Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Spei. in lili, postali II. gruppi - I.P.1.10%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir
Leto XX - N. 2 (427)
Udine, 31. januarja 1970
Izhaja vsakih 15 dn
IZ RAZPRAVE V DEŽELNEM SVETU FURLANIJE-JULIJSKE BENEČIJE
Posredovanje deželnega poslanca Baracettija na odgovor deželne vlade o vprašanju predloženih zahtev beneških Slovencev
Beneškim Slovencem je treba popraviti velike krivice, ki so jim jih bile prizadele poprejšnje vlade od osvoboditve sem - Posredovati tudi na ekonomsko - socialnem področju za ohranitev obstoja kompaktnosti slovenske skupnosti na področju videmske province
V zadnjih številkah našega lista smo omenili interpelacijo videmskega poslanca Baracettija, v kateri se je zelo jasno in ostro zavzel na priznanje nacionalnih pravic Slovencev v videmski pokrajini. Zaradi pomembnosti in tehtnosti njegove interpelacije jo zdaj posredujemo skoraj v celoti.
Ko je odgovarjal na odgovor vlade, je deželni poslanec Baracetti v imenu komunistične skupine izjavil, da z odgovorom ni zadovoljen.
Omenjeno nezadovoljstvo izhaja predvsem iz dejstva, da bi morala vlada preko svojega predsednika ob predložitvi memoranduma in vprašanj uradno v imenu deželnega sveta podati slovesno politično izjavo, ki bi potrdila stališče deželne vlade o problemu priznanja pravic Slovencem, bivajočih v videmski pokrajini in odločni politični volji avtonomne pokrajine, da se bo borila za njihovo polno uresničitev v smislu pristojnosti tako pokrajine kot države.
To bi biloi še posebej nujno spričo dejstva, ker doslej takšnega uradnega priznanja še ni bilo, kljub zanemarjanju ustave in deželnega statuta, bodisi s strani države in iste deželne administracije, prav tako pa tudi s strani večinskega levega centra v videmski pokrajini, medtem ko so dejansko videmski Slovenci še vedno pod političnim pri-
tiskom in v strahu zaradi posredovanja državnih oblasti proti tistim osebam, ki so bile podpisale memorandum, predložen predsedniku deželne vlade Berzantiju.
Z omenjenim odgovorom vlade, ki ga je podal skoraj nadomestni svetovalec, kakršen je rag. Varisco in še to pod črto s stališča italijanskih nacionalnih sil, da vlada ne pripisuje precejšnje pomembnosti problemom Slovencev (prav pazili so, da bi v odgovoru vlade nikjer stvarno ne govorili o «pravicah»), ne bežijo samo pred prej omenjenim političnim problemom, ki naj bi enkrat za vselej razjasnil resnično stališče vlade o priznavanju in uveljavljanju nacionalnih pravic Slovencev, nastanjenih v videmski pokrajini vsaj tako, kot delno ravnajo s Slovenci v goriški in tržaški pokrajini — in tako popravili velike krivice, ki so jih bile prizadele poprejšnje vlade od osvoboditve sèm, se vendar izogibajo celo reči, vsaj na splošno, kaj namerava storiti dežela glede zahtev v memorandumu. Glede namena okrog posredovanja dežele rajši odlagajo konkreten odgovor samo s «študijem», ki je, kot je znano, mnogokrat način, da pokopljejo rešitve problemov.
Celo kar zadeva pristojnosti države se vlada izogiblje povedati, če se več ali manj
Administrativne volitve
Čeprav bodo volitve v občinske in pokrajinske svete šele prvo nedeljo junija, vsekakor ne bo napak, če že danes opozorimo nanje.
Zmotno je namreč mišljenje, da se beneški Slovenci ne udeležujemo aktivno političnega življenja pri nas, saj smo imeli kandidate za pokrajinski svet in občinske odbore že leta 1951. Imeli smo j!h seveda tam, kjer se je to dalo in že takrat smo poželi prve uspehe. Tako smo imeli v okraju Šempeter in Tarčent dva kandidata, ki sicer nista bila izvoljena, a sta dobila kljub temu lepo število glasov.
Bolje je bilo na volitvah 1956. leta. Takrat smo beneški Slovenci imeli svoje liste in na njih kandidirali svoje ljudi v večjem številu občin. Ob tej priložnosti je bilo izvoljenih večje število beneških Slovencev z.a občinske svetovalce, ki so se potem v občinskih svetih kot zavedni Slovenci odločno zavzemali za naše nacionalne pravice.
Zato se je treba že zdaj pripravljati na volitve in stremeti, da bi bilo čim
več naših ljudi na kandidatnih listah predvsem v tistih občinah, kjer živi večina našega prebivalstva. Ob pomisleku, da se sploh ne splača kandidirati, češ, saj ne bomo zmagali, pa je treba poudariti, da je slabše biti sploh neprisoten na volitvah kot pa na volitvah tudi izgubiti. S tem, da kandidiramo na volilnih listah, namreč jasno izpričujemo svojo nacionalno in politično prisotnost na teh tleh v videmski pokrajini.
Vsekakor so danes dozoreli časi, ko si ljudje želijo domače kandidacijske liste z nacionalnimi, domačimi in zavednimi kandidati. Če torej to pot ne bomo kandidirali svojih ljudi, potem se bo zgodilo tako kot ob zadnjih volitvah, ko so kandidirali in bili izvoljeni samo pripadniki krščanske demokracije in socialnih demokratov. Toda danes pišemo leto 1970. in naša prisotnost na volitvah bo vsekakor uspešnejša kot kdajkoli poprej, saj sta nacionalno prebujenje in zavednost med beneškimi Slovenci zdaj večja kot kdajkoli poprej.
Kot smo svoj čas pisali, je bila velika in moderna mlekarna v Ažli prejšnji mesec dograjena, danes pa lahko poročamo, da je s prvim januarjem začela tudi obratovati in sicer pod okriljem deželne ustanove za razvoj kmetijstva (ERSA - Ente regionale di sviluppo per l’agricoltura).
Nova mlekarna oziroma sirarna predvideva, da bo dnevno lahko predelovala več sto kvintalov mleka. Mleko bodo namreč dobavljale številne vasi Nadiške
doline, ker bodo ali pa so že ukinili vse dosedanje mie karnice, ker so zastarele in zahtevajo tudi preveč stroškov za vzdrževanje in obratovanje.
Zadružne mlekarne v naših vaseh — podobno kakor v Furlaniji — spadajo med tako zvane «turnarie» kar bi pomenilo izmenične. Zadružni kapital je sestavljen in deležev kot drugod. Z izdelki, to je z maslom in sirom, pa ne razpolaga odbor mlekarne, temveč izmenoma tisti, za katerega račun dela
strinja s sproženimi problemi in preprosto pošilja vso zadevo rimski vladi.
Ne! Ne moremo izjaviti, da smo popolnoma zadovoljni s tem odgovorom vlade. Popolnoma nezadosten je. Dobro je videti, da izdaja dejstvo in, da sta pritisk Slovencev iz Furlanije in podpora nekaterih svetovalskih skupin za njihovo uveljavitev pravic, prisilila vlado storiti nekatere korake. Toda vlada očitno noče iti do kraja.
Naj bo jasno. Mi komunisti, ki smo med deželnimi in furlanskimi političnimi množicami razvili avantgardno vlogo za polno priznanje pravic Slovencev v videmski pokrajini, ne bomo niti za ped popustili v našem boju skupaj s Slovenci in vsemi demokratičnimi silami.
