LJUBLJANSKI ZVOTs Mesečnik za književnost in prosveto. XLIII. L. 1923 11. stev. IZDAJA TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI. Vsebina novembrovega zvezka: 1. Dr. J. Kelemina: Pesnikova osebnost. (Konec prihodnjič.).....593 2. Stano Kosovel: Finale...................600 3. Marija Kmetova: V metežu. (Konec prihodnjič.)........601 4. Miran Jarc: Vodoravnost.......*...........615 5. Juš Kozak: Dota. (Konec.).................618 6. Ferdo Kozak: Prejel sem tvoj pozdrav..............626 7. Cvetko Golar: Beli konj. (Konec prihodnjič.)..........627 8. Dr. Drag. Lončar: O Slovakih in njih Matici. (Konec.).......636 9. I. A. Krylov s B. Vdovič: Prcpotnika in psi............641 10. Ivan Zoreč: Kraljevič Marko. (Konec.).............642 11. Srečko Kosovel: Predpomladni večer.............647 12. Književna poročila ....................648 K. D.: Dr. Alojzij Kes: Jadranski Almanah za leto 1923. — J. A. G.: Poljudna izdaja Prešernovih poezij. — Alfred Šcrko: Nedeljkovič Dušan: Orientacije saznavanja. — Milan Jarc: Karel Širok: Slepi slavčki. — Pavel Karli n: Fran Onič: Darovanje. — Mirko Pretnar: Marijan Mikac: Efekt na defektu. 13. Kronika.........................655 A. D e b e 1 j a k: Sara Bernhardt. „Ljubljanski Zvon" izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 90 Din, za pol leta 45 Din, za četrt leta 22*50 Din, za inozemstvo 105 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 10 Din. Odgovorni urednik: Fran Albrecht. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. Last in založba «Tiskovne zadruge», z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLIII. letnik 1923 11. številka Dr. J. Kelemina: fizijološke organizacije izvestnim psihološkim tipom, to je, da poseduje habituelno razvitost tega ali onega čuta, te ali one dušne strani. Ozir na take nadvladajoče dispozicije v duševnosti pri* pomore bistveno k umevanju produkcije kakega pesnika; zastonj pričakujemo n. pr. od njega plastičnih slik, ako ga ni obdarila narava z zmožnostjo gledati v svet pojavov telesno. Pesniki s tako enostransko darovitostjo se bodo stavili v nasprotje s slučajno vladajočimi strujami, ki zahtevajo od njih nekaj drugega, kakor to, kar morejo dati oni. Nadalje jc razvidno, da so naše porazdelbe v razdobja kot naturalizem, idealizem itd. izvršene samo za oko. Eksprcsijonistični slikarji so nastopali davno prej, kot jc bila izdana ekspresijonistična parola. O temperamentu današnja psihologija ne govori več prerada. Stara šola jc vpostavila štiri temperamente, pri čemer se misli na zakoniti odnos med psihofizijološkim poslovanjem in načinom čuvstvovanja. Znano je, da se pesnik in umetnik vobče rad stavi v vrsto sangviničnih temperamentov. Tej kategoriji je lastna povečana dražljivost celotne čutno*duševnc organizacije in stopnjevana energija dejstvujočih funkcij; pospešen, toda inter? mitirajoč tempo poteka duševnih dožitkov; bliskovit, čezmejen razmah sil, ki mu sledi prav urno utrujenost, da, izčrpanost; hlastno grabljenje in požiranje novih vtisov, skakajoče mišljenje, neposredno menjavanje med stanji manične veselostne raz* draženosti in najgloblje duševne depresije, živahno reagiranje napram osebam in stvarem svoje okolice, ki jo doživlja in pre* šinja s svojo osebnostjo in proti kateri postavi svoje organe... Nočem se muditi tukaj s pripomnjo, da se nahajajo pesniki* umetniki pač tudi med drugimi temperamenti, temveč se rajši obrnem k točki, ki nas mora predvsem zanimati, to je k delavnosti produktivne fantazije. V delovanju produktivne fantazije imamo središče pesniškega ustvarjanja, pri katerem so sicer udeležene vse druge zmožnosti naše duševnosti. Samovrstnost fantazije nam je podana z bistvom koncepcije, to je z načinom funkcije, pa tudi s formalno in materijalno kakovostjo njenih tvorb samih. V začetku stvariteljskega procesa stoji inspiracija, to je od pesnikov dostikrat opisano, vzhičeno stanje, v katerem zazre (ali zasliši) pesnik z notranjim očesom svojo pesnitev v celotnem narisu: ta duševni produkt imenujemo kratko domislek... Ako se vprašamo, kaj je povzročilo v pesnikovi duši ta do? mislek, ne vemo odgovora. Dilthey in drugi naglašajo z vso ener? gijo pomen dožitka za ustvarjanje. Med konstitutivnimi znaki pesniške osebnosti smo navedli njeno potencirano zmožnost doživljanja raznoličnih vsebin kot so zaznave, čuvstva, strem? Ijenja, spoznavanja... In sicer se more zmožnost za najintenziv* nejše doživljanje vsebin raztezati ne le na dožitke lastne zavesti, marveč tudi na tuje zgolj predstavljane vsebine. Pesnika žene k delu notranja potreba, se osvoboditi od pritiska strastvenih in bolestnih stanj, v katera so ga zavedli vnanji in notranji dožitki. Pesnitve so izpovedi ali odgovor umetnikov na ona stanja in na one dožitke; literarna veda ima potemtakem v posamni pesnitvi ugotoviti one osebne poteze, ki so dale povod ustvarjanju. Pesniški sujeti so sicer odgovor umetnikov na pritisk življenja, toda niso nikoli zgolj prikrite ponovitve nekdanjih dožitkov, tudi ako so nastale iz njegovih najosebnejših skušenj, temveč nove tvorbe, v katerih je tekom njih razvoja uničena ona podlaga, iz katere so prvotno zrastle. Pri taki razlagi se nam ustvarjanje prikazuje kot čisto asocija? tiven proccs in fantazija kot pasiven medij, skozi katerega gredo dožitki, da zadobe umetniško obliko. V resnici se da v dosti pesnitvah odkriti tako «osebno jedro»; pri kakih lirskih pesnitvah bo to celo nekaj regularnega; na splošno pa ne zadostuje nc razlaganje s pomočjo dožitkov kot agensa ustvarjanja in ne z zgolj asocijativnimi procesi; s pomočjo teh dveh činiteljev bi prišli zgolj do elementarnih izbruhov pesnikovih dožitkov, a ne do oblikovanih umetnin. V pesniškem udejstvovanju se marveč očituje oblikovalni nagon, in ta se nc polasti pač le lastnih dožitkov, temveč vsako? likih predmetov; udejstvuje se tudi pri podrobnem izdelovanju prvih zasnutkov; ta naporni posel pa se ne vrši več ob pasivnosti fantazije, temveč zahteva hotenje in naprezanje moči. Pesnik ima umetniško intencijo, prikazati objektivno predmet svoje intuicije. Ta namera tvori oblikujoč princip pesnitve v celoti in v po» samičnostih. Ako se torej prikazuje prva koncepcija kot pasivno dogajanje, leži v izpeljavi že aktiven moment. Izdelovanje prvih domislic je neprekinjena veriga asocijativnih procesov in aktov hotenja, katere ovladuje enotna ciljna predstava. Pri ustvarjanju pesnitve se uveljavlja prvi domislek kot ureja* joča enota, kot osnovni motiv vrstečih se predstav človeške fantazije. Pojmujoči razum, ki je stal sprva bolj v ozadju, se udejstvuje kesneje na ta način, da si pride umetnik glede osnovnega motiva na čisto; nadalje podpira fantazijo s tem, da zavrača ncprikladne asocijacije in ji pomaga na nadaljnji poti s tehničnimi sredstvi. Ta reflektirani osnovni motiv se dostikrat zove ideja pesnitve; ista zamislica obstoja v pesnikovi fantaziji kot osnovni motiv in v njegovem razumu kot ideja. Fantazija prispeva naravno svežost ter nazornost gledanih podob, razum pomaga zasnutku do zaokroženja. Z ozirom na to, da se nam očitujejo nekateri umotvori bolj kot rezultat naivnega ustvarjanja, dočim nosijo drugi na sebi sledove refleksije, ki se je zanje upotrebila, določimo lahko v stvarjajoči fantaziji dva važna tipa, namreč intuitivno in pa kombinujočo fantazijo. Pri intuitivni darovitosti se strnejo pesniku, brez iskanih ali zavestnih asocijacij podobe spontano krog osnovnega motiva, za* dobljenega v nenadni inspiraciji. Intuitivno*spontan tip vrši svoj posel «po skrajšanem postopku» in ne pozna prave borbe s pro* blemi in snovmi kot kombinujoči. Tukaj je postopek docela različen od prejšnjega; namesto intuicije stopi ciljno logično mišljenje. Produktivno nastrojenje se bo tukaj pojavljalo bolj redko in ne brez napora od strani subjekta. Najčešče bo pač le zavestno, intenzivno mišljenje sprožilo koncepcijo. A tudi ta se razodeva kot trudapoln posel; kajti po* samezna podoba se mora zadobiti z refleksijo, strnjenje slik pa s kombinacijo. Vsak tip ima svoje prednosti in slabosti. Lahkota in brzina ustvarjanja pri intuitivnem umetniku utegneta povzro* čati površnost pri obrazovanju strnjene in trdne kompozicije, vsestranske motivacije, in tudi pri stilističnem izpiljenju; kombi* nujoč postopek, ki se vedno podvrača kontroli razuma, ki pre* vidno tehta, se utegne prej izogniti tem hibam; zato pa bo dostikrat radi prekorenite refleksije prvotna svežost njegovih do* mislekov medlejša. Seveda tudi pri intuitivnem načinu ni opravljen ves posel že s prvo notranjo koncepcijo, dasi so tukaj žc v prvem zasnutku vse posamičnosti bodoče celote trdno in sigurno na? kazane. Nasprotno se pri čisto naivnem stvarjanju ne sme izločiti nadzirajoče sodelovanje razuma. Ne enega ne drugega tipa ni v naravi najti docela obrazovanega. Še dva nadaljnja razločka, namreč plastično in diflucntno fantazijo, jc moči dobiti iz analize podob, ki jih ustvarja fantazija. Čutni in duševni, snovni in duhovni elementi tvorijo jedro naših zaznav in predstav. Z ozirom na to, ali se v duši pesnikovi krepkeje uveljavlja čutni ali afektni faktor in je oko vpostavljeno bolj na vnanje, telesne, ali notranje, duševne eksistenčne oblike, pripadajo tudi slike človekove pretežno telesnemu ali pa dušev* nemu svetu. Fantazija, ki jo vlada čut, se obrača bolj na čutni dožitek, lepi bolj na površju in pogreša zato poglobitve po čuvstvu. Na drugi strani pa bo oko, ki je vpostavljeno na čutni svet in izvežbano v opazovanju oblik čutnih dožitkov, proizvajalo jasne, ostro začrtane, prvotni zaznavi se bližajoče podobe. V tem zmislu govori estetika o plastični fantaziji, katere znak je jasnost in preciznost oblik in ostrost asocijacij, glede katerih se da njih izvor po navadi točno izkazati. Na tej vrsti fantazije bazira umet* nost in teorija realizma. Zelo je običajno, da se pesniki glede plastičnosti fantazije presojajo krivo; govori se o nazorni fantaziji pri pisateljih, ki kopičijo podobo na podobo, grotesko na grotesko in hite pred nami s šumom in bleskom. A to je samo lov na podobe. Plastična fantazija se očituje v bujnem življenju celote, če nastopa vsaka misel, vsako čuvstvo v živahni podobi, v bujni gibčnosti članov, če se idealni element poživi z realnim, univerzalni z individualnim. V stilističnem delu bomo skušali podrobneje pojasniti sredstva, s katerimi skušajo pesniki doseči nazornost stila. Tukaj omenimo le, da deskripcija ni in ne more biti edino sredstvo; da obvladuje nazornost vse oblike apercepcije, vsa izražanja čuvstev in misli, skratka vsa očitovanja notranjega gledanja. Nasprotni tip, tip diflucntnc fantazije ima kot pogoj nad* vladajočo delavnost afektivnega činitelja v notranjem življenju pesnikovem. S pomočjo «prav malo strogih» asocijacij ustvarja ta tip nejasne, labave, nevizuelne podobe, impresionistične, tre* nutno se porajajoče ideje, nedoločne, čuvstveno krepko naglašene tvorbe, katerih izraz so bolj zastirajoče kot razodevajoče besede. Difluentna fantazija, ki je vedno pripravljena, prekoračiti mejo istinitosti in ki zadobi lahko patološki značaj, je podlaga vseh smeri, ki napuste, bolj ali manj očito, podlago istinitosti (roman* tika, simbolizem). Enakomerno uveljavljanje obeh smeri v enem in istem indivi? duju je tako srečen kot redek slučaj. Le redko se pridruži in? tenzivni, istinitosti odgovarjajoči predstavi globoko vznemirjenje afektov. * Tudi iz neumetniške prakse sta znana dva tipa, ki se ločita po tem, ali nadvladuje vnanje opazovanje ali pojmovno mišljenje: Imamo potemtakem tip konkretnega in abstraktnega ali tudi specijalnega in tipovnega gledalca. Prvi tip ustvarja iz zvestobe občutkov samih, drugi iz lastnega sveta predstav, ki so paslikc občutnih vtiskov. Konkretni ali specijalni gledalci konstatirajo povsod ostro določene posamičnosti, dočim gledajo abstraktni ali tipični gledalci znatno manj točno, toda pojmujejo zato povsod tipične pojmovne strani. Specijalni gledalec opazi pri možu, ki ga sreča, natančno barvo las in obleke in še kesneje lahko navede kroj brade in obleke, dočim je tipični glcdalcc opazil jedva ali jc bil dotičnik doktor ali to in ono (prim. Müllcr?Freienfcls, Poetik 30). Pripomnim še sledeče o važnosti tipičnih predstav v gospo? dinjstvu narave: Misleči človek ima pri zamršeni in skoro uničujoči množici stvari, dejstev, dogodkov in razmer, ki se nudijo njegovemu telesnemu ali duševnemu očesu, potrebo orijentirati se, dobiti pregled, določiti dele in odvisnost, podvzeti posamez? nosti pod splošne vidike, ugotoviti nepremakljivi zakon, da dobi tako razumevanje sveta in vlado nad njim. Temu stremljenju služijo znanosti in njihove metode. Stvarjajoči duh, ki se javlja v umetnosti, skuša istotako spraviti jasnost v svoj svet s tem, da ustvarja tipe, s tem, da oblikuje glavne poteze v nazornih, vsa? komur razumljivih podobah. Tako omogočuje razumevanje svojih tvorb, ne samo sodobnikom, temveč tudi bodočim rodovom, ker se izvestne poteze vračajo vedno na novo, dočim so druge vezane na gotov čas in kraj. Ta dva tipa torej opogojata dve različni vpostavitvi napram naravi, ki se razodevata kot dve kontrarni smeri: naturalizem in idealizem. Kakor sta specijalni in tipični gledalec le dva različka plastičnega tipa, tako sta naturalizem in idealizem le dve smeri realizma, s katerim imata skupno temeljno tendenco, prikazovati v svojih tvorbah naravo. Razlika, sicer važna, obstoja v tem, da hoče naturalist podajati neizpremenjeno, idealist pa stilizirano naravo; oni da naravo prepisuje, ta pa vnaša v njo zmisel in idejo. Sicer je pa vzeti to prepisovanje narave le bolj cum grano salis; tudi naturalistični umetnik, ki mu jc zvestost posnetka vse, vnaša v svoje delo elemente iz lastne duševnosti; a o tem kesneje. Tukaj naj omenimo še, da je skoro neizbežno, da bo ustvarjal konkretni gledalec po modelih; takšen postopek tudi pri tipizujočem umet* niku nikakor ni izključen. Svobodno ustvarjanje, brez kake kon* kretne podlage, je sicer tako malo mogoče kot prepisovanje narave. Tako zvano prosto ustvarjanje je marveč kombiniranje razno* likih osebnih in literarnih spominov (prim. Müller*Freienfels I. c.). Slika pesnikove duševnosti bi bila nepopolna brez pogleda na vlogo, ki jo igrajo pri njem imaginarne predstave fantazije: halu* cinacije, vizije, predvsem sanje in nadalje svet čudežnega. Ločiti nam je tukaj, v koliko tvorijo te stvari del istinitih dožitkov in* dividuja in v koliko.so to samo od njega uporabljeni pesniški motivi, ki presedajo treznemu čitatelju, ako se jih pisatelj po* služuje v preobilni meri. Pri tej priliki omenim še, da ogroža tako fin fizijopsihološki organizem, kot je pesnikov, nevarnost raz* rušitve (ki se očituje v dušnih krizah). Vendar pa je treba biti oprezen s trditvijo, da je pesnikova genijalnost prav za prav neke vrste blaznost; Aischylos, Sophocles, Goethe, ki jim je bilo dano ustvarjati do najvišje starosti umetniška dela v nezlomljeni moči, ne govore baš v prilog omenjene trditve. Kaj premore blaznik na poprišcu poezije, nam izpričuje n. pr. Hoclderlin; pesmi iz dobe, ko mu je legel mrak na dušo, so v svoji temni lepoti globoke kot pitijski izreki; a umotvore — v doslovnem pomenu besede — teh pesnitev ne bi mogli nazivati. Važen vpogled v pesnikovo ustvarjanje nam nudi preiskovanje njegovih estetskih apercepcijskih oblik. Pod temi oblikami razumemo — po Eisterju — one načine pojmovanja, po katerih pesnik neposredno podane vsebine svoje duše («percepte») preoblikuje in cbcgatuje s tem, da jih spoji z «vladajočimi predstavnimi masami». Ker se v teh subjektivnih * pritiklinah zelo krepko izraža pesnikova duševnost s svojimi čuvstvi in afekti, je estetski značaj takih apercepcijskih oblik oči viden. Razlikovati moramo dve skupini teh oblik: pri objektiv* nih estetskih apercepcijah preoblikuje pesnikovo pojmovanje predstavljeno vsebino; sicer so tudi tukaj merodajnega pomena čuvstva in afekti, ki nastopajo ob predstavah, toda s čuvstvi in . afekti je obenem podano tudi značilno preoblikovanje prestav. Pri subjektivnih estetskih aperdepcijskih oblikah pa manjka tako značilno razširjenje predstavljene vsebine; pač pa je zanje bisfcve* no in značilno podkrepljenjc čuvstev in afektov. (Konec prih.) Stano Kosovel: i finale. Jaz čutim grozo ur, ko kot kaskadc drvijo nam v prepad poslednje nade. Vseh naših dni visoka, najčistejša hrepenenja izgubljajo se v labirint življenja, iz kterega jim več izhoda ni. Nekoč smo bili mladi, ognjeviti, v nas so ležali zlati upi skriti — kje