Stran 314.
Poučni in zabavni del.
Zvon.
Spisal Jules Lemaitre. I.
Mala župnija Lande Fleurie je imela star zvon in starega kurata.
Zvon je bil že tako razpočen. da je bilo njegovo zvonjenje enako kašljanje stare žene; bilo je zoperno slišati ter je žalostilo kmete in pastirje, raztresene po poljih.
Kurat, abbš Corentin, pa je bil še trden vkljub svojim 75 letom. Imel je otroški obraz, naguban, vender rudeč, obrobljen od belih, predivu enakih las, predivu, kakoršnega 30 predle pridne ženice v Lande-Fleurie. In bil je Peščen od svojih ovčic radi svoje dobrohotnosti in velike radodamosti.
Ker se je približeval čas, ko bi imel gospod Corentin praznovati petdesetletnico svojega mašništva, sklenili so njegovi farani, da mu podarijo nekaj posebnega za praznik te obletnice.
Trije cerkveni očetje so nabirali na tihem po vseh hišah, in ko so bili nabrali sto tolarjev, nesli so jih kuratu in ga prosili, naj gre v mesto in tam izbere sam nov zvon.
„Otroci moji", je dejal abbe Corentin, „moji ljubi otroci ... to je očividno dobri Bog, ki . . . tako-rekoč ... na kakšen način . . ."
Več ni mogel spregovoriti, tako je bil ginjen. Drugega ni mogel ko šepetati: Nune dimittis servum tuum, Domine, secundum verbum tuum in pace. (Sedaj izpusti svojega hlapca v miru, o Gospod, po tvoji besedi)
Stran 315.
II.
Brž drugo jutro se je abbš Corentin napotil kupiti zvon. Moral je koračiti dve milji hoda do trga Rosy les-Roses, od koder odhaja poštni voz. ki prevaža do mesta Pont-F Archev§que, ki je glavno mesto provincije.
Bil je lep dan. Življenje dreves, ptičev in koristnih in lepotnih rastlin šumelo je v svitu solnca na obeh straneh pota. In stari kurat, čegar glava je bila že polna lepega zvonkljanja, koračil je veselo in hvalil Boga, kakor sv. Frančišek, za radost v stvarjenju.
Ko se je približeval trgu Rosy-Ies Rosesu, videl je ob kraju ceste izprežen voz glumačev. Ne daleč od tega voza je ležal star konj stegnjen, vse štiri že trde od sebe držeč, rebra in ostre kosti hrbta so silile, da bi predrle oguljeno kožo, kri v nosnicah, glava neizmerna in oči bele.
Star mož in stara žena, oblečena v bizarne halje in rudečkasto pletenino, krpa pri krpi, sta sedela ob robu jarka in jokala ob starem mrtvem konja.
Deklica petnajstih let pa je vstala iz jarka in tekla proti duhovnemu gospodu rekoč:
Milcdar gospod kurat! blagovolite  dati milodar.
Glas ji je bil hripav in mil hkrati ter je moduliral prošnjo v cigansko pesem. Deklica, katere polt je imela barvo pravkar ustrojenega usnja, ni bila boljše oblečena od starih; imela je pa široke, črne voljne zenice in ustnice ko zrele češnje; nje rumeno naročje je bilo tetovirano z modrimi cvetlicami, in obroček iz bakra je držal njene črne lase v podobo pahljače na obeh straneh njenega suhega obraza, kakor se to vidi na egipčanskih podobah.
Abbe, stopaje bolj počasi, je bil že vzel iz svoje denarnice dva sousa. Ko je pa pogledal deklici v oči, se je ustavil in jo začel izpraševati.
.Moj brat", je pripovedovala, Je v zaporu, ker so pravili, da je ukradel kuro. On nas je preživil, in mi nismo že dva dni ničesar jedli".
Abb6 je utaknil sousa zopet v denarnico in potegnil iz nje srebrn denar.
„Jaz", je nadaljevala, »znam žongljati in moja mati prorokuje srečo. Ali ne dovolijo nam več izvrševati naše obrti po mestih in vaseh, ker smo preveč revni. In sedaj vidite, je naš konj tudi mrtev. Kaj bo z nami?"
„Ali", vpraša abb6. bi si ne mogli poiskati dela na deželi?
„Ljudje se nas boje in nas kamenjajo".
Potem, nismo se učili delati; druzega ne znamo, ko glumačiti. Ko bi imeli konja in nekoliko denarja, da bi se oblekli, mogli bi še živeti od naše obrti .. . Pa tako nam ne ostane druzega ko umreti.
