340
DIMITRIJ RUPEL: NA POL POTI DO OBZORJA*
Na zavihku hrbtne platnice svojega prvega romana je pisatelj zapisal tudi tole: »Zdi se mi, da sem obstal nekje na sredi, sredi med iluzijami
in resničnostjo (.. .)«• Dasi navedek ni iz romana, je zadelj povzetne načelne usmeritve pri razčlembi miselnih, kompozicijskih in slogovnih plasti vendarle pomemben, saj nakazuje
* Delo je izšlo v zbirki Pota mladih pri Mladinski knjigi v opremi Andreja Habiča.
Dimitrij Rupel: Na pol poti do obzorja
341
izpovedno jedro,  delnega  določitelja leposlovne obdelave.
Izpovedno izhaja roman iz dvojnosti, pravzaprav iz nemira, ki rezul-tira iz razpetosti med »iluzijami in resničnostjo«, in sicer navzlic vnaprejšnje zavesti poraza, nemoči, ki človeka osmuka namena, dejavnega odnosa do sveta. Konfliktnih nasprotij Rupel ni zavrgel, le prikril, umiril jih je, motiv iskateljstva je potenciral z njihovo prikritistjo. Nasprotja je ujel v tisto človekovo lego, ki se v njej hotenje po preseganju in zavedanje resničnega položaja zaostrita v bivanjski nemir, ta pa zadobi obliko tragičnega iskanja, tragičnega zato, ker je končen poraz že od vsega začetka očiten.
Izhodiščna lega Ruplovih likov je spoznanje človeka in njegovega okolja kot nezadostnega, brezosnega bitja in enake stvarnosti, tako da je eksistenčna individualizacija nemogoča in zato tudi usodna. Ta podoba pa se zdi preveč zunanja, saj je le povod dejanj, nadrobnejša dopolnitev in vzrok se kažeta namreč v človekovem prirojenem, prvinskem nemiru, podedovanem prizadevanju za absolutno bivanjsko osjo, za bit. Osrednji liki Tomaž, Marko in Rockeffeller se čutijo ujete, vržene v svet, obenem pa hočejo to stopnjo preseči, si poiskati svoj svet. Toda ker rešitev morejo le domnevati, hkrati pa se jasno zavedajo končnega poraza, ostanejo tujci v okolju in celo v sebi, miselno pa se vrtijo v relativnosti, v deabsoluti-zaciji in v težnji k popolnosti. Tomaževa izhodiščna lega je recimo tako zrahljana, sam pa tako razvrednoten, da je že kar nujno njegovo nagibanje k resnignaciji, h grotesknemu spoznanju labilnosti sveta in bivanja, kakršnega izpričuje recimo tale stavek: »In zdi se mi, da vse vem, vse mi postane jasno, ni več zgodovine, ni več revolucije, ni več prepirov, ker imajo vsi prav, samo še smrt se ti
zgodi, tako mimogrede, ko si enkrat slabe volje ali je posebno slabo vreme« (stran 59). Iz teh besed je mogoče domisliti nevzdržnost takega sveta, nevzdržnost in nezadostnost, ki ju uteleša tudi privid drugačnega, trdnejšega sveta, drugačne človekove lege. Ta svet je toliko izpraznjen, da je celo zavest smrti medel ostanek stiske in pošasti, medla sled nekdanje dokončne meje, ki je prej bila vsaj zasilna os. Tomaža in Rockeffellerja to spoznanje pahne v položaj, degradiran do obupa, saj se jima s tem razkrije brezizhodnost, kakor priča tale misel: »Vedno si na isti točki. Nimaš se kam umakniti.« (Stran 121).
Očitno je dvoje: Ruplovi liki se zavedajo nevzdržnosti v svoji legi, obenem pa breizhodnosti iz nje, ki jo privid rešitve preveličuje do boleče razklanosti, do obupa. Prav ti skrajnosti, ki sta gonilna dvojnost pripovedi, pa se stekata v tretjo pot, ponujata tretji »način« obstoja. Tega je najti v mislih in dejanjih prve osebe v romanu, pri Marku.
