J. PAHOR: 0 rsformi itt (Nadaljevanje,) O kmetijskih, trgovskih, obrtno-na daljevalnih šolah ni treba posebe govoriti. Ker so nastale v novejšem času in iz dejanskih potreb, je tudi pouk v njih praktično in ob enera individuaino urejen. Prav tako bo gotovo tudi s kmetijskimi tečaji, ki bodo imeli določne ucne smotre pred seboj. Drugače je s sedanjo ljudsko šolo. Sicer gredo mnenja o njej še najmanj narazen, vendar vidimo, da vzlic temu preživlja prav v tekočem stoletju mnogo novosti. Marsikatero novo načelo je dobro, pa mora radi formaliznia o pouku zopet izginiti, ne da bi obrodilo pravih sadov; marsikrat se tudi princip, ki je sam na sebi zdrav, potvori tako, da izgubi učitelj njegovo bistvenost iz oči. Naj navedem le gibanje za umetnostno vzgojo in stezosledstvo. Prvo se ni moglo v ljudski šoli prav razviti. ker je bilo omejeno le narisarski pouk kot tak, brez pravih sredstev, brez smotrene uredbe in brez praktičnih ozirov; stezosledstvo pa se pojmuje pri nas preveč v državnoorganizatornem in premalo v družbenem smislu, da bodi namreč vir ljudskega zdravja. Navesti bi mogel še drugih prirnerov, a naj zadošca ugotovitev, da gredo nova prizadevanja le vse prevec kakor nekaka poskušnja mimo šole, brez sistema in zato tudi bez pravih koristi. Nedvomno je, da zgolj eksperimentiranje ne more pustiti trajnih posledic. Dokazuje nam pa, da ljudska šola ne bo mogla več ostati tam, kamor je bila postavljena z zakonom 1. 1869 (oz. z novelo 1. 1886). Vendar je svrha ljudske šole izven razpravljanja. Prejkoslej ostane resnica, da mora oskrbeti osnovna šola posamičniku zadostnega osnovnega znanja in spretnosti, kakor tudi osnove morale kot članu družbe in države. Le kako naj se to vrši, je mogoče pretresati. Pred vsem z načelom praktičnosti. Kako naj se v osnovni šoli uredi pouk, da bo budil čim najbolj praktični čut, to je veliko poglavje, ki ga bo moralo vse učiteljstvo resiti skupno. Prav tu naj bi govorilo svojo odločilno besedo o reformi šolstva. Zdi se mi, da bi bilo dvoje. Prvič : temelje pouka spremeniti in izvesti dosledno kolikor možno koncentričnost, drugič: vzgojo kot tako izločiti in skrbeti, da bo vzgojnost vseboval pouk sara, s svojo smiseljnostjo in sorodnosijo z življenjem. Ne smemo pozabiti, da v ničemer človek tako ne razvija svojih telesnih, duševnih in nravnih sposobnosti kakor v delu. Na ta nacin pa se zadosti tudi načelu o samorazvoju, kolikor pride že v osnovni šoli v poštev: praktični pouk izključuje že sam vsako nasilstvo na učencu, zbuja zanimanje, podžiga podjetnost in določa smer gojenčeve samodejavnosti. Le če bo otrok v pouku povsod sam iskal, preizkušal in se prepričeval, če bo mislil o koristnosti, napel vse svoje sile v dilemi ter se samostojno odločal, bo mož kedaj s tvorno roko, iniciativno posegal v življenje, oblikoval lastno usodo in koristil svoji okolici. Le tako vzgojen mož bo sledil snovanju javnosti, ker bo jasno videl vse krog sebe. Ne pozabljajmo, da vladajo svet jasne in praktične ideje, ki se dado uresniciti. Priznajmo, današrrja šola se omalovažuje. Odkod to ? Predvsem odtod, ker zaradi nepraktičnosti pouka mladina ne more dobiti vpogleda v vrednost tega, kar se uči. v pomen znanja. Zato tudi v prihodnosti navadno ničesar več prostovoljno ne stori za razširjenje svoje nazobrazbe. Poznam stavbnega podjetnika, ki je napadal šolo, češ, da nima ničesar od nje, in da si je le z lastnim trudom priboril svoje znanje. Taka trditev ni brez vse resnice: na Angleškem