Tukaj izjavljamo, da bomo predložili deželni vladi na nek drug način (z interpelacijo ali predlogom), da bi obvezali vlado in sile levega centra, da pojasnijo svoja stališča. Radi bi obvezali so-tovariše socialiste in demokrate z levice, da pridejo na dan, da se začno boriti proti zmernim silam, konservativcem in nacionalistom, ki so v vladi, večinskem levem centru, v DC in med socialdemokrati.
V Furlaniji in Nadiških dolinah bomo delali tako, da bomo vzpodbujali enotnost in borbo Slovencev za njihove pravice. Delovali bomo zato, ker se končno tudi druge stranke, politične sile, od PSI do DC in Movimenta Friuli uradno izjavljajo na posebnih sestankih (kot je storila PCI tudi na svojem zadnjem sestanku v Čedadu) za priznanje sakrosanktnih človeških in ustavnih nacionalnih pravic slovenske manjšine v videmski pokrajini.
Glede na del vladnega odgovora o obveznostih dežele za socialno in ekonomsko obnovo Nadiških dolin je dežel-
To je nova sirarna v Ažli, ki bo mogla predelovati dnevno več sto kvintalov mleka, male mlekarne pa bodo ukinili.
ni svetovalec Baracetti spet razkril, kako naj bi bilo z obveznostmi posredovanja v prihodnosti, kljub temu da je vlada pred letom dni poslušala na svojem sedežu razpravo o bilanci za leto 1969. in je skupina komunistov že takrat zahtevala podobne intervencije.
«10. oktobra 1969. leta je predsednik deželne vlade sprejel delegacijo iz Nadiške, Kanalske in Terske doline, ki je razložila nekatere probleme, zadevajoče slovensko manjšino, bivajočo na omenjenih področjih.
Ko je predsednik Berzan-ti poslušal osvetlitve različnih problemov, je zagotovil delegaciji, da bodo zahteve, zadevajoče specifično pristojnost deželne vlade preučili, da bi našli ustrezno rešitev, medtem ko bodo probleme, ki ne sodijo v njeno pristojnost, posredovali rimski vladi.
Glede teh zahtev je pred-
Takoj je treba posredovati na ekonomsko socialnem področju, je zaključil Baracetti, dokler ne obranimo obstoja in kompaktnosti slovenske etnične skupnosti v videmski pokrajini. Sicer nastala velikanska škoda in odgovornost večinskih političnih sil se bo še povečala.
sednik deželne vlade že pre-dočil ustreznim državnim ustanovam zahteve, ki sodijo pod državno pristojnost (pouk v slovenščini, upostavitev katedre za pouk slovenskega jezika in književnosti na lingvistični fakulteti v Vidmu, posredovanje IRI na področju, kjer bi omogočili zaposlitev itd.).
Kar pa, nasprotno, zadeva specifične zahteve po valorizaciji Nadiških dolin preko turističnega razvoja, pomoči v korist kmečkega gospodarstva, posredovanja pri ustanavljanju novih zadrug, pogozdovanja, vodne
regulacije, rešitve problema emigracije, je namera deželne vlade, ki se zaveda, da je omenjeno področje med najbolj zaostalimi področji v naši deželi, po ustreznih stikih s krajevnimi upravljal ci spoznati in oceniti vse, kar je bilo doslej storjenega in na podlagi tega odrediti nujnost posameznih sektorjev, pospešiti plan za vzpodbudo gospodarstva na tem področju s pomočjo koordinacije intervencij, določenih vnaprej, in tistih, ki jih bo treba vnaprej določiti s pomočjo oddelkov za turizem, delo, kmetijstvo, javna dela in kooperacijske službe ter posredovanje deželnih družb, delujočih na različnih sektorjih kot « Società Finanziaria ”Friulia”, Ente Regionale di Sviluppo Agricolo in Ente di Sviluppo dell’ Artigianato».
Delna pozornost pa bo posvečena istemu področju pri izboru predvidenih u-krepov za deželno načrtovanje za ekonomski in socialni razvoj Nadiških dolin ».
Stališče deželne vlade glede zahtev, ki so jih zastavili zastopniki beneških Slovencev
VELIKA MODERNA SIRARNA V AŽEI
mlekarna tisti dan. Na vrsti pa je vedno tisti član, ki ima trenutno terjati največ mleka od mlekarne za oddano mleko. Tako pride na vrsto vsak. donašalec, tudi najmanj ši, seveda ne tako pogosto-ma kot oni, ki donašajo več. Ko je nekdo na vrsti, odloči sam, kaj naj se napravi z mlekom dotičnega dneva: ali naj se v celoti posname ter napravi mnogo masla in nemasten sir, ali pa naj se napravi manj masla in boljši sir. Ves izdelek dotičnega dneva je namreč njegov; z njim napravi, kar hoče, mlekarni pa plača določeno pristojbino za mlekarja in na račun amortizacije inventarja.
Člani zadružnih mlekarn v splošnem prodajo masla sir pa prodajajo le večji živinorejci, drugi ga porabijo doma za vsakdanjo hrano.
Pa se povrnimo zopet k novi mlekarni v Ažli. Komaj je začela delovati so namreč že zasnuli nove, še večje načrte in sicer da bi jo povečali,in to čimprej in toliko, da bo mogla sprejemati mie ko vseh sedmih komunov Nadiške doline, kakor delajo že dolgo let na sosednjem Kobariškem, kjer imajo eno samo veliko mlekarno za celo področje. Izkušnje so pokazale, da so izdelki kakovostnejši in cenejši in zato imajo kmetje lahko več koristi od živinoreje.
ZAENKRAT HOČEJO POMIRITI LJUDI Z OBLJUBAMI
IZ TERSKE DOLINE
as Ečeja je bila torej res pepelka Dan emigranta v Zavrhu
“	_	_	Tudi	letos	so	v	Zavrhu,	valorizirali	in	zato	je	še	mar-	razširil	na	debelo	dr
iltrohnil Sfl kmikri‘llL‘1	II	in.	k(‘l'	nrohivìtlri	III»	VftriilfllRÌft	Vt‘L	shulltini	prijazni	hribovski	vasici	v	sikomu	neznana.	Škoda	ie	vseeno	nreoei:
Potrebna so konkretna dejanja, ker prebivalci ne verjamejo več sladkim obljubam - Ičeja geografsko gravitira na Tersko ali Soško dolino in ne na Rezijansko, ki jo ločijo visoki grebeni Huško-Kaninskega pogorja
V zadnji številki našega časopisa smo obširneje pisali, da spada sedaj Učeja zopet pod rezijansko občino, ker je državni svet razveljavil dekret predsednika republike, po katerem se je z dne 30. aprila 1969 priključila k občini Brdo v Terski dolini, danes se pa zopet povračamo na ta pereči problem, za katerega se ljudje iz Učeje borijo, da bi ga rešili, že toliko in toliko let.
Pravda se je sicer uradno končala, toda ljudje niso zadovoljni, ker vidijo danes, bolj kot kdajkoli poprej, da se jim je vedno godila velika krivica.
Kot izgleda, so sedanji občinski možje v Reziji to tudi priznali in so Učeji sedaj marsikaj obljubili. Prav v teh dneh se je namreč sestal občinski odbor, da je proučil kaj bi bilo potrebno ukreniti, da bi vsaj trenutno pomirili 206 ljudi, ki zahtevajo, da se jim popravi storjena krivica. Občinski odbor je zato sklenil, da se prebivalcem Učeje zniža družinski davek za polovico, ravno tako tudi odškodnina za uporabo lesa v občinskih gozdovih (macchiatico). Obljubili so jim tudi, da bodo poslali v Učejo vsakih 15 dni občinskega uradnika, s katerim bodo lahko uredili vse in jim ne bo torej potrebno hoditi na občino po razne dokumente in izgubljati zaradi dolge poti (po cesti 80 km.) po cele dneve. Tudi ureditev poti, ki vodi preko visokih hribov in prelaza v Krnicah v Ravenco, so obljubili, in še dosti, dosti drugih potrebnih del.