Kaj je bistvo te poti? Sam pravi takole: »Na pol poti do obzorja je daljava, kjer se zgubijo neprijetni ostri obrisi. Tam se začenja domišljija.« (stran 75). V jedru te misli je umik v nezavedanje človekovega resničnega položaja, zasuk k prividu, k neresničnosti, k viziji pristnejšega sveta, skratka, osredje je v človekovi izpraznitvi, v izničenju obupa, groze, vsakršne stiske, v nekakšni postva-ritvi. Poskus bega in njegova spodle-telost lahko Marku vsilita tudi tako »razčlovečeno« in v končnici izrazito nihilistično spoznanje: »Vsi nekaj doživljajo, meni pa se nič novega ne dogaja, dogajajo se mi trgovine in ulice, kinematografi...« (stran 85). Edina rešitev je tedaj v zravnavi z danostjo, v približanju stvarem, v ognitvi bolečim stiskam in v vsaj dozdevnem umiku v svet stvari, zakaj v njem ni nesmisla, poraza, miselno
Ernest Kobolt
342
utemeljene in nedosegljive bivanjske navpičnice, temveč le še popolna zravnanost z vsem, tudi s smrtjo.
Vendar zavest vrženosti v svet, smrti, nemoči, poraza in podobnih zagat je v romanu le na pol presežena, prignana je do za silo neboleče soobstojnosti. V kali še ohranja prvotni nemir, zakaj Ruplov človek v resnici ostaja »na pol poti«, sklepna misel pa je tale: »(...) nobenega naprej ni, nobenega dokončnega naprej, je samo nikdar razrešeno potovanje proti obzorju.«  (stran 75).
Taka razčlenitev izpovednega jedra je morebiti nekolikanj nasilna in ne povzetna, ker ne upošteva prav vseh plasti, pomaga pa razkriti leposlovno obdelavo dokaj sodobne snovi, miselnih in duševnih stisk in razsežnosti dela današnjega mladega rodu. Zdi se namreč, da prav to tkivo določa literarno obdelavo, določa kompozicijsko in slogovno, zato ga je moč vzeti za napotilo pri razčlembi umetniške predelave.
Roman je dokument, vzporednice z resničnostjo so očitne, ubrane z resničnimi dogodki, ljudmi itn. To pomeni, da je roman odsev naše miselno in fabulativno zelo razgibane stvarnosti, podoba miselno in. doživljajsko na moč razgibanega današnjega mladega človeka. Morda se je Rupel prav zategadelj odločil za tako imenovani roman toka zavesti, tedaj za izrazito moderno obliko leposlovnega ustvarjanja. Pripoved je prepustil naratorju in mu jo povsem podredil, in sicer tako, da ni obrzdal niti njegove razvnete asociativnosti, njegovih miselnih in čustvenih preskokov: pripoved je prilagodil nemiru osrednjega lika. Naracija se vseskozi razpenja med dualiteto (in delno tudi izhaja iz nje), se naravnava po re^ zultanti    temeljnih    nasprotij,    zato
kompozicijsko in slogovno ni enotna, ni linearno tekoča. Drobijo jo močne kompozicijske cezure, reminiscenčna vračanja, ki kreativni zamah kdaj pa kdaj tudi slabijo. Rupel romana kompozicijsko ne gradi, pripovedi ne stopnjuje, ampak gradivo le dodaja, ga bolj ali manj posrečeno utemeljuje, pojasnjuje, kar pa tu in tam zdrkne v »fabulativno«preobilje in kreativno nesmrtnost. Slogovno je večinoma enoten, dosleden, a ponekod z miselnimi prebliski, večkrat tudi z igrivostjo, z načrtnim vnašanjem narečja, z dokumentiranimi zapisi in z zakonitostjo »pointilističnega« dojemanja in notranjega reagiranja, kakršnega je najti denimo v Jovceovem Uliksu, sestavlja stilni konglomerat. Zato so seveda razumljiva tudi poosebljanja stvari, postvarjanja anorganskih sestavin, domiselna preoblikovanja v prividnost in simboliko ter ne nazadnje tudi ekspresionistične prefigu-rizacije, ki se v pripovedno tkivo vra-ščajo zelo pretanjeno, četudi vselej niso izvirne.
Dasi omenjene lastnosti dokazujejo, da Rupel obvlada sodobno pisateljevanje, vendarle ne odtehtajo nedode-lanosti in neenotnosti romana. Pisatelj sicer odkriva nekaj svojevrstnih slogovnih prvin in jih tudi uporablja, toda ni jih izpeljal do konca, ni jih dognal dalj kot do poprečne stvaritve in' odvečne leposlovne virtuoznosti. Prej mu je pošla ustvarjalna zagnanost, prej ga je snov prerasla. Roman Na pol poti do obzorja je zategadelj po uresničitvi le torzo, po ustvarjalnih nastavah pa znamenje nedo-mišljene in neizpeljane stvaritve. Ustvarjalna nesklenjenost je tedaj poglavitna pomanjkljivost Ruplovega knjižnega prvenca.
Ernest Kobolt