so sedaj? Požrli so nam jih pošastni zmaji, ki zanje nismo znali v mladem maji, dokler še pel je ptič in cvel je gaj... V obraza potu polje smo orali, nevtrudno v brazde semena sejali da pride čas, ko tudi nam bo dano klasje žeti, oj, klasje žeti in pa zrnje šteti, ne da pri tem bi spačil se obraz. In zdaj? ... Dočakali smo razdejanja osrednjo uro, ko nad nami sklanja se le vampir, ki kljuje vse noči in kri nam pije, da v samih nas po maščevanju vpije, ker nismo našli svojih dni nikjer. A kljub temu ne bomo solz točili! Z viharji dalje proti vsaki sili brez tožb za znoj! Če nismo ptič, ki se nad zemljo dviga, bodimo težka kamenita knjiga, ki v njo življenje kleše zakon svoj... Marija Kmetova: _ T (Nadaljevanje.) V metežu. v Čeprav je Andrej mater še tako silil, da bi ostala, je ven? dar sklenila, oditi z Vando, ki je uživala velikonočne počitnicc, da jih bolje ne bi mogla. Vsa navdušena je bila za vožnje z avtom, vsa navdušena za prekrasne obleke mamine in tudi sama je dobila od Andreja toliko lepih daril, da ga je mati večkrat karala za to, Tina pa se ni dosti menila za Andrejevo radodarnost. Vesela je bila Vande in vesela, da je Andreju pri srcu, in ni bilo zaradi nje nikakih nesporazum? Ijenj. V njej sami pa so bile čudovite nevihte zaradi Pirca in zato je komaj čakala, da odideta mati in Vanda in po njunem odhodu se je kar oddehnila. S Pircem sta se skrivaj shajala. Ko je bila skupaj z njim, je bilo vse dobro, ves svet je bil v novi luči, vsa solnca so žarela z neba. Pire ji je govoril besede, ki jih doslej ni bila vajena. NTi se sladkal, a v njegovih besedah je bilo čudovito doživetje, če jo je pogledal, je švignil plamen vanjo, če jo je objel, je mislila, da mora umreti od ognja in strasti. Vedno in vedno se jc izpraševala, je li to človek, je bog, je hudobni duh — da ni. kot vsi drugi, o tem je bila prepričana. In dejala mu je nekoč: «Saj si vendar iz istih krajev, kot sem jaz; si iste narodove krvi, kakršne sem jaz. Si vendar človek iz istih snovi kot vsi drugi — in vendar nisi tak in nisi tukaj doma in nisi niti to niti ono — kaj si, kaj, povej vendar!» On se je nasmehnil in bil vesel njenega občudovanja, a potem mu je potemnelo lice in jc dejal: «In odkod si ti? Ko sem bil doslej povsod drugačen, pri tebi pa sem ves, kakršen sem v res? niči. Kakšna sila je v tebi, da je mogla to storiti? Ti povej, ti!» Vsa omamljena je prihajala Tina s takih sestankov. Andreju izpočetka ni mogla pogledati v oči, polagoma pa je bila Pirčeva osebnost tolika v njej, da se je mogla popolnoma ločiti v dve osebi: Tina pri Pircu in Tina pri Andreju. Pri Pircu je bila vsa nova, vendar vsa ona sama iz notranjosti, pri Andreju pa je bila le površina te njene notranjosti. In vendar — Andrej ni slutil ničesar, ni vedel ničesar in je bil bolj in bolj zaljubljen vanjo. Tini se ni nič več smilil, saj ji je dejal Pire nekoč: «Pusti ga v sanjah. Še Bog, da mu je to dano.» «Pa me le žge,» je ugovarjala Tina. «Čemu? Kaj moreš za to, da je otrok? In kaj moreš, da sva se našla — čeprav pozno? To jc življenje.» In odtlej je bila Tina potolažena. Pire je začel prihajati tudi na dom. Izpočetka se je ogibal Andreja, a ko je videl, da je Andrej prijazen, da ga vabi in je tako brez vsake zle slutnje, da ima Tino rad, in je ona še vedno središče njegovega srca, je hodil javno z njima na izprehode in je bil v Gornikovi vili, kakor bi bil v svojem domu. Že je imel pri mizi svoj prostor, podnevi ta, zvečer oni, Andreju je svetoval v pravniških zadevah in Andrej že ni mogel biti brez njega in ga je v vseh stvareh izpraševal za svet in je Pirca spoštoval in ga čislal in se cclo časih ponašal, češ, takega duhovitega prijatelja imam. In če je bila časih Tina slabe volje in je Pircu pikro od* govarjala, jo jc Andrej pokaral, rekoč, da je to njegov prijatelj in ga mora imeti rada, kot ga ima rad on. Pire ni bil ljubosumen na Andreja; vedel je, da ga Tina ne ljubi in ni nikdar njegova last, ampak le uživa darove njegovega bogastva. «Misliva si, da je najin oče,» je dejal nekoč Pire, ko mu je bila Tina ponagajala z ljubosumnostjo. «Premlad bi bil,» jc dejala Tina, «in veš — malo grdo je le — mene je časih groza, groza, groza!» Pire se je lc nasmehnil in ji odvrnil: «To premisli, če je Andreju kaj hudega pri tem? Če trpi? Če se muči? Če ga razjedajo dvomi?» «Nič — nič,» je odvrnila Tina, «nasprotno — vse sem mu.» In Pire je spet dejal: «Torej vidiš! In stavim, če bi nekoč izostal in bi me ti ne marala — pome bi prišel in bi tc prisilil, da ti prosiš zanj.» «Grozno,» je zavzdihnila Tina. Vendar so izostajali tudi taki po* misleki in življenje je cvetclo v vseh treh, da lepše ne bi moglo in marsikdo je občudoval presrečno trojico. Še celo Meta se je bila dala prevariti, le Melanija je predobro vedela, kaj pomeni ta tesna zveza in rajša ni prišla z njimi v dotiko, ker jo je bilo strah te grozne pregrehe. In kadar se jih je spomnila, sc je zbala za njihovo bodočnost. Bizjakova je brž izteknila skrivnost — a jc molčala in zbirala podatke. «Ob svojem času, ki bo moj čas,» si je dejala, «bom treščila. In kakor bomba bo zagrmelo. Nisi vsega? mogočen — nisi, dragi moj prevzetni Pire.» Pa je časih kakor nalašč vsa nedolžna prišla na obisk h Gornikovim in jo je bila sama prijaznost. Le Pircu se je vedno izognila. 8. Tina je bila sredi najživahncjših vrtincev življenja. Potekali so meseci, prešlo je leto in drugo leto in vse je preskusila, kar je lc mogla. Gledališča je že niso nič več zanimala zaradi res* ničnega užitka, zdaj jih je posečala le zaradi svojih toalet, ker jc vedela, da je lepa v njih, in se ozirajo pogledi za njo. Priučila se je bila vsem skrivnostim najbolj zapeljivih koketerij in jc šc in še iskala novih pripomočkov omamljivih kretenj in parfemiranih besed in pogledov. V razkošju se je vadila zaradi razkošja in vsa domačnost in naravnost je bila že zdavnaj izginila. Z Vando je ni vezalo nobeno čuvstvo več, zdelo se ji je že, da to ni njena hči in ni imela občutkov matere in le redkokdaj se je domislila nanjo. In še to vselej samo tedaj, če je bilo treba raznih potrebščin za Vando. V počitniških dnevih je jela Vanda gledati pozorneje živ? ljenje pri materi in kmalu je razumela, da materi ni dosti do nje. Peklo jo je to in bolelo in kmalu se je zaprla sama vase in že je bila samostana bolj vesela kot Trsta in doma. Tujko se je čutila v Gornikovi hiši. Andrej se ji je smilil, rada bi ga bila tolažila in je zdaj pa zdaj rabila mehkejši izraz in mehkejšo besedo, le da bi dobro dela Andreju. — Pirca ni marala in že, če ga je po? gledala, jo je zazeblo in toliko, da ni rekla Gorniku, naj ga nikar nič več ne pusti v hišo. Sicer ni razumela še tega, da živi njena mati le za Pirca, a čutila jc dobro, kako ima Pire prvo besedo v hiši, in vse se godi tako, kakor hoče on, in da mu je tudi Andrej vdan. — Andrej je bil opustil misel na tiho domačo srečo in na kitajsko obzidje, o katerem je bil sanjai v prvih dneh združenja s Tino. Saj je bil poskušal zdaj pa zdaj, da bi pregovoril Tino in ji je tudi omenil, da je zdaj vendar že dovolj vseh zabav in vsega razkošja. A ker jo je ljubil še vedno in mu je bila vsaka njena želja ukaz, si je štel tudi v dolžnost, da ji vse izpolni. In ker tudi Pire ni nikdar ugovarjal, se mu jc zdelo, da je tako že prav in polagoma je bil izpustil vse vajeti iz rok, čeprav časih le ni mogel razumeti, kako more Tina živeti tako življenje. Poglabljal se jc v delo, malo je bil doma, razširil je svoje bogastvo, a denar mu je polzel iz rok, da sam ni vedel kako, in Tina je zahtevala vedno več in več. Večkrat se je zamislil in v težkih skrbeh delal pozno v noč, a da bi Tina kdaj hotela kaj slabega, tega le še vedno ni hotel razumeti in jc vsako najmanjšo slutnjo v tem oziru odpodil daleč v stran. Vanda se mu je časih zasmilila, ker je bila brez ljubezni materine. Pa si je razlagal to tako., da Tini pač ni pri srcu, ker jo spominja Mlakarja in njenih prvih nesrečnih let bede in premagovanja. Zato je podvojil skrb za Vando in ji je hotel biti oče in mati, čeprav se je s pravo ljubeznijo ni mogel okleniti, ' ker je vedno le predobro čutil, da je to Mlakarjeva hči, hči onega človeka, ki mu je bil nekoč prizadejal toliko let trpljenja in čakanja. Pozabil ga je bil in da bi nc bilo Vande, ne bi bilo niti koščka spomina nanj. Dobro mu je delo, da je Mlakar izginil in ni bilo ves čas o njem nikakih vesti. — Zvečer je bilo in Tina in Pire sta sedela v salonu. Skrivnostno so odsevale lučke na zlatih okvirjih slik, dišalo je po parfemu in svetiljka se je smehljala v zagonetkah. Pire je udobno sedel v širokem naslanjaču in je kadil cigareto. Tina ga je opazovala in v molku so se predle misli. Tedaj se je Pire zdrznil pred njenim pogledom in je vprašal: «Tako čudno me gledaš nocoj, Tina.» Tina je povesila glavo, koj nato je zavzdihnila in mu pogledala v oči. f «Težko mi je.» Besede so bile temne in komaj slišne. «Zakaj?» je vprašal Pire. «Kdaj me ne boš več maral?» «Tina! Če si bila nekoč podrla tako močno stavbo v meni, zdaj vendar veš, da nimam izhoda iz tvojega začaranja.» «Čarovnica sem?» «Zame že — in tudi za Andreja. To predobro veš.» «Torej sem gotovo zelo hudobna. Mogoče res. Vendar sem že vse očitke zamorila v uživanju — v takem in takem uživanju — in v tvojih besedah, ki so tako čudovito logične, da najdejo za vsako zlo in vsak greh oprostitev. Ali me res prav učiš?» «Kaj je prav? In kaj ni prav? To povej, Tina!» «Kako bi — če ti tega ne veš.» «Utrujena si danes, Tina. Kaj te boli?» Tina je zavzdihnila in se naslonila nanj. «Vest te peče?» je vprašal spet Pire. «Kje je že moja vest! Če bi jo imela, potem ...» «Potem?» «Saj vendar veš! Potem bi se ne bila niti ločila od Mlakarja, nikar v drugič poročila in nikar...» «... prešla v mene. Kajne?» Tina ni odgovorila. Skrila je glavo na njegovih prsih in dejala po kratkem molku: «Kaj bi, kaj bi!» «Ne bodi sentimentalna. Saj veš, kako mi jc to zoprno. Kaj tako piješ življenje? Z vzdihi?» «To je drugo — to je nekaj čisto drugega.» «Zdaj pa govori,» je dejal trdo Pire in ji dvignil glavo. «Tja sedi in govori po človeško. Tako. Poslušam.» «Dobro.» Tina je podprla glavo z rokami in gledala v mizo. Počasi je nadaljevala: «Že v drugič sem ...» Pire je vztrepctal. «Si spet?» «Pa nc z njim.» «Vem.» «In?» je šepnila Tina. «Stori kot prvič.» «Bojim se.» «Bojiš? Ah, ti se bojiš! In vsega drugega se nisi bala?» jc ironično dejal Pire. «Ne očitaj — saj veš, da si ti na svetu.» «Pa sem tudi zdaj. Kaj me ni?» «Če se ponesreči — umrjem — in ti boš šel drugam, k drugi.» Ves čas Tina ni pogledala Pirca in je venomer zrla v mizo. «In boš ljubosumna preko groba? Ti ženska — ženska. A ne boj se. Tudi jaz pojdem nekoč s te zemlje, kadar bom sam hotel.» «Če sem jaz grozna — ti si še bolj grozen, Ivan.» «Ivan Grozni, kajne? Mogoče, da se jc vtelesil vame. Pa pustiva to. Kaj storiš torej v oni zadevi?» «Svetuj mi ti.» «Sem ti že. Če pa le ne moreš, poglej, Andrej bo prav za prav vesel.» Tina se je stresla kot trepetlika in zdelo se ji je, da se jc za? vrtela vsa soba krog nje. Pire je sedel nepremično in jo gledal, da jo je pekel njegov pogled. «Kaj meniš, da je bilo ono manj strašno?» je dodal po dolgem molku in povzel spet: «Če že misliš, da jc kaj strašnega na svetu in da je še kaj bolj strašnega, kot smo mi — ljudje!» Tina je zmajala z glavo. «Ni izhoda.» «Povsod je izhod — le volje, volje!» «Andrej bi bil vesel, praviš,» jc dejala čez nekaj časa Tina. . «Res bi bil — in še kako vesel! A pomisli: vsi ti meseci, ti dolgi meseci, spomnim se prejšnjih časov — še od takrat — kje je že to!» Zamahnila je z roko in se naslonila nazaj in gledala v strop. «To je živinsko, kaj vi, moški, veste o tem! Neestetično, grozno. Nikamor ne moreš, vse ti je odveč. In ono zadnje — grozno.» Pokrila je obraz z rokami in v duhu premerila vso dolgo pot. «Tina, res si sentimentalna. Kaj pa druge? In svetost tega stanu? In ljubezen do nežnega.bit ja — kaj to?» je govoril Pire. «Nič ti ne pristojajo take besede, Ivan.» «Vem, vem. In zdaj končna beseda: ostani, kakršna si, Andrej bo v devetih nebesih in jaz — jaz — res ne vem, mogoče bi mi bilo pa všeč v novem položaju? Kdo ve. Vse je mogoče.» «Pa to premisli: saj bo živo bitje, ki bo kričalo vame in vate, da je laž, laž vse skupaj in se bo izvedelo nekoč — in potem — joj!» «Laž? Kar se tiče laži, te vprašam: kako je z lažjo zdaj?» Tina je sklonila glavo. «Torej! In če se izve, se bo izyedelo vse — in izvedelo se bo vse do najmanjše pičice.» «Zares? In ti se ne bojiš?» «Ne bojim se. Čemu bi se bal?» «Pa jaz? Kaj bo z menoj?» «Da imaš še taka vprašanja v sebi — po vsem, kar je bilo in kar je! Bo! Tega še ni — in kaj ti je mar bodočnosti?»* «Zares — ne izplača se.» Tina je vstala, skrčila pesti in zgu* bančila čelo. «Torej dalje, dalje, dalje — v vrtinec. — Zdaj o čem drugem. Tina je spet tukaj.» «Vendar,» jc dejal Pire. Deževno jc bilo zunaj. Sluzasta pajčevina se jc motala izpod neba. Ceste so se solzile. Drevje je šepetalo. Vse hiše so bile zamišljene. Andrej je sedel pri pisalniku in je držal pismo v rokah. Bral je, bral, zmajeval z glavo, vročina ga je zapekla v sencih, spet ga je zazeblo. Odložil je pismo, ga spet vzel v roke, vstal, šel k oknu, pogledal na vrt, pogledal v pismo, zazrl se je v tla. Zaprl jc oči, jih spet odprl in je mežikaje gledal po sobi in ni videl ničesar in jc vendar videl, da je miza — miza, stol — stol in okno — okno. Potem se je vzravnal, treščil pismo na tla in hodil po sobi z dolgimi koraki. Pobral je pismo, spet sedel in pričel brati iznova. Tedaj so se tiho odprla vrata. «Andrej!» Tina se je zdrznila ob pogledu na Andreja. Bled je bil, rezke gube so štrlele na čelu, ustnice so bile stisnjene, vse telo je sklju* čeno. Pogledal je Tino izpod čela, temno so se zapičile oči vanjo. Hotel jo je pozdraviti, pa se je zateknila beseda v grlu, da je raskavo zaškrtnilo. Tina je okamenela in srce ji je zastalo. Rada bi bila prestopila z nogo, pa je bilo koleno trdo, da jo je zabolelo v členkih. Strašna slutnja se je zajedla vanjo in v glavi je pričelo šumeti in stemnilo se ji je pred očmi. Pa je zbrala vse moči, se prisiljeno nasmehnila, pristopila je k Andreju in mu položila roko na čelo. «Preveč se mučiš, Andrej, slabo ti je,» je dejala in že so bile besede gladke in vsa omotica ji je prešla. Andrej je vztrepetal in jo je venomer gledal. «Slabo?» je dejal, «morda mi je res slabo,» je nadaljeval za? mišljeno. «Kako ti?» «Hvala,» je šepnila Tina. Andrej se je prijel za čelo, potem zakril oči in v sunku dvignil glavo. Iztegnil je roko in s kazalcem pomeril na Tino, rekoč: «Tina, ti veš, da te ljubim.» «Seveda vem! Kaj ti je?» «Da si mi vse na svetu? Da, da, da... kaj vem!» Planil je kvišku in zamahnil z rokami. Tina je zrla za njim, sedla je in se smehljala. Potem je dejala: «Zakaj si tako čuden danes? Še pozdravil me nisi in zdaj se vedeš, kakor bi se ti zmešalo. Saj so te računi zmedli, ali imaš sitnosti v tvornici — ali kaj je? In če te motim — grem.» Predobro je vedela, kaj je bilo, saj je videla pismo na pisalniku in si je koj mislila, da jo je kdo zatožil, in je tudi vedela, da je to gotovo Poldi Bizjakova. Zato se kakor nehote ni zmenila več za Andreja, vzela je pismo v roke, ga mirno prebrala, čeprav ji je srce utripalo močneje in močneje, ga spet položila na mizo in se zasmejala. Andrej jo je motril in jo prijel za roke. «Smeješ se?» «Pa seveda! Moj Bog, kaj bi se jokala ali se obnašala, kot se vedeš ti? Saj vendar veš, da je Poldi ljubosumna na Pirca, ker ne zahaja več k njej in je vedno pri nas. In to pismo je Poldino — prav gotovo.» Andrej je ostrmel. Nanj jc padla tolika teža, ona — kakor da je to smešnica. Že se mu je jelo jasniti in dejal je: «Ah, Tina — kako ti vse takoj razumeš. Zdaj je tudi meni vse jasno. Prav imaš, kajpa, tako je. Oprosti.» Objel jo je in ji poljubljal roke. Tina je dejala: «In ti si verjel? Čakaj, čakaj!» «Verjel, kako bi verjel! A že sama senca te verjetnosti mi je zastrla razum in voljo in zlomilo me je, tako zlomilo! Moj Bog, Tina, če bi bilo res, joj, kaj bi, kaj bi počel! Ti — da nisi moja — ne — ne.» Stresel je z glavo in že se je nasmehnil. «Pa če bi te peklo — reci Pircu, naj gre — meni je prav.» Tina se je sama sebi zastudila pri teh besedah, vendar je vedela, da so potrebne. «Nikar — nikar! Kako boš potem ti, ko me ni ves dan doma in Pire je vendar duhovit človek, ki te more zabavati. Če bi nc bilo njega, kdove, nemara bi mi še res kam utekla.» Marija Kmetova: V metežu. x r-rrjr-rg-~r..