SVOBODNA SLOVE NI JA LETO (A5fO) XLV (39) Štev. (No.) 3 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 16. januarja 1986 Mir na grobovih Dr. ANDREJ FINK 0 Jalti, velesilah In V letu 1985 smo doživeli več važnih obletnic tako v narodnem kakor v svetovnem merilu. V tem zadnjem je bila, vSaj iz institucionalnega vidika, najvažnejša 40-letnica ustanovitve Organizacije združenih narodov in mednarodnega sistema, ki je z njo nastal. Ta organizacija, ki je deležna zadnje čase več kritik s strani velikih držav (Združene države in Velika Britanija sta npr. izstopili iz UNESCO), je bila v glavnih potezah izoblikovana na Krimski konferenci, bolj poznani pod imenom Jaltska konferenca, zaradi pristaniškega mesteca ob črnem morju, kjer so bila zasedanja, katerih 40-letnica je bila tudi lansko leto. V februarju 1945 so tam Roosevelt, Churchill in Stalin razpravljali in določili poznejši tok dogodkov ter postali odgovorni za vse, kar se je od takrat naprej' pripetilo v Evropi in drugje. .Storitve ali opustitve treh „velikih“ segajo v naše dni in čeprav je o Jalti mnogo mnenj in tudi mnogo molka, ni dvoma,'da je pogojevala zadnja štiri desetletja in bo vplivala še naprej. Do kdaj? Ne vemo. Toda v zadnjih letih so se že začeli slišati glasovi, ki postavljajo te dogovore pod vprašaj1. O čem so govorili in odločali v Jalti? V končni izjavi so 11. februarja vsi trije vodje držav sporočili svetu o zaključkih in o čem so razpravljali. Točke so bile sledeče: 1) O premaganju in okupaciji Nemčije ter o reparacijah, ki jih je dolžna napadenim državam. 2) O ustanovitvi Organizacije združenih narodov. 3) O pogojih, pod katerimi bi se osvobojeni evropski narodi povrnili v mirno življenje in sožitje z drugimi. Ti pogoji bi naj bili : a) notranji mir; Ib) pomoč najbolj potrebnim; c) vzpostavitev začasnih vlad, ki bi predstavljale vse demokratične elemente ljudstev in ki bi se obvezale, da v najkrajšem času skličejo svobodne volitve za izglasovanje vlad, ki bi odgovarjale ljudski volji ; in d) omogočati kar se najbolj da izvedbo takih svobodnih volitev. Dalje so razpravljali: 4) O Poljski in začasni vladi, ki bi jo vsi priznali. 5) O Jugoslaviji in izvedbi ter posledicah Tito-Šubašičevega dogovora. 6) O bodočih posvetovanjih med zunanjimi ministri vseh treh vlad; in 7) O bodočem medsebojnem sodelovanju in skrbi za mir na svetu. Meseca marca 1955 so „Tajni dokumenti iz Jalte“, kot so bili imenovani, zagledali lug javnosti, ko so bili objavljeni v New York Timesu. Kdor je prebiral te stenografirane razgovore med „velikimi“, je lahko opazil, da je tam bila postavljena podlaga vsemu mednarodnopolitičnemu sistemu. Kot omenjeno je bilo tam govora o Poljski in Jugoslaviji. Za ti dve državi in za vse druge Mogoče ne veste, da ... — da so strokovnjaki iz Nizozemske, ki so preučili terenske razmere v Sloveniji, izjavili, da bi na slovenski zemlji lahko živelo deset milijonov ljudi, če bi bila primerno obdelana.. . — da je založba Slovenska Matica v Ljubljani najavila objavo knjige SPOMINI 1942-1945 slovenskega pisatelja in diplomata ter poznejšega političnega emigranta dr. Antona Novačana... — da je generalštabni major Pabst, sodelavec šefa nemškega Abwe-hra admirala Canarisa, načrtoval skupaj s slovenskim polkovnikom Vauhnikom, jugoslovanskim vojaškim atašejem v Berlinu, uboj Hitlerja po atentatorju z Balkana.. . MLADIKA št. 9 slovenski državnosti vzhodno od črte Sz/czecin-Trst je bila takrat usoda zapečatena. Dejansko kontrolo nad temi teritoriji je Sovjetska zveza že imela s tem, da je bila tam že Rdeča armada, a je dobila v Jalti podarjeno od Roosevelta in Churchilla še formalno priznanje tega stanja. Ko govorimo o krivdi, bi bilo sicer treba razlikovati med Rooseveltom in Churchillom, ki sta nekoliko drugače gledala na te stvari, a kljub temu po u-činkih sodeč sta soodgovorna. Od februarja 1945 pa do danes se Jaltski dogovor spoštuje. Vmes je bilo mnogo dogodkov, ki bi lahko spomnili nanj : Berlinska vstaja leta 1953, madžarska 1956, češkoslovaška pomlad 1968. A Jalte ob tem nihče ni omenjal. Vsa pomembnost Jalte pa je izstopila ob poljskem izbruhu pred nekaj leti. Zanimivo je, da so na jaltski dogovor spomnili Sovjeti, ko so decembra 1981, kot je takrat poročala TASS, zahtevali, da se ti dogovori spoštujejo, ter tožili, da „probirevolucionarji“ na Poljskem hočejo spremeniti stanje v Evropi, kot je bilo vzpostavljeno po koncu druge svetovne vojne. Obtoževali so jih, da hočejo spremeniti razmerje sil na tem kontinentu ter vnesti vanje drugačen red. Zanimivo je tudi, da sta malo za tem dve važni osebnosti z Zahoda pozivali, da se Jalta razveljavi. Bila sta to Mitterrand in Brzezinski. Danes v istem smislu dela Reagan in je njegova vlada že izjavila, da se takrat (1945) ni mislilo na delitev Evrope v vplivne sfere, temveč da se je odločalo le o „skupni odgovornosti“ nad vse- Vsedli smo se v avtobus. V Mariboru je bilo... In ko takole čakamo, da bo zadeva odpeljala proti Ljubljani, pride končno še šofer in v knjižni srbščini vpraša: „Da nije netko bez karte! Još jednom pitam; da nije netko ušao bez karte?!...“ Tišina... Izpod črnih obrvi je še enkrat srepo pogledal po avtobusu, nazadnje pa se je le spomnil, da je šofer, se vsedel za volan in odpeljal... Saj je bila noč; rodna dežela je bežala mimo. Tudi v temi zaslutiš vse tiste holme ob cesti, vse tiste gorice, ki že stoletja dolgo Štajercem dajejo žlahtno kapljico. Za vsako hišo ob cesti veš, za vsako drevo... V Slovenski Bistrici pride v avtobus preglednik voznih listkov. Neverjetno, toda neka „urejena gospa“ je bila brez vozovnice. Preglednik se pripravlja, da bo opravil „uradni postopek“, to je, zaračunal bo potnici kazen — desetkratno ceno vozovnice. Potnica pa povsem mirno sedi na svojem sedežu in niti ne trene. To» zmede celo uradnega moža, da za hip zastane in pogleda pregrešno potnico. Ona nič! Mirno gleda nekam predse. Nato preglednik zahteva plačilo „kazni“. Ženska, še vedno čisto mirno, začne svojo pripoved, ki je bila dovolj glasna, da jo je lahko slišal ves avtobus: „Spoštovani tovariš,“ začne; „pred vojno sem živela v Prekmurju pod Madžari. Nismo smeli govoriti slovensko. Potem so nam po vojni rekli, da smo z>daj svobodni, da je slovenski narod enakopraven v jugoslovanski državi. Zdaj ne bi govorila kako je bilo v resnici. In danes me je tale šofer vprašal, če imam vozni listek, v tujem, neslovenskem jeziku. Ker hočem, da v Sloveniji z menoj ljudje, ki opravljajo javno službo, govorijo slovensko, se mi ni zdelo šoferju vredno niti odgovoriti, kaj šele, mi osvobojenimi državami. Ta interpretacija je pravilna, kakor je razvidno iz dokumentov, lè da jo je Stalin „interpretiral“ po svoje in v svoj prid. Zadnjega decembra je državni tajnik Združenih držav Schultz potoval v Romunijo, na Madžarsko in tudi v Jugoslavijo, prežet s temi idejami. Vse to je pomembno, ker kaže na željo, če ne voljo, do spremembe sedanjega evropskega reda. Kot omenjeno so v Jalti govorili izrecno tudi o Jugoslaviji. Poljska in Jugoslavija sta, vsaka po svoje, bistvena elementa tega reda (za nas seveda krivičnega), in je zato vsaka nestabilnost lahko pomembna. Na Poljskem je trenutno mir, čeprav vsi vemo, da pod gladino neprestano vre jn se nikar ne ve, kdaj lahko spet kaj izbruhne. V Jugoslaviji je pa gospodarska kriza vedno hujša (prav o tem se je pogovarjal Schultz), to pa pri najbolj zmate-rializiranih ljudeh nujno vodi tudi do drugih zaključkov neekonomske, zgolj politične in morda celo ideološke narave (začetek dvomov o mitu Tita, o uspehih njegovega vodenja, da ne omenjamo dvomov o se. danjem vodstvu), pri bolj mislečih ljudeh, intelektualcih in kulturnikih je pa gledanje pri nekaterih že skoraj kontestatorsko (kot je bilo že obširno poročano v tem časopisu). To bistveno vpliva na nestabilnost v državi, ki kronično boleha že od svojega rojstva zaradi sporov med narodi, ki jo sestavljajo, katerim se je v zadnjih letih dodal še nerešljiv problem na Kosovem. Poljska in Jugoslavija sta posledici Jaltskih dogovorov. S spremembami v njih pade Jalta, katere veljavnost je, kot rečeno, vsaj nekoliko načeta, če pade Jalta, to pomeni preurejanje v Evropi. (Konec prihodnjič) da bi reagirala na njegova neslovenska vprašanja.