POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI DRAMA GLEDALIŠKI LIST (y 2 1949 -1950 WILLIA M SHAKESPEARE KRALJ LEAR PREMIERA DNE 4. NOVEMBRA 1949. William Shakespeare: KRALJ LEAR Zaloigra v petih dejanjih (22 slikah) — Poslovenil Anton Funtek Inscenator: ing. arh. Ernest Franz Režiser: dr. Branko Gavella Lear, kralj britanski .................................. Ivan Levar Kralj francoski ............!........................... Dušan Škedl Vojvoda burgundski ..................................... Lojze Drenovec Vojvoda cornwallski..................................... Maks Furijan Vojvoda albanski ....................................... Stane Potokar Grof Kent............................................... Pavle Kovič, Janez Albreht Grof Gloucestor ........................................ Milan Skrbinšek Edgar, Gloucestrov sin.................................. Stane Sever, Stane Česnik Edmund, Gloucestrov nezakonski sin ..................... Deraeter Bitenc, Maks Bajc Curan, dvornik ......................................... Lucijan Orel Star mož, Gloucestrov najemnik ......................... Aleksander Valič Zdravnik ............................................... Milan Brezigar Norec................................................... Vladimir Skrbinšek, Fran Lipah Oswald, Gonerilin hišnik................................ Ivan Jerman Stotnik, v službi Edmundovi ............................ Jurij Soušek Plemič, v spremstvu Kordelijinem ..................... Marjan Benedičič Glasnik ................................................ Marjan Bačko .......................... Mira Danilova, Mileva Ukmarjeva ......................., Mihaela Šaričeva, Vida Levstikova .......................... Ančka Levarjeva, Draga Ahačičeva Vitez, v Learovem »spremstvu............................ Jože Zupan Prvi sluga ............................................. Nace Simončič Drugi sluga ........................................... Jože Lončina Tretji sluga ........................................... Drago Makuc Sel in plemič .......................................... Boris Kralj Prvi sel ............................................... Stane Starešinič Drugi sel .............................................. Marjan Dolinar Vitezi v Learovem spremstvu, častniki, sli, vojaki in spremstvo Prizorišče: Britanija Scenska glasba: Demeter Žebre Režiser - asistent: Janez Šenk Kostume po načrtih Mije Jarčeve izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Jožeta Novaka in Cvetke Galetove lnspicienta: Lucijan Orel, Marjan Benedičič — Odrski mojster: Vinko Rotar Razsvetljava: Vili Lavrenčič — Lasuljar: Ante Cecic Goiieril Rogan Kordelija hčere Lea rove GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1949 50 DRAMA štev. 2 Dr. Bratko Kreft: >. SHAKESPEARE: KRALJ LEAR »Kralj Lear« spada med najmračnejše in najbolj krvave Shakespearove tragedije. Človeška grozota ni morda v nobenem drugem njegovem delu tako razgaljena kakor v tem. Tu je šel najdelj. lo je bil gotovo vzrok, da ni pri gledalcih preveč priljubljena, čeprav jo gledališča pogosto uprizarjajo, toda to se večkrat zgodi bolj zaradi igralca, ki se hoče v njej preizkusiti, kakor pa zaradi dela samega, okrog katerega je skoraj prav toliko prepirov, mnenj in različnih tolmačenj, kakor okrog »Hamleta«. Vsekakor stojita ti dve tragediji v njegovem ogromnem delu druga ob drugi, ne samo gledališko in literarno, marveč tudi človeško. »Kralj Lear« sicer ni tako enovito zgrajen kakor »Hamlet«, toda to so bolj tehnično-literarne pripombe, kajti v bistvu gre za dve sicer različni, toda v globini enako močno in prvinsko zajeti težki tragediji o tem, kar se pravi človek. Grška tragedija se pri Ajshilu in Sofoklu giblje v stožerih usode, ki so jo človeku dodelili bogovi. Te njene temelje je začel majati šele Evripid, ki je prvi meti grškimi dramatiki temeljito podvomil v bogove in jih naredil prav tako grešne in zmotljive, kakor so ljudje, katerim bi naj odločali življenjsko usodo. Shakespeare je nagromadil v svojih delih toliko dejanja, kakor noben drugi dramatik. Zato so nekateri njegovi epigoni mislili, da je že dovolj za dramatika, če kopiči dejanje na dejanju, pozabili pa so pri tem, da to ni bistvo njegovega dramatskega dela. V nasprotju z grško tragedijo, ki ji je usodnost osnova dejanja, ideje in lahko bi tudi rekli etosa, je Shakesparova tragedija osnovana predvsem na značaju. Shakespearu je človekov značaj tista usoda, ki mu odloča poit. Vse izvira iz njega, dobro in slabo. Zato ga ni morda večjega individualista v dramatiki, kot je bil s te strani Shakespeare. To priča tudi »Kralj Lear«. Zavoljo tega ni mogoče videti v njem le tragedije starčestva, očetov, hčera in sinov, čeprav je vse to globoko zajel v svoji tragediji. V bistvu gre vendarle za tragedijo človeških značajev. Edino tako je mogoče razumeti uvodno sceno, ki - 21 — se je zaradi slabe utemeljenosti spora zdela celo Goetheju absurdna. Mnogi trde, da sodi bolj v pravljico, kakor pa v resno tragedijo. Morda je to ostanek še vira in vzorca, ki ga je Shakespeare uporabil za svoje delo, morda pa mu niti ni šlo za to, da dovolj utemelji vzmetišče vseh naslednjih spopadov, ker je hotel orisati predvsem različne človeške značaje. V »Othellu« je ustvaril samo v Jagu temni človeški značaj, tu pa jih je kar nagromadil: tu sta obe hčerki Goneril in Regan, tu je bastard Edmond, ki ima v tej tragediji vlogo Jaga. S temi tremi pa še stvar ni izčrpana. Ni čuda, da se je v preteklih časih zdel »Kralj Lear« mnogim prestrašen in da se zazdi morda komu še danes, toda kdor ni le trpno doživljal grozot bližnje preteklosti, ta ne bo našel v njem nič neverjetnega, marveč mu bo do neke mere celo ključ za razumevanje grozot, ki so se godile na pr. po raznih nemških taboriščih od Osvieczina do BuchenNvalda in Mathausena. Laž, hinavstvo, krvoločnost vse to poznamo v resnici še v hujših primerih, kakor jih vidimo v tej Shakespearovi tragediji, ki da gledalcu silno misliti o tem, kaj je človek, kam more zabresti po krivdi značaja in razmer. Lear je v začetku tragedije res le starec, ki se je naveličal vladanja, toda ko daje žezlo in krono iz roke, se nikakor ne odreka častem in temu, kar se pravi kralj-vladar. Navadil se je vladati, biti spoštovan in čaščen, navadil se je prilizovanj, ki jih je jemal za suho zlato. To je prešlo v njegov značaj. Zato je tako strašno razočaran. ko mu govori Kordelija, do tega hipa najljubša hči, odkrito in naravnost, ker se je čiste resnice odvadil. Goneril in Regan nista le po svojem značaju hinavski hčeri, marveč govorita Learu tudi to, kar je vajen slišati in kar si želi, da bi slišal. Zato se tragedija začne tudi zaradi tega, ker Lear na eni strani ne spozna, kje je resnica, še več, niti noče vedeti zanjo, ko se mu iz Kordelijinih ust predstavi pravzaprav v vsej svoji lepoti, čeprav je morda ta hip kruta in 'brezobzirna. Toda so trenutki, ko ni odloga za resnico. Veliko premalo je biti le kralj z zlato krono na glavi ali kakršen si bodi vladar, da si upaš zreti resnici v obraz in jo sprejemati tako, kakršna je. Resnica zahteva velikih značejev in ljudi, ki morajo biti v sebi močnejši, kakor je katerikoli mogočnik tega sveta. Lear pa je postal sčasoma le vnanji kralj. Zunanji blesk je premamil v njem tistega globokega človeka, ki je resnici vedno potreben. Vse, kar se zgodi v tej Shakespearovi tragediji, se poleg že zgoraj omenjenega zgodi zaradi tega, da spozna Lear (in mi z njim) resnico in pravico, da razloči človeka od zveri, pravo od nepravega. Lear je v primeri s Hamletom silno dejavna natura, toda pot do spoznanja resnice je za oba velika trnova pot. na koncu katere sicer oba tragično končata, resnica pa vendarle zmaga. - 22 - lil še nekaj je važno v tej tragediji, ki je poleg vsega še tragedija vladarstva. Šele ko dobita Regan in Goneril oblast v roke, se njiju značaja pokažeta v pravi luči. V vsem tem se skriva več, kakor bi kdo mislil. Lear ju ne bi nikdar spoznal, če bi jima ne dal oblasti. Zdaj pa se je zgodilo to, kar bi mogli reči z besedami: »Daj človeku oblast v roke in spoznal boš njegov značaj!