-r.e... c-n-m^r^rr rr i ,':;i?s. ttssj jl. _sv-"»— acc-••■■■• «Torej nisi ljubosumen nanj?» si je upala Tina izreči in je treščila naravnost v sredo, da se ji je kar zmeglilo pred očmi. «Ne — kljub temu pismu. Prepošten je — in on se je že zdavnaj poslovil od vseh zaljubljenosti, da se mi časih še smili za to.» Tina si je grizla ustnice in neznosno ji je bilo. Davilo jo je v grlu in najrajša bi bila padla na kolena pred Andreja in mu , priznala vse. Pa je vedela, kaj bi mu storila s tem, zato ga je pobožala po licu in dejala: «Jaz pa sem ti hotela nekaj povedati danes — pa pridem — in ti kot hudournik.» «Kaj je?» «To ne gre kar tako, veš. Daj, na uho ti povem.» Andrej je planil kvišku, objel Tino okrog pasu in jo poljubljal do onemoglosti. «Kaj zares? Zares? Je li mogoče? O, Tina, Tina!» je vzklikal in solze so mu stopile v oči. «Vedela sem, da tc bo veselilo,» je dejala z drhtečim glasom Tina in strašno ji je bilo. «Koj povem Pircu,» je povzel Andrej. «A ne v moji navzočnosti,» je resno odvrnila Tina. «Razumem,» je dejal Andrej in dodal: «Zdaj sem najsrečnejši človek na svetu. Do smrti sem ti hvaležen, Tina. Molil bi in bi se zahvalil Bogu.» Tina je zamahnila z roko. Vstala je in dejala: «Veseli me, da si prišel iz nesreče v srečo; a zdaj me pusti, nič mi ni dobro.» «Paziti se moraš zdaj, Tina. Na rokah te bom nosil.» Poljubil jo je še, Tina pa je odšla z omahujočimi koraki v svojo sobo, kjer se je sesedla v naslanjač in dejala sama sebi: «Kako je čudno življenje! Če bi priznala in mu povedala res? nico, strlo bi ga in uničilo za vse življenje. Ker sem se lagala in ga o vila v še hujšo laž — jc srečen in vesel — da bi molil! A komaj sem zmogla — in zares mi je hudo. A kaj bo, bo? Pa kaj, zdaj je lepo in kar je zdaj, je nekaj, vse drugo je nič. Konec.» Vstala je, se preoblekla, naroČila avto in se odpeljala v mesto. Andrej je bil pisal po Tinino mater, ki je bila koj prišla in je bila tudi ona vesela novice. Vendar jo je Tina sprejela tako, da je mati razumela, da ne bo imela nobene besede v hiši. Vdala se je v to in ker je imela vsega, kar je hotela, in jo je Andrej spo* štoval kot svojo mater, se ni vtikala v Tinine zadeve. O Pircu je imela zdaj tudi ona slabe misli, a ker je znal dobro govoriti in ji je časih z eno samo besedo zaprl kak ugovor, se ni več zmenila zanj. Da se s Tino rada vidita, to je koj ugenila, vendar je bila prepričana, da Tina ni na slabih potih in posebno še zdaj ne, ko pričakuje otroka. «To jo bo popolnoma zresnilo,» si je mislila. Nekoč sta se bili srečali z Melanijo in mati jo je vprašala, zakaj je ni prav nič videti pri Gornikovih. Melanija se je iz* govarjala, da ne utegne, in mati ji je dejala: «Pa boš prišla potem — ko bomo imeli novega zemljana.» «Novega zemljana?» se je vsa iz sebe začudila Melanija. «Kaj ne veš? Pa seveda, Tina je..., o — in Andrej je tako vesel!» «Tako, tako. Kdo bi si bil mislil.» Zvečer je povedala Rižnar ju novico in je pristavila: «Veš, nekaj groznega mi je prišlo na misel.» «Kaj pa?» «Da je tukaj Pire vmes.» «Tak ne bodi — to je pa že kar hudobno! Kako moreš svojo lastno sestrično obsoditi tako hudo! Kakšne ste vendar ženske! Če le morete, pa se zbadatc, da Bog pomagaj.» «Jaz pa vem, da imam prav,» je trdila Melanija. «Kako moreš vedeti?» «Tako. Slutim — vem in groza me je.» «Če bi bilo to res — potem pač ne vem, komu bi še segel v roke. Pomisli, Andrej, ki ji je vse dal, ki ji daje oberoč in jo tako rekoč dviga od zemlje, da v samih razkošnih oblakih Tina niti tal ne čuti pod seboj. In da bi ga Tina tako goljufala! In tako lepo je sanjal pred leti o svoji domači sreči.» «Saj se mu je izpolnila.» «Kako? Da Andrej ne bo izvedel, meniš?» «Če bi — verjeti ne bo hotel. Kdaj bi bil sicer že Pirca zapodil iz hiše! Pa ga še vabi in ga ima rad in mu je potreben. Ti ne veš, kako ste moški v tem oziru revčki. Ženska te premoti in ovije krog prsta, a moški ženske nikdar ne more prevariti v toliki meri.» «Glej, glej, kaj imaš lastne skušnje?» «Veš, da jih nimam. Pa če le pogledam Tino — koj vem, kaj zmore zvita in izprijena ženska.» «Dela ji manjka.» «Zdaj. A prej pri Mlakarju? Tina je pač take krvi. Sam Bog ve, kaj je v nji!» «In ti si tudi nekoliko njene krvi. Čakaj, čakaj, pazil bom!» «O, moj dragi, ko niti ne utegnem! Saj vidiš; in tudi zljubilo se mi ne bi. Tebe in otroka imam čez mero dovolj — in zdaj še skrb za hišo. Kako daleč sva že?-» «Nisva še daleč. A v dveh letih, upam, bova že na svojem.» «Saj morava biti. Delava in skrbiva.» «Bi bila rajša kakor Tina?» «Za vse na svetu ne bi menjala z njo. To grozno dvojno življenje, ta večna laž, ki jo tlači, in skrb, da se bo izvedelo! Vem pa, da tudi ona ne bi menjala z menoj, saj sem jo bila pred leti dovolj opominjala in jo svarila in jo spravljala na pravo pot. Vanda se mi smili — ta je brez doma.» «Kakor mi je zadnjič nekaj pravil Gornik, ji je menda v samo> stanu prav všeč in se boji, da bo kar ostala ondi,» je dejal Rižnar, . Melanija pa je povzela: «Morda ima prav. Vem, da je dom ne more veseliti.» 9. Poldi Bizjakova je imela zdaj druge prijatelje, a maščevanju zaradi Pirca se le ni odrekla. In čakala je, kako bo vplivalo pismo na Gornika, pa je poizvedovala zaman in le to je izvedela, da je Gornik ves srečen, ker bo dobil potomca, in hodi Pire v hišo, kakor je hodil prej. In ko je sedela nekoč sama doma, so se ne* nadoma odprla vrata in Poldi toliko, da ni umrla od strahu, ko je zagledala Mlakarja pred seboj. «Križ božji!» je vzkliknila. «Ali ste ali niste?» «Klanjam se, gospa! Kaj ste se me tako prestrašili?» «Kako bi se vas ne. — Pa sedite; izvolite cigareto? Prosim. In likerja, čaja, kave — s čim vam morem postreči? Moj Bog, da ste vi prišli! Kako je to mogoče? Da vas vidim spet — in kar tako nagloma, nihče ni vedel, niste pisali. Pripovedujte, pri* povedujte — poslušam vas, zelo sem radovedna.» Poldi se je stisnila v kot zofe in se zazrla v Mlakarja, ki je bil lepo oblečen in se ni bil v teh letih prav nič izpremenil. «Kar nekaj mi je reklo: pojdi — pa sem prišel. Kako mi je bilo? Dobro. Denarja sem imel, kolikor sem hotel. Oh, gospa, to vam je življenje ondi, to vam je življenje!» «Kajne? Mislim si, da je lepo. In strašno rada bi bila kdaj v Ameriki.» «Nič lažjega. Pri vaših sredstvih!» «In se spet vrnete?» «Seveda. Vendar tako brž še ne. — In kako je pri vas?» «Pri nas? Dolgčas. Jaz se sicer nc dolgočasim, imam toliko nove družbe, da mi je žc odveč. In obiske odpravljam, saj veste, dolžnost; koncerti, gledališče, dobrodelne prireditve, razna dru* štva — to vse mi vzame prosti čas. In kar vesela sem, če morem biti kdaj sama. In kako presrečno naključje, da sem prav zdajle prosta in dobim takega ljubega, starega znanca, kot ste vi, dragi gospod Mlakar. Zares — iz srca vas pozdravljam. In pomladili ste se.» «In vi, gospa! Za deset let ste mlajši od onega časa. Kar mla* dost vam žari z obraza.» «Kaj res?» Poldi se je razveselila te pohvale in ji je verjela. Skrivaj se je pogledala v zrcalo in se nasmehnila. «In naši stari znanci?» je ironično vprašal Mlakar. «Niste bili še pri njih?» «Ne še. Prva pot me je privedla do vas, saj mi je tu, kakor bi prišel domov in tudi ondi v novem svetu sem vedno mislil na vas in — morda mi ne boste verjeli in mi celo zamerili, če vam priznam, da ste že vnaprej izrinili vsako simpatijo do kake ženske — in bilo je krasotic na izbor! — iz mojega srca in sem bil v duhu ves čas le pri vas.» Poldi se je vsa srečna zasmejala in jc dejala poredno: «Gospod Mlakar! Skoraj bi morala biti huda na vas. Saj ven* dar veste, poročena sem ... in ...» «Saj to me je ves čas peklo in se vam niti pisati nisem upal.» «Ah, vi naivnež! Lepo od vas, da vas tujina ni izpridila. — Pa mimogrede: ondi tudi še niste bili?» «Pri Gorniku! Kaj mislite! Nc bi se mogel premagati, da ga nc bi pobil kakor psa. In njo prav tako. Zato rajši ne pojdem.» «Jaz bi vam svetovala drugače, gospod Mlakar.» « Kako?» «Da morate na vsak način tja.» «Kakor bi prišel prosjačit?» «Ne, Bog varuj, saj vem, da imate vsega dovolj. Če je človek v Ameriki... A tako, da jih malo podražite, jim vzbudite vest... Pa saj še ne veste novic od ondi?» «Seveda ne. Radoveden sem pač.» «Torej poslušajte.» In Poldi mu je v dolgem pripovedovanju razložila vse podrob* nosti o Gornikovih dveh in jih pobarvala po svoje in povedala še več, kot je bilo res, in tudi to, da jc Tina v pričakovanju, in ni pozabila dostaviti, kako in kaj ona misli o tem. «Kaj slišim!» se je navidezno čudil Mlakar. «In Andrej je kakor voliček. Ničesar ne razume. Res bi storil kdo dobro delo, če bi mu vse pojasnil.» «Pa si bom res ogledal to čestito družbo. In Tina, ki je tako grdo ravnala z menoj — da si upa še nadalje!» «Kajne? Solze me oblijejo, če pomislim, kak mučenik ste bili pri njej. In tako brez doma — revež.» «Ah, kaj hočemo,» je hinavsko zavzdihnil Mlakar. «Potrpel sem in se vdal usodi. Mučenik sem, vem — o in Vanda, kako mi je hudo zaradi nje!» «V samostan poj de.» «Kaj, moja hči, v samostan?» je vzrojil Mlakar. «Tako daleč so jo pritirali,» je podpihovala dalje Poldi. «In vsega je kriva Tina. Pire? Saj veste, moški jemlje, kjer dobi. Zakaj ne bi?» Šc dolgo sta se razgovarjala in Mlakar je obljubil, da pojdc h Gorniku, da pojdc tedaj, ko bodo vsi trije skupaj. Poldi je bila že zdavnaj vse izvohala, kdaj prihaja in odhaja Pire, in je vedela, kdaj dobi vse tri skupaj. «In moško se postavite!» je dejala Poldi, ko je odhajal Mlakar. «Tako žal mi je, da me ne bo zraven,» jc dodala. «Pa veste kaj, tudi jaz pridem takrat, kar tako slučajno.» «Kakor hočete,» je odvrnil Mlakar. Poldi si je v zadovoljstvu mela roke. «Zdaj bo počilo — izvrstno.» Kakor strela z jasnega je udarilo v Gornikovi vili, ko je bil nekoč zvečer vstopil Mlakar v salon, ne da bi ga bil kdo javil. Andrej je planil s stola, Tina je vztrepetala, Pire je počasi vstal, stopil h klavirju in se naslonil nanj. «Dober večer, gospoda!» je pozdravil Mlakar. «Vidim, da vas ni razveselil moj nenadni prihod. A tako je pač na svetu. Danes tebi, jutri meni.» In ne da bi sploh mogel kdo do besede, je Mlakar sedel v naslanjač in se ozrl po salonu. Andrej je planil k njemu: «Človek, Če ti je kaj do življenja — pri tej priči se poberi!» je zavpil z raskavim glasom, da se je še Pire zdrznil in se za? čudeno ozrl v Andreja. «In to bi naj bila fina hiša, fina družba!» je malomarno dejal Mlakar in pogledal Andreju v obraz. «Ne tako naglo, dragi moj, sicer se bova merila drugače!» «Kaj?» je zarohnel Andrej. «Groziš mi, ti groziš?» «Andrej!» ga je skušala miriti Tina. «Tak nikar! Kaj ni škoda?» Andrej jo je pogledal, spomnil se je, da bi utegnilo vzburjenje škodovati Tini in je obstal sredi salona in dejal mirno: «Če hočeš govoriti z menoj, Mlakar, pojdi v mojo pisarno. Prosim!» In se je okrenil k vratom. «Pa ne še koj,» je odvrnil Mlakar. «Pridem, popotnik, iz Arne« like, grem na obisk k najbližjim sorodnikom — a tu — lop in lop. Sedi, Andrej, sedi in bodi človeški. Saj bi nemara meni bolj pristojala ta jeza, li ne?» Andrej je res sedel, tudi Pire je zavzel spet svoj prostor, Tino pa je bilo v tem hipu strah: gledala, gledala je Andreja, potem Mlakarja, potem Pirca in se je zdrznila: «Vsi trije — vse tri —.» Tudi oni trije so se spogledali in se v hipu zazrli v Tino in vsakemu posebej je bilo čudno pri srcu. Pire je dejal v mislih: «Pravcato brezno.» Mlakar se je okrenil k Tini in dejal: «Torej, Tina, pardon, gospa Gornikova, kako vam je?» «Ne odgovori mu,» je dejal Andrej. «Lepo, lepo, gospod Mlakar,» je kljub temu odvrnila Tina. «Slišal sem, izvrstno se zabavate, tako rekoč živite v samih zlatih oblakih. In vi, gospod doktor, ste zelo Čislan gost, ste kar v hiši in ...» «Mlakar!» je zavpil Andrej. Pire pa je povzel: «Kar mi seveda zavidate. Nič ne de. Le dalje!» Tino je spreletelo in že je vstala, da bi odšla, pa se je med vrati srečala s Poldi, da je kar odstopila in se prestrašila nje še bolj kot prej Mlakarja. «Ti!» se je zavzela. «Pozdravljeni! Dolgo me že ni bilo. Pa sem slišala, kako veselo presenečenje vlada zdaj v tem domu, in sem vam prišla čestitat. Pa kaj vidim? Gospod Mlakar, je li mogoče?» Prihitela je do njega, mu segla v roke, podala roko tudi Tini in Andreju, Pircu pa se je nasmehnila in dejala: «Veseli me, gospod doktor. Dolgo se že nisva videla.» «Škoda,» je dejal Andrej, «v nekem čudnem nesoglasju smo pravkar — pa izvolite sesti.» Tudi Tina se je vrnila in sedla na svoj prostor. A preden je prišel kdo do nove besede, so se hrupno odprla vrata in mati je zaklicala že na pragu: «Andrej, kaj nimaš nobene časti? In ti, Mlakar, odkod si se pritepel? Kaj ti je, da motiš družino? Vun!» Vsi so sc zdrznili, Pircu jc bila mati v tem hipu neskončno všeč, Mlakar pa je dejal: «Kar se časti tiče, je menda Andrej res nima dosti in Tina tudi ne. Čudne stvari sem slišal tja do Amerike in sem vas prav hotel opozoriti, da se branite ... pa ...» Tedaj je pograbil Gornik Mlakarja za roke, ga tiral do vrat in dalje do pisarne, sunil v vrata in jih zaklenil. Poldi se je zgrozila in viknila: «Moj Bog, v razbojniško hišo sem zašla! Ni dovolj drugih stvari, še goste mečete na cesto. Res, nisem se motila, da je tu ...» Dalje ni mogla, zakaj že je Pire odprl vrata in obstal ob njih kakor kip in pokazal z roko in dejal: «Izvolite!» Poldi je odšumela in siknila: «Pošast.» Tina se je držala za glavo, mati ji je brž prinesla moker robec in ji ovijala čelo, Pire pa se jc poslovil, rekoč: «Da ne bo kje prisluškovala. Klanjam se!» «Kaj tc je privedlo sem in čemu si prišel?» je dejal Andrej skozi zobe in temno zrl Mlakarja. Mlakar se je smehljal in dejal: «Čemu ne bi prišel? Saj sem bil obljubil, da boste še slišali o meni.» «Vrneš se?» je siknil Andrej. «To bomo še videli.» «Nič videli. Ti se vrneš. Tako hočem.» «Andrej, ti si slep.» «Nobene besede!» «Tak molči,» je mirno nadaljeval Mlakar. «Saj niti ne veš, kakšen revež si.» «Nobene besede! Vse vem, odkod imaš razne novice, ki zame niso nobene novice. In o tem ne govori.» «Če hočem?» «Ne boš. In če stokrat prisežeš, ne verjamem ti ničesar. Za? vidaš mi, vem, a kar povej vsoto — saj zato si prišel,» je govoril Andrej v eni sapi in hodil po sobi gor in dol. «To misliš?» je navidezno ogorčeno vprašal Mlakar. «Ne mislim — vem.» In je odprl miznico, vzel denar in mu ga odštel. «Dovolj?» «O! Ne sramoti...» «Nič te ne sramotim. A če še kdaj prideš, potem glej, kako boš prišel živ is mojih rok. Pojdi!» Mlakar je požrl že pripravljeno besedo, odšel je in se ustavil pri Bizjakovih. «Kaj je bilo?» ga je vprašala koj pri vratih. «Ti strašni ras* bojniki! Tožit jih grem.» «Mens pa je prevzela žalost, da ne ostanem niti dneva več tu. To je življenje, moj Bog, takole pehajo človeka.» Poldi mu je verjela in dejala: «Nikar §e — ostanite — tc stvar moramo razkrinkati.» «Draga gospa, meni se ne ljubi,» je odvrnil Mlakar. «In poj dem spet nasaj.» «O, goßpcd Mlakar! Da bi mogla z vami! Vse os mi je že pnstiidilo.» Mlakar se ji je na slepo srečo približal, jo objel in dejal: «Nič lažjega kot to. Pojdi s menoj.» «Gospod — gospod —» je sunkoma dejala Poldi» potem se ga je oklenila. «Pojdern.» In čez nekaj tednov je. bilo slišati v mestu, da je gospa Poldi Bizjakoya nenadoma odpotovala v tujino na oddih in vzela ves denar in vse dragocenosti s seboj. Njen mož je poizvedoval za njo, a se je naveličal, in je zfvel ie še trgovini. O Mlakarju in Poldi pa ni nihče slišal nobenega glasu več.