“ Gospa je umolknila in obnemel je tudi sprevodnik. Nato se je tiho o-brnil. Primer je bil „uradno zaključen“. Tedaj se oglasi šofer in še nekaj potnikov — Neslovencev. (Takih potnikov-pri'seljencev iz bratskih republik je tudi sicer vedno vsaj polovica na Vsakem potovanju). Šofer začne oib pritrjevanju svojih rojakov poučevati sprevodnika in vse potnike, da je vprašal, če kdo nima karte v uradnem jugoslovanskem jeziku, ki ga tako ali tako vsi razumejo ! Komaj nam je proti koncu dogajanja uspelo, že čisto razjarjenega šoferja in njegove somišljenike prepričati, da je v Sloveniji lahko u-radni jezik samo slovenščina, v delu Prekmurja in na slovenski obali pa slovenščina in madžarščina oziroma italijanščina, ker pač tam živijo tudi ljudje madžarske oziroma italijanske narodnosti. Nikakor pa ne more biti v Sloveniji v nobenem primeru srbski jezik „uradni“. Taka je pač slovenska ustava, to niso le naše želje. Žal je tako, da je tisto, kar piše v ustavi, le želja, resničnost pa je veliko bolj podobna tistemu, kar je povedal šofer. Saj ni kriv šofer! Kriva so podjetja, ki v javnih službah zaposlujejo ljudi, ki ne le, da ne znajo slovensko, marveč so prepričani, da bodo Slovence že končno prevzgojili v neke srbske Jugoslovane. Tako se vozimo proti Ljubljani. Minevajo kilometri... Z vsakim kilometrom pa z vsakim dnem mineva Slovence tudi potrpljenje. Ljudje počasi izgubljajo živce. Gotovo jih bodo nekoč tudi zgubili. Takrat se bomo spet spomnili učne ure o jugoslovanskem „uradnem jeziku“. Hotimir Osnovno načelo civilizacije je spoštovanje do mrtvih, do grobov. Za slovenski narod izgleda, da bi to o-snovno pravilo 1. 1945 prenehalo. Groza nas je, če pomislimo na one-čaščenje grobov političnih nasprotnikov. Natlačenov grob zravnan z zemljo, grozota na Orlovem vrhu, smetišče na Erlichovem. 40 dolgih let je trajalo, da si je bivša partijka Spomenka Hribar prva izprašala vest in zahtevala zadoščenje s predlogom, naj se postavi obelisk sredi Ljubljane tudi v čast in spomin nasprotnikov. Današnja oblast se dolgo ni znašla, končno niti te skromne pomirjevalne geste z narodom in vestjo niso spravili skupaj. Nasprotno, barbarstvo se nadaljuje. Pred Vsemi sveti se je zgrozilo Prekmurje. Spomenik 16 žrtvam vojne v Melincih na pokopališču je bil uradno porušen. Partijci so ta primitivizem zagovarjali, češ kaj pa če kdo od mrtvih ni bil njihov pristaš in križ na spomeniku ustvarja nasprotja med vernimi in nevernimi. Vsi pokopani so seveda bili verni ljudje. Kakšen grozen paradoks tej gesti predstavlja spomenik duhovniku Danijelu Halasu v Prekmurju. Spomenik priča, da naj bi padel kot talec 15. marca 1945. Vsi pa vedo za resnico (AD dec. 3/45), priznanje Jožeta Tompa, komunista, ki je na smrtni postelji pred duhovnikom in pričami skesano priznal, da ga je umoril on sam, ker ni hotel sodelovati s komunisti. Kaj sedaj? Bo spominska plošča izginila z grobom vred? Ko doma partija ne dopušča niti grobov ali drugega spomina, so Slovenci postavili slovenski pobiti vojski in civilnim žrtvam revolucije simbolične grobove in spomenike, že dolgo stoje spomeniki v Buenos Airesu, v Clevelandu, v Torontu (cerkev) in Midlandu. Letos (1985) smo bili končno se. znanjeni s tragedijo na Koroškem. Dolgo časa je prevladovalo mnenje, da pokolov domobrancev in civilistov na Koroškem ni bilo. Sedaj pa je nedvomno ugotovljeno, da so v noči dne 13. maja 1945 partizani v gozdu pri Glinjah na grozen način pobili 13 domobrancev in 3 žene, NEKATERI SE ZAVEDAJO Večkrat smo že poročali, kako se v Sloveniji veča število priseljencev iz južnega dela države in kako se ti nočejo naučiti slovenskega jezika. In Slovenci to mimo trpijo, le sem ter tja se kdo oglasi, pa ga utišajo v imenu „bratstva in e-dinstva“ ter „nacionalizma“. Vendar pa le ni vse tako temno. Akcija „Slovenija — moja dežela“, ki je bila v začetku le ekološkega značaja, je dobila nacionalen pomen. Nekateri kulturniki javno protestirajo. In pred kratkim smo naleteli na nekaj zanimivega: V ljubljanskem Delu 11. septembra 1985 smo brali oglas Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, ki išče sodelavce za: 1. organiziranje obdelav, 2. planiranje finančnega poslovanja, 3. organiziranje knjigovodstva, 4. čiščenje poslovnih prostorov in 5. pomivanje posode. In kakšne pogoje zahtevajo? Za prve službe seveda diplomirance, za zadnje nekvalificirane delavce. A kar je najbolj zanimivo in dosedaj še ne zapaženo: za vse zahtevajo znanje slovenskega jezika. Vsa čast tej skupnosti: prav je, da so odprti, da sprejmejo tudi delavce od drugod. A še bolj prav je, da zahtevajo od njih, ki želijo delati in služiti v Sloveniji, da obvladajo naš jezik! Škoda, da je to treba postaviti pod službene pogoje, med njimi mlado dekle, staro 16 let-Vaščani so slišali strašno kričanje in moledovanje žrtev, predno so vse zadušili s telefonsko žico. Lokalni župnik, takrat je bil to Nemec, je dal izkopati te žrtve in jih je krščansko pokopal na pokopališču v Glinjah, na desnem bregu Drave, nekaj km vzhodno od Borovelj. Bili so to gorenjski domobranci, sklepajoč po obisku in jokanju očanca iz Tržiča, ki je nekje zvedel, da je tu zakopan njegov sin. Dobri slovenski rojaki so letos, čim so zvedeli za to tragedijo, postavili na pokopališču lep spomenik. Marmorna plošča 130x90x15 cm s prelepim križem iz kovanega železa takole govori: „TUKAJ POČIVA 16 BEGUNCEV IZ SLOVENIJE — 13 moških in 3 ženske — UMORJENIH 13. MAJA 1945 V REICHMANOVEM GOZDU.“ Letos me je pot zanesla na ta prvi resnični grob naših rojakov, ki so namesto svobode v tujini našli smrt. Globoka zahvala gre dobrotnikom iz diaspore in koroškim rojakom, ki so sodelovali pri tej plemeniti akciji. Na grobu je še bil lep venec in ostanki 24 lučk, ki so tu gorele za Vse svete. Ob tem lepem spomeniku, dotikajoč se groba samega, stoji spomenik in grob 14 neznanim partizanom. In glej, medtem ko v diaspori živimo pod strašnim vtisom velike krivice in grozotne smrti naših junakov, te na tem kraju namesto sovraštva in očitkov prevzame globoko čustvo pomirjenja in žalovanja nad pokojnimi in slovenskim narodom. Take strašne čase sovraštva in krvoprelitja smo doživeli, vendar v tem globokem miru na grobovih si dele isto usodo eni in drugi. Kakšen smisel je, da režim nadaljuje s slepoto podaljševanja državljanske vojne? Ali ni to še posebej po o-bupnem rezultatu revolucije strašen nesmisel. Naj bi bil ta takore-koč skupni grob prvi znak slovenske spomladi. Sedaj po poznavanju skoraj vse resnice tragičnih časov 1941-45 in po izpričanju dolžne časti našim mrtvim naj to ustvari med Slovenci novo vzdušje moralnega in narodnega vstajenja. dr. Peter Urbanc IZ PISMA OD DOMA: Iz Tvojih pisem razberem, da si povsem na tekočem o naših razmerah. Dejstvo je, da izgublja partija vedno bolj vajeti iz rok. Že v njihovih vrstah je vedno več tistih, ki mislijo s svojo glavo, predvsem pa je to opazno pri mladini. Primitivci, ki so prišli po vojni na. o. blast, še vedno držijo vodilne funkcije v svojih rokah, kljub svoji nesposobnosti in 'senilnosti. Politično stanje so z nedemokratičnimi u-krepi še sposobni obvladovati, dočim