Pervo nedeljo v adventu.

„Bratje ! vemo, de je že ura, de od spanja vstanemo."

Riinlj. 13. 11.

Človekov poklic.

Človek je krona vsiga vstvarjenja. On je, kakor ga na svetu
vidimo, iz dveh prav imenitnih delov: iz persteniga telesa in ne-
umerljive duše. Po telesu je on zemljan, in živi — v čas in prostor
navezan — na tem svetu; po duši pa je on nebeščan — za nebeške
višave namenjen, kjer mu je večno veselje perpravljeno. Dokler
človek na zemlji živi, se med telesam in dušo neki prepir vedno
vnema ; telo vleče za posvetnostjo , duša pa po svetosti hrepeni.
Blagor človeku! ako duša zmaguje, on gre po pravi poti svojiga
poklica, in zveličal se bo; če pa telo premaguje, gorje mu! on
zablodi, in pozabivši namen svojiga vstvarjenja dirja večnimu po¬
ginu naprodaj. Oh, in le prerado se godi, de pod divjo pohotnostjo
telesa duša obnemaga; zakaj malopridni svet in prekanjeni peklenski
sovražnik telesu še roko deržita, ter ga v boji zoper dušo podperata.

Človeka take nesrečne dušne prekucije zavarovati, ni nič bolj
koristniga, kakor spominjati ga njegoviga poklica. In to stori sveta
katoliška cerkev pervo adventno nedeljo, s ktero cerkveno leto
začne. Ona človeka v svetim listu spomni, de njegov poklic ni
grehu služiti, marveč de z njegovim kerstam se je ura približala,
de od spanja vstane in Gospoda Jezusa Kristusa obleče. — Ker
bi se pa morebiti marsikdo obotavljati utegnil te mile besede si k
sercu vzeti, mu v svetim evangelii sodnji dan pred oči postavi,
kakor de bi mu reči hotla: Pospeši se po svojim poklicu živeti,
zakaj Gospod bo prišel sodit te; takrat bo pregledal, kako si se
namenu svojiga vstvarjenja ugodil, in boš prejel po zasluženji ali
dobro ali hudo.

Želim, de bi si vsakteri te svete besede globoko v serce vce¬
pil, in po visokim Božjim poklicu živel. Ker pa dobro vem, de

18

262

človek je slab, in zmirej opominovanja potrebuje, naj bi na poti
v večno zveličanje ne pešal, vam hočem dans od človekoviga po¬
klica  govoriti, in bom z Božjo pomočjo v treh vprašanjih vse to
doveršil. — Prosim, prav zvesto me poslušajte.

Kdor hoče svoj poklic na zemlji prav spoznati in vselej ga v
spominu imeti, naj si vsak dan svojiga življenja večkrat roko na
serce položi, ter sam sebe vpraša: Od kod sim 1 ? Čemu sim tukej?
Kamo grem ? Resnični odgovori na te vprašanja ga bodo zadosti
podučili, kje je doma, ktere so njegove poglavitne dolžnosti na
tim svetu, in kakošna osoda ga na unim svetu pričakuje. — Pre¬
mislimo te odgovore:

1. Od kod sim?  — Odgovor: Jez sim prišel od Boga. —
Pred nekterimi leti tebe , človek , še ni bilo na zemlji, tudi duha
in sluha po tebi ni bilo, čisto nobeniga znamnja na svetu ni bilo,
po kterim bi se bilo soditi zamoglo, de boš enkrat ti na zemljo
prišel. In glej, Gospod Bog se te je usmilil, telo ti je vpodobil,
duha življenja ti je vdihnil, in ti si oživel. Tako te je Bog sam
stvaril.

Pa kakošniga te je stvaril? — Vse druge stvari, žive in mertve,
pričajo od Božje neskončne dobrote, in stvarniku večno slavo pre¬
pevajo; pa ti, človek, si nad vsimi drugimi visoko povikšan in s
posebnimi sprednostmi obdarovan. De druge zamolčim , opomnim ,
de samo ti, človek, v sebi Božjo podobo nosiš, in neumerjočo
dušo imaš; samimu tebi je Bog dopustil, še celo zaukazal, Očeta
ga imenovati; ti si njegov otrok, in v tem, ko te je gospodarja
vsih druzih reči na zemlji postavil, je še samimu tebi zmed po-
zemeljskih stvari večni sedež pri sebi v rajskih nebesih pripravil.

Pri Bogu tedaj moraš ti, človek, svojiga začetka iskati; iz
njegove vsigamogočne roke si prišel, on ti je dal življenje in po
njegovi neskončni milosti te je iz nič poklical; zatorej nikdar ne po¬
zabi, de si v nebesih doma, in ti, ki vsak dan moliš: Oče naš ,
kleri si v nebesih , ne devaj se s svetam o občinstvo; marveč tvoj
preimenitni izvir te veže, na zemlji nebeško živeti; ako drugač ži¬
viš, sramotiš nebesa — svoj dom, in onečastiš Boga — svoj izvir.
Kaj je tebi za svet mar, sej si imenitniši od njega? Bog te je
za-se, ne pa za svet vstvaril.

Kako malo smo pa dosilnlob na to mislili? Kako redko se

263

svojiga nebeškiga Očeta spomnili ? Kako slabo smo Božjo podobo
v sebi cenili? Kako razpaseno smo delali? Cisto tako smo živeli,
kakor de bi le pozemeljski otroci bili. „Boga, ki nas je rodil, smo
bili zapustili, in Gospoda stvarnika pozabili Mi se nismo Božjih
otrok, ampak služabnike satanove kazali. Sramujmo se svoje zmote.
— Menim, de je že ura, de od spanja vstanemo in nikdar več ne
pozabimo svojiga visokiga poklica. Zahvalimo se Bogu Očetu, de
je dozdaj z nami poterpljenje imel; prosimo ga iz dna svojiga
skesaniga serca odpušenja, in obljubimo mu zanaprej tako živeti,
kakor se Božjim otrokam spodobi.

2. Čemu sim tukej? — Odgovor: Bog me je zato na zemljo
vstvaril, naj bi ga tukej spoznal, ga molil in mu služil.  — Človek
je na svetu delavec v Gospodovim nogradu. Nebeški Oče se mu
milo oznanuje po vsih prelepih stvareh, se mu razglasuje po skriv¬
nim gibanji vesti, in se mu glasi po svetih učenikih, ki jih pošilja,
in jim veli, svete nauke razkladati in nebeške zapovedi svetu napo¬
vedovati. Človeku je pa On razumnost dal, in tako ga zmožniga
storil večnih resnic se zapomniti, ter v Božjim znanji čezdalje bolj
rasti; previdil ga je s pametjo, in ga tako v stan djal, Očetovo
sveto voljo spoznavati in Gospodov nograd prav obdelovati. Bog
ni hotel, de bi ti, človek, enako nespametni živini tje v en dan
živel, marveč naj bi po prosti volji njegove zapovedi spolnoval in
si večno plačilo služil, zakaj „to je večno življenje , de ljudje
spoznajo Očeta, samiga praviga Boga, in Jezusa Kristusa, kteriga
je On z nebes doli poslal “, govori večna Resnica.

Premislimo nadalje, s kolikimi dobrotami nas je Bog previdil,
od kar na zemlji živimo. Ne bom pravil, kako je še vselej za
naše telesne potrebe skerbel, in kadar smo v naj večjih stiskah
bili, nam čudovitno pomagal; sej sami vemo, de, karkoli imamo in
smo, smo le od Boga dobili; pa tega zamolčati ne smem, de zmed
jezer in jezer ljudi na vesoljnim svetu nas je Gospod Bog po svo¬
jim edinorojenim Sinu Jezusu Kristusu milostljivo odrešene v svojo
edinozveličavno katoliško cerkvo poklical, s presveto posvečujočo
gnado prerodil in kot prave kristjane v svoj nograd poslal. Po¬
vejte, ali mu nismo za to hvale dolžni? Mendenoč in dan bi mogli
na nazih kolenih klečati, roke proti nebesam povzdigovati, in ne-
prenehama Boga moliti, ako bi le nekoliko po vrednosti hotli
svoje dolžnosti doveršiti.

■Presodimo še, kakošno plačilo nam je Bog namenil, ako se v

264

njegovim nogradu zveste delavce skažemo. On vsakimu zmed nas
govori: „Jes bom tvoje veliko plačilo “. Sam Bog tedaj, ki je
neskončna lepota in večna modrost; sam nebeški Oče, ki je neiz¬
merna ljubezen in edino veselje naše duše, on sam se nam hoče
v zavživanje dati in vekomej dati, ako bomo njemu tukej na zemlji
služili. In kaj misliš, de je toliko težko Bogu služiti ? Ni ravno pretež¬
ko. Glej, vse Božje zapovedi so namenjene nas le osrečiti; one nam
zapovedujejo, kar nam že samo na sebi koristi, in prepovedujejo,
kar bi nam škodvalo ; Bog nam le to storiti veli, kar bi pameten
človek že sam izvoliti mogel, in le to odsvetuje, kar bi nas žena
svetu v nesrečo pogreznilo. — Še več. Naj bi mi prav lahko vse
dopolnili, kar naše dolžnosti tiče, in nikdar ne obnemagali, nas
sam Bog s svojo nebeško močjo podpera. Le njemu služimo, pred
vsim drugim nebeškiga kraljestva išimo in njegove pravice , vse
drugo nam bo priverženo. Tako sam Jezus uči.

Sadaj pa položimo roko na serce, in odgovorimo: Smo li vse
te dolžnosti spolnili? Ali smo si veliko prizadevali, Boga prav spo¬
znati in v njegovim spoznanji čezdalje bolj rasti ? Oh kolikokrat
smo Božjo besedo zanemarjali! Kakor nepokorni otroci, nismo hotli
Boga poslušati, ko nam je po svojih namestnikih govoril, in se
nam razodeval! Tisti sveti evangeli, ki nam ga je nebeški Oče po
svojim Sinu na zemljo poslal, in ki gaje Jezus Kristus s svojo
rešnjo kervjo zapečatil, nas ni omečil, in večkrat si nismo časa
dali, k svetimu nauku iti. Tako hudobno smo delali. — Kako, ali
smo pa zvesto molili? Z žalostjo moramo spoznati, de celo majh¬
nih vsakdanjih molitvic nismo vselej opravljali, pogostama smo ob
nedeljah in zapovedanih praznikih sveto mašo in popoldansko službo
Božjo zanemarjali, presvete zakramente tudi le redko in še takrat
skorej brez vse pobožnosti prejemali. Tako malopridni smo bili.—
Kako smo pa druge Božje zapovedi spolnovali in Bogu služili?
Strah nas obide, ko v pretečeno življenje pogledamo. Ni je za¬
povedi, ktere bi prelomili ne bili, krivično, nečisto, požrešno smo
živeli, svoje bližnje smo s sovraštvam in jezo preganjali, vse
življenje smo kleli in lagali. Oh nas nesrečnih! vedno smo se v
grehu valjali, kakor nečedna žival v mlaki. Tako nespametno smo
bili čisto pozabili svojiga poklica. — Enkrat je ljubej nekiga kralja
za sinert zbolel. Kralj sam ga pride obiskat, se k njegovi postelji
vstopi ter z usmiljenim pogledam reče : „Prosi me, ktero milost
koli hočeš, ti bom dal. In bolnik britko zaprosi: „0 moj gospod

265

in kralj ! dajte mi zdravje, le to mi dajte, de ne umerjem“. Kralj
žalostno odgovori: To bi ti iz serca rad dal, pa sej sam veš, de
ne morem, to le Bog zamore! Tu se bolnik strani oberne, ter glasno
in britko zajoka: O mene nespametniga! svoj živi dan sim le člo¬
veku služil in le človeku se trudil prikupiti, in on mi zdaj v naj
hujši potrebi ne more pomagati; za naj vikšiga Gospoda pa, ki
zamore v življenji in smerti pomagati, sim se malo zmenil.

Glej, človek! ta bolnik si ti. Ti zdaj nočeš Bogu služiti,
marveč se veliko trudiš svetu se prikupiti. Kmalo bo čas pretekel,
in svet ti ne bo nič pomagati zamogel. Gorje tebi, kaj bo? Ti
sadaj svojimu životu služiš. Kmalo pa se bo postaral in v zemljo
zibnil. Kaj bo s tvojo dušo? Ti sadaj le satanu z grehi služiš.
Kmalo ti bo smertna ura odbila in satan bo hotel tvojo dušo za
plačilo. Bedak ti! zakaj ne služiš Bogu, kteri te hoče tukej
in tamkej srečniga storiti ? Neumnež ! zakaj se ne prikupuješ vsi-
gamogočnimu Gospodu, ki ti zamore vselej pomagati, povsod te
oveseliti in ti samiga sebe v nebesih za plačilo dati? O vedi se,
grešnik! in obžaluj svojo malopridnost; ura je že, de od spanja
vstaneš in svoje življenje spreoberneš. Prosi Boga odpušenja, in
začni mu služiti; spomni se, de to je tvoj imenitni poklic, zato te
je Bog na zemljo vstvaril. —

3. Kamo grem ?  Odgovor : Jez grem v večnost.  — Večnost! Kaj
pomeni večnost? Ako vanjo pogledamo, s telesnim in duhovnim
očesam, ne najdemo ne dna ne mejnikov v tej nazapopadljivi širjavi.
In vender vsi bomo vanjo mogli z dušo in s telesam ; zakaj duša
je že po svojim stvarniku za večnost vstvarjena, telo pa, čeravno
za čas v zemljo zibne, iz ktere je vzeto , bo sodnji dan spet iz
groba vstalo in večnost pričelo. —

Pomisli, človek! de tvoja večnost zamore srečna ali pa ne¬
srečna biti, kakoršno si sam želiš imeli. Nebeški Oče sicer želi,
de bi se vsi zveličali; pa On je človeku prosto voljo dal, in sle-
hernimu v srečni in nesrečni večnosti prostor pripravil; sadaj je
pri nas, ali hočemo uniga v srečni, ali pa uniga v nesrečni več¬
nosti posesti. V naših rokah stoji očetov žegen in pa sodnikovo
prekletstvo; delajmo, za kteriga nam je ljubo; njega bo veselilo,
ako se za nebeški blagoslov ponesemo ; pa tudi nobene škode on
•mel ne bo, ako nas bo mogel po svoji pravici večno zavreči.

Sveta Terezija je v mladosti neki čas nespremišljeno živela;
kmalo se je pa ovedila, in, akoravno se ni bila smertno pregrešila,

266

je vender te zmote britko objokovala in se jih ostro pokorila. Veliko
milost je pri Bogu našla, in Gospod ji je nekdej tisti strašni kraj
v večnosti pokazal, v kteriga bi pahnjena bila, ako bi se bila še
dalje v nečiinernih pogovorih s posvetnimi ljudmi pečala, ter v svoji
mlačnosti ostala. Groze se je tresla, in nikoli ni mogla zadosti
Boga zahvaliti, de jo je strašne nesreče otel; pa tudi vedno bolj
se ji je želja vnemala, Bogu zmirej gorečniši služiti, in nikoli ni
v tem obnemagala.

Kristjan! poglej tudi ti tista dva prostora, ki sta tebi v več¬
nosti namenjena, in vedi, de eniga moraš posesti. Verjemi mi
de , pred ko misliš, ga bodeš posedel. Kako , ali si pa do sa-
daj kaj skerbel za uniga v srečni večnosti ? Če hočeš odkritoserčno
govoriti, ne boš tajil, de malo ali celo nič. Oh kakošen nespamet-
než si bil! Za ta svet si se veliko trudil, veliko potov si prehodil,
veliko pota precedil za časno srečo; za večnost pa nisi nič ali celo
malo storil; in vender z vsako stopnjo se ji bližaš, kmalo boš zad¬
nji korak storil. Oh moj prijatel! začni vsaj bolj moder biti. Vedi,
de je že ura, de od spanja vstaneš. Zahvali se Bogu, de ti je
še ped časa dovolil, in ne pozabi, de na tem stoji tvoja večnost
— srečna ali pa nesrečna, — kakor ga boš porabil. Češ ali no¬
češ , posesti moraš odločeni prostor v večnim zveličanji, ali pa v
večnim pogubljenji.

Glejte, kristjani! te so tiste tehtne vprašanja, ktere vsakimu
človeku njegov visoki poklic odkrijejo: 1. Od kod sim? Jez sim
■prišel od Boga. 2. Čemu sim tukej ? Bog me je za to na zem¬
ljo vstvaril , naj bi ga tukej spoznal , ga molil in mu služil. S.
liamo grem ? Jez grem  n večnost.

Ako le nekoliko v življenje svetnikov pogledamo, kmalo za¬
sledimo, de skorej vse, ki so bili maličko s prave poti zašli, je le
premislik njih poklica zopet na pravo pot v zveličanje zavernil.
Zmed druzih vam bom svetiga Arzenija  iz četertiga stoletja v
posnemanje pred oči postavil:

Arzeni, blezo v Rimu rojen, je bil od mladih nog kristjan,
pa si je tudi ime tako učeniga moža pridobil, de ga je keršanski
cesar Teodozi svojimu sinu in prestolnimu nasledniku Arkadiju uče¬
nika dal. Visoko povikšani in široko po cesarstvu sloveči Arzeni
vender praviga veselja v svojim sercu ne najde; zakaj vest mu
očita, de njegovo zveličanje je v nevarnosti. Ko je že šlirde-
seto leto v tej posvetni časti doživel, se ga neki dan prav resne

267

misli polastijo. „Arzeni!“, tako on sam sebi govori, „kaj bo s te¬
boj ? Bog te je vstvaril, pa ti redko na stvarnika misliš. — On te
je na zemljo postavil, naj bi tukej njemu samimu služil, pa ti se
veliko bolj trudiš drugim se prikupiti, kakor Bogu služiti. — Ti
boš mogel v večnost, in vsa posvetna čast kaj ti bo v večnosti
pomagala ? et  Pri tacih mislih se za glavo prime in zdihne: „Bedak,
ki sim, de svoje zveličanje v nevarnost postavljam!“ Reče, svet
zapusti in gre skrivaj v egiptovsko pušavo. Ondi je še 55 let
svoje preteklo življenje premišljeval in se ostro pokoril, dokler ni,
95 let star, svetnik umeri.

Tukej imamo mikaven zgled, kolikanj premore pri človeku
spomin njegoviga poklica za poboljšanje. — Kako , ali smo pa mi
že nekterikrat na to mislili? ali smo že resno presodili, zakaj nas
je Bog vstvaril? Ali smo že kdaj v večnost pogledali, in sami sebe
vprašali: Pojdemo Ii v nebesa ali pa v pekel? Gorje nam! prav
živo mende še nikoli ne; ko bi se bili tega kdaj prav resno spom¬
nili , ne verjamem , de bi tako hudobno živeli, skorej bi ne bilo
mogoče, de bi tolikanj grešili, pa nič se ne pokorili.

Bratje! z rešnjo Jezusovo kervjo odkupljeni bratje! ura je,
de od spanja vstanemo. Kaj nam pomaga svojo starost po letih
šteti, ako jih ne štejemo po Božji službi? Kaj pomaga reči: „Star
sim že, na glavi imam že sive lase, ako se ne postaramo v gnadi
Božji? Ce tudi stoletno starost dosežemo, pa nismo v Božji pri¬
jaznosti in v stvarnikovi ljubezni živeli, gorje nam, še nobeno leto
se nismo zveličanju približali, marveč le dalje zašli. Gorje nam ,
boljši bi bilo, de bi bili že davno umerli, ako se pokoriti nočemo,
zakaj hudobniši je v ljubezni do greha živeti, ko v grehu umreti ,
pravi sv. Ambrož.

Preserčni kristjani! storimo dans konec vsim letam in dnevam
v grešnim življenji, in začnimo odsihdob svoje leta v Božji službi
šteti. To je naš poklic. Zaspali smo bili v Gospodovim nogradu ,
dans se spet zbudimo, in kar smo do sadaj zanemarili, popravimo
z večjo gorljivostjo. Dan našiga pozemeljskiga življenja se proti
večerju nagiba, kmalo bo prišel od Gospoda poslani hišnik; hitimo
delati, de bomo tudi mi plačilo — večno nebeško veselje — do¬
segli. Amen. ff.

Praznik neomadežvaniga spočetja Marije Device.

„Glej, od zdaj me bodo srečno imenovali vsi rodovi.“ Luk. 1, 48.

Zakaj Marijo častimo.

J^obožniga kristjana nič bolj ne veseli, kakor prazniki Ma¬
rije Device, ki so prazniki preljube in presvete matere. Med njimi
je praznik prečistiga spočetja, kakor bela lilija med rožami, ter
je bil že od starih časov v sv. cerkvi praznovan; tolikanj bolj ča¬
stitljiv in svet nam pa mora biti zdaj, ker so ravno pred letam sv.
Oče vpričo zbranih škofov in keršanskiga ljudstva Mariino čisto
spočetje slovesno za versko resnico izrekli, in vsiin pravovernim
kristjanam ojstro zapovedali verovati. In kako bi mi z veseljem tega
praznika ne praznovali, ker ni le samo Marija že v spočetji vsa čista,
brez vsiga izvirniga greha, ampak njeno spočetje kakor lepa zarja
tudi nam napoveduje Solnce pravice, Odrešenika Jezusa Kristusa?
Zakaj spočeta je ona, od ktere je rojen Jezus, ki je imenovan
Kristus; vstvarjena je, ki jo bodo srečno imenovali vsi rodovi.
Zato se veselimo tudi mi o njenim spočetji, in jo priserčno po¬
zdravljajmo, rekoč: Češena si, Marija, gnade polna'.  Kakor pod¬
ložni svoji kraljici, kakor potrebni svoji pomočnici ji čast skazujmo,
in se iz serca priporočujmo v njeno ljubezen in varstvo. Vsak
verni kristjan, pravični in grešnik, mladi in stari, ima obilno vzro¬
kov se njeniga spočetja veseliti; vsak sme pri nji pomoči iskati v
sleherni sili in potrebi; vsak ima pa tudi dovolj vzrokov, jo časti¬
ti, in akoravno je Marija le stvar Božja, in je tedej nikakor ne
smemo kakor Boga moliti, je vender mi slabi ljudje nikoli ne mo¬
remo dosti počastiti. Vem, de je vsim znano, kaj je Marija, zakaj
jo častimo; vender v veči povzdigo njene časti, in v spoznanje
njene visoke vrednosti pomislimo dans o njenim neomadežvanim
spočetji nekoliko bolj , zakaj Marijo po pravici toliko častimo.  —
O Marija, vsa lepa že v spočetji, vsa sveta v življenji, čez
vse povzdignjena že na zemlji in v nebesih, ki si sama preroko¬
vala: Glej, od zdaj me bodo srečno imenovali vsi rodovi, pomagaj
nam spoznati tvojo vrednost in visokost, de nam ne bo nič ljubši,

nič sladkeji kakor tebe častiti in hvaliti, o kraljica brez madeža
izvirniga greha spočeta!

Dajte slehernima , kar mu gre , •.. strah , komur strah , čast,
komur čast.  Po tih besedah sv. Pavla gre gotovo čast nji, ki jo
je 1. Bog sam pred vsimi stvarmi z nar večimi pravicami in spredki
obdaroval; kije 2.  sama prečudna v svetosti in dobrotljivosti, in
jo 3. zato časte preroki in očaki, sv. cerkev in vsi narodi.

1. Prečudno je Bog Marijo obdaroval že o njenim spočetji ,
ko jo je vsiga greha obvaroval. Mislimo si uro, ko je Bog vstva-
ril Marijo, ktero je hotel povzdigniti čez vse stvari, storiti mater
lastniga Sina, kaj menite, kako podobo, kake pravice ji bo dal?
Ali jo bo postavil v bogastvu na kraljev dvor? Tega ne; sicer
imenitnih sprednikov hči v revšini sama živi. Ali bo storil znamnje
na nebu, dejo bo vse častilo? Nikakor ne; vsim neznana se v
tihoti rodi in raste izvoljena posoda. Ali je ne bo obvaroval vsiga
terpljenja in vsih britkost? Tudi ne, vse grenkosti revnih Adamo¬
vih otrok je okusila tudi kraljica marternikov. Obvaroval jo je pa
tega, kar je edini zleg v Božjih očeh: vsiga greha, s kterim je
vsak drug že v spočetji omadežvan; le Marija je izvzeta po po¬
sebni milosti Božji glede na Jezusovo zasluženje; ona je v tesni
zavezi z Bogam, namenjena, biti mati nar Svetejšiga, tempelj sv.
Buha , in zato je vsa čista, vsa sveta ; ona je vsa lepa prijatlica
Božja, in madeža ni nad njo; ona je gnade polna, hiša modrosti
Božje, skrinja zaveze, v kteri ni nič nesvetiga; ona je tista, ki
je bila od začetka v lasti Gospodovi, in je bila namenjena, kači glavo
streti, in zato nikdar ni bila v oblasti, nikdar sužnja te kače. Če se je
David s takim spoštovanjem pripravljal za zidanje tempeljna , ki
je bil Bogu posvečen, koliko sveteji je mogel biti tempelj, v kte¬
rim se je Jezus sam včlovečil! Če so Jeremija, Janez Kerstnik
in drugi sveti pred rojstvam posvečeni bili, kolikanj bolj je mogla
Marija, toliko veči in viši od vsih, že o pervirn spočetji posvečena
biti! Zalo jo imenujejo sv. cerkveni učeniki čudež stvarjenja, ker
nobena stvar, noben angel ni prišel v laki popolnamosti iz rok Stvar¬
nikovih. Zato pravi sv.Hieronim: Ta oblak  (Marija) nikdar ni bil
v te mi, ampak %mirej v luči ; in sv. Avguštin uči, de je Marija
zavolj časti Gospodove greha izvzeta ; tudi sv. Bernard piše, de
je nad Marijo obilniši blagoslov posvečenja prišel, ki je posvetil

270

lije začetek in jo pozneje greha obvaroval. Zato tudi mi zavolj
tega spredka tebe, o Marija! počastimo, in se veselimo tvoje
svetosti že o spočetji, v kterim se prikažeš že vsa lepa, kot ju¬
tranja zarja, ter nebo in zemljo razveseliš; tebe pozdravimo kakor
gnade polno in žegnano med ženami, ter želimo, de bi se naši
slabi hvali pridružili vsi, ki se tvojiga spočetja vesele, de se po
nebesih in po zemlji razlega slava Marije !

Še bolj in nar bolj pa je Bog Marijo povzdignil, ko jo je bil
zvolil mater lastniga Sina, in je torej Marija kakor mati Božja
našiga češenja vredna. Angel Božji, ki ji je ta sklep Gospodov
razodel, ji reče: Sveto, ki bo iz tebe rojeno , bo Sin nar Višiga
imenovano.  In Elizabet ji pri obiskanji s svetim veseljem naproti
kliče: Od kod meni ta čast , de me mati mojiga Gospoda obiše  ?
Ona Je privoli v angelovo oznanjenje rekoč: Glej , dekla Gospo¬
dova sim , meni se zgddi po tvoji besedi,  in sv. Duh pride čez njo,
in ona postane mati Božja; večni Bog, ki ga nebo in zemlja ne
obseže, počiva pod njenim sercain; vsigamogočni, Gospod, ki
svetove iz nič stvari, zadobi od nje življenje; ta, ki ima vso ob¬
last v nebesih in na zemlji, je Marii pokoren. To pa, de je ona
mati Sina Božjiga, ji da nar veči čast in vrednost. Ko bi še toliko
pripovedoval od njenih gnad, še toliko popisoval njeno svetost,
nisi v stanu toliko izreči, kakor s tim : Marija je mati Jezusova ,
mati Božja. Kaj so proti nji angeli in arhangeli, kakor le slu¬
žabniki tega, čigar mati je ona? Kterimu zmed angelov, vpraša
sv. Pavel, de bi pokazal velikost Kristusovo, je Bog rekel:
Ti si moj Sin? in sv. Bernard, de bi nam pokazal visokost
Marije, oberne te besede ter vpraša: Kteri zmed žen je Bog
kdej rekel: Ti si moja mati? Bog, desiravno je vsigamogočen,
pravi sv. Bonaventura, veči vrednosti ni v stanu dati nobeni
stvari , kakor materi Božji. — Kako prečudne občutljeje je
obudila ta visokost že v ponižni Devici sami, de s hvaležnim
začudenjem kliče: Velike reči je nad menoj storil, On, ki je mo¬
gočen, in sveto njegovo ime.  In ko evangeljska žena iz Jezuso¬
vih čudežev njegovo Božjo natoro spozna, blagruje mater rekoč:
Srečno telo, ki je Tebe nosilo!  Pač tedej po pravici pogosto kli¬
čemo s sv. cerkvijo v molitvah rekoč: Sveta in neomadežvana
Devica, ne vem, s kako hvalo bi tebe povzdigoval, ker si Tega ,
ki ga nebesa ne obsežejo, v svojim naročji nosila.  Pridružimo
torej tudi mi svoj slab glas, ter čast in slavo kličimo njej, ki jo je

271

Bog v toliko čast povzdignil; nji, od ktere je rojen Jezus, ki je
imenovan Kristus, se priporočujino rekoč: Pod tvojo pomoč pribe¬
žimo  , o sv. Božja porodnica !

Ne bom dalje našteval, kako je Bog z vsimi gnadami na¬
polnil njo, ki jo je tako visoko namenil, kako je pri nji na pre¬
čudno vižo sklenjena čast device in veselje matere, de jo sv. cer¬
kev po pravici kakor devico devic časti in kraljico devic imenuje.
Le to še v misel vzamem , kako jo je Bog počastil tudi s tim, de
jo je v nebesih čez vse povzdignil, in jo storil kraljico nebes in
zemlje.  Imenitne so kraljice na zemlji v svoji časti; celi narodi se
pred njimi uklanjajo in jim čast skazujejo; hvaležnost iše njih
hvalo razglasiti, in njih spomin za vselej neizbrisljiv storiti; Bog
sam zapoveduje, jih spoštovati. Pa kaj je vsa njih visokost in
čast proti časti, v ktero je Bog Marijo povzdignil, in jo storil kra¬
ljico vsih svetnikov, kraljico nebes in zemlje, de je ne časte le
narodi zemlje, ampak tudi nebeški prebivavci za svojo kraljico; in
od angelov in prerokov, od aposteljnov in marternikov se razlega
častivni glas : Marija je naša kraljica. Ozrimo se tudi mi proti
nji, in povzdignimo radi in pogosto svoj glas rekoč: Cešena si ,
kraljica , mali milosti , življenje in upanje naše , bodi češena !

2. Častimo pa Marijo tudi, ker je sama prečudna v svetosti
in čednosti, naša dobrotnica in pomočnica pri Bogu. — Njo po pra¬
vici imenuje sv. cerkev posodo vse svetosti, podobo pravice; ona
je živo ogledalo vsih čednost, vsili polna, enaka rodovitni zemlji.
Lepo je, kar piše sv. Janez v skrivnim razodenji: Prikazalo se
je veliko znamnje na nebu, žena obdana s solncam in luna pod
njenimi nogami, in okrog njene glave krona dvanajsterih zvezd ;
pa je to le slaba podoba Mariine svetosti in njenih čednost, ki se
okrog nje svetijo kakor lepe zvezde; ne bom jih našteval, podaj
se sam v ta prelepi vertič, in glej lepe rožice tukej cveteče, saj
jih veš že sam imenovati: Bela lilija sv. čistosti, ki jo pripravno
stori za tempelj nar Svetejšiga; sveta bogaboječnost, ki rada v
sercu svete resnice premišljuje, in se v molitvi k Bogu povzdigu¬
je ; prijetna vijolica ponižnosti, ki na skrivnim prijeten duh daje ,
in se tudi povzdignjena le deklo imenuje; roža presvete ljubezni,
ki se, kakor solnčna roža proti solncu, vedno proti Njemu obrača,
°d čigar ljubezni njeno serce gori; lepo zročenje v Gospodovo
v °l)o, ki v veselji oznanjenja in v žalosti pod križem ne toži dru-
zl S a  > kakor le; Dekla Gospodova sim, meni se zgodi po njegovi

272

besedi. Glej zvestobo Sare, serčnost Judite, modrost Estere, še
viši je Marija v svojih čednostih; veči je njena vera, kakor oča¬
kov, veči gorečnost, kakor aposteljnov, veči stanovitnost, kakor
marternikov. Pa, reci kolikor hočeš, Mariine svetosti s svojo slabo
besedo nikdar izrekel ne boš.

Kolike časti je pa ona zato vredna? Kdo ne čisla že med
nami človeka, ki je lepiga zaderžanja, zvest, ponižen, krotek,
ki je skerben za vedno veči popolnamost? In glej, Marija je brez
vse primere bolj popolnama. Po pravici se zavzameš nad tim ali
unim svetnikam ter ga častiš, ko slišiš, kako je on voljno vse
težave prenašal; kako je bil drugi goreč v službi Božji; kako je
tretji vse storil za Božje kraljestvo ; in glej , kar nad drugimi po¬
samezno vidiš, to najdeš nad Marijo skupej v veliki obilniši meri;
ali ni tedej ona tudi bolj in večiga češenja vredna? Naj nam bo
zato njena svetost in lepota pogosto pred očmi, in radi kličimo s
sveto cerkvijo: Ti si posoda vse svetosti , posoda časti vredna!

Marija pa ni le sama vsa sveta, ona je tudi naša nar veči
dobrotnica , ter nam k svetosti in zveličanju pomaga, in je zato
našiga češenja vredna, ter nam to tudi hvaležnost veleva. Le ne¬
koliko pomislimo, koliko dobrot je po nji vsim ljudem in torej tudi
nam došlo. Neizrečeno žalosten je bil po pervim grehu stan člo-
veškiga rodu. Grešni človek sam ni bil v stanu, Božji pravici
zadostiti. Iz usmiljenja hoče Sin Božji sam naše dolge na se vzeti
in poplačati. De bi pa zadostil in človeški rod rešil, je mogel
sam človek postati, in zato si mater izvoli čisto devico Marijo,
ktera je pa mogla v to sama privoliti. Ko ji torej angel oznanje¬
nje prinese, vesoljni svet pričakuje sreče in rešenja od Mariiniga
privoljenja. In glej, ona privoli rekoč : Dekla Gospodova sim ,
•zgodi se mi po tvoji besedi , in Sin Božji se včlovcči v njenim
telesu, postane meso od njeniga mesa, kri od njene kervi. Ali mo¬
remo torej kdej nar veči čudež in dobroto, včlovečenje Sinu Božji-
ga premišljevati, de bi naše serca ne bile od hvaležnosti vnete do
Božje porodnice? Ali moremo kdej biti pri daritvi nove zaveze,
zavžiti sv. Rešnje telo, de bi se med tim, ko Jezusa molimo, tudi
njegove matere ne spomnili in je ne počastili? Ali ne bomo imeli
spoštovanja do nje, ki nam je Jezusa, in ž njim nar veči srečo,
rešenje prinesla? Hvalimo tedej Božjiga Odrešenika, ki nas je
rešil iz oblasti greha in pekla; pa častimo tudi njo, po kteri nam
je neskončna dobrota odrešenja došla,

To je nar veči, kar po nji imamo; pa še ni vse; dobrote, ki
nam jih ona skazuje, so brez konca. Ona , ki nam je Jezusa za¬
četnika našiga zveličanja rodila, nam je od Njega na križu tudi
za mater zročena, in kakor mogočna in dobra mati je vedno skerbna
za srečo svojih otrok, in ne neha za nas prositi svojiga Božjiga
Sina. Kakor je kraljica Ester pred kralja Asvera stopila in prosila,
de naj njenimu ljudstvu prizanese, tako prosi Marija pred Jezusam
za keršanski svet, ter stoji v sredi med našo nevrednostjo in Božjo vi¬
sokostjo. Če je ona na zemlji pri ženitnini Jezusa prosila, česar so
ljudje potrebovali, ali ne bo tudi v nebesih prosila, de bi dal ljudem
vse, česar jim je k zveličanju treba. Marija prosi za nas, ker je tako
ljubeznjiviga, usmiljeniga serca; ona prosi, ker je Božja in naša
mati; prosi svojiga Sina, ki jo še zmirej kakor mater časti, in ji,
kakor Salomon svoji materi, prošnje ne odreče, ker je nar boljši
Sin nar boljši matere; ona prosi za svoje otroke, ki so ji od Je¬
zusa zročeni, ter ji nič ni ljubši, kakor duše, za ktere je njen
Božji Sin kri prelil, in je zato skerbna za njih časni in večni prid.
Ona je po besedah sv. učenikov tako rekoč vodotok, po kterim
gnade in dobrote iz nebes na zemljo teko, nje dobrote oznanuje
nebo in zemlja, in sv. cerkev jo po pravici imenuje pomoč krist¬
janov, pribežališč grešnikov, tolažnico žalostnih.  Kdo bi je te-
dej s hvaležnim sercam ne častil ? kdo z otroško ljubeznijo ne
hvalil?

Ko bi pa hotel opomniti še posameznih dobrot in gnad, ktere
je ljudem sprosila, bi ne bilo ne konca ne kraja. Kdo prešteje
bolnike, ki so zdravje,, kdo žalostne, ki so tolažbe, kdo grešnike,
ki so spreobernjenje, kdo izvoljene, ki so zveličanje po nji dose¬
gli? Marija posebno ohrani svoje častivce v veri stanovitne in v
čednostih bogate. Satan in svet, njegov pomagavec, sta se sto
in stokrat vzdignila, Božje kraljestvo razdreti in ljudi v zmoto in
greh zapeljati. Veliko jih je res padlo v njuno sužnost; vender
je veliko še zvestih in pravičnih, ki se niso dali zmotiti in pre¬
slepiti. In kdo so ti, ki so še veselje in čast sv. cerkve? Ali
niso otroci Marije, ki so jo vselej častili, in so zato terdni v veri
in pobožni v življenji ? Ali niso otroci Marije, ki ohranijo čistost
na duši in na telesu, ker vedo, de jih le to dela njene vredne otroke?
Ai' niso Mariini častivci, ki so v sreči ponižni, v nesreči Bogu
'dani , v življenji modri in še v smerti mirni ? O ljubi moji,
ko bi bilo več pravih častivcov Marije, bi bilo tudi več po-

274

božnih, pravičnih med nami, in bi se v vedno obilnišim nesenji hva¬
ležno ozerali na njo, ki jim je toliko gnad že sprosila!

Vprašam tudi vas, ali more kteri reči, de bi bil Marijo ča¬
stil, pa bi nič dosegel ne bil? To bi bila gotova laž in gerda
nehvaležnost. Le pomisli, kristjan , kolikrat ti je bilo britko v ne¬
sreči ; mislil si, de za te ni več pomoči in miru; vender si se še
ozerl na zvezdo, zdihnil k Marii, in kakor solnce po hudim viharji
je zasijala neka tolažba v tvoje serce, ter vse seje na boljši
obernilo. Kolikrat si bil v nevarnosti grešiti, in vender si bil ob-
varvan ? Komu se imaš posebno zahvaliti? Marije še nisi pozabil,
in ona tebe ni zapustila. Kolikrat si morebiti Boga že močno raz¬
žalil, de je bilo serce vse oterpnjeno ; na enkrat se ti dušne oči
odprejo, serce se omeči, in v spoznanji svoje pregrešnosti se milo
zjokaš; od kod to prečudno omečenje ? Morde od tod, ker si do
Marije še opravljal, kar ti je bilo že v nedolžnih letih priporočeno.
In če bolj pomisliš svoje življenje, več boš najdel gnad, ki so ti
po Marii došle. Ali ni to tolaživno za nas, de imamo toliko dobro
mater, zraven pa tudi obilen vzrok, jo častiti in se s tim češenjem
nji zahvaliti in za nove gnade priporočiti ? Zares te tolažbe si ne
pustimo vzeti in radi kličimo k nji rekoč : Skaži se nam mater !
Prosi za nas , sv. Božja porodnica, de vredni postanemo obljub
Kristusovih !

3. Zavolj do zdaj rečeniga je bila pa tudi vselej in bo
vselej češena Marija od vsih, ki njeno vrednost in visokost
spoznajo. Še je ni bilo na svetu, nar veči zmed Adamovih hčer,
ki je imela roditi začetnika življenja, in že soji pravični stare
zaveze  naproti pošiljali svoje serčne želje in pozdravljenja, so
povikševali in častili njo, ki so je pričakovali. Od tiste dobe, kar
je zlati žark milosti Božje po pervim grehu zasvetil skoz temno
noč obupanja, in jenesrečnimu svetu srečna obljuba zadonela, de,
kakor je po ženi smert prišla, tako imajo po žegnanim sadu druge
žene vsi spet življenje zadobiti, od te dobe je žegnana žena, ki
ima premagovavca peklenske kače roditi, doželena in češena od
vsih pravičnih. Zato tolikrat in tako lepo preroki v prilikah go¬
vore od te matere obljubljeniga Odrešenika. Jo popisujejo kakor
lepo zarjo, ki ima priti pred solncam pravice; svitlo zvezdo Ja-
kopovo, ki napoveduje dan zveličanja; nebeške vrata proti jutru,
skoz ktere stopi nar Svetejši; sveto skalo v pušavi, iz ktere pride
Jagnje, ki kraljuje čez ves svet; rodovitno zemljo, iz ktere pride

27h

Zeliše, ki vsim daje življenje; prečudno palico, ki brez korenine
in dežja od Gospoda samiga rodovitna storjena lepo cvete; mo¬
gočno kraljico, ki v svoji lepoti, v zlatim oblačilu sedi ob desnici
kralja; zvoljeno devico, ki bo rodila Emanvela. Pa kdo bo naštel
vse lepe podobe, v kterih preroki napovedujejo to prečudno de¬
vico ? Sploh vse goreče želje pravičnih, ki so klicali, de bi nebesa
rosile in zemlja rodila Zveličarja, so šle tudi na to zvoljeno de¬
vico , ki je imela roditi Odrešenika. Kdo bi se torej ne pridružil
v duhu tim pravičnim, in ne častil nje, ktero so oni že pred nje¬
nim spočetjem častili in hvalili ?

Ne bom v misel jemal angeloviga  zgleda, ki je Devico ča¬
stitljivo pozdravil z besedami, ki so iz nebes prinesene, in se vedno
v vsih jezikih, na vsih krajih sveta ponavljajo. Le to moram
opomniti, kako je Mariina slava v katoliški cerkvi  vedno velika
bila od začetka do zdej. Kar je ona sama od sv. Duha razsvet¬
ljena prerokovala, rekoč: Od zdaj me bodo srečno imenovali vsi
rodovi , se je jelo od začetka keršanstva spolnovati, in se vedno
spolnuje. Kjer je evangeljska luč zasvetila in so Jezusa molili, so
tudi Marii slavo dajali. To nam pričajo bukve cerkvenih učenikov
od perviga do zadnjiga; kako priserčno pobožnost, obilno zaupa¬
nje, veliko ljubezen so imeli do Marije; kako so verne opominje-
vali k zaupanju na Mariino priprošnjo; kako jih ljubeznjivo učili,
jo prav častiti. Pri vsi svoji učenosti so le mislili, de nikoli
niso v stanu dosti reči, jo dovolj priporočiti in počastiti; serce je
v njih gorelo , ko so od nje govorili, in njeno visokost in mogoč¬
nost popisovali; terdijo, de bo poprej prešlo nebo in zemlja, ka¬
kor de bi Marija svoje častivce zapustila, de je pravo češenje
Marije znamnje zveličanja, de ni nobeniga sv. moža, kteri bi
Marije častil ne bil. Imenujejo jo drugo boljši Evo , lepoto lepot,
nevesto sv. Duha, morje milosti, Noetovo barko, v kteri vsak re¬
jenje najde, nebeško lestvico, Božje mesto, boljši skrinjo zaveze,
mogočno nebeško kraljico in našo srednico. — De pa ne bomo dalje
govorili od posameznih učenikov, je vsim očitno in znano, koliko
je sv. cerkev sama  ob vsih časih storila za čast in slavo Marije.
Kaj nam priča toliko cerkva Marii posvečenih, kaj toliko prazni¬
kov v Mariino čast, kaj toliko bratovšin in božjih potov pod Ma-
ril nim imenam, toliko lepih molitev in svetih pesem, pobožnih bukev
,n s Podbudljivih podob? Ali ne priča vse to, de sv. cerkev, ki
Jezusa moli, tudi Marijo časti, in kakor uči v Jezusovim imenu

276

kolena pripogovati, tudi veleva v Mariinim imenu pobožno glave
uklanjati? Vse to pa sv. cerkev stori, ker pozna visokost in mi¬
lost Marije, Božje in naše matere. Ali mi, otroci Marije in sv.
cerkve, ne bomo po tim napeljevanji ravnali?

Zares so po napeljevanji sv. cerkve verni sploh  ob vsih časih
Marijo častili. K nji so zdihovali v svojih potrebah, njo častili v
svojih shodih, nji so naproti klicali, kakor nekdaj prebivavci
Betulije svoji odrešenici: Ti si povikšanje Jeruzalema, veselje
Izraela, čast svojiga spola. Nikoli se pa to ni bolj očitno in slo¬
vesno pokazalo, kakor v petim stoletji pri velikim cerkvenim zboru
v Efeškim mestu. Hudobni prevzetni učenik Nestori je bil začel
očitno govoriti zoper Mariino čast, kakor de bi ne bila mati Božja.
Z nejevoljo so se zavzeli vsi verni nad novim ukam tega krivoverca.
Cerkveni viši, škofje in učeniki se snidejo , ter iz sv. pisma in
vedne vere kristjanov skažejo in poterdijo, de gre Marii v resnici
čast matere Božje, in de vsi, ki drugač uče , so krivoverci in od
vernih ločeni. Vse verno ljudstvo v Efezu, skerbno za čast svoje
kraljice, željno čaka pred vratmi sklepa zbranih učenikov; in ko
pride ta sklep do njih ušes, zaženo vsi vesel glas, de se po vsim
mestu razlega, vsi se vesele Mariine časti, zahvalne pesmi proti
nebesam pošiljajo, in se od veselja solze, de je Mariina čast ne-
prikrajšana. Z veseljem spremljajo zbrane škofe po mestu z go¬
rečimi baklami v znamnje velike radosti in livaležniga praznovanja.
Vsak je hotel pri ti slovesnosti nar več storiti, nar pervi biti;
vsak svoj glas povzdigne v Mariino čast: mladi in stari, revni in
bogati, duhovni in ljudstvo se združijo v zahvalo Božjo, deje
visokost svoje matere iz te zmote tako veličastno povzdignil, in
nje vrednost še bolj častitljivo pokazal.

De ne bom na dalje razkladal, kako so cele kraljestva in
njih poglavarji Marijo častili, ter si jo pomočnico volili, opom¬
nim le še veselja, ktero so pretečeno leto imeli vsi verni, od pa¬
peža do nar bolj priprostiga delavca, ko je bilo v veči počešenje
device Marije njeno neomadežvano spočetje slovesno za versko
resnico oznanjeno. Sv. Oče, od veselja solzni, oznanijo vpričo
veliko škofov obilno zbrani množici to sv. resnico, in sami spoznajo,
de nikdar niso taciga veselja občutili, in de jim je to obilno plačilo
za vse britkosti pretečenih let. Lepo in veselo je bilo slišati in brati,
kako so se cele dežele in škofije pri tim oznanjenji Mariiniga či-
stiga spočetja skušale za veči slovesnost in povikšanje Marije.

277

Še je živo v spominu, kako so škofje in duhovni z gorečo besedo
spodbudovali verne k obilnišimu češenju Marije; še je živo pred
očmi, kako so v lepo ozaljšanih cerkvah zbrani verni vesele pesmi
in pobožne molitve Marii v čast proti nebesam pošiljali in se slo¬
vesno izrečeniga spredka svoje kraljice veselili. Ves keršanski svet
je tako rekoč vnovič oživel, kakor Efeško mesto ob času svojiga
zbora; vsi, učeni in priprosti, stari in mladi so si z vso močjo
prizadevali, lepo slovesnost povzdigniti in Mariino čast povikšati.
O keršanski svet! pri ti priložnosti si zares pokazal, de si še ker-
šansk. Naj se ponovi dans ob obletnici tega oznanjenja v sercih
kristjanov to veselje za čast matere Božje, in vsi takrat storjeni
dobri sklepi; saj med malo dobrim današnjih dni je gotovo to, de
se veselje vernih za Mariino čast tako očitno razodeva, in sveti
kot zvezda v temni noči, ter upanje daje, de se bodo po Mariini
prošnji pregnali černi oblaki, ki le hudo uro, namreč pokončanje
vsiga keršanskiga življenja žugajo, in de bodo za njimi boljši časi
prišli.

Tako se spolnuje vse čase Mariino prerokovanje: Glej, od zdaj
me bodo srečno imenovali vsi rodovi. Velike reči se od tebe pri¬
povedujejo  , o mesto Božje !  Od izhoda do zahoda se razlega tvoja
slava, sto in sto jezikov vsih časov oznanuje tvojo čast. Marsiktero
'me pozemeljskih mogočnih je pozabljeno in je zginilo, kakor prah
na vetru; Mariino ime pa ostane vselej častitljivo in visoko zapi¬
sano na nebeški strop., de se vsi potrebni z zaupanjem za pomoč
nanj obračajo! Mariino ime je vtisnjeno ostalo v sercu vernih,
v kterih še živi hvaležnost do te mogočne pomočnice, in gori lju¬
bezen do njeniga Sina ; vrezano je ostalo Mariino ime na toliko
lepih cerkvah, znamnjih in altarjih,. ktere so postavili oni, ki so
po nji pomoč in gnado upali in zadobili. Nje ime je češeno po
širokih nebesih, kjer aposteljni in marterniki, device in spoznovavci
hvaležno slavo dajo nji, ki jim je z zgledam in priprošnjo v toliko
srečo pomagala; in kakor se po visokih nebesih razlega od kraja
do kraja, tako po nizki zemlji odmeva od izhoda do zahoda: Ce¬
jena si Marija, gnade polna, Gospodje s teboj, žegnana si med
ženami!  Združen glas se povzdiguje proti nji: Češena si kraljica,
Kiati milosti , življenje, sladkost in upanje naše, bodi češenal  Ti,
kl  si že o spočetji sveta od Boga toliko povikšana, sama toliko
sveta i n  usmiljena, od vsih vedno toliko hvaljena in češena!

