pofrnuiA piAČAnA v corovmi.
e
e
e
s;
s;
s;
LETO IV.
LJUBLJANA, PETEK 29. MARCA 1940.
KMAM«Z0A ?T€VUKA STA06 H-DIO
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Ljubljana, Miklošičeva 22./U. DeL zbornica. — Pošt. predal: 375. — Tel. St. 35-29. — Pofit. ček. rač. St. 17.548. — NAROČNINA: Za nečlane 3 din mesečno. LIST IZHAJA VSAK PETEK
ŠTEV. 13.
Naš namen
ZZD je vstala v življenje opljuvana in opsovana od vseh nasprotnikov. Razkrivali so nas za razdirače delavskega stanu, za najeto uradno četo kapitalizma. Za fašistovsko strašilo so nas predstavljali delavstvu. Trdili so, da smo nepridiprav brez življenjske sile, (ki bo skoraj preminul. Muha enodnevnica jim je bil naš po-kret. Po znani zvezi z »Jugorasom« so nam očitali izdajstvo nad lastnim narodom in brezbrižnost za versko-fkultuma vprašanja. Psovali so nas z »Jugorasov-ci« kot z zbadljivko, da bi žalili našo narodno zavest in naš verski čut, da bi nas odtujili vsem onim, ki brez tega čuta niso.
Naš pokret (pa je šel preko zmerjanja in preko očitkov. Vstal je iz potreb revnega naroda za obrambo koristi njegovega delavskega stanu. Njegovi pokretaši so se zavedali od vsega početka, da pravo strokovno delavsko gibanje svojega življenjskega soka ne sme zajemati iz našemljene učenosti tujega duha in iz po-kretov, ki so z narodovo dušo izgubili neposreden stik. iZ izredno zavestjo povezanosti usolde delavskega stanu z usodo naroda smo s posebno skrbjo varovali v svojem gibanju in v svojih prizadevanjih kot nedotakljivo sveto vse tisto, kar je bilo s vet o narodu. Prepričani smo, da nam danes po štirih letih obstoja in delovanja tega nihče po pravici odrekati ne more, če nam noče zavestno delati krivico.
Pri vsem širokem delu za rast organizacije in za materialno zboljšanje položaja delavstva nikoli nismo pozabili poudarjati duhovnih osnov našega pokreta. Nikoli teh duhovnih osnov tudi v praksi nismo zatajili. Iz krščanskega in katoliškega naroda vzrasli, sami katoliškega prepričanja, smo se po tem prepričanju dosledno ravnali.
Zato ob vsej naši prilagodljivosti časovnim zahtevam od nas ni bilo mogoče pričakovati, da bi se duhovnim osnovam odrekli, ker bi se s tem nujno morali odreči tudi svojemu lastnemu narodu. Vsak kompromis v znamenju take odpovedi bi smatrali za izdajstvo svojega programa, svoje smeri, svojih nazorov in svoje pripadnosti k slovenskemu narodu. Če bi to storili, bi nas tak usoden korak brezdvomno pripeljal med sovražnike slovenskih ljudskih množic ter med izkoreninjence našega naroda. Tja za nobeno ceno ne bi hoteli, tam so naši sovražniki.
Kljub temu naši nasprotniki morda prav z nobenim geslom niso tako vztrajno agitirali zoper nas, kakor so agitirali z bajko o naši verski in narodni neoprede ljenosti. Za to kost so pograbili in jo glodali naši nasprotniki v svojem farizejstvu, čeprav 'jim je zelo malo ali pa nič za ti dve svetinji. Ta agitacija je delno begala tudi mnoge naše prijatelje, čeprav povsem brez potrebe.
Vodstvo »Jugorasa« je bilo pri sklepa nju sporazuma z ZZD v rokah ljudi širokega razgleda. To vodstvo od nas nikoli ni zahtevalo odpovedi našemu programu in nam je na ozemlju Slovenije priznalo našo upravičeno in utemeljeno samostojnost. Vodilni ljudje iz »Jugorasa« so celo poudarjali ustvarjajočo silo naših temeljnih načel in nas stavili za zgled harmoničnega in ustvarjajočega dela svojim zastopnikom iz drugih delov države. Mi smo o tem že ponovno pisali. Kdor je resnico iskal, jo je lahko našel. Sovražniki jo pa niso hoteli sprejeti, četudi so jo našli.
Stvarno delo naše organizacije v pre teklosti vendar neizpodbitno dokazuje, da so nam bila izročila vernega naroda sveta. Praksa naše preteklosti je najboljše izpri čevalo naših duhovnih temeljev. Forma! no pa se značaj našega pokreta zrcali v členu 2 pravil Centrale ZZD, kakor ga je ob zadnji spremembi pravil občni zbor izrecno potrdil. Ta člen govori o namenu ZZD in se glasi: »Namen ZZD je združe vati delojemalce v včlanjenih društvih, po speševati njihovo splošno in strokovno izobrazbo, ščititi njihove koristi, jim nuditi pomoč, izboljševati njihove kulturne, gospodarske in socialne razmere po k r-ščansko-ka tol iških s o c i a 1 n ih načelih ter pospeševati med njimi gojenje stanovske, državne in narodne zavesti.«
Tako je formalna in materialna stran naših idejnih temeljev, naše kulturne in verske opredelitve za vsakogar dovol; osvetljena. Slepci in sovražniki pa lahko še naprej kričijo svojo staro pesem.
Autonomija Slovenije - naša zahteva
»Izvede naj se takoj dokončna preureditev države z autonomno Slovensko banovino z enakimi kompetencami, kakor jih ima Hrvatska banovina. Le lastna banovina s širokim delokrogom more prav zaščititi socialne interese slovenskega delavstva.«
Tako se glasi besedilo prve resolucije, ki jo je 17. t. m. soglasno in z odobravanjem sprejelo na rednem občnem zboru ZZD zastopstvo slovenskega katoliškega delavstva.
V tistih krogih pri nas doma, ki resnično čutijo s potrebami slovenskega naroda in zato tudi s pravičnimi zahtevami našega delovnega človeka, je ta resolucija naletela na polno razumevanje in odobravanje. Pri tistih seveda, ki imajo narodnost le na jeziku in so v medsebojnih trenjih med kapitalom in med delavstvom vedno le v službi kapitala, ta naša zahteva ni bila sprejeta dobrohotno.
KDO NI Z NAMI?
Krogi, ki so nad resničnimi interesi naše narodne skupnosti vedno le igrali vlogo valpeta, bi to vlogo radi brez nehanja nadaljevali. Nič jim zato ne diši autonomna Slovenija, v kateri bi pri vsej skromnosti naš človek vendarle v mejah možnosti o svojih zadevah sam odločeval. Ta namreč prav nič ne rabi nad seboj biča tistega valpta, ki je za svoj beli kruh našemu človeku črnega odjedal, da je tujec mogel biti nad njim gospod z neomejeno oblastjo. Nič se zato ne čudimo, če je Iažisvo-bodomiselno časopisje z »Jutrom« na Čehi nesmiselno napadlo to resolucijo našega občnega zbora. Kaj drugega od tu ni bilo mogoče pričakovati.
TISTI, KI SO BILI VEDNO PROTI NAM
Vemo, kako so v preteklosti njihovi očetje nastopali enotno z Nemci zoper lastni rod in vemo, kako so v polpreteklosti blatili našega človeka kot nezanesljivega ter hujskali zoper njega,
da so se z lažjo obdržali na oblasti v novi državi. Prav dobro se še spominjamo najtežjih časov pred letom 1935, ko ni bilo dovoljeno zapisati niti besedice za slovenski narod, kaj šele govoriti o autonomni Slovenski banovini. Nikdar še ni bilo pri nas tako hudo v vsakem oziru, kakor je bilo prav tista leta. Delavni človek in delavski stan sta bila takrat brez veljave in brez pravic. Kruh delavskih množic je bil rezan v izredno tenkih kosih. Borba za njegovo povečanje in izboljšanje mezd, ni bila dovoljena. Najskromnejša eksistenca zaposlenim ni bila zagotovljena. Trume brezposelnih so si pri beračenju kar podajale roke. Nobenega upa na boljše čase ni bilo. Umetno so revščino še večali in gospodarske osnove našega samostojnega delovanja rušili. Pripravljali so se, da jih popolnoma uničijo in tako nad narodom samih malih ljudi zavladajo. Hvala Bogu je leto 1935. prišlo še zadosti zgodaj, da je te nakane preprečilo.