gospodarski voz drsi vse hitreje po klancu navzdol. Očitno je, da se brez korenitih sprememb situacija ne bo spremenila. To ni mišljenje le intelektualcev, temveč vseh slojev. Pogledati je treba resnici v oči in to ne le v sedanjo, temveč tudi v preteklo. Vendar je pričakovati, da bo ta proces počasen in morda tudi boleč. Vsekakor je pa vsak dan bolj o-pazno mednacionalno sovraštvo v državi. Vzrok niso le politični, temveč predvsem nečisti gospodarski odnosi, če je toliko narodov v eni federaciji, ki nimajo skoraj nič skupnega (kultura, vera, tradicije, delovne navade, poreklo...), jih je pač brez čistih računov težko držati skupaj. (december 1985) saj je vendar samo po sebi umevno. Vendar vse to kaže, da se doma prebujajo tudi v praksi! .......... KAKO SMO SE UČILI JUGOSLOVANSKEGA URADNEGA JEZIKA Mladi v Mendozi so igrali SKLEP ŠOLSKEGA TEČAJA Naiš sobotni ljudskošolski tečaj je končal svoje letošnje učno leto s svojo prireditvijo v nedeljo, 15. decembra zvečer v Domu. Za sklep leta so nam o-troci pokazali p. Krizostoma igrico pet-dejanko „V Indijo Koromandijo“. Doživeli smo dogodek, ki pojde v nalšo mendoško kroniko označen z velikimi črkami! Igra je žela zares vsega priznanja vredne uspehe. Z velikanskim zadoSčenjem smo odhajali domov ob vtisih, ki smo jih odnesli s predstave. Naš najmlajši rod, ki raste za nami. je dokazal, kako še premore obvladati naš materin jezik pod resnim in vztrajnim vodstvom. Nalšim malim, ki jim sicer v Domu pri igranju in zabavanju v medsebojnem občevanju govorica tako rada uide v španščino, je tokrat naša beseda stekla jasno, gladko, povsem domače, brez tujega prizvoka v izgovarjavi. Kako bi človek ne čutil tolažilnega zadoščenja in zaupanja v bližjo bodočnost naše mendo-■ške skupnosti! Kako odgovorno nalogo in dolžnost imajo torej starši, da v svojem domačem, družinskem krogu vsi skupno z malimi in — „zaradi malih“ (!) govoré slovensko! Težko si predstavljamo, koliko žrtev in potrpežljivosti je stalo režiserja Rudija Hirscheggerja ob sodelovanju tečajne voditeljice Lenčke Božnar, da je s tolikšnim uspehom postavil na oder omenjeno igrico z našimi najmlajšimi! A dokazal je vsem, zlasti staršem, kaj premore neutrudljiva vztrajnost in potrpežljivost, ki jo spremlja tudi ljubezen do zastavljene naloge. Otroci so svoje vloge postavili na oder v popolnem obvladanju naše govorice, ob lepi, pravilni izgovarjavi in — kar je tudi posebej treba poudariti: igrali so neprisiljeno, doživeto, nič „priučeno“; s svojo igro so — prepričali. .. In priznati jim je treba, da so v splošnem igrali bolj doživeto in sproščeno kakor starejši, ki so „gostovali“ v nekaterih vlogah. Tako zaslužijo poseben pohvalni poudarek trije glavni igravci: Damjan Bajda — kot sin Slavko, Aleksander Hirschegger — kot njegov brat Bogdan, in Marta Bajuk — kot sestrica Milica. Nastopali so še Janko Štirn — kot postopač Lenart, Štefan Štirn —■ kot gozdar, Karina Ovčjak — kot kmetica, Marta Bajda — kot gostilničarjeva hči. Skupino vojakov so predstavljali dečki, za poveljnika pa jim je bil Dani Žumer. Med starejšimi so predstavljali: Maruška Štirn — mamico, Miha Bajda —- očka, Janez Štirn — kmeta, Peter Slovša — gostilničarja. Poleg teh so nastopale še deklice kot vile, dečki pa kot kralj in njegovi kuharji. Brez dvoma je bila vprizoritev v veliko zadovoljstvo in zadoščenje Vseh. Vse nalše priznanje režiserju, ki je tako uspešno postavil igrico na oder! Za sklep so učiteljice po igri učencem še razdelile letna spričevala. DEKLIŠKA PREDSTAVA Takoj naslednjo soboto, 21. de cembra pa so dekleta iz svojega krožka odlično nastopile na odru z igro v 6 slikah prof. Janka Mlakarja „Magdi-na žrtev“. Tudi ta predstava je bila za slovensko Mendozo nepričakovano uspel dogodek, človek tolikšnega uspeha res ni pričakoval, čeravno smo vedeli, da je režiser Rudi Hirschegger pilil in gladil vloge skozi nekaj mesecev. Kakor je sam izjavil, mu pri tem podrobnem delu ni šlo toliko za uspešen prikaz igre na odru, kakor za to, da se dekleta v rednih vajah kot pri tečaju privajajo pravilni izgovarjavi in bogate svoj materin jezikovni besedni zaklad. Pa se mu je oboje posrečilo v nadvse uspeli obliki; dekleta so se predstavile z neoporečno pravilno in jasno izgovarjavo ter postavile na oder igro, ki je dejansko s svojim doživetim podajanjem vseh posameznih vlog priklicala na oder odraz resničnega življenja s svojo mladostno razgibanostjo. V tem smislu gre vsem sodelujočim od posameznice do celotne skupine vse priznanje! To je bil velik dogodek v življenju nalše skupnosti v letošnjem letu! Splošno je bilo slišati mnenje gledalcev, kako posrečeno in pretehtano so bile razdeljene posamezne vloge, ko je vsaka sodelujoča kot doživeto prikazala značaj, ki je odgovarjal njeni vlogi. Soglasno je bilo tudi obče mnenje, ki je prišlo do glasnega izraza med govori pri skupni večerji po igri, da predstava na tako zreli višini zasluži, da se prikaže tudi na kakšnem odru med širšimi krogi npr. v Buenos Airesu. Težko je tehtati in ocenjevati posamezne vloge — skoro o vseh bi mogli reči, da so bile dovršene in neoporečne; poseben poudarek in priznanje pa zaslužijo: Veronika Bajuk —• v glavni vlogi Magde; Gabrijela Bajda — v vlogi Vere Bogatajeve; Veronika Ovčjak — v vlogi Tjaše Staretove; ga. Marjana Žumer — kot profesorica Hren; Maruška Štirn — v vlogi Juste. Vrstile so se potem še: Valči Bajda — kot Magdina sestra Stana; Silvi Bajda — kot druga Magdina sestra; ga. Prida Bajda — kot gospa Zoranova, Magdina mati; Jadranka Ovčjak — kot posestnica Boltarca; Bibi Bajda — kot njena hči Milka Lenka Košir — kot Angela Vidičeva; Cici Bajda — kot Silva; Marta Bajda — kot Breda — vse sošolke in Magdine prijateljice; in poleg teh še sošolke — Bernarda Bajda, Cecilija Bajuk, Veronika Hischeg-ger in Karina Ovčjak. Šepetalka je bila Lenčka Božnar. Za prelep uspeh — naše iskrene čestitke in zahvala režiserju Rudiju Hir-šcheggerju in vsem sodelujočim. Bb. Tuji obiski in domača polemika so nekoliko popestrili enoličnost tega prvega meseca v novem letu, ki bo za Argentino precej odločilno. Vsi opazovalci se strinjajo v tem pogledu; tako politično kot zlasti gospodarsko se bo usoda razpletla v bodočih mesecih, in posledice umnih ali ne umnih ukrepov bodo odsevale še dolga leta. A pustimo prerokovanja, in se nekoliko ustavimo ob dogodkih tega tedna. Saj so dovolj zanimivi. „UPOGNJENA ROKA“ V petek 10. januarja je skupščina glavnih tajnikov delavske konfederacije napovedala splošno stavko za v petek 24. januarja. Štirinajst dni oddiha so nekateri razlagali kot sindikalno potezo, da bi po poti dialoga mogli priti do kakega sporazuma z vlado. Tak sporazum v sedanjih okoličinah ni preveč realisti, čen. In jasno je bilo to razvidno, ko se je sprožila nova polemika med glavnim tajnikom CGT Ubaldinijem in predsednikom- Alfonsinom. .JNTe dam se!“ („A mi no me van a torcer el brazo.