v Zgornji 
Avstriji, na Salzburškem, Koroškem in Kranjskem je prebivalstvo kmeč­
kih volilnih okrajev hitreje naraščalo.« Razvoj za Koroško se mu nam­
reč kaže, kar se tiče prebivalstva mestnih okrajev, takole:
1873 (štetje 1869) 73.814
1885 (štetje 1880) 49.692
1891 (štetje 1890) 78.293
1901 (štetje 1900) 62.031
Rauchberg sam pravi k temu: »Vprašanje, če ni to nasprotno gibanje 
le dozdevno in ga je pripisati v resnici nihanjem pri sestavljanju volilne 
statistike, ki jih danes ni mogoče več kontrolirati, moram pustiti ob 
strani«.4
Politične stranke so slabo označene pri skoraj vseh objavah re­
zultatov državnozborskih in deželnozborskih volitev. V formularjih, ki so 
jih izpolnjevali volilni komisarji, je bilo treba navesti »strankarsko opre­
deljenost kandidata, v kolikor je notorična«.5 Stranke je vsak volilni 
komisar označeval po svoje. Eden je rekel »klerikalen«, drugi »konser­
vativen«, tretji morebiti »krščansko-socialen«. Eden je rabil oznako 
»narodno-napreden«, drugi »liberalen«. V centrali niso preverjali, ali vsaj 
ne dovolj, ali gre pri tem za iste ali različne stranke. Na ta način so
322
dostikrat kandidate iste stranke vpisovali v različne rubrike. V Statisti­
sche Monatschrift so sumarni rezultati deželnozborskih volitev na Kranj­
skem leta 1895 v mestni kuriji takole prikazani:
Slovenski radikali: 2167 
slovenski konservativci 322 
nemški liberalci: 148 
nemški konservativci: 124 
slovenski liberalci: 138 
slovenski klerikalci: 39
V celem torej šest različnih strank. V resnici je postavila slovenska 
liberalna Narodna stranka uradne kandidate (kandidate, ki so nastopali v 
imenu stranke in bili kot taki navedeni v volilnem razglasu stranke) 
v šestih volilnih okrajih.6 Glasovi zanje v Ljubljani, Kranju, Tržiču, 
Postojni in Novem mestu so v Stat. Monatschrift v grupi »slovenski ra­
dikali«, glasovi za kandidata iste stranke v Idriji v grupi »slovenski libe­
ralci«. Podobno je s klerikalnimi glasovi. Katoliška narodna stranka je 
postavila svoje uradne kandidate v štirih volilnih okrajih.' Glasovi zanje 
v Ljubljani, Kranju in Tržiču so v rubriki »slovenski konservativci«, 
glasovi za kandidata iste stranke v Idriji v rubriki »slovenski kleri­
kalci«. V novomeškem volilnem okraju Katoliška narodna stranka ni 
postavila svojega uradnega kandidata; tu je kandidiral kot »neodvisen 
kandidat« graščak vitez Savinšek (Savinschegg) proti Tavčarju. Njegov 
volilni razglas je priobčil Slovenec in klerikalna stranka je priporočala 
njegovo kandidaturo. Glasovi zanj so označeni v Stat. Monatschrift pod 
rubriko »nemški konservativci«. Edini res nemški kandidat je bil Loy 
v Kočevju, ki je pravilno označen kot »nemški liberalec«.
Še težje napake so, da štejejo glasove za istega kandidata v istem 
volilnem okraju ne tako redko deloma v eno, deloma v drugo stranko. 
Tako navaja österreichische Statistik, da je dobil v kranjskem kmečkem 
volilnem okraju pri državnozborskih volitvah leta 1900/1 slovenski kle­
rikalni kandidat 5276 glasov, slovenski krščansko socialni kandidat pa 
171 glasov. Kakor zlahka ugotovimo po vseh drugih poročilih s teh voli­
tev, ni bilo nobenega posebnega krščansko socialnega kandidata. Glasovi 
s to oznako so prav tako glasovi za Pogačnika, kakor vseh 5276 glasov za 
slovenskega klerikalnega kandidata. Vpisani pa so v posebno rubriko, 
ker so volilni komisarji nekaterih občin kranjskega in tržiškega sodnega 
okraja označili Pogačnika kot slovenskega krščansko-socialnega kandi­
data. Na podoben način zaznamuje österreichische Statistik pri volitvah 
v splošni kuriji na Kranjskem istega leta 35.865 slovensko-klerikalnih 
in 2389 krščansko-socialnih glasov, s to razliko, da je tu pri krščansko 
socialnih glasovih opomba, da so bili »oddani za slovenskega klerikalnega 
kandidata«. V goriškem mestnem volilnem okraju so glasovi, ki jih je 
dobil Codelli v Krminu, zabeleženi kot »italijansko konservativni«, gla­
sovi, ki jih je dobil v Gorici, pa kot »nemško liberalni (ustavoverni).«
21
323
Takih primerov bi lahko našteli še celo vrsto. V komentarjih k volilnim 
rezultatom priznavajo težave te vrste: »Kako težko je pogostoma prišteti 
kandidata določeni stranki, lahko vidimo iz tega, da označujejo stati­
stični formularji II (za volilne okraje) enega in istega kandidata po kra­
jevno različnem pojmovanju npr. na enem volišču kot deutschfortschritt­
lich, v drugem kot deutschvolklich, deutscher Agrarier, deutschnational 
ali pa tudi kot deutschfreiheitlich«.8 Ali, ob objavi rezultatov državno­
zborskih volitev iz leta 1907: »Posebne težave je pri obdelavi povzročalo 
enotno in pravilno ugotavljanje kandidatove stranke ob podatkih vo­
lilnih komisarjev, ki so se med seboj pogosto razlikovali. Zato smo na 
podlagi teh podatkov sestavili začasen seznam kandidatov po strankah 
za vsako deželo in ga poslali političnim deželnim oblastem v pregled.«9 
Res so ob boljši pažnji in kontroli rezultati, objavljeni za državnozborske 
volitve 1907 in 1911, mnogo zanesljivejši kot v prejšnjih objavah.
Poleg napak in težav te vrste se včasih navajajo tudi povsem na­
pačne stranke. Na Koroškem so pri državnozborskih volitvah 1891 v 
kmečki kuriji prišteli slovenski stranki tudi vse glasove za nemške kle­
rikalne kandidate v šentviškem in špitalskem volilnem okraju. V objavah 
rezultatov državnozborskih volitev leta 1907 pa so glasove za kandidata 
slovenske stranke, grebinjskega župana Florijana Ellersdorferja šteli med 
glasove za nemško krščansko socialno stranko. Statistisches Jahrbuch der 
autonomen Landesverwaltung šteje na Goriškem za deželnozborske vo­
litve leta 1901 glasove za Tumo in Tonklija med »italijanske nacionalno- 
liberalne« ter »italijanske katoliško nacionalne«.
Formularji, ki so jih izpolnjevali komisarji posameznih volišč, so 
imeli tudi rubriko »razcepljenih glasov je bilo«. Tu ni bilo treba navesti 
imena kandidata, ne stranke, ampak samo število razcepljenih glasov. 
Sem so šteli »one glasove, ki so odpadli na enega ali več kandidatov v 
relativno povsem nepomembnem številu« (besedilo formularja za volitve 
1897)10 ali »za kandidate, ki so v volilnem lokalu dobili le posamične 
glasove« (besedilo formularja za volitve 1907).11 Na podlagi teh zelo 
neprevidnih navodil je prišlo v objavah volilnih rezultatov do vrste 
napak, österreichische Statistik navaja za volitve v postojnskem mest­
nem volilnem okraju 1901 tale rezultat:
veljavnih glasov: 1176
slov. liberalci 632
slov. klerikalci 444
soc. demokrati 43
razcepljenih 57
Po poročilih, ki jih najdemo v časopisih, pa je bil volilni rezultat tale:12
veljavnih glasov: 1176 
slov. liberalci 632
slov. klerikalci 495
socialni demokrati 49
324
Razcepljenega glasu niti enega! Ker imamo tako v österreichische Sta­
tistik kot v časopisih podrobne rezultate po krajih, lahko natanko ugo­
tovimo, od kod in zakaj razlika. Podatki se namreč razlikujejo le za tri 
kraje, kjer navajajo:
Österreichische Statistik Časopisje
lib. ki. soc. raze. lib. ki. soc.
Postojna . . 136 — — 20 136 18 2
Lož . . . 29 — — 14 29 13 1
Radovljica . . . 52 — — 22 52 20 2
Volilni komisarji v teh treh krajih so kratko in malo vse neliberalne
glasove šteli med razcepljene. Končni rezultat, seštet s poročil posa-
meznih volišč, seveda na ta način ni mogel biti točen. Pomagati bi moglo 
le poročilo z glavnega volišča za ves volilni okraj, tega pa statistiki vča­
sih, kakor smo videli, niti niso zahtevali, dostikrat pa so ga premalo 
uporabljali za kontrolo.
V primeru, ki smo ga navedli, so napačni podatki le za obe manjšin­
ski stranki, klerikalce in socialiste. Dostikrat pa so napačni podatki za 
vse stranke. Tako se za novomeški kmečki okraj pri istih državnozbor­
skih volitvah navajajo v österreichische Statistik naslednje številke:
slovenski klerikalci 3042 
slovenski liberalci 1703 
razcepljenih 137
V resnici pa je dobil Pfeifer 3072 glasov, kandidat Narodno-napredne 
stranke Globočnik 1803 glasov, razcepljenih je bilo vsega 8 glasov.13
V spoznanju, da je treba postopek z razcepljenimi glasovi reorgani­
zirati, so za volitve leta 1907 in 1911 predpisali, da se na glavnih vo­
liščih (za sumarne rezultate volilnega okraja) vpisujejo kot razcepljeni 
samo glasovi za tiste »kandidate, ki niso dobili več kot 25 glasov«, za 
volitve 1911 pa so v formularjih za posamezna volišča rubriko raz­
cepljenih glasov sploh opustili, »ker je sodba, ali je te ali one glasove 
smatrati za razcepljene, mogoča šele po ugotovitvi skupnega rezultata za 
volilni okraj s strani glavne volilne komisije«.15 Vendar je treba pripom­
niti, da se tudi meje 25 glasov, ki je bila predpisana, niso strogo držali, 
saj je npr. leta 1907 dobil socialistični kandidat v ptujskem volilnem 
okraju 45 glasov,1® ki pa so kljub temu šteti med razcepljene.
V statistične publikacije so se vrinile tudi razne tiskovne, prepiso­
valne in podobne napake, kakor se pač vrinejo v vsako delo. Včasih se 
za kak volilni okraj navaja število udeležencev s prvega glasovanja, raz­
poreditev glasov pa z drugega glasovanja. Včasih so glasovi, oddani za 
kako stranko, izpuščeni. Včasih so zamešani rezultati iz različnih vo­
lilnih okrajev. Naj navedemo samo en tak, malo bolj kompliciran primer.
325
Tako so po objavah rezultatov državnozborskih volitev 1897 dobili v 
Trstu:
v II. vol. kolegiju (IL in III. vol. razred) :
it. liberalci 2169 
slov. nacionalisti 1630 
it. konservativci 439
v III. vol. kolegiju (IV. vol. razred in okolica):
it. liberalci 1358
it. konservativci 163
Vsakomur je znano, da je Nabergoj stalno kandidiral v III. volilnem 
kolegiju, kjer je volila okolica. Odkod torej nič slovenskih glasov v tem 
volilnem okraju, in odkod slovenski glasovi v IL in III. mestnem volil­
nem razredu? Po primerjavi z drugimi (časopisnimi) poročili bomo ugo­
tovili, da so v österreichische Statistik rezultate zamešali. Podatki, ki 
so bili objavljeni za II. kolegij, so v resnici sešteti izidi volitev v III. ko­
legiju ter v polovici II. kolegija. Rezultati, ki so objavljeni za III. ko­
legij, pa predstavljajo izid volitev v drugem delu II. kolegija. V resnici 
pa so dobili:
v II. volilnem kolegiju:
it. liberalci 1645
it. konservativci 602
v III. volilnem kolegiju:
it. liberalci 1882
slov. nacionalisti 1630
Rezultati volitev, ki jih je zbirala in objavljala c. kr. statistična ko­
misija, se največ uporabljajo in citirajo, zelo pogosto s pridevkom »uradni 
rezultati«.1' Ta pridevek pa le deloma ustreza. Ti rezultati so se pač 
zbirali po uradni dolžnosti in poti, izdajala jih je uradna institucija — 
niso pa to bili tisti uradni rezultati, kakor jih je razglasila (glavna) vo­
lilna komisija in priznal verifikacijski postopek v državnem oziroma 
deželnem zboru.
ČASOPISJE IN DRUGE PUBLIKACIJE
Časopisje poroča o volitvah in volilnih rezultatih zelo različno. 
Včasih ne najdemo sploh nobenega poročila ali pa le imena izvoljenih, 
drugič spet pa se vrste podrobna poročila z rezultati volitev. Ne le, da 
navajajo, koliko glasov so dobili posamezni kandidati, ampak tudi kako 
so glasovali volilei posameznih mest in trgov mestnih volilnih okrajev, 
koliko je bilo glasov za posamezne stranke po posameznih sodnih okrajih,
326
občinah in voliščih. Posebej v starejšem obdobju so zelo skopa poročila 
o vsem, kar se dogaja izven deželnih meja. V ljubljanskem časopisju 
bomo marsikdaj zastonj iskali poročil o uspehu slovenskih kandidatov 
na Koroškem ali na Primorskem. Vendar pa bomo marsikdaj našli tudi 
podrobno poročilo o nekih oddaljenih volitvah, medtem ko bomo zastonj 
iskali kaj več iz domačega volilnega okraja. Marsikdaj molči o podrob­
nem izidu volitev časopisje premagane stranke. Vendar tudi včasih 
izredno skopo omenja rezultate posameznih volilnih okrajev, kjer je 
zmagala lastna stranka. Tako najdemo npr. ob volitvah v splošni kuriji 
na Štajerskem 1909 obilo podatkov o rezultatih v mestni skupini in v 
celjskem kmečkem okraju, medtem ko o ljutomersko-marihorskem okraju 
zastonj iščemo natančnejših podatkov o razporeditvi glasov tako v kle­
rikalnem centralnem in lokalnem časopisju, ki je slavilo zmago, kot v 
liberalnem ali nemškem. V zadnjem obdobju navajajo časopisi tudi 
številne primerjalne tabele s številkami po posameznih okrajih in za 
prejšnje volitve. Na splošno se zelo redko navaja število volilnih upra­
vičencev, prilično malokrat tudi število neveljavnih glasov. Število ve­
ljavnih glasov se neredko navaja kar kot število udeležencev.
Tudi zanesljivost časopisnih podatkov je zelo različna. O netočno­
stih, ki se tu pojavljajo, od tiskovnih napak pa do napačnih informacij, 
nam pač ni treba posebej govoriti. Včasih se napačni rezultati poprav­
ljajo v naslednji ali eni naslednjih številk, včasih najdemo že v isti šte­
vilki dvoje različnih poročil.
Razen v časopisju najdemo poročila o volitvah še v vrsti drugih pu­
blikacij, kjer so bili objavljeni bolj ali manj podrobni rezultati, povzeti 
bodisi iz uradnih virov (material statistične centralne komisije, podatki 
deželnih vlad itd.) bodisi od kod drugod.
Tu je vrsta brošur in priročnikov, v glavnem za državnozborske 
volitve, z najrazličnejšimi podatki. Naj tu samo omenimo nekaj takih 
publikacij:
Franz X. Reitterer: Die neuen Reichsrathsabgeordneten und ihre 
Gegenkandidaten, Budweis 1901.
Fritz Freund: Das Österreichische Abgeordnetenhaus. Ein biographi­
sch-statistisches Handbuch. 1907—1913, XI. Legislaturperiode, Wien 
(brez letnice, verjetno 1907) ter 1911—1917, XII. Legislaturperiode (brez 
letnice, verjetno 1911). Ti dve mali knjižici dajeta kratke biografije in 
fotografije vseh državnozborskih poslancev z volilnimi rezultati za leti 
1907 in 1911.
Omenimo naj še mesečno publikacijo Parlamentarische Chronik, 
Beilage zur Politischen und Volkswirtschaftlichen Chronik der österrei­
chisch-ungarischen Monarchie, mit Benützung amtlicher Quellen heraus­
gegeben von Dr. Karl Neisser, k. k. Staats-Archivsdirektor im Abgeord­
netenhause des Reichsrates, ki je začela izhajati na Dunaju 1912 in je 
prinašala popolnejša ali nepopolnejša poročila o volitvah v državni 
zbor in v vse deželne zbore.
327

NAČIN OBJAVE VOLILNIH REZULTATOV
Na podlagi v Ljubljani ohranjenih volilnih aktov za deželnozborske 
volitve na Kranjskem, poročil o volitvah, objavljenih v stenografskih za­
pisnikih dunajskega državnega zbora ter naših deželnih zborov, volilnih 
rezultatov, kakor jih je (direktno ali indirektno) objavila c. kr. stati­
stična centralna komisija, ter časopisja, predvsem onega, ki je bilo do­
segljivo v Ljubljani, smo sestavili preglede volilnih rezultatov za po­
samezne volilne okraje ter sezname poslancev, ki jih v tem delu objav­
ljamo. !
Zajeli nismo le splošnih volitev, ki jih je obravnavala avstrijska 
statistika, ampak tudi vse nadomestne volitve. Seznam vseh teh volitev 
smo mogli sestaviti predvsem po podatkih v stenografskih zapiskih držav­
nega in deželnih zborov. Predsednik zbora je, navadno v začetku vsa­
kega zasedanja, naznanil, kateri poslanci so odstopili ali umrli in katere 
nadomestne volitve so bile izvedene. Prav tako se moremo opreti na in­
dekse (kjer so navadno naznačena poročila in razpravljanja o splošnih 
in nadomestnih volitvah), sezname poslancev, ki ponekod navajajo tudi 
datume odstopov in novih izvolitev, itd. Vendar seznam volitev in po­
slancev, dobljen na ta način, še ni popoln. V nekaterih primerih, ko je 
novoizvoljeni poslanec nanagloma odstopil ali umrl in so se takoj nato 
izvedle ponovne volitve, stenografski zapiski odstopivšega ali umrlega 
poslanca in njegove izvolitve sploh ne omenjajo, saj je bilo to za veri­
fikacijski postopek brez pomena. Prav tako v državnozborskih in de­
želnozborskih zapisnikih seveda navadno niso zabeležene nadomestne 
volitve, odstopi in smrti poslancev od časa zadnjega zasedanja vsake 
volilne periode pa do razpusta zbora in novih volitev. Zato utegnejo 
imeti tudi naši seznami volitev in poslancev, dasi dopolnjevani še po časo­
pisju, seznamih poslancev v Hof- und Staats-Handbuch itd., tu in tam 
kakšno vrzel.
Posebej za Kranjsko smo se mogli opreti na delo Joseph Pfeifer: Die 
Landtagsabgeordneten des Herzogthums Krain 1861 bis 1901, Laibach 
1902, ki vsebuje vestno in skrbno sestavljen seznam kranjskih deželnih 
poslancev v naznačenih štiridesetih letih, z datumi izvolitev, odstopov 
oziroma smrti, oznakami strank, ki so jim poslanci pripadali, ter sezna­
mom članov deželnega odbora.
329
Datumi nadomestnih volitev niso v stenografskih zapisnikih vselej 
navedeni. Posebej v prvem obdobju nam ti zapisniki večkrat nakazujejo 
le daljše ali krajše obdobje, v katerem je prišlo do nadomestnih volitev; 
datume teh volitev pa je bilo potem treba iskati po časopisju.
Podobno je z datumi odstopov ali smrti posameznih poslancev. 
Stenografski zapisniki navajajo sicer včasih natančen datum, dostikrat 
pa so ob začetku zasedanja navedena le imena umrlih ali odstopivšib 
članov brez vsakih natančnejših časovnih podatkov. Iz stenografskih za­
pisnikov je v tem primeru razvidno samo, kdaj niso bili več in kdaj so 
bili še poslanci. Zato navajamo ponekod datum, ponekod le letnico, po­
nekod pa celo dve letnici, ker je moglo priti do odstopa v zadnjih me­
secih prvega ali v prvih mesecih naslednjega leta. Naj tu pripomnimo, 
da so datumi, ki se navajajo v raznih delih, marsikdaj nezanesljivi. Tako 
pravi Šuklje v svojih spominih: »Drage volje sem dne 29. maja 1895 
izročil pismo v roke starega predsednika Smolke, s kojim odložim svoj 
državnozborski mandat.«18 Da pa je ta datum napačen, kaže najbolj eno­
stavno to, da so bile nadomestne volitve po Šukljetovcm odstopu dne 
21. februarja 1895. V Slovenskem biografskem leksikonu je rečeno, da je 
Povše na Goriškem »nenadoma odložil mandat« leta 1886,19 v resnici pa 
je bil že 17. oktobra 1885 izvoljen njegov naslednik dr. Anton Gregorčič.
V ureditvi volilnih rezultatov se nam je zdelo potrebno, da ne na­
vajamo samo števila glasov, ki so ga dosegle posamezne stranke — tako 
je objavljala rezultate volitev avstrijska statistična komisija — ampak 
da povemo tudi, komu so bili oddani ti glasovi, to je, da navedemo osebe, 
ki so volilci zanje glasovali. To ne napravlja samo tabele mnogo bolj 
konkretne in žive, ampak omogoča tudi kontrolo naše grupacije strank 
in taborov ter pregled struj in smeri, ki so v volilnem gibanju delovale.
Že iz vsega, kar smo povedali v prejšnjem odstavku, je razvidno, da 
se pri zbiranju in urejanju volilnih rezultatov ni bilo mogoče opreti na 
eno samo vrsto virov. Tudi najpopolnejšim podatkom v stenografskih 
zapisnikih in originalnem volilnem materialu manjkajo navedbe strank. 
Tudi najpopolnejšim podatkom v objavah statistične komisije manjkajo 
imena kandidatov, za starejšo dobo pa ne navajajo niti strank niti števila 
glasov za druge kandidate razen izvoljenih. Poleg tega številne napake 
v vseh vrstah objav zahtevajo, da vsak posamezen rezultat preverimo še 
po drugih virih, to je, po časopisju. Večkrat smo ugotovili pravilen rezul­
tat šele na podlagi često zapletenih kombinacij iz treh, štirih poročil, 
od katerih je bilo vsako deloma pravilno, deloma napačno.
Za deželnozborske volitve na Kranjskem od leta 1861 do 1889 po­
datki o številu pravolilnib upravičencev (razen za volitve 1867 in 1871) 
niso bili doslej še nikoli objavljeni, niti v Obravnavah deželnega zbora 
niti kje drugje, prav tako ne podatki o udeležbi pri pravolitvah (teh 
nimaio niti objave rezultatov volitev 1867 in 1871). Vse te navedene 
številke smo izračunali iz originalnega volilnega materiala, tako da smo 
po pravolilnib občinskih volilnih imenikih, seznamih udeležencev ter 
zapisnikih sešteli podatke za posamezne občine.
330
Za ostale dežele so za starejše obdobje podatki povzeti večinoma po 
stenografskih zapisnikih deželnih zborov in so nekje popolnejši drugje 
spet zelo pomanjkljivi.
Od devetdesetih let naprej naletimo pri številu volilnih upravičen­
cev na drug problem. Tu so podatki obilnejši; poleg stenografskih za­
pisnikov se pojavljajo volilni rezultati deželnozborskih volitev v publi­
kacijah statistične centralne komisije. Tako imamo marsikje za iste volitve 
o številu volilnih upravičencev več podatkov na razpolago. Toda primer­
java teh podatkov daje ponekod zelo žalostno sliko. Obravnave deželnih 
zborov dajejo drugačne številke kot Statistisches Jahrbuch der auto­
nomen Landesverwaltung, ta spet ponekod drugače kot Statistische 
Monatschrift — za iste volitve. Tako najdemo za volitve v splošni kuriji 
leta 1913 na Kranjskem v Obravnavah in v Statistisches Jahrbuch za 
prav vse volilne okraje različne številke. Največja razlika je 700 ljudi. 
Obravnave štajerskega deželnega zbora navajajo za mariborski kmečki 
volilni okraj leta 1896 7376 upravičencev, Statistisches Jahrbuch in Sta­
tistische Monatschrift pa 9642; za ptujski okraj Obravnave 6141, publi­
kacije statistične komisije pa 3769. Na žalost samo ponekod lahko ugo­
tovimo, kateri podatki so pravilni, kateri napačni. Ker se je število 
volilnih upravičencev od volitev do volitev zelo spreminjalo, je večina 
razlik med posameznimi podatki v mejah možnosti; lahko je pravilna ta, 
lahko ona številka. Mi smo se v celem držali številk, ki jih navajajo 
stenografski zapiski, ker smo ugotovili, da so na splošno zanesljivejše. 
Toda sarno na splošno — za posamezne primere se ponekod zde številke 
v Statistisches Jahrbuch verjetnejše.
Isti problemi se ponekod, a v znatno manjšem številu, pojavljajo 
glede števila volilnih udeležencev pri pravolitvah.
Pri navajanju volilnih rezultatov smo se držali naslednjega pravila: 
če je bilo število volilnih upravičencev manj kot 500 (torej predvsem 
pri indirektnih volitvah v kmečki kuriji) in je odpadlo na enega kandi­
data manj kot pet glasov (4, 3, 2, 1), kandidata (osebe) nismo imenoma 
navajali, ampak smo šteli glasove kot razcepljene. Kadar je bilo število 
volilnih upravičencev večje od 500 (torej predvsem pri volitvah v poznej­
šem obdobju) in je odpadlo na enega kandidata manj kot 25 glasov 
(24 ali manj), smo šteli te glasove na isti način kot razcepljene.
To je bilo načelo, po katerem smo se skušali ravnati — dosledno 
ravnati se po njem, žal, ni bilo mogoče. Zelo mnogokrat nam ni bilo 
mogoče ugotoviti, kateri in kakšni glasovi se krijejo pod oznako »raz­
cepljeni« v stenografskih zapisnikih, statističnih publikacijah in časo­
pisju, ali so tu zajeti tudi kandidati, ki so dobili preko 25, pa morebiti 
tudi 100 ali več glasov, in kateri so bili ti kandidati.
Sorazmerno malo je takih nerešenih problemov v starejšem obdobju. 
Tu se v stenografskih zapisnikih ali v časopisju dajo navadno dobiti po­
datki prav za vse glasove. Tudi je bilo razcepljenih glasov v tem času 
prilično malo. Velik delež razcepljenih glasov so predstavljali glasovi, ki
331
so jih oddali kandidati sami; ker zase, kakor je bilo tedaj, v prvih časih, 
v navadi, niso glasovali, so namesto sebe navadno imenovali kakega dru­
gega pristaša svoje stranke. Tako so npr. leta 1870 v Ljubljani kandidirali 
s slovenske strani Horak in Debevec, z nemške Suppan in Kaltenegger. 
Vsega je bilo oddanih 5 razcepljenih glasov. Štiri so dali kandidati; 
Horak je glasoval za Debevca in namesto zase za Vilharja, Debevec za 
Horaka in namesto zase spet za Vilharja, Suppan za Kalteneggerja in 
Dežmana, Kaltenegger za Suppana in za Dežmana; en sam razcepljen 
glas je bil oddan od »navadnega« volilca.
V poznejšem obdobju, v času porasta števila volilnih upravičencev, 
v času direktnih volitev na kmetih, je položaj precej drugačen. Le redko 
se zdaj v stenografskih zapisnikih ali časopisju navaja za vse glasove, 
komu so pripadli. Prilično veliko glasov je kar sumarično zajeto z oznako 
»razcepljeni glasovi«. Nobeno pravilo, nobena enotna praksa ne velja 
glede tega, kaj so razcepljeni glasovi. Včasih je v poročilih zaslediti 
zavestno težnjo, da se skrijejo socialistični glasovi. Tako npr. poročilo, 
ki ga je izdala kranjska deželna vlada o volitvah v splošni kuriji dežel­
nega zbora leta 1913, v ljubljanskem okoliškem okraju ne omenja posebej 
252 glasov za Antona Kristana in 223 za Ivana Mlinarja, kandidata 
socialno-demokratske stranke, ampak navaja le število glasov za kleri­
kalne in liberalne kandidate, nato pa pravi »531 glasov je bilo razcep­
ljenih«.20 Včasih je med razcepljene glasove zajeto majhno, včasih zelo 
veliko število glasov. Za mariborsko-ljutomerski okraj splošne kurije pri 
štajerskih deželnozborskih volitvah 1909 naštevajo obravnave štajerskega 
deželnega zbora 6766 glasov za klerikalnega, 1272 za socialističnega kan­
didata, za ostale glasove pa pravijo, da so bili razcepljeni. Teh pa je bilo 
nič manj kot 1545! To je vsekakor rekordno število.
Na kakšne kandidate odpade v tem času večina tako imenovanih 
razcepljenih glasov (če ne upoštevamo namerno skritih glasov)? Precejšen 
del, posebno pri deželnozborskih volitvah, je »zmotnih« glasov. To so 
glasovi, oddani za kandidate sosednjih volilnih okrajev ali drugih volil­
nih razredov. Tako je bilo v spodnještajerskem mestnem volilnem okraju 
splošne kurije leta 1909 oddanih vsaj 20 glasov za Korošca, klerikalnega 
kandidata v podeželskem mariborskem okraju splošne kurije, vsaj 9 za 
PiŠeka, klerikalnega kandidata v podeželskem celjskem okraju splošne 
kurije, 4 za Wastiana, nemškega kandidata v mestni kuriji v Mariboru, 
vsaj 3 za Stallnerja, nemškega kandidata v mestni kuriji v Celju itd. Od 
77 razcepljenih glasov v tem volilnem okraju jih je, kakor smo mogli 
ugotoviti, vsaj 35 zmotnih.21 Cela vrsta je v tem času lokalnih kandi­
datur, ki zberejo po dve, tri desetine glasov ali tudi več v enem ali nekaj 
sosednjih krajev; posebno precej je takih glasov med liberalnimi volilci 
na Kranjskem.
Med številom razcepljenih glasov, ki jih za posamezne volitve na­
vajajo podatki avstrijske statistične komisije, in med številom razceplje­
nih glasov, ki jih mi navajamo, so marsikje precejšnje razlike. Te raz­
332
like izvirajo deloma iz napak avstrijske statistike. Kolikor nam je uspelo 
popraviti take napake in kolikor smo mogli ugotoviti vse ali del kandi­
datov, ki so dobili nad 25 glasov in jih poimensko navesti (kar pa se nam 
mnogokje ni posrečilo), smo mogli število razcepljenih glasov dokaj 
znižati. Ponekod je število razcepljenih glasov v naših tabelah večje, 
kakor pa v podatkih avstrijske statistike. Ta razlika izvira deloma iz 
naše meje 25 glasov, ki smo se je držali. Tako je npr. v Statistisches 
Jahrbuch der autonomen Landesverwaltung zabeleženo v ptujskem mest­
nem volilnem okraju leta 1909 96 slovenskih glasov, pa le 3 razcepljeni. 
Slovenski kandidat Sernec je dobil 92 glasov, poleg tega pa še Rosina 
4 glasove.22 Te štiri glasove smo šteli med razcepljene, medtem ko so jih 
v Statistisches Jahrbuch prišteli h glasovom slovenske stranke.
Število glasov, oddanih za posamezne kandidate, ter razcepljenih in 
neveljavnih glasov daje, sešteto, v enoposlanskih volilnih okrajih število 
volilnih udeležencev. Zato tu pogosto zelo lahko dopolnimo manjkajoče 
podatke z enostavnimi računskimi operacijami, prav tako pa izvršimo 
kontrolo navedb v virih. V dvoposlanskih in troposlanskih volilnih 
okrajih pa ni tako. Tu je nekdo glasoval za dva kandidata, nekdo le za 
enega, nekomu je bil en glas razveljavljen, drugi je bil veljaven. Že to 
nam onemogoča dopolnjevanje in kontrolo podatkov. Težave pa so še 
mnogo huje. Že na str. 316 smo omenjali, kako se v volilnih zapisnikih 
zamenjavajo pojmi glasov in glasovnic. Iz tega sledijo različni napačni 
rezultati. Podobne napake se pojavljajo tudi v stenografskih zapisnikih 
in v publikacijah statistične komisije. Za volitve v ljubljanski mestni 
kuriji 1908 je navedeno v Obravnavah 2485 veljavnih in 5 neveljavnih 
glasov. Če beremo besedo »glasov« kot »glasovnic«, se ta podatek popol­
noma ujema z navedbami v volilnih zapisnikih, kjer so na vseh štirih 
voliščih besede »glasovi« v formularjih spremenili v »glasovnice«. Sta­
tistisches Jahrbuch pa šteje 2530 oddanih glasovnic ter navaja, da so 
bile vse te glasovnice veljavne, nobena pa neveljavna, pač pa šteje 4941 
veljavnih in 38 neveljavnih glasov. O 38 neveljavnih glasovih poroča tudi 
časopisje. Ta številka 38 pa ni nič drugega kot število neveljavnih glasov­
nic, pomnoženo z 2, torej 10, ter še 28 neveljavnih glasov s sicer veljav­
nih glasovnic (neoddani in razveljavljeni glasovi). Pri navajanju rezul­
tatov za kočevski volilni okraj pri istih splošnih volitvah uporabljajo 
Obravnave drug kriterij. Tu navajajo 1968 veljavnih ter 138 neveljavnih 
glasov. Število veljavnih glasov je število veljavnih glasovnic, število ne­
veljavnih glasov pa je res število glasov ter zajema neveljavne glasovnice 
(vsaka računa za 2 glasova), neveljavne in neoddane glasove. Statisti­
sches Jahrbuch navaja 1997 udeležencev, 25 neveljavnih in 1972 veljav­
nih glasovnic, 3856 veljavnih in 138 neveljavnih glasov. Podatek o ude­
ležbi je točen, ne pa o neveljavnih glasovnicah, ki so tudi dvakrat štete, 
prvič na pravem mestu, drugič pa še med neveljavnimi glasovi.
Navedena dva primera smo lahko razrešili, prvega ob primerjavi 
z originalnimi volilnimi zapisniki, drugega s kombinacijo podatkov v
333
Obravnavah in Statistisches Jahrbuch. Toda dostikrat volilnih zapisnikov 
ni na razpolago, med podatki v raznih virih pa se ne da najti skupne 
točke, ki hi nam pomagala. Zato je cela vrsta podatkov o rezultatih v 
dvoposlanskih in večposlanskih volilnih okrajih precej nezanesljiva, po­
sebno podatki o neveljavnih glasovih pa tudi o številu udeležencev.
Pri tem moramo omeniti, da so v večposlanskih volilnih okrajih 
ponekod napake tudi v proglasitvi rezultatov. Tako je volilna komisija 
v slovenskem volilnem okraju splošne kurije na Goriškem marca leta 
1908 naštela 18.231 veljavnih glasovnic.2'5 Glasov za vse kandidate kleri­
kalne, liberalne in socialistične kandidate je bilo skupaj naštetih 54.815 
(brez razcepljenih). Ker pa je vsak volilec smel glasovati le za tri kandi­
date, bi smelo hiti glasov največ 3 X 18.231, to je 54.693. Glasov je bilo 
torej naštetih preveč, ali pa glasovnic premalo.
Pri ugotavljanju sumarnih volilnih rezultatov za posamezne dežele 
je treba sešteti podatke za enoposlanske, dvoposlanske in večposlanske 
volilne okraje. Publikacije statistične komisije navadno seštevajo glasove 
in dobijo tako npr. za kmečko kurijo na Kranjskem leta 1895 oh 870 
udeležencih 1217 klerikalnih in 348 liberalnih glasov.
Pri našem objavljanju volilnih rezultatov smo se držali naslednjega 
pravila: pri podatkih za posamezne volilne okraje v dodatku smo upo­
števali glasove, to se pravi, da smo tudi število neveljavnih glasovnic 
spremenili v glasove (pomnožili v večposlanskih volilnih okrajih z 2, 3 
itd.). Pri preglednih tabelah v tekstu, kjer podajamo rezultate za cele 
dežele ali druga večja področja, pa smo praviloma upoštevali volilce 
oziroma glasovnice. Le na ta način je namreč mogoče med seboj primer­
jati deželnozborske in državnozborske volitve na istem ozemlju, saj so 
imele zadnje le enoposlanske volilne okraje. Število oddanih glasov za 
kandidate posameznih strank je torej v večposlanskih okrajih deljeno 
z 2, 3 itd. Če so npr. kandidati neke stranke v troposlanskem volilnem 
okraju dobili prvi 1760, drugi 1737, tretji pa 1661 glasov, računamo 
stranki povprečno število 1718 volilcev. Polovice, tretjine in četrtine 
smo v deželnih vsotah povsod zaokrožili na celo število. Kjer uporab­
ljamo drugačno metodo, je to posebej navedeno.
Rezultati, kakor jih dajemo v tabelah, še daleč niso popolni. Marsikje 
manjka dobršen del podatkov, ponekod nismo mogli navesti števila gla­
sov, ponekod ne imena kandidatov, drugje so podatki le približni itd. 
Potrebni so torej mnogokaterih dopolnitev pa tudi popravkov.
Pri seznamih poslancev navajamo datum izvolitve in morebitne de­
misije ali smrti.
Od volilnih rezultatov navajamo: datum volitve, število volilnih 
upravičencev, število udeležencev, pri indirektnih volitvah posebej oboje 
za pravolilce in volilne može, imena kandidatov z oznako politične smeri 
in številom glasov, število razcepljenih glasov, število neveljavnih glasov. 
Vsi ti podatki se nanašajo, če je bilo poslansko mesto zasedeno šele v 
drugem glasovanju ali v ožji volitvi, vselej na prvo glasovanje. V tekstu
334
navajamo nadalje, z ustrezajočimi podatki, rezultate morebitnega dru­
gega glasovanja ali ožje volitve ter pripombe, v katerih povemo, kdaj je 
na volitvah izvoljeni poslanec odstopil ali umrl, če se je poslansko mesto 
izpraznilo pred naslednjimi splošnimi volitvami; opozorimo na znatnejše 
razlike v številčnih podatkih med glavnimi viri in, kjer se nam je to 
zdelo posebej potrebno, dodamo nekaj pojasnil o posameznih kandida­
turah in podobno.
Dr in De pomenita: Dr državnozborske volitve in De deželnozborske 
volitve.
Datum se nanaša pri državnozborskih volitvah, kjer so volili mesta 
in trgovsko-obrtna zbornica skupaj, na dan, ko so volila mesta. Trgovsko- 
obrtna zbornica je volila navadno dan ali nekaj dni pozneje. Volilni 
rezultati se seveda nanašajo na celoto, na končni izid glasovanja po 
volitvah članov trgovsko-obrtne zbornice.
upr: število volilnih upravičencev.
ud ali udel: število udeležencev pri volitvah oziroma pravolitvah. 
Ponekod za število udeležencev nimamo točnega podatka; v takih pri­
merih uporabljamo poleg številke znak v, kar pomeni, da se podatek 
nanaša na število veljavnih glasov (glasovnic), ali znak m, kar pomeni, 
da predstavlja navedena številka spodnjo mejo števila udeležencev; bilo 
jih je najmanj toliko, lahko pa tudi več. Navadno imamo v tem primeru 
znano število glasov za glavne kandidate, ne poznamo pa števila razcep­
ljenih niti neveljavnih glasov.
vm: število izvoljenih volilnih mož.
Črtica na mestu podatka o številu pravolilnih upravičencev in ude­
ležencev (—) pomeni, da za dotične dopolnilne volitve ni bilo posebnih 
volitev volilnih mož.
Vprašaj (?) pomeni, da podatkov nismo mogli dobiti.
Imena izvoljenih poslancev so tiskana kurzivno.
Imenom kandidatov so dodane oznake politične smeri. Pri oznakah 
smo se ozirali predvsem na to, katera skupina je kandidaturo postavila 
oziroma zanjo agitirala in jo priporočala, ne pa na to, kateremu taboru 
je pripadal kandidat sam. Če torej beremo npr. za imenom enega kan­
didata oznako kler., za imenom drugega kandidata pa lib., pomeni to, 
da so se za prvega zavzemali klerikalci, za drugega pa liberalci, ni pa 
s tem še vselej rečeno, da je bil prvi kandidat klerikalec, drugi pa libe­
ralec. Oznaka slov. pomeni slovenski meščanski slogaški tabor, nem. 
nemški liberalni, pozneje svobodomiselni (svobodnjaški) tabor, it. itali­
janski liberalni tabor; italijanski in nemški konservativni ali klerikalni 
kandidati so posebej označeni kot taki (nem. kler., nem. kons. in po­
dobno). Pri oznaki tabora se nismo ozirali na to, v kakšni obliki je bila 
kandidatura predstavljena volilcem: ali kot uradna kandidatura stranke 
ali kot neodvisna ali samostojna. Nekateri kandidati so tudi brez stran­
karske oznake; to velja zlasti za volitve v letih 1861—1866, ko slovenski 
tabor še ni nastopal organizirano, za mnoge, zlasti osebne ali lokalne
33S
protikandiđature uradnim strankinim kandidatom — ti so v teh pri­
merih označeni npr. slov. ali še natančneje uradni slov. kandidat — ter 
za nekatere kandidate, katerih smeri ni bilo mogoče dovolj jasno ugo­
toviti. Ponekod smo z oznako kakor npr. zanj lib. hoteli poudariti, da so 
za takega kandidata, ki navadno ni izhajal iz njihovih vrst ali ni po­
stavil kandidature v zvezi z njimi, glasovali liberalci. Pri dvoposlanskih 
volilnih okrajih so oznake politične smeri postavljene navadno skupaj 
za oba kandidata iste smeri, za imenom drugega kandidata. Podobno 
velja za troposlanske okraje.
Naši podatki seveda ne odgovarjajo na vprašanje, kako so se opre­
deljevali volilei strank, ki niso postavile svojih kandidatur. Nemci na 
Kranjskem so, ko niso več nastopali v volilnem boju, zdaj glasovali za 
liberalne, zdaj za klerikalne slovenske kandidate, zdaj ostali v abstinenci. 
Volilei raznih meščanskih strank so glasovali večkrat za kandidate so­
cialne demokracije. Pri ožjih volitvah so izločene stranke podpirale zdaj 
to zdaj ono ožjo kandidaturo. Glavne smeri teh povezav smo opisali 
v poglavju o zgodovini volitev.
Znak raze. ali r. pomeni razcepljene glasove, p. prazne glasovnice 
oziroma v večposlanskih okrajih, glasove, nv. neveljavne glasove. Prazni 
glasovi so večinoma všteti med neveljavnimi in jih nismo mogli posebej 
navesti.
336
Stimmzettel
Glasovnica
na<f> ä 34 6er tanötag&roafflorbnung für Krain. 
po § 34 deželnozborskega vol. reda za Kranjsko.
Stimmzettel
Scheda
Glasovnica
j
ÄHBtfdHß»;<jttwonbi'rt Ktdjt b*isöiblid) #aia<(uttt«2tb«m. 
ictttt tft tn<tr»ltifi (§ 34 Danbfogitoailtetiwiuß fite krain).
Opomb»: Vsaka druga «e »radno Udana glasovnica nima 
veljavnosti (§ 34 dežvinosborskega voi. teda za Kranjsko).