« V razgaljevanju človeške nature in razmer je šel Shakespeare v tem delu najdelj, čeprav ni v »Hamletu« manj ali bolj globok. Tako primerjanje sploh ne pride v poštev, toda tako neposreden in brezobziren ni niti v »Rihardu III.«, zlasti če pomislimo, da gre tani za kralja-šepavca in zaznamovanea. Kljub vsem neverjetnostim gre v Leam« prav tako za življenjsko resnico, ki je zmeraj neločljiva od umetniške resnice, naj nam je prav ali ne. Da bi ne strl gledalcu vseh nad, ne zastrupil vse vere v človeka in življenje, je že v »Hamletu« skušal ustvariti z nastopom Fortin-brasa konec, ki bi naj bil tisti osvežujoči sončni žarek, ki prvi posije po veliki nevihti. Tak je skušal biti tudi pri »Learu«. čeprav se mu to ni posrečilo v dovoljni meri in so zadnji štirje stihi kljub lepi in pozitivni misli premalo udarni. Naša uprizoritev skuša »fortinbra-sovski konec« bolj poudariti, saj je to običaj vseh uprizoritev »Kralja Leara«. Zato je v gledališki zgodovini in shakesperovski dramaturgiji več inačic. Naša režija se je odločila za novo: Na nas je, da premagamo težino časa! Zatrimo v sebi bolečino, ki starim v blazno je bila trpljenje! Mladost naj vodi v novo nas življenje! Fr. L.: OB TRIDESETLETNICI SMRTI IGNACIJA BORŠTNIKA — Počastimo njegov jubilej! S tem častimo sebe! — (Časopisni oklic v ljubi j. dnevnikih ob njegovem 30 letnem jubileju) Koncem pretekle sezone smo po izredno uspelem gostovanju in nepozabnem sprejemu v Zagrebu gostovali tudi v Beogradu. Tudi sprejem in uspeh naše Drame v prestolnici nam ostane v večnem spominu. Med drugim so nas peljali na srbsko »sveto goro« — na Avalo. Tam nas je že pričakoval Dobriča Milutinovič, nestor srbskih igralcev in poosebljen odsvit stare slavne garde, ki je doživela s svojim narodom vred velike in bridke čase. Ko smo se pogovarjali o ruskih in evropskih igralcih, nam je D. Milutinovič večkrat z velikim spoštovanjem omenil Borštnika. Pogled mu je nehote uhajal na velik zlat prstan, ki se mu je blestel na kazalcu leve roke. To je - 23 — prstan Dobriče Milutinoviča«, ki ga bo za njim nosil dosmrtno vsakratni najboljši srbski igralec. Dasi je bil D. Milutinovič slavnostno - radostno razpoložen, si vendar lahko opazil v trenutkih, ko mu je pogled nehote ušel na prstan, da je ta impozantna teatrska majesteta komaj zadrževal solze, ko je govoril bodisi o srbskih mukah in tragedijah, bodisi kadar se je spominjal velikih igralcev. Toda vedno in vedno se mu je spomin vračal k — Borštniku... Borštnik je umrl 2-3. sept. 1919. Takratni parte v ljubljanskih dnevnikih se glasi: — Konzorcij Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani javlja, da je gospod Ignacij Borštnik, profesor I. jugoslovanskega konzervatorija v Ljubljani, član kr. zemaljskega kazališta v Zagrebu, bivši dolgoletni član in režiser ter učitelj dram. šole slov. gledališča v Ljubljani itd., itd., v torek dne 29. t. m. opoldne po kratki bolezni preminul. — Pogreb bode v četrtek, dne 25. t. m. ob 4. uri popoldne iz Dramskega gledališča na pokopališče k Sv. Križu. — Slovenska drama je izgubila z njim svojega prvega umetnika. — Ko je ležal veliki pokojnik na mrtvaškem odru v veži Drame, kamor so ga prepeljali iz bolnice 25. sept. zjutraj, je bila Drama tri dni zaprta. Ves dan so se sipale množice v gledališče, da se poslednjič poklonijo pokojniku. Sprevod je krenil mimo Opere, kjer je Borštnik največkrat nastopil. Prižgane električne cestne svetilke so bile v črno zavite. Veličastnega pogreba se je udeležil ves narod brez razlike in bi se dal do takrat v tem oziru primerjati samo še s Cankarjevim pogrebom. Bil je med najlepšimi, kar jih je videla takratna Ljubljana. Direktor Bach in odlični zagrebški igralec, pokojni Josip Pavič sta v svojih govorih poudarjala, da je dal Borštnik vse svoje najlepše moči, svojo moško dobo hrvatski Taliji in da je kot v slutnji prišel umret v Ljubljano... Bio je naš i vaš! Bio je brat!« Na grobu sta se poslovila od pokojnika dir. P. Golia in A. Danilo. (Ob Borštnikovi smrti je ječal Slovenski Korotan v neizmerni bolečini, na naši zapadni meji se je začelo šopiriti objestno izzivanje. Jugoslavija in predvsem Slovenija sta doživeli tragedijo na severu in zapadu — in nihče nam ni hotel pomagati. — Tisti čas je zahteval od slovenske Talije dve nenadomestljivi žrtvi: Cankarja in Borštnika. In letos, ob 30 letnici naše Drame smo pokopali Govekarja in Zupančiča... Po Borštnikovi smrti je igrala Drama med dr. »Strička Vanjo«, »Dneva našega življenja« in 11. decembra »Hlapce«, v katerih bi moral Borštnik igrati vlogo župnika ...) — 21 - Ko je Borštnik, ki ni bil sicer v življenju nikoli bolan, med predstavo Strindbergovega »Očeta« zbolel (v tej igri je poslednjič nastopil 11. septembra, 12 dni nato je umrl), je tožil sorodnikom: »Pri gledališču bodo že malo potrpeli brez mene, toda kaj bo z dramsko šolo, če bom dolgo časa bolan« ... Ravnatelju P. Golii pa je govoril o svojih učencih: >Sedaj se ne opazi še nič... ampak čez kakih šest mesecev boste videli, ko se jim bodo oči odprle, ko bodo začeli razumevati, za kaj gre...« * Posmrtnico mu je napisal »Agramer Tagblatt« takole: — Veliki umetnik je izdihnil. Ničesar ne ostaja za njim kot pietetni spomin na njegovo delovanje, kot tuga, ki jo sedaj globoko in iskreno občutimo in ki bo naše srce objela vselej, kadar se bomo spomnili nanj. Naša mlada umetniška generacija je k sreči še poznala Borštnika. Njej ostane njegovo življenje in delovanje vzgled in nauk, kako naj stopa vsak pravi umetnik navzgor, na sončno višino umetnosti. To spoznanje in naši spomini so Borštnikovi mani, ki bodo večno živeli v hramu jugoslovanske Talije... Njegova smrt je naš kulturni svet zavila v globoko žalost! — Hrvatski književnik Branko Livadic pa je napisal v »jutr. listu«: — Smrt Ign. Borštnika je težka izguba za našo dramsko umetnost. Njegov umetniški razvoj je pomenjal začetek nove dramske umetnosti, a završil se je prerano, prej nego se je ustalila in postala trdna osnova za ono, kar je Borštnikova umetnost napovedovala. Vedno med najboljšimi je bil on vzor in vzpodbuda mladini. Tudi hrvatski književniki mu dolgujemo mnogo hvale, saj je bil on tolmač najnovejše dramske književnosti. Kot Slovenec spada tudi on med one slavne pokojnike, ki so vezali srca, kadar jih je sila odvajala. — Ljubljanski »Slov.« je pisal: —■ ... Ne bomo ga pozabili. Kadarkoli bomo zrli na naš oder in se nam bo zahotelo močnega junaka, bomo vzdihnili v svojem srcu: »Borštnika ni več!« — * Borštnikov življenjepis je zelo kratek in preprost. Rojen je bil v Cerkljah na Gorenjskem 1. 