- Firc se je zasmejal na ves glas, ko je bil izvedel novico in je dejal: «Česa drugega PeSdi ni bila smožna. In slavim, da je srečna Z Mlakarjem.» (Konec prih.) Miran Jarc: Yo4©mvnošto a V;-: . ■ Tri breze ... Tri poti po bregu v dolino... * Ne misel, Škrjanček se dviga v sinjino... Star križ: a še Bog se smehlja» ko mu roža se vije krog nog, ki mu tiho jih bosa. Ne ura, ie detal trka v goščavi. Večnost zgrnila se-je po planjavi. Tiha je rast. — Visoko drevo! A še ne do neba; pa jutri še vise... Vsaka stvar se mi odpuščajoče smehlja. «Zdaj si naš, zdaj si naš!» se prehitevajo bilke. Prisluhnil sem jim in vedre budilke so lahno ovile duha mi, telo mi sklonile in varno na zemljo predobro ga položile. Obzorje in nebes in solnce... Ves Tvoj sem, vesoljna Če hočeš njen biti — umeš li udano ležati? Prama^-Ravnina, ravnina! V jasnino se megla duha mi razteka. O, da bi ne bilo nikdar več, nikjer več človeka! II. Polnočni skovir je priklical iz smrečja črnega rastoči srp, da se je zbala nebeška plošča. Ogrnil sem se s tišino plašča srebrnega in svežega miselnega lošča. Žalost me je v mozeg premrazila vsebolj kot tretje nočne ure hlad, ne morda, ker se je za hip prošlost v meni vobrazila, ne morda zavest bodoče samote, ker sem še mlad. Tudi nisem pozavidal dolin, kjer godba buri in druži pare, kopajoče se v sladostrasti, — že davno vidim skoz njih vonjivo telo okostje v žolti mlakuži — razkošni prividi so zame le še zlovešče pošasti. O, vesolje — ti si zakonita godba in molčanje soglasno, brez smeha, brez joka, brezosebno, brezspolno! Kedaj zrastem nazaj preko živali in drevesa v brezčasno tišino gora, v udanost brezvoljno? — Na zemlji ležim razpet v podobi križa, v gorečem dihanju — molim za svoje, za zemlje, za vseh Že se spokorniku mi odpuščanje bliža, solne telo. vsaka stvar diha vame, —. o, kak je blizu nebo! Drevo, kaj si zašumelo, ali se je vjelo v tvoje vejevje — meni v roko ihtenje? Morda zato, ker so odšli ljudje? O, Bog z njimi in hrepenenje! Drevo, zdaj sva sama, nocoj bova pela ne več «srce, o, srce!», nocoj bova molčala — ni več ljudi! — in smo sami, sami: zemlja, čeri, drevesa, širjava noči... Vseprostost, vseradost! Zdaj bomo pozabili, da smo nekoč — govorili, da smo nekoč bledeli, drhteli, da smo nekoč prosili, vpili in padali na kolena ... Vaš sem, vaš, o, saj me poznate: skala sem, siva in slepa, gorska sem kepa. Na mojih višavah se ne zgrinjajo trate, tudi ni rož, ki po pesmih dehte; — tu vonji le po viharjih, ki so bili... — o, kdo ve: kje so se izruli, kam se prepodili — jaz sem gorska kepa, strma in oglata ... sfinga slepa ... molka večnega okamenina. — Kdaj sem rastel? Zdaj sem le strmenje. Vem le, da je dobro, dobro mirovati, mrtvo zreti, bdeti nad vekovi, nc več sebe čutiti, in spati... spati... Ali čez veje se jc raztrosil šelest kot spomin ali iz dolgih cest, ali iz daljnih mest ali od tujih zvezd: Bolest... bolest... Juš Kozak: Dota. 14. Dušanček je par dni že povešal svojo vročo glavico in skrbno ga je Marta položila v postelj. Truden blesk je meglil prej tako živa očesca. Ležal je pohlevno in vdano. — Ana je vstopila razigrana. Poredno se je ozrla na vse plati, še z znamenji se je prepričala, ali sta sami. Martina rado* vednost se ji je smehljala. «Kaj pa črviček? Ne bo papal piškotov?» Ni ji stegnil na* sproti svojih vročih ročic. «Ana, kakšna pa si?» «Ti, Martinček, to boš gledal.» «No, kaj pa je?» «Doto imam. Očetovo.» «Se ti blede, Ančka?» «Živa žival ta resnica. Sem sedi in poslušaj.» Marta je menila, da se ji zmeša vsak hip. Ničesar ni mogla razumeti iz njene pripovedi, le čuvstvo neizmerne sramote jc klonilo njen pogled do drhtečih prstov. Ko je vprla svoj pogled v Ano, jc žarela na njenem obličju velika rdeča lisa sramu, materinsko znamenje, rojeno iz duše. «Kaj si storila, Ana!» Ana je odpirala svoje sinje oči od začudenja, da so lesketale v očesni belini debele solze in od togote so se ji tresle roke. Njeno dobro voljo je sestra poteptala s prvim vzklikom. Marta se ni mogla oddehniti. Oster nož je presunil njene grudi. «Torej je vendar le kradel. Ti pa si se prodala za očetovd doto, katero je zbiral s solznimi očmi moža, ki ima samo dvoje na svetu. Materi ne da spati večno spanje njena kletev, ti pa ležiš v naročju ...» «Tega ne boš trdila.» «Seveda ne! Še slabša si od candre.» «Ne, Ana ni vlačuga. Lažeš, Marta.» «In si. V mojem srcu si, pa naj te svet blagoslavlja.» Ani so vrele iz onemogle togote debele solze. «Niti mezinca mu nisem dovolila. Sovražim dedca, pred vrata ga vržem, kadar se zopet prikaže. Le najino doto sem hotela imeti, da ti olajšam življenje.» «Nikdar in nikoli mi ga ne bo lajšal denar. Tamle leži moj. Iztrgati sem mu jo hotela, da jo je nosil v nedrijih, bi se prikopala do nje, če bi jo skril v svoje osrčje, bi mu razpraskala grud in ga pokazala svetu, kdo je razdejal Gornikovo hišo. In kar je bil ponos v Gornikovi hiši, se je v tebi prodalo s telesom, katerega je mati z nasmeškom sreče umivala. Gornikovi so znali umirati molče, s krivico na ustnicah so legali v grob, da pokličejo božje maščevanje zase v boj. Ti pa si se vrgla pod noge tistemu, ki je na njihovem grobu zgradil grmado sramote in ti lizal noge, kakor psici.» «Marta, Marta, ne žali me do krvi! Polovica je tvoja.» «Molči, da te ne vržem na cesto! Moj Bog, moj Bog, ta sramota! Vstanita, oče in mati, izbijta to lajdro!» «Marta, ti blazniš. Saj me nočeš razumeti. Rekla sem, da ga scebam, če se prikaže.» «Kaj misliš, da pride? Ukradeni denar ga je tiščal in zanj je kupil Gornikovo Ano. In meni je izvil orožje.» «Lažeš, lažeš! Če ne vzameš, ti povem, da razpiham ta denar na vse strani!» Trepetajoča je vstajala v svoji jezi. «Nočeš? Pa nori dalje!» Drvela je s stanovanja. Pa jo je žgalo kakor opeklina, kjer se je dotikal denar telesa. Pred zrcalom denarja raste moč človeka v slabost, ki se po* smehuje kreposti. In je zlato tista luč v človeštvu, da čuvstva slabotnih umirajo v njegovem žaru kot vešče. Tako se je Ana za prvim vogalom razjezila nad Marto ter jo .obsodila zavisti, ker ni sama priborila denarja. Njena čuvstva, pred kratkim še vsa pekoča, so pričela iskati utehe v razsipanju. V svoji trgovini se je ustavila, oko jc vriskalo pred izloženo prelestjo. Kar so dosegle oči, se jc kupičilo pred njo, da je potapljala svoje roke v ščemečo svilo in so jo prsti skeleli od sladkosti. Le ■ roža kraljeva se odeva za svatbo z enako skrbjo in naslado. Trgovcu je zbudila veselje nad lastnim blagom, tako vešče je koprnelo oko po ščemeči tkanini. Gledala se je Ana. Telesu iz alabastra bo najtanjša svila vdihnila rožasto polt. Oko je razbiralo, v kakšni barvi bo ne* vidneje lila in odražala boke. Med pestrimi svilami erep de chin in crep georgette je begalo in ugibalo oko, kako bo oblikovala rdečica njene grudi, se prelivala zopet v hladno belino, bo strastno plamtela polt pod sitim zelenjem in pritajeno gorela v temi modrine. Iskreče oko izbira haljice metuljčku. Da se ga ne po* lakomnijo človeške roke v nevarnih nočeh, mu je namenila žametni brokat, ki bo z ledeno hladnočo zastiral pogled na rajske gričke. Bruseljske čipke je vzljubila, da sprede pajčevino, skozi katero se bodo smeli približati izbranim ustnicam najnežnejši cvetovi njenih prelesti. Vsa jezica ji je splahnila v lilijnem vojnu snežnega perila, topečega se v vročih rokah. Čudna misel jo je prevzela, smehljaje jo je pozdravila: «Beži, Marta se unese, je vsa prismojena!» Naročila je celo bogastvo za malega Dušančka. «Za par let bo imel. Joj, kako bo srčkan v tej vijoličasti obleki. Imate tudi take nogavičke? — Imenitno. — In zdaj še srajčice, majice.» Skoro se je pričela sramovati nenasitnosti svojega srca. «Marta se bo postavljala z njim, takrat se bom pa lahko pri* krito smehljala.» Zavrtela se je na peti, pustila svoj naslov in že je pred trgovino premišljala, kaj bi si še izmislila. Spomnila sc je čeveljčkov zanj in zase. Nato se jc oddahnila, naročila voz in komaj je zavila, utrujeno se naslanjajoča, krog vogala, je ugledala Damjana. «Damjan, spremi me nocoj v gledališče. Prideš? Peta loža.» Kako bi utegnila opaziti njegove vroče oči? «Zdaj je moja,» je premišljeval Damjan. Kamorkoli se je ozrl, v vseh pregibih se je prelivala pred njim, razposajena in mlada, blesteča in gladka polt se je razgalila. Kakor bi ga plamteča sla gnala v smrt, da izgori v njenih objemih. «Ne morem domov,» je sklenil. «Le boji se greha nad rodno sestro, če ne bi se mi vdala že zadnjič. In vendar ne ve, da se. igra z blaznostjo mojo, kadar mi otroško odkriva svoje čare mladosti in se mi zopet boječe odmika. Ne, to ni več koprnenje, je vzbesnelost krvi, ki se brzda s poslednjimi silami. Ana, Ana, ne smehljaj se in ne mežikaj s svojimi jamicami, jaz čutim, da sc že trže v meni.» Doma je trepetala golobica Marta: «Zdajle mora priti.» Dušančka je žgalo v zapestjih, očesca so žarko gorela. V grlu mu je tičalo in kadar se je dvignila glavica, vselej je trudno omahnila, težko hropeča. Upadle ročice so segale k vratu. «Moj Bog! Z doma ne morem in naj mi umre.» Ni mogla verjeti besedam. »Dušanček, Dušanček!» Nerazumljivo je golčalo v grlu. «Saj znorim!» Roke na sencih, je begala po sobi, prisluškovala, da je sleherna žilica trepetala in vsak korak je olajšal grudi za vzdih. Prevarana od sluha je planila nazaj k otroku, mu ovijala vrat in debele solze so kapale na razbeljeno obličje. «Dušanček, slišiš, majceno se zasmej.» Kakor bi jo dete razumelo, neizmerno žalosten smehljaj je hušknil čez ustnice. «Moj Bog, in ta jc poslednji!» Ostro ji je slutnja porinila žarečo ost v srce. «Zakaj si mi najslajšo radost poslal v najhujše trpljenje! Zakaj mi jemlješ moje vse?» Dušanček je posinel in zapiskalo mu je v grlu. Premagalo jo je. Brezumno si je pulila lase in udarjala z glavo v zid: «Prekleti, prekleti! in še ga ni od nikoder. Zlata duša, vse ti odpuščam, samo pridi, pridi, da rešim dete!» «Vse vam dam, le otroka mi pustite!» Onemogla se je vila in ihtela, da se je plazilo med štirimi stenami, kakor bi pojemalo smrtno ranjeno bitje. Zblaznela ljubezen se je rvala s smrtjo. Da ji ustavi korak, je spredla prevaro. «Dušanček, ali čuješ,» se mu je laskal hripavi glas, «škrjanček poje. Na sive glave palčkov seda in jih kljuje, da cvilijo ti ubogi palčki. Solnčece pa se jim smeje, da se mu sline cede. U, kako beže palčki. — Joj, Dušanček, kaj se je meni zgodilo! Vprašala sem rožico: «ali imaš medice sladke in dobre?» «Imam jo,» pravi rožica. V njej pa jc bila že čebelica, jezno je pogledala moj jeziček in me spekla. Aj, kako boli, Dušanček!» Toda dete je žarelo in golčalo. Niti oči ni več odprlo. In že je vedela, da nc ustavi koraka. Zavedela se jc: «Davica». Tisti hip je zaškripalo v vratih. Že je imela ogrinjalo na sebi in mimo Damjana med vrati je drvela: «Otrok umira!» Planil je v sobo, krčevito pritisnil otroka na prsi, opotekajoč se od sramu. «Otrok mi umira, jaz pa poljubljam labodji vrat njene sestre.» Zrl je vase, kakor bi gledal črva, ki se plazi po tleh. «Stri hudiča!» je teptal nevidno prikazen pod seboj. Otrokova roka se je zganila, se dotaknila vratu in padlo je nanj kakor žareče železo. Za trenutek je ugasnila bolečina v prsih. Dvoje belih bokov je vabilo v sproščenost telesa. «Stri hudiča, stri hudiča!» In zdelo se mu jc, da že leze vanj gnusna prikazen. In poskušal jo je pregnati z dobroto in ji iztrgati » strupeno zobovje. Pritisnil je svoje lice na žareče obličje in mu govoril: «Dušanček, kadar ozdraviš, ti prinese tvoja teta, lepa teta Ančka, oblekce, lepe nogavičke, zlate šolnčke in vse popisane pred? pašnike. To se boš smejal. Dva palčka udrihata tretjega, in ta se otepa in brani na vse plati ter ju z nožicami brca pod nosek.» Marta se je vrnila s zdravnikom. Z otroško vdanimi očmi sta • zrla vanj, v čarodeja, ki jima odreši otroka. 15. Večna luč brli tako pred altar jem, kakor je Marta bdela poleg postelje svojega črvička. Je pojemala in zopet vzplapolala, da so goreči plameni upanja osvetlili pekoči obrazek vročičnega deteta. f Če je stegnilo ročico, jo je izpraševala po njeni želji in vsa je trepetala, da bi izpolnila njeno prošnjo. S pojemajočo vročico so plahnele šalite ročice in vedno jasneje so blesteli črni biseri, žalostni in ubogi. V svojih strastnih skrbeh se je bala sa drobni vratek, kakor bi bilo nežno grlo malega tička,. kateremu že prijem zamori pesem. Jutranje ure so šele zapirale svinčene veke cuječe matere, • podobne vrtnarju, ki vso noč hodi po vrtu, da bi s svojim dihom otajal slano, pretečo prvim cvetovom jablane. Potem, ko se je v srditem obupu sprijela njena bit s smrtjo ter jo premagala, je vidno opešala in se je zdelo, da se plaši s čelom po tleh ter se ne upa dvigniti svojih oči, kjer so ravnale njeno usodo Široko razprte božje dlani. Krivila se je kot kača pod njimi, da se ne ganejo in ne... Niti misliti se ni drznila. Damjan je taval, blodil po sobi, presedal s njo poleg deteta in se boril v črnih breznih svoje vesti. Vstajal, je pred njim morilec lastnega otroka. Včasih so zasijale oči otroka in vzbudile v nje? govih prošnjo, naj prizanese materi. - V prvih dneh sta mu pomagala dva angela smrti s potegnjenimi meči ter branila njej do njegove duše. Nato sta povesila orožje in na vratih so zasijale sinje zvezde, pogledale so ga, kakor tisto noš, ko je njena bela polt zardela pod vročimi ustnicami. Pogledi, ki se še niso prelili v besede, so nevarni kot neznane čeri. So podobni radosti in opojnemu čaru pomladi, ko je vsaka rosa na cvetu jablane nepreživljena radost. V bogato razkošje slasti vabijo, da mora umreti, kdor se ne sna brzdati v svojem hlepenju. Zato so se čudno križala vprašanja. «Damjan, kajne da ozdravi?» «Ti, zakaj ne pride Ana pogledat?» «Ana? Ano sem ranila.» Vse mu je povedala. «Zakaj si storila? Še zdaj ne poznaš Ane in njene čiste duše, ki ti je hotela le dobro?» «Ne moreš razumeti, kako sem trpela. Oh, preklete tiste ure, ko je grešila!» «Grešila? Marta, ne trdi, česar nisi videla. Jaz verujem v njeno čistost.» Dolgo mu je zrla v oči in srkala tolažbo njegovih besed, nc sluteč, da se ta hip njegovo srcc raduje za Ano, ker verjame v njen greh in se pripravlja na plen kakor tiger, ki je zaslutil prvo slabost svojega nasprotnika. Da je videla, bi krvaveča iz vseh ran ozdravila. Zaupala je vernost toliko skušanega srca in skle? nila skrivaj, da obišče sestro in jo prosi odpuščanja. «Damjan, prosim te, čeprav težko, denar bi rabila. Premisli, kako naj pomagam Dušančku iz postelje, saj nima niti tople obleke. Kako strašno bi trpela, če bi morala prositi Ano. Prihrani mi trpljenje.» «Storim.» «Glej, Damjan, glej, smehlja se.» «No, vidiš, zdaj je nevarnost minula.» In ta hip je izbrisal v njem vse sledove strašne noči. Zapustil jc dom, kjer ni mati več vedela, kaj bi storila od radosti. «Mama, žejen.» Tresoča roka mu je skrbno podajala, da ne upihne prvega smehljaja. Zadovoljno so jo gledale črne oči in oživljajoč sen jih je zatisnil. «Ti si mi vrnil Damjana s svojim prvim trpljenjem.» Hvaležna mati jc poljubljala čelo, za katerim je mlado, vstajajoče življenje pregnalo vročične sanje. Tesneje jo je ročica pritisnila k sebi. Ana je še spala, ko je vstopil Damjan. Izpod tople pernice je pogledalo dvoje preplašenih zvezdic. Svileni šolnčki, ki so pri? nesli utrujeno domov, so prevrnjeni stali pred posteljo. «Ti si.» Poredno se jc skrila pred njim. «Česa želiš?» «Dušanček je bolan.» «In tudi zdrav, kajne? Veš, vse vem, čeprav mi je sestra pre? povedala vrata.» «Odpusti ji, Ana. Ni mislila tako hudo.» «Norci ste, vsi skupaj ste norci. In ti z njo. Poglej!» Pokazala mu je na mizo, kjer se je že vse dni zabavala s predstavo otro* kove radosti, ko zagleda svoje bele oblekce, čeveljčke, maje in lepo paličko. «Vse to si ti, Ana?» «Jaz, iz hvaležnosti...» «Ti niti ne veš, kaj si storila. Mi smo...» «Mi smo suhi, kajne? Rabiš denarja?» «Bi, za Marto.» «Zakaj pa takoj ne prideš. Daj mi torbico.» Izpod odeje se je dvignila, kakor bi vzplaval bel labod. Mrena je pala na njegove oči. «Zdaj me pusti, spala bom. Zvečer pridem sama.» Njemu se ni dalo. «Ste krokali, gospodična?» «Seveda smo. Ti misliš seveda, z njim?» «Šepečejo, da mu jc. Bog naklonil najvišjo radost.» Zasmejala se je, da ji je odeja zdrknila z grudi: «Na sodnji dan, če bo v nebesa prišel.» «Ana, ali je res?» «Če rečem —» Sramežljivost jo je zagrnila. «Res sem trepetal.» «Pravijo, da mu je prevara vzela par let.» «Zdaj mi je laže.» «Zakaj pa tebi?» Počasi se je ozrla vanj. «Tistih oči v gledališču ne morem pozabiti. Ana, meni se zdi, da blaznim. Kamor se ozrem, tvoja roka... tvoj smeh ...» «To, glej, da si izbriješ iz glave! Sem ti že povedala, da ne nori. Kakšen pa si bil zadnjič?» «Verjemi, Ana, ni blaznosti, ki bi je ne storil zate. Ne vidiš, kako te že par let iščejo moje oči in so ti hvaležne za vsak utrip tvojega belega telesa, pred katerim sanjam, pijan do smrti?» Prestrašila se ga je. Toda opojna gorkota in sladka utrujenost prejšnje noči so jo razpasle, da se je igrala z njim. «Ubožček, kljukec lažnivi! Zdaj se spominjam, kako se mi jt sanjalo nekoč, da je Martin ženin stopil k meni in je ves norel, če sem mu pomolila nožico izpod odeje.» Damjan se jc ozrl. Rožnata nožica je pogledala kakor bela miška izpod odeje. Planil je k nji, jo poljubljal na prstke in nič več se ni zavedal. Ona sc je igrala. Skrila je miško in njen smeh ga je vzdramil. Stal je pred njo in pozabil na vse... Blazen krik je bruhnil iz njega, stisnil jo je k sebi in vse-ga je dražilo. Njeni klici: Damjan, Damjan ... noriš ... sestra ... tvoja žena. — On pa ni hotel šale, dušii jo jc s svojimi poljubi. V smrtnem strahu je planila kvišku in vsa prclcst sc je raz? galila na telesu, hotečem pobegniti. «Norec. da. norec sem, Ana.» jc hropel ter jo prižemal k sebi. Hotela je pozvoniti, prevrnila je stol in z vso silo se je vprla vanj, da ga pahne od sebe ... Marto je poklicalo. Globoko v duši se je oglasil tajen, ne? razumljiv glas. Trdo je govoril, iskreno prosil. Dvignil jo je, nevidna roka jo je prijela, skrita človeškim očem, ki veže le dušo z dušo. Marta je ubogala. Tekla je, da prosi iz same radosti nad ozdravljenjem svojega sinčka svojo sestro, poredno plavolasko Ano, odpuščanja... da objame ves svet... Tekla je, da se vrne čim prej... Zakaj te ni zbudil prej ta glas, Marta? ... Med vrati je čula Anin glas: «Beži, Marta!» in videla njega, kako objema njeno sestro. Padala je, padala, kakor bi se zemlja udirala za njo in že je stala na ulici. Ničesar ni videla, ne slišala, zamotana v gosto temo, drveča tja k vodi. V prsih je tičalo ledeno srce; ta led jo je žgal, da je vse telo gorelo; v valovih bo pogasila bolečine... In ko se je udirala v močvari travnika, se ji je prikazalo. Od vode sem je prihajala mati, je težko sopla, se opirala ob palico, vihrali so sivi lasje in zemlja jc bobnela. Trdo roko ji je položila na ramo. «Mati, ne glej me!» je stokala. Iz široko odprtih zenic jo je žgal živ ogenj. «Sedi,» jc veleval mrtvaški glas. Koščene, žuljave roke so jo podrle na tla. «Zdaj umiram.» — «Iz katerih globin prihaja ta glas?» se je plazil Martin pogled po tleh in padla jc na tla, da nc bi videla. «Zdaj umiram. Sestra je sestri srce razgrizla. Izpolnjeno je prekletstvo. Nosite ga. Gornikova hiša je mrtva.» Planiti je hotela Marta, pa jo je zopet podrlo. «Iz groba pri* haja ta glas... Sestra je sestri... Iz groba vre šum vode ...» Pa je postajal glas blažji, kakor bi se bližal božji slavi. «Marta, Dušan te kliče!» Je čula, ni razumela. «Marta, Dušan te kliče!» In šele sedaj je prisluhnila plodnica svojega sina. «Dušan!»