ftak® fladafo HolJ^€Ąihl m Pnskcm. Boljševiška šola. Boljševiki so obsojali carski režim, da ni dovolj skrbel za prosveto med narodom. Toda kaj so boljševiki storili na tem polju? Angleški pisatelj Arnold Bennett pravi, da je Rusija (boljševiška namreč) velik bluf. Delovanje boljševikov na prosvetnem polju je pa njihov največji bluf. Pod boljševiško vlado se število šol ne zvišuje, pač pa zmanjšuje zlasti na deželi. V Novolevševskem na Kubanu sta bili za carja dve gimnaziji (moška in ženska), šest državnih in dve zasebni šoli. Danes je tam samo ena (mešana) gimnazija in ena osnovna šola, vse druge so zaprli. Enako je v selu Kamenskom, v mestecu Belovodsky v Harkovskej guberniji itd. Te kraje je g. Duje vsled svoje službe sam videl in se je v njih mudil. Za časa carja je bil pouk v osnovni šoli brezplačen, šolnina v gimnazijah pa je bila neznatna. Boljševiki so seveda narodu obljubovali občen in brezplačen pouk. Ko so prišli do oblasti, so pa že v osnovnih šolah upeljali šolnino kot donesek za napravo šolskega pohištva, za popravo zgradb, za kurivo itd. Na gimnazijah na primer v Rostovu na Donu so premožni dijaki za časa carja plačevali na leto 50 rubljev šolnine. Leta 1926 je pa en moj znanec, ki je v sovjetski službi, plačal od vsakega otroka 12 rubljev mesečno, torej celo leto 9 mesecev 108 rubljev. Razven teh 108 rubljev so še drugi stroški za razsvetljavo, kurivo itd. Učenec, ki no plača šolnine, se izkljuCi, n. pr. sin pre- glednika vagonov, Jakoba G , ki je služil na vladikavkaški železnici kot dnevničar za 19 rubljev mesečno. ie bil izkliučen, ker ni mogel plačati šolnine. Še ena posebno velika razlika ie med prejšnjo carsko in sedanjo boljševiško šolo. Prej so se otroci učili kakor se uče po drugih deželah, zdaj pa je pravi pouk potisnjen v ozadje, na prvem mcstu je nauk o komunizmu. Politična abeceda komunizma je glavni predmet; kdor v tem predmetn dobro stoji, je sposoben za višji razred, komur tu slaba prede, mora razred ponavljnti ali se celo izključi iz šole. G. Duje pišc, da je v Rostovu na gimnaziji poznal dijaka Pavla Aritonova, dečka 13 let. Temu defiku so dali pri izpitu leta 1925 vprašanje: Kake odločbe so bile sklenjene na 14. in 15. sovjetskem kongresu? Mesto da bi odgovoril, da 15. kongresa še ni bilo, je našteval odločbe poslednjega (14.) kongresa. In deček je padel, moral je razred ponavljati. Na Donskem vseučilišču je pri skušnji slušatelj medicine, dijak Nikolaj S dobil vprašanje: Kako brado je imel Karl Marks in kakšne lase je imel Lenin? Ker na vprašanje ni znal odgovoriti, je moral celo leto, 7. in 8. semester, ponavljati. Pozneje je izvedel, da je nosil Karl Marks veliko brado, Lenin pa ni imel skoraj nič las. Sploh na vseučilišču, ko izdajajo diplome, naročajo mladim doktorjem, da med bolniki morajo agitirati in delovati za komunizem. V slučaju, da bl tega ne storili in bi ne naznanili ljudi, ki delajo proti komunizmu, bodo poklicani na odgovor. Izobrazba, ki jo dobijo dijaki v sovjetski šoli je pod vsako kritiko. G. Josip Dujč je bil za časa velike lakote zastopnik Nansenove, papeževe in dijaške podporne akcije. Kot tak je prejel na tisoče prošenj, v katerih so ga razni dijaki prosili za brezplačno hrano. Ta gospod pravi, da je 75 odstotkov teh' prošenj bilo pisanih