Makso Cotič pok. Josipa
urednik
Fran Gulič pok. Frana
posestnik
Fran Kotnik pok. Benedikta
«radnik državne železnice
Dr. Josip Wilfan
odvetnik
Dve glasovnici iz leta 1913: uradna za deželne volitve na Kranjskem ter »privatna« (izdana od politične; 
društva Edinost) za občinske volitve v Trstu
i W - -Yr. XZ <b B W.,7/,/,.
für ' " / / * •
., 7 » :t7 /7 s </-s
X/ , / .,y
77
_ . • L7.CŠ ..6
«C . j Z
m
i5 F 
• . to
jit
■ i 
r
to
tf i-haht^il zv •» ./Z ( '/ 7 <7/ 7 f 7 7 f % . tn /<•//( ltvin.it ii/s wahlbei'rchtigvt
in do- Wühlt i-k/aiisr tb-.< gi'>tr>)i < i i k ivdv.dtns zv der om Z7/. -77" Z/ WìjZ
Vin 77 Vbr X /• mittag* im Lavdbau*c zv Laibach utatfjivde nden Wahl rov
zehn Abgeordneten far d< v Jmadtag de$ Jlrrzagtka mn Krofa Icgitimirl v fed.
7 r r
___ ÌAtibach Vili Z 7 ' ,ZZZ*-r A-f * t87 71
/
Dei’ k. k, Landesprasident:
f
? 1
3 z^ä'X
it “? :
1 .* < > '</ 
Cj (Ti 7W..
ZZ Z ZZZ7 '
> rb cj
Volilna legitimacija za veleposestniško kurijo (1877)
VOLILNI REZULTATI IN SEZNAMI POSLANCEV
KRANJSKA
Državni poslanci 1861—1873
iz veleposestva:
dr. Karel pl. Wurzbach, izvoljen 10. aprila 1861, odstopil 9. aprila 
leta 1864, ponovno izvoljen 13. aprila 1864 (do 1867),
grof Karel Coronini, izvoljen 6. aprila 1867, odstopil 8. avgusta 1868, 
grof Albin Margheri, izvoljen 22. oktobra 1869 (do razpusta drž. 
zbora 21. maja 1870), ponovno izvoljen 30. avgusta 1870 (do
razpusta drž. zbora 10. avgusta 1871), 
grof Hiacint Thurn, izvoljen 14. oktobra 1871 ter ponovno 21. de­
cembra 1871 (do razpusta drž. zbora 7. septembra 1873).
iz mest in trgovsko-obrtne zbornice:
Janez Brolih (Brolich) in Karel Dežman, izvoljena 10. aprila 1861 
(do februarja 1867),
dr. Vinko Klun in dr. Lovro Toman, izvoljena 6. aprila 1867 — Klun 
do razpusta drž. zbora 21. maja 1870, Toman odstopil 1869, po­
novno izvoljen 22. oktobra 1869 ter odstopil 31. marca 1870,
Janez Nepomuk Horak in Janez Murnik, izvoljena 30. avgusta 1870 
(do razpusta drž. zbora 10. avgusta 1871),
Janez Nepomuk Horak in V. C. Zupan, izvoljena 14. oktobra 1871 
(do decembra 1871),
Leopold Jugovič in Karel Rudež, izvoljena 21. decembra 1871 — 
Rudež odstopil 31. oktobra 1872, za njim izvoljen 7. decembra 
leta 1872 Janez Nepomuk Horak — oba, Jugovič in Horak, iz­
gubita mandat 15. februarja 1873.
iz kmečkih občin:
Franc Kromer, dr. Lovro Toman in Jožef Derbič, izvoljeni 10. aprila 
(Derbič 11. aprila) 1861 (do februarja 1867),
grof Jožef Emanuel Barbo, Lovro Pintar in Luka Svetec, izvoljeni
6. aprila 1867, odstopijo 31. marca 1870,
22 Volitve
337
grof Jožef Emanuel Barbo, Etbin Henrik Costa in Luka Svetec, 
izvoljeni 30. avgusta 1870 (do razpusta drž. zbora 10. avgusta 
leta 1871), ponovno izvoljeni 14. oktobra 1871 (do decembra 
leta 1871),
grof Jožef Emanuel Barbo, dr. Jožef Poklukar in dr. Valentin Zarnik, 
izvoljeni 21. decembra 1871 — Zarnik izgubi mandat 23. fe­
bruarja 1872, za njim izvoljen dr. Etbin Henrik Costa 7. de­
cembra 1872 — vsi izgubijo mandat 15. februarja 1873.
Deželni poslanci v veleposestvu 1861—1918
1. izvoljeni na splošnih volitvah 28. marca 1861:
baron Marija Oton Apfaltrern, 
grof Anton Auersperg,
grof Gustav Auersperg, odstopil 17. novembra 1865, 
baron Anton Codelli, odstopil 19. novembra 1866, 
Julij Jombart,
vitez Franc Langer,
Jožef Rudež (Rudesch),
Edvard pl. Strahi, odstopil 30. septembra 1866, 
dr. Karel pl. Wurzbach, 
baron Anton Zois,
izvoljeni na nadomestnih volitvah:
vitez Ludvik Gutmannsthal 5. januarja 1866, 
grof Albin Margheri 3. decembra 1866,
Franc Rudež (Ruđesch) 3. decembra 1866.
2. izvoljeni na splošnih volitvah 1. februarja 1867:
Karel Dežman, 
vitez Franc Langer, 
baron Nikodem Rastem,
Franc Rudež (Rudesch), 
vitez dr. Jožef Savinschegg,
Jožef Friderik Seunig,
Anton Smola, 
grof Hiacint Thurn, 
dr. Julij pl. Wurzbach, 
dr. Karel pl. Wurzbach.
3. izvoljeni na splošnih volitvah 28. marca 1867:
baron Marija Oton Apfaltrern,
grof Karel Coronini, odstopil 8. avgusta 1868,
Karel Dežman,
Franc Kromer,
338
vitez Franc Langer, 
grof Albin Margberi, 
baron Nikodem Rastern 
Franc Rudež (Rudesch), 
vitez dr. Jožef Savinschegg, 
grof Hiacint Thurn,
izvoljen na nadomestnih volitvah:
grof Aleksander Auersperg 18. oktobra 1869.
4. izvoljeni na splošnih volitvah 1. julija 1870:
baron Marija Oton Apfaltrern, 
grof Aleksander Auersperg,
Karel Dežman,
dr. Vinko Klun, odstopil 20. avgusta 1871, 
vitez Franc Langer, 
grof Albin Margheri, 
baron Nikodem Rastem,
Franc Rudež (Rudesch), 
grof Hiacint Thurn,
dr. Karl pl. Wurzbach, odstopil 12. avgusta 1871, 
izvoljena na nadomestnih volitvah:
grof Ludvik Blagay 12. septembra 1871, 
vitez dr. Jožef Savinschegg 12. septembra 1871.
5. izvoljeni na splošnih volitvah 15. decembra 1871:
baron Marija Oton Apfaltrern,
grof Aleksander Auersperg, umrl 19. marca 1874,
grof Ludvik Blagay,
Karel Dežman, 
vitez Franc Langer, 
grof Albin Margheri,
baron Nikodem Rastem, umrl 26. decembra 1875, 
Franc Rudež (Rudesch), umrl 7. aprila 1875, 
vitez dr. Jožef Savinschegg,
grof Hiacint Thurn, 
izvoljeni na nadomestnih volitvah:
Edvard Schaffer 14. septembra 1874,
vitez dr. Julij Fränzel Vesteneck 29. februarja 1876,
baron Beno Taufferer 29. februarja 1876.
6. izvoljeni na splošnih volitvah 14. julija 1877:
baron Marija Oton Apfaltrern, 
grof Ludvik Blagay,
Karel Dežman,
32*
339
vitez Franc Langer, odstopil 21. septembra 1879,
Anton Laschan,
Karel Luekinann, 
vitez dr. Jožef Savinschegg, 
baron Beno Taufferer, 
grof Gustav Thurn,
vitez dr. Julij Fränzel Vesteneck, odstopil 2. februarja 1879,
izvoljena na nadomestnih volitvah:
vitez dr. Ludvik Gutmannsthal 29. marca 1879, 
vitez dr. Julij Fränzel Vesteneck 25. maja 1880.
7. izvoljeni na splošnih volitvah 15. junija 1883:
baron Marija Oton Apfaltrern,
grof Ludvik Blagay, odstopil 8. septembra 1883,
Karel Dežman, umrl 11. marca 1889,
vitez dr. Ludvik Gutmannsthal,
Karel Luckmann, 
dr. Gustav Mauer,
dr. Robert pl. Schrey, odstopil 29. oktobra 1883,
baron Jožef Schwegel,
baron Beno Taufferer,
baron Alfonz Zois, umrl 8. aprila 1889,
izvoljena na nadomestnih volitvah:
baron Leopold Liechtenberg 27. avgusta 1884, 
grof Ervin Auersperg 27. avgusta 1884.
8. izvoljeni na splošnih volitvah 12. avgusta 1889:
baron Marija Oton Apfaltrern, 
grof Ervin Auersperg, 
grof Leon Auersperg, 
baron Leopold Liechtenberg,
Karel Luckmann, 
baron Friderik Rechbach, 
dr. Adolf Schaffer, 
baron Jožef Schwegel,
baron Beno Taufferer, umrl 2. septembra 1891, 
baron Alfonz Wurzbach,
izvoljen na nadomestnih volitvah:
vitez Franc Langer 19. oktobra 1891.
9. izvoljeni na splošnih volitvah 28. novembra 1895:
grof Ervin Auersperg, odstopil 6. novembra 1898, 
grof Leon Auersperg, odstopil 26. novembra 1897,
340
grof Jožef Anton Barbo, 
vitez Franc Langer,
Feliks pl. Lenkh,
baron Leopold Liecbtenberg,
Karel Luckmann, 
dr. Adolf Schaffer, 
baron Jožef Schwegel, 
baron Alfonz Wurzbach,
izvoljena na nadomestnih volitvah:
baron Friderik Rechbach 28. decembra 1897,
Anton Ulm, 9. januarja 1899.
10. izvoljeni na splošnih volitvah 24. septembra 1901: 
grof Marija Oton Apfaltrern (mlajši),
grof Jožef Anton Barbo,
vitez Franc Langer, umrl 10. decembra 1904, 
baron Leopold Liechtenberg,
Karel Luckmann, umrl 24. julija 1906, 
baron Friderik Rechbacb, 
dr. Adolf Schaffer, umrl 24. januarja 1905, 
baron Jožef Schwegel,
Anton Ulm, odstopil 1905/1906, 
baron Alfonz Wurzbach,
izvoljeni na nadomestnih volitvah:
Franc Galle 17. aprila 1905, 
grof Rudolf Margheri 17. aprila 1905, 
baron dr. Karel Born 10. novembra 1906, 
baron Anton Cođelli 10. novembra 1906.
11. izvoljeni na splošnih volitvah 6. marca 1908: 
baron Marija Oton Apfaltrern,
grof Jožef Anton Barbo,
baron dr. Karel Born,
baron Anton Codelli, odstopil 1912,
Franc Galle,
baron Leopold Liechtenberg, 
grof Rudolf Margheri, 
baron Friderik Rechbach,
Henrik pl. Schollmayer-Lichtenberg, 
baron Jožef Schwegel, odstopil 1912,
izvoljena na nadomestnih volitvah:
Karel Mulley, 28. septembra 1912,
knez Hugo Weriand Windischgrätz 28. septembra 1912.
341
12. izvoljeni na splošnih volitvah 22. decembra 1913: 
baron Marija Oton Apfaltrern, 
grof Jožef Anton Barbo, 
baron dr. Karel Born,
Franc Galle,
baron Leopold Liechtenberg, umrl ali odstopil pred 1918, 
grof Rudolf Margheri,
Karel Mulley,
baron Friderik Rechbach,
Henrik pl. Schollmayer-Lichtenberg, 
knez Hugo Weriand Windischgrätz.
Državni poslanci v veleposestvu 1873—1907:
baron Marija Oton Apfaltrern in grof Hiacint Thurn, izvoljena 
30. oktobra 1873; Apfaltrern odstopil 1874, Thurn umrl 12. de­
cembra 1877, za njima izvoljena 1874 vitez Franc Viktor Lan­
ger, 8. februarja 1878 grof Gustav Thurn,
baron Jožef Schwegel in baron Beno Taufferer, izvoljena julija 1879, 
junija 1885 in marca 1891; Taufferer umrl 8. septembra 1891, 
za njim izvoljen 19. oktobra 1891 grof Ervin Auersperg,
baron Jožef Schwegel in grof Ervin Auersperg, izvoljena 20. marca 
leta 1897,
baron Jožef Schwegel in grof Jožef Anton Barbo, izvoljena 7. ja­
nuarja 1901.
Deželni poslanci trgovsko-obrtne zbornice 1861—1918:
Lambert Luckmann in baron Mihael Zois, izvoljena 26. marca 1861, 
odstopila novembra 1865,
Janez Nepomuk Horak in Vincenc Seunig, izvoljena 2. decembra 
leta 1865, odstopila januarja 1866,
Janez Nepomuk Horak in Jožef Debevc, izvoljena 16. oktobra 1866 
in 30. januarja 1867,
dr. Lovro Toman in dr. Vincenc Klun, izvoljena 27. marca 1867, 
Janez Nepomuk Horak in V. C. Zupan, izvoljena 28. junija 1870 in
14. decembra 1871; Zupan odstopil 7. decembra 1872, za njim 
izvoljen 8. novembra Andrej Lavrenčič,
Aleksander Dreo in dr. Adolf Schaffer, izvoljena 10. julija 1877, 
Janez Murnik in Jožef Kušar, izvoljena 12. junija 1883; Kušar od­
stopil 16. junija 1883, za njim izvoljen 19. junija 1883 grof 
Gustav Thurn, ki je umrl 23. julija 1888, za njim izvoljen Jožef 
Kušar 21. avgusta 1888,
342
Anton Klein in Franc Ksaver Souvan, izvoljena 8. julija 1889, 
Souvan odstopil 7. oktobra 1889, za njim izvoljen 9. oktobra 
leta 1889 dr. Karol Bleiweis,
Janko Kersnik in Ivan Perdan, izvoljena 25. novembra 1895: Ker­
snik umrl 28. julija 1897, Perdan 4. decembra 1899, za njima 
izvoljena 16. novembra 1897 Anton Klein, 20. januarja 1900 
Jožef Kušar,
Jožef Kušar in Filip Supančič, izvoljena 19. septembra 1901; Kušar 
umrl 12. januarja 1902, za njim izvoljen 13. junija 1902 dr. Da­
nilo Majaron,
Filip Supančič in dr. Franc Novak, izvoljena 28. februarja 1908, 
dr. Vladimir Ravnihar in Milan Šuklje, izvoljena 16. decembra 1913.
Deželni zbor in državni zbor — mestna kurija:
Ljubljana — voli za deželni zbor dva poslanca, od 1908 naprej štiri 
v dveh volilnih okrajih, v državni zbor (skupaj s trgovsko-obrtno zbor­
nico) enega poslanca. Deželnozborska dva volilna okraja sta razmejena 
takole: 1. jakobski (II.) in dvorski (III.) mestni okraj ter predkraji 
Hauptmanca, Hradeckega vas, Ilovica, Karolinška zemlja, Orlova ulica, 
Črna vas, Dolenjska cesta (V. mestni okraj); 2. šolski (I.) in kolodvorski 
(IV.) mestni okraj ter Vodmat (VI. mestni okraj).
De 1 26. 3. 1861 903 upr, 452 udel, J.Gutman 205, A. Schöppl 149,
A. Laufenstein 140, M. Ambrož 138, N. Recher 89, J. Brolih 73,
F. Marenzi 71, H. Costa 31, raze. 8 — druga volitev 27. marca: 462 
udel, N. Recher 285, J. Gutman 243, A. Laufenstein 236, A. Schöppl 
130, raze. 30
De 2 30. 1. 1867 850 upr, 530 udel, L. Toman 335 in V. Klun 331
(oba slov.), K. Wurzbach 199 in F. Kaltenegger 192 (oba nem.),
raze. 3
De 3 27. 3. 1867 877 upr, 612 udel, K. Wurzbach 326 in F. Kalte­
negger 313 (oba nem.), L. Toman 298 in V. Klun 284 (oba slov.),
raze.3
De 4 28. 6.1870 1118 upr, 707 udel, J.Suppan 427 in F. Kalteneg­
ger 407 (oba nem.), J. Horak 289 in J. Debevec 277 (oba slov.), 
raze.5
De 5 14. 12. 1871 1091 upr, 707 udel, J. Suppan 378 in F. Kalteneg­
ger 377 (oba nem.), V. Krisper 331 in I. Vilhar 325 (oba slov.), 
raze. 3 — Zupan demisioniral 1. julija 1874
Dr 1 23. 10. 1873 1181 upr, 742 udel, A. Schaffer (nem.) 547, I. Vil­
har (staroslov.) 129, R. Razlag (mladoslov.) 59, raze. 7 — Razlagova 
kandidatura je bila pred volitvami preklicana
De 6 7. 9. 1874 1202 upr, 562 udel, R. Schrey (nem.) 427, A. Mo­
sche (slov.) 135
343
De
Dr
De
Dr
Dr
De
Dr
Dr
De
Dr
Dr
De
De
De
De
7 10. 7.1877 1159 upr, 628 udel, F. Kaltenegger 464 in R.Schrey
460 (oba nem.), K. Ahačič 165 in J. Zupanc 165 (oba slov.), raze. 2 
2 30. 6. 1879 1196 upr, 906 udel, J. Schneid (slov.) 496, K. Dež­
man (nem.) 406, raze. 2, p. 2 — Schneid je demisioniral leta 1882
nv. 1
8 12. 6.1883 1193 upr,
3 9. 11. 1882 ? upr,
421 (oba slov.)
421 udel, P. Grasselli 421 in A. Mosche 
530 udel, P. Grasselli (slov.) 528, raze. 1,
4 2. 6. 1885 1279 upr, 482 udel, K. Hohenwart (slov.) 433, F.
Potočnik (slov. protikandidat) 42, raze. 1, p. 6
9 8. 7. 1889 1813 upr, 575 udel, P. Grasselli 508 in A. Mosche
276 (oba slov.), I. Hribar (kandidat proti Moscbetu) 226, I. Foderi 
73 in J. Regali 40 (»neodvisna slov. kandidata«), raze. 12 — ožja 
9. julija: 674 udel, I. Hribar 351, A. Mosche 322, nv. 1
5 5. 3. 1891 1774 upr, 429 udel, J. Poklukar (slov.) 420, raze. 8, 
nv. 1 — Poklukar umre 17. marca 1891
6 7. 4. 1891 ? upr, 405 udel, J. Kušar (slov.) 403, raze. 1,
P- 1
10 25. 11. 1895 1934 upr, 856 udel, I. Hribar 707 in P. Grasselli 
692 (oba lib.), I. Velkavrh (kler.) 175, raze. 12, nv. 2
7 18. 3. 1897 2069 upr, 1480 udel, J. Kušar 906, I. Vencajz 541,
K. Kordelič 27 (soc. dem.), raze. 1, nv. 5 — Vencajz je prijavil svojo 
kandidaturo v »narodni« (liberalni) stranki, a na shodu zaupnikov 
je bila sprejeta Kušarjeva kandidatura. Vencajz je nato kandidiral 
kot neodvisen kandidat. Klerikalci so podpirali Vencajzovo kandi­
daturo
8 3. 1. 1901 2529 upr, 1700 udel, I. Tavčar (lib.) 919, I. Sušnik
(kler.) 409, J. Baumgartner (nem.) 358, raze. 9, nv. 5
11 19. 9. 1901 2518 upr, 1118 udel, I. Hribar 825 in P. Grasselli 
801 (oba lib.), K. Pollak 297 in I. Kregar 278 (oba kler.), raze. 8, 
nv. 12
12 28. 2. 1908 3132 upr, 2490 udel, 1. Tavčar 1468 in K. Triller 
1395 (oba lib.), V. Gregorič 940 in V. Ravnihar 909, E. Kristan 119 
in J. Petrič 105 (oba soc.), raze. 6, nv. 38 — Gregorič in Ravnihar 
nastopata kot neodvisna kandidata; Gregorič je brez stranke, Rav­
nihar pa pripada Slovenski gospodarski stranki; SLS podpira njuno 
kandidaturo
13 22. 12. 1908 3232 upr, 965 udel, I. Orožen 949 in 1. Knez (lib.) 
934, raze. 14, nv. 33 — Oražen demisionira 4. oktobra 1910, Knez 
leta 1911
14 16. 5. 1911 3775 upr, 3321 udel, J. Reisner (lib.) 1685, V. Gre­
gorič (kler.) 933, F. Eger (nem.) 455, F. Bartl (soc.) 180, raze. 6, 
nv. 62 — Reisnerjeva izvolitev je razveljavljena 25. januarja 1912
344
De 15 31. 10. 1911 ? upr, 3314 udel, A. Ribnikar (lib.) 1719, A. Ro-
jina (kler.) 770, F. Eger (nein.) 423, E. Kristan (soc.) 213, raze. 12, 
nv. 177 — Ribnikarjeva izvolitev je razveljavljena 25. januarja 1912
De 16 24. 9. 1912 4313 upr, 3673 udel, J. Reisner 1952 in A. Ribnikar 
1917 (oba lib.), L. Pogačnik 1002 in I. Kregar 999 (oba kler.), 
F. Eger 403 in K. Pammer 394 (oba nem.), E. Kristan 133 in F. Bartl 
125 (oba soc.), raze. 13, p. 332, nv. 12
De 17 16. 12. 1913 4875 upr, 4273 udel, 1. vol. okraj: 2582 upr, 2261 
udel, F. Novak 1193 in J. Reisner 1188 (oba lib.), I. Kregar 618 in
L. Pogačnik 603 (oba kler.), K. Pammer 257 in F. Staudacber 255 
(oba nem.), I. Mlinar 64 in F. Bartl 64 (oba soc.), r. 22, p. 214, nv. 44
2. vol. okraj: 2293 upr, 2012 udel, I. Tavčar 1054 in A. Ribnikar 
1033 (oba lib.), I. Kregar 544 in L. Pogačnik 528 (oba kler.), K. Pam­
mer 207 in F. Staudacher 201 (oba nem.), J. Zupan 101 in G. Sterm- 
šek 100 (oba soc.), raze. 26, nv. 230
Deželni zbor — mestna kurija: 
Idrija — voli enega poslanca
1 26. 3.1861 136 upr, 95
Stöckl 7, raze. 1
2 30. 1. 1867 116 upr, 99
(nem.) 43
3 27. 3.1867 110 upr, 98
(nem.) 46 —— Gariboldi dei
4 6. 3.1869 117 upr, 75
volitev nima strankarskega
bra 1869
5 22. 1. 1870 106 upr, 43
6 28. 6.1870 120 upr, 54
(slov.) 22 -— Conrad odst<
7 13. 9.1871 136 upr, 76
23
8 14. 12. 1871 117 upr, 78
37 — Irkič odstopi 1873
9 28.11.1873
?
upr, 57
10 10. 7. 1877 98 upr, 61
11 12. 6.1883 98 upr, 46
umre 30. se ptembra 1884
12 26. 8. 1885 168 upr, 78
13 8. 7. 1889 192 upr, 64
Ta
S. Conrad (nem.) 32, J. Kovačič
Schneid
345
14 25. 11. 1895 239 upr, 177 udel, D. Majaron (lib.) 138, S. Stegnar 
(kler.) 39
15 19. 9. 1901 302 upr, 285 udel, D. Majaron (lib.) 127, M. Arko 
(kler.) 125, F. Rinaldo (soc.) 33 — ožja: 274 udel, M. Arko 161,
D. Majaron 113
16 28. 2. 1908 353 upr, 315 udel, E. Gangl (lib.) 121, M. Arko (kler.) 
120, E. Kristan (soc.) 72, nv. 2 — ožja 4. marca: 312 udel, E. Gangl 
178, M. Arko 132, nv. 2
17 16. 12. 1913 481 upr, 471 udel, M. Arko (kler.) 181, E. Gangl (lib.) 
147, E. Kristan (soc.) 126, p. 17 — ožja 20. decembra: 479 udel,
E. Gangl 242, M. Arko 202, p. 29, nv. 6
Deželni zbor — mestna kurija:
Kranj, Škofja Loka — voli enega poslanca
1 26. 3. 1861 190 upr, 143 udel, K. Lokar 69, I. Brolili 36, I. Sušnik 
34, raze. 4 — drugo glasovanje: 135 udel, K. Lokar 101, L Brolih 33, 
raze.1
2 30. 1.1867 356 upr, 155 udel, L.Höf fern (nem.) 93, M. Pirc (slov.) 
59, raze. 3 — Höffern sicer ni bil uradni nemški kandidat, ampak 
kandidat »na svojo roko«, vendar je nemški tabor glasoval zanj, ne 
pa za uradnega kandidata Gerbca; v dež. zboru se je Höffern ob 
glasovanju za adreso opredelil na nemško stran
3 27. 3. 1867 280 upr, 210 udel, L. Jugovič (slov.) 107, L. Höffern 
(nem.) 102, raze. 1
4 28. 6.1870 256 upr, 189 udel, L. Jugovič (slov.) 104, L. Höffern 
(nem.) 85
5 14. 12. 1871 250 upr, 117 udel, L. Jugovič (slov.) 117
6 10. 7.1877 222 upr, 185 udel, K. Šavnik (slov.) 94, F. Dolenc (nem.)
90, raze. 1
7 12. 6. 1883 282 upr, 149 udel, O. Detela (slov.) 149
8 8. 7.1889 290 upr, 165 udel, I. Tavčar (slov.) 162, p. 3
9 25. 11. 1895 275 upr, 229 udel, V. Globočnik (lib.) 150, I. Šušteršič
(kler.) 77, p. 2 — Globočnik umrl 4. marca 1898
10 26. 10. 1898 313 upr, 218 udel, I. Šubic (lib.) 127, A. Koblar (kler.) 
89, p. 2
11 19. 9. 1901 334 upr, 275 udel, C. Pirc (lib.) 156, A. Koblar (kler.) 
118, nv. 1
12 28. 2.1908 365 upr, 332 udel, C. Pirc (lib.) 172, T. Pavšlar 86 in
J. Hafner 74 (oba kler.)
13 16. 12. 1913 663 upr, 611 udel, K. Triller (lib.) 298 in A. Sušnik 
(kler.) 292, p. 21
346
Deželni zbor — mestna kurija:
Tržič, Radovljica, Kamnik — volijo enega poslanca
1 26. 3. 1861 209 upr, 91 udel, I. Brolih 87, raze. 4
2 30. 1. 1867 264 upr, 176 udel, V. Prevc (slov.) 92, H. Thurn (nem.) 
83, raze. 1
3 27. 3. 1867 285 upr, 210 udel, V. Prevc (slov.) 107, M. Gauster 
(nem.) 101, raze. 2
4 28. 6. 1870 290 upr, 213 udel, M. Gauster (nem.) 107, J. Murnik 
(slov.) 105, raze. 1 — Gausterjeva izvolitev razveljavljena 22. avgu­
sta 1870, obenem proglašen kot pravilen rezultat: 208 velj. glasov,
J. Murnik 105, M. Gauster 102, ter Murnik proglašen za poslanca
5 14. 12. 1871 288 upr, 211 udel, J. Murnik (slov.) 112, H. Thurn 
(nem.) 99
6 10. 7. 1877 266 upr, 209 udel, J. Kecel (nem.) 129, M. Stare (slov.) 
80
7 12. 6.1883 319 upr, 220 udel, M. Samec (slov.) 111, in G. Thurn 
(nem.) 109
8 8. 7. 1889 299 upr, 193 udel, J. Murnik (slov.) 185, raze. 2, p. 6
9 25. 11. 1895 359 upr, 266 udel, J. Murnik (lib.) 188 in K. Pollak 
(kler.) 70, raze. 4, nv. 4
10 19. 9. 1901 409 upr, 343 udel, A. Ferjančič (lib.) 199, F. Špendal 
(kler.) 143, nv. 1
11 28. 2. 1908 429 upr, 370 udel, J. Vilfan (lib.) 202, O. Detela (kler.) 
163, raze. 1, nv. 4 — Vilfan umre 8. decembra 1912
12 4. 3. 1913 ? upr, 583 udel, V. Gregorič (kler.) 362, M. Marin­
ček (lib.) 200, raze. 1, nv. 20
13 16. 12. 1913 687 upr, 607 udel, V. Gregorič (kler.) 334, P. Pestotnik 
(lib.) 255, raze. 2, p. 15, nv. 1
Deželni zbor — mestna kurija:
Postojna, Vrhnika, Lož — volijo enega poslanca
1 26. 3. 1861 294 upr, 154 udel, M. Ambrož 106, A. Laufenstein 31, 
A. Ogrinc 14, raze. 3 — Ambrož umre 25. aprila 1864
2 28. 6.1864 299 upr, 162 udel, J. Schloissnigg 104, F. Kotnik 58
3 30. 1.1867 450 upr, 337 udel, J. Schloissnigg (slov.) 191, K. Obreza
(nem.) 144, raze. 2
4 27. 3. 1867 354 upr, 294 udel, K. Obreza (nem.) 183, J. Schloiss­
nigg (slov.) 107, raze. 4 — Obrezina izvolitev razveljavljena 6. aprila
leta 1867
5 9. 9. 1867 318 upr, 207 udel, A. Mulej (nem.) 150,' V. Dolschein 
(slov.) 54, raze. 2, nv. 1 — Mulejeva izvolitev razveljavljena 5. sep­
tembra 1868
347
6 28. 6. 1870 310 upr, 139 udel, F. Kotnik (slov.) 135, raze. 4
7 14. 12. 1871 277 upr, 156 udel, F. Kotnik (slov.) 123, E. Deu (nem.) 
32, raze. 1
8 10. 7. 1877 165 upr, 130 udel, E. Deu (nem.) 72, A. Obreza (slov.) 
57, nv. 1
9 12. 6. 1883 167 upr, 125 udel, H. Dolenc (slov.) 78, E. Deu (nem.) 
47 — Dolenc odstopi 16. decembra 1886
10 9. 8.1887 317 upr, 126 udel, A. Kraigher (slov.) 118, raze. 5, p. 3
11 8. 7. 1889 288 upr, 118 udel, J. Gorup (slov.) 116, raze. 1, p. 1 — 
Gorup odstopi 28. septembra 1891
12 9.11.1891 293 upr, 120 udel, J. Lenarčič (lib.) 117, raze. 3
13 25. 11. 1895 341 upr, 130 udel, J. Lenarčič (lib.) 130
14 19. 9. 1901 448 upr, 273 udel, F. Arko (lib.) 273
15 28. 2. 1908 429 upr, 368 udel, J. Lenarčič (lib.) 194, J. Verbič
(kler.) 173, nv. 1
16 16. 12. 1913 857 upr, 802 udel, J. Lavrenčič (lib.) 451, J. Marolt 
(kler.) 339, raze. 1, p. 8, nv. 3 — Lavrenčičeva izvolitev razveljav­
ljena 24. februarja 1914
Deželni zbor — mestna kurija:
Novo mesto, Višnja gora, Črnomelj, Metlika, Kostanjevica, Krško 
(od avgusta 1908 še Ribnica) — volijo enega poslanca
1 26. 3.1861 
raze. 11
504 upr, 156 udel, J. Suppan 106, A. Lascban 38,
2 30. 1.1867 493 upr, 198 udel, L. Ravnihar (slov.) 132, J. Suppan
(nem.) 65, raze. 1
3 27. 3.1867 524 upr, 319 udel, ./. Suppan ('nem.) 161, L. Ravni-
bar (slov.) 158 — Zupanova izvolitev razveljavljena 23. septembra 
leta 1868, obenem proglašen kot pravilen rezultat: 487 upr, 300 velj. 
glasov, L. Ravnihar 153, J. Suppan 147, ter Ravnihar proglašen za 
poslanca
4 28. 6.1870 
(nem.) 85, r
415 
azc. 1
upr, 236 udel, K. Rudež (slov.) 150 in V. Klun
5 14. 12. 1871 516 «pr, 346 udel, K. Rudež (slov.) 180, M. Hočevar
(nem.) 166
6 10. 7.1877 474 «pr, 373 udel, M. Hočevar (nem.) 204, P. Gras-
selli (slov.) 164, raze. 5
7 12. 6. 1883 466 «pr, 295 udel, F. Šuklje (slov.) 205 in P. Urli
(uradni slov . kamdidat) 90
8 8. 7. 1889 547 «pr, 332 udel, F. Šuklje (slov.) 328, raze. 3, p. 1
9 25. 11. 1895 563 «pr, 427 udel, I. Tavčar (lib.) 299, J. Savinšek
(kler.) 124, raze. 2, nv. 2
10 19. 9. 1901 620 «pr, 443 udel, I. Tavčar (lib.) 380, J. Košiček
(kler.) 61, raze. 1, nv. 1
348
11 28. 2.1908 683 upr. 364 udel, I. Plantari (lib.) 340, raze. 22, nv. 2
— Plantan odstopi 7. aprila 1909
12 31. 8. 1909 815 upr, 330 udel, F. Višnikar (lib.) 320, nv. 10
13 16. 12. 1913 1149 upr, 1015 udel, J. Mazelle (lib.) 597, B. Remec 
(kler.) 380, raze. 3, p. 34, nv. 1 — Mazelletova izvolitev razveljav­
ljena 24. februarja 1914
Deželni zbor — mestna kurija:
Kočevje, Ribnica (od avgusta 1908 samo Kočevje) — volijo enega 
poslanca
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
26. 3. 1861 134 upr, 57 
30. 1.1867 167 upr, 106
27. 3. 1867 114 upr, 85 
(slov.) 40, raze. 1
28. 6.1870 120 upr, 94 
(slov.) 30
14. 12. 1871 124 upr, 59 
odstopi leta 1873 
22. 11. 1873 120 upr, 45 
10. 7.1877 125 upr, 76 
12. 6. 1883 144 upr, 65 
stopi 2. decembra 1883 
26. 8. 1884 171 upr, 129 
(slov.) 48 — Faber umre 
22. 11. 1887 196 upr, 175 
(nem.) 81
8. 7.1889 215 upr, 153
25. 11. 1895 242 upr, 151
19. 9.1901 278 upr, 166
28. 2. 1908 314 upr, 246
(slov.) 90, raze. 5, nv. 2 
16. 12. 1913 213 upr, 181
udel, I. Kosler 29, F. Zupančič 28 
udel, F. Ks. Souvan (slov.) 104, raze. 2 
udel, I. Kosler (nem.) 44, F. Ks. Souvan
udel, F. Kromer (nem.) 64 in J. Košir
udel, F. Kromer (nem.) 59 — Kromer
udel, J. Braune (nem.) 45
udel, J. Ledenig (nem.) 75, raze. 1 
udel, J. Braune (nem.) 65 — Braune od-
udel, E. Faber (nem.) 81 in F. Fortuna
14. oktobra 1887
udel, F. Višnikar (slov.) 94, V. Linhart
udel, R. Braune (nem.) 152, raze. 1 
udel, A. Loy (nem.) 148, raze. 3 
udel, A. Schöppl (nem.) 164, raze. 2 
udel, F.Eger (nem.) 149 in F. Višnikar 
udel, F.Eger (nem.) 147, raze. 11, p. 23
Državni zbor — mestna kurija:
Postojna, Idrija, Vrhnika, Lož, Radovljica, Tržič, Kamnik, Kranj, 
Škofja Loka — volijo enega poslanca
1 23. 10. 1873 642 upr, 520 udel, J. Suppan (nem.) 342, E. H. Co­
sta (staroslov. kandidat) 109, V. Zarnik (mladoslov. kandidat) 66, 
raze. 1, nv. 2
2 30. 6. 1879 628 upr, 497 udel, J. Poklukar (slov.) 270, J. Veste-
neck (nem.) 220, raze. 3, p. 4
349
3 2. 6. 1885 996 upr, 466 udel, J. Poklukar (slov.) 457, raze. 1,
p. 8
4 5. 3.1891 1115 upr, 812 udel, A. Globočnik (kler.) 514, D. Ma­
jaron (lib.) 290, raze. 1, nv. 7 — Globočnik odstopi 1895/96
5 25. 2. 1896 ? upr, 749 v udel, A. Koblar (lib.) 483, G. Jelov­
šek (kler.) 265, raze. 1
6 18. 3. 1897 1212 upr, 957 udel, A. Ferjančič .(lib.) 560, A. Koblar 
348, F. Marn (soc.) 40, raze. 1, nv. 8 — Koblar nastopa kot »neod­
visen in krščansko-socijalen kandidat«
7 3. 1. 1901 1456 upr, 1181 udel, A. Ferjančič (lib.) 632, J. Šuman 
(kler.) 495, J. Kopač (soc.) 49, nv. 5
Državni zbor — mestna kurija:
Novo mesto, Višnja gora, Krško, Kostanjevica, Črnomelj, Metlika, 
Kočevje, Ribnica — volijo enega poslanca
1 23. 10. 1873 782 upr, 346 udel, M. Hočevar (nem.) 241, J. N. Horak 
(staroslov. kandidat) 102, raze. 3
2 30. 6. 1879 516 upr, 431 udel, A. Margheri (slov.) 234, F. Kromer 
(nem.) 194, raze. 1, p. 2
3 2. 6. 1885 710 upr, 588 m udel, F. Šuklje (slov.) 288, A. Margheri 
(uradni slovenski kandidat) 196, J. Wurzbach (nem.) 104 — ožja
5. junija: 627 udel, F. Šuklje 315, A. Margheri 310, nv. 2 — Šuklje je 
odstopil kmalu po volitvah
4 12. 12. 1885 ? upr, 584 m udel, F. Šuklje (slov.) 343, A. Margheri
(slov.) 241 — Uradnega kandidata ni
5 5. 3. 1891 801 upr, 484 udel, F. Šuklje (slov.) 480, raze. 4 — 
Šuklje je odstopil leta 1894
6 25. 2. 1895 801 upr, 608 udel, F. Višnikar (lib.) 395, T. Zupan
(kler.) 193, raze. 13, p. 7 — Ne liberalna ne klerikalna stranka ne
postavita svojih uradnih kandidatov
7 18. 3. 1897 811 upr, 539 udel, F. Šuklje (lib.) 532, raze. 3, nv. 4
8 3. 1.1901 895 upr, 718 udel, Z. P/antan (lib.) 385, S.Elbert (kler.)
324 raze. 2, nv. 7
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodna okraja Ljubljana (okolica), Vrhnika (brez krajev Ljubljana in 
Vrhnika) — volita dva poslanca
1 21. 3.1861 4773 upr, 1126 udel, 97 vm, 91 udel, J. Bleiiveis 68,
K. Obreza 60, F. Terpinc 33, J. Zavašnik 13, I. Brolib 5, raze. 3
2 26. 1.1867 4828 upr, 1222 udel, 98 vm, 94 udel, F.Terpinc 85 
in J. Bleiweis 84 (oba slov.), V. Seunig 8 in J. Pajk 6 (oba nem.), 
raze.5
350
3 26. 3.1867 4818 upr, 509 udel, 99 vm 90 udel, J. Bleiweis 87
in F. Ter pinc 85 (oba slov.)1, J. Pajk (nem.) 5., raze.. 3 — Terpinc
odstopi 28. maja 1869
4 31. 7. 1869 — upr, — udel, 99 vm. , 76 udel, F. Kotnik
(slov.) 73, raze. 3
5 27. 6. 1870 4103 upr, 233 udel, 92 vm. , 82 udel, J. Bleiweis 82
82 in J. Poklukar 80 (oba slov.), raze. 2
6 12. 12. 1871 4040 upr,
?
udel, 82 vm, 78 u del, J. Bleiweis 78
in J. Poklukar 78 (oba slov.)
7 7. 7.1877 2789 upr, 477 udel, 97 vm. , 91 udel, J. Bleiweis 91
in L. Robič 91 (oba slov Bleiweis umrl 29. nov. 1881
8 22. 8. 1882 — npr, — udel, 97 vm. , 74 udel, K. Bleiiveis
(slov.) 73, raze. 1
9 9. 6. 1883 2229 upr, 322 udel, 104 vm., 93 udel, K. Bleiiveis
88 in L. Robič 69 (ob a slov. ura dna kan didata), I. Tavčar (proti-
kandidat) 21, A. Knez 6, raze. 2
10 4. 7. 1889 4272 upr, 410 udel, 104 vm, 100 udel, V. Ogorelc 67,
F. Povše 66, I. Hribar 30, F. Košak 17, N. Valentinčič 11, K. Bleiweis 
8, raze. 1 — Narodni volilni odbor je postavil za kandidata samo 
Bleiweisa; za drugo mesto kandidira z liberalne strani Hribar, s 
klerikalne Povše; nazadnje se obrnejo klerikalci tudi proti Bleiweisu 
in postavijo kandidaturo Povše-Ogorelc.
11 ' 21. 11. 1895 4584 upr, 591 udel, 111 vm, 107 udel, F. Povše 102
in G. Jelovšek (oba kler.) 95, M. Peruzzi (lib.) 13, raze. 4
12 12. 9. 1901 4710 upr, 2843 udel, F. Povše 2766 in I. Šušteršič 2591 
(oba kler.), G. Jelovšek (lib.) 193, raze. 24, nv. 112
13 21. 2. 1908 4994 upr, 2658 udel, F. Povše 2486 in /. Šušteršič 2399 
(oba kler.), J. Petrič 127 in M. Čobal (oba soc.) 93, J. Kolenc (lib.) 
46, drugi in raze. 39, nv. 126
14 9.12.1913 6624 upr, 5852 udel, I. Šušteršič 4159 in F. Povše 4142 
(oba lib.), A. Knez 1117 in J. Seidl 1082 (oba lib.), A. Kristan 252 in 
I. Mlinar 223 (oba soc.), drugi in raze. 56, nv. 432 — Povše umrl 
4. jan. 1916
Deželni zbor —- kmečka kurija:
sodna okraja Kamnik, Brdo (brez kraja Kamnika) — volita enega 
poslanca
1 21. 3. 1861 3208 upr, 1275 udel, 84 vm, 83 udel, J. Bleiweis 63, 
F. Zupančič 10, O. Apfaltrern 7, raz'c. 3 — Bleiweis odstopi takoj po 
volitvah
2 2. 4. 1861 — upr, — udel, 84 vm, 80 udel, F. Zupančič 24,
T. Košir 18, J. Toman 12, A. Laufenstein 8, J. Hočevar 7, r. 11 — 
2. glasovanje: 76 udel, F. Zupančič 31, J. Toman 21, T. Košir 11,
351
J. Hočevar 8, r. 5 — ožja volitv: 73 udel, J. Toman 51, F. Zupančič 
22
3 26. 1.1867 2522 upr, 1054 udel, 85 vm, 83 udel, J.Toman (slov.) 
71, V. Röder (nem.) 11, raze. 1
4 26. 3.1867 2727 upr, 588 udel, 85 vm, 80 udel, J. Toman (slov.) 
77, raze. 3
5 27. 6.1870 3649 upr, 358 udel, 87 vm, 80 udel, J. Toman (slov.) 
75, raze. 5
6 12.12.1871 3287 upr, 372 udel, 87 vm, 84 udel, J.Toman (slov.)
