POLEMIKA
O VREDNOSTI LOGIKE
Polemiziranje se ne bi smelo opirati na logično napačne sklepe. F rane Zadravec pa je zagrešil v drugem (meni posvečenem) delu članka O razvrednotenju nekaterih vrednot vsaj dva takšna na glavo postavljena silogizma, ko mi očita trditvi, ki ju nikdar nisem in nikdar ne bi izrekel, ker se nikakor ne ujemata z mojim mišljenjem.
1.  Frane Zadravec piše: Pustimo to argumentacijo in pretehtajmo vrednost teze in kaj nam le-ta dopoveduje! Po njej ne more biti in ni umetniško nobeno literarno delo, ki je po svoji vsebini, miselnosti, čustvovanju in tendenci domoljubno. — Inkriminirani stavek v mojem članku »Odnos do preteklosti« se pa glasi: Če slavimo Jurčiča kot literarnega umetnika, s tem le jemljemo ceno tisti slavi, ki mu jo — tisočkrat bolj upravičeno — šele v »drugem planu« pripisujemo: slavi herojskega narodnega buditelja, prosvetitelja in branilca. — Če trdim, da je nekdo samo domoljubni in narodnoobrambni bojevnik, a ne tudi umetnik, s tem še nikakor nisem dejal (in kdor zna logično misliti, mi tega ne more očitati), da domoljubje umetnost onemogoča. Zadravčeva obtožujoča retorična vprašanja o Dumi, Gorskem vencu itd. so torej povsem odveč. Vem, da ¦so Samogovori, Zimzelen, Partizanska straža, Henrik V., Vojna in mir, itd., itd., velike umetnine in nikakor ne mislim, da bi to bile samo »navkljub« domoljubju, temveč sem prepričan, da so to — vsaj v dokajšnji meri — celo zavoljo te neizločljive sestavine svojih celot.
2.  Franc Zadravec piše: Kakor je razvidno, nas prvi del [Griiuove] teze prepričuje, da imamo do Cankarja le eno umetniško dejanje — Prešernove Poezije. [...] Toda ali so umetniški ustvarjalci vsi enako veliki in ali je vse, kar ustvari velik umetnik, nepresegljivo? Vprašanje, ki ga izsiljuje Griinova teza! — In proti koncu članka še enkrat, spet v obliki retoričnega vprašanja: Kdo dvomi danes, da vsi Cankarjevi umetniški spisi niso umetnine par excellence? — Ne vem pa, kje je razvidna iz mojega članka trditev, da bi bilo vse Prešernovo in Cankarjevo delo umetniško enakomerno in enakovredno. Če o nekom trdim, da je velik ali celo vrhunski umetnik, s tem še nisem dejal, da je v vseh svojih delih popoln, niti ne, da so »vsi veliki umetniki enako veliki« in tudi ne. da so »nepresegljivi«.
Mimo teh dveh ugotovitev bi omenil še to: menda je vsakomur jasno, da je izraz »Zupančičev in Cankarjev nastop« samo metonimija (pars pro toto) za vso »moderno«, da torej vključuje tudi Kettejeve in Murnove umetnine. — Nerazumljivo mi je tudi, od kod Zadravec tako trdno ve, da sem vsaj dve tretjini svojih »tez« plagiiral po Kalanu in Bartolu. — Ganljivo pridiganje o »omagovanju v delu« je nepotrebno, ker (vsaj kolikor jaz vem) do danes še nihče, z mano vred, slovenski slavistiki ni očital nedelavnosti; narobe.-------
Priznam, da sem zagrešil lapsus, ko v isti sapi s Prešernom nisem imenoval tudi Linharta. Da cenim »Matička« za enega izmed treh vrhov slovenske dra-
942
matike, sem že večkrat povedal in napisal. Nastal pa je ta lapsus kratko malo iz osebne poklicne usmerjenosti, zavoljo katere nehote vidim Linharta vselej bolj kot gledališkega in manj kot slovstvenega človeka. To — iz polemične in retorične vneme — zagrešeno površnost naj mi bralci in Franc Zadravec oproste.
Herbert Grtin