MI GREMO PREKO NJIH
Mi smo takrat samo malo okusili zle posledice lastne nesamostojnosti. Narodni degeneriranci so znali biti' mojstri v ustvarjanju revščine in pomanjkanja. Njihovo dolgoletno denun-cijanstvo in klečeplastvo pred ljudmi drugega naroda, je tudi tam pustilo svoje zle posledice, napačno mnenje o nas in tudi zgrešeno hotenje po neopravičeni nadvladi nad nami. Nekaj let dela sedaj je to grdo delo narodnih izkoreninjevcev že precej zabrisalo. O nas imajo sedaj drugi bratski narodi v državi drugačno mnenje, kakor so ga imeli preje. Pravično tudi sodijo naše upravičene težnje in zahtevo, da smo v mejah skupne države v svojih zadevah kar moč sami odločujoči in z drugimi enakopravni. Le pri nekaterih je še ostala stara zastrupljena miselnost in staro nezdravo hotenje proti svobodnemu razmahu naših narodnih sil.
Poklicni agitator...!
OBSOJENA »DELAVSKA PRAVICA« PSUJE DUHOVNIKA
»Delavska pravica« z dne 21. marca t. 1. posveča izjavi duhovnega vodje ZZD in urednika našega glasila g. Križmana, ki jo je podal na občnem zboru naše organizacije, kar dva članka. Prvi članek nosi naslov: »Vsem našim članom!«, drugi: »Sumljiv način objave«. Oba članka sta spisana na osnovi poročil dnevnih časopisov, »Slovenca« in »Slovenskega doma«. Ta dva dnevnika sta namreč imela na zadnjem občnem zboru ZZD svojega poročevalca. Ta je smatral za primerno vsaj približno navesti tudi poročilo g. Križmana na tem občnem zboru. Radi poznanih razmer pri nas je bilo brezdvomno izredno važno to poročilo, ker prikazuje stališče slovenske dušno-pastirske duhovščine do vodstva Jugoslovanske strokovne zveze. Razume se, da reportaža dnevnega časopisja ni objavila celotnega govora g. Križmana, še manj je bilo njegovo poročilo podano dobesedno. Poročilo dnevnega časopisja o tej točki se je tako glasilo sledeče:
»Duhovni vodja organizacije g. Križman je povedal, da je na svoji zadnji konferenci, ki jo je vodil knezoškof dr. Gregorij Rožman, duhovščina ugotovila, da pisanja »Delavske pravice« in voditeljev Jugoslovanske strokovne zveze ni mogoče smatrati za krščansko, ker je v svoji nazornosti dvolično.«
Na to kratko poročilce je obesilo uredništvo »Delavske pravice« oba navedena članka. V prvem članku hoče članstvo JSZ prepričati, da je naš urednik samolastno govoril kot nekak samozvanec v imenu prevzvišenega ordinarija, da je storil krivico JSZ in »Delavski pravici« in da je zlorabljal škofovo avtoriteto ter poziva našega škofa v javnem pismu na javni odgovor. V drugem članku obnavlja iste misli ter našega urednika in duhovnega vodjo ZZD proglaša za»poklicnega agitatorja«, v katerem je »propagandist prekosil dušebrižnika«. Pravijo: »Take izjave ne moremo pripisovati duhovnemu pastirju, ampak jo moramo knjižiti samo v breme poklicnemu agitatorju«. Končno si razlagajo zborovanje duhovnikov po svoji mili volji nekako tako, »da se je pač vršil neobvezen razgovor, da je pa »prevneto uho agitatorja slišalo več, kakor je bilo govorjenega in potem objavilo več, kakor bi pa smelo«.
JSZ IN »DP«
ZGUBITA RAZSODNOST
Kratko poročilo v dnevnem časopisju je vodstvo JSZ in »Delavsko pravico« tako razburilo, da je izgubilo vsako razsodnost. Strah pred končnim porazom, ki zeva iz teh člankov, je tako velik, da jim je vzel trezen preudarek.
(Nadaljevanje na 2. str.)
MI GREMO PREKO NJIH, KER SMO ZATO PRVI POKLICANI
Delavski stan pri trdi borbi brezdvomno najbolj grenko občuti vso trnjevo pot, ki jo mora radi nepravilne in neenotne ureditve naše države prehoditi pri iskanju svoje zapisane in nezapisane pravice. Kako lahko, kako kratko bi bilo mogoče urediti to ali ono zadevo. Kako kompliciran pa postane vsak postopek za naše uveljavljenje preko raznih centralnih ustanov in oblasti. Drugačne prilike drugod ovirajo pravilno rešitev enakih zadev v naši ožji domovini. Ogromne vsote delavskega denarja romajo v tuje kraje. S tistim, ki ostane doma, ne smemo gospodariti po svoji najboljši vesti, vednosti in sposobnosti. Ne moremo z njim začeti nikakih važnejših akcij, ne moremo razmahniti svojih organizacijskih sposobnosti. Ne dajo nam, da bi tisoč delavskih vprašanj zgnetli v nedeljivo enotnost in jih tako strnjene rešili. Ne moremo uveljaviti svojega zdravega hotenja za vsestranski napredek svojega stanu. Lahko bi bili pred kulturnim svetom kažipot razgibanega vsestranskega organizacijskega izživljanja in uveljavljanja delavskega stanu. Lahko bi k nam hodili drugi gledat in se učit, kako je treba skrbeti za delavskega otroka, za delavsko ženo, za družino, za telesno zdravje, za duhovni napredek, za gospodarski dvig in rast Stanu. Ob prilikah, kakršne so, pa hodimo sami drugam učit se in, kor se naučimo, doma ne moremo uporabiti zato, ker s svojimi gospodarskimi in duhovnimi silami ne razpolagamo in ne smemo razpolagati sami.
AVTONOMIJA, NAŠA ZAHTEVA MORA ZMAGATI.
V nas je trdna volja delati za delavstvo brez demagogije. Vemo pa prav dobro, da marsikaj nikoli ne bomo mogli za našega delavca narediti, če bomo za svoje zdravo hotenje morali čakati blagoslova od drugod. Zato v imenu slovenskega delavstva Zveza združenih delavcev neomajno vztraja ob ostalem narodu na zahtevi po autonomni Sloveniji. Od tega stališča se organizacja ZZD nikoli ni odmaknila. Smatrala pa je za potrebno, da ob sedanjih nihajočih časih tej zahtevi da še posebnega poudarka na prvem mestu med resolucijami svojega občnega zbora. Po svojih zastopnikih je tako celokupno naše delavstvo resolucijo soglasno odobrilo in jo nekako postavilo na čelo svojih temeljnih zahtev. Vse naše delavstvo je zato dolžno, da v vseh prilikah po svojih najboljših močeh med sotovariši propagira uresničenje te zahteve do njene končne zmage. Povsod delajmo zanjo! Autonomija, naša zahteva mora zmagati!
Brezposelne podpore za vpoklicance
Javna borza dela v Ljubljani je prejela za podpiranje onih sedaj brezposelnih delavcev, ki so pripadajočo brezposelno podporo že izrabili povodom orožnih vaj, nekaj izrednih kreditov in bo izplačevala izredne podpore po sledečih navodilih:
1. Pravico do te izredne podpore ima le oni delavec, 'ki je sedaj brezposeln, a ne more dobiti redne podpore, ker jo je delno ali v celoti izčrpal že lansko leto v septembru db novembru, ko je bil na orožnih vajah.
2. Prizadeti delavci naj se javijo potom občin pristojni borzi dela, kateri naj pred-lože delavsko knjižico in potrdilo občine, da so brezposelni.
3. Borza dela jim bo nakazala toliko izrednih podpor, kolikor rednih podpor so prejeli od borze za čas orožnih vaj.
Poklicni agitator...!
(Nadaljevanje s 1. trt rani.)
Zaradi skromnega poročila našega urednika so vsi iz sebe in mečejo v en koš časopisno notico, izjavo oziroma poročilo našega urednika, zborovanje in sklepe duhovnikov ljubljanske škofije ter škofijsko cerkveno vodstvo samo.
JAVNA OBSODBA JSZ IN »DP«
Iz članka »Vsem našim članom« je razvidno, da je bilo vodstvo JSZ prav dobro informirano o poteku duhovske-ga zborovanja dne 6. t. m. in da se je že 9. t. m. radi tega zglasilo pri g. škofu. Zborovanje je imelo javen značaj in je bilo objavljeno predhodno celo v dnevnem časopisju. Tudi potek zborovanja in sprejem tozadevnih sklepov je imel isti značaj. Nikomur ni bila naložena obveza molčečnosti in tako je potek zborovanja in njegovi sklepi takoj prišli v javnost, mnogo preje, predno se je vršil občni zbor ZZD. Zborovalcem duhovnikom je bilo tako na prosto voljo dano, če in koliko smatrajo za primemo in koristno komu poročati o zborovanju, katerega so se sami udeležili.