v zelo slabetn slogu z mnogiroi pravopisnimi napakami* katere so vzbujale sumnjo, če so te prošnje sploh pisali dijaki. Vsled nesrečnih sovjetskih šolskih razmer so dandanes v Rusiji bodoči advokati, zdravniki, profesorji itd., ki ne znajo napisati najbolj priproste izjave. Neka posebnost v Rusiji je Sverdlovo vseučilišče. Ta zavod so ustanovili boliševiki in ro ga imenovali po sodrugu Sverdlov. To je visoka šola, kjer se izobražujejo bodoči narodni komisarji, rdeč-i diplomati itd. V to visoko šolo se sprejemajo samo komunisti. Posebni odbor določi kandidate, kateri so najbolj sposobni. Prednost imajo narodne tnanjšine, ki so najmanj oraikane (kultivirane), na primer Čuvaši, Čeremisi itd. Sploh ni čudno, da sprejemajo v to šolo take ljudi, ker tudi sedanji diktator Rusije ni Rus, marvefi Gruzin ter se s pravim imenom imenuie Cugašvili. Ta mož je tudi precej svojih rojakov postavil na odgovorna mesta. Zato bi lahko rekii, da Rusijo dandanes vladajo večinoma Gruzini in Judje. Na eni strani ubijajo boljševiki mladini komunizem v glavo, na drugi strani pa ji s peklensko zlobo trgajo vero iz srca. G. Duje piše, da je nadzoroval šolo na železniški postaji Tihoreckaja. Prišel je nenapovedan v šolo. Pred mizo je stal deček, star 8 do 9 let. Pri njem sta stala dva čoveka, izmed katerih je bil eden tajnik komunistične stranke, diugi je bil učitelj. Med učiteljem in dečkom je slišal ta-le pogovor: Učitelj: Povej mi, Ivanček, ali moliš Boga? Dete: Da, tovariš, molim Boga. Učitelj: Ali ti tvoj Bog da, česar ga prosiš ? Dete molči. Učitelj: Zdaj takoj moli Boga, da ti da kruha. Ti si gotovo lačen. Dete: Da, tovariš, zelo sem lačen. Učitelj: Pa moli zdaj Boga! Morda ti bo tvoj Kristus dal kruha. Dete počasi poklekne, križa se s svoJo malo rokico, klanja se do zemlje in se dotika s čelom tal, kakor se je videlo, da delajo doma njegovi starši. Bil Je to zelo ganljiv prizor — ta živa in priprosta detetova vera. Ali grda boljSevika sta čez nekaj časa prestrigla detetovo molitev in sta vprašala: Učitelj: Torej, Ivanček, ali ti je dal tvoj Bog kruha? Dete (9 solzami v očeh, ne razume, kaj hoče od njega, a sluti, da se bo nekaj zgodilo): Ne, tovariš, Bog mi ničesar ni dal. Učitelj: Zdaj vidiš, kaj je tvoj Bog. Mesto, da njega prosiš krulia, prosi tovariša komunista. Reci mu: tovariš, prosim te, daj mi kruha! Boš videl, da ga boš dobil. Sestradano dete uboga in ubogljiva ponavlja: Tovariš, prosim te, daj ml kruha! Komunist: Takoj bi bil moral tako začeti. Če bi se bil ti takoj obrnil do mene, bi ti bil naglo dal kruha. Ti se obračaš do Boga — ali si ga kdaj videl? Nisi ga mogel videti, ker ga ni. Tedaj vzame iz žepa kožnega suknjiča ±>el hleb kruha in ga da jokajočemu detetu. Ta zgled naj zadostuje, da spoznajo čitatelji, na kak satanski način boljševiška šola trga mladini vero iz src. Podobnih primerov ni najti v vesoljni zgodovini. Z vero pa je v zvezi morala. In morala je v Rusiji padla silno globoko. 0 tem ne morem tu pisati, navajam le besede g. Duj6, ki piše, da se je v Rusiji tako razpasla pohota,, nesramnost, anarhija in nemorala, da ta slučaj nima predhodnika v zgodovini vsega človeštva. In na drugi strani pravi, da boljševiki zato tako delafo, ker je širjenje nemorale edlno sredstvo, da obdrže oblast v Rusiji.