84
7 7. 7. 1877 3329 upr, 598 udel, 88 vm, 85 udel, L. Svetec (slov.)
85
8 9. 6.1883 2053 upr, 498 udel, 81 vm, 78 upr, J. Kersnik (slov.) 
42, F. Križnar (kler. protikandidat) 36
9 4. 7. 1889 3056 upr, 442 udel, 81 vm, 79 udel, J. Kersnik (slov.) 
62, I. Murnik (klr. protikandidat) 17
10 21.11.1895 3121 upr, 992 udel, 80 vm, 80 udel, T. Kajdiž (kler.) 
57, J. Kersnik (lib.) 23
11 12. 9. 1901 3112 upr, 2329 udel, A. Mejač (kler.) 2037, F. Stare 
(lib.) 232, A. Zarnik 42 (»kandidat na svojo roko«), raze. 3, nv. 15
12 21. 2. 1908 2946 upr, 1815 udel, J. E. Krek (kler.) 1710, M. Sršen 
(lib.) 63, drugi in raze. 25, nv. 17
13 9.12.1913 4329 upr, 4037 udel, J. E. Krek (kler.) 3009, M. Sršen 
(lib.) 828, drugi in raze. 42, nv. 158 — Krek umrl 8. okt. 1917
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Kranj, Tržič, Škofja Loka (brez krajev Kranj, Tržič in 
Škofja Loka) — volijo dva poslanca
1 21. 3. 1861 2805 upr, 947 udel, 97 vm, 92 udel, J. Bleiweis 57,
M. Golob 34, J. Zupanc 28, F. Kramar 26, L. Höffern 23, J. Derbič 7 
r. 9 — 2. glasovanje: 91 udel, M. Golob 66, L. Höffern 15, F. Kramar 
9, r. 1 — Bleiweis odstopi takoj po volitvah, Golob 27. nov. 1866
2 2. 4. 1861 — upr, — udel, 97 vm, 87 udel, J. Derbič 55,
A. Kos 17, L. Höffern 11, L. Pintar 6
3 17. 12. 1866 ? upr, ? udel, ? vm, 64 udel, L. Höffern 29,
E. Urbančič 28, J. Zupanc 6, raze. 1 — drugega glasovanja ni bilo, 
izvoljen ni bil nihče
4 26. 1. 1867 2171 upr, 510 udel, 95 vm, 87 udel, A. Zois 85 in 
A. Kos 79 (oba slov.), E. Urbančič (nem.) 6, raze. 4
5 26. 3.1867 2188 upr, 362 udel, 98 vm, 89 udel, A. Zois 89 in 
A. Kos 89 (oba slov.) — Kos umrl 10. decembra 1868
6 19. 4.1869 — upr, — udel, 98 vm, 77 udel, R. Razlag (slov.)
67, F. Kramar (protikandidat) 7, raze. 3
352
7 27. 6. 1870 2257 upr, 257 udel, 90 vm, 89 udel, F. Kramar 88 
in R. Razlag 82 (oba slov.), A. Železnikar (nem.) 5, raze. 3
8 12. 12. 1871 2348 upr, 247 udel, 95 vm, 84 udel, F. Kramar 84 
in R. Razlag 84 (oba slov.) — Razlag odstopil 24. marca 1877
9 7. 7. 1877 3113 upr, 312 udel, 97 vm, 92 udel, 0. Detela 92 in
K. Klun 89 (oba slov.), raze. 3
10 9. 6. 1883 2191 upr, 220 udel, 86 vm, 81 udel, K. Klun 81 in
B. Mohar 81 (oba slov.)
11 4. 7. 1889 3293 upr, 414 udel, 93 vm, 93 udel, 0. Detela 81 in
K. Klun 58 (oba slov.), A. Kalan 41 (protikandidat)
12 21. 11. 1895 3496 upr, 510 udel, 93 vm, 88 udel, 0. Detela 88 in 
A. Kalan 87 (oba kler.), raze. 1
13 12. 9. 1901 3729 upr, 2575 udel, 0. Detela 2569 in J. Brejc 2343 
(oba kler.), H. Lazzarini (lib.) 222, raze. 2, nv. 14 — Brejc odstopi 
leta 1903
14 7. 4. 1904 ? upr, 2548 udel, F. Demšar (kler.) 2246, J. Novak
(lib.) 293, raze. 3, nv. 6
15 21. 2.1908 3658 upr, 1883 udel, F. Demšar 1835 in J. Zabret 1809 
(oba kler.), raze. 23, nv. 99
16 9. 12. 1913 5216 upr, 4678 udel, J. Zabret 3606 in F. Demšar 3531 
(oba kler.), J. Novak 840 in M. Barle (oba lib.) 756, raze. 131, nv. 492
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodna okraja Radovljica, Kranjska gora (brez kraja Radovljica) — 
volita enega poslanca
1 21. 3.1861 1612 
I. Brolih 16
upr, 582 udel, 54 vm, 54 udel, L. T oman 38,
2
26. 1. 1867 1641 
48, raze. 3
upr, 406 udel, 53 vm, 51 udel, L. Pintar (slov.)
3 26. 3.1867 1644 
47, raze. 3
upr, 309 udel, 53 vm, 50 udel, L. Pintar (slov.)
4 27. 6.1870 1972 
45, raze. 3
upr, 232 udel, 51 vm, 48 udel, L. Pintar (slov.)
5 12.12.1871 1662 upr, 
45, raze. 4 — Pintar o
210 udel, 51 
dstopil 9. sept.
vm, 49 udel, L. 
1874
Pintar (slov.)
6 10. 10. 1874 — upr, — udel, 51 vm, 42 udel, L. Robič (slov.)
37, A. Wurzbach (nem.) 5
7 7. 7.1877 1471 upr, 435 udel, 50 vm, 49 udel, J. Poklukar 35,
(slov.) 35, J. Dralka (nem.) 14
8 9. 6.1883 1422 upr, 
(slov.)
145 udel, 52 vm, 47 udel, J. Poklukar 47
9 4. 7. 1889 2022 upr, 173 udel, 52 vm, 50 udel, J. Poklukar 48
(slov.), raze. 2 — Poklukar umre 17. marca 1891
23 Volitve
353
10 10. 9. 1891 ? upr, ? udel, 53 vm, 52 udel, J. Mesar (kler.)
48, raze. 4 — Mesar umre 3. maja 1895
11 21. 11. 1895 1990 upr, 726 udel, 53 vm, 47 udel, J. Ažman (kler.) 
47
12 12. 9. 1901 2272 upr, 1512 udel, J. Pogačnik (kler.) 1230, I. Čop
(lib.) 277, raze. 4, nv. 1
13 21. 2. 1908 2465 upr, 1173 udel, J. Pogačnik (kler.) 1032, J. Go­
gala (lib.) 61, A. Dermota (soc.) 49, raze. 19, nv. 12
14 9. 12. 1913 3706 upr, 3205 udel, J. Pogačnik (kler.) 2314, J. Go­
gala (lib.) 544, A. Kristan (soc.) 184, drugi in raze. 31, nv. 132
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Postojna, Planina oziroma Logatec, Cerknica, Senožeče, 
Lož, Ilirska Bistrica (brez krajev Postojna in Lož — volijo dva poslanca
1 21. 3.1861 3500 upr, 2124 udel, 121 vm, 121 udel, M.Koren 115, 
M. Vilhar 96, A. Jeršan 16, K. Hohenwart 6, A. Brus 5, raze. 4 — 
Vilhar izgubi mandat 17. marca 1864
2 30. 5. 1864 — upr, — udel, 115 vm, 105 udel, E. H. Costa
62, J. Bučar 19, J. Schloissnigg 19, A. Globočnik 5
3 26. 1. 1867 2992 upr, 1168 udel, 102 vm, 95 udel, E. H. Costa 
94 in M. Koren 94 (oba slov.), raze. 2
4 26. 3. 1867 2982 upr, 868 udel, 102, vm, 93 udel, E. H. Costa 
91 in M. Koren 91 (oba slov.), raze. 4
5 27. 6. 1870 2944 upr, 
in E. H. Costa 97 (oba s
709 udel, 102 vm, 98 udel, M. Koren 98
lov.) , raze. 1
6 12. 12. 1871 2901 upr, 473 udel, 105 vm., 92 udel, M. Koren 92
in E. H. Costa 89 (oba slov. ), raze. 3 — Koren umrl 19. dec. 1873,
Costa 28. januarja 1875
7 8. 1.1974 ? upr,
2
udel, 107 vm, 78 udel, A. Obreza 42
(mladoslov.) 42, J. Vilh ar (staroslov.) 36, ]nv. 1
8 3. 4.1875 ? upr,
2
udel, 107 vm., 62 udel. P. Grasselli
(slov.) 58, raze. 4
9 7. 7. 1877 2882 upr, 767 udel, 105 vm, 97 udel, V. Zarnik 79
in J. Vosnjak 78 (oba slov.), J. Zelen 20, L. Dekleva (protikandidata) 
15, raze. 2
10 9. 6. 1883 2642 upr, 601 udel, 106 vm, 102 udel, 7. Vosnjak 74 
in V. Zarnik 60 (uradna kandidata), L. Dekleva 23, A. Mulej 22, 
M. Premrov (protikandidati) 22, raze. 3 — Zarnik odstopil 21. okto­
bra 1883
11 25. 8. 1884 4645 upr, 508 udel, 107 vm, 101 udel, A. Obreza 
(kandidat »elastikov«) 73, H. Kavčič (kandidat »radikalov« namesto 
Zarnika) 28 — Obreza umrl 26. septembra 1886
354
12 29. 11. 1886 4578 upr, 468 udel, 107 vm, 95 udel, H. Kavčič 
(slov.) 60, P. Križaj (protikandidat) 34, raze. 1
13 4. 7. 1889 4651 upr, 694 udel, 106 vm, 97 udel, J. Vošnjak 72 
in H. Kavčič 61 (uradna kandidata), A. Globočnik 35 in I. Podboj 
22 (kler. protikandidata), raze. 3 — Kavčič umrl 21. junija 1893
14 31. 10. 1893 ? upr, ? udel, 109 vm, 102 udel, J. Kraigher
(lib.) 59, F. Modic (kler.) 43 — Kraigher umrl 5. januarja 1894
15 30. 10. 1894 4464 upr, 1326 udel, 109 vm, 107 udel, F. Arko (lib.) 
69, F. Modic (kler.) 38
16 21. 11. 1895 4629 upr, 1318 udel, 109 vm, 108 udel, F. Modic 61,
J. Zelen 61 (oba kler.), F. Arko 49, J. Dekleva 45 (oba lib.)
17 12. 9 1901 4920 upr, 3641 udel, J. Krek 1956, F. Drobnič (kler.) 
1953, F. Arko 1668, M. Ambrožič (lib.) 1658, raze. 8, nv. 39
18 21. 2. 1908 4911 upr, 3082 udel, I. Žitnik 2267, F. Drobnič 2209, 
(oba kler.), J. Čuček 800, M. Martinčič 784 (oba lib.), drugi in raze. 
38, nv. 66
19 9. 12. 1913 7135 upr, 6089 udel, I. Žitnik 3736, F. Drobnič (kler.) 
3596, I. Urbančič 1396. F. Gaspari 1350, F. Majdič 823, A. Meden 
787 (vsi štirje lib.), drugi in raze. 33, nv. 457
20 12. 3. 1914 ? upr, 6222 udel, J. Gostinčar (kler.) 3505, I. Ur­
bančič (lib.) 2455, raze. 23, nv. 239
Deželni zbor — kmečka kurija:
Sodna okraja Vipava, Idrija (brez kraja Idrija) — volita enega po­
slanca
1
2
3
4
5
6
7
8
9
21. 3. 1861 1477 upr, 731 udel, 46 vm, 45 udel, 
J. Grabrijan 17; raze. 4
26. 1. 1867 1167 upr, 408 udel, 46 vm, 44 udel, 
(slov.), B. Leskovic (protikandidat) 11, raze. 3
26. 3. 1867 1320 upr, 513 udel, 46 vm, 46 udel, 
(slov.), raze. 6
27. 6. 1870 1324 upr, 293 udel, 47 vm, 45 udel, 
(slov.), raze. 3
12. 12. 1871 1200 upr, 301 udel, 47 vm, 42 udel, 
(slov.) raze. 3 — Grabrijan odstopil 4. avgusta 1874 
12. 9. 1874 — upr, — udel, 47 vm, 39 udel,
(slov.) 30, A. Plešnar (protikandidat) 6, raze. 3 
7. 7. 1877 1353 upr, 263 udel, 44 vm, 42 udel, 
(slov.) 41, raze. 1
9. 6.1883 1183 upr, 
(slov.) 45, raze. 1
339 udel, 47 vm, 46 udel,
4. 7. 1889 1856 upr, 
(slov.) 28, P. Gruden
258 udel, 47 vm, 
(lib. protikandidat)
41 udel, 
12, raze.
A. Mulej 24,
J. Grabrijan 30
J. Grabrijan 40
J. Grabrijan 42
J. Grabrijan 39
M. Lavrenčič
M. Lavrenčič
M. Lavrenčič
M. Lavrenčič
1
23’
355
10 21. 11. 1895 1926 upr, 834 udel, 48 vm, 48 udel, M. Lavrenčič 
(kler.) 26, I. Gruden (lib.) 22 — Lavrenčič umrl 3. septembra 1897
11 16. 11. 1897 ? upr, ? udel, 48 vm, 44 udel, I. Božič (lib.)
32, I. Lavrenčič (kler.) 11, raze. 1
12 12. 9. 1901 2070 upr, 1680 udel, I. Božič (lib.) 891, F. Habe (kler.) 
784, raze. 1, nv. 4
13 21. 2. 1908 2037 upr, 1537 udel, I. Lavrenčič (kler.) 1061, K. Pre- 
merstein (lib.) 454, raze. 16, nv. 6 — Lavrenčič umrl 11. jan. 1909
14 3. 4. 1909 1995 upr, 931 udel, B. Perhavc (kler.) 795, I. Gruden 
(lib.) 119, raze. 11, nv. 6
15 9. 12. 1913 2922 upr, 2835 udel, B. Perhavc (kler.) 2032, F. Za- 
goda (lib.) 477, I. Štravs (soc.) 75, drugi in raze. 64, nv. 187
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Novo mesto, Kostanjevica, Krško (brez krajev Novo 
mesto, Kostanjevica in Krško) — volijo enega poslanca
1 21. 3. 1861 3908 upr, 
J. Rosina 15, J. Suppan
480 udel,
8, F. Rus 5,
97 vm, 
raze. 11
90 udel, J. Zagorc 51,
2 26. 1. 1867 3776 upr, 378 udel, 98 vm, 83
udel. J. Zagorc 65
(slov.), V. Langer (nem .) 16, raze. 2
3 26. 3. 1867 3730 upr, 299 udel. 98 vm, 85 udel, J. Zagorc 59
(slov.), J. Scheuchenstuel (nem.) 24, raze. 2
4 27. 6. 1870 3668 upr, 
(slov.), A. Hrovat (nem
179 udel, 
.) 15, raze.
100
4
vm, 83 udel, J. Zagorc 64
5 12.12.1871 3492 upr, 
(slov.), A. Hrovat (nem
228 udel, 
i.) 5, raze. 6
101 vm, 82 udel, J. Zagorc 71
6 7. 7. 1877 3267 upr, 
(slov.), I. Bučar (nem.)
459 udel, 99 
(Wutscher) 12,
vm, 96 udel, 
raze. 1
V. Pfeifer 83
7 9. 6.1883 3187 upr, 
(slov.), raze. 3
381 udel, 101 vm, 97 udel, V. Pfeifer 94
8 4. 7. 1889 5875 upr, 
(slov.), raze. 2
216 udel, 101 vm, 96 udel, V. Pfeifer 94
9 21.11.1895 4939 upr, 
(kler.)
525 udel, 105 vm, 93 udel, V. Pfeifer 93
0 12. 9. 1901 5226 upr, 3546 udel, J. Dular (kler.) 2408, I. Globoč-
nik 1062 (lib.), I. Lapajne (»kandidat na svojo roko«) 35, raze. 6, 
nv. 35
11 22. 2. 1908 4684 upr, 1633 udel, J. Dular (kler.) 1510, drugi in 
raze. 89, nv. 34
12 9. 12. 1913 7959 upr, 6001 udel, J. Zure (kler.) 4464, M. Kožar 
859, A. Škerlj 333, F. Zupančič 77, A. Klinc (vsi lib.) 69, drugi in 
raze. 73, nv. 126
356
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Trebnje, Stična oziroma Višnja gora, Žužemberk, Mo­
kronog, Litija, Dvor oziroma Radeče (brez kraja Višnja gora) — volijo 
tri poslance
1 21. 3. 1861 7743 upr, 1686 udel, 159 vm, 153 udel, S. Treo 80, 
A. Rozman 67, I. Klemenčič 46, J. Skedl 37, B. Födransperg 29,
K. Grošelj 25, M. Ambrož 21, J. Engelthaler 18, A. Antončič 17,
L. Gutmansthal 16, J. Markvart 16, V. Vovk 15, F. Šircelj 11, J. Veho­
vec 10, K. Pace 7, J. Repina 6, J. Kolbe 6, A. Koblar 5, r. 29 — 2. gla­
sovanje: 129 udel, A. Rozman 78, I. Klemenčič 76, J. Skedl 46,
K. Grošelj 22, M. Ambrož 21, J. Markvart 6, J. Engelthaler 5, raze. 4 
— Treo odstopil 3. marca 1862
2 30. 6. 1862 — upr, — udel, ? vm, ? udel, izvoljen K.
Ulepič — Ulepič umrl 23. julija 1862
3 20. 10. 1862 — upr, — udel, 156 vm, 50 udel, izvoljen J.
Skedl 39
4 26. 1. 1867 7502 upr, 1335 udel, 157 vm, 151 udel, S. Treo 133,
J. E. Barbo 99, M. Tavčar 95 (vsi slov.), J. Rozman 56 (zanj tudi 
nem.), J. Skedl (nem.) 27, B. Födransperg (nem.) 25, raze. 17
5 26. 3. 1867 7517 upr, 916 udel, 157 vm, 139 udel, S. Treo 112, 
J. E. Barbo 108, M. Tavčar (slov.) 105, J. Rozman 30, B. Födransperg 
30, J. Skedl (vsi nem.) 27, raze. 5 — Treo umrl 14. marca 1869
6 24. 5. 1869 — upr, — udel, 156 vm, 99 udel, V. Zarnik
(slov.) 92, J. Suppan (nem.) 7,
7 27. 6. 1870 6718 upr, 594 udel, 157 vm, 136 udel, V. Zarnik
119, J. E. Barbo 103, M. Tavčar 101 (slov.), A. Böhm (nem.) 20,
J. Kuzman 20, I. Klemenčič 13, J. Vehovec 10, E. Tomšič 9, A. Ko­
blar 6, raze. 7
8 12.12.1871 6410 upr, 712 udel, 161 vm. 131 udel, V. Zarnik 125, 
J. E. Barbo 106, M. Tavčar 103 (slov. kandidati), E. Tomšič (nem.) 
25, A. Böhm (nem.) 22, I. Klemenčič 10, raze. 2
9 7. 7. 1877 4927 upr, 1487 udel, 156 vm, 149 udel, J. E. Barbo 
122, A. Koblar 122, F. Potočnik 119 (slov.), B. Taufferer 27, L. Berg 
27, J. Vehovec 26 (nem.), raze. 5 — Barbo umrl 23. novembra 1879
10 14. 5. 1880 — upr, — udel, 156 vm, 117 udel, P. Grasselli
(slov.) 117
11 9. 6.1883 5389 upr, 667 udel, 166 vm, 147 udel, L. Svetec 143, 
J. Šterbenc 136, F. Papež 114 (slov. kandidati), L. Koračin (protikan­
didat) 44, raze.4
12 4. 7. 1889 7401 upr, 660 udel, 166 vm, 159 udel, L. Svetec 141,
F. Papež 125, I. Žitnik 102 (slov.), L. Golia 61, I. Jeretin 48 (lib. 
protikandidata)
357
13 21. 11. 1895 7272 upr, 1222 udel, 169 vin, 163 udel, F. Košak 114,
I. Žitnik 109, F. Papež 102 (kler.), L. Koračin 56, L. Svetec 50,
L. Berg 49 (lib.), raze. 2, nv. 7
14 12. 9. 1901 7326 upr, 5038 udel, F. Košak 4760, I. Žitnik 4009, V. 
Schweitzer 3935 (kler.), J. Bukovec 1053, F. Zupančič 1040, I. Ve­
hovec 102, A. Berce 69 (vsi lih.), drugi in raze. 89, nv. 57
15 21. 2. 1908 7106 upr, 3532 udel, F. Košak 3132, E. Lampe 3070,
J. Mandelj 3008 (kler.), F. Prijatelj 190, J. Pehani 188, V. Tomič 
175, F. Slane 171, F. Weinberger 97 (vsi lib.), M. Čobal (soc.) 95,
I. Mlinar (soc.) 71, I. Firm (lib.) 62, drugi in raze. 126, nv. 210 — 
Mandelj odstopi 6. decembra 1910
16 21. 3. 1911 7122 upr, 6638 udel, I. Vehovec (kler.) 4873, J. Man­
delj 1136 (protikandidat, zanj tudi lib.), E. Kristan (soc.) 140, 
drugi in raze. 264, nv. 225
17 9. 12. 1913 10.108 upr, 8641 udel, F. Košak 6421, I. Vehovec 6420, 
E. Lampe 6354 (kler.), A. Pavlin 1810, I. Bukovec 1772, F. Tomažin 
1734 (lib.), E. Kristan 94, I. Mlinar 85, A. Kristan (soc.) 84, drugi in 
raze. 152, nv. 728
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Kočevje, Ribnica, Velike Lašče (brez krajev Kočevje in 
Ribnica) volijo dva poslanca
1 21. 3. 1861 ? upr, ? udel, 91 vm, 88 udel, M. Pinder 65,
F. Kromer 64, J. Hočevar 17, J. Stupca 16, M. Ivanetič 9, raze. 5 — 
Pinder odstopil 6. marca 1863
2 30. 4. 1863 — upr, — udel, ? vm, 65 udel, izvoljen L. Spe­
lee 51
3 26. 1. 1867 3401 upr, 604 udel, 92 vm, 91 udel, P. Kozler 68,
L. Svetec (slov.) 65, F. Kromer 24, I. Wenedikter (nem.) 22, raze. 3
4 26. 3. 1867 3432 upr, 469 udel, 92 vm, 83 udel, P. Kozler 47,
L. Svetec 47 (slov.), F. Kromer 36, L Wenedikter (nem.) 36
5 27. 6. 1870 3200 upr, 416 udel, 91 vm, 90 udel, P. Kozler 51,
L. Svetec 47 (slov.), F. Kromer 36, I. Wenedikter 36 (nem.)
6 12. 12. 1871 2509 upr, 245 udel, 91 vm, 82 udel, P. Kozler 42, 
L. Svetec 42 (slov.), S. Pakiž 40, J. Braune 40 (nem.) — Svetec od­
stopil 23. septembra 1873
7 7. 11. 1873 — upr, — udel, 91 vm, 77 udel, P. Pakiž (slov.)
39, J. Braune (nem.) 37, raze. 1
8 7. 7. 1877 3344 upr, 627 udel, 91 vm, 89 udel, P. Pakiž (slov.) 
46, V. Dollhof (nem.) 45, K. Rudež (slov.) 44, J. Braune (nem.) 43
9 9. 6. 1883 3411 upr, 602 udel, 90 vm, 88 udel, P. Pakiž 60,
K. Rudež 53 (slov.), M. Verderber 35, F. Fortuna 28 (nem.) — 
Rudež umrl 21. januarja 1885
358
10 25. 8. 1885 ? upr, ? udel, 81 vm, 79 udel, J. Hren (slov.)
56, M. Verderber (nem.) 23
11 4. 7. 1889 3715 upr, 503 udel, 81 vm, 81 udel, F. Višnikar (lib.) 
45, P. Pakiž (uradni slov. in kler.) 42, N. Lenček (lib.) 38, J. Drob­
nič (kler.) 37
12 21. 11. 1895 3363 upr, 438 udel, 84 vm, 84 udel, K. Klun 79, P. 
Pakiž 44 (kler.), F. Višnikar (lib. proti Pakižu) 40, raze. 3 — Klun 
umrl 8. junija 1896
13 29. 10. 1896 ? upr, ? udel, 84 vm, 78 udel, F. Višnikar (lib.)
44, I. Merhar (kler.) 34
14 12. 9. 1901 3937 upr, 2651 udel, P. Pakiž 2489, F. Jaklič 1553 
(kler.), F. Višnikar 1089, I. Rus (lib.) 23, raze.15, nv. 102 — Pakiž 
umrl 28. oktobra 1905
15 4. 1. 1906 ? upr, 1880 udel, F. Šuklje (kler.) 1063, J. Drobnič
(lib.) 807, raze. 5, nv. 5
16 21. 2. 1908 3879 upr, 1997 udel, F. Jaklič 1489, F. Bartol (kler.) 
1414, I. Merhar 525, I. Rus 392 (lib.), drugi in raze. 36, nv. 138
17 9. 12. 1913 3675 upr, 3359 udel, A. Lovšin 2408, K. Škulj (kler.) 
2341, I. Pucelj 426, F. Andolšek (lib.) 403, drugi in raze. 179, 
nv. 425
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodna okraja Črnomelj, Metlika (brez krajev Črnomelj in Metlika) 
volita enega poslanca
1 21. 3.1861 2865 upr,
J. Košir 16, raze. 2 — L
717 udel, 62 vm, 60 udel, A. Lesar 42,
esar odstopil 3. aprila 1861
2 19. 4. 1861 — upr,
J. Košir 15, raze. 2
— udel, 62 vm, 47 udel, J. Kapelle 30,
3 26. 1. 1867 2378 upr, 453 udel, 58 vm, 58 
J. Šterbenc 20, J. Kapelle (vsi slov.) 5
udel, M. Kramarič 33,
4 26. 3. 1867 2440 upr, 
(slov.) 54, raze. 1
300 udel, 58 vm, 55 udel, M. Kramarič
5 27. 6. 1870 2289 upr, 
(slov.) 48, raze. 3
426 udel, 55 vm, 51 udel, M. Kramarič
6 12. 12. 1871 2247 upr, 
(slov.) 58, raze. 1
363 udel, 64 vm, 59 udel, M. Kramarič
7 7. 7. 1877 2209 upr, 
(slov.) J. Mahkot (nem.
298 udel, 63 vm, 63 
) ~
udel, A. Navratil 56
8 9. 6. 1883 2266 upr, 
34
284 udel, 56 vm, 34 udel, E. Dev (slov.)
9 4. 7. 1889 2977 upr, 226 udel, 56 vm, 54 
A. Jeršinovič 21 (oba slov.)
udel, M. Dragoš 33,
10 21. 11. 1895 2888 upr, 367 udel, 53 vm, 52 udel, F. Schiveiger 52
(kler.)
359
11 19. 9. 1901 2878 upr, 1577 udel, V. Pfeifer (kler.) 1155, F. Šetiua 
(lib.) 419, nv. 3
12 21. 2. 1908 2684 upr, 1653 udel, F. Šuklje (kler.) 924, J. Mazelle 
(lib.) 696, nv. 33 — Šuklje odstopi 30. decembra 1911
13 14. 3. 1912 ? upr, 2538 udel, K. Dermastia (kler.) 1344, J. Ma­
zelle 1113, A. Mihelčič 53 (oba lib.), raze. 1, nv. 27
14 9. 12. 1913 3071 upr, 2215 udel, K. Dermastia (kler.) 1645, D. Ma­
kar (lib.) 500, raze. 19, nv. 51
Državni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Ljubljana, Vrhnika (z voliščem v Ljubljani); Litija, 
Stična oziroma Višnja gora (z voliščem v Litiji); Ribnica, Velike Lašče 
(z voliščem v Ribnici) (brez krajev Ljubljana, Vrhnika, Višnja gora, 
Ribn ica) — volijo enega poslanca
1 16. 10. 1873 
(staroslov.) 
raze. 1
?
167,
upr, ? udel, 256 vm, 230 udel, J. E. Barbo
P. Kozler (mladoslov.) 56, J. Brolih (nem. ) 6,
2 24. 6. 1879 
(slov.)
4881 upr, 1075 udel, 242 vm, 236 udel, K. Klun 236
3 28. 5.1885 
(slov.)
9004 upr, 1043 udel, 259 vm, 248 udel, K. Klun 248
4 3. 3.1891 9197 upr, 1192 udel, 259 vm, 248 udel, K. Klun 248
(slov.) — Klun umrl 8. junija 1896 (Slov. biogr. leks. navaja po­
motoma 8. julij 1896)
5 29. 9. 1896 ? upr, ? udel, ? vm, 265 udel, I. Šušteršič
(kler.) 161, V. Gregorič 102 (kandidat »krščansko-socijalnega sloven­
skega odbora«), raze. 2
6 15. 3. 1897 9771 upr, 2406 udel, 274 vin, 261 udel, I. Šušteršič 
(kler.) 224, L. Svetec (lib.) 18, K. Kordelič (soc.) 11, M. Peruzzi (lib.) 
6, raze. 1, nv. 1 — Šušteršič odstopil aprila 1898
7 6. 6. 1898 ? upr, ? udel, ? vm, 208 udel, I. Vencajz
(kler.) 206, raze. 1, nv. 1
8 18. 12. 1900 9709 upr, 6299 udel, I Vencajz (kler.) 5431, J. Lenar­
čič (lib.) 815, raze. 18, nv. 35 — Vencajz odstopil 4. junija 1903
9 10. 9. 1903 ? upr, 2614 udel, F. Šuklje (kler.) 2492, F. Višnikar
(lib.) 82, raze. 11, nv. 29
Državni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Postojna, Ilirska Bistrica, Senožeče, Vipava (z voliščem 
v Postojni); Planina oziroma Logatec, pozneje Cerknica, Lož, Idrija 
(z voliščem v Planini oziroma Logatcu) (brez krajev Postojna, Lož, 
Idrija) — volijo enega poslanca
360
1
2
? udel, 166 vm, 159 udel, R. Razlag
Obreza
Obreza
16. 10. 1873 ? upr,
(mladoslov.) 102, K. Hohenwart (staroslov.) 57 
24. 6.1879 3605 upr, 1018 udel, 166 vm, 151 udel, A.
(slov.) 151
28. 5. 1885 6361 upr, 1239 udel, 170 vm, 165 udel, A.
(slov.) 125, H. Dolenc (protikandidat) 40 — Obreza umrl 26. sept 
leta 1886
4
5
6
7
6. 12. 1886 upr, ? udel, ? vm, 150 udel, A. Ferjančič
(slov.) 79, A. Globočnik (kler. protikandidat) 71
3. 3. 1891 6400 upr, 901 udel, 169 vm, 159 udel, A. Ferjančič 
(slov.) 111, H. Windischgrätz (kler. protikandidat) 48 
15. 3. 1897 6201 upr, 2592 udel, 169 vm, 163 udel, I. Žitnik 105 
(kler.) F. Garzarolli (lib.) 58
18. 12. 1900 6754 upr, 5390 udel, I. Žitnik (kler.) 2835, I. Božič 
(lib.) 2518, raze. 12, nv. 25
3
Državni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Kranj, Škofja Loka, Tržič (z voliščem v Kranju); Kamnik, 
Brdo nad Podpečjo (z voliščem v Kamniku); Radovljica, Kranjska gora 
(z voliščem v Radovljici) (brez krajev Kranj, Škofja Loka, Tržič, Kam­
nik, Radovljica) — volijo enega poslanca
1 16.10.1873 ? upr, ? udel, 261 vm, 237 udel, K. Hohenwart
(slov.) 200, O. Apfaltern (nem.) 36, raze. 1
2 24. 6.1879 6043 upr, 1081 udel, 263 vm, 248 udel, K. Hohenwart 
(slov.) 246, raze. 2
3 28. 5.1885 8312 upr, 726 udel, 262 vm, 248 udel, K. Hohenwart 
(slov.) 248 — Hohenwart takoj po volitvi odstopi
4 6. 8. 1885 — upr, — udel, 262 vm, 193 udel, E. Windisch­
grätz (slov.) 191, raze. 2
5 3. 3.1891 8226 upr, 1222 udel, 266 vm, 243 udel, K. Hohenwart 
(slov.) 243
6 15. 3. 1897 8505 upr, 2245 udel, 278 vm, 261 udel, J. Pogačnik 
(kler.) 156, T. Zupan 104, nv. 1 — Zupan je prijavil svojo kandida­
turo v Kat. nar. stranki, vendar je bila sprejeta Pogačnikova; nato 
je kandidiral sam, a tik pred volitvami odstopil; zanj tudi lib.
7 18. 12. 1900 9026 upr, 6394 udel, J. Pogačnik (kler.) 5429, G. Pire 
(lib.) 915, raze. 23, nv. 27
Državni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Novo mesto (z voliščem v Novem mestu); Krško, Kosta­
njevica (z voliščem v Krškem); Črnomelj, Metlika (z voliščem v Črnom­
lju) (brez krajev Novo mesto, Krško, Kostanjevica, Črnomelj, Metlika) 
— volijo enega poslanca
361
1 16. 10. 1873 
(mladoslov.)
? upr, 
82, J. Irki
? udel, 175 vm, 157 udel, V.
.) 27
Pfeifer
č (staroslov.) 48, J. Zagorc (nem
2 24. 6. 1879 
(slov.) 165
5329 upr, 666 udel, 172 vm, 165 udel, V. Pfeifer
3 28. 5.1885 
(slov.) 174
? upr, ? udel, 174 vm, 174 udel, V. Pfeifer
4 3. 3. 1891 
(slov.) 169
8041 upr, 711 udel, 181 vm, 169 udel, V. Pfeifer
5 15. 3.1897 
(kler.) 168,
7527 upr, 
raze. 3, nv.
945 udel,
. 2
182 vm, 173 udel, v. Pfeifer
6 18. 12. 1900 7409 upr, 4901 udel, V. Pfeifer (kler.) 3072, I. Globoč-
nik (lib.) 1803, raze. 8, nv. 18
Državni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Kočevje (z voliščem v Kočevju); Trebnje, Žužemberk 
(z voliščem v Trebnjem); Radeče, Mokronog (z voliščem v Radečah) 
(brez kraja Kočevje) — volijo enega poslanca
1
2
3
4
5
6
7
16. 10. 1873 ? upr, ? udel, 139 vm, 116 udel, K. Dežman
(nem.) 90, J. Šterbenc (staroslov.) 26
24. 6. 1879 3621 upr, 695 udel, 139 vm, 135 udel, J. E. Barbo 
(slov.) 97, J. Wurzbach (nem.) 38 — Barbo umrl 23. novembra 1879
3. 1. 1880 ? upr, ? udel, 139 vm, 113 udel, E. Windisch-
grätz (slov.) 113
28. 5.1885 5588 upr, 603 udel, 159 vm, 143 udel, J. 
E. Windiscligrätz (slov.) 48, raze. 1
3. 3. 1891 5538 upr, 1053 udel, 146 vm, 143 udel, F. 
(slov.), L. Golia (lib protikandidat) 51
15. 3. 1897 5681 upr. 1142 udel, 146 vm, 142 udel, F. 
(kler.), F. Višnikar (lib.) 58. raze. 2
18. 12. 1900 6020 upr, 3865 udel, F. Povše (kler.) 2198, 
čič (lib.) 1649, raze. 5, nv. 13
Hren 94,
Povše 92
Povše 82
F. Zupan-
Državni zbor — splošna kurija:
Vsa dežela je en volilni okraj z enim poslanskim mestom. Na volitvah 
1897 volijo volilni možje posameznih sodnih okrajev na voliščih, ki so 
označena v oklepaju:
Ljubljana (mesto in okolica) (z voliščem v Ljubljani), Vrhnika (z 
voliščem na Vrhniki), Ribnica, Velike Lašče (z voliščem v Ribnici), Ko­
čevje (z voliščem v Kočevju), Črnomelj (z voliščem v Črnomlju), Metlika 
(z voliščem v Metliki), Novo mesto (z voliščem v Novem mestu), Trebnje 
(z voliščem v Trebnjem), Žužemberk (z voliščem v Žužemberku), Krško, 
Kostanjevica (z voliščem v Krškem), Radeče (z voliščem v Radečah),
362
Mokronog (z voliščem v Mokronogu), Litija (z voliščem v Litiji), Stična 
(z voliščem v Stični), Kamnik, Brdo nad Podpečjo (z voliščem v Kam­
niku), Kranj, Škofja Loka (z voliščem v Kranju), Tržič (z voliščem v 
Tržiču), Radovljica, Kranjska gora (z voliščem v Radovljici), Idrija 
(z voliščem v Idriji), Logatec (z voliščem v Logatcu), Cerknica, Lož 
(z voliščem v Cerknici) Postojna, Ilirska Bistrica (z voliščem v Postojni), 
Senožeče (z voliščem v Senožečah), Vipava (z voliščem v Vipavi)
1 10. 3.1897 102.830 upr, 19.275 udel, 991 vm, 937 udel, J. E. Krek 
(kler.) 730, M. Kunc (lib.) 164, F. Železnikar (soc.) 38, raze. 4, nv. 1
2 12. 12. 1900 95.614 upr. 54.752 udel, /. Šušteršič (kler.) 38.236,
L. Jelenc (lib.) 11.812, J. Kopač (soc.) 3852, drugi in raze. 329, 
nv. 523
Državni zbor 1907 in deželni zbor — splošna kurija:
Ljubljana mesto — voli enega poslanca
Dr 1 14. 5. 1907 6893 upr, 5200 udel, I. Hribar (lib.) 2589, I. Kregar
(kler.) 1526, E. Kristan (soc.) 641, G. Del Cott (nem.) 418, raze. 5, 
p. 3, nv. 18 — ožja 25. maja: 5217 udel, I. Hribar 3092, L Kregar 
2102, p. 13, nv. 10
De 1 14.12.1908 7664 upr, 2545 udel, J. Turk (lib.) 1120. E. Kristan
(soc.) 1071, K. Maver (lib. protikandidat) 298, raze. 26, nv. 30 — 
ožja 19. decembra: 3213 udel, J. Turk 1833, E. Kristan 1364. nv. 16
Dr 2 13. 6.1911 6824 upr, 5706 udel, V. Ravnihar (lib.) 2664, V. Gre­
gorič (kler.) 1642, E. Kristan (soc.) 730, F. Eger (nem.) 583, raze. 20, 
p. 54, nv. 13 — ožja 20. junija: 5601 udel, V. Ravnihar 3283, V. Gre­
gorič 1838, p. 454, nv. 26
De 2 1. 12. 1913 6794 upr, 5747 udel, J. Turk (lib.) 2684, I. Kregar
(kler.) 1526, E. Kristan (soc.) 842, H. Brandt (nem.) 444, raze. 15, 
p. 172, nv. 64 — ožja 6. decembra: 5439 udel, J. Turk 3079, I. Kre­
gar 1680, p. 597, nv. 83
Državni zbor 1907 in deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraj Ljubljana okolica — voli enega poslanca
Dr 1 14. 5.1907 8154 upr, 5880 udel, I. Šušteršič (kler.) 4210, J. Pe­
trič (soc.) 991, J. Žirovnik (lib.) 587, drugi in raze. 37, p. 21, nv. 34
De 1 14. 12. 1908 8132 upr, 3439 udel, M. Dimnik (kler.) 2351, J. Pe­
trič (soc.) 812, J. Dimnik (lib.) 207, drugi in raze. 35, nv. 34
Dr 2 13. 6.1911 8848 upr, 7912 udel, I. Šušteršič (kler.) 4955, A. Kri­
stan (soc.) 1355, J. Tribuč (lib.) 1317, drugi in raze. 61, p. 83, nv. 141
De 2 1.12.1913 8384 upr, 7808 udel, M. DimniA: (kler.) 4626, A. Knez
(lib.) 1917, A. Kristan (soc.) 965, drugi in raze. 82, p. 170, nv. 48
363
Državni zbor 1907 in deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Radovljica, Kranjska gora, Tržič — volijo enega po­
slanca
Dr 1 14. 5. 1907 8122 upr, 5665 udel, J. Pogačnik (kler.) 4112, 
A. Dermota (soc.) 791, I. Čop (lib.) 562, raze. 19, p. 13, nv. 168 — 
Na Jesenicah je razveljavljeno 86 soc. dem. glasov
De 1 14.12.1908 7911 upr, 4025 udel, J. Piber (kler.) 2792, F. Bartl
(soc.) 987, A. Pongratz (nem.) 99, drugi in raze. 94, nv. 53
Dr 2 13. 6. 1911 8383 upr, 7468 udel, J. Pogačnik (kler.) 4902,
A. Dermota (soc.) 1510, K. Triller (lib.) 814, drugi in raze. 53, p. 38, 
n v. 151
De 2 1. 12. 1913 8425 upr, 7400 udel, J. Piber (kler.) 3996, A. Kržiš­
nik (lib.) 1912, J. Pintar (soc.) 1265, drugi in raze. 46, nv. 181 — 
Tu je naveden rezultat, kakor ga je proglasila glavna volilna komi­
sija. Ta je popravila izide v posameznih volilnih krajih ter progla­
sila za veljavne 357 glasov, ki so jih bile razveljavile posamezne lo­
kalne volilne komisije. Deželni odbor je smatral tak postopek glavne 
volilne komisije za nepravilen in je proglasil drug volilen rezultat, 
ki je le seštevek posameznih proglašenih lokalnih rezultatov: Piber 
3989, Kržišnik 1663, Pintar 1164, nv. 538
Državni zbor 1907 in deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Kranj, Škofja Loka — volijo enega poslanca
Dr 1 14. 5. 1907 8496 upr, 5023 udel, F. Demšar (kler.) 4507, J. No­
vak (lib.) 415, drugi in raze. 43, p. 30, nv. 28
De 1 14. 12. 1908 8576 upr, 2535 udel, E. Jarc (kler.) 2334, J. Petrič
(soc.) 73, drugi in raze. 94, nv. 34
Dr 2 13. 6. 1911 8645 upr, 7526 udel, F. Demšar (Češnjica) (kler.)