Isto pravico kakor vsi drugi je imel zato tudi soudeleženec duhovskega zborovanja naš g. urednik. Smatral je pač za primerno, da se s par besedami dotakne važnih točk duhovskega zborovanja prav na občnem zboru naše organizacije. Storil je to torej šele potem, ko je bila stvar po pisanju »Delavske pravice« same že splošno znana po Ljubi,jani in po deželi, celo med dijaki in tudi pri vodstvu JSZ. Mudilo se mu torej ni nikamor s poročilom o tem važnem zborovanju, dasi je imel tudi druga pota na razpolago, da bi o sklepih zborovanja lahko obvestil slovensko javnost. Ce je torej to storil šele na občnem zboru ZZD, ko je bila drugače javnost že o vsem bolj ali manj obveščena, je imel zato zadosti utemeljene razloge. Ti razlogi so sledeči:
OMEMBA ZBOROVANJA DUHOVNIKOV ZBOROVALCEM ZZD
Zveza združenih delavcev je bila ustanovljena prav zato in samo zato, ker JSZ ni hotela kljub vsem opominom delati po doslednem krščanskem im katoliškem programu. JSZ je sprejela teoretično in praktično za osnovo svojega pokreta marksističen gospodarski program. JSZ je dosledno razdirala katoliško skupnost slovenskega naroda in je dobesedno hujskala do zadnjega delavstvo proti tej skupnosti. Zvezo združenih delavcev, ki je vstala iz odpora proti temu počenjanju je prikazovala svojemu članstvu in javnosti kot politični prispevek JRZ, kot fašistični pokret, kot versko neopredeljeno gibanje, ki se je izneverilo tudi slovenskemu narodnostnemu principu. Sebe je JSZ kljub svojim zgrešenim potom zaradi beganja delavstva vendar hotela prikazovati kot krščanski pokret, da bi begala poleg delavstva tudi duhovščino in ubežala tisti porazni obsodbi, ki jo je doletela kljub njeni dvoličnosti končno na zborovanju duhovščine ljubljanske škofije pod predsedstvom njenega ordinarija dne 6. t. m. Ta obsodba je bila pa še posebno značilna po tem, da je bila sprejeta brez vsakega osporavanja čisto soglasno.
POROČILO NAŠEGA UREDNIKA
Kaj bi bilo primerneje, kakor je bilo to, da je duhovni vodja organizacije ZZD, ki je vstala v življenje radi čistosti krščanskega in katoliškega programa in radi povezanosti delavskega stanu s katoliškim narodom po njeni štiriletni borbi za uveljavljenje njenih načel tej organizaciji in njenim borcem čestital k njihovim zmagam na vseh poljih. Občni zbor ZZD je bil najbolj upravičen, da zve o stališču dušnopa-stirske duhovščine do naših strokovnih pokretov. Zato je g. Križman zborovalcem med drugim povedal tudi to, kakor smo to v zadnji številki našega glasila že objavili na sledeči način: »Pri tej priliki je omenil poleg drugih zmag zlasti to zmago, da je vstala v interesu pravega krščanskega socialnega gibanja med Slovenci in da so zato bili krivični vsi tisti očitki, ki so
jih nasprotniki vseh smeri nanjo metali. Bila je potrebna nujno zato, ker so vodilni člani iz vrst JSZ zapravili staro krščansko socialno dediščino pokojnega Evangelista Kreka in so hoteli graditi hkrati na dveh nasprotnih temeljih, ki se med seboj izključujeta. Pred nekaj dnevi je namreč bilo zborovanje duhovnikov ljubljanske škofije pod predsedstvom prevzvišenega ordinarija dr. Gregorija Rožmana. Okrog dvesto duhovnikov se je tega zborovanja udeležilo in soglasno ugotovilo, da je gibanje JSZ prišlo pod marksistični vpliv ter tako že skozi več let delovanja tega vodstva in pisanja glasila JSZ »Delavske pravice« ni mogoče smatrati za skladno s krščanskim svetovnim nazorom. Ta enoglasna obsodba s tako merodajnega foruma naj zastopnike in članstvo ZZD še bolj utrdi v vztrajnem prizadevanju za našo organizacijsko rast in zato, da bomo zapravljeno dediščino Evangelista Kreka v pravem razumevanju svojega poslanstva mogli prav in vredno vršiti.«
DUHOVNIK VARJE DRUŽABNE MANIRE IN SVOTO CAST JSZ IN »DEL. PRAVICA« PA NE
Talca je bila izjava g. Križmana in od n ve tudi sedaj po pisanju »Delavske pravice« ne more ničesar preklicati. Niti ena beseda v tej izjavi ni bila ne-preudarjena in izrečena nepremišljeno. Ničesar v njej ni, kar bi ne odgovarjalo resničnemu poteku navedenega duhov-
Glede gmotnega položaja našega stavbinskega delavstva je naša slovenska javnost dosti premalo poučena. Zaradi tega zavzemajo do njega napačno stališče — eni iz nevednosti, drugi pa, ker jim to koristi.
Pri presojanju položaja vsega slovenskega delavstva zlasti pa stavbinskega je namreč treba ugotoviti, da je zavladalo pri nas v zadnjih 20 letih načelo primerjevanja z drugimi državami in drugimi pokrajinami naše jugoslovanske države. Naša javnost ima skratka približno takole mnenje r Jasno (je, da delavstvo v gospodarsko močnih velikih državah zapada veliko boljše živi kakor v Sloveniji, vendar moramo vpoštevati dejstvo, da živimo v mladi državi in je življenjski standart delavca v južnih krajih dokaj slabši od našega slovenskega delavca.« Delavec južno oz. vzhodno od Sotle bi bil potem takem najbolj skromen, manj zaveden in borben pri izvajanju svojih pravic in zato kriv, da se položaj slovenskega delavca stalno slabša.
To mnenje se je pri nas že tako udomačilo, da naša javnost to brez vsake kritike sprejema in celo sam naš delavec, zlasti stavbinski, je že začel verovati v to socialno bajko. Kako tudi ne bi, ko vendar stalno vidi, da prihajajo delavci z juga s trebuhom za kruhom, delajo za nižje mezde kakor domači in s tem pritiskajo ceno in vrednost njegove delovne moči navzdol.
Vendar temu ni tako, ampak je vse to le videz, resnica pa popolnoma drugačna.
Kdo je pri nas sploh tako mnenje ustvaril in ga razbohotil? Najbrže so to morali biti činitelji, ki so imeli od tega koristi. Ravno v zadnjih dveh letih je naša ZZD vodila stalne borbe, da se zlasti v stavbni stroki prvenstveno zaposli domače delavce mesto onih iz pasivnih južnih krajev. Pri tem je treba takoj pripomniti, da pri teh ne gre za delavce, temveč za tako zvano vaško sirotinjo iz pasivnih krajev, ki nimajo najmanjše kvalifikacije za industrijskega delavca. Zato se zaposli edino le kot pomožni delavec v stavbni stroki; to pa v kolikor pride v poštev v Beogradu, Zagrebu in drugih večjih mestih. Vse to šele, kar je tam najjslab-šega in ne pride pod streho, priroma navsezadnje v Slovenijo. Zato se tudi nikakor ne more meriti z našim stav-bincem. Eno pa je v stanju: da mu poslabša položaj. Razen tega še ustvarja mnenje, da v Zagrebu in Beogradu delajo stavbinci kar zastonj, našemu
skega zborovanja- Okrog dvesto duhovnikov, praktičnih dušnih pastirjev, pred vsem onih iz delavskih revirjev in sam prevzvišeni ordinarij so zborovanja prisostvovali in bi biio zato nesmiselno našemu duhovnemu vodji podtikati, kakor to dela »Delavska pravica«, da je govoril tako javno, kakor je to storil, nekaj, za kar ne bi mogel odgovarjati pred tako odličnim forumom, kakor ga predstavljajo udeleženci zborovanja duhovnikov dne 6. marca 1940. »Prevneto uho agitatorja« ni »slišalo več, kakor je bilo govorjenega in potem objalvilo več, kakor bi pa smelo«. Naš urednik je na dotičnem sestanku še marsikaj drugega slišal o JSZ in o njenem delu, kar njej ne dela časti. Sam o njej na tem zborovanju ni govoril, čeprav bi bil iz lastnih skušenj lahko marsikaj zanimivega povedal. Sam ni stavil nobenih predlogov, ampak je z drugimi glasoval za predloge in za resolucijo drugih tovarišev duhovnikov. Niti teh predlogov in sprejetih resolucij ni nikjer iznesel, tudi na našem občnem zboru ne. To je naloga drugih, ki so jo nase sprejeli in ki so zato poklicani. Oni jih bodo objavili na primeren način in v primernem času. Naš duhovni vodja'* je v svojstvu »poklicnega agitatorja«, za kar ga je proglasila JSZ s svojim glasilom, s svojim stisnjenim poročilom, ohranil meje družabnih manir, svojega posebnega osebnega poslanstva, svoje duhovske časti, JSZ in »Delavska pravica« z obravnavanima člankoma pa sta te meje v vsakem oziru prekoračili. Mislimo, da k temu zaključku ni treba nobenih pripomb več.
stavbincu pa da se razmeroma še dobro godi.
Če pogledamo dejanski položaj, lahko ugotovimo, da velja v tem primeru stari pregovor, ki pravi: Kdor se hvali, s tem kar ima, temu je treba dati, onemu pa, ki tarna je treba vzeti. S tem seveda nočemo, da bi kdo ta pregovor vzel dobesedno in naša izvajanja hotel razlagati, kakor da zastopamo stališče, češ hrvaški in srbski stavbinski delavec imata previsoke plače. Nasprotno! Le našo revščino si hočemo na njem ogledati.