1858. dovršil je pet gimn. razredov in dva letnika učiteljišča v Ljubljani, nato je vstopil v banko Slavijo; ob njegovi smrti so se ga starejši bančni uradniki še dobro spominjali kot vestnega knjigovodje. Prvič je nastopil kot igralec 10. decembra 1882. 1. v stari Čitalnici v veseloigri »Svojeglavneži« pod imenom »Gorazd«. Nato je še istega leta odšel na dunajski konservatorij, dovršil tam dva letnika in se še učil posebej pri znanem. igralcu in prvem dunajskem naturalistu Dr. Tyroltu. Ta naturalizem je na Borštnika silno vplival in je iz njega črpal dolgo let, dokler se ni prikopal do lastnega sloga — do svoje igralske samonikle osebnosti. Že 1884. 1. je prevzel režijo in vodstvo Dramske šole, kateri se - 25 - moramo zahvaliti za Avgustovo Danilovo, Polonico Juvanovo in mnogo drugih. L. 1892 je priredil za slavnostno otvoritev Deželnega gledališča Jurčičevo »Veroniko Deseniško« in v njej igral plemiča Milana Vukasina. Pred predstavo je govoril Funtkov slavnostni ■»Prolog«. Toda že dve leti pozneje ga povabi zagrebški intendant Miletič na gostovanje (Loris v »Fe do m in odvetnik v »Valentski svatbi«), nakar je bil takoj angažiran. V Zagrebu je igral devetnajst let ljubimce, junake, mladeniče in starce, komične in karakterne vloge, torej sploh vse stroke in povsod je bil markanten in močan. Že takrat v njegovih prvih sezonah so poudarjali, da je naturalizem osnovna nota njegove umetnosti, bodisi da je ta naturalizem elementaren in robusten, profinjeno stiliziran ali ciničen in sarkastičen. Hrvatski kritiki so posebno hvalili — diskretne nijanse njegove igre in čustvenost tihih, pritajenih, tragičnih momentov. On je brez šablone in banalnosti kakor se tudi ogiba vsake virtuoznosti, prepuščajoč se varno svojemu umetniškemu instinktu, naravnemu in smelemu, brez ozira in brez šole, brez velikih gest in afektacije, svest si svoje moči. — Pri krstni predstavi Cankarjeve drame »Jakob Ruda« v marcu 1. 1900 je gostoval v Ljubljani v naslovni vlogi. (Poleg njega so sodelovali pokojni: Ogrinčeva, Polakova, Verovšek, Danilo i. dr.) »SI. N.«, ki ga je po premieri zelo borno omenil (gledališče je bilo slabo zasedeno), je pisal po drugi predstavi 15. oktobra istega leta: »Gospod Borštnik se nam je v soboto zdel kakor bi koncentriral vso svojo pozornost in umetnost na prizor, ko se Jakob Ruda na poti v smrt poslavlja od svoje hčere. Da, g. Borštnik je naredil iz tega prizora toliko, da smo ga potem v knjigi iskali, kje da prav za prav je! Tak mogočen vtis napravi na nas pač prava igralska umetnost, ako je človek ni vsak dan vajen. G. Borštnik je bil v resnici velik in umetnik po božji volji v drugem prizoru tretjega dejanja; jokal je pristne solze...« (V tistih časih je divjala v južni Afriki angleško - burska vojna, je bil v Milanu smrtnonosni atentat na italijanskega kralja Umberta; Slovensko dramatično društvo je slavilo svojo (000. predstavo, Jurčičev »Tugomer« (dasi na vse načine ublažen) je bil prepovedan celo za povabljene goste; tudi licejski knjižnici so prepovedali izposajati dijakom »Tugomerja« ... Tiste čase pa je ves narod in posebno še mladina nabirala znatne zneske za Prešernov spomenik. Med darovalci je bilo mnogo dijakov, ne samo visokošolcev temveč tudi srednješolcev...) V Zagrebu je ostal do sezone 1913/14. ko je odšel v Ljubljano a se med vojno zopet vrnil v Zagreb, kjer je ostal do zloma Avstrije. Neki dami je pred odhodom v Slovenijo rekel v Zagrebu: »Če že moram umreti, umrem rajši v Ljubljani kot v Zagrebu.« Ko je v Zagrebu slavil 19. marca svojo tridesetletnico kot mojster Anton (Hebbel, »Marija Magdalena«), je napisal o njem zagrebški kritik (Male novine«): — 26 — — Fijan in Dimitrijevič sta nam prikazovala ljudi, medlem ko nam jih jc Borštnik tolmačil. On živi svojo vlogo, ne samo igra. — Istega meseca (25. marca) je praznoval jubilej v Ljubljani kot nepozabni Kantor. O njem je pisal »Slov.« 26. marca: — Borštnikova umetniška signatura so težki psihološki karakterji. Cim bolj je značaj kompliciran ... tem rajši ga igra. A eno mora biti — papirnatih figur ne mara, zahteva meso in kri... In takih vlog B. ne igra, temveč jih živi. Sredstva, s katerimi dosega svoj cilj, so preprosta, a docela naravna. Saj je baš on oče jugoslovanske realistične in naturalistične igralske šole. Kako je včeraj prežal, se bal, zmagoval, obupaval, gazil v kri, se bil z otrokom, se hlinil, znal ovijati ljudi okrog svojih misli, to je bilo treba videti. Noben Slovenec ne zmore več kaj takega. V tem nima vrstnika, je edini in sam v svoji umetnosti. Koliko in kaj zmore, je pokazal posebno v tem, da je, dasi se ni silil v ospredje, stal visoko nad vsem ensemblom. (Podčrtal poroč.) Ta višina pa ni bila virtuoznost, ampak umerjena moč umetnosti. Venci, ki jih je prejel, naj so priznanje malega naroda, ki ga ve ceniti. Nagovor intendanta Zupančiča po I. dej. pa mal in skromen dar, ki je prišel iz srca... Gledališče je bilo razprodano, aplavzov veliko, še več pa želj, kako lepo bi bilo, ako bi B. ostal za vedno v Ljubljani. — (Tiste dni je prišla gostovat v Ljubljano bivša naša primadona Lili Nordgartova in je pela v slovenščini, saj je bila nekoč hodila v slovensko ljudsko šolo v Ljubljani... Tiste dni je bilo v ljubljanskih kasarnah mnogo samomorov — kot poročajo takratni dnevniki — slovenski vojaki so slutili usodno leto 1914... Dijaški pokret »Preporod« je že uspešno deloval med ljudstvom in inteligenco... Tega leta je padla trdnjava Odrin in Bolgari so ujeli med Turki — okrog sedemdeset nemških oficirjev ... Zmagoviti bolgarski naskoki na Čataldžo .., Velesile so istočasno priznale Skader Albaniji... Jugoslovanski dnevniki so prinašili tozadevna poročila pod naslovom: »Ruski zunanji minister Sazanov izdal Črnogorce!« ...) * Borštnik je igral vse od kraja: Armanda (Dumas: »Dama s kamelijami«), Tartuffa (Moliere), Keana, Shakespearejevega Jaga, Shyloka in Riharda III., voznika Henšela (Hauptmann), starega Kremena v Schonherjevi »Zemlji«, pastorja (Bjornson: »Preko naše moči«), ritmojstra v Strindbergovem »Očetu« in Rudo ter Kantorja v Cankarju. V narodnih igrah je rad prepeval. Kdo si more predstavljati njegovega »Revčka Andrej čka« s košem, citrami in popevkami, tega ljubeznivega gorenjskega starčka izpod Karavank — če je bil poprej videl Borštnika v vlogi azijatskega, strahotnega in tajinstve-nega mandarina Mr. Wuja? * Spisal je izvirno narodno igro »Stari Ilija« in priredil več manjših iger. Pač pa kažejo njegovo nežno občutene pesmice. Gregorčičev vpliv, vendar spada njegova pesem »Spustite zagrinjalo« - 27 - (priložena k vabilu za tridesetletnico v Zagrebu), poleg A. Medvedovega »Prologa« h »Kacijanarju« in Funtkovega slavnostnega »Prologa«, med naše najstarejše gledališke pesmi. V tej pesmi je ves in celi Borštnik: Spustite zagrinjalo ...! Pobede ni, le boj vihra brez kraja! Kdo v borbi težki padel bo nocoj, tu, kjer junakov kri tal ne napaja, kjer, Muze, ste razvile prapor svoj? Minilo trideset je let, odkar sem v hram vaš bil sprejet, v vrtove vaše in nasade, cvetoče večno, večno mlade O, časi krasni! O, dnevi jasni! Sto src, sto duš sem dal vam v dar, položil jih na vaš oltar — jaz: kralj, berač, ljudi tolmač iz nizkih koč, gradov, palač! Poslednja krinka danes pade, A s krinko zadnjo padam jaz: {»kriva prošlost. te zaklade — ostal mi je le moj obraz! Umetnosti se hram zapira, zaklepa se dehteči vrt, ki meni več ne bo odprt; junak nekdanji tu umira! Zato tecite » solze, škropite še enkrat mi ta mali svet, v obleko praznično odet! Teko poslednje naj solze, ki plakal sem jih jaz za te. za te, umetnost, tvoje ideale! Da te solze v očeh bi vedno stale, da ena vsaj ostati more do zadnje noči — zadnje zore življenja mi, kot drag spomin: na sreče sni — dni bolečin! — 28 — Poročevalec v »Slov.