204                                     Marija Kmetova: Nekaj besed.
fTlarija Kmetoua:
nekaj besed.
v
/^udno je slišati — in vendar je res:  vse polno ubijalcev je med ^-> nami.    To je najstrašnejše,  da  človek ne ve,  kdaj ubija,  ne ve, kako ubija in niti ne vidi, kaj je ubil. Ubija pa vsevprek: svoje in tuje.
„Ljubim vas!"
In jemlje mladost od nje kos za kosom, in trga srce kos za kosom.
„ Ljubim te!"
Cez leto pa jo vrže med smeti.
»Vfačuga !"
„In kakor zvezde so te moje misli, in kakor zarje so ti moji upi, a solnce — si ti."
Solnce pa se zasmeje zarjam, solnce pa se zasmeje zvezdam in se skrije za oblake.
„. . . Joj, kakor smrt je moja ljubezen! . . ."
»Gospod boš in prosil boš Boga za nas, ki smo toliko plačevali zate."
Ljubil je zemljo, pa je moral v mesto, ljubil je cvetje, pa je moral v puščavo, ljubil je življenje — a življenja ni smel dajati.
„0 Bog, kako dober si, da si uslišal staro mater!"
„Lažeš!"
„Ne, — verjemite ..."
„Lažeš, in kdor laže — krade — in, o, še na vislice prideš! Fej!"
„Gospodična ..."
In se zaiskre oči, in pade slana v majhno, drobno srce. In srce ne ve več, kam bi, ker je zastrta pot in vsa meglena.
Vida Jerajeva : Belada.                                         205
»Dolgove imamo — kam bi dalje v šole, kako moremo kako . . ."
In je upognjen hrbet in so meglene oči od papirja in prahu. Potekajo ure in dnevi, potekajo leta — pride starost in bela smrt. Oj človek, kdaj boš pa živel!
D
Smeh in petje. Kričanje in rezajoči glasovi. Ko pa se pogledajo iz oči v oči, čakajo solze v ozadju. „Jaz sam — o Bog, zakaj!"
In tako stopamo ubijalci in^se držimo za roke. Nič nas ne peče vest. Verujemo v Boga in odrešenje; upamo v nebesa in izveličanje.
¦
Dobro nam je.
Uiča lerajeua:
Balada.
V ezala rožmarin v slovo, po nagelj šla na vrt: „Se vrneš kdaj, te več ne bo? Vojaka ljubi smrt!"
Mehko je ljubico objel: „Daj srečo mi odtod!" Trdo za sabljo je prijel, odšel je svojo pot.
In smrt, ko blisk mu zapreti . »Zakaj ni solnca več? Oj kje si, rdeči nagelj ti, pa kaj, da nisi rdeč?! —"