Tekom meseca marca je časopisje poročalo, da so pred pričetkom stavbne sezone radi porastle draginje povsod v teku mezdne akcije stavbinskega delavstva. Tako tudi na Hrvaškem v Zagrebu zahtevajo stavbinci potom Hrs-a, da se zviša;'o plače kvalificiranim stav-binskim delavcem za 36%, nekvalificiranim pa za 96%. In to zvišanje zahtevajo na dosedaj veljavno kol. pogodbo iz leta 1937.
Po tej pogodbi so zaslužili tesarji in zidarji:
v 1. letu po izučitvi	din	6.—	na	uro
v 2. letu po izučitvi	din	7.—	na	uro
v 3. letu in naprej	din	8.50	na	uro
Razen tega imajo:
Postavljalci odrov	din	6.—	na	uro
Betonirci	din	5.50	na	uro
Pomožni del. z nad 10 mesecev prakse	din	4.50	na	uro
Značilen je pri tej pogodbi tudi dodatek iz leta 1939, Id predvideva, da ima organizacija pravico delavce odtegniti od stavbe, če delodajalec ne •vpošteva kol. pogodbe, šušmari ali dela nelojalno konkurenco. V tem primeru se zavežejo delodajalci podpisniki pogodbe, da te delavce zaposlijo in se imajo vsi spori obravnavati pred tarifno komisijo, ki je sestavljena iz zastopnikov delodajalcev in delojemalcev.
Najznačilnejše pa je, da se mora po tej pogodbi, ki jo je vidirala Ins. dela v Zagrebu na vsaki stavbi zaposliti do 80% domače delavce^ če to beremo, nam postaja šele jasno, zakaj prihajajo n. pr. Bosanci v Ljubljano iskat dela.
Če torej Zagrebčani pri vsej svoji rodoljubnosti vpoštevajo zagrebškega delavca pred bosanskim, ne vemo zakaj neki nam Slovencem ne bi bil najbližji slovenski delavec in zakaj on vsaj v svoji ožji domovini ne bi dobil položaja, ki mu pripada in zakaj bi naj nosil še v svoji domovini na svojem hrbtu žig hlapca Jerneja.
Slovenski stavbinec - Hlapec Jernej
Velikonočna poslanica sv. očeta
Na velikonočno nedeljo je imel papež Pij XII. v vatikanski baziliki pontifi-kalno mašo. Cerkev je bila nabito polna vernikov, kardinalov, nadškofov in škofov, diplomatov in predstavnikov vatikanske države. Govor je imel sam papež, ki je izvajal sledeče misli:
»Na današnji dan slavimo zmago Križa, na katerem nam je božji Zveličar prinesel pravo življenje, odrešenje in mir. Čeprav divjajo po svetu besi vojne in se vsi bojijo najhujšega, nas vendar današnji praznik poziva, da se veselimo Kristusove duhovne zmage^ ki naj v naših srcih zbudi in okrepi krščanske čednosti vere, upanja in ljubezni, ki je današnji svet tako zelo potrebuje. Naj bi povsod na svetu poslušali poziv tega dne in se napolnili s tistim svetim veseljem, ki edino more ublažiti težave in gorje življenja na tej zemlji.
Naj bi bilo vstajenje Gospodovo — je nadaljeval sv. oče — začetek duhovne obnove ja vsakega človeka, kakor je bilo to vstajenje po neovrgljivem pričevanju zgodovine začetek nove dobe za človeštvo. Tega dne je oživela vera v srcih apostolov, ki so njeno luč ponesli po vsem svetu. S pomočjo božjo so osvojili z njo ves svet, ne z orožjem, ki ubija, ampak z resnico in ljubeznijo. To vero so potrdili v središču rimske države brezštevilni mučeniki, ki so jo oplodili s svojo krvjo. In tako bomo tudi mi mogli obnoviti sebe in svojo okolico pa ves svet s krščanskimi čednostmi, to pa zahteva od nas veliko energijo, da premagamo svojo človeško slabost. Krščanstvo od nas zahteva borbe in čim hujša je ta borba, proti sebi in proti vsem silam temin, tem slavnejša je 2*naga. Le po taki borbi moremo zares zaživeti v novo življenje in le tedaj nam bo velikonočna skrivnost pomagala, da v sebi izoblikujemo Jezusa Kristusa ter tako premagamo moč teme.
»To duhovno obnovo«, je dejal dobesedno papež, »priporoča poglavar katoliške Cerkve posebno tudi zaradi današnjih okoliščin, ki vladajo na svetu. Te obnove ne zahteva samo naš osebni blagor, ampak tudi blagor vse človeške družbe. Saj vemo, kako je kritičen sedanji trenutek in kako vstajajo pred očmi vseh še bolj strahotne stvari, ki se jih bojimo v bodočnosti. Soglasje med narodi je prenehalo, slovesno sklenjene pogodbe so enostransko in brez predhodnega sporazuma izpre-menjene ali prekršene in ne sliši se več glas bratovske ljubezni in prijateljstva. Vse, kar je iznašel razum, kar se je doseglo po izkustvu in kar je iznašel človeški genij, kakor tudi vse energije, bogastvo in napredek, je obrnjeno v to, da se okrepi vojska, ki narode uničuje. Kar bi moralo služiti splošnemu blagru in večjemu napredku narodov, mora služiti medsebojnemu iztrebljanju in razruševanju, tako da je pravični red stvari popolnoma postavljen na glavo. Mirna trgovina trpi zaradi krivičnih vojnih metod in zato trpijo vsi stanovi, predvsem pa mali delovni človek. (Zemlja pa Dije čim dalje več krvi, ker so duše vseh zasenčene od sovraštva in zavisti ter ljubosumnosti. Tudi vidimo, kako se krši pravo, ki ureja odno-šaje med omikanimi narodi, tako da bombardirajo mesta, mirne vasi in deželo, ki se strahuje, požiga in ruši, in da se ubijajo celo bolniki, invalidi, nemočni starci in nedolžna deca, medtem ko je na sto in stotisoče ljudi oropanih strehe nad glavo in morajo begati po svetu.«
»Kdo more to izpremeniti in popraviti, kakor samo duh Jezusa Kristusa in njegovega nauka, s katerim se mora zopet prešiniti vse človeško občestvo. Samo Kristus in njegova postava ter milost more obnoviti zasebne in javne nravi, upostaviti pravi odnos med pravicami in dolžnostmi, brzdati željo po osvajanju, potlačiti strasti in strogo ter mrzlo pravico ogreti z ljubeznijo. Samo On more ukloniti človeško voljo, da bo iskala soglasja in bratovske vzajemnosti in potem, ko bo zopet uredila medsebojne odtiošaje narodov, ne s silo, ampak po zapovedih resnice, pravice in ljubezni, storila, da bodo narodi spravili meč v nožnico in bodo zopet segli drug drugemu v roko v znamenju miru in prijateljstva.«
Končno je papež prosil Boga, naj bi vsem vladarjem in vsemu krščanskemu ljudstvu zopet vrnil mir, soglasje in edinost.
Mi se borimo za pravice hlapca Jerneja — slovenskega delavca in s tem pa tudi zato, da ne bo v svojem obupu škodoval samemu sebi in celotnemu narodu, torej hišo gospodarjevo ne bo zažgal z bakijo boljševizma in sam poginil v njegovih plamenih, marveč postal po svojem gmotnem položaju takšen, da bo mogel biti: Bogu vdan, stanu in narodu zvest.
Kamniško okrožje
Ponovno opozarjamo vse odbornike okrožnega odbora, da se okrožna seja vrši v nedeljo 31. t. m. ob 9. uri, pri Repan-žku na Homcu. — Udeležba obvezna.
Celje
»Delavska politika«, ki tudi imena »delavska« prav nič ne zasluži, je objavila o našem sestanku Celje, ki se je vršil dne 8. marca 1940, poročilo, da se je sestanka udeležilo, reci in piši, 13 članov kmečkih fantov z referentom vred.
Tovariši, ki ste bili na sestanku, pa ste na lastne oči videli, da je mnogo udeležencev moralo oditi, ker ni bilo več prostora v sobi ®ZD v Delavski zbornici, kamor se je stlačilo na sestanek nad 40 članov, večinoma elektromonterjev in delavcev iz tehničnega oddelka, presodite, komu na korist »Delavska politika« laze svojim či-tateljem o številki 13 udeležencev našega sestanka, ko smo vsi videli nasprotno resnico. Za njo so naši monterji kmečki fanti. Tudi to jo razumemo. Obžalujemo pa njene čitatelje, ker se pustijo pitati od takšne duševne revščine.
Naš pokret vas bode, rudeča gospoda! Pa se boste že morali privaditi, četudi še danes ne znate šteti dalje od številke 13.