5103, F. Demšar (Zali log) (lib.) 2184, J. Udovč (soc.) 45, drugi in 
raze. 32, p. 79, nv. 83
De 2 1. 12. 1913 8374 upr, 7332 udel, E. Jarc (kler.) 5052, F. Dolenc
(lib.) 2044, drugi in raze. 79, p. 130, nv. 27
Državni zbor 1907 in deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Kamnik, Brdo — volijo enega poslanca
Dr 1 14. 5.1907 7681 upr, 5583 ude\, J. E. Krek (kler.) 4800, M. Sršen
(lib.) 721, raze. 9, p. 19, nv. 34
De 1 14. 12. 1908 7367 upr, 2927 udel, I. Lavrenčič (kler.) 2817,
E. Kristan (soc.) 35, drugi in raze. 53, nv. 22
364
Dr 2 13. 6.1911 7523 upr, 6738 udel, J. E. Krek (kler.) 4832, M. Sr­
šen (lib.) 1136, I. Tavčar (lib.) 374, I. Tokan (soc.) 28, drugi in 
raze. 189, p. 65, nv. 114 — Krek je umrl 8. oktobra 1917
De 2 1.12.1913 6940 upr, 6654 udel, /. Lavrenčič (kler.) 4846, A. Slo­
kar (lib.) 1529, V. Sajovic (soc.) drugi in raze. 96, p. 127, nv. 56
Državni zbor 1907 in deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Vrhnika, Logatec, Idrija, Cerknica — volijo enega po­
slanca
Dr 1 14. 5. 1907 9356 upr, 7471 udel, J. Gostinčar (kler.) 4729,
I. Gruden (lib.) 1400, J. Kopač (soc.) 1137, raze. 16, p. 8, nv. 181 — 
V Cerknici je razveljavljeno 129 soc. dem. glasov
De 1 14. 12. 1908 9438 upr, 4705 udel, A. Kobi (kler.) 3492, I. Štravs
(soc.) 1121, drugi in raze. 50, nv. 42
Dr 2 13. 6. 1911 9613 upr, 8257 udel, J. Gostinčar (kler.) 4890, I. Si-
cherl (lib.) 1857, A. Kristan (soc.) 1355, drugi in raze. 29, p. 63, 
nv. 63
De 2 1. 12 1913 9771 upr, 8221 udel. A. Kobi (kler.) 4958, F. Majdič
(lib.) 1934, I. Štravs (soc.) 1053, drugi in raze. 44, p. 162, nv. 70
Državni zbor 1907 in deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Postojna, Senožeče, Ilirska Bistrica, Vipava, Lož — 
volijo enega poslanca
Dr 1 14. 5. 1907 12.043 upr, 8857 udel, I. Žitnik (kler.) 5649, J. De­
kleva (lib.) 2975, A. Mozetič (soc.) 169, raze. 8, p. 7, nv. 49
De 1 14. 12. 1908 11.615 upr, 3690 udel, J- Ravnihar (kler.) 3489,
J. Novak (soc.) 92, drugi in raze. 33, nv. 76
Dr 2 13. 6. 1911 11.190 upr, 9532 udel, I. Žitnik (kler.) 6559, F. No­
vak (kler.) 1383, J. Kopač (soc.) 740, drugi in raze. 349, p. 362, 
nv. 139 — Žitnik je umrl 28. decembra 1913
De 2 1.12.1913 11.076 upr, 9321 udel, V. Pegan (kler.) 5480, F. Ga-
špari (lib.) 3106, I. Tokan (soc.) 199, drugi in raze. 92, p. 290, nv. 154
Dr 3 19. 5. 1914 10432 upr, 9699 udel, L. Pogačnik (kler.) 5130,
J. Lavrenčič (lib.) 4223, raze. 25, p. 253, nv. 68
Državni zbor 1907 in deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Litija, Višnja gora, Radeče — volijo enega poslanca
Dr 1 14. 5. 1907 8408 upr, 6155 udel, F. Povše (kler.) 4751, I. Can­
kar (soc.) 1302, drugi in raze. 34, p. 16, nv. 68
365
De 1 14. 12. 1908 8110 upr, 3695 udel, I. Zajec (kler.) 2818, M. Čobal
(soc.) 788, drugi in raze. 59, nv. 30
Dr 2 13. 6. 1911 8353 upr, 7531 udel, F. Povše (kler.) 4895, J. Rei-
sner (lib.) 1395, F. Bartl (soc.) 870, drugi in raze. 192, p. 72, nv. 107 
— Povše je umrl 5. januarja 1916
De 2 1.12.1913 8214 upr, 7270 udel, I. Zajec (kler.) 4642, I. Taufer
(lib.) 1425, E. Kristan (soc.) 887, drugi in raze. 157, p. 33, nv. 126
Državni zbor 1907 in deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Krško, Kostanjevica, Mokronog, Trebnje — volijo enega 
poslanca
Dr 1 14. 5. 1907 10.211 upr, 6944 udel, J. Hočevar (kler.) 4564,
F. Penca (lib.) 1385, F. Gombač (lib.) 873, raze. 24, p. 9, nv. 89
De 1 14.12.1908 10.214 upr, 2537 udel, J.///adnifc (kler.) 2322, E. Kri­
stan (soc.) 98, drugi in raze. 39, nv. 78
Dr 2 13. 6. 1911 10.041 upr, 8861 udel, J. Hladnik (kler.) 5722, A.
Ribnikar (lib.) 2779, F. Hrastovčan (soc.) 65, drugi in raze. 94, p. 79, 
nv. 122
De 2 1. 12. 1913 9569 upr, 8254 J. Hladnik (kler.) 4966, F. Zupan­
čič (lib.) 1775, M. Kožar (lib.) 1312, M. Čobal (soc.) drugi in raze. 75, 
p. 68, nv. 58
Deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Kočevje, Velike Lašče, Ribnica, Žužemberk — volijo 
enega poslanca
1 14.12.1908 9723 upr, 3310 udel, V. Pegan (kler.) 3113, drugi in 
raze. 128, nv. 69
2 1. 12. 1913 9803 upr, 7043 udel, F. Jaklič (kler.) 5487, F. Andol- 
šek (lib.) 983, I. Tokan (soc.) 62, drugi in raze. 214, p. 212, nv. 85
Državni zbor 1907
sodni okraji Velike Lašče, Ribnica, Žužemberk (brez občine Smuka) 
ter občine Banja Loka, Fara in Osilnica iz sodnega okraja Kočevje — 
volijo enega poslanca
1 14. 5. 1907 6539 upr, 4681 udel, F. Jaklič 3965, A. Skubic 331, 
A. Rudež 178, I. Rus 134, drugi in raze. 54, p. 9, nv. 10 — Jaklič je 
uradni kandidat SLS, Skubic je klerikalni kandidat na svojo roko 
— Rudež in Rus sta lib. kandidata
2 13. 6. 1911 6627 upr, 5651 udel, F. Jaklič (kler.) 4394, I. Pucelj 
(lib.) 1063, F. Višnikar (lib.) 101, raze. 19, p. 43, nv. 31
366
Državni zbor 1907 in deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Metlika, Novo mesto, Črnomelj (za državni zbor brez 
občin Poljane, Črmošnjice in Planina) — volijo enega poslanca
Dr 1 14. 5. 1907 9208 upr, 5204 udel, F. Šuklje (kler.) 5031, drugi in
raze. 97, p. 49, nv. 27 — Šuklje je demisioniral 1. julija 1910
De 1 14.12.1908 9627 upr, 3932 udel, M. Matjašič (kler.) 3269, P. Ravh
(lib.) 427, drugi in raze. 210, nv. 26
Dr 2 18.10.1910 ? upr, 7184 v udel, E. Jarc (kler.) 5382, E. Gangl
(lib.) 1745, drugi in raze. 57
Dr 3 13. 6. 1911 9491 upr, 8235 udel, E. Jarc (kler.) 6139, P. Majerle
(lib.) 1561 A. Kline (lib.) 128, I. Mlinar (soc.) 54, drugi in raze. 115, 
p. 126, nv. 112
De 2 1. 12. 1913 9487 upr, 7407 udel, A. Mihelčič (kler.) 5331, A.
Škerlj (lib.) 980, J. Fleiscbman (lib.) 792, M. Čobal (soc.) drugi in 
raze. 140, p. 85, nv. 79
Državni zbor 1907
sodni okraj Kočevje (brez občin Banja Loka, Fara in Osilnica), občine 
Poljane in Črmošnjice iz sodnega okraja Novo mesto, občina Planina iz 
sodnega okraja Črnomelj in občina Smuka iz sodnega okraja Žužemberk 
— volijo enega poslanca
1 14. 5. 1907 3677 upr, 3297 udel, A. Auersperg (nem. agr.) 2201, 
J. Obergföll (nem. kler.) 1057, I. Sitter (soc.) raze. in drugi 32, nv. 7
2 13. 6. 1911 3725 upr, 3183 udel, J. A. Barbo (nem. agr.) 2584, Me- 
ditz (soc.) 227, A. Rudež (slov. lib.) 109, drugi in raze. 80, p. 170, 
nv. 13
GORIŠKA
Državni poslanci 1861—1873
Anton Gorjup in Anton Černe, izvoljena 10. aprila 1861 (do 1867), 
dr. Luigi Pajer in Anton Černe, izvoljena 26. februarja 1867 (od­
stopita 31. marca 1870)
grof Leopold Strassoldo in Anton Černe, izvoljena 26. avgusta 1870 
(do razpusta drž. zbora 10. avgusta 1871)
grof Franc Coronini in Anton Černe, izvoljena 14. oktobra 1871 (do 
razpusta drž. zbora 7. septembra 1873)
Deželni poslanci v veleposestvu 1861—1918
1. izvoljeni na splošnih volitvah 26. marca 1861: 
baron Sikst Codelli,
Giuseppe Del Torre, odstopil 1866,
367
Anton Gorjup, 
dr. Tommaso Michielli, 
grof Viljem Pace, 
vitez Viljem Ritter,
izvoljen na nadomestni volitvi 10. decembra 1866 
grof Giuseppe Valentinis.
Poslanci slovenskega veleposestva
1. izvoljeni na splošnih volitvah 4. februarja 1867:
Izidor Pagliaruzzi,
Karel Polley 
dr. Anton Žigon.
2. izvoljeni na splošnih volitvah 20. julija 1870:
Matija Doljak, umrl 5. januarja 1875,
Karel Polley 
dr. Anton Žigon.
izvoljen na nadomestni volitvi 31. marca 1875: 
dr. Josip Jakopič.
3. izvoljeni na splošnih volitvah 11. novembra 1876:
Josip Faganel,
Andrej Kocijančič,
Ignacij Kovačič.
4. izvoljeni na splošnih volitvah 3. julija 1883:
dr. Josip Ivančič,
Andrej Kocijančič,
Franc Povše, odstopil 1885,
izvoljen na nadomestni volitvi 17. oktobra 1885: 
dr. Anton Gregorčič.
5. izvoljeni na splošnih volitvah 5. julija 1889:
Andrej Kocijančič,
dr. Andrej Lisjak, odstopil 1894,
dr. Aleksij Rojic,
izvoljen na nadomestni volitvi 28. avgusta 1894: 
Anton Klančič.
6. izvoljeni na splošnih volitvah 25. septembra 1895:
grof Alfred Coronini, odstopil 1899,
Anton Klančič, 
dr. Aleksij Rojic,
368
izvoljen na nadomestni volitvi 3. januarja 1900 
Oskar Gabršček.
7. izvoljeni na splošnih volitvah 11. decembra 1901:
Leopold Bolko,
Anton Jakončič,
Anton Klančič.
8. izvoljeni na splošnih volitvah 7. marca 1908:
dr. Alojzij Franko, odstopil vsled dvojne izvolitve,
Ignacij Kovač,
Franc Obljubek,
izvoljen na nadomestni volitvi 30. marca 1908:
Ivan Savnik.
9. izvoljeni na splošnih volitvah 30. oktobra 1909:
dr. Alojzij Franko,
Anton Klančič,
Matija Rutar,
izvolitev vseh treh je razveljavljena 27. decembra 1909, ponovno pa 
so izvoljeni na nadomestni volitvi 23. aprila 1910.
10. izvoljeni na splošnih volitvah 10. avgusta 1913: 
dr. Alojzij Franko,
dr. Anton Gregorčič,
Matija Rutar.
Poslanci italijanskega veleposestva
1. izvoljeni na splošnih volitvah 1. februarja 1867:
Francesco Candussi,
Giuseppe Del Torre, 
dr. Luigi Pajer.
2. izvoljeni na splošnih volitvah 18. julija 1870:
Giuseppe Del Torre,
dr. Luigi Pajer.
grof Leopold Strassoldo.
3. izvoljeni na splošnih volitvah 8. novembra 1876:
Nicolo Benardelli,
dr. Luigi Pajer,
grof Leopold Strassoldo.
4. izvoljeni na splošnih volitvah julija 1883; ponovno na splošnih vo­
litvah 3. julija 1889 in 23. septembra 1895
Nicolo Benardelli, odstopil decembra 1895,
24 Volitve
369
dr. Luigi Pajer,
dr. Francesco Verzegnassi,
izvoljen na nadomestni volitvi 18. januarja 1896: 
grof Giacomo Panigai.
6. izvoljeni na splošnih volitvah 9. decembra 1901:
dr. Luigi Pajer,
grof Giacomo Panigai. odstopil 2. januarja 1902 ter ponovno iz­
voljen 22. marca 1902,
dr. Francesco Verzegnassi.
7. izvoljeni na splošnih volitvah 7. marca 1908:
ing. Giacomo Antonelli, 
dr. Guido Benardelli, 
dr. Luigi Pajer.
8. izvoljeni na splošnih volitvah 30. oktobra 1909:
ing. Giacomo Antonelli,
Alessandro Blasig,
dr. Luigi Pajer, umrl februarja 1913.
9. izvoljeni na splošnih volitvah 10. avgusta 1913:
Giovanni de Pelca, 
grof Gino Prandi, 
dr. Arturo Rebulla.
Državni poslanci v veleposestvu 1873—1907
baron Rudolf Tacco, izvoljen 23. oktobra 1873, odstopil 26. junija 
leta 1877,
dr. Rafael Vicentini, izvoljen 4. septembra 1877, 
dr. Luigi Pajer, izvoljen julija 1879, 
princ Egon Hohenlohe, izvoljen 8. junija 1885, 
grof Alfred Coronini, izvoljen 9. marca 1891,
dr. Francesco Verzegnassi, izvoljen 22. marca 1897 ter 14. januarja 
leta 1901.
Deželni poslanci trgovsko-obrtne zbornice 1861—1918
dr. Giuseppe Deperis in vitez Hektor Ritter, izvoljena 23. marca 
1861, 31. januarja 1867, 14. julija 1870,
Giovanni Gasser in vitez Hektor Ritter, izvoljena 4. novembra 1876. 
Hektor Ritter umre 15. julija 1878, za njim izvoljen avgusta 
leta 1878 vitez Viljem Ritter,
Giovanni Gasser in vitez Viljem Ritter, izvoljena 27. junija 1883. 
Viljem Ritter umre 22. julija 1885, Gasser odstopi 23. decembra
37@
leta 1887. Za njima izvoljena 15. oktobra 1885 dr. Carlo Venuti, 
14. julija 1888 Antonio Nigris,
baron Evgen Ritter-Zahony in dr. Carlo Venuti, izvoljena 28. junija 
leta 1889,
baron Evgen Ritter-Zahony in dr. Francesco Marani, izvoljena
19. septembra 1895. Evgen Ritter odstopi 1897, za njim izvo­
ljen 7. decembra 1897 Lodovico Mighetti, ki odstopi 1900, za 
njim izvoljen 7. decembra 1900 Giuseppe Chiozza,
Ernesto Holzer in dr. Francesco Marani, izvoljena 4. decembra 1901, 
Ernesto Holzer in dr. Achille Venier, izvoljena 6. marca 1908. Po
Holzerjevi smrti izvoljen septembra 1908 Giuseppe Venuti, 
dr. Luigi Pettarin in Giuseppe Venuti, izvoljena 29. oktobra 1909
ter 1. avgusta 1913.
Deželni poslanci za mesto Gorico 1861—1908
dr. Luigi Pajer in dr. Luigi Visini, izvoljena 23. marca 1861, 
grof Viljem Pace in dr. Luigi Visini, izvoljena 31. januarja 1867.
Visini odstopi 1869, za njim izvoljen 1869 Viljem Ritter, ki pa 
ne sprejme izvolitve,
grof Franc Coronini in dr. Giuseppe Maurovich, izvoljena 14. julija 
leta 1870, 4. novembra 1876, 27. junija 1883, 28. junija 1889, 
grof Franc Coronini in dr. Carlo Venuti, izvoljena 19. septembra 
leta 1895. Coronini odstopi januarja 1899, za njim izvoljen
27. februarja 1899 vitez dr. Camillo Egger, 
dr. Graziadio Luzzatto in dr. Carlo Venuti, izvoljena 7. decembra
leta 1901. Luzzatto odstopi 1904, Venuti umre junija 1905, za 
njima izvoljena 1. septembra 1904 vitez dr. Camillo Egger,
6. septembra 1905 Giorgio Bombig.
Deželni poslanci za Krmin in Gradišče 1861-1908
dr. Carlo Doliac, izvoljen 23. marca 1861 ter 31. januarja 1867,
Nicolo Benardelli, izvoljen 14. julija 1870,
dr. Giuseppe Deperis, izvoljen 4. novembra 1876,
baron Michele Locateli), izvoljen 27. junija 1883, 28. junija 1889 in
19. septembra 1895, umrl 1900, 
vitez dr. Francesco Waiz, izvoljen 7. decembra 1900,
Giuseppe Naglos, izvoljen 7. decembra 1901.
Deželni poslanci za Červinjan, Tržič in Gradež 1861—1908
dr. Giovanni Rismondo, izvoljen 23. marca 1861,
baron Sisinio De Pretiš, izvoljen 31. januarja 1867 in 14. julija 1870,
baron Feliks Pino-Friedenthal, izvoljen 4. novembra 1876, odstopil
1878/1880,
24*
371
baron Sisinio De Pretiš, izvoljen 16. junija 1880,
baron Evgen Ritter-Zabony, izvoljen 27. junija 1883,
dr. Ermanno Lovisoni, izvoljen 28. junija 1889, 19. septembra 1895, 
odstopi 1897,
grof Eugenio Valentinis, izvoljen 22. oktobra 1897 in 7. decembra 
leta 1901.
Deželni poslanci za Gorico in italijanska mesta 1908—1918
Giorgio Bombig, dr. Francesco Marani, dr. Piero Pinausig in grof 
Eugenio Valentinis, izvoljeni 6. marca 1908,
Giorgio Bombig, Carlo Nigris, dr. Piero Pinausig in dr. Achille Ve- 
nier, izvoljeni 21. oktobra 1909,
Giorgio Bombig, Vittorio 
Pinausig, izvoljeni 1.
Cesciutti, Valentino Pascoli 
avgusta 1913.
in dr. Piero
upr udel ITZL IT/K SLOV SOC r nv.
1. 8. 1913 3098 2143 991 688 339 51 8 15
od tega v Gorici 694 214 329 13
Slovenski nac. kandidati: P. Medvešček 342, E. Dereani 341, J. Hro-
vatin 336, A. Brajnik 336
Deželni zbor — mestna kurija:
Tolmin, Bovec, Kobarid, Kanal, Ajdovščina — voli enega poslanca
upr, ? udel, izvoljen F. Grossmana
234 udel, F. Grossmana 131, E. Kellersperg 
izvolitev razveljavljena 2. februarja 1867
1 23. 3. 1861
2 31. 1. 1867 537 upr,
101 — Grossmannova
3 8. 4. 1867
?
upr, 214
4 14. 7.1870
?
upr, 75
raze. 1
5 4. 11. 1876 373 upr, 136
marca 1880
6 3. 6. 1880 277 upr, 139
Sloge) 47, raze. 5 
27. 6. 1883 ?
A. Jakopič 80
8 28. 6. 1889
?
upr, 115 udel, J.
leta 1893
9 5. 9. 1893
?
upr, 125 udel, A.
10 19. 9. 1895 281 upr, 115 udel, H
372
11 7. 12. 1901 270 upr, 132 udel, H. Tuma (lib.) 100, J. Tonkli
(kler.) 32
12 6. 3. 1908 1024 upr, 745 udel, A. Gabršček (lib.) 451, L. Jonko 
(kler.) 287, raze. 4, nv. 3
13 21. 10. 1909 ? upr, 660m udel, A. Gabršček (lib.) 402, M. Fabi­
jan (kler.) 258 — Gabršček odstopi 27. decembra 1909
14 17. 4. 1910 ? upr, 515v udel, A. Gabršček (lib.) 342, T. Mrevlje
(kler.) 170 — Gabrščkova izvolitev razveljavljena 5. oktobra 1910
15 1. 8. 1913 1055 upr, 409 udel, K. Podgornik (lib.) 402, nv. 7
Državni zbor — mestna kurija:
Gorica, Krmin, Gradišče, Červinjan, Tržič, Oglej, Gradež, Tolmin, 
Bovec, Kobarid, Kanal, Ajdovščina, Sežana, trgovsko-obrtna zbornica 
— volijo enega poslanca
1 15. 10. 1873 1612 upr, 834 udel, F. Coronini 652, C. Cattinelli 
(kler. kandidat) 157, raze. 25 — Slovenci za Coroninija razen par 
glasov
2 1879 1946 upr, 618 udel, F. Coronini 604, raze. 14 — Coro­
nini odstopi 11. marca 1881
3 3. 10. 1881 1859 upr, 575 udel, F. Coronini 570, raze. 2, nv. 3
4 2. 6. 1885 2444 upr, 844 udel, F. Coronini 862, raze. 22
5 6. 3. 1891 2788 upr, 1115 udel, F. Coronini 1105, raze. 2, nv. 8 —
Coronini odstopi 1895
6 17. 10. 1895 2488 upr, 1416 udel, E. Hohenlohe 1160, E. Bujatti 
225, nv. 1 — Slovenci za Bujattija — Hohenlohe umrl sept. 1896
7 10. 11. 1896 2388 upr, 1639m udel, F. Marani 855, E. Bujatti 784 
Slovenci za Bujattija
8 18. 3. 1897 2243 upr, 1892 udel, A. Cenassi 1173, E. Bujatti 670, 
drugi in raze. 32, nv. 17 — Slovenci za Bujattija
9 11. 1. 1901 2871 upr, 1652 udel, A. Lenassi (it.) 1126, H. Tuma 
(slov.) 330, Codelli (it. kons.) 177, raze. 10, nv. 9
Deželni poslanci gradiščanskega okraja kmečke kurije
Antonio Dottori in Francesco Candussi, izvoljena 21. marca 1861 
(Candussi odstopil 1866),
Antonio Dottori in grof Leopold Strassoldo, izvoljena 26. januarja 
leta 1867,
Antonio Dottori in Francesco Candussi, izvoljena 10. julija 1870, 
Antonio Dottori in Giuseppe Del Torre izvoljena 29. oktobra 1876,
23. junija 1883, 25. junija 1889 (Del Torre umrl 1894, za njim 
izvoljen 14. junija 1894 Vincenzo Michielli),
373
Antonio Dottori in Vincenzo Michielli, izvoljen 16. septembra 1895 
in 5. decembra 1901. Dottori odstopi 1901/1902, Michielli umre 
leta 1902, za njima izvoljena 20. marca 1902 Luigi Faidutti,
29. decembra 1902 Giuseppe Falconer,
Giuseppe Gasser, baron Giorgio Locatelli in dr. Giovanni Meizlik, 
izvoljeni 4. marca 1908 ter 10. oktobra 1909. Gasser odstopi 
leta 1911, Locatelli in Meizlik 7. januarja 1912,
Pietro Flego, baron Giorgio Locatelli in Olivo Pinton izvoljeni
24. julija 1913.
Državni poslanci gradiščanskega okraja kmečke kurije
Eugenio Valussi, izvoljen 9. oktobra 1873, 30. januarja 1879, 29. maja 
1885, odstopil 1886,
Andrea Jordan, izvoljen 30. oktobra 1886, 4. marca 1891,
Adamo Zanetti, izvoljen 16. marca 1897,
dr. Giacomo Antonelli, izvoljen 9. januarja 1901.
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Gorica (okolica), Kanal, Ajdovščina (brez krajev oziroma 
občin Gorica, Kanal, Ajdovščina in od 1907 dalje še brez občine Križ) 
— volijo dva poslanca, od 1907 dalje tri poslance
1 21. 3. 1861 ? upr, ? udel, ? vm, ? udel, izvoljena sta
bila A. Winkler, A. Žigon
2 26. 1. 1867 ? upr, ? udel, 108 vm, 106 udel, A. Marušič
104, A. Winkler 103 (oba kandidata Domovine), raze. 5
3 10. 7. 1870 ? upr, ? udel, ? vm, 115 udel, K. Lavrič 72,
J. Faganel 66 (oba kandidata Soče), F. Pino 49, A. Marušič 42, raze. 1 
— Lavrič umrl 3. marca 1876
4 29. 10. 1876 ? upr, ? udel, ? vm, 111 udel, F. Povše 69,
J. Tonkli 67 (oba kandidata Sloge), J. Faganel 43, J. Abram 42, 
raze.1
5 23. 6. 1883 ? upr, ? udel, ? vm, 115 udel, J. Tonkli 114,
A. Rojic 89 (oba kandidata Sloge), J. Faganel 26, raze. 1
6 25. 6. 1889 ? upr, ? udel, 119 vm, 114 udel, J. Tonkli 75
(kandidat Sloge), T. Čerin 65, A. Rojic 44 (kandidat Sloge), I. Ber- 
buč 44 — Klerikalci za Tonklija in Čerina, liberalci za Rojica in 
Berbuča — Čerin odstopil 1894
7 27. 8. 1894 ? upr, ? udel, 126 vm, 120 udel, B. Grča 120
(kandidat Sloge)
8 16. 9. 1895 2556 upr, 438 udel, 126 vm, 120 udel, I. Berbuč 120,
B. Grča 119 (oba kandidata Sloge), raze. 1
374
9 5.12.1901 2780 upr, 1687 udel, 126 vin, 121 udel, /. Berbuč 81
in B. Grča 80 (oba kler.) M. Zega 41 in A. Lokar 40 (oba lib.)
10 4. 3. 1908 2936 upr, 2305v udel, M. Zega 1185 in A. Klančič 1184 
in I. Berbuč 1150 (vsi kler.), F. Obljubek 1107, I. Savnik 1083 in 
F. Špacapan 1046 (vsi lib.), raze. 24 — ožja 11. marca: 2278 udel,
I. Berbuč 1136, F. Obljubek 1133, nv. 9
11 10. 10. 1909 ? upr, 2444 udel, M. Marinič 1333, M. Zega 1330,
I. Berbuč 1307 (vsi kler.), F. Obljubek 1100, A. Klančič 1097, 
(oba lib.), I. Križman (agr. str.) 751, P. Medvešček (nar. napr. str.) 
319, raze. 51, nv. 33
12 24. 7. 1913 3017 upr, 2100 udel, F. Furlani (lib.) 849, I. Rojec 
(SLS, nova struja) 849, J. Klanjšček (lib.) 792, F. Gorjup (lib.) 784, 
F. Obljubek (SLS, nova struja) 762, Kovač (SLS, nova struja) 739,
I. Berbuč (SLS, stara struja) 495, M. Marinič (SLS, stra struja) 484, 
Pirih (SLS, stara struja) 377, drugi in raze. 104, nv. 39 — ožja 
29. julija: 2111 udel, /. Rojec 1070, F. Gorjup 1068, F. Furlani 1054, 
F. Obljubek 1047, J. Klanjšček 1028. Kovač 1021, nv. 21
Deželni zbor — kmečka kurija: *
sodni okraji Tolmin, Bovec, Cerkno, Kobarid (brez krajev oziroma 
občin Tolmin, Bovec in Kobarid) — volijo dva poslanca
1 21. 3.1861 ? upr,
Kaffol in J. Fabiani —
? udel, ? vm, ? 
Kaffol odstopi 1861
udel, izvoljena F. J.
2 7. 9.1861 ? upr,
čič — Volčič umrl 1863
? udel, ? vm, ? udel, izvoljen V. Vol-
3 24. 8.1863 ? upr,
J. Rabi 14, raze. 1
? udel, ? vm, 73 udel, I. Pagliaruzzi 58,
4 26. 1.1867 ? upr, ? udel, 74 vm, 72 udel, J. Tonkli 65,
A. Gorjup 44 (kandidata Domovine), F. Grossmanu 35
5 10. 7. 1870 ? upr,
A. Gorjup 63, raze. 11
? udel, ? vm, 72 udel, A. Winkler 70,
6 29. 10. 1876 ? upr, ? udel, 75 vm, 73 udel, A. Gorjup 72,
I. Pagliaruzzi 39 (kandidata Sloge), A. 
1880/1881
Winkler 35 —- Gorjup odstopi
7 10. 8.1881 ? upr, ? udel, 68
J. Ivančič (kandidat Sloge) 22
vm, 63 udel, J. Devetak 41
8 23. 6. 1883 ? upr, ? udel, ? vm, 53 udel, /V. Tonkli 53,
I. Kovačič 53 (oba kandidata Sloge)
9 25. 6. 1889 ? upr, ? udel, 67 vm, 63 udel, A. Gregorčič 63,
N. Tonkli 62 (oba kandidata Sloge), raze. 1 — Gregorčič odstopil 
6. novembra 1889
10 30. 8. 1890 ? upr, ? udel, 67 vm, 65 udel, A. Gregorčič 64,
raze. 1
375
11 16. 9. 1895 1963 upr, 248 udel, 68 vm, 66 udel, A. Gregorčič 65, 
I. Lapanja 64 (oba kandidata Sloge), raze. 3
12 5. 12. 1901 1911 upr, 1127 udel, 66 vm, 66 udel, A. Gregorčič 40, 
E. Klavžar 40 (oba kler.), O. Gabršček 26 in A. Vrtovec 26 (oba lib.)
Klavžarjeva izvolitev razveljavljena 27. decembra 1901
13 20. 3.1902 1946 upr, 899 udel, 66 vm, 66 udel, /. Lapanja (kler.) 
49, O. Gabršček (lib.) 15, raze. 2
14 4. 3. 1908 1986 upr, 1205 udel, A. Gregorčič 765, A. Kosmač ? 
(oba kandidata SLS), A. Juretič ?, L. Kovačič ? (oba lib.), I. Lapanja 
? (kandidat Katoliškega političnega in gospodarskega društva v 
Kobaridu), raze. 39, nv. 10 — ožja 11. marca: 1407 udel, A. Kosmač 
784, A. Juretič 618, nv. 5
15 10. 10. 1909 ? upr, 1259m udel, A. Gregorčič 874 in A. Kosmač
852 (oba kler.), F. Miklavič 413 in A. Vrtovec 378 (oba lib.)
16 24. 7. 1913 2020 upr, 893 udel, J. Abram 396, A. Rejec 396 (oba 
kandidata SLS, nove struje), F. Miklavič 352, A. Mikuž 257 (libe­
ralna kandidata), A. Gregorčič 214, I. Torkar 149 (SLS, stara struja), 
raze. 3, nv. 12 — ožja 29. julija: 1019 udel, F. Miklavič 530, A. Mikuž 
514, A. Rejec 491, J. Abram 485, nv. 13
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Sežana, Komen (od 1907 dalje brez občin Sežana, Komen 
in Nabrežina) — volijo dva poslanca
1 21. 3. 1861 ? upr, ? udel, ? vm, ? udel, izvoljena
A. Černe in A. Polley
2 26. 1. 1867 ? upr, ? udel, 56 vm, 56 udel, A. Černe 48,
J. Abram 48, K. Polley 16
3 10. 7. 1870 ? upr, ? udel, 60 vm, 56 udel, A. Černe 50,
J. Abram 35 (kandidat Soče), ostali 27
4 29. 10. 1876 ? upr, ? udel, 60 vm, 59 udel, F. Mohorčič 59
(kandidat Sloge), J. Abratn 59
5 23. 6. 1883 ? upr, ? udel, 56 vm, 56 udel, J. Abram 56
(kandidat Sloge), R. Mohorčič 56
6 25. 6. 1889 ? upr, ? udel, 56 vm, 53 udel, J. Abram 53,
R. Mohorčič 53 (oba kandidata Sloge) — Mohorčič umrl 15. ja­
nuarja 1895
7 16. 9. 1895 1689 upr, 387 udel, 60 vm, 58 udel, A. Muha 41 ali 
40, J. Abram 38 ali 37, Al. Štrekelj 22 O. Rybar 16 (oba kandidata 
Sloge)
8 5. 12. 1901 1687 upr, 913 udel, 59 vm, 59 udel, Al. Štrekelj 44, 
D. Treo 35 (lib.), J. Abram ?, A. Černe ? (kler.) — Treotova izvolitev 
razveljavljena 27. decembra 1901
9 20. 3.1902 1681 upr, 597 udel, 59 vm, 58 udel, D. Treo 43 (lib.), 
J. Fabiani (kler.) 14, raze. 1
376
10 4. 3. 1908 1707 upr, 1064 udel, G. Gregorin 734 in J. Štrekelj 582 
(oba lib.), A. Abram 447, J. Vran 304, drugi in raze. 42, nv. 4 — 
Abram in Vran se imenujeta v Gorici, ki prinaša njune oklice, ne­
odvisna kandidata, ponekod ju imenujejo agrarca, ponekod kleri­
kalca
11 10. 10. 1909 ? upr, 1078v udel, G. Gregorin (lib.) 552, H. Ste­
pančič (kler.) 506, F. Zlobec (kler.) 486, A. Abram (agr.) 309, Al. 
Štrekelj (nar. napr.) 295, raze. 18 — ožja 17. oktobra: 687 veljavnih 
glasov, H. Stepančič 424, F. Zlobec 263 — Gregorin odstopil 27. de­
cembra 1909
12 10. 4. 1910 ? upr, 870 udel, G. Gregorin (lib.) 470, J. Babič
(kler.) 392, raze. 3, nv. 5
13 24. 7. 1913 1473 upr, 1033 udel, F. Dominko (lib.) 587, G. Grego­
rin (lib.) 572, H. Stepančič 486, Černe 322 (oba kler.) raze. 1, nv. 74
Državni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Gorica, Kanal, Ajdovščina (z voliščem v Gorici); Tolmin, 
Cerkno in pozneje Kobarid (z voliščem v Tolminu); Bovec (z voliščem 
v Bovcu); Sežana, Komen (z voliščem v Sežani) (brez krajev Gorica, 
Kanal, Ajdovščina, Tolmin, Kobarid, Bovec, Sežana) — volijo enega po­
slanca
9. 10. 1873 5961 upr, ? udel, 258 vm, 250 udel, J. Tonkli 94
(kler.), A. Winkler 79, K. Lavrič (mladoslov.) 75, raze. 2 — ožja: 
238 velj. glasov, A. Winkler 156, J. Tonkli 82
30. 6. 1879 5705 upr, 1299 udel, 274 vm, 264 udel, A. Winkler 
144, F. Povše 97 (kandidat Sloge), J. Abram 9, J. Tonkli 6, drugi in 
raze. 8 — Winkler odstopi marca 1880
3 27. 9. 1880 upr, ? udel, ? vm, 269 udel, J. Tonkli 182
(kandidat Sloge), J. Abram 87
29. 5.1885 9081 upr, 1137 udel, 281 vm, 268 udel, J. Tonkli 266 
(kandidat Sloge), raze. 2
4. 3. 1891 9274 upr, 1982 udel, 283 vm, 278 udel, A. Gregorčič 
187 (kandidat Sloge), J. Tonkli 79, nv. 12
16. 3. 1897 8950 upr, 1168 udel, 291 vm, 286 udel, A. Coronini
(kandidat Sloge) 283, raze. 2, nv. 1
7 29. 1. 1900 upr, udel,
- Coronini odstopi 1899 
? vm, 287v udel, Jos. Stanič
(kandidat Soče) 133, A. Coronini (kandidat Sloge) 120, J. Tonkli 
(kandidat Primorskega lista) 34 — ožja: 286 velj. glasov, A. Coro­
nini 158, J. Stanič 128
9. 1. 1901 10.073 upr, 3453 udel, 291 vm, 281 udel, O. Gabršček 
(lib.) 142, M. Rutar (kler.) 139
377
Državni zbor — splošna kurija:
Vsa dežela je en volilni okraj z enim poslanskim mestom. Volilni možje 
posameznih sodnih okrajev volijo na voliščih, ki so označena v oklepaju: 
Gorica (mesto in okolica), Kanal, Ajdovščina (z voliščem v Gorici), 
Tolmin, Kobarid (z voliščem v Tolminu), Cerkno (z voliščem v Cerk­
nem), Bovec (z voliščem v Bovcu), Gradišče, Krmin, Červinjan, Tržič 
(z voliščem v Gradišču), Sežana, Komen (z voliščem v Sežani)
1 10. 3. 1897 41.072 upr, 6.253 udel, 439 vm, 437 udel, A. Gregor­
čič (slov.) 256, F. Waiz (ital.) 173, F. Marn (soc.) 6, raze. 2
2 3. 1.1901 51.526 upr, 11.912 udel, 440 vm, 421 udel, A. Gregor­
čič (kler.) 145, H. Tuma (lib.) 141, Finetti 122 (ital.), E. Kristan 8 
(soc.), raze. 5 — ožja: 288 udel, A. Gregorčič 146, H. Tuma 141, nv. 1
Deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Gorica (razen občin Gorica in Ločnik), Kanal, Ajdov­
ščina, Tolmin, Bovec, Kobarid, Cerkno, Sežana, Komen, občine Medana, 
Biljana in Kožbana iz sodnega okraja Krmin ter občini Devin in Dober­
dob iz sodnega okraja Tržič — voli tri poslance
1 2. 3. 1908 33.331 upr, 18.360 udel, J. Fon (kler.) 8972, F. Pav­
letič (kler.) 8850, A. Franko (lib.) 8830, A. Brecelj (kler.) 8829, 
Al. Štrekelj (lib.) 8735, A. Križnič (lib.) 8699, A. Vrčon 660, P. Leban 
624, P. Bevk 616 (soc.), dr. in raze. 255, nv. 387 — ožja 9. marca: 
25.083 udel, A. Franko 12. 944, A. Križnič 12.891, Al. Štrekelj 12.868, 
J. Fon 12.204, A. Brecelj 12.151, F. Pavletič 12.141, nv. 87
2 26. 9.1909 33.800 upr, 21.219 udel, A. Jerič 10.534, A. Manfreda 
10.477, J. Fon 10.471 (kler.) A. Križnič 9429, A. Franko 9358, Al. 
Štrekelj 9343 (lib.), H. Tuma 1188, A. Vrčon 1183, J. Marica 1181 
(soc.), drugi in raze. 98, nv. 504 — ožja 5. oktobra: 21.424 udel, 
J. Fon 11.770, A. Manfreda 11.737, A. Franko 9584, A. Križnič 9550, 
nv. 180 — Jerič umrl 6. novembra 1909
3 19. 12. 1909 ? upr, 18.528 udel, F. Zlobec (kler.) 10.730 A. Vr­
tovec (nar. napr. stranka) 4079, J. Vran (agrarna stranka) 2358,
H. Tuma 1218 (soc.), drugi in raze. 59, nv. 84
4 13. 7. 1913 34.431 upr, 16.289 udel, F. Fon 9142, F. Grgič 8918, 
(oba SLS), A. Brecelj (nova str.) 6322, I. Kovač (lib.) 5134, F. Mikla­
vič (lib.) 5080, G. Gregorin (lib.) 5025, A. Manfreda (SLS — stara 
struja) 2922, H. Tuma 1760, A. Vrčon 1737, A. Mozetič 1661, drugi 
in raze. 110, nv. 376 — ožja 20. julija: 17.595 udel, I. Kovač 9137, 
A. Brecelj 8298, nv. 160
Italijanski volilni okraj deželnozborske splošne kurije
Rodolfo Clemente, Luigi Faidutti in Giuseppe Lippizer, izvoljeni
2. marca 1908,
378
Giuseppe Bugatto, Luigi Faidutti in Antonio Piccinini, izvoljeni 
5. oktobra 1909, odstopili 7. januarja 1912, ponovno izvoljeni 
20. julija 1913
upr udel
cel volilui okraj: v Gorici
IT/K IT/L SLOV SOC IT/K IT/L SL SOC
26. 9. 1909 14.749V 7120 5474 700 1209
9 ?
645
9
13. 7. 1913 22.756 15.805v 7155 4157 1018 3053 477 1813 975 317
Slovenski nac. kandidati: 1909 A. Brajnik 701, L. Dugar 701, I. J.
Fabič 699 — 1913: P. Medvešček 1026, I. Gorjup 1016. I. J. Fabčič 1011
Državni zbor 1907:
mesto Gorica — voli enega poslanca
1 14. 5. 1907 4735 upr, 3425 udel, F. Marani (ital.) 2183, J. Kopač 
(slov.) 905 R. Scabar (soc.) 288, raze. 16, p. 19, nv. 14 — Marani od­
stopi 17. marca 1910
2 26. 6. 1910 ? upr, 2678 udel, D. Ussai (ital.) 2162, A. Caliini
(soc.) 253, G. Bugatto (it. kons.) 222, raze. 3, nv. 38
3 13. 6. 1911 5297 upr, 3814 udel, D. Ussai (it. lib.) 1792, A. Franko 
(slov.) 1166, D. Benco (mazziuianec) 283, Gossetti 244 (soc.), 
A. Kropscb (nem.) 150, Ulm (it. kons.) 120, raze. 10, p. 17, nv. 32 — 
ožja 20. junija: 2618 udel, D. Ussai 2571, A. Franko 10, p. 17, nv. 20
Državni zbor 1907:
sodni okraj Gorica (brez občin Gorica in Ločnik) — voli enega po­
slanca
1 14. 5. 1907 9182 upr, 7288 udel, J. Fon (kler.) 3587, M. Gabrijel­
čič (nar. napr. stranka) 1652, A. Štrekelj (agr. stranka) 1201, F. Mi­
lost (soc.) 620, raze. 14, p. 16, nv. 198
2 13. 6.1911 9792 upr, 5514 udel, J. Fon (kler.) 3072, F. Kocjančič 
(lib.) 1627, H. Tuma (soc.) 741, drugi in raze. 30, p. 13, nv. 31
Državni zbor 1907:
sodni okraji Ajdovščina, Komen, Sežana — volijo enega poslanca
1 14. 5. 1907 10.504 upr, 8414 udel, AL Štrekelj (nar. napr. stranka)
3277, P. Laharnar (kler.) 3228, G. Gregorin (neodvisen lib. kandidat) 
1087, V. Kermolj (soc.) 594, A. Večerina (agr. stranka) 108, raze. 15, 
p. 25, nv. 80 — ožja 24. maja: 8424 udel, Al. Štrekelj 5003, P. Lahar­
nar 3234, p. 17, nv. 170
379
2 13. 6. 1911 10.602 upr, 6682 udel, G. Gregorin (lib.) 2793, H. Ste­
pančič (kler.) 2541, J. Kopač (soc.) 1248, raze. 14, p. 25, nv. 61 — 
ožja 20. junija: 6946 udel, G. Gregorin 3950, H. Stepančič 2790, p. 8, 
nv. 198
Državni zbor 1907:
sodni okraji Tolmin, Cerkno, Kanal, Kobarid, Bovec — volijo enega 
poslanca
1 14. 5. 1907 12.593 upr, 8099 udel, A. Gregorčič (kler.) 5348,
R. Gruntar (lib.) 2645, drugi in raze. 32, p. 4, nv. 70
2 13. 6. 1911 12.817 upr, 4335 udel, A. Gregorčič (kler.) 3103, 
A. Vrtovec (lib.) 988. J. Černe (soc.) 161, raze. 19, p. 36, nv. 28
Državni poslanec v červinjansko-tržiškem okraju
Giuseppe Bugatto, izvoljen 14. 5. 1907 in 13. 6. 1911.
Državni poslanec v krminsko-gradiščanskem okraju
dr. Luigi Faidutti, izvoljen 14.5.1907 in 13.6.1911.