,    Abb6 vtakne srebernjak zopet v svojo denarnico.
„Ali ljubiš gospoda Boga?" vpraša dekleta. „Lju-bila bi ga, če nam pride na pomoč", reče dekle.
Abbš je čutil za pasom težo mošnje, v kateri je bilo sto tolarjev njegovih faranov.
Beračica kar ni pustila iz oči duhovnika iz svojih ciganskih oči, katerih se ni videlo druzega ko punčice. Abb6 pa je izpraševal nadalje: »Ali si pridna?"
»Pridna?" reče ciganka osupnjena, ker ni razumela.
»Reci: Moj Bog, jaz Te ljubim!"
Otrok molči, oči pa so mu zalite s solzami.
Abbe si odpre suknjo in potegne debelo mošnjo polno denarja.
Ciganka pa zgrabi mošnjo s hitrostjo opice in reče:
»Gospod kurat, jaz Vas ljubim, ker ste dober". In zbeži proti starima, ki sta še vedno nepremično plakala nad mrtvim konjem.
III.
Abb6 je nadaljeval svojo pot proti Rosy les-Ro-sesu, premišljujoč veliko bedo, v kateri pušča toliko svojih stvari, in molčeč, da bi razsvetlil to majhno ciganko, ki očividno ni imela veronauka in ki morda še sv. krsta ni prijela.
Ali naenkrat se je spomnil, da ni potreba hoditi v Pont F ArchevSque, ker nima več  denarja za zvon.
In vrnil se je.
Težko mu je sedaj razumeti, kako je mogel dati nepoznani beračici, glumačici tako veliko svoto — in ki še njegova ni bila.
Pospešil je torej korake upajoč, da vidi ciganko še enkrat. Pa ob kraju ceste ni bilo druzega več ko mrtvi konj in izprežen voz.
Premišljeval je, kaj mu je storiti. Brez dvoma, pregrešil se je bil težko; zlorabil je zaupanje svojih ovčic, poneveril denar, bil je nekako kriv tatvine.
In previdel je s strahom posledice svojega pre-greška. Kako ga skriti? Kako ga poravnati? Kje dobiti sto drugih tolarjev? In med tem, kaj naj odgovorim vpraševalcem ? Kako naj razložim svoje postopanje ?
Nebo se je pričelo oblačiti. Drevje je bilo nekako grdo zeleno na bledem obzorju. Debele kaplje so padale. Abb6 Corentin se je čudil žalosti narave.
Možno mu je bilo vrniti se v župnišče, ne da bi ga kdo opazil.
»Ali ste že tukaj, gospod kurat ?a ga je vprašala kuharica, stara Skolastika. »Torej niste bili v PontF Archevequeju?"
Abb6 pa se je zlagal:
„Zamudil sem poštni voz v Rosy les-Rosesu. Pojdem kaki drugi dan ... Ali slišiš, ne pravi nikomur, da sem se že vrnil!"
Drugi dan ni bral maše. Ostal je zaprt v svoji sobi in ni se upal   niti v svojem vrtu  sprehajati se.
Stran 316.
Ali prihodnjega dne so ga prišli klicat, da nese poslednje olje bolniku v oddaljeno selišče Clos-Mousse.
»Gospoda, kurata še ni domov", reče  kuharica.
»Skolastika se moti; tukaj sem", zakliče abt>6 Coventin
IV.
Ko se je vračal od sela Clos-Moussua, srečal je enega svojih najpobožnejših župljanov.
»Gospod kurat, ste-li imeli srečno pot?" ga vpraša župljan.
Abb6 pa se zlaže drugič: »Izvrstno, prijatelj, izvrstno".
»In zvon?"
Abbe se zlaže zopet. Gorje, toliko laži, da jih ni bilo več moč šteti!
»Imeniten, prijatelj moj, imeniten! Človek bi rekel, da je iz čistega srebra. In kakšen leL glas! Samo s prstom se ga dotaknete in zvoni vam tako dolgo, kakor da ne bi hotel več nehati".
»In kdaj ga vidimo?"
»Takoj, dragi moj, takoj. Ali prej morajo vdolbsti v bron njegovo krstno ime, ime njegovega botra in njegove boterce, in kak izrek iz sv. Pisma ... In, za Boga, za to treba časa ..."
»Skolastika!" reče abbš. vrnivši se domov, »ako bi prodal postelje, stensko uro in omaro v svoji sobi, kaj misliš, ali bi dobil sto tolarjev?"
»Ne dobili bi niti treh pištol (30 frankov) gospod kurat. Kajti, — nočem žaliti vaše časti, — vse pohištvo ni vredno štirih grošev.
