Obča zbeganost na Slovenskem.
Nacijonalna avtonomija in zgodovinsko državno pravo je dvoje glavnih sredstev, s katerimi bi si avstro-ogerski, torej sosebno slovanski narodi našega cesarstva zagotovili uslovja za svoj obstanek in naravni razvoj. Zgodovinsko državno pravo Čehoslovanov, avstro-ogerskih Rusov in Hrvatov obseza več, nego nacijonalna avtonomija, obseza tudi uslovja za poslednjo, kakor izrecno poudarja tudi- jeden del dalmatinskih Hrvatov nasproti Srbom, in poudarjajo isto tudi Čehi nasproti Nemcem. Ravno zato, ker obseza nacijonalna avtonomija manj, vendar pa to, kar je glavno za obstanek in razvijanje vsake narodnosti, dala bi se in se, pri sedanjem "občem položenju, dá nacijonalna avtonomija laže doseči in izvršiti. Ona bi podala okvir, v katerem se more narodna jednakopravnost izvesti vsestranski, torej more med drugim podeliti tudi versko šolo, ue le narodom, ampak tudi cerkvi večo svobodo; narodi bi dobili za varovanje narodnosti in jezika posebno organizacijo s specijalno narodnimi, po veljavi juristiškimi zastopi. Nacijonalna avtonomija odgovarja najbolje staremu slovenskemu programu o zjedinjeni Sloveniji; hrvatsko državno pravo, h kateremu po zgodovini in hrvatski pragmatski sankciji od 1. 1712. pripadajo tudi Slovenci, bi skrbelo pa tudi za vse druge politiške in gmotne interese Slovencev in vseh teh, kateri bi bili pod njim.
Razvidno je, da ne nacijonalni avtonomiji, a tudi ne državnemu hrvatskemu pravu ne morejo Slovenci načelno nasprotovati in, ako zagovarjamo mi tudi danes taktiko, da je avstro-ogerskim Slovanom najprej težati po izvršenju • nacijonalne avtonomije ali narodne samouprave, s tem nikakor pa ne zanikamo istega državnega prava in se torej popolnoma ločimo od tistih, ki se predrznejo razglašati hrvatsko pravo Slovencem za nevarno in torej tudi te poslance za nevarne, ki so pogumni dovolj, da govoré o pravu hrvatskem, potrjenem v fundamentalnem aktu, to je v pragmatiški sankciji hrvatski.
Kljubu temu, da je bil oktobra meseca 1890. shod v Ljubljani, ki se je nekako približal nacijonalni avtonomiji in
je prav za prav sprejel tudi nekako uslovno priglašenje k hrvatskemu pravu, vendar se razun dra. Gregorca v državnem zboru ni noben slovenskih poslancev potegnil izrecno za nacijonalno avtonomijo, in jo je poslanec Klun pritiral takó daleč, da javno tepta hrvatsko državno pravo nasproti Slovencem. Tudi po deželnih zborih ni nikakih izjav v smislu, da Slovenci zahtevajo nacijonalno avtonomijo ter da hočejo izključenje narodnih vprašanj iz deželnih zastopov, kateri Slovencem v narodnem pogledu ne morejo ugajati nikdar, niti na Kranjskem ne. A ravno pri sedenjem zasedanju deželnih zborov bi bila prilika za to.
Stvari so pač jasne, kar se dostaje nacijonalne avtonomije in zgodovinskega, tudi Slovencev dostajajočega se državnega prava. Poslednjemu pa se godi na Slovenskem najslabše, in vidi se, kakor da bi tu razun majhne izjeme ne imeli niti pravega pojma o tem pravu, dasi so na razpolaganje knjige in specijalno tudi izjave raznih hrvatskih zastopnikov po deželnih zborih in tudi v državnem zboru.
Na Slovenskem se takó imenovana konservativna stranka zmeni pa tudi za nacijonalno avtonomijo najmanj, nasprotno pa obožuje Poljake, ki so največi nasprotniki nacijonalne avtonomije, torej tudi načelni nasprotniki slovenskega narodnega programa. Ti konservativci se potegujejo za versko šolo, katera bi jim y obliki izvršene nacijonalne avtonomije pripadla sama ob sebi in še mnogo tega, česar sedaj ne zahtevajo, pa bi jim bilo potrebno. Sosebno zaradi zahtevanja verske šole se slovenski konservativci vežejo s takimi skupinami v drž. zboru, katere ne spravijo nikdar v tir prave avstrijske obče, ne specijalno narodne politike, in vsled teb nenaravnih zaveznikov begajo slovensko mnenje tudi po svojih domačih listih, pred vsem v svojem Ljubljanskem dnevniku. Na Slovenskem ni bilo še nikdar bolj konfuzne, protislovne in Slovencem, kakor avstrijskemu Slovanstvu pogubniše politike, nego je ta, ki se v kameleonskih barvah poslednja leta dan na dan razkriva v glasilu slovenskih konservativcev,. Vrhu tega imamo v državnem zboru doslej dejanske stalne, ali pa samo tak-
tične oportuniste, kateri s svoje strani zbegujejo obče mnenje, sosebno v nekih štajerskih, Slovencem namenjenih glasilih, in je sosebno „Sudst. Post" taka, da v jednih predalih jedne in iste številke podira to, kar stroji ugodno v drugih predalih.
V takih novinah je pogrešati vsake jasnosti in odločnosti, priporoča se oportunizem najslašbe vrste; o programu slovenskem ni niti govora, a o složnosti v delovanju z drugimi slovanskimi zastopniki ni niti sence kakega sledu.
Le malo je listov na Slovenskem, ki pišejo zares narodno in tudi v soglasju z drugimi Slovani, in še med temi, katere prištevamo k narodnim glasilom, omahuje kak na odločilne ali vsaj jako važne strani. O novih konstrukcijah dežel, ki se v podlistku glasila koroških Slovencev pojavljajo morda v zabavo avtorju, vsekakor pa na škodo či-tateljem, niti ne govorimo, pač pa bi mu priporočali, da začne rajše razpravljati nacijonalno avtonomijo tudi koroškim Slovencem.
Obče mnenje, zbegano od raznih stranij in v jednako raznih pogledih, ne more po vsem tem pospeti se ne do odločnega delovanja v obče, še manj pa do složnega, k jed-nemu in istemu cilju merečega delovanja. Pojedina jasna in odločna glasila so bolj ali manj onemogla pri takem polo-ženju. Ni čudo torej, če narodni nasprotniki imajo s Slo-
venci lehko delo pri svojih namerah; a ni niti čudo, če tudi osrednja vlada ne pošteva Slovencev po merah, v katerih jej služijo njih razni zastopniki. Čudo naposled tudi to ni, da dobiva med nami vedno večo moč tudi tista stranka, katera se je postavila v službo interesom, ki niso in ne morejo biti nikdar naši ali slovanski. Zato bi v resnici ne bilo neumestno, ko bi se zopet sešli raznovrstni rodoljubi iz vseh pokrajin slovenskih ter kakor si bodi dogovorili se za složno postopanje. Tudi za Moravsko se nasovetuje tak shod rodoljubov. To je toliko potrebniše, ko stranka, ki je priredila poseben shod v Ljubljani, prezira pravo obliko slovenskega programa in se organizuje v smislu, da bi Slovenci pozabili svoj slovenski in še bolj ta program, ki ima nekaj važnih toček skupno z ostalimi Slovani avstro-ogerskimi.
Če se ne oživi in utrdi pravi skupni program, in ne določi taktika za skupno narodno delovanje, ostanejo napori po najboljših slovenskih glasilih brezvspešni. Narodna stranka mora se vzdramiti in pred vsem v složnem smislu delovati po svojih središčnih in obmejnih glasilih, katerih vseh skupej je sedaj kakih pet ali šest. Nekako prerojenje, bolje rečeno, vstvarjenje organizecije je v tem pogledu potrebno; nato sili zbegavanje naroda in občega mnenja od stranij, ki niso narodne in delajo naravnost proti pravemu ustrojstvu slovenskega naroda.

Boj za vero in narodnost na Slovenskem.
V Ljubljani se je koncem avgusta tega leta vršil in završil I. katoliški shod, kateremu so predložili pridevek „slovenski". Ta shod je smatrati posledicoj delovanja in agitovanja v smislu, kakor da bi bila vera na Slovenskem v nevarnosti. Da bi se odstranila ta, bodisi dejanska ali namišljena nevarnost, začeli so zmanjševati pomen narodnosti in narodnega jezika ter izmišljevati, kakor da bi narodni bojevniki postavljali narodnost kot absolutno ali celó nad vero. Da bi imeli pa povod, neposredno zaščisčati vero, začeli so ,liberalne' komarje in muhe po Slovenskem loviti ter vsako tako drobno živalico, ki se je utegnila prikazati tu pa tam pod slovenskim obnebjem, povečevati v slona. Takih, po svojih agitatorskih dalekogledih vstvarjenih slonov so nakopičili celo četo pod imenom pristnega in strašnega „li-beralstva", kateremu so še pridružili sedaj v naši državi običajna strašila „panslavizma", „panslavistišk. razkola" in naposled celó jednako strašnega, po kanoniku Klunu ovajanega „Starčevičijanstva". Tako se je priredilo vse v dokaz potrebe katoliškega shoda na Slovenskem, in, kakor se ume samo po sebi, ni bil ta shod samo potreben, ampak tudi zaslužen, in se je naposled izvršil tudi v „redu", čeravno ne po vsem dostojnem.
Z izvršenim katoliškim shodom je „absolutnost" narodnosti vržena ob tla, je dokazan in posvečen boj za vero na prvem mestu, vsled česar naj se skrije boj za „pogansko" narodnost v oddaljene kotiče, in je zaradi „lepšega" napovedan boj naslikanemu liberalstvu vseh pokrajin slovenskih. Priredniki katoliškega shoda pa sedaj triumfujejo, da ne rečemo, toržestvujejo, ker ta beseda bi ranila njih ušesa. Mi triumfatorjem želimo ugodnega odpočitka, ker so ga potrebni za delo, pri katerem so preobračali logiko mišljenja in dejstev v toliki meri, kakor gotovo še ne na nobenem skupnem shodu slovenskih izobraženih ali pa tudi preprostih ljudij.
Ti skoki, kolikor se dostajajo stvarne logike, pa niso za slovenski narod taki, da bi mu služili v kratko-časno zabavo; temveč so tolikega pomena, da jih je treba osvetiti nekoliko, in to ne samo v interesu slovenske narodnosti kot take, ampak tudi v interesu vere, v kateri živi slovenski narod.
Agitatorji, ki so delovali za .načelni razkol' na Slovenskem ter uže doslej slabili pravo narodno delovanje s cepljenjem naroda na dva tabora, posluževali so se nepoštene logike najprej s tem, da so podtikali narodni stranki, kakor da bi ona postavljala na-
rodnost nad vero, v tem ko je ista stranka trdila in še trdi po vsej pravici, da boj za narodnost je v sedanjem položenju slovenskega naroda n u j n e j š i, nego pa boj za vero. Privilegováni „rimski katoliki", govoreči, prepovedujoči in pišoči na slovenskem jeziku, so pa slepilno zamenjavali v a ž 11 o s t ali vrednost z 11 u j-nostjo in takó črnili narodno stranko, češ, da pošteva narodnost za važnejšo, nego vero. Preprosti razum ima toliko razsodnosti, da utegne biti kaka reč prav važna, vendar se opušča, ker je druga reč v istem momentu, v istem času, v isti dobi silnejša ali nujnejša. Pojma vrednost ali važnost in nujnost se kot taka ne pokrivata in nimata potrebe, da bi se nahajale na jedili in isti stvari.
S tem, da se bojuje narodna stranka za narodnost in najprej za narodnost, ona nima čisto nič opraviti z ocenjevanjem vere, torej iste vere ne ceni ne više, ne niže, nego narodnost; narodna stranka, v boju za narodnost, pušča vero na miru, in le posredno ali indirektno se dotika tudi boja za vero, to pa veri 11 a korist kakor smo mi dokazali uže večkrat.	,
Narodna stranka dokazuje, da boj za narodnost je nujnejši, v tem ko ,rimski katoliki' trdijo, da je boj za vero nujuejši ali prav za prav važnejši, in p 11 e m i k aj o ravno s to zameno pojmov s stališča, na katerem je narodna stranka.
Mi pa kličemo zgodovino na pomoč in pridamo še domačo ilustracijo. Stranka privilegovanih katolikov ali, krajše, latinizatorska stranka na Slovenskem vidi nevarnost vere izključno v liberalstvu Slovencev samih, torej v okvirju ali mejah slovenskega naroda. Dobro ; narodna stranka pa vidi za slovensko narodnost nevarnost ne samo v nasprotnikih, ki so v mejah te narodnosti, ampak še bolj v nasprotnikih, ki so zunaj mej, v sosedstvu slovenskega naroda. Ta nevarnost ni ne izmišljena, ne povečana in pretirana, kakor se je povečalo in pretiralo „liberalstvo" slovensko od latinizatorske strani. Da je nevarnost za slovensko narodnost velika, priznava ali mora priznati tudi Iptinizatorska stranka ; ona priznava to nevarnost, dasi le postranski, s tem, da zahteva tudi ona nekoliko organizacije, katera naj bi varovala poleg verskih tudi slovenske narodne interese.