Zg. šiška
Naša podružnica priredi v soboto 30. t. m. ob 8. uri zvečer v prostorih gostilne Zajec na Vodnikovi cesti filmsko predavanje: »O postanku in razvoju ZZD«.
Film je zanimiv in zelo aktualen, za naš stanovski pokret velike važnosti; vsled tega je udeležba za vsakega našega člana obvezna dolžnost.
Pripeljite svoje tovariše! Cim več nas bo navzočih, tem večji uspeh bo imel film. Vstopnine ni.
Trbovlje
Tovariši rudarji! Zopet se nahajamo pred važno odločitvijo, komu bomo rudarji dali poverenje, da bo pravično in nesebično zagovarjal, ščitil in izboljševal naše rudarske interese, in to v nedeljo 31. t. m., ko bomo volili svoje zastopstvo v eno najvažnejših naših inštitucij: Bratovsko skladnico.
Naša ZZD je postavila tudi za te volitve samostojno listo. Niso nam prisodili naši nasprotniki, da bomo mi sami nastopili. iZelo so bili presenečeni, ko so videli, da smo bili med prvimi, ko smo vložili našo listo. Vsa čast in vse priznanje našim agilnim članom, ki so tako vestno in vztrajno delali na tem, da so v tako kratkem času zbrali potrebno število podpisov, ki ni majhno. S tem so pokazali močno voljo in borbenost, jakost, ki se veča z vsakim dnem. Tovariši, s to borbenostjo kot ste započeli pri sestavi naše liste, z isto vztrajnostjo delajte še te dni, posebno pa na dan volitev — in uspeh vašega dela bo kronan s tem, da se bodo naši glasovi od zadnjih volitev obratnih zaupnikov pomnožili več kot enkratno. Živela naša samostojna slovensko - katoliška delavska zavest in borbenost! Naša glasovnica je zelena.
Poročil se je naš tovariš Briner Viljem z gospodično Liper Angelo. V novem stanu mu želimo mnogo sreče in zadovoljstva.
Umrle so mamice Florjane Katarina in Pirnat Jožefa, katerim bodi Bog plačnik. Sinovom našim članom in ostalim svojcem naše iskreno sožalje.
Ljubljana-splošna
Na odborovi seji dne 18. t. m. se je sklenilo, da se skliče sestanek obratnih zaupnikov dne 2. aprila ob Vzl. uri zvečer v prostorih ZZD, palača Delavske zbornice, Miklošičeva cesta, II. nadstropje.
Naprošamo, da se vsi tovariši (ce) zaupniki po svoji dolžnosti tega sestanka točno udeleže.
Nadalje se prosijo vsi tovariši, da sVojo članarino v redu plačujejo, saj je vendar tako malenkostna, da jo pač lahko vsak zmore.
Nekateri naši člani še niso vzeli svojih članskih izkaznic. Ker so iste v naši pisarni že izpolnjene, zato prosimo vse prizadete, da jih dvignejo.
Škofja Loka
Namesto duhovnih vaj pred Veliko nočjo, je sedanja tukajšnja JSZ v »Delavski pravici« špogala neke vrste bičanie, da zadosti svojim ekspanzivnim težnjam v škodo iZZD.
Dočim se je tukajšnja ZZD posvetovala, je mahnil »Slovenski delavec« proti zmaju in oplazil srednjo glavo. Odklonil je brezmiselni besedni dVoboj. Ločitev ZZD ni bila zgolj posledica osebnih ža-
ljenj, marveč sad dobrih informacij in jasnega vpogleda tudi v bodočnost. Podile so pa posamezne člane iz JSZ v ZZD že v navado prisvojene metode, ki se ne dobe pri ljudeh pristno krščanskega in slovenskega kova.
»Ošid« je bil tedaj potreben in pravočasen. Nič zato, da JSZ obsipa neljubo ji !7fzr> že celo leto z vsakovrstnimi očitki. Članstvo in vodstvo je vztrajalo in rešilo, kar se je rešiti dalo.
Zaradi nekaj strelic in zaradi odklanjanja osebne, grde borbe v netovariških oblikah za JSZ prestižne, bi bilo treba kuhati »mule«. Mula je trša za kuhanje nego svinjska glavina; tudi župa je zanič, »meso« ni za v ješprenj, še manj za k žegnu.
Črnomelj
Položaj delavstva v Črnomlju in okolici je zelo težak in je prav zaradi tega razburjeno nad neznosnimi razmerami in pripravljeno storiti vse, da se ta položaj čim prej vsaj delno izboljša. Zato je delavstvo skozi tudi 100% organizirano v ZZD, ker ve, da je le potom strokovne organizacije ZZD danes možnost, da si delavstvo pridobi svoje pravice.
Posebno pažnjo pa zasluži delavstvo pri »Belokranjski železolivarni« Lackner. Delavstvo tega obrata vodi že dalj časa borbo za izboljšanje svojega položaja. V ilustracijo vsega tega naj navedemo samo par primerov. V obratu ni prav za prav nobene razlike med kvalificiranim in pomožnim delavstvom. Delo je akordno, izjemoma par delavcev, ki so plačani na uro. Dnevi, ko se izvršujejo modeli, so plačani, medtem ko so dnevi ulivanja in pa odstranjevanja modelov neplačani. Jasno je tedaj, da delavstvo ni plačano po 60 do 70 din dnevno, kakor zatrjuje g. poslovodja, ker se ta zaslužek porazdeli tako, da prejme delavec kvečjemu 3 din na uro. Higijenske razmere tudi nikakor ne odgovarjajo predpisom in jih bo treba na vsak način urediti tako, da se delavstvo zaščiti pred obolenji.
Delavstvo, zavedajoč se vseh teh neznosnih razmer in svojih pravic, je kompaktno pristopilo v našo organizacijo, da s pomočjo nje doseže pravice, ki mu pripadajo. Seveda je ta njihov pokret naletel na gluha ušesa delodajalca in je vsled tega enemu najbolj agilnemu članu odpovedal delo. Da si argumentira g. poslovodja odpust samo vsled pomanikanja dela in prostora, je delavstvo prepričano baš obratno. Zato so delavci železolivame Lackner sklicali protestno sejo, na kateri so sklenili, da naj podjetje zmanjša delo za 1 uro na dan in na ta način še nadalje ' pridrži tov. Turka na delu. Ako pa podjetje ne sprejme njihove zahteve, so pa pripravljeni podvzeti vse potrebne korake, da zaščitijo svojega tovariša. Tako formulirano predstavko s podpisi vsega zaposlenega delavstva v tamkajšnjem podjetju je organizacija poslala naslovu obrata.
Pričakujemo, da bo podjetje razumelo pravice delavstva in ugodilo njihovim upravičenim zahtevam. Delavci, v boj pod zastavo ZZD za vaše svete pravice!
Predoslje
Sporočamo, da se je naš redni letni občni zbor vršil v navzočnosti naših delegatov Breznika in Piriha. Soglasno je bil izvoljen sledeči odbor: Predsednik: No-grašek Janez, Predoslje; podpredsednik: Orehov Peter, Predoslje; tajnica: Korenjak Terezija, Predoslje; blagajničar: Bogataj Alojz, Britof; odborniki: Kocjančič Jožef in Rozman Jernej, Predoslje; gospodar; Mubi Jože, mir., Predoslje; nad^ zorni odbor: Purgar Jakob, Britof; Mubi Joža st., Predoslje.
Poleg že zgoraj omenjenih so se občnega zbora udeležili še predsednik občine Predoslje Janez Ovsenik in č. g. svetnik Ignacij Zupanc in naš novi kaplan Janez Bukovec, šolski upravitelj Rudolf Fajon, pa tudi kranjska podružnica ZZD je bila dobro zastopana.
Zastopnik centrale tov. Pirih nam je v navdušenem govoru obrazložil vse težave in dela, ki nas čakajo v organizaciji, če hočemo, da bo slovenski delavec prišel do svoiih pravic.
Tudi tov. Benedik Martin iz Krania nam je v jedrnatih besedah opisal našega delavca, kako se boječe obnaša po tovarnah napram podjetniku, brez vsake zavesti, da ne hlapčuje nikomur, ampak da samo zahteva delo in plačo. Da pa bomo to dosegli, stopimo v skupne vrste, v organizacijo, ki se bori samo za dobrobit delavstva.
Tudi č. g. svetnik Ignacij Zupanc, naš duhovni vodja, nam je želel veliko božjega blagoslova pri delu in poudarjal, da pri vsej borbi ne smemo nikdar pozabiti na Boga in njegovo pomoč.
Tudi g. župan občine Predoslje Janez Ovsenik nam je tudi polagal na srce, da je samo v skupnosti gotov uspeh, bodisi za kmeta ali delavca. Tudi on nam je obljubil svojo pomoč.
Novoizvoljeni predsednik Nograšek Janez se je vsem govornikom toplo zahvalil in vse delavstvo pozival na delo za skupne koristi in pravice.