« pa mu je očital v nekrologu (in ga obenem hvalil), j d a je bil včasih šablonski in to predvsem v efektih: tipično je stal razkoračen, v obupu na pol legel na mizo, roke so mu odpovedale, v razburjenosti je govoril šablonsko guturalno in jokal je hlastajoče, da. nekako bevskajoče. Nikdar ni bil patetičen; tudi v najbolj napetih prizorih je ostal vsaj na zunaj miren. Stavke je govoril hitro, s sijajno dihalno tehniko. V brzem toku govora je naenkrat zategnil tempo in skozi zobe govoreč naglasil važno besedo. S trpko gesto je zamahnil in z upognjenim kolenom napravil korak ... Ko je bilo treba poentirati, je napravil pavzo, za spoznanje je poglobil glas in čuda, docela drugo barvo je dobila besedo in brez podčrtavanje je napravil vtis, globlji kot kdorkoli. Bil je mojster v varčnosti sredstev, zato pa tem solidnejši v izdelavi duševnega pojmovanja. Brez reklame, brez bobna in vendar od vseh priznan in ljubljen! (Podčrtal poročevalec.) ... Resen in malobeseden je živel sam zase in redki so bili, ki je občeval z njimi in če je že govoril s katerimi in mu odprl zakladnice svoje delavnice, si imel xvedno vtis: ta človek je nad tabo ■.. Njegova umetnost je bila višinska, stala je pač trdno na zemlji, a se je vendar dotikala neba...« Borštnik ni bil samo izvrsten učitelj in režiser, temveč spada med prve naturaliste naše drame prav do današnjih dni. Kot igralec na sploli pa je bil med prvimi vrhovi slovenske in hrvatske drame tistega časa. Prvi je prinesel k nam Strindberga. Bjornsona in Ibsena. Posebno je treba omenjati njegovega dr. Ranka v »Nori«. Karakterji in posebno starci, ki jih je zadnja leta ustvarjal v Zagrebu, slovijo kot prave kabinetne umetnine. Njegova markantna, izvirna in samonikla igralska narava z njegovim osebnim umetniškim pečatom ni našla enakovrednega naslednika. Silna, porazna premoč njegove osebnosti je vplivala na gledalca porazno, demonsko. Njegov moški jok je premagal slehernega. Tajnosti in pravega bistva njegove igre sploh ni mogoče označiti. Večina takratnih kritikov označuje njegovo igro takole: — Borštnik igra avtorja in sebe; v tem je vsa njegova sila prepričevanja in sugestije. — Kdor ga je videl, je po igri samo jecljaje hotel dopovedati, kako je igral, toda je kmalu umolknil, ker je spoznal, da se Borštnikove igre sploh ne da opisati. Označili bi jo samo malo. če bi rekli: kadar je imel ta mojster na odru kakega res dobrega soigralca, smo opazili tudi tega soigralca, sicer pa samo Borštnika, lu tak soigralec je bil pač lahko ponosen na svojo igro! »Zame ni druge umetnosti kot tista, ki jo jaz občutim — je večkrat rekel. Zato bi se Borštnik dandanes (ko bi bil sicer star 91 let) težko vživel v novi način odrskega kolektivnega ustvarjanja. Njegova doba je imela primitivne igralce, morda večje originale in večje naravne talente kot dandanes, toda s skromno strokovno izobrazbo — brej vsake režije v današnjem smislu! Borštnik je bil preveč grčava gorenjska natura in preveč samosvoj v svoji veliki umetnosti, da bi se mogel uvrstiti ali podrediti v sodobno, kolektivno - 29 — odrsko delo. (Bil pa je verno poslušen svojemu režiserju in je ponižno čakal za kuliso na inšpicijentov znak.) Znane so njegove besede: — Jaz sem sam svoj režiser, sam svoj direktor! — V tistih časih je bilo to za mislečega igralca nadpovprečne kvalitete popolnoma naravno! * Poslednjikrat je igral na našem odru 11. septembra 1919. Posled-njikrat — to je med igro čutil. Njegov ritmojster v »Očetu« se na koncu zadnjega dejanja zruši v obupu — toda s protestom. Dvanajst dni nato je v opoldanskih urah v takratni deželni bolnici prav tako umrl v obupih, krčevitih sunkih in protestih ... To je bil protest skrivnostnega moža, ki je nosil v nemirnem srcu nemo in vsemu svetu neznano bolečino, neizrečeno, a vsak dan bolj občuteno, vsak dan bolj skelečo tajnost. la umetnik in človek nam ostane v večnem spominu: neodpeča-teno pismo, napisano s srčno krvjo in z neizplakanimi solzami. Ljubljana ga je pognala v Zagreb, a Ljubljana ga je tudi po rolikib letih dokončno in za vedno zaklenila v srce svoje zemlje. Izpolnila se mu je njegova večna želja: Ko zadnjikrat mi sonce zlato sine, življenja meni se odmota nit, takrat še mislil bom na vas planine, na tebe dom, v gorah visokih skrit! Ko večni mrak se spuščal bo na mene, oblival čelo mi že smrtni znoj, zaihtel bodem še: »Gore zelene, zakaj ne selite se ve z menoj?« Moj svet, moj raj ste bile mi, planine, ločitev bolna, težka je od vas! Na pragu vrat tja v tajne večne tmine zaklical bodem še enkrat na glas: Domov, domov, v gore me ponesite — o, čujte moj poslednji, težki vzdah — z zemljo domačo, sveto me pokrijte, v gorah le našel bode mir moj prah!« - 30 - Sl. Jan: OF KONCU SEZONE 1948/49 Poročilo na sestanku dramske družine dne 30. junija 1949 Ko sem prebiral poročilo o našem delu v sezoni 1947/48, kjer smo si postil vili načrt za letošnjo sezono, sem lahko ugotovil, da smo naloženo delo skoraj povsem izvršili. V času ko je bila naša država in njeno politično vodstvo od vzhoda do zahoda izpostavljeno nerazumljivim in nemoškim napadom, lažem in represalijam, političnim in gospodarskim, v času ko se je našim narodom jemala in oporekala pristnost in zmagovitost njihovih osvobodilnih borb, v času ko se med naprednimi narodi samimi bije zgodovinski boj za načela marksizma-leninizma, v tem času, na katerega so vplivale vse omenjene okoliščine, je naša Drama odigrala svojo četrto sezono po veliki domovinski vojni, v kateri je praznovala tudi tridesetletnico svojega bivanja v tej hiši. Značilnost sezone je tridesetletni jubilej Drame in v tem jubileju jubileji ter gostovanja. Z jubileji pa so v zvezi vedno tudi svečanosti. Gostovanja in svečanosti so črpale organizacijske in umetniške energije ansambla, a bile so potrebne, ker so bile živ odraz dela in ustvarjanja, ki se je tekom let vršilo v tej hiši in »kateremu mora tudi najstrožja sodba priznati, da je obogatilo slovensko kulturo, izpričalo veliko voljo do ustvarjanja tistih vrednot, ki dajejo vsakemu narodu legitimacijo kulturnega naroda«. (Iz slavnostnega govora upravnika ob tridesetletnici Drame.) Petdesetletnice obstoja in dela MHT-a se je Drama spomnila 28. oktobra 1948, ko je na posebnem sestanku tov. dr. Branko Gavella govoril o Hudožestvenikih in o svojih osebnih stikih z njimi. Za kongres KPS 11- novembra 1948 je bila z izredno visoko delovno disciplino pripravljena premiera »Hlapcev«, ki se je spopolnjena in zboljšana pripravila za spomin tridesetletnice Cankarjeve smrti II. decembra 1948. Ves februar je bil posvečen svečanemu dnevu naše Drame. 