TRST
Državni poslanci trgovsko-obrtne zbornice
Jožef Mihael Teuschl, izvoljen oktobra 1873, odstopil 1876, ponovno
izvoljen 11. oktobra 1876 in julija 1879, odstopil 6. januarja 
leta 1882,
vitez Giovanni Vuceticb-Bielitz, izvoljen 4. februarja 1882 in junija 
leta 1885, odstopil 1886/1887,
vitez Karel Stalitz-Valrisano, izvoljen 19. februarja 1887 ter marca 
leta 1891,
Giuseppe Baševi, izvoljen 22. marca 1897 in 15. januarja 1901, od­
stopil 21. marca 1905,
Cesare de Combi, izvoljen 3. maja 1905, odstopil 28. februarja 1906, 
baron Pietro Morpurgo, izvoljen 9. aprila 1906.
Državni poslanci I. kolegija:
vitez dr. Karel Porenta, izvoljen oktobra 1873, odstopil 1876, 
vitez dr. Pavel Wittmann, izvoljen 9. oktobra 1876, 28. junija 1879, 
Rafael Luzzatto, izvoljen 29. maja 1885, 27. februarja 1891, 
dr. Luigi Cambon, izvoljen 13. marca 1897,
380
Giuseppe Acquaroli, izvoljen 9. januarja 1901, umrl 1. oktobra 1904, 
vitez Giovanni Scaramanga-Altomonte, izvoljen 15. januarja 1905,
odstopil 5. oktobra 1905, 
dr. Giorgio Pitaceo, izvoljen 27. novembra 1905.
Državni poslanci 11. kolegija
dr. Giuseppe Sandrinelli, izvoljen oktobra 1873,
dr. Jožef Rabi, izvoljen 3. julija 1879, odstopil 23. decembra 1881,
Jožef Burgstaller-Bidiscbini, izvoljen 1. februarja 1882, 1. junija
leta 1885, 2. marca 1891, 
dr. Guido D’Angeli, izvoljen 15. marca 1897,
Luigi Mazorana, izvoljen 11. januarja 1901.
Državni zbor — Trst:
III. kolegij — voli enega poslanca
1 16. 10. 1873 3738 upr, 1557 udel, I. Nabergoj (slov.) 1103, Mor- 
purgo (ital.) 357, drugi in raze. 97
2 1879 4556 upr, 1989 udel, I. Nabergoj (slov.) 1568, L. Mau­
roner (ital.) 313, raze. in drugi 108 — Ni izključeno, da je tu po NS 
navedeno število volilnih upravičencev (zaradi tiskovne pomote v 
NS) za tisoč previsoko. Po SN 8. julija 1879 je bilo v IV. vol. razredu 
1290, v okolici 2248 vol. upravičencev, skupaj tedaj 3538. Ta šte­
vilka bi bila tudi bolj v skladu s prejšnjimi in poznejšim številom 
upravičencev
3 7. 6. 1885 4259 upr, 2878 udel, /. Nabergoj (slov.) 2141, L. Mau-
roner (ital.) 696, nv. 41
4 5. 3. 1891 4238 upr, 2254 udel. I. Nabergoj (slov.) 1644, L. Mau-
roner (ital.) 510, drugi in raze. 43, nv. 57
5 18. 3. 1897 3924 upr, 3513 udel, L. Mauroner (ital.) 1882, I. Na-
bergoj (slov.) 1630, nv. 1
6 13. 1.1901 5578 upr, 4758 udel, L.Mauroner (ital.) 2710, O. Rybar
(slov.) 1988, raze. 7, nv. 53
Deželni zbor — splošna kurija:
Trst — voli enega poslanca
1 8. 3.1897 36.318 upr, 25.319 udel, A. Hortis (ital.) 14.109, I. Na­
bergoj (slov.) 6462, C. Ucekar (soc.) 4464, raze. in drugi 80, nv. 204
2 3. 1. 1901 36.072 upr, 22.288 udel, A. Hortis (ital.) 8059, O. Ry­
bar (slov.) 6438, C. Ucekar (soc.) 4901, C. Dompieri (ital.) 2410, 
raze. 9, nv. 471 — ožja 6. januarja: 19.440 udel, A. Hortis 10.699, 
O. Rybar 8414, nv. 327
381
Državni zbor 1907—1918:
mesto Trst: II. in IV. občinski okraj (Staro mesto in Sv. Jakob) — 
voli enega poslanca
1 14. 5. 1907 7699 upr, 5820 udel, V. Pittoni (soc.) 2902, A. Menesini 
(ital. lib.) 1645, M. Mandič (slov.) 911, ital. kršč. soc. kandidat 290, 
drugi in raze. 28, p. 23, nv. 21
2 13. 6. 1911 8264 upr, 6738 udel, V. Pittoni (soc.) 2618, A. Menesini 
(ital. lib.) 2584, M. Mandič (slov.) 1169, Schnabel (nem.) 34, drugi 
in raze. 65, p. 226, nv. 23 — ožja 20. junija: 6529 udel, V. Pittoni 
3522, A. Menesini 2928, p. 43, nv. 36
Državni zbor 1907—1918:
mesto Trst: III. in IV. občinski okraj (Novo mesto in Nova mitnica), 
predmestji Greta in Škorklja — voli enega poslanca
1 14. 5. 1907 11.049 upr, 7320 udel, G. Pitacco (ital. lib.) 3120, 
R. Scabar (soc.) 1792, G. Gregorin (slov.) 1614, ital. kršč. soc. kan­
didat 664, drugi in raze. 47, p. 113, nv. 20 — ožja volitev 22. maja: 
2475 udel, R. Scabar 2318, G. Pitacco 34, p. 73, nv. 50
2 13.6.1911 11.899 upr, 9899 udel, E. Gasser (ital. lib.) 4734, O. Ry­
baf (slov.) 2399, Cerniutz (soc.) 2016, Schnabel (nem.) 476, drugi in 
raze. 41, p. 217, nv. 16 — ožja 20. junija: 8876 udel, E. Gasser 5579, 
O. Rybaf 3107, p. 94, nv. 96
Državni zbor 1907—1918:
mesto Trst: V. občinski okraj (Stara mitnica) in predmestje Kjadin 
voli enega poslanca
1 14. 1. 1907 8031 upr, 5328 udel, S. Pagnini (soc.) 2178, L. Ziliotto 
(ital. lib.) 1949, O. Rybaf (slov.) 660, ital. kršč. soc. kandidat 499, 
raze. 13, p. 24, nv. 5 — ožja 22. maja: 2391 udel, S. Pagnini 2317, 
L. Ziliotto 19, p. 34, nv. 21 — Pagnini je odstopil junija 1909
2 14.11.1909 7652 upr, 5908 udel, G. Pitacco (ital. lib.) 2798, G. Ni- 
colao (soc.) 1667, E. Slavik (slov.) 644, S. Pagnini (ital. nar. soc.) 
333, M. Depangher (samostojen ital. kandidat) 80, raze. 18, nv. 368
3 13. 6.1911 9362 upr, 7512 udel, G. Pitacco (ital. lib.) 4047, Pue- 
clier (soc.) 2003, J. Wilfan (slov.) 1006, Schnabel (nem.) 97, drugi in 
raze. 66, p. 245, nv. 45 — Pitacco izgubi mandat 1917
Državni zbor 1907—1918:
mesto Trst: I. občinski okraj (Šentvid) in predmestje Zgornja Čarbola 
— voli enega poslanca
382
1 14. 5. 1907 4439 upr, 3161 udel, G. Oliva (soc.) 1127, L. Mazorana 
(ital. lih.) 997, ital. kršč. soc. kandidat 505, E. Slavnik (slov.) 475, 
raze. 20, p. 25, nv. 2 — ožja 22. maja: 1383 udel, G. Oliva 1329, 
L. Mazorana 10, p. 28, nv. 16
2 13. 6. 1911 5788 upr, 4702 udel, L. Braidotti (ital. lih.) 1778, G. 
Oliva (soc.) 1473, I. Škerjanc (slov.) 1074, Schnabel (nem.) 179, 
raze. 39, p. 125, nv. 34 — ožja 20. junija: 4517 udel, G. Oliva 2438, 
L. Braidotti 2006, p. 40, nv. 33
Državni zbor 1907—1918:
mesto Trst — predmestja Barkovlje, Kolonja, Vrdela, Lonjer, Rojan, 
Rocol, Zgornja in Spodnja Sv. Marija Magdalena, Skedenj in okolica 
(kraji Bane, Bazovica, Gropada, Kontovel, Sv. Križ, Lipica, Miramar, 
Opčine, Padriče, Prosek, Trebče) — voli enega poslanca
1 14. 5. 1907 8603 upr, 6761 udel, O. Rybaf (slov.) 4496, A. Jernejčič 
(soc.) 1449, E. Taucer (ital. lib.) 714, drugi in raze. 43, p. 43, nv. 13
2 13. 6. 1911 9933 upr, 8763 udel, O. Rybaf (slov.) 5006, E. Kristan 
(soc.) 2127, Oblak (ital. lib.) 1192, Schabel (nem.) 69, drugi in 
raze. 59, p. 46, nv. 264
ŠTAJERSKA
Državni poslanci 1861—1873
iz mest mariborskega okrožja:
vitez dr. Jožef Waser, izvoljen 15. aprila 1861, 23. februarja 1867 
(do razpusta drž. zbora 21. maja 1870),
Franc Tomschitz, izvoljen 31. avgusta 1870, odstopil 5. junija 1871, 
Karl Reuter, izvoljen 14. oktobra 1871 (do razpusta drž. zbora
7. septembra 1873).
iz kmečkih občin mariborskega okrožja:
Matija Lohninger in dr. Janez Mertl (Morti), izvoljena 15. aprila
leta 1861, Mertl odstopil 1864, za njim izvoljen 14. decembra 
leta 1865 Alojz pl. Fevrer,
Janez Lipold in Alojzij Lenček, izvoljena 23. februarja 1867; Lipold 
odstopil 31. marca 1870, par dni nato še Lenček,
Friderik Brandstetter in Konrad Seidl, izvoljena 31. avgusta 1870 
in 14. oktobra 1871 (do razpusta drž. zbora 7. septembra 1873).
Deželni zbor — mestna kurija:
Maribor (voli enega poslanca, od 1909 naprej dva)
do 1909 so vse kandidature iz vrst nemških liberalcev oziroma nacionalcev
383
1 3.1861
9
upr, 322 udel, A. Tappeiner 257, drugi največ 65
2 28. 1. 1867 610 upr, 486 udel, A. Tappeiner 486 — Tappeiner
umre 1867
3 14. 12. 1867 587 upr, 321 udel F. Brandstetter 181, Mulle 135,
Reiser 5
4 27. 6.1870 752 upr, 363 udel, K. Reuter 248, F. Ducliatsch 114,
raze. 1
5 7. 9. 1871 874 upr, 442 udel, K. Reuter 439, raze. 3
6 14. 9.1878 611 upr, 154 udel, F. Ducliatsch 137, M. Rast 13,
raze. 4 — D ucbatsch o dstopi 1880/81
7 5. 9.1881 639 upr, 165 udel, J. Schmiderer 164, raze. 1
8 21. 8. 1884 951 upr, 409 udel, J. Schmiderer 408, raze. 1
9 30. 6. 1890 1046 upr, 424 udel, J. Schmiderer 424
10 23. 9. 1896 1712 upr, 482 udel, J. Schmiderer 482
11 7. 11. 1902 2443 upr, 732 udel, K. P f rimer 730, raze. 2 — Pfri-
mer odstopi 1905
12 30. 9. 1905
2
upr, 462 udel, H. Wastian 457, raze. 1, nv. 4
13 24. 5. 1909 1589 upr, 1142 udel, H. Wastian 984 in F. Neger 915
(oba nem.), F. Rosina 83 in G. Sernec 77 (oba slov.), A. Topf 61 in 
F. Hatz 59 (oba soc.), raze. 11, nv. 4
Deželni zbor — mestna kurija:
Celje, Brežice, Laško, Sevnica, Gornji grad, Ljubno, Mozirje, Žalec, 
Vojnik (do 1884 skupno volišče v Celju) — volijo enega poslanca
1 3. 1861 ? upr, 305 udel, H. Mulley 237, drugi največ 68
2 28. 1.1867 575 upr, 231 udel, J. Neckermann (nem.) 195, A. Pe-
sarič (slov.) največ 36
3 27. 6. 1870 602 upr, 449 udel, F. Tomschitz (.nem.) 296, D. Ipa-
vic (slov.) 153
4 7. 9.1871 727 upr, 348 udel, J. Neckermann (nem.) 348
5 14. 9. 1878 705 upr, 171 udel, J. Neckermann (nem.) 171
6 21. 8.1884 858 upr, 701 udel, J. Neckermann (nem.) 410, M.ŽoI-
gar (slov.) 291
7 30. 6. 1890 1025 upr, 783 udel, J. Neckermann (nem.) 521, L. Fi-
lipič (slov.) 225, J. Hausenbicbler (zanj glasujejo žalski Slovenci) 36, 
raze. 1 — Neckermann umrl 20. julija 1893
8 21. 11. 1893 1138 upr, 883 udel, E. Wokaun (nem.) 552, J. Hra- 
šovec (slov.) 329, raze. 2
9 23. 9. 1896 1173 upr, 891 udel, M. Stallner (nem.) 568. D. Hribar 
(slov.) 318. nv. 5
10 7. 11. 1902 1424 upr, 1074 udel, M. Stallner (nem.) 707, J. Kar-
lovšek (slov.) 364, raze. 1, nv. 2
384
Od 1909 v izpremenjenem obsegu:
C ed j e, Brežice, Sevnica, Laško, Vojnik, Vitanje, Šoštanj, Velenje — 
volijo dva poslanca
11 24. 5. 1909 902 upr, 766 udel, H. Woschnagg 566 in M. Stallner
563 (oba nem.), G. Sernec 196 in F. Rosina 183 (oba slov.), raze. 17 
— Woschnagg odstopi 23. septembra 1909
12 10. 11. 1909 ? upr, 497v udel, E. Negri (nem.) 497
Deželni zbor — mestna kurija:
Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Šoštanj, Muta, Marenberg, Vu­
zenica (do 1884 skupno volišče v Slovenj Gradcu) — volijo enega po­
slanca
vse kandidature, ki niso posebej označene, so iz vrst nemških liberalcev 
oziroma nacionalcev
1
2
3
4
5
6
7
8 
9
10
11
3. 1861 ? upr, ? udel, pri tretjem glasovanju: 133 udel,
J. Sonns 71, drugi največ 62
28. 1. 1867 373 upr, 190 udel, J. Sonns 179, drugi in raz. 11 -— 
Sonns odstopi 1867/68
6. 4. 1868 319 upr, 205 udel, O. Schmidt 113, V. Globočnik 
(vladni kandidat, zanj tudi Slovenci) 91, raze. 1
27.
M. Rast 212 — Rast odstopi 1875/76 
A. Naredi 64 
J. Ehrner 63, raze. 4 
J. Tomscheg 195, Rudi 29, raze. 2 
T. Starkel 160, K. Fritscber 134 
J. Lenko 179, E. Glantscbnigg 103,
A. Günther (konservativni kandidat, zanj tudi Slovenci) 70
7. 11. 1902 516 upr, 276 udel, J. Lenko 221, F. Mayer (slov.) 54,
raze. 1 ’)
281 upr, 177 udel,
338 upr, 212 udel,
248 upr, 64 udel,
297 upr, 67 udel,
395 upr, 226 udel,
455 upr, 294 udel,
514 upr, 352 udel,
7
16
14
21
30
23
Od 1909 v izpremenjenem obsegu:
Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Marenberg, Muta, Vuzenica, 
Konjice, Lovrenc na Pohorju — volijo enega poslanca
12 24. 5. 1909 471 upr, 362 udel, A. Langer (nem.) 318, G. Sernec
(slov.) 43, raze. 1
Deželni zbor — mestna kurija:
Ptuj, Ormož, Središče, Ljutomer, Rogatec (do 1884 skupno volišče v 
Ptuju) — volijo enega poslanca
25 Volitve
385
1 3. 1861 ? upr, 236 udel, J. Waser 153, drugi največ 83
2 28. 1. 1867 553 upr, 282 udel, J. Waser (nem.) 269, J. Šuman 
(slov.) 12, raze. 1
3 27. 6. 1870 532 upr, 400 udel, A. Fichna (nem.) 287, I. Gršak 
(slov.) največ 113
4 7. 9. 1871 604 upr, 427 udel, J. Kaiserfeld (nem.) 316, J. Ploj 
(slov.) 111
5 14. 9. 1878 451 upr, 200 udel, F. Kada 127, J. Kaiserfeld 73 (oba 
nem.) — Kada nastopa po pisanju tedanjega slovenskega časopisja 
kot »zmeren«, »pstriotičen« kandidat proti »ultranemškemu« Kai-
serfeldu, Slovenci glasujejo zanj
6 21. 8. 1884 791 upr, 597 udel, 
(slov.) 269 — Äusserer odstopi
7 14. 3. 1889 785 upr, 527 udel, 
(slov.) 171
8 30. 6. 1890 851 upr, 465 udel, 
tela (slov.) 121, raze. 1
9 23. 9. 1896 829 upr, 612 udel, 
čevar (slov.) 247, raze. 1
10 7. 11. 1902 934 upr, 733 udel,
(slov.) 229, raze. 1
K. Äusserer (nem.) 328, L. Kunstek 
1888/9
J. Steyer (nem.) 356, I. Kukovec 
G. Kokoschinegg (nem.)343, F. Jur- 
G. Kokoschinegg (nem.) 364, I. Ko- 
G. Kokoschinegg (nem.) 503, M. Ploj
Od 1909 v izpremenjenem obsegu:
Ptuj, Ormož, Ljutomer, Rogatec, Lenart v Slovenskih goricah, občina 
Breg pri Ptuju, občina Zdravilišče Rogaška Slatina — volijo enega po­
slanca
11 24. 5. 1909 741 upr, 609 udel, J. Ornig (nem.) 510, G. Sernec
(slov.) 92, raze. 7
Deželni zbor — mestna kurija:
Mozirje, Gornji grad, Ljubno, Žalec, Šentjur pri Celju, Središče, Vran­
sko, Braslovče, Kozje, Šmarje pri Jelšah, Veržej, Rajlienburg, občina 
Studenci pri Mariboru — volijo enega poslanca
1 24. 5. 1909 761 upr, 641 udel, V. Kukovec (slov. lib.) 405, A. Med­
ved (slov. kler.) 229, raze. 2, nv. 5
Državni zbor — mestna kurija:
Maribor; Slovenska Bistrica; Slovenj Gradec, Muta, Marenberg, Vu­
zenica (do 1882 skupno volišče v Slovenj Gradcu); Ptuj, Lenart v Sloven­
skih goricah (do 1882 skupno volišče v Ptuju); Ormož, Ljutomer, Središče 
(do 1882 skupno volišče v Ormožu) — volijo enega poslanca
386
1 23.10.1873 1296 upr, 803 udel, F. Brandstetter 531, K. Reuter 266 
(oba nem.), raze. 6 — Brandstetter odstopi 27. novembra 1875
2 31. 1. 1876 1304 upr, 621 udel, F. Duchatsch (nem.) 613, raze. 8
3 4. 7. 1879 1287 upr, 619 udel, F. Duchatsch 452, F. Wiesthaler 
127, M. Rast 38 (vsi nem.), raze. 2 — Duchatsch odstopi 1880
4 6.10.1880 1316 upr, 915 udel, J.Schmiderer (nem.) 655, F.Bind- 
lechner (vladni kandidat, zanj tudi Slovenci) 259, nv. 1
5 5. 6.1885 1714 upr, 1248 udel, K. Äusserer (nem.) 1006, F. Ra­
dej (slov.) 237, raze. 3, nv. 2 — Äusserer odstopi 1888/9
6 7. 3. 1889 1681 upr, 756 udel, G. Kokoschinegg (nem.) 709,
M. Robič (slov.) 34, raze. 2, nv. 11
7 9. 3. 1891 1754 upr, 1088 udel, G. Kokoschinegg (nem.) 821,
I. Dečko (slov.) 254, raze. 3, nv. 10
8 20. 3. 1897 2302 upr, 1310 udel, E. Wolffhardt (nem.) 1018, F. Ro­
sina (slov.) 262, raze. 26, nv. 4
9 4. 1.1901 3042 upr, 1764 udel, E. Wolffhardt (nem.) 1187,
J. Krainer (soc.) 315, R. Pipuš (slov.) 254, raze. 1, nv. 7 — Wolff­
hardt umre 31. marca 1905
10 5. 7.1905 ? upr, 2386m udel, H. Wastian 1062, K. Pfrimer 730
(oba nem.), J. Šinko (slov.) 329, J. Hilari (soc.) 265 — ožja 7. julija: 
največ 1363 udel, H. Wastian 1198, K. Pfrimer 165
Državni zbor — mestna kurija:
Celje, Žalec. Vitanje, Vojnik, Laško (do 1882 sku pno volišče v Celju); 
Mozirje, Gornji grad, Ljubno, Vransko (do 1882 skupno volišče v Mo­
zirju); Rogatec, Šmarje (do 1882 skupno volišče v Rogatcu); Brežice. 
Sevnica, Kozje (do 1882 skupno volišče v Brežicah); Konjice; Šoštanj
1 23.10.1873 753 upr, 548 udel, R.Foregger (nem.) 419, A. Prus
(slov.) 129
2 4. 7. 1879 755 upr, 658 udel, R. Foregger (nem.) 305, H. Berks
(zanj tudi Slovenci) 261, raze. 2
3 5. 6. 1885 1145 upr, 960 udel, R. Foregger (nem.) 590, J. Jerman 
(slov.) 369, raze. 1 — Foregger odstopi februarja 1887
4 15. 4. 1887 ? upr, 916 udel, R. Foregger (nem.) 543, K. Ge-
lingsheim (zanj tudi Slovenci) 370, nv. 3
5 9. 3.1891 1178 upr, 991 udel, R.Foregger (nem.) 541, I. Dečko
(slov.) 446, raze. 2, nv. 2
6 20. 3.1897 1342 upr, 1151 udel, J. Pommer (nem.) 640, J. Hrašo- 
vec (slov.) 508, nv. 3
7 11. 1. 1901 1558 upr, 1370 udel, J. Pommer (nem.) 725, I. Dečko 
(slov.) 642, raze. 2, nv. 1
25'
387
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Celje, Vransko, Gornji grad, Šmarje pri Jelšah, Laško, 
Konjice (brez krajev Celje, Žalec, Vojnik, Gornji grad, Ljubno, Mozirje, 
Laško) — volijo dva poslanca
1 20. 3. 1861 ? upr, ? udel, ? vm, 216 udel, izvoljena
J.Mertl 184 in J. Wolf 110 — Wolf odstopi 1861/1862, Mertl 1864
2 8. 5. 1862 ? upr, ? udel, 223 vm, 215 udel, J. Resingen
(nem.) 139, R. Razlag (slov.) 67, drugi in raze. 9 — Resingen odstopi 
leta 1863
3 14. 12. 1863 ? upr, ? udel, 225 vm, 214 udel, J. Lichten-
egger (nem.) 115, R. Razlag (slov.) 99
4 16. 1. 1865 ? upr, ? udel, 225 vm, 223 udel, R. Razlag
(slov.) 223
5 21. 1. 1867 5.669 upr, 1370 udel, 225 vm, 218 udel, R. Razlag
188 in J. Lipold 186 (oba slov.), Hügelsberger 33 in H. Mulley (oba 
nem.) 28, raze. 1 — številka udeležencev na pravolitvah je približna, 
izračunana po procentu udeležbe — Razlag odstopi 1868
6 1. 3. 1869 ? upr, ? udel, ? vm, 203m udel, /. Žuža
(slov.) 157, L. Posek (nem.) 46
7 23. 6. 1870 5.736 upr, 1318 udel, 234 vm, 226 udel, J. Vošnjak
185 in F.Dominkuš 155 (oba slov.), M. Vrečko 70 in F. Tieber 41 
(oba nem.), raze. 1
8 4. 9. 1871 5.655 upr, 1796 udel, 230 vm, 227 udel, J. Vošnjak
173 in F.Dominkuš 157 (oba slov.); M. Vrečko 70 in L. Posek 50 
(oba nem.)
9 12. 9.1878 5.818 upr, 1109 udel, 227 vm, 221 udel, F.Dominkuš
183 in M. Žolgar 148 (oba slov.), L. Posek 77 (nem.), H. Berks 27, 
F. Haas 6
10 19. 8. 1884 9.821 upr, 2028 udel, 285 vm, 274 udel,
248 in F. Dominkuš 247 (oba slov.), K. Valentinič 26 in
M. Vošnjak 
J. Logar 26
(oba nem.), raze. 1 — Dominkuš odstopi 1887
11 16. 12. 1887 
(slov.) 241
?
upr, ? udel, 285 vm, 241 udel, J. Sernec
12 27. 6. 1890
?
upr, ? udel, 285 vm, 253 udel, M. Vošnjak
253 in J. Sernec 253 (oba slov.)
13 21. 9. 1896 11.117 upr, 1085 udel, 291 vm, 254 udel, I. Dečko 247 
in J. Sernec 245 (oba slov.), M. Jelovšek 8 in J. Lenko 7 (oba nem.), 
raze. 1
14 4.11.1902 10.956 upr, 839 udel, 298 vm, 268 udel, I. Dečko 230 
in J. Hrašovec 220 (oba slov.), J. Zdolšek 51, J. Apat 35 (oba slov. 
protikandidata) — Dečko izgubi mandat 1907
15 23. 1.1908 ? upr, 3943v udel, A. Terglav (kler.) 2576,
J. Zdolšek (lib.) 1331, drugi in raze. 36
388
Od 1909 v izpremenjenem obsegu:
sodni okraji Celje, Vransko, Gornji grad, Laško (brez krajev Celje, 
Žalec, Vojnik, Šentjur, Vransko, Braslovče, Gornji grad, Mozirje, Ljubno 
in Laško) — volijo dva poslanca
16 17. 5. 1909 6454 upr, 3685 udel, A. Terglav 2658 in 1. Benkovič
2570 (oba kler.), F. Goričan 1100 in R. Karba 936 (oba lib.), raze. 
27, nv. 56
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Slovenj Gradec, Šoštanj, Marenberg (brez krajev Slo­
venj Gradec, Šoštanj, Marenberg, Muta, Vuzenica ter od 1909 Velenje) 
— volijo enega poslanca
1 20. 3. 1861 ? upr, ? udel, ? vin, 64 udel, M. Lohninger 37,
drugi največ 27
2 21. 1. 1867 1856 upr, ? udel, 68 vm, 67 udel, v prvem glasova­
nju so dobili glasove J. Rak (slovenski protikandidat), J. Meško 
(slov.) in M. Lohninger (nem.) — drugo glasovanje: J. Rak 38,
M. Lohninger 28
3 23. 6. 1870 1720 upr, 625 udel, 69 vm, 67 udel, K. Adamovič
(slov.) 50, M. Lohninger (nem.) 17
4 4. 9. 1871 1542 upr, 606 udel, 69 vm, 65 udel, K. Adamovič
(slov.) 34, Kaligerič (nem.) 29, raze. 2 — Adamovič odstopi 22. no­
vembra 1873
5 9. 5. 1874 ? upr, ? udel, 69 vm, 64 udel, F. Schmitt (nem.)
37, J. Šuc (slov.) 27
6 12. 9.1878 1815 upr, 760 udel, 69 vm, 65 udel, 7. Šuc (slov. proti­
kandidat) 34, F. Schmitt (slov.) 31
7 19. 8. 1884 2740 upr, 935 udel, 96 vm, 92 udel, J. Šuc (slov.) 59, 
J. Gasteiger (nem.) 33
8 27. 6. 1890 ? upr, ? udel, 96 vm, 94 udel, J. Lipold (slov.
protikandidat) 50, F. Kovač (nem.) 29, J. Šuc (slov.) 15
9 21. 9. 1896 3253 upr, 463 udel, 97 vm, 86 udel, I. Vošnjak (slov.) 
85, raze. 1
10 4. 11. 1902 3123 upr, 405 udel, 98 vm, 90 udel, I. Vošnjak (slov.) 
74, A. Grobelnik (nem.) 15, raze. 1
11 17. 5. 1909 2591 upr, 1713 udel, K. Verstovšek (kler.) 1035, A. Bo­
žič (lib.) 397, A. Kališnik (nem.) 236, raze. 11, nv. 34
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Maribor, Slovenska Bistrica, Lenart (brez krajev Maribor, 
Slovenska Bistrica) — volijo dva poslanca
389
1 20. 3. 1861 ? upr, ? udel, ? vm, 185 udel, izvoljen pri pr­
vem glasovanju A.Feyrer 130, pri drugem glasovanju (180 udel)
M. Lešnik 170
2 21. 1. 1867 5000 upr, ? udel, 192 vm, 187 udel, J. Vošnjak 123 
in F. Dorninkuš 95 (oba slov.), A. Tappeiner 70, A. Feyrer 48, 
F. Brandstetter 35 (vsi nem.), raze. 3 — Dominkuševa izvolitev raz­
veljavljena 29. avgusta 1868
3 27. 2. 1869 ? upr, ? udel, ? vm, 113m udel, K. Seidl 113
(nem.)
4 23. 6. 1870 5688 upr,1507 udel, 196 vm, 188 udel, F. Brandstetter 
105 in K. Seidl 104 (oba nem.), J. Sernec 82 in F. Radej 81 (oba 
slov.), raze. 4
5 4. 9. 1871 4832 upr, 1386 udel, 196 vm, 195 udel, F. Brandstetter
104, K. Seidl 104, F. Radej 90, J. Šuman 89 (oba slov.), raze. 3 — 
Brandstetter je odstopil 1875
6 26.2.1876 ? upr, ? udel, 195 vm, 186 udel, F. Rode/ (slov.)
105, M. Wretzl (nem.) 81
7 12.9.1878 4862 upr, 1181 udel, 194 vm, 189 udel, J. Flucher 110 
in F. Radej 104 (oba slov.), J. Seeder 92 in K. Seidl 72 (oba nem.)
8 19. 8. 1884 6095 upr, 2199 udel, 243 vm, 241 udel, F. Radej 143 in
H. Gödel 142 (oba slov.) J. Schmiderer 98 in E. Kondolini 95 (oba 
nem.)
9 27. 6. 1890 ? upr, ? udel, ? vm, 237 udel, F. Robič 158 in
F. Radej (oba slov.) 156, J. Schmiderer 81 in F. Purgaj 79 (oba nem.)
10 21.9.1896 7376 upr, 1428 udel, 252 vm, 241 udel, F. Robič 210 in
M. Lendovšek 165 (oba slov.), F. Girstmayr (nem., proti Lendovšku) 
75 in J. Schmiderer (nem.) 29, raze. 3
11 4. 11. 1902 7677 upr, 1110 udel, 258 vm, 251 udel, I. Roškar 174 
in F. Robič 167 (oba slov.), L. Kresnik 84 in A. Damian 76 (oba 
nem.)
Od 1909 v izpremenjenem obsegu:
sodni okraji Maribor, Lenart, Ljutomer, Gornja Radgona (brez krajev 
Maribor, Lenart, Ljutomer, Veržej, Gornja Radgona, Lovrenc na Po­
horju ter občine Studenci) — volijo dva poslanca
12 17. 5. 1909 7090 upr, 4131 udel, F. Robič 3184 in I. Roškar (oba 
kler.) 2747, D. Koser 838 in F. Senekovič 710 (oba nem.), J. Zemljič 
(lib., proti Roškarju) 506, raze. okrog 100, nv. 3 — Robič umrl 
28. avgusta 1913
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Ljutomer, Ormož, Gornja Radgona (brez krajev Ljuto­
mer, Ormož, Središče) — volijo enega poslanca
390
1 20. 3. 1861 ? upr, ? udel, ? vm, 87 udel, A. Globočnik
47, R. Razlag (slov.) 39, raze. 1
2 21. 1. 1867 3222 upr, ? udel, 89 vm, 87 udel, M. Prelog 
(slov.) 81, drugi in raze. 6
3 23. 6. 1870 3519 upr, 1166 udel, 86 vm, 83 udel, J. Kukovec 
(slov.) 74, raze. 9
4 4. 9. 1871 2331 upr, 575 udel, 86 vm, 80 udel, J. Sernec 
(slov.) 75, raze. 5
5 12. 9. 1878 3124 upr, 625 udel, 85 vm, 77 udel, J. Kukovec 
(slov.) 59, P. Hempel (nem.) 18
6 19. 8. 1884 3826 upr, 626 udel, 119 vm, 116 udel, J. Kukovec 
116 (slov.)
7 27. 6. 1890 ? upr, ? udel, 119 vm, 112 udel, I. Dečko 74
slov.), I. Farkaš (nem.) 38
8 21. 9. 1896 4514 upr, 726 udel, 126 vm, 111 udel, F. Rosina 111 
(slov.)
9 4. 11. 1902 4238 upr, 512 udel, 128 vm, 122 udel, I. Kočevar 
(lib.) 70, A. Korošec (kler.) 44, F. Vračko (nem.) 8
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Ptuj, Rogatec (brez krajev 
enega poslanca
Ptuj in Rogatec) — volijo
1 20. 3. 1861 ? upr, ? udel, ?
96, neznan slov. kandidat 22, raze. 1
vm, 119 udel, M. Herman
2 21. 1.1867 3955 upr, 775 udel, 117 
(slov.) 82, Rodošek (nem.) 19, raze. 2
vm, 103 udel, M. Herman
3 23. 6. 1870 5078 upr, 1911 udel, 121 
(slov.) 65, Rodošek (nem.) 44, raze. 4
vm, 113 udel, M. Herman
4 4. 9.1871 4935 upr, 1421 udel, 122 
(slov.) 81, Rodošek (nem.) 38
vm, 119 udel, M. Herman
5 12. 9. 1878 4023 upr, 962 udel, 128 vm, 118 udel, M. Herman
(slov.) 102, K. Trautvetter (nem.) 16 —- Herman umrl 15. decembra
leta 1883
6 19. 8. 1884 4965 upr, 1094 udel, 162 vin, 158 udel, B. Raič (slov.)
135, F. Šoštarič (nem.) 23 — Raič umrl 1886
7 28. 10. 1886 ? upr, ? udel, ? vm, 142v udel, F. Jurtela
(slov.) 142
8 27. 6. 1890 ? upr, ? udel, 162 vm, 149 udel, F. Jurtela
(slov.) 148, raze.1
9 21. 9. 1896 6141 upr, 764 udel, 165 vm, 154 udel. F. Jurtela
(slov.) 153, raze.1
10 4. 11. 1902 5940 upr, 680 udel, 166 vm, 158 udel, F. Jurtela
145, P. Zadravec (nem.) 13
391
Od 1909 v izpremenjenem obsegu:
sodni okraji Ptuj, Ormož (brez krajev Ptuj, Ormož, Središče ter občine 
Breg pri Ptuju) — volijo dva poslanca
11 17. 5.1909 5400 upr, 3409 udel, A. Meško 2010 in J. Ozmec 1969
(oba kler.) M. Ploj 1208 in I. Kolarič 1078 (oba lib.), J. Ornig 302 
in 1. Visenjak 186 (oba nem.), raze. 13, nv. 23
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Brežice, Kozje, Sevnica (brez krajev Brežice, Sevnica ter 
od 1909 Kozje in Rajhenburg) — volijo enega poslanca
1 20. 3. 1861 ? upr, ? udel, ? vm, 105 udel, J. Janežič 68,
drugi največ 37
2 21. 1. 1867 4288 upr, ? udel, 104 vm, 101 udel, A. Lenček 80 
(slov.), G. Delcott (nem.) 17, raze. 4
3 23. 6. 1870 4198 upr, 953 udel, 97 vm, 97 udel, F. Kosar 59, 
(slov.) 59, G. Delcott (nem.) 37, raze. 1
4 4. 9. 1871 3793 upr, 1497 udel, 96 vm, 96 udel, J. Janežič 56, 
(nem.), A. Lenček (slov.) 39, raze. 1 — Janežič odstopi 1874
5 24. 8. 1874 ? upr, ? udel, 96 vm, 89 udel, I. Žnideršič
(nem.) 63, A. Lenček (slov.) 26
6 12. 9. 1878 3319 upr, 345 udel, 96 vm, 91 udel, I. Žnideršič
(slov.) 91
7 19. 8. 1884 4196 upr, 1245 udel, 118 vm, 116 udel, J. Jerman 93 
(slov.), I. Žnideršič (nem.) 22, raze. 1
8 27. 6. 1890 ? upr, ? udel, 118 vm, 111 udel, J. Jerman 103
(slov.) 103, A. Moscon (nem.) 8
9 21. 9.1896 4835 upr, 485 udel, 123 vm, 123 udel, J. Žičkar
(uradni slov. kandidat) 98, I. Balon (lib. protikandidat) 25
10 4. 11. 1902 4261 upr, 859 udel, 121 vm, 108 udel, J. Žičkar
(uradni slov. kandidat) 88, J. Janežič (lib. protikandidat) 18, raze. 2 
— Žičkar umre 27. septembra 1905
11 21. 8.1906 ? upr, 1380v udel, F. Jankovič (kler.) 820, B. Kunej
(lib.) 560
12 17. 5. 1909 3237 upr, 1801 udel, F. Jankovič (kler.) 1207, I. Ma­
lus (lib.) 577, raze. 3, nv. 14
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodna okraja Šmarje, Rogatec (brez krajev Šmarje, Rogatec ter občine 
Zdravilišče Rogaška Slatina) — volijo enega poslanca
1 17. 5. 1909 2147 upr, 1363 udel, J. Vrečko (kler.) 931, M. Berlisg
(lib.) 418, raze. 3, nv. 11
392
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Konjice, Slovenska Bistrica (brez krajev Konjice, Sloven­
ska Bistrica in Vitanje) — volijo enega poslanca
1 17.5.1909 2986 upr, 1726 udel, P. Novak (kler.) 1221, L. Kresnik
(nem.) 478, raze. 16, nv. 11
Državni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Maribor, Slovenska Bistrica (z voliščem v Mariboru); 
Konjice (z voliščem v Konjicah); Slovenj Gradec, Marenberg (z voliščem 
v Slovenj Gradcu) (brez krajev Maribor, Slovenska Bistrica, Konjice, 
Vitanje, Slovenj Gradec, Marenberg, Muta, Vuzenica) — volijo enega 
poslanca
1 20.10.1873 6078 upr, ? udel, 315 vm, 297 udel, K. Seidl 163 
(nem.), J. Pajk (slov.) 134
2 2. 7. 1879 5354 upr, 1856 udel, 312 vm, 303 udel, /7. Gödel 188 
(slov.), L. Posek (nem.) 115
3 2. 6. 1885 7314 upr, 3344 udel, 316 vm, 308 udel, H. Gödel 195 
(slov.), J. Schmiderer (nem.) 113
4 5. 3. 1891 7590 upr, 2919 udel, 317 vm, 313 udel, F. Robič 234 
(slov.), J. Schmiderer (nem.) 79
5 17. 3. 1897 7045 upr, 2963, udel, 321 vm, 313 udel, F. Robič 223 
(slov.), F. Girstmayr (nem.) 88, nv. 2
6 8. 1.1901 8749 upr, 2475 udel, 321 vm, 298 udel, F. Robič 193 
(slov.), L. Kresnik (nem.) 105
Državni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Ptuj, Ormož, Lenart (z voliščem v Ptuju); Rogatec, Šmarje 
(z voliščem v Rogatcu); Ljutomer, Gornja Radgona (z voliščem v Ljuto­
meru) (brez krajev Ptuj, Ormož, Središče, Lenart, Rogatec, Šmarje, 
Ljutomer) — volijo enega poslanca
1 20. 1. 1873 9.360 upr, ? udel, 368 vm, 355 udel, M. Herman
(staroslov.) 283, G. Wurmbrand (nem.) 65, J. Ploj (mladoslov.) 7
2 2. 7. 1879 8.113 upr, 1855 udel, 366 vm, 344 udel, M. Herman
(slov.) 338, drugi in raze. 6 — Herman umrl 15. decembra 1883
3 31.1.1884 ? upr, ? udel, ? vm, 360 udel, ß. Raič (slov.)
318, F. Lešnik (nem.) 42
4 2.6.1885 11.300 upr, 2895 udel, 372 vm, 353 udel, ß. Raič (slov.) 
353 — Raič umrl 6. junija 1886
5 30. 8. 1886 ? upr, ? udel, ? vm, 342 udel, L. Gregorec
(slov.) 341, raze. 1
393
6
7
8
5.3.1891 11.866 upr, 3205 udel, 373 vin, 351 udel, 
(slov.) 348, raze. 3
17.3.1897 11.660 upr, 3390 udel, 385 vm, 344 udel, 
(slov.) 331, drugi in raze. 12, nv. 1
8. 1. 1901 13.401 upr, 2838 udel, 385 vm, 353 udel, 
(slov.), F. Vračko (nem.) 62, nv. 1
L. Gregorec
L. Gregorec
M. Ploj 290
Državni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Celje, Vransko, Gornji grad, Laško, Šoštanj (z voliščem 
v Celju); Brežice, Kozje, Sevnica (z voliščem v Brežicah) (brez krajev 
Celje, Žalec, Vojnik, Vransko, Gornji grad, Ljubno, Mozirje, Laško, Šo­
štanj, Brežice, Kozje, Sevnica) — volijo enega poslanca
1
2
3
4
5
6
7
20. 10. 1873 6.311 upr, ? udel, 306 vm, 298 udel, F. Kosar 142
(starostov.), J. Vošujak (mladoslov.) 87, L Žnideršič (nem.) 69 — 
ožja: 288 udel, J. Vošnjak 150, F. Kosar 138
2. 7. 1879 6.333 upr, 930 udel, 306 vm, 291 udel, J. Vošnjak
(slov.) 291
2. 6. 1885 11.193 upr, 1971 udel, 326 vm, 322 udel, M. Vošnjak 
(slov.) 272, J. Stadler (nem.) 50
5. 3. 1891 11.339 upr, 1717 udel, 326 vm, 309 udel, M. Vošnjak 
(slov.) 306, raze. 3
17. 3. 1897 11.841 upr, 2717 udel, 340 vm, 314 udel, H. Berks 
(slov.) 300, nem. kandidat 11, raze. 3
8. 1. 1901 11.240 upr, 2058 udel, 340 vm, 270 udel, H. Berks 
(slov.) 249, J. Apat (slov. protikandidat) 15, raze. 4, nv. 2 — Berks 
umre 5. aprila 1906
17. 7.1906 
in raze. 161
? upr, 2679v udel, F. Voušek (slov) 2518, drugi
Državni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Feldbacb, Febring, Fürstenfeld, Kirchbach, Gleisdorf 
(z voliščem v Feldbacbu); Radgona, Cmurek (z voliščem v Radgoni); 
Lipnica, Arvež (z voliščem v Lipnici); Deutschlandsberg, Ivnik, Stainz 
(z voliščem v Deutscblandsbergu) ; Marenberg (z voliščem v Marenbergu); 
Maribor — desni breg, Maribor — levi breg, Slovenska Bistrica (z vo­
liščem v Mariboru) — volijo enega poslanca
1 12. 3. 1897 74.197 upr, 24.046 udel, 692 vm, 676 udel, J. Kurz 414 
(nem. kler.) F. Girstmayr (nem. lib.) 152, Drossier (soc.) 108, nv. 2
2 3. 1. 1901 71.220 upr, 18.909 udel, 696 vm, 676 udel, F. Morsey 
(nem. kler.) 418, Holzer (nem. lib.) 175, Drossier (soc.) 81, raze. 2 
Oba nemška klerikalna kandidata sta tudi kandidata slovenske 
buržoazije
394
Državni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Celje, Vransko, Gornji grad, Laško, Šoštanj (z voliščem 
v Celju); Konjice (z voliščem v Konjicah); Slovenj Gradec (z voliščem 
v Slovenj Gradcu); Ptuj, Ormož, Lenart (z voliščem v Ptuju); Rogatec, 
Šmarje (z voliščem v Rogatcu); Brežice, Kozje, Sevnica (z voliščem v 
Brežicah); Ljutomer, Gornja Radgona (z voliščem v Ljutomeru) — vo­
lijo enega poslanca
1 12. 3. 1897 71.062 upr, 13.809 udel, 672 vm, 646 udel, J. Žičkar 
(uradni slov. buržoazni kandidat) 484, F. Ropaš (soc.) 98, D. Hribar 
(slov. lib. protikandidat) 41, I. Visenjak (nem.) 23
2 3. 1. 1901 62.499 upr, 9.860 udel, 670 vm, 642 udel, J. Žičkar 
(uradni slov. buržoazni kandidat) 396, D. Hribar (slov. lib. proti­
kandidat) 140, M. Čobal (soc.) 54, I. Visenjak (nem.) 47, raze. 2, 
nv. 3 — Žičkar umre 27. septembra 1905
3 29. 5. 1906 ? upr, 29.115v udel, A. Korošec (uradni slov. bur­
žoazni kandidat) 19.153, F. Vračko (nem.) 7025, I. Rebek (slov. lib. 
protikandidat) 2807, drugi in raze. 90
Deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Celje, Vransko, Gornji grad, Laško, Šoštanj, Konjice, 
Slovenj Gradec — volijo enega poslanca
1 20. 9. 1904 12.532V udel, F. Roš (slov.) 10.286, J. Mlakar (soc.) 2195,
drugi in raze. 51
Deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji P tu j, Ormož, Lenart, Rogatec, Šmarje, Brežice, Kozje, 
Sevnica, Ljutomer, Gornja Radgona — volijo enega poslanca
1 20.9.1904 19.118y udel, M. Ploj (slov.) 13.366, F. Vračko (nem.)