Domžale
Ustanovni občni zbor naše podružnice bo v nedeljo, dne 31. marca ob 9. uri dopoldne v društvenem domu v Domžalah.
Vabimo nanj vse naše tovariše in prijatelje. Na občni zbor pride tudi zastopnik iz Ljubljane.
Vuhred
Naša podružnica sklicuje za nedeljo, dne 31. marca ob y29. uri dopoldne v gostilni Zgerm članski sestanek. Udeležba za vse člane obvezna. Vabljeni vsi prijatelji našega pokreta!
Viničarji
Strigova: V nedeljo, dne 31. marca 1.1. se vrši II. redni občni zbor naše podružnice ob 9. uri dopoldne v prostorih g. M. Mlinariča, z običajnim dnevnim redom. Zvezo zastopa in govori tov. Korošec Slavko, načelnik Zveze iz Ljutomera. Vse viničarje vabimo k obilni udeležbi.
Odbor.
Gornja Radgona: XI. redni občni zbor naše podružnice se vrši v nedeljo, dne 31. marca ob V^9. uri dopoldne v dvorani posojilnice. Dnevni red običajen. Govori zastopnik Zveze, strokovni tajnik tov. Koš-nik Jože iz Ljutomera. Viničarji iskreno vabljeni.
Tobačni delavci
Dne 15. in 16. marca so se vršila pogajanja med Jugorasom - ZZD in upravo drž. monopolov za povišanje plač in popravo pravilnikov monopolskega delavstva. Ta pogajanja je vodil od strani Ju-gorasa tov. Mitič, za upravo monopolov pa pom. generalnega direktorja g. Ostojič. Ljubljansko tovarno je zastopal tov. Vrhovec. Pogajanja so se vršila na zahtevo Jugorasa - ZZD. Ta zahteva je bila iznešena z resolucijo o priliki konference v Nišu. Pogajanja bi se morala vršiti v roku 15 dni to je 12. marca. Uprava monopolov je uvidela, da ne more pogajanja odklonit in je prosila vodstvo Jugorasa za podaljšanje roka 3 dni, kar je vodstvo ugodilo in so se pojanja vršila v dnevih omenjenih uvodoma. Pri teh pogajanjih so se podrobno prerešetavali pravilniki in upamo, da bodo naše glavne zahteve ugodno rešene, posebno o stalnosti, plačah in pokojninah.
Naši rdeči monopolci so v tem videli
blamažo, ker se naš delegat ni odpeljal v ponedeljek temveč v četrtek dne 14. III. češ, da se uprava ne bo pogajala z manjšino, kar je nasprotno res, da se je morala in seveda brez rdečih, kar jih tudi grozno boli posebno, ker se smatrajo edini za merodajne vodit vse akcije za mo nopolce kot večino? Ta njihova večina je pa tako velika, če pogledamo samo v Niš, kjer je v tovarni 890 delavcev, je organiziranih preko 800 v Jugorasu. Pri teh pogajanjih se je tudi zahtevalo povišanje plač, ker je to povišanje premajhno, ki smo ga dosegli. Tudi tu so naši rdeči monopolci napravili halo — mi smo že dosegli povišanje plač, oni pa šele sklicujejo konferenco v Nišu za povišanje plač. Toda ni rečeno, da savez rdečih monopo-cev ni dosegel nobenega povišanja plač. O priliki pogajanj v Beogradu, ker smo zahtevali večje plače, je rekel pom. generalnega direktorja, da bo to ponovno povišanje obremenilo upravo za 25 milijonov letno. Seveda mi smo vztrajali pri naši zahtevi, da se plače povišajo.
Nadalje pravijo rdeči, da so že dobili dne 2. februarja akt, da so povišane plače. Ugotovit pa moramo, da je uprava drž. monopolov uradno povišala plače šele 24. februarja počenši s 1. februarjem.
Radi pravilnikov pa moramo reči, da smo dobili za 25. I. obvestilo, da so poprave pravilnika o delu in plačah gotove, o pokojnini pa še ne. Ker je uprava monopolov dala na vpogled samo pravilnik o delu dne 13. II., je bila konferenca sklicana za 25. februar v Nišu.
Dne 4. II. je uprava monopolov dostavila poprave pravilnika o plačah in pokojnini, katere smo prečitali na sestanku dne 8. IIII.
Radi obratnih zaupnikov rečemo samo to. Res je, da smo mi predlagali, da se podaljšajo mandati zaupnikov, kar ste z obema rokama zgrabili. Kajti v nasprotnem slučaju, če bi bile volitve, bi marsikdo od vaših odletel, ker vaše članstvo ni zadovoljno z vašimi zaupniki.
Delavstvu sporočamo, da smo dosegli, da so dobili vsi stalni nagrado po 200 in 150 din. Zahtevali smo, da bi tudi vsi sezonski dobili nagrado. Ker je vseh delavcev okoli 30.000, stalnih pa preko 4.000, uprava ni ugodila za vse sezonske, ampak samo za tiste, ki imajo 5 let službe. V bodoče bomo gledali, da tudi vsi sezonski dobijo, ker naj bo nagrada za vse.
Delavci (ke) imejte zaupanje v naše delo in podpirajte ga s pridobivanjem novih članov.
Brezposelne podpore DZ
Delavska zbornica v Ljubljani je zaradi izrednih razmer letos od1 1. januarja do srede marca razdelila brezposelnih podpor v skupnem znesku 82.000 din in je s tem že prekoračila svoto svoje proračunske postavke za brezposelne podpore za prvo trimesečje. Ker se že začenja stavbna sezona, Delavska zbornica v Ljubljani do nadaljnega ne bo razdeljevala brezposelnih podpor.
Ena - o pomenu strokovne organizacije
Cesto se sliši, menda največ med viničarskim delavstvom, češ, da strokovna organizacija delavstva nič ne pomeni. Da, še celo med mlajšimi člani se dobijo taki, posebno oni, katerim še morda njih strokovna organizacija kot poedincem ni imela prilike priboriti uspeha kar na dlan.
Toda tako naziranie je hudo zmotno. Celo odločno tako trditi, da bi strokovna organizacija nič ne pomenila, pa zmorejo le veliki duševni reveži, neuki, neizobraženi, sploh taki, ki nič ne vedo niti nič ne mislijo.
Kdor pa ima le količkaj možgan, pa bo moral priznati prav nasprotno. Posebno pa še more veliko pomeniti, ako je dobro disciplinirana. Naj navedem samo en dokaz. Ako bi strokovna organizacija (mislim delavsko strok, organizacijo), nič ne pomenila, bi gotovo delodajalci nam toliko ne branili v organizacijo pristopiti, v njej kot člani biti ali jo ustanoviti, kar se dan na dan dogaja v viničarskih krajih tako industrijskih. Cernu potem od strani teh tolike in takoraznovrstne grožnje radi organizacije in organiziranja ...? Cemu potem odpusti delavskih organizacijskih voditeljev in funkcionarjev kakor tudi članov...?
Ali nam tako ravnanje ne dokazuje dovolj jasno, da to delajo zato, ker se organizacije boje, seveda predvsem najkrivič-nejši delodajalci, pošteni in pravični ne. Ce pa organizacija nič ne pomeni, zakaj pa potem bojazen pred njo. Ako bi nič ne pomenila, zakaj -pa bi se je potem bali, ko na drugi strani med delavstvo skrivoma prišepetavajo, da naj se le ne dajo organizirati saj organizacija nič ne pomeni, da bodo oni itak tako in toliko dajali kolikor ibodo sami hoteli. Ali niso vsi taki delodajalci enaki brezbožnikom, ki drugim
vtepajo v glavo, Češ da ni Boga, a sami pa tega itak ne verjamejo. Kajti če bi to res dosledno verjeli, bi o Bogu sploh niti ne govorili.
Prepovedi organiziranja in grožnje radi organizacije od strani mnogih delodajalcev napram delavcem sta najzanesliivejši in javni priči, da je strokovna organizacija — seve če je ista dobra, na krščanski podlagi, pošteno in pravično vodena, — najboljša trdnjava, ob kateri se more čestokrat razbiti čezmerni pohlep in izkoriščanje od gotovih kapitalistov, kateri menijo, da je kapital samo zato na svetu, da le služi njihovemu udobju, ne pa zato, da z »roko v roki« z delom delavcev, služi vsem ljudem.
Ako tovariši delavci, nikomur drugemu nočemo verjeti, češ, da je danes vse sama laž, pa verjemimo vsaj lastnim očem in razumu, pa bomo takoj mogli neizpodbitno dognati, že samo na podlagi zgoraj omenjenega dokaza, da ima prava strokovna organizacija velik pomen, moč in vpliv v borbi delavstva za njegove življenjske pravice. Tovariši delavci, posebno neorganizirani pomislimo večkrat samo o tem, pa bomo brez dvoma tudi sami čimnrej v vrstah organiziranega delavstva, dočim pa smo sedaj še samo tako kakor nedelavni trotje, živeči na računu organiziranih so-tovarišev. Ne smemo pozabiti, da so vse, kar delavstvo danes ima, v 90% priborili le delavci potom svojih strokovnih organizacij.	Viničar.