Ljudje se nezaupljivo spogledujejo in zmajujejo z glavami in nikakor ne morejo verjeti tem laskavim besedam, saj so do danes vedno vsi samo obljubljali, ukrenili pa ničesar, čas je pa tekel naprej. Raje bi seveda pripadali k občini Brdo, kjer je njihovo naravno in gospodarsko izhodišče. Prebivalci Učeje, čeprav jih smatramo za Rezijane, v resnici niso bili nikoli navezani na dolino Rezije, ker jih od nje loči visoko Muško - Kaninsko go-
rovje, spadali so tja le administrativno. Iz starih listin je razvidno, da so imeli bolj pogoste stike z ljudmi iz Soške doline, saj so vse do leta 1866 nosili celo krstit svoje otroke v Srpenico in ne v Osojane, ker je bila pot tja udobnejša in
krajša. Danes, ko je v Učeji obmejni prehod prve kategorije, je vas zopet oživela in ni več tako «bogu za hrbtom» kot je bila nekdaj, daleč je le od Rezije, kamor po vsej sili zopet pripadajo, čeprav nimajo tam česa iskati.
-m
imunim iiiiiiiiiiiiiiMiiiimiiiiiiimiiii imun um Milinim 111 ninni ninnimi liiiiiiiiiiiii m iiiiii n miniti imm i
IZ NADIŠKE DOLINE
Sagra sv. Antona v Klenjali
Tudi letos so po naših vaseh kar se da veselo proslavili sv. Antona, ki je vaški zaščitnik v Klenjah, v Malini v ahtenskem komunu, v Brdu v Terski dolini, s Sv. Lenartu in v Gorenjem Mer-sinu. V tem času so doma še nekateri emigranti in zato so bile v teh vaseh na dan «sagre» gostilne zares nabito polne. Ker je bil tudi lep dan, so prišli ljudje rade volje v Nadiško dolino tudi iz Vidma in okoliških furlanskih vasi. Seveda ni nikjer manjkalo tradicionalnih gubane, katere gredo, kot izgleda, nedeljskim izletnikom posebno v slast in so jih zato začeli peči in prodajati tudi v nekaterih videmskih in goriških slaščičarnah.
PODBONESEC
Nova kanalizacija v petih vaseh
Pretekli teden je podbone-ški komun dal v zakup dela za gradnjo nove kanalizacije v Arbeču, Kalu, Gorenji vasi, ščiglah in v špehonjah. Z deli bodo začeli čim bo dopuščalo vreme in bodo stala 14 milijonov lir, katerih 70 procentov bodo krili deželni organi.
Nesreča na poti v šolo
Dvanajstletna Mirjam Mar-seu iz Mersina je padla po ledeni cesti, ko je tekla v šolo. Zaradi nesrečnega padca si je zlomila desno roko v zapestju in se bo morala zdraviti mesec dni.
SV. LENART
Poroke
čeprav je letošnji pred-pust zelo kratek, je iz ogla-
tmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiii im n i im 11 ti umu i it minili n umu 11 n ih ii ih m mi umu n Kum miniti m
FOJDA
Prometna nesreča
V videmsko bolnico so morali peljati 2l-letno Silvano Bortolutti iz Fojde, ker je padla z motorja, ko se je peljala proti Ronkom. Dekle je povedalo, da jo je oslepil z močnimi lučmi nek avtomobil, ki je prihajal iz nasprotne smeri in da je zato izgubila kontrolo nad vozilom in padla. Na srečo ni dobila hudih poškodb in bo ozdravila v dveh tednih.
sne table na šenlenarškem komunu razvidno, da bo v tem času dosti porok.
Oklicali so se tile pari:	Rukli Valerio z do-
mačinko Ado Černota, Bol-zicco Silvano iz Buttrija pri Vidmu s Silvan Mirelo, Černota Robert s Paceta Terezijo iz Badolato (Catanzaro) in Krizetič Alfred s Causio Pantalea iz Calimere (Lecce). Kot vidimo, tudi naši «puobje» rad gledajo za tujimi «cecami». vsem želimo dosti sreče v novem zakonskem stanu.
Zlomila si je nogo
Pretekli teden je 47-letna Alojzija Bernjak poročena Dugaro tako nesrečno padla v domači hiši, da si je zlomila desno nogo in zato so jo morali peljati v čedadsko bolnico.
Tudi letos so v Zavrhu, prijazni hribovski vasici v komunu Brdo v Terski dolini, priredili dan emigranta. V Zavrhu je skoraj ni družine, ki ne bi imela kakšnega od svojcev kje po svetu. Večina se jih vrača domov čez zimo, ker so to sezonski delavci in se bodo vrnili na svoja delovna mesta meseca februarja ali v začetku marca, kakršno imajo pač delo. Največ jih je zaposlenih v gradbeništvu, pri električnih centralah, nekateri tudi v gozdovih itd. Tisti pa, ki so zaposleni v tovarnah, rudnikih ali v drugih poklicih pridejo domov na počitnice poleti oziroma kadar se dogovorijo z delodajalcem.
Na letošnji praznik so se zbrali številni emigranti in njihovi svojci in medse so povabili tudi župana, nekatere pokrajinske svetovalce in druge, da so se skupaj prijateljsko pogovorih o važnih vaških problemih, ki bi jih bilo treba rešiti. Emigranti namreč želijo, da bi komun, provinca in dežela ne puščale vnemar njihove vasi in ljudi, ki so ostali doma, medtem ko se oni trudijo v tujini za vsakdanji Ki uh, Ki ai ga doma ne morejo prislužiti, ker je zemlja preskopa.
Zavrh, kot vemo, bi lahko postal atrakcijska točka za nedeljske izletnike, saj leži v prelepi in mirni Terski dolini in tu je tudi čudovita Završka jama, ki slavi po svojih stalagmitih in stalaktitih. Do danes je bilo preveč govorenja in premalo konkretnih dejanj, da bi jo
• lllllltllltllltIHIIIttllllllllllllllltllllllllllllllllllllllllllllltllllllllllltlllllllllllltl UH II Hill III III II III Militili HI HI II tli
AHTEN
Pomagajmo osamelim starim ljudem
IZPOD MATAJURJA
Padla na poledeneli cesti in si zlomila roko
V teh dneh, ko je čez dan posijalo sonce in so ponoči zamrzovale ceste, je bilo potrebno prav previdno hoditi. Felicita Kudrič iz če-plesišč je šla iz hiše in ji je spodrsnilo na cesti in je tako nesrečno padla, da si je zlomila levo roko. V čedad-ski bolnici so izjavili, da bo ozdravila v enem mesecu.
Zelo žalostno je, ko pomislimo, da se v dostih vaseh naš.ega komuna, in tako tudi v marsikateri drugi vasi Beneške Slovenije, zapirajo hiše za vedno. Ljudje se izseljujejo v inozemstvo in tisti, ki ostanejo doma, po večini stari ljudje, umirajo neopaženo in se izve o njihovi bedni smrti, ko jih domačini po več dni ne vidijo na izpregled.
Tako je natihoma in neopaženo umrla 64-letna Judita Laurenčič, ki je živela sama v svoji hišici v Malini. Morda jo je pobrala gripa ali srčna paraliza. Za njeno smrt so izvedeli, ko so sosedje vdrli v hišo, ker jo več časa niso videli.