I*relj u b ezn jivi kristjani! ali nas ne bo vse to spodbudilo še k

večimu počešenju te prečudne device in matere ? in Če smo jo do
zdaj vsi premalo častili, ali ne bomo dans o njenim čistim spočetji,
ko smo se okrog nje zbrali, terdno sklenili, njo v prihodnje še z
večim veseljem častiti, in z obilnišim zaupanjem se k nji obra¬
čati ? Zares, storimo dans to obljubo , de bomo radi in vredno,
ne le z besedo, ampak tudi z djanjem, ne le od zunaj, ampak tudi
znotraj vse svoje žive dni častili njo , od ktere nam je po Jezusu
zveličanje došlo, ktera nam bo pa tudi v zveličanje k Jezusu po¬
magala. Bodi tedej češena in hvaljena, o Marija čisto spočeta,
ti, veselje nebes in zemlje, Božja in naša mati; sprosi nam zraven
drugih potrebnih gnad tudi to , de tebe vselej vredno častimo, v
tvojim češenji pomoč in veselje najdemo v življenji, upanje in to¬
lažbo še v srnerti, ter srečo in zveličanje v nebesih! Amen. A. C.

Drugo nedeljo v adventu.

Si ti, ktcri ima priti, ali naj drujiga čakamo? Mat. 11, 3.

Sainiga sebe spoznati je potrebno , pa težko.

j^Lli si ti tisti, ki ima priti? Tako so vprašali Jezusa učenci
poslani od Janeza, ki je v ječi vklenjen zdihoval, zato ker je
resnico oznanoval, in očitno pregreho kralja Heroda svaril. Tega
Janez ni vprašal zavoljo sebe, ker je sam že popred pričal od
Jezusa rekoč: Glejte Jagnje Božje ! in je čeznj vidil priti sv. Buha,
v gotovo znamnje, de je on Odrešenik; ampak zavoljo svojih
učencov, de bi tudi ti priložnost imeli, Jezusa spoznati in se pre¬
pričati, de je On obljubljeni Mesija. — To vprašanje nam je pa
tudi živa priča tadanjiga pričakovanja in hrepenenja po Odrešeni¬
ku , ker so vidili dopolnjene prerokovanja od Boga razsvetljenih
mož: Kraljeva oblast je bila vzeta od rodu Judoviga, Rimljani so
čez Jude gospodovali, in jim Heroda za kraljeviga namestnika
postavili; sedemdeset letnih tednov, od kterih je Daniel preroko¬
val, je šlo proti koncu; prišel je on, ki je v moči in v duhu pre¬
roka Elija imel Mesiju pot pripravljati, namreč Janez Kerstnik, in

279

je naravnost učil: Nebeško kraljestvo se je približalo.  Zavoljo
takih prikazen so vsi pravični vedno Mesija pričakovali, pa tudi
serčno želeli, ker so spoznali potrebo Odrešenika v svojim žalost¬
nim stanu. Z Izaijem so klicali: Rosite ga nebesa od zgorej , in
dežujte oblaki pravičniga ; odpri se zemlja in rodi Zveličarja !
S prerokam so se tolažili rekoč: Gospod pride in se več ne bo
mudil; Jeruzalem , veseli se , močno se veseli ; glej tvoj Odreše¬
nik pride.  —

Po zgledu tih pravičnih tudi sv. cerkev zdej v adventnim času
zdihuje po svojim Gospodu, in goreče želje proti nebesam pošilja,
in kakor nekdaj preroki ljudstvo, pripravlja ona svoje otroke na
spomin Gospodoviga prihoda. O de bi pač mi bolj spoznali in po¬
mislili, kdo je On, ki je že prišel, de je On prinesel luč spoznanja v
temno noč zmote, in je naše dolžno pismo zbrisal, ter nam moč in
gnado zadobil; zraven pa tudi pomislili in spoznali, kdo in kaj
smo mi sami, de smo namreč nevedne grešne stvari, kterim toli¬
kanj manjka potrebnih lastnost za Gospodov prihod; gotovo bi se
mi na opominovanje sv. cerkve iz dušniga spanja prebudili, se k
Gospodu obernili in mu pot pripravljali. Za vse to je pa perva
potrebna pogoja pravo spoznanje samiga sebe, de namreč po tim,
ko smo spoznali svoj poklic, tudi spoznamo, kakošen je naš dušni
stan, kaj nam je potrebno, kaj je napčniga pri nas? Zato ober¬
emo dans evangeljsko vprašanje na se rekoč: Ali si ti tisti krist¬
jan, kteri bi imel biti, de bo Gospodov prihod za te zveličaven?
Ali spoznaš dovolj samiga sebe , de boš vedil, kaj popraviti, kaj
pripraviti. Kako je to spoznanje samiga sebe potrebno  , pa tudi
težavno,  hočemo ob kratkim pomisliti. — O Gospod Jezus, ki učiš:
Brez mene ne morete nič, naj nam zasveti tvoja luč v serce , de
saj vidimo, kako potrebno nam je spoznanje samiga sebe!

I. Za spajanjem Bogi je ^»anje «m&  J” »»
Irebniši zmeil vsili vednost; to dvoje spoznanje J« <*» te “" m “
seboj zvezano in sklenjeno, de en. brez druzig« b,t ne mor • Le
Potem, ko človek spozna, de ni sam o se e, j ’

nezmožno bilje, tudi spozna, de mora bita neskončnobitje, čigar
del. so vse stvarjene reči, in torej tud, človek..Le potem, ko v db
keko je človek san. iz sebe slab, de brez v, ks. pomoč, me ne pre .
more; kako je vse, kar ima za dušo m telo, le nezas

280

pride k spoznanju, de je mogočen in dobrotljiv Gospod, ki mu deli
pomoč in vse potrebne darove, ki mu je usmiljen, dobrotljiv Oče.
Tako je tedej že za spoznanje Boga potrebno tudi lastno spozna¬
nje. To veliko resnico so spoznali sveti možje; zato kliče sv.
Avguštin zdihovaje: O Gospod, de bi jest Tebe spoznal, de bi
sebe spoznal!  in sv. Frančišk pred Gospodam kleče vprašuje: O
Gospod, kdo si ti, in kdo sim jest  ?

2.  Brez spoznanja samiga sebe pa človek tudi ne more doseči
svojiga namena , za kteriga je vstvarjen. Kakor vsaka stvar ima
tudi človek svoj namen, pa s tim razločkam, de so druge vidne
stvari le za ta svet namenjene, in v to tudi nehote in nevedama
služijo, za kar so vstvarjene. Človek pa ima poklic za prihodnje
življenje, in mora za ta svoj namen prostovoljno delati; dobro in
hudo mu je na ponudbo, sam si mora zvoliti: Ogenj in vodo , pravi
sv. pismo, je pred te postavil, po čemur sežeš, ti bo dano.  Zato
pa mora človek zraven svojiga poklica tudi spoznati svoje darove
in moči, kako jih obračati, se jih posluževati, novih prositi in iskati,
de se bo zmirej bolj bližal svojimu koncu; mora viditi in poznati,
koga mu k temu posebno pomaga, koga ga zaderžuje, posebno ,
ker nas že lastna skušnja in tudi razodenje Božje uči, de je naša
natora popačena, pamet oslabljena, de je kal hudiga že z nami
rojena, in zato je treba, hudo stran zaterati, oslabljeno dobro spet
oživljati; vse to je pa le mogoče, ako imamo pravo spoznanje
človeške natore. V spoznanji svoje slabe natore so si modri že
nekdaj želeli zdravnika in učenika od zgorej, so svetniki pomoči
in gnade pri Bogu iskali in prosili, de bi svoj visoki konec dosegli.

3. Zraven tega, kar je vsim ljudem lastno, enak namen,
pamet in volja, nagnjenje k hudimu, je pa slehernimu še veliko
posebniga lastno,  kar mora spet vediti in poznati, de bo vedil v
dobro obračati, in se napčniga varovati. Ta je namreč bolj bi-
striga, uni bolj počasniga uma; ta bolj mehkiga, uni bolj terdiga
serca; ta bolj krotek in miren, uni bolj hiter in vtisljiv. Vse to
samo na sebi, k čemur je človek po natori nagnjen, mu še ni ne
za greh, ne za čednost prišteto, pa vender mora dobro vediti in
poznati, de bo dobre natorne lastnosti v čednost prostovoljno po¬
vzdignil, slabo stran pa z modrim zatajevanjem krotil. Sv. Fran¬
čišk Salezjan je bil močno k jezi nagnjen; ker je pa to svojo
slabost poznal, je po vednim zatajevanji nar krotkejši postal. —
Tudi ima v svojim hudim nagnjenji vsak še eno posebno slabo stran,

281

kjer ga skušnjave nar hujši in nar večkrat poprimejo, od kodar
tudi druge napčnosti kakor iz korenine izvirajo. Trojno je pa to
hudo nagnjenje, kakor ga sv. Janez imenuje: Poželenje mesa,
poželenje oči, in napuh življenja , ki ima v sebi kal vsiga hu-
diga, in ta je temu, uni unimu bolj vdan. Eden je namreč po¬
sebno vdan poželjivosti mesa, in iz tega izvirajo potim njegove
slabe misli in želje, gerdi pogovori in nesramno zaderžanje, pre¬
grešni pogledi in slabe tovaršije, pohujšanje in zamuda dobriga.
Drugi je posebno podveržen poželjivosti oči; le samoprid in časni
dobiček ga povsod vodi; kjer mu več kaže, tje se oberne; od tod
pride, de kmalo ne vpraša, ali je po pravici ali ne, de si zvijače
in golulije pripusti, de je do drugih neusmiljen in terd, de v časno
zamišljen večnosti pozabi, in namesti Boga, le svojimu maliku,
mamonu, služi. Tretji je posebno k napuhu nagnjen; za to hoče
sam povsod pervi biti in prav imeti, le od sebe rad govori in sliši,
druge nazaj stavi ali celo zaničuje. Tako se rodi iz napuha časti—
lakomnost, lastna hvala, zaničevanje druzih. Če tega poglavitniga
hudiga nagnjenja pri sebi ne poznaš, se mu ne boš zoperstavljal,
in boš v vedni nevarnosti, se spotakniti, in vse prizadevanje za
poboljšanje bo zastonj; veje boš sekal od strupeniga drevesa, deblo
in korenine bodo pa ostale in vedno v novič poganjale.

4. Ravno tako je pa tudi treba spoznati, kakošen je dušni
stan  po prostovoljnim djanji, ali je namreč človek v gnadi Božji,
ali v smertnim grehu? Ali mu je resnična skerb za pravo svetost,
ali mu nasprot za vse nič kaj mar ni? Ali je pervič, iz slabosti
in lahkomišljenosti v greh padel, ali pa se je v greh že večkrat
vernil in je že v zastarani hudobni navadi ? Ali se nevarnosti, v
greh pasti, ogiba, ali je še celo iše in v slabi priložnosti živi?
Če namreč svojiga pregrešniga stanu ne spozna, mu tudi ne bo
mar, ga zapustiti. Saj Jezus sam pravi: Zdravi ne potrebujejo
zdravnika,  in farizejem očita: Ker pravite: vidimo, vam vaš
greh ostane.  Kdor pa spozna svoj grešni stan, bo saj kakor cestni¬
nar v evangelii klical: Gospod, bodi milostljiv meni ubogima
grešniku!  bo z evangeljskimi gobovimi vpil: Jezus, učenik, usmili
so nas !  in s slepim prosil: Gospod, stori, de vidim 1  Kdor svojo
nevarnost greha spozna, bo kakor Lot bežal iz pregrešniga mesta;
b° pripravljen, po Jezusovim povelji tudi oko in roko zgubiti, de
ne greši; bo po njegovim svarjenji čul in molil, de v skušnjave
ne pade.

282

5. Tudi svojo dobro stran  mora človek natanko spoznavati;
mora namreč poznati vir, iz kteriga dobro izhaja, namen, iz kte-
riga dobro dela, ali namreč iz čistiga namena, zavoljo Boga, ali
iz samopridniga, zavoljo ljudi; ali so njegove čednosti: dobrotlji¬
vost, krotkost, usmiljenje, res evangeljske, ali izvirajo le iz na-
torniga nagnjenja serca, kakor so se najdle tudi med neverniki.
Dobro je treba to presoditi in poznati, de se ne bomo po farizej¬
sko pravičnih in dobrih šteli; zakaj namen je duša naših del, in
slab namen nar boljši dela spridi in ostrupi; deje luč,  ki je v
tebi,  govori Jezus sam, temna, kako velika bo temal  in v skriv¬
nim razodenji govori: Praviš, de sim bogat, premožen, in nič
ne potrebujem; in ne veš, de si ubog, siromak, reven, slep in nag.

Kako škodljivo je pomanjkanje tega lastniga spoznanja! Ker
sam sebe ne poznaš, zato ne veš, kaj ti je v dosego tvojiga konca
pred vsim potrebno; kakor slep tavaš po napčnih potih, in si gluh
za vse lepo opominovanje, pa boš prepozno spoznal in zdihoval:
Je pot, ki se mi je zdela prava, pa nje konec je pogubljenje.  —
Ker se ne poznaš, ne veš, od ktere strani bi se mogel nar bolj
varovati, kteri pomočki bi ti nar bolj pomagali; zato se prederzno
podaš v nevarnost, in v zaupanji na lastno moč se ne uganeš
skušnjavam, ki so ti v padec. Marsikteri pravi: Za me ni nevar¬
nosti v ti priložnosti, saj sim že večkrat v nji bil, saj vem, kaj
je prav; pa še le potem, ko je že kakor nesrečna Eva strupeni sad
okusil, se mu oči odprejo, in še le smertno ranjen se zavzame re¬
koč: Oh kaj sim storil? Ali kdo je kriv, de se toliko nedolžnih
zapelje, in nar veči vrednost, gnado Božjo zapravi? Pred vsim zmota,
de sami svoje slabosti ne poznajo, in se v nevarnost podajo, v kteri
zgube, česar jim ves svet več poverniti ne more. — Ker sam sebe ne
poznaš, zato ne veš, kakošen je tvoj dušni stan, se imaš pravičniga,
modriga, ki na svojo pobožnost zaupa; pa ne veš, de tvoja pravica
in pobožnost, ki je le vnanja in zavoljo ljudi, pri Bogu, ki serce in
ledja preiskuje, nič ne more veljati; ne veš, de je le lupina, jedro
pa je skaženo, de po farizejsko le vnanje posode cediš, znotrej si
pa poln smradu in gnjilobe ; ne pomisliš, kaj apostelj pravi: Nič si
ne zavem, pa v tim še nisim opravičen,  in sv. Janez: V veliko
rečeh se vsi pregrešimo.  — Ker se ne poznaš, zato v svojih gre¬
hih mirno spiš, in ne veš, kako nevaren in žalosten je tvoj grešni
stan, de nad groznim prepadam stojiš, in kakor meč na niti nad
tvojo glavo Božja pravica stoji. Ko bi ti kdo kakor v ogledalu

283

pred oči postavil pravo podobo lastniga serca, kako so v njem
hudobije skrite, kako tiči v njem jeza in sovraštvo enako strupeni
kači, gerda lakomnost, podobna stradanimu psu, nesramna pože-
ljivost enaka smerdljivi živali, in kako se čez vse razširja nevarna
mlačnost, podobna s plevelam zarašeni njivi, in te nad strašnim
breznam v spanji ziblje: gotovo sam bi se prestrašil, in s skesa¬
nim sercam klical: Gospod, če boš zavoljo pregreh odgovor tirjal,
o Gospod, kdo bo obstali  — Ker sam sebe ne poznaš, se ne ober-
neš za pomoč in nočeš sprejeti sveta takih, ki so več skusili,
ki ti dobro hočejo ; ti nikoli ni prav, ako te drugi svare, in le po
svoji kratki pameti ravnaš ; in ker ti praviga spoznanja manjka,
zato ne veš, kje svoje poboljšanje poprijeti, s čim svoje rane
celiti, kaj bi bilo za te nar bolj potrebno. Ali zakaj grešniki to-
likrat poboljšanje obetajo, pa se vender spet v svoje grehe za¬
pletajo? zakaj dobre svete zametujejo, in za Božje nauke tako
malo marajo ? Ali ni krivo pomanjkanje lastniga spoznanja, de
svoje nestanovitnosti ne čutijo, in se potrebnih pomočkov ne po-
služijo? De kratko rečem: Brez lastniga spoznanja ni mogoče, se
greha varovati, ker človek lastne slabosti ne vidi, in potrebne
pomoči ne iše; ni mogoče, greha se očistiti, ker ne vidi ne nje-
goviga strupeniga sadu, ne globoke korenine; tudi ni mogoče v
dobrim rasti, ker ne ve, kako vse v dobro obračati, kterih po¬
močkov se pred vsim posluževati.

Ker je to spoznanje samiga sebe tako potrebno , so njega
imenitnost že tudi ajdovski modri  spoznali, in učili, de človeku
nič ni bolj potrebno, kakor to spoznanje; zato so oni že na svoj
malikovavski tempelj zapisali: Spoznaj sam sebe ; in njih nar veči
modri je v spoznanji samiga sebe spoznal, de to ve, de nič ne ve.
Zato so tudi njih modri, Seneka, Katon in drugi, navado imeli,
vsak dan vest spraševati, in si od vsili svojih del odgovor dajati.
Ker so se za to spoznanje toliko trudili, so tudi vidili, kako je
človek k hudimu nagnjen; za to pravi njih slavni pevec: Vidim
dobro, in mi je všeč; vender le slabo storim.  Zato so sami spo¬
znali, de jim je treba pomoči in razsvetljenja od zgorej, ker pri
otemnjeni pameti in sprideni volji v sebi pomoči niso mogli najti.

Tudi sv. evangeli  od tega govori in nas opominja, de naj ne
sodimo drugih, in naj ne gledamo na njih dela, ampak na svoje. Kaj
vidiš pexder v očesu bližnjiga , svari Jezus, in glej, bruno je v
tvojim očesu,  In Jezus si vse prizadeva, farizeje k spoznanju

284

samih sebe pripraviti; jim kaže njih prazne vnanje dobre dela, in
jim očita njih notranji napuh, nevošljivost, krivice, in pravi, de
jih ni poboljšati, ker se ustijo, de vidijo, in so vender slepi. V
priliki od zgubljeniga sina uči, de se je spreobernjenje ravno s
spoznanjem samiga sebe začelo. In pri Jeruzalemu toži, de ni
spoznalo, kaj mu je v zveličanje. Tudi v skrivnim razodenji toži
čez pomanjkanje tega spoznanja z besedami že zgorej imenovani¬
mi : Praviš, de sim bogat , premožen in nič ne potrebujem, in ne
veš, de si ubog, siromak, reven, slep, in nag.  — In tako najdemo
pri učenikih vsih časov, de so sebi zročene pred vsim k pravimu
spoznanju samih sebe napeljevali, de bi v se šli, in vse kote in
gube svojiga serca natanko preiskali, in so vsim tistim , kterim je
za resnično popolnost mar, pogosto spraševanje vesti priporoče-
vali, po kterim bodo svoje serce in njegovo nagnjenje zmirej bolj
in bolj spoznali in v dobrim napredovali. —

Kakor je pa potrebno, tako je tudi težavno  pravo spoznan je sami¬
ga sebe. Človeško serce, k hudimu nagnjeno, svojih slabost ne pri¬
kriva le drugim, ampak tudi sebi; na sto in sto viž se hudobija
slepi, de se sama sebe ne sramuje: „Hudobno je človeško serce,
pravi sv. pismo, in nezapopadljivo ; kdo ga bo spoznal ? a  Kakor
vsakdanji pregovor pravi, svoje slabosti zadej nosimo, de jih ne
vidimo, le slabosti bližnjiga imamo-vedno pred očmi. Zmed veliko
vzrokov, ki nam lastno spoznanje kratijo, hočem imenovati le ne-
ktere, ki nam tako radi in pogosto lastno serce zakrivajo.

aj Pervi  in poglavitni zaderžek je prevelika ljubezen do sa¬
miga sebe. Sv. Frančiška Komana je vidila enkrat v svojim za¬
maknjenji na praznim polji drevo, ki je imelo lep verh, pa nič sadu
ni rodilo. Na verhu je bila podoba malika v človeški podobi za¬
vita v zlat plajš. Kmalo spozna, kaj ta podoba pomeni: v maliku
spozna podobo samolastne ljubezni, v zlati obleki pa laž, s ktero
lastna ljubezen kakor druge, tako tudi sebe golufa, ker nam temni
luč naše pameti in ve vse prav lepo izgovarjati. Ta malik, Jastna
ljubezen, je kakor napčno ogledalo, ki nam našo podobo lepši
kaže, kakor je v resnici; je mrena čez naše oči, de svojih made¬
žev in napčnost ne vidimo; ta je hinavski izdajavec, ki nas, kakor
Judež, s kuševanjem izdaja, in v smert pelje; ta je zapeljiva kača
ki nam zvito govori: Ni tako ne, kakor ravno vpijejo : ta je laž-
njivi prerok, ki ti resnico kazi in tvoje dolžnosti napak razlaga •
ta je tvoj nar nevarniši sovražnik, ki je zmirej pri tebi, in če si

285

tega premagal, si vse druge ž njim premagal. Zato pravi sv. Angela ,
de se bolj boji lastne ljubezni, kakor pekla, ker ima veči oblast nas
premagati, kakor hudič. Iz lastne ljubezni pridejo namreč vse druge
strasti: jeza, nevošljivost, napuli; vsaka strast pa dušo slepi, in
človek ima vse za prav in pametno, kar je nji všeč, pravi sv.
Avguštin. Strast najde zgovor za vse svoje dela, in opravičuje vse
hudobije.  0 koliko jih je, ki so, polni lastne ljubezni, od svojih
strast oslepljeni, de sovražnikam ne odpuste, krivice ne popravi¬
jo ; pod oblastjo lastnih strast ne vedo prav soditi, in ne vidijo ?
kako prazni so njih zgovori!

bj Drugi  vzrok, ki nam temni lastno spoznanje, je svet,  ki
človeka vsiga raztreseniga stori in mu zglede drugih pred oči stavi.
Življenje sveta je vedno raztresenje; od jutra do večera hiti za
časnim blagam, za prijetnimi drušinami, sploh za tim, kar se po-
čutkam prileže. Vse ve že naprej preudariti, za vse zložnosti
poskerbeti, in to doseči je v svoje opravke ves zamaknjen, de se
mu od dela v glavi verti, in zato je med tem posvetnimi skerbmi
edino potrebno, dušni stan pozabljen, med vednim raztresenjem
ni časa na to misliti: vse drugo vidi, vse zve, le sebe, svojiga
notranjiga ne vidi in ne pozna. Zraven pridejo še zgledi drugih,
slabe navade sveta; vidi druge posvetne, na duši slepe, v dobrim
lene, si misli: Kakor drugi, tako jez; kar je za druge prav, bo
tudi za me; če bom drugačen, kako bom živel ? S takimi zgledi in
zgovori ne tolaži le svoje vesti, ampak oslepi tudi svoje boljši
spoznanje, in ne pomisli, de navada sveta nam ni postava, de jih
je pa ta navada, kakor močna povodenj že veliko za seboj po¬
tegnila in nesrečne storila.

c) Tretji  zaderžek v lastnim spoznanji je nevednost v sv. veri.
Človek sam iz sebe ne more dovolj spoznati ne Boga, ne sebe;
Jezus je luč, ki razsvetli vsakiga, ki na svet pride; on nas je
učil spoznati lastno serce, iz kteriga hudo ali dobro izhaja; on
nas je na se zavernil rekoč: Učite se od mene, jez sim krotak in
iz serca ponižen; on nas je učil, serce greha očistiti, in Bogu
posvečevati. Ako tedej mi njegoviga nauka ne poznamo, tudi sebe,
svojiga serca, dovolj spoznali ne bomo; in ker je nevednost sko-
rej sploh, zato je tudi spoznanje samiga sebe le redko; ker je
ljudi resničniga boljšiga podučenja malo skerb , tudi v lastnim
spoznanji malo napredujejo.

dj Ceterti  oblak, ki temni spoznanje samiga sebe, je pre~

«86

greha, sploh , ktera ne spridi le serca, ampak tudi pamet oslepi.
Zato beremo že v sv. pismu stare zaveze: Bodo hodili, kakor
slepi , ker so se %oper Gospoda pregrešili.  In Jezus sam pravi:
Luč je prišla na svet ; pa so bolj ljubili temo , kakor luč , ker so
bile njih dela hubobne.  Žalosten zgled te resnice imamo nad vsa¬
kim , posebno navadnim, zastaranim grešnikam. Zakaj so farizeji
sebe le pravične imeli, desiravno jim je Jezus tako živo hudobijo
njih serca popisoval? Od greha oslepljeni niso več vidili, in niso hotli
viditi lastne malopridnosti. Zakaj se navadni grešnik tudi pri spo¬
vedi nič kaj ne ve spovedovati, in se pri pridigi nikoli zadetiga ne
misli? Greh ga je oslepil, de sam svoje napčnosti, ostudnosti ne
spozna, in če mu tudi drugi njegovo podobo popisuje in kaže, je
za svojo ne spozna. Pač res je greh černa tema, ki zakrije vse,
lepoto čednosti in ostudnost greha, spoznanje Boga in samigasebe;
res grešnik z očmi ne vidi z ušesmi ne sliši, in se še boji spre¬
gledati, de bi ne vidil grozniga stanu, v kterim tiči; ljubi temo,
ker so dela hudobne. O greh, kolikerim si že ti pravo spoznanje od¬
vzel, in jih slepim enako v spanji zibal ter v pogubljenje peljal!

Oh vsiga drugiga se ljudje uče, vse drugo tuhtajo, le tega
ne, kar jim je nar potrebniši! Uče se zgodb vsih stoletij, preraj-
tajo širokost zemlje in daljo zvezd , predolbljajo zemljo proti nje-
nimu oserčju; vse vedo in poznajo, le sami sebe ne! Pač bi se
moglo reči marsikterimu, kar je rekla prosta ženska modrimu Ta-
Ietu, ki je zvezde neba pregledoval, in pri ti priložnosti v bližnjo
jamo padel: Ta ogleduje, kar je deleč; tega pa ne vidi, kar je
pri njem. Tudi ti vse zveš, kaj se po svetu noviga zgodi, pre¬
sodiš vse stopinje in dela svojiga bližnjiga, svojiga serca pa ne
preišeš in ne poznaš; in kar je še bolj žalostno, še vediti nočeš,
de se ne poznaš; ne veš, kako ti je potrebno, in še želje nimaš,
se spoznati. De bi se saj ta želja v tebi obudila, de bi željno
prašal: Kaj naj storim, de se spoznam ? — O Gospod! obudi za
dans pri vsih zbranih saj te resnične želje, sebe spoznati, prebudi
jih saj, de spoznajo potrebo, in se ogibajo zaderžkov spoznanja
samiga sebe. Amen. A. Č.

287

Tretjo nedeljo v  adventu.

„Tisti čas so Judje iz Jeruzalema duhovne in levite poslali k Ja¬
nezu, de so ga vprašali: Kdo si ti?“ Jan. 1, 19.

Kako zadobiti spoznanje samiga sebe.

^Hakor proti jutranjimi! mraku zgodnja danica na nebu sveti,
vse stvari iz spanja budi, ter jim bližnje solnce napoveduje: tako
se je prikazal sv. Janez Kerstnik v pušavi, je budil ljudi iz duš-
niga spanja, in jim napovedoval bližnje kraljestvo Božje, jim že
tudi kazal Odrešenika samiga, pravo Solnce pravice. Vse je vrelo
proti Jordanu, in se je po Janezovim opominovanji pripravljalo na
prihod Odrešenikov. Le prevzetni in hinavski farizeji niso hotli
razumeti tega glasu v pušavi, in zato pošljejo duhovnov in levitov
do Janeza, z vprašanjem: Kdo si ti ? Janez jim vse odkritoserčno
pove, de on sam ni Mesija, pa tudi prerok stare zaveze ne, am¬
pak le tisti glas v pušavi, kteriga je toliko sto let popred prerok
Izaija napovedoval, de bo, preden Mesija sam pride, klical, naj
Gospodu pot poravnajo in se za njegov prihod pripravljajo. Po¬
vedal jim je, de ta Mesija je že med njimi, in je neizrečeno veči
vrednosti, kakor tudi nar svetejši človek. Pa Judje, vsi osleplje¬
ni, niso spoznali ne Mesija, ne sebe, ter so v svoji pregrešni
terdovratnosti nespokorni ostali.

Tudi nam se spomin Zveličarjeviga prihoda zmirej bolj približuje,
tudi nas sv. cerkev, kakor nekdaj sv. Janez Jude, na Jezusov
prihod pripravlja, in opominja, de bi vse hribe pregrehe poravnali,
vse doline pomanjkanja dobrih del napolnili, svoje serca njegovi-
mu kraljestvu odperli in tako njegovo veličastvo gledali. Ali pa
ni tudi pri nas, kakor pri Judih, de ne spoznamo dovolj ne Je¬
zusa, ne sebe? O pač žalostno, ako nam tega lastniga spoznanja
manjka; ne bomo vedili, kaj je pred vsim treba popraviti, kaj
pripraviti, de bi vredni naproti šli večnimu Kralju. Že zadnjič smo
slišali, kako potrebno nam je to spoznanje samiga sebe, pa tudi,
kako težavno je za grešniga, slabiga človeka. Spet dans, krist¬
jan , ti dam evangeljsko vprašanje; / ido si ti%  te v novič opom-

288

nim potrebe tega spoznanja, in če si ga sam želiš, ti hočem po¬
kazati pota, po kterih moreš to potrebno vednost zadobiti; nektere
nauke ti hočem dati, kako zamoreš sam sebe spoznavati.  — O
Jezus, ti prava luč, ki razsvetli vsakiga človeka, razsvetli in pod-
peraj tudi nas, de sami sebe prav spoznamo, in s tim pervo sto¬
pinjo k Tebi storimo!

1. De si pot pripraviš za lastno spoznanje, imej pred vsitn
terdno prepričanje , de sam sebe še dovolj ne spoznaš ; de ti je
skrito še veliko pomanjkljiviga, slabiga; de ima pač malo ljudi
toliko spoznanja od sebe, kolikor bi bilo potrebno ali dobro. Oh, slepa
lastna ljubezen in vnanji svet, nevednost in pregreha človeka to¬
liko zaderžujejo in mu toliko prikrivajo, de moramo s kraljevim
prerokam zdihovati: Kdo spozna svoje pregrehe ? in z aposteljnam
reči: Nič si ne zavem , pa zato še nisim opravičen.  Zato dru¬
gič obudi resnične želje  po spoznanji samiga sebe; zares moraš
imeti voljo, se viditi in spoznati, kakoršen si, de boš pripravljen
vse prenesti, kar bi bilo za lastno spoznanje potrebno, vse odpra¬
viti , kar te v tim delu zaderžuje; z oslepljenim Savlam moraš
vprašati: Gospod, kaj hočeš, de naj storim ? Zato tretjič v pri¬
pravo za to imenitno in težavno delo v ponižni molitvi prosi  za
razsvetljenje Očeta luči, ki te sam popolnama pozna, Njega, ki
serca in ledja preiskuje. Velik razloček je med tim, kar človek
sam od sebe, kaj pa po gnadi Božji razsvetljen, spozna in najde.
Sama pamet se bo pogosto motila, ter globočine serca nikoli ne bo
dovolj pregledala. Zato piše sv. Janez: To pravi, ki derži sedem
zvezd v svoji desnici...'. Svetujem ti, si kupiti od mene v ognji
očišeniga zlata , de obogatiš, in si  z mazilam oči namaži, de
vidiš  ? To čisto zlato, to mazilo zadobiš od Boga v plačilo pri-
serčne molitve.

2.  Po ti pripravi začni preiskovati svoj dušni stan, in si po¬
stavi v ta namen potrebne vprašanja.  Vprašaj se pred vsim;
Kakošen je tvoj dušni stan sploh ? ali si v stanu smertniga greha
ali posvečujoče gnade Božje ? Ali ti je v resnici za Boga in zve¬
ličanje mar? in kako v ta namen spolnuješ dolžnosti do Boga, do
sebe in do bližnjiga ? Ali izvirajo tvoje čednosti in dobre dela iz
čeznatorniga studenca gnade Božje, in iz čistiga namena, ali pa
le iz natorniga nagnjenja in posvetnih namenov? Ali je sploh tvoj

289

dušni stan tak, de bi si upal pred Božjo sodbo obstati? Pač bla¬
gor ti, ako zamoreš na vse take vprašanja priterditi! — še dalje
vprašaj posebej:  Ktera je tvoja poglavitna slabost in rodovitna mati
toliko drugih napčnost? Jezus uči: Kjer je tvoj zaklad , tam je
tvoje serce,  in po ti resnici boš kmalo svojo slabo stran spoznal.
Ti, postavim, rad od sebe govoriš ali dobro govoriti slišiš, rad kaj
dobriga storiš, kar ljudje vidijo in zvedo, od bližnjiga te hitro
vsaka nasprotna besedica žali, njega le bolj nazaj staviš in zani¬
čuješ; glej, tvoja slaba stran in korenina vsiga tega je napuh. Ti,
postavim , nič posebno slabiga ne storiš, pa vender le malo kdaj
se spomniš Boga; moliš, pa je serce vse drugod; Božjo besedo
poslušaš, pa se te nič kaj ne prime; v cerkev greš, pa ti vselej
predolgo terpi, še poprešnji dobri sklepi so omerznili; ali ni kore¬
nina vsiga tega mlačnost? Ali morebiti tebe vedno časne skerbi
motijo in ti ne dajo pokoja noč in dan, te zapeljejo morde tudi,
de se zoper pravico pregrešiš; ali bi bil sicer za dobiček grešiti
pripravljen; oh lakomnost tvoje serce gospoduje! r—Vprašaj se po¬
sebej: Od ktere strani se te dobro nar bolj in nar raji prime; po¬
misli, ktere resnice, kteri nauki ti nar bolj do serca gredo; ali,
postavim, premišljevanje Jezusoviga terpljenja tvoje serce nar bolj
omeči; ali te njegova ljubezen v sv. Rešnjim Telesu nar bolj k
hvaležnosti spodbuduje; ali te zgledi drugih svetnikov nar bolj za
čednost vnemajo. — Preiskuj večkrat svoje posamezne misli in
dela.  Misli, besede, dela pridejo iz serca; ako greš tedej za njimi
od stopinje do stopinje nazaj do njih vira, boš spoznal njih vzrok
in zvezo , in to ti bo posebno pomagalo spoznati globočino serca.
Ako, postavim, od bližnjiga kaj slabiga govoriš, pojdi v svoje
serce in preiši, zakaj si to storil ? ali iz lahkomišljenosti, ki nič
ne preudari, ali iz nevošljivosti, ki se družili slabost veseli ? Ako
si, postavim, svojim dobrim sklepam nezvest, ozri se v svoje serce,
kje in zakaj je začela tvoja dobra volja pešati; zakaj se je v no-
vič začela neka lahkomišljenost in merzlota; kako je slabo nag¬
njenje, enako dereči vodi, močno prihajalo, in si ga morebiti
s praznimi zgovori še podperal, kako si, svoji obljubi nezvest, spet
padel in serce zmirej bolj oterpnjeno storil. Posebno glej tudi na
take posamezne omahljivosti, od kterih bi ne bil mislil, de bi mo¬
gel vanje zaiti. Kako se je mogel sv. Peter spoznati po tem, ko
je bil Gospoda trikrat zatajil, on, ki je popred meč potegnil, in
se ustil, de je pripravljen, z Jezusam v smert iti. Kako je zdaj

290

živo spoznal svojo nestanovitnost, napčno gorečnost. — Vprašaj
se zadnjič tudi, ali greš v dobrini naprej ali nazaj? Ali si od
zadnje spovedi, od zadnjiga spraševanja vesti boljši ali slabeji?
Že to je slabo znamnje, ako moraš spoznati, de v nobeni reči nisi
boljši, kakor si bil, de je serce ravno tako merzlo, besede ne¬
spametne ali celo hudobne, dela malovredne; kdor ne gre naprej,
gre nazaj, in njegov stan je nevaren, ker bo globoko padel, ko
še mislil ne bo.

Tako se sprašuj večkrat in premišljuj svoj stan, svojo dobro
in slabo stran; nič si ne prikrivaj, nič ne izgovarjaj, kar dobriga
najdeš, Bogu pripiši in hvaležen bodi; kaj namreč imaš, de bi
prejel ne bil ? Kar je slabiga, za svoje zadolženje spoznaj, in po¬
praviti si prizadevaj, in kmalo bo razsvetljeno popred temno serce,
in po tem razsvetljenji tudi bolj in bolj očišeno.

3. De ti bo vse to spraševanje ložeji, in lastno spoznanje
bolj natančno, vzemi sv. evangeli, in si njegove nauke živo pred
oči postavi , ter po njih svoje serce in svoje dela sodi in tehtaj.
Kristus, prava luč, nas uči: Bodite popolnama, kakor je vaš ne¬
beški Oče popolnama’,  in njegov apostelj piše: To je vaš poklic:
vaše posvečenje.  Kako je pa s tvojo popolnostjo in svetostjo ?
Morebiti še praviga zaumena od nje nimaš; morebiti ti nikdar v
misel ne pride, za njo skerbeti, ali se s svojimi opravki izgovar¬
jaš. Kristus uči: Kaj bo človeku pomagalo , ako vse pridobi , na
svoji duši pa škodo terpi? Nebeško kraljestvo silo terpi , in le
silni ga bodo dosegli.  Ali spoznaš vrednost svoje duše, koliko ti
je mar za njo, ki je med tvojimi drugimi opravili, kakor revna
sirota, ki z nar potrebnišim ni oskerbljena? Ali je pravi trud za
nebesa pri tebi, ki si ves v svet njegovo blago in veselje zamiš¬
ljen. Kristus uči: Ljubite se med seboj , kakor sim jez vas lju¬
bildobro  storite tudi njim, ki vas žalijo in preganjajo.  Kako
je pa pri tebi s to veliko zapovedjo, ko morebiti še do svojih
domačih nimaš prave keršanske ljubezni, svojimu nasprotniku na
vse prigovarjanje spovednikovo še dobre besede dati nočeš ? Sv.
evangeli uči: Cujte, ker ne veste ne ure ne dneva-, prinesite
vreden sad pokore; delajte, dokler je dan.  In vender si ti kakor
nespametne device, ki spe tisti čas, ko ženin pride; si kakor ne¬
rodovitno drevo, ki sadu ne prinese; si podoben Ienimu hlapcu,
ki dragi talent časa zakoplje, in odgovora dati ne more. Sv. evan¬
geli uči: Blagor krotkim , oni bodo zemljo posedli ; blagor jim , ki

291

so čistiga serca , oni bodo Boga gledali.  Kako pa pri tebi, ali je
ta krotkost, čistost v sercu? ali je pa nasprot v njem vse polno
strupa, jeze in togote za sleherno stvarico? Ali ni morebiti sedež
nečistiga duha, ki ima v oblasti vse tvoje misli in želje, in vse z
nečistim ognjem napolnuje? — In če tako dalje primerjaš svoje serce
svetimu evangeliju, bo Jezusov nauk, kakor goreča bakla vse kota
tvojiga serca razsvetlil; kmalo boš vidil, kolik razloček je še med
postavo in tvojim djanjem, in se boš učil soditi po tisti postavi ,
po kteri te bo enkrat Gospod sam sodil. Blagor nam , ako tako
ravnamo , ker Gospod pravi: Ako se sami sodite  , ne bote sojeni .
De b oš to bolje opravil, si prizadevaj za vedno veči pravo pod-
učenje v sv. veri, pridno hodi k Božji besedi, rad poslušaj sv.
nauke, rad beri podučljive sv. bukve; blagor jim, ki Božjo besedo
poslušajo in jo ohranijo , govori večna Modrost.

4. Še lože ti bo spoznanje samiga sebe, ako sebe in svoje
djanje primerjaš drugim osebam sv. pisma , ali zgledam svetni¬
kov  , kterih življenje nam je živ evangeli. Pred vsim nam je Zve¬
ličar  sam živo ogledalo vsaktere čednosti, zato pravi sv. Peter:
On nam je zgled zapustil , de hodimo po njegovih stopinjah;  in
On sam nam veleva: Učite se od mene , ker sim krotak in iz ser¬
ca ponižen.  To naj te uči in spodbuduje, preiskovati lastno ser¬
ce, kako si v vsakdanjih zadevah in v posebnih okolišinah krotak
in ponižen. Ko vidiš Jezusa od Judov zasramovaniga in zaplje-
vaniga, kako ga še na križu preklinjajo in zasmehujejo , in On
vender vse le z ljubeznijo povračuje: pomisli, kako tebe nehva¬
ležnost hitro žali, kako ti že žal beseda vso ljubezen do bližnjiga
pokonča. — Ravno tako, ako premišljuješ življenje Kristusovih
služabnikov, in vidiš, kako je njih serce do Boga goreče, njemu
vdano, kak razloček boš najdePmed seboj in med njimi? Glej sv.
Pavla , ki od ljubezni do Kristusa gori, in umreti želi, de bi ž
njim sklenjen bil; kako se on trudi, vse ljudi Kristusu pridobiti,
in zato vsim vse postane;.poglej, ali je v tvojim sercu kaj te go¬
rečnosti ; preiskuj , zakaj je tvoje serce tako merzlo za svoje in
bližnjiga zveličanje. — Vidiš zgled sv. Frančiška , ki ga ena sama
resnica sv. evangelija tako spodbudi in vname ; kako on v ojstrim
zatajevanji živi, in goreče moli in premišljuje, de mu Gospod sam
vtisne znamnja svojiga terpljenja , pa vender še kliče: O Gospod!
jez sim nar veči zmed vsih grešnikov! poglej na svoje serce, za¬
kaj in kako toliko sv. resnic zate mertvih ostane, kako se vsakiga

292

zatajevanja ogibaš, kako se že zavoljo nekterih molitev za pra-
vičniga imaš. Glej zgled sv. Alojzija , ki si v svoji čuječnosti in
sramožljivosti oči ne upa vzdigniti, ki pri tolikih molitvah vender
nikdar ni raztresen, in ozri se na se, kako ti vse čuječnosti
manjka, in le ene molitve ne opraviš brez raztresenja. Sto in
sto takih zgledov nam sveti kakor svetla luč, in nam kaže podobo
lastniga serca z vsimi madeži in pomanjkljivostmi; so nam kakor
bukve, v kterih ne beremo le čednost svetnikov, ampak tudi lastno
zanikernost in zadolženje; o de bi pač radi iz teh bukev brali,
kmalo bi tudi sebe bolj spoznali!

5. Tudi zgledi drugih v resnici pobožnih ljudi, ki s teboj žive,

ti zamorejo v lastno spoznanje pomagati, ako se na nje ozeraš ,
in sebe njim primerjaš. Glej , kako tvoj bližnji svoje dolžnosti na¬
tanko dopolnuje; zakaj jih pa ti ne, ki si ravno v tistim stanu in
imaš ž njim ravno tisti poklic ? Glej, s kakim veseljem on v cer¬
kev hodi in kako lepo se vede; zakaj se pa tebi tako merzi

do vsiga Božjiga, in se tako nespodobno zaderžiš? Glej, koliko

ta v svoji bolezni voljno poterpi, koliko od svojih domačih mora
prestati; kako je pa tebi že beseda preveč, kako še sam prepir
delaš in mir poderaš! — Spoznavaj sploh človeško serce, ko gle¬
daš njih dela, in jih iz dobriga namena presojuješ. Pri drugih

boš kmalo spoznal vse napčno in pomanjkljivo, in če se na se
ozreš, boš morebiti enako ali podobno napčnost pri sebi vidii.
Kako hitro je David vidii v priliki preroka Natana napčnost bo¬
gatina, ki je imel sto ovac, pa je revnimu edino vzel; pa še le,
ko je prerok to priliko nanj obernil, je svojo pregreho živo
spoznal in rekel: Grešil sim! Kako hitro tudi ti pri drugih vidiš
vsako krivico, presodiš vse tudi notranje namene, in ko bi se na
se ozerl, bi vidii, de si ravno v ti reči, morebiti še več kriv.
O pač res hitro vidimo pezder pri drugih, in pri sebi še bruna ne
zapazimo; druge hitro obsodimo, pa ž njimi dostikrat tudi sebe
v ravno tisti reči, le ne vemo., ker se na svoje dela tako neradi
ozeramo.

6. Zadnjič tudi glej, kaj drugi od tebe pravijo,  kaj ti očitajo.
Že tvoj prijatel. te bo vedil dobro presoditi, in te bo, ako je res¬
ničen prijatel, tvojih slabost opomnil, in ti z ljubeznijo pokazal,
kaj opusti. Srečen torej , kdor ima takiga prijatla, ki mu tudi
slabo odkrije in razodene. Zato sv. pismo pravi: Zvest prijatel
je zdravilo življenja in ncumerjočnosti. Srečen, kdor najde res-

293

nicniga prijatla  , in svojo pravico razlaga odperlimu ušesu.
Tudi tvoj spovednik  te bo vedil prav presoditi, ti tvojo napčno
stran pokazati in ti tako k lastnimu spoznanju pomagati. Še tvoj
nasprotnik  in očitni sovražnik ti utegne v ta namen pripomoči.
Prijatel morebiti tvoje slabosti preveč pregleda, na dobro razkla¬
da , ali pa nima serčnosti, te opomniti. Sovražnik ti pa ne priza¬
nese, ti vse očita, on je, če ravno za se slep, za tebe pa bistriga
očesa ter vidi pri tebi tudi majhno bilko; ti očita slabosti, ki
so bile zmirej skrite pod plajšem lastne ljubezni; spozna slabe na¬
mene tvojih del, kterih se še nikoli prav zavedil nisi; in če tudi
ni vse tako černo, kakor on dela, te vender opomni preiskati, kaj
mu je priložnost k taki sodbi dalo. Kako je Semejevo očitanje
Davida živo spomnilo lastne nevrednosti, in on je v spoznanji po-
prešnje pregrehe to za pripušenje Božje spoznal. — Pri oziru na
sodbo drugih se pa vender varuj, de te priliznjenci* ki te iz dru¬
gih namenov preveč povzdigujejo, ali tudi bližnji rodovinci, ki ti
iz prevelike ljubezni preveč pregledajo, ne bodo slepili in zmotili,
in od praviga spoznanja samiga sebe zaderževali. Priliznjenci so
kralja Heroda povzdigovali in hvalili, de ne govori kakor človek,
ampak kakor Bog, in on predolgo ni spoznal, kako revna, grešna
stvar de je. Predobri Heli svojih sinov ni dosti ojstro prijel, de bi
bili ostudnost in velikost svojih pregreh spoznali in se spreobernili,
in Bog je udaril slepiga očeta in oslepljena sinova. In kolikrat
se to zgodi, de se hudoben sin, nespametna hči ne spozna dovolj,
in ne poboljša, ker od prevelike ljubezni slepa mati vse izgovarja,
prikriva, in tako v slabostih dalje ziblje, de se bodo materi in
otroku prepozno oči odperle.

Tako si prizadevajmo za svetlo luč Iastniga spoznanja, za to
vednost, ki je perva in nar potrebniši zmed vsih učenost; brez
nje so namreč vse učenosti le prazen dim in človek sam sebi
vganjka, neznana dežela; le ona nam pokaže, koliko veljamo, kaj
nam manjka. Prizadevajmo si za to vednost zdaj v tim sv. času,
de se bomo vedili za Gospodov prihod vredno pripraviti, in
zato se pogosto vprašajmo, kakor Judje Janeza: Kdo si ti?
Ne zamudi in ne opusti tega potrebniga opravila, dokler ti sveti
luč resnice in gnade Božje, de tudi čez tebe Jezus ne bo tožil,
kakor čez slepo Jeruzalemsko mesto: O de bi spoznal, zdaj ta
dan, kar ti je v zveličanje, pa je skrito pred tvojimi očmi. Oh,
Gospod sam bo enkrat odperl bukve, v kterih so zapisane vse

20

294

misli, besede in dela z neizbrisljivimi čerkami. Takrat bomo vidili
svojo podobo, ako zdaj nočemo, pa prepozno. Groza bo našo
dušo preletela in sama svoje podobe se bo prestrašila, ko smert
zagrinjalo odmakne. Zato si zdaj sami pokažimo, kar nam bo en¬
krat Božja pravica pokazala, zdaj sami sebi odgovor dajmo, de
ga bomo enkrat Gospodu zamogli dati. — Ti pa, o Gospodi ki
preiskuješ serca in ledja, čigar očem ni nič prikritiga, raz¬
svetli tudi nas, de vidimo in spoznamo, kdo in kakošni de smo
pred tvojimi očmi, de bi se tako spoznali, kakor smo od tebe
spoznani, Amen. A. Č.

Četerto nedeljo v adventu.

In (Janez} je prišel na vse strani Jordana, in je oznanoval kerst
pokore v odpušenje grehov. Luk. 3, 4.

Kaj se pravi, pravo pokoro delati.