Člane posmrtnimskega sklada Strokovne zveze viničarjev opozar taroo, oziroma jih obveščamo, da bomo v tednu po Veliki noči razpisali zbirko prispevkov — izrednih — za kot 109 + 110 slučaj. Ako pa bo med tem nastopil resničen smrtni slučaj, pa se bode izredno pobralo pozneje.
0 Janezku, zajčku, o pavu in še o nečem
P070R t na^nižiih cenah ter prvovrstno blago se Vam • nudi, ako dobavljate pri tvrdki
BREGAR & KREK
Ljubljana, Miklošičeva c. 19
(palača Vzajemne zavarovalnice)
Brzojav: Žito promet Telefon: 36-75
Vagonsko: Moka, koruza, pšenica Itd. Razpisana mesta
Tudi naš delavec ima pravico do nekoliko razvedrila, zato mu napišemo par vrstic za smeh in kratek čas.
»Nekoč je živel velik in mogočen vitez ...« Naša zgodbica se pa začne drugače: »V Ljubljani živi mali Janezek. Tetka mu je kupila zajčnik poln mladih zajčkov. Janezek je bil vesel, presrečen. Od samega veselja, da lahko razpolaga s tolikim imetjem, je pozabil zajčke krmiti. Zajčki so ga milo gledali in prosili travce, toda Janezku se ni ljubilo na travnik. Tolažil jih je: »Potrpite, pride čas, ko bo vse porasteno s travo, sočno travico. Vi boste pa uživali te dobrote po mili volji. To bo luštno! Kaj delo! Čemu delati, ko trava sama raste!« Zajčki so milo gledali vsevednega Janezka ter se z nestrpnim veseljem ozirali po obljubljenem travniku, toda travica ni hotela rasti. Lakota jim je stiskala male želodčke, da so odpovedali pokorščino. V steno so izdolbli luknjo ter ušli na sosedovo njivo. A sedaj se Janezek kesa, toči grenke solze ter jim obljublja še več kot prej, toda živalic ni nazaj. S sosedove njive mu kažejo fige in se smehljajo... Janezek pa joka, joka ...
Ali ni to lepa zgodbica. Gotovo ste privoščili porednemu Janezku, da se mu je to zgodilo. Skrbel naj bi za zajčke, pa bi mu ne ušli. Kajpak! Ako vam pa povemo, da je ta Janezek nekdaj slavna SGRJ rdeči Savez gradjevinskih radnika Jugoslavije, se boste še bolj smejali. Da prav ta je. Nekoč je bil absoluten gospodar med stavbinci. Bil je vsedotlej, dokler mu je delavstvo verjelo ter lahko čakalo na obljubljeni raj. Toda raj ni hotel priti in delavstvo ni moglo več čakati. Prvo je želodec, potem teorije. Delavstvo je zgubilo zaupanje v svoje voditelje ter prestopilo pač k l judem, kateri so pokazali več razumevanja.
Sedaj se pa »Ljudski glas« (glasilo tega pokreta, ki izhaja enkrat na mesec) jezi nad nami ter hoče odgovornost za svojo nezmožnost navaliti na nas. Boli jih pred vsem naš sijajno uspeli delavski shod z dne 2. t. m. O tem shodu je napisal celo stran.
Predvsem trdi, da so bili udeleženci tega shoda večinoma njihovi člani. Čemu pa niso zapustili zborovanja, ko je eden voditeljev z generalskim glasom zapovedal: »Zavedni delavci za menoj«. Vstal je z vso odločnostjo ter demonstrativno zapustil dvorano. IZ a njim je pa korakalo »zavedno delavstvo«. Vsi smo s strahom gledali, kako se bo izpraznila dvorana. Toda , dvorana se ni izpraznila. Zavednega delavstva je bilo piši in beri 7 komadov. Štirinajst nog je togotno udarjalo po podu in njihov odmev se je izgubil v stropu ... Po taki blamaži bi se vsak poštenjak umaknil iz delavskih vrst, toda naši nasprotniki v omenjenem članku sami trdijo, da blamirati se je mogoče le, kolikor je kdo tega zmožen.
Nadalje se pisec zgraža nad opazko predsednika tega zborovanja tov. Kralja, kateri je opozoril na neljube posledice, ki bi doletele tistega, ki bo delal nemire. Ti gospodje bi pač morali svojo ofenzivo spretnejše organizirati. Saj smo bili že pred zborovanjem obveščeni, kako so dajali svojim ljudem navodila, kje in kdaj da morajo vpiti in žvižgati, da bi s tem shod onemogočili.
Očitajo nam nadalje, da smo se poslu-žili zvenečega imena Gradbena zveza za Slovenijo, hoteč s tem prikriti svoje pravo ime ter se nekako prilastiti njihovega. Pa da smo si mi nataknili njihovo pavje perje, nam pravijo. Ja, res je, da drugega bi jim ne mogli vzeti. Toda naj ga kar lepo imajo!
Glede Gradbene zveze je pa stvar sledeča. Našemu članstvu smo v našem listu in z okrožnico št. 1 sporočili, da se bo po shodu vršil ustanovni občni zbor Gradbene zveze. Na tem občnem zfboru pa je bil sprejet sklep, da naj se ta nova zveza ne imenuje Gradbena zveza, pač pa Strokovna zveza gradbenega delavstva ZZD v Ljubljani in to pač zato, da nas ne bo kdo zamenjal.
Poslušajte, česa nas še dolžijo! Odstavek se glasi dobesedno tako: »Njihova (to se pravi naša) prizadevanja ne morejo imeti drugega cilja kot zajeti čimveč stav-bincev in v danem trenotku ž njimi, če že ne popolnoma onemogočiti, pa vsaj kar se bo dalo otežkočiti borbo stavbinskemu delavstvu in njegovi pravi organizaciji za izboljšanje položaja«. Kaj takega lahko trdi samo človek brez vesti. V tem odstavku se odseva lastni »jaz«. Naše delavstvo dobro ve, da so vsi naši funkci-jonarji delali in da delajo za izboljšanje delavskega socialnega položaja. Neštete ankete in resolucije poslane vsem merodajnim faktorjem so vedno in ponovno zahtevale ter kazale na krivice, ki se delajo delavstvu. Naša zveza je vstala baš in samo zato, da izvojuje stavbenemu delavstvu borni košček kruha, katerega so mu hoteli vzeti. Ko smo videli, da je združenje graditeljev v najhujšem času odpovedalo kolektivno pogodbo in ko smo videli, da se za usodo tega trpina nihče ne zavzame ter, da se jim samo obetajo gradovi, ki bodo prišli nekdaj in od nekje, takrat smo vstali s svojo bratsko ljubeznijo do bližnjega, s čutom odgovornosti do Boga ter v obrambo svojega naroda. Vstali smo, ker nas je klicala potreba.
*
To smo smatrali za potrebno pripomniti izvajanjem »Ljudskega glasa« in s tem končati polemiko, ker ni čas za nadaljna obračunavanja, temveč je potreben enoten boj vsega stavbinskega delavstva za svoje pravice.
Vojnotehnični zavod v Kragujevcu potrebuje sledeče kvalificirane delavce-dnev-ničarje:
1. Ključavničarjev 188.
2. Preciznih strugarjev 198.
3. Električarjev 10.
4. Motorovodij 4.
Vsi navedeni kvalificirani delavci ne smejo biti mlajši od 18 in ne starejši od 40 let.
Oseba, ki želi biti sprejeta na delo v zavodu, mora preložiti upravniku Vojnoteh-ničnega zavoda (lični odsek) najdalje do 1. aprila 1940 pismeno prošnjo, kolekova-no z 10 din, v kateri se naj poleg drugega navede: »Da se obveže, da se bo pokoraval vsem pravilom, predpisom in navodilom, ki veljajo za delo, red in disciplino v Vojnotehničnem zavodu.
Prošnji je treba priložiti sledeče dokumente :
1. Spričevalo o mojstrskem ali pomočniškem izpitu. Motorovodje naj prilože spričevalo o položenem prometnem izpitu za samostojno vožnjo z Disel-motorsko lokomotivo.
2. Poslovno delavsko knjižico novega formata.
3. Vojaško ispravo ali potrdilo o opravljeni vojaški dolžnosti.
4. Krstni list.
5. Nravstveno spričevalo, ki ne sme biti starejše od 6. mesecev.
6. Spričevalo, da je državljan kraljevine Jugoslavije, osebam pa, ki prilagajo vojaško ispravo, ni potreba predložiti spriče-
vala o državljanstvu in tudi ne krstnega lista.
7.	Spričevalo zavodskega zdravnika, da. je duševno in telesno zdrav in fizično sposoben za odgovarjajoče posle v zavodu. Ta pregled izvrši trupni zdravnik zavoda brezplačno.