6. februarja 1949 je poteklo 30 let odkar je bila v tej hiši prva slovenska predstava. Ta dan ob 11. uri je bilo odkritje spominske plošče in kipov igralcev in dramatikov ter odpritev gledališke razstave v foyerju Drame. Prosvet-Ijenec A. T. Linhart, oblikovalec prvega slovenskega dogajanja na odru, je dobil priznanje v kipu, ki ga je sklesal Zdenko Kalin. Fran Levstik se je v veži Drame in v dletu Petra Lobode pridružil Pirnatovemu Ivanu Cankarju. Kot gledališki človek, dramaturg, upravnik, prevajalec, dramatik in pesnik pa se jim mora v bližnji bodočnosti pridružiti Oton Župančič. Tridesetletnica Drame odkriva tudi bujno življenje razvoja slovenskega igralca. Na tisoče človeških kreacij, ki so v zreli podobi posredovale slovenskemu gledalcu čustvovanje in miselnost ljudi v različnih družbenih dobah, je dobile priznanje v Boris Kalinovem Ignaciju Borštniku, v Putri-hovem Antonu Verovšku, v Smerdujevem A. C. Danilu, v Tineta Kosa Radu Železniku in v Toneta Kralja Zofiji Borštnik-Zvonarjevi. Spominska gledališka razstava v foverju je bila dobro pripravljena in je nazorno pokazala razvoj naše Drame. Potek odkritja kipov in spominske plošče ter gledališke razstave sta bila filmana za film »Trideset let naše Drame«, ki ga je pripravil Triglav film po scenariju in v režiji Jožeta Galeta. - 31 Odkritje kipov in razstava kakor tudi slavnostna predstava Levstik-Kreftovega »Tugomera« 6. februarja zvečer je bila v okviru proslav stoletnice Prešernove smrti in deležna obiska gostov iz vseh republik Jugoslavije. Ljudska oblast je z Ministrstvom za prosveto LRS pokazala za ta naš praznik polno priznanje in počastila Dramo s svečanim sprejemom, kjer je minister za prosveto tov. dr. Jože Potrč razdelil članom: Janezu Cesarju, Josipu Danešu, Gusti Danilovi, Miri Danilovi, Lojzetu Drenovcu, Branku Gavelli, Edvardu Gregorinu, Slavku Janu, Ivanu Jermanu, Polonci Juvanovi, Vidi Juvanovi, Bratku Kreftu, Ivanu Levarju, Franu Lipahu, Mariji Nablocki, Hinku Nučiču, Bojami Pečku, Jožetu Plutu, Lojzetu Potokarju, Angeli Rakarjevi, Stanetu Severju, Milami Skrbinšku, Vladimirju Skrbinšku, Bojanu Stupici, Mihaeli Šaričevi, Osipu Šestu in Mariji Veri iz vrst umetniškega osebja, ter Viljemu Brezovarju, Erni Coriaryevi, Ivanu Klepcu, Ivanu Peršetu, Mariji Povhetovi, Adolfu Premku in Alojziju Venetu iz vrst tehničnega osebja — posebno priznanje za vestno in uspešno delo za dvig in razvoj naše Drame. Naš glavni poudarek jubileja pa je bil slovenski spored predstav, ki smo jih igrali ves mesec februar. Od 2. do 29. februarja je bilo 26 predstav samo domačih avtorjev, in to 8 iger, med njimi 2 krstni predstavi: Puoove »Ogenj in pepel« in Ivana Potrča »Lacko in Krefli«. Ob jubileju je izšel povečan Gledališki list, kjer je pomembna zlasti 10. številka (Pregled dela), ki jo je pripravil Dušan Škedl in ki je po Trstenjaku najtehtnejši in najpreglednejši prispevek o delu slovenskega gledališča. Z vsem tem je bila tridesetletnica Drame pravilno poudarjena od ljudske oblasti, gledališča in naše javnosti. Igralski jubileji: Fran Lipah 30. januarja 194-9 s Hvastjo v »Hlapcih«, Vladimir Skrbinšek 5. marca s Howardom v »Globoko so korenine«, Slavko Jan s Čackim 19. aprila v »Gorje pametnemu«. Edvard Gregorin 5. junija z Arnolphom v »Soli za žene« — so tudi izraz priznanja dela posameznikov, ki bogate naš gledališki obraz. Mislim, da je dovolj o jubilejih. Poglejmo sedaj v koliko se je naša dramska družina v razmerah, ki smo jih uvodoma omenili, zavedala svojih dolžnosti kot osrednja gledališka družina in kaj je napravila. Z nedeljsko predstavo pri nas doma in z gostovanjem v Beogradu bo s 3. julijem repertoarna obveza, s katero je bila Drama zadolžena napram sindikatom, LšM-u. LMS-u in abonentom, izpolnjena. Pripravili smo 9 novih ali na novo naštudiranih del — namesto 10 — zaradi težkoč v tehničnih delavnicah. V predsezoni in v sezoni je bilo 256 (lani 246) naših predstav, od teh 60 za abonente (lani 122), 85 organiziranih predstav za sindikate, LŠM. LMS itd. (lani 28). 77 izven predstav v Ljubljani (lani 83) in 34 izven predstav na gostovanjih (lani 13): Brežice: 2 krat »Tartuffe«: Jesenice: 2 krat »Šola za obrekovanje«, 2 krat »Globoko so korenine«: Celje: 3 krat »Šola za obrekovanje«, 2 krat »Globoko so korenine«, 2 krat »Lacko in Krefli«, 2 krat »Otok miru«; Kočev.je: 2 krat »Šola za obrekovanje«; Ptuj: 6 krat »Lacko in Krefli«, Zagreb: 2 krat »Hlapci«, 1 krat »Gorje pametnemu«, 1 krat »Krajnski komedijanti«; Koper 2 krat »Krajnski komedijanti«, 1 krat »Lacko in Krefli«, 1 krat »Gorje pametnemu«, Beograd- 2 krat »Hlapci«, 1 krat »Gorje pametnemu«. Te predstave je gledak 132.380 ljudi. — 32 — Uprizorjenih je bilo 17 del, od teh 8 absolutnih premier, 2 na novo naštudirani in inscenirani reprizi (»Hlapci« in »Sneguljčica«) in 7 ponovitev iz prejšnje sezone- Režiser Žižek je gostoval v Mariboru z režijo Ostrovskega »Brez •dote«, Sever in Svetelova sta gostovala v Kranju v »Kralju na Betajnovi« itd. Razen domačih predstav Drame (256) so bile pod njenim okriljem še sledeče prireditve bodisi v dramskem, bodisi v opernem poslopju: od 9. do 12. marca gostovanj zagrebške Drame (»Vasa Zeljeznova« 2 krat. »Othello« 2 krat); 1. maja gostovanje Sindikalnega gledališča z Jesenic (»Rusko vprašanje«); 28. maja Telovadno-glasbena akademija iz Hrastnika »Ne pozabimo«; 4. junija zaključna prireditev Študentovskega festivaja: ■6. in 9. junija Slavnostna akademija slepih; od 14. do 20. junija pa gostovanje Jugoslovenskega dramskega gledališča iz Beograda (»Kralj na Betajnovi« 2 krat, »Rodoljubci« 2 krat, »Dundo Maroje« 3 krat); 22. in 23. junija pa Trenjeva »Gimnazijci« v izvedbi Akademije za igralsko umetnost — kar da skupno 274 predstav. Težnja vodstva pa skrčenju repertoarja, torej pot iz kvantitete v kvaliteto je v številkah še jasneje nakazana kot lansko leto: 9 novitet (lani il) a 256 večerov. Veliko novitet je doseglo nad 25 uprizoritev (»Komedijanti« 36, »Hlapci« 35, »Globoko so korenine« 32). Veliko jih je še neizčrpanih (»Komedijanti«, »Hlapci«, »Gorje pametnemu«, »Hamlet«, »Šola za žene«, »Tartuffe«,'»Šola za obrekovanje«, »Za srečo tistih, ki so na morju«). Tako nastaja železni repertoar naše Drame, Če pogledamo repertoar z literarnega vidika je visoko kvaliteten. Pri najstrožji meri se morda vprašamo zakaj »Otok miru«. Po narodnostnem sestavu repertoarja je slika zlasti ugodna zato, ker je v njem izredno podčrtana domača tvornost, kar je gotovo osnovna naša naloga. Prav v tem je gotovo najbolj pozitivna stran letošnje sezone. Z domačim repertoarjem smo dosegli tako visok umetniški in številčni vzpon, da se bojim, da ga v prihodnje ne bomo zmogli več: (Kreft, Cankar. Ferdo Kozak, Puoova, Miško Kranjc, Ivan Potrč) 3 ponovitve in 5 novih uprizoritev v skrbni pripravi in večinoma z največjim uspehom (»Krajnski komedijanti«, »Hlapci«, »Lacko in Krefli«, »Ogenj in pepel«) in pri izrednem odzivu občinstva. V vsem smo imeli 139 gledaliških večerov domačih avtorjev, t. j. več kot 54 odstotkov. Če prištejemo domačim večerom ostale slovanske avtorje — Turgenjev, Petrov, Gribojedov — imamo 191 večerov, t. j. skoraj 80 % iz slovanske dramatike. Zaradi instalacije nove električne napeljave in drugih obnovitvenih del v dramski hiši je bilo v predsezoni od 19. septembra do 15. novembra v opernem poslopju 22 predstav — prva predstava v Drami je bila 27. novembra 1948. Čeprav so bile težave z vajami, saj smo bili brez odra skoraj vse do 28. novembra, je dramski igralski in tehnični kolektiv z visoko delovno disciplino razvijal repertoar takole: Datum prve upr. Skupno v sezoni Obisk 1948 Moliere: Tartuffe Gavella- 11. IX. 6 predst. 