Spet današnji evangeli nam pred oči stavi bogaboječiga in
imenitniga moža, Janeza Kerstnika. Od imenitnih staršev rojen
je v nar lepših letih svoje mladosti hišo svojih staršev zapustil;
deleč unkraj Jordana je šel v samotno pušavo, slekel je poprešnjo
navadno oblačilo, in oblekel je ojstro oblačilo pokore; zapustil je
jedi pri očetovi mizi, divji med in kobilice je vžival; vina in kar
vpijani, ni pil, — njegovo življenje je bilo življenje ojstre pokore.
Zakaj pa dela sv. Janez toliko pokoro? — De bi bil grešil, nikjer ne
beremo; marveč sv. pismo od njega pravi, de je že v maternim te¬
lesu napolnjen bil s sv. Duham, in torej v gnadi Božji. On torej
dela pokoro — pravični. Zakaj pa je šel v pušavo? Kerst pokore
k odpušenju grehov oznanuje judovskimu ljudstvu, ki na tavžente
in tavžente iz mest, tergov in vasi k njemu hruje, in tako pot
pripravlja Gospodu — Jezusu Kristusu, ki se bo v kratkim pri¬
kazal , in začel učiti.

Tudi te dni bo spet Gospod prišel, in zato je poslala Gospo¬
dova nevesta, sv. cerkev, tudi nas, služabnike svoje, de naj vse
njene otroke pokličemo k pokori,, de bi z očišenim sercam njeniga

295

Ženina sprejeli. In kakor Janez pri Jordanu, tako čakajo spoved¬
niki te dni v spovednicah, de pridejo grešniki, in se dajo kerstiti
s kerstam pokore k odpušenju grehov. In pride jih tudi res na
tavžente in tavžente, in mi jih oblijemo in kerstimo s kerstam po¬
kore; in blagor jim, ki od spovednice grejo z očišenim sercarn !
blagor jim, kterih odveza je poterjena v nebesih, kterim so grehi
odpušeni! Ali pa niso vsim grehi odpušeni, kteri so odvezani?
— Ne.

Kristus je pri zadnji večerji aposteljnam noge umil, le poslu¬
šajte, preljubi! Kristus sam je noge umival, in potem je vender
rekel: Vsi ste zdaj čisti, le eden ne, ■k- Judež namreč ni bil čist.
Kako to, bote mislili, sej mu je Jezus sam noge umil? — In vender
ni bil čist, kakor Kristus pravi, akoravno mu je Kristus sam noge
umil. In tako, preljubi! bi morebiti tudi jez od teh, ktere, sim
do danes s kerstam pokore kerstil, reči mogel: Vsi ste čisti, le
eden ne. Za Božjo voljo, kdo pa je tisti nesrečni Judež? bote
vprašali. Morebiti sim jez tisti ? Tega pa jez sam ne vem, to nam
bo Kristus povedal sodnji dan, kadar bo sodil spovednike, kako
in zakaj so odvezali; — vas, kako ste se spovedovali. Bog nam
daj takrat vsim prav dobro obstati.

Vidim, de vas je to govorjenje ustrašilo. Ravno to je bila
pa tudi moja želja. Če sim pa vaše serce ustrašil, ga želim pa
tudi spet potolažiti, in vam pokazati, kadaj smete brez strahu v
Koga zaupati, de so vam grehi odpušeni. Torej je vprašanje:
Komu so grehi odpušeni? Odgovor: Kdor dela pravo pokoro. Vpra¬
šanje: Kaj pa se pravi: pravo pokoro delati? Odgovor: Pravo
pokoro delati se pravi: /. Od greha se proč oberriiti , in greh nad
seboj kaznovati , in 11. k Bogu se nazaj verniti, in iz ljubezni
do Njega dobro delati.  O ti dvojni resnici me danes prav zvesto
poslušajte.

I. Pravo pokoro delati se pravi aj  od greha se proč ober-
niti, in bj  greh nad sabo kaznovati.

aj  De nam Bog ne more greha odpustiti, ali z drugimi bese¬
dami, de naša pokora ni resnična, ampak Iažnjiva, če se od greha
proč ne obernemo, greha ne zapustimo, nam priča naša pamet in
sv. pismo. Ako bi, postavim, tat ali kak drug hudodelec gospo¬
ski v roke prišel, in bi tam svojo pregreho precej spoznal, in bi

296

mu gosposka djala: Če obljubiš, de tega ne boš več storil, ti
odpustimo, in te brez kazni izpustimo; on bi pa rekel: To je za¬
stonj, jez svoje navade ne opustim; ali bi bil pač vreden usmiljenja?
Gotovo bote rekli, de ne; še le veči kazen zasluži. Prav. — Ali
ravno to storiš tudi ti, grešnik, kadar se k spovedi spravljaš, in
želiš, de bi ti Bog odpustil, pa že naprej veš, de se ne boš
spreobernil, in ti še na misel ni prišlo, de bi v resnici svo j greli
zapustil, ampak greš le kar iz navade, ali pa zavoljo drugih ljudi;
postavim, ti, sin ali hči, zavoljo svojih staršev; ti, hlapec ali
dekla, zavoljo svojiga nadležniga gospodarja; ali pa ti, mati ali oče,
ali ti gospodar in gospodinja, zato, ker vaju je pred otroci ali pa
pred družino sram, ako bi ne šla i. t. d.; pa prav v resnici s ko¬
renino drevesa svojiga greha podreti ne misliš, ali tudi nočeš ; ali
ti zamore Bog, kteri je nar svetejši, nar pravičniši, ali ti sme
Bog odpustiti ? (De se tukaj kar od večih grehov govori, se že
tako ve; malih grehov se po nobeni spovedi popolnama obvarovati
ne moremo.) —

Kar nam pa pravi naša pamet, to poterdi tudi sv. pismo: de,
če se greh ne zapusti, tudi odpušenja ni. Že v stari zavezi pre¬
rok Izaija pravi: Hudobni naj zapusti svojo pot.  Torej hoče Bog 5
de hudobni svojo staro pot, svoj greh zapusti, de grešnik tudi
svoje hudobne misli zapusti, drugač pri Bogu odpušenja ni. Marija
Magdalena zapusti nar poprej svoj greh, potem ji še le Jezus od¬
pusti ; Cahej nar poprej svojo krivico zapusti, potem mu še le Jezus
odpusti. Ali Judeža Jezus od greha ne odveže, ker se ni hotel
poboljšati. Jezus farizeje naravnost hinavce imenuje, in jim pravi:
Drevo se iz sadu spozna ,, kje pa je sad vaše pokore? Hinavci!
prinesite vredni sad pokore. Še bolj očitno to resnico pove sv.
apostelj Peter, ker piše, de je človek, ki se greha spove, potem
ga pa spet stori, podoben svinji, ktera, ko je umita, se nar raji v po-
prešnjo mlako uleže. Sicer je ta podoba skorej nekoliko ostudna,
ali sv. apostelj jo zato vzame, ker nam tako popolnama nespokor-
jeniga gerdiga grešnika in njegov gerdi greh pomeni. In tako bi
vam vedil še več iz sv. pisma povedati; pa mislim, komur greh
dušnih oči še ni popolnama oslepil, de on že iaž tega spozna, de
nas pamet in sv. pismo uči, de, če se greh ne zapusti, tudi od¬
pušenja ni. — Zato, preljubi moj! če si bil poprej prevzetnosti ali
gizdosti vdan, zdaj pa z nevoljo gledaš svoje poprešnje lepotije,
in si zdaj ponižen; bodi potolažen, ti si greh zapustil, in si na

297

pravi poti pokore. Če si popred v slabe tovaršije zahajal, in se
jih zdaj zvesto ogibaš, zaupaj, de resnično pokoro delaš, če si
bil popred len v dobrim, če si svoje dolžnosti zanemarjal, in si
zdaj priden v službi Božji in v spolnovanji svojih dolžnost, gotovo
znamnje imaš, de si na poti resnične pokore. Komur pa vest
pravi, de še tega storil ni, se zastonj zanaša na storjeno spoved.
Sicer so ga res spovednik z vodo sv. pokore omili; ali njemu se
je le zgodilo kakor Judežu, kterimu je Jezus tudi noge umil, ali
vender čist ni bil.

bj  Ali ni zadosti, de greh zapustimo, moramo tudi greh nad
seboj kaznovati in to navadno imenujemo pokoro. De je tudi
treba, zavoljo greha se pokoriti, nam spet priča sv. pismo. Jezus
pravi: Če te tvoje oko p o huje a , izderi ga in verzi ga od sebe.
Glejte, preljubi! tukej Kristus govori, kako moramo sami sebe
kaznovati, če smo grešili. Pač prav je govoril ljubi Jezus: boljši
je, de jokamo na poti proti nebesam, kakor de bi s petjem in
smeham šli v pogubljenje. Če te je torej tvoje oko pohujšalo, —
če je oko grešilo — izderi ga, to je, kaznuj ga; poprej se je ne¬
sramno ozeralo, in je ravno s svojimi pogledi nečistimu ognju su¬
hih derv prikladalo, — še v cerkvi te je tvoje razujzdano oko
motilo — kaznuj ga, zdaj naj ponižno gleda pred se na zemljo,
iz ktere je vzeto, in nikoli ne pozabi, kar sv. Avguštin pravi, de
skoz oči greh v serce gre, kakor skoz okno. — Je grešilo tvoje
«ho, kaznuj ga; poprej ni hotlo Božjih naukov poslušati, zdaj jih
mora, in sicer pogosto poslušati; poprej se je le nesramniga go¬
vorjenja veselilo, zdaj svojimu razujzdanimu ušesu tega ne smeš
dopustiti; boljši je, de greš gluh v nebesa, kakor z razujzdanimi
ušesi v pekel. Je grešil tvoj -jezik, je klel, klafal, drugim pošte¬
nje kradel, jih pohujševal, — izderi ga , in verzi ga od sebe , —
kaznuj ga, kletev premagaj; jezo premagaj; klafanje premagaj;
molči, molči rad; navadi jezik molčanja; boljši ti je, de greš mu¬
tast v nebesa, kakor z razujzdanim jezikam v pekel.—Je grešilo
tvoje gerlo s požrešnostjo, s pijanostjo, kaznuj ga, kaznuj ga
ojstro s poštam; pritergaj vino svojimu gerlu, raji nič ne pij, če
si v nevarnosti preveč piti, kaznuj ga; boljši ti je, de greš lačen
in žejin v nebesa, kakor sit in vpijanjen v pekel. — Je grešila
tvoja roka, tvoja noga, izderi jo, verzi jo od sebe — kaznuj jo;
daj nazaj, kar si po krivici vzel, še danes; ne hodi več po kerč-
mah, po slabih tovaršijah, po noči nikdar več od hiše — noč ima

298

svojo moč; —ali hodi rad, še večkrat kakor je dolžnost v cerkev,
v cerkev prisili svojo leno nogo, kaznuj jo; boljši ti je, de greš
brez roke in noge v nebeško kraljestvo, kakor, roke in noge z
grehain ovite, v pekel. Je grešilo tvoje razujzdano meso z ne¬
čistostjo,— kaznuj ga, če si to storil, nič se naj ti tvoje meso
več ne smili, in posebno, če se meso še zoper tvojo pamet punta,
kaznuj ga. Vzemi v roko ojstro šibo svetiga posta, vzemi v roko
ojstro šibo dolge molitve, — večkratne čiste spovedi, prikrajšaniga
spanja, zaničevanja samiga sebe, pusti, naj te ljudje zaničujejo;
— vzemi v roko šibo poterpežljjvosti, terpi rad vse, kar ti Bog
pošlje; bodi tih, nič ne reci in terpi; vzemi še v roko šibo spo¬
kornih sojz, pusti svetu njegovo veselje , tebi se več ne spodobi;
s tacimi šibami tepi svoje meso , terpinči ga, de se ti spet zoper
Boga ne spunta; boljši je, de greš od pokore zmartran, in od
tacih šib kervav in raztepen, svojim-u gajžlaniinu JeZusu podoben
v nebeško kraljestvo, kakor de bi od nečistosti na duši in na telesu
ostuden se pogreznil v pekel. Če tako storiš, moj ljubi kristjan,
če si se morebiti ravno deleč v greh zmotil, nič ne obupaj; Jezus
bo, in je že — vse pozabil; le zaupaj', bodi potolažen, tebi je
vse odpušeno; ti si spet čist, Jezus te spet ljubi, kakor spokorno
Magdaleno; ti si na pravi poti pokore.

II. Slišali smo zdaj, de se pravi pravo pokoro delati, od
greha se proč oberniti,. greh zapustiti, in greh nad sabo kazno¬
vati; in de je temu res tako, smo iz lastne pameti, in iz sv. pisma
se prepričali. Pravo pokoro delati se pa (udi pravi a) k Bogu se
nazaj povernili, kteriga smo z greham zapustili, in 6) iz ljubezni
do Boga sveto živeti, ali dobro delati.

a) De k pokori ni zadosti, le kar od greha se odverniti, te-
muč de se moramo tudi k Bogu, kteriga smo bili z greham zapu¬
stili, nazaj poverniti, nam zopet priča naša pamet in sv. pismo.
Zgubljeni sin je hišo svojiga očeta zapustil; v daljne kraje je šel,
lepo očetovo premoženje zapravil, in razujzdano živel. Ali kazen '
ga doide; vest ga peče, in objokan gre nazaj k razžaljenimu
očetu. Bad bi bil nar manjši hlapec v hiši svojiga očeta , ker sin
imenovan biti ni več vreden. Tako smo tudi mi, preljubi! hišo
očetovo zapustili, šli smo v daljno deželo, v p tuj o deželo nesreč-
niga greha. Tam smo zapravili lepo očetovo premoženje, posve¬
čujočo gnado Božjo , in smo se v roke podali goljufnimu grehu.
Ali tudi nas je šiba Božja dosegla. Sladek mir svojiga serca smo

299

zgubili; zgubili veselje dobre vesti; ranjena vest nas je jela bo¬
leti, in nam v ptuji deželi ni bilo več obstati. Kaj druziga tudi
nam ostane, kakor de se objokani nazaj verne m o k razžaijenimu
Očetu, in ga prosimo, de naj nas za hlapce in dekle v hišo nazaj
vzame, ker nismo več vredni njegovi sinovi in hčere ime¬
novani biti. Kar nam pa naša lastna pamet pravi, de je naša dolž¬
nost k Bogu se nazaj verniti, to nam priča tudi sv. pismo. Že v
stari zavezi Bog pravi: Obernite se k meni, in jez se bom k vam
obernil.  Kralj David poje : Išite Gospoda , dokler je blizo.  In Je¬
zus pravi: Če se ne bote spreobernili, bote vsi pogubljeni.  In na
drugim kraji: Pridite k meni vsi, ki ste žalostni in obloženi, in
jez vas bom poživil.  Glej! Jezus sam ti pravi, če si z grehi ob¬
ložen in žalosten, k njemu se oberni, k njemu beži, k njemu teci,
on ti bo butaro greha proč vzel , ki težko na tvojim sercu leži.

Ali želiš zdaj vediti, ljuba spokorna duša, če si napravi
poti pokore, ali ne ? — To premisli, kar si zdaj slišal, in na se
oberni, in zvedil boš odgovor. Če si ptujo deželo greha zapustil,
in si nazaj pribežal v Očetov hišo — na pravim potu pokore si.
Če si za vselej grehu in svetu slovo dal, in si stopil pod bandero
Kristusoviga križa — na pravim potu pokore si. Če si popolnama
odtergal svoje serce od svojiga mesa, hudiča in sveta, in si ga
na altar položil Jezusu v dar — na pravim potu pokore si. Če si
izbrisal svoje ime iz števila grešnikov, in si se v družbi spokor¬
nih duš za Kristusam podal — na pravim potu pokore si. Če si
pripravljen zdaj , za svojiga kralja in zveličarja Jezusa Kristusa
življenje dati raji, kakor še kdej grešiti — potolažen bodi, na
pravim potu pokore si.

bj  Vender, ljube spokorne duše! še nekaj nam manjka. Če
smo se zdaj z Jezusam k Bogu nazaj vernili, moramo pa tudi pred Be¬
gam sveto živeti, dobro delati. Jezus, naš učenik pravi : Delajte,
dokler je dan, zakaj pride noč, v kteri nobeden ne more nič
delati.  Še ni za Božjo gnado šlo solnce našiga življenja , Bog
nam še tudi po našim spreobernjenji da živeti; — še je dan za
nas. — Ali prišla bo noč: kadar se nam bojo v smertnim spanji
oči zatisnile, in takrat ne bomo mogli več delati. Delajmo torej
zdaj dobro, dokler je še dan in ura. Sv. Janez Kerstnik v da¬
našnjim evangelij glasno v pušavi kliče: Pripravljajte pot Gospo¬
du, ravne storite njegove steze j vsaka dolina naj se napolni, in
vsaka gora naj se poniža', in kar je kriviga, naj bo ravno,  m

300

kar je ojstriga , naj bo gladek pot.  Glej, ljuba spokorna duša! vse
to moraš storiti, če želiš pred Bogam delati pravo pokoro. Glej ,
to je zdaj delo tvoje pokore. Delaj torej , dokler je dan, de noč
prehitro ne pride. Sicer je dela res veliko, ali ne ustraši se, po¬
magala ti bo gnada Božja. Poglej pred se, spokorni grešnik! ti,
ki si živel v nečistosti, ti, ki si živel v napuhu, v gizdosti, v kletvi,
v pijančevanji, v klafanji, poglej pred seboj visoko goro daniga
pohujšanja. To goro moraš ponižati, iz nje mora biti gladka pot,
drugač ti ne moreš k Jezusu, in on ne k tebi. Hitro stopaj, in
kamen za kamnam odnašaj, dokler dela ne opraviš. Ponižnost
bo goro pohujšanja iz gizdosti in napuha ponižala; sv. čistost in
sramožljivost bo goro pohujšanja iz nečistosti razsula; keršanska
zmernost bo goro pohujšanja iz pijanosti poravnala; pametno mol¬
čanje in sv. govorjenje bo goro pohujšanja iz kletve in klafanja
razsulo. Poglejte pred se, spokorni grešniki! in zagledali bote
veliko, kar je kriviga; to mora biti ravno, drugač Jezus ne more
k nam, in mi ne k njemu. Tvoja nevošljivost, tvoje natolcvanje,
tvoje krivo dolženje, tvoje krive prisege, in krive priče, vse tvoje
krivične pota, poglej, to je vse, kar sv. Janez Kerstnik pravi, de
je krivo, to vse mora biti zravnano. — Poglejte pred se, spokorni
grešniki, zagledali bote veliko, kar je ojstriga, to mora biti gladko,
mehko. Vi, ki ste živeli dozdaj v jezi, v prepiru, v tožbah, v
sovraštvu — to je, kar je pred vami ojstro, de vas zaboli, v vas
zavre, če svojiga sovražnika le zagledate. To vse mora biti gladko,
mehko, po ljubezni Jezusa Kristusa vse lepo odpušeno, pozabljeno,
poravnano. Po ti ojstri poti Jezus ne more k vam in vi ne k Je¬
zusu. — Poglejte pred se, spokorni grešniki! zagledali bote tudi
velike, globoke in široke doline, te morate napolniti, drugač Je¬
zus ne more k vam, in vi ne k Jezusu. Kaj pa so te doline?
Tvoje v grehu zgubljene ure — dnevi — tedni — mesci — leta —
glej to so tiste velike — globoke doline --jame, še vse prazne;
v dolini tvojiga življenja še ni nič dobrih del. Glej , te jame mo¬
raš zdaj vse spolniti, preden umerješ; drugač boš enkrat Bogu
težko odgovor dajal od zlatiga časa, ki ti ga je bil Bog dal, de bi
dobro delal, ne pa de bi čas v grehu, v lenobi zapravljal. Zakaj
čas, preljubi! te zlate ure našiga življenja so velika gnada — po¬
sebna gnada. Nazadnje bi marsikteri želel le ene same ure, de
bi se spokoril, — ali zanj ni časa  več, ura bije večnost.  — De
je čas toliko vreden, ste se lahko prepričali iz tistih Kristusovih

301

besed, ki sim jih bil poprej povedal: Delajte, dokler je dan, za¬
kaj pride noč, v kteri se ne more več delati. Delajte torej, pre¬
ljubi ! delajmo vsi, če smo spokorni grešniki; delajmo — pa prav
pridno, de napolnimo te doline z dobrimi deli ; de te globoke jame
s sv. čednostmi pokrijemo zdaj; dokler je dan, dokler noč ne pride.
Bodimo saj zdaj pridni, ker smo poprej toliko zamudili, de bomo
opravili to delo, preden noč pride, ko ne bomo mogli več delati. —
(Dejte preljubi! to vse, kar smo danes govorili, se pravi s
kratko besedo, pokoro delati.  Kdor to stori, naj potolažen bo ;
on po pravi poti pokore hodi. 1. Od greha se proč oberniti, ali
greh zapustiti, in — greh nad seboj kaznovati; 2.  k Bogu se na¬
zaj verniti, kteriga smo z greham zapustili, in — iz ljubezni do
Boga sveto živeti, dobro delati. Blagor mu, kdor tako stori ! Ta
po besedah sv. Janeza Kerstnika Gospodu pripravlja lepo pot. In
Gospod, ki je prišel grešnikov iskat, bo tudi v njegovo serce pri¬
šel. Amen. K—.

Božični praznik.

„Iti Beseda je meso postala in med nami prebivala.“
Jan. 1. 13.

Jezusova ljubezen do nas.*)

D

„-*■ ojdi na visoko goro! ti, kteri Sionu veselo novico ozna-
nuješ. Močno povzdigni svoj glas, kteri neseš Jeruzalemu ve¬
selo novico. Povzdigni, ne boj se! Reci mestam Judovim:
Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod Bog pride z močjo, in nje¬
gova roka bo gospodovala. Glejte, njegovo plačilo je ž njim in
povračilo je pri njem. Kakor pastir bo svojo čedo pasel, s svojo
roko bo jagnjeta skup spravil in jih v svoje naročje vzel. 11  Tako
je nekdaj prerok Izaija (40, 9 — 12.j)  napovedoval prihodnjiga
Odrešenika. In glejte, dans seje vse dopolnilo! Vesel glas,
pravi sv. Bernard, smo zaslišali, glas radosti in zveličanja seje
razlegal po hišah grešnikov. Prijetno oznanilo, beseda tolažbe.
Hribi in doline, gojzdi in planine, ukajte pred obličjem Gospodo-

*) Po Mehterji,

302

vini, ker 0a je prišel. Poslušajte nebesa, čudi se zemlja! vse
stvari, posebno pa vi, človeški otroci, poslušajte! V Betlehemu
v Judeji se je Kristus Jezus Sin Božji po človeški natori rodil!
Kdo je pač tako neobčutljiv, de bi se pri teh besedah ne vese¬
lil! Toliko tisuč let je svet pričakoval tega veseliga oznanila.
In zdaj se je to dopolnilo. V Betlehemu v Judeji je Kristus Je¬
zus Sin Božji po telesu rojen! O sveto, prečudno rojstvo! Tisi
sreča zemlji, zveličanje ljudem, čudež angelam. O neizrekljivo,
nezapopadljivo rojstvo! In zakaj je Jezus Kristus na svet prišel?
Na to nam spet sv. Avguštin odgovori: Zato, de bi spoznali, kako
neizrečeno nas Bog ljubi, in de bi se po tem spoznanji v nas lju¬
bezen do tistiga vnela, ki nas je popred in tako neizmerno ljubil.
In sv. Janez pravi: ]n Beseda je meso postala, in je med nami pre¬
bivala j; in spet: Bog je svet tako ljubil, de je svojiga ediniga

Sina za nas poslal, de bi nikdo, kdor vanj veruje ne bil po¬
gubljen, temuč de bi vsi večno življenje imeli.  In kdo, preljubi,
premišljevaje to neskončno ljubezen Božjo do nas bi njega zopet
ne ljubil, njega, ki je človek postal, de bi nas v svojo Božjo na-
toro vzel, njega, ki je reven postal, de bi mi vsi po njem obo¬
gateli? Kristjani, naše serca, ki so velikrat tako merzle do njega,
bi s plamenam zagorele ljubezni do njega, in zares vesele božične
praznike bi praznovali, ko bi mi le količkaj njegovo ljubezen do
nas spoznali. Spoznali pa jo bomo, ako dans nekoliko bolj pre¬
mislimo Jezusovo ljubezen do nas, ki nas je s svojim rojstvam
rešil neskončniga terpljenja , in natn dodelil neskončno bogastvo.

I. Mislite si, preljubi, bolnika, ki je vse zdravila poskusil,
pa zastonj. Nič mu ne pomagajo. Nima več upanja, de bi ozdra¬
vel in že s straham in trepetam gleda sinerti v oči. Mislite si pa
še prijatla, ki bi k njemu prišel, in mu rekel : Ljubi moj prijatel,
jaz ti zamorem še pomagati, sicer bom zavoljo tvojiga zdravja
veliko terpel, pa ker te ljubim, naj bo, rad vse preterpim, samo
de ti zopet zdravje zadobiš. In bolnik bi zopet zdravje zadobil.
Kaj si mislite, ali bo pač ta bolnik svojiga prijatla, ki mu je živ¬
ljenje in zdravje zadobil, zanaprej ljubil? Oh, mi vsi smo bili bol¬
ni in naša bolezen je bila tako huda, tako nevarna, in noben pri¬
jatel na tem svetu nam ni mogel pomagati! Velik dolg z žalost¬
nimi nasledki je bil na naših ramah, bolan je bil naš um, bolna

303

naša volja, bolno naše nagnjenje in poželenje, bolni so bili naši
udje, tako de smo vsi z Davidam reči zamogli: Nič zdraviga
ni na nas.  Božji Sin pa je človek postal, nas smertne nevarno¬
sti rešil in nam odperl novo, večno, srečno; nebeško življenje.
Kristjani, ali je tudi nam tega Božjiga prijatla, nebeškiga zdrav¬
nika ljubiti? Ob,- to vprašanje je zastonj, ker: preklet bodi , kdor
naši g a Gospoda Jezusa Kristusa ne ljubi , ker tak večne ljubezni
ne pozna.

Mislite sl zopet, de ste prav veliko komu dolžni, in nimate
S čem plačati, in nikakor ne veste, kako si pomagati; dolžni ste
pa Gospodu, ki je prav hudoben, in se nikakor ne da »prositi-,
ampak tirja terdo, de mu morate vse do zadnjiga vinarja plačati.
Kako bi vam bilo lahko pri sercu, ko bi prijatel k vam prišel in
vam rekel, de on hoče namesti vas gospodu vse poplačati in po-
verniti. Pomislite, ali bi ne bili takimu prijatlu hvaležni in ali bi ga
zanaprej ne ljubili prav serčno? Pa še veliko večji dolg smo
imeli na svoji duši. Zavoljo izvirniga greha in zavoljo toliko
djanskih grehov smo bili zapadli ostri Božji pravici. In glejte,
večni Sin nebeškiga Očeta pride na svet, se ponudi za nas in za¬
voljo naših grehov Božji pravici v odrešenje, nas reši in nam je
zopet laglje pri sercu. v Božji otroci smo, in Bog je Duha svojiga
Sinu v naše serce poslal “. n Kakor visoko je od zemlje do ne¬
bes , tako veliko je njegovo usmiljenje nad njimi , ki se njega
boje.'"  (Ps. 102, 11.)

Mislite si zopet, pravični sodnik nas je v ječo in v smert
zavoljo naših hudobij obsodil, in nič več upanja nimamo iz ječe
izpušeni biti, nič več upanja nimamo smerti rešeni biti. Že je
sodnik pravično sodbo čez nas sklenil in njegovi služabniki so že pri¬
pravljeni nas v smert na moriše peljati. Na enkrat pa pride k nam
kraljev sin, on je pokleknil pred svojiga očeta, on hoče za nas
umreti in s svojo smertjo naše življenje oteti in njegov oče je s. tim
zadovoljim Kako bi se naše serce v solzah topilo, kako bi gami
hvalili in ljubili taciga kraljeviga sinu! Glejte pa, preljubi, in
pomislite sami: Mi nismo bili ne le v časno, ampak tudi v večno
smert zavoljo svojih pregreh obsojeni. Pa Jezus Kristus! večna
ljubezen, vstane, se ponudi svojimu Očetu za nas v dar in pride
na svet, se rodi, nas otet večniga pogubljenja, večne smerti.
Kristjani, kdo zamore to ljubezen razumeti? Ker „ko se je čas
dopolnil , pošlje Bog svojiga Sinu ,  de bi nas rešil večniga po-

304

gubljenja 44 . — Torej govori sv. xlmbrož: „]S T aj višji Gospod vsih
in čez vse je vzel podobo hlapca nase, da bi hlapec prostost za-
dobil in bil gospod. Kako neprecenljiva, o Gospod, je tvoja lju¬
bezen, ki si svojiga Sina dal, de bi nas odrešil! „Ko je pa lju¬
bezen Božjiga Sinu tako neskončno velika do nas, ko je nas več-
niga terpljenja rešil, kristjani, ali se ne spodobi za nas, de ga
tudi mi ljubimo? In kako mu hočemo to ljubezen pokazati? Mo¬
rebiti s tim, de smo pri nekterih sv. mašah, de nekoliko pa prav
razmišljeno in raztreseno molimo, zraven pak v poprešnji jezi,
v poprešnjim sovraštvu, v poprešnjih pregrehah mlačni in merzli
na duši dalje živimo? Oh, kristjani, tako se ne povračuje
neskončna ljubezen. „Ko smo zavoljo greha mertvi bili, nas je
Bog zopet oživil po Kristusu s svojo preveliko, t. j. neizmerno
ljubeznijo/ 4  Kako težko pa mora njegovimu Ijubijočimu sercu
biti, ko vidi, de ga z novimi bolečinami obkladamo, ker si zmirej
nove, veliko večji dolgove nakopujemo! Sklenimo torej dans, de
ne bomo zanaprej z nobenim, prav nobenim smertnim greham Bo¬
ga in Jezusa Kristusa razžalili. S tim bomo pokazali pravo res¬
nično ljubezen. S tim pa se bomo tudi vdeležili neskončih dobrot,
ktere nam je Božji Sin s svojim rojstvam pridobil.

II. Kakošne dobrote pa nam je Kristus s svojim rojstvam pri¬
dobil? Če te dobrote, ktere nam je Kristus s svojim rojstvam
pridobil, prav prevdarimo, moramo z Davidam vzdihniti: n Kaj je
človek, de se ti njega spomniš, in sin človekov, de ti njega oljišeš  ?
Ti si njega malo menj storil, kakor angele, s častjo in hvalo
si ga kronal in ga čez dela svojih rok postavil /“ (Ps. 8. 5—7.)
Preljubi Bog nas je obiskal, ker je človek postal, nam je prine¬
sel dobrot, ne minljivih, ne posvetnih, ampak dušnih, nebeških,
večnih dobrot, takih, kterih nam je naj bolj potreba; in kterih
dobrot nam je prinesel?

1. Tistim, ki ga ljubijo, dodeli že tukaj na zemlji nebesa;

2.  revnim in pobožnim dušam dodeli pomoč in blagoslov, in

3. skesanim grešnikam prinese gnado, de se poboljšajo in
zveličajo.

1) Tistim, ki ga ljubijo, dodeli Jezus in prinese nebesa že na
zemljo.

Ker On sam je rekel: „Kdor mene ljubi, tega ljubi tudi moj
Oče, in bojva k njemu prišla in pri njem stanovala Bog torej pri
nas prebiva, ako Jezusa ljubimo. Ali niso to nebesa? »Kjer je

305

fr i

Bog", pravi sv. Avguštin, „tam so nebesa." Ali poglejte enkrat
v keršansko hišo, kjer je prava čista ljubezen do Boga doma. in
torej Jezus pri njih prebiva, kako lepo je v taki hiši! Oče in
mati dajeta z molitvijo, z lepim keršanskim življenjem, z delam
in pridam svojim otrokam in družini lep zgled, opominjata in sva¬
rita z ljubeznijo. Otroci in družina se uče od njih moliti, delati,
pobožno, keršansko živeti in Bogu služiti. Veselje in mir, zado¬
voljnost in red je v taki hiši doma, ker Jezus je k njim prišel
in pri njih prebiva. In ali nima taka hiša, taka družina že tukaj
nebes? Ali poglejmo vse tiste svetnike, ki so Jezusa zares ljubili, ali
niso občutili nebeškiga veselja, nebeške sladkosti že tukaj v svo¬
jim sercu? Jezusa imeti, jim je bil večji zaklad, kakor premo¬
ženje vsiga sveta. — Ko se je sv. Frančišek Asiški z Jezusam
prav sklenil, mu je vselej besed zmanjkalo popisati tisto veselje,
ktero je v svojim sercu občutil. Vse kar je zamogel zgovoriti,
so bile besede: „0 moj Bog , moje vse!“  Pač stokrat in stokrat
je ponavljal te besede z ognjem svete ljubezni in z veseljem, de
je bil bolj angelu kot človeku podoben. — Kristjani! kdo zmed
nas bi si ne želel tacih nebes v svojim sercu imeti, in take slad¬
kosti občutiti? Prav, ljubimo Jezusa, ki pride dans z nebes obo¬
gatit nas z neizmernimi dobrotami, in zares, imeli bomo že tukaj
na zemlji nebesa v svojim sercu.

2)  Revnim in pobožnim dušam prinese Jezus pomoč in bla¬
goslov z nebes.

To vidimo na ženitvanji v Kani Galilejski. Revnimu ženinu
vina zmanjka; pa kjer je Jezus, je tudi tolažba in pomoč blizo.
O gotovo naj večji siromak, ki Jezusa ima, je bolj bogat, bolj
srečen, kakor naj večji bogatin brez Jezusa. Revež, ki Jezusa
ljubi, je zadovoljin s svojo revšino in to mu je že dovolj, za¬
kaj kjer je potreba velika, se Božja pomoč bliža. Z besedo:
Jezus revniga obogati in blagoslovi. Torej pravi sv. Tomaž Kemp-
čan: „Brez Jezusa biti , je strašen pekel. Pri Jezusu pa sladak,
prijeten raj. Če je Jezus pri tebi , ti ne more noben sovražnik
škodovati ,,/idor je Jezusa naj del, je naj del velik zaklad ,
premoženje čez vse premoženje. Kdor pa Jezusa zgubi , zgubi
vse. Kdor brez Jezusa živi , je siromak z vsim svojim premo¬
ženjem; kdor pa je ž njim sklenjen, je bogat pri vsi svoji rev¬
ami. 11  (2. b. 8. pogl.) —

306

Sv. Ignaci je svet in vse premoženje zavoljo Jezusa zapu¬
stil. Iz ljubezni do njega se je odtergal od vsega posvetniga in
je bil radovoljno ubog, desiravno je imel imenitne bogate starše.
Pa če tudi ubog, je kmalo občutil, kako neizmerno bogat in sre¬
čen je bil, ko je Jezusa ljubil. Torej je velikrat poln svetiga
veselja svojim tovaršem rekel: „Ako imam zlato in srebro, kaj
imam in kako dolgo? Če imam pa Jezusa, imam vse in naveko-
maj“. Glejte revni, ki vas nadloge in težave tega sveta stiskajo,
kaj imate, ako imate Jezusa v svojim sercu. O odprite mu tedaj
vrata v svoje serce, ker On vam prinese pomoč in blagoslov
z nebes.

3) Skesanim grešnikam pak prinese novorojeno Dete gnado,
de se poboljšajo in spreobernejo. To vidimo pri Calieji. Komaj
je Jezus v njegovo hišo stopil, ga krivičniga precej presune
gnada Božja tako, de spreobernjen in poboljšan obljubi polovico
premoženja ubogim dati, in ako je koga golufal, mu čveterno po-
verniti. Glejte, tako močno dela gnada Božja v grešnikovim sercu,
kadar Jezus vanj pride. Tudi sv. Avguštin je to poskusil. Dokler
je svet, njegovo veselje, njegove pregrehe in hudobije ljubil, je
bil ves posveten, pregrešen; ni ga imel miru ne pokoja v svojim
sercu. Ko je pa skesan svoje pretečeno življenje jel premišlje¬
vati, in je Jezus v njegovo serce prišel, je bil ves drug človek.
Poprej je Boga zaničeval, zdaj pa je vidil, de je neskončno sre¬
čen zavoljo ljubezni do njega, in je zdihoval: „0 Jezus , ti ve¬
selje mojiga serca , ti zmirej stara , pa večno nova lepota! Oh
tako pozno sim začel te ljubiti! Preklican bodi čas , ko te nisim
ljubil! Zanaprej pa te hočem iz vsiga serca ljubiti. O Božji
ogenj , ki neprenehama goriš in nikdar ne ugasneš , vžgi v nas
svojo Božjo ljubezen , ki bo požgala v nas vse posvetno in nas
s teboj vekomaj sklenila !“. — Glejte, grešniki, tako prenaredi
ljubezen do Jezusa skesano serce! Tako veselje in zveličanje
skesanimu grešniku Jezus prinese! On se s svojimi angeli bolj
veseli nad grešnikam, ki pokoro dela, kakor nad 99 pravičnimi,
ki pokore ne potrebujejo. Tako zveličanje nam Jezus prinese, in
mi bi še v starih grehih živeli? Kaj nas tako na greh in na
grešni svet veže? Saj je bil zgubljeni sin, ko se je od svojiga
očeta ločil, na zadnje vender le siromak! In tako se godi še
dandanašnji z vsakim grešnikam, ker za greharn pride vselej ne-
pokoj in červ vesti. Ali povejte mi, ako dans razsajate, plešete,

307

nesramnosti uganjate, pijancvate,kaj imate čez dva dni od takiga pre-
grešniga veselja? Ah nič druziga ne, kakor de červ vesti vas grize,
zdravje zgubite in zgubljeno nedolžnost objokujete. „Zbudite se
torej iz grešniga spanja in veselite se“, pravi sveti Bernard, „ker
zdravnik je prišel k bolniku, odrešenik k prodanima, vodnik k
popotniku, življenje k mertvimu, ker prišel je on, ki utopi vse
naše pregrehe v globočini morja, vse naše bolezni ozdravi in
nese nas na svojih ramah v večno zveličanje." Ker novorojeno
dete Jezus Kristus je, ki je iz noskončne ljubezni do nas človek
postal, nas rešil neskončniga terpljenja in nam prinesel neskončne
dobrote.

Premišljujmo torej prav z veselim sercam te dobrote dans,
o Spominu gnade polniga rojstva Jezusa Kristusa; nobena skriv¬
nost , piše', sv. Ludvik Granaški, is njegoviga življenja ni slad-
keji , nobena nas bolj k pobožnosti ne budi , nobena nima reč
lepih naukov v sebi, kakor skrivnost njegoviga učlovečenja.  Spom¬
nimo se te ljubezni do nas prav živo vsak dan, ko nas sv. cerkev
z zvonam opominja, in mi globoko priklonjeni; rečemo: In Beseda
je meso postala , in je med nami prebivala.  Spomnimo se te
milosti vselej pri skrivnosti sv. maše in pri prejemi sv. zakra¬
mentov, ko se njegoviga odrešenja vdeležujemo, ter mu vselej
obljubimo se ga zvesto deržati, in se nikakor ne ločiti od njega,
ki je naš zdravnik, naš odrešenik, naš dobrotnik, naše vse v živ¬
ljenji in v smerti, na tim in unim svetu. Amen. Likar.

V praznik sv. Štefana, perviga mučenca.

»Pravični jz vere živi.“

Gal. 3, 11.

Moč sv. vere v življenji in v smerti.

v

Se zdaj nam prijetno v ušesih dom’ veselo angeljsko petje:
v Cast po višavah Bogu in mir na zemlji ljudem , ki so svete
volje u .  Včeraj smo namreč praznovali god rojstva svojiga Gospoda

308

Jezusa Kristusa; dans pa obhajamo drugačen god, drugačen
spomin, spomin perviga mučenca Jezusove vere. Naša katoliška
Cerkev praznuje tudi dan njegove častitljive smerti, in postavlja
pred naše dušne oči njegovo, čeravno kervavo namalano podobo.
V tej podobi se pa vse eno lesketa in sveti Božja moč in milost?
ki ste se v pervim spoznovavcu sv. vere, v sv. Štefanu v tako
lepi meri pokazale.

Kako, ali se to nobenimu čudno ne pozdeva, de se je vče¬
raj z veselim sercam dan rojstva obhajal, dans pa dan smerti z ža¬
lostnimi čutili? O, kratko nikar naj se čudno ne zdi! to kaže ravno
veliko modrost v cverkvenih naredbah. Cerkev namreč hoče nam
v pomislik dati, zakaj deje Jezus prišel, kaj je njegov namen, ka¬
ko de se bo z njegovimi prijatli godilo v sredi neznabožniga
sveta. — Po Jezusovi veri se na tanko ravnajmo v življenji in v
smerti. Tudi že pervi kristjani so v svoji živi veri v Zveličarja
dobre zapopadke od smerti imeli in so se Odrešenikoviga življenja
in smerti deležnih mislili; zakaj verovali so , de občenja in edino¬
sti z Jezusam telesna smert razdreti ne more. V smerti so vidili
začetek boljšiga življenja in njegov rojstni dan. Potemtakim ver-
sta teh dveh praznikov očitno kaže, de samo od Gospoda vsa
moč izvira, de, če kdo časno življenje za Jezusa da, si bo večno
pridobil. Le zato tedaj, ker je bil sv. Štefan po Gospodu prerojen
v Božjiga otroka, je tudi v veri v svojiga Gospoda moč našel
pričevanje dati njemu in resnici s svojo smertjo, in svesti si je
bil, de mu je zato delež v nebesih hranjen.

Tako velika moč se je v pervim spoznovavcu vere razode-
valu, in naj bo zato sv. Stefan tudi za nas zgled posnemanja v
življenji in v smerti.  Od tega me zdaj zvesto poslušajte.

I. Sv. Štefan je bil poln žive vere, in ta je delala v njego¬
vim sercu veliko veselja, prav iz vere in po veri je on živel.
Vera ga je navdajala, za Kristusa in za njegovo kraljestvo si pri¬
zadevati, in je imel po nji od Boga tudi viši darove; delal je celo
čudeže in znamnja med ljudstvam, in je tako pokazal, kaj vera v njem
storiti zamore. Ves je bil v Jezusa, svojiga mojstra zamaknjen,
in mu je iz vsega serca bil vdan. Zatorej ga slišimo s toliko goreč¬
nostjo od Zveličarja v pričo njegovih sovražnikov govoriti. To
je pa pri njem moč vere storila; in tako dela tudi še pri stoterih

309

družili, ki sv. Stefana zvestd posnemajo. Zakaj kjerkoli je bilo
kaj ve lici ga in imenitniga za Jezusa in njegovo sv. Cerkev stor-
jeniga, je bilo z močjo sv. vere doveršeno, moč vere čudeže dela
— še celo gore prestavlja po obljubi svojiga Začetnika.

Nič drugači ni tudi med nami; zakaj vsa moč ljubezni in
zatajevanja samiga sebe, vsa gorečnost za Božjo čast, za telesno
srečo in dušni blagor svojiga bližnjiga, vsa serčnost, ki se no¬
bene nevarnosti ne ustraši, in ki ves trud premaga: vse to poganja
svoj cvet v Jezusovi veri. Kar se je od perve binkoštne nedelje
skozi vse stoletja za pravo keršanstvo storilo po oznanovavcih sv*
vere, kar so zvesti učenci Evangelija do zdaj doprinesli, ima svoj
temelj in svojo delavnost v verski moči. Tako je bilo ob času
aposteljnov, tako je bilo pri vsili kervavih pričah Gospodovih, tako
tudi pri sv. Štefanu. Vsi so bili le ene misli, de Jezus je njih
Zveličar, njih Odrešenik in prijatel, in de le njemu imajo vse
moči'in darove posvetiti, deje le pri njem njih večno, srečno življenje.

Enako aposteljnam je tudi sv, Štefan čudeže delal in bolnike
ozdravljal; pa kakor oni je tudi on ves ponižin rekel: „Nad či-
mur se čudite, tega ni moja, ampak moč od smerti vstaliga Jezusa
storila". Kjer koli je bila priložnost, tam je za njegovo čast se
potegnil in to s tako ravnodušnostjo, modrostjo in ljubeznjivostjo,
de je več njih, ki so ga slišali, mu serca odperlo, in so bili k
Jezusovi čedi pripeljani. Pa kakor je učil in sam živo veroval,
je tudi sam v svojim življenji spolnoval. Čeravno je pa le golo
resnico oznanoval, mu je ona vender sovražnike naklonila, ker ne¬
verni in neznabožni svet zoperva veri, zoperva resnici, luči in
tolažbi iz vere, tako ob času sv. Štefana, kakor še dan današnji.
Njegovi sovražniki so vstali zoper njega in resnico, ter so se
žnjim prepirali; pa ne, de bi se bili od nje prepričati dali, ne de
bi se je bili oklenili, in se tako oprostili od grešnih vezi, temuč
de bi bili gorečiga nje oznanovavca osramotili. Počeli so torej
ravno tako, kakor so nekdaj Gospodu samimu storili, ko bi ga bili
radi v besedi vjeli in potlej rekli, de si naskriž govori, de njegov
nauk ne more biti iz Boga. Tode strast je kratkovidna, in ni po¬
mislila, kakošna verna moč je v Štefanu shranjena. Nič niso za-
mogli zoper njegovo modrost in zoper Duha, ki je iz njega go¬
voril, in kar niso mogli z razlogi in dokazi mu odgovoriti, so hotli
z zvijačo in silo doseči. Hotli so ga za vsako ceno s poti spra¬
viti, in so mislili z njim tudi resnico samo zatreti.

J  Hi

310

Štefan jim je odkritoserčno povedal, kako se oni vsem
Božjim naredbam upirajo, kako so vse, kar je večna Očetova lju¬
bezen od nekdaj za njih zveličanje storila, sami sebi poderli, in
kako so si tam prekletstvo nakopali, kjer bi bili lahko z božjim
blagoslovam napolnjeni. Res je, de so bile to za te modrijane
terde besede, ali Štefan ni molčal iz strahu pred ljudmi, kjer je
mogel govoriti in se za svojiga Jezusa potegovati. On priča res¬
nico, če mu bo ravno zavoljo nje pričevanja umreti treba, kakor
je bilo njegovimu učeniku pred Pilatam.

Ta zgled serčnosti v spoznanji resnice so posnemali pervi in
tudi poznejši kristjani v naj nevarnišili okoljnah življenja in do¬
stikrat še celo vpričo gotove smerti. Njegov Gospod je dal učen-
cam obljubo, de jim bo dano tisto uro, kaj in kako naj govore
stoječi pred nasprotniki vere; in zares je govoril sv. Duh iz
Štefana, in je očital na poslušavcih nevero in svaril njih nespokor-
nost. Pričevanje, ki ga je za svojiga Gospoda dajal, je bilo ka¬
kor na obe plati ojster meč v njih oterpnjene serca. Imenoval jih
je v svoji sveti nevolji terdovratneže, kteri so morili preroke, in
so na zadnje tudi samiga Jezusa umorili.

Kako so se pa njegovi nasprotniki do teh resničnih besedi in
do njih oznanovavca zaderžali? Ravno tako, kakor vsi posvet-
njaki; naj pred začno obrekovati, in ker po tej poti ne zmagajo,
prederzni in očitno tožijo, podkupijo spridene ljudi, in ti
morajo reči, de so ga slišali Boga in Mozesa preklinjati. Tukaj
vidimo spolnjene besede svojiga učenika, ki je rekel: Učenec naj
boljšiga ne pričakuje, kakor ima njegov mojster. Saj so krivih prič
tudi starašini ljudstva zoper Jezusa iskali, de bi bil v smert ob¬
sojen. Pa kakor so nekdaj , delajo sovražniki keršanstva še tudi
to uro. Naj pred ga kazijo in potem ga napadajo, oni resnico
napak obračajo, in potlej jo zasramujejo in kolnejo. Desiravno
ima pa resnica svoje sovražnike, ima pa tudi še svoje prijatle in
podpornike. To vidimo v življenji sv. Štefana; on je pričeval
resnico, in je za njo tudi svoje življenje in svojo kri postavil.
Če hočemo tega perviga neprestrašeniga spoznovavca sv. vere
dans prav počastiti, ga posnemajmo zvesto s potegovanjem, spri-
čevanjem resnice, in moč sv. vere se bo potlej tudi v našim živ¬
ljenju in v smerti pokazala.

II. Vsili oči, ki so bili zoper Štefana, so bile nanj ober-
njene, on pa je stal ves vesel; vidili so njegov obraz, kakor obraz

3il

angela; tode oni so bili prehudobni, de bi ga bili mirno do konca
govoriti poslušali, ali pa de bi se jim bil priljubil. Njegovi so¬
vražniki so se nad njim togotili, in so z zobmi škripali, niso ga pu¬
stili, de bi bil resnico do konca izgovoril, vrelo je maševanje v
njih sercih, njih togota že do verha prikipi in s plamenam šviga —
v sercu so ga že umorili. In kaj počne nato Štefan? ali se tudi
on na tako vižo razname? ali se mu tudi divja strast kaj meša v
njegovo gorečnost za njegoviga Gospoda? Nikakor ne! nebeški mir
je viditi nad Štefanam, in ne nobeniga napčniga ognja, nobene
stiske in skerbi, nobeniga straha. Z veselim in nedolžnim obrazam,
s pogledam proti nebesam povzdignjenim ves zamaknjen pravi:
Glejte , nebesa vidim odperte in Sinu človekoviga stati na
desnici Božji!  Djanje Ap. 7.  Tako glejte, ljubi moji! je pobož-
nimu pri sercu v naj hujši stiski, navzgor pogleduje, od zgorej
želi pomoči, in jo tudi prejme; zakaj tam gori živi njegov Gospod,
tam je njegov reštvni pomočnik. Tako ravnati ga uči njegova vera,
namreč čakati in voljno terpeti, dokler mu Gospod roke ne poda.
Vse okrog njega vreši, le v njem je pokojnost; obdajajo ga mo-
rivne roke, nad njim je pa tolaživna roka Gospodova, brez čigar
volje se nikomur še lasna glavi ne skrivi. V ogenjposkušnje po¬
stavlja Bogsvoje ljubljence že od nekdaj, in Gospod jih zveste najde,
kakor je pervi cvet mučenstva, sv. Štefana najdel. v Blagor mu ,
pravi sv. ap. Jakob 1, 12.: kdor prestoji poskušnjo ; zakaj ko
bo poskusen najden , bo prejel venec življenja , kteriga je Bog
tistim obljubil, ki ga ljubijo.