Uže s tem, da ne more tajiti nevarnosti, ki žuga slovenski narodnosti od zunaj, je taktika boju določena, v smislu, da je treba zaprečiti nevarnost prej od zunaj nego od znotraj. Vzemimo v zgled kako hišo, v kateri biva rodbina s členi, ki niso popolnoma v soglasju, katerim pa preti nevarnost od zunaj, denimo, od tatov ali razbojnikov. Ali bodo nesložili bratje s sestrami in roditelji v takem položenju tratili čas najprej s tem, da pomirijo sebe in pojdejo še le potem ven iz hiše, da odženejo tatove ali razbojnike ?
Ali ne odložijo temveč notranjo domačo spravljenje za čas, ko odpodé zunanje sovrage ? Dr. Mahnič in vsa latinizatorska stranka pa zahteva brezuslovno najprej oustranjenje domačih, hišnih navskrižij, dasi ravno uže zažigajo in plenijo sovražniki hišo, v kateri je nekoliko dejanskega, še več pa domišljenega in izmišljenega navskrižja. Mislimo, da ta ilustrasija je umljiva dovolj, zajedno takó drastična, da more celó slovenski neizšolani prostak odločno obsoditi napačno taktiko dr. Mahniča in vseh teh, ki stoje za njim.
A poglejmo še v zgodovino? Ali se niso pogubili ti narodi, ki so se prepirali doma, v tem ko je prežal zunanji sovražnik na nje? Latinizatoiji poznajo zgodovino tujih narodov, morda se zavedajo uže tudi zgodo-dovine Poljakov, katere takó radi navajajo za razne namene. V sedanjosti jim je velika Nemčija ali novo „evan-geljsko cesarstvo" bliže. Bismarck je, kakor kažejo njegova dela, in kakor trdi sam, najprej zavaroval nemško narodnost na zunaj in še le potem je začel spravljenje in v obče organizacijo na znotraj. Taka pot je naravna in zgodovinska, torej je boj na Slovenskem primeren le takó, ako sledi najprej na zunaj, torej za slovensko narodnost, in potem še le za vero na znotraj, ako in kolikor bode dejanski potreben.
Proč torej s taktiko, katera prezira zunanjega uničujočega sovražnika ter zapravlja čas za poravnavo notranjih prepirov, naj bi ti sukali se še za toliko važne stvari!
V taktiki, katera postavlja na Slovenskem boj za vero pred boj za narodnost, tiči pa še druga funda-mentalna napaka, katera se obrača naravnost proti tisti veri, katero hočejo varovati na znotraj. Evo vam dokaza! Tudi latinizatorska stranka priznava in je priznala na več mestih na katoliškem shodu v Ljubljani, da liberalizem na Slovenskem ni še tako velik in nevaren, kakor pri sosednjih narodih, med katerimi se pišejo in razširjajo ateistične knjige, novine, med katerimi so celó sekte, vnete za evangelije raznih modernih filozofij. Latinizatorska stranka mora priznati, da še toliko povečano liberalstvo na Slovenskem ni nit1 senca tega, kar vse se nahaja med Nemci, Italijani, torej ravno med narodi, od katerih preti nevarnost slovenski narodnosti. Ako bi se torej potopila slovenska narodnost v teh tujih narodnostih, živel bi slovenski kot tuj narod pod uslovji, kakor živé členi, recimo, katoliki teh tujih narodnostij, torej v taki nevarnosti za vero, kakoršna je za nemške ali italijanske katolike. Slovenski katoliki bi prišli po takem iz dežja pod kap, in o slovenskih liberalcih bi mogli trditi, da so zares pravi liberalci še le potem, ko bi se potujčili v Nemce ali v obče v člene tujih sosedov.
Taktika latinizatorske stranke na Slovenskem pa je ravno taka, da, ko bi se slovenski narod ravnal po nji, bi se potopil v tujih narodnostih, s tem pa prišel v večo nevarnost za vero, nego je sedaj med katoliki, ki se imenujejo in so še Slovenci. Razvidno je iz tega, da latinizatorska stranka s svojo napačno taktiko ne dela za vero katoliško, ampak povečuje nevarnost ravno za to vero, ko stavlja boj za vero pred boj za narodnost.
Latinizatorska stranka jo tira torej ne proti cilju, ki si ga je postavila, ampak proč od tega cilja! Ali je možno misliti si veče ironije v pogledu na gorečnost, katero kaže ta stranka v svojih pojedinih borilcih?
Ugovor, kakor da bi tudi latinizatorska stranka ne zanemarjala narodnosti slovenske, nasproti njenemu ravnanju in njenim dejstvom čisto nične velja.
Ta stranka je razkrila ravno na katoliškem shodu, da podira, kar se je doslej sezidalo v narodno brambo, da nasprotuje celó skromnim literarnim društvom, ki so v rokah duhovskih, da podira celó prevažno šolsko družbo sv. Cirila in Metoda; ona naznanja svetu, da škotje niso naklonjeni tej družbi, s kratka kaže, da je nasprotna vsemu temu, kar bi zares dalo podstavo slovenski narodnosti in bi na tej podstavi okrepilo narodnost in vero. S takim mišljenjem, s takim postopanjem in s takimi sredsvi se ne reši in ne pospešuje slovenska narodnost, pač pa slabi in tira hitreje v isti propad, kateri je uže tako davno napravljen od tujih nasprotnikov slovenski narodnosti.
Na katoliškem shodu je trdila latinizatorska stranka, da vera je podstava narodnosti, da je treba torej držati se vere. Da! vera utegne biti trdna postava narodnosti; ali za to mora biti tudi cerkev organizovana primerno, mora ista cerkev rabiti tudi času primerna sredstva. Razmere so se spremenile dandanes ne le za vero, ampak tudi za narodnost; vera in narodnost vsled tega potrebujeti novih trdnjav in orožij v obrambo. Cerkev išče zase spremenjenih sredstev, za brambo narodnosti, kakor misli latinizatorska stranka, naj bi pa ostalo vse pri starem ! Cerkev, kakor je organizovana za Slovence, Čehoslovane in Hrvate, ne reši in ne obrani teh narodov, pač pa utegne pospešiti njih potujčenje. Taka organizacija utegne pomagati še nadalje romanskim narodnostim, za katere se je najprej pristrojila, in jednako germanskim narodnostim, katere so bile tisoč let pod vplivom rimskega cesarstva nemške narodnosti; nikakor pa ne more zadoščevati slovanskim narodnostim, katerim so se povečale nevarnosti, torej tudi potrebe povečanega in drugačnega orožja za primerno brambo.
Spremembe orožja v ohranjenje slovenske narodnosti pa se ogiblje ravno latinizatorska stranka ter s tem zopet deluje nasprotno ciljem, za katere se je odločila delovati. Ta stranka se jako moti, ako misli, da cer-
kveni organizaciji zadoščuje slovenski katekizem, nekoliko čitanja evangelija in propovedi na slovenskem jeziku, in da vse drugo more ali celó mora ostati nespremenjeno v cerkveni organizaciji nasproti slovenski narodnosti.
Latinizatorska stranka niti besedice ni izrekla na katoliškem shodu ali drugod, kakó se varuje unijatska cerkev in katoliška vera pri nekolikih milijonih avstrijskih unijatskih Slovanov ravno s tem, da imajo ti Slovani primerno organizovano cerkev, kakor ugaja njih narodnosti in sposobnosti. Ta stranka govori o umetnosti cerkveni, jedino o umetnosti ne, katera je doma v unijatski cerkvi.
Ta stranka meni, da obred in jezik, ki sta se vstvarila in polagoma razvila v cerkvi specijalno za Rimljane in potem razširila med vse Romane, more ugajati na vso bodočnost še dalje tudi Slovanom, in da se more s takim sredstvom utrjevati vera v Slovanih, ali celó varovati v sedanjem veku slovenska narodnost.
Vse fundamente ali osnove, katere v sedanjem veku zahteva interes vere, cerkve in posredno narodnosti, opušča in celó pobija latinizatorska stranska.
Nasprotno pa deluje prava narodna stranka sku p no in z a j e d n o za verske in narodne interese, ko zahteva, da se povrne Slovencem in zapadnim Slovanom to, kar sta podelila sveta blagovestnika slovanska tem in ostalim Slovanom. Prava narodna stranka pozna in dokazuje vezi med narodnostjo in cerkvenimi obredi in obrednimi jeziki; ona pozna blažilni vpliv narodne umetnosti, tesno združene s tradicijonalnimi narodnimi obredi in njih jeziki. Prava narodna stranka želi, da bi se v narodu zares utrdila in ohranila vera s primernimi sredstvi; kajti le na taki podstavi vidi ona vzajemno zaslombo vere in narodnosti. Vrhu tega prava narodna stranka teži po taki narodni organizaciji, v kateri bi dobila cerkev več svobode, katera svoboda bi se nikdar ne rabila na škodo narodnosti, v tem ko je v sedanjem poleženju ravno nasprotno.
Latinizatorska stranka s tem, da se ogiblje spremembe cerkvene v organizaciji, izpodkopuje uslovja pravemu utrjenju vere, s tem pa, da izpodkopuje celó in najbolj pravo narodno stranko, uničuje vojake, kateri delajo zajedno za narodnost in vero. V tem je zopet največa ironija delovanja latinizatorske stranke, da dela proti ciljem, katere si je postavila.
Ista stranka kliče na katoliškem shodu k složnemu delovanju; to složno delovanje je v resnici potrebno, ali, kakor smo mi dokazali, najprej v boju za narodnost, kateri boj zajedno pribor', cerkvi na Slovenskem ugodniša tla, nego so sedanja. Poziv k složnemu delovanju dokazuje ravno priznano potrebo, da bi Slovenci majhnih močij ne cepili istočasno na dva tabora. A ker je dokazano neovrgljivo, da je potreben najprej boj za narodnost, mora latinizatorska stranka, ako jé zares
poštena, ako zares lioče varovati vero in narodnost, svojo taktiko spremeniti ter postaviti boj za narodnost pred boj za vero, mora torej ona pridružiti se narodni stranki, odložiti poravnanje medsebojnih navskrižij za čas, ko bode zavarovana narodnost, mora torej, ne izpodkopovati, ampak pospeševati težnje po utrjen ju narodnosti, s katero so tesno združeni cerkveni in verski interesi na Slovenskem.
Po vsem tem ne gre sedaj na Slovenskem za primerjanje vrednosti ali važnosti ver ein narodnosti, ne za prepir o poganstvu ali absolutnosti narodnosti, ampak jedino za večo ali manjšo nujnost brambe vere ali narodnosti, in dokazano je, da boj za narodnost je nuj-nejši. Potopljenje slovenske narodnosti v tujih narodnostih bi cerkvi in veri provzročilo več škode, nego je more kedarkoli storiti „liberalizem" v obliki slovenskega libe-ralstva. Pobijanje tega liberalstva pred dognanim bojem za narodnost je pogubno ne le slovenski narodnosti, ampak tudi katoliški cerkvi. Vera utegne varovati v sedanjem veku slovensko narodnost jedino v primerni organizaciji cerkve ; zato je pogubno cerkvi in narodnosti, ako se pobija stremljenje prave narodne stranke, katera deluje v interesu narodnosti, a zajedno tudi
vere in cerkve. Maloštevilnost slovenskega naroda zahteva složno delovanje na vse odločilne strani, torej sedaj složno delovanje v boju za utrjenje slovenske narodnosti. Na Slovenskem, kakor v obče pri z a p a d n i h S 1 o v a 11 i h, je dandanes položenje tako, da se ne ohrani narodnost s pomočjo vere, ampak na podstavi narodnosti se ohrani in utrdi vera, zaje d 11 o pa se s primerno organizacijo pospešujeti vzajemno vera in narodnost. Torej so pomočki in taktika ravno nasprotni s temi, katerih se drži latinizatorska stranka. Z bojem najprej za vero vede na Slovenskem do osabljenja ali celó pogina narodnosti in gotovega oslabi j en j a vere; z bojem najprej za narodnost pa vede do rešitve in utrjenja narodnosti in z njeno pomočjo do utrjenja vere in cerkve. Taka je in ne drugačna, in sedaj naj pošteni svet sodi, kakó daleč so jo zabredli latinizatorji na Slovenskem s svojo krivo taktiko, katera kaže zajedno, da ali ne umejo ali nočejo umeti prave vzajemnosti, oziroma zavisnosti, ki je med vero in narodnostjo.
0 kritiki dr. Mahniča.
III. K razširjanju poganstva, z nasprotniške strani nam namišljenemu.
d) Gledé na bogosluženje, specijalno liturgijo ali mašo.
•4) Liturgija rimske cerkve.
(Dalje).