... je ječala bolno, tiho. «Pojdi in vzemi ga v naročje. Žejen je. Jaz ležem spat. Gorni* kova mati je mrtva, njena hiša je mrtva. Je Marta umrla v ljubezni kot mati. Je Ana umrla v bogastvu kot hiša. In Dušan je sad... Vstani!» Pokorno je vstala. Sivi lasje so ji bili v lice, kakor da je blazen vihar med nebom in zemljo. In se ji je zdelo, da se odpirajo grobovi in vstajajo mrtveci k sedmini Gornikove hiše. Mati jo je trdo vodila za roko. Pred mestom se je osmelila ozreti se vanjo. «Pojdi, umrl bo brez tebe.» «In odpuščanje, mati?» Razpokane ustnice so krvavele. «Odpuščanja ni.» «In sovraštvo, mati?» «Sovraštva ni.» «In ljubezen, mati?» «Ljubezni ni.» «In ti?» «Jaz sem umrla.» «In Gornikovi?» «Jih ni. Tvoj sin nosi v srcu njih doto.» Še enkrat se je oglasil glas, trd, neizprosen. «Pojdi, žejen je.» In so skopneli sivi lasje. Marta se je zavedela. Omahnila je in se ovila drevesa. Ničesai se ni spomnila, le strašno spoznanje je živelo v duši. Zdelo se ji je, da se je pravkar tresla zemlja, da so padale zvezde z neba in je gorel ves svet s strašnim plamenom, s katerim je odhajala mati. «Pojdi, žejen je,» je sikala z vrha plamena. Človeška bolest jo jc vrnila življenju. Ko je planila skozi vrata, je sedelo dete v kuhinji. Naglo in bolno je drhtelo od mraza. Stisnila ga je na svoje vroče telo. «Mamica, žejen.» Sklonila se je nad njim in mu s solzami pojila žejne ustnice. Ura smrti je odbila. Ferdo Kozak: Prejel sem tvoj pozdrav ... Prejel sem tvoj pozdrav — tak dahne iz večernih lok zamišljen molk, v neznanosti lijoč resnobni hlad ljubečih straž — gozdov, ki z mirom čuvajo, kar so objeli — in toplo slast bleščečih vod in trav nemir, vsak žar neba na nedrih rosnih zibajočih — prejel sem tvoj pozdrav. In kakor mesečine beli božajo studenci, sem vstopil tih in čist v razkošje tvojih dvorov, ujet v sladkost vsekdar doznanih strug lepote, ki onkraj nas z ljubeznijo poje rastočo zemljo. ---------------------------------^i.^n.jŽ...,!!,^ Cvetko Golar: (Nadaljevanje.) Beli konj. Drugo jutro in naslednje dni ni bilo čudnega tujca nikjer. Izginil je brez sledu in oče Palud je včasih nalašč postal za hišo ali ob topolih in se oziral po cesti, ali ne bi kje zagledal črne suknje in visoke postave. Tudi Magdica je menda pozabila nanj. Oče je bil prijazen z njo in jo celo neki večer šegavo vprašal po njenem črnošolcu. In teden dni kesneje je bila Magdica sama na njivi. Bog vc, kod so hodile njene misli, ko je nenadoma zašumelo poleg nje, in njen mladi neznanec jo je objel okoli pasu. Zatrepetala je kot prepelica, ki se skriva v kotanji sredi goste pšenice in tišči glavico k zemlji, pa jo nenadoma zgrabijo trde roke. Planila je, a ni mogla in ni vedela, ali naj se poskusi oteti ali naj ostane. «Kdo ste?» Njen glas je plaho zadrhtel in oči so se ji orosile ter zableščale v mokrem lepem ognju. Tujec jo je naglo izpustil iz objema in se odkril pred njo. Osupnila je. Njegov obraz jc bil prijazen in sc je smehljal, in ko jo je pogledal, so jo po vsem telesu spreletele iskre. Skoraj ji je bilo žal, da je zakričala kot otrok in mladi tujec jo je prijel za roko: «Ali se me bojiš?» «Stal je pred njo ves ponižen in ko ga je slišala govoriti, se je začudo pomirila. Še zmeraj se je smehljal, ali nekako posebno, in njej je bilo hudo pri srcu. «Zakaj se me bojiš?» «Ne vem,» je zašepetala in povesila oči. Skoraj bi bila rekla, da se ga ne boji, saj je bil kot vsi ljudje, ali ne, bil je drugačen, bil je, kakor še ni videla enakega. «Magdica!» Zopet je osupnila, da se ta trenutek ni znašla; kako le vč za njeno ime? Saj je bil iz neznanih krajev in še nikoli nista govorila, komaj da sta se videla oni večer. «Ali me poznate?» «Zakaj bi ne poznal lepe Magdicc? Videl sem tc že zdavnaj, zdavnaj, s teboj sem hodil po- polju, igral sem se s teboj in v sanjah sva bila skupaj, preden sem te videl.» Govoril je tiho, skrivnostno, in oči so bile zatopljene in za* mišljene, kot bi blodile bog ve kje in iskale davnih pozabljenih časov. «O saj ni res! Še nikoli nisva hodila skupaj, odkod veste za moje ime?» «Magdica, saj tudi vem, kje spiš.» «O, ti!» Hotela je biti huda, in ko je videla vroče bleščanje v njegovih očeh, jo je prevzela sladka groza. Obrnila se je, da bi odšla. «Nikar ne hodi, Magdica,» je rekel naglo in ujel njeno desnico. «Pa mi povejte, kdo ste!» «Zakaj bi rada vedela? Danes ti ne povem, saj me vidiš!» Iz oči ji je kanila solza, a njene ustne so se smehljale. Ozrla se je naokoli, ali ne prihaja mati, in ni vedela, ali bi se je bolj ustrašila ali razveselila. «Oho, Magdica! In zdaj sem videl tvoje misli; gledaš, kje jc mati, in se bojiš, da naju ne bi videla. Ti ljuba deklica!» «Vi zares vse uganete.» «Ali me nimaš nič rada?» je dejal nenadoma z gorkim glasom. «Zdaj hočem ostati zmeraj blizu tebe in bom oral kot tvoj oče.» «Vi bi orali?» Skoraj se je zasmehljala in se tiho zamislila. — Rekli so ji, naj se ga varuje, ker je bog ve od kod, in da je celo črnošolec, ki vse vidi in ve. In zdaj pravi, da bi delal kakor hlapec in jedel črn kruh. Radovedno ga je pogledala in se na glas zasmejala. «Ali se ti zdi čudno? Jaz bi oral, in ti bi pasla same bele, bele ovčice tam na travniku, kjer rastejo rdeče in bele rože. In solncc bi hodilo nad nama, in črna zemlja bi se valila za plugom. Poglej, saj sem močan!» Objel jo je okoli pasu, vzdignil jo je in svoje ustnicc je pri? tisnil k njenim prsim. «Pusti me, hudobnež, saj si zares črnošolec!» «Magdica, kdo sem? Črnošolec? Mogoče sem res, kaj misliš?» Magdica se je skoraj prestrašila. — Če je nazadnje res oni mož, ki jezdi na belem konju skozi vasi, kadar se zbira nevihta v oblakih! Ne, ni mogoče! Ta lepi, mladi fant ni črnošolec! Čakala je, kaj poreče, in si mislila: Ali je zdaj videl moje misli? «Zaradi tebe bi bil rad črnošolec, da bi prišel po tc na belem konju in te nesel v beli grad, kjer bi se rada imela.» «Lepo bi bilo,» je dejala deklica smehljaje, in njemu je bilo, kot bi ga objemal njen glas in njene oči, ki so tako rosno sijale pod temnimi obrvmi. «Lepo bi bilo, ali ni mogoče,» je pristavila zamišljeno. «Zakaj bi ne bilo mogoče? Ali moraš priti prav na belem konju v beli grad? In če pridem na črnem konju in te peljem v lepo, visoko hišo sredi jablan in češenj, kjer je blizu gozdiček samih brez. Ali bi šla z menoj?» «Pridi pome!» Veselo je vzkliknila, razprostrla je roke, da bi poletela in objela svojo mlado ljubezen, svoje mlade dni in roso in škrjančke in visoka nebesa. «Nä, vzemi za spomin!» Stopil je čisto blizu k njej, da se je dotikal njenih las, in ji obesil okoli vratu na zlati verižici zlat srček. «Ali boš mislila name, Magdica?» Gorko in milo so sijale njene oči, smehljal se je njen obrazek in vdano mu je pogledala v oči. «Mislila bom, gospod Črnošolcc,» je veselo kliknila. Hipoma sc je obrnila in stekla po njivi, po mladi pšenici, ki je z mehkim, svilenim klasjem božala deklico po kolenih. »Magdica, ali res?» «Pridi pome, če si tudi črnošolec!» «Srečno, Magdica!» Šel je na konec njive, kjer je stala voda v široki, zeleni Murici in ki je bila zarastla z lokvanjem in rumenimi rožami in trstiko ter opasana z jelševjem, mladimi jagnedi in divjim hmeljem kot z bujnim, bohotnim venccm, ter se je izgubil za vrbjem. «Snočkaj sem se jokala, kaj sem nc večerjala — Hopsasa, hajsasa, gostovanje smo imeli;» Mlad popotnik je hodil po goricah in veselo popeval. Mahal je s klobukom in palico, na plečih je imel ogrnjeno suknjo, z blatom oškropljeno. Poskakoval je po ozki kolovozni poti in včasih se je sumljivo opotekel pod grm ali mu je izpodrsnilo na mokri ilovici. «Dobro in lepo mi je na svetu, kakor mlademu psu v bolhah!» Poplesaval je kot na domlatkih, kjer so zbrani vsi mlatci, s klasjem za klobuki in z ženjicami v naročju, ker je delo v kraju in je dobra volja gospodinja in so na mizi purani in krapci. «Črnošolec sem, kakor mi je povedala sama Magdica, in dana mi je velika oblast: Delam točo in jezdim belo kobilo.» Vzel je klobuk z glave in palico v naročje. «Vse nove zdravice naj venkaj gredo, da se bo slišalo gor v Jeruzalem.» Med petjem in razposajenim samogovorom, razgret in moker od znoja in rosnih kapelj, ki so škropile nanj z grmovja in dreves, je dospel na vrh klanca in obstal pred rjavo, zanemarjeno kočo. Pogledal je, kje so duri, se zagnal vanje, udaril s pestmi, in odprle so se na stežaj, da bi bil skoraj padel v nizko, temno vežo. Ker ni videl nikogar, je sunil v druga vrata, ki so šla z ropotom narazen in stal je v zakajeni, z ilovico potlakani izbi. «Kje ste, pijanci!» je zakričal in se skušal razgledati v dimu in zatohlem zraku. Postelja, razmetana in nečedna, je bila prazna, na klopi, pribiti k leseni steni, ni bilo nikogar, ali vseeno je nekdo moral biti v hiši, zakaj slišal je naglo dihanje in šumenje. Stopil je bliže, po? vzdignil oči in zagledal jc na peči dve osebi, ki sta prestrašeni planili narazen. Preden je izpregovoril prijazen pozdrav, je skočila s peči ženska postava v pcrkalnastcm robcu in z zariplimi lici ter se oglasila: «Oh, gospod črnošolec, nič kislega mleka nimam, ker je lisa —» «Ti šentana lorbica, ali ne veš? Črnošolec pije danes vino. V svate grem, in drevi bo ples v goricah.» Stal je pred njo in jc gorel v obličje, in njegov glas je vriskal po hiši. «Ha, kako se ti pravi, vesela grešnica?» «Barika sem, kličejo me tudi za Fckonjačo. Tistile jc pa Tunej, ki sedi na peči. Pa je malo nor in nič ne sliši in nič nc govori. No, povej, Tunej!» Dvoje sivih oči je plaho gledalo veselega pajdaša, ki je tako nenadoma vdrl k njima, zamajal se je širok klobuk, stlačen na podolgasto glavo, in usta so zagodla nerazumljive besede. «Ha, ha, je že prav, pijanec! Le bodi gluh, samo da mi prineseš vina. Dol s peči!» Potegnil ga je za noge, ki so visele navzdol ob razpokanih in z blatom zamazanih pečnicah. Viničar se je upiral, grebcl s prsti po zidu, se lovil z rokami, potem se je spustil in padel kot snop pred črnošolca. Ležeč na tleh se je potuhnil in se ni ganil. Fcko* njača je sedla na posteljo in potegnila robec nizko na oči. Črnošolec je nehote ostrmel, stopil korak proti njemu in se zagrohotal na vse grlo: «Ha — ha, Tunej, ležiš kakor urh v mlaki! Ti, lepa Barika, zdaj ni čas v posteljo, ali ne vidiš, da umira tvoj prijatelj? Vstani in ga poščegetaj po podplatih!» Fekonjača je stopila k viničar ju, ga zmikastila, in ker se jc delal mrtvega, ga jc začela šiloma postavljati na noge. Obstal je sredi izbe, neroden, s povešeno glavo kakor okleščena veja, a zdajci se je zravnal, zakrilil z rokami in zakričal: «Oh, prijatelji božji, ali jo vidite Čarovnico, ki jezdi črnošolcal Črno srajco ima na sebi, z brezovo metlo ga poganja, ogenj pljuje. Obseden sem, obseden!» Planil je in tiščal v zaprte duri. Fekonjača je stala kot vkopana, tudi črnošolec je gledal radoveden starega viničarja, ki je z glavo tolkel ob duri: «Odprite se, odprite se!» «Barika, ali je v resnici ob pamet tvoj Tunej?» «Oh, šent ve,» je vzdihala Fekonjača in je gledala s plašnimi očmi. Bila je razoglava, kita las se je odmotala z njenega temena in ji visela žalostno po licih. «Hoj, ti kum, ti si cigan, ki mu ni para! Kar tiho bodi in se ne gani, dokler ti ne ukažem. Ali ne veš, kdo sem?» Stopil je k njemu in ga trdo zgrabil za pleča, a mahoma se mu je viničar izmuznil, odprl duri ter skočil v vežo: «Črnošolec je prijezdil pome, ubogega Boštjana! V hiši sedi za mizo, in baba ga krmi s svojim mlekom.» Izginil je za brajdami in z goric se je slišalo zategnjsno kričanje: «Obseden sem!» «Ha, Barika, ali si slišala? Tvoj viničar govori, pa si rekla, da je mutast.» Smejal se je črnošolec in z veselim strm en jem je odpiral okno. «O, Tunej ni nor, in daleč naokoli mu ni enakega. Ali se dosti* krat zgodi, da je obseden?» «Ali ne veste? Oni dan je videl vašega belega konja, ki se je gnal proti Šar ju, in še meni ga je pokazal.» «Ha, ha, kakšen pa je bil? Zakaj ga nisi zgrabila, Barika?» «Kako ga bom zgrabila, ko je šel kakor huda ura. Topoli so se mu priklanjali in zvonovi so peli.» «Volk ga namlati, Barika, nisem mislil, da si ga ti videla! Zdaj zoblje moj belec rumeno pšenico in pije vino s "Sladkega vrha, jaz pa moram po opravkih ckoli nejevernih viničarjev. Užejala me je hoja, in ti še odlašaš, namesto da bi mi prinesla vrč jeruzalemcai Kaj bo s teboj, saj se mi smiliš, če te bom moral zapisati v črne bukve.» «Tega pač ne delajte, saj grem hitro, hitro po vino, le bojim se, da vam ne bo teknilo.» «Ti kar prinesi, Barika, se bo že videlo, kaj in kakcl» Viničarica je šla in ko se je čez dolgo vrnila, je bila plašna in je strahoma ponudila črnošolcu vrč z vinom. «Le ti pokusi prva! Vrag ve, kaj si mi prinesla!» «Veste, je vino in ni vino —» Črnošolec je pokusil, a naglo je odstavil vrč in pljunil: «O ti nesrečna pokora! S takimi splavki mi strežeš? Čakaj, kadar pridem s točo —» «Oh, nikar, gospod črnošolec! S Tunejem nimava boljšega, ampak tam pri Paludovih imajo vino, ki se mu lahko reče gospod. In danes je v zidanici sam gospodar z Magdico. Tam na ovinku jc tisti lepi hram med palmami, kjer gre ena pot v vas, in druga zavije med gorice. Odkriti se moraš tistemu vinu.» «Ti prelepa grešnica, zakaj mi nisi povedala takoj? Nič se nc . boj, tvoj trs ne bo videl moje toče. Srečno, pozdravi ubogega Boštjana!» Zamahnil je z roko in planil skozi duri. Na cesti jc postal, govoril sam s seboj, pogledal na nebo in šumo in krenil naprej med goricami. Prišel je do zanemarjene koče, ki jc že razpadala in se prihulila kot matora starka pod slamnato streho, ponekod preperelo in okajeno, a drugje z mahom zaraščeno. Zato se jc veseli popotnik ustavil in zakričal proti durim: «Ncjeverniki, pred črnošolcem zapirate? Kadar zopet pridem, bodo jokale vaše gorice.» Zažugal je s pestjo proti nizkemu krovu, ki ga je podpiralo črvivo tramovje. Pri tretjem hramu je zagledal pri oknu drobno in prestrašeno žensko obličje, ki je neutegoma izginilo, ko se jc d pokazal na poti. Šel je in vstopil v hišo. Tam ni bilo žive duše, samo na mizi je stala skleda kislega mleka. Zaklel jc in zbežal na cesto. < V belem dvoru kraljevskega mesta Prilipa je sedel sredi junakov svetogorec Nedeljko in pil dobro vino; pil je od veselja, da se napije, in pil je v zdravje in srečo visoke mu kraljevosti Vukašina kralja in junaške srbske vojske, ki je prav dobrusila meče zoper prekletnike Turke. — Z njim so pili stotniki junaki, v slovo so pili, junaško se napili in očetu svetogorcu besedili: «Blagoslovi, oče svetogorče —!» Po vrsti so poklekali predenj, polagali mu do starih nog svoje gole meče in sklanjali vroče glave. Svetogorec Nedeljko je stal, dvigal roke v molitvi in jih v bla* goslovu pokladal na junake: «Oče naš, vojnih trum Gospod, moč in oblast ti je v nebesih in povsod, — o, usmili se nas...! Ne zavrzi Svojih zvestih slug, marveč roso Svoje svete milosti kani na krščansko orožje, ki ga ncsemo v boj zoper nejevernike za presveti križ in za srečo in svobodo našega naroda. Amen!» Še so pili v srečo junaško in slavno zmago; v slovo so pili in do dna izpili, svetogorcu posvečeno roko poljubili, na hrzajoče in prhajoče konje skočili in sledili kralju Vukašinu, ki si je bil od cara Uroša izsilil vso vladarsko oblast in ki je zdaj vodil vojsko šestdeset tisoč mož v Trakijo, da bi Turke pregnal iz Evrope. Kraljevič Marko jc bil z očetom še v jezi in ni šel z njim. Sedel jc v belem planinskem gradiču, izpod čela krivo gledal in trdo? vratno molčal iz dneva v dan. «Gospodar moj, kraljevič Marko, zakaj se ti odvrača srce od mene?» je tiho govorila zvesta ljuba Begzada. «Ali te ne ljubim dosti...? Ne govoriš, samo molčiš ...» «Duša moja, Begzada draga, besedo sem ti dal in srce, — misli moje mi pusti! A zdaj mi daj vina in pokoja!» Pil je, a ni se napil; pil dobro vino in kuhal sveto jezo na očeta, pil od togote in skrbi. — V srbski vojski ni bilo sloge. Objestni vclikaši so se tikoma pred sovražnikom še pulili za svoj prav. Ko se je leta 1371. blizu Črnomena ob reki Marici ukresala vroča bitka, so maloštevilni Turki popolnoma potolkli nesložne, samo po plenu, časti in oblasti hlepeče Srbe. Padel je kralj Vukašin in z njim tudi oba njegova brata despot Uglješa in vojvoda Gojko. Nesreča je nemirne velikaše ustrašila, izmodrila ne. V beli dvor kraljevskega mesta Prilepa je Vukašinova vdova Jelena, mati kraljeviča Marka, sklicala zbor državnih velikašev in plemičev. Prišli so knezi in vojvode, župani, veliki in mali vlastelini. Naj* uglednejši in najvplivnejši izmed njih so bili: knez Mladen Gjor* gjevič, knez Radoslav Dmitrovič, knez Vranilo Simconovič, veliki logotet1 knez Rajko Bogunovič; vojvoda Mišljen Hreljanovič, voj* voda Dragomil Vučetič; župan Dabiša Modrunič, župan Vratko Popovič; vlastelin Grgur Kurjakovič in zelo glasni in prepirljivi vlastelin Branko Živkovič. Vsi ti so ponosno hodili po veliki sobani in postajali ob sku* pinah glasnih veljakov ali pa so prisedali k tistim, ki so počivali ob zelo dolgi mizi. A njim ni bilo miru. Vstajali so, hodili do tega, do onega in spet sedali in se pregovarjali s komerkoli. Ali bi kazalo zbrati novo vojsko, ali počakati, da se Bolgari, zoper katere se je obrnila turška sila, zapleto v boj s Turki; ali naj prevzame vojno poveljstvo car Uroš, ali naj Vukašinov naslednik obdrži poveljstvo in dobi tudi vso državno oblast, o tem so se sporekali in čakali na kraljico. Po sobani so vreli kakor valovi nemirnega morja bučni po* govori in prepiri oblastnih in samoglavih velikašev. Kar so se razmeknilc težke zavese na širokih vratih, izza njih jc stopil glasnik in zaklical: «Jasna gospoda, — dvorjanski prihajajo!» Šum se je nekoliko polegel, a takoj spet začel. V sobano je prišla vrsta dvorskih uradnikov in se razmestila v ozadje za pročeljem mize. Uradniki so bili oblečeni v svečane dvorske obleke, ki so jim bile ukrojene po bizantinski šegi. Pri* hajali so po redu svojih činov in so se tako tudi razmestili. Za uradniki je počasi šel svetogorec Nedcljko s tremi svečeniki in se postavil ob desno stran miznega pročelja. Zdaj sta pridrobila dva plemiška dečka, prijela vsak za eno krilo zaves na vratih in naznanila: «Veličanstvo kraljica — visoka mu kraljevost kraljevič!» Nastala je tišina, ves zbor je skočil na svoja mesta ob mizi, »upiral oči v vrata in čakal. Kraljica je prišla dostojanstveno in ponosno, nekoliko pred njo je stopal kraljevič Marko, za njo so šle dvorjanice. Na pragu jc postala, oči so ji švignile po zboru, ki je glasno pozdravil : 1 Vladarjev prvi svetovalec. — Pisatelj. «Mnoga leta kraljici! Mnoga leta kraljeviču Marku!» Počasi je prišla do pročelja mize, kjer sta stala dva visoka, z mehkim rdečim blagom preoblečena stola. Oči so se ji ustavile na kraljevem sedežu. Žalost ji je stisnila grlo in jo spekla v očeh. Z obema rokama si je pokrila obraz, rame so ji podrhtevale v tihem joku. Ni sedla. DvorjanicC so stopile v ozadje. Kraljevič Marko je obstal za očetnim sedežem. Vse oči so bile na žalostni kraljici, ki je izpregovorila: «Dobrorodna in plemenita gospoda! Knezi, vojvode, župani, veliki in mali vlastelini! Zdravstvujte in hvala vam, ker ste prišli! Sklicali smo vas, da se posvetujemo z vami in da se zaverite nasledniku rajnkega kralja ...» Glas se ji je zatresel in beseda ji obmrla. «Mnoga leta kralju Marku Vukašinoviču!» so zagrmeli zboro? valci. Marko, ki je do zdaj stal za očetnim sedežem, je mirno po? gledal po zboru in sedel. Za njim je sedla tudi kraljica. Potrdil je dvorske uradnike v službi, priznal plemstvu stare pravicc in ukazal: «Oporoka blagopokojnega kralja, našega junaškega očeta, naj se prebere!» Pribočnik rajnkega kralja, veliki, plečati, zmerom molčeči Lazar Vidakovič, gospodar močno utrjenega gradu nad sotesko, ki vodi iz zahoda v Prilep, se je obrnil k pisarju Blažu Radojčiču, učenemu starcu iz daljnega Dubrovnika. Ta je odmotal zapečaten zavitek pergamena in ga dal Vidakoviču, ki ga je raztegnil in položil pred kralja. Kralj Marko se je s konci prstov doteknil dolge listine in rekel: «Pisar naj bere!» «Svetla krona, visoka ti kraljevost, oprosti!» se je naenkrat oglasil svetogorec Nedeljko. «Rajnki kralj mi je pred odhodom v boj naročil, naj oporoko poslušajo s teboj samo veličanstvo kras ljica, pribočnik Vidakovič in jaz, a prebere naj jo Blaž Radojčič!» Kralj Marko je zardel, odrinil listino in glasno rekel: % «Tako zapovedujemo: Svetogorec Nedeljko, naš zakladnik Vaso Pribac in vlastelin Branko Živkovič naj odpro kraljevsko zakladnico, popišejo vse dragocenosti in ves denar! Dalje zapovedujemo, naj se izterjajo vsi davki in pošljejo kraljevski zakladnici!» Plemiči so se spogledali, njih vroče oči so zagorele in se razumele: «Trd bo, pa se bo že vdal!» «Dalje je naša kraljevska zapoved,» je govoril kralj Marko, «naj se zbogajo knezi, vojvode, župani, veliki in mali vlastelini in naj se pripravijo na boj za obrambo domovine!» Tako je ukazal, se obrnil in počasi odšel. Ni maral nobenih posvetovanj s prepirljivimi plemiči, sam je hotel odločati v vsem. Tudi kraljica je vstala in šla za njim. «Na mnoga leta kraljici,» so zavpili veljaki in čisto pozabili na pozdrav tudi kralju. Razburjeni zborovalci so se sprva molče gledali, potlej pa so začeli pestiti pribočnika in ga učiti, kako naj vpliva na kralja, da ne bi vladal preveč po svoji volji. Vidakovič je molčal in jih resno gledal. Kralj Marko je dobro opazil, kako je napomenek davkov vzne* miril samogoltne plemiče. In to se mu je dobro zdelo. Ko pa je bil sam, ga je prevzela neka boleča tesnoba. Kljub vsem upornim mislim je čutil, da si je s prestolom pregradil pot svobodnega junakovanja, zapravil moč lastne volje in se zasužnjil neki trdi in nepreprosni usodi. V tem spoznanju je začel razumevati zagrmelost in strogost rajnkega očeta. Polile so ga obilc solze prve resnične žalosti za očetom. Z vsemi mislimi ga je iskal in skesano prosil odpuščanja. Beli kraljevski dvori so mu bili pretesni in so ga preveč spominjali očeta in kraljevanja. Skočil jc na konja in zbežal v planinski gradič, da bi se umeknil vsem in se skril tudi sam sebi. Begzada, ki ga že dolgo ni videla, se je ihte vrgla predenj. «Gospodar!... Gospodar!...» Vse, kar mu je hotela povedati od žalosti in od veselja, jc dala v samo to besedo. «Mirna bodi, Begzada mlada!» je rekel in jo pobožal. «Mir mi je v tebi, o gospodar, in ti si venomer v meni.» «Vina mi daj, da ti pijem v lepoto in ljubezen, o Begzada! Vina mi daj dobrega, da pirujem in nc žalujem! Po mir in odvezo od grehov in skrbi sem prišel. Daj vina, Begzada mlada, a Bog in sreča junaška potlej da, kar da!» Sedel je v belem planinskem dvorcu in pil iz prebelih rok Beg* zade mlade dobro vino; pil je, da se še enkrat junaško napije, pil, da si prepodi iz srca neprijetno tesnobo hudih skrbi in bridkost žalosti za očetom. Sam je pil in se ni napil. «Kaj ti pravim, Begzada mlada? Sla mi pošlji po svetogorca Nedeljka!» In je sedel svetogorec Nedeljko z Markom kraljem, pil z njim dobro vino, pil, se napil in govoril: «Pij in se napij, kakor je pil kraljevič Marko, a pojdi in vladaj, kakor je vladal kralj Vukašin!» — Kralja Marka je za srce prijel boleč spomin na svobodo silnega junakovanja in veselega popivanja z junaki in pobratimi. Pobcsil je rdečo glavo in se videl v slavnem boju s sto in sto junaki, s širokoustnim begom Fcridom Spahovičem in z velikim junakom Muso Kesedžijo; misli, pijane spomina na slavne in vroče boje , junaške, so mu počivajoč postajale ob lepi krčmarici Mari, mu poklekale pred pogorkinjo Ravijojlo, ki ji je bil glas ko godba iz nebes in usta sladkost sama, — poklekale in jo božale, milovale in poljubovale, a se topile ob zvesti ljubi Begzadi mladi, ki je lepa kakor upanje in ki ji je glas gorak in strasten, kadar ga miluje s sladkostjo svoje žive, velike in junaške ljubezni... V otožnih mislih se je kralju Marku glava pobešala na široke prsi; inako se mu je storilo in mehka miloba daljnih spominov mu je šc trje ožemala razbolelo srce. Iz sanjave zamišljcnosti ga je poklical slabotni glas starega učitelja, modrega svetogorca Ncdcljka: «Čuješ, sinko Marko, kaj ti je leglo na junaško dušo, da ne govoriš in venomer molčiš?» Tako jc govoril svetogorec in v skrbeh gledal nagubano čelo in temno lice kralja Marka. A kralj Marko je le vzdihnil in uporno molčal v trudnem, mučnem molku. «Pij, moj sinko Marko, dobro vino, da ti zapoje in se zasmeje srce! Pij —!» jc prosil oče Nedeljko. «Da, pijva, oče svetogorče! Pijva dobro vino: ti, da si ogreješ staro kri, a jaz, da si iz otožnega srca prepodim tesnobo hudih skrbi... Pijva, oče svetogorče!» se je zavedel Marko. Pila sta in se moško napila. Pa sta govorila, ko sta se napila: «Slabo meni, oče svetogorče! Sablja, glej, mi je zarjavela, roka odrevenela...» «Zbiraj vojsko, o kralj Marko, nosi sabljo v boj junaški zoper nc je vernike Turke!» «Pij, oče svetogorče! Pij, a ne govori, ne budali!» se je jezno otresal kralj Marko, ker se je spomnil nesložnih in samogoltnih knezov, vojvod in vlastelinov. «Pojdi in poišči si ženo, kraljico!» jc silil oče Nedeljko. A kralj Marko ga jc krivo pogledal izpod čela in zardel po vsem licu. «Ženi se, moj Marko! In zdrav in srečen ti bodi junaški rod!» «Pij, oče svetogorče, a nc govori, ne govori!» «Ženi se, takoj se oženi, moj sinko Marko! To zahteva sreča države.» Kralj Marko je še bolj zardel. «In poženi z gradiča lepo Begzado, ki ti je urekla pamet in srce!» «Vso svobodo življenja sem vam dal, — pustite mi svobodo ljubezni!» je kriknil kralj Marko. «Kralj nima svobode do ljubezni, moj sinko Marko. Svoboda, sreča države zahteva, da se odpoveš mladi Begzadi in si poiščeš kraljico!» Kralju Marku se je po teh svetogorčevih besedah spet pobesila glava, v lice mu je udarila bledoba notranjega boja. «Moraš, o kralj!» je vztrajal oče Nedeljko. «Ne še, ne še, oče svetogorče!» je vzdihoval kralj Marko in pil na vse duške. Takisto je pil tudi oče Nedeljko in rdel v staro licc. Še je pil kralj Marko in potlej zbežal pred odločno besedo svetogorca Nedeljka k zvesti Begzadi mladi. «Gospodar —! Moj Marko —!» je zatrepetala mila ljuba, ko ji je Marko v nemoči padel do oblih nog, zakopal vročo glavo v njeno toplo, ljubeče naročje in ne junaško zaihtel: «Begzada... Begzada, moja zvesta ljuba, o, da me nisi z lju* beznijo opila, z mladostjo in lepoto svojo omamila, — o, da me nisi premaganega junaka kraljeviča Marka rešila iz silnih rok svojega brata Muse Kesedžije, velikega, svobodnega junaka...!» Srečko Kosovel: Predpomladni večer. (Iz cikla: Kras.) V dalji peketajo belci — Svojo tiho, belo roko kateri vitez gre med nas? iz dalj nekdo ponuja mi, Čez polje drhte vetrovi, pesem sladka plove v noči v blesku zvezd počiva vas. in srce prebuja mi. Pride, prid«? beli vitez, sredi spečega polja, v zvezdah si svoj meč otruje, v srce si zabode ga ... Književna poročila. Jadranski Almanah za leto 1923. Uredil dr. Alojzij Res. (Na svetlo dala Naša Založba v Trstu.) Tisk Narodne tiskarne v Gorici. «Jadranski Almanah naj postane leto za letom verno, neizpačeno zrcalo vsega našega življenja, obračun čez naše delo na vseh poljih kulturnega, gospo* darskega, socijalnega in političnega udejstvovanja našega ljudstva od Triglava # do Kvarncra.» In pristavlja: «Predobro se zavedamo, da jc letošnja slika nc? popolna, da jc naš prvi korak šc plah. Šc niti v glavnih obrisih ni začrtana po« doba našega naroda v Italiji. Čas in razmere so bile močnejše od naše volje".» Po tem pojasnilu, ki ga založba daje na pot temu prvemu letnemu zborniku naših rojakov v Italiji, in ki naj bo predvsem opravičilo, nc gre cilj poročevalca za tem, da s strogim očesom presodi to izdanje, temveč da ga vzame kot to, kar jc: prvi poskus ustvariti julijskim Slovanom reprezentativno ljudsko knjigo, ki naj po svojem notranjem bogastvu vsako leto iznova priča, da smo šc in da ostanemo. «Jadranski Almanah» je prav postavna knjiga s preko dvesto stranmi teksta in 8 slikarskimi prilogami. Vsebinsko je bogata in, kar je za slične cdicijc šc večje važnosti, tudi prav pestra: saj vsebuje poleg 12 pesniških proizvodov šc štiri leposlovne spise v nevezani besedi in 28 člankov iz najrazličnejših panog, predvsem gospodarskega življenja. Zastopani so v knjigi skoro vsi primorski pesniki in pisatelji: Gradnik, Lovrcnčič, Pastuškin, Remec, Pregelj, Šorli itd. V znanstvenem delu jc predvsem vredna omembe obširna arhivalna razprava znanega našega goriškega zgodovinarja dr. Frana Kosa «Goriška Brda v srednjem veku», ki pa vzlic svoji znanstveni nesporni vrednosti nc sodi prav v knjigo, kot jc ta almanah, ki je namenjen predvsem širokim plastem naroda. Isto velja še v mnogo večji meri o filološki razpravi dr. Henrika Tumc o «krajevnem imeno* slovju», ki po mojem mnenju absolutno ne sodi v okvir almanaha. O znanstveni vrednosti razprave seveda nc morem izreči sodbe. Nasprotno jc pa kot primer sestavka, kakršne treba zbrati za tako knjigo, navesti dr. Joža Glonarja govor o «Simonu Gregorčiču», ki na živahen način, poljudno in vsakomur umljivo, a vendar znanstveno utemeljeno obravnava obče zanimiv problem iz doslej precej še neznanega pesnikovega zasebnega življenja, njegovo stališče napram ljubezni in — ženski. Tudi hrvatsko pisani informativni članek dr. Stojana Brajšc «Nas rodne pjesme istarskih Hrvata» je prav primeren in za nas, ki nam jc predmet prilično slabo poznan, zelo zanimiv. Pregleden je temeljiti članek profesorja R. Kcndc o «Naših srednjih šolah», česar o večini drugih spisov žalibog ni mogoče trditi. Perspektive, ki se odpirajo iz pisčcvih izvajanj, so temne: v par letih slovenskega srednjega šolstva v Italiji, dedinji dvatisočletne kulture, nc bo več. Škoda, da ni v almanahu sličnega pregleda o stanju našega ljudskega šolstva, posebno šc v Istri. Ta referat bi bil menda šc neprimernejše žalostnejši in brez* upnejši. Iz člankov o ekonomskih prilikah v Novi Italiji veje resna skrb za bodočnost. Nekdaj cvetoči deli dežele na robu propada, siromašne pokrajine pred katastrofo. Sloveči nabrežinski kamnolomi, znani po vsem svetu, so samo šc senca nekdanjega blagostanja. Spis arhitekta Antona Radoviča, ki obravnava to poglavje, jc častna izjema med množico sestavkov, ki sodijo bolj v dnevnik, kot v knjigo, ki naj bo točen, pregleden in reprezentativen (nc v zunanjem zmislu samo!) obračun našega narodnega življenja. Več temeljitosti, stvarnosti in poznavanja predmeta treba in manj frazerstva, površnosti in žurnalistično« rodoljubne solzavosti. Slovenci smo in moramo ostati tudi vnaprej narod dela, ne vzdihovanja in solza. Dobri so še članki: «Naše vodne sile», «Zadrugarstvo u Istri», «Rokodelska obrt na Goriškem», «Mlekarstvo in sirarstvo», dočim po; grešamo poročil o premnogih panogah duševnega udejstvovanja naših ljudi, vsaj poskus statističnega pregleda o fluktuaciji našega v Italiji avtohtonega življa, pregled naših izgub v zadnjem pctlctju na vseh poljih javnega življenja, naše stališče do novih sodržavljanov in do njihove kulture, predvsem pa vsaj obris vodilne ideje našega živijenskega programa, materijelnega, a še bolj duševnega. Z drugimi besedami: problem obstanka slovenskega naroda v Julijskih pro vin* cah. Radi bi čuli prepričevalno besedo, ki bi nam potrdila, kar vsi upamo: da državna meja nc more pretrgati vezi med nami in rojaki onkraj, da usoda našega naroda v Italiji odvisi končno le od njegove odpornosti, žilavosti in organizirane volje do življenja. Na koncu izdajatelj polaga malo obračuna za povojna tri leta 1919—1922. Podaja biblijografijo vseh v našem jeziku na italijanskem ozemlju izišlih knji* ževnih in glasbenih izdanj, razen tega pa podaja še seznam vseh naših pri* morskih kulturnih delavcev, umetnikov in znanstvenikov. Knjigi so priložene štiri reprodukcije Pilonovih ujedkovin, portretna skica G. A. Kosa, Bucikov damski portret in zelo posrečena, «portretiranca» (pisatelja Franca Bevka) točno karakterizujoča, karikatura L. Špacapana. Ujedkovinc so precej medlo rcproduciranc, tako da jc njihov pravi izraz skoro docela izgubljen. V «Glavi starca», ki jc tudi v reprodukciji ohranila svojo markantno strogost, jc pokazal umetnik nemalo obvladanje tehnike in precejšnjo impulzivnost linije. Ipak mi je «Ponte Vecchio», risarsko morda šibkejše delo, čuvstveno bližji, neposrednejši in bolj Pilonov. V ostalih grafikah jc hladni razum preveč očiten, premalo pa jc iskrene topline in osebnosti risarjcvc. Omenil bi samo «Pred« mestje», ki jc značilno za razglabljajočo socijalno usmerjeno naravo umetnikovo, pa vkljub svojemu pretresljivemu sujetu ne gane, nc zgrabi. Vkljub temu treba priznati Venu Pilonu prav častno mesto v slovenski grafični umetnosti, ki pa še izdaleka zanj ne znači vrhunca. K. D. Poljudna izdaja Prešernovih poezij ima pri nas že celo zgodovino, ki pa od drugega natiska naprej ni posebno častna za one, ki imajo z njo opravka. Prvi natisk poljudne izdaje je kot nekak pendant ilustrirani uredil pokojni L. Pintar; izšel jc leta 1901. Oni, ki se za take reči zanimajo, vcdö^Jkak.Q j5_eJ.o .sc jc Pintar trudil s prireditvijo teksta in korekturo. Vedeli so torej, kaj pomeni na naslovni strani tentni stavek «Uredil skript. L. Pintar». Kdor ni bil srečen posestnik izvirne Prešernove izdaje izleta 1847., si jc za mal denar kupil Pintar» jevo «poljudno», ker jc vedel, da ima v njej prvič zopet kolikor toliko pristno Prešernovo besedo. Drugje jc namreč ni bilo: od Levstika naprej so vsi «iz* dajavci» Prešerna jemali njegove poezije pred se s Jiolmoštrsko namršenimi obrvmi ir^ rdečo tinto pred seboj. Sirota Prešeren po njihovem ni znal sloven* seine, in da ga te sramote pred današnjim svetom rešijo, so mu njegovo besedo «popravljali». Luka Pintar, skromni in zvesti varih Prešernove dediščine, se jc ' prvi zavedel, da treba umetnikovo delo rešpektirati in da ljudje od njega nc pričakujejo Prešerna, kakor si ga je zamislil Luka, ampak kakršen je bil France sam. Pravi Francfc, ki jc pisal po svoje in ne kakor različni današnji «šolmoštri»! Tako jc poleg reprezentativne salonske izdaje Prešerna zagledala svet tudi po* ljudna, skromna izdaja, ki si jo lahko vtaknil v žep in ki je dobro , služila v šoli in pri študijah. Ko je leta 1908. i/šel drugi natisk, zopet s Pintarjcvim imenom, je Pintar v «Ljubljanskem Zvonu» (1909, str. 414—416) odklonil zanj vsako odgovornost. Izdaja je bila prirejena za njegovim hrbtom, pod njegovim imenom je šlo v svet delo, ki je delalo njega samega odgovornega za napake, ki jih ni zakrivil on! Ju ko sc je kljub temu protestu oktobra 1914 ponovilo ob tretjem natisku prav isto, se Pintar ni več oglasil: vojna furija jc divjala po svetu, bile so druge skrbi, in zvesti varih Prešernove dediščine jc bil že zapadel oni bolezni, ki ga je dobro leto kesneje rešila skrbi in jeze nad založnikom, ki za njegovo vestno in zvesto delo ni pokazal nobenega zmisla. Po prevratu sta izšli, oskrbljeni od novega urednika, že dve novi izdaji, četrta v letu 1921., peta pred nedavnim. Obakrat jc urednik odgovornost za svoje delo, ki ga je obakrat opravil brez umevanja svoje naloge in brez poznanja gradiva, naprtil na pleča pokojnemu Pintarju. Oba natiska nosita Pintarjevo ime, pravi urednik je ostal lepo neimenovan. Okoristil se je sicer s Pintarjcvim delom, ni pa se okoristil z rezultati drugih prcšcrnoslovcev, kar bi bil vestni Pintar brez dvoma storil, če bi mu to bilo mogoče. Novi urednik je razširil, to jc sled in dokaz njegovega dela, četrti natisk za triolet «Rotarjevima dekletoma», ki ga prejšnji natiski niso imeli. Nanj je bil prav krepko opozoril baš Pintar sam v svoji recenziji drugega natiska; kljub temu pa ga tretji natisk še nima! Druga sled in drugi dokaz njegovega «dela» pa je dejstvo, da v četrtem in petem natisku ravno ni nobenih sledov rezultatov novejših študij ob Prešernovem tekstu. Ta očitek zadene baš novega urednika, saj so vse te študije izšle po prvem natisku in je novi urednik tako imel cclö dvakrat priliko, da jih pri svoji izdaji porabi. Oglejmo si s te strani najnovejši, peti natisk! Bistrovidni filolog Korš jc prvi opazil in opozoril na dejstvo («Lj. Zvon», 1900, 808), da manjka v tekstu «Turjaške Rozamundc», kakor je izza izdaje Prešernovih «Poezij» iz leta 1847. pri nas običajen, med verzoma «sestro vitez s sabo vzame, rasti in podobe rajske» en cel verz. Če pogledamo v «Čbelicc» 3. zvezek, ga tam res najdemo: «Črnooko, svetlolično». Prešeren ga je pri kopiranju teksta za izdajo «Poezij» prezrl, iz« dajatclj Prešernovih poezij pa bi, če mu je to dejstvo znano, moral v novi izdaji ta lapsus popraviti! Isti Korš jc ravno tam opozoril na dejstvo, da manjka v romanci «Od zida* nja ccrkvc na Šmarni gori» v uvodu III. odstavka tudi en cel verz. Ta romanca sc jc še leta 1923. v tem natisku ponatisnila v oni obliki, v kateri jo jc prvič natisnil Levstik v svoji izdaji leta 1866. Levstik jo jc priobčil po prepisu, ki mu ga jc iz Prešernove zapuščine, zaprte in zaklenjene v Bleiweisovi miznici, oskrbel žurnalist Albin Arko. Pri tem prepisovanju pa se jc Arku pripetila psihološko lahko umljiva pomota, da mu jc oko preskočilo cel verz! Toda že leta 1910. jc Grafenauer priobčil popoln tekst te romance po originalnem Prešernovem rokopisu («Čas», 1910, str. 219—222 = «Iz Kastelčevc zapuščine», str. 39—42). Od tam vemo žc od leta 1910. naprej, da se mora v Prešernu dotično mesto 2lasiti: «Zaprto žene jc telo, skrbi te, kam boš djal blago, skrbi te starost brez otrok», na kar jc Žigon (v «Slovanu» 1915, str. 347 v opazki pod črto) šc prav posebno opozoril! Samo neimenovani urednik tega še v letu 1923. nc ve! Mnogo preglavice jc delal prešernoslovccm zagonetni Prešernov «Bog», ker nimamo nobenega avtentičnega Prešernovega tiska ali zapisa in ga poznamo šele od leta 1866. sem in samo v Levstikovi redakciji. Žigonu pa se jc posrečilo iz» takniti Levstikovo predlogo, Kastelčev rokopis, ki mu gre velika mera avten* tičnosti. Ta zapis je prof. Prijatelj priobčil in obširno komentiral («Lj. zvon», 1921, str. 661). Po njem bi se odslej moral Prešernov «Bog» ponatiskovati; toda neimenovani urednik petega poljudnega natiska je še leta 1923. očividno pre* pričan, da jc trud in delo naših znanstvenikov dobro samo za to, da ga ljudje njegove baže suverensko ignorirajo! Saj je zanj odgovoren — L. Pintar! Nek napredek pa — bodimo pravični! — vendarle kaže ta peti natisk v primeri s četrtim: kot novost jc vanj sprejeta Prešernova «Elegija svojim roja« kom». Vzeta je iz Grafenauerjevc publikacije («Čas», 1910, str. 217 = «Iz Kastel« čeve zapuščine», str. 34); toda zakaj je še vedno izpuščena balada «Ponočnjak», ki stoji ravnotam? («Čas», 1910, str. 219; «Iz Kastelčeve zapuščine», str. 36 = «Carniola», 1910, str. 13). Vse kaže, da je urednik pred redakcijo petega natiska samo površno prelistal Grafenauerjevo publikacijo v «Času» in vsled tega prezrl opozorilo na strani 219., kjer jc povedano, kje jc prvič natisnjena dotlej «Šc neznana Prešernova balada»! In če bi vso publikacijo pazljivo prcčital, bi našel šc to in ono. Menda cel6 prepričanje, da vendar ne kaže dalje svetu z a t a j c * vati takih biserov Prešernove umetnosti, kakor jc n. pr. «Lepa Vida»! Če žc misli, da mora in sme «popravljati» Prešernovo besedo, naj to delo, kjer je brez nasilja za rimo in mero mogoče, opravi dosledno in naj nc pušča za seboj takih polovičarij, kakor je n. pr. «V Tomačovem»! Kak je tisk v ostalem, tega nisem raziskoval; od tega dela me je odvrnila zelo nerodna tiskovna pogreška, ki stoji kar v prvi kitici prve pesmi na prvi strani. V šesti izdaji bi pač menda žc lahko dobili vsega in pravega Prešerna; ker jc poljudna, bo treba razmisliti, ali se naj vanjo vzamejo tudi slovenski prevodi Prešernovih nemških in latinskih pesnitev. Meni se zdi to z ozirom na namen tc izdaje naravnost potrebno. Tedaj pa bo tudi čas, da se pisana meša« niča «dodatka» nekoliko uredi. Mogoče bi bilo to v skupinah: 1. Pesmi, 2. Balade in romance, 3. Različne poezije, 4. Parizina; iz tretje bi se mogoče dali napisi izločiti kot posebna skupina. Urednik pa naj pogumno stopi izza Pintarjcvcga hrbta in prevzame odgovornost za svoje delo pred vsem svetom in nc samo pred nepoučenim založnikom. Dajmo vendar enkrat Prešernu, kar jc njegovega, da se nc bo na Onem Svetu zmrdaval nad našo zaostalostjo, češ, da pri nas, kakor za njegovih dni, šc vedno «bukve vsak šušmar daje med ljudi». J. A. O. Nedeljkovič Dušan, Orientacije saznavanja. Ulaz u teoriju saznavanja. Skoplje. G j. Zckmakovič i drug. 1923. 63 str. Avtor razlikuje v uvodnih izvajanjih svoje razpravice med «saznanjem» in zaznavanjem». «Saznati znači objasniti i dokazati što je več predloženo t. j.što je pronadjeno», dočim znači «saznavati tražiti i pronači to nešto koje Logika docnije steže u svoj sistem». «Saznavanje» jc avtorju identično z ustvarjanjem. » «Teorija saznanja takva kakva jc bila do danas, izlišna je, jer se nalazi na polju koje Logika svojim izučavanjem več lscrpljujc.» «Teorija saznavanja t. j. teorija pronalaženja univerzuma i nas, teorija stvaralačkog saznavanja, prcparacijc svakog objašnjavanja, dokazivanja, jedina legitimna teorija u ovom smislu, nc postoji.» Ustvariti tako novo teorijo in ji dati osnovne smernice, jc namen Nedeljkovičeve razprave. Avtor odklanja običajno delitev «nedeljivega psihičnega akta saznavanja» v objekt in subjekt. S tako delitvijo se ustvarja nerešljivi problem: «kako da sub* jekt može se približiti objektu i znati nešto o njemu», «kako da mi saznajemo ono što je van nas», «kako da ono sto nema ničeg zajedničkog sa nama, što jc nezavisno od nas, predstavlja sc nama?» Problem, ki si ga stavlja avtor, jc enostaven: «kako saznajemo? t. j. kako se osnovno osečanje u duhovanju, oseča* nje saznavanja, radja, razvija? t. j. kako akt saznavanja, delanja saznavanja postaje, stvara se?» Kakor izkustvo jc saznavanje ustvarjanje. Saznavanje jc pa vsaki «pokret». Pokret je pa vse in vse jc v pokretu, zato je saznavanje kakor izkustvo, vse, kar jc. «Disciplina o zaznavanju polazi da potraži samu unutrašnju dialektiku sadržina saznavanja.» Saznavanje se vrši potom misli. Vsaka misel jc v vsakem trenutku sazna* vanje. Ker jc pa saznavanje stvarjanjc, sc «stvarnost u misli radja i stvara sa svim svojim stvarima i dogadjajima kao bezbroj varnica u silnom jednom ognjištu. A misao može slati van sebe svoje stvorenc stvari kao što ognjište može poslati varnicc». Stvarnost stvari se menja kakor sc menjajo misli. Po* zitivno vzeto se jc stvarnost solnca razvijala od egiptovskih mitologij do današnjega nauka. Notranja reka misli pa nc teče indiferentno kakor voda. Misel nc more biti indiferentna napram svoji vsebini, njej nc more biti vseeno «kuda teče vaseljena u njoj». Ustvarjajoča misel je v svojem toku vedno orijentirana v nekem do* ločenem zmislu. Ustvarjajoči spoznavni akt nosi sam v sebi neko določeno pretenzijo, v kojc zmislu ustvarja. Različne orijentacije misli ali drugače rečeno: različne pretenzije ustvarjajočega spoznavnega akta so pa že pravci različne perspektive izkustva. Zato je izkustvo odvisno od orijcntacijc spoznavnega akta. Takih orijentacij razločuje avtor četvero: orijentacijo preprostega človeka, orijcntacijo znanstvenika, orijcntacijo umetnika in orijentacijo filozofa. Preprost človek doživlja in spoznava (ustvarja) svet s stališča in v per* spektivi potrebe in praktičnosti. Akcija pa, potom katere se preprost človek udejstvuje, jc «manipulacija». Manipulaciji je «istina v uspehu», ona jc orijen* tirana v zmislu «čisto potrebnega». «Za nepotrebnu istinu, za nepotrebnu emociju, za nepotrebnu završenost ne zna i neče da zna ni zcmljoradnik ni trgovac.» Znanstvenik doživlja in spoznava svet s stališča razumljivosti ali inteligibil* nosti. Razne oblike po saznavanju dobljene razumljivosti spadajo v logiko kot teorijo «saznanja». Umetnik ustvarja potom njemu lastnega spoznavnega akta nove cmocijc. «Kad umetnik oseti da jc njegovo delo dovoljno ružno i lepo to jc samo znak za njega da ono uspeva u orijentaciji koju je izabrao.» Ono pa «što umetnik svojim ružnim ili lepim simbolima rcalizujc» jc cmocija. Po umetniškem aktu realizirane cmocijc tvorijo predmet estetike. Filozof končno «konstruiše u smislu savršenog a mereči u konstrukciji, u saznavanju harmoničnošču». «Svaki naročiti stepen na kome se u razvoju filozofije zaustavio jedan mislilac jeste jedan izgled savršenog gledanja na svoju ličnost, Kosmos itd. izražen u kakvoj harmoničnoj metodi, kakvom sistemu ili dialektici.» To jc v kratkih obrisih miselna konstrukcija Nedcljkovičcva, ki jo sam imenuje «jednu novu filosofsku disciplinu». V kritiko tc nove discipline se nc spuščam: filozofsko naobražen čitatclj jo bo znal sam pravilno oceniti, preprost človek bo pa s stališča praktične orijentacije saznavanja itak dejal z avtorjem: «sve to je lepo, ali pa hoče ta vaša disciplina doneti praktično kakve koristi?» Alfred Šerko. Karel Širok: Slepi slavčki. Gorica 1922. Izdalo in založilo Katoliško tiskovno društvo. 120 str. To je lepa, res nova knjiga, pesem o slepih slavčkih, napisana za — slepe slavčke. Mladinska knjiga — to se pravi: knjiga za vse one, ki so vedno mladi, vedno rastoči, ki se hočejo še vedno učiti in se uče s srcem in z bridkostjo. V teh čudnih, nenavadnih povcsticah jc pisatelj povsem vsakdanji dogodek orisal tako mično in dojmljivo, da se po prečitanju nc moreš več ubraniti vplivu njegove umetnosti. Zakaj, to niso samo orisi — to so izrezki iz tihega in tajnega življenja v naravi, ožarjeni s srčno ljubeznijo pravega pesnika, ki išče vsepovsod ljubezni, ki skuša vsaj naš «novi rod» vzgojiti v znamenju ubranosti in so* čuvstvovanja. V teh sličicah (Gož, Brama, Divja raca) je nekaj sile Cankar* jevih veleumetnin v «Mojem življenju». Tudi v «Slepih slavčkih» odmeva godbva onega skrivnostnega sveta, kjer snujejo in rujejo še nezavestne sile vesoljstva, kjer se vrši prehod med mrakovi in lučjo — svet živalstva! Vso knjigo preveva čudovita enotnost. To so izbrani mozaiki — podobe od tam, kjer gredo premnogi «slepi» kar mimo, ker spe njih duše še vse pod za* rjavelim ščitom, ker sc jim zdi prazna vsakdanjost vse, kar jih — otopele — ne razburja in nc draži; dočim pa začne ravno tukaj — v svetu rastlinstva in živalstva — rastoči duh iskati ključ v tajnosti vsemira, sc mu začne razodevati presenetljiva vez med človekom in naravo, in vsa umetna, privzgojena meja razpade. Ali ni tako gledal vsak velik duh, primerjaj samo Maeterlincka (o cvct* licah, o življenju čebel)? Te pesmi v prozi so enotne tudi po svojem osnovnem akordu: bolestno trpke so in v vseh joka hrepenenje po odrešenju, v vseh je isto mučno trganje in vzpenjanje k solncu — kot da bi pripevala rast vsega živega, ki hoče kvišku, a se mora boriti z nočjo in s stenami in verigami. Groza je v tem; besede pa pojejo in pojejo. Vidi se, da je pesnik kar bolestno prisluškoval zvočnosti vsake besede, vsakega stavka, ki ga je nizal drugega na drugega kot jagode na prelep rožni venec. Zelo sem se zavzel, ko sem prebral to Širokovo zbirko, kajti v spominu mi je bilo še njegovo «Jutro», in čudil sein se razdalji, ki zeva med obema knjigama. Tedaj pa sem spoznal, da jc moral pesnik od onega časa pač mnogo doživeti, kar je prebudilo v njem doslej še spečega tujca — duha. Kakor so namreč te povcstice navidez objektivne, so pa v resnici lc odsev v trpljenju vi joče so pesnikove duše, ki hlepi po solncu — duhu; so bridka, odlično za* grnjena in zavita žalnica vsega našega naroda tam doli na Brdih, ob Soči in ob morju. Prcčitaj samo tole mesto iz «Goža» in se zamisli: «Sojeno mu jc, da mora tičati v tem majhnem, ozkem prostoru, iz katerega ni poti. Nikdar ga ne obsije svetli in topli solnčni pramen. Večen mrak ga ob* jema in večna tema... O, čakal bi, čakal, ko bi lc vedel, da bo kdaj čakanja konec. Ali stokrat jc žc pretaknil vse špranje v steni, kakor visoko jc mogel doseči. Ni ga izhoda, ni! O, čakal bi, čakal, ali samemu čakati v globočini, jc strašno! In vedno je sam, popolnoma sam!... Počasi polzi čas dalje in počasi se menjavata tema in mrak ...» A kakor da jc velika bol prestrašna, da bi jo poet šc mogel zadržati v mreži izbranih besed, nenadoma padejo na te težki, sproščeni hribi. «Razumem tvoj položaj, o gož, natanko občutim tvoje trpljenje, zakaj sam kolobarim dan za dnem, leto za letom! Kolobarim strt, ponižan in zasužnjen. Kolobarim in obupujem, a globoko na dnu srca mi vendar tli drobna iskrica upanja, ki mi pravi: Večno ne boš kolobaril...! Stotisoč ponižanih bratov in sester kolobari s težkim srcem po mraku in vsi nosijo v srcu iskrico upanja in čakajo, da zasveti zlato solncc prostosti...» «To ni moja duša, to jc duša tisočerih bratov in sester, ki hoče planiti iz mračne globočinc k solncu, po katerem koprni dolgo, dolgo tisočletje.» In tako izzveni slednjič ta knjiga v obupno tožbo zasužnjenega, razdeljenega in na smrt obsojenega naroda. Toda narod, ki poje, ni mrtev, ampak le trpi, da se popolnoma izčisti v tem strašnem ločilnem ognju in da pojde s svojo pesmijo po svetu odreševat, kajti «morda — treh najmlajši brat pojde za vse usod iskat». Ta knjiga bi se morala udomačiti tudi pri nas v Sloveniji in brez dvoma bi se, samo če bi sc naša založništva dovolj zavedala naloge, ki jo imajo vršiti med narodom. Miran Jarc. Fran Onič: Darovanje. Samozaložba. Tiskal A. Rode v Celju, 1923. 