Prošnje, ki niso kolekovane, ali nimajo vseh potrebnih prilog, se ne bo upoštevalo. Kandidati izven Kragujevca naj pošljejo prošnje po pošti. Vsi kandidati se bodo po zdravniškem pregledu poslali na poskusno delo, ki traja 15 dni in se za ta čas kandidatom plača po pogodbi polovična dnevnica, za tem pa bodo dobivali celo dnevnico, ki se jim bo določila po letih in strokovni sposobnosti na podlagi čl. 43. in 48. pravil za sprejem delavcev v Vojnotehnični zavod.
Vsak kandidat naj v prošnji navede svojo točno adreso. Kandidati, ki prihajajo od drugod, nosijo sami stroške za dopo-tovanje in eventuelno vrnitev.
VIKTOR ŽVEGELJ
slikarstvo — pleskarstvo — slikanje kulis in dekoracij
LJUBLJANA
COJZOVA CESTA 1
Širite naš Ust - pridobivane mo oovih naročnikov
Rot se je zasul
Roman.
(10)	(Nadaljevanje.)
Res sta oblekla jamsko obleko in oči vseh so obrnjene proti njima. In tudi v notranjosti imata skrito bol in zbadajoče breme.
BivSi plačilni, zlomljen v svojem samoljubju, je mislil, da čuje grobe glasove ljudi, da čuje mrmranje strašnih besed: odstavljenec, tat.
Jožetu pa je rasel ponos pri misli, da pripada skupini slavnih človeških strahov, ki se spuste vsako jutro pod zemljo, da stroji in lokomotive vedno udarjajo svoj takt, in da imajo ljudje krtih in toplo ognjišče. Toda mislil je, da spoznava v nekaterih pogledih in na obrazih teh rudarjev nekaj hitrega, nezadržanega norčevanja.
Komaj je prišel s svojim očetom k ljudem te skupine, ki bo kmalu njegova, je že videl, kako je eden izmed njih v šumu dvigajočega se dvigala sunil svojega soseda.
Drugi so se razvrstili in se spravili v dvigalo, zadovoljujoč se s tem, da so pozdravili ta dva nova prišleca.
Govorili so o gibanju v rovu, o praznih vozičkih, ki prihajajo proti delavcem, o napolnjenih, ki počasneje dohajajo proti dvigalu.
»Ko bo to prazno, bo šlo hitreje, to je gotovo; to so nikdar siti želodci, to je kakor kopica nikdar site otročadi.«
Mož, ki je to spregovoril, je bil oče številne družine, ta je bil prvi, ki je Jožeta nagovoril«
»Ko gredo v jašek, poglej,« je pravil, »ne mislijo, da lahko pride nekega dne vrsta nanje, da ostanejo tam spodaj... Lahko takoj ... Ni veliko treba... Takole v rovu, kamor gremo, opora zahrešči in ... Jože, če takole srečaš smrt, se ne čudi preveč in poglej ji v oči, ker te ne bo pustila več oditi.«
Za njega to ni tako nevarno, ker bo porival va-gončke...
»In pa tudi,« je nadaljeval obrnjen proti Jožetu z veselostjo v svojih povoščenih očeh, »zemlja ne golta vsak dan ljudi... Včasih si dolgo časa odpočiva, pre-
den zopet začne pokol j ... Prestrašiti te hočejo, nič se ne boj!«
Možje so šli s pogledom po Jožetu. Bili pa so še dovolj bratovski, toda to je bilo kakor grizenje v srcu radi nekaterih dvoličnih pogledov, ki so tiščali nanj ... To ne bo dolgo trajalo. Ali si mar ni treba pripasati precej poguma in ga odnesti s seboj v rov, noseč ga na svoji duši, prav tako kot nezasluženo sramoto?
Jože je mislil, da bi se raztresel na prvo plačo, ki jo bo mogel vreči na mizo v kuhinji; čisto bo zazvenela kakor mirna vest.
Med tem ko so končali, so govorili o vsem, kar po pravici, ali po neumnem razburja ljudi: o krizi, o vojni, o športu, o listih...
Včasih je borba ostra radi mešane komisije med delavci in gospodarji, radi povišanja plač, radi krušnih cen, radi skrčitve delavnih ur... Jože stopa v globoko dušo ljudi iz globin, nov svet je to zanj.
»Eno kolesce je tu nekje, ki cvili bolj od drugih,« je rekel Ludvik Tišler, ko je postajal pogovor že dolgočasen ; kakor da bi čriček prepeval.
Oba Tišlerja sta bila tu in človek bi rekel, da se jima je zdelo popolnoma naravno, da sta Kolarja prišla in da sta bila zadovoljna, utešena, da ju vidita na svoji višini. Nobene zlobnosti ni bilo videti v Ludvikovih očeh, ko je rekel Jožetu:
»Moj dragi, ko boš delal štirideset let v rovu kakor tale, potem boš živel od svojih rent.« Pokazal je starega rudarja Korena, ki je imel še pač ravna ramena, toda oči pod velikimi obrvmi so bile kakor svetilj-ke, ki bosta kmalu, kmalu ugasnili.
»Ne norčujte se iz starih ljudi,« je rekel počasi,^za-tegovaje zadnje zloge. »Ko sem se prvič spustil v jašek, prekleto, takrat je bilo drugače, kot je sedaj. Nismo bili razvajeni v podzemlju. Niso zasipali, niso pažili z lesom ... Sedaj saj podpornike pregledujejo.«
»Ne vedno, oče Koren. In čestokrat premalo!«
Drugi so z glavo potrdili...
»Včasih je vedno visela nesreča nad teboj in kako smo delali..., da si si toliko prigaral, da se nisi posušil od gladu!«
»Ali sedaj, oče Koren, ne delamo več? In ukazi: vedno več ... vedno več ... ni čuti drugega ko to ... Še vagonov! Še vagonov! Nikdar nimajo dovolj! Niti pet minut se ne moreš ustaviti. Pneumatični svedri in podobno, to je lahko nadomestiti, toda dlani, te se ne obnove več.«
»Če bi morali zgoraj tako delati, kot moramo spodaj, bi čisto gotovo stavkali. V zemlji pa ne vidimo, kaj storimo.«
»Toda, ko se1 dvignemo, to čutimo,« je rekel oče Tišler, odposlanec, ki še ni povedal nič važnega.
Zdelo se je, da se v rovu bratstvo utrjuje. Poljanec je govoril z Ludvikom in z Jožetom in stari so jih gledali, rekoč: »Ti tuji se pa dobro razumejo.«
Oče Kolar je razmišljal: »Jih bo moglo skupno delo združiti? ... Moj Jože bi bil sposoben, da pridobi tega mračnega Ludvika!«
Ti tuji mladi ljudje so živahno razpravljali, ko jih je dvigalo, ki je pravkar prišlo, prekinilo.
V celici so vsi umolknili in med tem, ko je večina vstopala v skupine, se je jutranja svetloba izvila iz železne celice kakor bledikasta prikazen in bili so v popolni temi.
Ko so prišli do tal, ni imel več Jože vtisa, kakor ga je večkrat imel, ko je šel v rov iz radovednosti. (Zdelo se mu je, da je prišel v svoje področje, v svoj rudnik kakor stari.
Nobeni napravi v rovu se ni čudil. Šel je takoj s prav tako hitrim korakom kot drugi med tramiči, kakor da bi bil že od nekdaj tu. Slišal je za seboj očetove coklje; udarjale so ob skalnato zemljo.
Pomalem se je hodnik zožil in črna zemlja se je bolj in bolj sklapljala, kakor da bi vse hotela vzeti v svojo neprosojno domačijo.
Čim bolj se je bližal kraj dela, tem bolj so postajali ljudje molčeči. Slekli so svoje platnene obleke, imeli so samo hlače in srajce ter šli naprej s svojimi svetiljka-mi. Bili so kakor vešče, ki se prebarvajo v temi, ki po-blede, ko pridejo mimo praznih vagonov, ki gredo po blatnih mlakah.
Skupina je slednjič prišla na kraj, odkoder so se kakor kače plazeč, razlezli vsak na svoj prostor. Zrak je bil tukaj težak, kakor da ga ne bi normalno obnavljali.
Nek nočni delavec jih je slišal priti in ko je odhajal, so mu bile oči polne groze.
»Neka napaka je tu, o tem ni dvoma!« je kričal. »Vso noč so pazniki odjenjavali v rovu in človek komaj lovi sapo; vročina pa je neznosna.«
»Inženir je obveščen,« je odgovoril Tišler. »Prišel bo s preglednikom. Obljubil mi je.«
»Lesa je predvsem treba,« je oni še rekel.
(Dalje prih.)
List izdaja ea konzorcij: PreželJ Franc, Ljubljana. — Urejuje: Križman Andrej, Ljubljana. — Za uredništvo odgovarja: Pirih Milko, Ljubljana. — Za Misij, tlak.: A. Trontelj, Groblje.