Nato sledi v gregorijanskem sakramentarju, kakor tudi še v sedanjem rimskem misalu, čitanje evangelija, za katerim je prišlo na vrsto poučenje ali propovedanje, dasi prav za prav ne spada k liturgiji, torej se tudi ne omenja v gregorijanskem sakramentarju, vendar je bilo običajno v rimski cerkvi, kakor svedočijo apostolske konstitucije, in to poučevanje ali propovedovanje (pridiga) se je z večine do današnjega dne ohranilo na kmetih, sosebno v župnijskih ali parohijalnih cerkvah. Potem so v stari rimski cerkvi, kar se je še jedva kdo lotil tajiti, sledile molitve, dostajajoče se katehumenov, kakor tudi obsedenih ; po završenju teh molitev so vsako teh kategorij spravili iz cerkve, na to pa je prišla na vrsto molitev za vernike. Te čez mero dolge molitve, ki se nahajajo v stari liturgiji apostolskih konstitucij, in katere, kakor smo razložili zgorej, so utegnili skrčiti uže v IV. stoletju, je do cela odstranil Gregor Veliki, ker so se po svoji didaktiški ali poučni vsebini in v pogledu na spremenjeno položenje cerkve kazale brezpotrebne1)
V gregorijanskem sakramentarju sledi torej za evangelijem Offertorium; imenuje se takó, kar je v starem času, verno ljudstvo darovalo („ofralo") darove (kruh in vino), ki so se imeli konsekrovati, to se pravi, ljudstvo je darove prineslo v cerkev, jih ondi izročilo dijakonom, ti pa so jih prinesli škofu ali svečeniku k oltarju. Kakor vemo iz liturgije apostolskih konstitucij, so se pred darovanjem ali ofer-torijem zasedle oboje duri cerkve, da bi ne mogel vstopiti nikdo več, v tem ko je jeden poddijakonov celebrujočim (t°i? íecEooi) podal vode za umivanje rok; potem ko je nato dijakon konstatoval, da so prisotni samo še verniki, kateri imajo pravico, prisostovati misterijem, in da so med seboj v nehlinjenem miru, je pozval ljudstvo, da naj stoji pred Gospodom po koncu (opfl-oi)2) v božjem strahu, ker se začne darovanje. V tem ko so pa nato dijakoni prinesli škofu, ob-danemu od svečenikov, darove k oltarju ali sveti mizi (CWa-orqpiov), drugi dijakoni pa varovali iste darove z repidami pred majhnimi letajočimi mrčesi, in, je škof s svečeniki istočasno molil tiho, torej po njeni vsebini ne zaznamovano molitev : vladala je popolna tišina. Da bi popolnil ali nadomestil isto tišino, je uvedel Gregor Veliki petje antifon (vrste ali verze iz psalmov), katere naj bi se jemale iz njegovega antifonarja, pustil pa je tiho molitev „super oblata"
službo božjo opravljajočega škofa ali svečenika ter je sprejel v svoj sakramentar njeno nad vse kratko vsebino, katera se razločuje pri nekih mašah, v bistvu pa se zlnga vedno1). Dandanes antifone, katera je v misálu navedena kot Offertorium, ne poje več ljudstvo, ampak jo moli celebrant1), in za njo sledi pet molitev o darovih5), ki se imajo konsekrovati, nadalje štiri molitve, pri svečanih mašili provzročene z incen-zacijo, in čitanje psalma „Lavabo inter innocentes manus meas" pri rokoumivanju"), na kar sledi šesta in sedma molitev nad darovi „Suseipe, Sancta Trinitas" in „Orate fratres" z odgovorom „Suscipiat Dominus"7), in še le potem pride na vrsto od Gregorija Velikega zaukazana molitev „Super oblata". Ta pri vsaki maši rabljena molitev pa ima sedaj ime „Secreta" (skrivna), ker se je prvotno, kakor smo videli zgorej, molila tiho, in je le tedaj jedna sama. kedar se pred listom (epištolo) rabi le jedna Oratio ali Collecta, ko se število molitev Secretae ravna vedno po številu molitev Collectae. Celó v slučajih, v katerih, kakor se godi pogostoma, določuje po svoje (ad libitum) celebrujoči svečenik tretjo Collecta, godi se s Secretae isto takó.
Vsekakor se završujejo, naj se rabi jedna ali več njih, ravno takó, kakor Collectae s „Per omnia Saecula Saeculo-rum", kateri se pri poslednji poje ali (rri tihi maši) moli nekoliko glasneje, in na kateri se odgovarja z Amen. Na to pride na vrsto v gregorijanskem sakramentarju, kakor še danes v rimski maši, pozdravljenje občine, katero se na istem mestu nahaja uže v liturgiji apostolskih konstitucij, vendar je to pozdravljenje, vzeto pozdravljenju, s katerim je pozdravil Booz svoje ževce ali žnjece, okrajšano namreč „Dominus vobis-cum" z odgovorom „Et cum Spiritu tuo". Tu pa začne tudi pre-facija, katera, kakor smo videli zgorej, je spadala uže k
') Mesto, katero so imele nekdaj te molitve neposredno za evangelijem in poučenjem, pridruženim evangeliju, popolnjuje v sedanji liturgiji Konstantinopoljsko veroizpovedanje, katero pa po stari disciplini pripada uže k liturgiji vernikov in se ne čita pri vsaki maši. V stari rimski liturgiji apostolskih konstitucij, ker je bilo pozneje zaničevano, se ni moglo nahajati, kakor je naravno, in se torej tudi ne nahaja še v sakramentarju Gregorja Velikega. Mnenje, da se je bil Čredo uže pred IX. stoletjem pridružil rimski liturgiji, kakor menijo Mabillon in za njim Le Brun, Martene in Meratus, ima mnogo znamenitih nasprotnikov ; toliko pa je vendar gotovo, da je petje istega pri vsaki pontifikalni maši zaukazal papež Benedikt VIII. (1012—2024), v tem ko se sedaj ne čita pri vsaki maši, ne poje pa nikdar, tudi pri pontifikalnih mašah ne. Mnogo poprej se je uvrstilo veroizpovedanje v gališki liturgiji, vsaj na Španskem; kajti leta 589. sklicani Toletanski koncilj je sklenil določbo „Sancta constituit synodus, ut per omnes Ecclcsias Hispaniae secundum formam Concilii Constantinopolitani Symbolům fidei recitetur".
2) Sveti Hrizostom pravi v svoji 4. homiliji o neumljivem, da ima besda „opdot1' tukaj pomen „xaXwe" (dostojno ali lepovedno). kar tudi vtemeljuje.
') V zgled navedemo nekoliko molitev, sosebno : a) v velikonočni praznik: „Prosimo te. o Gospotl! Odobri molitve Tvojega ljudstva s temi daritvami vred, da, posvečene po
„Canon actionis'"). Kdor primerja prefaeijo liturgije apostolskih konstitucij s prefaeijo gregorijanskega sakramentarja, mogel se bode jedva ubraniti preverjenju, da je poslednja prek in prek predelano in bolj praktiški smer duha Rimljanov pošte vajoče, kakor tudi do cela posrečeno okrajšanje prve. Ne samo navrščenje tega, kar govori duhovnik in odgovarja ljudstvo, je do cela isto, temveč se tudi vsebina pokriva blizo v vsem, z izjemo „Vere dig-num et iustum est"; v tem je Gregor Veliki do cela izpustil didaktiški') del, ki je jako raztegnen in govori obširno o lastnostih Božjih, o vstvarjenju, izvršenem po njegovi besedi, torej po njegovem jedinorojenem Sinu in o vseh njegovih dobrotah, izkazanih človeštvu od vstvarjenja sveta do vzetja Jeriha po Jozuvu. Vpogledu na spremenjene razmere bil je ta didaktiški del'") brezpotreben, in je Gregor Veliki omenil jedino različne kategorije nebeških čet, s katerimi združeno prepeva tudi cerkev serafski slavospev. Ta gregorijanska prefacija se je v rimski cerkvi kot „Pracfatio communis" nespremenjena ohranila do današnjega dne; razlika je jedino v tem, da za Greg. Vel. je Sanetus zapel celebrujoči svečenik, in ga je potem pelo ljudstvo, v tem ko ga sedaj duhovnik izreka tiho. Razun te običajno rabljene prefacije pa je sedaj za določene dni še nekoliko drugih prefacij, katere je poštevati kot poznejše vklade"), dasi se nahajajo nekoliko v prepisih gregorijanskega sakramentarja, pripadajočih razmerno poznim dobam. Sveti Gregor je po starem običaju rimske cerkve, veljavnem še dandanes v vstočnih cerkvah, sestavil in zaukazal le jedno, dejanski za vsak dan leta in ob vsaki priliki primerno prefaeijo.12)
(Dalje pride.)
velikonočnih misterijih, bodo s Tvojo pomočjo nam v večno spa-senje. Per etc."
b)	In natali plurimorum Martyrům : „Darujemo Ti, Gospod ! te darove našega češčenja; naj bi iste ugajale Tebi na čast Tvojih pravičnih in nam po Tvojem vsmiljenju bile v spasenje. Per etc."
c)	In Dominica II. post Pentecostcm: „Prosimo te, Gospod odobri milostivo naše darovanje, da nam po njegovem posvečenju dojde spasenje in večna zaščita. Per etc".	i
Vidi se, da ostajajo bistveno jednake; vendar pa se ne dá zanesljivo določiti, ali je te varijante uvedel uže Gregor Veliki, ali pa so jili sprejeli še le pozneje v njegov sakramentar.
4) In sicer pri vsaki maši, izvzevši jedino mašo Sabbato
Sancto, kjer se ista opušča v spomin na nekdanjo tišino pri Offertorium.
Prva „Suseipe, Sancte Pater" nad hostijo, druga „Deus,
qui humanae" pri blagoslovljenju, tretja „Offerimus Tibi, Domine"
nad kelihom spasenja, četrta in peta „In spiritu humilitatis" in „Veni Sanctiflcator" nad daritvijo (Sacrificium) v obče.
e) Star, uže v liturgiji apostolskih konstitucij poudarjali
običaj rimske cerkve, jedino moljenje psalma pri tem se nahaja
še le v srednjem veku
') Neznano je. kdo da je sestavil vse te molitve in uvedel v liturgijo; toliko pa je brezdvombeno, da te molitve, katerih se stari Ordines Bomani ne spominjajo ravno takó ne, kakor Al-cuinus, Amalarius in Valfridius Strabo, niso se rabile v rimski
cerkvi vsaj do XII. stoletja, zlasti ko so smatrali molitve Canonis missae popolnoma zadostnimi. Uže zgorej omenjeni Micrologus svedoči cap. 2, da v rimski liturgiji so rabili okolo leta 1090 še vedno le Secreta (torej v gregorijanskem sakramentarju zaukazano molitev „super oblata-'); Belarminus se je torej uže davno izrazil, ne da bi ga bili oprovrgli, da omenjene molitve niso ne stare niti niso bile v rimski cerkvi rabljene pred 500 leti. (Belarminus controv. t, III. lib. 6 de sacrificio missae). Vprašanje, so-li te molitve, kakor se misli v obče, v srednjem veku sestavili in uvedli posamični škofje, in se naposled uvedle tudi o rimski cerkvi, ali pa, so jih li prevzeli, kakor menijo drugi iz stare mozarabske liturgije, nima tukaj pomena ; zato opomnimo jedino še, da v nekaterih francoskih cerkvah, namesto ločenih molitev nad kruhom, nad mešanjem vina z vodo nad kelihom spasenja, molijo molitev, ob-вегајосо darove v obče, česar se v obče drže tudi redovi domini-kancev in karmelitov. Dominikanci, kartuzijanci in celó cisterci-janci vlivajo celó uže pred začetkom maše po načinu vstočnikov vino in tudi vodo v kelih, pri čemur molijo kratko molitev.
8) Muldonatus De caeromoniis Missae pag. 119 izraža se v smislu, da pri prefaciji, torej pri „Sursum corda" pričenja šele prava inašna daritev ; kar se je vršilo poprej, da je poštevati ali k maši katehumenov ali jedino pripravljenjem, kolikor spada k maši vernikov.
3) Na latinskem jeziku bi se kazala prefacija liturgije apostolskih konstitucij v taki obliki: a) Sursuin mentem ali animos. Habcmus ad Dominům, b) Gratias agamus Domino. Dignum et
iustum est. c. Vere dignum et iustum est, na kar sledi gregorijansko okrajšanje. Potem pa sledi : Sanctus, Sanctus, Sanctus Dominus Sabaoth, pleni sunt coeli et terra Gloria eius (Jes. VI. 3). Bene-dictus in saecula. Amen. Pač je bil Gregor Veliki, ki je namesto izraza ,.Benedictus in saecula. Amen." postavil tukaj do cela prikladne besede svetega pisma novega zakona (Matth. XXI.: 9) „Benedictus, qui venit in nomine Domini, Hosarna in eicel-sis", kakor sta storila tudi Bazilij in za njim Hrizostom v svojih liturgijah.
,0) Ta del obíeza, kakor se vidi, tudi kratko zgodovino v starem zakonu izvoljenega hebrejskega naroda, katera je utegnila neprijetna biti iz poganstva spreobrnenim kristijanom, sosebno pa Rimljanom.
") Muratori Liturg. Rom. pag. 65—69.
") Se le v poznejši dobi je skušala večina cerkva, pri katerih se je uvedel gregorijanski sakramentar, pridržati tudi svoje poprejšnje prelacije, iz česar je sledilo premnogo prefacij, katere so se v XI. in XII. stoletju udomačile celó v rimski cerkvi. No v rimskih misalih, pisanih koncem XII. in XIII. stoletja se nahaja jedino še devet prefacij, katere je določil papež Pelagius II. (578- 590), in je tem prefacijam pozneje priložil še jedno papež Urban II. (1088—1099) in Concilio PJacentino de B. M. Virgine, takó da se rabi dandanes poleg običajno rabljene gregoriianske še deset prefacij, sosebno : de Nativitate, de Epiphania, de Qua-dragesima, de Cruce, de Paschate, de Ascensione, de Pentecoste, de Trinitate, de Apostolis, de B. Virgine.
Два богача.
(Изт. И. C. Туреневшт, „Senilia". Переводх M. A. Ламурскаго).
Prevod.
Kedar pri meni poveličuje bogatina Rotschilda, kateri iz gro-madnih svojih dohodov podeljuje cele tisoče na vzgojevanje otrok, na lečenje bolnih, na preskrbo-vanje starih — to jaz hvalim in umi 1 jam se.
