KOCBEKOVA LISTINA
Po precej dolgem časovnem presledku osemnajstih let smo za Tovarišijo (DZS 1949) mogli dobiti v roke tudi drugi del Kocbekovega partizanskega dnevnika Listino (SM 1967), ki zajema čas od 3. maja do 2, decembra 1943. Avtor govori sprva o dovolj mirnem življenju na Bazi 20, nato o kapitulaciji Italije, zboru odposlancev v Kočevju, p nemški ofenzivi in nazadnje o zasedanju v Jajcu. To kronološko ogrodje pa izpol-
223
njuje z razpoloženjskimi impresijami iz roških gozdov, s filozofskim in sociološkim razmišljanjem, ki v delu prevladuje, ter z razgibanimi pripovednimi partijami. Knjiga je hkrati objektiven zgodovinski dokument in polnokrvno osebno pričevanje o pomembnem obdobju naše zgodovine, spričo prepletanja esejistične in epske prvine ter spričo iz-brušenega jezika in izvirnega sloga pa tudi dragocena umetnina. »Sla po oblikovni obdelavi« in »radost slovenskega izražanja« (spremna beseda) sta v delu tako močni in očitni, da že sami po sebi razodevata umetnika.
Pisatelj se pogosto dotika vprašanja človekovega bivanja in smrti, nemira in groze, absurda in smisla; ne obravnava pa človeka le sredi narave in vesolja, ampak tudi v družbi in zgodovini. Kot ideolog ene izmed koalicijskih skupin v Osvobodilni fronti se resnobno in poglobljeno ukvarja z vrsto med seboj povezanih stvari, izmed katerih so mnoge še danes pereče, ne toliko teoretično kot v praksi. Ukvarja se z razmerjem med narodno osvoboditvijo in družbeno revolucijo, med slovenskim narodom in jugoslovansko državo, med marksističnim in krščanskim svetovnim nazorom, med dmžbenopolitično enotnostjo in nazorsko svobodo, med imperativom zgodovinskega dogajanja in človekovo osebno vestjo, med gospodarsko revolucijo in nič manj pujnim duhovnim preporodom, s slovenskim narodnim značajem, ki naj postane pokončen in ustvarjalen, s problemom kulture in umetnosti v novih pogojih po osvoboditvi, itn. S tega vidika so med drugim zanimivi pisateljevo pismo ljubljanskemu znancu o klerikalizmu in krščanstvu (str. 92—95) in njegovi živahni pomenki z Borisom Kidričem o krščanstvu in komunizmu (283—290, 355—-358).
Kocbeka priteguje tudi duševnost partizanov, vodilnih članov kakor preprostih borcev, med katere bi iz predstavništva rad prišel, da bi bil čim bolj sredi dogajanja. Tako podaja individualne portrete B. Kidriča, J. Vidmarja, slikarja Jakca, majorja Jonesa, kasneje hrvatskih veljakov ob VI. Nazorju, odsotnega M. Krleže in dr. Rybarja. Za avtorjevo objektivnost je značilno, da prikazuje Kidričev človeški lik kljub nazorskim razlikam in nasprotjem vseskozi simpatično. Nekaj posebnega v knjigi je z nikomer docela istovetna, domišljijsko predelana in švejkovsko sproščujoča Dizmova figura. Na drugih mestih pisatelj podaja preproste borce ali partizansko množičnost ter iz slikovitih opisov prehaja v razgibano pripoved. Takšni so zgodba o plašni in nerodni partizanki, ki je nazadnje s svojim junaštvom vse osramotila (124—127), groteskni opis partizanske zabave v kraškem lijaku na Bazi 20 (132—134), trpka občutja ob pogrebu mladih komandantov in nato pisateljev pomirljivi spoj z naravo (188—190), prikaz veselega obiska pri Belokranjcih na Lokvici in ljudskega zborovanja na Maverlenu 8. septembra (205—207, 254—257), burni dogodki in doživetja ob kapitulaciji Italije in ob osvoboditvi Novega mesta (258—^266), zgodba o maščevalnem besu nemške soldateske in o grozi pred smrtjo stoječih vaščanov (305—306), opis veličastnega zbora odposlancev 1. oktobra v Kočevju, zlasti govora v črnino oblečene matere (341—344).
Najbolj epsko in dinamično postane delo v sklepnem, šestem poglavju, ki je bilo z Jakčevimi risbami že prej objavljeno pod naslovom Slovensko poslanstvo (MD 1954). Pisatelj tu namreč pripoveduje o poti slovenske delegacije na zasedanje ASNOJ 29. novembra v Jajcu, združeni z raznovrstnimi težavami in nevarnostmi. Potovala je peš in na kamionih, v dežju in mrazu, skozi požgana naselja, po strmem gorskem svetu, v bližini sovražnikovih postojank, zaradi konspiracije ves čas ponoči. Potovala je od Kolpe skozi Kordun in Liko v Bosno, torej po ozemlju, na katerem so ustaši in četniki med Hrvate in Srbe sejali razdor in sovraštvo, medtem ko je partizanstvu pripadla naloga, da pomiri med seboj sprte sile. Na prebivalcih teh krajev, na v 'črnino odetih ženah in junaških borcih, avtor ugotavlja sorodnost s postavami iz antičnih tragedij, medtem ko se ob zboru starejših hrvatskih veljakov na Otočcu spomni obdobja malce patetičnega ilirizma. Knjiga se zaključuje z zasedanjem v Jajcu, kjer so bili položeni temelji novi državi, in s pretresljivimi pogrebnimi slovesnostmi za mladim, tragično preminulim Rybarjem. Z njo je avtor znova izpričal ne le izjemno duhovno in izrazno silo, s katerima se je uvrstil med naše najpomembnejše kulturne delavce in besedne umetnike, ampak tudi, da se ni izneveril idealom osvobodilnega gibanja, kot so mu po krivici očitali ob zbirki novel Strah in pogum (DZS 1951), čeprav je mestoma preveč subjektivna in lirična (Crna orhideja).
Joža Mahnič
224