5407, V. Vidmar (soc.) 134, drugi in raze. 211
Deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Radgona, Cmurek, Ivnik, Arvež, Marenberg, Maribor, 
Slovenska Bistrica — volijo enega poslanca
1 20.9. 1904 18.082v udel, A. Stiger (nem. lib.) 6249, J. Loppitscb
(nem. kler.) 4782, F. Thaler (slov.) 3754, J. Hilari (soc) 3207, drugi 
in raze. 90 — ožja 23 septembra: v. 19.899, A. Stiger 11.114, J. Lop- 
pitsch 8785
395
Državni zbor 1907:
občina Maribor — voli enega poslanca
1 14. 5. 1907 4643 upr, 4131 udel, H. Resei (soc.) 2075, H. Wastian 
(nem. nac.) 1705, Lakenbacher (nem. kler.) 184, Tratnik (slov.) 54, 
raze. 5, p. 4, nv. 4
2 13. 6. 1911 5396 upr, 4747 udel, H. Wastian (nem. nac.) 2505,
H. Resel (soc.) 1811, J. Stern (slov.) 340, Waneck (scbönererianec) 
79, raze. 1, p. 7, nv. 4 — Wastian odstopi 18. junija 1914
Državni zbor 1907:
občine Stainz, Ivnik, Cmurek, Gornja Radgona, Arvež, Lučane, Lip­
nica, Strass, Ernovž, Deutschlandsberg, Gross St. Florian, Schwanberg, 
Wildon, St. Georgen an der Stiefing, Ptuj, Breg pri Ptuju, Lenart v Slo­
venskih Goricah, Pobrežje pri Mariboru, Razvanje pri Mariboru — volijo 
enega poslanca
1 14. 5. 1907 5023 upr, 4206 udel, V. Malik (vsenemec.) 1401, M. 
Kremser (nem. kler.) 1253, J. Jodlbauer (soc.) 824, J. Radi (DVP) 
666, drugi in raze. 40, p. 10, nv. 12 — ožja: 25. maja 4124 udel, 
V. Malik 2333, M. Kremser 1740, p. 18, nv. 33
2 13. 6. 1911 5142 upr, 4104 udel, V. Malik (vsenemec) 1671, F. Rau- 
ter (DVP) 1061, Mataja (nem. kler.) 814, Ebner (soc.) 500, J. Lesko­
var (slov.) 31, raze. 11, p. 16, nv. 2 — ožja 20. junija: 4168 udel, 
V. Malik 2571, F. Rauter 1575, p. 12, nv. 10
Državni zbor 1907:
občine Ormož, Sevnica, Laško, Brežice, Ljutomer, Slovenska Bistrica, 
Slovenj Gradec, Šoštanj, Marenberg, Muta, Vuzenica, Zgornja Vižinga, 
Gortina, Sobota, Rogatec, Zdravilišče Rogaška Slatina, Studenci pri Ma­
riboru, Lovrenc na Pohorju, Celje, Vojnik, Konjice, Trg Vitanje — volijo 
enega poslanca
1 14. 5. 1907 5813 upr, 4757 udel, R. Marcitili (nem.) 2681, I. Rebek 
(slov.) 1179, Sonnleitner (soc.) 833, drugi in raze. 43, p. 8, nv. 13
2 13.6.1911 14.246 upr, 7549 udel, I. Roškar (kler.) 5258, F. Girst­
mayr (nem.) 2062, I. Petelinšek (soc.) 119, drugi in raze. 56, p. 24, 
nv. 30
Državni zbor 1907:
sodni okraji Maribor (severni del, levo od Drave), Lenart, Ljutomer, 
Gornja Radgona (brez občin Maribor, Lenart v Slovenskih Goricah, 
Ljutomer, Gornja Radgona) — volijo enega poslanca
396
1 14. 5. 1907 14.252 upr, 9776 udel, I. Roškar (kler.) 6665, F. Seneko­
vič (nem.) 1794, J. Mursa (lib.) 902, V. Kukovec (soc.) 297, drugi 
in raze. 54, p. 25, nv. 39
2 13. 6. 1911 14.246 upr, 7549 udel, I. Roškar (kler.) 5258, F. Girst- 
mayr (nem.) 2062, I. Petelinšek (soc.) 119, drugi in raze. 56, p. 24, 
nv. 30
Državni zbor 1907:
sodni okraji Maribor (južni del, desno od Drave), Slovenska Bistrica, 
Konjice (brez občin Maribor, Pobrežje, Razvanje, Studenci, Lovrenc na 
Pohorju, Slovenska Bistrica, Konjice, Vitanje trg) — volijo enega po­
slanca
1 14.5.1907 10.910 upr, 7705 udel, F.Pišek (kler.) 4311, L. Kresnik 
(nem.) 2092, V. Vidmar (soc.) 864, V. Glaser (lib.) 317, drugi in 
raze. 42, p. 28, nv. 51
2 13.6.1911 11.293 upr, 6420 udel, F.Pišek (kler.) 3751, L. Kresnik 
(nem.) 2056, A. Pičinin (soc.) 444, drugi in raze. 38, p. 30, nv. 101
Državni zbor 1907:
sodna okraja Ptuj, Ormož (brez občine Ptuj, Breg pri Ptuju, Ormož) 
— volita enega poslanca
1 14.5.1907 13.799 upr, 9054 udel. M. Ploj (kler.) 5390, J. Zadravec 
(lib.) 2165, J. Ornig (nem.) 1317, V. Vidmar (soc.) 45, raze. 62, p. 10, 
nv. 65
2 13.6.1911 13.403 upr, 9272 udel. M. Brenčič (kler.) 4246, M. Ploj 
(lib.) 3721, nem. kandidat 1142, M. Kosci (soc.) 63, raze. 3, p. 34, 
nv. 63 — ožja 20. junija: 8772 udel, M. Brenčič 5134, M. Ploj 3551, 
p. 7, n v. 80
Državni zbor 1907:
sodna okraja Celje, Vransko (brez občin Celje, Vojnik) — volita enega 
poslanca
1 14.5.1907 10.026 upr, 7453 udel, F. Roblek (lib.) 4131, J. Povalej 
(kler.) 2658, V. Vidmar (soc.) 451, J. Vodopiutz (nem.) 144, raze. 16, 
p. 11, nv. 42
2 13.6.1911 10.393 upr, 7869 udel, A. Korošec (kler.) 4144, F. Ro­
blek (lib.) 3285, I. Tokan (soc.) 395, raze. 2, p. 9, nv. 34
Državni zbor 1907:
sodni okraji Rogatec, Šmarje, Kozje (brez občin Rogatec, Zdravilišče 
Rogaška Slatina) —volijo enega poslanca
397
1 14. 5. 1907 8754 upr, 6604 udel, A. Korošec (kler.) 4187, V. Žur- 
inan (lib.) 1654, A. Drofenik (nem.) 654, M. Čohal (soc.), drugi in 
raze. 31, p. 11, nv. 67
2 13. 6. 1911 8893 upr, 3657 udel, F. Jankovič (kler.) 3522, M. Čohal 
(soc.), drugi in raze. 32, p. 53, nv. 50
Državni zbor 1907:
sodni okraji Brežice, Sevnica, Laško (brez občin Brežice, Sevnica, 
Laško) — volijo enega poslanca
1 14. 5. 1907 10.648 upr, 7797 udel, I. Benkovič (kler) 3759, F. Roš 
(lib.) 1885, M. Čohal (soc.) 1690, A. Moscon (nem.) 405, raze. 16, 
p. 10, nv. 62 -— ožja 25. maja: 8053 udel, I. Benkovič 4432, F. Roš 
3594, p. 13, nv. 14
2 13.6.1911 11.063 upr, 7991 udel, I. Benkovič (kler.) 4015, M. Čo­
hal (soc.) 2068, V. Kukovec (lib.) 1839, raze. 9, p. 20, nv. 40
Državni zbor 1907:
sodni okraji Marenberg, Šoštanj, Slovenj Gradec, Gornji grad (brez 
občin Marenberg, Muta, Vuzenica, Zgornja Vižinga, Gortina, Sobota, Šo­
štanj, Slovenj Gradec) in občini Kapla in Gradišče iz sodnega okraja 
Arvež — volijo enega poslanca
1 14. 5. 1907 10.168 upr, 7107 udel, V. Ježovnik (lib.) 3515, F. Robič 
(kler.) 3203, V. Vidmar (soc.) 235, drugi in raze. 47, p. 18, nv. 89 — 
ožja 25. maja: 7639 udel, V. Ježovnik 4344, F. Robič 3245, p. 12, 
nv. 38 — Ježovnik umrl 20. aprila 1910
2 4. 7. 1910 K. Verstovšek (kler.) 3179, I. Kac (lib.) 1730
3 13. 6. 1911 10.641 upr, 5904 udel, K. Verstovšek (kler.) 3564,
I. Verdnik (lib.) 2013, I. Sitter (soc.) 250, raze. 25, p. 18, nv. 34
Deželni zbor — splošna kurija:
mesta Maribor, Celje, Brežice, trgi Sevnica, Laško, Vojnik, Vitanje, 
Šoštanj, Velenje, mesti Slovenj Gradec in Slovenska Bistrica, trgi Ma­
renberg, Muta, Vuzenica, Konjice, Lovrenc na Pohorju, mesti Ptuj in 
Ormož, trgi Ljutomer, Rogatec, Lenart v Slovenskih goricah, občini Breg 
pri Ptuju in Zdravilišče Rogaška Slatina, trgi Mozirje, Gornji grad, 
Ljubno, Žalec, Šentjur pri Celju, Središče, Vransko, Braslovče, Kozje, 
Šmarje pri Jelšah, Veržej, Rajhenburg, občina Studenci pri Mariboru — 
volijo enega poslanca
1 7. 5. 1909 8113 upr, 5666 udel, F. Kral (nem.) 2371, A. Horvatek
(soc.) 2165, I. Rebek (slov.) 1019, drugi in raze. 77, nv. 34 — ožja 
14. maja: 6025 udel, A. Horvatek 3267, F. Kral 2727, nv. 31
398
Deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Ljutomer, Gornja Radgona, Slovenska Bistrica, Lenart, 
Maribor, Konjice, Ormož, Ptuj, Rogatec (brez mest, trgov oziroma občin 
Ljutomer, Veržej, Gornja Radgona, Slovenska Bistrica, Lenart v Sloven­
skih Goricah, Maribor, Lovrenc na Pohorju, Studenci pri Mariboru, Ko­
njice, Vitanje, Ormož, Središče, Ptuj, Breg pri Ptuju, Rogatec, Zdravi­
lišče Rogaška Slatina) — volijo enega poslanca
1 7. 5. 1909 24.336 upr, 9801 udel, A. Korošec (kler.) 6766, J. Kitck
(soc.) 1272, Drofenik (nem.) 729, drugi in raze. 816, nv. 218
Deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Celje, Marenberg, Slovenj Gradec, Šmarje, Šoštanj, Vran­
sko, Gornji Grad, Laško, Kozje, Sevnica, Brežice (brez mest trgov ozi­
roma občin Celje, Vojnik. Žalec, Šentjur pri Celju, Marenberg, Muta, 
Vuzenica, Slovenj Gradec, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj, Velenje, Vransko, 
Braslovče, Gornji grad, Mozirje, Ljubno, Laško, Kozje, Sevnica, Rajhen- 
burg, Brežice) — volijo enega poslanca
1 7.5.1909 22.826 upr, 10.752 udel, F. Pišek (kler.) 6072, I. Sitter
(soc.) 2703, F. Brinar (lib.) 1743, drugi in raze. 125, nv. 109
KOROŠKA
Deželni poslanci celovškega mesta
Gabriel Jassernigg in dr. Johann Stieger, izvoljena 23. marca 1861, 
Leopold Nagel in dr. Johann Stieger, izvoljena 31. januarja 1867, 
Gabriel Jessernigg in dr. Emanuel Herrmann, izvoljena junija 1870, 
ter 4. septembra 1871. Hermann odstopi 2. aprila 1872, ter je
ponovno izvoljen 24. septembra 1872,
Gabriel Jassernigg in Leopold Nagel, izvoljena septembra 1878, 
Gabriel Jessernigg in dr. Ivo v. Hibler, izvoljena 13. avgusta 1884.
Jessernigg umrl 31. maja 1887, za njim izvoljen 8. avgusta 1887 
Franz Ervvein,
Franz Glöckner in dr. Ivo v. Hibler, izvoljena 25. avgusta 1890. 
Glöckner odstopi 1892, za njim izvoljen 17. septembra 1892 
dr. Friedrich Posch,
vitez Gustav Metnitz in dr. Josef Lemiscb, izvoljena 25. septembra 
leta 1896,
Josef Wolfgang Dobernig, dr. Josef Lemiscb in Julius Christoph 
Neuner, izvoljeni 13. novembra 1902,
dr. Josef Lemisch, Johann Lerchbaumer in Raimund Pieri, izvoljeni
1. aprila 1909. Lemisch odstopil ali umrl 1916/1918.
399
Državni poslanci celovškega mesta
Gabriel Jessernigg, izvoljen 18. oktobra 1873, odstopil 24. decembra
leta 1878,
vitez Leopold Moro, izvoljen 8.marca 1879, 7. julija 1879, 5. junija 
leta 1885,
vitez Victor Rainer-Harbach, izvoljen 7. marca 1891, odstopil 1895, 
Josef Wolfgang Dobernig, izvoljen 5. oktobra 1895, 17. marca 1897
in 12. januarja 1901.
Deželni poslanci beljaškega mesta
dr. Max v. Mathis, izvoljen 23. marca 1861, odstopil 1861 63,
Joseph Kassin, izvoljen 1861/63, odstopil 1866,
dr. Joseph Luggin, izvoljen 17. novembra 1866, 31. januarja 1867, 
junija 1870, 4. septembra 1871, odstopil 1871/2,
dr. Ignaz Dinzi, izvoljen 30. oktobra 1872, odstopil avgusta 1874, 
Karl Ghon, izvoljen 23. septembra 1874, septembra 1878, 13. avgu­
sta 1884, 25. avgusta 1890, 25. septembra 1896, 13. novembra 
leta 1902, odstopil 1907,
dr. Hans Angerer, izvoljen 22. avgusta 1907 ter 1. aprila 1909.
Deželni poslanci za Velikovec, Pliberk, Železno Kaplo
Josef Novak, izvoljen 23. marca 1861 in 31. januarja 1867, odstopil
14. aprila 1869,
Alexander Helbling, izvoljen 30. avgusta 1869,
Karel Hillinger, izvoljen junija 1870,
Albert Pucher, izvoljen 4. septembra 1871, odstopil 1872,
dr. Joseph Luggin, izvoljen 6. novembra 1872, septembra 1878,
13. avgusta 1884,
Jakob Plawetz, izvoljen 25. avgusta 1890, 25. septembra 1896,
Hans Pinteritsch, izvoljen 13. novembra 1902 in 1. aprila 1909.
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Celovec (okolica), Borovlje, Trg (brez krajev Celovec 
in Trg) — voli dva poslanca
1 21. 3.1861 ? upr, ? udel, ? vm, ? udel, J. Mayer 71,
T. Lanner 67, Buol-Bernburg 52 — Lanner umrl 1861/2
2 22. 5. 1862 ? upr, ? udel, ? vm, 98 udel, izvoljen
A. Steinberg 57
3 29. 1. 1867 3385 upr, ? udel, 114 vm, 111 udel, J. Mayer 97 
in G. Rosthorn 89 (oba nem.), A. Einspieler (slov.) 17, Kasin 7,
S. Krasnik (slov.) 5, raze. 7 — Rosthorn odstopil 18. novembra 1867
4 28. 12. 1867 ? upr, ? udel, 115 vm, 107 udel, G. Hock 75
(nem.), A. Einspieler (slov.) 18. Mellnitz 13, raze. 1
400
5 27. 6.1870 ? upr, ? udel, 114 vin, 112 udel, K. Stochert 93
in G. Hock 84 (oba nem.), K. Trampič (slov.) 22, drugi in raze. 25
6 1. 9. 1871 3594 upr, ? udel, 113 vm, 110 udel, izvoljena 
K. Stochert 90, G. Hock 87 (oba nem.)
7 2. 9. 1878 ? upr, ? udel, 112 vm, 105 udel, izvoljena
J. Seebacher 80 in W. Petritz 76 (oba nem.) — Petritz odstopi 1882
8 24. 8. 1882 ? upr, ? udel, 83 vm, 73 udel, P. Lax (nem.)
57, J. Lakner (nem. kons.) 16
9 8. 8. 1884 ? upr, ? udel, 142 vm, 137 udel, P. Lax 103 in
J. Seebacher 100 (oba nem.), M. Štih (slov.) 35, F. Rupper (nem.
kons.) 33, raze. 3
10 20. 8. 1890 ? upr, ? udel, 142 vm, 102 udel, izvoljena
P. Lax 102 in J. Seebacher 83 (oba nem.) — Seebacher umre 15. sep­
tembra 1890, Lax odstopi 1892
11 16. 10. 1890 — upr, — udel, 141 vm, 94 udel, F. Kirschner
(nem.) 94
12 20. 8. 1892 ? upr, ? udel, 146 vm, 128 udel, F. Huber 123
(nem.), P. Čare (Tseharre) 5
13 21. 9. 1896 3792 upr, 1635 udel, 145 vm, 108 udel, F. Kirschner 
108 in F. Huber 108 (oba nem.), J. Tof (slov.) 36, M. Štih (slov.) 35, 
raze. 1
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodna okraja Celovec (okolica), Borovlje (brez mesta Celovec) — voli 
dva poslanca
1 10. 11. 1902 2810 upr, 1669 udel, F. Kirschner (nem.) 1072, A. Wie- 
ser (nem.) 1052, J. Ure (slov.) 606, J. Freithofnig (nem. kons.) 575, 
raze. 19
2 29. 3. 1909 3134 upr, 2122 udel, F. Kirschner 1370 in A. Wieser 
1359 (oba nem.), A. Freithofnig (nem. kons.) 734, J. Strukl (slov.) 
722, raze. 6, nv. 53
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Velikovec, Železna Kapla, Pliberk, Dobrla ves (brez 
krajev Velikovec, Železna Kapla in Pliberk) — voli dva poslanca
1 21. 3. 1861 ? upr, ? udel, ? vm, ? udel, izvoljena
J. Kronig in H. Mertlitsch — Kronig odstopi takoj Mertlitscb 1861/62
2 4. 1861 ? upr, ? udel, ? vm, 48 udel, izvoljen
J. Rinkisch — Rinkisch odstopi 1861/62
3 24. 11. 1862 ? upr, ? udel, ? vm, 84 udel, izvoljena
A. Einspieler (slov.) 51, J. Schwab (nem.) 50 — Einspieler odstopi 
junija 1863
26 Volitve
401
? udel, ? vm, 72 udel, izvoljen 4 9. 2. 1864
F. Novak 43
5 29. 1. 1867 1981 upr, ? udel, 100 vm, 97 udel, H. Mertlitsch 
58 in.4. Pucher 55 (oba nem.), A. Einspieler 48 in V. Pavlič 33 (oba 
slov.)
6 27. 6. 1870 2026 upr, 494 udel, 99 vm, 91 udel, A. Pucher 63 
in H. Mertlitsch 60 (oba nem.), V. Pavlič 30 (slov.), A. Kušaj (slov.) 
največ 29
7 1. 9. 1871 2130 upr, ? udel, 96 vm, 95 udel, izvoljena J. 
Ullmann 51 (nem.) in A. Einspieler (slov.) 48
8 2. 9. 1878 ? upr, ? udel, 96 vm, 81 udel, J. Horner 44
in J. Ullmann 42 (oba nem.), A. Einspieler 39 in Morak 34 (oba 
slov.), raze. 3 — Ullmann umre 1879/80
9 10. 6.1880 •? upr. ? udel, 96 vm, 90 udel, A. Einspieler
(slov.) 69, nem. kandidat 21
10 8. 8. 1884 ? upr, ? udel, 112 vm, 110 udel, F. Muri 80 in
A. Einspieler 77 (oba slov.), J. Horner 33 in Kraut 24 (oba nem.), 
raze. 6 — Einspieler umre 16. januarja 1888
11 14. 8. 1888 ? upr, ? udel, 112 vm, 111 udel, G. Einspieler
(slov.) 78, V. Plešivčnik 33
12 20. 8.1890 ? upr, ? udel, 112 vm, 109 udel, F. Muri 88 in
G. Einspieler 84 (oba slov.), J. Mayerhofer 24 in V. Plešivčnik 22 
(oba nem.)
13 21. 9.1896 3122 upr, 1481 udel, 114 vm, 107 udel, F. Muri 100 in 
G. Einspieler 100 (oba slov.), V. Plešivčnik 7 in F. Seifriz 5 (oba 
nem.)
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Velikovec, Dobrla ves (brez kraja Velikovec) — voli 
enega poslanca
1 10.11.1902 1863 upr, 1171 udel, V. Plešivčnik (nem.) 594, V. Pod- 
gorc (slov.) 575, raze. 2
2 29. 3. 1909 1836 upr, 1276 udel, F. Ellersdorfer (slov.) 748, J. Reš 
(Rösch) (nem.) 523, raze. 2, nv. 3
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Pliberk, Železna Kapla (brez krajev Pliberk in Železna 
Kapla) — voli enega poslanca
1 10. 11. 1902 1361 upr, 890 udel, F. Grafenauer (slov.) 709, J. Edl- 
mann (nem.) 141, L. Pristov (nem.) 31, raze. 7, nv. 2
2 29. 3.1909 1526 upr, 1155 udel, F. Grafenauer (slov.) 872,'L. Pri­
stov (nem.) 277, raze. 5, nv. 1 — Grafenauer izgubi mandat 1916
402
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Beljak, Rožek, Špatrijon (brez krajev Beljak, Plajberk, 
Rute) — voli dva poslanca
1 21. 3. 1861 ? upr, ? udel, ? vm, ? udel, izvoljena J. Götz
in F. Findenigg (oba nem.) — Findenigg umre 1863/4
2 29. 3. 1864 ? upr, ? udel, 68 vm, 66 udel, J. Rabi (nem)
35, J. Pubar (slov.) največ 31 — Rabi odstopi 1864/5
3 11. 12. 1865 ? upr, ? udel, ? vm, 66 udel, F. Holenia 24,
24, J. Pubar (slov.) 21, L. Walter (nem.) 19, raze. 2 — druga volitev: 
63 udel, L. Walter 49, J. Puhar 13, r. 1
4 29. 1. 1867 1468 upr, 520 udel, 66 vm, 65 udel, J. Götz 37 in
F. Holenia 33 (oba nem.), J. Pubar (slov.) 29, drugi in raze. 31
5 27. 6. 1870 1073 upr, 493 udel, 66 vm, 65 udel, A/. Petritsch 63
in J. Götz 43 (oba nem.), R. Wagensperg (nem. kons.) največ 27
6 1. 9. 1871 1655 upr, ? udel, 67 vm, 63 udel, J. Götz 63 in
M. Petritsch 59 (oba nem.), raze. 4
7 2. 9. 1878 ? upr, ? udel, 65 vm, 65 udel, izvoljena
T.Tengg (nem. lib.) 42, F. Neste (nem. kons.) 37
8 8. 8. 1884 ? upr, ? udel, 81 vm, 81 udel, 7'. Tengg 65 in
A/. Oraš (Orraseb) 65 (oba nem.), Marinič (slov.) 16, K. Krainer 
(nem. kons.) 16
9 20. 8.1890 ? upr, ? udel, 82 vm, 67 udel, J. Unterkofler 67
in Af. Oraš 65 (oba nem.), raze. 2
10 21. 9. 1896 2286 upr, 959 udel, 88 vm, 87 udel, J. Bartlmä 60 in 
M. Oraš 59 (oba nem.), J. Paul (slov.) 27, F. Kobentar (slov.) 26, 
raze. 2 — Bartlmä odstopi 23. marca 1900
11 15. 9. 1900 ? upr, ? udel, ? vm, 75 udel, J. Huber (nem.)
74, raze. 2
12 10. 11. 1902 2608 upr, 1456 udel, A/. Oraš 861 in ./. Huber 860 (oba 
nem.), M. Spitaler (nem. kons.) 597, F. Eller (slov.) 555, raze. 10, 
n v. 16
13 29. 3.1909 2809 upr, 1986 udel, I. Breitegger 1164 in J.Gailer 
1096 (oba nem.) J. Hernler (nem. kons.) 850, J. Vospernik 774, 
(slov.), raze. 2, nv. 18
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Šmohor, Trbiž, Podklošter, Kočane (brez krajev Šmohor, 
Trbiž in Naborjet) — voli dva poslanca
1 21. 3. 1861 ? upr, ? udel, ? vm, ? udel, izvoljena O. Ni-
schelwitzer in B. Isep — Isep odstopi 2. avgusta 1862
2 20. 10. 1862 ? upr, ? udel, ? vm, ? udel, podatki za drugo
glasovanje: 51 udel, A. Homan 29, A. Einspieler 16, raze. 6
24*
403
3 29. 1. 1867 1962 upr, ? udel, 61 vm, 53 udel, izvoljena 
A. Fröschl (nem. kons.) 45 in A. Wernisch 40 (nem.)
4 27. 6. 1870 1563 upr, 496 udel, 56 vm, 56 udel, izvoljena J. Mil­
lonig 43 in F. Unterberger 29 (oba nem.) — Slovenski kandidat je 
bil A. Einspieler
5 1. 9. 1871 1936 upr, ? udel, 62 vm, 61 udel, J. Millonig 57 in 
0. N ischeliveitzer 56 (oba nem.), drugi in raze. 9 — Millonig odstopi 
1874/5
6 12. 4. 1875 ? upr, ? udel, 62 vm, 59 udel, I. Weindorfer
(nem.) 51, F. Reyer (nem. kons.) 7, p. 1
7 2. 9. 1878 ? upr, ? udel, 62 vm, 54 udel, izvoljena A. Ma­
yer 45 in O N ischelivitzer (oba nem.) 40 — kons. kandidat je bil 
T. Waldner
8 8. 8. 1884 ? upr, ? udel, 74 vm, 72 udel, izvoljena 0. Ni­
schelwitzer 52 in M. Abuja 44 — Abuja, čigar izvolitev pozdravijo 
kot slovensko zmago, prestopi takoj po volitvah v nemški tabor
9 20. 8. 1890 ? upr, ? udel, ? vm, 74 udel, M. Abuja 56 in
O. Nischelivitzer 55 (oba nem.), J. Huber (nem. kons.) 20, J. Ehrlich 
(slov.) 16, raze. 1 — Nischelwitzer umre 15. maja 1894
10 27. 9. 1894 ? upr, ? udel, ? vm, 80 udel, J. Huber (nem.
kons.) 54, P. Berger (nem.) 26
11 21. 9. 1896 2267 upr, 1360 udel, 80 vm, 80 udel, J. Huber (nem. 
kons.) 52, F. Grafenauer (slov.) 52, M. Abuja 28, C. Steinwender 28 
(oba nem.)
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Trbiž, Podklošter (brez krajev Trbiž in Naborjet) — voli 
enega poslanca
1 10. 11. 1902 893 upr, 605 udel, M. Abuja (nem.) 430, J. Ehrlich 
(slov.) 174, nv. 1 — Abuja umre 20. novembra 1903
2 29. 3. 1904 ? upr, 563v udel, M. Fischer (nem.) 389, F. Gra­
fenauer (slov.) 172, raze. 2
3 29. 3. 1909 960 upr, 645 udel, S. Michor (nem.) 388, J. Škrbina 
(slov.) 221, J. Schatzmayer (soc.) 31, raze. 1, nv. 4
Državni zbor:
sodni okraji Celovec, Trg (z voliščem v Celovcu); Velikovec, Železna 
Kapla, Pliberk, Dobrla ves (z voliščem v Velikovcu) (brez krajev Ce­
lovec, Trg, Velikovec, Železna Kapla, Pliberk) — voli enega poslanca
1 13. 10. 1873 4748 upr, ? udel, 225 vm, 222 udel, K. Stochert
(nem.) 131, A. Einspieler (slov.) 89, rac. 2 — Stockert demisionira 
leta 1877
404
2 10. 9. 1877 ? upr, ? udel, ? vm, 209 udel, E. Edlmann
(nem.) 180, W. Petritz 28, raze. 1
3 5. 7.1879 3054 upr, 881 udel, 228 vm, 221 udel, P. Lax (nem.) 
117, A. Einspieler (slov.) 104
4 2. 6. 1885 6046 upr, 2321 udel, 230 vm, 229 udel, F. Pino-Frie- 
denthal (slov.) 125, P. Lax (nem.) 104 — Pino demisionira 1886/7
5 14. 3. 1887 6200 upr, 1213 udel, 230 vm, 183 udel, P. Lax 175 in 
J. Mayerhofer 8 (oba nem.)
6 5. 3. 1891 5568 upr, 2286 udel, 234 vm, 229 udel, F. Kirschner 
(nem.) 121, F. Muri (slov.) 108
7 15. 3. 1897 7175 upr, 3009 udel, 234 vin, 232 udel, L. Einspieler 
(slov.) 117, F. Kirschner (nem.) 114, nv. 1
8 10. 1. 1901 6326 upr, 2480 udel, 233 vm, 225 udel, A. Tscharre 
(nem.) 141, F. Grafenauer (slov.) 82, nv. 2 — Tscharre umre 26. ju­
nija 1905
9 10.10.1905 ? upr, 4424v udel, F. Sei friz (nem.) 2253, F. Gra­
fenauer (slov.) 2169 raze. 2
Državni zbor:
sodni okraji Beljak, Rožek, Špatrijon, Podklošter, Trbiž (z voliščem 
v Beljaku); Borovlje (z voliščem v Borovljah) (brez krajev Beljak, Plaj- 
berk, Rute, Trbiž, Naborjet) — voli enega poslanca
1
2
3
4
5
6
7
13.10.1873 2228 upr, ? udel, 122 vm, 120 udel, 
(nem.) 65, F. Vigele (slov.) 55
5. 7.1879 2080 upr, 567 udel, 122 vm, 116 udel, 
(nem.) 76, F. Neste (nem. kons.) 40
2. 6. 1885 3402 upr, 1480 udel, 135 vm, 133 udel, 
(nem.), A. Einspieler (slov.) 63 — Wrann umre 1885
3. 2. 1886 ? upr, ? udel, 135 vm, 133 udel,
(nem.), A. Einspieler (slov.) 56
5. 3. 1891 3691 upr, 1327 udel, 141 vm, 140 udel, 
(nem.), M. Štih (slov.) 45
15. 3. 1897 3872 upr, 1804 udel, 142 vm, 110 udel, 
(nem.), nv. 1 — Gbon odstopi 19. avgusta 1900
10. 1. 1901 4206 upr, 1030 udel, 144 vm, 124 udel,
G. Janiscb 46 (oba nem), nv. 2
M. Petritsch
B. Wrann 76
ß. Wrann 70
K. Ghon 77
K. Ghon 95
K. Ghon 109
M. Oras 76 in
Državni zbor — splošna kurija:
Vsa dežela je en volilni okraj z enim poslanskim mestom. Volilni možje 
posameznih okrajev volijo na voliščih, ki so označena v oklepajih: 
Celovec (mesto in okolica), Trg (z voliščem v Celovcu); Borovlje (z 
voliščem v Borovljah); Beljak, Rožek, Špatrijon, Podklošter, Trbiž (z vo­
liščem v Beljaku); Šmohor, Kočane (z voliščem v Šmohorju); Špital,
405
Gmünd, Millstatt, Greifenburg, Obervellach, Winklern (z voliščem v 
Špitalu); Šentvid, Breže, Krka, Svinec, Altliofen (z voliščem v Šentvidu), 
Volšperk, St. Leonhard, Šentpavel (z voliščem v Volšperku), Velikovec, 
Kapla, Pliberk, Dobrla ves (z voliščem v Velikovcu)
1 9. 3. 1897 70.616 upr, 22.422 udel, 722 vm, 590 udel, A. Lemisch 
(nem. lib.) 443, W. Eich (soc.) 101, O. Franki (nem. kous.) 35, raze. 1, 
p. 10
2 5. 1. 1901 67.699 upr, 16.988 udel, 710 vm, 562 udel, A. Lemisch 
(nem. lib.) 428, A. Pupovac (nem. kons.) 78, W. Eich (soc.) 56 — 
Nemški klerikalni kandidat je obakrat tudi kandidat Katoliškopoli- 
tičnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem
Deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Celovec (z mestom Celovec), Velikovec, Dobrla ves, Pli­
berk in Železna Kapla — voli enega poslanca
1 5. 11. 1902 19.319 upr, 6.939v udel, G. Metnitz (nem.) 4367, 
J. Ure (slov.) 1292, F. Pressien (soc.) 1216, drugi in raze. 64
2 24. 3. 1909 21.560 upr, 12.890 udel, F. Grafenauer (slov.) 5099,
G. Metnitz (nem.) 5017, J. Lukas (soc.) 2576, drugi in raze. 92, 
nv. 106 — ožja 27. marca: 13.912 udel, G. Metnitz 7783, F. Gra­
fenauer 6052, nv. 77 — Metnitz umrl ali odstopil pred 1918
Deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraji Beljak, Špatrijon, Trbiž, Podklošter, Rožek in Borovlje 
— voli enega poslanca
1 5. 11. 1902 13.879 upr, 5317 udel, I. Breitegger (nem. lib.) 2300, 
A. Riese (soc.) 2171, U. Wadlnig (nem. kons.) 771, raze. in drugi 49, 
nv. 26 — ožja 8. novembra: 5808 udel, Breitegger 2991, A. Riese 
2788, nv. 29
2 24. 3.1909 15.829 upr, 8337 udel, P. Brugger (nem. lib.) 3261, 
W. Eich (soc.) 3102, M. Turk (slov.) 1238, J. Kaufmann (nem. kons.) 
587, drugi in raze. 101, nv. 48 — ožja 27. marca: 4424 udel, W. Eich 
3679, P. Brugger 658, nv. 87
Državni zbor 1907:
občina Celovec — voli enega poslanca
1 14. 5. 1907 3977 upr, 3126 udel, J. W. Dobernig (nem. lib.) 2009,
A. Riese (soc.) 702, Scherian (nem. kons.) 299, T. Osana (slov.) 76,
406
raze. 14, p. 1, nv. 25 — 25 neveljavnih glasovnic je bilo oddanih za 
Osano, razveljavljene so bile, ker so bile izpolnjene v slovenščini
2 13. 6. 1911 4986 npr, 3723 udel, J. W. Dobernig (nem. lib.) 2443,
A. Riese (soc.) 931, Manndorf (nem. kons.) 209, A. Terček (slov.) 
104, raze. 18, p. 16, nv. 2 — Dobernig umrl 24. julija 1918
Državni zbor 1907:
sodni okraj Celovec (brez občine Celovec — voli enega poslanca
1 14. 5. 1907 6697 upr, 4749 udel, F. Kirschner (nem. lib.) 1899, 
J. Lukas (soc.) 1506, V. Podgorc (slov.) 1297, raze. 14, p. 24, nv. 9 — 
ožja 25. maja: 3303 udel, J. Lukas 1695, F. Kirschner 1521, p. 72, 
n v. 15
2 13.6.1911 7406 upr, 4658 udel, J. Lutscbounig (nem. lib.) 2170, 
J. Lukas (soc.) 1696, J. Ure (slov.) 653, Lackner (nem. kons.) 77, 
raze. 26, p. 22, nv. 14 — ožja 20. junija: 5320 udel, J. Lutschounig 
3058, J. Lukas 2233, p. 19, nv. 10
Državni zbor 1907:
sodni okraji Borovlje, Dobrla ves, Železna Kapla, Pliberk — voli 
enega poslanca
1 14. 5. 1907 9.890 upr, 8224 udel, F. Grafenauer (slov.) 4668, F. Sei-
friz (nem.) 2077, E. Kristan (soc.) 1436, raze. 10, p. 16, nv. 17
2 13.6.1911 10.415 upr, 8137 udel, F. Grafenauer (slov.) 4117, 
Schumy (nem.) 2430, I. Sitter (soc.) 1546, raze. 3, p. 11, nv. 30 — 
Grafenauer je izgubil mandat 1916
Državni zbor 1907:
sodni okraji Velikovec, Svinec, Althofen — voli enega poslanca
1 14.5.1907 6480 upr, 4870 udel, J. Nagele (nem. lib.) 1753, F. Ellers-
dorfer (slov.) 1547, W. Eich (soc.) 1509, raze. 8, p. 19, nv. 34 — 
ožja 25. maja: 4709 udel, J. Nagele 2791, F. Ellersdorfer 1897, p. 11, 
nv. 10 — Ellersdorfer je označen v ÖSt kot nemški krščansko­
socialni kandidat, v resnici je kandidat slovenskega političnega 
društva na Koroškem, glasovali pa so zanj tudi nemški krščanski 
socialci. Ogromno večino glasov je dobil na slovenskem ozemlju 
(1197 glasov v velikovškem sodnem okraju, 350 v svinškem in alt- 
hofenskem)
407
2 13. 6. 1911 6568 upr, 4194 J. Nagele (nem. lib.) 1863, W. Eich (soc.}
1584, J. Rutar (slov.) 510, Rescher (nem. kons.) 172, raze. 27, p. 9, 
nv. 29 — ožja 20. junija: 4720 udel, J. Nagele 2493, W. Eich 2182,. 
p. 7, nv. 38
Državni zbor 1907:
sodni okraji Trg, Rožek, Millstatt — voli enega poslanca
1 14. 5. 1907 6883 upr, 5471 udel, A. Pupovac (nem. kons.) 2327, 
K. Kirchmayr (nem. lih.) 2202. W. Eich (soc.) 962, raze. 13, p. 14,. 
nv. 43 — ožja 25. maja: 5285 udel, K. Kirchmayr 2869, A. Pupovac 
2390, p. 10, nv. 16
2 13. 6. 1911 7124 upr, 3855 udel, H. Hofer (nem. lib.) 1750, J. Ga­
briel (soc.) 1453, Moser (nem. kons.) 624, raze. 5, p. 19, nv. 4 — 
ožja 20. junija: 4607 udel, H. Hofer 2505, J. Gabriel 2060, p. 17r 
nv. 25
Državni zbor 1907:
sodni okraj Beljak — voli enega poslanca
1 14.5.1907 7029 upr, 5342 udel, A. Riese (soc.) 3372, H. Angerer 
(freialldeutsch) 1412, Aichelberg (DVP) 476, P. Wigele (nem. kons.) 
37, raze. 23, p. 19, nv. 3
2 13.6.1911 7906 upr, 6127 udel, A. Riese (soc.) 2927, H. Angerer 
(nem. nac.) 2631, Kaufmann (nem. kons.) 289, M. Vospernik (slov.) 
232, raze. 22, p. 18, nv. 8 — ožja 20. junija: 6715 udel, A. Riese 3442,
H. Angerer 3233, p. 19, nv. 21; Riese umrl 20. januarja 1912
3 23. 4. 1912 ? upr, 6689 udel, F. Gröger (soc.) 3520, H. Angerer
(nem. lih.) 2682, J. Hernler (nem. kons.) 436, raze. 5, p. 34, nv. 12
Državni zbor 1907:
sodni okraji Šmohor, Špatrijon, PodkloŠter, Trbiž, Kočane — voli 
enega poslanca
1 14. 5. 1907 8191 upr, 6408 udel, V. Waldner (nem. nac.) 2748, 
A. Khevenhiiller-Metsch (nem. kons.) 2109, soc. dem. kandidat 1394, 
raze. 15, p. 15, nv. 127 — ožja 25. maja: 6193 udel, V. Waldner 3892, 
A. Khevenhiiller 2276, p. 10, nv. 15
2 13. 6. 1911 8406 upr, 5354 udel, V. Waldner (nem. nac.) 2897, 
J. Schatzmayer (soc.) 1641, K. Gragger (nem. kons.) 781, raze. 5,. 
p. 14, nv. 16
408
ISTRA
Deželnozborski poslanci mestne kurije:
dr. Francesco Vidulich, izvoljen 15. oktobra 1873, julija 1879 in
2. junija 1885, umrl 23. januarja 1889 
dr. Lodovico Rizzi, izvoljen 1. aprila 1889, 6. marca 1891, 18. marca
leta 1897,
dr. Matteo Bartoli, izvoljen II. januarja 1901.
Deželnozborski poslanci Kopra in Izole:
dr. Nazario Stradi, izvoljen 23. marca 1861,
Giovanni de Favento, izvoljen 12. septembra 1861 in 31. januarja 
leta 1867
Deželnozborski poslanci za Koper:
dr. Cristoforo de Belli, izvoljen 14. julija 1870, 4. novembra 1876,
umrl 1877,
vitez Giacomo Babuder, izvoljen 15. novembra 1877,
dr. Pieruantonio Gambini, izvoljen 27. junija 1883, 28. junija 1889,
21. maja 1895,
dr. Nicolo Belli, izvoljen 7. decembra 1901, 16. novembra 1908,
30. junija 1914.