“) je trdil dr. Alfon, sin, nakar mu je Uibaldini odgovoril, da njega (predsednika) drži le mednarodni monopol. Ta zadeva mednarodnih monopolov in zunanjega dolga ima globlje zaraščene korenine, kot pa bi si človek mislil. Okoli te ideje se suče Dragi gospod urednik Svobodne Slovenije! Spet smo zbrani slovenski otroci na počitniški koloniji med lepimi kordobskim’ hribi Tukaj' nismo samo otroci iz Buenos Airesa, ampak sta prišla iz Bariloč Adrijana in Martin, iz Tucumana Marta, Olga, Janez in Marti® in nazadnje so se nam pridružili Valerija, Veronjka in Andrej iz San Luisa. Ko smo prišli sem, nas je že pričakovala Bernardka 'z Mendoze. Med seboj se dobro razumemo in se imamo zelo lepo : hodimo v hribe, se igramo nogomet in se radi kopljemo v potočku. Vsi Vas lepo pozdravljamo: Adrijana in Marta Albreht, Marko Beltram. Andrej Bohinc, Marcel Brula, Andrej Cesar, Marko in Matjaž <3eč, Dani čop, Romina in Pavel Gelb, Veronika in Nevenka Godec, Marko Grabnar, Andrej Grilj, Nace Hostnik, Marjan Indihar, A-drijana Kastelic, Barbara Kobi, Jani Kočar, Alenka Krištof, Pavel Kržišnik, Marjana in Veronika Lazar, Bine Magister, Tomaž Magister, Damijan, Marjan in Valentin Markež, trenutno vsa debata med vlado in sindikati, pa med vlado in opozicijo. Berimo le izjavo, ki jo je CGT podala, ko je stavko napovedala: od 14 točk, ki tvorijo bojni načrt, se jih kar pet direktno nanaša na Mednarodni denarni fond in na zunanji dolg. Sidikalisti trdijo, da vlada ne dovoljuje povišanja plač, ker tako zahtevajo zunanji upniki. Z denarjem, prihranjenim ob nizkih plačah, država krije zunanji dolg, itd. Polemika se tako vleče v nedogled. In stavkujoči imajo mirno vest, ker poleg borbe za višje plače vodijo tudi borbo za narodna gospodarsko osvoboditev... Z DEŽJA POD KAP Vlada težko zavira te trditve, ker je vsem jasno, da napenja vse sile, da bi zunamja fronta ostala mirna. Da je bila mera polna, je ta paložaj soupadei z obiskom ameriškega bankirja Davida Rockefellerja, katerega imajo Argentinci v nehvaležnem spominu. Rockefeller je namreč pri. šel v Buenos Aires v dobi vojaškega režima in tedaj javino izražal svojo pohvalo gospodarski politiki ministra Martinez de Hoza. Komu je padlo v glavo, da ga je pripeljal sedaj, da prav tako toplo hvali Plan Austral ? Pravzaprav povabilo na obisk ni bilo uradno. Pripeljala ga je bogata gospodarica cementnega imperija Martin Mavrič, Davorin Mežnar, Diego in Gregor Modic, Adrijana, Andrej', Gabrijel in Marko Oblak, Boštjan Osterc, Andrej, Veronika in Valerija Povše, Aleks in Valter Oven, Karel in Tatjana Panaino, Silvana Peretti, Janež in Marija Poberžnik, Gizela in Ingrid ter Saša Potočnik, Andrej Rode, Lojze Rovan, Marta in Klavdij Selan, Marcela Skvarča,, Andrejka Stariha, Ingrid Štrfiček, Damjan Urbančič, Lučka in Mojca Vombergar, Lučka in Tatjana Willenpart, Irenka in Sonja Zarnik, Marika in Pavlinka Zupanc, Janez, Olga, Marta in Martin Žakelj'. 'Spremljevalci; Marjana Marnova, msgr. Anton Orehar, Nevenka Magister, Danica Malovrh, Mija Markež, Anica Mehle, Marko Vombergar, Andrej Poznič, France Vitrih, Magda Zupanc; oskrbovalci in gostje; Ana in Ivan Jerman, Anica Šemrov, msgr. Mirko Gogala, žpk. Albin Avguštin, Jože Krošec in Marjana Gelb. Dom pokojnega dr. Rudolfa Hanželiča 1. januraja Ì98G POZDRAV S PLANIN Janko Erjavec (2) Potovanje v zamujeni svet Proti večeru smo dospeli v obmejno mesto Görlitz, ki je razdeljeno v dva dela: nemškega in poljskega. Obadva obvarovana pred vsakršno zmešnjavo z zidom, mrežami in strogimi prehodi. Tudi tukaj je bratstvo med socialističnimi deželami nekaj, kar ne presega u-radnih izjav in propagandističnih govorov. Postavili smo se v vrsto med čakajoča vozila. Vendar nas je avto izdal za tujce, zato smo morali v posebno, krajšo vrsto, ki se je sicer pomikala z izredno počasnostjo. Odvzeti so nam bili potni listi z isto inkvizitorsko liturgijo kot na vzhodnonemški meji. Začelo se je čakanje. Golo čakanje, ki ukloni voljo, neti sumničenja, razjeda živce. Potovanje je viselo na nitki. Psihološko postaneš odvisen od vsemogočnega uradnika. Čakali smo pol ure, celo uro, dve uri. gele ko je noč pogrnila svoj črni plašč nad nas, se je policaj prikazal izza vrat. Vedno z istim brezizraznim resnobnim pogledom nam je ukazal, naj pomaknemo avto bliže. S potnimi listi in raznimi dovoljenji v roki je pregledal nas in prtljago. K sreč je bil z nami poljski duhovnik, ki je poenostavil komunikacijo z uradnikom. Po končani preiskavi smo bili povabljeni v obmejno menjalnico, da opravimo obvezno devizno menjavo v poljske zlote. Ura je bila že čez pol devetih zvečer, ko smo zapustili mejno področje in se prvič vozili po poljskih tleh. Za nami je ostal križev pot mejnih prehodov. Težko smo našli pravo pot v Wroclaw zaradi slabo razsvetljenih cest in pomanjkljivega označenja. čakalo nas je 130 km vožnje po nepoznanih cestah. Pozno smo dospeli do cilja. Duhovniki lazaristi so nas kljub pozni uri prjazno sprejel v skromno in zastarelo župnišče. Veselili smo se počitka po tako dolgi poti, polni raznih zaprek. Med vožnjo smo večkrat zmolili rožni venec in zgleda, da nam je to pomagalo. 25. marec. Wroclaw. Prvič zagledam Poljsko v luči belega dne. Mrzla in vetrovna je zgledala dežela neskončnih ravn'in, ki segajo tja do Baltika, odkoder prihajajo ti mrzli vali. A kljub mrazu in delavniku je bilo v cerkvi precej' živahno. Naš poljski Don Čamilo je v večnem črnem talarju vneto spovedoval dolge vrste spokornih Poljakov. Pomagalo mu je več duhovnikov. V pojasnilo nam je povedal, da pripravljajo velikonočne rekolekcije. Našli smo ga tudi zunaj cerkve med verniki. Nosil je celuloid za ovratnikom in črn štirioglat biret, ki sem ga videl v kakšnem starem filmu, vendar je za Poljake to nekaj navadnega. Verniki so se čudili, da patra Chevalier in Dupont ne nosita talarja. Za njihove pojme mora duhovnik imeti na sebi viden znak svojega duhovništva. Pri zajtrku sem mimogrede ujel zanimivo zgodbo o nekem drugem župniku. Nekoč so prišle do župnišča poznane sence tajnih policajev. Brez besede so odpeljali župnika v črni limuzini. Bilo je že pozno in župnika je bilo kar strah. Ko so prišli do vile nekega visokouvršče-nega partijca, so župniku ukazali, naj stopi vajo. Tam je z začudenjem zagledal precejšnjo število zbranih ljudi, ki so ga prijazno sprejeli. Pribl žal se mu je hišni gospodar ter se mu oprosti] zaradi načina, po katerem so ga privedli tja. Župnikovo začudenje je naraščalo vsako sekundo. Partijec mu je razložil zadevo. Rad bi dal krstiti novorojenega sina, vendar si ni upal v cerkev zaradi položaja, zato je raje dal župnika privesti. Župnikove .ustnice so se razširile v smehljaj. Po opravljenem svetem krstu je ostal še pozno v noč pri razgibanem pogovoru. Mislim, da ta zgodba sama po sebi dovolj jasno priča o globoki zakoreninjenosti Poljakov v krščanstvu. Po kosilu smo zapustili Wroclaw. Zgledal je opustošen pod sivimi o-blaki. Ni bilo sijaja v njem. Rjavi slabo vzdrževani in stari stanovanjski bloki so nas otožno poslavljali. Na poti v Krakow smo prestregli nekaj' mest, ki se bistveno niso razlikovali eden od drugega. Le njihova obsežnost je bila drugačna. Trdota in masivnost državnih stavb je lomila sivino delavskih blokov. Sem pa tja si lahko videl zamazane tovarne kadečih se dimnikov. Kot v črno-belem filmu so se mi vsiljevale slike iz stare prvo-industrij-ske Anglije. Vse je povezovala ista sivina, kot da tu življenje pojmuje v mešanih črno-belih odtenkih. Večkrat smo se ustavili. Prvič smo pristali v poljskem mestecu Oswie-cim, bolj' poznan kot. Auschwitz. Odkrito vam povem, da sem imel prav drugačne predstave o tem kraju pokritem s tragično legendo. Znašel sem se pred dobro stoječimi prostori .zgrajenimi v vojaškem stilu. Kasarna bi rekel. Pri vhodu je bilo z železnimi črkami usojeno „ARBEIT MACH FREI“. Le kdo bi lahko trdil, da so tiste besede res veljale tu? Ko sem hodil med temi Loma Negra, gospa Amalia Forta-bat. Ona ga je tudi gostila in mu uredila 'delovni program. A v tem so bili sestanki z 'vsemi vladnimi funkcionarji, vključno s predsednikom države. Da je domača reakcija bila izredna, si lahko predstavljamo. Zadevo so izrabile levičarske skupine, ki so uprizorile demonstracije, nemire v samem centru Buenos Airesa, vštevši požig smeti (oh, stavke smetarjev in drugih!), požig avtomobilov, spopade s policijo, nekaj ranjenih in število aretiranih. Kaj neljubo darilo radikalni vladi. Na obisku je bil te dni tudi senator Edward