Ko je Štefan s tako močjo govoril, niso mogli njegovi so¬
vražniki svojiga serda in togote več v sercu obderžati; ampak
so — napolniti mero svojih pregreh — tistiga, kteriga so že popred
v sercu umorili, tudi z rokami popadli. Ko je rekel, de Jezusa
vidi, so planili nanj kakor na Božjiga preklinjevavca, in od zdaj
ga več slišati in več živiga viditi niso mogli. Ušesa si mašijo,
vpijejo in škripljejo, in ga iz mesta ven pahajo, de bi ga kamnjali.
Zatiskali so si ušesa, ali zadelali so si tudi pot do resnice; kri¬
čali so, de bi pričevavca od resnice prevpili, ali s tem so si sam
sebe in svojo hudobno vest oglušili in zadušili. Štefan je le od
ljubezni do njih užgan njih opominjal, de bf jih spreobernil, oni
somu pa to ljubezen z gerdo nehvaležnostjo plačevali, s kamnjem
so ga pobijali kakor naj večiga čudodelnika. Pa saj je bil to njih
čas, in so mogli pripomoči, de je kri perviga mučenca drevo evan-

21  *

312

gelija zalivala in urodovititi pripomogla. Nad Štefanovimi nasprot¬
niki se Vidi zaničevanje do Boga, do njegove besede in do nje¬
nih oznanovavcov; vidi se kervoželjnost in togota do svoje lastne
sreče.

Pa obernimo se od teh hudobnežev, kteri niso bili vredni^ de
jih je zemlja nosila, in ozrimo se na sv. Štefana, kteri je ravno
tako lepo umeri, kakor je lepo živel. Spremljajmo perviga Gospo-
doviga mučenca na njegovim zadnjim potu, poglejmo na njegov
obraz, poslušajmo njegovo govorjenje, in učimo se od njega, svoj
križ za Jezusam nositi, po njegovim zgledu umreti. Iz njegovih
ust ne slišimo nobene pritožbe, nobene britke in Žale besede čez
tiste , ki so bili njegovi morivci. Saj je on Gospoda v njegovim
veličastvu vidil, in to mu je dajalo moč in tolažbo in nepremak¬
ljivo stanovitnost. Ne vidimo pri njem nobeniga omagovanja pred
smertjo; on pač ve, komu verjame; ve, za koga živi in umira.
Pred očmi so mu bile besede sv. ap. Pavla: Gospodovi smo, naj
smo %ivi ali mertvi.  Zato se ni branil po zgledu svojiga uče¬
nika, ko so ga tje vlekli na kervavo moriše. Umorili so z njim
naj žlahnejšiga človeka, kteri ni hotel ne želel, de bi se mu bilo
bolje godilo, kakor njegovimu mojstru. Spet se vidi tudi tukaj,
s čim svet plačuje; ostudna nehvaležnost je njegov zaklad in bo¬
gastvo.

Kako se pa vender pri vsem tem sv. Štefan obnaša?*—Ka¬
kor je učil, tako je ravnal; kakor je živel, je tudi umeri prav
po zgledu svojiga Gospoda. Kakor leta, ko je skončal svoj tek,
in je svojo dušo izročil v roke svojiga Očeta, je tudi njegov uče¬
nec in pervi mučenec molil za svojo lastno dušo, rekoč: Gospod
Jezus , sprejmi mojo dušo!  I)j. Ap. 7, 58. S temi besedami je
hotel reči: Vzemi, Gospod Bog! mojo dušo v prebivaljše mini in
večniga počitka, v vedno srečno edinost s teboj. To je vedil, de
smert je njegov dobiček in prihod k svojimu Jezusu, pot do njega
je pa le v veri v Gospoda našel, in zato je klical vanj, ki je
pot, resnica in življenje. '

Ko ga je pervi kamen zadel, pade na svoje kolena in moli
glasno, kakor nekdaj njegov učenik na križu za svoje sovražnike
in morivce rekoč: ,,Gospodl ne prištevaj jim tega v greh".  Dj. 7,
59. Po teh besedah je sklenil, in njegov v veri pokrepčani duh
je zletel v drugo boljši življenje, v življenje, kjer njegov Go¬
spod in Bog večno živi in kraljuje; v življenje brez zavisti,

313

kjer ga bo Gospod pred svojim Očetam spoznal, zato ker je tudi on
Očetoviga Sinu tako lepo pred ljudmi spoznal; dal mu je pa tudi
zato večno življenje, ker je tako serčno in junaško svoje časno
njemu podaril.

Postojmo še nekoliko pri tem umirajočim, ki je tako lepo
končal; poglejmo, kako njegov obraz tudi s silno smertjo spre¬
menjen ni, ampak veselo in mirno in veličastno je njegovo mertvo
obličje. Njegov spomin se z velikim veseljem obhaja po vsem
keršanskim svetu. Njegovo življenje "in njegova smert je krist¬
jane prepričala, de smo Kristusa posnemati v stanu, in de tudi še
celo svoje sovražnike ljubiti zamoremo. Umiraje je molil Jezus
za svoje morivce, in umirajoč je tudi njegov učenec za svoje pro¬
sil. To se je od Gospoda naučil, zakaj njegove sv. vere se je
bil navzel, in iz vere je klila ljubezen do sovražnikov. Maševanje
mu je kaj neznaniga, ker ve, de maševati se, je reč Gospodova.
In de bi se tudi še Gospod ne bil serdil v svoji pravični jezi, te¬
in uč de bi krivičnim odpustil, za to še pri zadnjim zdihleji prosi.
Zvest v veri, ktero je v življenji in v smertf stanovitno ohranil,
terden v upanji in užgan od ljubezni do Odrešenika je Štefan tu¬
kaj zaspal, de bi se tamkej veselo prebudil v večnim veličastvu.
Njegov smertni dan na zemlji mu je bil rojstni dan za nebesa.
To mu je dal Jezusov nauk, de je tako visoko čast dosegel, de
je do zadnjiga poterpežljivo prestal, in tako lepo svoje življenje
končal.

O ljubi prijatli! kdo bi si ne želel tudi tako pobožno živeti
in srečno umreti, kakor sv. Štefan? Kakor je on ravnal, je tudi
njih več ravnalo , iz vsaciga stanu in vsake starosti in vsi leti so
nam s sv. Štefanam zgled posnemanja in občudovanja, ker posne¬
mati smo jih v stanu in tudi dolžni, in še le potlej bomo tudi mi
pravi častivci in posnemavci Jezusa Kristusa , ne samo poslušavci
ampak tudi spoluovavci njegove vere, ktera tako čudno moč v
sebi ima, de ji nobena sovražna moč škodovati ne more. Poga¬
njajmo se tudi mi za vero in za resnico pri slednji priložnosti, in
ne zapustimo bandera Kristusoviga v naj hujši skušnjavi v kak
ostuden greh; vidili bomo potem, kakošna moč v veri klije. Bla¬
gor nam, če po veri živimo, tudi mi bomo potem prejeli od svojiga
Gospoda, kakor sv. Štefan, krono večniga življenja. Amen. —i —

314

V nedeljo pred novim letam.

Dete je rastlo in močno perhajalo polno modrosti, in
Božja milost je bila v njem. Luk. 'Z,  40.

Nagibi k keršanski reji otrok.

Iffekej posebno Ijubeznjiviga imajo sv. evangelii božičniga časa,
ker nam pred oči stavijo sveto družino: Jezusa, Marijo in Jožefa,
in sicer v njenim veselji in v njeni žalosti: pri rojstvu, ko se ve¬
seli nebo in zemlja; pri obrezovanji, ko je detetu dano ime nad
vse imena; na begu, ko pred grozovitnim Herodam beže v ptujo
deželo,; v tempeljnu, ko se z materjo vred ne veseli le Simeon,
ampak vse ljudstvo, kakor nam današnji sv. evangeli naznanuje.
In kako bi nas ta sveta družina ne razveselila, ki ni le naša po¬
moč in naše zaupanje v življenji in smerti, ampak tudi za vse
keršanske družine lepo ogledalo, svet zgled za otroke in starše,
kako naj svoje dolžnosti spolnujejo!

In kako lepo in prijetno je pri hišah, kjer si zares to sv.
družino za zgled jemljejo, kjer so starši kakor Jožef in Marija
skerbni za dušni in telesni blagor svojih otrok; otroci po Jezuso¬
vim zgledu pokorni, in rastejo kakor v letih tako v modrosti in
v gnadi Božji; srečna taka hiša, kjer so starši in otroci združeni
pri molitvi in pri delu, v veselji in v žalosti v svoj lastni blagor,
angelam v veselje in v čast Božjo! O de bi pač veliko bilo tacih
hiš, de bi si vse za zgled jemale to sveto družino v spolnovanji
svojih dolžnost; gotovo bi se ne vidilo toliko nerodnost, ne slišalo
bi se toliko britkiga zdihovanja; nasprot bi se vse lepši, prijet—
niši življenje že na tem svetu med kristjani začelo! Velikrat se
vam razlagajo te dolžnosti, in zato ne bom dans našteval, kako
naj starši skerbe ne le za telesni blagor svojih otrok, kako naj
jih tudi uče, svare, kaznujejo, dobre zglede dajejo, in za nje

315

molijo; naznaniti hočem le nektere nagibe k keršanski reji otrok,
de namreč brez tega ne bote dosegli L ne svoje časne, 11. ne
večne sreče.  Poslušajte tedej, kako vas že lastni blagor priganja,
te svete dolžnosti do otrok spolnovati!

I. Časna sreča, ki si jo starši od svojih otrok obetajo, je
tisto veselje, ki ga starši imajo, ako se otroci povsod spodobno
in lepo zaderže, jih na vsako besedo, na vsak migljej radi slušajo,
jim vedno dolžno spoštovanje, otroško ljubezen in potreb¬
no postrežbo skazujejo. Gotovo srečni so starši, kteri imajo ta¬
ke dobre otroke; in res si več od njih za ta svet ne morejo
želeti!

Keršanski starši, kako pa zamorete leto veselje nad svojimi
otroci doživeti? Nikakor drugač ne, kakor, če jih od mladiga
redite v pobožnosti in v strahu Božjim; zakaj le keršanska čed¬
nost in ljubezen do Boga zamorete stanovitno spoštovanje, voljno
pokoršino in pravo ljubezen do staršev otrokam v serce vliti.
Kdor Boga ljubi, si tudi v vsili rečeh prizadeva, njegovo voljo
natanko spolnovati; ker tedej Bog sam zapoveduje: „IŠpoštuj

očeta in mater (i , bo bogaboječ otrok spoštovanje, pokoršino in
ljubezen do staršev za svojo nar imenitniši dolžnost spoznal in jo
po svoji moči spolnoval. Kdor pa Bogu, svojimu Gospodu, ni

zvest, bo po navadi tudi vsakimu človeku nezvest; kdor Boga,

svojiga nebeškiga Očeta, ne časti, ga ne sluša in se ga razžaliti
ne boji, — on tudi svojih staršev na zemlji ne spoštuje, jim po-
koršine ne skazuje, in jim le.britkost in žalost dela; kratko reči:
kdor se Boga ne boji, se tudi ne bo bal, očeta in mater žaliti.

Zato pravi sv. Duh v sv. pismu: Moder sin razveseljuje svojiga

očeta ; neumen otrok pa je žalost svoje matere.

Kako bogaboječi pa bodo vaši otroci, stoji nar več na vašim
trudu, keršanski starši! Ako jih hočete dobre in bogaboječe
imeti, tudi bodo, če vam je le resnica, in jih z mladiga k pobožno¬
sti in keršanskimu življenju napeljujete. Sv. Bernard pravi, de
od staršev, kteri so svoje otroke prav in s pravo gorečnostjo k
pobožnosti napeljevali, še nikoli ni slišal, de bi svojiga namena
ne bili dosegli. Vsi starši, to so njegove besede, kteri so svoje
otroke namenili, de bi Bogu služili, in kteri so jih zato redili, so
doslej svoje želje spolnjene vidili. To so skusile tudi mati sv.

316

Ludovika, mati sv. Edmunda, sv. Hugona, sv. Edite in veliko
drugih. Njih edina želja je bila, sinove in hčere, ktere jim je
Bog dal, pobožne in nedolžne spet njemu zročiti, od kteriga so
jih bile prejele; k temu so jih tudi z vso skerbjo napeljevale in
redile; — otroci so pa tudi pobožni in nedolžni, tudi na kraljevih
dvorih v sredi nar večih nevarnost in grešnih priložnost zvesti
služabniki Božji ostali. Le poskusite , keršanski starši, in se bote
tudi pri svojih otrocih tega prepričali, de kakor bote otroke v
strahu Božjim redili, tako bodo tudi vam pokorni in bodo vse
dolžnosti do vas spolnovali, in veliko veselje bote že tukaj nad
njimi imeli; vaša nar veči sreča bodo že na tim svetu!

Kakšna žalost pak mora nasprot biti za očeta ali za matere, ki
ima nerodniga, razujzdaniga sina, nepokorno, nesramno hčer, pri
kterih je vse zgubljeno, ki ne vprašata in ne poslušata ne
staršev, ne drugih viših! Kakšna žalost, ako si starši sami reči
in očitati morajo: Jez sim kriv, sim kriva razujzdanosti in hudo¬
bije svojih otrok; ker nisva nad njimi čula, ker sva jim vse pfi-
pustila ih pregledala, ker jih za njih perve pregreške iz neumne
ljubezni nisva strahovala, ker sva jim sama slabe zglede dajala!
Kakšna žalost za Hagaro, ko je od Abrahama zavoljo svojiga slabo
zrejeniga, poredniga sina Izmaela od hiše spodena, lačna in
žejna po pušavi se potikala! Kolikošna težava za kralja Davida,
ko je od svojiga Iastniga sina Absalona, kteriga je bil zavoljo
storjeniga uboja premalo štrafal, potim, z vojsko preganjan, od
njegove strašne smerti mogel slišati! Kakšna britkost za očaka
Jakopa, ko je zvedil, deje  njegova hči Dina, ker ji je bil slabo
tovaršijo pripustil, v toliko nesrečo prišla! Kako so nesrečni
starši tistih dva in štirdeset otrok jokali in žalovali, kteri so slabo
zrejeni stariga preroka Elizeja zasramovali, in ki sta jih zavoljo
tega pri tl priči medveda raztergala.

Pa tacih žalostnih zgledov nam ne kaže le sv. pismo, ampak
tudi vsakdanja skušnja. Tudi današnje dni je dosti nesrečnih
staršev, kterim lastni otroci življenje grene in krajšajo. Marsi-
kteri oče, marsiktera mati pač toži in zdihuje: O jest nesrečniI
ali more biti na svetu veči križ, kakor ga meni moji lastni otroci
vsak dan nakladajo, in ga moram nositi in terpeti? Z mojim si-
nam, z mojo hčerjo ni nič drugač, kakor bi bila od Boga pre¬
kleta; naj jima ukažem, kar hočem, vselej mi le nasprot delata;
če ju s kako ojstro besedo posvarim, jih dvajset nazaj dobim;

317

če jima od Božje besede kaj v misel vzamem, še mene in Božjo
besedo zasmehujeta; tolikanj sim se za nje trudil in potil, zdaj
pa za me nič ne storita, me zaničujeta, mi žalost delata in me
v jamo spravljata. Moj Bog! kaj sim si nad svojimi otroci zaslu¬
žil? Res, pač po pravici to vprašaš, morebiti si nad svojimi
otroci res to zaslužil; to ni Božje prekletstvo, ampak prekletstvo,
ktero si si ti sam na glavo navlekel; to je šiba, ktero si že zdav-
nej sam v svoje tepenje spletal in jo namakal. Le malo pomisli,
kako si svoje -otroke z mladiga redil, kako sijih v strahu imel,
kakšne zglede si jim dajal. Če ti te dej v tim vest očita, ali se
je potim čuditi, de za Boga ne marajo, in so zato tudi tebi ne¬
pokorni, nehvaležni? Ali se je čuditi, de so terdovratni in hu¬
dobni, ker ti je bilo bolj mar za živino, kakor za duše svojih
otrok? Zdaj z žalostnim sercam sveta in pomoči išeš in po njih
poboljšanji ždihuješ — to de prepozno! Pripogni j ako moreš,
drevo po tim, ko se postara; ukroti volka, ki je v hosti velik do-
rastel, —*• tega ni več mogoče! Popred bi bil mogel svoje otroke
pobožnosti vaditi; svojo sedanjo žalost in britkost le sam sebi
pripiši. Kar človek seje , to bo tudi »el , govori sv. pismo; s
svojo zanikerno rejo si v duše svojih otrok le plevel in ternje za¬
sejal, torej tudi zdaj ne moreš žeti pšenice, ampak le osat, ki
tvoje serce bode. Namesti lepih naukov so se že v svoji nedolž¬
nosti le kleti, zmirjati in kvantati od tebe učili, in zdaj se ti vse
to povračuje: seme hudobije si v njih mlade serca zasejal, divjih
izrastkov njih serca nisi obrezoval, kako hočeš zdaj dobriga sadu
od njih imeti? Vsiga hudiga, čez kar tožiš in zdihuješ, si sam
kriv; kar človek seje , to bo tudi »el.  .

To je tista pravična kazen, ktero vam Bog posvojili modrih sodbah
pošilja. On vas tepe po vaših otrocih, ker ste po njih tudi vi Boga
žalili. Razžalili ste ga namreč, ker svojih otrok niste učili in
vadili ljubezni in strahu do Boga, pokoršine in spoštovanja do
Božjih in cerkvenih zapoved, in zdaj Bog pripusti, de tudi vam
pokoršine, spoštovanja in ljubezni ne skazujejo. Ne, kakor de
bi vaši otroci zavolj svojiga hudobniga zaderžanja do vas kak
izgovor imeli, temuč pravični Bog hoče, de tudi vi že V tim živ¬
ljenji občutite nekoliko tistiga prekletstva in tiste kazni, ktero
vaši otroci zaslužijo, ker ste s svojo zanikernostjo v njih reji
pervi vzrok njih nekeršanskiga življenja. —

318

Pri vas, keršanski starši, je tedej, ali hočete nad svojimi
otroci tolažbo in veselje, ali pa žalost iri britkost doživeti. Že
vsakdanja skušnja vam brez števila zgledov te resnice kaže; ven-
der vas še opomnim zgleda stariga Helija, ki je zavoljo svoje
prevelike mehkote s hudobnima sinovama vred štrafan bil; in na-
sprot zgleda stariga Tobija, ki je skerbno svojo dolžnost do mla-
diga sina dopolnoval, in zato že tukej toliko veselja nad njim do-
čaltal. Zgubil je namreč pošteni mož premoženje in čast, po ne¬
sreči tudi pogled; ni mu druziga ostalo, kakor dobro zrejeni sin,
mladi Tobija; ali ravno on je prinesel svojimu ljubimu očetu do¬
bro sinaho, obilno premoženja in tudi ljubo luč njegovim očem.
Tako dobri Bog skerbnim staršem že tukej srečo daje po pridnih
otrocih, in že ta skerb za lastno srečo bi vas mogla priganjati,
de bi si vse prizadevali, svoje otroke Bogu v čast in za nebesa
zrediti.

II. To de brez dolžne skerbi za keršansko rejo svojih otrok
starši tudi svoje večne sreče v nebesih nikoli ne bodo dosegli.
Ako namreč hočete, keršanski starši, večno zveličanje doseči, je
treba, de zvesto spolnujete vse dolžnosti, ktere so vam od Boga
naložene; ako hočeš v življenje iti , spolnuj zapovedi,  govori Kri¬
stus. Gotovo pa je ena zmed vaših nar večih dolžnost keršan-
ska zreja otrok. Pomislite tedej, kako zlo se pregrešite, kako
težko bote odgovor dajali, kako malo smete upati večniga zveli¬
čanja, ako te svoje dolžnosti zvesto ne spolnujete! Kako velik
greh pač je, ako kdo sam priložnost da in se kriviga stori, de
bodo neumerjoče duše — duše ;  za kterih odrešenje je Sin Božji,
svojo kri prelil, v greh zapeljane, hudobniga življenja privajene,
ob nebesa pripravljene, in hudiču izdane, za večno v pekel ob¬
sojene! To je tisti strašni greh, od kteriga Jezus pravi: „Gorje
človeku , po kterim pohujšanje pride!  Ako je Bog vsim, tudi
ptujim ljudem, kterim vaši otroci niso v skerb zročeni, če bodo
s hudobnim podučenjem, s pregrešnim govorjenjem ali s pohujšlji-
vim /gledam vaše otroke v greli napeljevali, če je Bog že vsim
takim, akoravno ptujim ljudem, večno gorje zažugal, in bo iz
njih rok vaših otrok zapeljane duše tirjal: kaj potem še le vas
čaka, vi očetje in matere! če bodo vaši olroci slabo zrejeni, če
z nerodnim govorjenjem in pohujšljivim /gledam sami svojih otrok
zapeljivci postanete, njih duše Kristusu iz rok tergate, in hu¬
diču v oblast izdajate? Kaj vas čaka pri vstajenji mertvih, če

319

vam vaši otroci ne bodo kakor angeli iz nebes naproti prišli, am¬
pak med derhalijo hudičev vas kleli in svojigapogubljenja dolžili?
— Če Bog vsim učenikam, spovednikam in pridigarjem tolikanj
zapoveduje, vaše otroke učiti, jih pred greham svariti, in jih z
vso skerbjo k bogaboječimu življenju opominjati; če duhovnim in
deželskim prednikam skerb za keršansko zrejo otrok tolikanj v
dolžnost naklada, de, če so v tim zanikerni, bo Bog duše vaših
otrok iz njih rok tirjal! in jih morebiti ž njimi vred v večni ogenj
zavergel: kolikanj bolj bo še le iz vaših rok, keršanski starši,
duše otrok tirjal, kaj še le vas čaka v večnosti, če bote pri sodbi
v ti reči zanikerni najdeni, ker vam neutrudljivo skerb za otroke
v dolžnost naklada ne le Božja in človeška postava, ampak že
tudi natora sama! Zato v ti dolžnosti tako ojstro govori sv. pis¬
mo: Kdor za svoje , zlasti za domače ne skerbi , je vero za¬

tajil in je hujši memo nevernika.  Zato tudi sv. cerkveni učeni¬
ki terdijo; de, če so starši v zreji svojih otrok neskerbni in za¬
nikerni, jim bo pravični sodnik hudobije njih otrok ravno tako pri¬
štela kakor bi jih bili sami storili. Sv. Ambrož pravi: Slabo za-
der žanje sinov bo neskerbnosti očeta , razujzdano življenje hčer
pak bo zanikernosti matere prišteto.  Tako piše tudi učeni Ori-
gen: Vse , kar otroci pregreše , se bo tirjalo od staršev , kteri
svojih otrok niso učili , in jih niso v strahu imeli.  In katekizem
Tridentinskiga cerkveniga zbora uči, de taki zanikerni starši sod-
nji dan ne bodo le zavoljo svojih lastnih otrok, ampak še celo
zavoljo grehov svojih lastnih prihodnjih mlajšev kaznovani, ker
otroci večidel od rodu do rodu hudobije svojih sprednikov podedu¬
jejo in posnemajo, in ker bodo potem ravno tako zrejeni, kakor
so nekdaj njih oče in mati zrejeni bili. Kako strašen bo torej ta¬
krat odgovor za nektere starše! Kakšno raaštovanje bo tirjala
Božja pravica za toliko drazih duš, ki se po slabi zanikerni zreji
vekomej pogube!

Kako zamore vse to brez kazni pustiti Bog, ki je sam toliko
storil iz ljubezni do človeškiga rodu, in za zveličanje vaših otrok,
ki jih sam veliko bolj ljubi, kakor vi, starši? Vi ste namreč si¬
cer očetje in matere njih strohljiviga telesa, to de svojo neumer-
jočo dušo imajo le od Boga; nje oče je sam vsigamočni Bog. Vi ste
sicer z živežem svoje otroke redili, to de svojiga lastniga telesa
jim niste dali v jed, kakor Bog. Vi ste sicer iz ljubezni do njih
dosti let veliko truda in terpljenja prestali, to de svoje kervi ni-

320

ste prelili za nje, kakor Bog. Vi ste jim sicer pripomogli časno
življenje ohraniti, to de za nje pa niste na križu umerli, jim niste
poti v večno življenje odperli, kakor Bog. Če je pa Bog vaše
otroke tolikanj bolj ljubil in iz ljubezni' do njih toliko prestal, de
bi jih pekla rešil in v nebesa pripeljal, povejte mi, ali zamore On
brez pravičniga serda gledati, če s svojo zanikernostjo ravno te
duše svojih otrok, za ktere je on toliko terpel, spet izdajate hu¬
diču, iz čigar rok nič več rešene ne bodo? Ali bo pravični Bog
brez kazni pustil te, ki, kakor kraljevi prerok pravi, „sinove in
hčere hudiču darujejo^  Žalostna resnica je, de veliko staršev,
tudi tacih, ki sicer niso velikim pregreham vdani, bo pogubljenih
zato, ker nimajo prave skerbi za svoje otroke. Le preresnično bo,
kar pravi sv. Izidor: Veliko staršev bo svoje zveličanje zapadlo

zato , ker bodo iz njih zadobženja otroci pogubljeni.  Žalostno je
pa tudi, de je dokaj staršev, ki si tega še v greh ne štejejo,
se ne kesajo, ne spovedujejo, in v svoji napčni misli in navadi
do konca ostanejo!

Starši! kaj bote odgovorili, ko vas bo Bog zavolj vaših o-
trok prijel, rekoč: Toliko sinov in hčer sim vaši skerbi zročil, de
bi jih v svojim času spet meni nazaj pripeljali; pa kje so? ne vi¬
dim jih med svojimi izvoljenimi, ip ravno vaša zanikernost je kriva!
Kaj bote odgovorili, ko vas bo nebeški Oce prijel in rekel: Ali
sim vam za to otroke v oblast dal, de so se po vaši neskerbno-
sti spridili in pogubili? Kaj bote odgovorili, ko vam bo Kristus,
Sin Božji, očital: Vam sim zročil duše, ki sim jih z drago ceno

svoje kervi odkupil, de bi jih vi v večno življenje ohranili, pa
ste jih mojimu nasprotniku, satanu izdali! Kaj bote odgovorili,
ko vam bo sv. Duh očital: Te duše so bile v moje tempeljne po¬
svečene in vam v varstvo zročene, pa po vašim zadolženji so bili
ti moji tempeljni v satanovo prebivališe spreobernjeni. Kaj? ko
vam bodo sv. angeli varili očitali: Noč in dan smo si prizadevali,
te nam zročene otroke v večno zveličanje pripeljati; vi, starši, pa
ste nam s svojo vnemarnostjo to nemogoče storili, in vi, ki bi
bili mogli naši pervi pomagavci biti, ste našo skerb v nič storili!
Kaj, vas še enkrat vprašam, bote na vse to odgovorili, in
kaj vam bo Božja pravica za to odločila! Ali se ne bo vres-
ničila prerokova beseda: Vaše pogubljenje je iz vas , obsojeni

ste zavoljo slabiga spolnovanja svojih dolžnost.

S2i

Priserčni keršanski starši! ako vam je vaš lastni in vaših
otrok večni blagor pri sercu, naj vam bo pred vsim drugim pri¬
poročeno to imenitno opravilo, ta sveta dolžnost, de svoje otroke
k pobožnosti napeljujete, in jih v strahu in v ljubezni Božji re¬
dite. Vsako jutro sklenite, de nočete v ti reči nič zamuditi, am¬
pak de hočete vse storiti, kar je v vaši moči, in k temu vselej
Boga gnade in pomoči prosite; in zvečer, preden k počitku gre¬
ste, se vprašajte, ali ste svoje sklepe spolnili, ter Boga prosite,
de naj blagoslovi vaš trud; zakaj ne ta, ki sadi, je kaj, tudi ne
ki priliva, ampak on, ki da rasti, Bog. Pogosto si pred oči po¬
stavite zgled sv. družine, in kakor si sami prizadevajte, Jožefa
in Marijo posnemati > tako Jezusa za zgled priporočujte svojim
otrokam, de bi tudi rastli, močni prihajali, polni modrosti, in bi
Božja milost v njih bila. Gotovo bote obilno veselje že na tem
svetu imeli nad svojimi otroci, in znotrej tolažbo spolnjene dolž¬
nosti. Še bolj gotovo pa bote enkrat večno veselje in srečo s
svojimi pobožno zrejenimi otroci vred dosegli. De bi Bog hotel,
de bi se to nad vsimi pričujočimi spolnilo! Amen. A. P.

V noviga leta dan.

„Prisegel sim in sklenil, zapovedi tvoje pravice spolnovati“.

Ps. 118, 106.

Nektere vodila za naše dobre sklepe.

JBLserks, perzijanski kralj, se je bil vzdignil z obilno vojsko
proti greški deželi. Imel je seboj same serčne in terdne junake,
oborožene s prelepim orodjem. Preden se je boj začel, postavi
svojo armado še enkrat v versto in jo pregleda. Viditi trume in
trume vojakov terdne postave in z lepim orožjem, se mu serce
veselja topi. Na enkrat pa mu pride na misel: Morebiti mi bo to¬
liko tavžent in tavžent čverstih in serčnih junakov smert v vojski
že v malo dneh pokončala! Kralj nagne svojo glavo, ter se milo
zjoka. Ni se jokal zastonj, ker v malo dneh je bila njegova ar¬
mada pokončana.

322

Če vas danspervi dan noviga leta, s tega sv. kraja pogle¬
dam, ter vas še zdrave in srečne tukej vidim, se veseli moje serce,
— pa enaka žalostna misel se tudi meni vsiluje, in pri spominu
prihodnosti se moram vprašati: Bog ve, ali bomo dans leto še ži¬
veli, ali ne bo skoz leto nemila smert nas veliko pokosila, in kteri
zmed nas bodo na versti ? Ta misel se mi toliko bolj vsiluje, ker ravno
pretečeno leto je toliko nam ljubih in znanih, ki so vlani osorej
zdravi in čversti tukej med nami bili, v neznano večnost šlo. Brez
razločka jih je nagla, neusmiljena smert zmed nas pobirala, de
sami moramo spoznati: Gospodovo usmiljenje je, de nismo bili
pokončani.  Pač res, Gospod nam je še pustil čas in priložnost,
de bi se bolj vredno pripravili za uro, v kteri nas bo iz sveta po¬
klical, de bi se namreč tukej očistili svojih madežev, tukej si več
zakladov za večnost nabrali. O le pomislimo, kako smo v sili pre-
tečeniga leta, ko nas je nevarna bolezen s straham napolnovala,
obljube in dobre sklepe delali, ako nam Bog še zdravje in življe¬
nje pusti; kako smo s kraljevim prerokam obetali: Prisegel sun, o
Gospod , in terdno sklenil, zapovedi tvoje pravice spolnovati.  Bog
hotel, de bi se vsi ti dobri sklepi, ki so bili storjeni, vresničili,
de bi nihče svoji obljubi nezvest ne bil, gotovo bi bilo novo leto
za nas vse srečno imenovati, saj kar dušo zadene, naj nam sicer
Bog pošlje, kar koli mu dopade! De bi se to lože in bolj gotovo
zgodilo, vam hočem dans naznaniti nektere vodila, po kterih se
pri svojih dobrih sklepih ravnajmo, de zvesti ostanemo.  — O Je¬
zus, čigar presveto ime nam sv. cerkev že pervo jutro noviga leta
naproti kliče, pomagaj nam spoznati in dopolnovati, kar nam je
potrebno za stanovitnost 1

V Carjigradu so nekdaj Vidili na nebu nenavadno prikazen. To,
so rekli %  pomeni, de bo mesto z ognjem z nebes pokončano. Za
to prestrašeni prebivavci pokoro delajo , kakor nekdej Ninivljani;
tudi s cesarjem vred iz mesta beže v druge kraje. Ko je pa pre¬
rokovani dan minul, so proti mestu poslali gledat, kaj se je zgo¬
dilo. Ko so pa zvedili, de mesto še stoji, so šli vanj nazaj in so
živeli, kakor popred.

To je podoba veliko grešnikov; njih dobri sklepi, ki so jih v
sili, v nevarnosti delali, zginejo, kakor hitro strah mine. Podoben
hudobnimi! Faraonu, ki je v sili obetal, de hoče Izraelce spustiti,

323

ko je pa Božja šiba odjenjala, je spet besedo nazaj vzel, tudi
marsikteri v nesreči -obljube dela, v bolezni vse dobro obeta; pa
komej je sila preč, vse pozabi, in v svojo slabo navado se verne.
Kristjan! de v svojo lastno nesrečo ne boš tako ravnal, si globoko
v serce vtisni sledeče vodila zavoljo svojih dobrih sklepov :

i.  Naj tvoji dobri sklepi ne bodo presplošni, ampak natanko
določeni.  Bes je, terdni sklep mora biti sploh zoper vse grehe,
ker vsi Boga žalijo, vsi nas nesrečne delajo; vse moramo kakor
Bogu zoperne malike zavreči in zapustiti, in ko bi mi le eniga
samiga radovoljno v sercu ohranili, bi bila naša pokora prazna in
lažnjiva. Vender pa ni zadosti, de bi mi le sploh obetali in skle¬
pali rekoč: Hočem se poboljšati, greha se varovati, ampak bolj
določno moramo skleniti in reči: Ravno tega greha se hočem va¬
rovati , ravno za to čednost si bom skerbno prizadeval. Ako hoče
strelec kaj zadeti, mora natanko nameriti; če bo tje v en dan strelal,
nikdar nič ne bo zadel. Hočem vam to v nekterih zgledih še bolj
pojasniti. Postavim, nekdo ima pregrešno navado, de preklinja
pri vsaki priložnosti, če mu le kaj po volji ni. Ako on le sploh
reče: Terdno sklenem se poboljšati in to navado opustiti, je še
malo upanja, de se bo to vresničilo. De bo z Božjo pomočjo svoj
sklep dopolnil, naj natanko določi in sklene, z vso skerbjo se
ravno te slabe navade varovati. Potim naj pomisli, kdaj in zakaj
posebno je klel, in naj reče: Kadar mi bo kdo nagajal in me dra¬
žil, kadar se mi bo kaj zoper voljo zgodilo, se hočem varovati,
de ne bom klel. Na to naj si kako pokoro naloži, ko bi storjeni
sklep prelomil, in naj n. pr. reče: Ko bi se dans spet prenaglil in
zaklel, hočem preč grevengo obuditi, zvečer si to molitev ali ta
post za pokoro naložiti. — Nekdo ima slabo navado, bližnjiga
opravljati. Ako le sploh poboljšanje obeta, bo javaljne ti navadi
slovo dal. De bo z Božjo pomočjo to storil, naj natanko določi in
reče: Terdno sklenem ravno to pregreho opustiti; in naj pomisli,
pri kterih priložnostih se je je posebno kriviga storil, in naj reče:
V to priložnost več ne pojdem; ako bom pa mogel iti, se hočem
skerbno varovati, de ne bom spet opravljal. Poslednjič naj si na¬
loži kako pokoro, ko bi svoj sklep prelomil, rekoč: Ko bi spet
kaj slabiga čez bližnjiga govoril, hočem za bližnjiga ene očenaše
moliti, mu kako dobro delo storiti. — Ali nekdo živi v nečistim
grehu; če le sploh reče: Hočem se poboljšati, in ne več grešiti,
je pač malo upanja, de bo ostudni greh zapustil. Posebej mora

324

določiti in reči: Z Božjo gnado se hočem ravno tega greha varo¬
vati; zato se pa hočem varovati že slabe misli, ki bi me utegnila
motiti; varovati se hočem vsake tovarišije, kjer kaj nespodobniga
govore; varovati se hočem tistih oseb, ki so mi dozdaj posebno v
spotiko bile ; pripravljen sim po Jezusovim povelji, se vsiga ogibati,
kar bi mi bilo v pohujšanje, ko bi bila tudi lastna roka ali lastno
desno oko. Le kdor tako določno sklene, bo tudi zamogel zvest
ostati. —■ Ravno to velja tudi od sklepov, kaj dobriga storiti, po-,
stavim : Marsikdo le prav mlačno in razmišljeno svoje molitve oprav¬
lja. Če le sploh sklene, de hoče pobožno živeti, bo malo pomagalo;
natanko in določno mora skleniti rekoč: Do perve spovedi hočem
saj jutranjo molitev prav pobožno opravljati; pri sv. maši hočem
saj od povzdigovanja dozavživanja prav zbraniga, pobožniga serca
biti. Potim naj si kako pokoro naloži, če sklep prelomi, postavim:
Ako ne bom tako pobožno molil, hočem temu revežu kaj vbogajme
dati, in ga prositi, de bo za me en očenaš molil.

Ako se tega nauka deržite, se bote kmalo slabih navad zne¬
bili, in kakor sv. Tomaž Kempčan pravi, če se vselej le ene sla¬
bosti znebimo, bomo kmalo čisti postali. Zato se poprimite precej
dans z novim letam tega vodila, in sklenite prav določno, ravno
tisti slabosti se odpovedati, ktera vam je nar nevarniši, na tisti
strani se varovati, na kteri vas sovražnik nar močneje napada, in
gotovo vaš določni sklep ne bo brez sadu.

2. De bodo pa naši posebni sklepi tudi zanaprej stanovitni,
jih moramo velikrat ponavljati.  Če hočemo, de nam bo na vertu
kaj zrastlo, ni še zadosti, de ga le enkrat oplevemo, ampak ga
moramo večkrat, ker plevel kar hitro požene. Tudi še ni dovolj,
ako rožam le ene barte prilijemo, ampak jim moramo večkrat, de
se ne usuše. Ravno taka je tudi z našim sercam; v njem raste
veliko plevela, namreč mnogotere slabe nagnjenja in želje, iz kte-
rih lahko veliko greha izraste. Naše serce je pešeno in suho. Po¬
želenje ima veliko moč, in nas z vso močjo overa, kadar se ho¬
čemo k Bogu povzdigniti, ali kaj dobriga storiti. Zato moramo
velikrat dobre sklepe ponavljati; ker dobri sklepi so orodje, ktero
plevel slabih nagnjenj v našim sercu pokončuje; dobri sklepi so
hladna voda, ktera dobre vtisljeje Božje gnade poliva, de veseli
sad pravičnosti obrode. Sv. Frančišk Salezjan pravi : Ptiči se
boje , de bi na zemljo ne padli , torej se zmirej s perutami na
zrak vperajo , in se z xivotajn po koncu poganjajo , de zamo-

325

rejo ferčati. Tako moraš tudi ti , moj kristjan , sklepe , Bogu
služiti , pogosto ponavljati.  Kdor torej le redko, morebiti komaj
takrat, ko je pri spovedi, dobre sklepe dela, nikdar ne bo na poti
čednosti dalje prišel, Velikovec se bo povernil nazaj v poprešnje
grehe.

Kako treba je , dobre sklepe pogostama ponavljati, nas uči
žalostni padec sv. Petra. O kako terdno je bil la goreči apostelj
sklenil zvest biti svojimu Gospodu in Učeniku! Ako se vsi nad teboj
pohujšajo,  je rekel Jezusu, jez se ne bom po/iujšal.  Še prisegel je,
de ga ne bo zatajil, ko bi mu bilo tudi ž njim umreti. Pa akoravno
je obetal in prisegel, vender ga je trikrat zaporedama zatajil, in
še s prisego poterdil, de ga ne pozna. Zakaj, ljubi moji, je sv.
Peter sklep prelomil in tako močno padel? Ali ne tudi zato, ker
svojiga sklepa ni ponavljal? Ko bi bil na dvorišu sam pri sebi
mislil in rekel: Storiti hočem, kar sim Jezusu obljubil, in če me
vprašajo, na ravnost spoznati, — ko bi bil sv. Peter tako mislil
in rekel, o gotovo! nobena posvetna moč bi ga ne bila v laž in
prelomljenje prisege zapeljala, tolikanj menj revna dekla. Pa ne¬
srečni učenec ni mislil na storjeni sklep ter ga v nevarnosti ni po¬
novil, zato je tako grozno padel. — Kar seje sv. Petru prigodilo,
se prigodi pač mnogim zmed vas. Velikrat ste že pri spovedi in
pri drugih priložnostih terdne sklepe delali; rekli ste: Moj Bog!
nič več ne bom grešil, ves drugačen hočem biti; pa komaj so
pretekli nekteri dnevi ali tedni, in nazaj ste padli v poprešnje
grehe, stariga človeka ste spet oblekli. Od kod pa to ? Oh, od
tod, ker niste svojih dobrih sklepov večkrat ponavljali; zato je vaša
gorečnost za poboljšanje zmirej bolj slabela in na zadnje popolnama
zginila, ker je niste več z dobrimi sklepi budili in vnemali; v
skušnjavi, v slabi priložnosti ste spet padli in se nazaj povernili
v stare grehe, in sad pokore je bil pokončan. O verjemite mi, no¬
bena reč za stanovitno pokoro ni bolj potrebna, kakor pogostno
ponovljanje storjenih dobrih sklepov. „Vsaka še tako dobra ura
se mora večkrat naviti , pravi sv. Frančišk Salezjan. Ravno tako,
in še tolikanj bolj moramo svoje dobre sklepe večkrat ponavljati
mi slabi ljudje, ko nas toliko reči moti in v dobrim zaderžuje J
V živo vam torej priporočim: Ponavljajte velikrat svoje dobre
sklepe v tim letu. Kadar se zjutrej zbudite, že sklenite: Dans se
hočem prav skerbno varovati tega greha, kteriga sim se tolr-
krat kriviga storil. Tudi čez dan , posebno v skušnjavi ponovite

22

326

vselej ta sklep; in taki večkrat ponovljeni sklepi vam bodo močan
škit, nad kterim se bodo razletele vse psice dušniga sovražnika,

— posebno če še

3. vselej v pobožnim, premišljevanji in v molitvi  pribcžališa
išefe. Res je, de je težavno vselej in povsod natanko Božje za¬
povedi spolnovati, ker smo sami k hudimu nagnjeni ter nas tudi
svet in hudič v greh napeljujeta. Koliko silo, n. pr., si moraš
storiti, ako hočeš vselej jezo zatreti med ljudmi, ki ti nasprot de¬
lajo in te žalijo? Koliko silo si moraš storiti, če hočeš sv. čistost
neomadežvano ohraniti med spridenim svetain, kjer moraš toliko
slabiga viditi? Koliko silo si moraš storiti, ako hočeš po sv. veri
živeti, ko te posvetni' duh vedno le na svojo stran vabi, in (e z
obljubami in prilizovanjem slepi ? Pač prav ima tedej Jezus, ko
pravi: Nebeško kraljestvo silo terpi , in le silni ga bodo posedli.

— Veliko kristjanov pa je, kteri se ravno te sile in težave ustra¬
šijo, in od dobriga odstopijo. Imajo dobro voljo, radi bi pobožno
živeli in zato dobre sklepe delajo. Ko je pa treba te sklepe v
djanji pokazati, jim serce upade, ker mislijo, de ne morejo tolikih
zaderžkov premagati. Godi se jim kakor mladenču v evangelii, ki
bi bil rad popolnama, pa serčnosti ni imel, tega storiti, kar je
bilo za popolnost potrebno, in zato je žalosten preč šel, ker si ni
upal, iz ljubezni do Jezusa posvetnimu blagu odpovedati se.

Kaj je tukej storiti, ljubi moji! ako hočete svoje dobre sklepe
vender le spolniti, desiravno jim toliko zaderžkov in težav na-
sprotva? Večkrat, posebno v skušnjavah, morate večne resnice
premišljevati in goreče moliti. Tako so delali vsi zvesti služabniki
Božji. Ko je Putifarjeva žena Jožefa v greh napeljevala, se je
precej spomnil Boga in je rekel: Kako bi mogel toliko hudo
storiti in vpričo Boga grešiti ! Tako je storila Suzana v enaki
priložnosti; rekla je: Raji hočem nedolžna v vajne roke priti ,
kakor vpričo Boga grešiti ! Makabejska mati je svojiga mlajšiga
sina opominovala, de naj se ozre proti nebesam, in spomrti plačila,
ki ga tam čaka. Avguštin si je pred oči postavljal zglede svetni¬
kov in je sam sebi rekel: Ako so ti zamogli, zakaj bi pa tudi
jez ne?  Drugi svetniki so premišljevali minljivost vsiga posvetniga,
in dolgo večnost, rekoč: Kratko le je veselje in trud sveta, ne¬
skončna pa bo večnost po našim zasluženji. Spet drugi so se na
britko martro ozerati, in Jezusu ljubezen in zvestobo obetali; Ma¬
rijo in druge svetnike so klicali, de bi po njih priprošnji srečno

337

zmagali in krono pravičnih dosegli. Tako so vse zaderžke srečno
premagali in Bogu storjene sklepe zvesto dopolnovali.

Kristjani, storite tudi vi, kar so storili ti zvesti služabniki
Božji. Premišljujte svete resnice in' ozerajte se proti nebesam, de
bote moč zadobili, po storjenih sklepih pobožno živeti. Ako vas
težko stane razžalniku odpustiti, spomnite se Jezusovih besedi:
Če vi ne bote odpustili , tudi vam nebeški Oče ne bo odpustil.
Ako vas skušnjave v nečistost zapeljujejo, spomnite se večnosti,
kjer jih na tavžente zavolj ostudne nečistosti strašno terpi, — ali
trume čistih duš, ki se v nebesih vesele, in spremljajo Jagnje,
kamor koli gre. Ako vam zavoljo pobožnosti kdo kaj očita, ozrite
se na Jezusa, ki vas s križem na rami kliče: Kdor hoče biti moj
učenec , naj zatajuje sam sebe, naj vzame svoj križ in hodi za
menoj.  Sploh, prav pogosto sv. resnice v sercu premišljujte, de
bote zamogli dobre sklepe tudi v skušnjavah spolnovati. —

Združujte take premišljevanja vselej z molitvijo. Nek sv. uče¬
nik pravi: Ko bi me kdo vprašal, s kterimi pomočki se skušnjave pre-
magajo, bi odgovoril: Pervi pomoček je molitev, drugi je molitev,
tretji je molitev, in ko bi me stokrat vprašal, vselej bi ti tako
odgovoril. In prav je imel sveti mož; molitev je in ostane vselej
nar boljši in nar gotovši pripomoček za stanovitnost v dobrim.
Molitev je orožje zoper dušne sovražnike, in tudi slabe — močne
stori. Zato se pri svojih dobrih sklepih k Bogu obernimo in mi¬
losti prosimo: Pomagaj, o Bog, meni-slabimu, de zares spolnujem,
kar sim obljubil. Pogosto ponavljajmo to prošnjo, posebno ob skuš¬
njavi z aposteljni: Gospod , otmi nas, poginjamo !  Verjemite mi,
ako bote po tim nauku pridno premišljevali in molili, gotovo bote
tudi stanovitni v svojih dobrih sklepih.

4. Ko bi se vam pa vender kterikrat prigodilo, de bi iz člo¬
veške slabosti storjene sklepe prelomili, nikar naj vam serce ne
upade',  to je četerlo vodilo za vaše sklepe. Veliko kristjanov po¬
gosto poboljšanje obeta; ker se pa vender še kaj pregreše, zgube
zaupanje, in nesrečna misel jih obide, de se ne morejo zares po¬
boljšati, vse prizadevanje opuste, in nekako oterpnejo ali celo
obupajo, de je njih zveličanje v strašni nevarnosti. — O ljubi
moji! nikar se ne dajte hudimu duhu tako oslepiti; ne obupajte,
če storjene sklepe iz človeške slabosti tudi kdaj prelomite. Res je
velika nesreča, ako se v poprešnje grehe povernete; pa še veči

nesreča bi bila, ko bi serce zgubili in mislili, de ni mogoče sta-

33 *

328

novifno se poboljšati, ker bi potem zašli v nespokornost, in obup¬
nost, ter spreobernjenje bi še težje bilo. Zato tako ljubeznjivo
opominja sv. Janez: Moji otročiči , to vam pišem , de ne hote
grešili; temuč če je kdo grešil , imamo besednika pri Očetu , Je¬
zusa Kristusa pravičniga; On je sprava za naše grehe.  Tako
tudi jez vam rečem: Ne bodite prederzni in nikar ne recite: Ni
veliko na tem, ali kak greh enkrat ali dvakrat več storim, ker to
bi bilo prederzno v Božjo milost grešiti, in bi vam lahko pogub¬
ljenje navleklo. Ce ste pa iz slabosti dobre sklepe prelomili, ni¬
kar ne obupajte, in nikar naj vam serce ne upade. Kaj stori člo¬
vek , ki hodi po polžki poti in včasih pade? Spet vstane, in se
tolikanj bolj varuje, de vnovič ne pade. Tako tudi vi spet vsta¬
nite in se tolikanj bolj Boga deržile, ki vam ljubeznjivo roko po¬
daja , in vas vodi, kakor mati svoje otročiče. To posebno tistim
rečem, ki večkrat iz prenagljenja majhne grehe store; taki naj
imajo poterpljenje seboj, in naj pomislijo, de človek ne more na
enkrat popolnama biti. Tudi seme v zemljo verženo le polagama
poganja, steblo in klasje dela in potem še le dozori. Ravno taka
je tudi s keršansko popolnostjo; le sčasama jo človek doseči za-
more, in tudi nar bolj goreči služabniki Božji so se večkrat v malih
rečeh pregrešili, in niso na enkrat popolnosti dosegli. Kako po¬
časi so napredovali aposteljni, ki so bili vender dobriga serca in
polni gorečnosti! Tri leta so pri Jezusu bili, so poslušali njegove
nauke, in so se vender še spotikovali; še le po Jezusovim vne¬
bohodu so svetost dosegli. In mi bi hotli popred sveti biti, kakor
oni? 0 bodimo goreči za Boga in za vse, kar je prav; pa nikar
ne obupajmo, če nismo precej popolnama; le stanovitno v Boga
zaupajmo in storimo, kar moremo; sčasama bomo gotovo bolj terdni
v dobrim, in dosegli bomo tisto svetost, ki nam je k zveličanju
potrebna.