No, in hvalé in umiljáje se, ne inogo jaz ne vspomniti o nekej ubogej kmeškej družini, prijemšej siroto - sorodnicó v podrti svoj domec. —
—	Vzememo mi Katico, — govorila baba, — poslednji naši groši na njó pojdó, — ne na kaj bode soli dobiti, močnik poso-liti . . .
—	A mi ga . . (jedli bomo) tudi neosoljenega, — odgovoril je kmetič, nje mož.
Daleč je še Rotschildu do tega kmetiča!
Prepis.
Кедар npn мен!; поведичуљ богатина Ротшилда, катернн из гро-мадних своих доходов подЉише дћле тисљча на взгскванве отрок, на л-ћченве болнмх, на прескрбо ванБе старих, — то нз хвалим ин умилам са.
Но, ин хвалм ин ушшпл СА, не жогл лз не всномипти o н£кен убогеи кмешкеп дружшгћ, нрнжмшеи сиротл-еородницљ в подртни cboií домец.
—	Уземемо мн Катицљ, — говорпла баба — послкднви нагаи гроши на н№ поидљ, — не на кап бљде соли добитн, лљчнпк носо-литп . . .
—	A ми га . . (лдлн бљмо) туди несолБенега, — одговорпл н-кметпч, hia мљж.
Далеч ie ше Ротшплду до тега кметича!
Ламурскт
Подлинннкг.
Когда прц мн'ћ превознослтЂ богача Ротшилвда, которши изђ громадннхЂ свопхђ доходовђ уд'ћ-лаетв цклил тнслчп на взсштше дктеи, на лечете болвннхз., на при-sp'l;HÍe стармхт. — л хвалго и умилагосв.
Ho, и хвалл и умпллнсв, не могу л не вспојшитб об'1> одномђ убогомг крестванскомв семеиствк, принавшемЂ сироту-племаннцу bi. своп разоренвии домишко.
—	Возвлемг ми Катвку, — говорила баба — послкдше наши гронш на нее поидутт., — не на что будет'1> соли до6б!тб, иохлебку
. посолитб . . .
—	A мн се*. . и не соленуго, — отв-Јјтнлђ мужикх, ен мужгб.
Далеко Ротшплвду до зтого мужика!
Ne ž g i t e
Vsako kristijansko veroizpovedanje zaslužuje s strani vsakega kristijana globoko uvaženje uže zato, ker je kristijansko, t. j. osnovano na učenju Spasitelja našega Krista. Vsako kristijansko veroizpovedanje osnovano je na Evangeliju ljubezni, ljubezni k Bogu in k bližnjemu. V teku stoletij pojavila so se v Cerkvi Kristovej razna učenja, ne soglasna z duhom istine „soborne apostolske Cerkve". Javile so se razne sekte, javili se heretiki in shismatiki; no naj bi to ali ono učenje tudi odvrgalo ali odmetalo kateri si bodi dogmat soborne apostolske cerkve ali celó nekoliko dogmatov, vendar vsaka sekta, vsako veroizpovedanje, ki je izšlo iz prvonačelne Cerkve, ima v svojej osnovi Evangelije. Vsakdo je preverjen, da je njega veroizpovedanje jedino pravo a'i vsaj, da je ravno tako pravo, kakor vsako drugo, ali drugače, da „jeder kann nach seiner Fafon selig werden". To poslednje mnenje uže nekoliko diši po religijoznem indife-rentizmu. No doslej ni še nihče nikoli in nikjer ne videl in ne čital in ne slišal, da bi posledovatelj jednega kristijan-skega veroizpovedanja vsíyj nalahko, kamo-li gromoglasno obvinjal (obdol/eval) drugo veroizpovedanje, da to veroizpovedanje kristijansko dela kak narod servilnim, nestrpnim in — čujte — krvoločnim!
Ta tezis je med drugimi nabil na vrata svoje „goriške cerkve* novodobni slovenski Luther, tudi, kakor óni njegov prototip, doktor bogoslovja, po uličnem Anton Mahnič.*)
To veroizpovedanje, ki dela človeka „servilnim, nestrpnim in krvoločnim* je p r a v o s 1 a v j e ! Ker rimska cerkev s praveslavjem stoji le v s h i s m i, to je, ker se ona razhaja ž njim le v malenkostih in le v jednem dogmatu, o proizhajanju sv. Duha, ker tudi rimska cerkev vse rede svečenstva in vse obrede pravoslavja pošteva za kanonične, tako da sam rimski papež vabi na koncilje tudi pravoslavne episkope z nagovorom „dilecti fratres", — iz tega vsega je vidno, da rimski katolicizem razhaja se s pravoslavjem bistveno jedino v jednej točki: v priznanju supremata rimskega episkopa. Dá! rečem še jasneje: v naročju same rimske cerkve je nekaj milijonov posledovalcev grškega obreda, kateri se sami zovejo pravoslavni, katere pa oficijalno in po latini zovejo za unijate. No pri liturgiji slišite besedo „pravoslavni", v prepovedih obračajo se svečeniki k svojim slušateljem s slovi: „ Pravoslavnije kristijane*. Prvi pogled v zgodovino dokaže nam, da tem bivšim shismatikom ostavil je Kini njih simbol vere brez „fllioque" in njih bradate in oženjene pope in vse obrede vstočne cerkve, samo da bi priznali supremat. Zgodovina nas tudi uči, da so najboljši in najučenejši rimsko-
*) Glej „Rimski Katolik« III. zvezek. 1892. str. 179, kjer si je postavil dr. Mahnič zares stalen temen spomenik kot kristijan, rimski katolik, rimsko-katoliški svečenik, slovenski pisatelj in kot Slovan.	Op. ured.
mostov!
katoliški bogoslovci vselej spoštljivo govorili o vstočnej cerkvi in vselej iskali zopetnega zjedinjenja z njo. In morda ravno zato, ker ima samega sebe tudi za najboljšega in najučenej-šega rimsko-katoliškega bogoslova, je tudi naš dr. Mahnič pred tremi leti iztuhtal neko molitev, ki bi imela privesti pravoslavne v naročje rimske cerkve. No, ker ne vidimo doslej nobenih, celo posamičnih slučajev takega zjedinjenja, soditi moramo, da je dr. Mahnič samo tiskal to svojo mo-litvo, Boga pa ali Bogorodice z njo ni nadlegoval nikdar, dobro vedoč, da prihajaje iz njegovih ust, do nebes ne dojde nikdar.
Ker ima torej rimska cerkev cele milijone ravno takih pravoslavnih, kakor so Rusi, z jedino raznico, da Rusi ne priznavajo supremata rimskega episkopa, udaril je goreči in vedno kipeči goriški doktor bogoslovja po svojej vlastnej rimsko-katoliškej cerkvi in je torej v svojej okornosti zelo podoben mlatiču, ki zamahne cepcem, ali namestu po snopu udari po svojej nesrečnej butici. Kajti ako supremat sam dela človeka tako „milim, pohlevnim in rahlim," kakor govori o sebi dr. Mahnič, morajo protestanti s svojimi tremi sakramenti, s svojimi brezštevilnimi sektami in herezijami biti tem bolj servilni, nestrpni in krvoločni; ravno tako tudi „visoka episkopalna cerkev" anglikanska, kateri vsi papeža mnogo manj, nego Rusi, ali, bolje rečeno, čisto nič ne priznavajo, v tem ko ga pravoslavni imajo vsaj za svojega patrijarha, no „odpadšega" od pravoslavja. In vendar dr. Mahnič na vsakem koraku, kakor stara deva, koketniča z luteráni vseh kalibrov in celó z Židovi, kakor on in njega adepti v teka poslednjih let tako često (pogostoma) dokazujejo dokumentalno.
Drugi tezis goriškega laži-proroka je: da pravoslavje zatira in zadušuje v največem slovanskem narodu vsak indi-viduvalen pojav vsled cezaropapizma svojega.*) O ce-zaropapizmu zdolej; kar pa se dostaje zatiranja vsakega in-dividuvalnega pojava, naj bi ta konfuzni doktor ne bil o nas tako slabega mnenja, češ, da smo v kratkih petih letih pozabili dokument, ki je ne le nam posvetnjakom, nego celo duhove nstvu pod ugrozo kanonične kazni prepovedal vsako besedico iu vsako osobno mnenje v zadevah cerkve, katere členi smo, in nizvěl (privedel) nas na stopinjo glupih in topoumnih ovac, dá, celo niže, kajti ovce smejo vsaj blejati, mi pa celó zvoka ne smemo dati od sebe, češ, molčite, cerkev smo mi štirje, vi pa ste le „misera contribuens plebs".
V pravoslavnej cerkvi ima vsak njen člen svoj glas, kateri sme povzdigovati smelo. Ako se moti, poučé ga razni doktorji bogoslovja ali drugi na to učeni možje.
Goriški doktor je morda kdaj kaj slišal o slavnem Levu Tolstem, kateri je v svojih filozofskih in bogoslovskih spisih objavil mnogo krivih naukov v zadevah vere. Cela
Glej 1. c. „Bimsk. Kat." Op. ur.
vrsta učenih bogosloveev, v njih glavi (Da čelu) sam pokojni Nikanor, episkop hersonski, oborožili so nanj in ga pobijali in še pobijajo v raznih bogoslovskih časnikih. No nikomur iz svečenikov ali episkopov. še nobenej instanciji ni svetske ni duhovne ob asti ni prišlo doslej v glavo klicati na tega „krivoverca" grom in strele nebesne ali pošiljati k njemu policijo in žandarme in vohune vseh porod, kakor dela s svojimi protivniki družba dr. Mahniča. Tolstoj je sin pravoslavne cerkve; ako se moti, uči ga, opominjaj ga, privedi ga na pot istine. Ako pa na srce človeka ne dejstvuje slovo istine, bodo še manj dejstvovale razne kazni, razne nizke grdobije in razni dokumenti, ki oznanjajo „urbi et urbi", da ta in ta je proklet. Časi takih mer so minuli za vselej, in kdor jih hoče ponavljati, podoben je mužiku, ki je sekal vejo. na katerej je sedel.
Servilnosti v pravoslavju ne vidimo; tudi ne v rimsko-katoliškej cerkvi; duh Evangelija je proti servilnosti, kajti Spasitelj je prišel na svet osvobodit vse bez različja in zravnat raba z gospodom. Pač pa vidimo najnedostojnejšo er cilnost in željo, dopadati se in služiti tako ali inače (dru gače) onim, ki imajo večo ali manjšo oblast, zopet ravno pri dr. Mahniču in njegovih trabantih. V tej servilnosti ti ljudje dokazujejo, da v človeku, v svojem bližnjem ne priznajo nobenega človeškega dostojanstva. Ti ljudje pri-nadležé (spadajo) k vrsti onih, katere i prijatelji i sovražniki prezirajo jednako globoko. Rabska duša — ali si morete predstaviti kaj bolj gnjusnega in bolj odvratiteljnega (odvračilnega) ?! In komu se oni doslej niso še prilizovali? Komu, od katerega čakajo vsaj najmanjšega dobička in naj-pičlejše koristi, niso gledali s fizijonomijo, „wie er sich rauspert, wie er spuckt?
O nestrpnosti, morem reči le to, da Ivana Husa niso pekli na počasnem ognju pravoslavni; znameniti slepi duševno in telesno Peter Arbuez tudi ni bil člen vstočne cerkve. Grmade, inkvizicije in znamenite dragonade ne stojé v cerkvenej zgodovini Eusije, in „Te Deum" po klanju in mesarjenju v Jernejovo noč pel se je na latinske m jeziku. Ali ni taka?
Ako je Rusija imela pravico, iti z mečem nad madjarske buntarje in razbiti jih pri Vilagosu, upam, da se jej ne more šteti v greh, ako je kaznovala svoje lastne buntarje Poljake v 1863. 1. Ravno tako je postopala katoliška Avstrija s svojimi katoliškimi buntarji v 1. 1848. in 1849. leta in pozneje v 1869. v Boki kotorskej. Ona je na to imela polno pravico, in le človek, katerega možgani so se skisali popolnoma, mogel bi reči, da je država kaznovala katoličane ali pravoslavne kot take Ona bi postopala ravno tako, da so ti buntarji luteráni, kalvinisti ali Židovi. Bunti niso reli-gijozne vojske, nego na rušenje državnega reda. Ob času poljskega bunta bili so Poljaki Ruse izza ogla, ali ne zato, ker so pravoslavni, nego zato, ker so jim vzeli svobodo. Rusi pa so kaznovali ne le Poljake katoličane, no
ravno tako i Poljake Židove, in vendar nikomur doslej ni prišlo v glavo tvrditi, da so vešali Židove kot Židove.
Vsaka država ima čuvstvo samoohrane, čuvstvo, katero dopušča popo noma krščanska morala, kakor za posamičnega človeka, tako tudi za celo občestvo ljudij, to je, za državo ali za narod.