2632 ponov Žedrinski Sheridan: Šola za Žižek- 19. IX. 13 predst. 8960 ponov. obrekovanje Franz - 33 — Turgenjev: Mesec dni Gavella- na kmetih Žedrinski Kreft: Tugomer Kreft- Franz Kreft: Krajnski Kreft- komedijanti Franz Cankar: Hlapci Jan- Molka Gow- Globoko so Gavella- D'Usseau: korenine Stupica Cankar- Bela Tiran- krizantema Kobe ■ Petrov: Otok miru Zižek- Franz Golia: Sneguljčica Tiran- Pliberšek F. Kozak: Vida Gavella- Grantova Skodlar Pucova: Ogenj in Tiran- pepel Simčič M. Kranjc: Pot do Jan- zločina Molka I. Potrč: Lacko in Zižek- Krefti Molka Gribojedov: Gorje Gavella- pametnemu Žedrinski Shakes- Hamlet Gavella- peare: Žedrinski Moliere: Šola za žene Stupica- Stupica Shakes- Kralj Lear Gavella- peare: Franz Odrska izreka: dr. Bajc Zaposlite' Vloge Lanske v Albreht Janez 4 4 Bajc Maks 3 3 Bitenc Demeter 4 1 Brezigar Milan 4 3 Cesar Janez 6 5 Česnik Stane 5 3 Drenovec Lojze 4 3 Furijan Maks 4 o Gregorin Edvard 5 9 Jan Slavko 3 3 Kovič Pavle 5 2 Levar Janez 7 4 Lipah Franc 3 1 23. IX. 39 vaj 18 predst. 9365 novo 10. X. 4 predst. 2018 ponov 21. X. 48 vaj 36 predst. 21090 krstna 11. XI. 46 vaj 35 predst. 20172 novo 6. XII. 69 vaj 32 predst. 14530 novo 12. XII. 2 predst. 665 novo 28. XII. 44 vaj 19 predst.. 8862 novo 12.1. 41 vaj 8486 novo 1949 16 predst. 9.11. 4 predst. 1701 ponov. 12. 11. 35 vaj 16 predst. 7319 krstna 15.11. 2 predst. 838 onov. 26. II. 44 vaj 24 predst. 10254 krstna 19. IV. 59 vaj 15 predst. 8443 novo 19. V. 8 vaj 6 predst. 3360 ponov 5. VI. 19 vaj 8 predst. 8 vaj 8 ur 3735 ponov. igralcev: Predst. vskok ............................ 122 v skok ............................ 105 lunska altern., vzporedni študij .................... 87 vskok .................................. 125 162 155 105 altern., 1 lanska altern., 1 vskok .................... 120 116 79 vskok ............................ 144 71 lanska altern.......................... 68 — 34 — Lončina Jože 6 3 2 vzporedna študija ................. 140 Makuc Drago 1 19 Miklavc Branko 4 4 1 altem.............................. 129 Orel Lucijan 2 5 98 Peček Bojan 7 3 178 Potokar Lojze 1 altern., 2 vskoka................... 17 Potokar Stane 6 2 1 vskok ............................. 157 Sever Stane 5 1 1 lanska altern...................... 139 Simončič Nace 5 2 1 vzporedni študij 1 vskok ............................ 102 Skrbinšek Milan 3 78 Skrbinšek Vladimir 4 82 Skedl Dušan 4 3 1 lanski vzp. študij, 3 vskoki .......................... 113 Tiran Jože 1 2 1 lanska altern., 1 vskok ............................. 23 Valič Sandi 2 2 1 vskok .............................. 60 Zupan Drago 2 2 88 Zupan Jože 6 2 1 altern. 1 vskok ................... 152 Benedičič Marjan 3 3 vskoki ........................... 71 Dolinar Marjan 3 1 vskok ............................ 59 Košak Hinko 1 vskok ............................... 1 Ahačič Dragica 3 2 1 alt., 1 lan. alt.................. 71 Bojc Ruša 3 3 1 alt., 1 lan. alt................... 87 Boltar Milena 1 1 1 vzp. študij ....................... 87 Brecelj Ančka 4 1 98 Bučar Metka 3 2 2 alt................................. 99 Juvan Vida 3 2 1 lan. alt.......................... 100 Kačič Mila 3 2 2 alt., 1 vzp. študij, 1 vskok.. 66 Kralj Elvira 6 2 147 Levstik Vida 4 1 2 alt................................ 107 Mežan Ivanka 5 1 lian. alt., 1 vskok ................. 117 Nablocka Marija 3 2 71 Neffat Mira 4 2 2 vskoka ............................ 121 Tina Leonova .3 1 alt., 1 vskok .................... 87 Svetel Alenka 2 2 1 alt., 3 vskoki ..................... 64 Tiran Vladoša 3 1 21 Šarič Mila 2 11 vskok ............................ 63 Marija Vera 2 50 Gjungjenac Zlata 1 35 Inspiciranje: predstav Orel Lucijan .......................................................... 129 Benedičič Marjan ........................................................ 85 Simončič Nace ....................................................... Dolinar Marjan ........................................................ 24 Mahnič Mirko ............................................................ 5 Starič Branko ........................................................... 2 Sufliranje: predstav Presetnik Fani .......................................................... 81 Povhe Marija ............................................................ 75 Bezjak Milica ........................................................... 74 Benedičič Hilda ......................................................... 24 - 35 - Gostovanj je bilo 34. Ne bi se dalje ustavljal pri gostovanjih po Sloveniji, čeprav ne mislim odrekati velike važnosti tem gostovanjem in čeprav so morda trpela gostovanja po Primorski in Prekmurju zaradi gostovanj v Zagrebu, Kopru in v Beogradu. Težišče letošnjih gostovanj je bilo pač v teh treh središčih. Ta gostovanja spadajo v osnovno kulturno politično smer naše državne skupnosti. Služijo poglobljenemu bratstvu in edinstvu naših narodov in njihovi socialistični skupnosti. Služijo spoznavanju in priznanju kulturnih samobitnosti posameznih narodov. Prvič v zgodovini se je v Kopru igralo v slovenskem jeziku. Tamkajšnja ljudska oblast in vojaška uprava sta zastavili vse razpoložljive moči, da se je vsaj v Kopru — ker že v Trstu zaradi vsiljive tuje zasedbe, iz katere izvirajo dolge vrste krivic do tržaških Slovencev, ni bilo mogoče — da se torej vsaj v Kopru, ob našem Jadranu slovensko kulturno življenje manifestira s slovensko gledališko tvornostjo. V Zagrebu in v Beogradu ni bilo slovenskih predstav poklicnega gledališča dolga desetletja. Zdaj nam je bilo omogočeno in bili smo zaželeni gostje v Zagrebu, in v kolikor imam poročila iz Beograda, nas tudi tamkaj pričakujejo z ljubeznijo in spoštovanjem, tako kot smo mi z veseljem in po svojih možnostih sprejeli zagrebško Dramo in jugoslovansko iz Beograda. Še nekaj imajo ta gostovanja: značaj primerjave, značaj učenja na vrlinah in napakah, značaj kontrole nad svojim delom, nad samim seboj, značaj plemenitega tekmovanja. Kar priznajmo, da so bila vsa ta gostovanja za vsakega izmed nas — režiserja, igralca, inscenatorja, rekviziterja, odrskega delavca ali garderoberja — zanimiva in poučna. Kako smo vsi strmeli nad organizacijo tehničnih del na zagrebškem odru. Služijo pa samo enemu: zvišanju umetniške ravni naše gledališke kulture. Če je naša družina dobila afirmacijo za svoje delo v vsej državi in izredno visoka priznanja, naj nas to ne uspava; zavedajmo se svojih napak in prednosti, zavedajmo se, da smo na pravi poti, delajmo še z večjo zagrizenostjo in predanostjo in prepričanostjo za to, kar je naša dolžnost: ohraniti in po možnosti še stopnjevati umetniško raven, s svojim delom prisluhniti današnjemu življenju, idejni jasnosti in socialistični stvarnosti. V zgoraj navedenih številkah in v gostovanjih je zapisano delo vsakega posameznega našega člana, je zapisano delo vse naše dramske >kupine. Te številke povedo, da je zavest in odgovornost, torej odnos do dela vseh nas visok. V kolikor je bilo treba v tem premagovati dnevnih težav, v kolikor je pri tem prizadeta osebna bolečina, saj s težiščem do kvalitete v repertoarju in v njegovi izvedbi se vedno bolj otežuje polna zaposlenost in zadostitev osebnih hotenj — je treba potrpeti — ena sezona ne more