Kennedy. Argentino je vključil v širše potovanje po južnoameriških državah, čeprav je pel slavospeve argentinski demokraciji in zatrjeval (po Alfonsinovem vzorcu), da je zunanji dolg poleg gospodarskega tudi politični problem, je vendar nastala polemika, ko se je izrazil proti „klubu dolžnikov“. Med drugimi mu je odgovoril guverner iz La Rioje, peronist Menem, češ, če upniki nastopajo skupno, zakaj bi ne smeli nastopati skupno tudi dolžniki. V slogi je moč, im te sloge se boje svetovne1 finančne velesile, im tudi Kennedy. Ko smo že omenili dve imeni: Kennedy je pred tremi tedni izjavil, da se ne bo predstavil v prihodnji ameriški predsedniški tekmi. Ravno nasprotno pozicijo je zavzel guverner Menem, ki vsakemu, ki ga hoče poslušati, trdi, da bo bodoči argentinski predsednik. POLETNE SANJE Radikali bi trenutno raje sanjali, kot pa živeli kruto realnost. Nekam zamotala se je vsa stvar, in sredi poletja jih kar trese, ko se ozirajo (kadar se) na vrsto problemov. In ne tresejo se od mraza. Problem Guglielminettija nikakor še ni rešen. Visi že priznavajo, da je vse skupaj polomija in velika blamaža. Dogodilo se je celo. da ga je federalna policija skušala aretirati, da bi ga znova poslali v Španijo, pa ga — ni našla. Drugo področje kjer gori, je med delavstvom. Ne mislimo tu le na splošno stavko temveč na vrsto malih omejenih .stavk, ki pa vse skupaj predstavljajo hud glavobol. Za-mrznjemje cen namreč je prešlo, zlasti kar se tiče jestvin, mesa itd. na področje utopije, plače pa so, v mnogih primerih trdno zamrznjene. To poraja tako izredno število konfliktov, da delavsko ministrstvo že ne obvlada več položaja. Da se ta ne bo vsaj zaenkrat izboljšal, da se bo število brezposelnih tudi v bodoče še množilo, lahko razberemo iz dejstva, da so za eno leto podaljšali zakon o izredni dokladi za brezposelne. Vsaj do konca leta bomo še priče zapiranju tovarn ob obmolknenju strojev. Kdo se more torej čuditi stavkam? Kakšen optimizem nam prinašajo Rockefeller in kompanija? bloki, zgrajenimi s takšno logiko in urejenostjo, me je obšel kar srh. U-rejenost in racionalnost v službi nečlovečnosti. Videl sem cele gore osebnih predmetov pripravljenih za reciklažo. Videl sem slike in podatke mnogoterih žrtev. Videl sem funkcionalno zgrajeni krematorij. Videl sem blok smrti s svojipii samicami. Videl sem strazine stolpnice in bodečo žico. Videl sem dvojezične napise HALT/STOJ, zaznamovanimi z mrtvaško glavo in prekrižanimi kostmi. Smrt je gospodovala tu, toda STOJ/HALT delaj, da se to ne bi zgodilo nikoli več! Ustavili smo se tudi v Wadowici, mestu, kjer je prvič zagleda] luč sveta sedanji papež Janez Pavel II. Poljaki so zelo ponosni, da imajo papeža rojaka. Celo mesto priča, da je bil tu rojen ta mož. Na pročelju župnijske cerkve je obešena velika slika, ki ga kaže odprtih rok. V tem mestu .si lahko ogledaš hišo, kjer je bil rojen Karol Wojtyla, ki je urejena v muzej. Vse to, in to je zanimivo, je bilo postavljeno in je vzdrževano s privatnimi prispevki. Vendar kakšna urejenost in kakšna marljivost pri ohranjevanju teh prostorov in vsake cerkve na Poljskem nasploh. Med državnimi stavbami in cerkvami je kontrast naravnost kričeč. Poljaki sicer zelo radi darujejo za vzdrževanje svojih cerkva, čeprav niso ravno bogati kakor si lahko predstavljate. (Bo še) ^ -tL- NOVICE IZ SLOVENIJE i 2É SLOVENCI V ARGENTINI LJUBLJANA — Bitka za socialistični samoupravni položaj 'človeka se ne bije proti religiji, ampak proti njenim zlorabam. Tako so dejali na ustanovni seji sveta za odnose z verskimi skupnostmi, kateremu predseduje Franc Šetinc. Svet je obravnaval tudi dejavnost Mohorjeve druižbe in se seznanil z delom Slovenskega duhovniškega društva. Dal je več nasvetov in pobud vodstvu Mohorjeve družbe. MARIBOR — Zakaj (ne) pišem o-pere? Na to vprašanje so odgovarjali udeleženci simpozija o sodobni slovenski operni ustvarjalnosti ob praznovanju 05-letnice Opere v Mariboru. Nekaj osnovnih spoznanj: opera na Slovenskem je v programski krizi. Izgubila je stik s sodobno domačo skladateljsko bazo. Operno občinstvo, ki ga je skrajno malo, boleha za „srednješolskim“ okusom. LJUBLJANA — Mednarodno združenje izvedencev za barvo in okolje je imelo seminar v Salzburgu. Predsedoval mu je vodilni evropski psiholog za barvo in okolje dr. Frieling, sodelovali pa so psihologi, akustiki in oblikovalci iz vse Evrope, med njimi tudi slovenski strokovnjak prof. Sergej Pavlin iz Ljubljane. LJUBLJANA — četverčki so se rodili v novi porodnišnici Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Starši, ki so sicer pričakovali trojčke, so prejeli za vsakega 50.000 dinarjev (dolar — 302 din). Namenila jim jih je za dobrodošlico na svet Skupnost otroškega varstva Slovenije. ŽERJAV — Prototipna naprava za odžveplavanje dimnih plinov, ki so jo po zamisli inž. Voja Ružiča izdelali v Metalni v Mariboru, je prestala prvi dve preizkusni kampanji v topilnici rudnika svinca Mežice v Žerjavu. V mežiški dolini z velikim zanimanjem spremljajo te poskuse, saj je zastrupljanje zraka z žveplovim dioksidom tod že imelo hude posledice. Samo v okolici črne, Žerjava in Mežice je obolelih že več kot 6.000 hektarjev gozdov, precej gozda pa se je že posušilo. 'CELJE — Mohorjeva družba je predstavila nove nove izdaje. V redni zbirki so izšle tele knjige: Koledar za leto 1986; avtobiografija Antona Dermote Tisoč in en večer, slavnega tenorista iz Krope; Stanka Lapuha Črni svatje (povesti) ; Erne Meško Rada bi vam povedala (pričevanje kmetice) in Matjaža Puca Hodil po zemlji sem naši. Zunaj redne zbirke so izšli: Sončni šotori, pesniška zbirka Stanka Janežiča, Postružka filozofa Janeza Janžekoviča, knjiga spominov Lisbeth Burger Štirideset let babica in v knjižni obliki objavljen pogovor novinarke Cha.uffin s kardinalom Königom Vera je svoboda. LJUBLJANA — Na prvem slalomu za svetovni pokal v novi tekmovalni sezoni v Sesteriersu sta se odrezala predstavnika jugoslovanske ekipe. Prvo mesto je zasedel Rok Petrovič, drugo pa Bojan Križaj. Oba sta Slovenca. SLOVENJ GRADEC — Alkoholizem se je nevarno razširil. V slovenjgraški občini je že 1500 alkoholikov. Te podatke je predložil dr. S. Stoporko na občinski seji. Dejal je: „To je že zastrašujoče. Ljudje se ne zavedajo, kako velika je škoda zaradi te bolezni. Skrb zbujajoče je tudi dejstvo, da je med alkoholiki veliko mladih. Pozivi koordinacijskega odbora za, boj proti alkoholizmu, ki jih pošiljamo v delovne organizacije, so brez odziva. To se bo gospodarstvu in vsej družbi zelo maščevalo.“ LJUBLJANA — Porodniški dopust je že podaljšan na leto dni z zagotovljenim 100-odstotnim nadomestilom za ves čas trajanja. Vendar to ne pomeni, da o njem še naprej ni precej zapletov. Najpomembnejše je, ali bo zakon o delovnih razmerjih spremenjen 'še za časa, da bi lahko porodniški dopust podaljšali 1. 1. 