No tu se samo po sebi vriva vprašanje, ali ima sploh pravico govoriti o krvoločnosti človek, kateri je pred nekaj leti v ravno tem svojem glasilu jadikoval, da nima take oblasti, kakor bi si jo želel; češ, ko bi on mogel, pořezal bi vsem ženskam jezike in zazidal bi jih v četiri stene in zakoval bi jih, da bi se ganiti ne mogle. In te ženske, vse brez izključenja, se pač nikoli niso buntale proti sveti osobi goriškega kalifa. Od kod in na kakej osnovi se je torej mogla izcimiti v njegovi nesrečnej glavici iskrena želja, nakloniti vsem slovenskim ženskam grenko osodo nesrečne Barbare Ubrik ? In ako so se, česar ne znamo, ženske za to ali za drugo buntale, kriv je temu gotovo on sam; Rusija pa Poljakov ni silila vstajati na njo. Ko je Rusija mirila Poljake, ravnala je ravno tako, kakor ko je mirila Madjare: vešala je in streljala, kakor so sami buntarji vešali in streljali. Krvoločnosti pa ni bilo ua nobenej strani, niti rezanja jezikov niti zazidavanja. Na to ima patent na vso Evropo izključiteljno le dr. Mahnič. Ostaje nam le želeti, da bi bil vselej brez vsake oblasti, sicer : oj! oj!
„Mili, pohlevni in rahli" dr. Mahnič kot katolik par excellence, ohranil je torej kot nepravoslavni „najlepšo, naj-plemenitejšo lastnost slovansko!" Ako sledimo za njegovo logiko, katera je ta lastnost?
Ako vidimo popolno konfuznost našega goriškega prijatelja v znanjih bogoslovskih, pač nimamo pravice zahtevati od njega znanja zgodovine in politiške geografije, kajti v njih si učenega naslova doktorja ni zaslužil.
Mož piše, da je pravoslavje „ločilo Slovane in odtujilo jih od (sic!) zapada iu njegove omike in zasejalo mej nje seme čedaljnega (sic!) razcepljenja!" Iz teh besed more se logično zaključiti, da so vsi Slovani pravoslavni, da so se vsi ločili in odtujili od zapada in njegove omike, in da je Rusija izmislila si znani deviz „divide . . .•', da bi te Slovane razcepila čedalje bolj. Dr. Mahnič; ki je s svojo stranko razbil Slovence na kakih deset strank in podstrank, stoji torej brezdvomno v službi Rusije in pravoslavja, ker neprenehoma „loči in cepi". Po njegovi tvrditvi je Rusija vstvarila slovensko klerikalce z raznimi sektami (Mahnič, Kalan, Kljun itd.) in narodno - naprednjake in cirilometodi-jevec; Rusija je Čehe razcepila na Staro- in Mladočehe, Hrvate na narodno stranko in stranko prava, Srbe na radikale in liberale itd. Ni torej čuda, da jo dr. Mahnič vidi neprenehoma pred očmi, kakor človek v „delirium tremens" razne škrateljce.
Kar pa se dostaje posebe cesaropapizma, to pač prvi pogled v zgodovino dokazuje, da naslov „glavarja Cerkve"
nosil je le slaboumni car Pavel 1., katerega so bistroumni in prekanjeni jezuviti zapleli v svoje mreže. Ko pa se jim ni posrečilo, zagrobartati pri pomoči carja v roke rusko cerkev, razprostranili so sluh, ki se doslej drži v plitvih glavah, da v ruskej cerkvi je car — papež.
Izvestno je, da so papeži sami, v interesu cerkve in svoje oblasti, od nekdaj zaključali z raznimi vladarji kon-kordate, kateri so dajali tem vladarjem pravico imenovati episkope in tako imeti vpliv na cerkvene zadeve. Tako pravico ima, med drugimi, celó prezident francoske republike po konkordatih sv. stolice s Francijo, in Curnot izbira si episkope sam, da si on celó — k r š č e n ni! V Rusiji pa sv. sinod predstavlja carju na prazne stolice po tri kandidate, iz katerih on po jednega izbira in potrjuje.
Cesaropapizma je torej v Rusiji manj, nego v katerej si bodi drugi državi. Ni slučaja, da bi cerkvena oblast v Rusiji po volji carja ukrenila kaj proti kanoničnim posta-novljenjem, kar pa se je često slučalo v drugih državah
Saj vidimo, da se v ugodu državi v jednej dajo nove privilegije, v drugej pa prezirajo stare.
Ruske dobro poučene gazete objavljajo, da od sogla-šenja med sv. stolico in ruskim praviteljstvom ni daleč. Zbližanje modrega Leva XIII. s Francijo, zaveznico Rusije daje nam opravičeno upanje, da se izpolni goreča želja vsakega Rusa; da bode skoro Rusija imela v Vatikanu svojega posla, sv. stolica pa v Petrogradu svojega nuncija. Pojav-ljenje nuncija v severnej stolici bode označala (pomtnjala),
da Rusija priznaje nesporne pravice sv. stolice na usurpa-torski ugrabljeno jej cerkveno državo. Francija prisojedini se brez dvoma k Rusi i v tem vprašanju; priznanje francoske republike mora dati poguma italijansk m republikancem, in kdo ve, ali ne uvidimo kmalu druge trojne zveze: Francija. Rusija, Vatikan. Da bode imela ta zveza na svojej strani polovino Nemčije, to dokazujejo resolucije nedavnega shoda katolikov v Fuldi. Така zaveza gotovo prisili tudi latiniza-torje obrniti oje svojega voza nazaj; in ako so fanatišk francoski episkopi naposled vendar po sovetu in po povelju glavarja Rimske cerkve srečavali nedavno prezidenta Carnota na njegovem potovauju in mu izjavljali pokornost zakonom republike, bode bolj kot gotovo tudi naš dr. Malmič, ako ne danes, to jutri iz Savla — Pavel. Vse na svetu se dandanes spreminja jako skoro (naglo). Kdo bi bil pred četirimi leti dopustil misel, da Bismarck more pasti ? In sedaj — kdo je on ? Kandidat na zatožno klop ! A nekdaj je on dajal instrukcije glede cirilo-metodijevske cerkve. Pri pomoči slovenskih latinizatorjev seznanil je Nemce z našo deželo, o katerej se jim dotlej celó sanjalo ni. Njegova nedavno vsemogočna roka napisala je njegovim pomočnikom med Slovenci fatalno „mane, thekel, uffersin."
O tem naj bi oni dobro pomislili! Plavati proti vodi Je opasno. Sicer pa so oni privajeni, sukati plašč po vetru in združujejo v sebi redno lastnost „služiti ob jednem i Bogu i mamonu".	ВоШџ.
Ruske dr
15. junija tekočega leta minulo je 15 let, kar je Petrograjska mestna uprava prevzela od vlade 16 narodnih učilišč v svoje vedenje. S tega časa je število narodnih učilišč narastlo do 281, med kojimi je 153 moških, 126 pa ženskih. Kar se dostaje njih higiene, moramo priznati jih za izvrstne, celo za zgledno. Učiteljska plača se je povečala od 14 rub. 30 kop. na mesec do 50 rub. Veči del teh učilišč ima svoje knjižnice. Najubožniši učenci i učenke dobivajo pri učiliščih malico na mestni račuu, na katero potrebnost mesto vsako leto trati okolo 5000 rub. V teku 15 let završilo je učenje v teh učiliščih 17.887 otrOk obojega spola. Splošno število učencev i učenk se je za ta obrok pomnožilo od 899 do 13.750 duš, a število okončivših tečuj povečalo se je od 88 do 2482 dec. Vse te šole stale so mesto tekočega leta 613.000 rub. Upravlja s šolami poseben mesten odbor pod predsedstvom g. Stasjuleviča, znamenitega, a po mojem, če bo vam všečno, (soglašamo z Vami. Op. ured.) razvpitega urednika „Vést. Evropy", jedinega, še nekoliko mcrodavnega slovesno politiškega glasila umirajočih zapaduikov, to se pravi zamejnih, naj bolj nemških liberalcev na ruskih tleh, kar pa pomeni samo to, da si je zapadni liberalizem v Petrogradu zvil najbolj toplo gnezdo, da severna stolica polagoma koraka za vso Rusijo, če ima to predsedstvo kako politiško podstavo ; ali verojetno je, da lične (osebne) zasluge za narodno naobr.iženje uže pobelevšega pobornika zapadne kulture v tej reči ni najmanjši ekvivalent. Vsako učilišče ima 3 razrede, iz kojih se najmlajši uči samo 1 tretjino leta z učiteljico, a 2 bolj
0	b t i n i c e.
C'L Mipy no Hiinct, голому рубата.
stara razreda učita se 2 tretjinki leta z učiteljem. Tak usus seveda nauke oslablja, zakaj pa da ga mestni očetje trpé še doslej, mi ni znano. Morebiti, da jim nedostajc sredstev, v Moskvi pa so vse narodne šole uže davno jednorazredne. Celo Odesa je v tem pogledu okrilila Petrograd; kajti tudi tam so narodna učilišča le dvoraz-rtdna. Nedeljskih šol je v Petrogradu samo 8, med njimi 6 moških
1	2 ženski. Tip teh šol so uvedli še le leta 1879., a število njih je do danes ostalo isto. Nede jske šole so prav za prav šole za delavske ot oke z večernimi učnimi urami; v Petrogradu pa ste taki šoli doslej še samo 2, ali tudi ti 2 vzdržuje tehniško društvo. Mestnih ministerskih učilišč pa je v Petrogradu 7, med njimi je 5 moških, 2 pa ženski. Iz 15 887 učencev i učenk, okončivših mestne narodne šole, moglo je uadaljevati svoje uaobraženje v ministerskih mestnih šolah le 4000 glav.
Sploh pa so nedeljske šole v Rusiji uvedli še le v 60ih letih tega stoletja. Očka jim je Platar. Vasiljevič Pavlov, dobro znani profesor zgodovine v Petrograjski univerzi. Ta zasluženi mož-učenjak je nedavno praznoval 501etnico svoje učene i sploh knjižne delavnosti. G. Pavlov bil jc pred 30 leti še v Kijevu, a popečitelj Ki-jevskega šolskega okraja bil je tedaj slavno znani Nikolaj Ivanovič Pirogov, koji je po svoji smrti skoro zavzel med ruskimi vrači i ruskimi pedagogi prvo mesto; to mesto zavzema še do naših dnij O poslednjem je nedavno g. Pavlov priobčil reportéru „St. Peterb. Gaz." naslednji anekdot : „Jaz sam sem se odpravil, pripove-
duje g. Pavlov radovednemu novinarju, na Podolje*), da bi obiskal svoje prvorojeno de tire — nedeljsko šolo katero se mi je posrečilo urediti posle nemalih sitnostij i trudov. Med množico zamazanih i zakrpanih piiglovcev našel sem učitelja, kateri je usmehljaje se, besedoval s svojimi poslušalci. Ta učitelj je bil moj nnjviši mestni (tamošnji) načelnik, popčitelj Kijevskega šolskega okraja. N. J. ťirogov „Asi, зхо-Вш, Николан Ивановита," oprostíte me, pri takem učitelju mojega nadzora pač ne bo treba . . „Hítí, hítl, Платонг ВасилвешгчЂ ."' odgovoril mi je preživo i pregorcče g. popečitelj, hodite nadzirat, kakor ste hodili doslej ; kajti jaz vedno dvomim gledé svoje nove delavnosti, vedno se mi dozdeva, da česa ne delam tako. kakor bi mi bilo delati. Vaši soveti mi bodo pri mojem delu zlata vredni". Ta historično-resnična scenka napominja nam prizore iz življenja največih pedagogov, kakor na pr. J. A. Komenskega i dr.; i res je, da Rusi g. Pirogova prispodabljajo češkemu velikanu-pedngogu i delajo to menda po pravici.
Božidar Tvorcev.
Izdelan je nov ustav za ruska mesta. Naj znam enitiše črte njegove so te-le: Vladin nadzor je pojačan, razširjeno je sodelovanje gubernske -uprave v delih mestne samouprave. Vzajemni odnošnj mest in vladinih organov je točno obznačen zakonom. Izvršujoče delovanje mestnih uprav in denarno računovodstvo je urejeno. S tem se najbolj razlikuje nov ustav od prejšnjega ustava
*) Tako se zove stari Kijev, nižná polovina vsega sedanjega Kijeva, razprostrša se pod gorami vdol pobrežja Dnjepra.
Idern.
od 1. 1870. Ta novi ustav napisan je v duhu večine zapadnoevrop-skih mestnih ustavov, kakor so se uvajali uže v prvi polovici našega stoletja.
(12) 25. julija t. 1. praznovala se je sosebno v Moskvi stoletnica pisatelja kn. P. A. Vjazeuiskega. Odlikoval se je v kritiki na pr. del Von-Wizina, katero jako hvalijo. Mnoge njegove pesmi so polne lepih, vzvišenih mislij, lehke in elegantne, ter jih štejejo med bisere ruskega pesništva, za to jih večkrat nahajamo v raznih hrestoinatijah. Zanimivi so sosebno njegovi spomini: „Старан за-писнап книжка." Pisateljeval je z mnogimi velikimi pisatelji; taki so bili: Puškin, Žukovskij, Karamzin, Gogolj. Nježno je skrbel za druge pisatelje na pr.: za Baratinskega, Kolcova in Ščerbino.
Zakon od 14. marca 1887. 1. prepoveduje vsem inostranim podložnikom kupovanje zemljišč v 20 mejnih in z mejnimi sosednih gubernijah, se ve da na zapadu. Sedaj se čujejo glasovi, da bi razširili to prepoved tudi na inostrance v obče, če so tudi postali ruskimi podložniki. To se je uže zgodilo gledé takih inostrancev v Volynski guberniji. Drug zakon od 15. julija 1888. tiče se vstroj-stva življenja inostranskih naseljencev. Po tem zakonu morajo se vsi inostrani naseljenci v Kijevski, Volynski in podoljski guberniji pripisati k mestnim kmetskim in meščanskim občinam. S tem so hoteli zliti inostrane naseljence z ruskim prebivalstvom, ali namena niso dosegli. Za to zahtevajo neki časniki, da se mejno gubernije v obče očistijo od inostranih naseljencev, ter da se razširi na nje zakon od 14. marca 1892 , kateri ne dopušča inostranim naseljencem, naj so inostrani podložniki ali pa ruski, kupovanja, najema, in v obče rabe zemljišč v Volynski guberniji.	C.

