KRONIKA SLOVENSKIH MEST ŠTEVILKA I • LETNIK VII • v LJUBLJANI, MARCA 1940. PROCESIJE; V STARI IN NOVI LJUBLJANI A. POTOČNIK Javni bogočastni sprevodi ali obhodi, pri katerih vodi vernike duhovščina navadno iz enega svetega kra ja v drugega, se imenujejo z latinskim izrazom proce sije. Te cerkvene prireditve dajo ljudstvu priliko, da more vero očitno izpovedovati, poživljati pobožnost, zahvaljevati se Bogu za prejete dobrote in ga prositi še nadaljnje blagohotne milosti. že stari, poganski kulturni narodi so poznali pro cesije. Najslavnejša in v umetnosti ovekovečena je bila v starih Atenah panatenska procesija. V katoliški cerkvi so se udomačile procesije, kakor hitro so si priborili kristjani svobodo javnega gibanja. V Jeru zalemu so bili proti koncu četrtega stoletja javni cer kveni obhodi splošno v navadi. Sv. Ambrozij pripove duje, kako slovesno so prenašali v Milanu v sprevodu svetniške ostanke mučencev. Vobče pa so se pravover- niki v vseh časih, zlasti kadar so jih obiskovale ne znosne nadloge ali trle hude skrbi, kaj radi zbirali v procesijah, da so skupno prosili nebeške pomoči. O-splošnem razcvetu živahnega verskega življenja v srednjem veku in baročni dobi priča dosti pobožnih ustanov, cerkvenih bratovščin, znamenitih božjih po tov, raznih družabnih naprav i. dr. Nenavadno mnogo je bilo takrat cerkvenih bratovščin, ki so si veliko prizadevale za olepševanje cerkev, predvsem njihovih oltarjev, ter skrbele za bogoslužna opravila in zlasti za čim sijajnejše češčenje sv. Rešnjega Telesa. Le-to se je začelo širiti posebno v petnajstem stoletju, ko so zahtevali husiti prejemanje svetega obhajila pod po dobama kruha in vina, katoličani pa določili hostijo za znamenje svojega prepričanja, da je Kristus že v sami tej podobi ves navzoč. To nemajavo prepričanje odnosno to svojo trdno vero so dokazovali z nad vse slovesnim prirejanjem sijajnih in veličastnih procesij tja do sredine šestnajstega stoletja. Hudi verski boji, ki jih je povzročilo luteranstvo, so korenito posegli v tedanje cerkvene razmere. Celotno versko življenje so nepopisno oškodovale mnoge za- grešene napake in razvade, ki so se vgnezdile v njem proti koncu srednjega veka. Izrecen boj so napovedali reformatorji posebno tudi priljubljenim izrazom ver skega življenja v množicah, predvsem božjim potom in procesijam. O tem hranijo arhivi zanimive dokaze. Ta odpor je bil seve najmočnejši po mestih, zlasti v Ljubljani. Pogosto se misli, da so bili v tisti dobi kar vsi pre bivalci Lutrovi privrženci. Leta 1575. je trdil Primož Trubar, »da so vsi gospodje vitezi in plemiči kakor tudi večji in razumnejši del meščanov z ženami, sinovi in hčerami edino v pravi (luteranski) veri«. Knezoškof Tomaž Hren je sporočil v Rim, da je bil leta 1597. še katoliški komaj dvajseti del ljubljanskega prebi valstva, a med njim le ljudje nižjega stanu. Po žup nijskih zapisnikih ljubljanskih pa smemo sklepati, da je bila slaba polovica stanovništva v Ljubljani na klonjena Lutrovi veri. Ta verska razlika je prihajala do izraza v obliki neverjetnega nasprotstva posebno za časa javnih katoliških slovesnosti, ki so jih skušali protestanti kratko in malo odpraviti. Izza leta 1562. ni bilo več procesije sv. Rešnjega Telesa. Leta 1596. je stiski opat Lovrenc slovesno vodil po Ljubljani pro cesijo v zahvalo, ker so bili Turki pri Petrinji prema gani. Več tisoč vernega ljudstva je korakalo v procesiji za križi in banderi. Med časom obhoda so luteranski obrtniki nemoteno opravljali svoj posel, trgovci niso zaprli svojih prodajalnic, a protestantske gospe s služ kinjami so pri oknih predle in se posmehovale ude- ležnikom sprevoda. Privrženci nove vere so bili čedalje pogumnejši, ker so soglašali vsi višji uradi z mestnim odborom vred z reformatorji. Kako se je godilo takrat pripadnikom rimsko - katoliške veroizpovedi, naj po jasnjuje sledeče, kar je posneto po spisu, shranjenem v ljubljanskem mestnem arhivu. Okoli leta 1590. se je pomikala ljubljanska stolna procesija sv. Rešnjega Telesa skoraj po istih ulicah kakor še dandanes. Pred križansko cerkvijo je bil po stavljen oltar za blagoslov. Mimo je prišel Gašper Sernic, plačani sluga deželnega oskrbnika Jurija Kisla, 1* ter potegnil prt z oltarja, razmetal vse, kar je bilo na njem, daleč naokoli, in to vpričo križanskega kom- turja in stolnih kanonikov. Vsakdo bi utegnil misliti, da je pač prejel zaradi tako grdega dejanja po vsej pravici občutno kazen. Toda niti las se mu ni skrivil! Nekaj let potem je postavil isti Sernic o Telovem na okna svoje hiše, namesto da bi jih ozaljšal, svete podobe, prižgal sveče, pregrnil neko okno z raztrgano konjsko odejo, na katero je del zamazano sedlo. Nato je zajahal sedlo ter se, s klobukom pokrit, posmehoval pobožnim katoličanom. V svoji hiši je imel Sernic podnajemnika Anžeta Albina, spoštovanega, katoliški mislečega moža, ki je bil nekaj let pozneje celo mestni sodnik. Ta je na praznik sv. Rešnjega Telesa večkrat ustrelil v zrak na čast presv. Evharistiji. Zaradi tega mu je Sernic nemudno odpovedal stanovanje, iz katerega se je mo ral še istega dne izseliti. Ker pa je pričelo tako in podobno nehanje in de janje Serničevo sčasoma vendarle presedati vernim katoličanom, so ga zatožili v Gradcu pri nadvojvodi, ki je ukazal nestrpneža zapreti. Zato ga je vicedom Ludovik Kamilo Schwarda pokoril nad mesec dni ob kruhu in vodi. Kisi je poslal vicedomu ostro pismo, v katerem ga je rotil, naj njegovemu slugi, ki ga zaradi nujnih uradnih poslov neogibno potrebuje, nemudoma podeli svobodo. Toda vicedom je na pismo odločno odgovoril, da mora Sernic odsedeti zasluženo kazen, najsi bi bil tudi sam sin deželnega skrbnika. Sernic se je izgovarjal, da je dala konjsko odejo in sedlo na okno žena njegovega gostača Jožefa Jamnika, ki je od nekod prijezdila. Iz strahu pred protestanti, ki so zasramovali obrede rimsko-katoliške Cerkve, so se procesije z Najsvetej šim opustile. Ko pa je zasedel ljubljanski knezoško- fijski prestol Tomaž Hren ter privabil leta 1599. je zuite z Reke v Ljubljano, je luteranstvu kmalu od- klenkalo. Po hudem, a uspešnem boju, ki ga je vodil ta cerkveni dostojanstvenik zoper protestante in nji hove nauke, je na praznik vseh svetnikov 1598. odšla svečana procesija iz stolnice v bližnjo špitalsko cer kvico (na voglu sedanje Stritarjeve ulice in Nabrežja 20. septembra), katero so protestanti več let imeno vali »našo cerkev«. Hren je uničil tam luteranske cerkvene knjige, razbil krstni kamen, posvetil cerkev vnovič ter v njej opravil sveto mašo. Po dolgem času je leta 1601. go reči oznanjevalec prave vere znova uvedel procesijo svetega Rešnjega Telesa. Ljudstvo je napravilo takrat slavoloke, postavilo ob hišah in vrtovih lipove in bre zove veje ter hišna okna razsvetlilo in okrasilo s sve timi podobami in cveticami, stoječimi na razkošnih preprogah. V nekaterih krajih so postavljali že v mesecu maju visoke mlaje, ki so ostali do nedelje po Telovem. Katoliška obnova, ki se je oprla predvsem na cer kvena reda jezuitov in kapucinov, je pospeševala z vso vnemo prejšnje verske manifestacije. Pri tem so pro cesije, prirejene z vsem zunanjim sijajem, zavzele zo pet prav odlično mesto. Tako jezuiti, ki so prevzeli duhovno vodstvo pri plemstvu in meščanstvu, kakor kapucini, ki so se s hvale vredno požrtvovalnostjo po svetili preprostemu ljudstvu, so se izkazali tudi za 2* izvrstne organizatorje javnih verskih prireditev, zve zanih s procesijami. Odpor proti tej obliki verskega življenja, usmerjeni na vpliv na široke vrste ljudstva, se je uveljavil zopet pod vplivom tako imenovanega prosvetljenstva v zad njih desetletjih osemnajstega