I' a š n i k. Pridnost. Pridnost je tista lepa lastnost, ktera učenca priganja, da vse rad dela in stori, kar mu velevajo doma starši in v šoli učitelji. Če učenec ni priden, se ne uči kaj prida in slabo kaže, zakaj lenoba je pri mladini začetek vsega hudega in šola mnogoverstnih vterjenih hudobij. Zalo naj vsak učitelj nevtrudeno skerbi, da so njpgovi učenci pridni. On naj kaže, da je 1) sam priden; v vsem obnašanji naj kaže, da so mu šola in učenci globoko pri sercu, da ne zauiuja nobenega časa, v kterem bi učencem kaj koristil. 2) Učitelj naj učencem na tanko odmerja delo, naj jih z delom ne preobložuje, pa tudi nikoli ne pusti, da bi kdo brez dela sedel. To velja posebno tam, kjer so učenci več oddelkov v eni učilni sobi. 3) Učitelj naj učence tudi večkrat lepo spodbuja, da so bolj pridni. Človekov duh potrebuje vedne podpore, da ne omaga, ali da ne pride na kriva pota. Večkrat je pri mlačnem učencu ena spodbudna besedica dovolj, da se zdrami iz Ienega spanja in začne zopet veselo delati. Za tega voljo zelo napak ravnajo tisti učitelji, kteri nektere učence vedno le grajajo in psujejo, ter jim nikoli ne privoščijo dobre, prijazne besede. Nevolja rodi nevoljo, in po nevolji ni pridnosti. Pridnost izhaja iz zadovoljnega in mirnega serca.