1986, kot je bilo predvideno. Urediti je treba tudi možnost prenašanja dela porodniškega dopusta na očeta ali pa na druge osebe, ki bi namesto matere negovale otroka. LJUBLJANA — Novoletne počitnice se bodo raztegnile na skoraj teden dni. Novo leto se po zakonu o prazni- kih praznuje 1. in 2. januarja. Ker je bil letos v sredini tedna, v šolah niso imeli pouka tudi 3. in 4. januarja. VELENJE — 24.800 ton lignita so nakopali rudarji v enem dnevu. To je najvišja dnevna proizvodnja tega rudnika doslej. LJUBLJANA — Slovenska izseljenska matica išče nove oblike dela z izseljenci. Novoizvoljeni predsednik te ustanove, Matjaž Jančar, je nakazal dosedanje delo: poletna šola slovenskega jezika, umetniške razstave, humanitarne akcije, slovenski dnevi v tujini (?), štipendiranje potomcev izseljencev. Na seji so ugotovili, da deluje zunaj meja Slovenije okoli 1500 slovenskih izseljenskih društev in da precejšen del teh organizacij vodijo potomci izseljencev v tujih jezikih. Zanje se bodo v bodoče pri Matici bolj zanimali. LJUBLJANA — Slovenski šolarji i-majo prenekatera učila v srbohrvaščini. Ne obstaja slovenska izdaja globusov, kakor tudi ne nekaterih zemljevidov celin. V nekaterih šolah pa je o-paziti naravnost brezbrižnost glede rabe slovenščine. Tako imajo, na primer, v srednji tehnični šoli Celje na steni v razredu periodni sistem elementov v srbohrvaščini (ki se pa lahko dobi v slovenskem jeziku). JESENICE — Manj žebljev bodo naredili v žebljarni jeseniške železarne. V to jih je prisilil protidumpinški postopek ZDA proti jugoslovanskim jeklarnam, ki je začel veljati 12. novembra. Zaradi zaščite svojih proizvajalcev so ZDA uvedle proti vsem državam, ki niso mogle dokazati, da jim ne prodajajo svojih izdelkov ceneje kot na domačem trgu, postopek. Tako sedaj velja 85 odstotna zaščitna, carina za žeblje. S tem. so jeseniški žebljarji izključeni z ameriškega trga, kamor so izvažali že 30 let. LJUBLJANA — Londonski dnevnik Izidorja Cankarja je pred kratkim izšel pri Državni založbi Slovenije. V kartonski mapi sta dve knjižici: faksimile dnevnika I. Cankarja in natis dnevnika s pojasnili in slikami. Cankar v njem npr. pravi, da mu je Tito dejal, da ne bo uvedel komunizma! LJUBLJANA — Kriza domače ustvarjalnosti se je pokazala na. trinajstem festivalu Revolucija in glasba. Tako sodijo opazovalci, ko ocenjujejo nastope in glasbena dela, ki morajo biti s svojo tematiko vezana na, revolucijo, upor, vojno ali na socialno gibanje. V pripravljalnem odboru so prišli do zaključka, da bo treba tematiko razširiti, ker sicer bo festival postal arhiv ali muzej, ne pa živa umetniška manifestacija. UMRLI SO OD 26. nov. do 7. dec. 85: LJUBLJANA — Justina Mavko roj. Janežič; Jože Miklošič; Elizabeta in I-van Novak; Albin Ogorelec, 86; Janez Ogrinc; Jože Pate; Ela Pečenko roj. Svetličiči, 87; Fani Peterka; Mirko Potočnik; Angela Poženel roj. Kokalj, 96; Jožica Rebesco-Bester; Milan Renku; Venceslav Resman, 78; Štefanija Rojišek roj. Lipovšek; Jože Rupert, 82; Ivan Semolič roj. Lisjak; Jože Špa-remblek; Anica Šušteršič; prof. Zvonimir štrekelj, 83; Ivanka Tomc; Iva Verlič roj. Majaron; Zofija Verbovšek roj. Gregorič; Albina Vertot roj. Tro-bevišek; Pepca Vidmajer roj. Kardelj; Ivanka Wernig roj. Križaj; Friderik Zupan; Friderik Zupan; Karolina Zupančič roj. Kljun; Janko Žel. RAZNI KRAJI — Murska Sobota: Viktor Cer; Notranje Gorice Gorice: Tere zija Vajdič roj. Koritnik, 77; O-limlje: Anika Drobnič; Piran: Valentin Nadižar, 60; Pavla Žnidaršič; Podkraj pri Velenju; Marija Lesjak roj. Klačnik; Podkum: Jože Ravnikar; Polhov Gradec: Jože Oblak; Postojna: Tone Strle; Marija Širca roj. Srebot; Preserje: Ivan Podboj; Preska pri Medvodah: Marija Marjanca Bezjak; Feliks Rozman, 79; Radovljica: Martin Prešeren; Reka: Jože Tomažin; Rakek: Metoda Orel; Rob: Stane Jaklič st.; Rodine: prof. Franc Vengust, 61; Selca: Janez Cenčič; Sevnica: Franjo Museo, 79; Solkan: Ludvik Gabrijelčič; Sostro: Tončka Znoj roj. škrjanc; Stara Gora: Silva Grenkuš; Šentjakob: „o-že Gregorc; Tolmin: Mira Pagon roj. Berne; Trbovlje: Helena Dolinšek roj. Medvešek; Maksimilijan Hribar; Višnja gora: Tone Vazel; Videm pri Ptuju: Marija Forstnerič roj. Slana; Vojnik: Marija Žgajner roj. Menart, 78; Zagorje olj Savi: Oton Brvar, 69; Kristina Palčič roj. Pfeifer, 82; Zg. Jablanica: Pavle Obraz; Žalec: Valter Košir; Žiri: Angela Naglič roj. Oblak. Osebne novice Poroki: V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi sta se v soboto 11. januarja ooročila Franci Boštjančič in Ani Jemec. Za priči sta bila nevestin oče Stane Jemec in ženinova sestra Jožica Boštjančič por. Babnik. Poročne obrede je vodil g. Jakob Barle CIM. V cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši sta sklenila zakon Monika Češarek in Edvard Kenda v soboto 4. januarja. Priče so bili starši Magda in Nande češarek ter Žina in Jože Ken-aa. Poročno mašo je daroval Janez Cukjati. Novoporočencem iskrene čestitke! Smrt: V petek, 19. januarja je umrl po daljši bolezni v S. Miguelu kapetan Radivoj Rigler. Naj počiva v miru! Novi diplomantki: Na Institutu za telesno vzgojo v Mar del Plati sta končali svoje študije Danica in Marica Prešiček iz Mirama in postali profesorici za telesno vzgojo, čestitamo! Sl LO DRI ISO !LM SAN MARTIN 25. REDNI OBČNI ZBOR Odbor Doma je zaključil poslovno dobo dne 15. decembra z občnim zborom, ki ga je začel in vodil predsednik Stane Zupančič. Na dnevnem redu so bila poleg formalnosti še poročila odbornikov, članarina za prihodnje leto, ukinitev Vzajemnega podpornega sklada, in volitve novega odbora. S poročili je začel predsednik in povedal, da je odbor kljub težkim gospodarskim razmeram v deželi uspel izvršiti vse, kar si je začrtal v začetku poslovnega leta. Nadaljeval je z gradnjo novega Doma in sedaj so dela takorekoč že pri koncu. Velike zasluge za to imajo požrtvovalni člani Doma, ki so nesebično pomagali z delom, denarjem in darovanjem potrebnega materiala. Vsem dobrotnikom se je ob tej priliki toplo zahvalil in se priporočal za nadaljnjo naklonjenost in sodelovanje. Tajniško poročilo je podal prof. Slavko Zupan. Povedal je, da Dom druži pod svojo streho slovenski tečaj, šolski odbor, dekliško in fantovsko organizacijo, pevski zbor, Ligo Žena mati, Farni odbor in šahovski odsek, in da je z vsemi navedenimi imel odbor tesne stike, jim nudil pomoč v mejah možnosti in obratno. Poročilo blagajnika je prečital Stanko Oberžan. O delovanju kulturnega odseka je poročal referent inž. M. Potočnik. Vodja gradbenega odseka F. Lobnik je opisal izvršena dela in načrte za prihodnje leto, R. Ribnikar je pa, poročal o Vzajemnem podpornem skladu, o delu od začetka pred 21 leti in vse do danes ter podal točen obračun o poslovanju. Predsednik Zupančič je nato predlagal udeležencem ukinitev tega Vzajemnega podpornega sklada, ker Dom nima za poslovanje potrebnega dovoljenja in da bi lahko zaradi tega imeli kakšne sitnosti. Dom bo pa vseeno izplačeval posmrtninsko podporo. Te podpore bodo deležni svojci tistih članov, ki bodo izpolnili določene pogoje. Te pogoje in pravila je prečital navzočim in jih dal na glasovanje. Z veliko večino so bili predlog in predložena pravila sprejeta. Sklenjeno in odobreno je bilo sledeče: Z 31. decembrom 1985 preneha delovati Vzajemni podporni sklad, da pa bodo od 1. januarja 1986 dalje imeli svojci pravico do podpore ob smrti člana v znesku 100 avstralov, če je bila vsaj polovica članarine plačana do 31. marca 1986, druga polovica pa do 30. junija 1986, To velja za dosedanje člane. Za nove člane pa velja, da mora biti vsaj tri mesece član, da se svojcem izplača posmrtninska podpora. Posmrtninska podpora se izplača ob smrti člana zakonskemu drugu, če tega ni, se izplača članovim otrokom, toda če pa tudi teh ni, se izplača tistemu izmed naših rojakov, ki je plačal pogrebne stroške. Članarina za leto 1986 znaša, 12 avstralov. Samo polovično članarino plačajo: upokojenci z minimalno pokojnino in članice, ki nimajo svojih lastnih dohodkov. Sledilo je poročilo predsednika nadzornega odbora Franca Hrovata, ki je izjavil, da je pregledal računske knjige in ugotovil, da se je računovodstvo vodilo vestno, in zato predlagal občne- mu zboru, da potrdi razrešnico odboru. Vsi navzoči so nato glasovali za razrešnico. Po razrešniei so sledile volitve novega odbora. Za predsednika je bil izvoljen Marjan Boltežar, v odbor pa Franc Lobnik, Marjan Jesenovec, Franc Fajfar, Stane Zupančič, Milan Keržič, Stanko Obenžan, Janko Martin Dimnik, Rudi Dimnik, Ana Podržaj, Jože Skale ml., Marija Keržič, Terezija Marinšek, Tone Avguštin. Stane Kahne, Tone Možina, Marjan Petkovšek, Miha Potočnik, Rudolf Smersu, Jure Truden, Tone Jerman, Ana Marija Podržaj, Cirila žulžek, Mirjanka Voršič, Gabrijel Petkovšek, Janko Filipič in Dušan Dimnik; v nadzorni odbor pa Franc Hrovat, kot predsednik, Saša Golob, Janez Dimnik, Franc Zorec, Franc Zorko in Tone Žagar. Po volitvah se je Zupančič zahvalil za sodelovanje članov v preteklih dveh letih in nato predal vodstvo novemu predsedniku Marjanu Boltežarju in mu želel veliko uspeha; ta se je pa vsem priporočal za sodelovanje in zaključil občni zbor z geslom: „Odgovornost za odbornike, za člane pa dolžnost in sodelovanje.