Mislimo zato, da bi bilo prav in potrebno, da bi se moralo bolj skrbeti za osamljene in posebno za stare ljudi. To ni edinstveni pri mer, koliko in koliko je takih v Beneški Sloveniji, ki so zapuščeni in se nihče ne zanima zanje. Ali ne bi mogel morda vsak komun urediti tako, da bi vsaj v zimskem času kdo pomagal starim in bolehnim ljudem, po-
valorizirali in zato je še marsikomu neznana.
Pa ne samo to. V Zavrhu in zaselkih bi bilo potrebno izvesti več javnih del in to so tudi obljubili predstavniki oblasti, ki so se udeležili praznika emigrantov v Zavrhu.
Gozdni požar na Bernadiji
Pred dnevi je prišlo na gori Bernadiji in sicer v bližini vasi Sedigla do požara. Vnel se je gozd in plameni so v kratkem času zajeli kar dva hektarja terena. Na srečo je začelo tleti najprvo nizko drevje in gasilci, ki so prišli iz Vidma, so kmalu preprečili, da se ni ogenj
razširil na debelo drevje. Škoda je vseeno precejšnja.
V Ter zasejali ribe
V hudournik Ter so pred dnevi izpustili za poizkus več sto neke vrste lososov. Losos je namerč zelo cenjena riba in bodo poizkusili, če lahko živi tudi v naši vodi, saj ima, kot pravijo, vse pogoje za to. Ikre so izpustili v vodo med Muzci, kjer izvira Ter, in električno centralo pri vasi Ter. Upajmo, da se bodo ribe hitro množile in obogatile naše vode, da bo ribolov mogel pritegniti v naše zapuščene kraje kaj več športnikov kot do sedaj.
Illlllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll I IIHIIHItllllHIIIHHIHH I lil II 11 III I lili
IZ KANALSKE DOLINE
Obrazložili ljudem deželne zakone
sebno tistim, ki žive v izoliranih hribovskih vaseh?
Komun zaprosil deželo za pomoč
Pred nedavnim je ahten-ski komun zaprosil deželo za pomoč, da bi mogli nabaviti šolske knjige in povrniti učencem potne stroške, ki se vozijo iz oddaljenih vasi v srednjo šolo. Dežela je te dni ugodno rešila prošnjo. Tajništvo komuna je predvidevalo za šolsko leto 1969-70 štiri milijone in 358 tisoč lir stroškov; dežela je dodelila 80 procentov na celotne stroške.
Kmet iz Porčinja obupal nad življenjem
Vse je zelo globoko presunila žalostna vest, da je obupal nad življenjem in si ga sam vzel 60-letni Jožef Turko iz Porčinja. Mož, ki je živel, odkar je hčerka odšla v tujino na delo, sam z ženo, je že dalj časa kazal znake živčne izčrpanosti. Ko je bil pred dnevi sam doma, je šel na podstrešje in se obesil. Bil je dober človek in zato je njegova prezgodnja smrt potrla marsikoga.
Preteklo nedeljo se je vršil v Naborjetu važen shod katerega so se udeležili tudi kmetje iz Lužnice (Bagni di Lusnizza) in drugih krajev, da so poslušali deželnega svetovalca Maria Di Galla, ki jim je razložil nekatere deželne zakone, ki predvidevajo velike beneficije v korist obrtništva, kmetijstva, gradbeništva in turizma, posebno v hribovskih predelih.
Po končanem referatu se je razvila živahna diskusija, v katero so posegli številni prisotni. Govornik je ob zaključku dejal, da je na raz polago občinstvu za razna pojasnila vsako soboto od 11 do 12 ure, lahko se pa obrnejo tudi na župana učitelja Giovannija Domeniga, ki je rad prevzel to nalogo, ker gre za sodelovanje in interes skupnosti.
Železniška proga Videm-Trbiž bo izboljšana
Upravni svet državnih železnic je te dni odobril načrt, da se izvedejo nekatera dela na železniški progi Videm-Trbiž. Progo bodo tudi premaknili za približno en kilometer in sicer med Naborjetom in Ukvami, ker
HIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIHIIHIIIIHIIIIIIIIIIIII IIHIIIIHIIIIIIIIIHIHIIIIIIIH
IZ KRNAHTSKE DOLINE
tu dostikrat reka Bela prestopi bregove in dela škodo. Vsa ta dela bodo stala 346 milijonov lir.
Ojačenje vodovoda v Beli peči
Končno bodo imeli kmalu tudi v Beli peči dovolj pitne vode. Ravno v teh dneh je namreč trbiška občina dala gradbenemu podjetju Vido-ni iz Vidma v zakup ta dela, ki bodo stala 26 milijonov lir. Tako bo, upajmo, še letos dosegla tudi Bela peč najnujnejše, kar zahteva življenje - zdravo pitno vodo.
V Kokovem in v Beli peči nove stolpne ure
Na nedavnem zasedanju komunskega odbora so sklenili, da bo trbiški komun prispeval en milijon in 350 tisoč lir za nakup stolpnih ur v Kokovem in v Beli peči. Družinski poglavarji teh dveh vasi so namreč svoj čas naslovili administraciji trbiškega komuna prošnjo za prispevek, če ne bo ta vsota zadostna, bodo ostalo prispevali ljudje sami, kajti stolpna ura je zares potrebna.
Zaselek Kloc pri Nemah nima električne luči
Skoraj nismo mogli verjeti ljudem, ko so nam pripovedovali, da v Klocu, ki je oddaljen komaj dober kilometer od Nem, še danes nimajo električne luči in tudi ne izgleda, da bi jo kdaj dobili. Ljudje so že tolikokrat prosili komun, da bi jim jo napeljali in tudi sami bi ra-devolje nekaj prispevali, a do danes so bile vse njihove prošnje zaman, čas teče hitro naprej in vedno manj je razumevanja, da morajo tudi ti ljudje, ki plačujejo e-nako visoke davke kot tisti, ki imajo vse udobnosti, priti do luči, saj živimo vendar v dvajsetem stoletju, Zares sramotno je, da se morajo ljudje še vsak večer posluže-
vati smrdljivih petrolejk, karbidovk in sveč.
Festival otroških
popevk v Nemah
Tudi letos se bo vršil v Nemah festival otroških popevk, za katerega se je prijavilo že več kot 200 otrok do starosti 10 let. Ti otroci bodo morali sedaj napraviti še malo preizkušnjo iz petja, kajti nastopilo jih bo samo 26 najboljših, ki jih bo izbrala posebna komisija. Festival je deželnega značaja in se bo vršil 6., 7. in 8. marca v kino-dvorani Juventus v Nemah. Častni gostje bodo znani italijanski popevkarji Nilla Pizzi, Roul Pisani, Domenico Modugno in Luciano Tajoli.
Prešernov
Med številnimi naciolnal-nimi slovenskimi prazniki ima vsakoletni 8. februar zagotovo svojo težo, zven in posebnost. 8. februar, smrtni dan največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, je namreč kulturni praznik vsega slovenskega naroda, praznik, ko se slovenski ljudje morda kot kdajkoli v letu posebej zavedo svoje nacionalne biti, bogate zgodovine -in svoje kulturne tradicije. Prešernov dan pa ni samo kulturni in narodni praznik Slovencev v matični deželi, temveč je tudi praznik vseh Slovencev, pa naj bivajo kjerkoli, v Italiji, Avstriji ali na Madžarskem. Kajti Prešernova pesniška beseda in njegovo poslanstvo široko preraščata državne meje in zajemata celoten prostor, na katerem bivajo Slovenci. Zato lahko upravičeno trdimo, da je Prešernov dan tudi praznik beneških Slovencev, ker je Prešeren zato tudi naš največji poet.