Ogled po slovanskem svetu.
a) slovenske dežele :
Prvi slovenski katoliški shod v Ljubljani se je vršil 29., 30. in 31. avgusta. Udeležilo se ga je blizo 500 duhovnikov, največ s Kranjskega, in vsega občinstva moškega in ženskega okolo 1500—1800. Poročila o številu se ne vjemajo. Slovenskih zastopnikov, z majhno izjemo, ni bilo prisotnih, in tudi posvetnega razumništva razmerno le malo.
Volila so se načelništva 6 odsekov, namreč: šolski odsek, odsek za krščansko vedo in umetnost, za socijalne reči, za katoliško življenje, za tisk in za katoliško narodno organizacijo. V načelništvo so bili voljeni predsednikom: drž. posl. Fr. Povše; za podpredsednike: dr. Sernec, Gr. Einspinler, dr. Mahnič: za tajnike: dr. Lipold, M. Šervicelj, drž. posl. Pr. Kobič in Jos. Kompare; za zapisnikarje: M. Matek, Iv. Slavec, Fr. Treiber, K. Silvester. V stalno komisijo za II. slov. kat. shod pa so bili izvoljeni: dr. A. Če-bašek, O. Detela, Gr. Einspieler, dr. Ant. Gregorčič, dr. V. Gregorič, Jurij Jan, And. Kalan, K. Klun, Jos Kompare, dr. I. Križanič, ďr. I. Lipold, dr. Ant. Mahnič, Fr. Muri, Fr. Ogradi, dr. I. Papež, dr. Jos. Pavlica, Fr. Povše, L. Ravnikar Fr R.obič, dr. I. Sernec, M. Sila Jos. oiška, dr. 1. Šnšteršič in Fr. Treiker.
Predsednik osnovalnemu odboru dr. And. Čebašek je odgovoril 29. avg. zvečer udeležnike shoda ; glavni poročevalec dr. Iv. Šušteršič pa je prečital svoje poročilo o delovanju osnovalnega odbora.
Prvi slovesni shod je bil 30. avg. zvečer. Prisotna sta bila knezoškof Ljubljanski dr. Misija in knezoškof Mariborski dr. Napotnik; došel je tudi dež. predsednik bar. Winkler. Knezoškof dr. Misija je govoril o narodnostni ideji, knezoškof dr. Napotaik pa o trdni zaslombi, ki jo je imel slovenski
narod v katoliški cerkvi. 31. avg. sta bila 2 slovesna shoda. Dopoludne so govorili kanonik dr. I. Križanič o veri in narodnosti, kanonik Klun pa o verski šoli; župnik Gr. Einspieler o verski in narodni šoli za koroške Slovence; prof. dr. Mahnič o veri in znanosti; kanonik I. Flis o krščanski umetnosti, zlasti v Slovencih. Popoludne g. vikar A. Kalan o socijalnem, vodja Fr. Povše o agrarnem vprašanju, prof. dr. Pavlica o katoliškem življenju; zdravnik dr. Gregorič in župnik Sila o časnikarstvn, dr. Šušteršič o kat. narodni organizaciji. Dopoludne je knezoškof dr. Misija govoril še v stolni cerkvi.
Debate so bile v raznih odsekih ; najbolj je razburila debata v odseku za šolo, kjer je moral arhivar in kurat g. Koblar braniti vodstvo in družbo sv. Cirila in Metoda proti napadom od strani dr. Pavlice in pritrjevanja dr. Šušteršiča. Dr. Pavlica je rekel, da za farne poddružnice sv. Cirila in Metoda, katere so se nasovetovale, je treba naklonjenosti naših vladik. Ti pa da ne morejo biti sedaj za družbo sv. Cirila in Metoda, kajti pri njih da vlada neka antipatija proti družbi. Temu ni čuda. Saj se je plesalo pri neki veselici poddružnice sv. Cirila in Metoda po polunoči, in drugi dan, v zapovedan cerkveni post, uživala so se mestna jedila. Gosp. Koblar poudarja nato, da družba sv. Cirila in Metoda stoji na katoliški podstavi. Če se črtež prestopi tu i tam, temu ni krivo društvo. Saj ima tudi cerkev ude, ki nam pravim katolikom niso všeč. Ako niso Vam sedanji govorniki po godu, izvolite druge. A vendar mislim, da sedanji odbor ni tako slab. Predsednik je vse; časti vreden duhovnik, tajnik isto tako odličen duhovnik. Če je kaka napaka, no, naj se odpravi, a neizruvajte z ljuliko tudi pšenice. 9000 udov vendar ne boste hoteli obsoditi, da ne vedo, kaj delajo, ti
uže dobro vedo, kaj delajo. „Slov. Narod", po katerem poročamo, ima v oklepu na to naslednje besede: „Ponovljeni smeh in krohotanje, ki neče ponehati. Predsednik v jedno mer zvoni in kliče, naj bode mir, a še le čez par minut po -leže se turbulentno vpitje. Predsednik Klun: „Jaz prosim zborovalce, naj na tak način ne motijo govornika, saj bode vsakomur prilika, pošteno mu odgovarjati". Na to nadaljuje g. Koblar: Družba sv. Cirila in Metoda je po pravilih dobra družba (Klici sedaj ne!), zatorej krepko podpiram nasvet pripravljalnega odbora, da se toplo priporoča ta družba!"
Omenimo še, da niso hoteli sprejeti g. Luka Svetca za govornika o družbi sv. Cirila in Metoda, in sicer, kakor konstatuje sam, zaradi tega ne, ker je trdil, da je treba dandanes poštevati v evropski politiki narodnost, kateri se uklanja vse. Svetec ni hotel reči s tem drugega nič, kakor da rešitev narodnega vprašanja je tudi za Slovence najnujnejša.
S postopanjem proti družbi sv. Cirila in Metoda a'i, kakor pravijo, proti njenemu sedanjemu vodstvu, so se najbolje označili duševni očetje slovenskega katoliškega shoda, in ko bi bilo isto vodstvo v angeljskih rokah, naklonjenosti bi si družba ne bila pridobila od te strani. Punctum! O vsem drugem, kar je važnega za narod in zanimivega za naše či-tatelje, bomo poročali v bodoče, in to tem bolj, ko se ni objavilo še vse, kar se je govorilo. Sreča, da ima narod še zagovornikov, in da tudi večina duhovščine ni v tem taboru, v kateri bi jo radi spravili po dovolj dokumentovnem tiru. Slava borilcein poštenjakom!
„Slovensko društvo štajersko" je imelo 21. avg. v Celju svoj občni zbor, ki je sklenil jednoglasno 5 resolucij. V I. resoluciji se poudarja, da Slovenci ne zatirajo Nemcev, ako zahtevajo uradnikov profesorjev itd., zmožnih slovenščine, zato da se je nadejati, da ne hode vlada poslušala neosno-vanih pritožeb od strani raznih mest, trgov in občin, kjer imajo Nemci oblast v rokah, temveč da se bode vlada držala strogo zakonov ter jih zvesto izvrševala. II. resolucija, predlagana tudi po društvu, se glasi:
II.	Obžalujemo narodni prepir med kranjskimi Slovenci kot zelo nepotreben, po sovražnikih Slovencev tje zanesen in neten, ter izražamo glede na položaj najiskrenejšo željo, da se zopet porazumejo in spravijo v bratski ljubezni, sebi in -nam v največo korist, ali o nasprotstvih vsaj razpravljajo le stvarno, vselej dostojno in brez sovraštva med seboj.
Državni poslanec gospod dr. L. Gregorec nasvetoval je resolucijo:
III.	Izrekamo ganenega srca društvom: sv. Mohorja, sv. Cirila in Metoda, Matice Slovenske, zlasti pa še „Pevskemu slovenskemu društvu" v Ptuju in vsem Sokolskim društvom za njihovo vspešno in sijajno delovanje svoje naj-iskrenejše priznanje in domoljubno zahvalo.
Deželni poslanec g. dr. Sernec nasovetoval .je resolucijo:
IV.	Obžalujemo, da se z vladino podporo snujejo čisto nemške šole v malih, večinoma slovenskih mestih in trgih na Slovenskem Štajerskem, pa tudi tam, kder so kakšne fužine, ker v vseh teh šolah je ogromna večina učencev slovenska, in bi ne mogle dosezati ljudskim šolam postavno določenega smotra, temveč širile bi le nevoljo in prepir tudi v krajih, do sedaj mirnih, dočim sedanje šole določenim namenom tam vsaj deloma ustrezajo.
Gosp. dr. L. Filipič, odvetnik v Celju, nasovetoval je resolucijo :
V.	Izražamo naposled željo, naj državni slovenski poslanci, brž ko se to pokaže umestno, osnujejo poseben jugoslovanski klub.
Delalsko podporno društvo v Trstu je 4. sept. pričelo praznovanje 10 letnice blagoslovljenja svoje zastave s tem, da so šli delavci in delavke v velikem sprevodu pod svojo zastavo k svečani maši pri novem sv. Antonu. Na korti je krasno pelo Slovansko pevsko društvo slovensko mašo. Velika cerkev je bila natlačena, a mnogo ljudstva je gledalo sprevod, vrnivši se z zastavo v društveno poslopje, in spremljan z godbo veteransko. Po-poludanska veselica pa se je zastran protečga dežja odložila. Ob tej priliki pokazalo je jedno samo društvo, da v Trstu ni samo ital. živelj, kakor se opisuje na zunaj, in da „lingua del paese" se imenuje krivično samo italijanščina. S to lažjo se služi najmanj drž. interesom, in ravno državni organi bi niti dovoljevati ne smeli, da se ista laž ponavlja vsakdan po iredentovskih novinah, in se z isto lažjo kopičijo razne krivice na slovansko naseljeii.je.
Društvo sv. Cirila in Metoda v Ameriki je praznovalo 14. avg. tretjo obletnico svojega obstanka. Društvo, katero je imelo začetkom sedež v Toweru in poddruž-nico v Ely-ju, sestaje sedaj iz 2 društev, potem ko se je spremenila poddružnica v samostalno društvo. Obe prvi leti so obletnico praznovali v Toweru, letos pa skupno v Ely-ju (25 milj od Towera). Došli so pevci slovenski (5) od sv. Tomaža iz Merriam, in veselica je bila prav lepa, udeležili so se je tudi Angleži. Nemci, Švedi, Irci, ki so jako rado poslušali slovenske narodne pesmi. Tudi pri maši so peli slovenske pesmi; generalni vikar I. F. Buli in pa č. g. Bajec sta razlagala pomen teh društev, Towerskemu društvu je predsednik Štef. Pašič, podpredsednik Jak. Skala in tajnik J. Murnik. Društvo ima bolniški odbor in šteje 48 členov; ima tudi lastno hišo. „Amerikanski Slovenec" se širi med društveuiki in drugimi Slovenci. Vidi se, da so složni med seboj in se veselé skupnih shodov, na katerih se okrepljajo z govori in slovensko pesmijo.
„Amer. Siovenec" od 19. avg. je prav lepo opisal zgorej omenjeno veselico.
Družba sv. Cirila in Metoda dobiva novih prijateljev, odkar so takó neosnovano napadli njeno sedanje vzorno vodstvo. Kajti iz vseh pokrajin slovenskih se oglašajo rodoljubi s protesti proti tem krivičnim napadom, zajedno se razodeva v teh protestih priznanje vodstvu, potem specijalno izkušenemu in modremu slovenskemu prvoboritelju, v narodnem delu osivelemu Laki Svetcu, kakor tudi pogumnemu duhovniku Ko-blarju, ki je odločno zagovarjal vodstvo in družbo sv. Cirila in Metoda. Naj bi novo gibanje primerno pomnožilo pod-družnice tega našega šolskega društva; uaj bi zlasti tudi naše rodoljubke v povečanem obsegu posegnile vmes in takó vzdramile ves narod za sveto narodno delo, katero se naj-plemenitiše kaže v delovanju družbe sv. Cirila in Metoda. Mi se nadejamo, da lekcija, ki so jo dobili napadniki, ne ostane brez sadu; kajti narodne novine se postavljajo v največem soglasju po robu tem, ki so se predrznih na katoliškem shodu krivico delati narodnim svetinjam.
Kratek sestavek poduku in pravil o koleri je razposlalo c. kr. namestništvo na slovenskem jeziku in 1 izvod tudi našem listu.
Dr. Fr. Celestin, slovenski rojak, je umirovljen kot profesor velike gimnazije v Zagrebu, v tem ko utegne kot lektor še nadalje poučevati na hrvatskem vseučilišču. Nadejati se je, da ta naš učenjak in mi-slitelj bode mogel odslej več časa posvetiti pisatelje
vanja na korist Slovanstva. Slovencem pripomnimo, da je ta požrtvovalni rodoljub krepkega zdravja v najboljših moških letih.
b) Ostali slovanski svet.