Deželnozborski poslanci za Piran:
dr. Francesco Gabrielli, izvoljen 23. marca 1861,
Carlo Maria de Furegoni, izvoljen 12. septembra 1861, odstopi 1861,
Lorenzo de Furegoni, izvoljen 12. novembra 1861,
dr. Orazio Colombani, izvoljen 31. januarja 1867, 14. julija 1870,
umrl 1872/73,
dr. Francesco Gabrielli, izvoljen 18. novembra 1873, odstopil 1873/74, 
Carlo Maria de Furegoni, izvoljen 27. julija 1874,
Pietro Vatta, izvoljen 4. novembra 1876, odstopil avgusta 1882, 
dr. Giuseppe Bubba, izvoljen 27. junija 1883,
dr. Domenico Fragiacomo, izvoljen 28. junija 1889, odstopil 1894, 
Nicolo Venier, izvoljen 15. oktobra 1894, 21. maja 1895, umrl
20. oktobra 1898,
dr. Almerigo Ventrella, izvoljen 19. decembra 1898,
Nicolo Zarotti, izvoljen 7. decembra 1901,
dr. Giuseppe Bubba, izvoljen 16. novembra 1908, umrl 9. septembra 
leta 1909,
dr. Almerigo Ventrella, izvoljen 14. decembra 1909, 30. junija 1914,
409
Deželnozborski poslanci Buzeta, Izole, Milj:
tir. Antonio tie Madonizza, izvoljen 14. julija 1870, umrl 1. septem­
bra 1870,
Giovanni Zamarin, izvoljen 9. septembra 1871, izvolitev razveljav­
ljena 14. septembra 1871, izvoljen 2. oktobra 1871, izvolitev 
razveljavljena 12. oktobra 1871, izvoljen 7. oktobra 1872, iz­
volitev razveljavljena 12. novembra 1872,
tir. Pietro de Madonizza, izvoljen 18. novembra 1873,
Giovanni Zamarin, izvoljen 4. novembra 1876, odstopil 20. avgusta
leta 1882,
baron Sisinio De Pretiš, izvoljen 27. junija 1883, odstopil istega leta, 
vitez Edoardo Strudtboff, izvoljen 14. avgusta 1883, umrl 1885, 
Giacomo Babuder, izvoljen 10. julija 1886, 28. junija 1889, 
dr. Matteo Bartoli, izvoljen 21. maja 1895, odstopil 1899/1900. 
Eugenio Marcbetti, izvoljen 7. decembra 1901.
Deželnozborski poslanci za Volsko, Opatijo, Kastov, Podgrad, Lovran, 
Mošćenice in Klano:
dr. Matko Laginja, izvoljen 16. novembra 1908, 
dr. Đuro Červar, izvoljen 30. junija 1914.
Deželni zbor — mestna kurija:
Izola, Milje — volita enega poslanca
1 16. 11. 1908 397 upr, 312 udel, F. Muiesan (it. kler.) 143, F. Zorze- 
non (soc.) 114, M. Depangher (it. lib.) 48, raze. 4, nv. 2 — ožja
21. novembra: 356 udel, F. Zorzenon 182, F. Muiesan 171, nv. 3
2 30. 6. 1914 ? upr, 612v udel, F. Zorzenon (soc.) 267, P. Marchio
(it. kler.) 188. Runticb (it. lib.) 157 — ožja 4. julija: 229 udel, 
F. Zorzenon 229
Državni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Poreč, Motovun, Buje (z voliščem v Poreču); Koper, 
Piran, Buzet (z voliščem v Kopru); Vodnjan, Pula, Rovinj (z voliščem v 
Vodnjanu) (brez krajev Poreč, Novi grad, Umag, Motovun, Vižinada, 
Buje, Koper, Piran, Izola, Milje, Buzet, Vodnjan, Pula, Rovinj) — 
volijo enega poslanca
1 9. 10. 1873 4897 upr, ? udel, 177 vm, 169 udel, G. P. Polesini
(it.) 97, J. Dobrila (hrv.-slov.) 72
410
2 30. 6. 1879 3752 upr, 460 udel, 181 vm, 170 udel, G. de Fran­
ceschi (it.) 98, A. Klodič (hrv.-slov.) 67, raze. 5
3 29. 5. 1885 7787 upr, 3033 udel, 202 vm, 192 udel, G. de Fran­
ceschi (it.) 113, V. Spinčić (hrv.-slov.) 79
4 4. 3. 1891 9035 upr, 3835 udel, 201 vm, 186 udel, T. Vergottini 
(it.) 93, M. Laginja (hrv.-slov.) 93 — ožja: 184 udel, T. Vergottini 
93, M. Laginja 91 — o tej volitvi glej str. 182 — Vergottini odstopi
9. junija 1891
5 30. 10. 1891 ? upr, ? udel, 215 vm, 212 udel, M. Laginja
(hrv.-slov.) 108, B. Polesini (it.) 104
6 16. 3. 1897 8037 upr, 3672 udel, 215 vin, 212 udel, M. Laginja 
(hrv.-slov.) 115, L. Rizzi (it.) 97
7 9. 1. 1901 9894 upr, 4371 udel, 216 vm, 214 udel, L. Rizzi (it.) 
117, M. Mandič (hrv.-slov.) 96, raze. 1
Državni zbor — kmečka kurija:
sodni okraji Pazin, Labin (z voliščem v Pazinu); Volosko, Podgrad 
(z voliščem v Voloskem); Krk, Cres (z voliščem v Krku); Lošinj (z vo-
liscem v Lošinju) (brez krajev Pazin, Labin, Plomb 
Mošćenice, Kastav, Krk, Cres, Mali in Veli Lošinj)
n, Volosko, Lovran,
1 9. 10. 1873 4607 upr, ? udel, 176 vm, 174
(hrv.-slov.) 121, A. Covaz (it.) največ 53
udel, D. Vitezić
2 30. 6. 1879 5769 upr, 662 udel, 182 vm, 180 
(hrv.-slov.) 145, Lazzarini (it.) 32, nv. 3
udel, D. Vitezić
3 29. 5. 1885 6849 upr, 2010 udel, 196 vm, 161 
(hrv.-slov.) 158, raze. 3
udel,
D. Vitezić
4 4. 3. 1891 7218 upr, 1528 udel, 193 vm, 170 
(hrv.-slov.) 169, raze. 1
udel. V. Spinčić
5 16. 3.1897 7181 upr, 3316, udel, 211 vm, 200 
(hrv.-slov.) 182, F. Coglievina (it.) 18
udel, V. Spinčić
6 9. 1. 1901 7912 upr, 2786 udel, 208 vm, 202 
(hrv.-slov.) 183, I. Krstič (zanj it.) 19
udel, V. Spinčić
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodna okraja Koper, Piran (brez krajev Koper, Piran in Izola) — 
volita dva poslanca
1 21. 3. 1861 ? upr, ? udel, 43 vm, 42 udel, izvoljena G. D.
Piccoli (uradnik) 24 in A. Madonizza (nessunist) 22
2 7. 9. 1861 2436 upr, 737 udel, 43 vm, 43 udel, izvoljena Z. Lion 
(it. kons.) in J. Samsa (slov.) — Samsa odstopi 14. januarja 1862
411
3 15. 12. 1862 2337 upr, 592 udel, 43 vm, 41 udel, G. Godigna (it.) 
40, raze. 1
4 26. 1. 1867 2040 upr, 631 udel, 43 vm, 42 udel, P. Sardotsch 42 
in Z. Lion 42 (oba it. kons.) — Sardotsch odstopi 13. septembra 1869
5 8. 10. 1869 1909 upr, 414 udel, 43 vm, 41 udel, F. Ravnik (slov.) 
40, raze. 1
sodni okraji Koper, Piran, Buzet (brez krajev Koper, Piran, Izola, Milje 
in Buzet) — volijo dva poslanca
6 10. 7. 1870 3012 upr, 305 udel, 75 vm, 71 udel, A. Clorici 45 in 
/. Grubiša 42 (oba it.), F. Ravnik 28 in J. Jan 25 (oba brv.-slov.), 
raze. 2
7 29. 10. 1876 2629 upr, 109 udel, 72 vm, 67 udel, Z. Lion (it. 
kons.) 39 in K. Fabris (hrv.-slov.) 39, it. lib. kandidata po 28 — Lion 
odstopi avgusta 1881
8 9. 8. 1882 3085 upr, 90 udel, 82 vm, 73 udel, V. Spinčič (brv.- 
slov.) 60, N. Del Bello 13 (it.)
9 23. 6.1883 3156 upr, 304 udel, 82 vm, 79 udel, A. Križanac 75 in 
V. Spinčič 46 (oba hrv.-slov.), it. lib. kandidat največ 37 — izvolitev 
Križanca in Spinčiča razveljavljena 21. avgusta 1883
10 7. 6. 1884 3160 upr, 551 udel, 82 vm, 49 udel, V. Spinčič 49, 
A. Križanac 48 (oba hrv.-slov.), raze. 1 — Križanac umrl 2. junija 
leta 1888
11 30. 8. 1888 ? upr, ? udel, 82 vm, 76 udel, F. Flego (hrv.-
slov.) 59, E. Lampe 17 (zanj it.)
12 25. 6. 1889 3702 upr, 861 udel, 82 vm, 80 udel, V. Spinčič 61 in
F. Flego 61 (oba hrv.-slov.), P. Valon 19 in J. Agapito 19 (oba it.)
13 16. 5. 1895 3568 upr, 961 udel, 90 vm, 74 udel, J. Kompare 74 in
M. Trinajstič 74 (oba hrv.-slov.)
14 5. 12. 1901 3683 upr, 897 udel, 93 vin, 92 udel, J. Kompare 68 in 
M. Trinajstič 68 (oba hrv.-slov.), P. Lo'ngo 24 in S. Derin 24 (oba it.)
sodni okraj Koper (brez davčnih občin Koper, Milje, Valdoltra in La­
zaret, toda z naseljima Pobegi in Čežarji iz zadnje davčne občine), davčni 
občini Sv. Peter in Korte iz piranskega sodnega okraja ter davčna občina 
Krasica iz bujskega sodnega okraja — volijo dva poslanca
15 5. 11. 1908 2329 upr, 1078 udel, J. Valentič 676 in M. Mandič 657 
(oba hrv.-slov.), K. Šiškovič 374, drugi in raze. 122, nv. 42
16 19. 6. 1914 ? upr, 1368m udel, M. Škerbec 1165 in J. Valentič
1116 (oba hrv.-slov.), J. Spagnoletto 116, Bartolich (it.) 109, K. Ši­
škovič 93, Apollonio (it.) 37, I. Andrijašič 35, Corradini (it.) 34, 
raze. 7
412
Deželni zbor — kmečka kurija:
sodna okraja Volosko, Podgrad (brez krajev Volosko, Lovran, Mo­
šćenice in Kastav, od 1908 brez davčnih občin Volosko, Opatija, Kastav 
in Podgrad ter naselij Mošćenice, Lovran in Klana) — volita dva po­
slanca
1 21. 3. 1861 ? upr, ? udel, 70 vm, 70 udel, izvoljena G. Mi-
nach (nessunist) 70 in J. Samsa (slov.) — Samsa odstopi 1. aprila 
leta 1861
2 13. 4. 1861 — upr, — udel, 70 vm, ? udel, izvoljen M. Juri-
nac (hrv.)
3 7. 9. 1861 2431 upr, 431 udel, 70 vm, 66 udel, F. Burger (urad­
nik) največ 66, M. Jurinac (hrv.) 33, A. Stanta (uradnik) 33 — drugo 
glasovanje: M. Jurinac 33, A. Stanta 33 — ožja volitev: isto — z 
žrebom je izbran za poslanca A. Stanta (umrl 1861-62)
4 29. 11. 1862 2497 upr, 359 udel, 70 vm, 63 udel, izvoljen A. Klin­
kowström (uradnik) 36
5 26. 1.1867 2204 upr, 327 udel, 70 vm, 61 udel, M. Jurinac (hrv.) 
61, A. Klinkowström (uradnik) 58, raze. 3 — Klinkowström odstopi 
1867, Jurinac umre 10. septembra 1868
6 30. 3. 1867 2178 upr, 217 udel, 70 vm, 66 udel, izvoljen H. Cle­
sius (uradnik) — Clesius odstopi 1868—69
7 16. 11. 1868 ? upr, ? udel, ? vm, ? udel, izvoljen Stepan-
cich (uradnik) — Stepancicbu je odvzet mandat 25. oktobra 1869
8 10. 7. 1870 2244 upr, 92 udel, 79 vm, 64 udel, A. Rubeša 60 in 
F. Marot 35 (oba hrv.-slov.), H. Clesius (uradnik) 30, raze. 3 — Ru­
beša umre 19. februarja 1873
9 17. 11. 1873 2177 upr, 78 udel, 79 vm, 71 udel, A. Spinčić (hrv.- 
slov.) 66, raze. 5
10 29. 10. 1876 2257 upr, 84 udel, 78 vm, 67 udel, A. Šterk 67 in 
A. Spinčić 67 (oba hrv.-slov.)
11 23. 6. 1883 2623 upr, 342 udel, 74 vm, 72 udel, A. Šterk 72 in 
M. Laginja 72 (oba hrv.-slov.) — Šterkova izvolitev razveljavljena 
21. avgusta 1883
12 7. 6. 1884 2612 upr, 326 udel, 74 vm, 68 udel, A. Jenko (hrv.- 
slov.) 67, raze. 1
13 25. 6. 1889 2690 upr, 267 udel, 74 vm, 74 udel, M. Mandič 74 in 
A. Jenko 73 (oba hrv.-slov.), raze. 1 — Mandičeva izvolitev razve­
ljavljena 11. novembra 1889, Jenko odstopi istega dne
14 25. 8. 1890 ? upr, ? udel, 74 vm, 74 udel, M. Mandič 74 in
A. Jenko 13 (oba hrv.-slov.), raze. 1
15 16. 5. 1895 2378 upr, 595 udel, 80 vm, 66 udel, M. Mandič 66 in 
A. Jenko 52 (oba hrv.-slov.), G. Kastelic 12, raze. 2 — Mandičeva 
in Jenkova izvolitev razveljavljena 24. januarja 1896
413
16 30. 5. 1896 2365 upr, 855 udel, 80 vin, 64 udel, M. Mandič 64 in 
A. Jenko 63 (oba hrv.-slov.), raze. 1
17 5. 12. 1901 1676 upr, 582 udel, 89 vm, 74 udel, M. Mandič 74 in 
V. Spinčič 74 (oba hrv.-slov.)
18 5.11.1908 2737 upr, 701 udel, M. Mandič 694 in Dj. Červar 624 
(oba hrv.-slov.), drugi in raze. 74, nv. 8 — Mandič odstopi po iz­
volitvi, Červar 25. julija 1911
19 7. 1. 1909 ? upr, 737v udel, I. Poščič 133 (hrv.-slov.), raze. 4
20 3. 3. 1912 ? upr, 690 udel, F. Brnčič 483 (hrv.-slov.), J. Va­
lenčič 144, M. Kundič 54, raze. 3, nv. 6
21 19. 6. 1914 ? upr, 895v udel, I. Poščič 893 in J. Ribarič 885
(oba hrv.-slov.), raze. največ 12
Deželni poslanci italijanskega volilnega okraja kmečke kurije:
B. Polesini, F. Salata in A. Davanzo, izvoljeni 5. novembra 1908,
C. Apollonio, Corazza in Dapas, izvoljeni 19. junija 1914.
udel. it. lib. it. klcr. hrv.-slov. soc.
1914 2195m 1472 300 282 141
Volilni okraj (glej str. 113) je obsegal od slovenske Istre sodni okraj 
Piran (brez davčnih občin Izola, Sv. Peter in Korte ter naselja Piran) in 
davčni občini Valdoltra in Lazaret (brez naselij Pobegi in Cezarji) iz 
koprskega sodnega okraja.
Državni zbor — splošna kurija:
Vsa dežela je en volilni okraj z enim poslanskim mestom. Volilni možje 
posameznih sodnih okrajev volijo na voliščih, ki so označena v oklepaju: 
Poreč, Motovun, Buje (z voliščem v Poreču); Koper, Piran, Buzet 
(z voliščem v Kopru); Pazin, Labin (z voliščem v Pazinu); Pula, Rovinj, 
Vodnjan (z voliščem v Puli); Lošinj (z voliščem v Lošinju); Krk, Cres 
(z voliščem v Krku); Volosko, Podgrad (z voliščem v Voloskem)
1 10. 3. 1897 81.879 upr, 30.251 udel, 636 vm, 633 udel, M. Bartoli 
(it.) 326, M. Laginja (hrv.-slov.) 297, A. Gerin (soc.) 10
2 3. 1. 1901 85.312 upr, 31.213 udel, 615 vm, 612 udel, F. Bennati 
(it.) 313, M. Laginja (hrv.-slov.) 282, E. Kristan (soc.) 17
Državni zbor 1907:
sodna okraja Buje in Piran ter občini Koper in Milje iz sodnega okraja 
Koper — volijo enega poslanca
1 14. 5. 1907 15.107 upr, 12.339 udel, P. Spadaro (it. kler.) 4727, 
F. Bennati (it. lib.) 2884, A. Ritossa (soc.) 2022, J. Kompare (hrv,-
414
slov.) 1559, P. Gambini (disident it. lib. stranke) 932, raze. 7, p. 61, 
nv. 147 — ožja 23. maja: 5769 udel, P. Spadaro 5713, F. Bennati 5, 
p. 11, nv. 40
2 13. 6. 1911 16.127 upr, 10.975 udel, F. Bennati (it. , lib.) 3948, 
P. Spadaro (it. kler.) 2947, Resman (soc.) 2302, M. Mandič (hrv.- 
slov.) 1549, drugi in raze. 50, p. 82, nv. 97 — ožja 20. junija: 10.823 
udel, P. Spadaro 5595, F. Bennati 5170, p. 34, nv. 24
Državni zbor 1907:
sodni okraj Podgrad in občine Dekani, Dolina, Marezige, Očisla- 
Klanec, Pomjan iz sodnega okraja Koper — volijo enega poslanca
1 14. 5. 1907 9461 upr, 5187 udel, M. Mandič (brv.-slov.) 4885, J. 
Kompare 228, drugi in raze. 36, p. 21, nv. 17
2 13.6.1911 9519 upr, 3560 udel, M. Mandič (hrv.-slov.) 3490, drugi 
in raze. 29, p. 27, nv. 14
Deželni zbor — splošna kurija:
sodni okraj Piran (brez katastrskih občin Sv. Peter, Kaštel in Korte) 
katastrske občine Koper, Milje, Valdoltra in Lazaret (brez naselij Po­
begi in Čežarji) iz sodnega okraja Koper, občini Umag in Novi grad iz 
sodnega okraja Buje— volijo enega poslanca
1 25. 10. 1908 12.318 upr, 5860 udel, C. Apollonio (it. lib.) 2278, 
P. Spadaro (it. kler.) 2185, F. Zorzenon (soc.) 1266, drugi in raze. 44, 
nv. 79 — ožja 1. novembra: 3481 udel, C. Apollonio 3426, P. Spadaro 
20, nv. 35
2 7. 6. 1914 ? upr, 7435v udel,* P. Spadaro (it. kler.) 2609,
F. Bennati (it. lib.) 2374, Nobile (soc.) 1927, A. Medoš (hrv.-slov.) 
504, raze. 21 — ožja 14. junija: 7052 velj. glasov, P. Spadaro 3730, 
F. Bennati 3322
Deželni zbor — splošna kurija:
sodna okraja Koper (brez katastrskih občin Koper, Milje, Valdoltra in 
Lazaret, toda z naselji Pobegi in Čežarji v tej katastrski občini) in Pod­
grad, katastrske občine Kaštel, Sv. Peter in Korte iz sodnega okraja 
Piran ter katastrska občina Krasnica iz sodnega okraja Buje — volijo 
enega poslanca
1 25. 10. 1908 12.685 upr, 5347 udel, J. Pangerc (hrv.-slov) 3359, 
K. Šiškovič 743, J. Štrajn 466, Bartolich (it.) 352, drugi in raze. 239, 
n v. 187
2 7. 6. 1914 ? upr, 5365m udel, M. Mandič (hrv.-slov.) 4526,
Bartolich (it.) 474, S. Bračevič-Martineta (soc.) 365
415
OPOMBE
Ker v dodatku na str. 307—314 podrobno navajamo vse volilne 
zakone in na str. 315—327 naštevamo vse glavne vire za ugotavljanje 
volilnih rezultatov, smo mogli opustiti citiranje posameznih zakonov in 
njih členov ter virov za posamezne volilne rezultate. Tako podrobno 
citiranje bi seveda knjigo tudi izredno obremenjevalo.
Podatki o številu prebivalstva in občevalnem jeziku po posameznih 
deželah in volilnih okrajih so povzeti ali izračunani po krajevnih reperto- 
rijih in po objavah rezultatov štetij v publikacijah statistične centralne 
komisije na Dunaju, ponekod pa so povzeti tudi po podatkih v objavah 
volilnih rezultatov v publikacijah iste komisije.
Kratice, ki jih uporabljamo pri citiranju, so naslednje:
LGB: deželni uradni listi za vojvodino Koroško, vojvodino Kranjsko, 
vojvodino Štajersko, za avstrijsko-ilirsko Primorje. Običajni naslovi teh 
uradnih listov so bili Landesgesetzblatt (Deželni zakonik) na Kranjskem, 
Landesgesetz- und Verordnungsblatt (Deželni zakonik in ukazni list) na 
Štajerskem in Koroškem, Gesetz- und Verordnungsblatt (Zakonik in 
ukazni list) na Primorskem. Citirana je vedno, kakor je to navada v 
avstrijski zakonodaji in pravni literaturi tistega časa, zaporedna številka 
zakona, ne številka (po tedanji terminologiji kos, Stück) uradnega lista.
Mayrhofer: Ernst Mayrhofer’s Handbuch für den politischen Ver­
waltungsdienst, Fünfte Auflage, redigiert und herausgegeben von Graf 
Anton Pace, Wien od 1895 naprej, Erster Ergänzungsband 1909.
Mischler-Ulbrich: österreichisches Staatswörterbuch, herausgegeben 
von Dr. Ernst Mischler und Dr. Josef Ulbrich, Zweite Auflage, Wien 
1905—1909 (v štirih zvezkih).
Obr.: stenografski zapisniki štajerskega (Št.), koroškega (Kor.), 
kranjskega (Kr.), goriškega (Gor.) in istrskega deželnega zbora. Običajni 
naslovi teh stenografskih zapiskov so bili Obravnave (Verhandlungen) 
na Kranjskem, Stenographische Protokolle na Štajerskem in Koroškem, 
Pertrattazioni na Goriškem in Atti v Istri. Stenografski zapiski štajer­
skega, koroškega, goriškega in istrskega deželnega zbora so urejeni po 
volilnih periodah (dobah), v okviru teh pa po sesijah (zasedanjih), od 
katerih obsega vsaka navadno en zvezek. Citat Obr. Kor. VIII, 2 po­
meni torej stenografske zapiske koroškega deželnega zbora v drugi 
sesiji osme volilne periode. Stenografski zapisniki kranjskega deželnega 
zbora so urejeni po tekočih številkah zvezkov, tako da sestavlja vsako
27 Volitve
417
Opombe k str. 5—19
zasedanje en zvezek. Štetje zvezkov začenja šele s 14. zvezkom za za­
sedanje 1873/74, za nazaj pa je bilo naknadno uvedeno v Glavnem re­
gistru stenografičnim zapisnikom kranjskega deželnega zbora od začetka 
leta 1861 do vštetega leta 1872. (Sestavil Josip Pfeifer, Ljubljana 1873).
ÖSt: österreichische Statistik, serija publikacij centralne statistične 
komisije na Dunaju.
RGB: državni uradni listi (Reichsgesetzblatt für das Kaiserthum 
Österreich, nato für die im Reichsrate vertretenen Königreiche und 
Länder). Citiranje je enako kot pri deželnih uradnih listih (glej zgoraj 
pod LGB).
SJALV: Statistisches Jahrbuch der autonomen Landesverwaltung, 
periodična publikacija centralne statistične komisije na Dunaju.
SM: Statistische Monatschrift, periodična publikacija centralne sta­
tistične komisije na Dunaju.
SP: stenografski zapisniki poslanske zbornice državnega zbora na 
Dunaju (Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der 
Abgeordneten des Reichsrates). Ti so urejeni po sesijah (zasedanjih), 
od katerih obsega vsaka več zvezkov sejnih zapiskov z neprekinjeno 
tekočo paginacijo, več zvezkov prilog (Beilagen) s tekočo numeracijo 
po prilogah, indekse (razen v začetku v posebnih zvezkih) in še nekatere 
druge sestavne dele. Citat SP IX, pr. 460 torej pomeni stenografske 
zapisnike dunajskega parlamenta v deveti sesiji, prilogo št. 460.
Opombe k 1. in 2. poglavju
1 Citirano po Robert A. Kann: The Multinational Empire, Volume II, 
New York 1950, str. 124.
2 Mayrhofer II, str. 229, op. 1.
3 Glavni opisi deželnih zborov, njih sestave in volilnega sistema so 
izšli še pred prvo svetovno vojno, sredi obdobja deželnozborskih reform, 
tako npr. Mayrhofer I. Ergbd. (str. 166 in naslednje), Felix Klezl von 
Norberg: Wahlrecht und Wahlstatistik der österreichischen Landtage 
(SJALV, IX, str. XIX—XCVI), Spieglova članka Landtagswahlen (prav 
tam IV, str. 894—927), Bernatzikova zbirka Die österreichischen Ver­
fassungsgesetze (Wien 1911). Tabela o sestavi avstrijskih deželnih zbo­
rov, ki jo prinaša Robert A. Kann: The Multinational Empire, Vol. II, 
New York 1950, str. 311, temelji na literaturi iz leta 1909 in je nepo- 
rabna (upoštevane niso niti še reforme na Goriškem, v Istri in na Kranj­
skem). Naš opis uvajanja splošne kurije in stanja deželnih zborov ob 
koncu monarhije je sestavljen na podlagi zgoraj navedene literature, po­
datkov, ki jih daje Hof-und Staats-Handbuch der österreichisch-unga­
rischen Monarchie za leta 1914—1918 ter še nekaterih drugih del.
4 Prim. npr. Viktor Adler: Die Landtagswahlen in Niederösterreich, 
Der Kampf II, Wien 1908—1909, str. 49 in sledeče.
418
Opombe k str. 19—43
5 Der Kampf VII, Wien 1914, str. 252.
6 Prim. Trillerjevo izjavo ob debati o volilni reformi v deželnem 
zboru 19. junija 1908 (Obr. Kr. 47, str. 25).
7 SJALV VIII, 1909, str. 161.
8 Obr. Št. IX, 4, str. 1053.
9 Prav tam, str. 1063.
Opombe k 3. poglavju
1 Louis Eisenmann: Le Compromis austro-hongrois de 1867, Paris 
1904, str. 291.
2 Laibacher Zeitung 4. marca 1861 (ponatis).
3 Za upravno razdelitev glej predvsem Tafeln zur Statistik, NF V, 
Heft I, Tafel 1 in Heft 2, Tafel 4; Statistisches Jahrbuch der österreichi­
schen Monarchie für das Jahr 1863, Wien 1864, str. 2—4; Carl Czoernig: 
Statistisches Handbüchlein für die österreichische Monarchie, 1. Jahrgang, 
Wien 1861, str. 36. Podatki o davkih v Tafeln N. F. IV, Taf. 7 (Directe 
Steuern) in 24 (Staats-Haushalt) za leto 1858, Taf. 33 in 50 za leto 1859: 
V. Band, Taf. 7 in 31 (za leto 1860—1865).
4 SP IV, str. 904.
5 A. J. P. Taylor, Habsburška monarhija, Ljubljana 1956. str. 118. 
Primerjaj v istem smislu: Louis Eisenmann: Le Compromis austro-hongrois 
de 1867, Paris 1904, str. 279, 287, 289; Richard Charmatz: Österreichs 
innere Geschichte von 1848 bis 1907, I, Leipzig 1909, str. 49; Ivan Pri­
jatelj: Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, Druga knjiga, 
Ljubljana 1956, str. 17 (po Charmatzu) ter Kermavnerjeve pripombe 
str. 522; Edmund Bernatzik: Die österreichischen Verfassungsgesetze,
2. Auflage, Wien 1911, str. 265.
0 J. Vošnjak: Spomini, Prvi zvezek, Ljubljana 1905, str. 233.
' Za to delo glej predvsem poročilo in zapiske sej odbora za volilno 
reformo: SP XVII, priloga 2727. Pregled diskusij daje William Alexander 
Jenks: The Austrian Electoral Reform of 1907, New York 1950.
8 SP XVII, priloga 2727, str. 6.
9 Primerjava za leto 1901 po Rauchbergovih podatkih (SM XXXIII, 
str. 245, 246), ki temeljijo na predračunih v Neue Freie Presse ter 
Hickmannovi karti drž. volitev 1901.
Opombe k 4. poglavju
1 Prim. Henrik Tuma: Iz mojega življenja, Ljubljana 1937, str. 217, 
245; Andrej Gabršček: Goriški Slovenci, I. knjiga, Ljubljana 1932, 
str. 167, 419, 479^80, 498.
2 Obr. Gor. I, 4, str. 55, 56, 107, 109, 111.
27*
419
Opombe k str. 44—51
3 Furlanska občina Ločnik, ki je pozneje (oil 1879, RGB št. 97) spa­
dala v goriški okraj, je bila tedaj še v krminskem. Medana je bila tedaj 
še del biljanske občine (prim. Handbuch für das küstenländische Verwal­
tungs-Gebiet für das Jahr 1855, Triest, str. 55; v kraj. repertoriju 1869 
že ločena), Kožbana del občine Dolenje (do 1894, LGB št. 28). Občina 
Opatje selo je bila leta 1876 prestavljena v goriški sodni okraj (RGB 
št. 84). Nova formulacija teli določb iz leta 1907 omejuje prvi okraj na 
goriško mesto ter politične okraje Gorica-okolica, Tolmin in Sežana ter 
občine Devin, Doberdob, Biljana, Medana in Kožbana iz gradiščanskega 
političnega okraja, drugi okraj pa na politični okraj Gradišče brez na­
štetih petih občin. Princip razmejitve je ostal isti. Meje med okrajema 
pa se niso ujemale v vseh podrobnostih. Furlanski Ločnik je volil zdaj 
v slovenskem okraju, na drugi strani pa je spadala zmanjšana občina 
Dolenje v italijanski okraj (imela je tudi italijansko večino).
4 Obr. Gor. I, 4, str. 129 (Gabršček str. 166—167 navaja napačno 
rezultat 10 : 9).
5 Obr. Gor. I, 4, str. 128. 
ß Obr. Gor. I, 4, str. 155.
' Tedaj so vpisali v volilne imenike tudi cerkvena posestva (o njihovi 
volilni pravici je bilo v avstrijski volilni zgodovini mnogo sporov, prim. 
SP VIII, pr. 167 ter str. 3553—3585), kar je Faiduttijevi stranki omogo­
čilo zmago nad liberalci (prim. Andrej Gabršček: Goriški Slovenci,
II. knjiga, Ljubljana 1934, str. 424).
8 Večje spremembe v številu upravičencev so bile v veliki meri po­
sledica sprememb v davčnem sistemu; tako se je npr. v osemdesetih letih 
zvišalo število onih, ki so plačali nad 50 gld. realnih davkov, ker so se 
tretinjske in vojne doklade, ki jih za volilno pravico v veleposestvu niso 
upoštevali, ukinile, namesto tega pa se je zvišal redni davek (prim. 
Gustav Freiberger: Handbuch der österreichischen direeten Steuern,
2. Aufl., Wien 1899, str. 131). Reforme konec stoletja pa so dejansko 
višino zemljiškega davka nižale (prim. Freiberger str. 122). Ravno tako 
je zelo spreminjal število upravičencev odnos do cerkvenih posesti 
(glej op.7), hišnih posestnikov, ki so jih zdaj vpisovali v imenike, zdaj 
ne (glej posebej za Goriško Obr. Gor. I, 2. seja, str. 22—24), itd.
9 Po Gabrščku so imeli Italijani leta 1889 v slovenskem velepo­
sestvu tretjino glasov (1. knjiga, str. 259), pri volitvah 1895 okoli 50 gla­
sov (str. 387).
10 Prim. Gabršček (L knjiga, str. 292, 522); Henrik Tuma: Iz mojega 
življenja. Ljubljana 1937, str. 233.
11 Ukaz trgovskega ministrstva z dne 26. marca 1850, RGB št. 122, 
par. 1.
12 Glej kratek zgodovinski pregled sestave zbornic v Mischler- 
Ulbrich II, str. 687.
420
Opombe k str. 53—58
Opombe k 5. poglavju
1 La Norvège, Ouvrage officiel publié à l’occasion de l’exposition 
universelle de Paris 1900, Kristiania 1900, str. 97.
2 La Suède, Exposé, historique et statistique, redige par Gustav 
Sundbärg, Stockholm 1900, str. 160.
3 Anton Springer: Protokolle des Verfassungs-Ausschusses im öst. 
Reichstage 1848/9, Leipzig 1885, str. 178.
4 Prebivalstvo 1869 je prisotno civilno prebivalstvo; prebivalstvo 
1900 je na Štajerskem in Kranjskem prisotno civilno prebivalstvo (po 
SJALV III, 1903, str. 220 in VII, 1908, str. 246, 262), na Koroškem, Go­
riškem in v Istri pa celotno prisotno prebivalstvo. Razlika med številom 
celotnega prisotnega in civilnega prisotnega prebivalstva je prilično 
majhna; ker je vojaštvo živelo predvsem v mestih, je delež prebivalstva 
mestne kurije, če upoštevamo civilno prebivalstvo, nekoliko nižji, a naj­
več za 1 %. Razliko lahko vidimo v podatkih za Koroško v tej in na­
slednji tabeli.
5 Prim. Vasilij Melik: Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem 
pred prvo svetovno vojno, Ekonomski zbornik, I. letnik, Ljubljana 1956, 
str. 209.
6 Gradec, Fürstenfeld, Judenburg, Leoben, Maribor, Celje, Celovec, 
Beljak, Ljubljana, Idrija—Gorica, Krmin, Tržič, Koper, Izola, Piran, 
Vodnjan, Rovinj, Pula, Mali Lošinj.
' H. Rauchberg: Die statistischen Unterlagen der Wahlreform, 
SM XXXIII, 1907, str. 234, 235. O napakah teh podatkov glej v dodatku 
str. 321.
8 Prebivalstvo 1869 je prisotno civilno prebivalstvo; število pre­
bivalcev mestne in kmečke kurije je izračunano z upoštevanjem dejanske 
razmejitve med mestnimi in kmečkimi volilnimi okraji. Številke, ki so 
tu navedene, se močno razlikujejo od onih, ki so bile navedene v objavah 
volilnih rezultatov s strani statistične centralne komisije in ki jih navaja 
tudi Rauchberg (str. 257, 258). Razlika v podatkih za Kranjsko, kjer so 
volili v državni in deželni zbor v mestni kuriji isti kraji, med to in 
prejšnjo tabelo, izvira od tega, ker je v prejšnji tabeli upoštevana raz­
mejitev med mestom in vasjo, kakor je bila leta 1861, v tej tabeli pa 
ona, ki je veljala ob prvih volitvah v državni zbor 1873. Podatki za 
leto 1900 so povzeti po tabelah v Rauchbergovi razpravi (str. 257, 258, 
259). Upoštevano je prisotno civilno prebivalstvo, vendar po začasnih, 
ne po končnih rezultatih, odtod tudi majhne razlike v prebivalstvu za 
Štajersko med to in prejšnjo tabelo. Za Kranjsko so vnešeni podatki s 
prejšnje tabele po definitivnih rezultatih štetja.
9 Preglednica po tabelah v ÖSt LXXXIV, 2, str. IV in VI. Za mestne 
volilne okraje veljajo tu »taki, ki so v dodatku državnozborskemu volil­
nemu redu imenovani pod oznako ,mesta, trgi in industrijski kraji ozi-
421
Opombe k str. 59—-78
roma občine' ter imajo poimensko naštete pripadajoče volilne kraje in 
kažejo po svojem prebivalstvu večinoma pretežno mestno-industrijski 
značaj«. Nekoliko drugačno število mestnih in kmečkih volilnih okrajev 
navaja Rauchberg (str. 249); podatki se razlikujejo pri Češki in Bukovini. 
Tržaški slovenski volilni okraj štejeta tako ÖSt kot Rauchberg med 
kmečke volilne okraje; vprašanje pa je, če je to upravičeno. Saj so 
ogromno večino prebivalstva tega okraja sestavljala predmestja, ne pa 
okolica, kmetje pa so bili med volilnimi upravičenci v veliki manjšini 
(nekaj več kot ena petina) (prim. statistiko v ÖSt XCI, 1, str. 20—21).
10 Do povsem nasprotnega rezultata prihaja Rauchberg (str. 248), 
ki je za primerjavo leta 1907 s prejšnjim stanjem štel prejšnje velepo­
sestniške mandate in večino mandatov splošne kurije med kmečke, man­
date trgovsko-obrtnih zbornic pa med mestne mandate.
11 Upoštevano je celotno prisotno prebivalstvo na Koroškem, ci­
vilno prisotno prebivalstvo na Kranjskem in Goriškem (SJALV VII, 
str. 246, 262), prisotno domače prebivalstvo na Štajerskem (SJALV IX, 
str. 248, 252) in v Istri (SJALV, VIII, str. 144, 152).
12 Glej Verhandlungen des Wahlreformausschusses, str. 315 in sle­
deče (SP XVII, priloga 2727).
13 Prav tam, str. 252, 273; Obr. Št. IX, 4, str. 1048. 1064.
14 LGB 1857, št. 8 (Alphabetisches Verzeichniss der Namen aller 
Ortschaften, Schlösser, Güter und Höfe im Herzogthuine Krain, mit 
Berücksichtigung der Landeseintheilung vom Jahre 1854). Število pre­
bivalstva, ki se tu navaja, je isto kakor v LGB 1854, št. 5 (Landes-Einthei- 
lung von Krain), ki daje podatke po katastrskih občinah.
15 Za te diskusije glej predvsem: Franz von Juraschek: Die Ortsge­
meinde und die Ortschaft in der Wählerclasse der Städte, Märkte und 
Industrialorte im österreichischen Wahlrecht, Wien 1895, str. 7—8; Obr. 
Kr. 49, priloga 1.
16 Juraschek, str. 33.
4' Prav tam, str. 7—10, 17.
18 SP X. pr. 953.
19 Juraschek, str. 22 in tabela IV na str. 27.
20 Slovenski gospodar 1. aprila 1897.
21 O statističnih naseljih glej Vasilij Melik: Rast mestnega prebi­
valstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, Ekonomski zbornik I, 
Ljubljana 1956, str. 107—109 in Naselja kot upravno-statistične enote, 
Geografski vestnik XX—XXI, 1948—49, str. 153—194.
22 Juraschek, str. 26—28 in tabela A I na str. 29.
23 Prim. Andrej Gabršček: Goriški Slovenci, II. knjiga, Ljubljana 
1934, str. 244—324.
24 Obr. Kr. 47, str. 367, 49, pr. I; prim. tudi 30, pr. 23, 37, pr. 15; 
Slovenski Narod 13, 15. junija 1885.
422
Opombe k str. 79—98
Obr. Kr. 6, str. 6.
28 Obr. Kr. 7, str. 9, 10.
Obr. Kr. 7, str. 10.
28 Obr. Kr. 47, str. 367. Prim. volilne akte.
29 Obr. Kr. 47, str. 381 in pr. 11; österreichische Zeitschrift für 
Verwaltung. XLII. Jahrgang, Wien 1909, str. 112.
30 Obr. Kr. 47, str. 26—27, 372; Franjo Šuklje: Iz mojih spominov,
III. tlel, Ljubljana 1929, str. 126.
31 Obr. Kr. 47, str. 361—363.
32 Obr. Kr. 47, str. 370 in 391 (9. oktobra 1909); Šuklje na cit. 
mestu.
33 Obr. Kr. 49, pr. 1.
34 Obr. Kr. 49, str. 134 (24. februarja 1914).
Opombe k 6. poglavju
1 Prim. A. Ficker: Die Veränderungen in der Gliederung der politi­
schen Behörden des österreichischen Kaiserstaats . . . 1848—1855, Mittei­
lungen aus dem Gebiete der Statistik, 4. Jahrgang, IV. Heft, Wien 1855, 
ter A. Ficker: Die Veränderungen in der Gliederung der Justiz-Behörden 
des österreichischen Kaiserstaats . . . 1848—1857, prav tam, 6. Jahrgang,
I. Heft, Wien 1857, ter RGB 1849, št. 373—375, 420; 1853, št. 261, 1854, 
št. 27, 34, 25; 1867, št. 22, 35; 1868, št. 59, 101.
2 A. J. P. Taylor: Habsburška monarhija, Ljubljana 1956, str. 119.
3 Ivan Prijatelj: Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodo­
vina 1848—1895, Druga knjiga, Ljubljana 1956, str. 17
4 Ost und West 21. aprila 1861.
5 Louis Eisenmann: Le Compromis austro-hongrois de 1867, Paris 
1904, str. 284.
8 Podatke o davkih na Kranjskem 1866 glej v Obr. Kr. 5, priloga 
k 13. seji.
' Eisenmann, str. 283—284.
8 RGB 1849, št. 340.
9 Prav tam.
10 Uporabljamo izraz »kolegij«, kakor so ga uporabljali tudi tržaški 
Slovenci. S tem se izognemo nejasnostim in zamenjavam, ki bi jih po­
vzročilo uporabljanje besede volilni razred (nemško Wahlkörper) tako 
za občinske kakor za državnozborske volitve (nemški izraz je isti za 
oboje, prim. drž. vol. red. 1873 par. 4 in dodatek v vol. redu). Govorimo 
torej za Trst dosledno o občinskih volilnih razredih ter državnozborskih 
kolegijih.
11 Pismo sekcijskemu svetniku Hörmannu z dne 13. septembra 1888: 
Der politische Nachlass des Grafen Eduard Taaffe, herausgegeben von 
Dr. Arthur Skedl, Wien 1922, str. 342.
423
Opombe k str. 99—118
12 Sodni okraj Maribor je bil 1874 razdeljen na sodna okraja Ma­
ribor levi breg in Maribor desni breg (RGB št. 40, 101). Ta razdelitev pa 
je bila ukinjena 1897 ter obnovljen stari enotni sodni okraj Maribor 
(RGB št. 156).
13 SP XVII, priloga 2727, str. 5.
14 SP XVII, priloga 2552, Regierungsvorlage str. 38, okraj 23; pri­
loga 2727, str. 255.
15 SP XVII, priloga 2727, str. 316.
16 Prav tam, str. 255.
*' Obr. Št. IX, 4, str. 1048.
18 Franjo Šuklje: Iz mojih spominov, III. del, Ljubljana 1929, str. 74.
Opombe k prvemu delu 7. poglavja
1 Mayrhofer II daje pregled občinske zakonodaje, najprej zgodo­
vinski uvod (str. 418), nato tedaj veljavno zakonodajo, državno iz 
leta 1862 (str. 434) in deželno (str. 437). Tu je podan za vsako deželo 
posebej pregled vseli deželnih zakonov, ki se nanašajo na občinske rede 
in občinske volilne rede, z ukazi in razglasi, ki sicer niso direktno del 
občinskih redov in volilnih redov, pa urejajo administrativno in finančno 
organizacijo občin (str. 439), razen tega pa besedilo občinskih redov 
(str. 723), kakor je bilo veljavno v času izida knjige, z mnogimi opom­
bami (judikati itd.). Pregled je dopolnjen z dodatkom v isti knjigi 
(str. 916) in do leta 1907 v Erster Ergänzungsband (str. 324). Prim. tudi 
Mischler-Ulbrich II. geslo Gemeinden (str. 312), posebej članek Gemein­
dewahlen (str. 335).
