Poznate srečo?
Spisala Darovana.
Lentek je ravnokar vstal, da se napravi za šolo. Za-spano si je pomencal oči in mislil na srečo, o kateri se mu je nekam nejasno sanjalo ponoči. Leno je prikoračil do matere, ki so se sukali v kuhinji, pred zidom.
»Mama, kaj pa je sreča? Kje pa stanuje? Ali je podobna človeku? Rad bi jo poznal, tudi rad bi bil sre-čen,« je povpraševal vse navzkriž. Začudeni so se ozrli mati po otroku. Ko so videli njegov vprašujoči obrazek, so sc skrivnostno obrisali s predpasnikom po čelu, roko položili fantiču na ramo pa rekli:
»Lentek moj, čuj! V otroškem srcu sreča klije, tam je njena domačija, tam jo lahko spozna vsakdo.
Poslušaj povestico o betlehemski pastirici in spoznal boš srečo.
V sveti noči, ko so angelci božji oznanjali pastirjem vcselo novico o novorojenem Detetu, je bila med pastirci tudi majhna deklica, ki ni  smela  iti z  drugimi v precej
oddaljeni betlehemski hlevcc gledat božje Detc. Morala je ostati na straži pri svoji in tudi drugih čredi. Vsa potrta je sedela zraven ognja in premišljala,
Mislila je na božje Dcte, ki mora biti pač revno, ko nima drugega bivališča kot mrzlo, kamenato duplino tam-kaj. Začne se deklici smiliti revno Dete. Komaj č^ka, da tudi ona more iti tja, ko pridejo drugi nazaj. Med tem pa, — čuj, kaj stori! Ker ni imela pri roki drugega kot le majhen nožiček, ga vzame in ž njim oprezno razreže svoj nočni plašč na dva dela. Z enim delom se zopet ogrne, drugega pa zloži lepo vkup.
Potem pa vzame ponev, napolnjeno s kozjim mlekom, in jo postavi na ogenj. Ravno je mleko zavrelo, ko so prišli pastirji nazaj.
»Hajdi, zdaj pa smem jaz iti,« je veselo zavrisnila deklica, vzela odrezani plašč pod pazduho, ponev z mle-kom pa v levo roko, da bi drugi ne zapazili, kaj nosi. Naj-rajši bi bila kar zdirjala k duplini, pa ni mogla, ni smela, ker drugače bi se ji ponev z mlekom pač izpraznila. Ko je dospela v hlevec, ni vedefa, ka/ naj stori. Naposfed se vendar domisli, kaj ima s seboj. Posodo z mlekom ponudi božji Materi, s tistim kosom plašča pa toplo odene Detece. Oj srečna deklica! Še niti vedela ni, da je postregla. nebes Kraljici sami, da je ogrnila Stvarnika samega, a vendar polna blaženosti je zdrsnila na kolena.
Roke so ji obvisele na ljubih jaslicah. Videla je, kako osel in volek klečita na sprednjih nogah in z gorko sapo grejeta Dete. Ob rajskem tem pogledu je tudi ona za-čutila neizrečeno srečo v svojih prsih. Ob misli, da je storila dobro najrevnejšim,  ji je vzklila mlada sreča v srcu.
No, Lentek, ali si zdaj videl srečo?«
Materin glas je dečka vzdramil iz napetega poslu-šanja. Solznih oči je prikimal, govoriti pa ni mogel, samc ginjenosti ne. Na vsezgodaj — pa tako rajska povest! Takšne iz maminih ust še nikoli ni čul. Misel, da priden otrok skrivaj lahko izvrši kaj dobrega, ga za ta dan ni zapustila.
Z nabasano torbo jo je mahnil tisti dan Lentek v šolo. Doli pod klancem je pridirjal za njim Jerinov Francek, ves zasopel. Lentek ga ustavi in vpraša: »Joj, kani se ti pa tako mudi ?  Počakaj  malo,  saj grem jaz tudi v šolo !«
»Zajtrk tako dolgo ni bil kuhan. Sem pa zdaj pohitel, da bi ne mudil v šoli.«
»Kaj so pa dobrega skuhali tvoja mama?«
Francek je nekaj časa molčal v zadregi. Ko je pa videl, da postaja Lentek zmeraj bolj radoveden, požre slino ter kratko pa napol tiho pravi: »Krompir.«
»Ali nimate koze pri bajti, ki vam daje mleka?«
»Smo jo imeli, pa so jo morali mati prodati, da s» mogli plačati stanovanje.«
»Kolikokrat pa skuhata vidva z materjo krompir?« premišljeno vpraša nadalje Lentek.
»Po dvakrat na dan navadno. Ko grem jaz v šolo in ko pridem domov.« Ob teh besedah Francka posili jok. Z rokavom si otre solzo in globoko zavzdihne. Nato pa z. jokavim glasom nadaljuje: »Danes so mama skuhali zadnji krompir, kar so ga še imeli. Pojedla sva vsak dan dva ia nič več.«
Zdaj je bilo Lenteku dovolj. Ni se mogel več pre-magovati. Naglo jame prazniti svojo torbo. Polnih rolc ponudi Francku jabolk, kruha in sira. Ta je z veseljem ia hvaležnostjo sprejemal, a vsega vendar ni hotel vzeti. Vedel je, da bo Lentek še tudi sam kaj potreboval čez dan. Prav nerad je Lentek spravil pol kosa kruha nazaj v svoj žep. Ko bi pač ne bilo treba v šolo, bi jo bil po-pihal najrajši s Franckom nazaj proti domu. Prosil bi mater za latvico sladkega mleka, ga skuhal in ž njim postregel gladnemu Francku, kakor nekdaj betlehemska. pastirica božji Materi. Pa ni mogel, ni smel. Sam pri sebi je pa sklenil, da stori v prihodnje še marsikaj dobrega temu Francku, ki ga je danes zaradi njegove ubožnosti vzljubil s celim žarom svojega mladega srca.
Zatopljena vsak v svojo srečo sta prikorakala dečka. do šole. S prijaznim nasmehom sta se ločila in vstopila vsak v svoj razred,                                       (Konec prih.)