odhaja odgojenec iz šole prepričan, da se mora še vsega in posebno čitanja učiti z vstopom v praktično življenje. In menda se nikjer drugje taka množina knjig in revij ne prečita, kakor ravno pri njih, medtem ko jim služi casnik le malo in samo v informacije. Tudi pri nas bo moralo prodreti, da koristi le ono, kar je polna last in ima praktično vrednost. J. J. Rouseaujeva trditev o ucencu. ki ve za najoddaljenejše kontinente sveta, a ne zna najti poti iz Pariza v predmestje St. Denis, velja pri nas čez 150 let še vedno. Otroku, ki sam ni meril, tudi vse znanje umetnih računov s tisočinkami, miljonkami metra ne bo prav koristilo, če nima posebnega, lastnega daru za izkoriščanje teoretičnih naukov. Če ni preizkušal n. pr. a in ha na prostem, si ju tudi ne bo znal prav predstavljati: ostala mu bosta zgolj šolska pojma. Isto je s pismenostjo. Tudi najlepša pisava ne zaleže mnogo, če si ucenec naposled ne zna prav pomagati pri navadni dopisnici. Sicer se omika narodov meri po analfabetih, vem pa iz mnogih izkušenj, kako malo imajo ljudje od svojega znanja v pisanju in tudi čitanju le radi dejstva, ker naucenega izkoriščati ne razumejo. In kaj šele s praktično uporabo realij! Lahko trdimo, da je šola s svojim učnim sistemom dosegla mnogokrat prav nasprotni uspeh: omrzila je delo in vzgojila zajedalce, ki z nereelnimi posli izkoriščajo poštene, delavne ude družbe. To tem lažje, ker ustvarja kapitalistično gospodarstvo ugodna tla sličnim nezdravim odnošajem. Že v ljudski, posebno pa še v srednji šoli imamo vse preveč učencev, ki predobro vedo, da se lahko odtezajo nele vsakemu telesnemu, temveč tudi duševnemu delu, ker jim to dovoljujejo razmere, ki v njih žive. Dolžnost države je, da take pojave onemogoča z modrim šolstvom, da onemogoča posebno ono luknjičavo polizobrazbo, ki jo srečajemo pri vsakem koraku in ki napravlja toliko škode v živIjenju. Se nekaj bi nioralo imeti naše šolstvo: pečat naših razmer. Sicer izhaja to že iz nacela o prakticnosti, vendar podčrtam še posebe. Že v osnovni šoli je tolikokrat potreba, da se nese pouk ven izmed štirih sten, da se uči mladina o magnetni igli pod. širokim nebom, da vidi erozivno silo vode v hudourni strugi itd.; nič manj važno ni, da srednja šola te osnovne izsledke razširi z resničnim opazovanjem in preizkušanjem, da naposled povzame dejstva in ugotovi splošno veljavne resnice in zakone. Kakor se uči Anglež v svojih podjetjih, v muzejih, v svojem parlamentu in v kolonijah, tako bo moral tudi naš razumnik prepotovati in spoznati našo zemljo, če bo hotel dobiti jasnih in praktičnih idej, vkorenjenih v življenskih razmerah, da z njih pomočjo vodi snovanje Ijudstva in poveča blagostanje in kultnrnost naroda. Naše šolstvo bo moralo iti vzporedno pot, dabo kedaj res bistveno odgovarjalo našim potrebam. Praktična pot vodi vedno iz posebnega v splošno, toda kar je resnično naše to pravzaprav še nikjer ne tvori osnov našemu pouku, ne v ljudski in ne v srednji šoli. V poslednji čujemo o vsem, o dvorskih strankah starega Bizanca in o ustavi južnoamerišldh republik, tako bore malo pa o svojem lastnem gospodarskem in politiškem razvoju v minulem polstoletju avstrijskega poliliškega življenja in morda celo nič na o hrvatski samoupravi, o važnih sličnih stvareh. Zato nič čuda, če izginja, kar je v naši bistvenosti, kar je dobrega, organskega v naiem razvoju, da se nadomešča naposled s tujimi, največkrat škodljivimi gospodarskimi, politiškimi in nravnimi vrednotami. (Dalje)