“ S. Z. LIGA MATER IN ŽENA 18. decembra je sanmartinska Liga mater in žena namesto vsakoletnega božičnega sestanka, organizirala romanje v San Nicolas. Kar poln avtobus slovenskih žena in nekaj mož se je podalo v lepem jutru na pot. Po poti se je vreme sicer malo kujalo, a to jim ni vzelo dobre volje. Dvignili so se spet oblaki in romarjem se je nudil razgled po širni ravni, kjer so se še tu ta tam kazale posledice zadnje povodnji: z vodo obkrožene ali zalite parcele, lagune in podobno. Ob 11 dopoldne so se ustavili pred tamkajšnjo katedralo — in tistemu bralcu, ki bi ga zanimalo v pojasnilo — ob tej uri je daritev sv. maše le ob sobotah in nedeljah. Pri oltarju Rožnovenske Marije so se ji priporočili, molili in peli naše lepe Marijine pesmi. Kasneje so se podali na „campito“, odprt prostor le nekaj sto metrov iz centra, kjer se je domačinki menda prvič prikazala Marija. Tam stoji preprosto znamenje, kjer so romarji spet pomolili in zape- li. Tja so ljudje že nanosili kup opeke, ki naj bi služila za bodoče svetišče. Prav blizu se vije reka Parana in ob njej so pomalicali, potem pa se počasi spet vrnili domov. iS tem je Liga zaključila letošnje delovanje in vse članice se zahvaljujejo svoji predsednici Mirjanki Voršič za izpolnjeno delo. V marcu pa spet na veselo svidenje! KONCERT BOŽIČNIH PESMI Mladinski zbor je stopil v petnajsto leto svojega delovanja. To pomembno obletnico je proslavil na svojstven način. V sanjuški stolnici, pred oltarjem in med smrekama, posejanima s svečkami, so se uvrstili mladi pevci 29. decembra po večerni maši. Pripravili so koncert božičnih pesmi pod vodstvom neumornega Andreja Selana, ki zbor vodi že od začetka. Čez petdeset glasov se je spojilo in nam zapelo: Riharjevo Na polnoči grede, Čadeževo Prišla je lepa, sveta noč, štolcarjevo Rajske strune, Cvekovo Angelsko petje, Pastirci iz spanja..., Slava na višavi, Raduj, človek moj, Belarjevo Glej, zvezdice božje, Walcayaskijevo Ave, Jesu parvule, Vavknovi Zveličar nam se je rodil, Zveličar preljubi, von Schnablo-vo Transeamus usque Betlehem, Rener-jevo Božična noč, Tomčeve Presveta noč, Hitite, kristjani, Zvezde gorijo, Sattnerjevo Noč božična, Sekovaničevo Le Betlehem čuje, Ačkovo Počivaj, milo Detece, Geržiničevo Sveta noč, le ena zvezda gori, Malijevo Pri jaslicah, Ne-ubauerjevo Polnočno obhajilo in Gruberjevo Sveta noč. Predvsem pri izvedbi prvih pesmi je zbor nastopal nadvse ubrano, nežno in mogočno obenem, z zanosom in milobo. Ustvaril je posebno razpoloženje, pritegnil slehernega poslušalca z zares lepo donečim petjem. Dirigent je znal nakazati pravilno jakost, tako, na primer, pri Počivaj, milo Detece je zbor naraščal v intenzivnosti in prišel Darovali so V tiskavni sklad Svobodne Slovenije so darovali: Peter Slovša, Mendoza A 39 namesto cveta na grob Stavnikove mome — pok. Marije Malovrhove; ga. B. K. N., švedska, 5 dolarjev in N. N., Kanada, 59 dolarjev. Darovalcem iskrena hvala! Uprava Svobodne, Slovenije iz nežnega piana v mogočen forte, v skladu z besedilom, ki se je tudi stopnjevalo. Zbor je pokazal discipliniranost, veselje in posluh za glasbo in zavidljivo homogenost. Dirigent pa je posvetil precej pozornosti tudi solističnim točkam. Zboru se je zahvalil župnik msgr. Francisco Marcón s toplimi in vzpodbudnimi besedami. Brezdvomno je bil ta koncert nov dosežek tega zbora. Težiti bi moral k pridobivanju fantovskih glasov in nadaljevati bo moral z vztrajnim delom. To zadnje pa je zagotovljeno, ker se mladi dobro počutijo pri zboru in radi hodijo na vaje. Tudi to je važno. M. J. SLAVJE SREBRNE MAIŠE PROF. FRANCETA BERGANTA Na sam sveti dan je pristavski župnik prof. France Bergant praznoval 25 let, odkar je prvič daroval mašo. Priprave so tekle že nekaj mesecev prej, zato je Pristava sijala v prazničnem razpoloženju, ki ga morejo ustvariti le venci zelenja,. Ob pol dvanajstih so srebrnoma-šnika v spremstvu dveh parov narodnih noš, ministrantov in delegata slovenskih dušnih pastirjev msgr. Antona Oreharja, dr. Alojzija Starca, Jožeta Repovža SDB ter bogoslovca Francija Šenka pozdravili v imenu sorodnikov njegov nečak Emil Urbančič, v imenu učencev Prešernove šole Binček Magister ter dr. Julij Savelli kot predsednik Društva Slovenska pristava. Sprevod je krenil nato v kapelo sv. Cirila in Metoda, kjer mu je za to priliko okrepljen Pristavski mladinski zbor, ki ga. vodi Anka Gaserjeva, zapel tradicionalno srebrnomašniško dobrodošlico. Kapelo so napolnili mnogi sorodniki, rojaki iz Moravč, prijatelji, predvsem pa, seveda, Pristavčani, kjer univ. prof. Bergant že precej let pastoralno deluje. V uvodu se je srebrnomašnik spomnil vseh, ki so pripomogli k temu, da je dosegel ta jubilej in daroval mašo v zahvalo. V pridigi je z logičnim sklepanjem in utemeljenostjo orisal, kaj nam je postal božič (trgovina) in kaj bi moralo prevladovati: dejstvo, da je božič u-človečenje Boga, ki daje smisel našemu življenju. Sedanjost ima tudi svoje vrednote, zato naj jih moderni človek oplodi s krščanskim humanizmom in tudi pravilno vrednoti to zemsko življenje. V zbranosti in molitvi je potekla služba božja, nakar se je življenje razvilo v spodnjih prostorih, čestitke so deževale od vseh strani, potem . so pa svatje posedli k pogrnjenim mizam, razporejenimi v gostinski sobi, učilnicah in tudi na vrtu, saj je bil lep sončen dan. Pred kosilom ga. je nagovorila Betka Jerovšek in izročila darila, ki so mu jih poklonili hvaležni farani. Proti koncu se je oglasil msgr. Orehar, ki je na kratko orisal prehojeno pot iz Caserosa v Rim, nato v Veliko Britanijo in končno spet vrnitev v Argentino, najprej med rojake v sanmartinskem o-kolju, zdaj pa sem na Pristavo. Zahvalil se mu je za to delo in mu želel vztrajanja, zdravja, navdušenja in zagnanosti. Dan je potekel v prijetni družabnosti in veselem razpoloženju. Za tako razpoloženje ima največ zaslug pripravljalni odbor, ki je že nekaj mesecev prej mislil in organiziral celotno prireditev. K njemu so prišteti še vsi tisti, ki so s svojim delom zbirali darove, okrasili prostore, skuhali okusno in obilno kosilo, postregli številnim gostom in sploh naredili vse, da bo ta dan nepozaben ne samo prof. Bergantu, ampàk vsem, ki so z njim praznovali njegovih prvih 25 let mašništva. GB Prispevajte v tiskovni sklad! SLOVENIJA V 5VETU Goriška in Primorska Po dolgoletnem delu je bila otvoritev obnovljenega Kulturnega doma na Proseku. Ta slavnostni dogodek so težko pričakovala vsa kulturna društva, pevski zbori in skupine, ki delujejo v vaseh Prosek in Kontovel. Ob otvoritvi so domači prosvetni delavci pripravili pester kulturni program: koncert, likovno razstavo in gledališko predstavo. Kulturni dom bo poživel dejavnost. V Goriškem muzeju na gradu Kromberk so pripravili retrospektivno razstavo solkanskega rojaka Vladimirja Makuca, ki je prikazal grafike, risbe, slike in skulpture. V isti sezoni je sledila razstava v okviru teme „Iz goričke kulturne zakladnice“. Ta je dala obiskovalcem možnost, da so spoznali umetnostno-zgodovinski