uravnati vseh želja in zmožnosti. V kolikor je bilo mogoče, se je pri umetnostno-kvalitetni zasedbeni politiki ter pri kadrovsko-vzgojni zasedbeni politiki skušalo postaviti vse člane in članice na pravo mesto, statistika jasno govori, da so razmeroma mnogo bolje odrezali mlajši člani kot stari (Levar, Cesar, Marija Vera, Nablocka, Šaričeva). Nam vsem mora biti zakon, imeti dobre predstave z dobrimi igralci in dobrimi režiserji in dobrimi inscenatorji. Z vso ljubosumnostjo moramo varovati pridobljeno in priznano umetniško raven tega gledališča in nikakor ne smemo dopustiti, da bi se porušila z nedisciplino ali s površnostjo. To je naša zgodovinska naloga. Z izvrševanjem te naloge bomo upravičili priznanje, ki nam ga dajejo naši novi in stari obiskovalci, ki dan za dnem po napornem dnevnem delu polnijo našo hišo. Upravičili bomo priznanje, ki ga naša oblast v — 36 — e imenu ljudstva kaže našemu delu. Tu bi omenil priznanja s Prešernovimi nagradami in priznanja s skoro popolnoma novo izpeljano sistematizacijo, s katero so bile popravljene skoro vse prvotne nerednosti in s katero se je izenačila mera z beograjskim in zagrebškim gledališčem. 40 popravkov v prevedbah v enem letu, torej skoro vsem članom, je pač jasen dokaz razumevanja, za katero se ob tej priliki zahvaljujem. Še nekaj: »Tak se zažene, se pozneje ustavi mladenič — « Ta verz iz »Krsta pri Savici« mi je večkrat prišel na misel ko sem dobival poročila in ko sem sam opazoval delo dramskega Studia in ko sem se zanimal za obisk čitalnice v našem arhivu. Obe ti dve zamisli, porojeni iz želja članov, sicer zastavljeni, a sta iz nerazumljivih vzrokov popolnoma zvodeneli — zlasti Studio, ki je s svojim delom popolnoma usahnil. Negativna stran je tudi reorganizacija tehnične službe na odru in v elektriki. Tu se pozna, da kader ni polno zaseden in zato ne tako organiziran kot bi moral biti, a pri svojem današnjem sestavu je vsak posamezni član tehničnega osebja vreden vse pohvale in priznanja za vestnost in napor. Vodstvo ni zaradi gostovanj moglo izpolniti nekaterih obveznih študijev, zlasti nastop Zupana Jožeta v »Hlapcih«. Ob koncu lanskega pregleda sem ugotovil: »Zdi se mi, da se z naslonom na progresivna oporišča v naši gledališki tradiciji in z iskanjem novih zdravih poti, s svojo umetnostjo vključujemo v osnovne kulturnopolitične smeri slovenske umetnosti.« — Mislim, da smo za to hotenje že v letošnji sezoni dobili potrdilo in to prav od tistih, ki so še pred letom govorili in pisali o našem nemškem gledališču ali o Burgtheatru ali o dekadenci. Ali pa morda takrat niso hoteli iskreno gledati ali pisati, ali pa niso znali? Ali pa se je naše delo v enem letu moglo toliko izpre-meniti? — Tovariši! Tako smo pregledali naše delo v sezoni, ki se bo v nedeljo v Beogradu zaprla in za katero se vsakemu posamezniku toplo zahvaljujem. Če je bilo to delo v znamenju potrebnih bučnih zunanjih manifestacij in prenavljanja hiše, naj bo delo v prihodnji sezoni bolj v miru in posvečeno še bolj zbranemu, še bolj temeljitemu notranjemu delu, ki naj prinese nov umetniški vzpon naši hiši. GOSTOVANJE LJUBLJANSKE DRAME V ZAGREBŠKEM NARODNEM KAZALIŠTU (Nadalj evanje) Drugo delo, s katerim je nastopilo Slovensko narodno gledališče, je komedija Gribojedova: »Gorje pametnemu«. Ne moremo dati večjega priznanja izrednim sposobnostim režiserja in igralcev kot da ugotovimo, da so se pokazali za dostojne izvajalce velikega, blestečega bogatega, edinstvenega klasičnega dela ruske književnosti iz pričetka XIX. stoletja ... Režiser dr. Branko Gavella je s to predstavo dokazal, da poetičnost in realizem ni zapreka, ampak da sta neločljivo povezana pri vsakem pravem umetniškem ustvarjanju. Še nekaj — kar je prav tako važno — dokazala nam je veliko znanje režiserja Gavelle: realistična inscenacija nikakor ne izključuje možnosti, da je oder tudi radost očem, samo morajo vsi zunanji efekti služiti notranji idejni resnici komada. - 37 - 9 V roki režiserja-umetnika Gavelle tudi najbolj bleščeči »spektakularni« efekti poglabljajo razumevanje in niso nikoli cilj sami sebi... Režiser Gavella je pravilno razumel, da je prvenstvena naloga odrskega realizma predpogoj vsakega emotivnega delovanja, da ljudje, kostumi, kulise in pohištvo skladno oživljajo in sugerirajo duh, vso živo atmosfero gotovega zgodovinskega obdobja. Branko Gavella ni samo razumel, ampak je tudi mojstrsko rešil to osnovno in najtežjo nalogo... Stane Sever je pokazal širino svojih igralskih zmožnosti v vlogi Famusova, predstojnika državne pisarne. On, ki smo ga prejšnjega dne videli v vlogi Cankarjevega neuravnovešenega in občutljivega revolucionarja, je tu vtelesil starega plemiča, tirana z lakajsko dušo, ki je nesramno zadovoljen s seboj in se ponaša s »kvalitetami«, ki bi se jih moral sramovati... Famusov kakor ga je ustvaril Sever, ima v sebi nekaj pošastnega, nesramnega ravno zaradi samozadovoljstva. Kadar ga kaj iznenadi, bodisi beseda ali prizor, obstane zaprepaščen, da bi takoj nato po prejšnjem nadaljeval svoje govorjenje. S takimi in podobnimi majhnimi niansami je Stane Sever globoko interpretiral lik Famusova... Čackega je ustvaril — v polnem pomenu besede — Slavko Jan, ki si je nadel masko Gribojedova. V vsej predstavi je ena najuspelejših scen prihod Čackega... Tudi Ančka Levarjeva je dobro pojmovala karakter Sofije Pavlove. V velikem dialogu s Čackim v prvem dejanju je z neznatnimi gestami in s posebno gradacijo glasu izražala, kako se vse bolj oddaljuje od Čackega iz strahu pred njegovo eleinentarnostjo, ki ji do konca ostaja prav tako nerazumljiva, tuja. kot vsem iz njenega sveta. Molčalin Demetra Bitenca je bil več kot lik parvenija brez vesti. Bitenc je ustvaril nekega ruskega Tartuffa, ki je obenem spominjal na seminarista Rakitina iz Bratov Karamazovih. Neprestano na lovu za srečo, a obenem v strahu pred batinami, podjeten in splašen karijerist, pripravljen in sposoben vseh podlosti in nesposoben za vsako pravo ljudsko strast. Demetru Bitencu je vse to uspelo sugestivno prikazati v liku svojega Molčalina. Skalozub kot ga je podal Janez Cesar, ni bil karikatura monstruma, toda bil je monstruozen. Ni on nosil uniformo, temveč je uniforma nosila njega.. »Meni je samo, da pridem do generala« pravi Skalozub. Igra Janeza Cesarja nas prepričuje, da je resnično v tem ,vsa življenjska vsebina njegovega Skalozuba. Repetilov ima v tej bogati galeriji tipov poseben pomen tudi na kompozicijo komedije. Edvard Gregorin, ki ga je kreiral, je to izrazil s tako virtuoznostjo, da nam bo njegov Repetilov ostal v spominu kot veliko umetniško doživetje... Gregorin nam je podal nepozaben, pravljični lik aristokrata in klovna brbljavega liberalizma. Mira Danilova, Jože Zupan Bojan Peček, Marija Vera, Vladoša Simčičeva, Vida Levstikova, Tina Leonova, Ivanka Mežanova, Alenka Svetelova, Draga Ahačičeva, Elvira Kraljeva, Mihaela Šaričeva Ivan Levar, Marija Nablocka, Branko Miklavc, Dušan Škedl, a posebno Vida Juvanova v vlogi služkinje Lize, so obogatili galerijo tipov, vložili so dosti truda tudi v manj važne vloge in se držali na isti umetniški ravni kot oni v večjih in glavnih vlogah. To velja tudi za sluge, ki so po zaslugi režiserja imeli konstruktivno vlogo... Inscenacija Vladimirja Žedrinskega je, posebno v četrtem dejanju uspela in je bila vedno v skladu z inteneijami