Cesar ni šel v Galicijo, in tudi velike vojaške vaje so se skrčile letos v najože meje, in to naj bolj zaradi kolere, katera žuga sedaj tudi preko Nemčije v naše cesarstvo; Kajti v Hamburgu razsaja hudó in strašno, tu pa zopet zaradi velike nemarnosti mestne uprave, katera je pri največem blagostanju dopuščala po celo predmestja v največi nesnaž-nosti. V Veliki Nemčiji imajo povod, kakor se razkriva sedaj, dovolj pometati tudi pred svojim pragom, in ne samo vtikati se z neumestne kritiko v druge države.
Deželni zbori so se otvorili 9. t. m. Na Češkem je 11 poslancev iz velikega posestva odložilo svoje mandate. Nekateri so to storili zaradi zasebnih, tudi zdravstvenih vzrokov, drugi pa zastran politiške situvacije. Nemška levica snuje svoje nade nato, da bi utegnila vlada razpustiti češki dež. zbor in sestaviti tako večino, ki bi nadaljevala izvrše-nje Dunajskih punktacij. Ta levica, s Plenerjem na čelu, prezira prvotno stališče, s katerega je razglašala vlada in je tudi staročeška stranka udala se punktacijam, da bi Cehi in in Nemci prostovoljno in torej v soglasju sprejeli te punktacije in tako zares napravili mir med obema narodno-stima. Ako bi se sedaj vsiljevale ali uzakonile punktacije proti volji češkega naroda, bilo bi to proti prvotni ali vsaj razglašeni nameri pravega sporazumljenja in pomnjenja; bilo bi to vsi!jenje ali oktroa, kar bi ne moglo služiti ne narodnim ne državnim interesom. Čehi se zatorej tudi takega vsiljevanja ne boje, ker pravo bi bilo na njih strani, in pravo mora naposled zmagati v pravni državi. V ostalih dež. zborih s pomešanim naseljenjem bodo tudi sedaj kazali se narodnostni prepiri, ker dejanske ali umetne večine se vedejo po formalnem parlamentarizmu, v katerem vlada tudi pestno ali darvinistiško, ne pa ono pravo, katere ima svojo podstavo tam, od koder dobiva tudi vsa pozitivna morala svojo moč, namreč v popolni pravičnosti drugega k drugemu. Najlepša prilika bi bila v dež zborih proteste razglašati v smislu lo-čenja narodnostnih vprašanj iz dež. zborov, kjer se pri sedanji sestavi teh zastopov niti gmotna vprašanja ne rešujejo v smislu pravičnosti. Deželni zbori bi bili sposobni za pravično reševanje vsaj materijalnih interesov jedino tedaj, ko bi se jim odstranila i najmanjša oblast, vtikati se v narodnostna vprašanja. Deželni zbori, kakoršni so sedaj, morejo pravično in vspešno delovati jedino v nemešanih deželah, kakoršna je salzburška in gornjeavstiijska; povsod drugod, celo v Niži Avstriji, so ti zbori pri sedaj prevladajočem občem mišljenju krivični, čuditi se je slovanskim dež. poslancem, da tratijo čas in snujejo nade do boljšega s tem, da skušajo predlagati spremembo volilnih redov. Ne in ne! To ne vede do 'ciljev; bolje je osnovati proteste in zopet proteste proti fun-damental&o napačni zasnovi dež. zastopov, ki, kakor rečeno, so primerni jedino za nepomešane pokrajine.
Na Moravském prede staročeški stranki po glavi, kakó bi se ohranila; poprej je pobirala mrvice ; odslej, pravi njeno glasilo „Mor. Orlice", bode postopala odloč-niše. Odbiva od sebe pridevek „vladnosti", vendar hrepeni po starih zaveznikih desnice. flTo naše postopanje proti neprijaznim tokom politiškim pa se bode te-meljuo (podstatně) ločilo od postopanja mladočeškega. Mi pri svojih korakih na obrano narodnih prav ne bo-demo se postavljali zunaj države, niti ne operovali .urážením а dráželěním vznešené plavý státu, aniž konečně přirozené spojence sve budeme od sebe odpuzo-vati". Nasprotno z odločno in dostojno taktiko borno skrbeli zato, da bi z dosedanjimi, zavezniki odločujoče kroge preverili zopet o tem, da zahteva najlastnejši interes Avstrije, da njena vlada ne bi postopala hudó proti tožbam in pravom češkega, ampak z rednim i z v r š e n j e m narodne jednako-pravnosti in var o v a n j e m s a m o u pr a v e zemelj skrbela zato, da bi bila ta država trdnjava prave pravičnosti in jeduake ljubezni k vsem narodom".
Kakor se vidi, propadla je ta stranka na Moravském uže takó daleč, da ovaja mladočeško stranko z največo podlostjo in si hoče pomagati s tako nizkimi sredstvi. „Selské Listy", ki izhajajo v Olomucu, pa odgovarjajo na najnovejšo taktiko majajočih se staročeških oportunistov takó-le: „Stori prav, a ne boj se ne cesarja ne kralja. In naše češko državno pravo, od samega najjasnejšega vladarja tolikokrat priznano, je takó dobro, da ž njim moremo stopiti i pred njega, in (la to bode pomagalo v teh vzvišenih krogih bolje, nego to n i z k o plezanje za redi in p o v i š e v a n j e m, katero je v svoj čas napravilo najžalostniši vtis na najviših mestih, da se je moralo proti temu (dotíráni) posebno zavarovati. In to nizko počenjanje, to podlizanje približalo je vprašanje izvršenja češkega državnega prava najbolj.
Ali ne hodijo podobnih potij „konservativci" na Slovenskem? Ali niso oni ovajali narodno stranko kot pauslavistiško, da so prozvali znani in osodni skupni pastirski list? Ali ni celó na I. slov. katoliškem,shodu k a-nonik K 1 u n o v a j a 1 naše slovenske poslance s sedaj modnim, v n e k i h k r o g i h jednako pomenljivim strašilom Starce-v i c i j a n c e v" ? Kakor na Moravském sedaj in poprej na Češkem, mora taka stranka, katera je pod zaščito kanonika Klima, propadati tudi na Slovenskem, in prav je, da je tako. O stvareh bodemo mi še govorili.
Hrvatje v Dalmaciji. V bagdan Velike Gospe (15. avgusta) t. 1. sešla se je šestnajstorica dalmatinskih hrvatskih dež. poslancev v Splitu (Spljetu) ter vsled razgovora razglasila svoj stari program od 6. avgusta 1889., ko so bili zjedinjeni še vsi hrvatski poslanci, in zatrjuje, da se bodo
teg.i programa držali i na dalje. Ta program se glnsi v izvirniku : „Program „Nnrodnog hrvatskog kluba-'. Novi zastupnici, pristupivši prvi put na sabor, pristadočc na stari program narodne stranke dneva 8. lipnja 1875.
Svi zastupnici „narodnoga hrvatskoga kluba", ostajuč pri načelim staroga programa, nahode potrebito proširiti ga prama današnjemu razvitku stranke, a to kako sledi: 1. „Narodni hrvatski klub" stoji nepomično na stožernom temelju državi oga prava hrvatskoga i „cjelokupnosti Hrvatske". Prama tomu teži da se Dalmacija što skorije sje-dini sa Hrvatskom i Slavonijom, i da se Hrvatskoj državi povrate sve stare njezine časti. 2. Pod zaštitom toga hrvatskoga državnega prava, Hrvati i Srbi u Dalmaciji uživaju ista prava u svakom pogledu, kako sačinjavaju isti te jedan narod, izvan kojega nepriznaje se da ima drugoga u Dalmaciji. 3. „Narodni hrvatski klub" dužan je i spravan u svaki sgodni čas potražiti, da bi naš přemilostiví kralj, na temelju narodnih i pisanih prava potvrdjenih Njegovom svetom rieči, sjedinio Dalmaciju sa Hrvatskom i Slavonijom i po-vratio državi Hrvatskoj sve njezine česti. Dok se to oži-votvori — da se sve to bolje spravi narod na to oživotvo-renje i to lašnji mu se put prokrči — „narodni hrvatski klub" nastojati če svimi zakonitimi načini: da kriepi hrvat-sku sviest, da ponarodi sve učione i urede u zemlji, da se zemlja rieši talijanštine i obrani od Diemčenja. 4. „Narodni hrvatski klub", nemiešajuč nikako vjero sa narodnosti, niti ovo dvoje spajajuč, braniti če staroslavenštinu u crkovnoj službi, kao stečevinu naroda i uslov prosvjete. 5. Promičuči svaku granu blagostanja u zemlji, u ovom če krugu osobito nastojati da se Dalmacija željeznicom spoji sa monarkijom, kao i to da se glavne luke na Jadranskem našem moru željeznicom privežu Bosni, prirodnomu zaledju Dalmacije, bez koje Dalmaciji nema ni hrane ni obrane."
Na to razglašenje in utemeljenje tega razglašenja odgovarja šestorica, ki se je ločila iz „Nar. hrv. kluba" ter sestavila svoj poseben „Hrvatski klub" (Biankini — Buzetič — Ljubic K. — Paštrovič dr. J. — Perič V. — Šarič Mate). Ta šestorica trdi, da ni se ločila samo zaradi predloga o čitankah, ampak zaradi obsežniše vsebine predloga, ki ga je bil stavil dr. Pugliesi. Poslednji da ne misli samo na čitauke, nego na vse javno življenje, da ima vsekdar in povsod ne-razdružno stati ime srbsko z imenom hrvatskim, to pa da podkopává hrvatsko državno pravo. Šestorica priznava Srbom njih prava pod „zaštitom hrvatskoga državnoga prava", Srbi da pod to zaščito ne uživajo nikakega prava, koje bi sezalo v drž. hrv. pravo, drugače da bi bilo to srbsko hrv. pravo, in Hrvatska bila bi srbsko-hrvatska država. Zato da je 2. točka programa „narod. hrv. kluba" pogubna. Šestorica očita dalje šestnajstorici, da pošteva nasprotujoče činitelje, v tem ko šestorica hoče nepremično stremiti za izvršenjem hrvatskega prava državnega. Po teh 2 točkah torej da se razločujeta oba sedanja kluba. Vidi se, da jedna, prva točka je načelna, druga pa taktična.
Gledé na taktiko priznajemo mi, da je šestorica srečnejša, nego pa šestnajstoriea; kajti, dasi tudi mi menimo, da izvršenju hrv. drž. prava so sedaj na poti mnog činitelji, vendar se z nepremičnim stremljenjem za tem izvršenjem obuja in oživlja narod, in to je v pogledu na jugoslovanske narode nepreračunljive važnosti. Te narodnosti morajo priti vsaj do jasno in odločne zavesti o svojih pravih, in nato je delovati pred vsem narodnim zastopnikom. Mi iz istih vzrokov pobijamo slovenske oportuniste, kateri zanemarjajo nepremično naglašanje slovenskega narodnega programa, ki je obsežen v programu nacijonalne avtonomije za vse narode. Slovenski oportunisti so še slabši, nego dalmatinski, ker narodna avtonomija ima manj zaprek, nego državno pravo bodisi hrvatsko, češko ali avstrijskih Rusov, in je to razvidno uže iz dejstva, da je grof Taaffe s punktacijami za češke Nemce pričel polovičarsko in nedosledno dotikati se nacijonalne avtonomije.
Kar pa se dostaje načela, vsled katerega spravlja šestorica srbsko narodnost pod zaščito lir atskega državnega prava, je to nekako zamotana stvar, katera ima nekoliko analogije s češkim državnim pravom gledé na Nemce. Ali sporazumljenje med Srbi in Hrvati bilo bi pač vendar laže, ne da bi trpela kaj materijalnost hrvatskega državnega prava. Mi bomo o stvari posebe govorili prilično, ker je važna in se dostaje tudi programa, kakoršnega se drži „Slovanski Svet", programa, katerega bi se bilo držati poleg Slovencev sosebno tudi Hrvatom in Cehoslovanom.
„Bošnjak". List za politiku, pouku zabavu, pravi v št. od 1. t. m. nasproti Hrvatom in Srbom o slovanski narodnosti v Bosni in Hercegovini: „uit smo Hrvati, ni Srbi, jesmo i ostajemo Bošnjaci". Srbe in Hrvate hoče ta list pripoznavati le po njih zasluženju kot učitelje, dalje pa da ne ide. Spominja na svojstva slovanskega naseljenja, katero zaradi tega naj se imenuje „bošnjaško". Vidi se, da ta list dela lehko propagando za tuje interese, ko vstvaija posebno „narodnost" Bošnjakov. Mnogo mu v resnici pomagajo prepiri med Srbi in Hrvati. Saj so tudi Slovence delili med Kranjce, Korošče etc, in še sedaj so nekaterim Nemcem Slovenci Krainer" ali pa ponajveč „Windische". „Bošnjak" pa bi prišel v stisko, ko bi ga vprašali za dokaze, kateri bi opravičevali vstvarjenje posebne slovanske narodnosti v Bosni in Hercegovini; po njegovem bi zaslužilo naseljenje vsake pokrajine ime posebne narodnosti, kajti te razlikice pričenjajo uže pri vaseh, dá, pri jedni in isti občini, pri vaseh na hribih in dolih, ki se držé skupaj, po tem pri okrajih itd.
A Hrvatom in Srbom je ravno počenjanje v Bosni in Hercegovini zaresen opomin, da se poravnajo m e d seboj, ker drugače bode Bosna in Hercegovina poprej tuja, nego pa to, kar je sedaj. Prepir med Her-vati in Srbi spada med najnesrečniše in neumestniše med Slovani.