Ravnajte se tedej pri svojih dobrih sklepih zvesto po tih čve-
terih vodilih, ki sim vam jih dans priporočil, de namreč svoje
sklepe na tanko določite, jih pogosto ponavljate, v premišljevanji
in molitvi pomoči išite, in vam pri slabostih serce ne upade. To
je moje priserčno vošilo do vas dans ob novim letu; to bo tudi
vaša nar veči sreča že zdaj; in potem naj nam leto prinese, kar¬
koli si bodi, se nam ni bati, britkost ali veselje, srečo ali nesrečo;
vedno bomo -v svojih dobrih sklepih zvesti ostali, in s kraljevim
prerokam rekli: Prisegel sim in ter dno sklenil zapovedi tvoje pra -

329

vice spolnovati.  Še konec svojiga življenja se bomo z veseljem
svojih dobrih sklepov spomnili, ter od Gospoda obilno plačilo za
svojo stanovitnost prejeli. Amen. A. L.

V praznik častitiga razglašenja Gospodoviga.

Zvezda, ktero so vidili na Jutrovira, je pred njim šla,
dokler ni prišla, in zgorej obstala, kjer je bilo dete.
Mat. 2, 9.

Tri zvezde na poti našiga življenja.

3Xfeskončno usmiljeni Bog je starimu očaku Abrahamu oblju¬
bil, de bodo v njegovim zarodu blagoslovljeni vsi narodi sveta.
Ta večkrat ponovljena obljuba je bila znana deleč po širokim svetu;
zato so zdihovali ne le Judje, ampak tudi drugi neverni narodi, de
bi prišel On, kteriga vse ljudstva žele, ker ga je bilo čedalje bolj
treba nesrečnimu svetu. On sicer zares pride , pa je rojen v rev-
šini in tihoti; le prosti pastirji ga pridejo gledat in molit na angelovo
besedo; le na tihim se vesele bogaboječe duše, kterim je Simeon
v tempeljnu naznanil, de je malo dete Jezus doželeni Odrešenik,
luč v razsvetljenje nevernikov, in čast Izraeloviga ljudstva. Ne¬
znano pa je še bilo to rojstvo nevernikam, in vender je bil Mesi-
jev blagoslov vsim ljudstvam obljubljen in namenjen. Zato Bog
rojstvo svojiga Božjiga Sina tudi njim naznani, in sicer na čudno
vižo, kakor je bilo prerokovano. Že več sto let popred napove
namreč prerok Balaam Odrešenika rekoč: Vidim ga, pa še ni tu-
kej ; gledam ga, pa še ni blizo; zvezda bo prisijala iz rodu Ja-
kopoviga , in žezlo pride iz Izraela.  To prerokovanje je bilo po
jutrovih deželah znano in deleč razširjeno. Modri možje imenitniga
stanu, ki so znamnja Odrešenikoviga čakali, ugledajo prečudno zvez¬
do, ter po Božjim razsvetljenji spoznajo, de jim ravno ta zvezda na-
znanuje rojstvo doželeniga Mesija, v kteriga upajo vsi narodi, in
se neutegama podajo na pot , iskat kralja vsih kraljev; gredo za
zvezdo, p oprašujejo v Jeruzalemu, in najdejo v Betlehemu, česar
so iskali: mlado dete brez posvetne časti, pa ga vender spoznajo
za svojiga Gospoda in kralja, kteriga jim je zvezda napovedovala,
ga molijo in mu nar dražjih darov darujejo.

330

Katoliška cerkev obhaja dans praznik tih treh modrih z veliko
slovesnostjo,, ker so bili oni pervi zmed nevernikov, kterim se. je
Gospod razodel, kterim je zasvetila zvezda boljšiga spoznanja in
upanja; današnji praznik je priča, de je Jezus Odrešenik vsiga
sveta, de je On zares pričakovanje narodov, de ni več razločka
med Judam in Grekam , Skitam in ptujcam , ampak Bog hoče, de
bi vsi zveličani bili, in k spoznanju resnice prišli. — Veselimo se
tudi mi, vnovič se veselimo Jezusoviga rojstva, ker je njegovo
veličastvo prisijalo tudi nam, kterih nekdanji predstarši praviga
Boga niso spoznali; zasvetila je tudi nam, kakor trem kraljem,
zvezda Božjiga usmiljenja, ter nam sveti proti nebeškimu Jeruza¬
lemu. Veliko je število takih zvezd, ki nam pot proti Očetovi hiši
kažejo, ki nas od greha nazaj kličejo in na pot večniga zveliča¬
nja vabijo. Le tri nar imenitniši zmed njih hočemo dans v svoje
podučenje in spodbujenje premišljevati.  — O Gospod, ki tudi nas
ljubeznjivo k sebi vabiš, dodeli nam dans milostljivo, de spoznamo
in nikdar rie zgrešimo zvezd, ki nam kažejo pot v zveličanje!

ŽiveJ je v pervih časih keršanstva v mestu Tiberiadi mlad
človek judovske vere, z imenam Jožef,, ki je bil v posebni milosti
pri svojim poglavarji. Ko‘'poglavar zboli, pokliče keršanskiga škofa
ter vse domače proč odpravi; mladi Jožef pa skrivej pazi, in se
močno začudi, ko vidi, de se da njegov gospod kerstiti. Zdaj
mladi človek nima več pokoja; zmirej mu vest pravi, de naj se da
kerstiti. Ker pa noče , mu kmalo druga zvezda zasveti: pridejo
mu v roke sv. evangelij in djanje aposteljnov, v kterih bere od
Jezusa, praviga Odrešenika. Ker ga tudi to ne spreoberne, pride
nanj huda bolezen , in za njo hudo preganjanje , v kterim je bil
večkrat prečudno rešen in smerti obvarovan. Zdaj se odpre nje¬
govo serce, ki tako dolgo ni hotlo sprejeti Božjiga vabila;
spreoberne se , se da kerstiti in ostane stanoviten do smerti.

Kakor tega mladiga človeka, tako tudi nas usmiljeni Bog na
mnogo vižo k sebi vabi, in nam pošilja mnoge zvezde, ki nam
kažejo pot proti nebesam, in nas kakor glas od zgorej iz spanja bude.

1. Perva zmed njih je zvezda naše vesli,  ki človeka spod¬
buda, de bi to, kar za dobro in prav spozna, storil, hudo in napčno
pa opustilki  nas po storjenim dobrim razveseljuje , po doperne-
senim hudim pa peče. Vse, kar človeka sicer pred greham pri-

331

jazno svari, ga utegne zapustiti; ljubi starši odmerjejo, prijatli se
zgube, tudi prejete dobre svarila iz spomina zginejo; nasproti pa
rastejo od vsili strani nevarnosti našiga zveličanja, vse zveličanske
zvezde nad nami tako .rekoč otemne; le ena sama zvezda nam
še vedno pot proti nebesam kaže, in ta je zvezda naše vesti. Glas
vesti je kakor zvest čuvaj ali varh, ki vedno pazi na naše žader-
žanje ter nas nikjer ne zapusti; kakor senca truplo, tako zvezda
vesti človeka vedno spremlja. Ako si v samoti, je ta notranji an¬
gel varh pri tebi in kliče: Ne stori nič napčniga; jez sim priča
tvojih del, in bom enkrat zoper tebe ali za tebe pričal. Ako si v
nevarni tovaršii, ti glas vesti kliče, kakor nekdaj angel Lotu: Beki
i- s tega kraja  , iz kteriga kužna sapa v tvoje serce puhti. Ako
si v hrupu in šumu posvetniga veselja, glas vesti prevpije ves
vnanji hrup in kliče: Glej in čuj, de ti veselje sveta ne bo priza-
• djalo britkosti duha, de po ncčimernim veselji ne boš milo jokal.
V mladosti ti kliče : Skerbi, de boš mlade leta tako dopernesel,
de te pozneje ne bo vedno spremljalo moje očitanje. V starosti ti
pred oči stavi zaderžanje poprešnjih let, in te uči modrosti zavolj
pretečeniga in prihodnjiga. Po storjenim grehu se zbudi, kakor
neusmiljen rabelj, in ti očita, kakor nekdaj Kajnu: Kaj si sto¬
ril? Kaj te "čaka po takim djanji? —

Tako spremlja in budi zvezda vesti človeka neprenehama vse
žive dni. Blagor mu, kdor ta glas posluša in razume! On ima v
sebi veselje in mir, kteriga mu svet ne more vzeti. Ce ga tudi
zadenejo britkosti tega življenja, če ga tudi hudobni obrekujejo in
Čertijo, veselje dobre vesti, prepričanje, de je v vsim z vsimi prav
ravnal, to prepričanje ga tolaži tudi v britkosti in preganjanji,
je tudi v nesreči njegova sreča. Živo nam to kaže zgled pobož-
niga Joba. Božja roka ga hudo zadene; pride ob vse premoženje
in ljubo zdravje; od vsih zapušeniga lastna žena in bližnji prijatli
nespametniga imenujejo, in ga skrivnih hudobij obdolžujejo. Ven-
der glas vesti mu priča , de je nedolžen, ga stori poterpežljiviga
v tolikih revah, in ves svest zamore reči: Bog mi je griča , in ki
mojo nedolknost pozna , v višavah prebiva.

Gorje mu pa , kdor glasu vesti ne ppsluša in mu nasproti
ravna! Pekel nosi že v svojim sercu, ne more se znebiti notranjiga
nepokoja, in spolnuje se mu Gospodova beseda: Za grešnika ni
miru.  In ako tudi noče poslušati glasu učenikov, ter se jih ogiba,
očitavniga glasu vesti ne more zadušiti; ako tudi deželski pravici

333

odide, ali ji vse utaji, notranjimu sodniku ne more oditi in ga pre¬
slepiti, ki ga zmirej vnovič obsojuje ter mu očita: Glej svojo kri¬
vico, svoje zadolženje! Ko bi tudi Boga tajil in vse sveto zasme¬
hoval, nekaj je, česar ne more pokončati : očitavniga glasu vesti
ne more zatreti; in ko bi ga tudi s posvetnim veseljem, izgovori
in novimi pregrehami za en čas upokojil, sn vender spet zbudi,
in s tolikanj strašnejšim glasam vse doperneseno hudo na dan kli¬
če, ter grešniku pred oči stavi strašno podobo njegoviga življenja.
Kakor Kajnu mu po noči in po dnevi ne da miru, ga v čuvanji
spremlja in v spanji straši. O zares^ gorje mu, komur ta rabelj
kakor neusmiljen krokar oserčje kljuje vse žive dni, in mu še na
smertni postelji pokoja ne da ! Kakor kralju Antiohu mu vse ne¬
rodnosti pretečeniga življenja vnovič pred oči stavi. Vender še veči
gorje, ako se grešniku vest na tim svetu celo ne zbudi; zbudila
se mu bo, ko bo komaj stopil skoz smertne vrata«, pa prepozno,
prepozno bo! Tam se mu zvezda vesti ne bo prikazala kakor pri¬
jazna tovaršica , ampak kakor strašen ogenj ga bo v sercu pekla,
de bo jokal in tulil vekomej; zakaj červ vesti ne bo poginil , uči
večna Besnica.

Glasno tedej nas Bog budi po glasu vesti, ki nas svari, pre¬
den smo kaj storili, in nam po storjenim delu pove, ali smo prav
ravnali ali ne. Resnična in pravična, kakor Bog, je ta sodba
vesti, ker je njen glas pervi glas Božji do sleherniga človeka, ter
nas k dobrimu milo opominja in pred hudim ojstro svari vse žive
dni. O de bi pač vsi radi poslušali in vedno čuječ ohranili
ta notranji glas vesti, ki nam kakor perva zvezda sveti na poti
zveličanja !

3. Kakor nam pa tudi zvezda naše vesti svetlo kaže pot proti
nebesam, vender ni y  stanu, nas vselej na zveličanski stezi ob-
deržati; zakaj moč hudiga poželenja in hudobni svet nas omotita,
de glasu vesti ne poslušamo in pravo pot zgrešimo. Žalostno nam
to resnico pričajo ajdovski narodi pred Kristusam, ki so močno
zašli v Zmote in pregrehe, de niso spoznali praviga živiga Boga,
ne človeške vrednosti in njegoviga poklica; sužni Svojih strast so
v pregrešni sladnosti živeli in terdniga upanja prihodnjiga življenja
niso imeli. V tim žalostnim stanu zasveti vsim narodam zvezda
sv. vere  Jezusove, ter jasno in določno kaže vsim pravo pot proti
nebesam. Vsim sveti, kakor trem modrim ta zvezda Zveličarjev.!;
vesoljnimu svetu doni glas; Tako je Bog svet ljubil , de je svojiga

333

edinorojeniga Sina dal, de vsak, ki vanj veruje, ne bo 'pogub¬
ljen , ampak večno življenje doseže ; vsim kliče Oče iz nebes:
Ta je moj ljubeznjivi Sin, nad kterim imam vse dopadaje-
nje; njega poslušajte ;  vsim pravi Sin: To je večno življenje, de
spoznajo tebe, praviga živiga Boga, in kteriga si poslal, .Jezusa
Kristusa.  Vse On zagotovi: Jez sim pot, resnica in življenje;
kdor v me veruje, ne bo pogubljen;  vse uči za zveličanje veliko
zapoved ljubezni do Boga in do bližnjiga. — Tudi nam sveti ta
zvezda že od sv. kersta, kjer nam je sv. cerkev podala luč v
znamnje sv. vere; tudi nam že kaže pravo pot od otročjih let, ko
so nas učili starši in učeniki Boga prav spoznati in njemu služiti,
skerbeti za čednost in zveličanje; tudi nas Spremlja ta zvezda na
nevarnim potu tega življenja, nam kaže minljivost vsiga posvetniga, in
dolgo večnost po tem življenji. Vsim svitlo sveti, de se nihče ne
more izgovarjati; prijazno vabi še nedolžne z Jezusovimi besedami
rekoč: Pustite jih k meni priti in ne zaderžujte jih; njih je ne¬
beško kraljestvo '; lepo vabi trudne: Pridite k meni vsi, ki terpite
in ste obteženi ; jez vas bom poživil;  ojstro svari grešnike: Ako
pokore ne storite, bote vsi poginili;  terdno se glasi mlačnim : Ker
si mlačen, te bom začel iz svojih ust pljevati; v  sim pa kaže pla¬
čilo prihodnjiga življenja: Kar človek seje, to bo tudi žel.  Strašna
je za grešnike ta zvezda, kakor kervav ogenj iz kteriga zvirajo
štirje žarki, in na njih stoji goreče zapisano: Smert, sodba, več¬
nost, pekel; kaže jim vnanje teme, kjer bo jok in škripanje z
zobmi. Prijazno pa sveti pravičnim , in jih k serčnosti opominja
rekoč: Veselite se, vaše plačilo je obilno v nebesih; stoterno bote
prejeli in večno življenje posedli.  Brez števila jih je že pripeljala
ta zvezda, kakor tri modre k Jezusu, de pred njegovim tronam
v večnim veselji Njemu čast in hvalo dajo. O prečudna zvezda
sv. vere, ki tudi nam, kakor oblak v pušavi Izraelcam, svetiš in
pravo pot kažeš, kdo bi za teboj ne hodil in z nekdanjimi Izraelci
ne obljubil: Vse, kar rečeš, bomo storili? Zares, to ti obljubimo,
o Gospod, ki si nas poklical iz teme v to prečudno luč!

Pa zvezda sv. vere ni le luč, ki sveti, ampak tudi greje in
zdravi ter daje moč vsim, ki za njo hodijo, jih okrepčuje zoper
nevarnosti, in ozdravlja njih rane. Jezus ni le pot in resnica, am¬
pak tudi življenje; on ni le prišel iskat, ampak tudi zveličat,
kar je bilo zgubljeniga. Vse pozemeljske oblasti ne morejo dati
človeku potrebne moči za pot proti nebesam; vse skupej ne morejo

334

ozdraviti njegove duše, ako je z greham ranjena. To pa je zmaga,
ki svet premaga , naša vera;  ona nam kaže svojiga Začetnika,
ki uči: Zaupajte, jez sim svet premagal;  Njega, ki da svojo kri
v odpušenje grehov, ki nas zagotovi: Pojdi, tvoja vera ti je po¬
magala.  Moč te vere je storila goreče aposteljne in stanovitne
marternike; je serčnost dajala pervim kristjanam, de so si pustili
raji serce iz telesa, kakor vero iz serca vzeti; moč te vere je
omečila serca tudi terdovratnih grešnikov, in je sploh spremenila
obličje zemlje. To je zmaga, ki svet premaga, naša vera;  ona
daje prečudno moč v vsili britkoštih in nevarnostih. Pač je res ona
tisti evangeljski zaklad, ki ga človek najde, gre in vse proda za
ta zaklad. Pač po pravici piše sv. Avguštin: Nar veči bogastvo,
nar dražji zaklad, nar veči svetlost, ki se najde, je sv. vera; ona
razsvetluje na duši slepe, prinese zveličanje grešnikam, sprejme na
tavžente zgubljenih . . . nas za nebesa pripravlja in z angeli več-
niga veselja deležne stori.

Zato radi in z veseljem poslušajmo glas Božji, ki nam po veri
v naše serca doni, in hodimo po poti, ktero nam kaže zvezda sv.
vere, in podobni bomo modrimu možu, ki je svojo hišo zidal na skalo,
vresničnila se bo nad nami aposteljnova beseda: Pravični iz vere
živi.  Še na smertni postelji nas bo tolažila in nam svetila proti ve¬
seli večnosti. Sv. Petra iz Verone , ko je bil še majhen fante, je
vprašal nek hudobnež, kaj se v šoli uči? Fante odgovori: Katoliško
vero, Kredo. Fante odraste, postane duhoven, mnih in marternik.
Ko je bil zavoljo vere preboden, je še klical: Kredo, verujem v
Boga; in ko v svoji kervi leži in že več govoriti ne more, še
pomoči perst v kri svojih ran ter na tla zapiše: Kredo, verujem.
Srečen, komur sveti luč sv. vere v življenji in v smerti!

3. Na poti proti nebesam nam pa zadnjič sveti tudi zvezda
vnanjih, posebno žalostnih prigodeb,  s kterimi Bog hoče iz spa¬
nja zbuditi in k sebi privabiti vse, grešnike in pravične. Ako
namreč ne poslušamo glasu vest/ in vere, in živiga Boga pozabi¬
mo; ako smo pri vsim tim, de nas vera ponižnosti in čistosti uči,
nas k svetosti vabi in nam plačilo v nebesih obeta, vender le polni
prevzefniga in nečistiga duha, vsi mlačni v dobrim in v posvetno
zgubljeni: Gospod vzdigne svojo roko, ter se oglasi v vnanjih
prigodbah, v bolezni in drugih nesrečah. Gospod sam to žuga re¬
koč : Ako ne bot e poslušali, in bote zoper mene ravnali: se bom tudi
jez v svoji jezi vzdignil zoper vas ter vas bom udaril s sedmeri-

335

mi nadlogami zavoljo vaših grehov.  Tudi zgledi sv. pisma nas to
uče. Prevzetni kralj Nabuhodonozor ni hotel poslušati ne lepe be¬
sede, ne ostriga žuganja preroka Daniela; nič ni moglo ozdraviti
oslepljeniga kralja. Na enkrat ga Božja roka zadene , de se od
ljudi pahnjen po gojzdu klati, in kakorzvir živi. In kaj se zgodi?
Zdaj povzdigne svoje oči proti nebesam in hvali Boga, ki živi
vekomej, in ga časti, ker njegova mogočnost je večna in njegovo
kraljestvo gre od rodu do rodu. Hvali Gospoda, kralja nebes, ker
vse njegove pota so pravične, in vse, ki se prevzetno obnašajo,
zamore ponižati. Glej, kako so britkosti prevzetniga kralja spre¬
menile in k Bogu obernile! Tudi kraljev prerok ravno to od sebe
spozna, rekoč: Dobro je za me, de si me ponižal , de se učim
tvoje pravice. V stiski sim k Gospodu vpil, ter sim bil uslišan.

Ali se ne godi tako še zmirej ? Dokler je človek v sreči in
pri zdrav ji, dokler se mu vse po volji godi, pač lahko presliši
glas vesti in vere, lahko pozabi Boga in večnosti; sreča in zdravje
ga storite še bolj prederzniga in hudobniga , de kakor oslepljen v
svoje pogubljenje hiti. Kaj hoče usmiljeni Oče zdaj storiti, de bi
nepokorniga- otroka iz spanja zbudil? Ali mu hoče poslati oznano-
vavca resnice, de bi ga posvaril? Pa kolikrat je že resnice slišal,
in posvarjen vselej oterpnjen ostal! Gospod se posluži grenkiga
zdravila, de bi hudo bolezen ozdravil. Tega prevzetniga fanta, uno
nečimerno žensko pusti priti v sramoto ; požrešniga, igravca obiše
z revšino ; lakomniga udari z nesrečo ; terdovratne tepe z mnogo¬
terimi šibami; vse le zato, de bi spoznali, kako britko in grenko
je, de so zapustili svojiga Boga. In res ravno take žalostne pri-
godbe grešnika živo uče spoznati nestanovitnost in nečimernost vsiga
posvetniga, ga bude iz mlačnosti in slabih navad, ga silijo oči
povzdigniti proti nebesam, od kodar zamore pomoč priti, kjer je
naš pravi konec. De v poterjenje te resnice ne bom našteval dru¬
gih zgledov, vzamem le vas za pričo. Kdaj ste bolj na svoje zve¬
ličanje mislili ter dobre sklepe delali ? Kdaj ste nar bolj pri-
serčno molili.in svoje grehe obžalovali? Ali ne takrat, ko vam je
Gospod v nesreči govoril,, ko je svojo šibo nad vas stegnil in vam
žugal ? Takrat, ko je on kakor moder zdravnik grenkih zdravil da¬
jal, hudo rano z ojstrim nožem rezal? V taki sili spoznamo, ka¬
kor zgubljeni sin, svoje zadolženje , ter se k razžaljenimu Očetu
nazaj vračamo. Tak glas Božji nas pretrese kakor grom pri gori
Sinaji, de ne vterdimo svojih sere.'

386

Pa (udi pravične Gospod tako kliče, in jih s križem obiše,
de bi njih čednost skusil in njih zaslužirije pomnožil. Kako ojstro
je bil skušan Abraham, de je mogel pripravljen biti, tudi lastniga
sina darovati; kako britko terpljenje je prišlo nad pobožniga Joba;
kako žalostne ure nad zvestiga Jakopa, in nedolžniga Jožefa! Pa
kdaj se je bolj lepo pokazala njih živa vera in terdno zaupanje ?
kdaj se je lepši svetila njih poterpežljivost in stanovitnost, kakor
v tih britkih skušnjavah ? In še zdaj po besedah sv. pisma Bog
njim nadloge 'pošilja , hleve hoče za svoje otroke sprejeti ; in vsi ,
hlevi hočejo pobožno živeti , morajo preganjanje terpeti,  kakor
vsakdanja skušnja dovolj spričuje. Pa kdaj pobožni kristjani bolj
živo pokažejo svoje zročenje v Božjo voljo in zaupanje na Boga,
kakor na glas britkost, ko pravijo: Gospod ve za nas, pod nje¬
govo roko smo; njegova volja naj se zgodi! Kdaj se vidijo lepši
zgledi keršanske ljubezni in poterpežljivosti, kakor v sili in terplje-
nji ? Kakor se zvezde le po noči svetijo ter so po dnevi nevidne,
tako se še le v sili pokaže čednost, ktere v sreči ne pokažemo;
kakor se zlato v ognji očisti, se očisti čednost pravičniga v ognji
terpljenja. Ali ne bodo torej tudi pravični voljno ih Bogu zročeni
tega glasu od zgorej poslušali, ter z pobožnim Jobam klicali:
Gospod je dal , Gospodje vzel; kakor je njemu dopadlo , se je
zgodilo ; njegovo ime naj bo češenol  Ali ne bodo spoznali, de je
nesreča Gospodova zvezda, znamnje ljubezni Božje in prihodnjiga
zveličanja ? Res, Gospod , ako raniš ali celiš, blagosloviš ali ka¬
znuješ, zmirej si ravno tisti dobri Oče, zmirej je tvoj glas, ki nas
vabi in kliče! O de bi že tudi mi enkrat si ta glas k sercu vzeli
in s spreobernjenim Savlam vprašali: Gospod , kaj hočeš , de sto¬
rimo i? De bi mi, kakor trije modri za zvezdo, zvesto hodili za
zvezdami, ktere nam svetijo na poti proti nebesam: za zvezdo vesti,
za zvezdo vere, za zvezdo vnanjih prigodeb, ki nam kažejo pot
in nas kličejo, kakor mladiga Jožefa judovske vere!

Zaslišite tedej, priserčno vas opominjam, ta trojni glas vi grešniki,
ki vam vest toliko očita, vera tako strašno gorje žuga in vam lastna
in družili nesreča tako živo pokoro oznanuje. Dans , ko zaslišite
Gospodov glas , ne vterdite svojih sere , in ne odlašajte od dne do
dne; morebiti hodi Gospod že več let gledat drevesa, in ako spet
sadu ne bo, poreče: Posekajte ga in verzite ga v ogenj.  Prepozno
bi na zadnjo uro prisiljeni s hudobnim Antioham za milost vpili;
ž njim vred bi utegnili zaverženi biti. — Zaslišite ta trojni glas

337

vi, ki ste dobro že začeli in obetali , pa se vam vse le pretežko
zdi, in že v spolnovanji svojih sklepov pešate, zaslišite glas vere,
ki veleva, iz vse duše, iz vse moči Boga ljubiti; glas vere, ki
kliče: Ne vsak , ki pravi: Gospod! Gospod! pojde v nebeško
kraljestvo ; le on, ki stori voljo nebeškiga Očeta , ki do konca sta¬
noviten ostane , bo zveličan.  Oh, tudi nespametne device so hotle
iti za ženinam , pa vse zaspane so ga zgrešile, in zastonj terkale
rekoč: Gospod, Gospod, odpri nam! — Poslušajte trojni glas Božji,
vi pravični , ki vam vest nič ne očita, in ki vse, dobro in hudo,
v svoje zveličanje obračate; glejte, "v sebi nosite mir, kakoršniga
svet ne more dati, in za kratkim trudam vam vera kaže večno
plačilo, ki ne pride v nobeno primero z zdanjim terpljenjem; glejte,
Začetnik vere vam obeta venec zmage in vam ga lepša pri vsa¬
kim zdildjeji; On vas podpera po svoji obljubi že zdaj z obilnimi
gnadami, de bi po obilni setvi obilno želi, in si k koncu s sv. Pavlam
spričevanje dajali, de ste po dobrim vojskovanji tek dokončali in vero
ohranili. — Vsi  voljno poslušajmo vselej glas Božji in mu iz serca
recimo s pobožnim Samvelam: Gospod, govori; tvoj služabnik po¬
sluša  slehern glas, ki pride od tebe, naj bo v cerkvi ali drugej,
v sreči ali nesreči; vedno prepričani, de je prav, kar in kakor
Bog stori in reče. Kakor trije modri hočemo vselej zvesto hoditi po
poti, ktero nam kaže zvezda vesti ali vere ali drugih prigodeb,
de srečno dojdemo tje do nebeškiga Betlehema, kjer bomo Jezusa
večno hvalili in molili. Naj se zgodi! A. Č.

Pervo nedeljo po razglašenji Gospo¬
dovim.

In prigodilo se je, de so ga tretji dan v tempeljnu našli, kjer
je v sredi učenikov sedel, ter jih poslušal. Luk. 2.

Slabe družine.

Sveta Marina, še le tri leta stara, se je deset Božjih za¬
poved naučila. Nar globokejši v serce ji je segla perva in nar
imenitniši keršanska zapoved, ki pravi: „Ljubi Gospoda svojiga

338

Boga čez vse,  — ljubi jsvojiga bližnjiga, kakor sam, sebe “. Va¬
rovala se je hudobnih Otrok, in njeno serce je bilo tako blago,
de so jo za vsak greh solze polile, ki so ga drugi otroci storili.
O, to je bila res preblaga cvetlica, nad ktero so se angeli vese¬
lili! — Pa Marina — nesrečna Marina, že bolj odrašena, je z
razuzdano deklico znanje imela, ki jo je zapeljivih reči učila, in
Marina je Jezusa zgubila! Kolika žalost in nesreča pa deje,
Jezusa zgubiti, nam kaže današnji sv. evangeli. Jožef in Marija
sta ga bila zgubila le po telesu, ne pa po duši, in vender Marija
pravi, s koliko žalostjo de sta ga iskala. Tudi Marina ga je
bila zopet našla, pa ne čez 3 dni, ampak še le čez 4 leta jo je
bil neki bogoboječ mašnik Bogu spet pridobil. Ali ta zguba jo je
potlej bolela vse njene žive dni. Pervo leto njeniga spreobernjenja
jo je vest zavoljo storjenih grehov tolikanj pekla, de je slabelo
tudi njeno truplo. Dušne težave ji je bil Bog čez 14 let polajšal
in ji je delil obilno znotranjiga veselja, pa telesne so bile ostale.
Zdihovalo je njeno telo do smerti v silnih bolečinah, ali duh je
bil voljan vse dni in ure, dokler ni teka svojiga terpljenja dokon¬
čala. S tako ojstro pokoro je bila Marina zgubljeniga Jezusa na¬
šla, se očistila in tudi pred Bogam posvetila. Ker nam pa ne
le ta, ampak sto in sto zgledov kaže, de se Jezus nam nikjer
ložej ne zgubi, kakor v slabih drušinah, bomo kaj maliga z Božjo
pomočjo prevdarili, kako de se nam je slabih drušin varovati.  To
je reč’, ki jo skorej vsak ve, pa le malo jih je, de bi jo spolno-
vali; torej je potreba, de si to reč toliko globokejši k sercu
vzamemo.

Jezus, naš zgled in naš Gospod, je bil v drušini Jožefa in
Marije, v drušini s svojimi aposteljni in učenci, v drušini s sv.
Janezain Kerstnikam, v drušini med učeniki v tempeljnu, v dru¬
šini z dobrimi množicami, ki so njegove svete nauke poslušale, in
sploh le v dobrih drušinah. K grešnikain je le tačas v drušino
šel, kadar ga je vikši namen klical, ko jih je učil in spreobračal.
Po njegovim zgledu mora kristjan le dobrih drušin se lastiti, va¬
rovati se hudobnih.

Slaba drušina pa je tista, v kteri nedolžnost ali stan gnadc
v nevarnost pride, sploh kjer je priložnost greha, ali tudi le
oslabljenja v dobrim in nagnjenja v hudo, de duša škodo terpi.

339

Lahko bi vam naštel silo veliko okolišin in slabih drušin, kterih
se morajo varovati otroci posebej, odrašeni posebej, samski in
zakonski posebej, moški in ženske posebej i. t. d.; ker pa skorej
vsak človek svoje posebne nevarnosti ima, in jih tudi veči del lahko
ve in vidi, torej je pred vsim drugim potrebno, de si to globoko
v serce vtisnemo, kako de nas Bog sam svari pred slabimi dru¬
žinami. Nobeniga vprašanja in tudi izgovora ni, ampak narav¬
nost uči' sv. Duh, de se vsak kristjan mora slabih drušin varovati.
„Moj sin! ako te grešniki vabijo, ne hodi za njimi. Ako pravijo ,
pojdi z nami! moj sin, nikar ne hodi k njimi; zderki svojo no¬
go od njih. Ci  (P re g* 1', 10. „Ne razveseljuj se po ste¬

zah nezboknih , in pot hudobnih ti ne bodi všeč. Beki pred njo ,
in ne hodi tj e) odstopi, in zapusti jo  /“ (Preg. 4, 14.) »Ni¬
kar se ne poganjaj za hudobnimi, in ne voši si pri njih biti
(Preg. 24,  1.) „ Torej pojdite zmed njih, in ločite se, govori

Gospod, in ne dotikujte se nečistiga." (2.  Kor. 6, 17.) Napo¬
vemo vam pa, bratje, v imenu našiga Gospoda Jezusa Kri¬
stusa, de se vsakimu bratu umaknite, kteri napačno kivi . .  . Ako
pa kdo naši besedi v tem pismu ni pokoren , tega si zapomnite,
in nikar ne imejte nobene drukbe k njim!“ (2.  Tes. 3, 6.)
„Ako je kteri, ki se brat  (kristjan) imenuje, nečistovavec, ali
lakomnik, ali preklinjavec, ali pijanec; ali razbojnik; s takim
še ne jejte nikar. 11,  (i. Kor. 5,11.) S tem sim vam povedal
veliko iz svetiga pisma, de bote vedili, de vam Bog prepove, v
hudobne družine hoditi, in ne duhoven ali kak drug človek sam
iz sebe. Koliko gnusenje de so torej sveti očetje imeli do hudob¬
nih drušin, nam sv. Izidor priča, kteri celo pravi, de je boljši,
imeti sovraštvo do hudobnih, kakor tovaršijo ž njimi.

Zakaj de Bog ne dopusti v take družine hoditi, se lahko
sprevidi. Nedolžni človek, ki živi v gnadi Božji, ni nikomur tako
ljub in drag, kakor Bogu samimu, in nihče na svetu ne spozna
tako , kakor Bog sam , kolika škoda je zguba nedolžnosti in
stanu gnade Božje. Ta nezmerna nesreča pa se ravno v slabih
družinah nar večkrat zgodi. Dobri in nedolžni se namreč lahko
spačijo in hudobnih pregrešno življenje in obnašanje poprimejo,
ako v njih družino začno zahajati. Torej govori Duh Božji:
„Kdor hodi z modrim, bo moder; prijatel neumnekev pa bo
njim enak. li  (Preg. 13, 20.) „Kdor se s smolo peča, se osmoli,
in kdor se z napuhnjenim pajdaši, bo tudi napuhnjen .“ (Sir.

340

13, 1 .) „ Ne dajte se zapeljati: pregrešni pogovori dobro

obnašanje spačijo (1. Kor. 15, 33.) „S svetim boš svet , z
napačnim pa napačin . K  (Ps. 17, 26.) Nobeden naj se ne iz¬
govarja, de je dosti terden in se ne bo dal premagati, če tudi v
pohujšljivo družino pride, ker hudobija ima že tako lastnost, ka¬
dar se dobri s hudobnim začne pajdaših, de se ne spreoberne
hudobni od dobriga, ampak dobri se skazi od hudobniga. Akose
zdrav grojzd gnjiliga dotikuje, se ravno tako skazi in ugnjije;
torej vincarji odbirajo kar je gnjiliga, de se tudi uno, kar je
zdraviga, gnjilobe ne naleze. Tako utegne le malo hudobnih ali
pa tudi le en sam spačen cele vasi dobrih okužiti, ako njegove
družine išejo. „Ali ne veste , pravi sv. Pavel, de malo drokja, vse
testo prekisa  ?“ (1. Kor. 5, 6.) Dobro pomnim še iz otročjih

let, kako hitro so otroci in bolj odrašeni marši k ter e napake po-
prijemali, ki jih je kdo od kod prinesel; koliko hitrejši pa de se
še hujši kužne, zlasti nečiste pregrehe in preklinjevanja, ali
ostudne pesmi razširjajo, in kako de so nevarne, vsak lahko spre¬
vidi. Zavoljo tega Bog in previdni ljudje prepovedujejo v hudobne
družine hoditi. Sv. Hieronim pravi: „ Kaj je potreba , de se v

hudih drušinah zaderjuješ , kjer ni drugači, de se vsak dan po~
grezneš, ali pa moraš premagati  ? Kdo umerjočih bo zraven kače
imel varno spanje%“  Velik čudež je bil, de Daniel v levnjaku
od levov ni bil raztergan; še veči čudež bi bil, ako bi se nedolž¬
ni med pohujšljivci nedolžniga ohranil.

1) Torej, keršanski človek! ako vidiš, de je v kaki hiši
tvoja nedolžnost v nevarnosti, zapusti jo in beži od nje. Nikal¬
ne reci: Sej bi rad proč šel, pa nimam kam iti. Oče nebeški, ki tiče
pod nebam preživi in lilije na polji oblači, tudi tebe ne bo pozabil,
ako zavoljo njega hudo priložnost zapustiš. Ako bi mogel pa
tudi od hiše do hiše kruha prositi, ti je boljši, kakor pa razboj¬
niku v roke pasti, in svojo nedolžnost in poštenje zgubiti. — Ne
hodi v hiše, kjer klafajo, obrekujejo, od Božje službe, svete vere
in njenih služabnikov posmehljivo ali celo zaničljivo govore.- V
tacih drušinah ni sv. Duha, in vselej bo ranjena tvoja duša, ako
se tudi le malo časa v njih mudiš. — Varuj se tistih kotov, kjer
se igravci in postopači zbirajo; ako-se s tacimi začneš družiti,
ti bo težko več pomagati. Ti nemarni ljudje opušajo Božjo službo,
serce jim za vse dobro in sveto obledeni in oterpne, so skorej
vselej še v druge pregrehe pogreznjeni; oni zaigrajo in zakvar-

341

tajo svojo dušo. — De poštenost in prijaznost Božjo ohraniš, ne
zahajaj v tiste pivnice m beznice, kjer se pijančeva, gode, pleše
in norčuje. O kolikim so nesrečni godci že zagodli gnado Božjo
in nedolžnost! Take hiše so vrata, skoz ktere se naravnost v
pekel gre. Kdor se po stejah plazi, sajast in čern iz njih pride;
in kdor po tacih pregrešnih hišah kratkočasa iše, si svojo neu-
merjočo dušo ogerdi. Ako bi se vedilo, kdor v to ali to hišo gre, de
vsak gobov, slep ali kruljev iz nje pride; je gotovo, de bi se je
slehern ogibal: ali se ne boš pa še veliko več tacih kužnih kra¬
jev varoval, kjer veš, de svojo dušo v njih oskruniš?

2 .  Posebno nevarna tovaršija je tovaršija otrok s posvetnimi
odrašenimi. Sv. Ambrož imenuje drušine spačenih hud ogenj, kteri
tudi svete serca z dirtiam greha in zmote navdihne. Po pravici se
slaba drušina z ognjem primerja in pa s takim ognjem, ki sleher-
niga ali požge, ali osmodi, ali saj z dimam očerni. Kdor se ognju
hudih drušin pridružuje, so mu lete tako škodljive, kakor žerja¬
vica, mu požgo dušo in telo, ter jo spremene V ogorek večniga
pogubljenja. Kdor se pa temu ognju le bliža, to je, se kterikrat
kaj maliga v njih prederzno pomudi, se gotovo kaj osmodi’ z njih
hudobnimi zgledi, ako ne več, in njegova lepa nedolžnost se več
ali manj okadi in onesnaži; kmalo se ga kaj od unih posvetnjakov
prime, kar je Bogu zoperno, in Božje čisto oko ne more več s
tolikim dopadajenjem gledati na človeka , kteri nesnage iz vsiga
serca ne sovraži. Kdo se ne bo torej čudil prederznim staršem,
pravi neki učenik, de veliko očetov in mater svojim otrokam do¬
voli, k takimu ognju hoditi, ter pripuste, de se otroci, sinovi in
hčere večkrat mudijo pri tacih posvetnih hlapcih, strežnikih, de¬
klah , ali še vse preveliko prijaznost z njimi delajo, ker vender
vedo, de se je sv. Peter, že vterjeni človek, pri takim ognji ope¬
kel , se pri taki drušini spačil. Taka drušina posvetnih poslov in
služabnikov otrokam nikoli nič prida ne prinese. Molčimo od tega, de
se take nedolžne duše v enaki drušini nič dobriga ne učijo, de se
od njih obnašanja in govorjenja nekake robatosti in neobtesanosti
navzamejo, de po njih zgledu velikrat zamerzo dobijo do ljudi in
svetih reči, ktere so ljubiti dolžni; se godi še veliko več ne-
varniga. Otroci se namreč v tacih drušinah toliko hudiga nalezejo,
so tako pohujšani, de se ta kuga vse življenje več popraviti ne
more. Ako namreč mladost, mehka kakor vosek, večkrat sliši, kako

odrašeni razločniga spola brez sramožljivosti norčujejo^ in kvantajo,

23

342

z dvostranskimi besedami zasekujejo, ali pa se med seboj zmerjajo,
kolnejo in rotijo, si nasproti pregrehe in gerdobije očitajo, ali sc
celo s tacimi gnusobami hvalijo, od čednosti, molitve i. t. d. pa
zaničljivo govore, pa tudi svoje vikši obrekujejo in druge čemijo;
ali ne bodo nedolžni od taciga peklenskiga ognja, ne le okajeni
in osajeni, ampak globoko v dušo ranjeni in pohujšani, in terpe
toliko škodo, de je starši Z vsim svojim trudam ne morejo več
popraviti. Ker tedaj dobro spoznate, keršanski starši, v koliki
nevarnosti so otroci, ako v take drušine pridejo, varujte jih vsake
slabe drušine, de se ne pohujšajo. Nič manjši, velikrat še le veči
nevarnost je za otroke, ako jih spušate med njim enake na pašo,
kjer jih je velikrat na trume skupaj, ali pa, če se brez dela z
drugimi po vasi in po hišah sem ter tje potikajo. Vsiga enaciga
otroke varovati je dolžnost keršanskih staršev, ker take drušine
in derhali so razbojniške jame za nedolžnost.

3. Ena nar nevarniših slabih drušin je ponočevanje ,< ktero je
po marsikterih krajih tako silno vkoreninjeno, de nas mora strah
in groza obhajati, ako premislimo, koliko hudih nasledkov de ta
slaba drušina ima. Ponočevanje je nar strašnejši dušna kuga v
naših krajih; ta razvada je začetek pogubljenja pri kmetiških sino¬
vih in hčerah. Ta razvada ima toliko hude nasledke za seboj, de
smemo velik del sedanjih šib in stisk ti ostudnosti pripisovati. V
ponočevanje se podati in pa Bogu se odpovedati, se ob enim god/.
Ponočevanje začeti, ali pa hudiču se zapisati, je ena reč; zakaj
ravno tačas se mu zapišeš , kadar med ponočevavce stopiš in se
njih drušine okleneš. Nar več smertnih grehov po kmetih iz te
gnusobe izhaja, ne le ostudna nečistost, zapravljenje poštenja, pi¬
jančevanje, merzenje cerkve in sv. zakramentov, nesramna pre-
derznost, ampak tudi veliko pobojev, pretepov in morij ima v ti
napaki svoj začetek. Dorašeno mladost celih vasi ta strašna kuga
ob Božji strah pripravi. Gorje Slovencam zavolj tega greha! Do¬
kler se mladeneč v to gnusobo ne poda, je voljan, pokorin cerkvi in
staršem, potem pa ga huda terma obsede, in tudi zunanja dopad¬
ljivost se mu z lica zbriše* Koliko mladenčev bi bilo lahko svetni¬
kov, ko bi jili ponočevanje ne spačilo in ne zapeljalo! Koliko jih
v starosti milo objokuje tiste leta, ki so jih v takim življenji do-
pernesli! Ali kaj pomaga, ker se čas ne da nazaj priklicati, de
bi se storilo nestorjeno , kar je doperneseno in v sodnjih bukvah
zapisano. Ali srečen, kdor saj še čas in voljo ima jih objokovati,

343

zakaj njih dosti jih popred umerje ali celo žalosten konec stori
pogosto ravno zovoljo tega greha; veliko pa jih je zaterjeoih in
Bogu nehvaležnih starcov, kakor so bili v mladosti. Še veči groza
mora zgrabiti ponočnjaka, ako pomisli na pohujšanje, ki ga daje
s tem mlajšim, ktere on s svojim zgledam na svoje povabi. Ka-
koršen je on , taki bodo čez malo let mlajši, ktere on tako živeti
uči, in ko bodo njegove kosti že, kdo ve kolikrat, prekopane, bodo
njegovi grehi v pohujšanih mladih še na svetu živeli! in to bo šlo
od rodu do rodu naprej, ako ne bodo vsi ljudje tistih krajev, kjer
se to godi, s silo zaterli te gnusobe. Kolikiga zadolženja se te¬
daj prederzni ponočevavec za vse prihodnje čase deležniga stori!
Vse to naj te s straham napolnuje, keršanski mladeneč, in pa s stu-
dam do ponočevavcov in ponočevanja, de terdno skleneš, se svoj
živi dan nikoli med take ne podajati. Pri zveličanji vaših duš in
pri zveličanji vsili, ki bodo za nami živeli in hodili po tih krajih,
vsakiga zmed vas prosim, mu zaterdim, in kakor duhovni pastir
prepovem, de naj se tudi ne en samkrat več vprihodnjič ne prederzne,
v ponočevanje se podati. Ako bi pa kteri nasproti delal, naj si
bo svest, de ga bo posebno huda šiba Božja zadela, ker on Bož¬
jim svetim namenam in pa njegovim namestnikam vedama inspre-
derzno voljo nasproti dela!

4. Zmed nar nevarniših drušin je tudi drušina z drugim spolam.
Tukaj ogenj hudiga nagnjenja, svet in satan skupej pritegnejo, de
bi človeka, ne le počasi spridili, ampak pogosto kar nanaglama
v otroka pogubljenja spremenili. Zveste, močne može, terdi sv.
Maksim, hudič s pomočjo ženskih premaguje. Ženska je bila
vzrok prešeštva pri Davidu, bratomorstva pri Absolonu, oslepljenja
pri Samsonu, malikovanja pri Salomonu. Iz eniga greha izhaja brez
števila družili; torej gorje in gorje tistim, kteri se v pregrešne

znanja in zaveze spušajo, ali pa tudi le sploh brez potrebe v ne¬
varne drušine z drugim spolam zahajajo! Nobeno oko ne pregleda
pohujšanja, ki ga taki prederzni razuzdanci celim soseskam in ro-
dovam dajejo, nobeno ne premeri nesreče, v ktero sami sebe pah¬
nejo ! Vse hudo izhaja od tacih ljudi, ki v pregrešnih zavezah in
v  nečistosti žive. Torej pravi neki učenik, de ni bilo še skorej
nobeniga odpadnika, kteri je kdaj sv. vero zatajil, de bi ne bil od
ženske zapeljan. Že v pervih časih je bil hudobnež Simon vražnik
zapeljan od neke Helene; krivoverec Montan od neke Priske

Donat od neke Lucilije; Elpidi od neke Agapije i. t. d., kakor je

23 *

344

tudi Luter v svoje zapeljanje našel neko Katarino iz Bore. Tako
je tedaj res, kar modri Sirah govori, de ženske modre može store
odpadnike  (Sir. £9.). S tem pa naj ne bo pobožnimu ženskimu
spolu na njegovim postenji nič utegnjeno , ker to velja le od hu¬
dobnih in razuzdanih žensk, ki strahu Božjiga nimajo. Tudi naj
se Bogu usmili, de dandanašnji morebiti veliko več hudiga izhaja
od moških, ktere je Duh Božji zapustil, kakor pa od ženskih. Od
todi vidi in spozna svojo nevarnost vsak spol, in naj se nikoli in
pod nobenim izgovoram ne prederzne , kake zaveze ali pregrešne
prijaznosti delati, ker brezno, v kteriga se taki pogreznejo , nima
dna, in neprecenljiva je dušna in telesna škoda. „Vsaki se varuj
svojiga bližnjiga“,  opominja Jeremija prerok, in to zadeva zlasti
nevarnosti pred drugim spolam.

5. Nobena drušina pa, kakor neki učenik pravi, ni tako huda
in nesrečna, kakor ako dober nedolžen moški z malopridno žensko
v zakon stopi, ali pa malopriden moški z dobro nedolžno žensko.
Pri druzih tovaršijah namreč zamore nedolžni saj iz drušine bežati,
ko vidi in spazi nevarnost; pri zakonskih pa tega ni moč. Torej je
Bog v starim zakonu take zakone prepovedal: ,,/Ve delaj z njimi
zaveze , ... ne sklepaj zakona. Svojih hčer ne dajaj njih sino-
vam, in njih hčer ne jemlji za svoje sine , zakaj one bodo sinove
Zapeljale “. (5. Moz. 7, 3.) Kako hudo je, če je človek za ves
čas svojiga življenja, tako rekoč, priklenjen na slabo drušino svo¬
jiga zakonskiga tovarša ! Eden bi rad molil, drugi od molitve ne
more slišati; eden bi rad pogosto sv. zakramente prejemal, drugi
ga sovraži zavoljo tega, in mu vse mogoče zaderžke stavi; eden
za otroke moli in jih lepo uči, jim dobre zglede daje, drugi jih
preklinja in pohujšuje; eden žeh' živeti po keršanski treznosti,
druziga je duh nečistosti obsedel; eden varuje in zbira za dom in
otroke, drugi raznaša, zapija in zapravlja; eden rad vbogajme
daje, drugi je od lakomnosti poseden; ob kratkim rečeno: eden bi
rad, de bi bila oba božja, drugi tako dela, de bi bila oba pek¬
lenska. O nesrečna drušina taciga zakona! Kadar ni v zakonu
keršanske prijaznosti, kadar ni pri obeh duha treznosti in zataje¬
vanja, molitve, in sploh strahu Božjiga; — nesrečen tak zakon!
Mož brez strahu Božjiga, ali pa žena brez strahu Božjiga, to je
tako huda reč, de ne vem, s čim bi jo primeril. Zato naj se vsak
pridno in goreče z Bogam in z modrimi ljudmi posvetova, prejden
se da vkleniti v jarem , kteriga le sama smert razdere, in naj

345

slehern dobro premisli, koga si za ženina ali za nevesto zvoli,
zakaj potlej je prepozno tožiti in se kesati. Kadar se kteri zmed
nji poživini, pozabi, de ima on sam dušo, de ima njegova žena ali
njen mož dušo, de imajo otroci dušo! Torej čujte in molite, de vas
strah Božji ne zapusti, in de sprosite dar zatajevanja ob hudi uri.