2 Prim. Janko Polec: Uvedba občin na Kranjskem leta 1849/1850, 
Zgodovinski časopis VI—VII, 1952—53, str. 686—728.
3 Mayrhofer II, str. 881 in naslednje daje pregled teli statutov in 
njih sprememb (z upoštevanjem tedaj veljavne zakonodaje).
4 Znesek 1 gld. je bil določen z ukazom notranjega ministra z dne
6. aprila 1850 (RGB št. 127).
5 Davek so morali plačevati, kot po prejšnjih določbah, že vsaj eno
leto.
6 V naslednjem navajamo vse določbe, ki so veljale v naših deželah 
od leta 1849 do prve svetovne vojne. Z letnico 1849 označimo splošni 
občinski zakon iz tega leta. Z imenom dežele označujemo občinske vo­
lilne rede iz šestdesetih let; če je ime dežele samo, brez letnice, je to 
znak, da je določba veljala vse do konca Avstrije; če pa imamo opravka 
s spremembami besedila, so dostavljene deželnemu imenu letnice, ki 
označujejo, kdaj je bil zakon z dotično formulacijo izdan. Npr. Kr. 1866, 
Kr. 1910 pomeni kranjski občinski volilni red iz leta 1866 ter njegovo
424
Opombe k str. 118
spremembo z dne 17. oktobra 1910. Volilno pravico v naših deželah so 
torej imeli brez ozira na plačevanje davkov:
a) duhovščina: krajevni dušebrižniki (1849), v krajevnem dušnem 
pastirstvu stalno zaposleni duhovniki krščanskih veroizpovedi in pridi­
garji (rabini) židovskih vernikov (Kor.), vsi svetni duhovniki vseh krščan­
skih veroizpovedi, ki v občini izvršujejo svojo službo, kakor tudi pri­
digarji (rabini) židovskih krajevnih vernikov (Istra), duhovniki, za­
posleni v krajevnem dušnem pastirstvu ali v kaki drugi službi (Kor.), 
v krajevnem dušnem pastirstvu zaposleni duhovniki (Št.), v krajevnem 
dušnem pastirstvu nastavljeni duhovniki (Kr. 1866), duhovniki, ki so 
nastavljeni v dušnem pastirstvu ali stalno ali začasno upokojeni (Kr. 
1910);
b) od uradništva: državni uradniki (1849), dvorni, državni, deželni 
uradniki in uradniki javnih fondov (Št., Kor., Kr., Gor., Istra) poleg teh 
še: uradniki c. kr. državnih železnic (Kr. 1910);
c) oficirji in vojaški uradniki: oficirji, nameščenci z oficirskim 
činom (1849), oficirji in vojaški uslužbenci z oficirskim naslovom, ki 
so v definitivnem pokoju ali so kvitirali tako, da so obdržali vojaški čin 
(Št., Kor., Kr. 1866, Gor., Istra), tako služeči kakor upokojeni vojaški 
uslužbenci brez oficirskega naslova ter služeči in upokojeni vojaški 
uradniki, v kolikor ne spadajo v sestav vojaške edinice (Št., Kor., Kr. 
1866, Gor., Istra), upokojeni častniki (avditorji, vojaški zdravniki, vo­
jaški računovodje) in vojaški duhovniki v pokoju in v razmerju izven 
službe, kakor tudi aktivno službujoči, upokojeni in v razmerju izven 
službe stoječi vojaški uradniki (Kr. 1910);
č) od oseh z akademsko stopnjo in podobnih: osebe, ki so dosegle 
kako akademsko stopnjo (1849); osebe, ki so prejele kako akademsko 
stopnjo (Št.), doktorji, ki so prejeli svojo akademsko stopnjo na kaki 
tuzemski univerzi (Gor., Istra), doktorji vseh fakultet, dalje magistri ki­
rurgije in farmacije, ki so svojo akademsko stopnjo ali diplomo prejeli 
na kakem tuzemskem učnem zavodu, ter ranocelniki, ki svojo prakso 
samostojno izvršujejo (Kor.) doktorji, ki so prejeli svojo akademsko 
stopnjo na kaki tuzemski univerzi kakor tudi v tuzemstvo diplomirani 
ranocelniki (Kr. 1866), doktorji in magistri, ki so dosegli svojo akadem­
sko stopnjo na kaki tuzemski univerzi, pooblaščeni civilni tehniki in 
rudarski inženirji ter tehniki, ki so napravili rigoroze na kaki tuzemski 
tehnični visoki šoli (Kr. 1910), na kaki tuzemski visoki šoli diplomirani 
tehniki, agronomi in gozdarji ter z enako omejitvijo glede državnih 
izpitov uradno pooblaščeni privatni tehniki in uradno pooblaščeni ru­
darski inženirji; diplomirani živinozdravniki, v kolikor so dosegli di­
plomo na kakem tuzemskem zavodu (dodano Kor. 1900) — advokati, 
notarji (Št.), advokati in c. kr. notarji (Kor.);
425
Opombe k str. 118—121
<1) od profesorjev in učiteljev: javni učitelji (1849, Štajerska) pred­
stojniki in stalno nastavljeni učitelji ljudskih šol v občini in na višjih 
učnih zavodih v občini nastavljeni direktorji, profesorji in učitelji (Istra), 
predstojniki in nadučitelji ljudskih šol v občini in na višjih učnih zavodih 
v občini nastavljeni direktorji, profesorji in učitelji (Kor. 1864, Kr. 1866, 
Gor.), definitivno nastavljeni učitelji javnih ljudskih šol v občini in na 
višjih učnih zavodih v občini nastavljeni direktorji, profesorji in učitelji 
(Kor. 1875), stalno nameščeni voditelji, nadučitelji in učitelji na ljud­
skih in meščanskih šolah in na višjih učnih zavodih nastavljeni rav­
natelji, profesorji in učitelji, vse te osebe tudi, če so stalno ali začasno 
upokojene; učiteljice na ljudskih in meščanskih šolah (Kr. 1910).
i Člani občine so bili oni, ki so plačevali v občini davke ali pa 
imeli v njej domovinsko pravico — glej par. 6 občinskih redov naših 
dežel (na Goriškem par. 7) iz let 1863—1866, z dopolnjenim besedilom 
tega člena v letu 1868 (Štajerska LGB št. 19, Koroška LGB št. 26, Kranj­
ska LGB št. 13, Goriška LGB št. 13, Istra LGB št. 6).
8 Tedaj se je zahtevalo le enoletno redno bivališče v občini.
9 Par. 42 občinskega zakona z dne 24. aprila 1859, RGB št. 58 (ta 
zakon sicer v celoti ni stopil v veljavo, pač pa so bile takoj uveljavljene 
njegove določbe o domovinski pravici, prim. Mayrhofer II, str. 432, 
par. 10 zakona z dne 3. decembra 1863, RGB št. 105. o ureditvi domovin­
skih razmer ter par. 10 zakona z dne 5. decembra 1896, RGB št. 222, 
s katerim so bile spremenjene nekatere določbe zakona iz leta 1863. 
Prim. tekste teh zakonov in judikate k njim v Mayrhofer II, str. 974 in 
sledeče, Erster Ergänzungshand str. 611 in sledeče. Mischler-Ulbrich 11, 
geslo Heimatrecht (str. 809), posebej o našem predmetu str. 819);
10 Ohr. Kr. 3, 1. seja, str. 1—9.
11 Ohr. Kr. 19, str. 31, 33.
12 Ohr. Kr. 14, str. 10, 11 in priloga 8.
13 Tedaj so jim volilno pravico odvzeli; prim. debato v deželnem 
zboru. Ohr. Kr. 47, posebno str. 106.
14 Ohr. Kr. 47, str. 106.
15 Laihacher Zeitung 26. marca 1861.
16 Carlo de Franceschi: Memorie autobiografiche, Archeografo Trie­
stino. vol. XII della 111 serie, Trieste 1925—26, str. 283.
17 Fran Barhalić: Prvi istrski sabori, Rad 300, str. 300.
18 Ohr. Kr. 3, 1. seja, str. 5; Naprej 8. maja 1863.
19 Andrej Gabršček: Goriški Slovenci, II. knjiga, Ljubljana 1934, 
str. 65.
20 Odločitev o tem, ali naj bosta dva ali trije volilni razredi, je pre­
puščal volilni red na Štajerskem, Koroškem in v Istri politični okrajni 
oblasti, na Kranjskem pa politični okrajni oblasti po zaslišanju občin­
skega odbora.
426
Opombe k str. 121—126
21 Glede Štajerske prim. Mischler-Ulbrich II, str. 399.
22 To je bila predvsem osebna dohodnina (zakon z dne 24. junija 
leta 1898, LGB št. 33) prim. Mayrhofer, Erster Ergänzungsband, str. 469.
23 Za Celovec in Gorico SP IX, pr. 489, str. 33, za Ljubljano: LGB 
1850, št. 276; 1887, št. 22; 1898, št. 24; 1910, št. 31.
24 Za prvi in drugi volilni razred glej izjeme v par. 34 ustave (RGB 
1850, št. 139), ki pa so bile leta 1862 deloma razveljavljene (prim. 
SP IX, pr. 489, str. 22, druga opomba pod črto). Kar se tiče pogoja 
pristojnosti na sploh je art. 4 temeljnega državnega zakona o splošnih 
pravicah državljanov z dne 21. decembra 1867 (RGB št. 142) določal, da 
imajo državljani, ki stanujejo v občini in plačujejo tam zemljarino, pri- 
dobnino ali dohodnino, aktivno in pasivno občinsko volilno pravico pod 
istimi pogoji kot oni, ki imajo v tej občini domovinsko pravico.
25 LGB 1885, št. 8
26 Opis tega volilnega sistema daje Vasilij Melik: Volitve v Trstu 
1907—1913, Zgodovinski časopis I, Ljubljana 1947, str. 73.
Opombe k drugemu delu 7. poglavja
1 Za Trst direktno na občinsko, ki je bila hkrati deželnozborska.
2 Par. 9 državnozborskega volilnega reda 1873 je določal, da imajo 
vsi državljani, čeprav nimajo občinske volilne pravice, državnozborsko 
volilno pravico v občini, kjer stanujejo in plačujejo zemljarino, pridob- 
nino ali dohodnino, pod istimi pogoji in na enak način kakor oni, ki 
imajo v občini domovinsko pravico. V dodatku je za Trst ta določba še 
enkrat posebej navedena. Določba se nanaša na vse one občine, ki so 
poleg plačevanja davkov še posebej postavljale pristojnost kot pogoj za 
občinsko volilno pravico. Vendar pa je bilo že s temeljnim zakonom o 
splošnih pravicah državljanov določeno, da pristojnost ne more biti več 
poseben pogoj za občinsko volilno pravico (glej zgoraj op. 24). Zato do­
ločba državnozborskega volilnega reda iz leta 1873 ne prinaša ničesar 
novega, Mischler-Ulbrich (1. izd., II/2, str. 940) jo imenuje zaradi tega 
»težko razumljivo«, in ne pomeni nobenega razširjenja volilne pravice in 
nobene izjeme od popolne navezanosti državnozborske volilne pravice 
na občinsko.
1 Ta volilna pravica jim je bila dana deloma izrecno, deloma z na­
vajanjem občinskih volilnih razredov, ki imajo volilno pravico za de­
želne zbore. Tako se v točki a) par. 12 (Štajerska, Koroška) oziroma 
par. 13 (Kranjska, Primorska) ter par. 14 oziroma par. 15 deželnozborskih 
volilnih redov omenja le volilna pravica prvega in drugega občinskega 
volilnega razreda, o volilni pravici inteligenčne skupine pa ni govora. 
Vendar je s tem dana deželnozborska volilna pravica tudi častnim me­
ščanom in inteligenci, ker so spadali po par. 39 občinskega zakona iz
427
Opombe k str. 126—137
leta 1849 v prvi volilni razred (glej o tern str. 121). V točki b) istih členov, 
ki se nanaša na občine z manj kot tremi volilnimi razredi, pa je posebej 
rečeno, da je prvima dvema tretjinama po višini davkov razvrščenih ob­
činskih volilcev prišteti osebe, ki imajo po svojem osebnem svojstvu 
»občinsko« volilno pravico. Tu bi namreč brez take posebne določbe in­
teligenca lahko ostala brez volilne pravice. Na Štajerskem, kjer inteli­
genca po občinskem zakonu iz leta 1864 ni bila uvrščena v prvi občinski 
volilni razred, ji daje spremenjeno besedilo par. 12 in 14 iz leta 1867 
izrecno tudi za točko a) (občine s tremi vol. razredi) deželnozborsko vo­
lilno pravico. Na Goriškem, kjer je deželni občinski zakon iz leta 1864 
določil, da morajo imeti vse občine po tri volilne razrede in uvrstil in­
teligenco v prvega, se v deželnozborskem volilnem redu v spremenjenem 
besedilu par. 13 in 15 deželnozborskega volilnega reda iz leta 1867 vo­
lilna pravica inteligence sploh ne omenja več, prav tako leta 1907, saj 
to ni bilo potrebno. Nekateri pisci, ki prikazujejo deželnozborsko volilno 
pravico v Avstriji in se pri tem drže besedila deželnozborskih volilnih 
redov, vzbujajo v svojih opisih vtis, kakor da je bila inteligenca po raz­
ličnih deželah različno upoštevana. Glej npr. Mischler-Ulbrich IV, 
str. 903.
4 Volilno pravico so dobili »v občini svojega bivališča brez ozira na 
plačevanje davkov«: »vsi v krajevnem dušnem pastirstvu zaposleni du­
hovniki, dvorni, državni, državnih železnic, deželni uradniki in uradniki 
javnih fondov, v pokoju, v razmerju izven službe ali v evidenci nahajajoči 
se poklicni oficirji (med njimi tudi avditorji, vojaški zdravniki in vojaški 
računovodje) in vojaški duhovniki, prav taki kakor tudi v trajni ali za­
časni aktivni službi stoječi vojaški uradniki, advokati, notarji, osebe, ki 
so dosegle kako akademsko stopnjo, osebe, ki so na kaki domači visoki 
šoli z uspehom položili državne izpite, uvedene za preizkušnjo znanstvene 
poklicne izobrazbe, in javni učitelji (par. 12 deželnozborskega volilnega 
reda 1904, enako besedilo par. 15 1909). Naštevanje poklicev oziroma 
izobrazbe je nekoliko drugačno kot pri občinskem volilnem redu za 
Štajersko.
5 Tako npr. v mnogih občinah v mariborskem volilnem okraju 1867 
(Obr. Št. II, 2, str. 47), v Metliki leta 1877 (Obr. Kr. 19, str. 135), v več 
okrajih na Koroškem 1870 (Obr. Kor. III, 1, str. 2—7) itd.
6 Obr. Kr. 47, str. 23.
' Prim. izjavo vladnega komisarja v istrskem deželnem zboru 1889, 
ki podaja stališče vlade in tržaškega namestništva iz leta 1867 in od 
tedaj dalje (Obr. Istra VII, 1, str. 72, 73).
8 Obr. Istra IX, 1, relazione št. 21.
9 Prim. Obr. Kr. 6, str. 17; 10, priloga 21 (stališče kranjske deželne 
vlade), Obr. Št. VI, 1, str. 15, 17.
w Obr. Kr. 6, str. 15, 21, 22.
428
Opombe k str. 137—147
11 Prim. Obr. Kr. 6, str. 14, 15, 17; Obr. Št. II, 1, pr. 7; III, 1, pr. 11, 
VI, 1, str. 15, 17; Obr. Istra IV, 1. priloga N 1748 k prvi seji; VII, 1, 
priloga N 6050 itd.
12 Obr. Št. V, 5, str. 234, VI, 1, str. 15.
13 Obr. Št. VI, 1, str. 15, 17. Namestništvo je bilo mnenja, da zdaj 
ženam pripada volilna pravica prav zaradi opisanega glasovanja dežel­
nega zbora.
14 Prim. Verhandlungen des Wahlreformausschusses, SP XVII, pr. 
2727, str. 437.
15 Primerjaj posebej za leto 1907 Hans Kelsen: Kommentar zur 
österreichischen Reichsratswahlordnung, Wien 1907, str. 53 in naslednje. 
O izključitvi oseb pod kuratelo in varuštvom tu ne govorimo, ker določa 
isto zahteva po samopravnosti.
16 Odstotki so računani od prisotnega civilnega prebivalstva dežele 
(pregledna tabela v SM XXXVII, str. 231) in sicer za leto 1861 od štetja 
1857, za leto 1867 do 1872 od štetja leta 1869, za leta 1877 do 1885 od 
štetja leta 1880, za leta 1889 do 1895 od štetja leta 1890, za leto 1896 do 
1902 od štetja leta 1900, za leta 1907 do 1913 od štetja leta 1910.
*' Obr. Kor. V, 5, str. 113—114. Popravljene so nekatere tiskovne 
napake (število občin in podobno). Odstotek volilnih upravičencev od ce­
lotnega prebivalstva 1880 je po naših računih.
18 Od tega je imela položajna skupina 42 volilcev.
19 Obr. Istra IX, 1, poročilo št. 21, Priloga (allegato) C.
20 Obr. Gor. II, 1, str. 8—21. Na ta način so izločili 107 upravičen­
cev. Za leto 1870 nam Obravnave sicer ne poročajo števila volilnih upra­
vičencev, pač pa je bilo udeležencev znatno več kot leta 1867 upravičen­
cev: 401.
21 Gustav Freiberger: Handbuch der österreichischen direeten Ste­
uern, 2. Auflage, Wien 1899, str. 130, 131, 207, 208, 235. Karl Fontaine 
von Felsenbrunn: Statistische Tabelen über die direkten Steuern im Her- 
zagthume Krain, Laibach 1866, str. 15, 21, 26, 28, 29.
22 Prim. Ohr. Štaj. IV, str. 31, Obr. Kr. 19, str. 26, 28, 134, 136, 146, 
199 (doklade so npr. upoštevali istega leta 1877 v Krškem ne pa v 
Idriji, Kranju, Vrhniki).
23 Richard Charmatz: Österreichs innere Geschichte von 1848 bis 
1907, I, Leipzig 1909, str. 106.
24 Obr. Št. IV, 1, str. 31, 35.
21 Glej za zemljiški davek Freiberger str. 131, za zgradarino str. 207, 
208, 235, 236.
26 Tako npr. v mnogih občinah mariborskega volilnega okraja 1867 
(Obr. Št. II, 2, str. 47).
27 Obr. Istra VII, 1, str. 76—77 in poročilo N. 6050, IX, 1, poročilo 
št. 21; Obr. Št. II, 2, str. 32—41 ter pr. 23; Obr. Kr. 6, str. 4—11, 14—24.
429
Opombe k str. 147—167
28 Obr. Kr. 7, str. 9.
29 Obr. Istra VIL 1, str. 76—77 in poročilo N. 6050; IX, 1, poročilo 
št. 21.
10 Gustav Kolmer: Parlament und Verfassung in Österreich, I. Band, 
Wien 1902, str. 246.
31 Po tabeli V v ÖSt, XLIX, 1, str. V. Povsem drugače kot pri nas je 
bilo v Dalmaciji, Galiciji in Bukovini, kjer je preko polovice vseh vo­
lilcev kmečke kurije plačevalo pod 5 gld. davka.
32 Prim. v op. 6 cit. Freibergerjevo delo, str. 96, 97, 116 in sledeče: 
Josip Mal: Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1928—1939, str. 1062, 
1063.
33 SP XI, priloga 1498.
34 Prim. podatke o zaslužkih npr. pri Ivan Mohorič: Industrializacija 
M ežiške doline, Maribor 1954, str. 165, Janko Orožen: Zgodovina Trbo­
velj, Hrastnika in Dola, I, Trbovlje 1958, str. 445. Obširne podatke je 
prinašal Statistisches Jahrbuch des k. k. Ackerbau-Ministeriums. Tablice 
obdavčenja glej pri Mayrhofer VII, str. 948.
30 Zakon z dne 26. avgusta 1908 (LGB št. 44). Par. 16—18.
36 Eden stalno ponavljajočih se razlogov za uvedbo volilne dolžnosti. 
Bericht des Wahlreformausschusses, SP XVII, priloga 2727, str. 8.
3' Primerjaj oceno uvedbe volilne dolžnosti: Kalken: La Belgique 
contemporaine, Paris 1930, v op. 1 cit.'delo, str. 149, Bernatzik: Die 
österreichischen Verfassungsgesetze, 2. Auflage, Wien 1911, str. 852, 
Adler (SP XVII, priloga 2727, str. 562, 563), William Alexander Jenks: 
The Austrian Electoral Reform of 1907, New York 1950, str. 134—139.
Opombe k 8. in 9. poglavju
1 Tak postopek je bil npr. na Kranjskem marca 1867 pa ponekod 
tudi še pozneje. To je bila tudi ena od oblik vladnega pritiska na volilce. 
Prim. Novice 13. marca 1867, 15. junija 1870 (iz Kostela), 29. junija 1870 
(z iderskih hribov).
2 Občinsko predstojništvo so sestavljali župan in najmanj dva občin­
ska svetovalca.
3 SP IX, str. 4003.
4 Miroslav Gorše: Doktor Valentin Zarnik, Ljubljana 1940, str. 191.
5 Obr. Kr. 37, str. 18.
6 Hans Kelsen: Kommentar zur österreichischen Reichsratswahl­
ordnung, Wien 1907, str. 58.
7 Naj iz cele množice pritožb glede tega omenimo le, da ob volit­
vah v državni zbor leta 1907 legitimacije niso bile dostavljene okrog 
tisoč Ljubljančanom ,večinoma delavstvu (Rdeči prapor 16. maja 1907). 
Pristranosti in nepravilnosti je bilo v mestih z lastnimi statuti toliko, da 
je včasih deželna vlada odvzela mestnim oblastem pripravljalno delo za
430
Opombe k str. 168—183
volitve in ga sama prevzela. Tako je bilo npr. v Gorici ob volitvah 
leta 1913 (Andrej Gabršček: Goriški Slovenci, II. knjiga, Ljubljana 1934, 
str. 421), v Ljubljani leta 1908 (Slovenski Narod 8. februarja 1908).
8 Češka, Tirolska, Spodnja Avstrija in Salzburška, vse leta 1870. 
Glej Mayrhofer II, str. 392—394.
9 Pismenih volitev volilnih mož v naših deželah sploh ni bilo, ker so 
povsod od ustnih indirektnih volitev prešli na pismene direktne.
1U Tako je bilo npr. pri državnozborskih volitvah 1907 na Jesenicah 
razveljavljenih 86 socialno demokratičnih glasov, ker je bilo »na rdečem 
listku tiskano ime prilepljeno na glasovnici« (Gorenjec 25. maja 1907).
11 Prim. Gorica 2. oktobra 1909, Soča 21. septembra 1909, 12. julija 
leta 1913.
12 Slov. Narod 9. septembra 1901.
13 Rdeči prapor 14. maja 1907.
14 Gorica 7. maja 1907.
15 Alojz Kraigher: Kontrolor Škrobar, Drugi zvezek. Ljubljana 1914, 
posebej XX. poglavje (str. 292 in naslednje); Druga izdaja, Ljubljana 
1950, str. 368 in naslednje (glej tudi avtorjeve pripombe Po štiridesetih 
letih, str. 397, in naslednje).
lf’ Obr. Goriška VII, 1, str. 6—17.
Prim. Obr. Istra VII, 1, priloga N. 6050.
18 Tako so bili uvedeni abecedni volilni imeniki 1884 na Koroškem, 
1904 na Štajerskem, 1907 na Goriškem, 1908 na Kranjskem in v Istri. 
Tako se občinski volilni imeniki ne omenjajo več kot podlaga za deželno­
zborske na Koroškem 1884, na Štajerskem 1904 in na Goriškem 1907, 
pač pa vseskozi (razen seveda za splošno kurijo) na Kranjskem in v 
Istri, v tej z opombo, da se upoštevajo medtem nastale spremembe. Tako 
so uvedli 8-dnevni reklamacijski rok na Kranjskem 1884 in je ostal tak 
do konca, na Koroškem 1884, na Štajerskem 1904, 14-dnevni rok na 
Koroškem 1902, na Goriškem 1907, v Istri 1908 in na Štajerskem 1909. 
Tako so v Istri omejili možnost uradnih popravkov volilnega imenika 
(izven reklamacijskega postopka). Tako je bilo mogoče tudi v Istri do­
biti razmnožene izvode volilnega imenika v vseh občinah.
19 Mir 15. in 22. novembra 1900.
20 Glej o tem npr. Obr. Kr. 19, str. 8—34, 49—57, 134—146, 194 
do 203.
21 Edinost 25. maja 1911.
22 Novice 20. decembra 1871.
23 SP XI, priloga 159, Fran Barbalič: Narodna borba u Istri, Zagreb 
1952, str. 61, 62.
24 Npr. »Ivan Nabergoj pokojnega Andreja« (Edinost 17. marca 
1897), »Medoš Andrej, od Luke, posestnik, Medoši« (Edinost 2. junija 
leta 1914).
431
Opombe k str. 183—206
Rdeči prapor 13. maja 1907.
26 Gorica 7. maja 1907.
2‘ Slovenski Narod 6. decembra 1913.
28 Obr. Gor. VI, 5, str. 10.
29 Tako v Ljubljani 1879 — V dobi ustnega glasovanja je bilo nekaj 
podobnega kot pozneje oddaja prazne glasovnice, če je volilec prišel 
volit, a se je vzdržal glasovanja. Taki primeri so bili zelo redki: tako so 
se npr. v Idriji 1877 trije volilei vzdržali glasovanja (Obr. Kr. 19, pr. 20).
30 Prim. Mischler-Ulbrich ITT, str. 648—654; SJALV IX, str. XLIX; 
SP XVII, priloga 2552, Beilage 1 zur Regierunsvorlage; LGB Kr. 1910, 
št. 31.
81 Obr. Št. IX, 4, pr. 338.
32 Po stenografskih zapisnikih deželnih zborov in državnega zbora.
33 Prim. Franjo Šuklje: Iz mojih spominov, I. del, Ljubljana 1926, 
str. 131; Fran Barbalič: Narodna borba u Istri, Zagreb 1952, str. 53, 62.
34 SP XXI, str. 5239.
35 SP XI, pr. 159 (poročilo o volitvah), str. 633 (demisija).
38 Novice 16. januarja 1867.
3' Slovenski gospodar 19. junija 1890
38 Ivan Hribar: Moji spomini, I. del, Ljubljana 1928, str. 127.
39 Slovenski narod 5. septembra 1871.
10 Slovenski narod 7., 8. maja 1907.
41 Marburger Zeitung 16. maja 1907.
Opombe k prvemu delu 10. poglavja
1 Glej zlasti Laibacher Zeitung marca 1861; posebej Gausterjev 
predlog v Laibacher Zeitung 5. marca in v Novicah 6. marca; pismi 
Höfferna Strahlu z dne 16. in 22. marca 1861 (Rokopisni oddelek Na­
rodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani).
2 Pismo Dermelja Bleiweisu z dne 14. marca 1861 (Rokopisni od­
delek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani).
3 Laibacher Zeitung 22. 3. 1861.
4 Novice 3. 4. 1861, 114; Stenographische Berichte über die Ver- 
handlugen des Abegeordnetenhauses, Session 1861—1862, 343 (22.6. 
leta 1861).
5 Novice 8. 5. 1861, 152, 30. 1. 1867, Slovenec 31. 1. 1867.
6 Novice 15. 5. 1861, 163.
7 Bericht über die Verhandlungen des krainischen Landtages 1863, 
seja 28. 1. 1863, 99, 100.
8 Novice 27.3.1861, 106.
432
Opombe k str. 207—281
9 Stimmen aus Innerösterreich 1861, 80.
10 Novice 2. 4.1862.
11 Ost und West 14. 4. in 2. 5. 1861, Slov. Prijatelj 1862, 462.
12 Prim Giovanni Quarantotti: Storia della Dieta del Nessuno, Atti 
e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria, voi. 
XLVIII, Fran Barhalić: Prvi istarski sahori, Rad 300.
13 J. Vošnjak: Spomini, 1. zvezek, Ljubljana 1905, str. 123.
14 Novice 6. februarja 1867.
15 Marburger Zeitung 15. maja in 3. junija 1885.
16 Prav tam 17. septembra 1896.
17 Verhandlungen des sechsten österreichischen Sozialdemokrati­
schen Parteitages, Wien 1897, str. 73.
18 Wastian, SP XVII, priloga 2727, str. 325.
19 J. Vošnjak: Spomini, 2. zvezek, Ljubljana 1906, str. 130.
20 Janko Pleterski: Narodna in politična zavest na Koroškem, Ljub­
ljana 1965, str. 267.
21 Der politische Nachlass des Grafen Eduard Taafe, herausgegeben 
von Dr. Arthur Skedl, Wien 1922, str. 342.
22 Mir 29. novembra 1900.
23 Janez Trdina, Zbrano delo, 12. knjiga, Ljubljana 1959, str. 51 in 
naslednje; citirani odlomek je iz neobjavljene priloge k 4. pismu.
24 Einspielerjev Slovenec 1867, str. 54.
25 Prav tam str. 67.
26 Slovenec, 7. junija 1883.
27 Franjo Šuklje, Iz mojih spominov, I. del, str. 98.
28 Prim. opis teh volitev v komentarju k Agitatorju, Janko Kersnik, 
Zbrano delo. Druga knjiga, Ljubljana 1949, str. 327—331.
29 Slovenski Narod 21. novembra 1895.
30 Slovenski Narod 19. oktobra 1910.
31 Slovenski Narod 9. aprila 1904.
32 Obr. Kr. 37, str. 31; Slovenski Narod 10. septembra 1901.
33 Slovenski Narod 14. februarja 1908.
34 Rdeči prapor 23. februarja 1908, Slovenski Narod 6, 9. aprila 
1904, 26. novembra 1913, Naš glas št. 1 (pred novim letom 1914), 9. ja­
nuarja 1914, 5. marca 1914 itd.
30 Andrej Gabršček; Goriški Slovenci, I. knjiga, Ljubljana 1932, 
str. 259.
36 Henrik Tuma: Iz mojega življenja, Ljubljana 1937, str. 320.
37 Tuma, str. 305; Gabršček, II. knjiga, str. 251, 315.
39 Soča 5, 8. julija 1913.
40 Edinost 18. junija 1914.
41 Edinost 17. maja 1914.
28 Volitve
433
Opombe k str. 281—325
Opombe k drugemu delu 10. poglavja
1 Verhandlungen des dritten österreichischen socialdemokratischen 
Parteitages, Wien 1892, str. IV, 107, 112, 113.
2 Dušan Kermavner: Začetki slovenske socialne demokracije v de­
setletju 1884—1894, Ljubljana 1963, str. 266.
3 Citirano po Janko Pleterski: Narodna in politična zavest na Ko­
roškem, Ljubljana 1965, str. 262.
4 Glej o teh volitvah obširno v Kermavnerju str. 267—282.
5 Verhandlungen des zweiten österreichischen socialdemokratischen 
Parteitages, Wien 1891, str. 108—110.
6 Verhandlungen des sechtes österreichischen Sozialdemokratischen 
Parteitages, Wien 1897, str. 30.
' Za volitve leta 1913 je posebej rečeno, da so sedaj prvič glasovali 
za socialistične kandidate samo socalni demokrati (Zarja 4. dec. 1913).
8 Gorenjec 25. maja 1907.
9 Istorijski arhiv Komunističke partije Jugoslavije, Tom IV, Beo­
grad 1950, str. 215.
Opombe k dodatku
1 Mayrhofer II, str. 1242.
2 Glej uvode v objave državnozborskih rezultatov, na str. 320 nave­
deno Klezl-Norhergovo razpravo v SJALV IX, str. Lil in naslednje, ter 
Rudolf Riemer und Felix Klezl: Summarische Ergebnisse der Statistik 
der Reichsratswahlen von 1911 in den im Reichsrate vertretenen König­
reichen und Ländern, SM XXXVII 1911, str. 673—693.
3 F. X. v. Ncuinann-Spallart und G. A. Schimmer: Die Reichsratlis- 
Wahlen vom Jahre 1879 in Österreich, Stuttgart 1880, str. 17.
4 H. Rauchberg: Die statistischen Unterlagen der Wahlreform, SM 
XXXIII 1907, str. 234—235, 257 (tabele). Prav tam, str. 257 (tabela); 
prav tam, str. 35.
5 ÖSt XLIX, 1, str. II; LXXXIV, 2, str. III, IV.
6 Prim. Slovenski Narod 21. novembra 1895.
7 Prim. Slovenec 23. novembra 1895.
8 Riemer-Klezl, v op. 2 cit. delo, str. 681.
9 ÖSt, LXXXIV, 2, Str. IV.
10 ÖSt, XLIX, 1, Str. IL
11 Prav tam, LXXXIV, 2, str. III.
12 Slovenski Narod 3. januarja, Laibacher Zeitung 4. januarja, Slo­
venec 5. januarja 1901.
13 Prim. Slovenec 20. decembra 1900.
14 ÖSt, LXXXIV, 2, str. IV.
434
Opombe k str. 325—336
13 Riemer-Klezl, v op. 2 cit. delo., str. 674.
,B Narodni list 24. maja 1907, prim D. K(ermavner) : O slovenskem 
delavskem gibanju do Cankarjevega političnega nastopa, Novi svet V, 
Ljubljana 1950, str. 1142.
17 Naj navedemo samo: Zgodovinski arhiv Komunistične partije 
Jugoslavije, Tom V, Socialistično gibanje v Sloveniji 1869—1920, Beo­
grad 1951, str. 154, 215, ali Fran Barbalič: Narodna borba u Istri od 
1870 do 1915. godine, Zagreb 1952, str. 110, 14.
18 Franjo Šuklje, Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1929, str. 94.
19 SBL, II. knjiga, str. 467.
20 Parlamentarische Chronik 1913, Heft 12, str. 842.
21 Po podatkih v Marburger Zeitung 8. maja 1909.
22 Obr. Št. X, 1, pr. 52, Marburger Zeitung 25. maja, Straža 26. maja.
23 Gorica 6. marca, Soča 5. marca 1908, SJALV VII, str. 285.
28*
435
OB ZAKLJUČKU
Večji del tu objavljenega dela je bil pod naslovom Volilni sistem na Sloven­
skem 1861—1918 predložen kot doktorska disertacija na filozofski fakulteti 
univerze v Ljubljani; obramba je bila 26. januarja 1959 pred komisijo, ki so 
jo sestavljali profesorji dr. Milko Kos (predsednik), dr. Fran Zwitter, dr. Metod 
Mikuž in dr. Bogo Grafenauer. Za objavo sem nekatera poglavja preuredil, 
nekatera skrčil, predvsem pa povsem na novo napisal tretjino glavnega teksta, 
pregled volilne zgodovine.
Dolžan sem zahvalo vsem, ki sem bil med delom kakorkoli deležen njihove 
pomoči, prijaznih uslug ali nasvetov; predvsem pa odboru Slovenske matice, 
ki je sprejel Volitve v zbirko Razprave in eseji in jim s tem omogočil izid.
Vasilij Melik
436
VSEBINA
1. Glavne poteze volilnega sistema .................................................................. 5
Značilnosti Schmerlingovih volilnih določb (5), poznejše spre­
membe (8).
2. Sestava deželnih zborov ................................................................................. 11
Kurije deželnih zborov 1861 (11), poznejše spremembe, uvajanje 
splošne kurije in stanje 1918 (14) — funkcijska doba deželnih zborov 
in pregled splošnih volitev (19).
3. Sestava državnega zbora .............................. ................................................ 21
Gosposka zbornica (21) — poslanska zbornica: razdelitev poslanskih 
mest po deželah 1861 (21), sestava po kurijah in način indirektnih 
volitev (27), reforma 1873 (31), uvedba splošne kurije 1896 (33), 
reforma 1907: razdelitev mandatov po deželah in narodnostih (34) — 
funkcijska doba državnega zbora in pregled splošnih volitev (38).
4. Priviligirane skupine ....................................................................................... 41
Virilisti (41) — veleposestvo: volilna pravica (42), volilni okraji (44), 
nastanek italijanskega in slovenskega veleposestva na Goriškem 1866 
(45), način glasovanja (47), volilni izidi na Slovenskem (48) -—■ trgov- 
sko-obrtne zbornice (50).
5. Mesto in vas ....................................................................................................... 53
Favoriziranje mest 1861 (53), 1873 (56), mestni in kmečki volilni 
okraji v državnem zboru 1907 (58), mesto in vas v deželnozborskih 
reformah (59), pomen posebnih mestnih volilnih okrajev v strankar ­
skih bojih (61) — v mestno kurijo uvrščeni kraji 1861 (63), spre­
memba v Istri 1870 (65), državni zbor 1873 (65), državni zbor 1907 
(mestna skupina na Štajerskem) (66), deželnozborske reforme (68), 
konservativnost izbora krajev mestne skupine na Slovenskem (71) — 
problem meje med mestnimi in kmečkimi volilnimi okraji (72).
6. Volilni okraji ................................................................................................... 83
Volilni okraji mestne in kmečke kurije 1861 (83), vprašanje volilne 
geometrije (85), velikost okrajev (87), okraji in nacionalne meje 
(91) — spremembe v Istri 1870 (94), državnozborski vodilni okraji 
1873 (94), njih volilna geometrija (96), državnozborski volilni okraji
437
1896 (99), državnozborski volilni okraji 1907 in vprašanje nacionalno 
homogenih okrajev (100), volilni okraji v deželnozborskih reformah 
(107).
7. Volilna pravica ................................................................................................. 115
Občinska volilna pravica (115): davčna (116) in inteligenčna (118) 
skupina, volilni razredi (120), reforma na Kranjskem 1910 (122), 
mesta z lastnimi statuti (123), Trst (123) — volilna pravica v mestni, 
kmečki in splošni kuriji (125): relativni in pogojni cenz 1861 (127), 
poznejše spremembe (129), preglednica določb o cenzu (132), ženska 
volilna pravica (136), splošna volilna pravica (138), volilna pravica in 
kurije (139), vojske in volilna pravica, izguba volilne pravice (140) — 
število volilnih upravičencev: po določbah 1861 (140) (Hohenwartov 
ukrep 146, vloga inteligence in uradništva 149), po poznejših spre­
membah (150) — volilna dolžnost (155).
8. Glasovanje ...................................... ................................................................ 157
Indirektne volitve v kmečki in splošni kuriji (157), volilna udeležba 
pri prvotnih volitvah (161) — volilni kraji (164) — čas in potek 
volitev (166) — javno in tajno glasovanje (169) — volilni imeniki 
(172) — volilne komisije (174) — veljavni in neveljavni glasovi (180)
— sistem absolutne večine (186) — pasivna volilna pravica (188) — 
verifikacijski postopek (189), razveljavljene volitve na Slovenskem 
(190).
9. Kandidiranje in volilna udeležba ................................................................ 195
Postavljanje kandidatur (195), posebnosti dvoposlanskih volilnih okra ­
jev (198) volilna udeležba (199), volilno razpoloženje (201).
10. Pregled volilne zgodovine .......................................................................... 203
Volitve leta 1861 in 1867 (203) — Nacionalno-politični boji na Ko­
roškem, Štajerskem in Kranjskem (211): tri obdobja (211), boj v 
mestih na Kranjskem (214), v kmečki kuriji (221), nemška stranka 
na Kranjskem po letu 1900 (225), boj v kmečki kuriji na Štajerskem 
(226), v mestih (232), posledice splošne volilne pravice (235), 
boj na Koroškem (238) — Nacionalno-politični boji na Goriškem, 
v Trstu in Istri (248): Goriška (248), Trst (248), Istra (253) — No­
tranja trenja v slovenskem taboru (259): mladoslovensko-starosloven- 
ski spor v sedemdesetih letih (259), volilni spori v dobi slogaštva 
(261), nastanek liberalne in klerikalne stranke na Kranjskem (265) 
(samostojni kmečki kandidati 270, Slovenski list 272), na Štajerskem 
(275), na Goriškem (276) (agrarci 279, stara in nova struja SLS 280), 
nerazpoloženje v Istri (281) — Volilni uspehi delavskega gibanja 
(281): volitve 1891 (282), 1897 in 1901 (283), število socialističnih 
glasov po sodnih okrajih 1907 in 1911 (287), število socialističnih 
glasov na Slovenskem (291), ožje volitve (293), izvoljeni socialistični 
poslanci (294) — Nacionalna in politična sestava državnega in de-
438
želnih zborov (296): kranjski deželni zbor (296), štajerski (297), 
koroški (298), goriški (299), istrski (300), tržaški mestni svet (301), 
delež slovenskega prebivalstva in njegovega političnega zastopstva 
(301), slovensko zastopstvo v državnem zboru (303), volilni sistem in 
umetne večine (306).
Dodatek:
Volilna zakonodaja ................................................................................................. 307
Viri volilnih rezultatov ......................................................................................... 315
Originalni volilni material (315), stenografski zapiski državnega in 
deželnih zborov (317), objave statistične centralne komisije (318), 
časopisje in druge publikacije (326).
Način objave volilnih rezultatov ......................................................................... 329
Volilni rezultati in seznami poslancev .............................................................. 337
Kranjska (337), Goriška (367), Trst (380), Štajerska (383), Koroška 
(399), Istra (409).
Opombe ..................................  417
Ob zaključku ........................................................................................................... 436
Vsebina ..................................................................................................................... 437
Slikovne priloge:
1. Volilni imenik za deželne volitve 1870 v Novem mestu
2. Volilni imenik za deželne volitve 1870 v Novem mestu (prva 
priloga)
3. Volilni imenik za deželne volitve 1908 (kmečka kurija)
4. Stran iz seznama volilnih udeležencev z zapisom, za koga so gla ­
sovali (volitve marca 1867 v mestnem vol. okraju Kranj — Škofja 
Loka) (druga priloga)
5. in 6. Volilna legitimacija iz leta 1877 (na eni strani je natisnjeno 
nemško, na drugi slovensko besedilo)
7. Prva stran volilne legitimacije iz leta 1913 (tretja priloga)
8. in 9. Dve glasovnici iz leta 1913: uradna za deželne volitve na 
Kranjskem ter »privatna« (izdana od političnega društva Edinost) 
za občinske volitve v Trstu
10. Volilna legitimacija za veleposestniško kurijo (1877) (četrta 
priloga)
Izdajo knjige je omogočil Sklad SRS za pospeševanje založniške dejavnosti
439
RAZPRAVE IN ESEJI 
10
Vasilij Melik
VOLITVE NA SLOVENSKEM
1861—1918
Opremil 
Janez Bernik
Založila
Slovenska matica v Ljubljani
Za založbo 
Anton Melik
Knjiga obsega 27 Vs pole. 
Natisnilo in vezalo
CP DEI.O — obrat Triglavska tiskarna 
Ljubljana