Več kot sto dvajset let je že minilo, odkar je v Kranju na dan 8. februarja zatisnil za vedno svoje utrujene oči France Prešeren, pesnik in doktor, odvetnik in vizionar, ki je v takratni majhnosti slovenskega prebujajočega se sveta vendar gledal daleč naprej v prihodnost in se natanko zavedal, da bo njegov, takrat še kmetiški in zatirani narod, nekoč odločno in samostojno posegel v družbo velikih narodov kot enakovreden partner ostalih evropskih narodov. V celi vrsti svojih pesmi, ki jih njegovi sodobniki niso mogli v celoti razumeti, je izpovedoval, da bodo prišli časi, ko «vremena Kranjcem bodo se zjasnile, jim milši zvezde, kakor
zdaj sijale». In res, nemi-novni tok zgodovine je kljub hudim zgodovinskim preizkušnjam, med katerimi je bila najhujša vsekakor druga svetovna vojna, ko je usoda obstoja slovenskega naroda visela na nitki, potrdil njegove preroke in danes imajo Slovenci svojo republiko v okviru Jugoslavije, republiko, v kateri se je slovenska nacionalna bit uresničila v vrsti ustanov, c d slovenske univerze do akademije znanosti in umetnosti preko gospodarske uveljavitve do visokega dviga in ravni slovenske nacionalne znanosti, kulture in umetnosti.
Nič manjša pa ni Prešernova zasluga tudi v tem, da se je «kmečki» slovenski jezik v svojih poezijah dvignil v višine pesniškega jezika ostalih evropskih narodov in v tem smislu postal, ne samo časovno, temveč tudi dejansko sobrat Leopardija, Puškina, Goetheja in drugih
polovice minulega stoletja. V njegovih verzih je slovenska govorica zazvenela v zares pesniški melodiki in vsej sladkosti bogastva slovenskega jezika, ki je iz jezika kmetov in služkinj postal jezik ljubezni, človeških čustev, domovinske ljubezni in globoke filozofske misli.
In za zaključek, tu je še Prešernovo občutje sveta, ki je v svoji pesniški fikciji morda najdalje preseglo svoj čas in svojo dobo ter za stoletje seglo naprej v pesniški viziji sveta, ki ga uresničujemo zdaj in si ga tudi želimo, ko je zapisal v « Zdravici »:
žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag,
J okviru kulturnih izmenjav
Furlanski umetniki razstavljali na Jesenicah
evropskih poetov iz prve le sosed bo mejak!
Na pobudo kulturnega društva «Tone Čufar» so v okviru kulturnih izmenjav med Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino dne 17. tega meseca otvorili na Jesenicah razstavo furlanskih slikarjev. Razstavljajo: Luigi Bront, Aldo Colo’, Guido Tavagnacco in pok. Carlo Mutinelli.
Razstavljenih je 40 slik in predstavljajo predvsem življenje v tovarnah, delo, industrijo, pokrajine, tihožitje, kompozicije in beležke s potovanj. Otvoritve so se udeležili le trije umetniki, kajti Carlo Mutinelli je umrl koncem preteklega meseca in so se ga zato spomnili z enominutnim molkom. Ob tej priliki je tudi čedadski slikar Bront, ko se je zahvalil za prisrčen sprejem, zaželel, da bi se ti
prijateljski odnosi med Čedadom in Jesenicami še poglobili in raztegnili še na druge obmejne dežele.
Ljudski
pregovori
Če na svečnico sneži, pomlad se že glasi.
Če konec februarja veter brije, dobre letineupzasije.
Svet’ Valentin ima ključe od korenin.
Po svetem Matiju ne gre lisjak čez led domov.
Svečan (februar) stegne dan.
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIItlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllll IMIIIHIHI|| IIM mm Hilli timiH|M«
NAŠI PUSTNI OBIČAJI
Kot drugod po svetu, tako se tudi pri nas polagoma opuščajo stari ljudski običaji. Od časa do časa še zaživijo, sicer pa jih novi čas i n napredek počasi izločata in ostaja nanje večino le še spomin. Drugače pa je bilo nekoč. Običaji so bili zvest spremljevalec življenja naših ljudi; bili so izraz mišljenja in čustvovanja preprostega ljudstva. Nekatere so prinesli s seboj celo naši predniki, ko so se selili iz stare v novo domovino, kjer zdaj živi slovenski rod ali pa so jih prevzeli od sosednjih Furlanov.
Predpustni čas! Nekdaj se je v tem času ženilo in možilo vse, kar je bilo godno za zakonski stan. Tokrat seje preveč izbirčnim dekletom, pa tudi takim, ki niso mogle dobiti moža, kaj rado primerilo, da so ji nagajivi fantje pripeljali «slamnatega moža». Seveda je bilo ob takih primerih na eni strani smeha, na drugi pa jeze in solza na pretek. Sicer pa se takih in podobnih običajev spominjajo še vse naši stari.
V zapadni Beneški Sloveniji praznujejo predvsem pustni torek, ponekod pa tudi zadnjo pustno nedeljo.
Kjer je kaj mladine pri hiši, danes so namreč zaradi emigracije skoraj izpraznjene vasi, izvlečejo iz starih skrinjic ovčje kožuhe in «mežela-ne» in se oblečejo v puste. Okoli pasu si privežejo širok pas ali vrvico, na katero obesijo kravje zvonce, da zvončkljajo, ko hodijo po vasi. Na glavo si zadenejo stare kučme ali širokokraje klobuke, ki jih okrase s pisanimi trakovi. Nekateri denejo tudi masko na obraz ali pa se pobarvajo z ogljem ali rdečilom. Tako našemljeni se pomikajo po vasi v dolgem sprevodu, ki ga vodi harmonikar ali pa igrajo na navadne piščali in pojejo domače pesmi, zlasti tiste, ki opevajo pomlad in one, ki dajejo zimi slovo.
V nekaterih vaseh hodijo pusti tudi v živinske hleve in tu z raznimi reki zagovarjajo živino, da bi bilo med letom več prirastka in da jo obvarujejo nalezljivih bolezni.
Včasih simbolično prikazujejo tudi poljska dela, ki čakajo kmeta na pomlad. Ker so torej odgnali zimo, orjejo po snegu z veliko vejo, kopljejo, sadijo itd. s
ti kmeta, da je zima odšla in da se bo treba pripraviti na pomladansko delo.
Ko so obšli več njiv in hlevov, se zopet vrnejo v vas in hodijo od hiše do hiše. Gospodinje so v tem času nacvrle «štrukjev» in drugih dobrot ali pa jih ob-dare s salamami, jajci ali denarjem. Pusti se nazadnje podajo v vaško gostilno, katerim se potem pridružijo tudi drugi, da skupaj zaple-
7-nsm
šejo in se povesele ob prijetnih domačih zvokih, včasih tja do jutra.
Kot smo pa že v začetku povedali, se ti običaji izgubljajo, vendar se pa v nekaterih vaseh, kot na primer i' Viskorši, zelo trudijo, da bi jih ohranili ali oživeli. Treba je vsekakor podjetnih ljudi in ki imajo veselje do domače folklore, a teh je na žalost pri nas bolj malo.