razvoj na Goriškem skozi stoletja: od prazgodovinske dobe prek antike, srednjega veka do polpreteklih dni. Gradivo, ki so prispevali Goriški muzej in različni lastniki z območja Goriške, je tudi vsebovalo dragocene umetnoobrtne izdelke, knjige in rokopise. V. Mladinskega raziskovalnega tabora, ki je potekal v občini Sovodnje, so se ga udeležili strokovnjaki s Tržaškega, Goriškega in Slovenije. Pogovor je potekal predvsem o pomenu raziskovalne dejavnosti pri mladini nasploh. Obiskovalci tega tabora so imeli odlično priliko, da so si ogledali razstavo, ki jo je pripravilo pet skupin: arheološka, etnološka, geografska, naravoslovna in sociološka. Mladi raziskovalci so predstavili s pomočjo risb, fotografij, grafikov in predmetov naravne, družbene in etnične značilnosti sovodenjske občine. panu nejevoljo slovenskega prebivalstva zaradi novih razlaščanj za potrebe raziskovalnega področja in sinhrotrona na Padričah. Odbornik prof. Aleš Lokar je poudaril važnost županove izjave o dvojezičnih tablah in kritično ocenil pristop tržaškega župana do slovenske manjšine v zvezi z dvojezično razstavo v občinski palači Constanzi o bombardiranju Trsta leta 1944 (ki je bila prepovedana). škofje iz Trsta, Gorice in Vidma so naslovili skupno pismo na senatno komisijo za ustavna vprašanja. Pred to komisijo, ki preučuje zakonske predloge za zaščito slovenske narodne manjšine v Italiji, še škofje zavzemajo za to, naj sd zagotovijo temeljne narodne pravice celotni slovenski narodni skupnosti ob italijanski vzhodni meji. Zveza beneških izseljencev je močno poživela svoje delovanje. Na 3. deželni konferenci o izseljeništvu v Gra-dežu so bile prisotne vse zveze izseljencev iz Furlanije-Julijske krajine ter predstavniki deželne vlade, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem. Na zborovanju v Čedadu so izrazili različna mnenja predstavniki Zveze beneških izseljencev, ki so prišli iz Argentine, Avstralije in Kanade. Upravni in Umetniški svet Glasbene matice v Trstu sta. predstavila na tiskovni konferenci spored koncertnih a-bonmajev za leto 1986. Letošnja zbirka je namenjena različnim okusom; saj je na programu zborovska in simfonična glasba, orgelski koncerti, slovenski okteti, solistični nastopi, ansambli in celo jazz-koncert. Koroška Občine tržaške pokrajine so organizirale Kmetijske dneve v Boljuncu. Kmetje, šolarji in obiskovalci so videli marsikaj zanimivega in zvedeli novosti s področja kmetijstva. Po otvoritvi teh dnevov je bila na vrsti okrogla miza na temo „Kmetijstvo in teritorij“. Veliko zanimanje je vzbudilo predavanje o temi „Vpliv fitofarmacevtskih pripravkov na okolje in prehrano“. Kmetje so razstavljali za to priliko perutnino, kunce, drobnico, čebelarske pripomočke in med, sadje in zelenjavo, grozdje in vino, mlečne izdelke ter celo cvetlice. Predstavniki mladinske sekcije Ssk so imeli razgovor s tržaškim županom dr. Riehettijem. Mladinci so izrazili žu- Filmski krožek „mladje“ je bil u- stanovljen ob začetku letošnjega šolskega leta. Namen krožka je izobraževati ljudi, ki bi bili zmožni, da bi delali film in tako kot Slovenci vplivali na javno mnenje o manjšini. V teku letošnjega 'šolskega leta bodo napisali scenarij za slovenski igrani film. Delovanje krožka je finančno podprla Krtščanska kulturna zveza. Pesmi Gustava Januša v štirih jezikih je izdala založba Braitan, ki je bila ustanovljena ob začetku leta v Kr-minu blizu Gorice. V Januševi knjigi so zbrane pesmi v slovenskem izvirniku, v nemškem, v italijanskem in v furlanskem prevodu. Pred to izdajo pa Pustna veselica 8. in 9. februarja NAŠ DOM SAN JUSTO je založba poskrbela za izid Gradnikovih pesmi — tudi v štirih jezikih. „Dunajski center avstrijskih narodnih skupnosti“ je imel svoj ustanovni občni zbor. Nosilke Centra so organizacije narodnih skupnosti: Narodni svet koroških Slovencev, Hrvatsko kulturno društvo, Gradiščansko-madžarsko kulturno društvo in Manjšinski svet Čehov in Slovakov. Delovni načrt organizacije zaobsega obdelavo pravnih vidikov narodnih skupnosti in sodelovanje z nadregionalnimi kulturnimi organizacijami. Podatke o prijavah k dvojezičnemu pouku v šolskem letu 1985/1986 je pripravil Deželni šolski svet. Na področju dvojezičnega šolstva obiskuje 5707 šolarjev 81 ljudskih šol in dve posebni šoli. Na 67 ljudskih šolah je 1098 šolarjev prijavljenih k dvojezičnemu pouku. V primerjavi z lanskim letom je to zvišanje števila za 0,68%. Otrok iz male šole in predšolskih skupin je 34 prijavljenih k dvojezičnemu pouku (lani 19). Na 15 od 24 glavnih šol obiskuje 328 šolarjev slovenski jezikovni pouk. Od teh jih je 155 prijavljenih po manjšinskoišolskem zakonu, 126 jih obiskuje slovenščino kot tuj jezik, 47 učencev pa je izbralo slovenščino kot prosti predmet. Strokovno šolo za ženske poklice v 'Št. Petru pri Št. Jakobu obiskuje 86 gojenk. Na srednjih in višjih šolah obiskuje 201 učencev slovenščino kot prosti predmet; na Zvezni gimnaziji za Slovence pa je 443 dijakov. Te podatke smatrajo opazovalci za rekordne. Švica ŽENEVA V kapeli v gradu Merlinge pri Ženevi je bila 30. novembra cerkvena poroka princa Sergeja Karadjordjeviča in Sofije de Toledo. Princ Sergej, ki živi v Parizu, je po očetu vnuk kneza Pavla, po materi pa vnuk zadnjega italijanskega kralja Umberta. Poroko je pripravil g. Nace Čretnik iz Pariza, ki je krstil princa Sergeja in ki je novo-poročeneema v svojem poročnem nagovoru med drugim dejal: „Tradicije vaših družin in odgovornosti, ki so jih vajine družine v zgodovini imele, vaju morajo vzpodbujati in vama pomagati, da bosta v svetu, ki se je spremenil in ki se neprestano spreminja, tudi sama prevzela svoje odgovornosti, ki jih imata kot člana civilne družbe, kot člana božjega ljudstva, kot otroka Cerkve.“ Ker je grajska kapela majhna, so poroki, ki je bila med mašo, prisostvovali samo najožji člani družin (med njimi biviša italijanska kraljica Marie-José, ženinovi starši princ Aleksander in princesinja Maria-Pia, ženinov brat ZAVAROVANJA M. in H. LOBODA Sanmlento 385, 1. nadstr., pis. 10 Capital T. E. 312-2127 Od 11 do 18.30 ure OBVCSTILfì SOBOTA, 8. februarja: V San Justu pustna veselica. NEDELJA, 9. februarja: V San Justu pustna veselica. NEDELJA, 2. marca: Na Pristavi tradicionalna tombola ob 16. uri. ■ ■■■■■■■•■■■■-■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■•■■■■■■Mi ■■■■■■■ princ Michel in sestra princesinja Elena ter vrsta drugih princev ln princesinj), vsega skupaj okrog 40 ljudi, ki so v veliki večini pristopili k obhajilu. Pri sprejemu, ki je bil po poroki v gradu savojske kraljevske družine Merlinge, pa je bilo par sto ljudi iz visokih družin iz Pariza, iz Ženeve in Švice, Italije in Belgije ter drugih dežel. ZDA Župan Clevelanda Voinovich, ki je slovenskega porekla, je z ogromno večino spet zmagal na mestnih volitvah. V črnskih predelih je dobil 85% glasov, v belih pa dobrih 63%. Ansambel bratov Avsenik je nastopil v Clevelandu pred množico kakih 3000 Slovencev. Župan Clevelanda Voinovich je imenoval Slavka Avsenika za častnega meščana. Nad vodjem in vsem ansablom so bili rojaki zelo navdušeni. V Baragovem domu je septembra predaval rev. Franci Godec in tudi predvajal diapozitive o Ribnici, Žužemberku in Trebnjem. Slovenski dan v Chicagu je bil konec avgusta; na njem so praznovali 35 let obstoja slovenskih radijskih od- ESLOVENIA LIBRE Fundador: MILOŠ STARE ■EDACCION Y ADMINISTRACION: RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 69-9 5 03 Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj g I§ franqueo pagado Concesión N9 5775 g d 73 s »?! < o TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824 Registro Nacional de la Propladad Intelectual N