„Skolastika", prične abb6 zopet, jaz ne bom jedel več mesa. Meso mi ne stori dobro".
»Gospod kurat", odgovori stara kuharica, »vse to ni naravno, in gotovo vam je nekaj ... In to od onega dne, ko ste odpotovali proti Pont T Archeve-queju. Kaj se vam je vender bilo pripetilo?"*
Nadlegovala ga je toliko časa z vprašanji, da jej je končno vender povedal vse.
»Oh!" reče ona, »temu se čisto nič ne čudim. Vaše dobro srce vas bo pogubilo. Pa vender to naj Vam nikar ne beli glave, gospod kurat! Jaz prevzamem nalogo, to stvar tako dolgo pojasnjevati, dokler ne boste mogli nabrati drugih sto tolarjev".
In od tedaj si je Skolastika izmišljala pravljice, katere je pripovedovala vsakomur, ki je prišel: Zvon se je razpočil, ko so ga nakladali, in morali so ga preliti. Ko je bil zvon prelit, se je domislil gospod kurat, poslati ga v mesto Rim, da ga naš sv. oče papež blagoslovi in to je dolga pot . . .
Abbe jej je pustil govoriti, ali bil je vedno bolj nesrečen. Kajti poleg lastnih laži, katere si je imel očitati, čutil se je odgovornega tudi za laži Skola-stike, in to dvoje skupaj poneverjenjem denarja svojih župljanov je tvorila strašen kup grehov. Krivil se je pod to butaro, in polagoma je prišla   prstena bledost
na   njegova   medla   lica   namesto   prejšnjih   rudečih rožic njegove nedolžne in čvrste starosti.
V.
Dan, ki je bil odločen za zlato mašo kurata in za krščenje zvona, je bil že davno prešel. Prebivalci v Lande Fleurieju so se čudili temu odlašanju. Govorice so se raztresale: Kovač Farigoul je pripovedoval, da so videli kurata Corentina v slabi tovarišiji v okolici Ro8y les Rosesu in je pripomnil:
Rečem vam: Zapravil je denar za zvon v norostih!
Nastala je stranka zoper častitega božjega služabnika. Ko je hodil po cesti, je obdržalo klobuk na glavi, in slišal je v obraz sovražno mrmranje.
Ubogi sveti mož je bil uničen, tako ga je pekla vest. Razvidel je vso velikost svoje pregrehe. Čutil je nad tem najglobokejšo žalost, in vender ni mu bilo mogoče priti do popolnega kesanja. In sicer radi tega ne, ker je čutil, da je nespametni milodar, mi-lodar s tujim denarjem dal zoper svojo voljo, ne da bi mu bilo možno prej premisliti, kaj dela.
Tudi si je sam rekel pri sebi, da bi brezumna miloščina mogla postati za nevedno dušo ciganskega otroka najboljše razodenje Boga in začetek njegovega notranjega razsvetljenja. In vedno je zopet videl one tako črne, tako mile oči polne solz male gluma-čice . . .
Med tem pa je postajala bridkost njegove vesti neiznosna Njegova pregreha se je sama povekševala. Nekega dne, po dolgi molitvi, sklenil je, svojega greha iznebiti se s tem, da se javno izpove pred svojimi farani.
VI.
Prihodnjo nedeljo je stopil po sv. evangelju na lečo, in bled in premrl od bolj vzvišenega napora kot so bili mučeniki v areni, je pričel:
Dragi mi bratje, dragi prijatelji, dragi moji otroci! Povedati vam moram nekaj.
V tem trenutku pa se je začulo jasno čisto zvo-njenje kot srebro iz zvonika in to zvonjenje je napolnilo staro cerkev . . .
Vsi obrazi so se obrnili in začudeno šepetanje se je slišalo po klopeh pobožnih: Novi zvon! Novi zvon!
Ali je bil čudež? Ali je bil Bog ukazal svojim angel jem prinesti nov zvon, da reši čast svojega usmiljenega namestnika?
Ali pa je bila šla Skolastika razodet zadrego svojega starega gospoda onima dvema amerikanskima damama — saj veste — Suzani in Bettini Parcival. ki sta stanovali v tako lepem gradu 3 milje daleč od LandeFleurieja, in te dve izvrstni dami sta si morda mislili ter napravili abbeju Corentinu to lepo presenečenje ?
Po mojem mnenju je to razlago še težko verjeti kot prvo.
Stran 317.
Pa naj bode kakor hoče, prebivalci vasi Lande-Fleurie niso nikoli izvedeli, kaj jim je imel izpovedati abbe Corentin.