MAKSIM GASPARI - Kurenti
Lovro Kuhar - Prežihov V orane:
Slovenska pesem
tem hočejo namreč spomni-
•IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHHIIIIIIIIIIIIIHHIIIIIIIIIIIHIHIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH^IIIIIIIIIIIIIIlillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll^llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHHIHIIIHIIIIHIHIIMIHIIHIMIMIIIHIIHMIIIIIlillllllHHIHHHHHHIIHIIIHIHHHIIHIIIIIHIHIIIIlillll
prestano nekam strmeče. Iz lok in kopnač, od povsod je vigredna vlaga parila nemirno kmečko kri. Podplati, žejni rose in sveže zemlje, so jih začeli žgati, noge v čevljih so otekale, velike dlani so se same od sebe odpirale in širile, kot bi hotele nasipati semenje vigredi.
In nekega dne so se v baraki pojavili prvi šopki teloha, nežnic in drugih vigrednih rož. Ob tem prvem cvetju so težki in okorni koraki moštva postali tihi in svečani kakor v cerkvi.
Pomlad je bila tu. . .
Nekega jutra je stotnija korakala skozi gozd. Pod drevjem je bilo že otajano, le tu in tam so na jasah ležali okrogli hlebi zmrzlega snega. Skozi grmovje je puhtela meglena vlaga. Gozd je bil tako tih, da je stotnija slišala v globini gozda svoj lastni odmev. Tedaj je zakukala kukavica.
Stotnija je prisluhnila, vse je pridržalo sapo in štelo:
« Ena — dve — tri ... ».
« Kaj . . .?».
« Samo trikrat. . .? ».
Janoda je dejal z malodušnim glasom:
« To pomeni, da nas bo v treh letih vse vrag vzel! ».
Toda Palir, ki je zamišljeno korakal poleg njega takoj popravil:
« Ne — to pomeni, da bo vojna trajala še tri leta ».
■< Zmeraj kvasite neumnosti. Zaradi take bedaste ptice! ».
Toda Palir je trdil, da bo vojna trajala še tri leta.
« Naj traja, kolikor hoče, samo da bi o veliki noči dobil dopust », je z vzdihom končal razgovor Holcman.
Ptica, ki je kukala, ni slutila, da je s svojim klicem nad sto ljudi spravila v slabo voljo.
Dih pomladi je izvabil iz kompanije tudi prvo pesem.
Za naše delo
NA POLJU preor-jimo njive za pomladansko setev, če vreme dopušča. Podorje-mo hlevski gnoj za razne okopavine. Pripravljamo in čistimo žitno in drugo seme. Odberemo tudi primeren semenski krompir, katerega spravimo v kleti na poseben prostor.
NA TRAVNIKIH o-
pravimo ta mesec dosti dela. Pobiramo trnje, kamenje in mah, ravnamo krtine ter gnojimo. Razvažamo gnojnico po travnikih. Očiščene travnike moramo tudi obsejati, a ne le z drobirjem od sena, marveč moramo seme tudi kupiti. Senožetim, kjer je mah, moramo tudi pognojiti, kajti mah raste tam, kjer je premalo hrane za travo. Tudi detelji-šča moramo prebrana-ti in pognojiti.
V KLETI pazimo na čistost prostora in posode. Kdor je vino prodal ali popil, naj gleda, da se prazni sodi ne navzamejo škodljivih duhov. Sode zaž-veplamo tako, da na vsak hektoliter prostornine v njih zažgemo tri grame žvepla. Obroče je treba enkrat na leto prebarvati z minijem. Kdor ima vino še v kleti, naj večkrat preskuša njegovo stanovitnost. Bela vina se čistijo, ako jim dodamo na hektoliter 15 gramov tanina, ki ga prej posebej raztopimo v mlačnem vinu, nato pa ga vlijemo v sod.
V HLEVU moramo zlasti skrbeti za zdravje živine. Svež zrak je za to nujno potreben. Najprimernejša hlevska toplota za krave in prašiče, za teleta in pujske je 15 do 18 stopinj. Konjem, mlademu govedu in ovcam prija tudi malo nižja temperatura. Zapomnimo si, da v premrzlih hlevih živina porabi več krme za pridobivanje in ohranjevanje telesne toplote. Privoščimo živini tudi dovolj svetlobe!
Nepričakovano hitro je bila vigred tu.
Najprej so od nekod pripihale rahle, tople sape in s sončnimi žarki, začele razganjati ozke, ledene steze po taborišču ter jih spreminjati v žlobudraste drage. Ker niso bile barake zvezane z mestno kanalizacijo, voda ni mogla odtekati in je v tolmunih stala po taborišču. Za moštvo je imela ta sprememba to neprijetnost, da se je v barake nanosilo neznansko blata; morali so jih izpirati dvakrat na teden. Toda nihče se ni zmenil za to. Polje okrog taborišča je pokazalo črne, rebraste brazde, ki so se z vsakim dnem širile, dokler niso cele njive s travniki vred razprostrle svoje vigredne prikazni pred zime sitimi očmi. V daljavi, tam, kjer so se dvigali prvi griči, je sneg že prej izginil in vedra pobočja polj in gozdov so se razgrnila v svet.
Hkrati so se oglasile prve pomladanske ptice, ki so prihajale menda sem od tistih vedrih, prebujenih pobočij in so z mladimi, svežimi glasovi oživljale žalostno okolico barak.
Taborišče je postajalo moštvu vsak dan tesnejše, začel Sa je vznemirjati čuden pritisk. Posebno vojaki, ki so bili doma s kmetov, so čutili to in bili s slehernim dnem polni novih, daljnih čustev; njih oči so postajale sanjave in ne-
je
itiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii iiiiiiii 11 n ih ■ in iiiimi i lini lini miiiiiiiiii
Med maršem se je začelo tu in tam brundanje, sprva rahlo, iščoče, potem glasnejše, dokler se prsi niso odprle. Oglasilo se je pet, šest pesmi hkrati, vsaka narodnost je brundala zase, toda vsi napevi so si bili podobni... Celo Taler-hofovci so brundali hrepeneč ukrajinski napev.
Kaj se je zgodilo?
Četovodja Erdkònig je prisluhnil... bila je slovenska pesem, ki ga je pritegnila. Peli so Štefanič, Palir, Amun, Grum, Pekol, Istrijanec Demark in še nekateri drugi, ki so se med maršem zbrali okrog jedra, ki so ga tvorili prvi trije. To je bilo med petjem dovoljeno.
« Bom grmovje posekal in praprot požel ... ».
Pesem je trepetala skozi brneči zrak.
Četovodja je navdušeno vzkliknil:
« Slovenci! Pa pojmo slovenske pesmi, če drugače ne gre. Korporal Smuk, organiziraj zbor! ».
Slovenci so se sramežljivo spogledali, toda Smuk je že korakal poleg Erdkòniga v prvi vrsti in klical:
« Pevci, na čelo! ».
Štefanič je zapel s svojim jasnim prešernim tenorjem:
« Kaj nam pa morejo ...?».
Ostali so mu odgovorih:
« Nič, nič nam ne morejo ... ».
Glasovi so bili tako topli, objemajoči, da je mahoma zabrundal prvi vod in za njim vsa stotnija. Pesem se je dvigala, rasla, osvajala. Ker večina ni poznala besedila, je brundala samo napev. Vojaki so žareli, zrak je brnel in se tresel v daljavo. Prebivalci predmestij, skozi katera je bataljon korakal in ki so poznali njegovo mračno, čudno moštvo, so postajali in se čudili.
Da, bataljon št. 100 je prvikrat pel ...
Doberdob, 1940, odlomek
za ruzÀe. mJxxxu.