Dobre in nedolžne mora pred drušinami hudobnih zlasti tudi
to strašiti, ker Bog vetikrat tudi dobre in nedolžne ojstro strahuje,
ako se v drušinah hudobnih znajdejo. „ Odmakni preč se od kri¬
vice  , in nesreča se te bo ognila “, govori Modri (Sir. 7, Si.).
Med Izraelci so, se bili nekteri spuntali, in Bog je za to Izrael-
cam strahovanje odmenil. Mozes pa je prosil, rekoč: bo li

nad vsinii tvoja jeza zmaševala, če je eden grešil?  Bog na to
ukaže, de naj zapuste drušino hudobnih , če ne, bo vse kazen
zadela, in reče: Odstopite od šotor jev teh hudobnih in nobene

reči se ne dotikujte, kar je njih , de ne bote v njih greh zaplete¬
ni “. (3. Moz. 16.). Tudi pravični Lot  je mogel z ženo in otroci
bežati iz tovaršije nečistih in krivičnih Sodomljanov, če ne, bi bil
z njimi vred v žeplenim ognji konec vzel. Možje njegovih hčer
pa so z unimi smert storili, ker se niso hotli iz te hude drušine od-,
ločiti. Ker so Izraelci nezbožniga tatu Ahana  med seboj terpeli
je bilo vse ljudstvo tepeno zavoljo njega. Vojsko so zgubili, v
kterih jih je bilo več pobitih, in Bog jim je bil zažugal, de ne
bodo na vojski srečni, dokler ne bo Ahan po zasluženji štrafan. Jozva
je ukazal njega in vse njegove s kamenjem podsuti, vse ukradeno
blago in tudi njegov šotor, in vse kar je imel, požgati; na tisto
mesto pa so nasuli veliko grobljo kamenja, in ko je bila hudobija
potrebljena zmed njih, jih Božja jeza ni zadela. (Jozv. 7.) Ravno
tako so bili mornarji, ki so bili zoper Boga se spuntavšiga pre¬
roka Jona  v barko vzeli, zavoljo njega v veliki nevarnosti, in bi
se bili skorej vsi potopili, ako bi ne bili njega v morje vergli. —

Varujte se tedaj, kristjanje, tovaršije hudobnih tudi zavolj
jeze Božje, ktera bi vas z njimi vred zadela, ako bi se k njim
družili. Ako ti gospodar s pijanci tovaršijo delaš, bo terpela tudi
tvoja hiša kazen, ktera bo njih zadela. Ako pustiš, de tvoji sinovi
ali hčere med malopridne zahajajo, bo zadela šiba tebe in otroke.
Ako ti gospodinja svojih hčer in dekel nimaš po dnevi in po noči
pod bistrim očesam , bodo one razuzdane, in šiba bo prišla nad
te in nad nje, nad tvojo hišo, nad tvojo živino in tvoje polje. In
kdo bo nad tem dvomil, de, ker se sploh na enake nauke in svar-

346

jen ja vse premalo gleda, je že več let sem po vsili straneh toliko
grenkih šib in stisk? Bog hoče, de naj se dobri brez potrebe ne
mešajo med hudobne, ampak naj sami v priprostosti serca k Bogu
kličejo in prosijo za odvernjenje šib ter za usmiljenje, in Bog se
bo ozerl na nje, kteri rad usliši molitev in klicanje pravičniga.
Vsim tedaj kličem in v imenu Gospodovim zaterdim: Odstopite od
hudobnih, de se vas hudo ogne — na duši in na telesu! Amen. —n.

Pervo predpepelnično nedeljo.

Praznik sladkiga imena Jezusoviga.

„Zlata in srebra nimam, kar pa imam, to ti dam: Vimenu
Jezusa Kristusa Nazareškiga vstani in hodi.“ Ap. dj. 3, 6.

Kaj pomeni ime Jezus? kako ga izgovarjati?

Jl^reljubeznjivi! dans obhajamo god Gospoda in Zveličarja
našiga Jezusa Kristusa, praznik Njegoviga presladkiga imena. In
ravno ta imenitni praznik mi lepo priložnost daje, Jezusu v čast od
njegoviga presladkiga imena s lepo besedo danes z vami govo¬
riti. 0 kako imenitno, kako sveto, kako mogočno je to ime Jezus!
— Sam angel je iz nebes poslan, to ime oznaniti, in Jožefu reče:
ln imenoval boš njegovo ime Jezus;  Marii pa: Ne boj se,
Marija! kar bo v tebi spočeto, bo sin Narvišiga imenovano.  O
kako sveto, kako imenitno je torej ime Jezus! — Jezus sam pravi:
Nad tistimi, ki bojo v mene verovali, se bojo take znamnja razo¬
devale : V mojim imenu bojo hudiče izganjali , nove jezike govo¬
rili, kače prijemali , in ako kaj sirupeniga pijejo, jim. ne bo ško¬
dovalo, in na bolnike bojo roke pokladali, in bodo zdravi.  — Sv.
Peter sreča kruljeviga pri tempeljnu, ki milošnje prosi: Zlata, in
srebra, nimam,  mu reče, kar pa imam, to ti dam', v imenu Je¬
zusa Nazareškiga vstani in hodi • I n v  Jezusovim imenu kruljevi
vstane in hodi. O kako sveto, kako mogočno je torej presJ a dko
ime Jezus!

347

Ravno zavoljo tega, preljubeznjivi! je tako žalostno, kakor
sami veste, de ljudje to sveto, to imenitno jme Jezus tolikokrat
brez vse pobožnosti, brez vse potrebe, brez vse, spodobnosti, v
šalih in še tudi v jezi in kletvi imenujejo; kadar šopa v skušnja¬
vah, v dušnih ali telesnih potrebah, takrat pa pozabijo z zaupa¬
njem Jezusa presladko ime na pomoč poklicati. Za tega voljo,
keršanski poslušavci, vas želim danes Jezusu v čast podučiti, ka-
daj in kako morate to ime izgovoriti, de vam ne bo v greh, ampak
v pomoč in srečo : in vam bom dvojno resnico na serce položil.
I. Kaj pomeni presveto ime Jezus? 11 . Kako moramo torej to
ime izgovarjati?

Vam posebno, ljube duše! ki Jezusa bolj, kakor vse drugo
na svetu ljubite, in mu s čistim sercam služite, veselo uro storiti,
je še poseben namen moje današnje pridige. Zato me Jezusu v
čast prav  -zvesto poslušajte.

I. del.

Kaj pomeni ime Jezus?

1. Ime Jezus pomeni pervič našiga Boga.  Vera nas uči,
de je le en sam Bog, in de so v tim Bogu tri peršone eniga bitja
in ene natore: Bog Oče, Bog Sin, Bog sv. Duh. Kolikor je Oče,
toliko je Sin; in kolikor je Sin, toliko sv. Duh; vsi trije so pravi,
živi Bog. Zato tako lepo piše sv. Atanazi: Oče je Bog, Sin je
Bog, [sv. Duh je Bog; in vender niso trije bogovi, ampak je le
en sam Bog. Vera nas pa tudi uči, de je ravno Jezus Kristus
druga peršona v presveti Trojici, torej je tudi Jezus pravi živi
Bog. Zato angel prestrašeno Marijo, ki se za svoje devištvo boji,
potolaži rekoč : Ne boj se, Marijal kar bo v tebi spočeto , ho 8in
Narvišiga imenovano.  Zato tudi sv. cerkev od Marije device tako
v svojih molitvah poje: O sveto, neomadežvano devištvo, s kterimi
besedami te bomo zadosti hvalili, ne vemo: zakaj kteriga zemlja
in nebesa ne morejo zapopasti, si ga ti, o Devica! pod svojim
sercam nosila. In te besede sv. Avguštin tako lepo razloži, ker
pravi: Če je devica rodila, je zamogla le Boga roditi, in če je
hotel Bog rojen biti, ga je zamogla le devica roditi. Jezus torej,
Mariin sin, je pravi, je živi Bog! — De je temu v resnici tako,
nam sam Jezus priča, ker aposteljnam pravi: V mojim imenu bojo
hudiče izganjali; nove jezike govorili , kače prijemali, in ako

348

kaj strupeniga pijejo , jim ne bo škodovalo , in na bolnike bodo
roke pokladali, in bodo zdravi;  in ravno dans ozdravi sv. Peter
kruljeviga v Jezusovim imenu. Kako, ljubeznjivi! bi se v Jezu¬
sovim imenu taki čudeži godili, ako bi Jezus pravi, živi Bog ne
bil? To je sv. cerkev tudi zmiram verovala, in veruje. V Jezu¬
sovim imenu nas sv. cerkev keršuje; v Jezusovim imenu bolnike s
sv. oljem mazili; v Jezusovim imenu nove mašnike posvečuje; v
Jezusovim imenu ste si vi, zakonski, pred altarjem roke podali,
in kar je Bog zavezal, človek ne sme razvezati. Zato piše sv.
apostel Pavel do Filipljanov 2,  10.: Vsak jezik mora spoznati ,
de je Jezus Kristus Gospod , in v časti Boga Očeta.  Poglej, ljuba
duša! kako imenitno je to ime Jezus; — nikdar ga ne jemlji v
usta, brez globoke ponižnosti! Poglej, kako mogočno je to ime
Jezus; — nikdar ga ne jemlji v usta brez potrebe! Poglej, kako
sveto je to ime Jezus; — nikdar ga ne jemlji v usta brez pobož¬
nosti! — Ime Jezus nam tedej pervič pomeni našiga Boga.

2.  Ime Jezus nam drugič pomeni našiga nar boljšiga pri-
jatla.  Kdo je naš nar boljši prijatel? Ali ne tisti, ki nas nar bolj
goreče ljubi? Ali ne tisti, ki se veseli, kadar smo mi veseli, in
se z nami joka, kadar smo žalostni? Ali ne tisti, ki nas še takrat
ljubi, in nam zvest ostane, kadar smo ga mi zapustili, in nam
precej odpusti, kakor hitro ga odpušanja prosimo? In takošen in
še boljši prijatel naš je Jezus. Ali vam moram morebiti po¬
vedati, de nas Jezus v resnici ljubi? Poslušajte, kaj sam
pri sv. Janezu pravi: Veči ljubezni nobeden nima, kakor če
kdo življenje da za prijatle svoje.  On nas je ljubil do smerti.
Ali vam moram povedati, de se Jezus z nami veseli, kadar smo
mi veseji ? Poglejmo ga, kako prijazen s svojimi aposteljni na gost¬
jah v Kani Galilejski sedi, in svatam veselje narediti, svoj pervi
čudež stori. Ali vam moram povedati, de se Jezus joka z nami,
kadar smo žalostni? Poglejte, kako se z Marto in Marijo milo
razjoka pri grobu Lazarja, svojiga prijatla. Ali vam moram po¬
vedati, de nas Jezus tudi takrat kakor zvest prijatel ljubi, kadar
ga zaničujemo? Poslušajte, kaj sam v skrivnim razodenji 3, 20.
pravi: Jaz pa pred vratmi stojim , in terkam, de mi morebiti kdo
odpre in jaz k njemu grem.  Torej si bil ti, o ljubeznjivi Jezus!
ki si tolikokrat na vrata našiga serca terkal, ko smo v grehu ži¬
veli. Morebiti vam moram še tud povedati, de nam Jezus kakor
dober prijate! vselej odpusti, če se resnično poboljšamo? Poslu-

349

šajte, kaj sv. Janez Kerstnik od njega pravi: Poglejte Jagnje
Božje , ki grehe sveta odjemlje.  Poslušajte, kaj sv. pismo stare
zaveze reče: Naj bi bili tvoji grehi rudeči kakor škerlat, bojo
spet beli kakor sneg.  — O poglejte, ljube duše! kako lepo, kako
ljubeznjivo je to ime Jezus ! Izrekujmo ga torej pogosto, prav po¬
gosto v veselji in v žalosti, ali vselej pobožno, kakor se ta-
košnimu imenu spodobi. Ime Jezus pomeni torej drugič našiga nar
boljšiga prijatla.

3. Ime Jezus pomeni tretjič našiga Odrešenika , Zveličarja.
Kadar se je angel Jožefu v spanji prikazal, mu je rekel: Imenuj
njegovo ime Jezus  (to je Odrešenik); on bo namreč odrešil svoje
ljudstvo od njih grehov.  Jezus sam od sebe pravi: Jaz sim pri¬
šel iskat in zveličat , kar je zgubljeniga.  Pri zadnji večerji pravi :
To je kelih moje kervi , ktera bo za vas in njih veliko prelita vod-
pušenje grehov.  Zato. piše sv. Pavel: Enkrat je Kristus umeri ,
in večno odrešenje iznajdel.  Kdo visi tukej na križu, preljubez-
njivi? Naš Odrešenik. In zgoraj nad križem zapisano stoji: Jezus
Nazareški , kralj Judov.  O kako ljubeznjivo je torej ime Jezus!
Ono nam pomeni našiga Odrešenika. O kako moramo biti potolaženi
in veseli, kadar ime Jezus izrečemo in se spomnimo: Jezus je
moj Zveličar! Ali se bojiš, ljuba duša! smerti, pekla, hudiča?
Jezus je tvoj Odrešenik, on je premagal smert, hudiča in pekel.
Ali se bojiš svojih grehov? Ali Jezus je tvoj Odrešenik, z njegovo
kervjo so vsi tvoji objokani grehi zbrisani. Ali se bojiš skušnjav,
se bojiš svojiga slabiga, k hudimu nagnjeniga mesa? Jezus je tvoj
Odrešenik, z njegovo gnado boš premagal skušnjavo in svoje meso.
Zakaj sv. apostelj Jakop pravi: Če bo prišla skušnjava , bo prišla
pa tudignada, de premagamo.  Bodimo torej veseli, preljubi! be¬
seda Jezus pomeni našiga Odrešenika.

Če je pa ime Jezus tako imenitno, tako mogočno, tako ljubez¬
njivo, kako pa bomo to presveto ime izgovarjali? od tega še v

II,. delu.

1. Ime Jezus pomeni pervič našiga Boga; izrecimo ga
vselej s terdno , z naj močnejši vero.  Če je Jezus naš Bog,
je tudi vsigamogočen, je nar dobrotljivši, je vsigavedin. O kako
me ta resnica tolaži, in močniga dela! Moj Jezus je vsigamogo¬
čen, nar dobrotljivši, vsigavedin! Ali misliš, ljuba duša, ki Bogu
služiš, de nobeden za to ne ve, če se v skušnjavah pridno voj¬
skuješ? Ali misliš, de nobeden za to ne ve, če te ljudje zaniču-

350

jejo, in žalosti nedolžne solze točiš? Ali misliš, de te nobeden
ne vidi, kako tiho nosiš svoj križ, in voljno svoje težave lerpiš,
in nikomur ne poveš, kar te pri sercu boli? Ali misliš,, de te no¬
beden ne vidi, kadar na skrivnim dobro delaš, te nobeden ne sliši,
kadar na tihim v svojim sercu zdihuješ, v samoti čez svoje grehe
jokaš in goreče molitve k nebesam pošiljaš? Jezus je pravi Bog,
vsigaveden; Jezus je pri tebi; on vse ve, kako se ti godi; on vse
vidi, kaj terpiš; on šteje vse tvoje solze, vse tvoje zdihljeje, vse
tvoje molitvice; on vse sliši, kar mu tvoje serce tiho pripoveduje.
Če  si torej, ljuba duša, v skušnjavah, v terpljenji, v zaničevanji,
s terdno vero se, vzdigni k Jezusu in reci: Jezus! ti me vidiš!
Jezus ti me slišiš! Jezus, ti veš, kaj terpim! — Ali misliš, ljuba
duša! če v tvojih telesnih potrebah, ali pa v tvojih dušnih težavah
in skušnjavah noben človek več pomagati in svetovati ne ve,
ali misliš, de nobene pomoči več za tebe ni? Jezus je pravi
Bog, in ker pravi Bog, tudi vsigamogočeo; s terdno vero se
vzdigni k Jezusu, in reci: Jezus, jez verujem, de si vsigamogo-
čen; jez verujem, de mi lahko pomagaš; Jezus, pomagaj mi! —
Morebiti se pa bojiš, ljuba duša! de te Jezus zavoljo tvojih gre¬
hov ne bo hotel uslišati, in ti pomagati? Jezus je pravi Bog, in
ker pravi Bog, tudi nar dobrotljivši, nar bolj usmiljen. S terdno
vero, brez strahu in dvoma, se k Jezusu vzdigni in kliči: Jezus
ti nar boljši, ti neskončno usmiljeni Jezus! usliši me, pomagaj mi!
— O le verovati moramo, Ijubeznjivi! in s terdno vero brez strahu
in dvoma, klicati na pomoč Jezusa presladko ime vselej, vselej
bomo uslišani. Sej nam je Jezus to sam obljubil, ker pravi: Res¬
nično, resnično vam povem , karkoli bote prosili v mojim imenu ,
če hote verovali , bote prejeli.

2.  Ime Jezus pomeni drugič našiga nar boljšiga prijatla; izrecimo
torej vselej to sveto ime z velikim, z nepremakljivim zaupanjem.  Oe
imamo, preljubi poslušavci, praviga in resničniga prijatla, naj pride
čez nas, kar rado, naj bi nas vse zapustilo, v njega imamo še
zaupanje, in pravimo: Bom pa k svojimu prijatlu šel: mi je vselej
pomagal, mi bo pomagal tudi zdaj. Glej, ljuba duša! z ravno ta¬
kim, pa še z večini zaupanjem pridi tudi ti k Jezusu; in naj pride
čez te kar hoče, nikar ne obupaj; z zaupanjem pokliči Jezusovo
ime. Ni nobena gnada tako velika, de bi ti je Jezus dati ne mo¬
gel in ne hotel; -Jezus je tvoj Bog, pa tvoj prijate! tudi. — Tisti
prijatel pa ve z nami nar bolj usmiljenje imeti, kije sam že to

351

prestal, kar mi terpimo. Tudi takošen prijatel naš je Jezus. Ali si
morebiti v hudih skušnjavah? Jezus je bil skušan od samiga hu¬
diča. So morebiti težki tvoji križi? Jezus pod svojim križem tri¬
krat pade. Si morebiti žalosten, od Boga zapušen.? Jezus pravi:
Moja duša je žalostna do smerti. Moj Bog , moj Bog. zakaj si
me zapustil!  Morebiti grehi teže tvoje serce? Jezus nosi grehe
vesoljniga sveta. Zato piše sv. Pavel: V vsili rečeh , zunej greha ,
nam je enak postal , de bi vedil usmiljenje imeti z v simi , ki se
približujejo njegovima prestolu.  — Zatorej, ljuba duša, ne le
kar s terdno vero, ampak tudi z nepremakljivim zaupanjem se
povzdigni k Jezusu, in reci: O Jezus, prijatel moj! sam si skusil,
kako hudo je, skušnjave terpeti; kako težko je, križ nositi; kako
hudo je, žalosten na duši, od Boga zapušen biti. Jezus! Jezus!
prijatel moj, pomagaj mi! Še nobeden ni šel neuslišan od Jezuso-
viga prestola, kdor je v zaupanjem k njemu prišel; tudi mi bomo
uslišani, če bomo z vero in zaupanjem klicali v Jezusa.

3. Ime Jezus pomeni tretjič našiga Odrešenika, Zveličarja;
izrecimo torej vselej to ime z gorečo ljubeznijo.  Če so že more¬
biti naši starši veliko let v grobu, ali vender, kakor hitro slišimo
njih ime zgovoriti, ali kadar koli se sami na njih zmislimo, je
vroče naše serce, in so mokre naše oči; zakaj z imenam
vred se spomnimo vsiga, kar so ljubi oče, ali ljuba mati nam
dobriga storili, ali hudiga za nas prestali, vsih lepih naukov, ki
so nam jih dajali. Česa pa se boš ti spomnila, ljuba duša! če
slišiš ime Jezus izgovoriti, ali če ga sama izrečeš, ali se nanj
zmisliš ? O kako se mora tudi tvoje serce vneti, kako tudi tvoja
ljubezen goreti, če misliš: Jezus je moj Odrešenik, Zveličar! Ne¬
besa je zapustil, na zemljo je prišel; Božjo čast je zapustil., člo¬
veško truplo si je izvolil; nebeško bogastvo je zapustil, našo rev-
šino si je izvolil; veselje je zapustil, solze in žalost si je izvolil;
nebeški sedež je zapustil, na križ se je dal pribiti; vse dobro je
zapustil, vse hudo je nase vzel; iz ljubezni do tebe in mene, de
bi mene in tebe od vsiga hudiga odrešil, naji srečna storil na ve¬
komaj, naji zveličal. O kako močno te ljubim, moj Jezus! ker si
ti Odrešenik, Zveličar moj ! Sam je raji umeri, de bomo le mi na
vekomaj živeli! — Pomisli vse to, ljuba duša! in ne le kar s terdno
vero, ne le kar z nepremakljivim zaupanjem, ampak tudi z gorečo
ljubeznijo se k Jezusu povzdigni, ter reci: O Jezus, Zveličar
mo j •  jaz te ljubim. — Kakor hitro se v jutru zbudiš, povzdigni

353

se v ljubezni k Jezusu, in reci: V tvojim imenu vstanem, o Je¬
zus! Na večer, kadar se uležeš! V tvojim imenu zaspim, o Je¬
zus! tvoj sim živ in mertev, o Jezus! Kadar kaj delaš, kaj do-
briga storiš: Tebi v čast, o Jezus! Kadar kaj hudiga (erpiš: Iz
ljubezni do tebe, o Jezus! — Imej vedno Jezusa v svojih mislih
in v svojih ustih; rad kliči iz ljubezni njegovo presveto ime, ker
je tebe poprej klical, kadar si ti zgubljen pred njim bežal.

Ker pa sv. pismo pravi: De naj se v Jezusovim imenu vse
kolena pripogujejo v nebesih, na zemlji in pod zemljo; pokleknimo
tudi mi pred Jezusa, in molimo: O Jezus !.> ti si naš pravi Bog;
zato verujemo v tebe! O Jezus, ti si nar boljši prijatel naš! zato
zaupamo v tebe! O Jezus, ti si Odrešenik, Zveličar naš! zato te
ljubimo iz vsiga serca! In kadar se nam bojo na smertni postelji
oči skalile, težko dihale naše persi, in naš jezik ne bo mogel go¬
voriti več, in kadar bomo zadnjikrat na pomoč poklicali presladko
ime: Jezus ! takrat pridi, o Jezus! in sprejmi v svoje roke našo
ubogo dušo. Hvaljen bodi, Jezus! Zdaj in na vekomaj. Amen.

K—.

Drugo predpepelnično nedeljo.

„Seme je Božja beseda. 41  Luk. 8, 11.

Božja beseda.

3Xfi nam treba, prilike današnjiga sv. evangelija na dolgo
razlagati; Jezus , nar modrejši učenik, sam nam jo je razložil, re¬
koč : Seme je Božja beseda , namreč tista beseda, od ktere sv.
Pavel pravi, de je na dve plati brušen meč, in gre do mozga in
kosti, in s svojo močjo notranje pri človeku prerodi; tista beseda
Božja, ki je pregnala temo nejevere in zmote, in kakor solnce
obličje zemlje razsvetila; tista beseda Božja, ki je spreobernila
ljudstva, de so zapustile dela teme, krivico in nesramnost, nezmer¬
nost in sovraštvo, in jih je vnela za pravico in usmiljenje, čistost
in treznost ter jih serčne storila, de so se vsimu odpovedali, vse
voljno terpeli za čast Božjo in svoje zveličanje; tista beseda Božja,

353

ki je po besedah sv. učenikov zdravilo duš, duhovno orožje.zoper
sovražnike, rodoviten dež, jed za terdne, mleko za otroke.

Ako ima pa Božja beseda to prečudno moč, od kod vender
pride, de pri- mnogih tako malo sadu prinese? Od kod pride, de
je tudi med kristjani, ki vedno slišijo besedo Božjo, toliko pregrehe
in zanikernosti, malo pa ljubezni in pobožnosti? Od kod, de med
zakonskimi ni zvestobe, med mladimi ne.sramožljivosti, med otroci
ne pokoršine? Ali je beseda Božja svojo moč zgubila, ali ni več
tako sveta? Moči ni zgubila, in je še ravno tista, ki je na duši
mertve v življenje obudila, Caheja in Savla spreobernila. Ali je
premalo oznanovcov Božje besede? Nikdar ni bila večkrat oznano-
vana; vsako nedeljo dopoldne in popoldne se pregreha graja, čednost
priporoča; z milim in gromečim glasam kličejo in bude duhovni pa¬
stirji zmotene in terdovratne, pa vender tako malozda, de neved-^
nost in pregreha le močnejši prihajate; in ko bi duhovni pastir
druziga težavniga ne imel, mu mora že to britko pri sercu biti, de
vidi tako malo sadu svojiga truda. Kje drugej bomo tedej vzroka
iskali, kakor ker zemlja, v ktero seme pade, serca vernih, ki be¬
sedo Božjo sprejemajo, niso pripravne, kakor že Jezus v današnji
evangeljski priliki uči ? Zato hočemo po napeljevanji te prilike dans
pomisliti, zakaj beseda Božja pri toliko poslušavcih sadu ne pri¬
nese, in kaj moramo storiti , de bo pri nas stoteren sad obrodila?
Nauk gotovo za vse in vedno potreben; pa tudi ta nauk bo za¬
stonj, brez sadu, ako ti, o Gospod, ki govoriš skoz usta učenikov,
ne razsvetliš in ne omečiš sere poslušavcov, de spoznajo in
odpravijo vse zaderžke, in potim željno poslušajo in na tanko
spolnujejo, kar jim ti, o Gospod, govoriš!

Ko govorim od maliga sadu Božje besede, ne govorim od
tistih, ki nočejo besede Božje poslušati, doma ali zunej cerkve
ostajajo, ali še po slabih krajih zahajajo. Oni so solza vredni slepci,
ki z očmi ne vidijo, z ušesmi ne slišijo. Luč je prišla na svet;
pa bolj ljubijo temo , kakor luč.  Znamnje zaverženja imajo nad
seboj po spričevanji sv. pisma, ki pravi: To pa je sodba , ker je
luč prišla na svet , in so ljudje bolj ljubili temo , kakor luč.  In
Jezus sam govori: Kdor je iz Boga , besedo Božjo posluša. 7ja
tega voljo vi ne poslušate, ker niste iz Boga.  Tudi ne govorim
°d tistih, ki se jim je že vse sveto pristudilo, ter jim nikoli pri-

354

diga ali nauk ni všeč. Oni so podobni prekleti zemlji, za ktero
ni nobeno seme; bolniku, ki mu nobena reč ne diši; Izraelcam,
ki se jim je tudi dobra mana z nebes pristudila. Tudi njim bo
Zveličar očital, kakor svojoglavnim Judam: Kolikrat sim vas ho¬
tel zbrati , pa niste kotli!  Govorim le od tistih, od kterih prilika
današnjiga evangelija govori, namreč:

4. Enaki poti, na ktero seme pade, ter je pohojeno, so
mlačni , posvetni poslušavci , ki ne pridejo v cerkev, de bi se kaj
naučili ali se poboljšali, temuč le, ker je navada, ravno nedelja
ali praznik, ki pridejo le s telesam, serce pa je polno praznih
nečimernih misel; že pogledi in posmehovanje, vse obnašanje kaže,
de jim za resnico in čednost ni mar; inzato se jih Božja beseda ne
prime, pade le v serce enako pohojeni poti, po kteri gredo vse
druge misli in želje ven in noter, ter zaduše vse dobro seme.
Pride marsikteri sem na sveti kraj na duši bolan, ker ima serce
polno napuha in jeze, jezik poln strupa preklinjevanja in obreko¬
vanja, roke omadežvane s krivico in lakomnostjo, oči polne neči¬
stosti in nevošlji vosti; zdravilo zanj so sv. resnice, debi  mu kakor
blisk od zgorej serce razsvetile in pretresle; pa mu še za to zdra¬
vilo mar ni, ter ga še iz posvetniga spanja ne prebudi, ter ostane
enak kralju Jeroboamu; na prerokovo besedo se je altar razpočil
vpričo kralja, vender kraljevo serce ostane oterpnjeno. Kako se
trudi marsikteri pridigar z branjem in pisanjem, kako zdihuje in
sv. Duha prosi, de bi zamogel resnico tako oznanovati, de bi po-
slušavcam v serce segla, de bi jo zvesto ohranili in v djanji spol-
novali! Kako mu pa mora biti britko pri sercu, ako vidi, de je
trud pri takih poslušavcih zgubljen, de je vse padlo le na terdo,
shojeno pot!

Še bi morebiti pri nekterih se prijelo dobro seme in ozelenelo;
pa ptiči spod neba pridejo in ga pobero. To so prazni izgovori, s
kterimi se taki poslušavci opravičujejo, in vest tolažijo. Ko, po¬
stavim, sliši od pravice, se tolaži rekoč: To ni taka reč, saj se
unimu ne pozna. Ko sliši od nečimernosti, se izgovarja, de drugi
ravno tako ravnajo, deje  to šega sveta ter sam ne more drugačen
biti. Ko sliši od čistosti, si misli, de se med svetam ne more vsrga
varvati, de ne bo toliko v greh prišteta vsaka beseda. Ravno tako,
ko sliši od drugih čednost, od resnične pokore, od ojstre sodbe
in strašne večnosti, precej prihite, kakor ptiči spod neba, prazni
izgovori, ter zbrišejo vse dobre vtisljeje in vničijo vso moč svetih

355

resnic. Ti ptiči so zapeljivci sveta, ktere satan kakor svoje na¬
mestnike pošilja, Je bi zaterli dobro seme. Oni s svojo posvetno
modrostjo vedo prigovarjati, kakor kača Evi rekoč: Ni tako ne,
kakor pravijo. Prav s satansko zvijačo vedo vero podkopovati
rekoč: To ni nič, sej to ni greh. Kakor roparske ptice pod neba
prilete in pobero seme. Božje besede iz sere lahkovernih kristja¬
nov. Zmirej drugač in bolj zvito vedo pokončati dobro seme;
kmalo jim nepokojno vest mire in grehe izgovarjajo; kmalo prigo¬
varjajo, de bi se pokora odlašala; in na zadnje v obupnost nape¬
ljujejo rekoč: sej ne moramo drugač; pustimo vse, kakor je.

Vprašaj se kristjan, ali nisi žetim enak, pri kterih dobro seme
na pot pade? Prašaj se, ali ti je kaj marža resnicoin podučenje?
Ali greš v cerkev iz praviga namena, ali le iz navade ali celo iz
slabiga vzroka? Kakšne misli so v glavi, kakšne želje v sercu?
Odgovori si! Poglej, ali ni hudič Božje besede iz serca vzel?
Glej, že si sklenil pri pridigi, po slišanim nauku tudi živeti, pa
hitro pride hudič in njegovi sužnji; tvoje strasti, tvoji tovarši te
izgovarjajo, opravičujejo, in spet je vzeto dobro seme iz serca!
Oh pomisli: Vsak grešnik, vsak hudodelnik ima izgovorov zadosti!
Pa enkrat te bo strast in slaba tovaršija zapustila, oči se ti bodo
odperle, pa prepozno! Besnico boš vidil, pa le v svojo lastno
sodbo! Zato zdaj odpri uho in serce besedi življenja, ki se ozna-
nuje, in pomisli, kolikrat je že prišel sejavec sejat v tvoje serce;
pa nič ni zdalo, vse je padlo na terdo pot, ter vse so zapeljivci
pokončali. Pomisli, de ne bo zmirej čas setve; pride čas žetve,
in kaj takrat zamoreš upati?

2.  Drugo seme pade na kamen, komaj požene in se posuši,
ker nima živeža. Taki niso le tisti, ki so oterpnjeniga serca , ter
jih nič ne gine, ampak tudi tisti, ki Božji nauk veselo in hitro
sprejmejo, pa jih spet hitro mine.,  in stanovitnosti ni. Sicer je
Božja beseda’na dve plati brušen meč, ki ima v sebi moč vsako
pregreho umoriti. Napuhu žuga: Prah si bil in prah boš; moli
bodo tvoja postelja, in červi tvoja odeja.  Nečistimu kliče: Ne¬
čistniki ne bodo posedli Bos ji g a kraljestva.  Lakomnika opominja:
Kaj bo človeku pomagalo, ako vse pridobi na duši pa škodo terpi?
Be kratko povem, za vsako skušnjavo ima posebno, močno, zdra¬
vilo; pa pri kamnitnih sercih nič ne žda, ne obetanje nebeškiga ve¬
selja, ne žuganje večniga pogubljenja. Resnice, ki so jih toliko
omečile, ki so se tudi njega nekdaj prijele, zdaj nične zdajo, ker

356

je serce po slabih in posvetnih navadah vse okamnelo. — In ko bi
morebiti tudi v drugih rečeh si k sercu vzel, ko pa njegova pre¬
greha na versto pride, se ga nič ne prime. Rad je poslušal He¬
rod sv. Janeza; jio je pa ta sv. mož kralju začel očitati njegovo
pregreho, je zastonj govoril. Rad je slišal oblastnik Feliks nauke
sv. Pavla; ko mu pa začne govoriti od čistosti in pravice, ni hotel
dalje poslušati. Tudi tebe morebiti vesele lepe pridige, in rad k
njim hodiš; ko pa tvoja slabost na versto pride, pade vse na skalo
in ne gre do serca.

Na skalo pade dobro seme tudi pri tistih, ki so še mehkiga
serca in dobre vtisljeje hitro sprejmejo , pa ravno tako hitro tudi
pozabijo, od verha je še dobra zemlja, pa spodej je skala,
in dobro hitro zgine, kakor je prišlo. Rad sliši od sv. čednost in
je ves vnet; do solza je omečen pri Božji besedi; pa komaj pride
spet med ljudi, je vse pozabljeno. Taki hoče in noče; ima od na-
tore dobro voljo, pa si sile ne stori, in zato ostane vse brez sadu,
kakor bi bilo ha skalo padlo. Podoben je tak drevesu , ki cvetje
obrodi, pa sadu ne prinese; zelišu, ki na kamnu ozeleni, pa hitro
usahne; enak je tak kristjan tistimu možu, od kteriga sv. Jakop
piše, de se je v zerkalu pogledal, ter proč grede spet pozabil,
kakšen de je.

Kristjan, ali je morebiti tvoje serce tako? Ali se tebe nične
prime? ali pa vse dobro hitro zgine? Odgovori si, in iši pomoči
za svoje serce. Glej, kamen je terd, in vender ga predolbe vo¬
dena kaplja, ki dolgo in vedno kaplja. Tako bo pridno poslušanje
sv. resnic tudi tvoje serce sčasama omečilo. Dolgo je sv. Avgu¬
štin poslušal sv. Ambroža, preden se je serce omečilo za spre-
obernjenje, pa on ni nehal, dokler mu ni moč Božje besede duha
ponovila. Prosi tudi Boga za potrebno omečenje serca; On sam
pravi po preroku Ecehielu: Razlil bom čez vas čisto vodo, in hote
očišeni, ter vam bom dal novo serce, in bom odvzel kamnitno
serce.  Vse mogoče je pa pri Bogu, ki tudi iz kamnov zamore na¬
rediti Abrahamove otroke. Zato zdihni k njemu, de ti On serce
odpre in omeči. Pa tudi sam se trudi za močno dobro voljo. Ako
tudi mine notranje veselje, in tudi pride suhota serca, vender sta¬
novitno doveršuj, kar si za dolžnost in resnico spoznal; trudi in
trudi se, de boš močen sklep zadobil, in s tim bo vse dobljeno.

3. En del semena je padel medternje, ktero ga je zadušilo.
To ternje so skerbi in bogastvo tega sveta, in pregrešno poželenje

35 ?

serca.  Res je, le Bog zamore s svojo gnado serca poslušavcov
razsvetliti in omečiti, de seme sv. resnice obilno sadu obrodi; pa
ta luč in gnada od zgorej ne najdete prostora v sercu, ki je polno
posvetnih misel in skerbi, zato ker duh Božji in duh sveta se ne
vjemata. Kako res je to,, nas zgledi vsili časov dovolj uče. Evan-
geljskimu mladenču Jezus sam na serce govori, de bi ga k popolr
nosti spodbudil, rekoč: Ako hočeš biti popolnoma , zapusti vse ,
kar imaš , in hodi za menoj.  Kdo bi ne mislil, de bo glas njega,
ki je Gospod naših sere, ki je aposteljne z eno besedo za seboj
privabil, že od mladosti dobriga mladenča priklical k temu, kar
mu še manjka? In vender se bere, deje  žalosten proč šel, in
zakaj? Imel je veliko premoženja. Kako lepe nauke je Judež
slišal od Jezusa! kako ljubeznjivo ga je še pri zadnji večerji
svaril! kako prijazno ga je še na vertu nagovoril, in vender
Judež terdovraten ostane; zakaj? ker ima serce polno lakomnosti,
ktera kakor ternje ves dobri sad zaduši. Tako je še vedno pri
zakonskih, pri kupcih in drugih, ki se preveč na časno navežejo.
Oni slišijo in vedo besedo Gospodovo: Ne skerbite preveč , kaj
bote jedli, kajbote pili; delajti si prijatle iz pregrešniga mam on a ;
ne išite zakladov , ktere mol in rija snesta; le eno je potrebno;
vender pa časne skerbi zaduše vse dobro seme; od jutra do večera
nimajo časa na Boga misliti; še v cerkvi je njih serce polno domačih
opravkov in ne morejo ne poslušati ne moliti. Tako peša njih pobož¬
nost, in čedalje bolj postanejo otroci tega sveta. — Ako pa pride k tim
posvetnim skerbem še pregrešno poželenje, potim ne pomaga nobeno
opominovanje in žuganje; nič nimajo nebesa takolepiga, nič pekel
tako strašniga, nič smert tako grenkiga, de bi njih serce k do-
brimu spodbudilo. Le glej mlado dekle, ki je popred z veseljem
Bogu služilo, in vsim v lep zgled bilo; zdaj posluša glas pre¬
grešniga poželenja, in kmalo so zadušeni nauki od ponižnosti in
čistosti; opešalo je veselje do vsiga svetiga; ternje pregrehe se
pa čedalje bolj vkoreninuje. Ravno tako pri požrešnim. Z veseljem
je nekdaj molil: Posvečeno bodi tvoje ime ; pridi k nam tvoje
kraljestvo ; rad je poslušal nauk Kristusov od zatajevanja in
krotkosti, od ljubezni in ponižnosti; zdaj mu je nauk od križa ne¬
spamet, beseda od zatajevanja in ponižnosti prazna; le za svoje
meso živi in poprejšnji strah Božji je zadušen od pregrešniga
poželenja.

Ali ni morebiti, kristjan, tudi v tvojim sercu ternja časnih

358

skerbi iri grešniga poželenja, ki že več let zadušuje vse dobro
seme? Skerbno obdeluje Gospod po svojih namestnikih nograd tvo-
jiga serca, in te opominja, oči proti nebesam povzdigovati, in
iskati, kar je žgorej. Ako pa pri vsim našim trudu, pravi sv. Kri-
zostom, stari ostanete, kaka žalost za nas, kaka sodba za vas!
Zato odpravi škodljivo ternje iz svojiga serca, ki mori v tebi sv.
misli in želje, de bo talent Božje besede velike obresti prinesel.

4. En del semena je padel na dobro zemljo ter je prinesel
stoteren sad. To se zgodi pri tistih, ki lačni in žejni pravice,
radi Božjo besedo pri vsaki priložnosti poslušajo, na se obračajo
in dobre sklepe za prihodnje življenje delajo; tisti, ki Božjo besedo
ohranijo zoper vse sovražnike, ki nam njen sad iz serca jemljejo.
Srečen, zares srečen, kdor tako besedo Božjo posluša in ohrani!
On je enak drevesu, ki je zasajeno ob potoku, ki daje sad opra¬
vim času ; on je podoben modrimu možu, ki je zidal hišo na skalo
in je noben vihar poderl ni; on je podoben dobrimu otroku, ki rad
posluša glas svojih staršev, in je vselej njih poveljem pokoren.
O de bi bilo pač veliko tacih poslušavcov, kteri bi v svoj prid,
drugim v zgled, pridigarjem v veselje, seme sv. resnic v svoje
serca tako sprejemali; kteri bi, pridnimu kmetu enaki, odpravili vse
ternje in kamnje, kar zaderžuje lepo rast dobriga semena, ter bi
v veselji in britkosti z vso poterpežljivostjo ohranili Božjo besedo,
de bi jim stoteren sad obrodila! Zato ob kratkim še nektere nauke,
kaj moramo storiti, de bo naše serce pripravno za dobro seme.

De bo seme Božje besede sadu prineslo, moramo to storiti,
kar kmet stori, de bi polje rodovitno bilo; on pridno vse prekoplje
in otrebi, kar je škodljiviga, potem pognoji in obseje. Tako naj stori
kristjan, de bo Božja beseda rodovitna; naj pridno posluša s pri¬
pravljenim sercam, večkrat premišljuje in po tim ravna z Božjo
pomočjo.

a) Pred vsim je treba Božje nauke pridno poslušati. Jezus
sam blagruje te, ki Božjo besedo poslušajo, ki so lačni in žejni
pravice. Svoje učence tri leta uči, in vender še pravi: Veliko
vam imam še povedati , pa zdaj ne morete prenesti;  aposteljne
pošlje po vsim svetu učit, in jim reče: Kdor vas posluša, mene
posluša. In res je bila njih in njih naslednikov poglavitna skerb,
nevedne podučiti in posvariti. Tako je pa tudi vedno za poslu-
šavce dolžnost poslušati te nauke, ker nihče ni dosti podučen., in
le luč sv. resnic ga zarnore prav razsvetliti, le moč besede Božje

359

ga zdramiti iz spanja in za čednost vneti; le Božji nauki nas uče
sveto življenje, mirno smert in srečno večnost. Radi tedej in z
veseljem prihitimo k Božji besedi in z Davidam recimo: Bom sli¬
šal, kaj mi govori Gospod Bog.

b) Pridimo pa s pripravljenim sercam.  Ni vse ene., v kako
zemljo se seme seje. Zemlja za Božjo besedo je naše serce, ktero
se mora za dobro -seme pripraviti. Že ko v cerkev greš, moraš
serce očistiti vsili grešnih, posvetnih mištel-; zakaj Božja beseda
je sveta, pravi sv. Krizostom, in ne bo v gerdi posodi prebivala.
Terdo serce se mora omečiti s priserčno molitvijo. Zakaj de Božja
beseda sadu obrodi, ni v moči človeka, ampak tega, ki serca
vlada. Ne ta, ki sadi, je kaj ; tudi ne ta, ki priliva-, ampak On,
ki da rasti , Bog.  Naj bo pridiga še toliko lepa, glas gre le do
ušes, ako Bog človeka ne razsvetli in ne omeči. Zato pravi sv.
Avguštin: Svariti zamorimo, ako pa od zgorej ni notranje gnade
je prazen naš hrup. V  nebesih ima prižnico On, ki od znotraj uči.
Zato piše tudi sv. PavelEfežanam: Molite za me, de mi bo dana
beseda, kadar svoje usta odprem.  Zato prosimo sv. Duha pred
pridigo, de bi On naše serca odperl in očistil. Le tistih serca pa
bo Bog tako s svojo gnado odperl, kteri se tudi sami pripravljajo.
Zato odpravi iz serca vse nepotrebne misli in skerbi, ki kakor
ternje zadušujejo dobro seme, vse pregrešne želje, ki serce oterp-
njeno store za vse dobro, in le ta edina misel in želja naj bo v
sercu: Hočem Božjo voljo v pridigi spoznovati, in po pridigi spol-
novati; če sim v grehu, ga hočem spoznati in obžalovati; če sim
v gnadi, hočem v nji rasti. Misli si, de Bog sam ti govori, in ves
pripravljen ga poslušaj, kakor Savel glas iz nebes, kakor nevesta
v visoki pesmi glas svojiga ljubiga. Kolikor veči želje po Božji
besedi se ti v sercu obude, toliko bolj se ho serca prijela, veči
dobiček boš od nje imel, in z veselim sercam se boš vernil na
svoj dom.

c) Pa tudi doma čez teden večkrat zaslišane resnice pre¬
mišljujmo.  Jezus imenuje srečne te, ki Božjo besedo tudi ohra¬
nijo. Stari Izraelci so si nar imenitniši zapovedi na robove svojih
oblačil"zapisali, de so jih vedno pred očmi imeli. David sam pravi,
de je Gospodovo postavo premišljeval noč in dan. Tudi Marija
sama-je ohranila vse besede v svojim sercu. Po tih zgledih so
®°žji služabniki vedno premišljevali sv. resnice, posebno v skuš¬
njavah in brhkostih, ter so obilno moč in tolažbo v njih zadobili

24 *

360

Tudi ti, kristjan, se navadi premišljevati posebno tiste resnice, ki
so te nar bolj zadele, in ti bodo tudi med tednam kakor močna
hrana za dušo, dobro zdravilo zoper hudo nagnjenje.

d) Zadnjič moramo po zaslišani Božji besedi tudi ravnati.
Kaj bi pomagalo, se v ogledalo pogledati in madeže viditi, se pa
ne umiti in očediti? Kaj bi tudi tebi pomagalo,, ako si tudi pridno
poslušal, in ti je tudi dopadlo, pa vender djanje ni po tira? Le s
sitam si vodo zajemal. Zakaj, ne poslušavci postave , ampak
spolnovavci bodo opravičeni. Pojdi , pravi Jezus, in tudi ti tako
stori.  Stori tako, kakor si slišal od lepili čednost, krotkosti in
poterpežljivosti, ljubezni in ponižnosti, in spolnuj v svojim vsak¬
danjim življenji. Pojdi in stori tako, kakor si slišal od ostudnih
pregreh krivice in sovraštva, nesramnosti in požrešnosti; izderi jih
s korenino vred, in ne daj jim več prostora v sercu. To spolno-
vanje naj bo tvoje veselje, tvoja toložba že tukej, in bo tudi en¬
krat tvoje plačilo tamkej. K vsimu pa prosi vselej Boga za nje¬
gov blagoslov; zakaj kakor zemlja brez Božjiga blagoslova ne
prinese sadu, tako tudi mi le z Božjo pomočjo zamoremo po svetih
resnicah živeti in v dobrim rasti; On je namreč, ki da rasti, Bog.
Ako tako ravnamo, bo gotovo Božja beseda obrodila v nas sto¬
teren sad, sad, za kteriga je obljubljeno plačilo, kije večno, ka¬
kor je tudi večna beseda Gospodova. Amen. A. Č.

V god očiševanja Device Matere Marije ali v svečnico.

>Ko so bili dopolnjeni dnevi očiševanja Marije po Moj¬
zesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, de so
ga postavili pred Gospoda. 11  Luk. 2, 22.

Lepota in vrednost svete čistosti.

m

bi vsi smo v grehu spočeti, omadežvani rojeni. Poglej ,
pravi kraljevi prerok,« hudobii sim spočet in v grehu me je rodila
moja mati.  Vsi smo zato očiševanja potrebni, ker nič omadcžva-
niga ne pojde v nebeško kraljestvo. V ta spomin je Bog po Moj¬
zesu napovedal vsaki Izraelski ženi, de mora iti štirdeseti dan po

361

porodu moškiga otroka v tempelj k očiševanju, in zapovedani dar
prinesti. Vsak lahko ve, de Marija ni bila dolžna, se ti zapovedi
podvreči, ker zapoved je govorila le od navadnih mater; ona ni
bila dolžna k očiševanju iti, ker čista devica brez vsiga madeža
ni očiševanja potrebovala; pa vsa ponižna in zvesta služabnica
Božja se v vsim postavi podverže. Kako ginljiva je bila za Ma¬
rijo ta perva pot v tempelj, in kako lepo serce ona tukaj kaže!
Pokorna gre v zidani tempelj, de tam daruje Narvišimu živi iem-
pelj, Bogu v dar prinese njega, ki je od vekomej pri Bogu bil;
voljno daruje, kar ji je nar ljubši, svoje edinorojeno dete.

Kar je Marija Bogu v čast in hvalo storila, tudi še dan da¬
našnji posnemajo keršanske matere. De bi pa to opravilo ne le
po vnanji šegi, ampak tudi po duhu vredno opravile, morajo žene
pred vsim svoje serce vsiga slabiga poželenja očistiti, ker le dar
čistiga serca Bogu dopade. Zato se pri vpeijanji z žegnano vodo
pokrope, in se jim goreča sveča v roko poda, v spomin, de naj
čiste, kakor luč svoje serce k Bogu povzdigujejo. Njih nar lepši
dar naj pa bo terdna obljuba, v sv. kerstu posvečeno dete k časti
Božji prav po keršansko zrediti. O de bi se pač pozneje pri reji
otrok prav pogosto tega darovanja spomnile! De bi šepa tudi vsak
kristjan večkrat prav živo spomnil, de je bil že otrok Bogu daro¬
van, in se tudi sam daroval, de bi dušo in telo tako čisto ohranil,
kakor Bog zapoveduje! Tako bi vedno s čistim sercamBogu služil
in z očišenim telesam dopadel; tako bi skazal ljubezen Jezusu že¬
ninu čistih duš, in posnemal Marijo, prečisto Devico, ki vsa čista
vender še k očiševanju pride. Ker se ta čednost, čistosti, nad Ma¬
rijo pred vsimi kakor lep Iimbar sveti, med današnjim svetam je
pa nar bolj manjka, sim si namenil dans od lepote in vrednosti
sv. čistosti  govoriti. — Sprosi nam, o Marija, prečista Devica, de
spoznamo in ohranimo, kar nas Bogu in tebi toliko dopadljive stori!