stoletja. Svoj ostri izraz je dobil ta odpor pri nas predvsem v cerkvenih refor mah cesarja Jožefa H. ali jožefinizmu in v njemu no tranje sorodnemu, iz Francije prodirajočemu janze- nizmu. Odmev teh strogih nazorov, uveljavljenih ta krat s pomočjo uradne sile, se je čutil kolikor toliko pri nas še vsa prva desetletja devetnajstega stoletja. Izraz tega duha je tudi vsebinsko ozadje znane Pre šernove pesmi o šmarni gori. Druga polovica devetnajstega stoletja je vrnila verskemu življenju velik del baročnega sijaja. Oživele niso zopet le procesije, temveč tudi obisk božjih potov se je jel večati tako, da smo bili vse do začetka sve tovne vojne priča ponovnega razcveta teh prastarih oblik verskega življenja ljudskih množic. Po vojni se je naše razmerje do teh podedovanih oblik verske kulture v marsikaterem pogledu izpre- menilo. In tudi procesije so deloma izgubile svoj nek danji, še povsem baročni sijaj, kar pa nikakor ni zmanjšalo njihovega pomena. V zvezi s težnjo po splošni poglobitvi sodelovanja vernih množic pri ver skih obredih, se je tudi pri procesijah poskušala uve ljaviti ta smer, čeprav so še danes procesije predvsem največje in pogosto precej bučne manifestacije verskih čustev ter njihova priljubljenost v širokih vrstah na roda ni prav nič popustila. V sledečih poglavjih sem zbral razne podatke o pro cesijah v Ljubljani. Namen mojih vrstic ni, da bi podal popolno zgodovino procesij v našem mestu, s čimer bi kdaj naši kulturni zgodovini zelo ustreglo od mo jega bolj poklicano pero. Jaz sem izbral samo nekaj primerov, ki so nam natančneje znani, da bi z njimi označil karakterističen del naše baročne in sodobne verske kulture. Da bi pa te izbrane podobe verskega življenja preteklosti in sedanjosti dobile vsaj najnuj nejšo oporo, sem za uvod vanje postavil tri časovne prereze iz zgodovine procesij v Ljubljani. Prvega nam je za zadnja desetletja ohranil v svoji »Slavi Vojvodine Kranjske« Valvasor, drugega nam sporoča »Instančni koledar« za l. 1780. za sto let pozneje in nam zrcali stanje pred navalom jožefinizma in janzenizma. Tretji prerez sem pa sestavil jaz kot seznam vseh procesij v Ljubljani 1. 1939., po 150 letih od drugega, da čitatelj na njem sam lahko presodi, kako se ta oblika verske kulture v našem času uveljavlja in koliko ustreza stoletni, po raznih motnjah prekinjeni tradiciji. Kolikor vemo, so se procesije pojavile kot izraz če- ščenja presv. Evharistije ponekod že proti koncu tri najstega stoletja, a drugje v štirinajstem stoletju; v petnajstem stoletju pa so bile procesije povsod v na vadi. V Ljubljani je omenjena prva stolna procesija leta 1504., torej istega leta, ko je dobilo mesto svojega prvega župana. Ni pa nič kaj dosti znano, kako so se vršile tedaj procesije. Ivan Vajkart Valvasor navaja v svoji »Slavi Vojvo dine Kranjske« štiri najvažnejše procesije. Od očetov jezuitov pri Sv. Jakobu sta izšli dve: ena na veliki 3* četrtek proti večeru — med njo so kazali žive podobe iz Kristusovega trpljenja, a druga prvo nedeljo po sv. Rešnjem Telesu. Tretja procesija je šla od kapu- cinov na veliki petek ponoči; pri njej so tudi prika zovali dogodke iz Odrešenikovega trpljenja in doživ ljaje iz starega in novega zakona. Četrta procesija je odhajala iz stolnice na Telovo. Zaradi nje so postav ljali meščani po obeh straneh ulic in cest ob hišah in ograjah zelena drevesa in visoke mlaje. Milina zelenja je nudila prav lep pogled. Te procesije so se udeleže vali rokodelski cehi z zastavami in godci (eden je igral na bas, dva sta pela, a eden je spremljal na kitari), bratovščina ali kongregacija Zveličarja sveta, vsa du hovščina in redovniki. Najsvetejše je nosil knezoškof, korakajoč pod lepim baldahinom. Za njim so šli naj- prej plemiči, nato ostali moški, naposled pa ženske. V sprevodu so bili še piskači