394
L.  S.  Mozirski:  Uskok.
Čemd? Ne  delaj mi  krivice ! Kdo sem?  Poglej  mi  bliže  v lice! Sedaj  sem  Brahma, tvorec  tvoj. Ustvarjam z modroj   ti  rokoj Svet  poln  življenja,  velekrasja, Svet poln  razuma  in soglasja. A zdaj   sem Siva, ki  ta svet Prevračam  v  kaos  divji spet. A nisem  Brahma niti  Siva. Le  moč pri rod na jaz sem živa ! In  ne ustvarjam ti  svetdv, Ne uničujem jaz jih.   vnov  — Le gibljem  se brez  prenehanja, Od vekov večno brez prestanja . . Ne  vem,  kaj je življenje,  smrt, Neznana srd  sta  mi in  črt, A  tudi  ne  poznam  ljubezni ;
Ne vem,  kaj je dobrost in zlost, Ne  vem, kaj  greli je,  kaj  svetost, Pozndm le  —¦  zdkon  svoj  železni; Nepremekljiv,   strog,  večen je In  trd,  neoporečen je ! Kdo sem ? Ugibaj ! Sfinga bajna, Neuganljiva,  v  bistvu  tajna! Kdo sem ? Le premotravaj  me, Spoznavaj,  proučavaj  me  — Zabava krasna,  duhovita  — Do dna spoznal ne boš mi  bita ! Jaz sužnja  tvoja?  Rob  ti  moj? To  večni je mej  nama boj. Komu na prid, kdaj  boj  konča se, Ki z novoj  siloj  vsak  dan rase ? Kdo sem? Kdo pač razreši dvom? Vesoljnost jaz sem,  ti  atom !
A. Aškerc.
^Z
Uskok.
»ajaše belca čilega junaški  voj, Za njim v krvavo sečo gre" navdušen roj. V  desnici sabljo  krvorosno voj   vihti, A bojaželjen k nebu se   »ura!«   glasi.
A vsak ? — Cuj, do nebd se zmage ori glas! Strašljivca tam leden pa spreletava mraz , . . Še jeden sam naval — in v prahi vrag leži! In vsi naprej! On sam, on sdm nazaj zbeži...
Top6v stotina nosi  smrt  čez plan, Svinčena   toča  trosi  tisoč  težkih  ran; A vojsko  tira le naprej srčan pogum . Umika se železni zid sovražnih trum
»UriS,  ura1«   razlega jek  se  do  neba. Ovenčan   v  zraku  zmage  prapor  plapola! Čeprav  porazil meč je mnog junaški  cvet, Vesel praznuje zmago rod za dom svoj vnet.
Junak je vsak. Boj ljuti slavno bo končan. O,  hrabri  četi tej je bledi strah neznan ; Saj  za svobodni  prag  očinski  se bon', Vsak veren sin zanj rad žrtvuje srčno kri.
A kaj mož^m jeklenim guba se obraz, Ko  tolpi tam  odpirajo zdaj  ozko  gaz? Vztrepeče  vsem srce . . . Pravično sodi Bog! Mi k zmagi šli smo — na morišče gre uskok. L.  S.  Mozirski.