režiserja. Isto velja tudi za kostime in maske. Ta večer je občinstvo zapustilo gledališče z občutkom hvaležnosti za veliko umetniško doživetje. Ervin - 38 — I. CANKAR: Režija: Sl. Jan ZA NARODOV BLAGOR Scena: ing. V. Molka M. Danilova (Helena), L. Drenovec (Gornik), VI. Skrbinšek (Ščuka), P. Kovič (I. obč. svetnik), Fr. Lipah (Kremžar), St Potokar (II. obč. svetnik), M. Furijan (dr. Gruden) V. Juvanova (Helena), L. Drenovec (Gorrrik) VL Skrbinšek (Ščuka), I. Cesar (dr. Grozd) Fr. Lipah (Kremžar), St. Potokar (II. obč. svetnik), P. Kovič (I. obč. svetnik), VI. Skrbinšek (Ščuka), I. Cesar (dr. Grozd), L. Drenovec (Gornik) Narodni list št. 1216 od 10. maja 1949. Že prva izvedba Cankarjevih »Hlapcev« je pokazala mno^o dobrih kvalitet tega umetniškega ansambla, ki ima mnogo izrazitih in izkušenih igralskih talentov. Tako bo med drugimi stvaritev lika učitelja Hvastje v podajanju Fr. Lipaha ostala vsem gledalcem globoko v spominu, prav tako kot množični prizori, n. pr. režijski (Slavko Jan) izredno izdelan in izveden spopad v gostilni (IV. dej. »Hlapcev«). V podajanju komedije A. S. Gribojedova »Gorje pametnemu« je prišla do posebnega izraza zelo dobra in skladna skupna igra in izenačenost igralskih naporov vsega umetniškega kolektiva. Predstava je pokazala solidno in dobro naštudirano delo v režiji dr. Branka Gavelle. Z enakimi kvalitetami se je odlikoval ’ tudi četrti večer gostovanja s komedijo Bratka Krefta »Krajnski komedijanti« v avtorjevi režiji. .... Okusne inscenacije vseh treh predstav, izdelane po zamisli ing. Viktorja Molke (»Hlapci«), Vladimirja Žedrinskega (»Gorje pametnemu«) in ing. Franza (»Krajnski komedijanti«), so vredno doprinesle k uspehu uprizoritev. Naprijed št. 20 od 12. maja 1949. Režija Slavka Jana je lahko za vzor vsem našim gledališčem, kako se je treba lotiti Cankarjevega besedila... Spomnimo se samo na psihološko izdelan odnos med Jermanom (Stane Sever) in Lojzko (Ančka Levarjeva) ali Hvastjo (Fran Lipah) in Jermanom ali Komarjem (Pavle Kovič). Naedalje markantno karakteriziranje navidezno majhnih in nevaž-nih log: nadučitelj (Edvard Gregorin), Geni (Mira Danilova), Minka (Vida Juvanova), zdravnik (Vladimir Skrbinšek) itd., tja do pijanca Piska (Maks Bajc) in najmanjših vlog, ki jih sploh ni na sporedu. Prav iz teh izdelanih drobnih odnosov, iz te karakterizacije raste slika okolja, v katerem se razvija spopad med glavnimi igralci: Jermanom in Kalandrom (Janez Cesar) na eni in župnikom (Milan Skrbinšek) na drugi strani. Samo na osnovi take režijske zamisli je lahko uspel množični prizor v četrtem dejanju. Inscenacija Viktorja Molke je bik sijajen in prepričljiv slikovni okvir odlični režiji in igri ljubljanskega ansambla. Ni nas presenetilo, da je uspelo ljubljanskim izvajalcem oživeti Cankarjevo besedo v najadekvatnejši izvedbi, kar smo jih videli v Zagrebu; z uprizoritvijo odrsko težke velike klasične komedije Gribojedova »Gorje pametnemu«, so slovenski gostje postavili na zagrebški oder najboljšo klasično rusko predstavo v zadnjih letih. Visoka kvaliteta te izvedbe je nesporna in uspeh povsem zaslužen. In kot pri »Hlapcih« je tudi tu predvsem režiserjeva zasluga. Branko Gavella je z iznajdljivo, realistično režijo dosegel veliko umetniško realizacijo svoje bogate režiserske tradicije ... Treba se je samo spomniti na neme prizore v začetku in na koncu predstave, na prihod Čackega, ki je imel masko Gribojedova, v I. dej. (scena Čackega z Zofijo Pavlovno ob kaminu), na monolog Čackega v III. dej. medtem ko »družbena elita« pleše, na učitelja klavirja, na nastop Repetilova v IV. dej., na koncepcijo Famusova in Molčalina, da lahko pravilno ocenimo solidno delo Branka Gavelle. Naravno, da uspeh predstave ni samo zasluga režiserja, temveč vsega ansambla. Vloge Čackega (Slavko Jan), tamusova (Stane Sever), Sofije Pavlovne (Ančka Levarjeva), Molčalina (Demeter Bitenc), Repetilova (Edvard Gregorin), Zagoreckega, Lize, cele galerije tipov Famusovih, bodo ostale obiskovalcem trajno in sveže v spominu, tako kot se ljudje navadno spominjajo samo največjih umetniških doživetij. Tretja in zadnja predstava je bila komedija Bratka Krefta »Krajnski komedijanti«. Dva odlična igralca (Stane Sever in Ančka Levarjeva) sta pokazala v vlogah Matička in Micke čisto nove varijante svojih širokih igralskih zmožnosti. Slovenski gostje so dokazali, da je gledališka umetnost v LR Sloveniji na visoki stopnji, da so na poti do zmage socialističnega realizma na odru prišli dalj od zagrebškega gledališča. Obvladali so dva osnovna pogoja: dosegli so homogenost svojega ansambla, popolnoma odstranili vpliv zvezd in improvizacije in imajo že kader dourih, iznajdljivih režiserjev. K temu uspehu jim iskreno čestitamo, a obenem se moramo pri njih učiti. M. Matkovič. Vjesnik št. 1258 od 19. maja 1949. Da bi Zagrebčanom čim vernejše prikazali raven sodobne slovenske gledališke umetnosti, so ljubljanski gostje izbrali tri, po karakterju, času in problemih različne drame. To so Cankarjevi »Hlapci«, Gribojedova komedija »Gorje pametnemu« in Kreftovi »Krajnski komedijanti«. Interpretacija »Hlapcev« ljubljanske Drame je vsekakor ena izmed najboljših odrskih realizacij Cankarja na zagrebškem odru. Režiser Slavko Jan je znal izkoristiti in podčrtati vse najpozitivnejše elemente Cankarjeve dramatike in je upodobil na odru kos življenja slovenske družbe iz 1910-tih let. Vestno in solidno izdelani detajli so bili skladni z režisersko odrejeno koncepcijo linje drame, tako da je zagrebško občinstvo doživelo res celotno predstavo kakor malokdaj doslej. Še dolgo se bodo gledalci spominjali vestno naštudiranih vlog Jermana (Stane Sever), Hvastje (Fran Lipah), nadučitelja (Edvard Gregorin), Lojzke (Ančka Levarjeva) in drugih. »Gorje pametnemu« klasičnega ruskega komediografa Aleksandra Gribojedova je za izvajalce težka naloga... Ansambel iz Ljubljane je s svojo izvedbo Gribojedova dokazal, da je kos tej nalogi. Vešča roka režiserja Branka Gavelle nas je z njegovim ansamblom prestavila za cele tri ure v »tisto tožno preteklost, iz katere je Rusija izšla na široko cesto zvezdam naproti«, oživel je pred nami »mrak Nikolajevske polnoči«, •v katero so Čackiji prinesli luč naprednih, svobodomiselnih idej. Solidna igra igralcev... je ustvarila odlično predstavo, ki jo zmore samo ansambel z visokimi kvalitetami. Famusov (Stane Sever), Sofija Pavlovna (Ančka Levarjeva), Čački (Slavko Jan), Hljostova (Marija Nablocka), Repetilov (Edvard Gregorin) so živeli pred nami, a to je najvišja oznaka za izvedbo vloge. Zadnji večer so odigrali »Krajnske komedijante;- sodobnega slovenskega književnika Bratka Krefta... Izvedbo »Krajnskih komedijantov« so gledalci sprejeli zelo prisrčno in s tem dokazali simpatije do oživljenja slovenske kulturne preteklosti na odru. Predstava je pokazala nove sposobnosti tega izvrstnega igralskega kolektiva. Z resnostjo, s katero delajo na igri, na velikih in majhnih vlogah, z izenačenostjo in vigranostjo svojega ansambla so se člani ljubljanske drame predstavili zagrebškemu občinstvu kot umetniški kolektiv visokih kvalitet, eden najboljših v naši državi. Cena Gledališkega Hsta din 10,— Lastnik in izdajatelj: Uprava Sloyenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. — Urednik: Ivan Jerman. Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljana.