L7VHEZAWK1
EVON
iötoiew
I 7X4.
Vsebina zvezka za mesec september:
1.)	J. Kelomina: Umetniški princip poezije. (klonte.) ...... .	513
2.)	Stan« Kosovel: Mojzes na gori...............519
3.)	Juš Koook: šentpotor. (Nadaljevanje.) ............52«
4.)	Li*Tai»Pe * Pavtl Karli«: Jesooski «lan.............53«
5.)	Dr. Ivan Prijatelj: Vlojfn «omladine» v prvem obdobju «mladodoven* skega» pokreta. (Nadaljevanje.)...............531
*.) Alojaij Remac: Mafda. (Konec.)...............531
7.)	Cvetko Golar: Čebelar Boštjan...............551
8.)	Dr. A. Deboljak: Iz hispsno^amcrijlke književnosti. (Nadaljevanje.) . .	553
9.)	Vladimir Levstik: Rdeči Volk in Minchak*. (Nadaljevanje.) ....	5*1 lt.) Književna poročila....................57t
Pavel Karlin: Milan Pugelj: Zakonci. — A. Fantek: Bernhard^ Kcllcrmann * Fr. Kobal: Predor. (Konec.) — Pavel Karlin: Kdroond in Jules dc Gonaourt*P. V. B.: Rcniie Mauperin. - Cvetko Golar: Ivo Šorli: V deželi fririmurcev. — L. M. S. Bve knjigi « Bcdricbu Smetani (Zdenek Ncjcdly: Bedricb Smetana in Miloje Milo* jovič: Smetana, život i dela). Miran J are, Jo«ip Ribiü«: Kokošji rod.
11.) Kronika........................575
Dr. L.: Kr. Fr. Kos. — Kuzma: Polemika.
„LJUBLJANSKI ZVON"
izhaja v posameznih zvezkih ter stane na let« 120 Hin, za pni leta 60 Din, za četrt leta 31 ©in, za innzemstvn 14$ Din. Posamej«i zvezi« »e dobivajo po 15 ®in.
Odgovorni «rethiik: Fran Albrecht. Uredništrn ne *ca®n rokopisov, fei jih ni namčiln.
Upravništrn se nahaja t Preinrnnri ulici št. 54.
Last in zalnzba «Tisknvne zadruga, z. z #. z. y Ljubljani.
Tiska Delniška tiskarna, d. d. ▼ Ljubljani.
LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLIV. letnik	1924	9. številka
J. Kelemina / Umetniški princip poezije
(Konec)
Ako se sedaj obrnemo k vprašanju, kaj tvori predmet pes? niškega oblikovanja, se glasi naš odgovor: vse, kar dozna? vamo in za kar vemo in najdemo izraz; zato je področje poezije med vsemi umetnostmi najširše. Kar se ne da prikazovati, ne spada v poezijo; kar se da prikazati, se naj prikazuje, toda na pesniški način.
Teoretiki pesniškega proglašajo dostikrat za nalogo poeziji, da predstavljaj lepe predmete. Tako definira Wackernagcl v svoji znani knjigi Poetik, Rhetorik, Stilistik poezijo: kot lepo prikazo? vanje lepega v besedi.
Toda v današnji dobi je uvidela kritika, da je izključna težnja po lepoti preozka, da bi jo mogli dopustiti kot najvišji umetniški princip. Vobče bi jemali pojem estetskega preozko, ako bi sma? trali to, kar je lepo, kot edino vsebino estetskega. «Zelo prisiljeno je, ako se imenuje dirnljiv učinek izrazitih zgubanih obličij lep in se pokazuje pri tem na lepoto duha. Vsakdanja govorica, ki govori nekako zaničljivo o lepem možu, stavi s finim občutkom pravilno lepoto v nasprotstvu z značajem in izrazom (Hamann, Ästhetik). Prikazovanju tega, kar je značilno, izrazito, se pesnik ne bo odrekel, četudi se s tem stavi v nasprotstvo z lepim.»
Končno pa je še treba pripomniti, da se pesnik nikakor ne more omejiti na prikazovanje zgolj estetskih vsebin. Estetska vsebina je namreč tako vpletena v raznolike odnošaje življenja, da morajo priti tudi ti v poštev.
Poezija prikazuje vso bogato istinitost tega, kar obsegajo trije svetovi, ako le najde odmev v človeški notranjosti. Pesnikovi ' snovi je učinek zasiguran, ako odkrije čitatelj v nji poteze, ki se kakorkoli dotikajo njegovih trenutnih ali vkoreninjenih želj, na? gonov, omiljenih predstav, življenskih idealov, načel in lastnosti značaja. Pesniški učinek novega in tujega ima svoj izvor v dejstvu, da skušamo svoje omiljene želje in predstave spraviti v sklad s tem novim in tujim; da si n. pr. hrepeneče predstavljamo, kako
idilično bi bilo prebivati v tej oddaljeni gorski vasi, ali pa če si domišljamo, da smo odkrili v kakem tujezemcu idealnega moža, po katerem smo dolgo časa hrepeneli. Ker se naše duševno živ* ljenje tekom časa izpreminja, izgube neke pesnitve polagoma svoj čar za nas.
Poezija nam prikazuje v svojih tvorbah vnanja in notranja dejanja, pa tudi dogajanja in stanja.
Dejanja so za nas učinek neke volje. Kakor sem že omenil, vidi človek na primitivni stopnji razvoja v procesih narave očito* vanja, hotenja; predmet, ki ga zaznavamo, velja kot poduševljeno bitje, njegova togost pa kot hoten protipritisk. Poezija neguje to naziranje, dasi smo se tekom časa naučili razlikovati žive stvari od neživih. Više razvita zavest si tolmači kak proces ali kako dejstvo, po analogiji naših hotenih dejanj, kot očitovanje neke samostojne sile, katere središče leži pač v sredini zaznavanih predmetov. Kakor je znano, je Lessing odkazal poeziji nalogo prikazovanja dejanj v času. Vendar sme in mora pesništvo prikazovati tudi dogajanja (procese), ki se nam torej ne dozdevajo več kot očitovanje kake duševnosti, temveč so povzročena po iz* vestni sili.9 Idejni liki, kot so pojmi za pojave obstojanja, po* rajanja, izpremembe, so rezultat dolgotrajnih in ponovnih od* mišljanj in zato vse prej kot nazorni. Čim bolj se zožuje vsebina pojma, tem več nazornih elementov se je moralo žrtvovati. Vendar jih poezija uporablja. V Prešernovih verzih: Dni mojih lepša polovica kmalo, mladosti leta, kmalo ste minule!
(Slovo od mladosti.)
je glagol «minule» zelo bledoličen abstraktum, ki je pa na srečo osamljen, kajti že v naslednjem verzu imamo poosebljenje: Rodile ve ste meni cvetja malo...
Pesniki nam morejo končno prikazovati notranja in vnanja stanja. Tu nam je dana priložnost, razgovoriti se o važni vrsti pesništva, o opisujoči poeziji. Tu skuša pesnik to, kar mu zaznava oko, naslikati z besedami. Take pesmi se stavijo po stari devizi «ut pietura poesis» v tekmo z upodabljajočo umetnostjo, s kipar* stvom ali slikarstvom, češ, da je mogoče pesniku doseči z besedno sliko, z besednim kipom isti efekt, kot ga doseza slikar s sliko, kipar s kipom.
Opisujoča poezija je stala v ospredju teoretskega in praktič* nega zanimanja, dokler je veljala Aristotelova posnemovalna
• Prim, o tej točki V i s c h e r, Ästhetik III.
teorija kot neovrgljiva dogma in dokler si teoretiki umetnosti niso bili dovolj na jasnem glede razlik, ki obstoje med posamič* nimi strokami. Tako je skušala teorija pod vplivom Simonido* vega izreka, da je slikarstvo nema poezija in poezija govoreče slikarstvo, in v krivem razlaganju Horacijevega «ut pictura poesis», odkriti čim največ sličnosti in sorodnosti med poezijo in slikar* stvom in je nadovezovala na to malo umestne sklepe in zahtevke. Kot praktičen rezultat se je razbohotila tam opisujoča poezija, tu pa alegorija. Zdaj so silili poezijo v ožje meje slikarstva, zdaj spet je slikarstvo moralo polniti vse široko področje poezije. Vse, kar v eni stroki ugaja ali ne ugaja, bi naj delovalo slično tudi v drugi.
Napram temu pomešavanju je skušal Lessing v svojem Lao* koonu (1766)10 preiskati in določiti meje ene umetnosti napram drugi. Razlike med njima skuša obrazložiti iz materijala ali sred* stva, ki se jih obe umetnosti poslužujeta pri prikazovanju svojih snovi. Po Lessingu sta obe stroki posnemajoči umetnosti (tudi Lessing glede poezije ni prišel preko te neplodne doktrine!) in imata zato skupna vsa pravila, ki slede iz pojma posnemanja. Toda poslužujeta se pri tem čisto različnih sredstev; iz različnosti teh sredstev se torej morajo izvajati posebna pravila za vsako izmed njiju. Slikarstvo11 uporablja figure in barve v pro* štoru, poezija pa artikulirane glasove v času. Ker morajo pač imeti znaki lagodno razmerje k prikazanim predmetom: zato morejo vzporedno nanizani znaki izražati le vzporedne predmete (ozi* roma vzporedne dele predmetov); in slično torej zaporedni znaki zaporedne predmete (zaporedne dele predmetov).
Predmeti, ki eksistirajo vzporedno, ali katerih deli eksistirajo vzporedno, se zovejo telesa. Torej so telesa s svojimi vidnimi lastnostmi pravi predmet slikarstva. Predmeti, ki si slede — sami ali v svojih delih — zaporedno, se zovejo dejanja. Torej so dejanja pravi predmet poezije. (Po naših prejšnjih opazkah tudi procesi, ki se tudi odigravajo v časovni zaporednosti!)
Očividno imata materijal in dotična umetniška stroka posebno ozek stik z odgovarjajočo estetsko kategorijo, tako namreč, da se izvestna kategorija da v zadevnem materijalu najlaže in najčisteje uresničiti; narobe pa more določen materijal samo v izvestnih
10	Na nedostatnost Lcssingovih trditev je opozarjal že Herder, Krit. Wälder 1, 15. Irving Babbitt, A New Laocoon. An essay on the confusion of the Arts. London 1910.
11	Lessing jemlje upodabljajočo umetnost kot celoto in ne vpošteva dovoljno razlik med slikarstvom in plastiko.
estetskih kategorijah popolnoma razviti svoje čare. Toda ker se elementi ene skupine umetnosti nahajajo tudi v drugi skupini, dasi v neznatnejši izmeri, zato ima Lessingova porazdelitev strok v simultane in sukcesorne, ki sloni na doznavanju prikazanih pred* metov, veljavnost karakteristike a p o t i o r i, ki je pa vendar važna, ker zavrača umetnike v meje njih umetnosti, ki jih skušajo tolikrat prekoračiti in zabrisati.
Resnica je n. pr., da obstoja med koeksistentnimi znaki upo* dabljajočih umetnosti in njihovim predmetom tako lagodno raz* merje in da ostanejo umotvori teh strok lahko strogo v mejah koeksistence; dasi vemo vsi, da skušajo upodabljajoči umetniki prekoračiti ozko mejo narave in prirediti ne samo zaznave vna* njega sveta, kakor barve in svetlobo, prostor in telo v estetski užitek, temveč tudi gibanja, predmet torej, ki spada v poezijo.
Sicer pa je prezrl Lessing razliko, ki obstoja med mrtvim in neprožnim materijalom v upodabljajoči umetnosti (barva, kamen) in materijalom v govoreči umetnosti. Tukaj ni materijal poezije zvok kot tak, temveč to, kar se nanj nadovezujc: naziranje, pojem, to je področje duhovnega. Zaradi različnosti materijala tukaj in tam, ne drži Lessingov sklep, da je to, kar ustvarja poezija s svo* jimi sukcesornimi znaki, v resnici nekaj sukcesornega.
Človeške glasove kot del fizijološke istinitosti res da čujemo v časovnem zaporedju, toda o doznani vsebini, ki je — sit venia verbo — kot duhovni lik razprostrta v naši zavesti, se ne da trditi, da jc nekaj sukcesornega. Per analogiam doumeva gledalec vzporednost teles, to je, njih kompaktno maso, razgrnjeno v pro* štoru, tudi le tekom časa in je ne zgrabi v trenutku.
Kar se tiče posebej Lessingovega nasveta, da naj pesniki pre^ tvore koeksistence v sukcesije, da se doseže nazornost v soglasju z umetniškim principom poezije, je zelo dvomljivo, ali je s tem za nazornost kaj doseženo; gotovo je vseeno glede učinka, ali pravim: «pogled je čist, oko mirno» (Gregorčič), ali pa «oko v oko me gledi». — Dostikrat je pretvarjanje tudi nemogoče ali ne> primerno, recimo pri predmetih, ki učinkujejo samo v pokoju in ne v kretnji. Pesnik lahko govori o vihrajočih kodrčkih, toda samo v humoristične svrhe, o privihanem nosku ali o ušesih, ki strižejo. In vendar se pesnik ne bo mogel odpovedati temu, da slika dele telesa, ki so važni za lepoto.
Istotako se ne sme izvesti do zadnjih posledic drugi nasvet Lessingov, da naj pesnik ne slika lepote, marveč učinek, ki izhaja iz nje. Res je, da iz učinka, ki ga lepota proizvaja, lahko sklepamo
nanjo samo. Nihče ne bo mislil, da je bila Helena grda, če vzkli? kajo trojanski starci ob njenem pogledu: zares, božanska je! Nihče si ne predstavlja grdega Sapfinega miljenca, pri čigar po* gledu izgubi pesnica srce in glavo. To je pa tudi vse; v celoti pa dobimo le medel vtis, kot vselej, kadar slišimo, da je vzbudil ne? poznani nam predmet dopadajenje tretjih oseb; na slepo veru? jemo, da je učinek res tak; kakšne pa so bile poteze onega bitja, ki so vzbudile tako mogočen vtisek, tega ne vidimo, pa tudi ne izvemo. Ako se nam pa te poteze navedejo v podrobnostih in ako jih pisatelj ume prikazati v svežih in živih črtah, se vzdrami tudi naša fantazija in potem nam je mogoče presoditi po lastnem vtisku in ne po občutkih tretjih oseb. Ta učinek bo vedno moč? nejši, ker je neposreden; ker tam le slišimo pripovedovati o lepoti, tu pa jo občutimo sami. Da se doseže ta učinek, nikakor ne bo vedno potrebno, pretvarjati predmet sam v nekaj sukcesivnega, tudi koeksistentni opisi lahko vzbujajo zelo živahen učinek; tudi na ta način se doseže to, kar zahteva Lessing od poezije, da mora narediti predstave, ki jih vzbuja, tako živahne, da se čitatelju v naglici zazdi, da občuti prave čutne vtiske njih predmetov, in v tej omami popolnoma pozabi na sredstva, ki jih je pesnik upo? rabljal pri tem: besede.	j
Zaključimo torej, da je poezija s svojimi govornimi znaki ne? dostatna v primeri z upodabljajočimi strokami, ker ti znaki niso neposredno nazorni. Namesto dojemljivih naziranj vnanje istini? tosti nam more poezija nuditi le iluzijo takih naziranj. Utemeljena je torej zahteva, da naj skuša obrazovati predvsem one objekte, ki so ji po celotnem položaju najbolj prikladni: dejanja in do? godke. Vrhu tega ji itak nikoli ne bo manjkalo priložnosti, ukvar? jati se tudi s telesi, ki jih mora seveda pograbiti z one strani, ki na pesnika najbolj deluje.
V celoti je pa od Lessinga zadobljeno umetniško pravilo, po katerem se naj slikar vsled koeksistentnih sredstev svoje umet? nosti ogiblje prikazovanju sukcesivnega in pesnik vsled svojih sukcesivnih znakov izogiblje prikazovanju koeksistentnega — le svareč migljaj in ves njegov pomen čisto negativen. Kdor bi, zida? , joč na Lessingovem principu, hotel določiti bistvo vsake stroke zase in ne v njunem medsebojnem odnošaju, bi mu postala očita neplodovitost tega principa.
Razlika med pesniškim in upodabljajočim (slikovitim) pri? kazovanjem tiči v tem: pesnik mora prikazovati naravo — kot smo že omenili — v čuvstveni razgibanosti, upodabljajoči umetnik pa v statuarni togosti in pokojnosti. Pesništvo, ki hoče
glede načina prikazovanja tekmovati z upodabljajočo umetnostjo, se torej ne zadovoljuje z obdelovanjem tega, kar je pesniško v omenjenem pomenu besede. Taki umotvori tedaj niso pesniški, temveč slikajoči, opisujoči. Z upodabljajočo umetnostjo se skuša kosati pesnik, ki rabi v opisih narave s strogo doslednostjo karak* teristične pridevnike in se skrbno'čuva vplesti v predmete vnanje zaznave človeško strast.
V doslovnem pomenu besede bi morali umeti pod opisujočo poezijo zgolj one opise stvarnega stanja, ki obnavljajo to, kar more oko ali uho v enem samem hipu zajeti; to bi bili nepremični liki, slike in kipi. Te nam nudi upodabljajoča umetnost, ki s svo* jimi znaki zgolj simbolno nakazuje kretanje. Zgledi take čisto opisujoče manire, ki podaja zgolj facit, so:
Noč je temna, podkve jeklo poje...
Levstik, «Ubežni kralj». Pri Poltavi je boj končan, pri možu mož leži zaklan ...
Stritar, «Mazepa».
Take vrste slikovitost se že iz zgolj praktičnih ozirov ne da razpredati na široko. A tudi v napredujočem prikazovanju je mogoča slikovitost, oziroma likovitost, ako se namreč prestavijo dejanja in dogodki, ki se odigravajo v preteklosti ali bodočnosti, v sedanjost, ki je tudi v slovenščini tempus nečasovnega do? gajanja.1- Dejanja in dogodki se tedaj odigravajo — sicer v časovni zaporednosti — pred našimi očmi kot nekaj navzočega:
Premagan pri Bohinjskem sam jezeri stoji naslonjen na svoj meč krvavi, z očmi valov globoki brezen meri, strašnfc mu misli rojijo po glavi. Življenje misli vzet* si v slepi veri. Al nekaj mu predrzno roko vstavi.
«Krst pri Savici.»
V teh verzih nam gotovo ni podan doznatek zgolj onega hipa, marveč imamo pred seboj niz momentnih sličic, a vendar napre* dujoče dejanje, ki je pa prikazano s slikarsko maniro.
Ni tukaj prilika za podrobnejše opazke glede stilističnih po* močkov in možnosti slikajočega ali napredujočega prikazovanja; omenim naj na kratko, da n. pr. ni vsak sedanjik slikajoč («Moja duša je židane volje,» Župančič); nadalje, da s stališča nazornosti slikajoči sedanjik ne pomeni nikake prednosti n. pr. napram pri* povedujočemu perfektu. Glede nazornosti je vseeno, ali rečem:
12 Prim. Hruška cvete v maju (= hruška jc drevo, cvetoče v maju).
518
Luna sije, kladvo bije, ali pa kakor poje narodna pesem: Je lunica svetila, je ura polnoč bila.
Seveda je plastična, oziroma slikovita manira nekaterim umet* nikom tako prirojena, da jim je nemogoče, prikazovati svoje predmete kako drugače. Kot likovit pesnik se nam razodeva naš Aškerc v svojih baladah. Kakor zahteva ta epska vrsta z ozirom na svojo snov, ki je vedno nekako misterijozna, dasi ne nenarav* na, primerno zasenčenje stilističnega podajanja, bi rekel, da so konture figur pri Aškercu za balado preveč odrejene in določne.
Dočim se torej nekatere pesnitve po svoji stilistični ureditvi približujejo bolj upodabljajoči stroki, ki nam predočuje čutne podobe in nazorno jedro, so druge spet bliže glasbi, kjer pre* vladuje čutno jedro in stopi objektivno naravno jedro skoro 0 popolnoma v ozadje.	/*	Pfr* ~ r^^^ /^ff* <
Stano Kosovel / Mojzes na gori
Rdeče je morje prebrodil Izrael, Izrael;
Mojzes povsod ga je vodil, ž njim je pod goro prišel.
Stopil je Mojzes na goro, in dejal, in dejal: Bog, če veliš mi pokoro — ljudstva trop Ti jo bo dal!
«Jaz sem Gospod, Bog edini drugih ni, drugih ni; v sulice moje ostrini vsak vaš ščit moč izgubi.
Dajem ti, ljudstvo, postave, v njih je red, v njih je red; izven njih ceste ni prave, kaos brez njih bi bil svet.
In Bog prišel je v oblaku	Drži, kar zapovedujem,
ves goreč, ves goreč,	kar je prav, kar je prav,
vse pod njim tlelo je v mraku, da z blagostanjem nasujcm
rod se je sklonil drhteč.
Trombe strašno so bučale kot vihar, kot vihar, v strahu so pokale skale, mraz je obšel vsako stvar.
Bog pa govoril je glasno kot on sam, kot on sam, da je pretresalo jasno vsako srce in vsak hram:
pot tvoj življenja krvav.»
In odgovoril z molčanjem Izrael, Izrael
je, in potrdil s priznanjem: Rod si vse k srcu je vzel!
In Mojzes ves v visokosti je umrl, je umrl; a Izraelu v radosti svet se je novi odprl.
Jus Kozak / Se nt peter
(Nadaljevanje)
Jagned v snegu
Aza je že pozabila, da Mirko še vedno pričakuje, kdaj mu bo odprla vrata. Preselila se je k Mariji, ki je ležala težko bolna ter so ji morale njene in tetine čuječe roke od* motavati zavozlano štreno življenja. — Zgodnji snegovi so ležali do kolen po vsej farni zemlji. Življenje se je umaknilo s ceste v hiše, kjer se je naselilo na zapečku in je tiho vrelo nad ognji, ki so noč in dan prasketali v pečeh. Težka snežena odeja je pri* tisnila hišice k tlom in okna so bila zastrta z ledenimi rožami. Zunaj je vladala globoka tišina, da se je skorajda čulo utripanje človeškega srca.
Snegovi so pokrivali zlatordeče listje jagnedi in na ogolelih deblih so počivali zlopogledi gavrani.
Marijine bele roke so ležale nad odejo.
«Aza, svet bi rada videla. Vsaj skozi okna.» Aza je otrla okno.
«Kakor črni križi stoje naše jagnedi.» Njene oči so nepre* mično strmele v podobo smrti tam zunaj.
«Aza! Nikoli bi ne videl moj otrokjjolnca, če bi me bilijgo* ložili pod zemljo.» Tiha misel je dahnila. «Morda bi bilo bolje tako. Lepa je smrt.»
«Marija, kako drugače misliš ti. Jaz pa ne morem letos pre* našati zime. Zdi se mi, da me je bog zaprl v ječo in vsa se tresem od groze. Poglej te žalostne jagnedi in črne gavrane na njih. Ali tc ni strah pred to smrtjo?»
iMarija se je lahno nasmehnila: «Meni se zdi lepa. Tudi srcu mora biti sladka. Kako je z Rokom?»
«Za življenje ni bojazni, ampak hodil ne bo več.»
Marija jc umolknila. Iz njenih oči je odsevala mrtva žalost, ki se nikomur ne more razodeti z besedo. S srcem pa se je igral vihar notranjega trpljenja. Polne materinske prsi so težko dihale.
Aza jo je poskušala tolažiti.
«Zdaj me šele razumeš, Marija, kaj me pretresa. Kadar stoji človek poleg odprtega groba, ga obide taka groza, kakor je mene napadla v tej zimi. Moj bog, kako moraš biti vendar hvaležna za svoje in njegovo življenje. Saj se mi stemni pred očmi, če lc izpregovorim besedico: smrt.»
Globok vzdih ji je odgovarjal. Nobena Azina beseda ni mogla ustaviti solza, lijočih po bledem licu.
Vrata v sobo so se odprla in v zimsko tišino je vstopil župnik Rozman.
«Ne morem mimo hiše, če ne pogledam, kako je z našo mlado.» V zadregi in z ostrimi kretnjami je primaknil stol k postelji.
«Jokaš, Marija?» Voljno mu je prepustila roko. Aza je vstala in se poslovila.
Nekaj trenutkov je govorila le roka v župnikovih vročih dlaneh, nato pa se ji je vnela v očeh vroča prošnja:
«Povejte mi, rešite me...» in ni mogla več nadaljevati. Bo* lestno ji je omahnila glava, da so kapale solze med razpuščene lase.
«Govori, Marija, vse mi povej!»
«Slišite?» Dvignila se je v postelji in odeja ji je zdrknila do pasu. Pozabivši sama nase je sedela pred njim v vsej prelesti mlade žene. «Slišite? Ali sem jaz kriva? Sem ga jaz ubila?»
Mirno ji je položil roko na ramena. «Marija, ti nisi kriva.» Njegova beseda je govorila do srca. «Ta nesreča je tako tajna in skrivnostna, da ubogo človeško srce ne more nositi krivde zanjo.»
Vsa se je nagnila k njemu in mu krčevito stisnila roko: «Gospod župnik?»
«Kakor sem rekel!»
Blaženo se smehljajoča je padla nazaj. Oklenila se ga je z vsem srcem, da je bil njen sladki pogled le slaboten odsev hva* ležnosti njene duše.
«Toliko sem trpela.»
«Če si trpela, Marija, si preizkušala svoje srce za bremena v
t«
dneh, ki prihajajo.»
«Ste bili pri njem?»
Molče je potrdil vprašanje in ji je bral iz oči, da pričakuje.
«Preklinjal bo svet in življenje.»
Zopet se je užalostila.
«Ne boj se, ti boš blagoslavljala življenje in mu dajala vero.»
«Pa če bom preslaba, gospod?»
«Vsi smo slabi in klonemo.»
«Kdo mi bo dajal to nadnaravno moč, gospod župnik, pre* našati tako življenje? Pomislite, mlada sem, mati bom, moj mož pa ne bo stopil nikdar več na noge. Sami ste videli, da sem bila pripravljena na vse. Upala sem verno, da ozdravim njegovo dušo. A zdaj mi je prešlo vse, upadel vsak pogum. Zamejčeva sem,» je pristavila nekam skrivnostno, kakor bi se bala.
«Vem. Iz krvi, ki je žejna življenja. Rečem le to, da živi po svojem srcu, Marija.»
«Vi verujete?»
«Verujem, Marija.»
Sklenila je roke pred seboj in se zagledala predse. «Vse bom prenesla. Samo, da sem ozdravela.»
On je vstal, a je nenadoma zopet sedel in vprašal nekam zamolklo, povešajoč svoj pogled. '
«Kako, je bila Aza vse dni pri tebi?»
Marija je potrdila.
«In ti ni ničesar povedala?»
«Ona je molčeča, gospod, med nama ni bilo nikoli takih pogovorov.»
«Bojim se zanjo.»
«Kaj naj ji porečem, gospod?»
Dolgo je premišljal, nato je vstal in dejal odločno: «Nič! V svojem srcu pa moli zanjo in ji želi vse dobro.» Hitro je odšel.
Aza se je vrnila. Mrak je legal na zemljo, gavrani so zapuščali jagncdi. Nepričakovano je zastala beseda, ko je noč objela sa? motna drevesa.
«Aza, prižgi mi luč in pojdi k očetu. Vem, da te težko pri? čakujc. Meni je zdaj dobro, jutri vstanem.»
Poljubili sta se in Aza je stopila na cesto, vno- Iz teme je stopil pred njo Mirko. Aza se je prestrašila.
«Obljubila si mi, da prideš, in jaz te pričakujem že vse dni.» Ni videla žarečih oči. Hitro mu je stisnila roko in povedala, da je bila ves čas pri sestri.
Opajala pa jo je nečimerna misel, da jo je pričakoval vse dni. «Pridi nocoj pod okno,» mu je zašepetala in stekla proti domu. Že na stopnicah se je zdrznila: «Moj bog, kaj sem mu rekla? Aza, kaj si vendar storila?» Kljubovalnost jo je prešinila tisti hip. «Andrej ni čakal. Pa naj pride, otrok je še!»
Ko pa je stala pred očetom, se ni mogla premagati.
^«Je Andrej vprašal zame?»
Oče je odkimal.
Srdito so se ji zaiskrile oči.
Oče je spraševal mehko, s toplo skrbjo: «Kako tam?»
«Bolje. Marija vstane jutri!»
Molče je hodil oče s privzdignjenimi rameni po sobi. Nato je pristopil k Azi. Oči so mu sršele in nad desnim se je zgubalo čelo.
«Kaj meniš, kako bo vozila?»
Aza ni odgovorila.
«Hm. Kdo bi sanjal o taki nesreči?» Zopet so ga koraki nosili iz kota v kot.
Že ves čas od poroke sem ni odprl gostilne. Sam je posedal vse večere, sam popival za zavešenimi okni. Redki so v teh dneh sprejeli odgovor na svoja vprašanja. Vsa hiša je nalezla njegovo molčanje, kakor bi bilo zapovedano, so celo posli šušljali in hodili po prstih. Vsakomur se je zdelo, da ga neprestano motre Zamej« čeve oči. On pa je drsal vse dni, gori in doli, mehko, kakor bi hodil v copatah. Le zdaj pa zdaj se je ustavil, premišljal in glo* boko pohrkaval.
K Hostarjevim ni šel, čeprav je napenjal ušesa pri vsakem šumu, ki je od tam prodrl v njegovo tišino.
Če__ga je Zeba vprašala, zakaj ne gre k Mariji, ni prejela odgovora. A ona je vedela, da ga tare brezupna jeza, s katero se raje muči noč in dan, kakor da bi stopil tja in se porazgovoril o vseh svojih križih in težavah.
Le Azi so se razodevale njegove tajne bnge. Zopet je obstal pred njo. Pogled je upiral preko njene glave.
«Kaj praviš, trdo bo morala prijeti pri gospodarstvu?»
«Marija je vajena. Tudi stari je še čvrst!»
Poniževalno in prezirljivo je odgovarjal.
«Šari. Ti ljudje šarijo. Tam je treba čiste in poštene roke.»
«Očka, ti si tudi še živ.»
«Sem vedel, sem vedel naprej, da pade vse na moja ramena. Zdaj bi bil Luka dober, pa ni za delo.»	^u^Cp -
«Oče, stric vendar dela in je dober človek.»
«Dela, seveda dela. Še vse žive dni ga nisem videl delati. On menda nikoli ne ve, kdaj je praznika konec.»
Aza ni odgovorila, ker ni verjela očetovim besedam. Dobro je vedela, da bi bilo v teh dneh popolnoma zastalo kolo pri hiši, čc bi ga ne bil poganjal Luka. Preveč je poznala svojega očeta, da ne bi takoj spoznala, kako išče in išče, na koga bi lahko izlil ves srd.
«Take nesreče še ni videl svet,» je vzdihoval zopet sem in tja hodeč. Aza pa se je bala tega razglabljanja. V njegovi krvi je prežalo venomer neko pritajeno samozadovoljstvo, opajati se do brezumja z lastno močjo. Kadar se je razpaslo v njem, so mu roke vselej, ko so že hotele zgrabiti za delo, zopet omahnile in duša se mu je zakrknjeno naslajala s poveličevanjem svoje ne* sreče in obupa.
S(^^^vovaJu je^sai^im^ seboj, ko je spraševal:
«Kajne", vse mesto govorTo"tem?»
Aza nalašč ni hotela odgovarjati; videla je, da trdovratno gloda svoje srce.
«Pojdi počivat, Aza, ti si utrujena. Kaj naj storim, če mi še ti zboliš? No, še ti me zapusti.»
Nežno se mu je ovila okrog vratu. «Bodi brez skrbi, očka. Grem, če me ubogaš in pojdeš v sobo.» Upihnila je luč in Matija je odšel mirnejši.
Aza pa je prižgala svečo in pričakovala.
«Pride, pride, toda kaj naj storim? Če zvedo ljudje? Jezus, kaj naj počnem? In Andrej?»
Trmoglavost je zmagala, da ni upihnila sveče, ampak jo po? stavila za okno.
«Morda pa vendarle pride Andrej? In potem?» Čim bolj je premišljala, tem jasneje se ji je razodevalo, da bi mu takoj od* prla, samo če bi prišel.
«Konec mora biti! Jaz sem le Andrejeva! Vse je bila le blaz*S?6 nost napol ponorelega bitja, kakršno sem. Mogoče premišlja prav v tem trenutku tudi on. Danes ve, da sem se vrnila. Očeta ni hotel spraševati, še odgovora bi ne dobil. O, potiho bo potrkal.»
Svojim blodnjam je verjela. Pri vsakem najmanjšem šumu je zardela in se ustavila.
Res je potrkalo. Planila je k oknu.
«Aza, odpri!» je prosil Mirko.
V njej je zastala kri. Vrglo jo je iz sanj. Še se je obotavljala. Zopet je potrkalo.
«Križ božji, zdaj moram odpreti.» Nagnila se je skozi okno. A ni ji še mraz ohladil gorečih lic, ko se je Mirko vzpel, jo po? tisnil nazaj in že je obstal pred njo.
Otroško se ji je smehljal. Ko ga je pogledala vsega zardelega in je videla pred seboj cvetoča lica, posuta z rosico mraza, se je šele zavedela, kaj počne. Vsa poparjena in zmedena je stala nekaj trenutkov nepremično. Nato je hitro upihnila svečo. Vsak šum, ki ga je povzročal on v svoji prešernosti, jo je še bolj bledil v lica.
«Prosim te, sedi semkaj, da te ne čujejo in opazijo ljudje,» ga je sunkoma nagovorila čez čas.
«Aza, tebe skrbe ljudje? Kaj bi se jih bala? Jutri, ali kadar želiš sama, te zasnubim in Aza bo moja. Ne govori, ker bi znorel, če bi me zavrgla. Pa saj se ne more zgoditi, da bi me ti, ki si mi odprla okno, vendarle ne ljubila. Z očetom sem že govoril. Star je, saj ga poznaš, pa ti od veselja prepeva. Vse prepiše name.»
Držal jo je za roko in ji verno gledal v oči. Njo je grizla mučna zavest, da je vsega sama kriva. Prvič v svojem življenju se je zgrozila pred samo seboj. Poguma pa vkljub temu ni imela, da bi mu vse razodela. Kakor odsotna mu je pustila, da se je
sklonil k njej, celo lase mu je gladila; od same sreče se je smeh* Zdelo se ji je, da se privija k njej otrok, ljubek in priliznjen, poln zanosa in hrepenenja. Njej pa so privrele solze, gorke in težke, ne iz ganjenega srca, kakor je domneval on, ampak iz obupa nad svojo zločesto naturo.
«Moj bog, moj bog, kako sem jaz zavrženo bitje.»
Še manj jo je razumel.
«Aza, Aza, ti zavrženo bitje? Vsa fara je ponosna nate in ti se obsojaš?»
Čutila je, kako se nagiba k njej vroče telo, slišala je biti nje* govo srce in, ko je zaslutila tik pred seboj žareče ustnice, se je vsa otrpla nagnila nazaj, si pokrila obraz z dlanmi. On je prosil: «Aza, Aza!»
Pred grehom je onemogla: «Ne, Mirko, slišiš, ne, prosim te.»
«Zakaj trepetaš, Aza? Moje dekle si in moja žena postaneš.»
«Mirko, to ni mogoče!»
«Dekle, zgodi se. Zapovej, kako hočeš. Da prodam in greva odtod, tudi to storim, le očeta vzamem s seboj. Če pa hočeš ostati, boš gospodovala premožnemu domu, kakor se ti bo po* ljubilo. Aza, ti se obotavljaš, Aza, kaj je s teboj?»
V temo so strmele njene široko odprte oči.
«Veš, Aza, od tistega večera, nobenega miru. Kamor sem po* gledal, le ti, le ti. Niso se usta odprla za grižljaj. Ali veš, kaj pomeni, ponoreti od ljubezni?»
«Vem!» je odgovarjala šepetaje, vsa otrpla v svoji nemoči, da ni mogla dvigniti niti roke.
«Aza, ko je oče vse zvedel, je dejal: Vidiš, fant, nobenega dekleta ne bo sram, če povprašaš. Stopi in se zmeni z njo. Z Matijo se pogovorim sam.»
Tisti hip je Azi ušlo, da ni nikoli pozneje vedela, kako: «Z Matijo uredim sam.» Fant ni občutil, da je dihalo usmiljenje v teh besedah, ki jih je ponavljala za njim.
Vrgel se ji je krog vratu: «Tak, Aza, tudi ti. Torej je res* niča?» S tako močjo jo je privil nase, da ji je v hipu zastal dih. Roke so odrevenele in ko ji jc omahnila glava v prelomljenem ' tilniku, se ji je zagrizel v ustnice in pil svoj prvi poljub moža.
Ona se ni ganila. Ko je dvignil glavo, mu je slonela na rokah, kakor bi umirala. Z brezmejno obupnim glasom je prosila: «Ne več.»
Tako jc bil pijan, da ni opazil nobene izpremembe. Lovil se je za eno samo besedo: «Moja je!»
Počasi se je zopet zavedela, kaj se je zgodilo. Vzravnala se je in prijela njegove roke: «Mirko, ti me ljubiš, kot me ni še živa duša ter me nikoli ne bo. A tvoja ne morem biti!»
Fant ni verjel svojim ušesom. Vse, kar mu je prišlo na um, za vse jo je opravičeval, vse je brisal iz njenega življenja, z žgočimi besedami je zidal oltar, kamor je postavljal njo, svet* , nico. Ni bilo nobene besede, katero bi še mogel vplesti v živi venec. Ona je poslušala, ostala mirna in hladna, le poljub jo je pekel na ustnicah, da so bile vse razpokane. Ko je onemogel v besedah, ga je zopet opomnila.
«Tvoja ne morem biti, hvaležna pa ti ostanem vse žive dni za tvojo ljubezen!»
«Aza, ne zavrzi me. Aza, potem mi ostane le še . . .»
«Ne govori, Mirko, saj me ne poznaš . . .»
Trdovratno ji je zagotavljal, da je ne želi spoznati.
«Torej, Mirko, pridi pojutrišnjem zvečer k nam, zveš vse!»
Šele zdaj je čutil, da se bo nekaj odločilo, da ni govorila v noč.
«Naj se zgodi, kar se hoče, moja boš!»
«Prosim te, nocoj me zapusti!»
Obotavljaje se je odšel, kakor je našel k njej pot. Zapustil jo je vso potrto. V glavi se ji je vse mešalo, skočila je k umi? valniku; izprala si je poljub otroka, kateri jo je tako silno žgal, t^z-T* da jo je bolelo srce.
«Vsega sem sama kriva!» je tožila s pestmi na sencih. «Zdaj moram končati. To jcivljenje je blaznost, blaznost našega rodu. Moj bog, usmili se me, pregrešne ženske!»~Vrgla se je pred križanega. «Če imaš trohico usmiljenja zame, odpusti mi, ki sem se zbala za svoje življenje in se pregrešila, da mi ne bo nikoli več odpuščeno. Ničemurnost me je obsedla, mi pomešala um zavoljo telesnega uživanja. Moja sestra se je s smrtjo gledala, jaz pa, ki sem stražila pri njeni postelji, sem kovala peklenske nakane!»
Do jutra je ležala na postelji vznak in v glavi so vrele misli. Ko je preko belih ploskev tam zunaj zdrsela luč, je vstala, da bi se umila. Pomirjena je stopila na dvorišče, kjer je kolovratil C^Svedrač in stikal po shrambah. Videlo se je, da mu je ne* prijetno srečanje z gospodarjevo hčerjo. Zato jo je sam zbad* ljivo ogovoril: «Žalostno je, če mlada dekleta tako zgodaj vsta* jajo.» Ona se mu je zasmejala.
«Svedrač, kaj si izgubil, da si prišel tako zgodaj iskat?»
On pa, ki je vedno trdil, da je boj za obstanek brezobziren ter je zanj najboljše orožje odkritosrčnost, se je potegnil do njenega ušesa:
«Lopatko iščem, pod vašim oknom je zid malo okrušen.»
Prebledela je: «Baraba!» In s tem se mu je izdala.
«Bodi bog zahvaljen za tak pozdrav. Veste, Svedrač vidi, kadar mu drugi povedo, da ga vidijo.»
Sveža voda je ni samo osvežila, temveč tako pomirila, da je lahko legla in zaspala.
Tisto dopoldne je Marija vstala. Z boječim srcem je šla k njemu. Ko je odprla vrata, da bi izpregovorila z njim prvič po poroki, se je s težavo okrenil na postelji in obličje se mu je zjasnilo. Mračno pa jo je pozdravil oče pri peči. w«Si vstala? Je bil že zadnji čas. Pri hiši je vse narobe.»
Ni odgovorila. Molče je sedla k postelji, kjer je ležal kakor priklenjen on, s katerim je bila zvezana na življenje in smrt-Položila mu je roko na čelo. Jeza in obup sta mu zarezala take gube, da ga je komaj spoznala.
«No, povej, ali se ti ne studim? Za vse večne čase me je po* lomil usmiljeni bog.»
«Kaj bi... tako govoril. Morda bo še bolje. Nihče ne ve.»
«Ne ve. E hudiča, tisti že ve, od katerega vise tace.» Zaškrtal je z zobmi.
«Kdo bo odslej s teboj plesal, Marija? A? Ti rada plešeš, Marija?»
Strašno so jo bodle njegove oči.
«Jaz ne bom več plesala,» je odgovorila tako mirno, da je za hip umolknil. A zopet se je razsrdil.
«Če boš preveč plesala, te privežem k postelji, privežem, si slišala?»
Tako težko ji je bilo, da se je komaj premagovala in skoro bi jo bile solze zadušile. Nihče je ni povprašal, kako ji je, zanjo ni bilo mehke besede.
Spomnila se je župnikovih besedi, ko je bila pri izpraševanju. Sklonila se je k njemu, da bi je ne slišal oče, pred katerim je trepetala.
«Rok, tvoja žena sem; če se je zgodila nesreča, jo bom nosila^, kakor ti.» Tako toplo mu je govorila, da bi skopnel sneg pod njenim dihom. Tisti hip je zarentačil oče.
«Zapravljala ne boš. Zato sem jaz tukaj!» Udaril je s palico ob zid.
«Ne bom, oče, nisem bila nikdar vajena,» mu je ponosno od* govorila, toda v eno samo misel se je zgostila njena bolest, «moj bog, ta človek nima niti kamna v prsih.»
Zazdelo se je, da je tudi Roka razjezila očetova beseda, kajti . obrnil se je k njej.
«Svojo postelj ukažem prenesti. Ne bom več spal z njim skupaj!»
«Še rad!» se je zlobno zarezal stari in odkrevsal na dvorišče.
«Andrej je vsega kriv!» Bolestno pričakujoče so jo iskale oči.
«Ne, Rok, on te je rešil!»
«Šleva je, strahopetec!» V njegovem zasmehovanju se je skri* vala bojazen.
Marija iz previdnosti ni odgovorila. Premagana od bolesti v tem kratkem pomenku, se je sklonila nadenj in ga poljubila. V prsih mu je vrela presilna jeza, da bi ji vrnil poljub. Okrenil se je k zidu in dve srditi solzi sta kanili na blazine.
«Pojdi zdaj in poglej, kaj delajo! Potem pridi nazaj, da me prenesete iz te luknje.»
Vstala je in šla na dvorišče, kjer je ležal sneg do kolen in se jc nad njim razprostirala mrtvaška tišina.
Kri ji je zalila lica, položila si je roke na srce, ki je tegobno vzdihnilo.
«Oh, kakor v grobu!»
Samotna, brez človeške besede je obstala med globokimi snegovi, in ko se je ozirala, se ni mogla zavedati, da je zdaj ona gospodarica nad temi zidovi. Zdelo se ji je, da jo pokopljejo pod seboj. Pričakovala je drugačno svidenje z možem, kajti ostala je čista v svojem srcu, katero še ni omadeževala nobena misel na njegovo bolezen. A zdaj je slutila, kako se upirajo vanjo vse oči, komaj pričakujoče, kdaj bo prelomila zakon. Ona, ki je mati! Srce je imela mlado, žejno kapljice ljubezni. Za to mladost se je zbala, glava ji je zdrknila na prsi in tiho je zaplakala.
«Moj bog, ali ogrejem kdaj ta grob s svojo ljubeznijo?» Ta «Carousel je tožila z njenimi vročimi solzami. Preletela je vse ljudi, ki bodo živeli z njo, a ni našla duše, ki bi jo tolažila in ji lajšala bolest. Pričela se je bati zavoljo svoje mladosti in težke krvi, ki jo jo čutila krožiti v svojem srcu. Tam pod njim se je tisti hip vzbudilo nerojeno bitje.
«Prisegla sem!» je šepetala in neskončna materinska radost je razsvetlila tajne dvore v srcu. Skoro zabolelo jo je, da bo užila toliko sreče v tej hiši smrti, kjer se tako krčevito pehajo vsi zanjo, pa jim ne osladi niti kapljica žejnih ustnic.
Njeno trepetajočo radost je preplašil stari Hostar, ki se je j^tryföu, neslišno pojavil na vratih in zagodrnjal nad premišljujočo ma? terjo. Ničesar ni rekel, a dovolj prozorno jo je opomnil, da pazi na njen korak. Čudna bojazen pred njim se je od noči tistih strašnih sanj vedno bolj večala. Prav v tem trenutku rajajoče materinske radosti jo je docela premagala.
Ponosno se je zravnala, se okrenila brez besede in odšla čez dvorišče. Od postelje prevzeta se je vsa spotila v globokem snegu, izza katerega se je nenadoma prikazala teta Zeba.
«Kvartajo in kvartajo, noben zlodej ne prime za delo.» Mariji se je zasmilila starka, ki je s težko lopato odmetavala sneg.
«Po krovca boš morala poslati. Nič ne pomaga. Na junčke teče. Seveda, prej se ni nihče spomnil. Iz Spodnjih Poljan smo ga jemali. Grahasta se dobro počuti.»
V Mariji se je utrnila sladka misel: «Edina duša, ki mi je ostala.» Vsa mladostna toplota oči je oblila starko.
Stopila je v zakajeno sobo. Mirno in dostojanstveno je pnjela na mizi ležeče kvarte in jih zagnala v peč.
«O belem dnevu se pri Hostarjevih ne kvarta!» Vzela je še vino in ga izlila v sneg pred izbo. «Kradli ste in tega ne trpim.»
Molče so vstali, niti zagodrnjali niso.
«Sneg mora s streh in z dvorišča,» je zaukazala.
Na cesti je zagledala Andreja, kako jo opazuje.
«Andrej, kdaj pojdeš na Spodnje Poljane?»
«Danes se peljem v Štepanjo vas.»
«Prosila bi te, če mi spotoma naročiš krovca.» Obljubil je.
Prišla je v kuhinjo. Pregledala kositrno in bakreno posodo. «Ženske, glejte, da se boste zvečer lahko česale pred njo, taka mora biti.»
Prva dekla je pristopila.
«Mamka, kaj bi za južino?»
«Težko delo bo danes. Specite jctrnic in krvavic. Pristavi veliki lonec kisle repe, Štefan vina jim daj na mizo!»
Proti poldnevu je prišla Aza. «Marija, kako je z njim?» je vprašala.
«Dobro, Azička, zdaj je ves mil.» Kajti svoje bolesti ni raz? odevala niti sestri.
«Dela bo čez glavo. Andreja sem prosila, da mi pripelje zvečer krovca, streha zija, on pa ima sam opravke tam doli.»
Komaj so bile besede izrečene, se je Aza tako hitro poslovila, da se je celo Mariji zazdelo čudno. Razmišljati ni hotela. Popol* dne je sedla k Roku in pričela plesti avbico za svojo tiho radost.
Aza je trepetala v svoji sobi. Venomer je ponavljala: «Mimo njega pojdem in...» Na ta ,in' se ni hotel izobličiti odgovor, le slika je vstajala za sliko, nema in usodna.
Vrata so se tatinsko odprla in skoro po prstih je vstopil Matija. V zadregi, kaj bi povedal, je pričel hoditi po sobi. Aza mu ni mogla pogledati v oči, tako jo je razburil njegov prihod.
^«Si bila pri Mariji?» je vprašal previdno.
«Sem.»
Slutila je, da meri drugam, da pa je do vprašanja še daleč in nevede mu je sama pomagala.
«Očka, česa želiš?»
«Hm? Ti, kaj pa bi Jergclčev rad? Že ves dan sedi spodaj.» Ostro so jo motrile njegove oči.
Zardela je. Preveč se je bila zapletla v premišljevanje o svoji nocojšnji nameri, da bi mogla mirno odgovarjati.
«Kaj vem?»
«No, saj nisem ničesar rekel. Popoldne sem premišljal, da bi ne bil napačen človek, če bi ti bil všeč.» Težko mu je ležalo na duši in dolgo je rabil, da je izrekel.
«Očka, kaj pa mislite?» Jezno se je zavrtela po sobi.
«Ne jezi se, Azička, tebe ne bom nikoli silil.» Zapustil je sobo.
>JkJ,f J^I*5t\sr>rJ!/ 'o^/o^^vy c\^'/^IJkJ^,'	(Dalje prih.)
Li-Tai-Pe — Pavel Karlin /Jesenski dan
(Na severnem mestnem stolpu)
Drhteča zarja mesto že zlati in pota boža. Rožno zrak žari...
Tam preko reke, modre ko nebo, kot mavrice se prožni mosti pno.
Že pomaranče v dimu se suše, v jesenskih barvah listi rumene.
Kdo danes bi na vrhu stolpa stal in v mislih nanjo z vetri šepetal?
(Iz cikla vzhodnih prevodov €Krizantemine vaze»)
Dr. Ivan Prijatelj
Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega» pokreta
(Nadaljevanje)
Ko se na tak način v skupnem hrvaško*slovenskem «Jugu» ni hotela razviti prava živahnost, zlasti pa ni mogla udejstviti slovenska iniciativnost, se je spomnil na lanskem prvem shodu slovenske akademske mladine v Ljubljani izvoljeni «odbor za osnovo društva slovenske omladine», čigar najagilnejši član je bil ravno Leveč, svoje prevzete naloge in je izdal posebej na du* najsko slovensko akademsko dijaštvo po Levcu stiliziran, z dnem 5. maja 1869. datiran oklic, naslovljen: «Dragi rojaci i tovariši!» V tem oklicu so med drugim stale besede: «Ako hočemo zadostovati svoji veliki odgovornosti, moramo si misli izčistiti, moramo se združevati, moramo si postaviti program ter iz vseh svojih moči delati i živeti po n j em. To potrebo je živo Čutil tudi lanski študcntovski zbor v Ljubljani ter je soglasno sklenil, osnovati društvo, ki bi obsegalo vso slovensko omladino. Ker pa se po § 33. društ. postave od 15. novembra 1867. tako društvo, ka* kor bi bila »slovenska omladina' v zmislu študentovskega zbora, ne more osnovati, zatorej svetuje ,odbor za osnovo dru* št v a slovenske omladine*: Naj s ejp o vseh mestih, kjer prebivajo mladi Slovenci, osnujejo čisto slovenska društva slovenske omladine ter naj se skliče vsako leto študentovski^tabor v Ljub* ljano, kjer bi se omladina pogovarjala o svojem programu in o druzih važnih vprašanji h.73 Oziraje se torej na ta sklep ,osnovalnega odbora4 vprašajo zdolej podpisani vse na Dunaju živeče slovenske študente: Ali ste zadovoljnistem, dasenaDunajuzravendruštva Juga4 in v prijateljski zvezi ž njim za čisto slo* venske zadeve osnuje čisto slovensko društvo ali ne?»74 Kot iniciatorji so ta poziv podpisali: Leveč, Šuklje,
73	S tem Levčevim predlogom se je še enkrat poizkušala popolna kopija vzorca « U je di njene Oml a d i n c Srpske»!
74	Prim.Vencajz, o.e. str.48." — Levčev konccpt in original tega poziva v mestnem arhivu ljubljanskem.
^Lavtar in Artelj. — Ko je tem iniciatorjem s svojimi podpisi pri* trjevalno odgovorilo še 41 slovenskih dijakov dunajskih, je nastopil na podlagi tega s podpisi izpolnjenega poziva Fran Leveč na seji «Juga» dne 9. maja 1869. z obširnim utemeljevalnim govorom.
V tem svojem govoru je Leveč, oprt na rezultate prvega študen* tovskega shoda v Ljubljani z dne 14. avgusta 1868., o katerem je dejal, da ga je rodila «misel združevanja», izvajal, da slovenski omladini nedostaja enotnega programa, zbog česar ta omladina «še čisto nič ni delala za svoj narod», «ker pri najvažnejših vprašanjih, tičočih se naše domovine, še celo v principu ni jedina tako, da so imeli, postavim graški Slovenci, ob eni ter isti reči vse druge, da, skoro nasprotne misli nego dunajski». Glavni rezultat tega prvega ljubljanskega shoda je po Levčevem mnenju bil, «da se moramo večkrat shajati, spoznavati, podučevati, prepričevati, vsled česar se je sklenilo take vsakoletne shode ponavljati in jih organizirati potom centrale, namreč potom «politično*literarnega društva slovenske omladine». Da se to društvo osnuje, se je bil izvolil tudi odbor petih članov, Ta pa je prišel do spoznanja, da § 33. novega društvenega zakona zabranjuje nepolnoletnim ustanavljanje takih društev. Zato nasvetu je govornik sedaj «za čisto slovenske, d j al bi, za lokalno slovenske zadeve» društvo v zmislu poziva, podpisanega po 45 slovenskih visokošolcih na Dunaju, ki ga daje društve* nikom v vpogled. — Vprašali bodo Hrvatje in «morda tudi kteri izmed Slovencev»: Čemu Slovencem dijaško društvo poleg «Juga»? «Naj na to, gospoda, odgovorim nekoliko besed. Da je nam Slo* vencem posebnega društva treba, je meni vsaj» — izvaja Leveč dalje — «in kakor dobro vem, tudi ogromni večini mojih slovenskih tovarišev fait accompli... Mi Hrvatje in Slovenci imamo gotovo dosti, djal bi, skupnih zadev, katere nas tako rekoč v eno društvo silijo. In ravno zato nam je društvo «J u g» potreba postala. Razun tega, gospoda moja, je pa vendar tudi nekaj stvari, kterih ne gre pred «J u g o m» obravnavati. Naj povem en sam izgled. Ko so se Hrvatje pogovarjali o osnovi hrvatske omladine, sklicali so same Hrvate skupaj,75 in vsak jim mora pritrditi, da so prav storili, da te reči niso v J u g u postavili na debato. Ko smo mi Slovenci hoteli poslati slovenskim poslan*
cem nezaupnico, sklicali smo tudi posebni slovenski zbor a d h o c.
—
75 Iz tega pasusa Lcvčcvcga govora se razvidi, da so so-Hrvatje že pred ^lovencijia Dunaju posvetovali o tem. da bi si ustanovili svojo lastno posebno društvo «hrvaške omladine» — očividno tudi po vzorcu «Ujcdinjenc Omladine ^ Srpske».
In, gospoda, ko bi hotel i-vse reči pretresavati, ki nas bole, naših bratov pa ne, morali bi pač še veliko tacih zborov ad hoe sklica v at i. Taki ad hoc zbori imajo pa zmiraj nekaj nerodnega in nerednega... vse se dela v neki naglici — polovičarsko!... Pa še nekaj moram omeniti. Pri ji as na Slovenskem, gospoda moja, ste v politiki kakor v literaturi in posebno v literaturi dve stranki, stranka svo bodomiselna i svobodi nasprotna, napredovalna i f jirš k a. Du	|
najski Slovenci pak so bili zmirom neka avantgarda slovenslce^^ ^^ liberalne stranke. Siccr mi na politiko napredovalne slovenske stranke nimamo veliko upljiva, pa vendar daje njenim vodjem, kakor so poštenjaki dr. Vošnjak, dr. Srnec, dr. Lavrič i drugim, veliko srčnost, ako zamorejo reči, da vsa intelligentna slovenska omladina je za njimi. Toliko več upljiva imamo pa na litera* turo. Da, lehko rečem, kajti naša literarna historija mi je priča, da najboljša naša belletristična jela preteklih desetih let sose na Du* naji rodila. Levstik in Stritar, Erjavec i Tušek, Mencinger i Pajek, Jeseijko i Jurčič, vsi so na. Dunaji ali začeli pisati, ali deloma še pišejo. Vsako leto smo imeli Slo vTri ci še slovensko literarno društvo, samo letos ga nimamo. Tako pa ne sme, ne more dalje biti. Koliko moči je tukaj raztresenih, te sc morajo koncentrirati, posebno zdaj, ko slišim od jako zanesljive strani, da se bo na Dunaji osnoval velik lepoznanski slovenski list. Ena poglavitnih idej slovenske omladine pa je tudi: izdajati almanahe i brošure. To idejo uresničiti se mi pa zdi v J u g u čisto nemogoče, zanjo je treba specifično slovenskega društva.» Naposled prihaja Leveč k zad* njemu razlogu, izgovarjaje besedo, o kateri pravi, da je «v privat* nih krogih že vsem znana skrivnost», on da to besedo samo prvi v društvu javno izreka, «sicer težko, pa gotovo iz najboljšega na* mena». «J u g, gospoda moja, je sicer lepa misel, a društvo Jug tako, kakoršno je, j e — lepa fraza... Po Jugu bi se morali Hrvatje i Slovenci spoznavati i jediniti. Tega pa ni drugače mo* goče, kakor da se veliko govori i predava o hrvaških i slovenskih zadevah, političnih strankah, osebah, literarnih delih in zavodih — z eno besedo: o hrvaškem i slovenskem narodu. Toda, gospoda moja, jaz sem ie celih 15 mesecev član društva Juga in če se vprašam, ali za tega voljo kaj bolje poznam hrvaški narod i njegove zadeve, odkrito moram reči, da n e. Kar mi jc o njem znano, sem zvedel iz časopisov ali pa od prijateljev v krčmi i kavarni, v J u g u pa nič. Ko j v začetku se je neki m or * bus loquax vgnjezdil v društvo, govorilo se je veliko, veliko.
veliko. Pa o čem? Pričkali smo se o tem, kdo bode predsednik, kdo njegov namestnik, kdo tajnik, kdo blagajnik, ali bomo volili
-	arefcivarja. Danes smo skovali nekaj novih paragrafov k štatutom, * jutri smo videli, da so odveč. Kregali smo se cele ure o kakem
predmetu in potem, ko smo post tot discrimina rerum predlog
-	sprejeli, spoznali smo, da ga nimamo pravice "sprejeti, zato ker 1 ne vemo, ali smo ,skupština< ali ,sastanak'. Zdaj pa so prišli
pismouki, vrgli pravila na mizo ter gledali §§. kakor krava nova vrata, jih brali i premetavali ter nazadnje sami ne vedeli, ali so krop ali voda. Tedaj po 15mesečnem kreganji in prepiranji, pričkanji in pravdanji še pravil nimamo gotovih, določnih; potlej se pa človek za Jug navduši. Da bi bil pa kdo vstal ter djal: Nocoj bom govoril o slovenskih čitalnicah, o slovenskih taborjih, šolah, društvih, zavodih, strankah, ali da bi bil kdo dejal: Nocoj bom govoril o jugoslavenski akademiji, o hrvaškem vseučilišči, o hrvaških taborjih, literaturi i kulturi — tega, gospoda, sem jaz in z menoj marsikdo drugi zastonj pričakoval. Gospoda moja, dru* štvo Sava jc živelo samo dva meseca, pa v teh dveh mesecih se je v Savi čitalo več znanstvenih, lepoznanskih i zabavnih spisov kakor vJfij^i3nM5! — Gospoda moja, to je nekaj vzrokov, zakaj se mi Slovenci za Jug ne moremo navdušiti, zakaj si želimo svo? jega društva. S tem pak, da mi ustanovimo svoje društvo, mine izstopimo iz Juga. Mi se shajamo vsaki mesec dvakrat, pa potem tudi še kakor dozdaj redno hodimo v Jug ter ostanemo prej kakor slej njegovi prijatelji.»76
Leveč spočetka ni nameraval tozadevno staviti v «Jugu» nika* kega predloga, a ga je končno vendar stavil v tem zmislu, da Slovenci s pritrditvijo «Juga» osnujejo svoje «politično^literarno društvo», a ostanejo kljub temu še dalje «s hrvaškimi študenti zjedinjeni v društvu Jugu», ki naj «kakor dosedaj zastopa i repre* zentuje slovenske študente proti drugim slovanskim društvom na Dunaju». Ko so o tem predmetu govorili s slovenske strani še Šuklje in Bertold, s hrvaške Zahar, Posilovič in Mrazovič77, je bil Levčev predlog sprejet z večino glasov (po Levčevi opazki na konceptu njegovega govora).
«Jug» se je potem v letnem semestru 1868./69. še parkrat sestal, zadnjič dne 8. julija 1869. in nato — zaspal. Na prvem sestanku dunajskega hrvaškega dijaštva v novem šolskem letu 1869./70. dne 27. novembra 1869. so Hrvatje na predlog Mrazoviča zopet obnovili svoj stari samohrvaški «Velebit».
—TT---
7° Koncept govora v Levčevi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem.
77 Zapisnik «Juga» in «Vclebita» v arhivu ljubljanskega «Jadrana».
Kakor se torej razvidi iz navedenega zanimivega Levčevega govora, so se slovenski visokošolci na Dunaju odločili ustanoviti svoje posebno slovensko akademsko društvo zategadelj, da iz njega intenzivneje in iniciativneje posežejo v slovensko literaturo ter politiko in pa zato, ker skupno društvo «Jug» ni izpolnjevalo svoje glavne naloge: vzajemnega spoznavanja kulturnih odnošajev med Slovenci in Hrvati.
Takoj nato so se dunajski slovenski dijaki polotili organizacije svojega posebnega akademskega društva. Društvena pravila jim je sestavil Leveč, v nemščino jih je v svrho predložitve oblastvom prevedel Šuklje. Novo društvo je bilo spočetka zamišljeno še jako po vzorcu «Ujedinjene Omladine Srpske» — že v naslovu. Prvi Levčev osnutek statutov nosi namreč naslov: «Pravil^ društva slovenske omladine». Ta naslov je popravljen in izprcmenjen najprej v_«Mladiko», katero ime se končno umakne naslovu: «S I o vc n i j a». Kot namen društva označuje prvi načrt pravil v § 1. naslednje: «Doseči med slovensko omladino (ali mlado Slo* venijo) edinost v duhu svobode in omike ter tako po omladini širiti narodno zavest in napredek med slovenskim narodom», dočim § 2. tega' prvega osnutka določa: «Doseči pak se ima ta na? mera se shodi in z razširjanjem društvenemu namenu primernih spisov». V redakciji, ki je končno obveljala, sta se te dve program matični točki pravil «Slovenije» glasili takole:
«§ 1.) Namera društvu je: Napredek in omika njegovih članov v svobodomiselnem in narodnem politično*znanstvenem oziru.
§ 2.) Doseči pak se/Ima ta namera s tem: a) da se družabniki shajajo v zborih; b) da se pri^zborih prepeva, govori in predava o stvareh političnega, znanstvenega in belletrističnega obsega; c) da se izdajajo in razširjajo društvenemu namenu primerni spisi.»
Glede rednih in izrednih članov so pravila «Slovenije» določala naslednje: «§ 3.) Družabniki so r e d n i in i z r e d ni. a) Redni družabniki morejo biti slovenski slušatelji vseh dunajskih višjih učilišč in še deset let po dovršenih študijah, b) Izredni družabnik more biti vsak izobražen Slovenec.» — Z ozirom na članstvo se je torej «Slovenija», ki je hotela biti «društvo slovenske omladine» po vzgledu «Ujedinjene Omladine Srpske», že takoj pri rojstvu nekoliko razločevala od svoje vzornice. Dočim je bil pri srbski vsenarodni omladinski organizaciji lehko pravi član vsak Srb, se je «Slovenija» postavila bolj na akademsko dijaško stališče in je nedijakom (samo izobražencem!) odkazala zgolj izredno članstvo.
Precej v zmislu srbske organizacije pa je Leveč v prvem osnutku pravil koncipiral zadnji paragraf 20., ki se je glasil: «Društvo stoluje v Ljubljani, vendar sme tudi po drugih krajih v zmislu teh pravil osnovati podružnice». Kolikor bolj se je v podrobnem raz? pravljanju o «pravilih» izkazovalo, da slovensko dijaštvo ne bo moglo ustanoviti vsenarodne omlädinske organizacije, toliko bolj se je tudi ta točka izpreminjala. V^r&gemkonceptu «pravil» se je kot sedež društva (žc bolj samodijaškega) določal Dunaj, še vedno s pristavkom o možnih «podružnicah v drugih krajih». ' 1 retji koncept, ne več pravil «društva slovenske omladine», ampak že pravil «akademskega društva Slovenije» je določal v § 21. krat« ko: «Društvo stoluje na Dunaju»." — Izmed ostalih točk društven nih statutov, kakor so naposled obveljali, ima posebno zanimivost še § 12., ki določa, da se odbor društva, obstoječ iz 12 odbornikov, deli v: a) 1 i t e r a r n i razdelek, kterega posebni nalog je presojati in pripravljati spise za tisk, in b) v gospodarski razdelek. Med posli, katere je Leveč preodkazal odboru, je bil tudi ta, da odbor «ukreplje, katere knjige se izdade ob društvenih stroških»; tajniku se je med ostalimi agendami predpisovala tudi ta, da «prcskrbljava tisk knjig, katere društvo izdaja». •
Podoba, ki nam torej ostane iz študija vseh teh treh načrtov «pravil», je naslednja: Spočetka sta Levee in Šuklje snovala širše «društvo slovenske omladine», ne sicer popolnoma konformno z organizacijo «Ujedinjene Omladine Srpske», vendar še toliko po njenem vzorcu, da so se imeli v društvo vsaj kot izredni člani spre* jemati tudi nedijaki (a samo inteligenti). Tudi sedež v Ljubljani in institucija podružnic sta bila posneta po srbskem vzorcu. Po« zneje pa so se v pravilih «Mladike» in končno v statutih «Slo? venije» izoblikovali obrisi že docela akademskega društva s sede? žem na Dunaju, a še vedno s precej literarnim značajem, torej namenom, da to pokolenje s pomočjo društva energično poseže
v slovensko literaturo.
/v	■
^^ ^ Kot takšno se je akademsko društvo «S 1 o v e n i j a» tudi £^äejanjsko ustanovilo dne 2 6. maja 1. 1869.79 in začelo takoj / živahno delovati. Na ustanovnem občnem zboru imenovanega dne je oddal predsednik pripravljalnega odbora, Leveč, vodstvo dru? u <> f^/Stva novoizvoljenemu predsedniku Ullrichu in mu položil na srce
78	Vsi trije Levčevi koncepti «pravil» s Šukljctovim nemškim prevodom prvega koncepta v Levčevi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem.
79	Vencajz, o. c. str. 49.
«blagor in napredek djruštva, kojemu geslo Je :_Vse za svobodo in narodnost!»80 Že na tem ustanovnem občnem zboru se je pričelo v društvu tudi znanstveno delovanje s Šukljetovim predavanjem: «Kaj je socialno vprašanje in kako je nastalo?»81
Prvo vest o ustanovitvi «Slovenije» je med slovenskimi časniki prinesel «Slovenski narod» v dopisu «Iz Dunaja» izpod peresa tedanjega svojega stalnega dopisnika iz tega mesta, nekega H. G. Ta je v uvodu svojega dopisa posvetil par vrstic prejšnjemu skup? nemu društvu «Jugu» ter nadaljeval: «To društvo obstaja še. Letos pak so prišli Slovenci do prepričanja, da jim je treba zraven vzajemnega «Juga» tudi še posebnega slovenskega društva. Zedi? nilo se jih je torej nad 60 v društvo »Slovenijo*. Na svobodnem Dunaji, na viru cislajtanskega liberalizma pa vlada tega društva ni dovolila in njegovih pravil ni hotela potrditi, in sicer zato, ker je društvo po § 1. politično. Namen društva je omika in izobraže? nje njegovih udov v politično?znanstvenem, narodnem in svobodo? miselnem oziru. Od Slovencev izbran prvosednik osnovalnega odbora [Levepjje iel namestnijskega svetovalca, ki ima referat o društvenih rečeh, interpelirat, p^d kterimi pogoji bi se društvo dovolilo in pravila potrdila. Rekel je komisar, da dokler je dru? štvo politično?znanstveno, se ne more dovoliti. Odbornik reče, da so pripravljeni to izpustiti. Ali gospod,svobodnjak' hofrafli je djal, da tudi v besedi ,narodno' — ,svobodomiselnosti politika, da se torej to akademično društvo nikakor ne more potrditi (ker niso vsi udje polnoletni, kar je pri političnih društvih potrebno). Slovencev odbornik ga je na to vprašal: od kod prihaja dvojna mera, da je vlada potrdila več nemških in madjarskih štu?
dentovskih društev, ki imajo določno političen program?____Ali
,quod licet Jovi, non licet bovi'... To je avstrijska svoboda... sicer pa moram reči,» zaključuje dopisnik, «da kar časa jaz Dunaj poznam, ni bilo še tako sploh vrlih, za domovino vnetih mladeničev
ft rft /„^ j
SO TKirUm ctr nft ■	*	' /f/	---+
slovenskih, kakor so zdaj.»82	Prih )
so Ibidem, str. 50./	1	' '/
Ibidem. — Na str. 129. svoje «Spomenice» Vcncajz pomotoma pripisuje to predavanje Lcvcu. — Pripomnim, da jč nekako ob istem času, ko je imel Šukljc v «Sloveniji» to predavanje in~Tco so se na Dunaju in na češkem vršili sociali; stični in anarhistični nemiri — v Ljubljani se jc v tem letu ustanovilo prvo delavsko društvo — pričel priobčevati v «Slovenskem narodu» (od dne 10. do 29. julija 1869, št. 80 do 88) Fcrdo Kočcvar svoj podlistek «Socijalno vprašanje», prvo daljšo razpravo o tem vprašanju v slovenski publicistiki.
s2 «Slovenski narod» z dne 26. junija 1869., št. 74.
Alojzij Remec / Magda
Tragedija ubogega dekleta v dvanajstih scenah
(Konec)
Osma scena.
Na okrogli mizici v Magdinem kabinetu stoji in leži v neredu nekaj • vitkih buteljk in dve časi pod visoko električno svetil j ko z rdečim senčnikom. Na divanu ob mizici spi PESNIK ves ornoten od vina z nogami na vzglavju. Ima masko zvodnika iz prejšnje scene, le črna brada mu je zrasla in nosi dolge goste lase. Ob njegovih nogah, visoko na robu vz glav ja, sedi MAGDA v lahki halji, kadi cigareto in bere drobno knjigo. Od časa do časa otrne cigareto, prime za čašo in pije.
PESNIK (se zbudi nenadoma, sede, nekaj mu ni prav, meni, da se mu je čevelj od vezal in ga začne zavezovati mrmra je):
Iz gline življenja sem zgnetel s smelo roko, o žena, v lepoto tvoje sveto telo...
MAGDA (se ozre po njem in ga prekine): Dobro jutro, dragi! Ali si se naspal?
PESNIK (obrne začuden obraz k njej in se vzravna): Čudo božje,
gospodična! Od kdaj se midva tikava? In sploh... MAGDA: Kdo si ti, ljubček, da mene vičeš? PESNIK: Jaz sem poeta natus... MAGDA: Čudno ime! PESNIK: Tiste sorte kakor tvoje: Flora. MAGDA: In kaj si?
PESNIK: Pesnik po milosti božji. Ali me ni izdala že prva
beseda, ki sem jo izpregovoril s teboj? MAGDA: Kako neki? Kakor mesečnik si kolovratil po ulici, se me oklenil in morala sem te vzeti s seboj. Prečudne besede si govoril, ki so od čaše do čaše drvele brezumneje iz tvojih ust. Dve uri sva pila. Potem si zaspal. PESNIK: To je bilo bridko rojstvo pesmi. Zdaj živi. Poslušaj:
Iz gline življenja sem zgnetel s smelo roko, o žena, v lepoto tvoje sveto telo in vate strmci, da kot Eva mi oživiš, s smehljajem prvim preustvariš mi svet v paradiž.
Zaman ... zaman ... Tako bridke so tvoje oči, tako mrtve, da v njih se ne solza ne smeh ne blešči, lc bol v njih trpi: Bila sem brezdušen ti kip, bila melodija, bila ti pesem za hip.
O, ljubil si samo moje bedno telo z milijoni mož, ki me preklinjajo. — Objemi me, tekmec Bogu, naj se zdrobim, da boš spoznal —: le devica in mati živim!
MAGDA (ki je poslušala ves čas s sklonjeno glavo): Ali si oženjen?
PESNIK (skoraj žalostno): Sem...
MAGDA: Ali imaš otroke?
PESNIK: Imam jih. Dvoje deklet in fanta...
MAGDA: In si prišel k meni? Čudna so tvoja pota, moj dragi pesnik!
PESNIK: Kaj ti veš, kaj je uboštvo, tesnoba razmer, otroci, pusta vsakdanjost!... Žalosten sem bil, moja ljuba... Le pomisli: od umazanih sten mojega stanovanja veje mraz, v kuhinji se je opoldne ognjišče komaj ogrelo, namesto večerje so šli otroci spat, moja žena, mučenica, vzdihuje bolna ob njih... Sedel sem snoči v kuhinjo, da bi pisal, a me je zeblo in mi je svetiljka ugašala. Ali mi zameriš, da sem pobegnil na ulico in v krčmo? Dobil sem prijatelja, ga obral za zadnje groše in prikolovratil v tvojo ulico. Zahotelo se mi je razbrzdane ure, divjega smeha, podlosti, nesramnosti, objemov, da bi škripal z zobmi in pozabil na vse lepo in dobro... Reci, ali mi zameriš?
MAGDA: Zamerim ti.
PESNIK: Zakaj?
MAGDA (kruto): Glej, jaz živim le za vesele, site moške, za take, ki imajo polno listnico in puste svoje skrbi in bridkosti z galošami in dežnikom zunaj pri vratarici. Ne maram žalostnih grešnikov in pesnikov najmanj.
PESNIK (vstane in si nalije čašo, ki jo izpije v dušku): Prekleto, res sem norec, da se cmerim! Bodiva vesela, deklica! Sleci se! (Stopi k Magdi in jo hoče objeti.)
MAGDA (odurno): Pusti me! (Se mu ubrani.) Sedi in miruj! (Mu pokaže divan.)
PESNIK (sede): Pa mirujmo! (Si zvija cigareto.) Čudovito, da se ne morem spomniti, ali sem te že objel ali ne. (Premolk. Si prižge cigareto in ko čaka zaman odgovora, vpraša vsakdanje.) Ali si že dolgo tukaj?
MAGDA: Dolgo... Štiri ali pet let.
PESNIK: Zakaj si šla sem?
MAGDA: Zavoljo moških ... Cela vrsta jih je bilo, tisoč, milijon, bi rekla. (Ga pogleda od bliže.) Vsi so bili taki kakor ti, s tvojim licem, s tvojim čelom, s tvojimi očmi, s tvojim
glasom in tvojo dušo... Prav za prav jih ni bilo milijon, ne tisoč, niti sto ne — en sam je bil, vsi drugi pa so drveli mimo mene kakor čreda rezgetajočih mezgov. Tistega enega pa še danes ljubim in iščem. Takšen je kakor ti in zato te še nisem vrgla skozi vrata, kajti prav za prav si že opravil...
PESNIK: Toda kako, kako se je vse to zgodilo! Ženska, najlepše bitje pod božjim solnccm, se prodaja moškemu za denar! Kako je to mogoče, da solnce ne potemni, da se zemlja ne zruši vase, da noč ne zarjove do zvezd, ko si človeka, brat in sestra, sežeta v roke in skleneta najsramotnejšo kupčijo! O svet, o človek, o Bog!
MAGDA (se zasmeje z vso propalostjo izgubljene ženske). Ne rezgeči! Saj si vendar tudi ti prišel zato k meni, da me kupiš za par uric! Drugi kupujejo samo moje telo, ti bi me pa rad ogoljufal še za dušo...
PESNIK: Ne, ne, Flora, čuj! Jaz nisem tak... Moja pesem o ženski se je morala roditi pri tebi.
MAGDA (mrko): Kaj hočeš s tem? Ali si tudi ti izmed tistih apostolov, ki hodijo krog nas, nas izprašujejo o naši zgodbi in nas hočejo izpreobrniti?
PESNIK: Lepo bi bilo, če bi te mogel rešiti. Še vzljubil bi te...
MAGDA: Ti pesnik si, trdiš, prijatelj, človek? In praviš, da bi me rad izpreobrnil? O, ti si le pijan kvantač in babjek! Fe j! (Zažene knjigo, ki jo je ves čas imela v roki, v kot.) To knjigo si prinesel s seboj, da bi me izpreobrnil. Magda, tragedija ubogega dekleta, se blešči njen naslov. Vzela sem ti jo, ko si spal, in jo brala in spoznala, da bi me rad z njo izpokoril. (Vstane.) Ali misliš, da je knjiga več kakor živ? ljenje? Povrni mi mojih zlatih osemnajst let, daj mi nazaj mojo zaupno srce, postavi me zopet v tisto dekliško sobico, kjer mi je tebi enak odprl vrata semkaj! Potem me boš s svojo umetnostjo izpreobrnil. Ker me drugače nisi mogel dobiti, si to poizkusil in igraš obupanega pesnika, oznanje* valca pokore in izpreobrnenja. V resnici si podlež, kvantač, morda tisti, ki mi je prvi dejal, da je ljubezen samo lju* bežen. (Hiti k obešalniku in sname pesnikov plašč in klobuk.) In imaš ženo in otroke in bi rad še mene imel...
PESNIK (kakor omotičen). Ne kriči nad menoj! Saj niti ne vem, ali sem te sploh nocoj objel... (Vzame denarnico iz žepa.) Morda se bojiš, da ti ne bom plačal?
MAGDA (kriči): Ničesar nočem od tebe! Pojdi in kupi ženi in otrokom kruha, ne pa da hodiš k meni! (Mu vrže v roke suknjo in klobuk.)
PESNIK (v zadregi): Toda to ni mogoče... Jaz zahtevam, da se dogovoriva do konca!
MAGDA: Ta hip mi izgini! Preklet, če prideš še kdaj kupovat mojo dušo! Žena in otroci naj te kolnejo!
PESNIK naglo odide. MAGDA zmeče buteljke z mize, za hip obstane, se ozre okrog, gre in poišče knjigo v kotu. Sede k mizici, lista po njej in nenadoma zajoče nad njo in nasloni ihteč glavo na roke, ki jih je prekrižala pred seboj. Tedaj vstopi PETER, gugaje se od pijanosti. Oblečen je v oguljen delavski plašč, ima kučmo in obstane ob vratih.
MAGDA (skrušena nad knjigo.) Kdo je?
PETER: Jaz.
MAGDA: Kaj hočeš?
PETER: Ženske ... Prvič v življenju...
MAGDA: Pojdi k drugi! Jaz nočem nikogar več!
PETER: Moraš. Plačam.
MAGDA (se vzravna, divje): Nočem, ali ne razumeš? (Se dvigne.) Tam so vrata!
PETER: Ne grem. Kamor me je zaneslo, pri tisti ostanem!
MAGDA (stopi odločno k njemu, mu pogleda v lice in ostrini): Moj Bog, ti si, Peter?
PETER (je ne spozna): Tako mi je ime, da... Pijan sem, vidiš, deklica moja, in bi rad ... no, saj veš, spal... spal...
MAGDA (se nagne k njemu): Ali imaš nož?
PETER (bedasto): Nož?... Ne... Kaj bi z njim?
MAGDA: Nocoj bi se ti nastavila, da bi me zabodel.
PETER: Zabodel?... Saj mi nisi nič hudega storila!
MAGDA: Ali si pozabil name in me ne poznaš več?
PETER (strmi vanjo): Poznam?... Odkod neki? (Z dobrohotnostjo pijanca.) Sicer si lepa, samo črna si pod očmi... Tukajle, dve črti... Pravijo, da se barvate, tvoje vrste ženske... Oči so potem lepše, bolj zapeljive... (Kakor bi se izkušal s težavo nečesa domisliti). Toda vendar... vendar sem te že moral videti nekoč ... Dolgo je že od tedaj... Čakaj, spomnil se bom ...
MAGDA (se zgrudi k njegovim nogam): Magda sem, tvoja Magda...
PETER (jo boža po laseh in govori v presledkih): Res, Magda... Če bi ne bil pijan, bi te bil morda spoznal. Vidiš, v vinu mi
je prišlo na misel: pojdi k ženskam! Nikoli še nisem bil, pa sem vstopil in so mi pokazali k tebi... Vstani, deklica moja, in ne kleči pred menoj, pijancem! Lepa si, zapeljiva, ničesar ti ne bom storil... Saj bi bila moja žena, da ni življenje naneslo drugače. MAGDA (vstane in gre k mizici): Jutro se dela... (Ugasne svetiljko.) t Ostani pri meni, Peter, in mi boš pripovedoval o vseh teh dolgih letih, kar se nisva srečala... PETER: Pijan sem, vidiš, in ne bom govoril... Samo spal bi rad. Zdi se mi, da bi te v snu poslušal in bil srečen, da slišim tvoj glas...
MAGDA (gre k njemu in ga prime za roko): Pojdi z menoj! (Ga vede na desno.)
PETER (gre brez volje z njo): Spati, da, ne misliti, ne vedeti ničesar, samo spati... spati do smrti...
Deveta scena.
V sprejemni in ordinacijski sobi velike bolnišnice sedi ob mizi s spisi, knjigami, preiskovalnimi aparati itd. v belem zdravniškem plašču ZDRAVNIK v maski pesnika iz prejšnje scene. Lase ima kratko pristrižene, brado negovano, vsa njegova zunanjost kaže solidnega človeka. Kadi vredpoldansko cigaro in se pogovarja s PETROM, ki stoji ponižen in plah in dokaj starejši nego v prejšnji sceni v oguljenem delavskem plašču s klobukom v roki pred njim.
ZDRAVNIK (položi modro delavsko knjižico, ki jo je pravkar pre-listoval, na kup spisov): Vaša delavska knjižica je v redu. Le to se mi zdi čudno, da ste bili tako nestalni v svojih službah in niste nikjer dolgo vzdržali. PETER: Življenje je težko, gospod doktor. Ne morem najti miru,
zato me žene iz kraja v kraj... Je že tako ... ZDRAVNIK: Pijete menda tudi radi. Vaš nos vas izdaja. PETER (molči).
ZDRAVNIK: Ali nisem uganil, da večkrat pogledate v kozarček? PETER: Nikoli ne preveč, gospod doktor. Naše življenje je težko... Ne bi imel veselega trenutka, če bi včasih ne pil. ZDRAVNIK: Čujte, dragi moj, ali se midva nisva že nekje vi? dela? Tako znani se mi zdite, da sva se morala že kdaj v življenju srečati. Dolgo mora že biti od tedaj... PETER: Ne vem se spominjati.
ZDRAVNIK (vzame zopet Petrovo knjižico v roke in lista v njej): Ali ste oženjeni, vdovec, ali samec?
PETER: Če bi imel ženo in otroke, se mi zdi, bi mi bilo laže na svetu in bi ne pil. Popolnoma sam sem, gospod doktor.
ZDRAVNIK (naglo zapre knjižico): Res se poznava. Jaz sem bil medicinec na koncu svojih študij, ko sva se spoznala. Z nekim dekletom ste hodili, sobarica je bila ali kaj, prav čeden otročiček...
PETER (presenečen): Tisti študent ste vi? (Strmi v zdravnika.)
ZDRAVNIK (domaČe): Seveda sem... Vraga, ali se niste poročili s tistim dekletom? Saj je bila vaša nevesta in ste jo imeli radi, Magdo, ali kako ji je že bilo ime...
PETER: Rad sem jo imel v resnici, a nisva postala mož in žena.
ZDRAVNIK: Ali še živi? Kje je sedaj?
PETER (mračno): Ne vem, gospod... Svet je velik, ljudi mnogo, izgubila se je ...
ZDRAVNIK: Skoraj sva se sprla tedaj zavoljo nje. Kako je človek neumen, ko je mlad! (Po kratkem premolku.) No, da, sedaj sva se pogovorila. Sprejeti ste. V bolnišnici boste opravljali mizarska dela, kak oder, kako klop, mize na vrtu boste popravljali. In za naše mrtvece, ki nimajo svoj* cev, da bi jim preskrbeli pogreb, boste delali krste. Drugi teden pridem jaz k mrličem in boste imeli največ dela pri meni. Samo piti mi ne boste smeli preveč, sicer pa bova kot stara znanca dobro izhajala. Pojdite v delavnico doli v kleti, sluga vam bo že vse pokazal. Pa zbogom! (Mu seže preko mize v roko.)
PETER (se pokloni): Zbogom, gospod doktor, in hvala lepa! (0d> ide na desno.)
ZDRAVNIK (pritisne na gumb električnega zvonca na mizi, da zazvoni, nekje na levi se odpro vrata. Čez par hipov zakliče na levo): Sestra! Na novo sprejete najprej!
MAGDA (pride od leve v bolniški obleki zadnjega razreda in obstane pred mizo).
ZDRAVNIK (lista po papirjih). Ime?
MAGDA: Magdalena Slavec.
ZDRAVNIK (je staknil njen sprejemni listek, dvigne glavo in pogleda Magdo. Govori domače, ironično, pokroviteljsko, poučujoče in vzvišeno): Torej, slavček! Kaj je prav za prav s teboj? Si preveč žvrgolel ali kaj, da grlo ni v redu? Sedi semkaj, da pogledamo! (Potegne okrogel stol k sebi in vzame preiskovalno ogledalo v roke.)
MAGDA (sede pred zdravnika, plašno): To je morda od kajenja, gospod doktor.
ZDRAVNIK: Bomo videli, slavuljček. Pokaži, kje boli! MAGDA: Saj me ne boli... Zdravnik me je poslal semkaj, sama
bi niti ne bila vedela... ZDRAVNIK (pogleda Magdi v grlo, jo natančno preišče in se nato hladno odmakne): Slavček, tega ni tobak kriv. To je popol* noma druga pesmica. Vstäni! (Odloži instrument, se obrne k mizi in lista po papirjih.) MAGDA (stopi na prejšnje mesto).
ZDRAVNIK (nejevoljno): Kri si si zastrupila v svoji obrti. Grda
bolezen, ptičica moja! MAGDA: Moj Bog, saj ni mogoče!
ZDRAVNIK: Ni mogoče! Saj boš vendar vedela, kako je, hu* diča! Spočetka se tajite in skrivate, okužujete moškega za moškim, potem še trdite, da ni mogoče! Po vragu ste, ženske tvoje sorte! MAGDA: Jaz nisem kriva, gospod doktor. ZDRAVNIK: Kdo drugi pa kakor ti sama? Ali sem te morda
jaz, nedolžno deklico, poslal med vlačugice? MAGDA: Moški so krivi, oni so me okužili... Najprej so mi ubili dušo, potem še telo... Moj Bog, zakaj sem bila rojena! V vodo bom skočila, da bo vsega konec... (Zaihti.) ZDRAVNIK (piše): No, no, le jokcati ne! Poznam te vrste solze ... Prepozno kesanje, moja ljuba ... Za veseljem mora priti tudi žalost... To bi bila morala pomisliti, pre? den si rekla poštenemu življenju adijo! (Vstane.) MAGDA: Kaj bo z menoj, gospod doktor! Povejte mi po pra* vici!
ZDRAVNIK: Kaj bo? Nič... Zdravili te bomo. Lahko dočakaš devetdeset let in te še ne bo konec... Lahko bo pa tudi drugače!... (Na levo.) Sestra, na četrti oddelek! Naprej! MAGDA (odide tiho s sklonjeno glavo na levo).
Deseta scena.
V mrzli zimski noči sveti mesec na most preko široke reke sredi mesta. Vse je v snegu, ki kopni, pod mostom šume in grgrajo narastle vode v noč in daljo za kamenito ograjo, iz katere se boči nad vodo galerija. Na njej gori na visokem stebru svetiljka. Z galerije vodijo stopnice nevidno navzdol proti vodi. MAGDA, zavita v veliko ruto, ki jo je potegnila čez glavo, se stiska k stebru. Ko začuje stopinje, stopi za korak naprej, pogleda oprezno na desno, se naglo umakne in gre po stopnicah navzdol, da se skrije.
PETER (pride počasi od desne, se ozira na vse strani in stopa proti levi po hodniku ob ograji in mrmra): Beži, vse beži. Čas, živ* ljenje, voda, vse beži... In Magde ni... Bog ve, ali ji je bilo predobro pri meni, ali preslabo, da me je tudi ona za* pustila?... Ali čaka na moške za vogali, ali sedi v beznici in pije, ali kleči na stopnicah pred cerkvijo in moli... (Izgine na levo.)
MAGDA (se zopet oprezno pokaže, pogleda za Petrom in se stisne k stebru).
ZDRAVNIK (pride od desne v zimski suknji, na glavi ima cilinder, kožuhovinast ovratnik si je zavihal nad ušesa. Obe roki tišči v žepu in kadi cigaro. Vrača se domov s kakega svečanostnega večera).
MAGDA (ko pride zdravnik mimo, stopi plaho naprej in ga nagovori): Gospod!
ZDRAVNIK (presenečeno in osorno): Hvala lepa!
MAGDA (ga prime za rokav in ustavi): Gospod, samo besedico!
ZDRAVNIK: Nimam časa, ne veselja. Izgini! (Hoče dalje.)
MAGDA: Samo trenutek, gospod! (Ga zadrži.)
ZDRAVNIK: Jaz se ukvarjam samo z mrliči. Za drugo pa si izberi kogar hočeš, samo mene ne!
MAGDA: Moram govoriti z vami. Saj vidim, niste hudoben človek. Bogat, lep, eleganten gospod ste! Prav za prav ti že lahko rečem ti! (Se ga oklene pod pazduho.) Zlati, ljubi srček moj, ali smem s teboj?
ZDRAVNIK: Ta je lepa: kar z menoj in ti in srček? Ali me poznaš?
MAGDA: Poznam te: zdravnik si, velik gospod, nedavno sva se videla v bolnišnici.
ZDRAVNIK: Zato me ne nagovarjaj! Zaprta boš, če te na> znanim! (Se je hoče otresti.)
MAGDA (se ne da odpraviti): Nikogar se ne bojim... Ni je sile na zemlji, ki bi me nocoj odtrgala od tebe, moj preljubi... V veseli družbi si bil, vino si pil, zakaj bi se ne pozabaval še z menoj?
ZDRAVNIK (ki uvidi, (la se je s silo ne otrese, vrže smotko stran in govori domače): Torej pokramljava za minuto! Kako si uganila, kje sem bil?
MAGDA: Za imenitno družbo si oblečen. Obraz ti je rdeč, po vinu dišiš. O, kako dolgo ga že nisem pokusila jaz! Ves si topel, moj dragi, tvojega plašča se drži še vonj gospo* skega stanovanja. Tam so preproge, brušena zrcala, mehki
stoli, na mizicah se kadi čaj, v topel vzduh se vijejo kolo* barčki dima dragih smotk in prijetno dišečih cigaret. Luster gori, za špansko steno greje topla pečka, lepe, prijazne gospe in gospodične se zabavajo v družinskem krogu s prijatelji... Moj Bog, jaz sem zdajle čakala človeka, ki prihaja iz take sreče, čakala sem ga v mrzli vlažni megli, stoječa v snegu, tresoča se v mrzlem nočnem vetru... Kako lepo je živeti v družini, v bogastvu!...
ZDRAVNIK: Verjamem. Toda za vse to je treba pošteno delati. Tudi tebi bi ne bilo treba oprezovati tu na mostu, da ujameš kakega moškega, če bi si hotela s poštenim delom služiti kruh. Ali si že tako izprijena, da ne moreš nazaj?
MAGDA (ironično): Kako lepo znaš pridigati, ljubček moj! Daj, da te poljubim za tvoje modre nauke! (Ga hoče objeti.)
ZGRAVNIK (se ubrani): Šale je sedaj konec! Lahko noč! (Hoče dalje.)
MAGDA (se ga oklene pod pazduho): Ne, ne! Ne ganem se od tebe. Spremila te bom ...
ZDRAVNIK: Kaj hočeš šc? (Se domisli rešitve in izvleče denarnico.) Siccr, da bo konec te najine zabave — nä! (Ponudi Magdi bankovec.)
MAGDA (mračno): Tudi z denarjem se ne odkupiš. Nočem ga!
ZDRAVNIK: Vzemi! Več je, kakor bi dobila deset večerov.
MAGDA: Od tebe ne bom vzela niti beliča!
ZDRAVNIK (spravi bankovec in denarnico): Hudiča, kaj me potem zadržuješ in se obešaš name?
MAGDA: Tebe hočem imeti vsega z dušo in telesom.
ZDRAVNIK: Ženska, ali blazniš?
MAGDA: Moja pravica je to! (Si odgrne ruto z glave daleč nazaj in mu približa obraz skoraj k licu.) Ali me poznaš?
ZDRAVNIK: V bolnici si bila kakor tisoč drugih.
MAGDA: Pomisli nazaj pet, osem, deset let! Ali nisi ti prvi poljubljal tc moje oči, ali me nisi imel prvi v naročju, ali me nisi ti prvi objel?
ZDRAVNIK (se zgrozi, ko jo spozna): Ti si tista?
MAGDA: Tista sem, tvoja Magda, tvoje prvo dekle in ti moj prvi fant! Vsa ta leta, odkar si me zavrgel, sem te iskala in pričakovala. Nisem mogla pozabiti tvojih lepih študen* tovskih oči, tvoj smeh je zvenel v vseh mojih sanjah, po tvojih ustnah so hrepeneli vsi moji poljubi...
ZDRAVNIK: Zato si se zavrgla in tisoči moških so tc objemali.
MAGDA: A v vseh, ki sem jih ljubila, si bil edino ti. V vseh tisočih, ki so iztezali roke po meni, si bil samo ti! V njih vseh sem ljubila samo tebe. In nocoj sem te v resnici našla ...
ZDRAVNIK: Za Boga, Magda, iztrezni se! To je bila mladostna neumnost! Pomagal ti bom in.skrbel zate, če hočeš nazaj ' na pošteno pot. Samo ne zadržuj me, mudi se mi domov!
MAGDA: Jaz grem s teboj!
ZDRAVNIK: Jutri pridi k meni in bova vse uredila! Ali nimaš prenočišča? Dam ti svoje priporočilo za Magdalenin dom in te še nocoj sprejmejo.
MAGDA: Nikamor ne grem kakor s teboj!
ZDRAVNIK: Toda jaz sem oženjen, imam družino, otroke! Tudi moj stan ...
MAGDA (ga prekine): Tam, kjer je tvoja žena, bi morala biti jaz, jaz biti mati tvojim otrokom! S teboj hočem! (Se ga še tesneje oklene.)
ZDRAVNIK (s prisiljeno mirnim glasom): Še enkrat ti pravim, to ne gre in ne gre! Če hočeš na pameten način, ti bom pomagal. Če ne — te ne poznam!
MAGDA (vsa iz sebe): Ne govori teh vsakdanjosti! Saj me ne moreš zatajiti! Ali ne poznaš Petra? Tudi on ve, kaj je bilo med nama. Idivai
ZDRAVNIK (se oprosti, besno): Ali misliš, da se vaju bojim, tebe izgubljenke in njega pijanca? Nasilja ne trpim! Če takoj ne greš, pokličem policijo!
MAGDA (ostrini): Torej me hočeš prisiliti, da bi te ne poznala, da bi se ti umikala in se te bala? Nc, moja pravica je to. Kakor senca pojdem za teboj in bom klicala po ulicah za tabo, da sem tvoja!
ZDRAVNIK: Ženska, ti si zblaznela! V norišnico pojdeš! (Nastavi obe dlani ob lista in zakliče na levo): Stražnik!
MAGDA: Ali nimaš duše, Pavel? (Se umika proti ograji v ozadje.)
ZDRAVNIK (kliče na ves glas na levo): Stražnik!... Stražnik!
MAGDA (ob ograji na galeriji): Bog te kaznuj! Rajša grem v vodo! (Steče po stopnicah nevidno navzdol.)
ZDRAVNIK (pohiti za njo na galerijo): Stražnik! Pomoč!
PETER (prihiti od leve): Kaj je? (Stopi tudi na galerijo.) Vi ste, gospod doktor?
ZDRAVNIK: Neka blazna ženska se je ta hip vrgla v vodo. (Se nagne čez ograjo in kaže s prstom): Glejte, tam jo neso valovi!
as*
547
PETER: Rešiti jo moramo! (Steče po stopnicah navzdol.)
ZDRAVNIK (kliče za Petrom): Pokličite čolnarja!
PETER (kliče od spodaj): Halo, čolnar! Čolnar! Nesreča! Odpnite
čoln! (Po premolku): Na levo! ZDRAVNIK (stopi od ograje, vzame robec iz žepa in si briše potno
čelo. Nato potegne rokavice iz žepa in si jih počasi natika). PETER (od spodaj po dolgem premolku): Čolnar, ob bregu pri luči! (Čez par hipov pride zopet na galerijo in stopi k zdravniku): Čolnar ji je blizu, morda jo reši! Hitiva, da ji pomoreva! ZDRAVNIK (s Petrom proti levi): Ne utegnem, mudi se mi domov. Telefonirajte na rešilno postajo!
Enajsta scena.
Skozi visoko okno v ozadju sije mesec na v z glav je nizke bolniške postelje v samotno sobo v bolnici. Na postelji leži umirajoča MAGDA in ječi komaj slišno v nezavestnem trpljenju ginečega bitja. Z onemoglimi kretnjami shujšanih rok išče nekje opore, kakor bi se potapljala, in kliče pomoči v mrzličnih fantazijah.
MAGDA (v presledkih): Kam me nese ta črna voda tako naglo? Pomagajte, ljudje božji, tonem, tonem... Ne bežite tako divje od bregov, rešite me! Stojte, visoke luči na obrežjih, stojte, da vidim vsaj za hip vašo toplo, živo luč! Kaj ugašate v temo in mraz! Usmili se me, o Bog, grgrajoči vrtinci me vi je jo ... (Umolkne.) PETER (pride od nekod iz teme in se plaho bliža postelji). MAGDA (vzklikne): Čoln! Daj mi roko, čolnar! Ah, z veslom si me udaril... Kako boli in peče!... Moja glava! (Umolkne v ihtenju.)
PETER: Sem so te skrili, ubožico, da bi te nihče več ne videl in ne slišal...! Umiraš in ni nikogar, da bi se nagnil k tebi in ti pomagal... (Se zgrudi na kolena ob vzglavju in zagrebe obraz v odejo.)
MAGDA: Vrtinci me vijejo globlje in globlje... Kdo si ti, ki gledaš s smehljajočim se obrazom v moje lice in nimaš usmiljenega pogleda zame? Ali si ti, Pavel, moj ljubi? Zakaj se odteguješ, saj sem te vedno ljubila!... (Se umiri.) PETER (dvigne glavo in gladi Magdo po čelu): Magda, moja Magda,
ali me slišiš? Jaz sem pri tebi! MAGDA (se zbudi iz mrzlične omotice, s slabotnim glasom): Kdo me kliče?
PETER: Jaz, tvoj Peter, klečim ob tebi! Skozi stene in zidove, skozi zaklenjena in zapahnjena vrata me je priklicalo to uro k tebi. Ali ti je hudo, Magda?
MAGDA (se z glavo obrne k njemu): Zdaj mi je dobro. Da le nisem sama v tej grozni samoti! Vse me je že zapustilo...
PETER: Sama sva, da... Še usmiljenka na hodniku je zaspala in me ni videla, ko sem šel mimo... Magda, sedaj mi povej: Ali naj ga ubijem? Kakor sveto izporočilo mi bo, kar ukažeš. Še to uro ga poiščem in zabodem!
MAGDA: Ne, ne, Peter! Naj živi! Pozdravi ga in mu povej, da sem še to uro mislila nanj!...
PETER (bolestno): Odpuščaš mu, Magda, a jaz mu ne morem ...
MAGDA: Pozabi nanj, na svet, na ljudi! Ostani pri meni, dober si mi bil do konca. Odpusti mi, da sem te žalila! (Pojemajoče): Položi mi roko na čelo! Vidiš, zdaj mi je dobro... Zaspala bom ... (Odmor.) Kam se ziblje najin čoln? Cvetje se blešči na valovih, daljna godba, rahla, sladka, naju spremlja in solnce, svetlo, zlato solnce ...
PETER (ji je položil roko na čelo in zagrebel obraz v odejo, da ne zaihti).
Dvanajsta scena.
Iz hladnega, skoraj praznega prostora, ki ga razsvetljuje bela svetloba
zimskega jutra, vodijo v ozadje stopnice navzgor v dvorano za seciranje.
Na levi stoji miza z retortami, poizkusnimi cevkami in stekleničkami ter
drugimi aparati, ob njej je stol, za njim železen stoječ obešalnik, na
katerem visi bel zdravniški plašč. Ob stopnicah stoji še drugi stol.
ZDRAVNIK (pride od desne, sleče suknjo in jo obesi s klobukom vred na obešalnik. Obleče beli plašč, gre k mizi, odpre miznico in nekaj išče. Očividno je slabe volje.)
PETER (pride gologlav po stopnicah in pozdravi): Dobro jutro, gospod doktor!
ZDRAVNIK (ne da bi odzdravil in pogledal Petra): Ali je asistent že v dvorani?
PETER: 2e. Tudi komisija je že prišla.
ZDRAVNIK (pogleda Petra): Čemu, vraga, delate tako slovesen obraz?
PETER: 2e sinoči sem vam hotel povedati, gospod doktor. Vi sami ne veste ...
ZDRAVNIK (ga prekine): Ničesar nočem slišati. Nemara ste zopet vso noč pili in se vas delirij prijemlje. Kje so moje rokavice iz gumija?
PETER: Ne vem. Sluga bi moral vedeti.
ZDRAVNIK: Kje je ta vražji človek?
PETER: Bolan je, zato ga danes nc bo.
ZDRAVNIK: Zato je vse v neredu, instrumenti, aparati, vse... Kako naj človek potem dela!...
PETER: Sestra mi je naročila, naj jaz pospravim ...
ZDRAVNIK: Secirski nož in pinceta nista oblič in sveder, moj dragi! Še mrliči bi ugovarjali, če bi jim mizarji to dvoje zamenjavali. (Gre v ozadje proti stopnicam.)
PETER: Gospod doktor, prosim vas...
ZDRAVNIK (stopa že po stopnicah): V delavnico idite, kamor spadate! Da vas več ne vidim v teh prostorih! (Izstopi skozi vrata vrhu stopnic in zapre za sabo.)
PETER (sede na stol ob stopnicah, nasloni brado v dlani in se zamisli): Še mrtvo te preganjajo, Magda... On se ne boji vzeti nož v roke, da bo paral tvoje ubogo mrtvo telo in te še po? slednjič onečastil... Ali ne boš oživela in ga pahnila od sebe? Ali se ne boš maščevala še mrtva za vse, kar ti je hudega storil v življenju? Groza me je, Magda, da ves trepečem, kakor davi, ko sem ti krsto zbijal... In sem ti obljubil, da ti zrezljam zibelko za otroka!... (Vstane in gre po stopnicah prisluškovat k vratom.) Šum delajo, režejo... nekdo se smeje... (Pomisli.) Toda on morda niti ne ve, da je ona... Saj so ji obraz zakrili in ji odstrigli njene dolge zlate lase, da je ni spoznati... (Prisluškuje.) Vse tiho ... Zdaj nekdo govori... On se smeje ... Ne smem se smejati! (Odpre vrata in zakrili v dvorano): Pustite jo, Magda je! (Omahne od vrat in gre počasi navzdol.)
(Iz dvorane se začuje šum in naglo began je ljudi, ki vse križem govore nekaj sekund.)
ZDRAVNIK (govori na vratih vrhu stopnic): Ničesar nimam, labo? ratorij je ves v neredu... Iskal bom... Hitite, gospod kolega, globoko sem se urezal... (Pride ves zbegan doli po stopnicah in tišči z desnico za žile na zapestju levice.)
PETER (se umakne na levo).
ZDRAVNIK (ga ugleda, se ustavi in ga motri s stisnjenimi obrvmi).
PETER (vzdrži njegov pogled).
ZDRAVNIK (skozi zobe): Strahopetnež! Streljal bi bil name in bi mi bila smrt lažja kakor groza, da me umori strup njenega mrtvega telesa ...
Cvetko Golar / Čebelar Boštjan
Moj sosed je bil stari oče Boštjan, že siv čebelar in nadložen, v uljnjaku med panji s svetniki je spal in bil kot čebele pobožen.
Na soncu je z njimi vse dni svatoval, poslušal njih sladko je govorico, ko mrle so, je po njih žaloval, pozimi pil zlato medico.
Pogosto na vrtu se shajala sva, o mladih in starih časih kramljala, ko je na Osojah za mlinarja bil, in so dekleta okrog vasovala.
S klobukom in krivci kot fant je prišla Rožnikova Mina košata, med mehovi je v mlinu ostala vso noč, dokler ni potrkala zarja na vrata.
Vriskaje sta k materi šla na njen dom, in že o šmarnih mašah se vzela — «In bila bogata je —?» «Pa še kako! Za nohtom je doto imela.»
In s stricem medvedom je pasel nekoč o postu pred uljnjakom čebele — «Pa ni si kajon dopovedati dal, da niso še dolgo ne zrele.»
Vse kmečke svetnike je imel po vrsti na panjih lepo narejene — V puščicah in ranah njegov je patron, in Job je na gnoju, zavržen'od žene.
Dva angelca orjeta njivo v Doleh, a Izidor moli v razori — s panjičem gre kranjskih čebel sveti Gal naprej proti Limbarski gori.
In s krono in žezlom na tronu sedi rdeča in modra gorenjska Marija, in Adam je z Evo ob jablani, katere se črna kača ovija.
In kazal mi lepi je lovcev pogreb — tam križ je lisica nosila, svetili jeleni so žalostni, in sluka je rožni venec molila.
O konjski je podkvi mi pravil povest, ki vdolbcna v prag je cerkveni, o durih razsekanih hrastovih, o deklici morski na steni.
Preroško je ptico Fcno poznal, ki se na Turškem je prikazala, naslikano je na končnici imel, in vojsko in kugo je oznanjevala.
In ko uganila sva to še in to in v goste k čebelam stopila, odkrhnil najlepši mi sat jc medu, bleščeč se ko sonce in svila.
A z leti se sklonil je oče Boštjan — «Samo čebele drže mc pokoncu, še sanja o njih se mi vsako noč —» Z očmi jih je božal in grel se na soncu.
In prišel je k njemu sveti Andrej — o čast in slava mu bodi zapeta — v poslednji je uri mu bil tolažnik in spremil v nebesa ga sveta.
In legel na pare čebelic je kralj, ko bila izpita kupa je grenka — s prtom je pražnjim pogrnjen bil, ob njem je gorela voščenka.
Razpelo kot žezlo je držal v rokah in bil svečano je resen, dišala je k njemu lipa z vasi, zvonov ga pozdravljala pesen.
In sedla je drobna čebelica nanj, v slovo ga na oko poljubila — K mrliču se zgrudil sem poln bolečin, in solza mi je curkoma lila.
Dr. A. Debeljak I z hispano-ameriške književnosti
(Ob stoletnici južnoameriške samostojnosti)
(Nadaljevanje)
Za konec nam je ostal prvak argentinskih lironoš, Enrique B a n c h s, ki sicer ne spada v prvotno skupino «moder> nistov», prekucuhov, ki so nastopili v zadnjem desetletju prošlega stoletja in v prvem sedanjega, zavrgli staro retoriko kakor tudi vse otrple oblike in miselne ploskanice (klišeje), po* koreč se angleškim krasoslovcem, še bolj pa francoskim parna* sovcem in simbolistom, ter ustvarili svobodno estetiko; nastopil je stoprav po prvi prenapetosti, razbrzdanosti ter objestnosti s trdno, individualistično smerjo, stremeč po kreolski umetnosti, obstoječi iz odkritosti, misli, kipenja, barvitosti, novosti, pa ven* dar kot dedič rodnih tal in mladih civilizacij, med katerimi jc vzrastel. Banchs se s svojim slastnim «Sokolovim kraguljčkom>> (El cascabel del halcon) edini sme postaviti ob stran izbornemu prozaiku Rodriguezu Larreti, avtorju «Ramirove slave» (La gloria de Don Ramiro). Spretni, gosposki stihotvorec tvori osupljivo nasprotje med svojimi starinskimi kastiljanskimi snovmi in po> jočo svežino svojih kompozicij. Nadarjeni poet se vam zdi, kakor da je živel pred več ko dve sto leti, a njegove kitice so še mla* deniško čile in sodobne. Njegov verz vonja po srednjeveškem kastiljskem romanceru: Romances caballerescos, Romances del Cid, Romances moriseos. Staro vino v mladih ustih.
Evo vam veselega plesa, La Carola: velika veselica, gosli, tamburi, dvojice se vodijo za roke; toda pride nenaden preobrat.
;Dios, que fiesta tan hermosa!	O, Bože, kako krasen praznik!
A lo mejor de la fiesta	A ko je najlepša slavnost,
Nuestra senora la Muerte	Pojavi Smrt, gospa se naša
Viene a meter su tristeza.	in prinese svojo žalost.
Ta opomba, ki je pomotoma izostala iz 7. in 8. zvezka, bi morala stati na koncu str. 477.	Op.ured.
1 O bajni «ptici prikazni» (urutau) je napisal folklorist dr. Daniel Granada veliko razpravo, ki jo je pofrancozil A. Millien ter obelodanil v svoji «Revue du Nivcrnais» 1.1899. To je siva ponočnica velike glave in ogromnih oči, ki gnezdi po duplih in bolestno skovika. Tajinstveni ptič ima vse polno misterioznih moči. tako n. pr. da očuva dekletom devištvo nedotaknjeno itd.
Trcs dogos ncgros la avanzan,	Troje črnih psov pred njö gre
— El Miedo, el Dolor, el Lloro —	— Strah, Bolest in Solze —
Palpita un haz de gusanos	In na dnu oči globokih
En el fondo de sus ojos ...	Ji utripa črvov snopee ...
Romance de la Sortija (o prstanu): kralja ni z lova deset let, kosec najde njegov prstan in se* hoče vtihotapiti na prestol, saj zaročenka je spoznala pristni prstan,
En esto que estaban	Ko baš pri tem bila sta,
Ovcron llamar	Začujcta pozov.
Con la aldaba de oro	Tolkalce zlato bilo
Del palacio real.	Je na kraljev dvor.
Llega el rev, que antano	Vstopi kralj, ki zdavna
Se fucra a cazar	Odrinil bil na lov
Tras un cicrvo bianco	Je za jelenom belim
Que viö en el pinar.	Skozi smrekov log.
Naslednjo krajšo Balado podam v celoti:
V	krčmi je pri Zlati mački	Kaj mi, ovenčanka, daš za prigrizek? Gledala vas dekle mrtv6;	(Veter otožno v dvorišču ječi!...)
V	krčmi jc pri Zlati mački	Kaj mi, ovenčanka, daš za prigrizek, Z vencem na glavi ostalo samö.	Kaj mi daš, ako več ognja ni?
Hiša vsa jc zapuščena:	Vina nc bodem ti srečnega dala,
Škrjancc le v starem grbu stoji;	Tudi mesa, gospod, nc dobiš:
Hiša vsa je zapuščena,	Vina nc bodem ti srečnega dala,
Ko deva dušico pusti.	Na ustnah si mojih žejo ugasiš.
Kraljev človek potrka na vrata;	Z usten je njenih srkal vino,
Mrtva z vencem odpira mu, glej.	Vinogradov Večnosti plod;
Kraljev mož, ki si trkal na vrata,	Z usten jc njenih nasrebal sc vina:
Bolje, da šel si ponoči naprej.	Kraljev mož nc odide svoj pot.
Tesno sta se za roke držala; Mrtva pri peči ju videla vas; Tesno sta se za roke držala. Ko je škrjancc jel peti na glas.
Romance dc la Ceguczuela (o slepi deklici) pripoveduje, da se
je kralju rodila slepa hčerka, kar praznoverni dvorjani tolmačijo
kot slaba znamenja:
Villas las mas lindas	Mesta nam najzaljša
Cogerän los moros,	Pobcrö zamorci,
Y ä los rcccntales	In jagnjeta nam mlada
Comcrän los lobos.	Pozerö volkovi.
Kralj pošlje po modrijarhe svoje dežele, da bi svetovali.
Ya son en su junta ...	Že so mu na zboru ...
;Cuantas barbas lucngas!	Kakšne dolge brade!
La menor dc todos	Merila najmanjša
Dos codos midiera.	Med vsemi lakta dva jc.
Starci zaman ugibljejo in opazujejo zvezde. Tedaj pa
Con cuchillos nuevos Una bruja matan. Al claro dc luna. Miran sus entranas.
Z novimi so noži Ubili čarovnico. V svetli mesečini Drob ji premotrijo.
Ko so dokaj dolgo pili rujno vino, jedli pujske, spali na svili, se končno nečesa spomnijo ter odgovore:
«Vcndra una paloma Mas que cl sol de blanca, Picard en sus ojos Y tendra miradas.»
Prišla bo golobica Bolj ko solnce bela. Kljunih ji v <5či, Pa dekle izpregleda.
... Mladenka pa se umiva pri studencu in sliši, mestu poje o golobici:
kako se v
Espera v espera Paloma de otono Que traiga cn el pico La luz de sus ojos.
Pa čaka in čaka Golobkc jesenje, Da v kljunu prinese Luč za očke njene.
Romance de la prenadita (o mladi nosečnici) se pričenja z majskim jutrom: mladenko je srcc bolelo, sedaj pa joče, a ni* komur ničesar ne izda; vendar oljke in slavec vedo, zakaj toči solze. Nekoč peče kruh in sorodniki jo jamejo izpraševati, češ, naj pove po pravici:
Si la sava se tc acorta Por delante v no deträs, Y de basca v de palores An das siempre J quč sera?
— Hombres dc nucstro linaje, Querre dccir la verdad. He bebido cl agua fria Dc la fucnte del pinar ...
; Miren esta mentirosa Cömo nos quierc enganar! No sera esta loba astuta La que nos enganarä.
Te tajaremos las faldas Por vergonzoso lugar; No mas cn todos tus dias Comcras de nucstro pan.
Ako krilo sc ti krajša Lc odspred in nc odzad, in slabiš in obledevaš vedno, kaj bo iz tega?
—	Oj, možje družine naše, Vso resnico vam priznam. Hladne vode sem napila Se v studencu kraj lesa ...
—	Glejte no lažnico to si, Kak pretvarjati se zna! Ta ničvrcdnica pretkana Nas ne bo sleparila.
Ukrojimo ti otepke Za sramotno tvojo plat; Kruha našega več jedla Ti ne boš svoj živi dan.
In nesrečna «loba» (volkulja; hči zamorca in Indijanke) odide plakaje kot Aškerčeva Anka. In prišel je njen čas, da je porodila angela, «angel de Nuestro Senor». Pri tem pa je mati umrla in sinje perotnice so jo odnesle v nebo.
Prelepo se čita Trubadurjeva smrt (La Muerte del trovador). Bil je to pevec razglašene slave:
Al son de una mandolina	Ob zvoku nas je mandoline
Mäs suerte nos ha venido	Več sreče doletelo.
Que si los lirios del valle	Kot če bi lilije doline
Fucran oro floreeido.	Bile /lato razcvetelo ...
Balada del punado de sol (o prgišču solnca) predstavlja tri sestre, katerih ena, preprosta po duši, smo vsi, ki se vdajamo iluzijam: hoče si nabrati jesenskega solnca v predpasnik, a ko naj bi doma pokazala materi svoj zlati zaklad, «ah, samo senco je našla v naročju, kajti noč se je bila povsodi razlila».
Romance de Ciego (o slepcu) pravi o smrti svetega moža Pon* cijana, ki se mu je pod nogo kamen izpreminjal v demante. Sardinija, slavno znana, čuva v svojih tleh njegove kosti...
«Sirventesio» (pesem ukornica) graja slabega prelata, ki daje Marijine dragulje vlačugam:
;Cömo tu huelgas, pillo, metido en tre putanas! No debias hacerlo, pucs todas son satanas.
Kako veseljačiš, nepridiprav, sredi med lahkoživkami!
Tega ne bi smel delati, saj so vse vragulje...
Ves dan se šahaš in popivaš; blagega sina, ki si ga imel, si poslal na morje, da ne bo gledal tvojih zablod ...
Čar neobične preproščine in privlačnosti ovija vse Banchsove ustvaritve, pa bodisi to Romance de Morena ali Romanca o ne* srečno poročeni krasotici, najsi bo Trova (pesem) de Margarita de Navarra ali Balada de la Rosa, najsi bo Canciön de la Ventana (Podoknica) ali Canciön de la albada (Zornica), ko je škrjanček z lučjo porošen, najsi bo balada o deklici, ki so jo požrli volčje, ali pa naj govori paladin Durendalu svojemu vrlemu meču, ali pa naj čujemo o zlatolasi graščakinji, ki ne mara poljubiti kar* dinalu ametistovega prstana in hoteč uiti kazni, zbeži čez poljane, kjer
Usedla sc je v senco, senco gostih smrek. In tam ostala tisoč, oj tisoč Gospodnjih let, In pela ji jc volga, ptiček zlatoper.
Med doslej navedenimi imeni nahajam tudi nekaj dramatikov. Posebej pa naj se še omeni Enrique Garcia Velloso, čigar pre* tresljiva trodejanka Cain obravnava bratomor v sodobni družbi, in Florencio Sanchez zaradi živahno izvedene Pritepenkc (La Gringa).
Bolivija ima izrazito pesniško osebnost: R. Jaimes Freyre, ki v Tucumanu vodi leposloven list, ubira včasih anakreontske strune:
La vida cs dulce y breve;	Življenje jc lepo in kratko;
Vino y caricias bebe ...	Ljubezen in vino pij sladko ...
(Alma antigua.)
Zamikala ga je tudi «Castalia barbara», s svojimi junaki in bajeslovnimi vilami, germanska in nordijska boštva kakor tudi «molčeči Bog, ki drži roke razpete». Njegov sonet črpa snov v srednjeveških samostanih, slikah, revolucijah. Pokrajinske sličice so jedrovite, nasičene. Posrečene onomatopoije, n. pr. šušljanje šum in sap, s krvavimi kačami na nebu:
Selva obscura. Pasa el viento Sollozando entre las hojas. Incendian el firmamento
Sangrientas serpientes rojas.	(El Alisionero.)
Vir njegovih navdihnjenj sega vse v današnjo dobo s himno na grobu Tolstega (Al borde de la tumba de Tolstoi), ki je bil «poslednji žarek galilejskega solnca».
Chile. Med sodobne pripovednike spada Joaquin Diaz Gärcez (Santiago, 1877), ki je pod psevdonimom Angel Pino sode? loval pri časopisih El Chileno, El Mercurio in pri glavnih časnikih svoje domovine. Odlikuje se kot spreten pokrajinar, prim. Mrtvo mesto (Una ciudad muerta), kjer opisuje ruševine mesta Saint Pierre na Martiniki, podsutega ob znanem potresu. Nekoliko starši je Pedro Pablo Figueroa (Copiapö, 1857), ki ima v svoji slov? stveni prtljagi Višnjevo mrzlico (Fiebre Azul), Vaške junake (Los heroes del pueblo) in Diccionario Biogräfico de Chile. Baro? nica Wilsonova jc dejala o njem: «Vedno je mlad, čvrst in moško vztrajen za delo; misli se mu dan na dan obnavljajo; spomin pa tak, da ni treba boljšega; lahko se trdi, da bodo njegova načela in njegove težnje v obilni meri obogatile zaklad chilenskega parnasa in časnikarstva, ki je bilo najpomembnejše torišče njegovemu razumu in ki mu jc dolžan zahvalo za podstavek svoje slave.» Vzemimo nekaj drobtin iz njegovih «Homerov smeha»: «Ena ura solnca, pa blagoslavljaš ves dan,» je rekel Sully Prudhomme.
' Usmev luči razvedri še tako senčno dušo. Smeh dovtipa razprši turobo življenja kakor veselost jasnin, prostranstev in obzorij izbriše meglo v prirodi.
Duša življenja biva vsepovsod, v bitjih, rastlinah, cvetkah, zraku, hrupu, v pesku morja in puščave, celo v skalah, kajti povsod so ljubavne kali.
Veselje se je porodilo s svetlobo...
... Položivši v solnce tega ogromnega ognjenega metulja, ki krije s svojimi čudežnimi perotmi zvezde, dušo svoje brezbrežne moči, jc dal Bog človeštvu ta divni čar svoje ljubezni...
Smeh je vonjivi med izbranih sadežev; z njegovo sladkostjo se blaži trpki pelin bolesti...
Da ni smeha, to se pravi vrednote, bi kruta vsakdanjost pogolt* nila človeka, uničila družabni mir in izpodkopala red na svetu...
... plemeniti smeh... sc loči od ujedljive šale, ki rani kot bodalo, s krvavo iglo strupenega gada.
. . . Cervantes, Voltaire, Rabelais, Swift, Lesage, Quevedo, Larra so pretvorili duhoviti, prisrčni smeh, sina nadarjenosti in umetnosti, v orožje misli, drhteče, genljivo, da so označili dušno ubranost, družabno dobo v zgodovinskem trenutku, človeško prenapetost ali zločine kraljev in preprostih ljudi...»
Fedcrico Gana v Gana, roj. v Santiagu 1.1868., pripada skupini onih, ki nameravajo izrabljati domače šege in navade ter ustvar* jati narodno umetnost. Eno njegovih del se naziva Dias dc Campo (Selški dnevi). — Guillermo Labarca Hubertson, njegov najožji rojak (roj. 1880.), avtor romana Los Crepüscolos (Somrak) in pri* povedne zbirke Dc la tierra (O Zemlji), je priznal sledeči nazor: «V slednji zvezek sem spravil košček kmečkega žitja, smatrajoč podeželsko življenje moje domačije kot neizčrpen in nepričakovan umetniški vir in povrhu sodeč, da je narava edini vrclcc umetnosti ter čuvstva.» Odtod slikovita kmetiška govorica, ki je tujcu malo umljiva, ker požira črke in zloge, n. pr. Le ire (dirč), i n o r (se* nor), o n Peisito (don), n o Jose (dono), los ricos eben irse p a Santiago (deben, para). — Soroden jima je Baldomero Lillo, ki pa rad opisuje delavske sloje, n. pr. La Mina (rudnik). — Eno leto starši od Gane je njegov drugi someščan Luis Orrego Luco, avtor številnih knjig kot Pandereta (ročni boben s kraguljci), Päginas Americanas, Idilio Nuevo. Ugledni kritik Marcial Cabrera Guerra je pisal o njem: «Njegove strani bodo z ljubeznijo čitali vsi oni, ki šc nerazočarani pričenjajo boj za obstoj, noseč mnogo vere v svojem srcu, trpeč morda glad in hlad, a stopajoč pokonci, sc zavedajo svojih sil, vidijo bodočnost, ki bo njihova, pridobivajo prostora, jemljejo svoj delež, pehajo s prestola nezmožne ter oslabele, izkoriščevalce skupnih dobrin, dedne kilavce, ki niso umeli delati časti svojemu prejšnjemu krepkemu rodu — in bodo vse to dosegli, saj v to večno premlajujočo falango prihajajo naj* večji in najboljši, najjačji in najgorši.» Prav posrečen je portret Julije, ki sanja sicer krasne sanje o prihodnosti, a je skromna
resničnost ne tare preveč, mladenke, ki vam opredeli zakon takole: «Zakon obstoji v tem, da dobiš moža, ki naj stori vse, kar žena hoče.» Osvaldo Palominos C., tajnik liberalne stranke, je pod izmišljenim imenom Gaston pisal v obzornik Pluma y Lapiz v Santiagu. «La Aurora» se je izrazila o njem: «To je lepa nada za demokratski liberalizem in kot pisec presega s svojo postavo vso novo mladino.» — Alejandro Parra Mege (roj. 1876.) jc koncem prošlega stoletja obelodanil prve svoje pripovesti. Urejal je socialistični časopis Los Nuevos horizontes. Naslednjo kratko povest priobčim v celoti.
Škrlatna mošnja.
Neko mesečno noč mi je v gozdni jasi vilinska kraljica po? darila bagren mošnjiček.
In rekla mi je:
«Za sleherni poljub ljubezni, ki ga dobiš od ženskih ustnic, bo padci v mošnjo dragulj neizmerne cene. Za vsako pristno solzo, ki jo potoče zate ženske oči, pade v mošnjo demant čudo? vite krasote.»
Odšel sem.
«Oh!» sem si mislil, «koliko vnetih in odkritih poljubov za moje drhteče ustne, ob hladnih pomladnih jutrih, pod zelenimi razcvelimi citronovci!»
Koliko ljubečih poljubov, v katerih se pusti duša, v mesečnih nočeh pod visokimi lipami!
O, koliko čistih in odkritosrčnih solz izvabi sramežljivost devicam, kadar jim ogenj prvih poljubov, blazni zamik prvih ljubkovanj ovijata venec iz belih limbarjev okrog razpaljenih čel.
Romal sem križem sveta, čez dm in strn, čez rob in glob, se vozil preko veletokov in morij. Na svojem daljnem potovanju me je zaneslo v odročne dežele, pod nebo, pokrito z večnimi oblaki, pa tudi pod večno modri obok.
Nekoč sem se ustavil. In, oj žalosti, v purpurnem mošnjičku, v magičnem mešičku, ki mi ga je poklonila kraljica belih žen, ni bilo niti enega bisera, niti enega demanta. «Nič nc de!» sem kliknil. «Ako ženske varajo, imam pa jaz zase ljubico, angela, , čigar blažena slika mi boža dušo, devico, ki je zame bela zvezda v noči mojih spominov.»
O veselja!
Na vrhu skale, ki štrli nad ravnino, me je ona pričakovala. In stekla mi jc naproti, v lepih očeh so se ji iskrile solze radosti, in prižela me je drhte na svoje deviške prsi.
Aj, in potlej, v svatbeni spalnici, ko ji je v blaznem zamiku ljubkovanj ovijal beli venec črne lase, sem videl, kako so ji po licih, vročih od svetega deviškega sramu, tekle kristalne in pristne solze: solze lilije, ki bo izgubila svojo vonjavo, solze angela, ki bo izgubil perotnice.
Ob novem solncu sem, svest si svoje zmage in željan ovenčati z dragulji in demanti črne kodre svoji ljubljenki, odprl svojo ' popotno torbico.
V njej je bila škrlatna mošnja, čarovna mošnjica, ki mi jo jc podarila kraljica rojenic na gozdnem lazu ob mesečini.
Ej, gotovo je polna biserov in demantov...
Prijel sem jo z nasmehom ...
Bila je prazna!
E. Rodriguez Mendoza je napisal knjige Oltima Esperanza, Reminiscencias historicas, Vida Nueva itd. ter bil sotrudnik smotram La Ley (zakon) in La Tarde (Popoldan) kakor tudi buenosaireskemu Narodu (La Nation). Sam o sebi pravi, da je kolcktivist. Dobro se mu obnesö predmestne zgodbe n. pr. Por el barro (Po blatu). — Augusta Thomsona črtica Quiromancia je natisnjena v «Slovencu» 30. novembra 1921. v prevodu dr ja. Brež? nika pod naslovom Skrivnosti naših rok, dne 22. septembra 1921. pa istotam La Leyenda de un Crucifijo, ki jo jc napisal Carlos Varaš M. iz Santiaga (roj. 1874). O tem avtorju «Dolorose», ki je pisal v La Ley in El Mercurio pod priimkom Cyrano de Bergcrac, pravi eden najodličnejših chilenskih ocenjevateljev: «Dolo? rosa vsebuje občudovanja vredne slike, slastno barvitost v po? drobnosti in vzvišene poteze, ki razodevajo rahločuten umetniški temperament.»
B. Vicuna Subercaseaux (roj. 1876), sotrudnik pri Merkuriju, siccr pa zastopnik zavarovalne družbe, ima v dobrem precej del, n. pr. Zozobras (Vihre), Precoces (Prezrela deca), Un pais nucvo (nova dežela). Posebno zanimiva so njegova Pisma o Chiliju (Cartas sobre Chile), kjer je živel osem let. Že ime Subercaseaux kaže, da je francoskega pokolenja, in nekje pravi: «Mi Francozi imamo tak patriotizem — dedovina iztočnih narodov — da brez pomisleka tuje v nič de vi jemo, hoteč povišati svoje; usodno rodoljubje, ki nas zanaša proti propadanju, kvareč nam pogled na bližnje in daljne stvari. Monsieur de Fontpertuis, monsieur Cordemoy, monsieur M. H. Coppin, naš diplomatski zastopnik Carlos Wiener, so proučevali gospodarski položaj teh dežel in inozemske vplive. Vsi so prišli do žalostnega sklepa, da so Nemci in Angleži pritisnili k tlom obrt in bogastvo našega plemena.
Ti pisci in potovalci enoglasno potrjujejo teorijo monsieurja Demolinsa.»
Razen teh so še pisali o Kolumbovem svetu: Laboulaye o sijaju tamkajšnje elegance, Andre Bellessort, prosluli balzaco? sloveč, v «Tempsu» na splošno... Vicuna popravlja nekatere trditve svojih krvnih bratov.
«Že nekaj časa je španska Amerika na višku zadnje mode. Njeno prijateljsko zbliževanje s saksonsko Ameriko, njena rastoča obrtniška blaginja nam jo predočuje kot mogočno tek? mico v bližnji bodočnosti...» Ako so se potovalci zaničljivo izrazili o Novem svetu, grajali peruvansko politično zmedo, ime? novali bolivijsko politiko «vaudeville», pozabljajo, da so vse ondotne slabe stvari prišle iz Evrope po španskih galeotih 16. in 17. veka. Izmečki iberske dekadence so v imenu vere in prosvete po barbarsko porušili dobrosrčno, pesniško omiko mehikanskih in peruvanskih Indijancev. Vobče pa se ve o Kolumbovi zemlji pri nas toliko kot tedaj, ko je kraljica Izabela Katoliška prodajala svoje drage kamene.	(Dalje prih.)
cliki medicinik je končal svoj govor z rezko trpkobo. Ob
zadnjih besedah je zaustavil korak in zmagovestno po?
meril emancipiranko, češ: ali sem te, ali te nisem? Učinek je bil popoln, baš kakor bi jo s tomahavkom po glavi. Capra litteraria je prebledcla, poskrlatcla, skrila obraz v dlani in za* cvilila od groze.
«Moj Bog,» je zamrmrala, umikajc oči pred njegovim ostrim pogledom, «kdo pa govori o moji hčeri? Milka je moja hči, gospod... moja hči, a najin razgovor jc bil vendarle samo raz? govor...»
«Tudi moja primera jc samo primera,» je izjavil okrutnež, «in ' Bog nc daj, da bi se uresničila. Ne morete me grajati, ker si v duhu predstavljam, kaj bi bilo, ako bi vas usoda pograbila za vaše nazore — pardon, za nazore monsieurja Lvdiauda! — in bi ne? koliko preizkusila njihovo uporabnost.»
«Ne, ne!» je sigala Zagodovka, «nikarite, to je strašno ... Samo hudobnež si more misliti takoj najhujše!»
Vladimir Levstik
Rdeči Volk in Minehaha
Indijanska povest
(Nadaljevanje)
«Najhujše?» je zategnil filolog. «Nu prav, naj bo najhujše. Nesreča je v tem, da mlada dekleta, kadar se hočejo izživeti pred zakonom — saj tako ste rekli, jelite? — nc smatrajo tega za najhujše. Kako, vraga, ko je baš v tem bistvo izživet ja! Življenje, draga gospa, pozna tu samo en obrazec in strelja od pamtiveka v isti cilj; vse ostalo so prazne okolnosti, ki morda tehtajo kaj v romanih, v resničnosti pa bore malo ali še rajši nič. In vaša hči. ' gospa Zagodovka, je v večnem jedru svoje nature prav takšno mlado dekle kakor vsa druga mlada dekleta. Če dovolite — moji profesorski pameti se zdi izključeno, da bi se mogla izživeti drugače, nego se izživljajo vse. A vi ne dopuščate niti možnosti, da bi krenila po zveličalni poti, ki jo priporoča Rene Lydiaud ...»
Capra litteraria je strastno vzdrgetala z rameni.
«Moja profesorska pamet,» je nadaljeval veliki medicinik, «vidi tedaj samo dva izhoda. Ali priznate, da je monsieur Lydiaud prav za prav tudi po vašem mnenju osel, da mu ne rečem drugače, ali pa smatrate njegov nauk za veliko in važno pridobitev, ki jo priporočate vsem drugim mladenkam in jo prepovedujete edino svojemu lastnemu otroku. Smem li vprašati, kaj vas nagiblje k tej neusmiljeni omejitvi — neusmiljeni, da, zakaj stvar je vendarle prijetna, bi dejal? Ali veste, da me spominjate tistih naših komu* nistov in svobodomisleccv, ki strogo gledajo na to, da jim hodi deca k maši in jih uspava vsak večer s predpisanim rožnim vencem?»
Uštel se je. Njegovo neusmiljeno zmagoslavje jc razjarilo v spremljevalki prirojeno žensko kljubovalnost.
«O, le ne radujte se prezgodaj!» je vzrojila. «Niste me še po* razili, ne in ne! Vaši zofizmi so me osupili, to priznam; ne morem se vas ubraniti z enakim orožjem. Me uboge ženske smo v svojem stotisočletnem robovanju pač nekoliko zaostale s temi spretnostmi besede in duha, dočim ste se vi trinogi svobodno razvijali in kovali naše verige. Vse naše slabosti so vaše delo, ne izvzemši niti mojih lastnih predsodkov! In Rene Lydiaud ima prav — tako jc, da! — samo me smo prešibke in preboječe, da bi sledile resnici do kraja. Svoboda, ki se nam odpira, je preogromna in nas na* vdaja z vrtoglavico kakor pogled z velike višine. A Lydiaud je vzlic temu velik prerok in blizu je čas, ko bomo zmožne živeti po njegovi besedi.»
«Nu bogme, saj menda ni baš težko,» je začel profesor; «treba je samo doslednosti... kakor v vsaki idejni borbi...» Žolč mu je prekipeval in prav gotovo bi zinil še kako veliko hudobijo,
da ga ni zmotil preplah in vrišč, ki ga je zdajci zagnala bojevita vernica monsieurja Lvdiauda.
«Moj otrok!» je kriknila in zvila roke nad glavo, «Milka, dete moje! Rešite jo, pomagajte!»
IV.
Kaj se jc zgodilo? Strahota! Brhka Milka jc od samega raz* posajenega bingljanja z golimi nožicami nevedoma pridrsala na rob svoje kamene ploče in mahoma izgubila oporo. Z očmi, še uprtimi v Lojza, ki je pravkar vihtel orjaškega lososa, to je, dokaj obilno mreno, je vrgla rjave komolce kvišku, zacvilila kakor iz uma in zdrknila naravnost v misisipske valove, pri čemer je po* kazala gledalcem mimo kolen še pedenj dekliško slokih bedres. Požrešni Misisipi je pljusnil na vse strani, indijanski rod jc udaril v grohot in tuljenje in capra litteraria se je z glasnim javkanjem zapodila proti kraju nesreče. Veliki medicinik je bil edini, ki je hladnokrvno ostal na svojem mestu: bil jc sam, vsaj za trenutek sam. Globoko sopeč je izvlekel cigareto in kresilo, ne da bi od* vrnil oči od pozorišča; obšlo ga je, kakor da mora zdaj*zdaj uzreti Bog zna kaj zanimivega in pomembnega.
Strah gospe Zagodove je bil prenagljen. Rdeči Volk, ki je stal v tistem trenutku nedaleč od Milkine ploče, je brž izpustil lososa in priskočil za časa, da je prestregel razposajenko okrog pasu. Ujela se jc na noge in vsa nezgoda je ostala ob tem, da ji je šinila srdita pena misisipskih valov dokaj brezobzirno pod kratko krilce.
iMarijanica, Ciril in Tonče, vajeni takih in še veliko hujših nesreč, so kar zarajali od veselja. Črni Mustang je divje ploskal z rokami in skakal po tolmunu kakor obseden.
«Bleda skvo se utaplja!» je rjul na vse grlo. «Poglejte, Irokezi in Delavari! Daj, Rdeči Volk, namoči jo v globinah misisipskih ...»
Toda v indijanskem srcu Rdečega Volka se je tisti mah ogla* silo neznano čuvstvo. Pogled na Minehaho, ki je omahovala v vodi tik pred njim ter vreščala in otepala z rokami, ne vedoč, kako bi se rešila iz tega smešnega položaja, ga je zaskelel v oči.
, In osokolil se je drzni rdečekožec in je zagrabil bledo skvo z eno roko pod pazduho, z drugo pod koleni ter jo je odnesel na kopno.
Oko velikega medicinika je pazno zasledovalo vsak njegov gib. Videlo je električni krč, ki je izpreletel Lojzu rjave roke ob dotiku gole dekliške kože; videlo je meglo, ki mu je zastrla višnjeve oči, in temno rdečico, ki mu je udarila v lice; videlo je,
kako oprezno jo je postavil na breg in kako počasi so se razklenile njegove lakti, kakor da so priraščene k tem poluženskim udom, prikovane k njim s silo nenadno vzbujenega magnetizma...
«Rešena!» je vpila capra litteraria, teatralno stiskaje osramo? čeno Minehaho na svoje prsi. «Kako lahko bi utonila! Hvala vam, Lojz, velika hvala... Nu, vidiš,» se je spomnila zdajci, «to so posledice divjaškega vedenja! Ali ti nisem pridigala: ti, kot boljše dekle iz fine uradniške hiše...»
Dobri nauki so se usipali kakor slap. Toda mladina je brzo pozabila razburjenje, bleda skvo se je malone ponosno zavrtila v zmočenem krilu in Črni Mustang je rezgctaje zdirjal po gozdni stezi, vabeč Irokeze in Delavare za seboj. Večerne sence so legale na šumo in prerijo; glad se je oglašal, vrhovski zvon je pel izza brda in vsa ribiška karavana je kakor zgovorjena krenila domov.
Gospa Zagodova je začela s profesorjem nov razgovor, to pot o kulturnem pomenu poljubljanja rok. Filolog jo je raztreseno poslušal, opazujoč Lojza, ki na povratku ni dirjal z Indijanci, marveč je ostal zadaj in tiho stopal ob ujčevi levici. Deček se je zdel ves izpremenjen. Njegove ustnice so se molče premikale, kakor da spi in sanja, in pravkar še tako bistre oči so mu izgub? ljeno tonile v gozdni mrak, po katerem se je razlival nocoj tako čudno zvonki smeh Minehahe in iz katerega je — zdaj v teku, zdaj korakoma — skrivnostno utripalo vabljenje njene pojave v svetli dekliški obleki.
Veliki medicinik je jedva pazil na prazni brbot spremljevalke. Rahla, povsem neprofesorska otožnost se ga je polaščala ob misli, da je tam doli pod brvjo vpričo njega ovenel košček nedolžne deške prešernosti in strahoma osul detinsko cvetje v prepad koprnenj, ki bodo poslej do konca gnala svoje rdeče valove proti neusmiljeni meji večno istih trudnih in razočaranih bregov.
Ali je bila Minehaha vredna tega? Ali je vobče kje kaka bleda skvo, ki bi njena sladkost poplačala gorje, da se čil Irokez odvrne od lososov, bivolov in sivih medvedov, od lule miru in od bojne sekire in zavrže vse to za njen kačji smehljaj?
Profesor jc prel svojo misel dalje. «Kmalu bomo videli, kdo ima prav: monsieur Lvdiaud ali veliki medicinik,» jc hudomušno zamrmral sam pri sebi.
«Naši moški ne poznajo pravega viteštva,» je začul z enim ušesom glas caprae litterariae. «Ah, da bi mogla biti vsaj cn dan francoska markiza...»
Mrzla zona ga je oblila.
«Nu, Rdeči Volk, kako?» se je obrnil k Lojzu. «Zakaj pobešaš glavo?»
Indijanec je nekaj zajecljal in obmolknil. Veliki medicinik mu je v skelcčem usmiljenju položil roko na kuštravo teme, kakor da naj ta dotik ukroti vrtince, ki so pretresali dečku zbegano dušo in pravkar zoreče telo ...
V.
Deževalo jc dva dni zaporedoma in veselim ribiškim in bojnim pohodom v deželo misisipsko so sledile mrke in puste ure na? veličanega ždcnja v vigvamu, kjer se je igrava počitniška fantazija mladine venomer spotikala ob sovražni treznosti odraslih ljudi. Oče Urnik in njegova družica sta bila vzlic žuljavi počrnelosti svojih rok vendarle zakrknjena belokožca. Niti bescdicc nisi mogel ziniti po indijansko, ne da bi te ohladil moder nauk, suho? parna graja ali kmetiško zarobljen posmeh. V neprestanem pol? mraku deževja in pustem curljanju vode, ki je lila zunaj z žlebov, se je zdelo Irokezom in Delavarom vse to še posebno sovražno in moreče. In šele zdaj se je videlo, kako tesan je veliki dom na Vrhovem za toliko ljudi; drug je malone sovražil drugega, ker mu je bil vsak trenutek pred nosom. Rdeči Volk in Črni Mustang sta v tej razdraženosti nekajkrat izkopala bojno sekiro, in ko sta se spravila pod skedenj, da bi tamkaj pušila lulo miru, jima je napovedal vojno oče Urnik, ki si je pri tisti priliki z besedo in dejanjem zaslužil naslov Divjega Medveda.
Sam veliki medicinik je zehal. Sosedščina Zagodovih ga je motila v njegovi sobici, da se ni mogel naslajati s čarom svetih knjig. Zelcnka z «ognjeno vodo», katero je zaplenil Divjemu Medvedu, mu je presedla; v vaško krčmo je bilo predaleč, ne glede na to, da je vanjo zahajal kaplan, ki je vedno pihal, renčal in politikoval. In spodaj, v Urnikovi družinski izbi, je bilo tesno...
Časih so vendarle posedeli okrog starinske črvive mize. Tudi capra litteraria je prihajala k njim, «da bi pazila na svoja pored? neža», v resnici pa zato, da bi grenila profesorju življenje. A veliki medicinik je zdaj junaško prenašal njeno modrost: poslušal jo je baš toliko, da je mogel iz vljudnosti ziniti kako besedo, z ostalo pozornostjo pa je opazoval vedenje Rdečega Volka. Vsak tre? nutek je ujel kako malenkost, ki drugih ni presenetila in je bila vendar dovolj očitna in znamenita, da je potrdila njegovo domnevo.
Lojz je postajal čudno tih; zamišljal se je, strmel po več minut v prazne kote in odgovarjal na vsa vprašanja nekam zmedeno
in raztreseno, kakor da si ga zbudil iz najglobljega sna. Njegovo zdravo, pegasto lice se je pokrivalo z mrzlično bledico; zdelo se je podaljšano in upalo, oči so dobivale vlažen sijaj in črta ust je drevenela v skrivnostnem, koprnečem izrazu. Časih je govoril z Milko po tovariško kakor prejšnje dni, še večkrat pa se je ogibal dekleta s pogledom in besedo; le kadar je mislil, da ga ne vidi ne * ona ne nihče, jo je kradoma objemal z lakomnim strmenjem svojih razširjenih zrcnic, prav kakor da hoče vsrkati vso njeno brstečo pojavo. In katerikrat ga je profesor zagledal zunaj, na vetru in dežju, kako je obstal sredi koraka in utonil z očmi v nevidnem, magičnem prikazu, ki je kipci pred njim iz valujočih krp megle in iz brezkončnih, omamno šumečih strun curljajoče mokrote...
Hčerka gospe Zagodove se ni zdela, da bi opažala Lojzovo zmedo. Čim tišji je bil Rdeči Volk, tem glasneje se jc smejala Minehaha; njen močni, nekoliko rezki glas jc polnil dom na Vrho? vem z odmevi vseh možnih zvokov, od hihitanja «grlicc v šumi» pa do razgrajanja vznemirjene pegatke. Baš ta hrupnost pa je dražila pažnjo velikega medicinika. Ne zaman! V Milkinih smehih in vikih je bilo za njegovo uho nekaj izzivajočega, v njenih kret» njah in skokih nekakšno razkazovanje, v načinu, kako je govorila s profesorjevim nečakom, se je razodevala nezavedna težnja mučiti ga in pasti Bog zna kakšno prezrelo žensko ničemurnost nad muko, ki se je izražala v krču njegovih ustnic, in nad rdečico, ki mu je buhala do sencev...
Drugo popoldne, ko je stala vsa družina z Zagodovimi vred na hišnem pragu in ugibala, kakšno bo jutri vreme, je filolog zasačil nem, a značilen dogodek. Milka se je umaknila do stopnic, ki so vodile iz veže na vrh, ter se naslonila z golim komolcem na leseno ograjo. Lojz se je od zadaj kradoma splazil k nji; z očmi žarečimi od brezumne odločnosti, je približal usta in jih prižel na dekletovo laket v tako vročem poljubu, da je skrivni opazovalec kar za? strmci. Minehaha se jc zdrznila in nekaj trenutkov ni umaknila roke; zdelo se je, da ji ta občutek prija. Njeno oko je oprezno zbežalo po navzočih. Nihče ni videl, nihče ju ni opazoval. Tedajci je mahoma zardela, nasmehnila se, ošinila dečka z motnim po? gledom svojih rjavih zrenic in ga prav tako skrivaj prijela za roko, hoteč jo menda ponesti k ustom, da mu vrne poljub. Obraz Rdečega Volka je ves zasijal od bedaste deške sreče; obotavljal se je, a roke ni odtegnil — da bi jo bil! Zakaj tisti mah, ko je Minehaha privlekla njegovo rjavo desnico do sebe, je bliskoma pokazala drobne zobe ter jih okrutno zasadila vanjo. Smešno in bolestno je bilo videti izpremembo Lojzovega obličja. Pobledcl
je in zazijal, zardel od sramu nad svojo neumnostjo, toda iz nje> govih ust ga ni bilo glasu; nato je zdajci okamenel in z mrkim izrazom držal roko štiri, pet sekund, vse dokler jo je grizla. Ko je odnehala, je stopil mirno na prag, prekrižal roke za hrbtom in rekel s čudnim poudarkom, kakor da odgovarja vremenskemu modrovanju odraslih:
«In bo vendar še lepo vreme!...»
Po prstih mu je tekla kri... Profesor je osupnil nad tem ob* vladanjem samega sebe in nad trmasto voljo, ki je zvenela iz dečkovega glasu; toliko da ga ni občudoval.
«Urnik je, kaj hočemo!» se jc pohvalil na tihem.
Minehahine oči pa so visele na Rdečem Volku z brezizrazno napetostjo, ki je lastna pogledu lepih mačk ...
Profesor je še tisti večer opazil, da postaja Lojzov pogled na Milko drugačen. Nič več se ni skrival, da bi mcdlel za njo iz mračnih kotičkov, v senci ujčevih ali očetovih pleč; drzno, malone odkrito se jc oziral nanjo preko mize in v njegovem svetlem očesu je vselej blisnila ostra, jeklena luč.
Ko ga je popala v veži za roko, je zasadila zobe v njegov deški ponos. Nežno koprnenje je umrlo pod tistim ugrizom, toda ostalo jc nekaj drugega, še bolj perečega — in tistega nečesa se je veliki medicinik zbal.
Drugo jutro je sijalo na Vrhovem najlepše poletno solnce. Ščinkavci so žvrgoleli kakor obsedeni in prebivalci so se spravljali na delo, kakor da jih ne čakata trud in znoj, ampak svatba. Ko je planil profesor Urnik iz postelje, je bil dom že poln življenja. Capra litteraria je z mnogimi vkusnimi besedami in ničemurnim zavija* njem glasu opominjala Milko, naj se vede «fino in omikano, kakor pristoji dobro vzgojenemu dekletu iz boljše uradniške hiše». Filo* log je še slišal, kako je zropotala Minehaha po stopnicah, kako je zarezgetal Črni Mustang nekje na dvorišču in kako se jc moško odkliknil Rdeči Volk; nato se je jel napravljati. Kalni Misisipi je obetal dober ribji lov in izprehod po svežem, še mokrem bukovju se je zdel profesorju zapcljivejši od potovanja v Pariz.
Ko je stal pri oknu in gladil svoje obličje z ostro nabrušenim rezilom angleške britve, je začul spodaj, pod brajdo, zamolkli razgovor dveh indijanskih glasov. Nagnil se je in pogledal: bila sta Rdeči Volk in bleda skvo.
«Nu, daj, pokaži,» je prigovarjala Minehaha, trudeč se, da bi prijela Lojza za oklano roko. «Joj,» se je ustrašila, ko je videla rdeče obrobljene sledove svojih zob, «tako zelo te nisem hotela ... Ne bodi hud name, Rdeči Volk!»
«Rdeči Volk je vajen hujših ran,» se je prezirljivo odrezal Lojz. «in niti na um mu ne hodi, da bi se jezil na Minehaho. Rdeči Volk je Rdeči Volk, Minehaha pa je neumna skvö, ki ne ve, kaj dela. Volk grize naravnost in se ne dobrika tistemu, kogar misli raz* trgati, a Minehaha je mačka, ki se da najprej božati, potlej pa te zavratno popade za roko. Skvö naj ravna kakor drago. Kazno* vana je s tem, da je skvö. Govoril sem.»
Vzlic junaški indijanščini je drhtela iz njegovih besed trpkoba. Premeril je Milko od glave do nog, obrnil ji hrbet in samosvestno odšel preko dvorišča, ne da bi se ozrl.
«Lojz,» je nehote vzkliknila Minehaha, «počakaj, Lojz!...»
Toda Lojz je bil kakor gluh, in profesor je slišno položil britev na okno. Milka se je splašila in jadrno prhnila okrog vogala ...
Veliki medicinik je skrbijivo zmajal z glavo. Njegove življenske izkušnje so bile preveč mnogostranske, da ne bi videl, kako je vstajala nevihta izza obeh gora... Še snoči v postelji je sklenil, da izpregovori z Rdečim Volkom pametno besedo; ko pa je zdaj premišljal, kaj naj mu reče in kako naj začne, se mu je zazdela ta namera kar moči smešna in neumna. Kako pa je odraščal on sam? Le bedak bi hotel zarotiti oblak,ki ga burja pripodi po avgustovem nebu; kdor je moder, bo rajši čul in pazil, da jame za časa gasiti, ako udari strela v slamnati krov! In tako si je iznova zabičil, da hoče oprezno nadzorovati Lojza in bledo skvö, izpregovoriti pa šele v skrajni sili — že zato. ker ga je mikala indijanska roman? tika takega opazovanja.
Po kosilu se je odpravila gospa Zagodova v trg, ker je bila uverjena, da zdravnikovi nestrpno čakajo njenega poseta. Milka se je s kislim obrazom pridružila materi, dočim je Mirko odkrito proglasil revolucijo ter izginil z Lojzom kdo ve kam. Ko je minila najhujša vročina, se je profesor oborožil s puško za ptiče in krenil v bližnji gozdič, da vidi, ali še ume pogoditi veverico na vrhu najvišje smreke.
«Pa glej, da jih prineseš polno malho!» mu je voščila svakinja, ki ni poznala lovskih vraž. Filolog jc že zinil, da bi se obregnil; toda pogoltnil je nejevoljo in odšel. Sreča mu res ni bila mila. Zalezel ni niti najmanjšega kosmatega repka, in ko se je vrnil do majhne dolinice v senci košatih bukev, izza katerih je imel lep razgled na domači sadovnjak, je naveličano vrgel pihalnik od sebe, legel v gozdno travo in se brezmiselno zagledal tja v en dan.
Skozi prosojno listje grmovja na gozdnem parobku jc igralo solnce. Vmes so bile tu in tam odprtine, večji in manjši presledki,
v katerih so se risali kosi sadovnjaka in deli poslopij na Vrhovem. Evo, tam je bil dom, tam severni konec hleva, tam pot, ki je držala v trg. Vlažna tla so se parila v popoldanskem solncu in prepajala zrak z aromatsko vonjavo svojih trav. Čivkanje ptičev, lajanje psov v oddaljeni vasi in cvrčanje žuželk na travniku in v goščavi se je zlivalo v milo, pokojno harmonijo. In capra litteraria je bila uro daleč odtod... Kolika sreča za velikega medicinika!
Sredi blaženega brezdelja je začul Lojza in Mirka, ki sta se bližala po obgozdni stezi. Prisluhnil je baš v trenutku, ko sta se ustavila petdeset korakov od njegovega skrivališča.
«Glej, Monika trese jabolka!» je viknil Črni Mustang. «To je izvrstno. Stopiva bliže. Rdeči Volk; najboljši del pristoji Irokezom in Delavarom.»
In res se je slišalo nekje v bližini šumenje vej in gosto padanje sadja; profesor je premaknil glavo in je zagledal deklo Moniko. brhko dvajsetletno plavko, ki je stala razkoračena v vejevju velike stare jablane sredi sadovnjaka. Zgodnja jabolka — filolog jih je pomnil še izza deških let — so se usipala okoli nje kakor debela zlata toča, svetlorjavi lasje so ji vihrali od majanja, ruta ji je zdrknila na tilnik in oble noge so se bliskale iz opletajočega krila.
«Po njih!» je vpil Mirko Zagoda, ki se je spustil z Lojzom v tek. A tri korake od skritega gledalca je zdajci ustavil tovariša. «Vidiš?» je šepnil s prihuljenim glasom, kažoč na Moniko. «Kake noge! Ta bi se prilegla, jeli?»
«Kako prilegla?» je nekam osuplo zategnil Rdeči Volk. «Komu?»
«Daj, daj, ne delaj se neumnega. Vsakomur! Ali mar ne veš, kako se priležejo ženske?»
Veliki medicinik je slišal njunega pogovora baš dovolj, da je ostrmel nad prezrelostjo izprijenega zelenca. Dečka sta med tem prav po indijansko prikrala do jablane. Lojz se je brez okle* vanja sklonil in jel pobirati največja jabolka v svoj ogoljeni rjavi klobuk, zakaj Monikina meča je videl tolikrat blatna in umazana, da mu niti po Mirkovi opazki niso mogla razjariti domišljije. Ne tako Črni Mustang, ki se je hotel postaviti za vsako ceno.
«Vrlo, Monika!» je zaklical nepridiprav. «Jej, jej, kako si močna! Ali hočeš, da ti pomagam tresti?» In že se je vzpel po lestvici ter stopil na prvo vejo, tako da je videl Moniko tik nad seboj. Oči so mu hotljivo prežale kvišku in blede nosnice so se mu širile v sitem vonju njene polti.	(Dalje prihodnjič.)
KNJIŽEVNA POROČILA
Milan Pugelj: Zakonci. Drugi natis. Ljubljana 1924. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Str. 150.
Deset kratkih zgodb in črtic, ki vsaka po svoje šegavo ilustrirajo gladka in hrapava življenska pota izbranih zakoncev. Pisatelj prikazuje bralcu, ki rad čita v zabavo in utegne v knjigi najti cclo spačeno ali pa mestoma primerno orisano krivuljo lastnih družinskih razmer, izvestna, mikavno pripovedovana mešetar* jenja zakonskih dvojic, ki so pod raznimi krinkami dika in ponos naše malo* meščanske družbe. Vse Pugljeve zakonske junake, uradnika Sevnikarja, geometra Pirnata, profesorja Žitnika, debelušnega in dobrovoljnega Praprotnika, ljubo* sumnega adjunkta, gledališkega tajnika Peterlina, upokojena sodna poduradnika Jerneja Fiča in Matijo Zoba, trgovca Valentina Zora, železniškega uradnika Metoda in vse druge lahko vsak dan srečaš na ulici, v kavarni ali kjer si bodi. To so prave postave iz življenja.glavno tako ženske, oziroma zakonske žene: ena stanuje pod teboj v parterju, druga nad teboj v drugem ali tretjem nad* stropju. Imajo domača ali pa importirana krstna imena in sc_košatijp_z dolgo* veznimi naslovi varanih, oziroma varajočih soprogov ... Vdctrgovca, veleposest* nika in upravnega svetnika gospa, višjega davčnega upravitelja v pokoju gospa, nadučitelja na osemrazredni meščanski šoli gospa in tako dalje. Tretjim osebam, ki kale navidez mirno biološko sožitje takih nadebudnih dvojic, je usoda vselej čisto slučajno naprtila hvaležno vlogo odrešenika. Morajo pa biti (oziroma po* stati) seveda vnanje in notranje ravno kruto nasprotje obrazom in obratom enega dela zakonskega para.
Milan Pugelj pripoveduje udobno in zanimjvo. Njegov jezik jc jprijetpn, domač. V zbirki najdeš nekaj zelo sočnih metafor, več zgoščenih opisov in čednih prizorov, ki učinkujejo ravno zbog urnega in točnega sloga.
Osebe in postave izkleše pisatelj natančno, prijemljivo in zna v potankosti povsod podčrtavati zlasti komično plat svojih Junakov, nc da bi zabredel pri tem v neverjetno karikiranje. Tudi se spretno izogiba obrabljenim in dolgo* časnim dvobojem, klavrnim pričkanjem pred sodišči in drugim podobnim za* pletljajem, ki bi pripovedovanje po nepotrebnem zavlačevali, in ume zgodbo zavozlati<ravno na pravem mestu. Dosti samosvoj v izbiranju snovi, zelo dober opazovalec, pa maupassantovski in čehov ski v pripovedni tehniki bo pisatelj Pugelj ostal izrazita posebnost med našimi pripovedniki.
Prvo izdajo «Zakoncev» (izdala in založila «Omladina» 1916.) jc pisatelj v ponatisu vsebinsko pustil nedotaknjeno. Stilistično in slovnično pa ima druga izdaja včasih posrečene, včasih pa skoro nepotrebne, celo nerodne podrobne popravke. Po Brezniku je Pugdj^očala nadomestil z naočniki (pa^n^,povspd!), naenkrat z mahoma, hitro, hipoma, kar in naposled, naprej z dalje, vseeno z vendarle, trenotke s trenutki, odpadejo s preminejo, čakati na s čakati (z gen.), rečem s pravim, šetam se s šetam, rabiš s potrebuješ in tako dalje. Več daljših priredij je ločil v glavne stavke, ustavil n^kal^plusquamperfcktov in popravil nekaj dualov. Prejšnji ja^jc spremenil v da/špico v konec, ribal v drgnil, brez* broje v nebrojc, reštavracijo v restavracijo i. dr. Šlape so sc prelevile sedaj v papuče, ^oženkravtf/ v žeravec. Zakaj?	Pavel Karlin.
Bernhard Kellermann: Predor. Roman. Prevedel Fr. K o b a 1. (Konec.)
5.) Trdi so zlasti nastopni stavki: Predor je spričo prihranitve časa vsakemu trgovcu v dar primaknjeno leto dni njegovega življenja. — Katastrofa, otetvena
prizadevanja, velikanski meeting], stavka — to so bili streli iz topa, ki so veli« kansko, po vsem zemeljskem oblu nastanjeno, strahot in senzacij željno vojsko čitalccv novin vzplaševali. — Dame, ki navadno zaspe, kadar kdo glasno čita dovršene pesnitve, so pri vseh teh, samo tistim, ki jim jc bila tvarina dodobra znana, razumljivih posameznostih pošastno bdele. — Ko so predorovci (na po« stajah gledajoči izza pomičnih vrat železne zagraje), jekleni korenjaki, kateri so veliko oktobrsko katastrofo prebili, nc da bi se jim oko orosilo, videli, kako vihri mimo njih «old Mac», so od radosti jokali.
6.) Izmed jezikovnih napak, med katerimi pa utegne biti tudi nekaj tiskovnih, naj bodo omenjene: upiral (opiral) sc jc ob slonilo; z ustmi (usti); najpožclcnejši (najbolj poželeni); terjal (zahteval) je največjo spoštljivost; izdeloval skozi pet let, popravljali so skozi veliko tednov, skozi dvajset štiri leta sta bila delala; če Llovdu to ni v mar — no potem nc mara nič več imeti opravka z dedcem; potem pa se je dejal (verlegte er sich) na premotrivanje; ki je na tem, da izumre; mlada žena pa, sama na tem, da postane pianistka: prav ko je bila na te m, da zaspi; podlegel je (den Kürzeren gezogen); v toliko dozorele; nalik vlakna, nalik žolta opica («nalik» se veže z dativom, «liki» pa pač z nomi« nativom); izprožila jc; silila sc jc smehljati (pravilno: silila se jc smehljati se, toda, ker je to preokomo, naj bi stalo: silila se jc na nasmeh); znabiti (morebiti); preden ni odšel (preden je odšel); da na rede prostor; tega pa ni storil ni tedaj, če...; kupičiti; ponesrečil je (ponesrečil se je); vsako malenkost iz življenja njene (svoje) mlade hčericc je zapisavala; ne storiva slično neumnost (slične neumnosti); preklinjam od iznemoglih; k čemu si v Newvorku; tak vzemi vendar; na Etheli naj bi bilo (von Ethcl sollte es abhängen); majhni (mali) Lloyd. — Tvorbe, kakor: stric Tomov konjarček, S. Woolfovo ime, so prav tako zoprne kakor n. pr. Valentin Zamikova ulica; stalo naj bi: konjarček strica Toma, ime S. Woolfa. V stavku: «sem potelefoniral Etheli Lloyd» mora dobiti ime Lloyd žensko končnico, torej: Etheli Lloydovi. Namesto: «Hcraldov» iz« vestitelj naj stoji: izvestitelj «Hcralda». Beseda «orjak» jc madžarska, «pajčolan» madžarsko«italijanska; slovenski sta: velikan, tcnčica. šcstorica predstav« nikov je napačno rabljen samostalnik, ker so vendar vsi ti predstavniki istega (moškega) spola. Vsi obrazi so bili usmerjeni, pogled jc bil usmerjen — zakaj ne: obrnjeni, obrnjen? Beseda «učakovati» sc čita jako pogostoma v pomenu: entgegensehen, erwarten; zakaj pa nc «čakati» ali «pričakovati»? Na enem kraju jc ušla prclagatclju izpod peresa spaka «iz NVicna» (z Dunaja); Dunaj ostane Dunaj vkljub vsem bankam, ki so začele rabiti nemško ime; zakaj vsak jezik si kroji imena velikih svetovnih mest po svoje. — Kako naj ravnamo z besedami, ki imajo v angleščini in francoščini na koncu polglasni e, o tem se bo treba še zediniti; morda bi najbolj kazalo, v zavisnih sklonih ta e izpuščati. Vsekakor pa sc čita čudno: pri Union«Exchangei; svojo officeo; v Maineu; gledal Blancheo. Namesto: «štiri dni je igral milijonarja» bi postavil jaz: «štiri dni se jc šel milijonarja» in namesto: «izkušal se je zadovoljiti s to mislijo» (sich abzufinden): «izkušal se je spoprijazniti s to mislijo». Stavek: «da se je Macu zdelo, podira se dno, na katerem sedi,» je prikrojen po nemško, ker se je hotel prelagatelj ogniti dvakratnemu vezniku «da».
Izmed nedvomnih tiskovnih napak, ki jih v knjigi kar mrgoli, naj navedem samo one, ki motijo in kvarijo zmiscl. Tako naj stoji na str. 7. «s svetlostjo» (ne: svetostjo), na str. 13.: «Hobbv je bil s štirimi leti vclcum v cvetličarstvu, s šestimi (nc: z ženskami) veleum v konjarstvu». Na str.46. naj stoji v tretji vrsti
odspodaj: «Rajši bi bil govoril tropu hudičev nego tem denarnikom»; na str. 83. je izostalo v stavku: «Allan gre s Hobby jem v New Jersevju» za besedo «Hob« byjem»: čez gradilišča. Na str. 113. naj stoji v 10. vrsti odspodaj namesto: «stik» beseda «tik»; na str. 233. v zadnji vrsti pa čitaj namesto: «smrtni (!) primaš» pravilno: «smartni primaš». Na raznih straneh je vtaknil mejjeur namesto po* pravljcnih vrst zopet prejšnje korekturne vrste. —
Poleg naštetih nedostatkov pa se čitajo v Kobalovcm prevodu tudi jako , lepe, uspele stvari, izmed katerih naj bodo izrečno omenjene tc*le: kopoma in tropoma; posamezen zvok je mogel kresniti ob neznano žilo blaženstva; zavojcvalni načrt (Feldzugsplan); dragulj zarjaste svetline (von blaßrötlichcm Feuer); pomisliv (bedächtig); spočetka sc je vse vedlo (ging) po sreči; švigljati (flackcrn); kakor pod bičem (je) hitel (in gcpcitschtem Tempo); pa ga jc zopet vzelo (und wieder war er fort); takoj jc bila zopet samosvoja (sie faßte sich); sipko uslojen (lockcr gelagert); tajnopisna značka; pljuskot (Brandung); plinkniti (knipsen); Ethel je z velikim zvonom zazvonila dan (feuerte ihre Breitscitc ab); usoda mi je stregla v roke (das Schicksal arbeitete mir in die Hand): globinski določki (Lotungen). — Se_p_rav posebna pohvala pa gre prclagatelju zato, da sc rahločutno ogibljc nekaterim spakam, ki_ sc čimdalje bolj zajedajo v slovenski jezik. V prvi vrsti mislim na tisto priskutno konstrukcijo trpne oblike, ki jc najbolj razvidna iz klasičnega stavka «Išče se Uršo Plut». Takih konstrukcij v Kobalovcm prevodu ni. Prav tako pa ni druge nič manj priskutne spakc, ki jc zlasti priljubljena našemu dnevnemu časopisju, v katerem čitaš lahko dan na dan: «Izgleda, da...» (es,scheint, es hat den Anschcin), ko imamo vendar za to vse polno dobrih rečcnic (zdi se mi, vidi se mi, videti jc, vse kaže na to, po vsej priliki, utegne biti, bržkone se zgodi, dejal bi, da..., lahko se reče, če se ne motimo, vobče mislijo, baje, skoro nc bo drugače, verjetno jc, kolikor se da presoditi, po vsej pameti, tako je, kakor bi..., ali ni, kakor bi..., trdijo, govore — in še eno ali drugo, samo nc tistega odvratnega «izgleda, da», ki ntjjjti_.aja las boljši od famoznega «ven vid'» v ljubljanskem predmestnem žargonu!). In še tretjo dobro stvar bi rad poudaril: Kobal nc prevaja «Im Falle, daß...» nikoli: «V slučaju, da...» (kakor se tudi čita pri nas do .ogatynosti stokrat in stokrat), nego kratko in točno, kakor govori in piše človek z normalnim jezikov* nim čuvstvom: «če (ako)». —
Zdelo se mi jc potrebno, obširneje izpregovoriti o Kobalovem prevodu, zakaj navzlic vsem nedostatkom jc vendarle objavil zaslužno delo. Njega trud, skrb* nost in vestnost — vse to troje je vredno priznanja, in siccr dosti bolj, nego se da to reči o nekem drugem prevodu istega romana, o prevodu, ki je bii očito izdelan v največji naglici tako, da je prelagatelj kratko malo izpustil po cclc odstavke ter se seveda s tem ognil marsikaterim jezikovnostehničnim sitnostim in neprilikam.	A. Funtek.
Edmond in Jules de Goncourt: Renee Mauperin. Pre vel P.V.B. V Ljubljani, 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. Splošna knjižnica, zv. 13. Str. 236.
O važnem književnem pomenu bratov Goncourtov za razvoj naturalističnega romana v Franciji in onstran njenih mej na tem mestu ne bom govoril. Dotaknil se je tega vprašanja (z ozirom na zgolj informativni namen in na skromno, med vojno pri nas dostopno literaturo dosti vestno) Pastuškin v epilogu k prevodu Edmondovega romana «Dekle Eliza» (Tiskovna zadruga, 1919). Tu bi povedal rad samo nekaj besed o misteriju literarnega sodelovanja obeh
bratov, ki ga Pastuškin ni primerno razložil. Zgledov tako tesne slovstvene kolaboracije literarna zgodovina ne pozna mnogo. Skupni avtorji raznih fran« eoskih in drugih vaudevilleov ali pa — recimo — pisatelja Paul in Victor Mar? gueritte in brata J. * H. Rosny se v tem primeru z Goncourti pač ne morejo meriti. Zakaj Edmond in Jules sta žc zunanje živela tako združno, da se do zgodnje smrti mlajšega Julesa od prvih početkov skupne tvornosti nista ločila niti za en dan. In vse do njiju nasilne razdružitve nihče ni vedel, kako sta brata soudeležena na sestavljanju številnih razprav in romanov. Šele osamljeni in ostareli Edmond je v spominskem romanu «Frhcs Z e m g a n n o» (1879., zgodba dveh ciganskih bratovsakrobatov, Nclla in Giannia) in v zapiskih «Journal des G o n c o u r t» (IX. zvezek) pojasnil svetu skrivnost njiju sodelovanja. Najprej simbolično v romanu, ki o njem sam pravi, da jc po dolgi vrsti naturalističnih romanovih študij samo «unc tentative dans unc rčalite poč* tique, melee ä du souvenir». Potem pa kar naravnost v dnevniku z besedami: «Moj brat je bil vesele, nervozne in razborite, jaz pa melanholične, sanjave in zbrane narave». In na drugem mestu: «Moj brat jc bil izurjenejši stilist, mojster sloga in končno bolj pisatelj kot jaz, ki sem ga takrat prekašal samo v tem, da sem se znal bolje razgledati krog sebe... Jules je pazil na slog, jaz pa sem usmerjal stvaritev dela.»
Roman «Renče M a upe r in» (1864.), plod izpopolnjujočcga se skupnega dela pisateljske dvojice Goncourt, jc eden značilnih umotvorov bogatega frans coskcga devetnajstega veka. V tehniki naturalistične znanstvenosti, v oblikovno posebnem «stvle impressioniste» in izbranem besedišču «eeriture artiste» nam pisatelja pripovedujeta zjjodbo modernega meščanskega dekleta, ki je danes postala klasična, tipično" nežna, smejoča sc, sanjava in ponosna, sc rada dostojno zabava, jc dokaj naobražena, igra klavir (Chopina, Wagner j a in Griega!), čita romanc, kramlja o slovstvu in umetnosti sploh in slika ljubka tiho* žit ja. Snubce po vrsti zavrača, ker se ji zde vsi smešni. Naravo in prostost ljubi nad vse.
Tej, skoro bi rekel eterični dekliški postavi zopcrstavljata avtorja mladeniča prošlega stoletja, Reneejinega brata Henrija, ki nad njim vlada neizprosna «raison». Praktičen je, bogastva__ željan, živi pariško salonsko življenje, mnogo se peča s politiko in teoretično tudi s poljedelstvom. Njega, sestro Renče in vso družbo, ki se giblje okoli njiju, sta brata Goncourt opisala z njima in natura« listom lastno dokuincntarično natančnostjo. Zato je roman izredno fin, izrazit, sočen in točen. In dokaj težak za prevajanje.
Slovenski prevod te imenitne knjige je precej površen, okoren, skro* men. Videti jc, da jc prevajalec P. V. B. zelo hitel in da se ni oklenil dela s tako ljubeznijo in takim navdušenjem, kot sta ga Edmond in Julcs Goncourt vredna in potrebna, da se končno v izvirnik ni dovolj uživel in poglobil. Premnoga lepa mesta (zlasti na koncu romana ob dekletovem umiranju) in več važnih stavkov in opazk je slovenitclj kar kratkomalo izpustil. Original, ima 65 poglavij, prekosi Ra samo 55! Avtorjevim odtehtanim izrazom P. V. B. prečesto ni našel , v slovenščini adekvatnih poznamenovanj. Posebnemu, impresionističnemu sloj£u^ ^ se prav nič ni skušal približati. Posrcdil nam je francosko umetnino, ki je v tej _ o>. slovenski obleki mnogo, mnogo izgubila.	Pavel Karlin.
Dr. Ivo Šorli: V deželi Čirimurcev. Podzemska povest za mladino. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani.
Ideja za to mladinsko povest je zelo srečna in popolnoma v duhu starih lepih zgodb, ki smo jih uživali za mlada. To je nekaka liliputanska robinzonada,
ki jo doživita dva dečka: Po naključju najdeta vhod v podzemeljsko kraljestvo, kjer bivajo pritlikavi ljudje, Čirimurci; eden postane njihov kralj, drugi vojvoda, in slednjič, po vojskovanju, prideta zopet na svet. — Povest ima lepe momente in originalne domisleke, a vkljub prijetni in ljubki snovi ni pisana s tisto gorkoto in prisrčnostjo, da bi ogrela in fascinirala. Ni temperamenta, plastike in umetniške sile, ki bi prepričala mladega čitatelja, da bi se popolnoma zamislil in vživel v pravljično kraljestvo pisateljeve fantazije, ki jo namesto solnca razsvetljuje moder kamen, in katere prebivalci smrti ne poznajo. S tem pa nikakor ne od= ' rekam povesti znatne vrednosti tudi v vzgojnem zmislu že_zbog njene anti* militaristične tendence, ki jo jc pisatelj delcu podtaknil.	C. Golar.
Dve knjigi o Bcdrichu Smetani. Zdenčk Nejedly: Bedrich Smetana. Ljubljana. 1924. Tiskovna zadruga. (Prevod iz češčine.)
Za proslavo lOOlctnicc rojstva velikega češkega in svetovnega skladatelja smo dobili tudi mi Slovenci kratek oris njegovega življenja in delovanja. Prevod izpod anonimnega peresa je v lični opremi, s skladateljevo sliko in seznamom njegovih najvažnejših del izdala delavna Tiskovna zadruga. O vsebini knjige bi bilo odveč pisati, ime najvzornejšega češkega biografa zadostuje za spoznanje, da smo dobili s to knjigo temeljit in globoko zajet popis Smetanove življenske poti in njegovega dela. Jako zanimiv, poučen in točen jc tudi uvodni sestavek o slovanski glasbi sploh. Prevod jc gladek, moti pa očividno dejstvo, da ga ni priredil glasbenik ali glasbeno naobražen prevajalec, kakor bi bilo pričakovati po vsej pravici. Ncinformirancga prevajalca izdaja v prvi vrsti nedifcrcncirana in često napačna raba pojmov «godba» in «glasba», ki sc v tem prevodu na* domestujeta izmenoma v istem pomenu, kar pa ne odgovarja resničnemu značaju teh besed. Tako je napačno trditi, da je Smetana zložil «godbo» k «Prodani nevesti», kajti skladatelj zloži «glasbo», ki jo izvaja «godba» — v pomenu orkester. Iz poslednjega pa jc tudi razvidno, da nc gre reči «godbena pesem» skladbi za klavir, ker klavir ni «godba», temveč instrument in se da pesem za klavir nazvati kvečjemu «instrumentalna pesem». Prevajalec bi sc pri potrebni pazljivosti kaj lahko izognil mnogoštevilnim takim in sličnim ter tudi slovničnim napakam, ki otežujejo razumevanje knjige. V ostalem pa bo knjižica prav dobro« došla vsakemu glasbeniku in laiku, posebno pa neredkim ljubiteljem Smetanove muze, ki bi se hoteli v domačem jeziku poučiti o delovanju in nehanju velikega skladatelja.
Druga jugoslovanska knjiga o Bcdrichu Smetani je izšla pod naslovom Miloje Milojevič: Smetana, život i dela, v založništvu S. B. Cvijanoviča v Bco? gradu 1924.
Ta knjiga je kakor prejšnja izšla v spomin Smetanovega rojstva s približno isto, lc malo obširnejšo vsebino. Temeljiti glasbenik je tu podal svojo individualno in žc radi tega zanimivo razlago Smetanovega življenja in — v drugem delu — njegovih skladb, pri čemer mu dobro/služijo pridejani notni primeri. Koncem knjige je seznam Smetanovih del in najvažnejših knjig o njem. Zanimivo jc tretje poglavje, ki govori o Smetani in muzikalnih genijih Slovanstva. Oprema knjige je jako lepa; v okras ji je okoli dvajset lepo uspelih slik. Tudi ta knjiga zasluži uvaževanje naših glasbenih interesentov in dokazuje s prejšnjo vred, d£ smo se i mi Jugoslovani potrudili, da dostojno, po svojih močeh, proslavimo obletnico velikega slovanskega genija.	L. M. Š.
Josip Ribičič: Kokošji rod. Mladim in starim v pouk in zabavo, Gorica 1924. Izdala in založila «Narodna knjigarna». Str. 74.
Skoro nezaupno vzamcš droben zvezčič živalskih dogodbic v roke. odložiš ga pa zamišljen in spremenjen, kajti ob čitanju teh povestic «v pouk in zabavo» so te prevzele misli o visokih stvareh, o nič manj in nič bolj važnih kot je — smešnost in resnost življenja.
Današnji čas vprav kliče po satiri, po komediji, po — basni. šc. nikdar niso bila nasjprotstva med dobrim in zlom tako očividna, tako izostrena kot sedaj, y■ , ki te nehote silijo, da se zamisliš v samega sebe in v svoj odnos do sveta. Barvitost, odtenki, nejasni prelivi — vse to je za nami, življenje je zdaj v znamenju belih in črnih ploskev in črt, v znamenju tipičnosti, v znamenju večno veljavnih izrazov. Med izrazila takih splošnosti in vseobčnosti spadajo tudi basni. Iizoj)stvo, lafontainestvo, krilovstvo še vedno žiyi, danes bolj kot kdaj. Ribičičcva knjižica ima baš za to svojo ceno in upravičenost. Roman sedanjosti te ne bi morda toli zgrozil kot dejanje in nehanje tega «Kokošjega rodu», ki so mu v napoto vsi oni petelini, ki kukurikajo dokaj drugače kot so jih prisilili dobri vzgojitelji. V «Nadlogi» imaš na desetih straneh osnutek prave tragedije refor* matorja, ki za svoje veliko delo žanjc sovraštvo. «Pokazal si solnce, še preden so bila srca za to godna. Pokazal_^kriyico, še preden so spoznali pravico! Namesto, da bi zbrusil srcc, si zbrusil kremplje.» (Str. 10.)
V «Umetniku» jc pisatelj do zadnjih možnosti razgalil glupost in lopovstvo povprečnikov, ki niso že kmalu dobili o sebi tako klasične podobe, kot baš v tej zgodbici, navidez stari in stokrat ponavljani, pa vendar napisani tako sveže, ostro in srčno, da zasluži vso pozornost. In «Gospa Krasnokrila»! Kak sijajen spomenik na čast vsem parvenujem in brezdušnim vsiljivcem, ki jim jc «velika doba» omogočila vzgon iz teme na nczaslužcnc prestole. Pa pisatelj gre šc dalje. Dotaknil se je najbolj perečih vprašanj, ki jih naš narod na lastni koži doživlja, naš narod, ta večni hlapce Jernej in Šimc Sirotnik, ki ga poganjajo sem intja^ kot brezdomca (Kikiriki in Kukcriki), ki se v svojo lastno propast rajši izzivlja in slabi v nesrečnih pretehtavanjih in ccpljcnjih in le premnogokrat nasede «Izkušnjavcu» (str. 41.), da prepozno objokuje svoj «Izgubljeni dom» (str. 49.). «Kokot» — zaključna zgodba — pa jc podoba vedno mirnega, vedno si enakega, vseurejajočega razuma, vtelesba reda in postave, ki nje kršitev izzove razdejanje in zmedo. Baš ta poslednja basen, ki jc tako preprosta in vodoravna, se mi zdi miselno najmočnejša in najtehtnejša.
Ponavljam: Ribičičeva knjiga jc plod velikega spoznanja, ostrega opazo* vanja in jedrovitega oblikovanja. Mnogo je vredna, ker sili k premišljevanju. Dandanes pa smo prepotrebni del, ki^oživljajo tvoreče misli, ki usmerjajo k edino pravilnemu — življenju.	Miran Jarc.
KRONIKA
Dr. Fr. Kos. (24. XII. 1853. — 14. IH. 1924.)
Fr. Kos jc bil rojen v Selcih pri škof ji Loki, študiral je v Kranju, Ljubljani in na Dunaju, kjer jc tudi postal doktor modroslovja. Kot profesor zgodovine je služboval v Kopru, kjer jc bil tudi okrajni šolski nadzornik, in v Gorici, odkoder se jc ob svetovni vojni naselil na Dunaju in končno po preobratu v Ljubljani, kjer je sklenil svoje delavno življenje.
Kronika
Kos jc bil plodovit zgodovinar, ki jc priobčcval svoje spise nad 40 let v raznih slovenskih časopisih, zlasti jc sodeloval pri Carnioli, časopisu za zgodovino in narodopisje, času. Domu in Svetu, Izvcstjih Muzejskega društva za Kranjsko, oziroma Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, pri Kresu, Letopisih Slovenske Matice in Ljubljanskem Zvonu. Obdeloval jc v prvi vrsti najstarejšo in srednjeveško slovensko zgodovino, kjer jc strogo na podlagi virov oral ledino ali pa trebil plevel. Pri tem jc razlagal, tudi oiseBnT'nTkrajevna imena. V tej dobi je izdal samostojen spis «Spomenica tisočletne Metodove ' smrti» (1885). Ker je kot šolnik poučeval tudi vzgojeslovje, je napisal o tem predmetu poseben spis «Vzgojeslovje» (1890).
Največja zasluga pa gre Kosu kot izdajatelju zgodovinskih virov. Najprej yyTr r." je priobčcval posamezne regeste, t. j. posnetke iz listin, ter izdal posebno knjigo //pokalnih regestov «Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja» (1894). Nato je pa začel sistematično nabirati in izdajati zgodovinske vire, da jc nastalo njegovo glavno delo «Gradivo za zgodovino Slo« vencev v srednjem veku» (1902, 1906, 1911 in 1915, oziroma 1920), ki //. / , ga jc j)re računil na deset zvezkov, i n _saip_izd al jftir i. V «Gradivu» natisnjeni regesti segajo od 501. do 1200. leta z obsežnimi krajevnimi, osebnimi in stvarnimi razlagami. Povsod je obenem kot uvod zgodovinski pregled dotične dobe na podlagi regestov. Z «Gradivom» je postavil Kos temelj slovenskemu zgodovinar* stvu, kakor Pleteršnik s slovarjem slovenskemu jezikpznanstvu.
Kos je bil nesebičen znanstvenik velike nadarjenosti, pridnosti in vestnosti, ki si je zaslužil naše priznanje in našo hvaležnost.	Dr. j
Kuzma / Polemika
Dizmi
Zakaj pa je toliko ropota,
zakaj so tako razbita, razrita
pohorska pota?
I, po njih sc klavrno skita,
brez grive potepa
in z repom opleta
pegaz Dizmcspocta.
«Quos ego! Jaz sem jaz!» razsaja pohorski poet. «Komur je mraz, naj pride se k moji pečici gret!»
Pozor in polena v roke, če vam jc mari hlač! Glejte obupne skoke, ki jih dela steklač!
«Jaz sem pohorski kmet in poet! Ju*hu*hu! Prav kakor Hans Sachs: Schuster und Poet dazu!»
«Zviška motrim vaše delo v nižini!» sc repenči poet na pohorski krtini!
Urednikov «imprimatur» dne 19. avgusta 1924
NOVE KNjICE.
je projelo ▼ oceno slodefe knjige (t «vezdieo • oznaiene s« natisnjene v cirilici):	,
Bilimovič Aleksander, Pojem «statike» in «dinamike» t narodnQgospodarski vedi. (Posebni odtiek iz Zbornika znanstvenik razprav, III.) Ljubljana. Juridična fakulteta. 1924. 11 »tr.
BilioroviČ Aleksander, Družba, država in gospodarstvo. (Posebni odtisek iz «Slovenskega Pravnika».) Ljubljana. «Slovenski Pravnik». 1924. 11 str.
Erjavec Fran, Slovinci. Zeinčpisny, dijepisny, politicky, kulturni, fcospodir« sky a socialni prehled. Ze slovinštiny preložil Bohuš Vybiral. S predmluvou Vdelava Bnriana. Prestčjev. 1924. 240 str.-f- 2 karti.
L* Federation balcanique. I" Annec. No. 1. Paraissant tons les 1 et 15 du ni eis. Gerant responsable ®tto Benedikt. Vienne. 9. Benedikt. 1924. Ii str. Prix du Nwaere 5000 cour. aut richten ne».	/	^
♦Iii* VojisWv J. MUd ji, Celokupna lirika. Beograd. Izdan je pisca. 1924. ■m 4- VI str. Cena IH Bin.
Kral' Janko, Balady a piesne. V Tnrčianskon Sv. Martine. Matica Slovenska. 1*3. 14« str. Kč. 10 50. {ÖiUnic ituduj*eej mladeže slovondkej. VII.)
*	Lunačarski, Proletkult. Kulturni zadaei radničke klase. Beograd. Preveo i predgovor napisao A. Lj. «Atos». 1924. 31 str. (Biblioteka «Bva jelena».)
Mickiewicz Adamo, Grazyna. Novella Lituana. Traduzione dal Polacco con proeinio e noti di Aurelio Palmieri ed uno studio di Roman Pollak. Napoli. fticc«Tdo Rieciordi. 1924. 136 str. (3?*bHeazioni doli' Institut© per L' Europa Orient tale in Roma, VI.)
*	Pannovič 2. M., Iznad života. Dramski spev u pet iinova. Beograd. «Novo Boba». »24. n *ir.
Pivko Ljvd., Proti Avstriji. Carzano. IV. knjiga: Carzansfca noC. Maribor. Klub dobrovoljcev v Mariboru. 1924. 112 str.
Rape Andrej, Iz dni trpljenja. VIIL zv. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1924. 102 str. Cena 15 lin.
Rika V., Povest o svatbi kralja Jaaa. Prevedel Karel Pribil. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1924. 95 str. Cena 16 Bin.
Rabate J. P., La geste de Marko. Pommes epiques des Serbes. Tananarive. Pitot de la Beaujardifere. 1922. 214 str.
Stadelmann Heinrick, Meisalina. Ein Bild des Lebens aus Roms Imporatoren* zeit in zwoi Bänden. Bresdeo. Paul Aretz. 1924. 31t + 334 str. (#pal*Bückerei.)
Veber France, Problemi sodobno filozofije. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigaona. 1923. 341 str. (Splošna knjižnica, zv. 9.)
Žnpančič Oton, Veronika Beseniška. Tragedija v petih dejanjih. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1924. 185 str. Cena navadni izdaji broi. 25 Bin, vor. 32 Bin, fioejši izdaji broi. 52 Bin, vez. v polplatno 60 Bin, v celo platno S5 Bin, luksuani izdaji 13t Bin. (Splošna knjižnica, Wf. 28.)

NAJNOVEJŠE KNJIGE
Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova ulica št 54
Tri legende e
Zeyer-Bradač
razpela.
Vez. 20 Din, po poiti 125 Bin v**.
Štrli: Zadnji Tal. Roman.
Brož. 42 Vin, vez. 48 Dia, požt. 1-30 Din.
Nejediy: Smetana. Broi. 30 Din, po poiti 1 Dia rti.
Sienkiewicz: Potep. 1. in 2. sn. Bro*. s poitntao 25 Bin.
Linhart A.: Županova Mleka in Veseli dan. Drami. Brož. 20 Din, po polti 1 Din več.
Fogazzaro-Budal: Svetnik.
Roman. Broi. 64 »in, vez. 72 Din. Novačan: Samosilnik, Povesti. Vet. 4« Din, bfos. 40 Din, po poiti 1*60 Din rti.
Frana Maslja-Podlirnbarskega: Zbrani spisi. I. zvezek. Ure« dr. J. Šieblnger. Broi. 70 Din, po pošti 2 Din več.
Murban Vajanski: Letele sence*
Poveet. (Prevodna Unjiüon.) V. 2« »is, broi. 22 Din, po poiU I SO Din več.
Veber: Znanost in vera« (Pota In c*)i 15. Is 16. zv.) Mehko vez, 65 Din, po poiti 1-50 Bin več.
Čermelj: Materija in energija«
(Pota in oilji 17. in II. zv.) Mehlis vsz. 60 Bin, po poiti 1'56 Bin več.
Sienkiewicz: Z ognje« in meiern.
Zgodovinski roman. Vez. 120 Bin, broš.
106 Din, po pošti 5"50 Bin več.
Coster-Debeljak: Til UlenspiegeL Roman. S51 strmi. Vez. 70 Bin, 1koš. 60 Din, po poiti 3 Bin vsč.
DELNIŠKA TISKARNA, d. d.
LJUBLJANA
MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16
TELEPON m BRZ0JAW: BELTISK
LJUBLJANA
MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16
ČEKOVNI ZAVOO $TEV. 11.630
Izdeluje vse tiskovino do najumetnejšega barvotlska kakor tudi nattekuje list«, časopise, trgovinsko in uradno tiskovino — Vsa t« dola izvriuje kar najhitreje in po strogo strokovnih pravilih
Obenem priporoö« svojo najbolje urejeno knjigoveznico,
ki tevritije knjlgoveika dola od najpreprostejše do najfinejše vrsto
Združene papirnice
Vevče, Goričane in Medvode, d. d.
V LJUBLJANI

priporočajo svoje
vsakovrstne izdelke.
Komercijelna centrala: Vevče, p. D. M. v Polja.
Telefon: 167 (LjnUjana).	Brxojavi: Papirnica Vevče.