V zalim vencu keršanskih čednost se lepo sveti, kakor bela
lilija, sv. čistost, nar veči lepota pobožne duše, ki se v mislih
in željah, v besedi in v djanji skerbno varuje vse radovoljne ne¬
spodobnosti. Ni reči ne na nebu ne na zemlji, ktera bi zamogla
človeku veči vrednost dati, s ktero bi se čista duša zamogla pri¬
meriti; zakaj 1. čistost loči človeka od posvetnosti , ki nas tako
lahko zmoti in od dobriga odverne. Udor je brez žene,  piše sv.

363

Pavel, je skerben zato, kar je Gospodoviga, kako bi Bogu dopa-
del. Kdor je pa oženjen, skerbi za to, kar je svetoviga, kako bi
ženi dopadel, in je razdeljen. In neomožena ženska in dedca
misli na to, kar je Gospodoviga, de bi bila sveta na telesu in
duhu.  Koliko reči veže zakonske na svet, koliko skerbi imajo za
vso hišo, za zrejo otrok, za prihodnost! Kolikrat zdihujejo pod
težko butaro, in tožijo, de jim pri toliko skerbeh in opravilih ni
mogoče, Bogu prav služiti in za nebesa skerbeti ! Še vse bolj v
sužnosti sveta so nečisti nezakonski. Kako ostudne vezi jih na
svet vežejo, in za vse sveto nevtisljive store! Zhlaj iše svojim
strastim vstreči, zdaj drugim dopasti; kmalo spet hiti za posvet¬
nim veseljem in slabo tovaršijo; hrepeni po nečimerni obleki; ne
privoši si pokoja tudi v ponočnim času; ne more serca od greha
in sveta ločiti celo ob Gospodovih dnevih in pri službi Božji. Za¬
res v svet zatopljen, usmiljenja vreden stan, v kterim ni mogoče,
kaj za Boga storiti! — Kako vse drugač je pri čistih! Oni ne išejo
veselja in dopadajenja sveta; vsa nečimernost jim je prazna pena,
Vsa posvetna tovaršija le zoperna sapa. Veselja in tolažbe išejo
le v Bogu, in v svoji nedolžnosti; prave zaklade najdejo le v
Božjim dopadajenji. Kič jih ne veže na to življenje, ki je polno
britkost in nevarnost; z aposteljnam žele rešeni biti tega umerjo-
čiga telesa, in s Kristusam biti. Vse svoje misli in'želje imajo le
tam, od kodar pomoči prosijo in jo dobe za Stanovitnost, kjer jih
čaka lepi venec nedolžnosti.

3. Čistost ima tudi pridružene vse druge čednosti  in je izvir
vse svetosti. Sej prave čednosti morajo v sercu vkoreninjene biti,
iz njega izvirati, in ne samo v lepih besedah se kazati; le iz čiste
korenine bodo pa lepe, svete čednosti prirastle. O ko bi mi viditi
zamogli čisto serce, kako je polno otroškiga zaupanja in goreče
ljubezni do Boga, ki zmirej kakor vpričo njega le zanj živi, nanj
misli, in se mu z dušo in š telesam popolnama daruje! Kako pri-
serčile želje ima po Jezusu, nar ljubšim prijatlu, ktermu samimu
dopasti želi in ga iše, kakor nevesta v visoki pesmi svojiga že¬
nina! Koliko češenje občuti do sv. Duha, kterimu vreden tempelj
pripravi v čistim sercu, i’n le obilnosti njegove gnade iše in želi!
Zraven pa, koliko čuječnosti in ponižnosti, de bi vihar skušnjave
draziga zaklada v persteni posodi ne pokončal! koliko serčne svete
molitve je v čistim sercu, in kako so tudi vse druge dela v čast
Božjo za veči popolnamost posvečene! Vse čednosti, ktere gnada

363

Božja le roditi zamore, se najdejo združene v čistim sercu, serč-
nost aposteljnov, ljubezen marternikov in ojstrost spokornikov, vse
se pridružijo lepi sestri, sv. čistosti.

3. Ta čednost pa ravno zato človeka nar bolj Bogu pribli¬
žuje  in ž njim združuje. Kakor se lilija iz zemlje kviško vzdiguje
v zrak, in se od-čiste rose napaja; tako se vzdiguje čisto serce
s tega sveta proti nebesam, de živi od močne gnade Božje. Kakor
je Bog zgolj duh, nar bolj popolnama; tako se loči čista duša od
vsiga pozemeljskiga, in le v Bogu in za Boga živi, in je posebno
Božje ljubezni in njegoviga dopadajenja deležna. Z veselim zau¬
panjem še torej čisti ozera k Njemu, nar Čistejšimu; čistost mu da
perute, se tje vzdigniti, kamor nečisti in posvetni ne more; ga pelje
k prijazni obhoji z Jezusam; ženinam čistih duš ;  ko se nečisti le
v blatu pregrehe in v prahu sveta valja; ga tesno zedini s sv. Du¬
ham, ki v čistim sercu s svojimi darovi in gnadaini prebiva, ko je
nečisto serce le od nečistiga duha obsedeno. Kolika čast in viso¬
kost te čednosti, ki je po besedah sv, Atanazija posnemanje Bož-
jiga življenja samiga! O prelepa čistost, kdo bi te ne ljubil, kdo
bi se za te ne trudil, ko dušo k Bogu povzdigneš, ž njim skleneš
in njemu podobno storiš!

4. Čistost pa stori človeka tudi angelu enaciga,  zato se lepo
imenuje angelska čednost, Jezus sam, to uči rekoč: Po vstajenji
se ne bodo ne mo žile ne ženili , ampak bodo kakor angeli Božji.
Čistost sama že v tim življenji nekako pokaže stan večniga veli¬
častva. Kakoršni bodo zvoljeni, brez vsiga poželenja, polni sv.
ljubezni, angelam enaki: taki si popolnama čisti že tukej v svoji
svetosti in zderžnosti biti prizadevajo. Tudi cerkveni učeniki uče,
de so čiste duše — angeli na zemlji. Sv. Bernard piše: Cisti člo¬
vek in angel sta sicer razločna, pa le po zveličanji , ne po čed¬
nosti ; čistost angelova je srečneji, čistost človekova pa serčneji.
Še -več, čistost človeka celo nad angele povzdigne, kakor ravno
ta sv. učenik terdi. Zakaj angeli so že po svoji natori čisti, brez
vse popačenosti, brez vsiga vojskovanja med svetimi prebivavci polni
svetih občutljejev. Človek pa zamore čist biti le po vednim prema¬
govanji skušnjav, po stanovitni čuječnosti; njegova čistost je le
sad svete, goreče ljubezni Božje, za ktero se sam. neprenehama
trudi, in zato mu da veči vrednost in zasluženjd. Zato so tudi
angeli svoje dopadajenje nad to čednostjo razodevali, in so se pri¬
kazovali vselej v podobi čistih mladenčev, in vfcčkrat obvarovali

364

s svojo pomočjo čiste duše pred sovražniki kakor vidimo pri sv.
Neži, Cecilii in pri drugih. Zato je tudi sam angele postavil po¬
sebne varhe čistih duš, v znamnje, kako so angelatn podobne, in
pred Bogam veliko vredne. 'Koliko tolažbe in serčnosti bi nam mo¬
glo to prepričanje dati pri vsih nevarnostih in skušnjavah te an¬
gelske čednosti!

Zavoljo te velike imenitnosti in vrednosti pa tudi to sv. čed¬
nost enako povzdigujejo in priporočajo sv. pismo stare in nove za¬
veze, cerkveni učeniki in zgledi svetnikov; še neverniki so jo ča¬
stili; a) Že v stari zavezi  sv. Duh pogosto govori od čistosti ; če
bereš bukve modrosti ali visoko pesem, povsod, boš najdel hvalo
in povzdigovanje te čednosti, de bi se njene vrednosti vsi prepri¬
čali. Udor čistost ljubi , je prijatel hebeškiga kralja , se bere v
pripovestih; in v bukvah modrosti: Čistost dušo Bogu nar bolj
bliža.  In spet na drugim kraji govori sv. Duh : O kako lep je čist
rod, ki se v čednosti sveti , njegov spomin je večin, ker pri Bogu
in pri ljudeh hvalo ima. Kar koli se tehta ,  govori On, ni toliko
vredno , kakor čista duša.  Bog sam imenuje po preroku Ozeji čiste
duše svoje neveste rekoč: /jaročil se bom s teboj na vekomaj ,
zaročil se bom s teboj v milosti in usmiljenji.  Ali more bolj po¬
vzdigniti vrednost čiste duše, kakor s tim, de jo postavi v tako
tesno zavezo z Gospodam nebes in zemlje, s kraljem vsih kraljev?
Ali si zamore človek veči čast in veselje misliti?

b) Še bolj očitno vidimo povzdignjeno sv. čistost v novi zavezi,
v kteri je Kristus postavo dopolnil. On začetnik nove zaveze, si zvoli
mater nar čisteji zmed vsih devic, kakor sv. Avguštin pravi: Ko je
hotel Bog rojen biti, gaje  zamoglale devica spočeti, in ko je devica
imela roditi, je zamogla le Boga roditi. Od Njega je že več sto
let popred prerok Izaija prerokoval, rekoč: Glej, devica bo spo¬
čela in rodila Sinu, in njegovo ime bo Emanuel.  Zato Marijo
častimo kakor mater Jezusovo in čisto devico. Jezus sam ostane
v vednim devištvu, in kakor nar višji stopinjo za slabo človeško
natoro priporoča vedno čistost, rekoč: So, ki so se sami nezmožne
storili zavoljo nebeškiga kraljestva ; kdor more razumeti , naj raz¬
ume.  Kakor bi hotel reči: Taka čednost ni navadna, ampak ima
svoj vir v posebni moči Božje gnade. On blagruje nje, ki so či-
stiga serca, ker bodo Boga gledali; On ne prepoveduje le nečistih
djanj, ampak tudi poželenje serca, ter uči, de iz serca pridejo vse
hudobne dela: prešeštvanje, nečistost... Ojstro je On na to čed-

365

nost tudi pri svojih učencih gledal; terpel je med njimi lakomniga,
nezvestiga, neverniga, nikdar pa ne nečistiga. 0» pred vsimi ljubi ne-
dolžniga Janeza, ki sloni na Jezusovih persih, zve skrivnosti Nje-
goviga serca, in dobi deviško mater v varstvo; in zakaj vse to?
Ker je bil nar lepši zgled angelske čistosti.

Ravno tako njegovi učenci priporočajo to lepo čednost in svare
pred nasprotno pregreho. Z resnobnim glasam kliče sv. Pavel Te-
saloničanam: To je volja Božja, vaše posvečenje, de se zderžite
vse nečistosti, de vsak svoje telo ohrani v časti in posvečenji,
ne v mesenim poželenji, kakor neverniki , ki Boga ne poznajo,
ampak kakor priče čistiga serca pred svetimi angeli, ker niste
poklicani v nečistost, ampak v svetost, ktera s poželenjem mesa
ne more obstati.  On želi verne kakor čiste device pripeljati k
Kristusu in ž njim skleniti, in desiravno zakona nikakor ne za-
verže, vender pravi: Srečnejši je  , kdor tako  (v devištvu) ostane,
kakor vam svetujem.

c) Ravno tako čistost z enim glasam povzdigujejo in pripo¬
ročajo cerkveni učeniki  vsih časov. Device imenuje sv. Ciprijan
cvet Jezusove čede; sv. Atanazi  imenuje čisto dušo prijetno pre¬
bivališč sv. Duha. Čisti človek, piše sv. Ciril,  je vreden posebne
časti in krone, ker je to čeznatorna popolnost, ktera preseže vso
človeško moč. Čisto, nedolžno življenje, pravi sv. Bernard,  je
živa podoba nebeškiga življenja. In poln veseliga začudenja piše
sv. Efrem : 0 čistost, ti si nebeška modrost, vredna nezmerniga
bogastva! O devištvo, ti si ognjeni voz, ki v te zaljubljene duše
čez zvezde povzdiguješ!... 0 čistost, -ti med dušo in telesam
lepo cveteš; ti si nar lepši roža, in nar prijetniši duh od sebe da¬
ješ! 0 devištvo, v ktero se je Stvarnik vsih reči, Rog sam, tako
rekoč zaljubil, in v njem vse svoje veličastvo skril! In kakor ti,
tako vsi drugi učeniki ne najdejo dosti lepih besedi za hvalo in pri—
poročenje sv. čistosti.

d) Kakor učeniki z besedo, tako nam pa svetniki  tudi z
zgledam čistost priporočajo. Ne bom v misel jemal Device devic,
Marije, ktera bi rajši ne bila mati Odrešenikova, kakor de bi bila
svoje devištvo zgubila, ki se je tudi angela v človeški podobi pre¬
strašila, in je tako vesoljnimi! svetu za učenico, kako visoke vred¬
nosti je sv. čistost. Koliko tavžent jih je bilo, ki so dušo in telo
vselej čisto ohranili, in so zato vedno čuli, ojstro živeli in raji vse
prestali, kakor se kaj zoper čistost pregrešili! Koliko tavžent jih

366

je bilo moških in ženskih vsili stanov, kteri so kakor serčnj mar-
terniki raji svoje življenje dali, kakor de bi se bili dali ob svojo
čistost pripraviti! Sv. Neža, komaj trinajst let stara, raji na ger-
madi zgori, sv: Katarina raji glavo zgubi, kakor de bi svojo čistost
zgubila. Sv. Hieronim si komaj nar potrebniši živež privoši, sv.
Benedikt se v ternjev gerrn, sv. Bernard v na pol zmerznjen bajer
verže, vse le, de bi hude skušnjave premagali in čistost ohranili.
In tako je brez števila drugih z enako skerbnostjo se pokorilo, de
bi dragi zaklad sv. čistosti obranili.

e) Prepričani od lepote te čednosti so jo še nekdanji ajd je
v časti imeli. V ajdovskim Rimu, kjer je vsakoršna pregreha kra¬
ljevala, so tistim devicam, ki so v malikovavskim tempeljnu v ved-
nim devištvu služile, veliko čast skazovali, in jim velike pravice
dajali. Ajdovska deklica Virginija je raji hotla mertva biti, kakor
čistost zgubiti. Vse se je zavzelo nad zderžnostjo in hvalilo či¬
stost Scipijona Afrikanskiga. Tudi v novejših časih so med di¬
vjimi v Ameriki najdli take device, ki so svoje žive dni v
popolnama čistosti živele, in so zato pri ljudstvu veliko veljavo
imele. — Zares vesoljni svet §e združuje v hvalo in povzdigo te
prečudne čednosti, ki človeka nad angele povzdiguje; od kraja do
kraja, od stoletja do stoletja se razlega hvala sv. čistosti, ki člo¬
veka posvečuje in z Rogam združuje.

Kdo bi se pa tudi naveličal hvaliti lepote te čednosti in srečo
čistih, nedolžnih duš, ki so izvoljene neveste Jezusove, ljubi otroci
Marije device, veselje angelov, nar lepši cvet katoliške cerkve!
One že tukej vživajo nar obilniši, nar sladkeji veselje v svojim
nedolžnim sercu; in čeravno jih hudobni svet čerti, tolažbe in
gnade jim dovolj doteka od zgorej, de vse voljno in z veseljem
prenesejo.. Še smert za nje ni strašna, ampak srečna in vesela;
zakaj ona pride kakor nebeška poslanka, in prestavi nedolžno dušo
v sv. nebesa, ter jo kakor cvetečo rožo iz solzne doline v nebeški
raj presadi. In kako nezmerno veselje in obilna čast je tam čistim
dušam obljubljena; veselje, ki preseže vso sreče izvoljenih, čast,
ki je le njim lastna. Gospod govori že po Izaii: Zderšnim bom
odločil poseben kra j , • veličasten pred vsim drugim ; jim bom dal
ime, ki jih krona s častjo in slavo ; večno ime jim bom dal.  In
prerok nove zaveze, sv. Janez, piše od svojiga zamaknjenja:
Vidil sim stati na gori Sionski Jagnje , in * njim sto in štiri in
stirdeset tavžent , ki so imeli njegovo ime in ime njegoviga Očeta

367

na čelu. In glas iz nebes, kteriga sim slišal, je bil, kakor tih,
ki na harpo pojo. In peli so novo pesem pred tronatn, iti nihče
ni mogel teh pesem peti, razun unih 144000 odkupljenih od
zemlje ; ti so, ki se niso z nečistostjo ognjusili, zakaj device so,
in hodijo za Jagnjetam, kamor koli gre.  O kdo bi ne želel vži-
vati, kar ga slišati veseli, kar je tukej le s slabo besedo izrečeno! ker
nobeno človeško serce ni občutilo, kar je Bog tistim pripravil, ki
so čistiga serca. Ime Božjiga ženina jim bo vtisnjeno, nar bližeji
Jagnjeta bodo stali, ter ga spremljali s prečudno pesmijo. Tudi
njih v nedolžnosti posvečeno telo bo lepši in imenitniši od drugih
trupel izvoljenih, in se bo svetilo, kakor zvezde neba. 0 res,
kako lep je čist rod, ki se v svoji čednosti sveti 1 , večin je njegov
spomin, ter pri Bogu in pri ljudeh hvalo ima! Kdo bo šel na
goro Gospodovo, ali kdo bo prebival v njegovim svetim mestu?
On, ki ima nedolžne roke in čisto serce, ki se ne peča z neči-
mernimi rečmi.

O ljuba duša, ki si še zvesta svojimu ženinu Jezusu! o pre-
serčni kristjan, ki si še čist tempelj sv. Duha, kakor si pri sv.
kerstil postal, premisli in vzemi si k sercu prečudno lepoto in
vrednost sv. čistosti, in neizrečeno plačilo, ktero je čaka. Čisto
imaš še dušo in telo, ktero je Bog prečudno vstvaril, Jezus z
drago kervjo odrešil, sv. Duh za svoje prebivališe zvolil. Z do-
padajenjem se ozera trojnoedini Bog na te, in te imenuje svojo
prijallico, ki je vsa lepa, in madeža ni na nji. Pa ta dragi za¬
klad imaš v persteni posodi, ki se hitro ubije; svet te vabi in
obeta, kakor zapeljiva kača Evi. Pa ne daj se preslepiti bese¬
dam ljudi in šundru sveta. Svet preide, in njegovo poželenje,
kdor pa stori voljo Božjo, ostane vekomej. To pa je volja Božja,
vaše posvečenje, de se varujete vse nesramnosti. Težavna je voj¬
ska, ki jo hoče čistost; pa tavžent in tavžent jih je bilo, ki so se
srečno vojskovali in zmagali; tudi ti boš z Božjo pomočjo, ako le
v resnici hočeš! Veseli se tudi v svoji vojski in britkosti, ker ti
bote prinesle krono in veselje, ktero je Bog le tistim pripravil, ki
so čistiga serca. — O Jezus, za nas darovani, pomagaj nam! O
Devica devic, prosi za nas ! Amen. A.


368

Tretjo predpepelnično nedeljo.

,,Glejte, gremo gori v Jeruzalem, in yse se bo dopolnilo,
kar je pisane od Simi človekoviga po prerokih. Izdan
bo namreč nevernikam, in bo zasramovan in gajžlan in
zapljevan, in potim, ko ga bodo gajžlali, ga bodo umo¬
rili. 1 ' Luk. 18, 31—33.

Jezusovo terpljenje nas uči spoznati svojo pregreho in Božjo

milost,

Zadnjikrat se poda Jezus po povesti današnjiga sv. evange¬
lija iz Galileje, kjer je navadno učil, proti Jeruzalemu, velik praz¬
nik obhajat. Sklenil je, tamkej svoje življenje dati za odrešenje
sveta. De bi svoje učence za tisti britki čas pripravil, jim začne
svoje terpljenje napovedovati. „ Glejte , jim reče, gremo proti Je¬
ruzalemu  , in lam se bo nad menoj vse spolnilo f  kar so preroki
od Mesijeviga terpljenja , smerti in vstajenja napovedovali.  Tako
je vedil On svojo smert in njene okolišine; vender serčno reče:
Gremo ; in ojstro posvari Petra, ki ga hoče odvračevati; vedil je,
de ga čaka grenka smert; vender gre in se radovoljno podverže
Božjim sklepam.

Ta evangeli nam sv. cerkev bere zdaj, ko jih toliko pozabi, de
so udje telesa, čigar glava je Kristus, s ternjem kronani; zdaj, ko
se jih toliko vede, kakor sovražniki Kristusoviga križa; zdaj, ko
jih toliko vnovič Jezusa križa s svojim nekeršanskim zaderžanjem;
kakor bi zdaj druga postava veljala, in bi razujzdanost greh ne
bila! Jezus gre v Jeruzalem v svojo smert; svet hiti v Babilon po
grešni razujzdanosti! Zato nam sv. cerkev pred oči postavi to,
kar ima narvečimoč, nas greha obvarovati, namreč terpečiga Je¬
zusa. Stori to tudi zavoljo bližnjiga postniga časa, de že zdaj
verne opomni, kaj de bodi ta sveti čas zapopadek njih premišljevanja,
kaj naj jih k pokori budi, ter na sv. skrivnosti velikiga tedna pri¬
pravlja. Zato že naprej opomni svoje otroke Kristusoviga terp¬
ljenja, jim kaže grenki kelih svojiga ženina, se ozera proti ža¬
lostni Kalvarii, kjer se je dopolnilo, kar Jezus prerokuje.

To premišljevanje je pa zares nar bolj pripravno, nas greha
obvarovati, k pokori obuditi, v čednosti poterditi, kakor pričujejo
vsi sv. učeniki. Glas križaniga Jezusa ima prečudno moč, ki to-

869

liko terdih sere omeči, na duši mertviii oživi. Ta glas je nar boljši
pridigar, ki na ^erce govori, m mu naredi silne, pa sladke rane,
ki namesti smerti duši zdravje prinesejo. Terpljenje Jezusovo je
nezmerno morje, v čigar valovili se znajdejo nar veči zakladi gna-
de in svetosti, nar obilniši studenec tolažbe in miru. Tukej so se
modri in učeni ponižnosti učili; tukej so tudi priprosti učeni po¬
stali. O de bi vsi kristjani pogosto terpečiga Jezusa pred očmi
imeli in premišljevali; to bi v njih sercu vžgalo ogenj, ki pokonča
vse pregrešne madeže, in za pravo modrost in pobožnost vname!
Ljubeznjivi, podajmo se že dans za Jezusam proti Jeruzalemu, na
goro Kalvarijo, ter postojmo zraven terpečiga Odrešenika; in uči¬
mo se: spoznati svojo pregreho in Božjo milost , to je, de Jezus
zavoljo naših grehov terpi, de pa ravno zato mi smemo odpušenja
upati. — O Jezus, učenik tudi na križu, uči nas spoznati svoje
zadolženje in Božje usmiljenje, de vsi kličemo: Bodi nam grešni-
kam milostljiv!

I. Strah in groza mora človeka spreleteti, ako si le neko¬
liko živo pred oči postavi terpečiga Jezusa, kako On že na oljski
gori v britki smertni žalosti zdihuje, in kervave kaplje po njegovim
životu na zemljo teko; kako nedolžno Jagnje zvežejo in od sod¬
nika do sodnika vlačijo; kako njegovo deviško telo neusmiljeno
mesarijo, de je bila od noge do glave le ena rana; kako njegovo
sv. glavo bodeča ternjeva krona prebode, de celo neverni Pilat
usmiljenje čuti, ter Judam reče: Glejte, človekl  In zdaj še le na
mertvaški poti proti Golgati, kako s križem obložen vsako stopi¬
njo s svojo kervjo zaznamva, pod težo križa omedluje in pada;
kako ga na gori z divjo serditostjo na križ veržejo, in roke in
noge prebodejo; kako se scurkama njegova sv. kri odteka, in
On od vsih zapušen milo kliče: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me
zapustil!  Ves stvarjeni svet se zavzame nad tim terpljenjem:
solnce skrije svojo svetlobo; skale, pokajo, zemlja se trese; černa
tema pokrije mertvaški hrib. Med temi prikaznimi terpi, pojema
in umira Sin Božji, ter do dna sprazni kelih terpljenja, de z ve¬
likim glasam kliče : Dopolnjeno je.

Kaj pa je vzrok tega britkiga terpljenja in te grenke smerti
Jezusove? Greh, naš greh je to storil. Mi vsi smo zašli, kakor
ovce ; dobri pastir je prišel zgubljenih iskat, ter je svoje življenje

370

za nje dal. On ni greha storil, in ni bilo krivice v njegovih ustih,
pa kakor že prerok Izaija govori; Ranjen je bil zavoljo naših
pregreh, raztepen zavoljo naših hudobij. Gospod je naš dolg
nanj položil, de bomo z njegovimi ranami ozdravljeni. Bog je svet
tako ljubil,  govori Jezus sam, deje  svojiga edinorojeniga Sina
dal, de vsak r  ki vanj veruje, ne bo pogubljen, temuč de ima
večno življenje. Vedite,  opominja zato sv. Peter, de niste od¬
kupljeni Z minljivim zlatarn in srebram , ampak z drago kervjo
Kristusa, n e o m a de iv a n ig a , čistiga Jagnjeta.  On terpi, kar so
naši grehi zadolžili. Naše grehe je nosil na svojim telesu, na
lesu.  Zato nam je pa terpeči Jezus veden, resnoben spomin in
znamnje našiga zadolženja, in nam kliče: Poglejte moje terpljenje,
moje bolečine, in spoznajte grehi  Torej, piše učeni Komeli a La-
pide: Ako hočeš viditi živo podobo svoje pregrešne duše, poglej
Kristusa , gajžlaniga, zapijevaniga, kronaniga, križaniga • poglej
na vsim životu ranjeniga, kervaviga, de človeku ni podoben; ena,-
kiga gobovimu: to je podoba tvoje duše, ki jo je Kristus na se
vzel! —0 človek, ozri se na terpečiga Jezusa, ki na oljski gori v
prahu kleči v smertni brhkosti, in spomni se tiste britkosti, ktero
naj bi občutilo tvoje zadolženo serce! Glej izdajavca,. ki svojiga
Učenika s hinavskim kuševanjem izda, in terkaj na svoje persi, ter
kliči: O Gospod, moje hudobije so tebe izdale, prodale! Glej
Gospoda vjetiga, zvezaniga, in spomni se tistih vezi, vkteretebe
pregreha vjetiga ima, in že morebiti več let zvezaniga derži! Glej
svojiga Odrešenika pred sodbo, kako Pravičniga po krivici obso¬
dijo, nar Svetejšiga zasramujejo; spoznaj in reci sam pri sebi:
Jez bi mogel pred sodbo stati, pravična bi bila ta sodba čez
me, ki sim grešnik! Glej Jezusovo sv. telo ranjeno, roke in noge
prebodene, in spoznaj: To so moji grehi storili, moji brezštevilni
grehi 1 Poglej križaniga Jezusa in spoznaj: Kri Sinu Božjiga je
prelita zavoljo mojih grehov! Tvoja požrešnost, o kristjan, je
Kristusa z želčem in jesiham napojila; tvoja nečimernost ga je s
ternjevo krona kronala; tvoja nesramnost ga je neusmiljeno raz-
gajžlala; tvoja lakomnost ga je prodala! Tvoje hudobije so med
tisto trumo, ki je Jezusa zvezala, pred sodnji stol peljala, in
tam vpila: Križaj ga, križaj ga!  Tebi velja očitanje sv. Petra do
Judov, ki pravi: Vi ste izdali in zatajili nar Svetejšiga in Pra¬
vičniga; vi ste Začetnika življenja umorili!  Za brezbožniga,
piše sv. Avguštin, je Sin Božji gajžlan, za nespametniga je Mo-

37  i

drost zasramovana, za lažnjiviga je Resnica umorjena, za krivič¬
nika Pravica obsojena.

Poglej torej, o človek, pogosto v to živo ogledalo terpečiga
Jezusa, in svoj greh spoznaje na persi terkaj, rekoč: Moj dolg,
moj preveliki dolg je to storil! Tolikrat imaš za to priložnost, in
tolikrat si opomnjen r ko si pri daritvi sv. maše, ktera je Ved ni,
resnični spomin kervave daritve na križu'; ko žalostni roženkranc
ali sv. križev pot moliš; ko se zaznamvaš s sv. križem; ko vidiš
znamnje sv. križa na polji, pri poti, v cerkvi, v svoji hiši, vedno
in povsod imaš pred očmi to resnobno ogledalo, ki ti podobo lastne
grešne duše kaže in ti govori: Greh, tudi tvoj greh je tega kriv.
Ozeraj se nanj, in spoznaj, kako ostudna , grozna hudobija  mora
vender greh biti. Hude šibe so na svetu kuga, vojska, lakota, in
po pravici kristjani pogosto molijo, de bi jih Bog rešil, in obva¬
roval tih nadlog, v kterih toliko ljudi življenje zgubi, toliko solza
drugi iztočijo; kolikanj hujši mora biti greh, zavoljo kteriga na
križu visi, in v silnih bolečinah za pomoč kliče in umira On, ki
je nebo in zemljo iz nič vstvaril, v kterim vse živi in se giblje!
Ako tedej iz podučenja pridigarjev ne moreš razumeti, ako ti lastno
grešno življenje ali zgledi hudobnih, ki v nečistosti, požrešnosti,
krivicah žive, dovolj ne pokažejo, koliko hudo je greh; ozri' se
na križaniga Jezusa, ki ti bolj, kakor nar bolj zgovorne besede
na serce govori: Nar veči, edino hudo je greh, zavoljo kteriga
je tudi nad Sinam Božjim Smert oblast dobila; pa On ti tudi milo in
resnobno pristavi: Varuj se greha.

Ta glas nam ponavlja vedno križani Jezus in nam na serce
govori: Varuj se greha, ki je kriv smerti Sinu Božjiga, de tudi
tebe strašna, večna smert ne zadene! Varuj se greha, de moje
britko terpljenje in grenka smert ne bo pri tebi zastonj! Varuj se
greha, de vnovič svojiga Jezusa ne križaš, in mu terpljenja ne
ponavljaš s svojim greham ! Res, grešni kristjan, če si že tako
oterpnjeh, de za milo in ojstro besedo učenikov več ne maraš, de
te glas vesti, dobrot in štrafeng od Boga poslanih, več ne zbudi;
zasliši saj ta svarivni glas križaniga Jezusa! Poslušaj ta glas, ti
posvetni kristjan, ki le v prazni nečimernosti svoje veselje imaš,
in ozri se na Jezusa; glej, njegove oblačila so razdelili, njegova
glava je s ternjem kronana, njegov obraz bled in upaden! Zasliši
ta glas ti, inehkužnik in nečistnik, ki v ostudnim grehu veselja
išeš, in poglej na Kristusa, kako je njegovo deviško telo neusmi-

372

ljeno raztepeno, de terpi za grehe nesramnosti, v kterih tudi ti
živiš! Poslušaj ta glas ti, mlačni in merzli kristjan, ki delo Go¬
spodovo zanikerno opravljaš, in glej, kako Jezus še v nar večih
bolečinah svojo dušo k Bogu povzdigne in moli. Vsi zaslišimo ta
resnobni glas, in si ga zapišimo z ognjenimi čerkami v svoje živo
serce, de ga nobena lalikomišljenost in posvetnost več ne zbriše,
in mi pred nogami križaniga Jezusa grehu za vselej odmerjemo,
za storjeniga pa milost zadobimo.

II. Ravno to je sladki sad Kristusoviga britkiga terplje-
nja, ker nas je On od greha odrešil, in nam milost, od-
pušenje pri Bogu zadobil. On je Jagnje Božje, ki odjemlje
grehe sveta ; On je sprava za naše grehe ; z njegovimi ranami
smo ozdravljeni.  Dobri pastir je dal svoje življenje za svoje ovce,
in vezi greha so bile razdjane, verige sužnosti raztergane. Kar
smo po Adamu zgubili, smo po Kristusu spet pridobili. Z drevesa
v paradižu nam je kača sad smerti podala; z drevesa na Kalvarii
nam poda Bežja milost sad, ki je zdravilo naše slabosti, in cena
za naše grehe. Tukej je Jezus reven postal, de bi nas obogatil;
ranjen je bil, de bi nas ozdravil; umeri je, de bi mi živeli. Vse
štrafenge, s kterimi bi bila mogla Božja pravica grešnike tepsti,
je on na se vzel in preterpel; On se je dal za poroka, de smo
bili mi sužnosti rešeni. Kakor je nekdaj Mojzes, ko je Bog ho¬
tel Izraelce zavoljo hudobije pokončati, v svoji gorečnosti pred Go¬
spoda stopil, rekoč : Gospod, jez vem tvoje ljudstvo je storilo velik
greh ; pa vender, ali jim prizanesi ta njih dolg, ali če ne, zbriši
mene iz bukev življenja;  tako je naš Ijubeznjivi Jezus usmiljenja
poln srednik med razžaljenim Očetain in grešnim svetam postal; na
križu med nebesam in zemljo viseč tako rekoč kliče: Oče, mene
udari, mene rani; le njim prizanesi, kterih rešenje in zveličanje
je konec mojiga terpljenja.

Vedno je sicer On usmiljenje,učil in skazoval, pa nikjer ne bolj
kakor še na lesu križa. Tukej on visi z razpetimi rokami, kakor
bi hotel vse objeti, in vse k sebi vabi rekoč: Pridite k meni vsi,
ki terpite, in ste obteženi ; jez vas bom poživil.  Tukej kliče nje¬
gova sv. kri v Božje usmiljenje, kakor je nekdaj klicala Abelnova
kri v maševanje zoper Kajna. Če kri kozlov in juncov očisti omadež-
vane, de so čisti na telesu ; kolikanj več bo kri Kristusova, ki se je
po sv. Duhu samiga sebe neomadežvan dar dal, našo vest očistila
mertvih del, de živimu Bogu služimo.  Kakor je Mojzes v pušavi po-

373

dobo kače na križu povzdignil, de je ozdravel slehern, ki se je z za¬
upanjem vanjo ozerl: tako je Kristus, na križu povzdignjen, pomoč
in zdravje vsim, ki se z zaupanjem nanj ozerajo, kakor piše sv.
Leon: Kdor z zaupanjem nanj pogleda, bo ozdravljen svojih ran.
Spod križa izvira studenec usmiljenja, ki z zaupanjem napaja in
bolne ozdravlja.

Zato 2 zaupanjem stopimo pred tron gnade, de usmiljenje
zadobimo, in milost, kadar pomoči potrebujemo.  Kristusove rane,
pravi sv. Krizostom, so ravno toliko jezikov, ki v Božje usmilje¬
nje za odpušenje naših grehov kličejo. Sv. križ, pravi sv. Alfonz
Ligvorjan, je tista srečna mavrica, ki nam vsim oznanuje odrešenje
iz potopa, kteri žuga vesoljnimu svetu. Zato tako lepo kakor res¬
nično ravno ta sv. učenik govori: Ako se spomnim svojih grehov,
o Gospod, me obleti strah in groza, pred tvojo pravico in sve¬
tostjo se bojim in tresem; ko pa pogledam na podobo križa, ob¬
čutim veliko tolažbo in sim z zaupanjem napolnjen, ker tvoje rane
in tvoja kri mi serčnost dajejo.

Ako tudi tebe, grešni kristjan, zavoljo storjenih grehov vest
peče, in sam maloserčno pešaš pod težo svoje butare, poglej na
križaniga Jezusa in zaupaj,; s križa ti govori On, ki je tvoj dolg
nase vzel in zatečeno plačal rekoč: Zaupaj, moj sin, tvoji grehi
so ti odpušeni!  in zagotovi: Skesaniga in ponižaniga serca Go¬
spod ne bo zavergel.  Poglej na terpečiga Jezusa in zaupaj; On
nalomljeniga stebla ne polomi, intiečiga stenja (tohta j ne ugasne.
On sam je srednik pri Očetu in sprava za naše grehe, pa ne le
za naše, ampak za grehe vsiga sveta.  Poglej na križaniga Jezusa
in zaupaj; On, ki je sam sebe za te v sinert dal, ti bo tudi vse
drugo dodelil; nihče ni vanj zaupal, de bi bil osramoten.

To zaupanje na Jezusovo zasluženje in usmiljenje je velika,
sveta dolžnost. Sv. Avguštin uči: Nad Božjim usmiljenjem obu¬
pati in meniti, de nam ne odpusti, se pravi Boga tako razžaliti,
kakor de bi dvomil, ali je Bog. Naj bo greh še tako velik, Božje
usmiljenje je neskončno veči. Gospod sam nas po preroku Izaii
zagotovi : Ako so vaši grehi rudeči, kakor škerlat, bodo beli,

kakor sneg, ako so rudeči, kakor purpur, bodo postali,
kakor čista volna.  Kjer je pregreha obilna, je tudi milost
preobilna postala. Ta resnica je pa tudi čez vse tolažbe polna za
slabiga človeka, ki zavoljo svojih grehov maloserčen postaja, spo¬
min Božjiga usmiljenja in križaniga Jezusa ga z novo serčnostjo

374

in zaupanjem napolni. Hvalite Gospoda , On je dobrotljiv, njegovo
usmiljenje tergi vekomej ! Oznanuj,  o Izrael, On je dobrotljiv,
njegovo usmiljenje terpi vekomej !  Tako prepeva poln rnjskiga ve¬
selja kralj David že v stari zavezi, in vse ljudi kliče k oznano-
vanju Božje milosti.' Kolikanj bolj mora Božje usmiljenje z vese-
Ijem in tolažbo napolniti nas, ko vidimo Jagnje Božje, ki
je za nas darovano, in naše grehe odjemlje, ko zamoremo
butaro svojiga zadolženja pod Jezusovim križem odložiti, in svoje
ranjene duše v njegovi kervi ozdraviti. Kdo bo izvoljene Božje
tožil? Kristus, ki nas je opravičel, Kristus, ki je za nas umeri,
vstal, ki sedi na desnici Očeta ? O naj se torej tudi naše utola-
ženo serce v veselo pesem izlije in s kraljevim pevcam kliče;
Usmiljenje Gospodovo bom prepeval vekomaj, od rodu do rodu
bom oznanoval tvojo resnico s svojo besedo. Hvali, moja duša,
Gospoda , in vse, kar je v meni, njegovo sv. ime; On je milost¬
ljiv mojim pregreham; On ozdravi moje slabosti, On me reši po¬
gubljenja in me venca z usmiljenjem. Ne boj se,  pravi On, jest
sim pri tebi: ne obupaj , jest sim tvoj Bogi Ge se gore premak¬
nejo in hribi tresejo, moje usmiljenje se ne premakne od tebe,
pravi Gospod usmiljenja.

K Njemu tedej se pogosto podajmo v duhu na Kalvarijo, kjer
nam je On vsim odpušenje, zaslužil in vsim milost ponuja; k Njemu,
ki nas z razpetimi rokami, z odpertim sercam Koče sprejeti. O kdo
bi tega z veseljem ne storil, kdo bi sebi ne privošil-te sreče! Tje
se pogosto ozerajmo, kjer je z nezbrisljivimi čerkami zapisano, de
smo grešniki, kako ostuden je greh, kako skerbno se ga varujmo,
de draga cena nad nami zgubljena ne bo. Tje se radi in pogosto
ozerajmo, kjer studenec usmiljenja izvira, in se vsim grešnikam odpu¬
šenje ponuja. Če smo tudi veliko grešili, ne obupajmo; Gospodovo
usmiljenje preseže velikost naših grehov (Avg.). Z grešno Marijo
Magdaleno se verzimo pred Jezusa in skesano kušujmo njegove
sv. rane ter svoje solze mešajmo med njegovo rešnjo kri, in tudi
nam bo veljala usmiljena beseda: Pojdite, vaši grehi so vam od-
pušeni. — O de bi mi ta bližnji postni čas prav pogosto in po¬
božno premišljevali terpečiga Jezusa, s sv. Avguštinam si nje¬
gove rane v svoje serce zapisali, s sv. Bernardam le v to svojo
modrost stavili, poznati Jezusa križaniga, gotovo bi naše serce
k malo grehu odmerlo, in se od veselja nad Božjo milostjo topilo;
spoznali bi, de le v Jezusu je zveličanje ! ~ Nakloni, o usmiljeni

375

Jezus, naše serca k timu svetimu opravilu, de nam bo spomin
tvojiga terpljenja v spoznanje in zaupanje, pridigar tvoje svetosti
in milosti, de iz globočine serca kličemo: Mi grešniki! Kriste usmili
se. nas! Amen. ' . A. C.

- -

Pervo nedeljo v postu.

Ko se je štirdeget dni in štirdeset noči postil, je bil potem lačen.

Mat. 4.

Od pošta.

J^osvetni ljudje so se une dni pustne razuzdanosti eden dru-
ziga vabili na Bogu zoperne plese, godbe in samopašne veselje-
vanja; — kaj so imeli naslednjič od tega? Spraznjene žepe k ve-
čimu, temno glavo in težko serce. Ljubeznjivi Zveličar pa, kakor
smo dans teden slišali, nas je na vse druge gostarije povabil in
nas vabi. „Glejte u , je .rekel, .»gremo v Jeruzalem , in vse se bo
dopolnilo, kar je pisano od Sinu človekoviga po prerokih. Zakaj
nejevernikam bo izdan , raztepen in zapljuvan  ; in po tem ko ga.
bodo raztepli , ga bodo umorili “. Luk. 18. Kam si se bilo ti ober-
nilo, keršansko serce! ali z Jezusam v Jeruzalem, ter po cerkvah
(izpostavljeno) sv. Rešuje Telo molit, ali z unimi razuzdanimi v
posvetni šum ?

Nočem tvojiga odgovora slišati, ker se bojim kaj slabigazve-
diti; prosim te pa, skesaj se za pretečeno in saj dans za Jezusam
pojdi, kteri v pušavo gre, se za tvoje in moje grehe postit, in
tudi nas za seboj vabi, rekoč: »Ako hoče kdo za menoj priti,
naj zataji sam sebe, in naj hodi za menojj-K  Mat. 16. Pojdi za
ten« pohlevnim vabivcam v pušavo, posti se ž njim, stori si saj
duhovno samoto ali pušavo, v svoje počutke ojstro imej, kroti svoje
želje, in pojdi sam v se‘, potlej bo tudi Bog prišel v tvoje serce,
in ga boš ves spokorjen, ves poboljšan vredno sprejel o veliko¬
nočnim svetim Obhajilu. De bo pa naš post skoz teh 40 dni za¬
res k temu pripomogel, bomo nekoliko premislili, kakošen de naj
bo naš post , in kakošen je bil post pervih kristjanov.  Ti, preljubi

«4 *

376

Zveličar! ki si se sam postil; odpri tudi nam pamet in serce, de
ta nauk prav zapopademo in v djanji spolnujemo.

Ena nar hujših skušnjav za človeka je skušnjava k netrezno-
sti ali nezmernimu vži vanju; pa tudi grehi so nar hujši, ki jih
človek dopernaša, pri kterim vera in pamet gospodarstvo nad telo
in poželenje zgubite ali zapravite. Z netreznostjo je človek per-
vikrat grešil; satan mu je obetal: Oči se ti bodo odperle, in boš
kakor Bog. Ali z nezderžnostjo se človeku oči niso bile odperle,
ampak zaperle, on je oslepel, in ni se Bogu enaciga, ampak sa¬
tanu podobniga storil. Za njegovo netreznost se Sin Božji v nar
vikši stopnji treznosti, zderžnosti in zatajevanja včloveči, za nje¬
govo pohlepno vživanje se on posti in mertvi, de bi človek spet
spregledal. Nasledke te nezderžnosti perviga človeka mora pa tudi
človek sam nad seboj s poštam, ter s treznostjo odpravljati. Z
nezderžnostjo je človek tudi svoj znotranji mir in zadovoljnost
zgubil; človek pa brez miru ne more živeti, in kar je z nezderž¬
nostjo zgubil , je mislil z nederžnostjo zopet zadobiti in je po be¬
sedah sv. pisma s svinjami jedel, to je, se v hude pregrehe po¬
greznil; ali njegova nesreča in nezadovoljnost je bila s tem le še
veči. To zadovoljnost in znotranji mir človek vnovič zadobi le z
dušno in telesno treznostjo. Nezderžljivost, netreznost je človeka
iz sv. raja pahnila in ga pahne tudi zdaj iz raja gnade Božje;
treznost, post ter zatajevanje mu mora zopet sv. raj odperati. Postno
zatajevanje so stopnice, po kterih se od Boga odločeni človek
zopet Bogu bliža.

Izraelovi otroci so zoper Boga grešili; Mozes se je 40 dni
postil, in Bog se je vnovič ljudstva usmilil. David je bil grešil;
postil se je pa z vso mogočo ojstrostjo, in Bog mu je bil odpustil.
Ninivljanam je bilo po Božjim povelji napovedano: „Še 40 dni, in
Ninive se bodo potopile !“ Ninivljanje so k Bogu vpili in post raz-
klicali, celo živina se je mogla ž njimi postiti. Kralj sam se je
v žalno obleko vergel in zapovedal: „<S 'lehern naj zapusti svoje
hudobne pota ; morebiti nam vender Bog prizanese , de ne bomo
pokončani 11 .  In Bog jim je res bil prizanesel. Kako potreben je
tedaj tudi nam grešnim dandanašnji post, de bi se tolikanj lože
prav v resnici in za stanovitno z Bogam spravili, in še zlasti
pred velikonočnim čašam , ko je vsak verin kristjan pod smertnim

377

greham in pahnjenjem iz družbe sv. cerkve zakrament sv. Rešnji-
ga Telesa dolžan prejeti. Torej piše že sv. Avguštin: „De bi bolj
vredno zamogli prejeti zakrament zveličanja , se k temu z zveli¬
čavnim poštam pripravljamo^.  Sv. Leon papež pa pravi: „Ker duh
pogube Jezusovih udov ob nobenim času tako močno ne naletuje,
kakor tačas , ko imajo svete skrivnosti obhajati, torej je zapoved
sv. Duha keršanskimu ljudstvu prav primerno ukazala , de naj
se skoz 40 dni s primernim zatajevanjem k velikonočnimu ob¬
hajanju pripravlja".

We bo pa naš post zares post ter Bogu prijeten, je po nauku
in duhu svete cerkve k njemu več reči potrebnih : 1. mora post
biti duhoven , to se pravi: z vso mogočo skerbljivostjo sklenjen, se
varovati vsili smertnih in radovoljnih odpustljivih grehov, kakor
tudi vsaciga posvetniga hrupa. Ker so smertne pregrehe, naj bodo
dopernesene kadarkoli, vselej tako veliko hudo, de dušo umore
ter jo pogubljenja vredno store, ravno zavoljo tega one človeku,
ako jih v tem svetim času dopernaša, še le hujši in ojstrejši šibe
in kaznovanja nakopljejo. Zakaj ta čas je še prav posebno za to
odločen, de bi se slehern spokoril, in z Bogam spravil, kdor je
bil tako nesrečen, de si je z greham njegovo jezo bil zaslužil;
kako močno je tedaj Božjimu dobrotnimu usmiljenju in njegovi ne¬
skončni svetosti nasproti, ako se celo ta čas v greh obrača, kte-
riga bi mogel v pokoro oberniti in gledati, kako bi Božji pravični šibi
odšel! Varuj se tedaj greha, o človek Božji! to je neogibljivo po¬
trebno k postu. Kdor se pa v grehu znajdeš, glej, de se spoko¬
riš, in z vsim sercam in za vselej k Bogu oberneš, ker tudi brez
tega tvoj post ne more Bogu dopasti. „Z astonj se meso s poštam
tare , če se duh od napčnih poieljivost ne zdcrii" , pravi sv.
Gregor papež. K temu so tri reči potrebne : aj  greh odkritoserčno
zapustiti in se ga čisto spovedati; bj  nagnjenje do greha zaterati;
cj  se z vso skerbljivostjo tistih priložnost varovati, ktere so spokorni¬
ku nevarne in bi ga utegnile v greh zapeljati. ,,Tedaj vidimo, de se
je grešnik resnično spreobernil , če si s kesanjem in ojstrim po¬
korjenjem prizadeva , zbrisovati, kar se z besedo spoveduje “, pravi
sveti oče, Gregor papež. Sovraštvo se mora odpravljati, jeza uto-
lažiti, prepiri potihniti, kletvinja in rotenje opustiti, krivice poprav¬
ljati, pregrešne zaveze razdjati, de bo duh iz okovov greha rešen,
in tvoj post zares duhoven post, o kristjan! To pa ne s tem na-
menam, de bi človek, kadar postni čas prejde, se spet v pregrehe

378

nazaj povernil, ampak poboljšanje mora biti iz korenine, resnično
in za vselej , zakaj Bog v naše serca vidi in njega ne moremo
golufati. Postni čas ima biti čas tiliiga pokoja in premišljevanja
večnih resnic in Kristusoviga britkiga terpljenja. Torej opominja
sv. Gregor tudi, de naj bi sp verni v tem svetim času v nobene
pravde s svojimi dolžniki ne spušali, de naj rajši tačas vse tirjanje
opuste, ktero bi utegnilo prepir napraviti in tihost postniga časa
begati. »Spodobno je“, pravi on, „kdor se v pokorjenji znajde, de
se tudi temu odpove, kar mu po pravici gre. Tako Bog nam
skesanim in se pokorečim odpusti, kar smo pregrešniga delali, če
v ljubezni do njega tudi v tem prijenjamo, kar nam po pravici gre!“

V tem pomenu tudi Bog svari v stari zavezi po preroku: „ Glejte ,
ob času -posta delate po svoji volji , in vse svoje dolžnike tir jate !