in bobnarji, štiri evan gelije so peli na različnih mestih, kjer so bili postav ljeni oltarji. Pri tem pa niso streljali samo na Gradu, marveč tudi v mestu. Da bi se Ljubljančani čimbolj vnemali za čast božjo, so skrbele gotove bratovščine za to, da so bili razen omenjenih štirih procesij še posebni obhodi, in sicer tako pogostni, da poleti skoraj ni minila nedelja ali letni sejem, ko bi ne bila pri rejena kaka božja pot. Tako torej poroča Valvasor. Kako mnogoštevilne so bile nekdaj v Ljubljani pro cesije ob nastopu jožefinizma, navaja »Instanzkalen- der« za leto 1780. Ta koledar pravi, da so bile tega leta : Dne 2. januarja in vsako prvo nedeljo v mesecu po poldanska procesija pri avguštincih in pri franči škanih. Dne 9. januarja in vsako drugo nedeljo v mesecu popoldanska procesija škapulirske bratovščine pri frančiškanih. Na sv. Jožefa dan je bila procesija pri diskalceatih. Dne 25. marca popoldne — na veliko soboto — so izšle vse velikonočne procesije, zadnja iz stolnice ob osmih zvečer. Na velikonočno nedeljo se je pomikala procesija s sv. oljem iz stolnice k Sv. Petru, a dne 27. marca k Sv. Krištofu, kjer je bilo žegnanje. Ker je bilo dne 2. aprila žegnanje v špitalski cerkvi (stoječi na sedanji Stritarjevi ulici), zato je šla iz stolnice tudi k njej procesija. Na Markov dan so priredili procesijo iz stolnice na polje k Sv. Petru. Iz stolnice je odšla procesija na dan svetih apostolov Filipa in Jakoba — dne 1. maja — k Sv. Jakobu, na slednjega dne pa v Križanke. Dne 4. maja je bila zaobljubljena procesija v cerkev godovnjaka sv. Florijana. Dne 13. maja se je začelo pri kapucinih češčenje sv. Duha, ki se je končalo čez tri dni s procesijo z Najsvetejšim in zahvalno pesmijo. Na Telovo — dne 25. maja — je bila opravljena stolna, v nedeljo po prazniku pa šentjakobska pro cesija. Od dne 28. maja pa do devetnajste pobinkoštne, t. j. rožnovenske nedelje, je bil sleherno nedeljo obhod z Najsvetejšim okoli stolnice. Na to spominjajo tri velike, na presno slikane podobe na zidu stolnice, ki 4* jih je napravil v letih 1703. in 1704. Julio Quaglio, prenovil pa leta 1883. Janez Wolf. Poleg stranskega vhoda v stolnico je podoba Marijinega oznanjenja, nasproti župnišču prikaz Caharije, a nasproti seme nišču krst sv. Ivana Krstnika. Podobe opozarjajo na začetke Matevževega, Markovega in Lukovega evange lija, medtem ko začetka četrtega (Janezovega) evan gelija slikar ni upodobil, ker ni imel zanj primernega prostora. Pred navedenimi podobami so peli tri evan gelije, četrtega pa v cerkvi. Dne 1. junija sta odšli iz škofijske cerkve dve pro cesiji z Najsvetejšim, in sicer ob sedmih zjutraj k Sv. Petru, a ob štirih popoldne po mestu, nato pa je bila zaključena osmina sv. Rešnjega Telesa. V torek po tretji pobinkoštni nedelji — dne 6. ju nija — je imela bratovščina Zveličarja sveta obhod po mestu z Najsvetejšim. Procesiji, ki ju je priredila nemška kongregacija, sta odšli iz šentjakobske cerkve, in to dne 2. julija ob šestih zjutraj na Rožnik, dne 5. avgusta pa k ur- šulinkam. Dne 16. julija je bil praznik škapulirske bratov ščine s procesijo. Dne 30. julija, pred godom sv. Ignacija Lojole, je bila procesija pri očetih diskalceatih. Dne 16. avgusta se je vila zaobljubljena procesija za odvrnitev kuge iz stolnice k Sv. Roku v Dravlje. V septembru ni bilo, razen mesečne prvonedeljske, nobene druge procesije, pač pa je bila dne 1. oktobra — na praznik rožnovenske bratovščine — pri očetih avguštincih procesija. Na vernih duš dan je bila procesija pri očetih di skalceatih. V nedeljo po tem dnevu je bil praznik rožnovenske bratovščine s procesijo pri očetih avgu štincih. Dne 8. decembra — na dan Marijinega spočetja — je odšla ob treh popoldne iz stolnice spričo obljube za odvrnitev kuge procesija k Marijinemu znamenju na Sv. Jakoba trgu. 5*