122 Poročila
Etnografska zbirka muzeja v Krškem
Po iniciativi takratnega zdravnika v Sevnici dr. Dr. Mušica je bilo pred
enim desetletjem ustanovljeno Muzejsko društvo za okraja Brežice in Krško.
Sedež društva je postalo Krško, ker je društvo predvidevalo za svoj delovni
program v prvi vrsti raziskavanje rimske postojanke Neviodunum in pa ker
je zamoglo najprej rešiti vprašanje muzejskih razstavnih prostorov z raz-
Poročila , 123
položljivo poznobaročno Auersbergovo zadužbino v Krškem, kjer je dne
10 novembra 1Q40 pok. konservator Fr. Mesesnel novi muzej oficielno odprl.
Preden pa je zamoglo novo Muzejsko društvo pričeti svoje nameravano
poglavitno delo, to je študij spomenikov Nevioduna, je hitlerjevska Nemčija
Jugoslavijo okupirala ter konec leta 1941 izselila slovensko prebivalstvo
spodnjega Posavja v Nemčijo in na njegovo mesto naselila v prvi vrsti
Kočevarje. V zvezi s tem okupatorskim preseljevanjem in naseljevanjem
posavskega prebivalstva je nastala etnografska zbirka muzeja v Krškem, ko
so posamezni v poštev prihajajoči etnografski inventar izseljencev spravili
v krški muzej in pa ko so Kočevarji v spomin na dolenjsko Kočevsko pri-
peljali s seboj manjšo kočevsko etnografsko zbirko; obojni inventar je bil
nameščen v bivši krški sirotišnici, hiši smrti J. V. Valvasorja. Etnografska
zbirka muzeja v Krškem sestoji tako po svojem izvoru iz dveh delov:
večjega sestavlja etnografski inventar iz spodnjega slovenskega Posavja,
manjšega pa iz Kočevskega.
Posavski etnografski material je iz stanovanjske hiše, kuhinje, stiskal-
nice ter kleti in iz hleva; časovno obsega XVIII., predvsem pa XIX. stoletje.
Razmeščen je v pritličju muzeja tako, da imamo v veži shranila za zrnje in
moko, v nadaljnjih sobah pa gradivo iz stiskalnice in kleti, nato keramiko,
razsvetljavo, vprego in končno v prvem nadstropju v rekonstrukciji posavske
stanovanjske sobe zbran povprečni stanovanjski inventar iz sredine prete-
klega stoletja. V sosedni sobi pa je razmeščeno kočevsko etnografsko gra-
divo s primeri inventarja iz hiše, orodja pri gozdnem in poljskem delu ter
s primeri domače nabožne plastike.
I posavsko i kočevsko etnografsko gradivo se je zbiralo prvenstveno
pod vidikom estetskega in to predvsem dekorativnega efekta. Muzejska
grupacija pa se je izvedla po^ enotah: klet s stiskalnico, glina, razsvetljava s
treskami, vprega in končno v razstavno opremljeni stanovanjski kmetski
izbi; podobno zadnji se je v eni sobi organizirala kočevska etnografska
razstava.
Raznolikost posavskega etnografskega materiala mu daje v zvezi s
prekinitvijo razvoja, katerega je povzročila okupatorska izselitev Posavja
1941, svoj posebni in vsestranski pomen; tega bo v bodoče zamogel po-
drobno ugotoviti smotrn študij in pričujoče poročilo poskuša samo^ infor-
mirati o posameznih skupinah. Stiskalnici za grozdje sta po svojem izvoru
stiskalnici za sadje obratno od grozdnih krniških stiskalnic v vinogradniškem
Podravju in Pomurju, ki so preko fevdalnega uvoza še v zvezi z rimskimi.
Sodi so vezani na tradicionalne dunajske mere in podobno lesene brente,
lakovnice ali glinaste zalivalke. Njih temeljni krasilni element je vrezana
brazda v izobliki raznih krožnic ter v manjši meri relief. Značilnost številnih
glinastih izdelkov sta oblika in barvna enotnost; krasilna oprema n. pr. z
rehefi, ki so tako pogosti n. pr. v prleški keramiki, je redka. Oblika je v
zvezi z velikostjo, ki po svoji drži ustvarja merice, odgovarjajoče osebnim
ali skupinskim, n. pr. družinskim potrebam po jedi, peki ali pijači. Oblika
sama je nadalje značilna za pletene koše za zrnje ali moko, ki se na zunaj
poleg oblike izražajo s krožno v višino rastočimi pletenimi vrvmi, p(ji
124 Poročila
čemer ustvarjajo s trebuhom in vratom profile sten, ki hranijo tradicionalne
izraze patriarhalne keramike. Tesarske strešne skrinje za moko na štirih
nogah še varujejo tradicijo stanovanjskih in hranilnih prostorov z glinastimi
ali prstenimi tlemi. V dobo prevladujoče domače produkcije in podrejenih
vplivov obrtnih izdelkov na naše posavsko podeželje vodijo kolovrati, trlice,
statve in motovilo, kamnit možnar ali vrsta svetilnikov za treske. Kulturno
najmanj zgovorna je vprega s številnimi jarmi, ki so bili zbrani predvsem
zaradi vrezanih ter vsekanih ornamentalnih vdolbin, ki pa pri tem ne po-
kažejo vprege v celoti, temveč enega od okraskov na lesu v času pred dvema
ali tremi generacijami. Celotno je od stiskalnice do jarma vse gradivo v
pretežni meri produkt domače in pa hišne obrti z močno občuteno patriar-
halnostjo ter dobro ilustrira zlasti kuhinjo v vinogradniškem Posavju v
časti, preden je ta stopila pod vplive industrije in železniškega prometa
zlasti s petrolejem.