Modrinjci gredo po drva
Njega dni — od tega je že dolgo — je daleč za deveto goro stala vas Modrinje. Tako se je imenovala. Menda ne zato, ker so v nji živeli sami modrijani, prej narobe. To boste spoznali. Morda vas stoji še danes, tega ne vem. In v tej vasi se je svoj čas zgodilo, kar vam bom pripovedoval.
Modrinjci so imeli gozd precej daleč od vasi. V nobeni hiši pa niti krepelca, da bi ž njim psa napodili čez prag. Bližala pa se je zima.
Da bi ne zmrzovali še o božiču, so sklenili, da pojdejo po drva. Šli pa so vsi skupaj, ker so se bali volkov ter bi jih bilo posamič strah. Spredaj je hodil župan, a za njim drugi možje v dolgi vrsti. In vsak je nosil sekiro čez ramo. Pot je bila dolga, postalo jim je dolgčas, zato so se začeli pričkati, čigava sekira je najostrejša. Župan je trdil, da njegova sekira najbolj reže, pač zato, ker je župan. Drugače ne more biti. Drugi je vpil, da ima njegova najtanjšo ostrino, ker je najbogatejši kmet v vasi. Tretji je iz tega ali onega vzroka hvalil svojo sekiro. Drli so se drug na drugega in nihče ni hotel popustiti.
Spoprijeli bi se bili, če bi ne bili srečali nekega cigana. Ta je jezdil na ukradeni kobili, za njim je poskakovalo žrebe. Od sedla pa mu je visela velika bisaga.
Modrinjci so ga ustavili in poprosili, naj razsodi v njihovem sporu. Pove naj jim po resnici, katera sekira je najostrejša.
Cigan je vzel prvo sekiro, preizkusil s palcem njeno ostrino, in jo vtaknil v bisago. Z drugo sekiro je storil isto. In s tretjo in s četrto — do zadnje. Modrinjci so debelo gledali in čakali, kaj poreče. Cigan pa je molčal. Ko je imel vse sekire v bisagi, je spodbodel konja in brž oddirjal. Modrinjci so se šele takrat zavedeli, da jih je cigan prevaril. Razsrdili so se in tekli za njim, da bi ga ujeli. Toda ciganov konj je bil hitrejši kot njihove noge. Komaj se jim je posrečilo, da so ujeli vsaj žrebe.
«Eh», je dejal župan, ki je bil najmodrejši, «kaj pa smo s tem pridobili? žrebe bo steklo za svojo materjo, mi se bomo pa obrisali pod nosom. Da nam ne uteče, si moramo kaj pametnega izmisliti».
Stali so okoli žrebeta in razmišljali, v gube nabirali čela. In je bil zopet župan, ki je zadel pravo. «Žrebetu moramo naložiti tako breme, da ne bo moglo uteči», je dejal. Modrinjci pa so mu v en glas pritrdili. To je beseda!
A kaj naj naložimo žrebetu? Vse, kar so imeli s seboj, so bile njihove obleke. Slekli so se in vse, kar so imeli na sebi, zmetali na hrbet žrebeta. Da niso bili čisto nagi, so si obdržali samo hlače. Le župan si je obdržal tudi kučmo.
Toda komaj so žrebe izpustili, je na vso moč zdirjalo
(Kavkaški motiv - po svoje povedal France Bevk)
Na griču pred njimi je stalo mlado drevo. Sklenili so, da ga bodo izruvali. Župan se je z obema rokama oklenil debla, drugi župana,, tretji
za ciganom. Modrinjci pa za njim, a ga to pot niso mogli ujeti. Ostali so z dolgimi nosovi sredi ceste.
Bili so brez žrebeta, brez
sekir in brez oblek, v samih hlačah. Župan je bil še na najboljšem, ker je imel tudi kučmo. To so Modrinjci šele tedaj opazili in šli nadenj. Vpili so: «Preklemani župan, ti si kriv, da nam je žrebe uteklo. Ge bi mu bil tudi ti vrgel svojo kučmo na hrbet, bi se ne bilo moglo premakniti. «In v svoji jezi so mu jih naložili, kar jih je mogel nesti. Tako hudo pa tudi ni bilo. Župan je bil navajen še hujših stvari od svojih občanov.
Ko se jim je jeza ohladila, so znova razmišljali. Ali naj se vrnejo domov brez sekir, brez oblek in brez drv? To bi bilo le prehudo. Vsaj drva
drugega in tako naprej po vrsti.
Vlekli so in vlekli, da bi izruvali drevo, se napenjali, kar so imeli moči.
Tedaj je pribrenčal komar, sedel županu na vrat in ga pičil. Župan je spustil drevo in se čofnil, da bi ubil komarja.
Modrinjci, ki so vlekli, so se prevalili na tla, se strklja-li po bregu in z županom vred štrbunknili v globok prepad.
Kako so potem Modrinjci prišli iz prepada, ne vem. Morda je kako res pametno uganil njihov modri župan.
Če bi se ne bili rešili, bi se ta zgodba ne bila razvedela. Sam se je nisem izmislil.
morajo prinesti.
Saj pojde tudi brez sekir.
iiai>aiiii«iaaaiii>>iiia>a>iaiiiiiiiiiiiiaiaiiiiiiiia|||||aa|*aaa|>|||a||ai|a|ialllllllllll>a>llllial1
Pearl S. Buck :
Stopinje v snegu
Sneg je zapadel in narahlo pokrival zemljo. Ko pa so nekega dne prišli otroci na vrt, so zagledali v mehkem snegu nekakšna znamenja.
«Joj, poglejte!» je zaklical Peter.
Vsi so pogledali. Bila so štiri majhna znamenja, dve spredaj in dve zadaj.
«Kaj je to? je vprašal Mihael mamo.
«To so zajčje sledi», je povedala mama.
«Pojdimo za njimi in poglejmo, kod je hodil zajček».
In takoj so jo vsi ubrali za sledmi. Na hribu so zavile proti zelniku.
«Vidite, zajček je bil lačen in je šel gledat, ali je na njivi še kakšna glavica zelja», je razložila mama.
Sledi so križarile sem in tja in gor in dol po zelniku.
«Tekal je sem ter tja, pa ni mogel dobiti zelja, je rekla mama.
Stopinje so zavile proti majhnemu grmu drena.
«Poglejte, oglodal je lubje na drenu», je nadaljevala mama.
Sledi so plesale krog in krog grmička.
«Zajček je okoli in okoli vse oglodal», je rekel David. Pregledali so deblo, kje vse ga je zajček načel.
Potem pa so sledi zavile proti vrtu.
«Ce je ogrizel tudi moje vrtnice, je grd», je rekla mama.
Vsi so šli na vrt in pregledali še vrtnice za zidom. In res, zajček je bil tik nad snegom ogrizel stebelca.
«Joj, ti grdi zajček ti!» je zaklicala Judita.
«Dajmo, poiščimo ga», je dejal David. «Povejmo mu, da ne sme gristi rožnih grmov».
Tako so sledili za zajčkom po hribu navzdol ter okrog grmovja in pod nekim hlodom zagledali luknjo. Stopinje so kazale vanjo.
«V tej luknji je doma», je
Bela divja
na Beški planini
(Koroška narodna)
V lepi Ziljski dolini, ob vznožju Brške planine je živel bogat kmet. Imel je lepo hčerko, ki je po svoji lepoti slovela po vsej dolini.
To krasotico zaljubi ubog mladenič. Dekličine krasne oči in njeno rdeče ličece' so ga popolnoma očarale.