48 str. Zvezčič pesmi mladega stihotvorca, ki si jc na vsaki strani teh ž e nc« moderno čudnih ritmičnih in neritmičnih b c & c d n i h žongliranj nadel vsaj po dvoje, mestoma na prvi pogled strašno brihtnih, a po večini bridko nczmiselnih okrasnih pridevkov (epitetha ornantia), kot n. pr.: grobar in drvar tisočletnih gozdov, pobratim golobov, cnooki na živi reki, tepce iz čarodejnega kraljestva med sabo se borečih vej, dober potomec predpotopnih živali itd. itd. Negativni pol Podbevškovc Električne žoge! Posili^cpigon iz vojne in povojne razburkane duhovnosti zrastlih, že skoro pozabljenih pseudo* poetov velikih narodov, ki so zaplesali «v diven zanos vesoljnih požarov po taktu sviračev na obcestnih svetilkah», pa so jim zdaj žc prcccj ohromele noge. Niti o eni pesmi te prazne zbirke bi ne mogel trditi, da jo je utelesilo do? življanje ali da so ji kumovali tisti trenutni tresljaji zavzete duše ali pa miselno poglabljanje, iz katerega sc izkreše pesem, ki je tega naziva vredna. Tu vse vkup ni nič drugega ko puhlo nizanje ropotavih besed, bolestno igračkanjc z nerazumljivimi, psihopatološkimi vizijami, stikanjc za votlimi in brezpredmetnimi, često šcpavo*ritmičnimi besednimi in zmiselnimi efekti, iz katerih se včasih posveti vredna misel, pa jo takoj spet zagrne in nc* usmiljeno zaduši kaka «fantastna krogla stisnjenih dimov» ali pa «tuleča hijena z žarečimi kometi svojih mrhovin, himna meteorjev, filmska predstava plešoče Hcrodijade» itd itd., — ali pa jo pregluši ropotanje različnih drugih besednih ccpccv, s katerimi Onič mlati prazno slamo svoje čudne poezije. Zbirki so žc ob rojstvu zapeli pogrebni zvonovi. Pavel Karlin. Marijan Mikac: Efekt na defektu. Izdanjc «Zenit» v Beogradu. 1923. 16 str. Lahko bi se bil pošalil z naslovom in rekel, da so to «defekti na defektih» in s tem tudi v kratkem in brez morije ocenil zvezčič, ki jc na prvi pogled s svojimi velikimi črkami podoben abecedniku; zelo se mi zdi škoda, da ni tudi v resnici. Zbirka obsega kakih deset pesmi, ki niso nc zanimive, ne parodoksne, ne bizarne, ne duhovite, da o takih lastnostih, kakor jc razumljivost, niti nc govorim. V dobri slovenščini bi najboljši izraz zanje našel v besedi čobodra. Mislim, da bi vse take reči Danijel (ali kdo je že bil) namesto svoje smole vrgel v žrelo zmaju, pa bi se gotovo razpočil. Pripominjam le, da ima knjiga predgovor, ki ga je napisal Ljubomir Micič; v njem razlaga «novoumetnički medunarodni pokret». Kdor nič ne ve o Zenitizmu, naj le to prebere, pa bo videl, da tudi potem nc bo ničesar vedel. Mirko Pretnar. Kronika. ' Sara Bernhardt (22. X. 1844 — 26. III. 1923). Genij: tvorna narava, ustvarja nove vrednote, nagoni so mu estetski; to so pesniki, umetniki... Talent: Judje so talenti, posnemalci, drugotno nadarjeni, posredujejo vred* note, so sentimentalni, veliki glumei... Na te svoje beležke, ki sem jih kot sedmošolec 1.1907. izpisal iz neke študije (Karl Busse?), sem se spomnil ob smrti največje gledališke igralke. Rosine Bernhardt, imenovana Sara Bernhardt, se je namreč rodila v Parizu kot nezakonska hči judovske učiteljice in franco? skega uradnika. Pa še neka druga, Chamberlainova teorija se zdi, da se je ob* istinila na njej: mešanje dveh blizkih plemen je menda ugodno za razcvit bistrca, glej Nietzscheja in veliko nemških klasikov rodom iz bivšega slovanskega ozem* Ija, dočim jc amalgam oddaljenih pasmin (n. pr. črne in bele) nepripraven, osobito v nravstvenem pogledu. Toda pustimo te večinoma antisemitske doktrine in ozrimo se za trenutek na brezprimerno karijero pokojne igralke, ki je po samostanski vzgoji v Versaillcsu, dobivši na konservatoriju drugo ceno za tragedijo, nato za kome? dijo, počela svojo blestečo pot navzgor v največjem francoskcm dramskem gledališču ComediesFranfaise 1.1872. Nastopila je skoro na vseh večjih pariških odrih: Gymnase, Porte?Saint*Martin, ki ga je pozneje kupila, Odeon, Vaudeville, prevzela pod imenom svojega sina Morica vodstvo v Ambiguju, kesneje samostojno v Renaissanci in nato v nekdanjem Thčatre des Nations, ki ga je prekrstila v Theatre Sarah*Bernhardt. Ta naziv mu ostane, dokler bo mesto lastnik pozornice. Sara Bernhardt jc hodila na dolgotrajne obhode zlasti v Ameriko in Anglijo, kjer so od 1.1879. dalje rajno krasotico nazivali zgolj the divine Sarah, na Rusko, Švedsko itd. Na enem vsakoletnih izletov v London se jc poročila 1882. z Damalom, ki pa je umrl že čez sedem let. Za propagando francoske umetnosti in misli po tujini ji je 1.1913. vlada podelila križec Častne legije. Več let je bolehala radi padca na nekem ncwyorškcm prizorišču; v aprilu 1915. pa so ji na bordeauxski kliniki odrezali nogo. Čez kratko se jc navzlic pod? morski vojni, ki jc takrat dosegala svoj višek, odpeljala ponovno v Ameriko na propagando. Vrnivši se v Francijo, jc 50krat igrala verzificirano dramo Morica Rostanda la Gloire (1918); v tej vlogi mi jo je bilo dano videti v drugič 1.1921.: hodila , jc žc ob palici, vendar glas jc bil še mladosten. Za Rostandom je proučevala za pozornico Edvarda VII., drug igrokaz v stihih, Danici, čigar avtor, Louis Verneuil, je pozneje postal njen prazet. Ob glavni izkušnji Guitryjevcga Sujet de roman je stara Sara omedlela in se ni več pojavila na deskah. Delovala je tudi v drugih smereh. L. 1878. je obelodanila lastni roman «V oblakih», 10 let za tem uprizorila izvirno enodejanko «Priznanje», 1907. uspele «Spomine» in predlani «Malo Kreolko». Kot kiparica je prejela pohvalo 1879. za soho «Po nevihti» in je razen tega izklesala več doprsnic: najlepša je bila Ed* monda Rostanda, kateremu je posvečala neobično pozornost. Težko, da bi bilo katero ime bolj razširjeno mimo njenega: niti Pasteur ni tolikanj slovel. «Svet je zatemncl po smrti velike igralke,» piše Evening World; «svet je osirotel,» pretirava Evening Post; «Sara Bernhardt je simbol Francije, ki ostane brez tekmice na zemlji, slavnejša in sijajnejša nego kdaj» (Philadel« phia Evening Leader). Vsi presežniki so bili zanjo prešibki, člankarji so jo jeli nazivati «zvezdo», kar jc danes obrabljen izraz. Pa saj je izžarevala nenavaden čar lepote, glas ji je bil omamljiv, poudarek toli razumen, da ja zanašala delo v nebo. «Grede skozi njene ustne, se najskromnejša kovina premeni v suho zlato,» je rekel Mounet«SulIv. «Kadar nc razumem zmisla v kakem besedilu, ga ponovim, posncmajc Saro, in takoj mi je jasno,» je priznala učenka na kon« servatoriju Michelu Gcorges«Michclu. Pela jc, kovala, prehitevala takt kakor skokot, ki jc zdajci bobnel, kipel, • peketal, padal v molk, prekinjen lc s ponovljeno ihto. Pričela jc iznova, skoraj enolično, a presenetila te jc z nepričakovanim ganutjem, z upornim ali bolestnim prizvokom, idočim iz njene najglobje globine, ki ga ni pustila do konca periode, razen da ga je povišala. Včasih je do sto stihov podala cnozvočno, da jc naj» pomembnejši prišel do veljave: osuplo občinstvo se ni zavedlo, da jc krasota enega vzcvetela iz sto žrtvovancev. Vedno pa je bilo pri njej življenje, živ« ljenje v slednjem stavku, v sleherni besedici. «Življenje rodi življenje,» je rekla. Energija je vir energije. Razsipajoč obogatite... Bernhardtova jc bila lepa žena triogelnih oči, vedno črno obrobljenih, kar jim jc dajalo še večjo globočino, in šibkega stasa. Gojila je šport — jahanje in telovadbo — pisala za ameriške obzornike, čitala vse modne romanc: njena simultana delavnost nas domisli anekdot o Cezarju in Napoleonu. Znane so njene ekscentričnosti: hribolastvo, lov, domača menažerija. Zbog tega jc deže« valo nanjo pamfletov in namigljivih romanov, od katerih najbolj sloveta Sara h B a r n u m in Champsaurov Dinah Samuel. Bila jc duhovita. Ko je Comčdic« Fran^aisc pred 50 leti poklonila walcskcmu princu dragocen album, jc vsak francoski glumcc vanj zapisal kako misel. Gospodična Bernhardtova jc zabele« žila tole: «Razumen človek povzdigne sebičnost na višino čednosti. Bcdakova stvar jc, čc ta postane grehota». Mnogo njenih domislic in krilatic bo dobiti v Goncourtovih in Lorrainovih «Zapiskih». Kako jc umela zabavati! «Čudovito je gledati, kako Sara Bernhardt igrü, šc bolj pa, kako živi,» jc dejal Sardou. Po sijajnih početkih je 1.1880. ustvarila v Thčatrc«Fran$ais Klorindo v Augierovi «Pustolovki». Poročcvalcc pri .T. d. D. ji je očital poprečno raz« umevanjc te osebe in neverjeten kostum. Užaljena jc dala ostavko v tem gle« dališču ter bila obsojena na 100.000 frankov globe. Ta občutljivost se jc sčasoma unesla in v oporoki jc velika interpretka odklonila vsak nagrobni govor. Njena volja se je izpolnila, ko jo jc kanonik Loutil, bolj znan pod pisateljskim imenom Pierre T Ermitc, na državne stroške pokopaval na grobišču Perc«Lachaisc, od« koder jo bodo na njeno željo prepeljali v Bclle«Islc«cn«Mcr. Njej na čast pa bodo njeni rojaki zgradili selo z imenom Sarah«Bcrnhardt, kjer bodo stanovanja v prvi vrsti oddajali duševnim delavcem. A. Debeljok. Urednikov «Imprimatur» 16. novembra 1923. Bibliografija. Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): Anekdote, zgodovinske. II. zvezek. Zbral Vinko Šarabon. Ljubljana. Jugo* slovanska knjigarna. 1923. 180 str. Cena 16 Din. Brinar Josip, Lisica zvitorepka. Živalske pravljice za mladino. Drugo, pre* delano izdanje. Prevalje. Družba sv. Mohorja. 1923. 142 str. Cena za ude broš. 14 Din, za neude 18-70 Din, vez. 7 Din več. Brinar Jos., Slovenska vadnica za višje razrede osnovnih šol in za meščanske šole. Celje. Goričar & Leskovšck. 1923. 152 str. Cena 24 Din. Bučar Jos., Zgodovina novega veka za nižje razrede srednjih in njim sorod« nih šol. Ljubljana. Jugoslovanska knjigarna. 1923. 151 str. Cena 35 Din. Erjavec Fran, Kitajske narodne pripovedke. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1923. 151 str. Cena 26 Din. GangI Engelbert, Zbrani spisi za mladino. Sedmi zvezek. Pripovedni spisi. Ljubljana. Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta. 100 str. Hurban sVajansk^ Svetozär, Leteče sence. Roman. Iz slovaščine preložil Fran Albrecht. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1923. 117 str. Cena 22 Din, po pošti 1-50 Din več. (Prevodna knjižnica, 10.) Ježič Slavko, Brak male Ra. Roman iz običnog života u veliko doba. Zagreb. «Vjcnac». 1923. 303 str. Komanova Manica, Narodne pravljice in legende. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1923. 105 str. Cena 18 Din. Kozina Pavel, Pcsmarica. Zbirka četveroglasnih narodnih pesmi. Ljubljana. «Jug». 1923. 24 str. Cena 6 Din. Kozina Pavel, Pcsmarica. Zbirka dvoglasnih narodnih pesmi. Ljubljana. «Jug». 1923. 23 str. Cena 6 Din. Kozina Pavel, Pesmarica. Zbirka troglasnih narodnih pesmi. Ljubljana. «Jug». 1923. 19 str. Cena 6 Din. Kozina Pavel, Pevska šola za ljudske, meščanske, srednje in glasbene šole. Ljubljana. «Jug». 1923. 110 str. Cena 26 Din. Kralj Viktor, Ratni dojmovi. Zagreb. Vlastita naklada. 1923. 28 str. Cena 20 Din. Mašič B., Bojne priče. Zagreb. Hrvatski štamparski zavod. 1923. 99 str. Cena 20 Din. Mencinger Janez, Izbrani spisi. III. zvezek. Povesti, satire, članki. Uredil Jos. Tominšck. Ljubljana. Matica Slovenska. 1922. 216 str. Cena 30 Din. Novačan Anton, Samosilnik. Deset povesti. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1923. 154 str. Cena vez. 48 Din, broš. 40 Din, po pošti 1-50 Din več. Pesmarica, slovenska. II. zvezek. Uredil Jakob Aljaž. Tretji natisek. Prevalje. Družba sv. Mohorja. 1923. 208 str. Cena za ude broš. 20 Din, za neude 26-70 Din, vez. 7 Din več. Pesmi, slovenske narodne, 16. snopič. Uredil Joža Glonar. Ljubljana. Slo» venska Matica. 1923. 66+136 str. Cena 30 Din. Pfificus, Milovanje u pesmi i prozi. Zagreb. Narodna knjižnica. 1923. 64 str. Cena 7 Din. (Knjige ljubavi, 5.) Seliškar Anton, Oproščenje. Maribor. Samozaložba. 1923. 55 str. Slovarček slovenskih strokovnih izrazov za tiskarne in knjigoveznice. Sestavil I. Matičič. Ljubljana. Društvo tiskarnarjev za Slovenijo. 1923. 20 str. • Živadinovič Stojan V., Ispod Ozrena. Pripovetke. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1923. 114 str. Cena 15 Din. Sienkiewiczevi romani izdaja Izšla je prva knjiga znamenitih Sienkiewiczevih del zgodovinski roman „Z ognjem in mečem". 684 strani velike osmerke, 22 ilustracij. Cena v polplatno vezani knjigi 120 Din, s poštnino 125*50 Din. Istočasno je šla v tisk druga knjiga, ki obsega nadaljevanje povesti „Z ognjem in mečem", zgodovinski roman „Potop". „Potop" bo izhajal ilustriran v zvezkih po 128 strani. Obsegal bo okoli 1000 strani. Vsak zvezek bo veljal s poštnino vred 25 Din za one, ki se na roman takoj naročijo ter naročnino naprej pošiljajo vsaj v enakih obrokih, kot bodo izhajali zvezki. Cena celemu romanu bo pozneje v knjigo-trštvu za 30 odstotkov višja. Oba romana „Z ognjem in mečem" in „Potop" se naročata pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani, Prešernova ulica št. 54 (nasproti glavne pošte). ■3J.. - NAJNOVEJŠE KNJIGE Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova ulica št. 54 Novačan: Samosilnik. Povesti. Vez. 48 Din, broš. 40 Din, po pošti 1-50 Din več. Hurban Vajanski: Leteče sence. Povest. Vez. 28 Din, broš. 22 Din, po pošti 1-50 Din več. Veber : Znanost in vera. (Pota in cilji 15. in 16. zv.) Mehko vez. 65 Din, po pošti 1*50 Din več. Cermelj: Materija in energija. (Pota in cilji 17. in 18. zv.) Mehko vez. 60 Din, po pošti 1*50 Din več. SienkieWicz: Z ognjem in mečem. Zgodovinski roman. Vez. 120 Din, broš. 106 Din, po pošti 5*50 Din več. Coster-Debeljak: Til Ulenspiegel. Roman. 551 strani. Vez. 70 Din, broš. 60 Din, po pošti 3 Din več. Ivan Lah: Angelin Hidar. Starokorotanska povest. Ilustriral Šubic. Vez. 32 Din, po pošti 1*50 Din več. Anton Melik: Jugoslavija. II. del. Opis pokrajin. 527 strani. Z zemljevidom Jugoslavije. Vezana na finem papirju 65 Din, broširana na slabšem papirju 50 Din, po pošti 2 Din več. Ivan Pregelj:' Azazel. Žaloigra. Vez. 28 Din, broš. 22 Din, po pošti 1 Din več. Hobhouse-Ogris: Liberalizem. Broš. 30 Din, po pošti 150 Din več. Ibsen-Mole: Gospa z morja. Vez. 24 Din, broš. 18 Din, po pošti 1-50 Din več. Službena pragmatika državnih nameščencev. 8 Din, po pošti 75 par več. Novi vojaški zakon. 16 Din, po pošti 1 Din več. . Pučnik Ljubljana Sodna ulica 3 krojač za gospode in dame. Fino angleško blago vedno v zalogi. H ■ ra ANT. STACUL Trgovina z delikatesami in špecerijskim blagom LJUBLJANA Šelenburgova ulica štev« 4 DELNIŠKA TISKARNA, d. d. LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16 TELEFON 132 BRZ0JAVI: DELTISK LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16 ČEKOVNI ZAVOD ŠTEV. 11.630 Izdeluje vse tiskovine do najumetnejšega barvotiska, kakor tudi natiskuje liste, časopise, trgovinske in uradne tiskovine — Vsa ta dela izvršuje kar najhitreje in po strogo strokovnih pravilih Obenem priporoča svojo najbolje urejeno knjigoveznico, ki izvršuje knjigoveška dela od najpreprostejše do najfinejše vrste