Poleg kuhinje je v krškem muzeju z etnografsko zbirko realno ilustri-
rana tudi istočasna stanovanjska, izba, zlasti ako jo enotno gledamo preko
v pritličju razstavljenega inventarja in pa z v prvem nadstropju rekonstnii-
rano veliko hišo. Prvi njen poudarjeni element je glinasta zelena krušna peč, na
njej lesa za sušenje sadja ali bučnic in nad njo gliste; drugi je bohkov kot s
štirivoglato mizo in obstenskimi klopmi s stebrčastimi nasloni; tretji je po-
stelja in četrti skrinje za perilo in praznično obleko. Peč z reliefiranimi polji,
empirska postelja, noge mize in stolov, stilizirane po meščanskih vzorih iz
konca XVIII. stoletja in podobna delitev ospredja skrinj kažejo primere
uveljavljanja meščanske obrtne produkcije na posavsko podeželje. Podobno
je zbirka slik na steklu, oziroma na ogledalih nazoren primer uvoza go-
renjskih ter kočevskih tozadevnih izdelkov, preden je ta panoga slikarstva
v drugi polovici XIX. stoletja zamrla. Izraziti primeri domače in hišne obrtne
proizvodnje pa so sklednik, slikani motivi na skrinjah, svečnik, zibelka in
past. Večji in trajnejši inventar je producirala meščanska obrt, manjšega in
sezonsko rabljenega pa domača ali hišna, torej porabnik sam.
Posavska etnografska zbirka nam tako kaže v vsakdanjem življenju upo-
rabljane domače hišne predmete, poleg tega pa odnose med domačo in
meščansko obrtno produkcijo do njih in s tem potek njihovega razvoja. S
tem ponazoruje v celoti hišno kulturo kmetske hiše v spodnjem slovenskem
Posavju zlasti v začetku in sredi XIX. stoletja.
Sama v sebi manj strnjena je kočevska etnografska zbirka. Z mizo in
nad njo vrsto svečnikov in svetilk, ničko, skrinjami in zibelkami ter stoli,
nadalje podkvami, sekirami, pastmi, ključavnicami in ključi je istovrstna ko
posavska; širša pa je z vozom s križvarkastimi kolesi, s sestavnimi deli
noše kakor cokle, kobanica, peče, čutare, s kuhinjsko kozico ali etnografski-
mi plastikami, kjer ima posavska zbirka dejansko samo novo pridobitev
kostanjeviškega soldata. Baš zaradi hotenja po vsestranosti podaja kočevska
zbirka zelo številne posameznosti, ne poda pa slike neke pokrajinske etno-
grafske kulture; važne pa so posameznosti, ko kažejo največjo povezanost
kočevske etnografske kulture z ostalo Dolenjsko in poleg tega z Belo Kra-
Poročik 125
jino. Kočevska etnografska zbirka je tako prispevek h gradivu za etnogra-
fijo Dolenjske.
Prav poseben pomen zadobi etnografska zbirka muzeja v Krškem s
časom, v katerem je nastala. Po svojem nastoju je ona dokument in večni
memento hitlerjevskega imperializma na slovensko ozemlje ter na življenjski
prostor jugoslovanskih narodov. Etnografsko pa ima zbirka muzeja v
Krškem svojo znanstveno vrednost kot regionalni dokument razvoja domače
in hišne proizvodnje XIX. stoletja v vinogradniškem Posavju ter kot do-
kument kulturne enotnosti kočevskega etnografskega življenja z istoičasnim
dolenjskim in belokranjskim. Razstavni prostori so primerni, urediti pa bo
treba v bodoče tekoče upravljanje celotnega krškega muzeja in s tem tudi
njenega ^tovo najpomembnejšega oddelka, to je etnografske zbirke.
Franjo Baš