Bosna in Hercegovina sta dajali doslej naši skupni armadi 8 batalijonov; sedaj so vstvarili še 4 nove, takó da jih je skupno 12. „Fremdenblatt" hvali vojake iz teh pokrajin ter pravi, da bodo širili zapadno kulturo med avtonomnim slovanskim naseljenjem. Za zapadno kulturo zares skrbé tudi z drugimi sredstvi, da se širi med Slovani Bosne in Hercegovine, in sicer v toliki meri, da ti zemljepisci, ki so označevali ti dve deželi pred 10 leti, bi ji sedaj niti ne spoznali več. Bo mestih, pridi kamor koli, naletiš na nemške napise po ulicah: od carjeve ulice postala je Kaiserstrasse, čubanje ču-prija ima sedaj ime Hirtensteg. Na cesti izpod Roma-nije planine preko sv. Viteza so vrezana v kamen imena Johanna Buli, Helenenbach, Karolinensattel. V rudoko-pih so imena Rottschild-Gang, Szlavy-Stollen, Kallay-Gang.
Kongres miru je bil letos v Bernu na Švicarskem. Nekateri so hoteli govoriti in tudi govorili o narodnostnem vprašanju, drugim pa to ni bilo po volji. Prvi židovski list Dunajski je odločno bil proti postavljanju narodnostnega vprašanja v program kongresov miru.
Mi pa bi vprašali: Kak pomen pa naj imajo taki kongresi, ako nimajo moralno pospeševati mirnega rešenja ravno tega najvažnejšega vprašanja za te narodnosti, katerim se je boriti za obstanek? Farizejci, ki imajo uže rešeno in zavarovano svojo narodnost, odvračajo druge, da bi se ne vredili v tem, kar spada k narodnosti. Taki hinavci pospešujejo rešitve z mečem in delajo ravno proti tendencijam mirovnih kongresov.
V Srbiji, in sicer Vranji so otvorili sedaj 1 mesec trajajočo izložbo raznovrstnih domačih obrtnih izdelkov. Sosebno se odlikujejo raznovrstne tkanine zlasti iz tkalne šole (tkačke škole) iz Užice in Leskovca. Na izložbi vidiš izdelke svile in pliša od domačih sviloprejk; barve na svili so trajne, svetle in rezke. Gozdarski izdelki tudi mikajo, „óbzor" pravi, da lani niso Srbi omenjali hrvatske izložbe, letos pa Hrvati ne omenjajo srbske. To je zares velik križ med Srbi in Hrvati.
Slovaške otroke, od 3 let naprej, še nadalje jemljejo Madjari ter jih vozijo v madjarska sela, kjer jih tujčijo takoj doma in v šoli, zajedno zanemarjajo telesno iu duševno. „Nar. Novině" razkrivajo prav barbarska početja s temi otroci. Autropofili raznih narodnostij. ki tarnajo o zatiranju Židov na Ruskem, naj bi prišli na Slovaško in med Madjare; tu bi dobili primernega dela za svoja stremljenja. Slovanskim novinám pa bi bilo priporočati, da bi se bolj bavile s poročili „Nar. Novin", ki izhajajo v Turč. Sv. Martinu na Ogerskem.
Nemški učenjak o Rusiji. Naznanili smo, da sta bila sedaj, meseca avgusta, dva shoda v Moskvi, antropologiški in arheologiški, potem zoologiški; obeh so se udeležili učenjaki civilizované Evrope; o razstavah in vsem, kar je bilo združeno s shodoma, so se jako pohva no izrazili učenjaki raznih narodov, in tudi Nemec Virchov, katerega so jako častili.
Švicarski učenjak, Nemec Kolman pa je rekel na zoologiškem vrtu v Moskvi to-le: „Ne vem, s kakimi besedami bi se zahvalil Moskvi in Rusom za to odkritosrčno sprejetje, katero so nam izkazali tukaj. Mislim, da morem to reči v imenu vseh členov kongresa. Radujem se, da se mi je posrečilo priti v to prekrasno originalno mesto, katero z jedno nogo stoji v Aziji, z drugo pa v Evropi. Slišal sem mnogo o Rusih ; pravili so mi, da je to silen, močan narod. Dá, je, nedvombeno je ; ali preveril sem se tudi o drugi stvari, da Rusija ni le silna z vojsko, temveč še mnogo silnejša s svojim duševnim orožjem, s svojo nravstveno stranjo, s svojim znanstvenim razvojem. Videl sem velik del evropskih vseučilišč, videl sem univerze angleške in nemške, ali nikjer nisem videl ničesar podobnega tem zavodom, kateri so pri Moskovski univerzi. Danes sem bil na klinikah : nikjer ni takih klinik, to trdim, to naj sliši vsakdo. Ali kar me je prehvapilo najbolj, to je, da klinike in mnogi univerzitetni instituti so postavljeni z zasebnimi sredstvi Moskovskih prebivalcev, ki so žrtvovali na milijone. Močen je ta narod, v katerem preprosti občani žrtvujejo milijone, da bi povzdignili znanstvo. Na zdravje Moskvi, tej carski stolici!"
Na Bolgarskem v Plovdivu so 27. avgusta t. 1 (.tvorili razstavo, katere so se udeležile tudi tuje firme. Karakteristično je, da „Fremdenblatt" hvali to razstavo, v tem pa se veda tudi bolgarsko vlado; veseli se, da nosijo tudi Bolgari zapadno kulturo na vstok poleg tega, da jo donašajo tudi razni tuji življi. Isti list, ki je 8 dnij poprej hvalil prusko-nemško vlado, da se ni odločila za narodno nemško razstavo v Berolinu, povzdiguje bolgarsko vlado, da je izvršila kaj takega. Tudi oficijozni listi računijo na kratki spomin današnjega čitajočega občinstva.
Plovdiv ima ugodnejše gospodarsko položenje, nego Sredec ali Sofija, zato so priredili razstavo v prvem, ne pa glavnem mestu. Razstava je kmetijska in obrtna, seveda, ker je Bolgarska kmetijska, je tudi značaj razstavi bolj kmetijski Razložena je v 25 večih in 31 manjših suli tah.
Austro-češki oddelek je v šolskem pavilonu lanske Praške razstave. Iz pridelkov je sosebno zastopana vrtna zelenjava, katero obdelujejo Bolgari mojsterski; obrtni izdelki pa pripadajo domači mali obrti in kažejo bolgarsko izvirnost na več stranij, nego jo poznamo pri nas. Čehi imajo svoj oddelek ločen s češkitn značajem; tudi princa Ferdinanda so Čehi pri otvorenju nagovorili češki, in on jim je odgovoril bolgarski. Ob tej priliki je on pohvalil češki oddelek, zatrdivši, da ima mnogo praktičnega. Pri obedu, h kateremu so bili povabljeni češki razstavljalci, je rekel princ, da ume vse slovanske jezike, torej tudi češki. „Jaz sem dalje časa, dodal je, bival med dobrimi in vrlimi totranskimi Slovani in sem vedno rad poslušal njih jezik. V obče pa sem uže od otroških let sosebno sočustvoval s Slovani in vedno odobraval njih
napore, da si ohranijo jezik in Jindividuvalnost. Čehe sem vedno pošteval za ta narod, kateri koraka hrabro pred sío-ranskim svetom". Potem je še rekp] jednomu izložnku: „Recite le svojim rojakom, da ne samo čutim kakor slovanski knez, ampak da tudi delam tako. Bolgarska je slovanska dežela. Hočem da ovaruje svoj značaj da je nezávisná in srečna. Bolgarska zasluži to, potem ko je trpela stoletja". V teh besedah, katere smo posneli iz poročila „Pol"., je izraženo načelo zapadnikov, ki zatrjujejo potrebo „samostalnosti" balkanskih narodov, a je v njih vsaj doslednost, da se priznava analogna samostalnost tudi drugim slovanskim narodom. Kar se pa dostaje tega, da hoče princ Ferdinand ohraniti Bolgarski njen značaj, kažejo dela Stambulova vse kaj drugega« Različne verske propagande od zapada, donašanje zapadne kulture v uničenje slovanskih svojstev bolgarskega naroda, izpodmikanje ruskega jezika itd. ne dokazujejo o stremljenju, da bi narod bolgarski ohranil svoj značaj. Kolikor ga ne izgubi narod, ne bode zasluga sedanje vlade Stambulove, ampak drugih faktorjev, ki utegnejo dejstveno vplivati nato. Besede so povoljno lepe, kakor jih je izgovoril princ Ferdinand, ali Slovanom nedostaje vere v nje, ker se ne zlagajo z dejstvi vladnimi.
Gladstone. kakor poroča „Corriere di Napoli", izrekel se je lani proti trozvezi in svetuje Italiji, da bi izstopila iz nje. Ker je Gladstone dosleden, velja to njegovo mišljenje tudi sedaj, ko je na čelu liberalnemu ministerstvu.
Književnost
Pamiatla na Uiridsaťročie literárnej činnosti Franka Vitáz. Sasinka, knaza katolického. V Kužemberku 1892. Obseza na 53 straneh 8° „Prvotiny spisovateljskej práce Fr. V. Sasinka", t. j. basen tiskano 4. sept. 1852 v „Cy-rillu a Methodovi", oslavné stike k dnevu 4. sept. 1892. od Smolickega, slavnostni uvod od Š. M., obširni avtentiški životopis od Fr. Richarda Oswalda in anekdote iz življenja jubilantovega. Sasinek spada k narodnim dejateljem slovaškega naroda stare korenine, največe zasluge si je pridobil za vse Slovanstvo z raziskovanjem obče in specijalnih zgodovin slovanskih narodov, v različnih in obilih spisih razkril je mnogo zgodovinskih iztočnikov, popravil mnogo mislij in nazorov, izpodmaknil mnogokako hipotezo, zavrnil zlasti Slovanom neprijazne in zgodovino preobračajoče in kvareče historike ter postavil mnogo kamnov v zidovje pravega zgodovinskega raziskovanja. Za poslednjih let je priobčil mnogo gradiva važnega za vse Slovane, tudi v Dunajskem „Parlamentarju", drugače pa je spisal največ knjig na slovaškem in češkem
jeziku. Starček, rojen 11. dec. 1820. v Skalici, deluje ne-pretržno na svojem polju svojemu slovaškemu narodu v čast in Slovanstvu na korist Slovaški narod slavil je sedaj 4olet-nico njegovega literarnega delovanja in v ta namen priobčil posebno spomenico, zgorej omenjeno knjižico. Odslej bode ta slavni pisatelj naših karpatskih Slovencev bival stalno med njimi; vse mu želi še dolgega in ugodnega življenja, katero je posvetil Slovanstvu. Srečno in radostno kličemo mu tudi mi: vitaj !
Ottová Laciná knihovna narodni je završila s 33. snopičem Pavla Albieriga vojaške novele in pričenja v tem snopiču francoski prevod Henrika Hrenille-a „P o stupnic h". Snopič stoji 10 kr., 13 snopičev pa 1 gld. 30 kr. in se dobivajo po knjigarnah ali pri založniku: 1. Otto v Pragi (na Karlově nam. 34 n.) Prvi snopič pošilja se brezplačno na ogled.
„Svetem slovanským1', kakor smo uže poročali, zove se literarno podjetje L. Kube, ki v prvem delu opisuje Črno-goro. Izšel je sedaj 4. in 5. snopič v novi založbi. Tudi 5. snopič ima več izvirnih ilustracij. III. poglavje obseza : Nahiji Rijeckou a Lješanskou, IV. poglavje opisuje Podgorico (mesto in ljudstvo, češko „Besedo" v Podgorici, črnogorsko kapelo, „Moji beneficijanti", „Pesni podgoriške itd."). Kuba je sam prepotoval Črnogoro, videl je sam, kar popisuje, in je tudi sam fotografski posnel slike za ilustracije. Sedaj je delo prevzel in založil knjigar Ed. Beaufort v Pragi, (Jungmannova třida č. 34. n). Snopič stoji s poštnino 32 kr., 12 snopičev pa 3 gld. 60 kr.
Столпца Петроградг. ПутеводителБ no сто.тиц1; и главн^шшн адресннл св1;д'1;тл, сг приложетемг плана столццн. 3. иадате. Dobiva se za 26 kop. pri K. I Herucu v Petrogradu (Невскш, 74). Ta „putovoditelj" je praktičen tudi za take, kateri nimajo prilike, da bi si sami ogledali Petrograd; kajti v njem nahajaš adrese knjigarjev, učenih in drugih društev itd. Poleg tega zanimajo tudi zgodovinske in topografiške črtice Petrograda.
Српски Ријечник. Истулачеп њемачкијем и латнн-скијеи ријечлма. Скушго га п на свијет ичдао Вук Стеф-Караџпћ. Треће н-здање — државно. У Београду. 1892. Цијена дпнара 4.50,
Споменш XVIII. Хаџи калфа илн Батиб-ефендија, турски географ XVII. вијека, o балканском полуострову, 0 номоћпим биљешкама приложпо Ст. Новаковић. У Бео-граду. 1892. Izdala kraljevska srbska akademija. Novakovič govori najpreje o turškem zgodovinarju in zemljepiscu, potem opisuje Rumelijo in Bosno, h kateri je tedaj pripadala tudi Dalmacija, razdeljena na 2 sandžaka: Klis in Krko. Dolnji del Dalmacije pripada sandžaku hercegovskemu.
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld! in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44
Tisk tiskarne Dolenc. — Izdajatelj, lastnik in urednik Fran P o d go r n i k.