V pravdah in prepiri/l se postite in neusmiljeno s pestmi bijete  /“
Mi pa nikar tako, kristjanje ! Temuč varujmo se na vso moč greha
in vsiga, kar v greh napeljuje, in naš duh bo v resnici dosegel,
kar mu je s poštam odločeno od matere sv. cerkve; naš post bo
duhoven in Bogu prijeten.

2.  mora post biti pokoriven , to je, s spokornimi deii sklenjen,
de se ž njim utolaži Božja jeza, ter dosežemo odpušenje grehov
in tudi strahovanj, zavoljo njih zasluženih. Ne vemo, kakošne in
kolike šibe je pravični Bog odločil temu ali temu kraju, temu ali
temu človeku, hiši i. t. d. zavoljo grehov, s kterimi ga ljudje zmi-
ram prederzno žalijo , in zavoljo tistih hudih terdovratnih grešni¬
kov, kterih še nobena molitev, za nje opravljana, ni omečila,
nobena pridiga spreoberrijla; to pa vemo in smo prepričani, če je
Bog tudi nar hujši šibe namenil, bi on v svoji neskončni milosti
veliko pregledal, ako bi se poboljšali in ga, kakor nekdaj skesani
Ninivljanje, s spokornim in potertim sercam prosili odpušcnja in
prizanesenja. Kakor je bil namreč Bog Ninivljanam pogin odmenil,
ako ne odjenjajo kar precej in neutegama od hudobije; tako dela
tudi z deželami, mesti, vasmi, hišami, ali tudi s posameznimi ljudmi.
On pošlje v svojih služabnikih oznanovavca, kteri jih ojstro svari
in k pokori budi; ako nič ne zda, se pa spolni, kar Gospod za-
žuga, de p. vsa vas pogori, živina dohaja, slabe letine nastopijo,
ljudje na vojski ali od kužne bolezni kar nanaglama in v velikim
številu merjo. Zato pa mora 40danski post s spokornimi deli skle¬
njen biti, de bo Bog nad spokorniki taki sad pokore vidil, kteri
bo zanesljivo znamnje, de je res serce poboljšano. In če fe ne-

379

dolžni Jezus svoje brezmadežno telo tako terdo imel, ga skoz to¬
liko dni brez vse jedi pokoril, ga skoz vse življenje vsim nadlo¬
gam podvergel, in na vse zadnje tolikanj (ežke bolečine nad-se
razlil; ali se bo mar potlej človeku njegovo nepokorno in puntarsko
meso smililo, ki vedno satanu na roke gre, de bi nas pogubil?
Ali se ne spodobi, de človek to zanikerno in napačno telo tudi
klerikrat ojstro prime, ki hoče zmirej Bogu in dušnimu zveličanju
nasproti delati ? Sv. Bernard  zavoljo tega vsim človeškim počut-
kam post napoveduje in pravi: „Naj se posti oko , ktero je dušo
obropalo; naj se posti uho, naj se posti jezik, naj se posti roka,
naj se posti tudi duša sama. Naj se posti oko od radovidnih pogledov
in vse prešernosti, de se dobrovoljno poniža in v pokoro vklene ,
ki se je hudovoljno in razuzdano ogledovalo. Posti se uho, ki je
nečimerne marne poslušalo, in naj beži od vsiga, kar je vnemamo
in- ne tiče k zveličanju. Posti se jezik od obrekovanja in goder-
njanja, od nepotrebnih, nečimernih in kvautarskih besed. Posti se
roka od vnemarniga gibanja; pa še veliko bolj duša sama naj se
posti od grehov in od svoje lastne volje“. — Popravljaj pa tudi,
kristjan, v tem Svetim času, kar si druje krati zamudil storiti,
očišuj svoje serce pregrešnih želj in lepšaj dušo s svetimi čednostmi
in dobrimi deli. Naj se slišijo po hišah sveti pogovori, naj se bere
zlasti o večerih kaj iz pasijona ali sicer od Kristusoviga terpljenja,
postni evangeli, življenje svetnikov, tudi keršanski nauk od veli¬
konočne spovedi in sv. obhajila. Pa tudi zlasti dobro je, bolj po¬
gosto k sv. maši hoditi, več moliti, križev pot obiskovati, obisko¬
vati bolj pogosto sv. Rešnje Telo , sebi pritergovati in revnim da¬
jati , uboge sirote tolažiti, bolnike obiskovati, in še več enaciga
vsak po svojih okolišinah, svojim stanu in svojih zadevah.

3. Kar živež v postnim času tiče, se morajo verni terdo der-
žati zapovedi sv. cerkve. Spervič, ko je imela cerkev zlate čase,
so se tako postili, de skozi 40 dni ni nobeden mesa jedel , ne
druge reči, ki od mesa izhaja; de so le enkrat na dan jedli,  in ne
opoldne, ampak še le zvečer.  Kar je sv. cerkev v tem prijenjala,
tega je človeška slabost, in nar več človeška lenoba in vnemar-
nost kriva in zadolžena , ki ne spozna greha in se noče pokoriti.
Kolikor bolj ljubezen do Boga v človeških sercih peša; toliko manj
je podoben kristjanski post Jezusovimu postu v pušavi. In kdor
svoje telo, ktero hoče po sili dušo pogubiti, tako ljubi, de še tega
maliga ne spolni, kar zdaj cerkev od nas hoče in nam zapoveduje,

380

naj se boji hude šibe Božje! — Poglejmo, kako so se pervi krist-
janje postili, kar čas zadene.  Še le zvečer, ko je solnce zahajalo,
so kaj vžili. Dan so s pridnim delam, in z deli usmiljenja posve¬
čevali; kar so s poštam perhranili, so vbogajme dali. Ravno k
temu tudi zdaj nas cerkev opominja: usmiljenje skazovati s tem,
kar se perposti. Post ni za to, de bi si kdo ž njim kej prihranil;
taciga namena nima sv. cerkev. Spanje so si prikrajševali, ter so
en del noči v premišljevanji in molitvah dopernesli. Desiravno so
se po dnevi pri svojih opravilih zdelali, so bili vender tako ojstri
do sebe, de se jim je zdelo, sam požirek vode zunej odločeniga
časa, bi bila prevelika perjenljivost do svoje počutnosti. Ko so
sv. Fruktuoza, Taragonskiga škofa’, na moriše peljali, kjer je sv.
vero s svojo kervjo pričal, ni hotel požirka vode vžiti, de bi se
nekoliko poterdil, zato ker ni bil še večerni čas prišel.

Ne pa le mnihi, pušavniki, škofje in duhovni, ampak vsi sta¬
novi sv. cerkve so se tako postili. Sv. maša se je une čase še le
proti večeru brala; veliko vernih je per nji sv. zakramente preje¬
malo , in še le potem so se k zmernimu kosilu trezni usedli. Do
trinajstiga stoletja je terpela ta navada, in le sčasama je bil čas
kosila od šeste na tretjo uro nazaj, in od tretje na poldan po¬
maknjen, in zato je mogla biti tudi Božja služba pred obhajana.
Le velika mlačnost kristjanov je sv. cerkev tako rekoč persilila, v
tih rečeh prijenjati; nikoli bi ne bilo tako deleč peršlo , ko bi se
tista perva ljubezen kristjanov ne bila ohladila, ktera jih je močne
delala, vse prestati, in jih z duham križa navdihovala, de se niso
križa bali. Oni so se. od večera do večera postili; mi se samo po
pol dneva postimo, in vender jih veliko tudi tega ne dostane. Rad
bi se marsikteri postil, ko bi le post nobene težave ne delal; rad
bi pokoro delal, ko bi le počutljivosti ne bilo treba krotiti: pa to
ni tako; post mora občutljiv biti. Kdor si noče sile storiti, nima
zasluženja; in kdor teh malih reči ne spolni, kar zdaj cerkev nam
veleva, bo imel pred sodbo težek odgovor, — če nima resničnih
izgovorov, kakoršni so p. bolezen, in nektere druge okolišine, ktere
so v pastirskih listih zapopadene.

Post poprejšnjih časov je bil pa tudi veliko ojstrejši, ako se
na xivesš ozremo , kakoršniga so vživali. Od premišljevanja Je-
zusoviga terpljenja spodbujeni, so se takimu zatajevanju zročili,
de bi komej bilo verjeti, ko bi tega resnične zgodbe ne spričevale.
Herma,  kteri je še ob apostoljskih časih živel, priča, de so se

381

tačas ob kruhu in vodi postili. Sploh so se le bolj s suhimi, ne¬
kuhanimi jedmi preživih; in Tertulijan priča, de so jih s solzami
mešali, ker so te slabe jedi s spokorjenjem posvečevali. Blizo do
7. stoletja so se vina popolnama zderževali, in skorej do sedanjih
časov so se mesa in vsiga, kar od mesa izvira, ves postni čas
zderžali. Večidel živeža so bile zelnate, reči, in suho sadje. Tako
so živeli naši keršanski predniki v postu ob času, ko je bil post
sicer zapovedan, vender še ni bilo od sv. cerkve določeno, kako
se mora postiti. In potlej, ko je bilo določeno , kako se postiti,
so si post še sami z radovoljnim pokorjenjem priterdovali. Tako
močna je bila njih vera, tako goreča njih ljubezen do križaniga
Odrešenika!

Tako spoštovanje so imeli nekdanji kristjanje do 40danskiga
posta, de jih ni mogla ne dragina, ne druga tudi terda sila od
posta odverniti, in njih gorečnosti oslabiti. Nicefor, prav star pi-
savec, nam od tega ginljiv prigodek popisuje. Grozna lakota je bila
v Carigradu vstala, ko je bila ondi še keršanska vera; — povsod
se je slišal jok in stok; bogati in revni so terpeli veliko stisko.
Ker je bila nadloga silno velika, je ukazal cesar Justinijan meso
sekati in prodajati, desiravno je bilo v postu. Tode verni se s tem
niso dali zmotiti; desiravno je bila tako velika sila, je vse mesto
na glas vpilo, de so perpravljeni rajši za lakoto umreti, kakor de
bi navado svojih očetov oskrunili, in od zapovedi odstopili, ktere
so kristjanje od apostoljskih časov sem zvesto spolnovali. Kako je
pa zdaj s poštam ? Če sv. cerkev bolj prilajša, pa so nekteri še
bolj prederzni. Nekteri se nič nočejo postiti, za to nas pa Bog
posti, ker pošilja dragino in hude letine. Per mestih je nar več
mehkužnosti in nar manj posta, nar več greha in nar manj zata¬
jevanja !

Prazno je, se pertoževati, de bi post zdravju škodoval. Ne
post, ampak nezmernost v življenji, nenasitljivost, samogoltnost,
ples, razujzdanost, in druge enake reči človeka večkrat umore,
ker mu ali smertni, ali pa počasi vjedajoč strup v život vsade,
kteri ga prezgodaj v grob pahne. Unkraj groba ga pa sodnik ča¬
ka , kteri bo od njega odgovor tirjal, zakaj de je samiga sebe
umoril. Naši očetje nekdanjih časov so se ojstro postili, in post
jim nič in nič ni škodoval, so delj živeli kakor zdaj in bolj zdravi
bili; zakaj nikoli ni misel čistejši, duh jasniši, spanje pohlevniši,
in serce pokojniši, kakor če truplo ni z jedjo preobloženo.

383

Iz tega se pa ne izhaja, kakor »le bi koga k tako ojstrimu
postu mislil zavezovati, kakor so ga naši predniki imeli; temuč iz
tega se vidi, kako zlo bi tisti grešil, kteri bi tega maliga in lah-
kiga ne spolnoval, kar nam dandanašnji sv. cerkev zapoveduje,
ker so se poprejšnji kristjanje toliko teršimu postu tako natanko
podvergli. Cerkev sama tolike ojstrosti več ne zapoveduje, ona
celo pervoli-ob odločenih dneh mesnih jedi vživati; venderpahudo
prepoveduje se več kot en samkrat na dan do sitiga najesti, torej
si mora človek zvečer v jedi pertergati. Kolikorkrat več kot en¬
krat na dan bi se človek, kteri je k postu zavezan, do sitiga na¬
jedel , tolikokrat bi post prelomil, in se močno pregrešil. „Pomisli
— pravi Ludovik Granaški — kakor so se Kristusove zunanje dela s
poštam začele, tako se mora tudi kristjan pred vsim drugim nar-
pred zoper pojednost vojskovati; ako si te premagati ne prizadeva,
se bo zastonj zoper druge pregrehe vojskoval.“

Sploh pa naj bo post z molitevjo in sv. mislimi sklenjen, in
vse naj se z Jezusovim poštam in terpljenjem združi; zakaj „kjer
je on delal in terpel, je bila naša reč opravljana, so bili naši
dolgovi splačevani". Zato nas opominja nek svet učenik, „de mo¬
limo z Gospodam, postimo se z Gospodam , vojskujmo se v nje¬
govi družbi, de bo vse, karkoli storimo, Bogu prijetno in do¬
padljivo". Amen. —n.

Drugo nedeljo v. postu.

„Bog nas ni poklical k nečistosti, ampak k svetosti v
Kristusu Jezusu Gospodu našim.“ Tes. 4.

Zapekjivcam kratek premislik.

^Perpeti je hudo, terpeti je britko; ne le človek, tudi žival
se boji terpljenja, in sam Sin večniga Očeta je prosil, de bi mu
Oče odvzel kelih terpljenja, ako je njegova volja. Ker se pa le
skoz terpljenje zamore v večno življenje, nam je večniga Očeta
večni Sin v spremenjenji na Taboru pokazal preobčutek nebeškiga
veselja, ktero za časnim terpljenjem pride, de bi toliko voljnejši
vsakdanje težave poterpcli. Ko je že na tem samotnim hribu tako

383

prijetno bilo, de bi bil sv. Peter rad zmirej tam prčbival, presodi
iz tega, kristjan, kako velika in prečudna bo še le zadovoljnost
izvoljenih v nebesih, tam kjer bomo z vsimi žarki lepote in častit¬
ljivosti obsijano obličje Sinu Božjiga vživali, in ko tega vživanja
ne bo nobena skerb temnila, nobena solza kalila. Takrat se bo iz¬
voljeni začudil in s sv. Petram klical: O Gospod, kako dobro
nam je tukej biti! kako sim zadovoljin, kako sim zveličan, kako
sim vesel! O kako veliko je plačilo za moj celo kratki trud, ki sini
ga imel na zemlji! Koga sim storil, ali koga sim terpel, de bi bilo
tolikiga plačila vredno?

Tako je naš Zveličar včasi večno terpljenje napovedoval, ki
bo hudobne zadelo, včasi pa silno veliko srečo oznanoval, ki sta¬
novitne in dobre v večnosti čaka, de bi vse ljudi za čednost
perdobil, zato ker on žel/, de bi bili vsi zveličani. Sin Božji je
želel lepo kraljestvo že na tem svetu napraviti, v kterim bi bili
vsi dobri, vsi pošteni in pravični, vsi modri, vsi sveti in čisti, ka¬
kor so bili sv. apostelni, in iz tega lepiga kraljestva pa ljudi v
nebeško kraljestvo preseljevati. Ker pa pohujšljivi ljudje, naj de¬
lajo pohujšanje ali z besedo, ali z nošo in obnašanjem, ali z d j a—
njem, to Božje kraljestvo tergajo, ropajo in neusmiljeno razde-
vajo; bomo pomislili , kako silo nevarin je stan po/iujšljivi/i ljudi,
ker oni hudovoljno ravno tisto podirajo in razdirajo , kar je Zve¬
ličar zidal in postavljal.  Skerb/me od tega govoriti, ker vem, de
kamen bi se dal pred omečiti, kakor marsikteri pohujšljivec, pa
dolžpost je, torej v Božjim imenu.

Pohujšanje da tisti človek, kteri je s svojim govorjenjem, ali
obnašanjem ali djanjem kriv, ter zadolžen, de bližnji v kak greh
zaide ali ga pa sam naravnost zapelje. Večidel vsih pregreh se
ljudje, s pohujšanjem nauče, ker vidijo druge tako delati. Ko bi
se hotli vse ljudje samo 40 ali 50 let zderžati, de bi nobeden v
ničimur nobeniga pohujšanja ne dal, bi se svet tako spremenil,
de bi bili ljudje človeku v pervim predgrešnim stanu v raji ne¬
koliko podobni. Kdo je pa v stanu prešteti in prerajtati, koliko
se pohujšanja zgodi po hišah z neprevidnim govorjenjem in obna¬
šanjem staršev ali druzih odrašenih vpričo mlajših in celo otrok,
kteri strup hudobije natihama pa poželjivo velikrat na se vlečejo?
Pohujšljivec zamore biti prijatel prijatlu, brat bratu, oče ali mati
otroku s svojo neprevidnostjo, mlačnim življenjem in posvetnostjo.

384

Kolikrat se pa dela pohujšanje še čisto nalaš,  iz poželjivosti, iz
hude volje, iz sovraštva do dobrih ljudi sv. vere in lepiga živ¬
ljenja. Ali gorje, gorje takim ljudem, kteri se tako globoko v greh
pogreznejo, de satanovo delo nase vzamejo in kaze lepe stvari
Božje! „ Kteri nas s sladkimi besedami k pregrešnimu djanju va¬
bijo, so satani “, pravi sv. Gregori papež. In Jezus se zagrozi takim
s kratkimi besedami, rekoč: j,Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Ll

Ako tedaj preudariš svoje djanje, človek, kteri si pohujšanje
dajal, boš spoznal, de si ravno to delal, kar dela naš sovražnik,
hudobni duh, kteri vedno na to gre, neumerjoče duše zapeljati
in jih vekomaj nesrečne storiti. Jezus je po svetu hodil, ljudi za
lepo življenje pridobivat in jih od vsiga hudiga odvračat; ti pa
po svetu hodiš in povsod kaj pohujšanja storiš, ti si morivec člo¬
veških duš? In zdaj Zveličar pošilja svoje namestnike na vse strani,
de bi njegovo kraljestvo na zemlji razširjali; po vseh mestih, po
vsih hribih in dolinah ima on svoje stražnike — duhovne razstav¬
ljene, kteri si vedno prizadevajo ovčice Božje čiste ohraniti in jim
oblačilo gnade obvarovati: ti pohujšljivec si pa dereč volk, ki
morebiti celo v ovčjim oblačilu hodiš po mnogih krajih in ravno to
tergaš in podiraš, kar oni tolikanj skerbno varujejo in pred hudim
branijo. Kakor je zaznamnjana pot, po kteri se gnoj vozi, tako
pohujšljivi človek, če le more, kaj hudiga ali v besedi, ali v pre-
derznim posmehovanji ali v grešnim djanji za seboj pusti. Torej
se grozi nad takim nečloveškim človekam sv. Bernard,  ker pravi:
Jezus Kristus nas je s svojo kervjo odrešil , in ti hočeš s svojimi
pregrešnimi pogovori in okukljivimi zgledi xe odkupljene duše Je¬
zusu iztergati? Ali ti po takim nisi hudobniši kakor judje, kteri
so Jezusa umorili, ko je bil peršel za človeški rod terpet?  —
Preudari in pomisli tedaj, o človek, kteri si pohujšljivo živel in
pohujšanje dajal, koliko duš si ti zavernil s poti proti nebesam na
pot, ki v pekel pelje! Inče je tudi le ena sama zmed teh še v smert-
nim grehu, kako je tebi še mogoče živeti, jesti, piti in spati, ker
si zadolžen nad zgubljenjem ene duše! In če se ona pogubi, kako
bo tebi pred ojstro sodbo obstati?

Morebiti pa misliš, de to ni ravno toliko, če eno dušo pohuj-
šaš: sej se zamore spovedati, kar je zagrešila. Tako tedaj? Ali
meniš, de je pred Bogam nedolžni ali pa spokorjeni človek ena reč?
Ali ne veš, de zgubljena nedolžnost, če se tudi grešnik spokori,
se vekomaj nikoli več ne po verne? In pa ali veš tudi, in si si svest,

385

de se bodo taki nesrečni res spovedali in prav spovedali, kteri so
S tvojim zadolženjem Božjo gnado zgubili? Mogoče je, de bodo
kteri od tebe pohujšani prav skesani in poboljšani zakrament sv.
pokore prejeli; pa še bolj se je bati, de bodo v grehu oterpnili in
še druge poliujšali; — kaj bo pa potlej, ker boš ti, kakor pervi
začetnik hudodelstva, imel tudi za te grehe odgovarjati? — Mene
je groza, kako bo pohujšljivec pred sodbo obstal, ker bo toliko
duš zoper njega za maševanje klicalo; — pa ne le samo te duše,
ampak angeli varili unih zgubljenih duš, kteri so z veliko brh¬
kostjo priče njih zapeljanja bili; — pa ne le ti angeli varhi, am¬
pak še tudi rane Jezusa Kristusa, ktere so kervavele nekdaj za
zveličanje unih duš, de bi bile zveličane, pa vender niso zveli¬
čane. Kristus Gospod je tudi Odrešenik unih duš, ktere si ti po-
hujšal, ker se je zanje postil, se dal raztepsti, s ternjem kronati
in na križ perbiti, duše pa vender zveličane niso, — zavolj tebe ne !
O kako si ti Zveličarja hudo razžalil, ker si tako drago od njega
odkupljene duše v novo sužnost greha zapletal! Kako se boš ti za
to odgovarjal, de si velik del svojiga življenja svoje misli in pri¬
zadevanja na to obračal, de bi bil zasluženje in sad Jezusoviga
terpljenja razdjal in pokončal? „Če je Abelncva kri k Bogu za
maševanje zoper bratamorivca klicala, koliko glasnejši bo kri po-
gubljeniga zoper pohujšljivea za maševanje klicala", pravi sv. Tomaž
Vilanovljan: „Ak<> svojiga brata hkej hudimu pregovoriš, si njegov
ubijavec“ , pravi Beda častitljivi: „S hudobnimi zgledi in navdaja-
nji ubiješ dušo, poglavitni del človeka 11 .  (Dionis. Cathus.) »Tičar
ropa podnebje njegovih prebivavcov ; ti pa, ki pohujšanje daješ,
ropaš nebesam njih prebivavce .“ (Segneri.) „Ce veri in zveliča¬
nju duš nasprot delaš, preganjaš , kakor Herode%, novorojeniga
Zveličarj a .“ (Hugo kard.)

Tako govori Bog in tako uče razsvitljeni učeniki od pohujša¬
nja. Tega ti pa ne pravim zato, kristjan, ki si pohujšanje delal,
de bi obupal, ampak de bi pokoro — vredno pokoro storil, za¬
kaj Jezus Kristus je tudi za tebe umeri, in ker te on še dans k
pokori vabi, je znamnje, de bi te še rešil, ako bi se ti odkrito-
serčno k njemu spreobernil. Vender to ni tako lahko, kakor ne-
kleri misli, de bi se samo nekoliko malo poverhu spovedal, potlej
bi bilo pa vse obdelano. To ni tako! Ti si hudo delal, ti moraš
hudo popravljati. Vsa soseska je morebiti vedila in te poznala,
de si malopridin človek; zdaj moraš tako živeti, de se vsa sose-

386

ska nad tvojim poboljšanjem zgleduje in poreko: ta človek je za¬
čel vse drugač živeti. Dolgo v noč si se morebiti po nesnažnih piv¬
nicah potikal, nezmerno pil, plesal v spotikljivi drušini, se po
cestah v nečedni družini vlačil, celo Božje pota v greli obračal, ali se
druge pohujšanja dajal: moraš tedaj dolgo v noč klečati in pre¬
moliti za tiste, ki si jim dajal pohujšanje, se moraš pri vsih pri¬
ložnostih kakor spokornik obnašati, pohujšane svariti, doma, v cer¬
kvi za nje moliti.

Kdor je bliinjimu škodo  storil, bodi si na blagu ali na
dobrim imenu, je dolžan povračevati, kolikor mu je mo¬
goče, ako hoče odpušenje grehov zadobiti. Kaj boš pa od
tega rekel, ako si bližnjimu škodo storil, de je s svojimi
grehi zavoljo tebe gnado Božjo zgubil, škodo, ki je veliko veči,
kakor zguba časniga posestva in dobriga imena; ako si bil zadol¬
žen nad pregreho duš, ktere je Jezus s svojimi solzami in s svojo
kervjo odkupil? Tvoja zmota bi bila velika, ako bi mislil, de te
škode nisi dolžan popravljati, kolikor ti je moč. Ako hočeš, de
bo za te prav, se moreš zraven tega vse žive dni pred Bogam
poniževati, in ga prositi, de bi ti odpustil hudo, s kterim si ga
žalil in svojiga bližnjiga na njegovi neumerjoči duši poškodoval.
V vsih svojih molitvah, moraš k Bogu kljcati in ga preserčno pro¬
siti, de bi vsirn tistim, ktere si kej pohujšal, gnado prave pokore
in resničniga spreobernjenja milostljivo dodelil; odsihmal moraš
tako čedno in spodobno živeti, de boš s svojim dobrim zgledam
vse k enakimu lepimu življenju spodbudoval.

S tem se nič preveč ne tirja od pohujšljivca. Tako moraš
delati, ako si slabe zglede dajal; ne jest, ampak tvoja vest te k
temu veže. Ako se ti pa to preveč in pretežko zdi, ti moram reči,
de ti velikosti in hudobije svojih grehov ne spoznaš in tudi zavolj
njih zadostniga obžalovanja nimaš. Poklekni enkrat pred britko
martro in preudari, kaj si delal in kaj si storil; ona ti bo dala
zapopasti, kar ti jest dosti razložiti ne morem. Jest ti nimam si¬
cer več veliko govoriti; rečem tipa: Gorje tebi, čele še eno dušo
pohujšaš; ni redko, de pohujšljiviga človeka kar nanaglama smert
zadene, ali sploh brez sv. zakramentov umerje — tako močno je
Bogu ta greh zopern. Zakaj on je njegovi neskončni dobroti, ki
hoče vse ljudi zveličati, naravnost nasprot. Pomisli tisam na sebe,
kako se v tebi ognjena jeza vnema, kadar ti kak človek narav¬
nost nasproti dela in ti tisto podere, kar je tebi čez vse nar ljubši.

387

Ali misliš pa, de ni neskončni svetosti Božji silo zoperno, de to
ne bo njegove pravice k maševanju klicalo, koti listo pokončuješ,
kar je njemu nar ljubši, stan pravičnosti ter gnade, in cvetje lepe
nedolžnosti, in se tako prederzneš, vsigamogočnimu Gospodu
vkljubovati in njemu naravnost nasproti delati! Torej ti rečem še
enkrat: Gorje tebi, če boš tudi le en samkrat kriv nad smertnim
greham kakiga človeka! Vse lahko, ko pervikrat kaj taciga sto¬
riš, de bo tudi poslednjikrat, ker le neskončna milost Božja je, de
te dosihmal še ni potrebil.

Ravno tako skerbno sepai vari tudi ti, o kristjan! vsaciga po-
hujšljivca. Sv. Nil  pušavnik pravi: „Studi ga, varuj se ga, in še
ne jej nikar s človekam, kteri te hoče od Božje zapovedi in čed¬
nosti odverniti a .  In Origen,  star in imeniten cerkven pisavec uči:
„Ako zdravnik ne more celiga trupla ohraniti, on eno roko, eno
nogo odreže, izterga eno oko. Tako se tudi ti od nar ljubšiga,
brez ozira na bolečino, celo od očeta ali matere , od sina, hčere
loči, oko te hočejo zapeljati.  Tega tedaj nikoli nikjer ne poza¬
bimo, de naj pervi je Bog in naša duša; vse drugo mora odstopiti,
mora jenjati, če je duša v nevarnosti.

Kamor koli se oberneš, kristjan, v ti cerkvi povsod vidiš
znamnja Jezusoviga lerpljenja; vse to je za to, de bi se greh za-
t.erl in čednost razširjala; o nikar tedaj, de bi ti v svoje, lastno
pogubljenje hotel vsimu temu nasproti delati, kar je Jezus s to¬
liko težavo dopernesel, ter greh delati in razširjati pomagal ! Boljši
je vsak dan umreti, kakor pohujšanje delati, ali pa pohujšan biti.
Amen. —n.

Pri Božjim grobu.

388

Tretjo nedeljo v postu.

Ko jc bil (Jezus) hudiča izgnal, je mutec govoril, in
množice so se čudile. Luk. 11, 14.

Potreba in lastnosti sv. spovedi.

IT

JbAtako žalosten in strašen je stan človeka, kteriga nam dans
sv. evangeli pred oči postavi! Od peklenskiga duha obseden je
tako ves v njegovi oblasti, de govoriti ne more. Jezus naš Zve¬
ličar je prišel, dela hudičeve razdjat, ljudi njegove oblasti rešit.
Tega On ni le z besedo učil, ampak je tudi vdjanji poterdil, kakor
sicer, tako tudi pri obsedenim in mutastim današnjiga evangelija.
S svojo neskončno oblastjo namreč ukaže hudobnimu duhu, de naj
se spravi iz tega človeka; in glej, pri ti priči beži hudobni duh,
in popred mutasti človek, začne govoriti, de so se vsi ljudje za¬
vzeli nad tim očitnim čudežem, nad Jezusovo usmiljeno mogočnost¬
jo in nad veliko srečo tega oprosteniga človeka.

Ta človek, ki je bil mutast, in kakor sv. Matevž priča, tudi
slep, je žalostna podoba veliko grešnikov, pri kterih tudi hudobni
duh stori, de so slepi in mutasti. Dokler namreč greh dopernašajo,
jih slepi in moti na vse viže, izgovarja in prigovarja, vest tolaži
in sramožljivost mori, de res slepimu enaki v strašne prepade zaj-
dejo. Ko bi bilo pa treba, se spokoriti in obtožiti, jim še bolj
zapre oči, de hudobije ne spoznajo, zraven pa tudi usta, de je ne
razodenejo, de se namreč boje svojih ran dušnimu zdravniku po¬
kazati. Ta nesreča gospodari toliko tistih, ki se k spovednicam
približajo. Eni so slepi, de se prav ne spoznajo ter ne vidijo ne
števila ne ostudnosti svojih pregreh, in se torej tudi prav obtožiti
ne morejo. Drugi so še hujši, de se nočejo obtožiti grehov, ki
jih spoznajo in vedo; hudič jih stori mutaste, de iz strahu ali nap-
čne sramožljivosti vsiga ne povedo ali zmanjšujejo. Zato pa takih
moč sv. zakramenta ne očisti od hudobniga duha, ki v njih pre¬
biva, temuč mu novo oblast dovolijo z nevredno prejemo sv. zakra¬
menta; in njih poslednji stan je hujši, kakor pervi. O de bi pač
nihče zmed nas ne bil tako nesrečen, de bi na duši slep, in mutast

389

nevredno sv. zakrament prejel! de bi pa nasprot vsi zdaj o veliko¬
nočnim času po cerkveni zapovedi prav vredno se svojih grehov
obtožili, in od njih, kakor hudobnih duhov, očišeni bili! Zato sim
sklenil v tim sv. času pokore vam pokazati: L kako nam je v ta
namen spoved potrebna ; in H. ktere so pogoje prave spovedi.
V Jezusovim imenu bom začel; zvesto me poslušajte!

I. Spoved, kakor veste, je skesano in ponižno obtoženje svo¬
jih storjenih grehov samimu Bogu po mašniku, ki je k spove¬
dovanju pooblasten. Tako obtoženje je vsakimu potrebno, kdor
želi odpušenja grehov, celo edina pot po zgubljeni nedolžnosti ob
vsih časih. To bom spričal. Adam! kje si? Eva! pokaj se skrivaš?
Vemo, de sta vidva perva grešila; pa sveta vera nam razodeva,
de sta zvtjičana. Kako sta dosegla odrešenje greha, ki še da¬
našnje dni toliko zlega po svetu napravlja? Sveto pismo nam pove,
de sta pregreho spoznala, in pred Bogam se je obtožila rekoč:
Prepovedan sad sva jedla. Stvarnik jima je sicer kazen naložil,
pa od greha ju odvezal. Ne tako uniga terdovratniga Kajna.
Gospod mu je na serce govoril, ter ga vprašal: Kje je Abelj,
tvoj brat? Ali nesposkornež ni hotel pregrehe spoznati, še pre-
derzno je lagal rekoč: Ne vem. Zato je pa tudi vekomej po¬
gubljen. — V tih dveh zgledih imate pervi začetek spovedi, imate
pa tudi resnico spričano, de v odpušenje grehov se jih je spo¬
vedati potrebno.

Kakor se je pri pervih starših pričela, tako se je spoved
skoz vse veke stariga zakona pri izraelskim ljudstvu ohranila.
Vsi klavni in žgavni darovi, od kterih sveto pismo govori, niso
druziga bili, kakor očitna spoved tega ali uniga greha. Kadar je
Gospod Bog Aronov zarod v duhovstvo posvetil, je tudi postavo
dal, de mora slehern Izraelec za storjeni greh dar prinesti v roko
Aronoviga duhovstva; še celo milostljivo je razodel, kakošen dar
se mu mora za vsaki greh posebej darovati, in kteri obredi se
morajo pri darovanji spolnovati. Vse to je na velikost in število
grehov kazalo, tako de dar in obredi so na pregreho merili. Pro¬
sim, kako bi bili duhovni stariga zakona vedili pravi klavni ali
žgavni dar izvoliti, kako bi bili zamogli zapovedane obrede spolniti,
ako bi jim darovavec ne bil povedal, de želi za ta ali uni greh
Bogu darovati, de se hoče tolikanj in tolikanj grehov očistiti ?

390

lz  tega lahko previdite, de obtoženje grehov je bilo pred daro¬
vanjem potrebno, od kteriga Mozes očitno govori, rekoč: izpo¬
vedali bodo svoj greh“. 4. Moz. 5, 7.

Kar se je skoz vse čase stariga zakona v temni obliki spol-
novalo, se je v novi zavezi v Jezusu Kristusu očitno razvidilo.
Vsi klavni in žgavni darovi so bili v Jezusu Kristusu spolnjeni,
in so zatorej nehali; po tem takim je bilo tudi po Jezusu jas¬
nejši zapovedano, kako de naj se grešnik svojih grehov obtožuje.
On je to spovedno opravilo v zakrament povzdignil in svojim na-
mestnikam: aposteljnam in mašnikam oblast dal, ljudem grehe od-
pušati, ker jim je rekel: „ Prejmite svetiga Duha ; hterim hote
grehe odpustili , so jim odpušeni, in kterim jih hote zaderžali ,
so jim zaderžanv 1 .  Jan. 20, Hotel je grešnikam poma¬

gati v zveličanje, de je škofam in mašnikam ključe nebes izro¬
čil, naj bi skesanim grešnikam, ki se grehov spovedo, nebesa
odperli; pa naj bi tudi nespokornežem, ki svojih pregreh nočejo
spoznati, nebeške vrata zaklenili.

Ne bom še dokazoval, de škofje in mašniki morajo grehe
tistiga poznati, kterimu naj bi jih odpustili ali pa zaderžali. Ker
po neskončno sveti in neskončno pravični volji Božji imajo gotovo
le vrednim grehe odpustiti, nikdar pa ne nevrednim. Kako bi pa
zamogli škofje in mašniki vediti, kdo de je odpušenja vreden, in
kdo ne, ko bi grešnik vsiga svojiga dušniga stanu Božjimu namest¬
niku ne razodel, se ne spovedal ? Sej mora tudi sodnik pravdarja
poslušati, de mu pravično sodbo stori. Samo to rečem, de od spo¬
vedi najdemo že v aposteljskim djanji (^19, 18.) očitne spričbe;
zakaj ondi beremo: »Mnogi pravoverni so prišli se obtožit in so
svoje djanja povedali “. Od take spovedi govore cerkveni učeniki
skor vse stoletja. V  nekim listu iz dobe aposteljske, kteri se sv.
Barnabu pripisuje, je pisano: „ Spovejte se svojih grehov “. Kle¬
men Pervi , tretji rimski papež po versti od svetiga Petra,
v svojim listu do Korinčanov tako govori: »Bolje je človeku se
spovedati, kakor na svojim sercu oterpniti il .  Modri Tertulijan
iz druziga stoletja piše: »Ali je bolje na skrivnim se pogubili,
kakor pa očitno odvezan biti? 11  Origen iz tretjiga stoletja uči:
»Vse se mora povedati, in vse odkristoserčno razodeti , kar smo
storili : ali smo kaj skrivaj grešili, ali kaj z besedami , alj kaj
z mislimi, vsega je potreba se obtožiti' 1 .  In tako dalje najdemo
v slednjim stoletji od Kristusoviga rojstva sem cerkvene pisatelje,

391

ki nam od spovedi, kakor od potrebne reči za odpušenje grehov
v Jezusovi cerkvi govore.

Zdi se mi, de ni več potreba besedice ziniti v spričevanje,
de se mora grehov spovedati, kdor hoče odpušenje zadobiti;
zakaj obljubim, de ga ni na svetu človeka zdrave pameti, ki bi se
prederznil resnico tajiti, ktere se od pervih staršev skoz vse veke
verno ljudstvo derži. Čuditi se pa moram, de je ravno ta resnica
obilno obilno nasprotnikov še vselej imela, invsakteri krivi učenik,
kadar se mu je v glavi zmotilo, je naj pervič začel blesti od ne-
potrebe spovedi, kakor je v naši katoliški cerkvi. Oh kako ne¬
srečni so, ki so jim verjeli; oni nimajo prave poti, pri Bogu od¬
pušenje storjenih grehov dobiti. Kdo zmed katoličanov bi pa ve¬
selja ne stermel? Kdo bi neskončno dobriga Boga ne hvalil, de
mu je dal v naročji svete cerkve rojenimu biti, v kteri se mu vsak
dan odveza grehov ponuja, in nebeške vrata odperajo? Pa vender
tudi nad nekterimi tih srečnih moram solzico potočiti; zakaj v
sreči so oni nesrečni; hočem reči: srečni so, de imajo ravno pot
k odvezi grehov; nesrečni so pa na uni strani, ker jih k spovedi
ni, kakor de bi za odpušenje grehov ne marali. Kadar spoved
premišljujem, se vselej neke cerkvene postave v tej zadevi sra¬
mujem; sramujem se namreč, de je bila katoliška cerkev primo¬
rana s prekletstvam tistim vnemarnim kristjanam zažugati, kteri bi
saj enkrat v letu ne hotli k spovedi iti. Sramujem se tudi, de
se morajo grešniki tolikrat k spovedi buditi. Verjemite mi, de sle-
hern pridigar, kadar na prižnico z ukam od spovedi pride, v sercu
zdihuje, de je prisiljen ljudi k temu pregovarjati, česar bi se mogli
vsi že po lastni vesti prostovoljno in z veseljem poprijeti. Pa naj
bo, ljudje so se tako spridili, de se morajo naj večih dobrot opo¬
minjati. Tudi mene k temu vest veže, in ker sim vam potrebo spo¬
vedi dokazal, vam hočem še pogoje prave spovedi razložiti.

II. Tri pogoje mora grešnik spolniti, ako hoče pri spovedi
odpušenje svojih grehov doseči. Prerok David jih je s temi bese¬
dami ob enim izgovoril: „.Jez bom Gospodu svojo krivico sam
zoper sebe spoznal 11 .  Če te prerokove besede na tanko pre¬
sodimo, najdemo: de se moramo Gospod Bogu  obtožiti; de se
moramo svoje krivice — vsih grehov  — spovedati; in de se moramo
sami sebe  — z žalostnim sercam  — tožiti. In ravno te so prave
pogoje vredne spovedi. Poglejmo:

Pervič, se moramo Gospod Bogu  svojih grehov obtožiti, po

ni!

392

prerokovih besedah: Jez bom Gospodu spoznal.  — Res je, de mi pri
spovedi pokleknemo pred človeka; ali ta človek je Gospodov mašnik,
in namesti Boga nas posluša, sodi in obsodi. On nam kakor človek
ne more grehov odpustiti in tudi ne zaderžati: pa po njem nam
Bog razodene, ali se smemo nadjati nebeške milosti, ali pa
ne. Sej veste, de odpušeniga razžaljenja nas zamore le tisti za¬
gotoviti, kteri je od nas razžaljen bil; greh je pa razžaljenje
Boga; torej nam ga zamore le Bog odpustiti. To je bila misel že
farizejev, zatorej so nekdaj nad Jezusam godernjali, ko je mer-
tvoudnimu rekel: „Odpušeni so ti tvoji grehi u , in so se med seboj
vprašali: ,,Kdo zamore grehe odpustiti, kakor le Bog?“ — Kadar
mašnik v spovednici sedi, tudi popolnama v Božjim  imenu dela;
on ne reče: „Bog te grehov odveže u , marveč kakor bi bil osebo
Kristusovo oblekel, govori: ,,Jez te odvežem“.

Ako bi kdo to resnico prav presodil, kaj ne, de bi ves dru¬
gačen spovednici se bližal in pred mašnika pokleknil? Obljubim,
de bi se kristjani okoli spovednic ne suvali in iz verste ne metali;
marveč spomnivši se, de pred sodnjim štolam Božjim stoje, bi
strahu trepetali in premišljevali, de tukej jim gre za večno živ¬
ljenje ali pa za večno smert. Obljubim, de bi tudi z drugo pobož¬
nostjo, kakor jo sedanje čase vidimo, pred spovednika poklekovali,
in presunjeni svete misli, de pred Kristusovim  namestnikom kleče,
bi s serčno ponižnostjo ž njim govorili. Ali pa, ko bi ljudje be¬
sede svetiga Avguština v spominu imeli, de veči delo Božje je to,
iz grešnika storiti pravičniga, kakor nebo in zemljo stvarili, oh
kako bi se skerbno greha varovali. Zapomnite si tedaj vsi greš¬
niki, de, ako hočete pri spovedi odpušenje doseči, ne mislite, de
človeku  grehe spoznate, ampak Bogu  se morate po spovedniku
obtožiti; zatorej pristopajte k spovedi spoštovavno, ponižno, s sve¬
tim straham in s sveto gorečnostjo; Gospod Bog sam je, kterimu
se obtožite v njegovim namestniku.

Drugič, se moramo vsili svojih grehov  spovedati, po be¬
sedah prerokovih: spoznal bom svojo krivico.  — Kaj bi poma¬
galo bolniku si zdravnika poiskati, ako bi mu ne hotel pove¬
dati, kje de se na životu slabo čuti; ali pa, če bolnik tudi eno
bolezen zdravniku razodene, od druzih pa molči, nikoli prav
ozdravel ne bo. Tako se godi z grešnikam. Če noče vsih svojih
krivic, s kterimi si je dušo ranil, spovedniku odkriti, in mu le ne-
ktere poverhu pove, odveza, čeravno mu jo ogolufani namestnik

a93

Božji da, pred Bogam nič ne velja, in duša mu nikdar ne bo
ozdravela. Ta resnica je že tako poznana, de mi stvarice ni treba,
jo jasneje spričevati; le to priliko vam povem: Nek malopridnež,
kteriga hudodelstva so po pričah znane, je k sinerti obsojen; ali
rečeno mu je, de, ako sam svoje krivice pove in odpušenja prosi,
mu bo življenje ohranjeno. V ječi leži ves ostrašen, in čaka uro
na uro, de bi ga na moriše peljali. Sadaj stopi sodnik k njemu
in ga tako nagovori: Prijatel! spoznaj svoje hudodelstvo in glej,
tukej imaš list odpušenja; danes smeš iz ječe iti, in se podati, ka¬
morkoli hočeš; če pa terdovraten ostaneš, preden bo solnce zašlo,
boš na vislicah visel. Kaj se vam zdi, ali bi ne bil velik ne-
spametnež, ako bi odkritoserčno ne govoril in svojiga hudodelstva
ne povedal. Glejte, tak neumnež je vsak grešnik, ki pri spovedi
svoje grehe zakriva. Nad njim visi meč Božje jeze, on stoji na
breznu večne pogube, vsigavedni Bog njegove krivice pozna, vsaki
trenutek ga čaka smert in dušno pogubljenje. Sadaj stopi spoved¬
nik k njemu, ter mu reče: Moj sin! spovej se vsili pregreh, prosi
Boga odpušenja, in odvezal te bom v imenu trojediniga Boga vsih
grehov, odšel boš večni smerti in zopet boš Jezusoviga rešenja
deležen. In on bi ne hotel, bi molčal, bi spovednika zmirjal. Oh
kako velik nespametnež bi tak človek bil!

Ljubi kristjani! presodite, ali ste bili vselej pri spovedi od-
kritoserčni? Oh de bi se pač ovedili! Gorje meni, de sim mol¬
čal, vpije prerok David; pa tudi gorje vam in vsim grešnikam,
če se vsih grehov ne spovedo. Kar vi pri spovedi odkriti nočete,
bo sodnik na sodbi očitno razkril, in sodba bo vas tako zadela,
de vpili bodete: Hribi, pokrite nas!

Tretjič: Pri spovedi moramo s serčno žalostjo sami sebe
tožiti , po prerokovih besedah: Jez bom sam zoper sebe spo~
znal.  — Žalost nad svojimi grehi imeti je pri sveti spovedi tako
potrebno, de vse druge pogoje brez tega nič ne izdajo, in odpu¬
šenja svojih grehov nikakor ne moremo upati. Pa tudi, ako pre¬
mislimo, kaj srno storili, ko smo grešili, imamo resnični vzrok , iz
dna svojiga serca nad grehi žalovati: žalili smo Boga, svojiga naj
večiga dobrotnika; spuntali smo se zoper svojiga stvarnika; ne¬
pokorni smo bili svojimu nebeškimu Očetu, kteri nas preserčno ljubi
in je svojiga edinorojeniga Sina za nas v britko smert na križu
dal; in njegove ljubeznjive zapovedi smo zaničevali. Oh to je
neizrečeno velika nehvaležnost in taka hudobija, de je kervavib

394

solz vredna. Zraven tega smo pa še sami sebi veliko škodo na
glavo nakopali. Nebesa, srečne nebesa, kamor le nedolžni pridejo,
smo zgubili, in strašni pekel, v kterim nas večni ogenj čaka, smo
zaslužili. In vse to zavoljo greha. Oh mi nesrečneži! komu bi
britke solze v oči ne stopile, ako si te reči prav k sercu vzame?

Vprašam, kako je pa to, de današnje dni tako malo skesa¬
nih grešnikov okoli spovednic vidimo? To pride od tod, ker lju¬
bezen Božja v človeških sercih več ne tlije; posvetnost je ljudi
prevzela, greh je človeške otroke omamil, de ne umejo več, kaj se
pravi nebeško bitje razžaliti, in ne čutijo prevelike škode, ako
nebesa zgube in pekel zaslužijo, še pogostama vidimo grešnike k
spovedi hoditi, pa pravo obžalovanje malokrat pri kom zapazimo;
najdemo, de nekteri hodijo iz navade, nekteri pa ob času kake
stiske; ali resničniga kesanja malo, malo zasledimo. Nočem soditi,
pa bojim se, de veliko današnjih spovedencov je podobnih kralju
Antiohu, ki odpušenja grehov ne dosežejo, ker resničniga kesanja
nimajo. Serca tacih grešnikov so enake gori „Gelboe“, ktere ne
moči nobena kaplja, ne dežja ne rose. Ah terdovratne serca!
ako vam smert posvetniga prijatla pobere, se solzite zavoljo nje¬
gove zgube, in nad zgubo Boga ne žalujete; ako se vam malo
vredni denar ukrade, jokate; greh vam je nebesa ukradel, in se
zanje ne zmenite. Čudo človeka obide, ako te reči nekoliko resno
premisli, in zdihniti mora: Oh nebeški Bog! ki človeške serca v
oblasti imaš, presuni jih z resnično žalostjo nad storjenimi grehi!
Gospod! reši nas; če ne, poginemo.—

Glejte; dokazal sim vam, de, kdor želi odpušenje grehov
imeti, se jih mora spovedati, in kdor hoče, de mu sveta spoved
grehe izbriše, se jih mora Bogu obtožiti, in vsih se mora spo¬
vedati, ter serčno jih obžalovati.

Kristjani, sv. cerkev nas pripravlja v tim sv. času na velik,
imeniten praznik, in nam zato zapoveduje, se očistiti vsiga greha
po sv. zakramentih. Tedej, grešniki, hitite k spovednicam. Na¬
mestniki Božji vas že čakajo; ne abotavljajte se; zaklad milosti
Božje vam je odpert in ni še spraznjen; akoravno se ga jih je že
veliko veliko pri sveti spovedi vdeležilo, vender ga je še tolikanj
ostalo, de bodete tudi vi še dosti imeli, in bodete na duši oboga¬
teli. Le pospešite se k Jezusovim nogam, kakor vemo od skesane
Magdalene. Glejte, on ne sedi v Simonovi hiši, in ni se vam za¬
ničevanja, bati, kakor ga je bila ona prestala; marveč Jezus sedi

v osebi slabostniga človeka v spovednici, kteri bo z  vašimi sla¬
bostmi in pregrehami poterpežljivost imel. Kar mu iz vašiga živ¬
ljenja ondi poveste, bo manj vedil, kakor de bi mu nikdar ne bili
povedali. Hitite, grešniki! spovednica je za  vas še edini stol mi¬
losti Božje; če se temu umaknete, bodete mogli pred stol pravice
Božje, kjer se vam bo strašno hudo godilo. Saj ne bodite tako
nespametni, čas milosti zanemarjati in na uniga ostre pravice čakati. —
Bratje! moji Ijubeznjivi bratje! spoznajte svoje grehe, obtožite se
jih, objokujte jih. In neskončno usmiljeni Oče nebeški, kteri ne
želi smerti grešnikove, marveč naj bi se spokoril in živel, vas bo
zopet za svoje otroke sprejel, vas bo postavil dediče svojiga ne-
beškiga kraljestva in vam bo dal pravico do večno veseliga živ¬
ljenja. Amen. ff.

*

'

.

*

■

,
















*