Bilo je lepega večera in luna je sijala. Po poti proti hiši bogatega kmeta stopa mladenič. Hitel je, kar je mogel, hitel je k svoji ljubljenki, da ji razodene svojo ljubezen. Toda bridko se je varal. Ponosna deklica ga je zasmehovala in mu zlobno odgovorila: «Kdor hoče imeti mene za ženo, mora imeti zlate zobe in zlate la-
rekla mama. «Počakali ga bomo, da pride ven».
Pometli so sneg s hloda, sedli in čakali. Vendar pa zajčka ni bilo od nikoder.
«Mogoče pa ga ni doma», je dejal Peter.
«Ali naj poiščem palico in pobezam z njo v luknjo?» je vprašal David.
«Ne, nikar», je regia mama. «Meni to ne bi bilo všeč, če bi bila jaz zajček; ali bi tebi bilo?».
«Ne — ne», je dejal David. «Meni že ne». In tako ni stekel po palico.
Potlej si je Barbara nekaj izmislila. Vstala je, prislonila obraz čisto k luknji in na ves glas zavpila:
«Zajček, obiske imaš — pridi ven!».
Zajček jo je zaslišal in s tako naglico puhnil ven, da se je Barbara kar prekopicnila. Zajček pa je odskakljal, tako da niso videli drugega kakor bel repek, ki je migljal po snegu.
Otroci so bili tako prestrašeni, da so mu pozabili povedati, po kaj so pravzaprav prišli.
«Nič ne de», je rekla mama. «Za to pot naj mu bo, čeprav nam je oglodal rožne grme. V takem zasneženem jutru lačni zajčki težko dobijo kaj drugega za pod zob».
IIIIIIIIIIIIIIIIIMIItUIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII
Pes in njegova senca
šel je pes čez brv s kosom mesa v zobeh. Kar ugleda v vodi svojo podobo. Pa si misli:	«Glej ga,
psa! Meso nosi v gobcu!». Brž izpusti svoj kos in plane naprej, da iztrga tujemu psu njegovega. V resnici pa ni bilo nikakršnega drugega mesa - in njegovega je odnesla voda.
Tako je pes ostal lačnih zob.
IVO GHIIDKK
Pust
Mlado, staro z vseh strani vrè iz hiš, za njim drvi, vsak se pustu rad pridruži: metla mu za žezlo služi, krona mu je pisker star, slabe volje ni nikdar.
Ko pa sonce gre v zaton in se vzdrami težki zvon, v ples vsa se s pustom zgrne, v krčmi pisker mu prevrne: poje boben, gode bas, vmes pa cvili gosli glas.
Skozi vas prihaja pust, nos mu mehedra od ust, v lica, v čelo je poslikan, kakor od osa opikan: spremljajo ga boben, bas in cvilečih gosli glas.
Tam in tod in vsepovsod se preznuje pustov god: vse se drenja, dreza, suje, poskakuje, vrat steguje, vik in krik in pisk in vrisk šviga naokrog kot blisk.
se». Mladenič je grozno zaklel, preklel je deklico in se razočaran vrnil domov.
Prevzetna deklica pa se je takoj spremenila v belo divjo kozo, ki je zdirjala na planino in letala čez pečine in skalovje. Kmalu se je raznesla med ljudstvom govorica o tej čudni živali na Brški planini. Marsikak lovec se je predrznil in se ji je približal, a vsakega je zadela nesreča.
živel pa je v tem času star lovec, sam je živel v gozdu. Mladeniči iz doline so ga mnogokrat obiskovali, ker jim je vedel mnogo pripovedovati. Nekega dne so prišli k njemu trije bratje lovci. Pripovedoval jim je o oni čudni beli kozi, ki prebiva na Brški planini. Lovce je prevzela strast in sklenili so, da gredo na lov na krasno živalco. Starec jih svari in jim pripoveduje o nesreči onih, ki so se že približali živalci, a mladeni-
či ga ne ubogajo. Prvi se takoj napravi na pot. Kmalu je na gori in od daleč že vidi belo kozo. Da je ne bi prestrašil, sname čisto tiho puško in hoče nameriti. Toda v tem trenutku ga tako splaši grozni pogled divje koze, da začne bežati. Na begu pa se sproži puška in ga zadene naravnost v srce.
Ko ga ni bilo domov, se napoti drugi brat v goro, toda tudi njega je splašil kozji pogled, da je zbežal. Za svojo predrznost je padel kmalu nato v vojski.
Tretji brat pa se kljub žalostni usodi svojih bratov ni dal ugnati v kozji rog. Že drugi dan gre na Brško planino. Ni dolgo lazil, ko tudi on sreča belo kozo. Ni še utegnil zagrabiti za puško, kar se mu začne motiti in telebnil je v zevajoči prepad.
Od tega časa pa bele koze niso več videli. Brez sledu je izginila.
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIItllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII
Lev in komar
Komar sreča leva in mu reče:
«Ti si kar zagotovo prepričan, da si silnejši od mene! Toda to ni res! V čem je namreč tvoja moč? Da praskaš in grizeš. Toda tako ravnajo ženske. Jaz sem silnejši, ne ti! Dajva, pomeriva se!».
In komar začne poplesovati okrog leva in ga zbadati zdaj po smrčku zdaj po goli koži, kjer jo je bilo le kaj videti. Lev se bije s ša-
pami po obrazu, da bi zma-stil komarja, a se le sam razpraska tolikanj, da ga oblije kri, in se speha tako močno, da ne more prav nič več.
Komar veselo zabrenči in odleti. Nedolgo zatem pa se zamota v pajčevino in pajek se je že pripravljal, da se vrže nanj.
Tedaj komar vzdihne:
«Premagal sem mogočno zver, sam pa bom žrtev neznatnega pajka».
4	* *	i	i	E	1	w m		• •	i	*
LyAWAWvJ li ? 1										
*
65. Tačas so pri Hribčevih čakali. Oče Jernej se je po obleganju, med katerim so ga izpustili, da je pomagal braniti grad, vrnil domov. Čakali so, če se bodo vrnili Turki skozi vas in če se bo vrnil Gregec. Stric Ahac je prerokoval, da so Gregca Turki ujeli in odpeljali. Tudi gospoda Andraža so pogrešali, toda v Prikraju ga ni čakal nihče.
Jernej je spal s sekiro v roki, ko ga ponoči zbudi močno trkanje. Najprej se je prestrašil, da so Turki, nato pa zasliši zunaj glasove: «Jernej! Vstani vendar! Sina smo ti prinesli!».
Trije zasneženi možje so prinesli v hišo Gregca in pripovedovali, kako so ga našli blizu Radleka z oskrbnikom Andražem vred. Andraža so hoteli najprej kar pustiti, potem pa so ga le rešili...
66. Čez tri tedne je mimo Jernejeve hiše prišel oskrbnik Andraž. Bil je še bolj koščen kot preje. Razjahal je. Bilo mu je nerodno z Jernejem, zato je vprašal po Gregcu. Ko je Gregec prišel, iz hiše, so se oskrbniku raztegnile ustnice: « Pa sva jih ugnala, kaj? Hribec, sina imaš pa junaškega. Ko ne boš vedel kam z njim, se oglasi pri meni».
«Ej, kaj», je zahrkal Jernej. Okrog srca ga je objela toplota, potem pa je bil zopet takoj stari, uporni Krajišni. Tako je stal z obema sinovoma med vrati. Tudi ko je oskrbnik pomolil Jerneju devet beneških cekinov, niso trenili z očmi. To se moti grajski, če misli, da bodo planili po zlatu. Tudi Jernej ga je odklonil. Življenje je le nekaj več vredno, kot devet beneških zlatov...
Konec